Año (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 10
Po obisku
Brazilija, Argentina, čile in Uruguay, štiri na skrajnem jugu ameriške poloble ležeče države, so imele od 23. februarja do 3. marca v gosteh predsednika Severne Amerike Eisenhowerja. Od nove brazilske prestolnice Brasilia, preko Rio de Janeira in Sao Paula v Braziliji, Buenos Airesa, Mar del Plate in Bariloč v Argentini ter čilskega San-tiaga in uruguayskega Montevidea je visokega gosta sprejemalo več milijonov ljudi, ki so navdušeno vzklikali in po-zdrav-tjali zmagovalca v II. svetovni vojni, po njej pa največjega poborni-ka za pravi mir na svetu ter bratsko sožitje v blagostanju ne samo ameriških narodov, ampak vseh narodov na svetu. Sovražnih izbruhov ni bilo nikjer razen v Montevideu, kjer so komunistični študentje vzklikali kubanskemu Castru in proti Ameriki, v morju splošnega veselja in navdušenja pa je tudi ta incident ostal skoro neopažen in niti za trenutek ni motil slovesnega prazničnega razpoloženja.
Argentina je bila v načrtu Eisenho-werjevih obiskov najbolj nevarna točka in največja neznanka, kajti pri domačih skrajnih nacionalistih pa vse do komunistov je že leta sem najbolj priljubljena propaganda gonja proti “janki-jevskemu imperializmu”, ki da hoče politično in gospodarsko zasužnjiti deželo ter s tem spravlja v nevarnost suverenost republike. Tako protiameriško gledanje in delovanje je doseglo višek pod Peronom, ko je isti izjavil, da si bo raje dal odsekati roko, kakor da bi podpisal kak sporazum s Severno Ameriko. Kakor večkrat drugod, so Perona dogodki tudi tu dementirali. Ko je državo gospodarsko spravil na rob propada, jo je skuša'1 rešiti z ameriškimi kre diti, pa si ni dal odsekati roke. Na to se je pa spomnil prepozno in so ga dogodki prchiceltr'------ ---■
Z leti pa je prišlo do globokih sprememb v odnosih do ostalih ameriških držav in zlasti do Severne Amerike tudi v tej južnoameriški veliki republiki. Z ameriškimi krediti se sedaj v veliki meri obnavlja argentinsko narodno gospodarstvo, povečuje pridobivanje petroleja in izvajajo velika javna dela in vedno več je takih, ki vidijo, da zaradi tega argentinska suverenost ni prav nič v nevarnosti, pač pa se samo še bolj u-trjuje politično in gospodarsko.
To, kar je Eisenliower doživel v Bs. Airesu ,in pozneje v Mar del Plati ter Bariločah, je preseglo vsa pričakovanja. Argentinsko ljudstvo je spontano Ei-senhowerju izrazilo svoje simpatije na tako' iskren in prisrčen način, da je visoki gost v Mar del Plati ginjen priznal, da si je toplina sprejema, ki so mu ga pripravili Argentinci, njim priborila v njegovem srcu posebno mesto.
Uspehe političnih obiskov presojajo po rezultatih. Za zadnje Eisenhowerjeve so si vsi edini, da so popolni, kajti po obisku so izjavili tako on, kakor predsedniki Kubiček, dr. Frondizi, Alessan-dri in Bernadone, da so z njim nad vse zadovoljni. O Eisenhowerjevem uspehu v Južni Ameriki govore tudi poročila v ameriških in ostalih svetovnih listih. Vsa se strinjajo v ugotovitvi, da je Ei-' senhower v Južni Ameriki dosegel dvojno zmago: čisto svojo osebno in državno, se pravi, zmago ameriške zunanje politike. Ta obisk je pa tudi zmaga držav, v katere je ameriški gost prihajal.
Potovanje po 4 državah Južne Amerike je dalo Eisenhowerju lepo priložnost, da se je s predsedniki teh držav posvetoval tako o vprašanjih, ki bodo predmet razgovorov na vrhovni konferenci, kakor tudi o vseh problemih, ki se tičejo še bolj prijateljskega sožitja ameriških narodov. Povsod je pojasnjeval namene svojih zadnjih potovanj po svetu, ki so obstojali samo v tem, da bi prepričal narode sveta v iskrenost a-meriških prizadevanj za zagotovitev svetovnega miru v svobodi in demokraciji in brez strahu ter groženj od zumaj, kakor tudi glede razorožitve. Svet jo zahteva, toda učinkovito, kontrolirano. Eisenhower je dejal, da bi lahko potem vse prihranke, ki bi jih dobili od omejitve oboroževanja porabili za podpiranje gospodarsko slabo razvitih držav.
Za bodoče medameriške odnose in sodelovanje ameriških republik so važne štiri resolucije, ki jih je Eisenhower
“ E S L O VENIA LIBRE”
BUENOS AIRES, 10. marca (marzo) 1960
Zmagoslavna pot predsednika Eisenhowerja po Južni Ameriki
Po veličastnih sprejemih v Braziliji in Argentini so tak sprejem pripravili severnoameriškemu predsedniku tudi v Čilu in nazadnje v Uruguayu.
Eisenhower je prišel iz Bariloč v Argentini v Čile v ponedeljek dne 29. februarja. Njegovo letalo Colombine III je pristalo na letališču Los Cerrillos. Tu ga je sprejel čilski predsednik Jorge Alessandri s člani svoje vlade in diplomatskega zbora ter odličnimi čilskimi osebnostmi. Na 12 km dolgi poti od letališča do severnoameriškega veleposlaništva ga je navdušeno pozdravljalo nad
400.000	ljudi. Policija je za varnost visokega gosta izdala zelo stroge odredbe. Demonstracij proti Eisenhowerju ni bilo nikjer, policija je zaprla samo nekaj komunističnih študentov, ki so mazali po stenah napise za kubanskega Fidel Castra.
Eisenhower je po prihodu v Santiago de Čile položil venec na spomenik čilskega osvoboditelja Bernarda O’Higgin-sa, nato je pa imel razgovore s predsednikom Alessandrijem, ki mu je v vladni palači La Moneda priredil tudi slavnostno večerjo. Med njo sta oba predsednika izmenjala tople zdravice, v katerih sta napila prijateljstvu med o-bema državama.
Naslednjega dne je bil gen. Eisenhower na slavnostni skupni seji čilske poslanske in senatne zbornice. Na seji je tudi govoril. Svoje misli je posvetil vprašanju razorožitve naglašal trdno privrženost Severne Amerike sporazumu iz Rio de Janeira iz leta 1947, ki jamči kolektivno varnost ameriškega kontinenta, govoril o demokraciji, o miru brez strahu in groženj od zunaj. Poslanci in senatorji so njegova izvajanja navdušeno odobravali.
- Predsednika Jorge Alessandri in Eisenhower sta 1 marca podpisala in objavila tudi tkzv. Čilsko deklaracijo. V njej predsednika obeh prijateljskih držav zagotavljata nadaljevanje medsebojnega sodelovanja obeh držav v iskanju poti za gospodarski razvoj v obeh deželah za zboljšanje življenskih pogojev. Prav tako poudarjata, da mora biti med-ameriški sistem osnova vsega dela za učinkovito izvajanje demokracije, ne-vmešavanje v notranje zadeve drugih držav in spoštovanje človečanskih pravic.
Iz čila je Eisenhower prišel na obisk v Uruguay dne 2. marca. Na 'letališču Carrasco mu je uruguayska vlada pripravila slovesen sprejem. V imenu vladnega sveta in uruguayskega ljudstva ga je pozdravil predsednik Bernard Nardo-ne. Med vožnjo z letališča proti Montevideu so ‘ga med potjo velike množice navdušeno pozdravljale, incident se je zgodil samo pred tehnično fakulteto, kjer so študentje-komunisti na fakulteti obesili' velik napis “Dol z jankijevskim imperializmom” ter “živela kubanska revolucija”. Pred fakulteto je bilo zbranih kakih 400 študentov, ki so vzklikali proti Ameriki. Policija je nastopila z vso strogostjo ter so policaji s sablja-
podpisal ob obisku vsake od štireh južnoameriških republik z njenim predsednikom. So to Brazilska, Bariloška, San-tiaška in Montevidejska deklaracija. Načela vseh so ista, povedana so samo na 'različne načine. V teh izjavah vlade Neverne Amerike ter Brazilije, Argentine, Čila in Uruguaya znova poudarjajo, da je medameriška solidarnost osnova slehernemu sodelovanju med temi državami. Prav tako nevmešavanje v notranje zadeve druge države. Poudarjena so nadalje načela svobode in demokracije, v katerih hočejo živeti te države in potreba po hitrejšem gospodarskem razvoju v njih, da bi se zboljšali življenski pogoji ljudskih množic ter s tem utrdi1 e in Ustalile demokratske ustanove. V gospodarskem pog’edu je vsa ameriška polobla ena sama gospodarska enota, prav tako v varnostnem pogledu. Vso to poloblo prevevajo tudi enaki demokratski ideali.
Ob svojem obisku v Južni Ameriki se je pa Eisenhower tudi lahko osebno prepričal o gospodarskih potrebah teh držav, o njihovih naporih za ureditev svobodnega gospodarskega življenja z
mi mahali po razgrajajočih komunistih. Nastopili so tudi gasilci z brizgalnami, policija je pa med študente odvrgla tudi nekaj bomb s solzivcem, čeprav je bil to na vsej Eisenhowerjevi poti edini resnejši incident, je tudi. ta v splošnem navdušenju ljudstva ostal skoro neopažen ter na splošno slavnostno razpoloženje sploh ni nič vplival.
Tudi v Montevideu je Eisenhower govoril v narodnem kongresu. Prav tako je razpravljal o vprašanjih razorožitve v svetu, o zavarovanju miru, o demokratskem režimu, o blagostanju, ki naj bi ga bili deležni vsi ljudje na svetu. V tem pogledu je omenjal veliko pomoč, ki jo je Amerika dala za nerazvite države.
V Montevideu sta dne 2. marca predsednik uruguayskega vladnega sveta Bernadone ter Eisenhower podpisala in objavila Montevidejsko izjavo. Obsega 4 točke, ki se nanašajo na zagotovila vlad obeh držav gleda spoštovanja človečanskih pravic in demokratskih ustanov, sta za raztegnitev demokratskih svoboščin na vsa kontinentalna področja, se izjavljata za sodelovanje na kontinentu in v svetu ter za povečano gospodarsko, socialno in kulturno sodelovanje.
Predno je zapustil Uruguay je -Eisenhower na letališču zatrjeval, da ne bo nikdar pozabil, prisrčnega sprejema v tej deželi, predsednik uruguayskega vladnega sveta Bernadone je pa vzkliknil “Na skorajšnje zopetno svidenje”.
Eisenhower je iz Uruguaya z letalom Colombine priletel na mednarodno letališča Ezeiza pri Buenos Airesu v Argentini, kjer je nanj že čakalo za odlet pripravljeno ogromno letalo Boeing 707. Tudi za to priložnost je bilo letališče vse okrašeno z argentinskimi in severnoameriškimi zastavami, postavljene so bile častne čete vojske, mornarice in letalstva z zastavami in godbo. Eisenhowerja je sprejel na letališču argentinski predsednik dr. Frondizi, s katerim je visoki potnik pregledal častne čete. Oba predsednika sta nato odšla v letalo, kjer sta imela krajši Tazgovor. Ko je dr. Frondizi zapustil letalo, se je isto začelo pomikati po letališču in kmalu dvigati v zrak, istočasno je vzletelo 26 argentinskih vojnih letal na reakcijski pogon ter je Eisenhowerjevo letalo spremljalo v častnem spremstvu vse do argentinsko-brazilske meje.
