DUHOVIM zivueiue DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Četo 55 maj 1988 l> pl Z Ob 45-letnici posvetitve slovenskega naroda V Marijinem letu, ki smo ga začeli na binkoštno nedeljo, 7. junija 1987, in ga bomo sklenili na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, bomo obhajali 45-letnico posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posvetitev je opravil škof dr. Gregorij Rožman v nedeljo, 30. niaja 1943, sredi vojnih grozot in trpljenja, v času strašne revolucije. Opravil jo je v ljubljanski stolnici pred podobo Marije Pomagaj iz Brezij. Povod za to posvetitev, ki je bila ena prvih na svetu, je bila Posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je izvršil Papež Pij XII. 31. oktobra 1942, °b 25-letnici fatimskih prikazo- vanj. V pripravi na to pomembno dejanje je velik del vernikov opravil pobožnost peterih prvih sobot. Z njimi smo začeli 2. januarja 1943 in končali 1. maja 1943. Po škofovi želji smo „še ves maj pri šmarnicah svoje duše pripravljali na veliki dan posvetitr ve". Šmarnice je za tisto leto napisal dr. Ivan Ahčin. 29. maj, vigilijo zgodovinskega dne, je škof Rožman razglasil za spokorni in spravni dan. V duhu pokore naj bi pomnožili svoje molitve, premagovanja in dobra dela. V duhu sprave pa naj bi se spravili z brati in sestrami, z vsemi, s katerimi smo bili sprti ali v sovraštvu. V tej spravi je videl škof Gregorij pogoj, „da bo naša posvetitev Bogu všeč in da jo bo Marija sprejela." Višek spokornega in spravnega •dne ipa je bila velika spokorna procesija. 30 tisoč vernikov je šlo za križem, ki ga je nosil ljubljanski nadškof dr. Gregorij Rožman. 30 tisoč romarjev je molilo sveti rožni venec, pelo Marijine pesmi in litanije Matere božje. 30 tisoč Slovencev je spremljalo podobo Marije Pomagaj, ki jo je nosilo 16 bogoslovcev. .Procesija, v kateri so bili vsi stanovi, otroci, mladina in starejši, duhovniki, redovniki, redovnice in laiki, se je ustavila pred mogočnim pročeljem rakovniške-ga svetišča. Pogled na brezjansko Marijo, ki je tam kraljevala na slavnostnem odru, je vse prešinil z radostjo,' z zaupanjem in navdušenjem. Tedaj je še bolj privrela iz srca molitev, in pesem, vse morje množice je valovilo v eni prošnji in želji: Marija, pomagaj! Nato je spregovoril škof Rožman. Njegova beseda je bila beseda tolažbe in upanja. Pred Slovesom pa je vsa množica, polna vere in svetega navdušenja, z iskrenim prepričanjem odmolila obljubo in posvetitve: V času, ko se posvečamo Tvojemu brezmadežnemu Srcu, slovesno izjavljamo: Gospodovih dni ne bomo skrunili s hlapčevskimi deli in z grešnim veseljem, temveč jih posvečevali, hodili k maši in pridigi. Bogokletna beseda ne bo več prišla iz naših ust in z grehi ne- čistosti ne bomo omadeževali naših src. Zahtevam nespodobne mode se ne bomo vdajali, ker nočemo hudo žaliti našega Gospoda. Zakonsko in družinsko življenje bomo živeli tako, kakor Bog hoče. Ogibali se bomo grde sebičnosti in nizkega sovraštva, krivičnosti in grehov jezika. Skrbeli bomo, da izginejo ti grehi iz našega naroda. Molili bomo vsak dan rožni venec, zlasti po naših družinah. Zadoščevali bomo tudi za naprej Jezusovemu in Tvojemu Srcu s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot. To bodi vodilo in pravilo našega življenja! Marija, stoj nam ob strani! Pomagaj nam! Amen. Od tega zgodovinskega trenutka bo v nedeljo, 29. maja, poteklo 45 let. Veliko teh, ki so se udeležili spokorne procesije, je v večnosti. Nekateri so v domovini, katero je preplavil brezbožni val, nekateri pa so po svetu. Vsi, ki še živimo, in tudi mladi verni rod, bodimo priče te posvetitve in teh obljub. Priče na vseh koncih sveta. V Marijinem letu, ki ga je oklical sedanji papež, Kristusov namestnik na zemlji, obnovimo to posvetitev posamezniki, družinte, naša „farna“ občestva in vse naše skupnosti po vseh kontinentih sveta. S posvetitvijo si bomo izprosili Marijino varstvo, ki nam je v času zmot in zablod tako potrebno. Alojzij Starc PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV ZA POSTNI ČAS 1988 Marijina vera in služenje (Drugi del pisma) Marijino, služenje v nazareški družini D rabi bratje in sestre! V prvem delu (DŽ marec-april) smo ob zgledu Device Marije skušali poživiti in utrditi našo vero. Toda vera brez dobrih del je mrtva, zato naj bi se pri Mariji naučili tudi pravega, nesebičnega služenja bližnjim. V tem je bila najzvestejša učenka svojega Sina, o katerem je evangelist zapisal, da ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel (prim. Mr 10, 45). Po darovanju v templju se je začelo Marijino skrito služenje v Nazaretu. Veljalo je Jezusu. S tridesetletnim služenjem je Marija pripravljala učenika, ki bo hodil od kraja v kraj in oznanjal blagovest o božjem kraljestvu. Pripravljala je zdravnika, ki bo delil dobrote in vse ozdravljal. Pripravljala je velikega duhovnika, ki bo z daritvijo svojega telesa odrešil ljudi. Njeno življenje v družini se ni razlikovalo od življenja drugih družinskih mater. Bilo je polno skrbi in truda. Angel ji ni več govoril. Elizabeta je ni več blagrovala. Simeon je ni več blagoslavljal. Noben čudež se ni zgodil. Iz miselne zveze svetopisemskih besedil lahko sklepamo, kakšno je bilo delo, ki so ga opravljale žene v družini. Tudi Marija je morala kot druge žene mleti žito, peči kruh, zajemati vodo, prati, kuhati, presti. Marija je mlela žito na kamnu. Med dvema kamnoma so se drobila pšenična zrna in umirala, da je lahko prišla na dan njihova vsebina: bela moka. Jezus je videl v tem podobo svojega poslanstva. Da bo lahko kruh življenja, bo moral kot pšenično zrno prej trpeti in umreti. Mletje na kamnu mu je ostalo v spominu. Ko je govoril o čuječnosti, je rekel: „Dve bosta mleli, ena bo sprejeta, druga ne" (Mt 24, 41). Mletju je sledilo pripravljanje kruha, in sicer vsak dan sproti. Kar je videl pri svoji materi, je Jezus pozneje povedal v priliki: ..Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in u-mesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo" (Mt 13, 33). Prošnjo za vsakdanji kruh je vključil v svojo molitev. Za pranje je Mariji rabila voda iz kapnice, za kuhanje -pa živa voda iz studenfca. Med deževnico in živo vodo so Jezusovi sodobniki znali razlikovati. Zato je Je- zus lahko govoril o živi vodi, ki bo tekla iz njegovega osrčja. Razumeli so tudi prerokovo besedo: „Tako govori Gospod: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, ki ne morejo držati vode" (Jer 2, 13). Kot svetopisemska žena iz Knjige Pregovorov je tudi Marija skrbela za volno in lan, prijela za preslico in vreteno ter tkala platno (Prg 31, 13 sl.), da je lahko Jezus nosil izcela tkano suknjo. Skupaj z Jožefom je Marija u-čila dečka Jezusa veroizpovedi in glavno molitev. Prične se z besedami: ..Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini." . Na Gospodov dan je šla vsa družina v nazareško shodnico poslušat božjo besedo. Služenje staršev z vzgojo otrok Služenje Cerkvi z vzgojo otrok je naloga tako očeta kakor matere. če se oče iz kakršnegakoli vzroka izmika vzgoji otrok, ima lahko to usodne posledice pri o-blikovanju otrokove osebnosti. Izgovor, da je vzgoja otrok zgolj materina naloga, je neutemeljena. Res je mati tesneje povezana z otrokom, vendar je moževa dolžnost, da jo dopolnjuje pri njeni vsestranski skrbi za njune otroke. če je tudi žena zaposlena, si zakonca delita vsakdanja opravila v domači hiši in družini. Mož prevzame skrb za otroke in dom v času ženine odsotnosti. Njuno V nedeljo 8. maja bomo Slovenci iz Velikega Ilucnos Airesa in od drugod romali v Marijino božjepotno svetišče v Lujanu. skupno prizadevanje, njun zgled in njuno življenje po veri in iz vere postavlja temelje verske vzgoje in pomaga otrokom do osebne vere. Potem ko je Marija izrekla svoj zgodi se“ in spočela Božjega Sina, se je odpravila na pot služenja. Pohitela je k sorodnici Elizabeti, da bi ji bila v pomoč pri Porodu. Evangelist pove, da je Marija ostala pri Elizabeti nekako tri mesece. To so bili dnevi služenja. Služenje ostarelim, zapuščenim in bolnikom Marija je pomagala starejšima zakoncema Zahariji in Elizabeti. Naši ostareli imajo pravico do človeka vrednega življenja. Ne smemo jih obravnavati kot nekoristno breme. So priče preteklosti in posredovalci življenjske modrosti mlademu rodu. Mladi imajo prekipevajočo moč, stari pa dragocene izkušnje. Stari starši so pri nas večkrat neupravičeno odrinjeni iz družin v domove, kjer so ločeni od svojcev. Domovi za ostarele so hvale vredni, saj je tam zanje poskrbljeno, vendar večkrat pogrešajo ljubezni. Pogosto se zgodi, da sta starša oskrbela in vzgojila več članov družine in jih spravila h kruhu, ki pa vsi ne morejo poskrbeti za mirno starost svojih staršev v ljubečem družinskem ozračju. Če je potrebno, naj tudi sosednje družine poskrbe za ostarele in jim ponudijo pomoč, zlasti kar zadeva duhovno oskrbo in prihod duhovnika. To pride v poštev še posebej v mestnih stolpnicah. V nekaterih župnijah deluje župnijska diakonija, katere poslanstvo je tudi služenje ostarelim, zapuščenim in bolnim. Po zaslugi takšne diakonije je marsikateri taki osebi vsaj od časa do časa omogočena udeležba pri župnijski maši v cerkvi. V vsakem bolniku strežemo Kristusu, ki trpi v udih skrivnostnega telesa. Pokažimo bolniku, ka- ko mu iskreno želimo čimprejšnje okrevanje, če je veren, mu omogočimo zakramente: spoved, maziljenje, sv. obhajilo. Bolniško maziljenje posreduje milost Svetega Duha, ki celotnemu človeku pomaga k ozdravljenju. Služenje ubogim in potrebnim Marijina materinska skrb in služenje potrebnim se lepo pokažeta v Galilejski Kani. Marija opazi zadrego in stisko domačih, zato reče Jezusu: Vina nimajo. Danes bi Marija ob pogledu na mnoge družine v raznih deželah rekla: kruha nimajo, stanovanja nimajo, zdravnika nimajo, duhovnika nimajo, šol nimajo. Vsako leto, bratje in sestre, ob misijonski nedelji in tudi sicer veliko storite za naše misijonarje, ki večinoma delujejo v nerazvitih deželah. To je vaše služenje potrebnim. Za vsak vaš dar se vam iskreno zahvaljujemo. Vsak kristjan naj bi se spraševal, kje in kako bi mogel najbolje služiti bližnjemu. Mlad človek naj si ne izbere poklica zato, ker bo v njem več zaslužil, ker mu bo v njem bolj udobno, marveč zato, ker v njem bhko bolj uresničuje svoje služenje bližnjemu, v skladu s svojimi talenti in zmožnostmi. Vsak pošten poklic je služenje bližnjim, zato zahteva toplino, človečnost in veliko ljubezni. Posebej to velja za duhovni poklic: za poklic duhovnika, redovnika, misijonarja, redovnice, katehistinje... Takšen poklic je sicer zahteven, prinaša pa tudi veliko sreče. V postnem času nas, dragi verniki, božja beseda še posebej kliče k dobrim delom, k molitvi, postu, miloščini, k pokori in spreobrnjenju. Molitev je poseben izraz ljubezni do Boga in do bližnjega, saj ne molimo samo zase, marveč tudi za druge. „če moliš za vse, vsi molijo zate," pravi sv. Ambrož. Pod postom umeva Sveto pismo prostovoljno odpoved stvarem, ki jih imamo radi. Vse to zahteva od nas veliko premagovanj^, toda prav to nas naredi močne proti skušnjavam sveta. V postu vas bodo vaši dušni pastirji vabili k zakramentu sprave. Tudi s tem, da se odvrnemo od greha, služimo bližnjim. Greh proti Bogu je namreč hkrati greh proti občestvu, proti bližnjemu. Bratje in sestre! Nakazali smo vam le nekaj možnosti našega služenja bližnjim. Z željo, da bi vsi, ustrezno svojim zmožnostim po Marijinem zgledu služili bližnjim, vas blagoslavljamo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Vaši škofje Sam nekoč ostane vsak stisnjen v prst, ko list odpali, ki vetrovi so prignali ga skoz mrzel, sinji mrak. Sam nekoč topi se vsak, vse, kar bil nekoč je, mine, tiho v prst po kapljah gine, dokler ni kot dih lahak. Karel Mauser Kdaj bo mandelj ozelenel Ondan sem v baru srečal prijatelja, poročenega, intelektualca, nedavnega spreobrnjenca. Med srebanjem kapucina mi je malce skrivnostno namignil, da si v bližnji prihodnosti obeta lepo veselje. >,Ti bo najmlajši sin diplomiral?" sem vprašal. „Kaj pa, če sinu na diplomskem izpitu spodleti?" je odgovoril. »To ni veselje, da bi nanj z vso zanesljivostjo računal." »Že vem: v novo hišo se boš vselil!" »Ne veš, kaj pravi arabski pregovor? Sezidaj si novo hišo in Pride smrt. Kako naj bo tisto veselje neskaljeno?" „Aha,“ sem povzel, ko sem se spomnil na njegovo zanimanje za šport. ,,Nogometno srečanje An-glija-Brazilija!" »No, lahko mi privoščiš veselje, ki bo izbranejše od športnega," je odvrnil. »Recimo veselje, ki ni Povsem od tega sveta." »No, kam boš torej poromal zdaj na poletje?" sem skušal iztisniti uganko. »Na najbližjo možno božjo pot: Pod mandelj na našem dvorišču!" »No, za silo se da poromati tudi k hišni kapelici," sem rekel. »Ampak tam ni nobene kapelice, kolikor vem." »Pa bo! S sabo jo bom prinesel. Sezidana iz papirja, ampak kapelica in pol, da ji prav nič ne manjka!“ Zdaj nisem vedel več kaj reči. „In jo boš zgradil ti, tisto kapelico?" sem rekel med enim in drugih skrljajem kapucina. »Janez Pavel II.!" ,,-Saj, Janez Pavel II. si med enim in drugim medcelinskim poletom lahko jemlje čas, da se igračka s striženjem in lepljenjem, izdelek pa naj bo prav zate!" sem rekel skoraj že nataknjen, da me prijatelj še ni nehal vleči za nos. Tedaj je odložil skodelico in rekel: »Sesti nekje med prihodnjim aprilom in majem pod mandljevo drevo, v novem listju in ptičih, pozabiti tam na ta ponoreli svet in razgrniti pred sabo novo o-krožnico Janeza Pavla II. o Materi božji — vidiš, to bo tisto moje veselje! Začeti Marijino leto s tistim branjem. A, to bo nekaj boljšega kot kakšna nogometna tekma!" »Pa misliš, da je danes ekumensko tako proslavljati Marijo!'" sem nakazal svoj pomislek. »Ekumensko gor, ekumensko dol — krščansko je in katoliško. Pa moderno, bi rekel, v dobi ženskega osamosveščanja. Cerkev je žensko zapostavljala, se glasi -znani očitek. Po mojem ni brez osnove, a jaz imam klin proti klinu. Vprašam: kje, v kateri drugi religiji ali ideologiji je žensko bitje postavljeno ne samo tako visoko, ampak tudi v tikšno čisto idelalnost, kakor je v krščanstvu, katoliškem in pravoslavnem, Marija? Vzemi islam, z njegovim ponižujočim mnogoženstvom! Marijo pa postavlja Cerkev celo nad angele! A še nekaj drugega je: po dva tisoč letih ta edinstvena nebeščanka ni nehala prihajati k nam. Se jokat z nami kot v La Salette. Molit z nami kot v Lurdu. Nas opozarjat kot v Fatimi. Nas tolažit kot v Medžu-gorju." „Počasi z Medžugorjem!" „Zakaj ?“ »Cerkev zaenkrat samo gleda in molči." „Naj!