Leposloven in znanstven list. -- Leto T7. v Celovci, 1. januarju issr,. Štev. J. A r a b e 1 a. Roman. Spisala Pavlina Pajkova. Prvo poglavj e. 'Oilo je v jutro sejmskega dne v nekem mestu na Moravskem. Iz il je srečen, presrečen z njo, in se na misel mu ni prihajalo, daje bil nekdaj posvetil prvo ljubezen — drugemu bitju. Oženil bi se bil kaj lahko v drugo Radivoj. Čakala je že marsi-ktera starikava plemenitaška gospica na-nj. Vabili so ga na pohode in veselice, skušali ga na razne načine razvedriti, videč ga vedno zamišljenega. Ali naš veleposestnik in grajščak je še čutil preveč ljubezni v srci do rajnke svoje žene in preveč je ljubil svoji nežni hčerici, da bi bil dal prostora takim mislim v svojih prsih. Izogibal se je torej prijateljskim vabilom, dobro vedoč, da bi z novo ženo ne privedel v grad srečnega življenja, temveč le samopašno mačeho svojej dragej Angeli in Dorici. In ta misel je konečoo tudi obveljala v njegovej duši. Namesto mačehe odločil se je Radivoj najeti odgojiteljico za svoji hčerici. Dokler je mati živela, podučevala je sama svoji hčerki v prvih naukih, po njenej smrti pa je to delo opravljal grajščakov oskrbnik Desi-mir. Tako je preteklo dve leti, in sedaj je za deklici nastopil že čas, da dobite žensko odgojo in tovaršijo. To je grajščak popolnoma uvidel, in njemu je k tej izpremembi posebno prigovarjal modri njegov oskrbnik. Odsvetoval pa mu je na vsak način, izročiti hčerki v teh nežnih letih kakšnemu dekliškemu zavodu. „Mladina se naj na prostem zraku razvija," trdil je čestokrat De-simir, „ona naj uživa veselje, naj skače kakor jagnje na paši in se naj -raduje proste, zelene narave. Tu se razvija duh in srce; le v zdravem telesu stanuje pravo življenje in moč. Kaj vam koristi, gospod grajščak, ta lepa grajščina, ta krasni park, to veliko posestvo, ako se morate ločiti od svojih edinih bitij, ki vam lajšajo in sladijo življenje. To vse je za vas in vaši nežni hčerki! Tu naj rastete in živite deklici, dokler ne pridejo ona leta, ko bodete morali od doma v mesto, da se više izobrazite." Oskrbnikovi nasveti so bili odločilni, in Desimir je dobil laskavo nalogo, da pozveduje po dobrej in zanesljivej odgojiteljici. Oskrbnik je užival popolno udanost grajščakovo. Stopil je sicer v službo, njegovo še le po smrti gospe Radivojeve, ali odkritosrčnost Desimirova je grajščaku jako dopadala, in 011 se ga je v svojej osamelosti tem bolj oklenol. Bil mu je tovariš in pravi prijatelj, in celi dve leti se ni ničesar dogodilo, kar bi bilo motilo in kalilo njuno medsebojno udanost. To razmerje je visoko cenil mladi, stoprav tridesetletni oskrbnik; saj si je s tem utrdil tudi privatno službo in zagotovil svojo z mnogimi študijami in težkočami priborjeno življenje. Zakaj kakor mnogo drugih, tako je tudi Desimir dedno premoženje čeloma porabil za svoje študije na višjej obrtnijskej in poljedelskej šoli ter bil vesel, da je po dokončanem uku prišel na dobro mesto k uljudnemu grajščaku Radivoju. Pred štirinajstimi dnevi bil je že oskrbnik pisal predstojnici nekega znamenitega dekliškega zavoda na Dunaji, naj mu naznani, ali se ne nahaja v sredini njej izročenih devojk gospica, ki bi* bila sposobna za odgojiteljico v Radivojevej grajščini na Slovenskem. Vsak dan so že pričakovali odgovora; a osobito težko je čakal na-nj Iiadivoj sam. Mnogo mu je bilo do tega, da pride odgojiteljica še to pomlad. Začne se namreč zopet delo na polji in v gorah; on kakor oskrbnik bodeta imela pri delavcih mnogo opravka in bota črez dan le malo doma. A dekletci puščati služkinjam v varstvo in nadzorovanje, to bi jima bilo na škodo in kvar. Zatorej vpraša oče pri zajutreku na verandi starejšo hčerko: ,,Ali je že bil pismonosec danes tukaj, Dorica?" „Ne, ljubi atek," odgovorita mu dva nežna glasova. ,,Ivaj pa pričakuješ tako nujnega, da vsak dan po pismonoši po-prašuješ," nadaljuje Angela. „To pismo bode za vaju, ljuba moja otročiča." ,.Za naju, za naju?" zavpijete deklici veselo in radostno. In kakor srni skočite po konci in zbežite, pustivši očeta samega, v park, da pogledate, ali že pismonosec prihaja. A namesto pismonoše zazre njih oko oskrbnika Desimira, ki se po peščenej stezici približuje grajščini. Deklici se naglo skrijete za gost grm, pričakuje ondi tiho svojega učitelja. Ustrašiti ste ga hoteli. In res, ko se približa Desimir osodepolnemu grmičju, skočite Angela in Dora iz skrivne zasede na svojega — sovražnika, in občen smeh in krik konča to veselo otročjo epizodo. Deklici primete oskrbnika vsaka za eno roko in tako ga tirate skakljaje in smeje se pred očeta k zajutreku na grajsko verando. ,,Namesto pismonoše ujeli sve gospoda oskrbnika," šalite se deklici. „Pravega ste dobili v roke. Danes sem jaz pismonosec, dragi dekletci. Gredoč z gore, kjer sem že bil danes ob petih pri delavcih, krenem jo malo v stranpoti in pogledam na pošto. Moj pot ni bil zastonj. Ravno je prišel poštni voz in na vas, gospod grajšeak, to-le pismo z Dunaja. Vzel sem ga takoj seboj in tu ga vam izročim." Govoreč izvleče veliko pismo i/, žepa in ga odda Radivoju. „Vendar enkrat odgovor, in to mislim dober odgovor," mrmra grajščak med zobmi. In obrnen proti deklicama, nadaljuje: „Današnje pismo nima nič za vaju; tii so same listine in spričevala. Idite torej k strežnici, naj vaju lepo opravi. Danes vzamem svoji pridni hčerki seboj na polje in v log na sprehod." To je bilo dekletcema najljubše naročilo, in one zbežite kar nagloma v grad. Ko sta grajščak in oskrbnik sama. otvori prvi pismo, h ovitka potegne več spričeval, ali ta položi na mizo, ne da 1 »i jih pogledal. Nato mu pride v roko dolgo pisanje, in temu je pridejan poseben ovitek s krasno sliko. „To je gotovo podoba priporočane nam odgOjiteljice," opomni grajščak ogledujoč živo sliko mlade, vitkorastle devojke. In kažoč podobo oskrbniku Desimiru, nadaljuje svoje opazke: „Res, ali ni to krasna podoba?! Poglejte to visoko razumno čelo, to veliko, odkritosrčno oko, to nežno lice, ta lepi nosek, rudeča ustna, okroglo brado! . . . Ves obraz ima nekaj vabljivega, uljudnega, prikup-ljivega na sebi, a vendar je ta pogled ponosen in samosvesten.'' Dolgo sta ogledovala naša znanca to podobo ter se niti načuditi mogla temu ženskemu krasu. „To je umetnost, ne lepota. To je idealizovana slika, ne prava podoba," trdi naposled grajščak, ki se ni dolgo mogel ločiti od njenega pogleda. Nezapopaden notranji čut pa je prešinol Radivojevo srce pri teli besedah, in njegovo oko, neprestano uprto v to krasno sliko, govorilo je jasno, da sprejme on pod vsakim pogojem to žensko bitje pod svojo streho. „Ali čujva, kaj piše predstojnica." Kakor pregleda orel z bistrim očesom hipoma vso širno ravan, ali ne zapazi kje bogatega plena, tako je grajščak radoveden in zamaknen v trenotku prečital vrsto za vrsto, list za listom. „Pismo je kaj zanimivo," opomni Radivoj. „Popis odgovarja popolnoma sliki, in z njeno krasoto ujema se neki tudi njeno srce, nje duhovitost in značajnost. — Presrčno hvalo vam izrekam, gospod oskrbnik, za vaš trud; kajti le vaše znanje s predstojnico tega dekliškega zavoda privede mi v hišo tako blago bitje, kakor je naša bodoča odgojiteljica. Ali berite rajši pismo sami; na več mestih je meni njegova vsebina nejasna, da lahko bi rekel temna." (ilasilo pa se je tako-le : ,,Na vaše pismo, v kterem me vprašate, ali vam morem iz svojega zavoda dobro in zanesljivo odgojiteljico poslati, usojam si sledeče odgovoriti. Imam več izvrstno izšolanih gospic za take službe, ali nobena se ni hotela odločiti, da bi zapustila glavno mesto ter se napotila tja na Slovensko, v nepoznato in zapuščeno deželico. Osobito pa ne gre nobena odgojiteljica rada na deželo, kjer je vsem neprilikam izpostavljena, v/,lasti v takej grajščini, kjer ni gospe grajske in drugega omikanega ženstva, kakor bi to bilo pri vas. Dalje še zahtevate, da l»i kazalo, naj zna tudi ta ali oni jezik slovanski, najboljše hrvatski ali celo slovenski. Smejale so se gospice tem pogojem; nektere so mene celo popra-ševale, kakšen jezik je to — slovenski jezik in kje se neki govori! Vi, gospod Desimir, ste me večkrat podučili o svojih domačih razmerah, in vaš poduk mi je pri tej priliki kaj dobro prihajal na pomoč, da sem jim razmere na drobno in povoljno raztolmačila. Že sem vam hotela naznaniti, da ne moreni vašej prošnji ustreči, a kar na enkrat mi pove ena najljubših mi učiteljic v zavodu, da jo je volja za nekaj let prevzeti to mesto, rekoč: „ Jaz si želim na deželo, gospa predstojnica. Rada bi zopet enkrat dihala sveži zrak in se kre-tala prosto in veselo pod senco košatih dreves. Kako krasno bi bilo moje življenje, ko bi se mogla šetati po logih in gajih, hoditi po poljih in travnikih, posedati pod košatim bukovjem, poslušati žuborenje šum-ljajočega vira ter se kopati v šumečih valovih bistre Save. Za nekaj let naj stopim iz vaše službe, gospa predstojnica, in potem se vrnem zopet v zaduhlo zidovje cesarske stolice." Ne rada, a vendar uslišim njeno prošnjo, in sicer zato, ker jo ljubim iz celega srca in cele svoje duše. Dragoslava, tako se zove moja ljubljenka, prišla je kot štirinajstletno dekletce v moj zavod. Brez očeta in matere poslal je siroto v moje varstvo neki odvetnik iz mesta Zagreba. On je bil njen varuh. Dekle se mi je smililo v dno moje duše. Dragoslava je bila nežna cvetka, kterej pa ni prilival dobrohotni vrtnar, temveč ona je rastla, kakor klije tam na polji pod milim nebom divja rožica, zapuščena in osamljena. Bila pa je to blaga roža. Jaz sem jo presadila v svoj vrt, gojila jo štiri leta, in tako mi je postala plemenita cvetlica, ki razprostira milo in sladko vonjavo po mojem dekliškem zavodu. Tretje leto mi je že pomočnica in najbolj zvesto ter najbolj udano bitje, kolikor jih imam in poznam. Težko se ločim od nje, ali njenej prošnji in želji nisem mogla odreči. Sama sem vesela, ako jo vidim veselo, radujem se z njo, kakor se raduje mati z edinim svojim otrokom. Ko sem jej opisala kraj, kjer stoji ■ rajščina veleposestnika Radivoja, in naslikala krasno stran gorenjski! z bistro reko Savo in snežnikoin Triglavom, takrat je Dragoslava kar vzkliknola samega veselja ter mi rekla, da še hoče enkrat videti one kraje, kjer je nekdaj kot šestletno dekletce hode in stoje občudovala krasno zemljo slovansko. Proti svojoj volji pošiljam neizkušeno deklico v svet. Osamljena je sirota in zapuščena. Vse kar ima in premore, nosi seboj : blago srce in plemeniti duh. Narava jo je sicer obdarila z izvanredno lepoto, kakor vam svedoči pridejana slika; ali ženski kras je minljiv in čestokrat tudi človeku — v pogubo. Zatorej moram naglašati, da še Dragoslava vedno potrebuje dobrohotne roke, ki jo bode varovala vseh nezgod v življenji. Upam, da mi gospod grajščak no odreče prošnje, naj čuva poslano mu cvetlico kakor lastno svoje dete ter mi jo po preteklih lotih pošlje veselo in zadovoljno nazaj v moje naročje." Tem besedam prikima grajščak liadivoj. V srce se mu je smilila zapuščena sirota, a vendar jo je tudi blagroval videč, da se s toliko materino ljubeznijo poganja za-njo njena predstojnica. „Po tem pismu mi je sklepati, gospod oskrbnik, daje gospica Drago-slava celo pripravna za odgojiteljico in tovaršico mojima nežnima hčerkama. Spričevala njena kažejo tudi, da jo vseskozi izobražena ter izurjena v modernih jezikih in glasbi. In baš to je v sedanjem času v naših plemenitaških krogih najvažnejši faktor. Blagovolite torej naznaniti gospe predstojnici v mojem imenu, da je pogodba sprejeta z vsemi pogoji, liiti pa hočem odgojiteljici svojih hčerk tudi šo varuh in zaščitnik, kolikor moje moči in čas premorejo. Sicer pa lahko tudi vi, gospod oskrbnik, predstojnici kot nekdanjej svojej znanki zagotovite, da mi bodete dobrohoten pomočnik v novem mojem poslu in časti. No pozabite pa pristaviti, da hočem po dokončanih lotili odgojiteljici še enkrat toliko svoto, kakor jo sama zahteva, izplačati, ako izpolnjuje izvrstno in v popolno mojo zadovoljnost svoje važno mesto." Ni še bil grajščak izgovoril zadnjih besed, ko že prihitite Angela in Dorica smeje se na verando k očetu. rTii sve, dragi oče," zakličete obe in ga potegnete za roki proseč, naj gre hitro z njima na sprehod. ^Počakajte malo, ljubi moji deklici," tolaži ju oče. ^Poglejte prej to-le podobo!" Hlastno sežeto obedve po sliki in jo nekaj časa pazno in začudjeno ogledujete. „To je krasna podobica," opazi starejša hčerka. „Lepa je kakor materina, ki nad mojo posteljico visi." rTa gospica je menda tudi tako dobra, kakor so bili rajna naša mamica, ali ne, atek!" popraša radovedno Angela svojega očeta. „Se ve da je tudi tako ljuba in mila," pritrjuje oče naivnemu vprašanju. ,,Zatorej som jo pa povabil, naj pride na naš dom, da hi z vama igrala, šetala po vrtu in logu, vodila vaju po bližnjih gričih in hribih ter so z vama veselila kakor mati s svojima otrokoma. A tudi učile se bodete z njo peti in igrati na glasovir, risati in slikati, na pr. visoke gore, belo crkvice, košata drevesa, lepa poslopja, a tudi majhne kmetske hišice." „To bode vesolje," zakličete