Med poletom nad brazilskimi pragoz-di v področju velereke Amazona je od štirih motorjev en motor odpovedal. Potniki v letalu zato niti vedeli niso. Na letališču ' Paramaribo v Holandski Gvineji je letalo pristalo. Predsednik Eisenhower je z vsem spremstvom prestopil v drugo slično: letalo, ki ga je na letališču že- pričakovalo ter je nato a njim nadaljeval potovanje na ameriško letalsko oporišče Ramey v Puerto Rico, odkoder se je po počitku od naporne poti vrnil v ponedeljek v Washington.
lastnimi sredstvi 'in z mednarodnimi krediti, prepričal pa tudi o izrednem pomenu in važnosti, ki jo imajo te države ne samo na ameriški polobli, ampak tudi v svetu v ameriških naporih za zagotovitev pravega svetovnega miru v svobodi in demokraciji ter dosegi kontrolirane razorožitve in splošne varnosti za vse države in narode na svetu.
S svojim zadnjim obiskom je popravil velike napake prejšnjih ameriških v^d, ki ne samo, da se niso brigale za gospodarski razvoj teh držav, ampak so tudi podcenjevale njihovo izredno važnost za zagotovitev varnosti, svobode ter demokracije v svetit.
Zato imajo prav tisti, ki po Eisenho-werjevem obisku zatrjujejo, da načela' ameriške solidarnosti ge nikdar niso dobila tako močnega poudarka kot doslej, ter so listi res lahkoti zapisali, da je v odnosih med Južno in Severno Ameriko po Eisenhowerjevi zaslugi nastala prelomnica, kajti sedanjega razmerja med obema ne označuje samo zavezništvo za obrambo skupnih materialnih koristi, ampak tudi toplo in iskreno prijateljstvo.
MED NAMI JE
Dne 9. marca je bil 77. rojstni dan, dne 13. marca bo pa god škofa dr. Gregorija Rožmana.
Letos je prvič, da mu na zemlji ne moremo izreči svojih toplih častitk ne za rojstni dan 'in ne za god, kakor smo bili navajeni vsa leta.
Toda, čeprav je umrl, vendar čutimo, da je še vedno med nami. Čutimo njegovo brezmejno nadpastirsko skrb za naš dušni in telesni blagor, čutimo toplino njegove ljubeče nadpastir-ske besede, s katero nas je navajal na pravo pot življenja, čutimo njegovo prošnjo, da bi ostali zvesti Cerkvi in domovini, mi sami in da bi v tej zvestobi vzgojili tudi svoje otroke in sploh vso slovensko mladino. Čutimo, kako bdi s svojo gorečo molitvijo nad nami in kako rosi na naš njegov nadpastirski blagoslov.
V globoki pobožnosti in še globlji hvaležnosti se ga spominjamo ob 77. letnici njegovega rojstva in ob njegovem godu in iz dna srca molimo za pokoj njegove duše.
Vedno globlja politična kriza v Italiji
Z ostavko vlade je italijanski minister-ski predsednik Anton Segni dne 24. februarja odkril hudo politično krizo, ki že dalj časa hromi italijansko notranjepolitično življenje, zlasti v vladni krščansko-demokratski stranki.
Kot smo poročali, so italijanski liberalci odrekli vladi podporo zaradi vedno glasnejših zahtev levičarsko usmerjene skupine krščanskih demokratov, da mora stranka napraviti sporazum z Ne-nijevci ter tako usvariti solidno večino v parlamentu. Na tem vprašanju pa je prav razklana krščanskodemokratska stranka, kajti sredina in desnica sta odločno proti vsakemu sporazumevanju z Nehijevci, kef bi to pomenilo samo pomagati komunistom v Italiji na oblast.
Vodja levega krila v krščansko-demokratski stranki je biv. predsednik Amin-tore Fanfani. Pa ne samo on, celo predsednik republike se vsa leta ogreva za sodelovanje z levičarji. Z njihovo pomoč-čjo je bil kot znano tudi izvoljen za predsednika. Predsedniku Gronchiju tudi očitajo, da si lasti vedno več pravic, ki mu po ustavi ne gredo. Odstop predsednika senata Cesarja Merzagore, ki je neopredeljen, ima pa v političnem življenju velik ugled, je prav demonstracija v prvi vrsti proti predsedniku Gronchiju zaradi njegovih namer, da bi aktivnejše posegal v razvoj političnega življenja in ne ostal samo pri predsedniških funkcijah, ki mu jih predpisuje ustava.
V politično krizo je te dni padlo že
drugo opozorilo in svarilo vatikanskega glasila “Osservatore della Domenica”, katoličanom pred sodelovanjem z Neni-jevci. Gronchi in njegovi ljudje so vzeli to svarilo kot da je naperjeno direktno nanje ter so odgovorili, da Gronchi osebno prevzema odgovornost za vse akcije, ki jih vodi.
Položaj je bil prejšnji teden tako zapleten, da Gronchi ni mogel dobiti osebnosti, ki naj bi sestavila novo vlado, zato je naprosil predsednika parlamenta Leoneja, naj še on preuči politični položaj, ima razgovore s posameznimi političnimi osebnostmi ter poskuša najti primemo osebnost za novega predsednika.
Za ta položaj je predložil biv. zun. min. Piccioni-ja, ki pa ponudbe za sestavo nove italijanske vlade ni sprejel.
Med tem, ko levičarsko usmerjeni krščanski demokrati s svojim ljubimkanjem z Nehijevci spravljajo v nevarrtost nadalnji obstoj enotne krščansko-demo-kratske stranke, si je pa pri komunistih njihov vodja Palmiro Togliatti močno konsolidiral položaj. Po daljšem času se mu je posrečilo politično povsem likvidirati najnevarnejšega tekmeca Giorgia Amendola ter ga v tajništvu in v vseh ostalih strankinih forumih nadomestiti s svojimi stoodstotno zanesljivimi ljudmi. Togliati je med komunisti na glasu kot stalinist, Giorgia Amendolo so pa italijanski komunisti imeli za italijanskega Hruščeva.
Hroščev potuje po Jugovzhodni Aziji
Hruščev se je pred dobrim tednom podal iz Moskve na potovanje pb južni in jugovzhodni Aziji ter je na svoji poti najprej prišel: v Indijo. Tam še daleč ni doživel, takega sprejema, kakor ga je leta 1956 doživel v Kalkuti, ko ga je po ulicah pozdravljalo nad dva milijona ljudi. Pred štirimi leti je morala policija zaščititi njega in Bulganina pred navdušenostjo množic, sedaj pa je od letališča do mesta bila redka vrsta gledalcev večkrat celo pretrgana. V uvodniku je Hruščeva pozdravil samo indijski komunistični dnevnik Swadhinata. V Indiji je Hruščev ostal samo pet dni ter je skupo z Nehrujem izdal komunike, v katerem oba trdita, da ves svet z upanjem čaka na pariško vrhovno konferenco v maju.
Iz Indije je odletel v Burmo, kjer ga je na letališču v Rangoonu čakalo samo 2000 ljudi. Tudi tam je bil Hruščev leta 1954 sprejet z bučnimi ovacijami, sedaj pa ga je prišlo gledat ob cesti z letališča v mesto smo okoli 20.000 ljudi. Povsod je Hruščev propagandistično poudarjal, da “je mir potreben za graditev cvetoče države” in zagotavljal prebivalstvu, da “bodo burmanski otroci lahko mirno spali, ko bo prišlo do splošne razorožitve”.
Iz Burme je odpotoval na dvanajstdnevni obisk v Indonezijo ter je najprej pristal v Bandungu. Tam je izjavil predsedniku Sukarnu, da se “Indoneziji ni treba ozirati na pritožbe rdeče Kitajske nad postopanjem s kitajskimi trgovci v Indoneziji”, s čemer je po mnenju opazovalcev pokazal, da zaenkrat, v soglasju s Pekingom seveda, Moskva ne namerava spraviti Idonezijo v vplivno področje rdeče Kitajske, pač pa pod svoj vp’iv, ker je Moskvi trenutno lažje ponujati azijskim državam pomoč ka-
kor rdeči Kitajski zaradi njenega obmejnega spora z Indijo.
Na otoku Javi je Hruščev obiskal tudi doslej smatrano komunistično trdnjavo Surabayo, pa Se je tokrht izkazalo, da to ni,i ker je bilo mesto polno ITru-ščevu sovražnih napisov. Menijo pa, da Je možno, da so komunisti napise sami ■napravili, da bi tako zavedli oblasti.
S Sukamom je Hruščev odšel obiskat tudi budistični tempelj v Borodudurju, Hruščev .je poskušal splezati na streho templja, da bi se na vrhu dotaknil kipa Bude, ki po stari šegi izpolni v takem slučaju željo, pa mu zaradi debelosti hi uspelo prilesti do vrha.
Po vrnitvi v Surabayo je Sukarno v govoru izrazil začudenje, zakaj veliki štirje sklepajo na vrhovnih konferencah o vsem svetu vedno sami, brez sodelovanja Afrikancev in Azijcev. Hruščevu je zaprlo sapo ob teh izjavah, ki jih ni bil pričakoval. V svojem odgovoru se namreč tega vprašanja ni dotaknil, pač pa je znova poveličeval “nadmoč ZSSR nad vsemi drugimi silami na svetu.”
Iz Indonezije se je Hruščev podal še. v Afganistan, kjer je tudi poveličeval sovjetske uspehe v proizvodnji in industriji in dvigal sovjetsko vojaško moč nad zahodno.
Indoneziji je obljubil finančno in gospodarsko pomoč, prav tako ostalim jugovzhodnim azijskim državam.
Po vrnitvi v Moskvo je Hruščev izjavil, da bo “ZSSR” nesebično pomagala Indoneziji, da je razpravljal z Nehrujem kot “s starim prijateljem”, da ima ZSSR “prestiž” v Burni in da se moreta “Kabul in Afganistan vedno zanesti na sovjetsko pomoč.” Istočasno se je tudi spomnil na bližajočo se vrhovno konferenco v Parizu, za katero je dejal, da “bo uspela, če se bo Zahod držal njegovih navodil in predlogov”.
DR. MIHA KREK
V zahvalo dr.
Zdi se mi, da naše begunsko življenje vse bolj in bolj gre v temno noč. čudno naglo se utrinjajo zvezde, ki so nam osvetljevale pot. Iz slovenske skupnosti v svobodnem svetu zadnja leta neverjetno naglo umirajo taki, ki so najbolj svetili. Odhajajo taki, ki so nas v domovini učili in vodili, naravnavali in oskrbovali čoln slovenske usode in nam krčili pot v napredek. Kar utrinjejo se zvezde in izginjajo. Res, da se množi zbor duš, ki o njih verujemo, da bodo v večnosti delale za blagor Slovencev “z obema rokama”, a nam se vendarle stiska srce, ko v tej vojskujoči se naši družbi tako naglo zmanjkujejo vodilne osebnosti, tisti, ki so s svojimi deli in zgledi najbolj bogatile in dvigale slovensko ime, nas pa navduševale, da vztrajamo v sedanji nezaslišano težki borbi za osvobojenje slovenskega naroda. Kar od pogreba k pogrebu hodimo. V vsako jamo devamo ime, ki nam je pomenilo srečno zvezo s svobodnim napredkom našega ljudstva v domovini, v begunstvu pa bogat vir moči, ki so nas ohranjevale.