“ je rekel prijatelj. »Kakšna preplašena duša se celo sprašuje, ali ni vse skupaj en sam velikanski trik. Ali ni celo zadaj sam hudič..." »Potem si moram od tega gospoda samo želeti, da bi uprizoril še dosti takšnih trikov, še dosti takšnih misijonov od Mostarja navzgor, v Ljubljani, v Trstu..." je rekel prijatelj smeje. »Mariji na čast, hočeš reči. Da bi bilo tisto tvoje veselje še večje!" »Zaenkrat mi bo zadostovalo sesti pod mandljevo drevo..." Na račun tistega pričakovanja je prijatelj hotel plačati kavo za oba. Zdaj bo čakal, kdaj bo mandelj na njegovem dvorišču ozelenel. Marijinega leta se veseli, ko da bo posejano s samimi epohalnimi nogometnimi tekmami... Alojz Rebula NAMEN APOSTOLATA MOLITVE ZA MAJ Splošni: Za vse, ki po Marijinem zgledu božjo besedo poslušajo in jo v življenju uresničujejo. Misijonski: Da bi se med laiki v Cerkvi in svetu razvijal čut za poklice in misijone. Slovenski: Da bi Marijino leto poživila v nas zavest, da je Marija naša mati. NOVA ENCIKLIKA PAPEŽA JANEZA PAVLA II. Skrb Cerkve za družbeni razvoj V spomin na znano okrožnico O delu za napredek narodov (Popuio-rum progressio), ki jo je pred 20 leti izdal papež Pavel VI., je 10. februarja letos sedanji papež Janez Pavel II. objavil novo okrožnico z naslovom Skrb Cerkve za družbeni razvoj (Sollicitudo rei socialis). V tej okrožnici papež posodablja nauk svojega prednika. Tudi naj novejša okrožnica je posvečena vprašanju razvoja. To Pa se dve desetletji po okrožnici Pavla VI. zastavlja precej drugače. Razvoj in napredek nerazvitih narodov je danes v slepi u-licj predvsem zaradi velike dolžniške krize in upočasnjenega svetovnega gospodarsskega razvoja. Ko pa pride do krize v razvitih deželah, ima to za nerazvite še veliko hujše posledice, podobno kot bolezen huje prizadene telesno šibke kot zdr ve in močne ljudi. Ob tem lahko razdelimo papeževa razmišljanja v dve vrsti. V prvo sodijo njegova iskanja vzrokov za sedanje pereče stanje, v drugo pa tista številna mesta, kjer govori o pravem in nepravem Pojmovanju človekovega m predla, nato pa o smeri, pogojih in zahtevah razvoja, ki bo vreden človeka. Papež pravzaprav ne pravi, da ae v zadnjih dvajsetih letih ni nič izboljšalo, vendar ugotavlja, da je v sedanjih svetovnih gospodarskih razmerah razvoj tistega dela sveta, ki ni deležen sadov .sodobnega napredka, postavljen pod vprašaj in so tudi prizadevanja rodila omejene in negotove sadove. Pri tem je še posebej vredno omeniti, da papež opozarja na politične vzroke upočasnjenega razvoja, kar pomeni, da u-go ta vi j a tudi odgovornost politikov in vlad iz dežel razvitega in nerazvitega sveta za nastalo stanje. Ko pa papež obravnava vprašanje razvoja in napredka, poudarja, da napredek ni v tem, da množimo gmotne dobrine, temveč da razvijamo vse človekove zmožnosti in razsežnosti, te pa so bistveno moralne, človek je v prvi vrsti moralno in duhovno bitje, kar po svoje odseva tudi v tem, da stoji za gospodarskimi in političnimi vzroki sedanjih neugodnih razvojnih razmer vedno tudi moralni vzrok, ki ga v krščanskem religioznem pogledu na svet in človeka imenujemo greh. ,,Grešne strukture" sedanjega sveta so moralno ozadje vseh znanih ovir za nadaljnji napredek. V tej zvezi ima ta greh čisto določeno podobo in ime: to sta »izključna želja po dobičku" in »žeja po popolni oblasti". Zato tudi ni mgoče jamčiti pravega razvoja, če se ljudje niso pripravljeni moralno spreobračati. To pa seveda ni vse, kar v tej okrožnici pove papež. Poudarja pomen družbenega nauka Cerkve, omenja spremembe, do katerih bi moralo priti v svetovni gospodarski ureditvi (reforma svetovne denarne ureditve, prenos sodobne tehnologije v nerazvite dežele, spremembe v delovanju nekaterih pristojnih mednarodnih organizacij), posebej pa še v samih deželah v r zvoju. Papež poziva k večjemu prizadevanju za razvoj, in to takemu, ki bo v soglasju s tem, kar je človek kot osebno in duhovno bitje. V tem pcgledu si tudi želi sodelovanja z drugimi krščanskimi Cerkvami in celo z drugimi verstvi. Če primerjamo okrožnico Skrb Cerkve za družbeni razvoj z o-krožnico O delu za razvoj narodov, ugotovimo tudi nek j novih značilnosti papeževega nauka o družbenem življenju. Med dejstvi, 'ki ovirajo nadaljnji razvoj velikega dela sveta, papež še posebej omenja blokovsko delitev sveta. Nedvoumno obsoja proizvodnjo in kopičenje o-rožja ter trgovino z njim. Posebno rad se ustavlja pri moralnih vidikih človeškega razvoja: nerazvitost je navsezadnje posledica moralne ,,nerazvitosti", kakor je tudi pravi napredek lahko samo tam, kje spremlja izboljša- nje gospodarskih in gmotnih razmer tudi splošen kulturni in duhovni dvig ljudi. Pap:ž jiz pozablja poudariti velikanskega pomena človekovih pravic, posebno še verske svobode: kjer ni napredka pri spoštovanju človekovih pravic, v resnici ni nobenega trajnega in resničnega napredka. To še posebej velja za same dežele v razvoju, kjer je treba zagotavljati samcstoino rast in celovit razvoj slehernemu člov ku in njegovo soudeležbo v nditiž-nem življenju dežel'-. Papež priznava veliko vlogo kulturi in zahteva spoštovanje identičnosti in samostojnosti vsakega naroda. Spodbuja k odgovornosti za okolje: življenje v uničenem okolju ne more biti znamenje resničnega napredka. Končno pa papež o-pozarja kristjane na to, da morajo uvideti, kako je zavzetost za resničen in celovit napredek sveta vezana na vero v božja kraljestvo in osrednie versko slavje: evharistijo. Kristjani nai bi se bolj živo zavedali, d^ je Bog ustvaril svet in ga zaupal ljudem, da ga izpopolnimo ter dovršimo, zato smo1 zanj in za razmere na njem v luči vere še posebej odgovorni. Zadnja okrožnica se začenja s pomenljivimi besedami: Skrb Cerkve za družbene zadeve. P-pež daje zgovoren zgled te skrbi in zavzetosti. Anton Stres Izjava o narodno-družbenih vprašanjih II. katoliškega shoda Slovencev v Argentini 1. 1. človekova osebi je počelo vsake skupnosti in družbe, človekove naravne dolžnosti kot tudi pravice, ki iz teh izvirajo, naj bodo mera zdravih družbenih odnosov. 2. Naravni skupnosti, ki jih predstavljata družina in narod, sta za o-sebno rast temeljnega pomena, zato naj bosta predmet posebne skrbi in središče naše družbene dejavnosti. 3. človek mora sprejemati danosti narave in sadove izročil kot Stvarnikov dar. Zato tudi hvaležno usvaja-nio slovenstvo kot svojo osebno vrednoto, ki smo jo podedovali od prednikov in izoblikovali z življenjem v družbi ali so nam jo vcepile posebne življenjske razmere. Skrb za oblikovanje krščanske osebnosti nam nalaga, da smo tej vrednosti zvesti take, da jo ohranjamo, izpopolnjujemo in krepimo. 4. Kot kristjani zavračamo rasno ločevanje, malikovanje narodnosti in vtapljanja poedinca v breznarodno 'Iružb:. Vsakemu človeku družba prepušča v svobodno odločitev, da sprejema svojo narodno danost in se vključuje v življenje nirodne skupnosti. Vendar se zavedamo, da izneveriti se narodu ni znamenje trdne osebnosti in je največkrat začetek nravnega nazadovanja. 5. Vsklajati hočemo dolžnosti, ki nam jih nalaga naravni zakon do slovenstva, s tistimi, ki nas obvezujejo do dežele, v kateri živimo. 6. Voljo za svobodno in velikodušno sprejemanje slovenstva hočemo krepiti pri sebi in pri rojakih s predstavljanjem in razvijanjem razumskih in razpoloženjskih nagibov, katerih preučevanju in posredovanju bomo posvečali vso skrb. 7. Zavedajmo se, da moreta povezovati narodno skupnost predvsem kreposti ljubezni in zvestobe, v katerih naj družine vzgajajo svoje otroke že od rane mladosti. 8. Jezik je za slovensko narodnost posebno pomembna prvina in je tudi poglavitni znak narodne pripadnosti. Ker jezik oblikuje naše čutenje in mišljenje ter nas kot živa vez druži s sedanjimi in preteklimi slovenskimi rodovi, ga bomo zvesto rabili v družinskem in družabnem življenju in ga izpopolnjevali v , ki niso bili zaželeni? Saj se e°rija jn praksa načrtovanja ružine pogosto zelo razhajta. Vse ono ostane dejstvo, da sta po- rebna pozitivno pričakovanje in ^vnanje, da otrok lahko uspeva. Dobro je, če si glede števila tr°k jn časa rojstev starši ne jlaPravijo strogega načrt1; tako aze ostanejo prožni in laže obdajo ..nepredvidene primere". Življenje Se pač ne da povsem preračunati. Starši, ki se preveč vežejo, imajo potem velike probleme, kako z veseljem sprejeti ..nezaželenega" otroka. Otroka pa, do katerega nimamo nikakršnega notranjega odnosa ali ga morda celo odklanjamo, ne moremo vzgajati. Za vse nezaželene otroke ostane le upanje, da jih bodo starši uspeli sprejeti vsaj potem, ko bo-do' že tu — kot živ, majhen, nemočen človek, odvisen od naše nežnosti in ljubezni. Gerhard Hau.-r HREPENENJE PO NEŽNOSTI ,sKanje ljubezni , °ne in Jana sta se prvič vi-a na poti v šolo. Toneta je kar slu* -1°’ k’° se je HJPffov pogled ^ čajno srečal z njenimi temni-°^ihi. Stala je na avtobusnem postajališču pred magistr tom in preganjala čas z opazovanjem množice. Oklevala je, ko so se njune oči srečale. „<3eden je,“ si je mislila. „Škoda, da me je pogledal prav tedaj kot jaz njega! Zdaj si verjetno misli, da mi je všeč.