Leposloven. in znanstver\ list:
Štev. 9.	V Ljubljani, dnč 1. kimovca 1893.	Leto XIII.
Iz popotnega dnevnika.
16.') Na Galatskem mostu.
Carigrad.
Prijatelj Zamdrcc, kakö se imaš? Kakd se krij, Indec, godi ti? A, Žid ! no, seveda brez tebe ni nie . . . Arnavt, Hm takd se mudi ti?
/lo vas pa sezvM je na Zlati rog sčm, Vseh ndrodov pestri poslanci? Jezikov zastopniki vseh, dober dan! Ko stari mi zdite se znanci.
Rog živi te, Turek, Čerkčs, Arabljrfn, Na roko, Perz, Amerikancc! Kdj novega, Grk in ArmenCC, pri vas? Na zdravje, Kitajec, Japanec!
Različnih jezikov, noš, boj smo in včr, Iii venderle vsi smo si bratje! In vender jedini smo vsi si vsaj v tčm, Da d i ven za rčs Carigrad je!
«7-
'ej, krik obkroža te, Sultan, Slavja ponosnega dim! Slišiš pozdrav tisočglasni? »06 k jaŠa, pddišahim!«
Selamlik.
Carigrad, Jildiz-Kioik,
Himne ti godejo godci, V džrimijo tod se peljaš; Gledam tc ... pa se mi vidiš Bivši le — kmet bogatrfš.
»Čdk jaša'« . . . Bospor ponavlja, Azijska stran vsa okrog; »Cdk jaša!« jek se razlega V Stambul. čez Zlati tj& rog.
Z godbami lčgije pestre Prihod proslavljajo tvoj; Migni jim! — zdte, za včro Rade vse pojdejo v boj . . .
Lčpo si imel posestvo , . . Zdaj si zaddlžen povsdd, Zdaj grč vse križem pri hiši, Zdaj grč vse rrikovo pot.
Polje za poljem na prddaj . . . Kajkrat že bdben je pel! Kar ti kdo mogel, to vsak si Sri m za dolgove je vzel.
») Glej »Ljublj. Zvon« 1891, oktober.
Sužnjiki tvoji slavjanski Zdaj so »gospddi« sam/; Zemljo zdaj orjejo svojo, Ki jo prej imel si ti . . .
Polje za poljem . . . Opeka Pada s perčlih ti strčh, Dež ti premaka skoz strope Sosedom vsem si v zasmčh
Allali, ki hodiš ga molit, On te ne reši nI s&m . . . Dolgo ne bode : brez ddma Pojdes po svetu • pa krim?
18. Po Bosporu.
f-
očasi, počasi, ti ladja! Naj dalje še gledam t d kraj, Z gradovi posule bregdve. Na desni, na levi tri raj!
Grad Čiragan, grad Dolmabagče, Kak gledata v morji se, glej ! Ne vesta še mar, da sta lčpa, Ko v if ji n tam drug Bejlerbej?
The r rip i ja, o j Bojiikdšre In vse vč prelestne vasi Po sencah tam gajev zellnih — Jednakih na svetu vam ni!
Carigrad.
Počasi, počasi, ti ladja ! Zakaj tod takd mi letiš? Naj dalje še gledam te, Bospor Kak mirno počivaš in spiš.
Utrujen od solnčnih poljubov V globokem začaran si snfc ? To čudne pač sanje so, je li ? Ki sanjaš jih, Bospor, na dni».
Kdo videl žc več je na svetu Veselih in žalostnih dnij? Kdd lagljc o prošlosti sanja, Ko morje čarobno baš ti ?
Slonim tu na krovu in slušam Šepčt tri skrivnostni valdv; In meni se zdi, da raztimem Tri jezik podmorskih duhdv „ .
19. Na vrtu pred Hagijoj Sofijoj.
"V
Carigrad.
platane senci srim sedim. Po vrtu krog vse pestro-živO . . . Kadim ko Turek naržile Pa srčem mökko vmes vonjivo.
»Allžlh. . . .« čuj klic tajndstni vštric Z visökega tam miuareta! K molitvi vabi mujezin V tvoj tempelj, o Sofija sveta!
Na vrhu je! Zdaj lunin srp Z desnicoj hrabroj ruva, maja . Na tlJi ž njim! Mestu njega on Križ visok zlat, glej, že nnsaja!

Oprija že me naržilč, O prija sladka črna kava . . . Na mujezina zrčm tjh. gor . . . A v sanjah glava vsa mi plava .
»Urri, urri! . . .« in groin topdv! Ves Stambul o<l veselja skaka . . Na k d polo Sofijsko tam Pa vidim plezati — kazaka!
A. Aškerc.
Pesem
lehn, duši zaželena, Poslanka mila iz nebd,
V	svečanem hipu porojena. Oj, pesem, bodi počeščena, Pozdravljena iz dnu sred! Odkar človeku je na sveti Živeti dano in trpeti, Odkar mu glas veselja dan, Ti spremljaš ga od vekov let, In ko nekoč ostavi svet Poslednji človek in zemljdn, Poraz i tebe stare ljuti,
A v občem konci ti peruti Razviješ v dom prvotni spet! . . Pozdravljam te iz dnü srca, Glasnica čuslev in želja! Sedaj bridkö, sedaj veselo Zvem' tvoj glas v človeško delo, Mehdk sedaj kot glas zvond, Ki potnika k počitku zove, Grmčč sedaj kot spev vodÄ, Ki dviga jih vihar v valove! . . . Prizorov sto pred mauo plove, Zamaknjeno duh sanja moj; In Čuj, ko zrfcm jih pred seboj, Iz dalje na uhö mi bije Kot spev nebeške harmonije — To, pesem božja, glas je tvoj! , . . Postoj, moj duh, ondot postoj
V	prijaznem d6mu, kjer v zibčli Presrčno dete mi leži;
Oj, dnevi lepi in veseli, Ki mati mlada jih živi! Kakd se ji ljubö nasmiha To nežno dete, ko mehkö Zveni mu pesem tiha, tiha, In zdaj, kakd že spi mirntf! . . . Kdo vč, mordä tedaj nebd Odprto v rahlih sanjah gleda, In v nebu angeljci poje)! Daj Bog, da nikdar žitja beda Ne zagreni mu zemskih let, In ko nekoč ga k sebi spet Pokličeš, Bog, tedaj naj leže
o pesmi.
K počitku mirno, ne trpin, Ki od življenja bojev, teže, Od vseh pozemskih bolečin Upehan, zbegan in potrt Rešnico je poživljal smrt!. . . A ko zbobni mu v jamo krsta. Prijateljev še zvestih vrsta Zakliče v zadnji mu spomin Iskren pozdrav, in tožno splava Nagrobne pesmi glas v nebo, Da mnogo se rosi ok6 . . . Naj mirno, naj v Gospodu spava, Saj bil je človek plemenit. Ki živel bratom je, ne zäse; Gospod, naš Bog, vse večne čase Uživati mu daj svoj svit! — — — Ti naš brezkončni si Vladar, In Tebi klanja se na svetu Ljubfcč in v strahu in trepetu Na vekov veke vsaka stvar . . . Glej, v cerkev pdlje solnčni žar, In morje luči se razliva Na zlati venčani oltar . . . Pri službi božji verno biva, Pobožno moli ndrod zbran, Da poslavi Gospodov dan! Kadila se dišfeč oblak Po cerkvi dviga v svetli zrak — Takd kipč molitve glasne Iz src v višine večnojasne; Otroci cvfctni, starčki veli, Možjč, dekleta in ženč, Mladeniči Bogd častč Kakö navdušeno-veseli Glasovi pesmi jim kipč, Kakö zveni ta pesem peta, Znanfcč njih srčna Čustva sveta — D&, takšen govor je sred, In veličasten spev je td! . , . Kakö li bi Človeški rod Proslavljal lepše Te, Gospod, Kot kadar veličastvo Tvoje Slavi pobožne pesmi glas, Ki Tebi jo navdušen poje? — —
Ti up, zaščit, Ti naš si spas, Ti k sebi dvigaš s tal človeka, Ko k Tebi se v pomoč zateka; Ti Oče si, nas vse ljubtč, A strašen tudi, če grozčč Pošiljaš nam v pokoro kazni, Tedaj drhtimo od bojazni! Glej, dvignil se je krut vihar Po mirnih dolih in ravninah; Pastir trepeče na planinah,
V	palači svoji bogatin Drhti, vidfcč ponočni žar Požganih $61, vasij in mest, Ki dviga se iz razvalin! Sovražnik bliža se zločest, Vse ruši, lomi njega sila, Bojuikov žene brez števila — Gorjd, kdor pride njemu v pest! . . . Naproti vojska se pomika, Da preko dragih rodnih mej Požene tujega krvnika; Kako gord jim lica, glej, Kakd se jim okd leskčče — Strašljivca ni v vsi vojski tej! »Na boj, na boj!« — hrup, krik in šum Izdrte vidim bridke meče . . .
Še jeden hip — »Bog vojnih trum, Ti v6di nas v krvavo zmago Za našsga orožja Čast, Za domovino našo drago . . .c Kot morje, ko vihar strašdn Razpenjene valove dviga, Grmi njih spev čez bojno plan In nov pogum in novo strast
V	junaških prsih jim zažiga —
To, pesem, to je tvoja moč!---
Pobit sovražnik, boj končan, Domdv se vojska slavno vrača, Iz širih domov, tesnih koč Zveni pozdrav ji vriskajoč,
V	zastavah koča in palača Slavi junake, mesto, vas Pretresa pesmi zdušue glas, Saj zrušena je moč usodna, Slobodna spet je zemlja rodna ! , . , Oj, dom ti naš, ti krasni svet, Bog čuvaj te na veke let!
Kako iz prsij bi ne vrela
Ognjena pesem, ko povsod Pradedov svojih davna dela Po d6mu svojem gleda rod? In ko td sinje zrk planine, Zelene, plodne td doline, Td zlate griče, gaje td, Gorice, bistre td vodd . . . Od sreče mu okd je rosno, Od slasti hrepeni sred, In pesem dvigne se ponosno V proslavo krasne tč zemljd . . . Pastir jo poje na pogorji, Ko zri pod sabo dol in plan, Brodar prepeva jo na morji, Ko misli na svoj dom daljan; Rudar pod zemljo, potnik v logu Pošilja pesem vročo k Bdgu, Srčnd za sveti dom prosčč — — — In slušaj spev v nebd kipčč: Na trati nežna te mladina Opeva, mati domovina! . . . Gorjd, kdor doma ne poznii! Gorjd, kdor td ljubezni sili, Kdor pesmi tej, poslanki mili, Človeštvu došli iz nebd, Sred zaklene in duhd! Zrfnj nima svet nobenih dik, Nikjer prekrasnih dnih slik, Okrog katerih se ovija Odsev nebeški — poezija! Poglej, povsod se svet mladi, Vse klije, cvete, zeleni! Planin srebrnočisti toki, Studenci živi v senčni loki, Po zraku pesem drobnih ptic, Dišava sto in sto cvetlic, Prirode vse skrivnostni klic — Vse, vse zveni v sred čuteče, Budi mu pesmi rahlo speče! . . . Kakd li krasna si, pri roda, Od vzhoda daleč do zahoda! Naj cvetje živo te krasi, Naj cvetje snežno te odeva, Naj luč jutranja te zlati, Naj žar večerni te obseva, Naj mirno sanjaš, naj vihrir h. sAnj te plaši — jaz vsekdrfr Na tebe gledam z dušo verno,
Slavčč krasoto neizmerno Iu večnega vsemirja čar! In vsa ta bajna harmonija
V	navdušeno se pesem zlija,
V	božanstva silen slavospev; Iz nje pa kot lehrik odmev Zveni Človeštva poezija! — — — Pozdravljena iz dnü sred, Glasnica čustev in željžt! Ljubezen, srd in kčs in gnjev, Veselje, žalost ti naznanjaš; Sedaj o sreči zlati sanjaš,
Sedaj gorjri te stiska moč — — —
Ti ljubljenka palač in koč,
V	veselji radostna sprcmnica,
V	bridkosti žalna tolažili ca, Kakd bi govor te slavil,
Da ni se govor v pesem zlil? , Doklčr človeški rod na zemlji Veselo, tožuo bode žil, Ti pesem, dušo mu objemlji In nosi ga do Njega gor, Ki v veČnojasnem domu žije, Ki vzorov vzor jc sam izvor
Glasnice vzorov
poezije! —
A. Funtek.
Na k
orehovi senci polegam, Nad mano poletno nebd: Pustd je na kmetih — modrujem — Pustd je in vender — lepö.
Čuj, tukaj zvenč mi na üho Srpovi z dozörjenih njiv. Tam petje oglaša srebrno
In smeh iu pogovor se živ.
Ob meni dehteča otava,
V nji murnu prilaga skrž&t, Iz dalje mlatičev udarci
Prvencev oznanjajo mlät,
Bučelc šumč po cveticah,
Metulj si po zraku igrri, In pred golobujakom na hiši Z družico golob kramoljri.
metih.
V dolini vrtč SC otroci,
Veselja na licih dokaz, S kozolca mi umi ropotec Prevzetno reži se v obraz.
Tam döli za hišo pa skrbno
Ded sivi zaklenil je hram: Najboljše je kaplje natočil,
Ki mož jo pridelal je sam . . .
Oj, kaplje za skrb in nezgode,
Kar solnčni so žarki za led — Le gdri, le gori s posodo,
Pod oreh, prijazni moj ded !
Da skupaj napolniva čaši
In trčiva Ž njima glasnd, Da družno zapojeva svetu.
Kakd je na kmetih — lepd!
Miroljub.
Abadon.
Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Dalje.)
IX.
enjaka Slovogoja nagla smrt je jako pretresla Samorada, ne toliko pa Plahtaliča in Rudo vara, ki sta se prčcej odpravljala na odhod s Triglava. Samorad opomni, da se blagemu mdžu, najsi je imel nekaj učenjaških muh, spodobi dostojen pogreb, da ne bode njega truplo podano jastrebom in kraguljem. Rudovar se nejevoljno obrne k spremstvu in mu v tujem jeziku objavi Samoradovo željo. Možjč se urno lotijo kamenja, naredč jamico, položč vanjo Slovogoja, sestavijo nad truplom oblok in na vrh nakopičijo skalic, kar jih utegnejo premekniti na tesnem Trigla-vovem temeni. Ko orli in sopi spoznajo, kaj se ravnä., dvignejo se tudi oni in prinesd z bližnjih prepadov in prodov toliko skalic, da je učenjakov grob lepa kamenita gomila. Ujede prinesd tudi ličnih cvetic in jih razsteljd po gomili. Napdsled se razsedejo po vrsti okolo gomile in sklonijo gtave, kakor bi žalovale za gospodom, ki jih je nad sto let gojil in vodil ter ž njimi delil tiho samoto na kamenitem morji okrog Triglava. Niti vabljenje niti pretenje Rudovarovo jih ne odvede od Slovogojeve gomile.
Ko je bila takd poslednjemu Slovencu zgrajena dostojna gomila vrhu Triglava, opomni vodja spremstvene čete, da je skrajni čas iti še k Bogatinu in tam izbaviti, kar je ukazano. Temu vodji je bil obraz nekoliko evropski, govorica pa pravilno francoska. Rudovar pristavi tudi francoski, da se morata Samorad in Plahtalič za sedaj zmatrati ujetnikoma, dokler ne dojde drugo povelje, in da morata počakati na Triglavu, dokler se ne vrne izprevod.
Natd dč Plahtalič: — Prehiteli ste me, gospod Rudovar! Mislil sem že izreči, da bodite vi in vaši spremljevalci najini ujetniki. Toda obveljaj vaša volja! Razločka ni kdo vč kaj; samd spremiva vas do Bogatina in si potlej ogledava vaše ječe. —
Rudovaru ta odgovor ne prija, toda Plahtalič ga zavrne:
—	Da bode brez obotavljanja, odplavava jaz in moj prijatelj dalje in vas počakava v Bogatinu. —
Izrekši se dvigne v zrak, in Samorad za njim. Strmč gleda Rudovar, kakd se izgubljata v daljo.
Na Bogatinu izpregovori Plahtalič Samoradu: — Ta gora krije trojen zaklad: zlatico, te ne potrebujeva; učenost Slovogojevo, te ne želiva; lek za ovekoveČbo človeškega življenja, tega ne smeva odnesti. Ne bilo bi pa prav, ako bi Rudovar uplenil te zaklade. Torej zade-lajva jih. —
Kakor bi mignil, prispd iz raznih skalnih razpoklin in iz doline škratje podskalnjaki in podlesnjaki z zelenimi suknjicami in rdečimi čepicami, pdstarni možici sive brade, pritlikavega stasa, a junaške moči ter s kamenjem, nanošenim od vseh stranij, takd umetno zazidajo ves rov, da ni moči spoznati, kje mu je bil vhod. Ko je zid zadelan in zaglajen, pa se naglo zopet poskrijejo po skalnih luknjah Bogatinovih in po drevesnih dupljah d61i v bukovi šumi.
Sedaj prispč Rudovar s svojim spremstvom. Plahtalič ga oblastno ogovori: — Prepozno ste prišli, zakaj rov do Bogatinovih zakladov je takd trdno zabit in zakrit, da potrebujete dökaj let, premer ga zopet odprete, ako mu sploh najdete kraj in zmčr. Zatorej ne odpa-sujte zrakoplovnih perutnic, ker takoj se napotimo v vaše sedanje bivališče, kakor vam bodem kazal pot. —
Ves preplašen Rudovar ne vč kaj odgovoriti. Plahtalič pa se obrne še do četovodje, rekoč:
—	Odpustite, neznani gospod, svoje ljudi, naj grč vsak po svojem opravku. Vi pa nas spremljajte. Preskrbeno je, da vašemu zra-koplovnemu stroju ne poteče gonilna sila, in dodana mu je celd moč, da bodete plavali urno kakor jaz. Torej le naglo se obrnite. Oporekanja ne poslušam. —
Kakor je rekel, takd se je zgodilo, in spustili so se vsi štirje možjč z višave Bogatinove v globoko dolino na jutranjo stran bohinjskega jezera, tja, kjer sta se v XIX. stoletji za streljaj pod jezerom reka Jezernica in reka Mostnica družili v jedno reko, katera se je tedaj od te sovodnji nizdolu zvala Sava Bohinjka. Naši potniki pa ondu niso našli ne Jezernice niti Mostnice, ampak velikanski jez čez
korita pod jezerom od hriba do hriba, v je^u umetne zatvorniee tn pod rakami, na katere je bila reka navrnjena izpod zatvornic, velika jeklena vretena, goneča velike, čudne stroje. Potniki stopijo v razsežno in visoko poslopje od kovine z velikimi okni v strehi. V tem poslopji je bilo vse nastavljeno in zastavljeno z vreteni, žičnimi vrvmi, stopami, klädivi in drugimi stroji; vse se je vrtelo in gibalo, vrŠelo in ropotalo, vender je bilo vse v redu in snagi. Dasi je bil prostor velik in so delali vsi stroji, zapazili so jedva deset delavcev, krepkih mdž, a jako nedostatno oblečenih s kožami. Obrazov ni bilo razločiti, zakaj vsak delavec je imel krinko čez lica. Krinka je bila od aluminija z oknom za oči, z luknjami za dihanje in slušanje, in je imela na čelu Številko in Še poseben znak. —
Na povelje Plahtaličevo povzame Rudovar: — Z umetnimi jezovi se je površina bohinjskega jezera podvojila, zatvorniee pa urejajo odtok vseh voda, ki se zbirajo v jezero iz vse gdrenje doline in s planin in goličav nad njo. Sava ne narasta več v velike povodnji. Velika, vedno jednaka vodna moč, ki se zbira v jezeru in spušča po strmih rakah, pa se izkorišča za pridobivanje elektrike, za varenje aluminija, čegar rude je tod okolo še vedno dosti, in za izdelovanje človeškega živeža iz gozdov, ki pokrivajo vso bohinjsko dolino. Za to rabi ta velika tvornica, ki se še vedno veča. Vsa je od železa in drugih kovin, da je ne uniči nI ogenj od znotraj nI ogenj od strele. Elektrike se tukaj veliko napravlja. Nekaj se je porablja v tvornici, nekaj hrani, nekaj po žicah odvaja drugam. Aluminij je sedaj sploh jako porabna kovina, in hvaležni smo, da prednamci niso cenili velikanskih zakladov te rude v okolici bohinjskega jezera. Človeška Živila delamo neposredno od lesä. Vse nižje gorč, vse nekdaj takd skrbno obdelano polje pokrivajo sedaj gosti drvošci. Po dobro pre-umljenem črteži sekajo, ali prav za prav, z žico, po elektriški sili razbeljeno, režejo zrela drevesa in jih privažajo tvornici. Tukaj drobč les, razkrajajo in čistč razkrojene tvorine, pridelek pa pošiljajo v drugo tvornico, kjer narejajo, primešujč in pretvarjaje druge pridelke, mnogovrstna živila za sedanje ljudi. Ta živila se varč strogo po navodilih in izkušnjah najboljših kemikov in zdravnikov; v njih pa je samd to, kar človeka res živi in zdravi. Zatorej med sedanjim rodom ne vidite bolnikov, in krepak stoleten starček ni prav nič nenavadnega. Hrano prirejati od lesä je tudi ceneje in gotoveje negoli od žita, katero potrebuje mnogo obdelovanja in shramb ter je vrhu tega podvrženo raznim uimam. V drugih tvornicah dobavljajo snovi za hrano tudi od rib in živalskega mesa, celd od prsti. Sploh porabljajo ti ljudje vse v
človeško korist, kar se da. Država upravlja vse tvornice, kakeršnekoli so; zatorej pa tudi säma oblači in hrani vse državljane in gospodinji v tem pogledu tako oprezno, da bi nihče ne trpel lakote, najsi leto dnij ne naredč nobenega živila. Kdor uživa državni kruh, mora državi tudi delati; zatorej ima ona na skrbi, da nihče ni brez dela, da se vsakdo bavi s takim delom, za kakeršno je najbolj sposoben in izurjen, in da pristopi k delu ondu, kjer ga potrebujejo. V tej tvornici so delavci bolj preprosti, vender imajo prav ugodno stanovališče. Stopita z menoj v njih spalnico in obednico. —
Samorad in Plahtalič stopita za Rudovarom skozi ozka železna vrata pod površino bližnje gore, in ko prehodita ozek, nizek in temen rov, dolg kakih petdesetih metrov, dospeta skozi druga bronasta vrata v visoko, okroglo jamo. Elektriška svetilka siplje dnevnosvetle, vijol-nate žarke in prijetno toploto po vsem prostoru, vzdub je Čist in brez obične zatohlosti in vlažnosti podzemeljskih prostorov. Dočim možjč opazujejo to podzemeljsko jamo, izdolbeno s človeško roko, stopi vinjo delavec, ki je prišel iz tvornice. Sčdc k okrogli kameniti mizi sredi dvorane in potrka dbnjo s svojo krinko. Takoj pristopi iz stranskega rova drug mož, jednako oblečen in obdejan s krinko, prinese prvemu Štirioglat zavitek in mu odklene krinko. Ko je krinka sneta, skoči prvi mož v prostorno korito, katero z vedno svežo vodo polni taterman zadi dvorane. Mož se tam dobro skoplje in opere, potlej sčdc še ves moker k mizi, odvije zavitku stanijol in jame žvečiti nekovo črno, mehko reč. To je bila moževa hrana za tisti dan. Ni jc bilo veliko, toda teknila mu je in ga je nasitila. Potlej je stopil k tater-manu, izpil nekoliko vode in legel v prazno železno posteljo ob steni. Drugi mož s krinko pride zopet iz zakotja, povezne čez posteljo železen pokrov, da je tema v postelji, in zaklene ta pokrov. Zdajci se začuje izpod pokrova druge postelje oduren glas. Paznik hiti v stranski rov po krinko, odklene pokrov na postelji in pritrdi delavcu, ki se dvigne z ležišča, krinko na glavo. Paznik izgine v zakotje. Oni mož pa zleze iz postelje, pretegne si ude in naglo odkoraka proti izhodu. Tudi naši potniki stopijo zopet pod milo nebd. Tukaj pod starim košatim me česnom govori Rudovar dalje:
— V kratkem času smo videli vsakdanje in vse življenje tukajšnjih delavcev: delo, užitek in počitek. Mož, ki smo ga videli prvega, delal je v jami, kakor mu je strogo zapovedano, užil odmerjeno, pripravljeno hrano in sedaj bode spal do trdno določene ure. Ta mož, ki je pred nami zapustil posteljo in podzemljino, pa je splezal tam na streho svoje tvornice. Ondu bode, veselčč se belega dnč, do gotove
ure gledal mirne gore in nepokojne oblake, ki se begajo, kopičijo in podirajo nad gorami ter poslušal ječanje vetra v stoletnih mecesnih iti šumenje slapov pod zatvornicami. Priliko bi imel käj čitati in si izobražati duhä; ali ta človek ni bil odbran za učenost, torej nikoli ni videl črke in knjige. Lahko bi prepeval, toda petja ni čul razven ptičjega v logu. Utegnil bi premišljati, kar preseza njega vsakdanjost, ali to ga ne zanimlje. Saj poznä samd toliko pojmov in besed, kolikor si jih je pridobil pri vsakdanjem delu; in še teh je ddkaj pozabil, ker mu je delo izza mlada vedno tisto in vedno vse znano. Niti navadne skrbi ne poznä. Iz vsakdanje izkušnje vč, da dela in dobiva obleko, stan in živež in da se bode to, kar je bilo doslej vsak dan redno, takisto ponavljalo tudi v bodoče. Mož celd ne vč, kaj je smrt. Videl je morebiti, da se je delavec pri strojih ponesrečil. To pa se pripeti käj malokdaj, ker so stroji izvrstni, delavci in pazniki iz-vežbani, krepki in vedno trezni. Če je videl takšno nesrečo, ni ga genila. Mrtveca so naglo odnesli, kam, nihče ni vprašal in zvedel. Drugi dan pa je bilo število delavcev zopet popolno. Kdo je namestnik ponesrečenčev, nihče ne spoznä, ker imajo vsi jednako obleko in jednake krinke na lici in ker morajo vsi jednako molčati pod krinkami. —
—	Čemu so pač te neznosne krinke? vpraša Samorad.
