V nedeljo, 29. januarja, se je veliko rojakov zbralo na slovenski Pristavi v Moronu, kjer je bila vsakoletna prire-ditetev naše revije. Prireditev je lepo uspela. Bilo je lepo vreme, veliko krasnih dobitkov, ljubki nastopi naše šolske mladine, velika udeležba in prijetno razvedrilo PREUSMERIMO SE! „Živeti intenzivno, umreti mlad in biti lep mrlič." Tako mi je pred kratkim izrazil svoje življenjsko željo mlad fant, ki umira za levkemijo. Eno za drugim sem mu moral izpodbiti njegove želje: Mrlič je lep, kadar je lepa smrt; smrt pa je taka, kakršno življenje, zakaj v tem se ne improvizira. Nihče ne želi umreti mlad, če živi srečno — ali ni svetnik. Živeti intenzivno? Ali se to pravi, obvezati na večjo delavnost prebavila, jezik, spolne teze? Tako to pojmuje današnja množica in prav to je znamenje njihove $osurovelosti, poživaljenja in poživinjenja. „Ali se Vam ne zdi, da pesnik, ki pusti, da mu domišljija leta od predmeta do predmeta in jih spreminja zdaj v zlato zdaj v prah, ne živi Primerno bolj intenzivno? Ali življenje učenjaka ni intenzivno, mnogo °y> kakor sladostrastnega požeruha, ženskutarja, lenuha?" Tako se je vme-■ at v razgovor drug bolnik in sem ga pustil govoriti. Takoj je prešel nase, k(,-kor vsi bolniki: „Ali mislite, da jaz tukaj ne živim intenzivno? Vse svoje življenje e nisem toliko prebral kakor v teh mescih tu! Odprl se mi je nov svet, ki 9a doslej nisem poznal. Pa sem doma bral mnogo revij, videl skoro vse fil-?le> Potoval široko po svetu, in stavim ,da ne poznate toliko nočnih lokalov, akor jaz! Zame pomeni intenzivno življenje to', da se človek ves preda naj-višjemu, kar je njega vredno, in, če mogoče, še čemu ali komu, ki je nad llrn, tako, kakor sem jaz zdaj spoznal, da je Bog." Mogoče bo tale dogodek bolje pokazal to, in pritegnil za kar bi mo-rcil uvodnik doseči. . Spet se začenja šolsko leto v Argentini. Koliko naših slovenskih otrok ° Po končani ljudski šoli stopilo v srednjo, koliko po njej na vseučilišče? ePilo sorazmeno pada, čeprav navidez raste. Da so težave na vseh koncih, je jasno. Da pa ni volje do napredka Zrianju, ne le ni umljivo, ampak obsodbe vredno. Zamenjavamo lestvico unot! Starši so mnogo krivi. Samo denar, denar — pa hiša, udobnosti, of)oda, zakaj, kaže, da zaslužek mladostniku pri 15 letih da na domu pol- n°letnost. Preusmerimo se. Iščimo intenzivnosti v življenju, vsak, kolikor jo je t? sP°s°ben. Ne zahteva jo le človeška težnja po izpopolnjenju, ampak l , ,l. B°g, ki bo terjal račun za zlorabljene talente. (Sicer pa danes vzgoji-11 za vse splošno zahtevajo vsaj srednjo šolo.) Naj starši in dijaki mislijo na to, tudi za ceno žrtev. J. R. Ali veste, kakšen je bil križ, na katerem je umrl Jezus Kristus, kako dolga je bila pot, po kateri je nesel težki križ, kaj je danes z Veronikinim prtom... NEKAJ POSEBNOSTI IZ JEZUSOVEGA TRPLJENJA KAZEN KRIŽANJA Križanje je bila kazen, ki je bila najprej v navadi samo na Vzhodu, zlasti pri Perzijcih. Pozneje so to kazen uporabljali Kartaginci, največkrat pa Rimljani. Prvotno so križ imenovali le ravno bruno ali deblo, zasajeno v zemljo, na katerega so na različne, načine obešali obsojence. Nekatere primere te kazni najdemo tudi še v poznejših časih. Navadno pa je bil križ sestavljen iz dveh brun ali ravnih drevesnih debel. Navpično, daljše in debelejše bruno so zasadili v zemljo. Drugo, krajše pa so pritrdili vodoravno na zgornji konec daljšega bruna tako, da je imel križ obliko velike črke T. Mnogokrat so vodoravni, prečni del pritrdili malo niže na glavno bruno. Tako je dobil križ obliko t, katero ima še danes. Toda ne samo oblika, tudi teža, dolžina in debelina križev so bile različne. V sredi daljšega, navpičnega bruna so navadno pritrdili podstavek, na katerem je obsojenec z vso svojo težo ■lonel tako, kakor bi sedel. Stari zgo- dovinarji poročajo, da so obsojenca na križ z vrvjo privezali, da ni mogel uiti; največkrat pa so mu nanj roke in noge pribili z žeblji. Obsojenec je navadno moral sam nag — brez vsake obleke — nesti na ramah in na zatilniku prečno, vodoravno bruno, na katero so mu privezali roke, na kraj usmrtitve. Tam so ga obenem s tem brunom križa dvignili na navpično bruno, zasajeno v zemljo. Kadar so obsojenca samo privezali na križ, so ga postavili pod križ i*1 ga potem nanj dvignili z lestvami, z vrvmi, ali pa so vojaki to storili z lastnimi rokami. Ako so pa obsojenca križali z žeblji, je zelo verjetno, da so mu na krajše bruno že na tleh pribili roke, potem ga dvignili in mu potem pribili še noge. Stari narodi so imeli križanje za najstrašnejšo in najsramotnejšo kazen-Rimljani so to kazen nalagali ubežnikom, roparjem in upornikom, zlasti l,a sužnjem. Judje te kazni niso nalagal*' Imeli so velik strah pred njo morda zato, ker so brali v svetem pismu stare zaveze: „Njega, ki visi na lesu, Je Bog preklel“ (Deut 21, 33). KRIŽEV POT Pobožno ustno izročilo imenuje tak0 tisto pot, po kateri je hodil naš spod, ko je nesel križ. Vodila je 0 Pilatove sodne palače (Antonijeveg* gradu) po jeruzalemskih ulicah na gr* vzpetino, ki se imenuje Kalvarija 1 kjer je danes cerkev božjega gro**8' Obsojence na smrt na križu so navadn0 peljali po najbolj obljudenih ulicah ni* kraj smrtne obsodbe. Tako so storili •udi z Jezusom. Evangelist sveti Matej pravi v svojem evangeliju: „Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč in ga oblekli v njegova oblačila ter ga od-vedli, da bi ga križali“ (Mt 27, 31). Evangelist sveti Marko pa poroča, da 80 ga peljali ven, da bi ga križali. • • - Trnjeve krone evangelisti nič ne omenjajo. Nekateri sodobni razlagalci svetega pisma mislijo, da so jo Jezusu vzeli z glave. Drugi pa vztrajajo v trditvi, da jo je imel. Pri tem se sklicujejo na starejše cerkvene pisatelje, (zlasti na Origcna in Tertulijana). Nekateri trdijo, da Jezus ni nosil vsega križa, ampak le prečni, vodoravni del. Drugi pa spet zagovarjajo mnenje, da je nosil Jezus ves križ. Staro izročilo trdi, da je bilo navpično bruno križa dolgo štiri metre, celo štiri metre in pol, prečno pa dva nretra in pol, do dva metra in 60 centimetrov. Nekateri trdijo, da je imel križ 100 kg teže. Iz tega moremo sklepati, da je Kristus nosil na rami od 70 do 75 kg in napravil od 600 do 700 me-tfov dolgo pot. Posebno so Jezusa ponižali, ker so °benem z njim peljali v smrt še dva druga hudodelca. Tako se je. spolnila na-Poved preroka Izaija: „In med hudodelce je bil prištet.“ Jezusa je tedaj spremljala tudi velika množica ljudstva, ki je prišla v Jeruzalem na velikonočne praznike. Nekateri so prišli, ker so Verovali v Jezusa, druge je sem pri-vabila radovednost, tretje pa je v Jeruzalem privedlo sovraštvo (Prim. De-la ap. 2, 5-11). SIMON IZ CIRENE »Gredoč iz mesta pa so našli moža ** Cirene, po imenu Simona; tega so prisilili, da je nesel njegov križ“ (Mt 27, 32). Iz pripovedovanja evangelistov in iz razlage svetih očetov spoznamo, da je Simon nesel ves križ. Vendar pa je bolj verjetno, da je nesel le prečni del, četudi, ga slikarji navadno slikajo, da je nesel ves križ. Evangelist sveti Luka pravi, da so mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Iz tega spoznamo, da je Jezus šel spredaj, za njim pa je Simon nesel križ. Sveti Marko pravi, da je bil Simon oče Aleksandra in Rufa, ki ju omenja tudi sveti Pavel v listu Rimljanom. Drugo staro poročilo pa pravi, da je Simon, potem, ko je prejel pravo vero, postal škof v Bos-ri v Arabiji in je tudi tam umrl. JERUZALEMSKE ŽENE Evangelist sveti Luka poroča: „šla pa je za njim velika množica ljudstva, tudi žena, ki so žalovale in jokale nad njim“ (Lk 23, 27). Bile so te žene iz Jeruzalema, ne iz Galileje. Po tedanji navadi so se od žalosti trkale na prsi in si trgale obleko. Jezus se je obrnil k njim in rekel: „Hčere (hebrejsko žene), ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki“ (Lk 23, 28). Jezus je tedaj pozabil nase in na težo križa. Obrnil se je k ženam in jim naročal, naj mislijo nase, na svoje otroke in na svoje rojake. Vse čakajo velike stiske. Zdi se, da jih je Jezus že tedaj opozarjal na padec mesta Jeruzalema. Tedaj je Jezus tudi rekel: „Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile“ (Lk 23, 29). Judje so imeli nerodovitnost za božjo kazen. Žene, ki niso imele otrok, so zaničevali. Jezus pa blagruje nerodovitne žene, telesa, ki niso rodila in prsi, ki niso dojile. Hotel je s temi besedami povedati, da bodo prišle nad nje tako strašne stiske, da bodo blagrovali matere, žene, ki ne bodo imele otrok. Evangelist sveti Luka še dostavlja: „Takrat bodo začeli govoriti goram: ,Padite na nas1, in gričem: ,Pokrijte nas' “ (Lk 23, 29). Jude bodo trle te- daj tako hude stiske, da bodo želeli umreti, pa ne bodo mogli. Luka konča potem svoje poročilo o Jezusovem srečanju z jeruzalemskimi ženami z besedami: „Zakaj če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?“ (Lk 23, 31). Jezus je hotel reči: „če z menoj, ki sem nedolžen, tako delajo, kako bi moral Bog kaznovati Jude, ki so ga tako žalili!“ VERONIKIN PRT Staro pobožno ustno izročilo pravi, da je verna žena Veronika (morda Berenice) Kristusu, ko je nesel križ na Kalvarijo, dala prt, da si je obrisal obraz. Ko je Jezus to storil, je na prt vtisnil svoj pravi trpeči obraz. Pravijo, da prav ta Veronikin prt s svetim obličjem hranijo v Rimu in ga tam že od leta 1011 časte. Pri nas praznujemo god svete Veronike, device, dne 13. januarja. Učenjaki mislijo, da je to ime nastalo iz besed vera icön — P" naše: prava (pristna) podoba. O drugih postajah križevega pota: o treh Jezusovih padcih pod križem, o srečanju božje Matere s sinom Jezusom, evangelij ničesar ne pove. Zelo pa je verjetno, da je zaradi tega, ker je bil križ tako težak, ker je bil Jezus tako ranjen in zmučen ter tudi zato, ker so rablji z njim tako grdo ravnali, Jezus pod križem večkrat padel. Zelo je tudi verjetno, da je Marija s svetim Janezom spremljala Jezusa na Kalvarijo in z njim stala pod križem, ko je na njem visel. JEZUSOVO KRIŽANJE „In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, to je Lobanja, so mu dalj piti vina, z žolčem mešanega; pokusi te Pa ni hotel piti“ (Lk 27, 33-34). Tako opisuje evangelist sveti Luka pripravo na Jezusovo križanje. Golgota, latinsko Kalvarija, pomeni •artvaško glavo ali lobanjo. Nizki, goli griček na zahodni strani Jeruzalema so aamreč zato imenovali tako, ker je. bil Podoben človeški lobanji. Danes je na raju, kjer so Jezusa križali, cerkev (bazilika) božjega groba. Ta grič je bil ziiaaj jeruzalemskega obzidja. »Ko pa so ga pribili na križ, so si Po žrebu razdelili njegova oblečila... In oeli so nad njegovo glavo napis o nje-Sovi krivdi: To je judovski kralj (Mt • 35-37). O tem, kako so Jezusa pri->li na križ, je več različnih mnenj. Kaj več bogoslovnih učenjakov trdi, da Jezusa pribili na križ na tleh. Dru- Po zagovarjajo mnenje, da so ga naj-Prej dvignili na križ in nato pribili Panj. Tretji spet mislijo, da so mu na eh pribili roke na prečno bruno, nato 80 K® dvignili na navpično bruno in niu nanj pribili noge. Gotovo je, da so Kristusove roke '« noge pribili na križ. V psalmu 21, 'rsta 17 beremo: „Prebodli so moje r°ke in noge:“ Kristus sam pa je po Svojeni vstajenju rekel apostolom: „Pokril* moje roke in noge, da sem jaz“ (Lk 24, 39). To trdijo tudi starejši cer-Veni pisatelji. Ti žeblji so bili robati, 0lKi in močni. Stari cerkveni pisatelji (udi omenjajo, d^ so vsako Jezusovo u°fto posebej pribili na križ. Slikarji n°vejše dobe pa vedno slikajo Jezusa °a križu tako, da sta obe njegovi nogi z en'm večjim žebljem pribiti na križ. Nekateri bogoslovni znanstveniki, ^Ppd katerimi tudi Sudrez, so trdili, da Jezus moral nositi križ brez vsake P*cke. Vendar novejši bogoslovni pisa-to trditev zavračajo. Sklicujejo sc na poročilo evangelista svetega Mateja, ki pravi ,da so Je.zusa oblekli v njegova oblačila, preden so ga križali (Prim. Mt 27, 31). Pa tudi čut judovske sramežljivosti je to zahteval. Preden so Jezusa križali, so mu dali piti vina z žolčem mešanega (Pr. Mt 27, 34; Mk 15, 23). Evangelist sveti Marko se razlikuje v tem poročilu le toliko od evangelista Mateja, da so mu dali vina, mešanega z miro. To pijačo so navadno pripravile obsojencem odlične jeruzalemske žene. Jezusu so morda z njo postregle žene, ki so ga spremljale, ko je učil. Toda Jezus je hotel umreti pri popolni zavesti. Hotel je izpiti kelih trpljenja do dna. Zato je to omamljivo pijačo samo pokusil, potem pa jo je odklonil. Da bi Jezusa čim bolj osramotili, so obenem z njim križali dva zloglasna hudodelca; enega na njegovi desnici, drugega na njegovi levici. Tako je. bil Jezus med hudodelce prištet, kakor je napovedal prerok, da je grešnemu svetu podaril večno življenje. NAPIS NA KRIŽU Evangelist sveti Matej pravi: „In deli so nad njegovo glavo napis o njegovi krivdi: To je Jezus, judovski kralj“ (Mt 27, 37). Evangelist sveti Marko kratko pripomni: „In napis o njegovi krivdi se je glasil: Judovski kralj“ (MK 15, 26), Evangelist Luka pa poroča že bolj natančno: „Bil je. nad njim tudi napis, pisan z grškimi, latinskimi in hebrejskimi črkami: To je judovski kralj“ (Lk 23, 38). Najbolj obšrno poročilo o tem pa nam daje evangelist sveti Janez. To poročilo se glasi: „Napraviti pa je dal Pilat tudi napis in ga pritrditi na križ. Bilo pa je napisano: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Ta napis je bralo mnogo Judov; kajti kraj, kjer so Jezusa križali, je bil blizu mesta in je bilo napisano hebrejsko, grško in latinsko“ (Jan 19, 19-21). Rimljani so vsakemu obsojencu obesili na vrat tablico, na katero so napisali vzrok njegove smrtne obsodbe, ali navedli zločine, zaradi katerih je bil obsojen na smrt. Pri Judih pa je bila navada, da je šel pred obsojencem poseben glasnik, ki je našteval njegove zločine. Kakor smo omenili zgoraj, vsi evangelisti, četudi nekoliko različno, poroča-o napisu v hebrejskem, grškem in latinskem jeziku, na katerem so mogli ljudje, ki so hodili mimo, brati, zakaj je bil Jezus obsojen na smrt. Ta vzrok je bila njegova izjava pred Pilatom, da je judovski kralj, vendar njegovo kraljestvo in od tega sveta. Pilat sam, zastopnik svetne rimske oblasti, je dal napraviti po sklepu božje previdnosti napis, s katerim ni samo slovesno proglasil Jezusove nedolžnosti, ampak je priznal tudi njegovo kraljev- sko oblast in njegovo božje poslanstvo. Zato Judom ta napis ni bil všeč. Hoteli so, da bi ga popravil. Pilat pa jih je kot zastopnik javne oblasti odločno zavrnil z besedami: „Kar sem pisal, sem pisal.“ RAZDELITEV JEZUSOVIH OBLAČIL Vsi evangelisti tudi poročajo, da so si vojaki, ki so ga križali, razdelili njegova oblačila, še danes je navada, večkrat utemeljena z zakonom, da pripade obleka obsojencev rabljem, ki iz-vrše nad njimi smrtno kazen. Jezusovo vrhnjo ohleko, suknjo jo imenuje sveto pismo, ki je bila brez šiva in od vrha izcela tkana, bi morali štirje vojaki razdeliti med seboj, Toda če bi jo razparali na štiri kose, bi s tem naredili veliko škodo. Zato so se pogovorili med seboj: „Nikar je ne razpor-jimo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bodi“ (Jan 19, 24). Vojaki so potem res zanjo žrebali in tako je Jezusovo suknjo dobil eden izmed njih............ Toda Jezus je imel še druga oblačila, kakor moremo ugotoviti na podlagi poročila evangelista svetega Marka. Tudi ta oblačila so si po žrebu razdelili. Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: „Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali“ (Jan 19, 24). Te posebnosti iz Jezusovega trpljenja naj zbude v naših srcih veliko sočutje do trpečega Odrešenika in naj nam olajšajo premišljevanje njegovih ran in njegove odrešilne smrti na križu. Državniki sklepajo baje iz gospodarskih interesov zveze z bolj-...-ševiki. Videti je, kakor da je človeštvo slepo in da ne vidi več, odkod prihaja zlo: kjer koli se namreč prikaže moskovska sovjetska zvezda, pomeni kri, sovraštvo in ogenj. — Kard. Innitzer. na svetu, a ne od sveta pregled DUHOVNEGA ŽIVLJENJA: • • cilj: božja slava, • • sredstva: •> boj proti grehu, svetu, hudiču, sebi, • zakramenti, kreposti, molitev, • izpraševanje vesti, načrt, duhovno branje, duhovno vodstvo. kriva NAČELA • Svet ima vse polno krivih načel: „Izrabi dan!“, „Življenje je treba užitiI“, „Veselimo se, dokler smo mladi.“ • Kristus je učil povsem drugo: „Blagor čistim, ubogim, žalostnim, lačnim in žejnim pravice...“ W Treba se je v luči pravih načel naučiti ceniti svet. SMEŠENJE POŠTENJA S Svet se norčuje iz pobožnosti, poštenja, čednosti: vse to je zastarelo, smešno, dolgočasno zanj. • Še vedno je v veljavi 10 zapovedi s Sinaja. • Treba je pohoditi strah pred tem, kaj bodo ljudje rekli. veseljačenje • Svet uvaja vedno bolj razkošno, rafinirano in nemoralno veseljačenje. • Polno je treba stopiti na pot odpovedi, če naj se združimo z Bogom. Vsak dan nesti križ za Kristusom. • Kako čudovita perspektiva se nam odpira za ozkimi vrati in strmo potjo. pohujšanje • Svet vabi h grehu na tisoč načinov: „ves svet tiči v zlu“ (sv. Janez), ® „Vemo, da smo iz Boga“ (sv. Janez). * Uiti od vsega, kar vabi v greh, kajti „kdor ljubi nevarnost, bo v njej poginih“ , (i Ufi B. R. Ali si tudi vi želite televizijo? Kaj od nje pričakujete? Vam bo v korist ali škodo? PRIJATELJ ALI SOVRAŽNIK DRUŽIN? Po zadnjih statistikah je na svetu okoli 90 milijonov televizijskih aparatov. Prednjači seveda Sev. Amerika (60 milijonov); sledi ji Velika Britanija z desetimi milijoni; zapadna Nemčija jih ima tri in pol milijona, Sovjetska zveza pa tri milijone. V Južni Ameriki je prva Brazilija (900.000 televizijskih sprejemnikov), za njo pa sta Argentina in Mehika vsaka s 500.000 aparati. Televizija je danes dejstvo, a katerim se morajo hote ali nehote baviti tako starši kot vzgojitelji kakor tudi Cerkev. Ni mogoče in se tudi ne sme zatisniti oči pred iznajdbo, ki je posegla globoko v življenje družin in ki zlasti v otrocih pusti močne psihološke sledove. Dejstvo je, da televizija vedno bolj osvaja ljudi. Razumljivo! Preje si moral iti v kino, če si hotel videti film. Najti si moral čas, se primerno obleči in zapustiti svoj dom. Pri televiziji vsega tega ni treba. Samo gumb zavrtiš, se vsedeš pred skrinjico in že si v začaranem svetu, ki ti ga predstavi aparat. Važen pomislek Nastane pa vprašanje, ki je zlasti moralnega izvora: ali je televizija nekaj pozitivnega, nekaj kar bi naj po možnosti imela vsaka hiša, ali pa je treba televizijo vzeti z rezerv0 in resno premisliti, ali naj pride na dom. Preden odgovorimo na to vprašanje, bomo navedli odlomek iz pisma belgij- skih škofov 5. oktobra 1959, ki govori o televiziji: „Taka, kakor je TV (televizija) pri nas — se sprašujejo škofje — ali moremo reči, da še vrši svoje vzgojno in kulturno poslanstvo? Bojimo se odgovoriti pozitivno. Preveč je plehkosti v programih, da bi se moglo trditi: ti programi podpirajo kulturni razvoj našega ljudstva, zlasti naše mladine. Starši se premalo zavedajo, da jim ta nova tehnična iznajdba nalaga nove, doslej nepoznane dolžnosti. Čeprav so televizijski prenosi moralno neoporečni, še vedno ostane mnogo težav, ki so zvezane s televizijo. Otroci zgubijo čut za dobro knjigo, voljo do učenja in postanejo raztreseni, nezmožni za resen študij. Treba je zato otroke vzgajati in jim razlagati, kateri program je zanje in zakaj nekaterih stvari ne smejo videti.