RAZPRAVE S Vpliv razvoja komunikacij na integracijo informacijskih storitev Tone Vidmar Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko. Tržaška 25, Ljubljana tone.vidmar@fn.unHj.si Povzetek V bistvu gre za paradoks. Najprej so računalniške komunikacije povzročile razprševanje informacijskih virov, nato p3 so informatiki morali vložiti velika energije, da so na primer razpršene podatke ponovno »združili« v enovito podatkovno shemo in ponovno je uspeh tega prizadevanja pogoien z razvojem komunikacijskih storitev. V članku se ne bomo dotikali problemov integriranja informacijskih aplikacij, v domeni čisto informacijskih tehnologij, kar je seveda tudi aktualen problem. Informatiki ga bolj ali manj uspešno rešujejo že ud samega začetka obstoja te vede. Taka integracija lahko poteka iz različnih razlogov, kot so generacijske razlike, tehnološka heterogenost, vsebinske zahteve končnih uporabnikov, ali pa kakrSne koli druge narave. Integracija je pogojena predvsem z logično zasnovo in problemi določene storitve, ki poteka v okviru enega računalnika. Za razliko od teh, recimo jim kar informacijski problemi, pa bomo v članku posvetili veliko pozornosL ključnim dogodkum in razlogom, ki so s stališča razvoja komunikacijskih sistemov bistveno vplivali na razvoj porazdeljene (distribuiranel informatike Ta tip informatike je neposredno povezan z začetki »računalniškega« komuniciranja, ki pa nima prav dolge tradicije - 1969. kar pa je istočasno tudi splošna lastnost računalniške tehnologije in znanosti. Posebej bomo poudarili, da so minili časi, ko so se informatiki izmikali zahtevam uporabnikov z opravičilom, da določenih problemov ni moč rešiti zaradi (ne)zmogl|ivosti komunikacijskega sistema Ključne besede: informacijske storitve, distribuirane storitve, porazdeljene storitve, integracija informacijskih sistemov Abstract The Effect of Communication Development on Information Services Integration Actually we have a paradox. In the beginning computer communications had caused decentralization of computer resources and later a lot of el fort had to be invested into, for instance, gathering decentralized data according to data logical scheme The article doesn't deal with the integration of information services from the pure informatics point of view which is no doubt important. Information science deals more or less successfully with those problems from the beginnings of the "information sysLerns" history. This kind of integration is needed because ol various reasons for instance technology generation differences, heterogeneous technology, various end users' demands, or any ether reasons. The so called informatics problems are conditioned mainly by the logical architecture of a particular information service in the frame of one cumpuLer. In the article special care will be given to main events and reasons from the communication systems point of view, which had key influence on the development of distributed informatics. Distribution of the information resources is of course closely related to the computer communication development and it does not have a very long tradition - 1969 Gf course, this is true for the entire computer technologies and science We will emphasize that the time has passed when informatics were able to skip the end users' demands blaming computer communication systems as a main reason why their demands can't be fulfilled. Key words: Information services, Distributed services, Information Systems Integration Uvod Nekako v kri nam je prešlo, da lastne težave, ki nam jih povzročajo kakršne koli aplikacije oziroma informacijski sistemi, radi prevalimo na druge; pisci aplikacij na sistemske inženirje in različne skrbnike aplikacij, še najraje pa kar na končne uporabnike. V primeru, ko tudi to ni dovolj, vsi skupaj začno kriviti strojno opremo, ki je za njihove produkte »neprimerna«. Podobno velja seveda tudi za sistemske inženirje, ki aplikacijskih inženirjev tako ali tako ne jemljejo preveč resno, da