deklici iznenadjeni ter silite očeta, m naj jima še več pove o bodočej njunej tovaršici. Grajščak ustreže želji svojih hčerk, a še le na potu po vrtu in polji, kjer jima razloži, da se pričenja sedaj za njiju čas poduka in prave odgoje. II. Nekaj tednov pozneje stopila je Dragoslava na zemljo veleposestnika Itadivoja in v njegovo grajščino. Nepopisljivo prijeten čut jo je prevzel, ko je poljubila svoji gojenki, Angelo in Dorico. Zdelo se jej je, da prevzame vse materine skrbi za nežni bitji, in globoka notranja ljubezen je pognala v njenem srci do mladih deklic. Nerazrušljiva voz je nastala med Dragoslavo in njenima gojenkama. Od tega trenotka, ko je stopila naša znanka pod streho grajščinsko, niste Več čutili Radivo-jevi hčerki, da ste brez matere. Dragoslava ni pustila iz skrbnega očesa svojih gojenk niti po dnevu niti po noči. V dveh velikih sobah bivala je naša trojica; skupaj je hodila po vrtu in gozdu, skupaj se učila in razveseljevala. V druščini svojih deklic postajala pa je tudi Dragoslava bolj vesela, nego je bila s prva, ko je stopila pod tujo streho. Žalostni spomini na njeno mater in svojo mladost so jo čestokrat prevzeli, ko je slone gledala raz verande po Gorenjskem in solzeča obračala se proti belej Ljubljani. Tedaj se je živo spominjala, kako je s svojo drago materjo kot šestletno dekletce hodila na Blejsko jezero, kako se je vozila po srebernih valovih ter nabirala ob njegovem obrežji krasnih cvetlic. Nekako temno dozdeva se jej tudi, da jej je mati večkrat kazala na to grajšeino, kjer zdaj sama prebiva. Ti in enaki mladostni k spomini delali so Dragoslavo otožno. Ona je vzdihovala po svojej materi ter se čutila tii osamljeno kakor še nikjer in nikdar poprej v svojem življenji. Le neskončna udanost Angelina in Dorina jej je za trenotek pregnala tužne misli in čute. Odkar je živela Dragoslava v Radivojevej grajščini, izpremenilo se je nekaj tu družbinsko življenje. Grajščak je videč, da ste njeni hčerki v dobrih rokah, brez skrbi po več dnij izostajal od doma. In tudi oskrbnika ni bilo vzlasti po letu mnogo doma, ker je imel po fužinah in na polji, v rudokopih in gorah mnogo opravka. Le včasili se mu je posrečilo, da je prišedši v park našel Dragoslavo sedečo na samotnej klopici. Tedaj se jej je pa približal in jo navadno vprašal, kako se kaj počuti in ali je tii —- zadovoljna. Molče je prikimala z glavo oskrbnikovim besedam Dragoslava, ali Desimir je hitro spoznal, da čuti njeno srce drugače. Zatorej nadaljuje svoj pogovor: ,.Zdi se mi, gospica, da se čutite tukaj zapuščeno in osamljeno. Saj ne občujete z nikomer razven z deklicama. .laz bi se vam rad 2 včasih pridružil bodi si na vrtu ali na polji ter se razgovarjal z vami. ali, ali ..." „Zakaj pa take pomisleke, gospod oskrbnik?" „Bojim se, da naju opazuje skrbno, sumljivo oko." „Kdo pa?" popraša radovedno Dragoslava. r I\do V me vprašate. On — on sam, grajščak!" Dragoslava povesi oči in veze dalje krasno vezilo. Molče sedita potem oba. Na enkrat pa privzdigne gospica glavo, v njej se rodi nova misel, in tedaj reče tiho: „ Gospod grajščak je res proti meni jako prijazen in priljuden. Vedno mi skazuje največjo skrb in mi kaže vso svojo naklonjenost. A vse to, mislim, dela le zavoljo tega, da mi poplača ljubezen do njegovih hčerk." . ..Mislite?!" Izrekši pa vstane Desimir in pristopi k nizkemu drevescu ter mu začne suhe vejice podrezavati in trebiti. Dobro je bil opazil, da, jezdi proti domu grajščak in da bode mahoma na mestu. In kaj bi rekel potem, ko bi ga našel pri Dragoslavi na samotnej klopici?! Skokoma je bil grajščak pri odgojiteljici; malo da se ga ni prestrašila. „Kje pa ste Angela in Dorica, gospica Dragoslava?" „Angelika slika na verandi, a Dorica se vadi na glasoviru," odgovori mirno odgojiteljica. „ Danes zvečer vam hoče nekaj krasnega igrati ter vam pokazati, kako je že napredovala." „ Gospod oskrbnik, blagovolite mi poklicati hlapca, da mi odvede konja v hlev." Desimir odide, a grajščak stopi raz konja in prisede k Dragoslavi, rekoč: „Kaj pa vezete krasnega?! Ali ni to pismenka D?" Hipoma se grajščaku čelo zmrači in neka čudna slutnja mu prešine glavo in srce. Mislil je nehote, da je to delo v darilo namenjeno gospodu Desimiru. Se le ko mu Dragoslava zatrjuje, da dela vezilo za-se in da je to njenega imena začetna črka, potolaži se na videz grajščak, ali v prsih mu ne premine neljubi sum in slutnja. Bal se je, da se nagiblje Dragoslavino srce k drugemu bitju in da mu ona le zavoljo tega tako hladno povračuje njegovo udanost in srčno naklonjenost, ker ljubi — Desimira, njegovega oskrbnika . . . Ta misel razvname grajščaka. Domišljeval si je nehote, da se shajata Dragoslava in oskrbnik, kedar ni njega doma. Redkokdaj je sicer zapazil, da govori ona skrivnostno z Desimirom, ali ljubeče srce najde tudi tam dovolj uzrokov, da postaja ljubosumno, kjer zdrava pamet niti sence o njih zaslediti ne more. Nevoljen opomni tedaj grajščak, ko je hotela Dragoslava vstati in se napotiti v grad: „Kam pa so vam mudi, gospica? Ali nimate časa, malo z menoj na tem idiličnem prostoru posedeti? Ali vas je tako dolgo mudil gospod oskrbnik s svojimi pogovori, da morate zamujeni čas sedaj poravnati ?" „Tega ne, gospod grajščak. Saj se je oskrbnik le nekaj minut mudil pri meni. Sicer pa itak nikdar časa ne tratim s praznim govorjenjem; kajti čestokrat mi preteče po več dnij, da ne govorim z nikomer niti besedice kakor z drago Angelo in ljubo mi Dorico." „In tako je tudi prav, gospica," pritrjuje grajščak. „ Nekdanja vaša predstojnica in zaščitnica me je prosila, naj pazi moje oko na vas, neizkušeno gospico. To sem storil in liočem storiti, dokler bodete pod mojo streho in pri mojih hčericah. Neljubo bi mi torej bilo, ako bi se spuščali z oskrbnikom v daljše pogovore, kakor je treba. Ako vam primanjkuje druščine in tovaršije, liočem vam jaz sam delati kratek čas. Uverjeni smete biti, da sem vam neskončno udau in da storim za vas, kar zahtevate. Ali zdi so mi, da zavračujete navlašč in s premislekom mojo naklonjenost, mojo živo — ljubezen!" Zadnjo besedo je jedva slišala Dragoslava, ali razumela jo je popolnoma. Zakaj po stezici sem prihitela je Angela, radostno kličoč po im11 i tak siro-,' rimski, da kad je ov dečko štirnajst let navršil, da mu reče otec: dragi moj sin, hodi ti kam služit, vidiš, zdrav si, jake kotrige imaš a nemrem vas več zdržavati, več sem bolje star i nemočen. Ov sin odišel je k jednomu grofu v službu za pastira. Ov grof je imel vnogo ovec i te je on pasel. Več nekuliko let je pri tom grofu za pastira služil. Jem-put kak je on na paši bil, njegova šiba mu se je potrla. Ide on v bližnju seču pak si hoče jednu vrezati. Ali on čuje nekaj šumeti i ide bliže da vidi kaj je to. Vidi 011: na jednom okrugu je ogenj gorel a vusred toga ognja je na suhom jedna kača bila, koja bi bila zgorela, da ju ne bi nikdo bil oslobodil, kajti ogenj je vse više proti kači se resprostiral. Veli kača pastiru: daj ti mene od ovoga ognja kak oslo-bodi, ne bu ti za badava. On veli: je, kak bi te oslobodil? Ona veli: kak god ti znaš. Onda on dene držeč palicu tam prek ognja i kača je splazila na palicu i na raku i okolo vrata mu se je omotala. Onda on veli: je, za to sem te oslobodil, kaj me buš sad zagutila. Ona veli: nikaj se ne boj, ja te ne bum zagutila, pak 11111 veli: je li bi ti mene hotel k mojemu ocu odnesti? On ju pita: gde je tvoj otec? Ona veli: samo idi, več dojdeš do njega. Pak na putu mu veli ta kača: kad te bu moj otec * Šter. 1—34 glej v Kresovem IV. letniku. 1 Conf. Nar. pri p. pag.: 256 „Človek znal se jezike od živin." — Jagičev Archiv VII. 318 ad 97. pital, kaj očes ti za to, kaj si uioju čer odkupil V ti samo reči to, da buš znal živinski govor. On ti ne bu rad dal, ali ti ne zemi nikaj drugo. Išli su čez jednu šumu i došli su do jednoga lepoga grada. Kad su več blizu bili, zafučka kača i taki su dve velike kače kakti portnari došli odpirat. On ide nutre i taki mu dojde ove kače otec na suprot, koj je kralj od kač'bil, pak taki veli: kaj ti dam za to, kaj si moju čer oslo-bodil? A 011 veli: nikaj drugo kak živinski govor. On mu ni taki dal, a ov je rekel, da mu ovu kaču ne da, ako mu ne da to, kaj on oče. Na to mu je rekel: odpri zube. On odpre a kralj mu plune v zube pak mu veli da mu naj nazad plune, i tak triput. Onda mu veli: sad znaš. On je pak ne veruval al si je mislil: ako je ne istina, idem ja nazad pak mi mora barem zlata kaj dati za to. Pastir odide nazad k svojoj živini, koju su cucki pasli ov čas, 2>ak si leže pod jedno drvo. Ober toga drva letele su tri vrane, koje su se med sobom razgovarale: da bi to ovčar znal, kaj je na 0110111 mestu, gde njegova črna koza leži. Tam je pod zendjum jedna pivnica, vu toj pivnici po kotlih vnogo zlata i srebra. Kak je 011 to razmel, taki si zaznamenuje to mesto pak ide domov k svojemu gospodam i to njemu pove. Gospodar 11111 je dal, koji su 11111 pomagali to dokopati, a gospodar si je rekel: kaj si je našel, to 11111 naj bu. I zbilja našel je tak, kak su oni gavrani rekli. Sad več ni hotel služiti, neg se je oženil. Potlam si je i on nakupil ovec pak si je ovčare držal. Jemput došel je jeden veliki svetek pak je rekel svoji ženi: ja očem, da bi dala i za ovčare nekaj speči, da i oni znaju, kakov je denes svetek, kajti ja znam, kak je meni drago bilo, ako sem na kakov veči svetek kaj bolšega dobil. Ona je dala speči i jeclen barilec su z vinom napunili pak su sami pastirom to nosili. Muž si je sel na jednoga pastuha a ona na kobilu pa su tak obadva k ovčarom jahali. Kad su tam došli i ovčarom ovo jelo dali, ta čas je gospon sam okolo ovec išel pak vidi kak su vuki došli pak pitajo ovčarske cucke: dopustite nam, da si nekuliko od vaših ovec zeniemo? Cucki veliju: je slo-bodno, barem burno i mi nekaj bolšega jeli. Dojde stari pes i njega pitaju; On veli: ja imam samo dva zube, ali dok ove imam, ne bute vi se z mojoni stadom gostili. Onda su vuki odišli. a gospon je to čul kak su se ovi razgovarali i dal je ove cucke zatuči, koji bi vukom dopustili ovce zeti, a ovomu staromu psu dal je nekaj osebujnoga, kajti je tak veren bil. Kad su se ovi nazad domov povrnuli, na putu je pastuh zahr-zal pak veli kobili: hodi brže, kaj se tak vlečeš. Kobila 11111 odgovori: ja ne morem tak brzo iti, kajti ja tri nosim a ti samo jednoga. Pak pita paatuh: kak ti tri neseš? Onda 11111 kobila veli: je, gospa je noseča i ja imam mlado vu meni. To je gospon razmel pak se na to nasmeje. Onda njega žena pita, kaj se je tak nasmejal. O11 veli : je, ja ne smem poveti, kajti je moral priseči pri kralju, koj 11111 je dal živinski govor, da nikomu to poveti ne sme, a kak 011 komu pove, taki bu vumrl. Ali žena neje marala, samo njega pita, čemu se je nasmejal. On ne štel poveti, neg več kad su doma bili, dal si je jednu raku napraviti pak se je legel nutre pak hoče njoj poveti. A ov stari pes se je počel jako plakati, a on njoj veli: daj mu malo kruha. Ona mu donese. Pes neje štel od žalosti. Onda dojde kokot a kokot je taki jel. Onda veli pes kokotu: ti neverno živinče, kak moreš jesti, ako ti bude gospon vumrl? Kokot veli psu: Naš gospon je bedak, ja imam tuliko žen pak kad ja jedno zrno najdem, vse skup zovem pa kad su vse tu, zrno sam pojem pak ako me koja zešpota a ja nju zbijem; naš gospon pak ima samo jednu ženu pak ne zna ž njum baratati. To je gospon 'se čul. Stane so on iz rake, ide v drugu hižu pak si ženu zbije pak veli: za to sem se smejal, kak te bum bil. Potlam su pak dobro skupa živeli, dok su ne vumrli. 36. Dečko coprnicu služil. (Varaždin.) Bila je jeden put jedna coprnica, pri ovoj neje mogel nigdo služiti. Došel je jeden dečko pak je spazil tu coprnicu i nazdravil njoj dober den. Ona je pak njega pitala da kam potuje, a on veli, da ide služIte iskat. Ona pak mu taki veli, da more pri njoj dobiti i 011 je išel k njoj služit. Nu prvo mu je rekla, da mora biti dober, kajti je pri njoj vre več ljudi služilo, al nijeden neje bil dober, zato sem vse skon-čala. Dečko obeča, da bu dober. Da mu na večer jesti pak mu zapove, da mora zutra zaran iti ovat. Zbudi se on vu jutru zaran pak ide orat. Došel je poldan, on ide jest i volom da dugo počivati. Na večer dojde dimo. Baba ga pita: kuliko si zoral? On njoj veli: tuliko i tuliko. Ona njega počme špotati. Onda on opet ide. spat i drugi den moral je opet orati i onda mu je baba zapovedala, da kaj bude god najprvo zoral, mora dimo donesti. Vezda on orje i zoral je jednu veliku krastavu žabu. On nju donese dimo i da gospodarici. Ona mu veli: dobro, moj sinko, dobro. Onda ide pak orat. Nu jeden vol mu se je jako tužil, da ga gospodarica celu noč jahala. On je dal pak volom dugo počivati. Dojde dimo pak ga pita gospodarica: kuliko si zoral? On joj pove. Onda je baba odišla v hižu a dečko pak skoči v kuhnju pak gledi, da kaj gazda-rica kuha. Onda 011 vidi, gde se ta velika žaba vu rangli peče. On zeme brzo žlicu i poje jednu žlicu vrhnja, na kojem se je žaba pekla. Onda odpelja vole v štalu pak je išel jest, ali on neje dobil žabu za jesti. On se naje pak ide spat. Trejti den je opet dal volom dugo počivati. Kak je doma došel pak je bil on i baba na dvorišču, a baba je imela piščance pak je imela jedno šepavo pišče. Onda je kvočka špo- tala to šepavo pišče da zakaj se bolje ne žuri 'da vidi da ide jastreb. On pak je to se razmel pak je povedal babi. Baba pak mu veli: hodi sini, malo kaži tvoj jezik. On ga pokaže, baba pak zeme kasturu pak je postrugnula još ono malo vrhnja, kaj je na jeziku bilo i od potlam neje nigda več razmel jezik živin. 