IZZIVI DRUŽBE IN ŠOLA 56 Didakta Rudimentarne oblike časti, dostojan- stva in žrtveništva med osnovnošolci Kulture lahko načeloma razdelimo v tri kategorije: kulturo časti, kulturo dostojanstva in kulturo žrtveništva. Te kulture se v rudimentarni obliki kažejo že tudi pri otrocih. Naloga učiteljev in staršev je, da jih na temelju kulture dostojanstva pripravimo za samostojno življenje in jih s tem obvarujemo pred nasiljem, ki ga žal s sabo neizbežno prinašata kultura časti in kultura žrtveništva. mag. Gregor Rojc, predmetni učitelj, OŠ Vojnik Ključne besede: čast, digniteta, žrtveništvo, kultura Kako sem v šoli v naravi dobil potrditev, da ljudje, tudi mladi, načeloma delujemo na temelju enega izmed v naslovu omenjenih načinov. Bodisi delu- jemo na temelju časti (honor oz. honour), dosto- janstva (dignity) ali žrtveništva (victimhood). Na samem začetku bi rad pojasnil nekaj stvari. Najprej stavek ali dva o prevodih. Besedi »honor« (brit. honour) in »dignity« je seveda zelo preprosto prevesti kot »čast« in »dostojanstvo«, medtem ko je beseda »victimhood« nekoliko bolj zapletena. Po pogovoru s kolegom filozofom in anglistom, se mi je za potrebe tega članka beseda »žrtveništvo« zdela najprimernejša. Družba oz. kultura časti Pred približno polovico leta sem na spletu naletel na predavanje dr. Michaela Ramsdena in se pr- vič srečal s soočenjem pojmov, kot so kultura ča- sti, dostojanstva in žrtveništva. Predavanje me je zelo pritegnilo, zato sem zadevo še malce raziskal in ugotovil, da o tem predava tudi dr. Jonathan Haidt, eden vidnejših mislecev našega časa, ki se naslanja na članek B. Campbella in J. Manninga z naslovom Microagression and Moral Cultures (sl. Mikroagresija in moralne kulture). Za kaj torej gre? Včasih smo živeli v družbah oz. kulturah, ki so te- meljile na časti (ang. honor culture), nato pa smo počasi napredovali v družbo oz. kulturo, ki je teme- ljila na dostojanstvu (ang. dignity culture) (Haidt 2016). V kulturi časti je najbolj pomembno ohra- njanje časti, kar se načeloma odraža na dva nači- na – svojo čast sem vedno pripravljen braniti, prav tako pa vse moje delovanje zaznamuje težnja po ohranjanju le-te. Če sem pripadnik takšne družbe, se v primeru, ko me nekdo javno napade, najprej vprašam, kako lahko obranim svojo čast (Ramsden 2018). Nikakor se ne zanašam na nekoga tretjega, pač pa svojo čast branim sam. (To je pomemben aspekt, h kateremu se bomo še nekajkrat vrnili.) Še več. Ljudje v kulturah časti so se pogosto izogibali sodišč ali katerih koli drugih oblik avtoritete (četu- di so bile na voljo) in so zadeve raje urejali sami, kar je pogosto vodilo v dvobojevanje. Povod je lah- ko bila že razmeroma majhna žalitev (Campbell & Manning 2014). Da je šlo za globalni pojav izpred nekaj stoletij, nam priča vsesplošno znano dejstvo, da sta v devetnajstem stoletju zaradi dvobojevanja življenje izgubila ruski pisatelj A. Puškin in eden iz- med ustanovnih očetov ZDA, A. Hamilton. Od čla- nov družbe, v kateri si lahko že zaradi najmanjše žalitve izzvan na dvoboj, bi seveda pričakovali, da bodo drug z drugim ravnali v rokavicah in se izogi- bali sleherni žalitvi, vendar temu ni tako, saj bi bilo takšno obnašanje prepoznano kot strahopetno. Ker so s tem, ko so nekoga javno užalili, izkazovali svojo neustrašnost, so ljudje, ki so si želeli družbenega po- ložaja in časti, pogosto govorili agresivno in žaljivo (Leung in Cohen v Campbell in Manning 2014). Družba oz. kultura dostojanstva V 19. stoletju je dvobojevanje počasi izzvenelo, ra- zloge za to pa gre pripisati družbenemu razvoju (Haidt 2016, Campbell in Manning 2014). Sicer