PRIZADEVANJA ZA UČITELJSKE IN ŠOLARSKE KNJIŽNICE NA SLOVENSKEM DVE DESETLETJI PO SPREJETJU ŠOLSKEGA ZAKONA LETA 1869 Bruno Hartman
Ob stoletnici sprejetja šolskega zakona, ki je imel tolikšne posledice za razvoj slovenskega šolstva in slovenskega naroda sploh, velja nekaj pozornosti posvetiti tudi šolskim in učiteljskim knjižnicam,
ki jim je ta zakon z nekaterimi odloki vred začrtal delovno območje in vsebino.
O šolskih in učiteljskih knjižnicah z zgodovinskega in strokovnega stališča se pri nas skoraj ni pisalo. Okvirno je problem začrtal Avgust Pirjevec v knjigi Knjižnice in knjižničarsko delo, vendar mu je mogel posvetiti samo sedem strani. Kratek sestavek z naslovom Prve učiteljske knjižnice na Slovenskem je v Prosvetnem delavcu 1969, št. 10, str. 7 objavila Tatjana Hojan. Seveda pa bi bilo koristno, ko bi se problemu kdo izčrpneje posvetil. Težave pri takem delu so velike, ker ni dovolj zgodovinskega gradiva. Poslovne in inventarne knjige, knjižnične kronike gredo rade v izgubo, zato ni pregleda čez menjavo knjižnih fondov in knjižničarjev. Povrh je treba še upoštevati, da je med minulo vojno, zlasti na štajerskem in Gorenjskem, šlo v nič mnogo šolskega arhivskega blaga. Dosti podatkov pa bi se dalo bržčas izkopati iz arhivov dunajskega prosvetnega ministrstva in deželnih vlad.
Te možnosti in nemožnosti veljajo kajpada tudi za moj prispevek.
V	njem sem se časovno omejil približno na dve desetletji po izidu šolskega zakona. Ta omejitev se mi je zdela smotrna zato, ker se je v tem času problem učiteljskih in šolskih knjižnic vsaj v organizacijskem pogledu z zakonom in odloki uredil, pa zato, ker so se ga slovenski učitelji ob izteku tega obdobja začeli lotevati tudi s strokovne-peda-goške in literarno-estetske plati.
Pred razglasitvijo šolskega zakona leta 1869 so učiteljskim in šolarskim knjižnicam posvečali na Slovenskem relativno majhno pozornost. Nekaterim učiteljem in duhovnikom je bilo sicer približno jasno, kakšno pomembno vlogo lahko odigra pri formiranju mladega človeka njemu primerna knjiga, nekega enotnega določila o rabi mladinske literature v šoli, zlasti pa o ustanavljanju šolarskih knjižnic, v času pred letom 1869 ni bilo. Zatorej je skrb za ustanavljanje šolarskih knjižnic prevzela peščica šolnikov, ki je neorganizirano, samorastno zbirala mladini primerne knjige in jih združevala v knjižnice na svojih šolah.
Vzroki, da so bile šolarske knjižnice na šolah na Slovenskem takrat slabo organizirane, da jih je bilo malo, so bili seveda različni. Ne najmanjši je bil ta, da je slovenski učitelj — zlasti podeželski — v konkordatskem šolskem sistemu (po letu 1855) imel izredno beden položaj: plačo si je moral zbirati tako, da je hodil od hiše do hiše v svojem šolskem okolišu. Mimo učiteljevanja je bil zaposlen še s cerkovništvom, orglarstvom in mrliškim ogledništvom. V takšnih razmerah je imel seveda kaj malo časa pa tudi možnosti in znanja, da bi se poglobljeno posvečal šoli, torej tudi šolski knjižnici. Živel pa je v močni odvisnosti od svojih predstojnikov, ki so bili po takratni postavi duhovni gospodje.
Drug pomemben vzrok, da se slovenske šolske knjižnice v tistem času niso mogle kdo ve kaj razmahniti, je bil ta, da je bilo slovensko mladinsko slovstvo kaj pičlo. Oče slovenske proze Matevž Ravnikar je šele v letih 1815—17 izdal Svetopisemske zgodbe za mlade ljudi
(prirejene po Krištofu Schmidu), Urban Jarnik pa Zber lepih ukov za slovensko mladino (1814). V predmarčnem času je posebno Anton Martin Slomšek, začetnik slovenskega mladinskega slovstva, v duhu nemškega mladinskega pisatelja Krištofa Schmida zasnoval Blažeta ino Nežico (1842), posebno pa Drobtinice izza leta 1846. Schmidove mladinske povesti so precej slovenili, tudi na Štajerskem (Peter Dajnko, Anton Lah).
Kazalo je, da bo slovenski mladini kaj posebno koristil Vedež. Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene, proste ljudi, ki ga je Ivan Navratil začel izdajati v revolucijskem letu 1848., toda Vedež je zamrl že 1850. leta. Po revolucijski čas Bachovega absolutizma je povrh pristrigel polet slovenskega narodnega gibanja, z njim vred duhovne razgibanosti slovenskega človeka, torej tudi literature in z njo vred mladinske literature, šele v ustavni dobi se je z ustanavljanjem čitalnic, političnim gibanjem, ustanovitvijo pomembnih nacionalnih kulturnih ustanov, kot so Slovenska matica, Južni Sokol, Dramatično društvo, ustvaril temelj, na katerem je bilo mogoče ob koncu šestdesetih let ob pritisku naprednega avstrijskega učiteljstva in liberalne politike ustvariti na osnovi zakona o načelih učnega sistema na osnovnih šolah izhodišča za šolske in učiteljske knjižnice.
V	času pred letom 1869 so se na Slovenskem sporadično ustanavljale učiteljske knjižnice. Prva je po vsej verjetnosti bila učiteljska (pedagoška) knjižnica na glavni šoli v Celju. (O njej piše Tatjana Hojan v sestavku Prva pedagoška knjižnica na Slovenskem v Zborniku za historiju školstva i prosvjete Zagreb 1965, str. 261—264, Vlado Schmidt pa v svoji knjigi Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. II. (1805—1848). Ljubljana 1964, str. 160—163.) Ustanovljena je bila leta 1822, namenjena pa je bila predvsem — v smislu predloga dvorne študijske komisije iz leta 1817 — udeležencem učiteljskih tečajev, ki jih je lavantinska škofija prirejala pri celjski glavni šoli. škofijsko šolsko vodstvo je vsako leto razpošiljalo šolam seznam na novo pridobljenih knjig.