—	Ljudje so jih vajeni kakor vi tesnih klobukov in težkih čevljev, odgovori Rudovar. Te krinke so koristna naprava. Ž njimi se prav jednostavno vzdržuje red pri delu. Delavci ne morejo uhajati od dela, ker nihče ne more ne jesti ne piti, dokler mu njega paznik ne odklene krinke. Ker pod krinkami ne morejo razločno govoriti, toväriS ne poznä toväriSa, in ne motijo se pri delu; ne podpihujejo se in ne seznanjajo se z željami, ki bi vzbujale prazne nädeje ali obteževale srce s skrbmi. Takd tekmujejo v marljivosti in natančnosti, nikakor pa v nezadovoljstvu. Če pa je kdo prav izvrsten delavec, dobi na svojo krinko posebno znamenje in čakajo ga posebne dobrote. Takd živč ti ljudje mirno, zdravo in zadovoljno. Slobode pač nimajo, ali tega noža, nabrušenega na obeh koncih, tudi ne poznajo. Če jih danes oslobodiš, jutri pomrjd. Saj nihče ne vč, kje je izhod iz te doline, kje in kakd se dela njih obleka, odkod jim prihaja vsakdanji živež in od Česa se napravlja. —
—	Ubogi človeški rod, da si se toliko poživinil! vzdihne Samorad. Celd konj in vol sta na boljšem! Ona vsaj poznata toväriSa, vpreženega poleg sebe, kar ni dovoljeno tej dvonogi tovorni živini. —
Na ta vzklik naglo seže Plahtalič v besedo:
— Poglejte, gospod Samorad, nazaj v včlike delavnice iz XIX. stoletja! Čim večja jc bila tvornica, čim več je imela delavcev, tem večja je bila med delavci beda in negotovost, kar se tiče prihodnjega zaslužka. Sedaj je vzela država vse delo v roke. Vsak delavec ima gotovo uro za delo in za počitek, in vso preskrbo v življenji mu po-deluje država točno in zadostno. Kakov rob pa je bil vaš delavec? Gospodar ga je stiskal pri mezdi, silil ga na čezumo delo, katerega gladni delavec ni mogel zmagati, in ga odpustil iz službe, kadar se mu je zljubilo. Vaš delavec se je slabo oblačil, slabo hranil, poznal pa je potrato in vse ugodnosti višjih stanov, zatd jih je vedno črtil in jim zavidal. Naš delavec se dobro hrani in oblači, višjih stanov pa ne poznä in nima drugih potreb, razven tistih, katerim se streže vsak dan. Da bi se delavci uprli kär tolpoma, da bi po dogovoru vsi skupaj pobegnili od dela, kaj takega se pri nas ne dogaja, ker je vsakdo zadovoljen v svojem področji. NaŠ delavec ima krinko robstva, ali ta ga ne žuli. Vaš delavec pa je imel krinko slobode, in ta ga je težila, ker ga je pod to krinko povsod zadevalo najhujše robstvo. Vaš delavec sc je celd slobodno ženil in je smel imeti otrdk, kolikor se jih le je moglo naroditi v teku let in stradanja. Tedaj ste imeli na pol nago na pol lačno deco, krdelo kužnih boleznij in občo ne-moralnost med delavskimi krogi. Naš delavec se ne ženi. Vsi možjč, ki delajo v tej tvornici in razkropljeni po gozdih v okolici, niso nikoli videli ženskega obraza in ne ^pomnijo, da jih je nekdaj pestovala ženska. Zatd pa ne vidite nI proletarcev nI postopačev, nI beračev ni razuzdancev. Duhomorno se vam zdi, da delavec vsak dan z istim delom ukvarja svoje moči. Tudi v tem je zabeležiti napredek. Že v devetnajstem stoletji so hvalili in v velike tvornice uvajali delitev dela. Res se najbolje, najhitreje in najceneje izbavi tisto delo, katero opravlja izurjen in prav tistega dela vajen delavec. Tedaj kakor sedaj je med delavci nekdo vsak dan mazal kolesa, nekdo vsak dan tehtal železo in nekdo vsak dan prenašal pisma — človek je bil zgolj stroj. Kakov stroj bodi delavec, pa tedaj ni odločevala sposobnost, kakor sedaj, in prvi uk in poziv, kakor sedaj, nego glad delavčev in potreba tvorničarjeva, zakaj bilo je več tistih, ki so iskali zaslužka, nego tistih, ki so ga dajali, in često je moral tisti, ki se je naučil pisati izvrstna pisma, samd raznašati razno pisano šaro. Naš delavec opravlja delo, katero si je sam izbral, vaš pa je delal, kar so mu izbrali drugi. To je gotovo tudi napredek. Sicer pa stopite v Ameriko, ako hočete motriti odnoŠaje, kakor so se razvili po načelih nekdanjih evropskih učenjakov in dela gospodarjev. Morebiti vam bode ugajalo tam bolje
negoli v preustrojeni Evropi. Tam vidite golotno slobodo in izvestno učinite delo krščanske usmiljenosti, ako tej zmrzujoči slobodi kupite obleke, da si more vsaj nekoliko odeti svojo goloto. —
Samorad odgovori: — Ne mika me v Ameriko. Saj še same te tvornice ne morem umeti. —
Rudovar pojasnjuje natd dalje:
—	Ondu vidite navrnjene telefonske žice. S pomočjo teh Žic vodja vseh jednakih tvornic nadzira vse hkrati in lahko govori z vsakim posameznim vodjo, paznikom in delavcem ter ukazuje na vse strani. Ravnatelj te tvornice sedi v dni sobici; srebrno krinko ima na glavi. Vsi podložniki ga poznajo po tej krinki, kakor ste vi nekdaj razločevali svoje visoke dostojanstvenike po zlatih zvezdah in obšivih na ovratnikih. V srebrni krinki tiči njega oblast, in če mu nekoč, ko vstane izpod posteljinega pokrova, paznik priklene zlato krinko, bode tisto uro vodja mnogim tvornicam; v navadnega delavca pa se pretvori, ako mu priklene aluminijevo. Ne v prvem ne v drugem slučaji pa ne bode poznal nI svojega prednika nI svojega namestnika. Vodja in ravnatelj sta učena mož£; na razpolago jima je vsa vednost v njiju stroki; toda samd v tej, ker tudi pri delu uma in glave je delitev dela izvčdena do skrajnosti. —
Plahtalič naprosi Rudovara, naj bi takisto razkazal bližnje učilišče za mladino v labodski dolini nekdanjega Korotana. —
—	Prav rad, odgovori Rudovar, samd nekaj me peče. Oprostite, da povčm naravnost. Nad vse bi bil nesrečen, ako vi ali vaš spremljevalec poznata skrivnost mojega leka, ki podaljšuje življenje, in velika bi bila moja odgovornost, ako se ne vrnem ob določeni uri na ukazano mesto. —
—	Ne bojte se, odgovori Plahtalič nasmehoma. Do vašega leka nama ni prav nič. O pomočkih, ki podaljšujejo ali okrajšujejo življenje, naučili bi se celd pri meni kaj novega. Opažal sem oba vaša leka, in moje opazke bi vam bile jako koristne. O tem govoriva pri drugi priliki. Ako pa z menoj kaj zamudite, hočem vas takd opravičiti, kakor bi se vi sami nikakor ne mogli. Torej, kar brez skrbi na noge! —
Potniki se vzpnd v zrak in skoro ugledajo pod seboj krasno labodsko dolino. Velika poslopja so tam razpostavljena po očitem načrtu, nekaj stara po evropskem ukusu, nekaj nova brez ukusa. Sestav teh mnogovrstnih poslopij obkolja visok zid. Po izvestnih presledkih so zgrajeni okrogli stolpi za stražnike, ki tam pazijo, kaj se godf znotraj in zunaj obzidja. Stopili so med te gradnje nevidni in
neslišni za druge ljudi. Čudili so se dvorani, v velikih razmerah postavljeni, svetli, zračni in topli. Tam je bilo okolo tisoč mladih žensk, ki so oskrbovale vsaka po jedno ali dve deteti, pestovale, dojile in oblačile vse snažno in redno kakor na strogo povelje. Zraven sobane je bila bolj temna in še bolj prostorna spalnica za deco prvega leta. Spalo je v nji nad tisoč otrdk; starejše ženske pa so se tiho šetale med posteljicami, in kadar se je dete vzbudilo, prenesle so je v drugo dvorano in oddale drugi ženski. Obhodili so takd še nekaj dvoran. Videli so, kakd se večja deca učč hoditi, kal<6 se igrajo in vežbajo. Tudi tukaj so vladale Ženske mlade in stare. Vsi otroci so bili zdravi, čvrsti in veselih lic. Oblečeni so bili vsi jednako, da se niso mogli razločevati. Ženske, ki so jih oskrbovale, pa so nosile vsaka svoje številke všite na obleki in so imele glavo odeto z gosto tančico, takd da so se jim samd oči videle skozi odejo.
Prišli so dalje do učilnic in vežbalnic, kjer so se urili samd dečki vpričo moških učiteljev. Rudovar je razkazoval, kakd uk napreduje z leti in se loči v posamezne stroke. Videli so razne delavnice, kjer so dečki vpričo učiteljev in starejših vodnikov poskušali vsakojaka dela vsak po svoji sposobnosti, in učilnice, kjer so mladi dečki izdelavah znanstvene naloge, kakeršnim so bili v XIX. stoletji jedva kos odrasli mladeniči. Rudovar je povedal, da so od tretjega leta dalje strogo ločeni dečki in dečle in da se nikoli več ne vidijo, ako jih pozneje posebe ne odberd za to. Vsak deček dobi s tretjini letom svojo posebno številko ali več številk in znakov, s štirinajstim letom pa krinko, katera ga potlej tlači ali diči vse žive dni. Prvi priklep te krinke se zvrši slovesno in je za dečka pomemben dan, katerega se veseli že dolgo naprej. Vsak deček se mora učiti, dokler ni sposoben za svoj posel; uči se tega, do česar kaže največ poziva, in izučiti se mora, kolikor je največ možno. Vse to vodi in oskrbuje država. Otrok ne pozni, očeta in matere, ne brata ne sestre in ne zvč nikoli ničesar o njih. Saj celd mati, ko pride po otročji postelji k dojenčkom, ne vč, ali bode dojila in pestovala svoje ali tuje dete, ker mora vzprejeti tistega dojenčka, katerega ji odberd ravnatelji zavodovi, in zamenja ga z drugim, kadarkoli se to zljubi tistim gospodom. Takisto učenec ne poznä svojih učiteljev, ker so njih lica pod krinko; od Štirinajstega leta dalje so mu tuji celd součenci, ker nosijo vsi krinke in se menjajo po letih, zavodih in sposobnostih. Vsak učenec, bodisi mlad delavec ali mlad učenjak, pa se uči in uri marljivo in veselo ter dospč do izredne dovršenosti. Napdsled ga država pošlje k primernemu delu v neznan kraj in med tovariše, ki so si vedno neznani po obličji. Tam
se mladenič kär najgorečneje prime dela, ker vč, da mu samd marljivost in točnost pomore do višje stopinje. Zajedno pa pazi, da se mu ne zameni številka na krinki, ker pod to številko se popisuje vse njegovo življenje, katero vedno nadzirajo očiti in skrivni nadzorniki. Neprestano nadziranje je pri tem rodu velike važnosti. Tudi to vzgajališče in vsi jednaki zavodi se vedno nadzirajo po telefonski žici, po posebnih vladnih odposlancih, in vsako posebe Še po številnih osebah, ki so po stari jutrovski šegi prestvarjene v to, da so nepristranske v vseh vprašanjih, tičočih se moškega in ženskega spola, in posebe izučene, da kakor stari Argos zapazijo in neusmiljeno ovadijo vsak najmanjši nered. Te osebe imajo tudi svoje posebne krinke ali tančice s številkami, kakor po dnevnem redu menjavajo moško in žensko obleko. —
• Samorad se je na tej velikanski rednici in vadnici marsičemu čudil in je marsičesa pogrešal. Med drugim je prosil pojasnila, zakaj nc vidi umetnih slik, kipov in nikjer znamenj, ki bi spominjala vere in bogočastja.
Rudovar takoj odgovori takd-le:
— Pri tem rodu se vsaka reč zmatra samd od praktične strani. Zatorej jim ni slasti in sposobnosti za umetnost, samd dekleta se učč nekoliko peti. Neznana jim je vsa idealnost, in pod smrtno kaznijo je prepovedan vsak poskus pesništva ali modroslovja. Sicer so pa že za vaših dnij propovedovali od zgoraj, da so vse idealne težnje sanjar-stvo in da je dober samd tak närodov besednik, ki uči in vzpodbuja gmotni napredek svojega naroda. Kar je vam vera, bogočastje in življenje duše po smrti telesa, to je temu rodu neumevna stvar. Tudi najomikanejši človek med njimi ne premišlja, kaj bi utegnili biti vzroki in činitelji svetovja in človeštva, ali vlada kakovo bitje nad nami in svetom, aH je človekovo bitje končano s telesno smrtjo. Na umovanje o teh nadtelesnih vprašanjih ti odgovori, da ne verjäme, česar ne vidi na svoje oči, in da si je brezpametno nakladati dolžnosti in skrbi zaradi negotovega Življenja po smrti, dočim naše zemeljsko in gotovo življenje tolikanj zäse zahteva vso našo mladost in starost, ves naš duševni in telesni trud, da poleg skrbij za sedanjost ne utegnemo misliti na prihodnjost po smrti. Tem ljudem zadošča vidna državna oblast in ta jim je toliko popolna, da jim je veleizdajstvena predrznost že samd slutnja, da bi nad to vlado mogel biti še višji vladar in sodnik. Tudi tega, kar je nam moräla, ne umejejo. Saj nimajo proste volje in vse, kar počenjajo, delajo po ukazih. Torej je vsa njih moräla ta: »Vedi se, kakor ti je zapovedano, da ne bodeš kaznovan.« Sicer
ste pa takisto v XIX. stoletji v svojih velikih vojašnicah in tudi drugje gojili načelo brezozirne, slepe pokorščine, ki je bila Često nasprotna krščanskim zapdvedim. Ondaj je tudi vstal marsikateri govornik in pisatelj, ki je učil brezverstvo, tajil neumrjočnost Človeške duše in zahteval, naj se veronauk odpravi iz šole: »Vera ali nejevera bodi vsakomur prosta, in z verstvom naj se bavita jedino rodbina in ccrkev.« Sedanji rod pak je odpravil vero, cerkev in rodbino; zatorej tudi ne poznä duvalizma med potrebama za časno in za večno življenje, kateri sta se pri vas često križali navzlic vaši verski moräli; in tudi ne duvalizma med posvetno in cerkveno oblastjo, kateri sta tolikrat prišli do očitega boja med seboj. —
Plahtalič je želel videti še drugih naprav. V tem zapazi, da je odšel spremljevalec, četovodja triglavskih zrakoplovcev. Vsi ga gredd iskat, in bistro okd Plahtaličevo ga skoro uzrč v drugem oddelku, oddaljenem deset kakih kilometrov. Bil je to oddelek za žensko mladino, ograjen z višjim zidom nego otroški in moški oddelki. Četovodja je ondu neviden prebivalcem tistega oddelka, viden pa našim potnikom sedel v visoki travi in ves zamaknjen zrl v venec osemnajstletnih, lepoličnih mladenčic, ki so pojoč plesale kolo v senci velike lipe. Plahtalič ga potrkne 11a räme, četovodja pa se oglasi: — Glejte te divne prikazni! Nam so podobne, vender si ne morem domisliti in nikoli se mi ni sanjalo, da morejo takd krasna bitja vzrasti pod našim nebom 1 Glejte kakd se gibljejo te stvarce, in žive so, kri in mesd imajo, govorč naš jezik in s kakd milim glasom, celd pojd, kakor nisem čul še nobene ptice. Takd me žene srce do teh mičnih lepot, da ne morem povedati. Vi, gospod, imate brezkončno oblast, podelite mi dovoljenje, da ujamem in s seboj odnesem dve ali tri teh veselih, živih igračic! —
Plahtalič prav resno odgovori razvnetemu mlademu možu: — Prijatelj, mirujte! Ne kär dveh ali treh, saj je z jedno sämo često dokaj težave. Ali tudi jedne vam ni takd lahko dobiti. Če ste jako spretni v svojem poslu, če ste ga vedno poslušno opravljali, če ste trdnega zdravja in velikih duševnih zmožnostij in če v knjigi, katera se piše o vašem življenji ali o številki, katero ste nosili na svoji krinki, ni zabeležene nobene graje ali kazni; onda vas izvestno izberd, da pridete pred obličje takim prikaznim; mi jih imenujemo ženske. Onda se neko jutro vzbudite v lepi hišici, kakeršne dosedaj niste videli. K vam pristopi takšna prikazen, kakor jih sedaj gledate, in vam ljubeznivo odklene krinko za vratom. Potlej bodeta v tisti hiši samä prebivala oba brez krinke; vi pa bodete gospodar in imeli pravico, ženski, ki bode
vaša zvesta tovarišica in služabnica, ukazovati, kakor so vam dosedaj ukazovali drugi ljudje.