tudi dandanes v zahodni civilizaciji obstajajo enklave, ki delujejo po principu kulture časti, npr. kriminal- ne združbe ali ponekod najrevnejši sloji, vendar pa se je zahodna civilizacija zelo oddaljila od kodeksa časti in zavzela skoraj nasprotno stališče, ki trdi, da imamo ljudje že v osnovi neko inherentno vre- dnost, ki je povsem neodvisna od javnega mnenja. Za razliko od časti, ki je odvisna od javnega mne- nja, je dostojanstvo človeku inherentno in neod- visno od mnenja okolice (Campbell in Manning 2014). V kulturi dostojanstva se užaljena stran ne odzove z agresijo, pač pa išče druge možnosti re- ševanja nastale situacije. Ena možnost je, da žalitev enostavno presliši in razvije t. i. »debelo kožo«, ki je v kulturah dostojanstva prepoznana kot nekaj po- zitivnega, ali pa zadeve rešuje skrito pred očmi jav- nosti (Campbell in Manning 2014, Ramsden 2018). Ali to pomeni, da pripadniki kulture dostojanstva nikoli ne iščejo pomoči nekoga tretjega pri reše- vanju medsebojnih sporov? Nikakor, vendar pa je iskanje pomoči sodišč, policije ipd. na vrsti šele, ko gre za resnejše zadeve. V družbi dostojanstva je 57 Didakta načeloma pričakovano, da je iskanje zadoščenja na sodiščih redko in skrito pred javnostjo, jemanje pravice v lastne roke pa je prepoznano kot zavržno in nesprejemljivo (Campbell & Manning 2014). Družba oz. kultura žrtveništva Če smo v kulturi časti in kulturi dostojanstva lah- ko našli značilnosti svojih dobrih prijateljev, idolov, zgodovinskih ali literarnih junakov, se nam to med razmišljanjem o kulturi žrtveništva ne bo zgodilo ravno hitro, še posebno ne, če smo nekoliko sta- rejši in tradicionalno vzgojeni. Kultura žrtveništva je neke vrste toksična in sprijena kombinacija kul- ture časti in kulture dostojanstva. V kulturi žrtveni- štva se tako kot v kulturi časti odreagira že na naj- manjše žalitve (Campbell in Manning 2014, Haidt 2016), nenazadnje ne smemo pozabiti na umetno ustvarjeno epidemijo t. i. mikroagresij (ang. micro- agressions), ki je zajela univerze v ZDA. Mikroagre- sija že v svojem imenu neizpodbitno govori o tem, da gre za manjše, morda celo nenamerne oblike »agresije«. V kulturi časti se je na žalitve odreagi- ralo, vendar je bilo popolnoma nesprejemljivo, da bi se iskalo pomoč nekoga tretjega. Kultura dosto- janstva seveda dopušča vpletanje nekoga tretjega v vlogi razsodnika, vendar je skladno s splošno ve- ljavnim kodeksom obnašanja pričakovano, da se na določene žalitve preprosto ne odreagira (Cam- pbell in Manning 2014). Kultura žrtveništva pa na izprijen način nekaj prevzame iz kulture časti in nekaj iz kulture dignitete. Pripadniki kulture žr- tveništva po eni strani, tako kot pripadniki kulture časti, odreagirajo na vsako še tako majhno žalitev, kar je povsem v nasprotju z moralnim kodeksom kulture dostojanstva, istočasno pa vedno v svoje spore vpletajo nekoga tretjega, kar je popolnoma v nasprotju z moralnim kodeksom kulture časti. V kulturi žrtveništva lahko družbeni status prido- biš na enega od dveh možnih načinov. Bodisi, da si v vlogi žrtve, bodisi, da si v vlogi nekoga, ki se goreče bori za pravice žrtve oz. žrtev, ki so se jim dogodile krivice (Haidt 2016). Družbeni status to - rej ne temelji več na časti ali dostojanstvu, pač pa primarno na tem, da je posameznik v vlogi žrtve (Ramsden 2018). To pa s sabo prinaša ogromno slabosti. Prva slabost je, da v takšni kulturi ljudje vedno pripadajo eni izmed dveh skupin – skupini žrtev ali skupini agresorjev/zatiralcev (Haidt 2016, Ramsden 2018). V kulturi žrtveništva sta prisotna neprestan boj in stanje užaljenosti, saj sta le-ta te- melj za