LOVEC
LIST ZA LOV IN KINOLOGIJO
Glasilo
Lovskega sveta LR Slovenije in Kinološkega udružeuja
LETNIK XXX
19 4 7
Uredil
ING. MIRKO ŠUŠTERŠIČ
Ljubljana 1947
Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
; - - K iOhtO-mjjl
VSEBINA »LOVCA« 1947
Članki:
Bevk Stanko dr.:
Živalska potovanja.............49
Volk...........................13?
Vodila pri vzgoji lovskega psa 281
Caf Ivan (Podkriškij:
Izgradnja.........................110
Ptičar in njegovo delo . . 285, 537
Confidenti Fric:
Spomin na Okrešelj................28
Cvirn Otmar:
V nove čase.......................89
Začetne težave	in	prvi uspehi . 171
O pravni kvalifikaciji' lovske
tatvine .......................  185
Tajnik lovske družine .... 265
Naš gospodar......................502
Ali smo na pravi poti .... 525
Černač Tone:
S pomočjo medveda iskal merjasca .......................550
Debeljak Anton dr-:
Živalski priimki v Slovencih
20, 70, 120, 166
Dolinar Ivan:
Dve — ne dva..................545
Dular Milan dr.:
O zastrupljevanju zverjadi .	. 458
Gorše Martin:
Naš ježek — hišni blagor , . . 546 Hafner Josip:
Črnuhi.......................  559
Hanzhrvsky Miroslav:
Srečanje z medvedom ....	50
Lovski odmevi iz svetovne vojne .......... 219, 261
Črna svojat in roparice . 512, 540
Kako mora lovec ravnati z ustreljeno divjadjo .... 440 Za črnim pretepačem .... 555
Kapus Anton (Podorečar Tone): Rostuša ... 95, 146, 200, 249, 297
Selitev srnjadi..................215
Ko kliče golob...................346
Lov s kamero.....................445
Uharica..........................481
Kalkšen naj bo lovec .... 495 Nekdaj v Bosni ................551
Koder Julij (J- K. Korotanski):
O našem lovskem psu ....	190
Pes — najstarejša domača žival 550
Kranjc Cene:
Kamenje se proži..................26
Kremenšek Josip prof.:
Spomini..........................404
Lampreht Robert:
Na samotarja ....................555
Lavrič Janko dr.:
Pogled naprej..................... 1
Letošnje smotre psov .... 411 Prva državna razstava psov v
Ljubljani......................451
Ob koncu leta....................521
Lavrič Janez:
Partizani v borbi’ z volkovi . .	76
lxfkar Janko dr.:
Arianov lov .	12, 55, 115, 142, 208
Krajšanje pasjih repov ....	155
Beseda o lovskih terijerjih 255, 292 Osnovni pojmi psoslovja . . . 580 Predsodki in zablode...........425
Lovrenčič Lado dr.:
Uničili smo štiri' volčiče . .	. 486
Makarovič Ado:
Kakšna je bila boginja lovka .	7
Martinčič Maks:
Za divjimi svinjami v kočevskih
gozdovih ......................536
Miklavc Ciril:
Kadar narekuje srce..........529
Ogris Krišpin:
Gojitev divjadi' in ocena lovskih trofej.......................344
Pirc S. Anton:
Jerebica .................. 329,	392
O lovu z uharico.............400
O selitvah in prehajanju divjadi ...................... 449,	473
Ljubeljska Rezika............555
Pleničar Vladimir:
Razmišljanja.................377
Poklukar Ciril:
Iz domovine divjic	rac . . 237,	392
R. J.:
Lisjaka smo uplenili.........32
Simončič Anton ing.:
Delo ribarskih zadrug in državnih ribogojnic v letu ....	79
Skale Janko:
Solnice.......................... 16
Okoli letošnjih pogonov . . .	117
Skušnjava........................213
Šušteršič Mirko ing.:
Zgradba puškinih cevi za šibre 35 Gozd in lov v triglavskem pogorju 55, 103, 158, 192, 242, 302
Teržan Ivan:
Lov — nelov .... 217, 268, 310 Zadnikar Viktor:
Lovska »žilica«............. 408, 454
Razno:
Zaščiteni revirji prirode v Sovjetski zvezi........................360
Pravilno ravnanje in poslovanje s surovimi kožami divjadi • • 493
Iz lovskega oprtnika:
57,	83,	126,	175,	221,	270,	315,
362,	417,	460,	506,	558
Iz lovske organizacije:
45,	86,	131,	181,	230,	278,	324,
373,	422,	470,	518,	567
Kinološke vesti:
45,	88,	135,	185,	230,	278,	326,
375,	423,	519,	568
Zadružne vesti:	45
Književnost:	
48,	472
Oglasi:	
136, 184, 232, 376, 424,	472
Lovski koledar:	
48,	88
Dr. Janko Lavrič
Pogled naprej
Novo leto mora biti za lovce zares leto obnove. K letu osorej naša zakupna lovišča še niso imela svojih gospodarjev, zato sistematično delo v obnovi lovišč ni bilo mogoče, dočirn so letos oddana v zakup. Gledati je treba, da bodo prišla vsa lovišča na predvojni stalež. Zato moramo v loviščih pravilno gospodariti. Zakupniki in upravitelji lovišč se morajo preko zime prepričati, kaj imajo v lovišču, kakšen je stalež posameznih vrst divjadi in na podlagi tega napraviti načrt za obnovo, vendar ne prezreti, da bodi stalež divjadi tak, da bo koristen za splošne interese, pa tudi za lovstvo samo. V vseh loviščih je preveč škodljivcev, katere je treba uničiti ali čimbolj omejiti, da. ne bodo škodovali loviščem
in delovnemu ljudstvu. Na vsak način je treba iztrebiti volka, za kar morajo skrbeti posamezniki, lovske družine in lovski sveti. Proučiti morajo, kateri način lova na volka bi bil v posameznih krajih najuspešnejši, ali pogoni z gonjači, morebiti s pomočjo krpic ali strupljenje, ali pasti, posamično zasledovanje ali čakanje. Če volka ne bojno uničili, se utegne razmnožiti tako, da bo postal nevaren ne samo divjadi in živalim, temveč tudi ljudem. Na delo pa moramo iti takoj, kajti lov na volka je uspešen edinole v zimskem času. — Precej podobno je z divjini prašičem. Neumestno je prirejati lov nanj tedaj, ko ta povzroča škodo delovnemu ljudstvu, to je spomladi in jeseni. Lov nanj je uspešen le pozimi. Ne smemo pa ostati samo v svojem lovišču, temveč moramo iti pri uničevanju teh škodljivcev na pomoč tudi k sosednjim družinam in v državna lovišča, kjer koli pač so. — Tudi lisic je preveč in jih moramo zredčili na pravo razmerje, ker bomo s tem napravili uslugo divjadi, ljudem in državi, ki bo dobila njeno krzno za izvoz.
V snegu bomo mogli ugotoviti stale/, parkljaste divjadi — jelenjadi in srnjadi. Ponekod se ljudje pritožujejo, da se je razmnožila jelenjad na škodo srnjadi, drugod zopet tožijo, cla je srnjadi preveč„ Na nas je, da sedaj doženemo, koliko te vrste divjadi imamo, da se prepričamo, ali so pritožbe upravičene ali ne. Stalež pa moramo ugotoviti tudi zaradi tega, da bomo mogli napraviti pravilen naČH za odstrel in ga pravočasno predložiti v odobritev. Seveda bomo morali pri tem ugotoviti tudi spolno razmerje in paziti, da bo razmerje pravilno pri srnjadi in za enkrat po možnosti 1 : 2. Prošnjo za gojitveni odstrel bo treba še posebej utemeljiti zaradi tega, ker je za leto 1947 še v veljavi odredba o prepovedi lova na veliko divjad. — V snegu se bomo prepričali o staležu zajcev in temu primerno uredili jesenski odstrel. Kjer je jelenjadi in srnjadi, pa tudi zajcev premalo, bomo letošnji odstrel omejili na najmanjši gojitveni odstrel. Poživili pa bomo naša lovišča s perjadjo ter se pravočasno pobrigali pri lovski zadrugi, za dobavo plemenskih jerebic in fazanov. Na drugi strani bomo uničili čim več vran, srak in škodljivih ujed, ki so se premočno razpasle po naših loviščih.
Koristno divjad bo treba v času velikega snega krmiti in jo varovati, da ne pogine. Za spomlad si bomo oskrbeli sol in obnovili solnice, ki so bile v dobi okupacije opuščene. Lovska zadruga je preskrbela zadostno količino soli.
Obnove potrebujejo tudi lovski psi. Prav kmalu bo stopilo v veljavo ono določilo lovskega zakona, ki ukazuje lov s čistokrvnimi psi. Nam lovcem je pri izvajanju lova o lanskem letu
poleg pušk najbolj manjkalo dobrih Ionskih psov. Če si šel kdaj na Ion, zlasti na skupne love, si videl pse vseh vrst in zvrst, oseh barv, velikosti in križanj, pravi pasemski babilon. O kaki dresuri in šoli navadilo ni bilo sledu. Društvo ljubiteljev ptičarjev je na primer priredilo preizkušnjo o delu psov in sodba oseh sodnikov je bila, da je bila komaj polovica psov čistokrvnih in pri-puščenih na preizkušnjo, druga polovica pa že pri smotri izločena. Pri preizkušnji so psi pokazali dober nos in naravno zasnovo, vsem pa je manjkala dresura. Naj bo to resen opomin za nas, da čistokrvnim psom posvetimo vso pažnjo in pravilno šolo. Od čistokrvnega psa imaš zanesljivo jamstvo, da ga boš mogel izučiti, kakor želiš, in da ti bo pes dal, kar pričakuješ. Zatorej na obnovo tudi v kinologiji.
V smislu zakona o lovu in pravilniku o lovski organizaciji smo lansko leto ustanovili za zakupna lovišča lovske družine, ki so za mnoge novost. Za lovce pa, ki so bili že poprej res pravi lovski tovariši in člaiu zelene bratovščine, to ni novost. So pa lovske družine kolektivi za skupno gospodarstvo v loviščih. Vendar, kako malo je lovcev, ki poznajo zakon o lovu z izvršilnimi predpisi in pravilnikom o lovski organizaciji: žal se večina ni v to poglobila in ni skušala doumeti duha zakona. Zaradi tega je potreba na družinskih posvetih predelati in preštudirati zakon in ostale predpise, katere je dobil vsak lani organizirani lovec kot prilogo k našemu glasilu. Ako člani te knjižice še nimajo, naj jo naroče pri Zvezi lovskih društev. Več družin enega okoliša pa naj bi se, morebiti na pobudo okrajnega lovskega sveta, združilo in priredilo, posebno v zimskem času, masovne sestanke lovcev, na katerih naj bi proučevali zakon in vse panoge lova in lovskega gospodarstva. Ne bo škodilo tudi starejšim lovcem, ki mislijo, da že vse vedo in znajo, tembolj bo pa koristilo našim tovarišem, katerim je šele zakon ljudskih oblasti omogočil, da morejo loviti na legalen način.
I a ki masovni sestanki lovcev bodo tudi utrjevali pravo lovsko tovarištvo ne samo v okviru ene družine, temveč tudi izven njega. Koliko nepotrebnih pregovorov se bo na takih masovnih sestankih razblinilo v nič; v mislih imam zlasti številne prepire zaradi meja novih lovišč. Oblast je meje določila in v okviru teh meja oddala lovišča v zakup. Sedaj se meja sama izpreminjati ne more, če so pa kje utemeljene zahteve po popravku meja, bodo to storili pravi lovci, pravi tovariši, sami med seboj; šli bodo na kraj in se dogovorili, do kod naj seže meja temu in do kje drugemu lovišču. Ob izteku začasne zakupne dobe, bomo pa hkrati z
začasnim zakonom popravili, kar bomo našli za slabo in tako tudi meje lovišč.
Na masovnih sestankih lovcev se bo sprožila marsikatera nova ideja, katero boste sporočili Zvezi ali republiškemu Lovskemu svetu, da jo obdelajo strokovnjaki in rezultat priobčijo v našem strokovnem glasilu. Ta bo povedal novosti iz svojega lovišča, drugi zanimiv doživljaj s svojih lovskih pohodov, tretji skušnje iz balistike itd. Vse tako pošljite uredništvu »Lovca«, da priobči. Ni važno, če bo napisano slovnično pravilno ali s strojem, bolj važno je, da napišete, stvar urednika pa je, da spravi spis v pravilno obliko. — 'Jaka poročila boste na sestanku kritično premotrili z lovskega stališča, kar bo koristilo posebno onim lovcem, ki bodo morali polagati lovski izpit. — Na takih sestankih boste posvetili nekaj časa tudi lovski gospodarski organizaciji — lovski zadrugi, da bo vsak lovec poznal njen ustroj, njen namen in njeno delovati je. Tudi pri razgovorih o zadrugi bo sprožen marsikak koristen predlog, katerega sporočite zadruginemu načelstvu. Tako se bo utrjevalo tovarištvo, razširilo se bo naše obzorje in obogatelo naše lovsko slovstvo.
V novem letu se mora ustaliti tudi naslednja organizacijska oblika — okrajni lovski svet. Ne samo člani okrajnega lovskega sveta, temveč vsi člani družine morajo gledati na to, da bo okrajni lovski svet postal zares to, kur želi zakon, namreč pravi posvetovalni organ ljudskih oblasti, izvršilni organ volje vseh organiziranih lovcev v okraju in posredovalec med lovskimi družinami in lovskim svetom LR Slovenije. Lovski sveti bodo izdelali v tem letu kartoteko družin in članstva, poročevalci si bodo našli sodelavce in ustanovili odseke, zlasti pa bodo lovski sveti skušali pravilno rešiti notranje gospodarstvo z ureditvijo proračuna. Dalje bodo lovski sveti skušali dobiti pravilen način mirnega sožitja med lovci in delovnim ljudstvom, kar bo v korist skupnosti. Posebno se bodo potrudili poročevalci za lovsko škodo in upravljanje okrajnega lovskega sklada. Gledati morajo, da bo škoda po divjadi čim manjša, pri čemer jih bodo podpirale družine s tem, da bodo škodljivce lovišč čim bolj omejile in stalež divjadi pravilno regulirale. Ravno vprašanje škode po divjadi in po lovu je bil doslej neprehoden prepad med delov?iim ljudstvom in lovci, največ zato, ker so posamezniki gledali za svoje koristi in ne za koristi skupnosti.
Posebno pažnjo moramo posvetiti načrtnemu lovskemu gospodarstvu. Poročevalci za lovsko gospodarstvo imajo na skrbi, da družine izvršujejo lov po načrtu, da sestavijo za svoja lovišča petleten načrt, ki ga bodo dejansko tudi izvajale. Poročevalci bcxlo
dali tudi pobudo za to, da bodo družine pravočasno predložile poročila o staležu posamezne divjadi in načrte za odstrel. Sodelovali bodo pri odobritvi teh načrtov in kontrolirali, če se jih družine drže in če izvajajo lov po zakonitih predpisih in v korist skupiiosti.
V bodočem letu bo treba ustanoviti in zgraditi tudi najvišjo stopnjo lovske organizacije v republiki — Lovski svet LR Slovenije. Ne samo ustanoviti, temveč utrditi ga bo treba, da bo mogočen vrh lovskega organizacijskega drevesa s krepkimi koreninami — članstvom, močnim deblom — lovskimi družinami in mogočnimi vejami — okrajnimi lovskimi sveti.
Kakšne pa bodo naloge Lovskega sveta LR Slovenije? Ta mora utrditi temelje naši lovski gospodarski organizaciji ■—• lovski zadrugi, da bo svoje delovanje razširila na vse članstvo in na vse predmete, ki jih lovci rabimo in ki jih hočemo vnovčiti. Postati mora naša NAPROZA, v kateri bomo soodločali mi sami. — Lovski svet mora izvesti nalogo, ki si jo je zastavilo zadnje vodstvo Zveze lovskih društev, to je ustanoviti lovski muzej in ga spraviti z ostalimi lovskimi organizacijami pod isto streho, v lovski dom. Izvesti mora dalje zavarovanje lovcev, kar je že započela Zveza. Če bodo člani republiškega Lovskega sveta dobro izbrani in če jih bodo podpirali vsi lovci, mu bo lahko izvesti ta nalogo.
Republiški Lovski svet pa mora skrbeti za pravilno povezavo z vsemi lovskimi organizacijami v ostalih republikah FLR Jugoslavije; vsekakor mora biti ta povezava trdnejša, kakor je bila poprej. Lovski svet mora podpreti delovanje Glavne lovske zveze v Beogradu, ki dela v korist vseh lovcev v naši državi, v korist skupnosti ter zida pri obnovi enako, kakor se zida n drugih panogah. Prav tako mora Lovski svet naše republike roko v roki z lovsko zadrugo obdržati pobudo pri ustanovitvi osrednje lovske zadruge kot malice za delo na lovsko-gospodarskem polju. Če se to zgodi, ne bo v prihodnjem letu takega pomanjkanja lovskih pušk in ostalih lovskih potrebščin, kakor je bilo doslej. — Naš Lovski svet mora podpreti delo kinološkega združenja, pa tudi Kinološke zveze Jugoslavije, kajti zavedati se moramo, da je v kinologiji Slovenija vodilna in mora to tudi ostati.
Začasni lovski zakon predpisuje obvezne lovske izpite ne samo za lovske čuvaje, temveč tudi za vse one lovce, ki o zadnjih letih niso bili organizirani ali tiiso imeli prilike loviti na zakonito dovoljen način. Da pa bodo mogli biti ti lovci pravilno priprav-Ijehi na izpite, je treba predpisati tvarino za izpite in jo strokovno podati tem in vsem ostalim lovcem. To je mogoče na strokovnih lovskih tečajih, ki naj bi jih organiziral republiški ali okrajni
lovski svet. Vendar vsakdo na tečaj ne more. Zato je treba tvarino za lovske izpite obdelati v posebni učni knjigi in jo izdati. Zveza lovskih društev je sicer svoj čas izdala knjigo »Naš lov«, vendar je deloma pošla, deloma pa so zalogo zažgali Nemci v času okupacije. Že dosedanji zvezni odbor je občutil vrzel, ki je o tem pogledu v lovski prosveti, in je začel s pripravami za izdajo nove učne knjige take vrste, katero bo moral republiški Lovski svet izdati, s čimer bo obogatil slovensko lovsko literaturo. — Ker pogrešamo študije d perjadi, posebno o našem fazanu in strokovnega dela o oseh lovskih pseh, bo moral Lovski svet nadaljevati pot Zveze in gledati, da v bodočem letu izda tudi te vrste brošure.
Jasno je, da mora izhajati tudi naše strokovno glasilo »Lovec«: le stvar članov-lovcev je, da vanj pišejo in poročajo. Želeti je zgolj, da bi bil »Lovec« bolj pester, da bi pisal o vseh panogah
Na ta način obnavljajmo sebe, obnavljajmo naša lovišča ter vse, kar je z lovstvom v zvezi, s čimer bomo izpolnili one naloge, ki jih pričakuje od nas skupnost in, ki nam jih je dal veliki naš voditelj v vojni in v miru. naš lovski tovariš — maršal Jugoslavije
Vse za obnovo našega lovstva!
Vse za obnovo naše domovine Federativne ljudske republike Jugoslavije!
lovstva.
TITO.
Foto Rajko Marenčič, Križe
Ado Makarovič
Kakšna je bila boginja lovka
J.
Večkrat sem govoril v »Lovcu« o lovski boginji, nisem pa povedal, kakšna je bila ta boginja. Za popoln dokaz je treba tudi malo arheologije. Danes bi rad predstavil to boginjo čita-teljem »Lovca« tudi s te strani.
Paleolitik, stara kamena doba, ki pozna same lovske kulture, ima čudno visoko stoječo umetnost. Takratni lovec je bil odličen risar in kipar. Med kipi zavzemajo prvo mesto upodabljanja žene, t. j. neke boginje, ki ima roke na pršili, kakor bi dojila. Ker so se ohranili kipci s to značilno držo tudi v mlajši kameni dobi in celo v zgodovinski dobi, na Cipru, pri Feničanih in celo pri Grkih, in so ti kipi predstavljali res neko boginjo »ljubezni«, je znanstvo imenovalo tudi kipce iz paleolitika kratko malo »Venere«. Lovska kultura pa ne pozna »Vener«, ampak »Diane«, lovke. Grška Diana se seveda razlikuje od Venere (Afrodite), a grška, pastirska in poljedelska kultura ne more odločevati o tem, kakšna je bila boginja lovka od začetka. Skušal sem že enkrat pokazati, da je bila Diana enkrat brez o rož j a. Na lovu je pomagala loviti, da je kot mati divjadi vabila živali v svoje naročje (Bajka o Zlatorogu — ostanek lovske prakulture«, Lovec. 1958/39). da jih je lovec »ujel«. Ubita žival se je vrnila v mater, ki jo je znova rodila. Ta lovska vera. ki je danes ne moremo popolnoma dojeti, se nam kaže živa v prizoru, ki sem ga opisal v zgoraj omenjenem članku. Lovec je narisal na zemljo žival, ranil to risbo, kakor da bi bila resnično živo bitje (invultaeija). Na to risbo je pozneje izlil kri ubite živali, da jo je popila zemlja, ker je verjel, da sta življenje in duša v krvi. Na ta način je vrnil »bistvo« te živali boginji — materi, dobri lovki, ki jo je ob risbi stoje predstavljala neka žena. Boginja je potem rodila nove živali, s katerimi je hranila lovca, ki je pa vedno znova vračal dušo = kri boginji. Da taka boginja ni rabila orožja, je jasno.
Vprašanje pa je, ali je lovec vedno lovil z ženo. Verjetno se mi zdi. da ne. ampak je na mestu te žene prvotno stala boginja sama kot kip ali simbol. In tak kip nam predstavljajo paleolitski ženski kipci z značilno držo rok na prsih. Kako bi mogel takratni lovec-umetnik lepše izraziti materinstvo, kakor tako? Oglejmo si malo te kipce!

1.	Najstarejši kipci nimajo rok (Savignano sul Panaro, Mentone), ker je umetnik hotel podati žensko, boginjo, in se mu pri tem niso zdele roke važne. O brezrokem kipcu pozneje še nekaj besed.
2.	Naslednja stopnja upodablja roke na prsih (Willendorf), a so komaj naznačene, če upoštevamo prebujne oblike te boginje.
3.	V grškem neolitiku ima boginja roke prekrižane tesno pod prsmi. (Grški otoki, Trakija.) Tako tudi v Ukrajini (Tripolje) in dalje na sever pri Slovanih. Da je pa tudi ta poteza paleolitska, dokazujejo kipci iz sibirskega paleolitika (Malto).
Dvojen je vzrok, da prvotno kipci boginje niso imeli rok. Najprej, ker jih boginja ni potrebovala kot neaktivno, dobro bitje, okorno, pred katerim se žival ni bala približati se in leči mu v naročje, kakor n. pr. neulovljivi »enorog«. Potem še nekaj: izvor teh kipcev sega v najstarejšo nam sploh znano kulturo
(Potočka zijalka, Wilden-mannlisloch, Draclienloch), v kateri je diluvialni človek zadnje medledne dobe svoje prve »kipce« iskal med prodnimi kamni. Tako je našel Bachler (»D. Wildenmannlisloch am Setun«) v Wildenmannlis-lochu lepe oblaste kamenčke in iz Stare zaveze vemo, da so ljudje še malikovali s prodnimi kamni. To so bili seveda primerki, ki so kolikor toliko spominjali na ženski trup. Da so ti kamenčki predstavljali boginjo, vidimo iz dejstva, da so jim žrtvovale ženske (Izaija, 57., 6).
Razen tega poznamo ploščate kipce te boginje (Cucuteni, Pekarna) v profilu. Ker pa je bilo težko povsod najti take oblike, se je iskalec na produ moral zadovoljiti tudi s ploščatimi kamni, ki so spominjali na boginjo, gledano od spredaj (en fa<;e). Tako so prišli v modo simetrični maliki v obliki vijolinske škatle (Hisarlik — Troja). Mogoče je ta prehod v zvezi s propadom umetniške lovske profilne risbe v geometrično-simetrično.
Čeprav je doba viška te plastike z willendorfsko »Venero« v času 2. naselbine Troje, iz katere so ti zanimivi maliki, ki tudi niso več samo lovski, že davno mimo, je ostal še vedno živ način upodabljanja in iskanja. Začetek teh lovskih amuletov je v paleolitiku: takšen kamenček se lahko nosi s seboj na lov, všit ali obešen.
II.
»Lovska črka«.
Med prastarimi, pred semitskimi črkami je črka .sade' najtrši oreh za znanstvenike. »Našli« so z ozirom na n jeno obliko že vse mogoče razlage. Njeno ime se pa brez nasilja ne da drugače tolmačiti kakor »lovska«. Sem it isti Kautscli, Set h e in Eisler vidijo v tej risbi nekak trnek za ribolov, toda težko, da bi se »lovsko« moglo podati kar s trnkom ali da, bi trnek pomenil lovsko. Sad e pa ne more biti drugega pomena kakor od sad oh. loviti«! Za tolmačenje sade kot lovske črke je tudi Faulmann, ki razlaga ime črke takole: »postaviti (zanko, past), zasledovati, loviti«. Z nasilnim et imologizi ran j em okrog imena sade so našli v raznih različkih, oblikah te črke n. pr. lobanjo, ptiča, obraz. trebuh, glavo s trupom, nos, stopnice itd. Jaz vidim v tej risbi boginjo lova. in sicer 1. z ozirom na popolnoma tak znak na odlomku rogovja severnega jelena iz paleolitskega G o u r d a n a, ker ni nobenega dvoma, da je ta znak urezal lovec, s čimer je hotel privabiti divjad, 2. z ozirom na naj starejši raziiček te črke na sinajskem spomeniku, ki je ves podobe n omenjenim ploščatim kipcem, ki predstavljajo boginjo v profilu, posebno poudarjajoč steatopigijo (nabiranje tolšče na zadnjici). Važno je dalje, da se je izpremenila, kakor plastika, ko je dobila boginja roke na prsi ali pod nje, tudi črka sade v tem smislu, ki v svojih r u n s k i h različkih poudarja dojiljo — mater (-y,vy: Z o 11 e r). Tako imamo torej »lovsko črko« po pravici za nekak lovski amulet, in to najstarejši, kar jih poznamo.
Boginja lova je torej brez orožja, kakor je naj starejša Diana upodobljena z otrokom v naročju. Prvotno pa sta Diana in Venera, ki prihaja iz vode, isto bitje.
III
Lovka iz vode.
Ko je človek nehal biti lovec, se je lovska boginja primerno temu izpremenila. Lovka brez orožja je postala boginja ljubezni (Venera), pa je po novih pojmih morala dobiti lok in puščico (Diana), čeprav je na drugi strani pomočnica pri porodih in čuvarka svoje črede. Naj starejša njena oblika, neoborožena Afrodita se je rodila iz morja. Spomin na vodo se je ohranil tudi pri Diani, slovenski Devani — Dagani; bog Dagon je »riba«; z njim identičen je Janes — OANES, Januš, mož in brat Diane.
Slovenska Perperuna — Pektra baba, ki je oborožena z vilami kot gromovnica, mati ali žena Peronova, kakor Diana, je izrazito vodno bitje, kakor slovanska Mokoš ali sirska Milita z rokami na prsih, iz nekega pisma Matije Majerja D. Trstenjaku izhaja, da je Pehtra ženska s steatopigijo, torej v zvezi s paleolitsko boginjo. (Dom in svet, 1894.)
Kipci boginje so iz vode: na produ jih je iskal diluvialni lovec. Risbe iz Hohlensteina, ki so docela podobne profilnim ploščatim kipcem iz vode, podajajo na pol ženo, na pol vodno ptico. Neki kipec iz Beotije, ki predstavlja oblečeno boginjo s steato-pigijo, ima na krilu narisani dve vodni ptici. Znano je, da je postala vodna ptica (štorklja) simbol boginje rodovitnosti, ki je torej iz vode. Tako je naša Mokoš (»mokra«) in slovenska De-vana, Mokronoga. Vse boginje s steatopigijo so v zvezi z vodo (Lanz — Liebenfels).
Dobra boginja lovka je torej iz tistega elementa, katerega se je držal paleolitski lovec —- iz vode.
Lovcu menda ni treba razlagati, kakšno važnost ima voda za divjad, najprej za perjad, pa tudi za pasočo se žival. Ob vodi vlada mir in ljubezen, ker tam je kraljestvo boginje, ki je vse rodila. Pasoče se živali in roparice hodijo ob določenem času pit in se tam navadno ne napadajo. Ob vodi (Timava) je imela slovenska Deva (na) svoj lovski gaj (Devin!).
IV.
Sklonjena glava.
Paleolitske boginje, to je njih kipci, imajo sklonjeno glavo, kakor da gledajo bitje, ki ga hranijo. Tako boginja iz Men tone in iz Willendorfa. Dvomljiva »Venera« iz Wildenmannlisloeha je mogoče prav zaradi sklonjene glave pristna. Ta drža in izraz se mi zdita tako značilna za naj starejše pojmovanje naše boginje. To je glavno, kar jo loči ostro od na pol vlačugarske sirske Milite in drugih boginj »ljubezni« semitskega kulturnega ozemlja, ki gledajo izzivajoče, z dvignjeno glavo v svet. Lovka je ponižna in vdana, samo roditeljica.
Afriške podobe s to držo niso »zahodnoazijskega — egejskega« duha, kakor misli celo Frobenius, ampak so pristne in domače, neimportirane. Leseni kipec ljudstva Baluba iz centralnega Konga (Frobenius, Kulturgeschichte Afrikas, str. 565. tabla 103.) je značilna afriška »Venera«. Roke drže dojke tako, da jih pritiskajo navzdol. Glava je sklonjena, pogled v tla obrnjen, veke skoraj zaprte. Z zahodno Azijo nima nobenega
y
stika. Take podobe so še marsikje v Afriki, posebno znane še pri ljudstvu Joruba v zahodni Afriki. Pa tudi na Sumatri so našli velikanski prastar kamenit kip take boginje (»Venera iz Pagaralama«).
Kot izrodek vere v boginjo dojilko lahko smatramo navado pri nekaterih narodih, da morajo žene dojiti mlade živali (Šibi rci in Indijanci medveda, na Malajskih otokih pujska, v Afriki psa itd.), kar je pa tudi v zvezi s totemizmom.
O najstarejši boginji lovki trdimo torej lahko, da si jo je lovec predstavljal kot a) debelo žensko, b) s steatopigijo in c) z obilnimi prsmi in z rokami na njih, č) z nagnjeno glavo, d) stoječo ob vodi. Najstarejši idol. ki jo je predstavljal, je bil prodni kamen, pozneje znak .
Foto A. Šušteršič, atelier Tičar
Tovariše lovce, umetnike in risarje prosimo za primerne slike (enobarvne), perorisbe in fotografije za dekoracijo glasila. Ročna izvirna dela proti primerni nagradi ali po dogovoru.
Priobčene spise, članke, razprave in lovske povesti uredništvo nagradi.
Dr. Janko Lokar
Arianov lov
Ksenofontovemu življenju in delu je podobno Arianovo. Sam je <» sebi s ponosom govoril, da je doma iz Nikomedije v Bitinijii,1 da je atenski meščan s priimkom Flavij in Ksenofon mlajši.
Za Ariana ni dognano niti leto rojstva niti leto smrti. Živel je nekako v letih 95—175 po Kristusu. Po domači vzgoji je odšel še prav mlad v epirsko mesto Nikopolis, da je poslušal (najbrž med leti 112—116) filozofa-stoika Epikteta,2 ki je bil zanj to, kair je bil za Ksenofonta Sokrat.
Arianova sreča je bila. da je za časa njegovega dozorevanja v moža vladal v Rimu cesar Hadrian (117—138). To je bil vladar, ki je že v starem veku zavzemal stališče, da je knez prvi sluga države, in ki je skušal zabrisati razliko med zahodno in vzhodno, ne romanizirano polovico svoje države. V stremljenju po utrditvi svetovnega gospostva ni poznal nobenih narodnorimskih predsodkov pri izberi mož, ki bi mu naj pomagali pri upravi države. Da bi spoznal vse njene potrebe, je leta potoval po svojem obširnem cesarstvu.
Tako je Bitinijec Ardan dosegel s cesarjevo naklonjenostjo v javnem življenju najvišja mesta kot častnik in upravni uradnik. Med drugim je upravljal šest let (151—137) azijsko provinco Kapa-dokijo, deželo lepih konj.
Sicer je znano iz njegovega življenja, da ga je zanesla služba \ razne kraje velike rimske države. Prepotoval je kraje ob Egejskem in Črnem morju, bil je v Beogradu, ki se je zval kot keltska trdnjava Singidunum, potoval je po Noriku in Panoniji,3 torej po naših krajih, za gotovo je bil v keltskem mestu Boiodurum (današnji Passau ob izlivu Ina a- Donavo), po vsej priliki tudi v Galiji (današnji Franciji) in v Numidiji v severni Afriki.