o v nebo vpijoči krivdi serviserjev in vzdrževalcev niti ne govorimo. Usi skupaj pa so si enotni, da v primerit, ko zmanjkuje izgovorov, enostavno pokažejo na slabosti omrežja, ki da je 13 njihove zahteve prepočasno. Pogosto radi prezrejo, da so prav njihove aplikacije enostavno preveč požrešne. Problem, ki ga želimo v članku izpostaviti, je, da je minilo že kar nekaj let od časov, ko je hito omrežje resna težava pri razvoju informacijskih sistemov, seveda pa bomo ponudili tudi nekaj možnih rešitev in predlogov. Jasno je tudi, da je prav razvoj računalniških komunikacij povzročil razprševanje računalniških virov, kot so na primer podatki ali procesiranje. Prav gotovo so tudi informatiki nekoliko preveč ZOOS - številka 1 • letnik XIII upobabn* INFORMATIKA 25 Tone Vidmar Vpliv raivoja komunikacij na integracijo informacijskih storitev pogumno prispevali h temu, dejstuo pa je, da so morali kasneje vložiti veliko napora, ko je bito potrebno razpršene vire ponovno združiti v logično enovit sistem, pri tem pa so ključno vlogo zopet igrale komunikacije in njiboue zmogljivosti. V bistvu gre za paradoks, saj so komunikacije »povzročile» izvirni greh razprševanja, danes pa so ključne za »reševanje« eno-uitosti porazdeljenega informacijskega sistema. V članku se ne bomo dotikali problemov integriranja aplikacij /. vidika čistili informacijskih tehnologij, kar je seveda tudi aktualen problem. Morda celo nepričakovano pereč, če upoštevamo, tla ga informatiki rešujejo že od samega začetka obstoja te vede. Ta, recimo ji kar klasična integracija, rešuje probleme v okviru logične arhitekturne zasnove določene storitve, ki poteka v okviru enega računalnika. Razlogi so lahko različni: tehnološke generacijske razlike, tehnološka heterogenost, vsebinske zahteve končnih uporabnikov in drugo. Nasprotno bomo v našem prispevku posvetili veliko pozornost ključnim dogodkom in razlogom, ki so s stališča razvoja komunikacijskih sistemov bistveno vplivali na razvoj informatike, oziroma tako imenovane porazdeljene (distribuirane) informatike. Razprševanje virov, oziroma distribuirani informacijski sistemi so seveda neposredno povezani z začetki »računalniškega« komuniciranja, ki nima prav dolge tradicije - od leta 1969, kar pa je istočasno tudi splošna lastnost računalniške tehnologije in znanosti. Posebej bomo poudarili, da so minili časi, ko so se informatiki izmaknili zahtevam uporabnikov z opravičilom, da določenih problemov ni moč rešiti zaradi nezmogljivosti komunikacijskega sistema. Ključni »dccentralizacijski« dogodki Porazdeljen informacijski sistem potrebuje komunikacijskega, ko mora najti, shraniti, procesirati ali posredovati podatek zunaj svojega lokalnega okolja. V začetkih uporabe računalnikov je bila količina takih podatkov majhna, saj informatiki še niso poznali, oziroma vključevali v svoje aplikacije storitev prenosa podatkov v realnem Času, kot so na primer govor, zvok in video. Danes seveda govorimo o multimedij-skih aplikacijah. Največ, kar se je dogajalo, je bil prenos, po možnosti tekstovnih datotek od enega do drugega »računalnika« - informacijskega okolja. Navsezadnje se je pojavila prva tehnološka razpršenost računalniških virov (procesiranje, podatki, nadzor) prvič v sedemdesetih letih s pojavom tako imenovanih »mini računalnikov«, najbolj znan predstavnik je /nameniti Digitalov PDP, in drugič 1981, ko začno svojo pot osebni računalniki in tehnologija zasnovana na njih, ki je do danes poplavila svet z različnimi sistemskimi zasnovami. Ugotovitev 1; Resni pogoji za razpršitev (decentralizacijo) računalniških virov oziroma snovanje porazdeljenih (di-stribuiranih) informacijskih sistemov, pogojeni z razvojem informacijske znanosti, nastopijo v osemdesetih letih prejšnjega .stoletja. Informatiki se s temi problemi torej srečujejo 25 let, težko pa je na hitro oceniti, zakaj stanje leta 2005 ni boljše. Poglejmo, kaj se je v tem času dogajalo s telekomunikacijskimi sistemi in tako imenovanimi računalniškimi