94 Književna poročila.
Književna poročila.
Jovan V. Stefanovič: Priručnik za zakone: o opštof upravi, o Državi rtom savefu i upravnim sudovima. Tekstov! sa tumačenjima. Zagreb 1925. Tiskara Narodnih Novina. Str. IV. + 188. Cena
Knjiga, ki je izšla v la&tni založbi piščevi, vsebuje več, pa tudi manj, kakor pvove naslov. Več, ker prinaša poleg besedila navedenih zakonov in komentarja k njim tudi besedilo uredbe o poslovnem redu državnega sveta in upravnih sodišč ter kot dodatek predpise o likvidaciji poslov pokras jinske uprave v Zagrebu, katere tudi komentira; manj pa radi tega, ker teksta zakona in uredbe o državnem svetu in upravnih sodiščih nista popolna, marveč so iz njih izpuščene določbe, ki se nanašajo na sestavo in organizacijo omenjenih sodišč.
Zakaj je avtor ta dva teksta tako okrnil, si sicer lahko mislim, — menil je očividno in ne neupravičeno, da dotične določbe za upravnosodno prakso itak ne prihajajo v poštev, — toda knjiga je radi tega vendarle izgubila na uporabnosti, ker si moram poiskati tekst zakona in uredbe kje drugje. Komentar jc obširen in izčr{>en; zlasti bo razlaga zakona in uredbe o državnem svetu in upravnih sodiščih, ki se opira deloma tudi na razsodbe državnega sveta, dobro služila pravnikom, ki imajo posla z javnoupravnimi stvarmi.
V Priručniku srečamo- nekaj tudi za upravnega jurista zanimivih ugotovitev. Tako n. pr. izvaja pisec iz določb čl. 24. in 25. zakona o obči upravi, da ptodročje velikih županov ni po vsej državi enako, temveč da je v pokrajinah, kjer so poslovale prej pokrajinske uprave (torej v »pre«
' V beograjski »Policiji« št. 21/22 iz 1. 1925. je navedena cena PrU ručnika s 50 Din s pripombo, da se dobiva knjiga samo pri piscu (str. 861).
'Književna poročila. ^
čanskih« krajih, izvzemši Vojvodino) mnogo širše kakor drugje. Pokrajinske uprave so namreč imele za svoje pokrajine stvarno isto področje, kakor ministrstva tam, kjer prvih ni bilo. Ob likvidaciji pokrajinskih uprav so prevzeli največji del njihovih poslov oblastni veliki župani, med tem ko so v ostalih krajih prešle na velike župane le funkcije okrožnih upravnih oblastev in vseh posebnih uradov splošne uprave, neposredno podrejenih ministrstvom. S tega vidika postane nam l'rečanom umljiveje, zakaj nalas ga jo ministrstva velikim županom posle, ki so jih prej pri nas opravljala: okrajna glavarstva.
Važna je tudi ugotovitev (str. 77 si. in 102), da je z določbo čl. 18. zak. o državnem svetu in upravnih sodiščih izključena pritožba proti drugoe inštančni rešitvi na tretjo upravno instanco le za one akte uprav« n i h ob lastev, s katerimi se jc kršila pravica ali v zakonu osnovan neposredni osebni interes poedinca, ne pa tudi za ostale upravne akte, zlasti za one, ki so izdani po svobodnem preudarku. Z drugimi besedami: zoper upravne akte, kojih presoja ne spada v kompetenco upravnih sodišč, je dopustna pritožba tudi na tretjo instanco, če je po dotiC-nem posebnem zakonu sploh dopustna.^
Pom'Otna pa je avtorjeva trditev (str. da ima oblastni veliki
župan, odnosno srcski poglavar v primeru, da njemu podrejeni državni uslužbenec zakrivi disciplinski pregrešek, le pravico, ne pa tudi dolžnosti odstopiti zadevo pristojnemu disciplinskemu sodišču. Iz čl. 180. uradniškega zakona, ki ga pisec na dotičncm mestu navaja, tega ni možno deducirati. Sicer pa ugovarja avtor sam tej svoji trditvi, ko pravi malo nižje, da mora predstojnik morebitno' opustitev prijave opras vičiti pred svojim predpostavljenim starešinom.