“ Dobre in slabe strani Iz pravkar omenjenih besed je razvidno, da televizijski problem, zlasti kar se tiče mladine, ni tako lahko rešljiv. Gotovo ga ne bomo rešiti s tem» da otroke enostavno držimo od aparata proč. Otrokom je treba s komentarji o najboljših prenosih po televiziji vcepiti čut, kaj je vredno in kaj ne našega gledanja. Trije angleški zdravniki so skozi štiri leta študirali in opazovali 4500 otrok z namenom, da ugotovijo, kakšn® učinke ima televizija nanje. Govorili J TELEVIZIJA PO SVETU Na svetu je okoli 90 milijonov televizijskih aparatov. Razdelitev po celinah in državah je sledeča: Severna Amerika ........ 60,000.000 Zapadna Evropa ......... 18,472.492 Vzhodna Evropa ......... 4,221.144 Srednja Amerika ......... 1.356.000 Južna Amerika .............. 1.645.000 Az'ia ...................... 3,300.000 Avstralija in Oceanija . 800.000 Afrika ........................ 35.000 Anglija ................... 10,000.000 Nemčija .................... 3,800.000 Francija ................... 1,800.000 Brazilija .................... 900.000 Argentina .................... 500.000 z "jih starši in učitelji, zlasti pa z otroki samimi. Zaključek, do katerega s° prišli, je takle: televizija otrok ne "Upravi slabših a jih tudi razumsko ne "bogati. Najbolj vneti televizijski gledalci so »ti otroci, ki so preje bili polni la-"te Pa ilustriranih revijah ali stalno ..‘skovali kino dvorane. Njim televi-Ja Potrebe po gledanju ni šele vzbu-la> temveč nasitila. Bolj ko je otrok srečen v družini, a naj bo delavska ali meščanska, manj potrebuje televizije. Otrok, ki je dovolj ^nposlen, ne vidi v televiziji edine za-gyV"' Veliko raje se giblje in igra na ž|. em zraku. Pač pa postane televi-lu strast za otroka, ki nima nobene-ie pravega dela. Tak otrok že ni zmo-| ? nikake samostojnosti. Naredil si je v Zn° sl'ko o svetu, ki mu bo nekoč jeVt!’*(0 razočaranje, ko bo spoznal, da življenje mnogo bolj drugačno, kot Je odkril na televizijski plošči. Tri četrtine otrok, ki so jih že omenjeni trije zdravniki izprašali, so ee izjavile, da so jim všeč programi za odrasle kot drame, napete pustolovščine in policijske zgodbe. Nastopi lutk in prizori iz narave so všeč le najmlajšim. Mladina od 11. do 14. leta se je izjavila zlasti za prizore, kjer je mnogo groze, zlasti če je zgodba vzeta iz sveta domišljije. Ker programi navadno poveličujejo komodno življenje meščanskega človeka, malo pa govore o težavah in dolžnostih delavskega in obrtniškega stanu, zato se tudi v otrocih vzbudi hrepenenje po lagodnosti. Deklice poleg tega začutijo v sebi hrepenenje, da bi bile čimprej velike in poročene. Nastopi ženskih igralk vzbudijo v njih melanholijo ob občutku, da morda njim ne bo nikdar dana sreča, ki jo doživljajo osebe v aparatu. Otroci, ki mnogo prisostvujejo televiziji, zaradi tega še ne postanejo bolj bistri in duhovno razgibani. Gledajo podobe in prizore ,jih vsrkavajo vase, jih sodoživljajo, in se jih še dolgo spominjajo, če so se izvršili v dramatičnih okoliščinah; da bi pa o njih razmišljali in delali lastne zaključke, to se navadno ne dogaja. Vzrok je v tem, ker se zavedajo, da televizija navadno predstavlja življenje, ki v realnosti ne obstoja. Televizija in družine Pa še eno vprašanje: Televizija, druži ali razdvaja družine ? Fizično, telesno jih druži, ne pa duhovno. Vsi, ki so pred aparatom, se čutijo poedin-ce, vsak s svojimi mislimi. Vsakdo od gledalcev si želi miru, zato je nevoljen, če se ga moti z vprašanji ali pripombami. V družinah, kjer je televizija postala vsemogočen gospod1, ni več prisrčne družinske skupnosti, kajti ni več časa za razgovore, za skupinske igre, za prisrčno zabavo. Vse bulji v aparat in edinokrat, ko se govori, je takrat, ko se navzoči ne morejo sporazumeti, za kateri program in kateri kanal naj se odločijo. Tako je televizija mnogokrat celo vir razpora in slabe volje med člani družine. Otroci, mesto da bi šli ob času spat, ugovarjajo staršem, ko jih pošiljajo k počitku. Tako pride do dveh negativnih posledic: starši zgubljajo na svoji avtoriteti, ker navadno otrokom popustijo; otroci pa so drugi dan neprespani in v šoli z duhom odsotni. 2e več kot ena učiteljica se mi je potožila: „Drugi dan, ko pride televizija v družino, se to na otroku že opazi. Preje pozoren in marljiv, postane raztresen in brez volje do učenja. Recite staršem, naj zaradi otrok nikar ne kupujejo televizijskih aparatov, in če se že za televizijo odločijo, naj bedijo nad svojimi otroci in jim točno določijo in omejijo čas, ki naj ga pred aparatom preživijo.“ In vendar, če vprašaš starše, ali ■o zadovoljni, da imajo televizijo v hiši, navadno rečejo da, ker da imajo veliko manj skrbi in sitnosti z otroki. Res je, televizija napravi zlasti mater bolj prosto, ker ve, da so otroci zbrani pred! aparatom; drugo vprašanje pa je, ali se ne bo ta brezbrižnost enkrat maščevala tako, da bosta mati kakor oče nekega dneva spoznala, da so otroci njuni samo še po telesu, duhovno pa njima popolnoma tuji, kajti ob televiziji so si ustvarili nov pogled na življenje, ki dostikrat ni niti realističen niti krščanski. Kaj torej ? Kakšne zaključke nam nudijo gornje misli ? Da je televizija dvorezen nož, s katerim je treba previdno postopati. Ni televizija tisto sredstvo, ki bo združilo družino in jo utrdilo pred zunanjimi vplivi. Nasprotno! Televizija utegne biti zakrinkani sovražnik, ki pod plaščem zabave in umetnosti v srce družin vtihotaplja pokvarjenost in željo po nekontroliranem uživanju. Televizija je ena od zabav, in gotovo ne najboljša. To so že spoznali v Združenih državah Severne Amerike, kjer se je televizija porodila, doživela največji razmah in kjer so tudi nje sadovi že najbolj vidni. Danes so vzgojitelji v Sev. Ameriki mnenja, da postaja televizija družinska nadloga, ki pa se jo bo dalo nadzirati in krotiti le tako, da se mladini nudijo druge vrste zdrave zabave, zlasti šport, izleti v naravo in družabnost po klubih in raznih mladinskih organizacijah. Tako bo televizija postala to, kar mora biti: eno izmed sredstev, da se človeški duh razvedri, ne pa tiran, ki si človeka popolnoma podvrže in »u ne dovoli, da bi svoje zmožnosti uporabil tako, kot si je to zamislil Stvarnik vesoljstva: Bogu v čast, sebi v zveličanje in človeški družbi v korist- Jože Jurak Zataknilo se mu je Občinski svetnik Jože Turk, ki bi bil moral Pri Sv. Petru v Ljubljani pozdraviti škofa dr- Jegliča kot ključar. Saj no rečemo nič, za VRe drugo bi Turk bil, a prav pozdravljanje se mu je najmanj podalo. Vendar je šel. Oblekel je črno salonsko suknjo in nataknil cilinder. Na Prsih so se mu blestela vsa gasilska odlikovanja, ki jih je prejel na raznih izletih na Češko, Poljsko in drugam. ^ cilinder si je dal listek z govorom za vsak primer in stopil naprej: »Vladika, vladika, naš škof —“ za-Liknilo se mu je. Nekaj je jecljal in rskal, nato pa korajžno zamahnil s klobukom: »Ah, kdo se bo mučil! Vi, gospod kof, ste itak fest fant in — muska, spilajl- Časen in večen ogenj Škofu Jegliču je mati razlagala po-•l®ni „časen in večen ogenj" ob molit-v* k sv. Florijanu: „Varuj nas časnega ln večnega ognja!“ Dečku se je posvetilo, da sv. Flo-'Jan varuje pred požarom. »Kaj ne, mati," je dejal, „če po-?or* samo pol hiše, je časen, če cela, Pa večen ogenj." Verjetno! ^ ^enda ni večje srčne radosti, kakor j. utečeš trošariniku. Morda pristoj-Pu znese komaj nekaj fickov, toda 'k je večji in tveganje je, ki daje Seuiu čar. Tako je šel tudi profesor Z. z lovk v mesto. Trošinar potiplje nahrbtnik. „Ho, steklenica je notri. Gotovo žganje, ne?" Profesor Z.: „Ne, voda je, voda!" „Poglejva----- Ha, žganje je: vi- dite!" „O, hudiča, nekdo me je nasamaril in zamenjal vodo s slivovko!" Radovednost je zmagala Gospa dekletu, ki želi stopiti k njej v službo. „Ne bo nič! Moja prijateljica gospa Zafošnik mi je povedala, da zelo radi prisluškujete pri vratih." „Ko pa sem slišala tako čudovite reči!" „A res? 'No,-potem pa le vstopite in pripovedujte!" Prepričevalen dokaz Zdravnik preiskuje gospo Špelo in ji sname radiografijo. „Močno razširjeno srce imate," zaskrbljeno ugotavlja. Gospa Špela pa vsa vesela: „Prosim, pošljite sliko mojemu možu, ki trdi, da sploh srca nimam." Postrežba na prvi klic Matajev Matija hoče naročiti čevlje po telefonu. Zavrti krog. Telefonistka se oglasi: „Katero številko želite ?“ Matija je presenečen: „To pa je nekaj! Komaj želim govoriti, že vedo za moje želje!" In zavpije v telefon: „Številka štiriinštirideset!" V gostilni Gost: „Za božjo voljo, kakšno kokoš pa ste mi danes servirali. Pravkar sem na njej zlomil vilice." Plačilni: „Nič se ne vznemirjajte! Temu se da hitro odpomoči. Takoj vam prinesem nove vilice. Te so pa iz boljšega materiala." Stara mati je bolna in strašno trpi. Spričo tako velikih bolečin svetuje njena vnukinja Zdravniku, naj ji skrajša življenje. Zdravnik se zgraža nad takim predlogom. Kaj mislite vi glede tega? Ali je dovoljeno ubijati, da se izognemo trpljenju? UBIJ ME! Bila je ena tistih moderno vzgojenih mladenk, v katerih možganih brez vzorov se zrcali življenje edino skozi prizmo koristi... Dva in dva je štiri... Time is money (čas je denar)... „Tod, gospod doktor!... Oh!... Kako spremenjeno najdete mojo ubogo babico!... “ Zdravnik je šel za dekletom in čez nekaj trenutkov sta se znašla oba v bolničini sobi. Uboga babica ni govorila. V postelji ležeča je s svojo zgrbančeno kožo, s svojimi brezbarvnimi lasmi in s svojimi dolgimi, izmozganimi rokami delala vtis starega drevesa, ld ga je zrušil čas. Njene ustnice so kazale ono škrlatno barvo, ki je značilna za rakove bolnike... Bili so trenutki, ko se je vse njeno telo zvijalo v krčih, kot žrtev nevidnega zajedanja tisoč lovk, razpletenih po notranjosti njenega telesa, ki so jo živo razjedale... „Ni upanja,..“ je rekel zdravnik po kratkem pregledu. „In čemu čakate?...“ je vprašala mladenka s tako tihim glasom, ki je morda komaj zmotil moreči mir tiste male sobe. „Ne razumem, kaj hočete povedati, gospodična..." „Saj je vendar lahko razumljivo,' gospod... Moja babica je izgubljena, trpi strašne bolečine... Ali se vam ne zdi, da bi bilo dobro delo, če se ji skrajšajo bolečine ?“ „Govorite bolj tiho,.. . ubogo dete. • -Ali ne vidite, da vas lahko sliši babica?“ „Saj ona vendar misli isto kpt jaz!“ „Vam je babica to povedala?" „Ne, pa to je gotovo.“ Doktor je stopil iz bolniške sobe in ko je bil v sprejemnici, je zapičil pogled v mladenko. „Gospodična, ali je mogoče, da m' poveste, kar ste mi pravkar razodela? Za koga me imate?“ „Oh, gospod doktor!" „Zavedajte se, gospodična, da sem jaz zdravnik; to pomeni, edini, čigar razlog bivanja je prav v tem, da zdravim ali podaljšujem bolezni... Ko b> delal to, kar me prosite, bi bil rabelj» morilec...“ „Zagotavljam vas, gospod doktor, da nisem nikoli mislila, da povzročim 9 svojimi besedami tako razžaljenje.“ „Potemtakem bi moral smatrati jaZ za najbolj naravno stvar na svetu, da mi reče neka gospodična: Ker zelo lju' bim svojo babico, vas prosim za uslugo, da jo umorite... “ „Moja babica trpi) zastonj.. . želim, da bi nehala trpeti.. . kaj je v tem posebnega ?“ „Pa, ali ne razumete, gospodična, da Pomeni, če dopustim te vaše pojme, isto, kot vpeljati v človeško družbo zakonit umor?“ »Toda, ko že ni1 več nobenega upanje?. . »Vaše besede, gospodična, me zelo vznemirjajo! — Ali morda vem jaz, ali ve sploh kak zdravnik, kdaj ni več nobenega upanja?... Poznal sem kmeta, J je hotel pod blazino zadušiti otroka, k* je imel vse znake stekline... Dobro, otrok je ozdravel... ne vemo knko... In po, drugi strani, če je dovoljeno povzročiti smrt v vsaki bolezni * usodnim razvojem, bi morali pomoriti jetične tretje stopnje, ki so prenatr-Pani po naših bolnicah; morali bi pomoriti obolele za rakom, mrtvoudne, s'epe... Kaj vem še koga!... Potem slaboumne in tiste, ki imajo kako teh neozdravljivih nravnih bolezni... Kam Pridemo z vašimi teorijami, gospodič-na!... In kako rodovitno polje za tiste, ki sanjajo o morebitnih dediščinah!...“ ' Tu je postala gospodična bolj resna k°t je bila, odkar je prišel zdravnik. »Toda razumite, gospod doktor, da •inz ne želim, da se pospeši smrt razen tistim, ki v to privolijo...“ „Krasno!... In vi mislite, da bi bilo zelo težko dobiti bolnikovo privoljenje ?... Poznal sem vratarico, katere mož, ki je bil nekoč uradnik v plinski tovarni, je trpel za jetiko v grlu in vsakokrat, ko je prosil za kozarec tisana, je ona zavpila nad njim: Lenuh! — Zakaj se ne odločiš in ne končaš s svojimi boleznimi v dnu kanala?... Revež, ki je preživel v delu petdeset let življenja, je jokal. Toda njegova žena mu je tiste besede tolikokrat ponovila, da se je dal nekega dne prepričati in se je vrgel na glavo v kanal... Ko bi morali pobiti bolnike, ki to prosijo, bi morali pokončati tiste, ki jih bolijo zobje, ali jih ščiplje v želodcu...“ ' „Gospod doktor, ponavljam, da nisem mislila...“ Ah... jaz tudi ne! — Tamle vidim razpelo... Ali ste katoličanka?“ „Mislim, da!...“ „In kako potem vi pozabljate na ono zapoved, ki pravi: Ne ubijaj?“ „In ko vidimo, da nekdo brez potrebe trpi?“ „Zavedajte sej gospodična, da ne obstojajo brezpomembne bolečine... niti j BESEDE JANEZA KRIZOSTOMA j Duhovništvo se na zemlji izvšuje, j ima pa mesto med nebeškimi opra- ■ vili. Kadar namreč vidiš Gospoda, ■ da darovan leži na oltarju, in du-5 hovnika, da stoji pri žrtveniku in ! moli, in vse da jih je pordečila j ona dragocena kri: bivaš li, meniš, j še med ljudmi in še stojiš na zem-j lji? Nisi li marveč tisti trenutek | prestavljen v nebesa ter brez sle-; herne mesene misli v svojem srcu, ■ očiščeno dušo in neoviranim umom ! gledaš nebeške skrivnosti? O ču-: dež! O ljubezen božja do ljudi!... S če kdo pomisli, kolikšna odlika je j to, da se more človek, ki je še v j vezeh mesa in krvi, približati one-; mu blaženemu in čistemu bitju (t. j j. poveličanemu Kristusu), bo jas-I no spoznal, kolike časti vredne je > duhovnike imela milost Svetega Duha. ene ni, s katero se človek ne bi mogel okoristiti... niti ene ni, ki se ne bi mogla spremeniti v poučen zgled za tiste, ki obkrožajo trpečega. Bolečina je denar, s katerim plačamo vstopnico v bivališče Kristusovo... še, če hočemo zbuditi zanimanje pri posvetnih ljudeh ,je potrebno trpljenje. Lo * 2 3 4 5 6 vorjev venec išče vedno najraje muče-niškega čela.“ „Brala sem, da bodo v Ohio predlagali zakonski osnutek...“ „Oh, gospodična,..., v Ohio!...“ Zdravnik se je poslovil; toda ko je prišel v predsobo, preden je odprl vrata, se je ustavil, pogledal mladenko v obraz in rekel: „Opozarjam vas, da je vaša babica moja bolnica. Njeno življenje bom branil proti celemu svetu... tudi proti vam, če je treba... če povečate obrok morfija, vas bom naznanil policiji.“ In ko je videl mladenko tako jasno in mirno kot klasični kip, ne da bi najmočnejše čustvo sočutja vznemirjalo harmonijo mišic njenega obraza, se ni mogel ubraniti misli, ko je šel po stopnicah navzdol: „In to je rod, ki nam bo sledil? In take stvari se morejo goditi 1960 let po prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa ? Ali morda sanjam in smo še 2000 let pred njegovim rojstvom ?“ To je bila, kot sem rekel v začetku, ena tistih mladenk, vzgojenih na moderen način, v katerih možganih brez vzorov odseva življenje skozi prizmo popolne koristnosti... Dva in dva je štiri... Time is money.. . Pierre L’Eremite — Y1 Knotts KAKŠNO OCENO BI DOBILI V LITURGIKI? L Na koliko časov je razdeljeno cerkveno leto in kateri so ti časi? (3 točke) 2. Od kdaj pa do kdaj segajo posamezni časi cerkvenega leta? (4 točke) 3. Kaj so to nedelje? Kako jih delimo? (2 točki) 4. Koliko oktav je po najnovejši uvedbi v cerkvenem letu? (1 točka) 5. Kaj so prazniki? Kako se dele? (2 točki) 6. Kdaj obhajamo kvatrne dneve? (2 točki) (14—13: odlično; 12—10: prav dobro; 9—6: dobro; 6—1: slabo.) Odgovore najdete na strani 154 VPRAŠANJE O RAZPOROKI! Zakaj Cerkev brez izjeme prepoveduje razporoko? Ali ni kruto in strašno obvezati neko ubogo ženo, da vse. življenje živi z možom, ki je pijanec in pre-šuštnik in ki je niti ne vzdržuje? Katoliška Cerkev prepoveduje razporoko zato, ker jo je prepovedal Kristus sam. Cerkev je na vesoljnem cerkvenem zboru v Tridentu takole izjavila: „Če bi kdo rekel, da more biti zakonska zveza razvezana zaradi odpada od vere ali zaradi težavnega skupnega bivanja ali zaradi odsotnosti enega izmed zakoncev, bodi zavržen (pogubljen). Kristusov nauk o nerazvezljivosti krščanskega zakona ne more biti bolj jasen kot je izražen v svetem pismu. K0 so ga farizeji vprašali o dovoljenosti ločitve, jim je odgovoril: „Ali niste brali, da je tisti, ki je od začetka stvaril, ju ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta irl ma-tcr in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Zatorej nista več dva, Uttipak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.“ Ker pa so mu farizeji ugovarjali, da je Mojzes dovolil razporoko, je odvrnil: „Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dopustil, ločiti se od vaših ženä, od začetka pa ni bilo tako“ (Mt 19, 4-8). Isti nauk je ponovljen v Matejevem in Markovem evangeliju. Kristus pra-yi> da zakonca, ki se po ločitvi nanovo poročita, grešita s prešuštvom. In prav tako greši s prešuštvom tisti, ki se poroči z odslovljeno ženo. „Kdorkoli se od ®v°je žene loči in oženi z drugo, prešuštvuje proti prvi; in ako se žena, ki se j® ločila od svojega moža, omoži z drugim, prešuštvuje“ (Mr 10, 11-12). Sveti Pavel primerja krščanski zakon neločljivi zvezi, ki obstoja med Kri-8tusom in Cerkvijo (Efež. 5, 24) in odločno zatrjuje, da se zakonska zveza ne ^zveže drugače kakor s smrtjo. „Tako je omožena ženska po postavi vezana moža, dokler on živi; če pa mož umrje, je glede moža prosta postave. Potem-akem bo veljala za prešuštnico, če vzame drugega moža, dokler živi njen mož; 6 Pa mož umrje, je prosta postave" (Rim 7, 2-3). , Kristusove besede in besede sv. Pavla ne morejo biti bolj jasne, če se za-°nca torej ločita in se nanovo poročita z drugo osebo, sta prešuštnika. Zakonci1’ ki se zaradi zelo važnih razlogov ločita, morata živeti sama ali se pobotati, banska vez med njima pa preneha le s smrtjo. OKNO V SVET Španija Fabiola de Mora, nova belgijska kraljica, je bila delavna članica španske dekliške Katoliške akcije. Na vprašanje, kaj naj ji na poročni dan članice podare, je odgovorila: „Molitev". Zato so vse članice dekliške zveze na poročni dan darovale zanjo sveto mašo. Ker pa so le vztrajale na tem, da si kraljica izbere še kak viden dar, je dejala: „Nekaj od sv. Terezije“. V dar je prejela poseben, starodaven izvod: „Življenje Terezije Jezusove". Argentina Od 20. do 25. marca bo v mestu Rosario sedmi socialni teden. Tema tega tedna bo: „Vprašanje argentinskega kmečkega življenja". Prvi socialni teden je bil leta 1937 v Buenos Airesu; na njem so obravnavali vprašanja o brezbožnem komunizmu. Na drugem, ki je bil dve leti za tem, so govorili o krščanski vzgoji mladine. Tretji teden je bil leta 1941 s temo: „Nov krščanski socialni red po ‘Rerum novarum’ in ‘Quadragesimo anno’.