Podobno knjižnico so okrog leta 1828 imeli tudi v Gorici, pripravljali pa so jo tudi v Kopru. Trivialka v Ptuju je imela zalogo knjig, namenjenih učiteljstvu, leta 1824 pa so ustanovili pedagoško knjižnico tudi pri lavantinskem škofijskem šolskem nadzorstvu v Št. Andražu.
Leta 1854' se je v Ljubljani osnovala učiteljska knjižnica, »ki je prav veselo napredovala in si napravila blizu 200 zvezkov različnih pedagogičnih knjig, časopisov in muzikalij«. Organizacija je bila zelo primitivna. Člani so obljubili, da »bojo drug drugemu posojali svoje knjige in plačevali mesečno 20 krajcarjev«. Ljubljanskim članom so se pridružili tudi okoliški katehetje in učitelji. Do leta 1856 se je število zvezkov povzdignilo na 800. Knjižnica je imela naročene liste: Novice, Zgodnjo Danico, šolskega prijatelja in avstrijske in nemške pedagoške časnike.2 Kasneje pa je začela knjižnica pešati, zlasti v letih 1864—66. Poročevalec v Učiteljskem tovaršu’ je v dopisu iz Ljubljane tožil, da »so jo zapustili njeni najbližnji prijatelji učitelji — morda največ iz osebnih nagibov«. Uredništvo Učiteljskega tovarša,
ki je v tem času hranilo to knjižnico, je pozvalo »ljube šolske in slovenske brate«, naj knjižnico podprejo in jo rabijo. Letna članarina je znašala 2 goldinarja. Poziv pa ni dosti hasnil, zakaj dve številki kasneje4 je uredništvo sporočilo, da se na poziv nihče ni javil. Potožilo je: »Ne čudim se toliko daljnim kakor bližnjim ljubljanskim učiteljem, da ne rabijo te lepe prilike za svoje izobraževanje«. Da bi knjižnica vendarle poslovala, so jo prevzeli učitelji ljubljanske mestne glavne šole s svojim šolskim vodjem in dvema duhovnikoma iz fare Sv. Jakoba v Ljubljani.
Ko se je 31. marca 1869 v Ljubljani ustanovilo Učiteljsko društvo za Kranjsko, je prevzelo knjižnico nekdanjega bralnega društva ljubljanskih učiteljev.5
V Idriji je osnovo za učiteljsko knjižnico postavil dr. Franc Močnik leta 1852. Dopolnjevala se je z darili; posebno obsežno je bilo darilo upravitelja dr. Fr. L. Leta 1870 je štela 69 delov v 160 zvezkih, »med katerimi je nad polovico pedagogičnih«.6
V Konjicah so ustanovili učiteljsko knjižnico 1864, vendar so menda imeli o njeni nalogi kaj slabe predstave, saj so nakupili večinoma knjige iz 17. stoletja, seveda nemške.7
V beljaški dekaniji sol. 1862 ustanovili učiteljsko knjižnico, oziroma »bravno družbo«, ki pa so jo čez dve leti preuredili tako, da je imela še tri podružnice, ki so delovale samostojno. Članarina je znašala dva goldinarja letno, vsaka podružnica pa je bila naročena tudi na dva do tri časnike.
Sploh so imeli na Koroškem menda največ izkušenj. Tako je učitelj Franc Vigele razposlal takšnale navodila: Učitelji posameznih dekanij naj se združijo, ustanovijo v središču knjižnico in jo izročijo sposobnemu varuhu. Potem naj izvolijo odbor, ki naj odloča o izbiri in nakupu knjig. Odboru naj bi predsedoval dekan. Kupujejo naj se pedagoška in didaktična dela in časopisi, zraven tudi zgodovinske, naravoslovne, potopisne in poučne knjige o ljudeh in navadah. »Prenapeti domišljeni spisi, romani naj se ne kupujejo«. Poudarek je bil torej na strokovni ali poljudnoznanstveni literaturi, medtem ko je bila lepa književnost izločena. Tudi značilna znamenja časa.
Med naročniki Učiteljskega tovarša 1866 je navedena tudi učiteljska knjižnica zavračkega šolskega okraja pri Sv. Barbari v Halozah.
Vzporedno z učiteljskimi knjižnicami so nastajale tudi šolske ali šolarske knjižnice (v kasnejših ministrskih odlokih je govor o »Schüler-« in »Schulbibliotheken«). Razloček med njima je bil bržčas ta, da je šolska knjižnica vsebovala samo knjige za šolarje, šolska knjižnica pa mimo teh še knjige, ki so jih rabili učitelji ali odrasli občani. Podatki o teh knjižnicah so zelo nepopolni in naključni, tako da si prave podobe o njih ne moremo ustvariti. Veljalo pa bo tudi zanje, da so jih zasnovali posamezni navdušenci, ki so čutili, kolikšna je vrednost knjige v učnovzgojnem procesu.
Nejasno sliko o tem, kje so bile šolske knjižnice in koliko jih je bilo na Slovenskem, nam daje popis udov Družbe sv. Mohora v njenem koledarju za leto 1866. Na celotnem slovenskem ozemlju sta kot uda
navedeni le »šolski bukvarnici« v Sv. Lovrencu v Puščavi in na Ponikvi, medtem ko so bile udje tudi šole v št. Andražu, Mirni, Sovodnji, Vipavi in Dutovljah na Primorskem, Zili na Koroškem, Pišecah na štajerskem in Raki, Igu, Železnikih, Škofji Loki, Suhorju in Radovljici na Kranjskem.“ Za te šole lahko domnevamo, da so mohorske knjige dajale v svojo šolsko knjižnico. Prav tako vemo, da je bila »učilnica v Maren-berzi« naročena na Učiteljskega tovarša leta 1866.’