Spet je ugasnila močna luč, ki nam je svetila v dobi med dvema vojskama in petnajst let sedanjega meddobja. Duhovnik, urednik, sociolog, profesor dr. Ivan Ahčin je po hudem trpljenju odšel v večni mir. Zmanjkalo je med nami moža, ki je v begunstvu doslej edini uspel, da nam je ustvaril znanstveno strokovno knjigo. Napisal nam je moderno izdajo družboslovja in socialne e-konomije. Celotnega dela niti več dokončati ni mogel, ker sta ga bolezen in smrt prekinili Kar pa je ustvaril, je njegov trajni spomenik.
Daši je sam rekel, da je vse življenje stremel za tem, da bi učil duhovniški naraščaj in izdelal učbenik katoliškega nauka o družbi, ki bi bil priročnik dušnim pastirjem in socialnim delavcem, ga je šele kruta roka vojske in begunstva morala iztrgati iz njegovega prejšnjega rednega dela, da je našel mir in čas zbrati svoje široko znanje in ga izpisati v knjigo. Doma je bil ljubi pokojnik preveč zakopan v vrtinec dnevnih skrbi za usmerjanje narodnega življenja.
Po komaj letu duhovniškega službovanja je poštah glavni urednik največ-jega in vodilnega slovenskega kato iške-ga dnevnika “Slovenec” v Ljubljani. To svojo, verjetno najtežjo 'in najbolj odgovorno službo je opravljal skoraj dve desetletji, vse tja v okupacijsko dobo med drugo svetovno vojno. Starejši med nami, ki se spomnijo na Ahčinove-ga “Slovenca”, mi bodo pritrdili, da je bil moderen, odličen katoliški dnevnik, ki je po vsebini in obliki dosegal in presegal svoje srednje-evropske vrstnike, v jugovzhodni Evropi pa je bil visoko in daleč nad in pred vsakim sličnim katoliškim listom. Vsaki številki se je poznalo, zelo močno poznalo, da jo je uredila in vlila v enoto spretna in skrbna roka, da jo je prepojila ena glavna misel tako, da je v pestrem mozaiku najnovejših obvestil o domačem življenju in o svetovnih razvojih, ki so vplivali na nas, bravec dobil popolno podobo, ki jo more dati dnevni list in še vodilo za presojo dogodkov v miselnih osnovah krščanske demokracije.
Dr. Ahčin pa ni bil le zbiralec, urejevalec, usmerjevalec in urednik, že ta naloga sama je zahtevala celega delavca velike izobrazbe, temeljito poučenega in široko razgledanega, časnikarja izrednih spretnosti, neugnane pridnosti in ljubezni. Dr. Ahčin je sam pisal uvodne članke o najtežjih vprašanjih in posegal v najbolj kočljive razprave. Te članke je navadno podpisoval s kratico “drin”. Njegovi uvodniki so bili tako “močni” tako tehtni in pisani tako jasno in prijetno, da je kratica “drin” postala posebna “znamka”, označba za najboljše, in najtehtneje proizvode našega časnikarstva. To niso bili le uvodniki, ampak vodilni članki, ki so si pridobili toliko veljavo, da so jih bralci sprejemali kot končno merodajno mnenje o vsakem vprašanju. Tako nas je dr. Ahčin usmerjal skoraj dve desetletji.
To je mogel, ker je poleg izrednih darov, ki mu jih je Bog dal, in dobrih lastnosti, ki si jih je pridelal, neprestano živel z vsem slovenskim katoliškim gibanjem. Redno je bil med delavstvom in dijaštvom, predaval bogoslovcem in kmetskim fantom, obiskoval stanovske, prosvetne, zadružne in politične tečaje, povsod govoril in učil, pa tudi posesal žene in dekleta z isto skrbnostjo in pozornostjo kot svoje stanovske tovariše duhovnike na dekanijskih konferencah ali pa člane državnega parlamenta in pokrajinskih zborov. Bil je najtesnejši sodelavec voditelja slovenske politike
Ivanu Ahčinu
Dr. Antona Korošca, reden svetovalec glavnega tajnika SLS dr. Franca Kulovca in najboljši osebni prijatelj bana Dr. Marka Natlačena, poleg tega, da je bil reden član vseh središč našega narodnega kovanja. Vzdrževal je redne zveze s kulturnimi in političnimi prvaki ter časnikarji po celi državi in izven nje po srednji in zapadni Evropi. Navezoval je osebna znanstva zlasti na mednarodnih sestankih in posvetih, ki se jih je udeleževal kot vodilni slovenski časnikar ali pa kot katoliški duhovnik-sociolog. Opremljen z natančnim poznavanjem utripov življenja in stremljenj svojega ljudstva, z osebnimi zvezami z odločilnimi ljudmi, ki so vplivali na našo rast in ker je bil do dobra posvečen tudi v splet političnega dela v državni centrali, je mogel slovenske želje in zahteve braniti v javnosti s preciznostjo ostrostrelca, v širokem zboru svojih či-
BRALI SMO...
V “Svobodni Sloveniji” smo poročali ponovno o Titovem življenjepiscu Vladimirju Dedijerju, ki je pri svojih tovariših v vodstvu jugoslovanske komunistične stranke pred leti prišel v nemilost, ker se je postavil na stran Milovana Djilasa, ko je ta pričel iznašati na dan nečedne stvare iz privatnega in javnega življenja sedanjega novega komunističnega razreda. Zaprli ga sicer niso, pognali pa iz vseh vodilnih položajev ter mu odvzeli tudi številne sinekure, ki mu jih je dal Tito v priznanje, da je tako lepo popisal njegovo življenje in ga zlasti zahodnemu svetu prikazal kot pravega narodnega junaka.
O Dedijerju potem dolgo ni bilo čuti nič posebnega, razen to, da je večkrat hotel oditi v inozemstvo, da bi tam predaval “zgodovino odporniškega gibanja v Jugoslaviji” pa mu Titove oblasti niso hotele dati dovoljenja. Zlasti v Anglijo so vabili Dedijerja in tudi v skandinavske države. Proti koncu lanskega leta je pa tudi v tem pogledu nastopila sprememba. Vladimir Dedijer je zopet miljencek “pri starem”. Vse je zopet dobro in Vladimir Dedijer lahko mirno potuje v inozemstvo.
O tej Titovi odločitvi beremo v decembrski številki revije “Srpski vidici”
“V začetku novembra t. g. leta je Tito nenadno sklenil dovoliti Vladimirju Dedijerju in njegovi družini, da lahko zapusti Jugoslavijo in potuje v Veliko Britanijo, kjer bo na univerzi v Manchestru imel več predavanj o “narodnoosvobodilni vojni v Jugoslaviji”.
Dedijer je že zapustil Jugoslavijo ter bo najprej obiskal skandinavske države. Ob njegovem odhodu iz Jugoslavije se
Še nekaj dni in spet se bodo odprla šolska vrata: spet bomo videli otroke in dekleta v belih predpasnikih, fante, lepo počesane, z natančno zavezanimi kravatami in knjigami pod pazduho. Skratka: spet bodo začeli profesorji po šolah deliti učenost.
Mislim na slovenske študente in študentke. Rad bi imel točno kartoteko o njih ali vsaj anketo, koliko jih obiskuje srednjo šolo. A kljub temu, da nimam nobenega seznama v rokah, sem prepričan, da se ne motim, če trdim, da prema’© slovenskih fantov in deklet študira. <5e rečem premalo, hočem reči, da manj, kot bi jih moglo in moralo. Ali z drugo besedo: moralo bi jih več študirati.
že slišim uogovore.
Prvi ugovor: kaj je samo intebgenč-ni poklic spoštovanja vreden poklic?
Drugi ugovor: kako more nekdo trditi, da jih v neki skupnosti študira dovolj, premalo ali preveč? Kaj je merilo za tako trditev?
Tretji ugovor: ne poznate razlogov za to ravnanje, zato trdite tako.
Odgovarjam na prvi ugovor: Res je, vsak poklic je vreden spoštovanja. O tem ni nobenega dvoma. Vendar prav tako ni nobenega dvoma, da mora biti v vsaki skupnosti nek odstotek študiranih ljudi.
Zakaj? bo kdo vprašal Najprej že zato, ker ne vem, zakaj naj bi Bog dal talente nekomu, ki jih potem ne izrabi. Spomnim se tiste prilike o talentih. Za vsak talent bo treba dati odgovor. Bog jih ne deli za šport. Dalje zato, ker Cerkev potrebuje tudi študiranih ljudi: čim višje mesto v družbi nekdo zasede, tem večji bo njegov vpliv. In ker Cerkev upa, da bodo iz slovenskih družin zrasli verni ljudje, je njena želja, da pridejo iz njih verni inteligentje, da bo njihov
talcev pa vzdrževati enotnost mišljenja in hotenja, enotnost narodne akcije, v vseh valovanjih javnih bojev in prizadevanj. Bil je izteden, odličen mojster v časnikarstvu in politiki slovenske krščanske demokracije.
Daši je to poglavje dr. Ahčinovega dela bilo za sodobno življenje naroda najkoristnejše in najmarkantnejše, bo verjetno ostal v ■ zgodovini pred vsem kot naš sociolog iri učitelj novih duhovniških rodov.
Glava in duh nam kloni v hvaležnem spoštovanju. V snopu svojih knjig, spisov in predavanj je zbral in zapustil krščanski nauk o človeku in družbi, o nepremakljivih pravicah in dolžnostih osebe, o ustanovah, njihovi funkciji in povezanosti, dal miselni sistem, ki bodo po ‘njem delali in od tam črpali zidarji nove slovenske svobodne krščanske družbe. V mladih duhovnikih je vzgojil apostole. V njih in v knjigah bo dobri gospod profesor Ivan ostal med nami. Bogu hvala zanj!
vsi poznavalci razmer v sedanji Jugoslaviji strinjajo v tem, da so Dedijerja pustiti ven z nalogo, da popravi in izboljša odnose med Titom in Zahodom. Tako beograjski dopisnik zahodnonem-škega lista “Hamburger Echo” z dne 23. nov. 1959 zatrjujejo, da je Dedijer ostal “zvest Titoist”. Po mnenju Eriča Bourne-a, begrajskega dopisnika a-meriškega lista “Christian Science Monitor (št. z, dne 7. nov. 1959) sta na Tita vplivali dve stvari, da je pustil Dedijerja v inozemstvo in sicer 1. zaradi protestov, ki vedno prihajajo iz zahodnih držav v korist Dedijerja in Djilasa. Drugi razlog je pa sedanje sovjetsko stališče do Tita.
Sedanje sovjetsko stališče je izraženo v popolnem ignoriranju Tita kot ideološkega odpadnika, ki ni vreden, da bi mu sploh pripisovali kako pozornost, kaj šele, da bi mu pomagali. Tako stališče je imelo za posledico, ne samo, da je Tito padel med dva bloka, ampak je izločen tudi iz dogajanja. Sedaj se je vse spremenilo, kajti to, kar je Hroščev zahteval od Tita, je bilo samo to, da se povsem vrne y družino komunistič-nh držav. Zaradi teh razlogov mora sedaj Tito znova iskati prijateljev na Zahodu, posebno med socialnimi demokrati, da ne bi ostal popolnoma zapuščen in izldčen.
