UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via G. Mazzini št. 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm lue. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir Leto IX. — Štev. 11 (177) UDINE, 16. - 30. JUNIJA 1958 Izhaja vsakih 15 dni RIMSKI VLADI Huda ura na Tnlminskem Prav tako kot pred šestimi leti, ko so trpel edino Robič, ki leži nizko ob vodi. Komaj dobro leto za lansko pozebo in slano v mesecu maju so se v noči od 21. do 22. junija letos razdivjale vode hudournikov, potokov in rek po Beneški Sloveniji in po bližnji Furlaniji izpod naših predalpskih hribov. Letošnja škoda je po divjanju vode dosti hujša od lanskega majskega mraza. Samo letošhja škoda na pridelkih, na hramih, na mostovih, cestah in njivah gre v milijarde. Furlanija in Beneška Slovenija pa bosta na žalost še dolgo vrsto let občutili posledice na njivah in vinogradih, ki jih je odnesla motna voda naraslih hudournikov. Sploh ne vemo, ali bo kdaj iz orne zemlje, ki jo pokriva debela plast proda, še vzrasla kakšna poljedelska koltura. Kdaj bodo ozelenela prodišča na njivah od Podbonesca do Spe-tra, od Čedada clo Cente? Zvonenje zvonov po cerkvah in telefonski pozivi na pomoč so spravili skupaj v človečanski solidarni akciji vse prebivalstvo na noge, da so reševali, vsaj človeška življenja in iztrgali valovom majhen kanec najnujnejših in najbolj potrebnih stvari. Javne oblasti od najvišjega predstavnika oblasti, od prefekta Videmske province pa do najskromnejšega gasilca in karabinjerja so pritekle na mesta najbolj dramatičnega divjanja voda in delila s prebivalstvom težke ure grozote in uničenja. Toda vsa ta akcija humanističnega sočustvovanja je imela in morala imeti samo značaj gasilske akcije, ki skusa pogasiti požar in omejiti plamene ter na koncu vendarle ostane in je ostalo tudi pri nas samo pogorišče. Kot pusto pogorišče izgledajo še sedaj nekateri prej cvetoči predeli Furlanije in Beneške Slovenije. Vsa javnost v Beneški Sloveniji in Furlaniji je sicer hvaležna za prvo pomoč, ki jo dajejo razne ustanove, kot n. pr. italijanski Rdeči križ, Cassa di risparmio v Vidmu in druge. Toda vsa ta prva pomoč je res samo »primo soccorso«, le obliž za najhujše rane gospodarsko uničenih družin, je le vbo-gajme za stotine kmetov, ki jih je ena sama noč vrgla med berače. Predolgo sta bili Beneška Slovenija in Furlanija zanemarjeni in zapostavljeni od centralne rimske vlade. Zaradi tega vsa javnost v Videmski upravičeno pričakuje in zahteva od Rima, da ne bo postopal z beneškimi Slovenci in Furlani tako, kot se postopa navadno o priliki navadnih elementarnih katastrof, pri pogostih povodnjih in točah, ko se odpišejo samo za eno leto davki in izglasuje v parlamentu denarna podpora od nekoliko stotin milijonov lir. Samo takšna pomoč je premajhna in ne bo mogla spraviti težko prizadetega prebivalstva spet k sebi, da bi moglo na poškovani zemlji sploh delati in živeti. Parlament in senat morata skleniti takšne zakone, določiti takšno podporo, ki bo ne samo poravnala škodo v tolikšni meri, da bodo uničeni beneški Slovenci in Furlani obnovili vsa opostošena polja, vse poplavljene hiše, vse razrušene tehnične prometne objekte, ampak da bodo, kar je najbolj važno, vami pred novimi hudimi urami v naših metereološko najbolj ogroženih krajih. V hribih nad Beneško Slovenijo imamo največje padavine ne samo v Italiji, temveč v celi Evropi. V gorovju Muzcev in Kanina pade letno 3708 mm dežja, v Učji 3600 mm, na Matajurju 3000 mm, medtem ko v Čedadu komaj 1754 mm in dalje v notranjosti Treh Benečij še manj. Zaradi tega je skoraj reden normalen pojav, da imamo v Beneški Sloveniji vsakih pet let večjo povodenj, vsakih deset let pa katastrofalen elementaren izbruh. Pred komaj šestimi leti smo imeli v februarju 1952 v občinah Dreki, Grmeku, Sovodnjah, Podbonescu in drugih krajih Beneške Slovenije 2 m debelo plast snega in iz tega nastale snežne nlazove, ki so odnašali hiše, senike in podirali gozdove. Med vojno je divjala leta 1944 ne samo razdiralna sila fašističnih in nacističnih band, temveč je še velika povodenj zalila vojna pogorišča po Nadiških dolinah. Zgodovinske kronike poročajo o rednih velikih povodnjih vsakih 10 let, ki od pamtiveka pustošijo Beneško Slovenijo in nanašajo nerodoviten prod po njivah bližnje Furlanije. Agrarni strokovnjaki na bivših katedrah ambulantih in na sedanjem provincialnem agrikulturnem inšpektoratu so napovedovali in še napovedujejo katastrofalne povodnji in upostošenja, če ne bodo oblasti hitro in definitivno uredile hudournikov in zares pogozdile melišča v Beneški Sloveniji. Vse naše prebivalstvo se zaveda, da ne pomagajo nič še tako dobri zakoni o bonifiki montagne in o conah depresah, če se pa ti zakoni ne izvajajo, če je preveč birokratičnega zavlačevanja pri dajanju kreditov, v konstituiranju konzorcijev, v postavljanju predolgih terminov za podelitev že določenih državnih kon-tributov. Vsi ljudje v Videmski provinci želijo in zahtevajo, da ne bi rimska vlada hotela popraviti ogromne škode samo z novimi ali pa starimi zakoni o bonifikah in raznih konzorcijih, ampak da dà vlada takoj na razpolago nekaj milijard lir, ki se morajo izdati, uporabiti in likvidirati v kratkem roku treh, največ petih let. Ekonomsko stanje v Beneški Sloveniji in Furlaniji je že bilo pred strašno nočjo 21. junija takšno, da so tisoči bežali od doma v Belgijo, Francijo, kamorkoli v tujino, da bi mogli oni sami in njihovi otroci živeti življenje, vredno človeka. Ce misli vlada odpraviti poplavljence iz Beneške Slovenije in Furlanije z navadno malomarno brezbrižnostjo, kot jo kaže za navadne poplave v Piemontu, v Polesine, ali pa kot jo je pokazala o priliki lanske pozebe pri nas, ko je šele letos po enem letu razdelila po partijskih kriterijih nekoliko sto kvintalov žita, potem bomo imeli, to ve vsak človek v Furlaniji, prihodnjo pomlad beg novih tiso-čev z zemlje. Se letos poleti mora dati vlada ne milijonsko, temveč milijardno pomoč, da ne bodo tekli še zadnji tokovi žive zdrave delovne sile iz Beneške Slovenije in severovzhodne Furlanije, da ne bo pri nas še hujša puščava kot pa po povodnji. Globoka žalost in ne neumna škodoželjnost nas sedaj tare, ko pomislimo na to, da so oblasti kot slepci zanemarile Beneško Slovenijo in jo bonificirale ter pogozdovale samo z nacionalističnimi frazami, s flikanji cest in malih vodovodov, z beraškimi Cantieri di lavoro ter s tem pripravljale tudi postopno uničenje s prodom bližnje rodovitne Furlanije. Beneška Slovenija in Furlanija sta neraz-družljiva skupnost. Kdo prvo zanemarja, uničuje drugo. Kdor ljudem v Beneški Sloveniji ne daje gospodarske in narodne enakopravnosti, ki jim gre po naravnih zakonih, po jasnem določilu Ustave, kdor straši naše ljudi, kdor jih spravlja v podrejen položaj, kdor jim jemlje veselje do življenja in jih podi tako v tujino, ta uničuje ne samo ljudi, ta uničuje tudi zemljo, najprej v hribih in nato v furlanski ravnini. Rimska vlada ne sme gledati na popravila sedanje škode samo s političnega stališča, da bi samo poslanci vladne večine reševali po svojih političnih kriterijih situacijo, nastalo zaradi strašne škode, ki je prizadela vso Furlanijo. Parlamentarci vseh političnih strank bodo komaj kos, če se vsi skupaj združijo, da omogočijo