Uredništvo in upravništvo:
Kolodvorske ulice štev. 16.
Z urednikom se more govoriti vsak dan od 11. do 12. ure.
Rokopisi se ne vračajo.
Inserati:
Šestatopna petit-▼rsta 4 kr., pri večkratnem ponavljanji daje se popust.
ljubljanski List
večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Izhaja vsak dan razen, nedelj in praznikov ob £5. uri zvečer.
Velja
za IJublJano
v upravništvu:
za celo leto 6 gld., za pol leta S gld., za četrt leta 1 gld. 50 kr., na mesec BO kr., p o Sil j ate v na dom velja mesečno 9 kr. več.
Po poiti velja
za celo leto 10 gl., za pol leta 5 gld., za četrt leta 2 gld. 50 kr. in za jeden mesec 86 kr.
Štev. 32.
V Ljubljani v ponedeljek 7. aprila 1884.
Tedaj L
Novo društvo.
Gotovo bode marsikateri blagovoljni čita-telj začudeno gledal naslov temu članku ter, majaje z ramo, uredništvo „Ljublj. Lista" pokaral, češ, da svoje občinstvo v dolgih razpravah muči z nevažnimi malenkostmi, ki bi k večern primerne bile za kratko notico. Pripravljeni smo na tako očitanje, a vendar mislimo, da to novo društvo, o katerem nam je danes govoriti, v resnici zasluži živahno zanimanje in vsestransko podporo tudi v Slovencih.
Jasno je, da se v državnem in družbenem organizmu sedaj vršč jako važne premembe. Država, ki je skoraj sto let nemo in apatično gledala vse hibe in krivice kapitalistične go-spodarstvene sisteme, ne da bi spoznala svoj poklic ter v razsajajoči borbi za obstanek branila slabotnega proti mogočnemu, skuša sedaj, po vzgledu velikega nemškega državnika s krepko roko odstraniti napake jednostranskega individualizma. Novo obširno polje se odpira državnemu zakonodajstvu, in kakor nam kažejo vladni načrti o zakonu gledč zavarovanja proti nezgodam, o kmetskem de-dinskem pravu itd., namerava tudi avstrijska vlada korakati po tej poti. Ali neoziraje se na vse druge bolj ethične razloge, je vendar tudi državna pomoč čestokrat preslabotna, preveč nezadostna, da bi mogla doseči svoj namen. Država sama ne more vsega storiti in tedaj je treba, da poleg državne sile deluje privatna moč, organizovana po zadrugah in posebnih društvenih zavezah z namenom, pospeševati smoter zdrave državno-socijalistične politike.
In lepa misel, priskočiti v praznino, katere državna oblast ne more izpolniti, navdaja tudi ravnokar na Dunaji ustanovljeno društvo „Kosmos“. Poljedelsko ministerstvo ga podpira in priporoča, in ker njegov zgolj humanitarni namen ni omejen na krajevne ali stanovske potrebe, razširjale se bodo njegove podružnice sigurno tudi po slovenskih pokrajinah. Čedalje bolj se množe elementarne nesreče; zlasti odkar je človeška nevednost in lakomnost ©pustošila gosto zaraščena gorska pobočja, čujetno vsako leto o grozovitih vihrah,
Listek.
Vieux Saxe.
Domovina križem potovanja.
A.
Iz Kravje doline v Kurjo vas.
Gospž., — prirodopisja sem sit! Konkurenca je prevelika, in če bode tako dalje šlo, kakor se je zadnje dni pokazalo, bodemo v kratkem od lakote pomrli, namreč mi listni-karji. Jaz nisem zn&l, da je ta species tako lačna, kajti — jaz hvala Bogu in svoji iznajdljivosti — imam še kaj ali koga — ugrizniti, a drugi moji kolegi hodijo in skačejo za menoj, kakor koze za soljo, in da nisem uren, pozobljejo mi najmastnejsSo hrano, katero se ve da le jaz najdem — tako rekoč izpod peresa. Okoristim se še zbog svtjjje moči o pra-
ki z ledeno ploho uničujejo poljske pridelke, o strašnih povodnjih, ki obširne rodovitne pokrajine spremene v neplodne pustine. Nasproti rastoči bSdi ne zadostuje državna pomoč, tu se ji mora pridružiti privatna blago-dušnost, in ta bode zopet le tedaj dosegla svoje plemenite namere, ako se napori posameznikov združujejo v dobro urejeno in organizovano društveno celoto.
