Glasilo delavcev v Vzgoji,izobraževanju in danosti Slovenije, 8. Oktobra 1990 - št. 14 'letnik XLI
Zdenko medveš
Meti Jmgim preberite
•	POBUDE ZAVODA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ŠOLSTVO, str. 2
•	VSI BI RADI V DEMOKRATIČNO IN VEČKULTURNO EVROPO, str. 3
•	NAROD IN NARODNA ZAVEST DANES, str. 3
•	SINDIKAT MORA UTRDITI UČITELJEVO SAMOSTOJNOST, str. 4
•	ŠOLA V UČENČEVIH OČEH, str. 5
•	HITIMO POČASI, str. 7
•	RAZPIS ŠTIPENDIJ TUJIH VLAD ZA UDELEŽBO NA POLETNIH TEČAJIH TUJIH JEZIKOV, str. 11
Kdo naj razjasni duha?
Politično prelomna obdobja zmeraj puščajo globoke sledove v razvoju šolstva in tudi z zdajšnjimi težnjami po vpeljevanju pluralistične demokracije na Slovenskem ne bo nič drugače. Če si Še tako želimo šolo odtrgati od korenin družbenega razvoja, če Še tako razglašamo pri vzgoji Prednost človeka kot posameznika, razčlenitev šolskih razmer zmeraj razkrije, da šola v svojih temeljnih prizadevanjih vselej izraža določeno socialno, ideološko in vrednostno opredelitev. Da to ni nikakršna teorija se je jasno pokazalo tudi na posvetu Učitelj, vzgojitelj - družbena in strokovna perspektiva, ki ga je pripravila Zveza društev pedagoških delavcev 27. in 28. septembra 1990 na Bledu. Na povojnih Posvetih pedagogov, učiteljev in vzgojiteljev se je pogosto govorilo 0 smotrih vzgajanja in šolanja, toda najbrž se še na nobenem Podobnem posvetovanju niso Praktiki tako močno in množično Zanimali za idejno in svetovnonazorsko opredeljevanje šole kot na tem. Mnogi strokovni pogovori m celo razprave o sistemu financiranja šolstva, o plačah učiteljev m vzgojiteljev so ostale na posvetu v senci razmišljanj o ideološki podobi naše šole:
Od kod tolikšno zanimanje? Če d bilo stanje po »volitvah 90« 'kladno s poprejšnjimi volilnimi
nastopi in obljubami, bi pravzaprav v šoli ne smelo biti dvomov prav glede njene ideološke usmerjenosti, saj so se programi različnih strank prav v tej točki najbolj ujemali. Vsi so predvidevali odpravljanje enostrankarskega sistema, z njim pa tudi konec političnega ali ideološkega monolitizma tako v državi kot v šoli. Zadnja leta smo že navdušujoče pisali in predavali o šoli v politično pluralistični družbi, o svobodi učiteljevega prepričanja, o njegovi odgovornosti do otroka, o strpnosti do nazorske vzgoje v družini in o njenem prednostnem pomenu za otrokov razvoj ter si veliko obetali od teoretskega pluralizma tudi v pedagoškem raziskovanju. Zdaj ko so volitve za nami, ko se je začelo šolsko leto, ki naj bi že potekalo po novem, pa se nenadoma pojavlja toliko vprašanj, dvomov, celo strahu in zaskrbljenosti - in vse to se je izražalo tudi v blejskih razpravah. Zakaj? Vzrokov je več, bistveni pa je najbrž ta, da podobo nove šole le bolj slutimo, nimamo pa še zamisli zanjo. Veliko se govori o tem, k čemu bi bilo smiselno težiti čez desetletje ali dve, toda tistemu, ki gre v razred, mora biti jasna šola danes. Kako smo mu pomagali pri tem v stroki in politiki?
Tudi naša šolska sedanjost je hitro pokazala, da je precej lažje
izreči zamisel o pluralistični šoli, kot pa jo izpeljati. Iz dneva v dan je bilo omenjenih več novih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bila izrečena vizija uresničljiva. Tako se je govorilo o nadaljnjem izobraževanju in spo-polnjevanju učiteljev, o odpravi in spremembi nekaterih predmetov, o bolj ali manj popolni prenovi posameznih učbenikov. Pri vsem tem je bilo še najlažje ukiniti predmete, ki so simbolizirali nekdanjo ideologijo, in odstraniti iz učilnic in šolskih hodnikov zunanje simbole, ki so šolo povezovali z ideološko usmeritvijo preteklosti, najlažje tudi zato, ker na njihovo mesto ni bilo treba dati še nič novega. Ko pa je učitelj stopil v tako izpraznjeni prostor, je takoj ugotovil, da je težko izreči prvo besedo. Lahko je bilo razumeti to, da bo učenec v šoli smel svobodno izraziti svoje prepričanje in da nihče ne bo od učitelja zahteval, naj ga prepričuje drugače, če izraženo prepričanje ni skladno s splošnim družbenim nazorom. Toda, s čim naj začne in kako naj se opredeli učitelj?
Ali naj tudi učencem (in to zanima tudi starše) pove, da je socialist, svobodnjak, da je veren? In kolikokrat mora to povedati? Vsak dan, enkrat na teden, ob začetku ali na koncu pouka? Koliko je še takšnih drobnih vprašanj iz pedagoške obrti, s kate-
rimi večina vsak dan odhaja v razred ker nihče jasno in strokovno ne odgovori na vprašanje, kako ravnati v novih razmerah.
Toda vse te metodične drobnarije so letos za vsakega učitelja prava malenkost ob vsebinskem preobratu dozdajšnjih vrednot. Marsikaj tega, kar se je v šoli poučevalo kot poslednja resnica sveta in zgodovine, je postavljeno pod vprašaj, če ni že izpostavljeno posmehu ali celo zasramovanju, marsikatera vrednota, ki jo je šola polagala v srce mlademu rodu, je povsem predrugačena. Učitelj pa se je tudi v začetku letošnjega leta znašel pred učenci z enakim učbenikom v roki, oborožen z enakimi dejstvi kot prej. Nekateri stojijo celo pred istimi učenci in kako naj jim zdaj začno pojasnjevati, da se lahko o isti stvari govori tako ali drugače. Najbrž ne učenci ne učitelji ne morejo takoj razumeti, kako neskončna je človeška prilagodljivost. Kako sploh učiti, če je o isti stvari mogoče imeti dvoje nasprotujočih si, in vendar enako upravičenih mnenj? Kdo naj razjasni duha? Kje so zdaj vsi tisti, ki so učitelje nekoč klicali na seminarje in aktive in na dolgo pojasnjevali spremembe strokovnih pravil, kot na primer, da Kranjska gora ni več Kranjska Gora. Danes pa se mora na primer, učitelj zadovoljiti s stavkom, da so
Cerkev San Giovanni in Tuba, zakristija: marmorna plošča z ohranjenim delom Vodolrikovega napisa (12. stoletje)
V letošnji prvi oktobrski številki časopisa smo izbrali slike nekoliko drugače: vse so iz knjige Reka-Timav, monografije, ki skuša iz •"h več zornih kotov zajeti podobo tega kraškega vodovja in jo ustvariti takšno, da bi bila pred bralcem čim bolj popolna. Hkrati pa ga povabi, naj se tudi sam odpravi na pot ob tej reki. - Mi smo izbrali le izseke z nje.
geografske vsebine v učnem načrtu in učbeniku Spoznavanje družbe 4 nesporne, pri obravnavanju drugih vsebin pa je treba upoštevati aktualne spremembe. Mar to pomeni, da naj gre v razred s časopisom pod pazduho, ali s posnetki televizijskega dnevnika?
Ko so učitelja z izgovorom, da ima večjo svobodo in samostojnost, pustili na cedilu tudi šolski inšpektorji, se je nekdo vendarle izrecno oklical za njegovega sogovornika: država. Nič več samoupravnega mešetarjenja in dolgovezenja, država je dedinja celotne preteklosti in utegnila bi biti kos tudi tem novim težavam. Ni dvoma, da so odgovorni vladni funkcionarji v zadnjih 130 dneh največ svojih izjav o šolstvu posvetili prav njegovi ideološki in moralni vlogi. Toda kdor je pozorno prebiral vse to, ni bil nič kaj razsvetljen. Takoj v maju nam je bilo postreženo s pluralistično prihodnostjo naše šole. To je bil čas, ko se je pluralizem pojmoval vrednostno še izrazito strpno tudi do preteklosti in se je nekako obetalo, da bo šola segala od marksizma do religije in tu od krščanstva in drugih velikih svetovnih religij do vsakovrstne poganske mitologije. Toda, bolj ko se je bližalo novo šolsko leto, vse manjša je bila ta strpnost. Zavestno ali ne se je začelo govoriti predvsem o trganju vezi šole Z marksizmom, kot pozitivna opredelitev šole pa se je začelo predstavljati predvsem krščanstvo, ki naj bi bilo temeljni vzgojni medij za oblikovanje evropskega sloga življenja. Priznati pa je treba, da so bile v zvezi s tem doslej opravljene tudi nekatere pozitivne (zunanje) spremembe, če lahko k temu štejemo ukinjanje predmetov, kot sta STM in DMV, toda niti ene jasne, konkretne zamisli pa ni o tem, s čim ju nadomestiti, niti glede pouka verstev niti glede obveznega, fakultativnega ali interesnega poučevanja verouka.
Poleg vsega je ta zunanjost samo del problema, saj se ideolo-škost šole nikoli ne izraža v celoti le v takih predmetih. Zmeraj se teži tudi k temu, da bi ideologija prežemala celoten pouk, to pa terja od vsakega učitelja ne glede na snov, da se opredeljuje do nekih globljih pojasnitev dobrega, zla, človekovega delovanja in bivanja. Menim, da bi bile kršene elementarne človekove pravice, če bi mladi rod prikrajšali za to, da spoznava razliko med dobrim in zlim, da se mu odpirajo dileme o smislu življenja, da spoznava različne oblike hrepenenja po, svobodi, in kar je bistveno, da jih loči po tem, kako gradijo ali rušijo človeško, civilizacijo. Glede tega so izjave vladnih predstavnikov o šoli v zadnjem obdobju vse prej kot usmerjevalno spodbudne, saj je njihova skupna značilnost zavzemanje za nevtralno šolo. Šola pač nikoli ne more biti
nevtralna, šoli namreč zmeraj za nekaj gre. Prav je, da mladi rod seznanjamo v prihodnje s pluralizmom človeških idej, toda ne brez nekih globalnih vrednot, ki omogočajo v pluralistični strukturi človekovega mišljenja in delovanja ločevati tisto, kar podira, od onega, kar gradi. Predvsem pa si končno želim šole, ki bo vzgajala z znanjem, in ne z ideološkim navdušenjem ter obredno pohlevnostjo kakršnega koli življenjskega sloga.
Teze o nevtralni šoli so, kot je pokazala razprava na blejskem posvetu, žal že globoko prodrle med učitelje. Priložnostna anketa, ki smo jo o teh vprašanjih opravili na posvetu, niti po številu anketiranih niti po njihovem izboru sicer ne more predstaviti slovenskih šolnikov. Toda njihovi odgovori so se izostreno nagibali k temu, da naj učitelj -vzgojitelj dopušča mlademu človeku popolno samostojnost pri oblikovanju lastnega nazora in življenjskega sloga, brez usmerjanja in pojasnjevanja, razen ko ga učenci za to izrecno ne vprašajo. Poznam nekaj programov učiteljskih gibanj v Evropi, zlasti na njenem Zahodu, pojavljajo pa se že tudi na Vzhodu. Vsem je skupno to, da skušajo šolo opredeliti, pa čeprav s pozivi stanovskim tovarišem, naj mladim pokažejo zablode desnega in levega ideološkega ekstremizma. Zavedam se, da so pri nas vse te stvari danes stokrat težje kot marsikje, saj so ideološko kontaminirane tudi številne civilizacijske vrednote - od medčloveške ali mednarodne strpnosti, spoštovanja in sožitja naprej.
Ali je pri nas v tem kratkem času izogibanja ideološki usmerjenosti šole - to se kaže tako v pedagoški stroki kot v šolskih strokovnih organih in šolski politiki
-	uspelo tudi učitelja prepričati v nesmiselnost in kvarnost ideološko vzgojnega osmišljevanja pouka? Smo zaradi pretekle mo-noideološke diktature nad šolo pripravljeni reči, da ni ideologij, ki so vredne človeka, in s tem šole? Mar je res rešitev šol in učitelja samo v tem, da so neopredeljeni, da vse razumejo in dovolijo? Za šolsko nevtralnost se lahko resno izjavlja samo izvršna šolska politika, ko skuša tako skrivati čisto določene svoje politične cilje.
Smo mar ob samoumevnosti šolske nevtralnosti in pluralizma izgubili pogum za vzgojo in izobraževanje? Eno je gotovo: ni mogoče pričakovati, da bi se ta pogum ohranil le pri učitelju
-	vzgojitelju, ker ni mogoče pričakovati, da bi se on ali kdorkoli drug odločal o vzgojni m ideološki opredeljenosti javne šole namesto države. Tisto najmanj, kar mora država jasno povedati svojemu učitelju, je, kaj od njega pričakuje, seveda mora to najprej razčistiti sama pri sebi, kajti veter in jadro koristita le tistemu, ki ve, .'.je je pristan.
St
dogodki
novosti
Spet »Univeiza v Ljubljani«
Univerzitetni svet ljubljanske univerze je na seji 21. septembra sklenil, da se dozdajšnje ime Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani opusti in da se bo univerza odslej imenovala Univerza v Ljubljani.
Sprememba je bila sprejeta na pobudo študentov in visokošolskih učiteljev, ki so v zadnjem letu nekajkrat predlagali ali zahtevali, naj se ime Edvarda Kardelja črta iz imena ljubljanske univerze, obenem pa menili, da bi se univerza imenovala ali po mestu Ljubljani ali po kakšnem izmed slovenskih mož, ki je imel nesporne velike zasluge za razvoj slovenske znanosti ali slovenske kulture. Rektor univerze dr. Boris Šket je povedal, da je bilo prišlo nekaj predlogov za novo poimenovanje univerze in da je ime Univerza v Ljubljani najmanj sporno. Univerzitetni svet je podprl ta predlog. Sprememba imena take ustanove je povezana s stroški (listine z novim imenom, ki jih uporabljajo fakultete in univerza, indeksi itn.), zato je popoln prehod na novo ime določen za maj 1991, dotlej pa se uporabljata staro in novo ime.
Ime ljubljanske univerze je bilo do zdaj že nekajkrat spremenjeno. Iz članka Ane Benede-tič, kustosinje na univerzi (Uni-versitas Labacensis, Delo, 24. julija 1990) je videti, da se je poimenovanje univerze po kakšnem državniku kdaj izrabljajo kot ena izmed oblik prizadevanj za nastanek in obstoj univerze v Ljubljani. Začetki visokošolske dejavnosti v Ljubljani segajo v 17. stoletje, začetki akcij za ustanovitev univerze pa so znani iz konca 19. stoletja. V letu 1898 so poslanci kranjskega deželnega zbora v takratni avstro-ogrski monarhiji zapisali željo, naj bi se v Ljubljani čimprej ustanovila slovenska univerza z imenom po »avstrijskem cesarju Francu Josipu L« v upanju, da bodo s tem pospešili ustanovitev univerze. Za časa Avstro-Ogrske vendarle ni bilo mogoče ustanoviti slovenske univerze v Ljubljani (nasprotovanje nemške stranke v kranj-
skem deželnem zboru). V Ljubljani je bila ustanovljena slovenska univerza po razpadu Avstro-Ogrske in z združitvijo južnoslovanskih narodov v Jugoslavijo -je leta 1919 z imenom Univerza Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev Ljubljana (latinsko Universitas regni Serborum, Croatorum et Slovenorum Labacensis). V letu 1929, ko je beograjska centralistična oblast nameravala odpraviti mlado slovensko univerzo v Ljubljani, je takratni rektor dr. Milan Vidmar pohitel v Beograd zaprosit kralja Aleksandra, naj bi se ljubljanska univerza imenovala po njem; ta je privolil in centralna beograjska vlada univerze s kraljevim imenom ni zaprla; do leta 1941 je ljubljanska univerza imela naziv Univerza Kralja Aleksandra L (Universitas Alexandrina Labacensis). Med vojno je italijanski okupator raznorodoval Slovence, ljubljansko univerzo pa poimenoval »R. universtd di Lu-biana« - »Kraljeva univerza v Ljubljani«; predavanja so bila do novembra 1943, pozneje le izpiti.
Z osvoboditvijo leta 1945 je bilo delo ljubljanske univerze obnovljeno, njen naslov pa je bil Univerza v Ljubljani (latinsko Universitas Labacensis - naslov v latinščini se je uporabljal do leta 1947, pozneje ne več). Leta 1979 (ob praznovanju 60-letnice nepretrganega delovanja visokošolske dejavnosti na Slovenskem) je ljubljanska univerza dobila ime Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Septembra letos je bilo to ime odpravljeno in obnovljeno prejšnje: Univerza v Ljubljani. Ana Benedetičeva v svojem članku omenja, da je krajevna oznaka (Univerza v Ljubljani) v nazivu jugoslovanskih univerz izvirnejša in za prihodnost primernejša.
J. S.
OB 15-LETNICI UNIVERZE V MARIBORU
Častni doktorat akademiku Trstenjaku
Mariborska občinska skupščina je Univerzo v Mariboru razglasila sredi septembra leta 1975 in od takrat je 18: september tudi praznik študentov it: profe sorjev mariborske univerze. Slo vesnosti ob njeni 15 letnici so se v Mariboru začele z imenovanjem magistrov znanosti na Tehniški fakulteti in doktorjev znanosti mariborskih fakultet v Mariborskem gradu. Osrednja slovesnost pa je bila v Kazinski dvorani mariborskega gledališča,
kjer sta ob navzočnosti vseh rektorjev in prorektorjev jugoslovanskih univerz, predsednikov univerz iz Nemčije, Avstrije, Madžarske in Italije, slovenske in mariborske oblasti ter delavcev univerze in študentov govorila Milan Kučan, predsednik Predsedstva Republike Slovenije, in dr. Alojz Križman, rektor Univerze v Mariboru. Slavnostni govornik je govoril o pomenu dveh univerz na Slovenskem, vso politično javnost pa pozval, naj pri-
Priznanja Univerze
Na slovesnosti v Kazinski dvorani SNG Maribor je vodstvo Univerze v Mariboru vročilo zlate, srebrne in bronaste plakete ter zlate znake. Dobili so jih - ZLATE PLAKETE: dr: Jože Gričar, dr. Mirko Križman, dr. Borut Belec, dr. Janko Kralj, dr. Peter Glavič in dr. France Brešar; SREBRNE PLAKETE: dr. Janko Čar, dr. Zinka Zorko, dr. Janez Jereb, Nedeljko Kotnik, Ludvik Olas, mag. Janko Plemenitaš, dr. Ivan Kavkler in dr. Martin Lipičnik: BRONASTE PLAKETE: dr. Amand Papotnik, Pavel Meše, Olga Fratnik; ZLATE ZNAKE PA: Mihaela Bregant, Bojana Razboršek, Barbara Kolar, Jožica Čeh, Karolina Žurej, Ingrid Zupanc, Alenka Šelih, Irma Hartman, Simona Rožman, Andreja Zakonjšek, Vesna Čančer, Špela Hleb, Marjan Štrakl, Žarko Močnik in Borut Macuh.
Dr. Alojz Križman, rektor univerze, je naziv zaslužnega profesorja podelil dr. Damirju Kerinu in dr. Jožetu Koropcu, slovesno listino pa Temeljnemu sodišču Maribor.
pomore k demokratičnemu razpletu krize. Prav tako je opozoril na premišljen dogovor o prihodnji Jugoslaviji. Dr. Križman je orisal razvoj univerze in povedal, da jo obiskuje tretjina vseh študentov na Slovenskem, na njej je doštudiralo okoli 36 tisoč diplomantov, nad 400 magistrov znanosti in blizu sto doktorjev znanosti.
Na tej slovesnosti so dr. Antona Trstenjaka, znanega svetovnega psihologa, imenovali za častnega doktorja Univerze v Mariboru. Doktorat mu je predal rektor univerze, o njem in njegovem delu pa je govoril akademik Janez Milčinski, predsednik slovenske akademije znanosti in umetnosti. Častni doktorat Antonu Trstenjaku so predlagali na Pedagoški fakulteti v Mariboru - tudi za njegovo znanstveno delo, ki obsega okoli 500 enot, od tega 67 knjig, 325 člankov in 45 recenzij.
ZDENKO KODRIČ
Incident
Pred slovesnostjo v Kazinski dvorani mariborskega gledališča
Z znanstvenih višav na šolska tla
Zborovanje slavistov je tudi letos obsegalo dva predavanja in en izletniški dan. Potekalo je v Ljubljani in udeleženci so si lahko v MGL zgolj za boglonaj ogledali gledališko predstavo, družabni večer pa sojini priredili na Pedagoški akademiji. Učitelji slovenskega jezika iz domovine in zamejstva so do zadnjega kotička napolnili Linhartovo dvorano v Cankaijevem domu. Tam je z velikega zastora dva dni zrl Ramovšev obraz; zborovanje je namreč potekalo ob stoletnici rojstva tega velikega slavista in ob sedemdesetletnici slovenske slovenistike.
Tematika predavanj je bila prvi dan harmonično uglašena na note jezikoslovja; po večini na durovske. Po ustaljeni navadi so poslušalci prisluhnili enim bolj in drugim manj, kar oglušujoče ploskanje so doživele besede Zinke Zorkove, ki je v referatu Kontra-stivni vidiki dialektološkega raziskovanja očrtala jezikovno stanje v Porabju in dala vedeti, da ne to ne ono slovensko narečje ne more biti popravek označeno za govorico s primanjkljaji, njegovi posestniki (razumi: govorci) pa za kulturne ubožce. Podkrepljeno vrednost narečja ko: pristne človekove materinščine je vseboval tudi referat graškega slavista Luka Karničarja o obirskem di-
alektu. Tule ni mesto za povzemanje strokovnih vsebin, vseeno pa s posebno vzgonsko silo uhaja na dan tisto, kar je hote ali nehote zbujalo različne asociacije. Eno od tega je Slomškovo ime in poudarjeni pomen njegovega pedagoškega, kulturnega in ustvarjalnega deleža. Izkopan iz namerne pozabe - veliko je bilo o njem povedano v referatu Alenke Glazerjeve Slovenska mladinska poezija od Slomška do Župančiča - menda po šolah ne bo več strašil kot tabu in anatema. V pozdravni besedi je predsednica SDS dr. Martina Orožen dejala: »Morda bomo dišali očitke: Prezrli so 100-Ietnico rojstva Franceta Bevka in izkopali iz ropotar-
nice 19. stoletja A. M. Slomška. Nenamerno. Francetu Bevku je bila izkazana primerna pozornost (spominski posvet primorskih SD spomladi, vseslovenski zbor v Zakojci prejšnjo nedeljo, spominsko predavanje na Seminarju za SJLK za tuje slaviste), uvrščen je v učni program in tako ob Prežihu, M. Kranjcu in C. Kosmaču dobil priznanje. 190-letnice Slomškovega rojstva pa so dolžni spomniti iz več razlogov. Ves slovenski jezikovni prostor je bil deležen njegovih dobrin. Mohorjeve knjige, Drobtinice so dosegle vsako slovensko vas, širile slovenski knjižni jezik, utrjevale kulturo izražanja. Prenova obrednega jezika v pridigah in pastirskih listih (prvih v sloven-čini) je odmevala vse 19. stoletje. Maribor po njegovi zaslugi letos obhaja 130-letnico visokega šolstva. Nenazadnje pa je bil tudi eden prvih izvrstnih slovenskih pedagogov - tudi v mladinski poeziji.« Malce hudomušno je do-dala:»In morda bo edini blaženi med slovenskimi književniki.«
Odbori za šolstvo pri slovenskem parlamentu
Slovenska skupščina je ustanovila več komisij in odborov za posamezna področja. Enaki odbori so ustanovljeni pri vsakem od treh zborov, delovali pa bodo predvsem skupaj, na ravni Skupščine Republike Slovenije; med njimi sta tudi odbor za visoko šolstvo in odbor za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Drugi odbori so še za mladinska vprašanja, za kulturo in varstvo kulturne dediščine, za raziskovalno delo in tehnologijo itn.
Člani odborov
• Odbori za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo: odbor družbenopolitičnega zbora - predsednik Ciril Kolešnik; člani: Maria Pozsonec, Franci Pivec, Bogomir Vaupotič in Žarko Pregelj; odbor zbora občin - predsednik dr. Avguštin Mencinger; člani: Vojka Stular, Isabella Flego, Miloš Urbančič in Marcel Štefančič; odbor zbora
združenega dela - predsednik Jože Zupančič; člani: Ivo Daneu, Rudi Moge, Vlasta Sagadin in Angelca Žerovnik; odbor na ravni Skupščine RS, ki mu predseduje Jože Zupančič.
• Odbori za visoko šolstvo:
odbor družbenopolitičnega zbora - predsednik dr. Stanko Buser; člani mag. Dušan Semolič, dr. Ciril Ribičič, Tone Peršak in Spomenka Hribar; odbor zbora občin - predsednik Ivan Bizjak; člani: Stanislav Bevc, Marjan Mlaker, Peter Jamnikar in mag. Ervin Anton Schv/arz-bartl; odbor zbora združenega dela - predsednik dr. Janez Remškar; člani: Franc Boštjančič, Dejan Murko, Roman Jakič in dr. Dimitrij Mikuš; odbor na ravni Skupščine RS - predseduje mu dr. Stanko Buser.
Odbori za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo naj bi predvsem preučevali zakone, spremljali uresničevanje politike in zakonov iz predšolske vzgoje.
osnovnega in srednjega šolstva ter športa, razpravljali o nacionalnih programih teh področij, o organiziranju teh dejavnosti, o financiranju in drugih vprašanjih. Odbori za visoko šolstvo pa naj bi vprašanja visokega šolstva obravnavali glede na zakonodajo, financiranje, organiziranje, oblikovanje razvojnih usmeritev in nacionalnega programa ter (enako kot drugi odbori) dajali pobude in mnenja Skupščini RS, njenemu izvršnemu svetu in upravnim organom.
Na prvi seji je skupščinski odbor za visoko šolstvo 24. septembra podprl predlog Zakona o ustanovitvi visoke pravne šole v Mariboru (s sprejetjem tega zakona bo zdajšnja višja pravna šola v Mariboru prerasla v visoko), odbor za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo pa je 25. septembra na prvi seji predvsem govoril o svojem namenu. Med drugim je bilo omenjeno, da bo ali da naj bi postal eden izmed konkurenčnih nosilcev za-
konodajnih pobud v parlamentu
-	tu naj bi usklajevali pobude iz šolstva in športa, ki se oblikujejo v upravnih organih in parlamentu.
Poleg omenjenih nanovo ustanovljenih skupščinskih odborov za vzgojo in izobraževanje delujejo tačas še organi, ki jih je bila za prehodno obdobje v letu 1990 ustanovila lani decembra Izobraževalna skupnost Slovenije. Pri republiškem izvršnem svetu so
-	kot posvetovalni dediči ukinjene izobraževalne skupnosti Slovenije - odbori za visoko šolstvo, za srednje šolstvo in osnovno šolstvo, pri slovenski skupščini oziroma njenem izvršnem svetu pa deluje še Svet za vprašanja vzgoje in izobraževanja. Ta se je sestal v četrtek, 4. oktobra, in pod predsedstvom Nika Žibreta govoril o vprašanjih naconalnega šolskega programa in težkih finančnih razmerah v šolstvu.