omrežji. Informatiki so lahko svoja omrežja vzpostavljali le tako, da so od telekomunikacijskih podjetij najemali prenosne sisteme - žice, na konec katerih so nato priključili svojo informacijsko komunikacijsko tehnologijo. Nekaj svobode so jim konec osemdesetih let v omejenih razmerah kampusov in zgradb omogočila tako imenovana lokalna omrežja I.AN. Danes ji1 pojem informacijsko komunikacijskemu sistema že uveljavljen. Včasih ga imenujemo tudi »sistem X«. V sedemdesetih in praktično tudi do sredine osemdesetih let so prevladovali informacijski sistemi, ki so končntm uporabnikom nudili terminalski dostop do centralnega slroja. Prvo komercialno omrežje tipa X25 se je pojavilo Šele 1976 v Franciji (Transpac). Pri nas je Yupack zaživel šele konec osemdesetih let. V času po letu 1985 so se računalnikarji počasi začeli d uši t i na povezavah 9600 hit/s, bili pa so zelo ponosni na redke povezave s kapaciteto (->4 Kbit/s (IXi projekt 1989/90), pri čemer govorimo o razprostrtih (WAN) omrežjih. Zelo pomemben dogodek na področju računalniških omrežji je leta 1987 pojav tako imenovanih LAN omrežij (Local Arca Nctmorks) s kapaciteto 10 M bit/s, pa četudi samo na oddaljenosti nekaj sto metrov. V začetku 1991 ima telekomunikacijska srenja odgovor na že premalo zmogljiv ISDN iz 1984, ki ga preimenuje v (Narozvbaiul ISDN) N-ISDN in ustoliči B-1SDN (Broadband ISDN), kateremu za osnovo priredi sin hroni digitalni kanal (SONET, SDH) 155 M bi t/s, sredi devetdesetih let 1995 pa ustoliči protokol ATM (Asyn-hronous TntnsferMode), ki naj bi postal prvo telekomunikacijsko (ne računalniško) omrežje s paketno komutacijo. 26 upoHthNA INFORMATIKA 2005- številka 1 - letnik XIII Tone Vidmar Vpliv raivoja komunikacij na integracijo Informacijskih storitev Ugotovitev 2: 1'rve resnejše poskuse logične integracije razpršenih sistemskih virov komunikacijski sistemi omogočijo kuncem osemdesetih let, ku sc pojavi 10 Mbitna LAN tehnologija. Leta 1995 so imeli računalnikarji na razpolago 100 Mhit/s FDPI WAN tehnologijo, danes pa so komercialno dostopna omrežja z kapaciteto 10 Gbit/s. Praktično je to povzročilo, da so računalnikarji prvi začeli uporabljati eno omrežje za prenos različnih oblik podatkov, namreč binarnih, tekstovnih, slikovnih, zvočnih in i>idca. Računalnikarji so s stališča različnih oblik podatkov prvi »naredili« pravo integrirano omrežje oziroma so v kontekstu računalniških omrežij začeli z razvojem tako imenovanih multimedijskih aplikacij. Danes je zelo pomembna storitev telekomunikacijskih sistemov in v omejenem obsegu tudi računalniških omrežji (hot spot tehnologija) tudi mobilnost. Kombinacija mobilnosti»tcnni-nahv« s transfxtrentnim in zmogljivim komunikacijskim sistemom je to, kar imajo danes na razpolago moderne informacijske storitve, vprašanje pa je, ali so sposobne vso to tehnologijo uspešno izkoristiti. Zdi se, da so vse te zmogljivosti komunikacijskih sistemov nekoliko preveč za trenutno stanje razvoja informacijskih storitev in do neke mere tudi tako imenovanih »računalniških omrežij«. Samo spomnimo se vseh težav, ki jih imamo z IP protokolom, ki trenutno še ne omogoča virtualnega povezovanja in kako težko Čakamo na njegovo šesto verzijo, katere splošna uporaba pa še ni prav blizu in od katere pričakujemo, da bodo rešeni problemi QoS. Glede na povedano lahko ugotovimo: • Telekomunikacijska omrežja v bistvu omogočajo prenos govora, zvoka in videa (storitve v milnem ¿05»). Njihovi celični in satelitski mobilni sistemi so že globalni. Tera hitrosti niso več laboratorijska skrivnost. Ubadajo se s problemom paketne komutacije na nivoju vozlišč. ■ Informacijska tehnologija vse bolj uspešno rešuje probleme nadzora razpršenih podatkov in razpršenega procesiranja (klasterska - gruče in grid tehnologija), Vedno bliže smo «nadzorniku«, ki bo uspešno obvladal več kot en računalnik. Seveda se postavlja vprašanje, kje se informacijska in komunikacijska tehnologija srečata. Naj nam pomaga stari dobri ISO OSI model? Spomnimo se definicije