Da se to doseže, ustanovil se je na Dunaji „Kosmos“, osrednje društvo v podporo po elementarnih nezgodah zadetega prebivalstva. Pri vsaki katastrofi hoče na pomoč priskočiti oškodovanim pokrajinam, v normalnih časih bode po vsem cesarstvu nabiralo iz malih doneskov posameznih družabnikov (najmanj 30 kr. na mesec) potrebne svote, povsod namerava ustanoviti krajevne podružnice (Orts-grupperi) s samostojno upravo in — kar nam posebno ugaja — skušalo bode, zlasti z ure-jenjem rek in z drugimi naredbami zmanjšati pretečo nevarnost.
Nam Slovencem niso neznane pogubne posledice razjarjenih elementarnih sil.
Istina je sicer, da so velikanske povodnji 1. 1882. zadevale razmerno majhni del slovenskih rojakov na Koroškem in Štajarskem, ali kedo nam je porok v sedanjih razmerah, da se grozoviti prizori ne ponovijo v podvojeni meri, da se ne prikažejo tudi v onih dolinah, ki do sih mal še niso občutili uničujoče sile togotnega elementa? Naša Sava v svoji mladostni kreposti in ž njo vred vsi njeni planinski pritoki nam jutri lehko prizadenejo isto škodo, katero sta Drava in Adiža napravili predlanskim na Koroškem in Tirolskem. In potem, koliko je krajev tudi na Kranjskem, katere leto za letom nadlegujejo vedni povodnji! Barje ljubljansko, rodovitna kotlina planinska,loška dolina, ves svet ob dolenjem teku Krke — povsod vedo prebivalci iz lastnih bridkih skušenj, koliko gmotne škode jim prouzročuje, koliko lepih nad jim uniči potuhnjena voda. In toča? Meteorologična opazovanja so dokazala, da nikjer po vsi Avstriji toča ne razsaja tako pogostoma in tako neusmiljeno nego baš na Dolenjskem in Spodnjem Štajarskem. Spominjajmo se nesrečnega leta 1873., ki je s
vem času, toda jezi me vendar, da ti „lačen-pergarji" glodajo ostale kosti, katere jim has-niti ne morejo. Govoril sem uže parkrat o mravljišči, o polži — saj zuate: — „Polž, polž, pokaži rogč!“ in sedaj letajo te lačne kavke za menoj ter brskajo tudi po mravljišči, in ker vedo, da to vendar ni dovelj originalno, zaletavajo se — svoji k svojim — v m o čari n o. Tj& pa jaz vendar ne maram!
Prirodopisja sem sit, in — epigonov še bolj. Ne čutite li, da jih imam preobilo? Ko sem pisal povesti, imel sem jih, in kadar sem pisal listke, dobil sem jih še več. Cel6 pri uvodnih člankih me niso zapustili, tako da so me lahkomiselni čitatelji časi po nedolžnem dolžili greha, katerega nisem bil storil. Toda milostiva! Jaz se ne ponašam ž njimi, — sram meje te družbe! To so literarni berači, ubogi na duhu; kaj čuda, da med njimi naletimo časih tudi na literarne tatove!
Premišljeval sem uže dolgo, kako bi se otresel teli neprijetnih spremljevalcev in dauss
smrtnimi vdarci zadelo ogromen del dolenjskih kmetovalcev, ozrimo se na štajarske Slovence in na občutljive izgube, katere jim prizadevajo redne nevihte! Veliko društvo, osnovano po načelih, katerih se je poprijel „Kos-mos“ na Dunaji, bode v takih žalostnih slučajih izrednega pomena, bode lehko olajšalo našo bedo, vtešilo marsikatero solzo — in tedaj svetujemo slovenskim rojakom: pristopite »Kosmu", podpirajte njegove namene ter snujte v vsakem večjem kraji podružnico tega človekoljubnega društva!
