Katollšk cerkven lisi.
Danica i.haja vsak petek na celi poli, in velj& po poŠti u celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. kr.. /at. rt 1.1« 1 gld 1 f. k V tiskarnicisprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta kr., ako zadci , .u ta dan p-aznil.
Danica dan poprej.
Tečaj XXIII.
V Ljubljani 27. vel. travna 1870.
I Ani
Blagor mu, ki lirani si čisto serce, Vet i to /.aklad je ko kupi zlata, Brez primere je srečen, ker njegova Last so nebesa.
Krog sebe poslušam krilatih pevcev Zbor glasau, njegovo me vn»-ma petje, Harmonija sladka mi vliva v -eree Rajsko veselje.
To budi me. da iz serc/i povzdignem Ola^ svoj in pridružim se pevcem drobnim , Ž njimi združen Večnemu pojem hvalo
V pesmi doneči.
Slabe vem besede so, v ktere vlivam Sveta čustva, ki jih goji mi serce: Vendar, Večni! sprejmi zalivalo mojo
V pesmi ponižni.
Hvalo in čast pojem s stvarmi Ti vsimi Za nauke, ki razodel si jih mi V vsem stvarjenji, molim, častim Te \ prahu ; Ozri se na in«*!
Kr. C i m perm hi:
Razodenje v natori.
Ver sit homini magister.
Serce se dviguje mi v persih tesnih , Novo se življenje mu spet odpira , Pod nebo zdaj vabi me rajska pomlad Vživat veselje.
Kad pustim zidove in temne misli, Grem na prosto, gledam. poslušam, čutim, Kaj godi nad mano se in krog mene , In premišljujem.
Zemlja ni več zemlja ko prej je bila , Spremenila v raj se je pozemeljski; Veličastne so pred menoj natore Bukve odperte.
Iz njih berem večno modrost, mogočnost, Njega, ki je neobsegljiv in večen; Zemlja iu nebo so mi priče glasne Slave Njegove.
Čerke vse stvari so mi in prizori, Ki bero oči jih pazljive moje, Vet zavzet stermim nad modrostjo sveto, Ki je v stvarjenji.
In iz njih učim za življenje kratko Zlatih se vodil in naukov modrih, Ktere je eapisal neskončni Stvarnik Vsemu Človeštvu.
Tu spoznavam, kaj je modrost človeška, Kaj umetnost, ki jo im& vsa zemlja. Vidim, da vse proti modrosti večni Dim je v višavi.
Ako bilko v travi pogledam skrito, Ali zrem drevo tam najviše v gozdu, Vse mi kaže: Človek hrepeni kvišku Kakor rastlina.
Kar rastlina je brez dežjk iu rose Iu brez žarkov solnčnih, gorkote, luči, To si človek, ak' ti pomoč ne pride Iznad višave.
Gledam mravljo, ki se ves dan ukvarja, Ali na cvet od cveta letečo čbelo , Spet mi pravi: Človek delaj marljivo V svojem življenji.
Kdor se kot čebela in mravlja trudi , Ne obupa, če se poti mu čelo, Vse izverši! z vspehom bo dobrim, srečno Našel zaklade.
Ako gledam v sinje vode zercalo , Ki je čista kakor kristal in svitla, Spet uči me: Človek ohrani Čisto Serce in dušo.
Premili mladini.
Po gorah in dolih Cvetice sem bral , Pa lepši od d'viške Mi travnik ni dal.
Vse trate prehodil Sem cvetek iskat, Za d'viško lepoto Šopiček vezat.
Sem venčike spletal Prav miČno lep«' , .Jih angelj naj deva Na dviške glave.
Itad dal bi naj lepši Marij' na altar, In drugih devištvu Poklonil bi v dar.
Oj mila nedolžnost, Kak srečno živiš, Pri rožicah rajskih Vse slasti dobiš!
V nebeških livadah ž'tr»'la boš ti ,
Ak tukaj ostaneš Nedolžna vse dni.
Dal venček naj gorši Tvoj Jezns ti bo
V plačilo neskončno Za čednost lepo.
Že tukaj ti rož'ce Vse dneve zlat«-; Pa tamkej vse lepi i Se t«-bi zore.
Življenje je tvoje Mlad majiiik že zdaj , Tvoj majnik pa tamkaj Ti večni bo raj.
Le verna, le verna
Gospodu o-^tan :
Gotov«» na zadnje
Ti venec bo dan' Br. A. N
Prašnih Marije Pomočnice.
Marija „pomoč kristjanov" — to je kaj priserčno ime. Na privoljenje, ki so ga ranjki mil. knez in škot Anton Alojzi leta 1*5<> dobili iz Kima, se v naši škohi obhaja ta god po cerkveni pratiki 24. majnika, ker ta dan so se bili papež Pij VII s svojega pregnanstva v Rim vernili. Verniki imajo posebno zaupanje k Materi Božji, ki je „Pomoč kristjanov." V Torinu na Laškem
so letos napravili veliko bratovšino Marije Device s pri rakom „ Pomoč kristjanov." Bratje in sestre si med dragim posebno prizadevajo odvračati bogoklet-stvo in vsako hudo govorjenje zoper vero, razširjajo dobre bukve, priporočajo vdele-ževati se procesij v čast najsvetejš. Zakramenta in Matere Božje, hoditi k sv. maši, sv. Reš. telo k bolnikom spremljati itd. — Ker mora grešnik v tem se pokoriti, v čemur greši, in to popravljati, kar je poprej podiral, bodo „liberalni" časniki imeli prilike dosti to bratovšino v pomoček svoje pokore obračati ter jo razširjati, ker ravno hudobni časnikarji dandanašnji naj gerje bogokletje počenjajo.
V Torinu imajo cerkev (zdi se mi, da novo) z imenom „Pomoč kristjanov." Prišle so tudi na svitlo bukvice, ki razširjajo čast „Marije pomočnice." (Nove giorni — consagrati ali' augusta Madre del Salvatore sotto al titolo Maria Ausiliatrice, pel sac. Giovanni Bosco. Torino lbTO.)
Dandanašnji v teh prehudih časih Bog deli posebne milosti na prošnjo Marije Pomočnice. 10. rožn 1808 pride v cerkev Marije-pomagaj v Torin gosposk človek. Stopi z voza, gre v cerkev, opravi spoved in obhajilo a veliko pobožnostjo. Po opravljenih molitvah pride v sakristijo, poda dar, in pripoveduje cerkvenemu ravnatelju (direttore) dobroto, ki jo je dosegel na prošnjo Marije D. pomočnice. „Molite za me", je rekel, „in na-znanujte vsemu svetu čuda Gospodove na prošnjo pre-svete Device ... Prišel sera iz Faenze. Imel sem sinčka, edino moje upanje. Zboli 4 leta star, ni se mi dajalo več upanje za njegovo življenje, in objokoval sem ga kakor mertvega. Prijatel me hoče tolažiti in mi svetuje, naj opravim devetdnevnico k Mariji pomočnici kristjanov, in naj obljubim kak dar za to cerkev. Vse obljubim, in pristavim, da hočem sam priti, svoj dar opraviti in ss. zakramente prejeti, ako milost dosežem. Bog me je uslišal. O sredi devetdnevnice je bil moj sin zunaj nevarnosti, in sedaj jc čisto zdrav. Nc bo več m< j, temuč zmiraj ga bom imenoval „Mariin otrok." Popotoval sem dva dni: ko sem zdaj svojo dolžnost spolnil, se vesel vernem, in vedno bom hvalil Mater usmiljenja, ,.Marijo Pomagaj."*)
Bodi tedaj tudi Slovencem priporočeno, naj bi se v mnogoterih britkostih priporočevali v prošnjo Marii Devici, ki je „Pomoč kristjanov."
