Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m L m Leto XI. - Štev. 36 Gorica - četrtek 3. septembra 1959 - Trst Posamezna številka L 30 Ob tržaški sinodi Berlin in njegovo življenje Kaj je sinoda — Kako se vrši — Potek tržaške sinode Večkrat se je v zadnjem času slišalo, da se v Trstu pripravlja škofijska sinoda. Nekateri tudi že vedo, da bodo 14., 15. in 16. septembra v stolni cerkvi sv. Justa slovesne zaključne seje tega škofijskega zborovanja. Ker je to za naš Trst prava novost (saj je bila zadnja tržaška sinoda pred kakimi 350 leti), bo umestno, če tudi našim bralcem povemo o tem za tržaško mesto in škofijo čisto izrednem dogodku. Izraz »sinoda« je posnet po grški besedi synodos, ki obstoji iz dveh delov. Prvi del je besedica syn, ki pomeni »skupno« ali »hkrati«. To je besedica, ki jo neštetokrat rabimo v tujkah, n. pr. sin-dikat, v katerem so ljudje, ki se skupno potegujejo za isto reč. Drugi del tiste grške besede je pa odos. Ta beseda je pač istega debla, kakor naša slovenska beseda »hoditi«. Potemtakem bomo grško besedo syn-odos podali v našem jeziku z besedo »shod«. Ker torej beseda sinoda pomeni samo shod, bi se lahko rabila za sleherni shod, tako tudi za vsakršne cerkvene shode. In res so nekdaj tudi velika zborovanja katoliških škofov imenovali sinode; tako so govorili o nicejski ali carigrajski, da celo v novejšem času o tridentinski sinodi. Enako so Rusi najvišjo oblast svoje pravoslavne Cerkve imenovali sveti sinod, ki je tudi nekako zborovanje. V teku stoletij so se pa izrazi za razne cerkvene zbore ali shode natančneje opredelili. Sedanje cerkveno pravo rabi latinsko besedo concilium za velika zborovanja škofov, če so na zborovanje povabljeni vsi katoliški škofje, pravimo, da je to splošni koncil ali tudi ekumenski koncil; ekumenski zato, ker grški izraz oiku mene pomeni ves obljudeni ali vesoljni svet. Tak ekumenski cerkveni zbor je že napovedal sv. oče Janez XIII., pa ne vemo, kdaj se bo pričel. Manjši shodi, ko zborujejo samo škofje ene dežele ali večje pokrajine, se pa imenujejo provincialni koncili. Tako so škofje beneške pokrajine že trikrat zborovali na provincialnem koncilu v Benetkah. Grški izraz syn-odos = sinoda rabimo sedaj samo za shode, ki so omejeni na eno škofijo, ko zboruje škof s svojo duhovščino. In tako zborovanje, taka sinoda se obeta sredi septembra v tržaški starodavni stolnici. Zelo bi se motil, kdor bi menil, da ni sinoda nič več ko tisto zborovanje, ki bo one tri dni pri sv. Justu, da se tam nekoliko diskutira o verskih in moralnih razmerah v škofiji ter da se končno dajo gotove resolucije na glasovanje, resolucije, ki se bodo potem objavile. Kaj še! Kdor pozna ustroj Cerkve in smernice cerkvenega prava, bo rajši rekel, da je sinoda danes že gotova in dovršena reč, ki se bo sredi septembra v stolni cerkvi * liturgičnim ceremonielom samo zunanje Zaključila. Le poslušajte, da boste imeli pravi pojem, kaj je pravzaprav sinoda. Oktobra •neseca leta 1957. je škof sporočil, da namerava imeti sinodo. V ta namen je koj bnenoval pet komisij; štiri pripravljalne komisije in eno generalno ali višjo komisijo, ki naj delo prvih štirih komisij pre-Meda in uredi. V štirih pripravljalnih ko-•nisijah je bilo 39 duhovnikov, v generalni komisiji pa šest, pod škofovim predsed-®tvom. Vsaka pripravljalna komisija je hnela zase določeno področje iz cerkvenega prava ali iz dušnega pastirstva, tako **• pr. življenje in delovanje duhovnikov, ^nienišče, redovne hiše, socialno in politično življenje, zakramenti, liturgija, prikovan j e, šolski pouk, moderna izobraževalna sredstva, uprava cerkvenih služb in cerkvene sodnije. To delo pripravljalnih komisij je bilo v nekaj mesecih dojeno. Najtrši oreh je pa čakal general- 1,0 komisijo, ki je morala vse to, kar so Mie rečene komisije pripravile, pregledati, u*'editl, če treba spopolniti in po načinu Cerkvenih postav formulirati. Za to ob-**fno delo se je shajala generalna kopija skozi poldrugo leto k tedenskim sejam, ki so trajale včasi tudi po šest ur na isti dan. Rezultat vseh teh posvetovanj je provizorično natisnjeni zvezek postav, ki se bodo one dni v stolni cerkvi brale in pozneje objavile. Zdaj boste razumeli, zakaj sem malo prej rekel, da je sinoda že dovršena. Tista dolgotrajna zborovanja in ves zadevni študij, to je bila res huda sinoda, ki je zdaj srečno za nami. Za kaj je šlo v vseh tistih številnih sejah in kaj je pravzaprav namen te škofijske sinode? šlo je predvsem za to, da se stare škofijske postave zberejo, urede in prilagode sedanjim dušnopastirskim potrebam, šlo je dalje za to, da se vse versko in moralno življenje duhovščine in vernikov uredi v smislu splošnih cerkvenih postav in specielnih navodil sv. stolice. Končno je bilo treba za čisto nove pojave sedanjega življenja ostvariti tudi nove škofijske postave. (Nadaljevanje na 2. strani) Ko so zborovali zunanji ministri v Ženevi, je bil Berlin skoro stalno na dnevnem redu. Tudi pri prihodnjih razgovorih Einsenho-werja in Hruščeva bo Berlin važna točka razgovorov. Oglejmo si zato malo njegovo življenje. Berlin šteje danes približno 3V2 milijone prebivalcev. Pred začetkom druge svetovne vojne jih je imel skoraj 1 milijon več. Razdeljen je na dva dela: zapadni Berlin pod zavezniki šteje nad dva milijona 200 tisoč prebivalcev, vzhodni Berlin pod sovjetsko o-blastjo pa nad 1 milijon 20p tisoč. Zelo zanimivo je primerjati o-ba dela med seboj. Najprej z gradbenega vidika. Izračunali so, da je bilo v vsem Berlinu 7 milijonov kubičnih metrov porušenega materiala. To je velikanska številka, ki je ni primere. Sam Berlin je imel eno še- Eisenhovverjevi razgovori Navdušen sprejem s strani prebivalstva v Zahodni Nemčiji Razgovori v dveh z Macmillanom po evropski televiziji V sredi