Iz poročil v Učiteljskem tovaršu izvemo vsaj še za dve šolski knjižnici. Leta 1866 so v Trnovem na Notranjskem zgradili novo šolo. Iz poročila o njej10 izvemo, da je šolska knjižnica na njej obstajala že dalj časa: »Po smerti gosp. duhov, pomočnika J. Hlebš-a je naša šola podedovala dokaj lepih bukev. Nekaj se je še kupilo, nekaj darovalo, in zdaj ima že polno omaro prav izverstnih bukev; tudi ona, ki je dosedaj v kotu stare šole skoraj pozabljena tičala, bo našla v novi šoli častno mesto. Večini otrokom, posebno nedeljskim, se bojo bukve izposojale, da se prava keršanska omika širi med milim slovenskim narodom.«
Podobno posnamemo po dopisu iz Idrije v Učiteljskem tovaršu 1870", da so tudi imeli šolsko knjižnico, ki pa jo je zadela neljuba usoda: »Tudi je nekaj ostankov šolarskega bukvišča, ki je štelo nekaj knjig za mladino. Od te knjižnice se je pa porabilo nekaj za konecletna darila, nekaj se je pa potergalo tako, da je ostalo le malo delcev.«
Na pomen šolskih knjižnic je večkrat opozoril Učiteljski tovarš, posebej še z uvodnikom v 13. štev. leta 1866.12 z naslovom »Vsaka šola naj bi imela svojo knjižnico!« V njem je zapisano tudi tole:
»Vsaka šola naj bi imela svojo knjižnico, če ne obširno, pa vsaj malo. Največ učiteljev je še, ki nimajo toliko službe, da bi si mogli sami kupovati potrebnih knjig in časopisov za svoje izobraževanje in za oliko šolske mladine; pa tudi se ne more tir j ati, da bi učitelj mogel sam kupovati in imeti vsega, česar mu je treba za postranske nauke in za posebne namene v šoli. Marsikateri učitelj bi v šoli rad govoril o tej in unej reči, in bi rad zadostoval sedanjemu duhu časa, toda manjka mu potrebnih knjig in sploh pripravnih pripomočkov, da bi mogel uresničevati svoje blage misli.«
Uvodničar nato razlaga, kako bi se knjižnice vendarle dale osnovati. Po njegovem mnenju bi bilo treba ob gradnji novih šol skrbneje gospodariti, prigospodarjeni denar pa porabiti za ustanovitev šolske knjižnice. »Šola s tako koristno napravo bi bila več vredna od najlepše šolske palače.« Uvodničar sklene: »Tedaj srenjčani, šolski predniki in vsi, ki stavite nove in popravljate stare šole, zapišite si v preračun: Vsaka šola naj bi imela svojo knjižnico!!«
Kljub dobri nameri uvodnika je mogoče iz njega razbrati, da je bilo ustanavljanje šolskih knjižnic prepuščeno navdušencem, ki pa niso imeli trdnega finančnega položaja. Spričo tega so bile misli, razglašene v uvodniku, le izraz goreče ideje, ki je ni bilo mogoče načrtno uresničiti.
Eocela na novo osnovo so bile učiteljske, šolske in šolarske knjižnice postavljene po izidu zakona o osnovnem šolstvu 14. maja 1869. Toda še preden je izšel ta zakon, je vprašanje šolskih knjižnic vsaj
načel zakon o šolskem nadzorstvu z dne 8. februarja 1869.15 Ta zakon je določil ustanovitev krajevnih, okrajnih in deželnih šolskih svetov pa tudi postavitev krajevnih, okrajnih in deželnih šolskih nadzornikov. S tem zakonom je bila katoliški cerkvi odvzeta neposredna ingerenca nad šolstvom, neposredno vmešavanje v učni proces, pa tudi v pripomočke učnovzgojnega procesa, med katere so sodile knjižnice.
Po tem zakonu je bilo tako krajevnim kot okrajnim šolskim svetom naloženo, da skrbijo za »nabavo in vzdrževanje potrebnih učil in drugih potrebščin za pouk«. V te bi mogli všteti tudi šolske knjižnice. Pač pa je bilo okrajnemu šolskemu svetu po § 27, čl. 10. posebej naloženo, da skrbi za nadaljnje izobraževanje učnega osebja, prirejanje okrajnih učiteljskih konferenc in nadzorstvo nad šolskimi in učiteljskimi knjižnicami. Zakon o temeljnih določbah osnovnošolskega pouka z dne 14. maja 1869'4 v odstavku o izobraževanju učiteljev v § 44 že določa: »V vsakem šolskem okraju je treba ustanoviti učiteljsko knjižnico.« Ministrska naredba z dne 18. maja 1869 je za nekatere dežele, med njimi tudi za Kranjsko, spregovorila o začasnih okrajnih šolskih nadzornikih.15 Po § 2 d te naredbe je začasni okrajni šolski nadzornik dolžan paziti, »ali ima šola potrebna učila in ali ima učiteljsko in šolarsko knjižnico«.
Če to dvoje povzamemo, vidimo, da je šolski zakon zaukazal ustanovitev okrajnih učiteljskih knjižnic, medtem ko je z naredbo vred medel glede šolarskih in šolskih knjižnic.
Najbolj so na Slovenskem menda pohiteli z ustanovitvijo okrajne učiteljske knjižnice v Idriji.'6 O njej poroča Učiteljski tovarš takole: 9. maja 1870 se je v idrijski glavni šoli zbralo 17 učiteljev na okrajni učiteljski zbor. Sklical ga je okrajni šolski nadzornik Jakob Mencinger z namenom, da ustanovi knjižnico za učitelje logaškega okraja. Vodja idrijske šole Juvan je obrazložil, da v Idriji učiteljska knjižnica že obstoji in da bo osnova za okrajno učiteljsko knjižnico. Pogovorili so se o njenem pravilniku pa tudi o članarini. Ta je znašala najmanj 50 krajcarjev, ravnala pa se je po socialnem položaju učitelja.
Na tem mestu naj poudarim, da financiranje okrajnih učiteljskih knjižnic sprva ni bilo določeno z zakonom, za Kranjsko in še tri dežele pa je sploh veljalo, da morajo učitelji za okrajno učiteljsko knjižnico prispevati po pol odstotka svoje plače.17 Te določbe seveda niso kaj prida pospeševale rasti teh knjižnic, čeprav so bile zaukazane z zakonom.
Naredba ministrstva za bogočastje in uk z dne 20. avgusta 1870 o šolskem in učnem redu v osnovnih šolah govori na enem mestu tudi o šolski knjižnici in sicer v X. odstavku: O učnih pripomočkih. V S 73 namreč našteva, katere pripomočke naj bi šole po potrebi vsekakor imele. Med globusi, stenskimi zemljevidi, predlogami za pouk risanja in podobnim je prav na koncu navedena tudi šolska knjižnica.