Bourne svoj članek zaključuje z ugotovitvijo: “Dovoljenje Dedijerju, da lahko potuje v inozemstvo je prvi pohvalen korak. Gotovo je, da bodo Sedaj Jugoslovani, prepuščeni sami sebi, na sebi lasten način ali s časom napravili še naslednji korak in pomilostili sedaj zaprtega Milovana Djilasa.”
apostolski vpliv kar najbolj učinkovit. Pa tudi zato, ker naša narodna skupnost potrebuje inteligentov. Prav gotovo bo pri nje ohranjenju prav to dejstvo odločilno vplivalo.
Mislim, da smo doma ved dali na to. Koliko se je žrtvovalo za študij enega ali drugega sina. In narod je tisoč in več let mogel nuditi odpor vsem sovražnikom. Žrtve naroda so bile tako najbolje plačane.
Upam, da sem odgovoril na prvi ugovor, pa obenem tpdi na drugega. Ostaja mi še tretji.
Sam sem se že večkrat spraševal po vzrokih, da tako malo naše mladine študira. Jasno, da so nekateri vzroki taki, ki opravičujejo starše, da ne pošiljajo mladine v šole. Zlasti je med temi ekonomski položaj družine, ki razen očetovih rok potrebuje tudi roke sinov in hčera, da more živeti. “Najprej živeti, potem modrovati,” pravi že stara modrost. Da so taki primeri, ni dvoma. Celo se zgodi, da taka družina sama najbolj čuti in ji je sami najbolj hudo, da ne more poslati okrok v šole.
So pa vzroki, ki nikakor ne opravičujejo ravnanja staršev. Zdi se včasih, da je nek materializem načel slovensko družino: vsi morajo čimprej na delo, da bo denar letel na kup, da bo čimprej zgrajena hiša, kupljen ves konfort, kupljena nova zemlja... Sin ne sme v šolo. Ali v najboljšem primeru v kak večerni tečaj, da tam študira še štiri ure, potem ko je že osem ali več ur naporno delal. Jasno, da tak pouk ne more biti bogvekaj, da ne govorim o zdravju takega študenta.
Drug primer, ki ga prav tako ni mogoče opravičiti, je, ko fant študira, pa mu pridejo muhe, da bi nehal, ker se mu ne ljubi več. In ker starši nimajo več tiste oblasti nad otroki, kot so jo njiho-
vi starši imeli nad njimi, lepo mirno u-godijo muham svojega sina. Jasno, .da se bo čez nekaj let tak fant sam najbolj jezil na svojega očeta in mater, ker sta ugodila njegovim muham. In u-pravičeno: če on pri trinajstih, štirinajstih letih ni imel toliko pameti, da bi videl malo naprej, bi jo vsaj starši morali imeti.
Jasno, da ni vsak za šolo. In če govorimo o krivdi, mislimo samo na tiste, ki imajo pogoje za študij.
Kakšni še morejo biti vzroki, da starši otrok ne pošiljajo v šolo? Oddaljenost? Nezaupanje v šolo? Boljša ekonomska bodočnost v praktičnem poklicu? Nobeden od teh razlogov ne opravičuje, da bi zato ne pošiljali otrok v šolo.
Mogoče so še drugi vzroki. Opravičljivi ali neopravičlivi. Pomagajte mi jih najti. Ne bi rad obsojal. Prav tako pa ne bi rad molčal ob tako važnem problemu.
Kaj pravite ?	Bn
VAŽNI SESTANKI PRED VRHOVNO KONFERENCO
Pred Jetošnjo majsko vrhovno konferenco se bodo še sestali: Macmillan z De Gaullom prihodnji teden, Hroščev z De Gaulleom 15. marca in Adenauer z Eisenhowerjem tudi prihodnji teden. j,..
De Gaulle meni, da se je postavil. v isto vrsto z ostalimi tremi atomskimi velesilami: USA, Anglija in ZSSR, ko je dal razstreliti prvo francosko bombo v Sahari. Sedaj se z vso naglico Francija pripravlja na razstrelitev tudi prve svoje hidrogenske bombe.
Hroščev, ki je pravkar zaključil svoje- potovanje po jugovzhodni Aziji, bo prišel v Pariz na posvete z De Gaulleom, da bi ga vsaj delno pridobil za svoje načrte proti Adenauerjevi Nemčiji. Skušal mu jo bo prikazati kar najbolj nevarno, prav tako pa ga namerava prestrašiti tudi z nadaljnim razvojem v Al-žiro, čeprav ga je De Gaulle zopet trdo prijel v roke, ko je pred dnevi obiskal francoske vojaške postojanke v Alžiro in pozval svojo vojsko, naj do konca pomete z uporniki.
Adenauer odhaja v Washington zato, da bi dobil! od Eisenhowerja trdno in jasno obljubo, da bo vsaj USA obdržala neomajno stališče do problema Berlina in odnosov med Zahodno in Vzhodno Nemčijo. Ker Adenauer ne bo prisostvoval vrhovni konferenci 16. maja v Parizu, bo ta njegov zadnji sestanek z Eisenhowerjem pred vrhovno konferenco. Adenauer ne zaupa Angliji, Francijo pa smatra za oslabljeno zaradi njenih problemov v Alžiru ter je zato mnenja, da je USA verjetno njegova edina zagovornica odločnega nastopa proti sovjetom na pariški vrhovni konferenci.
Uradno bo Adenauer v Washingtonu samo na prehodni točki na svoji poti v Tokio. V USA bo medtem dobil častne doktorske naslove na več ameriških u-niverzah. V dveh dneh in pol svojega bivanja v USA bo Adenauer z Eisenr-howerjem predvsem razpravljal o Berlinu, prav tako pa se bo sestal! tudi z Ni-xonom in Herterjem.
Razlika med ameriškim in zahodno-nemškim stališčem do problema Berlina se nanaša na tolmačenje treh tkzv. koncesij, ki so jih zahodne velesile ponudile Sovjetski zvezi tik pred koncem ženevske konference zunanjih ministrov leta 1959 Zavezniki so takrat ponudili sovjetom določiti količino svojih čet v Zahodnem Berlinu, prepovedati nagrma-denje atomskega orožja v mestu in onemogočiti protisovjetsko propagando v Zahodnem Berlinu.
Postavili pa so za to sovjetom naslednje pogoje: ZSSR bi morala potrditi status quo Zahodnega Berlina, jamčiti svoboden dohod zaveznikom do mesta, toda konferenca se je končala brez praktičnega rezultata.
Zahodnonemška delegacija v Ženevi je sicer težko, pa vendar pristala na tri koncesije. Adenauer sam ni bil preveč nezadovoljen z njimi.
Česar pa se sedaj boji, je to, da ne bi Zahod začel z novimi pogajanji tam, kjer je končal na ženevski konferenci. Tako bi namreč dal Sovjetom možnost, da bi takoj zahtevali nove koncesije. Adenauer je ponovno izjavljal, da so prej omenjene koncesije izgubile avtomatično sleherno veljavo, ker ni prišlo do sporazuma lansko poletje.
Ameriški zunanjepolitični krogi so mnenja, da se Adenauerju ne bi bilo treba bati pariške vrhovne konfereriče. čeprav so tri koncesije sovjetom še vedno v veljavi pod istimi pogoji, kakor lansko leto, trdijo v Washingtonu, pa nima Eisenhower prav nobenega namena začeti nove razgovore o Berlinu š1 tem, da bi ponovil lansko ponudbo.
ARGENTINA
V	Provinci La Pampa na jugu Argentine so imeli v nedeljo 6, marca prvič volitve. Volili so guvernerja, viceguvernerja, 21 poslancev v provincijsko ustavodajno skupščino ter enako število poslancev v redno provincijsko skupščino. Volilna kampanja je bila zelo živeh-na. Kandidata za guvernerja in viee-guverja so postavili samo vladni in-transigentni radikali, kandidate za provincijsko ustavodajno skupščino poleg vladnih radikalov še ljudski radikali, socialisti skupine dr. Palaciosa ter krščanski demokrati, kandidate za delovno poslansko skupščino pa samo vladni in-transigentni radikali in pa krščanski demokrati. Na večinsko stranko odpade v ustavodajni in redni delovni provincij-ski skupsščini po 14 poslancev, na opozicijo pa 7. Ker ljudski radikali in socialisti za redno provinc, skupščino niso postavili kandidatov, bosta imeli v tej skupščini svoje poslance samo vladna intransigentina radikalna stranka in pa krščansko demokratska stranka, v ustavodajni pa vladni in ljudski opo-zicionalni radikali. Peronisti in komunisti so delali veliko propagando za oddajanje belih glasovnic.
Volilni rezultati: Vladni radikali 21.328, ljudski radikali 18.591, socialisti 7.402, krščanski demokrati 6.009, praznih glasovnic je pa bilo 21.414. Notranji minister dr. Vitolo je po končanih volitvah izjavil, da so potekale v popolnem redu in miru ter da so bile povsem svobodne. Glede praznih glasovnic — to so peronistični in komunistični glasovi — je dejal, da je sicer njihovo število precejšnje, vendar so rezultati volitev zgovoren dokaz, da peronisti v republiki nikakor niso prevladujoča sila. Po izjavi notr. ministra so te volitve tudi dokaz z,a utrjevanje demokracije v Argentini.
V	mestu Villa Maria v Kordobskih provinci so prejšnji teden ppkopali umrlega radikalnega prvaka in biv. gover-nerja kordobske province dr. Amadea Sabattinija. Mož je imel bogato politično delo za sabo ter je med ljudstvom še danes živ spomin na njegovo delo, ki ga je opravljal kot guverner kordobske province pred Peronovim režimom. Pok. dr. Sabattini je bil med sprtimi radi-kalskimi strankami edini mož, v katerega so imeli vsi zaupanje.
V	Bs. Airesu je dal ostavko na svoj položaj predsednik Vrhovnega sodišča dr. Alfredo Argaz. Listi so pisali, da je prišlo med njim in vlado do nesoglasij zaradi sprememb, ki jih je vlada izvršila v ustroju Vrhovnega sodišča s tem, da je število sodnikov od pet zvišala na 7. Baje je bilo med njim in vlado dogovorjeno, da bosta nova dva sodnika Vrhovnega sodišča imenovana šele po volitvah dne 27. marca in ne takoj po izglasovanem zakonu v poslanski in senatni zbornici, kar se je tudi zgodilo. Za novega predsednika Vrhovnega sodišča je bil izvoljen dr. Benjamin Ville-gar Basavilbasso.
Ledolomilec San Martin, ki je bil več časa obdan od ledenih plošč na Antarktičnem področju, ter mu je hitel na pomoč ameriški ledolomilec Glacier, se je sam rešil tesnega ledenega objema, razbil ledene gore in počasi lahko nadaljeval vožnjo proti ameriškemu ledolomilcu Glacierju. Srečanje posadk obeh ledolomilcev na odprtem antarktičnem ledenem morju je bilo nad vse prisrčno.