preteklega tedna je prispel predsednik ZDA Einsenho-wer na obisk v Bonn, prvo postajo svojega potovanja po Evropi. Tu je naletel na zelo navdušen sprejem s strani nemškega ljudstva. V pozdravnem nagovoru je izjavil, da je v Ameriki ime Adenauer simbol trdne volje Nemcev, da ostanejo svoboden narod. Kratek obisk v zapadnonemški prestolnici je Eisenhower izrabil za politične razgovore z Adenauerjem in drugimi vladnimi zastopniki. Obiskal je tudi zveznega predsednika Heussa ter njegovega novoizvoljenega naslednika Lueb-keja. Politično važna je bila predvsem Eisenhowerjeva tiskovna konferenca, prva, ki jo je imel ameriški predsednik izven Združenih držav. V teku konference je med drugim izrekel vdanost Združenih držav idealom miru pravičnega in častnega. Zavzel se je za razumne in realistične razgovore s Sovjeti. Za zmanjšanje svetovne napetosti je po Eisenhower-jevem mnenju temeljne važnosti rešitev nemškega vprašanja. Predsednik je dal tudi zagotovilo, da se s Hruščevom ne bo pogajal, temveč se bo samo razgovarjal. IIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllllllll Kancler Adenauer Poljakom Ob dvajsetletnici nacističnega vdora na Poljsko je kancler Adenauer naslovil na poljski narod prijateljsko poslanico. V njej je med drugim dejal, da je današnja Nemčija nova Nemčija, ki lahko postane prava prijateljica Poljske. Za primer je postavil veličasten sprejem s strani Nemcev predsednika Eisenhowerja, ki je premagal nemško nacistično armado. Dejal je še, da je imel sam priliko spoznati v koncentracijskem taborišču, kjer je bil interniran, precej poljskih vojakov in častnikov, s katerimi je navezal prisrčne odnose. — V Varšavi so pa Adenauerjevo poslanico sprejeli z veliko nevoljo. Predsednik Cyrankiewicz je obtožil starega kanclerja, da toči krokodilove solze ter da želi odtrgati Poljsko od Sovjetske zveze. Posebno važna je Eisenhowerjeva izjava o Berlinu, ki jo je dal Adenauerju in v kateri je izrazil voljo Združenih držav, da branijo svobodo zapadnega Berlina. SREČANJE Z MACMILLANOM Tudi Angleži so pripravili ameriškemu predsedniku topel sprejem. Za razgovore z britanskim ministrskim predsednikom si je Eisenhovver določil največ časa. Saj je tudi dejansko Velika Britanija na drugem mestu za Združenimi državami v zahodnem taboru, poleg tega je tudi ena izmed treh atomskih sil. Kar se tiče političnih razgovorov z Macmillanom, ne moremo skoraj nič povedati, ker ni bilo dano nobeno uradno sporočilo. Edino politično važne izjave sta dala Eisenhower in angleški premier v ponedeljek zvečer po britanski in evropski televiziji. Tu je Ike izjavil, da je možno priti do vrhunskega sestanka, če bo Hruščev pokazal dobro voljo. Združene države so po predsednikovih izjavah pripravljene na pogajanja, toda ostanejo odločne v svojih načelih. Glede Berlina je Eisenhovver ponovno izjavil, da zavezniki ne bodo prepustili dveh milijonov Berlinčanov svoji usodi. Precejšen del razgovora sta Eisenhovver in Macmil-lan posvetila nerazvitim in zaostalim deželam. Skoraj dve milijardi je ljudi, je dejal ameriški predsednik, ki živijo v zelo slabih življenjskih okoliščinah. Tem je treba pomagati, in k temu lahko bistveno pripomore tudi Sovjetska zveza. Macmillan je po drugi strani izjavil, da je danes svet na nevarni prelomnici. Posebno ob sovjetskem ultimatu za Berlin lanskega leta je dosegla napetost svoj višek. In prav ta napetost je napotila britan. premiera v Moskvo. Ameriški predsednik se je podal tudi na zasebni obisk k britanski kraljici Elizabeti, ki preživlja počitnice na škotskem gradu Balmoral. Znano je, da so med ZDA in Vel. Britanijo še nekatera nesoglasja, kot n. pr. vprašanje o vrhunski konferenci. Macmillan je na vsak način pripravljen se je udeležiti, ne pa tako Eisenhower, ki hoče prej še jamstva s strani Sovjetske zveze. stino ruševin cele Nemčije. V o-beh delih Berlina obstojajo še ruševine v dokaz, kaj vse je zadelo v drugi svetovni vojni to mesto. Toda v zapadnem Berlinu se stalno popravlja in gradi in nove zgradbe rastejo iz dneva v dan. Poleg tega v zapadnem Berlinu na oknih, na balkonih vidiš vse polno cvetja. V vzhodnem delu Berlina cvetja ni in tudi ni novih zgradb razen velike kostnice padlih sovjetskih vojakov ter velike Leninove ceste. Drugega ni videti. Kot je razlika v gradnji, tako se razlikuje tudi vsakdanje življenje v obeh delih. V zapadnem Berlinu je na ulicah živahno vrvenje, v vzhodnem tega ni. Trgovine so v sovjetskem delu skoro vse brez imen, napisana je le vrsta blaga, ki se v njih prodaja. Tu vlada kolektivizem, brez osebne iniciative. Kdor potuje z letalom ponoči iz Berlina ali vanj, si lahko ustvari najjasnejšo sliko o različnosti obeh delov. Zapadni del ves razsvetljen, poln luči, vzhodni mrk, temen. Oba dela pa loči svetla črta električnih žarnic, ki razsvetljuje mejno črto med obema deloma, dolga 43 km. Svetli in temni Berlin ponoči je tudi simbol življenja v tem mestu. Razlika se čuti tudi v tem, da se v zapadnem delu človek počuti svobodnega, v vzhodnem pa pod stalno kontrolo, kot pri nas tu in onstran meje. Zato tudi ljudje iz vzhodnega dela zelo radi prihajajo v zapadni del, da se za nekaj časa otresejo tesnobe, ki jim mori dušo. Prehod čez mejno črto je prost skozi 64 blokov. Vsak dan gre 40 tisoč delavcev iz vzhodnega dela na delo v zapadni del in 15 tisoč iz zapadnega v vzhodni. Tu prehaja z vzhoda na zapad večji del nemških beguncev, ki potem po zračni poti gredo v Zvezno Nemčijo. Če si je ta tako zelo opomogla in že večji del odstranila ruševine pretekle vojne, je to tudi zasluga beguncev. Berlin sam je doživel črne dni nele med svetovno vojno, ampak tudi, ko so skozi eno leto Sovjeti zaprli vse poti v zapadni Berlin in so ljudi rešili lakote in pogina le zapadni zavezniki z letalskim mostom. Ko so 11. maja 1949 Sovjeti zopet odprli dohode v Berlin, je bilo tam nad 300.000 brezposelnih; danes, po desetih letih, jih je le še 60.000. Res je, da vsi ti dobivajo podporo, vendar je brezposelnost za Berlin še velik problem, čeprav je eno izmed naj večjih nemških industrijskih mest. Ko so bili 1. 