“ Na četrtem so obravnavali vprašanja o socialni obnovi argentinske družine. Peti teden je bil posvečen krščanskemu pojmovanju dela. Na šestem pa so govorili o srednjih slojih. Poljska Ukinjenje krščanskega nauka po šolah na Poljskem gre žal svojo pot naprej in posebno krajevno kumunistično časopisje dela veliko propagando proti verskemu pouku v šolah. Po statistikah, ki jih prinašajo razne poročevalske službe, je odstotek šol brez krščanskega nauka vedno večji. V okraju Čensto-hova, kjer je znamenita Marijina božja pot, so skoro vse šole sledile tako imenovanemu „naprednemu" razvoju šolstva in s0 odpravile krščanski nauk. Kongo Zadnje mesece prihajajo v svet novice o zmedenem položaju v Kongu. Škofje so organizirali molitve za božjo pomoč. Ves mesec oktober so se vršile razne pobožnosti, ki se jih je udeleževalo mnogo ljudi. Po nekaterih škofijah so organizirali romanje Marijinega kipa, ki so ga nosili v procesiji od msijonske do misijonske postaje. Podnevi in ponoči so se verniki vrstili v molitvi in skoro vsi prejeli svete zakramente. Avstrija V Avstrji se že več mesecev vrš® ankete in javne debate, kako zajezil nemoralni tisk in s tem preprečiti zl»' sti med mladin0 moralne zablode in zl°' čine. Ugotavljajo, da nosi glavno kriv' do pomanjkljiva vzgoja v družinah nedosledna zakonodaja, ki v imenu zl#' gane svobode dopušča širjenje nevere *n življenjskega materializma preko slabega tiska, posebno ilustracij. Rusija Oddaje vatikanske postaje v jezikih, ki jih govorijo v deželah pod sovjetsko oblastjo, so vedno motene. Zakaj to? ^ato, ker se bojijo resnice, ki edina izhaja iz Boga. Nihče se namreč Boga tako ne boji kakor tisti, ki bi rad videl, da ga ne bi bilo. Švica Švicarski katoliški škofje so določili leto 1961 kot „misijonsko leto“. S tem hočejo med verniki poživeti misijonskega duha in misijonsko delavnost. Priprava na to leto se je pričela že na misijonsko nedeljo preteklega leta. Slo-vesna otvoritev leta pa je bila v nedeljo, 8. januarja, ko je 100 švicarskih misijonarjev odšlo v misijone. Švica šteje samo dVa milijona katoličanov; v misijonih pa ima 656 duhovnov, 922 sestra in 84 laičnih misijo-Prjev. JilPonska Ena izmed razveseljivih stvari japonskega katolicizma je sorazmerno vi-8°ko število ženskih redovniških pokli-cev. čeprav ima Japonska samo 277.502 katoličana, šteje 3.559 redovnic-doma-žmk; 10% več kot v letu 1959. •talija Revija „Studi Catolici“ je pred krat-m prinesla moralno oceno 126 sodob-‘h filmov. od teh jih je več kot 40% j^ejelo odklonilno oceno. Med 38 italijanskimi filmi pa je ocena takole: dva z&ma sta sprejemljiva za vse; deset odrasle; osem je odsvetovanih, osem-Pjst pa odklonjenih. To znači, da je italijanskih filmov moralno nedojemljivih. Vatikan V ponedeljek, 16. januarja, je sv. oče Janez XXIII. podelil kardinalsko čast štirim cerkvenim dostojanstvenikom. Ti so: Jože Ferreto, Italijan; Jože H. Quintero, nadškof v Venezueli; Alojzije. Cordoba, nadškof iz Bogata, in Jože E. Ritter, nadškof iz ZDA. Bolivija V Boliviji nameravajo uvesti razpo-roko. Proti tej zablodi se je dvignil škof Jurij Manique. Glavne misli njegovega pisma so tele: 1. Tako imenovani „zakon“, ki dovoljuje razporoko, je nemoralen, škodljiv družini in narodu samemu. Je v resnici rak človeške družbe. 2. človeški zakon, ki nasprotuje božjemu zakonu, je nezakonitost, krivičen in zato ne veže in ne more vezati v vesti. Brazilija Nadškof kardinal iz mesta Rio de Janeiro je v radijskem nagovoru opozoril katoličane na vrinjenje komunistov v katoliške kroge. Spomnil jih je zlasti na tajni odlok komunistične partije, ki pravi, da se naj komunisti vrinejo zlasti v katoliške vzgojne ustanove, da naj onemogočajo, kjer morejo, katoliško delavnost, da naj sejejo med duhovniki razdore, propagirajo idejo o mirnem sožitju Cerkve in komunizma. Nemčija Ponoči od 31. decembra do 1. januarja je umrl od srčne kapi zadet kardinal Jože Wendel, nadškof iz Monako-vega. Imel je šele 59 let. Duhovnik je postal 1927. Leta 1941 je postal škof v mestu Speyer. Po smrti Mihaela Faul-haberja, znanega nemškega kardinala, pa je postal nadškof v Monakovem. H kardinalskemu zboru ga je prištel Pij X.IT. Lansko leto je organiziral svetovni evharistični kongres. Pričujoči članek nam pojasnjuje, da naše težave glede previdnosti božje izvirajo od tod, ker pozabljamo na vrhovni cilj našega življenja in kratkovidno gledamo le na svoje trenutne koristi. Berite in se boste prepričali t NA KAI POZABLJAMO? Bog je neskončna, nedoumljiva skrivnost in skrivnostni, nedoumljivi so načrti, sklepi in odloki njegove previdnosti, s katero vlada in vodi svet. V pismu do Rimljanov vzklika sveti Pavel: „O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota! Zakaj, kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo je bil njegov svetovalec?“ (11, 33-34.) Iz teh apostolovih besed diha najgloblja ponižnost, ki bi morala v odnosih do Boga navdihovati vsakega vernega človeka. V božje misli ne more nihče prodreti, nihče ne more doumeti božjih potov. Nihče bi se zato nikoli ne smel drzniti nad Bogom godrnjati, mu dajati nasvete, ga popravljati pri njegovem vodstvu sveta. Pa se rado zgodi, da se nad Bogom pritožujemo, ker njegovi ukrepi ne sledijo našim mislim in željam. Zdi se nam cesto, kakor da se Bog moti, da bi moral ravnati čisto drugače, kot ravna; mislimo si, da bi mi vse veliko 'bolje uredili na svetu, ako bi nam vsaj za kakšno uro odstopil svojo neskončno moč... Vseh teh zgrešenih misli in sodb je kriva naša nevednost, ki se ji pridružuje kristjana nevredna predrznost. Pred velikim, večnim, neskončnim Bogom in pred njegovimi ukrepi ni za nas drugega možnega stališča kot le najgloblja ponižnost in najglob- lje spoštovanje ter iz vere v njegovo neskončno moč in modrost izvirajoča vdanost v vseh in vsakih življenjskih okoliščinah. 'V tem pogledu je lepo zapisala sveta Terezija: „Nikoli ne smemo iskati vzrokov, po katerih bi mogli spoznati skrivnostne božje reči; marveč, ko verujemo, da je vsemogočen, nam mora biti jasno, da tak ubog in omejen črviček, kot smo mi, ne more razumeti božjih veličin. Hvalimo Boga iz dna srca, da nam da spoznati vsaj nekatere.“ Sveti Frančišek Šaleški izraža isto misel na svoj duhovit način: „Ne dovolimo nikoli svojemu umu, da bi radovedno obletaval božje sodbe; zakaj kot mali metuljčki, k; obletavajo luč, si bomo sežgali krila v tem svetem ognju.“ Pa nam vendar luč svete vere sveti v te skrivnostne božje globine in nam da v neki meri spoznati, kateri je zadnji in najvišji cilj božje previdnosti pri vodstvu in vladanju ustvarjenih bitij. In spoznati ta nespremenljivi, najvišji vidik, po katerem se večni Bog v svoj; skrbi za nas ravna, nam bo v veliko tolažbo, zaupanje in mir. Bog hoče nad vsem drugim našo večno srečo Ko sveto pismo govori o ciljih, ki jih je Bog imel pri stvarjenju sveta, pravi: „Vse je Gospod naredil za sxoj namen“ (Bog 16, 4). Najvišji cilj vsesa stvarstva je božja slava, razodetje neskončne božje modrosti, dobrote in nioči. Z božjo slavo pa se steka v eno sreča razumnih bitij, kj prav v Bogu najdejo svoje neskončno dopolnjenje in večno blaženost. Naše težave glede božje previdnosti izvirajo prav od tod, ker pozabljamo na ta vrhovni, nespremenljivi, odločilni božji vidik, pa kratkovidno gledamo le "a svoje trenutne, kratkotrajne, tostranske koristi. Medtem ko Bog pri vseh svojih ukrepih zasleduje le naš končni, večni cilj, ki je večno življenje, se mi, omejeni in sebični njegovi otroci, 'zgubljamo v svojih posvetnih vidikih, mislih in željah. Srečni smo, ako nam tiog naše želje izpolnjuje; nesrečni in žalostni ,kadar gredo njegovi ukrepi mimo in preko ali naravnost proti našim željam, kadar nas Bog obišče s lepljenjem in preizkušljami. Vsa božja Previdnost naj b; po naši kratki pameti obstojala v tem, da bi Bog vedno blagoslavljal naše načrte, nas varoval vsakršne nesreče, ozdravljal naše borzni in sploh v vsem in neprenehoma 8krbel za naše zemeljsko blagostanje, k^ko naziranje in stališče do Boga je gotovo nepravilno in Boga nevredno. Poniža Boga —na stopnjo našega vsakdanjega oskrbnika, ki naj v vsem slu-/-1 naš; sebičnosti, našim tako številom, tako spremenljivim in ne vedno ^njboljšim in najkoristnejšim željam. sa naša vera bi pri takem stališču ne ' a nič drugega kot božja ustanova naše tuzemske, časne koristi; za !'.avi'žek bi pa prinesla še večno živ- 'Jenje. Verni kristjan bo rad piiznal, da . k| pogledi na Boga, tako pogostni s Ul med vernimi ljudmi, niso na me-: ' V luči vere bo skušal razširiti svo- b'u.ševno obzorje in dvigniti svoj po- gled nad minljive, kratkotrajne, zemeljske stvari in koristi k večnemu, nespremenljivemu božjemu načrtu in cilju. Ta cilj, ki je večno življenje in zveličanje v nebesih, Bog pri vsej svoji očetovski skrbi za nas neprenehoma zasleduje in njemu podreja za vse raznolike milosti ,s katerimi nas vodi in razsvetljuje, pa tudi vsa svoja obiskanja, s katerimi nas preskuša. O vsem tem nam tako k srcu govori sveti postni čas, ki ga doživljamo. Zakaj in čemu je Sin božji prišel na svet? Čemu je hotel živeti med ljudmi, trpeti in umreti na križu? En sam je odgovor vere: Zaradi nas in zaradi Cerkev sv. Pavla na Vrhniki našega zveličanja! Končni, vrhovni cilj vse božje previdnosti je tedaj en sam: Zveličanje naše duše. Tega cilja Bog nikoli ne pusti izpred oči ,njemu podreja vse. Ta cilj jasno in umljivo označuje namen našega življenja, ki ga katekizem takole izrazi: Na svetu smo zato, da Boga spoznavamo, ga častimo, ga ljubimo in mu služimo in se tako večno zveličamo. Da bi na to ni-nikoli ne pozabili, nas Jezus opominja: „Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa izgubi? Kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?“ (Mt 16, 26). Glejmo na vse življenje v luči vere Vsi posegi božje previdnosti v naše življenje imajo svoj skrivnostni zveličavni namen in pomen. Božja milost je po besedi svetega Petra mnogotera (I, 4, 10); v resnici pa se vse milosti, ki nam jih Bog v tem življenju radodarno deli, naravnavajo k zadnji in poslednji, ki je milost končne stanovitnosti in blažene smrti, ki nam odpre vrata v večno življenje. Po takem vernem gledanju na našo življenjsko pot, ki nam jo je Bog v svoji večni ljubezni začrtal, so božje milosti vsi božji blagoslovi in božji darovi, s katerimi nas Bog v življenju ohranja, nam pomaga, nas krepi in osrečuje; pa so milosti božje tudi bridkosti in križi, s katerimi nas preskuša in za večno blaženost pripravlja. Saj vemo iz svetega pisma, „da moramo po mnogih stiskah priti v božje kraljestvo“ (Ap. d. 16, 23). Vsaka milost, naj bo duhovna ali zemeljska, vidna ali skrita, ki nam pride od Boga v tem življenju, je del onega velikega načrta, ki ga je Bog zamislil v svoji večni modrosti in ljubezni za dosego našega posvečenja in zveličanja. Sleherna milost, naj pride v obliki veselja ali žalosti, uspeha ali neuspeha, trpljenja ali sreče nas ljubeznivo usmerja k velikemu večnemu cilju. To veličastno resnico vere je lepo izrazil sveti Tomaž v svoji opredelbi božje previdnosti ko pravi: „Božja previdnost je usmerjanje vseh stvari k njihovemu cilju.“ Naj nas pomirja in tolaži beseda svetega apostola Jakoba, ki v svojem pismu tako lepo piše: „Blagor človeku, kateri pretrpi skušnavo, zakaj preskusen bo prejel krono življenja, ki jo je Gospod obljubil tistim, ki ga ljubijo... Ne motite se, ljubi moji bratje! Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Očeta luči, pri katerem ni premembe, ne sence menjave“ (1, 12-18). V Bogu ni nič spremenljivega, nič minljivega. Vedno isti in enak ostaja v svojih mislih in delih, v svoji previdnosti, vzvišen nad naše majhno, razburljivo in spremenljivo življenje, pa vendar vedno poln ljubeče pozornosti in skrbi, s katero nas vodi k večnemu cilju. In njegova želja je, da bi bile naše duše za večno blaženost čimbolj dozorele, dostopne, sprejemljive; da bi nas z njo mogel napolniti in osrečiti v čim večji meri. Zato naše duše s svojimi, često bridkimi obiskanji zori, razširja in poglablja. Kdor bo v tej luči gledal na božjo previdnost, jo bo pač gledal z drugačnimi očmi ,bo molil z drugačnimi besedami in z drugim naglasom, bo sprejemal vse božje ukrepe z drugačnim srcem. Dih večnega življenja se bo že čutil v njegovem zemeljskem življenju in vse bo sodil pod vidikom večnosti« kakor so to delali božji svetniki, ki so poznali pravo življenjsko modrost. ^ luči večnosti je vse, kar je na tem svetu, malenkostno in brez posebn6 veljave. S svetim Pavlom verujmo v času božjih obiskanj, „da nam naša sedanja lahka stiska pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave, če ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno“ (2 Kor 4, 17-18). AH naj za časne dobrote ne prosimo? Samo po sebi bi bilo najpopolnejše naše zaupanje v božjo previdnost, ako bi gledali vedno in v vsem le na svoj večni cilj, zaupajoč, da nam bo Bog gotovo dal tudi to, kar potrebujemo Za svoje zemeljsko življenje. Jezus nam odkrito pove, naj za svetne stvari ne skrbimo preveč. Njegovo naročilo se glasi: „Iščite najprej božje kraljestvo m njegovo pravico, in vse drugo se Vam bo navrglo“ (Mt 6, 33). Vendar nas dobrotni, usmiljeni Bog dobro pozna, pozna naše skrbi in bojazni, naše potrebe in stiske in nam zato v svoji dobroti ne prepoveduje Prositi ga pomoči tudi v časnih zadevah. Očetovsko naklonjen posluša s Potrpljenjem in ljubeznijo naše klice, Prošnje, tožbe in želje; da, na neštetih testih svetega pisma nas celo naravnost vzpodbuja: „Kličite k meni v svojih stiskah in vas bom rešil.“ Iz svetega evangelija vemo, kako je bil Gospod •Jezus pozoren in poln usmiljenja do vseh trpečih in ubogih ljudi; kako je ^zdravljal bolnike, nasitil lačne, /dažil žalostne, pomagal ubogim, se veselil 'J1 jokal z pokajočimi. V prelepi molitvi Oče naš, ki jo je sam zložil in Opustil svojim vernim vseh časov, nas sam uči prositi nebeškega Očeta za ''sakdanji kruh in s tem za vse telesne 'n Časne potrebe. In svojo Mater nam ie dal na križu za Mater ,ki naj bo v vseli časih tolažnica žalostnih, zdrav-Jy bolnikov, pomoč vseh kristjanov. Tu- 1 božji angeli in svetniki so nam po Sv. Peter nad Begunjami božji dobroti dani za priprošnjike v vseh naših potrebah in stiskah, eni posebej v teh, drugi v drugih . Ni torej nobenega dvoma, da je v skladu z božjo voljo, ako se ponižno in zaupno obračamo k njemu in k nebeškim zavetnikom za pomoč tudi v svojih časnih potrebah in stiskah. Vendar naj nas gornje misli o božji previdnosti in njenem vrhovnem cilju nagibajo, da v svojih prošnjah puščamo Bogu popolno prostost, da po svojih večnih in nespremenljivih vidikih sam izbere in določi sredstva za našo pomoč. Te prostosti si večni Bog tudi nikoli ne pusti kratiti, ker samo On ve, kaj nam je v resnično korist in kaj nam pomaga za dosego večnega živ- ljenja. V tem pogledu nam je Gospod Jezus najlepši zgled, ko v svojem smrtnem boju na Oljski gori trikrat prosi Očeta: „Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene“; pa vdano pristavlja: „vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ In ko spozna, da je Očetova volja, da gre v trpljenje in smrt, ponižno moli: „Moj Oče, ako ne more ta kelih mimo iti, ne da ga pijem, zgodi se tvoja volje!“ (Mt 26). Pobožen mož je glede tega zapisal: „Hudobni duh povzroča dušam silno veliko škodo s tem, da jih prepričuje, naj le vedno in brez prestanka prosijo Boga, da jih odvzame njihov križ. Bolniki so, ki vse življenje prosijo Boga za ljubo zdravje, čeprav je po gotovem času jasno, da jim/ ga ne namerava vrniti. V takem slučaju bi bilo mnogo bolje, mesto za zdravje prositi za vda- nost in potrpljenje. Ta druga milost je odličnejša kot bi bila prva.“ + Ne dajmo se torej nikoli begati v svoji veri in v svojem zaupanju v božjo previdnost, ki vedno in v vsem išče in hoče našo resnično, večno srečo. Recimo često dobremu Bogu s ponižnim, iskrenim in vdanim srcem: Vodi nas, kakor ti za prav spoznaš! Vate zaupamo in verujemo, da nikoli ne bomo osramočeni. Ako pa kljub vsej dobri volji le še stiske mučijo našo dušo in nas ogrožajo dvomi, ko pota božje previdnosti ostajajo zavita v nepredirno temo, prosimo z evangeljskim slepcem: „Gospod, Oče luči, daj da spregledam“ (prim. Lk 18, 41). Nikoli pa nad Bogom in nad njegovo previdnostjo ne godrnjajmo! Alojzij Košmerlj ODKOD PAPEŠKA HIMNA Papeži do leta 1851 niso imeli svoje himne. V poletju tega leta pa je bil papež Pij IX. na inšpekcijskem potovanju po Toskani, Emiliji in Romanji. Na tem potovanju je prišel v Bc-lonjo, kjer so ga z vseh zvonikov pozdravili cerkveni zvonovi. Pri sprejemu pa je poleg papeške garde sodeloval tudi 47. avstrijski pešpolk. Poveljnik tega polka je bil slavni godbeni skladatelj Hallamayer. Ta je zložil v čast visokemu gostu poseben vojaški marš, ki ga je igrala avstrijska vojaška godba skupaj z godbo papeške garde. Novi marš je vsem zelo ugajal, tako, da so ga igrali po vsej poti, kamor je tisto leto na svojem potovanju papež prišel. Ko je bilo inšpekcijsko potovanje za 1. 1851 končano in se je papež vračal v Rim, so ga sprejeli z melodijo te koračnice ob vhodu v večno mesto. Tudi Rimljanom se je nova koračnica zelo priljubila in od takrat dalje so jo zelo pogosto igrali. Malo pred božičem 1. 1857 pa je bila Hallamayer jeva koračnica z odlokom papeškega državnega tajništva proglašena za uradno papeško himno. KANADA Število Slovencev v Kanadi zaradi Prihoda novih bodisi od doma ali iz faznih evropskih držav stalno narašča. Torontu imajo dve župniji: eno vodi ndrej Prebil, C.M.; drugo pa Janez 7^°Pač, C.M.. V francosko govorečem aelu Kanade zbira rojake lazarist Jože 9asl- Obv pacifiški obali pa deluje g. ^avel Golia. zelo razkropljeni. To seveda zelo otež-kočuje dušnopastirsko delo, kateremu se posvečajo: p. Bernard Ambrožič, p. Valentin Bazilij in dr. Jakob Mikula, koroški rojak. P. Ambrožič izdaja tudi mesečnik „Misli", s katerim skuša povezovati raztresene rojake po vsej Avstraliji. RIM ZDRUŽENE DRŽAVE Združene države so bile torišče dolgotrajnega delovanja med slovenskimi 'sseljenci od 1. 