J. S.
V orisu slovenske ženske lirike si je v referatu Irene Novak-Po-pov prislužila dostojno mesto Ljuba Šorli-Bratuž, Gregor Kocijan je otresel prah s pripovedništva Andreja Budala. Mineva namreč stoprvo leto od Pastuškino-vega rojstva in čas bi že bil, da njegov Križev pot Petra Kuple-nika najde v literarni zgodovini zasluženo mesto.
Zborovanje, ki je ob referatih zahtevalo miselne preskoke iz Žive aktualnosti (Pravila slovenskega pravopisa; Viktor Majdič, Jože Toporišič) daleč k protestantizmu (referentka Majda Merše), je od poslušalcev terjala kar nekaj napora, a rečeno je bilo, da je ta potreben in nujen, in otopilo blagohotno željo predsednika SDL, naj bi obiskovalcev ne utrudilo preveč. Nekatere je, drugih ni, za vse slaviste pa je zborovanje edini vir skupnega strokovnega spopolnjevanja. Glasno je bilo povedano, da bo treba hitro poskrbeti za redno podiplomsko izobraževanje vseh, saj bo sicer razlika med včdenjem zdajšnjih diplomantov in tistih, ki so tudi končali pred desetletjem
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
e
ec
Časopisni svet: Vladimir Tkalec predsednik, Milica Antič-Gaber, Justi Kavšek, Zdenko Kodelja, Janez Sušnik, Slava šare, Marija Velikonja, Iztok Vilic, Jože Žlahtič.
Direktor: Stanko Šimenc.
Uredništvo:	Stanko Šimenc,
glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.	*>
Naročnina za leto 1990 znaša 200 din za posameznike in 400 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 140 din na leto. Posamezna številka stane 10 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
\
_Z~
je bila na Univerzi v Maribol redna seja skupnosti jugoslovaiv skih univerz. Za javnost je bito zaprta, kljub temu pa se je častili' karjem posrečilo zvedeti, kaj de je dogajalo na zasedanju rektoie
jev in prorektorjev jugoslovaipa skih univerz. Dr. Zvonimir Šin
parovič, rektor zagrebške utfic verze, je pod točko »razno« h<Pc tel prebrati pismo NeodvisneSo združenja univerzitetnih učitfde Ijev in drugih znanstvenih dela'lit cev s Kosova. Branja pisma ne mogel dokončati, saj so ga srbs$c rektorji grobo prekinili. Dr. parovič je po zasedanju izjavU »Nastal je incident. Pismo n*P števa primere na prištinski ufs verzi. Povedal sem, da so z nsk odpustili tisoč profesorjev, dte centov ter delavcev s klinike mži dicinske fakultete. Ko sem hot' povedati še več, so me rektofe srbskih univerz ustavili, podpMi me je le rektor ljubljanske ui« verze. Sramota je, da akademiji niso hoteli poslušati resnice s Kosova. Vseeno bom javnosV le povedal, kaj se dogaja na Ktv: sovu.«	tii
ik
Z. K.
(desetletji!!!), preveč očitna ine usodna. Stroka namreč napr ^ duje v diru, in kdor ne ujan p njenega galopa, je obsojen /)X ohromelost.	{,c
Da si učitelji take bolezni duha ne želijo, je pokazal tudi obiš{x zborovanja zadnji dan popoldni^ ko so bili na vrsti referati iz 4a daktike. Le malo je namreč učiti Ijev materinščine, ki šene bi želeL usposobiti za prenašanje strolL Z znanstvenih višav na šolska Na letošnjem zborovanju so /i/L o praktičnih rečeh spregovori^ Olga Kunst-Gnamuš (Pisno sp4c ročanje kot predmet mednarol nih primerjalnih raziskav), BoŽ^{ Krakar-Vogel (Kako uresničevo'/^ temeljne književnovzgojne cdjt,: in Vinko Cuderman (Vprašan)^, interpretacije v srednji šolij!(, O tem, kakšne so bralne sposob^ nosti in sporočanjske zmožnos'^ učencev v osnovni šoli je na poLr lagi raziskave poročala Alenk^ Kozinc. Kaj pomeni asimilicijsL pritisk in kako se mu je mogoC upirati, je iz izkušenj dvojezični šole v Spetru pripovedovala njen' ravnateljica Živa Gruden. L Na zborovanju je bila odličij beseda namenjena Bartoloverh>Q Alamutu (Miran Košuta). Dark Dolinar je razgrnil Iiterarnozgt~ dovinske metode raziskovana slovenske književnosti. Tine Li gar je govoril o razvoju slovensIL dialektologije kot lingvistične gl ografije po Franu Ramovšu Martina Orožen pa o trajni aktL. alnosti zgodovinskega in dialef tološkega raziskovanja slovet skega jezika. Teodor Domej fe v referat zajel stanje slovenskega jezika na Koroškem v 18. stfa letju, Marko Jesenšek pa razlikoR valne skladenjske vzorN' v vzhodnoslovenskem in osreči njeslovenskem knjižnem jezikta 18. stoletja.	N:
Praznično besedo, oprto zgodovinski razvoj slovenske slovenistike, je njeni 70-letnici nO menila Breda Pogorelec. Zborni, vanje sta s pomenljivimi besO dami pozdravila tudi IjubljansO župan in minister za Slovence pR svetu Končalo se je z izleti Sloveniji; z enim celo h geometrih nemu središču dežele in v njerik kulturnozgodovinsko okolico. I4i
Sr
BERTA GOLOB	ini
Tiska ČTP Ljudska pravica, YL ISSN 0033-1643.	g
Po mnenju Republiškega konr^ teja za vzgojo in izobraževanf-r je časnik »Prosvetni delavec^ prost temeljnega prometnem davka od prometa proizvoden (glej 7. točko 1. odstavka 3C' člena zakona o obdavčevanL proizvodov in storitev v pr<je, metu).	L'
.J
Mednarodni učiteljski seminar v kožicah
Vsi bi radi v demokratično in večkulturno Evropo
Dogodki, ki so se zvrstili •nanj kot letu dni v srednji in ;hbdni Evropi, so povsem spre-£nili politično podobo tega lela stare celine. V večini držav ealnega socializma - članic razpadajočega Varšavskega pakta Silil Sveta za ekonomsko vzajem-iflnost (SEV), še nedavno pod po-h<Polno prevlado Sovjetske zveze, pč3 * 5o se od lanskega oktobra do itnecembra dobesedno sesuli tota-a''Uaristični režimi. To se seveda ®e bi zgodilo tako hitro, če ne bi isSovjetska zveza zaradi vse teže Š°bvladljive ali bolje rečeno na-vifaščajoče lastne politične in gospodarske krize dvignila rok ifs svojega imperija »socialistične Skupnosti«. Prepustila ga je dosodi in tekmovalnemu bloku nžahodnega sveta, it Tako so se v državah, ki so se olje do nedavnega imenovale soci-Ipllistične in so bile ukrojene po uijtierilih boljševizma, po več kot lijtirih desetletjih ljudje tako re-licjoč čez noč znašli v razmerah, asko je bilo treba prevzeti krmilo svoje roke. Enopartijske vladavine so zamenjale večstrankar-*ke parlamentarne demokracije, * tem pa so se v teh deželah "poslovili tudi od ene same nedotakljive ideologije.
V takšnih okoliščinah so se .Jnašli tudi učitelji, ki so se izo-fraževali za svoj poklic v idej-Jem enoumju marksizma-leni-^jiizma. Svoje delovne in življenjske izkušnje so si pridobivali, če-prav tako rekoč sredi Evrope, .^trgani od kulturnega in civilizacijskega okolja.
’ZoČ
ki so mu ne--- pripadale. Vse to je dalo 'Svojevrsten pečat šolstvu v deželah realnega socializma.
Nagle politične spremembe so Zdprle narodnostne, jezikovne ''ti verske spore, ki so jih prejšnji ("fežimi prikrivali z ideološkimi ^'konstrukti o nekonfliktni socialistični družbi, pravičnosti in ena-Zopravnosti.
9f Do pretekle jeseni so vzgojno-■'‘Zobraževalni smotri v teh državah temeljili na uradni ideologiji. Njeno uresničevanje je bilo ”(emeljito nadzirano. Seveda se je pečina učiteljev zavedala, da Zčenci spoznavajo dve vrsti res-/ic in vrednot: uradne v šolah in
'fecej drugačne v družini - te pa ■J0 se precej razlikovale od pred-^/isane socialistične vzgoje. ^Jčencem so morali govoriti celo takšnih nesmislih, da se npr. Vzhodni Nemčiji oblikuje nov socialistični narod«, drugačen d tistega v Zahodni Nemčiji, odobne teorije o enotnem sov-
jetskem narodu so razglašali tudi v Sovjetski zvezi. Sicer pa so goreči unitaristi pri nas še nedavno sanjali o prihodnosti enotnega jugoslovanskega naroda, ki naj bi se zvaril v talilnem loncu »za-jedništva« narodov in narodnosti Jugoslavije.
V šolah Vzhodne Evrope je bila dovoljena ena sama uradna resnica, in tej so se morali učitelji povsem podrejati. Spremembe družbenih sistemov so odplavile tabuje in neuresničljive realsocialistične	vrednote.
Mnoge učitelje so te spremembe zmedle, vznemirile pa so jih tudi nekatere poteze novih šolskih oblasti, ki bi rade vrnile šolstvo v stanje pred 45 leti. Marsikdo si zato tudi ne upa povedati svojega mnenja ali pa ni povsem prepričan, da gre v resnici za demokracijo in svobodo mišljenja. Nekatere poteze državnih organov in njihove zamisli o preobrazbi šolskih sistemov nimajo kaj dosti skupnega s pojmovanji o demokratičnem šolstvu, kakršno poznajo v deželah razvitega Zahoda, npr. v Skandinaviji, Švici in Veliki Britaniji. Med prednostnimi nalogami izobraževalne politike v vzhodnoevropskih državah sta zamenjava ideoloških vzorcev in odpiranje možnosti za zasebništvo posameznih delov šolstva, od predšolske vzgoje navzgor. V zasebnih vrtcih in šolah vidijo možnosti za nove vire financiranja in zbolišanje učiteljskih plač. V ČSFR so namreč po uradnem tečaju osebni dohodki vsaj štirikrat nižji od povprečnih plač naših učiteljev. Ker imajo povečini stare, slabo opremljene šole, učitelji pa so že povsem obubožali, je razumljivo, da nekritično razmišljajo o širši privatizaciji šolstva.
Ta vprašanja so ves čas prevladovala na mednarodnem seminarju učiteljev v Košicah. Pripravili so ga Evropski komite WCOTP (Svetovne konfederacije organizacij učiteljskega poklica), Slovaška zveza učiteljev in Sindikat izobraževanja in znanosti Slovaške. Nekaj več kot 100 udeležencev je štiri dni obravnavalo temo Izobraževanje za demokratično in večkulturno Evropo. Med 40 udeleženci iz tujine so bili tudi zastopniki UNESCO, ILO in Sveta Evrope. Na seminarju naj bi ugotovili, koliko in kako lahko šola in učitelj pripomoreta k razvoju in utrjevanju demokratičnih družb v različnih kulturnih oko-
ljih. Intenzivne oblike seminarskega dela, kot so panelne razprave, delo v skupinah, obiski šol in pogovori z učiteljskimi zbori ter javna tribuna, so ne le omogočale, temveč prav izzvale nastop vsakega udeleženca seminarja. Tako so bili obravnavani šolski sistemi, upravljanje - financiranje šolstva; cilji, vsebine in metode izobraževanja; položaj in delovne razmere učiteljev, odgovornost in vloga njihovih organizacij po Priporočilu UNESCO/ILO iz leta 1966 o položaju učiteljev.
Posebno zanimiva je bila javna tribuna. Na njej je sodelovalo poleg udeležencev seminarja tudi 150 domačih učiteljev z vseh stopenj šolstva. Zelo razgreta je bila polemika, ki jo je povzročil nastop gosta, podpredsednika federalne vlade, sicer slovaškega krščanskega demokrata. Govoril je o posledicah dolgotrajnega ideološkega totalitarizma in poudarjal, da se mora Slovaška kot dežela s krščansko kulturno tradicijo vrniti h krščanskim vrednotam, kajti samo tako bo mogoče zajeziti razkroj morale in širjenje kriminala, mamil, pornografije in drugih pojavov, ki s porabniško miselnostjo zaradi odprtih meja nemoteno pritekajo v deželo. Ko je govoril o svetovnonazorski vzgoji in utrjevanju krščanske kulture v duhu slovaškega zgodovinskega izročila, je izzvenel njegov nastop kot nova ideološka zasnova šolstva zdajšnje oblasti. Ministrov nastop je sprožil številne ugovore tujih in domačih udeležencev tribune. Na koncu je pod-
predsedniku vlade zmanjkalo tehtnih utemeljitev, zato je v zadregi pojasnil: »da ni za novi ideološki totalitarizem«, ter se opravičil, »da ima še druge nujne obveznosti,« in odšel.
Gostje iz Francije, Švedske, Švice in Velike Britanije so opozorili na nevarnost, da bo nova oblast ob izgonu ene ideologije pripeljala drugo. Ugleden švicarski protestantski izobraženec iz Ženeve je omenil deklaracijo o človekovih pravicah in poudaril, da mora biti šola v demokratični družbi laična in strpna do vseh svetovnih nazorov in političnih prepričanj. To pomeni, da ne bi smela biti pod verskim vplivom. Tudi drugi razpravljale) so mu pritrjevali in svarili pred novo ideologizacijo šole v Vzhodni Evropi. Menili so, da morajo tudi zato postati učiteljske organizacije in sindikati povsem neodvisni od političnih strank. To pa pomeni, da ne bi smele biti pod tutorstvom in vplivom splošnih sindikalnih zvez ali konfederacij, ki sindikate posameznih dejavnosti in poklicev rade paternalistično varujejo pod svojim dežnikom.
Lahko rečemo, da je bil seminar v Košicah zgled strpne in nevsiljive izmenjave mnenj in izkušenj med organizacijami učiteljev iz raznih delov Evrope. Stališča, ki so se izoblikovala na njem, bodo prav gotovo pripomogla k demokratizaciji šolstva v vzhodnoevropskih državah, veliko spoznanj in opozoril pa je poučnih tudi za nas.
BORIS LIPUŽIČ
Mortarium iz Štivana iz poznega republikanskega ali poznega Avgustovega časa
JIŠE: DR. SAVIN JOGAN
larod in narodna zavest danes
et Znana je ocena, da smo Slo-: fenci z intenzivnim kulturnim delovanjem (in z drugimi obli-if< 3mi narodnega življenja) več fe(toletij ne le ohranjali pripadnost rMjemu narodu, temveč po e<tvoje celo nadomeščali (substitu-(7:fali) državo in njene ustanove. Jiarodna zavest je bila in je še «aanes pomembna sestavina tako pojmovane pripadnosti, vendar m 'Omeni več od tega: jasno odlo-n itev in javno izražanje občutka •Zavestne pripadnosti svojemu sharodu, in vsebuje pripravljenost in delovanje, za njegov ob-ptoj in vsestranski razvoj. Z mo-aralnega vidika vsekakor gre za določeno razmetje med poudar-®njem ožjih (osebnih, zasebnih, ‘fužinskih) in širših, družbenih nteresov, pri katerem so drugi _>rayiloma pomembnejši ali jih 'saj ne smejo ogrožati posa-yIt’ezni (v pretirani obliki celo ^cistični) interesi, rti V teh prizadevanjih je odnos nj 0 jezika nekega naroda gotovo 5CPrecej stvar širših odnosov jg’ skupni državi (jezikovna joPfaksa v JLA - mimo poveljeva-3^a in vojaškega pouka, za ka-njefa po zakonu velja izjemoma .rtjtoohrvašČiria.kot skupni jezik; RikovnapLaksa
-
.	- — r_____a naših diplomat-
skih predstavništev in neredko
tudi carinskih uslužbencev ipd.); mnogo bolj pa je pravilna usmeritev v tem okviru stvar odgovornosti in zavesti pripadnikov našega naroda kot pomembnega kazalnika naše narodne zavesti.
Pri pouku bi kazalo opisati in razčleniti stanje glede rabe in odnosa do jezika v domačem okolju: prevodi filmskega besedila in reklam, poimenovanje podjetij, trgovin in lokalov, športni in aktivistični jezik, ki postaja zaradi svoje izpraznjenosti vse bolj nerazumljiv. Pogovoriti bi se kazalo, kako stanje, ki povečini ni ustrezno, zboljšati, poglavitne in pogoste napake odpraviti. Ali ni tudi vsakdanji pogovorni jezik učencev (od »full« do »cool«) potreben kakšne prevetritve? Tu iščemo naslonke za zorenje jezikovne zavesti in kulture.
Poučen je primer napisov na vojašnicah: kljub številnim zahtevam v zadnjih tridesetih letih se je šele v zadnjem času pojavila pripravljenost, da bi bili ti napisi večjezični. Ob novih kritikah in v povezavi z jezikoslovci je bila na koncu najdena prava rešitev: napisi v štirih enakopravnih jezikih (in dveh pisavah), pri čemer je v naši republiki slovenski na prvem mestu. Vendar pa se v praksi še zmeraj ohranja en
jezik kot prvi in uradni.
• Spoznavanje narodove preteklosti je in ni zgodovina, ki se je učimo v šoli. Gre za obdobja in dogodke (omenjeni so v učbeniku), ki nas morejo navdati s ponosom, da pripadamo našemu narodu, vendar jih ne smemo jemati le kot obliko lastne hvale. Pomembni so takrat in toliko, da nam tudi še danes pomagajo vztrajati ali delovati pri razvijanju ustvarjalnih moči ali vztrajnosti naroda, prizadevanjih za njegovo enakopravno uveljavljanje v svetu in za svobodno ter bogato življenje in delo njegovih pripadnikov.
Taka obdobja, dogodki in dejanja so moralno in človeško vredna za nas toliko, kolikor nam tudi osebno pomenijo merilo. po katerem presojamo svoje današnje ravnanje in vedenje. Naš osvobodilni boj je bil npr. že po svoji zasnovi in pojavi napredno dejanje. Mnoge izvirne rešitve (demokratična, pluralistična širina OF na začetku, neposredne volitve 1943 v slovenski parlament, razvito kulturno in znanstveno življenje, narodna vojska) pa niso le hvale vreden spomin, temveč dosežek, ki glede na razmere tudi za današnje življenje ni zanemarljiv (npr.
oblikovanje poveljniškega kadra in poveljevanje v partizanskih enotah idr.). Politična strnitev vseh resnično narodnih sil in razvoj nove slovenske zavesti sta nam danes prav tako potrebna tako za uveljavljanje vseh narodnih ustvarjalnih sil kot za enakopravno uveljavljane naroda v okviru Jugoslavije in v svetu.
• Podobno vrednost v krepitvi narodne zavesti ima naš odnos do kulture in narodne (tudi naravne) dediščine.
Če smo zrel narod, se moramo do narave, naravnjh bogastev in plodov dela prejšnjih rodov vesti kot dobri gospodaiji, jih ohranjati, včlenjevati v sodobno okolje in povezovati s sodobnimi prizadevanji. Tu je treba razlikovati odnos do prave dediščine in do raznih novodobnih ponaredkov ali priredb, ki večinoma iz prido-bitniških razlogov ohranjajo samo lupino ali približno podobnost, v resnici pa so daleč od prave narodne in ljudske ustvarjalnosti (narodnozabavna glasba idr.)
Poučno bi bilo pogledati naš skupni odnos do zemlje kot nenadomestljivega bogastva: kako jo obdelujemo, kje gradimo hiše in tovarne (včasih ob vznožjih gričev in pobočjih, danes pa po-
aktualno


iiiS
Nova založba
3.	oktobra je predstavil publi-
cistično dejavnost Zavoda RS za
šolstvo, njegov Založniški center. Letos je izdal že več kot dvajset priročnikov in učbenikov, in sicer takšnih, ki se jih založbe zaradi nizkih naklad (in
zaslužkov) praviloma otepajo. Posebnost nove založbe se kaže v hitrem poslovanju, saj preteče od oddaje rokopisa do izida publikacije komaj mesec dni. Založba predvsem spodbuja številne učitelje, da uredijo zapiske in tako svoje didaktične izkušnje sporoče kolegom. O tej založbi bomo še pisali.
gosto sredi njiv) ipd.
•	Opozorila glede gospodarske uspešnosti in tudi nezadovoljivega stanja (izrabljenost opreme, stopnja izobrazbe) je smiselno še razčleniti in dopolniti z novimi kazalniki. Žal so
-	zaradi naše prevelike zaprtosti pred vplivi zunanjega sveta
-	tudi ti uspehi pogosto skromni,
če jih primerjamo z razvitim svetom. V nobenem primeru pa nam ne bi smeli vlivati prevelikega samozadovoljstva:	po-
trebno težo bi imeli le takrat, ko bi tudi vsak človek na svojem delovnem mestu, v šoli, vsako podjetje zase po svojih najboljših močeh pripomogel k urejanju svojih in širših, tudi vsenarodnih zadev.
•	Če gremo s hvalo predaleč, če uporabljamo razne ne vselej dovolj kritične posplošitve (»pridni« in »leni« narodi, »napredni« in »zaostali« ipd.), smo že na poti v sprevrnjeno narodno zavest, nacionalizem, ki ni ne v čast ne v korist lastnemu, ne drugim narodom.
•	Zamisel zedinjene Slovenije in skupnega slovenskega kulturnega prostora se močneje poudarja v zadnjem času, tudi ob razmišljanjih o oblikovanju odnosov v naši federaciji. Za prvo
je bistveno to, da nikoli nismo razvijali programov nekakšne »velike« Slovenije in da tudi zedinjena Slovenija ni pomenila pohlepa ali teženj po tujih, z Neslovenci naseljenih ozemljih (čeprav so pred davnimi stoletji živeli na mnogo širšem prostoru od današnjega). Šlo je za nujno strnitev vseh delov narodnega telesa, da bi se tako sploh lahko ohranilo in razvijalo. Podobno usmeritev ima danes zamisel o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, ki seveda vsebuje tudi težnje po tesnejšem gospodarskem povezovanju. S približevanjem uresničitve združene Evrope (v začetku devetdesetih let) pa ta zamisel že pomeni odpiranje novih poti sodelovanja in povezovanja, ki presegajo politične meje držav in jih s tem odpravljajo kot ločnice kulturnih, gospodarskih in drugih tokov v sodobnem svetu (»Evropa regij«).
Priporočena literatura:
-	Janko Pleterski, n. d., str. 135-404.
-	Momčilo Zečevič, Na zgodovinski prelomnici. Slovenci v politiki Jugoslovanske države 1918-1929. L knjiga. Založba Dbzorja, Maribor 1986.
Poziv k človečnosti in razumu
Klub koroških Slovencev v Ljubljani, ki združuje rojake, ki so po plebiscitu morali zapustiti koroške domove, njihove potomce in prijatelje koroških Slovencev, je z ogorčenjem sprejel novico, da koroške in celovške oblasti do začetka šolskega leta niso poskrbele za dvojezični pouk otrok, katerih starši se združujejo v Iniciativo staršev za javno dvojezično šolo v Celovcu.
Znano je, da je po večletnem prizadevanju slovenskih in nemških staršev tako pravico do dvojezične osnovnošolske vzgoje potrdilo decembra 1989 avstrijsko ustavno sodišče, junija 1990 pa s posebnim zakonom še avstrijski parlament. Zato se nam zdi nesprejemljivo zavlačevanje koroškega	deželnega šolskega
sveta pod predsedstvom koroškega deželnega glavaija ter strankarsko predvolilno sprenevedanje na račun in v škodo k dvojezičnemu pouku prijavljenih otrok ter njihovih staršev; to je dve materi prisililo k uporabi gladovne stavke kot skrajnega sredstva v boju za pravico do mirnega	otroštva in vzgoje
v strpnem ozračju.
Ko izražamo svojo solidarnost z njunim in njihovim pravičnim bojem, pozivamo koroškega deželnega glavarja in celovškega župana, da brez odlašanja ures-
Ljubljana, 11. 9. 1990
predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani akademik prof. dr. BOGO GRAFENAUER
Evropski strokovnjaki o pismenosti danes
Od 9. do 12. oktobra letos bo na Bledu šesta evropska konferenca direktorjev inštitutov za pedagoške raziskave. Osrednjo temo srečanja Pismenost in osnovno izobraževanje na predvečer 21. stoletja - Unesco je leto 1990 razglasil za leto pismenosti - bodo obravnavali strokovnjaki iz več kot 33 držav. Temeljni namen konference je pospeševati in razvijati komunikacijo in sodelovanje med raziskovalnimi
inštituti, ki se po Evropi ukvarjajo z izobraževanjem. Glavni organizator Pedagoški inštitut iz Ljubljane bo s konferenco ozna-moval 25 let svojega delovanja, pri pripravah pa sodelujejo še Slovensko društvo pedagogov, Zamtes in Cankarjev dom iz Ljubljane.
Omenjena konferenca je ena najpomembnejših, ki jih prireja Svet za kulturno sodelovanje, ki v Svetu Evrope skrbi za izobraževanje, kulturo, kulturno dediščino in univerzitetno sodelovanje.
Zahteve angleških učiteljev
Kaj upoštevati pri spremembah učnih načrtov
Nacionalna zveza učiteljev Anglije in Walesa je izdala dokument Strategija za učni načrt, v katerem so izražena mnenja o vladnih predlogih za spremembo šolskih programov. Drugačen odnos do okolja ter gospodarski in tehnološki razvoj zahtevajo spremembe učnih načrtov, ki so čedalje večji izziv za šolstva tega desetletja. Nacionalna unija upa, da bo s tem dokumentom pospešila široko razpravo o svojih predlogih.
Učitelji morajo priznati pravice vsakega od teh delov družbe glede na njihov odnos do učnih načrtov. Priznati morajo, da so v demokraciji odgovorni ljudstvu.
6.	Učitelji po svojih organizacijah sodelujejo pri odločanju o učnih načrtih šol na državni, regijski in krajevni ravni.
V predlogu je 10 točk, ki zadevajo učitelje in učne načrte.
7.	Zato, da bi bili pri uresničevanju učnih načrtov učinkoviti, morajo biti dobro usposobljeni, med delom pa se redno strokovno izpopolnjevati.
L Učni načrti na vseh šolskih stopnjah morajo pospeševati demokracijo v teoriji in praksi.
8.	Učitelji morajo imeti glavno vlogo pri ocenjevanju in testiranju učencev.
2. Temeljijo naj na enakih možnostih za vse učence, zlasti pa spoštovati in priznavati jezike in kulture manjšin.
9.	Za odločitve o uresničevanju učnih načrtov naj bodo pristojni ravnatelji in vsi učitelji.
3. Pospeševati in spodbujati morajo vsakogar za učenje, ki naj poteka vse življenje. To pomeni, da bo učni načrt dajal možnosti za uspeh vsem, ne pa le izbrancem.
4.	Odločitve o učnih načrtih ne smejo biti samo v pristojnosti vlade ali skupine izbranih ljudi; postopek mora biti pristno pluralističen.