—	Kaj je to pravica? Te besede ni v naših slovarjih. Pojasnite mi jo, blagi gospod. —
—	Besedo »pravica« je prav lahko raztolmačiti, dejanski in istinski jo pokazati pa jako težavno. Sicer vas zanimlje samd moževa pravica. Kaj je ukazovati, kaj slušati, to znate. Moževa pravica do žene je ta, da mož ukazuje, žena pa sluŠa ali ne sluša, kakor ji ugaja moževo povelje. Smč se pa mož tudi ravnati po ženini volji. — Če torej dobite tovarišico, bodete jo imeli nekaj mesecev, potlej vam bode izbrana v zameno za prejšnjo druga, tretja in takd dalje, morda lepša, morda hujša, morda nova, morda jedenkrat ali večkrat prejšnja. To izbiranje, katero bi vam bilo brez dvojbe pretežavno, bodo imeli na skrbi ravnatelji tega zavoda. Da se pa teh različnih ženskih bitij ne naveličate, bodete vsak dan tudi pridno delali. Slčharni dan ob gotovi uri pojdeta iz svoje hišice vi in žena. Ona vam priklene krinko, vi pa nji tančico. Vi bodete v šoli in delavnici učili take dečke, kakeršni ste bili nekoč sami; vaša žena pa bode opravljala malo deco in učila na ženskem oddelku. Takd vam bode življenje teklo in potekalo jed-nostavno in brezskrbno. Imeli bodete svojo hišo, dobivali vsakdanjo hrano, in skrbeli bodo vaši vodje, da ne ostanete brez ženske tova-rišice. Celd skrbi za otroke bodete oproščeni. Vi in vaše ženske namreč nikoli ne zveste, ali so tisti otroci, ki jih dobivate v vzrejo in vzgojo, vaši ali tuji. Svoje hišice in šole ne ostavite nikoli več, ker se ne rabi za nobeno drugo delo, kdor je dobil žensko tovarišico in je uril mladino v šolah in delavnicah. Med tem velikim ozidjem prebijete nekaj let do neznanega dnč, katerega vam odločijo vodje teh zavodov, in tedaj se nekega jutra več ne vzdramite. Elektriška käp vam in vaši tovarišici hipoma . ustavi sapo in utripanje srca. Prčcej potlej vaju odnese zrakoplovec v drug kraj in oddä tvornici, kjer vajini trupli razkrojč in sestavine porabijo po svoji umetnosti. Vaše mesto v hišici tudi precej zavzame drug mlad človek, ki vas nikoli ni poznal, in tam bode nadaljeval vaše življenje, dokler tudi njega ne zadene elektriška käp. . . Ali bi vam ugajalo takovo življenje, gospod četovodja? —
—	Oh, gospod, in še kakd! Ne morem si domišljati večje radosti, nego po končanem ukazanem delu gledati to krasno, živahno igračico, kakd mi bode plesala, in poslušati, kakd bode ljubko govorila in pela. Gospod, moja domišljija je preslaba, da bi si upodobil to veselje. —
V tem je Samorad Rudovar« omenil, da se mu zdi jako Čudno, ker ni videl nikjer mladine s telesnimi hibami, nikjer pohabljencev, nikjer znakov neozdravnih boleznij. — Rudovar se pohiti s pojasnilom:
—	Občevanje z drugim spolom je dovoljeno samd takim ljudem, ki so telesno in duševno kolikor možno razviti in so se vsekdar vedli nc samd brez graje, temveč izvrstno. To občevanje je dovoljeno tudi samd v najktepkejših letih. S tem se pleme očito izboljšuje. Saj niste videli še nikoli takd visokih krepkih ljudij in takd lepih ženskih obrazov. Tudi v šoli in delavnici ste opažali, da deca tega rodu, kar se tiče duševnih zmožnostij, daleč preseza deco iz XIX. stoletja. V takem razmerji se prav malokdaj porodi dete s telesno hibo. Ako pa se to vender pripeti, ako pri otroku pozneje zapazijo neozdraven nedostatek, onda se tak siromak usmrti, in o smrti ne zvčsta ne oče ne mati. Jednako, toda bolj neusmiljeno, ravnali so že stari Spartanci, katere so vam v šolah tolikanj hvalili? Sedanji rod se ravna strogo po načelu, da ne smč sesti k obedu, kdor ne more delati. Jednaka je tudi usoda starčkov, kadar jim odrekd mišice ali duh ali vid in sluh. Človek, ki je doslužil svoje življenje, kar čez noč izgine v kemiško tvornico. —
Samorad dč natd: — Še vedno se ne morem prepričati, da bi ti barbari s človekom, z najdražjo stvarjd, ravnali lepše nego mi s tovorno živino. Ti velikanski prostori so zgolj ostudna človeška kobilarna. Nesrečna država, kjer ne poznajo Boga, kjer robske krinke nadomeščajo obitelj in rodbino in kjer mladine ne smejo vzgajati tisti, ki so nanjo navezani po krvi in prirodni ljubezni I Kakšna mora biti vest in moralnost, kjer se življenje začne brez materinske ljubezni in končd z ukazanim umorom? —
Naglo odgovori Plahtalič namesto Rudovara:
—	Ne sodite prenaglo l Ali niste že za XIX stoletja od države zahtevali vseh možnih in nemožnih reČij, kadar so vam pohajale? Ali niste vselej klicali države na odgovor, kadar sc je ponesrečil vaš trud? Ta ideal ondaj zahtevane države je sedaj uresničen. Kmetovalcc jc zahteval državne pomoči ob velikih uimah. Take uime se po stati-stiških zakonih ponavljajo redno. Toda poljedelec ob obilosti ni deval na stran za dobo lakotno. Sedaj država sama prideluje, säma vse hrani in oprezno varčuje za bedna leta, ki nam nikdar ne bodo prizanašala. Nekdaj je dclavcc prestopal od dela do dela; kadar ni mogel dobiti dela ali bolje zaslužka, kadar je opeša? kadar je ohromel, kadar je obubožal po zapravljivosti; takoj je zahteval, naj država živi njega in kopo otrdk. Sedaj je vso to skrb prevzela država ter vsakomur
odloči delo in vsakomur deli vsakdanji kruh. Zahtevali ste, da vsakdo, ki je hodil v šole in se kolikor toliko izučil, tudi dobi primerno službo, da bode užival sad svojega učenja. To je sedaj tudi urejeno. Vsakdo se uči celd brez troškov in vsakdo dobi svojemu. znanju primeren zaslužek. Toda ondaj ste prezrli najvažnejšo reč: zahtevali ste za svojo stran neomejeno slobodo in pravico, za državno stran pa neomejeno dolžnost. To pa se ne more zvršiti, ker si država ne smč izpodko-pavati sama svojih stebrov. Sedanja država je pravici podložnikov priteknila svojo pravico, rekoč: »Ker po neizprosnih zakonih prirode in pridelovanja morem pripraviti samd gotovo mero živeža na obedno mizo, zatorej ne morem dopustiti, da bi državljani k mizi nastavljali slobodno število gladnikov in za vsakega zahtevali skledo in živila v nji « Država računja: »Toliko imam živeža, toliko državljanov; toliko jih letos odpade — toliko in toliko se torej sme letos zaroditi novih državljanov in ne več.« Zgodovina pa uči, da se ljudje sami iti zlasti takd zvani proletarci ne morejo vzpeti do tiste zmernosti, da bi omejili zarajanje otrok; zatorej je vlada sdma vzela v roko vse zarajanje in vso vzgojo otrdk ali prihodnjih državljanov. To se godi prav strogo in se drugače ne da izvesti. Saj je star zgodovinski zakon, da mora državna sila ravnati strogo in brezozirno, kadar je za občo bla-gost treba zatreti razdorne strasti in njih učinke. Videli niste bruna v očesi XIX. stoletja, kadar jc ondaj evropska država rekla: »Letos potrebujem toliko in toliko vojakov, toliko najkrepkejših mdž se odtegne koristnemu delu, toliko roditeljev oddd svojih sinov, toliko žena svojih mdž, toliko gladnikov bode pogrešalo rednikov in pomočnikov.« Dali ste tiste vojake, in če je naneslo naključje, poslali ste jih tudi na vojsko v krvavi boj, v srci žalostni, na jeziku navdušeni. Nikar se torej ne spotikajte ob pezdir v očesi sedanjega veka in nove države, ki pravi: »Toliko in toliko potrebujem otrdk; te bodem vse sdma preredila, vzgojila, izučila in preskrbela z živežem za vse žive dni. Vojakov pa ne potrebujem in vojskovala sc ne bodem.« Čudno se vam zdi, da sedaj ne vidite blaznika ali hromaka in da država takega nesrečnika naglo umori, ko se zapazi pohaba. Vi, usmiljenejši vek, pustili ste ga, da je počasi umiral ob vidno nedostatni pomoči; in trpeti je moral vrhu tega vso duševno muko, vsa preziranja in vse surovosti tistih, ki bi mu morali biti usmiljeni. Tej drŽavi očitate brezbožnost, ker nikjer ne vidite bogočastja. Pri vas je bilo na videz drugače. Tudi med vami je bilo brezbožnikov več, nego šteje vseh prebivalcev sedanja Evropa. Nekaj je bilo očitih, nekaj omahljivih nejevernikov in mnogo takih, ki so vero samd hlinili pred svetom. Brezbožniki so bili celd med
oznanjevalci božje besede. Ali je dalje tem barbarom imponiralo, da ste imeli v preomikani Evropi toliko nasprotnih ver, dočim mora biti resnica samd jedna? To vse so poudarjali in poskušali napdsled zde-lovati brez bogoslužja in brez vseh evropskih ver. Tudi sedanji mordli se ne smete rogati. Pri vas se je pač lepd učila vera in morala; toda statistika kaže, da je bil ta uk prenedostaten. Koliko je bilo kaznovanih hudodelnikov, koliko nekaznovanih, koliko gabnih, podlih značajev, ki ste jih morali šteti med poštenjake; kakd ste morali tolikrat na zanemarjeni in razuzdani mladini opažati kali bodočih hudodelstev ? Vaša moralna pravila so bila bolj teoretiško težilo za pamet nego vodilo za življenje, zakaj v praksi ste se ravnali po pravilu, katero nam priča statistika: »Vedi se takd, da se ogneš človeški kazni, ker ta se ne oprosti in se zvrši takoj; božja kazen pa je daleč in predno te zaseže, utegne se ti oprostiti, ako se spokoriš.« Sedanja barbarska država se je poprijela prakse in statistike, ne pusti vši ljudem izbere med moralo in nemoralo. Ona tčrja od ljudij samd pokorščino, in ni ji do tega, ali je pokorščina nje podložnikov prostovoljna ali prisiljena. Vč pa dobro, da je vsaka zapovedana pokorščina neprijetna. Zatorej je toliko nadziranja, zatd so tiste krinke, ki ločijo človeka od človeka, in zatö se tudi takoj kaznuje vsaka nepokorščina, ki izvira iz zlobnega namena Poznä pa ta rod jedino smrtno kazen, ker ne verjame vašim teorijam, da se more hudodelnik izboljšati z ječo. Vi ste bili sevčda slobodni, verni in moralni, sploh v teoriji najpopolnejša družba človeška. Ako pa sad svoje popolnosti — kakor ga kaže statistika in vaša zgodovina — primerjate sadu popolne neslobode tega rodu, kakšno sodbo pač izrečete? —
Samorad odgovori žalosten: — Moj rod imej vse človeške slabosti, moj rod je venderle človeški rod. Ta rod, v katerem je zatrta vsa človeška čud, pa se je pogreznil na stališče naše živine, katero krmimo, da nam dela, in pitamo, da jo s pridom zakoljemo. Prosim, odvedite me skoro kamorkoli drugam iz tega gabnega kobilišča! — V tem pogovoru se je Rudovar nekam izgubil kakor prej četo-vodja. Plahtalič, ki to zapazi, opomni šaljivo: — Izvestno je starega učenjaka tolikanj pomladil tisti lek, ki podaljšuje življenje, da je šel gledat, kaj delajo tiste prikazni, ki se jim je ravnokar tolikanj divil naš četovodja Rudovaru pa utegne ta poskus spodleteti prav neprijetno, zakaj vzel sem mu nevidnost, da nam ne more pobegniti predaleč. Pojdimo za njimi —
Beseda o ženskem oddelku zopet razvname četovodjo, in s pro-sečim glasom se obrne k Plahtaliču: — Dovolite, blagi gospodar, da
preženem tega odurneža od tistih krasnih bitij in ga ostro kaznujem za to predrznost! Včditč, gospod, da nisem navaden podložnik nove države. Drugače sem vzgojen, nekamo na pol evropski, in važne pravice imam, na primer, nositi zlato krinko z biseri, navadno pa biti brez krinke. Potomec sem tistih evropskih učenjakov in državnikov, ki so azijskim osvojiteljem naše Evrope pomagali urediti državo in ji osnovati primerne zakone, česar vsega novi barbari niso znali. Nekov moj praded je bil mogočen nemški državnik, čegar slava je daleč pre-sezala meje njegove domovine. Rudovar mčni, da sem mu služabnik, ali v dostojanstvu sem daleč nad njim, in moja posebna naloga je, da opazujem vse stopinje tega nevarnega človeka. Smem ga celd usmrtiti, ako imam povod za to. Odslovita ga! Jaz vama lahko pokažem in pojasnim več nego on; zakaj meni je vse oČito, njemu pa so prikrite vse državne tajnosti. Da spoznata mojo odkritosrčnost, povčm vama, da je otroval svojega nekdanjega prijatelja Slovogoja, ko mu jc dal piti vrhu Triglava, in da namerja ubiti tudi vaju. Ako do volita, usmrtim ga še to uro, da vama ne bode več stregel po Življenji in nc dlje z grdimi svojimi očmi skrunil tistih divnih bitij. — Izvolita me torej vzprejeti za kažipota po tej državi; v zahvalo mi pa naklonita katerokoli teh krasotic. —
Piahtalič se na glas nasmeje in izreče prijazno hvalo za svarilo glede hudobne nakane Rudovarove; opomni pa, da sta on in Samorad začarana proti strupu in rani, in ukaže spremljevalcema, naj gresta za njim. Ustavijo sc v drugem kraji ženskega oddelka na visoki jelki. Od ondod opažajo, kakd se Rudovar razletava nad velikim vrtom liki prežeč jastreb in se potlej naglo spusti k tlom v visoko grmovje, tam odpaše zrakoplovni stroj, pogladi si lasč in obleko ter ubere pot proti samotnemu drevesu, pod katerim sedi lepa mladenka, zamišljena v knjigo. Predrami jo Rudovarov poklon in pozdrav. Dčklica zakriči na ves gins in zbeži proti bližnjemu poslopju. Na mostiči čez umetno jezerce mora srečati Rudo vara. On razpne roke, kakor bi jo hotel objeti. Ona pa krepko sune vanj, da se opoteče ob mostni ograji in se z ograjo vred prekopicne v hladno strugo pod mostom. Dočim se Rudovar v vodi lovi za kosove polomljene ograje in glasno kolnčč pleza po bregu, pripoveduje dčklica trem zagrnjenim ose bam, oprav-IjajoČim strazniško službo, da jo je zalezovala in na mostiči lovila neznanska ostudna nakazen, ki je komaj podobna ljudem, in da jo je dčklica vrgla v lavo pod most. Tiste tri ogrnjene osebe poiščejo to pošast iti povabijo najdenega mokrega in blatnega Rudo vara, katerega se ne bojč kär nič, v prostorno sobo, da bi se tam preoblekel in
okrepčal. Na migljaj Plahtaličev se prestavijo tudi naši opazovalci v tisto dvorano.
Ogrnjene osebe Rudovara prav prijazno posadč na umetno sestavljen stol zadi dvorane, potlej pa naglo odidejo. Rudovar poskuša vstati, vender sedi na stolu, kakor bi bil pribit. Četovodja povzame:
—	Dovolita, da o tem stolu, ki vama je gotovo neznan, izpre-govorim nekaj besed. Ta stol, sestavljen od mnogih kovin, izumil je nemški učenjak, ki je s svojo učenostjo vred prestopil v službo novih evropskih gospodarjev. Iznajdeni stol je bil tudi vzrok smrtni, kazni izumiteljev!; ta smrtna kazen pa je neovržen dokaz, da je iznajdba izvrstna in zanesljiva. Učenjak-izumitelj je namreč na tem stolu nekaj izpovedal, česar bi sicer ne bil razodel nikomur, in to razodetje mu je prizadelo smrtno kazen. Če sčdeš na ta stol, takd se te prime, da se ne moreš premekniti. Potlej ti dadd nekaj piti, nastavijo elektriške in magnetiške toke, in v tebi prestane volja, da bi kaj zamolčal, kar včš in misliš, in kaj drugače povedal, negoli pametuješ, sodiš ali na-merjaš. Tvoja usta torej govorč suho resnico na vsa vprašanja, in tvoji odgovori, ki se razločno čujejo in vestno zapisujejo, ti so istinsko zrcalo tvojega življenja, tvojega značaja in sploh vsega duševnega delovanja. Ko izpraševanje prestane, dadd ti zopet nekaj piti, in več ne včš besede, ki si jo izgovoril ali katero si bil vprašan. To je stol očite izpdvedi. Takih spiritistiških stolov imamo prav mnogo, in vsakdo med nami vč, kakova so njih svojstva. Zatorej se tudi vedno ogibamo laži, zavisti in prepovedanih namenov, da nas ne izda ta stol, kadar nam je nanj sesti za očito izpoved. Kdo vč, kakšna bi bila sedaj Evropina podoba, da je bil tisti stol izumljen pred petsto leti! — Rudovar še ne pozna svojstev tega stola, na katerega je priklenjen, vender ... —
—	Vender bode moral za nekoliko trenutkov govoriti čisto resnico o vsem svojem življenji in o vseh nakanah svojih! seže Plah-talič v besedo. Toda svetujem vama, ne udeležuj ta se te očite izpdvedi. Obema bode neprijetna. Vender storita, kakor vama drago. —
Četovodja odgovori, da hoče poslušati, ker bode čul zanimljive novice, in tudi Samorad reče, da ostane ondu, ker resnična povest dejanj, ki se zvršč čez petsto let, more ga samd poučiti, ne pa žaliti.
V tem hipu stopi v dvorano pet častitih, jako starih žen; bile so brez tančic.
Plahtalič dč Samoradu: — To so morda poslednje ženske evropskega kolena. — Četovodja pa srepd in po strdni pogleduje te nove prikazni in polglasno vpraša Plahtaliča: — Kakove stvari pa so to?
Podobne so dnim krasnim bitjem, toda teh grdoba proti dnih lepoti je kakor noč proti dnevu. —
—	To so stare žene, odgovori Plahtalič. Bile so pred nekaj leti mlade in krasne kakor tiste, ki ste jih gledali kolo plešoče. Tudi vi se postarate; oslabi vam vid in sluh, sključi se vam hrbet, in nagr-banči se obličje. —
—	Oh, žalostno! Da bi tega ne bil videl! Torej taka je starosti Vedno sem mislil, da je človek kakor mecesen ali smreka v logu: tem krepkejši in častitejši, čim starejši je. O takšni grdi, slabotni starosti dosedaj nisem včdel ničesar. Oh, kakd se izpremeni lepa ženska! —
—	Tudi te ženske so častite, in spoštovati jih morate. — Med njimi je vaša mati. — Ko gledate te blage obraze, ali se vam ne budi v srci posebno čustvo: prirodna, neizbrisna ljubezen otrokova do svoje matere? —
—	Neznane besede mi govorite, gospodi Nikakor ne morem pojmiti, kaj je mati, kaj ljubezen. Nikoli nisem čul ali videl käj takega. Nihče iz našega rodu ne poznä osebe, ki se zdve mati; nihče ne poznä ljubezni. Mi poznamo samd glad in žejo, pokorščino in delo. Gledal sem v lice vsem petim starkam, toda do nobene ne čutim najmanjšega zanimanja; in če mi posadite nasproti vse te žene zaporedoma na stol očite izpdvedi, onda bode vsaka po vrsti povedala, da čuti do mene prav takd malo kakor do vas. O vsem tem pa hočem premišljati. Nekov notranji glas mi to veleva z nepremagljivo silo. Starost, onemoglost, mati, ljubezen! Srce me sili v premišljanje; ali täko premišljanje mi je prepovedano. Pred menoj je strašni stol, ki razkrije vse. Ali mi je Šc možno uiti smrtni kazni ? Ali nisem grešil že preveč, ko sem samd želel misliti ? —
V tem so ženske sčdle za mizo, pripravile pisno orodje, dale Rudovaru požirek nekovega soka, pritrdile razne žice na stol in na Rudovarovo teld ter pripele nekaj posebnih Žic v telefonsko zvezo z osrednjo vlado, kakor je to pojasnil četovodja. Potlej najstarejša ženska Rudovaru prečita pisano vprašanje, on pa zamiži ter govori razločno in počasno:
—	Nenavadnega človeka ste ujele v svojo oblast, ve zvijačne, stare grddbice, in zeld se pokesate, kadar mi vrnete prostost. Porodil sem se okolo dvesto let pred vami in upam, da se bodem življenja veselil še ondaj, ko bode že davno porabljen kolomaz, ki se izcvrč od vaših teles. Nekdaj, ko so drugačni in boljši ljudje vladali tej zemlji, bil sem učitelj na visokih šolah, in bilo ni kemika in prirodo-znanca v Evropi, ki bi smel reči, da me preseza v slavi in učenosti.
Te slave nisem zaslužil toliko jaz kolikor moj sprednik na učiliški stolid. Bil je oskromna slovenska duša, jaz pa sem mu bil v svoji mladosti pridejan, da njemu, staremu možu, pomagam pri učenji, pri raziskavah in poskušnjah prirodnih sil in tvarin. Mož je svojemu življenju, posvečenemu zgolj učenosti, zastavil posebno, skoro nedosežno nalogo. Umoval je, da se stara Človek zatd, ker prihaja z leti v život nekaj snovij, ki kvarijo življenje, in ker mu ne prihaja nekaj snovij, ki vzdržujejo Življenje. Raziskaval je to preobilico na jedni in nedo-statnost na drugi sträni ter napdsled preumil tvoriva, ki naj se umetno pridadd človeku, da se v životu kvarne snovi zatirajo, hranilne snovi pa obnavljajo. Takd bi se Življenje podaljšalo za nedogledno vrsto let. Ko so bila tista tvoriva teoretiški zasnovana, lotil se je učenjak prak-tiškega sestavljanja in dobavljanja takega leka. To so bile dolgotrajne, težavne poskušnje, in pri vseh sem sodeloval tudi jaz. Pri teh poskušnjah in raziskavah sva našla marsikaj važnih, prej neznanih prirodnih sil in kemiŠkih spojin, ki jih nisva iskala; napdsled pa sva vender premagala vse raznädeje, dvojbe in ovire ter sestavila zaželeni lek, ki se je popolnoma ujemal s teorctiško formulo. Moj učenik je bil zadovoljen sam s seboj, in to je bilo vse. Jaz pa sem slutil, koliko važna je ta iznajdba in kakd sčasoma preobrazi vse zdravilstvo in vse družabno življenje. Živo se mi je sanjalo, kakd bi zaslul in neizmerno obogatel, da je ta iznajdba moja. No, moj učenik je bil star in že bolj na dnem svetu; in prišla bi mu bila vsa slava že prepozno. Nikoli ni dal ničesar tiskati, zakaj vedno je pilil in mislil v oskrom-nosti svoji, da še ni zadosti učen. Tudi svoj lek je hotel objaviti šele za nekaj let, zakaj prepričati se je hotel s strogimi poskušnjami na svojih starih kostčh in na drugih, da ga iznajdba ne vara. Meni pa je bilo do slave in bogastva, bil sem mlad in nisem mogel čakati. Torej sem poskusil nov lek — a ne tistega za podaljšavo življenja — na svojem učeniku. Takd sem bil po okoliščinah prisiljen preseliti v večno Življenje mož4, ki se je vse žive dni trudil, da podaljša časno življenje svojega rodu. Sedaj je bila iznajdba moja, in moji so bili vsi zapiski preučenega možd, ki je umrl brez slave. Naglo sem potlej plezal kvišku na lestvi slave in učenosti ter bil končno imeniten učenjak, ker sem imel dober spomin in spretne roke za učenost svojega uče-nika. Po mnogih pokušnjah, ki so se vse izvrstno obnesle, objavil sem, kakov lek sem iznašel. Rabil sem ga uspešno pri mnogih ljudeh, sevčda za drag denar. Ponudil sem iznajdbo'na prddajo, toda kupce je plašila visoka cena. Nasproti pa so uprav tedaj, ko sem se menil oženiti, zavistni zdravniki zagnali hrup, da so v mojem leku strupene
spojine in da sem najnevarnejši mazač in slepar. Moj lek je bil prepovedan, jaz pa vesel, da me niso vtektiili v ječo in da so mi vzeli samö profesorsko službo. — Dober znanec mi je bil, blaga duša, jezikoslovec Slovogoj, ki pa je imel napako, da sc je hudo spri z vsakomer, kdor ni hvalil njegovih jezikoslovskih muh. Ta moj prijatelj je pred nekaj leti svojo učenost, katere nihče ni hotel poslušati, svoje abecede, ki se nikoli niso pisale, in svoje slovnice o jeziku, ki se nikoli ni govoril, odnesel v nekovo zakotje med visokimi gorami. Pridružil sem se mu za nekaj let, ko sem videl, da azijski divjaki, ki ne čislajo nobene učenosti, s kruto roko podjarmljajo in si osvajajo drŽavo za državo v Evropi. Iz doline sva se umeknila v nekovo goro, kjer sem našel primerno bivališče za taka dva učenjaka. Tam sem potlej po naključji zapazil, da planinski orli mojemu leku sličen sok dobivajo v redki cvetici, rastoči na tistih gorah. Ob tem soku sva živela in se ž njim pomlajala nad dvesto let. Kaj ne, častite stare kosti, takov sok bi vzprejele kaj vesele, da si preobrazite gubč na licih v mladostno cvetje in da vam zaroji življenja žejna kri po otrplih žilah ? Toda meni ni do vas. Moje namere letč gorostasno više. Slovogo-jevih slovniških teorij sem se naveličal do sita, šel sem do barbarov, ki so se v tem že nekoliko olikali, in prišel do vašega vesoljnega gospodarja. Pokazal in dokazal sem tam svoja čuda, in bila so spodobno vzprejeta. V plačilo nisem prejel denarja, ker tega ne poznate; vender veliko je moje plačilo. Sedaj sem gospodarjev doglavnik, vsa Evropa mi je pokorna, samö vrhovni gospodar ne; a tudi ta je v moji oblasti, ker sem mu razodel o svojem leku samö toliko, kolikor meni koristi. Tudi on bode živel samö toliko let, dnij in ur, kolikor mu jih odmerim jaz. Pekla me je le jedna skrb. Prijatelj Slovogoj, ki jedini vč pridobitev mojega soka, mora umolkniti. Ker pa gotovo molčč jedino mrliči, moral je umreti. Pil je moje kapljice, vinu primešane, in sedaj molči. Nad dvesto Jet sem mu netil življenje, katero ni hasnilo niti njemu niti Človeštvu. Imel sem torej pravico ustaviti takovo umetno življenje, imel pa sem tudi dolžnost, täko svojo tajnost obvarovati možnega izdajstva. Zatö mi je tudi dolžnost, v večno molčanje prisiliti dva sumnjiva ovaduha, katerima je Slovogoj gotovo izblebetal mojo tajnost. Nekaj nadprirodnega imata na sebi, vender se mi bode posrečilo, da ju dobim v pest, kakor se mi je doslej posrečilo vse, Če ne prej, pa pozneje, saj imam časa, tega najdražjega človeškega blagd, v izobilji. Potlej bodem krotil barbarsko drhal po vsi Evropi in Aziji; tisto azijsko budalo, katero se bode nazivalo vsemogočni gospodar, pa bode poslušno orodje v moji roki. Sedaj me
je zopet volja, da se oženim, da zaplodim svoj rod in imam koga, ki mu smem oporočiti tajnost svojo. Pogledati sem torej račil med vašimi krasnimi ujetnicami, da si izberem nevesto po svojem ukusu, in ne takšne, kakor se izbirajo vašim možem. V tem ste me danes ovrle. DrugoČ me ne bodete več ovirale, ako bode imel ravno ta zavod čast mojega prihoda . . .