Do kraja pa je uzakonil šolske in učiteljske knjižnice odlok ministrstva za bogočastje in uk z dne 15. decembra 1871.18 Ker je pomemben v njem zlasti ministrov uvod, ki utemeljuje potrebo po teh knjižnicah, ga v izvlečku navajam:
»Da so dobre knjižnice za šolarje in učitelje na osnovnih šolah ne samo zaželene, marveč za napredovanje osnovnošolskega pouka nujne,
je že dolgo znano ------- Zato sodim, da je prišel čas, ko se je treba
reforme v duhu novih zakonov tudi v tej smeri lotiti z vso resnostjo, urediti že obstoječe pa tudi nastajajoče šolarske in učiteljske knjižnice s hitrimi in neposrednimi posegi šolskih oblasti, tako da se bo zgornjim določilom ustrezni namen vsepovsod uresničil.«
Minister je naročil, da morajo deželne šolske oblasti že do konca julija 1872 popisati šolske in okrajne učiteljske knjižnice in tudi poročati o njihovem stanju. Naredba pa je prinesla tudi poslovnik za osnovnošolske knjižnice in okrajne učiteljske knjižnice.
Vsaj v poglavitnih potezah si oglejmo oba:
Namen osnovnošolske knjižnice je bil omogočiti šolski mladini, da se z ustreznim branjem intelektualno in moralno razvija. Odgovorni vodja knjižnice je bil šolski upravitelj. Ta je v sporazumu s predsednikom šolskega sveta, na večrazrednih šolah pa tudi s sodelovanjem učiteljstva izbiral knjige za knjižnico. Denar zanjo je bilo treba zagotoviti v šolskem proračunu. Posebej je bilo določeno, da morajo biti knjige vezane in spravljene v posebnih omarah, voditi pa se mora inventarna knjiga in knjiga izposoje. Zakon je obvezoval učitelje, da so se morali seznaniti s knjigami v šolski knjižnici, da bi lahko učencem glede na njihovo individualnost svetovali knjige v branje.
Posebno pomembno pa je določilo, da je knjige šolske knjižnice mogoče izposojati tudi drugim občanom šolske občine, tako da moramo
v	njem videti važen zametek ljudskih knjižnic.
Okrajne učiteljske knjižnice pa so imele namen, da okrajnemu učiteljstvu omogočijo uporabo znanstvenih časopisov, pedagoško-didak tičnih in znanstvenih del in celo učnih pripomočkov, ki si jih posamezniki ne morejo zlahka nabaviti.
Upravljanje okrajne učiteljske knjižnice je bilo zaupano posebni tri do petčlanski komisiji, ki jo je izvolila okrajna učiteljska konferenca. Komisija je izvolila svojega predsednika in njegovega namestnika; ta je bil hkrati blagajnik. Komisija je sestavljala predračun, ki ga je morala kriti okrajna šolska oblast. Nabavo knjig in obračun zanje je potrjevala okrajna učiteljska konferenca. Posebno zanimivo je določilo, da je morala knjižnica vsako leto pošiljati sezname novih knjig in učil vsaki osnovni šoli. Odlok tudi predpisuje način poslovanja, knjige, ki jih je treba voditi, pa to, da morajo biti knjige vezane in spravljene v knjižnih omarah.
S tem odlokom je bilo vprašanje šolskih učiteljskih knjižnic urejeno vsaj tako, da so jih morali ustanoviti. Seveda pa je bilo mnogo odvisno od šolskih upraviteljev in okrajnih komisij, ali so si v proračunu znale izboriti dovolj denarja za primerno rast knjižnic. Od njihove razgledanosti in vneme je bilo tudi odvisno, kakšno vzgojno in izobraževalno vlogo so odigrale v šolskih občinah, in ne nazadnje, ali so kot hkratne ljudske knjižnice širile dopolnilno znanje tudi med občani, ki so šoli že odrasli.
Okrajne učiteljske knjižnice so se na Slovenskem ustanavljale, čeravno ne z naglico, ki bi jo pričakovali spričo ministrskega odloka.
V	Ptuju so učitelji že 13. januarja 1870 na glavni in volilni skupščini sklenili, da se bodo »iz društvene blagajnice naročala dobra ped. dela ter druga sredstva za šolo in nauk; tudi je že podlaga položena društveni knjižnici«.'9
Učiteljska konferenca za okraje Maribor-okolica, Št. Lenart in Slovenska Bistrica je 4. in 5. avgusta 1875 poslušala poročila knjižničnih komisij svojih okrajev, se pravi, da so okrajne učiteljske knjižnice imeli.“
V	Ljutomeru so meščani in uradniki priredili loterijo v korist šolarske in učiteljske knjižnice; za šolarsko knjižnico so kupili nekaj knjig in tri izvode Vrtca.:' Okrajna učiteljska konferenca v Ljutomeru 4. septembra 1875 pa je sprejela predlog knjižnične komisije, da se nabavi 27 knjig — slovenskih, hrvaških in nemških ter časniki Österreichischer Schulbote in Slovenski učitelj. Konferenca je tudi sklenila, »da naj učiteljska bukvarnica pristopi k ’Slovenski Matici’ (na leto 2 goldinarja) in k ’družbi sv. Mohorja’ 1 goldinar«.22 Zanimivo je tudi, da je predsednik opomnil konferenco, naj učitelji pridno bero knjige in zatrdil, da bo okrajni šolski svet gotovo dal potrebni denar za nasvetovane knjige.
To zatrdilo, kot je formulirano, kaže, da ta denar še ni bil zagotovljen; sklepamo torej lahko, da določilo v odloku o učiteljskih knjižnicah in o njihovem financiranju ni bilo natančno in je dopuščalo različno obravnavanje teh knjižnic.
Da s financiranjem učiteljskih knjižnic ni bilo vse v redu, se lahko poučimo iz dopisa »O narodnem šolstvu na Goriškem« v Slovenskem učitelju 1873, str. 299. Tisto leto je goriška okrajna učiteljska knjižnica štela že 258 knjig, drugod pa so bili storjeni šele prvi koraki. Okrajni šolski svet za go riško okolico je nakazal 70 fl pomoči za leto 1872, medtem ko so morali učitelji zanjo prispevati po 0,5 % od svojih plač; v tolminskem okraju so ustanovili učiteljsko knjižnico z darovi šolskih prijateljev, v Sežani pa so se na učiteljski konferenci odrekli svojim dietam v korist nove knjižnice.
