GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1936-37
OPERA
Urednik M. Bravničar
Izhaja za vsako premijero
Okusno Vas oblači DAMSKI MODNI SALON
1 of>nJa
»«
Cene in Izdelava solidna GLEDALIŠKA UL. 7
NOVO OTVORJENI
SALON DAMSKIH KLOBUKOV
„OREL“
o
LJUBLJANA
SV. PETRA C. 13
VELIKA IZBIRA IN PRVOVRSTNA KVALITETA - NIZKE CENE
IZVOLITE Sl OGLEDATI MOJE IZLOŽB El
PAPIR, pisarniške, tehnične in šolske potrebščine ^ Najugodneje v največji Izbiri ^
IV. BONAČ, Ljubljana
Akademiki dobijo pri nakupu popust	Nalivna	peresa
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1936/37 ŠTEV. 15	OPERA	UREDNIK: M. BRAVNIČAR
JARDA JANKOVEC
VESELI STUDENČEK
PREMIERA: 1. MAJA 1937
»Lojzka« j’e tretja izmed čeških operet, ki prihajajo zapovrstjo na naš oder. Prav kakor smo prej črpali operetni repertoar večinoma le iz dunajskega in madžarskega skladišča, tako smo se sedaj zagledali v operete čeških avtorjev, ker se je pač pokazalo, da ustrezajo okusu ljubiteljev operete najmanj toliko, kolikor operete drugega porekla. Od petih operet čeških avtorjev, ki smo jih doslej uprizorili (Poljska kri, Sveti Anton, vseh zaljubljenih patron; An-dula, Pod to goro zeleno, Navihanka), je bila najbolj češka Benešov »Antonček«. Besedilo in deloma glasba sta podajala okoliš domače zemlje, ki nam je bil bližji in sorodnejši kakor ambijent drugih operet. V drugih delih čeških operetnih skladateljev ni bila domača folklora tako izrazita kakor v »Antončku«, prikazovala pa so nam preprostega in vedrega človeka, ki živi med naravo nepokvarjen, kremenit in v bistvu srčno dober. Osebi iz ljudstva postavljajo češki operetni tvorci kaj radi nasproti meščane in »zarjavele« plemiče, ki so v svoji blaziranosti in priučenih navadah smešni. To potezo goji posebno rad Vlasta Burian v svojem gledališču. Njegovi ljudje iz mestne periferije in nižjih slojev niso samo boljši, temveč tudi bolj pametni in zviti, kakor oni iz »višjih krogov«. Čeprav ta razredna opredelitev ni dosledno izvajana v vseh besedilih čeških operet, vsebujejo libreti vendar mnogo te značilnosti. V tem je tudi
141
očitna razlika med češko in dunajsko, oziroma madžarsko opereto Pri poslednji so glavne osebe iz aristokratskih krogov, ki le redko zaidejo iz svojih razkošnih salonov. Pa tudi oblikovno in glasbeno lice češke operete nima skupih črt z dunajsko in madžarsko. Glavni zastopniki sodobne operete dunajskega tipa: Lehar, Kalman in Abraham so ostali zvesti v glavnih potezah vzornikom ali takozva-nim »klasikom« dunajske operete. Obdržali so način dramske zgradbe v libretu in v glasbi. Dejanje se je navadno izteklo v treh dejanjih tako, da je v velikem finalu drugega dejanja prišel konflikt do vrhunca, ki se je nato v tretjem dejanju poravnal v srečen konec. Drugače je pri revialnih operetah, kakršne so češke, ki smo jih srečali na našem odru. Glavno načelo tovrstne oblike je pestrost slik. ki se vrste in odvijajo pred očmi gledalcev ne glede na nujnost dramskega dogajanja. Povezane so sicer te slike v organično celoto in privedejo dejanje do »happy enda«, kakor v opereti dunajskega kova, vendar jim marsikdaj manjka utemeljenost, ki jo nujno zahteva dramska arhitektura. To svoistvo je revialna opereta prevzeli, iz filma, prilagodila se je času in okusu občinstva in zato je zmagala. Kakor film ima tudi revialna opereta skoraj za vsako važnejšo situacijo novo sliko, presledke med posameznimi slikami pa izpolnjujejo baletni vložki, ki so utemeljeni le z zahtevo po pestrost' in spremembi. Opereta kot izključno zabavna odrska oblika si je tako prisvojila vsa sredstva, ki služijo temu namenu, zato je njena cena in učinkovitost odvisna od vrednosti teh sredstev in od smiselne uporabe.