z vso veliko in takojšnjo vladno pomočjo novo življenje na puščavskem ozemlju poplavljenih predelov. Isti črni oblaki kot nad Beneško Slovenijo so prinesli razdejanje tudi na Kobariškem v sosednji prijateljski državi. Obe državi sta v obmejnem prometu našli pravo formulo za skupno miroljubno sožitje. Mislimo, da bi bilo dobro, da Italija in Jugoslavija koordinirata svoje bo-nifikacijske in pogozdovalne napore v porečju Nadiže, ki je skupnega interesa za obmejno prebivalstvo s te in one strani. S tem bosta zgnéSili novi močni opornik v zgradbi skupnega prijateljstva v tem delu Evrope. snežni plazovi odnašali hiše, podirali drevesa, tako je tudi sedaj v noči od 21. do 22. junija zadela ista nesreča Beneško Slovenijo in naše brate Slovence onstran meje na Unejskem v kobariškem kotu. Nekje na Kobariškem Stolu, Breškem Jalovcu, Matajurju in Mijo so se utrgali oblaki in ogromne količine vode so se zlile po senožetih, jarkih, strugah, potokih in hudournikih v doline, v strugo Bele pri Breginju in strugo Nadiže pri Logjeh. Od vseh strani so potoki prinašali nove velikanske valove voda, kamenja, proda in izrutih dreves. Vse to se je valilo po Nadiži navzdol in odnašalo mostove, podiralo mline in bregove, poškodovalo vodovode ter zasipalo okolna polja pri Robiču z debelim prodom. Zemeljski plazovi in usadi z gora so zasuli ceste. Voda je odnašala les in ravno pokošeno seno. Razdivjale so se vse vode na Tolminskem in ne samo Nadiža. Okoli Kobarida je delala škodo Idrija, ki že itak težko teče pri navadni vodi po kobariškem blatu. S Kolovrata so zdrveli hudourniki na cesto ob Soči. Kot v Podbonescu in drugih vaseh v Beneški Sloveniji, tako so tudi onstran meje navzgor ob Nadiži ljudje v Robiču preživeli strašno noč, ker je voda preplavila vas in segala po 1 m visoko po hišah. Odpeljati so morali živino in odnesti živila in druge najnujnejše družinske potrebščine iz hiš. Voda je odnesla po vrsti mostove ali pa jih je omajala in jih izpodkopala. Izpodkopala je obokani most v Logjeh, odnesla viseči most pri Podbeli ter na cesti Robič-Cedad. še dobro za vasi kobariškega kota, da leže visoko nad Nadižo ter je zaradi tega Sedaj tudi na Tolminskem, zlasti v kobariškem kotu ocenjujejo oblasti nastalo škodo. Razni inženjerji za vodno gospodarstvo sekcije Soče, za gozdno upravo, za kmetijstvo in za ceste proučujejo in ocenjujejo nastalo škodo ter že delajo načrte za izgradnjo jezov na Nadiži in njenih pritokih, za še bolj intenzivno in sistematično pogozdovanje, da bi v bodoče preprečili divjanje voda, če bi se še utrgali oblaki. Beneška Slovenija s sosednim Tolminskim ima največ padavin v Evropi. Prebivalstvo pozna dolgotrajno pomladansko in jesensko deževje ter vmes še katastrofalne nalive in povodnji. Mi beneški Slovenci in oni na Unejskem v gornjem toku Nadiže in Soče imamo isto usodo ogromnih padavin, ki poleti zastirajo z oblaki hribe in planine, od časa do časa, vsakih nekoliko let pa narasle vode rušijo po dolinah vse, kar je zgradila in obdelala človeška roka. Ista šiba nas tepe, sila naravnih katastrof. Približno podobni so pogoji za obdelovanje, podobne klimatske prilike. Isti jezik govorimo z malenkostno različnimi lokalnimi dialekti in trpimo isto trpljenje od elementarnih nezgod. Ce smo znali v prijateljski atmosferi obmejnega prometa približati v duhu koeksistence različne socialne sisteme in oslabiti razdiralne hudournike nacionalizma, bomo morali tudi mi v Beneški Sloveniji, Furlaniji in na Unejskem v kobariškem kotu, na Bovškem in vserod ob gornji Soči najti moči in sredstva, da zajezimo nebrzdane sile gorskih voda, da novi rod ne bo poznal več takšnih strašnih noči, kot je bila med 21. in 22.VI.1958. minil n ■ ■ I • ■ ■ < 1 l i l I I11 > l lilil l l l;l l lii ri:l lilll l l:lil l:ll1l l lil lil!lil i l!l l l'l i riil l l l l t; Mo mi povzročilo milijarde lir škodi m 111III i ir i ii m 111111111111 n n im illuni min,! iiiiiiiiiiim ii mi iiiiii iiiiiiiiiiiiiiiii.iiini n ■ n iiiiii lil iiuiiiiiiiiiii REZIJA Še o strokovni šoli v Ravenci Ljudje pa niso zadovoljni nečesa drugega. šolski prostori in vse kar bo v njih, so namreč osebna last župnika iz Raven-ce, ker je vse prepisano nanj. Od njega bo torej odvisno tudi, če bo šola dobro ali slabo uspevala. Ljudje so zaskrbljeni, kajti če ni šola last države, ne občine in ne župnije, čigava bo jutri, ko župnika ne bo več? Prav gotovo bo last župnikovih dedičev, ki jih mi niti ne poznamo, kajti naš gospod ni domačin, doma je iz neke furlanske vasi. Dogodil se je slučaj, ne daleč od naše občine, da je nek duhovnik s prispevki ljudstva, države in občine dal zgraditi veliko stavbo, ki jo je potem prodal neki ustanovi za 37 milijonov lir. Na vsak nar čin mi ne dvomimo na našega župnika, zaupamo vanj, a bilo bi mnogo bolje, če bi v pravem času vzel komun iniciativo za gradnjo te šole, ker bi bili tako ljudje bolj mirni in bi imeli večje upanje, da bo šola res njihova in da bo dobro delovala. Ce so v Ravenci naredili to napako, naj bo to opozorilo drugim občinam, če mogoče namerava kak privatnik priti na ta način do lastnine tako velikega patri-monija. Duhovnik, ki je prejel 37 milijonov lir za prodano šolo, ki jo je ljudstvo zgradilo in bi morala služiti ljudstvu, je s tem denarjem kupil v Furlaniji velikansko posestvo, katerega dobiček uživa on sam. ZAKAJ SE NAŠI OTROCI SLABO UČE Šolska vrata so se zaprla, še nekaj dni in otroci bodo prejeli spričevala in potem se bodo pričele poletne vakance. Tudi učitelji bodo odšli na svoje domove. V vsej naši občini sta namreč samo dva domača učitelja, vsi ostali so iz drugih krajev. Tako nimajo naši otroci poleti prilike srečati učitelja, da bi se z njim razgovarjali ali dobili kak nasvet za morebitne popravne izpite v jeseni. šolske oblasti bi morale pomagati naši mladini iz te krize, če že nočejo dati šol v materinem jeziku, naj bi namestili vsaj domače učitelje, če pa teh ni dovolj, naj bi ljudem dali možnost, da bi izbrali učiteljski poklic. Na žalost je pri nas v Reziji od 15 učiteljev kar 11 suplentov, ki so nameščeni začasno, oziroma le toliko časa dokler ne dobe boljšega mesta v ugodnejših krajih Furlanije. Tako naši otroci nimajo stalnih učiteljev, ampak vsako leto nove in včasih tudi med šolskim letom pridejo in odidejo kar trije ali štirje učitelji. Druga težkoča je tudi ta, da učitelj ne more v tako kratkem času spoznati značaj nar ših otrok in se tudi ne more, čeravno bi hotel, vsaj za silo naučiti jezika, ki ga govore otroci. Mnogokrat se zgodi, da otrok ne more razumeti besed in zato mora učitelj stalno risati n?, tablo in tako SMRTNA NESREČA PRI DELU Pretekli teden se je smrtno ponesrečil pri sekanju drevja 60 Ijetni žvan Di Floriano - Stiglar iz Liščec. Mož je šel v kraj St ožje po drva za kurjavo in obenem je hotel posekati tudi nekaj smrek. Pri podiranju neke smreke ga je deblo podrlo na tla in vrglo v prepad kakih 60 metrov globoko. Ker ga zvečer ni bilo domov, so ga domači šli iskat v gozd in tam našli mrtvega. Ranki žvan je bil zelo priljubljen med domačini, ker je bil delaven mož. Vse svoje življenje je posvetil le delu in družini, zato je ta nesreča zelo pretresla vso vas in dolino Rezije. Naj mu bo lahka domača zemlja ! UČJA — Po zadnjih političnih volitvah mnogo diskutirajo v Vidmu in v