Prvomajska številka
Poštnina plačana v gotovini.	Posamezna	številka	2*50	Din.
3>etavsko
kme tski list.
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/11.
l.majjjejlbojevn ^praznik delavskega razreda. PPrežim prepovedujeftje-govo svobodno proslavo. To nas ne odvrne^s prave poti. Delo v vseh tovar-nah na ji. majpštoji. Izkoristite ta dan za”raz-širjenje delavskega tiska, ideje enotnih strokovnih organizacij in zvezejde-lavcev, kmetov ter zati-ranih|narodnosti 1
Leto II.	LJUBLJANA,	30.	aprila	1925.	,	Ste	v.	16-17.
Proletariatu Slovenije! Delovnemu ljudstvu mest in vasi!
Vsak zaveden proletarec bo na prvi maj zapustil delo in šel na prvomajske shode in manifestacije, da na ta način demonstrira proti kapitalizmu in manifestira za socializem.
Letos proslavlja proletariatjugo-slavije prvi maj pod mnogo težjimi okolščinami nego pretekla leta. Industrijski proletariat Slovenije je ravno z ozirom na težki položaj sklenil, da izvede
skupno manifestacijo prvega maja.
Le mariborsko socialpatri-otsko vodstvo hoče preprečiti skupen nastop mariborskega proletariata tudi na dan prvega maja.
Z zakonom o zaščiti države v rokah, s celo vrsto drugih reakcionarnih in nasilnih odredb, oprt na militarizem in drugi državni aparat, izvršuje najhujše razredno, socialno in nacionalno reakcijo imperialistični, velikosrbski Pašič-Pri-bičevičev režim. Ta vlada potom vsega nasilnega aparata vedno brezobzirnejše, gospodarsko in finančno izsesava delavce, kmete in nesrbske narode. A ta režim imperialistične srbske buržuazije, monarhizma in militarizma je našel sedaj novega zaveznika v hrvatski republikanski kmečki stranki, katere buržuazno vodstvo je radi svojih koristi pustilo na cedilu kmečke in delavske množice. Pa tudi vodstvo Slov. ljudske stranke je pripravljeno, da za skledo leče, za koncesije klerikalni buržuaziji podpre PP vlado in izda interese kmetov in delavcev Slovenije ter nacionalne interese slovenskega naroda.
Reakcionarna večina beograjskega parlamenta — tako-zvani Narodni blok — je naložila težke davke na stradajoče delavstvo Stanovanjske najemnike hoče prepustiti samovolji hišpih gospodarjev. PPvlada je sklenila zakon, ki ukinja vsako svobodo tiska. Šolstvo in sodstvo hoče preurediti tako, da bi služilo vladajočemu režimu srbske buržuazije.
Režim preganja in zapira delavstvo, kapitalisti so v dejanju
večinoma že pogazili osemurni delovnik in druge odredbe o zaščiti delavcev. Brezposelnost se ne manjša, temveč z vsakim dnem narašča. A brezposelni z družinami umirajo gladu, ker ne dobivajo nobene brezposelne podpore. PPvlada z njenim
svojih komisarjev in odlaganja volitev.
Tako hoče vladajoča srbijanska buržuazija utrditi svoje interese in ohraniti sistem reakcije, militarizma in monarhizma z najbrezobzirnej-šim zatiranjem in izsesavanjem ogromne večine prebivalstva —
„socialnim“ ministrom Zrjavom je hotela uvesti reakcionarni pravilnik za bratovske sklad-nice rudarskega in kovinarskega proletariata. Institucije, ki bi imele služiti delavskemu zavarovanju — delavsko zbornico in bolniško blagajno — hoče reakcionarni režim iztrgati delavski upravi in kontroli ter jih popolnoma podrediti sebi potom
delavcev, kmetov in zatiranih narodov. Sramotna kapitulacija opo-zicionalnih meščanskih ter kmečkih strank (H RS S) podpira ta sistem.
A kake so proletarske moči proti vsemu temu? Proletariat je faktično brez moči, nesposoben, da se brani, a še nesposobnejši, da napade. Revni kmetje, stalno goljufani po me-
ščanskih in mirotvornih kmečkih strankah, so isto tako brez moči.
Živo se čuti potreba po proletarski stranki, ki bi morala biti ideološko (miselno), organizacijsko in akcijsko močna in bo-jevna.'!‘A tako lahko kapitalizem z vsem svojim aparatom brez odpora od strani proletariata gazi vedno globlje v reakcijo.
Proletariat ni dovolj močan, da bi se boril proti ofenzivi kapitala, ki uničuje osemurnik, manjša plače, tepta tarifne pogodbe. Delavstvo ni sposobno, da bi se uspešno borilo proti brezposelnosti, draginji, obdavčenju delovnih slojev, za obrambo socialne zakonodaje. Zakaj? Ker je delavsko strokovno gibanje razbito v organizacijskem in akcijskem po-gledu.___________
Dočim je fronta" kapitalistov, veleposestnikov, reakcionarjev in zatiralcev enotna in čvrsta proti delavcem in kmetom, je politična in ^gospodarska fronta proletariata slaba, razbita.
A delavski razred je močan le tedaj, ako je strnjen v mogočno, enotno, bo-j evno disciplinirano armado, v enotne bo-jevne strokovne organizacije pod vodstvom bojevne proletarske stranke. In tako strnjen delavski razred je sposoben, da se v zvezi s kmeti uspešno bori proti kapitalizmu.
Zato mora razredno-zavedni proletariat na letošnji 1. maj 1. povedati jasno vsem zatiranim in izkoriščanim, da je potreben obstoj močne proletarske stranke, ki bo ne samo predstraža, ampak tudi središče, okrog katerega se bodo z zaupanjem zbirale vse zatirane množice mest in vasi v svrho boja za osvobojenje.
2.	Manifestirati za enotno fronto delavcev, za enotnost strokovnega gibanja na podlagi razrednega boja, proletarske demokracije in svobode kritike. Dokler se to ne uresniči, ni govora o zmagovitem
24. IV. 1920 - 24. IV. 1925.
Pet let. Po Zaloški cesti je stopala množica delavcev, delavk in proletarske dece. Bila je v stavki. Glad jim je zvezal srca, glad jim je zvezal sile, da so šli iz svojih predmestnih stanovanj na ulice, da povedo, da so lačni in da zahtevajo kruha. Samo kruha. Ne lepih besed in prijaznih rok, ne lažnjivih obetanj in puhlih blagoslovov ljubljanskih cerkev. Kruha, kruha so kričala izsušena usta, kruha! so dihala tesna prsa. Delavci, ki so osiveli v službi svojim gospodarjem, delavci, ki ustvarjajo vse, od otroških igrač do silnih turbin in tovarn, delavci, ki jim je v tem sistemu delež beda	in trpljenje od mladosti	do groba.
Delavke, ki so	odšle iz šole z veselim	upanjem	v	svet,
polne nad v bodočnost, pa so spoznale, da je njihov svet rdeča tovarna s škilečimi okni, da je njihov dom prepojen venomer s simfonijo joka in solz. Delavke z velimi prsi. Na njih deca, deca, ki jim je suženjstvo stalo ob zibelkah, ko so se še smehljala njih usta, ne vedoč, zakaj in čemu.
Leto 1920. Glad v predmestjih. Stisnjene pesti, sklonjene glave z zastrtimi čeli in molicia usta. O — molicie sovraštvo, ki se ga ne čuje, le čuti. Gorje, komur grozi!
Toda tistega leta je sedel v Beogradu kot minister železnic maziljeni rimskokatoliški pop Korošec. Oznanjevavec in svečenik vere, ki uči ljubezen do bližnjega. Pa je začul, da so železničarji lačni in jim ni poslal ljubezni. Iz ljubezni do bližnjih je molic gledal, da so nasitili njegovi sluge množico s kroglami.
K a rabinske puške so zajezile Zaloško cesto, ustavile množico. Glej, svojat ti zoprna s predmestij, ki si se drznila povedati na ulici, da je glad, ki vas mori! Stoj, svojat! — In	nekaj strelov iz	karabink . . .
14 življenj je	ugasnilo ustreljenih, 14	žuljavih	rok	je
iztrepetalo, 14 sočnih src zastalo. In izmed njih dete . . . Strel v čelo. Ali se ga predstavljate: svetlo belo čelo, kot bi plesali solnčni prameni po njih, svetli kodri las nad njimi in upajoče vedre oči pod njimi ifi usta kot školjke. In nato, strel v čelo, temna lisa in krvav curek čez oči.
Življenje, preden je stopilo v življenje, je stopilo v smrt. Da bi mrtvi govorili, čuli bi besede, ki bi vam morale bili evangelij.
In nad temi žrtvami se je smehljal tolsti obraz Korošca. Svečenik ljubezni in verni drug morilcev. Po štirinajst življenj imajo na vesti o fraka ni gospodje. Klerikalna stranka je s puškami pripomogla k utrjenju srbske bur-žuazije.
In demokracija ? Nasilje puškinih kopit in krogci. Za delavce, ki so stvaritelji. To je meščanska demokracija. In kdo bi veroval vanjo? Biriči, ki izpolnjujejo ukaze, bniči, ki nosijo na svojih judeževih rokah rokavice, in ki ustanavljajo oborožene bande, da v imenu demokracije nosijo med ljudstvo mir in blagostanje v obliki svinčenih krogel. V tako demokracijo morejo verovati le zaslepljenci in ljudje, ki smatrajo proletariat za klavni dar.
Leta 1920: Korošec, minister in 14 žrtev na Zaloški cesti. 1. junij 1924, PP vlada, klerikalni veliki župan in žrtve in Fakin v Trbovljah! Zlomite križe, kristjani, zakaj da bi danes prišel Kristus med nas, bi ga križali ti ljudje v imenu Kristusove vere. Zlomiti križe in vedite:
Kri ljubljanskega predmestja je bila za našo borbo krvavi krst. Krvavi krst naši ideji, krvavi krst naši misli!
O, zaloški borci, revirski mučeniki, Fakin — vi ste ob naši golgotski poti kot aleja rok, prisegajočih v borbo in zmago. Dolga je aleja, od Špartaka sega do Liebknechta in Roze Luxemburgove in Levineja, nemških špartakov in ni ji še konca. Sočna in plodna so nam srca, dojena z vašo krvjo in močna od vaše moči. Močna je naša vera, rojena iz vaše volje in upornosti in utrjena po vaši smrti.
Kadar bo pa segala aleja vaših rok do obzorja, kadar bo piramida vaših teles iz predmestij in revirjev segala do zvezd, tedaj bodo vaše roke kot jambori iz trpljenja v radost, iz sužnosti v svobodo, iz teme v svetlobo. In vaše mrtve ustne bodo sodile!	—tič.
boju proti ofenzivi kapitala, politični in socialni reakciji.
3. Ustvarjenje enotne fronte, bo-jevne zveze delavcev in kmetov je ena najaktualnejših potreb, je zapoved časa, zapoved, ki izhaja iz življenja.
4. Manifestirati za svobodo in popolno samoodločbo vsakega naroda proti nadvladi srbske militaristične in monarhistične gospode, proti izdajstvu, ki ga pripravlja hrvatska in slovenska buržuazija nad interesi nesrbskih ljudskih množic.
5. Bolgarska krvava fašistična vlada hoče ostati na krmilu s tem, da uprizarja pokolj množic bolgarskega naroda. Proletariat Jugoslavije mora najostreje vstati proti balkanski reakciji, za federacijo delavsko-kmečkih republik na Balkanu.
V tem znamenju naj se izvrši letošnja proslava prvega maja in ne samo prvega maja, temveč tudi bližnje bodoče akcije naj se vrše v znamenju teh parol.
S tem, da delamo za uresničenje teh parol, bomo postajali sposobni za zmagovit boj za osvo-bojenje delavcev in kmetov izpod današnjega kapitalističnega si -stema.
Živela skupna proslava prvega maja!
, Živele enotne razredno-bo-jevne strokovne organizacije!
Proti nevtralnosti strokovnih organizacij!
Živela enotna fronta kmetov in delavcev!
Proč z režimom razredne, socialne in nacionalne reakcije!
Ukinjenje zakona o zaščiti države in vseh reakcionarnih odredb!
Za popolno svobodo tiska, govora in organiziranja!
Živela samoodločba Slovencev, Hrvatov in vseh narodov!
Živela zveza delavsko-kmečkih republik Balkana!
Proč z imperialističnimi mirovnimi pogodbami!
Živel mir in zveza s sovjetsko Rusijo!
Divjanje belega terorja v Bolgariji.
Veleburžuazija Bolgarije, zastopana po fašistovskem kabinetu Cankov — general Rusev — socialdemokrat Kasa-zov — je pričela svoje vladanje s klanjem množic delavcev in kmetov. V noči 9. julija in v septembru l. 1923 je pobila tisoče delavcev in kmetov, med njimi 4 ministre iz zemljedelske vlade, 13 poslancev, 9 županov, 32 učiteljev in mnogo zdravnikov, inženirjev in študentov. Stotine ljudi so beli banditi odpeljali iz mest in vasi ni jih s tovornimi avtomobili pripeljali na gotova mesta, kjer so jih pomorili, drugim odrezali gotove dele telesa, tretje metali v prepade z viso-
kih skal, ranjence vezali za drveče avtomobile. To pomni vsak bolgarski otrok, vsaka žalujočadelavskain kmečka družina.
Velika komunistična stranka, edina delavska stranka Bolgarije je bila razpuščena, kmečka stranka pa podvržena najhujšemu terorju.
V naslednjih mesecih je sama vlada organizirala celo vrsto atentatov na delavske in kmečke voditelje.
Nato je prišel drugi september 1924. Makedonska revolucionarna organizacija se |je vedno bolj bližala splošnemu osvobodilnemu gibanju delavcev in kmetov. Da se reši te nove grozeče nevarnosti, je Cankov skupaj z generalom Protogerovom organiziral poboj nad sto makedonskih voditeljev.
Medtem je pa padala dežela v vedno večjo gospodarsko krizo: dolgove, o-gromne davke, odpuščanje uradnikov, 100.000 brezposelnih (ogromno število za malo Bolgarijo!)
Zadnji meseci so prinesli nov val umorov. Vladini agenti so izvršili celo vrsto atentatov na vodilne komuniste; pri belem dnevu so bili sredi Sofije ubiti komunistični poslanci Dimov, Strahi-mirov in Stojanov. Vlada seveda ni našla atentatorjev, temveč je zaprla mnogo delavcev in učiteljev in jih dala deloma pomoriti po ječah. Da opraviči svoja grozodejstva je vlada stalno oznanjala „boljševiško nevarnost" in „nova odkritja o tajnih organizacijah".
Iz tega moramo izvajati zadnja atentata revolucionarjev na kralja in v Sofijski katedrali. Neizrecna beda in slep obup pod zverinskim političnim terorjem vodi do akcij, ki niso bojevno sredstvo stranke množic. Zgodovinsko odgovornost za to nosi propadajoči razred in njegova Cankovova vlada, ki ima po ugotovitvi samega belgij-
skega kraljevega ministra Vandervelda — 18.000 mrtvecev na vesti — in to v poldrugoletnem vladanju!
Atentatu v Sofijski katedrali je podleglo 20 generalov, 11 polkovnikov več policijskih višjih uradnikov, ministrskih tajnikov, vladnih poslancev, vseh skupaj čez 200. Ranjeni so vsi ministri, ranjenih oseb je če^ 1000.