1900 naprej. Rojaki so j*1 ustanovili vrst0 slovenskih župnij, .' Počasi z rojaki ostarevajo in postajo jo mešane župnije. V Lemontu pa unajo slovenski frančiškani svojo postojanko, ki mnogo dobrega stori za Slovence. VENEZUELA Skupina Slovencev v južnoameriški ržavi Venezueli si je dolgo prizade-jjola, da bi dobila svojega slovenskega uhovnika. Slednjič so ga po posredo-^ooju rajnega škofa dr. Rožmana le obili v osebi g. Janeza Grilca, ki s ^upnimi službami božjimi, socialnim e*°m in lističem „življenje" povezuje aše rojake. BRAZILIJA iz ®raz'lija še nima stalnega našega hijenskega duhovnika, čeprav je po-v ehen. V delo za rojake sta zadnje !asf Posegla g. Alojzij Ilc iz Sao Pau-° 'n S- Ludvik Ceglar iz Sao Roque. AVSTRALIJA Slovencev v Avstraliji cenijo že na 6111 tisoč. Zaradi velikih razdalj so Po posredovanju in prizadevanju generalnega asistenta jezuitskega reda p. Antona Prešerna, našega vplivnega rojaka, je sv. stolica z dekretom z dne 22. novembra 1960 ustanovila Slovenski kolegij v Rimu, ki ima svoj sedež v slovenski hiši na Via dei Golli 8. Zavod je namenjen duhovnikom slovenskih škofij, ki bodo nadaljevali teološke študije na rimskih univerzah. Za prvega rektorja zavoda je bil imenovan p. Prešeren sam; izmed slovenskih duhovnikov v Rimu so že tudi določeni drugi predstojniki: ekonom, spiritual, študijski prefekt. Prva gojenca zavoda sta čč. gg. Makovec in Prijatelj, duhovnika ljubljanske škofije, M sta končala bogoslovne študije v Slovenskem semenišču v Argentini. Zavod ima vse pravice in privilegije, ki jih imajo te vrste rimski zavodi drugih narodov: zavod sv. Hieronima (hr-vatski), Anima (avstrijski), Čampo santo (nemški) itd. Slovenski katoličani si moremo k pridobitvi, ki je bila naša davna sanja, čestitati, generalnemu asistentu p. Antonu Prešernu pa ostanemo za posredovanje mi in zanamci iskreno hvaležni. Nadaljujmo a spoznavanjem sv. pisma. Glavne misli so vzete po M. Chaslesu. KOLIKO KNJIG Zapisali smo, da ima sveto pismo 72 knjig. Včasih pravimo, da 73, ker nekateri Jeremijeve žalostinke jemljejo za posebno knjigo. Toda ta razlika je nepomembna. Težja je tale: — katoličani in vzhodni ločeni bratje (navadno) 73 knjig — protestanti 66 — Judje 39 ” Glede Judov je stvar hitro umljiva: ker so zavrgli Kristusa, seveda ne priznavajo 27 knjig nove zaveze; poleg tega pa tudi od stare zaveze priznavajo le tiste knjige, ki so bile neposredno napisane v hebrejščini, torej še 7 manj. Da pa pojasnimo razliko med katoličani in protestanti, je treba govoriti o takih pojmih kakor „devterokanoni-čen“, „apokrifen", ki nam nekaj drugega pomenijo kakor njim. Zato bomo morali poseči v zgodovino, še prej pa o tem, kaj je kanonično. Tudi maša ima svoj „kanon“, ki mu slovensko pravimo stalni del, zato ker ee ne spreminja. V takem pomenu moremo umevati isto besedo, ko govorimo o kanonu svetopisemskih knjig: so tiste, ki jih je Cerkev vedno smatrala za navdihnjene, zato ker so jih tako izrecno ali tiho razodeli bodisi Kristus bodisi apostoli. (Kanon simo po sebi pomeni pravilo, merilo, pa tudi zbirka, spisek.. Prevod sedemdeseterih Legenda pripoveduje, da je 70 ali 72 modrih sodelovalo pri prevod'u Mojzesovih knjig v grščino. Nalašč za to so prišli iz Jeruzalema v Egipt, kamor jih je bil poklical kralj Ptolomej Fila-delf. Tako se prevod imenuje kar z latinsko besedo „Septuaginta“, sedem-deset(erih), in ga označujemo z rimskimi črkami LXX. Ta prevod je bil dokončan tristo let pred Kristusom in je sprva seveda vseboval samo 39 knjig. Nato so dodali še 7 drugih, ki so bile zapisane samo v grščini: 2 knjigi Makabejcev, Tobi-ja, Judita, Baruh, Knjiga modrosti in Pridigar, pa dele Daniela in Estere. Za Kristusa so torej Judje v P*' lestini poznali in sprejemali samo 3® knjig, v Aleksandriji in drugod po svetu pa 46. Ta grška izdaja sv. pism® je bila neprimerno bolj poznana. Tako je umljivo, da n. pr. sveti Peter in P®' vel navajata sveto besedilo po njej. Ta knjige je, jasno, potem sprejela tudi rimska Cerkev, le da so jih v Rim® pričeli prevajati v latinščino, tako d* bi tudi Rimljani lahko poslušali in br»' li božjo besedo v svojem jeziku. Teh prevodov je kmalu bilo preveč« obenem pa so bili premalo verodostojni. Zato je papež Damaz ukazal sv. Hieronimu, naj jih pregleda. Vendar je potem rajši znova prevedel skoro vse knjige in ta prevod je dobil ime »vulgata“: ljudska izdaja. Je uradno sprejeto besedilo katoliške Cerkve. Ker nekatere izmed 7 knjig niso bile takoj in povsod' sprejete kot božja beseda, Cerkev je pa šele kasneje objavila celotni kanon svetopisemskih knjigj se te knjige imenujejo „devtero-kanonične“: kanonične, a drugotno. Zato jih protestantje navadno stavljajo na konec svojih bibličnih izdaj, imenujejo pa jih „apokrifne“; beseda po-'neni skrito, tajno stvar, nam pa knjige nepoznanih piscev, ki imajo neko podobnost s svetim pismom, a jih Cerkev ni sprejela v kanon svetih knjig. Cerkev: dedinja Stare in začetnica Nove zaveze' Cerkev je torej sprejela dediščino, ki ji jo je zapustila sinagoga. Res, verni Judje še hranijo svoje starozavezne knjige, a večkrat jim ne dajejo Prave veljave, žalostno pa je najbolj to, da jih ne umevajo: „Njih misli pa s° otopele; kajti do današnjega dne ostaja na branju stare zaveze prav tisto zagrinjalo, ne da bi se odgrinjalo, da se v Kristusu odpravlja“ (2 Kor 3> 14). Cerkev pa je to dediščino bogato Pomnožila. Kaj vse čuva Cerkev v svo-iem „zakladu vere“! Nekaj od' tega je d°tel Bog, da bodi zapisano, in Sveti Uuh je navdihnil nekatere može za pi-Sauje in vodil med pisanjem. Tako so nastali 4 zapisi o Kristusovem življenju. Tako je nastalo poro-10 o delovanju apostolov. Nekateri apostoli so učili svoje vernike tudi s pisano besedo; tako imamo apostolske liste oz. pisma. Kristus sam je razodel skrivnosti mesijanske dobe, v kateri živimo, Janezu Evangelistu in mu jih je ukazal zapisati. Cerkev: varuhinja Apostoli so resno ukazovali, naj njihovi nasledniki čuvajo zaklad vere; na primer sv. Pavel Timoteju (2 Tim 1, 14). Cerkev je to tudi storila. Vse njene odloke, ki jih nepoučeni včasih uporabljajo kot orožje zoper Cerkev, razloži prav ta njena skrb za to, da bi sveto pismo očuvala vseh sprememb, zato ker ve, da so „vsi njegovi deli enako navdihnjeni“. Pošteni razkolni in krivoverski kristjani to Cerkvi priznavajo. Res je, včasih je bilo treba biti previden in je še. Cerkvi se je včasih zdelo potrebno, da prepove branje sv. pisma v domačem jeziku; zdelo se ji je zadosti, pridigati o vsebini ali brati v odlomkih. Nepoučenost ljudstva in druge razmere so opravičevali tako ravnanje. A če je mogoče kdaj bila biblija v Cerkvi preveč samo relikvija, ki se le časti od časa do časa, sicer pa je lepo spravljena — to govori le o tem, v kakšni časti ima Cerkev božjo besedo v pismih. Danes so ti časi nehali. Nasprotno, Cerkev želi, da bi vsi vsak dan v svojem jediku prebirali in premišljevali sveto pismo. Naj se nekateri še tako upirajo v svoji omejenosti, češ da je to protestantizem — razvoj gre dalje. Nekoč nihče ni imel misala. Danes imajo celo pri Slovencih že skoro vsi vsaj nedeljskega, drugod je redek praktičen katoličan, ki bi ne imel dnevnega. Sprememba je bila stvar nekaj de- setletij. Saj pred desetimi leti v Argentini skoro niso peli po cerkvah in skupno molili — nas so občudovali! —, danes se moramo mi učiti pri njih, čeprav tega ne maramo priznati. Tako bo čez nekaj desetletij najbrž tudi vsak katoličan imel vsaj svojo Novo zavezo, če ne celotno sveto pismo. Zmerom več jih je, ki ga prebirajo dan na dan. Tovarnar Ford je predsedniku Wil-sonu slovesno obljubil, da bo kljub svoji zaposlenosti dnevno prebral poglavje svetega pisma. Do smrti je držal besedo. Njegov sin je postal katoličan. Tak0 tudi msgr. Sheen piše, kako ga je presenetilo, ko je slišal sošolca: moji starši — evangeličani — so pričeli brati sveto pismo in so postali katoličani. Kako prav je zapisal že sv. Hieronim: „če tu doli kaj ohranja modrost in ravnovesje duše v težavah in vrtincih sveta, mislim, da je to predvsem premišljevanje in poznanje pisem.“ O D G O V O H I 1. Cerkveno leto je, razdeljeno na šest liturgičnih časov. Ti časi so: ad- ventni čas, božična doba, predpostni čas, postni čas, velikonočna doba in čas „med letom“. 2. Adventni čas sega od prve adventne nedelje do božične vigilije; božični čas je od božične vigilije do 13. januarja^ predpostni čas sega od prve predpustne nedelje do pepelnične srede; postni čas traja od pepelnične srede do velikonočne vigilije; velikonočna doba sega od velikonočne vigilije do sobote po binkoštih; čas med letom pa je od 14. januarja do prve predpostne nedelje in od praznika Presvete Trojice pa do prve adventne nedelje. 3. Ncdeljal — prvi dan v tednu — je spominski in zahvalni dan za največ- ja božja dela: stvarjenje, odrešenje in posvečenje. Nedelje so prvega in drugega razreda. Prvega razreda so vse adventne in postne nedelje, velikonočna in bela nedelja ter binkošti. Vse ostale so drugega razreda. 4. Po najnovejši uredbi imamo le tri oktave: božično, velikonočno in bin- koštno. 5. Prazniki so liturgični dnevi, v katerih se Cerkev posebno spominja po- sameznih dogodkov iz življenja Jezusovega, Marijinega ali svetnikov. Prazniki, ki so lahko prvega, drugega ali tretjega razreda, se dele v zapovedane in nezapovedane. 6. Kvatrne dneve obhajam0 štirikrat na leto in sicer: po prvi nedelji v postu, binkoštni teden, teden po prazniku Povišanja sv. križa (14. sept.) in po tretji' adventni nedelji. Profesor Pavel Slapar, ki živi v Avstriji, zaključuje v današnji številki zanimivo poročilo o verskem položaju v Sloveniji. Verske razmere v Sloveniji Da je doma še precej vernih ljudi in ®a jih režim ni in ne bo pripravil ob ^ero, drži. Posebno velja to za starejši ki so svoje prepričanje že imeli, Preden je komunizem zavladal. Tem Iju-aem tudi komunizem ne dela preveč težav. Ti so, kar so. A ti postajajo vSako leto starejši in bodo prej ali f*ej sami od sebe izginili. Ti namreč •^Umirajo. Režimu gre za mladino. Tu Pa ni enotnosti. Mislim, da je prav majhna skupijo tistih, ki jih more Cerkev še oblikovati. Vse preveč je ovir. šola uči ^ugače. Javno mnenje nasprotuje in ®tarši si ne upajo ugovarjati, ker se “°je posledic zase in za otroke. Glede •bladine so vsi resni opazovalci zaobljeni. še. A zato, ker je lepše, za nas še ne sledi, da je tudi resnično. In do pre pričanja, da je resnično, se ne moremo priboriti." — Tu dobro vidimo, kako vera ni samo razvidnost in dobra volja. Za vero je treba tudi milosti. In ta je božji dar. Velik del gre v eksistencializem. Govoril sem s sinom nekdaj v Sloveniji znanega in priznanega šolnika, ki je bil globoko veren in je veliko javno delöval. A njegov sin je danes brezbožen. Rekel mi je: „Če bi bil član velikega naroda, bi imel idale. član majhnega naroda ne pomeni nič. Zato tudi idealov ni. Živimo v strahu za obstoj. Življenje je polno nesmiselnosti. To je z drugo besedo filozofija eksistencializma." En del ima dobre starše, a mladi k's° več tako dobri. Težava je v tem, ®r 0 starših samo to vedo, da so ver-’• Sami bi morda še radi verovali, a ne vedo prav, kaj. Verouka ni; ča-Pisov in knjig ne dobe. Apostolskih ^‘jateljev manjka. Na prižnici slišijo Jemalo. , Drugi del je v precepu. Razgovor , aJimi ni lahek. Z zanimanjem poslu-sjj°- A nazadnje pravijo: „Tako, kot Hj 0 doma od režima slišali, gotovo tes. Ljudem, ki so nas doma učili, Verjamemo. To, kar vi učite, je lep- Največji del mladine gre v praktični materializem. Izživljej se in uživaj, v kolikor ti mladost in svet dopuščata. Če bodo doma razmere še dolgo tako ostale, ne vidim možnosti, kako bi si mogla mladina iz tega naziranja po magati. Zakramentalno življenje. Spovednice so v domovini oblegane. To je res. A treba je pomisliti, da je spovednikov manj in priložnosti za spovedovanje tudi. V Kranju je bil misijon. Nad 800 jih je bilo pri spovedi in nato pri skupnem zaključnem obhajilu. Sklepna slovesnost je bila res lepa in vzpodbudna. Vendar je videz eno in župnija drugo, župljanov je namreč skoro deset tisoč. Po misijonu sem govoril z nekdanjo učenko, ki mi je dejala: „Ob sklepu so bili seveda vidni tisti, ki so bili pri ■obhajilu. Tisti, ki niso bili pri obhajilu, niso bili vidni. Od mojih bratov ni bil nihče. Takih, ki niso bili, poznam še veliko.“ Ko sva govorila o njenem verskem življenju sem ji nazadnje svetoval: „Poskusi držati vsaj nekaj stare navade, prejmi obhajilo, če ni mogoče mesečno, pa vsaj na dva ali tri mesece!“ Odgovorila mi je: „Brez zamere, a tega vam ne morem obljubiti. Enostavno zato ne, ker pri spovedi ne pridem na vrsto.“ je bilo tolikokrat, da nimam razloga-da ne bi verjel. Če k vsemu temu dostavim, da se v šolah zelo poudarjajo prav tiste misli, ki vzbujajo videz, da je Stvarnik odveč, Odrešenik nepotreben, da duše ni in večnosti prav tako ne, d'a je Cerkev zastarela ustanova iz časov, ko si ljudje niso znali razložiti sveta in dogodkov na njem na znanstven način, da leta ne štejejo več po in pred Kristusom, ampak „po in pred našim štetjem“, da hite na božični dan otroci v šole, delavci v tovarne, uradniki v P*' sarne, da so vse verske prireditve na zunaj nedovoljene, ker bi „ovirale“ promet, potem imamo približno sliko 0 verskih razmerah v Sloveniji. Naloge Pred nekaj tedni sem vprašal kaplana, ki deluje na dobri gorenjski kmečki župniji: „Koliko fantov in mož je ob nedeljah pri obhajilu?“ Odgovoril je: „Nobeden! Vendar mislim, da večina vsaj enkrat na leto še vedno gre.“ Obisk maše posebno mladini obtožujejo. Vse skupaj vpliva, da obisk maše nazaduje. Glede zapovedi se mi zdi, da je poleg omenjenih najbolj prizadeta šesta. Prešuštvo je zelo razširjeno. Nečistovanje tudi. Prej je vsaj za dekleta veljalo, da je bila v očeh ljudi več vredna, če je do zakona ostala nedotaknjena. Danes je prav taka brez cene. Veljavo ima tista, ki ima čim več razmerij za seboj. To velja celo pri fantih, ki si izbirajo ženo. Danes se doma nedotaknjena dekle težje poroči kot tfruge, ki imajo že vse mogoče stvari za seboj. Se čudno sliši, a povedano Kaj bi mi mogli storiti za rojake v domovini? Naj omenim čisto konkretno nekaj stvari: 1. Lepo bi bilo, če bi vsaj vsako leto enkrat organizirali zborovanje, k* bi imelo na sporedu buditi zanimanj6 | za verske razmere v Sloveniji in ki “ poročalo, kako je doma in kaj storim0 mi za tiste, ki so doma. 2. še lepše bi bilo, če bi w01’^ dvomesečno ali četrtletno (kvatern6 dneve) organizirali prostovoljne dn6Vfi žrtev in skupnih molitvenih ur za v®r nike v domovini. 3. Zelo priporočam, da podpi1'® kar je v vaši moči zamejski ver®.0 tisk. Meje med Jugoslavijo in Ita so precej zrahljane. Tam je nepres „obmejni“ promet. Tam prihaja v° ^ tudi veliko slovenskega verskega t1®^ čez mejo, ki stori v domovini m° Pozdravljam te, gorenjska stran, in tebe Bled, široko znan! Snežnikov sivih množica, prisrčno bod’ pozdravljena! Pozdravljen bodi, gospodar Triglav, kipeči močni var! Planine, rožno venčane, bodite mi pozdravljene! VeČ dobrega kot v tujini, čim boljše s*°ji verski tisk v zamejstvu, tem lažje Se Za domovino kaj prispeva. Tu se ni treh Se a za nič drugega brigati. Kar je Potrebno, opravijo spretni rojaki sa-rtl' °d sebe. 4. Ohranite zanimanje za rojake v Hr*iovini! Poskušajte z njimi ostati v P'-sernskih stikih! Vsak naj bi imel zve-Z° z enim ali dvema. Ne pisarite nič ».utiranega ali namerno poučnega. Pi-e Preprosto in osebno, če je v vas Pravega duha, bo ta nehote in ne- kaj vsiljivo vplival na bralce, jih bodril in opominjal. S človeškega stališča so videti verske razmere v domovini v žalostni, včasih naravnost obupni luči. A še vedno drži tisti stari rek: Človek obrača, Bog pa obrne. Kakor je Jezus svoj čas potolažil apostole, tako velja še danes: „Ne boj se, mala čreda! Zaupajte, jaz sem svet premagal!“ Za vsako nočjo, pride spet dan. Mi pa z življenjem in molitvijo pomagajno, da bi noč ne bila predolga. SVETLA POT rr Pravijo, da je Bog tri lepe reči pustil človeku za spomin na srečo raja: zvezde* cvetlice in otroške oči. Lepe so oči otroka; a še vse lepše so oči mladega človeka, ki je za ceno velike sa-moodpovedi in s hudimi borbami ohranil svojo nedolžnost. V LUČI VERE Sredi obeh zmot (da ni izvirnega greha in je vse dovoljeno in pa, da je vse greh, kar je v zvezi s človeškim telesom in družino) pa stoji nauk naše vere. Samo ta daje pravi smisel resničnosti življenja, naravni in nadnaravni. Pravi nam, da ne more biti človeško telo nekaj slabega, saj je prišlo tis božjih rok. Pravi pa tudi, da vlada v njegovih udih od izvirnega greha dalje poseben zakon, MODERNA PRAVLJICA V pravljicah, kakor so jih pravili nam, ko smo bili se majhni, to- ne bi bilo mogoče; danes pa se ne bo nihče čudil, če povem, da je nekoč živel mlad pobič, vesel in razposajen, kakor so bili vsi mladi fantiči v tistih časih — pa tudi še danes. Ta nas junak, ki je bil kakor vsi drugi ljudje, je vendarle imel neko posebnost, živel je hitreje, veliko hitreje od svojih vrstnikov. V dobrem dnevu je preživel desetletja in desetletja... Boste rekli, da je to nemogoče? V stari pravljici bi bilo to res neverjetno, a ne pozabite, da je to moderna pravljica. Fantič je torej živel hitro, strašno hitro. Vse je divjalo mimo njega v blazni naglici, kakor brzojavni drogovi mimo brzovlaka. Dogodki so si sledili tako nepretrgano ,da so bili bolj podobni reklamnim lepa-kom ob cesti, kakor resničnim dogodkom. Vrstili so se lepaki vseh barv, slike, napisi; kriki in glasovi so bili kakor iz zvočnika, a vse je zamiralo v fantičkovih ušesih, še predno se je dobro zavedel, kaj hočejo. Tu in tam je ob poti življenja, po kateri ga je gnale neznana sila, zagledal velika prometna znamenja. Glej čudo! četudi je vsled naglice komaj razločil ostal® napise, je žareče črke prometnega znamenja razbral v hipu. „Kaj boš storil z življenjem?“ je dejalo prV° znamenje. „I kaj...?'“ si je mislil fantč .„Bomo videli, saj še pričel nisem živeti!" In že je poblisnilo od drug0<* drugo znamenje: „Daruj življenje Domovini!“ „Hm, kaj pa če vzame Domovina ponudbo reS' A 'n mi ga vzame? Kaj mi služi Domovina brez življenja?“ je skomignil z rameni fant in se zagledal v pisane okraske, ki so brzeli mimo. »Posveti življenje Znanosti, Človeštvu!“ ga je vabil v diamantnih črkah nov napis. „Knjiga? Brrrr...“ ga je streslo ob sami misli. „Človeštvo je toliko časa živelo brez moje pomoči, k° pa še malo. Samo enkrat živimo.“ In se je zapodil za vabljivo lučko, ki se mu je izmikala iz Potnih rok. „Daruj življenje za svobodo!“ so zavpile krvavo-rdeče črke naslednjega znamenja. „To je za lahkomiselne romantike,“ se je namrdnil, medtem ko se je oziral po lepotah, ki so v vrtoglavem plesu brzele mimo. „Kaj je svoboda ? Prazna beseda, če bi bila res kje svoboda, bi vsaj za hip zavrl tale tobogan in si natančneje ogledal okolico... Ta je lepa, da k' dajal življenje za lepo besedo.“ „Posveti življenje Bogu!“ Besede so bile kakor vklesane v granit in fantku 8 sivo brado se je zdelo, da je ob tem znamenju celo življenje za trenutek obstalo. „Misel ni slaba. Ob priliki jo bo treba premisliti, žtajti če Bog je, bi bila na vsak način dobra naložbi saj pravijo da daje stokratne obresti... “ Vrtinec ga je medtem znova zagrabil in živo pi-sane pokrajine so v sončni megli hitele mimo njega „To bo menda res dobra misel,“ je premišljal naš junak in že odprl usta, da bi dostojanstveno iz-rekel posvetilo, ko je zagledal na obzorju zlato oblo, ki se je lesketala v mavričnih barvah. Beseda mu je Ostala v grlu. »Glej, to je najlepše, kar šerp do sedaj videl in kaziti moram, da mi ne izpolzi iz rok, ko se pri-*za! še to si natančno ogledam, še to lepoto...“ Vsa okolica je izginjala ob neskončni naglici s atero je tiralo življenje človečka proti lesketajoči Ploskvi, že je bilo opaziti obrise ogromnega zla-egu mozaika. „Joj, joj... Kako lepo!“ je vzkliknil nekdanji fan-i " „A, ne tako hitro, saj se bom zaletel, saj se °m razletel ob njej!“ ki se upira zakonu duha, božji postavi (Itimlj 7, 23). Pravi še dalje, da mora duh vladati nad nagonom in da zato ni dovoljeno otroka prepustiti le naravnemu razvoju, ampak ga je treba vzgajati k premagovanju samega sebe. Naša vera s tem izpoveduje resnice, ki jih občutimo v globinah svojega bitja, če smo do konca iskreni do sebe. Vera pa nam razodeva tudi velike nadnaravne resničnosti p nadnaravni časti človeškega telesa, o zakramentalni lepoti zakona, o vzvišenosti deviš-tva, o globokem smislu šeste božje, zapovedi, posebno pa o ljubezni in modri božji skrbi za človeka. M. Gatterer POMLADNI VIHARJI Kdor je v življenjski pomladi, mora imeti svežo dušo, svežo, kakor jutranja rosa. Hočem, da plamti v tebi velika moč za veliki poklic, ki te čaka! Hočem, da postaneš mož! Vedno s spoštovanjem in strahom v duši gledam mladino. „Res sancta puer! Mlad človek — sveto bitje!“ Nad vašo glavo se kopičijo velike naloge — zato vas spoštujem. A odpira se pod vami tudi vrtinec strašnih nevarnosti, zato se bojim za vas. Spoštovanje in strah me silita, da kličem: „Mladina, varuj svoj božanski plamen!