Reziji o izidih volitev v Učji. Vsem se zelo čudno zdi, kako je mogla dati Učja, ki je tako zapuščena vas, skoraj 45% glasov monarhistom. V nobenem volišču videmske province in zdi se niti v celi Italiji, niso monarhisti želi tako velikega odstotka glasov. Rezultati so bili sledeči : KPI 3, PSI 1, MSI 9, MARP 1, PSDI 9, Kršč. Dem. 75, PRI 1, PMP 1, PNM (monarhisti) 72. Politične stranke so se seveda zanimale, da bi zvedele kaj je nanje uplivalo, da so dali v tako veliki meri zaupanje tej stranki, ki je bila v državnem merilu poražena. Zvedelo se je, da niso ljudje glasovali za to stranko iz političnega prepričanja, ampak je nanje vplival kandidat te stranke, ki je najemnik gozdov in večina njegovih gozdarskih delavcev je doma iz Učje. Prejšnjo soboto popudan an tud ponoč je divjala strašna huda ura po useh naših krajih. Ljudje ne puomnijo kaj taj-šnega že 90 ljet. Ta stari pravijo, de je bla dna tajšna nevihta u ljetih šobit po-tlé, ki je paršla naša dažela pod Italijo. Takrat je voda poplavila šentlenarško dolino an zadala tajšno veliko škodo puo-ju an hišam, de so muorli ljudje prosit pomoči ne samo u Italiji, ampà tud u drugih daržavah. škoda, ki jo je zadalo prejšnjo soboto neurje, je takuó velika, de bo korlo najmanj en tjedan, za jo izračunat. Usa puo-ja od Podbonesca do Sv. Kvirina so bla pod vodo. Tam se ne bo ljetos pardjelalo pru nič. Dnako škodo so utarpjel ljudje iz Sv. Lenarta, Ažle, Sovodnje an Tarpe-ča u dolinah Abome an Kosce. U dostih krajih je neurje odneslo mostove, ejeste razrilo, hiše podrlo an pouzročilo plazove. U čeplatišče u Sovodenjski dolini se ne bo moglo iti za več časa, ker se je utargu velik plaz an zasu ejesto. U Trčmunu, ki leži visoko u brjegu se je muorlo več družin zateči u druge kraje, ker so se začele podjerati njih hiše. Tud o krajih okuol Ahtna, Fojde an Tavorjane so utarpjel dosti škode zavoj neurja. Vas čmeja je bla za dva dni odrjezana, ker se je uderu plaz na ejesti, ki peje u Neme. Hudournik Malina je prestopu brjegove an poplavu usa puoja na raunini okuol Ahtna, Rekluža an Ra-voze. U nekatjerih vaseh okuol Fojde an Tavorjane je voda segala visoko do parve-ga plana hiš. Ljudje so se muorli zatejč na podstrešja. Fompjerji an vojaki iz Vidma so ejelo noč an ejeu drug dan muorli djelat za rešit ljudi, ki so bli u nagobarnosti u poplavjenih krajih. Na srečo neurje ni tj er j alo žrtu, ljudje so se rešil u pravem času. Potonilo pa je dosti živine. Na mostu Sv. Kvirina, kjer se steka Aborna u Nadižo, so se videle u deroči vodi usak sort reči: kokoši, pra-seta, darva, hišni predmeti itd. Vasi okuol Fojde, Tavorjane an Povoleta so utar-pjele tajšno veliko škodo, de jo je težkuo izračunat u tjem momentu. Ubogi naši ljudje! Imajo že takuó malo, sada bojo imjel še manj. Use njihovo djelo je šlo po vodi. Videmske oblasti so že imenovale komisijo, de bo ugotovila škodo, ki so jo utarpjeli posamezni komuni, za jim pomagat. Troštamo se, de jim bodo hitro paršli na pomuoč, ker je dosti družin, de so ostale kar čez noč brez postelje, puojskega orodja an živil. že večkrat smo pisal u našem listu ka-kuó bi korlo pru u tjeh krajih, kjer so ble poplave, regulirat reke, a nimar so naši pozivi naletjeli na gluha ušesa. Sada pa vidimo kajšno škodo so naši ljudje utarpjel zavoj te pomanjkljivosti. Ce bi se par nas reguliralo vode an zasadili, kot smo nimar pisal, gole brjegove, bi ne utarpjele tudi furlanske vasi stuotine an stuotine milijonu lir škode. Oblasti muorejo enkrat za nimar uzet provedimente, de bi ne bli naši ljudje, parmuorani hodit po svjetu, doma bi jim muorli poskarbjet djelo pru zavoj tega, ker poplave so tud posledica zapuščenih gora. Tehniki od Inšpektorata od agri-kolture iz Vidma so že zdavnaj opozorili na to nagobarnost an jasno povjedali: ne smerno pustit, de so ljudje iz gorskih kra-jeu parmuorani zapustit njih domačije, ker zapuščenost lahko pouzroči velikansko škodo tud agrikolturi nižine. Tam bi muorli nimar ljudje skarbjet za redni odtok potoku an usako ljeto za-sajat novo drevje, de s koreninami ob neurjih zadaržuje vodo an zemjo. Sevje-da, če òemó tuó doseč, ko korlo tistim ljudem ustvarit tajšne pogoje, de si lahko tam zaslužijo kruh. Ce bi daržava dala ljudem gorskih krajeu za usako posajeno drevo an za usako milijoracijsko djelo na senožeti an okuol potoku tajšen premijo, de bi lahko živjel na svojem domu ejelo ljeto, nobedan ne bi šu proč iz svoje vasi an agrikoltura u nižini ne bi bla izpostavljena tajšnim nagobarnostim. DREKA ANDREJA JURMANA NI VEČ Sporočamo žalostno novico, de nas je po dougi boljezni za nimar zapustu 64 Ijetni Andrej Jurman-Goltin iz Prapotni-ce. Zlo nas je pretresla ta vest, kjer ranki je biu par useh parljubijen, kjer je biu djelaven an pošten mož. Njegovo živenje ni bluó posuto s cvetjem. Kot emigrant je muoru okušati tardi kruh, ki ga daje le tujina. Nekaj časa je djelu u Afriki, potlé u Njemčiji an zadnjih 25 ljet u belgijskih minjerah, ki so ga najbolj zmal-trale. Tle si je nakopu tud minatorsko boljezen silikozo, za katjero je 10. junija t. 1. umni. čeglih je usak vičer ves zmaltran legnu počitku, je ranki Andrej u poznih urah nimar ušafu cajta za prebiranje žomalu. Nad vse rad je brau »Matajur«, ki mu je biu še posebno par sarcu, kar je biu u Belgiji, ker je u njem nimar ušafu dosti novic svojega komuna. Andrej se je nimar zanimu za vaške probleme, saj je biu tud več ljet komunski konsilir. Zadnje dve RAVNATELJSTVO »MATAJURJA« OBVEŠČA, DA BO OBJAVLJALO BREZPLAČNO VSA POVPRAŠEVANJA PO DELU IN ENAKE PONUDBE. S TEM BO NAŠ LIST PODPIRAL BREZPOSELNE, KI NIMAJO NA RAZPOLAGO SREDSTEV ZA OGLAŠEVANJE IN KI UPAJO, DA BI TEM POTOM MORDA PRIŠLI DO PRIMERNE ZAPOSLITVE. Ijeti je živu u domači vasi kot invalid zavoj minatorske boljezni. Ranki zapušča ženo an sinove, ki so usi po svjetu. Družini an žlahti izrekamo naše sožalje. NEME KONZUMNA KOPERATIVA TU ČRNEJI Tu ti Gorenji črneji so se končno decidili spraviti sóusje ukup za horé postaviti njih konzumno koperativo. Judje so ka-pili, ke samo, če no itako naredejo no če beti z roubo buj za dobar kup sarvijani. Komitat, ke e dau to pobudo e začeu po-bjerati firme an fin do anjelé so spravili že 70 fjirm. Za koperativo horé lošti to jih basta koj 50, a nam j en komitada za koperativo u je, ke no bodita sóusje črne-jeni sočjinji. Tele iniciative no meritajo beti zarjes pohualjene. Takoviš no bi muorle narditi še druge vasi. Par nas njemamo druge poti za se liberati od šfrutatorje, ke no naše uboge judi za šijo lovijo. Po volitvah Sedaj dober mesec po volitvah je kar lepo, tako je vse ratalo tiho in mirno, Glava se nam je odpočila od vseh volilnih obljub. Pred volitvami je bilo kakor pred tisto veliko loterijo od 100 milijonov lir v Bolzanu. Po vseh žornalih so plesale številke o milijonih, o milijardah lir za Videmsko provinco. Videti je bilo, da bo vsak od nas dobil vsaj sto tisoč lir od tistih obljubljenih milijard.. Sedaj pa pišejo žornali samo o drama passionalih, o pijancih, ki utonejo v Nar diži, o šolskih ekskurzijah in o kakšnem malem akvedotiču ali pa kakšni cestni škarpi, ki jo kakšen kamun z vso težavo spravi skupaj. če bi sušo pred 25. majem, pred volitvami tako občutili, kot smo jo kasneje junija, bi nam prav gotovo razne partije obljubljale napeljavo Nadiže ali