sejne plasti, ki pravi, da le-ta skrbi za logično povezovanje aplikacijskih procesov. Dobro se je spomniti, da je prav to tudi ena od osnovnih funkcij vsakega lokalnega OS. Ugotovitev 3: Sejna plast je po definiciji OSI namenjena podpornim storitvam, ki omogočajo isto, kar zagotavlja lokalni operacijski sistem v okviru enega računalnika - logično povezuje aplikacijske procese. Praktično to pomeni, da bo treba sejno plast napolniti z ustreznimi storitvami, ki bodo podpirale porazdeljene mu It ¡medijske storitve oziroma aplikacije. Informacijska domena naj rešuje probleme aplikacijske, predstavitvene m sejne plasti, telekomunikacijam pase prepusti transportna, omrežna in nižje plasti, v katerih naj se uspešno reši probleme prenosa podatkov za storitve v realnem času na osnovi paketne komutacije. V nadaljevanju naše obravnave bomo predpostavili, da imajo informatiki s strani telekomunikacijskih sistemov na razpolago tehnologijo, ki zagotavlja ustrezno povezljivost dveh ali več informacijskih okolij, kar pomeni, da je zagotovljena ustrezna prepustnost in zanesljivost, prav tako pa tudi QoS. Seveda se v okviru transportnega sistema prenašajo, in usmerjajo tako imenovana sporočila in ne podatki. Sporočita so tako »predelani« podatki, da jih transportni sistem lahko prenaša. V današnjih tehnologijah so različni formati paketov. Segmentaeijo podatkov na pakete in združevanje paketov v podatke opravlja transportna plast {4) po OSI arhitekturi. Na nivoju prenosni ii sistemov (druga in prva fizična plast) se iz sporočil tvori niz bitov in signali, ki se širijo po prenosnem mediju (bakrena žica, optična povezava, radijska zveza, infrardeča povezava ...), Ugotovitev 4: V kontekstu komunikacijskega sistema govorimo o prenosu sporočil znotraj t.iko imenovanega transportnega sistema {3„ 4. plast) in o prenosu signalov v okviru prenosnih sistemov (2.,l. plast), če za osnovo privzamemo arhitekturo OSI. Sejna plast kot nadzorni sistem Pojem povezljivosti razumemo kot storitev, ki zagotavlja izmenjavo podatkov med dvema ali več informacijskimi okolji. Podatki pa so lahko v različnih sintaktičnih oblikah, odvisno od aplikacije v okviru katere nastopajo. Podatek je konkretna vrednost lastnosti določenega objekta res zgolj v primeru, ko so podatki urejeni v »klasično« bazo podatkov. Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti na podatke v govorni, zvočni ali video obliki. V splošnem bomo podatke razumeli kot vsebino, ki jo obravnava informacijska ?005 - številka 1 - letnik XIII uposniiNA INFORMATIKA 27 Tone Vidmar: Vpliv razvoja komunikacij nJ integracijo informacijskih storitev aplikacija (binarni, tekstovni niz, binarna alt tekstovna datoteka, baza podatkov, poljubne podatkovne strukture ...). Ugotovitev 5: V kontekstu porazdeljenega informacijskega sistema se med posameznimi lokacijami (računalniki) izmenjujejo podatki, ki se lokalno shranjujejo, procesirajo, berejo, (predvajajo) ali brišejo. Ker za pretvorbo podatkov v sporočila na strani oddajnika in pretvorbo sporočila v podatke poskrbi transportna (4) plast in ker s komunikacijskimi sistemi informatiki nimajo preveč radi opravka, se m njih težave logičnega integriranja razpršenih informacijskih virov začnejo na sejni (5) plasti, če za osnovo vzamemo OSI arhitekturo informacijsko komunikacijskega sistema. Ko govorimo o razpršitvi (decentralizaciji) sistemskih virov, mislimo predvsem na podatke in procesorje oziroma procesiranje. Seveda vsi ti razpršeni elementi potrebujejo nekakšno »lepilo«, ki jih združuje v logično enovit informacijski sistem, ki se izvaja na več računalnikih. Da to lepilo lažje opredelimo, se je smiselno zateči k osnovam. Kar velja za lokalni stroj, velja tudi za množico med seboj povezanih računalnikov - računalnik nadzorovano procesira podatke. Na lokalnem stroju je nadzor sestavljen iz storitev lokalnega operacijskega sistema (OS), lokalnega sistema za upravljanje z bazami podatkov (SUBP) in seveda lokalne aplikacije (A) in prav nobenih