Mšemeda tfnblJonskih gg• bngoslorcev na čast srn. Cirilu in Mfilotiu.
Beseda na čast sv. Cirilu in Metodu 19. majnika, ki smo jo bili unkrat omenili, se je kaj dobro obnesla in jc veliko zadovoljnost pa polno smeha obudila po napolnjeni dvorani poslušavcev in gledavcev. Dvorana jc bila primerno vravnana za slovesnost, od spredej z napravo za igrokazno d janje, govore in petje. Pred vhodom je goste pozdravljal prezorni napis v domačih barvah : „D o b r o d o š 1 i!" — v sredi nad preprogo: „Vse za vero in domovino!" — znotraj v sredi predelka pod podobo slov. aposteljnov pa: „Ss. Ciril in Metod! — Na veke slavil Vaju bode Slovanski naš rod." — Tim napisom primerno je bila vsa „b»*seda" osnovana, djal bi sistematično. Na vabilu k besedi je podpisano „semeniško vodstvo." To je veselo znamn je: le po taki poti se enake veselicc s pravo dostojnostjo in s sadom veršijo. Pričujoči so bili pre-častitljivi gg. korarji, naj veči del ljubljanskih in precej zunanjih gg. duhovnov, poslanci Kosta, Svetec, Razlag (dr. Blciveisa jc zuderžcval žalni primcrljej v njegovi
Kim« »ubran/.* «li nna »»lenuha in .»noro tli Maria Ausiliatrice,
T.-rin - tij! K!;' Orat. prej nje na stran potisnil , kakor pa svoje duhovne in sveto vero. Edinost je potrebna v vsem, potlej bo vse prav — za duhovne in časne potrebe. Vr.
ktero utegnejo nasprotniki nastavljati. Omikujrao narod vsestransko, skerbimo, da si voli vsikdar katoliške možake za svoje zastopnike itd.
Po opominu, da naj posnemajo v veri in domoljubju velike prednaence Ravnikarja, Slorušeka.. . povzame deklic za serčni bor in delavnost v prihodnjem stanu, da bodo res čedi „pastirji" in „očetje," kakor jih narod imenuje, ter med veliko pohvalo pričujočih sklene.
Iv. Med velikim zadovoljstvom ter priploskovanjem pričujočih je številni kor bogoslovcev potem kaj izverst-no izpel Koseskovo „ Kdo je mar? po Ipavcevi skladbi. Bogoslovec Keržič je petje z glasovirom spremljal.
V. O ravno tako osoljenem kakor šalivem in pod-učljivem naslednjem pogovoru med bogo s lovcem, modroslovcem in Ribničanom bomo posebej govorili. Vse je bilo v smehu, ko je v naj hujši vojski med bogoslovcem in modroslovcem Ribničan s te/ko krošnjo „siihe robe" prikrevsal, poprosil, da bi se smel „an malu li&s zraven usiasti", pa da naj mu „pamagajo" krošnjo z obramnic djati. Ni bilo konca smeha, ko je jčl nektere svoje dogodbe pripovedovati. Edinemu filozofu" in njegovi „novi veri" „Juri" ni bil vstregeL kajti povedal mu je naravnost: „Kadar se pujs naje, če še „karitu" pr eo bern iti!"
VI. Oddelek iz opere „11 Pirata" od Bellini-a z gos-limi in glasovirom (gg. bogoslovca Bohinec, Keržič) se je s svojim premilimi glasovi po šumečem trigovoru kaj dobro podal. Ta oddelek je častno pričevanje semenišču, da tudi glasbena umetnost ima v njem svoje mesto.
VII. Terpele so predstavljanja že 2 uri (od 8 do 10), torej se je g. Jančigarjeva deklamacija opustila. Brali so se namesto tega pozdravi iz Prage in Gorice (tudi z Dunaja je dospev telegram), in sklenil je pevski zbor besedo VIII s častitljivo pesmico „Molitev" (po Jenkotu).
Vsi pričujoči so bili hvaležni verlim gg. bogoslovcem za lepo in podučljivo ,,Besedo," s ktero so bili pričujoče občinstvo razveselili.
Roman je r JfMarijno-Ceife.
(Konec.)
Od „Brandhof-a" naprej peš greva po vedno veči stermini, okolica dobiva popolnoma obraz planinski in zlasti k desni vzdiguje se sloveče gorovje „Hochsehwab" in „Aflenzerstaritze" v veličastni visokosti. Popotni to-varš nama je pravil, da se po višinah tega gorovja o zimskih časih vidi na stotine divjih koz, ki se po pre-kopnjah solnčijo; — sploh neki po tih krajih divjine vse mergoli, pa se tudi za njeno obrambo na vso moč skerbi, o hudi zimi se ji boje tudi na posebne mesta kerma polaga. — Se preden smo dospeli na verh „Sec-berg a", se nam je že kazala od unkraj globoke doline visoka pečina, zelo enaka našemu Babjemu zobu , ki straži vhod v kranjsko Švico, v Bohinj. Na verh gore smo se še enkrat ozerli nazaj proti Marija-Celju, potem pak zapustili cesto, vdarili na levo po bližnjici, prekoračili pisano senožet in zdajci spustili se po silno stermem bregu navzdol in priskakljali v tnalo farno vas „See\viesen," kjer je tudi poštna postaja, druga od Ma rija-Celja. Okolica te od ostalega sveta tako zelo odlo čene vasice je tako milo-prijetna , da ni izreČti, in kal sem pisal o Miirzsteg u, to ponavljam tudi o „See\\ie-sen-u". Sprelepa je res zgornje štajerska zemlja: ne slov* zastonj in se res mora vsakemu priljubiti, kdor jo vidi. Rajni nadvojvoda Jovan je boje v Seewiesen o nedel jah prav pogosto k božji službi hodil. Družil se je s tu kajšnim ljudstvom v obnaši in boje tudi v noši : kdor bi ga ne bil po osebi poznal, nikakor bi ne bil verjel, da je ta priprosto opravljeni mož ud cesarske hiše. —
Po samotni, pa vender dovolj prijetni dolini (Au) in po lepi gladki cesti grede vidiva na verhuncu sterme pečine v podnožju gorovja postavljeno iz grodeljna vlito divjo kozo. Čuditi se je, kako so ljudje mogli skobo-cati na ta rob in postaviti kaj dobro ponarejeno živalsko podobo, ktera je boje tako narejena, da jo veter lahko suče. Tovarš nama je pravil, da do le-sem se sledijo te zveradi; naprej po dolini jih ni več. Na daljnem popot-vanju smo prišli do dveh skor gotovo umetno narejenih jezerc, ki ste kmali eno za drugim, in v kterih ,se menda nabira pičla vodica za naprej doli stoječe fužine. Čez dobro uro od Seewiesen-a jela seje bila ozka dolina zdaj širiti in zavijati proti desni. Romarski tovarš seje napotil v kraj proti svojemu domu. Čez nizek grič od leve je odmeval pogostno tarčni strel, kar je ljudem po tih krajih, ki se v svojih šegah zelo enačijo s Tirolci, navadna zabava popoldan ob nedeljah. Ondi je farna vas Turnau, ki se pa s ceste ne vidi.