Odkod je moj rod, hočete tudi včdeti. Da nisem azijsko budalo, kaže duhoviti moj obraz; in če povčm, da sem plemenitega kolena, tega ne umejete. Moji dedje so bili slovanskega rodu. Nekdo si je po blagi radodarnosti, katero mu je dopuščala velika imovitost, pridobil dedno plemstvo. Plemiči so se potlej pomadjarili. Od nizkega slovan-stva jim je ostalo samd ime, in nekdanje vroče slovansko rodoljubje se je obrnilo v črt do vsega, kar nosi slovansko srce. To je bila za tiste dobe navadna reč. Plemenita rodbina je počasi obubožala, kar je tudi navadna reč. Vi ne poznate plemstva, torej ne pojmite, kakd bridko čuti življensko breme zaveden vnuk slavnih in bogatih baronov, kadar mora s preprostim plebejcem tekmovati za vsakdanji kruh. Da bi lože nosil to breme, ostavil je moj oče domovino svojo in šel po svetu s trebuhom za kruhom. Na tem žalostnem in tolikokrat brezuspešnem romanji zvč, da je nekov njegov prednik, ondaj ne še plemenit, založil precejšnjo vsoto na obresti, takd da se bodo obresti izplačevale, kadar glavnica doseže izvestno vsoto. To izplačevanje se začnč za malo let. Dobivali bodo obresti ubožni potomci tistega ustanovitelja, jeden ali več, kolikor bode ubožcev. Pri tej ustanovi pa je bil natvezen tesnosrčen, a strog pogoj, da mora biti vsak uživalec te ustanove porojen na slovenski zemlji od slovenske matere in da mu mora biti materin jezik slovenski. Krvavelo je očetu vroče ma-djarsko srce; ali ustanova je bila bogata. Šel je med Slovencc, med dobre ljudi, in dobil pri imovitem, poštenem Slovenci — prav pri očetu Slovogojevem — službo in kruh. Za malo časa se oče poroči z devico iz kmetske hiše. Jaz sem se potlej porodil v kmetski hiši na slovenski zemlji, in slovenski me je naučila kmetska slovenska mati, ki ni včdela, da je njen mož baron; zakaj oče je zamolčal svoje plemstvo, da je menj bridko služil preprostemu kmetu. Ustanova je dospela do izplačevanja obrestij. Oče je dokazal, da je madjarski baron in pravi potomec tistega slovanskega ustanovnika, ki je bil plebejskega rodu. Skoro sem pridobil uživanje ustanove do prve svoje stalne službe. Letno plačilo je bilo toliko, 'da sva se z očetom preselila v mesto in da sva mogla živeti po balonskem stanu. Mati pa je ostala pri svojih kmetskih roditeljih, kjer je dobivala od očeta in
pozneje od mene potrebnih novcev za svoje oskromne potrebščine. Šolal sem se dobro, naučil se tudi prav dobro očetnega madjarskega jezika. Opustil pa sem materinščino in čimdalje boli sem črtil ta jezik in närod, ki mi je dal neplemenito mater; saj to sovraštvo ni bilo prepovedano v ustanovnem pismu. Toda minilo je, ko sem videl umirajočega poslednjega Slovenca. Tudi jaz sem poslednji potomec baronov Veseljenkov; moj praded, ki je založil ustanovo, pa je bil Stojan Veselin, vlastelin v Kraljeve! pri Sotli ... —
—	Bežimo od tod! zakliče Samorad. Stojan Veselin je bil moj očel —
—	Prepozno je! odgovori Plahtalič mirno. Spominu na posled-njega pravnuka svojega ne uidete, najsi splavate tudi na zadnjo zvezdo v svetovnem prostoru! —
Samorad je izginil v tem hipu.
(Dalje prihodnjič.)
Spomini.

a zabim neprijazno Sedanjost, sreče prazno,
V dni prčšle zrem nazaj: Pregnanec sem iz raja, A vedno v duši vstaja Adamu meni raj!
Prijatelje udane, V veseli družbi zbrane,
Nahajala nas noč; Kozarci so zvenčali, Glas srcu mi dajali, Domovja čast pojoč.
Kakd sem dni nekdanje Vesele sanjal sanje,
Mladenič brez skrbi! Kako sreč je mrlo, Kad&r okd mi zrlo Dekletu je v oči!
Za sliko slika vstaja, Spominov roj brez kraja,
Če v bivše gledam dni V gomile globočine Ponesem tč spomine,
Ko smrt me dohiti . . .
Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Dalje.)
IX. Pravno razmerje na Martu.
ukaj na vašem dvorišči mi je malone pri srci kakor domä v Atenah,« povzame Sokrat. »Grki smo imeli käj izvrstne v^»^//1 i kiparje, vender tudi pri vas je dokaj vrlih umetnikov, kakor Ikž^ižg^li Pr'ča veljavno vaše kipovje.«
»Ali ničesar ne pogrešaš na njem?« vpraša mati Hrizila.
»Ne včm, česa bi pogrešal? O kipovji mi vaš oče še ni povedal prazgodovine; to, kar smo slišali, ni več nego osnovna misel. Česa bi torej pogrešal?«
»Toliko si slišal,« odgovori Hrizila, »da je srednja podoba zra-koplovna ladja, stoječa na megli. In iz tega, kar smo se danes pri mizi menili o prazgodovini ikarstva, zvčdel si tudi toliko o zaporednosti naših izumov, da je bilo ikarstvo v navadi že mnogo vekov pred zračno ladjo. Mislila sem torej, da bodeš vprašal, zakaj stoji na ladji goloten Človek in ne človek v ptičji obleki.«
»Nič ne pogrešam obleke na teh podobah,« pravi Sokrat, »saj sem z ddma vajen golih kipov. Ali ni človeška podoba najdovršenejša oblika vsega stvarstva ? Da si je človek, navdušeno stvarjajoč bogove, včdel izmisliti popolnejšo podobo, dal bi jo bil vsemogočnim bogovom. Toda nI v prirodi nI v duhu svojem ni našel lepše podobe, zatd si je ustvaril bogove po svoji podobi. Bil je pa Stvarnik od veka do veka pred človekom, torej je prav, kar pravijo modrijani, da je človek ustvarjen po božjem obličji. Zakaj bi torej umetnik skrival odlično lepoto božjo, ki se razodeva v človeškem telesi ? Nekateri pravijo, da sramežljivost trpi vzpričo golote. Ni res! Čistemu srcu in nedolžnim mislim je vse čisto. Ko bi se povsod kakor v Atenah razpostavljali umetniški goli kipi, da bi se jih otrok privadil že izza mlada, nikoli bi ga ne obšlo čustvo nesramnosti. Ako pa z vzgojo vzbujaš v mladih prsih čustvo srami ob golem telesi, prirodujeŠ človeštvu, kar na sebi ni prirodno. Sevčda, vse drugače je, če kaže podoba vedenje, katero nam je zaradi privzgojenih šeg nespodobno. Tedaj ti vzbuja podoba, sdsebno kadar se trudi zakrivati goloto, postranske misli, ki se ne ujemajo s privajeno nravnostjo. V obče pa treba reči, da na gledalca plemenito vpliva odkrita povzdigljiva lepota človeškega telesa.« —
Ko Spregovorimo še nekaj o drugih stvarčh, pride oče Arhont. Sčde k nam, toda tih je «in nekamo bolj zamišljen, nego mu je navada.
»Kaj te je pa zadelo, da si takd potrt?« vpraša skrbno mati Hrizila. »Ali si imel prevelike skrbi, ali se te je priteknila posebna zopernost ?«
Oče Arhont odgovori: »Prav si me spoznala po vedenji, kakšne volje sem. Tak je človek I Nikdar ne more popolnoma zakrivati čustev, takd mu silijo v oči in v obraz. Kaj bi se tudi silil lagati z obličjem, saj nam je laž na Martu jedna največjih ostudnostij. Odkritosrčnost ozdravi ja dušo bolesti. Torej vam hočem natančno razodeti, kaj se mi je pripetilo v teh kratkih urah.«
»Gotovo käj takega,« pravi Hrizila, »kar se zgodi pri nas le malokdaj, sicer bi te ne bilo prevzelo takd živo.«
»Res je takd. Laži in hudodelstva na Martu kär nič več nismo vajeni. Sreča, da se pripeti malokdaj käj takega! Popdldne, ko hodim po svojih opravkih in ogledih, grem baš mimo samotkalnice; kär mi udari na uhd klic na pomoč izza zelenega plotu, ki loči tkalniški prostor od polja in njiv. Naproti mi priteče rokodelec, kličoč: ,Prav, da ste tukaj — Ablon je pobiti' — Priskočim in kaj ugledam? Za plotom leži Ablon, ranjen na smrt. Na vprašanje, kaj se je zgodilo, povč mi rokodelec, kar je opazil. Ablonov toväriS Ajak je gojil v srci misli na Kalipovo hčer Herzo. Če je mimogredč prijazno vzprejela njega pozdrav, zmatral si je njeno prijaznost za ljubezen. A Hcrza je na skrivnem ljubila Ablona. — Ajak je bil danes na vse zgodaj že nekaj razkačen in se je pregovarjal s tovärisi. Popdldne od daleč ugleda Herzo. Baš ko se ji že bliža, vidi Albona, ki je stopil hitreje od njega k nji in se käj zvesto razgovarja z dčklico. Ljubosumnost omrači Ajaku možgane. Ko se Ablon vrača proti samotkalnici in stopi Čez prehod, skoči Ajak nänj in ga oplazi s polenom po glavi, rekoč: ,Evo ti plačila, da mi jemlješ Herzino ljubezen V Herza opazuje iz dalje kakor plašna srna, kaj se godi. Ko ji namignem, priteče. — ,Kje je razbojnik, ki me je ranil v srce?' vzklikne s takim glasom, da se razlega daleč po okolici. Ajak je sicer pobegnil, toda ne daleč. Skril se je v grmu in Čakal, kakd se izteče. Ko začuje Herzin vzklik, spoznä, da ni on nego Ablon nje izvoljenec. Vrne se in stopi k Herzi, rekoč: ,Tega so krive tvoje oči, kriva je moja slepota in bohotnost l Kesam se zločina, izpreobrnjen sem/ — K meni se obrne in pravi: ,Pripravljen sem na vsako pokoro, oče sodnik'!«
»Kaj se zgodi s hudodelnikom Ajakom?« vprašam sodnika Ar-honta. »Ali bode obešen, ali mu vzamete glavo, če je ubil Ablona?«
Odgovori mi oče Arhont: »Nič tega. Tiste starodavne drŽave na Martu, ki si zaradi svoje nedostojne osnove niso vedele pomagati drugače nego takd, da so smrt kaznovale s smrtjo, tiste niso imele do tega nikoli pravice nI pred Bogom ni pred ljudmi. Takim vladam je dodeljena oblast le toliko časa, dokler se ljudstvo mora klanjati njih sili. Toda sila ni prirodna podlaga držav. Po prirodi bi morala država skrbeti za blaginjo državljanov. Blaginje se pa nihče ne brani; občinstvo se je udeležuje, ne da bi ga kdo silil. Državo, oprto na silo, zmatrali bi mi za trhlo ostalino trinoške sužnosti. Na Martu smo si ustanovili takšno družabno narodno Življenje, da ne grč nikomur po sili, nikomur za življenje.«
»Kakd pa strahujctc hudodelce, če ne s strahovalnim vzgledom? Na Zemlji si sodniki čestokrat ne vedd pomagati drugače nego z obsodbo na smrt. Smrt ni samd kazen obsojencu, nego tudi strah tistim, ki bi utegnili storiti käj hudega «
»Rajši ostani devctindevetdeset dolžnih zločinccv živih, nego da bi med stotino obdolžencev obsodili na smrt le jednega nedolžnika! Rad bi poznal sodnika, kateremu bi vest nc očitala vse žive dni, ako je morda komu po krivici prisodil smrt! Saj je dovolj vzgledov, da se bridko kesanje še tistemu vedno obeša na petč, ki je nehotoma po nesreči na lovu ustrelil tovariša 1 Kakd bi bilo drugače s sodnikom? Saj ima tudi on v prsih Sokratovega ,demona', tudi njega peče vest, in Erinije, boginje duševne kazni, preganjajo ga po vseh potih do groba! Človeško življenje nikakor ni igrača. Božji plod je, in nihče nima pravice do njega. Vsi medčloveški odnošaji se dostajajo vedenja tega do <5nega. Pripravljati vedenje mladine za družabno življenje, to je naloga vzgoji; popravljati vedenje odraslecev, to je naloga družbi in närodni vladi — do življenja nima nihče pravice.«
»To je tudi moja misel,« pristavi Sokrat, »dasi se nisem upiral, niti ne pobegnil, ko me je rodno grško ljudstvo po krivem obsodilo na smrt.«
»Kje pa imate ječe, kamor zapirate zločince, in po koliko let jih kaznujete zaradi umora ali drugih hudodelstev ?«
»Tudi ječ bi zaman iskala na Martu. Manjše hudodelnike pošiljamo v tuje delavnice, hujše pa ozdravljamo v bdlnicah in blaznicah. Kar pa je vsakdanjih, malih pregreh, te se kaznujejo takd, da mora grešnik poravnati, kar je storil krivega, in povrniti, kar je poškodoval.«
»Vaše popravljanje človeških slabostij po bdlnicah,« pravim očetu Arhontu. »zdi se mi znamenje, da Štejete zločince med bolnike. Ali ni takd?«
»Pogosteje nego bolezen telesna je bolezen duševna, katero ozdravljamo s tem, s «čimer poskušamo poboljšati hudodelnika ali grešnika. Da me bodeta razumela, opomniti moram, da denaŠnji Človek nikakor ni samd plod denašnjih dnij nego tudi sad minule ddbe. Izgini ti danes vse ljudstvo našega plančta, ustvari ti Bog novič človeka iz jedine tiste Martove prsti, od katere je ustvarjen sedanji rod — ves drugačen rod ti vzrase; nikdar ne pričakuj, da bi bil jednak sedanjemu rodu, bodisi po svojstvih telesnih ali svojstvih duševnih. Globoko v starodavni minulosti ima svoje korenine duševni in telesni značaj de-našnjega rodu na Martu; na Zemlji tudi ne more biti drugače. — Izvestno sta že slišala od prirodoznancev, da se med drugimi rastlinami sdsebno na hrastji časih ponavlja listje v starodavni svoji obliki, katere bi sedanji rod niti ne poznal, da po narodnih muzejih ne ogleduje rastlinskih okamenin. Ogledovalcu se ne zdi drugače, kakor da se priroda pri nekaterih drevesih spominja zavrženih oblik svoje pradobe. Dasi rase drevesno deblo v sedanjosti, dasi srčejo njega listi in korenine živež iz sedanjega ozračja in iz denašnje prsti' in dasi diha njega listje v denašnjem zraku, venderle se časih na njegovem obrazu pojavi prikaz, iz katerega se da soditi, da sezajo njega korenine nazaj v starodavne čase! Ali porečeta, da se drevd spominja starodavnih oblik svojega listja, ali da se igra drevd s svojimi spomini na minulost ? Recita, kar hočeta; resnica je, da je takd. In kar se godi na drevji, da ponavlja stare podobe, zakaj bi se prav tisto ne godilo na živem organizmu človeškem v podobi njegovih spominov? T&ko ponavljanje starih podob na mladem deblu imenujejo prirodoznanci ,atavizem'. Kaj ti more drevd za to, da priroda njega obrazu prideva nekaj starih oblik? Kaj ti more človek za to, da mu njega nrav v nedostatni zavednosti samega sebe ponavlja nekaj divjaških svojstev in zverinskih strastij ! Kaj, ko bi početje takega človeka, katerega štejemo med hu-dodelnike, izviralo iz atavizma? Ali mu smeš vzeti življenje zaradi tega, ker so naši praočetje nekdaj živeli skupaj z zverino kakor divjaki in se navzeli nekaj zverinskih svojstev? Človek se je polagoma spo-polnjeval na vso moč, toda do čista ne more zatreti nekdanje svoje nravf. Priroda ga nikdar popolnoma ne izpusti iz oblasti: na oččh in rokah, na životu in na duši, povsod ti silijo na dan ataviške ostaline! — V tistih starih časih, ko se za vlade štirinogov Kentavrov in Sfinks na našem planetu ni kar nič dobivalo brez denarja, cvetele so osobito ataviške veje človeškega drevesa. Takd ti pripoveduje sveta naša knjiga »Svetovna Vest'. Ubožni rokodelci, ki niso mogli živiti sebe in družine, šli so med razbojnike, napadali bogatince, plenili in morili,
p
kar jim je prišlo pod roke. Hoj za neizogibne življenske potrebe je bil takd hud, da si tisti, komur ni vest dala pleniti, moriti, slepariti in krasti, nikakor ni včdel pomagati brez denarja; brezupno so sezali po strupenih pijačah ali po samokresih ter jemali življenje samim sebi. V tistih žalostnih časih sta se porodili tatvina in laž. Obeh se je človek na Martu do malega iznebil, toda popolnoma ne. Iz tistih starih strastij izvira še dandanes vidna grana atavizma ,kleptomanija'. Že v starodavnih časih so poznali zdravniki in sodniki take ljudi, katere tira prirodni nagib, da kradejo, dasi jim ni treba. Iz večine še denašnji izobraženi kleptomani ne vedd, zakaj kradejo! — Sodniki davnih časov že so spoznali, da takih tatov ne grč takd kaznovati kakor navadne zločince, temveč treba jim je dati priliko, da se po-ravnd škoda, in naprositi je treba njih sorodnike in prijatelje, naj pazijo nanje, da bi se ne delala krivica. — Kakor so razborni možjč ravnali nekdaj in kakor ravnamo s kleptomani še sedaj, prav takd ravni närodno sodništvo 11a Martu z navadnimi tatovi in hudodelniki ter s prestopniki sploh. Smilijo se sodnikom taki ubožci na duhu; usmiljeno ravnajo ž njimi in jih izročajo resnemu, toda milostnemu nadzorstvu.«
»Kaj pa vi na Martu nič ne poznate pritikanja tujih slabih mislij?« vprašam radovedno očeta in sodnika Arhonta. »Pri nas na Zemlji je prišlo usiljenje tuje volje pri hip noti z mu na dan. Človek jeklene volje ima oblast do možgan in do mislij dnega, komur ne-dostaje bodisi prave zavednosti bodisi moči svojih živcev. V pogledu in v rahli dotiki ima človek toliko skrivnostno moč do marsikaterega bližnjika, da se mu ta nevedoma udd z dušo in telesom. Kdor takd svojega bližnjika pripravi v spanje, ima moč do njega mislij in volje. Če spečemu kaj ukaže, rekoč: Jutri ob tej in tej uri moraš storiti to in to' — ne vč ti dotičnik, kadar se vzbudi, ničesar, kaj se je zgodilo. Ali ko pride drugi dan tista ura, grč in stori, kar mu je bilo uka zano v spanji. Sam misli, da je to, kar stori, njega osebna volja. Koliko bi se takd lahko storilo dobrega, toda človeku ni toliko do dobrot nego več do nagajivih ali slabih dejanj. Zatd je hipnotizem takd nevaren, da se ne smč nihče baviti ž njim razven učenjakov in zdravnikov. Poskusi neukih rok bi utegnili tolikanj poškodovati človeka nervoznega čutja ali preslabe svoje volje, da bi se temu pogubilo gibanje kakovega uda, dni pa bi izgubil pravo pamet.«
»Kar pripoveduješ,« odgovori oče Arhont, »to nam nt nič novega. Kaj bi ne poznali samohotne oblasti, kateri je podložen marsikdo, bodisi vedč ali nevedč? Tudi na Martu je bilo v starih Časih
prepovedano kaj takega. Toda prepoveduj, kolikor hočeš, vsega, kar pripada delovanju, provzročenemu po tuji usiijeni volji, vsega ne odpravi nihče. Ni, da bi se moralo kaj takega goditi baš v hipnotiškem spanji, kakor mislite Zemljani — bedečemu in pri zdravi pameti se ti marsikdaj ne zgodi kaj drugega. Spomnita se ljubezni, ki se užgč v oččh in pogledu! Spomnita se osvete, ki se celd podeduje l Ali niso to vidne veje vašega hipnotizma, da ne rečem: izrastki atavizma? In želja po denarji — ali ti ni kolikor toliko tudi usiljena ? Vzemi denarju kupno moč ali odpravi ga celd, kakor smo ga odpravili mi na Martu, ker je provzročeval tolikanj krivice in zla l Čudil bi se, kakd hitro se posuši drevd malone vseh zločinov in pregreh. Z drevesom hudodelstva vred pa bode samd po sebi izginilo veliko vaših sedanjih naprav, neizogibno potrebnih baš zaradi grehot. Tedaj ne bode treba nI toliko spon človeškega početja, to je zakonov, nI toliko sodišči«
»Ta razkrivanja o hipnotizmu in o atavizmu,« izpregovon' Sokrat, »sezajo tolikanj v duševno delovanje, da se ne morem odreči vprašanju: Ali vi na Martu, ki ste tolikanj prekosili Zemljane v prosveti, veste kaj več, kakšni so možgani in kakd delujejo?«
»Vsega, česar zahteva naša radovednost o duševnem in posmrtnem življenji, pač ne bode mdči pozvedeti. Kdor pa je zadovoljen, ako mu razodenemo mnogovrstne duševne odnošaje proti telesnemu svetu, njemu povčmo lahko marsikaj važnega o duševnem delovanji. Duhii, kar ga jc samega na sebi, tega prezreti pa nam Stvarnik ni dal moči.«
»Torej sem zahteval svoje dni preveč,« odgovori Sokrat, »ko sem opominjal vrstnike, naj bi spoznavali samega sebe ?«
»Zakaj preveč? Saj človek, od katerega si zahteval kaj takega, ni duh, ampak njega vidna podoba. Kogar si takd nagovarjal, ta si gotovo ni mislil drugega, nego da mu je spoznavati, kakd se vede pri svojem delovanji bodisi med domačini, bodisi med občinstvom. Saj tudi navzlic vsi naši prosveti ne spoznavamo duha drugače nego po njega delih, to je po vedenji človeka v dotikanji s človekom, v dotikanji s prirodo in z vesoljnim stvarstvom.«
»Toda Če vam prosveta ni odprla pogleda do dnu večnega duševnega bitja, v zakonih človeškega mišljenja vas je venderle spo-polnila. Kakd torej sodite, ali so človeške misli in njega dejanja prosta ali nezavisna od dotike s prirodo in z ljudmi ali ne?«
»Telesni, kakor smo, z duhom ne moremo občevati drugače nego s pomočjo telesnih udov. Najplemenitejši so živci in možgani.