doseganje družbenega statusa. Za razliko od kulture časti ljudje v kulturi žrtveništva drug z drugim ravnajo v rokavicah (na nezdrav način) in »hodijo po jajcih«, prisotna pa je tudi vsesplošna samocenzura, saj so pogosto že besede in ideje prepoznane kot nasilje. Prisotna je celo ideja, da lahko besede ali ideje nekega govorca razvredno- tijo obstoj posameznika (Haidt 2018). Zavoljo tega se na univerzah v ZDA ponekod pojavlja ideja t. i. varnih mest, kjer je možnost, da bi posamezniki lahko bili užaljeni, zmanjšana na minimum. Rezul- tat tega pa je, da šibki postajajo še šibkejši (Haidt 2018), saj brez pomoči tretje osebe niso sposobni razrešiti nobene od resničnih ali le namišljenih te- Dvoboj po maškaradi (1857), Jean-Léon Gérôme 58 Didakta IZZIVI DRUŽBE IN ŠOLA žav. Stanje je dejansko zaskrbljujoče. Če v kulturah časti najvišja mesta v družbi zasedajo posamezniki s častjo (pustimo zaenkrat ob strani debato o tem, da je bila ta »čast« včasih pridobljena s surovostjo) in v kulturah dostojanstva tisti z največ dignitete, potem bodo v kulturah žrtveništva najvišja mesta v družbi pripadla tistim, ki so največje žrtve (torej ljudje, ki neprestano potrebujejo zunanjo pomoč) ali najbolj goreči borci za t. i. žrtve (torej ljudje, ki potrebujejo obstoj žrtev in konflikta med t. i. žrtva- mi in t. i. zatiralci). Kot sem že omenil, moralni kodeks kulture časti nasprotuje vpletanju zunanjih razsodnikov, med- tem ko moralni kodeks kulture dostojanstva tovr- stno vmešavanje zunanjih razsodnikov sicer dovo- ljuje, vendar spodbuja hitro in pred očmi javnosti načeloma skrito reševanje sporov. Kultura žrtveni- štva pa na drugi strani spodbuja javno razkritje še tako majhnih, morebiti celo povsem nenamernih žalitev oz. dejanj, ki jih žrtev zazna kot napad. Ne samo, da se v kulturi žrtveništva vse razkriva, pač pa se tudi mobilizira množice somišljenikov za vršenje pritiska nad t. i. agresorji in morebitnimi avtoritetami, ki bodo (bi) morale delovati kot raz- sodnik (Campbell in Manning 2014). Za obstoj kul- ture žrtveništva je potreben neprestan spor med »dobrim« (žrtvami in njihovimi zagovorniki) in »sla- bim« (ljudmi, ki svoj družbeni položaj ne gradijo na temelju žrtveništva). Rudimentarne oblike vseh treh kultur pri otrocih Otroci so v veliki meri zrcalo staršev oz. družbe, v kateri živijo, zato jih je zanimivo opazovati, še po- sebej izven formalne situacije, ki vlada v razredu. Učitelj dobi priložnost tovrstnega opazovanja na izletih, v sklopu različnih projektov, v šoli v naravi ali v popoldanskem času, če živi v soseski, kateri živi- jo tudi njegovi učenci. Jaz sem zametke vseh treh kultur opazoval v zimski šoli v naravi, svoja opazo- vanja pa sem nato primerjal z izkušnjami preteklih let (učitelj sem že dobrih 16 let in približno tako dol- go že tudi hodim kot spremljevalec v šolo v naravi.) V takšnih situacijah se interakcija med učenci in učitelji nekoliko spremeni in obojim omogoči, da se spoznajo nekoliko bolje. Včasih je to zelo prije- tna izkušnja, včasih pa tudi ne. Seveda je v vsaki generaciji kakšen biser človeške vrste, zlato pov- prečje in nekaj deviacij, ampak v nadaljevanju bi rad svoje dosedanje izkušnje, še posebej pa leto- šnjo, pokomentiral skozi prizmo zgoraj omenjenih kultur. V vsaki generaciji otrok je moč najti otroke, ki se ravnajo po kodeksu časti in želijo zadeve urejati z nasiljem, stran od oči avtoritete – učiteljev. Takšni otroci nam s pretepom seveda lahko povzročijo preglavice, vendar jim je, po mojem mnenju, po- trebno priznati določeno mero hvalevredne samo- stojnosti pri reševanju težav. Če v branjenju svoje časti ne