Tudi se ne morem strinjati s trditvijo^ (str. 34), da bi morali imeti srcski poglavarji po zakonu dva praktična izpita, in sicer enega po čl. 21. zakona o obči upravi, drugega pa po čl. 54. uradniškega zakona. Prvo citis rana določba predpisuje, da smejo biti za sreske poglavarje postavljeni samo pravniki, ki imajo najmanj osem let državne službe ter »cf opravili poseben praktični izpit, ki se ne more opravljati pred potekom dveh službenih let; čl. 54. uradniškega zakona pa stavi kot pogoj za dopustnost prestopa državnih uradnikov iz pripravljalnih v p^tmiožne skupine opravo državnega strokovnega izpita v roku, ki ne sme biti daljši od treh let po nastopu službe.
Zakonski določbi bi bilo res mogoče tolmačiti tudi tako, da zahtc; va zakon za sreske poglavarje dva različna praktična izpita, prvega kot
- Nasprotnega mnenja dr. Steska, O javni upravi, str. 114: ^ik^per odločbo druge upravne stopnje v nobenem primeru ne gre pritožba na eventualno višje upravno oblastvo kot tretjo stopnjo, in sicer tudi potem ne, če bi kaj takega prejšnji zakoni izrecno dovoljevali ali predpisovali.« Se bolj odločno na str. 127.
96 Književna poročila.
pogoj za prestop iz pripravljalne v pomožne skupine, drugega pa, ki bi bil težji in ki bi se opravljal za prvim, kot pogoj za imenovanje sreskim poglavarjem. Po mojem mišljenju pa je imel zakonodavec v obeh določbah za isti konkretni primer (obče^upravno stroko) eden in isti praktični izpit pred očmi, izpit namreč, ki ga konceptni praktikanti politične uprave v nekdanjih avstrijskih pokrajinah itak že opravljajo. Razlika v besedilih teh določb izvira pač iz tega, da je speeijalna določba v zakonu o obči upravi izšla pred splošno določbo uradniškega zakona.
Glavni namen »Priručnika« je, kakor pravi avtor v predgovoru, »da se i širim krugovima olakša shvatanje i primenjivanje zakona o upravnim sudovima u praksi«. Dosego tega cilja je nekoliko otežkočil pisec sam s svojim slogom. Nekaj period je že tako' zveriženih, da jih moraš ponovno citati ali celo analizirati, da jih razumeš. Posebno rad vriva pisec med besede, ki spadajo po- vseh gramatikalnih pravilih skupaj, n. pr. med predlog in samostalnik, kar po' eden ali dva stavka. Izmed mnogih naj navedem le en primer trganja besednih zvez. Na str. 94. čitamo: »Ovlaščes nje tužioca u ime države« je u čl. 21. om široko, pa on pravnosfaktički naravno, jer je od ministra finansija zavisan organ, samo u slučaju ako mu spomenuti ministar to stavi u dužnost, — uzeto može podizati tužbe pred upravnim sudovima i protiv rešenja upravnih vlasti i u drugim upravnim predmetima a ne samoi onim, koji tangiraju interese državne finansijske uprave.«
Vobče pa je »Priručnik« zelo uporaben in pripoiočljiv pripomoček za praktika. Dr. Fr. Vodopivec.
Dr. Ernas Pafzelt: Entsiehung und Charakter der Weistumer in Oesterreich. Beifrage zur Geschichte der Grundherrschaff, Urbarialreform und Beuernschutzgesetzgebung vor Maria Theresia. EUgjus Verlag, Budas pest 1924. Str. 123, cena 7 š. 34 gr.
Weistumer imenujem slovensko, morebiti jezikoslovno^ ne čisto točno, vendar praktično uporabljivo — napotila. Dokler še ni bilo tiskanih zakonov, so si morali pomagati s privatnimi zapisi, ki so se čitali n. pr. na sodnih zborih. Takih napotil je dunajska akademija izdala že deset debelih knjig, dokaz, kako razširjena so bila. Da takoj omenim dejstvo, ki nas zanima, priobčena napotila so iz raznih pokrajin, le iz Kranjske ne. Za Slovence so pač najvažnejša ona napotila, ki so priobčena iz Spodnje Štajerske in Koroške, za Kranjsko jih bo treba šele obdelati in priobčiti. Pisateljica deluje v seminarju za zgodovino gospodarstva in prosvete na dunajski univerzi, kjer je imela na razpolago seveda bogate vire, predvsem v krasno urejeni zbirki rokopisov sedajšne nacijonalne, prej dvorne biblioteke, toda njeno delo navzlic temu ni prineslo prave luči v snov, ki je predmet pisateljičinega raziskavanja. Poi moji sodbi se ta predmet sploh ne bo dal pravilno obdelati, dokler se ne spravi v zvezo razvoj napotil v čistoi nemških delih bivše Avstrije z napotili slovenskih delov bivše Avstrije. Ta dva razvoja sta šla vsaksebi, pa sta vendar drug na drugega vplivala. Tu ni mesta, da bi o tem podrobneje razpravljali;
Književna poročila. 97
moral sem pa to omeniti, da utemeljim ne očitek pisateljici, ampak objektivni minus, ki ga v njenem delu opažam.