In v možganih si je izvolil človeški duh svoj sedež, s katerega se razodeva po živcih ali čutnicah in po vseh drugih udih. Kar smo prej slišali o prikazih atavizma in hipnotizma, to nas opominja, da človeških možgan ni moči obvarovati tujih zunanjih vplivov, kakor sploh nobenega uda na sebi ne moreš ohraniti brez živeža. Kakd bi torej kdo hotel, da bi bili njega možgani nezavisni od zunanjega svetä? — Duh, kot bitje sämo na sebi, ni zavisen od nobene stvari, toda drugače je z njega razodevanjem in delovanjem. Vsi udje, s katerimi se razodeva duh, zavisni so od zunanjega svetä, torej so tudi njega dela zavisna od posvetnih vplivov.«
»Rad bi zvedel käj o tem,« oglasim se jaz, »kakovo je duševno izvrševanje človeških mislij v možganih ? Bojim se pa, da zahtevam käj odveč. Zadovoljen pa bi bil tudi, da se dä dognati vsaj telesna stran tega vprašanja. Zatd vam ne smem zamolČati, da imamo v Edisonovem fonografu stroj, ki razširja nekaj svetlobe vsaj po tistem delu možganskega delovanja, katerega imenujemo spomin. Morebiti je temu podoben tudi drugi ustroj možgan. Kar nas tukaj zanimlje, to je tista posebnost Edisonovega stroja, da vzprejemlje vsakerŠne zunanje glasove, govor in petje., in siccr takd zvesto, da jih ponavlja z vsem prvotnim značajem.«
»Takšen stroj,« pravi oče Arhont, »poznamo tudi na Martu. Kdor je käj izpregovoril vänj, njega slišiš govorečega, kadarkoli hočeš. Tudi nas zanimlje posebnost takega fonografa, in sicer zatd, ker ohranja v sebi z govorom tudi misli. Res, ta priprava je prečudna, nekamo podobna delovanju možgan!«
»Ako vaju prav umejem,« pristavi Sokrat, »imajo možgani in fonograf skupno posebnost, da se tu in tam nabirajo zunanji vtiski v podobi govora ali Človeških mislij in da se tu in tam razodeva tem več mislij, čim več jih je bilo nabranih. To se dobro ujema s pregovorom : ,Česar jc polno srce, to mu prekipf. Še drugače bi dejal: S čimer napolnjuješ možgane in srce, to ti sili na dan, bodisi v besedi, bodisi v dejanji. Sdsebno srce, kadar je prepolno čustev, ne dä ti miru, dokler ne izprazni glave z besedo ali z dejanjem.«
»Tudi zunanji svet,« mčni Arhont, »očišča se po svojih viharjih, v katerih se pokončujejo nasprotne sile. Človek se prestraši tolike škode, katero mu naredč po polji in drugje, toda končno se udä sklepu večnega Stvarnika. Kadar se pa v človeških'možganih nabere toliko nasprotnih nemirnih mislij, da jih dotičnik ne more več krotiti, takrat mu tudi vzkipe v podobi strastnih besed ali strastnega dejanja. Toda
kar je dopuščeno prirodi: poškodovanje človeških del, to je človeku prepovedano, kolikor se tiče njega bližnjika. — Ne rečem, da bi se v človeških možganih godilo kaj takega kakor v fonografu, takd da človek ne more vselej kaj zatd, Če mu po udih uide käj pregrešnega iz prenapetih m ožgan, vender iz te prilike lahko spoznamo, kakd težko se je človeku navzlic vsi paznosti vselej in povsod ogibati dejanjem, ki so kvarna družbi. Čim večja je izkuŠnjava, tem teže se ji ogneš. Ako torej hočete izboljšavati človeku delovanje, podpirajte njega duševne zmožnosti, njega trud za vsakdanje potrebe; odpravljajte mu izkušnjave, odpravite denar — največjo izkušnjavo — iz svoje družabne in närodne osnove! Naš pogovor vama je menda toliko razjasnil to stvar, da bi ne smeli, kadar se pripeti käj hudega, pripisovati krivice samd jednemu človeku in ga kaznovati v svarilo drugim ljudem. Saj zločinec niti sam ne vč prav, kaj je zakrivil in kaj mu je nevedoma takd izteklo! Morda je njega pregreha plod prirodne ponovitve ali posledica nezavedene usilitve. Rad bi poznal sodnika, ki bi bil tako razsvetljen po božjem razodetji, da bi vse to razmerje cenil natančneje od hudodclnika samega. Kje dobiš človeka, ki bi utegnil svoje krivde ločiti od usiljenih? Kdor pa tega ne vč, ni upravičen kaznovati! Kaj še, da bi smel temu ali dnemu prisoditi smrt, ker ga sumnja nekaj priči Ako že mčni sodnik sam v sebi, da ima hudodclca v rokah, izkusi naj ga ozdraviti pregrehe, kakor ozdravlja zdravnik telesne bolezni. V bdlnico torej ž njim ali v blaznico, ne pa k smrti l — Odkar so poginili nekdanji trinogi in odkar je närod odpravil prejšnjega malika: zavedni denar, obrnilo se je pri nas na dobro slčharno delovanje in vedenje do bližnjika. Odkar je närod prevzel skrb za neizogibne potrebe vsakdanjega življenja, minil je pri-tisek najhujših potreb; prestale so tiste sile, katere so prej vnemale boj življenja. Na mesto prejšnjih strastij so stopile duševne in telesne vrline. Kjerkoli bi se pripetilo käj krivičnega, iz večine se oglasi prestopnik sam in se pokesä bridkega naključja. Kaj tudi hoče, ko malone nikjer ne najde nikogar, ki bi mu dajal potuho ali ga skrival sodniku in biričem l Nikdo mu ne pomaga tajiti in lagati. Laž se je nam namreč tolikanj pristudila, da grdi človeka bolj, nego bi se bil pregrešil proti varnosti svojega bližnjika. Nekdaj sevčda, vzpričo prehudih kaznij, lagala je strahopetnost, zvijača in lagalo je sleparstvo; sedaj, v närodnem varstvu, ima vsak človek po osebi jednake pravice. Ne boji se torej nihče drugega; nikdo si ne more priboljšati življenja s sleparstvom, torej se še zločinec ogiblje laži. Tolika je sedaj ostudnost laži! Ali ne samd to, daje hudodelnika sram lagati, obvaruje ga laži,
nego tudi närodni zakon, ki zahteva, da se dvakrat huje kaznuj tisti, kdor taji in laže, nego tisti, kdor skesan razkrije svojo zmoto in pregreho.«
»Učil sem že svoje dni mladeniče,« pristavi Sokrat, »da je lagati sramota. Čim odkriteje deluješ, tem pravičnejši si in tem lože dobiš zvestega prijatelja; najlože si ga pridobiš s takimi krepostimi, katerih terjamo sami od prijateljev. Čim natančneje izpolnjuješ zakone, tem večja blaginja čaka tebe in občinstvo. Če pa se ti nahudi krivda, ne lagaj, nego razodeni jo sodniku. Jaz naj vam bodem vzgled, kaj hudega porodi nesramna laž! Vzpričo dvojne lažnjive zatožbe so me Atenci obsodili na smrt. Ker sem učil, da imam svojega ,demona' v prsih, ki mi veleva, kaj storiti in česa ne, zatožili so me nasprotniki, da ne verujem v bogove, ki jih spoznava država, in da uvajam nove bogove! Res pa sem učil mladeniče, da nam ne bodi tolikanj do vrednosti daru, katerega kdo Žrtvuje bogovom, kolikor do duševne vrednosti. Sicer pa sem tudi jaz pogostoma žrtvoval grškim bogovom in se celd nisem upiral niti prazni veri, da preročišča razkrivajo usodo človeško. — Druga zatožba je bila ta, da zavajam mladeniče. Zopet zgolj laž! Nikar da bi jih bil zavajal, celd sam sem jim bil dober vzgled s svojo zmernostjo in z zatajevanjem samega sebe. Pri jedi in pijači sem se strogo držal treznosti in takisto sem treznosti opominjal mladeniče, dokazujč jim z vzgledi, kakd si pogoltnile škoduje na duši in na telesi, da ni za nobeno rabo! Učil sem, da zatiranje svoje po-željivosti, sdsebno po denarji, ne poraja samd srčnega veselja, nego da tudi utrjuje duševne moči. Od zatajevanja samega sebe prihaja najdragocenejši uspeh: hrabrost in čistost dejanja. Podpiral sem svoje opomine s Prodikovo basnijo o Heraklu na razpotji. Čistost in pre-grešnost ga pregovarjala. V čistosti spozna resnično osrečitev, ne da se prekaniti po pregrešnosti, ki mu ponuja laži v obliki sreče. Poučujč nisem mogel dovolj povzdigovati pridnosti v delovanji in zmernosti v vseh stvarčh. V teh krepostih sem iskal prvega vzroka ndrodni blaginji. Nezmernost sem imenoval najpodlejšo sužnost, ki ne pripušča nobene kreposti. Ta uk mi je razkačil vse mehkužne lahkoživce. Do srditosti pa sem razvnel lenuhe, uččč, da nima nihče pravice brez svoje zasluge in da je nespodobno in krivično terjati časti zgolj zaradi višjega svojega rojstva! Tukaj vam odpiram izvor vseh lažij svojih nasprotnikov. Iz tega spoznavate, zakaj so me obrekovali in zatožili, da hujskam mladino, naj ne spoštuje roditeljev in sorodnikov. Na podlagi lažnjive zatožbe obsojen na smrt, nisem se izogibal smrti, dasi bi me bili prijatelji radi oteli. Moj ,demon' mi je svetoval:
,Nikar ne bčži, sicer ti bodo oponašali nemoštvo, in kdor ne poznä krivice sodnikov, njemü bi se zdeli sodniki zaradi tvojega bega na videz pravični 1 Izprazni kupo s strupom, saj smrt ne bode večna kazen tebi nego sodnikom'1 — Smrti nisem spoznaval za nič hudega, pač pa nepošteno življenje! Sedaj vidite, kakd pravičen in resničen je bil moj razsodek. Kamorkoli prihajam po nebeških prostorih, povsod me spremlja čast srčnosti moje. Sodnikom mojim pa se obešajo na petč Erinije, preganjajo jih s kačjimi biči od kraja do konca vesoljnih svetov. Nikjer in nikoli jim ne mine sramota krivičnega umora.«
»Tudi pri naših praočakih na Martu,« povzame oče Arhont, »v tistih žalostnih časih, ko je še vladal denar, ni bilo nemogoče, da bi ne bil kdo podkupljen koga obsodil po krivici; sedaj pa tega ni več. Danes se sodniku ni bati dnih nečistih vplivov, ki so v starih dobah kalili Človeške pravice, takrat ko se še sodnik ni mogel vselej oteti närodnemu sovraštvu. Sedaj je vse drugače. Vsak narod, bodisi velik ali majhen, uživa prirojeno pravico, da razvija domače svoje duševne in telesne moči, sdsebno pa pravico, da izobraža svoj jezik kot potrebno podlago duševnega delovanja, brez katerega mu ni pričakovati pravega telesnega napredka. Tukaj ni več näroda, ki bi zavidal sosednemu närodu zaradi ljubezni do domovine. Ljudstvo se lahko druži z ljudstvom, saj nobenega ne ovirajo deželne meje. Za sedanjega narodnega gospodarstva se vsi närodje udeležujejo jednakih dobrot, sedaj imajo vsi jednake pravice, najsi govorč ta aH dni jezik.«
»Kje so tisti srečni časi,« vzkliknem jaz po teh besedah, »kdaj jih bode deležno človeštvo na Zemlji ? Srečna doba, ko ne bode več lažij niti närodnih prepirov niti drugih posebnih krivici Res je, kadar Idži in strästi ne bode več živeža, tedaj tudi ne bode več dnih hudobnih dejanj, ki sedaj izvirajo iz zavisti, licemerstva, nasprotnosti in slepega sovraštva. Toda obupati ni smeti. Kold prave prosvete in resničnega človekoljubja se vrti vedno naprej, ne nazaj. Najsi nasprotna sila zavrti to kold nekaj malega nazaj, tem silneje se potem za toči naprej in podsuje vse, kar se mu uprč, kakor nabrežen usad in planinski plaz. Brez dvojbe pridejo tudi še Zemljanom taki časi, ko bode vladala prizanesnost in bratovska ljubezen, če ne prej, pa takrat, ko Šiba božja tolikanj spokorf nasprotne närode, da spoznajo svojo zmoto in vire svojih razporov in nadlog. Izvestno jim še pride spoznanje, da ima vsak človek, najsi je porojen na kmetih ali v palači, po Bogu jednake pravice do življenja!«
»Kaj, sram vas bodi 1 Za oblastnike skrbite s krvjd in z imenjem, sami zase bi pa ne mogli? Odpravite sedanjo staro šaro svojih na-
prav, odpravite pogubnega mali k a sveta: denar, izpremenite vesoljno vojaštvo v vesoljno delovanje! Takrat izgine sila z Zemlje, sedanja ubežnica pravica se povrne iz nebes med Človeštvo in prinese pravo ljubezen do bližnjika in resnično človekoljubje. Takrat vam nastopi zlati vek, kakeršnega uživamo mi na Martu, kjer se že ne spominjajo, pred koliko veki je minilo slčharno nasprotje närodov zaradi närodnosti in zaradi oblasti na Martu!«
Sokrat se oglasi, rekoč: »Kakd pa dobiva närod za vse okrajine takd zanesljivih sodnikov, kakor nam jih opisujete?«
»Närodni odbor,« odgovori oče Arhont, »izbere si vsako leto nekaj najpoštenejših mdž, vnetih za närodno blaginjo, in jim s pritrditvijo vesoljnega zbora podeli največjo čast: sodniško pravico. Dasi nihče teh mdž, ki so že izpolnili dolžnost vesoljnega delovanja, ni primoran prevzeti te časti, katera ga zaveže pet let ali več žrtvovati spoznavanju pravice, vender se je nihče ne brani, ako ga že ne zavira bolezen, posebna skrb v družini ali neizogibno potrebno odpotovanje. Sevčda, sodnik mora biti zveden in mora dobr.o poznati slčhame od-nošaje med posamezniki in med närodnim gospodarstvom. Ali zatd se mu ni treba učiti nekdanjega prava, ker lahko izhaja brez njega. Ker pa je dovolj prilike na visokih šolah, da se mladeniči izurijo tudi v potrebnih pravoslovnih zakonih, nc zanemarja ga nihče, ki se upa vzpeti do sodniške časti. Zaradi sedanje narodne osnove brez denarnih stvarij potrebuje življenje takd malo zakonov, da si jih lahko zapomni vsaka količkaj bistrejša glava. Takd mora tudi biti, zakaj vsak društ-venik mora včdeti brez odvetnika in ne da bi se ubijal s pravoslovjem, kaj je prav in kaj ni. To je sevčda mogoče le ondu, kjer so vsi od-nošaji med ljudmi takd preprosti kakor pod našim närodnim gospodarstvom. V minulih dneh, ko je še veljal denar in je vsak kmetiček gospodaril zäse, tedaj pa je bilo razmerje pogostoma takd zmedeno in zaozlano, da ga niso mogli dognati niti najbistroumnejši odvetniki.«
(Dalje prihodnjič.)
O pomenu naših krajevnih imen.
Sestavil Evgen Lah. (Dalje.)
VI.
metnost še dandanes po Kranjskem ni toli razširjena, da bi se ž njo ponašali, koliko menj torej nekdaj I Vender se je že takrat storilo nekaj malega, podlaga je bila osnovana takd v slikarstvu kakor v r i s a r s t v u. Kranjci so že poznali različne barve, zlasti dni, kateri so lahko opazovali največkrat: bePo, na belem snegu in črno, pri Črni ndči. Da so ti barvi strogo ločili in sploh dobro poznali, za to so nam porok kraji Belsko, Veliko in Malo Ubeljsko, Zgornja, Srednja, Spodnja, Bohinjska, Idrijska in Koroška Bela, Beli Kamen, Belica, Bela peč, Bela cerkev in Belke, nasprotno Črnce, Črneča vas, Črni grob, Črnuče, Črni vrh (dva). Veliko in Malo Črnelo, Črnelec, Črna, Črnivec, črni potok in Črnomelj. Ko so spoznali dve glavni barvi, spoznavali so polagoma tudi različne druge barve, toda na izbiro jih niso imeli nikoli. Poznali so še rdečo, katera jim je bila časih krvava, rumeno, srebrno, zlato in končno še mešanico vseh imenovanih barev, to je lisasto barvo. Da jc to res, pričajo kraji Rudeči kamen, Krvava peč in Krvavi vrh, Rumena vas, Srebrniče, Zlatna, Veliki in Mali Zlatnik, Zlati rep, Zlato polje, Lisec in Zalisec. — Prvi pdjem, ki ga potrebuje risar, to je črta. Zgodaj že so jo poznali naši ljudje, ker so že tudi ločili ravne črte od krivih. To pričajo kraji Ravno, Ravne, Ravnik, Ravni dol in nasprotno Krivčevo in Krivo brdo. Ravno črto so imenovali časih tudi premo (vas Prem). Včdeli so tudi že, da se napravi pri dveh ravnih črtah različne meri presek (več vasij po imeni Preska). Časih so rabili črto tudi kot pdjem stran, sdsebno pozneje v geometriji. Poznali so ga pa že veliko prej. Le pomislimo na vasi Stran, Stranje in Prestranek. Kjer se dve strani dotikata, nastane po geometriških pojmih kot. To so včdeli tudi že stari Kranjci. Vender je treba tu omeniti še nekega razločka. Strokovnjaki ločijo danes kote v prave, ostre in tope, v preme, otle in vzbočene, v notranje in zunanje i. t. d. Svoje dni niso imeli takih razločkov. Poznali so le Kot sploh, Novi in Stari Kot, Gorenji in Dolenji Kot, Podkot i. dr. Časih so pa kote imenovali kär ogle (Voglje in Zavogle). Če nastane kot, imenujemo njegovi stranici kraka; tudi te so poznali že nekdaj po Ljubljani v Kralcovem. To so pa šele prvotni pojmi. Sčasoma, ko
so se že nekoliko izbistrili na tem polji, spravili so se že na težje probleme. To jih ni stalo toliko truda. Krive črte so itak poznali; treba jih je bilo le še jednakomerno upogniti in konce zvezati, da je nastal krog (vas Okrog); takd so prišli iz krivega na Okroglo (vas pri Kranji). Jeden del takega kroga so imenovali oblok (vasi Obtoke in Obločice). Da so tudi že nekaj včdeli o središči in obodu, kažejo vasi Osredek, Skrajnik, Podskrajnik in nekoliko tudi Rob. Ves čas pa tudi niso izhajali s takd primitivnim risanjem krogov; čim več so jih potrebovali, tem močneje so morali misliti, kakd bi si olajšali delo. In glej jih zvitih glav: izumili so si dno zvito orodje, katero so krstili za cirkel (Girkle pri Krškem in Crklje pri Kranji).
Ko so imeli skoro potem že vse pojme za dolžino, širino, višino, globino, debelino in ožino, treba je bilo določiti razmerje vseh teh količin, treba jih je bilo meriti (vasi Smerje in S merjene). Kakšno pa je bilo to merilo ? Metra še niso poznali, saj so ga pri nas obligatno uvedli šele z dnem i. prosinca 1876. leta. Jednota njih prvega merila, katerega so se potem držali toliko stoletij, bil je palec, ali po domače cola. Kdor tega ne verjame, naj pomisli na vasi Palcje, Gol in Zollnern.
Govorili smo že, da ima Kranjska jako bogate pomočke in da so jih njeni prebivalci že od nekdaj uporabljali zeld marljivo in dosledno takd kmetje, kakor obrtniki i. t. d. Izdelovali so in še izdelujejo lične, dragocene, pa tudi preproste in praktiške stvari. Vender nc le zase, ampak tudi za druge. Svoje izdelke poskušajo spraviti v denar, ž njimi tržč, trgovci so. Da so bili Kranjci že nekdaj trgovci, o tem ni dvojbe; sdsebno so dobri trgovci naši Kočevarji, ki pa često niso KoČevarji, ampak tudi Ribničani, LaŠčani, Vipavci i. t. d. Kočevarji so trgovini posvetili kar celo vas, ki jo imenujejo Handlern. Kot trgovci pa niso poskušali svoje sreče le domd, šli so tudi na tuje. Tam so imeli dokaj prilike opazovati tuje razmerje in je primerjati domačemu. Opustili so veliko domačega in posneli dosti tujega. Spoznavali so nove närode, nove kraje in njim na čast krstili domače. Sosedne so Kranjski dežele Koroška, Goriška in Hrvaška. Na nje so mislili pri Korošcih, Koroški vasi, Goriški vasi in Hrovačuh. Blizu je prav takd Laška; tudi tjä so morali hitro priti (Laški rovt). Da niso pozabili svoje Kranjske, kažejo nam jasno Kranj, Kranjce, Krajna vas, Podkraj in Zakraj. Zavedali so se tudi že, da so Slovenci, in glej, čudno ravno po Kočevskem, kjer nahajamo Slovenslco vas. Kot svoje politiške nasprotnike so že zgodaj poznali Nemce in Lahe. To nam pričajo vasi Nemška vas, Nemški rovt in Nemška Loka, Lahovo, Lahovice in Lahinja. Nemce so imenovali že takrat zaničljivo Švabe (vas Svabovo).
Prežati so morali pa tudi že zgodaj na Turka, kakor tudi on nanje; le pomislimo na Turško čelo, Turški klane in Turški križ.
Dejali smo ravnokar, da so zgodaj spoznavali Nemce. Sovražili so jih sicer, toda kar so pri njih našli dobrega in koristnega, to so tudi radi posnemali. V hvaležno priznanje za te pridobitve so krstili dve svojih vasic po štajerski in po nižjeavstrijski stolici, takd da imamo tudi na Kranjskem Gradec in Dunaj. Jednako so ravnali proti laškemu ndrodu, takd da imamo na Kranjskem Paduo, V dine, Beneike in Benečijo. Kranjci imamo pa tudi svoj Karlovec, svojo Ztnto, svojo Kandijo, svojo Trojano in svoj Verdun, samd da se ni v njem nikdar sklepal mir, kakor tudi imenitna bitka leta 1697. ni bila pri kranjski Zenti.
Znano je, da je pozimi mraz in poleti vroče. To so naši ljudje tudi skoro čutili, sicer bi ne imeli Mrzle va$l} Mrzlega vrha, Mrzlega loga, Mrzlega polja, Mrzle luže in nasprotno Toplic, Toplega vrha in Tople rebri. Včdeli so celd, da je takrat, ko ni pretoplo, mlačno (vasi Veliko in Malo Mlačevo). Čudno je le, da venderle iz prva niso poznali vseh štirih letnih časov, da sta jim bili znani le zima in jesen, tedaj meteorološko slabša polovica (glej Vintar, Vintarjevec in Jesen). Ker so se zgodaj bavili z meteorologijo, umevno je, da so že skoro včdeli, kaj je vreme (Zgorenje in Dolenje Vreme); celd umevno pa je, da so zgodaj poznali meglo, saj je imamo v Ljubljani na vatle (glej Meg-lenek).
(Konec prihodnjič.)
Vele cvetice.
E^o prebiram knjige svoje, Najdem tu pa tam cvetice, Moje vigredi in sreče Ovenele spomenice.
S sdlzami tem spomenicam
Iz minulih let zamakam; Da bi spet se razcvetele, Tega nikdar ne učakam
Kaj li tudi bi cvetelo Cvetje to, ki je zvenelo? Srce moje bi ne moglo, Biti ga uikddr veselo!
L. Habetov.
Kakö se branijo rastline nepoklicanih
gostov.
Spisal M. Cilenšek. (Dalje.
Vagi prijatelj! Gotovo si že videl večji vrt, kjer vzgaja I umni vrtnar mnogovrstne cvetice, velike in majhne, domače in gizdave tujke. Ali si pa tudi videl, kakö ubrani
I öne, po katerih bi sicer lazile nekrilate mravlje, stonoge in prašički, da mu jih ne sklestijo ti poredneži? Iz prva si morda celö mislil, da kuha mož prismodo v cvetičnih loncih, poveznjenih malone do roba v vodi Na njih so stali drugi s cveticami. Mož ti vse to razkazuje in končno sevčda tudi razloži, čemu so lonci oscbljeni po vodi od suhe zemlje. Čudiš se bistri glavici, ko vidiš, kakö je vse čedno, in ko dalje opaziš, da se ne pomičejo celi roji razne nesnage po njega izvoljcnkah. Kakö tudi? Voda jim je jez, da, izvrstno branilo, katerega ne morejo prekoračiti.