“ če bi bila Jana bolj pozorna na svoja čustva, bi opazila, da je bila zaradi naključnega srečanja presenetljivo vznemirjena. Pravzaprav je v njej delovala cela vrsta čustev. Imela je občutek, kot bi jo bil Tone ujel, ko ga je opazovala, in sramovala se je svoje radovednosti. Hkrati jo je jezilo, kako predrzno jo je ta tuji fant tako na dolgo pogledal. Dobro, da je hitro odvrnila pogled, sicer bi lahko mislil, da se z njim spogleduje. Lahko je vesel da ni prišel k njej in jo ogovoril. Toda, ali je to res sreča? Prav čeden fant je in sploh ni vsiljiv. Le kaj naj stori dekle? Če je preveč previdna, je videti naduta ali nedopustna in nihče se ji ne približa. A če se le malo odzove, veliko fantov misli, da lahko pri njej dosežejo skoraj vse, in začno celo upati, da bo šla z njimi v posteljo. Toneta so obhajale podobne misli, ko je nadaljeval svojo pot. Najbrž je njegova negotovost povzročila, da se ni niti enkrat ozrl nazaj. ,,Bodi zaletav ali zadržan," si je mislil, „ne bodo te prav razumele." Nobeden od njiju pa ni mogel pozabiti tega naključnega srečanja oči. Jana se je ob najrazličnejših priložnostih spominjala Tonetovega obraza. In Tone je med poukom sanjaril o Janinih očarljivih temnih očeh. Kmalu zatem je Torte ponovno postopal okrog postajališča pri magistratu. Videl je, da je mesto, kjer je Jana takrat stala, prazno. Ravno ko se je hotel napotiti naprej, jo je opazil za oknom stoječega avtobusa. Okamenel je. Z razbijajočim srcem je stopil naprej. Z desnico je bila oprta ob steklo okna, na katerem je slonela. Tone je jasno razločil črte na njeni dlani. Ni ga še opazila. Srečen je bil, da je njena roka tako blizu. Samogibno je pritisnil dlan na isto mesto na zunanji strani stekla. Zdrznila se je in umaknila roko, kot bi so je bil resnično dotaknil. Prestrašeno sta strmela drug drugemu v oči. Ali je bil ta dotik skozi okensko steklo preveč drzen? Ko sta si izmenjala pogled, je vsakdo rahlo preizkusil pristnost in zanesljivost drugega. In tedaj je nenadoma, kot sopčni žarek, ki predre oblake, nekaj nežnega preblisnilo njuno nezaupanje. Ljubeznivo sta se nasmehnila drug drugemu. Kmalu sta Tone in Jana začela redno hoditi skupaj. Prijateljstvo med Tonetom in Jano je njuno pkolica kmalu sprejela 51 samo po sebi umevno. Starši in prijatelji so bili veseli njunega trdnega in zaupnega odnosa. Vsi so domnevali, da bosta poleti skupaj odšla na počitnice, 'Siaj so med njunimi prijatelji mnogi pari skupaj hodili taborit in so sami spali skupaj po šotorih. Ali naj tudi onadva storita tako? Tone in Jana sta se pogovorila o svojih bojaznih in pričakovanjih. Dcslej je teklo vse v r redu. Oba sta natančno vedela, kaj želita od medsebojnega razmerja. In vsakdo jo lahko takoj opazil, da jima ni bilo samo za spolnost, marveč da se imata resnično in odgovorno rada. > A Tone in Jana sta razmišljala naprej. Spoznala sta, kako zapeljivo bi bilo, če bi spala tako blizu drug drugega v varnem zavetju šotora. In čeprav sta se že Pred počitnicami sporazumela, da ne bosta imela intimnih odnoscv, bi vendar oba živo občutila toplo bližino drugega. Oba sta si že po-kosto skrivoma zaželela, da bi se drugemu popolnoma predaln, in sta intuitivno slutila, da drugi * občuti enako. Nejasno sta se zavedala, da bi bilo prohudo breme, če bi ležala drug ob drugem noč za nočjo in hrepenela po nežnosti in intimnosti, pa bi se morala ves čas stroge obvladovati. Vedela sta, da v ljubečem razmerju nima smisla mučiti drug drugega s telesno bližino samo zato, da bi dokazala, kako lahko Prebijeta, ne da bi popustila skušnjavi. Odločila sta se, da bosta Poiskala še kak par, ki ima enake uačrte za počitnice, in si bosta dekleti delili en šotor, f"nta pa drugega- Čeprav sta se Tone in Jan-1 za-fočila takoj po srednji šoli, nista 'Uiela int"mnih odnosov, dokler se n’sta tri leta pozneje poročila. b>o poroke sta si nabrala celo vr-sto skupnih izkušenj, kako' naj z ljubeznijo in obzirnostjo pristopita k drugemu. Na tej osnovi sta lahko premagcv la konflikte in krize, s katerimi sta se srečavala v zakonu, in sta naslednji generaciji lahko predala sporočilo nežnosti. Njuni otroci dostikrat opazijo majhne ljubezenske pozornosti, ki si jih izkazujeta. Ker drug z drugim ravn ta nežno in odgovorno, se tudi otroci veselijo, da bodo nekega dne srečali vsak svojega življenjskega tovariša in se poročili. Odgovorna nežnost danes ni pogost pojav in nekaterim se bo morda ta ljubezenska zgodba zdela samo plod domišljije. Drugi bodo morda ugovarjali, da zveni preveč idealistično in utopično. Kdo v današnji družbi bi lahko živel po takšnem idealu? Vendar sta Tone in Jana, čeprav smo njuni imeni spremenili, resnični osebi in nežno in odgovorno ljubezensko razmerje je tudi danes resnično mogoče. Vendar sta potrebna zanj dva pogoja: zadostna starost in zrelost. Prvi pogoj je telesne narave: zadostna starost. Ko sta se Tone m Jana srečala, sta bila stara osemnajst ozirom'’ šestnajst lat. Tone je bil štiri leta starejši od štirinajstletnega dečka, ki je tako naravnost zagovarjal spolno svobodo. In čeravno Tone in Jana nista več bila otroka, ko sta se srečala, sta vendar čakala še polna štiri leta — dokler nista popolnoma odrasla —, preden sta se poročila in zaživela intimno življenje. Še pomembnejša kot starost pa je zrelost, takšna zrelost, ki vidi, spozna in prizna potrebo po odgovornosti v nežnosti. (Seveda je zrelost povezana s starostjo.) Vrnimo se k Tonetovi in Janini romanci. čeprav se nista zapletla v spolne odnose, pa je razumljivo, da sta občutila spolne potrebe. Jasno je tudi, da nista pasivno stala ob strani in pustila, da bi ju dogodki nosili po svoje. Nasprotno, vložila sta veliko energije in potrpežljivosti v izgrajevanje svojega razmerja, če bi se bil Tone zadovoljil s svojim sa-njarjejem in če bi bila Jana občudovala Toneta le iz daljave, ne bi bila zgradila ničesr, razen svojih sanjskih svetov. Ne bi bila izkoristila priložnosti, da se zares spoznata in izkoristita svojo spolnost nežno in odgovorno. Kljub močnemu spolnemu nagonu skoraj vsakdo najprej hrepeni po nežnosti in ljubezni. Mnogo mladih ljudi v resnici teži po ljubezni in ne v prvi vrsti po spolnosti. Iščejo zaupanje in človeško bližino. Verjetno vsakdo upa, da bo doživel razmerje, pol- no ljubezni in nežnosti, razmerje, h kateremu bosta oba partnerja, vsak s svoje strani, prispevala odprtost, zaupanje, poštenost, obzirnost in vdanost. Toda med človekovo željo po nežnosti in med njegovim dejanskim vedenjem je neskončna razlika. Vsakdo hrepeni po nežnosti, toda le malokateri so pripravljeni sprejeti njune pogoje zanjo. Zelo me užalcsti, kadar vidim otroke, mlade ljudi in celo odrasle, ki zavestno stopajo v nesrečo, ker sledijo zgledom iz filmov, televizije in tiska prezgodaj ali enostransko. Naučijo' se vse o spolni privlačnosti, ničesar pa o nežni in odgovorni spolnosti, človeka boli, ko vidi hladni in cinični pogled mladih ljudi — že izrabljenih in izkoriščenih pri o-semnajstih letih. Izgubili so svojo mladostno lepoto, še preden so sploh megli dozoreti. Velik delež krivde za ta tragični razvoj nesi tako imenovana spolna revolucija. Dietmar Itost-Janko Bnhak Emilijan Cevc Znamenje Rad bi bil romar, enak bera-i čem na belih cestah, ki odlože palico in poten klobuk ter sedejo v travo ob potoku ali pod drevesa, da bi se odpočili, in se jim son-ce igra v razmršenih bradah. Tako je romala Marija k Elizabeti v gore, sama s svojim Bosem pod srcem, preden je zapela Vcliko hvalnico... Tako sta sedala Kristus in sveti Peter v travo kraj poti, ko sta še popotovala po naši zemlji. In Peter je Potegnil iz popotne torbe, ki je dišala po senu in slanini, kos kruha in jedla sta kakor dva izmučena človeka, z vso zahtevnostjo in slastjo človeške narave. — O, blagoslov počitka po utrudljivi