Vlada je nato proglasila poostreno obsedno stanje, v par dneh pomorila po vesteh samih meščanskih časopisov nad 3000 ljudi. Ječe so prenapolnjene.
V deželi vlada vojaška diktatura pod vodstvom generalov Lazareva in Vekova. Ententa je dovolila povečanje vojske.
V parlamentu je tudi zastopnik socialistov Zaharov glasoval za to, da vlada proglasi obsedno stanje. Tako je socialna demokracija ponovno dala podporo fašistovskemu terorju.
Vse zveze z inozemstvom so pretrgane. Vlada sama ima v rokah pošto, telegraf, tisk. Zato je težko, reči, kaj se danes v Bolgariji godi. Po raznih vesteh je del vojske odpovedal pokorščino vladi in kmetje nočejo dovažati živil v mesta. Prebivalstvo se umika v planine. Gotovo je to, da se Bolgarija že dolgo nahaja v stanju akutne, krvave državljanske vojne. Radi des-potičnega terorja Cankovove vlade je zavzela ta vojna za enkrat obliko partizanskih bojev in terorističnih aktov. Ali tudi najbolj krvav teror ne bo preprečil tega, da ne bi množice našle pravilne poti organizirane akcije mas.
Strahote fašističnega terorja v Bolgariji.
V novejši zgodovini ni bilo in ni dežele, v kateri bi vladajoča buržujska klika vladala s tako krvavo brutalnostjo
in divjaško diktaturo kot v Bolgariji. Vojaško izjemno stanje, krvave kazenske ekspedicije, vislice, preki sod, klanje, požigi, umori — to so metode fašistov-ske vlade »učenega" profesorja Cankova. Sadistična fantazija si ne more naslikati strahot, ki so v Bolgariji zadnja leta najbolj krvava resničnost. Vsako kritiko, vsako opozicionalno gibanje hoče vladajoča manjšina zadušiti v krvi. Tisk je izgubil vsako svobodo. Cisto strokovne organizacije so prepovedane, opozicionalne politične voditelje se zapira, muči do smrti ali zavratno umori. Ta teror male klike veleposestnikov, bank in generalov se ne obrača samo proti komunistom. V zadnjih mesecih niso bili po nalogu vlade umorjeni samo skoraj vsi komunistični poslanci, temveč tudi veliko nekomunističnih zemljoradniških in liberalnih poslancev. Da opraviči svoja grozodejstva, si Cankova vlada od časa do časa izmišlja razne „komunistične načrte za izvedbo revolucije tega in tega dne."
V atmosferi političnega tiranstva, suženjskega zatiranja in ubijanja ne-posedujočih, delavcev in malih slojev, v atmosferi najbolj krvavega legalnega in ilegalnega vladnega terorja je nastal po porazu septemberske revolucije 1. 1923 spontan odpor v ljudskih množicah, samoobramba proti vladajoči morilski kliki, cela vrsta maščevalnih dejanj nad vladnimi morilci. Kot v dobi najhujšega absolutizma v Rusiji, vidimo v Bolgariji pod podobnimi okoliščinami ruskemu predvojnemu so-cial-revolucionarnemugibanju podoben pojav, ki se izraža v individualnem terorju in atentatih. Po umoru kakega opozicionalnega voditelja sledi redno umor vladinega politika. Na vsak teroristični udarec vlade pride še hujši protiudarec. Ta metoda ne vodi sicer do strmoglavljenja Cankovega režima, ali to je v atmosferi despot čnega političnega zatiranja obupen obrambni boj malih kmetov, delavcev in vseh zatiranih.
Lakota, brezposelnost, strašna draginja, iztirjevanje davkov, ropanje zemlje in imovine — napravlja tem razredom neznosno življenje v Bolgariji. Atentat v sofijski katedrali — izbruh nevolje mučenih ljudskih množic — bi moral biti svarilo vsem onim, ki odobravajo vojaško in morilsko diktaturo Cankovove vlade. Je pa to tudi svarilo delavcem in kmetom, kam pridemo, če ne vstane delavstvo kot razred, organiziran v močnem gibanju množic proti zatiranju in izkoriščanju.
Ko ne moremo najti primernih besedi za obsodbo krvave Cankovove vlade, divjaškega belega terorja v Bolgariji, se moramo spomniti tudi na to, kdo je kritr današnjemu morilskemu
režimu v tej izmučeni, teptani deželi. Socialdemokrati in demokrati so podpirali fašiste, ko so uprizorili puč proti bolgarskim delavcem in kmetom, in so vstopili v prvo Cankovovo vlado in so skupaj z njo gazili po krvi bolgarskih delavcev in kmetov. In to so imenovali „red“, to so imenovali „svo-bodo in rešitev kulture."-
Kadar je kje nastopilo delavstvo, da se osvobodi, je internacionalna bur-žuazija s podporo desnega krila II. internacionale naskočila dotično deželo, češ da gre upostavljat „red“. A internacionalna buržuazija je s svojimi zavezniki vr d blagoslavljala grozodejstva madjarske soldateske, strahote sedanje vladajoče klike v Bolgariji. Cankov je nada imperialističnih roparjev na Balkanu, Cankovova banda je na čelu zarotniških načrtov proti sovjetski Rusiji in tega Cankova je nedavno sprejela in pozdravila PP vlada v Beogradu, ko je zunanji minister Ninčič organiziral „ protiboljševiško fronto".
Svetovna buržuazija ve, da je njena setev satanska setev. Kontrarevolucija si izmišlja, da je atentat v sofijski katedrali organiziran od ..moskovskih komunistov", na ..moskovsko povelje" in pod krinko teh parol mori Cankovova vlada tisoče in tisoče, pod pretvezo teh izmišljotin obeta Žerjavovo „ Jutro" poostreno preganjanje delavskega in kmečkega gibanja v Jugoslaviji, a svetovna reakcija hoče s temi izmišljotinami maskirati vojne priprave proti sovjetski Rusiji. Bolgarija živi danes v znamenju odkrite državljanske vojne, ki jo je izzvala rabeljska Cankovova vlada. Bele bande morijo . . . Teptani in izmučeni bolgarski delavci in kmetje se jih bodo osvobodili potom organiziranega boja množic.
Politični položaj v Jugoslaviji po volitvab.
Formalna zmaga PP režima (po številu mandatov) pri volitvah 8. februarja ni tega režima niti utrdila, niti ni mogla ustvariti elementov za izhod iz državne in gospodarske krize, ki že toliko časa preveva Jugoslavijo. Režim je dobi! manjšino glasov in izven Srbije je ogromna večina glasovala proti PP vladi, ki pa je še vedno dobila oporo med srbskimi kmeti. Te podpore vladajoči režim ni dobil samo radi nezaupanja srbskih kmetov napram hrvatskim, temveč tudi radi tega, ker vladajoča srbska buržuazija daje več ugodnosti srbrkim kmetom, srednjim slojem in tudi kvalificiranim delavcem. Radi teh malih ugodnosti pred nesrb-
skimi pokrajinami so ti sloji tudi direktno ali indirektno podpr'i srbsko he-gemonistično (hegemonija = nadvlada) politiko takozvamga »naroJn-ga edin-stva."
1. Srbski imperializem, sporazum buižuazij in gospodarska kriza.
Taka zmaga PP režima ne bo niti najmanj omilila gospodarske krize, ki jo preživlj i kapitalizem Jugoslavije. In še manj bo zmanjšala strašno bedo delav.-.kih in kmečkih množ;c. Čenrav je skok cen p' 1 j dolskim proizvodom v inozemstvu d vedel do aktivne trgovske bilance (več izvoza kot uvora), se vendar gospodarska kriza ne manjša, temveč se poo trnje. To je predvsem posledica politike srbske buržu-azije, ki je udana služabnica ententi-nega imperializma. R:di te zunanje in notranje politike srbske buržuazije ima Jugoslavija ogromne proračunske izdatke na vojsko, mornarico, policijo, žandarmerijo, birokracijo itd. A skoro vse to plačajo v obliki indirektnih in direktnih davkov delavci in kmetje.
Služenje ententinemu, v prvi vrsti francoskemu imperializmu v svrho čuvanja imperialističnih »mirovnih" diktatov — je veliko breme za delovne množice vse Jugoslavije. Ta politika je povzročila okrog 30 milijard Din dolgov. Davvesov načrt, ki ga je skoval predvsem ameriški imperializem za Nemčijo, nalaga nemškemu proletariatu 10-urno delo za plačanje vojne odškodnine. In to povečav i konkurenco industriji v Jugoslaviji in s tem brezposelnost.
Koraki, ki jih je podvzel PP režim in ki jih namerava nadaljevati za rešitev krize, še bolj večajo bedo delavskih in kmečkih množic. Novi zakon o dvanajstinah je razbremenil kapitaliste in naložil vso težo na ramena delavstva. Novo povišanje carin in vseh davkov bo še bolj pritisnilo delovne množice k tlom. Na tihem se pripravlja in javno se že oznanja splošno uki-njenje 8-urnega delavnika in uvedba 10—12 urnika. To pomeni povečanje brezposelnosti in znižanje plač. Množice revnih kmetov, pol kmetov ne bodo mogla več najti zaslužka pri industriji, a izseljevanje v tujino je skrajno omejeno. Naraščajoča kolonizacija Jugoslavije s strani angieško-ameriškega kapitala bo tudi samo povečala bedo in krizo.
Današnji režim v Jugoslaviji pomeni torej lakoto in bedo delovnega ljudstva za račun srbske in ententine
buržuazije. Opozicionalni blok »narodnega sporazuma" se ne bori proti tej politiki, temveč se ji uklanja in jo sprejema.
Poostritev gospodarske krize mora imeti za posledico poostritev splošne
državne krize. Srb -ki finančni kapital čuti negotovost svojega pt ložtja tako gospodarskega kot političnega, čuti naraščajočo nezadovoljnost množic. Z; to gledt, da z vremi sredstvi prepreči zbližan je delavcev in kmetov. Pod gospodarskim pritiskom hoče čim bolj potisniti k tlom hrvatski in slovenski kapital ter Davidovičevega tekmeca. Zato se tudi ni zadovoljil samo s formalno kapitulacijo HRSS, ki je to poskušala takoj po volitvah z vstopom v blok »narodnega sporazuma" in s priznanjem m in.ohije »angleškega tipa". HRSS je še vedno hotela ost ti pri nekaterih svojih demag< škili parolah, s katerimi bi predstavljala množicam svoj ki m-promis kot nekako premirje in taktično potezo v boju s srbsko buržuazijo. Na ta način je mislila prepričati množice, da ni padla na kolena pred PP režimom, in tako je mislila še vedno ohraniti svoj ugled med množicami.
Monarhija in srbska buržuazija pa sta hoteli popolnoma izkoristiti svojo volivno zmago, ob'-.to j reakcionarnega kurza v Angliji in po svetu, stiske? hrvaškega kapitala in prisiliti HRSS do popolne kapitulacije. PP režim ni hotel pristati na delno kapitulacijo, na premirje ali odgoditev boja. Zato je vlada sklenila, da razveljavi vse radičevske mandate, ako se poslanski klub popolnoma ne ukloni vladajočemu sistemu v Jugoslaviji in ako ne prekine vseh zvez z rdečo kmečko internacionalo in ako ne žrtvuje svojega vodstva, a to predvsem Stjepana Radiča.
Ta brutalni nastop militaristične srbske buržuazije pomeni popolen in oči-viden polom demokratično-mirotvornih iluzij in met d, s katerimi je operimla HRSS, kot tudi slov. ljudska stranka. Tu je postalo popolnoma jasno, da se da spor in kriza reši ali s popolno kapitulacijo pred srbsko buržuazijo ali pa z odločnim bojent preti njej. Tretjega, sredinskega izhoda, ki so ga oznanjali Radičevci in klerikalci, — ni.
Ta: ali — ali se postavlja danes z vso silo in okrog tega se vrti razvoj političnega položaja.
HRSS po politiki svojega vi dstva nima niti moči, niti volje, da bi sc borila proti vladajočemu režimu na podlagi bojevne zveze delavcev in kmetov. Zato je padla pod vpliv hrvaške buržuazije, ki je politično organizirana v Hrvatski Zajednici (HZ). In tako je HRSS stopila v »blok narodnega sporazuma", pod eno streho s klerikalci, muslimani in Davidovičevci. Na ta način je mislila polagoma kapitulirati in se zavarovati pred udarci režima. Ali to ji ni prav nič pomagalo. Kajti njeni meščanski zavezniki je niso hoteli podpreti v boju proti režimu, ampak so jo vedno bolj vlekli na pot kapitulacije.
Ivan Vuk:
1. maj 1922 v Trstu.
(Epizoda iz mojih spominov.)
Bilo je leta 19‘22.
Veliki parnik »Albatros" v službi »Rdečega križa", natovorjen z vojnimi ujetniki iz Rusije, se je približeval Trstu.
Nervozno pričakovanje je bilo v očeh vseli. Po osemdnevni vožnji skozi „8e-stero" mor,A pristanemo zOpet na kopno. V jutranjem, pomladanskem zraku so se belile v solnčni svetlobi stene visokih hiš Trsta, zidanih na brdili.
»Albatros" je plul s polovino brzine. Mornarji so stali pri sidru in strojih. Br-zina se je zmanjšala na četrt, nato so stroji prenehali delovati in parnik je tiho plul k pomolu. Svečan molk, kakor v cerkvi pred povzdigovanjem, je zavladal vsevprek. Vsa srca — bilo nas je 1600 — so čutila bližino zavičaja.
Tedaj pa je od nekod tam iz ulic Trsta, preko hiš in palač, pribežal veter >n z njim akordi svečane, tako poznane himne:
»Nikdo ne da nam odrešenja, ne carji, kralji in ne bog."
Tisočšeststo nas je bilo na krovu. Tisoč-seststo se je spogledalo s pogledi, kakršnih
se nisem videl. Rili a,»	„	. r
v .	....	>,n	80	jo pogledi	preše-
nečenja, bili so pogledi nebeškega zadoščenja, tihe radosti in ponosa — a bili 80 tudi pogledi groze in straha. Zakaj, razne kreature so bde med tisočšeststo ljudmi, ki so stali na krovu.
»Danes je prvi maj,“je vzkliknil neki
glas.
»Ruski proletariat nam pošilja pozdrave," se je slišal drug glas.
»Italianski nas pozdravlja," je pripomnil tretji.
»Kako je ta brezbožna himna prišla sem," je rekla svojemu sopotniku neka ženska-vohunka, ki se ji je posrečilo ukaniti kontrolo v Novorosijskem pri vkrcanju.
Sopotnik je grizel brke in molčal ves bled.	*
Parobrod se je s prednjim koncem dotaknil pomola. Zarožljalo je vreteno in sidro je pljusknilo v morje in se zasidrilo na dnu. Zapenila se je zelenkasta voda, bičana od propelerja, in zadnji konec ladje je polzel k pomolu. Mostnice so se spustile. Ali izkrcati se ni smel še nikdo. Zakaj, zdravniška komisija mora pregledati parobrod in potnike, če se morda z nami ni vtihotapila kakšna kužna bolezen.