Teroristi v Argentini nadaljujejo s svojimi zločini. Kar naprej postavljajo bombe, ki povzročajo veliko materialno škodo. Doslej največjo eksplozijo so nedavno povzročili v Cordobi, kjer so postavili tri bombe med velikimi petrolejskimi tanki Shell Mex Argentina. Nastal je silovit požar, v katerem je zgorelo nad 3,400.000 litrov petroleja, povzročena škoda pa presega 70 milijonov pesov. Zločinci niso imeli obzirov niti do 120 šolskih otrok, ki so bili na počitnicah v bližnjem šolskem poslopju. Pri eksploziji bomb in petrolejskih tankov je bilo 6 oseb na mestu mrtvih, 18 ranjenih. Pozneje sta od za-dobljenih ran umrli še dve. Med ubitimi so tudi otroci. Teroristični zločin v Cordobi je vzbudil splošno obsodbo, zgražanje in ogorčenje. Več bomb so teroristi postavili v Bs. Airesu tudi med Eisenhoverjevim obiskom v Argentini. Zlasti pred razna angleška in ameriška podjetja. Ljudstvo od oblasti zahteva najstrožje postopanje proti takim elementom. Glasnik takega razpoloženja je bil vojni minister gen. Rudolf Larcher, ki je očital civilnim oblastem, da proti teroristom ne postopajo zadosti odločno. Zagrozil je, da bo v slučaju, če se bodo taka zločinska dejanja nadaljevala, nastopila vojska in jih bo zatrla. V tem smislu so že vse vojne enote dobile točna navodila.
VLADIMIR DEDIJER ZOPET V MILOSTI PRI TITU
KAJ PRAVITE?
‘Ilovice ¿z
Na sestanku Okrajnega ljudskega odbora v Kranju so nedavno razpravljali o razvoju telesne vzgoje ter o načrtnem razvijanju turizma v Bohinju in Zgornji Savski dolini. Glede telesne vzgoje so ugotovili, da je na Gorenjskem 133 telesnovzgojnih organizacij s približno
13.000	aktivnimi člani. Telesna vzgoja se pa ne more pravilno razviti, ker primanjkuje telovadnih prostorov. Ugotovili so, da bi bilo treba zgraditi 15 telovadnic, urediti pa 18 telovadišč. Pri razpravi o načrtih za načrtno izvajanje turizma v Bohinju in Zgornji Savski dolini so pa ugotovili, da je predvsem treba zgraditi več novih modernih hotelov in sicer v Bohinjski Bistrici* pri slapu Savice, na Voglu, v Bohinju, na Vršiču in Kranjski gori. Zgraditi bi bilo, treba tudi žičnico na Vogel ter urediti ceste in poti.
.. V Metliki so imeli veliko slavnost ob 90 letnici tamošnjega gasilskega društva. To društvo je leta 1869 ustanovilo 27 Metličanov ter je bilo prva požarna bramba na Slovenskem, kajti podobna društva v Ljubljani, Ptuju in Laškem so bila utsanovljena šele naslednjo leto.
Celje je z novim šolskim letom dobilo lastno Tehnično srednjo šolo. šola je bila z ozirom na precejšno krajevno industrijo potrebna.
Umrli so. V Ljubljani :Franc Kunaver, sedlar v p., Marija Bizjak, roj. Klemenčič, Franc Vodnik, absollvent IV. letnika Ekonomske srednje šole, Anita Možina-Vetrovec, roj. Vidovič, uslužbenka podjetja Elektrotehna, Edi Ha-sanbegovič in Ljubo Maček v Dravljah,
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
G. Frank žele
ki je do lani živel med 'nami v Argentini, nato pa odšel k svojemu sinu v Severno Ameriko, se nam je znova oglasil z naslednjim pismom z dne 29. februarja :
“Hvala za Vaše pismo z dne 7 t. m. Par dni prej, ko je prišlo Vaše pismo, sem dobil vse št. “Svobodne Slovenije” Z žalostjo sem čital og as o smrti gosp. Mašiča katerega sem osebno poznal. Tudi glas o smrti gosp Dr. Ahčina me je presenetil.
V kratkem času je šlo v večnost več zaslužnih mož za naš narod. So to možje, ki so se žrtvovali za narod in se niso ustrašili niti komunističnega nasilja, in so jim do zadnjega kljubovali. Tu mislim tudi na pokojnega gospoda Dr. Gregorija Rožmana, še ko sem bil v Argentini, sem ga imel priliko spoznati. Ko je lansko leto naš župnik Dr. Farkaš obhajal 25 letnico mašni-stva, je bil tudi gosp. škof navzoč in imel nrav lepo pridigo za gospoda župnika Farkaša.
Po sv. maši smo imeli kosilo v dvorani pod cerkvijo. Bilo nas je par sto oseb kjer je med drugimi govorniki tudi gosp. škof prav po domače govoril Dr. Farkašu. Vsi smo bili zadovoljni
LEPO PRIZNANJE ZBORNIKU-KOLEDARJU SVOBODNE SLOVENIJE
ZA LETO 1960
Stane Čizman v Dravljah, Viktorija Lupša v Retnjah, Božidar Zupančič na Kokrici, Franc Žagar v Iški vasi, Davorin Kovač, rudniški uslužbenec v Zagorju, Anton Cik iz Banja loke pri Kočevju; Janez černilec, župnik v Cerkljah na Gor., Jožefa Valant, roj. Košak v Žužemberku, Jože Bručan, strugar v p. na Jesenicah, Janez Zalar v Borovnici, Ivan Martinjak na Viču in Martin Jur-har, upok. v Brežicah.
Znani slov. violinist Igor Ozim je v drugi polovici lanskega leta z uspehom gostovaf v raznih državah na Daijnjem Vzhodu. Za to turnejo je skupno s svojo spremljevalko Švicarko lise v Alpen-heirh naštudiral nad 30 sonat in drugih del violinske literature. Razen tega je imel na sporedu 8 violinskih koncertov s spremljavo sinfoničnih orkestrov. Koncerte je imel v Singapurju, v Avstraliji V Mekbourne-u, Canberri, Adelaide, Sydney, v 20 mestih Nove Zelandije, v mestu Suvi na otoku Fidži, zatem pa na japonskem. Koncertno turnejo sta organizirala Jugokoncert in Angleška, agencija Ibs and Tilttert. Pred odhodom na Dalnji Vzhod je imel Ozim vrsto u-spelih violinskih koncertov v Zahodni Nemčiji (Stuttgart), na Švedskem, Norveškem in Finskem.
SVet za urbanizem ljubljanske mestne občine je lani razpisal natečaj za idejno načrtno rešitev preureditve križanj Titove (Dunajske), Celovške in Resljeve ceste z železnico in za urbanistično ureditev območij križanj v zvezi z rekonstrukcijo železniškega vozlišča v Ljubljani. Ljubljanska občina je na natečaj dobila 15 osnutkov.
ARGENTINI
da £mo imeli biti čast skupaj s škofom.
Izguba teh ljudi je nenadomestljiva, in malo jih je, ki bi vse svoje življenje žrtvovali v blagor naroda. Naj jim poplača Bog za njih dobra dela, nam pa bodejo v trajen spomin.
Vaš časopis nas ze o zanima in kar teško čakamo nanj. To pa zaradi tega tem bolj, ker nam je Argentina poznana. Saj smo bili 10 let v tej naši novi domovini.
Če bi Argentina imela boljše vlade, fc; bilo tudi življenje mnogo boljše. Mogoče bo pa le okrevala od sedanje gospodarske križe, kar bi bilo želeti. Saj potem bi se razmere zboljšale.
Danes, ko to pišem, imamo prav malo snega. Zapadel je ponoči, a se že to pi in ko bom jaz napisal to pismo, bo že ob sneg. Med tem ko so bi i pretekli teden v New Yorko do 3 metre visoki zameti imamo mi tu lepe zimske dneve.
Vi ste imeli te dni Eisenhowerja v Vaši državi. Mi smo videli te slavnosti v televiziji. Lepo so ga sprejeli. Ljudje so vzklikali Gaucho viejo. Ponesrečil se je avion, kateri je vozil muzikante, kateri naj ibi igrali na slavnosti. Šli so igrat med angelce na drug svet. Pa se malo piše v tukajšnjih časopisih o tej nesreči. Vas prav leno roz iravliam Vaš Frank' žele
Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije je knjiga, ki se je med slovenskimi izseljenci uveljavila tako kot nobena druga publikacija. Vsako leto radi segajo po njej in z njo bogate svoje knjižnice.
■ Letošnji Zbornik za prejšnjimi vsebinsko prav nič ne zaostaja. Po mnenju nekaterih je še celo boljši kot prejšnja leta. O njem so izšla laskava poročila tudi v raznih slovenskih listih in revijah. Danes omenjamo dve takšni poročili in sicer oceno Zbornika-Koledarja Svobodne Slovenije za 1960 v goriškem Katoliškem glasu in v severnoameriški slovenski verski reviji Ave Maria.
“Najboljši Zbornik-Koledar,* kar smo jih izdali‘Slovenci”
Goriški “Katoliški glas” je prinesel obširno poročilo o Zborniku-Koledarju Sv. Slovenije v štev. 3 z dne 21. januarja t. 1. Napisal ga je Zas. V uvodu ugotavlja, da je posvečen “pok., takrat še živemu dr Gregoriju Rožmanu v počastitev 30 letnega jubileja, odkar je bil posvečen za ljubljanskega škofa”, zatem pa navaja vsebino Zbornika po posameznih poglavjih. Ko omenja v poročilu prosvetno dejavnost med koroškimi Slovenci, pisec članka izjavlja, “da se mu zdi umestno pripomniti da bi moralo biti kaj takega tudi o dejavnosti med Primorskimi Slovenci”. (Tega mnenja je vsa leta bila tudi založba Zbornika-Koledarja. In če v Zborniku poročila o kulturnem udejstvovanju Primorskih Slovencev doslej ni bilo, nje za to ne zadene nobena krivda,, ker je vse storila ,da bi tako poročilo bilo objavljeno. Op. ur.)
Svoje poroči o o Zborniku-Koledarju Sv .Slovenije za 1960 pa pisec članka zaključuje z ugotovitvijo: “Letošnji Zbornik je zelo obširen. Prav gotovo je to najboljši Zbornik-Koledar, kar smo jih izdali Slovenci, in to tudi v domovini. Vsebinsko je dober in zanimiv ter res lepo urejen”.
“Zbornik 1960 je sad trdega dela”
Ugledna severnoameriška slovenska verska revija “Ave Maria”, ki jo že 52. leto izdajajo tamošnji slovenski frančiškani, objavlja poročilo o letošnjem Zborniku-Ko.edarju Sv. Slovenije v marčni številki. Tudi “Ave Maria” pove v uvodu, da je let. Zbornik bil natisnjen še pred smrtjo škofa dr. Rožmana in je posvečen spominu njegovega škofovskega posvečenja. Ugotavlja pa, da so po-svetilne besede napisane tako, da je z njimi že izražena zahvala vel.kemu pokojniku za njegova “dela, osebne žrtve, junaštvo, vdano prenašanje krivic, očetovsko skrb, za nauke in vzpodbude”. Zatem pove razdelitev zbornika v 8 poglavij in pravi, “da nam naslovi poglavij povedo “o čem piše Zbornik 1960”. Ugotavlja dalje, “da so se uredniki potrudili, da so v njem zbrali probleme slovenskega človeka v novi domovini, njegovo življenje in delo, skrbi in težave. Teh problemov je več. Nevarnost pa je, da bi jih reševali tako, da bi nanje kar pozabili. Zato je Zbornik 1960 potrebna in koristna knjiga, ki naj bi se zelo razširila med slovenskimi naseljenci”.
Nato navaja. vsebino Zbornika. Za razpravi dr. Komarja o “Ljubezni do u-
S V OB OD N A SLOVENIJA
OSEBNE NOVICE
Družinska sreča. V družini Janeza Peršuha in njegove žene ge Zore, roj. Bajlec se je rodil sinček Mihael-Janez.