»Veseli studenček« ali »Lojzka« je revialna opereta, ki vsebuje vse omenjene lastnosti. Njen glasbeni avtor Jarda Jankovec živi v Pragi in komponira operete za Švandovo gledališče. Doslej je zložil že mnogo del, ki so bila uprizorjena na čeških operetnih odrih; najbolj znane in uspešne se imenujejo »Sveta Ana«, »Kukavica«, »Na griču«, »Lojzka«, »Odtroubeno« in »Izgubljena postojanka«, ki je pravkar v sporedu Švandovega gledališča v Pragi. Janko vetje bančni uradnik v Pragi in operetni dirigent. Poleg Beneša uživa sloves najuspešnejšega tvorca sodobne češke revialne operete.
142
Navihanka ga. Brumen-Lubcjeva ki ima tudi v »Lojzki« naslovno vlogo.
foto R, Kos.
145
Ost.:
Veseli studenček — in še nekaj
(Lojzka)
V tej zadevi nastopa dekle-sirota, ime ji je Lojzka in je lastnica studenčka, ki ga je prejela v dar od župnika. Izkaže se, da je ta studenček bogat na mineralijah in zato dobi imenitno ime »vrelec«.
—	Z eno besedo: Lojzka je takorekoč v tej opereti samo »tihi kom-panjon«, kajti glavno besedo ima studenček. — Ves je vražji in poleg zdravilnih moči, ki leči jo jetra, ledvice, glavobol in podobne razširjene kronične in akutne bolezni — poleg imenovanih zadev ima čudodelno moč, da ob gotovih časih vrši človekoljubne zadeve: da v zrcalu svoje bistre vodice pokaže zakonaželjncmu, njegovo bodočo — ali bodočega — kakor nanese.
*
Zato smo rekli, to se pravi, rekel sem jaz, da krstimo to ope-retko s tem imenom, ki je bolj prikladen — saj studenček je res vedri in spretni režiser, ki spravi ob koncu vse pare pravilno v pare in da rečem visoko — shakespearsko:
Vzemi Janez, Mico.
Vsakemu pravico.
Svojo kapo vsak na glavo in vsem zdravo! —
*
Nekaj malega je v tej opereti drugače. To sem ko j opazil in to se mi zdi vredno da omenim. To je nekaj, kar v svojem zdravju odgovarja Čehu. Da zna spoštovati vrednost jezika svojega in da ne skriva vseh nedostatkov govorice, to je prvo! Drugo pa je: ako s prestopkom lahko pomagaš človeku, da pride do svojih pravic — stori to — bogato boš poplačan. — Prvo: Jean Poulard, Francoz beži pred žensko v češko deželo — beži pri nas — k nam. Jeclja iz skromnega besednjaka osnovne besede, vztrajnost ga privede do popolnosti — v tretjem dejanju popravlja on vsem drugim jezikovne napake. Drugo: pismonoša Iskra defraudira tisočak in omogoči Lojzki da dobi pravdo •— v tretjem dejanju je zasramovan,
144
zaprt in postavljen spet na pravo mesto poštenjaka. Meni to ugaja
— ne morem nič za to. Saj je res, vse to ni genijalno, tudi ni bog-sigavedi kako silno brihtno, a fletno je — in saj »veleumov« ni na pretek po svetu, še manj v F.vropi, še manj, še manj, i. t. d.
*
T o pa Drenovcu — brez »Lojzke« Potem, ob tej priliki še eno! Slučaj, naključje je naneslo, da jubilira Nekdo, ki mi seže v spomin v mladost, ki je ostal (vrag si ga vedi, kako to dela) tak kot je bil: veder slovenski fant! Lojze Drenovec! 2e to, da je on prav za prav Lojze in bi se opereta morala imenovati »Lojzka« mi ni bilo pogodi — in kot veliki »intrigant« sem preprečil tako alianco. On praznuje jubilej petindvajsetih let! Jaz sam gledam jubileje po svoje — vendar zamislim se nad njimi, kajti tudi jaz ugotavljam, da se včasih zabliska sre-brno-sivo v laseh . . . Nič moledovanja in še manj prazničnih sentimentalnosti — in nič »hofiranja«, kot je običaj ob takih prilikah.
— Eno pribijem: trdo je bilo in po mehkejših letih, je postalo spet podobno onemu, kar je bilo pred vojno. — Vse mi je znano, točno in jasno — zato tem bolj lahko občutim kako more biti pri srcu človeku, ki je »klopfov« petindvajset let tlak slovenskega teatra. — Če je bil trd ali mehak — o tem ni tu govora — ampak kot režiser »Veselega studenčka« bi hotel, da studenček vere in studenček ljubezni do našega teatra v jubilantu ne usahne ... Ecco! Tak sem! To sem se naučil od življenja! Questa est la vita.