Učitelji kočevskega okraja so leta 1872 sicer sklenili, naj bo okrajna učiteljska knjižnica v Kočevju, vendar so se odločili, da bodo zanjo prispevali samo po 0,25 0d svojih plač, »ker so kranjski učitelji slabše plačani od drugih, ki dajejo pol odstotka svoje plače«.23
Po poročilu o štajerskem šolstvu v letu 1874, objavljenem v »Grazer Zeitung«2', so na Štajerskem bile že na vseh šolskih okrajih ustanovljene učiteljske knjižnice. Potemtakem se je ministrski odlok v tem pogledu docela realiziral. Bistveno drugače pa je bilo s »šolarskimi bukvarnicami«. Teh je bilo 345, medtem ko je bilo šol 667, šol za silo 17, privatnih šol pa 28. šolsko knjižnico je tedaj imela le vsaka druga šola. Ker pa smemo domnevati, da je bilo med 345 šolskimi knjižnicami večina na šolah nemške Štajerske (od celotne štajerske je bilo dve petini slovenskega prebivalstva), je bil delež slovenskih šolskih
knjižnic gotovo majhen. (Ugotovili bi ga bilo mogoče z eruiranjem štajerskega deželnega arhiva).
Posnetek poročila ministrstva za bogočastje in uk za leto 187425 ugotavlja, da je šolskih knjižnic zelo malo. Vzrok je »uboštvo šolskih občin in krajni šolski sveti, ki nejmajo niti za take bukvarnice niti za šole še pravega razuma«.
Na Goriškem je bilo 31 šolskih knjižnic, na Primorskem pa so jih šele ustanavljali. Pač pa so se »učiteljske in šolarske bukvarnice veselo razmnoževale« na Koroškem. 1. maja 1874 je bilo v 8 okrajnih bukvarnicah 8141 zvezkov in v 129 šolskih bukvarnicah 6671 zvezkov. Gotovo pa je, da so bile prav te knjižnice močna opora germanizaciji.
Težave šolskih knjižnic na slovenskih osnovnih šolah pa so bile še večje spričo dejstva, da je bila slovenska mladinska književnost takrat izredno pičla. O tem problemu je npr. spregovoril J. L. Mladinoljub
v Slovenskem učitelju 1873.“ O slovenskih mladinskih spisih je sodil, da jih je tako malo, »da jih lehko našteješ na prste ene same roke«. Sklical se je na članek v Slovenskem učitelju, ki je pozival slovenske učitelje, naj bi poslovenili povesti Krištofa Schmida. Slovenska literatura šteje izredno majhno število spisov, ki bi bili primerni za »nježno mladež«. Edini, ki skrbi zanjo, je Vrtec, vendar je to premalo. Mladinoljub je priporočil pisanje slovenskih originalnih povesti, ne samo prevode. Pri tem delu naj bi pomagali okrajni šolski sveti; zalagali naj bi mladinska dela, ki so jih napisali učitelji. »Slovenski učitelj« se je tudi sam potegoval za delež slovenskih mladinskih knjig v šolskih knjižnicah. Značilen je uvodnik v letniku 1877 z naslovom »Slovenske knjige pišimo, slovenske knjige čitajmo, slovenske knjige razšir-jujmo«. V njem posebej poudarja vrednost literature za obstoj naroda. Iz nekaterih načel slovenske politike, ki jih pa seveda niso zagovarjali vsi, bi po avtorjevem mnenju Slovenci, zlasti izobraženci, lahko uporabljali hrvaške knjige. Toda za preprosto ljudstvo in šolsko mladino je treba vsekakor pisati v domačem jeziku. »In baš za šolsko mladino pisati ali sploh šolsko literaturo ustvarjati, je ena najvažnejših nalog slovenskega domoljuba.«
Uvodnik se značilno končuje takole:
»Na slovenskih učiteljih pa bode, da bodo slovenske knjige tudi kupovali, čitali in tako napredovali. A vas slovenskih učiteljev je malo;
vi ne morete zdatno podpirati vso slovensko šolsko literaturo, zlasti ker tudi nemške knjige popolnem ne zaničujete. Zato pa bo vaša skrb, da spravite kako slovensko knjigo tudi med narod, med mladino, da jo pridružite v šolarske in okrajne učiteljske bukvarnice. Kederkoli imate gg. učitelji priliko, da se snidete z domoljubi ali s stariši šolskih otrok, priporočajte jim knjige naše, da se razširijo med mladino.«
Analiza tega uvodnika nam pokaže, da je bilo potrebno slovenske učitelje opozarjati, naj se dodatno izobražujejo iz knjig in naj uporabljajo tudi slovenske knjige. Posebno pomemben je uvodničarjev poziv, naj učitelji uvrščajo slovenske knjige v šolske in učiteljske knjižnice. Sklepamo torej lahko, da je v njih bilo dosti tuje, nemške
literature. Kakšen je bil njen vpliv na slovenske šolarje, si je mogoče predstavljati.
Iz slovenskega nacionalnega vidika je torej uvodničar pozival učitelje, naj propagirajo slovensko knjigo med domoljubi in starši. S stališča široke ljudske izobrazbe in kulture pa je značilno opozorilo, da naj učitelji slovenske knjige spravljajo tudi med »narod«.
Takšni pozivi so naleteli na različna ušesa; odločale so pač učiteljeva zavzetost, njegova narodna zavednost, omikanost in presoja, kakšna je vrednost knjige za šolo. Zanimivo je v tem pogledu poročilo
o	mohorskih knjigah v prvem letniku Popotnika17: »Kot učitelja me je pa še posebno mikalo izvedeti, koliko šol v celjskem šolskem okraju je vpisanih za ude družbe sv. Mohora, ker so vse knjige, koje ta družba vsako leto po tako nizki ceni izdaja, za šolske knjižnice popolnoma primerne. Med udi so sledeče šole: Celjska okolica (3 iztise), Griže, Prežin, sv. Peter v Savinjski dolini, Trebovlje, sv. Rupert, sv. Štefan, Slivnica, Sv. Jurij na Taboru, Gorica, Luče, Mozirje, Nacaret, Žreče in Špitalič. To je res malo za toliko šol! Dasiravno so učitelji skoraj vsi udje društva sv. Mohora, bi vendar dobro bilo, da bi se šole kot udje vpisale po krajnih šolskih svetih v pomnoževanje dobrih knjig za domačo šolsko knjižnico.« Kaže pa, da je bilo v kranjskem šolskem okraju še slabše, kakor posnemamo iz poročila v Popotniku 1880“: »Ker me šolske knjižnice posebno zanimajo, sem pazljivo po zvedaval, kje se v tukajšnjem šolskem okraji za nje najbolj skrbi. Ali na vsem Gorenjskem sem našel, da se le v nekterih šolah nekoliko skerbi za šolske knjižnice, drugod se pa popolnoma zanemarjajo. V tej zadevi bi gg. učitelji lahko veliko več storili kakor storijo .... Tako bi lahko bila vsaka šola tudi ud družbe sv. Mohora, ktera vsako leto za šolsko knjižnico dosti sposobnih knjig izdaja. Do zdaj so za ude vpisane le nekatere šole in sicer v Kranju, Mavčičah, Cerkljah, Predvoru, Žabnici in na Poljanah«.