V	družini Karla in Marije Golež v' Villa Dominico so dobili dhe 19. januarja t. 1. hčerko, ki bo krščietta na ime Roza Marija. Srečnima družinama naše čestitke.
SAN MARTIN
Zadnja družabna prireditev Slovenske besede je zelo dobro uspela v splošno zadovoljstvo vseh navzočih rojakov, ki so zlasti hvalili domače, slovensko vzdušje, ki je na teh prireditvah. Prireditev je tudi v gmotnem oziru dobro uspela in je odbor Slovenske besede sklenil, da daruje $ 500.— Slovenski šoli v San Martinu in $ 500.— Invalidskemu skladu Društva slovenskih protikomunističnih borcev. Ostali čisti dobiček pa gre v sklad za lastni dom v San Martinu. Ta sklad je odbor ustanovil na svoji predzadnji seji z namenom, da zbere potrebna sredstva, s pomočjo katerih bi sčasoma dobili v San Martinu lastni dom, V ta sklad se sprejemajo prispevki vseh tistih rojakov, ki bi hoteli pomagati pri dosegi omenjenega cilja.
MORON
Slovenski kegljaški klub je imel v nedeljo 6. marca t. 1. popoldne na slovenski pristavi redni občni zbor. O poročilih odbornikov o delu kluba v pretekli poslovni dobi se je razvila živahna debata. Zlasti so člani kluba naglašali potrebo po zboljšanju kegljišča in pridobitvi novih članov. Pri volitvah so bili izvoljeni y novi odbor: Predsednik Fr. Vester, tajnik Miro Oman, blagajnik Ivan Klemenčič, gospodar Lojze Petek.
V	nadzorni odbor pa Mirko Kopač in Albin Kočar.
SAN JUSTO
Pustna zabava, ki jo je dne 28. februarja priredil Naš dom, je znova privabilo zelo veliko rojakov v društvene prostore. Ves čas je bilo veselo in pristno domače razpoloženje, tako, da so bili vsi udeleženci zadovoljni. Za jedila in pijače ter dobro in hitro postrežbo ,ie bilo — kot je na prireditvah Našega doma vedno — zelo dobro poskrbljeno, RAMOS MEJIA
Akcija za Slomškov dom se nadaljuje. Odbor za postavitev doma išče nadal-njih prispevkov. V ta namen je pripravil dne 28. februarja t. 1. tudi pustno veselico v prostorih restavracije Ilirija. Rojaki so se vabilu prirediteljev odzvali ter so akcijo za postavitev Slomškovega doma podprli s svojo udeležbo na družabni prireditvi.
LANUS
V	cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi je bila v nedeljo dne 6. marca znova lepa slovesnost. V njej smo imeli prvikrat birmo, razen tega pa tudi blagoslovitev glavnega oltarja. Birma je bila ob treh popoldne ter je bilo pri njej okoli 80 otrok, od, katerih je bilo nad 40 slovenskih. Zakrament sv. birme je otrokom delil škof iz mesta Lomas de Zamora Msgr. Shell, ki je nato blagoslovil tudi glavni oltar v lepi Marijni cerkvi.
Po blagoslovitvi glavnega oltarja je imel škof Msgr. Shell na njem tudi pon-tifikalno mašo, med katero je lepo pel Slovenski cerkveni pevski zbor iz Lanu-sa pod vodstvom pevovodje Mirka Špacapana.
Na nedeljsko cerkveno slavnost v Slovensko vas je prišlo tudi precej rojakov iz drugih slovenskih naselij na področju Vel. Bs. Airesa.
V	dmžini Miha Igliča in njegove že ne «ra Mir«\ rob Draksler se je pretekli teden rodil sin prvorojenec. Srečnim staršem- naše častitke.
sode” in Rakovčevo o “Dvojezičnosti” pravi, da oba razmišljata o “potrebnem in praktičnem vprašanju”, pristavlja pa, “da obe razpravi ne bosta razumljivi vsem bralcem”, kar pa “ni nobena škoda, ker je namen Zbornika zajeti širši krog bralcev in ni nujno, da bi bili vsi članki za vse” — Za prispevke slovenskih gornikov v Argentini Zborniku čestita. Ne trdi, da bi bili ti prispevki najboljši v Zborniku, “šo pa to mladi in podjetni ljudje, ki so uspeli, da so se s svojim mladostnim idealizmom in delavnostjo približali duševnosti gornikov in raziskovalcev drugih narodnosti, a so pri tem ostali dobri in zavedni Slovenci Njihove vrstice bo vsakdo prebiral z velikim zanimanjem, ker veje iz njih pristnost izražanja doživljajev v gorskih podvigih in eskepedicijah”. V poglavjih Naša beseda in pesem ter Našim malim zlasti pohvalno omenja mladinskega pesnika Mirka Kunčiča, med vsebino poglavja Izseljenski letopis pa zl.asti poslanico pok. škofa dr. Rožmana “Pismo v leto 1960”. Polaga na srce vsem Slovencem, naj bi si predvsem ti dve misli iz poslanice pok. škofa globoko vtisnili v srce: “Slovenci smo in kristjani” ter da “slovenski izseljenci moramo ohranjati vez, ki jo že imamo; ta vez je slovenski izseljenski tisk”. Po omembi spominja pok. slov. javnih delavcev in ugotovitvi, da daje Zborniku “veliko vrednost razprava Janka Hafnerja “Planetni vek se začinja” ter omembi pregleda dela slovenskih izseljencev v zadnjih desetih letih,'! zaklučuje svoje poročilo z ugotovitvijo in pozivom.
“Zbornik za 1960 je sad trdega dela. Sestavljen in izdan je iz najplemenitejših nagibov. Pokažimo svojo hvaležnost in pridno segajmo po njem”.
ALBIN MAGISTER 60 LETNIK
V torek 15. marca bo dopolnil 60 let svojega življenja Albin Magister, st. vsestransko delaven član slovenske protikomunistične skupnosti v Buenos Airesu. Kdor bo zagledal ta naslov v Svobodni Sloveniji in Magistra pozna osebno, se bo začudil: Ali je res mogoče, da jih ima že 6 križev. Kajti jubilant je še tako mladostno čil in prožen, da mu nihče ne bi prisodil 60 let.
Albin Magister se je rodil 15. marca 1900 v znani in ugledni Magistrovi družini v Vižmarju. Po končani ljudski šoli je obiskoval delovodsko šolo v Ljubljani ter postal strokovnjak za plinske instalacije. Kot tak je vsa leta služboval v ljubljanski mestni plinarni, ter tam zaradi svoje sposobnosti, točnosti in vestnosti užival lep ugled.
V Vižmarju si je postavil lep dom ter v njem ustvaril srečno družinsko življenje, v katerem se je rodilo 5 sinov.
Jubilant se je že v mladih letih začel javno udejstvovati. Saj je pod vodstvom šentvidskega župnika in dekana g. Valentina Zabreta sam zrastel v katoliških organizacijah. Tako je bil delaven član Orla, prav tako v prosvetnem društvu, ki se je v št. Vidu imenovalo v spomin na Blaža Potočnika “Blaž Potočnikova čitalnica”. V poznejših letih se je močno udejstvoval tudi na gospodarskem področju in to ne samo v znanem Magistrovem avtobusnem podjetju, temveč v Hranilnici in posojilnici v št. Vidu, kjer je bil dekanu Zabretu desna roka. Pri njem je zaradi svoje odkritosti in poštenosti užival velik ugled. Politično je od svoje mladosti pripadal SLS.
Ko je prišlo vojno leto 1941 in so Št. Vid zasedli nacisti, so jubilanta zaradi njegove vsestranske delavnosti v kat. mladinskih prosvetnih, gospodarskih ter verskih organizacijah takoj zaprli. Pozneje so ga izpustili ter je nato jubilant vsa vojna leta živel kot begunec v Ljubljani odn. Hrušnici, dokler ni leta 1945 odšel v begunstvo s sinom Milanom, ki je bil tedaj petošolec. Starejša sinova, Marijan ter Albin, sta bila protikomunistična borca ter sta se z očetom po čudnih poteh našla šele v Italiji. Begunska leta je s tremi sinovi — dva sta z, materjo ostala doma, preživel v begunskih taboriščih Monigo, Servigliano in Seni-gallia v Italiji, odkoder je 3. maja 1948 prišel v Argentino. S svojimi sinovi živi v mestu Ramos Mejia na področju Vel. Bs. Airesa.
Kakor v predvojnih letih doma, tako je tudi v izseljenstvu neumorno delaven
• GORIŠKA IN
Goriški slovenski katodški visokošol-ci imajo svoje akademsko društvo Slovensko kat. akademsko društvo — SKAD. Ustanovljeno je bilo pred petimi leti ter ima za sabo živahno delavnost. To so ugotovili na zadnjem občnem zboru. V poročilu o delu v lanskem letu so zlasti omenjali vrsto kvalitetnih predavanj ter nastop slov. demokratičnih akademikov pri vseučiliških volitvah v Trstu z listo Adria, pri katerem je SKAD z vsemi svojimi č hni sodelovalo in v znatni meri pripomoglo k uspehu slovenskih demokratičnih visokošolcev na tržaškem vseučilišču.
Glede bodočnosti še pa slov. kat. akad. ihiadina jasno zaveda svojih nalog, ki jo čakajo. V tem pogledu goriški “Kat. glas” v poročilu o bčnem zboru SKAD-a ugotavlja: “Veseli nas dejstvo, da čuti naša akademska mladina nujno potrebo po odločnem nastopu, brez s eher-nega slepomišljenja tako v idejnem, kakor v narodnem pogledu. Zato zavrača težnje vseh onih, ki bi želeli “poenotenje” izključno v svojo korist, in s tem tudi tiho odobravanje nekaterih slovenskih nevtralnih krogov, ki se imajo za krščanske. Prepričani smo, da vršijo samo jasno opredeljene organizacije res pozitivne naloge. In ena teh je brez dvoma SKAD”.
Proračun tržaške mestne občine za
1960	predvideva 5349 milijonov rednih in izrednih dohodkov in 7957 milijonov ' rednih in izrednih izdatkov. Primanjkljaj 2:610 milijonov lir bo morala kriti država. Na vsakega občana v Trstu pri de v letošnjem letu 15.507 lir davkov ter
Stran 3.
Vsak teden ena
PRSTAN
Ivan Pregelj
Mejnik dveh dob: rož in jeseni, ljubezni zvest simbol blestiš, dve duši v eno pretopiš v sladkosti in bridkosti eni.
In zdaj se trs mi vinski zdiš, ki sad stoter in sladek nosi, zdaj zopet, ki tolažbe prosi na plečih trudnih, težek križ.
v raznih organizacijah slovenskih protikomunistov v Argentini. Zlasti se udejstvuje v raznih verskih organizacijah. Od vsega začetka z vso vnemo deluje tudi pri hranilni ustanovi čebelica. Morda še večja in še mnogo lepša je pa njegova skrb za potrebne in bolnike. Za vse te skrbi z očetovsko vnemo ter s čutečim Sircem v okviru Vincendijeve konference. Kot socialni referent Društva Slovencev je socialno skrbstvo za potrebne in bolne slovenske rojake pri Društvu Slovencev koordiniral z dobrodelnim delom Vinceneijeve konference, da je dobrodelnost uspešnejša ter bolj učinkovita in tudi bolj smotrno organizirana.