“ Naj večja naloga, vzgojiti dušo, je višja od vseh umetnosti. T. Toth Priletel je do zlate stene in odletel z nezmanjšan» brzino skozi njo, kajti tudi ta zlata kulisa je bila — iz papirja. Oddahnil se je in odprl oči, a ni ničesar videl. Vse okoli je bila tema. Groza ga je obšla in zaklical je ves prepaden: „Darujem svoje življenje. . Pa ga je prekinil leden glas: „Kaj boš daroval» česar nimaš!“ Hotel je ugovarjati, a ni mogel odpreti ust »b spoznanju, da je sredi teme ostal sam, brez življenja in — praznih rok. 5 MINUT ZA 5 misli IZ MOJ KG A DNEVNIKA 1. „Okolje ima tako velik vpliv name!“ — si dejal. — In imaš prav, dejansko je tako. Zato pa moraš tako izoblikovati svoj značaj, da boš naravno, neprisiljeno, ne da bi vzbujal pozornost „ti“ vtisnil družbi „svoj pečat“. 2. Preprostost in pristnost. — Tvoje krščansko prepričanje, tvoja sol in tvoja luč, naj se pretaka v družbo neopazno, brez kakih posebnosti, redkosti, vse tvoje življenje in vedenje naj bo zavito in prepleteno s preprostostjo in pristnostjo. 3. „Toda, ali ne bo v veri in duhovnosti sovražnem okolju ta moja iskrenost izglodala le SOBOTA Zavedam se, da sem majhen svet zase, „mikro-kozmos“, s tisoč čudesi (oko je naj popolnejši fotografski aparat, uho najhinejši radar, prsti naj precizne j ši škripec...), pa hencm delček vesolja. Prav t‘l zadnja misel me napo.ajuje z občutjem majhnosti nečem ogromnim. Kot da se mi odpira vse. vesolja» milijoni let preteklosti in prihodnosti. In ob tem doživetju mi vstajajo menda prvič v življenju vprašanja: od kod? zakaj? kam? NEDELJA V roke mi je prišel album s slikami iz Slovenije-Opazujem gore s svojimi ostrimi konicami in sli»6 se mi cede po njih. Koliko ur bi potreboval za na vrh? Ali bi zmogel? Čutim kot neko vabilo na tekmo, kolik,, zmorem 'n kje je meja mojim močem. Že zadnjič sem našel Župančičeve, verze, ki jih moram danes prenesti na papir: „Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo — naj se zdrobim.“ Vem, gospod Peter bi to drugače povedal: „Ali si 'z cukra ali iz čokolade?“ Imam vtis, da zmorem veliko več, kot mislim. Bog daj, da bi šle vse energije v dobro! sreda Spet se mi hočejo vsiljevati otožne, žalostne misli, sem dobil v roke Župančiča. Prav kot da bi meni govorih Po strani klobuk, pokonci glavo, v molk srca zagrni mrak, ne javkaj, poet — in rože bolne naj vrag si zatakne za trak! čfiTRTEK Čutim, da drugi v mojem svetu niso več tako dobrodošli. Z drugo besedo: uboganje postaja težko. Vedno mi vstaja beseda „zakaj“? „Pojdi sem!“ Za-*Prala... Dobro! Sedaj pa glej pri št. 99: v ponedeljek nič milnice, nobenega znaka o kakem pra-‘ly'u> ravno tako nič v torek, sredo, četrtek, petek... ele v soboto priteče voda s strašno močnim duhom P° „lavandini“... Fant! Dekle iz št. 99 ni in ne 0 za nobeno rabo! To ti pravim, ne da bi jo po-znal. Zakaj? Zato, ker je skozi šest dni držala ^azano perilo v kakšnem kotu in prenašala smrad, 1 Oa izpuhteva zaležano in umazano perilo. Ali se ti ne zdi, da je dekle iz št. 99: 1. LENA, ker je s pranjem čakala do zadnjega trenutka, ko je vendar dobro vedela, da bo morala ePkrat oprati? 2. MALO PREDVIDEVNA, kajti če gre v solato dež ne bo mogla perila pravočasno ne posušiti ne zašiti in ne zlikati. 3. RAZSIPNA, ZAPRAVLJIVA, ker hoče z „la-vandino“ nadomestiti svojo lenobo in tako po nepotrebnem uničuje perilo, saj to je znano! 4. UMAZANA IN ZANIKRNA tudi v svoji zunanjosti. Je pač tako. Kako bi sicer mogla šest ani v tednu gledati cel kup umazanega perila in iznašati takšen smrad! Se še spomnič, ko sem ti rekel, da ima tudi pomanjkanje odvodnih naprav svoje majhne prednosti? A poglej dekle iz št. 173, to ti je čisto nekaj ^ugega! Ta dekle je bila gotovo še v šoli naših siarih mater. O, pranje naših mater! To je bil res Pravi obred! Se še spominjaš, kako so prale one? Najprej so razdelile vse perilo na več skupin, e<*e na velikost, barvo in zamazanost. Nato so ^močile. Ko se je dobro odmočilo, so pripravile nazori. Pokaže naj, da spolno življenje nima samo nizkih počutnih strani, ampak tudi vzvišene, ki so v službi volje Stvarnika in najlepše sreče na zemlji — v družini. Razkrije naj te svetle strani, pri tem pa opozori, kako silna odgovornost zadene tistega, ki jih skruni. H. Schilgen BOJI IN ZMAGE Kako svobodnega se boš počutil, če boš imel v oblasti svoje nagone! Pravi gospodar boš, ne suženj! Tisti namreč, ki so si s slabim življenjem nakopali grde navade, so kakor zvezani in usuž-njeni. Prostost in neodvisnost, ki se radi z njo ponašajo, ko grešijo, je samo navidezna prostost. Le nehaj krotiti svoje nagone in strasti, pa si boš nakopal gospostvo rabljev, ki te bodo kar naprej tlačili k tlom in ti vzeli vso svobodo. Strast je namreč nenasitna, čim več ji dovoliš, tem več zahteva in tem pogosteje se oglaša. Čista mladost pa se veseli svobode otrok božjih. Poskusi! Dokoplji se do take oblasti nad seboj, pa boš res zdržen. Kako lahko in hlago ti bo v duši in kakšno moč boš čutil v sebi! A. Logar ZDRAVNIKOVI UTRINKI 1. Ko nam stiska z jeklenim vozlom zaveže usta in se neizmerno trpi, pravimo da čas traja večnost. Šele tedaj se namreč pojavi večnost. 2. Prav je rekel nekdo, da se zdravnik ne bori proti smrti, ampak le pogaja z njo. Pogaja odložitve. Končno ni več mogoča pogodba in poraz je neizogiben. 3. Ne gre za to, da bi bil vohun duše,, ampak spovednik. In razlika je kaj velika. V prvem primeru človek mora sumiti izdajo; v drugem nahaja tolažbo in rešitev je mogoča. 4. Nič ni manj merljivega kakor razvoj člo- slavno „parnjo“ (kuhanje perila). V leseno kad so zložile spodaj bolj umazano perilo, proti vrhu pa vedno manj umazano. Potem so to poparile z vrelim lugom s primešanim pepelom, da so se raztopile še zadnje maščobe in uničili obenem še razno-vstni bacili. Tako prekuhano perilo so potem večkrat splaknile in razgrnile po travi. Sonce je potem delo dokončalo in vdahnilo perilu tisti znani vonj „po opranem“, ki kar razširi nosnice. Žena, dekle, ki je v tem pogledu snažna, natančna, si lahko prepričan, da je taka v vsem ostalem. Fant! Sledi nasvetu! Ne vem sicer, če ti je dekle iz št. 17S povsem všeč, toda tako sem si zamislil zate! Iz št. 99 pa ne bo za nobeno rabo. * Se ena stvar: ni dovolj, da zna nevesta le prati kot naše matere, znati mora tudi likati. . . Nekatere ženske je kar žalostno gledati, ko in kako likajo. Prejšnjo soboto sem prišel k neki družini, ravno ko je žena likala srajce. Joj, s kakšno hitrico in furjo je to šlo! Enkrat je potegnila z likalni' kom po ovratniku, dvakrat po prednjem delu ‘n' še malo po zapestnikih in srajca „naj bi bila zli' kana...“ Drugje se pa ne vidi!! Sramota, da bi jaz več vedel o likanju kot ona! Meni se zdi. da je najprej treba pogrniti miz° z dvakrat ali štirikrat preganjeno volneno odejo in potem še na to razgrniti belo, gladko, čisto (a lahko rabljeno) blago, brez robov. Potem se Pa lahko začne likati. Če je perilo presuho, ga J treba prej z vodo poškropiti in tesno zviti, da s6 vlaga razleze na vse dele obleke. Likalnik ne srn( biti ne prevroč, da ne smodi in ne premalo segfe ’ da ne maže perila. Pri robcih: monogram naj naj bo na vidnem mestu. Pri srajcah je prav 1 lepo, ako je ovratnik malo poškrobljen itd. So ma' lenkosti. Je pa prav, da jih dekle spozna in se P nauči ie doma pri materi ali pa v kakem tečaj ■ Tako ji kot ženi in materi ne bo treba pošilja 'noževih srajc likati in škrobiti v kakšno delavni-So in seveda drago plačati svojo nevednost. Dekle, ki je natančna pri pranju in spretna pri likanju, bo kot žena, zlasti v delavski družini, prihranila možu mnogo težko zasluženega denarja. Za konec pa tole: Si hudomušen? Potem ti svetujem: To Icar si prebral, deni v kuverto in vrzi skrivaj en izvod v hišo št. 173 in drugega k št. "• Za št. 09 si lahko prepričan, da naslednjo soboto iz tiste hiše gotovo ne bo pritekla več voda 2 »lavandino“... — Če se pa hočeš na drugo pismo (za št. 173) podpisati, boš pa videl, da se ji bo drugi dar kar samo smejalo! Poskusi! — Pozdrav veškega duha. Kljub temu nekateri „znanstveniki“ hočejo njegove dobe omejiti na geometrične like. Čim bolj natančni so, tem bolj so zmotni. 5. Človek tako živi za-gospodovan po svoji ži-valskosti, da šele tedaj, ko zboli in živi v vodoravnem stanju, odkrije nebo in skrivnostni migljaj zvezda. župnik Osvaldo Loubet O Vrba! srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; da b’ uka žeja rne iz tvoj’ga sveta speljala ne bild, goljfiva kača! (France Prešeren, Vrba) Eni pravijo, da je komunizem ie dosegel svoj višek, drugi pa trdijo, da stalno pridobiva na moči. Kje je resnica ? Ob zatonu komunizma? V svobodnem svetu je posebej v zadnjih letih vprašanje komunizma in njegove nevarnosti vedno bolj v ospredju. Nekateri vidijo v komunizmu že neposredno nevarnost za obstoj krščanske civilizacije, nekateri to nevarnost podcenjujejo in so ga pripravljeni sprejeti, če jim omogoči udobno življenje, drugi si zopet predstavljajo, da je. mogoče doseči neko sožitje. Po mnenju zadnje skupne se je treba vrniti na izhodiščno točko, to je, zakaj in kako je komunizem nastal, kaj hoče, v čem se loči od kršanstva, zakaj pridobiva pripadnikov, somišljenikov in sopotnikov, na točko, na kateri se s krščanstvom razide in potem iskati rešitve. KAJ JE KOMUNIZEM? Po splošni ljudski terminologiji je komunizem naj večje zlo naše dobe. Zlo pa je pomanjkanje dobrega. Iz tega sledi, da se komunizem širi in obstoja zato, ker je v sodobnem svetu premalo dobrega, malo ljudi, ki bi živeli dobro, pošteno, kot to zahteva in hoče Bog. Je tudi posledica utrujenosti dobrih, kot je to rekel pokojni Pij XII. Po svojih ciljih in namenih prekaša komunizem vse civilizaciji in veri nasprotne ideologije vseh stoletij. Sovraži in odpravlja vero, ker je sam vera krutega materializma. Je vera v raj na zemlji, katerega hoče ustvariti s silo in neprecenljivimi žrtvami. Zahteva po- polno in slepo podvrženost, vero v nezmotljivost vodstva. Manjka mu originalnosti in lastne življenjske osnove. Izživlja se v pojmovanju in prikrojevanju po svoje drugih idej, predvsem krščanstva. V zadnjem času tudi krščanske obrede prikraja V° svoje. Samo nekaj primerov: krst naj nadomesti slovesen vpis novorojenčka v matično knjigo, birmo slovesno obhajanje polnoletnosti, za poroke so pripravili hiše sreče ali palače novopo-ročencev, v katerih bi se naj obhajale poroke z večjimi slovesnostmi kot v katerem koli verskem obredu. KOMUNIZEM JE PROTI BOGU IN PROTI VERI Največja ovira za širjenje komunizma je vera v vsemogočnega Boga, v posmrtnost, v večno življenje. Zato je v borbi proti veri tako okruten, neusmiljen in živalski. V borbi proti Bogu in veri včasih navidezno popušča. Je to samo taktična poteza, kot se je že. pokazalo med drugo svetovno vojno. Ko jim je v Rusiji grozila nevarnost poraza so tudi ruskemu ljudstvu pustili malo več verske svobode. Da bi bolj prepričali zapadne zaveznike so uradno razpustili tudi Zvezo brezbožnikov. Nastopila je doba nekakega premirja. Navidezno premirje je trajalo P1"*'' J *žno 15 let. Leta 1959 se je sovjet-,K° komunistično časopisje kar nacn-rat začelo razburjati, da krščanstvo v Usiji še ni izumrlo ampak nasprotno, av mladina, ki jo vzgaja komunistični režim obiskuje cerkve, mladi pari se ?0r°čajo cerkveno. Vlada je pozvala telektualce, da storijo vse za odpravo ’’Verskih predsodkov“. S posebnim de-. ret°m je naročila Združenju za šir-|®nJe znanosti in politike naj izboljša Cln svojega dela. Predsednik tega * ruženja M. B. Mitin je takoj izjavil, .* J« združenje prevzelo naloge in de-. l8Ž'no bivše Zveze brezbožnikov. Tako * v septembru 1959 izšla že prva šte-^ *ta nove revije „Nauka i religija“, I tera ima glavno nalogo smešiti vero II krščanstvo. ^ Sovjetski komunisti so v svoji bor-, Proti veri ustanovili semenišča, v terih se vzgajajo brezbožni propa-^Pdisti. V kmečkih predelih Ukrajine , Pride eno tako semenišče na vsakih •°00 prebivalcev. V dveh letih ob-v °la so ta semenišča vzgojila samo ^krajini 25.000 ateističnih propa-. Pdistov. Po novejšem ljudskem štet-^ ‘ma Ukrajna 41,893.000 prebivalcev, ^ Pomeni, da pride 1 ateistični pro-^a*»dist na vsakih 1675 prebivalcev. Komunistični humanizem iii ^n°ge premoti najmočnejše komu-'h jCn° Kesl°> da je v službi človeka H, a hoče pomagati posebej delovne-cj4j. človeku do boljšega življenja. So-stv Stl®n° gospodarstvo je gospoda r-°stvarjanja miru, blagostanja, ki 0 in povsod išče srečo človeka. T ti6j> Cn>u geslu so dodali še svobodna® stike z zapadnim svetom. V tem V„ Si, .. !^e,znem liberalizmu v stikih z zu- m svetom so dovolili celo intelek-debate (primer londonski The Economist in Sovjetska literarna Gazela v avgustu 1960). Z uspehi v znanosti, posebej s Sput-niki so se postavili na prvo mesto. To jim služi tudi kot odlično sredstvo propagande. češ, da to zmore le človek v socialistični družbi. Propaganda je vedno bolj intenzivna in zanjo žrtvujejo velike vsote. V letu 1958 so vložili za propagando v Argentini in Uruguaju 30 milijonov dolarjev. Leta 1959 so namenili samo deželam Srednje Amerike 50 milijonov dolarjev. Poleg tega se šola za rdeče propagandiste v Rusiji in ostalih deželah za železno zaveso 8.000 mladih oseb iz dežel Južne Amerike. BORBA PROTI KOLONIALIZMU Posebno važno mesto v komunistični propagandi zavzema borba proti kolonializmu. Na ta način hočejo omamiti prebujajoče se narode Afrike in Azije. S tem geslom nastopajo v vseh mednarodnih ustanovah. Proglasili so se za zaščitnike in osvoboditelje zatiranih narodov. V tej propagandi se pokaže, največja drznost in nesramnost sodobnega komunizma. V povojni dobi so komunisti na en ali drug način podjarmili 80 milijonov prebivalcev drugih narodov, dežele zapadnega sveta pa so v istem obdobju dale svobodo številnim koloniialnim narodom, tako, da danes v deželah, ki imajo še kolonialni položaj živi le 40 milionov prebivalcev in je predvideno, da bodo tudi ti v bližnji bodočnosti dosegli politično samostojnost. Svet se trudi za mir, komunisti pa stalno pripravljajo nerede in revolucije, posebej v kulturno in politično zaostalih deželah. Neredi in revolucije so za komunizem nujnost, ker se v njih izživlja. iied v notranjem življenju narodpv in mednarodno sožitje bi pomenilo njegovo smrt. Zato stalno išče nesrečo človeštva. ŠIRJENJE KOMUNIZMA Ker je komunizem protičloveški, nasproten osnovnim človekovim pravicam, ga vsak zdrav razum odklanja. V sodobnem svetu, tudi v tem, ki se imenuje krščanski, dostikrat prevladuje materializem in končno se je že tudi mnogo ljudi skregalo z zdravo pametjo, zato komunizem stalno pridobiva nove postojanke, članstvo stalno narašča, le tu in tam so tudi znaki nazadovanja. Po podatkih angleške publikacije The World Today iz maja 1958 je članstvo komunističnih strank v zadnjih letih naraščalo takole: leta 1928 1.676.000 .. 1935 3.141.000 „ 1939 4.200.000 „ 1945 20.000.000 „ 1956 32.000.000 Z ozirom na članstvo v stranki sta najmočnejši sili komunizma na svetu Sovjetska zveza in celinska Kitajska. Po podatkih že omenjene revije je bilo gibanje članstva komunističnih strank v teh dveh deželah naslednje: Leta Sov. zveza leta Kitajska 1927 1.147.074 1927 60.000 1930 1.674.910 1931 200.000 1935 2.256.000 1935 300.000 1939 2.477.666 1942 600.000 1941 3.908.000 1947 2.000.000 1945 5.760.000 1951 5.800.000 1952 6.882.145 1957 12.000.000 1957 8.000.000 (približno) V svobodnem zapadnem svetu je komunistična stranka najmočnejša v Italiji, ki je po podatkih revije Civilta cattodica (1. X. 1960), dosegla v letu 1959 1.789.353 vpisanih članov organiziranih v 39.852 celicah. Po slojni P1"'" padnosti je članstvo naslednje: industrijski delavci 690.505, poljedelski delavci 297.347, služkinje 239.290, intelektualni poklici 11.377, študentje 5739-Radi sorazmerno visokega števila članstva uživa stranka vso podporo Sovjetske zveze, ker je, smatrana kot odskočna deska komunizma za podjarmil6' nje zapadne Evrope. V zapadni Evropi je članstvo v komunistični stranki še sorazmerno številno v Franciji in Portugalski. Na azijskem kontinentu je komunistična stranka z ozirom na članstvo najštevilnejša v Indoneziji in Indiji, v Afriki v Južnoafriški zvezi in Sudanu, v Južni Ame' riki v anglešgi Guayani in Boliviji- članstvo v komunističnih stranka, pa še ne predstavlja dejanskega ml' šljenja ljudi. Poleg organiziranega članstva še moramo vpoštevati somišljenike in sopotnike. Isto velja tudi za druge stranke. V Italiji ima Krščanska demokratična stranka manj vpisani, članov kot komunisti, a veliko v volilce.v. še precej realna slika politične or'c*l taci je prebivalstva morej0 biti svob» ne volitve. Po podatkih revije ™ Probleme iz junija 1958 je, pri voh vah v Italiji leta 1958 glasovalo z komunistično stranko 22,79 % volil66’ v Franciji leta 1956 25,60 % volil6® ’ v Grčiji leta 1958 24,40 % volil66'’’ y Avstriji leta 1953 5,28 % volileev, Švici leta 1955 2,30 % volileev. J(0' število volileev, ki glasujejo za munistične stranke izven dežel za lezno zaveso ni stalno. Se stalno sl> minja, a vendar počasi napreduje. ® da v zadnjih desetih letih moč koiu^ nističnih strank nekoliko pojema v Žc- celo primeri, da se člani mladinskih organizacij komunistične stranke, kot je bilo omenjeno, cerkveno poročajo in obiskujejo cerkve. Mnogo mladine, se pa noče včlaniti v te organizacije kljub temu, da nudijo dosti ugodnosti. Tudi odpor staršev je zelo močan. V Ukrajini je neka mati leta 1959 obesila listek na vrata svoje hiše z napisom, da bo njen osemletni sin Ivanček postal član komunistične organizacije pionirjev šele, ko ga bodo peljali preko njenega trupla. Tudi v svobodnem svetu komunisti izgubljajo zaupanje mladih ljudi. Članstvo študentov v strankinih organizacijah stalno pada, izgubljajo tudi pri volitvah v univerzitetne sveta. * Če si hočemo končno odgovoriti na v naslovu stavljeno vprašanje, moremo to storiti z da in ne. Komunizem napreduje v kolikor so ljudje slabši ali brezbrižni in izgublja na terenu v kolikor so ljudje boljši in vestno izpolnjujejo verske in socialne dolžnosti. Komunizem je nasprotnik sodobne *e*ah zapadne Evrope, a pridobiva na czno zaveso članstvo komunističnih strank izredno narašča. že iz navedenih številk lahko vidi-tn°> da je število organiziranih komunistov v sorazmerju s skupnim šte.vi-0|n posameznih dežel majhno, vendar njihova moč in vpliv izredno velika. la izreden vpliv in moč, ki jo imajo nnnumisti v javnem življenju se ne sme pikoli podcenjevati. Mora se ga skrbno ^udirati in primerjati z ostalimi idej-tokovi, če se hoče njegov vpliv 0|niliti in nevtralizirati. ODPOR PROTI KOMUNIZMU Tudi komunisti imajo težave pri **rienju svoje ideje. Demokratične vla-® jim v zadnjih letih močno kontro-lr8jo delo in ovirajo razvoj. So pojavi, a jih zapuščajo delavci, ker se čutijo fevarane. Te udarce in ovire komu-n>8ti §e prenesejo, a jih izredno boli, 6 jih odklanja mladina. , Kljub temu, da v Sovjetski zvezi v0lnunizem vlada nad 40 let, ima še težave z mladino. Nad tem se lttsebno huduje strankino časopisje. So civilizacije. Hoče žrtvovati dostojanstvo in svobodo človeka za pravično razdelitev tvarnih dobrin. Po komunistični teoriji sta svoboda in pravica neraz-družljivi. Nasproti temu pa mora sodobni krščanski svet praktično pokazati resnico, da ni svobode brez pravice in da ni pravice brez svobode,. Upoštevajoč to resnico se lahko zgradi boljši in pravičnejši družbeni red. Potrebno je tudi aktivno delo na gospodarskem in socialnem področju. fJe že čas, da se pristopi k praktični aplikaciji socialnega nauka Cerkve, ki more rešiti vse probleme na gospodarskem in socialnem področju, kot je, odločno poudaril sedanji sveti oče Janez XXIII. Nujno je, da se katoličani vseh stanov in poklicev bolj zanimajo za socialni nauk Cerkve in njegovo aplikacijo, posebej je še nujno, da združenja katoliških in krščanskih podjetnikov nehajo biti samo pobožne bratovščine, kot je to ob priliki rekel Pij XII., in pristopijo k praktični aplikaciji načel. Zmotno je misliti, da se vprašanje komunizma reši z nekaj atomskimi in vodikovimi bombami. Ideje se ne, uničijo v orožjem. Potrebno je orožje resnice in pravice, to je, s praktičnim delom moramo odgovoriti na izzivanje komunizma in mu tako odvzeti področje delovanja. Kot pravi angleški zgodovinar A. J. Toynbee, da civilizacije in družbeni sistemi propadajo, kadar niso sposobni odgovoriti na izzivanja in pojave novih pojavljajočih se družbenih sistemov. Krščanska civilizacija in demokracija bosta obstali, če bosta razumeli čas in nastopila s praktično aplikacijo svojih načel. Druge poti ni. Avgust Horvat Božični prazniki v Gorici in Trstu. Izredno lepi in sončni so bili letos božični prazniki pri nas na Primorskem. Po mesecih in mesecih deževnega vrani ena smo jih še bolj živo občutili in zaživeli vsi lepoto božičnih skrivnosti. K zomicam smo stalno hodili v dežju, zato pa je bila pot k polnočnici tem lepša. V Gorici je bila lepa slovenska polnočnica v prenovljeni cerkvi svetega Ivana, kjer je lepo prepeval zbor Loj' ze Bratuž in cerkveni zbor od sv. Iv®* i na; v Trstu pa je bila že običajna lep* polnočnica v cerkvi pri Sv. Jakobu, k> so jo verniki popolnoma napolnili. Goriški združeni cerkveni zbori 6° na Štefanovo pripravili v go riški stol' niči krasno uspel koncert božičnih V6' srni. Ni treba poudarjati, da je bil* cerkev polna, da so prišli verniki °rice in bližnje okolice, iz Trsta in 8 koroške in veliko število tudi z on-Stran meje, iz Jugoslavije. Pod spret-1'ln' vodstvom prof. Mirka Fileja so ^stopili zbori iz Doberdoba, Rupe, Jp°jze Bratuž“ iz Gorice, zbor Marijine JtiŽbe iz Gorice, zbor iz Pevme, Jaz-1,1 in števerjana. Zapeli so sedem pe-8tl*i. Priložnostni govor pa je imel č. Prof. Drago Butkovič, župnik iz Ru-??