Ali je po odpoklicu iz Kapadokije opravljal še kaiko cesarsko službo ali pa se je takoj naselil v Atenah, ni znano. Tu si je pri-
1 Severozahodna maloazijska pokrajina.
- Epiktet iz Hierapolisa v Frigiji (zahodna Prednja Azija) spada v poslednjo dobo stoične šole. Ta filozofska struja se je uveljavljala od 300 pred Kristusom do 200 im Kristusu. Imenuje se po svojem zbirališču v Atenah, ki je imelo ime stoa poikile, t. j. s slikami okrašena dvorana (med drugimi je bila tu slika bitke pri Maratonu).
Ideal stoikov je bil pametnjak, ki živi, kakor zahteva narava, ki prenaša težave mirno, stoično, obvladuje čustva in strasti ter dela samo to. kar mu ukazuje pamet, kajti le pri takem življenju je človek lahko srečen.
3	K pokrajini Norikum je pripadalo današnje Koroško, Štajersko, Solno-graško. Rimljani so jo osvojili leta 16. pr. Kr. — Našemu rodu je ime znano najbolj po noriških konjih.
Panonija (po naše: mokra zemlja) je obsegala na kraju I. stoletja po Kristusu zahodno Ogrsko na desnem bregu Donave, vzhodni del Dolnje Avstrije in Štajerske, Kranjsko, Hrvatsko na vzhodu od Risnjaka in planine Kapele ter južno od Drave do dolnjega Pounja. vso današnjo Slavonijo s Sremom, bosansko Posavino in srbsko Mačvo.
dobil meščanske pravice. L. 147. je bil prvi arhon Aten in je opravljal v naslednjih letih še druge mestne službe, ki so prinašale čast, ne pa masti.
Tako se nekdanji visoki uradnik, cesarjev zaupnik in branilec vzhodnih državnih mej izprehaja na starost po atenskih cestah dostojanstveno, kakor se spodobi za dosluženega generala. Spremlja ga njegov zvesti pes Vihar ali Vihra. Čas si krajša z lovom in s pisanjem, ki mu postaja polagoma življenjski poklic. Prej je pisal večinoma uradna poročila za cesarja, se ukvarjal z manjšimi filozofskimi ter strateškimi deli, zdaj mu sili v pero snov, ki zadostuje za več debelih knjig.
Mostič k tem velikim delom mu je prav njegov Lov, ki si ga je zamislil kot dopolnitev h Ksenofontovemu Lovu. Napisal je Lov okrog leta 150. Spis je osebno kramljanje o lovu in psih, vsebinsko ne tako logično razčlenjeno ko Ksenofontov Lov. Zato sem strnil 35 Arianovih poglavij v prevodu v 12 večjih, vsebinsko povezanih.
Delo je za nas zelo važno, ker podaja opis lova in psov pri Keltih, ki zavzemajo v zgodovini lova izredno mesto.
Kelti (po naše pomeni ta beseda kot Macedonec ljudi visoke rasti) je prvotno ime za mnogoštevilen narod, ki ga imenujejo Grki tudi Galate (t. j. Hrabri), Rimljani pa Galce. V starem veku je bilo njihovo ozemlje ogromno. Razen današnje Francoske, britanskih otokov, alpskih dežel in zgornje Italije so zavzeli velik del Španije, se naselili, dasi ne več strnjeno, ob Donavi do njenega ustja, v Karpatih in na Balkanskem polotoku ter prešli celo v Malo Azijo.
Pohod Keltov iz sedišč med Renom, Alpami in Labo se začenja nekako GOO pr. Kr. in traja tja v 3. stoletje. Gre za ogromne ljudske, množice, ki so si šle iskat primerne zemlje.
Dolino Save in Drave je zasedel keltski rod Skordiskov okrog 1. 400 pr. Kr.
L. 279. pr. Kr. so prodrli Kelti s severa na Grško in prišli tako v dotiko z grškim svetom.
Do politične enotnosti se niso nikdar povzpeli, pač pa so ustanovili mnogo večjih ali manjših držav. Razen na zahodu so tvorili primeroma tanko plast nad prej tam naseljenimi ljudstvi. Take tvorbe ne trajajo po navadi dolgo. Tako tudi keltske niso, dasi so bili Kelti hraber rod.
Zgornja Italija je prišla pod rimsko oblast 1. 191. pr. Kr.. Ilirija4 1. 125.. Panonija 1. 10.. spodnjedonavsko ozemlje 1. 12.—9. Kmalu je segalo rimsko gospostvo čez Balkan do Črnega morja in dalje v Azijo.
Kelti so razen malih ostankov polagoma utonili med drugimi narodi. Zapustili so pa močne sledove. Zlasti nas Jugoslovane zanimajo
4	Ilirijo so imenovali Grki deželo severno od pogrčenega Epira in zahodno od Macedonije (pokrajina vzhodno od Ohridskega in Prespanskega jezera do Vardarja ali Strume), ozemlje, ki je obsegalo jadransko obalo do Reškega in Tržaškega zaliva ter zaledje, katerega meja je bila na severu Donava.
Ilirija cesarja Avgusta je segala od Raše v Istri do severnoalbanske reke Matje.
kot lovci in psogojci, ker je poznanje njihovih psov nujno potrebno pri proučevanju porekla naših balkanskih brakov, naj se imenujejo tako ali tako, naših kraških ovčarjev, pa tudi nekaterih pasem ptičarjev, kar je nakazal dr. Ivan Lovrenčič v študiji Istrski brak (Lovski zbornik 1944).
S	prevodom Ksenofontovega in Arianovega Lova5 6 7 dobe naši lovci v domačem jeziku dve deli, ki sta temelj pravkar omenjenega proučevanja.
Domneva se, da je cesar Hadrijan sam opozoril Ariana na Kseno-fontov Lov. Hadrijan je bil namreč strasten lovec, ki je lovil medvede v Meziji in Beociji. leve pa v Libiji.0 Merjasca je pobil nekoč z enim udarcem. Za rane, ki jih je skupil na lovu, se ni mnogo menil. Glave ni nikdar pokrival. Tako utrjen je bil zoper vročino in mraz, dež in vihar.
Ostala Arianova dela niso lovsko zanimiva. Spisal je med drugim v osmih knjigah zgodovino svoje domovine od bajeslovnih časov do smrti (1. 75. pr. Kr.) zadnjega bitinijskega kralja Nikomeda III. Boje cesarja Trajana s Parti, ki jih je sam doživel, a se jih ni udeležil, je opisal v sedemnajstih knjigah. Največ slave kot pisatelju mu je prinesla zgodovina Aleksandra Velikega od pohoda v Azijo do njegove smrti — sedem trezno, brez navlake napisanih knjig.
I.
Ksenofon, Grilov sin, je razložil, koliko dobrega prinaša lov ljudem, in kako dragi so bili bogovom ter kako čislani po vsej Grčiji oni. ki so se pri Hironu izobrazili v tej stroki. Tudi je pokazal.'v koliko je podobno lovsko znanje vojnemu ter v kateri starosti se je treba lotiti tega posla in s kako telesno ter duhovno pripravljenostjo. Prav tako je povedal, kake zaklop-nice, stavnice in potnjače si je treba pripraviti, kako se postavljajo divjadi pasti in katere živali se naj love s pastmi. Govoril je pa tudi o zajcih, kakšna je njihova narava, kako se pasejo, kje leže in kako jih je treba izslediti, ter o psih, kateri so dobri sledniki, kateri pa slabi in kako se spoznajo oboji po postavi in delu. Omenil je tudi lov svinj, jelenov, medvedov in levov, kako se love s premišljenostjo in z zvijačo. Kar pa je v svojem spisu izpustil, kakor se mi zdi, ne iz malomarnosti. ampak zaradi nepoznanja keltskih psov in skitskih' ter libijskih konj. to hočem povedati jaz, njegov soimenjak
5	Prevedel sem ga po izdaji L. Dindorfa, Oxford 1866.
6	Mezija, rimska provinca, v glavnem sedanja Srbija in Bolgarija Beocija, pokrajina v Srednji Grčiji.
Libija je prvotno pomenila Afriko, pozneje le severno obalo na zahodu Egipta do Alžira. Še danes slove afrikanski konji, posebno berberci in nubijci.
7	Mišljena so ona skitska plemena, ki so prebivala v starem veku na jugu evropske Rusije in so bila znana predvsem kot konjeniški narod.
ter rojak, ki sem se bavil od mladega z istimi stvarmi, z lovom, z vojno vedo in s filozofijo. Saj je tudi sam imel za potrebno napisati, kar je nezadostno povedal Simon8 o konjereji, to pa ne, da bi tekmoval s Simonom, ampak ker je spoznal to za ljudem koristno.
Da ni poznal rodu keltskih psov, se mi niti ne zdi potrebno dokazovati, kajti nepoznani so bili narodi Evrope, kolikor jih je tu naseljenih, izvzemši one v Italiji, v kolikor so jo imeli Grki v oblasti, ali one, s katerimi so zaradi trgovine občevali po morju. Da pa tudi ni poznal nobene druge pasme psov, ki bi bila po hitrosti enaka keltski, se lahko dokaže s tem, da pravi, da se zajci, kolikor jih ujamejo psi, ujamejo proti njihovi telesni zasnovi ali po naključju.
Seveda, ko bi bil poznal keltske pse, se mi zdi, da bi trdil o psih isto z menoj, da, kolikor zajcev psi ne ulove v teku, jih ne ujamejo proti svoji telesni zasnovi ali samo po naključju.* Kar je psov telesno dobrih ali po srcu odličnih, jim težko uide kak zajec, raz^n če so tla neugodna ali ga prikrije gošča, ga zaščiti globoko vdrta zemeljska zajeda ali mu jarek omogoči beg na skrivnem.
Nato, mislim, razpravlja, kako je treba nagnati zajca k mrežam in kako ga je treba, če zbeži mimo mrež, zasledovati in poiskati po sledu, dokler ga ne uloviš upehanega od napora.
Da pa ni treba temu, ki ima dobre pse, niti mrež niti mu ni treba pobeglega iskati, tega ni nikjer razložil, ampak je popisal samo lov. kakor ga izvajajo Karijci in Krečani.10
(Se nadaljuje.)
8	Atenec Simon je živel v V. stoletju pr. Kr. Bil je izvrsten poznavalec konj ter je spisal Konjerejo, najbrž prvi spis te stroke v grškem jeziku.
9	Za Ksenofonta je bilo čudno, da je pes ujel zajca, za Ariana pa, če ga ni ujel.
10	Karijci so bili pred Grki vpliven rod na otokih Egejskega morja, v nekaterih predelih grške celine in v Mali Aziji. Sloveli so kot mornarji in dobri vojaki. Po jeziku niso Indogermani. Njihova abeceda je različek abecede, iz katere se je razvila starogrška.
Po njih imenovana Karija se je razprostirala na zahodni obali Male Azije južno od Lidije.
L Skale .
Solnice
Za napravi jan je solnic v lovišču je več povodov. Prvi in najvažnejši je ta, da pomagamo divjadi, to je srnjadi, jelenjadi in gamsari ji prehod od zime v pomlad. Po ostri zimi je divjad oslabljena in neodporna in dovzetna za različne želodčne in črevesne katarje. Črevesje je ohlapelo zaradi gladu v zimi in od izključno trde hrane skozi več mesecev. Ko skopni sneg. išče prvo zelenje in ga hlastno žre. Prehod od trde (suhe) hrane na svežo je za divjad velikokrat usodepoln, posebno še, ker so med prvim zelenjem zdravju neugodne rastline. Divjad dobi hudo drisko, črevesne in želodčne katarje. Bolna, do kosti shirana in po zadnji strani vsa p onesnažen a klavrno tava po hosti in mnogo je pogine. — Sol dezinficira črevesje in ga utrjuje tako, da pri divjadi, katera zauživa sol, driska sploh ne nastopi, če pa, se taka žival kmalu popravi. Pomislimo le. kake napore ima n. pr. srnjakov organizem spomladi. Nastavlja rogovje, ki porabi dosti življenjskih snovi in izmenjuje dlako, kar ni brez snovnih žrtev za telo. Temu se pridruži še tedne in tedne trajajoča driska, ki docela izčrpa življenjske moči. Umevno je, da tak srnjak ne nastavi dobrega rogovja. Podobno velja za srne in košute, ki bolne rodijo piškave mladiče, ki nikdar ne bodo dali lovcu kapitalnih trofej. Zatorej se navadni soli prideva tudi snov. ki jo potrebuje rogovje za krepak razvoj. Navadno pridevamo fosforno' kislo apno. Tudi mladini prija ta snov, ker utrjuje kosti. V zadnjem času so bile med lovci obširne razprave, če je ta primes za srnjad važna ali ne. Prišli so do zaključka, da igra navadna sol odločilno vlogo, vse druge pridjane snovi so pa podrejene vrednosti. Mislimo, da je ta zaključek pravilen, če sama sol ohrani divjad pri zdravju. Če bo telo zdravo, bo moglo izdelati tudi zdravo, krepko rogovje, kar je glavni namen solnic.
V nekaterih loviščih srnjad ne prime ali le malenkostno solnice. V takih loviščih bi bile solnice odveč, ker rasto tam take rastline, ki imajo že po naravi zadosti soli v sebi in divjad nima potrebe in poželenja po soli. To so pa redki primeri, a vendar naj lovec, preden se odloči v svojem lovišču za solnice v večjem številu, napravi poizkus z nekaj solnicami.
Drugi povod poleg zdravstvenega je za solnice navezanje divjadi na kraj. Kakor domači prežvekovalci tako tudi divji radi ližejo sol kot slaščico in zato obiskujejo solnico kakor človek n. pr. slaščičarno ali gostilno. Srnjad se v določenem času
seli, vendar iz lovišč, kjer so solnice v redu, manj. Marsikateri srnjak, srna ali jelen izginja iz zanemarjenega lovišča. Sosedno lovišče jili je pritegnilo, ker so tam našli zaželeno sol. Ker divjad ljubi tudi dišave, pridenemo tudi te solnici, da jih divjad ovoha in pri tem odkrije solnico. Solnice torej pritegnejo in privežejo divjad nase, na kraj.
Kako in kje bomo postavili solnice in kaj bomo dali vanje?
Solnic je več vrst. So take, ki jih naredimo v zemlji ali v prhle štore nabijemo ilovico, sol in fosforno kislo apno. So pa tudi preproste, pri katerih uporabljamo samo sol.
Iz okroglega lesa napravimo nekakšen zaboj v velikosti 75 X 75 X 50 cm (če je v lovišču jelenjad, je primerna navedena velikost, če je le srnjad, je lahko manjši. (Slika 1.) Zaboj pogreznemo v zemljo tako, da gleda iz zemlje ca. 30 cm. Z močnimi lesenimi rogovilami dobro pritrdimo zaboj, da ga jelenjad, če je v lovišču, ne more izgrebsti. Jelenjad neusmiljeno ravna s solnicami. V ta zaboj trdno nabijemo tole zmes, približno v navedenem razmerju: en del kuhinjske soli, en del fosforno-kislega apna in dva dela čiste (brez peska), presejane ilovice. Vso zmes dobro premešamo, jo polijemo s slano vodo, pregnetemo in jo krepko natlačimo v zaboj ali pa v prhel štor, iz katerega smo pobrali prhljino. Zmes potresemo s stolčenim janeževim semenom ali z grškim senom. Oboje ima prijeten duh. ki privlači divjad. S prhlimi štori je najmanj dela, ako so tam, kjer bi želeli solnico.
Če se poslužimo ciste soli, odžagamo deblo v višini vsaj dveh metrov. Na vrhu izdolbemo v deblo široko luknjo in približno 20 cm globoko. Proti dnu izdolbine zavrtamo poševno več lukenj, tako da se more skoznje odcejati slana voda po deblu od soli, ki je natlačena v izdolbini. (Slika 2.) Z napravo takih solnic je precej dela. Zato se navadno poslužimo debel kakih 2? cm debeline in vsaj dva metra visoko odsekanih. Deblo zgoraj precepimo in v režo zagozdimo primeren kos kamene soli in jo pokrijemo z lubjem, da ni neposredno izpostavljena dežju in vlagi. (Slika 3.) Kamuflaža je koristna zaradi dobrih ljudi, ki \ edo, da Sivki in Liski v hlevu tudi prija sol. Naprava takih solnic je preprosta in hitra, služi pa prav dobro svojemu na-
obiskuje. Ker pa
sedaj nimamo kamene soli, se moramo posluževati le kuhinjske ali živalske soli, ki je pa ne moremo djati v precep. Pomagaš si tako, da zbiješ lesen zabojček, katerega dno in stranice so preluknjane. Zabojček pribijemo na odžagano deblo in solnica je narejena. (Slika 4.) Ponovno opozarjamo, če je v lovišču jelenjad, naj bodo solnice oziroma debla visoka najmanj dva metra. Če so nižja, ne bo ostala sol nikdar v precepu in ne zabojček s. soljo na deblu, ker bo jelenjad izpulila sol iz precepa ali zabojček odtrgala z debla.
Divjad ima svoja pota, stečine in ob stečinah je najpriklad-neje postavljati solnice na malih posekah in ob jasah. V bližini solnic naj ne bo potov, po katerih hodijo ljudje. K solnici pa
mora držati lovska steza, s katere lahko opazuješ svoje nego-vance. Če pa postaviš ob glavni solnici visoko prežo, boš videl z nje marsikaj, kar je drugim prikrito. Okoli solnic naj bo svet raven, brez grmičevja in trave, tako da bo lovec mogel razbrati, kar mu bo divjad s parklji napisala. Dobro je, če je ob solnici tekoča voda ali vsaj stalna čista luža, ker po soli žeja. Solnice naj bodo v vseh letnih časih polne, posebno pa v najzgodnejši pomladi, 'že takrat, ko še leži sneg na debelo, naj ima sol zaželen učinek pri divjadi.
Najprimerneje je, da se postava na vsakih 100 ha po eno solnico, na katero pa moraš budno paziti. Tam. kjer ni nad-
zorstva ali pa so poklicni lovci malomarni, je bolje, da ni solnic. Tatinski lovci, zankarji in podobna brezvestna Kostna drlial dobro ve, da se najlaže opleni divjad ob solnicah. Zatorej pazi dobro na solnice in očisti najprej lovišče lovskih tatov in šele potem napravljaj solnice.
Za pravega lovca je divjad ob solnici v vsakem času zaščitena. Le redki so primeri, da je strel ob solnici opravičljiv. Solnice nimajo namena privabljati divjad pred puško, temveč le zdravstveni in gojitveni namen.
VLAŽNO
Lovski barometer
Dr. Anton Debeljak
Živalski priimki v Slovencih
Ptice
Med drugo svetovno vojno so Italijani ne veni kolikokrat pokazali v Ljubljani, kako malo smisla imajo za lepoto v naravi. Križema so teptali po travi v parku, trgali, lomili, ničili ponos bele metropole. Često sem videl, kako trepeta »valoroso« od razburjenja, ne vede, kaj bi popadel, da bi zagnal v veverico, ki je nič hudega sluteč pridrobnela mimo. Spričo ljubkih prizorov s krotkimi ptiči je bila skoraj vselej njih zadnja beseda: ugei con polenta. Mnogo krilatih drobljancev so res polovili in brez dvoma spravili v svoj malin. Nasprotno pa so si naši vojaki od ust odtrgovali hrano, da so preživili onemoglega kosa, ki so mu nazadnje dali svobodo.
Znatno boljši od južnih »osarjev« so Nemci v tem oziru, čeprav v ljubezni do živali ne dosegajo naših rojakov. Slovani prednjačijo v tem pogledu. Slovani so tisti, ki so največ uvažali ptice v Nemčijo. Dokaze imamo za to do 13. stoletja, trdi finski vseučiliški prof. Hugo Suolahti v debeli knjigi: Die deutschen Vogelnamen (Teubner, 1909), navajajoč precej nemških izrazov za letečino, izposojenih iz slovanskih govoric, n. pr. Krinitz (luž. škrijnc, krivokljun),1 Schnigel (luž. šniegula), Sclrvvunsch ali Wonitz (pol. dzwoniec), Trappe (č., p. drop), Tschoie (sl. šoja), Goksch (č. kokoš), Iritsch in Ertsche (č. jific, konopljenka), vzhodno nem. Wiistling (č. clivistek, taščica), štaj. Igawitz, Iga-witzer (č. jikavec. pinoža) avstr, der Pienk (č. pičnkava, ščinka-vec), v 12. stol. Stieglitz (slov. ščegljec), Zeisig (č. čiž. čižek, prodrl celo na Švedsko kot siska, v Anglijo kot sisken, itd.), Schetschke (č., p. čečetka, r. čečet, čečetka), šlesko (Kirscli) leske (č. dlesk, dlask, p. klesk), Hail, Hyl (č. liejl, hyl, p. gil = kalin), Krinis, Kriwitze, Grinitz (č., r. krivonos, p. krzyvonos; a slov. grinec je pač iz n.), prusko Sclvurek (p. szurek, r. ščurka, naš muhar), menda tirolsko Tscliaupmeise (sl. čopka), snn. Karok (iz kakega slov. narečja), helgolandsko Kauk, pr us. Kawke (kavka), ogrskonem. in poznanjsko Tscliokalaster, Tschogelester (v 1. delu šoja za srako), štaj. das Jarzel (kura, ki prvič nese; se zdi naša jarica), štaj. der Puran (sl. puran?). Reblmlin (r. rjab-ka, sl. jereb), prus. Perpelitze (prepelica), braniborsko Lietze
1 Krienitz, dekliški priimek Heinejeve žene.
(p. lys, lyska); bubuj ali uharica, v alemanščini imenovana U, ima pri Naumannu soznačnico Tschuk (iz slov. čuk).
Imena ptic se brž izpodrivajo, iz narečij prihajajo novi izrazi, čestokrat detoustni. Tako ima nemščina le dva naziva za ptice, skupna evropskim in azijskim jezikom: Ente (slov. otva, utva, novejša beseda je izposojenka: raca) in Gans (slov. gos). Za poslednjo pa imajo po narečjih še polno drugih označb, v Alzaciji Gagag, drugje Hiirle (hiir = heuer," letos, »jarica«), v Palatinatu Gared (Gerhart), nemški sosedje Lužičanov imajo srbsko Husche (huže).
Nemške izposojenke iz slovanskih govoric kot Stieglitz ali Wonitz so rodile po naliki nova imena: Emmeritz, Giritz, Girlitz, Kiebitz, slovanske so nadalje tvorbe kot Golitschke = Gold-ammer (strnad, v Šleziji). Ponirek je prusko Košebart = Ziegenbart.
Ako so krilatci Slovanu bolj pri srcu nego drugim narodom, utegne večkrat nanje misliti, sebe njim primerjati, dajati ptičja imena svojim vrstnikom. V naslednjem hočem nanizati vrsto po-očetnih imen. ki so vsaj podobna, če že ne istovetna s ptičjimi.
^k
Indoevropski koren p uta je pognal mnogo vej: starorus. potka, slov. in sli. ptica,, ukraj. pot ja (pišče, tiček), č. ptak ali olajšano vtak, r. ptenec (golič, gnezdnik, detece), staroind. pota (mladič vsake živali), putra (sin, dete; Brahmaputra je torej Brahmov otrok), enako avestovsko (staroperzijsko), lat. puer. pullus, n. Fohlen. Fiillen (žrebe), isti pomen grš. polos, pomanjšano lit. putytis (piščanec), csl. patištj (tiček, ščene. medvedek) itd.
Naši predniki so bili lenuhi pri govorjenju, dvoglasnike in samoglasnike so krčili bolj ko drugi narodi iste dobe. Tako se je zničil vokal v prvem zlogu in nastala je trda skupina pt-, ki se v vsakdanji govorici lajša v: vt-, ft-, t-. Od tod naši priimki Tič, Tiček, l ičar, Tičak, Vtič, Vtičar, Ptičar, iz češčine Taček, h taček, Ptačnik, ponemčeno Titscher, nem. Vog(e)l, Fogler. Toda Vogler je lahko nem. ali slov. Voglar, odločiti bi mogel vprašanje zgolj arhivist.
Sedaj pa preglejmo poedine izraze. Razporedil sem jih največ po hrvaški knjigi", upoštevajoč tudi slovenske učbenike iz te stroke.
- Davorin Trstenjak, Ptice, I—IV, Zagreb 1888—95. Ravnatelj višje dekliške učilnice v Karlovcu je zbral dokaj pokrajinskih nazivov za posamezne ptice. Navajam ga kot DT.
Kurji dvor. Sončno božanstvo je poslalo petelina na svet, da ljudi vodi ter opominja k pravemu redu. Kot glasnik jutra je bil sončnemu božanstvu namenjena daritvena žival. Ker je zemski ogenj nadomestek za nebesno svetlobo, je petelin predstavljal ogenj in še danes pravimo požaru »rdeči petelin«. Zato ga srečujemo v opremi slovenske neveste, saj je bil sončni bog Sva rog tudi zaščitnik zakonske zveze (Mal, Zbornik ZP 1944, 411). So li ti bajeslovni spomini še kaj učinkovali, ko so ljudje nekomu zvrgli vzdevek po imenovanem predstavniku sonca? Bržkone je odločala kokodinova bojevitost. Neki narodi v Kini ter Indiji radi gledajo petelinje dvoboje. Prav tako Angleži in Francozi. Ti celo vidijo v kokotu svoj simbol: le coq gaulois. Navado je morda pomagala utrditi pojava, da latinščina rabi enak izraz za petelina in Kelta. Galca: gallus. Sličnost je nastala po naključju.
Rodbinska imena s tega področja so torej: Petelin, Peteline. Petelinek, Petelinšek. Peteln, Peteli (Glonar: Peteli), Petešič. Petlič, mogoče Pev(c), Pevec, Peuc3, Pevalec, č. Pevalek.
Dalje Kokot (ec), č. Kohot in Kolnit, morda Kok(ic), Kokeš. Harazin (liaras = prepirljiv petelinček?), Oraš in O raž sta sicer podobna kajkavskemu orozu (DT), toda potekata iz Erazma; Piščan(e)c in Pillich (— pilič?). Picek. Picej. Kur (e), ako ni to morebiti isto kakor Kore, t. j. Kurent, Kure j Kuri (j), Kurit/, (knjižno obliko tega imena najdeš v Lokarjevem Lovsko-ribi-škern slovarju s pomenom petelin), Kokos (= kokoš, madž. ali ital. pravopis?), morebiti Krakar, Cibic, Cibič, Čibej, Cibac (v Prvačini 1686), Puta. Kočka (= kočka, koklja; prašiča; podraslec; č. mačka), Pij) in Pipa (pr. pipika), sta verjetneje iz Josip, Pepe; polatinjeno Gallus, nem. Halin, Handl (če ni Johann), Škarjevec (= ruševec, n. narečno Kurre) je nemara krojač ali isto ko Škarja (birič, iz n. Scherge, ki je dal tudi Šerg). Lešar spominja na leščarko, tetrao bonasia, vendar je prej prebivalec Lešč ali Leščevja, Kapon ali Kapun je po vsej priliki izveden iz Jakob, alzaški Batscher (koconoga kura) se jiač ni jvriklatil med nas, kajti Bačarji so stanovalci kraja Bače (bratovo selo). — Med Rusi slove Kiiricyn.
Puran (purman, kavrač, kavdrač; purče, purek, purič; pura, j ana, iz »indijana«, kavra, č. mo rak, n. Puter) je Hrvatom najbolj priljubljena perutnina, DT navaja 25 nazivov zanjo: budac, budija. bibac, biba. čura(k), morac, buče... in objavlja pesmico:
To utegne biti Pel (c)c, Pelegrin.
Po dvori,štu čurak šeče.
Vazdan p neka i blebece,
Glavom vije, širi rep,
Misli: Bože, al’ sam liep.
Sve se širi, sve se mjeri,
Kineuri se, kočoperi...
No, naše patronimistike ni obogatil, razen ako je Purič naš priimek in ne samo srbski. Nekam kajkavski mi zvene priimki Čurak. Bibič, Bud j a, Buček, Morak. Ta je lahko Čeli, Budja utegne biti imence za Budimir. Jana je najbrž iz Jehochanan (dar božji, hebrejsko), ki je zaplodil pri nas preko 200 priimkov. Nejasen je Puter, morda narejen po Putre, iz Petre, Peter, z naslonitvijo na izposojenko za surovo maslo (tudi Maslo je naš patronimik), severnonem. Kun (ban) pač ni naš Kun (Konrad), niti Kuter ali Kuder naš Kuder (= Koder, kodrav človek). Končno Kavre(čič). Mimogrede: zadnja beseda v gornji pesmici nas domisli priimka Kociper, ki bi bil nekak Kodre, Kocutar. Kosmač, Kosmatin.
Južnjaški pav nima imen jakov, kajti možje kot Pav, Pav(e)c. Pautz, Pavček, Pavčič, Pavič(ič), Pavko (vič) so krščeni po Pavlu.
Švicarski pisatelj Gos je le slučajno podoben našim: Gos(ak), Gosjak, Gosin(ek), n. Gansel, Ganser. Ganslmayer, Ganter (od tod idrijski Gantar?). Gosar je lahko gosji pastir ali gosji trgovec, ali pa n. Gasser. Po češčini diše Hus (s), Hus(s)u, Huszka. narečni so nemara Husič, Hus jak, Guss; Birc, Žugel(j), Žugič so mnogoznačni, cikajoč nekoliko na DT bire, žuga, toda pri F. Erjavcu bira — raca. Birc je mogoče Bernard (glej 1. številko »Lovca« 1946, s. 8—9).
Naziv raca, iz rom. pomanjšanke anitr-azza, nam pride na um ob rodovinah: Rac (man), Race. Ljudmila Prunkova si je vzela psevdonim Litva, kakor je že F. Levstik skušal obuditi prvotno besedo otva, prasorodno z n. Ente, narečno Ante, lat. anat-. S csl. »anti« nimata opraviti Otič in Ota, ki sta iz germ. os. imena, ako ne, morda okrnjenki: Dobr-ota, Blag-ota kakor (hu)Uoles, (ksa)Verij, (go)Vedič. Zadnji sicer cika na csl. vedec (»vodja«, racak, pr. meklemburški weddik, lit. vedikas), a ga laglje spojimo z imenom Vede, Bede, Benedikt. Naš Erpič opominja na n. Erpel, vendar poganja rajši iz Repič, Ruprelit. Štajerski Wudler je sličen švicarskemu wudle, raca. — Legan spominja na kajkavski ligan (DT 1 62) Sliš, Sliž, Sležič in Ričko pa na sl jez »divji racak«, riška, rička = »divja raca« v Dalmaciji (DT 1V 82). — Kakor r. Gogolj pomeni regijico (anas querque-
tl ul a), tako utegne biti naš Gogala kaj sličnega, pr. gogotati. — Kdor bi z n. detoustno besedo Pil (1)e, Wille, Biler hotel tolmačiti priimek Piller, naj pomisli, da je premlada. Verjetneje je to Piler, Pilar, Pilej (puškar), ali še prej Pelegrin, pr. n. Pilger, Pilgrim, angl. pilgrim, naš Pilgram ...
Legenda pravi, da je grlica zibala Jezusa, ko je šla njegova Mati po opravkih. Nespretnica pa prevrne dete ali pa ga Pesjani ukradejo (Pajek, Črtice). Vrnivši se, udari Marija ptico za uho. Poslej se grlica med gruljenjem drži po strani in poje, kakor da ziblje: tu-ta-tu, tu-ta-tu. Od tod menda notranjski izraz zibkalica in štajerski ptutika. V rodbinsko nazivje pa je prešel le knjižni izraz: Gerl(ec), Gerl(i)ca, Grl(ec), Grlj, G(e)rlovič, Gerljevič, a še od teh so nekateri morebiti prikrojeni n. osebno ime Gerloch, Gerolcl (kopjanik, suličar), medtem ko Tutelj in Tut(t)a predočujeta poniglavca. Izven našega ozemlja se je č. Hrdlička proslavil kot narodopisec v USA.
Narod veruje, da je srečna hiša, kjer se naseli lastovica. Ta pripada domu kot last. Najsvetejših reči ne smeš izrekati po nemarnem, zato je Cerkev prepovedala krstiti otroke na Jezusovo ime (zgolj Iberski polotok se ne drži te zabrane). Tako morda tudi lastovka ni dala pridevkov, razen Lastavec, ki je mogoče spremenjen Vlastimer. pr. selo Lastomerci pri Ljutomeru in Lastovci, zaselek pri Sostrem.