nejasnosti ni okrog te trditve. Nekoliko pa se zaplete, ko govorimo o nadzoru razpršenih informacijskih virov, četudi lahko povzamemo, da je vsak lokalni »informacijski« sistem logično enovit. Najprej poglejmo, kako lahko z vsebinskega zornega kota opredelimo pojem nadzora: . Lahko ugotovimo, da se nadzor deli na dva tipa: sistemski nadzor (OS,SUBP ,,,) in aplikacijski nadzor, ki ga predstavlja aplikacijska programska oprema. Seveda si želimo čim več sistemskega nadzora. • Bistveni elementi nadzora (ne glede na tip) so ko-operatizmost, konkurenčnost in transparentnost sistemskih virov. • Na nivoju infrastrukture v okvir nadzora sodijo problemi povezljivosti, skalabihiosti, redundantnosti, razširljivosti, ki pa morajo biti zaviti v dovolj visoko stopnjo uporabniške transparenhiosti. • Na nivoju procesiranja je bistven problem nadzora tako imenovana sinhronizacija procesiranja, v katere okvir sodijo naslednji problemi: paralelno/ serijska segmcntacija procesiranja, identifikacija razpoložljivih in primernih procesorjev, optimizacija zasedanja procesorjev in seveda časovna sinhronizacija paralelno/serijskih procesov. ■ Z vidika podatkov nas zanima poleg lokalne konsistentnosti predvsem vzajemna konsistentnost. Sem sodijo protokoli za sočasno (¡(¡stopanje, usklajevanje in obnovljivost kopij, širok spekter protokolov za potrjevanje porazdeljenih transakcij (commit, rollback) pa rešuje povezane probleme razpršenega procesiranja in podatkov. Seveda bi ti podrobnostih nadzora lahko še veliko razpravljali, konec koncev ta segment porazdeljenih sistemov še vedno ni zadovoljivo rešen (raziskave v smeri gruč in grid sistemov). Za naš namen je dovolj, da nadzor natančno opredelimo na osnovni ravni, kajti zgoraj naštete vsebine predstavljajo storitve, ki jih potrebuje moderna sejna plast, če naj bi uspešno reševala probleme porazdeljenega informacijskega sistema. Ugotovitev 6: Sejna plast vsebuje podporne storitve, ki nadzorujejo kooperutivnost in konkurenčnost razpršenih podatkov in procesorjev. Bistvena naloga sejne plasti je tudi nadzor porazdeljenih transakcij in zagotavljanje ustrezne stopnje uporabniške transparentnosti porazdeljenega informacijskega sistema. Sejna plast predstavlja sistemski nadzorni segment. Kdor razume problematiko operacijskih sistemov in sistemske storitve, ki jih od sejne plasti pričakujemo, se bo strinjal 7. ugotovitvijo, da za učinkovito izvedbo nadzora porazdeljenega informacijskega sistema potrebujemo komunikacijski sistem, ki po zmogljivostih (prepustnosti) ne zaostaja za zmogljivostmi lokalnega procesiranja v okviru posameznega računalnika. Ce pri vzamemo, da danes večina komercialno dostopnih računalnikov tako ali drugače »prežveči« kakšnih deset milijonov bitov na sekundo (trdi diski so izrazito ozko grlo), so današnji komunikacijski sistemi (tako klasični telekomunikacijski sistemi kot računalniška omrežja) dosegli kapacitete, ki so dovolj visoke (1-10 Gbit/s je komercialno dosegljiva tehnologija), da zagotavljajo minimalno zakasnitev in prepustnost, primerljivo z računalniki. Upamo si trditi, da je glavni razlog, da imamo danes še vedno probleme s porazdeljenimi informacijskimi sistemi v tem, da informatiki še vedno niso uspešno rešili problemov, ki jih nakazujemo v tem poglavju. 28 UPORABNA INFORMATIKA 2005 ■ številka 1 - lelnik XIII Tonr Vidm.tr: Vpliv razvoja komunikacij na integracijo informacijskih storitev Večina današnjih aplikacij še vedno daje prednost veliki lokalni avtonomnosti podatkov in se po možnosti izogiba rešitvam, ki bi vsebovale enovit logični pogled na razpršeno bazo podatkov. Shemo takega sistema prikazuje spodnja slika. Sporočilni sistem ■ izmenjevanje aplikacijskih podatkov 1 1 1 BP1 BP2 BPn Sltka 1 Uelika avtonomnust lokalnih podatkov glede na sistem ta ¡¡menja-uo sporoči! Sistem na sliki 1 prestavlja množico lokalnih informacijskih sistemov (aplikacij), kjer so podatki med raz ličnimi lokacijami popolnoma avtonomni oziroma njihova lokalna obravnava ni povezana