• Prikazal je vernikom skrivnost Bo-ča v človeški zgodovini. Na praznik 8V| Treh kraljev so koncert ponovili Doberdobu, sicer z manjšo udeležbo °°rov, a je tudi zelo lepo uspel. V Trstu pa so imeli božični kon-Cer*- v nedeljo, 8. januarja v cerkvi 8v- Jerneja v Barkovljah. Zapeli so združeni cerkveni zbori pod T —v, č. g. Dušana Jakomina. Dr. aPežič pa je imel lep govor. Za Božič se tudi pri nas vedno bolj Pijavi j a razsvetljava ulic in večjih •Nopij. Goriške ulice so vse prepre-,®tle s svetlobnimi slavoloki, na gorilni gradu pa so postavili ogromno ^v nez XXIII. v nagovoru trapistovsk1 gojencem dne 21. X. 1960.) Svetost zakona. Dne 25. 10. i960 j sv. oče sprejel v posebni avdienci 6 ne cerkvenega sodišča. V nagovoru nakazal nevarnosti, v katerih se haja zakon in z njim družinsko ljenje. Cerkev ni nikoli nehala °PoZ®n jati na te nevarnosti. Okrožnice jej. n8' Živ- •"Ugi dokumenti to jasno dokazujejo. a Pa bo zakon neločljiva vez med ^koncema, je treba ljudi naprej pod-citi kaj je zakon, kakšno je njegovo °stojanstvo in dolžnosti. Za kristjane 2akon ni samo neka naravna funkcija, jtPipak je velik zakrament, nekaj sve-ega in veliko znamenje milosti. Kdor Pa podučuje ljudi o zakonu in jih na a zakrament pripravlja ,mora dobro P°znati tozadevni katoliški nauk. So-laost v doktrini je izrednega pomena. ,n d'a bo družinska vez trdna je treba skreno priznati očetovstvo božje in se Stvarniku iskreno zatekati v vseh Potrebah. Zakonci se tako morejo tudi y^dno zavedati odgovornosti, ki jo ima-10 Pred Bogom. Poslanstvo škofa. Dne 28. 10. 1960 ■*e Papež Janez XXIII. posvetil osem Qovih škofov. V nagovoru novoposveče-lrn je med drugim povedal, da je škotska služba služba trpljenja in ži-Vovanja. Vse življenje škofa mora ,ltl prežeto s pripravljenostjo na žrtve, ar je edino jamstvo za končno zma-®°- Veliko si mora prizadevati za so-°bni apostolat med verniki, za raz-.'rjenje božjega kraljestva in nikoli ‘zSubiti izpred oči večni ideal duhov-PiŠtva. Pomanjkanje duhovnikov Za vsako /Ožino pomeni duhovniški poklic nje-člana veliko srečo in čast. Veka sreča in veselje je to predvsem a krščanske starše. Veliko je duhov-*kovo poslanstvo med verniki. Toda k žalost smo priče velikega pomanj-aPja duhovnikov v mnogih deželah. erkev potrebuje duhovnike po celem . etu! Zato papež iskreno poziva kr-ai)ske starše, da dovolijo svojim siroto si izbrati duhovniški poklic in s.. Se potem smejo odločiti tudi za minske dežele. Bog bogato poplača vsakega, ki mu žrtvuje svoj največji zaklad. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru v splošni avdienci 29.10. I960,) Molimo za pokojne. Katoliška Cerkev moli za pokojne in se jih spominja. Naša dolžnost je, da se spominjamo vseh, ki so že dokončali zem-sko romanje in prestopili prag večno-sto Zato se morajo verniki pogosto z molitvijo spominjati svojih rajnih, poleg tega pa tudi moliti za duše v vicah, ki so še potrebne očiščevanja in čakajo, da jih Bog pokliče v večno domovino. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru v splošni avdienci 1. XI. 1960.) Naša Cerkev je cerkev svetnikov. Kdor se ji bliža nezaupno, misli, da vidi samo zaprta vrata, zapreke in mreže, kakor nekako duhovno orožniško postajo. Toda naša Cerkev je cerkev svetnikov. Kateri škof bi ne dal svojega prstana, svoje mitre, svoje palice, kateri kardinal ne svojega škrlata, kateri papež ne svojega belega talarja, svojih strežajev, svojih Švicarjev in vsega časnega, da bi postal svetnik? Kdo si ne želi te moči, da bi šel temu junaštvu nasproti? Zakaj svetništvo je junaštvo, celo edino junaštvo. Kdor je to enkrat doumel, je stopil v osrčje katoliške vere, je začutil, kako je v umrljivem mesu zatrepetala še drugačna groza, kakor je smrt, nadčloveško upanje. Naša Cerkev je Cerkev svetnikov. G. Bernanos. ZASTOPNIK Med najbolj privlačne, spise je treba šteti zgodbe o konvertitih. Spreobrnjenje drama, ki se igra v globinah duše. Poglejmo, kako nam jo opisuje general Ignacij Pavel Suganami Japonske. IZ DALNJEGA VZHODA Srečna mladost „V Miyazakiju, v južnem delu otoka Kiušiu, sem bil rojen 22. junija 1895 kot sin imovitih staršev. Med številnimi šinto in budističnimi templji je bila tedaj le ena katoliška in ena protestantska cerkev. Kot župnik katoliške cerkve je deloval francoski misijonar, ki ga je ljudstvo zaupno klicalo ‘oče Joly’. Slišal sem praviti, da kljub visokim letom še vedno misijonari na .Japonskem. Kot imajo otroci navado, sem hotel biti vedno zraven, kadar je šel oče na sprehod. Nekega dne — tedaj sem štel kakih deset let — je s sv. pismom v roki govoril s patrom Jolyjem. Ko je oče videl moj vprašujoči pogled, mi je dejal, da bo študiral krščanski nauk. Iz pogovora med očetom in patrom Jolyjem sem ohranil celo vrsto dobrih vtisov in je tedaj padlo v mojo dušo .seme, ki je vzklilo mnogo let pozneje. Moja mati je bila protestantka. Neki pridigar jo je krstil brez vednosti njene budistične matere, ker bi ta prav gotovo ne bila privolila v to. Kar se vere tiče, ljudstvo v Miyazakiju ni preveč natančno. Moja mati ni imela predsodkov nasproti drugim veram. Ona bi bila šla v vsak tempelj in v vsako ,oe“kev. Iz socialnih ozirov — tako je menila —- bi bilo prav, da bi se ljudje udeleževali službe božje tudi drugih ver. Tako sem imel doma glede vere popolno prostost. Lahko sem si izbral . katero koli vero pod pogojem, da se priključim dobri veri. / V svoji mladosti sem se počutil ved- ; no zelo srečnega. Nikoli nisem imel povoda, da bi se^ glede svojega življenja moral pritoževati. Vznemirjalo Pa . me je, da so se ljudje predajali praznoverju. ‘Zakaj take reči verujejo in sku- i šajo še mene učiti tako nespamet? Al' je mogel Buda kmalu po rojstvu g°' voriti in se imenovati svetega ? Ali Je bilo res mogoče, da je Jezus hodil P° morju? O, ko bi bil leje tak učitelj’ da bi vse legende uničil in mi povedal ^ le čisto resnico! Najti moram resničnega Boga, čisto Resnico!’ Take misl' so se porajale v moji duši. Kot začetni šolarček sem često obiskal protestantsko nedeljsko šolo, kje' je mlad japonski učitelj pripovedova o Jezusovem življenju in druge pobožne zgodbe. Mene pa so bolj vlekle P°' dobice, ki so jih po pouku delili, ke^ učitelj je bil premalo spreten, da 6 prižgal iskrico vere v mojem srcu. Pozneje sem obiskoval ‘Middle Schoo* v Miyazakiju. Predvsem sem si Želo pridobiti umnost in znanje v prirodo- K Zt>anstvenih vedah. Tedaj sem študiral tudi sv. pismo in angleški jezik. Toda čim bolj sem napredoval v prirodo-z*ianstvu, tem bolj sem zanemarjal verouk. Na visokih službenih položajih Leta 1920 sem postal poročnik v centrskem gardnem polku. V naslednjih etih sem v vojaški službi naglo napredoval od stotnika v vojnem mini-®trstvu do vojaškega atašeja v našem Poslaništvu v Ottawi in v Londonu, tem česu sem mnogo potoval po vropi jn sj ogledal vse znamenitosti, 'Ped drugimi tudi baziliko sv. Petra Kirnu. Med tem časom mi je umrl °ee> žal, kot pogan. Ko je izbruhnila druga svetovna ^°jna, so me poslali kot poveljnika v everno Kitajsko. Med vojno z Ame-ko Pa sem vršil posle štabnega poveljnika pri japonski vojaški vladi v Hongkongu kot general. bilo leto S porazom Japonske leta 1945 je vojne konec. Od tedaj se je vrstilo za letom. Čeprav sem bil službeno telo zaposlen, vendar nisem zanemaril verskega študija. Iskanje resnice . Loba mojga žvljenja od 25. do 50. J a je bila najbolj plodovita in nujnejša glede na verski študij in iska-vJe resnice. Posebno temeljito sem pre-8 udiral budizem in krščanstvo in to Pomočjo knjig in razgovorov z duhov-(>. Bil pa sem mnenja, da imata bu-ticna in krščanska vera nekaj pra-®Verja v svojih naukih, kar me je rzevalo, da nisem sprejel ne ene ne v ^e- Potem pa sem ju začel opažo-(j. 1 od druge strani: gledal sem na P® sadove, ker ‘po sadu se spozna drevo’ (Mat 12, 33). Prišel sem do zaključka, da moram vso svojo pozornost posvetiti krščanstvu. V tistem času sem bral knjige o katoliški veri, pa tudi druge. Uvidel sem, da je Kristus postavo spopolnil. Eno pa me je zelo zmedlo in užalosti-!o: prepiri med katoličani in protestanti. Zgodovina tudi poroča o gnusnem dejstvu, da kristjani more druge kristjane. Koliko vernih ljudi je bilo uničenih! Čemu je potemtakem evangelij Kristusov ? Čemu Njegova smrt na križu? Vse take zgodovinske dogodke sem skušal pozabiti. Hotel pa sem priti do prave vere in izvedeti resnico. Nameraval sem se obrniti do zaupanja vrednega duhovnika. V naročje katoliške Cerkve Pozno poletno popoldne leta 1947! Taval sem okrog po mestu in okolici Tokia. Zaslišal sem zvoniti angelovo češčenje. Zdelo se mi je,- kot da bi me sladki glasovi cerkvenega zvona hoteli opomniti: ‘Pridi in poglej!’ Moje ubogo srce je trepetalo od veselja. Seme, ki je bilo toliko let pokopano v moji duši, je naenkrat dobilo potrebno vlago, toploto in svetlobo, da je pognalo prve kali. Ves srečen sem pohitel v katoliško cerkev, od koder me je Kristus klical in vabil. Pater Okoši me je ljubeznivo in toplo sprejel. Pred božičem leta 1947 sem se pričel redno udeleževati verouka in vsi četrtki naslednjega leta so bili do sv. krsta določeni za verski pouk. Z občudovanja vredno vnemo me je pater vodil do zakramenta preroje-nja. Visoko cenim njegov trud in nikoli ne bom pozabil, kaj in koliko mi je nudil. 15. oktobra 1948 mi je podelil sv. krst. Naslednji dan me je tokijski nadškof birmal in mi podelil prvo sv. obhajilo. To je končna postaja dolgega potovanja moje duše. Sem sedaj res iz-nova rojen. Najvažnejše, česar sem se pri patru Okošiju učil, pa je ponižnost. Ljubi Bog mi je dal spoznati, kaj je ponižnost. Ponižnost mi je pomagala do spoznanja nadnaradnih reči in sprejeti božje razodetje. Slišal sem Jezusov glas, ki mi je dejal: ‘Ne bodi neveren, ampak veren!’ Oh, kako dolgo sem iskal ta glas in kako potrpežljivo me je čakal Gospod! Sedaj pa je izgubljena ovca prišla v Njegovo čredo. Izgubljeni sin je našel pot domov in mrtvi živi!“ S. D. Med nami v Argentini ŽUPNIK FRANC KOLENC — UMI^ Dne 13. januarja 1961 je Gospod poklical v večnost g. župnika France^ Kolenca. Četudi je v svojem življenju veliko trpel, je ostal zvest do konca svojemu duhovniškemu poklicu. Ker j° bil že od septembra lani resno bolan, je bil na smrt lepo pripravljen. Gospod župnik Kolenc se je rodil 27. marca 1898 v Idriji. Srednješolsko izobrazbo je dobival na tamkajšnji re' alki, na kateri je poučeval verouk dr-Andrej Snoj, ki je zdaj bogoslovni Pr°' fesor in častni kanonik v Ljubljani-Ta je vplival nanj, da se je po kon-čani maturi odzval božjemu klicu in vstopil v ljubljansko bogoslovje. Du' hovnik je postal 18. julija 1920. Torej je bil duhovnik že več ko 40 let. Bil je kaplan v Borovnici, Sodra-žici, Sori in v Dobrniču. Nato je P°' stal župnik v Hinjah, kjer so mu P8*' tizani med komunistično revolucijo ubi kar dva kaplana. Dokler je mogel» \ vztrajal med svojimi verniki. K-0 .. postal položaj nevzdržen, se je umakn v Ljubljano, v začetku maja 1946 Pa 1,9 Koroško. V Argentini je bil najprej kaplan v župniji San Cristobal, nato v bolnišnici Rawson v Buenos Airesu. Malo je ljudi, ki bi znali bolezen ^irno, veselo prenašati. Gospod Kolenc jo bil med temi. Več ko 40 let je imel ^lučno, težko bolezen, pa ni nikoli rad govoril o njej in tožil nad njo. Prena-®al jo je tako, kakor bi je ne imel. Ker v svoji zadnji bolezni ni mogel več tednov maševati, je zašel tudi v revščino. Darovi za maše so bili njegov e(tini dohodek. Toda tudi revščino je •Pirno in možato prenašal. Kakor mnogo Paših slovenskih duhovnikov, je tudi gospod župnik Kolenc umrl brez vsakega premoženja. Kadar je rajni župnik posegal v razgovor, je vedno branil z veliko vnemo Pravo stališče, katoliška načela, resnico. Dobro je poznal cerkveni zakonik in mo-ralko. Ker je pridno prebiral vse naše, Pa tudi španske verske in katoliške Kste, je bil dobro poučen v vseh važnih zadevah sedanjega življenja. Dokler je kaj imel, je zelo radodarno podpiral naš Verski tisk in naše semenišče v Argentini. Ker je bil preprost, skromen in iskren, ni ime prijateljev samo med duhovniki, ampak tudi med izseljenci, ki jih je obiskoval. — Zdaj je že v več-Posti. Bog naj mu za delo, žrtve in trpljenje podari večno življenje! Slovenska hiša in slovenski domovi v Argentini Življenje med Slovenci v Argentini ja kaj razgibano. Lep dokaz te trditve s° številne organizacije med nami, šolski tečajo, katere obiskuje skoraj 700 Paših otrok, bogato razvit tisk in številni slovenski domovi ter Slovenska hiša... Zanimanje za Slovensko hišo je, hvala Bogu, precejšnje. To zanimanje se razodeva zlasti s tem, ker so mnogi podprli akcijo za Slovensko hišo. številni so darovali po 2.000 pesov, ne manjka pa tudi takih, ki so še globlje posegli v žep. Če Bog da, bo Slovenska hiša že v tem letu postala prijeten dom z dvorano in zatem z lepo, prostorno kapelo. Za Slovensko hišo prispevajo rojaki iz vse Argentine. Levji delež pa imajo seveda rojaki iz Velikega Buenos Airesa. Hvalevredno in za številne rojake zelo spodbudno je dejstvo, da podpirajo akcijo za Slovensko hišo — središče vseh Slovencev v Argentini — številni slovenski duhovniki v Argentini. Po večjih slovenskih okrajih pa so številni slovenski domovi. Take domove do sedaj že imamo v tehle krajih: v Mendozi, v San Justu, Lanusu in San Martinu. Grade pa jih rojaki v Ramoa Mejia, Carapachayu in Miramarju. Cilj vsega našega prizadevanja pa je: ohraniti rojake zveste Bogu in narodu, iz katerega so izšli. Misijonska veletombola V nedeljo po svetih Treh kraljih je Slovenska misijonska zveza organizirala misijonsko veletombolo. Ker je bila že deseta, zato je bila jubilejna. Njen nameni je hvalevreden: podpreti slo- venske misijonarje in misijonarke po vsem svetu. Letošnja veletombola je bila na prostornem vrtu Don Boscovega zavoda v Ramos Mejia. Dopoldne je bila v cerkvi Marije Pomočnice pri oltarju Marije Pomagaj sveta maša, katero je daroval urednik „Katoliških misijonov" č. g. Ladislav Lenček, CM. Med sv. mašo je pel pevski zbor iz San Justa pod vodstvom g. Štefana Drenška. Ob 17 popoldne je bila podelitev nagrad sedmim „tombolskim jubilantom“, zatem pa je sledila veletombola. Glavni dobitek hladilnik znamke „Bled“, katerega je daroval g. Pavle Novak, je zadel g. Štefan Drenšek. Prireditev je tako v moralnem, kakor materialnem pogledu uspela ter so organizatorji dosegli in celo presegli cilj, ki so si ga postavili: 100.000 argentinskih pesov čistega dobička za pomoč slovenskim misijonarjem po svetu. Prireditev „Duhovnega življenja“ Tri tedne po misijonski veletomboli je bila vsakoletna družabna prireditev naše revije. Namen te tradicionalne prireditve je moralno in materialno podpreti „Duhovno življenje“ ter številnim rojakom nuditi prijetno razvedrilo. Prireditev je odlično uspela. Bilo je lepo vreme; veliko, skoraj 600 krasnih dobitkov, velika udeležba, sijajna postrežba. Na sporedu so bili najprej nastopi naše šolske mladine. Nastopili so otroci iz San Justa, kjer poučuje gdč. učiteljica Angelca Klanjšek, pomaga p.t ji gdč. Francka Tomazin. Za otroci iz San Justa sta sledila dva prizora ot-ok iz Ramos Mejia pod vodstvom gdč. učiteljice Anice Šemrov. Tem pa so sledili otroci iz Morona, kjer uči gdč. učiteljica Mija Markež in iz Hurlingbama, kjer poučuje gdč. učiteljica Katica Kovač. Po lepo uspelih otroških nastopih je sledil bogat srečolov. Olivni dobitek avtomatični pralni stroj znamk» „Atil“, dar g. Pavleta Novaka, kateremu se tu ponovno zahvaljujemo, je zadela ga-Ivanka Puhek iz San Justa. Za srečelovom pa je bilo nagradno žrebanje. „Duhovno življenje“ je po svoji stari navadi podelilo desetim naročnikom revije, ki so poravnali vso naročnino za leto 1961 lepe nagrade. Glavni dobitek ventilator vreden 2.400 pesov, dar Stanislava Mehleta katere-mu naj Bog stokratno povrne, je žreb podelil č. g. dr. Mirku Gogala. V prijetni družbi in v dobri volji so rojaki vztrajali na slovenski Pristavi v Moronu do poznih večernih ur. Dušnopastirski obiski č. g. Anton Orehar, direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, je v januarju obiskal slovenske dušne pastirje in rojake v notranjosti države. Na dan Novega leta je imel sveto mašo za rojake v Cordobi, med katerimi deluje č. g. Franc Levstik. V nedeljo, 6. januarja, se je mudil v San Luisu. Tu skrbi za Slovence č. g. Franc Novak. Naslednjo nedeljo pa je maševal Slovencem v Mendozi, kjer pastiruje č-g. Jože Horn. Iz Mendoze je odšel v Rosario, kjer je imel slovensko službo božjo v nedeljo, 29. januarja. Tu se je udeležil tudi pogreba za krajevnim škofom mons. Silvinom Martinez. Na svečnico pa je obiskal solvenske šolske sestre, ki imajo v Rosario centralno hi šo za južno Ameriko. Zdrav in poln načrtov za bodoče delo in posebej še za gradnjo Slovenske hiše, ki naj še desetletja in desetletja služi rojakom v dušnih in telesnih potrebah, se je po svečnici vrnil v Buenos Aires- Eden izmed vzrokov, zakaj zaman kličemo h katoliški delavnosti, je dejstvo, da silno velika množica katoličanov spada k „speči” Cerkvi. Ti so mrtva obtežba sv. Petra. J Sovraštvo, zavist, škodoželjnost, opravljanje, obrekovanje, neprijaznost, pohujšanje in sto drugih reči so napake proti ljubezni. Predavanje prof. Geržiniča, katerega prvi del smo objavili v prejšnji številki, nam govori o njih. Preberimo in izprašajmo si vest. DRUŽBENI POMEN LJUBEZNI Obrnimo se zdaj k sebi, k emigra-J1’ k našemu narodu! Revolucija je odkrila bolezenske kli-*n tvorbe, ki so se bile med nami domovini razvile. Vsakdo iz nas, ki je 0nia že uporabljal pamet in svobodno V°Uo, je sokriv zanje. Mea culpa! Dobro opravljajmo pokoro, da se ta-0 spremeni v zasluženje, da z njo od-jjrenio novo življenje svoji in narodovi uhovnosti. Od tega zavisi, ali bomo ^Sli obrniti nase tolažilne besede: "“lagor vam, kadar vas bodo zaradi jSene zasramovali in preganjali in vse udo zoper vas lažnjivo govorili.