1945 skozi tri mesece Sovjeti sami neodvisni gospodarji nad Berlinom, so odpeljali 85% vseh industrijskih strojev. Vse to so morali v zadnjih desetih letih nadomestiti, da so lahko dali ljudem delo. To je zahtevalo napora in vztrajnosti, pa tudi močne roke, da je vse to vodila. Če se danes zapadni zavezniki borijo, da ostanejo v Berlinu, se borijo zato, da ohranijo vsaj za-padnemu Berlinu svobodo in vzhodnemu Berlinu upanje, da bo le tudi zanj napočil dan, ko ne bo več pod komunističnim terorjem skupno z ostalimi narodi in deželami, ki živijo onstran železne pregraje. Kitajski komunisti izzivajo Na Daljnem Vzhodu so že začele tleti nevarne iskre, najprej s komunističnim vdorom v Laosu, sedaj pa v še toliko večjem obsegu /S kitajskimi vdori v Indijo. Komunistične čete Mao Tse-tunga so začele prodirati na indijske mejne pokrajine Sikkim, Assam in Bhutan, ki je indijski protektorat. Kitajska si namreč te dežele lasti kot »svoja ozemlja«. Gotovo jih je opogumilo dejstvo, da so lahko v Tibetu nemoteno razvijali svoje načrte, ne da bi jih kdo v tem oviral. To zadnje početje pa je seveda vznemirilo tudi Indijo in njenega ministrskega predsednika Nehruja, ki si sicer vedno prizadeva, da bi ne kako užalil ali kritiziral pekinške vlade. Uradno se sicer o vojaških nastopih ne more podati še točne slike, vendar je jasno, da Kitajci nenehno prodirajo na indijsko o-zemlje. Govorili so celo o spuščanju padalcev. Indijsko vrhovno poveljstvo pa redno pošilja nove vojaške edinice na napadena o-zemlja. Izgleda tudi, da indijska vlada nima enotnih pogledov glede stališča, ki naj ga zavzame do Pekinga. Neki socialistični poslanec je vprašal Nehruja, ali misli bombardirati kitajske postojanke. Nehru pa je zelo previden, čeprav je sam imenoval kitajske podvige »odkrit primer napada«. Nastala je tudi mala vladna kriza z odstopom obrambnega ministra Krišne Menona, ki bi rad manj trdo politiko do Maove vlade. Kitajski napad predstavlja brez dvoma veliko grožnjo ne samo za Indijo, temveč za celo Azijo, trpati pa je, da bodo sedaj tudi druge azijske države spoznale »mi- rovno« politiko komunistične Kitajske, od katere so se prej dale uspavati. Laos in Kambodža pozorišče nemirov Kot znano, je ameriška vlada sklenila poslati orožje laoški vojski, da bi se ta uspešno branila pred komunističnimi napadi. Izgleda, da je uspelo vladi spraviti v red oborožene sile. Če ne bo prišla pomoč komunistom od zunaj, bo morda v Laosu mir spet kmalu vzpostavljen. — V Kambodži pa je kralj Norodom komaj ubežal komunističnemu atentatu. Sporočili so, da indijska vlada ne bo podprla zahteve Dalaj Lame, da bi obravnavali tibetansko zadevo v Združenih narodih. Tudi iz tega je razvidno, da noče Nehru še bolj poglobiti napetosti s komunistično Kitajsko. Vrnitev iz Alžira Predsednik francoske republike gen. De Gaulle se je vrnil iz Alžira za sprejem ameriškega predsednika Eisenhowerja. Vsi so napeto pričakovali izid generalovega potovanja v Alžir ter pričakovali novih odločitev glede mučnega alžirskega vprašanja, ki Franciji bolj škoduje kakor koristi. In res, De Gaulle je sedaj izrekel načelo o avtodeterminaciji, t. j. o neki samoodločbi Alžircev za neodvisnost ali za skupnost s Francijo. Treba pa bo šele videti, kako bo to uspelo, saj mora De Gaulle računati na močan odpor desničarskih ministrov z Debrejem na čelu. NAS TEDEN V 6.9. nedelja, 16. pob. (angelska): sv. Ca-harija, pr. 7.9. ponedeljek: sv. Anastazij, m. 8.9. torek: Mali Šmaren, Rojstvo Device Marije, nezap. praznik 9.9. sreda: sv. Peter Klaver, sp. 10.9. četrtek: sv. Pulherija, dev. 11.9. petek: sv. Emilijan, šk. 12.9. sobota: Ime Marijino; sv. Gvidon, spozn. * Sl/. PETER KLAVER (1580-1654) je bil rojen v Španiji. Zelo je želel biti misijonar. Ker je bit edini sin, so starši nasprotovali. Peter se je v molitvi zatekal z za- upanjem k Materi božji. Starši so privolili. Vstopil je v Družbo Jezusovo (k jezuitom) in je bil poslan v Južno Ameriko, kjer je bil posvečen v mašnika. Zavezal se je z obljubo, da se posveti vsega reševanju in spreobračanju ubogih zamorcev, ki so bili nasilno polovljeni v Afriki in kot sužnji prepeljani v Ameriko. Računa se, da jih je okrog 300.000 spreobrnil in krstil. Pri volitvi stanu starši svetujejo, ne u-kazujejo. Potomci zamorskih sužnjev v Ameriki imajo danes veliko besedo — kako se zasuče kolo zgodovine — bolje: vsaka krivica se maščuje. 16. nedelja po Binkoštih Današnja sv. maša hvali božjo milosrčnost, usmiljenje, dobroto in ljubezen. Hkrati nas vzpodbuja h krščanski popolnosti, dobrodelnosti in ponižnosti. Vse to je za nas zelo koristno. Tolažilno in zveličavno je živeti v prepričanju, da je Bog milosrčen, usmiljen, dober in ljubezniv. Kaj bi bilo z nami in z drugimi grešniki, če Bog ne bi imel teh lastnosti?! Nadvse koristna, potrebna in zveličavna je tudi krščanska popolnost, dobrodelnost in ponižnost. Brez popolnosti ne more biti blaženosti. Zatorej stremimo po krščanski popolnosti, da bomo ugodili Bogu, dosegli naš. cilj in večno srečo v nebesih! Popolnost obsega dobrodelnost, ponižnost in vse ostale krščanske čednosti; izključuje pa greh. Vstopni spev je lepa molitev vernega srca, ustvarjena in primerna za vsako človeško dušo: »Usmili se me, Gospod, ker k Tebi kličem ves dan! Zakaj ti, Gospod, si dober in milosrčen in poln usmiljenja do vseh, kateri te kličejo. Nagni, Gospod, svoje uho k meni in me usliši, ker sem ubog in beden!