Neki Ceh, bivši legionar v beli armadi, se je ironično nasmejal:
»Tam le po ulicah manifestira tista bolezen," je rekel. »Prišla je pred nami."
»1889. leta se je pojavila prvič," je odgovoril zraven njega stoječi bivši rdeče-armejec. »Serumi je niso mogli uničiti, nego so jo le bolj razširili."
Na pomolu so se jeli zbirati ljudje in radovedno spraševali, od kod smo, kdo smo in kakšni smo. Mi na krovu smo se spuščali z njimi v razgovor, kakor je kateri mogel in znal. Blizu prednjega konca parnika je stala gruča mladih ljudi. Nekoliko korakov pred njo sem opazil gospoda z »girardi"-klobukom in s tanko palčico v roki. Po kretanju je bilo videti, da mu civilna obleka ni vsakdanja noša in da je v uniformi bolj domač.
»Kako je tam," sem slišal spraševati v ruskem jeziku. »Ali je še kaj boijševikov v Rusiji?"
»Še jih je ppecej," je odgovoril neki Nemec po ruski.
»Orezvičajka še deluje?"
»Strašno. Celo mene so zaprli in mi pobrali vse, kar sem imel."
»Ali je bilo mnogo?"
»Dva miljona rubljev in tisoč nemških mark. Tatovi! Razbojniki!"
»Vi ste vojni vjetnik?" sem ga vprašal.
»Seveda," je odgovoril. »Ali ta denar sem zaslužil pošteno."
»Ivaj ste delali?"
»Trgoval sem."
Gospod z »girardi"-klobukom je zamahnil s palčico.
»Eh, kmalu jim pokažemo ... Pa zdi se mi, da imate na krovu nekaj takšne sorte,* kakršni so tam."
Pokazal je s palčico čez morje. Besedo Rusija se mu ni zdelo vredno izgovoriti.
„8odrngov‘“ je rekel z glasom prezira Nemec. »Kajpa, da so. — Postreljati jih treba."
»Nič zato. Najdemo jih," je rekel gospod z „girardi"-klobukom. »Tu niso tla za to."
Tedaj pa je zopet pribežal veter in z njim zvoki godbe:
»In to naj bo odločilni in poslednji naš h j . . ."
»Kako se »me luk i»ti ta himna?" je vprašal Nemec.
»Kakš a himna," e \,r šal gospod z »girardi“-klobukom. »T j-- nekak itali-anski marš."
»Italianski marš," s- j>- /.»čudil Nemec. »To je vendar himn» s v . isk>- države."
»Ruske ?“
»Seveda 1
Gospod z „girardi“-klobukom je jel prestopati z noge na nogo.
»Čort vozmi," je rekel besno. Potem pa ponovil prepričevalno: »Ničevo! Skoro bo konec, uverjavam vas. Imamo vse pripravljeno . . . Zagotavljam vas. Tudi vagoni so pripravljeni. Vrvi popeljemo seboj in mila, zagotavljam vas, mnogo mila . . . viel Seife . . . čestnoje slovo . . . Mein Ehrentvort ..."	*
Zvoki godbe so se bližali vedno bolj. Manifestacija proletariata, praznujoč svojo Veliko noč, se je bližala pomolu. Rdeči prapori so plapolali v pomladanskem zraku samozavestno in mogočno:
»Zdaj stara pravda, pravda sveta, bliža se od vsepovsod . . .“
Prekrasni akordi himne so hiteli skozi zrak in trkali na srca z veselo-zvenečim pozdravom:
»Pozdravljeni, sodrugi 1“
S krova so planili pozdravi in kriki solidarnosti. Eh, resnično, krasen je, prekrasen, prvi maj, praznik zmaguiočega proletariata . . . Pomol je bil poln množice proletariata, praznično oblečenega. Gospoda z „girardi“-klobukom ni bilo nikjer več.	*
To je bilo leta 1922.
In danes, ko praznujemo 1. maj 1925 v beograjski ješi, se spominjamo njegovih besed in njegovega »čestnovo slovo". Pa se mi vsiljuje vprašanje:
»Kje so oni vagoni z vrvmi in milom ? Kaj se je zgodilo iz vaega tega? Kje ate gospod z »girardi"-klobukom, da mi odgovorite?"
Uspeli tudi ni mogla zato, ker je režim zahteval od nje za ceno ohranitve nekaj poslanskih mandatov politično kapitulacijo stranke. (Daljo prib.)
Klic k enotnosti
ruskih in angleških delavskih voditeljev.
Angleško-ruska strokovna konferenca se je končala s povoljnim uspehom. Glasilo angleške del. stranke „Daily Herald" priobčuje pod velikim napisom na prvi strani z gorenjim oklicem izvleček iz skupnega sklepa angleške in ruske strokovne delegacije v Londonu. Tu beremo:
„Mir je ogrožen, ker delavstvo ni enotno.u Nato popisuje, kako kapitalizem znižuje življenjski nivo delavstva, napad na delovni čas in priobčuje predlog za brezpogojno konferenco amsterdamske strokovne internacionale z ruskimi strokovnimi organizacijami.
Najvažnejši rezultat angleško-ruske strokovne konference v Londonu je: popolno skupno nastopanje za neposredno brezpogojno konferenco Amster-damovcev in zastopnikov ruskih strokovnih organizacij. V ta namen se je upo-stavil enoten angleško-ruski odbor za pospešitev skupnega dela angleškega in ruskega strok, gibanja. V skupni izjavi angleških in ruskih zastopnikov beremo tudi:
„ Konferenca je zastopala 11 milijonov organiziranih delavcev.u
Sprejeti sklepi pomenijo najvažnejši korak v teku pogajanj med Amsterdamom, angleškimi in ruskimi strokovnimi društvi.
Nadalje beremo v skupnem manifestu angleško-ruske konference sledeče:
»Nacionalno in internacionalno strokovno enotnost moramo smatrati kot prvi bistven predpogoj, ki naj strokovno gibanje napravi za sposobno, da uspešno brani postojanke delavcev proti kapitalističnim napadom in da izpolni socialne in politične zahteve organiziranih delavcev. Političen položaj v skoro vseh takozvanih civiliziranih deželah obvlada reakcija. Na industrijskem in gospodarskem polju so kapitalisti vseh dežel ustvarili svojo enotno fronto — enotno fronto za izkoriščanje delavcev vseh dežel.
Istočasno so delavci razcepljeni. Mesto da se bore proti kapitalizmu, se borijo med seboj.
V skoro vseh deželah so izgubljene povojne pridobitve: zlasti skrajšani delovni čas in plače-radi neenotnosti delavcev proti kapitalistom.
Kjer še ni izginil 8-urnik, je ogrožen. V mnogo industrijah se je podaljšal delovni čas na 9, 10, da celo 12 ur. Milijoni delavcev so brezposelni. Plače so reducirane za 20—40%.
Kapitalisti pripravljajo novo vojno, ki bo mnogo strašnejša kot vse dosedanje vojne.
Istočasno sklicujejo takozvane razoro-žitvene konference, ki naj goje med delavstvom nevarne iluzije v »miroljubnost" nekaterih kapitalističnih držav.
Samo ena sila je, ki more rešiti človeštvo pred novo vojno katastrofo samo, ena sila je, ki more delavce vseh dežel ščititi pred političnim in gospodarskim zatiranjem.
Samo ena sila je, ki more dati delavskemu razredu in človeštvu svobodo, blaginjo, srečo in mir.
Ta sila je delavski razred sam, če je dobro organiziran, discipliniran, če sam sebi zaupa in je pripravljen, da se bori proti vsemu, kar stoji na potu njegovemu končnemu osvobojenju.
Če se združi delavski razred po posameznih deželah in internacionalno, tvori neprodirno barjero proti kapitalističnemu zatiranju.
Delavci so sposobni, da premagajo vse one, ki hočejo še nadalje obdržati neenotnost proletariata.
Konferenca izjavlja, da bo storila vse, kar je mogoče, za uresničenje internacionalne enotnosti. Pomen te enotnosti priznavajo milijoni organiziranih delavcev vsega sveta.
V zavesti, da je v enotnosti moč, so zastopniki obeh dežel prepričani, da si bodo delavci vsega sveta preko državnih mej podali roke in delali skupno, da zagotovijo svoje osvobojenje; konferenca izjavlja, da se mora glasiti parola na internacionalnem praporju:
»Delavci vseh dežel, združite sel Živela ves svet obsegajoča strokovna internacionala!“
*
S tem je dosežen popolen sporazum med 11 milijoni organiziranih ruskih in angleških delavcev, da skupno delajo za strokovno ujedinjenje svetovnega proletariata.
Skupen nastop bo prisilil do umika desne Amsterdamce, ki se še vedno z vsemi štirimi upiiajo strokovni enotnosti.
Sedaj se ne bodo več mogli dolgo upirati trdni želji ogromne večine organiziranega delavstva. Sicer bo šel proletariat preko njih.
Strokovna enotnost maršira!
Z njo pa narašča bojevna odporna sila delavskega razreda.
Ne popustiti v boju za strokovno enotnost.
Naš boj za strokovno enotnost ni noben manever, kot to cesto govoričijo desni amsterdamski demagogi in kot misli tudi še nekaj revolucionarno mislečih delavcev. Zato nas v tem delu ne bo nihče zmotil.
S svetovno vojno poostrena kriza kapitalističnega gospodarskega sistema traja dalje. Vsi dosedanji poskusi gospodarskih generalov in državnikov, da napravijo konec tej krizi, so spodleteli in so morali spodleteti, ker iz vse te krize je edin izhod: vstajenje proletariata in organiziranje gospodarstva na novi socialistični podlagi. Svetovni kapitalizem se hoče rešiti na tri načine. Te tri poti so: 1. pot ameriškega velebankirja Morgana, da iz-
premeni vso Evropo v kolonijo ameriških trustov (Dawesov načrt); 2. nova svetovna vojna, za katero se pa kapitalisti ne čutijo dovolj pripravljene, ker ne vedo, kaj bo storil v tem slučaju proletariat, in 3. popolno zasuž-njenje delavskega razreda. Zadnja pot se zdi kapitalistom najenostavnejša; njena izpolnitev je tudi predpogoj za izvedbo prve in druge točke.
In na celi črti divja ofenziva kapitala proti proletariatu in se veča od tedna do tedna. Dosegla je že skoro svoje prve cilje: odprava 8-ur-nega delavnika, tarifno določenih plač in skrajna omejitev socialnega zavarovanja. Razbila je tudi proletarsko bojevno politično organizacijo in zdrobiti hoče tudi strokovne organizacije.
Leta 1920 je slovesno izjavila amsterdamska strokovna internacionala, da je ona s svojimi 30 milijoni (?) članov najmočnejša sila na svetu. Nihče da ne more vladati proti njej. Napravila je tudi nekaj poskusov — bojkot kontrarevolucionarne Madjarske in preprečenje uvoza municije v Poljsko. Oba poskusa sta imela klavern uspeh. In od tedaj ona le prosi, o boju ni govora.
Skoro v vseh kapitalističnih državah so se reformistični voditelji iz-premenili v kapitalistične prosjake in lakaje. Njihovemu lakajstvu se ima zahvaliti delavstvo, da se danes kapitalisti norčujejo iz strok, organizacij, mesto da bi se jih bali. Ce je zgodovina povojnega časa sploh kaj dokazala, je dokazala eno: da je refor-mizem bankrotiral; mesto da bi povedel delavski razred v zmago, ga je s svojo taktiko spravil v največjo bedo. Reformizem hoče vezati usodo delavskega razreda z usodo kapitalističnega gospodarstva in meščanskih držav. Delavci pa morajo razumeti, da pomeni njihov propad, če ne postanejo neodvisni od usode kapitalistične družbe. Le, če delavci rešijo to vprašanje, bodo mogli preprečiti to, da jih ne bo kapital popolnoma pobil. Z rešitvijo tega vprašanja je tudi neločljivo združeno vprašanje strokovne enotnosti.
Sedanji predsednik amsterdamske internacionale Purcell (levičar) vidi pravilno to vprašanje in njegovo rešitev. Zato je dejal: „Mi moramo ustvariti enotno res proletarsko strokovno internacionalo, da zadenemo kapitalizmu sunek naravnost v srce“. Reformisti pa problema ne gledajo pravilno, oziroma ga nočejo videti. In tako se drzne en njihov predstavnik Mertens reči 1. 1925: „Če izbruhne nova vojna, ne bo socialdemokratičnim strankam in strok, organizacijam preostalo nič drugega, kot da store isto, kar so storile 1. 19!4“, ali kakor pravi drug njihov mednarodni predstavnik Thomas: Neumno govorjenje o razrednem boju mora že enkrat prenehati."
Vsakdo čuti velikansko razliko med naziranjem Purcella in desnih Amster-damcev. Purcell poziva proletariat, da se zbere v enotno resnično internacionalo, da more zlomiti ofenzivo ka-
pitala. Druga dva (Thomas in Mertens) se pa čutita zvezana s kapitalom in oznanjata državljanski mir (Burgfrie-den). Državljanski mir pa ne pomeni nobene rešitve gospodarske in politične krize kapitalizma. Kajti državljanski mir je — vojna med kapitalističnimi državami — lakota, beda in brezpravnost za proletariat.
In reformisti v Sloveniji in Jugoslaviji še vedno trde: porazu delavstva so krivi revolucionarni boji, delajmo za zeleno mizo mirno in tiho in gospodje kapitalisti bodo zlajšali delavstvu naložena bremena.
Naša parola se pa glasi:
Strokovna enotnost!
Za strokovno enotnost smo zato, ker edino ona bo omogočila odpor delavstva proti kapitalu in reakciji ter zmago proletariata. Radi tega se borimo za strokovno enotnost, ne zato, ker bi radi sedeli skupaj z Uratnikovo družbo.
Nekateri reformisti bi radi izigrali gibanje za strokovno enotnost s tem, da poskušajo odvrniti delavsko pozornost od dnevnih vprašanj in strok, enotnosti ter bi radi uvedli diskusijo o visoki politiki v času, ko nam reakcionarni režim veže usta in roke.
Mi pa postavljamo pred delavski razred vprašanja, ki ga najbolj bole, ki ga žgejo v nohte.
Nobenega dvoma ni več, da narašča volja množic za enotnost strokovnega gibanja, kot narašča tudi njihovo bojevno razpoloženje, da zaustavijo in zlomijo ofenzivo kapitala. Mrzlično dela kapital na tem, da proletariat pobije, preden se zbere v eno armado. Zato moramo tudi mi po-desetoriti in postoriti svoje moči za upostavo bojevnih strokovnih društev. Zato je treba pohoditi saboterje strok, enotnosti, odstraniti vse ovire in tako organizirati odpor proletarskih množic!
Zedinjenje poedinih strokovnih zvez.
Ljudje okrog „Org. Radnika“ (glasilo CRSOJ-a v li( ogradu) in svoječasno iz neodv. delavske stranke izključeni Života Milojkovič »o se oglasili proti temu, da soio uii izvršili zedinjenje rudarjev, železničarjev in steklarjev. Napadajo nas, zakaj so začasno te ujedinjene strok, organizacije vstopile v GRS (Gl. RadniČki Savez) in pravijo, da bo moral za to sodrug Makuc odgovarjati pred celokupnim proletariatom. Ti ljudje pravijo, da smo mi kapitulirali! Ako bi mi res kapitulirali (pa nismo!), ali imajo ti ljudje sploh pravico, da tako govorijo ?