Morska lastovica ali kruleč ima nekaj odziva: Krul(e)c, Krulej, Krulj(e)c, a le po naključju. Priimek pomeni prejkone: šepec. Črna čigra, n. Trauerseeschwalbe, je v narečjih Maivogel. Brandvogel, Bomerlin (»Čeh«), Kess(e)ler. Francozi so do nedavna zamenjavali Čeha s Ciganom (Bohemien), tudi nemški rotvelš ali latovščina razume pod Kessler potepuha, klateža. Pri čigri ni jasno, ali gre za črno barvo ali za nestalno letanje nad morjem. Niti priimek Kessler ni povsem razviden: utegne biti dvojnik drugemu: Kestler, ki je po vasi Kostelu in je znan tudi kot Kozler, Kosler, najbrž pa kotlar.
Že v starem veku so nevedni kmetje verovali, da ptič Aigo-thelas oz. Caprimulgus s svojim širokim kljunom kozam in kravam mleko pije. Oba izraza, gr. in lat., pomenita kozomolzec. Zato slov. nazivi: ko zorno lz-ec, -a, kozodoj, podojka (Pohlinov popačeni zapis podhujka naj bi kar izginil iz slovarjev!), sh. kozodoj, kozara, sisavac. Pri tem omenim, da dojiti pomeni molsti. Enako označuje koristnega ponočnjaka večina evropskih jezikov.
Okoli ust ima močno dlako nalik brkom, da laglje prijema plen. Na vzh. Štajerskem pravijo krkav = razkuštran, razkocan,
in krke = dolgi lasje, tako nudi Pleteršnik: nočni krkavec, Ziegenmelker.
Naš operjenec kosove velikosti lovi v večernem in jutrnjem somraku, zato sli. mračaj, mračnjak, mračnica, sumračnik, po-mrakuša, mračna ptica, nočna ptica, nočna last(avic)a; slično drugi jeziki; angl. še po vrhu night-jar, nočni gobezdač, ker močno vpije »err« in »orr«. Za uho franc, leposlovca se dere: - Bois pourri« (C. Weyer, Source de joie, i935, 160). Na Štajerskem, kjer je kot »ponočni jager« dobil bajesloven nadih, pa se glasi: Tu tu tu tu (Pajek, Črtice, 91).
Čez dan drema čepeč v goščavi, najrajši vzdolž debele veje, ne pa poprek kot ostale ptice. Stisne in prilegne se tako, da ga ne razpoznaš od stare grče. Zastran tega se imenuje slov. legat, legan, legen, lcajkavski leganj, legen, legnar, preleguša. v Ribniški deželici ležetriidnik, ker je baje truden od ležanja ali ker pomaga samici valiti. Poleg raznega mrčesa uživa tudi mravlje, zato mravljinčar. Leta hitro ko lastovka, zatorej n. Nachtschwalbe, in kaj k. menda lipitor, kar bi se bolj knjižno nemara zapisalo lepetar (lepetati = frfotati, kriliti). Ljudstvo veruje, da bi ne bilo prav, ako bi kdo legana ubil, češ da ima čarobno moč. Potemtakem mu Goethejevi rojaki pravijo Hexe, kajk. pa klek. Tako se namreč pravi shajališču čarovnic: gora Klek (1182 m) nad Ogulinom kakor notranjska Slivnica. V slov. knjigi sem že naletel na izraz klekar, klekarica = veščec, vešča.
Veleoki in širokokljuni ptič je precej prispeval našemu imenstvu. Našel sem priimek Kosadej, t. j. kozodoj, na krkavec so morda naslonjeni Krk(alo), Krklec, Krko (vi) č, Kerk(oč), Krkuta; z njim so morda v zvezi priimki Mrak(ič), Mrakov(č)ič, Mrač(ev)ič, Mračko, Mračun. Ako ni tu Marko, pomislimo na babjo vero, da mrak otročiču škodi. Večerni hlad in rosa sta poosebljena pod imenom mrak, utelešenje pa bržčas predstavlja naš ponočni frfotač.4 Priimek Klekl, ako je domač, bi kazal na kajkavski naziv, zabeležen pri DT, II, 15.
Neizpodbiten je naš vir pri naslednjih družinah: Legan, Legen, Legat, Legnar, Leg n er, manj razvidni pa so Le-gatov, Legedič (nam. Legenič?), Legiša, Legovič/1
4	V Loškem potoku mrak pomeni: movje, navje, duše nekrščenih otrok.
5	I. Koštial, ŽiS 1935, XVII, 304.
(Se nadaljuje.)
4
Cene Kranjc
Kamenje se proži
II.
Tine, ki je v nedeljo nesel deske za bivak pod Skuto, se je vrnil z gora s tole vestjo:
Pri ruševju ob Koglu je pohabljen gamsov kozel. Prva desna noga mu ne služi. Pa tudi zadnja leva ni v redu. Le s težavo hodi. Ima lepe roglje. Barve je zdrave, sive. Star je okrog deset let.
Lovce, ki so v sedanjem času obnove vsi tudi gozdarji, je dobila vest pri nakladanju stavbnega lesa.
Hitro je bil narejen sklep in načrt: Kozla je treba odstreliti.. Dostop do prostora, kjer je kozel, je najboljši z vrha. Treba je iti na Kokrško sedlo, od tam po grebenu nad Kogel in potem po skalovju proti gamsu. Odhod ob petih popoldne. Prenočitev v Zoisovi koči. Ob pol petih zjutraj začetek lova.
Ob petih smo trije odšli v gore.
*
Tudi lovec, ki ne gleda samo v stezo pred seboj, pride iz Kamniške Bistrice na Kokrško sedlo v treh urah. Mi trije pa smo hodili dobre štiri ure. Inženir Ciril je vso pot ogledoval svoje smreke in bukve in delal načrte, kako bi ukrotil poseke, ki so se divje razrastle. Gozdar France mu je vztrajno pomagal, zraven pa tarnal nad potmi, ki jih je silovit naliv neusmiljeno razkopal. Tako sta bila vneta, da sta šla neko zares veličastno smreko celo merit in sta potem računala, koliko kubikov lesa ima. Sam sem ju pridno poslušal.
Toda do Žagane peči je še nekako šlo. Brž smo bili pri njej. Že pri oglarski koči pa je bila prva daljša postaja. France si je naravnal daljnogled in poiskal v Brani prvega gamsa. Ko sva ga ugledala midva, je imel že dva nova in povrhu še srno nad Zauberstajnom. Sonce je že zašlo za vrhove in žival je prihajala na pašo. Sedaj pa jaz nisem mogel naprej.
In tako smo počasi hodili. France je kazal prostore, kjer so taborili in hodili partizani. Tam so imeli barako, tam šotore,, temelji teh prehodnih domov so bili še povsod vidni. »Čez onole steno v Kalški gori je padla partizanka. Skupina je ponoči zgrešila pot. Bilo je ledeno. Če padeš na takem mestu, se ne moreš več ujeti. Spomladi so jo prepeljali domov.«
In tako smo počasi hodili in prišli do »debele bukve«. Gore so se že zavijale v mrak. Nismo več videli na zelenice med
ruševjem in ne na travnate pasove pod stenami. Ko smo prišli na odprt prostor pod Kokrškim sedlom, smo morali že kar paziti, da smo se držali steze. Za nami je vzhajal mesec. Bilo je zelo tiho v planinah.	*
1 uristi v Zoisovi koči so naš lovski načrt nekoliko spremenili. Gamsa s pohabljeno nogo, ki smo ga šli iskat nad Kogel, so videli popoldne pri Velikih podih. Čudno poskakuje, očividno mu prva desna noga ne služi, so govorili. Njihovi in naši podatki so se nekako ujemali. Zato smo sklenili, da bomo šli prihodnje jutro najprej proti Mlinarskemu sedlu in pregledali ves teren Velikih, podov. Če gamsa tukaj ne bomo našli, bomo preiskali prostor nad Velikim Hudim grabnom in skalovje na obeh straneh Kogla.
Gamsov žvižg nas je prihodnje jutro spravil zelo zgodaj na noge. Razposajen kozel nas je prišel klicat na travo prav pred kočo. S svitom nam je kazal pot proti Mlinarskemu sedlu.
Okrog kotla nad Velikimi podi smo opazili prvo tropo, po večini koze z mladiči. Počasi se je umkanila proti Turski gori. Vse zdravo!
Potem naju je vodil France vse dopoldne po belem skalovju. Bolj natančno nismo mogli iskati našega gamsa. Pretaknili smo vsako luknjo, pregledali vse globeli in jarke, preplezali desetine hrbtov. Bil je lep dan, bilo je toplo sonce, bili so gamsi na zelenicah okrog nas, nekateri so ležali, nekateri so se pasli.
Malo po enajstih smo zagledali tudi našega. Pod strmo steno na desni strani Kogla je ležal v ozkem lijaku. Še kar dobrega pol kilometra je bilo do njega. Precejšno globel bi morali prehoditi, da bi prišli do primerne razdalje. Ves čas nas bi gams videl, ker kritja ni bilo nobenega.
Nazaj!
Šli smo okrog Kogla, da smo stopili v globel od spodnjega konca.
Gams je bil še na svojem mestu.
»V steno ne bo šel, ker ne more! Zapreti mu je treba samo pot na spodnji konec globeli! Strelna razdalja do sten nad globel) o ni prevelika!«
Kmalu je gams vstal. Komaj je šel, toda šel je — v steno!
Čez dva dni se je spet vrnil z gora Tine. Prinesel je novo vest: Kozel je v Velikem Hudem grabnu. Toda tam ga ni mogoče dobiti. Tam so prevelike stene. Tam je nevarno hoditi. Tam se proži kamenje.
F. Confidenti
Spomin na Okrešelj
Bilo je to v tistem času, ko v dolini že bukev rumeni, a v planini še vedno jagoda zori, takrat, ko gamsarja vleče nepremagljivo v stene naših lepili Kamniških planin, da izživlja svojo lovsko strast. Vremenska napoved je bila ugodna, mati je dobro oskrbela nahrbtnika, s sinom sva pregledala puški, pripravila muniei j o in olje za čiščenje in krenila na pot. Pripeljala sva se v Logarsko dolino, kjer sva se zglasila pri lovcu »Mihu«, zvestem lovskem tovarišu, ki nas je kot izboren vodnik spremljal dolga leta na naših lovskih pohodih in ki je žalostno končal pod udarci krutega Gestapa. Miha je bil kakor vedno takoj pripravljen in krenili smo navkreber. Po obligatni cigareti pod slapom še kratek strmec in že vidimo Frischaufov dom, ki si ga sploh ne moremo predstavljati brez »Jakovega Jaka«. Obraz se mu je kar razlezel, ko nas je ugledal, in v hipu je zginil v kočo. da se trenutek pozneje pojavi z zelenko, ki »čuva od prehlada«. Njegova zvesta ženka Burga je, hitro skuhala čaj, medtem pa je Jaka že poročal, da stoji pod Mrzlo goro šest gamsov, za Pasjim sedlom jih je zjutraj tudi opazil trop, ta stari »biksar«, kakor je Jaka krstil samotarja, ki se nam je leto za letom izmikal, je še tudi za Menihom, in tako smo v prijetnem razgovoru prebili večer. Naredili smo tudi načrt za drugi dan. Zgodaj zjutraj smo krenili proti Savinjskemu sedlu. Kmalu od Šuma-novega križa so nam privriskali nasproti navdušeni »ljubitelj i narave« in nam pregnali trop gamsov, ki se je pasel pod Mrzlo goro. Z mešanimi občutki krenemo dalje proti Savinjskemu sedlu v nadi, da najdemo gamse na zelenicah, kjer so se po navadi stalno držali. Toda tam so tudi bili že pregnani. Ko dospemo na državno mejo, smo vrinili majhen odmor in z daljnogledi opazovali lepo dolino proti Koroški Beli. Na pobočju onstran meje opazimo trop gamsov in smo jih dolgo gledali, kako se mladina in kozarija poigrava po produ in policah. Vrnili smo se v kočo, ker je v tem predelu za ta dan bilo vse vznemirjeno in pregnano.
Drugi dan je bila nedelja! Vreme lepo in jasno. Vedeli smo, da bo mnogo turistov, in smo zategadelj sklenili, da ta dan posvetimo počitku. Proti poldnevu se je koča napolnila s turisti, med katerimi je bilo mnogo Zagrebčanov. Opazili so seveda tudi nas lovce in na naš račun delali razne opazke; tako na primer
so se vpraševali, kakšno divjad mi prav za prav lovimo v tem kamenju, ko vendar oni vso pot do koče niso ničesar opazili.
Če pa lovec hodi po lovu, takrat mu ni za veliko družbo in brez dogovora smo se vsi štirje podali za kočo, na našo staro opazovalnico, in z daljnogledi preiskovali nasprotno stenje. Kakih tri sto metrov daleč opazim v grapi na neki polici dobrega gamsa, starega samotarja, ki je prišel le redko na spregled, ker se je nekako stalno zadrževal v nepreglednih grapah, kakor to delajo po navadi taki starine. Zalesti ga ni bilo mogoče. Strel z naše opazovalnice bi bil nad vse tvegan s puško brez daljnogleda, zato smo ga samo opazovali in uživali. V tem se nam je pridružil nek zdravnik iz Zagreba, tudi lovec. S težavo smo ga pripravili, da je gamsa sploh zagledal. Sklical je hitro svojo družino in ji pokazal lepo divjad. Pričela se je debata, ali bi bil strel na tako daljavo uspešen. Gams nas je gotovo tudi videl, ostal pa je mirno na svoji polici, ker se je čutil pri tej razdalji varnega. Jaka in Miha sta prigovarjala k strelu, meni pa ni bilo do produkcij. Končno sem se pa vendarle odločil, da streljam. Moja daljnostrelna manliherica je bila koj pri roki; uležem se. puško naslonim na mehko in merim. .. Strel odjekne in — gams se vzpne ter se zakotali v prepad. Gams je obležal v zelo težko dostopnem terenu. Kako ga bomo spravili ven?! Treba je bilo vrvi in plezalcev. Z velikimi napori smo gamsa prinesli do koče. Turisti so ga vse vprek občudovali, kajti bilo je med njimi mnogo takih, ki so prvič v življenju videli gamsa. Prenehale so prejšnje opazke. Po starem lovskem običaju mi je lovec Miha podal na svojem klobuku vejico borovca, namočeno v gamsovo kri. Zagrebški zdravnik-lovec še tudi ni imel prilike, videti gamsa, ker jih v njihovih revirjih ni. Vzhičen je pregledoval mogočen organizem te lepe gorske divjadi.
Bur ga nam je pripravila izvrstna jetrca in mnogi so jih kot senzacijo prvič pokusili.
Lepi lovski dnevi na Okrešlju, zopet se boste vrnili in takrat upam, da bom vencu svojih spominov dodal še nekatero cvetko.
Lovci, prispevajte za Oprtnik! Vsak lovski svet ima poročevalca, ki skrbi za lovski tisk.
Tudi vsaka lovska družina naj ima svojega dopisnika za glasilo.
Srečanje z medvedom
Preden začnem pripovedovati svojo povest o medvedu, naj vam opišem itd kratko Fridrihštajnski (Stojna) gozd«, katerega del je spadal pod moje nadzorstvo. — Takoj za ribniškim močvirjem, kjer ponika potok, se začne vzpenjati hrbet »Fridrihštajnskega gozda«. Vštric Kočevja se razcepi v dva hrbta, ki se jenjata šele pri štalcerjih ozir. Novih lazih. Gorska veriga je dolga kakih 16 km v smeri jugovzhoda. Tako ima Kočevje zaslonjen razgled proti jugu, dočim je odprt vetrovom proti severu. Zato imajo Kočevarji hudo zimo in mnogo snega. — To pogorje je iz kraškega (mehkega) apnenca, kjer laste vseh vrst gozdno drevje, grmovje in plevel.
Kraški svet je poln podzemskih jam in rovov. V . Ledeni jami« n. pr. se drži vse leto led. Ta skalna dupla nudijo medvedom brloge in zaklonišča.
V času Friderika grofa Celjskega je bilo v teh pragozdih obilo divjadi vseh vrst. Pa tudi nasledniki, grofi Auerspergi, so se še do izteka prve svetovne vojne ponašali s temi lovišči, kjer medved ni bil redka prikazen.
Sredi leta 1942 sva z logarjem K. (ubili so ga Italijani leta 1943) šla iz vasi Livold, da pregledava njegov revir zaradi stavbnega lesa. Po dobri uri hoda po gozdu zagledava v mehkih ilovnatih tleh vtisnjen sled medveda. Hitro je logar privlekel iz svojega oprtnika meter in jel meriti odtise stopal. »Stari je še živ,« je zagodel logar ter hitel praviti, da se je s teni velikim kosmatincem že večkrat srečal in da ima stari medved že osivelo glavo. Tudi bežal da je že nekajkrat pred njim. ker starina ni vedno dobre volje. Po opravljenem odhodu sva se razšla in jaz sem jo potegnil mimo Fridrihštajnskega hriba v dolino.
Kake tri mesece pozneje sva šla z upraviteljem na Fridrihštajn na izkazovanje lesa. Delo je šlo izpod rok, zato se je šel upravitelj sončit na razvalino Fridrihštajna, jaz sem pa dokončaval delo okrog Velikega vrha. logar na severni strani, jaz na južni.
Tako je minila menda ura dela, ko sem stopil na ostro, kaka 2 m visoko skalo, da bi bolje videl okolico. Kar se vzdigne grozen trušč in lomljenje mladja in se bliža z veliko naglico. Mislil sem, da lomi drevesa jelen, ki sta ga preplašila logar in njegov delavec. Toda zagledal sem nekaj rjavega s prihuljeno in debelo glavo. Medved! Mislil sem skočiti s skale, toda spo drsnilo mi je in telebnil sem na tla. Lomast je šel medtem mimo mene navzdol. V drugo stran je bežeč lomastil moj delavec, ko sem pobiral sam svojega rojstva kosti in jih otipaval, če so ostale cele. Razen nekaj prask in kravevega nosu ni bilo hudega. Logar, ki je sopihal proti meni. je že od daleč vpil, če me je medved oplazil, ko je videl, da si brišem kri. Tudi upravitelj je imel svojo zabavo, ko je svojega rojstva goloto kazal soncu vrh srednjeveških razvalin. Ko smo se sešli in mu dopovedali, da je bil medved ter videl moj opraskani obraz, mu je vzelo malo sapo, češ kako bi ga bil medved sprejel v rajski Adamovi obleki, ko ni mogel imeti niti figo v žepu.
Vdrugič sem se sešel z medvedom, ko so žgali na Mestnem hribu kres. S kresom so namreč zažgali tudi gozd. pa j.e bilo treba gasiti. Čez dan smo gasili na vse pretege, vendar je bila človeška moč preslaba. Zvečer sem odpustil ljudi, sam sem pa šel okrog Mestnega hriba pogledat, če se ni razširil požar še kam drugam. Tako sem prilezel do Grofove fratc« in se
razgledoval po njej. Naenkrat zagledam neko senco, ki se je premikala čez poseko. Od mene je bila komaj 150 korakov. Ko je prišla bolj na prosto, sem spoznal medvedko z Mestnega vrha v družbi dveletnega medvedka. Torej je živela tudi ta teta, ki si je morala izbrati drugo brložino, ker so zasedli njen prvi brlog Italijani. Če je bila v resnici tako stara, kakor so pravili, nisem mogel presoditi, ker je nastopala noč.
Zgor »Požgane jame« sem pozimi pregledoval sečnjo vetroloma, tri ure. od Kočevja. Vračal sem se proti Kočevju. Spotoma sem zašel, zato sem moral hoditi kar na celo proti zahodu. Ko tako lezem iz doline v hrib in s hriba v dolino, pridem do nekega skalnega gričevja. Tu sedem za krajši oddih. Ravno sem vstal, da nadaljujem pot. začujem korake, ki so se mi počasi približevali. Misleč, da prihaja človek, zlezem v grmovje in od tam oprezujem. Kmalu pa prileze iz grmovja na malo jaso medved, ne kaj velik. Na jasi je nekoliko postal, se oziral, se popraskal z zadnjo taco in nadaljeval svojo pot. Medved je bil od mene oddaljen komaj sto korakov. Ko sem videl, da ni okupator, sem tudi jaz ubral pot in se končno znašel v Kočevju.
Ko sem omenil logarju v Handlerjih srečanje s šibkim medvedom, mi je takoj pojasnil, da je to potepuh, ki se klati okrog tudi podnevi.
Še enkrat sem se sešel z medvedom pri »Ledeni jami«, ko sem hotel ili v jamo po vodo. Joda prišel sem samo do roba votline, ko sem zagledal pri vodi medveda, kako je srebal vodo. Tudi ta medved me ni opazil. Bil je tudi mladič, toda že odrastek Zato sem se dobrih sto korakov odstranil ter čakal, da pride na dan. Čez kake pol ure se je prikazal na vrhu stopnic. Ko je prišel na moj sled, ga je povohal in že je dobil namesto nog krila. Tu sem videl, kakšno brzino razvija medved, če se mu mudi ali če ga kaj prestraši.
I. R.
Lisjaka smo uplenili
(Napisano leta 1940.)
Lepa je Kamniška Bistrica in dostikrat je že bila opisana. Pa naj jo tudi jaz malo opišem, čeravno imam za take reči precej okorno roko. Sem mnenja, da vsak gleda svet z drugačnimi očmi, in jaz bom gledal prelepo Kamniško Bistrico z očmi lovca in gozdarja.
Pravilno se začenja Kamniška Bistrica v Predkonjski, tam, kjer je kamnolom in »vila« gozdnega čuvaja Tineta U., imenovanega »apostol«. Cesta, ki vodi do lepega Turistovskega doma in lovskega dvorca, je še dosti dobra.
Torej od Predkonjske vodi cesta v izredno lepih ovinkih in vijugah, izpeljanih za »svetom«, kakor bi se reklo v drvarskem žargonu. Najlepši ovinek je v Mecesnovcu pod Počivalom, kjer se ti skoraj zvrti v glavi od ostrega zavoja, ako privoziš tja s kakimi petnajstimi kilometri na uro s kolesom. Marsikateri že mulo »vroč« turist ali planinec je tukaj preskušal trdnost ograje in s težavo pobral svojega rojstva kosti in jih zopet spravil iz jarka na cesto, se zopet naložil na kolo ter žalostno kimal proti pomočišču v Stahovici, ki se nahaja pri svetovno znanem »Korlnu«.
Nad Smrečjimi mlakami je Kraljev* hrib, kjer »kraljuje« lovec Lojze K., ki zvesto pase gamse, posebno pod Veliko planino in v Šimnovem plazu, ker tam je največ njegovih prijateljev«, ki ne poznajo sedme božje zapovedi. Toda kljub največji pažnji mu še vseeno zgine tu pa tam kozel ali srnjak, ne da bi iskal potni list pri upravi. Pa je Lojze že marsikaterega zasačil in z njim postopal po zakonu. Tudi so na njega že streljali, pa se ni umaknil, ampak pogumno ustrelil tudi on in se izkazal, da je vreden vojaka iz prve svetovne vojne.
Ne daleč naprej od Kraljevega hriba se nahajajo Kopišča, kjer domuje gozdar, ali če hočete, gozdni čuvaj Janez R. Rad bi veliko, a ima zmeraj malo. Še ona mala njivica pred njegovo »palačo« m a ne da onega, kar bi imel dobiti. Srnjačja zalega, ki se najraje drži okrog Kopišč, komaj pričaka pomladi, ko v mesecu maju gozdarjeva žena posadi fižol. Še ko stojijo prazne prekle po njivi, hodijo prav po gosposko srne in srnjaki ogledovat, kdaj se bo okrog prekel kaj zelenilo. Ko fižol začne delati trte, je že tudi dozorel! Vsak list, ki požene, takoj zgine v urno migajočih smrčkih srnjadi. Pesa je samo eno noč na svojem novem mestu, kjer bi morala rasti in dati pridelek.
Pa mislite, da se kaj boji srnjad, ko vpiješ nanjo, kadar se masti s trudom ubogega gozdarja? Kaj še! Stoji mirno in gleda zabuljeno, češ: čemu krik in vik — saj streljati ne smeš, odškodnine pa tudi nihče ne da! Tako trpi uboga para — za druge.
Od Kopišč se vije cesta dalje in po nekaj kilometrih pripelje do križišča, kjer vodi en odcep ceste do planinske koče, drugi pa do domovanja lovcu Franceljnu U. To vam je original lovca, dobričina v družbi, a strah lovskih tatov. To bi vedeli povedati posebno oni iz štajerske strani. Spominja se natančno vseh dogodivščin, zalazov in pogonov na gamse, pa tudi lovskih gostov, ki jih je vodil na stojišča in čakališča. Lepi in bridki spomini!
* Ime je nastalo po sv. Treh kraljih, ki so upodobljeni na starem znamenju pod tem hribom, in je okrajšano iz »Sv. treh kraljev hrib«. — Ur.
Od njegovega dvorca* vodi navadna kolovozna pot proti Koncu in Kokrški dolini. Tu je oni, toliko opevani gorski svet. ki ima največ gamso\ in ruševcev. Tu so hodile na lov razne svetovne veličine.
Vzemimo samo Žmalcarje in Trato, pa tudi Jurjevec in Veliki Hudi graben. Tu se pasejo tropi gamsov, ki štejejo tudi po osemdeset glav! V zimskem času smo opazovali gamse od Žagane peči, tam, kjer stoji velika drvarska koča, imenovana »Pihamot«. Kamor sem pogledal, povsod so lazili gamsi in si iskali borno hrano. V zimi jim tu prede precej trda za hrano. Debel sneg, neprehodne stene in strmine, pa plazovi stiskajo ubogo divjad tako, da se ji moreš približati na prav majhne razdalje.
Tudi je v tem predelu Kamniške Bistrice največ žrtev zime med divjadjo. Dostikrat jih vzame zima do petdeset, in to največ kozličev. Stari in onemogli se po navadi zavlečejo v zijavke in tam obleže za vedno.
Seveda deluje gozdna saniteta s polno paro. Lisice kopljejo po plazovih na mestih, kjer ovohajo plen. Ko spravijo žrtev na dan. pa prilete še krokarji in zapojejo mrtvaško pesem ob pojedini. Nekako žalosten je pogled na razmetane kosti, razcefrano kožo in raztreseno dlako.
Tako je tudi lovec Francelj nekoč pripovedoval, ko smo se sešli prav slučajno na »sejo« v drvarski bajti, da je na plazu osledil izredno velikega lisjaka, ki je imel šape ko volk! Seveda je prišlo do duhovitih opazk in prerekanj zavoljo tega. Jaz, ki sem že zasledoval volkove, sem mu oporekal, a on je trdovratno gnal svoje. Govor o tem lisjaku se je pletel kake tri tedne. Tudi jaz sem ga nekajkrat osledil v Podivja in Studencih in enkrat celo pri Lovrenčevi bajti, kjer je lovil srno. Seveda se mu je volčji sled zelo zmanjšal, a še vseeno je bil res velik.
Bili smo mu trdo za petami, pa se nam je vedno izmikal, da ga nismo mogli dobiti. Francelj mu je tudi skrbno stregel z vabljivimi zalogaji, v katerih je bila skrita smrt v obliki strupa, pa grdavš ni hotel nikoli pobrati. Bil je pač prefrigan in preizkušen star lisjak.
Najraje je lovil mladiče srn in zajce. Kjer koli smo dobili umorjenega in na pol požrtega srnjega mladiča, je bila zraven vselej sled tega lisjaka. Ugotovili smo, da je v dobi dveh mesecev zadavil sedem srnjačkov in srnic. Koliko pa zajcev in jerebov, nismo mogli dognati.
Po vednern zasledovanju smo dognali, da še najpogosteje zahaja nad izvirek Bistrice, ob stezi na Črni vrh in Zeleniške špice. Ko smo izvohali, da se skriva v onih ogromnih skalah, ki so kakor navaljene in pod katerimi ima idealna skrivališča, smo sklicali »kronski svet«.
Na tem posvetu smo napravili natančen načrt: kje bodo stali strelci, kje bodo prijeli gonjači, kako bodo gnali in kako bomo strelci streljali, pa tudi uro, kdaj in kje pridemo skupaj. Seveda smo se tega tudi točno držali, izostal je samo »apostol«, ki je doma preganjal mačka.
Bila je nedelja, pa vreme kakor nalašč za naš napad na rdečega roparja. Z malo zamude ene ure smo se sešli nad Malim izvirkom. Še enkrat smo prerešetali ves načrt in natančno poučili poedince, kako in kaj. Da je mrcina doma, smo vedeli zanesljivo, ker smo jo presledili.
Tako smo odšli vsak na svoje mesto kar najbolj tiho, v prepričanju, da nam je danes grešnik ne odnese! Stal sem na drči pod Mestejcami, trdno držal morilne cevi in mirno čakal ter zrl s prezirljivim pogledom v smer. od koder bi jo moral primaliati i dcčedlakec. Dobro sem slišal, kdaj so začeli z delom gonjači — bili so štirje — tudi sem dobro razločil, kod kdo žene. Že so bili gonjači nekako v sredi pogona, pa še vedno ni bilo nič. Ravno
se mi je vsiljevala misel, da jo je zvitorepec pobrisal ali ušel v kakšno luknjo, ko poči strel više od mene. Tudi jaz stisnem puško krepkeje v misli, če bi sosed zgrešil in bi lisjak pribežal k meni, da mu tudi jaz pomagam do hitrejše hoje. V tem napetem pričakovanju pa začne Francelj klicati »narode skupaj.
Radoveden, kaj se mu je pripetilo, jo urnih krač, kolikor je v strmino dopuščal meh, pobiram k njemu. Bili smo vsi naenkrat pri njem, strelci in gonjači. Vsi smo bili prepričani, da ima rokomavha že, mrtvega v rokah. A zmotili smo se! Začudeno in pomilovalno ter obenem škodoželjno smo se držali ob njegovih modrih izvajanjih: kako je lisjak prišel, kako ga je > počil jak in sprožil, a po strelu je lisjak zginil kakor kafra. Po kratkem posvetu smo odšli na nastrel in točno pregledali, kako je strel padel. Da. strel je padel dobro, kakor nam je Francelj povedal, toda lisjaka ni bilo nikjer! Trdil pa je, da ga je gotovo zadel, a najbrž bolj slabo, ker ga je streljal v »špico«, ker ga drugače ni mogel. Začeli smo preiskovati okolico, če morda le ni ostal kje mrtev ali vsaj težko ranjen. In prav smo ravnali.
Po kratkem iskanju zavpije eden gonjačev: Vidiš ga, vidiš ga! Vsi, ki smo bili oboroženi, smo imeli v trenutku puške pripravljene na strel, ker smo mislili, da je še živ. Bližali smo se mu previdno, ker je ležal za neko skalo, obraslo z vresjem. Ker se le ni hotel ganiti, je Francelj skočil k njemu in ga vzdignil za zadnje noge kvišku in zavpil: Morto!
Pristopili smo še drugi in občudovali ogromno mrcino. Pregledali smo ga natančno in strokovnjaško od glave do repa. Tehtali in cenili smo ga na vse načine lovskega znanja. Da je star, smo ugotovili po zobeh, ker je imel sila obrabljene in mu je manjkal zgornji derač. Barvo dlake je imel ognjeno rjavo, dolgo, s fino volno podraslo, rep izredno dolg in košat. Ugotovili smo tudi, da je bil zelo nažrt in lepo rejen.
Seveda nas je po tem uspelem lovu povabil Francelj na kozarec vina, ki ga je imel slučajno kar doma. Lepemu vabilu se nismo nič protivili in odšli smo v njegov »dvorec«. Pokusili smo dobro kapljico, njegova ženka pa je postregla z dobrim in obilnim obedom. Po obedu je pa zopet bilo treba malo moče in smo celo popoldne ostali pri njem ter pridno praznili kozarce in krožnike. Ko se je naredila trda noč, smo se »odgugali« vsak na svoj dom.
Šumi
Zgradba puškinih cevi za šibre
Najvažnejši sestavni del puške so cevi; vse ostalo pri puški je le pripomoček. Premer cevi je kaliber, največkrat 12, 16 in 20, kar pa ne ]ximeni milimetrov, ki jih uporabljamo za oznako kalibra pri risanicah. Navedene številke pomenijo število svinčenih kroglic, ki jih ulijemo iz enega angleškega funta (0.454 kg) svinca. Ena taka kroglica kalibra 16 bi potemtakem tehtala dobrih 28 gramov. Premer cevi kal. 16 pred nabojiščem je 16.8 mm. Cevi so od nabojišča proti ustju nekoliko zožene zato, da strel »zgoste«, to je, cevi imajo »šok«. Starejše puške, zlasti iz žice (damast), so imele poleg cilindričnih cevi, to je z enakim premerom cevi od nabojišča do ustja, tudi koncentrično vrtane cevi, ki so se polagoma in neznatno ožile po vsej dolžini cevi do ustja. Puškarska tehnika pa v novejšem času zožuje puškine cevi le nekaj centimetrov pred ustjem. To občutimo pri snaženju. ko se krpa ali predivo, navito na konec snažilne palice, pred ustjem za-gvozdi. tako da nam v močnem šoku palica obtiči. Cev je v šoku (pri ustju) zožena pri kal. 16, t. j. 16.8 mm premera od 0.1 do 0.9 mm, tako da znaša pri močnem šoku premer cevi 15.9—16.0 mm, pri milejšem (slabejšem) šoku pa 16.1—16.7 mm. Navadno imata cevi različne »šoke« (zadrge), leva močnejšega.