iščejo zgolj alibija za nasilje, lahko ti otroci z nekaj dela hitro postanejo osebe, ki delujejo skla- dno s principi družbe dostojanstva. Patološki na- silneži ne spadajo v to skupino otrok in niso tema tega članka. Prav tako je v vsaki generaciji, še posebej v višjih razredih, moč najti otroke, ki se obnašajo skladno z moralnim kodeksom kulture dostojanstva. Ti otroci ogromno manjših težav rešujejo sproti, uči- telji pa za to izvemo šele post festum, marsičesa pa najbrž nikoli. Če je generacija »zdrava«, potem so ti otroci načeloma vodje oddelkov, skupin in ge- neracij, naloga učiteljev pa je, po mojem mnenju, da jih v njihovem delovanju spodbujamo in jim pomagamo reševati le tiste težave, ki jih sami ne morejo rešiti. In potem so tu še otroci, ki delujejo na temelju kulture žrtveništva, ki se, kot že prej omenjeno, delijo v dve skupini – žrtve in borce za pravice žr- tev. Slednji še vedno posedujejo vsaj zametke ne- kega dostojanstva in moči, medtem ko se tisti, ki prostovoljno prevzamejo oz. živijo vlogo žrtve, po mojem mnenju oropajo samospoštovanja in tudi možnosti osebnega razvoja in rasti skozi razreše- vanje konflikta. V študijskih materialih za šolske mediatorje Inštituta za mediacijo Concordia naj- demo 14 možnih koristi in pozitivnih učinkov, ki jih prinašajo konflikti. Naj omenim le nekatere. Kon- flikti pripomorejo, da ozavestimo probleme, mobi- lizirajo energijo in povečajo motivacijo, spodbujajo spremembe, vnašajo dinamiko, spodbujajo nove interese, znižajo napetost v vsakdanjih odnosih, pomagajo pri spoznavanju samega sebe in drugih, spodbujajo osebno rast itd. (Concordia). Razrešeni konflikti pa še prav posebno blagodejno vplivajo na človeka. O tem, da nam reševanje stresnih si- tuacij koristi, govori tudi Taleb v svoji knjigi z na- slovom Antifragile. V knjigi zelo na dolgo in široko skozi številne primere in iz različnih zornih kotov dejansko potrdi znano Nietzschejevo krilatico: »Kar me ne ubije, me okrepi« (Taleb 2012). In ravno tega jačanja so otroci oropani, če jim dovolimo, da pre- vzamejo vlogo žrtve. Mlajši kot so, bolj so gnetljivi in bolj rudimentarni so njihovi vzorci obnašanja, kar pomeni, da jih je tudi preprosteje spremeniti. Osebno sem mnenja, da je zločin nad otroki, če jih učimo, da so žrtve. S tem jih oropamo kakršnekoli možnosti resničnega samospoštovanja, razvijanja empatije in vsega ostalega, kar nas dela zrele odra- sle ljudi. Seveda pa to pomeni, da se moramo starši in tudi učitelji občasno odpovedati vlogi zaščitnika. Ščuka (2007: 74) pravi sledeče: »Odrasli radi igrajo vlogo zaščitnika, saj jim je po- godu vezanost na neodraslega in nezrelega šolar- ja: ob tem se doživljajo kot zrele in odrasle, pa še dobre in skrbne povrh. Z vlogo zaščitnika se potr- jujejo v socialnem okolju in krepijo lastno samoza- vest, ki je bila očitno nekoč poškodovana. Dlje kot igrajo to vlogo, slabše je za šolarja, saj pomendra- jo in uničijo njegovo šibko in nežno zavest o sebi, 59 Didakta tako da se nikoli ne bo znal sam odločati, prevze- mati odgovornosti, braniti svoje koristi in živeti svo- bodno.