B. L.
Sindikat mora utrditi učiteljevo samostojnost
Srečanje učiteljev z območja Alpe-Jadran
Sindikat javnih služb in sekcija šolskih sindikatov iz Celovca sta konec letošnjega maja pripravili srečanje učiteljev z območja Alpe-Jadran. Učiteljev iz Avstrije in Italije je bilo zelo veliko, Bavarci so svojo odstotnost opravičili, Slovenijo pa sta zastopala Aleksander Klinar in Vladimir Tkalec, sekretar RO Sindikata delavcev v vzgoji, izobrcževanju in znanosti Slovenije.
ničita takojšni začetek javnega dvojezičnega pouka slovenskih otrok v Celovcu. To ne bo le izpolnitev njihove pravice, potrjene s sodbo avstrijskega ustavnega sodišča, temveč tudi korak k boljšemu sožitju med obema narodoma na Koroškem in izpolnitev slovenskih obljub, ki so jih pred sedemdesetimi leti koroške oblasti, tedanji deželni glavar in deželni zbor dali koroškim Slovencem v boju za slovenske glasove ob plebiscitu.
Od slovenske vlade pričakujemo, da bo tudi tedaj, če bo javni dvojezični pouk v Celovcu posredovala pri koroški deželni vladi in pri avstrijski zvezni vladi, če bo potrebno pa tudi pri jugoslovanski zvezni vladi in pri mednarodnih forumih, saj je izpolnitev manjšinskih pravic temeljni pogoj za nadaljnji razvoj vsestranskega sosedskega sodelovanja. pozjvamo tU(|j ljubljanskega župana, da posreduje pri županu prijateljskega mesta Celovec, naj končno zagotovi ustrezne možnosti za delo javne dvojezične šole.
Prvi dan srečanja je šolski nadzornik Adolf Raup spregovoril o pouku italijanskega jezika na Koroškem, šolski nadzornik Franz Wiegele pa o pouku slovenskega jezika na Koroškem. Dr. Genvin Miiller je predstavil organizacijo šolskih sistemov Alpe-Jadran v sklopu Evropske skupnosti. Udeleženci so se seznanili z zasnovo razvoja vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji do leta 2000 (poročevalec prof. Aleksander Klinar), z vlogo nemškega jezika v Severni Italiji (poročevalka Maria Serene Tiella) in z različnimi šolskimi sindikati na območju Alpe-Jadran. O tem, kako deluje sindikat v Sloveniji, je spregovoril Vladimir Tkalec.
Drugi dan srečanja smo obiskali dvojezično osnovno šolo v Bilčovsu, organizatoiji pa so pripravili tudi srečanje z zvezno šolsko ministrico Hildo Havliček.
Podobna srečanja naj pripomorejo k boljšemu medsebojnemu razumevanju na jezikovnem področju, še posebno med učitelji. Zaradi skupnih gospodarskih in družbenih koristi v prostoru Alpe-Jadran in Evropske skupnosti bomo morali različne šolske sisteme uskladiti. In kakšna je pri vsem tem vloga sindikata?
setletjih? 1959/60 je bilo 18,68 odstotkov učencev prijavljenih k dvojezičnemu pouku, v naslednjih letih nekoliko manj - najmanj 1975/76, ko jih je bilo le 1,29 odstotka. Potem je bilo v dvojezičnih razredih iz leta v leto postopno več otrok (razen 1984/85 in 1987/88, ko se je odstotek prejšnjega šolskega leta zmanjšal), letos pa 22,43 odstotkov.
Vsak otrok vsaj tisoč besed
Ta mora utrditi učiteljevo samostojnost. Dogovorili smo se, da si bomo v prihodnje pomagali, pri tem pa nas meje ne smejo ovirati. Uveljavili bomo učiteljeve pravice, četudi z vsesplošno stavko na območju Alpe-Jadran.
Približno 40 odstotkov učencev v dvojezičnih šolah nima nobenega
Adolph Raup je poudaril, da je naloga šole odstraniti ovire, ki jih povzroča nerazumevanje jezika. Zato je nujno poznati tudi jezik sosednjih držav. V Beljaku so že naredili prvi korak: letos so vpeljali italijanščino kot fakultativni predmet od tretjega razreda. Adolph Raup je opozoril na neustrezne učbenike, pričakuje pa, da jih bo v prihodnje skupnost Alpe-Jadran pomagala zboljšati. Zavedajo se, da s tem še bolj obremenjujejo otroke in njihov prosti čas, zato so se odločili, da skrčijo pouk telesne vzgoje. Naslednje šolsko leto bodo v šole vpeljali t.
i.	dunajski model in ga opazovali štiri leta. Ta model temelji na italijanščini, od njega pa pričakujejo boljše poznavanje kulture sosednjega naroda in večjo strpnost. Poskus bo potekal v dveh razredih, ki bosta razdeljena v dve skupini po dvanajst
5. Pri odločanju o učnih načrtih morajo sodelovati starši, lokalne skupnosti, cerkve, delodajalci in učenci tako kot država in učitelji-
Devinski grad: fragment oltarčka s posvetilom Špes Augusta, najden 1924
učencev. Šolska uspešnost pri razvrščanju ne bo odločilna. Zaradi italijanskega jezika bo manj telesne vzgoje, glasbe, zgodovine, fizike in kemije. S čim. podobnim na Koroškem še nimajo izkušenj; do prihodnjega leta, ko bo podobno srečanje pri nas, pa se bo tudi teh že nekaj nabralo.
10.	Učiteljski sindikati oziroma njihove organizacije morajo spoznati pomembnost svoje vloge pri oblikovanju učnih načrtov in vzgojnoizobraževalnih ciljev ter se zavedati, da bodo s sremljanjem poklicnih vidikov dela lahko dobili javno podporo ter dosegli višje plače, boljše delovne razmere in višji položaj.
Inšpektor Franz Wiegele je najprej poudaril zgodovinske posebnosti in značilnosti območja Alpe-Jadran, kjer se prebivalci še zdaj veliko preseljujejo in asimilacijskih procesov še ni konec. Slovenščina kot učni jezik je v avstrijskem šolskem sistemu uzakonjena doma pa govore učenci v narečju. Vsak otrok ima po zakonu pravico uporabljati slovenščino kot učni jezik, vendar mora otrokov zastopnik o tem podati pisno izjavo.
Cilj avstrijskega šolstva je, da bi čimprej dosegli 25 odstotkov slovenskih dvojezičnih razredov. In kako se giblje število prijavljenih otrok k dvojezičnemu pouku v zadnjih de-
Aleksander Klinar je predstavil publikacijo z naslovom Koncepcija in strategija razvoja vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji do leta 2000 (nosilec projekta mag. Ferdo Rečnik, Ljubljana, april 1990). In kakšna je zasnova razvojnega modela našega izobraževanja? Organizacijsko se približujemo deželam Evropske skupnosti, ne pa tudi vsebinsko. Najbrž bo javna razprava o vsebinskem delu navedenega programa opozorila na posledice pretirane tehnokratske zastopanosti.
Maria Serena Tiella nas je najprej seznanila z zgodovino jezikovnih manjšin. Opisala je tudi delovanje jezikovnih otočkov in polotokov v Severni Italiji. Za njihov model se v zadnjem času zanima tudi t. i. dunajska šola. Svojo razpravo je sklenila s predlogom, naj bi delovna skupnost Alpe-Jadran začela z akcijo,- ki bi od šolskih oblasti zahtevala ustanovitev dvojezičnih osnovnih šol na obmejnih predelih posameznih držav.
Kako so organizirani šolski sindikati
poprejšnjega znanja iz slovenščine, zato je postavljene smotre včasih težko dosegati in uresničevati. Kadar je prijavljenih premalo slovenskih otrok, organizirajo tako imenovani integrirani razred. Takrat učitelj sodeluje s pomožnim učiteljem, takšno povezovanje pa se zelo obnese in tudi delodajalec se strinja z njim. Franz Wiegele je svojo razpravo končal s pozivom, naj v šolskih sistemih v sklopu Alpe-Jadran poskrbijo, da bo vsak otrok znal vsaj tisoč besed sosednjega naroda. Sistem kolektivnih pogodb za učitelje in model šolstva z naslovom Socialna politika so Avstrijci na sedež Evropske skupnosti v Bruselj že poslali. Gerwin Miil-ler je povedal, da se Avstrijci zavedajo, kako sta njihov in nemški šolski sistem razdrobljena in kako poenotena sta šolska sistema na Danskem in v Veliki Britaniji. Šolski sistemi se najbolj razlikujejo v prvih letih izobraževanja. V večini dežel Evropske skupnosti se mladi odločajo za poklic pri petnajstih ali šestnajstih letih, v Avstriji se usmerjajo že prej, pri desetih. Na njihovih t. i.
V avstrijskih šolskih sindikatih sta dve stranki: krščanski socialisti in socialistična stranka, ki sta po posameznih okrajih in panogah različno zastopani. Samostojne sekcije od osnovne šole do univerze so združene v sindikatu javnih služb do zvezne ravni. Sindikati na zvezni ravni ne morejo sprejeti splošnih navodil za okraje in podobno. Usposabljanje osnovnošolskih učiteljev za ustrezno izobrazbeno raven pomeni sindikalni uspeh, prav tako pa tudi izenačitev plač z mlajšimi izobraženimi kolegi, četudi so to dosegli šele potem, ko so zagrozili s stavko. Učitelji napredujejo v višji plačilni razred po dveh letih. Sindikalno delo poteka po zakonu. Splošni šolski zakoni veljajo tudi za učitelje, ki niso člani sindikatov. V osnovnih šolah na Koroškem ni nezaposlenih učiteljev. Učiteljeva delovna obveznost v osnovni šoli je 23 ali 24 ur na teden, srednješolskega profesorja pa 18 ur na teden.
Sindikat učiteljev Italije je po drugi svetovni vojni postal samosto-
jen. Tam imajo združene sindikate i katoliške sindikate. Najbolj učink * vito je pokrajinsko zastopništvo. 1 _ stopnik šolskega sindikata je oprt čen pouka in skrbi za sindikalno javnost in obveščanje. Od leta It v sklenjene kolektivne pogodbe se j h šestdesetih dneh spremenijo v 2 kon. Sindikati skušajo predrugai zakonsko določilo, ki dovoljuje omejeno poučevanje matematike plomiranim inženirjem. Tudi za i braževanje učiteljev je poskrbljei saj se morajo izobraževati 40 ur leto (lahko tudi v zasebnih izobraJ ^ valnih organizacijah). V letošnje ^ letu je vlada pripravila le 30-urni (j črt izobraževanja za učitelje osnfl nih šol. Sindikati si prizadevajo, I bi bili učitelji za to dodatno nagf 0 jeni. Učitelj, ki opravlja ob delo' a obveznosti še dejavnosti v krožkih1 » pri poklicnem svetovanju, prej/ z poseben dodatek (približno 99.0 f lir). Če učitelj izgubi delovno mesi mu sindikati v dveh letih omogoči] da se preusposobi, npr. za knjiži čarja, vodenje avdiovizualne tehni! -ipd. Za kršenje delovne disciph dobi učitelj pisni opomin ali -pa' celo odpuščen. Lahko se pritoži cena ministrstvo za šolstvo, pri tem ga sindikat pravno zastopa. Učiti se ponavadi upokojijo po 40 Id delovne dobe, na osebno željo lahl že po 15 letih delovne dobe. Učil Ijeva delovna obveznost v osnovni srednji šoli je enaka kot v Avstriji- j
Organiziranost in položaj slove s skih učiteljev je predstavil Vladiff -Tkalec. Opozoril je na politič spremembe in v zvezi s tem na teža j pri organiziranju šolskih sindikate' -
Na dvojezični osnovni šoli v B čovsu smo spoznali, kaj je to dob c organizacija, in tudi kako zelo se ttj / dijo učiteljice pri poučevanju v dvl . jezikih. Pri delu z učenci sta ze pomembna govorica telesa in n ' mika. Tudi to pripomore k trdni šemu znanju slovenščine, je dej s ena od tamkajšnjih učiteljic. Razo/ rana je bila nad svojimi nekdanji/ učenci, ki že po nekaj letih niso zni / slovensko. Zato je vpeljala drugači i učne prijeme. Zdaj opaža, da poza] 2 Ijajo veliko manj.	v
i
ALEKSANDER KLINAR
Slovenci v Iteliji
Minister dr. Janez Dular na Goriškem
Po svojem obisku tržaških Slovencev v začetku poletja je 21. septembra minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular prišel tudi med Slovence, ki živijo na Goriškem. Seveda je dogodek zbudil nemalo zanimanja in so o njem poročali tudi vsi zamejski časopisi.
politehniških šolah (HTL) si pridobivajo naziv inženir. Druge evropske dežele tega sistema ne poznajo. Ger-win Miiller meni, da bo treba v Evropski skupnosti oblikovati enotna merila za pridobivanje naslova inženir. Višje tehnično izobraževanje bodo v Avstriji ohranjali tudi v prihodnje, ne glede na poenotenje drugih evropskih izobraževalnih sistemov.
Visoko šolstvo se najbrž ne bo posebno spreminjalo, maturo ob koncu srednjega izobraževanja pa naj bi priznavali v vsej Evropi. V Avstriji bodo v prihodnje skušali predvsem razširiti temeljitejši jezikovni pouk tudi v poklicnih šolah, izdelati posebne šolske programe za migrante, več se bodo ukvarjali s poklicnim izobraževanjem in ga dopolnili s teoretičnimi vsebinami.
Program enodnevnega obiska je bil zelo natrpan. Dopoldne se je minister najprej srečal z levo usmerjenimi organizacijami. Pogovarjal se je 5 predstavniki njihove krovne organizacije Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki združuje več organizacij, si ogledal Kulturni dom ter se seznanil z njihovo raznovrstno dejavnostjo - ad kulture pa do raziskovalne in športne dejavnosti. Sledil je obisk pri županu goriške občine Antonija Scaranu ter predsedniku goriške pokrajine Gianfrancu Crisciju. Popoldne se je minister pogovarjal s predstavniki Slovencev, ki se povezujejo v katoliško usmerjenih organizacijah in se združujejo v Svet slovenskih organizacij, ogledal si je uredništvo Katoliškega glasa in Mohorjeve družbe, Katoliški dom ter Zavod svete družine, ki ga vodijo šolske sestre. Ob koncu obiska je bilo srečanje z župani vseh treh slovenskih občin na Goriškem (Sovod-nje, Števerjan, Doberdob), nato pa še pogovor s predstavniki političnih strank, ki jih podpirajo Slovenci (Slovenska skupnost, Socialistična stranka Italije, Komunistična partija Italije, Krščanska demokracija, Zeleni).
kritičnosti, pa tudi navdušen i ne. Čeprav v člankih ob pogov> _ rih z italijanskimi oblastmi oni njajo, da je minister načel tu! u nerešeno vprašanje zaščite sl -venske manjšine, nikjer ne zasl dimo omembe, da bi bilo načč v tudi kakšno vpršanje iz vsakd f nje prakse. Prav neposredi i pred obiskom dr. Janeza Dular] v je namreč goriški župan, gostiti v našega ministra, odvzel beset k slovenskemu občinskemu p1 v lancu dr. Darku Bratini, ki i ( hotel na seji spregovoriti v mai z rinščini. Podobno se je pri _ kakšnim mesecem zgodilo Igon Komelu, čeprav je bila Gorica J u Slovencev zmeraj bolj strpna k\ ~ kor Trst. Med pogovori se oni nja le še stališče slovenske vlad h da hoče imeti stike z vsemi 5/ c venci ne glede na njihovo po tično usmeritev. Zanimivo pa j da stališče do izoblikovan skupnega predstavništva vsi Slovencev v Italiji, ki je na Kod
i
škem dvignilo veliko prahu, komajda bežno omenjajo, Kat liški glas pa tega niti ni zapisal
Seveda ob enodnevnem obisi ni mogoče pričakovati revolut onarnih sprememb, a vseei ostaja vtis, da je srečanje z mir l strom ostalo nekako nedorečen
C
Tako je epigram Miroslava K šute, ki ga je objavil Primors dnevnik 30. septembra, več k zgovoren:
Bolj kot do zdaj bodo spodbujali nadaljnje izobraževanje in intenzivno sodelovanje v projektu Comet 2 - za to so od Evropske skupnosti že dobili del sredstev.
Obisku je namenil največ pozornosti Primorski dnevnik, ki je o tej temi objavil več člankov, obsežnejša poročila sta prinesla tudi Katoliški glas ter Novi list, ki pa sta tednika in torej prostorsko in časovno precej bolj omejena.
Je bister, je minister, je slavist, brez listnice ostal bo zmeraj čis a s praga, ki je zdaj baje br praha,
pomaga nam tako, da nam p' maha.
Zanimivo je, da se nobeno časopisno poročilo ne spušča v natančnejše komentarje, povsod se čuti previdnost, nikjer ni posebne
Minister za Slovence po sve dr. Janez Dular je napovedal tu svoj skorajšnji obisk pri Slove 2 cih, ki živijo v videmski pokf' v jini, torej v Beneški Sloveniji, B 2
b
ziji in Kanalski dolini.
ZOLTAN JAN
ŠOLA V UČENČEVIH OČEH
Za reforme moraš biti trpežen
Gimnazijka Polona Vagaja: »Šola je zelo koristna ustanova, vprašanje pa je, kakšni so ljudje v njej.«
Cankarjev dom, 29. septembra zvečer. Sprva tihi hodniki oživljajo. Lahkotni pogovori komaj presežejo glasnost šepetanja. Prižgo se še dodatne luči. Ceremonial, priprava na poslušanje Mozartove glasbe, je popoln.
Dežurna hostesa, gimnazijka Polona Vagaja, ne pokaže zaskrb-Ijenosti, čeprav ima dosti opravkov: sprejem hostes, objave po Jj Zvočniku, dajanje različnih informacij. Vljudno pojasnjuje zamud-)C nikom, da bodo lahko šli v dvorano šele v odmoru, medtem pa naj Opremljajo koncert po monitorju. Vmes poskušam zvedeti tisto, gi o čemer razmišljam že kar precej časa: Učiteljem nenehno očitajo, 3'] da osebnostno in strokovno nismo kos svojim nalogam. Ali torej i otrok in mladostnik v šoli sploh ne moreta biti radoživa, motivirana j* za učenje in uspešna? Dajmo besedo Poloni, četrtošolki z Gimnazije i Poljane in hostesi v Cankarjevem domu.
• Polona, zakaj delaš tu?
:ŽI
5
Veseli me delo z ljudmi. Rada ce; jim pomagam, povem kaj o pro-gramu in o Domu, včasih pa te Z obiskovalcem tudi poklepetem o povsem vsakdanjih stvareh. Kadar so različni kongresi, mi koristi znanje jezikov. Angleško .. m nemško govorim aktivno, ' špansko in italijansko pa pa-sivno.
iff —_______________________________
• Si ogleduješ prireditve in ~a predstave?
:o' ——______________________________
B Program spremljam, ker je to obveznost vsake hostese v Domu, n ogledam pa si le tisto, kar me Zanima ali pa mi koristi v šoli.
„(	• Kako je z zaslužkom? Za
:js kaj ga porabiš? ot ~
m Zaslužek v CD ni ravno vejik, :nf kar pa zasluzim, trikrat obrnem, ift preden porabim. Rada potujem. Za prvomajske praznike sem bita ! v Španiji, poleti pa v Firencah in na Dunaju, tako da je šel denar bolj ali manj v te namene.
• Ali ti ne zmanjkuje časa za šolo?
Šola pri tem ne trpi, saj ne sme. Vse si tako organiziram in uskladim, da se urniki ne prekrivajo, ■k1 učim pa se sproti.
>V _______________________________
H • Si bila zmeraj zagnana tu; učenka?
sl’-------------------------------
H Zagnana učenka? Mislim, da v začetku, v prvih dveh razredih, 'A Še nisem imela toliko ambicij.
V trejem razredu pa sem se že ir\ vpisala v tečaj angleškega jezika ltt v- Pionirskem domu, pa potem kmalu še v tečaj nemščine in P, ^ plesno šolo. Kasneje sem imela 1 ' čedalje več želja po znanju in ra-a^zličnih drugih dejavnostih.
1,\	% So ti domači pomagali pri
'j učenju?
M, Pri učenju ne. Kadar pa imam id hude trenutke, vedno najdem ra-^1 zumevanje pri njih.
# Kako gledaš na šolo? Te je naučila učiti se? Te je pripravljala na življenje?
Šola je zelo koristna ustanova, vprašanje pa je, kakšni ljudje so v njej. Niso mi všeč učitelji, ki venomer grozijo s slabimi ocenami, pri tem pa mislijo, da nas bodo kaj naučili.
Prav nasprotno: še tisti predmet ti postane zoprn.
Se znam učiti? V osnovi šoli smo se morah znajti največkrat sami, r srednji pa smo se učili načinov učenja pri psihologiji.
Šola za življenje? Zanimivo je, da smo le pri biologiji imeli čas za pogovore o življenju, obenem pa smo se učne snovi prav pri tem predmetu naučili največ.
0	Tvoj odnos do umetnosti? Te je estetska vzgoja navdušila zanjo?
Gimnazija nas vodi v umetnost predvsem 5 kulturnimi dejavnostmi. Pri meni je na prvem mestu književnost: najraje imam pisatelje dvajsetega stoletja. V gledališču se mi prileže duhovita komedija. Glasbo smo v prvih treh letnikih odkrivali z~obiskovanjem koncertov in oper. Res pa so nam bili po štirje obiski v eni konferenci kar malo odveč. Za likovno področje pa lahko rečem le to, da vsaj laik nisem.
0 Kakšnih učiteljev se najraje spominjaš?
Všeč so mi učitelji, ki se trudijo narediti predmet Zanimiv in privlačen, posebno pa tisti, pri katerih lahko sodeluješ vsako uro in ne le, ko si vprašan.
Zelo rada se spominjam obeh profesoric biologije: iz osnovne šole Alojza Kebeta, Vide Krpa-čeve, iz srednje pa profesorice Brelihove. Obe sta nas s srcem peljali skozi učno snov in nas vodili tudi v svet, y življenje.
0 Imaš tudi trpke spomine na šolo?
Šola vsekakor ni šala. Veliko truda je potrebno, pa tudi časa. da dosežeš zaželeni uspeh: pa še ti spodrsne. Kakšni moreči spomini na šolo me pa ne bremenijo.
0 Kaj se je spremenilo v letošnjem šolskem programu?
Šolske programe spreminjajo iz leta v leto, tako da spremembam komaj sledimo. Sicer pa se šole glede na program razlikujejo. Na naši Gimnaziji Poljane smo letos dobili le dve redovalni obdobji: to naj bi nas dijake razbremenilo, v resnici pa pišemo še več kontrolk kot prej. Vpeljali s'o tudi izpitni model, to pomeni, da pri nekaterih predmetih opraviš le izpit ob konferenci.
Polona Vagaja
0 Si uspešen človek, seveda predvem zaradi svojih ambicij, pridnosti in vztrajnosti. Pripomore k temu svoje tudi šola?
Dijak mora biti dovolj močna osebnost, da premaguje najrazličnejše težave: zaradi predmetnika se je pogosto treba prilagajati novim profesorjem, čas si moraš organizirati po sistemu selektivnosti, pri morebitnih padcih ne smeš obupati.
Če pomislim na vse reforme, ki so »šle čez nas«, mlade, ugotova-Ijam, da sem trpežen človek.
Vendar pa moram priznati, da me je tudi šola spodbujala, usmerjala in mi dala kar dobro splošno znanje.
0 Ti je kaj žal, da ne boš mogla opravljati mednarodne mature?
Lahko bi rekla da. Kajti če bi imela možnost, bi šla zelo rada v Devin - že zaradi sistema. Študij traja dve leti in v tem času opravljaš izpite le iz šestih predmetov. Se pravi, da program ni natrpan z odvečnimi stvarmi, poleg tega pa bi spoznavala ljudi Z vsega sveta.
0 Pravijo, da zmeraj nosiš s seboj svinčnik in papir?
Res imam to navado, in ko se
mi porodi kakšna ideja, si jo takoj zapišem.
0 Pišeš dnevnik?
Pišem ga, vendar ne vsak dan. Nikoli ne pišem kar tako, ker tudi časa nimam. Pišem samo tedaj. kadar me nekaj pretrese, zelo razveseli ali razžalosti.
0 Kaj pa odločitev za nadaljnji študij?
Gotovo je to ena težjih odločitev. Z izbiro študija se odločiš za poklic, ki ga boš opravlja! 35 let. Vendar mislim, ne. upam, da sem se že odločila. Vpisala se bom na FSPN, in sicer na dvoje hkrati: na novinarstvo in sociologijo.
0 Kaj te vleče v časnikarstvo?
Ta poklic je raznolik, razgiban, in kot sem že omenila, veseli me delo z ljudmi.
0 Si že dobila informacije o vpisu in delu na tej fakulteti?
Že, zelo prijazno so mi vse razložili in me spodbudili za ta študij, tako da si najbrž res ne bom premislila.
0 Kaj meniš o svojih vrstnikih?
Mislim, da se hoče današnja mladina uveljaviti v družbi. Zelo veliko mojih prijateljic obiskuje poleg šole še tečaje tujih jezikov in plesne šole, hodi na pevske vaje in se ukvarja še z marsičim. Žal pa je še več takšnih, ki se hočejo uveljaviti drugače: s cigareto v’ ustih in s steklenico v roki. Škoda.
0 Si že bila na Triglavu?
Že. Po tem lahko sklepate, da mi pomeni hoja v planine zelo veliko. Na teh poteh se sprostim in razmišljam.
0 Si kdaj poskusila ustvariti kak aforizem ali pa se ravnaš po kakšnem tujem kažipotu?
Za zdaj živim še od »tujih«. V zadnjem času sem si za vodih izbrala izrek: Upaj, bojuj se in vztrajaj.
0 Bi se znala na kratko označiti?
Sem najstnica kot vse druge, vendar malo drugačna zato, ker sem s seboj v bistvu zadovoljna
-	tega pa vsak mlad človek o sebi najbrž ne more reči. Veselim se vsakega novega dne, skratka
-	rada imam življenje.
Pogovor pripravila DANICA CEDILNIK
Začetno šolanje
v mariborskih osnovnih
šolah se zboljšajo______________________
eh O deiu v pedagoški delavnici v Vzgojni posvetovalnici 11 Maribor
Dobro, ki gaje nekdo v svojem življenju naredil drugemu, je edino ^ objektivno merilo za to, kolikšen smisel je imelo njegovo življenje in rC tako ustrezno in uravnovešeno je doživljal sebe.
Dobro, ki smo ga naredili otrokom, gre z njimi, ostane. Prenaša se lz roda v rod.
t,
‘is Mnoge stvari skušamo posta-tr yiti na pravo mesto - tudi v našem osnovnem šolstvu. Za ttinoge težave in pomanjkljivosti Pogosto pripišemo krivdo le učitelju, ta pa velikokrat ostaja sam ? svojimi občutki o neustreznosti 'ti nemoči. To pa lahko tudi na :e želo dobrega učitelja slabo M * * * * vpliva: jemlje mu pogum in voljo K iskanje in vpeljevanje sprememb. ki bi zboljšale njegovo delo. Zato tudi učitelj potrebuje jiekoga, ki mu bo stal ob strani ■n mu prisluhnil. Pogosto tudi
zunanje spodbude olajšajo pot do novega, drugačnega.