Premer ustja cevi je navadno vtisnjen na spodnji strani in zadnjem koncu ob konici sprednjega kopita (podaljška) z opombo, da cevi niso za kroglo. Iz šok cevi pa se brez nadaljnjega lahko streljajo sestavljeni specialni izstrelki za šok cevi kakor »ideal«, »breneke« i. p.
Cevi puške niso zvarjene vzporedno, to je, osi cevi so druga proti drugi v smeri strela naklonjeni, tako da n. pr. os desne cevi kaže na razdaljo 55 m za približno 15 cm levo in 12 cm više, leva os pa kaže za toliko desno in više, torej se osi cevi križata. To ugotovimo, če same puškine cevi (brez kopita) prosto položene namerimo preko muhe natančno na tarčo premera 12 cm in potem pogledamo, ne da bi se cevi dotaknili, po osi cevi iz take razdalje, da se na robu ustja vidi še vsa tarča. Tarča tedaj ne bo v sredini cevi (v osi), temveč v desni cevi desno spodaj in v levi levo spodaj. Pri naveznjenih ceveh (bok-puškah) stranski odklon odpade, pač pa je navpični navzgor pri spodnji cevi večji, ker je treba upoštevati krivuljo (lok) leta šiber (s povprečno začetno hitrostjo 350 m/sek.) zavoljo težnosti in večji odstoj merilne črte od osi spodnje cevi. Zato mora biti os cevi proti navpični merilni črti dvignjena, podobno kakor pri puški za kroglo. Gorenji podatki veljajo za puško kal. 16 s 74 cm, normalno dolgimi cevmi. Če opisani odklon (divergenco) prenesemo na položaj samih cevi, je os vsake cevi, od nabojišča do ustja nagnjena proti merilni črti za cca. 3.1 mm in dviganjem za 2.6 mm. Praktično to pomeni, da desna cev nosi na 35 m razdalje za 15 cm levo, leva pa toliko desno in če ne bi bile cevi proti merilni črti dvignjene, bi na to daljavo streljale prenizko. Ta stranski odklon zadetka bi morali potemtakem upoštevati, ker pride dejansko do izraza. Vendar je pršenje šiber na normalno strelno daljavo 35 m (45 X) tolikšno in merjenje, zlasti na gibajoče se cilje praktično toliko nenatančno, da navadno ta razlika ne odločuje za uspeh strela. Saj je za postrani bežečega zajca na to razdaljo treba približno 2 zajčji dolžini predmere (preddrže).
Iz navedenega nam je jasno, da iz cevi za šibre ne moremo streljati krogle dosti preko 20 korakov razdalje s potrebno natančnostjo, kar naj premislijo lovci, ki se zanašajo na »idealke«, »brenekerice« itd.
Na podlagi te kratke teorije moremo pravilno preizkusiti puško. Za boljše puške tovarna priloži podatke o zmogljivosti puške. S serijo strelov ob sigurno oslonjeni puški določimo srednji odklon zadetka od merilne črte. Za vsak strel določimo lego zadetka in od vseli zadetkov povprečni zadetek, ki nam kaže dejanski odklon strela od tarče. Isto tako povprečni odstotek zadetkov, ki se dobi, če število zadetkov v krog s premerom 75 cm. podelimo s številom šiber v naboju. (Glej »Lovec« 1946. 10. zv., str. 555—555.) Najboljše puške dosežejo 80 % zadetkov, a dobro uporabne nad 50%. Pri tem je pa važen raztros šiber, ki naj bo pri zadetkih čim enakomernejši, larča se s koncentričnimi krogi in prečnimi črtami razdeli v 100 polj. Po številu zadetih polj se oceni pravilen raztros šiber in s tem kakovost puške oziroma strela. Puške, ki gosto streljajo, so ustrezne za lov na polju in vodi, puške, ki bolj trosijo, pa v gozdu in na letečo divjad, kjer so strelne razdalje manjše oziroma natančno merjenje ni mogoče. Stranski odklon pušk pa moramo poznati pri strelu na mirujoče, zlasti manjše cilje, ker sicer pri natančnem merjenju cilj zgrešimo.
Foto Rajko Marenčič, Križe
Vsem tovarišem lovcem,
dober pogled v 194?!
Iz
lovskega
oprtnika
OPOZORILO! Vesti in oglasi, katerih uredništvo ne prejme do 20. v mesecu, ne morejo biti priobčeni v številki sledečega meseca.
Lovske trofeje. Iz zapisnika seje nekega okrajnega lovskega sveta navajamo dobesedno: »Slučajno pride na prvi okrajni lovski posvet tovariš... Tovariš ... nadalje pripomni, da je pri oceni škode povzročene po divjačini posebno še po zajcu treba biti pedanten ter gledati na to, da bo kmetovalcu povrnjena dejansko vsa škoda, ki jo je utrpel, ker bodo se sicer denarna sredstva stekala v Ljubljano in uporabila v druge svrhe, (denarna sredstva namenjena prav za povračilo škode iz okrajnega lovskega sklada), kmetovalec bo pa trpel nepovrnjeno škodo in nezadovoljnost je tukaj...«
...Dopis od H. XI. 1946. Lovske zadruge glede nabojev, ampul za lisice in kož divjadi se sklene, da ampul ne bomo potrebovali, ker naše osobje na iste ni vajeno, rabimo naboje, katere bomo naročili posebej, najbolj bi pa rabili vžigalnike in to po možnosti znamke ,U‘...«
...Srne (mladiči), ki se nahajajo na prostoru okrajnega ljudskega odbora v ... naj se preko zime zmestijo na pogodnejši prostor ter je skrbeti, da
bodo dobro prezimile, spomladi ko bodo rukale je iste spustiti na prosto...«
Ta zapisnik so podpisali: predsednik, tajnik in dva overo vatel ja! Ali ni to lovsko »kvaražugonstvo«?
Spomin iz leta 1943. Bilo je meseca junija 1943. Deževalo je ves dan. Bil setn izmučen od dela na terenu, kjer sem deloval kot aktivist, kakor tudi od stalnih izpadov Italijanov in Bele garde. Odločil sem se, da grem to noč domov, kjer bom spal po dolgem času zopet v postelji. Dejal sem sam pri sebi — saj teh vragov ne bo nocoj sem gor, ker je tako vreme.
Res pridem domov, žena mi pripravi večerjo; malo se pošalim s svojim sinčkom. Nekdo potrka! Takoj primem za puško, pričakujoč in pripravljen na vse. Vstopi kurir, pozdravi in mi pove. da moram takoj na Mavrlen, kamor sva tudi takoj odšla. Med potjo sem si mislil: od kod spet rinejo? Prišcdši na določeno mesto, dobim nalog kakor tudi drugi: najstrožje patruljiranje po določenem terenu, ko grem proti jutru čez vas, kjer je stanovala moja družina, mi že od daleč vpijejo, da so beli ravnokar odšli in odpeljali aktivistko, v hiši. kjer sem stanoval, pa napravili strogo preiskavo. Ako bi ostal doma. bi me gotovo dobili, ker
hiša, ki sem jo oskrboval, je bila zidana in je imela le ena vrata, okna pa so bila zamrežena. Ne bi me samo odpeljali, ampak tudi ubili, ker je bila od strani italijanskih oblasti in Bele garde razpisana nagrada zame in še za nekaj drugih aktivistov.
Ko se vrnem spet na Mavrlen, poročam o gibanju belogardistov prošle noči. Vprašam sekretarja, zakaj patruljiranje pretekle noči, da-li ste morda vedeli, da pridejo belogardisti? Ne, a tovariš Kardelj je prenočil na Mavrle-nu in ti si določen za vodnika njemu in njegovemu spremstvu iz Mavrlena proti Kolpi, ker odpotuje na Hrvatsko.
Ko smo nekako ob osmi uri pojedli nekoliko koruznega močnika in se prav tovariško pogovarjali, smo okrog 9. ure odrinili z Mavrlena.
Pazljivo sem vodil po hosti, da se ne bi videlo iz sovražnih postojank. Ko pridemo okoli 200 m od Grdanjega skednja na neko jaso, nekaj skoči in zbeži po grmovju. Dvignem puško in grem gledat. Začudim se, ko vidim mladi srnici; mati je zbežala. Vsi se ustavijo in jaz vzamem srnici na roke in eno podam tov. Kardelju. Nekaj časa jo je božal po drobni glavici, jo vrnil meni in rekel: »Pusti živalcama svobodo, srna ju težko čaka.« Čez nekoliko ur smo dospeli do mesta, kjer je prevzel vodstvo drugi vodnik tamkajšnjega terena in tovariško smo se poslovili. Vračajoč sem se ustavil na jasi, kjer pa srnic ni bilo več. Usedem se na štor, da se odpočijem in začnem misliti o Italijanih, belogardistih in o samem sebi, kaj bi namreč bilo z menoj, ako bi preteklo noč spal doma. Ne bilo bi me več! Tovariš Kardelj mi je s svojim prihodom rešil življenje in hvaležen mu bom do smrti. S svojim nastopom je pa rešil neizmerno več, namreč — svobodo
narodu!	«,	,. ^
btrucelj Zan,
rudar iz Kanižarice.
Lovska smola. Dne 24. nov. 1946 smo lovili zajce po steljnikih okrog cerkve sv. Sebastijana. Le Janko je šel proti
Palčjemu vrhu. Dogovorili smo se, da se postavimo na križišču gozdne poti pri cerkvi, a pse naj Ivan spusti niže ob črnomeljskih njivah. Bilo je pusto dopoldne, iz megle je malo pršilo. Psi so prav slabo sledili. Ko tako čakam na stojišču ter poslušam, kdaj bodo psi zagnali, pride po poti lisica, pa me skritega za drevesom ni videla. Ko je bila oddaljena še kakih štirideset korakov pomerim in ustrelim. Po strelu lisica skoči preko pota in se izgubi v grmovju. V dobri veri, da sem jo zadel, kličem psa. da bi jo poiskal... A glej, namesto psa pride iz grmovja ista lisica in gre prav počasi proti meni. Ustrelim drugič: niti skočila ni. pač pa se je prav lagodno obrnila in zopet brez sledu izginila v goščavi. Ze sem mislil zapustiti svoje stojišče, ko se nedaleč pod menoj oglase psi in po poti jo primaha dolgouhec. Ustrelim, a zajec, ue meneč se za strel, jo ubira dalje. Zarobantim prav po kranjsko, kajti zgrešil sem že tretjič. Vržem puško preko rame ter se napotim proti tovarišu Ivanu, ki je stal nekaj sto metrov pod menoj. Tedaj tretjič švigne zvitorepka mimo mene in tudi moj strel proti njej. Toda lisica je zopet odnesla svoj rep v goščavo. Ko gledam, v katero smer jo je potegnila, začujem pod menoj strel, in še enega. Prišedši do Ivana, se je ta malo kislo držal ter pristavil, da je zgrešil lisico.
Psi so gonili proti Talčjcm vrhu in tudi midva sva se odpravila za njimi, da bi se sešli z Jankom. Na neki poseki, kjer so bila zložena drva, pride nasproti Janko in svari: »Tiho in previdno, tu v drveli je kuna.« Obstopili smo takoj drva. Ivan je z dolgo palico drezal v kup drv, da bi preplašil in izgnal kuno. Namesto kune skoči iz kupa miš in jo potegne pod tamkaj ležeče vejevje. V trenutku, ko sem še gledal za mišjo, smukne kuna izpod drv pod kup hlodov, nahajajočih se nekaj metrov od drv.
Ko je Ivan zbezal kuno izpod hlodov, je švignila z brzino. kakršne še nisem
videl, na piano. V največji naglici sem sprožil in s strelom zamudil, pa tudi z drugim vrženim strelom zgrešil, kakor tudi Janko.
Lovim že trideset let ter sem že marsikateri kožušček slekel lisici, kuni ali drugim živalim, a take lovske smole še nisem doživel. Tudi moja tovariša tisti dan nista bolje odrezala.
V. A. B.
Podlasica in podgana. Ko sem se neki dan sprehajal ob Gruberjevem prekopu blizu Špice — bilo je pred mrakom — švigne izpred mene iz vrta velika podgana in urno teče čez cesto proti prekopu. Pri pospravljanju so jo bili pregnali. Že se je spustila po škarpi navzdol, ko priskače iz istega vrta za podgano vitka podlasica. Nehote sem skočil še jaz na vrh škarpe, da vidim, kako se bo gonja končala. V treh štirih skokih je urna podlasica dohitela podgano, in ko se je zagnala, da ji skoči ria vrat, se je podgana naglo obrnila in čakala na napad. Podlasica je bila trenutno v zadregi. Postavila se je na zadnji nožiči in ravno tako tudi podgana. Tako sta stali sovražnici pol minute. Naenkrat podlasica počepne, da je bila čisto majhna in elegantno preskoči podgano, se naglo obrne in že ji je sedela na vratu. Podgana je zavreščala, zapiskala in bilo je po njej. Počakal sem, kaj bo podlasica storila s plenom. Pustila je podgano in — ne oziraje se na mene. čeprav sem bil oddaljen le kakih 4 do 5 m, jo je počasi mahnila po isti poti čez cesto nazaj na vrt, od koder je prišla.	A. S. P.
Lovske opazke. »Lovec« št. 10. pag. 357, II. stolpec: »Ker vrane (srake) že več let niso bile zastrupljene s fosfigi-nom in ker je bila zadnja zima zanje ugodna, so se vrane, srake, šoje, skobci, kragulji in druge roparice zelo razmnožile in so naredile zlasti pri piščetih veliko škodo.«
'Za vrane to ne drži. Kot star lovec in vesten opazovalec sem prišel do prepričanja. da mila zima pri nas ne po-
spešuje razmnoževanja vran, namreč naših sivih vran. Dokaz. Kot mlad učitelj sem svoj čas na Ponikva pozimi pri prekomernem debelem snegu streljal vrane kolikor je bilo mogoče. Vran nič koliko. Bile so skraja tako domače, da se me s puško niti bale niso. Pri vsakem hlevu jih je bilo gnojišče polno, polno sadno drevje. Po strelu so malo odletele, pa ne daleč.
Znano mi je bilo, kakšno škodo so vrane delale spomladi pri piščetih in poleti na koruzi. Domneval sem, čim več ko jih zdaj pozimi uničim, tem manj jih bo spomladi, tem manjša bo škoda. Takrat je bilo to lahko, ko je bila municija poceni in si je nakupil po mili volji.
Poleg vran smo streljali srake, šoje. skobce, na prosu golobe, na orehih veverice.
Dobro se spominjam, da je po tisti ostri zimi z debelim snegom nastopila lepa, suha in topla pomlad, kaj ugodna za perutnino. Ko je bilo pri hišah polno te kurje mladine, so se pojavile vrane v nič manjšem številu kakor prejšnje leto. Prav nič se ni poznalo, da sem jih pozimi tako zdecimiral. Bile so skrajno predrzne in odnašale pi-ščeta, račke in purančke, da je bilo joj!
Nauk iz tega je, da je tudi sive vrane pri nas pozimi nesmisel streljati ali zastrupljevati, ker se te, ki pri nas zimujejo, ob koncu zime pomaknejo proti severu in na njih mesto pridejo proti koncu februarja in v začetku marca vrane z juga, ki so se pri nas zvalile in ki ostanejo in nam delajo škodo.
Da je tako, sem se prepričal v prejšnji Jugoslaviji, ko sva z lovskim zakupnikom ob času gnezdenja s fosfi-ginom uničila skoraj vso vranjo svojat, pa je bilo potem preko zime razmeroma še dosti vran. Ko so pa te zgodaj spomladi odletele proti severu, so se k nam povrnile le prav redke, najbrž naše domače, tukaj zvaljene.
Končno še pripomnim, da smo potem spomladi na Ponikvi prav vneto
zatirali, vrane v gnezdili. Na pomoč so mi prišli spretni dečki, ki so iskali gnezda. Uspeha pa nismo imeli posebnega zaradi razsežnih gozdov z visokimi smrekami in hojami, kjer so bile vrane večinoma pred nami na varnem. Takrat namreč še nismo vedeli, da je najbolj učinkovito strašilo za vrane mrtva vrana. Kjer ta visi na dolgem drogu na vidnem mestu, ni nobene blizu.	Medved Jakob, Pišece.
Kotorne v Iški. V odgovor na članek tov. D. V. sporočam, da sem v mesecu oktobru 1946 videl, kako je devet kotom zletelo z ene pečine na drugo in to v predelu nad Grabljicami. To je dokaz, da se v dolini Iške nahaja stalno ta pri nas redka ptica. L. G.
Površina lovišč in stalež srnjadi. Ker so sedaj že lovskim družinam znane površine lovišč, je potrebno, da po svojih lovskih čuvajih ugotove po možnosti približno stanje srnjadi. Mnogokrat slišimo med lovci, da so na bra-kadi psi zagnali naenkrat po več srn. do pet in so potem govorili, da je preveč srnjadi, da jih treba odstreliti. Tovariši, to še ni odločilno, če se v enem pogonu pojavi pet srnjadi skupaj. Odloča velikost lovišča in stalež srnjadi v vsem lovišču. Seveda drugače je, če je srnjad bolehna, slaba ali degenerirana. Tedaj je gojitveni odstrel potreben ne glede na stalež. Vsak starejši lovec dobro ve, da se pozimi, ako je mir v lovišču, drži srnjad v tropičih. Ni torej nič čudno, če psi pri brakadah zaženejo naenkrat po več srnjadi hkrati. Slišalo se je tudi med lovci, da srnjakov za priplod ni treba toliko kot srn, ker da srnjak lahko oplodi do dvajset srn. Vsakemu svetujem, ako že za lov izda toliko denarja, naj si nabavi še knjigo »Naš lov«; ker pa te knjige zaenkrat ni, naj si vsaj kupi knjigo »Gojitev srnjadi«, ki stane samo 25 din. Potrebno je danes vsakemu lovcu, da se tudi teoretično izobrazi in spozna naravno življenje naše divjadi, ki je sedaj ljudska last. Potem Im šele lahko nastopal kot lovec.
Glede staleža srnjadi se je avtor knjige »Gojitev srnjadi« zaradi škode oziral tudi na kmeta in je navedel, da se naj računa za lovišča mešano gozd-poljc na 100 ha od 6—7 kosov, medtem ko računajo druge države s podobnimi pogoji na 100 ha 10 kosov srnjadi. Tudi v tem pogledu je pri nas sedaj kmetu ustreženo.	Č.
Zgodnji gostje. Dne 10. oktobra sem opazil na barju 12 divjih gosi, kar je za ta čas izredno zgodaj. Te zgodnji' ptice so se zadržale le nekaj dni, nakar so odletele. Videl sem. da se je spreletavala tudi velika jata galebov.
L. G.
Grlice. Naše kraje zapuste navadno sredi septembra, ko je pospravljeno proso s polja. Kaj jih je letos zavedlo, da so napravile izjemo in se potikale še 18. novembra 1946 po Ptuju, ne morem uganiti. Sedeč ravno pri obedu in obrnjen s hrbtom proti oknu na vrt, zdrvi psica mimo mene na zaboj s premogom in zija na grede. Radoveden, kaj vraga ima, zapazim na pešpoti grlico. kako nekaj pobira. Kmalu za prvo se spusti s češnje še druga, za njo pa ostale, tako da sva jih z ženo naštela šest. V dvomu, če niso morda domače, grem na dvorišče in okoli ogla, da si jih pobliže ogledam, pa so prej odletele na sosedov vrt.
Med potjo v trafiko sem srečal tov. Schella, starega lovca, ter ga opozoril na ta nenaden pojav. On, ne bodi len. se je kajpada takoj potrudil na moj dom in k sreči še ujel to redko zanimivost. Ob tej priliki mi je pojasnil, da je enak tropič grlic videl nekaj dni prej sedeti na telefonski žici. ki vodi po Rogozniški cesti.
Izgleda, da je letošnje vihravo vreme zmedlo več vrst ptic. sicer bi se držale svojega koledarja. Lastovke, ki sva jih opazovala v oktobru, ko je najbolj naletaval sneg. z mojim nečakom med ribolovom ob Zabovsko-Markovski meji, so začudile njega tembolj, ker je sam zabavljal zaradi neprijetne mokrote in mraza. Letalc so tik nad vodo
in krožile venomer nad enim prostorom. Iz njihovega leta se je dalo sklepati, da so premražene. Domov grede sva se teh revic nekajkrat spomnila in zastavila vprašanje, bodo li dosegle svoj cilj? Mnogo živahnejši pa so bili škorci, ki so visoko v zraku 23. 11. jemali smer proti jugu.	P. M.
Srnjak, ki je »vedel« za dom svojega »ubijalca«. Pred desetimi leti sem bil z našo lovsko družbo na lovu in v drugem pogonu, kmalu ko se začne pasja gonja, začutim, da beži srnjak proti meni. V nekaj sekundah je bil že na strelu. Zaradi goščave ni bil srnjak smrtno pogoden, le bežal je bolj počasi dalje v smeri iz gozda. Za njim pritečeta dva braka in eden jo ubere za zadetim srnjakom. Srnjak je bežal pred psom navzdol čez železniško progo, čez polje na glavno cesto, po cesti v vas, ne oziraje se na ljudi, voznike in avtomobile in tam čez železniško postajo naravnost na naš vrt pri hiši. Na vrtu je počakal mojega brata, ki je bil doma, in soseda, mesarja, ki sta ga rešila bolečin in trpljenja.
Anton Demšar, Rakek.
Raca »Rezka«. Ob Savi, nekaj kilometrov od Ljubljane proti Litiji, imam znanca, kmeta, velikega prijatelja živali. K -njegovemu posestvu spada del zamočvirjene obale z več tolmunčki, gosto preraslimi z vrbjem in šašom, ki so oddaljeni od gospodarskih poslopij le nekaj desetin metrof. Lega posestva sama po sebi narekuje, da goji večje število rac. Med domačimi racami opazim pri hranjenju istih pod večer divjo raco, ki pa ni bila bogve kako plašna. Po večerji je sama odracala hitro v bližnji zaraščeni tolmun in gospodar mi je na moje vprašanje povedal tole: To raco imam v gosteh že 5 let. Koj prvo jesen (1941) so jo nemški lovci ranili v krilo, da ni mogla odleteti na jug. Ostala je tu v naših tolmunih čez zimo in v stiski prihajala dan za dnevom na naše odprto dvorišče, kadar smo hranili našo številno perutnino. Desno krilo ima
/-lomljeno in krivo zaraslo. Letati torej ne more. Ženina divjaka pa si je le našla še vsako pomlad in vsako -leto vodi po 6 do 10 račic, ki so pa zelo plašne, prav tako njen racak. Selijo se iz tolmuna v tolmun. Vsako jesen ostane naša »Rezka« sama, ker jo mož in otroci zapustijo. Čez leto ne prihaja na dvorišče, saj je dovolj hrane zunaj in pa skrbi in družino ima. Ko pa ostane zapuščena in ko tolmuni zmrznejo, je uboga vdova naš stalni gost. Skromna je in tiha, ko se nasiti, izgine neslišno skozi visoko travo v smeri tolmuna. Srečo pa le ima, da je doslej še ni lisica pobrala in teh ne manjka pri nas v Posavju. Naj bi pridna račka vzredila še mnogo potomcev!
A. S. P.
Lov na divje prašiče. Pri Gozdni upravi Snežnik mi je poverjena zaščita lova in neko novembrsko jutro 1946 sem se napotil proti Mašunu. Čim više sem se vzpenjal, tem močnejši veter se je zaganjal vame. Prejšnji dan je namreč zapadel sneg, po snegu pa je, kakor navadno, nastopila burja. Ko sem dospel v »Dobronog«, je sonce že zlatilo najvišje vrhove in v njegovih žarkih je snežna odeja izgledala kakor neizmerno biserno polje.
Nenadoma sem obstal presenečen nad sledovi divjih prašičev, ki so vodili proti Mašunu, kajti že več desetletij ni bil v teh krajih ubit divji prašič.
Ker jih je bilo slediti večje število, sem se odločil, da pokličem logarje, ki službujejo na Mašunu. Našel sem samo dva, ker so bili ostali zaposleni.
Čeravno je bila naša lovska oprema precej skromna — jaz imam enocevko kal. 12 mm, ostala dva pa samo italijansko karabinko —, smo šli za lovsko srečo. Postavil sem tovariša in še sam stopil na svoj prostor. Nenadoma opazim, da se po sledovih prašičev pomika proti meni nekaj temnega. Bil sem pod gosto zarastlo smreko in že sem pomeril v prepričanju, da imam opraviti z divjim prašičem. Pogledal sem bolje in spoznal močnega kosmatinca — med-
il
veda! Ostal sem miren in opazoval, kako jo je počasi mahal proti meni. Na lepem se pa obrne in počasi, kakor je prišel, izgine v nasprotni smeri.
Kakih 250 korakov naprej sem naletel na krdelo divjih prašičev, na tri stare in šest mladičev, ki so rili po snegu. Vsak lovec si lahko predstavlja, kako mi je srce zaigralo. Prvi trenutek nisem vedel, na katerega naj bi streljal. Šele po prvem presenečenju sem se odločil, da pomerim na najbližjega mladiča, ker so bili stari v gošči in bi bil strel negotov. Počil je strel, prašič je zarjul in obležal na snegu, ostali, pa so se bliskovito razpršili. Eden od njih je pridirjal mimo tovariša, ki mu je naboj italijanske karabinke odpovedal.	Martinčič Maks.
Obnovimo naša lovišča! Naša lovišča so bila za časa okupacije zelo opustošena; zlasti pernata divjad je bila skoraj popolnoma iztrebljena. Tudi zajcev je razmeroma malo. V loviščih, v katerih je bilo včasih polno jerebic in fazanov, ne najdemo danes niti enega kljunčka. Razmnožile pa so se medtem roparice, zlasti lisice in tudi ujede. Kragulja (Acci-piter gentilis — Astur palumbarius), ki je prišel včasih le poredkoma pred puško, vidiš sedaj skoraj sleherni dan. Prav tako skobca (Accipiter nisus), ki je še obilneje' zastopan. Tudi vran in srak je povsod preveč. S puško jim prideš le težko do živega. Enkrat, dvakrat se ti morda posreči, da katero odstreliš, potem si pri njih že zaznamovan in se ti že od daleč izognejo. Tukaj bomo morali seči tudi po strupu (fosfigin). Večji uspeh bi dosegli z lovom s sovo, torej z uharico (Bubo bubo). Ta način lova nam nudi obilo zabave in marsikatera presenečenja. Je pa tudi sijajna vaja v streljanju na letečo tarčo. Kdor ima možnost, naj si nabavi uharico, mu ne bo žal. Pred vojno smo jih dobivali iz Bosne. Mislim, da bi se jih dalo dobiti tudi sedaj.
Če hodiš danes po lovišču, vidiš marsikaj zanimivega. Tako sem meseca oktobra opazoval v zraku pravi turnir med petimi vranami in skobcem (Accipiter nisus). Daši je skobec razmeroma majhen, se je vendar izkazal za zelo bojevitega. Ni se ustrašil napada vseh petih vran in njihovega lrojnega krika »krrk, krrk, krrk«. Pogumno je odbil vsak napad in večkrat prešel v lepih zračnih vijugah v protinapad. Pri tem je eno ali drugo vrano odgnal in jo kratek čas zasledoval. Ta boj v zraku je trajal skoraj tri četrti ure. Skrit na obronku gozda sem vse to opazoval in čakal na izid. Ne vem, ali se je skobec utrudil, ali se je naveličal, na mah je vrane zapustil in odletel proti gozdu. Malce sem tudi s tem računal in bil pripravljen. Ko je skobec priletel na primerno razdaljo, ga je vrgel strel na tla. Po odletu skobca so se seveda tudi vrane poslovile, žal v nasprotno smer.
]. K. Korotanski.
Domači gosak. Izvaljen sam iz petih koklji podloženih jajc si danes ta 4 kg težki falot domišlja, da je gospodar vse kuretine na dvorišču. Zjutraj, ko mu odpremo vrata svinjaka, kokošim pa kurnik. razprostre pri pogledu na jarice svoja krila ter steče v tej drži za eno ali drugo mladico, dokler jv ne ulovi v kotu plota. Oropana perja kriči seveda, da je joj, toda ko gosak zagleda psico, ki prihiti na pomoč, se unese. Moji ženi skubljenjc pridnih ju-ric seveda ni pogodu, zato je gosaka obsodila že pred božičem v ponev. Ker pa je božični večer še daleč, ščitim tega pokvarjenca kolikor se da in če treba, potvarjam tudi dejstva, samo da mu ohranim življenje do 23. decembra. Morda bi mi nakana uspela, ker pa je 2. 12. vpričo mene, kar nisem mogel več zanikati, tako zaigral kokošim, mu kajpada ne morem več pomagati. Korpus delikti je doprinešen.
Bilo pa je res že po mojem mnenju nesramno, kar si je dovolil z našo pridno pipiko. Najprej se je lepo okopal
v bazenu, ki je bil prav za prav pripravljen pred leti za race, šel ven in se otresel mokrote, nato pa lovil kokoši po dvorišču. Objesten kakor je, ni odnehal, dokler ni ene ujel v svinjaku, kamor mu je ušla ter jo držeč v kljunu nesel k bazenu, kjer jo je pahnil v vodo. K sreči mlaka ni globoka, sicer bi utonila. Vsa premočena je skočila za studenec in pred zasledovalcem iskala zavetja, kar se ji je posrečilo do prihoda moje žene. Če ne bi ona prišla, -bi gosak proceduro za gotovo zopet ponovil in kokoš pošteno okopal. Opazujoč prizor, sem sc res moral smejati, kajti da bi gosak apor-tiral kokoš in jo vrgel v bližnjo mlako, še res nisem doživel. Kot star lovec sem že videl vse mogoče in neverjetne stvari, toda nekaj podobnega še ne.
P. M.
Šala — slučaj. Znano je, da je slučaj igral cesto v človeškem življenju pomembno vlogo. In menda ni lovca, ki bi mu slučaj ne zagodel kakšne neprijetne. Ampak prigodi se tudi, da kakšno prijetno, če je dotičniku posebno naklonjen in če do ličnik povrh ni skregan z Diano.
Tudi tokrat moram poseči v davnino. Bilo je leta 1915 v začetku januarja, torej že ob koncu lovske sezije. Takrat, v drugem letu prve svetovne vojne, je bilo vse pod orožjem. Doma so ostali le nesposobni in nepogrešljivi. Med njimi tudi moja malenkost kot upravitelj pet razredne šole, do čim sta bila dva tovariša učitelja mobilizirana. Četudi je bila vojna precej skrčila naše število, smo vendar preostali štirje pridno lovili zajce in lisice. Navadno smo se lovci ob nedeljah po prvi maši sešli in določili lov za tisto nedeljo. Ko se, kakor navadno, neko nedeljo zopet snidemo, sem dobil na svoje vprašanje zastran lova od vodje lova odgovor: »Kaj pa mislite, danes vendar ni za noben lov. Poglejte, kako sneži! Danes ostanemo za pečjo.< — »Ravno prav,c odvrnem.
»Imam namreč v vinogradu neko pretakanje in to bom lahko opravil.«
Ko sem potem v šoli uredil uradne zadeve, sem brž bacnil oprtnik z nekaj zelenkami na hrbet, na ramo pa puško in ha j d v tri četrt ure oddaljeni vinograd. Snežilo je ko za stavo in vmes je pihal ledeno mrzel ogršek (severovzhodnik). Ljudje so baš takrat šli k drugi maši. Kakor je tukaj navada, da si vsakdo izposodi rad lovca za svoje opazke, tako sem jih bil to pot obilo deležen od srečujočih moških in ženskih, češ da vendar preveč sneži, da so zajci skriti in da nobenega ne bo itd. Šalil sem se, da imam pri gorici dva privezana in po tista grem in nič več. Kaj sem hotel, šilo za ognjilo.
Dokler nisem dospel v bližino svojega vinograda, se za zajčje sledove nisem zanimal. Občinska cesta proti Bizeljskem reže tukaj v Banovcu široko proti jugu nagnjeno dolino na zgornji in spodnji del. Nad in pod cesto so skoraj sami vinogradi. Omeniti moram, da se začne na zapadni strani pod cesto pri neki hiši jarek, ki se vleče nizdol, spremenivši se v dokaj globoko ozko sotesko, pokrito s koščkom gozda hrastov, kostanjev itd. ter leskovim grmovjem vmes. Ob koncu soteske je edini studenec s tekočo vodo. Na vzhodni strani te soteske je precej visoka vzpetina, ki štrli kvišku kakor kakšna grba in se strmo spušča v dolino.