V	istem letniku pa je še poročilo o »Narodnem šolstvu v Ptujskem političnem okraji — (Ptujski, Ormužki in Rogaški šolski okraj za leto 1879)«. Položaj je bil tukaj dosti boljši. V vseh treh okrajih je bilo 41 javnih in ena zasebna šola. Vsak okraj je imel okrajno učiteljsko knjižnico z 929 zvezki, šolskih knjižnic pa je bilo 36 (imelo jih torej ni samo 6 šol) z 2656 zvezki. Vsaka šolska knjižnica je štela torej — povprečno — po 75 zvezkov; to bi približno ustrezalo tedanjemu stanju na slovenskem knjižnem trgu pa tudi poostrenim merilom, ki so bila postavljena za uvrstitev knjig v šolske knjižnice.
Poostrena merila je zaukazalo ministrstvo za bogočastje in uk 12. julija 1875 in z njimi zožilo določbe odloka od 15. decembra 1871. Z njimi je hotelo doseči, da bi knjiga nikakor slabo ne vplivala na mladega bravca. Ker so zanimiva, jih navajam, kakor so bila objavljena v Slovenskem učitelju:29
»1) Odgovorni voditelj šolarske bukvarnice je šolski voditelj. 2)
V	šolarsko bukvarnico se ne sme sprejeti nobena knjiga, bodisi podarjena ali kupljena, katere ni učiteljstvo popred prečitalo in z ozirom na točke v ukazu od 15. decembra 1871 odobrilo. 3) Predno se
je knjiga v šolarsko bukvamico sprejela, mora se zapisati v katalog te bukvarnice, da je knjiga dobra in učitelj, kateri je knjigo čital, mora z lastnoročnim podpisom to poterditi in odgovornost prevzeti. 4) Uže sedaj nahajajoče se knjige v šolarski bukvarnici morajo se na ta način pregledati. Neodobrene knjige se morajo odstraniti. 5) Okrajni šolski nadzorniki imajo zapisnike pregledovati, če je treba s pomočjo dobrih šolnikov, neprimerne knjige odstraniti in krive učitelje naznaniti okrajnemu šolskemu svetu. 6) Iz šolarskih bukvamic odstranjene knjige naj okrajni šolski svet pošlje na deželni šolski svet, kjer se hranijo«.
Čeprav ne moremo govoriti o pravi cenzuri, saj knjige, ki naj bi jih izločili, niso bile poimensko navedene, je ta ukaz vendarle utegnil močno zoževati obseg knjižnic pa tudi njihovo vsebino. To pa je kajpada bilo odvisno od presoje upraviteljev in nadzornikov. Sicer pa je tudi iz teh določil mogoče sklepati, da so knjižnice hoteli docela podrediti vzgojnemu smotru.
Deset let kasneje je minister Gautsch pl. Frankensturm izdal 16. decembra 1885 svoj odlok, po katerem so se morale šolske knjižnice ponovno pregledati. Tistikrat pa je slovenski okrajni šolski svet Celje-okolica izdal »na predlog stalnega ... konferenčnega odbora imenik neprimernih knjig .. .«.>0 Torej je že šlo za pravo cenzuro.
Relativno pozno smo se Slovenci začeli znanstveno ukvarjati z vrednostjo knjige in knjižnice za otrokov razvoj in prešli zgolj deklarativno in navdušujoče pisanje poročil po različnih listih. Prvi se je take obdelave lotil Anton Brezovnik, znani učitelj v Vojniku, soustanovitelj »Popotnika«, mladinski pisatelj in organizator slovenskega učiteljstva.
V	prvem letniku »Popotnika« 1880 je v treh številkah" pod naslovom »O knjižnicah za šolsko mladino« objavil nekoliko obširnejšo razpravo. To razpravo bi veljalo vsestransko pretresti glede na njene pedagoške, psihološke in literarno-teoretične prvine, vendar v našem prikazu tega namena nimamo. Celotna razprava razodeva pisatelja, ki se je s problemom mladinske knjige in šolske knjižnice intenzivno ukvarjal in to ne samo teoretično, marveč tudi praktično. Zato je razprava gotovo imela močan vpliv na učitelje-bravce »Popotnika« in na njihovo nadaljnje delo v knjižnicah.
2e uvod razodeva širok odnos do problema: »Ena najlepših naprav novih šol. postav je ustanavljanje šolskih knjižnic (S 71 derž. š. p.). In vkljub slabega financijalnega stanja skoro vseh zasebnikov in društev zapazimo vendar, kako vse veselo na ustanovljenju takih knjižnic dela. Imajo pa li šolske knjižnice tudi res tak upljiv na odgojo mladine, da se splača toliko za nje potrošiti? O da! Dobro uredjene in prav uporabljene šol. knjižnice so najboljši pripomoček, to, kar je učitelj v nježna otročja serca vsadil, uterdil, požlahtniti, razširiti.«
Brezovnik izhaja iz misli, da branje literature dopolnjuje in razširja učiteljevo delo v šoli, da z zgledi krepi in utrjuje vzgojni smoter. Prav zato mora učitelj natanko poznati vso literaturo, ki je v šolski knjižnici, da iz nje izbere knjige, ki so primerne učenčevi individualnosti. Zanimivo je, da je Brezovnik že leta 1880, v času, ko je Stritarjev
literarni nazor bil še močno prisoten med Slovenci, opozarjal, da moramo ob knjigah paziti, da mladina ne bo postala »črnogleda«, da ne bo imela sveta za »dolino solz«; zato ji moramo svet prikazovati v lepi »beli luči«. Po Brezovnikovem mnenju mladini ne smemo dajati v roke knjig, v katerih so opisani liki s potenciranimi negativnimi lastnostmi.
S knjigami naj bi se vzgajala ljubezen do ožje in širše domovine, pa tudi do svojega naroda in jezika.
Dovolj zgodaj je Brezovnik opozoril tudi na estetsko vzgojo ob književnosti.