Nič manjše ni jubilantovo prizadevanje, da bi Slovenci v Buenos Airesu dobili svoj osrednji dom. Z vso nesebičnostjo se namreč udejstvuje že od ustanovitve Odbora za Slovensko hišo in je delaven član tega odbora še danes. To je v glavnih potezah prikaz javnega udejstvovanja našega jubilanta. Ni popolna ta slika, kajti jubilant poprime za delo, kjer je treba, samo, da pripomore dobri katoliški in slovenski stvari do uspeha.
Ob njegovi 60 letnici se mu iskreno zahvalimo, za vse njegovo delo, ki ga je za slovensko ljudstvo opravil doma, še bolj pa v izseljenstvu, zlasti za njegovo veliko skrb, ki jo posveča tistim, ki so pomoči med nami potrebni in trpe v bolezni ter drugih življenskih nadlogah.
Iskreno mu želimo, da bi mu Bog naklonil še mnogo zdravih let življenja ter dal dočakati tudi dan, da bi se lahko kirialu sešel s svojo življensko družico ter s svojima dvema sinovoma, ki ju ni videl od leta 1945. To pa ne v izseljenstvu, pač pa na njegovi lepi domačiji V Vižmarju v resnično osvobojeni slovenski domovini.
Bog ga živi še mnogo let!
Vse, kar potrebuješ za svoj dom,
vedno dobiš ceneje pri
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
Posebno ugoden nakup električnih črpalk, plinskih in drugih štedilnikov.
Sprejemano vsa popravila hladilnikov in šivalnih strojev.
PRIMORSKA
so v Italiji še večja davčna bremena Samo v Rimu, Milanu, Turinu, Florenci, Bologni in Benetkah, toda vsa ta mesta so vendar v neprimerno boljšem gospodarskem položaju, ker so ali središča velike industrije ali pa privlačne tujskoprometne točke. V proračunski razpravi je govoril tudi slov. demokratični občinski svetovalec dr. Agneletto ‘ter je ostro kritiziral slabo občinsko gospodarsko ter krivično postopanje tržaške mestne občine s Slovenci. Napovedal je, da bo glasoval proti.
Pred glasovanjem o mestnem proračunu je pa odbornik za občinske finance izjavil, da mestna občina sprejema : nekatere predloge slov. občinskega svetovalca dr. Agneletta, ki se nanašajo tudi na koristi tržaških Slovencev.
Po tem zagotovilu je dr. Agneletto izjavil, da bo glasoval za proračun.
S svojim glasom je dr. Agneletto rešil življenje sedanji občinski upravi v Trstu, kajti v nasprotnem slučaju, bi o-stala v manjšini ter bi oblast morala imenovati komisarja. Tržaška “Demokracija” v zvezi stem nastopom dr Ag-neletta izjavlja, “da za to glasovanje prevzemajo dr. Agneletto in Slovenska demokratska zveza ter Slovenska katoliška skupnost, ki sta Slovensko listo postavili, popo ‘no odgovornost pred vso slovensko javnostjo in pred svetom”.
Slov. Kat. prosv. društvo v Gorici je priredilo 27. decembra v goriški stolnici koncert slovenskih božičnih pesmi. Obenem je bil ta koncert posvečen 500-letnici obstoja goriške- stolne župnije.
(Nadaljevanje na 4. strani)
SLOVENCI
VENEZUELA
Iz življenja Slovencev v Caracasu
Od našega zadnjega poročila v Svobodni Sloveniji smo imeli slovenski naseljenci v decembru 1959 in januarju 1960 naslednje važnejše dogodke:
Redno vsako nedeljo imamo Slovenci v Caracasu slovensko mašo ob petih popoldne v kolegiju Francia, Av. D. Čampo Claro z ljudskim petjem. Ljudje se je radi udeležujejo, da čujejo božjo besedo v domačem jeziku in goje domačo družabnost.
Miklavževanje smo imeli v nedeljo 6. dec. Prireditev je lepo uspela. Saj so pa tudi rojaki pridno pomagali požrtvovalnemu režiserju Rudiju Kelbiču in pevovodji pevskega zbora Sodji. Prvi del prireditve je bil posvečen spominu pok. škofa Rožmana. 'Obsegal je tri točke: venček narodnih pesmi, deklamacijo in igrico Mavrica. Drugi del se je začel s priložnostno deklamacijo, nakar je sledil prizor, kako so angelci pripravljali prihod nebeškemu svetniku na zemljo in nato sam prihod prijatelja otrok, ki je zatem delil darila.
V	sredo 16. decembra smo se rojaki kljub delavnemu dnevu zbrali ob sedmih zvečer. Imeli smo slovesno zadušnico za pok. škofom dr. Rožmanom. Povabljene so bile tudi druge narodnostne skupine.
Polnoštevilno smo se rojaki zatem zbrali znova pri polnočnici, ki smo jo imeli v veliki dvorani francoskega kolegija, ker so v kapeli imeli istočasno polnočnico domačini. Oltar z brezjansko Marijo je bil lepo okrašen, ob ostrani so bile jaslice, sveto daritev je pa spremljalo ubrano petje slovenskih božičnih pesmi.
Slovenci so se zbrali tudi na Silvestrovo ter so v veselem razpoloženju vstopili v novo leto. Daj Bog, da bi jih veselje vedno spremljalo v tem letu.
V	nedeljo dne 10. januarja smo pa
P O
SVETU
caracaški Slovenci imeli pri svoji maši obisk. Pevci domačini — tkzv. zbor “conjunto de aguinaldores” — so se ponudili, da bodo pri maši peli venezolan-ske božične pesmi s spremljavo nekakih ropotujc. Pevci so iz Caracasa in vsi člani Marijine legije. Peli so lepo, vendar Slovencem tako petje ni všeč. V Venezueli je pa taka navada, da brez ropota božičnih pesmi ni.
V tem času smo imeli tudi bolezen v naši skupini. Ga Razgorškova je pred časom močno zbolela. Prepeljati so jo morali v bolnišnico, kjer je prestala tri operacije. Pred božičnimi prazniki se je vrnila z bolnišnice v domačo oskrbo.
Srebrno poroko sta na Silvestrovo praznovala zakonca Voglarjeva. — V decembru je pa naš kaplan g. Grilc v spremstvu g. Šarca obiskal tri slovenske družine: Ojsteršek, Rifelj in Teršek v Chivacoa. Seveda so bili vsi njegovega obiska veseli.
Venezuelo je pa zapustila Vidičeva družina. Odšli so v Kanado, odkoder so se že oglasili in nam sporočili, da se drže bolj doma, ker je zunaj huda zima. Verjamemo, če pride kdo iz vroče Venezuele v mrzlo Kanado. V tem času smo pa dobili dva nova Slovenca: Pri Rbjniko-vih so dobili sinčka, prav tako ¡pa tudi pri Dodičevih.
Prihodnjič pa kaj več. Pozdrave Slovencem v Argentini in drugod po svetu od Slovencev v Venezueli.
-r
USA
Otroci sobotne slovenske šole v čika-gu so pod vodstvom svoje učiteljice gdč. Pavle Mušičeve uprizorili v veliki dvorani sv. Štefana v čikagu Peterčkove poslednje sanje. Po igri je bilo Miklavževanje. — Slovensko kulturno družtvo Triglav v Milwaukee je pa uprizorilo slovensko ljudsko igro Jurčičevega Desetega brata v režiji Lojzeta Galiča.
GORIŠKA IN PRIMORSKA
(Nadaljevanje s 3. strani)
Slovesnost se je pričela s slavnostnim govorom dekana g. Andreja Simčiča iz Solkana. Verniki, ki so kljub hudemu dežju napolnili stolnico, so z zanimanjem sledili govoru g. dekana. Razložil jim je zgodovino solkanske župnije iz katere je nastala stolna goriška župnija in vse zgodovinske dogodke zadnjih 500 let. Besede je zaključil s prošnjo, naj sveto-gorska kraljica čuva slovenski rod ob Soči na obeh straneh meje.
Po govoru je pristopil k oltarju gori-ški nadškof Ambrosi, nakar je pričel koncert slovenskih božičnih pesmi. V Kratkem nagovoru se je nato nadškof zahvalil vernikom za lep sprejem ter med ostali podčrtal važnost božiča za ves svet.
V Trstu pa so priredili v cerkvi sv. Vincencija konpert slovenskih božičnih pesmi združeni pevski zbori iz Barko-velj, Skednja, Sv. Vincenca in Rojana. Nastopilo je 90 pevcev. Na sporedu so bile pesmi raznih slovenskih skladateljev, prevladovali so pa sodobni.
IZ TEDNA V TEDEN
Diplomatski odnosi med Kubo in Severno Ameriko so se zadnje dni znova močno zaostrili. Do tega je prišlo zaradi eksplozije na francoski ladji La Coubre, ki je iz Belgije pripoljala orožje in strelivo za kubansko vojsko. Bomba je bila postavljena blizu zabojev, v katerih so bile granate. Zaradi eksplozije je bilo več delavcev mrtvih, še več pa ranjenih.
Kubanci so takoj zagnali vik, da je do eksplozije prišlo zaradi sabotaže, ki da jo je izvršila Severna Amerika. To je Severni Ameriki očital celo Fidel Castro. Zaradi takih očitkov in obtožb je ameriška vlada vložila pri kubanski vladi najostrejši protest.
Maroško kopališko mesto Agadir ob Atlantski obali je zadela huda nesreča. Dva potresna sunka dne 1. marca sta mesto skoro povsem porušila. Pod razvalinami je našlo smrt nad 12.000* Iju-dim nad 5000 jih je pa ranjenih. Nasre-čo je povečal še požar, ki je nastal p» potresu, prav tako pa so tudi morski valovi preplavili velik del mesta. Mesto je danes povsem mrtvo, kajti vsi ljudje, ki so si rešili življenje, so ga za-
pustili. Pri reševanju ljudi in odkopavanju mrličev so sodelovali poleg maroške vojske še ameriški, francoski in španski vojski. Maroški sultan Mohamed V. je na mestu nesreče izjavil, da bodo zgradili novo mesto, toda na trdnejšem temelju bolj južno od sedanjega mesta.
Papež Janez XXIII je imenoval 7 novih kardinalov. Število kardinalskega zbora se je sedaj zvišalo na 85, kar je najvišje število kardinalov v vsej zgodovini kat. Cerkve. Sedaj so prvič ^dobili kardinala afriški črnci, Japonci in Filipinci. V kardinalskem zboru je sedaj od kardinalov 33 Italijanov, Neitalija-nov pa 52.
Avstrijska vlada je odobrila potovanje podpredsednika vlade Bruna Pitter-manna na obisk v Brazilijo, Uruguay, Argentino in Čile.
Hroščev bo 15. marca prišel v spremstvu 140 oseb v Pariz.
Za njegovo varnost je francoska policija temelijito poskrbela. Vse begunce protikomuniste iz Sovjetske zveze ter ostalih držav sovjetskega komunističnega bloka bodo enostavno za en teden
spravili na počitnice na otok Korziko, da v Parizu ne bi delali demonstracij proti nosilcu svetovnega komunizma.
Biv. argentinski predsednik Peron je iz mesta Torremolinas prišel pod imenom Rodriguez za nekaj dni na obisk v Madrid. Na potovanju ga spremlja njegov tajnik Amerigo Barrios.