Ravno je zvonilo Ave-Marijo, ko prideva že dovolj trudna po cesti navdol v čedno mestice Aflenc. Že pred sva bila sklenila s tovaršem, da se hočeva tu malo opo-čiti, potem pa koj zvečer v tamni noči odriniti naprej do železnice, ki je perva postaja od te strani dobre 2 uri oddaljeni terg Kapfenberg. Okoli 8 odrineva in v tamnih obrisih pokazala se nama je kmalo vas Thorl ♦ vratice). So pa prave ogromne vrata, ki so naju imele vpeljati v dolgočasno ozko sotesko „Thorlgraben", ki se vije od Thiirl-a naprej blizo doli do Kapfenberg-a. Vhod v to sotesko obrobujete dve navpični stermi pečini, na ktere desni kipi dobro ohranjena grajska razvalina „Sehachanstein." Ta grad je dal zidati 1. 1465 št. Lamberški opat Janez v varstvo romarjev Marija-celjskih zoper napade hudobnežev. Kdaj se je grad raz-grudil v razvaline, ne vem povedati. Tu na Thorl-u so velike fužine, ki so pa praznovale, ker bila je nedelja. Z nekako tesnim sercem se poda človek po ptujih krajih v take soteske, skoz kakoršne nama je zdaj kazalo hoditi ; le za cesto in za bobneči potok ,,Thdrlbach" je namreč prostora, drugač pa se vzdigujejo na obe strani s tamnimi gojzdi zaraščene nebotične gore. L. 1849 se je bilo mnogo ogerskih husarjev spozabilo tako, da so postali nezvesti cesarju in svoji prisegi. Pobegnili so bili s konji in z orožjem vred in hiteli skoz to dolino proti svojemu domu v daljno Ogrijo. Njih več pa so bili zasačili v tih ožinah in mogli so dati v bližnjem Bruk-u ob Muri mlado življenje v kazen za nezvestobo. — Proti 10 še le se je dolina jela polagoma širiti in odpirati nama razgled proti tergu Kapfenbergu, ki je kaj prijetno stal v sredi Murične doline, obsejan s svitlimi žarki blede lune, in pritolkla sva poslednjič trudna in zdelana do železnega tira in v terg Kapfenberg. Tu so bili tedaj končani koraki, ktere sva bila odločila s tovaršem romanju v Marijno-Celje. Bilo jih je dosti, ali kesal se nisem še nobenkrat za to pot; — velikoveč hrepenim tako kmali, kakor bo le mogoče, zopet romati v Marijno-Celje, ktero priserčno veselje tudi Tebi, dragi bravec, k sklepu tega spisa iz vsega serca privoŠi.
Rodolj. Podratitovski.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Is Ljubljane. Blaudunstfabriken. Med drugimi zvezdami, ki pojasnujejo sedanji mrak, so v resnici tudi „\Veck8timmenki jih vreduje Alb. Wisinger na Dunaju. Vsak zvezek obravnava kako posebno prašanjc za sedanjost in daje čverste in tečne poduke. Četerti zvezek, ki je ravno na svitlo prišel, popisuje tiste brezbožne časnike, ki ubogo ljudstvo za denar žulijo in mu zato vero in mir z duše skubejo. Imenuje jih „Blau-dunsttabriken" ali pečnice, iz kterih se kadi dim, ki
ljudem vid jemlje, in šviga sieer pisano plame, ki pa le oči slepi, in čisto nič ne koristi. Res, za ta škodljivi dim nejevere in sovražljivosti in za to slepivno plame lažnjive olike si judje in drugi snedeži mošnjice polnijo in ljudi k nezadovoljnosti in k nejeveri dražijo.
Prav živo pojasnuje tudi ta zvezek, kako si denarni lakomniki brez vsega truda denar nakopičujejo; imenuje n. pr. nekega tako imenovanega judovskega ,,bankdi-rektorja" (vodnika denarskega barantijstva), ki je en sam dan z mejnicami si nagrabil dobička devetdeset do sto tisučev gold.! Precej potem je ravno tisti v drugem ,,gešeftuu pridobil 78 do 10(1000 gold. Ti in taki pa dražijo ljudstvo zoper katoliške duhovne, ako ima kteri nekoliko goldinarjev več, ki pa jih po njegovi smerti veči del dobivajo reveži, cerkve, dobrotne naprave, potrebna sorodovina, med tem ko se premoženje denarnih ba-rantačev rado v kupe dergoe, da &e z njega pomočjo zopet naprej ljudstvo žuli. — Med tem ko „gnadljivi" iz ljudstva denar vlečejo, pa „blaudunst-erzeugerji" ali pihavci černega dima in pisanega plamena kričijo zoper škofe in nune, da naj se spodijo, redovnice iz njih posestev veržejo. —
Dalje govori ta zvezik o „verwaltungsrathih" ali velikih vpravnikih pri železnicah in bogataših, ki imajo „privilegium" pri majhnem opravilu prav obilno oboga-teti. Ker taki imajo skerbeti za korist svojih krušnih gospodov (se ve, veči del judov) in ob enem za korist občinstva ali sploh naroda, ker so pogosto srenjski sve-tovavci ali poslanci ob enem; torej so že celo liberalni" časniki večkrat rekli, da se poslancu, srenjskemu možu ne ^spodobi omenjenih služb sprejemati. Znani poslanec Sindler si je po taki poti natepel denara, da je 10. apr. 1869 kupil kraljevi grad Leopoldskron pri Solnem gradu za 50.000 gl.... Ako vsakdanji človek kaj tacega sliši, mu serce zakipi, ker sam morebiti nima groša v žepu; ali da se mu serce ohladi, mu judovska pečnica Černega dima in pisanega plamena precej pokaže na kacega škofa in kriči mu: ,,Vidiš, Janše, uni-le mož ima po deset tisuč na leto! in Janez se še bolj jezi, ker nič ne misli, da ga je jud z dimom na-puhal, — ne pomisli, da se mu 200 „verwaltungsrathov" za herbtom smeja, ki imajo po tri-, štirkrat več na leto kot marsikak škof. In kako velik del uni, kako pa škofje denar obračajo? —
Se daljni premislik v tem zvezku so „judovski in nejudovski milijonarji." Pripoveduje se tukaj, kar pišejo o pervem bogatem judu Rothšildu, ki je 15. nov. 1868 v Parizu umeri in zapustil strahovito premoženje, akoravno je njegov oče pred sto leti bil začel barantati s culico na rami. Neki francosk list namreč je pravil, da njegov denar, ako se da na posodo po pet od sto, daje samo obresti na vsaki dan po 125.000 gl. Drugi so ga na manj cenili... Pa bo kdo rekel, reveži žive od tacih bogatinov. Poglejmo. Vdova tega Rothšilda, njegova včlika dedinja, je dala ob njegovi smerti 2000 frankov za uboge v Parizu. To je tako, pravi ,,Augsb. Postztg.," kakor ko bi kdo, ki je podedoval 45.000 gl., dal dvajset soldov vbogajme in bi to po časnikih razglasil. — Letos pa je umeri drug Rothšild, in „Morgen-post" pravi, da je dajal prav veliko denara za podobe, konje, lovske pse, kočije in hiše; o ubožnih nič ne pravi „Morgenpost"; bogastvo njegovo znaša čez tisuč milijonov. — 4. maj. lani je umeri na Dunaju „ubogi Sina", ki mu je premoženje neslo vsak dan 200 gl.; „ubogi" se je pa zato imenoval, ker njegov brat poseduje 80 milijonov. L. 1866 je umerla v L>ndon-u judinja Mon-tetiore, ki je zapustila čez petnajst milijonov premoženja. — Pred dvema letoma so soštevali, da judovska združba Pereira bi bila mogla naj manj šestdeset milijonov po-razdati, ako bi bili ti gospodje hotli poverniti denar,
ki so ga izcuzali od občinstva po krivici pri „kreditu Mobilier-u."