Precejšen del svojega sestavka posveča Brezovnik pouku branja v šoli, ker sodi, da je le z njim mogoče pravilno usmeriti otroka, da bo bral literaturo zunaj šole. Posebno priporoča učiteljem, naj kakšno knjigo v celoti prebero v razredu in jo razložijo. Takemu branju naj odmerijo najmanj četrt do pol ure tedensko. Brezovnik opozarja, da bodo otroci, ki se bodo vneli za branje knjig, svoje veselje prenesli tudi na brate in sestre tor starše, ki si bodo sami želeli knjig. V tem je očiten Brezovnikov namen, da bi po šolarjih zanesel željo po izobraževanju in lepoti besedne umetnosti čimbolj med slovenske ljudi.
Brezovnik posebno priporoča prebiranje Vrtca v šoli, dopisovanje šolarjev vanj, pogovor o prispevkih in o njihovih piscih. S tem je hotel poglobiti vpliv mladinskega tiska na otroke, vzbujati v njih zdravo častiželjnost, ko so sami dopisovali vanj, ob opozarjanju na pisatelje pa vzbuditi v otrocih spoštovanje do umetnikov, znanstvenikov in narodnih voditeljev. Koristni so bili Brezovnikovi napotki o vodenju knjižnice, šolsko knjižnico je imel odprto trikrat tedensko po pol ure. Učencem je knjige izdajal glede na njihove želje ob hkratnem upošte vanju starostne stopnje in individualnosti. Sproti se je prepričeval, ali so učenci knjige res prebrali. Pripovedovati so mu morali o vsebini, včasih pa jo celo zapisati. V knjižnici je imel odločen red saj je sodil, da mora knjižnica vzgajati tudi z njim. Roki izposoje so bili natanko predpisani, knjige pa so morali šolarji pazljivo čuvati.
Da je v šolski knjižnici videl pomembno ljudsko prosvetno ognjišče in vez med šolo in šoli odraščenimi ljudmi, kaže to, da so si v njej lahko knjige izposojevali tudi starejši. Zanje je imel še poseben oddelek knjig, ki jih šolski mladini ni izposojal.
Posebno koristen za vodje šolskih knjižnic pa je bil seznam knjig, ki so bile po njegovem primerne za šolske knjižnice. Razdelil jih je v skupine: Lepoznanstvo, Veroznanstvo, Zgodovina, Zemljepisje, Prirodo-slovje, Gospodarstvo in Različnega zaderžaja. Zanimivo je, da je razmerje med leposlovjem in poučno literaturo približno pol pol, kar priča, da je bila šolski knjižnici močneje odmerjena izobraževalna funkcija, kot je danes.
Med leposlovjem so imeli prevago Schmidovi mladinski spisi, Slomškovi in Tomšičevi spisi, mohorjevke in mladinski list Vrtec. Oddelek gospodarskih spisov je bil posvečen čebelarstvu, kmetovalstvu, sadjarstvu, vinogradništvu, živinoreji, gospodinjstvu in sviloprejstvu.
Vseh predlaganih knjig je bilo približno 110.
Anton Brezovnik je v Pedagoškem letniku 18557'’ objavil predavanje, ki ga je imel na okrajni učiteljski konferenci v Celju dne 13. avgusta 1887. Predavanje ima naslov »Namen, ureditev in poraba šolskih knjižnic«. Brezovnik je v njem obnovil misli, ki jih je obrazložil že v Popotniku. Nova misel je ta, da v šolski knjižnici ne smejo biti knjige, ki spodkopujejo ugled učiteljskega stanu, in da se ni zanašati na književna poročila in ocene; vsak učitelj naj sam presodi, ali bo knjigo vzel v svojo šolsko knjižnico ali ne.
Brezovnik je v tem predavanju opozoril tudi na problem dotiranja šolskih knjižnic. Zakon je knjižnice vtaknil med učne pripomočke, zato je bilo mogoče denar za nabavo in vezavo knjig krčiti ali širiti, kakršnih misli je pač bil krajevni šolski svet. Zato je Brezovnik predlagal, naj učitelj — knjižničar deluje na to, da se za vsako leto določi vsota 5—10 gold, za nove knjige in vezavo starih, če pa bi krajevni šolski svet tega ne maral, naj »učitelj na ta ali oni način nabere potrebnega denarja«.
Brezovnikov seznam knjig za šolsko knjižnico je izšel tudi v Popotnikovem koledarju za slovenske učitelje 1888", ki ga je sestavil in založil Miha J. Nerat, urednik Popotnika. Seznam je pregledal celjski stalni konferenčni odbor, potrdili pa so ga tudi okrajni učiteljski zbori za celjski in laški, gornjegrajski in vranski, brežiški, kozjanski in sevniški, mariborski, šentlenarški in slovenjebistriški šolski okraj.
V	Popotnikovem koledarju za leto 1890 je Brezovnik seznamu dodal še deset naslovov.
Kako so po Gautschovem ukazu iz leta 1885 otrebili in ocenili fonde šolskih knjižnic, je opisal rajhenburški nadučitelj Franc Jamšek v svoji knjigi šolske drobtinice. Sestavku je dal naslov »Pospešujmo branje dobrih bukev med Slovenci«.'4 V njem opisuje vsako knjigo v neimenovani šolski knjižnici in navaja tudi oceno, ki so ji prisodili učitelji revidenti. Seveda so ocene zelo ozkosrčne in docela podrejene takratnim cerkvenim nazorom. Kdor bo raziskoval zveze med slovensko knjigo, vzgojiteljem in otrokom v tistih časih, mimo teh ocen ne bo mogel.
Pač pa se je Jamšek znašel v isti črti z Brezovnikom, kar se tiče ljudskih knjižnic. Te naj bi zrasle iz knjižnic, ki bi jih bilo treba za vsak šolski okoliš ustanoviti za šoli odraščeno mladino. Takšne knjižnice je vrednotil skoraj enako kot nadaljevalne natečaje za to mladino.
Predvsem pa je izredno pomembna Jamškova misel, da bi »ljudske knjižnice« ali »narodne bukvarnice« zelo pospeševale zavest Slovencev, ki da so preplahi državljani, omiko in umno gospodarstvo, s tem pa tudi ugodnejši materialni položaj slovenskega ljudstva. S to mislijo je Jamšek že v docela modernem smislu odkril mesto knjižnice v družbi.
In navsezadnje: slovenskemu učiteljstvu je za formiranje in ureditev učiteljskih knjižnic zelo ustregel »Popotnikov« urednik, mariborski nadučitelj Miha J. Nerat, ki je v Popotnikovem koledarju 1890 na dvanajstih straneh objavil seznam z naslovom »Učiteljeva knjižnica ali imenik priporočbe vrednih knjig, ki naj služijo učitelju v daljno izobrazbo«.35 Seznam je razdeljen na več oddelkov, vsebuje pa pedagoško
literaturo, šolske zakone, literaturo o posameznih šolskih predmetih pa tudi časopise.
