Poezija
KLEMEN PISK
Poučne pesmi
Grimmov krojaček
Na trgu branjevka debele breskve in skuše, krape prodajalec rib, Bog duše, ki mu niso vselej zveste, in mlinar belo moko - petsto tip.
Zlatar pozorno prstan mlade vdove, učitelj pa obnašanje deklet, le ti v gozdu, ob skoviku sove, si mojih tehtala pomen besed.
So res tako predrzne in nesramne? ovija črna jih tema neba, kakor krojaček tiste trde kamne sem vso ljubezen stisnil iz srca.
Še velikan opazil ni prevare, kako potem spoznala bi jo ti, a vendar slutiš, da sem vselej zate junaček, ki v pravljici živi.
Sodobnost 2003 I 533
Poezij a
Kristini za lahko noč
Prelepa je podoba judoistke, ki se pred tekmo vsakič koncentrira, kako zdrobila bo mladenke šibke, povaljala po tleh z močjo prezira.
Je zanjo Sorrell Lindsav prava zguba, kakor za šalo jo na hrbet spravi, deklic od jeze mrko čelo guba, a brž tedaj zgodi se šoto gari*.
Matrosova zaman pred njo se prsi, zgrabiti za kimono jo poskuša, jo vleče, čuka, za lase jo mrši, po tleh zakotali se ruska duša.
Svetlana strašno je plečata diva, a kaj pomaga ji postava njena, čeprav odlično sama se preriva, poražena je in osramočena.
In kakor so dekleta obležala, pod težo njenih rok bridko klonila, tako je ona žalostno zaspala, rdečica jo je v obraz zalila.
Sanjarila je, da po mehki trati prijahal bo mladenič, jo poljubil, objel jo nežno in ne pustil spati, s šepetom na uho ljubeč zasnubil.
Telesna moč, s katero se izraža, in sila, ki jo v rokah poseduje, v ljubezen zdaj se naglo preobraža, ko tiho s solznimi očmi vzdihuje.
Osamljen pesnik pa pero zastavi, napiše pesem njej, ki ga odklanja, in upa, da nekoč jo k sebi zvabi, v kraje, kjer bo nežna, njemu vdana.
*soto gari - met pri judu
Sodobnost 2003 I 534
Poezija
Dramilo
V fitnes centru Džoni vneto telovadi in Erika za prsne mišice skrbi, zabadajo uhane skozi popke mladi, le sredi cerkve starček pri molitvi ždi.
Pred leti tudi on po hribih se naprezal, cepin in srajco po očetu dedoval, ponoči sanjal je, kako bo urno plezal, zato že zgodaj je iz postelje vstal.
Nekoč na poti ga močan infarkt popade in gorska reševalna brž nasproti prihiti, umetno dihanje mu prostovoljno dajo, na srečo starček še sedaj lepo živi.
Če vidi kdaj na ulici dekleta, fante, ustavi se in z njimi malce pokramlja, o Bogu in Mariji, večnem odrešenju, svari jih, mladce, pred nevarnostjo pekla.
Najlepši gej ustrašil se je katekizma, po časnikih čez cerkev cesto rad benti, požvižga se, če ga zajame kataklizma, da le po klubih plesal bi do konca dni.
Si misli starček: "Ga že sreča enkrat pamet, spoznal bo trpko zmoto svojih mladih let, če ne v cerkvi, pa morda pri doktor Ruglju odkril bo smisel in srečnejši, lepši svet."
Sodobnost 2003 I 535
Poezija
Pal'ca beraška
Bi jedel, a v shrambi ni ničesar, bi pil, a vse je že skoz grlo šlo, otroci usta so odprli jezni, požrešno je potomstvo in telo.
Pa sem si čik ugasel, pokajen privlekel, da sem med dimom strastnim se sprostil, pomil sem okna, brsknil med predale, v lakoti nalivnik žejen zaužil.
Glej, moje žene nos tako je špičast, da bode me in grize vsako noč, je kakor Svedinje korenček pegast, navdih pa, oh, od mene proč.
Kako naj pišem, ubesedim stihe, ko vsepovsod okoli deca tulijo, kako naj črkam razčrkujem zloge, zablode me kot čeveljc žulijo.
Sodobnost 2003 I 536
Poezij a
Prazen bokal
Hudiča, pravkar so cigani silovito vrgli na ogenj tisto nekam sitno žensko. So rekli: za ministrico je bržkone prelepa, naj gre kultura v franže malce naša.
Vžgala se je kolikor mogoče vneto, obrnjena navznoter z rilcem votlim, ker rada je predpono sub- imela, je subkulturi vse subvencije dajala.
Ostale pa so tam zapičene s šestilom, ki v zemljevidu se vrtel okoli centra in radij ni presegel petnajst kilometrov, ker po naključju je predvsem se tam ustavil.
Požgal bi vsak, ne le ciganček včasih, ko prosi za ubog cekin prekmurski, prerezala država krilca je panonska, peruti tam že zmeraj so prekratke.
Zato naselje romsko se maščuje in mlade gibanice rado razgibava.
Le pevec z zvonkim glasom v Ljubljani ostre nože v omarico pospravi in majhen lonček brž pristavi.
Sodobnost 2003 I 537
Poezija
Aleksandrinec
Praviš, da naj te posadim na klavir
kakor rože v svoje lončnice,
prosiš, da bi ti snel ogrlico
kakor luč, v katero sem nekoč ustrelil,
misliš, da imam v črni ročni uri
in nasploh veliko časa,
toda rečem ti - zategadelj sva, Saša,
tukaj v tej sobi se ponovno znašla.
Debele knjige, majhna miza iz lesa, oh, koliko prahu se je povsod nabralo, polomljeni predali, neprebrana pisma, kaj ne vidiš, Saša, ni jih malo.
Ko sva v vlažni noči legla pod nebesa, murni so se na ves glas jokali, ostra trava je razjedala bedresa, kriki tvoji pa za hip zastali.
Ne vem, zakaj ta hiša zdaj propada, zakaj beneška vaza, ki si mi jo podarila (ker najbrž si me imela rada), na lepem se je kar razbila.
In črna ročna ura, v kateri je veliko časa, ustavila se je, le zate, Saša.
Če kdor ukradel mi bo mar
Če kdor ukradel mi bo mar, ne bo ne kralj ne kron, da niti kam in niti grem ne vem še kdo pred mano ven.
Sodobnost 2003 I 538