37. Či porodila mačko. (Štajerska.) Tak je bio enkrat en kralj, 011 je meo eno čer, a žena mu je vmrla. Te se drugoč oženi. Ali tota mačuha ni mogla toga trpeti, daje 011 svojo čer rajši meo kak jeno. Te gda je enkrat ena ciganica prišla kralji nekaj prosit, te dojde glih na to mačuha pa joj reče, či joj napravi, da bo ta starša čer zanosila. Ciganica reče: pač, zakaj ne bi? pa reče mačuhi, da more ona sama ziitra viitro kavo kuhati ino te de sedem golobov doletelo ino vsaki de eno zrno v klimi doneso pa vsi do na eden kup devali, ino ona more tote zrna joj v kavo djati da spije ino ona more zanositi. Ona tak napravi ino ona zanosi. Gda bi se že joj jako poznalo, reče joj oča, zakaj 11111 je taksi špot napravila, ino jo na smrt obsodi. Ali ona ga prosi, naj joj samo živlenje šenka, da de po sveti šla. On joj dopusti ino čer odide ino dojde v eno velko šumo, gde so tolovaji bili ino gda je ona šla pa je jako šumila, da je velko listje bilo, te so se tolovaji prestrašli in vse pustili in odbejžali. Te dojde ona pa vidi pečenega vola in čuda penez, te se naje ino napije. Ali gda je vreme prišlo za poroditi, porodi mačko, zato da je zakleta bila. Gda že je mačka velka bila ino gda že so nič več jesti meli, reče mačka, da de šla v varaš po jesti. Ino dojde k enomi groti pa vzeme naj lepši falat mesa. Ali to je koli spazio pa jo hoče z burklaini vudriti, ali mačka 11111 hitro reče: ne vudri me, driigači ne de dobro. Na to se je koh prestrašio ino to svojemi gospodi pove, ali gospod je ne vervo ino 11111 zapove, da mu more koh toto mačko vloviti, driigači de ga dao obesiti. On joj je vse, kaj je naj lepšega bilo, pripravio, ali mačka 11111 reče: jaz vem, kaj bi ti rad; gde so gospod? jaz grem sama k njim. Ino gda dojde k gospodi, reče mu, kaj hoče? On se prestraši, ali mačka mu reče: ne bojte se vi, vi se bodete ženili, ali či jaz nem z vami šla, te ne de dobro. On jo vzeme sobom i gda Iti večer spat išli, reče mačka, da si 011 more naj prle na kraj a potli k steni leči. O11 tak napravi, ino i)o noči dojde generalova čer. ker bi on za ženo meti mogo, a ona ga ni štela, te preseče svojega brata na mesto mladoga grofa, ino gda je vini šla, hiti joj mačka svečjak tak jako v hrbet, da se joj je poznalo. Viitro, gda to začiije general, obsodi jega na smrt i gda bi že 011 pod galgami bio, zakriči mačka: 011 je ne kriv, nego sestra je sama svojega brata zaklala; či no verjete, jaz vam pokažem znamenje. Nato se je general rasrdio ino da svojo čer na konjskih repih rastrgati. Te pita grof mačko: kaj je tvoja mati? A ona reče: ona je krščenica, kak vi. Nato reče grof, da de se pelao je gledat. On se dopela ino vidi, kak se ona s penezi igra. Ino mu se ji1 dopala pa si jo za ženo vzeo. Gda bi že dugo bili ožejeni, reče mačka k oči, naj jo na vrt stira ino te reče: moja viira je došla, vi mi morete glavo odseči. On joj dugo neče, ali mačka mu reče, da more, driigači ga razdraple. Ino 011 se zaseguri pa joj odseče glavo iao iz tote mačke je en jako lejn dečko postao. Oni so stanuvali v enem velkem gradi poleg ene šume, v keroj so tolovaji bili. Toti grof je sploh hodio svojim dečkom na jak ino ednok so vlovili enega mladega leva. Toti lev bio je včista tak kak pes krotek ino gda je grof na jak šo. hodio je sploh gospodar tolovajov njegove žene puntat. Ali gda je vidio da mu je vse zapstonj, dene v tisto postelo, na keroj je grof spao, eno kačjo kost jako špičasto da gda si leže da se prehodne. Ino gda si je lego, se je prebov ino gda je to dečko spazio, te biči k levu ino lev biži na en travnik, na kerem je jako čuda kač bilo ino je tak po jih gazio ino vjedo tak dugo, da so mu mogle takšo travo dati, s keroj je svojega gospoda oživio. On mu dene toto travo pod nos ino on postane živ. Te se rasrdi, misli da mu je žena kriva ino jo da na konjskih repih rastrgati. 38. Vraži lov. (Var. Toplice.) Pripovedal je jeden meni, da je videl vraži lov i rekel je, da je to tak bilo: Ja sem išel jenkrat baš iz goric na večer okolo osme vure, te sem videl, kak su išli dva človeki v zelenem kaputu i vu jagarskem škrlaku i imeli su dva peseke čisto črne. Gda sem ove videl, žuril sem se, da je bum videl i gda sem blizu njih došel, rekel sem: dober večer Bog daj, a predi sem si pipu nažgal, kajti ludi pripovedaju da, či se človek hoče s kem stati, da mora nažgati pipu i da mu nikaj včiniti ne more. Psi su počeli lajati i ja sem videl zajce bežati a pse za zajci a vragi su strelali, da je samo išlo pu pu, a ja sem se smejal, kajti sem bil koražen dečko i nisem niti mislil, da su to vragi pak sem pital, od kud su, a oni nikaj. Ja sem odišel, a na jenkrat sem videl za sobom strašen ogenj i puno vragov okolo ognja, gde su se greli pak su zajce pekli, a ja sem si sel na jen most pak sem gledal i videl sem, kak su jeli i pili, a to je skoro do jutra trpelo a ja sem na veke tam sedel i gledel sem, a gda su ovi odišli, išel sem tam gledet: ni stvora ni glasa ni bilo, a si ne postavimo na mizo kake rujavkaste, bolj gnojnici nego pijači podobne vode, ki je vzlasti na kmetih navadna in brez vsakega okusa, služi naj nam sledeče vodilo. Cestokrat so zrna od prahu onečiščena in pobarvana; zato se morajo najprej v mlačnej vodi oprati. Potem naj se žgo v zatvorjenih posodah in takisto se tudi naj ohlade. Dobro je nekoliko v prah stolčenega sladorja primešati, kteri nareja raztopivši se tanek sladornat povlak in zabrani izhlapivanje olja. Naj se večkrat in ])<> malem žge, ker postaja aromatično olje s časom žarko. Kedar se zrna h kratu napihnejo ter nekako kostanjasto barvo dobe, je prvo delo /gotovljeno. Ni treba poudarjati, da zažgana zrna vsa svojstva izgube in dado zgoraj omenjeno brezokusno, črnikasto pijačo. Žgana zrna so prav kočljiva, in vse reči, ki pridejo z njimi v do-tiko, uplivajo na nja; celo lesena žlica ali palčica, s ktero se v nepokritih posodah mešajo. Pri uporabi se zdrobe na kakoršen koli način v prah, ki se v pripravnej posodi z vrelo vodo polije in s pokrom pokrije. Samo vrela voda si prisvoji vse one snovi, ki so se gore imenovale. Med vodo in vodo je velika razlika, in le ona, ki se odlikuje po lužninah, sprejema lahko one snovi ter dela dobro in okusno pijačo. Lužnino tudi nadomešča nekoliko sode, ki se po razmerah kropu doda. Na kmetih in povsod, kjer se kava navadno v loncih kuha, izgubi po izhlapivanji prijetni svoj aroma. Čim bolj je proti temu zavarovana, tem boljša in okusnejša je. Že od nekdaj smo vajeni kavo z mlekom ali tudi brez njega, vselej pa primerno sladko použiti. Drugače pa jutrovci, ki jo pijo brez mleka in brez sladorja. Sladosnedi in sploh tisti, kterim trebušček veliko velja, pitajo kuretino in gosi z usedlino ter trde, da dajejo potem kaj slastno meso. Akoravno so morali kavini ljubimci ne samo od posvetne, temveč tudi od crkveue oblasti veliko pretrpeti, kakor je to rado skoro pri vsakej novosti, širila se je njena raba navzlic vsem oviram vedno bolj in bolj in naposled je našla v najbornejšej gorskej koči ravno isti odmev, kakor po bogatih mestnih hišah. Zdaj se pije povsod po omika- nem svetu, in to ne samo v jutro, temveč pogostoma tudi drugekrati; da ubožni ljudje žive često dalje časa samo ob njej. Posebno priljubila pa se je starim mamicam mislečim, da brez nje pač ne morejo biti; in radostno se spominjam veselja, ktero sem napravljal svojej materi do-spevši domu na počitnice in položivši na mizo dokaj težek zavitek kave. Vsakokrat kedar sem se odpravljal v trg ali mesto, zašepetali so mi: Tine, pa kave ne pozabi! Ne kupuj nikdar zdrobljene kave; ona navadno ni pristna, ampak z raznovrstnimi, za to svrho pripravnimi tvarinami, kakor divjim kostanjem, želodom, raznim žitom, grahom, golobjimi kostmi, regratom itd. pomešana. Te baže sleparji jemljo najrajši žgano cikorijo, da navidezno pomnožijo kavo. Pa tudi sicer izgubi na dobroti, ako se dalje časa skranjuje. Sleparskemu prodajalcu se krinka takoj z obraza potegne, ako se prah z vodo povlaži; pristen ostane, kakoršen je, pokvarjen pa tvarja oblice, ako se med prsti sesvalka. Tudi se osebi cikorija v kozarci vode ter se sesede podelivši jej rujavo barvo na dno, dočim se kava nepoškodovana na površini vzdrži, polagoma pada in vodo rujno pobarva. Tudi na druge načine se taka kava spozna, ali z vsem tem potratiš dokaj časa; tedaj še enkrat, kupuj le cela semena in pripravljaj j a sama. Kava, ne premočna, je zdrava pijača; nje učinki so bolj vzpod-budljivi nego razdražljivi. Za velike utrudbe je jako primerna in zaradi tega dobivajo vojniki nekterih držav za vojsknih časov obilnejše kave. Ako prideš po vdihu premogovega hlapa ali po užitji makovca v nevarnost, posluži se je in odleglo ti bode. Na dalje pouzročuje hitrejši utrip krvnih žil in krati mnogim spanje. To vsak najbolj sam ve in se navadno po tem ravna. Tudi upliv na razne sluznice je vzpodbud-ljivega značaja in ker pomanjšuje delavnost telesne kože, zabranjuje kolikor toliko preobilno izgubo telesne toplote. Tistim pa, ki kavo po obedu pijo, je svetovati da storijo to neposredno. Kava je vsakemu stanu prikladna pijača; ona pomaga želodcu požrešnega bogatina pre-bavljati, vzdržava učenjaka pri ponočnih študijah vedrega in prepodi delavcu in težaku čestokrat temne misli. Tudi se opazuje, da čim bolj se širi ta pijača, tem bolj se opušča pijančevanje. Čezmerno uživanje pa pouzročuje naval krvi, trepet po udih in druga živčna zla, a premočna kava ima navadno mrtud za posledico. Ko se je bila kava po Evropi že jako razširila in je mogočni Napoleon I. uvedel kontinentalno zapretje, tedaj se je nadomeščala z raznimi nadomestki, ki so še zdaj v rabi in slabijo pijačo. Nijeden nima tudi trohice gore omenjenih, kavina zrna odlikujočih sestavin, ampak ta čin se mora prištevati brezokusnosti ali vsaj popačenemu okusu tedanjega časa, ki se je žalibog do sedaj ohranil. Vsem, ki mislijo, da brez nadomestkov kave piti ne morejo, priporoča se lahko kavovčevo listje, ki se je jelo iz Sumatre uvažati; vse drugo je nesmiselno. Največja evropska trgovišča za kavo so: London, Liverpool, Hamburg, Amsterdam in Rotterdam. Na konci kratkega po najnovejših virih sestavljenega spisa naj še omenim pravljice o iznajdbi te pijače. Pastir nekega arabskega ali perzijskega samostana poroča predstojniku, da koze použivši jagode skoro vso noč neprestano skačejo in druga drugej nagajivo rogove kažejo. Nato se je neki podložnim dervišem zaukazalo kavo piti, češ da ne bodo zaspani pri ponočnih molitvah. P 0 Z 0 j. s pravljice o pozoji, zmaji, vozi, lintveru ali lintvertu ^J (nemški Lindvurm = Wassersclilange) razširjene so zelo med vsemi Slovenci. V vsakej kmetskej hiši visi na steni podoba sv. Ju rja, tega najbolj priljubljenega svetnika našega naroda, kako z dolgo sulico zabada ostudnega lintvera, ki je hotel lepo devico sv. Marjeto požreti. Lepa narodna pesen opeva ta dogodek tako-le: Prišal je en neguden črv, Neguden črv, lintvern hud. Svet Jur je vzdignil desno roko, Čez črva storil sveti križ. Marjetica zdrasala pasec svoj, Vrgla ga je črvu na vrat. Črv je tako močno zarjul, De se je ves grad na kup razsul! (Vraz, Novice 1868, 1. 30). Ali vemo, da dandanašnji ne živi nobena taka žival, kakoršno si je ljudska fantazija naslikala in zmaj ali lintver imenovala. Mogoče je sicer, da se je med narodi ohranil spomin na nekdanje čudne živali iz juraške tvorbe, ki so bile na pol ribe, na pol kuščarji (na pr. plesio-sauri, iehthvosauri), ali pa netopirjem podobni plazavci (pterodactvli) itd. Ako vedo naši geologi za te predpotopne velikanske živali, mogoče je tudi, da so prvi ljudje zapustili svojim potomcem spomin na one nekdanje pozoje. Saj živi še dandanes na otoku Javi tako imenovani „leteči zmaj". Ali naj se je ta spomin med narodi ohranil ali pa ne, gotovo je, da naše pravljice o pozoji imajo mvthologiško-svmboličen pomen. Pozoj je v vseh starih bajeslovjih svmbol pogubonosnega vodovja, neukrotljivega potopa, močvirja, kužnega izhlapaiija in vlažnega, nezdravega zraka. Vzlasti pa pomenja zmaj: mračnost, zimsko meglevje, nezdravo paro, ki se iz močvirja dviga, zrak okuži in ljudi mori. Zato pripisujejo nekteri zmaju tudi kugo, ktero pouzroči spuščajoč svoj strupeni „sperma" v vodnjake in studence. Pozoja premaga in ubije bog sol 11 ca in svetlobe, ali pa njegov namestnik solnčni junak (pri Slovencih sv. Juri). Tako je ubil grški Apollon kmalu po svojem rojstvu I' v t h o h a, t. j. grdo pošast, ktero jo bila porodila Gaia (zemlja). Druga Gaina nakaza T y p h o n rodila je lernajiško h v dr o, ki je s svojo strupeno paro morila ljudi in ktero je moral ubiti solnčni junak Heraklej. Drugi junak Persej reši lepo Andromedo iz oblasti morske nakaze, ktero je bil za kazen poslal Poseidon v družbi velikega potopa. Tudi v svetem pismu nahajamo že povesti o zmaji. V ^skrivnem razodetji" XII. 9 bojuje se nadangelj Mihael z velikim pozojem, ki je celi svet zapeljal. Ta pri, oved prešla je med narode, in oni so jo spojili ter scvrli z domačimi nazori. Apokrvfna crkvena poročila uplivala so na razvitelc in izpremembo narodnih pripovedij, vzlasti kar se tiče načina, kako treba zmaja „izganjati". Ako pogledamo na veliko število pravljic o pozoji med Slovenci, sklepati moramo, da je bila naša domovina nekdaj veliko bolj močvirnata in torej tudi nezdravejša, nego dandanašnji. In to je tudi tako bilo; kajti iz mnogih poprej zaprtih dolin, kjer so nekdaj jezera in mlake stale, odtekla je sedaj voda nekoliko vsled njene izpirajoče moči, nekoliko pa tudi po napredujočem obdelovanji zemlje. Ali tudi potem, ko je voda odtekla, zemlja se osušila in zrak sčistil, ostale so še vedno pravljice o zlih pošastih, ki so nekdaj zahtevale grozovito desetino od bližnjih prebivalcev. Kaj dandanašnji Slovenci in njim bližnji Hrvatje o pozoji verujejo, to je lepo in verno opisano v šestej in sedmej povesti ^Slovenske Bčele" 1. 