Del evropskega časopisja se je prejšnji teden na široko razpisoval o nemških predlogih španski vladi za zgraditev pomorskih baz na španskem področju, v katere bi Zahodna Nemčija spravila poleg vojnega materiala zlasti zaloge živil za slučaj potrebe. Genera-lisim Franco z ozirom na nerazpoloženje dela evropske javnosti proti takim bazam, dovoljenja za dovolitev baz ni izdal. Francija se je v tem vprašanju postavila odločno na nemško stran, češ, da imajo Nemci vso pravico do takih baz, za katere ni nujno, da bi morale biti v državah, ki so članice evropske obrambne skupnosti. V Anglii so o tem vprašanju v spodnji zbornici dejali, da bi bilo bolje, če bi se Nemci o teh vprašanjih razgovarjali z zavezniki v o-brambni skupnosti. V Nemčiji so jim odgovorili, da so to skupnost že pred letom, dni obvestili o svojih namerah glede vojaških baz v inozemstvu.
Zahodno nemški obrambni minister Straus je objavil pet točk, ki naj bi bile izhodišče nemške zunanje politike. To so: 1. Nobenih sporazumov z inozemstvom ne pripravljati prej, dokler zato ni politično vse pripravljeno; 2. Združitev Evrope; 3. Stalno zavezništvo Evrope z Ameriko in Kanado; 4. Konsolidacija zahodne obrambe in 5. Prijateljstvo ter združenje z Afriko.
Zahodni zavezniki nameravajo po časopisnih poročilih predložiti Hruščevu na vrhovni konferenci predlog naj bi v obeh Nemčijih ljudstvo s plebiscitom odločilo svojo nadalnjo usodo.
Britanska princeza Margareta si je končno izbrala ženina, ki pa ni noben princ, ampak dvorski fotograf Anthony Armstrong-Jones. Oba sta se že zaročila

i. dah SLOVESEN PRIČETEK
NEDELJA
13.
MAREC
NA
IGRIŠČU
V
LANUSU
TOČNO
OB
i 14.45 h
Vabijo:
SFZ Lanus Naš Dom Mlad. Dom San Martin SFZ Moron
19. MAREC OB 19 h NA
PRISTAVI
•
ŠAH
SPORED:
1.	VKORAKANJE VSEH SODELUJOČIH SKUPIN NA PRIREDITVENI PROSTOR
2.	ARGENTINSKA IN SLOVENSKA NARODNA HIMNA
3.	POZDRAVNI GOVOR PREDSEDNIKA DRUŠTVA SLOVENSKA VAS
4.	OTVORITVENI GOVOR PREDSEDNIKA DRUŠTVA SLOVENCEV
5.	NOGOMET a) MLADINSKI DOM : SFZ MORON
b) SAN MARTIN : SFZ LANUS
. .	•	a"--
3	fi
PO ŠPORTNEM SVETU
Zaključek VII. zimskih olimpijskih iger v Sqaw Walley. — Nad 35.000 gledalcev je prisostvovalo zaključnim tekmam na zimski olimpijadi. Po neuradnem točkovanju (10, 5, 4, 3, 2, 1 za prvih šest mest) — uradnega na Olimpijadah ni — si je prvo mesto po ekipah osvojila ZSSR s 165% točkami, slede ji Švedska 71%, ZDA 71, Nemčija 70%, Finska 59%, Norveška 53, Avstrija 35%, Kanada 32, Francija 27, Švica 26%, Poljska 16, Italija 15%, Češkoslovaška in Holandija 11, Japonska 6%, Vel. Britanija 2.
Največ medalj je prav tako osvojila ZSSR in sicer 7 zlatih, 5 srebrnih in 9 bronastih. Nemčija: 4, 3, 1; ZDA: 3, 4, 3; Norveška: 3, 2.; švedska: 3, 2, 2; Finska: 2, 3, 3; Kanada 2, 1, 1; Švica: 2, 0, 0; Avstrija: 1, 2, 3; Francija: 1, 0, 2; Holandija: 0, 1 1.; Poljska 0, 1, 1; češko-slovaška: 0, 1, 0; Ita'.ij&: 0, 0, 1.
Ker sta v hitrostnem drsanju na 1500 m dosegla isti čas - Norvežan Aas in Grišin (ZSSR), sta prejela vsak zlato medaljo, srebrne pa niso podelili.
V	hokeju na ledu je nepričakovano zmagalo moštvo ZDA — favorita sta. bila Kanada in ZSSR, ki je premagala vsa ostala moštva. Slede Kanada, ZSSR Češko-Slovaška, švedska in Nemčija.
Zadnji dan tekem je bil na sporedu tudi smuški tek na 50 km, za katerega ie b;l prijavljen tudi naš Argentinec France Jerman, vendar nismo zaslediti njegovega imena v tukajšnjem časopi-ju. Pa bo že sam sporočil v svojih izvirnih poročilih, kako mu je kaj šlo. Na tej progi je zmagal Finec Kalevi Hala-mainen, Prvo mesto v smuških skokih si je osvojil znani nemški slcaka’ec Helmut Recknagel, ki je na 80 meter-ski skakalnici skočil 83,5 in 84,5 m. Recknagel je svetovni rekorder — 139 mt. V hitrostnem drsanju na 10.000 m ’e postavil nov višek Norvežan Knut Johanssen, pa tudi še štirje tekmovalci so dosegli boljše čase od dosedanjega svetovnega viška.
V	Cordobi se je prešjni teden priče’’o 18 Južnoameriško prvensvo v košarki. Nastopajo naslednje države: Argentina,
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N<* »824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI Duhovno življenje. Štev. 3. Vsebina: Constumbres patrias (J. R.); Pust [ali post; Prvo pismo v tujini (Pastirsko pismo pok. škofa dr. Rožmana v prvoim letu begunstva); Okno v svet; čemu spet cerkveni zbor (Dr. Franc Gnido vec); Materina modrost; Zakrament sprave in odpuščanja (Alojzij Ko-šmerlj); Odpenjanje gumbov (B. R.); Ko sta se srečala nebo in zemlja (Po ano cristiano Priredil Jože Jurak): Ali kontemplativni redovi res r.ič ne koristijo človeštvu?; Glas iz Rima; 7 ne-postnih postov; Kaj pa protestantizem (dr. Alojzij Starc)r AlPGerkev ves. ¿da--bi samo za bogatine ?; 4 vprašanja in 5 odgovorov (J.P.); 7 nepostnib postov — odgovori (Jože Rant); Vse sem mu povedala (Drat); Domovina, mili kraj (Janez Mladik); Admiral Jamamofo o sebi; Od doma; “največja med temi pa je...” (K.B.); Anglikanci in cerkvena edinost (R. J.); Kaj je novega v Argen-t'ni?; Okrogla hiša (Hadriana Enri-puet Stalli -— Štefan Tonkli iti' Božje stezice.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1960 za Argentino $ 340.—.
Brazil, čile, Kolumbija, Ekvador Paragvaj, Urugvaj. Argentinsko moštvo je v prvem nastopu premagalo Ekvador s 71:38, toda kljub veliki števi.čni zmagi moštvo ni zadovoljilo ne gledalcev ne strokovnjakov, ki menijo, da bo moralo moštvo precej izbljšati igro, če hoče računati na uspehe na tem tekmovanju. V drugi tekmi je z boljšo igro premagalo Kolumbijo.
V San Jose de Costa Rica v nastopni nogometni tekmi za III. Panameriško prvenstvo brazilsko moštvo ni mogo premagati Mehike; rezultat je bil 2:2-Na to tekmovanje je tudi Arg. nog. zveze poslala svoje moštvo. Ker sodelujejo na tem tekmovanju samo štiri moštva, misMjo prireditelji uvesti dvojni točkovni sistem, da bi tekmovanje dalj časa trajalo.
Sklenili so, da bo prihoduje Vseame-riško nogometno prvenstvo v Brazilu, brazilska nogometna zveza pa bo določila kraj 'in čas prvenstva.
MARSIKDO ŠE NE VE...
... da je bila poleg nedavnega hudega potresa v Agadirju na Atlantski obali Afrike, ki je zahteval 12.000 smrtnih žrtev, o katerem poročamo na drugem mestu, od leta 1900 do letos najmanj 60 potresov, ki so zahtevali težke člaveške žrtve; se pravi po hud potres letno, letno.
Med najtežje potrese je šteti: 1902 — 30.000 mrtvih ob potresu in izbruhu ognjenika Pelee, Martinique; 1908 — 76.483 mrtvih v Messini in na Siciliji; 1915 — 29.978 mrtvih v Srednji Italiji; 1920 — 180.000, mrtvih na Kitajskem; 1923 — 143.000 mrtvih v Tokiu in Jokohami; 1932 — 70.000 mrtvih na Kitajskem; 1935 — 60.000 mrtvih v Quetti, Indija; 1939 — 30.000 mrtvih v Čilu.
V zadnjih desetih letih so bili najhujši potresi: 1951 — 4000 mrtvih v Vzhodni Gvineji; 1953 — 1000 mrtvih na Jonskih otokih v Sredozemlju; 1954 — 1409 mrtvih v Alžiru; 1957 — 1000 mrtvih v severni Perziji; 1957 — 1288 mrtvih v zahodni Perziji.
Na razpolago je odlično mesto hišnika v ulici Granaderos in Rivadavia.
Plača nad 3.000.— $. Zakonski par brez otrok, resni, starejši ljudje.
Interesenti naj se prijavijo v slovenski pisarni.
PRODAM
LEPO HIŠO — CHALET 55 m2
Cena po dogovoru.
Calle CAVOUR 866, CLAYPOLE
Od postaje po Acorti do 1860
OBVESTILA
Izlet Družabne pravde bo v nedeljo 13. marca na otok Hiawatha. Odhod ob 9. uri s posebno motorko. Ob 10. uri sv. maša na otoku. Hrano prinesite s seboj, Vsi rojaki vabljeni. Družabna pravda.
Šolski odbor iz Ramos Mejie vabi vse starše in prijatelje Slomškovega doma na informativni sestanek, ki bo v nedeljo 27. marca po slovenski maši (ob 8. uri) v župni dvorani v Ramos Mejia.
Pakete za Velike noč
najbolje in najceneje pošilja
JARRAN P A K
Charcas 769, Hotel Pacífico, Bs.As.
Od 15-17 ure.
Casilla Correo 340 — Bs. Aires ZAHTEVAJTE CENIK!
JOŽE ZAJC
dent. - odontolog Matr. 8 F. 141 L. I.
ordinira za zabozdravstvo in zobno tehniko na otoku Zarzamora — Río Caraguata — ob sobotah, nedeljah in ponedeljkih.
Točne informacije na domu v Ramos Mejia, Av. de Mayo 689 B.
J A V N I NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
PREVODI
NABAVA DOKUMENTOV DRŽAVLJANSTVO VOŽNJA PO ZNIŽANI CENI
SIMON RAJER
uradni prevajalec Alsina 1418, VI, nadstropje, pisarna 3 (privado) T. E. 38-5860
Vsak dan razen od sobotach od 9. do 11. ure
Lojze Novak
izključno zastopstvo FOTO OPTIKA
IB 16 TJ E II A
Avda. de Mayo 311, Ramos Mejia
svetuje in se priporoča.
SOLIDNE CENE IN DELO
Če se boste sklicevali na tale oglas, boste pri nakupu dobili 20% popusta.
Pred nakupom se posvetujte pri
Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo
B V M A R S. R. L.
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7083
Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja do dveh let. Nudim tudi dobra motorna kolesa. Svetujem nakup električnih hladilnikov. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.