pa Tera gori do zadnje vasi pod Matajurjem, pod Ivancem in pod Muzci. Pa pustimo šale na strani in se rajši zamislimo v situacijo, ki kaže, da bomo imeli štiri leta politične suše, da se štiri leta ne bo nič spremenilo, da bo ostalo vse pri starem, da tisti ljudje, ki smo jih tako »pametno« izbrali za naše deputate, ne bodo v lastnem interesu nič naredili, da bi pri nas v Furlanski Sloveniji dobili naši delavci dobro plačano delo doma v industriji. Pri nas namreč tisti politični krogi, ki imajo oblast v rokah, rajši vidijo, da ni delavcev doma, da sploh ni delavcev v Furlanski Sloveniji, ker delavci ne dajejo svoj voto kar na slepo, če partija ne dokaže, da je kaj napravila zanje. Pri nas pa vsi veste, da je velika večina starih ljudi, posebno pa ženske, svoje vote dala zelo poceni: za prazen nič, samo za dobre besede in fraze. Mi pa ne bomo obupali in bomo tudi še naprej budili vest pri vseh naših ljudeh, da se bodo končno enkrat zavedli in glasno zahtevali za svoje vote izpolnitev p o vrsti, enega za drugim, vseh problemov Furlanske Slovenije. pggpIf§§|P -- v *-L, t- i PORUŠENA CFSTA IN VODOVOD POJANA PRI ŠTUPCI OB 450. OBLETNICI ROJSTVA PRVEGA SLOVENSKEGA PISATELJA /f\ , v A fh unoJzcLJ MmaJijjCL JV* su V- ;';«r . " % i PRIMOŽ TRUBAR Rodil se je 8. junija 1508 na Raščici ®ri Turjaku. Njegov' oče je bil kot tesar in mlinar Sremožen mož, a je umrl že leta 1525. °b priliki nekega kmečkega upora, ko so Sa uporniki obesili. Oče ga je poslal v šole. Leta 1521. je Sil Trubar na mali šoli na Reki, kmalu totem je prišel v Solnograd in odtod na C>unaj. Preživljal se je kot cerkveni pe-vec in je z drugimi ubožnimi dijaki s petjem prosil milodarov. Na Dunaju ga Je spoznal tržaški škof Peter Bonomo, ki Je do leta 1523. oskrboval dunajsko škofijo. Vzel ga je k sebi v Trst, kjer je bil 'Cerkveni pevec in osebni služabnik Škotov in se pripravljal za duhovniški poklic. že tu se je navzel protestantovske-duha, kajti škof Bonomo je bil naklonjen novoverskemu gibanju in je svojim Očencem med drugim razlagal tudi Kalanove spise. Leta 1527. mu je podelil župnijo v Loki pri Zidanem mostu, h kateri Je kmalu dobil še kaplanijo pri sv. Maksimilijanu v Celju. Z dohodki svoje župnije je šel nekaj na Dunaj, da izpopolni Svoje bogoslovno znanje, a vseučilišča ni Obiskoval. Njegovo bogoslovno znanje je bilo skromno, kakor tudi njegovo znanje Jezikov; znal je za svoje potrebe poleg slovenskega še laški, nemški in latinski Jezik. Leta 1548 je prišel v Nemčijo, dobil je mesto jutranjega pridigarja v svobodnem niestu Rotenburgu ob Tauberi na Bavarskem, kjer se je tudi oženil. Tam je začel thdi svoje pisateljsko delo. Leta 1551. je tostai pastor v Kemptenu. Tu je dobil Jeta 1560 od kranjskih stanov poziv, naj Se vrne na Kranjsko; zato je svoje mesto odpovedal, a ureditev Ungnadove tiskarne ga je zadrževala (1561) še dalje časa v Urahu. Junija 1561. je prišel v Ljubljano, šel jeseni zopet v Urah, da bi dovršil tam pričeto delo, in se vrnil z družino junija 1562. Leta 1564 je natisnil »Cerkovno ord-ningo« za slovensko luteransko cerkev, to je pa imel nadvojvoda Karel za kršenje svojih vladarskih pravic, prepovedal je objavo novega cerkvenega reda — kar ga je bilo v Ljubljani, ga je zaplenil — ter izgnal Trubarja iz svojih dežel. Trubar je šel (1565) na Wiirttemberško, kmalu nato (1566) pa se je preselil v Derendin-gen pri Tubingi. Le enkrat (1567) je še za kratek čas videl domovino. Umrl je 29. junija 1586. Trubar je bil prvi slovenski pisatelj in kot ustanovitelj protestantovskega slovstva najplivnejši med slovenskimi prote-stantovskimi pisatelji. Ker iz tujine ni mogel več z živo besedo širiti protestant-stva med Slovenci, se je po zgledu nemških luterancev oprijel tiska. Mislil je sicer že prej na pisateljsko delo, a v vsej Notranji Avstriji ni bilo tačas še nobene tiskarne, na Nemškem pa jih je bilo že mnogo in tako sta izšli leta 1550. iz Trubarjevih rok prvi slovenski knjigi, droben le eno polo obsegajoč »Abecedarium und der kleine Catechismus. In der Windi-schen Sprach« in »Catechismus. In der Windischen Sprach«. Pisatelj se ni imenoval; prva knjiga pravi, da je spisana »od aniga Peryatila vseh Slouenzou«, druga pa »durch Philopatridum Illiricum«. Tiskar Ulrich Morhart v Tubingi pa se je skril za izmišljenim imenom; »In Syben burgen durch den Jernei Skuryabiz«. S prvo knjižico je hotel Trubar mladini in neukemu, nemščine nezmožnemu ljudstvu dati pripomoček, da se nauče brati, in obenem tudi že glavne točke lu- Sledovi in zapuščine fevdalizma v Terski dolini ^Rance bevk: 13. KAPLAN MARTIN ČEDERMAC Obsojeni na smrt? Bilo mu je bridko, tako bridko, da se nič na sve-tu ni dalo primerjati s to bridkostjo. Se hikoli ni občutil tako vroče ljubezni do zemlje in do teh ljudi. Obogatila ga Je s čustvom, ki ga prej ni poznal in ki ki ga ne bil menjal z nobeno sladkostjo. Pogled mu je šel v daljavo, duh mu je sPlaval daleč v preteklost. Kakor da je iz Ale črpal tolažbo, so se mu zjasnile oči. *^o si, ki si obsodil? Ali mar nimamo Več toliko življenjskih sil, da bi to prene-®i? Zagledal se je v rjavo prst pred se-k°j, v šop zelenega plevela in nagnil gla-v°... Zaključki razmišljanja, ki jih je zad-Aie dni pestoval in negoval kot dete. Mi-^el’ ki ga je ves čas obletavala. Odpodil J° Je zdaj pa zdaj, da bi si prihranil bridki, pa mu je zopet sedela na duši. Saj ka ni mučila ena sama bolečina, bilo jih 6 sto, ena hujša od druge. Cerkev te krilce ne more in ne sme potrditi. V to je Aoral verovati trdno kot v Boga. Kar je k> izven tega, mu je vzbujalo grozo. A kakor je bila v nekaterih trenutkih J®gova vera trdna, se mu je zdaj pa teranskega verskega nauka; v uvodu govori prav lepo o koristi branja in pisanja. Druga knjiga pa je bila namenjena v prvi vrsti učiteljskemu stanu: farmoštrom, pridigarjem, šolmoštrom in staršem, da bi po njej učili mlade ljudi »prave stare vere in prave stare maše«. Z Vergerijem je izdal Trubar leta 1555. novo izdajo svojih prvih dveh knjig (A-becedarium, Catechismus) zdaj s slovenskim naslovom, in »Ta Evangeli Svetega Matevža«. Nadaljeval pa je delo Trubar sam, brez Vergerija, a s pomočjo plemstva. Oskrbel je Slovencem prevod »Novega Testamenta«, xi je izhajal v presledicih od leta 1557., ko je izšel »Ta pervi •teil tiga Noviga Testamenta« (evangeliji in dejanja apostolov), do leta 1577., ko )e bil s četrtim zvezkom dovršen »Ta irugi deil tiga Noviga Testamenta«. Nova celotna izdaja »Novega Testamenta« s koledarjem je izšla eta 1582. Novemu zakonu se je pridružil ,)’• jvod psalmov (1566). Trubar je oskrbel slovenske protestante tudi z raznimi katekizmi, s pesmarico, s »Cerkovno ordningo«, z »Artikuli« (nauki), te prave stare vere kerszhansxe« in nazadnje še s prevodom Lutrove »Postile«, ki jo je dovršil na smrtni postelji; izdal jo je njegov sin Felicijan leta 1595. Trubar je bil tudi eden najplodovitejših zla-gateljev protestantovskih cerkvenih pesmi. Trubarjevo področje se je razširilo, ko je prišel (1557) na Wurttembersko bivši deželni glavar štajerski Hans Ungnad bar ron Soneški. Ta je hotel razširiti luteransko vero po vsem jugu, med balkanskimi Slovani in med Italijani; s pomočjo hrvaščine in srbščine, ki je bila v Carigradu nekak diplomatski jezik, je upal polutera-niti celo Turke. Ustanovil je