Kar je pisala o splošnem pomenu pravnih napotil, je dober pregled doslejšnjih trditev od Jakoba Grimma do Antona Mella. Pisateljica se priključuje popolnoma mnenju zadnje navedenega učenjaka, da so bila napotila priobčilo pravnih nazorov, katere je zemljiški gospod vzdrževal napram svojim podložnikom. Tu takoj lahko pokažem, da to ne more veljati za slovenska napotila (n. pr. za prevode gorskih bukev, ki se ne drže pravil oficijalnih gorskih bukev), ker so bili v vinskih goricah tudi nepodložniki gorskega gospoda posestniki vinogradov in so si tudi oni sami delali — napotila.
Zelo zaslužno delo pa je opravila pisateljica z ugotovitvijo raznih tipov napotil po dobi postanka in po vsebini. Zanimivo je n. pr., da pride največ napotil na 16. stoletje, ko je zaznamovati pričetke osvobojenja kmetiškega stanu. Iz teh časov je odkritih za Nižje Avstrijsko 348, Tirolsko 90, Štajersko 67, Solnograško 8, Koroško 16 napotil. Ali ne bi spadala semkaj tudi nemška «Beradtschlagte Bergordnung fiir Krain iz 1. 1595, o kateri je pisal 1. 1916. že dr. Gruden (seveda slovensko!), katera se pa nahaja tudi v Joanejski biblioteki v Gradcu, čeprav le za prvih 26 členov? Seveda, za slovenske dežele ni bilo med učenjaki zanimanja in politično je bilo priporočljivo pustiti tudi znanstveni svet pri tezi, da so* bili Slovenci »eine dumpfhinbriitende Masse« ...
Mnogo manj podrobno izdelana so poglavja o osvobojevalnih akcijah kmetiškega stanu. Zdi se mi, da je pisatcijičina knjiga nastala iz dveh posameznih del, od katerih je bilo prvo — drugi del sedajšne publikacije, pa še ne s tako ljubeznijo in poglobljenostjo opravljano, kot prvo, poznejše, ki je gotovo sad velikega truda. Vsekakor pa bodo raziskavanja v oznanjeni knjigi dober pripomoček tudi za tiste, ki bodo našo slovensko pravnoi zgodovino obdelovali. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Mih. Čubinskl: Zakon i stvarnost u sovjetsko} Rusiji, Beograd 1925, st. 72.
Brošura je odtisk člankov, izišlih v beograjski reviji »Policija«. — Svet zase in popolnoma ločen od drugega kulturnega dela je brez dvoma še dandanes Sovjetska Rusija. Po večini smo precej nejasno informirani o sedanjem stanju v tej državi, zlasti tudi o pravnem stanju. Zato je tem bolj razveseljivo, da so nam v imenovani brošuri vsaj v nekaterih pogledih razčiščena vprašanja, ki se tičejo zakonodajstva, sodstva in uprave v sedanji Rusiji. Pisec nam prikazuje ves kompliciran ustavni in upravni aparat Rusije in s konciznostjo ter pravno utemeljenimi izvajanji rešuje vprašanje, ali je današnja Rusija res federalistično urejena in ali jc sploh sovjetska in delavskoskmetska država in pnnhaja do zaključka, da današnja Rusija ni ne eno ne drugo. Pobija pojem »revolucijonarne zakonitosti« in trdi, da pravno stanje, kakršno še danes vlada v Rusiji, dasi v stadiju omiljenega »nepsa« (nove ekonomske politike) vodi nujno do rezultata, da v Rusiji sploh ne vlada danes zakonitost in da Rusija sploh ni pravna