Novi dunajski „Tagblatt" je 4. apr. tega leta nekega dunajskega denarničarja imenoval ,,zapovednika čez milijone" in pravil, da za reveža ni hotel ne 30 gl. dati. Bila je pa hči tega bankira na nekem plesu in imela je narččnik, ki je bil sam cenjen na 4000 gi.
Sedmere judovske bankovske hiše, ki jih je knjižica omenila, imajo premoženja nad dva tisuč milijonov gld. Verh omenjenih bogatašev pa je samo na Dunaju naj manj ducat nekeršanskih bogatih tergovskih hiš, v kterih se govori o tisučih kakor reven pošten rokodelec o soldih.
Priprost kak Janševec ima zopet dim okrog obličja, in skoz-nj gleda morebiti na kako cerkev ter misli: koliko drazih reči je nepotrebnih skupaj v tej cerkvi! Dobroserčni Janše ravno ne ve, da naročnik judovske milijonarske hčere je bil veči cene kakor pa velikrat vsi paramenti kake velike mestne cerkve, in da cerkve po kmetih kake cele dekanije bi s svojimi dragotinami tistega edinega naročnika ne mogle kupiti. In vender so maličkosti teh cerkev v Božjo čast in v spodbudo vernega ljudstva; omenjeni naročnik pa služi le v čast judovske bankirske hiše.
Poslednji oddelek te knjižice govori o velikih za-pravljivcih po mestih, ki z malim trudom tisuče na leto pridobe in torej ravno tako lahko in brezvestno denarje zadegujejo za nič, ki bi se zamogli bolje obračati , in s kterimi bi se cele deržine dale oteti nesreče in smerti. Ti zadegovavci so med velikimi kazališkimi pevci in igravci. Neki pevec v Parizu ima po dvanajst tisuč frankov na mesec; neka pevkinja v Londonu za vsako posamezno pevsko predstavo petnajst tisuč gld.; neka plesavka v Petrogradu je en sam večer čez dve sto tisuč frankov priplesala; neka dunajska operska pevkinja je tirjala 24 tisuč, druga 18 tisuč, tretja 16 tisuč, četerta 14 tisuč, in neka peta 13 tisuč gl. na leto.
Še veliko tacega knjižica pripoveduje, vse po virih, ki so to naznanovali. Igravka Materna je predlanskim v „Karlovem kazališu" na Dunaju imela obleko, ki je bila cenjena na 15 tisuč gld.; in lani je neka znana pevkinja tirjala sto tisuč frankov, da bi v dunajski opernici dvajsetkrat pela. Pevec Wachtel je za tri mesečno petje t nekem kazališu tirjal dve sto tisuč frankov.
Ali ni tako nezmerno zadegovanje pregrešno? Izgovarjajo se, da umetnost podpirajo. Umetnost spodobno podpirati — to je gotovo hvale vredno, pa ka-košna je to umetnost, ako nečimerna ženska skače, pleše, se po eni nogi verti in zato dobi po 20.000 gl. na leto, ali celo 200.000 frankov za en večer?! To hinavstvo pa veliko imenitnih zmožnost, slikarje, podo-barje, stavbarje itd. pusti lakote poginjati, ko svoje mesene oči nad nesramnimi plesi pase in jih zato s ti-suči kermi.
In taki zapravljivci se ne boje in ne sramujejo der-žav zoper malo cerkveno premoženje dražiti, da naj ropa, kar so poštene, dostikrat ubožne ročice znosile za Božjo čast! — Ni čuda, da se na svetu pri takem po-čenjanju hudo godi, pa da sv. evangelij razuzdanemu bogastvu s pogubo žuga. —
Gospodom frejmavrarjem je čez delj časa „Tag-blatt" zopet kompliment urezal s tim, da je govor nekega madžarskega freimavrarja posnel, ki ima pojasniti: ,,kakošen pomen ima prosto zidarstvo dandanašnji?" — Tudi nam, kakor Tagblattu, se zanimivo zdi: kakošen pomen ima prosto zidarstvo dandanašnji, in v to pojasnilo imamo prav ličnih naznanil iz nove laške obljubljene dežele. „Vaterland" to-le pripoveduje bolj obširno: Iz očitnih porotnih obravnav v Ra-veni se skazuje, da smert generala Escoffier-a je bila že mesec pred storjenim hudodelstvom po skrivnih društ-
vih sklenjena. Znano je, da umoritev, ki se v beznici ali „loži" sklene, se naloži kakemu mavtarskcmu „bratu," kteri mora kervavo delo doveršiti, če ne, pa njega samega zadene kervava roka bezničarjev. Sodnija si ni upala svojih preiskav na to stran obračati, in obsodila je Cattaneo-ta na 20 let v ječo na delo. Odkar je bil
v Kapri umorjen deržavni zavetnik, si v Raveni ne upajo več skrivnih družb dotakniti se. Namesto tega pa mestni svet podi usmiljene sestre iz mestnih bolnišnic. — Davki se pa v tem „presrečnem" laškem kraljestvu še zmiraj povišujejo, in gotovo tudi manjši ne bodo, dokler bodo od „tagblattarjev" čehljani prostozidarji tako gospodarili.
Kaj pa Tagbl. naznanja o madžarskih prostozidarjih? Govor omenjenega prostozidarja je povedal, kaj da je namen freimavrarstva, namreč: „der Zveck der Frei-maurerei besteht darin, ihren Theiinehmern die Moglich-keit zu gevvahren, dass sie bei zeitweiliger Abstreifung der konkreten Formen des Staates und der Kirche, Reinmenscbliches anstreben, und das, was sie in diesem durch Simbole versinnlichten idealen Reiche als zweck-entsprechend erkennen, auch im Leben zur Geltung bringen."
Ste že slišali kdai tacega „galimatija?" To bi se nekako reklo: ,,Namen prostozidarstva je v tem, svojim deležnikom zmožnost podeliti, da začasno snamejo združene oblike deržave in cerkve ter se za to prizadevajo, kar je zgolj Človeško, in da to, kar v tem z znamnji pojasnovanem izmišljenem kraljestvu spoznajo ko namenu primerno, tudi v življenji zveršujejo."