CRSOJ se od lanskega leta ni zanimal za Slovenijo in njen industrijski proletariat. In v prejšnjem času, ko se je še zanimal zanj, je zahteval le točno odplačevanje članarine beograjski centrali, a se ni trudil, da podpre in povzdigne strokovno gibanje v Sloveniji. CRSOJ je pustil na cedilu rudarja in železničarje, CRSOJ je
Karl Mara.
Mezdno delo in kapital«1
Od različnih strani se nam je očitalo, da nismo opisali gospodarskih razmer, ki tvorijo materialno podlago sedanjih razrednih in nacionalnih bojev. Mi smo se po načrtu dotaknili teh razmer samo tam, kjer so se v političnih kolizijah neposredno vsiljevale.
Treba je bilo zasledovati predvsem razredni boj v dnevni zgodovini in na podlagi dane in novo ustvarjene zgodovinske snovi empirično pokazati, da so bili s podjarmljenjem delavskega razreda v februarju in marcu hkrati premagani tudi njegovi nasprotniki — buržujski republikanci v Franciji in na vsej evropski celini, meščanski in kmetijski razredi, ki so se borili proti fevdalnemu absolutizmu; da je bila zmaga „honetne republike11 v Franciji hkrati padec narodov, ki so odgovorili na februarsko revolucijo s herojskimi vojnami za neodvisnost; da je končno padla Evropa s porazom revolucionarnih delavcev v svojo staro dvojno, angleško-rusko sužnost. Junijski boji v Parizu, poraz Dunaja, tragikomedija berlinskega novembra 1848, obupani napori Poljske, Italije in Madjarske, izstradanje Irske — to so bili glavni momenti, v katerih se je odigral
1 Nastalo iz predavanj 1. 1847., pozneje priobčeno
v „Novem renskem Hstu“.
v Evropi razredni boj med buržuazijo in delavskim razredom, 1n na podlagi katerih smo pokazali, da mora propasti vsaka revolucionarna vstaja, pa naj bo njen cil še tako oddaljen od razrednega boja, dokler ne zmaga delavski razred, da ostane vsaka socialna reforma utopija, dokler se merita z orožjem proletarska revolucija in fevdalistična kontrarevolucija v svoji svetovni vojni. Po našem opisovanju, kot v resnici sta bili Belgija in Švica tragikomedični karikaturni življenski postavi na veliki zgodovinski sliki, prva vzorna država meščanske monarhije, druga vzorna država meščanske republike, obe pa državi, ki si domišljata, da sta isto tako neodvisni od razrednega boja kot od evropske revolucije.
Sedaj, ko-so videli naši čitatelji, kako seje razvijal razredni boj v letu 1848 v kolosalnih političnih oblikah, je čas, da se natančneje pečamo z gosporskimi razmerami samimi, na katerih temelji obstoj buržuazije in njeno razredno gospodarstvo ter sužnost delavcev-
V treh velikih poglavjih bomo orisali: 1. razmerje mezdnega dela od kapitala, suženjstvo delavca, gospodstvo kapitalista, 2. neizogiben propad srednjih meščanskih razredov in kmetskega stanu pod sedanjim sistemom, 3. komercielno podjarmljenje in izkoriščanje buržujskih razredov različnih evropskih narodov po despotu svetovnega trga — Angliji.
Mi borilo skušali stvar razložiti kolikor mogoče priprosto in poljudno in ne bomo predpostavljali niti najelementarnejših pojmov politične
ekonomije. Hočemo, da nas delavci razumejo. In vrhu tega vlada v Nemčiji najčudovitejša nevednost in zmedenost pojmov o najnavadnejših gospodarskih razmerah, od patentiranih zagovornikov obstoječega stanja do socialističnih čudo-tvorcev in neznanih političnih genijev, na katerih je razkosana Nemčija še bolj bogata kot na deželnih vladarjih.
Najprej torej k prvemu vprašanju:
Kaj je delavska mezda?
Kako se jo določa?
Če bi vprašal delavce: kako visoka je vaša delavska mezda?, bi odgovorili, ta: „Jaz dobim od svojega buržuja na delovni dan 1 frank" oni: „Jaz dobim 2 franka* itd. Kot so zaposleni pri različnih delovnih panogah, bi navedli različne denarne vsote, ki jih od svojega vsakokratnega buržuja prejmejo za dovršitev gotovega dela, n. pr. za stkanje 1 vatla platna ali za stavljenje ene tiskovne pole. Kljub različnosti vsot bi se vsi strinjali v eni točki: delavska mezda je denarna vsota, ki jo plača buržuj za gotov delovni čas ali za gotovo delo.
Buržuj (tako se zdi) kupi torej njihovo delo z denarjem. Za denar mu prodajo svoje delo. Ali to je le na videz. V resnici prodajo kapitalistu za denar svojo delovno silo. Delovno silo kupi kapitalist za en dan, teden, mesec itd. In potem ko jo je kupil, jo porablja, s tem da pusti
Misli se lahko poljubno število Din.
s svojo politiko odbil strokovno gibanje filovenije od sebe. Za CKSOJ je industrijski proletariat Slovenije izgubljen.
Za nas je jasno, da Glavni Radnički Savez ni nič boljši, temveč morda še slabši od CRSOJ-a, ker podpira centralistično politiko srbske buržuazije in je ekspozitura socialistične stranke Jugoslavije, ki zagovarja imperialistično politiko „nacionalnega edinstva", in sedi na desnici II. internacionale.
Rudarjem iu steklarjem pa vendar ni preostalo nič drugega, kot da pristanejo na vstop v GRS, ker so njihove prejšnje organizacije razpuščene.
Pri železničarjih so pristopili enotni strokovni organizaciji tudi klerikalni železničarji, organizirani doslej v „Prometni zvezi11.
A ta pristop ne pomeni, da so rudarji, steklarji in železničarji postali Amsterda-movci po prepričanju ali socialpatrioti. Ujedinjenje se je izvršilo na podlagi proletarske demokracije, svobode kritike in mišljenja. Na občnih zborih, kongresih in sploh v organizacijah bo odločala volja članstva a ne želje par ljudi ali diktat kakega birokrata.
S tem zedinjenjem se je ustvarilo v samem GRS-u močno krilo, ki zahteva zedinjenje strok, gibanja vse Jugoslavije. Mi torej s tem nikakor nismo pripomogli reformistom, temveč izključno razredno-bojevnemu proletarskemu gibanju. Mi nismo bili nikdar za enotnost radi enotnosti, temveč v današnjem položaju vidimo v zedinjenju strokovnega gibanja predpogoj za to, da se zbere ves industrijski proletariat za boj proti reakciji, za boj proti svetovnemu imperializmu v močni fronti mednarodno enotnega strokovnega gibanja, za katerega se bore združeno ruske in angleške strokovne organizacije.
Sodrugi okrog CRSOJ-a pa te borbene volje doslej niso pokazali, temveč se vedno bolj približujejo reformistični taktiki in socialistični stranki Jugoslavije.
Zato naj se potolaži tudi „Sjcialist“, ki pravi z ozirom na to pisanje „Org. Rad-mika“, da „to ujedinjenje komunistom na jugu ni po voljiu. Kajti okrog „Org. ltad-nika“ ni nobenih Južnih komunistov11, temveč so bivši komunisti, ki so bili izključeni ali pa so sami izstopili iz Neodvisne delavske stranke Jugoslavije.
Iz kritike „Org. Radnika“ povzemamo mi zaključek, da smo na pravilni poti.
Kaj pomeni »nevtralnost" strokovnih organizacij.
Mi smo nedavno priobčili v našem listu članek „Proč s politiko!11 in v njem pojasnili, da so škodljivci delavskega razreda oni, ki oznanjajo, da morajo biti strokovne organizacije nevtralne napram politiki.
Oni, ki oznanjajo politično nevtralnost, hoče izenačiti pojma strankarska neodvisnost in politična nevtralnost. A to sta dve popolnoma različni stvari. Dokler je razkol v proletarskih strankah (a razkola
ne bo več šele tedaj, ko bo zmagoviti proletariat likvidiral socialno demokracijo), naj ne bodo strok, organizacije organizacijsko podrejene nobeni politični stranki. Ali to pa še ne pomeni, da mora biti strokovno gibanje politično nevtralno.
Oznanjevalci politične nevtralnosti (ki jih je največ v železničarskih vrstah) zagovarjajo svoje stališče tako-le: Radi lažjega zedinjenja morajo biti vrata strokovne organizacije odprta vsakemu delavcu in zato mora biti strok, gibanje politično popolnoma nevtralno. In nekateri železničarji so odšli v tej nevtralnosti celo tako daleč, da so hoteli, da bi za 1. maj izšel manifest, v katerem se ima govoriti Jzključno o strokovnih11 zadevah. Samo posebi se razume, da mora biti strok, organizacija odprta vsakemu delavcu biez ozira na njegovo politično prepričanje. Ali iz tega pa nikakor ne sledi, da izgubi strok, gibanje vsako prepričanje in politično orientacijo. Ravno v svrho pridobivanja širokih množic delavstva je potrebno, da ima strokovno gibanje jasno določeno politiko. Strok, delavsko gibanje ne more biti nevtralno napram vprašanjem splošno političnega značaja. Strok, organizacije ne morejo biti nevtralne napram temu, da so n. pr. velikanski proračunski izdatki za militarizem, a neznatne vsote za brezposelne, ne morejo biti nevtralne napram politiki reakcije in vojnih avantur, napram politiki zakona o zaščiti države itd. Ako je strokovno gibanje nevtralno napram vsem tem vprašanjem, potem strok, gibanje stvarno ovira delavske množice, da bi se organizirale v boj proti vsem tem zlom.
Ce je strokovno gibanje nevtralno napram politiki vladajoče srbske buržuazije, pomeni, da strok, gibanje odvrača delavstvo od boja in da ga skupaj z meščanstvom miri, da naj se sprijazni s tem stanjem. A to se pravi podpirati buržu-azijo.
„Slovenski Narodu, najreakcionarnejše glasilo demokratske bankokracije piše, da naj bo delavstvo „trezno,u da naj se zabubi v svoje čiste gospodarske organizacije in da prispeva h „konsolidaciji11 gospodarstva. Kapitalisti se hočejo danes utrditi na krvi in kosteh delavskega razreda. In zato — govore delavstvu, naj se varuje ^političnih hujskačev11.
Agitatorji za politično nevtralnost strokovnih organizacij so torej zavestni ali nezavestni agenti interesov buržuazije.
Delavstvo mora obsojati in pobijati politično nevtralnost, a zahtevati strankarsko neodvisnost strokovnih organizacij, ki morajo voditi proletarsko razredno politiko proti buržuaziji.
Kongres saveza kovinarskih delavcev.
O velikonočnih praznikih se je vršil v Beogradu kongres saveza kovinarjev. Na kongresu je bito 20 delegatov z glasovalno pravico, 5 delegatov s posvetovalnim glasom in 13 članov savezne uprave. Savez ima 24 podružnic, ki so poslale poročilo, tri podružnice, ki niso poslale poročila; in šest podružnic, ki *o oblastno
razpuščene (v Sloveniji). 24 podružnic šteje 2.699 članov.
Glavna točka kongresa je bilo vprašanje zedinjenja in vprašanje železničarjev.
Kongres je zavzel pravilno stališče napram ujedinjenju na jugu, a špecielnih razmer v Sloveniji ni razumel. Radi tega bodo sodrugi kovinarji v Sloveniji postopali sami tako, kot morejo in morajo nastopati v danem položaju, da spravijo večino kovinarskega proletariata v enotno bojevno strokovno organizacijo, ki bo sposobna, da brani interese kovinarskega proletariata. In tako si bo mogla ustvariti tudi enotno fronto kovinarjev vse Jugoslavije.
Večina kongresa seje tudi postavila na stališče, da železničarji v Srbiji in na Hrvaškem še vedno ostanejo organizirani kot sekcija zveze kovinarjev. Mi pa izražamo svojo nado in prepričanje, da se bo tudi železničarski proletariat Hrvatske in Srbije pridružil
Strokovni organizaciji železničarjev Jugoslavije.
Poročilo anglešk. strok, voditeljev
o sovjetski Rusiji.
Ko je dala nekomunistična strokovna delegacija prva poročila iz sovjetske Rusije, je označeval meščanski in socialpatriotski tisk njihove izjave za „boljševiški švindel". Naš list je prinesel več teh poročil. Svetovno levičarsko proletarsko časopisje jih je prinašalo. Socialdemokratski tisk je pa trdovratno molčal. Edino izjemo je delal „Daily Herald", glasilo angleške delavske stranke.
Da napravijo konec vsem lažem, so delegati angleških strokovnih organizacij izdali v Londonu knjigo, v kateri natančno poročajo o razmerah v sovjetskih republikah, kakor so jih na svojem potovanju sami na svoje lastne oči videli. Ta knjiga bo skoro izšla v vseh svetovnih jezikih, tako zanimanje je za njo.
Mi bomo priobčili v naši 1. majski številki le izvlečke iz poročil posameznih strokovnih delegatov.
Brombley pravi o ruskih strokovnih organizacijah, da so to organizacije, potom katerih vladajo sovjeti. One preskrbujejo delavce s stanovanji, zdravniško oskrbo in vsakega delavca lahko pošlje zdravnik poleg rednega letnega dopusta v kako zdravilišče za dobo do 6 tednov, če je izčrpan od dela. Sam je videl mnogo teh zdravilišč. To so čista in zelo lepa poslopja, v katerih se je prej šopirila buržuazija. Neka ameriška stenotipi-stinja mu je pripovedovala, da nudi 7 funt sterlingov mesečne plače v Rusiji delavcu ravno toliko, kot v New Yorku 7 funtov tedenske plače. (1 funt je sedaj okrog 300 Din).
Delavci dobe živila potom strokovnih organizacij in konsumov mnogo ceneje kot drugod. In živil je dovolj. Tudi jetniki v ječah imajo konsumne zaloge, kjer si kupijo kruha, sadja in
tobaka za svojo plačo, ki jo dobe v ječi za svoje delo po tarifu, določenem od strokovnih organizacij.
Ni res, da je vera v Rusiji »preganjana". Cerkev je bila enostavno ločena od države in država ne da za verske namene nobenega denarja. Ali vsaka vera je svobodna.
Vesti, da je padla morala žena, so žalostne izmišljotine. Zakon je pogodba dveh državljanov in lahka je tudi ločitev zakona, če to hočeta oba prizadeta. Javna morala stoji višje nego v kapitalističnih državah. Bordelov ni nobenih. Prostitucija je že skoro iztrebljena.
Veliko skrb se posveča otrokom. Otroci izgledajo srečni, dobro oblečeni in dobro hranjeni.
Kmetje so dobili prejšnjo veleposestniško zemljo. Podučuje se jih v smotrenejšem obdelovanju zemlje in živinoreji. Država jih vedno izdatneje podpira s poljedelskimi stroji.
..Povedal sem, kar sem sam videl. Trdno sem prepričan, da ima Rusija veliko bodočnost, in vesel sem, da vsi napori kapitalističnega sveta ne bodo iztrgali ljudstvu zemlje, ki si jo je enkrat osvojilo."
Kako je v ječah.