V svetu in ponekod tudi že pri nas skušajo uveljavljati modele šolanja, ki čim bolj upoštevajo otrokove značilnosti., potrebe in njegovo individualnost. V naših šolah je premalo gibanja, ustvarjalnosti. samoiniciativnosti, radovednosti učencev... Šolo pojmujemo še zmeraj preveč tradicionalno: učenec mora v njej mirno sedeti, poslušati in izpolnjevati učiteljeva navodila. Drugačno gledanje in razumevanje
šole in učenca pa ne zahteva le učiteljeve poučenosti o novih pogledih na šolanje, o potrebah otrok, temveč oblikovanje učiteljevega pozitivnega in ustvarjalnega odnosa do drugačnega pouka.
S tem ciljem smo v šolskem letu 1989/90 v Vzgojni posvetovalnici v Mariboru objavili razpis za pedagoško delavnico, namenjeno učiteljicam prvih razredov. Pripravili in vodili sva jo psihologinja Majda Jarc in pedagoginja Nada Topolovec.
S prenovo smo najprej posegli v prvi razred osnovne šole. Odziv na razpis je pokazal, da so
v naših osnovnih šolah še učiteljice. ki hočejo delati boljše, ki mislijo drugače, skratka, ki želijo ustvarjati in ne le poučevati. In takšnih učiteljic ni malo! V treh pedagoških delavnicah je sodelovalo 37 elementark iz mariborskih osnovnih šol. Po odzivu lahko sklepamo, da imajo učiteljice pri delu težave, obenem pa se zavedajo slabosti, ki jih prinaša tradicionalni pouk.
Delo v pedagoški dalavnici je potekalo skoraj vse šolsko leto. Srečevali smo se vsakih štirinaist
dni. Seznanjali smo se z novejšimi modeli šolanja in skušali postopoma vpeljevati takšne sestavine pouka, ob katerih se močneje izražajo učenčevi različni interesi. potrebe, njegova samostojna dejavnost in takšne sestavine pouka, ki omogočajo otrokovo osebno uveljavitev, obenem pa zahtevajo bolj ustvarjalnega učitelja.
Nekatere učiteljice so v dolgoletni praksi v svoje delo vpeljale že veliko sprememb, in te so na naših srečanjih predstavile tudi drugim. To in pa sprotne izkušnje iz sistematičnega vpeljevanja novih oblik dela je bijo najbolj značilno za naša srečanja v pedagoški delavnici. Obogatili smo jih še s hospitacijo na celjskem območju, kjer že dalj časa sistematično vpeljujejo drugačen model šolanja v prvih razredih osnovne šole, in s hospitacijami pri naših učiteljicah, ki tudi že pogumno in uspešno spreminjajo začetek šolanja tako, da bo bližji otroku.
Pripravili
NADA TOPOLOVEC MAJDA JARC
nas
pogovor
Prijateljevanje blaži težave odraščanja
V vzgojni posvetovalnici v Mariboru
Mariborska vzgojna posvetovalnica v obnovljeni, rumeno popleskani vili v Tomšičevi ulici 13. V enem najlepših mestnih predelov, ob največjem mariborskem parku, pod strmo in golo Piramido, med mogočnimi divjimi kostanji. Okolje, ki pomirja in odganja skrbi.
Ljudje, zaposleni v tej hiši, so sproščeni, nasmejani in prijazni. Lepo je priti mednje - na pogovor ali po nasvet. Samo lani so pomagali 444 otrokom in 300 Učiteljem. O tem govore uradni zapisi, koliko pa je bilo še na videz manj pomembnih, a nič manj učinkovitih srečanj, ni najbrž zapisano nikjer.
Vzgojna posvetovalnica v Mariboru, prva na Slovenskem, je začela delovati jeseni 1952 na pobudo Društva prijateljev mladine in pedagoga Gustava Šiliha. Po zgledu takrat uveljavljenih Erziehungsberatungstele v Nemčiji in Child Guidance Glinic v Angliji so honorarni (dežurni) svetovalci strokovno usmerjali otroke, starše in učitelje, kadar so potrebovali pomoč. Takrat je bila dejavnost vzgojne posvetovalnice predvsem ambulantna.
Strokovnjaki se ukvarjajo z otroki, ki so pri pouku manj uspešni. Eni so pretihi, in premimi, drugi bolj divjaško razpoloženi. Duševne in psihične stiske mladih so vse pogostejše. Znano je, da naraščajo tudi psi-hosomatična obolenja, povezana z zapletenimi življenjskimi vprašanji. Mladi se ne znajdejo, postajajo nemirni in čedalje težje ohranjajo zbranost pri delu in učenju.
Tudi starši in učitelji potrebujejo nasvete, da bi bili lahko kos svojim nalogam in vlogi, ki jo sodobni čas pogosto postavi na glavo. Zastarele predstave o starševstvu in o idealnem učitelju morajo čimprej v staro šaro. Družine živijo drugače kot nekdaj. Med otroki in starši se porajajo spremenjeni, bolj demokratični odnosi. Podobno se dogaja tudi v šoli, med otroki in učitelji. Enakopravno je treba upoštevati potrebe enih in drugih in usklajevati želje.
V	mariborski vzgojni posvetovalnici so se odzvali zdajšnjim potrebam in se uspešno lotili novih programov, ki jih čedalje več namenjajo odraslim. Še zmeraj pa so v ospredju otroci in njihove stiske.
»Večina domačih in tujih strokovnjakov meni. da ima 25 do 30 odstotkov vseh otrok takšne ali drugačne motnje, težave ali posebnosti v svojem osebnostnem razvoju. Seveda to ne pomeni, da bi se morali ukvarjati z vsemi prav v vzgojni posvetovalnici,« pripoveduje Herman Vernik, defektolog in dolgoletni ravnatelj mariborske vzgojne posvetovalnice in nadaljuje: »Po izsledkih empiričnih raziskav ugotavljamo, da približno dvajsetina ali desetina otrok potrebuje posebno obravnavo. Z njimi se morajo starši in učitelji še dodatno ukvarjati, dobrodošla pa je tudi pomoč strokovnjakov naše posvetovalnice.«
V	Mariboru je vsako leto približno tisoč petsto osnovnošolcev, ki bi jim morali pomagati v vzgojni posvetovalnici. Tolikšnega dela pa ne zmorejo, saj ■imajo samo enajst strokovnih delavcev. V zadnjih letih so se zelo razvile šolske svetovalne službe; strokovnjaki iz posvetovalnice zelo dobro sodelujejo z njimi, te službe pa so velikokrat same kos posameznim težavam.
Več preglavic kakor otroci povzročajo Strokovnjakom včasih starši, posebno tisti, ki nočejo priznati, da potrebuje njihov otrok pomoč nri težavnem odraščanju.
»Sram jih je prestopiti prag vzgojne posvetovalnice. Boje se, kaj bodo rekli ljudje. Niti slišati nočejo, da bi njihov otrok zame-
njal osnovno šolo in se pridružil vrstnikom, ki delajo po prilagojenem programu,« pripoveduje Herman Vernik.
Najmlajši, s katerimi se ukvarjajo v mariborski vzgojni posvetovalnici, so šolski novinci. V lanskem šolskem letu so jih pregledali 1870. Ugotavljali so njihovo zrelost za vstop v šolo, skušali so odkriti morebitne težave, ki bi jih morda kasneje ovirale pri šolskem delu in razvoju.
Zbrali so tudi 144 prvo- in drugošolcev, pri katerih so učitelji zaznali začetne učne težave in jih razvrstili v 16 skupin. Z njimi se je ukvarjalo 46 prostovoljcev, dijakov (takratne) srednje družboslovne šole iz Maribora.
»Mlade prostovoljce že približno deset let vabimo k sodelovanju, in zmeraj se jih prijavi več, kakor jih potrebujemo. Ponavadi so to srednješolci tretjih letnikov. Čeprav že primerno zreli, povečini še ne vedo, kakšen poklic si bodo izbrali. Mnogim pomaga pri tovrstnih odločitvah tudi prostovoljno delo, ki ga opravljajo z nami. Ponavadi se z najmlajšimi dobro razumejo in srečanja, ki jih imajo največkrat enkrat na teden, se vesehjo oboji. Učitelji takšno delo sprejemajo in odobravajo, marsikdaj so celo presenečeni, ko vidijo, da so prostovoljci« in njihovi mladi svetovanci postali pravi prijatelji,« pripoveduje klinični psiholog France Prosnik, ki že vsa leta usmerja mlade sodelavce vzgojne posvetovalnice. Tudi on je eden tistih, ki odraščajočo mladino zelo dobro pozna in ima veliko prijateljev med srednješolci. Nemalokrat se njihovi zaskrbljeni starši obračajo prav nanj in mu marsikaj zaupajo. Predvsem v zadnjem času so zaskrbljeni zaradi oživljenega Lenta, obnovljenega starega dela Maribora ob Dravskem nabrežju, kjer je kopica novih lokalov, odprtih pozno v noč. Niso jim všeč, saj tudi skozi takšne kraje vodijo pota odraščanja...
V vzgojni posvetovalnici namenjajo vse več pozornosti tudi delu z učitelji in starši. Učitelje pripravljajo za bolj učinkovito delo v razredu, ravnateljem skušajo pomagati, da bi bili uspešnejši v komuniciranju, učiteljem v oddelkih podaljšanega bivanja pa odkrivati in razvijati ustvarjalne sposobnosti. Posebej se ukvarjajo z učitelji prvih razredov osnovne šole, slavistom pa namenjajo programe ustvarjalnega pisanja. Nekaj teh dejavnosti poteka v Tomšičevi ulici vse leto, nekatere pa so veliko bolj učinkovite, če jih strnejo v nekaj dni (tako imenovani »totalni« seminarji), zato jih preselijo na mariborsko Pohorje, v kočo Planiko.
Redno pripravljajo različna predavanja, predvsem za starše. Zanimiv je Gordonov klub - ustanovili so ga starši, udeleženci tečajev komunikacije, ki temelji na Gordonovf tehniki. Starši se zbirajo vsak mesec, se spoznavajo, si poglabljajo znanje in tehnike komuniciranja in potem skupaj razčlenjujejo družinske vozle. Po Gordonovem postopku pa tudi po svoje.
LUČKA LEŠNIK
pobude
odmevi
Še o vpisu v ljubljanske gimnazije
Ne spominjam se, da bi bil že kdaj z vsebino kakega prebranega članka tako zadovoljen in hkrati čutil tudi tako potrebo po odgovoru nanj, kot ob članku Zoltana Jana Genialna zlata mladina slovenska, objavljenem v 12. številki Prosvetnega delavca in 17. številki Naših razgledov.
Zadovoljen sem bil zato, ker so v njem iz poznavanja teorije in poklicnih izkušenj izredno dobro prikazane pedagoške in organizacijske težave našega šolstva ter včlenjenost poklicnega usmerjanja v vzgojno-izobraževalni proces osnovnih in srednjih šol. Tako tistega poklicnega usmerjanja, ki ga opravljajo delavci šol, kot tistega, ki ga opravljajo strokovnjaki Zavoda za zaposlovanje. Ob tem pa se mi, tako kot profesorju Zoltanu Janu, ob neupravičenem zaupanju v poklicno usmerjanje pojavljajo pomisleki ob njegovi razlagi dogodkov ob vpisu v ljubljanske gimnazije:
•	Smo ob vpisu na ljubljanske gimnazije res pozabili na težave vseh drugih otrok?
•	Ali je bil sporni izbirni postopek vpisa na ljublajnske gimnazije, ki je bil povod za razmišljanje v članku Genialna zlata mladina slovenska, res tak, kot ga opisuje Zoltan Jan?
Na prvo vprašanje lahko odgovorim zelo na kratko.
V	Ljubljani je bilo še nekaj šol z različnimi smermi izobraževanja, ki so, prav tako kot gimnazije, morale omejiti vpis. Učence so v te šole izbirali skoraj tako, kot to opisuje Zoltan Jan, in zato to ni povzročilo kakšnega nenavadnega vznemirjenja med učenci. Prva poročila kažejo, da se je tudi večina v teh šolah odklonjenih učencev s pomočjo poklicnih svetovalcev vpisala v srednje izobraževanje.
Drugo vprašanje zahteva malo daljši odgovor, saj moram najprej pojasniti, v čem je bil izbirni postopek za sprejem v ljubljanske gimnazije sporen. V Ljubljani je osem srednjih šol razpisalo gimnazijski program. Od teh je imela ob koncu prijavnega roka polovica gimnazij bistveno preveč prijavljenih učencev, druga polovica pa bi brez izbirnega postopka lahko sprejela vse prijavljene učence - ob vpisu 32 ali 33 učencev na oddelek. Po veljavnih predpisih in praksi preteklih let bi torej lahko izpeljale izbirni postopek le štiri šole. Vendar se je ljubljanska enota Zavoda za šolstvo ob soglasju ravnateljev vseh osmih šol odločila, da v nasprotju z zakonskim določilom predlaga izbirni postopek za vseh osem šol. Ta predlagani in kasneje izpeljani postopek pa je bil precej drugačen od tistega, ki ga v zvezi s poklicnim usmerjanjem kot uspešnega in primernega opisuje Zoltan Jan.
V	čem je bila ta drugačnost?
V	tem, da je postopek le pri najuspešnejših učencih upošteval tudi njihovo željo, v katero gimnazijo (šolo) se želijo vpisati, vsi drugi pa so bili v šole razvrščeni po svojih dosežkih in drugotnih ali še bolj oddaljenih željah.Ta način odbire je povsem zanemaril različne programske usmeritve gimnazij (možnosti za izbiro izbirnih predmetov), najrazličnejše posebne motive za prav določeno šolo (bližina šole, šolanje s prijatelji, ugodne prometne zveze ipd.), hkrati pa je ta način razvrščanja učencev še povečeval razlike med posameznimi šolami glede na sposobnosti in znanje vpisanih učencev. Šole, ki so na dobrem glasu, so sprejele po teh lastnostih še boljše učence kot v preteklih letih, šole z manj slovesa in tiste, ki prej podobnih programov niso imele, pa so dobile »odbirek«. Lahko si predstavljamo kakšne razlike v možnostih za kakovostno izpeljevanje gimnazijskega programa bi v nekaj letih nastale med ljubljanskimi gimnazi-
jami, če bi tako razmeščali učence vsako leto.
Iz tega skopega opisa »ljubljanske« zamisli in izpeljave izbirnega postopka za prihodnje gimnazijce lahko vsak poznavalec te problematike spozna, da so bila nasprotovanja tej zamisli le strokovne in nikakršne drugačne narave. Iz tega zornega kota bi tudi razglas ZMS-liberalne stranke in podobne razglase težko označili za »najbolj neumne«.
Zaradi podatkov, ki jih imam na voljo, bi se težko strinjal tudi s tistim delom članka, ki nekoliko posmehljivo obravnava učence, ki želijo v gimnazijo. Sam pisec je prepričan v veljavnost Gaussove krivulje tudi za slovenske učence. A ker kaže, da nima ustreznih statističnih podatkov, iz tega sklene, da se slovenska mladina precenjuje, predvsem pa, da jo precenjujejo njeni starši. Kakšna je resnica skozi statistično prizmo?
V Sloveniji se je letos za gimnazijski program prijavilo 22 odstotkov tistih učencev, ki so uspešno končali osnovno šolo. Največji delež, 27 odstotkov se jih je prijavilo na ljubljanskem območju. Torej iz teh podatkov in normalne razmestitve sposobnosti po Gaussovi krivulji ne bi mogli sklepati o lastnem precenjevanju slovenskih osmošolcev, saj se jih niti četrtina ni prijavila za gimnazijski program. Seveda pa iz svoje četrtstoletne prakse v poklicnem usmerjanju lahko pritrdim prof. Zoltanu Janu, da so med starši takšni, ki precenjujejo svoje otroke in jih ni mogoče prepričati o resničnih zmožnostih njihovih otrok. Vendar to so izjeme, iz katerih ne smemo delati pravil in sistemskih rešitev. V potrditev, da so bili za gimnazijski program neprimerni učenci redki med prijavljenimi za ta program na ljubljanskih srednjih šolah, še nekaj podatkov: v prijavnem roku se je v te šole prijavilo 1724 osmošolcev. Med njimi je bilo le 29 takih, ki so bili v osnovni šoli manj kot dobri in 123 takih, ki so bili »le« dobri. Med vsemi jih je na preiskusih intelektualnih sposobnosti doseglo rezultat pod povprečjem (po Gaussovi krivulji) in le 133 jih je bilo v slabšem povprečju. Dosežki vseh drugih so bili nad povprečjem. Takšnih za gimnazije prijavljenih učencev, ki so imeli podpovprečen učni uspeh in podpovprečne dosežke na preizkusih sposobnosti, pa je bilo 51. Upam, da je za utemeljitev pomisleka o velikem precenjevanju prihodnjih gimnazijcev dovolj številk.
In za konec: Prav gotovo lahko z dobro izbiro kandidatov za zahtevne učne programe naredimo veliko koristnega za posameznika, vzgojno-izobraževalni sistem in celotno slovensko družbo. A takšen izbor bi moral temeljiti na vnaprejšnji strokovni določitvi takšnih meril za izbiro, ki temeljijo na zahtevah posameznega izobraževalnega programa, ne pa na številu prostih mest in doseženi stopnji, ki ne presega tega števila. Seveda pa mora izbor v skladu z demokratičnostjo in tekmovalnostjo omogočiti tudi izbiro šole in ne samo programa.
JANEZ ZALAZNIK
Nova slovenska berila
Berila za višje razrede osnovne šole, sestavil jih je prof. Stane Mihelič, berilo za 5. r. pa skupina avtoijev, so (bila) stara od 12 do 21 let. To je razmeroma dolga doba, v kateri je prišlo v svetu in pri nas do novih spoznanj in sprememb na mnogih področjih človekovega življenja in dela. Prenavljali smo pouk slovenskega jezika v osnovni šoli, zato je Zavod (S)RS za šolstvo upravičeno razpisal natečaj za nova slovenska berila. Dela sta se oprijela dr. Gregor Kocijan in mag. Stanko Šimenc. Berilo za 7. r. je izšlo 1.1987, za 8. r. lani, za 6. r. letos, berilo za 5. r. pa pripravljata in bo izšlo 1. 1991. Temeljno vodilo pri sestavljanju in obravnavi beril jima je bil Program življenja in dela osnovne šole (Zavod SR Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1984), seveda ob upoštevanju prenov in pripomb, ki so prihajale z različnih ravni osnovne šole (učitelji slovenskega jezika, šolski in občinski aktivi, svetovalci za slovenski jezik, ravnatelji). Besedila slovenskih in tujih piscev je odbral dr. Gregor Kocijan, besedila iz drugih književnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, filmski scenarij in radijsko igro mag. Stanko Šimenc. Slikovne priloge je poiskal in razložil akademski slikar Maijan Tršar.
Vsakemu berilu sta avtorja beril izbrala svoj naslov, besedno zvezo, ki se kot rdeča tematska nit pojavlja in ponika od začetka do konca knjige: v berilu za 6. r. je to Cankarjev stavek O domovina, ti si 'kakor zdravje (domovinska tematika), v berilu za 7. r. besedna zveza Vez: med ljudmi (tematika medčloveških ^ odnosov), v berilu za 8. r. pa Župančičeve besede V nove zarje (vizija prihodnosti, ki se začenja z Župančičevo Zdravico in konča s Kmeclovim spisom Prihodnost kot želja in resničnost). Sestavljalca beril pravita, da sta se skušala izogniti besedilom, ki izražajo nasilje. Pač pa želita v berila vnesti veliko svetlobe, ki jo sevajo vedro napisana, humorno obarvana, satirično prirezana, s fantastiko prekvašena besedila.
Večina besedil je iz slovenske književnosti (prek 70%), druga pa so skoraj enakomerno vzeta iz drugih književnosti jugoslovanskih narodov in svetovne književnosti. Besedila so razvrščena tudi po časovnem vidiku, tako da imamo na koncu 8. r. pregled čez vsa pomembna literarnozgodovinska obdobja iz slovenske književnosti. Samo s tujimi besedili so predstavljene tiste literature (orient, antika) in ■ umetnostni tokovi (npr. renesansa), ki se pri nas niso razvili, so pa pomembno vplivali na našo književnost. Pri tem pogrešamo kak primer iz bogate židovske biblijske literature, ki je vplivala na našo književnost od besedil, nastalih v srednjem veku in v obdobju protestantizma, pado ekspresionizma in je za nas pomenljiva tudi še danes. Avtorja sta se odločila, da srednji vek zastopa le ustno slovstvo, zapiskom, tudi drugemu brižin-skemu spomeniku, sta se ognila; snov spada morda bolj v srednjo šolo. V berilih je precej prostora odmerjeno delom, ki so jih besedni umetniki ustvarili po drugi svetovni vojni, vendar je takih besedil največ v berilu za 6. r.; to morda kaže, da sta avtorja znala prisluhniti želji učiteljev, izraženi na aktivu ob predstavitvi berila za 8. r. Zdi pa se, da nam konec svetovne vojne še zmeraj predstavlja čarobno črto, ki jo le neradi prestopimo. Najmlajši v berilih zastopani pisec se je namreč rodil že 1. 1946. Zamejci iz Italije so prisotni s petimi imeni, iz Avstrije s štirimi, vendar ni med njimi niti Florjana Lipuša in Gustava Januša niti še kakega mlajšega. Zdomci niso zastopani, prav tako ne »zamolčani«. Tako žal niti na šolski literarni ravni še ne moremo govoriti o zedinjeni Sloveniji.
Pri izboru besedil iz drugih književnosti jugoslovanskih narodov je, poleg želje ponuditi dobro literaturo, še zlasti opazna težnja po uravnovešeni zastopanosti glede na narode in narodnosti, jezike (hrvatski, srbski, a tudi makedonski in albanski) in še druge, geografske, jezikovne, civilizacijske..., specifičnosti. Vsa prozna dela so prevedena v slovenski jezik. V berilu za 7. r., ki je izšlo prvo, pesmim v izvirniku sledi prevod v slovenščini, v berilih za 8. in 6. r. pa so pesmi najprej podane v slovenskem prevodu, nato v izvirnem jeziku, s čimer je napravljen bister učni korak: ob branju izvirnika pesem že razumemo in njeno vsebino poznamo, zato brez mučnega prevajanja lahko
takoj prisluhnemo njenemu umetniškemu nagovoru.
Besedila, razen uvodnih, so dosledno komentirana po enotnih merilih. Najprej avtorja beril razložita neznane in manj znane besede in besedne zveze. Sledi literarnoteoretično odpiranje besedila. Z vprašalnimi povedmi spodbujata učence k razmišljanju in samostojnemu oblikovanju sklepov. Nato tudi sama odgovarjata na vprašanja tako, da se posredno, a učencem dostopno in primerno dotakneta temeljnih literarnih kategorij o bistvu in obstoju literarne umetnosti, o sestavi besednih umetnin in njihovem vrednotenju. Komentar konča zapis o avtorju s skopo oznako kraja in letnice rojstva in smrti, podatek, ki ni potreben zato, da se ga učenci naučijo na pamet, ampak zato, ker nam govori, v kakšnih gospodarskih, socialnih, političnih, kulturnih, skratka civilizacijskih razmerah je avtor živel in ustvarjal. Sledi navedba piščevih poglavitnih del s kratko oznako njegovega temeljnega literarnega dela. Pri tem je za razumevanje izseka iz obsežnejšega literarnega dela (drama, povest, roman ...) zelo pomembno, da nam avtorja beril v skrčeni obliki
podasta dogajanje ne samo pred odlomkom, kot je bilo v navadi do zdaj, ampak tudi po odlomku. Razveseljiva je skrb za ohranjanje pristnosti besedil. Besedil ne prenarejata v didaktične namene. Prav je, da so tudi odlomki poimenovani z naslovom dela, iz katerega so vzeti (npr. Krst pri Savici - Uvod, a ne Črtomirov zadnji boj; Pod svobodnim soncem, a ne Iztok in Hilbudij ali Naprodaj nismo Sloveni nikdar; Prežihove črtice Levi devžej učenci sploh ne poznajo, saj je zanje pisatelj napisal le Črne pike na snegu...).
Jezik v besedilih beril je verno ohranjena avtorjeva govorica, tudi pri starejših piscih, odpravljene so le očitne napake; to nam pregledno razloži prof. Viktor Majdič v vseh treh berilih. Zelo koristni strokovni sestavki, torej, tako za učence kot za učitelje - obojim je pri rabi beril začrtana jezikovna norma. Berilo za 8. r. končujejo štirje strokovni sestavki za pregledno seznanitev, ponavljanje in utrjevanje snovi tiste plasti predmeta slovenski jezik v osnovni šoli, ki ji pravimo književnost (dr. Gregor Kocijan: Slovensko slovstvo skozi stoletja, Razlage nekaterih slovstvenozgodovinskih pojmov in Nekaj poglavij iz slovstvene teorije, mag. Stanko Šimenc: Književnosti drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti).
Pri tako celostnem in zahtevnem delu, kot je sestavljanje in komentiranje slovenskih beril, opremljenih še z dodatnim uvodom iz literarne zgodovine in teorije, je več kot verjetno, da se vsi ne bomo povsem strinjali z izborom avtorjev in besedil - tudi »literarni« okusi so pač različni. Najpogostnejši junak slovenskih pripovedk kralj Matjaž za nekatere nima nič skupnega z ogrskim kraljem Matijo Korvinom (npr. Saša Vuga, Silvo Fatur, Jožko Šavli). Stavek »Ob preseljevanju narodov so naši pred-
Odslej športna vzgoja
Prispevek na IV. kongresu športnih pedagogov na Bledu
Izrazje je temeljna sestavina identitete vsake stroke in vede, zato tudi znanost o športu ne more zanemarjati tovrstnih vprašanj.
Vsaka znanost, pa tudi znanost o športu, si mora izoblikovati svoj koherentni terminološki sistem, ki bo logično usklajen znotraj stroke in vede, hkrati pa logično usklajen tudi navzven z drugimi pogodnimi strokami in vedami.
Eden od izrazov, ki logično ni usklajen niti znotraj svoje stroke niti navzven, je izraz telesna vzgoja.
V svoji stroki ni usklajen zato, ker govorimo in pišemo o telesni vzgoji, selektivnem športu in športni rekreaciji. Navedeni pojmi izrazno niso usklajeni, kajti nenavadno in logično nesprejemljivo je to, da s telesno vzgojo usmerjamo mladi rod bodisi v kakovostno športno ustvarjalnost (v selektivni šport) bodisi v športno življenje s športnim razvedrilom v prostem času.
Izraz telesna vzgoja je še toliko bolj nenavaden in nesmiseln, ker za doseganje vzgojno-izobraže-valnih smotrov tako imenovane telesne vzgoje uporabljamo različne športne zvrsti, športno opremo, športna igrišča, športne rekvizite in podobno. Učni načrt predpisuje športne dni, ne pa te-lesnovzgojne dni. V vzgojno-izobraževalni program uvrščamo tudi program športne značke, na šolah pa delujejo šolska športna društva. Če upoštevamo še to, da prihodnji strokovnjaki za tako imenovano telesno vzgojo študirajo in opravljajo izpite iz medicine športa, fiziologije športa, psihologije športa, filozofije športa, športne turistike, športnega plesa, borilnih športov itn., potem res lahko rečemo, da imamo neverjetno terminološko
zmedo, ki ni v čast stroki in znanosti o športu.