1850. Navadno se pripoveduje, da je lintver v svojej madosti čisto tak, kakor drugi modrasi. Še le v velikej starosti izpremeni svojo podobo in postane strašanska leteča pošast, ki je najbolj petelinu podobna. Zmaj ima strup v sebi, kojega lahko „čez devet hribov" pihne, tako da vse živali poginejo in vse rastline posahnejo. Pihne li v človeka, umreti mora ta v malo trenotkih. Drugodi pripovedujejo, da se lintver izvali iz petelinjega jajca. Ko doživi petelin sedmo leto, iznese čudno, jako trdo jajce, ki kar samo ob sebi v tla zleze. Ko se potem jajce v zemlji zgodili, izvali se iz njega lintver, ki začne hitro kljuvati Zemljino skorjo, da se pri-rije na dan. Ali kakor hitro se prikaže, lete nad-enj pohištva, drevje, skale in celi griči, da ga kar na enkrat podsujejo. Tudi Nemci znajo pripovedovati o „kačjem jajci" — Schlangenei. Čarovnice se ga dotaknejo s čarovno palico, in tedaj poči jajce samo ob sebi. V njem se najde mlada kača in njo vzgoji potem VValpurga, kraljica copernic (prim. Ferk, Druidismus in Noricum, pg. 42). Po drugih pravljicah je pozoj velik, krilat konj, ki v velikih mlakah živi ter strele in vetrove dela. Pozoj se izredi iz ribe. Ako se ta v zemljo zarije, postane iz nje velik kuščar, in kedar se začne ta gibati, strese se vsa zemlja. Velik pa je zmaj toliko, da ima pod eno goro glavo, a pod drugo rep. Nekteri imajo po devet glav in na srednjej nosijo zlato krono, v kterej se blišči drag demant. Kdor zna pozoju zagovoriti, ujame ga lahko in dobi demant. Ker je lintver petelinu podoben, poje tudi kakor ta domači buditelj. Pozoj stanuje med skalami, v globokih votlinah in razpokah, tako da ga človek ne more zaslediti. Navadno leži tudi na dnu malih ali silno globokili pogorskih jezer. Kedar se vzdigne iz takega jezerca, nastane strasanski vihar, grmeti začne in bliskati, kakor da bi bil blizu sodnji dan. Kmalu za tem se vsuje gosta toča, da uniči vse poljske pridelke in oklesti drevje, da se začne lub maj iti. Štajerci pripovedujejo, da lintver posebno rad v črnih meglah prebiva. Kedar zelo grmi in se neznansko bliska, takrat govorijo: „Crne šole dijak na voži jaše." Kedar pade lintver iz gromonosnih megel, tedaj nastane velika povodenj. (Slov. Glasnik 111. 1)8.) V Skopem na Krasu pa pripovedujejo, da tedaj, kedar razsaja po noči strašen vihar, da kolce in latnike na tla meče, da ondi lintver mimo leti. Kjer je najbolj poškodovano, tam je pa počival. (Po zapiskih g. Z vaba v Trstu.) Zmaja, kakor hudiča v obče, more zagovoriti le „ dijak" ali mlad nedolžen duhovnik. Tak je moral študirati „ednajsto šolo" na Vrhniki, pri Hrvatih pa celo „ trinajsto" (prim. Jagič Slav. Archiv, II. 438 si. „Sagen tiber den zmaj = lintvern). Kedar zve dijak črne šole, da tiči zmaj na kojem mestu globoko v zemlji, tedaj začne hoditi nad-enj molit, in sicer vsako leto po edenkrat. Tako prileze zmaj vsako leto malo više. Ko je pa že prav blizu površine, tedaj znioli dijak tri molitve in pri zadnjej zleze pozoj popolnoma na dan. Takrat ga „zajezdi" dijak in odleti z njim v jutrovo deželo. Tu potem zmaja zakoljejo in prodajo (Slov. Glasnik 1. 1866, str. 309, 406 in 448). V Brdih pri Gorici pripovedujejo, da more zmaja ujeti tudi navaden človek, ki ni dijak. Kdor bi hotel to storiti, postaviti bi moral blizu lintverovega bivališča velik z vodo napolnjen sod, iz kterega bi se lahko opazovalo, kdaj ima priti pošast iz svoje votline. Zraven soda moral bi zapičiti seženj visok kol in na-nj obesiti moško suknjo kakor človeku podobno strašilo. Za tem bi se morala v sod skriti najmanje dva izvrstna strelca in v njem prežati na lintvera. Meriti bi morala že naprej na tisto mesto, kjer se ima pošast prikazati. Ta ima namreč navado, da iz votline stopivši najprej okoli in okoli sel>e pogleda, in če kako nevarnost zapazi, skrije se brzo zopet v luknjo. Kedar Iti pa strelci lintvera pogodili in ustrelili, morali bi hitro pod vodo smuknoti, ker pošast izpusti pred smrtjo ves svoj strup v obešeno suknjo in od todi razširi se potem strup na vse strani. — Ali nihče se noče lotiti tega podjetja in tako bodo zmaji vedno živeli. Vendar so lintveri. kterih je bilo v poprejšnjih časih silno veliko, dandanes že skoro vsi poginoli. Po štajerskih poljih nahajajo se št> vedno lintverski kremplji (Slov. Glasnik, 111. 98). V poprejšnjih časih bilo je več zelo imenitnih zmajev. Največ pravljic ohranilo se nam je o lintveru. ki je prebival v močvirji Metalo (Metan) na Ptujskem polji. Po vsej bližnjej okolici je ta ostudna žival davila pastirje in trgala njih črede. Prišel pa je plemič iz sosednjega grada in ubil nakazo z gorečim polenom, to hoče reči, da ogenj preganja in čisti okuženi zrak. (Prim. Steierische Volks-sagen, Floss XI. pg. 51—52). Plemič je potem sezidal grad Kačjak, nemški VVurmberg („wurm" pomeni v srednjevisokej nemščini zmaja) med Ptujem in Mariborom, od kterega se uživa prelepi pogled na Ptujsko polje. Druga pravljica hoče vedeti, da se je ptujski lintver imenoval Sas (Ses) in da je imel zaprto lepo grofico v gradu Kačjaku. Ali prišel je Krsnik, premagal je zmaja, vrgel ga v globoki grajski studenec in tako rešil lepo jetnico iz zapora (SI. Glasnik, 1867 str. 330). Krsnik je solnčni junak, ki ubije zmaja, kakor na pr. indijski Kršna (od krs = svetliti, blesketati se), ki je ubil zmaja Adžiccga, t. j. „kozo-sesa". Tudi koza je zavoljo svoje koči nas te, doli viseče dlake symbol megle, deževja in vlažnosti, kakor zmaj. /ato se Kozje na Štajerskem imenuje I) rachenburg (kakor je to č. g. Trst e n j a k dobro protolmačil v Novicah 1. 1864, 1. 14). Kedar se bliska na jasnem nebu, takrat pravijo, da se Krsniki v boji sekajo in krešejo. Najbolj je znan vurmberški Krsnik. Ta je igral s kačjo kraljico iz Babilona in si priigral neizmerno bogastvo. Nazadnje jej zvijačno odnese še krono, ki je imela to lastnost, da je njen posestnik vedno enako bogat ostal, kakor ob času, ko jo je dobil. Zavoljo te prevare moral se je Krsnik trdo vojskovati s kačjim kraljem. Domu gredočega preganjale so ga kače dolge kakor Drava, ali on premaga vse in sezida na zadnje Kačjak. (Novice 1858, 1. 32 in 47; SI. Glasnik, III. 25, 173; Urbas, Die Slovencu pg. 45.) Zelo imeniten je bil tudi celovški zmaj. Pravljica pripoveduje, da je živel nekdaj v močvirnatej, z gozdom prerastenej okolici celovškej zelo ostuden zmaj z velikimi perutnicami in ostrimi kremplji. Daleč okoli okuževal je zrak in vznemirjal prebivalce, ker je požrl vsako živečo stvar, ki je prišla blizu njega. Da bi se oslobodil tolike nevarnosti, obljubi na zadnje deželni knez velik kos zemlje onemu, ki bi ugonobil zverino. Nato se zbere nekaj srčnih mož, in ti sezidajo kraj močvirja trden stolp, da se pošasti ubranijo. S tega stolpa spustijo potem celega vola priklenenega na verigo z veliko železno kljuko. Ivo zmaj po volu hlastne in ga hoče požreti, ujame se za železno kljuko. Sedaj je bilo lahko, žival ugonobiti in ubiti jo z železnimi bati. Okolica pošasti oslobojena dobila ji1 kmalu naselnikov, in na mestu, kjer so bili sezidali stolp, postal je Celovec (Karntnerische Zeitschrift VI. G). — L. 1590. postavijo Celovčanje kamenito podobo zmaja nad vodnjakom na velikem trgu. V mestnej hiši pa kažejo velikansko lubanjo nosoro-govo, ktera bi imela biti onega zmaja. Lintverova jama kaže se tudi na gosposvetskem polji nad Celovcem. Tudi v Konjiškej gori na Štajerskem razsajal je nekdaj hud zmaj. Ljudjti so mu morali nositi mlade otroke v žrtvo, da ni povodnji naredil in vse konjiške doline žalil (Slomšek« v i spisi II. 233). Pravljice o lintveru znane so še v Solčavi, Kokri, Tržič i, Šmarjetnej gori (pri Preserji; prim. SI. Glasnik, V. 89), potem v Bohin j i (Hormayers Taschenbuch f. vaterl. Geschichte 1821), na Vrliovij i v Brdih in še v drugih krajih. Simon Butar. Neprodirnost v fiziki nepotreben izraz. se zamoremo v govoru in pismu na lahko in kratko izrazovati o -fc/ rečeh in prikaznih, ki so okoli nas, damo vsakej stvari posebej primerno, a včasih tudi neprimerno ime. V poimenovanji razločevati so konkretni pojmi od abstraktnih. Kakor se abstraktni vseskozi naslanjajo na konkretne, prav tako se tudi poimenovanje prvih naslanja na poimenovanje drugih. Množina abstraktnih pojmov narašča v tej meri, kakor napreduje duševno razvijanje človeštva v obče, posebej pa posameznih narodov, in prav imajo, ki trdijo, da je jezikovna izobraženost zanesljivo merilo kulturnemu stališču vsakterega naroda. Značajno je znamenje duševnega napredka, da se pojmi izpremi-njajo, kakor se dejal bi izpreminja zemeljsko površje pod uplivom človeških rok. Bolj ko se posamična stvar ogleda od vseh stranij, jasneje jo spoznavamo. Ali znano je tudi, da isto stvar ne ogledujemo vsi od iste, še manje pa od vseh stranij. Zato imajo različni ljudje o istih rečeh le premnogokrat, da ne nasprotnih, pa vendar jako različne pomisli. To vidimo že glede na vsakdanje reči. dosta več pa še glede pojmov, ki so jih stvarile posamezne stroke vednostne. Ti pojmovi pre-stvarjajo se razmerno z dotično stroko. Iz znanstvenega stališča potrebno in koristno je to prestvarjanje; zakaj le po tej poti se nazori vedno bolj jasnijo, pomisli razširjajo, pojmovi po natančneje določujejo. Iz didaktičnega stališča pa moramo vedno prestvarjanje pojmov smatrati neugodnim, ker utegne motiti učenca, korakajočega iz nižje stopinje na višjo, v jasnem shvačenji znanostnih pojmov. Med stroke, v kterih se pomisli dandanes kaj naglo prestvar-jajo, spada gotovo fizika, ki zabeležuje leto za letom znamenite iznajdbe, v sedanjem času osobito v elektriki. Da se pri tem tudi temeljni pojmi izpreminjajo, je jasno. Težavam pa, ki iz tega učencu izvirajo, ni mogoče izognoti se, treba mu jili je premagati. Ali tudi drugih ovir ne manjka, ki niso, da bi se ne dale odstraniti. Na pr. pojmovi niso dosta jasno opredeljeni ter se drug na drugega ali pretesno ali prerahlo naslanjajo, ali oni so si podredjeni, dočim bi imeli biti drug drugemu priredjem, ali pojem je osnovan le na eden del značajnih znakov, drugi njih del pa se porabi za samostalni pojem, kar pa nikakor ni, ker je morebiti le izvod ali nasledek prvega. Nekaj enakega zasledimo v prirodoslovji takoj od začetka pri tako-zvanili občnih svojstvih teles. Med temi našteva se navadno na drugem mestu „n ep rodi most". Primerjaje prvotni pomen te besede bistvu pojma, kteremu bi imela biti odmev, lahko spoznamo, da je prav tako neprimerna kot dotična nemška „Undurchdringlichkeit", po kterej je slovenska skovana. Na pr. izrek: „voda je nepredirna", tolmačil si bode vsak, kdor ni imel prilike seznaniti se s prisiljenim pomenom te besede, v tem smislu, da se „voda ne da prodreti". O nesmiselnosti tega stavka pa ni treba besedice. Neprimeren izraz „ neprediren, nepro-dirhost" kriv je napačnemu razumevanju. Ker tudi drugi jeziki za ta pojem niso našli primernega izraza (Cehi pišejo „neprostopen", kar se mi nič boljše ne zdi), vzbudila se mi je misel, da sploh na tem mestu ni vse v redu, t. j. da pojmi niso stvarno točno opredeljeni. Premišljuje o tem zasledil sem v nemških knjigah dvoje različnih mnenj, ki se tičete tega predmeta ter dajete povod sledečim vrsticam. Tii se zahteva, naj se sploh celo poglavje o občnih svojstvih izpusti, tam pa, da se samo beseda „Undurchdringlichkeit" izbriše iz prirodo-slovnih knjig. Prvej terjatvi ustreči ni popolnoma mogoče, ker se na pr. deljivost, luknjičavost, težnost teles itd. ne more prezreti. Ce pa tem svoj-stvom ne odmerimo samostalnega paragrafa, moramo jih pa obravnavati na drugih primernih mestih. Torej ni dobička; kako pa je z drugo terjatvijo, hočemo pa tu natančneje preiskavati. Z besedo ,,neprodirnost" zaznamujemo ono svojstvo teles, vsled kterega nobeno telo ne more biti v kakem prostoru, dokler se v tem istem prostoru nahaja kako drugo telo. A* tem pomenu rabijo to besedo brez izjeme vsi pisatelji. Iz teli besed posnamemo (ko 1 >i sicer se tega ne vedeli), da je pojem neprodir-nosti v tesnej zvezi s pojmom telesa in z njegovim svojstvom, ki mu pravimo ^prostornost" (Ausdehnung im Raume). Da torej stvar globje razrešimo, pečati se nam je v prvej vrsti s pojmom telesa in s svojstvom prostornosti. Nekakšen odgovor o tej zadevi najdemo skoro v vsakej prirodo-slovnej knjigi, a če pazno prebiramo, prikaže se nam v teh odgovorih precejšnjih razlik. S temi razlikami seznaniti dragega čitatelja, zdi se mi po vsem umestno. Njih spoznanje dovede nas na ravnost do gotovega sklepa. Ker smo z močnimi verigami navezani na nemščino, zato takoj poglejmo, kaj nam pravijo znamenite in dosta rabljene nemške knjige. • « 1. Dr. J. Krist (Anfangsgriinde der Naturlehre etc. VIII. Aufl.) pravi na 1. strani: „Reči (Gegenstande), ki se dado z našimi čutili doznati, imenujemo telesa." Na 2. str.: „Velikost prostora, ki ga zavzema telo, zove se njegova vsebina (telesnina, Volumen)". Naštevši šest poskusov, sklepa na 3. str.: „ Vsebina telesa je tedaj z nečim napolnjena, kar vsako telo izključuje iz vsebine drugega telesa. To kar napolnjuje vsebino telesa, zove se tvarina." Zdaj opredeli pojem „neprodirnosti", kakor smo ga gore navedli, potem pa „maso" telesa kot množino tvarine. 2. a) Dr. J. G. Wallentin (Grundzuge der Naturlehre f. Un-tergymnasien): §. 1. „Telo je vsak s tvarino napolnjen prostor." §. 2. „I)a si bistvo teles prav predstavljamo, treba spoznavati tista svojstva, ki so vsem telesom lastna in ki jim v vseli slučajih tudi ostanejo, t. j. občna svojstva teles." Kot prvo občno svojstvo navaja v §. 3. prostornost, v §. 4. pa neprodirnost. b) Z Wallentinom strinja se E. J o c h m a n n (Grundriss der Expe-riinentalphysik) tako popolnoma, da ga moramo staviti s prvim v isto vrsto. Prirodno telo mu je s tvarino napolnjen prostor; na 2. str. imenuje napolnitev prostora ali prostornost (Raumerfullung oder Ausdehnung) prvim glavnim svojstvom teles, potem pa takoj govori o ne-prodirnosti. c) Tema najbliže stojita P. Miinch (Lehrbuch der Plivsik) in dr. 1'. Reis (Lehrbuch der Physik). „Vse kar napolnjuje prostor, zove se tvarina." „Omejen del tvarine je telo." V sledečih vrstah obravnava neprodirnost, kakor se to navadno razpravlja. Razlika med b) in c) je ta, da Wallentin in Jochmann izrecno ne naglašata omejenosti tvarine, najbrž ker se jima to samo ob sebi razumeva, in vsled tega izrazujeta to v enem stavku, kar se po Miinehu in Reisu izraža v dveh. 3. Mtiller-Pouille t (Lehrbuch der 1'hvsik und Meteorologie 2 Bde.) 1. d. str. G: „K bistvu telesa neobhodno pripada, da zavzema omejen prostor, da se torej razteza v prostoru in da v istem prostoru istodobno ne more biti dvoje teles, kar se z imenom neprodirnost označuje. Razun teli dveh svoj s te v, brez kterih se t vari na še misliti ne da, opazujejo se še druga občna svojstva itd." S tem izrekom postavil se je Midler-Pouillet brez dvoma na jako trdno stališče in pozneje bode se pokazalo, koliko uvažujemo ta izrek. 4. Na celo drugem stališči stoji dr. Al. Handl (Lehrbuch der Pltvsik f. d. oberen Classen der Mittelschulen). Str. 1.: „Prirodoznan-stvo . . . razločuje za prvo telesa (Gegenstande, Stoffe. Materien), t. j. kar se samostalno nahaja (das selbstandig Existierende) od prikazni, ki se ne morejo same za-se, ampak le na telesih nahajati" .... „Kar tedaj za prvo in bistveno razločuje telesa od prikaznij, je neprodirnost t. j. itd." Tukaj se ne opredeljuje niti tvarina niti telo, temveč še le neprodirnost zastavi se kot glavna razlika med telesi in prikaznimi. 5. Dr. A. Wti 11 ner (Lehrbuch der Experimentalphysik 4 Bde) pokazal je, kako gre izognoti se samostalnemu paragrafu o občnih svoj-stvili, a vendar je bil primoran, ob priliki razpravljati važnejša teh svojstev vmes med drugo tvarino. V poglavji o plinastih telesih dokazuje na istem poskusu, ki ga drugi rabijo v dokaz neprodirnosti, bit-nost (Vorhandensein) in telesnost (Korperlichkeit) zraka; besede ^neprodirnost" pa se dosledno izogiblje. 7. Izreki poprej navedenih pisateljev dado se tako ali tako zagovarjati in opravičevati, pri sledečem pa t. j. dr. A. Kauer-ji (Lehrbuch der Naturlehre fiir Lehrer- und Lehrerinnen-Bildungsanstalten 3 Thl.) tega nikakor ne moremo reči; zakaj on piše na 1. str. I. dela: „Yse kar s svojimi čutili zapazimo, imenujemo snov ali tvarino (Stoff oder Materie)." Po tem takem bila bi vsaka prikazen, t. j. izprememba na telesu že sama ob sebi telo, ker jo tudi shvatimo s svojimi čutili. Obžalovati je taka površnost tem bolj, ker je knjiga edina v rabi na istih (nemških) učiliščih, ki vzgajajo pri nas razmerno največ ljudij, kojim poklic je podučevati. Zdaj si oglejmo, kako obdelujejo isti predmet naši slovenski pisatelji. 7. a) J. Cebular (fizika za nižje gimnazije . . .). Njemu je pojem telesa a priori znan ter ga ne opredeljuje niti v §. 2., kojemu na čelu stoji nadpis: „Telo itd.", v §. 8. pa sklepa, „da so telesa prostorna in da vsako zajema določen in oh jednem omejen prostor. To svojstvo teles imenujemo prostornost," Temu sledi v §. 4. pojem o tvarini in tej se pripisuje svojstvo neprodirnosti. h) A. Senekovič (Fizika za nižje razrede srednjih šol . . .). I)asi mu je služila knjiga Wallentinova (gl. 2) za podlago, hodil je vendar v tem poglavji svojo pot; kajti v §. 1. pravi: „Reči v prirodi imenujemo telesa" ; nato se bavi s tvarino in maso in še le v §. 5. izjavlja, da „vsako telo izpolnjuje del prostora", in vsled tega mu je priznati svojstvo prostornosti. Temu sledi v §. <>. neprodirnost v ohče navadnem jjonienu. 8. Da ne utrudim preveč blagovoljnega čitatelja, naj mi bo dovoljeno samo iz ene knjige še posneti, kar se tiče naše stvari, in to je Schoedler-Tušek (Fizika, ktero je poslovenjeno izdala „Matica Slovenska"). Str. 8.: „Vse kar tako napolnjuje prostor, da v njem v ravno tistem času nič drugega biti ne more, imenuje se t v ar, t vari na (materija), vsaka v prostoru omejena tvar imenuje se telo." Kar nas na tem najbolj zanima, je stališče, s kojega se opredeljuje t vari na. Različno je od stališča vseh prej imenovanih pisateljev. S to opredelitvijo je prav za prav rešen celi paragraf o neprodirnosti, ako se le dosledno postopa. Ali kljubu jasnej definiciji potrudi se Schoedler-Tušek na 20. strani posebej dokazati neprodirnost zraka, menda zato, da more potem razjasniti potapljalski zvon, kar stori po istem načinu kakor večina drugih pisateljev. Nabrano gradivo zadostuje našim namenom. Oglejmo si je še enkrat ter primerjajmo, v čem se pisatelji razlikujejo, v čem pa ujemajo, /a. prvo nam je skoro izreči svoje začudjenje, da razodevajo pisatelji toliko različnih nazorov o tako priprostem pojmu, kakor je le-ta o telesu, kteri je vendar podmet celej prirodoznanskej stroki. Nekteri (Wullner, Čebular) smatrajo ta pojem a priori znanim ter se jim ne zdi potrebno opredeliti ga. To ni, da bi se moralo smatrati napačno, temveč zadostuje (prvej) učnej stopnji, in paedagogika ljudske šole izrecno zahteva, izogibati se kolikor mogoče opredeljevanja pojmov. Nekteri (Midler-Pouillet, Handl) ne podajejo pojma v točnej obliki, naštevajoč samo njegove značajne znake, oziroma razliko med telesi in netelesi. Drugim je telo vsaka reč v prirodi, ki se da z našimi Čutili doznati (prim. Senekovič in Krist). Na poslednje mislil je najbrž tudi lvauer, dasi se je napačno izrazil. Vse tukaj imenovane pisatelje smemo šteti v eno širjo skupino, kajti ujemajo se v tem, da opuste opredeliti pojem telesa ali pa da to le z ozirom na njegovo zvunanjost store; razmerno največjemu številu pisateljev pa je telo s tvarino napolnjen prostor (VVallentin, Jochmann, 4 Miinch, Reis), kar izrazujejo ali v dveh ali pa v enem stavku, kakor se jim umestno zdi, navajati omejenost prostora ali ne. Nekolika razlika je tudi v tem, v kakošnem redu si slede »lavne misli pri posameznih pisateljih. Krist opredeljuje glavne pojme v tem-le redu: Telo — vsebina — tvarina — neprodirnost — masa. Pisatelji pod 2. a, b, c pa: Tvarina — telo — prostornost - neprodirnost. Cebular: Prostornost — tvarina — neprodirnost — masa. Miiller-Pouillet: Telo — prostornost — neprodirnost. „Vsebina" pri Kristu je vsekako to, kar je pri drugih prostornost; po tem takem se izvzemši prvi člen ujemate vrsta Kristova in Čebular-jeva; od teh različen red ima druga vrsta. Vse te vrste pa se strinjajo v tem, da se nahajate v njih prosto r 11 o s t 111 neprodirnost. Sklepati nam je iz tega, da so pisatelji uvaževali ti dve kot najpogla-vitnejši, ne glede na to, da-li so točno opredelili pojma „tvarina in telo ' ali ne. Bistveno pa se od njih razlikuje Wullner, -edini med imenovanimi, ki je krenol po svoje, ne rabeč šepavega izraza „ neprodirnost •% dasi se peča z dokazi, da je zrak „telo" ; temveč on rabi namesto tega izraza, nanašajoč se na ravno isto svojstvo zraka, besedo ^telesnost". Z ozirom na naš smoter je to posebne važnosti, ker nam služi kot kažipot. Pri dokazovanj i o neprodi; nosti pase zopet pisatelji ne ujemajo : kajti nekteri se pri svojih poskusih ozirajo le na plinasta, drugi pa tudi na trdna in tekoča telesa. Prvi tedaj molče priznavajo, da se neprodirnost trdnih in tekočih teles sama ob sebi razumeva. Poslednje pa najdem v methodično pravilnej obliki v že imenovanem Kauerji in v dr. (i. Mii 11 er-jevej: „Fysika pro c. kr. ustavv k vzdelani učiteluv a učitelek. Ve Vidni 1881." Pregledavši vsa toliko razlikujoča se obdelovanja našega predmeta, smelo zatrdimo, da se je ista reč res od prav različnih stranij ogledovala, sicer bi ne bilo mogoče toliko razlik in vmes tudi nedoslednostij. Ker pa je reč vedno le ena in ista, nadejati hi se bilo, da bi se vsaj v knjigah, ki služijo za podlago šolskemu poduku, predstavljala tako, kakor se ona prikaže očesu vsestranski ogledujočemu jo. Dalje razmotrujočim odprti ste nam dve poti. Ali vzamemo, da ni potrebno, ali pa daje potrebno opredeliti pojem telesa. Prvo ugaja, kakor smo že omenili, nižjej, drugo pa višjej učnej stopnji. Večina pisateljev drži se drugega načela. Tudi mi se hočemo posebno s tem slučajem baviti; lahko je na tej podlagi rešiti prvega. Ako tedaj vzamemo, da je potrebno opredeliti pojem telesa, pomisliti nam je najprej, kako se ima vršiti opredeljevanje, da zadostuje zakonom logike. Logika nas uči, da se imajo pri opredelitvi vsakega pojma navesti njegovi bistveni z 11 a k i. Kteri pa so bistveni znaki telesa? Prenaglili bi se, ko bi vsa občna svojstva, kojili se našteva sedmero, uvrstili med bistvene znake teles. Kajti bistven znak je le tisti, brez kterega si dotičnega pojma še misliti ne moremo. Prvi znak, brez kterega ni pojma o telesu, je gotovo prostornost. Telesa brez prostora si kratko malo predstavljati ne moremo. Prav lahko pa si telesa predstavljamo brez luknjičavosti, brez težnosti, brez razteznosti, da — še pomanjkanje deljivosti nam ne bi uničilo pojma o telesu. Moremo-li pa telo predstavljati si brez onega svojstva, ki se običajno zove „ neprodirnost"? Kratek premislek nam pravi, da ne. I)a se namreč v istem prostoru, ki ga zaseda kako telo, istočasno more kako drugo telo razprostirati, ne da je prvemu treba umak-noti se (na pr. da se da v litersko posodo, polno vode, vliti še liter vina, ne da kaj črez steče): nikakor bi nam ne bilo mogoče priti sploh do spoznanja, da telesa zasedajo prostor. Iničena bi t>ila potem pomisel o prostornosti, z njo vred pa celo pojem o telesu, kakor ga navadno razumevamo. Da torej tak o z v a ne ,,neprodirnosti" ni, tudi ni prostornosti. Iz tega pa neobhodno sledi, da je neprodirnost prav tako bistven znak teles kakor prostornost (primeri gore Miiller-Pouillet), in ako ponovimo, da nam neprodirnost brez prostornosti umevna ni, pridemo do važnega sklepa. Prostornost i 11 neprodirnost ste sploh le eden isti bistveni znak teles. Ta sklep zdi se mi dovolj opravičen, a svojo popolno vrednost dobiva še le po svojih posledicah. Naravna posledica tega sklepa pa je, da ne velja imenovanima svojstvoma, ločenima od pojma, odkazati mesto med občnimi svojstvi. Da storimo to, ne ostaja nam vsebine za pojem, ali pa seistavprvih dveh svojstvih ponavlj a. Bistveni znak spada v vsebino pojma. Zategadel se ima pojem o telesu opredeliti tako, da obsega vse to v enej točki, kar se po dozdanjej navadi zabeležuje v dveh, pod naslovoma „prostornost" in ,, neprodirnost". Namen, s kterim smo začeli te vrste, bil je dokazati, da je mogoče, neprimerni izraz ,,neprodirnost" izpodrinoti kot nepotrebnim. Prišel pa sem do sklepa, kterega se s prva še ni bilo nadejati. Razvidi se že, da imenovani izraz res lahko pogrešamo (prim. WUllner), a padla je tudi ..prostornost" kot samostalno robčno svojstvo". Zato moram razpravo še raztegnoti, da na mesto podrtine postavim kaj drugega. Kako se naj glasi opredelitev telesa? Poslužujoč se do seh dob rabljenih izrazov dejali bi: Vse kar je prostorno in neprodirno, zove se telo. Ker pa nam je do tega, da odpravimo besedo „neprodiren", bode najbolj prikladno ravnajo se po Schoedler-Tušeku reči: Vse kar 4* tako zaseda omejen prostor, d a v n j e m istočasno nobena druga reč biti ne more, zove se telo. Z besedama „omejen prostor" je nedvomno označena „prostoru ost", z besedami odvisnega stavka pa „neprodirnost". S to opredelitvijo zadostujemo Muller-Pouilletu, ki pravi, da si brez teh svojstev tvarine misliti ne moremo. Mi zadostujemo Handlu, po čigar mnenji se telesa od prikazni j bistveno razlikujejo po neprodirnosti; kajti v istem'prostoru se lahko vrše istočasno različne prikazni na istem telesu, in ni se bati, da bi kdo, ki se je seznanil z našo opredelitvijo, zamenil prikazen s telesom. Bližamo se tudi \Vullnerju, ki zraven ^prostornosti" ni maral izraza „neprodirnost", in v soglasji smo tudi z dr. Ad. F. Weinholdom (Physikalische Demonstrationen ...), ki poskuse o neprodirnosti podaje pod naslovom „Raumerfullung", a za iste čitatelje. ki bi pomena tega naslova morebiti v njegovem smislu ne razumevali, pristavlja kakor na-vlašč v oklepih besedo „Undurchdringlichkeit". Na prvi pogled se lahko spozna, da mu je namen, ne posluževati se te besede. Ako tedaj dani pojem telesa postavimo na čelo, razjasniti nam je samo še nektere, njega tikajoče se pojme. Ker odpade »prostornost" kot samostalno svojstvo, odpade tudi dotični paragraf, ali s cela ali deloma; poslednje tedaj, ako se zahteva podati nauk o merjenji vsebine. V se b i 11 a ( te le s 11 i na ) je določena po velikosti prostora, ki ga zaseda telo. Kedar treba, dodamo na tem mestu besedo o tvarini in masi, in sicer tako-le: To kar napolnjuje vsebino telesa, zove se t vari na, množina tvarine, ki se nahaja v telesu, pa njegova masa. (Glej Krist.) O tvarini je sicer omeniti, da ni nobene bistvene razlike med njo in pri rodnim telesom. Vsaka tvarina predstavlja se nam v omejenem prostoru kot telo, in vsako telo (v fizikalnem smislu) napolnjeno je s tvarino. Temu nazoru ne nasprotujejo svojstva plinov, kajti tvarnosti zraka in drugih plinov zavedamo se še le takrat, ko smo se na ta ali oni način prepričali o njih telesnosti. Te razmere so uzrok, da je nam sploh bilo pomisliti, kaj postavimo na prvo mesto, ali pojem telesa ali pa pojem tvarine. Da smo se odločili za prvo, uzrok je bil ozir na to, kako se ta pojma v nas psihologiško razvijata za naših mladih let. ko najprej le ogledujemo in tipljemo telesa, drugo poleg drugega v prostoru, potem se še le razvija polagoma pomisel o tvarini. Glavnih mislij red, kakor se nam najbolj utemeljen zdi, je tedaj ta-le : Telo, — vsebina, — tvarina, — masa. Omenili smo zgoraj, koliko se razlikujejo razni pisatelji dokazujoč neprodirnost posameznih vrst teles, in da Ivauer in Muller doka- zujcta neprodirnost vseh treh vrst teles. Kako se to nadomesti po našem načrtu, hočemo takoj povedati. Ko opredeljujemo pojem telesa, naravno je, da se kot nazornih sredstev v prve j vrsti poslužujemo takozvanih trdnih teles, ker se na njih najhitreje slivati bistvo pojma. V tem oziru se strinjamo s tistimi pisatelji, ki ne dokazujejo posebej neprodirnosti trdnih teles. Ko smo na trdnih telesih razjasnili pojem, nato je odgovoriti na vprašanje, kaj je vse prištevati telesom? Namesto dokazovati „ neprodirnost" tekočin in plinov, dokažimo, da s o t e k o č i 11 e in plini tudi telesa. Njih glavna zastopnika sta seveda voda in zrak. Prav isti - poskusi, s kterimi se navadno dokazuje „ neprodirnost" zraka, lahko nam služijo v dokaz njegove telesnosti. Priča za to nam je Wullner. S tem je ob enem določeno, kako se naj razpravlja potapljalski zvon. namreč da se njegova uporaba naslanja na telesnost zraka. Zdaj tudi razumemo, zakaj Schoedler-Tušeku niti ne bi treba bilo, ukvarjati se pred potapljalskim zvonom v posebnem odstavku z neprodirnostjo; zadostovalo bi bilo, da proglasita telesnost zraka. Prvo občno svojstvo, ki pride po našem načrtu na vrsto, je del j i-vost. Ako pa vzamemo drugi slučaj, vsled kterega se pojem telesa ne opredeli, navesti je kot prvo občno svojstvo prostornost. Da v tem slučaji odstranimo izraz „neprodirnost", spojimo njegov pomen s pomenom prostornosti. Potem ne pomeni ta beseda samo, da telesa v obče zasedajo prostor, ampak tudi, da prostor tako izpolnjujejo, da v njem istočasno nič drugega biti ne more Fr. Hauptmann. Koroško-slovenska prisega od leta 1601. arhivu koroškega zgodovinskega društva nahajajo se razne listine i^j-P nekdanjega Vetrinjskega samostana. Dokaj časa so se njegovi zapisniki in pisma shranjevali po zaduhlih shrambah, kajti še le okoli leta 1850. prenesel se je ondotni arhiv v prostore koroškega zgodovinskega društva v Celovci. V tem arhivu je tudi kodeks pod naslovom: Gerichtsprotokoll von Victring. Ti sodnijski zapisniki zavzemajo 3(1(1 listov, začenši z letnico 1591 dne l. avgusta, končujejo pa dne 14. avg. leta 1619. Tem sledijo trije listi, obsegajoč kratek poduk o važnosti prisege sploh: „Ein ernstliche vund erschreckhliche Bedeittung aines vngerechten falschen Aydts". Šesti list pa ima na drugej strani pod naslovom: „Der Avdtschvvur in vvindischer Sprach" najprej slovensko in nato nemško prisego. Potem še sledita dva prazna lista in naposled obširen ,, register" o sodnijskih zapisnikih. Roko, ki je pisala slovensko prisego, zasledujemo v kodeksu že leta 1601. dne 16. marca. Po pisavi v zapisnikih sodeč moramo trditi, da se je naša prisega zapisala med 1. 1601. in 1609. Na ta spis je naletel g. arhivar vitez A. Jaksch, ki že sedaj dve leti arhiv zgod. društva preiskuje in uravnava. Dobre volje nam je prisego izročil, in mi jo v sledečem z nekterimi jezikoslovnimi opombami slovenskemu občinstvu objavimo. Pisana je v latinici, kar tukaj posebno poudarjamo glede na štiri prisežne obrazce Kranjskega mesta, ki so pisani z navadnimi nemškimi pismenkami. Po sedanjem pravopisu glasi se prisega tako-le: Vi bodete k Bogu persegli, da bodete v tak(i) reči, [za katero] vi bodete sami prašani inu vam bode prede deržano, le-to pravo inu čistu resnico povedali, koliko je vam vestnu, inu toisto nikar zahranili ali zamučali: bodi za dobru, prijaznosti ali sovraštva inu za vseh druzih reči vole, samuč vašo pričo (djati), kakur enimu brumnimo, pravičnimo inu resničnimo sakimo [za] pravice inu resnice vole sliši djati, inu vi le-to......proti Bogu toistiga mogočnemo na sodnji den vesta zagovoriti. Kako mene sedej prede deržano inu storiti poročeno, toistimo (h)očem jest pokoren biti, tako meni ta resni Bog pomagaj. V kodeksu pa se berete slovenska in nemška prisega v tem-le redu in pisavi: Der Aydtfchwur in vvindifcher Sprach. Vi w ode te kwogu perseglj, da vvodete vtakli Retschi vi j \vodete Sami praschani, Inu vam Bode prede derschano lata | praiio Inu Tschistii Resniza poiiedalj, kolliko le uam | vestnu, Inu toisto nikar Sahranilj ali Samiitschalj: Wodi sa dabru. preiasnasti ali Sabrastbo Inu sa vsech drusich j Retschj vole, Samiitsch Vascha pritscha, kakur enimu Brumnimo prauitschnimo Inu Resnitschnimo Sakimo prauiza | Inu Ilesniza vole, Slischi, diati lini vi leto proti \Yogu | toistiga Magotschnemo na fadne dann Vesta Sagouoritj. | Dorauf vverden d rev finger aufgehebt. Kako mene fedei prede derschano, lini storitj porotscheno, toistimo otschem iest pokoren vvitj, tako meni ta Reschni | Wog pamagaj. Der Teutsche Aydtschwiir. Ir werdet zu Gott ainen Aydt sclnveren, das ir in der Sache darumben ir befragt und euch furgehalten vvierdt, die Purlauttere und Griindtliche Worheit anzeigen vvollet. die selb nit verhalten oder ver-sehvveigen, es seye von mueth: goli: Freiindt: oder feindtschaft, auch aufs kheiner anderen Ursache wegen, Sondern Eiir Khundtschaft thuen, alls ainem erlichen fromen aufrichtigen Pidersman, Von rechtens und der vvorheit wegen /uthuen gebiiret, und ir aucli soilies euer selligklieit lialber, und ohne Verderbnufs, gegen Gott dem Almehtigen ara Jiing-sten Tog \vist Ziiuerandtvvortten. Wie mier Jezundt furgehalten, und ich Zuthuen beschaiden bin wordten, denselben wi 11 ich Threulich nach khomen und gehorsamben, alfs whor mier Gott heltf. — Poglejmo si, kakšno veljavo imajo razni glasovi, oblike, besede, in kaka je skladnja. I. Glasovi, a) Soglasniki. Namesto b stoji w v: \vodete (Škrat), wodi, viti, wogu (2krat), wog. Pravilni b imamo v: bode in brumnimo. Za v beremo b le v enej besedi: sabrastbo = sovraštva. Tudi Kranjskega mesta rokopis rabi w nam. b. Pravilno stoji v, kakor: vi, vam, vestnu, vole itd. Namesto v služi u med samoglasnikoma, prim. prauo, pouedali, prauica itd. Primeri: je nam in: inu vam. Sicer nam rabi u kot samoglasnik: k Bogu, inu. Namesto g, ki se sicer celo pravilno rabi, beremo enkrat z: družili, nikdar pa h, kakor se dandanes v rožanskem narečji govori. služi za s, z, š, na pr. sami, samučali, sovrastva. Dolgi 1' nahajamo dvakrat: fadne = sodnji, fedei. L se izgovarja kot l pred i in e, na pr. persegli, le-to itd., baš kakor v današnjem rožanskem govoru. Ena beseda pa nam kaže, da se je l v skupini voc + 1 + cons. že tedaj posamoglašal; prim. zamučali nam. zamolčali. Namesto k pisal je sodnik le enkrat kh po svojej nemškej navadi. Prosti h beremo v: zahranili, ch pa v: vsech, druzich. Početni h je izpadel v: očem nam. hočem. Za S služi piscu tsch, za s in ž pa sch: praschani, dersehano. Tudi v Kr. rok. imamo: derschati. Istotako mu rabi nemški z za slovenski c: resuiza. Iz tega se vidi, da še ni bila vetrinjskemu sodniku znana pisava slov. reformatorjev Truberja, Dalmatina in slovničarja Bohoriča. Čestokrat beremo i pravilno, kakor: vi, meni, proti itd., ali dosledno stoji namesto njega j v deležnikih: perseglj. povedalj, zahranilj, zamu-čalj; v inf. zagovoritj, storitj, bitj, in v gen. plur. rečj. Ker nam v nemškej prisegi j nikdar ne služi za t, zdi se nam verjetno, da se nista v slovenskem obrazci j in i slučajno zamenjavala, temveč z j je pisatelj najbrže izražal polgasnik, kakor se v dandanašnjem rožanskem narečji govori. Le inf., ki ga nahajamo na prvem mestu v prisegi, glasi se: diati' s popolnim končnim t, kar pa naše trditve nikakor ne ovrže; prim. kh nam. k v prvem primeru. J pomenja pravi j le enkrat: pomagaj; sicer nam služi za-nj i, kakor: ie = je, diati — djati, sedei = sedej, iest = jest, preiaznosti. Podvojenih soglasnikov nahajamo le v: kolliko in dann. b) Samoglasniki. Staroslovenski q izražuje se z o: bodeto. pravo, mogočnemu, poročeno — in z u: čist«. Navadnemu o odgovarja tudi v prisegi o: k Bogu, koliko, pokoren itd.; nam. njega stoji pa na konci besede tudi «: vestmi, inu, kakur. O nam. u nahajamo le v dat. sing. pravičnimo. Posebnosti rožanskega narečja pa se kažejo v rabi samoglasnika a. 1. a služi za navadni a: da, sami, prašani, vam itd. 2. a nam. o pred naglašenim zlogom ali za njim; na pr. dabru, prijaznasti, savraštva, magočnemu, pamagaj. Primerjaj o tej prikazni rožanskega govora J. Scheinigg v Kresu 1. 563 in v spisu ,. Die Assimilation im Rosenthaler Dialect" p. 6 si. Narobe o nam a stoji v: sabrastbo. 3. Nam. staroslov. a, novoslov. 6, nahaja se a, kakor resnica = resnico; lata = le-to; vaša priča djati = vašo pričo djati = euer Kundschaft thun; sadne = soduji. Tu se ima a izgovarjati kot dolg zategnen glas, stoječ med o in a, ki naj izraža narečni izgovor stsl. 3 Gl. J. Scheinigg Kres I. 61(J si. 4. Popolnoma različen od navedenega a pa je a v oblikah: pravica inu resnica vole = von Rechtenš und der Wahrheit wegen. Tu stoji a za stsl. tj. Ako ni to piščeva pomota, moramo tukaj konstatovati upliv junskega narečja, kjer se staroslov. q glasi kakor a. Glej Jarnik Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj. Kolo. 1842, in Miklošič Vergl. Gram. I.2 p. 308. Ze v brizinskih spomenikih nahajamo enkrat a nam. e: tere im grechi vuasa postete = grechy vaše. Mon. II. 111. Kopitar Glag. Cloz. XXXIX. Pogosta raba glasnika a kaže neovrgljivo, da je naša prisega pisana v rožanskem narečji,, in v tem smislu je ta prisežni obrazec za nas vzlasti velike važnosti; kajti on nam podaje prav lepo sliko tedanjega narečnega izgovora. Vidi se, da so nekteri samoglasniki že malo da ne pred tremi stoletji doživeli ono fvsiologiško izpremembo, ktero še dandanes v tem narečji nahajamo. Takrat se je že jel razširjati a namesto nenaglašenega o, polglasnik prikazuje se nam v nedoločniku in v nom. plur. pri deležnikih: storitj, povedalj. Dobro so se ohranili sploh o-glasovi; ali vendar že mlajši o nadomestuje prvotni u v dat. sing. pri pridevnikih, kjer se dandanes polglasnik govori. Zraven: enim« beremo: pravičnimo, dandanes: pravičnimi.. V enem primeru se je t, oziroma njega nadomestujoči polglasnik popolnoma izpustil: v takh reči = v takt, taki reči. Staroslovenskemu b odgovarja a: ta = tri>. Stsl. (lian. pase piše: danil. Tu ni a čisti a, temveč glas sredi med e in a, o čemer nas pre- priča pisava: lata zraven le-to, in takli — tak, taki. Dvopičje na a nahajamo še v besedah: sadne = sodnji in deržano zraven deržano. Razločka med stsl. t; in e ni; prirn. persegli in vesta, /mehčanje se pri Ij in nj ne zaznamuje; zatorej: vole, sadne. V briz. sponi. I. beremo: na zodni den. Samoglasni r piše se kot er: deržano, persegli; enkrat je pre: prejaznosti namesto prijaznosti. II. Oblike. Znamenit je acc. sing. f. Uit« prauo inu čist« resnica, in vaš« priča, kjer se pridevnikov kazalnik različno glasi od samostav-uika. Ali ni v tem še odmev staroslovenske nominalne in zložene sklanje: le-ta pravda, ino čista j a resbnica, vaš^ pritrtča? V nom. sing. neutr. stoji enkrat: vestnw, nam. vestno, sicer pa: poročeno, deržano. Dobro glasi se v gen. sing. dabru po t(-sklanji z naglašeno končnico, kakor nam kaže tudi a nam. o. Glede na rokopis Kr. mesta pričakovali bi: daru nam. dabru. Opomina vredna je oblika: vsech = vtseht, ne vsili, kakor nekteri dandanes krivo pišejo. Napačno pa je: druzich nam. drugih = drugyln>, kakor v rok. Kr. mesta. V dat. sing. beremo lkrat -imu, 5krat -iino, lkrat -emo. To zameno in nedoslednost nahajamo tudi v rok. Kr. mesta. V gen. sing. stoji: toistiga. Važna je oblika 2. plur. vesta nam. veste. To je posebnost narečja celovške okolice, in tu stoji i kraj Vetrinj. Glej J. Scheinigg Kres II. 477, e. Baš ta narečna oblika nam dokazuje, da je poznaval vetrinjski sodnik narečje svojih okoličanov. Ker pa imamo v začetku prisege navadno obliko: bodete trikrat zapored, misliti nam je, da je prepisal sodnik slovensko prisego iz drugega, najbrže v kranjsko-gorenjskej slovenščini pisanega obrazca, izpremenivši njega oblike po svojstvu lastnega narečja. Na ta način dado se tudi druge nedoslednosti v pisavi tolmačiti. V dat. beremo mene = nruie, zraven: meni; ali primeri: sedei: sbde — sedej. Jarnik ima v svojej prisegi: sadai; gl. Kres III. 325. Jest za jaz kaže na zapadno slovenščino. Celovški rokopis ima: j«st. III. Besede in skladnja. Radostno zabeležimo, da se v tej prisegi samo ena nemška beseda nahaja. Ta pa je znana po vsem Slovenskem in se še dandanes v ljudskem govoru šopiri, t. j. brumen — froinm. Za koroško slovenščino tedanjega časa je ta prikazen res pomena vredna, ako pomislimo, da je dandanašnji jezik koroških Slovencev poln nemških besed. Da je pa na slovensko prisego uplival nemški živelj, razvidi se več nego je treba iz posameznih besed in vzlasti iz skladnje. Spolnik nahajamo le trikrat: le-to .... resnico, ta rešni Bog, enimu brumnimo. Nemškovalnili izrazov pa je več, kakor: prede deržano = furgehalten [boljše Jarnik: naprei brano (ib.)]; resnico zahra-niti: die Wahrheit verhalten; za — vole = von (aus) — wegen; vašo nam. svojo; sliši = gebiiret. Krivo je: zagovoriti nam. zagovarjati; koliko nam. kolikor; kako nam. kakor. Skladnja pa tiči vsa v sponah nemškega jezika. Primerjaj le: Vi bodete prašani inu vam bode prede deržano; kako mene .... storiti poročeno: wie ich zu thun bescheiden bin. Boljše pri Jarniku (ib.): zapovedano. Ali prevoditelju na čast moramo tudi opomniti, tla se je marsikje dobrih izrazov posluževal. Na pr. pravo ino čisto resnico povedati ; koliko je vam vestno. Vzlasti zadnja beseda je važna, ker se i v prisegi Kr. mesta nahaja. Pričo djati = Kundschaft thun je namesto: pričati. Opozoriti nam je tudi na besedo: samuč, stsl. sinibvešte. Lahko bi se mislilo, da je nemški obrazec po čeloma original slovenskej prisegi in da je vetrinjski sodnik iz njega prevajal. Ali temu bode ugovarjal, kdor oba prisežna obrazca primerja med seboj. Res je, da se slovenski prevod v mnogem ravna celo po nemškem izvirniku; a težko je misliti, da bi bil prestavljavec le po malomarnosti ali po nevednosti izpustil toliko besed v slovenskem prevodu ali kar prosto na pamet prevajal. Tako se na pr. besede: „koliko je vam vestno-' ne nahajajo v nemškej prisegi, nasprotno pa manjka zopet v slovenskem obrazci: „von mueth", kar se v rok. Kr. mesta glasi: „skozi eneriga mitu". „Aus keiner anderen Ursache wegen" je prestavil: „za vseh družili reči vole." Čuden bi bil prevod: „enimu brumniino, pravičnimo inu resnič-nimo s a k i 111 o", ako bi naj popolnoma odgovarjal nemškemu: „einem ehrlichen, frommen, aufrichtigen Biedersmann". Tudi pridevniki ne stoje v istej vrsti kakor v nemškem obrazci. Razven gore omenjenega: „von mueth" izpuščeni so še v slov. prisegi izrazi: „euer Seligkeit halher und oline Verderbnis" in „treulich nachkomnien". Napačno je prevedeno: „dem Allmachtigen" - „toistiga magočnemo"; utaknol pa se je izraz: ,,ta rešili" k besedama: Bog pomagaj. Vse te razlike v obeh prisegah so jedva le slučajne, temveč izvirajo iz drugih uzrokov. Naključnim nedostatkom pač lahko smatramo, da je izostal v slov. prisegi izraz za nemški: darumben, ki se glasi v rok. Kr. mesta: za katero; in po naključji se je najbrže tudi izpustila beseda: „ djati" po besedah: vašo pričo — euer Kundschaft thun, in naposled še: auch in vvahr. — Tej prisegi ne moremo sicer v jezikovnem oziru posebne važnosti pripisovati, ker je njen obseg prem ajhen in le na navadne formule omejen, ali brez vsakega pomena pa tudi ni. Saj nam, kakor smo videli, pred-očuje v motnej, blizu tri sto let starej sliki prosti govor koroškega slovenskega kmeta v Rožnej dolini in celovškej okolici. Tem večje vrednosti pa je ta malenkost v kulturnem pomenu za koroške Slovence. Ker se ne moremo ponašati z obširnimi pisanimi ali v skalo vrezanimi spo- meniki, dojde nam dobro vsaka še tako skromna betvica. Sleherna nam živo dokazuje, da jo je stvarila nujna sila. Deželna kakor duhovska gosposka je sicer med seboj občevala v nemškem jeziku, ali s prostim kmetom morala je govoriti slovenski. To kažejo znameniti brizinski spomeniki iz 10. stoletja, ljubljanski očitni spovedi in celovški rokopis (oče naš, češčena Marija in vera) iz početka 15. stol.1, potem štiri pri-sežni obrazci Kr. mesta iz 16. stol.2, in naposled tu objavljena vetrinjska prisega, ki jo smemo tudi staviti na konec 16. stol. Po tej prisegi moramo sklepati, da so se tudi sodnijske obravnave s Slovenci obravnavale v slovenskem jeziku, akoravno so se zapisniki po tedanjej navadi pisali nemški. Iz tega pa se razvidi, da so bili sodniki vešči tudi slovenščine in da je naš jezik na Koroškem že pred tremi stoletji užival one pravice pred sodnijo, za ktere se moramo dandanes, kakor da bi bile nove, poganjati. Dr. J. Sket. Drobnosti. Slovenski Pravnik. Poduk o najpotrebniših zakonih. Spisal dr. Iv. Tavčar. Izdala družba sv. Mohora; II. snopič. — Kakor o prvem, imamo se tudi o drugem snopiči te občekoristne knjige le pohvalno izreči. Gospod pisatelj razpravlja učeno, znanstveno tvarino v tako priprostej, gladko tekočej, vsakteremu lahko umevnej slovenščini, kakor da bi nam pripovedoval kako mikavno povest iz vsakdanjega življenja. Dasiravno pravoslovna terminologija v slovenščini še ni popolnoma dognana in nam z;i marsiktere pojme primanjkuje še pravih domačih izrazov, vendar gosp. pisatelj ne pride nikjer v zadrego in prav malo izrazov rabi, s kterimi se ne moremo popolnoma strinjati. Največji del 11. snopiča je odmerjen razpravi o „dedinskem pravu" (Erbrecht), ktero deli, upiraje se na naš občni drž. zakonik, v več oddelkov: o poslednjej volji, o dolžnem deleži in takozvanih „ nuj ti i h dedičih", o postavnem nasledstvu, o volilih in slednjič o zapuščinskej obravnavi samej Na ravnost moramo priznati, da je razprava o dedinskem pravu, o zapuščinah tako obširna, bistroumna iu temeljita, da si za namen, kteremu je pisana, ne moremo boljše misliti; nahajajo se v njej tako lepi, brez prav malih izjem popolnoma pravilni, za življenje neprecenljivi nauki, da si moramo le želeti, da jih ljudstvo, kteremu so namenjeni, pazljivo prebira in se po njih ravna. Rekli smo, da je poduk resničen in pravilen; samo v sledečem se stvarno ne zlagamo popolnoma z mnenjem gosp. pisatelja: Na 163. strani meni, da bi bil testament neveljaven, če bi bila kaka prisiljena priča zraven Temu ne moremo popolnoma pritrditi. Občni drž. zak. tega ne izraža nikjer na ravnost in tudi iz analogije se to sklepati ne da; kajti mnogo imamo slučajev, kjer morajo osebe pri sodniji pričati, 1 Krek O novoslovenskem rokopisu zgodovinskega društva koroškega. Kres 1. štev. 3. str. 173-190. - J. Pajk Izbrani spisi, 1872. p. 184—191. če tudi to prav nerade store. Velja pač splošno vodilo, da mora oseba, ktera je bila priča kakemu dogodku, pred sodnijo pričati, naj je bila prostovoljno ali pa proti volji priča dogodku. To je tudi pri testamentih. Zgodi se dostikrat, posebno na samotnih krajih, da je težko spraviti tri zmožne priče skupaj. Vzamimo, da je prišel bolnika kak znanec iz daljnih krajev obiska vat; bolnik hoče ustno izreči svojo poslednjo voljo, pa ni daleč okrog druge sposobne priče, kakor dva soseda; bolnik tedaj prosi svojega znanca, naj bode 011 za tretjo pričo; ta pa se brani rekoč, da je iz tujega kraja, da noče hoditi k sodniji, ker je predaleč proč; ako se tretja priča ne more dobiti in ako je tedaj bolnik v pričo svojih dveh sosedov in branečega se znanca sporočil svojo zadnjo voljo, kdo bode trdil, da ni testament veljaven! Samo da je ta znanec zmožna priča in da je slišal, kar je sporočil bolnik. Na 18t>. strani pravi gosp. pisatelj, da ostane po novem (pismenem) testamentu pokončan prejšnji ustni testament mrtev, če je tudi zapustnik voljo izrekel, naj prvi (ustni) testament v veljavo stopi! S- 7-3- občil. drž. zak. pa ■ pravi, da stopi prejšnji pisani testament že samo s tem zopet v veljavo, ako je zapustnik poznejšo svojo posl. voljo pokončal; da pa prejšnja ustna poslednja volja s tem ne oživi. To je res; ako je zapustnik svoj poznejši testament pokončal in ni pri tem pokončanji nič v misel vzel svojega prejšnjega ustnega testamenta, tedaj ne oživi ustni testament nikakor; ako je pa zapustnik na ravnost izrekel, naj velja prejšnji pred pričami storjeni ustni testament, tedaj ni dvomiti, da bode ta ustni testament obveljal, ker je zapustnik to na ravnost izrekel; se ve, da je treba to tudi dokazati. Na strani 204. meni gosp. pisatelj, da se pri izračunjenji dolžnega deleža odbijejo zapuščinski dolgovi, stroški pogreba, cenitve in inventara, ter volila, namenjena ubožnicam, hiralnicam, bolnišnicam in šolani. Temu poslednjemu nasprotuje določba g. 786 obč. drž. zak., ktera veli, da se ima dolžni delež po odbitku dolgov in bremen, ki so za časa zapustnikovega življenja ležala na premoženji, izra-čuniti brez ozira na volila in druga iz poslednje volje izvirajoča bremena. V tem snopiči se pričenja dalje četrti glavni del: o lastninskej in zastavnej pravici in o služnostih. Prevažnega pomena so te pravne institucije in umeven poduk o njih pisati je gotovo težavnejše, kakor o tvarini prejšnjega poglavja Gosp. pisatelj je bil tudi tukaj stavljenej nalogi kos, in razprava njegova je dobra in splošno pravilna, čeravno moramo omeniti, da po našem mnenji ta razprava ni tako jasna in izvrstna, kakor ona o dedinskem pravu. Temu pa je uzrok, da je razprava o tej tvarini sploh težavnejša; pojem o lastnini in nje pridobitvi je težko razlagati prostemu človeku, kteri ne pozna pravne theorije. Absolutne definicije o lastnini naš občni drž. zakonik sam ne pozna, o njej se še učenjaki prepirajo. Definiciji našega drž zakonika v objektivnem in subjektivnem oziru opirate se popolnoma na realna tla: prva nam označi predmet lastnine, druga pa pravico lastnika, kaj sme s tem predmetom storiti. O pridobitvi lastnine pa se glasi g. 380 obč. drž. zak. v uradnem prevodu: „brez imena in pravnega pridobitnega načina se last doseči ne more." Pravni naslov ali pravno ime in pravni pridobitni način (rechtliche Erwerbungs-art) so tedaj pogoji, da se pridobi last kake stvari: med »pridobitnimi načini" pa je ona oblika najimenitnejša, kjer se lastnina pridobi s pravno izročitvijo (rechtliche Uebergabe); in ravno pri tem pridobitnem načinu ni razprava popolnoma jasna in dovršena. Gosp. pisatelj pravi na strani 264. in 292.: »brez posesti tudi lastninske pravite ni"; 011 misli s tem izreči, da komur se stvar pravno v posest ni izročila, tisti lastnine te stvari ni pridobil; to je resnično; ako pa misli s tem tudi izreči, da se lastnina stvari ne pridobi, dokler se stvar ni vzela v fizično posest, to ni resnično. Gosp. pisatelj je ravno prezrl in iz svoje razprave popolnoma izpustil ona dva pravna načina izročitve, o kterih govorita §§. 427 in 428 obč. drž. zak., to je: izročitev z znamenji in izročitev z izjavo, ktera poslednja je zopet lahko dvojna: „con-stitutuin possessorium" in „traditio brevi manu". To je seveda preučeno za ljudstvo, vendar je bilo treba te oblike izročitve razložiti s primerami. Mogoče je torej in zgodi se dostikrat, da je A. lastnik stvari, B. pa nje posestnik in da je A še ni dobil v svojo dejansko posest: stvar se more tedaj pravno v posest izročiti tudi s samo izjavo, in če tudi tisti, komur je stvar tako v last izročena, še ni dobil dejanske posesti, pridobil je vendar lastnino. Sicer pa je razprava o lastnini pravilna in umevna. V terminologiškem oziru smo že pretečeno leto na tem mestu omenili, da izraz .dedščinsko pravo- za nemški „Erbrecht" ni pravilen, da se mora glasiti „dedinsko" ali „dedovanjsko" pravo; na strani 208 stoji tudi izraz „nnjni delež", kar je pa gotovo samo pomota, ker gosp. pisatelj sicer povsod rabi pravilen izraz „ dolžni delež". Razuu nekterih neznatnih slovniških pogreškov, kakor na str. 205: „v tirjatvih" mesto: v terjatvah; str. 208: „da se nujnemu dediču" mesto: dokler se nujnemu dediču; str. 234: „nahajavše se" mesto: nahajajoče se; str. 247 in 285: „inečlje", str. 2G2: „tiste pota" itd. ne da se pisavi nič očitati, ako ne to, da bi bilo boljše namesto tujk: „licitacjon", „obligacjon", „gruntni ekstrakt" rabiti domače, vsakemu umljive izraze: „dražba, dolžno pismo, zemljiški izpisek". S tem smo površno pregledali II. snopič „Slov. Pravnika", kteri se naj slovenskemu ljudstvu toplo priporoča, da ga pridno in pazljivo prebira in si dobro zapomni zlate nauke, ki se mu ponujajo za vsakdanje življenje. Dr. Kavčič. Suliovno Pastirstvo. II. del. Splošnja liturgika, ljudske pobožnosti, brevijar, sv. meše. Spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva v Ljubljani 1884. Prodaja Katoliška Bukvama. - Za prvim, v lanskem letniku Kresa str. 373 naznanjenim zvezkom ^Duhovnega Pastirstva" izišel je zdaj drugi zvezek (str 280—504), kterega z enakim veseljem kakor prvega naznanjamo ne le slovenskim duhovnikom in bogofdov-cem, za ktere je knjiga v prvej vrsti pisana, temveč tudi vsemu slovenskemu razum-ništvu: kajti v tem zvezku se razpravlja za vse še zanimivejša tvarina kakor v prvem. Kaže nam namreč duhovnega pastirja v njegovem najsvetejšem opravilu kot „maš-nika", in zato veje po celej knjigi vseskozi resen duh. ki vzbuja tudi v čitatelji pobožno resna čutila. Uvod nam naznanja vire oliturgiki; I. poglavje obsega poduk o svetih časih, svetih prostorih, litnrgiškem jeziku, svetih rečeh in orodji in symboličnih dejanjih; II. poglavje pa obravnava posebne liturgike le prvo polovico, t. j. skupna sv. opravila: javne ljudske pobožnosti, duhovne dnevnice in daritev sv. maše; druga polovica: o sv. zakramentih in blažilih pa je prihranjena tretjemu zvezku. Gosp. pisatelj ni v tem zvezku razstavil vse dotične tvarine po „Schueh-u", kterega seje zvesto držal v I. delu; ampak tukaj se je ravnal sem ter tja po „Riecker-ji" (Leitfaden der Pastoral-Theologie), na mnogih krajih pa se pozna, da je delo samo-stalno. Veseli nas, da najdemo v tej knjigi najnovejša določila sv. crkve o sv. maši m brevijarji; posebno hvale vredno pa je to, da se gosp. pisatelj ozira pri vsakej priliki na slovenske škofije, vzlasti na ljubljansko in lavantinsko. Tako zadostuje slovenskemu duhovniku Zupančičevo „Duhovno Pastirstvo" za vse slučaje in našel bode v njem vsak marsikaj še morebiti neznanega ali vsaj pozabljenega, kar mu je pa potreba vedeti. Nauk o votivnih in črnih mašah je pa tako izvrstno sestavljen, kakor ga ne nahajamo v nobenej enakej nemške j knjigi. Ako je gosp. pisatelj s prvini delom »Duhovnega Pastirstva" ustregel posebno slovenskim duhovnikom in bogoslovcem, nadejamo se, da ustreže z drugim delom vsem omikanim kristjanom, kajti v njem obravnava deloma reči, o kterih bi moral vsak kristjan podučen biti. Nevednost o teh rečeh namreč je več ali manj kriva, da se javna služba božja zanikerno obiskuje, da se orkvcni obredi smešijo, pobožne vaje opuščajo in neizmerni zaklad, ki ga imamo verniki v daritvi sv. maše, ne spozna. Zato bi pač radi priporočali to knjigo ne le vsem duhovnikom slovenskim, temveč vsakemu olikanemu Slovencu. — Cena je nizka, samo 95 kr., pisava poljudna in gladka, kakor smo že pri naznanilu prvega zvezka omenili. H koncu izjavimo le še svojo srčno željo, naj bi drugi del posebne liturgike, ki se bode v III. zvezku nahajal, kmalu na svetlo prišel in naj bi marljivo kupovanje in čitanjc prvih dveh zvezkov olajšalo neumorljivi trud gospoda pisatelja ter pospeševalo izdajanje zadnjih dveh zvezkov. Fr. Ogradi. Jezičnik. Knjiga Slovenska v XVIII. veku. Spisal J. Mam. XXII. Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Rudolf Milic. 1884. Str. 82 v 4". — Kakor vsako loto, tako nas je tudi letos razveselil č. g. prof. J. Mam z novim „Jezičnikom" ter kaj lepo obogatil našo literaturo, zamašiv.ši z njim veliko praznino v književnosti sloven-skej. Letošnji Jezičnik nadaljuje lanski letnik ter stvarja z njim eno skupino Neutrud-nej marljivosti in vzgledno vztrajnej delavnosti velečastitega gosp. pisatelja imamo se zahvaliti, da se nam sedaj predočuje v dobro izbranih zgledih ves naš književni raz-vitek iz sredine 16. stoletja do današnjega dne. Dočim nam je č. g. pisatelj v prejšnjih letih opisa val in ocenjeval delovanje mlajših slovstvenikov, podaje nam letnik XXI. razvitek knjige slovenske v 16. in 17. stoletji, a letošnji „Jezičnik" razpravlja prav teine-t ljito in natančno književnost 18. veka. Jako živo se je v 18. stoletji že zanimal za slovenščino učeni svet. Ne le za crkvene in duhovske, temveč tudi za deželne stanove začele so se pisati knjige slovenske. A seveda v prvej vrsti udeleževali so se slovstvenega delovanja duhovniki. Med petdesetimi pisatelji, o kterih nam imenovani Jezičnik podaje kratkih biografskih črtic ter navaja dobro izbranih zgledov iz njihovih slovstvenih del, nahaja se le osem neduhovnikov. Temu se pač ne bode čudil, kdor pomisli smer tedanje književnosti in da je bil takrat med nami skoro le dnhovski stan sam tako omikan, da je mogel slovstvo sploh pospeševati. Razven 50 pisateljev iz 18. veka navaja nam še Marnov Jezičnik 25 spisov od neznanih pisateljev. Najvažnejša taka knjiga so pač „stare slovenske pesni" iz 1. 173:1. Prva polovica je tiskana, druga v rokopisu, ter obsega pobožne pesni, izmed kterih so nektere neki silno stare. Kakor vsako delo č. g. pisatelja, tako je tudi ta letnik v vsem in vs tkem zanesljiv. Naslovi posameznim knjigam so natančni in zgledi pravilno natisneni. Kjer se letnice od ("'opovih razločujejo, posnete so, kakor č. g. pisatelj sam zatrjuje, iz gotovih virov. Kar je že č. g. prof. J. Mam davno želel, to je dopolnil z zadnjima dvema letnikoma svojega Jezie-nika. Mi mu za njegovo trudapolno delo presrčno hvalo izrekamo, želeč mu ob enem, naj še dolga leta svoje delovanje nadaljuje narodu na, čast in korist. Poezije. Zložil S. Gregorčič. I Drugi, pomnoženi natis. V Ljubljani. Založila „Tg. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg". 1885. Str. 160 v mal. 8". — Krasno božično darilo nam je podal priljubljeni naš pesnik S. Gregorčič v drugej izdaji svojih pesnij. Pomnožil jo je s štirimi pesnimi: Dražba, Nevesta, Selitev, Uzori. Prvi ste kaj krasno izvedeni baladi, in v drugih dveh se v umetniškej obliki predočuje selitev iz tega sveta in kaj so pravi uzori. O vrednosti Gregorčičevih pesnij zbranih v prvej izdaji govorili smo že obširno v svojem listu. Sedaj še le opomnimo, da so se njegove pesni izmed vseh sedanjih poetiških proizvodov slov. najbolj prikupile. Drugo izdajo je založnik Ig. pl. Kleinmajr jako elegantno opravil. Ta knjiga dela čast slovenskemu narodu in se mora vsem gorko priporočati. Elegantno vezana z zlatim obrezkom stane 2 gld. pri založniku v Ljubljani. Mladega Gašparju življenje in trpljenje. Prosto poslovenil J. S. G o ni barov. Ponatis iz »Slovenca". Tisk in založba .Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. 1884 Str. 128 v mal. 8°. Slavno znani nemški pisatelj Frane Haeker (F ran z von See-burg) spisal je zanimive črtice o slovenskem rojaku Gašparji, sedanjem o. Celestinu. V 20. poglavjih nam prav mično in drastično riše življenje in trpljenje mladega junaka ki je po velikih težkočah in najhujših borbah vendar le dosegel svoj poklic. Prav dobro je tedaj učinil č. g. J. Skuhala, da nam je prosto prevedel to povest v slovenščino: kajti ona nas uči, kako mora človek živeti, da premaga v življenji vse zapreko, ki mu jih stavi uboštvo in hudobni svet Ta knjižica je jako pripravno berilo za našo mladino. A tudi večina izšolanih naših razumnikov nahaja v njej mnogo črtic in slik iz hudih dijaških časov. Gašparjevo mladostno življenje je ob enem i življenje marsikterega ubožnega slovenskega dijaka. Vsa pripovest pa je polna dobrih dovtipov in zdravega humorja, in no bode mu žal. kdor jo prebere. Jezik je pravilen in teče prav gladko, tisk čist in knjižica lična. „Katoliškej tiskarni" gre vsa hvala, da se je odločila posebej izdati to povest, ki se je tiskala v »Slovenčevih" listkih. Sploh nam je opomniti, da se sestavki, povesti in razprave, v listkih naših dnevnikov tiskani, kaj radi pogube in so za večje občinstvo malo da ne brez koristi. Zatorej bi mi z nova nasvet ovali, naj opravništva dnevnikov vse važnejše razprave in spise, ki so jih objavili tekom leta v listkih, -zbero in v posebnih knjižicah izdajejo Take knjige naj bi se posameznim naročnikom kot letna nagrada ali vsaj za nižjo ceno prepuščale, čitajoče občinstvo, vzlasti mladina imela bi pa v njih mnogo novega, sicer težko pristopnega berila. Več prav mičnih sestavkov in povestij (zadnje večjidel prevedene) objavili so preteklo leto naši trije dnevniki, in veseli bi lahko bili, ako bj prišli ti spisi, zbrani ob konci vsakega leta v lične knjižice, širjim krogom v roke. Nagrobnica, katero je o pokopu prečastitega gospoda Franca Juvančiča, bivšega častnega korarja Lavantinske stolne cerkve, odlikovanca z vitežkim križem ces. avstr. Franc-Jožefovega reda, knezo-škofijskega konzistorijalnega svetovalca, kanonika Strasburškega kapitola, dekana in farnega predstojnika pri Novicerkvi, govoril dr. Mili. Napotnik, profesor bogoslovja V Mariboru, 1884. Založil pisatelj. Tiskal J. Leon. Str. 12 v 8°. — Pod geslom: „Za pokojnim pa bratje! nočem, da žalujete, kakor oni, ki nimajo upanja —, da se zopet vidijo", govoril jo lepo svojo nagrobnico č. g. dr. M. Napotnik za starosto lavantinske duhovščine in nam na kratko narisal njegovo življenje in delovanje. Rajni France Juvančič se je, narodil dne 9. sept, 1802 v lepej okolici »Janine" imenovanej, malo da ne v sredi sladkih konjiških vinskih goric. Študije svoje je dovršil v Mariboru in Gradci, bil v celovškem semenišči šolski tovariš in prijatelj slavnemu Antonu Martinu Slomšeku ter prejel dne 24. avgusta 1825 zakrament sv. mašnikovega posvečenja. Najprej je služil za kaplana v fari sv. Martina blizu Slovenjema Gradca, prišel 22. okt, 1829 za prvega kaplana v slovečo faro novocrkovsko ter postal 1. 1835. župnikom fare vojniške. L. 1859. izročila se mu je služba dekanijskega administratorja in šolskega nadzornika za novocrkovski okraj in koncem istega leta se je kot farni predstojnik in dekan tudi stalno preselil k Novicrkvi. Tu je neumorno deloval v prid in na korist svojih faranov, in njegovo požrtvovalno delovanje je presvetli cesar sam odlikoval 1. 1882. z vitežkim križem Franc-Jožefovega reda. Dne 7. nov. preteklega leta je zatisnol na veke oči, in na njegovem grobu žalujejo vsi, ki so poznali njegovo blago dušo in srce. Večen mu spomin! Mali sviet. Pjesmice mladeži hrvatskoj. Spjevao Josip Milakovic. U Zagrebu. Tisak i naklada A. Brusine. 1885. Str. «2 v mal. h". Velja 25 nov. — Mladi pesnik Milakovic je na dobrem glasu pri svojih rojakih in tudi Slovencem znan po pesnih „Hrvačankah", ktere smo slovenskemu občinstvu ob svojem času priporočali. Omenjena knjižica, ki je našemu rojaku in skladatelju F. S. Vilharju posvečena, sodržuje 20 kratkih pesmic, ki so vse nežnej mladeži namenjene. Marsiktera teh pesnij bode se hrvatskej mladini prikupila in tudi dober sad obrodila. V nežrta srca se že mora cepit i kal domovinske ljubezni, da vzraste iz nje veliko, rodovitno drevo — rodoljubna požrtvovalnost. Poslušajte, kako navdušuje pesnik mlada srca: „Dižmo se, bračo, zove nas sloga, Sinove dične naroda toga, Složnog da rada svaki se lati — Bog i Hrvati!" Ali: „Uči, sine, Uči se za mlada: Ljubit rod svoj, Koj tol' 1 juto strada, Pa ne krenut Nikad s puta prava, Gdje nas čeka Spas, sloboda, slava!" Die slavisclien Elemente i m Magjariselieii. Von Dr. Franz Miklosich. Zvveite Autlage. Mit Zustimmung des Verfassers und der kaiserlichen Akadeinie der Wissen-šchaften in Wie» besorgt und eingeleitet. von Dr. L. Wagner. Wien und Teschen. Verlag der k. k. Hofbuchhandlung Kari Prochaska. 1884. Str. 139 v 8". Velja 2-8.). — Znamenita Miklošičeva razprava o slovanskih elementih v magyarščini, ki je zagledala beli dan 1. 1872, pogreša se že več let v knjigotrštvu, in to na veliko škodo magyarskih jezikoslovcev. Zatorej je njegov nekdanji učenec, dr. L. Wagner, dobro pogodil, da je preskrbel drugo izdajo tega slovečega spisa. Pridejal pa je sam na str. 1—34 uvod, ki razpravlja o magvarščini kot veji altaiskej, o sorodnosti magvar-skega jezika z ugro-tinskimi in o izposojenih besedah v magyarščini. Nato sledi na str. 35—139 Miklošičeva razprava, ki nič manj nego 950 slovanskih besed v magy,irskem jeziku zasleduje. Resultati Miklošičevega spisa se dandanes med prvimi magyar-skimi jezikoslovci popolnoma pripoznavajo, in druga izdaja bode nedvomno vsem strokovnjakom dobro došla. Slika: K