Tamkajšnje življenje popisuje Brom-ley sledeče: Navadni hudodelci in zločinci nadaljujejo v ječi svoje produktivno delo, če so industrijski delavci. Drugi si izvolijo kak poklic in se jih v njem poučuje. Njihov delovni čas in plačo določa tarifa strokovnih organizacij. Dobijo ček, s katerim prejmejo v konsumu živila.
Pazniki so izkušeni delavci, ki fun-girajo kot delovodje. Straž, kot so v evropskih ječah, sploh ni. Orožja ni videti v ječah. Delegacija je videla n. pr. jetr.iško delavnico, v kateri je delalo nad sto jetnikov s samo dvema milicionerjema in šest delovodji. In ti jetniki so banditi, roparji, vlomilci 1
Med delovnim časom spoli niso ločeni. Delegacija si je notirala slučaj, ko delata mož in žena pri istem stroju. Jetniški konsum upravljajo jetniki sami. Celice obstoje iz spalnic z 10—12 posteljami. Postelja se lahko uporablja tudi čez dan.
Jedo v skupnih jedilnicah. Kuharja določijo jetniki. Jetniki lahko nosijo svojo obleko.
Najvišja izobrazba za vse delavce!
O izobrazbi delavcev piše strokovna delegacija: ..Temeljno dejstvo sovjetskega sistema je, da mora vsakdo delati, da živi. To dejstvo dokazuje, da je zlomljena oblast kapitalistov nad delom. To istočasno odpira vsakemu delavcu svobodno pot, da upravlja delo, ki mu pripada, ki odgovarja njegovim sposobnostim, zadovolji njegove notranje potrebe in istočasno služi splošni blaginji. Ruske strokovne organizacije imajo 5 ‘/2 milijona članov. Vsi imajo polno svobodo in možnost, da se izobražujejo in razvijajo, kakor to doslej ni bilo dano nobenemu delavstvu."
delavca delati v stipuliranem času. Z isto denarno vsoto, s katero je kupil buržuj njegovo delovno silo, n. pr. z dvema frankoma, bi mogel kupiti dva funta sladkorja ali katerokoli drugo blago v gotovi množini. Dva franka, s katerima je kupil dva funta sladkorja, je cena dveh funtov sladkorja. Dva franka, s katerima je kupil 12 ur delovne sile, je cena dvanajsturnega dela. Delovna sila je torej blago, nič večje, nič manjše kot sladkor. Prvo se meri z uro, drugo s tehtnico.
Svoje blago, delovno silo zamenjajo delavci z blagom kapitalista, z denarjem in sicer se izvrši ta izmenjava v gotovem razmerju. Toliko in toliko denarja za toliko in toliko dela. Za dvanajsturno tkanje dva franka. Ali mar ne predstavljata ta dva franka vsako drugo blagu, ki ga lahko kupim za dva franka? V resnici je torej delavec izmenjal blago, delovno silo proti blagu druge vrste, in sicer v gotovem razmerju. S tem ko mu je dal buržuj dva franka, mu je dal v zameno proti njegovemu delovnemu dnevu toliko mesa, toliko obleke, toliko lesa, luči itd. Dva franka izražata torej razmerje, v katerem se izmenja delovna sila proti drugemu blagu, izraža torej menjalno vrednost njegove delovne sile. Menjalna vrednost blaga, izražena v denarju, se imenuje njegova cena. Delovna mezda je torej samo posebno ime za ceno delovne sile, za ceno tega posebnega blaga, ki ga ne hrani nihče drugi kot človeško meso in kri.
Vzemimo poljubnega delavca, n. pr. tkalca. Buržuj mu da tkalni stroj in prejo. Delavec se
spravi k tkanju in iz preje postane platno. Buržuj se polasti platna in ga proda n. pr. za 20 frankov. Ali je delovna mezda tkalca delež (del) platna, 20 frankov, produkta njegovega dela? Nikakor ne. Dolgo prej, preden se proda platno, mogoče mnogo prej, preden je stkano, je prejel tkalec svojo delovno mezdo. Kapitalist ne plača torej te mezde z denarjem, ki ga bo dobil iz platna, temveč z denarjem, ki mu je pri rokah. Kot nista tkalni stroj in preja produkt blaga, ki ga dobi v zameno proti svojemu blagu, delovni sili. Mogoče je bilo, da buržuj ni našel sploh nobenega kupca za svoje platno. Mogoče je bilo, da od prodaje ni dobil niti toliko, kolikor je znašala delovna mezda. Mogoče je, da proda platno zelo dobro v primeri s plačo za stkanje. Vse to tkalca ne briga. Kapitalist kupi z enim delom svojega razpoložljivega premoženja, svojega kapitala, delovno silo tkalčevo isto tako, kot je kupil z drugim delom svojega premoženja surovino — prejo — in delovno orodje — tkalni stroj. Potem ko je izvršil te nakupe, in med te spada tudi delovna sila, potrebna za produkcijo platna, producira samo še s surovinami in delovnimi orodji, ki pripadajo njemu. K tem spada tudi naš dober tkalec, ki ima pri tem produktu ali ceni produkta isto tako malo deleža kot tkalni stroj.
Delovna mezda torej ni delež delavca pri blagu, ki ga je on produciral. Delovna medza je del že razpoložljivega blaga, s katerim si kupi kapitalist gotovo vsoto produktivne delovne sile.
Delovna sila je torej blago, ki ga proda last-
nik— mezdni delavec kapitalu. Zakaj ga proda? Zato, da bi živel.
Delo je pa lastna življenjska delavnost delavčeva, njegovo lastno življenjsko izražanje. In to življenjsko delavnost proda tretji osebi, da si zagotovi potrebna življenjska sredstva. Njegova življenjska delavnost je zanj le sredstvo, da more eksistirati. Dela, da živi. Ne vračuna sam dela v svoje življenje, temveč delo je mnogo bolj žrtev njegovega življenja. Je blago, ki ga proda nekemu tretjemu. Produkt njegove delavnosti torej tudi ni smoter njegove delavnosti. Ono, kar producira sam zase, ni svila, ki jo tke, ni zlato, ki ga dobi iz rudniškega rova, ni palača, ki jo gradi. Kar producira sam zase, \e delovna mezda; svila, zlato, palača se pa zamenjajo za gotov kvantum (količino) življenjskih sredstev, na primer v en jopič iz bombaževine, kovinast novec in stanovanje v kleti. In delavec, ki 12 ur tke, prede, vrta, suče, gradi, kida, tolče kamenje, nosi itd., — ali mu velja to dvanajsturno tkanje, predenje, vrtanje, sukanje, zidanje, kidanje, tolčenje kamenja kot izražanje njegovega življenja, kot življenje? Nasprotno. Življenje se prične zanj tam, kjer to delo preneha, pri mizi, na gostilniški klopi, v postelji. Dvanajsturno delo nima zanj nobenega smisla kot tkanje, predenje, vrtanje itd., temveč ima smisel kot zaslužek, ki ga spravi do mize, na gostilniško klop, v posteljo. Če bi sviloprejka predla zato, da bi životarila kot gosenica, bi bila popoln mezdni delavec.	(Dalje prihod.)
Doleiiskjr.
Šola in kmečko-delavsko ljudstvo.
»Kaj naj človeštvo stori, da bo srečno in zadovoljno, da ne bo nihče trpel pomanjkanja in izkoriščanja in da bo vsak imel dovolj prostora na zemlji?" R. Lammel pravi, da je to jedro socialnega vprašanja.
Mnogo se lahko odpomore tudi z vzgojo tistih, ki niso zadovoljni in ki so izkoriščani. Vzgoje in izobrazbe vsaj toliko, da se bodo mase zavedale, da so izkoriščane in da bodo največ svo-j h moči žrtvovale za osvobojen je. To bi pričakovali ‘od današnjega »moder-nega šolstva", kjer učeni učitelji in profesorji „bistrijo“ ljudski duh.
Ali današnje šolstvo tega ne vrši. Na poljih javnega življenja ne sodeluje kmetsko-delavsko ljudstvo. Meščanske in kapitalistične politične stranke poskušajo še z zadnjimi močmi potlačiti pr itiujajočo moč delavnega ljudstva.
P > domače povedano: izkoriščevalci so v velikanski manjšini, pai vendar vladajo inattnalno in duševno nad velikanko večino izkoriščanih. Izkoriščevalci imajo na razpolago državni aparat, oboroženo vojsko, banke, lastninsko in dedno pravo, zakone, kulturne ustanove, industrijo, prometna sredstva itd. Vse te naprave tiščijo s svojo železno roko" delavno ljudstvo k tlom.
Izkoriščevalci naglašajo, da je šola kulturno žarišče, ki skrbi za izobrazbo naroda. Ali je res?! Res je, da ga uči čitati, pisati, računati, še več, natovori ga celo z moralnimi nauki. A poleg tega ga uči vere, nacionalizma, patriotizma, podložnosti, pokornosti itd.
Ali je šola nastala po resnični zahtevi naroda takšna kot je sedaj?! Ne, meščanska in kapitalistična gospoda jo je ustanovila in ji dala načrt, po katerem se vbijajo v otroško glavo razni nauki tako, kot to v koristi vladajočega družabnega reda. Ali se mu razvija energija, veselje do dela in svobodnega življenja, ali se mu razvije um v toliko, da bo se zavedal pozneje v življenju, da je izkoriščan. Vprašajmo samega sebe, ali smo radi obiskovali šolo! Če bi pravično odgovorili, bi večina rekla, ne. In zakaj, zato ker nam ni nudila nič privlačnega, ampak samo tisto, kar je gospoda spoznala za dobro in kar smo instinktivno čutili, da za nas ni koristno.
Mi potrebujemo šolo, ki bo ljudstvu odprla oči, da bo izprevidelo, da je potokov solza in krvi, sovraštva, razdejanj kriv kapitalistični sistem.
In zato bi bilo treba izpremeniti ves sistem, ves način podučevanja in učno vsebino samo.
Sedaj slišimo, da se v našem prosvetnem ministrstvu snuje šolski zakon. Kakšen zakon? Tak, kot je potreben delovnemu ljudstvu? Ne. Temveč zakon, ki bo uredil šolstvo v prid vladajočemu režimu. Pri tem zakonu je sodelovala učiteljska organizacija, ki podpira ta režim.
V mislih imam UJU in Slomškovo zvezo. UJU je učiteljska JDS; če ravno pravijo, da ni res. Slomškova zveza se razlikuje od UJU v toliko, da odkrito priznava, da je privesek SLS. UJU se trudi, da bi vdihnil v zakon kolikor rmgoče največ paragrafov, s katerimi bi orjunski in sokolski učitelji vlivali v ljudske možgane s čitanjem, pisanjem in računanjem duh fašistovske in jugoslovanske »demokracije", Slomškova zveza pa nasprotno, da bi učitelji — ali — mežnarji — organisti vlivali v otroške možgane neomejeno klerikalizem.
Odkrito povedano od bodočega šolskega zakona ne moremo pričakovati nobenega napredka, temveč nazadovanje v znamenju reakcionarnega vladajočega kurza.
Mi vemo, da bomo dobili šolo, ki bo res služila delavcem in kmetom, šele tedaj, ko bodo ti sami prevzeli svojo usodo v svoje roke.
Ali boriti se moramo tudi v sedanjem redu za zboljšanje šolstva, za reformo pouka, za ločitev šole od cerkve, za svobodo organizacije za srednješolsko kot visokošolsko dijaštvo itd. Proletariat, ki je koncentriran v industrijskih revirjih, bi moral biti v prvi vrsti v tozadevnih akcijah.
Op. ur. — Pozdravljamo ta dopis iz učiteljskih krogov, ker dokazuje, da se pričenja prebujenje tudi med' slo-
venskimi učitelji, ki so bili doslej v pretežni večini ali vdani vladajočemu režimu ali agitatorji SLS, čeprav bi morali po svojem položaju stati ob strani proletariata.
Socializem in vera.
(Napisal Lenin 1. 1905.)
Današnja družba sloni na izkoriščanju ogromnih množic delavskega razreda s strani neznatne manjšine veleposestnikov in kapitala. Ta družba je dejansko suženjska, ker „svoboden“ delavec, ki dela vse svoje življenje za kapital, „ima pravico" samo na toi<co življenjskih sredstev, kolikor je potrebno sužnju, da more ustvarjati prirastlo vrednost v svrho utrjenja in ovekovečenja kapitalistične sužnosti.
Gospodarsko zatiranje delavcev neizbežno povzroča in poraja vse mogoče načine političnega zatiranja, socialnega poniževanja, posurovljenje in omračenje duševnega in moralnega življenja množic. Delavci lahko d sežejo večjo ali manjšo politično svobodo, ali nikdar jih ta svoboda ne bo rešila bede, brezposelnosti in zatiranja, dokler ne bo padla moč kapitala. In tudi vera je ena vrsta duševntga zatiranja, ki vedno in povsod tlači ljudske množice, ki bedne in gole muči večno delo za druge. Slabost izkoriščanih razredov v boju z izkoriščevalci neizbežno poraja vero v lepše življenje onkraj groba, kakor poraja slabost'divjakov v boju z naravo vero v bogove, zle duhove, čudeže itd. Onega, ki vse življenje „gara" in trpi, uči vera mirnosti in potrpežljivosti v tem življenju in ga tolaži z nado na nebeško plačilo. A one, ki žive od dela drugih, uči vera dobrohotnosti v tem življenju, kar je najcenejše opravičilo za njihovo izkoriščanje. Tako jim vera za najnižjo ceno prodaja vstopnice v nebeško kraljestvo. Religija (vera) je opij (strup) za narod. Ona je duševno žganje, v katerem utapljajo sužnji kapitala svoje človeštvo in svoje zahteve po dostojnejšem človeškem življenju.
Ali čim se suženj zave svoje sužnosti in se začne boriti za osvobojenje, že napol preneha biti suženj. Današnji zavedni delavec, vzgojen v veliki tovarniški industriji, prosvetljen z mestnim življenjem s prezirom zavrača verske predsodke in prepušča nebesa duhovnikom in meščanskim farizejem, a sam se bori za lepše življenje tu na zemlji. Današnji proletariat stopa v tabor socializma, ki se s pomočjo znanosti bori proti verskemu mračnjaštvu in osvoboja delavca od vere v preko-grobno življenje s tem, da ga pripravlja na boj za lepše zemeljsko življenje
Vera naj bo privatna stvar — s temi besedami se navadno izraža razmerje socialistov do vere. Ali pomen teh besedi je treba točno določiti, sicer lahko povzročijo nesoglasja. Mi zahtevamo, da naj bo vera privatna zadeva napram državi, ali nikakor ne moremo dovoliti, da bi bila privatna zadeva napram socialistični stranki. Država ne sme imeti opravka z vero, a verska udruženja ne smejo biti zvezane z državno oblastjo. Vsakdo naj svobodno oznanja vero, ki mu je draga ali naj ne oznanja nobene, t. j. naj bo ateist (brezverec), kar je navadno vsak socialist. Nobenih pravnih razlik ne sme biti med držav-ljarni radi različnih verskih prepričanj. Vse pripombe o verski pripadnosti državljanov je treba brezpogojno ukiniti v oficielnih dokumentih. Nobenih izdatkov državni cerkvi, nobenih državnih izdatkov cerkvenim in verskim društvom! Ta morajo biti popolnoma svobodna od države, neodvisne zveze državljanov — ene misli. Edino izpolnjenje teh zahtev more napraviti konec oni sramotni prokleti preteklosti, ko je bila cerkev sužnja države, a ruski državljani sužnji državne cerkve, ko so vladali srednjeveŠKi inkvizitorski zakoni, ki so preganjali ljudi radi vere ali brezverstva, posiljevali človeš<o zavest in določali ^posebna državni »re^ta ali stroške za razpečavanj- r> v cerkvenega žganja. Z it'	n	i'	nčni proletariat p p m	i	k	e od države.