98 Književna poročila.
država. Jasno prikazuje, da v SSSR absolutno niso garantirane človeške in državljanske pravice, kakor n. pr. pravica osebne svobode, svoboda vere in vesti, združevanja in zborovanja itd., zlasti pa, da je ukinjena ena izmed najpoglavitncjših pravic moderne dobe, namreč, da je popolnoma odpravljena svoboda tiska. V poglavju o kazenskem pravu dokazuje pisec, da je prodrto, sicer v vseh kulturnih državah uveljavljeno načelo: »NuUum crimen, nulla poena sine lege«. Navaja, da ne pozna novi kazenski zakon zastaranja, da se pa jemljejo še talci, in da se smrtna kazen (ki se vrši z ustreljenjem in ki je uvedena v zakon le implicitc kot »najvišja izmera kazni«) zelo pogosto navaja, da se je pogosto tudi uporabljala tortura i. t. d. Slika nam mizerno stanje sedanjega ruskega sodniStva in njega popolno samovoljno odvisnost od uprave. V poglavju o civilnem^ pravu se prikazuje pravni kaos v pogledu vprašanja »zasebne lastnine«, dednega prava, rod« bine, obligacijskega prava i. t. d. Zlasti kar se tiče zasebne lastnine, vidimo jasno prehodno linijo, kako so boljševiki nujno morali preiti iz sistema »naeijonalizacije« in uničevanja dobrin v prvi dobi vojnega komunizma v pravno shvačanje buržuazije in prevzeti' nje institucijo — zasebno lastnino, v prvi vrsti za premičnine, deloma pa tudi za nepremičnine in vidimo vso nesigurnost, kako kolebajo boljševiki še danes med obema ekstremoma. Vidimo, da so v dobi »nep»a« dednemu pravu zopet otvorjena vrata. Ravno tako, da jc uničena teza socijalnega življenja — brak in da vlada pri skic« panju in razvodu braka popolna svoboda i. t. d. — Vidimo, da je »diktatura proletarijata« le politična fraza in cgoistično geslo boljševiške oligarhije, da proletarijat ni identičen z rusko komunistično stranko in da se je »diktatura proletarijata« spremenila v »diktaturo nad proletarijatom«. Pisec je v nekaterih točkah morda prekratek, tako n. pr. v pogledu kazen« skega prava (.seveda treba pomisliti, da je delo le odtisk raznih člankov), v nekaterih premalo točen, n. pr. v pogledu novih zdravstvenih, socijalnih in kulturnih institucij v Rusiji, ker imam vtis, da vendar ne moremo en bloc negirati uspešnost vsakega koraka boljševiške vlade in imajo morda njeni posamezni ukrepi vendar zdravo jedro.        Dr. Hinko Lučovnik.
Dr. Erich Wulffen: Kunsi und Verbrechen. Kari May=Verlag, Rade' beul bei Dresden, 1925. Str. 52.
Avtor te knjižice je znani in splošno priznani kriminalni psiholog Erich W u 1 f f e n, ki je izdal že mnogo del o psihoanalizi umetnikov. V pričujoči knjižici pa je napravil korak dalje: podati hoč-e nekakšno znan« stveno podlago za — rešitev poštenega imena — Karlu Mavu. Ne imenuje ga sicer nikjer, in vendar se zdi, da vsa njegova izvajanja naravnost silijo k razmišljanju o problemu, kako je mogoče, da bivši hudodelec postane odličen pisatelj, kar je bil Kari May i prvo i drugo. Priznati moramo, da se je W u 1 f f e n svoje naloge z veliko vnemo lotil in pokazal velikansko načitanost. Primeri, ki jih navaja, so resnično zanimivi. Gre mu za pojas« nitev, kako sc utegne prisojena ali privajena zločinstvenost iz« prevreči v umetniško udejstvovanje. Fantazija je obema stadijema neobhodno potreben element. Navaja pa še druge sorodne prvine zločin«
Književna poročila.