z nobeno logično in/ali časovno odvisnostjo s podatki na drugih lokacijah (računalnikih). Podatki se lokalno obravnavajo neodvisno in izmenjujejo med posameznimi lokacijami v poljubnih formatih brez upoštevanja logičnih shem nedomicilnih lokacij. Namen »manjkajoče« sejne plasti, kot smo si jo zamislili, pa naj omogoči implementacije sistemov, kot je prikazan na sliki 2. V tem primeru vse aplikacije »vidijo« razpršene podatke enovito in v skladu z »globalno« logično shemo. Tak pristop omogoča upoštevanje in izvedbo vseh logičnih in konsistentnih pogojev, ki veljajo za enovito logično shemo, ne glede na to, kako so podatki razpršeni. V tem primeru seveda ne moremo več govoriti o avtonomnosti lokalnih podatkov, temveč so podatki ncavtonomni, saj je vsak lokalni dogodek nad njimi odvisen od globalne sheme in zato vpliva na globalno stanje razpršenih podatkov. Na sliki je sejna plast, o kateri govorimo, predstavljena z oblačkom »enovit SUBP«, vendar pa je glede na povedano jasno, da gre za funkcionalnost v širšem smislu, kot je opisana v tem poglavju. BP1 8P2 BPn Slika 2 Neavtonomni raipršem podatki, ki so aplikacijam dostopni kot enovita baia podatkov Predlog arhitekture sejne plasti Predlog je zasnovan na dejstvu, da današnji komunikacijski sistemi obvladajo storitveno integrirana (prenos teksta, slike, govora, zvoka in videa) omrežja in da so njihovi celulami in satelitski mobilni sistemi že globalni. Tera hitrosti niso več laboratorijska domena, hitrosti 1-10 Gbit/s pa so komercialno dostopne na optičnih omrežjih. Po drugem tiru se informatiki bolj ali manj uspešnemu bližajo nadzornemu sistemu, ki bo nadziral (integriral) vire več kot enega računalnika. Vsa ta dogajanja pa so vezana na produkte posameznih firm in žal na tem področju ne moremo govoriti o standardizaciji v pravem smislu. Kot tretje lahko ugotovimo, da imamo na razpolago kar nekaj uspešnih »lokalnih« OS in SUBP, ki omogočajo izvedbo kompleksnih informacijskih sistemov. NaŠ predlog predstavlja koncept sejne plasti, ki ho nudila podporo porazdeljenim informacijskim sistemom. Osnovna izhodišča, ki jih moramo upoštevati pri predlogu, so: • Obstoječi lokalni operacijski sistemi se v osnovi ne bodo spremenili —kontinuiteta. ■ Bodoča sejna plast mora funkcionalno integrirati obstoječe operacijske sisteme. Zagotavljati mora lokalni in globalni dostop do informacijskih virov. ■ Vsi mehanizmi/protokoli, ki nadzirajo konkurenčnost in kooperativnost posameznih virov sistema, so iz aplikacij izvzeti oziroma niso prepuščeni tako imenovanemu aplikacijskemu nadzoru, ki naj se 2005 številka t - lotnik XII! u s o « a t, n * INFORMATIKA 29 Tone Vidmar; Vpliv raivoja komunikacij na integracijo informacijskih storitev ukvarja izključno s funkcionalno vsebino uporabniških zahtev. Sejna plast mora zagotavljati tako imenovano kooperativno avtonomijo. Ta predpostavlja, da med viri bodočega sistema ni trajnih hierarhičnih odnosov (dinamični mas tet/slave). Bistveno je, da sistemsko reši vse probleme kooperativnosti in konkurenčnosti. Slika 3. 0S3 in DSn lagotauljala lokalni dostop, ostale aplikacije do po-raideljenega sistema dostopajo »globalno«. • Lokalni viri se dodeljujejo poslom glede na zahtevnost, kar pomeni, da so funkcije, ki zagotovijo optinialnost izkoriščanja/zasedanja virov sistema, vgrajene v sistemski del nadzora. ■ Zagotoviti mora vsaj tako prijazno uporabniško okolje kot lokalni sistemi, kar pomeni, da je uporabniška trausparentnost bistvena lastnost, ki jo mora plast zagotoviti. Na sliki 4 povzemamo ugotovitve in odnose med informacijskimi aplikacijami in sejno plastjo v kontekstu arhitekture OSI. Očitno je, da se informacijski sistem, ki mu pripisujemo tudi sejno plast, in komunikacijski sistem združujeta prek vmesnika TSPT (transportna storitvena pristopna točka). ¡.okuhii informacijski sistem v smislu uporabniškefunk~ ciOnalnosti je predstavljen z elementi (lokalni aplikacijski procesi) {Aa, Ab,.,,), (lokalni Sistemi za upravljanje z bazami podatkov)