Ne vemo, kakošno definicijo ima karbonarstvo v Raveni, gotovo pa je, da so bili takrat „sneli oblike deržave in cerkve," ko so „namenu primerno spoznali" generala Escoffier-a vsmertiti, akoravno ta prizadeva ni „zgolj človeška," kakor unega madžarskega prostozidarja, ampak „zgolj satanska." — Rekel je še : „Ni nam treba zagovarjati se zoper obrekovanja, da so prostozidarji rovarji, bogotajci, satanovi aposteljni, s kakoršnimi nas pita marsiktera revna sužnja duša. Taki verdummungs-sistemovi vdarci po vetru nas ne morejo zadeti."
Srednje šole. Dijaki iz srednjih šol se ob delavnikih še zdaj ne vodijo k sv. maši; tudi prošnji ali križev teden, kadar so verni starši pri cerkvenih obhodih ali procesijah prosili vsakdanjega kruha, svoje sv. maše niso imeli, temuč dergnili so po navadi šolske klopi. „Pa vsaj križev teden, ako jih že k procesiji ne pustite, jih peljite k sv. maši — smo djali nejevoljni —, drugač vam popolnoma odreve-nijo, za bogoslovje gimnazijalci ne bodo, i n
vi učitelji pletete morebiti sami sebi šibo!" In kak odgovor smo dobili?
I. Od neke strani se nam je reklo: „Da dijaki celo prošnji teden sv. maše niso imeli, temu vzrok so terdovratni katehetje, kteri je služiti niso hotli, da si ravno so nekteri profesorji z ravnateljstvom vred jo zahtevali." — Na vprašanje, kako je to razumeti, pa se nam je od druge strani povedalo tako le : Učenci so imeli šolsko sv. mašo navadno po zimi in po letu. Ran j ki Nečasek se je s katehetom obernil do velikega škofijskega namestnika Kosa, naj smejo v terdi zimi dijaki z mašo prejenjati. Prejenjevali so po tem po dva ali tri mesce; to šolsko leto pa so jeseni že po vetru, ki je tedaj pihal z Dunaja in nemškega Gradca, mnogi učitelji po ravnateljstvu zahtevali v prošnji do deželne vlade, naj se popolnoma opusti šolska maša. Zima pojenja, a vlada ne odgovori. Katehetje prosijo , naj se šolska maša prične, ali namesti tega ponovijo profesorji neki omenjeno prošnjo s pristavkom, naj se tudi navadue procesije pustijo, le še sv. Rešnjega telesa dan se hočejo vdeleževati! *) Med tem popraša prečast. škotijstvo •) kolika milost!
pri deželni vladi, po kteri pravici se je ustavila navadna šolska sv. masa; ali vlada ne odgovori ne bele ne čeme, nasprot pa ukaže gimnazijskemu ravnateljstvu, naj se zmeni o tem s škotijstvom, in vsled tega je preč. škofijstvo velelo, da se naj spolnuje doslej naukazani red. A temu se šolsko ravnateljstvo ustavi in — ta reč stoji še danes. Kes je, da so zahtevali nekteri prošnji teden skupno sv. mašo; ali kakor so se oni ustavili škofijstvu, tako so se jim ustavili katehetje, dokler jim ne ukaže drugač škofijstvo ali dostojna gosposka. — Ali se sicer ne bi utegnilo reči, da se po unem ravnanji motiti ima cerkev in šola (t. j. učenci) in svet sploh ? Nekoliko pobožnosti, neaoliko učenosti, nekoliko prostosti, kako se to lepo glasi! V sedanjih okolisinah pa se to pravi le služiti dvema ali celo trem gospodom. Res jih je ravno iz polpretekle dobe mnogo premnogo, ki bi — sami ne krop ne voda — bodisi v cerkvenem bodisi v narodnem oziru stregli radi vsem; ali sv. pismo pravi, da dvema gospodoma se ne more služiti. Dvalizem se do-veršuje tudi tu in geslo bode: Aut — aut t. j. Ali na desno ali na levo!
II. „Drugač vam popolnoma odreveni jo." — Res je; bati se je! Noga, ktera vzlasti na merzlem delj časa pri miru stoji, oterpne ali odreveni, da je človek skor ne čuti in le polagoma jo spet oživi; pamet, ako se vseskozi ne krepi in ne vadi, peša; tako tudi volja, ako se vedno ne vzbuja in ne povzdiguje, slabi in naposled oterpne. Kaj pomaga, če učenec tudi prav dobro iz glave zna verske resnice in pravila, ako mu je pa serce merzlo in se mu volja za nje ne pridobi in ne vname! K temu posebno veliko pripomore katoliška služba božja. Cerkev že sama na sebi, skupne ali posebne molitve , spodbudno petje, pred vsem daritev sv. maše, kako blaži in povzdiguje vse to mladega človeka! Dasi tudi nekteri pridejo v cerkev vnemami in razmišljeni; ali — viditi jih mnogo v duhu zbranih in pobožnih , jih to več ali manj poprime in dostikrat pridobi. Ako se vodijo ob delavnikih v cerkev in vadijo pobožno biti pri sv. maši, spolnujejo to ob nedeljah iu praznikih tem zvesteje. Kolike vrednosti je daritev sv. maše sama! Brez nje bi bila katoliška cerkev !o, kar je protestantovska, t. j. le neka šola. — Nočem naštevati tu prevelikih milosti, ki nam prihajajo iz sv. maše ; omenim naj le, da si učenci pred šolo v cerkvi pri sv. maši nekako zbero in okrepčajo duha, kteri je potem pripravniši za druge duhovne dela , za razne vede in nauke. Kakor nekoliko bolj pražnji se zdijo tedaj učenci v šoli; brez sv. maše pa postajajo bolj hodnji, in bati se je, da ne bi za učenje sploh bolj odreveneli in okamneli! — Skupna služba božja budi tudi neko bratovsko vzajemnost, češ , vsi — veliki in mali — prihajamo z učitelji vred v hišo božjo; sej smo vai res ena družina Gospodnja, součenci, bratje med seboj.
Nesrečna misel je toraj, da naj se opusti šolska sv. maša, in sicer pri učencih iz srednjih šol, kteri takih verskih in eerkvenih pripomočkov vse bolj potrebujejo mimo dečkov iz nižih ali pervih šol. Sami v letih, kadar se naj hujše glasijo slabe nagnjenja, sedanji čas vidijo in slišijo in čitajo slabega veliko več, kakor nekdaj, dokler ni bilo tolikanj vnanjih skušnjav po za-nikarnih knjigah, hudovoljno pohujšljivih časopisih, družbah itd. Učijo se sicer veliko, toda marsikaj tudi v duhu sedanje katoliški veri in cerkvi neprijazne dobe. Ali se ie po tem takem čuditi, da se tudi šolska mladina, sploh lahke misli in sama po sebi bol. k hudemu nagnjena, v lepi besedi in lični podobi, pri toliko slabih izgledih za njo naglo pridobi! In čim bo5j se opušajo vnanje ••erkveiie službe ali duhovne vaje, trm bolj ginejo dobre čutila, gine čednost in vernost; človek v nemar puša
verske dolžnosti, na sercu in v duhu odreveni za cerkev in za Boga. To se kaže na pr. pri dijakih na visokih šolah ; tega se je bati v prihodnje že v srednjih. Po tem se človeštva Bog usmili! Upajmo le, da se z njegovo pomočjo odvernejo vsaj na Slovenskem te prežalostne prikazni in se nam skoraj poverne nada bolj vesele prihodnosti!