Naznanila o pristopu in dopisi naj se pošiljajo društvenemu predsedništvu pod naslovom: „Prdsidium des Vereins ,Kosmosl, 1., Land-hausgasse 1 in Wien.“
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Gledč vesti o odstopu vojnega ministra Bylandt-Rheidta poroča „Pol. Corr.“, da ona novica ni bila po polnem izmišljena. Voditelj vojskinih zadev ima vedne boje z onimi korporacijami, ki dovoljujejo nove svote za vojsko, in zato je lahko umevno, da se je mož naveličal. A sedaj je stvar poravnana, in sicer tako, da vzbuja občno zadovoljnost vseh krogov.
V	ogerski zbornici je 5. aprila predsednik ministerstva, Tisza, odgovoril je na interpelacijo o nižjeavstrijskega namestništva ukazu, ki se peča z uvažanjem goveje živine in z živinskim semnjem v Požunu. Minister je izjavil, da to postopanje namestništva ni opravičeno in da je nepostavno. Vlada je takoj brzojavno protestovala proti ukazu. Ako bi to nič ne zdalo, porabila bode vsa zakonita sredstva v brambo in za interese domovine. Novejše vesti celo poročajo, da hoče Tisza neposredno na cesarja apelirati in prositi za razveljavo omenjenega ukaza. Ali gotovo dunajsko namestništvo je natančno pretresalo carinsko in trgovinsko dogodbo z Ogersko, predno je ukrenilo, kar je bilo ne-obhodno potrebno v varstvo dunajskega prebivalstva, in tedaj se nadejamo, da se kinalu pomirijo razdraženi živci vročekrvenih oger-skih sosedov.
sem sklenil — stopiti sam med nje, ne meneč se za znani pregovor. Sklenil sem postati sam — epigon druzih, in premišljevati ni bilo več dolgo treba. Našel sem kmalu svoj „uzor“, in če današnja vieux Saxe ni več tako „modrau ko prejšnje, potem nisem kriv jaz nego epi-goni moji in — „uzor“ moj.----------------Čujte!
Zamaknen v divno pokrajinsko sliko, razgrinjajočo se po širnem okrožji, stal sem lepega popoludnč tam na robu rodovitnega polja, kjer se končava staroslavna ljubljanska — Kravja dolina. Snežna temena veličastnih kamniških planin oblijal je zlati solnčni sijaj in sem od juga je včl mehak, vonjivo božajoči vetrič, vzbujaje v premrli prirodi slastne vzpomladanske slutnje. A — glej, tam na severni strani, nad južnim kolodvorom, dvigajo se odurnim vešam nalik sive megle, valeč se po polji sem čez zeleno, vonjivo duhtečo ra vau, — kjer je bil nekedaj živinski s0"1®1'-1, in v kratkih trenotkih je vsa okolica po»
— kalnemu jezeru, pluskajočemu me .	>
puščobnimi, gorskimi obalami.
Tuje dežele.
Omenili smo uže smešno vest o pritožbah Depretisovih proti Avstriji, katere bi bil izgovoril nemškemu poslaniku Keudellu. „Nord-deutsche allg. Ztg.“ to raco sedaj formalno zanikuje.
V seji nemškega zaveznega sv6ta se je 5. aprila govorilo o odgovornem držav nem ministerstvu, katerega terja nova svobodomiselna stranka. Pruska vlada se je taki napravi odločno protivila, češ, da bi konečno vsled tega se razrušila nemška jedinost. Vse druge vlade so se izrekle jednako; posebno bavarski zastopnik je povdarjal, da bode njegova država vedno odločno zavračala vse poskuse, ki merijo na unitarično prestrojitev državnih razmer; federalističen razvoj naroda pa bode vedno podpirala.
Renski ultramontani vabijo k katoliškemu shodu, ki se bode vršil o Veliki noči v Kolinu. Vabilo obsojuje z ostrimi besedami nemško vlado.