« Prošnja prosi Gospoda za njegovo milost, ki naj nas prehiteva, spremlja in podžiga, da bomo vedno vneti za dobra dela. Božja milost nam je venomer potrebna in potrebna v obilni meri, bolj kot pa kruh. Iščimo in črpajmo jo v pogristi molitvi in v pogostem sv. obhajilu! Berilo (iz lista sv. apostola Pav- la Efežanom) poveličuje neizmerno ljubezen Kristusovo in nam priporoča potrebno krščansko popolnost. Treba se je poduhoviti in posvetiti. Treba je doseči krščansko popolnost. Ljudje so preveč zunanji, telesni in posvetni. Postati morajo notranji, duhovni in sveti. V svetu manjka svetosti, manjka kršč. popolnosti. Zaradi tega ni ne miru in ne sreče. Trudimo se za svetost! Trudimo se za popolnost, ki jo Bog tako silno želi! Evangelij opisuje Jezusov obisk v hiši judovskega prvaka in čudežno ozdravljenje vodeničnega bolnika; omenja smešno pohujšanje učiteljev postave in farizejev in končno priporoča prelepo ponižnost. Evangelij nam naroča sledeče : Bodimo dobri, dobrohotni in dobrodelni kot Zveličar! Pomagajmo potrebnim! Lajšajmo trpljenje trpečih! Izpolnimo verske in nedeljske dolžnosti! Vršimo pa tudi dobra dela, ki niso nikdar prepovedana, ampak nasprotno vedno ukazana! Ne bodimo farizeji in ne farizejskega duha ! Blagor bližnjega velja več kot pa vsi paragrafi tega sveta. Slednjič ne bodimo častihlepni, temveč ponižni! Ne povišujmo sebe, marveč Boga, in ne ponižujmo drugih! »Vsak,« pravi Učenik, »ki se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Vse o-šabne bo vsemogočni Bog gotovo enkrat za vselej ponižal. Če ne prej, na sodni dan. V nebesa bodo šli samo ponižni. Zato bodimo ponižni! Ctrl življenja 10.000 Američanov na evharističnem kongresu Poročajo, da se je že prijavilo nad 10 tisoč katoličanov iz Severne Amerike za prihodnji evharistični kongres v Miinche-nu na Bavarskem. To bo 37. mednarodni evharistični kongres; prvi je bil leta 1881 v mestu Lille v Franciji, zadnji pa v Rio de Janciro v Braziliji leta 1955. Katoliške šole v Kolumbiji 680 katoliških zavodov se je vključilo v Narodno zvezo katoliških vzgojnih zavodov v Kolumbiji v Južni Ameriki. Katoličani imajo tam številne šole najrazličnejših oblik: župnijske, kmetijske, strokovne in dve katoliški univerzi, škofje •so sklenili ustanoviti posebno narodno tajništvo za katoliško vzgojo, da bi bolje organizirali vse vzgojno delo. llko prebivalstva kakor danes in vendar je bilo duhovniških poklicev mnogo več. Duhovnik Virginio Rotondi, ki se zelo zanima za ta težki problem, ki zaskrblja duhovniške kroge, je izjavil, da se po njegovem mnenju niso zmanjšali božji klici, le odzivov je vedno manj. »Kako naj se mlad človek odzove Kristusu, če pa ni duhovno zgrajen in plemenit v svojem srcu? Okolje, v katerem živijo danes mladi ljudje, je največkrat okuženo po slabih zgledih in kako naj mlad človek v takem vzdušju najde pot k Bogu? To je v glavnem vzrok padanja duhovniških poklicev.« Kardinal priporoča študij komunizma Katoliška šola v Tokiu Katoliška univerza Sofia v Tokiu na Japonskem je začela novo šolsko leto. Vpisanih je nad 4500 akademikov, ki so večinoma slušatelji ekonomskih fakultet. Na novo se je vpisalo 1000 akademikov. Vsak šesti akademik je katoličan. Ozdravljena redovnica Ob odhodu kipa Fatimske Matere božje je v Bergamu ozdravela sestra Rosidia Brugali, ki je bila neozdravljivo bolna. Njena sosestra ji je prinesla robec, s katerim se je prej dotaknila Marijinega kipa. Ob dotiku s tem robcem se je začutila bolje in je vstala. Minilo je že več tednov in sestra je zdrava, dela, je, spi in se v vsem udeležuje redovnega življenja. Posebna komisija preiskuje primer njenega izrednega ozdravljenja. Bostonski kardinal Cushing je v nekem televizijskem nastopu izrazil svojo zaskrbljenost, češ da današnja mladina premalo pozna bistvo komunizma, njegove namene in njegove metode in da ima premalo prilike, da bi komunizem sistematično študirala. Zaradi tega je svetoval, naj vse ameriške srednje šole in visoke šole organizirajo posebne tečaje za proučeva-npe komunizma. Do sedaj so večinoma le katoliški zavodi nudili dijakom priložnost, da temeljilo spoznajo, kaj je komunizem, kaj hoče doseči in kakšna sredstva uporablja. Čdsopisi v Sovjetski zvesi Klic brez odziva Pred kratkim so izdali statistiko, ki dokazuje, da duhovniški poklici vedno bolj padajo. Pred sto leti je bilo po najvidnejših državah sveta približno polovico to- V Sovjetski zvezi izhaja sedaj 7.688 časopisov, ki imajo skupno naklado 97 milijonov izvodov in so tiskani v 67 jezikih. Poleg tega pa obstoja v SZ še 3.777 kol-hozniških časopisov, namenjenih za kmetijske delavce, in 799 drugih časopisov, ki dosežejo naklado 29 milijonov iztisov. »Posebnost naših časopisov pa je,« pripominja komunistično uradno glasilo Pravda, »da po vsebini in usmeritvi predstavljajo enoten strankarski tisk.« Po Am. dom. Čudodelni kip M. B. v Altotingu Porast katoličanov y Avstraliji Število katoličanov v Avstraliji stalno raste. Od leta 1947 dalje je število zraslo za pet procentov celokupnega prebivalstva in je doseglo 25 odstotkov. Porast v zadnjih 12 letih znaša skoraj pol milijona. Škofija Brisbane v Avstraliji praznuje od 23. do 30. avgusta 100-let-nico obstoja. Slovesnostim bo predsedoval kardinal Agagianian. Ob tržaški sinodi J IMA OPČINAH V NEDELJO 13. SEPTEMBRA POPOLDNE Slovenski katoličani od Miljskih hribov do Devina se pripravljamo na velik skupni praznik v čast božje Matere Marije. Po vseh cerkvah je že bila oznanjena ali bo to nedeljo slovesna procesija, ki jo že deseto prirejamo Materi božji, fatimski Kraljici na Opčinah. Vabimo ponovno vse cerkvene organizacije, vabimo z eno besedo vse dobro misleče vernike iz Trsta, iz vseh vasi od Steverjana in Stivana do Prebenega in počez, pridite in zgrnimo se v veliko