stvcnoBti in umetnosti in se pospe celo do trditve, ki se nam zdi na prvi pogled goTostasna, da obstoji »eine Art Aesthetik dcs Verbrechens« (stran 13). V glavnem delu svojega dela išče »kriminalnih«, ali pa vsaj »h krimi» nalnosti nagnjenih velikih predstaviteljev umetnosti«. V prvonavedeni točki pa pogrešamo navedbe virov (kritičnega aparata), odkod ima svoje navedbe o »tatvinah« Shakcspeareja, Handcla itd. (Mi bi mu pa lahko postregli s konkretnejšimi podatki, odkod si je n. pr. izposodil Havdn svoje melodije: Franjo Kuhač je dokazal za njegove maše, sonate, da celo za avstrijsko himno, da so plagiat — slovaških ali hrvaških narodnih pesmi.) Glede h kriminalnosti nagnjenih umetnikov pa se nam porajajo pač pomi« sleki, ko pisatelj kar zaporedoma znane učenjake, pesnike in glasbenike dolži zločinstvenosti, — ker so o kriminalnih problemih pisali. N. pr. Roiis= seau mu je ekshibicionist, enako Frank Wedekind, August Strindberg »Ent« blosser der Seele und ihrer Unreinheiten«; Goetheju pripisuje biološke dcgeneracijske znake. Te kratke pripombe kažejo pač jasno, da je \V u If f e n svojega velikega predhodnika Cesara Lombrosa šc pres kosil. Pa če abstrahiramo od prikrivane tendence rešiti čast Karla Maya, moramo priznati, da je Wu 1 f f e n svoje misli podal zelo prikupijivo, da, baš tam, kjer ima morda najmanj prav, celo — duhovito. Zato opozarjamo na to knjižico nc samo naše pravnike, ki se bavijo s problemi psihologije, ampak tudi vse druge, ki so ljubitelji umetnosti. Tudi za dana.šnjc pisa« tclje, pesnike, slikarje, igralce itd. najdemo v Wulffenu marsikakšno misel, ki nam, če jo prav obmemo', pripomore k pravilnemu spoznavanju njihove duševnosti in načina umetniškega ustvarjanja. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Čed. Markovič: Opšti deo fražbenog prava. Odgovarafuči teksiovi francuskog, nemačkog i švajcarskog gradjanskog zakonika ,— sa pogovorom Živ. M. Perica. Gecs Kon. Beograd. 1925. Sfr. 168 + XX.
Stojimo pred zenačenjem prava, zato se pa ne izs plača pisati o veljavnem pravu, vzklika dr. Markovič in izdaja prevod občnih določb francoskega, nemškega in švicarskega obligacijskega prava, najsi po teh pravih te določbe niso sistematično obravnavane kot take. Pa če tudi pritrdimo prevajalcu, da je obči del obligacij središčni tečaj vsega prava, ker ni razlike med obligacijami in drugimi pravi, tudi nc med stvarnim pravtmi, ker da ,pomenja to pravo le; univerzalno pasivno obligacijo, ki ji je podvržena vsaka druga oseba razen subjekta pravice, moramo ravno vsled tega reči, da uzakonitev samo enega dela o. d. z. ne bo prineslo zaželjenega zenačcnja, marveč samo še večjo zmedo in v posledku še mučnejšc razočaranje. Delo Markovičcvo pa pozdrav« Ijamo kljub temu že zato, ker znači. da so pričenjali tudi pri nas gledati pri stvaranju novih zakonov nekam širje in da se dejanski zakonodavci ne bodo zapirali več med štiri stene in presenečali z zakoskimi projekti, ki zanje ni vedel prej nihče in ki so se snovali brez vseh znanstvenih priprav. Pritrjujemo tudi avtorju, da jc delo koristno že sedaj i teoretiku kakor tudi praktiku, ker .so vplivali omenjeni zakoniki v večji ali manj.ši meri tudi na naše državljansko pravo. V pagovoru poudarja univ. prof. 2iv.
7*
100 Razne vesti.
Peric o pomenu primerjalne pravne znanosti in izraža željo, da dosežemo končno popolno zbližanje zakonodavstva po evoluciji ljudske solidarnosti, ki nas privede končno — kljub strašni svetovni vojni, ki pomenja negacijo tega, — v dobo krščanske enakosti, mira in altruizma. Dr. f(, S.
Spomenica prvog kongtesa pravnika Kraljevine Srba, Hrvata i Sloe venaca, održanog u Beogradu na dan 18.—20. septembra 1923 godine.
Spomenica prinaša podroben popis priprav za kongres in potek kongresa izčrpno z vsemi referati in jako natančno tudi debato v posamez« nih sekcijah. Zato je dolžnost vsakega pravnika, da si jo nabavi. Naroča se za ceno 20 Din pri g. Mih. Zlatanoviču, sekretaru Udruženja pravnika v Beogradu, nekaj izvodov ima v zalogi tudi društvo »Pravnik«.