v bivšem kartuzijanskem samostanu svetega Ama-da v Urahu, ki mu ga je prepustil vojvoda Krištof na lastne stroške tiskarno, dal uliti glagolskih in cirilskih črk, dobil hrvaških stavcev in popravljalcev, pa tudi pisateljev, ki so prevajali potrebne knjige, v prvi vrsti sveto pismo, iz nemškega in slovenskega na hrvaški" Jezik (Stepan Konzul, Anton Aleksandrovih Dalmatin, Jurij Jurčič i. dr.). Vodil pa je celo podjetje v literarnem oziru Trubar, dasi hrvaščine ni znal dovolj ; pisal je knjigam tudi nemške predgovore. Trubar je najplodovitejši pisatelj med slovenskimi luteranci. Glavni namen mu je bil, da bi pridobil Slovence za protestantizem. Za čistost in lepoto slovenskega jezika se Trubar ni preveč trudil; ni iskal, kakor pravi, »lepih, gladkih, visokih, kunšt-nih, novih ali neznanih besed«, posebno »hrvaških« ne, temveč »te gmanjske kranjske preproste besede«, kmečki jezik, kakor se govori na Rašici. Rabil je tudi tujke, ki jih narod govori, dasi je zanje poznal včasih tudi rabil navadni slovenski izraz. Za zgodovino slovenskega jezika pa je Trubarjeva slovenščina ze’o dragocena, ker nam je hranila mnogo starinskih besed in oblik. V furlanskem predgorju vidimo še dandanes sledove številnih gradov, ki so jih nekoč zgradili po obrobnih gorah v o-brambo alpskih prehodov od vzhoda v Furlansko ravnino. Mnogo takih ostankov najdemo prav v Beneški Sloveniji. Na zapadnem robu se lahko še dandanes vidi grad v Pramperu (Bilirà); čeprav je njegova notranjščina že zelo poškodovana. Tudi na hrbtu hriba pri Kuji, na pol poti med Cento in Kujo, se je dvigal grad fevdalcev iz Cente, Frangipanov, od katerega pa je ostal sam kos stolpa, ki ga Furlani imenujejo dandanes Ciscelat. Ta dva gradova sta gospodovala nad številnimi vasmi bližnje okolice. Bilirs je imel pod sabo poleg furlanskih tudi Slovenke vasi okrog Flajpane, medtem ko so spadale pod Cento vasi: Cizerje, Kuja, Brdo, Ter in Zavrh. Ta dva gradova sta si torej delila go-spodstvo v gornji Terski dolini in sta bila za to posest stalno v sporu. Ce je težko ugotoviti, kateri so pravi vzroki za današnje vojne, je še teže z gotovostjo ugotoviti, kaj je bil vzrok, da gospodje iz Cente in Prampera (Bilirs) niso mogli živeti niti kratko dobo v medsebojnem prijateljstvu. Verjetno je bil vzrok, če se zanesemo na krajevna izročila, zemljepisnega in etničnega značaja, ker sta se obe gospodstvi trudili, da bi spravili pod svojo oblast vse slovensko prebivalstvo tega okoliša. Zapuščina Nikole Tesle tehta 6 ton 60 let je že tega, ko se je leta 1898 zbrala v newyorškem pristanišču množica ljudi in z velikim zanimanjem spremljala premikanje ladjice. Med gledalci je bilo morda celo več nezaupnežev, saj niso mogli verjeti, da bi se lahko čoln sam gibal in obračal sem in tja, ne da bi bil živ človek v njem. In vendar je bilo res. Ladja se je vrtela; manevrirala in plula sem in tja po nevidnih ukazih nekega človeka, ki je bil ta čas na obali. To je bil mož visoke postave in ostrih potez v obrazu — Nikola Tesla. Danes se prav na isti način upravljajo teledirigirana letala in rakete in pripravljajo pot na Luno. Prav tista preprosta aparatura, s katero je Tesla prvič vodil ladjo, se danes nahaja v Teslinem muzeju v Beogradu. Poleg tega pa imajo tudi vse druge načrte, skice in priprave, vse življenjsko delo velikega izumitelja. Preden je leta 1943 umrl, je s testamentom volil svojo zapuščino Jugoslaviji. Pred šestimi leti so gradivo prepeljali v Jugoslavijo, šest ton ga je. V njem je kompletna dokumentacija njegovih raziskovanj in uspehov, 60 let njegovega bogatega življenja, blizu 800 patentov, častne diplome in časopisni izrezki. Teslinega materjala je tako veliko, da se muzej spričo tolikega bogastva enostavno še ne znajde. Najvažnejši dokumenti so sicer že posneti na mikrofilm, toda pretežna večina gradiva še vedno čaka na ljudi, da ga bodo dokončno proučili in obdelali. V starih zapiskih ne omenjajo drugih slovenskih krajev, ki so v tem predelu. Tako ti zapiski ne omenjajo vasi: Smar-deča, štela, Breg, Mužac, Sedlišče, Njivica in Sedila. Nekatere izmed teh vasi so majhne, druge pa so precej velike. Vsekakor so prav gotovo obstojale že v tistem času, ker n. pr. neko ustno izročilo govori o Sedlišču kot eni izmed prvih naselbin v zgornji Terski dolini, kjer naj bi se naselile prve slovenske družine, ki so prišle v te kraje iz Soške doline preko sedla Tanameja. Verjetno je prav zaradi posesti teh krajev nastala borba med obema gradovoma, ker je vodila direktna cesta iz gradu v Pramperu v Flajpano preko KmardeČe, ki pa je bila Frangipanska posest Ce so ht teli torej graščaki iz Prampera obdržati zvezo s Smardečo, so morali napraviti velik ovinek, ki je podvojil razdaljo. Morda je baš takratna fevdalna razdelitev bila vzrok, da sta spadala Flajpana in Breg pod občino Gorjani. Pri tem je zanimivo, da vodi iz Flajpane cesta v Gorjane, ni pa nobene poti v Cento, kamor je njeno naravno izhodišče. Brez dvoma so speljali v prejšnjem stoletju sedanjo cesto po kakšni stari stezi. Posest Flajpane je bila zelo važna, ker je vas zgrajena na grebenu hriba, ki tvori razvodje dveh pritokov Tera in je vas stalno ogrožala gornjo dolino reke per, ki je bila v celoti last Frangipanov. Istočasno pa je bil ogrožen tudi grad v Pramperu, ki je bil prislonjen na hrib Campon, last nasprotnih fevdalcev. Iz navedenega je razvidno, da je bila razdelitev fevdalne posesti med tema dvema graščakoma zelo nepraktično m slabo urejena. Eden od njiju bi vsekakor moral popustiti. Od tu izvirajo prve borbe v tem okolišu in novice o njih so prvi zgodovinsko dokazani dogodki o gornji Terski dolini. Vse to je stvar preteklosti. Ostaja pa še vedno kot posledica razdelitev vasi na dve občini in v ljudskem zročilu se še spominjajo služnosti Frangipanov od katerih je med ljudstvom ostalo v spominu predvsem stara grofica Margerita. ANEKDOTA Francosko »Združenje avtorjev« je nastalo povsem slučajno, in sicer zaradi prepira med Paulom Bourgetom in lastnikom Cafè Concert. Borget, tedaj še skromen pisatelj, je nekaj svojih dram prodal založniku, ki jih je dal igrati v tej kavarni, Nekega dne je tudi Bourget stopil tja in sedel za mizo. Natakar ga je vprašal, kaj želi. »Nič,« je rekel Bourget, »rad bi samo videl, kako igrajo moje stvari.« »Ce ne boste nič pili, morate zapustiti dvorano!« »Lepo, bom pa prepovedal, da bi vi igrali moja dela.« Kavamar grožnje ni vzel zares, toda Bouget je tožil in dobil povrnjeno škodo. Ne dol p-o zatem so se sešli nekateri pisatelji in ustanovili »Združenje avtorjev«, ki naj bi čuvalo njihove pravice. zdaj znova porajal grenek dvom, ki ga je begal že prve dni. Odganjal ga je in se trapil z očitki. »Bog, moj Bog!