množico zvestih kristjanov okrog Marijinega oltarja! Vsa mladina, vsa dekleta in žene, imejte cvetne šopke v rokah kakor druga leta. Navadite se tako kakor v Fatimi, kjer nosijo v procesijah verniki dosti cvetja v spomin znanega dogodka z rožami pri zadnji prikazni 13. oktobra 1917. Dalje vzemimo v veliko procesijo veliko in lepih cerkvenih zastav. Skoro vsaka cerkev si je poskrbela v zadnjih letih nove zastave. Vsaj po eno naj prinese vsaka župnija. Zaradi reda ni mogoče, da bi farani stopali v procesiji za svojo lastno zastavo. Končno ni važno, da stopamo prav za svojo zastavo, važno je, da smo vsi v lepo urejeni procesiji, v kateri je po uvidevnosti rediteljev razvrščenih mnogo in lepih zastav. Spored vse slovesnosti je že splošno znan, saj ga držimo že deset let: ob štirih popoldne sv. maša, sledi slovesna procesija, govor, zahvalna pesem, blagoslov in nato prenos Marijinega kipa nazaj v cerkev, kjer bo letos še druga sv. maša in med mašo darovanje za velike stroške skupnega praznika. Naša procesija na Opčinah ni verska prireditev samo ene župnije ali ene dekanije, to je skupni praznik vseh vernih Slovencev na Tržaškem, ki ga bo tudi letos vodil naš tržaški gospod škof. Za skupni praznik znajmo dati vsak po svoji moči in dobri volji svoj dar. Tu omenimo tudi, da bosta pri prazniku sodelovali dve godbi, Ponovno opozarjamo, mislite pravočasno na prevoz, tudi iz mesta. Mnogi rojaki po vaseh imajo svoja vozila, ki naj se jih le posluiijo tudi za božjo čast. Vse bralce in prijatelje našega lista vabimo, pridite na Opčine! Ker pa mnogi zlasti iz daljnih dežel ne morete priti k nam, zato bodite drugo septembrsko nedeljo duhovno z nami združeni. Marijanska proslava na Opčine se vrši ob vsakem vremenu in se v nobenem slučaju ne prenese. Ti lov. lati hrv i km ielj lov tpai i ta tar titi N. Uti tečt 1 ria ■:/,L iskr ki lop (led 'elo !a 'hai ehr, *rc ta . kav Mri >Zt e i spi ibri 'se SPOMINI NA EINSIEDELN eze i ki (Nadaljevanje s 1. strani) Pa poreče kdo: Vse te reči bi lahko škof sam ali s svojimi bližnjimi sotrudni-ki uredil, saj je navsezadnje on edini postavodajalec v škofiji in ni vezan na nikakršen parlament svojih duhovnikov. Cemu torej ves ta aparat? — Vse prav, toda več oči več vidi in je čisto prav, če hoče škof slišati mnenje svojih duhovnikov, posebno takih, ki po 30 in 40 let delujejo med ljudstvom ter poznajo ver-sko-moralne potrebe naših ljudi. V ta namen se je to, kar je bila generalna komisija pripravila, provizorično natisnilo in dalo na vpogled vsem duhovnikom, ki so se potem v ponovnih sejah posvetovali in nato predlagali, kako se naj ta ali ona postava prikroji, da bo bolj umestna in bolj učinkovita. Mnoge teh predlogov je generalna komisija tudi dejansko upoštevala. Tako se torej tudi v škofijski sinodi načelo cerkvene avtoritete druži z demokratičnim duhom. Ker so zdaj vse škofijske postave dokončno urejene, ne preostaja, ko da se vse to skoro dvoletno sinodalno delo slovesno zaključi. In zaključilo se bo v dneh 14., 15. In 16. septembra v stolni cerkvi sv. Justa po starem in precej kompliciranem ceremonielu. V ponedeljek, dne 14. sept. ob 8. uri in pol pojde škof z duhovščino v sprevodu iz kapucinske cerkve k sv. Justu, kjer bo najprej slovesna pontifikalna maša v čast Sv. Duhu. Po končani maši bodo morali vsi, ki niso v sinodi zaposleni, cerkev zapustitit; cerkvena vrata se bodo zaprla in ostal bo notri samo škof z duhovščino. Sledile bodo razne molitve, škofov nagovor, slovesna veroizpoved in branje prvega dela škofijskih postav. To bo trajalo dopoldne. Popoldne se bo seja pričela ob treh in pol. V tej seji bo volitev eksaminatorjev, ki bodo prihodnja leta izpraševali konkurente za vakantne ali nezasedene župnije, potem volitev cerkvenih sodnikov in še nekaterih drugih škofijskih uradnikov. Nato se bo nadaljevalo s čltanjem postav. V torek bo ob 9. uri najprej pontifikalna maša v čast žalostne Matere božje, potem se bo, pri zaprtih vratih, nadaljevalo z branjem postav dopoldne. Popoldne ob treh in pol bodo zborovalci najprej podpisali vdanostno adreso na sv. očeta, nato pa poslušali branje postav. V sredo bo ob 9. uri pontifikalna maša za pokojne ter se bo zborovanje vršilo predpoldne in popoldne po določenem redu. Ob 6. zvečer se bodo vrata stolnice odprla ter se bo s Te Deum in evharističnim blagoslovom sinoda zaključila. Kakor rečeno, je to star ceremoniel, s katerim postave nič ne pridobijo na svoji moči. Obvezne bodo postale, ko jih bo škof z dekretom objavil. Dr. Jakob Ukmar V razdalji več tednov od lepega romanja v Einsiedeln ugaša počasi marsikateri spomin, vendar eden ostane v meni tako živ, da me bo prav ta še kdaj zvabil pred einsiedelški Marijin oltar. Nekako ob treh popoldne so mogočno doneli zvonovi in vabili romarje k večernicam. Vse je šlo v cerkev in tudi jaz tako bolj iz radovednosti. V naši romarski knjižici je bilo samo priporočilo za to pobožnost. Kako sem zadovoljen, da sem ga sprejel. Patri dominikanci so prepevali latinske vespere. Ko so pod oboki odmevali zadnji zvoki slavospeva Magnificat in so duhovniki v obrednih oblačilih zapuščali prezbiterij, tedaj se je začela z drugega konca velikega prostora okrog prezbiterija izredna procesija duhovnikov. Kam gredo, zakaj? Cernu ljudje vstajajo in se zbirajo po vsej dolžini stranske cerkvene ladje? Koga pričakujejo? Saj tukaj ni škofa in domači opat je odsoten. Ni trajalo dolgo in prišla je dolga vrsta patrov benediktincev. Po dva in dva so stopali, tiho, zbrano, z rokami sklenjenimi v velikih rokavih. Na sebi so imeli posebne plašče, ki jih rabijo dominikanci samo pri skupni molitvi. Te patre smo torej čakali in šli vsi za njimi do milostne Marijine kapelice ob koncu bazilike. Patri so vstopili v Marijino kapelico v štirih