V Parizu vznemirja duhove nov vojaški zakon, ki se tiče službenih let. Vojskina komisija priporoča triletno službovanje, odpravo jednoletnih prostovoljcev in principijelno jed-nakost vseh Francozov za vojaško službo. Union detoocratigue pa se je odločno izrekla proti temu načrtu.
Pri Anzinu delavci še vedno počivajo in nočejo poprijeti se dela. Dragonce, ki so spremljevali nekaj prijetih delavcev, so napadli delavci, možki in ženske; druhal je metala na vojake blato in kamenje. Vojaki so pa ostali mirni — in le temu je pripisati, da ni tekla kri v obilici. Socijalistični agitatorji begajo ubozega delavca in ga ščujejo proti redu.
V Rimu je pri budgetni debati izjavil Mancini, da bode ministerstvo vse moči žrtvovalo mirovni politiki. Z Avstrijo je vlada v najboljšem sporazumljenji in v jednakem pri-1 jateljstvu tudi z druzimi državami. Minister obžaluje, da so se izreki inozemskih državnikov čestokrat tako napačno tolmačili v Italiji. Izjave grofa Kalnokyja v delegacijah avstrijskih je neka stranka po polnem po svoje zasukala in jih zlorabila za trditev, da je stališče Italije v tripel-alijanci drugačno, nego ono Nemčije in Avstrije. Konečno je povdarjal, da se bode stanje Laške v Evropi še dokaj zboljšalo, če bode zbornica podpisala ministerstvo in miroljubno njegovo politiko.
Iz Aleksandrije prihajajo poročila, da so Angleži prepričani o brzem koncu vojske in naglem pomirjenji vzhodnega Sudana. Osman Digma je s svojo slavo pri kraju, čeravno bode morebiti še poskušal malo ponagajati Angležem, a hujih zaprek ne bode jim nikdar več delal.
O osodi Gordon-paše časniki mnogo pišejo in priganjajo vlado, da naj kaj stori za hrabrega generala. Vlada sicer trdi, da sedaj še ni v nikaki nevarnosti, a javi tudi, da mu ne more poslati rešilne vojske. Poraz Gor-donov pri zadnjem izpadu je Lord Hartington
v zbornici potrdil, Granville pa je vrh tega še pristavil, da Gordon sam ne zahteva pomoči; sploh pa bi mu jo vlada tudi ne mogla poslati. Tedaj je nevstrašeni mož po polflem osamljen v sredi demoralizovanih egiptovskih trum. V zadnjem iboji se je pokazalo, koliko izdajic obdaja angleškega poveljnika. 'Višji častniki so bežali najprvi in spravili vojsko v nered. S tacimi ljudmi ni mogoče braniti Spodnjega Egipta in Mahdi zamore svobodno prodirati proti Kahiri.
Dopisi.
Z Dolenjskega, 5. aprila. (Izv. dop.) V zadnjem svojem dopisu z ^Dolenjskega" pisal sem o snovanji sadjerejskih društev. Danes bodi mi dovoljeno spregovoriti nekoliko o delovanji tacih društev.
Pred vsem je treba sadjerejskemu društvu prostora za vzgojevalni vrt. Večkrat se prigodi, da kak velikodušen dobrotnik v blag namen kaj podari; mogoče da bi se našel tudi na Dolenjskem tu pa tam jednak mož — dobrotnik, ki bi, ako ne podaril, vsaj za nekaj let prepustil društvu nekaj njiv v blagodejni namen. Tudi je upati, da bi jednako društvo imelo veliko število članov, kateri bi letni donesek 50 kr. ali 1 gld. plačevali. Razumno je tudi, da bi vstanovniki plačevali enkrat za vselej 5 do 10 gld. na leto. Iz teh dohodkov kupi naj se sčasom primeren prostor za sadje-rejski vrt. Tak kupljen vrt treba potem pripraviti, rigolati (globoko prekopati), gnojiti in primerno ograditi. Najlepša ograja je živ plot.