hoji in uživanje božjih darov v senci ob poti! — Gledala sta naša zoreča polja, naše mirne vasi s pojočimi zvoniki, svetle vode in gore, ki rasto iz temnozelenih gozdnatih podstav pod modrikaste oblake, ki so hoteli posnemati nazobčane vrhove gora... In Gospod je videl in bil zadovoljen ter je blagoslovil... Rad bi bil romar, ki bi hodil od cericve do cerkve in od doma do doma, romal bi čez polja in gozdove in gore. Bil bi romar, ki mu steza in ceste kažejo pot in lastno srce. Znamenja ob njivah, na križpotjih in sredi vasi bi me pozdravljala in odzdravljal bi jim z veselim srrem in globoko vero. Nenehno moram misliti na starca, ki je bil berač po telesu in je živel samo od darovanega kruha in pil le iz tujega kozarca, toda bil je bogat po srcu. Vse je zapustil, razen Njega, ki ga je poslal na pot. Vso deželo je pre-romil, vsa mesta poznal in vse vasi ter vse cerkve do zadnje podružnice, skrite v naročju gora in gozdov. Vse romarske pesmi je znal in pel jih je počasi, kakor bi molil; vse molitvice je vedel in vedno je nosil v rokah rožni venec. Kratko bradico je i-mel, železno obrobljene naočnike ter širok klobuk. Pri hoji se je vedno zibal sem ter tja, da je bi- lo od daleč videti, kakor bi bil pijan. Hodil je prav počasi, da si mu lahko štel korake; na vsakem ovinku se je ustavil ter se oziral naokrog. Ko se je ozrl proti soncu, je dvignil razpokano rdečo roko nad oči. V naše kraje je prišel vsako leto na din svetega Primoža ter s težko sapo poromal k cerkvici v gori, proseč za dobro letino, in še na praznik svetega Roka, ko je proščenje na Malem gradu. O, večno lepi blagor ubogih v duhu! Doživljam veliko prerojenje in cvetem v radostno zvenenje. Vse, kar me obdija, se mi zdi kakor čudovita velikonočna hvalnica, ki kakor otrok povprašuje: „Povej nam, Marija, kaj s videla na poti?...“ Da, danes zarana sem srečal Gospoda sredi naših polj in ob naših studencih. Kajti danes je praznik Njegovega Telesa. Vstal sem bil s prvo zarjo — še zdaj mi oklepa oči oranžen trak vzhodnega neba in noge mi še čutijo solze nočnih ros, čeprav je že pozno popoldne. Vsi robovi go rž so jasni in o-stri, da oči bole. V polnih požirkih vpijam kipenje, ki se preliva iz prepolnih dlani zemlje. V dobri svetlobi še drhti jutranji blagoslov: ..Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove...“ Bog je šel zarana preko polj, ovenčan z mladikami rastlin in dozorevajočimi klaski, skrit v podobi drobnega belega kruha, ki je zrasel iz naše zemlje. Šel je v vrisku vseh treh zvonov, pod zlatim baldahinom, za rdečimi ban-derci z dolgimi čopki, za belimi deklicami z rožami, med debelimi, prižganimi svečami... Šel je v oslabelih rokah starega župnika, pevci pa so mu peli sionsko hvalnico... In ustavil se je pred znamenjem, ki ob njem sedim; obiskal je svojo Mater, ki noč in dan bedi v znamenju sredi vasi, v znamenju, ki se v svoji apneni belini sveti med hišami kakor jagodov cvet. Dve akaciji ob njem brizgata vonj svojih grozdastih cvetov v pomlad. To znamenje je lepi brat vseh znamenj po križ-potjih in poljih in sredi gozdov, ki so kakor zaupne molitve pognala iz naše zemlje ter se r?z-cvetala v izmučenih telesih Križanega, v podobah Matere božje in v kipcih vseh svetnikov in svetnic od svetega Janeza Nepo-muka ob vodah do svete Ane v hribču. In končno je brat nagnjenih križev ob cerkvi, kjer pričakujejo vstajenje očetje in matere, bratje in sestre, in jim ti križi edini ostanejo zvesti s svojo usmerjenostjo proti nebu... Sinoči, ko so fintje postavljali mlaje in je v zvoniku pritrkavalo, da je pela vsa dolina, so prišle žene in dekleta ter oblekle Mar rijo in Jezusa v novo obleko. Slekle so ji rdečo binkoštno in ji nadele obleko, belo kakor sneg, Prav tisto, ki jo je nekoč ssšila mlada nevesta iz svoje poročne obleke, ko ji je ljubega ubilo drevo v gozdu. Razrezala je svileno krilo in poročni pajčolan — bilo ji je, kakor bi si rezala srce — vzela zlato nitko ter napravila Mariji oblekco, pa jo položila na mrzli oltar v znamenju: ,,Na, Marija, prinašam ti svoje veselje in žalost in mrtvo upanje!“ In odslej sprejemi Marija svojega Sina vedno v obleki, ki so jo orosile solze in vdanost osamele neveste. Zato je danes Marija tako lepa, kakor bi se bila v binkoštni rosi Umila. Okoli vratu ima veliko srebrno verižico in moder trak okoli pasu. Jezus pa je okrašen z rdečimi koraldami. Kamen v sponki Marijinega pasu se spreminja. kakor glava ptička vodomca in njegove barve spremlja zlat odsev. In vsi prinašamo božji Materi darove svoje radosti in svojih bridkosti. O, znamenje sredi vasi, preprosto,lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških r^k in povzdiguješ °čete in matere v svečenike. Cerkev in znamenje — kakor Velika m"ša in očenaš. Nihče ne več, kdaj so ga postavili in po kakšni zaobljubi, in v n°beni knjigi ni to zapisano. Naj-krž so preprosto rekli: „Jezus in Marija morata biti sredi med nami, ne v cerkvi zaprta, temveč v znamenju sredi vasi, da ju vidimo, ko gremo na delo in se vračamo domov in ko si povemo pametno besedo. Bedela bosta nad nami in nad našimi otroki, ki se jima bodo igrali ob nogah...“ Tu je zapela tista preprosta duša, ki je izsanjala v svojem otroštvu legende o Jezusu in Mariji in svetnikih, tako domače, da so nebešča-ni sami prevzeli naše navade in naše kretnje in v njih sama ljuba Mati božja hodi po naših stezah. In ljudje so šli ter postavili znamenje. In gora je rekla: ,,Vzemite moje kamenje!" in reki: ,.Vzemite mej pesek!" in gozd: ..Vzemite moj les!" Ko je ob sobotnih popoldnevih človeško telo že zahtevalo počitka, so njih roke postavljale rezan kamen na kamen in opeko na opeko ter dvigale spredaj dva stebrička, da je bilo kakor v cerkvi pri oltarju. Nad stebričkoma so razpeli zidin lok ter naredili steho iz skodel, iz belih macesnovih skodel, kakor jih imajo pastirske koče v planini — ob močnem soncu meče streha na stene kapelice zobčast trak sence — in na vrh so pritrdili železen križ. Da bi bilo znamenje še lepše, so poklicali slikarja, ki mu je z živimi barvami poslikal stene s podobami svetnikov in z rožami. Prav lani pa je prišel nekdo in narisal na južno plat ob stebričku veliko rdečo markacijo, da je videti, kot bi imela kapelica veliko ptičje oko. Potem pa še kip Marije z Jezusom ! Ta je moral biti še prav posebno lep; vaščani niso bili zadovoljni kar s prvim, ki bi jim prišel pod roke. V vasi še pomnijo, da so ga šli stari očetje iskat nekam čez gore, ker doma ni bilo umetnika, ki bi znal izrezljati dovolj lepe Marijo. Ko so prinesli kip v vas, je bil tako lep, da so vsi rekli, da še v cerkvi ni lepšega. In res ima Marija kakor roža zaspanček modre oči, lase rjave kakor kostanj, ki se je pravkar zvalil iz lupine, ustnice rdeče kakor divji bezeg, polt pa kakor mleko in kri. Jezušček, ki ga Marija drži v rokah, na lahno k1 kor jabolko, pa ima kakor pšenica zlate lase. Lazurnomodro žezlo se sveti Mariji v desnici in Otrok blagoslavlja z dvema prstkoma desnice, človeku se zdi, da bi rada vse ljudi objela in vsem pomagala. Še danes sta prav taka kakor pred sto ali dvesto leti, samo čez staro, iz lesa izrezljano obleko, ki se ji je oluščila barva, so jima oblekli obleko iz blaga... Tako živita Marija in Jezus sredi med nami ter poslušata, kako nabija kovač po nakovalu in kako drdra krojačev šivalni stroj; vidita čevljarja, ki vleče dreto skozi podplate, spremljata kmeta, ko hodi z zarjo na njivo ter se vrača z mrakom; sledita žene, ki hodijo v hlev in k studencu, pastirje, ko zaspano gonijo živino mimo znamenja in se vselej ne- rodno prekrižajo... Še celo prešernim fantom prisluhneta zvečer, ko vriskajo po vasi, čeprav je rožni venec že zdavnaj zaklenil hišna vrata, in dekletom- ki počasi odpirajo okenca, da bi jih ne slišala oče in mati... O, znamenje pozna naše ljudi in ima veselje in potrpljenje z njimi — in tudi z menoj, ki