T o želi — stari O. Šest.
Jubilej L. Drenovca
Lojze Drenovec praznuje jubilej 2 5letnega dela pri gledališču. Kdor je kdaj pogledal tudi za kulise in ni gledal igralca samo na odru, predobro ve, da je igralčev poklic in posebno poklic sloven skega igralca trnjev. Kdor pa danes praznuje 2 5letnico dela pri našem gledališču, je bil udeležen težkih časov in borb za obstoj slovenskega kulturnega zavoda, ki se je obdržal pri življenju le z
I4S
ljubeznijo in z žrtvami vseh, ki so mu takrat služili. Med vrstami služiteljev slovenski Taliji v najtežjih časih je bil tudi Lojze Drenovec. Preživel je dobo borbe in razvoja slovenskega gledališča od časov, ko se je pod avstrijsko upravo borilo za svoj obstoj in nacionalni obraz proti nemški oholi protislovanski politiki do po-državljenja in zagotovljeni eksistenci v novi državi. To so bili časi, ko je slovenski igralec prejemal plačo le 7 mesecev, ostalih 5 mesecev pa je bil prepuščen lastni skrbi. Danes po zjletnem delu lahko z zadoščenjem gleda na to delo, kot člen v nizu vseh, ki so se borili za dobro Slovenskega gledališča in mu priborili veljavo, za ceno svoje požrtvovalnosti. Ob jubileju se pridružujemo s čestitkami vsi, ki spadamo v občestvo Narodnega gledališča in želimo jubilantu Lojzetu Drenovcu vse, kar more slovenski igralec doživeti dobrega in lepega.
*
Drenovec se je rodil v Ljubljani 24. oktobra 1891. 2e v zgodnji mladosti ga je želja, da bi igral, zmamila k diletantskemu društvu, kjer ga je pokojni Molek seznanjal s prvinami oderske umetnosti Prvo veliko vlogo je igral v Finžgarjevi ljudski igri »Divji lovec«, v režiji Nučiča, ki je bil tudi odločilen za Drenovčevo pot v poklicno življenje. Tedanji upravnik Deželnega gledališča Fran Govekar ga je videl v tej vlogi. Poiskal ga je nekje za kulisami, mu čestital in ga spravil v Dramatično šolo deželnega gledališča. Na zaključni produkciji Dramske šole je igral naslovno vlogo v igri »Brat Sokol« in bil 1910. leta angažiran pri Deželnem gledališču v Ljubljani. Dve leti je ostal v tem angažmanu, ki ga je moral prekiniti zaradi vpoklica k vojakom, kjer bi moral služiti 3 leta. Na intervencijo upravnika Fr. Kobala pa se je po enem letu vojaške službe I9i3.1eta vrnil v angažman in delal pod vodstvom našega največjega dramskega umetnika pok. Ignacija Borštnika. Svetovna vojna, ki jo je Drenovec preživel v vojaški suknji med trdnjavskimi zidovi v Pulju, je prekinila za dolgo dobo vsako gledališko udejstvovanje.
1918. leta ga je intendant Govekar pritegnil k prenovljenemu Slovenskemu gledališču, kjer je ostal eno leto. Iz Ljubljane je odšel r.a eno leto v Osjek, odtod v Zagreb, 1921. l?ta pa se je za stalno
Lujo Drenovec
147
vrnil v Ljubljano. Idealna oderska pojava in toplo čustvo sta mu od vsega početka določili krog igralskega uveljavljanja, v katerem je v splošnem tudi ostal vse doslej. Poleg svoje glavne domene, ljubimske stroke, je igral tudi karakterne vloge in v njih pokazal mnogostranost svojega talenta.
Nekaj vlog iz njegovega repertoarja: Janez (Divji lovec), Kvas in Marjan (Deseti brat), Erazem (Za pravdo in srce), Tonček (Mogočni prstan), Orsino (Kar hočete), Kristjan (Cyrano), Franck (Obrt gospe Warnove), Vronski (Ana Karenina), Clement (Skopuh), Lingstrand (Gospa z morja), Alarik (Pegica), Tito (Postržek) i. t. d. Zanimivo je, da je v Nušičevih igrah »Navaden človek«. »Narodni poslanec«, »Sumljiva oseba« in »Dr.« igral naslovne vloge.