« In je bežal pred to mislijo, se zatekal k otroškim ničevostim, da bi se raztresel. Pregledoval je stare spise, stara pisma, zapiske in ničeve spomine, na katere je bil že pozabil... Danes je zadel na staro kroniko, ki je ležala v spodnjem predalu pisalne mize, založena s spisi. Ko je bil prišel v Vrsnik, jo je iztaknil v zakristiji. Pozneje mu je le še dvakrat ali trikrat zašla v roke. Velika, v sivo platno vezana knjiga z rjavimi listi, ki so močno zaudarjali po plesni, že razjedena od moljev. Na prvi strani je bilo zapisano z velikimi, ležečimi neenakimi črkami: »Kronika duhov-nije svetega Jurija«. Spodaj je bila narisana letnica. Pisava njegovega prednika. Bilo je ganljivo in vzbujalo je nasmeh, kako se je trudil, da bi napis okrasil z umetnimi vijugami in cveticami; le slabo se mu je posrečilo. Gospod Martin je obračal list za listom In bral. Saj je bil nekoč že vse prebral, a stokrat pozabil, zdaj se mu je zdelo no- vo. Kazno je bilo, da je kronist polovico napisal po spominu, v enem dušku, le s površno navedbo letnic. Vsakdanji dogodki samotne vasi, nič velikega, nič pretresljivega. Čedermacu je bilo ob branju toplo ob duši. Kakor da se mu je srce povezalo s preteklostjo tega kraja in mu zveni kot struna... Pred davnimi leti je bila pogorela kaplanija... V vasi je hudo razsajala otroška bolezen, v vsaki hiši je ležal mrlič... Prezidali so pročelje in lopo cerkve, dozidali zvonik ... In zopet požar: v vasi so do tal pogorele tri hiše; neka starka, ki je rešila vnučka iz plamenov, je umrla od opeklin... In še in še... Vse popisano v domači slovenščini, s preprostimi besedami ; pisec se je pogosto lovil za izrazi, pomagal si je z latinščino... Prelistal je do zadnje strani, prebral zadnjo vrstico, se oslonil in se zamislil. Njegova roka je bila napisala le dve strani kronike. Svetovna vojna, imena padlih, vdor Nemcev skozi Nadiško dolino, ko so se ljudje v strahu zatekli v Landarsko jamo ... Leta njegovega pastirovanja so bila borna na važnih dogodkih. Dotlej mu nikoli ni prišlo na misel, da bi zapisal največji in hkrati najžalostnej-ši dogodek duhovnije. Zdaj pa mu je roka iznenada sama segla po peresu. Pomočil ga je, že ga je vrgel po mizi in se zgrabil za čelo. Le kako bi bilo to mogoče izraziti z nekaj suhimi besedami? Požar! ena sama beseda, pet črk, a ni človeka s tako borno domišljijo, da bi si ne znal naslikati vse njene strahote. Sikajoči plameni, vpitje in tarnanje, črna predstava bližnje bodočnosti brez doma in kruha. A kaj bodo potomci brali iz njegovih besed — ako jih bodo znali brati? Morda jih bo spomnilo le, da so nekoč govorili drug jezik. Vzdihnil je in se prepaden ozrl okrog, kakor da je zablodil v goščavi. Kaj se ni bil lotil branja, da bi ubežal razmišljanju? Naj se je zatekel v deželo sanj, po ovinku se je zopet vrnil k svoji rani. Znova je zgrabil za pero, ki mu je glasno drsalo po papirju. »Leta Gospodovega tisoč devet sto tri in tridesetega...« Ustavil se je in nekaj časa strmel v zapisano. Nato se je dvignil od mize... Zapisal bo, ko pride čas ... • Dva dni potem, ko je prišel ukaz, ki je prepovedoval slovensko molitev in petje, se je gospod Martin napotil k donu Jeremiji. Ni ga našel samega; imel je dva gosta: Potokarja in monsinjorja Borellija, čigar mati je bila iz Sušja. Bil je v najlepših letih, dostojanstveno miren; vsako leto, najrajši na jesen, je prihajal za teden ali dva na oddih v hribe. Pogovor je nanesel na »ferman«, kakor je Potokar posmehljivo imenoval zadnji ukaz, in kolik orazburil duhove. Monsignor, ki ni poznal jezika svoje matere, ni soglašal z mnenjem ostalih gospodov; nastal je preženek, tu pa tam precej strupen, četudi se je gibal v mejah spodobnosti. Čedermaca je potrlo, bridko se je zamislil. Ali je imel španjut prav, ko je govoril o naziranju nekaterih cerkvenih krogov? Vsaka beseda, ki jo je slišal, mu je kot mòra legla na srce. Ko sta s Potokarjem stopila na prosto in odhajala proti domu, se je globoko oddahnil. Nekaj časa sta imela isto pot. Ko sta stopala po bregu od kapi ani j e, ki je stala sredi cvetličnih gred, sta dolgo molčala. Svetel jesenski dan se je že nagibal proti večeru. Sonce je še zmeraj stalo na nebu, le na nekatere obronke je bila že legla senca. Oblaki na zapadu so bili raztegnjeni v ozka povesna, goreli so v čudovitih barvah, kakor da se v njih zrcali neka bajna, rajska dežela. Čedermac je z zanimanjem opazoval to zemljo, ki mu je vzbujala spomine. Tja je z materjo zahajal k maši, tam so se mu prvič odprle skrivnosti knjig. Tudi cerkev ž belim zvonikom je stala na samem, vas pa je bila razdeljena v tri skupine hiš. Pobočje je bilo pusto, suho; ležalo je na soncu, redka drevesa so dajala le malo sence. Hodila sta vštric po širokem kolovozu. £ 1 ŽIVINOREJA Kako obvarujemo tele pred jetiko Poglejmo najprej, kako je s teletom, ki ga je povrgla obolela krava. Le redki so primeri, da pride tele na svet že bolno za jetiko. To se zgodi tako redko, da v naši živinoreji sploh ne pride v poštev. Tele obolele krave je torej navadno zdravo, vendar je bolj šibko ter je zato nekoliko bolj podvrženo okužbi ne samo po klicah TBC (jetike), temveč tudi po klicah bolezni. s sesanjem mleka lastne bolne matere se tele skoraj vedno okuži. Zaradi tega bi morali teletu omogočiti, da sesa materino mleko samo nekaj dni, ko ga nujno potrebuje za prehrano; pozneje pa naj ga doji zdrava krava ali pa mu dajajte mleko zdrave krave oziroma prevre-to materino mleko. Širjenje nekaterih bolezni lahko preprečite s cepljenjem. Tako cepite proti slinavki, proti prašičji kugi in proti raznim drugim boleznim; ne morete pa cepiti proti obolenju za jetiko. V primeru jetike se v krvi cepljene živine ne ustvarijo pro-titelesca, ki jih povzroči cepljenje proti drugim boleznim in ki bi preprečila okužbo. V primeru jetike poznamo samo »pre-municijo«, ki predstavlja lahko okužbo po klicah te bolezni, da bi preprečili močnejše obolenje. Ta način omejevanja bolezni ne smete uporabljati v zdravih hlevih, ker bi s tem povzročili okužbo. »Pre-municijo«, ki je znana tudi pod imenom »besezacija«, sta uvedla francoska znanstvenika Calmette in Guerrin. Izvrši se tako da vbrizgamo živini bacile TBC, ki so jih 13 let gojili na preparatih iz govejega žolča. Teličke bolnih mater in tudi zdravih, ki živijo v okuženih hlevih, bi morali takoj »besezirati«. Teleta bolnih krav bi morali vsaj dva meseca hraniti z zdravim ali vsaj prevretim mlekom. Paziti bi tudi morali, da pridejo vsaj v času teh dveh mesecev čim manj v dotik z okuženimi ži-valdi. Varnost pred okužbo nastopi šele po dveh mesecih. Bolezni vsled nepravilne krme Praprot na paši lahko povzroči krvo-močnost in slabokrvnost živine. Zdravimo jo z injeciranjem Thiamina v 4 do 20% raztopini. Bolje od tega je seveda uničevanje praproti z odkosom, gnojenjem ali s pripravki Lignopur, s katerimi praprot škropimo. Preobilno pokladanje živinske soli povzroči krče. Posebno prašiči so občutljivi, zato jim tudi ne smete pokladati preveč in preslane ribje moke. Vnetje črevesja in drisko rad povzroča pesek, ki je često do 30% primešan arabskim ribam ter moki tujega ječmena. Seme grašice lahko povzroči zastruplje-nje s prusko kislino. Zgodi se tudi, da prašiči do 50 kg poginejo, če jih več tednov krmimo s samim krompirjem. Gnila pesa, pesno listje in krompir povzročijo hudo drisko, ki se dostikrat konča s poginom živali. Očistimo in razkužimo hleve Semenski krompir odberite že sedaj V naših krajih gojimo precejšnje količine krompirja, ker nam daje ta rastlina na enoto površine velike količine hranljivih snovi. Vsakemu kmetu je znano, da zaradi izrojevanja semena pada pridelek krompirja iz leta v leto. Izrojevanje povzročajo razni virusi in bolezni, katere širijo listne uši. Če hočemo v nižinah ohraniti dobre pridelke krompirja, moramo vsake dve ali tri leta menjati seme. To ne zadostuje. Ko se krompir