Nova britkost liberalcev. Ker so bili une dni tirolski narodni možaki Jiiger, bar. Depauli in dr. Graf prišli na pogovor s češkimi vodji v Prago, se liberalci v novo tresejo pred „konkordatom," češ, da se bode v vsi svoji veljavi povernil. Bolj verjetno se zdi „Pressi," da glavna pogovorna snovina so bile poslednje leta dane cerkvene postave. — Naj že bo, kar je, toliko je gotovo, da Tirolcem so verske in cerkvene zadeve poglavitne in perve, kar imajo vsakemu poštenemu katoličanu biti. Drugo gotovo je, da deržava ne bo vmirjena in vravnana, dokler cerkvene zadeve ne bodo v naravnem stanu, dokler cerkev ne bo v posestvu pravic, ki ji gredo po Bogu in po njeni lastnii. Kar Tirolci mislijo in tirjajo, to tirjajo vsi katoliški avstrijanski narodi v svoji večini. In če se morebiti zdaj mnogi svoje dolžnosti še ne zavedo, se bodo zavedali toliko bolj, kolikor bolj se bodo cerkvi pravice hotle kratiti.
Svitli cesar Ferdinand so podarili za cerkev v Krašinji 300 gld. in ravno tako za novo farno cerkev v Hotederšici 600 gl.
Iz Bovca 17. maja. Naš terg žaluje. Pobrala je nam po tatinsko nemila smert na 15. t. m. pobožno gospo, blago soprogo tukajšnjega g. župana in c. k. poštarja — nepozabljivo Katarino Zorč — rojeno Do-Ijak, iz Solkana — sestro izverstnega g. Matija Doljaka — župana solkanskega. Mertud jo je zadel ob 3 popoldne. Ko mertvaški zvon zapoje, se vse ljudstvo v glasni jok spusti, zlasti ubogi, ki vpijejo, da so „mater" zgubili. Danes je bil pogreb. Trume domačih iz vseh stanov so jo k grobu spremljali, c. kr. tukajšni vrad-niki — celo nekteri častniki, ki se po naključbi tu znajdejo, so ji poslednjo čast skazali, da ne govorim od častivcev ranjce, kteri so iz bližnjih in daljnih krajev celega bovškega okraja v obilnem številu semkaj prišli ter žalostni za blagim merličem stopali. — Naj bode vsem znancem v molitev priporočena! R. I. P. Bodimo vselej pripravljeni, ker ne vemo ne ure, ne dneva . . .
K.... a.
Iz Rima. (Dalje.) Kristjanje vsih časov so sosebne cerkvene praznike in imenitne verske dogodbe tudi z zunanjimi posvetnimi slovesnostmi na znanje dajali. Tako se je razodevalo znotranje veselje tudi od zunaj, in s tim jc bila od cerkve vselej podpirana umetnija. Tako tudi v Rimu še zmerom umetniki imajo svojo podporo, bodisi v podebarii, slikarii (malariji), zidarii itd. Sosebno arhitektura ali stavbna umetnost se je v Rimu na toliko stopnjo povzdignila , kakor nikjer drugod ne : viditi je tam naj krasneje naj mogočniše stavbe. Med drugimi je kupla sv. Petra zidovje, ki je res čudovito. Bazilika sv. Petra je KHJ sežnjev dolga, 36 sežnjev široka, 30 sežnjev visoka, — tedaj vsa kakor kaki precej veliki grič, — in verh tega strašnega zidovja se vzdiguje mogočna, zgor cerkev sama na sebi 50 sežnjev visoka, in 26 sežnj. široka kupla. ki ima v okrožju 1<)2 sežnjev.
Da bi tedaj to mogočno zidovje, postavljeno nad grobom sv. Petra, se pokazalo v vsem svojem veličastvu, jo velikonočni večer razsvetlijo s 4400 svetilnicami, ki ao po stebrih, po pascih (simsih) in oknih tako razpostavljene , da jc po noči tako dobro ali pa še lepši ko po dnevi viditi celi obris in vso stavbno umetnost, ki je zaznamovana z verstami lučic. Ob četerti na deset zvečer 4fKJ delavcev , razpostavljenih po nevarnih višavah kuple, ima to opravilo, da prižge naglo ko bi trenil
vsih 4400 svetilnic na enkrat, in viditi je, kakor bi ne-utegoma vsa kupla bila sozidana iz čistega zlata. Raz-svitljeno pa je čelo ali sprednji del b^«ilike kakor tudi podolgasto-okrogli mostovž ali stebrovje, ki obdaja veliki prostor sv. Petra s svojimi 284 okroglimi in 88 šti-rioglatimi stebri.
Veliki ponedeljek pa napravi rimsko starašinstvo (mestna gosposka) na svoje stroške (40lH> škudov) tako imenovano girandolo ali umetni ogenj.
Precej ko se pride na zgornjem kraju Rima skoz mestne vrata v mesto, se vidi tu na levi strani grič „Pinčijo." Verh tega hriba, ki ima višavo kakih 18 do 20 sežnjev, so sprelepa sprehajališča, drevoredi, vertovi, po kterih se sprehajajo Rimljanje peš, pa tudi dostikrat brezštevilno naj lepših vozov je tu viditi. Tu je godba vsaki teden dvakrat, tu se shaja vsa višji gospoda; od tod imaš spregled skoraj čez ves Rim.
In tedaj napravijo veliki ponedeljek umetni ogenj, ki ga je viditi z vsih krajev Rima, sosebno iz vsih višjih dvoran in biš. Med družim je bilo sprelepo viditi mesto Jeruzalem, sostavljeno iz samega pisanega (mno-gobarvanega) ognja s svojim obzidjem, svojimi moše-jami ali mohamedanskimi cerkvami itd. Popisati take reči ni mogoče, gledati jo moraš, ako jo hočeš zapopasti.
(Dalje nasl.)
Iz Rima. Očetje vesoljnega zbora so imeli kongre-gacijo v Šen-Petru v petek in v saboto (13. in 14. maja). Pervi dan je sv. mašo bral nadškof Bariški (kjer je truplo sv. Miklavža pokopano). V tem zboru so bile prošnje mnozih škofov, ki želijo iti domu k svojim če-dam, kakor pravične spoznane, in zbor je dovolil njih želje, ter prošnje sv. Očetu v poterjenje predložil. Pre-tresovalo se je potem nekoliko disciplinarnih reči — in tudi zastran vere zaostale še od poprejšnje predloge, ki se niso doveršile v tretji vesoljni seji. Pred kongrega-cijo v saboto je sv. mašo bral nadškof iz Granade na Spanjskem Monzon y Martins.
Dne 16. maja so sv. oče v cerkvi Marije angelov razdelili z lastno roko darila in poslavitve vsim tistim kupcem in umetnikom, ki so s svojimi uraetnijskimi rečmi, ki so jih v razstavo cerkvenih reči v Rim prinesli f — soseben napredek v umetnosti na znanje dali.
Peiinorec.