Ne včm ti povedati, je li to res iznajdba človeške bistroumnosti ali samö posnemanje prirode, to pa ti lahko dokažem, da rase v prosti prirodi dokaj rastlin, ki bi človeku lahko pokazale jednako na- • pravo. Meseca včlikega srpana, ko zapušča dandenašnji toliko in toliko ljudij soparne nižave, da si razvedri duhd v čistem zdravem planinskem vzduhu, pridruži se tudi ti taki karavani. Veselo korakaj za njo in poslušaj, kaj neki pripoveduje učenjak svojim vernim poslušalcem. Ustavil se je pred krasno planinko, pikčastim svišČem, razkazujč nje posebnosti in znake, po katerih jo ločiš od sorodnic. Dobro je pazil mož, da se je ni doteknil niti z mezincem, in včdel je tudi, zakaj. Sviščevi listi so po steblu takö nameščeni, da delata po dva in dva v tisti višini dvojico, katere spodnji deli so nožničasto razširjeni in z robovi zrasli. Takö nastane čaši podoben bajerček, ki je napolnjen z vodo gotovo tedaj, ko se cvet odpira. Takih bajerčkov je toliko, kolikor je listnih dvojic. Mož vzame mravljo in jo položi na steblo med dva bajerčka. Vse se mu nasmeje, in nekateri celö mislijo, da hoče sicer resnobni mož zbijati šale. Toda poglejte, mravlja teka na viš, teka nizdolu in ponavlja to nekaj Časa. Ko je prepričana, da je ves trud zaman, vrže se na tlä in pobere kopita. Mož vzame drugo, tretjo, ali vsaka se vede jednako; nobena ne more do medu. Pot ji zapira voda v bajerčkih. Ali ni to morda slučajno ? Mož takisto po-
skusi na drugi, tretji rastlini. Povsod kakor na prvi! Ali pa ima svišč v svojih bajerčkih tudi zmirom dosti vode, da prepreči pot nepoklicanim posetnikom? Ima je, in sicer zatd, ker rase po takih krajih, koder pada obila rosa in mu zmirom napaja te čudne studence. Po jednaki napravi se odlikujeta tudi ogerski svišč in košutnik ki sta oba domä na planinah. Za cvetove imenovanih rastlin so torej ne-krilate živalce nepoklicani gostje, katerih se odkrižajo s tem, da strmč posamični stebelni deli nalik kolom iznad kakega ribnika.
Ker pa ni vsakdo za planine in visoke gore — vzrokov je več, dasi samd dozdevnih — zdi se nam umestno, da izpregovorimo dve tri o rastlini, ki je jednako ustvarjena, pa rase marsikje po dolinah, in sicer najrajši po grobljah in drugih pustih prostorih. To je perna-stolistna ščetka2), visoka, močna in bodeča rastlina; najbrž le nekoliko izpremenjena navadna ščetka. Nje nasprotni listi so paroma zrasli, in sicer takd, da tvarja zrasli spodnji del vsake dvojice lijast bajerček, ki obkolja steblo. Te globeli se napolnijo z dežnico, katera dolgo ostane v njih. Najsi 4—5 dnij prav nič ne dežuje, komaj opaziš, da se je znižala. Ker so bajerčki razmerno globoki, nadomešča se tekočina, ki je podnevi izhlapela v zrak, z jutranjo roso, katera priteka v kapljicah po listih. Tudi tu se lahko primerjajo posamezni stebelni deli, postavljeni drug nad drugim nad vsako listno dvojico, kolom, ♦strmečim iznad vode. Ako je človek natančno opazoval prirodo, ne moremo skoro dvojiti, da bi ne bil spoznal, kakšen je namen navedenim napravam, in lahko jih obrača sedaj sebi v koristi
Na tem mestu nikakor ne smemo zamolčati, da gredd nekrilati žužki večinoma šele tedaj za hrano, ko je že zlato solnce popilo bisere, bliščeče se v mavričnih barvah, in jih odvedlo v ozračje. Na trati, polni rose, srečajo te mravlje malokdaj. Cvetov takih rastlin, ki so odprti samd zarana, torej ne nadlegujejo nekrilati gostje, in zatd jim tudi nedostaje raznih branil.
Doslej smo zvedeli, da so cvetovi dnih rastlin, katerih steblo se dviga iznad bajerčkov, napolnjenih z vodo, popolnoma varni nepoklicanih gostov. Ali pri roda ima tudi take rastline, ki rastd v vodi, ki so tedaj popolnoma ločene od suhe zemlje. Njih cvetja ne morejo doseči nekrilati grabeži, hrepeneči po cvetnem prahu ali medu, zakaj odkrižale so se jih popolnoma s tem, da plavajo njih cvetni reclji po vodi ali pa kipč iz nje in držč cvetke po konci. Jako značilno za povodne rastline je zlasti tudi to, da se na njih ne razvijejo nikakeršna branila, in čemu bi jim tudi bila, saj se jim ni bati porednežev. Ako
Gcntiana lutea. 2) Dipsacus.
se pa razmerje izpremeni in se voda porazgubi, bodisi da se posuši ali odteče, tedaj si vč priroda pomagati s tem, da oskrbi dotičnico z napravo, katera ji nadomešča vodo- V tem pogledu je jako zanimljiv povodni drdrčs.Njega Ičpo, rožnordeče cvetje je prav gosto zbito in tvarja vrhu stebla dökaj dolgo klasasto razcvetje. Obodovi lističi so osebljeni skoro do dnä. in plodnico obkolja mesnat, peterokrp, rdeč obroček, napolnjen z medom. Prašniki so jako kratki in v cvetu skriti, brazdi pa sta prav dolgi in se dvigata nad ostale cvetne dele. Ker ni v cvetu posebne naprave, ki bi branila pot do medovnika, zatd je več nego umevno, da morejo tudi majhni žužki do njega. Ako priletč po zraku in sčdejo na cvet, ne morejo nikakor drugače do medovnika, nego da se dotaknejo štrlečih brazd in pozneje osmučejo prašnice, skrite blizu dna. Vse drugače pa bi se vedle nekrilate živalce. Med posameznimi obodovimi lističi bi se prcrile do medu, posrkale slaščico in se odpravile po tistem poti z rastline. Medovniki bi bili prazni, brazde pa bi ostale neoprašcnc. Ker so bistveni cvetni deli takd prikrojeni, da ne more pasti cvetni prah iz prašnic, skritih v dnCi cveta, na brazdo, ne mogla bi rastlina roditi plodu, da je ne pohajajo krilate živalce, zakaj nekrilate ne morejo do brazde. Dokler stoji rastlina v vodi, ni se ji nadejati nepoklicanih gostov, zakaj tekočina jo popolnoma varuje vsega zla. Kakd pa tedaj, kadar je voda odtekla in stoji rastlina na suhem ? Tudi v takem posebnem slučaji ne pozabi priroda naših ljubljenk, temveč jim oskrbi napravo, kakeršne ni bilo na rastlini, dokler jo jc varovala voda. Iz površne mrcnice listov in stebel se namreč razvije brezštevilna množina vodoravno Štrlečih kosmatinic, dolgih okolo 07 mm, ki se končujejo v žlezo. Največ jih je pod raz-cvetjem, in njih končna stanica skrgava toliko lepkih snovij, da je steblo v višjih delih popolnoma prevlečeno s tem mazilom. Majhni nekrilati ŽuŽki, ki bi si sicer prisvojili med, toda bi ne bili rastlini v nobeno korist, ne morejo prebresti opisanega jeza, zakaj obviseli bi na njem nalik muham na lepilih šibicah (limanicah). Pot jim je torej zadelan po lepki tvarini, ki se je naredila baš ondu, kjer bi morali na viŠ. Ko pa pride rastlina zopet v vodo, v pravo domovino svojo, in poganja nove kali, ne razvijejo se na njih kosmatinice, zakaj takrat bi bile odveč, ker se ni bati nepoklicanih gostov.
Treba pa vender ni, da gledajo samd višji rastlinski deli iz vode; zadošča že, ako je steblo le ob dnü v vodi ali v tekočem blatu (glenu), da nekrilati žužki, zlasti mravlje, ne pograbijo slaščice iz medov-nikov. Mislimo si rastlino, rastočo v leseni deži ali v lonci, ki je na-
i) Polygonum amphibium.
polnjen s tekočim blatom ali z vodo in skoro do roba zakopan v suhi zemlji. Dokler gredd stebla in listi na viš, ni videti mravlje na njih; kadar pa poležejo po tleh in se dotikajo suhe zemlje, takoj se začn<5 po njih plaziti omenjeni in tudi drugi nekrilati žužki ter pridno praznijo medovnike. Če ima taka rastlina več stebel, izmed katerih jih nekaj stoji po konci, nekaj pa polega po tleh, tedaj opazujemo na prvih samd krilate, na drugih pa tudi nekrilate goste.
Vender bi sodil krivo, kdor misli, da so z lepkimi tvarinami prevlečene samd take rastline, ki navadno rastd v vodi in katerim se razmerje izpremeni le začasno. Ne, branila te vrste so jako razširjena in naperjena sevčda osobito proti nekrilatim gostom, sicer pa tudi proti nekaterim krilatim, toda nepoklicanim posetnikom. Brez dvojbe pa lepkih listov raznih vetrocvetek, n. pr. breze, jelše, oreha, topola i. t. d. ne prištevaš takim napravam, zakaj navedene rastline nimajo medli in njih listi so za mladosti lepki le zatd, da nc izhlapi preveč vode in da se ne posušč. Nekatere pa jih imajo zatd, da jih prežvekovalci ne poškodujejo, ali pa tudi zatd, da razne živali raznašajo njih plodove in semena.
Ker so videti lepke povlalce na raznih rastlinskih delih, storimo zaradi pregleda najbolje, ako jih razdelimo v skupine in jih obravnavamo zaporedoma. Umestna utegne biti tukaj opomnja, da skoro ni m6či navesti vseh rastlin, katere je priroda oskrbela z lepkimi povla-kami, zakaj štejemo jih na stotine. Zatd si bodemo iz vsake skupine ogledali kakovo znanko natančneje, nekaj drugih pa omenimo kär na kratko. Blagovoljni čitatelj potem lahko v vsakem slučaji razsodi, kateri skupini je treba prištevati to ali dno rastlino, ki mu pride v roko.
Jako pogostoma nahajamo lepke po vlake na cvetnih recljih in sploh na dnih stebelnih delih, ki so cvetovom najbližji. V tem pogledu je prav poučna navadna smolnica ali kleg, ki rase po gozdnatih brdih in hribih, mestoma pa tudi po travnikih, kjer je plevel. Razcvita se meseca včlikega travna in ržčnega cvčta ter se odlikuje po lepki tvarini, ki se izloča iz stanic pod višjimi stebelnimi kolenci, kjer sedita po dva nasprotna lista. Takd nastane precčj dolg smolnat kolobar, ki zapira nepoklicanim gostom pot do cvetja. Ako postaviš drobno Živalco na tak obroček, prilepijo se ji takoj noge in ubožica je ujeta. Vsa skrbna se izkuša izmotati iz te čudne pasti, toda omenjeno mazilo se prede v nitke, v katere se ji noge popolnoma zamotajo. Sedaj
jame grizti in otepati s čeljustimi in zadkom; toda vse nič ne pomaga, po kratkem naporu lčže na limanicah k večnemu počitku. Nekrilate mravlje sicer ne gredd kär meni nič tebi nič na taka marava mesta, zakaj jako so oprezne in preiščejo vsakokrat s svojimi tipal-nicami stezo; prišedši do takega jeza pa se kär hitro odpravijo z rastline. Časih se pa vender ne morejo ustavljati svoji poželjivosti, stopijo na opolzlo stezo in — po njih je. Za 10 — 20 minut se ne ganejo več. Mnogobrojne druge klinčnice, ustnatice, zijaike in kameno-kreči se odlikujejo po jednakih napravah; razlikujejo se samd v tem, da imajo lepko pövlako tu na steblu in njega vejicah, ondu na cvetnih recljih ali drugje. — Marsikje pa izrasejo iz površne mrenice daljše ali krajše kosmatinice, ki na konci nekamo otečejo in skrgavajo jednake lepke snovi. Bodisi takd ali takd; vse to so naprave, ki naj nckrilatim žužkom zapirajo pot do medovnikov.
Kakor na steblih in njih vejicah, takisto so lepke snovi tudi na listih, zlasti na takih, po katerih vodi steza nekrilate žužke do slaščice, tedaj na pritlehnih listih, na prilistkih, na krovnih in cvetnih lističih.
Najznamenitejše rastline, katerih lepki, pritlehni listi, ležeči v kolobarji po tleh, lakomnim, nckrilatim žužkom zapirajo pot do cveta, to so poleg nekaterih planinskih trobentic (jegličev) razne debeluhe. Gorenja stran njih pritlehnih listov je zaodeta z nekovo vlačno, lepko sluzjd, katero skrgavajo drobne, zeld mnogoštevilne kosmatinice. Tc so dvojne oblike. Jednc so stebrički, bradavicam podobni, sestavljeni od 8—12 posameznih stanic, druge pa lahko prispodabljamo kako vi navadni glivi, katere klobuk se drži precej dolgega reclja. Brezbarvna sluz, katero izločajo te kosmatinice, to je käj izvrstna naprava, zakaj živalce, ki se je dotaknejo, obvisč kakor v pasti, in zaman je ves trud, da bi se zopet otele. Večje živalce sicer ne obvisč, ali ko so spoznale, da jim preti tu nevarnost, ne iščejo sredi kolobarja na viš štrlečega stebelca, temveč odpravijo se z rastline in poberd kopita. Res je sicer, da se okoriščajo naše rastline z ujetimi mrčesi, da pre-bavljajo tudi živalsko hrano, vender to ni neizogibno potrebno, zakaj prav takd uspevajo tudi brez nje, sesajoč redilne snovi iz zemlje in zraka. One kosmatinice torej niso pasti v tem pomenu, temveč samd naprave, s katerimi se rastlina odkriža nepoklicanih gostov.
l) Pinguicula.
(Dalje prihodnjič.)
Jara gospoda.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.)
jOstal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostov I gnetla in tiščala tolpa KraČinih hlapcev in dekel, vsa zamaknjena v tuji ples, katerega so mnogi izmed njih videli j prvič.
»Zakaj takd pozno?« vpraša za njim Vrbanoj, sileč skozi gledalce. Prišel je iz sosedne sobe, kjer so si starejši gospodje s pivom gasili žejo.
»Se vedno prezgodaj!« mčni Pavel mehaniški, toda očij ne more ločiti od gospč Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti, živo govorčč s svojim plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje okd v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil.
»Kdaj začnemo pušiti?« vpraša očito dolgočasen.
»Ne včm! Tinčeta treba vprašati; strog reditelj jc!«
»Ilaha, dejal je, da šele ob jednajstih! Ko bi se le kakov tarok dobil U
Takd godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in pdstarnim graščakom iz bližine.
Kadriljo je vodil jeden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z dav-karjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Semtertja se je kakova dvojica namuznila, sdsebno ženske, toda zgolj iz zavisti. V obče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem — deseta. Jurist - reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil samd kislo vodo in bil trezen kakor podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takoj, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakor v plesni šoli.
Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni včdel pravega predmeta za razgovor z Ančiko. Ta četvorka in vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantiška strogost rediteljeva je provzročila, da je vso družbo napösled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi in glasni dovtipi so leteli tjä in sem, in vse je bilo dobre volje.
Tudi Pavel j*e posezal vmes z opazkami; natikal si je rokavice, šepnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj dni plesalki, ki se mu je približala; vender pa je nestrpno čakal, da bi bilo že konec četvorki. Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, katero si je bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele ko je oblastno zaklical neizogibni »chassč-croisč« — slovenščina ga je tu zapustila — oddehniti so se tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo.
Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi, prihitel je Pavel k Vrbanoj ki.
»Takd pozno prihajate?« dejala je ona, kakor je bil rekel nekoliko prej nje soprog.
*Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!« pristavi notar, oti-rajoč si pot s čela.
»Tebi je vroče, Valentini« deje adjunkt, »dovoli, da spremljam gospdl Dovolite li?«
Ančika ne zine besede, nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen odide.
Vrbanoj ka je bila še vsa razvneta po končnem urnem plesanji in si je v jednomer pahljala vroče lice.
»Težko sem vas že čakala!« izpregovon hipoma, ko Pavel dolgo ne vč ogovora.
»Mene? Zakaj?« vpraša jo osupel.
»Povedati vam moram nekaj!«
Ne da bi odgovoril, krene Pavel iz kolobara, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je bila napravljena od smrečja in bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko postane, predno vstopi.
»Vam li ne ugaja?« vpraša Pavel.
»Ne, ne — vender bodisi! Le sčdiva semkaj — nalašč sčdiva!« šepne Ančika. Svoj stol potisne takd, da lahko zrč po vsi dokaj Širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kdt je bil kakor ustvarjen za tajen razgovor, ali prav zatd je bil tudi popolnoma pripraven, da so vdnj in v dna, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke.	'
»Kaj mi poveste?« pričnč Pavel, ko sodnikova gospd v jednomer gleda mimošetajoče dvojice, in to nekamo bojazno, kakor bi ji
bilo že žkl, da je šla v ta kotiček. In prav v tem trenutku pride mimo Orlova Julika. Vodil jo je domači učitelj in ji pripovedoval o svojih učnih uspehih.
Vrbanojka se obrne, toda dobro čuti skoro pazne poglede dnih dveh.
»Kaj ste dejali? Koliko šolskih zamud r« vpraša potem Julika svojega spremljevalca. Preslišala je bila vse, kar je bil dni ravno govoril.
»Kaj ste dejali?« deje sodnikova soproga v tistem trenutku svojemu sosedu.
»Jaz? Ničesar 1 Čakam samd, da mi kaj poveste. Obetali ste mi vender!«
»Da, da, povedati vam moram! Ali tajno je, tajno — a jezi me, grozno me jezi; pa vi bodete molčali!«
»Kakor —«
»No le čakajte, saj včm, da bodete molčali 1 Ta Julika, ta pd-starna gospodičina iz zagoriških hribov, izmislila si jc nekaj! Glejte, kakd ste bili sinoči nerodni, neumni.« —
»Gospd! Kdaj?« hiti Pavel.
»No — tam gori v gozdu, potem pa pri kresi!«
»Ne umejem vas!«
»Skoro me bodete umeli!«
Vrbanojka v tem utihne, zakaj dni učiteljski par se zopet bliža, in dasi ni bilo verjetno, da more kdo čuti njiju tihi razgovor, vender si ne upa izpregovoriti, dokler sta dna dva blizu.
Pavel je to slutil in je na glas govoril o prelepih uspehih, katere ima in jih mora imeti nocojšnja slavnost
Sedaj sta bila Julika in učitelj že nekoliko korakov od lope, in Vrbanojka je zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k peči, ki je bila takisto zastavljena s smrečjem in zelenjem kakor ta lopa.
»I, glejte jo, to starikavo devico 1 Sedaj pa prav takd sedi za plotom, kakor je trdila —«
»Kaj je trdila?«
»I kaj ? Pravila je danes, da sva se midva sinoči tam g6ri poljubljala !«
»Vi se šalite — gospa 1«
»Ne ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal, in on zvč vse; govorilo se je o tem, večja družba je bila zbrana — ti študentje, trgovci — stavila bi, da davkarjeve že vedd vse to!«
Glas se ji je tresel, in iskala je robca, da si otrč solze, katere ji je silila jeza v oči.
»In — Julika je izprožila to govorico?« pravi Pavel, ne da bi kazal käj razburjenosti ali nejevolje.
»Da, da, Julikal Ne včm, kaj je videla?«
»Videti ni mogla ničesar, slišati tudi ne, potolažite se, Ančikal«
Ogovoril jo je nocoj prvič zopet z nje krstnim imenom, kakor je bil temu prej vajen.
»Pa vender ste krivi vi — vsega govoričenja 1« —
»Nikar ne mislite več na Minčetovo blebetanje! Čakajte, sam ga vprašam, potem pridemo stväri na kraji«
»Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite v miru! Obetajte mil«
»Kakor velite! Toda, Ančika, najsi bi bilo to resnično —«
»Kaj resnično?«
»Da bi vas bil smel, da bi vas bil mogel poljubiti —«
»Pustite me!«
»Nikar ne vstajajte! Glejte v dni lopi pri peči so vedno oči odprte in zrd semkaj v naju.«
Godba pričnč z mazurko.
»Milostiva gospä — ta ples?« koncä Pavel prejšnji svoj opomin.
Plesala sta molčč, ne da bi se ozrla drug v drugega; ampak sklenjene roke — nje desnica in njega levica — govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi pogled.
Čakalo pa je že več drugih plesalccv, ki so hoteli izkazati de-našnji »kumici« vso čast, kolikor so je mogli. Adjunkt je poiskal druge gospč in gospodičine, a vse po natančnem preudarku: je li plesati s to ali z dno? Kotiljon — brez tega bi bila vsa veselica niČeva — plesal je zopet z Ančiko.
Med odmorom je bilo napitnic v izobilji; kjer so doslej starejši gospodje, tržani, gasilci in drugi pili pivo in vino ter kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči naglo obednico; tu so imeli pečeni purani iz prva največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar Valentin z ženo in Juliko, Pavel, učitelj, davkar-jevi in jurist-reditelj, sedeli so skupaj, in sedaj se je ravnalo vse takd, kakor bi ne bilo zavisti ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj dobrovoljna veselost, nocoj pa le čustvo zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh te veselice.
Po odmoru se je pričelo plesanje še živahneje nego prej. Ko so okolo treh zjutraj odhajali nekateri oddaljeni gostje, spremil je Pavel graščaka, ki je ves večer tarokiral z Vrbanojem, do vozä.
Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu hodnika Ančiko, ki je hotela v sobico, kamor so bili za ta večer postavili vso opravo iz
drugih sob, slavnosti namenjenih; tam je imela tudi svojo garderobo ; za druge gospč je bila le-tä pripravljena na nasprotnem konci.
Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega valčka.
»AnČika — sedaj pa vender jeden poljubi«
»Ne, ne!« sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali 011 je že tikoma za njo in zapre vrata za seboj.
»Ančika, Ančika moja, ali še vedno ne včš, da te ljubim?« šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja njen obraz.
In ona v svoji slabosti ne vč ugovora. —
Ko so se razhajali, žarilo se je nebd na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez travnike pod grobeljskim trgom.
»Lepd je bilo; prijetno, brez prepira — kakor ga imamo vedno 1« dejal je Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je šel s temi.
»Lahko noči Lahko noč! Dobro jutro!« zvenelo je od vseh stranij.
Sodnik je ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela. Molčč je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico nad obrazom. Tudi pod tančico je bilo rosno, ali te kaplje so bile grenke, pekoče . . .
(Dalje prihodnjič.)
O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah.