razvija, moramo večkrat pregledati nasad in izločiti vse rastline, ki kažejo znake izrojevanja. Vse rastlne, ki imajo zavite nitaste ali pegaste liste v obliki mozaika, so okužene po virusnih bolezni. Te rastline izkopljemo in zažgemo, ker se bolezen sicer širi od bolnih na zdrave rastline. Prvi pregled napravimo, še preden krompir cvete. Ko krompir odcvete pregledamo nasade večkrat in zatiramo vse glivične bolezni in škodljivce. Včasih je posebno težko opaziti znake mozaika, in to posebno pri pregledovanju nasada v sončnih urah; v tem času je mozaik težko vidljiv. Pri pregledovanju zadostuje, da zasenčimo rastlino, ker na zasenčenih listih lahko takoj opazimo znake mozaika. Če je ves nasad le preveč ukužen z virusnimi bolezni, pač ne bomo dobili iz njega zdravega semena. Ko ugotovimo previsoko okužbo v domačem nasadu, si Ali znate Mnogo se piše in govori o higieni, čistoči, o ohranitvi zdravja. Gotovo pa je med zelo važnimi sredstvi za ohranitev zdravja čistoča stanovanja in še posebej čistoča tal v stanovanju. V vsakem gospodinjstvu je pometanje na dnevnem redu. Pometamo vedno, kadar je potrebno in seveda najpogosteje v prostorih, kjer se čez dan največ zadržujemo — kuhinjo, dnevno sobo itd. Pometanje je torej zelo važno gospodinjsko opravilo in vredno, da se o njem pomenimo»« kaj več. Vsakdo je opazil, da je neprijetno stopiti v hišo, Kjer je gospodinja pravkar pomedla, žena, ki je pometala, je imela najboljši namen, da si uredi stanovanje in ni pomislila, kakšen bo prostor potem, ko bo svoje delo končala. Oblaki prahu, ki so se dvigali in so potem sedali na posodo, živila in pohištvo, so ji napravili dvojno delo. Tla so bila res pometena in tudi prah, ki se je na-? bral na pohištvu je pobrisala, samo posodo in jedila ... Kaj je prah? Umazanija, prenesena s ceste, razni odpadki, vse to se na tleh posuši in spremeni v prašne delce, ki so polni bolezenskih klic in jih potem s hrano in posodo prenašamo v organizem, kjer začnejo svoje uničevalno delo. To je samo en primer in lahko bi jih našteli še več, samo opazovati bi morali. Toda samo to ne bi bilo dovolj. Vsaxa noge so se jima spotikale na suhih kolo-tečinah. Zatopljena vsak v svoje misli sta prešla prvo skupino hiš; tedaj se je Potokar ozrl po Čedermacu. »Ali si ga slišal?« se je trdo nasmehnil. »Mislim monsignor j a,« Čedermaca so navdajale iste misli. Ne morem se načuditi. Pa ga je rodila slovenska mati.« »Koliko takih ljudi so že rodile slovenske matere! Poglej Skubina! Ta ima tudi slovenskega očeta. Kri ni vse. Ne vem, kaj odločuje. Vzgoja, slaboten značaj, močan vpliv okolice.« »Pa Morandini?« Čedermac se je za trenutek ustavil. »Kaj naj rečemo o Morandini ju?« s »Saj, saj. Toda ta je iz drugačnega testa. Samorasel, ne dà se vplivati; pa srce in glava sta mu na pravem mestu. Pozna nas in nas je vzljubil; krščanstvo mu ni prazna beseda.« »Saj bi nikomur ne smela biti.« »Pa je. Saj si slišal, da je. Ali pa smo mi v tako strašni zmoti. Pa nismo. Božje in cerkvene nauke obračajo po svoje. Na zunaj sàmo mleko in med, v svojem bistvu so pa pogani.« Molčala sta nekaj trenutkov. »Ne smem niti pomisliti«, je vzdihnil Čedermac, »da je morda takih tudi med njimi, ki odločajo o nas. Potem je naša pravda že naprej zgubljena.« moramo v naslednjem letu nabaviti seme iz drugih predelov. Dosledno moramo uničevati vse glivične bolezni. Posebno važna je krompirjeva plesen, ki se pojavlja v vlažnih in toplih poletjih. Krompirjev rak, bela noga, črna listna pegavost, krastavost in še druge bolezni močno ogrožajo ne samo pridelek, ampak tudi močno poslabšajo vrednost semenskega krompirja. S skrbnim škropljenjem bomo gotovo ohranili nasad v zadovoljivem zdravstvenem stanju. S tem bomo dosegli dva cilja: povečali bomo proizvodnjo na površinsko enoto in povečali možnosti odbire semenskega krompirja. Ob času izkopa ne smemo pozabiti, da izberemo za seme najboljše grme. Zdrave lepo razvite grme izkopljemo, ko je cima še zelena, da se ne bi morebitne prikrite bolezni preselile v gomolje. Le tako bomo lahko ohranili zdravo seme za prihodnje leto in bomo podaljšali dobo uporabljivosti semenskega krompirja. pometati? gospodinja naj opazuje sama sebe in ko bo o svojih napakah tudi razmislila in se potem še zavedala posledic, ki sledijo njeni površnosti, bo nehote drugače začela opravljati svoja gaspodinjska dela. Meò kot zDravilo Med je naravna hrana, ki jo priporočajo že od davnih dni. Sladsko strd omenjajo zgodovinski zapiski vse od asirskih in babilonskih časov. Rimski pesnik Ovid je medu na čast zložil Odo, Bachus se je napil opojne medice. Aristotel je zapisal, da delajo ilirski Tavlantijci iz medu vino, ki se po okusu le neznatno razlikuje od pravega. Srednjeveški zapiski slavijo med kot hrano za otroke, bolnike in stare ljudi, hkrati pa tudi kot zdravilo. Kaj vse vsebuje med? Razen grozdnega in sadnega sladkorja dekstrina in dušikovih proteinskih kislin je v njem množica rastlinskih vitaminov, eteričnih dišav in nexaj vode. Vse to je že tako pripravljeno, da naša prebavila nimajo težkega dela. Med ima med vsemi vrstami hrane največ kalorij, saj bi kilogram medu s svojo energijo, spremenjeno v toploto, zavrel tri litre vode. Letos so češnje in akacije cvetele v lepih sončnih dneh in čebele so pridno prinašale v panje cvetlični prah. Prav je, ča si vsaka gospodinja o pravem času nabavi nekaj medu, ki ga v družini vedno rabi. Brez dvoma, nekateri so takih misli kot monsignor«, je rekel Potokar po premolku. »A upam, da niso vsi. Saj to bi bila groza. Toda bolje je, da se ne vdajamo preveč rožnatim upom. Lahko smo pripravljeni na marsikatero razočaranje« Molčala sta. Potokarjeve besede, ki niso izražale trdnega upanja v zmago, so Čedermaca razočarale. Bilo mu je grenko verjeti v poraz. Stopal je trše in prestavljal palico daleč predse ... Kolovoz se je bil zožil v peščeno stezo, ki se je vila okoli pobočja. Kaplana sta hodila drug za drugim. Na pot so visele veje grmovja, ki so ju zdaj pa zdaj pobožale z orumenelim listjem. »In kako to sodi z nekega višjega, več-nostnega pogleda«, se je Čedermac zopet oglasil iz misli, ki jih ni nehal mozgati. »Saj je že prav, saj nič ne rečem, toda ... Umolknil je, kakor da ne najde prave besede, in trdo udaril s palico. Potokar, ki je hodil spredaj, se je za hip ozrl po tovarišu. »Da, z večnostnega pogleda, kadar sodi o naši zadevi«, je rekel porogljivo. »Kakor hitro je šlo za jezikovne pravice Italijanov na Malti, je zdrknil na zemska tla. AH si ga videl, kako se je razvnel, ko sem mu jih omenil? Vzelo mu je sapo in besedo. Ni boljšega orožja, kakor da jih postaviš pred zrcalo.« »če bi to pomagalo«, je rekel Čedermac Čez zimo se je nakopičilo v naših hlevih nesnage. Pajčevine prepredajo kote in za oko nedosegljive dele hleva. Prah krme in stelje se je vsedel na vlažnih stenah in pod jaslimi živine. Zaradi tesnega zapiranja vrat in oken pozimi ni prišlo v hlev dovolj svežega zraka. V takšnem zraku so se pričele bohotno razvijati kužne kali, ki ogrožajo zdravje in razvoj naše živine. Da preprečimo izbruhe nalezljivih bolezni v naših hlevih, jih moramo spomladi in čez poletje razkužiti in sicer vse, goveje in konjske hleve, svinjake m kumike. Stroški za takšno čiščenje in razkuževanje so malenkostni in se delo vsekakor izplača. Razkuževalnih sredstev, kakor vode, apna in pepela imamo doma dovolj. Zjutraj spustimo vso živino na prosto, v hlevih odpremo vrata na stežaj. S trdo metlo očistimo strop, stene, tla in korita, okna in vrata, če je potrebno, vzamemo za odstranitev nesnage še strgala. Vse to skrbno pometemo skupaj in skupno s sta- bridko. »Pa dosti ne pomaga. Izvije se kot jegulja. Saj sem poizkusil. Nikoli si nisem mislil, da smo tako različni. Ne samo, da imamo povsem različne poglede na življenje, tudi občutimo drugače, drugače vrednotimo.