R <SKa r v	li	n-i	je	ona
1. 1905, rev	^	in/	i> izvršila,
op. prev.) i ;	'itev	i	uresniči, ak<> hoč	m	lobodo. Čepr iv i	mrač-
njaško rusko pravoslavno duhovništvo, vendar ga je prebudilo grmenje razvalin starega srednjeveškega reda v Rusiji. In ono se pridružuje zahtevam po svobodi in dviga protest proti birokraciji in uradniški samovolji, proti policijski špijonaži, ki je dana »namestnikom božjim". Mi socialisti moramo podpreti to gibanje, da izvedemo do kraja zahteve poštenih in iskrenih ljudi med duhovništvom, in jih moramo pri tem držati za b.*sedo o svobodi in zahtevati od njih, da odločno prekinejo vsako zvezo trud religijo in politiko. Ali ste vi iskreni — in tedaj morate biti za popolno ločitev cerkve od drž3ve in šole od cerkve, za to, da se proglasi vero za privatno zadevo. Ako pa nočete sprejeti t h doslednih zahtev svobode, potem io pomeni, da še hlapčujete inkvizitorskim tradicijam, da ste se prilepili za državno nameščenje in dohodke, da ne verujete v duhovno silo vašega orožja, a tedaj vam zavedni delavci vse Rusije napovedujejo neusmiljen boj.
Napram stranki socialističnega proletariata vera ni privatna stvar. Naša stranka je zveza zavednih prvoborite-Ijev za osvobojenje delavskega razreda. A taka zveza ne more in ne sme biti ravnodušna napram nezavednosti in mračnjaštvu v obliki religioznega verovanja. Mi zahtevamo popolno ločitev cerkve od države, da moremo pobijati versko mračnjaštvo čisto in edino z idejnim orožjem: S tiskom in govorom. Za nas idejen bOj ni privatna, temveč splošnostrank3rska, splošna proletarska stvar.
Ako je tako, zakaj potem v našem programu ne izjavimo, da smo ateisti (brezverci)? Zakaj potem ne zabranimo kristjanom ‘in vsem onim, ki verujejo, vstop v iirše vrste?
Odgovor m to vprašanje nam mora pojasniti tudi preveč važno razliko, ki obstoji med meščansko-demokratskim in socialističnim postavljenjem vprašanja. Ves naš program temelji na znanstvenem in pri tem na čisto materialističnem gledanju na svet. In pojasnjevanje našega programa nujno vključuje pojasnitev zgod ftinskih in gospodarskih korenin verskega mračnjaštva. Naša propaganda nujno vključuje propagando ateizma in mi moramo posvetiti nekaj našega dela tudi izdajanju odgovarjajoče znanstvene literature. Mi bomo morali sedaj po vsej verjetnosti poslušati nasvet, ki ga je dal nekoč Engels nemškim socialistom, in prevajati ter v množicah razpečavati francosko prosvetno in ateistično literaturo 18. stoletja.
... Seveda vse brošure in oznanjanja niso v stanju, da prosvetlijo proletariat, ako ga ne prosvetli lasten boj proti temnim silam kapitalizma. Enotnost tlačenega razreda v tem resnično revolucionarnem boju za ustvaritev raja na zemlji je važnejša za nas kot enotnost mišljenja proletariata o nebeškem raju. *
Evo, zakaj v svojem programu ne poudarjamo posebej ateizma, in zakaj ne zabranjujpmo in niti ne smemo za-branjevati proletarcem, ki so še ohranili neke ostanke starih predsodkov, da bi se zbližali z našo stranko. Mi bomo povsod oznanjali naše svetovno znanstveno naziranje; nam se je treba še kako boriti z nedoslednostjo kakršnihkoli »kristjanov*, ali to še ne pomeni, da moramo versko vprašanje staviti na prvo mesto, ki mu nikakor ne pripada. Ne smemo dopustiti, da bi se drobile sile res revolucionarnega, gospodarskega in političnega boja na mišljenih in nesmiselnostih, ki so na tretjem mestu in ki skoro izgubijo vsako politično važnost.
Reakcionarna buržuazija je povsod poskušala, pa je tudi pri nas začela skušati, da razpali verske b je z namenom, da bi množicam < dvr ila paž-njo od stvarno važnih in osnovnih gospodarskih ter političnih vprašuj, katere danes vseruski proletariat, /družen v svojem boju praktično rtšu|e
Naj se ta reakcionarna poiitiKa drobljenja proletarskih sil jutri sp mni drugih še bolj lokavih metod. Aii mi ji bomo v vsakem slučaju postavili nasproti mirno, vztrajno in potrpežljivo oznanjanje proletarske solidarnosti in znanstvenega mišljenja, ne da bi raz-paliii nesoglasij druge stopnje.
(»Novaja Žizn“, št. 28., 3. dec. 1905).
Kongres državnih nameščencev vLjubijani
Ne vem, kaj bi napisal o tem kongresu! Ali satiro, komedijo ali pa tragedijo? Materiala je dovolj za vse tri panoge. Pribiti pa moram najvažnejše dejstvo in sicer to, da kongres ni izvršil svoje naloge, ker ni formuliral svojih zahtev in teženj tako, kot to zahteva današnji položaj. Kje so resolucije, ki naj bi orisale pravi položaj državnega uradništva in upokojencev, resolucije, ki naj bi pokazale vso strahotno bedo uradnikov in njihovih ' družin? In končno kje so definitivne zahteve, ki bi morale izzveneti v trdih in ostrih besedah - v obsodbi vlade katera ni do danes še rešila najvažnejših vprašanj, tičočih se uradništva, kot so n. pr. vprašanje izplačila razlik’ vprašanje upokojencev in končno stanovanjsko vprašanje? Kje je protest proti krivičnemu favoriziranju oficirjev in škandaloznemu zapostavljanju uradništva? Kje je protest, upravičeno ogorčen protest proti nasilnim premestitvam, političnim persekucijam, proti zloglasnemu § 234, ki odpravlja stalnost uradništva ?
Nič prav nič! Medla poročila brez vsake kritike, da celo brez vsake pravilne označbe resničnega položaja državnih nameščencev. Tu pa tam kaka previdno-ostra beseda, ki zadobiva bolj pomen opravičbe kakor protesta
— z eno besedo: formalna skupščina obupanih in pres'rašenih delegatov, kongres, poln običajnih pozdravov in brzojavk, čigar zaključek je bil komerz v Zvezdi, kjer se je pilo — jedlo in govorilo — in na konec izlet na Bled
— najbrže na račun onih razlik, ki jih ne bomo nikdar prejeli.
Organizacija drž. nameščencev, ki šteje desettisoče članstva, katero članstvo se nahaja v največji bedi, je na svojem kongresu v Ljubljani pokazala popolno nezmožnost in nevoljo boriti se za svoje pravice.
Kongres je dokazal popolno nesposobnost v iskanju borbenih sredstev in za to je bila mogoča tudi taka gorostasna in hlapčevska izjava, kot jo je podal G. Jankovič, ki jo v karakteristiko mentalitete delegatov navajam dobesedno: U. Jankovič priporoča, da se poslužijo'nameščenci vseh mogočih sredstev, da pritisnejo na finančnega ministra. (Finančni minister je namreč obljubil, da bo vprašanje izplačila razlik predložil nar. skupščini.) Tak pritisk bi se dal izvesti preko poslancev na ta način, da bi jim bili državni nameščenci pri različnih njihovih intervencijah, le tedaj na uslugo, ako bi obljubili, da se bodo v skupščini zavzeli za njihove težnje ter vplivali na merodajne ministre v prid uslužbencem /
V proletarskem jeziku pomeni to: Naši glasovi, t. j. naše »politično prepričanje" je na razpolago vsem onim poslancem, ki bi intervenirali v naš prid ! r o je^ sijajen dokument za razumevanje načina borbe proti krivicam. Ako je g. Jankovič v začetku svojega »priporočila" govoril o tem, da naj se nameščenci poslužijo vseh mogočih sredstev, da pritisnejo na finančnega ministra, zakaj ni potem pozval kongres drž. nameščencev, da se po^služi dovoljenega in najuspešnejšega sredstva
— stavke? Zakaj ni pozval nameščence, naj se strnejo v mogočno enotno fronto in naj zakličejo gosp. ministru in celi vladi: dovolj krivic, dovolj obljub in zavlačevanja! Dajte nam to, kar nam po vseh človeških zakonih gre — dajte nam dovolj kruha in zdrava stanovanja, ubranite nas proti političnim persekucijam — ako hočete, da bomo delali. To so naše zahteve — konkretne, jasne in definitivne. Ako nočete — tedaj vas prisilimo! Tako bi moral govoriti kongres stotisočev ponižanih in razžaljenih. Ako se pa na kongresu prodajajo glasovi, sklepajo medle, ponižne in strahopetne resolucije — tedaj je jasno, da se ne bo g. minister resno bavil žnjimi.
Ako ni zavesti, da smo enotni in močni, ako ni spoznanja, da se nam dela kruta krivica, ako ni poguma povedati resnice in izraziti svojo pripravljenost za odkrito in konsekventno borbo do končne zmage — tedaj ni borbe
— tedaj ne bo tudi nobenih uspehov.
S pozdravi, brzojavkami, koinerzi in izleti', z javkanjem, prošnjami in govorancami ne bomo dosegli druzega uspeha — kot ta, da pokažemo, da se ne znamo boriti za svoje pravice, da nimamo nobenega razumevanja za pomen strokovnega in mezdnega gibanja, da nimamo razredne zavesti da smo slabi in razcepljeni.
In zavoljo tega bodo taki kongresi .vedno le satire, komedije in tragedije.
In zavoljo tega se bo g. minister samo smejal ali pa k večjemu podal kakšno sočutno izjavo.
Javni nameščenec.
—*     ' _________________________
Ententin imperializem ob-orožuje rablja Cankova.
Ententa jo dovolila Bolgariji povečanje vojske za novih 10.000 mož. Angleška buržuazija opravičuje to podporo Cankovu, češ, da je „treba ščititi Bolgarijo proti sovjetski vladi41. Anglija in Francija hočeta pod to pretvezo organizirati po vsem Balkanu, Poljski in v baltskih državah vojno proti sov. Rusiji. Te države naj bi bile nove topovska hrana za ententin imperializem proti delavsko-kmečki državi. Ali gospoda dela račun brez krčmarja.
l&ternac. pregled.
Nova francoska vlada se je sestavila iz Painleve (Jaillaux. Ta vlada pomeni zvezo buržuazije s socialno demokracijo, imperialističnih in mirotvornih fraz. To bo prispevalo k razkrinkanju francoske socialne demokracije. Vladna kriza v Franciji je torej za kratek čas rešena, ali nerešena je finančna in gospodarska kriza, čeprav obljublja novi finančni minister Caillaux, da jo bo rešil. Toda frank pada, brezposelnost narašča.
V Angliji se radikalizira delavsko gibanje, desno Macdonaldovo krilo je imelo na kongresu angleške del. stranke močno levo opozicijo.
V Palestini so demonstrirali Arabci proti angleškemu imperializmu in njegovemu predstavniku Balfourju, ki se je tam mudil. Francoski imperializem skuša izkoristiti nove težkoče angleškega imperializma na vzhodu. Turško-francosko zbližanje, ki je morda že zavzelo obliko tajne medse-bojne pogodbe, je direktno naperjeno proti Angliji na vzhodu. Amerika pa zopet pomaga Angliji s tem, da pritiska na francoske finance.
26. aprila so bile druge predsedniške volitve v Nemčiji. 0 njihovem izidu poročamo v prih. številki.
Svetovni imperializem snuje dalje proti-boljševiško fronto, napad na SOV. Rusijo. Strah pred odporom mednarodnega proletariata ga v teh načrtih najbolj ovira,
V Kovnu se je pričel velik proces proti 300 delavcem, osumljenim, da so vršili komunistično propagando na Litav-ekem.
Politične beležke.
Rekonstrukcija viade ge ni izvrgen8. Izgleda, da hočejo radikali spraviti pod streho vse reakcionarne odredbe in d« ge potem spustijo v pogajanja z RadiČevci, ki padajo vedno bolj globoko pred PP
absolutizmom.
Tudi klerikalci se prizadevajo na vse načine, da izdajo interese slovenskih delavcev in kmetov in se udinjajo radikalski srbski buržuaziji. V „Slovencuu pišejo, da so za enotno državo in da se niso borili
za avtonomijo kot Slovenci, temveč da zahtevajo kot državotvorni Jugoslovani demokratično ureditev države.
V prih. številki priobčimo škofovo pastirsko piamo, v katereui škof grozi s p -klom onim, ki bi hoteli razlastitev veleposestev. „Domoljub“ seveda zagovarja velekapitalistiČrio početje škofa in SLS in pravi, da so sovražniki cerkve oni kmetje, ki hočejo razdelitev cerkven, velep sestev.
Op.'zicionalne gosposke stranke bodo ponovno poteptale kmečke in delavske interese. SLS je pripravljena žrtvovati slovensko samostojnost za to, (ta pridejo njeni voditelji v vlado.
Ali jim bodo delavci in kmetje še vedno sledili?
Ne.
Delavci in kmetje jim morajo obrniti hrbet in dokončati boj za samoodločbo Slovenije, izvedbo agrarne reforme, za to, da delavec in kmet, ki tvorita ogromno večino prebivalstva.
Kdo čita »Delavsko-kmečki list”?
Lahko vprašamo tudi nasprotno: „Kdo ne čita nl)elavsko-kmeekega lista“ ? In odgovor na to vprašanje je zelo enostaven. „Delavsko-kmečkega lista11 ne čita buržuj, kapitalist, ali oni, ki je zadovoljen s kapitalistično družbo in si ne želi nobene izpremembe družabnega reda. To so najprej ljudje, ki žive kot izkoriščevalci drugih in uživajo v razkošju, medtem ko delavci garajo in stradajo. Ti ljudje ne čitajo
našegi lista, temveč časopise, v katerih se mnogo govori o takih le stvareh kot n. pr. „Delo (drugih!) slabša življenje11, „Sa-mo delo (drugih !) more rešiti Jugoslavijo11 in podobno. Taki časopisi pišejo, da morajo delavci delati, kmetje plačevati težke davke, a drugi da uživajo.
Ali samo kapitalisti odklanjajo „Uelav-sko-kmečki list11? 0, ne! Je tudi mnogo delavcev, ki .so še tako zaslepljeni, da se ne marajo boriti proti oblasti kapitalistov, temveč jo podpirajo. Ti proletarci hodijo za klerikalno ali demokratsko stranko, od katerih še vedno kaj pričakujejo, čeprav jim vsakdanja resničnost dokazuje, da te stranke varujejo interese kapitalistov in teptajo pravice delovnega ljudstva.