(Dalje)
V. Neu m an no ve čitanke.
Izmed vseh čitank, vsaj kolikor jih je meni znanih, ustrezajo Sinstruk-cijarn* samö Neumannove.l) Neumann je pa tudi jedini izmed čitankarjev, ki se »instrukcijam« ni po robu postavljal niti jih popravljal, ampak se jih je oklenil (kar se prav za prav umeje samö ob sebi, toda se ne zgodi vselej), iskreno se vänje zamislil, u videl, da je njih načrt dobro premišljen (»wohl-motiviert«). Navidno njih nejasnost in negativnost gledč na materijalno stran je tolmačil čitankarjem v prid, češ, da jim je zagotovljena baš po njih
*) Znane so mi še neke Čitanke, ki so urejene po Neumannovem načelu, in sicer dne, ki so jih sestavili Niedergesäß, Sommert in Branky za učiteljišča in so izšle v c. kr. zalogi šolskih knjig.
pedagoška prostost.J) Drugi čitankarji tožijo, da jih, ko izbirajo gradivo, često na cedilu puščajo 9 instrukcije * ter ne ved d, po kakem načelu bi izbirali iz prebogate nemške književnosti, kateri vednosti ali drugim predmetom naj bi bolj stregli, ali zgodovini ali zemljepisju ali prirodoslovju ali etiki ali liriki ali epiki; Neumann pa je izkušal v duhu »instrukcije čitati med vrsticami. Pri tem pa je vestno uporabil vsak njih migljaj. Tudi »kanon«, ki so ga vzpostavile »instrukcije« za pesmi, tudi ta mu je prevažen kažipot, češ, iz njega čitankarju ni težko posneti, kakšen pot mu je ubrati, izbira-jočemu prozajiška berila: iz bogate nemške klasiške proze, bodisi pripovedne, bodisi popisovalne, bodisi didaktiške, izbere to, kar je najboljše in primerno ddbi dečkov, katerim je ta ali 6ni zvezek namenjen, ne da bi dajal prednost tej ali dni vedi, temu ali čnemu učnemu predmetu. Ne da bi njega čitanke rabile že na nižji gimnaziji slovstveni zgodovini, v katero se siste-matiški uvajajo šele šestošolci (»instr.« str. 95.), vender ustreza Neumann menda izmed vseh avstrijskih beril najbolje dni točki, o kateri smo že razpravljali, Änaj se vzprejmd samd taka berila, katera se ali sama smejo zmatrati kot deli nemškega slovstva ali pa so vsaj v vidni zvezi ž njim«. Predno ima tedaj še deček pöjem o tem, kaj je slovstvo, seznanil se je že temeljito z obilico najboljših del domače poezije in proze.
Takö umeva Neumann »instrukcije«, takd si jih je raztolmačil in takd jih izvršuje v svojih čitankah.
Kakor pa po njegovih mislih »instrukcije« niso kratile čitankarjem pedagoške prostosti, takö zopet on učiteljem ne veže rdk kakor Lampelj, po katerem poučujejo »mit gebundener Marschroute«; učitelj bodi glava in središče pouku, knjiga pa pomoček; učitelj razvrščaj in izbiraj štivo sedaj pripovedno, sedaj poučno, sedaj poetiško z ozirom na vsakokratne, hipne potrebe, uvažujoč n. pr. ali ima na razpolaganje še čile, spočite dijake do-p61dne, ali že utrujene popöldne, in poštevajoč druge, sicer malenkostne, toda neprezirne okolnosti. Opustil je torej po pravici Neumann vsakeršno umetno razvrščanje, oprto na letne čase, 11a nravstvene pojme, na zgodovino, prirodoslovje in druge ozire, ki so sicer vsi jako važni, a se dostajejo nemškega čitanja toliko, kolikor kateregakoli drugega predmeta. Tedaj niti ni pomešal proze in poezije: prva zäse, druge zäse; kdaj se čitaj kaj prozajiškega, kdaj käj poetiškega, to odloči učitelj — in kolikor toliko gotovo tudi učenci, katerih želje po izpremembi tudi niso, da bi se vselej prezrle. Pri Lampljevih in
*) Durch die hier gegebenen Normen ist die Frage nach der Methode entschieden und damit der Unterricht der Willkür und blossen Meinung entrückt, gleichzeitig aber der eigentlichen Unterrichtsarbeit und den besonderen Veranstaltungen zugunsten der Darbietung und Befestigung des Lehr- und Lesestoffes die pädagogische Freiheit gewährt.« V predgovoru k prvemu zvezku. Wien. Carl Gerolds Sohn. str. III.
36*
drugih istovrstnih čitankah se mora držati učitelj njih razvrstitve; če ne, čemu je je treba r — I prozo i poezijo deli N. popolnoma neprisiljeno zopet v skupine (proza: A. Erzählende Darstellung. B. Beschreibende Darstellung. C. Lehrhafte Darstellung. — Poezija: A. Erzählende Darstellung. B. Lieder. C. Lehrdichtung.) — Posamična berila v vsaki skupini pa so razvrščena po prav tako preprostem kakor jedino pametnem načelu, da se vsaka skupina pričenja z najložjimi in se nadaljuje s čimdalje težjimi. Šele v drugi vrsti se je oziral na vsebinsko ali notranjo sorodnost. Učitelj, rabčč N. čitanke, poseže torej po vsakočasnih odnošajih sedaj v to, sedaj v 6no skupino, a razvrstitve izdajateljeve ne ruši, niti ne izpusti nobenega berila, ker je skrčil Neumann svoje čitanke, odkar jih izdaja saml) (z ozirom na naučn. ministr. odlok z dnč 17. II. 1876., št. 2501.) takd, da jih lahko prečita v določenem učnem času, ako so mu na razpolaganje vsaj srednje nadarjeni učenci.
Ker se mi vidi, da so jedino dna načela, po katerih je sestavil svoje čitanke Neumann, prav posneta po Äinstrukcijah* in nekaterih drugih mini-sterskih odlokih, tičočih se čitank ter njih težnjam in duhu ustrezajo jedino ona, in ker sem živo uverjen, da se bodo morale po teh načelih pre us t roj i ti tudi slovenske čitanke, tedaj mislim, daustrežem zlasti učiteljskim tovärisem rojakom, ako navedem omenjena načela po besedah Neumanna samega, zlasti ker je njega besedilo uprav klasiško. Neumann veli na m. r. str. IV — VI.:
»Sicer pa se zagovarjaj knjiga sama; dostaviti mi je samd še malo
besed.
1.	Najprej naj omenim, da sem skrčil z ozirom na vis. odlok min. z. u. i. b. z dnč 17. svečana 1876. leta, št. 2501. obseg svojih čitank toliko, da se tvarina lahko prečita v odmerjenem učnem času, ne da bi se srednje nadarjeni dijaki prenapenjali.
2.	Po ukazu »instrukcij« str. 80 sem se trudil, da zberem samd primere v plemeniti obliki, ki obsezajo zajedno plemenito vsebino. Zlasti sem se oziral na to, da bi berila po jedni sträni ne delala preveč težav razumevanju, po drugi sträni pa naj bi i gojila jezikovno spretnost učenčevo i pospeševala njega estetiško izobraženost, po-vzdigala mu nravstveno - versko čustvo in vzbujala iskreno patrijotiško mišljenje.
3.	Ker izvira samö iz pravilnega vzora pravilno posnemanje, zajemal sem le iz najboljših pisateljev, in sicer najprej iz spisov naših pesnikov-prvakov, potem pa iz del takih pisateljev, ki so stili-
1) Prej jih j e namreč izdajal, kakor je znano, skupaj S prof. O. Gehlnom (Gehlen), izza »instrukcij« pa sam po načelih, o katerih govorimo baš v tem sestavku.
stiški mojstri na dotičnem poprišči. Izbrana berila so torej i primerna podlaga za govorne in pisne vadbe *) i stvarno in umestno pripravljanje za slovstveni pouk na včliki gimnaziji.
4.	Teksti so posneti natančno po izvirnikih. Res da sem časih käj skrčil v prozajiških berilih — opirajoč se na »instrukcije« str. 88., odstavek 3., iz pedagoških vzrokov — ali besedila kritiški izdanih tekstov nisem nič izpremenil. Poetiških tekstov nisem nič izpreminjal.
5.	Pravopis in ločila sevčda niso posneta po vzprejetih pisateljih, ampak so jednotno zvršena na podlagi knjižice »Regeln i. t. d.®, izšle v c. kr. zalogi šolskih knjig.
6.	Razvrščujoč štivo, držal sem se formalnega stališča, torej po večjem 6ne razdelitve, ki je že v prejšnjih natiskih. Po resnem in temeljitem premišljevanji se mi ni hotelo, da bi v z pore ja l lahke in težke reči za istodöbno mladino na ljubo sistemu, katerega bi si sam izmislil.
Täko ravnanje rodi neizogibno take činjenice (rezultate), katerih ne morem odobravati po 30letni izkušnji kot javen učitelj. Dokazuje to knjiga Lampljeva, ki je po svoje prav pridno izdelana.
Najprej sem uverjen, da se razvija učenec duševno le polagoma, in zatorej sem razvrstil berila takd, da vsaka skupina napreduje od lož j i h do težjih in da se berila umerjajo po polagoma rastočem znanji in duševni zmožnosti učencev; potem šele sem se oziral na vsebinsko sorodnost.
V ta okvir sem uvrstil samö taka berila, kakor sem ja označil pod št. 2. Berila, katero ne bi pospeševalo estetiške izobraženosti učenčeve, niti bi mu povzdigalo nravstveno-verskega čustva, niti vzbujalo iskreno-patri-jotiškega mišljenja, nisem vzprejel. Popolnoma jedno pa je, ali se Uko vzprejeto berilo postavi na prvo ali na deseto mesto, ker je čitanka takö uravnana, da se preberö in predelajo v teku šolskega leta vsa berila.
Ako pa učitelj za nekaj tednov, mesecev ali let čita kakovo berilo, ki je s prej prečitanim berilom ali z nekaterimi prej preČitanimi berili po vsebini sorodno, ondaj gotovo ne zamudi prilike, da opozori učence na to sorodnost in se Ž njo okoristi.« —
(Dalje prihodnjič.)
____V. Bežek.
*) Da je to res, uveril sem se do dobra sam, ko sem pregledaval razne nemške čitanke, kadar je bilo treba dajali pismene naloge. V nobeni drugi čitanki nisem našel toliko primernega gradiva.
Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku.
Spisal Harambaša.
Pod gorenjim naslovom sem priobčil v lanskem s Ljubljanskem Zvonu® (gl. XII. zv. str. 753. sq.) razpravico, v kateri sem dokazal, da je bila opisana rakev svojina bratrancu našega historijografa, Juriju Žigi Valvasorju. Nekdanjega bivališča ondu pokopanih pokojnikov pa nisem mogel zaslediti. Niti nisem našel v župnem dvorci najoskromnejše beležke, tičoče se te rakve, niti mi niso mogli najstarejši ljudje v okolici dati dotičnega napotila.
Kär mi povč star »Kumljanec«, kakd mu je pravil ded, da je v Polšniku pokopan »kleviški baron*.
Klevišče so majhno posestvo pol ure pod Polšnikom, 500 m nad morjem, torej samd 1S0 m absolutne višine niže nego imenovana vas, ob cesti, držeči s Save. Precčj velika, jednonadstropna hiša, stoječa sredi gospodarskih poslopij, krita na pol s slamo, na pol s cementno opeko, ne vidi se ti kakor gradič, dasi jo okoličani navadno nazivljejo ^graščino4. Sedaj je svojina kmetskim ljudem, ki pa ne vcd6 ničesar o »kleviškem baronu.
Bilo pa je to posestvo nekdaj res svojina baronu Juriju Žigi Valvasorju. Naš kronist mu prinaša sliko in opis v »Slavi vojvodine Kranjske« (vide 2. izd. Krajčevo, III. del, XI. knjiga, str. 305. sq.) pod zaglavjem: ^Khlevisch*. — Tu izrečno navaja, da je to graščinico »kupil gospod Jurij Žiga Valvasor in jo po jednajstih letih zopet prodal gospodu Jožefu Bosiju« (Bosio). Iz daljnega opisa se lahko izvaja, da si je Jurij Žiga Valvasor osvojil Klevišče leta 1635. in jih prodal leta 1646.
Na Kleviščah torej so bivali svoje dni mrliči polšniške cerkvene rakve l
V rodoslovnem drevesi jo naš kronist popolnoma zamolčal, da se mu je kdäj oženil bratranec Jurij Žiga, oziroma, da mu je bilo legitimnih potomcev. Iz navedenega poročila in takisto iz njegovega opisa polšniške župe pa smemo sklepati, da je vedoma zamolčal rakev svojega sorodnika v polš-niški cerkvi »wegen Ehelichung dessen Föttel.«
Letnic pa mi ni mdči spraviti v sklad. Od leta 1635. do leta 1646. je gospodaril Jurij Žiga na Kleviščah, toda stoprav 1650. leta mu je umrla hči Barbara, ki je z drugimi vred pokopana na Polšniku, ali vsaj tedaj ji je postavil spomenik. Z dnč 3. velikega srpana 1651. leta pa je šele datirano: »Valvasorisches anbringen an die hochlöbl. Landstände, das leichtfertige Leben, Ehelichung seiner Föttel, abstraffung dessen an Hr. Georg Sigmondten in K. B « . . . Kakd se to strinja?
w
K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega.
(Dalje.)
čepa f. die Hockende, v uganji: čepa čepi, rčža reži, črne čube kaže (peč). čcpec m.= čipic, epiglossis = jezičec. Lalangue med. 126 natečenje grla, gu-ščerov čepica. — ččpec m. neko v fižol, ki rase, kakor bi čepel. — Čipic m. epi-glossa = ččpec. — čepukati 1) travo s prsti grebsti in puliti. 2) obleko iztepati s šibo. — Čerddk m. r= čardak, a ni samd Wachthaus, Blockhaus, koča od hlodov, ampak vsak pristrošek ali »gank^ pri hiši, tudi Altana balkon, tudi die Kajüte, Vranic 1-51 talasi morski vlčvali su se tak po ladji, da vsi ljudi, koji so na njoj bili, vu svoje čerdake poskrivatt jesu se morali. — Čerepiriti čereplrim se = šopiriti se, gizdati se. — Česnngovina f. = češmigovina.
—	Česmigovinski: Lalangue med. 20X meso, ako je smrduče, naj kuha z oetom ali listjem česmigovinskem. — čestitelj m. ogr. Gönczy 110 vzemi pod obrambo moje roditele i vse prävdc tvoje verne čestitele. — česfitost f. častitljivost. Kovačic Kemp. 274 i. t. d. — cestnik m. Takö se okolo Vu-kovec na Hrvaškem zove glava svatom. Svatje so takd poredani: prvi je česnik, drugi se zove prvi svat, tretji je dever, četrta grč žena, a ona se zove vunješca ali vünjevca, peti je deverovo dete, a šesti zadnji svat. — ČeUiga f. češljiga. Mitterpacher navuk od morveh 15 prisadžene mladice ne potrebno čez dva cela leta nikaj obrezavati, listor češliga naj se očiščava. — češligovina f. = češlikovina. Habel, ad 116 zemlja od se dobe prokleta bude, to je to, ne bu ti tak rodila, nego skupo i pomalo, pače trnje, kupinje, češligovinu cc bu ti davala. — Češljakica f. neka sliva.— čeUjdrski adj. Mikloušič izbor 115 pridaj obrezkov češljarskčh.
—	češnjaški adj. iz češnjaka: V. J. Paul ovce 59 soka ovoga s četrtum stranum češnjačkoga soka zmešaj. — četemja f. = šterna. Pergošič 31 b. Habd. m. 6.74 i. t. d.— četrttiča f. febris quartana. Lalangue med. 219.222 GaŠparoti 3.108 nekojega četrtača zimlica je ostavila. —četrtka f. narejena beseda (leta 1897) po nem. Viertel. Vranič 2.279 počakal je jošče za jednu četrtku vure. — četveronošen adj. = četveronog. Matakovič 1.290 labud.. . onde pase se, kakti druge stvari četveronožne. — četverovrst f. das vierfache quadruplum. Mulih ap. 862 ako sem koga vkanil, povračam četverovrst. Reš 196 z druge polovine četverovrst povračam. Zagr. 5 a 73 ako sem kada komu krivicu kakovu vučinil, povračam čet vero vrstjum. — četverovrst = vrsta adj. vierfach: Mulih op. x£40 pačka zove se crimen, prčgreška, koja je četverovrsta. — četverovrsten adj. quadruplus. Matakovič 1.195 Zakaeus je četverovrstno povrnul, kaj bi bi dobil z okanlivostjum.
—	čičur m. die Lerche. — čida wessen ogr. poslao je svojega sina vratitela, s čida krvi smo vraštvo doubili i. t d — Čigov wessen. Zagrebec 5 b 210 tatbina je vzetje dugovanja ljuckoga prez znanja onoga, čigovo je. — čila f. ime kobili. — tilav adj. = čil. Kristjanovič nač. 230 kulika se ne čuti muka, kada duša zdravo i čilavo telo ostavlja! —• čilovjt adj. = čil. Kristjanovič nač. 230 doklam još zdravi jestno i naše moši živlenja još čilovite jesu, vumiramo s silnum smrtjum. — Hmboriti = žuboreti. Gregor Ka-pucin 13 ptice čimboriju. — Čime čfmena, n. der Boden tlä. — člnba f. = čin. Škvorc 39. — činiteljica f. die Thäterin Gašparoti 1.910. — člnkati = cinkati. — činljiv adj. zadosta činliv genugthuend; glej čistljiv. — čipa f. neka podpora pri vratih. — čiripetdti, čiripsčem zwitschern, ogr. Gönczy 91. Na drevji nepriliko delžjouči vräbli čiripečejo. — člselni adj. Rosenkranz-. Gašparoti 4.31.40 i. t d. — člselski adj. = čiselni. Gašparoti 4.21.
—	čist adj, = obrit; bil je čist = ni imel brade, s čistoga mira ohne Veranlassung : s čistoga mira me je pljusnul. — Čistljiv fva adj. Kovačič Kemp. 47 sada ie tvoje kajanje zadosta činlivo i čistlivo. — Čit čita adj. integer. Matakovič 1.367 pod oštremi britvami, sekirami, kolom, med plamenom, zverjem. — čili jčste i tvrdni stali,
(Dalje prihodnjič.)
M,\ Valjavec.
Prinos k slovenskemu knjištvu.
(Dalje.)
Izvestja za leto 1884./5.
Celje. Drž. gimn. ViseJiek Anton (Mariborec; Slovenec?): Die Giftpflanzen in der Umgebung von Cilli. 23 str.
Ptuj. Dež. mala gimn. Gloivacki Jul.: Die Fische der Drau und ihres Gebietes. Ein Beitrag zur Kenntnis der Fischfauna der Steiermark. 18 str.
Trst. Drž. gimn Glaser, dr. Karol: Rgveda I. 143. Text. Ueber-setzung und Commentar. 24. str.
InČpmk. Drž. gimn. Egger, dr. Josip\ Bischof Heinrich II. von Tri en t (1 2 7 4 — 1 2 8 9), insbesondere sein Streit mit Mein-h a r d II., seit 1258 Grafen von Tirol (Fortsetzung). 40 str. (Gl. iste gimnazije izvestje za leto 1883-/4.).
Litomcrice. Drž. gimn. Unterforcher August'. Romanische Namenreste aus dem Pusterthale. 27. str.
Brno. I. nemška drž. gimn. Wretschko, dr. Andr.\ Georg Freiherr von Vega. Sein Leben und Wirken. 26. str.
Dobrovnik. Drž. gimn. Borštnik Frani.'. Pedagog i čko razmišljanje. 21 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1883./4.).
Ljubljana. Drž. realka. Voss Viljem: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain. (1754 —1883). Zweite Hälfte. 39 str. (Glej iste realke izvestje za leto 1883-/4.).
Izvestja za leto 1885./6.
Brixen. K. k. Gytnn. der Augustiner Chorherren von Neustift. Amman Hartman'. Die Erwerbung der Pfarre Assling im Pusterthale durch das regulierte Chorherrenstift Neustift mit den unmittelbar vorausgehendenStreitigkeiten 1261—1264, 1391 bis 1399. Mit Urkunden. 34 str.
Ptuj. Dež. mala gimn. Železinger Franč.: Quaeritur, Taciti Ger-maniae qui codex aut qui codices optimi sint. 20 Str.
Celovec. Drž. gimn.: Griüitsch Alojzij'. Beiträge zurGeschichte der Pest in Kärnten. 16 str.
Št. Pavel. Gimn. benediktinskega samostana. Katz P. Eberhard'. Die Geschichte des Gymnasiums in St. Paul. 22 str.
Ljubljana. Drž. gimn. 1. Šubic Ivan: Ljubljansko ba r j 6. 19 str. — 2. Šuman Josip'. Bemerkungen zu .einigen Stellen der Platonischen Apologie des Socrates. 7 str.
Novo Mesto. Drž. gimn. Polanec Ja?iko'. Nekoliko o srbskih narodnih pesnih. 18 str.
Trst. Drž. gimn. Glaser, dr. Karol: Pärvati's Hochzeit, ein indisches Schauspiel, zum erstenmale ins Deutsche übersetzt. 46. str.
Brno. Druga nemška drž. gimn. Pajk Janko: Zur Theorie der menschlichen Nachahmungen. Eine psychologische Studie. 21 str.
Nikolsburg. Drž. gimn. Krassnig Ivan (sedaj ravnatelj na tej gimn* iz Šmohorja na Koroškem; Slovenec?): Uebersetzungsproben aus Horaz. 13 str.
Celovec. Drž. realka. Hartman, dr. Vincencij: Das Kärntner Fa a k er seeth al der Gegenwart und der Vorzeit. Ein Beitrag zur näheren Kenntnis der Seethäler des Landes. (Mit einer Karte.) 47 str. (Gl. iste realke izvestje za leto 1882./3.).
(Dalje prihodnjič.)
V. Bezek.
Növe muzikalije.
i.
Gradualia tractus et sequentiae pro dominicis et festis ccclesiastici cum vesperis in sabbato sancto. Ad IV. voces inaequales {org. non ob Hg). Partem etiam ad I. vocem cum organo. Auetore Ant. Foerster, magistro capellae in eccl. cathedrali\ directore scholae organoedorum etc. Op. 54. Pr. z fr. 50 x. {j coronae). Labaci. Sumptibus auctoris. — Typis R. Milic.
Te gradualije je prinašal »Cerkveni Glasbenik* kot priloge, pričenši s I. številko 1892. leta do vštetega meseca septembra 1893. leta. Vseh številk je 47 na 76. straneh. — Da je s tem zvezkom gradualij ustreženo živi potrebi, to rad priznd vsak zavedni pevovodja in organist. Kar pa se tiče dela samega, veselo priznavamo, da je do sedaj najvažnejše in najboljše, karkoli jih ima ^Glasbenike. Vselej smo trdili, da je g. F. med slovenskimi cerkvenimi glasbeniki prvak, v tem delu pa je še posebe pokazal, da je naša trditev resnična. Vse delo ima käj srečno mešanico homofonije s polifonijo, kar se sliši prav lepo. Homofonije v cerkveni glasbi smo že do grla nasičeni in prav zatö smo z gradualijami toliko zadovoljni, ker nam gosp. skladatelj daje v njih na mnogih mestih okušati zdravo polifonijo, ki ni nikjer prisiljena, nikjer pretirana. Nečemo trditi, da bi morala biti vsa cerkvena glasba sestavljena zgolj na polifoniji, vender se ta vselej lepo sliši, ako se uporablja v takö modri meri kakor v teh skladbah.
Dalje nam je omeniti, da so skladbe tekstu popolnoma prikladne: za adventni čas so bolj preproste; za božični bolj vesele, za postni tožno-spokorne; za velikonočni veličastne; za druge večje praznike častite i. t. d. Skladatelju ne moremo bolje izraziti pohvale nego s tem, ako lahko trdimo to, kar trdimo o F. lepih gradualijah. V obče pa še lahko rečemo, da je to delo v vsem, kar se zahteva o dobri cerkveni glasbi, prav dovršeno: vsak odstavek, celö vsak takt prejasno kaže, kakö mojsterski uporablja g. F. vse glasbene pomočke, da doseže ž njimi nepričakovan učinek. Koralni stavki, falsi bordoni, dovršena harmonizacija, glasbena sintaksa, faktura, pre-hajalne note, modulacija, kadence, vse je vzgledno in tolikanj zanimljivo, da je pravemu glasbeniku delo v srčno radost, učencu pa v pouk.
Skladatelju smo od srca hvaležni, da je delo založil v mnogih izvodih ter takč omogočil, da si ga lahko omisli vsaka cerkev in vsak cerkveni pevec. Dolžnost vsakega cerkvenega glasbenika pa je, da delo razširja po slovenski domovini kar največ mogoče, da utegnemo biti tudi na kmetih deležni önega užitka, kakerŠnega je imel znan ljubitelj in poznavatelj prave
cerkvene glasbe, ki nam je pisal: ,Ni mi mogoče izbrisati iz duše svoje Onih spominov, ki sem jih prejel, poslušaje Foersterjeve veličastne gradualije v ljubljanski stolnici.*
II.