« Gospod Martin je bil prišel k Morandi-ju na razgovor, kakor mu je bil obljubil. Zaradi potrtosti, ki ga je bila obšla, in zaradi monsignorjeve navzočnosti je bil redkobeseden; pogovor s prefektom je orisal le v glavnih potezah. Zdaj, ko je za Potokarjem pobiral stopinje, je opisal vse do potankosti, kolikor se je spominjal. Da mu vsega ne zaupajo, ga je še zmeraj rahlo peklo. Naj vedo, kako zna biti odločen in naj ga ne sodijo po trenutni zablodi. Utihnil je; nato sta dolgo molčala, kakor da vsak zase premlevata in mozgata. »Veš, kaj me je najhuje zadelo?« je slednjič zopet povzel Čedermac s tresočim glasom. »Besede, da so cerkvene oblasti že dale svoj pristanek. Priznam, da se me polaščajo dvomi, vendar ne morem verjeti. Kateri škof bi se mogel tako daleč spozabiti?« »Saj se ni«, je rekel Potokar s trdim glasom. »Le verjemi! S tistimi besedami so ti le nastavili zanko. Nadškof tega ni storil in ne bo storil «, »Kako to veš?« »Rekel nam je. Pri njem smo bili. Obljubil nam je, da bo z vso močjo podpiral rimi trohnimi ali gnilimi deskami odstranimo s hleva in sežgemo. Ko smo tako očistili vse kote in špranj ice, pričnemo z razkuževanjem. Iz deset delov vode in dveh delov presejanega pepela skuhamo pepelni lug, ki naj se kuha vsaj dve uri. Z vročim lugom operemo vse predmete v hlevu, jasli, korita, tla, stene, strop in jih pustimo da se posušijo, če nam dopušča čas, to delo še enkrat ponovimo. Nato pobelimo stene in strop z apnenim beležom, kateremu dodamo nekaj kreolina. Prav tako polijemo tla z apnenim beležem. če smo dosledni, bomo ob tej priložnosti tudi pregledali našo živino, da ni garjeva ali ušiva in bomo tudi njo očistili. Po takem čiščenju in razkuževanju bodo tudi hlevi spremenili svoje lice. Ce bomo letno obdelali naše hleve in jih držali zračne in čiste, potem ne bomo imeli samo veselje do hlevov, temveč se bo tudi živina počutila v njih dobro in tudi najzahrbtnejše živinske bolezni, ki nam naše upravičene pritožbe.« Čedermac je postal za nekaj trenutkov kakor da ga je vsega prevzelo neko mogočno čustvo. Prosteje je zadihal. Bilo mu je, kakor da mu je neizmerna teža pala raz dušo. »Pri njem ste bili? Torej ste v tej zadevi že kaj ukrenili?« Potokar, ki je bil medtem šel dalje, je počakal, da ga je Čedermac znova dohitel. »Mnogo smo storili. Mnogo korakov smo že naredili, mnogo pisem napisali. Pa saj veš, da vsega ne smemo obešati na veliki zvon. To bi stvari le škodilo. Se tako nam nezaupljivo gledajo na prste, merijo vsako stopinjo.« »Ze razumem. Prav je tako!« Čedermacu je iz ganjenosti, ki ga je obšla, milo zapel glas. »Pa sem mislil, sem se bal, da se je vsak zase zaprl v svojo samoto. Prav je tako! Verjemi, Jože, da me je strah, ako pomislim na bodočnost. Kaj bo iz ljudi, ako bodo ostali brez božjih naukov? Kaj bo iz njihovih duš? Posledice nasilno pretrgane vezi med dušami in Bogom, se bodo le prekmalu pokazale. Ljudje se obračajo proti nasilju, vedno več zagrenjenih glasov se sliši. Ne bom ti jih po navijal, saj so morda že tudi tebi prišli na uho«, je nadaljeval ves v ognju, a hkrati iz vedno večje zmehčanosti. »En sam korak, pa bodo podvomili tudi o božji pravičnosti. Potem je samo še en korak Koristni nasveti Predposteljnike iz ovčje koše čisti®9 tako : v mlačno milnico ali raztopino p13*' nega praška pomakamo ščetko in krtačimo kožuhovino. Milnico večkrat me# mo. Nato splaknemo z mlačno vodo, v & tero smo kanili nekaj kapljic glicerin9. Ko delo končamo, mora biti voda poP0' noma čista. Oprano kožo napnemo B* desko, jo okrog in okrog pritrdimo z ljički in pustimo, da se posuši. Kožo O® ramo sušiti v senci. Ko je suha, jo stepe-mo in razčešemo. Perje se v blazinah močno zapraši *** ga je treba kdaj pa kdaj oprati. To P8 napravimo takole: Perje stresemo v pl*1' neno vrečo in jo trdno zavežemo. To P9, stavimo v škaf in polijemo z mlačno m*1-nico ter gnetemo in milnico večkrat menjamo. Nazadnje izperemo v mlačni voA ki jo menjavamo tako dolgo, da je čist9, Nato vrečko privežemo za vse štiri vog®1® in vodovavno napnemo med dva drog9 ali dve vrvi, najbolje na soncu, da se d® bro presuši. Preden denemo perje nazaj9 inlet, tega operemo in na zadnji stran* namažemo s parafinom ali milom. Nove madeže črnila namočimo v t*®' kis in jih potem operemo z vodo in milo*®’ Samo s kisom odstranimo z rok madež® od sadja. Umazan linolej umijemo z gob°’ ki jo namočimo v olje in kis. Tudi ročk® pri skodelicah lepo umijemo s kisom *** drobno soljo, medtem ko postanejo baki» ni izdelki spet svetli, če jih zdrgnemo s P®-pelom in kisom. Krpa, pomočena v vod® in kis spet vrne sijaj marmorju. Migrena je trdovraten glavobol, ki s® najraje pojavlja pri ženskah. Migreno j® treba zdraviti tedaj, ko poneha in r#t bolečinami. Ženam ob mesečni čišči d®" bro dene, če ob migreni, ki se tedaj n®l' raje pojavlja, leže v temni sobi in si njajo tople obkladke na čelu, ki učinK*1' jejo bolje kot hladni. Ker vzrok migreP® ni pri vsaki osebi enak, je tudi zdravijo nje različno. Stanje izboljšajo: lahka j^' ureditev prebave, masaža glave! Masten madež v knjigi poskusite očist*' ti tako, da ga daste med dva pivnika *8 ta pivnik polite z etrom. Uporabljati P9 morate popolnoma čist pivnik. PREPROGE LEPO OČISTITE'z žag» njem, namočenim v vodi, ki ji dodast® nekoliko salmiaka. Namočeno žaganje potresite po preprogi in ga z metlico drž' nite v vseh smereh. Žaganje bo vpilo v®s prah. Preprogo potem dobro stepite. * Okvire pri štedilniku dobro očistim®' ako še vroče namažemo z vazelinom t*9 zdrgnemo s krpo iz raznih volnenih C bombažnih odpadkov ter jih ovijemo staro nogavico. —* povzročajo v naših hlevih občutno škod®> bodo po malem izginile. Nekaj pridnih rok in malo spretnosti *** naš trud se bo gotovo izplačal. Poskusi' mo! Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska : Tiskarna L. Lucchesi - Goric* do dvoma o Bogu. Samo še en korak■ Tega oni ne vidijo, kakor da so udarje**1 s slepoto. Treba jim je povedati. Greb> velik greh bi bil, ako bi to zamolčali. 2® iz globoke skrbi za Cerkev je treba storit* vse, da se stvar prepreči«, si je obris®' čelo, na katerem so se mu nabrale kap" ljice mrzlega potu. »Ali ni upanja v **' speh?« Potokar je naglo stopal po stezi, ki s® je vila niz brda, da ga je Čedermac t® stežka dohajal. V največji strmini je up®" časil korak. »Upanje je vedno«, je odgovoril z neg®" tovim glasom. »Upanja ne smemo i2®9 biti. Težko je le, ker še vedno tipamo temi. Kdo je to povzročil? Koliko je st®8* že dozorela? Vprašanja, na katera ne demo odgovora. Ce nevarnost jasno vid pred seboj, jo je laže odbiti. Usodno P9 je, ako se tako dolgo bojuješ s senca*18' da je vse izgubljeno.« »Ali ni nobenega sledu, kako se je ^ začelo? Nič?« »Pač. Je! Mislim, da se ne motim gle