—	Leta 1926. ga srečamo v naši opereti, pri kateri je ostal polnih pet let. To je doba njegovih najlepših uspehov in stvaritev, v katerih je razvil vse svoje sposobnosti. Partije, ki jih je pel: Tassilo (Grofica Marica) 65 krat, Radjami (Bajadera), Bolo (Poljska kri), Aleksander (Orlov), Schober (Pri treh mladenkah), Grof Luksen-burški, Adam (Tičar), Hans (Dolarska princesa), Ervin (Kneginja čardaša), Beneška noč, v novejšem času Andula i. t. d. Od navedenih partij je vredno posebej podčrtati Tassila, Radjamina in Schobra. L. 1931. se je vrnil k drami.
To je v kratkih obrisih njegova odrska pot,	ki ga	je	vodila	iz
skromnih in teških početkov mimo razočaranj in	uspehov, ki jih	je
v	večji ali manjši meri deležen vsak igralec.
Pomembno in mnogostransko je Drenovčevo	delo	v	strokovni
organizaciji gledaliških igralcev. Od 1. 1921. dalje je skoro nepretrgoma na vodilnem mestu, kjer se je boril za dobrobit svojih tovarišev z vso vnemo in požrtvovanjem. Jubilej ga je dohitel v organizaciji kot predsednika ljubljanske sekciie »Udruženja gledaliških igralcev«. Tudi to delo posega posredno v razvoj slovenskega gledališča in Drenovec mu je posvetil vse svoje zmožnosti in vso svojo ljubezen.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkotu. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
148
Foto atelje-studlo
J. POGAČNIK
LJUBLJANA Aleksandrova cesta 3 se priporoča
mm*
ALFONZ
BREZNIK.
LJUBLJANA
ALEKSA NDROVA 7
Vsa glasbila ln strune
CINKOVO BELKO ,,BRILJANT**
zlati, srebrni, beli, zeleni in sivi pečat
LITOPON ,,TITANIK“
originalno 30 °/o blatro, odporno proti svetlobi
SVINČENI MINIJ „RUBIN“ garantirano 30 % svinčenega superoksida
KOVINE IN KOVINSKI POLIZDELKI VSEH VRSTI
Metalno akcijonarsko društvo, Ljubljana
Telefon 2727
(Lo)^ka)
opereta v treh dejanjih (8 slikah), besedilo J. Balda J- ‘‘»ut in J. Slavik. — Prevedel: B. Urbančič. — Glasba: J. Jankovec.
Dirigent: D. Žebre.
Koreograf: ing. P. Golovin.
Mlinarica................................
Pavla | .	.	,	v . I...................
Lucija jnleni hcen I......................
Rihard Werner, letalec....................
Jean Poulard, lastnik lepotnega salona Mme Gertruda Rogljeva iz Švice . . Janko Rogelj, njen varovanec . . .
K. Strniševa S. Japljeva M. Gnusova I. Gorski B. Peček P. Škrjančeva L. Drenovec
Inscenator: ing. E
Barbara, dekla v mlinu Hlapec v mlinu Lojzka, sirota .
Župnik . . .
Upravitelj . .
Detektiv. . .
Franz.
Režiser: prof. 0. Šest.
R. Škeletova
M. Simončič
M. Brumen-Lubejeva
Danes
F. Jelnikar
I. Presetnik
D. Zupan
Jožef Ikra, pismonoša Kmetsko ljudst^ Jstje v kopališču.
Step plešeta A. Brcarjeva in F. Kiirbosova, roža *oharjeva, s°l° v slovaškem plesu E. Moharjeva.
Godi se v hriboviti pokrajini, kr, j* avtomobilov in drugih težav.
1. slika: Janko nima delavskih bukvic. 2. slika: Pismonoša Ikra in ponesrečenci. 3. slika: Podoknica. 4. slika: Jezikoslovje. 5. slika: Studenček ima svojo moč. 6. slika: Špijoni so v deželi in veliko gorje. 7. slika: Tujsko prometne % slika: Samo štirje pari zaljubljencev se najdejo. Po 3. in 6. sliki daljši odmor
NAJVLJUDNEJE SE PRIPOROČA
Frizer za dame in gospode v pasaži palače VIKTORIJA LJUBLJANA, ALEKSANDROVA CESTA ŠTEV. f
Zobna ordinacija	
Dentist teh.	-
Leopold Smerkolj	
laboratorl| za moderno tehniko in keramiko	
orčinira za zdravljenje zob od 8-12 ure čop.	
in od 2-6 ure pop.	
*	
Ljubljana Ull. Celovška cesta 3Z // Telefon 34-4S