sedim na njegovem pragu ter kažem Mariji hrbet. Vsako leto, na dan svetega, A-lojzija, pride tod mimo procesija prvcobhajancev, teh lepih božjih otrok, ki imajo polne oči luči in pričakovanja. Kakor nerodna čreda ovac gredo od šole do cerkve in dva ministranta neseta pred njimi evharistični banderi. Gredo po vasi, mimo domov, kjer stoje na vratih matere v praž-njih oblekah z molitveniki v rokah. Pri znamenju pa se ust°vijo in zapojejo v prvi pozdrav Bogu, ki jih že nestrpno pričakuje v cerkvi.... Dekleta poklekajo zvečer pred Marijo, preden v cerkvi podajo roko možu, da se čez leto in dan spet vrnejo kot mlade matere, ki prinašajo Mariji 'kazat svoje o-troke, in komaj z’čne otrck opažati svet, že stega roko po Marijinem plašču... Tu je kraj slovesa — vsi hišni pragovi se tukaj končujejo. Gospodar, ki je živino prodal, prinaša svoj novčič v puščico ob znamenju, kajti Bog je dal, Bogu gre del človekovega zaslužka. In na zadnji poti, ko člcve- ško truplo poslednjič romi čez vas in polja tja gor na zadnjo njivo, ki mu jo je Bog še podelil, se mera posloviti od vasi in znamenja, saj ga je spremljalo vse življenje in mu delilo blagoslov — poslednje zemeljsko slovo od Matere božje in sovaščanov. Tukaj poprosi pokojna duša na usta starega cerkovnika vso vas odpuščanja: ..Preljubi bratje in sesti! Zdaj, ko se mora ta pokojna krščanska duša našega... ločiti od vas, vas prosi odpuščanja, če je komu kakšno krivico storila ali komu kaj dolžni ostala. Odpustite tej duši, da bo tudi Bog njej in vam odpustil in bo lahko v miru stopila pred sodni stol božji. Zdaj pa se v imenu vse vasi poslavljam od tebe, duša krščanska, ki si z nami žive"a in...“ Da, in ljudje vse odpuste in duša se vrne v božje naročje. Pa pravijo ljudje: ,,Nak, s j je bil res dober človek, Bog mu daj nebesa...." In nenadoma je pozabljeno vse, kar so poprej o umrlem vedeli slabega. In celo vaški klepetulje-cberulje si lov: solze v robce in črne predpasn:ke ter žalostno smrkajo. Da, vaško znamenje zna deliti tudi čudeže! Ondan mi je pravil stari Anže, ki ga ne čaka na tem svetu nič drugega ko lepa smrt, kako se je kmalu po poroki sprl s sosedom, da sta se črno gledala cela dva meseca. Nekoč pa sta se po na<-ključju sešla ravno pred zna- menjem in tedaj je oba prešinilo, da sta drug drugemu rekla: „Viš, nekega dne naju bodo semle mrtva prinesli; takrat bo prepozno za spravo ..“Pa sta si segla v roke in je bilo konec prepira ... Sveta M "rija — prosi za nas! Ptiči vzletavajo pod nebo, kakor bi bil kdo odprl pod gozdom veliko kletko in izpustil iz nje vse škrjance in ščinkavce in lastovke, postovke in divje golobe. Kamor se ozrem, je nebo polno ptičjih kril, zadnji meh zraka je prepleten z vijugami ptičjih poti in cvrčanjem pernatih grl. Dva drobna martinčka se sončita v razpoki pod stebričkom in imati zlatorumene oči. Na oknu čevljarjeve delavnice stoji kletka s kanarčkom in je menda edina stvar, ki dremlje v tem lepem dnevu. Na ograji visi otroška jopica ter se suši — venomer jo gledam in velika radost me posvečuje. Otroci me gledajo skozi živo mejo in najmlajši kriči: »Poglej, kako lepo gnezdo smo našli!" Voda tam zadaj tiho šumi; samo sklonjene vrbe vidim in košček lesenega mostu. Tako zvenenje je v zraku, da začnem ponavljati : ,,0, nebeška pozavna, nebeška pozavna,.. Prihaja žena, ki je redila dvanajst otrok in je zdaj že vsa sklonjena in nabrazdana, la oči so ji še modre kakor spominčice. Vedno na lahno trese z glavo. Ko gre mimo mene, mi pokima in se nasmeje. Veter z gora maje odcvetele veje sadnega drevja. Vsa pokrajina poje v tem vetru. Ta večnostna pesem je težka in globoka 'kakor pesem zrele žene, ki pričakuje poroda ter sedi sredi hriba med travami in poljskimi rožami in poje. Ne ozre se ne na levo ne na desno, le predse strmi in poje. V njenem glasu se skriva lesket kakor na telesu belouške, ki drsi čez mirno vodo. Roke ji počivajo v naročju, bose noge se ji izgubljajo v travi, prvi božji dar otrcku se ji zbira v prsih. Vsa zemlja pod gorami je kakor žena z razpuščenimi lasmi gozdov, z večno odprtimi očmi rečnih tolmunov pod srebrnkasti-mi obrvmi vrb. Vsaka reber ima svojo vas, vsaka vas svoje srce. Kape zvonikov so rdeče 'kakor tulipan. Gozdovi rasto za travniki in polji; izgubljajo se v soteske, od koder priteka mrzla, spenjena veda kakor divji, neugnan otrok, ki razjeda materino telo. Bok gore nad vasjo je živoze-len. Plaz ga je odrl v podobi reže. Zdi se mi, da se vsa zemlja smehlja s pradavnim nasmeškom starih svetnikov — in v tem nasmešku je skrito življenje. In sredi tega pretekanja življenjskih sil počiva znamenje, zadnja izmed preprostih stvari, lepo delo človeške duše, vere in rok. V lepih nočeh, ko se spušča veter z gora, oplojen z vsemi vonji zemlje, zapoje Marija v znamenju svojo veliko pesem. Tedaj, ko vsi človeški otroci spe, Marija še vedno pestuje svoje Dete v znamenju sredi vasi in veter se lovi med stebri kakor otrok o-koli zapik^t. Tedaj pojeta božji veter in božja Mati svojo lepo hvalnico pod zvezde. Lojze Kozar 30 Proti koncu jetniške dobe, ko so drugi odšli nekam na delo in stii ostala v celici samo Zdravko in sobni starešina, se je začel med njima dolg pogovor. „Ti veš, Zdravko, zakaj sedim že sedem let?“ „Vem. Iz pogovorov sem razbral, da so te obsodili zaradi uboja žene. To seveda še ne pove ničesar." „In me obsojaš?" „S kakšno pravico naj bi obsojenec obsojal .obsojenca? Razen tega o tvoji stvari ne vem podrobnosti, niti nisem mogel razbrati, kako je do tega prišlo. Prepričan pa sem, da tvoja krivda ne more biti taka, kakor se to sliši, ko rečemo: ubil je svojo ženo." Sobni je po kratkem obotavljanju začel pripovedovati. ,,Imam ekonomsko srednjo šolo in bil sem uradnik v banki. Živel sem v malem podeželskem mestu, kjer sem se tudi oženil. Oženil sem se iz ljubezni. Žena je bila dobra, le nekoliko preveč stremu-ška. Dve leti je še kar šlo, v za- četku celo zelo lepo. Potem so se pa začeli drobni prepiri. Žena je bila s tem, kar smo imeli, vedno bolj nezadovoljna. Hotela je ved-ino več, vedno lepše pohištvo, vedno večje stanovanje, tudi veljati je hotela vedno več. Meni ni bilo do tega, da bi v nečem vedno bolj in bolj napredovali. Bil sem kmečkega rodu in zadovoljen z malim. Kmalu so najini majhni prepiri prerastli v vedno hujše obtožbe, da nič nisem, da ničesar ne znam, da sc ne znam preriniti naprej, da ima-j.o drugi to in ono, da ne skrbim dovolj za otroka, skratka, da sem v življenju čisto odpovedal. Vse to sem prenašal nekaj let. Ko pa sem videl, kako po materinem zgledu tudi dekleti postajata bolj in bolj zahtevni in hočeta vedno vse, kar imajo drugi otroci, ali pa hočeta druge v vsem še preseči, mi je bilo dovolj. Začel sem izostajati od doma, da ne bi poslušal neprestanih očitkov. Seveda sem jih tem več slišal, ko sem se pozno ponoči vrnil. In neke noči je prišlo do nesreče. Žena me je že na stopnišču spre- jela s kričanjem in očitki najhujše vrste. Zagnala se je vame, me tolkla in rinila po stopnišču navzdol, tedaj sem se naglo obrnil, jo zgrabil za roko in jo z veliko silo potegnil mimo sebe. Padla je z glav-o naprej in si zlomila tilnik. Niso mi verjeli, da je nisem nameraval ubiti, da sem se bolj branil, kakor napadal in obsodili so me zaradi namernega uboja. Najbolj me je bolelo to, da sta me obtoževala moja lastna otroka. Spoznali so me krivega, da sem slabo ravnal z družino, da sem zanemarjal vzgojo otrok, da sem pijančeval in razgrajal. Da sem bil večkrat pijan, je bilo res, razgrajal pa nisem, to je bila laž, ki sta jo izpovedala otroka, ker je žena že vsako moje oporekanje in opravičevanje imela za razgrajanje." ,,Ženine krivde pa nisi hotel razglašati pred svetom, bi rekel, kolikor te sedaj poznam." „Tako je. Tega ne bi storil za nobeno ceno. Kljub vsemu sem jo imel vedno rad. Najbolj boleče je to, da otroka tega ne vesta in