“ Naš položaj je težak. Brezdomci izpostavljeni vsem skušnjavam in cKobam begunstva, tudi tej, da nas ^roci morda ne bodo razumeli in da , te8nejo v našo vejo zasekati novo, glo-°ko rano. Hlapec Jernej smo in ni na ^SRji sodišča za pravico, ki jo išče-0 z» svoj narod, zase. .. Pravico smemo iskati. Moramo pa v«ti iz ljubezni, v medsebojni ljubez-' Brez tega je naša usoda brez ce-e’ so naše bolečine pleve, smo za dno odlomljena, brezkoristna veja. Blagoslovljene vse misli, ki so med 1111 porojene iz ljubezni, vsa dejanja ljubezni poedincev in skupin! A ob njih se danes ne pomudimo. Bolj potrebno se zdi opozoriti na pogreške proti ljubezni in na opuščanje njenih del. Sovraštvo Nasprotje najvišje, božje kreposti je sovraštvo, hudičev greh. Noče miroljubnih odnosov, odklanja potrpežljivost in dobroto; žali, škoduje, ne odpušča. Spomnim na to, da je žalitev malokdaj enostranska, da je torej dolžnost odpuščanja navadno na obeh straneh. Globokoumno je o odpuščanju, razmišljal sv. Janez Krizostom: dejansko je vsakdo samemu sebi vzrok zla; tisti, ki se čutijo užaljene, naj pomislijo, da žalitve niso pravo zlo, pač pa je zlo v strasteh sovraštva, zavisti, maščevalnosti v njihovi duši. Kdor se preda sovraštvu, leži po besedah sv. pisma „v temi in hodi v mraku, ne da bi vedel, kam gre.“ Svoje preganjalce moramo ljubiti, komunistične rablje moramo ljubiti — pa bi se med seboj črtili ? Sovraštvo je uničevalna sila in nosi s seboj prilastke svojega izvora: mrak in mrak. Razdira duše, družine, skupnost, države. Je duhovni pobudnik komunizma. Kdor sprejme in goji sovraš- nekaj opozoril za rast LJUBEZNI MED NAMI 1 • Skrb za duhovno ž L v 1 j e -n j e. Pogobimo svojo vero, ki je vera ljubezni! Ne velja le za Ruse, kar je porevolucijski emigraciji poudarjal Berdjajev: Od vere odvisi bodočnost naroda. 2. Toplo družinsko življenje. če po družinah ne bo ljubezni in solidarnosti — odkod naj pride in kako naj se pojavi v širših skupnostih? 3. Vzgajajmo sebe in mladino v ljudi širokega zanimanja, dobre volje, velkodušnosti, sodelovanja, požrtvovalnosti. Naj bodo vsi krogi vzgoje sklenjeni in domenjeni: dom — Cerkev — šola, mladinske organizacije in samovzgoja. 4. Pogosto si izprašujmo vest ob misli na odločilno sodilo ob smrti: kako in koliko bližnjemu izkazujem ljubezen; ali opuščam dela ljubezni; kaj delam proti njej. Pri Katoliški akciji smo skozi eno leto študirali potek svojih dni — uro za uro, vožnjo, delo, počitek, trenutke v družini in drugod. Ko se opazuješ, kot da bi bil nekdo drugi, najdeš marsikatero zamujeno priliko, nekatere ustaljene razvade, brezbrižnost, sebičnost, službo nizkim interesom itd. 5 Študij soc. vprašanja in cerkvenega družbenega nauka. Socialno vprašanje med nami: revščina, bolezen, zapuščenost; vera, nravnost, narodnost sredi mnogih sovražnikov in nevarnosti; mladina na križiščih, kjer toliko vab kaže levo. Veliko stvari kliče, po dejanju, po organiziranem delu. tvo (osebno, skupinsko, stanovsko), je zaveznik komunizma. Zavist Zavist je bolezen majhnih ljudi, nasprotje velikodušnosti in plemenitosti) duhovnega veselja nad dobrim v drugih in nad njihovo srečo, čut manjvrednosti se more z nekim bolečin1 ugodjem vdati v svoj poraz; more človeka bičati v tekmo; more pa tudi — in to je zavist — lenobno in zlobno ostajati pri svoji nizkotnosti, ne da bi napuh mogel prenesti, da so drugi više: dobrine drugih jemlje za zlo sebi-Uspehi bližnjega zavistnika žaloste; grenijo ga talenti, dobra služba, blagostanje, ugled, zdravje drugih; v najhujšem primeru celo poštenje, nadnaravno bogastvo v duši bližnjega. To prenese tudi na cele družine, društva, stranke. Ko zadene koga kaj hudega, mu to privošči, saj škodoželjnost tega komaj čaka, če celo sama ne pripomore do nesreče. Zavisten človek se poslužuje zlasti opravljanja in obrekovanja: resnične ali pretirane ali tudi izmišljene napake drugih naj avtomatično povišajo tega, ki o njih govori ali jih z užitkom posluša. Včasih je pogovorom v naših družbah tako jezikanje naravnost ogrodje in bi brez njega skoro ne ostalo nobene snovi. Tudi prišepetavanju se zavistnih ne izogiba: enemu nosi na ušesa, kar naj bi drug o njem slabeg8 povedal, zaupno ali ne; s tem zasej® nezaupanje, spore, sovraštvo. Vse te stvari so povečini težki, smrtni grehi. So izrastki spačene, pokvarjen® ali topoumne vesti ali pa skrivenčen® morale, ki je do histerije prenapeta °h vseh pojavih spolnosti in obsoja v dn° pekla že senco nečistega greha, san1® pa naslaja z navadno mnogo hujšimi pregrehami zavisti, ki ljubezni do bližnjega sekajo smrtne udarce. To je tisto tercijalstvo, ki so ga bičali nekateri naši veliki duhovi, n. pr. Prešern in Cankar, pa niso dosti dosegli. Namesto da bi šla vase in priznala svoje hibe, kar je pogoj za poboljšale, zavpijeta tercijalec in tercijalka: »Jaz sem veren človek, ne pa frajgajst kot Prešeren in socialist kot Cankar; jaz si vse čute zatiskam pred mesečni poželenjem in nisem prešuštnik in rtačugar; jaz umno gospodarim, da mo-rem tudi revežu kaj dati, alkohola niti ne pokusim, kvečjemu kofe, in nisem zapravljivec in hohen kot ti zmešani aaietniki.“ Tipična farizejska morala: Povzdiguje nekaj svojih vrlin — po Pavadi take, ki ne stanejo mnogo napora ali so celo prijetne; s široko odprtimi očmi opazuje bruna in s povečevalnim steklom iveri v očeh drugih, svojih skladovnic hlodov in polen pa ne v'di in noče videti. Spominjam se duhovnih vaj pri Don ®°scu, ko je prelat Odar ostro poudari da je vera pogoj za zveličanje (»Kdor ne bo veroval, bo pogubljen“) ‘n kako je smešno, če ob smrti brez-'erca govore: „Bog se ga bo že usmi-*’l, saj je bil dober človek.“ Res je Pevarna zmota, a prav tako, če ne še “°U nevarna je ta, da se tolažimo: Saj verujemo; istočasno pa preganja-tP° iz svoje duše ljubezen in sejemo zavist in razdor. Vera brez del ljubez-n‘ je mrtva. Nagnjenje k zavistnosti smo prine-s*_' že od doma, podedovali smo ga kot ^čliko skušnjavo malih ljudi in naro-, v. Podoba je ,da se nismo pobolj-sPli. Skupno življenje in delo pa je v takem ozračju silno težko, včasih 6. Vsak zase, za svojo družino, za organizacije in skupnost bodimo na jasnem o svojih pravicah in o svojih dolžnostih, a predvsem med sabo poudarjajmo svoje dolžnosti. Sovraštvo demagoško vpije o pravicah in krivicah in z njimi hujska posameznike, stanove, narode. Ljubezen radovoljno daje vsakemu njegove pravice, opozarja pa — najprej sebe in svoje — v prvi vrsti na dolžnosti. 7. Izboljšanje položaja se začenja pri sebi. Priznajmo vsak svojo krivdo in ponudimo roko in nikdar ne odbijmo desnice, ki se nam proži v spravoI 8. Naše obzorje naj sovpade z obzorjem Cerkve. V vidu imejmo najvišje cilje in najbolj pereče potrebe božjega kraljestva: Cerkev za železno zaveso, v misijonih; zedinjenje, itd. Človek in družba morata imeti cilje nad seboj in izven sebe, da napredujeta. Vključimo vase in svoje zadeve v delo Cerkve! Potem nam bo veliko navrženo. 9. Ne iztrgajmo se iz svojega naroda! Duhovno živimo v njem! Dolžni smo nanj misliti in zanj delati, saj je v skrajni stiski. Sami pa bomo pri tem črpali tiste duhovne sokove, ki jih nikjer drugje ne moremo najti. 10 Molimo drug za drugega, za skupne zadeve! Pokojni Pij XII. je k temu spodbujal z naslednjimi besedami: „Nobenega dejanja ni v nadnaravnem redu, nobene pobude ljubezni, ...ki se požene, učinkuje * in dvigne proti nebu, da se ne bi povrnilo kot oživljajoča rosa... nemogoče. Sovraštvo uničuje, zavist pa preprečuje, ovira in odreka potrebno zaupanje, priznanje, spodbudo. Iz iste korenine je pogosto nepriznavanje,^ smešenje, rušenje avtoritete. Majhen človek želi posekati vse glave, ki se dvigajo nad njegovo postavo. „Leta nam županil ne bo!“ je geslo kot v znani živalski pravljici. Taborišča so za izživljanje napačno pojmovane enakosti nudila ugodne pogoje: jaz, zapostavljeni ali nešolani ali ubožni ali neugledni, sem na pogradu in pred kotlom enak temu, prej imenitnemu ali prvaškemu ali učenemu ali bogatemu ali uglednemu. Kakšna radost! Tako so začeli umevati tudi otroci o star-Sih. Po taboriščni dobi so se zunanje okoliščine hitro spremenile, vendar je duh obglavljanja v mnogem ostal ali celo dobil potuho: obrtnik, poslovno spreten človek itd. je prišel do ugodnega položaja, to tvarnega udobja in s tem po svoji sodbi prerasel ne le manj spretne rojake ali take, ki ne najdejo sebi primernega torišča, ampak celo našo „borno skupnost.“ Namesto sodelovanja in podpiranja skupnih za- dev so deloma nastali pojavi, ki so blizu marksističnemu medrazrednemu bojnemu stanju ali pa malomeščanski miselnosti samoveličja in prezirne od-dvojenosti. Še en pojav omenim, tudi iz te zastrupljene korenine: anonimna pisma. Ne podpišeš se, zabrišeš slog, spremeniš pisavo ali zadevo natipkaš, potem pa lahko vržeš bližnjemu ali tebi zoprni skupini v obraz vse žalitve in klevete, vse, kar se gnoja nabira v bolni notranjosti. Ne brat moj, tega ti ni narekovala ljubezen in upam, da se boš kdaj teh izdelkov bolj sramoval, kot se jih zdaj drugi. Že našteta in še druga sredstva, ki se jih poslužuje zavist, užaljenost, ranjeno samoljubje, sumničenje in obsojanje vsega, pri čemer ne sodelujem ali česar ne razumem, so orožje za pobijanje pobud in dela, društev in ustanov, ki niso zrasle pod' mojo (našo) kapo. Težko živimo, skoro brez korenin v zemlji, naša hrana je sončna luč in veter, ki prinaša preko oceana spomine sladkih vonjav; zavedamo Pa se, da moramo prav živeti; da bom® odgovor dajali o svojem delu in nedelu; da nismo šli v boj za kruh, ampak da imamo tudi kot skupnost neko poslanstvo, ki mu moramo biti zvesti — in ti nisi vesel vsake bilke, & zraste na našem skupnem koščku zemlje? Ti zahtevaš, da sejmo samo solato, ti bi dopustil kvečjemu še marjetice, vrtnice bi odstranil, v kali Pa uničil belo krizantemo ? Oni drugi 36 dela poznavalca in prijatelja vsega rastlinja, pa ne prenese vonja po kadilu iz naših cerkva in kapel. Eden gleda vse skozi očala strankarskega politika, drugemu je politika samo ,>£T' da pesem“; ta vidi le eno društvo 'n ZanJ dela, vsa druga so mu odveč ali celo sovražna itd. Kakšna kratkovidnost! v celoti moramo gledati in se Veseliti vseh dobrih plodov, ne pa v zadovoljstvo naših sovražnikov klestiti ®a desno in levo po naši ogradi, ali Pa nad vse, kar nam ne gre v račun, Prsiti motilno slano brezbrižnosti. Nezanimanje za stvari in podjetja, so važna za skupnost, opuščanje zaupnosti potrebnih del, beg pred so-elovanjem — to so dokazi, d'a social-ne ljubezni v človeku ni. Opuščanje Povzroča včasih še hujšo škodo kot Nasprotovanje. Nasprotovanje namreč ahko vzbudi delavnost v teh, ki se za ^aj zavzemajo; opozori jih na napake, sPodbode k novim naporom. Brezbrižnost pa ustvarja gluho ložo: nobenega odmeva, svinčeno težko ozračje, mrtvi-lo- smrt. Nesloga Nanaglo preidem nekatere druge Pregreške proti ljubezni: neslogo, prerekanje, prepire. Ne bi jih smela povzročati različna mnenja; ta vedno bo-0 in prav iz kresovja mnenj pride do oristnih zamisli, se širi obzorje, napreduje skupna stvar. Vir nesloge je v volji, ki noče obče blaginje ali ji Predpostavlja osebne in klikarske in-orese. Vsi Slovani smo doslej slabi cenci zgodovine in skušenj: neslogo Vedno izrabijo drugi, neredu in razpršitvi sledi tuj jarem ali pa domača •ktatura. Na I. katoliškem shodu pred skovo 70 leti je takratni ljubljanski Missia povedal glede tega predmeta naslednji krepki stavek: „Da smo , mvenci sploh sluge, je naša krivda 111 nekrivda; da smo drugim narodom Posmeh (zaradi sprtosti), to je edino-* Paša krivda." Ljubeznivost, prijazna beseda, nasmeh, iskreno zanimanje, spoštljiva vljudnost — to so naravni poganjki ljubezni. Kako jih pogrešamo v mrki tujini! Pa si pogosto še sami med seboj odrekamo, kar smo si kot rojaki dvakrat dolžni. Niso to drobne, nepomembne stvari! Pohujšanje Tudi pohujšanje je greh proti ljubezni, ki nam na žalost ni tuj. Javno pohujšanje širijo n. pr. slabi lokali, nespodobna moda, slabo čtivo, divji (samo civilni) zajconi in priležništvo. V neki družbi smo razpravljali o nravni ravni naše emigracije. Nekdo je vprašal: „Koliko sodite, da je med nami divjih zakonov?“ Odgovor enega tistih, ki zadeve niso preiskovali, je bil: „Morda kak ducat!“ Ali veste, koliko je te nesreče v resnici med nami, „novimi Slovenci“, po slabih 12 letih bivanja v Argentini ? Vse kaže, da je naše javno mnenje že uspavano. Tudi ni pri nekaterih starših prave vneme, da bi otrokom dajali dobrega beriva in jih rešili pred pohujšljivim. Pa -prav to so stvari, ki gredo do življenjskih središč naše skupnosti: če se prešuštvo in druge nečednosti, „ki bi se ne smele niti imenovati“, vtihotapijo kot nekaj običajnega; če se nam pokvarijo družine in mladina, je vse drugo zaman, je za nas ves boj zapravljen, so vse žrtve izgubljene. Prekletstvo pohujšanja je, da ne ubija samo pohujšljivca in njegovih neposrednih žrtev, ampak da se kot rak zažira v zdravo tkivo družbe. Slabi zgledi se nam namreč lahko gnusijo in upirajo, nekje v globini pa imajo v nas skrivnega zaveznika. Zlata maša v Kovorju V okrilju slikovite Dobrče, skalnate Košute in z gozdovi porasle Kriške gore, je v nedeljo, dne 11. septembra 1960, ob 10. uri dopoldne vsa od sonca ožarjena in v bogato okrasje odeta župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika v Kovorju doživljala izredno slovesnost. Preč. g. Franc Šmit, župnik lepe kovorske fare, je obhajal svoj zlatomaš-niški jubilej. Kakor se je g. jubilant v nedeljo, 11. septembra 1910 ob 10. uri podal na Sionski grič v Jeruzalemu, kjer je daroval v cerkvi Marijine smrti svojo novo mašo, tako je natančno po petdesetih letih v slavnostnem sprevodu stopil na kovorski grič, da daruje Vsemogočnemu svojo zlato mašo. V njegovem ožjem spremstvu so pa bili: mons. dr. h. c. Anton Vovk, škof ljubljanski, prelat dr. Jože Pogačnik, generalni vikar, (kovorski rojak) prelat dr. Andrej Snoj, univ. prof, mons. Viktor Zakrajšek, dekan, Karel Gnidovec, dekan, in še 17 drugih duhovnikov. V rahlem vetru pozibavajoči se banderi na čelu sprevoda, v katerem so bili poleg omenjenih tudi številni ministranti in belo oblečene deklice, sta si komaj utirala pot skozi množico radostnih faranov in tudi drugih vernikov, ki so od blizu in daleč prihiteli na zlato mašo. Zares ubrano pritrkavanje zvonov, ki je prihajalo iz lin arhitektonsko tako razgibanega zvonika, je dajalo slavnosti še poseben poudarek. Čudovit blesk se je razširjal z jubilantovega novega, z zlatom vezenega mašnega plašča, na katerem so se poigravali sončni žarki. Ne da se popisati ganjenosti, ki je prevzemala g. zlatomašnika in vso množico vernikov, ko se je belo oblečena deklica, pred Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru OD DOMA vhodom v cerkev, g. jubilantu poklo-nila z deklamacijo, polno hvaležnosti in vdanosti. Ob slavnostnih akordih orgel in izbornem petju cerkvenih pev' cev je nato g. zlatomašnik s poklonjenim velikim šopkom rdečih nageljnov vstopil v že nabito polno cerkev, ki J® bila ta dan mnogo premajhna, da h* sprejela vse vernike. Pri razkošno raz-svetljenem in okrašenem glavnem tarju je prevzv. g. škof najprej izvrši kratek obred, ki se opravi ob zlati m3' ši, nato pa je stopil na prižnico in spr®' govoril lepe besede. Po pridigi in darovanju je g. zlat0" oiašnik ob številni asistenci daroval 8vojo zlaty daritev. Vsi, ki so bili Navzoči pri izredni jubilejni slavnosti, s° še posebno pri zahvalni pesmi, ki 80 jo verniki po končani sv. maši za-Peli s takim navdušenjem, da so njihovi glasovi utišali pritrkavanje zvo-nav, čutili, kako je vemo ljudstvo za dar duhovništva Bogu hvaležno. Redki jubilej bo ostal Kovorjanom v trajnem spominu. Dobri Bog naj nakloni preč. g. zlatomašniku še mnogo *et uspešnega dušnega pastirovanja v Kovorju, da bo cerkev na kovorskem Sionu priča biserne maše g. jubilanta. *z Cerknice poročajo , Tri lepe cerkvene slovesnosti smo 'Oieli lansko leto v Cerknici. V zgodnji pomladi, ko se prebuja novo živ-■lonje smo imeli sveti misijon; poleti, času žetve, smo imeli sv. birmo; ioseni, ko listje odpade od dreves, smo slavili župnijski dan ob obnovitvi cerkve. To župnijsko slavje je bilo na zahvalno nedeljo, dne 6. novembra. Dolga leta je bilo veličastno Manjino svetišče zelo zapuščeno, škof — ylzitator je grajal slabo stänje cerkve spodbujal k obnovi. Duhovniki so se ^Ka težkega, skrbi polnega dela bali niso ničesar ukrenili. Rojaki iz tu-hne so prihajali na obisk v rodni kraj y. domačo cerkev, kjer so bili krščeni. ’deli so, da je svetišče nujno potrebno ® tiovitve. Izrazili so pripravljenost, da Pomagajo faranom in duhovnikom. Zad-zimo so v ZDA in Kanadi pričeli lrati za domačo cerkev. Neka dobrotna se je tedaj takole izrazila; „Hva-* ®a sem, ker ste me opozorili, da hirate za cerkniško cerkev. Ne bi ho-l^ a> da bi prav mene izpustili. Vese-sem, da lahko dam za cerkev, ki je še vedno naš pravi dom. Tam sem bila krščena, tam bila pri prvi sv. spovedi in prejela prvo sv. obhajilo. Zato vedno mislim na ono cerkev. Bila sem stara enajst let, ko smo zapustili domovino.” S pomočjo dobrih src iz tujine smo mogli napraviti novo električno napeljavo in cerkev umetniško preslikati po arhitektovi zamisli. Sedaj je farna cerkev na novo zadihala v svoji lepoti in tako postala kraljica Notranjske. Na zahvalno nedeljo smo imeli prisrčno farno slavje. S tridnevnico so nas sosedni gg. župniki pripravili na praznovanje. Poudarili so pomen cerkve za vernega človeka. V farni cerkvi se nadnaravno življenje prične, krepi, utrjuje po sv. zakramentih, nadaljuje celo po smrti z molitvami. Za nedeljsko slovesnost smo povabili našega rojaka in urednika „Družine“ dr. Jožeta Premrova iz Ljubljane. Ob 9. uri je opravil slovesno asistirano sv. mašo, med' katero je sodelovalo vse ljudstvo s prekrasnim petjem in latinskimi odgovori. Med sv. mašo je dr. Jože Premrov stopil na prižnico. Topla, v srce segajoča govornikova beseda je navzoče do solz ganila. Bogu in dobrim srcem zahvala! — Verniki so naslovili na Marijo svoje osebne želje in prošnje: za zdravje, poštenje, stanovitnost v dobrem, za razumevanje v družini, za duhovniške poklice... Ganljivo je brati pisma, ki so polna zaupanja in ljubezni do naše Gospe, ki kraljuje v prenovljenem svetišču, na čigar svodu se blesti napis: „To je moja hiša + 1482 + 1960 + od tod moja slava”. V tem našem tako dragem svetišču se bomo tudi v bodoče z molitvijo spominjali svojih dobrotnikov. Tri zaobljube Spisal Janez Jalen Povest iz Slovenije Tretje poglavje NA NAPAČNI SLEDI „Klemen! Odseci mi malo murave za prašiče, če utegneš,“ je zaprosila po popoldanski malici Mina, mlada Marklja, svojega svaka. „Pograbila bom pa sama:“ „Tudi ce bi mi še tako časa manjkalo, bi ga zate moral vzeti, da se ti ne zamerim.