Razberzdanost se neznansko množi. Tako tožijo v Ameriki, pa tudi pri nas je taka več ali manj. Toda utepa se mnogim že hitro po pregrehi. Ravno tisti gospodje in gospodiči, ki učijo, priporočajo , množijo razuzdanost in nepokoršino zoper cerkev, njene zapovedi in njene priserčne želje, imajo dostikrat največ terpeti od razuzdanih lastnih otrok, od razberzdane mladine in sploh od razposajenih ljudi. In ti možje, ki razuzdanost za svobodo priporočajo, se potem strašno jeze, češ, kako divjaška in neotesana je mladina. Ali verjemite gospodje, to so še le začetki; goditi se utegne vam še vse huje. Ne rečemo tega kakor da bi vam privošili, ker vemo, da vsak razberzdanec greši, kakor tudi vi še huje grešite, ker učite razberzdanost zoper vero in cerkev; temveč to rečemo, ker vemo, da je to naravna pot, da se je vselej tako godilo, da hudobija sama sebe tepe, in „v čimur kdo greši, v tem je kaznovan;" kdor svojo mater cerkev privleče do praga, bodo njega drugi razposajenci čez prag vergli.
Vgnjezditi hočejo lažnjivi liberalci nekako misel med ljudi, češ, da je človek odmenjen k čisti neome-jenosti in razberzdanosti, — da različnost med ljudmi ter podverženost pod pokoršino izvira le iz prederznosti in nasilstva posameznih ljudi. Rogovileži eni hočejo, da naj se človek kar k divjaški natori poverne ter naj za-verže vsako pokoršino in podložnost. Kdo se bo takemu
nauku čudil pri tistih „učenih (?! ?"), kterim je vse čl«-veštvo opičarija! Drugi so saraopridni in strastni ljud je, ki vero sovražijo, in ti se le za to pehajo, da naj sleherni bode svetnim postavam brez vsake izjeme tuci takrat podložen, ako bi bile svetne postave božjim ni» sproti. To so deržavni „omnipotenclerjiki jim je posvetna oblast čez vse, ker nobene druge, višje, čezna-torne oblasti nočejo spoznati. Velikrat pa so to le hinavci, ki bi radi najprej cerkev in vero v nič djali, da bi potlej še prestole časne oblasti prekucnili.
Toda vse to je brezpamet in hudobija. Vera in pamet tirja podložnost in pokoršino n. nr. otrok pod oblast staršev, učencev pod oblast učeni >v, varvancev pod oblast zapovedovavcev itd. itd., in tega noben svoboduh nikoli ne bo overgel. To je bilo in bo. Cigani sami. divjaki po Ameriki, Afriki si sami postavijo zapovednika, ker spoznajo, da le pod podložnostjo zamorejo živeti varno in mirno. Ravno tako so si celo nejeverniki postavljali za duhovne potrebe svoje duhovne , kterim s«* jc vse podlagalo, akoravno so bile te oblasti lažnjive ii» izmišljene; vse kaj druzega je podložnost in pokoriina v pravi, od Boga razodeti veri, v kteri vsak velja za „nevernika in očitnega grešnika," kdor cerkvi pokoršino odreče, in prejel bo plačilo luciterja in njegovih pun tarskih tovaršev.
Hazgieti po mreiM.
V Bosni je samostan trapistov prejel od družb-
čistega spočetja 100») gl. Svitli cesar Ferdinand s ces* rico Marijo Ano podpirata ta samostan z obilnimi darovi. (Kat. list.)
V Damasku je že 7 let med mohamedani verak* ločina, ktere priverženci so zapustili Mohameda in verujejo v edinega Boga, kteri plačuje in kaznuje. Imenujejo se sami „Scietli," so pa res nekaki jutrovi „Pn-zejevci." Mnogi izmed njih po Damasku in po druzih mestih se že od nekaj časa približujejo kcršanstvu, zlasti katoličanom, in žele se soznaniti z evangelijem. V velikem damaškem predmestji Midanu živi do 2<*» duš nove ločine. Neki mladeneč je jel očitno in brez strahu praviti, da je kristjan, in hodi k greškim katoličanom v cerkev. Ljudje so pričeli močno prihajati v samostan k č. o. Emanvelu Fornerju, pa vender s previdnostj«, ker znana je moharaedanska prenapetost. Učijo se iz katol. katekizma v arabskem jeziku. Ko so čitali, koliko je Zveličar terpel, so se jokali. Katehumeni ali pripravljanci za kerst so tako serčni, da se nič ne boje preganjanja, ječe in smerti za Jezusa. S tim se zlaga, kar je že pred več leti nekdo svetoval v prid moba-medanov; kdor namreč želi zanje kaj dobrega storiti, utegne vsak dan moliti očenaš in češenamarijo s pri-stavkoru „0 Jezus, zavoljo svoje sv. smerti na križu se usmili ubogih arabov in turkov!" Ponavljal sem to molitev na Jutru in v samem Damasku, kjer je zdaj veselo to gibanje, zato mi je zadeva toliko znamenitimi.
— Velika je gorečnost med temi novinci. Eden izmed njih, Sejh Said, bogat mož in učitelj mohamedanskega prava, je vzel seboj nekaj kcršamkih knjižic, odšel z doma, najberže z namenom drugod učiti. Drugi hočejo prodati posestvo in se drugam preseliti, kjer bi bdi varni. V kaki nevarnosti bi vsi pobegnili na goro Liban.
— Gotovo prosi za spreobernjenje tega prebivavstva &v. ap. Pavel, kteri je kako četert ure od tega mesta proti izhodu bil s čudežem k spreobernjenju opominjan, v Damasku samem pa je sprejel sv. vero. Na mestnem obzidju pa kažejo še zdaj tisto mesto, kjer jc bil pozneje od vernikov v košu spušen čez zid, da je odšel preganjavcem.
V Parizu »e tudi po zaupnici, ki jo je večina narodna undan dala Napoleonu z glasovanjem, noče mu vterditi. Ponovile so se rogovilstva 11. t. m. na večer,
ki jih je moglo vojaštvo zatreti. 3ilo je zopet prelivanje kervi in mnogo jih je pozape ah. Ta nesrečni Pariz neprenehoma rogovilstva kuha. Devetdeset let je minulo, odkar so pervo rogovilstvo skuhali in potem ne puste več, da hi vlada mirno prehajala od očeta na sina. Jako-binarji so umorili kralja, potem so se davili med seboj, Napoleon I je po svojem gospodaril in rogovilil. Bur-bonovci so bili od freimavrarjev pregnani; z Lud. Filipom so skrivne družbe obravnale , druga republika je bila odpravljena, nastopilo je cesarstvo tretjega Napoleona, za ktero pa tudi rogovileži ie marajo. Ti ljudje sami prav ne vedo, kaj hočejo. Marsikteri hočejo, da bi imeli taki zakon kakor voli in krave, konji in mezgi, kozli in jarci. Mnogi ne marajo *ploh za vero in cerkev ; ne pomislijo pa, da tudi svet, ki jim morebiti danes še k niih odpadu ploska, jutri ne bo nič več zanje maral. Koliko so kričali lagoja laškemu odpadniku Passaglia-tu! Pa kmali je mogel v kot, in zdaj — menda živi kakor spokomik v nekem samostanu, nihče zanj ne praša; hosano so vpili pred malo mesci Ilijacintu , ki je veri in samostanski obljubi nezvest postal. In zdaj V Kdo misli nanj, ko živi kot pnprost abbč pri svoji sestri v Parizu in piše neki čisto neznamer it listič. Kdo praša več za Kavurja, Miihlfelda in toliko druzih? Zveličanje po smerti in res neumerljivo slavo že na zemlji bi si mnogi pridobili, ako bi cerkvi in veri ^zvesti ostali; s svojim odpadom pa oboje zaveržejo. Če vi cerkveni sovražniki sto- in stokrat tajite, če si z egiptovsko temo ogernete oči, da bi resnice ne vidili; vse nič ne pomaga: želi boste, kar zdaj sejete!!