Izraz telesna vzgoja ima poleg logične neusklajenosti z izrazom za drugi dve konstitutivni prvini športnega delovanja (selektivni šport, športna rekreacija) še dve slabosti. Prvič, nosi breme filozofskega dualističnega pojmovanja duše (za katero skrbi intelektualna vzgoja) in telesa (za katerega skrbi 'telesna' vzgoja), in drugič, atribut 'telesna’ ne izraža bistva tega kulturnega in vzgojnega delovanja. Iz semantičnega zornega kota bi o vzgoji telesa oziroma telesni vzgoji pa tudi o kulturi telesa oziroma telesni kutluri lahko govorili pri tako imenovani atletski gimnastiki ali body buildingu. Izraz telesna vzgoja bi bil utemeljen, če bi pri tej vzgojni dejavnosti šlo zgolj za oblikovanje, vzgojo in kulturo telesa. Toda že dolgo vemo, da vendarle ne gre zgolj za stvar telesa, temveč za prispevek k celostnemu oblikovanju harmonično razvite osebnosti, seveda s športnimi vsebinami, športnimi sredstvi in metodami. O tem nas uči tudi teorija o integralnem človekovem razvoju.
Izraz telesna vzgoja pa ni usklajen tudi navzven, z drugimi vzgojnimi področji. Ni namreč v skladu z izrazoslovnim in epistemološkim načelom, po katerem so dobila ime druga vzgojna področja. Eno od epistemoloških načel pravi, da se ime znanosti oblikuje po področju ali dejavnosti, ki jo neka znanost preučuje. To načelo je mogoče smiselno uporabiti za vsako terminološko vprašanje. Zato tudi govorimo o glasbeni, likovni, tehnični, plesni, spolni, zdravstveni, planinski, estetski, mirovni, obrambni, zdravstveni in še celi vrsti drugih 'vzgoj', za katere je značilno, da ja atribut, ki označuje posamezno vrsto vzgoje, iz-
niki prišli iz Zakarpatja in se na' ; selili ob Dravi, Savi in Muri tel na severu segli tja do Donave« (V nove zarje, str. 243) je hipO' I teza, ki se v zadnjem času maje. s V primeru, ki ga opisuje stave) ^ »Notranja zgradba tragedije j« , dokaj skladna z značilnim vzor- ( cem notranjega ustroja dram- i skega dela, s t.i. dramskim tri' t kotnikom: zasnova, zaplet, vrh. s razplet in razsnova« (V nove zarje, str. 45), gre pravzaprav za notranji ritem. V šolah imamo težavo z literarnoteoretičnim izrazoma vrsta in zvrst, ko lahko, oba zaznamujeta ali delitev literarnega dela glede na notranjo zgradbo (lirika, epika, dramatika) ali pa na podpomenke teh delov (npr. tragedija, drama, komedija.. . kot podpomenke dramatike). To je le nekaj morda tudi preveč osebno obarvanih pomisli.
Še prav posebno nas veseli, da sta avtorja beril pri svojem opra- j vilu jasna, natančna, da delujeta J sistematično, da sta zahtevna, pa ] ne prezahtevna, a da kljub temu j delo opravljata na strokovni višini. Biti preprost in obenem strokoven pa ni ravno lahek posel.
Tako oblikovana slovenska berila ponujajo slovenistu na os- , novni šoli možnosti, da
-	razvija bralne sposobnosti ] učencev,
-	seznanja učence z deli in nji- 1 hovimi ustvarjalci iz slovenske; svetovne književnosti in književ- 1 nosti jugoslovanskih narodov, j
-	jih vpeljuje v stroko be- . sedne umetnosti,
-	jih navaja na metode in -oblike dela z besedilom v šoli in za samoizobraževanje,
-	oblikuje učence - to je še
prav posebno pomembno - v ce- : lostne osebnosti s širokim in po- | globljenim strokovnim obzor- . jem, a tudi z mero za etične , vrednote, z občutkom za estet- ; ske pojave in oblike.	j
MARTIN KADIVEC
peljan iz dominantnega področji stvarnosti, ki je predmet posa mezne vrste vzgoje, nikoli pa ti človekovega organa ali dela telesa, s katerim se ta dejavnost opravlja. Najbrž ni mogoče zanikati, da sta v našem primeru prevladujoči področji stvarnosti šport in vzgoja. Prav ti dve področji pa sta zajeti v izrazi športna vzgoja. Izraz športni vzgoja se vsebinsko formalno lo- . gično vklaplja v genus šport, po intencionalnosti pa v genus c vzgoja.	s
Logično, smiselno in seman j tič no pravilno bi torej bilo, dt s govorimo o športni vzgoji in ni c o telesni vzgoji. Športna vzgoji j, pa je lahko šolska ali zunajšol c ska. S športno vzgojo torej izo c bražujemo in vzgajamo tako z« s kakovostno športno ustvarjalnos j kot za razvedrilno bogatenje pro t stega časa s športnimi vsebinami 2 Misel o ustreznejšem poimeno c vanju tistega, kar danes imenu c jemo telesna vzgoja, ni nova. Žt -leta 1959 piše Drago Ulagi j. o vzgojnem športu, poznamc tudi strokovno glasilo Der Spor j tunterricht, pa tudi Branko Polk s je že leta 1983 pisal o 'sportskon J vaspitanju u školi’, kjer rab j izraze 'sportsko obrazovanje j 'sportska kultura’, 'sportsko pe j dogoški rad’, 'sportska diagno , stika’, 'visoko kvalifikovan , sportski. pedagozi’ in podobno. \ Z izrazom športna vzgoja b j logično in semantično izčistil j enega od najbolj pogostih stro j kovnih izrazov, dosegli bi logičn , izrazni red znotraj svoje stroke it , navzven, hkrati pa izraz športni ; vzgoja izraža tudi paradigmatsk f zasuk od parcialističnega (obli ' kovanja telesa in razvijanje teles ( nih sposobnosti) k holističnem* , antropološko filozofskemu poj j movanju športa, ki -ima bio , psihosocialne razsežnosti ir ; učinke. Sporočilnost izrazi ( športna vzgoja je jasnejša in na ( tančnejša, sporočilna moč stro \ kovnih in znanstvenih izrazov pt \ je pomembna lastnost sleherni ^ stroke in vede.
SILVO KRISTAN
Hitimo počasi
Zakaj ni pouk začetnega branja in pisanja uspešnejši
Učenje branja in pisanja je za otroka zelo zapleten nevro-lingvistični proces, ki zahteva usklajeno delovanje in povezovanje otrokovega vida, sluha, govora in fine motorike, hkrati pa še zaponmitev in avtomatizacijo.
Od otroka (učenca) pričakujemo, da bo ob vsej zapletenosti procesa učenja branja in pisanja v razmeroma kratkem času, prvo leto šolanja, dobro obvladal 100 črk (grafemov), ob tem pa vse preveč radi pozabljamo, da je branje in pisanje najzahtevnejša fiziolšoka dejavnost človekovih možganov. To je le en razlog, zaradi katerega moramo pouku branja in pisanja nameniti dovolj časa. Drugi razlog pa je to, da dobi učenec večino novega znanaja in spoznanj (informacij) prav z branjem besedil (približno 80% vseh informacij).
Težave pri začetnem pouku branja in pisanja bi bile mnogo manjše, če bi v šolah zmogli odpraviti nekatere moteče dejavnike, ki pomembno vplivajo na uspešnost pouka začetnega branja in pisanja.
Pozornost usmerjam le na nekatere bistvene moteče dejavnike, gotovo pa se pojavljajo še kateri drugi, ki so morebiti specifični za neko drugo šolsko okolje.
•	Hitrost pouka branja in pisanja je na mnogih šolah še preveč prilagojena povprečnim učencem v razredu, zato je za učence, ki počasneje sprejemajo novo znanje, prehitra, za sposobnejše pa prepočasna. Izkušnje kažejo, da moramo pouk branja in pisanja nujno individualizirati, njegovo hitrost pa prilagoditi zmogljivostim posameznih učencev. Zato je treba učni načrt opismenjevanja spremeniti, učitelju pa dopustiti, da bo samostojno določal, kako hitro bodo v razredu obravnavali črke in pisavo.
Zelo tehtno je strokovno priporočilo Zavoda RS za šolstvo (2), vendar ga je le malo pedagoških kolektivov pripravljeno uresničevati. Odklonilno stališče pedagoških kolekti-yov do tega strokovnega priporočila ima vsaj dve slabi posledici:
-	začetno opismenjevanje se ne nadaljuje v drugem razredu za tiste učence, ki zaostajajo v razvoju ali 'majo učne in druge težave, zato razred ponavadi ponavljajo;
-	pouk začetnega branja in pisanja je prehiter, saj se konča opismenjevanje že v prvem razredu, namesto da bi se individualizirano nadaljevalo še v drugem. Učitelj prvega razreda ob koncu šolskega leta zelo dobro pozna sposobnosti svojih učencev in vrzeli v njihovem znanju, zato bi lahko v drugem razredu (če bi skupaj z njimi napredoval) nepretrgoma nadaljeval opismenjevanje in ga postopno usmerjal na višjo zahtevnostno raven.
•	V mnogih šolah je pouk začetnega branja in pisanja še zmeraj preveč razumska operacija, zato je premalo upoštevano čustveno sožitje učitelja in učenca. Za uspešnejši pouk branja in pisanja pa je pomembno tudi, da učitelj dobro pozna učenčeve čustvene lastnosti, saj lahko le potem uspešno individualizira delo z njim. V nasprotnem primeru ima lahko otrok hude speci-
fične motnje pri sprejemanju novega znanja.
9 Veliko strokovnih problemov, s katerimi se ubadajo učiteljice pri poučevanju začetnega branja in pisanja, bi lahko uspešno rešile le skupaj s šolskim pedagogom in psihologom. Toda strokovna pomoč šolskih pedagogov in psihologov v osnovnih šolah je lahko le simbolična, saj je pedagogov in psihologov v osnovnih šolah zares premalo.
Najpogostejša posledica takšnega stanja (zlasti na šolah, kjer nimajo’ šolskega pedagoga in psihologa) pa je, da učiteljica otrokovo učno težavo obide. Za to sta vsaj dva razloga:
-	vzrokov za nastalo učno težavo se ne zna lotiti strokovno (zato je tudi ne more uspešno odpraviti);
-	odpravljanje vzrokov učne težave zahteva dosti časa, tega pa učitelji pri pouku nimajo, saj ne smejo zaostajati pri uresničevanju učnega načrta (dve uri dopolnilnega pouka na teden sta premalo za odpravljanje posebnih težav, pa tudi učencev je pri dopolnilnem pouku ponavadi več, zato učiteljice ne morejo namenjati dovolj časa posameznim učencem).
Takšno stanje v osnovnih šolah in odnos družbe (financerja) do te problematike je nujno treba odpraviti. Šolsko svetovalno službo naj bi pojmovali kot samoumevno in nujno sestavino vzgojno-izobraževalne storitve šole in kot pogoj za njeno večjo kakovost. Zato bi bilo prav, da bi se strokovne ustanove, šole in starši zavzemali za sistemski premik šolske svetovalne službe iz razširjenega programa v zagotovljeni, nacionalni program.
9 Zaradi različnega poprejšnjega znanja otrok učitelji pri poučevanju začetnega branja in pisanja - kolikor je največ mogoče - uveljavljajo notranjo diferenciacijo in individualizacijo. Toda v mnogih oddelkih prvega razreda je to načelo izredno težko dosledno uresničevati, saj je v oddelkih še zmeraj preveč učencev (ponekod tudi 32). Idealno število učencev v oddelku imajo le nekatere podružnične šole (10 ali še manj), toda za oblikovanje oddelkov v teh šolah (obmejne šole) veljajo drugačni normativi.
Za uspešnejše vzgojno-izobraže-
Psihološke pravice otrok
U Zbornik Psihološke pravice otrok je nekakšen sklepni del de-m sete mednarodne poletne šole, ki je bila lani v Bohinju; v njem
V h
ob
:o
Z‘
os
so objavljeni članki različnih piscev, ki vsak iz svojega zornega kota obravnavajo problematiko otrokovih pravic, vsi pa si prizadevajo za večje upoštevanje in spoštovanje otrokove osebnosti. Ker je v naši družbi veliko več m trpinčenih otrok, kot pa je ^ znano, se bomo morali bolj kot 'doslej ukvarjati s problematiko Uj otrokovega položaja. To zahteva Poglobljeno socialno-psihološko 8 in sociološko razčlenitev.
J Zaradi boljše preglednosti lahko knjigo razdelimo v več J sklopov. V prvem nas pisci sez-^ nanjajo z zgodovino psiholoških J0- pravic; pojem »psihološko trpin-^ Čenje« zajema takšna dejanja, ki Škodujejo otrokovem vedenju, mišljenju in telesnemu delova-nju. Stuart N. Hart nam podaja kratko zgodovino psiholoških Pravic, ki jih opiše kot pred-Pravne in hkrati prek-pravne kategorije. V zgodovini so bile pravice namenjene samo odraslim, ‘ril otrokorn Pa šele takrat, ko so
Zadostili merilom razumnosti, ki tij so jih prednje postavili odrasli. gS ysaka družba pa ima svoj odnos
w»
oj io ir
IV na ro
do starostnih obdobij in s posebnimi obredi (iniciacijami) določa Prehajanje iz enega obdobja v drugo. Pri tem, kot poudarja Zoran Pavlovič, so biološke značilnosti otrok (telesna šibkost, °dvisnost) upoštevane v druž-, beni ideologiji tako, da rabijo bni ^0t naravni, samoumevni temelj 'n Podrejenosti neke družbene sku-Pine, v tem primeru otrok. Otrokov položaj je skozi prevladu-
jočo ideologijo vse do današnjih dni podoben položaju devianta, temeljna starševska prijema pa sta represija in instrumentalnost, poudarja Vito Flaker. V svetu odraslih imajo otroci obrobno mesto, ne ponujajo jim ustreznih arhitektonskih rešitev, znamenja jih izločajo kot nepismene, značilno je, da govorijo v tretji osebi kljub njihovi navzočnosti, ipd.
Iz kritičnega socialno-psiholo-škega razmišljanja Mirjane Ule razberemo, da se za pojavi zmanjšanega nasilja nad otroci skrivajo nove, drugačne oblike nasilja. Te se kažejo v nepredvidljivih in nerazložljivih izbruhih besa. Otroci so po eni strani danes res manj ogroženi, obenem pa ravno zaradi nepredvidljivosti nasilja veliko bolj, kot so bili nekdaj.
Drugi sklop besedil v zborniku sega dalj od prizadevanj po družbeni osamosvojitvi otrok in otroštva - k ponovnemu razmišljanju o odnosih med starši in otroki, o samopodobi staršev(stva) in o ljubezni do otrok.
Govorjenje o otroštvu je zmeraj povezano z našim odnosom do svojih zgodnjih let in odpovedmi v tistem obdobju življenja. John Southgate poudarja pomen prvih izkušenj ljubezni in zaupanja, obenem pa opozarja na posledice zapuščenosti in zanemarjenosti, ki se v posameznikovem življenju kažejo kot nezavedno ponavljanje travmatičnih izkušenj. Marjan Tosič vsako takšno izkušnjo opisuje kot ogroženost posameznikovega razvoja in poudarja, kako pomembno je, da starši dajejo otroku oporo in občutek varno-
valno delo s sodobnejšo zasnovo pouka je tudi zdajšnje povprečno število učencev v oddelkih prvega razreda še občutno previsoko, zato se moramo zavzemati za nižji normativ za oblikovanje oddelkov prvega razreda. Morda bi razmišljali o tem, da bi zdajšnje povprečje 25 učencev na oddelek postalo zgornja meja za oblikovanje oddelkov prvega razreda.
9 Sodobnejši pouk naj bi tesneje povezoval starše s šolo in jih tudi spodbujal, da bi bolj učinkovito pomagali svojemu otroku pri delu za šolo. Zato jih učitelji vse šolsko leto seznanjajo s sodobnejšimi oblikami dela pri pouku in z načini, kako
tedna. Zato so učitelji preobremenjeni z neposrednim vzgojnoizobra-ževalnim in drugim delom, postajajo malodušni in brezbrižni.
© Za razvijanje vzgojno-izobraževalnega nujno sistematično in učinkovito dopolnilno izobraževanje učiteljev, oprto na kakovostne izobraževalne programe, ki bi izvirali iz potreb pedagoške prakse. Toda takšnega izobraževanja je zdaj še občutno premalo in še to, koliko ga je, ni dovolj sistematično in usmerjeno v spoznavanje novosti v domači in tuji pedagoški teoriji in praksi. Pedagoška fakulteta in Zavod RS za šolstvo bi morala biti nosilca učinkovitega do-
sodobnega dela ie
Dr. Spasenija Vladisavljevič (1) poudarja, da ni niti nevrološkega niti psihološkega, a tudi ne pedagoškega opravičila, da bi se tako pomembnih človekovih dejavnosti, kot sta branje in pisanje, ki ju človek uporablja vse življenje, učenci učili hitro in površno.
Branja in pisanja se mora učiti otrok počasi, ob pomoči odraslih (učiteljev, staršev), enako, kot se uči hoditi. Potem pa ga še dolgo vodimo, da bi obvladal harmonijo gibov, preden začne teči. In če že tako pazimo na otrokove noge, moramo še toliko bolj paziti na otrokovo glavo, poudarja dr. S. Vladisavljevič.
lahko učinkoviteje pomagajo otrokom pri delu za šolo. Pedagoški kolektivi ugotavljajo, da se je z vpeljevanjem in s širjenjem sodobnejših oblik vzgojnoizobraževalnega dela povečalo zanimanje staršev za sodelovanje s šolo. To daje slutiti, da bo sodelovanje med šolo in starši z dobrimi programi mogoče postopno dvigati na višjo strokovno raven. Kljub prizadevanjem pedagoških kolektivov pa ostajajo nekateri starši še zmeraj na obrobju dogajanja in ne najdejo poti do učitelja, zato ostaja skrb za del učencev samo na ramenih posameznih učiteljev in šole.
Ob sistemski prenovi osnovne šole je treba prenoviti in izboljšati tudi povezovanje šole s starši.
9 Za sodobnejše oblike vzgojnoizobraževalnega dela morajo biti nujno zagotovljene ustrezne gmotne razmere (primerne učilnice in šolska oprema, avdiovizualna sredstva, ponazorila in didaktično gradivo), če želimo uveljaviti sodoben pouk, ki temelji na ustvarjalni dejavnosti učencev pri pouku, in trajnejše, s svojim ustvarjalnim delom pridobljeno znanje. Ugotavljamo pa, da poteka vzgojno-izobraževalno delo na mnogih šolah še zmeraj v utesnjenih in v nefunkcionalno urejenih in opremljenih prostorih; tudi pohištvo je na mnogih šolah že dotrajano in še premalo ga imajo.
9 Sodobna zasnova vzgojno-izobraževalnega dela zahteva od učiteljic tudi veliko dodatnega dela (priprava didaktičnega gradiva), ki pa ni evidentirano in ustrezno ovrednoteno v sklopu 42-urnega delovnega
polnilnega izobraževanja učiteljev. Kljub slabemu stanju na področju dopolnilnega izobraževanja mnoge učiteljice uspešno vpeljujejo v pouk nekatere prvine v svetu že preskuše-nih modelov, ob tem pa snujejo svoje izvirne rešitve in jih prilagajajo zmožnostim otrok in gmotnim razmeram šole.
Za izboljšanje razmer v osnovnem šolstvu in za njegov razvoj bi moral financer snujočega se nacionalnega šolskega programa storiti tole:
-	načrt razdeljevanja denarja šolam bi moral predvideti dovolj denarja za nakup in vzdrževanje sodobne izobraževalne tehnologije, knjig, učil in didaktičnih sredstev ter za dopolnilno izobraževanje učiteljev;
-	v sistemu delitve osebnih dohodkov bi morali upoštevati tudi nagrajevanje inovativnih dosežkov pedagoških delavcev;
-	predvsem pa bi moral izenačiti osebne dohodke učiteljev v Sloveniji in sistemsko urediti njihovo strokovno napredovanje. Odpravljanje teh in podobnih motečih dejavnikov bo morebiti tudi pripomoglo k našim skupnim prizadevanjem za sodobno slovensko osnovno šolo.
K. KRIVEC
1.	Dr. S. Vladisavljevič: Poreme-čaji čitanja i pisanja, Zavod za udž-benike i nastavna sredstva, Beograd 1986
2.	Uresničevanje nekaterih ciljev in nalog na začetku šolanja - strokovno priporočilo, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 9. 3. 1989
sti. Pisec razmišlja o varstveni vlogi staršev, ki je nujna za razvoj samostojne osebnosti.
Tretji sklop besedil prikazuje primere kršenja otrokovih pravic, njihove posledice in načine preprečevanja. Američan Stuart N. Hart se opira na izsledke raziskav o psihološkem trpinčenju otrok, veliko staršev svoje otroke zavrača, pogoste pa so tudi verbalne in čustvene poškodbe, preprečevanje ali kaznovanje samospoštovanja, oviranje razvoja osebne samostojnosti itn. Opozarja na posledice takšnega ravnanja, ki se kaže v čustvenih in vedenjskih motnjah - laganje, tatvine, šibka podoba o samem sebi, depresije, nagnjenja k samomoru.
Stuart N. Hart primerja žrtev psihološkega trpinčenja z ujetnikom, ki se ni sposoben ogniti pogubnim okoliščinam poniževanja in razvije vedenjske vzorce, kot je golo preživetje. Šola lahko z učiteljem, ozavešča-njem in t. i. pozitivno ideologijo do otroka bistveno pripomore k odkrivanju in zmanjševanju različnih oblik trpinčenja, obenem pa obstaja nevarnost^ da z vzgajanjem, z različnimi izkušnjami šolskega osebja in institucije same (discipliniranje z zastraševanjem, nizka raven človeških odnosov ipd.) nadaljuje in povečuje psihološko trpinčenje.
Poljaka Jolanta in Michal Szy-manczak opisujeta v zborniku delovanje poljskega Odbora za varstvo otrokovih pravic, ki je zelo široko, saj si prizadeva za boljše razmere v vrtcih, drugačen šolski sistem, bolnišnice za otroke. Poseben problem so
starši narkomani. O tem piše Poljakinja Elzbiet Czyz. Kaj se dogaja, če so otroci staršev narkomanov zanemarjeni? Sodišče ponavadi odvzame (vsaj delno) starševske pravice, vendar s tem še zdaleč niso rešena vsa vprašanja. Tilka Kren kritično razmišlja o pravici do znanja kot o eni temeljnih otrokovih pravic. Opozarja na probleme v visokem šolstvu - velik osip, težaven gmotni položaj študentov, neustrezni program itn.
Marjan Conč opisuje izkušnje s potovanja po Belgiji in Nizozemski in pojasnjuje, kako deluje »omdudsman«, ki je zaščitnik posameznikovih pravic pred zlorabo oblasti. Opisuje tudi delovanje svetovalne službe za preprečevanje trpinčenja otrok pri nas, ki deluje v sklopu Centrov za socialno delo.
Opuščanje tradicionalnih modelov otroštva in starševstva spodbuja k ponovnemu razmišljanju o spremenjenih družbenih razmerah, kjer se vse ! Ij prepletajo socialni odnosi r cd starši in otroki, vzgojitelji in otroki ter med starši in vzgojitelji. Zagotavljanje otrokovih psiholoških pravic pomeni predvsem etično in moralno obveznost, ki je opredeljena v sodobnem pravu. V tem pogledu knjiga spodbuja in obvezuje. V sebi skriva tudi pasti, saj lahko pomeni nove tipizacije, pričakovanja, odvisnosti in oblike nadzora posameznika od psiholoških diskurzov. To pa so že vprašanja, na katera bo iskal odgovore tudi bralec sam.
DARJA ZORC
Kje vas in nas šola žuli
Ureja Tereza Žerdin
Kontroike in krožki
SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE
Sin obiskuje 3. razred. V šoli mu gre precej težko. Počasen je, neroden, le z velikim trudom dosega najmanjše uspehe.
Uspeh pa je zanj silno pomemben. Spodbuja ga in mu pomaga da vzdrži. Tako je bilo do zdaj. Kako bo vnaprej, še ne vem. Najhujše težave ima s pisanjem. Piše tako počasi, da ne dohaja drugih učencev. Zmeraj je zadnji in napiše le na pol. Pri pisanju domačih nalog mu moramo kar precej pomagati, če hočemo, da nalogo napiše v doglednem času. Če mu ne pomagamo, mu ne ostane čisto nič prostega časa. Tako kot vsi otroci se tudi on želi uveljavljati. Z velikim veseljem se je včlanil v različne krožke, pa je povsod naletel le na nove težave. Potem smo mu svetovali mi: naj gre med mlade gasilce. Mislili smo, da ga to ne bo preveč obremenilo, pa še razgibal se bo malo. Naivno smo razmišljali, da se bo pri gasilstvu otresel šolskih zahtev. Pa smo se pošteno zmotili. Pisali so kontrolko. Zdaj tudi pri gasilskem krožku ni več.
Negasilčeva mama
Mislim, da vaše razmišljanje ni bilo napačno. Otroku ste hoteli ponuditi neko zunajšolsko obveznost, pri kateri bi se razvedril, se sprostil, razgibal in počel nekaj brez večjih obremenitev. Stvar bi se lahko tudi dobro končala, če ne bi bila zasnovana tako šolsko. Verjetno je gasilski mentor hkrati tudi učitelj, ki ne more iz svoje kože. Morda celo misli, da je slab mentor, če otrok ne bo učil tudi pisati; morda mu primanjkuje praktičnega duha, ali pa ni bilo na voljo praktičnih pripomočkov in so gasilstvo »jemali« le teoretično. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da je takšen gasilski krožek neustrezen. Razmišljam, da je moral biti ta mentor po svoje zelo prizadeven človek, saj navsezadnje ni tako preprosto sestaviti teoretične naloge za čisto praktično delo. Pa tudi obrnjeno je res. Zelo težko je teoretično opisovati praktično delo. Zato je res nesmiselno, da otežuje lelo sebi in drugim. Praktično delo ohranja svojo vrednost le, če ostaja v resnici praktično. Vsakdanje življenje terja od ljudi ogromno praktičnega znanja. Kadar gori, je popolnoma vseeno, ali znaš besedo gasilec napisati pravilno ali ne. Treba je znati gasiti, biti hiter, odločen, vedeti, s čim gasiti, kako aktivirati gasilni aparat in tako naprej. Praktično usmerjene interesne dejavnosti so izredno pomembne prav za tiste učence, ki se s pisanjem ne morejo potrjevati. Biti uspešen vsaj na enem področju, imeti vsaj enega konjička in vsaj enega človeka, s katerim se dobro ujameš, - vse to je pogoj za zdravo rast posameznika.
Kontrolne naloge pri gasilskih krožkih pa res niso potrebne (pa tudi sicer v tretjem razredu zanje ne bi smelo biti prostora).
•
Sodelujte v naši rubriki! Na vsako vprašanje boste dobili odgovor strokovnjakov Svetovalnega centra za otroke, mladostnike irr starše v Ljubljani, Gotska 18.
Društvo psihologov Slovenije vas vabi k naročilu knjige
PSIHOLOŠKE PRAVICE OTROK,
ki je nastala lani ob 10. mednarodni poletni šoli na isto temo. Knjiga je prvo domače delo s tovrstno tematiko ter prinaša prispevke šestih domačih in petih tujih znanih strokovnjakov s tega področja. S priloženo naročilnico jo dobite ceneje kot v knjigarnah.