Ker je namen sadjerejskemu društvu, veliko dreves vzgojevati, treba je tudi precej prostora. — Na pripravljene grede vsejati je najprej pečkov, zlasti hruškovih, jabolčnih, črečnjevih in breskvenih koščic; pa tudi orehov (ako je lega v to), kostanja in črešpelj. [Iz teh semen vzrastla drevesica dajo se brez posebnih troškov vzgojevati, dokler jih je možno vporabiti za podlage. Mnogo dela pa bi dajalo cepljenje (požlahnovanje). Za tako množino dreves je pač naj boljši zimsko cepljenje in — učenci ponavljevalne šole bi mogli ves zimski čas cepiti.
Znano je, da je tudi na Dolenjskem uže vpeljano sem ter tja pozimsko cepljenje. Na neki šoli so učenci pocepili na stotine dreves v pozimskem času, katera drevesa zdaj uže lepo rasto.
Ker se učenci ponavljevalnih šol tudi cepiti uče, jim je tako delo v veliko veselje. Učenci se tako privadijo temu, da vsak učenec v šoli povprek po petnajst drevesec v eni uri požlahni. Ako je toraj v šoli 40 učencev in vsak požlahni v eni uri petnajst drevesec, potem ocepijo v eni uri 600 dreves. Recimo da ima ponavljevalna šola le ob četrtkih šolski pouk in da se le v mesecu prosincu in svečanu v šoli cepi skoz osem četrtkov, potem je požlahnenih 4800 dreves. Uči-tel nadzoruje delo, obrezuje požlahnence z
Preplašen zbežim s polja — v Kravjo, dolino; kajti domislil sem se v močvirski megli kuhane mlačnosti in kruhobornega veternjaštva naših takozvanih narodnjakov — prestrašen begam dalje. Na ovinku visocega z deskami obitega in višnjevo pobarvanega kravjedolin-skega plota začujem znani glas, in ob jednem me vdari znana, debela roka po plečih. Da, da, ta glas in to roko sem poznal —
Es zog oin selig’ Erinnorn
Durch’s Herz und durch die Brust! —
O, welche Lustl
Uzorni glas in krepka roka, oba sta bila last iskrenega, ugledno značajnega rodoljuba gospoda Matevža Mesojedca, obče priljubljenega kravjedolinskega mesarja, izsanji-vih let dijaških znanega mi sošolca in nekdaj nerazdružnega mi prijatelja. Poljubivši me v junaško lice in pogovor zasukavši na osode-polno naju preteklost, povabi me v svojo gostoljubno hišo, in tam se je med nama pri kapljici rujnega vina (bizeljske starine) in pri ukusni bržolici, katero mi je v naglici ponu-
nekaterimi učenci vred, dva ali trije pa mažejo drevesca s cepilno smolo.
To je vzgled gledč požlahtnenja dreves v večjem številu. Mislim, da šolske oblasti ne bi imele ničesar proti temu; vsaj večkrat učiteljem zmanjkuje podlag itd. za cepljenje, društveni vrti pa bi na enkrat zadobili stotine cepik Štiri sadjerejska društva vstanoviti na Dolenjskem, bila bi velika korist. Po omenjenem načrtu bi ta društva po malem vsako leto do 20 000 dreves vzgojila. Dalje prihodnjič, ako Vam prav, g.urednik! — (Prosimo! Ured.)
—s.
Iz Trojane, 4. aprila. [Izv. dop.] V novejšem času se vlada za šolstvo mnogo briga in trudi; zato nam je nerazumljivo, da jeden najstarejših kranjskih trgov, Motnik, še zdaj nima šole. Saj so se uže vendar tudi v manjših župnijah šole ustanavljale — a v Motniku ni o tem ne duha ne sluha!
Druga pomanjkljivost je ta, da se iz naših brdskih krajev ne more drugače v Motnik pripeljati, kakor dve uri na okoli skozi štajar-sko deželo; pot, ki se peš čez hrib v dobrem četrt ure prehodi, je tri ure dolga za vozove. Večkrat sem uže mislil, da bi se ta reč javno omenila, mogoče da bi se potem kaj doseglo in pomagalo. Srenjsko predstojništvo bi se moralo v prvi vrsti brigati za to, da se naredi tako potrebna pot od velike dunajske ceste do kameljske, in pa da trg dobi potrebno šolo.