vrstah, pokleknili in zapeli čudovito einsiedelsko melodijo: Salve Regina, Pozdravljena Kraljica. Ta starodavna melodija je v vsej cerkveni glasbi nekaj posebnega, izrednega. Na videz je podobna gregorijanskemu petju in vendar je večglasna. Melodija je resnično tako molitvena, tako iz človeškega toplega srca prihajajoča, da te nevede spravi na kolena. Komaj takrat sem razumel, zakaj dominikanci tako skrbno varujejo to pesem in je nočejo za nobeno ceno dati v svet, niti ne pustijo, da bi jo kdo registriral za radijski prenos. Ta pesem je resnično najbolj doživeta in se edino pravilno poje le v Einsiedeln-u, kjer je pred stoletji nastala. V baziliki nas je bilo takrat verjetno veliko čez tisoč duš in vendar je bila prava grobna tišina. Vse je poslušalo, doživljalo pesem, molitev varuhov einsiedlske Marijne hiše božje. Kakor so mi rekli, se ta prizor ponavlja IIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM vsak dan skozi vse leto po končanih ve- J sperah. Ko so patri končali, so vstali in v tihi zbranosti odšli v samostan. Romarji smo zopet stali ob straneh cerkvene ladje in tiho sprejemali blagoslov, ki se je razlival na vse nas po tako čudoviti molitveni melodiji. Med mnogimi spomini, ki že bledijo, je ta ostal zame najlepši. Romar iz Trst« eče 'saj keg N, it v Pozdrav iz Einsiedeln-a slovenskim romarjem: Vodstvo našega skupnega romanja je dobilo pozdrave iz Einsiedelna za vse udeležence. Tamkajšnji Potovalni u-rad iskreno pozdravlja vse slovenske romarje. Izraža izredno lep vtis in zadovoljnost v imenu vseh hotelov, kjer smo prenočevali. Vabi tržaške in goriške Slovence, da bi se gotovo vrnili vsaj tam leta 1962 ali 1963 zopet v Einsiedeln. RAZNO V ZDA bodo polagali veliko važnost na materin jezik državljanov V' prestolnici ZDA VVashingtonu so javili, da bo pri ljudskem štetju, ki se bo vršilo prihodnje leto, v za to pripravljene formolarje vstavljeno tudi vprašanje o materinem jeziku in ne samo o državi, iz katere se je kdo naselil v Združene države. Novo vprašanje naj bi pomagalo natančneje ugotoviti, kateri narodi žive v tej deželi in v kolikem številu. Podatki po državah ne dajo namreč o tem nikoli prave slike. Iz tega odloka izgleda tudi. da oblasti vedno bolj spoznavajo pomen znanja jezikov, saj so ZDA dandanes v veliko večji meri kot kdaj koli prej vezane na ljudi, ki znajo poleg angleščine še kak drug jezik. Sv. oče je razsvetlil kip M. B. v Tortoni V soboto 28. avgusta je sv. oče iz Rima potom električnega gumba razsvetlil kip Matere božje, ki so ga postavili na kupolo cerkve »Madonna della Guardia« v Tortoni. To cerkev je dal sezidali Don Orione v mestnem predelu S. Bernardino. Kip je delo klesarja Cassina in je ves prevlečen z zlatimi ploščicami. Don Orione se je leta 1931 zaobljubil, da bo Materi božji postavil kip in je sam prehodi! vseh 300 župnij tamkajšnje škofije in pobiral po hišah kotlovino, tako da so ga preimenovali v »duhovnika rdečih loncev«. Bronasti kip M.B. tehta 120 kvintalov. Ladje na atomski pogon Al - Leta 1975 bo plulo po morjih že okrog 300 ladij na atomski pogon. To a' tomsko ladjevje bi moglo sprostiti letno 908.400 »curies« enot radioaktivnosti iSi bi predstavljalo tako hudo nevarnost za prebivalstvo obalnih področij in za morsko živalstvo, če bi ne sprejeli nobenih zaščitnih ukrepov. Narodna akademija znanosti je pripra' vila na prošnjo komisije za atomsko silo poročilo, ki vsebuje predloge za take zaščitne ukrepe. Ce bodo uveljavljeni, ostala radioaktivnost vode znatno P1 skrajno dopustno mero. od Podelitev Plečnikovih nagrad Društvo slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani je podelilo trem absolvent001 Sole za umetno obrt nagrade iz s ;kiada. afhi- ki nosi ime po pokojnem mojstru -tektu Plečniku. Podeljevanje teh nagra^ naj bi gojence šole vzpodbujalo h u,1ic niškemu oblikovanju praktičnih PreC* tov. edm«' Hi Pojte z menoj ! Razmišljanje ob italijansko-slovenskem televizijskem prenosu iz Kopra Torek, 25. september 1959. ostane v zgodovini naših krajev velik in pomemben datum. Dva naroda, ki sta v zadnji vojski krvavela v nasprotnih vrstah in ju de-lunsko še marsikdaj loči in kvarno razdeljuje napačni nacionalizem posameznikov, sta si podala roke pred televizijskimi garati in obe državi Italija in Jugoslavija !,a doživeli večer bratskega zbližanja, kakor si verjetno največji optimisti niso titi predstavljali. Ala velikem trgu v Kopru sem videl 'Jni večer, kako so preprosti in izobraženi spremljali veliki nauk nepozabnega ^čera. Ko je tako domače razpoloženi bžaški pevec Teddy Reno povabil na-Koče: »Pojte z menoj!«, tedaj se je za-11krilo marsikatero oko. Višek večera je tol ob zaključku, ko so mnogi okrog nastopajočih pevcev skoro pozabili, da nas Hedajo milijoni in so pri delitvi cvetja 'elo trenutno zmedli odličnega slovenskemu napovedovalca Vuga šašo. Radi pridamo, da bi bil uspeh večji, če bi bila ehnična stran prenosa bolj premišljena, 'kratka boljša. Presenečala je tudi izredna skromnost nastopajočih pevk v obleki. Navadno so podobni prenosi drugih mednarodnih festivalov razkazovanje mode in kože, v Kopru pa je zmagala pamet: tu šlo za zbližanje med narodoma in ta !pi cilj so prireditelji v celoti dosegli. ’udi same pesmi so bile kar posrečeno ?brane in niso bile po italijanski navadi se intonirane na jokavo in zmešano Iju-ezen. Vsem navzočim je izredno ugajal 'ključni nastop s kitarami; naši Bosanci Srbi, kakor pravijo časopisi, so z nav-'tšenjem spremljali zlasti ta del lepega ečera. Res smo za konec pričakovali '5aj eno slovensko pesem, a smo prav ^ko hvaženo slišali od italijanske napovedovalke: Na svidenje in od sloven-'kega fanta: Buona nottel Neka 80-letna žena v Trstu, ki je bila 5 večer prvič pred televizijo, je rekla ta- ko: Da, da, to je treba’. Pesem nas mora spraviti in poboljšati, ne pa sovraštvo in vojske! * Na poti domov in še danes kar naprej razmišljam, kako smo mogli ob jadranski obali takšen mednarodni večer sploh doživeti. Slišal sem dobrega študenta, ki se je oni večer bal za znanega bivšega tržaškega župana, ki je še nedolgo tega javno govoril, da mu je slovenski jezik kakor oni MAO-MAO tam v Keniji. Jaz pa sem se spomnil na tržaški Piccolo, ki v teh dneh kar naprej prinaša spored velikih fatimskih slovesnosti v Trstu in piše na dolgo in široko, kje vse bomo lahko počastili fatimsko Kraljico, a za slovenske vernike nima nobenega oznanila, kakor da Slovencev ne bi bilo v škofiji. — Spomnil sem se v teh dneh tudi na ono malo deklico v Slovenski Benečiji, ki se je naučila lepo pozdravno pesem za škofov prihod, a pesmi ni smela do konca povedati. — Spomnil sem se na neke gospode v jadranskem mestecu, ki niso smeli nekaj časa slovensko spovedovati. — Spomnil sem se na Svete Višarje, kjer je med sto romarji 92 Slovencev, pet Nemcev in trije Italijani, a imajo edino zad- nji tam svojega stalnega duhovnika, Nemci in Slo\’enci pa le slučajnega. — Spomnil sem se na slovensko služkinjo v Trstu, ki je dobila v Trstu sledeče nepodpisano pismo, ki ga prepišemo kar v italijanščini: »Signorina Slovena! La preghiamo di tenere la radio piii bassa, perche non abbiamo voglia di sentire i canti slavi e seguito«. (Prevod: Slovenska gospodična! Prosimo vas, naj vaš radio igra bolj tiho, ker nočemo poslušati slovenskih pesmi in drugega). To nepodpisano pisemce je staro komaj en mesec. — Spomnil sem se tudi in se vedno živo spominjam sramotnega dejstva, da tržaške oblasti ne dopustijo dvojezičnega zborovanja sredi Trsta. — Spomnit sem se na nekega prefekta, ki v »letu begunca« jemlje kruhek osmim (!) slovenskim beguncem v svoji deželi... Kakšno dolgo vrsto žalostnih spominov bi še lahko naštevali! Toda takšno pisanje preveč greni bedno življenje slovenske manjšine v Italiji. Pozdravljamo prizadevanje obojnih civilnih oblasti za zbližanje med Italijani in Slovenci. Iskreno želimo, da se ta zdravi duh prave bratske ljubezni pravočasno prenese v praktično v življenje na vsakem področju! Posebno še na verskem in cerkvenem! * * * Vesela bi bila naša manjšina, ako bi lahko prisostvovala podobni televizijski oddaji »slovenske pesmi« iz Gorice ali Trsta. Pesnik Pavel Goiia umrl Na Veliki Šmaren je v Ljubljani umrl slovenski pesnik in dramatik Pavel Golia. Za svoje literarne zasluge je leta 1953 postal redni član Slov. akademije znanosti in umetnosti. Pokopali so ga na ljubljanskih Zalah dne 18. avgusta. Ob grobu so se poslovili od njega številni literarni prijatelji. S pok. Pavlom Golio je legel v grob nov predstavnik onih naših literatov, ki so kot neposredni nasledniki slovenske modeme delovali na literarnem polju med obema OKTOGON — osmero-kotnik altotinške sv. Kapele, kjer je oltar z milostnim kipom M. B. To je najstarejši del kapele, najbrž prvotni baptisterij, kjer so krščevali stare Bavarce po njih spreobrnjenju (6. ali 7. stol. p. Kr.). Ob spodnjem delu zidu se razločno vidi pokriti hodnik, ki obdaja sv. Kapelo z vseh strani in ki je znotraj ves prekrit z zahvalami, široki trg o-\ krog sv. Kapele je deloma zasajen z drevesi, kar daje svetišču prijeten pogled, saj se zdi kakor skrito med drevjem. Tudi tu se kaže ljubezen Bavarcev do gozdov in cvetja. vojnama. Golia, ki je bil po rodu Dolenje, saj se je rodil v Trebnjem leta 1887, je bil v prvi vojni aktiven avstrijski častnik, ki je z vso svojo četo prebegnil k Rusom. Po vojni pa se je posvetil izključno literarnemu delu. po malem je pesnikoval in se zlasti udejstvoval v dramatiki. Bil je ravnatelj ljubljanske Opere, intendant Narodnega gledališča v Osijeku, ravnatelj Drame v Beogradu in nazadnje upravnik ljubljanske Drame. Imel je torej v življenju veliko opraviti z gledališčem. Zato nič čudnega, če je poleg pesništva posegel tudi v dramatiko. Tu bo njegovo ime ostalo vedno povezano z nastankom in razvojem našega o-troškega gledališča. Napisal je namreč nekaj naših prvih dobrin mladinskih iger. Znane so; Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Jurček, Princeska in pastirček ter Sneguljčica. Njegove otroške igre so pred drugo svetovno vojno igrali v Ljubljani vsako leto. Tudi po deželi so radi segali po njih. Zlasti Petrčkove poslednje sanje so postale skoro narodna last, tako so se priljubile. Tu na Goriškem poznamo njegovega Jurčka, ki so ga uspešno igrali dijaki slov. srednjih šol predlansko leto. V mladinskih igrah kaže Golia živo fantazijo za pravljični svet in se zna posluževati tudi drugih efektov, da otroke zabava in poučuje. Rad se naslanja na narodne pravljice in bajke. Kot pesnik je izdal tri samostojne zbirke, po zadnji vojni pa so v Mariboru izšle njegove Izbrane pesmi. Goliev verz je tekoč, duhovit, pesniške podobe originalne. Vendar bolj kot pesnik bo živel med našim narodom zaradi svojih mladinskih iger. (r+r) B F \ L M = Režiser in njegova naloga V današnji dobi, ko prevladuje zanimanje za zunanjost stvari, je težko, da se gledalec zaveda velike naloge in odgovornosti filmskega režiserja. Ko gledamo reklame filmov in poslušamo tiste, ki jim je kino le kratkočasna zabava, se zdi, kot da je režiser le majhne vrednosti. Na splošno prevladuje prepričanje (popolnoma zgrešeno seveda), da je film odvisen le od donečih imen zvezd in zvezdnikov. V resnici pa je prav režiser tisti, ki vodi film; je tisti, od katerega zavisi skoro v celoti uspeh ali neuspeh. Lahko .rečemo, da je on duša filma, kajti njegova je dolžnost, da spravi v harmonijo raznovrstne elemente v filmu: scenarij, glasbeno spremljavo, scenografijo, fotografijo, montažo itd. Prav tu nastane, da da morda enemu večji poudarek kot drugemu, zaradi česar se pokaže potem pomanjkljivost v filmu. Za to delo pa je potrebna neka dozorela osebnost. Preden se režiser loti zunanjega dela, mora imeti v misli že vse naprej določeno, mora »videti«, kako se bo dejanje razvijalo. Režiser ni samo dober poznavalec tehničnih sredstev, s katerimi lahko razpolaga, ni torej samo tehnik, ki zna pravilno uporabiti vsa ta sredstva, mora biti predvsem zares inteligenten človek. Mora biti tako inteligenten, da razume mnoge stvari, da jih čuti, da jih nosi v sebi, preden se te uresničijo na filmskem platnu. V tem oziru je režiser človek, ki dobro pozna življenjske probleme. Mora biti torej dober psiholog. Njegov film bodo potem gledali milijoni po svetu, zato mora imeti čut o vrednosti življenja, živeti mora s svojimi junaki, v celoti razumeti njihove probleme. Vsak film nosi pečat režiserja in iz njega lahko spoznamo njegovo osebnost. Dobro bi bilo, da bi bil režiser tudi umetnik. A takih je žal malo. Večinoma so režiserji ljudje, ki zelo dobro poznajo svoj poklic, zato u-stvarjajo lahko tehnično popolne filme, ki pa so daleč od umetnin. Film ni samo prikazovanje prizorov, ki si v večji ali manjši zvezi sledijo na platnu. Dober film naj ima moralni pečat in tega mu more dati samo režiser. On je njegov ustvarjatelj. Iz njegovega dela moremo spoznati življenjski nazor, ki ga vodi. Režiser, kot vsi ostali ljudje, ima svoje človeške odgovornosti: spoštuje naj zahteve gledalca, ne da bi bila prisiljena posredovati cenzura, kar se v zadnjih časih vedno bolj pogosteje dogaja. Režiser si najprej zamisli dejanje, nato ga v svoji notranjosti doživlja in končno ga posreduje gledalcu s sredstvom, katerega si je izbral. Sposobnost je torej najprej v notranjosti človeka, nato se pokaže šele v praksi, čim večja je režiserjeva osebnost, tem bolje bo bojeval svoj boj. Njegova sposobnost se ne kaže samo v tem, da pravilno uporablja tehnična sredstva, temveč predvsem v tem, da daje svojim junakom dušo, da probleme, ki jih oni doživljajo, tudi sam dobro razume, da ni od njih oddaljen. On mora biti združen z njimi po tisti nevidni niti, s katero jih vodi. Ne sme biti le hladen o-pazovalec svojega dela. Mnogi režiserji so imeli na razpolago malo sredstev in so kljub temu ostali kot svetel zgled, ker je v njih bil življenjski ideal združen z idea- lom umetnosti. Zato so ustvarili nepozabna dela, ki so kljub svojim tehničnim nepopolnostim bila prave umetnine. Dober režiser tudi mnogo vpliva na igro filmskih igralcev. Mnogokrat se je zgodilo, da so se povprečni igralci dvignili do odličnega igranja prav zato, ker jih je vodil izkušen režiser. Zato ni res, da je uspeh filma odvisen od igralcev, ki nastopajo; odvisen je predvsem od režiserja. Njegova je zasluga, če je film dober. S tem pa seveda ni rečeno, da imajo i-gralci le stransko vlogo. Tudi igra je v filmu velike važnosti. Toda ta je dobra, kadar jo vodi sposoben in izkušen režiser. Film o dominikanskem redu V Miinchenu pripravljajo film, ki slika življenje in delovanje dominikanskega reda. Film snemajo v dveh nemških dominikanskih samostanih. Radio Trst A od 6. do 12. septembra 1959 Nedelja, 6. sept.: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 15.40 Slovenske zborovske skladbe. — 18.00 Koncert slovenskih solistov. — 21.00 »Pesniki črne Afrike«, Franc Jeza. — 22.10 Ukmar: Kvartet št. 1. Ponedeljek, 7. sept.: 14.30 Teden v svetu. — 18.40 Slovenski vokalni oktet. — 10.00 Tone Penko: »Ujedanika«. — 20.30 L. Roc-ca: »Monte Ivnor«, opera v treh dej. - Orkester in zbor Italijanske Radiotelevizije iz Milana. Torek, 8. sept.: 18.00 Z začarane police: Zora Kafol: »Slepa sestrica in dvanajst bratcev«. — 18.10 Simfonični koncert orkestra beneškega gledališča »La Fenice«. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 »Marco Polo pri velikem kanu«, Mirko Javornik. — 22.00 »XX. mednarodni filmski festival v Benetkah«, Miran Pavlin. — 22.15 Jugoslovanski skladatelji -Marjan Lipovšek, ureja Pavle Merku, Sreda, 9. sept.: 18.00 Dvorak: Koncert za violino in orkester v a-molu. —■ 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 »MERCA-DET«, igra v treh dej., ki jo je napisal Honore de Balzac. Igrajo člani RO. — 22.30 Schubert: Famtasia v c-duru, op. 15. četrtek, 10. sept.: 12.55 Orkester C. Pac-chiori. — 18.00 Koncert. — 18.40 Vokalni kvintet »Zarja«. — 19.00 Boris Mihalič: »Rusko-japonska vojna na morju«. — 21.00 Anton Mlinar: »September 1939 - Druga svetovna vojna se širi po Evropi«. — 21.20 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije; v odmoru, približno ob 21.40: »Pregled sodobne južnoameriške književnosti«, poroča Ruda Jurčec. Petek, 11. sept.: 19.00 Iz planinskega dnevnika Rafka Dolharja: »Triglav«. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu, u-reja Franc Jeza. — 22.00 »Borba Nizozemcev z morjem«, napisal Boris Mihalič. — 22.15 Koncert baritonista Andreja Štruklja. Sobota, 12. sept.: 16.00 Novelist tedna: Ivan Kazarac in njegova novela »Gospodična od zelenega drevesa«, ureja Martin Jevnikar. — 18.00 Oddaja za najmlajše: »Psiček Pikec«, zgodba, ki jo je napisal Zdravko Ocvirk. Igrajo člani RO. — 19.00 Ko študent na rajžo gre - 10. oddaja. — 20.40' Slovenski zbori. — 21.00 »Mesto ponoči - II. del - Predstava se nadaljuje«, radijska zgodba. — 22.00 Skladbe F. Liszta. ^Itnir Humar: si verni Slovenci v nedeljo 13. sept. v Marijino procesijo na Opčine I d Altotinga do Arsa ^EMšKE AVTOMOBILSKE CESTE Ai Salzburgu ti tabla kaže: Autobahn. simo tu pri Salzburgu srečali to na magično besedo, ki napihuje ponos aWa Nemca. Pravijo, da se sedaj v ^kih šolah o Hitlerju uče le to, da Je dal njihove Autobahn-e. Kaj so to? S°Č so bile to najsodobnejše avtomo-ceste na evropskem kontinentu in