Torej tukaj v bližini svojega vinograda sem ugotovil, da sta šla dva zajca preko občinske ceste v spodnje vinograde in ,ne nazaj. Ta dva bom poiskal. V kleti sem kmalu opravil in nato odšel v spodnje vinograde iskat zajce! Snega je bilo malone že do kolena, pršiča, zajčji sledovi pa tako zameteni, da jih je bilo težko razbrati. Ko sem prehodil že skoraj vse vinograde, preiskal vsa mesta, kjer sem vedel, da se zajec rad drži. nisem našel ničesar. Tudi o onih dveh zajcih, ki sta se potegnila v te vino-
gra-de, ue duha ne sluha. Nevoljen nad tem nepričakovanim neuspehom, sem sklenil, da pogledam še v sotesko. Pognal sem se v strmino, da bi od zgoraj lahko pogledal vanjo. Ko sem se prerinil nekaj metrov po pobočju navzgor, je preko metra debel sneg, na-nošen od vetra, napravil »sk«, znak, na se utegne sprožiti plaz. Seveda tega nisem čakal. Koj nazaj in okoli, da pridem po drugi poti na vrh vzpetine. Pri tem sem moral prečkati zadnji vinograd. Prišedši na rob vinograda, najdem vse polno bolj svežih sledov. Komaj sem zdrl puško z rame, je zajček že skočil. Dobro pomerjen strel ga je rešil vseh zemeljskih nadlog. Sedaj pa še v sotesko. S puško nared sem se oprezno pritihotapil tako daleč, da sem lahko pogledal po soteski. Komaj sem vrgel oči vanjo, me je zajec že čutil, se vzpel na prednje noge, pa se hitro stisnil nazaj. V trenutku ga je vrgel moj strel, da se je kotalil po sotesti nizdol.
Zdaj sem v resnici imel dva zajca! Kar verjeti nisem mogel, da se mi je moja šala tako nepričakovano uresničila. Z zajcema sem najprvo podražil svojega bližnjega soseda, o katerem je bilo znano, da je tudi »znale. »Vrag te dal, pa kar dva ste dobili,« je kvitiral moje nagajanje.
Zajca sem shranil v klet in šel pogledat v vinograde nad cesto. Prehodil sem vse in našel, da so se še štirje zajci potegnili na varno v zgornje graščinske hoste.
Domov gredoč sem zopet srečaval tiste ljudi, ki so bili šli od maše, in neverno gledali zajca. Podražil sem jih, rekoč: »Ali vam nisem davi povedal, da imam pri gorici dva zajca privezana?« Neka, že davno pokojna huda tercijalka, ki je bila slišala mojo šalo in je zapazila zajca, se me je izognila v tako velikem loku, kakor je bilo mogoče na ozki cesti, v prepričanju, da sem za gotovo v zvezi z onim, ki nas ga Bog varuj!
Medved Jakob, Pišece.
Lov v Afriki. Mnogi med nami si predstavljajo, da je lov v Afriki kaj domača zadeva. Posebno še tisti, ki so čitali v svojih mladih letih Karla Maya in njemu podobne »afriške« strokovnjake. Po pripovedovanju teli strokovnjakov je lov v Afriki hudo preprosta zadeva. Vzameš na pot lisa-nico, puško za šibre in vrečo s steklenimi biseri, pa mirna Bosna. Z risanico streljam leve, slone in nosoroge, s ši-brenico pa divje gosi, flaminge in slično perjad. S steklenimi biseri pa plačam nosače, brez katerih si lova v Afriki ni mogoče misliti. Na vsak način silno enostavna in poceni zadeva.
Stvarno pa je lov v Afriki kaj zapletena reč. Pa jie zavoljo škorpijonov, bojevitih zamorskih rodov in tsetse muh, kakor bi človek sodil po Karlu Mayu. Težave se prično z nosači, ki imajo danes sredi Afrike, kakor v Sudanu ali kjer koli, maksimirane cene prav tako kakor pri nas postreščki. Kaže, da so se zamorski nosači po dveh obiskih v Evropi v prvi in drugi svetovni vojni docela pokvarili in da le preradi posnemajo evropske nosače ter udarijo pri obračunu, če je le mogoče, preko uradno določene tarife, posebno če je lov uspel. Višek težav pa nastopi v Afriki, ko iščeš lovsko dovoljenje. Naši lovci se pre-često pritožujejo nad našim uradnim birokratizmom. Če bi pa iskali svoje lovske dovolilnice po Afriki, bi proglasili našo zemljo za pravi lovski raj.
Kdor hoče danes loviti v Afriki, se mora najprej oskrbeti s splošnim dovoljenjem za lov, ki stane v primeri z našim že lep denar. Na podlagi splošnega dovoljenja je treba zaprositi za posebno dovoljenje vstopa v lovske rezervate, namenjene za belokožne lovce. To dovoljenje velja še več. Ko je lovec tako oborožen že z dvema dokumentoma, mora še po tretjega, s katerim mu je dovoljeno nositi repe-tirko. Seveda mora tudi to dovoljenje plačati. Tekanje za dokumenti pa še ni končano. Treba si je še oskrbeti
izvozno dovoljenje za lovske trofeje, čeravno je že itak treba plačati pri izvozu trofej veliko izvozno carino. Ko je afriški lovec končno zbral to šumo papirjev, mora še na generalni lovski urad, kjer mu izstavijo »posebno licenco«, ki stane 50 funtov ali 10.500 din. V licenci je dovoljen odstrel divjadi, in sicer dveh slonov, za katera pa mora lovec, če jih je dobil pred puško, plačati še posebej 15 funtov ali 5150 din za vsakega in izvozno carino za slonova okla. Dovoljen je odstrel enega belega nosoroga, kar stane 5 funtov ali 1050 din. Črni nosorog je zaščiten, belega pa smejo streljati samo zahodno od 28. stopinje. Poleg tega dovoljuje posebna licenca še odstrel dveh opic in dvanajstih vodnih kozličkov. Prva dva lahko odstreliš zastonj, za vsakega nadaljnjega pa je treba plačati 210 din. Končno je na listi dovoljen odstrel dveh antilop in 12 gazel.	A. V.
______Društvene vesti
Okrajni lovski svet za okraj Celje je bil ustanovljen na zboru lovcev v Celju 30. novembra 1946. Izvoljeni so bili za predsednika ravnatelj Mravljak Franc, 11 odbornikov, 2 člana nadzornega odbora, delegat za Lovski svet LR Slovenije in njegov namestnik.
Napačno razumevanje Pravilnika za lovsko organizacijo v 17. členu, ki predpisuje: »Zbor je sklepčen, če je prisotnih vsaj ena četrtina članov lovskih družin.« To ne pomeni, da je zbor sklepčen, če je n. pr. zastopana ena četrtina lovskih družin, četudi je od četrtine družin navzoč le po en član. Napačno! Predpis je docela jasen in določa, z drugimi besedami povedano, da mora za sklepčnost biti navzočih vsaj ena četrtina vseh članov lovskih družin okraja — ne glede, koliko jih je navzočih od ene družine in koliko je družin zastopanih. Predpis hoče ravno onemogočiti, da bo peščica lovcev, recimo 15, odločala za 500 lovcev, ko-
likor jih n. pr. štejejo lovske družine okraja. Predpis gre za tem, da odločajo tisti, ki se aktivno udeležujejo življenja v lovski organizaciji, ne pa zapečkarji. Po predpisih lovskega zakona in lovske organizacije je pa tudi vsakdo dolžan, če je član, da se udejstvuje, sicer ga lovska organizacija postavi pred vrata. Tudi tu velja sedaj rek, da brez dela ni jela in tudi lova ne!
Okrajni lovski svet za okraj Ljutomer je bil ustanovljen na zboru lovcev dne 10. nov. 1946. Izvoljeni so bili: za predsednika dr. Marko Stajnko, Ljutomer, za namestnika Simon Kutnjak, Razkrižje, in 11 članov sveta, 2 preglednika računov, delegata za Lovski svet LR Slovenije in njegovega namestnika.
Kinološke vesti
Občni zbori. 21. januarja 1947 ob 19.30 v gostilni »Lovšin« v Ljubljani. Gradišče 12. — Jugoslovcnski klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev.
25. januarja 1947 ob 19.30 v gostilni »Lovšin« v Ljubljani, Gradišče 12. — Jugoslovenski klub ljubiteljev športnih psov.
1. februarja 1947 ob 19.50 v gostilni »Mrak« v Ljubljani, Rimska 4. — Društvo ljubiteljev ptičarjev.
Savezni tajnik.
_______Zadružne vesti______________
Dne 17. novembra 1946 se je vršil v Beogradu posvet delegatov lovskih zadrug oziroma zvez lovskih društev ljudskih republik in avtonomnih oblasti.
Zastopane so bile: Glavna lovska zveza FLRJ, L. z. Beograd, Lovska zadruga Ljubljana, L. z. Sarajevo, Novi Sad, Cetinje, Skoplje. Lovska zadruga Beograd.
Za predsednika je bil izbran tov. Jovan Živadinovič, predsednik Lovske zadruge Beograd, za namestnika tovariš dr. Milan Dular, predsednik Lovske zadruge Ljubljana.
Dnevni red je bil: 1. Financiranje uvoza lovskega materiala iz Češkoslovaške. 2. Osnovanje Glavne lovske zadruge. 5. Raznoterosti.
A d 1. Ministrstvo narodne odbrane je sporočilo Glavni lovski zvezi v Beogradu, da bo uvozilo iz ČSR za 7,882.500 dinarjev brczdimnega smodnika, netilk (kapsljev) i. dr. lovskega pribora za lovske potrebe enega leta in da bo ta material v razmerju članstva razdeljen na posamezne Lovske zveze oz. zadruge. (Na Slovenijo odpade 10 % in bo morala Lovska zadruga iskati kredit za 800.000 din zavoljo brezbrižnosti lovcev, ki se še niso včlanili oz. niso vplačali deleža v zadrugo, čeprav so v to obvezani. Kdor ne bo storil svoje dolžnosti, ne bo dobil lovskih potrebščin in bo zavoljo zanemarjenja lovskih dolžnosti izključen iz lovskih družin.) Brezdimni smodnik se bo prodajal po okrog 250 din za 1 kg in netilke (kap-slji) po 0.50 din, če ne bo kakih nepredvidenih stroškov. Vsega bo uvoženo 20.000 kg brezdimnega smodnika in 5,000.000 netilk ter 1,500.000 praznih tulcev kal. 12.	16 in 20, pribor za
basanje nabojev, za snaženje pušk, olje itd.
Ponudbe za puške šibrenice iz Belgije so glede cen mnogo ugodnejše kakor iz ČSR ter stanejo freo. Belgija od 2100 din navzgor.
Ad 2. Izvoli se desetčlanski akcijski odbor z nalogo, da pripravi vse potrebno (osnutek pravil) za sklicanje ustanovnega občnega zbora Glavne lovske zadruge. Lovske zveze oz. zadruge bodo temu odboru nudile potrebna gmotna sredstvu za poslovanje. Glavna lovska zveza naj še nadalje vrši posle za preskrbo lovskih potrebščin, ki so zveznega pomena.
Ad 3. Med drugim je bila poudarjena velika važnost zbiranja kož divjadi, da pomagamo državi do deviz in da se oddolžimo za kredit, ki nam ga je dala država za uvoz lovskih potrebščin v skupni vrednosti 15.000.000 din.
Poveča naj se dobava municije iz Valjeva, ki je prvovrstna, medtem ko je municija »Pire« in »Venatorja« nezadovoljiva.
Nabava ampul (kapsul) iz inozemstva za zastrupljanje lisic in volkov se vrši in tudi doma izdeluje. Za pokončeva-nje vran naj se Glavna zveza zanima za fosfigin. Glavna zveza naj se zavzame tudi za nabavo obleke in obutve za lovske čuvaje.
Kinološke zveze naj se po republikah čimprej osnujejo. Kolektivno lovsko zavarovanje bo izvedeno takoj, ko bo priglašenih 40.000 lovcev, zato da se bomo mogli poslužiti znižane stopnje zavarovalne premije, ki v tem primeru znaša 5 din na leto in osebo.
Vsem lovcem LR Slovenije. Lovska zadruga, z. z o. j. v Ljubljani, Trdinova 8, je že na različne načine opozorila vse lovce LR Slovenije, da morajo oddati vse kože uplenjene divjadi državi. Lovska zadruga v Ljubljani je pooblaščena, da prevzema te kože, jih sortira in preda državi, ki jih plačuje po odobrenih cenah. V času obnove in izgradnje našega gospodarstva so naši državi bolj kakor kdaj doslej potrebne devize za nakup raznih produkcijskih sredstev in surovin v inozemstvu. Devize pa dobi samo, če izvaža na svetovni trg naše domače surovine in izdelke. Kože divjadi so pomemben predmet za izvoz. Dolžnost vseh lovcev je. da kar najbolj vestno pripravijo in zbero kože, ki naj jih izroče svojim Lovskim družinam, ki jih bodo pošiljale Lovski zadrugi v Ljubljani. Naši lovci se morajo zavedati, da je tudi lov važna panoga našega gospodarstva in da se morajo zato radevolje in požrtvovalno vključiti v armado sodelavcev za izgraditev našega gospodarstva.
Država oskrbuje lovce s potrebnim lovskim priborom in municijo. Uvaža jo deloma celo iz inozemstva, da bi čimbolj podprla lovstvo v naši zvezni republiki. Zato je dvojna dolžnost lovcev, da zbero kože in jih izroče državi, ki jih plača.
Čujemo pripombe, da je odobrena cena kožam, posebno za lisice, prenizka. Pri ocenjevanju višine odobrenih cen se moramo zavedati, da je cena kožuhovini docela odvisna od povpraševanja na inozemskih tržiščih. Tako ni n. pr. za lisice tokrat na inozemskih trgih nobenega zanimanja, ker stanejo tam danes v našem denarju od 150 din do 175 din in to za prvovrstno blago.
Cena ostalim vrstam kožuhovine pa je določena razmeroma dokaj visoko. Če primerjamo današnje odobrene odkupne cene z onimi v letu 1958, vidimo, da so znatno višje. V oklepajih so naznačene cene 1. 1938: kuna zlatica letos 1600 din (890 din), kuna belica 1600 (do 555), lisica gorska 160 (150 do 150), vidra 700 (230). divji zajec 17 (7.50), dihur 220 (90), jazbec 150 (80), veverica 22 (12), polh 6 (brez cene) itd.
Lovci naj tudi ne pozabijo, da jih oskrbuje država z lovskim priborom po res nizkih cenah.
Lovci LR Slovenije! Izkažite se tudi tokrat, kakor ste - se še vselej, ko je apelirala na vašo pomoč in sodelovanje država. Izvršite svojo dolžnost in prispevajte tako svoj znaten delež k obnovi naše domovine in gospodarstva. Pristopite k plemeniti tekmi z lovci po ostalih ljudskih republikah pri zbiranju in oddajanju kožuhovine in kož divjadi.
Lovska družina v Ljubljani že sprejema kože divjadi. Prejete kože bo obračunavala vsakih 14 dni, kakor hitro bodo pričele prihajati večje količine. Lovska zadruga ima v zalogi brošure o pravilnem ravnanju in postopanju s surovimi kožami divjadi, ki jih nudi radevolje brezplačno vsem lovskim družinam. Pišite ponje, če jih še niste prejeli v vaši družini.
Zastrupljajte lisice in volkove. V normalnih razmerah je bil tak način lova vse prej ko lovski, saj je takrat posegal naš pošteni lovec v borbi proti škodljivi zverjadi samo po puški in pasti. Sedaj pa so razmere take, ko se je zverjad med okupacijo tako raz-
množila, da je naravnost potrebno poseči po strupu. Po poročilih iz velikih predelov lovišč LR Slovenije je število lisic in volkov tako veliko, da bodo prihodnja leta naša lovišča prazna, če nujno ne zmanjšamo števila lisic in volkove docela ne iztrebimo.
Lovska zadruga ima sedaj na zalogi cianove ampule (kapsulje) za zastrupljevanje lisic in volkov. Cena je zelo zmerna. Opozarjamo pa lovce, naj ne polagajo strupa, dokler love še s psi.
Živa divjad za razplod. Imamo še lovišča, kjer je stalež fazanov, jerebic in zajcev zadovoljiv. Le vse preveč naših lovišč pa je okupator popolnoma izropal. Kar je preostalo, pa grozi iztrebiti še lisica. 'Zato je nujno potrebno, da si pomagamo med seboj za obnovitev naših lovišč. Lovska zadruga v Ljubljani kupuje živo divjad za razplod in daje brezplačno na razpolago za lov lovske mreže. To živo divjad bomo razdelili med lovske družine, ki imajo opustošena lovišča. Vsak lovec ve, da bo ostal stalež v njegovem lovišču dober samo tedaj, če bodo zadovoljive razmere tudi v sosednjih loviščih. Zato si medsebojno pomagajmo, da skoraj dvignemo stalež divjadi v naših loviščih.
Lovski naboji. Naša Lovska zadruga prejema od države dodeljeni ji mesečni kontingent lovskih nabojev, polnjenih s črnim smodnikom. Prvi kontingent je bil dodeljen Lovski zadrugi iz zalog podjetja »Pira: v Zagrebu. Bili so to naboji s črnimi in rdečimi tulci. Kmalu po razdelitvi teh nabojev je pričela sprejemati Lovska zadruga v Ljubljani kakor tudi ostale Lovske zadruge po državi pritožbe lovcev, da so bili dodeljeni jim naboji slabi. Pritoževali so se, da netilke (kapslji) ne vžigajo, če nima puška prav močnih vzmeti. Govore celo, da je razneslo nekaj pušk pri streljanju s temi naboji. Naša Lovska zadruga je obvestila o teh pritožbah osebno in pismeno Glavno zvezo lovskih društev v Beogradu, ki sedaj s svoje strani raz-
iskuje vso zadevo. Strokovnjaki v Ljubljani kakor tudi v Beogradu so pregledali te naboje in so se o netilkah (kapsljih) bolj ali manj ne-povoljuo izrazili. Njihovo strokovno mnenje pa izključuje možnost, da bi razneslo puške zaradi streljanja s temi naboji. Po njihovem mnenju je treba iskati vzrok za take primere predvsem v slabi kakovosti pušk, ki so sedaj le prepogosto v rabi.
Zaradi tega opozarjamo vse naše lovce, naj dobro pregledajo svoje puške, posebno še zato, ker bo zadruga skoraj pričela razdeljevati naboje z brezdimnim smodnikom.
Na kraju pripominjamo, da so bili vsi nadaljnji kontingenti nabojev (z zelenimi tulci) prav dobri. Dobavlja jih zadrugi Vojno tehnični zavod v Valjevu.
Brezdimni smodnik in netilke (kap-sl ji). Ker brezdimnega smodnika in netilk (kapsljev) v naši državi za enkrat še ne izdelujemo, so naše ljudske oblasti, razumevajoč potrebe naših lovcev, poskrbele za to, da dobimo te, nam lovcem neobliodne predmete, iz inozemstva. Po vesteh, ki jih je prejela Lovska zadruga, je računati s skorajšnjo dobavo večjih količin brezdimnega smodnika kakor tudi netilk (kapsljev). Lovska zadruga bo poskrbela, da bo imela takoj po dobavi brezdimnega smodnika na zalogi tudi naboje z brezdimnim smodnikom.
Lovska zadruga z o. j. v Ljubljani ima za svoje člane začasno tale lovski pribor na zalogi: lovske naboje, polnjene s črnim smodnikom, kal. 16 po din 6.35, lovske naboje, polnjene s črnim smodnikom, kal. 12 po din 4.68, črni smodnik v zavojčkih po pol kg po ceni din 192.15 za 1 kg, šibre po din 22.50 za 1 kg, olje za orožje po din 14.75, 15.10 in 22.57, mast za orožje po din 6.90 in 7.20, čepe iz lepenke po din 105.50 za 1 kg, merice za smodnik po din 40.12, lesene priprave za polnjenje po din 55.17, cian ampule za zastrupljevanje lisic po din 10.— do
14.—, fosfor pasto za zastrupljevanje vran po din 22.85, pokrovce za naboje. Do pomladi bo Lovska zadruga založena tudi še z drugim nujnim priborom. ki omogoča normalno izvrševanje lova.
_________Književnost______________
Izšle so »Tablice za enomerne sestoje in deblovnice« in k temu pripadajoča razprava »Sistem debelinskih razredov« v založbi avtorja ing. Mirka Šušteršiča. Za praktične gozdarje je to dragocen pripomoček, kakor so podobne njegove izišle »Tablice za določanje lesne zaloge sestojev po okularni cenitvi debelinskih razredov«. Knjižice dobite in naročate pri avtorju.
»Gojitev srnjadi«, poljudna razprava v priročni brošuri z nazornimi slikami rogovja za kakovostno ocenjevanje pri gojitvenemu odstrelu, se dobi pri Zvezi lovskih društev v Ljubljani.
Nujno je, da jo vsak lovec temeljite preštudira, ker bo od njegovega strokovnega znanja odvisno, če bo v bodoče dobil lovsko karto.
_____________Oglasi_______________
Sresko udruženje lovaca Sarajevo išče za svoj novi lovski dom na Rakovici poklicnega lovca. Interesenti naj se obrnejo naravnost na Sresko udruženje lovaca Sarajevo.
Lovačko društvo Vinkovci želi sprejeti v službo oženjenega gozdno-lov-skega čuvaja. Mesečna plača 2000 din, brezplačno stanovanje, poleg tega nagrada za uplenjene roparice. Oglase na Zvezo lovskih društev v Ljubljani.
Lovski koledar za januar
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	7.44	16.26
15.	7.42	16.42
Mesec je 7. v ščipu, 22. v mlaju.
Dr. Stanko Bevk
Živalska potovanja
Kdor ima količkaj zanimanja za naravo in za dogajanja v njej, mu ne uide izpred oči dejstvo, da se na nekem ozemlju pojavijo živali, ki jih prej tam ni bilo, ali obratno, da izginejo živali, ki jim je dotlej bilo to ozemlje bivališče. Posebno opazno je to pri ptičih selivcih, ker zapuščajo svoje kraje ter se vračajo vanje leto za letom in često na tako viden način, da tega ne more prezreti za dogodke v naravi še tako nebrižen človek. Manj vidna so prehajanja in selitve pri drugih živalskih skupinah, kajti z malo izjemami se ne vrše v velikih tropih ali jatah ter navadno tudi ne v tako določenih obdobjih kakor pri ptičih.
Če se vprašamo po vzrokih, zakaj živali potujejo, moramo v splošnem reči, da si iščejo ugodnejših življenjskih pogojev, in sicer glede prehrane, ploditve in telesne varnosti, odnosno ugodnosti. To pa je tudi vse, v čemer se živali izživljajo, kajti drugih potreb ne poznajo.
Ptiči selivci zapuste naše kraje preden jim prične primanjkovati hrane. Vsi se namreč hranijo z manjšimi ali večjimi živalmi, ki pa postajajo na zimo vedno redkejše ali celo popolnoma izginejo: žuželke po večini poginejo, kuščarice, kače. žabe, črvi se poskrijejo, mladičev toplokrvnih živali ni, polhi, podleski spe v varnih zavetjih, veveric je malo na izpregled in ptičje vrste se omeje samo na stalne ptiče, ki jih je pa le 40 % od vseh ptičev, ki so poleti pri nas, in še od teh se znajo mnogi pred nevarnostjo dobro skrivati pod snegom ali v vodi ali v stavbah, h katerim se v zimi radi primaknejo. Tako bi se torej mesojedi ptiči v krajih naše zemljepisne širine pozimi le težko prehranjevali ali bi se sploh ne mogli. Zato odhajajo na jug, v kraje, kjer ni zime in zato hrana vse leto na razpolago.
Prav iz takega vzroka pa prihajajo v naše kraje povodni in nekateri drugi ptiči, ki jim je severni mraz zaledil vode ali so jim snežni zameti pokrili jagode in druge plodove. Pri nas so vode še odprte, da morejo do rib in povodnega zelenja, odnosno moli grmovje in drugo rastlinje vsaj na nekaterih mestih iz snega. Ti ptiči niso pravi selivci, ampak se samo umikajo pred zmrzal jo proti jugu in se vračajo v svoje domovne kraje, brž ko izginja proti severu z rek in jezer ledeni oklep. Koledarski čas za njihov prihod in odhod ni odločilen kakor pravim selivcem, pač pa vremenske razmere.
Pravi selivci odhajajo in prihajajo v določenem času, posamezne vrste na nekaj dni natančno. Vreme nima skoraj nobenega vpliva in marsikatere vrste odlete, ko je hrane še v izobilju. To kaže, da je selitev nekaj historičnega, da je nastala pred davnim časom, pač iz potrebe, kakor more za posamezne ptičje vrste še danes nastati ali pa tudi prejenjati, če so vzroki zanjo odpadli. Vsakoletna selitev, ki so jo razmere v davnini povzročile, je prešla potem selivcem v meso in kri, je postala dedna in se uvrstila v ritem drugih življenjskih pojavov. Danes morda za nekatere selivce selitev ni več nujna, toda podedovani gon po njej je še ostal in požene ptiča na pot, dasi ima morda hrane in toplote in svetlobe dovolj. To vidimo n. pr. pri ujetih ptičih v kletkah, ki postanejo ob času, ko se njihova vrsta seli, nemirni in silijo na pot: zbudi se jim gon po selitvi, ki ga sprosti,
kakor vse kaže, poseben izloček notranjih žlez, selilni pobudnik (hormon).
Da je nastala selitev nekoč iz potrebe, o tem ni dvoma, kajti v naravi se ne dogaja nič brez nje. Vzrok zanjo pa ni mogel biti v ničemer drugem, kakor v boju za obstanek, v razmerah, ki so ogrožale življenje posameznikov ali ovirale ploditev. Take nevarnosti pa so nedostajanje hrane, mraz in tema. Tako menijo nekateri raziskovalci, da je nastala selitev v diluvialni ledeni dobi, ko so se ptiči odmikali zaledenju in mrazu od severa in se ob umikanju ledenikov zopet razširili v stare domačije. Bolj verjetna pa se zdi razlaga o postanku selitve onih, ki ga postavljajo še za milijon let nazaj, v terciarno dobo, v čase raz-cvita sesalcev in ptičev. Takrat je segalo toplo podnebje mnogo dlje proti severu kakor dandanes. V Grenlandiji n. pr. je raslo bujno rastlinje. Ni dvoma, da je bilo tedaj v obtečajnih pokrajinah mnogo več vrst ptičev in drugih živali kakor dandanes in da so bili življenjski pogoji tam povsem ugodni. Toda eno in sicer veliko hibo je imel sever za ptiče, ki so po veliki večini podnevne živali, namreč več mesecev dolgo polarno noč. Ni misliti, da v prejšnjih vekih zemeljske zgodovine ni bilo take noči, kajti zemeljska os je bila od nekdaj enako nagnjena k ravnini, po kateri teče zemlja okoli sonca. Tej dolgotrajni temi so se morali ptiči leto za letom umikati, pa so se vračali na sever, ko je prestala in je nastopil dan. Tam so gnezdili in imeli ob soncu, ki ponekod dolgo dobo celo zahajalo ni, dovolj svetlobe, da so mogli zase in za svoj zarod pobirati hrano. Saj nekaj podobnega vidimo tudi dandanes. Naši selivci prihajajo spomladi nazaj, dasi bi imeli tudi v svojih prezimovališčih nemara dovolj hrane. Zakaj prihajajo nazaj? Suha letna doba brez dežja, ki v tem času nastopa v tropičnih pokrajinah, jih, nevajene suše, odganja, vabi pa v rodne kraje daljši dan. Izmena dneva in noči je v vročih krajih vse bolj enakomerna kakor v deželah večje zemljepisne širine. Tam traja dan vse leto nekako po 12 ur, pri nas pa poleti do 18 ur in bolj proti tečaju je še daljši. Ptiči imajo tu več časa za iskanje hrane, ki jim je zlasti potrebna, kadar je treba skrbeti za vedno lačne mladiče. Tako vidimo, pa naj obračamo vprašanje ptičje selitve kakor koli, da ji je osnovni vzrok zadostna prehrana.
Ptiči selivci imajo svoja selilna pota, ki se jih stalno drže. Nekatere vrste se združijo v jate, preden odlete, druge potujejo posamič ali v parih, toda iz krajev enake zemljepisne širine ob istem času, kar da potem tako imenovano »široko fronto« selitve. Selivci lete primeroma nizko, malokdaj nad 300 m visoko; čez
morje lete navadno prav nizko. Na poti večinoma počivajo na primernih mestih zaradi prehrane, poznamo pa tudi take selivce, ki mnogo kilometrov prelete brez počitka. Neki deževnik preleti brez vmesnega pristanka 5500 km dolgo pot iz Nove Škotske v Gvajano s hitrostjo po 500 km na uro. Race lete s hitrostjo 70 do 75 km na uro, lastovice 200. Prepelice, ki se ob obrežjih Sredozemskega morja zbero v večje jate, prelete to morje v eni noči itd.
Podobna občasna potovanja imajo tudi nekatere ribe, ki prihajajo često v ogromnih množinah na svoja stalna drstišča. V teh primerih pa ni prehrana povod za potovanje, ampak odlaganje iker v pripravne kraje, nekaka skrb za ugodne življenjske pogoje zarodu. Iz morskih globin v plitvine, iz rek v potoke ali iz rek v morja in obratno drže taka ribja potovanja, ki so včasih zelo dolga. Nemara najdaljša je pot rečne jegulje. Spolno zrele jegulje potujejo n. pr. iz Evrope v Atlantski ocean pred Ber-mundskim otočjem, kjer se v globinah čez 1000 m izdrste, potem pa poginejo.
Sesalci nimajo tako izrazite selitve kakor ptiči, saj tudi nimajo tako uspešnih gibal, kakor so ptičje peruti. Edina sesalska skupina netopirjev ali prhutarjev je v stanu letati po zraku, četudi ne posebno vztrajno. In res se pri njih opaža nekakšna selitev, zlasti pri vrstah, ki žive v večjih zemljepisnih širinah. Od tam se namreč zimi umaknejo v južnejše kraje, kjer je milejša zima, da jo v zatišjih prespe brez nevarnosti, da bi zmrznili, kar bi se v rodnem kraju moglo zgoditi zaradi tamkajšnjega ostrejšega mraza.
Ptičji selitvi nekoliko podobna so tudi redna potovanja divjih konj in divjih oslov v Osrednji Aziji. Ko prihaja mrzla letna doba, se posamezni tropiči zberejo v večje skupine, ki se potem združijo v črede do tisoč in še več glav. Taka čreda odrine nato v zimska pasišča, da grmi zemlja pod kopiti. Spomladi se vsa družba vrne v poletne kraje, ki so medtem ozeleneli, in se razdruži spet v tropiče, ki jih vodijo starejši žrebci. Ta potovanja se vrše redno leto za letom in precej ob istem času.
Tudi severni jeleni se selijo ob določenem letnem času. Njihovi menjavi bivališča pa ni vzrok prehrana, marveč pikajoči mrčes. Pozimi se drže jeleni južnejših krajev, v Sibiriji tudi gozdov, kjer so kolikor toliko zavarovani pred strupenim mrazom in vetrovi. Ko pa prihaja toplejše vreme in se z njim pojavijo ogromne množice zoljev, obadov in komarjev, se pomaknejo proti severu ali više v gore pod ledenike, kjer take nadlege ni ali vsaj le v znosni meri. Na zimo se dobro rejeni
vračajo v zimska bivališča in takrat jih severnjaki love, da si povečajo z njimi domačo čredo, nekaj pa pokoljejo za zalogo mesnine. Ta čas so pri njih gostije s kolinami, kakor so bile nedavno tega pri nas ob »domačih praznikih«.
Iz enakega vzroka kakor severni jelen je tudi moškatni bik v poletnem času na vednem potovanju. Ta krepka, do 2.5 m dolga in 1.1 m visoka žival, pol ovca, pol govedo, je postala že redka in živi danes le še v Grenlandiji, kjer uživa zakonsko zaščito. Ni tega še tako dolgo, kar je moškatni bik oživljal vse obtečajne pokrajine v tropih po 50—40 glav, toda lovska strast domačinov, zlasti pa tujih pustolovcev jih je razredčila na boren ostanek v skoraj nedostopnih grenlandskih gorah.
Znano je tudi o sibirski srnjadi, da ni stalna, ampak da menja svoja bivališča po letnem času. Zlasti z gora se na zimo gotovo preseli v nižinske gozdove, ki so često mnogo kilometrov oddaljeni od poletnih bivališč. Spomladi si spet poišče svoje gore oziroma severnejše domovanje. Nekaj podobnega, le ne v taki meri, vidimo tudi pri naši srnjadi: na zimo se rada poda v niže ležeče gozde, če ima tu mir in zadostno pašo. Srnjad je v tem pogledu kaj izbirčna: če ni prave paše ali potrebnega miru, se kaj kmalu izseli. Sicer pa se stalno drži svoje domačije in le srnjaki se za prska kdaj podajo na daljšo pot.
Prav daleč potuje včasih sibirska veverica. Naše veverice prehajajo kvečjemu iz gozda v gozd za obilnejšo hrano, sibirske pa se redno leto za letom podajajo na pot, če le dobro obrodi limba (cemprin), katere seme jim je najljubša hrana. Njihova pot, često preko golih hribov, step in voda, jih vodi v kraje, kjer raste ta iglavec, a tam jih čakajo tudi Sibirci, ki jih zaradi kožuščkov in mesa prav pošteno izdesetijo.
Še slabše kakor vevericam se godi sibirskim postrušnikom, majhnim glodavcem iz rodu voluharjev. Te živalce, ki jih je v glavnem štiri vrste, se dvignejo, kadar se v ugodnih poletjih zelo razmnože, v velikanskem številu na pot. Krdela so včasih po kilometre dolga, toda vsaka živalca potuje nekako zase, kajti oddaljene so druga od druge po več korakov. Izbrano smer pota drže venomer; ne ustavi jih ne voda, ne strmina. Spotoma poginjajo, plenijo jih zveri in ujede in končno jih ni več. Le o obskem postrušniku, ki potuje čez severni del Urala, trde poznavalci, da se kak preostanek vrne v prvotna bivališča. Pomena in namena teh potovanj ne poznamo, najbrž pa so potrebna za ravnovesje v naravi.
Če smo doslej za primere živalskih potovanj iz skupine sesalcev navedli le živali iz odročnih dežel, je temu vzrok, da pri
domačih zastopnikih sesalcev ni tako opazljivih menjav bivališča kakor pri onih. Toda lovec, ki budno pazi na divjad svojega lovišča, more na svojo žalost ali veselje vendarle često ugotoviti, da tudi naša divjad ni vedno stalna.
O srnjadi smo že rekli, da si rada pomaga iz slabšega na boljše. Prav tako je tudi z jeleni in gamsi. Jelenjad, ki je v naših krajih gorska divjad, gre na zimo tudi v nižje lege. Stalno vznemirjanje jo more privesti tudi do tega, da se izseli in nastani drugod, kjer prej nikoli ni bilo te divjadi. Stari jeleni samo-tarci razen tega za rukanja često daleč potujejo, da si najdejo primeren trop košut.
Gams, ki itak ni iz vsega početka žival visokogorskili pečin in čeri, se iz tega prisiljenega domovanja umakne pozimi v gozd, kjer laže pride do hrane. Tu je njegova stara domovina in samo nemir ga je pregnal nad gozdni pas. Ker je gams podnevna žival, kar je moral postati zaradi svojega nevarnega poletnega bivališča, ga nemir v gorah, ki je navadno vprav le podnevi, bolj vznemirja kakor drugo divjad, recimo jelenjad, ki čez dan daleč od poti v zaklonih počiva in prežvekuje. Trajno ali pogosto vznemirjenje more povzročiti, da se gamsi izselijo v mirnejše kraje. Kjer ima divja koza mir, se rada udomači, pa četudi kraj ni posebno primeren za to divjad. Tako so se n. pr. gamsi prav dobro udomačili celo v Novi Zelandiji, kamor so jih svoj čas prepeljali iz naših Alp.
Divje svinje zaradi miru v revirju nimajo takih kapric kakor divjad jelenjega rodu, selijo pa se rade in često prehajajo iz kraja v kraj. Posamezni kosi se včasih pojavijo več kilometrov daleč od svojega bivališča, pa tudi v tropih se neredko podajajo na daljšo pot. Vzrok temu je iskanje hrane, posamezni merjasci pa pohajajo okoli zlasti za bukanja.
Selitev divjadi opažamo često tudi, če naselimo v lovišču kako novo vrsto. Če n. pr. fazanom kraj, kjer smo jih izpustili, ni pogodu, se odselijo v zanje primernejše ozemlje.
Vobče lahko rečemo, da gredo vse živali »s trebuhom za kruhom«, alco jim ga zmanjka v bivališču in da »gredo po svetu«, če se izpremeni njihov dom tako, da ne nudi več vseh pogojev, potrebnih za obstoj. Razen potovanj toplokrvnih živali so znana tudi potovanja kobilic, mravelj, ščurkov, metuljev, kačjih pastirjev, drobnih morskih živalic itd. Vsa taka potovanja in menjave bivališča imajo namen izboljšati življenjske pogoje v tem ali onem pogledu. Če pa se ta namen z njimi vedno doseže, je drugo vprašanje.
Ing. Mirko Šušteršič Ljubljana, 1939.
Gozd in lov v triglavskem pogorju
Ta študija je bila napisana spomladi 1939 in namenjena kot eden izmed mnogih kamnov za monumentalno delo o Triglavu. Takratne okoliščine in svetovna vojna so to onemogočile. Ker je pa spis s svojimi zgodovinskimi podatki in opisi zanimiv zlasti lovsko, ga priobčujemo v celoti, čeprav deloma ne spada v okvir našega glasila. Ur.
1.
Kraljestvo »snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja« obsega vse Julijske Alpe, njegovo neposredno gospostvo pa sega do tokov obeli Sav, Dolinke in Bohinjke, Bistrice v Vratih ter Soče v Trenti. To bi bilo Triglavsko pogorje v ožjem smislu, na katerega je omejen tudi opis gozda in lova. Zaradi ustreznejše zaokroženosti po lovskih načelih sem pritegnil vso dolino Vrat. Meja opisanega področja teče torej po severozahodni razvodnici doline Vrata od Križa (2410 m) po grebenu čez Škrlatico (2738 m), Dovški križ (2531 m), Kukovo špico (2417 m), na Vrtaško planino (1651 m), po občinski meji k Savi ob iztoku Belce, po Savi Dolinki do Jesenic, po progi bohinjske železnice do Bohinjske Bele, od tam po Savi Bohinjki ob južnem bregu Bohinjskega jezera in po Savici v Ukancu v smeri poti proti domu na Komni (1530 m) na Bogatin (2008 m), po grebenu na Lanjševico (2003 m), s te v soško dolino po hrbtu čez Kaluder (1980 m), Predel (1286 m) in Črni vrh (1515 m) do Soče, po tej navzgor do Loga ter nazaj po Hrbtu čez Kuklo (2101 m), Planjo (2453 m) na Razor (2601 m) in na Križ (2410m).
V opisani krog so zajeta delna področja upravnih občin: Dovje, desni breg Save Dolinke, to sta dolini Vrata in Kot z Mecesnovcem s površino 7000 ha; Jesenice desni breg Save Dolinke, to je strmi severni obronek Mežaklje, 700 ha; Gorje, v glavnem severni del visoke planote Pokljuke in hrbta Mežaklje z vmesno sotesko rečice Radovne in dolino Krmo, na vzhodu do proge bohinjske železnice s 13.000 ha; Ribno, od te občine na levem bregu Save Dolinke ležeča vsa katastralna občina Bohinjska Bela, ki sega po vzhodnih obronkih na pokljuško planoto do Mrzlega studenca z 2400 ha; Bohinjska Srednja vas brez predela ob zahodni meji občine Bohinjske Bistrice do črte Bogatin— dom na Komni—Savica, s površino 17.700 ha, tako da občini pripada vse zlatorogovo kraljestvo preko Komne do Triglava, Tosca, Draškega vrha do črte čez Pokljuko v smer proti Mrzlemu
studencu in za Gorj.ušami na občinsko mejo Bohinjske Bistrice; Bohinjska Bistrica, samo ozek pas, kar leži občine na levem bregu Save Bohinjke do vrlin j ega roba savske debri ter po razvodnici čez hrbet imenovan Bohinj proti Sv. Janezu oziroma Rib-čevem lazu do Save, v površini kakih 1200 ha. (Številke površin so vse zaokrožene.)
Vsi označeni deli občin imajo skupne površine okroglo
42.000	ha. Če temu prištejemo še kakih 6000 ha levega brega Soče, obeh upravnih občin Soče in Trente do glavnega gorskega grebena v mejah, ki sem jih podal zgoraj — brez razčlembe na obe občini — zavzema opisano triglavsko pogorje površino okroglo
48.000	ha. To je torej gospostvo našega očaka Triglava, prelestni svet lova in gozdov, ki ga naj opišem. Ponovno poudarjam, da se opisi in vsi podatki nanašajo le na zgoraj določeno področje in površino, ne glede na meje upravnih občin, od katerih so nekatere zajete le z drobci svojih površin, kar treba zlasti pri podatkih držati v vidu. (Glej izkaz št. 2.)
Vsi statistični podatki glede gozdov kakor tudi glede staleža divjadi se ponajveč oslanjajo na cenitve, ker nam povsod manjka smotrne in ustrezne podrobne statistike. Prav posebej velja to za občini Soča in Trenta v dolini Soče, kajti sivi greben Julijskih Alp je za enkrat razdelil triglavsko gospostvo na dvoje in njegov ostri rez je prerezal tudi naše narodno telo.
Čustveni svet temnih triglavskih gozdov in zlatorogovih vrtov se ne da popisati, marveč samo doživeti. Komur pa so naklonile bele žene milost, da je posvečen v tajne lova in gozdov, pil iz te »čaše opojnosti«, ta je uročen in zaklet kakor trentarski lovec in edino zdravje so mu triglavske rože.
2.
Gozd.
Kakor je bil človek prvotno zaradi svojega obstoja navezan na lov, tako je v triglavskem pogorju lov pretežno navezan in združen z gozdom. Še danes v tem področju gozd pokriva 47 % vse površine. In če k temu prištejemo še 19 % neplodnega sveta (goličav) ponajveč visokih gora ter kakih 25 % planinskih pašnikov in travnikov (rovtov), ki leže med gozdi in nad njimi, dobimo več ko devet desetin sveta, ki je kar najbolj prikladen za lov. Saj v tem kotu na vrtove in njive odpade komaj 4 % skupne površine. Pomisliti tudi moramo, da so bili vsi planinski pašniki in travniki do gozdne meje nekoč gozd in ta sam je nekdaj segal znatno više kakor danes. Lahko torej rečemo, da
Št. 1: Gozdi po lastništvu v triglavskem pogorju in zaloge lesa 1938/39
Opomba				Podatki gospodarskih načrtov Ocenjeno Državni gozd (Veliki prosek) ob-ega le kakih 1 ">(! ha in zato ni i-osebej obravnavan; zaloga lesa s ca. 130 m3 na 1 ha je všteta v izkazu
Od vsega lesa je mecesna				ir	»n	a; CM	^	—•	O	—
			C	42.000 10.000 52.000 650 52.650
Po- vprečna starost let				50—120 80 50—90 55 20—70 55
Priraste na leto v m3 — v %	na 1 ha		1	o~~	in	©"	(M®	ir	t-c ^ ^	~	^	6x1 v?	^	9°	™	p
			‘tr	tre"	'P	ir	©"	as	ir	čT~ O ir	o	is*	o	ir	o	oo	o	ir
			,gee,V"	N ©~"	ON e	N* o'	tr o	<D o"- čm ir	o oo	L. o	© oo	'P
	na vsej površini		Skupaj	26.000 18.000 44.000 2.540 46.540
			listav-	2.900 7.000 9.900 1.400 11.500
			igceT	25.200 11.000 54.000 940 54.940
!> 1 a > jj čo		Na 1 ha		215 87 141 72 155
		Skupaj		O	C	O	©	O O	O	O	o	©	O	© ^	O	O	© S	3	§	S	S	IR OD	^	O	10	00	-h	Os
		listav- cev		275.000 15 °/, 400.000 40 °/„ 675.000 24 °/0 78.000 60 °/0 755.000 26%
		& o ti		© © © © © =	855	8 ^	^	° ^ R ®	§ S	05	ii S c\i	of
' d 1				8.500 42 % 11.500 58% 20.000 1.800 21.800
Gozdi				drž. verskega zaklada . . zasebni . . . Skupaj . . . občinski 'S; (zasebid) S in 8% o- državnih Vsega ....
je za časa naselitve Slovencev gozd pokrival 80 % vse površine, medtem ko je od ostalega odpadlo 15 % na goličavo (neplodno) in 5 % na naselja in krčevine po dolinah.
Najmanjša nadmorska višina v opisanem predelu je tok Save Bohinjke oziroma Soče, okroglo s 500 m. Od tam se svet pne iz obeh savskih dolin in soške doline na greben Julijskih Alp, ki poteka v višini med 2000 in 2863 m (višina Triglava).
Meja sklenjenega visokega gozda se drži višine okrog 1500 do 1600 m. Prvotno, ko nista ogenj in sekira gospodarila po gozdih in človek še ni ob gozdni meji umetno ustvarjal pašnikov, se je sklenjen gozd vzpenjal za 100 do 200 m više, kjer danes teče drevesna meja. To se pravi, da v višini 1700 do 1800 m stoje še posamezna drevesa ali majhne skupine zlasti mecesna, ki kljubuje gorskemu podnebju. Ponekod je danes potisnjena gozdna meja do 1300m navzdol (notranji Bohinj, Komna), kar gre na rovaš planšarstva in poznejših razdiralnih vplivov podnebja, padavin in vetra na gola, nezavarovana pobočja. Nemalo velikih ran je pa v teh predelih gozdom vsekala svetovna vojna od 1. 1914 do 1918.
Nad sklenjenim gozdom, torej v pasu drevesne meje in še nad njo, pa raste kot predstraža visokega gozda ruševje, to je pas nizkega gozda (borovja), ki ima za varnost spodaj ležečih gozdov in planin pred snežnimi in peščenimi plazovi najmanj tak pomen kakor obrambno zidovje staroveških in srednjeveških mest pred napadalci in roparji. Vse premalo naše gospodarstvo v planinah ceni in upošteva ta varovalni pas gorskega bora, ki s svojo trdoživostjo brani postojanke do 2000 in celo do 2200 m visoko v triglavskem gorovju. Nepremišljeno uničevanje (požiganje) ruševja zlasti nad gozdno mejo, je podobno delu Trojancev, ki so porušili del zidu, da so spravili v mesto konja pogube.
Pod besedo gozd ne smemo razumeti zgolj množico dreves. Gozd je neka skupnost, sožitje tako imenovane mrtve in žive narave. V pojmu gozd je zapopadena zemlja (rastišče), ki mora vsebovati posebne rudninske prvine ter druge fizikalne in kemične lastnosti poleg nižjega živalstva in rastlinstva v prsti gozdnega sveta, ter rastlinstvo višje vrste, zlasti lesne rastline, to je drevje. To more uspevati le tedaj, če so za nje dani pogoji tako v rastišču kakor v podnebju. Od teh pogojev je odvisno, kakšna življenjska skupnost, ki jo imenujemo gozd, uspeva, katere vrste drevja, v kakem medsebojnem razmerju in v kakšni obliki raste. Zato je tudi gozd, kakršen je v triglavskem pogorju, nujna posledica teh okoliščin, ki se odražajo v tamkajšnji
pretežno apnenčasti (dolomitasti) podlagi, na kateri je zmerna plast zemlje, peščene ilovice in glinastega škriljevca z zadostno vlago, obilnimi letnimi padavinami od 1500 do 3000 mm ter povprečno letno toploto od +8.7° C (Bohinjska Bistrica) navzdol kakor raste višina do nekako —5° C, kjer je potegnjena meja obstoju gozda. Izpod te povprečne letne topline in izpod 500 mm letnih padavin gozd ne uspeva. Razen tega mora julijska toplota doseči vsaj +10° C, da gozd more še uspevati. Na severu vladajo take toplotne razmere nekako od tečajnika do približno 72° sev. širine, kjer rasto kvečjemu še breza, jelša, vrba ter jari ječmen. V triglavskem pogorju v tem toplotnem pasu, torej nad gozdno mejo, se bori za svoj obstanek še razno grmovje, zlasti gorska jelša in pa ruševje. Nikakor pa ni ruševje naravni raz-mejevalec teh višin, ker uspeva tudi 600 do 700 m nad mor jem, zlasti v Karavankah, kar kaže samo na izredno prilagodljivost in trdoživost tega bora.
Na svoji višinski meji v Triglavu gozd raste komaj 5 mesecev v letu, v obeh savskih dolinah pa vsaj 8 mesecev. V višinah,
Št. 2: Površina triglavskega pogorja po kulturnih vrstah 1938/39
Upravna občina in celotna površina v ha	Pri- zadeta	Gozdi		Neplodno		Ostalo		Opomba
	vršina	v ha		v ha	%	v ha	%	
Dovje .	... 10.343	7.00U	3.220	46	630	9	3.150	45	Na desnem bregu Save
Jesenice .... 3.851	700	490	70	160	23	50	7	Na desnem bregu Save
Gorje	.... 13.613	13.000	7.620	60	2.030	16	3.050	24	Svet nad progo bohinjske železnice
Ribno	. . 7.072	2.400	1.680	70	100	4	620	26	Na levem bregu Save K.O. Buli.Bela
Boh. Srednja vas 20.011	17.700	5.950	34	4 900	28	6.650	58	Brez sveta vzhodno črte Savica — Dom na Komni — Bogu ti n
Boh. Bistrica . 10.474	1.200	690	60	100	9	360	31	Na levem bregu Save
Skupaj . . .	42.000	20.000	47	8.000	19	14.000	34	
Soča, Trenta . . 15.070	6.000	1.800	30	1.500	25	2.700	45	Levi breg Soče
Vsega . . .	48.000	21.800	47	9.500	20	16.700	33	
kjer je povprečna letna toplina —1° C, rastejo iglavci in malo niže se pridružuje že bukev, to je listnato drevje, katerega vse vrste uspevajo pri + 5° C povprečne letne topline. Zato dobimo v obeh savskih dolinah in tudi soški dolini vse vrste iglavcev in listavcev. Da so pa po dolinah zlasti listavci razen bukve redki gostje, je kriva sekira, ki je vedno segala po najvrednejšem lesu.
Če upoštevamo torej lastnosti in zahteve raznih vrst drevja ter talne in podnebne razmere triglavskega gorstva, ki ima izredno mnogo padavin, vlažen, svež zrak ter trde, dolge zime, nam bo jasno, zakaj tukaj najbolje uspevajo iglavci in posebej smreka in od listavcev bukev, katera domala zastopa listavce z eno četrtino nasproti iglavcem (smreka, nekaj jelke in me-cesna) s tremi četrti vseh gozdov (glej izkaz št. 1).
3.
Od vsega sveta, okroglo 48.000 ha triglavskega pogorja, kar sem omenil v prvem poglavju, odpada na gozde skoraj polovico (47%), na neploden svet ena petina (20 oz. 19%) in na ostale kulturne vrste, to so travniki, pašniki, polja, vrtovi, pa ena tretjina (33 oz. 34 %). Kako je to porazdeljeno na posamezne občine, kaže izkaz št. 2.
Razdelitev po lastništvu je razvidna iz izkaza št. 3. Po tem je last zasebnikov, največ kmečkih posestnikov, dve tretjini sveta (67 %), državnemu verskemu zakladu pa pripada ena tretjina (33 %). To se nanaša na površino 42.000 ha, kar leži v jugoslovanskih mejah, torej brez posočja, za katerih okroglo 6000 ha nimam novejših podrobnih podatkov. Zanimivo je, da ima državni verski zaklad v svojem delu 39 % neplodnega sveta, a ostalo je skoraj brez izjeme gozd, medtem ko je od zasebne lasti le 9 % neplodnega. To posestno stanje je važno za tamkajšnji gospodarski razvoj in posebej za gozdno gospodarstvo, na katerem sloni glavni obstoj tamkajšnjega prebivalstva ter v preteklosti razvoj železarske industrije, ki je v prejšnjih stoletjih iz teh ogromnih gozdov črpala gorivo (oglje) za svoje obrate, predvsem za plavže in jamski ter gradbeni les.
Izkaz št. 4 predočuje posestniško stanje gozdov, zaloge lesa in letni prirastek tega. Tukaj se obrne razmerje, da namreč 42 % državnih gozdov proizvaja na leto 60 % vsega lesa. Pojasnilo za to stanje daje izkaz št. 1. V državnih gozdovih stoji povprečno na hektarju 215 plm3 lesa, v zasebnih pa le 87 plm3, če ne še kaj manj. To pomeni, da so zasebni gozdovi, ki so domala vsi kmečki gozdovi, močno izsekani in daleč pod normalno zalogo, ki bi znašala ne dosti manj ko dvakrat toliko.
Iz okoliških naselij prizadetih občin je navezanih na uporabo lesa iz teh gozdov vsaj 9000 duš, ki žive na kakih 840 kmetijah in kočah, povprečno skoraj 8 oseb na enem posestvu. Če računamo letno porabo lesa na glavo samo po 2 plm3, znese to na leto 18.000 plm3 ali celoten letni prirastek kmečkih gozdov na lesu (glej izkaz št. 1 in št. 4). To bi kazalo, da kmetijam ne preostane nič lesa za prodajo. Če ga pa vsled gospodarske nuje vseeno prodajajo, se to vrši na račun lesne zaloge (glavnice), ki se pospešeno znižuje. Dokaz temu je to, da si morajo mnogi posestniki kupovati gradbeni les v državnih gozdih, ker so njihovi prazni, mnogi tako izropani, da ne dajejo niti zadosti drv za domačo potrebo.
Vir lesa triglavskih gozdov za prodajo predstavljajo praktično le državni gozdi na Pokljuki, Mežaklji in v notranjem Bohinju, zlasti za gradbeni (tehnični) les. Po gospodarskih načrtih prirašča v njih na leto in dan okroglo 23.200 plm3 mehkega (pretežno smrekovega) lesa ter kakih 2900 plm3 trdega, to je bukovega lesa. (Glej izkaz št. 1!) Ta les se pretežno — razen brusnega in jamskega lesa ter tramov — predeluje na žagah v obeh savskih dolinah od Mojstrane do Stare Fužine, kjer cenim, da stoji po raznih žagah kakih 50 polnojarmenikov in kakih 10 samic. Ne računajoč samice odpada — cenim — za rezanje lesa s triglavskega pogorja kakih 12 polnojarmenikov. Jarmenik zreže na uro dela vsaj 1 plm3 okroglega lesa, kar da
Št. 3: Površina zemljišč po lastništvu v triglavskem pogorju 1938/39
		Gozdi		Neplodno		Ostalo		Skupaj		Opomba
		v ha	%	v ha	%	v ha	%	v ha	v %	
Državni verski zaklad .		8.500	61	5.500	59	—	—	14.000	33	
Zasebno . . .		11.500	41	2.500	9	14.000	50	28.000	67	
Državni verski zaklad Zasebno . .		—	20 2?	—	13 6	—	34	1 42.000 1	-	Proti celotni površini v °/o
0) •>£7	državni .	150	100	—	—	—	—	150	3	Ocenjeno
° O Ph	občinski (zasebni)	1.650	29	1.500	25	2.700	48	5.850	6.000 96	
pri 2400 delovnih urah na leto z 12 jarmeniki že 28.800 plm3. Zato sem upravičeno rekel, da na obeh savskih dolinah »stoji« toliko jarmenikov, od katerih vsak bi potreboval vsaj dvakratno množino lesa za gospodarno izrabo naprave ob dvojnem dnevnem delavniku 16—20 ur na dan. Ne smemo pa misliti, da je ves prirasti! les sposoben za predelavo na žagah. Bukovina pri tem skoraj ne pride v poštev in od prirastlega mehkega lesa le do kakih 60 %. V tem primeru bi dali vsi triglavski gozdi mehkega lesa za predelavo na žagah kakih 22.000 plm3! In še daleč ne en tisočak plm3 trdega! Pa če bi vzeli, da je ves mehek les 34.000 plm3, ki priraste, zrel za žago, bi polovico, to je 6 jarmenikov, ki so namenjeni za ta triglavski les, brez zadrege porezalo vso množino.
Iz tega enostavnega računa, podanega na podlagi statistike v izkazih, jasno razberemo težavno gospodarsko stanje naših kmetij in posebej lesne industrije v tem področju. Naš tamkajšnji gorjanski kmet težko občuti, da je 42 % gozdov v državni posesti. Vendar je na drugi strani to zopet nekaka sreča, ker bi bili tudi ti sedaj vzorni gozdi podobno izropani kakor kmečki in bi zlasti kočarji ne imeli niti zaslužka s sekanjem, vožnjo in predelavo tega lesa.
Nekdanja kronovina Kranjska je bila v prejšnjih stoletjih med najbogatejšimi deželami, kar se tiče gozdov in lova. Še v 13. stoletju, bi sklepali iz raznih spisov, je bila dežela prav za prav en sam velikanski gozd. Valvazor v svojem slovitem delu pravi, da so bile tedaj Gorenjska, posebej pa Julijske Alpe, natrpane z gozdovi. V gallenberških (gamberških) gozdih, to je pri Izlakah za Zagorjem, so v tistih časih, poroča Valvasor, rastle take smreke, da je bilo moči iz enega debla iztesati celo ladjo. Kot dokaz gostih temnih gozdov navaja tiso, ki jo je bilo tedaj mnogo. Tisa namreč raste in uspeva le v mračnih goščavah. V tistih časih je vsakdo po mili volji sekal in uničeval gozd, ki je bil kmetu kar nadlega. Vendar je že leta 1517 avstrijski cesar Maksimilijan I., imenovan zadnji vitez (tedaj je strelno orožje zlomilo romantiko srednjeveških gradov in vitezov) izdal za svoje dežele gozdni red (Bergordnungj, v katerem so določbe za gozdno gospodarstvo. S temi ukazi so bili ustanovljeni in urejeni gozdni rezervati za potrebe rudnikov in železarn. Cesar Ferdinand I. je leta 1553 proglasil vse proste gozde, ki niso bili še nikogar last, za cesarsko posest, a vse gozde v zasebni posesti je obremenil z rezervati, to je, da so morali biti vsi visoki in igličasti gozdi na razpolago potrebam rudnikov, vse gozde v krogu pol milje in deloma več okrog rudnikov je pa pridelil tem. Tako je bilo določeno, da gozdi blejskega gospostva oskr-
bujejo z lesom rudnike in železarne v Bohinju, na Savi in na Javorniku. V predpisih za gozde nadvojvode Karla iz leta 1575 so policijske odredbe zoper koze, da bi ne pustošile gozdov. Proti kozam in sekanju drevja za krmo kozam se ostro obrača »Gene-ral-Mandat« cesarja Leopolda 1. iz leta 1660. Tedaj so jeli tudi že omejičevati cesarske gozde, kakor to sedaj delajo z državnimi gozdi v južnih krajih naše države.
V času teh prvih gozdnih redov pa cesarska oblast še ni bila tako vplivna, da bi se odredbe na splošno izvajale ter je bilo vse bolj omejeno na cesarske gozde. Kmečki punti in turški vpadi so uničevanje gozdov samo pospeševali. Proti gozdnim rezervatom so se upirali tudi graščaki in deželni stanovi kakor tudi proti pravicam kmetov in meščanov do drvarjenja, ste-ljarjenja in paše v gozdih. Leta 1421 je n. pr. sam vojvoda Ernest vodil sodno razpravo, ko se je Ljubljana borila za svoje pisane pravice do drv iz okoliških Auerspergovih gozdov zoper grofa Auersperga, ki je proti tem pravicam s silo nastopal. Novi deželni glavar Jurij Auersperg se je zato maščeval nad Ljubljančani z ropanji, požigi in uboji, z& kar ga je Ernest Koroški odstavil in ostro sodil, a leta 1423, ko je zopet prišel v Ljubljano, pomilostil, da bi se prepiri polegli in dežela pomirila.
Proti delanju rovtov, pustošenju gozdov ter proti kozam sta izdala pozneje deželna glavarja za Kranjsko i. s. grof Kobenzl leta 1716 in grof Gallenberg leta 1739 stroge odredbe. Leta 1771 je sledil gozdni red cesarice Marije Terezije, ki predpisuje že smotrno gozdno gospodarstvo, ureja pašo, steljarjenje, vzgajanje in izkoriščanje gozdov ter razmejitev.
Moderen gozdni zakon je bil pa izdan po avstrijskem cesarju Francu Jožefu L z veljavnostjo iz leta 1852 ter sledečim izvedbenim pravilnikom leta 1873, ki je med drugim osnoval gozdni
Št. 4: Razmerje površin, zaloge in prirasta lesa 1938/39
		Površina		Zaloga lesa		Prirastek		Opomba
		v ha	v%	v m3	v %		v%	
Drž.verski zaklad		8.500	42	1,825.000	64	26.000	60	
Zasebniki ....		11.500	58	1,000.000	36	18.000	40	
Posočje	občina (zasebniki) .	1.800	—	130.000	—	2.340	—	Državnih je le 8 % gozdov
kataster. Od leta 1931 je pa stopil v veljavo pri nas jugoslovanski državni zakon o gozdih, ki je v bistvu prej navedeni avstrijski.
Da je bilo za časa Valvazorja, to je v drugi polovici 17. stoletja, gozdarstvo v področjih rudnikov in železarn za tiste čase ustrezno urejeno, posnemamo iz njegovih spisov, v katerih pravi n. pr., da so za plavže pri Jesenicah dobivali les z najvišjih planin in sicer po lesenih drčah (rižah). Pravi, da so pozimi drče polili z vodo, da so poledenele. Zanimiv je opis, kako so si drvarji prihranili delo cepljenja lesa. Na ustju drče so napravili močen železen križ z ostrimi, klinastimi prečkami, proti katerim so po drči spuščali na tri do štiri čevlje dolžine zrezane hlode. Pri udarcu ob križ se je vsak hlod razčesnil na četrti in polena so bila narejena. (Dimic: Das Wald- und Jagdwesen unter Habs-burgern, 1881.)
V naslednjem podajam nekaj podatkov o nastanku sedanjih državnih versko zakladnih gozdov v triglavskem pogorju in o sedanjem (leto 1938/39) gozdno posestnem stanju.
(Se nadaljuje.)
Dr. Janko Lokar
Arianov lov
(Nadaljevanje.)
II.
Love pa tudi Kelti, kolikor jih ne živi od lova, brez mrež, pač pa le zaradi same lepote lova. Imajo namreč tudi tam1 2 pasmo psov, ki ni za sledenje manj sposobna, kakor je karijska ali kretska, za pogled je pa otožna in mrka. Tudi ti plede z vriskom in lajanjem, kakor prizvanjajo karijci.
Toda ti se še bolj razvnamejo, kadar poprimejo sled. Včasih so tudi na starem sledu zelo živi, tako da grajam njihovo neprestano in enako lajanje na vsakem sledu, to pa na bežnem nič manj kakor na ložnern. Ne zasledujejo pa in ne najdejo pobegle živali nič slabše kakor karijci ali krečani, če ne upoštevamo brzine. Vsekakor si lahko zadovoljen, če v zimskem času vsaj enega zajca zadavijo: toliko časa mu puščajo za oddih, razen če ga ujamejo zmedenega od pasjega vrišča.
Zovejo se ti psi lieguzijski' in imajo ime po nekem keltskem rodu, kjer so jih, kakor se mi zdi, najprej redili in cenili. Kolikor koli bi se kdo o njih razpisal, bo povedal to, kar nahajamo pri starejšem Ksenofontu. Ne kažejo namreč nič posebnega ali različnega v izsleden ju ali zasledovanju, izvzemši če bi hotel kdo govoriti o njihovi zunanjosti, kar se vsaj meni ne zdi vredno, razen če poudarim samo to, da so za oko kocasti ter bedni, in prav naj plemenitejši med njimi so naj bedne jši, tako da pritrjujejo Kelti onemu, ki jih primerja s cestnimi berači. Kajti tudi njihov glas je otožen in pretresljiv ter ne lajajo na sledu, kakor da bi bili jezni na divjad, ampak tožeče in moledujoče.
O tem se po mojem mnenju ne da napisati, kar bi bilo vredno besed.
Brzonogi keltski psi se pa imenujejo v keltskem jeziku uer-tragoi,3 ne po kakem rodu, kakor kretski ali karijski ali lakon-
1	Mišljeni so obdonavski Kelti. Tolmačenje v Lovskem zborniku 1. 1944, stran 91, da meri Arian s »tudi tam« na Galijo, je brez osnove.
2	Segusiavi (Latinec pravi za grški heks —■ seks) se je imenoval galski rod, ki je prebival za časa Cezarja v sedanji Franciji ob izlivu rek Rlione in Saone in na zahod tja čez gornji tok Loire. Njihovo ozemlje je bilo z izjemo mesta Lugudunum (Lyon) priključeno 1. 12 pr. Kr. provinci Gallia Lugudunensis. — Ime Segusiavi je keltsko in živi še danes. Italijani n. pr. imenujejo naše istrijane segugi dellTstria.
3	Dobesedno: brzci.
ski, temveč kakor se imenujejo med kretskimi eni vztrajneži’ zavoljo vneme, drugi napadani zavoljo ostrosti, tretji mešanci' zavoljo obeli lastnosti, tako tudi ti zavoljo brzine."
Po zunanjosti so najplemenitejši med njimi lepi i po očeli i po vsem stasu i po dlaki i po barvi. Tako pristojajo liscem lise. kar jih je enobarvnih, se jim sveti tudi ta barva — prav prijeten pogled za lovca.
111.
Našteti hočem tudi sam, po čem je treba spoznavati hitre in plemenite pse in na kaj je treba na drugi strani paziti, da ločiš med njimi neplemenite in neokretne.
Najprej naj bodo izleknjeni od glave do repa. Najti ne moreš namreč nobenega tako jasnega znaka za hitrost in plemenitost, če sodiš po vsej zunanjosti psa. kakor je dolžina, in nasprotno, kakor je kratkoča za neokretnost in neplemenitost. Tako sem videl vsaj jaz pse z mnogimi drugimi napakami, ki pa so bili hitri in ognjeviti, ker so bili dolgi. In v resnici so večji pri sicer enakih lastnostih po sami velikosti bolje zasnovani kakor mali.
Med velikimi so za nič psi, katerih udi niso čvrsti in somerni, tako da so tako zgrajeni slabši od malih, če imajo ostale napake enake.
Glave naj imajo lahke in mišičaste. Če imajo orlovski ali top nos, ne pomeni mnogo. Prav tako se ne sme mnogo upoštevati, če je podčelje mišičasto. Samo slabi pa so debeloglave! in vsi, katerih gobec je širok in se ne končuje koničasto, ampak odsekano. Toliko o dobrih glavah.
Oči naj bodo velike, izbuljene, čiste, svetle, gledalca plašeče. Najboljše so ognjevite in izredno se sveteče, kakršne so pri leopardih ali levih ali risih. V drugi vrsti za temi pridejo črne, če so odprte in za pogled divje, v tretji vrsti pa sinje, kajti tudi sinje niso nikakor slabe niti znak slabih psov, če so le čiste in za pogled divje.
Saj sem sam vzredil sinjeokega psa, ki je bil kar najbolj mogoče sinjeok. Bil pa je i hiter i vztrajen i živahen i dobronog, da je opravil nekoč, ko je bil še pri moči, hkrati s štirimi zajci. Sicer pa je zelo krotek in zelo priljuden. Imam ga namreč še, 4 5
4	Vztrajneži so bili oni. ki nikakor niso popustili pri gonji, ampak so gonili dan in noč. Kadar so prekinili gonjo zavoljo noči, so se ulegli in pričeli z dnevom znova goniti žival.
5	Mešanci so bili i vztrajni i ostri, torej mešanci glede lastnosti, ne po krvi, kar so bili tudi lahko.
ko to pišem. Nikdar torej ni bil noben pes tako ko ta privržen niti do mene niti do mojega prijatelja in lovskega tovariša Megila. Kadar preneha tekati, se ne oddalji nikdar od naju ali od enega od naju. Če sem doma, ostane ob moji strani. Kadar pa grem kam, me spreml ja. Ko grem v telovadnico, gre z menoj in med telovadbo sedi ob meni. Kadar se vračam, gre pred menoj, često se obračajoč, kakor da bi se hotel prepričati, da nisem morda kje krenil s pota. Ko me vidi in napravi prijazen obraz, gre zopet znova naprej. Če pa grem po kakem javnem poslu, ostane pri mojem prijatelju in se obnaša napram njemu prav tako.
Kdor koli od naju kdaj oboli, od tega se potem ne makne.
Če zagleda koga tudi po kratkem času, skače nanj previdno, kakor da bi ga pozdravljal, in med prilizovanjem daje glas, kakor da bi hotel pokazati svojo privrženost. Pri obedu te pa popraska zdaj s to, zdaj z ono nogo, kot v opomin, da je treba tudi njemu dati kaj od jedi.
Lajav je tako zelo, kakor nisem videl po svojem mnenju še nobenega psa. Kolikor koli potrebuje, to naznanja z glasom.
Ker je bil v mladosti tepen z bičem, prihaja, če še zdaj kdo izgovori besedo bič, k onemu, ki jo je izgovoril, se prihuli, ga milo prosi ter položi svoj gobec na njegova usta kakor v poljub. Poskakujoč se obeša na njegov vrat in ne odneha prej, dokler ne preneha jezeči se z grožnjo.
Tako — mislim — se mi ni treba pomišljati in zapisati ime psa, da ostane tudi za poznejše čase ohranjeno, da je imel namreč Ksenofon Atenec psa z imenom Vihar, zelo hitro, zelo pametno in zelo krotko žival.
Uhlje naj imajo psi dolge in klapave, da se zde zaradi dolgosti in mehkosti upognjeni. Taki so najboljši. Pa tudi, če so pokončno nastavljeni, ni slabo, da le niso majhni in trdi.
Vrat bodi močen, okrogel in gibek, da se vidi, kakor da se upogne zaradi gibkosti in mehkobe, če potegneš psa z ogrljakom nazaj.
Prsi so boljše široke kakor ozke.
Lopatice naj bodo nepriležne in ne sklenjene, ampak naj leže čim bolj vsaksebi. Stegna naj bodo okrogla, ravna, čvrsta, boki krepki, ledje široko, močno, ne mesnato, ampak krepkih mišic, lakotnice nesklenjene, kolki ne privezu jeni, podrebrje malo, rep tenek, dolg, gosto odlakan, gibčen, lepo ukrivljen. Konec repa bodi bolj kosmat. Krače naj bodo velike, čvrste.
Če ima pes zadnje noge daljše kot prednje, bo tekel bolje navzgor, če so pa prednje daljše od zadnjih, bolje navzdol, če so oboje enake, bolje po ravnem.
Ker je teže ne zaostajati za zajcem navkreber, saj teče tudi zajec bolje navzgor, se mi zde oni psi uporabnejši, ki imajo zadnje noge daljše od prednjih. Sicer so okrogle in čvrste noge najboljše.
Za to ne gre, kakšne barve so psi, niti ne, ali so popolnoma črni ali rdeči ali beli. Tudi enobarvnost se ne sme sumničiti, kakor da je od divjine. Kakršna koli pa je barva, biti mora svetla in čista.
Tudi dlaka bodi, naj pripadajo psi h kosmodlaki ali h kratkodlaki pasmi, fina, gosta in mehka.
Najboljši so psi, ki so veliki in krepki ter po gibkosti podobni psicam, psice pa, ki so podobne po plemenitosti in po mišičastem telesu psom.
Glede telesa bodo zadostovali po mojem mnenju motrivcu tile znaki za plemenitost, nasprotni za nasprotno.
IV.
Nič manj znakov za presojo na obe strani ne bo nudila pazljivemu opazovalcu tudi narav psov. Tako na primer niso plemeniti psi, ki so proti vsakemu čemerni. Če pa najdeš pse, ki so proti neznancu hudi, nasproti rejcu pa ljubeznivi, je to prej dobro kakor slabo znamenje.
Poznal sem celo psa, ki je bil doma pobit in ni kazal do nikogar, ki se mu je približal, veselja. Če si ga pa vzel na lov, je bil nad vse vesel ter je dobrikajoč se vsakemu prišlecu in repka j oč jasno pokazal, da ga dela ostajanje na domu otožnega. Tudi to je dobro znamenje.
Najboljši so oni, ki so zelo priljudni in katerim ni nekaj tujega nobenega človeka obraz. Kolikor se jih pa boji ljudi in se pri vsakem šumu plaši, kolikor jih ne da mira ter se često in brez vzroka zaganja, vsi ti so budalaste in nerazumne živali. Kakor ljudje, če so bojazljivi in iz sebe, tako ne morejo tudi takšni psi biti nikdar dobre krvi. Slabi so vsi, ki ne pridejo na klic k vodniku, če jih na polju z jermena spusti, ampak skačejo sem in tja. Če jih mirno kličeš, se ne zmenijo, če pa ostro, se boje in ne pridejo. Toda okoli skakajoč in podeč se pes mora priti k vodniku, tudi če ga sam ne pokliče, da pokaže, da zna
ubogati, če le hoče. Ako ga ne privežeš, naj zopet iznova skače in se zopet povrne.
Šolani so oni, ki se, kakor hitro da vodnik glas, uležejo ne iz strahu, ampak iz privrženosti do rednika in v njegovo počaščen je kakor oni ljudje, ki se mečejo na tla pred Velikim kraljem.6
Tudi postajanje na polju ni dobro znamenje za odvezanega psa, če ni morda bolj v letih. Priča namreč o lenobi.
Prav plemeniti imajo tudi štrleče obrvi in se vidijo zato ponosni. Njihova hoja je lahka, krepka in prožna. V bokih se nosijo in krive vrat kakor konji, ki se hočejo postaviti.
6	Veliki kralji so se imenovali perzijski kralji, katerih moč so Grki posebno občutili. — Pri vzhodnih narodih je bila navada, da so se v po-čaščenje vrgli pred kralji in sploh pred plemenitaši na tla, jim poljubili nogo, koleno, obleko ali tudi tla. Ta način spoštovanja so imenovali Grki proskynesis. — Pes se je ulegel tako, da je ležalo telo na prsih in na trebuhu, pod katerega je p od vil zadnji nogi, prednji je iztegnil drugo ob drugi ter položil nanju glavo.
Dr. Anton Debeljak
Živalski priimki v Slovencih
(Nadaljevanje)
Ptice.
»Cigan med tiči«, kakor ga je nazval pok. dr. A. Serko, ne vedoč za isto oznako pri DT 11 18, je silno razprostranjen po vsem svetu. Njegov latinski naziv passer je v portugalščini pas-saro, v španščini pajaro, v romunščini pasure, v veljotščini (na Krku) paserain — povsod s pomenom ptič vobče. V neki švi-carskofrancoski črtici sem 1934 čital, da junakinja krščeniea postavi pred sleherno ptičje ime še naziv moineau (menih, t. j. vrabec), n. pr. le moineau merle (kos). Eden od 29 izrazov za čivkarja pri Hrvatih je tič.1 Vse to razodeva živžavkarjevo spolno sposobnost, omenjeno celo v neki Luthrovi popevčici: des Spatzen Emsigkeit, torej veliko razširjenost. Ni čudo, da je naš heros eponvmus ostavil po vsej Sloveniji imenjake: Vrabec, Vrabič, Vrabl, Vrabar, Wraber, Urabič. Dolenjski bravec (h. brabac, bra-vac) se zdi ovekovečen: Brav(e)c, Bravič, Brov(ček). Pri zadnjih se spomni, da v č. brouk in brouček = hrošč, žuželka. — Dalje Rabič, Rabitsch, Rabi, Rebec, podobnih kajkavskim pri Hirtzu: rabac, rebac, rebak, repac, repak. Slovenski dvojnik grabeč niti h. grabac ali ukrajinski gorobec’ ne nastopajo v mojem seznamu, toliko manj še ljubljanski štokglajzar, karlovški purgar, črnogorski fraček itd. — Meyer Ltibke REW 1935 ima 9 lat. soznačic za živahnega krilatca, ki ga opeva Catullus, češ da je odšel tja, kjer ni muh: illuc unde negant redire quem"quam, — vmes avi-cellus, ohranjen v Švici, in muscio, prenesen celo v nem. kot musche ali mosclie in po naključju istopisen s slov. priimkom Moše, poprej Mosche, ki ga nekateri z večjo verjetnostjo navezujejo na jud. Mojzes. Od tujih životarijo med nami še n. Sper-ling, it. Passero in Pasera.
Živahni, spretni, okretni, modri, krepki, a tudi nasilni oper-jenec ščinkavec ima dosti imenjakov: Ščinkov(e)c, Šinkovec, Sinkovič, Šinkovec, Sinkovič, Činkovic, Pinič, Pinjevec, Pink(ic), Pinoza, č. Pinkava, n. Puhfink in Finker, a Fink je lahko domač, zvokosličnica kakor mnogoštevilne h., n. pr. fink(-a, ič, o, ov, ulja), hinko, pinac, pinčina, pinja(va)c, sinkovac, cinkovac, činka itd.
1	Dr. Miroslav Hirtz, Rječnik narodnih zoologičkih naziva, II, Ptice. 1938.
Po njegovem glasu2 bi bila lahko nazvana Gričar in Gričevec, a sta rajši po bivališču na Griču. Na Krasu bi bili ptiči Črešnjevec, Črešnovec in pock, a so verjetneje brez krilatega posrednika. Od mraza pordeli nos imenujemo ščinkavec, a pevca samega nazivamo radi po mrzloti, ko se približa hišam, n. pr. h. sniga-rica, snigavac, sniješka, snižnica, snjeguljica itd., potem zeb(ic)a, kar se govori tudi na slov. vzhodu; pr. Zebec in Zebič kot patro-nimika.
Po živih barvah nazvani lisec, lišček ima morda pri nas odziv: Lisac, Lisec, ako ne gre tu za lisico. Ker rad zoblje seme osata, vražjega strica (t. j. ostrica), mu pravijo ponekod osatica, (o)stričevka, lat. Carduelis ali Cardellus, it. cardell(in)o, beneško gardelina, od tod h. gardelin, grdelj(ac) in bržčas Kardelj, Kar-dell, G(e)rdol. — Po glasu »Štiglic« ga kličejo razni Slovani, r. ščegol, č. stehlec ali stehlic, sl. ščegljec, štigljec, od zapadnih Slovanov pa n. Stieglitz, nazadnje priimki Štigl(ic), Šti(n)gl, Sti(n)gl, če nito (Augu)stin+1, Štiglic, Stiglič, č. Steblik. Kraški naziv grlinček rahlo spominja na družino Grlanec, kajkavski črguljič, strglič in strgljinac pa nekoliko na St(e)rguljec, Stergol, Stergul(e)c, Sterguljc. Iz lat. je bavarski Karde(l) »ščetica«, ki je morda zaplodila priimke Kardelj, Kardell, Kardina(r), Kardoš, Korda (-n, -š, -ž), Kordel-lič (-š, -ž), Kordi-č (-gl, -k, -n, -š, -ž) ip. A nekateri od teh so verjetneje iz »Kordel« (birič), torej isto kot Berič, Caf, Drab (češ.), Kordelič, Šerg, Škarja.
Nadaljnji zastopnik avifavne: Čižek, Cais, Cajzek, r. Čižov, morda Ciza j, Cizej, Cizelj, narečni štrlin(ec), j urica, trnovka so podobni imenom: Jurca, St(e)rlinko, Št(e)rlinko, 1 (e)rnjak. — DT II 31 pozna med drugim cvrčak, ivaljičar, ob katerih se nam ponudijo priimki č(e)rček, Cerčevič, čerčevič, Ivalik, Ivajnik.
Na konopljenko mislimo pri patronimikih Repnik (rajši iz Rupreht), Linarič, Faganel(li). Poslednji izraz je furlanski, iz fagus = bukev, pri DT 11 32 linar, konopljarka, faganio, faga-nelac, paganio.
Sorodnice rdečerepkam bi bile družine Pogorel(e)c, Pogorevc, Pogorevček, ali v resnici razodevajo, da jim je nekdaj požar ugonobil domovanje, vendar Podgorelec je prejkone Phoe-nicurus, enako Agnič in Agnitsch (ognjič = podgorelček, v Glo-narjevem slovarju, ako ni tu koroško jagnje). Sem sodi nemara še belokrajinsko Culiberg, Čulibrk, potvorjeno iz uskoškega crvenperka, crvenrepka.
2	Že 13 let opazujem dan na dan ščinkavce, vendar se ne spominjam, da bi bil kdaj slišal glas »griču«, ki ga pozna Cigale, tudi A. Gspan v oceni Sturmovega prevoda: Zola, Germinal (LZ).
Zelenkasti cl 1 e s k (zelenček, konopka) je bržčas ovekovečen takole: Zelen(ik), Zelen(e)c, Zelenka, Zelenko, Zelenšek, Zelinšek. A verjetneje gre za moža v zeleni suknji, orožnika, vojaka, morda za človeka z nezdravo barvo v obrazu. Štajerski Jurko je istega porekla ko kajkavski jurko = zelendur, zelenčica, ze-lentarka, konopljarka.
Po strni ali žitu so krščeni tički St(e)rnad, Strnad, Strnadar, Sternik, St(e)rniša, Sterneša, Ermen(c), t. j. rumenec: v ribniškem okraju pravijo rumenik, rumeničica, DT II 35 pa našteva: strnadica, žutovoljka, žuteljka, žutenka, žutarica, žutka, žuja, žujka, žutac, cip, cikuš, pr. Cip(ot), Cipuš, Žoltenko, Cikoje(vič). Vrtnega strnada te domisli Vrtnik, a je prej vrtnar. Kaj pa Trogrlič, je li »dober pevec« ali pa izvedenka iz kajkavskega trogir = Emberiza hortulana? — V ta odstavek bi šla v Franciji dva moža: popevkar Bruant in A. Briand, nosilec Nobelove nagrade za mir.
Za pravo slovansko ptico je J. Herfort našel prispodobo: pojoče nebo. Navadni zemljani ji pravijo: škrjanec, skrij ec, golbica, golibar, goliber, golibrič, Škrlj (ec) i. dr. V družinskem nazivju polno oblik: že pri Trubarju nas sreča Skurjanz, in danes zastopa našo glasbo Škerjanc. Vmes frfotajo Škorjanc, Škerjanec, Škorjan(e)c, Skarl, Skerl(in), Skerlič, Škerl(e), Šker-lak, Škerlič, Škerlin, Škerlj, Škrl(ec), Škrlak, Škrlj... Gliha vkup štrilia: pok. ptičeslovec Ponebšek se zdi podoben primorskemu podnebarju, Ševar h. ševi (a pr. belokr. šever = pohabljenec), po Pleteršniku gre sem lahko Levec, akoprav Volkmer tolmači levico kot »seba, činkovec« in leveč pomeni še: majhen lev, ris, rak, ki se je levil; Matič (matic = čopasti škrjanec) je seveda verjetneje iz imena Mate, Hribovšek pa ni ptič »hribovec«, Lul-lula. In Golba? Ime Čufar se zdi spojeno s čufko, čopko, Alauda cristata, čeprav smemo misliti tudi na notranjsko Čufarijo, pri-prežništvo (Zufahrer). Grška kalandra je poletela v it., frc., angl., nem. (Melanocorypha calandra), tudi s pomenom žužek (Calan-dra granaria), pri nas Kolander in Klander. Iz n. podstave je po vsem videzu Lercli. Galsko alauda je prešlo na Apeninski škorenj, od ondod pa med najbližje Slovane kot lavdica, lavdičica, ladvica, lodola, lodica in morda kot Lodič. A ta je lahko iz prekmurske podstave loda (igra), še prej pa isto kot Ladič (Vladimir).
Planinski sin, ki pozimi popke in kali zoblje, se je ustalil v naši onomastiki: Kalin(ič), Kalinšek, Lepar(n)ik, Lepej, če ne tiči tu Lipej, Filip. Popkarju pravijo lepan in lepar, ker uživa lep, omelo. Dalje Boltek, iz Baltazar. Poočetna imena Zebec,
Zebič, Zimec, Zimic nas domislijo kajkavskih nazivov: zebac, zi-movka (Pyrrhula europea), nem. Gimpelj pomeni prvotno skakač.
Papigam podobni blask, krivokljun, krnmpež ali krurn-pec, kakor so mu rekali stari Ljubljane!3, ti smukne na um ob dveli rojakih, Krumpaku in Krumpačniku.
Taškič, taščica, presekar, presker, skričič, povojčnik, bro-lica (v Tržiču; drugod je to brolek, penica) imajo negotove so-značnike: Tašič (ako ni Srb), Preskar, Presečnik, Škrk, Škrk (a škrika = skobec). V Ramovševi Slovenski slovnici 1924: črnjelkič, od črrnnel, črnel, v Pleteršniku pa j,e črmnelka = rdečerepka, podgorelec; tovariši Črnelec, Črnil(e)c, Črnivec torej niso Črniči, pač pa Rusi. Rjavci. DT II 54 ima za Erithacus rubecula: čuča, cuca, careva punica, crvendac, badnjakuša, ci-kavica, krvavac. Vilharjev sh.-slov. slovar nudi cucati = gugati (taščica se rada pozibava), culjka = gugalica, pr. Cul j kar (utegne pomeniti tudi brgleza in krošnjarja), Cikoje (omenjen že med strnadi), Krvavica. Iz Češke je doseljen Čermak.
Duša zelene šume, kakor ga je označil Fr. Markovič, ali Philomele, kakor so ga krstili staroklasični pesniki, ni brez tekmecev med človeškim rodom: Slavec, Slavic, Slavič, morebiti Slev(e)c, pred stoletji Sileuitz, v Novem mestu ponemčeno Nachti-gall. kasneje prikrojeno Nahtigal. V h. veliki slavni j = šlavor, pr. Šlauer.4
Od cmokačev gnezdijo pri nas kupčar, repaljščica, črno-grli prčsnik, ženijo pa se tu Repanšek, Repenšek, Prosnik. Seveda sta prva lahko iz Ruprelita, zadnji pa snubec (prositi).
Penica, iz korena pe-ti, zaznamenj uje kakih 10 vrst rado-pevnega drobiža. Nekam slično zvene Penca, Pencelj, Penček, Penič, Penko, Pene (c), Penšek, a značijo morda Čeha: Pem(ič), Pen (ček). Češkega pokolenja je ljubljanska družina Penik, preimenovana iz Panič. Dodajmo še, da »penkica« pomeni čižka.
Fuček in Fučka nista brez sličnosti z drobno krilatico Phyllopneuste trocliilus, imenovano pri DT II 72 fučak in orušac. Pri nas zbujata pojem: žvižgač.
Slovenska trstnica pozna na kajkavskem vrstnika: trsten jak in vodar. Po njih utegneta biti krščena T(e)rstenjak in Odar, a prebijeta tudi brez tega kumstva.
Čim manjši je stvor, tem več imen premore včasih v ljudskih ustih. O tem pričajo: Palčič, Palčnik, Paučič, Paučnik,
3	Dr. L(okar), V času naših ptičarjev, J. 17. 11. 1941.
4	Na Raki pri Krškem pravijo nahtigal — sivkastemu ptičku z rdečo liso na grlu.
Pavčič, Pavček, Pavčnik; Kralj (ič), Kral(l), Krel(ič), Krelj (ec); Car (e); Lozič; Strežek, Stržič; T(e)rnovec; Navšek (= navčič, ali Novšek?); Hudec; Zlatoper (= zlatoglavec, kraljiček?), Volarič; Smogav(e)c in Smogovec. Nekaterim najdeš imenjake v kaj-kavščini pri DT II 83, 85, 87, nekateri pa so morda od Pavel ali drugačnega neptičjega porekla.
Muhovci (Muscicapidae) niso brez sozvočja med nepernatimi dvonožci: Muhar, Muher, Muh(ov)ič, Muhovec i. dr. Po starih zapisih bi se moglo dognati, ali ne tiči v prvem Mohar, Herma-goras.	.
Družina Popič, bržkone priseljena, se menda ne zaveda, da živi kot gost gostih evropskih gajev popic, Accentor modularis, n. Brunelle.
Živahna ptica sinje barve, nazvana po svojem glasu: sin, sin. ali čin, čin (kot laška cincia), je videti dobro zastopana: Senica, Senitza, Seničar, Sinic, Sinič; manj razvidna je istovetnost imen Bezgavšek (bezgavka, bezgetulja = bradata sinica, ki povsod beza), Kinkela (kinkalica, Notranjsko), Mandelc ali Mandeljc (Savinjska dolina), kar utegne biti iz Amand; dalje Mlinarič (mlinarček = dolgorepka, na Koroškem slamoritka ali smrtnica, od tod Sm[e]rtnik?), Jesenik (jesenica), Žagar (žagarica = pezdi-čivka), Šapi (j)a (šapi jica = čopka); kolednik?; švapl ja = ravno-dilec, ploskonožec). Maise(l) in Maizel(j) iz n. Meise? Sinica vse pretakne, zato pravi češka hantyrka ali latovščina orožniku sykora, dočim je na Poljskem Sikorski postal generalisimus.
Plašica ima soznačnico remec, izposojeno šele v 19. stol. iz p. ali r. (iz Rietmeise). Torej ne more biti izvor priimkom Remic, Rem(e)c. Ti kakor Jeremic kažejo na Jeremijo.
Brhki zamorec, kakor ga je krstil pesnik L. Turšič, ni bela vrana med nami: Kos (i), Kos(ov)ič, Kosič, Kosiček, Košiček, Koselj, Kovs, Kous; Kavs, Kaus, Kaves?, preseljen na Tolminsko se je baje začel pisati Hans in postal admiral, ponemčeno Amschl (jezuit prof. Ambšel iz Cerknice), Ansel pa menda ni Amsel, marveč Hansel.
Bližnji sorodniki so mu: Dr ozdov, Drozg, Drožina?, Grozde (k), ako ni tu skrit kak Gorazd, Dronjič (dronj, DT III 8). Vzhodnoštaj. Cikralj pa morda cika na cikelj, cikal j ?
Dreskač ali drozgač ti smukne na um ob imenih Brin(jeve)c, Brinek, Brinjšek (kajkavsko brinjac, DT III 9), a morejo biti kar stanovalci Brinja. — Carar tiči v priimkih Cerar, Cerer, Turdus torquatus ima imen jaka v Komatarju, ki pa je bil seveda v resnici sedlar, Acroceplialus arundinaceus zopet svojega so-imenca: Rakar. Turdus pilaris ima človeškega žensva Borov-
njaka. Brinovka se kajkavski naziva med drugim p lem (DT III 10). Je tu le slučajna sličnost s priimkom Plemelj?
Turdus iliacus se pri DT III 11 imenuje: bieli drozak, kos čadjavac, cip, itd. Po Cafu pa je cip = strnad. Priimek Cip torej nekako diši po ornitofavni, toda Čad (e j), Čadež, Čadena, Če-de(nik) so samostojno nastali po temni barvi las ali polti (čad = dim), v Čedetu pa Glonar vidi Čedomira.
Nemili morilec, imenovan devetodušnik, gostofič, kompe-r(ica), srakoper in slakoper, ima pri DT III 15 in 17 do 15 nazivov, vmes slakoper, švrale, strakoč, šarac. Na poslednje smemo navezati poočetna imena: Slakoper, Srale, Strakelj, Šarec, morda Šarko in Serko. S komperjem primerjaj priimke: Komperšak, Komperšek, Komporšek, toda končnica jih razodeva kot izvedenke iz krajnih imen. V tej zvezi mi je smuknilo na um, da je pokojni zdravnik dr. Alfred Serko slutil v svojem priimku star zapis namesto Žarko in je — če se ne motim — vedel, da njegov homonim ali istopisnica živi med Albanci. Tako slično zveni pridevnik ser (siv; plavolas) in kliče na dan imena: Sere, Seret(ina), Serk, Serona (nam. seronja), Sirak, Sir (e) c, Sirek, Sireta, Sirk, Sironič, Šere(k), Šer(i)k, dalje pridevnik šar (brezast, lisast): Schark, Sarka i. dr. Možna je tudi krčitev iz Češark, Šešerko, Šešarek, Šešerko, Š(e)verko. Izključena ni izposojenka iz n. Scherge (sodni sluga, češko šerha), od koder poteka nemara priimek Šerg. Edino stari zapiski bi mogli utrditi, je li to tič ali birič.
Foto: J. Skale
Lovska koča v lovišču »Golo«
Lavrič J anez
Partizani v borbi z volkovi*
Zima 1945/44. Slovenska XVIII. divizija se bori na bratski hrvatski zemlji — v Gorskem kotarju. Pri Petrinji je prebrodila Kolpo, likvidirala močno postojanko Brod na Kolpi in v naglem zaletu očistila od sovražnika Gorski lcotar ter povečala osvobojeno ozemlje od Oguli na do Sušaka. Ni bila lahka slavna pot, ki smo jo slovenski borci prehodili po tej skopi, trdi, a vendar naši zemlji. Trde in težke so bile borbe in zaslužene zmage, ki smo jih izvojevali. Zima s kraško burjo in visokimi zameti prav nič ne prizanaša kmetu, ki se je z. žilavo vztrajnostjo zaril v zemljo, katera ne razsiplje darov ne njemu, ne borcu-partizanu, ki jo brani pred pohlepno švabsko in ustaško svojatjo. Mrzla in odurna je gospodarila na vrhovih, gnala sneg čez čistine, v nepredirnih gozdovih pa skrivala krdela volkov.
Danes se o volkovih mnogo govori in ni čuda, da sem se ob teh govoricah spomnil na dogodek v prostranih gozdovih Gorskega kotarja, dogodek, ki je meni in tovarišem pognal lase po-
* Lovci-partizani, opišite vaša doživetja in opažanja v živalstvu med osvobodilno vojno! Bralci in uredništvo vam bodo hvaležni.
konci; kakor ne zlepa pred Švabi in ustaši — bežali smo pred volkovi.
Patrulja petih partizanov se je vračala pozno zvečer v edinico s poizvedovanja za sovražnikom. Podnevi smo prebrodili v zametih precejšno pot med Ogulinom in Kolpo. Vračali smo se preko zasneženih hrastovih gozdov, ki jih kar noče biti konca, zlasti ne človeku, utrujenemu, da komaj vlači noge za seboj. Takale pot ti je vse krajša, če se razplete med družbo pogovor. In o čem naj govori izmučen in lačen partizan? Seveda najprej o domu in »menaži«, nato o borbah in juriših; zraven priloži kdo prav posrečeno »žicarsko« zgodbo in čas kar nekam pohiti. O tej priljubljeni snovi smo tudi mi razpravljali, ko nas naenkrat prekine še dokaj oddaljeno tuljenje in zavijanje. Pogovor se je pretrgal. Petorica je obstala. Staro vojaško pravilo pravi, da je najhujši sovražnik tisti, ki ga ne poznaš. Danes sem uverjen, da to pravilo drži, čeprav tedaj nisem bil prav zagotovo prepričan.
Kdo pa nam prav za prav kaj more? Pet mladih partizanov z mitraljezom, brzostrelko, tremi manlihericami, pa še vsak z nekaj bombami! Mislim, da bi se marsikatera švabska ali ustaška patrulja premislila spustiti se z nami v borbo. Zato tudi tuljenju, ki smo ga »strokovnjaško« ocenili za volčje, nismo posvečali večje pozornosti. Pogovor pa se je začel sukati okrog volkov in o njihovih navadah.
V tem so volkovi utihnili. Nekdo je omenil, da je tak molk volčja navada pred napadom. Izkazalo se je, da je imel prav. Znova se je oglasilo tuljenje, sedaj v naši neposredni bližini. Vendar so se noge patrulje petih mladih, v borbah prekaljenih partizanov, ki se ne plaše pred vsako stvarjo, kar same začele hitreje premikati. Nekje sem bral, da je posamezen volk po naravi dokaj strahopetna zver, ki zbeži, čim naleti na vrednega nasprotnika; prepričal pa sem se tedaj, da je sestradano volčje krdelo kaj nevaren, krvoločen in neustrašen sovražnik.
Volkovi so se nam približevali v polkrogu in strahovito tulili, da je šlo skozi kosti in mozeg. »Fantje, mislim da bo šlo zares! Daj jim poduhati rafal iz mitraljeza, da jih bo minulo!« sem zaklical mitraljezcu. Po rafalu je tuljenje prenehalo kot bi odrezal. »Sedaj pa le stopimo, prej ko smo iz te vražje boste, bolje bo!«
Pospešili smo korake v veri, da nas zveri ne bodo več nadlegovale. Toda ušteli smo se. Nenadoma, neslišno, brez glasu se zaleti v tovariša, ki je šel na čelu — volk. S svojimi strašnimi zobmi se mu je zagrizel v prsi od strani, da je dosegel obe polovici prsi. »Pali! Streljaj! Pri vseli hudičih!« Bolj zarjul sem, ko
??
poveljeval. Zaradi strelov je volk napadalec spustil tovariša, a ostali volkovi se niso več upali neposredno napadati.
Strnili smo se okrog ranjenega tovariša. »Kaj sedaj? Vražje mrcine! Mar res mislijo, da bomo pustili svoje butice v tej bosti? — Naprej ne moremo zaradi ranjenca. Partizan pa tudi ne nosi celega skladišča municije s seboj.«
Da, kaj sedaj? Volkov mora biti precej, drugače ne bi bili tako predrzni. Zaradi teme jih prešteti nismo mogli. Če poizkušamo nadaljevati pot, tvegamo, da nas znova napadejo. Dva tovariša morata nositi ranjenca, tako da preostaneta za borbo le dva. Okrog nas pa se pomikajo po grmovju žareče lučke — po dve in dve skupaj. Od časa do časa se oglasi mozeg pretresajoče tuljenje, ki ga prekinejo le naši streli.