Is Ljubljane. Precast. gosp. dr. Pogačar so se
23. t. m. iz Rima v Ljubljano vernili.
Dobrodelnost katoliške družbe. Med drugimi oddelki ima katoliška družba tudi »dobrodelni oddelek", pri kterem zlasti usmiljene gospe in gospodičine, pa tudi gospodje, kakor „djanski udje," pozvedu-iejo za v resnici ubožne deržine in posamezne osebe ter jim potem prinašajo od katoliške družbe sprejete pomočke. Bile so že tri seje, v kterih se je obilno de-nara revnim po taki poti odmčnilo in poslalo. Marši-ktera grenka solza se je že v tem kratkem času v sladko hvaležno solzico spremenila in se še bode, ako Bog da svoj blagoslov. Zgodilo se bode gotovo še veliko več, kadar se ta reč med občinstvom bolj razznani in se bo več delavnih udov zadevnih shodov v dvorani katoliške družbe voeleževalo. ,,Delavni ud" zamore tukaj biti vsak ud katoliške družbe ter se vdeleževati shodov in posvetov, kteri so od 19. majnika naprej vsacih 14 dni. Taki posveti za pomoč revežev in delitev pomočkov bodo takole: 2.. 17. in 30. rožnika, 14. in 28. mal. serp.. 11., iu 2 5. vel. serpana, in 22. kim., G. in 2<>. vinotoka (okt.), 3. in 17. listop. — in sicer vselej ob 3 popoldne.
Da se morejo dobrote skazovati, je treba pa tudi virov, po kterih se dobivajo pomočki, bodi si v denaru, obleki itd. Darovanje na Rožniku undan je bilo mnogim revežem poinoglo. Ni se moglo torej nekterim gospem odreči, ki so želele imeti zopet sv. mašo na Rožniku (blezo, ker se njih dosti pervi pot ni vdeležilo), pri kteri bi se obenem dala prilika za reveže kaj podeliti, komur je drago. Spolnil jim je torej željo zadevni odsek ter določil sv. mašo na zadnji dan majnika o 8■/«- Opomnimo naj tukaj. da družba prav hvaležno sprejema tudi staro obleko ali kakoršno si bodi robo itd., ki jo potem za reveže obrača. — Ne moremo tukaj zamolčati, da je v serce zabolelo vsacega pravega uda katoliške družbe, kteri je bral undan v „Slov. Nar." nevljudni napad na gosp. predsednika s podpisom „En ud kat. družbe." Odbor,
ki ne vidi tako če m o, kakor uni dopisnik, je nedavno zaupanje izrekel svojemu neutrudljivo delavnemu in skerbnemu predsedniku , ki je družbo na dan spravil, kar je ravno nasprotno temu dopisu. Ako se besednica zdaj spomladi slabo obiskuje , zato družba sama še ne peša. Ce je nekaj udov odstopilo, kakor pri vsih družbah, pristopujejo drugi. Naša dolžnost je ljubezen in edinost ter keršauski mir med stanovi razširjati, ne raz-pora sejati.
Zakrament sv. birme se bo delil binkoštna praznika v stolni cerkvi v Ljubljani po navadi, t. j. v nedeljo dopoldne in popoldne, in v ponedeljek dopoldne.
Deželni zbori so razpušeni, razun češkega, in v kratkem se imajo nove volitve razpisati. Da so Cehi izločeni in imajo zopet v kujavi ostati, to najberže ne bo koristilo ne Nemcem in ne Slovanom , — vse lahko da še naj manj Cehom samim. Uboga Avstrija! — Deržavni se izgovarjajo s tim: Potočki se je prepričal, da Cehi nikakor ne pojdejo v deržavni zbor, torej se mu je nepotrebno zdelo češki deželni zbor razpušati in novega voliti. Novi deržavni zbor bi imel tedaj Čehe ali pridobiti, ali pa mem njih prestopiti k svojemu opravilu. Po tem takem bi obravnave s Čehi še ne bile do obupnosti pretergane. — Zraven tega Beust obeta, da bližnji deržavni zbor ima razširiti avtonomijo (samoupravo) vsih dežel in neposrednje volitve v deržavni zbor pospeševati.
Sedanje ministerstvo je zdaj pokazalo, da hoče biti „verfa8sung8treu", zidati na decembersko vstavo. Raz-odelo se je pa precej pri Cehih , da to ne gre. To bi bil Potočki tudi Giskru lahko pustil, sej je zaroogel vediti, da po tej poti s Cehi nič ne opravi
Milovati moramo, da pri vsih poskuSnjah in obravnavah katoličani, cerkvene pravice in tir-jatve niso nič omenjene. Gotovo pa je, če se tudi z vsimi spravijo, ne pa s cerkvijo, bo toliko opravljeno kakor nič. — Toliko bolj je torej potrebno, da se pri novih volitvah izvolijo narodni in odločno katoliški možje, ki se bodo vedili pognati z verlimi Tirolci vred tudi za verske in cerkvene pravice. Na to se je treba precej pripravljati, ker nasprotniki bodo gotovo tudi zgodaj sejali svoje seme.
Češki listi se močno hudujejo nad ravnanjem gr. Potockega. Konservativni Tirolci se moško poganjajo za pravice Slovanov. K temu je prišel tudi od graških katoličanov prof. Maasen v Prago na besedo. Po tem takem se zbira nova opozicija, ki utegne Poljake dobro odvagovati, ako bi šli svojo pot.
MHihor*he spremembe.
V ljubljanski škofii. Lokalija Babno polje je razpisana 21. maja. — Prestavljeni so čč. gg.: Anton Skufca iz Šmartnega pri Litiji v Prem; Jak.vKa-lan od Križevega pri Kostanj. v Šmartno; Fr. Stu-pica s Svibnega v Polhov gradeč; Fr. Pleš k o iz Sodražice v Stari terg pri Ložu; Val. Pečnik iz Drage v Sodražico; Jan. Lun der z Razdertega v Ternje, slavinske fare; Lovro Rozman iz Dolenje vasi v v Staro loko.
Dobrotni darovi•
Za Marij no družbo. G. J. K. vik. v št. V. posl. 20 gl. (Opomba. Za ktero Marijno družbo?.. Čistega spočet, na Dunaju?.. Če za kako drugo, blagovolite naznaniti. Vr.)
Za Božji grob v Jeruzalemu. G. J. K. vik. posl. 15 gl.
Za afrik. misijon Z Gorjan 2 gl. — G. J. K. vik. v it. V. 0 gold.
Odgovorni vrednik: Laka Jerao. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.