nikoli ne bosta vedela. Za njiju bom vedno propalica in ubijalec njune matere. Otroka me v vseh sedmih letih nista prišla niti enkrat obiskat. Sramujeta se me." „Kje pa živita?" „Pri njuni stari materi, ki ju je ves čas vzgajala in seveda na svoji hčerki ni mogla najti nobene napake in nobene krivde za naše težke odnose." ,,Mi dovoliš, da ju obiščem, ko bom prost ?" „Pa ju obišči, če se boš spomnil na to. Ne smeš jima pa povedati prav nič, kar sem jaz tebi povedal o njuni materi." „Ne bom. Naj jo ohranita v lepem spominu. Morda bosta kdaj pozneje tudi tebe razumela." „Dve leti bom še tu. Kaj pa potem? Misliš, da bom dobil kje kako službo? Gotovo ne. Pa kaj služba, da bi le delo dobil, pa naj bi bilo tudi najbolj poniževalno, če tako delo sploh je, pa bom zadovoljen." »Obiskal te bom, ko boš prost. Če bom to doživel, seveda." „Kaj pa zdaj melješ?" ,,Kar tako sem rekel. Veš, včasih imam nekakšen čuden občutek, da se bo z ječo vse končalo. Da pridem s tem na konec svoje poti. Bog sam ve, odkod ta neumna slutnja, toda včasih je tako močna, da mi prehaja v prepričanje." „Saj si vendar zdrav. Nekoliko res pokašljuješ, to pa nič ne pomeni. Kdor dolgo kašlja, dolgo živi, pravijo." ,,Še nekaj, Zdravko: me boš spovedal, preden odideš odtod?" „Ti, saj se ne šališ, sobni, kaj ?“ „Ne šalim se. Ne znam več tistih molitev, pa mi boš pomagal. Navsezadnje si zato tu." Zdravko nekaj časa ni mogel spregovoriti. Obrazne mišice so mu trzale, kakor da bo zdaj zdaj bruhnil v jok ali v neukrotljivi smeh. Nazadnje je globoko zajel 8apo in iztisnil skozi zobe: „Da, prijatelj, brat, zato sem tukaj! Zato sem tukaj! Ko bi ti vedel, kaj si mi s to besedo dal, bi ti vedel!" In Zdravko je kratko med smehom zahlipal, da , Se je sobni z začudenjem zagledal vanj. »Z eno samo kratko besedo: zato si tukaj, si razrešil moje moreče vprašanje, zakaj se je vse to moralo zgoditi. In zdaj se mi je posvetilo, po tvojem razodetju se mi je posvetilo: Nekomu sem vedno potreben in drugi so vedno potrebni meni. •daz sem vam v ta zavrženi kraj Prinesel nekoliko tolažbe, vi pa t 8te mene obogatili z velikim spehan jem, da je v vsakem človeku veliko dobrega, veliko božjega, čeprav je včasih vse to prekrito 8 trdo skorjo vsakdanjega trpi j e-nJa in bridkosti." Ko se je Zdravko čez nekaj ted-n°v poslavljal od sojetnikv, je bilo vsem težko, Zdravku najtežje. »Moral bi vam biti boljši, mnc-k° ljubeznivejši do vas. Oprostite da nisem znal najti boljše poti do vas." bil vsiljiv, to je eno. Drugo, da nas nisi preziral. Že ko si vstopil v našo sobo, smo to začutili, toda mislili smo, da se pretvarjaš, da nas na ta način izzivaš. Zato smo te tudi prebunkali takoj tisti pivi dan." „Se še spominjaš, kako si padel s postelje?" „In kako smo tekmovali v preklinjanju, da bi te izzivali ? Videli smo, kako si trznil ob vsakem bogokletju, kakor da te je kdo s korobačem oplazil, pa si se premagal in molčal. Najprej smo mislili, da se bojiš kaj reči, potem smo spoznali, da to delaš iz drugega vzroka, da hočeš z nami potrpeti, s takimi, kakršni smo." »Zdaj se pa imamo radi, da bi najraje med vami ostal. To ni prazna beseda, bratje. Vse nas je izoblikovalo trpljenje, zato ima vsako trpljenje velik smisel. Bili smo nezaupljivi drug do drugega, ker se nismo poznali. Taki smo včasih tudi do Boga. Premalo ga poznamo, zato imamo o njem napačno podobo. Pa kaj bi vam zdaj pridigal; življenje samo je dovolj dobra pridiga. Dovolite, da se poslovim s poljubom od vas, kot od svojih dobrih bratov." »Našel si najboljšo pot. Nisi ■**•* p im 11 m umu // / A* A ,V'# \/ z < v' 7 / NOVA KNJIŽICA ALFONZ JARC IZ AJDOVCA Napisala njegova sestra Marija Jarc. Priredil dr. Franc Gnidovec. Buenos Aires, 1987. Komaj 40 strani obsega knjižica, pa te pretrese in ti da misliti dolgo časa. Župnika Alfonza Jarca sem spoznal že v semenišču v Ljubljani. Bil je takrat v petem (zadnjem) letniku, jaz pa v prvem. Takrat so dajali ton semenišču meščanski sinovi, zlasti Ljubljančani. Bil je čas mla-dinstva in liturgičnega gibanja. Pa se zdi, da se to Alfonza ni dosti prijelo. Po. svoji nizki postavi in po svojih kratkih in odločnih besedah je nekako izstopal. Bolj ga je zanimalo praktično dušno pastirstvo kot pa razne visoke besede. Preproste in iskrene besede njegove sestre Marije nam odkrijejo, zakaj je bil drugačen kot mi. Življenje ga je že zgodaj kovalo, zato je bil on takrat že zrel, mi pa šele na poti. Iz knjižice zvemo za njegovo težko in žalostno otroštvo. Že način materine poroke je kazal, da :bo primanjkovalo prave materine ljubezni. ,,Takrat se niso ženili, češ da se imajo radi,‘‘ je zapisala sestra. Potem pa kmalu še očim. Pa je ljubezni res manjkalo celo mladost. Po kratkem preblisku nekaj let v šentviškem zavodu, odvisen sam od sebe. Prav do vstopa v semenišče. Pri vsem tem pa nič kaj trdnega zdravja. Še za novo mašo mu je bilo 'hudo: ,.Nihče me noče, grem pa na Brezje. Marija me bo sprejela," je izrazil. Kar se je začelo že v otroških letih, ga je spremljalo celo življenje... Same težke fare, kamor so se drugi branili. Mirna, Raka, Poljane na Kočevskem, Sveta Planina. „ži-vel je vse življenje v revščini. Ni bilo ne za živet ne za umret," piše poročevalka. Pa nikoli ni nobenega mesta odklonil. Sprejel je vsako, čeprav so bile težke. Vse težave je ohranil zase. Če so ga opozarjali na težave, ni klonil. Svojo krepko voljo je izrazil že na Raki: „V enem letu bom vse razbil." In končno je prišel v Stari trg ob Kolpi. Saj je to prijazen kraj in ljudje dobri Belokranjci. Pa je bil prejšnji župnik predolgo tam in je bila fara zanemarjena in tudi župnišče. Tudi tu je vse uredil. Prišla je vojska in partizani; kar je kar srečno prebil. Na prošnjo škofa Vovka je po vojski odšel v Dragatuš, kjer je 'bila cerkev bombardirana, v razvalinah, pa tudi župnišče. Župnik (Omahna) pa mučen in umorjen po partizanih. — Z vso vnemo se je lotil popravil župnišča, potem pa še cerkve. To pa je bilo novim oblastnikom preveč. Aretirali so ga, uprizorili po hudem mučenju javno razpravo, kjer so ga obsodili na smrt. Prepeljan je bil v Ljubljano, kjer je bila sodba izvršena okrog 10. avgusta 1949. Tako je ugasnilo življenje gorečega in zvestega duhovnika z mučeniško smrtjo. Prav takrat, ko smo mi z Velikimi upi v novi deželi začenjali novo življenje. Spolnilo se je, kar Je zapisal na eno dopisnico iz ječe: »Naj 'bo naša velikonočna misel prošnja, da bi mogli biti dobra glina v rokah božjega Lončarja." Vse to je kratka vsebina te skromne knjižice. Res vredna pobožnega branja in razmišljanja. Je pa tudi nehotč lep slavospev sestri Mariji, ki je Alfonza zvesto spremljala na vseh njegovih težkih potih življenja in mu bila poleg Jezusa in Marije glavna opora. Boris Koman m&cL nami u^Argentini kostni čas V postnem času je bila pobožnost križevega pota vsak petek v cerkvi Narije Pomagaj in v Slomškovem domu. Na cvetno nedeljo zvečer je sanjuška mladina pripravila križev bot v Našem domu v San Justu, pri-stavska mladina pa v nedeljo 20. n'arca na Pristavi. Na cvetno nedelo je bil blagoslov oljčnih vej in butaric ter procesija v Slovenski hi-s*> v Slomškovem domu, v Rožma-n°vem domu in v drugih verskih središčih. Na veliki petek zvečer je »Slovensko gledališče Buenos Ai-res" v režiji Lojzeta Rezlja uprizo-rilo na trgu pred stolnico v San Ju-st* križev pot v kasteljanščim na t povabilo sanhuškega škofa in župana. Duhovne vaje za fante od 18. leta starosti so bile v Domu duhovnih vaj Malinckrodt (‘Ruta 3,, km 39,5) od petka 18. marca zvečer do nedelje 20. marca popoldne. Duhovne vaje je delalo 28 fantov, vodil jih je p. dr. Lojze Kukoviča. Duhovne obnove za veliko noč Pred veliko nočjo so bile po slovenskih verskih središčih duhovne obnove kot priprava na veliko noč. V Berazateguiju jo je vodil Jože Guštin, v Carapachayu, na Pristavi in v San Justu prelat dr. Starc, v San