Ali razreduo-zavedni proletarci v o-bratu, v uradu in doma čitajo edin proletarski časopis
„Delavsko-kmečki listu.
„Delavsko-kmečkega lista“ ne potrebujejo samo tovarniški delavci. Tudi domača delavka pravi: „Pri tej plači ne morem več živeti, „l),davsko-kmečki listu se bori za večje plače.
Nameščenec pravi: „DeI.-kmečki list se beri ga 8 urni delavnik! Ah, če bi vendar že enkrat imel več prostega časa!11
Kmet pravi: v Visoki davki so naša poguba. „ Del.-kmečki list11 se bori za to, da davči\o breme pade z ramen malega kmeta.a
Vsa množica onih, ki delajo v tovarni ali na polju, v pisarni ali v rudniku, vsi delovni možje in žene vedo:
nDelavsko-kmečki listu se bori za interese delovnega ljudstva, proti črni PP
reakciji, za svobodo, za oblast delavcev in kmetov!“
Mnogo je ljudi, ki odobravajo naše zahteve in n<^šo politiko in so celo pripravljeni, da bi „bili zraven11 — ko bomo zmagali, ali danes v dobi reakcije so pre-boječi, preveč ravnodušni, da bi delali za proletarsko stvar. Ti pravijo: kaj pa morem pomagati, se službo bi>m izgubil, ra|ši bom počakal boljših časov. Taki nočejo niti citati „Delavsko:kmečkega lista11, ti rajši berejo v nJiltruu novice, „iz naših krajev-1, jjJutrov11 listek, ilustriran „Slovenecu in podobno.
Takim delavcem je treba šele dati razredno zavest.
Delavcem je treba pokazati, da jim zemeljski blagoslov ne bo padel z neba, da si morajo najprej priboriti boljšo življenjsko eksistenco. Zato je potrebno, da vsak delavec in kmet zasleduje, kaj se godi po svetu, kaj so visoki gospodje sklenili na polju socialne zakonodaje, kaj delajo podjetniki, kaj ukrepa srbska gospoda, kakšen je sploh svetoven položaj. V „De-lavsko-kmečkem listu11 najdete na vsa ta vprašanja jasne odgovore. ,,Del.-kmečki list11 ni samo bojevno orožje delavcev, ampak podaja tudi ogledalo življenja delovnega ljudstva. To življenje rišejo sami delavski in kmečki dopisniki iz tovarn in vasi.
„Delavsko-kmečki list11 je torej edini list delovnega ljudstva Slovenije.
Zato ga podpirajmo! Plačujmo redno naročnino! Pridobivajmo nove naročnike! Zbirajmo tiskovni sklad! Dopisujmo v njega, kaj se godi po tovarnah, vaseh, posameznih delovnih okrajih!
Dopisi iz del.-km. Slovenije
Nove aretacije.
Pretekli teden sta bila aretirana ss. Salomon iz Hrastnika in Šimnovec iz Vodic.
Po rudarskih revirjih je bilo polno hišnih preiskav pod pretvezo, da iščejo „Rdečo pomoču.
V Zagrebu in Beogradu je bilo polno novih aretacij, med drugimi so aretirani ss. Kosta Novakovič in Bergmann v Zagrebu, Kotur v Beogradu.
Žerjavovo „Jutrou obeta, da bo vlada prepovedala vse 1. majske shode in prireditve.
Režim opravičuje ta nasilstva, češ, da se bori proti „boljševiški nevarnosti14.
Pa s tem se režim samo škoduje in povečuje opozicionalno armado delavcev ■n kmetov.
Maribor.
Socialpatrioti proti skupni manifestaciji na 1. maj! Mi smo se obrnili na mariborske socialiste s sledečim pozivom za skupno proslavo 1. maja: „V vseh industrijskih krajih Slovenije se bo vršila proslava 1. maja skupno. Radi tega dejstva ne sme Maribor na noben način zaostati.
Obračamo se na Vas z vprašanjem, ali ste pripravljeni s spodaj podpisanimi vediti pogajanja, katera naj vodijo do rezultata skupne proslave. Znano Vam je, da so se tozadevna pogajanja lansko leto po Vaši krivdi razb la, ter da je to vplivalo na delavstvo zelo slabo.
Upoštevati je treba zlasti razvoj gibanja za ujedinjenje strokovnih organizacij na čelu z železničarskimi organizacijami, katere so ujedinjenje že izvršile. Na 1. maja naj se manifestira proti reakciji in pa za enotne strok, organizacije v svrho uspešnega boja proti ofenzivi kapitala. Upamo, da boste upoštevali celokupno proslavo zlasti radi tega, da pokažemo buržuaziji, da smo v bojih pripravljeni vedno za skupno akcijo v korist proletariata. Pričakujoč, da nam v najkrajšem času odgovorite natančno, kje in kateri čas se vršijo skupna pogajanja, Vas sodružno pozdravljamo!
Za bivšo Splošno žel. org.: Oaurek Andrej Za kovinarje: Teršek Ignac.
Za lesne delavce: Matjašič Stefan.11 Mariborsko »ocialpatriotsko vodstvo, na čelu mu urednik ^Volksstimme11 Viktor Eržen, je vstalo proti skupni proslavi in odgovorilo sledeče:
„Z ozirom na Vaš tamkajšnji dopis z dne 6. aprila in ustmeni razgovor na seji dne 10. aprila med člani našega 1. majskega odbora in Vašo delegacijo, Vam po sklepu zaupniškega zborovanja z dne 14. aprila 1925 sporočamo:
Zaupniški zbor je obravnaval predloge za tkzv. skupno proslavo 1. maja, ki so jih stavili odborniki bivše spl. želez, org., kovinarji in lesni delavci tkzv. „Neodvisnih strok. org.u in sicer:
1.	Lasten majski manifest, 2. lastni majski znaki in 3. poseben govornik, tor zaključil:
Predložene zahteve jasno izražajo namen ^Neodvisnih11 strokovničarjev, da bi v okviru skupne 1. majske proslave priredili svojo lastno manifestacijo. Vsled tega odklanjajo ponudbo kot nesprejemljivo. Obenem apeliiajo n« vse razredno-zavedno delavstvo, da se udeleži 1. majske manifestacije, ki jo prirede socialistične politične, strokovne, kulturne in gospodarske organizacije Maribora in okolice. Sleherni delavec in delavka ter vsak intelektualec je v naših vrstah dobrodošel.“
Socialpatrioti so odklonili 1. majsko proslavo samo zato, ker se boje, da bi delavstvo slišalo našo besedo. Zakaj ta
strah? <’e so res tako trdno prepričani naši Erženi o pravilnosti svoje socialpa-triotske politike in taktike, zakaj se boje, da bi tudi mi govorili delavstvu na praznik celokupnega razreda? Ne razumemo tega, da je sklenjeno, da se v vseh industrijskih krajih Slovenije vrši skupna proslava, a Viktor Eržen s svojimi birokrati v Mariboru pogazi ta sklep, Za to jih ne bodo obsodili samo „neodvisniu, kakor nam pravijo, ampak tudi njihovi lastni pri-staši-delavci. Nam pa s tem ne boste preprečili dostopa do množic, temveč samo olajšali. In tudi na 1. maj se bo čula beseda nas, razredno-bojevnih proletarcev!
Trbovlje.
Nov gerentski sosvet. Žrjavov režim je po volji dr. Roša postavil trboveljskemu proletariatu kot za velikonočne piruhe nov gerentski sosvet iz sledečih ljudi: Vodušek, Sušnik, Potrata, Žagir, Restar,.Babič, Roš, Goropevšek, Pust, Verbič, Berger, Jazbec, Klenovšek, Gašparič, Kolenc. V tem sosvetu je 11 demokratov-orjuncev, ki so dobili pri volitvah v parlament 329 glasov; dva socialista, ki so dobili pri skupščinskih volitvah 139 glasov, in dva klerikalca, ki so 8. februarja dobili 800 glasov. Socialisti in klerikalci so sprejeli ta vladin odlok, po katerem bodo gospodovali nad večino trboveljskega prebivalstva, ki je kljub vsem prepovedanim sli )dom in aretacijam oddalo pri februarskih volitvah nad 1000 glasov za Delavsko-kmečki republikanski blok, ki ni zastopan v tem sosvetu. Demokrati vedo, da v Trbovljah ni tal za nje. Zato nočejo razpisati volitev, nočejo dopustiti, da bi v trboveljski občini vladal oni, kdor dela in največ davkov plačuje. Mi moramo plačevati davke zato, da potem gerentski demokratski sosvet daje naše težke tisoče za sokolski (t. j. orjunski) dom, a niti ficka za delavstvo. In klerikalci ter socialisti zadovoljno sedč v tem sosvetu in s tem indirektno dajejo sankcijo (odobrilo) novi nasilnosti današnjega režima nad trboveljsko občino.
Zanimivo je sledeče „Slovenčevo“ priznanje: „Še bolj so prezrli (Žerjavovci) delavce. V celi trboveljski dolini niso našli niti enega ^delavca, da bi ga imenovali v sosvet.11 S tem torej klerikalci priznavajo, da tudi za njimi in socialisti ne stoji trboveljsko delavstvo in da je sedanji ge-rentsti sosvet protidelavski. Vendar so enkrat priznali resnico.
N*j se zabava ugospoda v gerentskem sosvetu! Delavstva se s tern ne boste pridobili zaie, niti ga ne boste omajali. 3e bo prišla do izraza volja delavstva in tedaj bodo odleteli gerentski žerjavovski nBOsvetnikiw in trboveljsko občino bo zopet upravljalo delavstvo v interesu 98°/o trboveljskega prebivalstva. Rudarji.
Škofja Loka.
Poročati moramo, kako pri nas lesna podjetja izkoriščajo delavstvo. Koncem lanskega leta je skrahiralo lesno podjetje Cagliari in drug, pri katerem je> bilo zaposlenih 30 delavcev. Večina teh je odšla potem k znanemu lesnemu podjetniku Hein-riharju, ki ima svoje žage in trgovine po raznih krajih Slovenije. Potem ko je sprejel te delavce v službo, je znižal plačo vsem za 8—15 %• Tako delajo danes 10 —11 ur dnevno za 3‘50 Din na uro. Na deseturen delavnik zasluži torej delavec 35 Din. Kako naj s tem živi? Lesni trgoveo Dolene je zagrozil svojim delavcem, da jih bo odpustil, če ne bodo volili Žerjavovih demokratov. Bil je sam čuvar skrinjice in je gledal, ako so prišli vsi njegovi delavci na volišče in če . so volili Žerjava. Čeprav je tako nasilstvo kaz-njivo, seveda on ni bil nič kaznovan. Pri nas velja kazen samo za delavstvo, kapitalist pa lahko dela, kar hoče.
Ljubljana.
Pollakova tovarna. Že dolgo se nismo oglasili v našem „Delavsko-kmečkem listu“ iz tovarne znanega klerikalnega kapitalista Pollaka. Sedaj pa moramo povedati, kako nas izkorišča ta krščansko - socialni magnat. Vseh zaposlenih delavcev je sedaj 350, od teh je okrog 150 ženskih delavk. Usnjarji, ki jih je okrog 70, imajo plačo na uro in sicer 5-45—6 Din. Za vse druge velja akordno delo, čeprav ni tovarna v polnem obratu, • temveč često nimamo skoro nobenega dela. Tako dostikrat ne zaslužimo niti za življenje. Po pogodbi je velikonočni ponedeljek plačan, a nam ga sedaj ni hotel izplačati. Čeprav določa zakon o zaščiti delavcev, da se imajo vršiti volitvo obratnih zaupnikov v vsakem podjetju, ki ima nad trideset delavcev, se pri nas še niso vršile nobene tozadevne volitve. Priznati moramo, da smo se sami premalo zanimali za razpis volitev obratnih zaupnikov. A sedaj se moramo pobrigati za to. Kajti podjetnik nag lahko šikanira in zafrkava na vse načine, če ni tu izvoljenih obratnih zaupnikov, ki v vsakem slučaju nastopijo za delavske interese. Podjetnik jih zato ne sme kaznovati, niti odpustiti, ker obratnim zaupnikom pripada zastopstvo delavskih interesov po zakonu, o zaščiti delavcev. Delavci, izkoristimo vsaj te ugodnosti in pravice, ki jih imamo po pisanih meščanskih zakonih 1 Zakaj je v naši tovarni tako mrtvilo od strani delavstva in temu primerno izkoriščanje s strani podjetnika? Ker nimamo močue, enotne bojevne strokovne organizacije. Obstoji sicer ena kr-ščausko-socialna organizacija in reformistično strokovno društvo, ki je včlanjeno
v strokovni komisiji. Ali obe skupaj imata neznatno število članov in nič ne delujeta. Kaj nam je storiti? Ustanavljati kako novo, tretjo strokovno organizacijo? Ne. To bi bilo samo novo cepljenje naših moči, porazdeljeni bi bili v tri strokovne organizacije, ki bi se teple med seboj, za delavstvo bi pa nič ne dosegle. Že čfve strokovni organizaciji sta preveč. Ustvariti moramo eno samo strokovno organizacijo, ki bo vodila razredni delavski boj in branila naše interese. V to organizacije se moramo včlaniti vsi 1 Nekateri pravijo : v klerikalno organizacijo ne grem, v socialistično tudi ne — in tako je večina izven vsake organizacije. Sedanja organizacija, včlanjena v strok, komisiji s svojimi 30 člani, res nima enega dobrega vodstva, ki bi znalo kaj ukreniti. Ali kdo je kriv temu? Mi sami, ki stojimo zunaj in vse to mirno gledamo. Če se bomo organizirali, ne bomo imeli samo dolžnosti, ampak tudi pravice. V odbor bomo izvolili sodruge, v katere imamo zaupanje in za katere vemo, da bodo vodili organizacijo v pravilnem smislu. Dokler pa smo neorganizirani, pa nam laliko Pollak manjša plače in krati druge pravice, a mi se vsemu temu ne moremo zoperstaviti. Če nastopi poedinec, je lahko odpuščen. Če pa nastopi močna organizacija, je zmaga naša. V organizaciji je moč. Le potom organiziranega razrednega boja bo delavski razred zmagal. Več zavednih delavcev.
Kako sem postal razredno-zaveden proletarec ?
(Piše dobrovoljec A. H.)
Dovolite, da izide v 1. majski številki našega „Delavsko-kmečkega listau tudi moj dopis, ki kaže težko razvojno pot enega proletarca od nacionalističnega dobrovoljca do zavednega proletarskega borca.