« Verjamem, da se je večina staršev odločila za star- ševstvo iz ljubezni do otrok, in verjamem, da se je prav tako večina učiteljev za ta poklic odločila iz istega ali vsaj podobnega vzgiba. Vendar pa, če ljubezen rezultira v pretiranem zaščitništvu, otro- ci na koncu trpijo. Preveč zaščitenim otrokom na koncu manjkata notranja motivacija in vztrajnost (Kang 2017, 55), brez njiju pa je zelo težko uspeti v čemerkoli, še najmanj pa v maratonu, ki mu reče- mo življenje. Zakaj vzgajati za kulturo dostojanstva? To je verjetno najbolj nepotreben odstavek tega članka, saj je vse skupaj zelo očitno, pa vendar moram nekako zaokrožiti celoten zapis. Države in kulture, ki jih je zaznamovalo krščanstvo, že od nekdaj v svojih voditeljih iščejo kombinacijo časti in dignitete (Ramsden 2018). Od 19. stoletja naprej je čast nekako sestavni del kulture dostojanstva, vendar se ljudje zanjo ne borimo več z nasilnimi sredstvi, saj se zavedamo svoje inherentne vredno- sti in dostojanstva, ki ju posedujemo že samo zato, ker smo človeška bitja. Čast nam lahko vzamejo, dostojanstva pa ne. V knjigi Otočje Gulag lahko vi- dimo, kako so v času enega izmed najbolj krutih in morilsko naravnanih družbenih sistemov – komu- nizma – ljudem v gulagih vzeli vso čast. Nekateri kristjani, ki jih opisuje Solženicin, pa si dostojanstva niso dali vzeti. Na svojih prepričanjih so tako dosle- dno vztrajali, da so jih pazniki nehali novačiti za ovaduhe. Dostojanstvo je temelj, ki mi omogoča, da odpuščam ali, če je potrebno, ukrepam. Čast in žrtveništvo pa mi dejansko ne dajeta nobene dru- ge možnosti razen nasilja. V prvem primeru se mo- ram zatekati k nasilju, ki ga izvajam sam, v drugem pa prav tako, le da nasilja ne vršim direktno, pač pa preko posrednikov, avtoritete ali mobilizirane množice. Dostojanstvo je tisto, ki mi omogoča, da v primeru, ko me nekdo užali, citiram Doc Holli- day-a, rečem: »Spoštovani, da bi me vaše mnenje sploh lahko užalilo, bi mu moral že v začetku pripi- sovati neko težo.« Dostojanstvo je torej tisto, ki mi daje svobodo. McCaffree v svoji recenziji članka Microagression and Moral Cultures napiše, da sta avtorja pozabila omeniti, da naj bi se kultura žrtveništva razvila iz sekulariziranega razlaganja krščanstva, ki ga izvaja skrajno leva politična opcija (McCaffree 2018), am- pak to žal, po mojem mnenju, priča predvsem o tem, da so nekateri ustvarjalci kulture žrtveništa v želji, da bi le ta postala globalni modus operandi, pripravljeni do nerazpoznavnosti popačiti doktri- no krščanstva. V pismu Filipijanom apostol Pavel iz zapora napiše sovernikom, naj se radujejo, to pa ni nekaj, kar bi pisal posamezni član žrtveniške druž- be; ta bi namreč jokal in se pritoževal nad vsem Viri: Campbell, B. & Manning, J. (2014): Comparative Sociology (Vol.13, No.6, pp.692–726) Microagression and Moral Cultures. Concordia®, Inštitut za mediacijo: Študijsko gradivo z usposabljanja za šolskega mediatorja v Ljubljani v šol. letu 2008/09. Haidt, J. (2016): Two incompatible sacred values in American univer- sities. Duke University. Video posnetek predavanja, dostopno preko: https://www.youtube.com/watch?v=Gatn5ameRr8, obiskano jan. in feb. 2019 Kang, S. K., (2017): Delfinja vzgoja. Radovljica: Didakta, d. o. o. McCaffree, K. (2018): Honor, Dignity, Victim: A Tale of Three Moral Cultures. Dostopno preko: https://www.skeptic.com/reading_room/ honor-dignity-victim-cultures/, obiskano feb. 2019. Ramsden, M. (2018):  Hope in a compromised culture. Belfast. Video posnetek konference, dostopno preko: https://www.youtube.com/ watch?v=awuzKD-zRpg&feature=youtu.be, obiskano jan. in feb. 2019. Solženicyn, A. (2009): Otočje Gulag. Kranj: Zelolepo. Ščuka, V. (2007): Šolar na poti do sebe. Radovljica: Didakta, d. o. o. Taleb, N. N. (2012): Antifragile: things that gain from disorder. New York: Random House, Inc. hudim, kar se mu dogaja. Krščanstvo, ki je eden izmed temeljev zahodne civilizacije, ima v svojem osrednjem nauku seveda žrtvovanje, vendar je le- -to prostovoljno, polno dostojanstva in realizirano kot popoln antipod bolestni borbi za povrnitev la- stne časti, ampak to je že tema za kdaj drugič.