Za poduk iri kratek čas. Vesela aleluja. (Pripovest iz Savinjske doline.) (Konoc.) ,,Pa bi malo podzemljic skubali, mama: jaz aem tako lačen"; prosi čez nekoliko časa zopet deček, in svitle solze se mu prikažejo v očeh. Uboga mati ga je hitro objela in pritisnila na svoje arce, da bi ne videla solz 8vojega gladaega otroka. Globoko je izdibnila in pogledala na britko razpelo v kotu; saj je vedela, da ne sme skubati nicoj podzemljic, ako boče jutri na veliko noč dati kaj jesti svojima otrokoma. ,,Bodemo pa malo molili, Ijubčka moja"; rekla je čez nekoliko časa mati; rin Ijubi Bog nam bode že poslal kakšno pomoč, aaj jutri bode velika noč. Slišita zvonenje; ravno zdaj se obhaja ustajenje našega Goapoda Jezusa Kristusa; oj on je zdaj od mrtvib vstal, in bode tudi k nam gotovo veselo alelujo prinesel". Vsi trije so pokleknili krog bele mize pred britko razpelo, in mati je molila, otroka pa za njo izrekala prelepe molitvice o Kristusovem ustajenji. Še so molili, in bili čisto zatopljeni v pobožnost, ko se tibo odprejo vrata, in v bišo vstopijo dve ženi in dva moža, ne da bi njib bili oni kaj slišali. Vsakteri je imel vroki jerbašček, kateri je bil poln belega kruha, mesa, klobas, jabelk in drugib dobrib reči. Bili 80 to dobri soeedje in sosede, kateri so videli poprej v cerkvi pobožno ubogo rodbino moliti, in so vedeii za njemo uboštvo, ter so prinesli darii obilo za velikonočne praznike. Tibo so stali pri vratih in poslušali glasno molitev, v katero je bleda mati vedno vpletala prošnje za ljubega ateja in vse druge ljudi, in otroka sta pobožno za njo besede izrekala. Solze so vaem igrale v očeb, ko vidijo toliko ubožnost, in slišijo tako gorečo molitev. Nibče se še ni bil ganil, ko stopi zopet neki mož v bišo, prav tibo in previdno. Bil je zali mož v vojaški obleki, ia na prsib svetil se tnu je zlati križec. Nekoliko časa je tibo stal, a prsi 80 ae mu močno dvigale, oči pa ao zalile mu solze. Ni se mogel veo zdržati in gledati teb angeljev v človeški podobi, ko je slišal moliti: MDa bi ljubi Jezus, kateri je danes od mrtvib uatal, in prinesel odrešenje in veselje vsem Ijudem, tudi našega ljubega očeta skoraj pripeljal zdravega zopet domov". ,,Jera, Jera! Moja Ijuba otroka!" je zaklical, razprostrl je svoje roke in stopil naprej. ,,Gašper, moj Gašper!" vsliknila je žena in skočila po konci. BAtej, ljubi atej!" zaklicala sta otroka, in presrečni mož objel je srčno svojo ljubo ženo in svoja draga otroka, neizrečena areča zavezala je vsem jezike, le svitle aolze veselja takale so se oklenjeni sreeni družini po licih. ,,Zabvaljen bodi večni Bog; to je v resnici veaela aleluja!" rekel je eden sosedov, videč to veselo svidenje. J. K. Savinjski. Sinešnica 16. nSosed", vpraša kmet, ko gresta iz obč. aeje, ,,soaed, ali veš za razloček med Bogom in našim županom?" ,,Ne", odvrne aosed. ,,No", poprime kmet, ,,pa je le razloček. Bog pač ve vse, naš župan pa še ve vse — bolje".