Martinu in Slomškovem domu Anton Bidovec in v Slovenski vasi France Cukjati. Povsod je 'bila priložnost za zakrament sprave. Veliki teden v cerkvi Marije Pomagaj 'Na veliki četrtek je bila slovesna večerna maša, prenos sv. Rešnjega telesa in češčenje Najsvetejšega do polnoči (od 20. do 21. ure žene, do 22. ure dekleta, do 23. ure možje in do 24. ure fantje). Opravilo je vodil prelat dr. Alojzij Starc s soma-ševalci Francetom Bergantom, Jožetom Guštinom in Antonom Bidovcem, ki je tudi pridigal. Pel je mladinski zbor s Pristave pod vodstvom Anke Savelli-Gaserjeve, mašni napovedovalec pa je bil Marko Malovrh. Opravilo velikega petka (branje božje besede s petjem pasijona in slovesne prošnje, češčenje sv. križa in obhajilo) so vodili dušni pastirji Jože Škerbec, ki je tudi pridigal, France Bergant, dr. Jure Rode in Jože Guštin. Pel je mladinski zbor iz Slomškovega doma pod vodstvom lic. Tineta Selana, obrede pa je napovedoval Marko Gaser. Na veliko soboto so dušni pastirji po slovenskih okrajih blagoslavljali velikonočna jedila. Opravilo velikonočne vigilije (slavje luči, bogoslužje božje besede, blagoslov krstne vode, slovesna maša) je vodil msgr. Alojzij Starc s •somaševalcema Jožetom škerbcem in Francetom Cukjatijem ter z asistenco bogoslovca Franceta Šenka. Pel je mladinski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana, napovedovalec pa je bil Tone Rode ml. Vse tri dni je bila udeležba rojakov množična, še posebej pa na veliko soboto. Množično so se rojaki zbrali tudi k slovenskim mašam na veliko noč, mladina pa je priredila tudi mladinska velikonočna srečanja. Začetek slovenskih osnovnih šol je bil v nedeljo 13. marca ob 16-uri v Slovenski hiši. Najprej je bila v cerkvi Marije Pomagaj maša, nato pa v dvorani pravljična igra Maksa Osojnika »Dežela Bi-ba-bo“ v izvedbi Balantičeve šole. Režijo je zasnoval Frido Beznik, pripravila pa Danica Malovrh s pomočjo drugih učiteljic, sceno je ustvaril Tone O-blak, pevske točke so spremljale na glasbilih Andrejka Selan, Silvija 0-Iblak in Mirjam Klemenc, petje sta vodili Anica Mehle in Amdrejka Selan, igralo je 51 otrok, uvodne in sklepne besede pa je povedala Marjana Batagelj, ki se je zahvalila voditeljici Balantičeve šole Angelci Klanšek in vsem sodelujočim in nastopajočim za skrbno pripravljeno igrico. Pouk se je začel po vseh šolah v soboto 19. marca. Slovenski srednješolski tečaj ,,Ravn. Marko Bajuk“ je začel novo šolsko leto v soboto 19. marca. Ta dan so bili popravni in dopolnilni izpiti, sprejemni izpiti za 1. razred, vpisovanje v vse razrede in začetna šolska maša. Profe- sorski zfbor je imel isti dan dopoldne začetno sejo. Prvi dan pouka je bil v soboto 26. marca, v soboto 9. aprila pa je bil sestanek s starši srednješolcev. Novi ravnatelj je lic. Albin Magister. Občni zbor Zedinjene Slovenije V nedeljo 20. marca je bil v Slovenski hiši 41. redni občni zbor društva Zedinjena Slovenija. Poročila o preteklem delovnem letu so podali tajnik Emil Cof (društvo ima trenutno 902 člana, upravni svet je imel 8 rednih sej v letu 1987 in 2 letos, izvršni odbor 5 rednih sej, prav tako medorganizacijski svet; pisarna deluje od ponedeljka do petka od » 16. do 20. ure, knjižnica je kupila v teku leta 73 novih knjig); blagajničarka cont. Simonka Rajer, prosvetni referent Marjan Loboda ml., šolski referent France Vitrih, mladinski referent inž. Andrej Kremžar, v imenu nadzornega odbora lic. Marjan Schiffrer in predsednik ZS Lojze Rezelj. Iz kronike 1. kulturni večer Slovenske kulturne akcije letošnje 35. sezone je bil 13. februarja v Planinskem stanu v Bariločah. O Arkovi knjigi ► Cerro Shaihueque je predaval Tine Debeljak ml., recitirali so Martin Žužek, Luka Debevec, Ivan Arnšek, Vojko Arko, Milena Arnšek in T. Debeljak ml., za sklep pa je bil pogovor pisatelja Arka z Zalko Arnšek. Ob 2. obletnici smrti msgr. Anto- na Oreharja je bila zanj mašna daritev v cerkvi Marije Pomagaj v soboto 5. marca. 80-letnico duhovnika Borisa Komana je slovenska skupnost v Mar del Plati praznovala v nedeljo 13. marca z zahvalno mašo in skupnim kosilom. Delegat dr. Alojzij Starc je z jubilantom somaševal in pridigal ter se mu zahvalil za dolgoletno dušnopastirsko delo med rojaki v Mar del Plati in Miramaru ter okolici. Popoldne pa je bila zahvalna maša in družabno srečanje tudi v Miramaru. Slovenski izseljenski duhovnik Jo-iže škerbec je pred veliko nočjo obiskal rojake v Rosariu. V soboto 19. marca je s predsednikom farnega odbora Ivanom Vidmarjem in redovnim bratom Matevžem Štirnom o-biskal ostarele in bolne rojake na njihovih domovih, v nedeljo 20. marca pa maševal za slovensko skupnost v Rosariu. Občni zlbor društva Zedinjena Slovenija je bil v nedeljo 20. marca v Slovenski hiši, redni občni zbor Kreditne zadruge Sloga pa v soboto 26. marca v Slomškovem domu. Roditeljski sestanek Slomškove šole je bil v petek 25. marca. 6. aprila je predaval pri Zvezi slovenskih mater in žena dr. Alojzij Starc: Razmišljanje o naši 40-letni-ci v Argentini. V soboto 9. aprila je začel šolsko leto Visokošolski tečaj v Slovenski hiši. 17. aprila je bila v Slovenskem domu v Carapachayu tombolska prireditev. UVODNIK Oto 45-letnici posvetitve slovenskega naroda (Alojzij Starc) ........................ 193 V MARIJINEM Marijina vera in služenje (pastirsko pismo LETU slovenskih škofov za postni čas 1988) .. 196 Kdaj bo mandelj ozelenel (Alojz Rebula) 199 ENCIKLIKA Skrb Cerkve za družbeni razvoj (Anton Stres) ................................. 201 KATOLIŠKI Izjava o narodno-družbenih vprašanjih II. SHOD katoliškega shoda Slovencev v Argentini 203 ŠKOF Pogovor s škofom dr. Stanislavom Leničem LENIČ (Nova revija) ............................. 206 NAŠA Nekje je luč (Vinko Beličič) ............. 216 ZGODBA In življenje teče naprej (France Pernišek) 218 IN ;NAŠE S Prešernom pod Južnim križem (Andrej POSLANSTVO Fink) ..................................... 223 Naše poslanstvo (Marko Kremžar) ......... 227 DON BOSCO Pred 100 leti je umrl don Bosco (Valter Dermota) ........................<'.... 282 V DRUŽINI Vzgajajmo za ljubezen (Gerhard Ha.uer) 286 ZA MLADINO Hrepenenje po nežnosti (Dietmar Rost-Jan- ko Bohak) .............................. 239 NOVA KNJIŽICA Alfonz Jarc iz Ajdovca (Boris Koman) ... 252 LEPOSLOVJE Zadnja misel (Karel Mauser) ............... 198 Na Bledu (Oton Župančič) ................ 215 V cerkvici (Jože Krivec) ................ 222 Znamenje (Emilijan Cevc) ................ 243 Premakljivi svečnik (Lojze Kozar) ....... 249 KRONIKA Med nami v Argentini ...................... 253 ,a pa je kobila." godovina se ponavlja. Ko je bi-Bosna še pod turško oblastjo, je ladal kruti paša Ibrahim. Vedel j’, da ga vsi Bosanci sovragi :o in mu "slijo čimprejšnjo smrt. Nekega dne Pa mu prinesejo novico, da so naš i •~e'o sta^o ženico, ki mu želi dolgo živ'jenje. Dal jo je privesti. ,,Ali mi res ti želiš dolgo dobo vladanja?" '"-Vo '-Pj ti nasja "lp-" oo strinjali z vami. Poznamo velikane revolucije, spoznajmo še pritlikavce! Za podkupnino v devizah dam 30% popusta. Bili smo idralisti in videii smo vas tako, kot ste se nam predstavljali: v najlepši luči. Po št ridesetletnem mandatu u-gotavijamo, da 'bi bil ra velm" DUHOVNO jrr-ii ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jo:'e keihec) — Ramon L Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propie-dad Intelectual No 90177 — Tiska VILKO s. r. L, Esta-dos Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: S ovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Trevievv Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trie-ste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia —AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 1988: A 85.-; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc. Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. La VifJa LKg»iri