Kranjska slavnostna koračnica. Povodom tristoletnice zmage pri Sisku. Za vojaški orkester in klavir zložil in domačemu c. in kr. pešpolku F. Z. M. baron Kuhn št. /7 poklonil Anton Foerster, op. 53. Za klavir cena: 60 kr. Založila Igu. pl. Kleinmag r et Fed. Bamberg v Ljubljani.
Kamenotisek: J. Eberle in dr. na Dunaji.
Onim, ki nimajo prilike slišati mogočne skladbe po vojaškem orkestru, bode gotovo zelö rabila prirejena za klavir. Gosp. skladatelj, ki je v vsaki glasbeni stroki popolnoma izvežban, podaja klaviristom skladbo, kakeršnih imamo, žal, še prav malo. Sosebno pa nam ugaja skladba, ker nam zven f domače, znano. Gosp. skladatelj je namreč uplel v svojo zanimljivo skladbo slovenske stare napeve, ki so se prepevali za krutih bojev s Turčinom in so se v narodu ohranili do denašnjega dnč.
Zanimljivi uvod grč v es-duru, prvi in drugi del tudi v es; lepi in veličastni »trio4, pa prehaja v subclominantni ton as dur, kar se sliši käj lepo! Odveč bi bila vsaka pohvala, zakaj: »Dobremu vinu ni treba kazala!« Omeniti pa moramo, da jc g. skladatelj napisal v vso skladbo pravilni prstni stav. Tako je možno skladbo, ki nima posebnih težkoč, igrati pravilno in izrazno. Gosp. skladatelju častitamo na lepi skladbi in srčno želimo, da bi se nahajala na vsakem slovenskem klavirji.
III.
Pesmi za visoki glas s spremljevanjem klavirja, zložil K Hoffmeister. /. Pravljica stara, stara to bila; 2. Narcisov cvet) 3. Akat, Preložil iz čeŠčine v slov. jezik Ant. Funtek. Op. 5. Cena / k 30 vin. Založil L. Schwentner. Knjigarna v Brežicah ob Savi. Natisnila Jož. Eberle
in dr. ?ia Dunaji.
Glasbeniku se na prvi pogled dozdeva, kakor bi prva skladba zaradi velike resnobe zatemnevala skladateljevo voljo; a temu ni takO. Čim bolj se zatopiš v studijo originalne skladbe, tem bolj se ti prikazujejo nje lepote in vrline. Treba pa je, da predavaš pesem strogo po predpisani dinamiki, inače ne dosežeš učinka, kakeršnega namerja g. skladatelj. Druga in tretja pesem v as duru sta lože umevni in bodeta morda bolje ugajali zlasti zatd, ker spremljevanje ne dela toliko tehniških zaptek, kolikor jih iztakne marsikdo v prvi številki. Veseli nas, da ocenjamo delo mojstra, o katerem trdi naš glasbeni prvak, da je »ein feiner Pianist.« Da je to res, kažejo priču-
joče skladbe, katerih moč največ počiva v umetnem spremljevanji, ki se v tehniškem oziru jednači 6nemu glasovitega pianista Liszta. Zatorej ni misliti, da je sprcmljevanje dno navadno »dudlanje« v toniki in dominanti, ne: tukaj je vse mogočno, zanimljivo in mnogostransko. Želimo, da si vsak glasbenik omisli originalno delo mojstra, katerega si je pridobila Ljubljana v korist rojakov slovenskih.
Nam se rado očita, da premehko ocenjamo nove skladbe. Proti temu bodi povedano, da se danes bavimo z odličnima mojstroma, katera družita oboje: izborno šolo in genijalnost.
D. Fajgelj.
LISTEK.

f KRAN GESTRIN.
»Ljubljanski Zvon« Še ni prebolel izgube, katero rau je provzročila smrt Cimper-
man ova, že mora zabeležiti izgubo drugega, takisto zvestega podpornika in iskrenega prijatelja: Fr. Gcstrina, Izgubo čutimo tem bridkeje, ker ni nikogar, da bi stopil na njega mesto in zadelal praznino med vrstami naših pisateljev, ki se nemilo krčijo od leta do leta, ne da bi nam bilo, zlasti ua pesniškem polji, pravih, jednakih namestnikov.
Pokojni Gestrin se je porodil dnč I. grudna 1865. v Ljubljani, kjer je leta 1884, dovršil gimnazijske nauke. Nato se je vpisal za pravnika na dunajskem vseučilišči in zajedno vstopil za jednoletnega prostovoljca v vojaško službo, prebil kesneje častniški
izpit iu bil imenovan za poročnika. Preselivši se z Dunaja v Gradec, dovršil je ondu modroslovne študije iu se potem pripravljal za profesorski izpit. V tem času je (leta 1890.) nadomeščal prof. Spiučiča na učiteljišči v Gorici in končno služil za suplenta na učiteljišči
v Mariboru. Toda lani je meseca malega travna zbolel tako nevarno, da se je odpovedal uČiteljevanju in se preselil v Ljubljano. Neozdravna bolezen — sušica — katero si je nakopal predlanskim pri orožnih vajah, uničila je dnč 15. m. m. njega mlado, toda Jz-redno plodovito življenje.
Gestrin je bil od leta 1884., ko se je prvič pojavil v »Ljubljanskem Zvonu,« do poslednjih dnij zvest podpornik našemu listu. V poslednji številki še smo priobčili njega v^ krasno »Balado o prepelici«, ki je morala pretresti vsakogar, kdor je poznal pesnika, V bolnega na smrt, priobčili pa smo jo, ne misleč, da se utegnejo tako skoro uresničiti ^bridke slutnje, v mojsterski obliki izražene v oni baladi, nego upajoč, da nam božja previdnost vender šc ohrani ta izborni talent v prid slovenski poeziji, slovenski književnosti v obče . . . Svoje najboljše pesmi je pokojnik še letos izdal v posebni zbirki (glej 3. številko našega lista) — koliko krasnih osnov pa je ostalo nezvršeuih! — Leta 1890. je spisal za »Ljubljanski Zvon« večjo povest »Iz arhiva«, ki je poleg manjših noveli-stiških spisov v »Slovanu« lepa priča njega pripovedne nadarjenosti. Za letos nam je zopet obetal dve povesti »Rešilni angelj« in »Zimska roža« ; žiti, z vršiti ni mogel nobene !
Kakor izyirnemu_j>isatelju tako grč Gestrinu prelagatelju častno mesto v naši književnosti. Pod raznimi imeui (Ivan Gornik, Svoboda, Skalar, A. P.) smo čitali sedaj njega prevode (ponajveč iz ruščine in češčine) v »Slovenskem Narodu«, sedaj smo jih čuli 7. gledališkega odra. Pokojnik je za naše »Dramatično ..društvo« preložil okolo trideset iger, med njimi dela, kakor so »Valenska svatba«, »Naš prijatelj Njekluževc, »Nora«, »Pokojni Toupinel« i. t. <1. Pripravljal se je tudi, da spiše izvirno dramo, ki ^ bi mu bila brez dvojbe lepo uspela, in v poslednji ddbi še je prelagal Lortzingovo opero »Der Waffenschmied«. — Večje in bržkone zadnje delo je prevod Vrchlickega »Barvastih črepinj«. —
To je izvestno delavnost, katere se moramo hvaležno spominjati mi in ves ndrod slovenski; ako pa še pomislimo, kako je Gestrin delal z bridko zaye>tjo, da njega bo,-lezni ni pomoči, tedaj se moramo spoštljivo klanjati možu, ki je navzlic obči telesni oslabelosti do zadnjega diha živel nrirodu svojemu in književnosti slovenski! —
Vse svoje imenje — baje okolo 25.000 gld. — volil je Gestrin »Pisateljskemu podpornemu društvu« v Ljubljani. Ta plemeniti dar, Gestrinovo pisateljsko delovanje, njega zlati značaj, vse to mu ohrani časten spomin med ndrodom slovenskim, ki je tožnega srca zagrebel to mlado, to plemenito življenje. Blagemu pokojniku in prijatelju večna čast in slava! Mir bodi njega duši! —
Izlet v Carigrad. Odlični naš sotrudnik č. g. A. Aškerc je nedavno v „Listku" „Slovenskega Naroda" priobčil daljši Opis letošnjega svojega izleta v Carigrad, opis, ki je. vzbudil zaradi duhovitega in zanimljivega pripovedovanja splošno pozornost. Te potne črtice so sedaj izšle v posebni knjižici in se dobivajo po 20 kr., z všteto poštnino po 25 kr., v „Narodni Tiskarni" in pri vseh knjigarjih. Čitateljem „Ljubljanskega Zvona", katerim se je pisatelj itak omilil kakor ne iz lepa drug sotrudnik našega lista, bilo bi odveč še posebe hvaliti ta prozaji.ški spis našega pesnika, ker itak vedd, da dobč iz Aškerčevega peresa le kfcj dovršenega. — Lepo naslovno sliko je narisal akademiški slikar g. J Jud. Grilc v Ljubljani.
Zbrani spisi Pavline Pajkove. Prvi zvezek. V Celji, 1893 Tiskal, izdal in založil Dragotin Hribar v Celji. 170. Cena mehko vezanemu izvodu 2 kroni, krasno vezanemu 3 krone, po pošli 10 kr. več. — Oceno te knjige si pridržujemo za prihodnjo številko.
Slovanska knjižnica. Da bi kär najbolje uspevala goriška lista »Soča« in »Primorec«, ustanovil je urednik rečenih časopisov g. A. Gabrtfek posebno „Goriško Tiskarno4', ki hoče prčcej ob svojem početku koristiti tudi leposlovni književnosti slovenski. Ustvarila bode namreč „Slovansko knjižnico" za mladino in odraslo ljudstvo, v kateri bodo izhajali pripovedni in poučni spisi iz raznih slovanskih jezikov. Uredništvo poroča, da je sosebno dobro založeno s češkimi izvirniki, najmenj pa ima na razpolaganje dobrih ruskih, slovaških in bolgarskih izvirnikov. Kdor bi hotel prevajati povesti iz slovanskih jezikov, oglasi naj se pri uredništvu „Slovauske knjižnice". — Novo književno podjetje, kateremu želimo najlepšega uspeha, prinašalo bode redno vsakih štirinajst dnij snopiče, obsežne po 3 do 5 tiskovnih pol v mali osmerki, in to za letno naročnino 2 gld. 60 kr. ali le po 10 kr. snopič; posamični snopiči pa se bodo prodajali po 12 kr. Prvi snopič izide okolo dnč 15. tega meseca; obsezal pa bode povest iz češke zgodovine »Ratmir«. Naročnina se pošiljaj pod naslovom: „Goriška Tiskarna" A. GabrŠček v Gorici.	»
Narodna biblioteka, katero izdaja J. Krajec v Novem Mestu, priobčila je v poslednjih zvezkih Sienkiewiczev roman »Z ognjem in mečem« v prevodu Podravskega. Kadar prejmemo konec istega romana v izdaji »Matice Slovenske«, namerjamo itak po-
drobneje govoriti o delu samem, in tedaj se nam bode takisto ponudila prilika zabeležiti nekatere svoje opomnje o obeh« izdajah. Krajčeva izdaja obseza sedem zvezkov, ki stanejo skupaj 2 gld. 25 kr.
Ženitev Maksima Črnojeviča. I«etno poročilo c. kr. včlike gimnazije novomeške je objavilo letos kot uvoden spis kratko črtico o romantiški poeziji srbski in prevod srbske ndrodne pesmi »Ženitev Maksima Črnojeviča« iz spretnega peresa g. Ivana Poljanea, staroste novomeških profesorjev. Za prevod izbrana romantiška pesem je izredno krasna, po sodbi Mickiewiczevi v vsakem oziru toli popolna iu v posameznostih takö dovršena, da nima nobena druga literatura kij jednakcga. Prevod sam pa je lahko umeven, čist in gladek, samö prisiljeno naglaševanje tu pa tam nekoliko moti, 11. pr. v 50. pripraviti, v. 481. obdlim, v. 584. zdgleddjo, v. 927. dčlil, v. 1122. ddsekdna, v. 1144. z&tak nj<fno, v, 862. pomoli. (Dobro bi bilo namreč razločevati med pomolim, ich reiche dar, strecke vor, in pom 61 im, ich bete noch ein wenig, prim, po sedim, poleži m i. t. d.). Odmor v verzu bodi vselej kolikor mogoče jasno izražen; če se združi z interpunkcijo, čuti se tem bolje; namesto »Kedar slišiš jih, pa ne odlašaj« (261) ali »No poglej, ti mila snaha moja!« (872) ali »Od tega, kar sem prejel, najprvo« (942) bi bilo torej lepše: »Ko jih slišiš, ondaj ne odlašaj — No poglej ti, mila snaha moja! — Kar prejel sem, od teg& najprvo«. Tudi sicer bi ponekod želeli drugačne porazvrslitve besed, n. pr. v. 73. »Kedar vidi ona in spoznK ju« (namesto: ju in spözna); v. 1185. »On ne bo smel iti nad vas z vojsko« (namesto : On ne smel bo iti). V verzu 508 (»Sanje laž so, Bog le istina je«) kazalo bi besede premestiti v drugi polovici takd-le: »Sanje laž so, istina le Bog je«, zakaj, če se ne motimo, mora biti zadnja arza pred odmorom v vsaki ritmiški vrsti za spoznanje bolj odlična, torej polnoglasna. Beseda »istina« se pa le za silo d& čitati kot —u—, v resnici je —\a», torej nje zadnji zlog nikakor ne sodi v zadnjo stopico, ki zahteva polno-veljavno, krepko naglašcno arzo. — Kakor imamo v navedenem vzgledu preslab zlog za arzo, takd je n. pr. (v. 677 in 823) genetiv kes prekrepck za tezo. — Tuje izraze (kesa mošnja, alem demant) bi kazalo v posebnih opombah raztolmačit!J seveda, nadomestiti jih z izrazi, v slovenščini navadnimi, ni vselej mogoče. Izraz imam se po našem mnenji ni jednakcga pomena z imajo me t. j, mislijo o meni, ampak pomeni toliko kakor »(jaz) mislim o sebi«. Kdor se ima za pametnega, sam o sebi misli, da je pameten, drugi pa morda ne mislijo tako o njem (torej se prudentem putat, a ne prudens habetur). Z ozirom na to bi želeli, da se verz 635. »Da bo Miloš se imel za zeta» premeni v »Da bo Miloš tam (sc. v Benetkah) veljal za zeta.« »Brdjanine« (304) bi v slovenščini prekrstili v »Brejane«. V. 459. bi nam bolje godil perfektivni glagol zarojč, tedaj:
Ko mi stisne sen oči, mi sanje, Strašne sanje, zaroj£ po glavi.
A poleg distributiva (1036) bi želeli namesto perfektivnega glagola opetovalnik skače, tedaj
Konj poskoči in se ljuto vzpenja, Po tri kopja skače proti nebu In po štiri daleč po žemljici. —
Naštete opombe pa naj lepemu prevodu nikakor ne jernljd veljave, in le želeti bi bilo, da bi g. prevoditelj nadaljeval začeto delo ter v lepih, gladkih prestavah seznanjal Slovence s krasnimi plodovi srbskega narodnega pesništva.
A.
Šolska izvestja. Izmed letošnjih Šolskih izvestij sta došli razven izvestja novomeške gimnazije, o katerem govorimo na drugem mestu, našemu listu samd še — dve šolski izvestji, in sicer letno izvestje obeh c. kr. obrtnih strokovnih Šol in letno poročilo I. mestne petrazredne deške ljudske šole v Ljubljani. Letno izvestje c. kr. obrtne stro kovne šole za lesno industrijo ima na čelu spis ravnatelja Ivana Subita »Vrata iz leta 1638. v Kranji«, katera je delovodja E. Cigoj narisal na kameu — dotična skrbno izvedena slika je priložena izvestju — v letnem poročilu I mestne deške šole pa čitamo natančno poročilo o tristoletnici zmage pri Sisku iz peresa Ivana BeUta.
Tridesetletnica narodne čitalnice v Kranji, Sestavil Božidar Vodttšek. — Lični spis, ki se nam je poslal na ogled, obseza na 12 strandh zgodovino ndrodne Čitalnice v Kranji, ki je minulega meseca poslavila svojo tridesetletnico.
Družba sv. Mohorja. Odboru je na poziv v lanskem oglasniku v presojo došlo blizu 40 raznih spisov, izmed katerih so prejele darila: I. Povesti: i. »Pogreb na morji«, spisal Fridolin Kavčič; ž. »Kako se je Klančnik z železnico spri in zopet sprijaznil«, spisal Janez Klemcnčič\ 3. »Zavrlova Anica«, spisal Bdtog. II Poučne razprave: t. »Slovenci, govorimo čisto slovenščino!« spisal Svetilko; 2. »Katekizem v slovenskih ndrodnih pregovorih«, spisal Ivan Štrukelj\ 3. »Mišji sovražniki«, spisal Fr. Štupar,
»Neznan rokopis v deželnem muzeji goriškem« (»Zvon«, št. 7. str. 428 d.) Na str. 429. bereš: »Kdo je spisal le-tč propovedi, nisem mogel dognati« . . niže . . »začetni črki imena njegovega: P: B:« — No, po prijaznosti nadvladičnega kancelarja in častnega komornika Njegove Svetosti, preč. g. Kravanje, katerega le-tü najtopleje zali valjam, posrečilo se mi je zvedeti ime pisatelja omenjenih propovedij. V šematizmu iz leta 1799. čitamo kooperatorja Fetra Budina v Tibeinu (Devinu). Ker se ujemata začetni črki imena in ker za onih dnij niso hitro menjavali pomožnih kapelanov, smemo pač trditi, da je Peter Budin spisal omenjene propovedi.
m. p.
»Lepa Vida.« Zagrebški »Vieuac« je prinesel v svoji 33. številki obširnejšo studijo o književnem delovanji g. dr. Vobijaka v obče in o »Lepi Vidi« posebe. Spisal jo je naš rojak dr. Fr. Celestin.
Osebne novice. Jaroslav Vrchlicky, slavni češki pesnik, čegar pravo ime je dr. Emil Frida, imenovan je za izrednega profesorja zgodovine modernih književnostij na Češkem vseučilišči v Pragi. Doslej je bil tajnik na češki politehniki v Pragi. — Ruski car je podelil Spirit Brusini, vseučiliškemu profesorju in ravnatelju prirodoslovncga muzeja v Zagrebu, za njega znanstvena dela red sv, Stanislava II. razreda. — Naša umetnica, gospodičina Ivana Kobilca, izložila je na letošnji razstavi v Monakovem sliko mlade deklice, o kateri se je strokovna kritika izrazila jako pohvalno. — Takisto je v Monakovem razstavil dalmatinski Hrvat Fra Celestin Medovie sliko, kažočo preganjanje kristjanov za Nerona. Monakovski umetniški krogi sodijo, da bi Medovid utegnil po svojih sposobnostih še biti naslednik znamenitega slikarja prof Leubacha v Monakovem.
Spomenik Petru Preradoviču. Iz Trsta se poroča, da je spomenik slavnemu hrvaškemu pesniku Preradoviču že dovršen. Tudi to delo dičnega hrvaškega umetnika RendiČa je prekrasno. Izdelati je dal spomenik ob svojih troških znani rodoljub g. dr. St. pl. Miletič.
Znamenit hrvaški rokopis. V knjižnici očetov domiuikancev v Dubrovniku je našel gosp. M. Mi las starinski evangelistar za katoliške' cerkve, spisan že okolo konca 13. stoletja. Knjiga je pisana v bosančici ali hrvaški cirilici in v lepem jeziku. Gospod Mil as dela že dlje časa na tem rokopisu in ga misli napdsled poslati hrvaški akademiji v Zagrebu.
Hrvaški muzej v Kninu. Dnč 24. m. m. so postavili Hrvatje znamenit kulturen dogodek; otvoril se je namreč v Kninu prvi muzej hrvaških starin v Dalmaciji.
Štiristoletnica »Obodske štamparije«, katero smo naznanili že v 7. številki, z vršila se je od dnč 25 —29. malega srpana na Cetinji jako slovesno. Obodska tiskarna je bila prva na slovanskem jugu, utemeljila pa sta jo zetska gospodarja Ivan in Jurij Crnojcvič. Na proslavi so bili zastopani malone vsi slovanski ndrodje, mimo lega so poslali svoje zastopnike Angleži, Francozi, Nemci in Italijani. Razna vseučilišča, tako v Pctcrburgu, Harkovu, Kazanu, Oksfordu in Parizu, imenovala so pri tej priliki črnogorskega kneza Nikolo I. za svojega častnega doktorja.
Spomenik Jovanu Gavriloviču. Dnč 4. m. m. je srbsko učiteljsko društvo postavilo v Belem Gradu spomenik svojemu velikemu dobrotniku Gavriloviču, ki je volil svojo hišo v Belem Gradu in okolo 250.000 dinarov kot fond za penzije učiteljskih vdov in sirot. Pokojni Gavrilovič je bil prvi predsednik »Srbskega učenega društva«, spisal je nekoliko del in rad podpiral srbsko književnost in srbske pisatelje, osobito Daničiča.
Znameniti grobovi. V Peterburgu je umrl dnč 6. malega srpana Jakop KarloviÜ Grot, podpredsednik carske akademije, tajni državni svetovalec, zgodovinar, jezikoslovec in književni kritik, v 81. letu dobe svoje. Ze leta 1838. je bil čislan podpornik Puškinovemu »Sovremenuiku«, kjer je priobčil več kritiških člankov o švedskih in finskih književnih delih. Potem je preložil Byronovega >Mazeppo« in Tegnerjevo »Fritjhofovo pravljico« na ruski jezik. Od leta 1840. je bil sotrudnik vseh večjih ruskih časopisov ter je prvi sestavno obdeloval književno minulost rusko. Spisal je dolgo vrsto zgodovinskih, filoloških in kritiških razprav, več potopisov o Finski, Švedski in Nemčiji, izdal Državinova dela in Karamzinova pisma Dmitrijevu, pisma carice Katarine II., objavil životopise Lomonosova, Karamzina, Krylova, Državiua, Petra Včlikega i. t. d. Grot je bil član mnogim akademijam, tako tudi jugoslovanski akademiji v Zagrebu.
Dnč 6. m. m. je umrl v Passyji jeden najznamenitejših romanopiscev francoskih, Guy dtr Maupassant, šele v 43. letu dobe svoje. Pokojnik je bil izredno priljubljen pisatelj, o katerem se je mislilo, da nekoč še preseže Daudeta ali Zolo. Maupassant je živel v sijajnem razmerji kakor malokateri književnik. Najuglednejše novine so k&r tekmovale, da bi si ga pridobile za sotrudnika. Žil, pred letom dnij se mu je omraČil duh, takd da je poslednje čase prebil v blaznici. Maupassant je spisal dolgo vrsto romanov, izmed katerih naj bodo navedeni »Boule de suif«, »Les soeurs Rondoli«, »Miss Ilariette«, »Bel Ami«, »Ciaire de Luue« in »Pierre et Jean«. Delal je tudi trn drama-tiškem polji in izdal zbirko pesmij »Des vers«.
Listnica. Kokrän. Pošiljatvi ste pozabili pristaviti svoje pravo ime; sploh pa Vaša ,,satiriškal< balada ne ustreza načelom našega lista. — A. P. Poslanih pesmij ne moremo porabiti. Kakö je mogoče nekdanjega koroškega kneza nazivati „trden jez", tega ne umejemo. — Svojmir. Se nezrelo. — Pahor. Vaše „Slike iz narave" ustopimo, ako Vam je prav, uredništvu „Vrtčcvemu«. — Doran v B. »Triolet« morda prihodnjič.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld, 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodua Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Nslrodna Tiskarna« v Ljubljani.