----------------------------^
NAROČILNICA
(Ime in priimek ali naziv ustanove, naslov)
nepreklicno naročamo ________ izvodov knjige PSIHOLOŠKE
PRAVICE OTROK po ceni 145,00 din za izvod. Račun bom/o poravnali najkasneje v 8 dneh po prejemu naročene/ih knjig/e na žiro račun Društva psihologov Slovenije št. 50100-620-107-05-1057111-201790.
Žig ustanove:	Podpis:
nove
knjige
KDO JE PRAVZAPRAV - UČITELJ?
Šolske razglednice
Berta Golob, založba Borec, Ljubljana 1990
5 svojim tokratnim delom iz šolskega življenja je zaznamovala Berta Golobova stoto knjigo Kurirčkove knjižnice, zbirke z Že kar precej dolgo tradicijo, saj izhaja že od dvainšestdesetega leta.
Lahko rečemo, da se uvrščajo Šolske razglednice med zlate knjige našega vsakdanjika: ob njih se od srca nsmeje vsak, ki je kdajkoli trpel v šolskih klopeh, čeprav so seveda namenjene otrokom. Avtorica se z nemalo humorja vrača v čas, ki ga je preživljala med svojimi številnimi učenci, skozi lahkotno pripoved pa trdno drži nit svojega namena v rokah: in ta je - predvsem de-mitizirati učitelja, razkriti otroku to »veliko skrivnost«, v katero ni bil nikdar posvečen. Optiko opazovanja začrta v smeri od učitelja do učenca in obenem vselej v razmerju z njim. Tako mu omogoča spoznati učiteljevo navadnost, razkriva ga (se) in s tem otroku odstira povsem drugačne razsežnosti učiteljeve osebnosti; še nedolgo tega jih je klasična pedagogika skrbno skrivala, saj bi bilo to kaj slabo orožje za ohranjevanje reda in spoštovanje učitelja. In vendar, to razkrivanje, priznavanje samega sebe, svojih šibkosti in človeških napak učinkuje ravno nasprotno: s tem ko učitelj prizna svoje slabosti, ko marsikdaj potihem ve, da je na strani otrok, ravnati pa mora, kot je treba, in se navsezadnje tega ne boji povedati naglas, dobi tisto pravo človeško vrednost, ki jo tako instinktivno začutijo tudi otroci.
Toda slike iz šolskega življenja vendar niso le lahkotne pripovedi, kot je videti na prvi pogled; iz njih jasno razberemo, kako se je mogoče otrokom v razredu približati tudi drugače, ne le z resnobo in strogostjo, da ni treba
biti niti popustljiv in jih obenem tudi dolgočasiti. Prav nič od tega; avtorici je pri poučevanju očitno uspelo izostriti občutek za tisto pravo pot, da je bila popustljiva, pa tudi ne, ko je hotela otroke naučiti dobre in lepe slovenščine - in to ne dolgočasno - saj je znala živeti šolsko in povsem svoje življenje z dovolj idejami in humorja, da je poučevanje ni spravljalo-v obup in nemoč, vsaj največkrat ne.
Vse te razglednice so izhodiščno uokvirjene s štirimi pisateljičinimi spomini: na svoja najmlajša leta in svoje prve šolske težave, na višje razrede šole, nato pa ji bliskovito sledimo pri odločitvi za poklic - in že nastopi sama z one strani katedra, s tiho bitko za svoj prostor pod soncem, ki jo iz ure v uro zmeraj bolj dobiva. Tako se nizajo podobe iz šolskega življenja, pa tudi iz povsem zasebnega, tistega; ki si ga učenci navadno še zamisliti ne morejo. Takšne so razglednice: A vi ste pa jetični, Spalna srajca gre na tečaj, Gobja požrtija, Težave v Neaplju. In potem se te vesele podobe nenadoma prevešajo v nekoliko žalostne, so bežen spomin na učiteljičino poučevanje otrok iz prehodnega mladinskega doma, na otroke z nesrečnimi usodami, ob katerih ji ni bilo lahko, a vendar: Bilo je majčkeno grozno, pravi, ampak zelo lepo. In potem spominjanje spet zajadra v svetlejše vode, v uro zgodovine in besedne dvoboje s svojimi učenci, dokler se njene razglednice nazadnje ne iztečejo v nekoliko otožen, za trenutek utrujen in melanholičen pogled na vsa ta šolska leta, ob katerih človek izzori, ne da bi pravzaprav sam vedel kdaj, in ko pride čas, začuti, da se bo moral odtrgati od vseh tistih let drugam. VLASTA KUNEJ
Čarovnica in mavrična mačka
Izbor sodobnih angleških pripovedi za mladino, Mladinska knjiga, zbirka Sončnica, Ljubljana 1990
Na Britanskem otočju in še posebno v Angliji nastajajoča književnost za otroke in mladino ima izjemno bogato tradicijo, hkrati pa je zanjo značilna tudi neka posebna in lahko prepoznavna očarljivost. Ustvarjala jo je - in jo seveda še - vrsta nenad-kriljivih mojstrov (če sem niti ne štejemo Defoa, Swifta, Dickensa ali Scotta, ki svojih spisov niso namenjali mladini, čeprav ta danes najpogosteje sega po njih), kot so Alexander Milne, Ele-anor Farjeon, Norman Hunter, Philippa Pearce, Roald Dahi in še posebej, že sredi minulega stoletja, Charles Dodgson, bolj znan po psevdonimu Levvis Ca-roll, katerega Aliča v čudežni deželi pomeni mejnik, s katerim nekateri današnji teoretiki angleško mladinsko književnost delijo na čas pred Alico in po njej.
Pričujoči izbor, naslovljen po istoimenski zgodbi Terrvja Jonesa. sta sestavila dobra poznavalca britanske literarne zakladnice, Ifigenija in Veselko Simonovič. Spričo količine in raznolikosti besedil, pred katerimi sta se znašla in pod katerimi so bili med drugimi podpiani tudi Wilde, Stevenson in Kipling pa Lofting, Tolkien in Weils. sta se morala odločiti za ožji segment: najprej za kratke pripovedi, pri čemer torej nista upoštevala poglavij ali odlomkov iz daljših del.
in nato še za tiste, ki so nastala v razmeroma kratkem obdobju od prve svetovne vojne do naših dni.
»V tem času,« sta zapisala v sklepni besedi, »se je angleška mladinska književnost vsebinsko, žanrsko in oblikovno razvijala do neslutenih razsežnosti, količinsko pa dandanes lahko govorimo že kar o industrijski izdelavi besedil za otroke. Zato sva izbirala med pisateljskimi imeni, ki so se nesporno uveljavila z estetsko vrednostjo svojih del in večidel niso znana le doma na Angleškem, temveč tudi drugje po svetu.« Najstarejši pisatelj v antologiji je Walter de la Mare. najmlajši pa Ted Hughes; med obema je še 18 ustvarjalcev, vsi skupaj pa so predstavljeni z 31 pripovedmi. Nekatere spadajo na področje fantastike ali znanstvene fantastike, še več pozornosti pa sta sestavljalca izbora namenila sodobnim pravljicam in tako imenovanim zgodbam nesmisla, za katere so Angleži še posebej veliki mojstri.
Večino izbranih besedil, ki odpirajo nenavaden pogled v sodobno angleško literarno ustvarjalnost, so prevedli avtorja antologije in Vladimira Štivan, dve je prevedla Katja Fistrovič, eno pa Tomaž Šalamun. S črno-belimi ilustracijami popestreno knjigo je opremila Meta Skrabar.
IZTOK ILICH
V dveh letih dva priročnika za filozofijo
Filozofija (prevod iz nemščine), dr. Maria Fiirst, DZS 1990
l
Državna založba Slovenije je izdala v dveh letih kar dva priročnika za filozofijo. Oba sta nastala iz zanimanja učiteljev te družbene vede za strokovni učbenik. Prvi od teh je Zgodovina filozofije dr. Franceta Jermana, drugi pa Filozofija avtorice Marije Fiirst
-	delo, ki pomeni drugačen prijem v obravnavi problematike filozofije in je namenjeno srednješolcem na pragu pomembnih odločitev.
Prva filozofska zgodovinska knjiga dr. Franceta Jermana - je bila temeljito razčlenjena in re-cenzirana in je končno postala edini primerni učbenik za srednje šole. Ohranja zgodovinsko kronološko zaporednost, avtor pa jo je že ob predstavitvi na Zavodu za šolstvo poimenoval priročnik. Prav tedaj je bil sprejet nov učni načrt, obenem pa so pri nas že začeli prevajati v Avstriji uveljavljeni, pa vendar ne edini učbenik za filozofijo Marije Fiirstove. Zaradi vsega tega je nas, ki poučujemo filozofijo na slovenskih srednjih šolah, še posebno zanimalo, kakšne novosti bo prinesel avstrijski učbenik. Spraševali smo se, ali bo morda celo spodrinil prvega, ga nadomestil itn. Na nedavni predstavitvi tega dela
-	na seminarju in tiskovnem sestanku - pa se je pokazalo, da je tudi prevedeni učbenik, ki je bil vnaprej označen kot alternativen,
v resnici lahko samo alternativni
priročnik. Obe knjigi sta se torej uvrstili med priročnike, zmanjkalo pa jima je sape, da bi se umestili med odlične učbenike za to področje. Zakaj? In zakaj je prav, da je tako!?
Če listamo po avstrijskem filozofskem priročniku, ugotovimo, da je sestavljen sicer v duhu našega novega učnega načrta, toda v razpravah o tem načrtu so se izoblikovali različni pogledi, ti pa so bili prezrti. Pokazalo se dvoje, da potrebujemo nekakšno altern-cijo zgodovinskega pregleda in problemskega vpogleda v filozofijo. Dober učitelj bo torej uporabljal oba priročnika, in prav je tako. Namesto da bi kritično odklanjali enega ali drugega, naj kar oba pripomoreta k miselnemu razvoju mladine.
Če smo o prvem v našem časopisu že poročali, je prav, da povemo nekaj tudi o avstrijskem. Ob predstavitvi tega, ki je prišel čez državno mejo - to pa se ne dogaja vsak dan - smo pričakovali, da bo avtorica (in predvsem založnica DZS) spregovorila o stikih in ugotovljenih potrebah po sodelovanju z našo deželo, vendar zaman. Knjiga je le prevedena v slovenščino, nikjer pa ne piše, da je priporočana, predlagana, sprejeta, kritično ovrednotena in da prihaja v našo pedagoško srenjo kot poslanka in usmerjevalka slovenske refleksijske moči. Za tovrstne naloge to-
Grad Prem: detajl iz loggie iz 18. stoletja
rej ni bila razglašena in slutili smo, da kaj takšnega v resnici tudi ni. Namen v tem primeru ne posvečuje sredstva. Normalno bi bilo, da bi bil ob takšnem »gostovanju« naveden vsaj en strokovnjak z našega področja - učitelj ali filozof, saj nismo brez tovrstne tradicije.
Mlad človek, ki dandanes toliko posluša o samostojnosti odločanja, suverenosti ipd., se utegne ob vsem tem ekskluzivno tujem, počutiti dokaj nelagodno. Prav gotovo ni mogoče pričakovati, da bi bil učitelj filozofije edini povezovalec, komentator in sprotni režiser pri vpeljevanju novosti in odmerjanju vloge zgodovinskega in problemskega. Pa tudi ne zahtevati, da bi bilo od njegove osebne zavzetosti odvisno, ali bo umestil v vse to tuje tudi kako naše ime, misel ali prispevek.
Avstrijski priročnik bo vsekakor pomembno dopolnilo, saj te-
matizira zgodovinsko označene premike v problematiki razvoja filozofske misli, obenem pa aktualizira klasično teoretično in kronološko gradivo o posameznih temah, da postane umljivo in daje vpogled v današnja spoznanja, kritike in dileme. To pa je seveda dobra popotnica mladim pri njihovem nadaljnjem iskanju in spopolnjevanju, saj bi bilo hudo napak, če bi bili zamejeni samo z razvojnostjo in neusmiljeno sistematičnostjo, ne pa opozorjeni tudi na pota relativnosti in pragmatičnosti. Novi, prevedeni priročnik omogoča, da dojemamo tudi »postmoderno tendenco sproščanja« in spodbuja ' kritiko ob preveliki zaverovano- l sti v dokončna spoznanja.
Vse to pa so bistvene sestavine 1 filozofske refleksije, kiu ns 1 usmerja v nova spoznanja in od- < pira nove perspektive.
IGOR PLEŠKO
Podobe, zgodovina in ekologija Kraške reke
Reka - Timav
Založba Mladinska knjiga 1990, več avtorjev
i
. i
i
Grad Prem: mogočen vhodni portal
Monografija o kraški Reki-Ti-mavu je zajetno in zahtevno, izčrpno delo, ki osvetljuje do dna to kraško reko z vsem svetom ob njej, takšnim, kot je danes, in takšnim, kakršen je bil pred stoletji in se nam je ohranil v pričevanjih z različnimi arheološkimi ostanki ter v literarnih in zgodovinskih virih. Besedilo je nastajalo po mesecih preučevanj in potovanj, iskanja po muzejih in glasilih iz prejšnjih časov ter številnih fotografiranjih, ki so skušala ujeti različne videze te reke; tako se je oblikovala podoba, ki skuša uravnotežiti zgodovino, umetnost, ekologijo in kulturo. Knjiga odpira bralcu različne plasti tega okolja in ga vabi, naj se tudi sam odpravi na obrečni izlet vanj.
Bralec spoznava reko najprej iz bogatega slikovnega gradiva, ki jo preslikava od njenih izvirov ob vznožju Snežnika, jo spremlja v njenem padu v Škocjanske jame, nato pa jo prislika znova, ko se kilometre niže prikaže kot Timav, blizu morja pri Devinu. Potem se besedilo loti obdelave reke iz zgodovinskega zornega kota; podlaga za to so mu pesniška in literarna pričevanja, ki segajo vse od antičnih in srednjeveških časov. Miti in legende, zapisani o tej reki, ustvarjajo podobo antičnega Timava, živahnih obrečnih krajev, civilizacije, ki je znala ceniti zdravilnost vrelcev nedaleč od obale med Tržičem in Štivanom, ki pa je tudi spoštljivo častila božanstva, povezana z reko in njenim življenjem. Nato se ustavlja ob starokrščanski baziliki San Giovanni in Tuba, pravzprav gotski cerkvici z baziliko in mozaiki iz druge polovice
5.	stoletja.
Naslednje poglavje monografije se ukvarja s starimi kartografskimi upodobitvami Reke-Ti-mava, ki so skušale shematično ujeti njeno podobo in jo zarisati povsem avtentično, tej temi pa sledi poglavje o številnih gradovih ob Reki, ki so pravzaprav nastali iz rimskih taborov in stolpov. Tako se seznanjamo ob rečnem toku z osmimi gradovi, ki so dandanes bolj ali manj v ruševinah: Gatnik na pobočju Snežnika, Jablanica, sledovi bistriškega gradu v Ilirski Bistrici ter naprej proti zahodu Prem in lovski gradič Turn, Školj blizu Škocjanskih jam, Ravne blizu razpotja pri Ribnici in ostanki vremskega stolpa.
Podoba reke se nato razširja v umetnostno preteklost, ki se je spletala okoli nje, natančneje, ukvarja se z umetnostno preteklostjo krajev v dolini Reke, uvodoma pa zarisuje njihovo politično in cerkvenoupravno pripadnost. Tako predstavlja nekaj pozornosti vrednih srednjeveških spomenikov, kakršni so Gradišče, Lokev in Vreme, ki so že zdavnaj zbujali pozornost umetnostnih zgodovinarjev. Zlasti na
spodnjem koncu doline, ki za- ' jema širšo okolico Ilirske Bistrice i
Z Jelšandmi in severnim robom Brkinov vse do Ostrožnega Brda, pa je precej cerkev; med njimi so zelo zanimivi in dragoceni spomeniki iz 17. in 18. sto- 1 letja.	>
Z umetnostnozgodovinskega i področja se preselimo na povsem J naravoslovno, seznanimo se s hi- < drološkimi in speleološkimi razi- l skovanji, z zgodovino raziskav te > reke, ki so se začele že zelo dolgo i tega, šele v 19. stoletju pa so po- > stala znanstvena. To je kratek in j Zgoščen prikaz raziskav podzem- > Ija Reke. Kljub dolgoletni spele-1 i ološki dejavnosti pri raziskava- t nju Tržaškega, Matičnega Krasa < pa je danes le malo podatkov i o pozemeljski Reki in tako bo vse i dotlej, dokler ne bo bolj spopol- i njena tehnika od današnje orno- ' gočila novih, povsem podvodnih > in potapljaških raziskav.	j
Poglavje v knjigi, ki sledi, pri- > kazuje Reko kot dolino starodav- 1 nih mlinov in žag; ob tej edini l vodi je kraški kmet postavljal > mline in žage. Tako je zraslo ob; 1 tej reki na petintridesetih kilome- <■ trih kar 75 različno velikih mli- l nov, ki jim je v letih 1950 in 1960 > prinesla konec preusmeritev l kmetij na živinorejo in prepoved obratovanja mlinov in zlasti zasebnih žag - veliko od njih se jih je, zlasti ob hudi povodnji v za-, četku leta 1965 v Vremski dolini, spremenilo v ruševine. Ves ta prikaz mlinarske dejavnosti pa ni zasnovan etnografsko, ampak je predvsem geografski in nas usmerja po poti skozi dolino le \ Z najnujnejšimi, skopimi etno- 1 grafskimi oznakami teh starih 1 postojank; marsikatera od njih je | ujeta tudi v sliko.	\
V iztekajoči se pregled rečno l drnovskega sveta je uvrščeno po- ;
glavje, ki bo zanimivo predvsem za biologe. To je poglavje o živalstvu in ekologiji, pomembno predvsem zaradi tega, ker se ob j rečnem toku Reke-Timava vrstijo in prepletajo različna življenjska okolja. To poglavje z besedilom in s številnimi fotografijami živalstva pojasnjuje, kakšno je zdajšnje stanje vodnega živalskega sveta v Reki-Timavu in ob njej tako, kot so ugotovili z nedavnimi raziskavami.
Konec te raznovrstne monografije se izteka v arheološki vpogled v davno preteklost ob reki, v glavna in pomembna nahajališča ob njenem površinskem toku in na Divaškem pragu. Ta zapis o arheološki preteklosti v dolini Reke, zlasti okoli Škocjana, in na Divaškem pragu opozarja na njeno vrednost in pomen, zlasti najznačilnejših najdb; te oznamujejo pokrajino ob reki in njene kraje z značilno dediš-\ i cino, ki sega vse tja v antične i čase.
VLASTA KUNEJ
Vrnitev dobrega, starega prevoda
Prevajanje je spet dobilo mesto pri pouku tujega jezika
Čeprav pri današnji živahni založniški dejavnosti ni lahko izbrati knjige, ki bi jo nadrobneje ocenili, ne da bi s tem napravili krivico mnogim drugim delom, °b knjigi Alana Duffa Transla-tion, Oxford University Press 1989, 160 str., nismo oklevali. Ta knjiga je iz več razlogov vredna, da jo predstavimo. Naj takoj na Začetku povemo, zakaj zasluži našo pozornost in absolutno priporočilo. Njena temeljna zasnova je izvirna, tudi po najstrožjih merilih; nov je tudi avtorjev Prijem pri opisu vloge prevajanja kot jezikovne dejavnosti v razredu, in sicer pri pouku tujih jezikov, vendar ne zgolj v zvezi z vajami v prevajanju; izbor gradiva, ki ga pisec označuje kot »source material«, je metodološko zelo dognan in premišljen in teorijsko Zagotovo utemeljen, hkrati pa dostopen vsakemu učitelju in tudi učencu ali slušatelju. Skratka, Duffova knjiga je lahko zgled uspešne povezave teorije pouče-vanja tujih jezikov in prevajanja na eni strani ter praktičnega dela v razredu na drugi. Prav vsak del te neobsežne knjige kaže, da ima pisec veliko izkušenj pri poučeva-
-	nju in da izjemno dobro pozna sam problem prevajanja pa tudi vpeljevanja učencev ali študentov
-	v prevajanje. Dodobra pozna po-t trebe učiteljev praktikov, tistih, ki i se žele odtrgati od vsakdanjih ruti tinskih in zato neproduktivnih di-'i daktičnih postopkov.
Preden natančneje opozorimo
-	na nekatere značilnosti Duffove knjige, moramo povedati vsaj ne-
3 kaj besed o mestu in vlogi preva-t janja pri pouku tujih jezikov dan-
-	danes, zato da bomo bolje do-
-	umeli avtorjev prijem pri prevaja-e nju kot jezikovni dejavnosti i v razredu. Prevajanje - ne glede
-	na to, ali ga jemljemo kot eno od t jezikovnih spretnosti ali sposob-
-	nosti ali pa kot sredstvo (nekoč se -; je govorilo o metodi) za pridobi--1 vanje znanja tujega jezika - je 3 Z vpeljevanjem novih učnih me-v tod neposredno po drugi svetovni e vojni izgubilo pomen, ki ga je
-	imelo pri raznih oblikah slov-■ nično-prevodne ali kombinirane i metode. Iz več razlogov je prevajanje postopoma izgubljalo svoje
-	mesto v učni praksi, bodisi kot
-	metoda (tehnika) ali kot smoter i Pouka. Obdržalo se je samo na l nekaterih usmeritvah v srednjih i šolah kakor tudi na nefiloloških
ali filoloških fakultetah. Tudi takrat, kadar je prevajanje z učnim načrtom predvideno, ga pravi-loma izvajajo z majhnimi variaci-i
jami zmeraj enako_, ne glede na učno raven. Učenec (študent) besedilo bere in ga prevaja, ob učiteljevem komentarju (ali pa komentarju učencev ali študentov). Učitelj je tisti, ki določi zadnjo, »avtorizirano« verzijo. Druga možnost je, da učitelj da učencem določeno besedilo, in ti ga morajo prevesti doma, pozneje pa ga berejo v razredu, ga popravljajo, komentirajo in »sprejmejo« kot pravilno. Znano je tudi, da nekateri učitelji redno nosijo prevode svojih učencev domov in jih popravljajo v njihovi odsotnosti. Besedilo, ki ga prevajajo, je najpogosteje vzeto iz učbenika. Praviloma je večnamensko, torej ni nujno, da je najprimernejše za prevajanje. Kadar besedila izbira učitelj in jih sam razmnožuje, se uveljavlja »splošno merilo zahtevnosti«, ki kot tako ne pripomore h kakovosti besedila. O zahtevnosti besedila je namreč mogoče (in je tudi treba) govoriti glede na različne ravni - leksiko-idiomatsko, sintaktično, stilno, kulturološko itn.
Duff se je lotil prevoda predvsem kot splošne jezikovne dejavnosti, s čimer je, po besedah Alana Maleya - urednika zbirke1, v kateri je izšla knjiga Transla-tion - ki je napisal kratko besedo o knjigi - posrečilo prevod posodobiti, mu dati nov pomen in ga celo »humanizirati« in ga napraviti komunikativnega. Na omenjenem prostoru (ki od bralca zahteva, da na besedo verjame piscu, ker le-ta nima na voljo prostora za dokazovanje in utemeljevanje je težko nadrobno - tako kakor Duffova knjiga zahteva, pokazati, kako je pisec v praksi uveljavil omenjene štiri značilnosti, in še nekatere druge. Pa vseeno, čisto na kratko: v dveh, povsem strnjenih delih knjige, Introduction in How to use this book, Alan Duff navaja svoje razloge, zakaj naj bi dandanes, v času močnega širjenja komunikativnega pristopa, aktivno z učenci uporabljali prevajanje kot sestavni del stalnih učnih »jezikovnih« dejavnosti. Poleg svojih osebnih izhodišč, osebnih, ker so izvirne, Duff koncizno, kot zahteva vsaka dobra knjiga, namenjena praktikom, razlaga te-orijsko-metodična izhodišča svoje knjige. Pisec odklanja staro tradicijo določanja besedil za prevajanje z navodilom: »Prevedite« (str. 8). Po njegovem, upravičenem mnenju, je od te dejavnosti le malo haska. Duff se zav-
zema za nekakšno jezikovno analizo, nikakor ne za gramatizira-nje, temveč za produktivno iskanje pravega prevoda, vseskozi s pomočjo interakcije med študenti oziroma med študenti (učenci) in učiteljem.
Vsak učitelj, ki uporablja prevajanje kot jezikovno vajo ali dejavnost, se bo vprašal, ali obstajajo načela, pravila prevajanja, 5 katerimi bi bilo mogoče laže in hitreje priti do dobrega prevoda. Duff kot izkušen učitelj in prevajalec navaja nekaj takih načel (str. 10-12). Seveda, bi bilo mogoče vse to, kar je tam povedano, obdelati tudi v zajetni knjigi, a potlej to pač ne bi bil več »source material«. Ne bi mogli reči, da vsebina omenjenih dveh stvari zadostuje in da ne bi bilo treba temu nameniti več prostora, vendar ne smemo pozabiti, kaj je smoter te knjige2. Razlaga načel prevajanja pod naslovi:	Me-
aning, Form, Register, Source language influence, Style and clarity, Idiom zadostuje za uresničitev smotrov, ki si jih je pisec zastavil. Učitelj bo seveda poiskal še druge, nadrobnejše razlage v navedeni literaturi.
Metodične razlage o uporabi prevajanja v razredu, nadrobnejšo obrazložitev smotrov in namena knjige Translation vsebuje kratko poglavje How to use this book. Splošno značilnost te knjige, namreč sveže in izvirne zamisli, bomo našli tudi na str. 13-15. Tu je opisana učiteljeva vloga, organizacija skupinskega dela ali dela v dvojicah, popravljanje ipd.
Prevajanje zahteva sistematičen prijem, ne glede na to, ali ga jemljemo kot tako ali pa kot širše zamišljen sistem jezikovnih vaj, torej kot zapleteno tehniko učenja tujega jezika. Duff je zato razdelil svojo knjigo na pet jasno razpoznavnih delov, in sicer: 1. Context and register, 2. Word order and reference, 3. Time: tense mood and aspect, 4. Con-cepts and notions in 5. Idiom: from one culture to another. Na koncu knjige je navedena krajša anotirana bibliografija. Vsak od navedenih delov se začne s krajšim »teorijskim uvodom«, s konkretnimi in zgoščenimi navodili o tem, kako organizirati delo v razredu, pri čemer pa avtor pušča določeno svobodo učitelju, ki je pri vsakem delu v razredu neogibno potrebna. Sledi učno gradivo, sestavljeno iz posameznih stavkov, krajših ali daljših
Pika na i, vendar smo šele pri čitii b
i Učenci naj raziskujejo slovensko slovstveno folkloro
e Ne pošiljajte me, prosim, 5 v prvi razred zaradi tele nena-e vadne abecede, toda tistim šolni-' kom, ki so se lanske jeseni ude-1 ležili predavanj in pogovorov, e kako pritegniti učence k raziskovanju slovenske slovstvene fol-7 klore, bo kmalu postalo jasno, za kaj gre. Njim in seveda vsem 1 drugim sporočam, da je zdaj knjiga z naslovom NOČ JE 7 MOJA; DAN JE TVOJ - ki sem 7 jo v še napol surovem stanju no-7 sila na ogled okrog kot za re-3 klamo - zdaj doživela svoj krst. 3 Pisatelj Maijan Tomšič je z njo Postavil piko na i svojemu ustvarjalnemu delu z učenci na 3 osnovni šoli v Slovenskem Gra-'! čiš£u v Istri, ko je v požlahtnjeni in oplemeniteni obliki vrnil okolju sadove njihovega truda in lastne iznajdljivosti. Kakovost te knjige je v tem, da je njeno gra-’ divo - folklorne pripovedi - lite-rarizirano v okviru avtentičnosti, "■ je bilo rečeno ob njeni predstavi-3 Ni. To je poleg šole v Gračišču 1 kjer je potekala večina zbirateljske dejavnosti, ob letošnjem kul-turnem prazniku pripravilo še ' Kulturno društvo na Škofijah.