Kot 18 letni mladenič sem 6. junija 1915. odšel od staršev k 27. domobranskemu polku v Admont na Gornje Avstrijsko. Od tam sem odrinil 28. avgusta s prvim maršbataljonom preko Krna smo prepotovali na Duplje planino in na Smogar. Tu smo ostali do 3 marca 1. 1916. Od tam smo odšli na južno Tirolsko v Brunn-eck in Božen, kjer nas je obsul peklenski ogenj italianf-kih granat. 28. junija pa smo odšli na Gališko bojišče. Tu smo se že nekateri medpotoma pogovarjali, da o prvi priliki pobegnemo k „sovražniku“ in se na ta način rešimo avstrijske sužnosti. Toda naše nade se niso izpolnile. 13. avgusta so Rusi ujeli skoraj ves naš polk. Privedli so nas v Kamenjec Podolski. Ko so nas za silo nasitili, smo šli s prvim vlakom v Proskorov od tam pa v Kijev. Končno smo prišli v ujetniško taborišče Danico. Od tu se šele prične moja prava pot trpljenja. V Odesi 27. avgusta 1916. leta to nas porazdelili: kar nas je bilo Slovanov skupaj, druge narodnosti pa zopet skupaj. Razumljivo je, da se je med nami širila vedno bolj prikrita nezadovoljnost. Bilo je res pasje življenje v ujetništvu. Sirila se je agitacija za vpis v srbsko dobrovoljačko divizijo. Nekega dneva smo se sestali v bližnjem gozdu na posvetovanje. Na tem sestanku nam je pojasnjeval neki srbski častnik o dobro volj st vu. Med drugim je dejal: Mi jugoslovanski dobrovoljci se bomo borili s puško v roki za svobodno Jugoslavijo, v kateri ne smejo vladati tirani. Vladati mora narod sam. Vsi smo bili za tako Jugoslavijo takoj navdušeni ter smo z veseljem vstopili v legijo, da stremo despotizem in imperializem nemške buržuazije. Z menoj vred sta vstopila J. Bitenc in Musec, oba Slovenca. Drugi dan se že odpeljemo v Odeso. V Slobodki Romanovki smo dobili orožje in novo obleko. Moj kolega J. Bitenc in jaz sva bila dodeljena 5. četi. Dobili smo srbske saj-kače in rusko obleko ter smo odrinili na bojno polje v Dobrudžo. Tam se je že borila 1. dobrovoljačka divizija. Tu so nas pričakali Romuni in nas navdušeno pozdravili. Po dvodnevnem naporu smo prispeli v Medjedijo, odkoder smo kmalu odšli na bojišče. Nemška in bolgarska artelerija sta nas dan in noč. neusmiljeno naskakovale. Usodni d~n pa je bil za nas 20. oktober. Že ponoči smo čuli, da Bolgari režejo žice. Z dnevom pa so namerili proti nam križen ogenj malih in velikih kalibrov. Kakšno grmenje je bilo, se ne da popisati. Odbijali- smo jih s Čudovito vz-
trajnostjo, ali premoč je bila na njihovi strani. Zasuli so nam vse rove, zadnjo oporo, ki smo jo imeli. Naša prva četa drugega polka ni dobila nobenega povelja več, ker vse telefonske naprave so bile uničene od šrapnelov in granat. V bolgarsko jetništvo ni nikdo želel priti; zato smo se začeli previdno umikati. Ko so to zapazili, so nas začeli obsipati s strojnicami. Ko sem bežal, sem zaslišal znan glas, ki je klical „na pomoču. Okrenem se in zagledam svojega tovariša Bitenca s prestreljeno nogo, oslabljenega od velike izgube krvi. Zadenem ga na ramo in z njim vred bežim. Prigovarjal mi je, naj ga pustim in naj rešim sebe, ker da je itak izgubljen. Odgovoril sem mu, da ga ne zapustim in da delim z njim življenje ali pa smrt.
Tedaj prileti granata in me zasuje. Koliko časa sem ležal v tem položaju, se ne spominjam. K zavesti so me pripravili bolgarski puškini kopiti, ki so mi padali po telesu, zmerjanje in pljuvanje v obraz. Spoznal sem strašni položaj, v katerem sem se nahajal, zavedajoč se, kaj pomeni priti v bolgarsko jetništvo kot dobrovoljec. Kdor je to poskusil, mi bo rad pritrdil. Vprašali so me, kdo da sem. Odgovoril sem, da sem Srbin. „Nisiu, je bil odgovor, „ti si dobrovoljec11. In pričelo je zopet padati po meni. Ne vem, kaj vse se je z menoj godilo, ker človek ima to dobro lastnost, da kadar je najhujše, omaga. Ko sem se zopet zavedel, sem videl, da sem privezan h konju, ki me je vlekel za seboj kakor klado. Vendar, ko sem prosil do-tičnega vojaka, kateremu sem bil pod nad-zorstom, naj me odveže, se me je usmilil toliko, da je začel goniti konja bolj polagoma. V takem stanju me privede v mesto Karomer pred vojaško bolgarsko komando. Ne spominjam se več, kaj vse so me spraševali in kaj vse so delali z menoj, spominjam se samo tega, da sem se znašel v nekem ovčjem hlevu. Pobrali so mi vse. Pustili so mi samo hlače in rusko srajco. V štirih dnevih mi je samo
H. K.
Današnji družbi.
Propala boš, saj sama tavaš v zmoti. Ves tvoj ustroj pokveka je, uganka, ki se ne reši le zato, ker manjka človeka množioe, da se poloti
z rokami klenimi te, zvabi s poti nereda, zmede. Krog vratu ti zanka bo položena, vzišlo do nastanka življenja novega razdobje bo ti.
Tedaj bo konec dolgoletne blodnje, navala, boja in krvavih kron, porazov, zmag in neuspelih nad.
Pozdravljali pokrajine svobodne z rokami svojimi bomo brez spon.
V to verjemo, kar nas razjeda jad.
enkrat prinesel neki vojak malo kruha in sira, a še to skrivaj. Ta dan proti večeru so me še enkrat temeljito preiskali. Vprašam jih, kaj to pomeni. Odgovorili so mi — da me drugi dan za rana ustrelijo. Nisem se prestrašil tega, ker sem to že pričakoval in si nisem želel drugega izhoda.
Ali usoda je hotela drugače. Med potjo na morišče nas ustavi četa nemških vojakov in vpraša, kam me vodijo tacega; imel sem namreč zvezane roke na hrbtu. Po obrazu in telesu sem bil ves razbit. Rekli so mi, da sem lažnjivec, dobrovoljski pes in izdajica. Nemci pa so rekli, ker je še mlad in zato še neodgovoren za svoja dejanja, ter me odvedli v neko municijsko skladišče na robijo. Ni še minulo 14 dni pri tem delu, ko nastane po noči silna explozija, ki je vničila ogromno zalogo municije. Med nami ujetniki je bilo mnogo ranjenih in mrtvih. Napol nag in bos iz spanja zbujen sem bežal proč od kraja katastrofe, misleč, da se mi je ponudila prilika za beg. Preoblekel sem se v o-bleko padlega Rusa, da me ne bi spoznali. Minilo je res nekaj dni, ko sem se jel svobodneje kretati, ko me spozna neki nemški častnik, da nisem pravi Rus, temveč dobrovoljec in jetnik. V plačilo za to sem
dobil v podvojeni| meri batin in sunkov. Med tem časom privedejo še štiri druge dobrovoljce — jetnike J. Saftiča iz Sarajeva,
M. Krnjajiča iz Ogulina, V. Radjenoviča iz Banjaluke in A. Mardjarič iz Like. S temi štirimi sem pozneje delil usodo nemške in bolgarske oficirske kulture do konca svoje tragedije. Trpljenje je bilo tolikšno, da smo se tolažili edino le s smrtjo. Po preteku enega meseca so nas transportirali vjetniško taborišče v Gornji Šleziji. Tam so nas vrgli v podzemske kleti, v bivše shrambe za nsunicijo. Tu smo prebili šest mesecev največje bede in pomanjkanja. Po preteku te dobe smo bili izročeni avstrijski vojaški oblasti kot veleizdajniki v zapore Krakov. Po nekoliko dnevih so nas zvezane odpeljali v zloglasno kaznilnico tako zvano „Glavnjačou v Beogradu. Na desni strani dvorišča je bilo postavljenih pet hrastovih vislic. Za časa mojega zapora sem videl tedensko po par obešencev, ki so še po usmrtitvi viseli po eno do dve uri, ter so nam jih kazali s pripombo „za temi pridete vi na vrstou. —
Ležali smo na golih deskah. Večna tema, brez odeje, za priboljšek pa brez števila uši in stenic. Hrana ni bila za ljudi. Gnilo zelje in repa — to je bila dnevna hrana. Na dan smo dobili za šest oseb po en hlebček kruha. Mislite si, kako sem bil lačen in s tem tudi oslabljen. Tam sem prebil dve leti od 4. aprila 1917 do prevrata. Torej vseh zgoraj opisanih nas pet je imel od 4. aprila 1917. leta dalje v rokah dični general Remmen. Ko nas je zasliševal, je vedno pripomnil: „Saj mi je vse eno, kako se zagovarjate; najmanjša kazen za izdajico dobrovoljca je smrt na vešalih.u In tako smo bili tudi obsojeni na smrt na vešalih radi izdajstva. Pozneje smo bili pomiloščeni, jaz kot najmlajši na 10 let težke ječe, tovariš Musec pa na 18 let. Tam sem se seznanil tudi z zaprtimi slovenskimi dobrovoljci: Golobom, Kastelicom, Čebokli Alojz.
Po končani vojni o prevratu smo bili vsi izpuščeni na svobodo. Razumljivo je, da ni nobeden od nas več zdrav. Živčno smo popolnoma uničeni. Čudim se samemu sebi, da sploh še živim. Že sem mislil, da sem svoboden, da grem skozi odprta vrata ječe v tisto Jugoslavijo, z* katero sem se boril. Ali varal sem se. Tudi tu, v današnji Jugoslaviji sem že poskusil dvakrat dobrote jugoslovanskih zaporov. Ne mislite, da radi tatvine ali verižništva. — Zaprli so me radi mojega proletarskega marksističnega prepričanja. Vojska, dobro-voljstvo, bolgarsko in nemško jetništvo, glavnjača in jugoslovanski zapori v Ljubljani in Mariboru — vse te trde izkušnje so mi dokazale, da za delavca in kmeta ni mesta v nacionalističnih vrstah. Delavci in kmetje spadamo v svojo delavsko-kmečko armado. Ko se bomo tako združili, se bomo šele osvobodili in živeli res v svoji domovini, ki nam ne bo mačeha, ampak dobra mati. Leta in leta smo krvaveli za one, ki nas zopet teptajo in zapirajo. Spreglejmo ! Leta in leta smo se borili za bogastvo drugih, sedaj pa se borimo zase, dokler ne bo svoboden delavsko-kmečki razred. Če nas bodo izkušnje kaj izučile, bomo potem kmalu praznovali 1. maj osvo-bojenja.
Dopis iz Hrastnika.
Vsi smo občutili potrebo po združenju strokovnega gibanja, smo pred veliko nočjo sklicali tozadevni sestanek steklarjev. Izvolil se je pripravljalni odbor, ki je takoj šel na delo. In v par dneh se je vpisalo 60 članov v organizacijo. Ali med delavci je še mnogo nejasnosti v tem pogledu. Eni pravijo: če bo komunistična, bom pristopil, drugi bi pristopili, če bo social-demokratiČna, a tretji pravijo: SLS ima veliko moč v beograjskem parlamentu in zato moramo napraviti krščansko-socialno organizacijo. A pravilno in edino koristno za delavstvo je sledeče: Upostaviti se mora enotna strokovna organizacija, ki naj združi vse delavce brez ozira na politično prepričanje. Organizacija ne sme biti niti socialpatriotska, niti klerikalna, tem eč razredno-bojevna. To se pravi: organizacija se more boriti za delavske u t- r* se potom razrednega boja. V organ iz ciji ima vsakdo dolžnosti in pravice. Vsak n> naj sodeluje ali tudi kritizira nap»k • tako more organizacija napredovati . In le na ta način si bomo steklaiji zboljšali svoj položaj.	Nekaj steklarjev.
Tiskovni sklad.
■r
Za tiskovni sklad so darovali sledeči sodrugi: Križman iz St. Jurija 40 Din. Grdadolnik 5 Din, Furlan 13 Din, Arih iz Kranjske gore 19 Din, Tomšič 9 Din> Ilabe 2 Din, proletarec, ki je za enotno strokovno organizacijo 12 Din, skupaj 91 Din; Tomšič Ignac Ljubljana 9, Habe Anton Lj. 2, Erbežnik Ivan Lj. 6, Neimenovan Lj. 10, Nakrst Moste 4, Janez iz Ljubljane 20, Kres Ignac Litija 10, Schaffer D. Gradac 5, Furlan Iv. Lj. 15, Vidic Josip Celje 5, Patrč Josip Celje 5, Arih Ivan Kranjskagora 10, Mijač Lovro Borovnica 3, Kragelj Franc Krmelj 7'50, Pušnik Jože Trbovlje 2-50, Jugovič Vlad. Lj. 10, Medoš Peter Dragatuš 2*50, Gašperšič St. Hrušice 3,50, Kepec N. Dob 5,. Rozman Ivan Jesenice 2-50, Brezposelni 1, raztrgan zidar 5, za prazoike vodo 10 Predtrg rdeči 5, za pirhe 10, Močilar 10, za domorino 5, slava Fakinu 5, Hlad na Vrbi 5, Kralj I. Moste 5, Knapič Leop. Kočevje 5, Aljančič Matevž Križe 5 Dai, Primšek 10, Furlan 21. Čepelnik Fr. 8, skupaj 247 50; všte si z.■■n i vsoti skup. llS?^ Din. — Za livni fond je poslal naknadno Usar še 25,50 Din, Verbec J. Vič 25, Usar Peter Križe 25 50.
Listnica uredništva.
Ker nimamo v izobilju denarja, prejšnji teden številka ni izšla, da smo lahko izdali povečano 1. majsko številko.
Kljub temu, da ima današnja številka 8 strani, je izostalo precej gradiva med drugim članka o klerikalnem boju proti agrarni reformi cerkvenih veleposestev in novem umiku SLS pred režimom PP.
Vse pride na vrsto. Prizadeti naj oprostijo!	Uredništvo.
VABILO.
Splošna delavska gospodarska zadruga »Rudarski dom“, r. z. z o. z.
v Trbovljah, vabi tem potom vse svoje člane na
3. redni občni zbor
ki se vrši dne 3. maja 1925 ob 15. uri v prostorih zadružne hiše ^Rudarski domu Loke 400, s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo načelstva in nadzorstva.
2. Čitanje in odobrenje pravilnika.
3. Odobritev računskega zaključka za leto 1924.
4. Dopolnilna volitev načelstva in nadzorstva.
5. Slučajnosti.
Trbovlje, dne 9. aprila 1925.
Načelstvo.
Splošna Delavska Gospodarska Zadruga
»Železničarski dom“, r. z. z o. z. v Ljubljani, vabi tem potom vse svoje člane na
3. redni občni zbor
ki se vrši dne 24. maja ob 8. uri zjutraj v prostorih zadružne hiše Karla Marxa trg 2/II, s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo načelstva in nadzorstva.
2. Poročilo o izvršeni reviziji.
3. Odobritev računskega zaključka za leto 1924.
4. Volitev načelstva in nadzorstva.
5. Slučajnosti.
Ker je letošnji občni zbor zelo važen, re naprošajo vsi člani zadruge, da s» istega polnoštevilno udeleže. Načelstvo.
Dober zaslužek.
Iščejo se zanesljivi razpečevalci srečk za Trbovlje, Zagorje, Hrastnik in vse druge kraje Slovenije.
Ponudbe na Narodno kulturno društvo v Mali Nedelji.
Izdajatelj in lastnik: Konzorcij v Ljubljani. Odgovorni urednik Josip Pezdir, sedlar. Tiskarna, Josip Pavliček Kočevje.
Zbirajte za tiskovni sklad lista!