S	tem je bilo dvajsetletno delo za šolske in učiteljske knjižnice sklenjeno v etapi razvoja. Knjižnice niso bile zgolj urejene po zakonskih predpisih, marveč so jim učitelji začeli iskati tudi vsebino in jo tudi teoretično utemeljevati.
Pregled nastajanja učiteljskih in šolskih knjižnic na Slovenskem v 19. stoletju nam je pokazal, da so le-te pri nas obstajale sicer že v času pred sprejetjem zakona o osnovni šoli leta 1869, da pa so bile le sporadične in slabo organizirane.
Vrsta zakonov, posebno pa zakon o osnovni šoli leta 1869 in ministrski odloki po njem so določili pomen in namen učiteljskih in šolskih knjižnic, jim uredili poslovanje, okvirno pa tudi financiranje. Učiteljske knjižnice šolskih okrajev so pri tem odrezale bolje, ker so morali zanje skrbeti okrajni šolski sveti. Odigrale so dovolj pomembno vlogo pri strokovnem izpopolnjevanju učiteljstva. Slabše je bilo s šolskimi knjižnicami. Krajevni šolski sveti ponekod niso bili naklonjeni izdatkom zanje, zato se te knjižnice niso mogle osnovati ali se dovolj razviti. Zato je bilo predvsem od vneme nadučiteljev in učiteljstva odvisno, kakšna je bila šolska knjižnica in kakšno vlogo je igrala v učnovzgojnem procesu. Po slovenskem ozemlju so bile razporejene precej neenakomerno; po posameznih pokrajinah je bila njihova uspešnost različna. Na štajerskem so jih osnovne šole večinoma imele, medtem ko je bilo na Kranjskem v tem pogledu znatno slabše.
V	približno dvajsetih letih po sprejetju šolskega zakona se je slovensko učiteljstvo strokovno povzdignilo na višjo raven; v svojih strokovnih glasilih in na zborovanjih je poglobljeno spregovorilo o vlogi šolskih knjižnic za duhovni, pa tudi ekonomski razvoj slovenskega naroda.
Vsi zakoni in odloki, ki so se tikali šolskih knjižnic, so Uvedli v njih red, odredili pa so jim tudi ostro začrtan učnovzgojni smoter, šolske oblasti so poskrbele za nenehno nadzorstvo nad njihovim delom. Natančnost v poslovanju šolskih knjižnic in pri določanju njihove vsebine je gotovo imela pozitiven vzgojni vpliv.
Poletnejši razvoj šolskih knjižnic na Slovenskem je močno zavirala skrajno pičla zaloga primernih slovenskih knjig za mladino. Zato je zlasti v osemdesetih letih vzporedno z utrjevanjem šolskih knjižnic raslo tudi prizadevanje za slovensko mladinsko slovstvo.
Za izobrazbo in kulturo najširših plasti slovenskega naroda pa je bilo pomembno, da so šolske knjižnice bile na razpolago tudi odraslim ljudem šolskega okoliša in da so bili zametki ljudskih knjižnic na višji ravni, kot so bile farne knjižnice.
Kljub mnogim pomanjkljivostim so šolske knjižnice v sedemdesetih in osemdesetih letih mnogo prispevale k osveščanju, večji izobrazbi in kultiviranosti slovenskega naroda. Če jih pregledujemo iz današnjega časa, sodimo, da bi nekatere prirejene elemente njihove
organiziranosti koristno uporabili celo za naše današnje šolske knjižnice.
1 Učiteljski tovarš 1866, str. 31.
Avgust Pirjevec: Knjižnice in knjižničarsko delo. Družba sv. Mohorja, Celje 1940, str. 96—97.
2 Avgust Pirjevec, 1. c.
3 Učiteljski tovarš 1866, str. 31.
4 Učiteljski tovarš 1866, str. 63.
5 Avgust Pirjevec, 1. c.
6 Učiteljski tovarš 1870, str. 28.
7 Avgust Pirjevec, 1. c.
8 Koledar Družbe sv. Mohorja 1866.
5 Učiteljski tovarš 1866 (Popis naročnikovi.
10 Učiteljski tovarš 1866, str. 309.
" Učiteljski tovarš 1870, str. 28.
12 Učiteljski tovarš 1866, str. 199.
15 Verordnungsblatt für den Dienstbereich des Ministeriums für Cultus und Unterricht. Jahrgang 1869. IV. Auflage. Wien 1869, str. XLIII-LI
'4 Verordnungsblatt für den Dienstbereich für Cultus und Unterricht. Jahrgang 1869. IV. Auflage. Wien 1869, str. CXIII-CXXIV.
Verordnungsblatt	für	den	Dienstbereich	für	Cultus	und	Unterricht
Jahrgang 1869. IV. Auflage. Wien 1869, str. CXXVII—CXXIX.
16 Učiteljski tovarš 1870, str. 226.
17 Avgust Pirjevec, o. c., str. 99.
18 Verordnungsblatt	für	den	Dienstbereich	des	Ministerium	für	Cultus
und Unterricht. Jahrgang 1872. Wien 1872, str. 325—329. Del naredbe, ki se nanaša na šolske knjižnice, je brez navedbe vira izšel v Učiteljskem tovaršu 1872, str. 185—187.
19 Učiteljski tovarš	1870,	str.	46.
20 Slovenski učitelj	1875,	str.	251.
21 Avgust Pirjevec, o.e., str. 101.
22 Slovenski učitelj 1875, str. 281.
23 Avgust Pirjevec, o.e., str. 101.
24 Slovenski	učitelj 1875, str. 125.
25 Slovenski	učitelj 1875, str. 100—103.
26 Slovenski	učitelj 1873, str. 26.
27 Popotnik 1880, str. 300.
28 Popotnik 1880, str. 351.
29 Slovenski učitelj 1875, str. 238.
3,1 Pedagoški letnik 1888, str. 159.
31 Popotnik 1880, str. 337—339, 353—356 in 371—373.
32 Pedagoški letnik 1887, str. 155—161.
33 Popotnikov koledar za slovenske učitelje. Maribor 1888, str. IX—XV.
34 Franc S.	Jamšek: Šolske drobtinice. Natisnil	in	založil	J.	R.	Milic.
Ljubljana 1887, str. 123—129.
35 Popotnikov koledar 1890. Sestavil	in založil	Mihael	J.	Nerat,	str.
XV—XXVI.