£al so, po interpretaciji enega 3 °d prizadetih, »štrige« prepredle, da bi se mogli vsi povabljeni e udeležiti praznovanja ob izidu omenjene knjige v kraju njenega r°jevanja. Zato smo še toliko
bolj zavzeto spremljali učence gračiške šole in druge v obmejnem kraju, o katerem navadno slišimo le v zvezi z gnečo ali ne v poročilih o prehodih čez mejo.
Čar te, tako kot tudi prve knjige iz zbirke Glasovi pri Kmečkem glasu. Javorov hudič Franca Černigoja, ni le v tem, da je tematsko nova, saj prinaša marsikdaj dobesedno »zakopane zaklade« iz našega ustnega izročila, in to v kolikor mogoče go-voijeni besedi - toliko, da jo še morejo brati tudi iz drugih narečnih baz - izjemnost knjige je tudi v tem, da je skupno delo pisatelja, učencev in krajanov gračiškega okoliša. Zato so nekateri od teh učencev, ko so prebirali pripovedi iz omenjene knjige, druge pa predstavili v obliki skeča, nastopali tako sproščeno in življenjsko, spontano, nič narejeno ali recimo »šolsko«, ker je bila snov z njihovih tal, jezik pa zares materinščina, tista, ki so jo vpijali z materinim mlekom. Mislim, da smo vsi navzoči začutili nekaj tistega razpoloženja, ki je nekdaj prevevalo vaško otročad, ko je poslušala modrovanje svojih dedov in drugih ob skupnih kmetiških delih. Daje bilo res izjemno, dokazuje tudi dejstvo, da je brez obotavljanja stopila v ta ris tudi sama ravnateljica šole na Škofi-
jah in v domačem govoru pripovedovala, kaj so ji pomenile, negodnici, takšne zgodbe, ki jih ji je posredovala njena babica.
Poročilo o veselju nad izidom te knjige izrabljam za priložnost, da, vsaj nekatere od bralcev, spomnim na prošnje in spodbude, da bi se mogli še kje drugje ponašati s podobnimi knjigami in sniti ob enakih slavjih.
V zbirki GLASOVI pri Kmečkem glasu, kjer je omenjena Tomšičeva in še prej Černigojeva knjiga izšla, sta to šele A in B, če si zamislimo, da so to glasovi/fonemi slovenske abecede. Kje je še Ž? Tretja knjiga je v pripravi za tisk in zajema kraje med Matajurjem in Korado, tudi četrto in peto knjigo bosta predvidoma pripravila nekdanja šolnika, kaj pa potem?
Za delo na terenu - tako po strokovni kot tehnični plati, je v pripravi priročnik, da bi si zainteresirani - vsaj upam, da bo prišel na dan in vam v roke - mogli pomagati z njim in se lotiti stvari na pravem mestu. Seveda pa umetnost občevanja z ljudmi še vedno ostane v rokah vsakega posameznika, za to pač ni mogoče dajati kakih veljavnih receptov, kvečjemu napotke. Zato ne čakajte, kar takoj se poskusite, saj ob nalogah, ki jih pošiljate ob raznih razpisih s tega
odstavkov ali krajših besedil. Izbira gradiva, napotki za delo (učitelju ali slušatelju), vse je koncizno in kristalno jasno, v duhu najboljše tradicije angleških piscev učbenikov in priročnikov. Pri mnogih primerih, ki bi jih bilo treba prevesti, avtor navaja izvor, tako da lahko učitelj na istem mestu najde nove primere, podobne kot v Duffovi knjigi.
Mirno lahko rečemo, da je Duff s svojim izvirnim prijemom prevajanju oziroma poučevanju prevajanja vrnil prevod in prevajanje v pouk tujih jezikov. Gre za to, da se prek te jezikovne dejavnosti udejanja tudi pouk tujega jezika v širšem pomenu; s tem pa se je torej prevod dvignil na didaktično višjo raven. Duff je prevodu vdihnil življenje, pokazal je, koliko je lahko prevajanje del, in to dragocen sestavni del poučevanja tujega jezika, ne glede na to, ali izhajamo iz komunikativnega ali strukturalnega prijema.
Duffova knjiga Translation brez dvoma sodi med tiste knjige, za katere je mogoče reči, da bi jih moral imeti vsak učitelj angleščine. To ni knjiga samo za knjižnico, temveč za polico vsakega učitelja. V njej pa bodo našli dragocen in bogat vir zamisli tudi učitelji drugih tujih jezikov, če le dovolj dobro obvladajo angleščino.
NAUM DIMITRIJEVIČ Opombe:
1	V tej seriji, ki nosi naslov Reso-urce Books for Teachers, je izšlo še več knjig, med katerimi je treba posebej omeniti še tele: Greenwood, J. Class Readers, OUP, 1988; Morgan, J., Rinvolucri, M. Vocabulary, OUP 1986 (1988); Nolasco, R., Arthur, L. Converstion, OUP 1987 (1988); Tri-cia Hedge: Writing, OUP 1988 (1989)
2	Čedalje več je tudi teorijskih del s področja prevajanja v jezikih narodov, ki živijo v Jugoslaviji, predvsem v srbohrvaščini. Naj na tem mestu navedemo samo eno izredno knjigo: Hlebec Boris: Opšta načela prevo-djenja. Naučna knjiga, Beograd, 1989, 220 str.
3	Naj napotimo bralca še na druge zanimive, po marsičem izvirne knjige (in učno gradivo), ki jih je Alan Duff napisal v soavtorstvu, in sicer: z Alanom Maleyem Beyond Words, So-unds Interesting, Sounds Intriguing, Drama Techniques in Language Le-arning, v kratkem pa izide pri OUP njuna najnovejša knjiga: Literature, in sicer v isti zbirki kot Translation; v soavtorstvu z Alanom Maleyem in Franfoise Grellet pa je Duff izdal knjigo The Mind’$ Eye.
področja, pokažejo mentorji in učenci toliko inventivnosti in samostojnosti v prijemih, da človek pomisli, ali ne bi toga navodila marsikdaj zavirala lastno ustvarjalnost udeležencev v natečajih. Zato vas še in še vabim in prosim: Opogumite, skoraj-žite se, da se bomo veselili ob letu dobre letine! Vendar ne gre le za gradivo slovstvene folklore kot zbirke starih modrosti, pričevanj o nekdanji duhovni, tvarni in socialni kulturi, za dokumentiranje umetnostne zvrsti govorjenega jezika, kar slovstvena folklora nedvomno tudi je; smisel tega početja je tudi v tem, da se učenci ob njem zavejo vrednot svojega okolja, da začenjajo čutiti z njim, ga opazovati, mu prisluškovati, bodisi da gre za naravo, zgodovino ali ljudi. Stvari, ki jih bodo sami odkrili, ne bodo nikdar pozabil, ker so se zanje trudili, žrtvovali. Kar bodo pridobili pri tem delu, bo res odkritje, ne nekaj že dokončnega, ponujenega na krožniku. Doživljali bodo proces odkrivanja, ne le zapisovali njegove izdelke, in prav ta proces je tisto več, kar jih bogati.
Še drugače: vsekakor mi gre s strokonega stališča za razvijanje predmeta, namreč SLOVSTVENE FOLKLORE, a tudi za njegovo uveljavljanje med pedagoškimi delavci - da bi (tudi)
iz prakse za
prakso
Razstava Oxfonl v Ljubljani
Cankarjev dom, 24. - 29. september razstava angleške literature
Razstava angleške literature Z različnih področij, ki je bila na ogled pred dnevi v razstavni dvorani Cankarjevega doma, je nastala 5 sodelovanjem Cankarjeve založbe z založbo Oxford Uni-versity Press; njuno sodelovanje se je začelo pred petimi leti pravzaprav nekoliko po sili razmer. Zamisel zanj se je Cankarjevi založbi porodila v času, ko ni bilo denarja za uvoz tuje literature in je bilo mogoče uvoziti le nekaj knjižnih izdaj na leto. Tedaj je založba predlagala, naj bi za Ox-ford University Press tiskala knjige, ta pa bi tiskarske stroške plačevala namesto z denarjem - s knjigami. Založba Oxford je to nekoliko nenavadno zamisel sprejela in tako je bil omogočen vsaj delen dotok najpotrebnejše tuje literature, seveda knjig in priročnikov za jezikovni pouk.
Leta 1988 so po uspešno opravljenih testiranjih pri nas odobrili učbenik Headway kot alternativni učbenik za srednje šole, pred letom dni pa je bil odobren tudi Project English kot izbirni učbenik v osnovnih šolah. Dosežek tega sodelovanja je tudi današnji Center Oxford na Kopitarjevi 2, to je informacijsko središče za literaturo za poučevanje in učenje angleščine in tudi drugih pogosteje uporabljanih jezikov.
Na razstavi v Cankarjevem domu so predstavili več kot 2000 izdaj te angleške založbe, ki je neprofitno usmerjena, se pravi, da namenja svojo dejavnost predvsem razširjanju znanja, razvijanju kultur :n izda na leto okrog 1000 knjig; več kot polovica od njih je novih naslovov. Razstavljene knjige so bile izbrane izmed 17.000 naslovov, kolikor jih je na voljo pri založbi,
in sicer z različnih področij, med najnovejšimi izdajami iz različnih strok pa je bilo mogoče najti tudi nekatere starejše, še zmeraj aktualne izdaje.
Ob odprtju je gospa Moira Harcastle, direktorica urednica za slovarje, predstavila novo izdajo znanega Horbyevega slovarja, poleg že izdanega slikovnega slovarja Oxford-Duden pa pripravljajo v sodelovanju tudi veliki oxfardski slovensko-angle-ški in angleško-slovenski slovar, ki bo narejen na podlagi najnovejših angleških jezikovnih dognanj, zbranih v elektronski banki podatkov založbe.
Izmed številnih strokovnih in znanstvenih del si je bilo mogoče ogledati in kupiti zlasti slovarje in učbenike angleškega jezika pa tudi veliko strokovne literature Z različnih področij, zlasti strokovno slovstvo pa je bilo na voljo v zelo majhnih količinah, npr. knjige iz medicine, psihologije, fizike, filozofije idr.
Razstava je bila pripravljena zelo celostno, saj je obenem z njo potekal strokovni program prireditev, na katerem so se vrstile promocije na zelo visoki kakovostni ravni. Tako na primer so predstavili slovarje, učbenike angleščine Project English, pogovarjali so se o učenju z motivacijo učenca, kakršno omogoča ta, že tretje leto izbirno obvezni učbenik v srednjih šolah, poleg tega so bili predstavljeni tudi video programi za učenje angleščine - osnovnošolski, srednješolski in poslovni jezik, predzadnji dan pa je bilo v sklopu razstave predstavljeno slovstvo iz pediatrije s strokovnim posvetovanjem o knjigah s tega področja.
V. K.
Oglej, Narodni arheološki muzej: mozaik s podobo delfinov, obrnjenih drug k drugemu. Položen je bil v topliškem poslopju, ki je stalo blizu vzpetine Svetega Antona ob Timavu konec 1. stoletja. Odkopali so ga na vzhodnem rtu tako imenovanih »insulae clarae«.
z njegovo pomočjo učencem privzgajali občutek za mikro-strukturo, intenziteto, t.j. za podrobnosti iz njihovega vsakdanjega življenjskega okolja. Tako bi se ohranjalo zdravo ravnovesje glede na makrostrukturo, ki jo nam, včasih tudi na silo, ne da bi se tega še zavedali, orisu-jejo javna občila. Po njih smo ekstenzivno obveščeni o vsemogočem, kar se dogaja v Ameriki, Aziji, v vesolju... le tega ne vemo, kaj je novega v gozdu za hišo, na drevesu pred blokom... Poznamo imena tujih pokrajin in državnikov, ne zdi pa se nam vredno pozanimati za domača
imena travniškega cvetja in prebrati knjige lokalnih ustvarjalcev, ki so se trudili za mojo pokrajino. In tako naprej.
Seveda nisem za enostransko pretiravanje in zaplankanost, da bi ne videli čez domači plot. A tudi ne za zaničevanje domačega samo zato, ker je .slabotnejše. Oh, vse kar je za mejo, je boljše - pa če je to res ali ne?!
Kaj ponosa se pa tudi spodobi, ali ne? Le če bomo svoje prav cenili, bomo znali tuje spoštovati .
MARIJA STANONIK
porocaio
BEOGRAD
Izreden uspeh mladih slovenskih glasbenikov
Na 19. tekmovanju učencev in študentov glasbe Jugoslavije, ki je potekalo od 16. do 22. aprila 1990 v Beogradu, so mladi glasbeniki iz enajstih slovenskih glasbenih šol, iz obeh srednjih glasbenih in baletnih šol v Ljubljani in Mariboru ter iz Glasbene matice Trst dosegli izreden uspeh.
Tekmovanje je potekalo v disciplinah: komorna glasba, trobila, harfa, orkestri in balet, skupaj pa je Slovenijo zastopalo 41 od sicer 52 prvonagrajen-cev z republiškega tekmovanja in 3 od 4 prijavljenih mladih baletnih plesalcev.
Največ možnih točk (100 točk) sta dosegla KLAVIRSKI TRIO (2. kat.) SGBŠ Ljubljana v zasedbi: Mojca Barbič - klavir, Andrej Zupan - klarinet, Ajda Zupančič - violončelo, mentor prof. Tomaž Lorenz, in TRIO KITAR (I. kat.) GŠ Celje v zasedbi: Svetlana Pušnik, Gregor Poglajen, Kristjan Halaba-rec, mentorica prof. Irena Pajtler. Prav za las je enaka uvrstitev ušla KVARTETU KLARINETOV (2. kat.) SGBŠ Ljubljana (99,870 točk) v zasedbi: Jože Kregar, Gregor Špaj-zer, Boris Rener, Aljoša Deferi, mentor prof. Milan Švagan, in PIHALNEMU ORKESTRU SGBŠ Maribor (99,60 točk) pod vodstvom dirigentke Alenke Bervar.
Nadaljnjih 26 prvih nagrad so dosegli: Lean Ravalico-Pegan - trobenta (1. kat.), GŠ Sežana (98,60 točk), učitelj Leander Pegan; simfonični orkester SGBŠ Ljubljana (98,20 točk), dirigent Franci Rizmal; Marjan Petrej - pozavna (IV. kat.), SGBŠ Maribor (97,60 točk), učitelj Albert Kolbl; duo klarinet-klavir Mate Bekavac in Darja Mlakar (L kat.), GŠ Moste-Polje (96,85), mentor Vladimir Brlek; Dejan Glamočak - trobenta (3. kat.),CGV-GŠ Izola (96,40 točk), učitelj Zlatko Tota; trio flavt - Ana Kavčič, Liza Havvlina in
(L kat.), GŠ Velenje (91,66), mentor prof. Franc Vrzelak; šolski godalni orkester (1. kat.), GM Trst (91,60), dirigent prof. Borut Logar; duo Larisa Zurunič - flavta, Monika Krajnc - kitara (2 kat.), SGBŠ Ljubljana (91,37), mentor prof. Tomaž Lorenz; baročni trio flavt - Tatjana Krajnc, Mojca Rozman, Mateja Kremljak (2. kat.), SGBŠ Maribor (91,25), mentorica prof. Marjeta Urbanc; kvintet s pihali Anamarija To-mac in Ana Benčič - flavta, Rudi Grbec in Borut Vatovec - klarinet, Tina Omerzo - klavir (L kat.), CGV-GŠ Koper (90,85), mentor prof. Marijan Kocijančič.
Druge nagrade so prejeli: kitarski duo - Uroš Rakovec, Jan Plestenjak-Miljkovič (2. kat.), SGBŠ Ljubljana (89,50), mentor prof. Tomaž Šegula; Diana Grubišič - harfa (6. kat.), SGBŠ Ljubljana (88,62), učitelj prof. Ruda Kosi-Ravnik; klavirski duo Beatrice Zonta in Vesna Zupin (3. kat.), GM Trst (88,10) mentor dr. Aleksander Rojc; klavirski duo Jerneja Grebenšek in Tina Radovanovič (L kat.), GŠ Velenje (87,00), mentorica Manja Gošnik-Vovk; Urban Fele - trobenta (1. kat.), GŠ Jesenice (86,60), učitelj Franci Rihter; trio kljunastih flavt Manca Cirk, Vesna Kološa, Špela Knol (1. kat.).
5* O. J
»V'Jr i \


Slavni Mercatorjev zemljevid iz leta 1589; Reka-Timav je jasno ločena od Pivke, ki pa je pomotoma pomešana z drugimi vodnimi tokovi (Benetke, Biblioteka Nazionale Marciana)
Jana Čadež (L kat.), GŠ Škofja Loka (96,00), mentorica Draga Ažman; trio flavta, klarinet, fagot
-	Marko Štoka, Francesco Furlanich in Erika Busechian (2. kat.), GM Trst (95,875), mentor Peter Filipčič; kvartet Iztok Vodišek - violina, Gregor Traven - violina, Milan Fludnik
-	violončelo, Jože Barbič - klavir, SGBŠ Ljubljana (95,50) (2. kat.), mentor prof. Tomaž Lorenz; kvartet tolkal, GŠ Velenje (95,00), Dejan Tamše. Janez Kajsersberger, Davorin Štargelj, Tomaž Lojen, mentor prof. Darko Gorenc; Primož Ložar
-	trobenta (1. kat.), GŠ Domžale (94,80), učitelj prof. Franc Žugelj; klavirski duo - Katja Skornšek, Tea Vodušek (L kat.), GŠ Velenje (94,50), mentorica prof. Jožica Grebenšek; Matej Rihter - trobenta (L kat.), GŠ Škofja Loka (94,20), učitelj. prof. Igor Maroševič; kvartet kljunastih flavt in glas: Manca Cirk, Vesna Kološa, Maja Osojnik, Špela Knol in Leda Novak (L kat.), GŠ Kranj (94,14), mentorica prof. Mojca Zaplotnik; trio Milena Perič
-	flavta, Bernarda Strgar - flavta in Eva Sotelšek - klavir (1. kat.), GŠ F. Šturm Ljubljana (94,00), mentorica prof. Helena Poles; komorni godalni orkester (L kat.), GŠ Celje (94,00), dirigent prof. Radovan Marvin; Sašo Juvan - rog (3. kat.), SGBŠ Maribor (93, 80), učitelj prof. Božidar Cve-trežnik; Renata Jureš - rog (2. kat.), CGV-GŠ Piran (93,00), učitelj prof. lUmberto Radojkovič; duo Andreja Praprotnik - flavta, Diana Grubišič
-	harfa (2. kat.), SGBŠ Ljubljana (92,75), mentor prof. Tomaž Lorenz; Neža Gruden - rog (2. kat.), SGBŠ-GŠ Ljubljana (92,60), učitelj prof. Justin Felicijan; duo Milena Perič - flavta, Nenad Bucič - kitara (L kat.), GŠ F. Šturm Ljubljana (91,85), mentorica prof. Helena Poles; Damjan Jureš - tuba (IV. kat.), CGV-GŠ Piran (91,80), učitelj prof. Umberto Radojkovič; kvartet klarinetov Bojan Pavline, Bojan Zeme, Matjaž Emeršič, Simon Miklavžin
GŠ Kranj (86,28) mentorica Mojca Zapolotnik; Damir Tkavc - trobenta (IV. kat.), SGBŠ Maribor (85,80), učitelj prof. Jože Dobrovnik; trio klarinetov Jaki Felzer, Evgen Liki, Zmago Tkavc (2. kat.), SGBŠ Maribor (81.57), mentor prof. Andrej Šmoru klavirski trio (2. kat.), Tatjana Šterman - klavir, Vilma Zalaznik - violina, Gregor Marinko - violončelo, SGBŠ Ljubljana (80,50), mentor prof. Tomaž Lorenz; duo Barbara Žorž - violončelo in Špela Žorž - klavir (1. kat.). GŠ Ljubljana Moste-Polje (80,25), mentorica prof. Ksenija Brlek-Trotovšck; klavirski trio Rudica Avšič - violina, Barbara Jarc - violončelo, Igor Seme - klavir (L kat.), GŠ Ljubljana Vič (80,25), mentorica prof. Ivanka Kalanj.
Mladi baletni plesalci, dva iz SGBŠ Ljubljana in eden iz SGBŠ Maribor, niso dosegli tako blestečega uspeha, vsekakor pa sta veliko vredna že njihova odločitev in pogum, saj so se prvič podali na veliki oder Narodnog pozorišta v Beogradu.
In česa nam (Slovencem) ni uspelo doseči na omenjenem tekmovanju? Na njem niso sodelovali izvrstni študentje AG v Ljubljani; njihova udeležba bi nedvomno samo še potrdila že tako imeniten uspeh, doma pa' je ostalo tudi več profesorjev, ki bi morali sodelovati v strokovnih komisijah. Ob tekmovanju je bil tudi posvet o nujni spremembi sistema tekmovanj mladih glasbenikov. Sklenjeno je bilo, da se bomo pri oblikovanju novih pravil in propozicij zgledovali po razvitem svetu in da bomo z novim sistemom tekmovanja, ki mora biti včlenjen v nacionalne programe, leta 1992 tudi mi vstopili v Evropo.
Na koncu naj dodamo še to: poleg izrednega uspeha in pozornosti, ki so jo zbudili naši mladi glasbeniki, smo bili v Beogradu izredno lepo sprejeti, skratka, bili smo resnično zaželeni.
FRANCI OKORN
VUZENICA
20. koroška likovna kolonija mladih
Tudi letos je bil zadnji teden počitnic v Osnovni šoli Vuzenica nadvse živahen. Že dvajsetič so se tu zbrali otroci naših rojakov iz zamejstva. Prišli so mladi iz »venca treh koroških dolin«, s Tržaškega in drugih območij Italije in mladi sosedje iz Porabja, skupaj kar 23 mladih čopi-čarjev (kot jim v šali pravijo) iz zamejstva.
Ob tako visokem jubileju tako posebne in svojevrstne kolonije pa je bilo izrečeno mnogo spominskih misli pa tudi pobud. Na primer naš konzul iz Celovca, gospod Mikša, je menil, da bi bilo prav, če bi s tako bogatimi izkušnjami, kot jih ima Vuzenica, lahko kolonijo celo razširili in uvrstili v razvojni program sodelovanja na območju Alpe-Ja-
dran. Torej bi povabili k sodelovanju še druge otroke teh dežel.
Te kolonije se je doslej, torej v dveh desetletjih, udeležilo več kot 400 otrok iz zamejstva, vsaj dvakrat toliko domačih in staršev z obeh strani državnih meja.
V njej je sodelovalo tudi veliko zunanjih likovnih pedagogov, med njimi zdaj že pokojni Božidar Jakac. Veliko je dal kolonij' akademski slikar Bojan Golija z večletnim delom in še mnogi drugi. Tu se v resnici kaže sodelovanje med podjetji in starši, nastalo ozračje med ljudmi pa kaže pripravljenost, da kolonija ostane in se širi.
Predolg bi bil seznam podjetij, ki z vsem razumevanjem tudi materialno podpirajo delo kolonije. Vsekakor pa je tu v ospre-
dju kolektiv kovačev in livarjev Gorenje Muta. Ne kaže tudi prezreti kulturnih ustanov, predvsem pa družin, ki iz leta v leto gostoljubno sprejmejo v goste mlade obiskovalce iz zamejstva.
Seveda pa velik, za marsikoga nevidni delež bremen prevzamejo tudi učitelji osnovne šole. Ob letošnjem jubilejnem sklepu je eden izmed idejnih snovalcev organizator in nadvse vztrajen vodja Koroške likovne kolonije mladih Lojze Gobec, ki je za delo v tej koloniji prejel najvišje priznanje zamejskih Slovencev, Drabosnjakovo priznanje. Posredno je to seveda priznanje za vse, ki kolonijo soustvarjajo, hkrati pa priznanje koloniji, kot je v zahvali dejal prejemnik sam.
Čas dvajsetih let nikakor ni Ivi kratek čas, še posebno, če si er lahko zamislimo, da je bilo treba tx v začetku sedemdesetih let pri- ni dobiti še veliko raznih dovoljenj. Pri tem so zmeraj zavzeto sodelovale Slovenska prosvetna zveza iz Celovca in druge slovenske organizacije iz zamejstva, d; pomagali so tamkajšnji učitelji, te še posebno s Tržaškega. Veliko pt truda je bilo potrebno, da so N
lahko prišli rojaki iz Madžarske,
saj so bile meje v tej deželi skoraj zaprte.	k[
Upajmo, da se takšni svinčeni p£ časi ne bodo več ponovili. Tudi to ta kolonija je rušila mnoge ne- dc vidne zidove in odstranjevala bi ovire.	Pe
KRISTL VALTL	P'
CELJE
Rošev! dnevi
Milena Jurca
Celjski osnovnošolski literarni ustvarjalci so se zbrali na Roše-vih dnevih že petič. Letošnje srečanje je bilo pred počitnicami v knjižnici Edvarda Kardelja v Celju. Udeleženci so spoznali, kako je knjižnica organizirana in kako deluje, profesorica Božena Orožen pa jih je popeljala po celjskih ulicah in jim predstavila zanimivo in bogato kulturno dediščino mesta ob Savinji.
Po predstavitvi Roševe zbirke pesmi Ljubil sem te, življenje so na slovesnem delu srečanja nagrajenci (ti so bili izbrani med sedemnajstimi učenci, ki so poslali svoja dela na razpis) Helena Skaza (OŠ^ Frankolovo), Nina Majuša (OŠ IKE), Matej Krajnc (OŠ V. Vlahovič) in Melita Turnšek (OŠ L Uranjek) prebrali svoja dela. Matej Krajnc je letos sodeloval na Roševih dnevih že četrtič, prejšnja leta se je predstavljal s poezijo, tokrat s prozo. Vsi udeleženci so v spomin na srečanje prejeli Roševe pesmi.
Zamisel o organiziranju Roševih dni se je porodila pred štirimi
Revija za otroke Ciciban si je ob svoji petinštiridesetletnici omislila nekaj novega in to - za najmlajše. Tako je letos ponovila Cicidan, prireditev, ki jo je pripravila že lani pred Metalko, letos pa so jo izpeljali v ljubljanskem živalskem vrtu in pred njim. Otrokom so namenili za to četrtek, od 9.30 do 18. ure. Ker sta v tem času teden otroka in teden prometne varnosti, so bila pred samim vrtom na ogled različna zračna plovila in vozila, v samem živalskem vrtu pa so bile organizirane še igre. čarovniška šola, izpeljana je bila spretnostna vožnja s kolesom, na posebnem pultu je bilo mogoče videti kemijske poskuse itn. Cicibani so lahko sodelovali pri vseh teh prikazih in prireditvah, za vse skupaj, z vožnjo vred, pa so morali odšteti le - dva kostanja. Letošnji organizatorji - založba Mladinska knjiga (Ciciban, Mestna zveza prijateljev mladine Ljubljana, Republiški svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in ljubljanski živalski vrt - so se namreč celo tako potrudili, da je tega dne izjemoma vozil avtobus mestnega potniškega prometa v smeri Bavarski dvor-Nama-Vrtača-Živalski vrt.