“ je nagajivo podražil Klemen Mino in vstal . Mlada je narahlo zardela in odšla z enim samim zapiranjem s Klemenom vred iz hiše, kakor da bi se ji kdo ve kako mudilo, če je oča prav videl, je pa fanta na pragu dregnila in ga nekako opozorila, da mora nekaj postoriti. Oča Marka je tudi nameraval oditi, pa je obsedel z namenom, da bo najmlajšega in mlado skozi okno naskrivaj opazoval. In je videl, slišal seveda ni. Ko j, ko je Klemen nabrusil koso, je pristopila k njemu Mina in mu z zaskrbljenim obrazom nekaj dopovedovala. Desetnik se je spočetka navihano smejal kakor fant dekletu, pa se je kaj kmalu tudi sam zresnil. Nato ga je Mina nujno nekaj prosila, dokler ji ni prikimal. „Le kaj je ženski moral obljubiti ?“ je bil radoveden oča. Morebiti pa le ujame kakšno besedo. Prav narahlo je odprl okno in prisluhnil skozi režo. Pa sta oba kakor nalašč med delom molčala, šele ko je Klemen obrisal koso, jo vrgel na rame in hotel oditi, se je oglasila Mina in opomnila: „Ne pozabi narediti, kar sem ti naročila.“ „Bom, čeprav nerad. Nazadnje utegneš imeti prav.“ Klemen je odšel seč na mejo, Mina je pograbila muravo v cajno in jo odnesla prašičem, oča pa je vstal in šel ogrebat pozni roj, pravzaprav ne dosti vrednega prašilčka, ki je zletel šele po južini. Bil je zamišljen: „Le kaj imata med sabo?“ Pa si je domislil in ga je zaskrbelo: „— Menda vendar ne —?“ Spomnil se je Boštjana, gospodarja, ki je vozaril nekje med Trstom in Ljubljano. Začel je slabotnega prašilčka usajati in sam sebi dopovedovati: „Ne, ni mogoče. Ne more biti in ne sme biti res.“ Pa se mu je kakor škrat izpod večernega sonca zasmejalo: „Pa če je 1« res —? Ne bo prvič, kakor veš —--Vozarji?“ Oče se je vznevoljil na sina gospodarja: „Saj Boštjan je tudi čuden. Malo večkrat bi pa lahko prišel domov pogledat. Mlada žena ga mora skoraj pozabiti. Kaj bi tako lakotal, kakor bi hotel v enem samem dnevu prigarati poln mernik tolarjev.“ Da je bil pa sam v moških letih prav tak garaški lakotnik, se pa ni spomnil. Kasneje, ko je roj ogrebal in ga je kar na lepem pičila drobna čebelic^ je ves nevoljen celo v naglici zakleti „Prekleta furnga frdamana!“ Zvečer ni mogel dolgo zaspati. Kakor bi mu skrbni in zamišljeni Boštjan in njegova brhka žena Mina, vzorna mati in varčna gospodinja, in vihrav) desetnik Klemen v okovanih škornji' cah hodili po glavi, šele po polnoči 8® mu padle skupaj oči in se mu je Spet koj zaklamalo. Sanjalo se mu je, da je umrl )n 8a nesli k pogrebu s Krnic na Ro-, 'ne- čudno je bilo to, da je vse videl vse vedel, kakor bi v resnici ne bil mrtev in bi bila krsta iz najbolj pro-z°rnega beneškega stekla. Da je bilo Pogrebcev še več kakor za Anco Bo: g ji daj večni mir in pokoj — temu Se ni čudil. Kaj pa mislite! Za starim, 0 smrti mogočnim Markom iz Krnic. Vendar ljudje vedo, kaj se spodobi, tkakor pa ni mogel razumeti, kako .a tik za krsto hodita v par Boštjan v, kakor nuna oblečena Reza in prav lsto nič ne vekata. Niti solza ni ni-°niur izmed obeh stopila v oko. Men-a je Boštjan vesel, da je odslej na-?rej samo on gospodar. Doslej se je še vedno moral, rad ali nerad, ozirati na oča. In Reza. Nič več ne bo pu-stega starega, ki bi ji odsvetoval sa-P'estan in ji nasvetova.l naj se pri-P^eži k Marofarju v Gorje, kamor jo Ca Rok, vsega spoštovanja vreden Mož saj je celo cerkveni ključar, in Sln Tina, mladi gospodar, fant kakor Se spodobi, vabita za gospodinjo, ko '^a*no z deklami res ne moreta več sha-ati. odkar je umrla Mica, ki je živela ,9 mladih let pri hiši in prepestovala , obrisavala vse otroke, da so jo šteli ar za domačo. 6e bolj čudno je pa bilo, da sta za I anJi par najbližjega sorodstva hodi-Klemen in Mina. Nista samo joka-? " Kar tulila sta in ljudje so začudeno , glavami zmajevali. O, da bi vedeli, j. k° sta mu zagrenila zadnje ure življa! Ona z zakonsko nezvestobo j ®zu in otrokom, on pa — smrkavec —. ^ zakaj sem ga oprostil vojaške služ-. 1 Napaljon bi ga že naučil kozjih °btvic! Da ju le sram ni, hinavcev Uhnjenih. Jima že pokažem, čeprav 6'P že mrtev! ^ Kakor svoje dni, ko je bil še garač stiskač, ki se pa hkrati ni branil po- klicati bokala vina, če je tako naneslo, se je nekdanji, mogočni, sedaj pa opešani vozar Marka razburil. Stisnil je pest in udaril predse kakor njega dni, če so se mu utrujeni hlapci malo napili in je trdo udaril ob mizo: „Sodrga pijana! Spat!“ Zamahnil je predse in se v tisočinki sekunde zavedel, da ne sedi pri Rogo-vilcu v Črnučah, pač pa da ga neso v stekleni krsti iz Krnic na Rodine v črno jamo. In da na njegov udarec niso odskočili bokali in poliči na mizi, pač pa se mu usipljejo na glavo kakor ostri noži črepinje razbitega pokrova njegove steklene beneške krste. Naglo je dvignil obe dlani, si zavaroval obraz in se — zbudil. Sanjal je tako živo, da se ni mogel koj zavedati, kje pravzaprav je. Previdno je potipal okrog sebe. Bal se je, da bi se ob razbiti steklenini ne obrezal. Šele čez čas se je zavedel, da leži v postelji in ne v krsti. Nevoljen sam nase je zagodrnjal: „Menda mi gre že na otročje.“ Prisluhnil je v temo. Ne, ni se motil. Vrata ng skedenj so zaječala. Razločno je slišal Klemena, kako se je zakopal v seno. „Seveda, norčija ga razganja, smrkavca.“ je sodil. „Pa ga že ozdravim, njega in njo. Zdi se mi, da še ni prepozno. Samo Boštjan o vsem niti zaslutiti ne sme.“ In je utrujen, kakor je bil, spet zaspal. Ko bi stari Marka vedel, da je z nočjo vred njegov tretji sin, desetnik Klemen, debelo uro daleč prav pod iz-vinkan klanec Brosc šel pit kozarec vina samo zato, da je videl lepo Lončarjevo Lenko iz Ljubnega, točajko pri Žabarju, bi do jutra ne bil zatisnil več očesa. Tok, tok, tok — — — Ni se še povsem zdanilo, je Kle- men že klepal koso in zbudil oča. Marka se je pokrižal in razsodil: „Saj fant ni napak, ve, kaj je delo.“ Klepanje je premolknilo, pa se koj spet oglasilo. Marka je uganil, da se je Klemen lotil še njegove kose in je bil svojega najmlajšega vesel: „Lej! Rad me ima pa le. Ve, da bolj slabo vidim, pa mi hoče ustreči. Mlado Boštjanovo ženo mu že izpihnem iz srca, da še sam ne bo vedel kdaj.“ Na Rodinah pri svetem Klemenu je zazvonilo dan. Marka je vstal, se oblekel in umil, odmolil angelovo češčenje in stopil pred prag. Na kljuki pred skednjem ga je že čakala sklepana kosa. Pripasal si je oselnik in odšel za sinom na mejo seč. Grede ga je skrbel vihravi Klemen: „Ni napačen fant. Samo mlad je še in ga ženska moti. Koj danes se moram z njim pogovoriti. Mladost je norost.“ Spomnil se je svojih ovčarskih dni in Ančke in njene trmoglave gruntarske stanovitnosti, s katero je tudi zmagala. Nazadnje je pripeljala do pametnega konca, čeprav izpočetka nikamor ni kazalo. Ampak — Mina pa Klemen. Kaj -bo z Boštjanom in otroki? Dva sta že in tretji je na poti. Da je tudi ta Boštjanov, o tem ni dvomil. Kaj bo pa za naprej —? Marka je stopil izpod drevja ob stagnah, zagledal Klemena, ki je odbijal široke redi, grede pa pel: „Mrzle rose, svetle kose , rada travca se kosi. Jaz pa zmerom premišljujem, oh, kaj dekle, delaš ti.“ Oče se je potajil za deblo obsežnega hrasta, sin pa je posnel s koso iz nakošenega reda šop trave in grede, ko je oprl kosišče ob tla, že obrisal rezilo. Preden pa je začel brusiti, je zavriskal, kakor bi hotel zbuditi vse zaspance tri fare daleč naokrog. „Ne. Kdor je take volje navsezgodaj, na njegovi duši ne more biti greha,“ je prav vedel stari Marka, ki se je zopet spomnil svojih mladih let, ko je bil še Podlipnikov ovčar Marko. Hkrati je postal sam spet kakor mlad' ki je gledal in slišal pred sabo zadnji sad' svoje ljubezni do Podlipnikove Ančke, desetnika Klemena. Sek, ssek, sssek, je na široko za' mahoval Klemen. Grede je mrmraje pel’ ! kaj, Marka ni razumel. Čudil se je samo, kako desetnik naporno delo in , pesem hkrati sploh zmore. Ko je Pa Klemen postavil koso pokonci, da b° spet brusil, je Marka razločno ujel j besede: „Moja si in moja boš.“ Sek, ssek, sssek, je spet zasikal8 kosa. Klemen ni več zapel Očividno se j je nekam s povešenimi očmi zastrmel- ; Kakor v bronu vlita lepota je bil. Oče Marka ga je pa gledal od daleč-„Moja si in moja boš.“ Stopil je izza debla in zagrozil 9 pestjo: „Ti že pokažem, smrkavec. Tv°' ja še ni bila in nikoli ne bo. Raje il še danes stopim na vrat kakor negodnemu mačku.“ Grede, ko je šel s stagen proti uic' ji, je na pol tiho sam pri sebi g°v°' ril: „Da more biti Boštjan, ta skrb81 mož, tako slep. Nee! Družine pa 1,6 pustim razdreti, pa če gre prav furng8 k vragu. Bomo že kako živeli.“ Preden je prišel do Klemena, si j® pa že spet premislil. Zavedal se je, d je Klemen že odrasel fant, ki bi se 18 bolj podala dekle kakor palica. Trdni namen, da najmlajšega i*P?j ve, kakor ga ne bi znal ob najb0,^ spokornem misijonu najstrožji janze8 ^ stični jezuit, kakor se reče tistim srs. nastim gospodom, ga je minil. D01?.) slil se je, če bi ga po krivem obdo J*' utegnil najljubšemu otroku vse živ-!jenje zagreniti. „Naglo storjeno — Kotovo skaženo,“ se je spomnil starega ljudskega pregovora in si to modrost po domače povedal: „Hitrica ni nikoli nič prida.“ In. kakor bi vse jutro nič ne razmišljal ,je voščil desetniku dobro jutro. „Bog daj, ata!“ je zasijalo mlado ziyljenje iz Klemena. „Na-a. V tem smehu ne more biti Kteha,“ je vedel izkušeni in dostikrat trdo preizkušeni oče deseterih otrok, vdovec Marka iz Krnic. Nabrusil je koso, zamahnil kakor mlad in se spomnil, kako hudo mu manjka Ančka: „Že zavoljo tegale de-Petnika, ki je preveč po Ančki in mu laz ne znam biti kos.“ Sek, ssek, sssek ,je sikalo dvoje kos Po dolgi Markovi meji Pri stogu, na-!'rcj je šekel Klemen. Nič več ni hitel n široko zamahoval. Zavedel se je, da n ata bolelo, če bi začutil, da ne zmore tega kakor mlad. In sta šekla in rušila in kdaj pa kdaj tudi kakšno e®edo izpregovorila. Mladega je bila ePa sama tiha pesem, starega pa ena sama skrb. Sek, ssek, sssek, s sssek. Na Rodinah pri svetem Klemenu je sbfV°m*° sedem. Oba hkrati sta pojila kosi pokonci in se pokrižala. nče Je pa začel glasno moliti: „Angel (i°sP°dov je Devici Mariji češčene pri-esel in ona je sprejela od svetega uha, češčena Marija —“ j. hled angelovim češčenjem je pa pri-P° meji navzdol Mina, mlada, tako se je na koncu že z njima vred okrižala. Prinesla je kosilo, kakor javijo Gorenjci zajtrku. Razgrnila je l ®uŠilno rjuho in postavila nanjo iz šare polno, lepo pisano ljubensko ed° jedovih žgancev, bogato z za- seko politih, da so se kar tresli. Ko sta ocvirke z lesenimi žlicami pobrala, je prilila še mleka. V red poleg rjuhe je postavila bokal sadjevca, če bosta kasneje kaj žejna. Zavoljo malice so se pa dogovorili, da je ni treba nositi, ker bosta že prej posekla. Košaro, sklede, lonec in žlice z rjuho vred naj pa Klemen prinese domov, ker sama ne utegne čakati, ko je doma vse polno dela. Preden je Mina odšla, je pa strmo pogledala Klemena, potem pa očeta in fant je prikimal, da bo naredil. Marku ta pogled ni ušel: „Le kaj imata med sabo?“ Še preden je mlado Mino zakrilo drevje ob stagnah, se je Klemen odločil, položil žlico in spregovoril: „Ata! Ne smete biti preveč hudi. Je res bolj prav, da sam povem, kakor bi vam drugi prinesli na ušesa, če vam že niso.“ Tudi oče je prenehal jesti in je na široko odprl oči: „Kaj pa? Saj kriv sem vsega jaz, Mina nič.“ Stari Marka je odprl usta in strmel v svojega desetnika. Ob imenu Mina je kar prebledel. Kakor z nožem ga je zbodlo pri srcu: Tok, je le res. Klemen je opazil spremembo na očetovem obrazu in se prestrašil. Zastala mu je beseda. Obmolknil je. Pa je stegnil Marka roke predse in bruhnil iz sebe: „Če si že začel, se izpovej do konca. Kaj je med vama z Mino? Fant —!“ Dvignil je prst in zažugal. Možu je šlo na jok. „Oh, nič ni. Malo sem se ga bil nabral, na sem pozabil, da ni še minilo leto, odkar so nam umrli mama, sem pa na semenj v Ljubnem pri Jožu plesal.“ „Z Mino? Z našo mlado?“ je zatrepetal Marka. „Tudi. Pa samo zadnjo polko, med L katero mi je zagrozila, da moram pri priči koj domov. Grdo sem naredil. Mama se lahko v grobu obračajo. Pa tako so me radi imeli —“ „No, še naprej!“ se je začela vračati kri v prebledeli Markov obraz. „Saj sem vse do konca povedal," se je začudil Klemen. Marku je postalo jasno, da je Klemena in Boštjanovo ženo Mino čisto po nedolžnem dolžil. Saj si je ves čas dopovedoval, da ne moreta biti taka. Ampak — ženska je pa le vmes. Samo v katero dekle se je fant zagledal —? Eee, ga že spazim, je zagotovil po tihem sam sebi, Klemenu pa glasno rekel: „Kakor si sam izprevidel, res ni bilo prav, da si za nekaj ur pozabil na nedavno mamino smrt. Lepo pa je, da si mi to sam povedal.“ „Mina ni dala zadnje dni več miru,“ je ušlo priznanje Klemenu. „Takooo — ?“ se je začudil oča. Saj pokazal ni. Priznal si je pa, da ga je samega pred sabo sram. Le kako je mogel v teh starih letih tako grdo natolcevati tiste, ki jih ima zares rad. Je le res, da naglica ni nikoli nič prida. Dobro, da ni svoje krivične misli niti z besedico izdal, čeprav se mu je že z jezika zmikala. Vsi od kraja bi mi lahko do smrti zamerili. Oče in Klemen sta se pokrižala in čvstala in spet nabrusila kosi. Rezali sta jima, Klemenu, kakor bi centa težko breme odvrgel s svojih ramen, očetu pa — za dvajset let se je počutil mlajšega. Nad njima je pa sijalo pozno pomladansko, jasno gorenjsko sonce. Z visokega skalnega Triglava in njegovih malo nižjih sosedov in sosed so bleščala zaostala snežišča, s Stola in rožne Begunjščice je pa skoraj duhtelo razpuščajoče se gorsko cvetje. V hrastih in lipah v Ključih, nad nekdanjim rimskim taborom in v smrekah v HO' bu so ptiči učili mladi rod večno lep0’ vedno enako in nikdar zastarelo pesem» ki jo je uglasbil sam početnik vse !e' pote — vsemogočni Bog. Sk, sk, sk — — — je mladostno sikalo na Markovi meji dvoje svetlih kos. Rosa se je posušila, Marka in Kle' men sta pa mejo posekla in obrisal8 kosi. „Kar domu pojdite, ata, in povejtf Mini, da bom že sam razmešal redi’ Zakaj bi ji ne ustregel, ko ima dom9 čez glavo dela.“ „No, prav,“ se je razveselil Mark9 in sedaj zatrdno vedel, da mlada KI®' menu kot ženska še mar ni. Drugač® bi prisrčno odkrit sploh ne mogel biti-Ga ni, ki bi se znal tapo prenarejati’ Ima pa nekaj za bregom. Samo kaj Desetnik —? — Kar dobre volje je prišel utrujen* preužitkar Marka domov. Obesil J® skrhano koso na kljuko pred hlevom» vstopil v vežo, da pove mladi, naj 1,6 hodi premešavat pokošenega sena, bo Klemen to namesto nje opravil’ Grede je Mino opazoval, kakor svoj ^[ dan, ko je bil še trden vozar, nikolj nobenega konjskega mešetarja ni, n’*1 nobenega krivonosega Juda ne. Na obrazu mlade je bila ena sam9 gospodinjska zaskrbljenost: „Oča! S®' dite in počijte. Takoj vam prinese19 malico.“ Sedaj je Marka šele začutil, da 1,1 več mlad. Kako se mu je prileglo, h0 je sedel v hiši za klop za javorov0 mizo. Hkrati sta bila že klobasa ^ hleb kruha na mizi. „Oca, oca, oca,“ je prikobacal v kr* žastem Iknilcu Markec, triletni vn»». rdeč kakor pirh, rejen kakor štrukeU’ najstarejši Boštjanov in Minin otr° Bodoči Marka, in če bo vse prav, tudi vozar, ki mu ga zlepa ne bo enakega, Se je nadejal oča Marka. ■»Lej ga, lej ga, lej ga,“ posadil si je vnuka na kolena, „pa da me ne popraš,“ je bolj za šalo kakor zares po-Svaril še smrkavega bodočega gospo-darja ded, ki je Markovo blagostanje kakor namenoma prav za tega otroka spravil skupaj. Malemu se seveda o dedovi otročji stari modrosti niti sa-njalo ni. Stegnil je rokico proti lesenemu krožniku in zahteval, kakor bi bil že v resnici gospodar: „Basa, basa — papal —“ »Lej ga, lej ga, lej ga,“ je poujčkal 8 kolenom Marka Markeca. „Ukazovati “°š znal, kakor kaže. Zapomni si pa, da ni lahko pametno ukazovati, še zme-pa laže, kakor domišljave prismo-jence ubogati.“ Pa je Marka vnuku spet odrezal kolešček klobase, kruha mu je pa koj sPočetka odkolehal zagozdo kakor za Velikega. »Se, se, se, baso,“ je pozahteval bodoči gospodar. »Ti si pa tudi tako silen, da ti ni-*°li ni dovolj. Lakotnik Primožev!“ je v srcu hudo zadovoljen karal ded vnuka. Ba kdo je bil večji grabež kakor on sam. „Fantek! Mama Mina bi me hudo °zmerjala, če bi vedela, da ti jaz pre-Več mesa dajem.“ Da bi vnuka odrešil otroških skušnjav, je prijel zadnji ko-nec klobase v roko in jo pojedel do sonca. Kruha skoraj ni utegnil vmes Ugrizniti. »Baso, baso, baso!“ je začel zahtevi Markec. »Ni, ni, ni,“ je vrtel prazne dlani ^arka. »Baso, baso, baso,“ je trmoglavil Markec . »Saj ti pravim, da sva že vse ham a(n. Požirek tepkovca, če hočeš?“ Nastavil je malemu majolko na na usta. Markec je srknil, se skremžil in zatogoltnil: „Nočem, nočem, za nc.“ „Preklican smrkavec,“ se je ozne-voljil oča in ni vedel, kako naj svojega ljubljenca pomiri. „No, še napojite ga. Jaz pa vso noč ne bom zatisnila očesa, ko bo jokal in tožil, da ga buba buba.“ se je oglasila Mina iz kuhinje. Otrok je pa zatrmo-glavil, se začel dreti in stiskati pesti. Marka se je spreumel: „Pametno trmast le bodi,“ si je mislil. „Ne pustim ti pa razpasti Primoževe togote.“ In je obrnil otroka, mu dvignil krilce in mu jih nametal, da je imel vso ritko rdečo. Seveda, Markec je tulil, kakor da bi ga iz kože devali. Ded je pa prijel vnuka za obe podpozduhi, ga nesel v kuhinjo in ukazal Mini: „Spat ga nesi! Prezgodaj je vstal. Sedaj pa puščobuje, da ga ni več mogoče prenašati.“ „Saj sem vedela,“ je zavzdihnila mlada, sprejela svojega ljubljenca v v naročje in hotela z njim po stopnicah v zgornjo hišo. Grede je otrok omahnil in zaspal. Prav takrat pa, ko je stopila na prvo hrastovo stopnico, se je vrnil Klemen, ki je preživel sam samcat skoraj okroglo uro pod polnim gorskih soncem, kjer mu je molče srce pelo in vriskala mlada duša. Pogledal je namrgoden očetov in na nejevoljen Minin obraz in se zazrl čez polno roko svakinje v čudovito lepoto speče nedolžnosti otroškega obraza. Koj je vedel, da spet ni nekaj prav pri hiši. V njem je pa srce še od sinoči in od pravkar storjenega dela vriskalo. Pa kaj bi govoril. Saj bi tako in tako nihče ne mogel razumeti. Nekaj je pa le moral reči, pa je spregovoril: „Spat ga nesi, sirotka. Meni pa kaj jesti daj. Lačen sem.“ KJE J E KAJ Preusmerimo se! 129 Nekaj posebnosti iz Jezusovega trpljenja 130 Na svetu, a ne od sveta 135 Prijatelj ali sovražnik družin 136 Tri minute dobre volje 139 Ubij me! 140 Kakšno oceno bi dobili v liturgiki 142 Vprašanje o razporoki 143 Okno v svet 144 Na kaj pozabljamo ? 146 Odkod papeška himna? 150 Med izseljenci 151 Koliko knjig 152 Verske razmere v Sloveniji 155 Modema pravljica 158 Iz mojega dnevnika 160 , Pismo sivolasega župnika 162 Ob zatonu komunizma? 166 Novice iz Primorske 170 , Glas iz Rima 172 Zastopnik iz Daljnega Vzhoda 174 Med nami v Argentini 176 , Družbeni pomen ljubezni 179 Od doma 184 Tri zaobljube 186 LETO XXVIII. ŠT. 3 MAREC 1961 Editor responsable: Pbro. Antonio Orehnr, Ramön Fulcön 4158, Bs. Aires. Registro do la Prop. Intelectual N9 574.991. Tiska tiskarna Vilko S.R.L. Estados Unidos 425, Bs. Aires POVERJENIKI Argentina: Dučnopgstirska pisarna, Ramön Palcön 4168, Buenos Aires Brazilija: Marija Mestnik, C. Postal 7058, Sao Paulo, Brasil U. S. A.: „Familia", 3116 Glass A ve, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguay8) 300 pesov; za ZDA in Kanado 5 dolarjev; za Avstrijo 95 Šilingov; za Italijo 2.000 lir; drugod protivrednost dolarja. dviViovM43 xivl[« c I« vridc. = * r7 Ljuba pomlad se rodi in oživlja vse stvari. Lepo ptičice pojo in že rožice cveta.