Iz Gorice, 4. aprila. [Izv. dop.] Zadnje dni smo imeli pri nas prav tropično vročino, judo sušo in obilo sitnega prahu — same prijetne goste, ki so nam ogrenili lepe dneve. Kdor je tako nesrečen, da stanuje na Corso, si je pač želel te dni proč iz mesta daleč na anete!
Na drugi velikonočni praznik bodemo imeli veliko dirko s konji (Trdbwettfahren); obljubuje se mnogo lepih daril. Naši vozniki se sicer nekako rezervirano drže nasproti temu podjetju, a vendar se je oglasilo uže dokaj sodelovalcev; tudi iz Trsta jih dojde nekoliko.
Dirka se bode vršila na Campagnuzzi. Občino št. Andrejsko, ki je lastnica velikega prostora za vojaške vaje, so pregovorili, da odstopi potreben prostor. Sedaj so ga uže ogradili z deskami. Obsega ima čez 1 ‘/s kra-Pričakuje se obče, da se bode vršila z dirko vred prava ljudska veselica.
Skoraj vsak dan gredo od tu in iz Kor-mina mnogobrojni delavci k gradenji gališke transverzalke.
Z vsakim poštnim vlakom jih odpotuje povprečno 3 do 15. Tudi kamnoseki in zidarji se jim pridružujejo, posebno pa iz videmske okolice.
Udje mednarodne komisije, ki ima nalogo vstvariti nove določbe za ribarstvo v Adriji, so uže dospeli v naše mesto. Župan jim je ponudil dvorano tukajšnje realke za zborovanje, a komisija prijazne ponudbe ni mogla sprejeti, ker rabi več prostora. Zato bode zborovala v stanovanji okrajnega glavarja in dvor-
dila nadepolna, narodna, cvetoča hčerka gospodarjeva, rekla marsiktera odločna beseda o odurnih in žalostnih razmerah ljubljanskih. Bili so to krasni, nepozabljivi trenotki, in škoda: škoda, da so bili le trenotki! Kajti, gosto ljubni gospodar se je odpravil kupovat debe lega bika k nekemu — žal da moram izpo vedati — narodnemu, a mlačnemu graščaku blizu Škofljice, in hčerka je šla — k postni pridigi. To Vam je uzor dekleta! Eujno vince in mastna bržolica, in — da ne pozabim — odločno, možato besedovanje rodoljubnega go spoda Matevža Mesojedca pregnalo mi je prejšnje otožne misli. Jaderno sem stopal dalje po ostudni snegovi brozgi in sladki spo mini obdajali so mojo radosti napojeno dušo „To so historična tla“, govoril je tajno moj duh, „tu se je rodil, tu je frnikolal in todi je v šolo hodil naš uzorni doktor" — toda tu me je uže zopet drugi ustavil, stari in pre ljubi prijatelj moj Ivan. Segla sva si v roke „Kam greva?" vprašam dičnega prijatelja svo jega. „k Jarneju ?“
„Kaj!?!“ zadere se on, „kaj ne veš, da celo to vzgledno narodno krčmo okužili so naši bivši nerodnjaki, zahtevajoči, da se je stara Jarnejeva hiša naročila na »Ljubljanski List“! Grozno! In vrhu tega pomisli, da k Jarneju zahaja gospa —	.	.	.	■,
„Uže dovelj, uže dovelj, prijatelj diem. Kjer imajo „ Ljubljanski List“, tam jaz nikdar ne izpijem kapljice vina, ako jo moram sam
platiti! Potolaži se!“ .
Potem jo kreneva dalje mimo znamenja doli v stran na levi breg Ljubljanice. Nekako neprijazno me je spreletelo, ko sva stopala tam vtopljena v globokočutene divne pogovore, in ko mi je zdajci udaril v nos neprijetni duh usnja, prihajajoč iz sosedne nem-čurske tovarne.
Bolestno presunen vzdihnem: „Oj zelena Ljubljanica! Kdaj, kdaj vendar naposled bodeš tekla tu mimo ter gledala narodno zastavo na tem zidovji? Skoro ni upanja, toda .“ Končati nisem mogel, kajti moj prijatelj Ivan me je osorno usta,vil, rekoč po svoji navadi: