Jože Dular
Živo zrnje
Ko gospodar odromal je na Rab v procesiji zavrženih, izgnanih, iz mernika se zunaj kašč požganih izlil je zadnjič žita zlati slap.
Kar kmet namenil je za novo rast, kar naj spomladi bi iz zemlje vzklilo in v vetru, dežju, soncu obrodilo stoteren kruh iz začrnelih brazd,
vse to sedaj bilo je naokrog
med kamenjem, pepelom razmetano,
zamazano in stokrat poteptano
od tujih škornjev in živalskih nog.
Potem odšli so vsi in le naliv dežja je močil črne domačije; vršela burja je in podrtije je slednjič v zimi mrzli sneg prekril.
In vse odmrlo je. Le prav pri tleh se v dobri zemlji je zganilo zrnje, da iz pepela skoz bodeče trnje pognalo k soncu bo v pomladnih dneh.
Zdaj je pomlad in sredi pogorišč že zlato zrnje v nove zarje klije. O bratje, zdaj za nove domačije zori nam kruh in tihi mir ognjišč!
Zapuščen  dom
Ze leto teče in še več,            Razbita okna. Prazno je
odkar jih ni,                             vse naokrog,
že drugo zimo burja tu            na ogenj se preselil je
skoz zid ječi.                             iz kota Bog.