Organizatorji si predstavljajo, naj bi bila takšna srečanja , srečanja staršev, otrok in učiteljev, in naj bi zaživela ne le v Ljub-Ijanijtemveč tudi v vsakem kraju na jesen, dokler je vreme še lepo. Za zdaj se je to uresničilo v Zrečah in Velenju. V slednjem otrokom niso namenili le enega dneva, temveč so si zamislili cel sklop prireditev, ki so potekale od 1. do 7. okt. in s katerimi so
leti v krajevni skupnosti Nova vas-Celje, tedaj, ko so želeli čim bolj raznoliko proslaviti krajevni praznik. Literarno srečanje najmlajših ustvarjalcev so poimenovali po celjskem pisatelju Franu Rošu, kulturnem in prosvetnem delavcu, prijatelju mladine, po katerem se šola v tej krajevni skupnosti imenuje. To zanimivo kulturno srečanje mladih je bilo prvič 12. junija 1986, ob desetletnici pisateljeve smrti; zbralo se je štirinajst učencev s treh šol z obrobja Nove vasi. Leto dni kasneje so sodelovali mladi pisci z osmih šol, tretji Roševi dnevi pa so zajeli že vse šole iz občine.
Vika Nendl, ki ima največ zaslug, da se je srečanje mladih literatov začelo in postalo tradicionalno, je poskrbela, da so izšli prispevki mladih v brošuri.
Roševi dnevi spodbujajo mlade k pisanju, zboljšujejo kakovost njihovega literarnega ustvarjanja in pomagajo odkrivati tiste, ki obetajo in znajo opisati svoja občutja in razmišljanja drugače od svojih vrstnikov.
LJUDMILA CONRADI
prav posebej opozorili, da je ta čas namenjen posebej otrokom in varnosti v prometu. V velenjskem kulturnem centru Ivan Napotnik so tako najprej odprli razstavo Pika Nogavička v otroških očeh, to je bila razstava risb, in lutk, ki so jih izdelali otroci, poleg nje pa sta bili odprti še knjižna razstava Pika Nogavička med otroki vsega sveta, v poslopju Name pa so prikazali slike na isto temo. V sredo so pripravili Uro pravljic Pikina dogodivščina in glasbeno popoldne z naslovom Skupaj zapojmo Pikino pesem, v četrtek je bil za otroke pripravljen ne posebno težak in predvsem zabaven kviz s skrivnostnim gostom, sledila pa mu je poslikava Pikine izložbe. V petek je bila prikazana jubilejna, trideseta predstava Kako je nastala Pika Nogavička, sobota pa je bila zadnji dan teh prireditev in obenem njihov vrhunec: tedaj se je sprehodil po velenjskem trgu slavnostni sprevod Pike, zaživel je Pikin oder, na katerem so nastopali učenci različnih osnovnih šol s svojimi predstavami o Piki Nogavički, nastopil je znani niški lutkarski par Bane in Mirna Jankovič.
Toliko torej o dozdajšnjem trudu in prizadevanju. Organiza-totji si želijo doseči predvsem, da bi v naslednjih letih ta dan oživil ne le nekatere kraje, temveč prav vsakega, in sicer tako, da bi pripravili povsod poleg njega še kakšno večjo prireditev. Takšna srečanja, ki bi se lahko raztegnila tudi na ves teden, namenjen otrokom, naj bi tako postala stalnica v jesenskem zunajšolskem dogajanju.
V. K.
Septembra 1990 smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Milene Jurca, ki je posvetila ves svoj vek otrokom, še posebno prizadetim.
Začetek najinega poznanstva sega v tista daljna leta narodnoosvobodilnega boja, tja na sežanski Kras, kamor sem se srečno prebila pred divjanjem okupatorja in njegovih domačih pomagačev.
Prvi kraj, ki sem ga spoznala, je bil Repentabor nad Trstom. Kako sem bila srečna, ko so mi sporočili, da bom ustanavljala v sežanskem okraju slovensko partizansko šolo. Predstavili so mi dekleta in žene iz domačih kraških vasi, ki so bile pripravljene poučevati.
Med njimi sem spoznala tudi Mileno. Doma iz kraške vasi Kopriva je kot absolventka trgovske akademije v Mariboru vstopila v vrste partizanskih učiteljev. Posvetila se je vzgoji in izobraževanju mladine, ki je morala do takrat tajiti slovenski materni jezik.
Namestili so jo v idilični vasi Hruševica, ki leži precej v notranjosti Krasa. Srečevali smo se v skupinah. Tu sem dajala navodila za poučevanje.
Na Mileno sem postala kmalu pozorna, saj je bila disciplinirana in res nadarjena za učiteljski poklic. Posebej se je zanimala, kako bi bogatila učne postopke. Večkrat je z zanimanjem sodelovala v pogovorih, ki smo jih imeli. Spoznala sem, da ima izredne učiteljske sposobnosti,
Življenje se ji je izteklo 29. julija. Sredi zavzetega ustvarjanja je usoda potegnila črto. Hčeri kmeta, zelo nadarjeni, umirjeni, skromni, samostojni, ustvarjalni. Iz naše srede je iztrgala ženo, mater, sodelavko in učiteljico, ki je svojo nadarjenost in bogastvo znanja z veliko ljubeznijo do pedagoškega poklica razdajala mnogim rodovom.
Marija Užmah, poročena Kosmač, se je rodila 25. oktobra 1937 v kmečko-delavski družini v Lambergu v občini Šmarje pri Jelšah. V tem kraju je obiskovala osnovno šolo, nato pa nadaljevala šolanje na nižji gimnaziji v Šmarju pri Jelšah in na učiteljišču v Celju. Leta 1956 se je zaposlila na nižji gimnaziji v Rogaški Slatini. Po enem letu službovanja se je izobraževala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Kot predmetna učiteljica matematike in fizike se je leta 1960 znova zaposlila v Rogaški Slatini. V tem času se je poročila in skupaj z možem prišla L septembra 1962 v Vipavo. Od takrat je poučevala na naši šoli matematiko in fiziko.
Poleg pedagoškega dela je bila še predsednica sveta šole in de-
pri tem ji je bila v pomoč ljubezen do pedagoškega poklica.
Njene pisne priprave na pouk so me prijetno presenečale. Bile so strokovne in natančne. Kako se je veselila uspeha! Kako si je vtisnila v spomin naša takratna srečanja! Še v svobodi mi jih je z veseljem in nadrobno obnavljala.
Po vojni se je vpisala v seminarje in strokovne tečaje, naredila maturo učiteljišča in tako postala priljubljena in cenjena učiteljica.
Kmalu je spoznala, kako zelo bo lahko še bolj koristila mladim, ki jih je prikrajšala narava za zdrav vsestranski razvoj. Postala je defektologinja in odtlej poučevala in vzgajala duševno prizadete otroke na posebni osnovni šoli. Prav iz njenega razreda se je večkrat oglašal otroški smeh, znamenje, da se njeni varovanci dobro počutijo.
Najinemu poznanstvu je sledilo prijateljstvo. Sama sem ostala še nekaj let na Primorskem, in ko sem se vrnila v Ljubljano, sva se spet našli. To pot kot kolegici na posebni osnovni šoli Janeza Levca v Ljubljani. Milena Jurca je bila v razredu, jaz pa sem vodila internat te šole.
Leta so tekla. Ko sva se upokojili, sva postali bližnji sosedi v stanovanjski soseski. Po hudi operaciji si je še opomogla. Upala sem, da bo premagala hudo bolezen, a ta je bila močnejša.
NUŠA BUČAR
lovne skupnosti, članica različnih komisij, opravljala je tudi mnogo funkcij v občini in republiki.
Štiri leta je bila ravnateljica in se v tem času zelo trudila, da bi dobila šola več prostora. Za svoje predano in uspešno delo na vseh področjih je prejela tudi priznanja, med temi red zasluge za narod s srebrnim vencem.
To je bil le bežen prelet Maričinega življenja in dela; mi, člani kolektiva osnovne šole Vipava, smo jo imeli radi predvsem zaradi njene avtoritete, ki je temeljila na razgledanosti, znanju, vestnem in natančnem delu, toplem odnosu do sodelavcev, umirjeni besedi. Še posebno smo cenili njen optimizem in njeno predanost pedagoškemu delu, zlasti tisti učitelji, ki smo bili nekoč njeni učenci. Bila je prava; učiteljica boljše slovenske šole,; o kateri zadnje čase veliko razmišljamo in jo želimo doseči.
Hvaležni smo ji za njeno delo, veliko lepih spominov nas veže nanjo.
Delavci in učenci OSNOVNE ŠOLE DRAGO BAJC VIPAVA
Cicidan - za najmlajše
Marica Kosmač

Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete 22
Skupni zbornik jugoslovanskih olskih oz. pedagoških muzejev , ‘-•jubljani, Zagrebu in Beogradu, ki '2haja od leta 1964, prinaša v stabili-^ijsko skromnejšem obsegu Štefke za leto 1989 štiri razprave, po en jubilejni in nekrološki zapis ter Uročila o delu šolškopedagoških Muzejev.
Profesor mariborske pedagoške akultete M. Tancer je prispeval za-Pls o Gustavu Šilihu (1893-1961), *lovenskem pedagoškem klasiku, ki °di »med tiste redke znanstvene pe-^agoške delavce, ki niso bili samo eoretiki, pač pa hkrati tudi najboljši Praktiki«. Šilih je bil profesor na majorskem učiteljišču (1928-1952,
, 2 lzjemo vojnih let), pobudnik Peda-j Soške centrale, urednik njene revije P-oditeljski list in pedagoških zborni-I ov Slovenske šolske mtice. Po vojni ■ Pa tudi ustanovitelj Vzgojne posve-ovalnice v Mariboru, in to je vodil o svoje smrti. Članku je dodana i ‘uliografija Šilihovih pomembnejših Pedagoških del in pomembnejših za-P,s°v o njem.
Raziskovalni sodelavec JAZU i ^ Zagrebu I. Martinčič je pnpravil
prispevek k vrednotenju šolskih učbenikov in priročnikov Boguslava Šuleka (1816-1895). rojenega na Slovaškem. kjer je končal evangeličanski licej, doktoriral iz filozofije v Rostocku. mnogo pisal in prevajal. Od leta 1839 je deloval v Zagrebu. Šule-kovih pet-šest učbenikov in priročnikov je bilo objavljenih med leti 1850-1859 od začetnic za bralni pouk do prirodopisa in učbenika za poznavanje rastlin, prve botanike v hrvat-skem jeziku.
V prispevku Konstituiranje pedagogike: E. Ch. Trapp, J. F. Herbart je opisal docent mariborske pedagoške fakultete dr. O. Autor začetke pedagogike kot posebne in samostojne vede. Poseben učni predmet je postala na univerzi v Halle, kjer je E. Ch. Trapp postal 1779 profesor pedagogike. Kot znanstveno vedo pa je pedagogiko utemeljil J. F. Herbart s sistematsko pedagogiko v prvi polovici 19. stoletja.
Ob stoletnici ustanovitve slovenske učiteljske organizacije - aprila 1989 je minilo stoletje od nastanka Zaveze slovenskih učiteljskih dru-
štev - pa predstavlja to združenje učiteljskih društev do leta 1941 bibliotekarska svetovalka Slovenskega šolskega muzeja T. Hojan. Od številnih področij delovanja Zaveze naj omenimo vsaj glasila (Učiteljski tovariš, Popotnik). Učiteljski pokret in založbo Mladinsko matico, šolski radio, učiteljski pevski zbor in šolski muzej, učiteljsko tiskarno, vrsto dejavnosti, ki v taki ali drugačni obliki živijo tudi v našem času. Prispevek dopolnjuje za sredi decembra pripravljena razstava o Slovenskem šolskem muzeju ob tem stoletnem jubileju.
V rubriki Osebne vesti objavlja dr. M. Čop zapis ob sedemdesetletnici prof. dr. Mate Zaninoviča. roj. 1919 v Šibeniku, profesorja na zadarskem učiteljišču, pedagoški akademiji in naposled na filozofski fakulteti, avtorja številnih del o zgodovini šolstva Dalmacije, posebno Šibenika in Zadra. Besede v spomin Franceta Ostanka (1902-1989). organizatorja in med leti 1951-1974 ravnatelja Slovenskega šolskega muzeja, je zapisala S. Pavlič.
Zadnjih dobrih deset strani zbornika je posvečenih poročilom o delu šolsko-pedagoških muzejev; tokrat se predstavljata zagrebški in ljubljanski. Delavci obeh muzejev so tako prispevali zapise ob razstavi Odprta šola - osnovna šola Podčetrtek, ki je bila v Zagrebu in nato v Ljubljani ter o dveh v sodobnost odprtih posvetih ob razstavi. Sledi zapis o fotografski razstavi z natečaja osnovnošolcev v ljubljanskem muzeju, nato pa še predstavitvi razstav v zagrebškem muzeju:	Hrvatski učiteljski dom
1889-1989 v Zagrebu in Bogoslav Šulek. znameniti akter ilirskega gibanja, ob 150-letnici njegovega prihoda na Hrvatsko. O dveh mednarodnih povezavah šolskih muzejev pa nas seznanjata zapisa o simpoziju šolski muzej julija 1988 v Niirnbergu in o obisku bolgarskega Narodnega muzeja izobraževanja v Gabrovem.
Želimo si, da tudi v teh kriznih časih ne bi pojenjala zavest za strokovno sodelovanje pri raziskovanju šolske in pedagoške zgodovine na tleh Jugoslavije in volja, da bi zbirali denar, potreben za te namene.
B. Š.
sporočila
RAZPIS ŠTIPENDIJ TUJIH VLAD ZA UDELEŽBO NA POLETNIH TEČAJIH TUJIH JEZIKOV V LETU 1991
Zavod Republike Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje razpisuje štipendije tujih vlad na podlagi meddržavnih programov prosvetno-kulturnega sodelovanja za udeležbo na poletnih tečajih tujih jezikov na tujih univerzah za učitelje in profesorje, ki poučujejo tuje jezike na osnovnih in srednjih šolah, ter študente tujih jezikov:
1.	1 štipendija za tečaj nemškega jezika v Avstriji
2.	1 štipendija za tečaj češkega jezika v Pragi
3.	1 štipendija za tečaj slovaškega jezika v Bratislavi
4.	1 štipendija za tečaj flamskega jezika v Belgiji
5.	2 štipendiji za tečaj danskega jezika na Danskem
6.	3 štipendije za tečaj francoskega jezika v Grenoblu
7.	2 štipendiji za tečaj francoskega jezika v Sevresu
8.	2 štipendiji za tečaj francoskega jezika v Besanconu
9.	1 štipendija za tečaj francoskega jezika za pedagoške svetovalce
10.	1 Štipendija za tečaj francoskega jezika za univerzitetne profesorje in asistente
11.	3 štipendije za tečaj francoskega jezika v Dijonu za študente romanistike Ul. in IV. letnika
12.	3 štipendije za tečaj francoskega jezika v Dijonu za študente I. in II. letnika
13.	1 štipendija za tečaj nizozemskega jezika na Nizozemskem
14.	2 štipendiji za tečaj mednarodnega prava v Haagu
15.	2 štipendiji za tečaj italijanskega jezika za študente romanistike
16.	1 štipendija za tečaj italijanskega jezika v Perugii
17.	5 štipendi za tečaj madžarskega jezika v Debrecenu
18.	6 štipendij za tečaj nemškega jezika za študente germanistike v ZRN
19.	4 štipendije za tečaj nemškega jezika za profesorje germanistike v ZRN
20.	5 štipendij za tečaj nemškega jezika za negermaniste v ZRN
21.	1 štipendija za tečaj za prevajalce na Poljskem
22.	1 štipendija za nižji tečaj poljskega jezika na Poljskem
23.	1 štipendija za višji tečaj poljskega jezika na Poljskem
24.	2 štipendiji za tečaj ruskega jezika v Moskvi
25.	1 štipendija za tečaj ruskega jezika v Moskvi za prevajalce
26.	10 štipendij za tečaj ruskega jezika v Leningradu
27.	1 štipendija za tečaj španskega jezika v Španiji
28.	2 štipendiji za tečaj švedskega jezika na Švedskem
29.	2 štipendiji za tečaj angleškega jezika v Veliki Britaniji
Kanditati naj pošljejo prijave za udeležbo na navedenih tečajih na naslov: Zavod RS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje (Tatjana Kovačič) najkasneje do 31. oktobra 1990.
Prijavi, ki mora vsebovati natančen naslov kandidata in njegove delovne organizacije, je treba priložiti:
1.	prošnjo z navedbo razlogov, zakaj kandidat prosi za štipendijo
2.	življenjepis
3.	priporočilo delovne organizacije, študentje pa priporočilo univerzitetnega profesorja in
4.	fotokopijo diplome.
Sredstva za potne stroške si morajo zagotoviti kandidati sami ali organizacija, kjer so zaposleni.
Po končanem razpisu bo zavod poslal kandidature Republiškemu sekretariatu za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, ki bo v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo in Filozofsko fakulteto izdelal prednostni vrstni red posameznih štipendij.
Druge informacije so na voljo v zavodu, sektor za prosvetno-kulturno sodelovanje, tel. (061) 310-230 in 316-157.
Svet
VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, Tržaška cesta 79 LJUBLJANA
razpisuje po 179. členu Statuta VVO Ljubljana Vič-Rudnik prosta dela in naloge
---VODJE DELOVNE ENOTE
Pogoji: Za vodjo delovne enote je lahko imenovan, kdor izpolnjuje z zakonom določene splošne pogoje, in:
-	je vzgojitelj ali pedagog ali psiholog ali socialni delavec ali specialni pedagog ali učitelj
-	ima najmanj 5 let delovnih izkušenj, od tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok
-	ima organizacijske in strokovne sposobosti, ki jamčijo, da bo lahko s svojim delom pripomogel k uresničevanju smotrov in nalog VVO,
Izbrani kandidat bo imenovan za 4 leta.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 8 dneh po objavi razpisa na naslov: VVO Ljubljana Vič-Rudnik, razpisna komisija, Ljubljana, Tržaška c. 79. O izidu razpisa bodo obveščeni v 15 dneh po opravljeni izbiri.
Komisija za delovna razmerja
- VVO NARODNE JUNAKINJE REZKE DRAGARJEVE -ČRNUČE, Titova 312a
razpisuje prosta dela in naloge
—	VZGOJITELJICE, s polnim delovnim časom, za določen čas (od 19. 11. 1990 - nadomeščanje porodniške)
—	VZGOJITELJICE, za določen časv za izvedbo programa priprave na šolo za področje OŠ DOL pri Ljubljani
Kandidati naj pošljejo prijave z življenjepisom in dokazili o izpolnjevanju pogojev v 8 dneh po objavi razpisa na gornji naslov.
Vse prijavljene kandidate bomo o izbiri obvestili v 30 dneh.
Zbor delavcev
OŠ NARODNEGA HEROJA MEGLA VINKA. TOMAŽ PRI ORMOŽU
razpisuje prosta dela in naloge:
- PREDMETNEGA UČITEUA LIKOVNE VZGOJE
Dela in naloge razpisujemo za nedoločen, nepolni delovni čas. Začetek dela 5. 11. 1990.
Prijave z dokazili o strokovnosti pošljite na naslov: OŠ NARODNEGA HEROJA MEGLA VINKA, TOMAŽ 11 pri Ormožu (tel.: 062/799105), najpozneje v 15'dneh po objavi. Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje in pogoje, določene z Zakonom o osnovni šoli.
O izbiri bodo obveščeni v 10 dneh po končanem zbiranju prijav.
Iskra
Iskra Merilna elektronika
UČITELJI
ELEKTROTEHNIKE, FIZIKE, KEMIJE
PONUJAMO VAM UGODNEJŠO MOŽNOST ZA NAKUP OPREME VAŠIH LABORATORIJEV:
OBROČNO ODPLAČEVANJE
POSOJILO
LEASING
KOLIČINSKI POPUSTI
NAŠ PROGRAM:
-	merilniki električnih veličin (osciloskop, RLC merilniki, merilniki izolacije)
-	generatorji signalov
-	nastavljivi viri napetosti (usmerniki, napajalniki, nastavljivi transformatorji)
-	merilniki kemičnih veličin (ph, redoks, prevodnost, spektrofotometri)
-	kovinska ohišja za vdelavo elektronskih sklopov
-	pribor
Zahtevajte prospekte, dodatne informacije, pokličite nas, obiščite nas! Naš novi naslov:
ISKRA MERILNA ELEKTRONIKA
Prodaja Ljubljana - telefon: 214-212, telefax: 212-565,
Telex: 31265 yu iskexp
Tržaška 2/II
61000 LJUBLJANA

Vanjo se boste zaljubili na prvi pogled. Revija Gea za ljubitelje poljudne znanosti.
Jesen je tu Nekateri listi ostajajo
Včeraj Pionir, danes
Svet z Geo ni manjši, je pa bližji.
PLAČILNI POGOJI
Številka revije stane 45,00 dinarjev. Prve štiri številke stanejo v prednaročilu 160,00
dinarjev.
>c
NEPREKLICNO NAROČAM REVIJO GEA - PD
Ime in priimek:
Naslov:
Poštna številka, kraj:
, Podpis:
Naročilnico izrežite in jo v ovojnici ali nalepljeno na dopisnici pošljite na naslov: MK - ZALOŽBA, SOK, Šmartinska 152, 61000 Ljubljana.
Priročnik za učitelje naravoslovne dejavnosti od 6. do 8. razreda osnovne šok
Priročnik Naravoslovne dejavnosti od 1. do 5. razreda osnovne šole je bil po mnenju aktivov na šolah ugodno sprejet. Zato smo se odločili za izdajo priročnika Naravoslovne dejavnosti od 6. do 8. razreda osnovne šole. Pri pripravi smo upoštevali pripombe in predloge učiteljev k že izdanemu priročniku. Te so: večja interdisciplinarnost, pogostejše uvrščanje geografije v naravoslovne dneve in analize opravljenih naravoslovnih del. Poglavitni namen teh priročnikov je pomagati učiteljem z zgledi izvirnih izpeljav naravoslovnih dni - strokovno, organizacijsko in metodično. Prispevki, ki so objavljeni. ne ustrezajo vsem merilom dobrega naravoslovnega dneva, so pa vsak po svoje izvirni in smo jih zato uvrstili v priročnik. Pred posameznimi vsebinskimi sklopi so objavljeni teoretični prispevki strokovnjakov. Z njimi želimo vsebinsko obogatiti naravoslovne dneve, ki jih bodo šole organizirale v prihodnje.
Naravoslovne dejavnosti v osnovni šoli so s svojimi smotri usmerjene k spoznavanju naravnega in spremenjenega okolja. Za enega od vzgojnih ciljev postavljajo oblikovanje posameznika do okolja in narave. Štiri področja naravoslovnih dejavnosti - življenjsko okolje, prehrana, energija in zdravje - vsako zase ali vsa skupaj omogočajo ustvariti spoznanje o naravnem ravnotežju med člo-vekcm in okoljem. Pri oblikovanju in uresničevanju naravoslovnih dni je zato pomembno, da so zasnovani celostno. tako da omogočajo oblikovanje sklepov, da udeleženci v enem dnevu na enem mestu spoznajo:
-	delovanje naravnega okolja in naravnih zakonitosti, ki v njem vladajo, in tudi človekovo mesto v tem okolju;
-	človekove posege v okolje in njihove posledice, kadar je ravnotežje v naravi porušeno;
-	posledice uničenega okolja. Poti do novega ravnotežja med okoljem in človekom.
Na poti do končnih spoznanj je potrebno veliko naravoslovnega in tudi drugega znanja. Naravoslovno je seveda najpomembnejše, obsegalo naj bi temeljno ekološko znanje o naravnem in spremenjenem - človekovem okolju in zlasti o vplivu in omejitvah, ki jih človeku postavlja okolje. Zdajšnja vsebinska zasnova
učne snovi in naravoslovnih dejavno- naj pokažejo, kako se pretirani in z sti v osnovni šoli vse to v celoti pred- okolja uničujoči človekovi posegi po videva, precej je zajeto tudi v posa- sredno maščujejo človeku, zlast meznih - že izpeljanih - primerih s poslabšanjem zdravja, z lakoto naravoslovnih dni, ki so objavljeni erozijo, napredujočimi puščavami v tem priročniku. Nekoliko šibkejša izčrpanimi naravnimi viri. umirajo so v prispevkih končna spoznanja, ki čimi morji.
V priročniku so objavljeni prispevki tehle šol:
Življenjski prostor:
1.	Osnovna šola Vojkove brigade - Spodnja Idrija - 6. razred
2.	Osnovna šola Padlih prvoborcev - Žiri - 6. razred
3.	Osnovna šola Hrvatini - 6. razred
Ekologija:
5.	Osnovna šola Ciril Kosmač - Piran - 7. razred
6.	Osnovna šola II. grupe odredov - Mozirje - 8. razred
7.	Osnovna šola Antona Ukmarja - Koper 8. razred
8.	Osnovna šola bratov Ribarjev - Brežice - 7. razred, 8. razred
9.	Osnovna šola IX. korpus NOVJ - Nova Gorica - 6. razred Prehrana:
10.	Osnovna šola Radomeljske čete -'Preserje - 7. razred
11.	Osnovna šola Ivana Roba - Šempeter pri.Gorici - 7. razred
12.	Osnovna šola Vere Šlander b.o. Polzela - 8. razred
13.	Osnovna šola Oto Vrhunc - Blaž, Medvode, 6., 7., 8. razred
Zdravje:
14.	Osnovna šola Primož Trubar - Velike Lašče - 8. razred
15.	Osnovna šola Milojka Štrukelj - Nova Gorica - 8. razred
16.	Osnovna šola Peter Kavčič - Škofja Loka - 7. razred
17.	Osnovna šola Janko Kersnik - Brdo pri Lukovici - 8. razred
18.	Osnovna šola Frana Albrehta - Kamnik - 8. razred
19.	Osnovna šola Mirana Jarca - Črnomelj - 7. razred Energija:
2IT. Osnovna šola Boris Kidrič - Rogaška Slatina - 7. razred
21.	Osnovna šola Zvonka Runka - Ljubljana-Šiška - 8. razred
22.	Osnovna šola Baza 20 - Dolenjske Toplice
23.	Osnovna šola Janko Kersnik - Brdo pri Lukovici (vzorčna priprava) Teoretični prispevki posameznih avtorjev so:
Življenjski prostor:
Marta Hrovatin, ped. svet. - Projektna metoda dela
mag. Igor Smolej, dipl. inž. - Naravno okolje, človekovo okolje
-	Spreminjanje okolja in posledice
-	Gozd, človek, zrak
-	Posameznik in okolje
-	Omejitve in iskanje novega ravnotežja Ekologija:
dr. Kazimir Tarman - Naravoslovje in ekologija med včeraj in jutri
Prehrana:
mag. Marija Kodele - Alternativne oblike prehrane
Zdravje:
dr. Andrej Žmitek - Zasvojenosti dr. Dunja Piškur-Kosmač - AIDS Milena Škubic - Pogovori o odraščanju
Anica Mikuš-Kos, dr. med. - Psihološke in psihosocialne razsežnos1 spolnega razvoja in spolnega vedenja
Energija:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo - Energija - vzorčna priprava Franc Divjak (mentor dr. Zdravko Petkovšek) - Vremenski poja' - vzorčna priprava
Ogledi:	-----
Ljerka Trampuš - Prirodoslovni muzej Slovenije - predstavitev in delovr listi
CVETA ŽUMER