»Tovariši! Ranjenca na šotorsko krilo in z njim na bližnje drevo, nato še ostali, jaz vas bom kril z brzostrelko, dokler ne boste na varnem, potem pa vi mene!«
Drugačne rešitve nisem našel. Na drevo se nisem umikal pred sovražnikom nikoli, niti v nemški ofenzivi, čeprav so nas Nemci tesno zaprli v obroč. Toda pred volkovi sem hočeš — nočeš moral iskati rešitev na drevju.
Volkovi so postajali vedno bolj vsiljivi in predrzni. Menda so se streljanja kar privadili. Krotili smo jih samo še z bombami. Slovenski pogovor pravi: vrana vrani ne izkljuje oči. Ta pregovor za volkove ne drži. Komaj je pod našimi streli padel volk, so že drugi planili nanj in v hipu je ostala le še glava in nekaj kosti.
»Nate, boste hudiči vsaj svojega mesa siti!« je godrnjal mitraljezec in pridno tolkel po gručah. Ranjenec pa je stokal.
»Da bi vsaj že bilo jutro, čez dan nas bodo menda vendarle pustili.«
Res se je kmalu začelo svitati.
Kar naenkrat se volkovi zdrznejo in za trenutek že ni bilo nobenega več videti. »Nosi vas vrag!«
Zazdelo se nam je, da slišimo korake.
»Stoj! Kdo tam?« — »Partizan! Kdo tam?« •—- »Partizan!«
Edinica nam je prišla na pomoč. Slišala je naše streljanje in bila prepričana, da smo se zgrabili s Švabi.
Zlezli smo z drevja, previdno spustili ranjenega tovariša na zemljo in tedaj smo videli, kaj zmorejo volčji zobje. Ranjenemu tovarišu je volk od obeh strani raztrgal plašč, bluzo in prsne mišice prav do kosti.
Okrog nas pa je ležalo enajst ubitih volkov, prav za prav le enajst volčjih glav in nekaj kupov kosti. To je bil uspeh naše borbe z volkovi.
Ing. Simončič
Delo ribarskih zadrug in državnih ribogojnic
v letu 1946
Na polju ribarstva so se v letu 1946 izvršile bistvene izpre-membe. Bivša ribarska društva v Ljubljani, Celju in Mariboru so bila likvidirana. Izvrševanje in dolžnost pospeševanja ribarstva so prevzele na novo ustanovljene ribarske zadruge v Kranju, Ljubljani, Trbovljah, Celju, Mariboru, Ptuju, Krškem, Črnomlju in Novem mestu.
Vse slovensko vodovje je bilo z odločbo ministra za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 12. septembra 1946, »Uradni list« št. 65/250, razdeljeno na 9 ribarskih enot, za vsako tako enoto pa ustanovljena po ena ribarska zadruga, ki upravlja svojo enoto. Svrha ustanovitve ribarskih zadrug je bila v tem, da se med vojno uničeno ribarstvo obnovi. Zato je naloga ribarskih zadrug, da z vlaganjem ribjega naraščaja obnovijo svoje opu-stošene vode. To nalogo so ribarske zadruge v 1. 1946 popolnoma izvršile v okviru možnosti dobave ribjega naraščaja pri državnih ribogojnicah.
Uspeh dela pri obnovi ribarstva pa ni odvisen samo od ribarskih zadrug, ampak v pretežni meri tudi od državnih ribogojnic, ki skrbijo za produkcijo iker in ribjega naraščaja, katerega dajejo na razpolago ribarskim zadrugam. Brez državnih ribogojnic ribarske zadruge ne bi mogle obnoviti ribarstva v svojih vodah. Potreba po ribjem naraščaju je bila v letu 1946 tako velika, da državne ribogojnice niso mogle kriti vseh potreb in naročil ribarskih zadrug.
Produkcija iker potočnih postrvi je znašala v letu 1946 nekaj nad 50 % predvojne produkcije, dočim je produkcija iker ame-rikanskih postrvi znašala nad 60 % predvojne produkcije, kar je glede na uničene odprte vode proti pričakovanju lep uspeh.
Posamezne ribarske zadruge so pri državnih ribogojnicah kupile sledečo količino ribjega naraščaja:
1.	Gorenjska rib. zadruga v Kranju: 98.000 mladic amerik. postrvi, 9650 mladic potočnih postrvi, 427 enoletnih lipanov.
2.	Ljubljanska ribarska zadruga: 194.000 zaroda amerikan-skih postrvi, 65.200 zaroda potočnih postrvi, 51.000 mladic ame-rikanskih postrvi, 15.200 mladic potočnih postrvi, 10.000 lipan-skega zaroda, 5000 sulčjega zaroda in 150 enoletnih sulčkov.
5.	Celjska ribarska zadruga: 40.000 iker amerikanskih postrvi, 5600 mladic amerikanskih postrvi, 4000 mladic potočnih postrvi in 255 enoletnih lipanov.
4.	Trboveljska ribarska zadruga: 5000 mladic potočnih postrvi.
5.	Novomeška ribarska zadruga: 2000 mladic potočnih postrvi.
6.	Mariborska ribarska zadruga: 40.000 iker amerikanskih postrvi.
7.	Ptujska ribarska zadruga: 6000 mladic amerikanskih postrvi.
Skupaj je bilo prodano ribarskim zadrugam: 158 600 mladic amerikanskih postrvi, 194.000 zaroda amerikanskih postrvi, 80.000 iker amerikanskih postrvi, 65.200 zaroda potočnih postrvi, 31.850 mladic potočnili postrvi, 5000 sulčjega zaroda, 682 enoletnih lipanov in 150 enoletnih sulčkov.
V državne rezervatne vode je bilo vloženo: v Blejsko jezero
15.000	enoletnih krapov, 3000 linjev in 1000 ščuk v teži 250kg: v ostale rezervatne vode pa 500 000 zaroda potočnili postrvi,
17.000	mladic potočnih postrvi, 55.000 lipanskega zaroda in 250 enoletnih lipanov.
Navedene številke povedo, da se je v letu 1946 vložilo v slovenske vode dvakrat toliko ribjega naraščaja kakor pred vojno, kljub temu, da je sedanja produkcija dosegla šele dobro polovico predvojne. Pred vojno so se ikre izvažale v inozemstvo in ostale kraje Jugoslavije, ker velik del takratnih lastnikov ribarskih pravic ni hotel vlagati ribjega naraščaja v lastne vode in so ribarstvo prepuščali naravnemu razvoju; dohodke od ribar-stva pa so raje spravljali v svoje žepe.
Danes ribarske zadruge iz dohodkov od ribarstva v svojih vodah pokupijo ves ribji naraščaj, ki je na razpolago ali ga pa same vzgojijo v lastnili ribjih vališčih. Tako se dohodki od ribarstva zopet vračajo v korist ribarstva. Sedaj imajo ribarske zadruge možnost ribarstvo ne samo obnoviti na predvojno stanje, ampak ga celo znatno zboljšati.
Produkcija iker pri državnih ribogojnicah raste iz leta v leto in bo v dveh do treh letih prekoračila predvojno produkcijo. Ako bomo vsaj dve tretjini bodoče letne produkcije ribjega naraščaja vlagali v slovenske vode in se bo odlovi 1 samo letni prirast rib, se bo ribje bogastvo slovenskih salmonidnih voda zboljšalo za 100 % od predvojnega stanja.
Pri nekaterih ribarskih zadrugah se pojavljajo tudi napake, ki jih bo treba odpraviti. Nekatere zadruge imajo vode, ki so že po naravi bogate z ribami in je zato vlaganje ribjega naraščaja v te vode sploh nepotrebno. Zadruge, ki upravljajo te vode, so določile za ribolovna dovoljenja nizke cene, ker ne potrebujejo denarja za vlaganje. Ribiči, ki lovijo ribe v teh vodah, imajo
od ujetih rib ne samo krito režijo, ampak celo dobičke. Nasprotno pa imamo zadruge, ki jim je industrija s svojimi strupenimi odpadnimi vodami uničila ribarstvo v večjem delu voda. Te zadruge se silno prizadevajo, da z vlaganjem ribjega naraščaja obnovijo ribarstvo. Kljub intenzivnemu vlaganju, ki je zvezano z velikimi stroški, pa imajo le malo uspeha, ker jim industrija sproti uničuje vloženi zarod. Zato so bile nekatere zadruge primorane določiti visoke cene za ribolovna dovoljenja, kar zopet onemogoča mnogim interesentom ribolov. Če pa zadruge ne bi vlagale, pa še tisto malo število ribičev ne bi imelo kaj loviti. Tako imamo dve skrajnosti: ponekod zelo nizke cene za ribolovna dovoljenja, drugod pa pretirano visoke.
Ker je ribarstvo v naših vodah izročeno ribarskim zadrugam le v upravljanje, ne pa v last, je s socialnega stališča krivično, da so imeli člani nekaterih zadrug pravico in možnost uloviti za isto ceno do desetkrat toliko rib kakor člani drugih zadrug. Take razlike je treba brezpogojno odpraviti!
Zato bi morali ribarstvo Slovenije obravnavati kot celoto in cene za ribolovna dovoljenja povsod določiti po istih načelih. Iz presežkov dohodkov onih zadrug, ki imajo že po naravi z ribami bogate vode, bi se morale podpreti one zadruge, ki imajo z ribami siromašne vode in zato majhne dohodke in velike izdatke za vlaganje. Ta način porazdelitve dohodkov bi bil v korist ribar-stva Slovenije kot celoti.
To bi dosegli na ta način, da bi vode ocenili in porazdelili na skupine po vrstah rib, ki v njih žive, vsaka skupina pa še na razrede po bogastvu rib. V prvo skupino naj bi spadale vse lipanske in postrvje vode, v drugo skupino vode, v katerih žive sulci ali somi in v tretjo skupino mirno tekoče vode, v katerih žive ščuka, krap in druge bele ribe. Vsaka teli skupin naj bi se zopet delila na tri razrede in sicer: bogate, srednje bogate in slabe vode. Vode, v katerih žive samo kleni in druge manj vredne ribe, pa naj bi spadale v tretjo skupino, tretji razred kot slabe vode.
Po teh skupinah in razredih naj bi se določale cene ribolovnim dovolilnicam, letna kakor tudi dnevna ribolovna dovoljenja. Pri ocenjevanju voda bo seveda treba upoštevati tudi dolžino vodne proge, širino in globino vode, za katero se izda dovoljenje. V to svrlio pa bo ribarskim zadrugam v krepko pomoč ribarska statistika, ki so jo dolžne zbirati po zakonu o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji. Na podlagi statistike ujetih rib v posameznih ribolovnih revirjih bodo ribarske zadruge veliko laže napravile letni gospodarski ribarski načrt za naslednje leto.
Statistika bo zadrugam prikazala bogastvo in vrednost posameznih ribolovnih revirjev. Na podlagi statistike bo lahko določiti, koliko ribičev prenese posamezen revir, ne da bi ribarstvo pri tem trpelo. Na podlagi statistike o količini ulovljenih rib tudi ne bo težko določiti, koliko ribjega naraščaja bo potrebno vložiti v posamezne revirje itd.
Druga glavna napaka, ki so jo storile vse zadruge, je ta, da še niso pritegnile vseh ribičev v zadruge.
Vzrok temu pa leži v tem, ker je delež 500 din previsok in ker so ribolovna dovoljenja predraga. Čeprav je omogočeno članom plačilo deleža v obrokih, je za mnoge ribiče ribolov predrag. Poleg deleža (500 din), pristopnine (50 din) in stroškov za tiskovine (15 din) mora ribič plačati letno še 100 din za ribo-lovnico in pristojbino za ribolovno dovoljenje, ki znaša za bele ribe v raznih vodah 150 do 250 din, za postrvi pa 400 do 800 din. Tako znašajo skupni stroški v prvem letu za lov belih rib 815 do 915 din, za lov postrvi pa 1065 do 1465 din. Zato je popolnoma razumljivo, da še niso vsi ribiči pristopili v zadruge.
Vsled tega bi bilo potrebno delež znižati na 100 din, ker ga ribarske zadruge za obnovo ribarstva ne smejo uporabljati, za vlaganje ribjega naraščaja pa imajo dohodke od ribolovnih dovoljenj. Delež pride za zadruge v poštev le takrat, kadar potrebujejo denar za nabavo ribarskili potrebščin, za kar pa ne potrebujejo velikih rezerv. Čim pa blago prodajo, imajo zopet denar od deležev povrnjen.
V kolikor bi katera zadruga hotela zgraditi novo ribje va-lišče, lahko po potrebi dotična zadruga sama zase delež zviša ali pa si najame posojilo. Posojilo pa zadruga lahko dobi, če je jamstvo dovolj veliko, zato pa naj bi bilo jamstvo 20kratno, namesto 10 kratno. Zaradi slučajnih takih primerov je nesmiselno, da morajo člani vseh ribarskili zadrug plačevati visoke deleže v brezkoristne svrlie.
Popolnoma nekaj drugega je z nabavno prodajnimi in drugimi zadrugami. Te zadruge morajo imeti visoke deleže za nabavo blaga, ker nimajo drugih dohodkov. Čistega dobička načelno ne smejo imeti. Blago lahko prodajajo samo s tolikim zaslužkom, da krijejo režijo osebja in druge stroške. Zato pa morajo biti take zadruge čim močnejše, tako po številu članstva kakor tudi finančno, ker le na ta način morejo nuditi svojim članom blago po najnižjih zmogljivih ceanh. Zato je med ribiškimi in ostalimi zadrugami precejšnja razlika glede višine deleža. Zato ne smemo vseh zadrug metati v en koš in z nepotrebno visokim deležem onemogočati ribolov širokim ljudskim množicam.
Iz
lovskega
oprtnika
Volčje krvoločnosti v ljudskih novicah na Kočevskem. 1. Bilo je proti koncu leta 1945, ko je dobil neki posestnik iz Brige nalog, da mora svojega teleta oddati Navodu v določenem kraju. Zato je posestnik tisti dan naložil teleta, vpregel svoji kravici in vse skupaj izročil mlademu sinku, da odpelje tele in ga odda Navodu. Pot je vodila skozi gozd, telečje meso pa ni slabo. Volkovi so napadli »transport«, požrli ubogega fanta in teleta, tako da so krave pripeljale prazen voz domov. Pretresljiva novica se je kakor blisk razširila čez devet fara in vse Kočevje z okolico je sočustvovalo z nesrečnim očetom, nedolžnim fantičem pa tudi s teličkom. Poročilo o tem volčjem grozodejstvu je dobil tudi Navod, okraj. LO notranji odsek, ki je vzel stvar resno in poročal nadrejeni oblasti. Epilog: Fant, katerega so takrat volkovi požrli, se dobro razvija in bo za nekaj let verjetno krepak vojak JA . ..
2. Sredi leta 1946 se je po Kočevskem raznesla vest, da so volkovi napadli med Goro in Loškim potokom ženo, ki je imela s seboj malega otroka, katerega so ji volkovi iztrgali in
ga na mestu požrli, njo pa ranili. Po naknadni ugotovitvi ljudje tistih krajev sploh niso nič vedeli o tem, pač pa daljnja Kočevska.
5. Konec novembra 1946 je buknila vest, da so se pojavili volkovi med Koblerji in Staro cerkvijo, požrli pa vendar niso nobenega človeka. Kasneje se je izkazalo, da so to bili psi. Nekako istočasno je krožila govorica, da so volkovi pri Novih Lazih požrli deklico, ki se je vračala iz šole.
4.	V začetku decembra 1946 je zakrožila vest, da so volkovi pokončali dva otroka pri Mozlju, in sicer so enega na mestu požrli, drugega pa zagrebli v sneg, da se skvasi za kasnejšo pojedino. Mozeljčani sami pa o tej volčji gostiji prav nič ne vedo.
5.	Ob rojstvu januarja 1947 sem se vozil z vlakom proti Ljubljani. Na Grosupljem so vstopili trije potniki, ki so razgovor zasukali na volčja grozodejstva. Z besedo in rokami je eden živo dokazoval, da zavoljo volčjega prekletstva na Kočevskem sploh ni mogoče živeti. Kot primer pove, da so pri Stari cerkvi pri Kočevju ob belem dnevu in soncu natančno ob tl. uri dopoldne volkovi na cesti na-
padli dva moška, od katerih je bil eden lovec, oborožen s puško. Vnela se je strašna borba. Lovčevega spremljevalca, ki je bil žal brez orožja, so volkovi takoj zbili na tla, nato pa navalili na oboroženega lovca, ki da je streljal, dokler mu ni pošlo strelivo, nakar je vrgel puško v volčjo druhal (ne v koruzo) in zbežal kolikor so ga nesle noge. Toda volkovi so ga dohiteli, mu skočili za tilnik, ga podrli in kar živega požrli. V kupeju je nastalo veliko sožalno pomilovanje obeh nesrečnikov. Za tem je seveda začelo splošno modrovanje. Soglasno so grajali, da ni na Kočevskem nobenega lovca, ki bi sklical dovolj lovcev, da bi pobili volkove, pa če ne vse, vsaj nekaj, polovico, pa bi bilo takoj laže živeti — tam doli... Neka ženica je menila, če je premalo lovcev, naj bi šla na volkove vojska s strojnicami, ali pa milica; Jezus Marija, pomislite, ljudje božji, je končala, če jih je tam toliko, bodo mogoče še to zimo tudi pri nas in še drugod — pa bo po nas.
Težko ljudem, sem si mislil, da si morajo s pripovedkami o volkovih lajšati dolge in mrzle zimske večere. Teže vaščanom Stare cerkve pri Kočevju, ker se jim o zanimivi domači zgodbi niti ne sanja, medtem ko Kočevarji vedo vse do podrobnosti, kakor o »Strahu na Sokolskem gradu«.
Dejansko je pa na Kočevskem, kolikor so mogli lovci ta čas v snegu preslediti, kakih pet volčjih družin, ki kakor gozdni duhovi brez obstanka križarijo po deželi. Te zadajajo lovcem veliko brig in truda z zasledovanjem. Napada na ljudi, konje in govedo po volkovih ni bilo. Zginilo pa je precej psov ter nekaj koz in ovc v volčji želodec.
Kočevje, 9. januarja 1947.
Dolar.
Jagdterijerja Asso v. Haag, JRJT 550 in Drzna Pobreška, VJKJT 548. Po polurnem boju v jami pride Drzna na svetlo in takoj zgine nazaj v luk-
njo. Po 10. minutah se zopet pokaže in vodniku uspe, da jo ujame. Poslušanje pri jami kaže, da se Asso še vedno ukvarja z domnevno lisico. Pozornost pri jami je popustila m ugibanja, zakaj Assota ni, ni bilo konca. Končno se Asso ritenski pomakne iz jame in privleče zadavljeno lisico na dan.	Ivan Caf, Maribor.
Kako sem lovil lisjaka. Sem poklicni lovec in lovim že trideset let. V svojem življenju sem obrnil že marsikaterega dolgouhca kakor tudi drugo divjad. V eni sami jesenski sezoni sem dobil 16 jazbecev, med temi sem prinesel štiri žive domov. Vider, kun in drugih ko-žuharjev sem slekel precejšnje število, tako da bi bilo vse te divjadi kar precejšen hrib.
V našem glasilu »Lovec« čitam vedno kaj novega, pa naj še sam dodam lovski doživljaj.
Sredi novembra leta 1959 sem šel na njivo, ki jo imam kak četrt ure od mesta. Kakor vedno, sem vzel tudi tedaj puško s seboj, za vsak primer. Preiskal sem okrog njiv grmovje ter pogledal tudi malo dalje po zaraščenem stcijniku, če bi se mogoče kje tiščal kak zajec. Ne daleč od njive v zaraščeni dolini pridem na precej sveže izkopan rov. Ko ga natančneje pregledam, sem bil prepričan, da je v njem ali jazbec ali lisica. Psa nisem imel s seboj in zato zadelam vse izhode z močnimi lesenimi klini, tako da bi mi lisjak medtem ne pobegnil, ter se odpravim domov po svojega majhnega, a za jame izvrstnega terijerja. Vzamem psa, kramp in lopato; z menoj je šlo tudi šest tovarišev, radovednih, kako bom jazbeca dobil iz jazbine.
Komaj odstranim lesene kline, že ' puhne pes v rov. Kmalu začujem kake tri metre od vhoda močno lajanje, znak, da je pes dobil žival. Ko ugotovim, na katerem kraju laja, začnem z vrha kopati in odmetavati zemljo. Teren je bil brez kamna in zato kopanje precej lahko. Po dobri pol uri
V smislu 27. člena Pravilnika za lovsko organizacijo z dne
5.	VIII. 1946 (Uradni list LRS št. 190/53) sklicujem zbor starešin lovskih družin in predsednikov Okrajnih lovskih svetov za
16. marca 1947 ob 10. uri v frančiškanski dvorani v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 5, z naslednjim dnevnim redom:
1.	Uvodna beseda.
2.	Volitev verifikacijskega odbora.
3.	Poročilo verifikacijskega odbora in ugotovitev sklepčnosti.
4.	Sprejem poslovnika Lovskega sveta LR Slovenije.
5.	Volitev: a) predsednika,
b)	namestnika,
c)	članov in namestnikov Lovskega sveta LR Slovenije,
d)	preglednikov in namestnikov Lovskega sveta LR Slovenije,
d) delegatov in namestnikov za Glavni Savez lov. udruženja FLRJ.
6.	Sprejem proračuna za leto 1947.
7.	Slučajnosti.
Na zbor so dolžni priti vsi starešine lovskih družin in predsedniki Okrajnih lovskih svetov.
Lovski zdravo!
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
V.	d. predsednika Zveze lovskih društev Slovenije: Dr. JANKO LAVRIČ.
kopanja preneha lajanje in pes pride ves penast iz luknje, pa se že naslednji hip zopet požene v rov in znova se začne ples v rovu. Lajanje in gr-čanje je bilo tik pod menoj in po nekaj lopatah zemlje pridem do luknje, kjer je bil pes, ki se je z vedno večjo silo poganjal naprej in lajal. Počasi in previdno sem odstranil še nekaj zemlje, očistil luknjo in ko pogledam va-
njo, se je v tesnem kotu na koncu rova stiskal močan lisjak ter režal proti psu. Pes je dobil še večjo korajžo in vedno bolj naskakoval lisico. Jaz pritisnem lisico z lopato ob steno. V svoji zagati in silni jezi je z zobmi zagrabila za lopato s tako silo, da so se poznali na lopati zobje. Še bolj jo pritisnem, tako da se ni mogla nikamor ganiti ter grem počasi in previdno z roko v rov ter jo
zgrabim za vrat. Takoj je spustila lopato ter hotela hlastniti po roki. A bilo je prepozno, moje roke so jo držale za vrat kakor klešče. Vlečem jo iz jame in pri tem je postajala vedno težja. Ko jo potegnem iz rova, sem šele opazil, da ne vlečem samo lisice, temveč tudi psa, ki je zgrabil lisico za stegno ter je ni hotel spustiti. Bil je lep in močen lisjak. Takoj ob jami je ležal lesen klin, s katerim sem prej zadelal luknje, ter z njim udarim lisjaka po grešni buči tako, da mu je eno oko skoraj izstopilo, da je poveznil rep in noge ter bil — mrtev.
Vrženi ga na tla, pes se zakadi vanj in ga davi za vrat kakih pet minut, nakar upehan popusti in se usede zraven lisjaka, ki je nepremično ležal na tleh. Tovariš Stariha reče: »Pustimo lisjaka psu, da bomo videli, kaj bo napravil z njim.« In res smo odstopili kakih deset metrov in posedli po bregu. Pes venomer gleda lisjaka v glavo in četudi sem ga klical, ni obrnil glave od njega. Ko tako sedimo kakih deset minut, se razgovarjamo in gledamo psa, kaj bo počel, skoči lisjak ko blisk in jo ubere preko hriba. Jasno, da je pes skočil za njim. Tovariši so se smejali in se mi rogali, češ: Tone, sedaj pa ne bo kože; žalostno je res lisjaka iz rok spustiti. Obenem so se z mano vred jezili nad smolo. Ko tako bentim ter prebiram vse poznane in nepoznane svetnike, začujemo preko, v drugi dolini čuden jok, kakor da bi jokalo dete. Vsi hitimo tja in glej — pes je držal lisjaka za vrat in ga davil, ta pa je upil kakor dete. Lisjak je bil namreč omoten od udarca, tudi oko mu ni služilo, ker sem ga prej lopnil po glavi in tako ga je pes dohitel in zgrabil. Ko pridem do njega, primem lisjaka za rep in v jezi ga treščim z glavo ob drevo, da se je zamajalo. Niti sv. Peter bi ne mogel misliti, da bo še kateri-krat dihnil.
Napotili smo se domov in jaz nosim lisjaka za zadnji nogi tako, da so se
prednji nogi in smrček vlekli po tleh, pes je tekel naprej, mi smo pa gredoč govorili. Naenkrat postane lisjak nekam lahek, kakor bi imel samo zadnji nogi v rokah. Pogledam in vidim, da drži glavo pokonci in s sprednjima nogama hodi po tleh. Neverjetno, toda resnično. Da bi si ne zmislil in mi ne bi morda zob nabrusil ob mojo nogo, sem ga še enkrat treščil ob drevo in to tako, da sem mu razbil glavo in z njo vse njegove hudobije.
Še danes, kadar se srečam s prijatelji, ki so bili takrat zraven, me vprašajo, ako se še spominjam, kako smo lovili lisjaka. Zato sem to napisal.
Anton Vrščaj (Bajc).
Društvene vesti
Iz Gorice nam poroča načelnik odseka za gozdarstvo pri OJNOO za Goriško:	V svojem uradu v Ljudskem
domu v Gorici sem hranil vse revije »Lovca«, ki sem jih prejemal od PPNOO-ja — odseka za gozdarstvo. Dne 6. 11. 1946 se je nahajalo v uradu 182 zvezkov te revije od štev. 1 do 7.
Ko je 88. divizija amerikanskih zasedbenih čet zaplenila Ljudski dom, ni bilo mogoče tistega dne spraviti revije v kraj.
Ko sta nekaj dni pozneje tovariš in tovarišica, uradnika odseka za kmetijstvo pri go riškem okrožju, ves arhiv spravljala iz Ljudskega doma, nista med drugim več našla tudi teh revij, ki se morajo zato smatrati kot izgubljene oziroma sežgane po a meri-kanski vojski, po uradni izjavi okrožnega SIAU odbora, priobčeni v Primorskem dnevniku.
Iz delovanja lovske organizacije ljutomerskega okraja. Iz Ljutomera se redkeje oglašamo v »Lovcu«, čeravno bi imeli vedno dovolj gradiva. Je pač tako, da smo po večini eni in isti v vseh gospodarskih institucijah ter masovnih organizacijah ter nas povsod
veže delo za ljudstvo. Ni pa naš molk morda znak našega nedela; nasprotno, lotili smo se takoj po osvobojen ju dela na maši lovski organizaciji. Bili smo celo med prvimi, ki smo izvedli organizacijo okrajnega lovskega sveta za ljutomerski okraj, katera se je izvršila 10. novembra v Ljutomeru. Ob likvidaciji dosedanjega Lovskega društva je podal o dosedanjem delu obširno poročilo dosedanji predsednik tov. dr. Stajnko, ki je med drugim omenil, da imamo v okraju S od oblasti potrjenih Lovskih družin, ki imajo že sklenjene zakupne pogodbe za dobo 5 let. Dalje govori poročilo o potrebi dviga lovišč, o lovcih po duhu in po srcu. Pravi lovec je tisti, ki zna brzdati svojo lovsko strast. Vzgojiti moramo disciplinirane lovce. Tajniško poročilo je podal tov. Ciril Rajh, ki je med drugim dejal, da smo od osvoboditve sem izvršili veliko nalogo z organiziranjem članstva in lovsko-ču-vajske službe. Izvedena je tudi organizacija Lovske zadruge ter je do danes že dve tretjini članov pristopilo v to lovsko gospodarsko ustanovo. Z novim lovskim zakonom smo dobili mnogo ter nam je z njim začrtana smer našega bodočega dela. Pod okriljem našega društva je bila izvedena jesenska tekma ptičarjev, ki je s svojo organizacijo prav lepo uspela. Ta tekma nam je pokazala, da moramo slej ko prej misliti na nabavo čistokrvnih kratkodlakih ptičarjev. Blagajniško poročilo je podal tov. Mirko Rajh, ki je omenjal težave, s katerimi se je borila blagajna zlasti pri izdatkih za lovske čuvaje. Dosedanji odbor Lovskega društva je dobil razrešnico s pohvalo, nakar so sledila poročila posameznih Lovskih družin, iz katerih je razvidno, da so naša lovišča v okraju po vojni zelo opustošena in precej prazna. Tudi divjih lovcev ne manjka. Mnogo je lisic; še nikdar jih ni bilo toliko. Zato imajo naši lovci in zavoljo malega števila druge divjadi več zabave in lovskega užitka pač z lo-
vom na lisice. Tako je bilo do 10. novembra ustreljenih 128 lisic, in sicer _ pri družini Cezanjevci 19, Ivanjkovci 19, Križevci 10, Mala Nedelja 28, Ljutomer 4, Sv. Miklavž 33, Razkrižje 7, Sv. Tomaž 8. Pred izvolitvijo lovskega sveta je prisotne lovce pozdravil organizacijski sekretar OF tov. Mohorko, ki je želel, naj novo lovsko organizacijo preveva tudi nov duh, duh izgradnje in obnove. Pri volitvah je bil izvoljen tovariš dr. Stajnko za predsednika in posebej ostali člani lovskega sveta, zastopniki posameznih lovskih družin.
Poročevalec za prosveto in tisk:
J. Belec.
Okrajni lovski svet za okraj Kranj je bil ustanovljen na okrajnem lovskem zboru 16. decembra 1946. Za predsednika je po tajnem glasovanju izvoljen tov. Ciril Mohor, ravnatelj v Kranju. Po tajnem glasovanju je bila izvoljena lista tov. Virnika za 11 članov lovskega sveta. Poleg tega sta bila izvoljena 2 preglednika računov, delegat in namestnik za LS Slovenije in lovsko zadrugo. V svet se po sklepu pritegneta še okrajni gozdar in zastopnik Državne gozdne uprave v Kranju. V letu 1947 se bodo vršili lovski tečaji.
Okrajni lovski svet za okraj Škofja Loka je bil ustanovljen na okrajnem lovskem zboru 21. decembra 1946. Za predsednika je bil izvoljen tov. Boris Globočnik, kmet iz Železnikov, z dvema namestnikoma in enajstimi člani sveta, dvema preglednikoma računov, delegatoma za Lovski svet Slovenije in Lovsko zadrugo in namestnikoma-Premoženje Lovskega društva za Gorenjsko se bo sorazmerno razdelilo med OLS kot naslednike.
Letni občni zbor SLD Maribor se je vršil 21. decembra 1946 v Mariboru. Predsednik poda stvaren pregled društvenega delovanja, blagajnik pa pregled denarnega prometa, stanje poštne hranilnice, pregled prejemkov in izdatkov in čisto društveno premoženje, ki znaša 46.152.80 din. Število
članstva, ki je članarino za 1946 poravnalo, znaša 1466. V knjižnici je 315 inventariziranih knjig.
Upravnemu odboru se soglasno podeli razrešnica z zahvalo, blagajniku s pohvalo.
Blagajnikov predlog o razdelitvi društvene imovine na Okrajne lovske svete se soglasno sprejme.
Zbor se soglasno in z odobravanjem zahvali predsedniku in njegovim sodelavcem za požrtvovalno in uspešno dolgoletno društveno delovanje.
Okrajni lovski svet za Maribor-mesto in okolico je bil ustanovljen na okrajnem zboru lovcev v Mariboru 21. decembra 1946. Izvoljeni so bili predsednik (tov. Bogdan Pogačnik) in njegov namestnik, 11 članov sveta in pet namestnikov, preglednika računov in namestnika, delegat za Lovski svet Slovenije in namestnik, delegat za Lovsko zadrugo in namestnik.
Okrajni lovski svet za okraj Konjice je bil izvoljen na zboru delegatov za okrajni lovski svet (zapisnik datuma ne navaja), in sicer predsednik tovariš Žnidar France, 11 članov, dva preglednika računov ter delegat za lovski svet Slovenije in njegov namestnik.
(Pripominjamo, da Pravilnik za lovsko organizacijo »Zbora delegatov za okrajni lovski svet« ne pozna; pač pa okrajni lovski zbor [17. čl.], ki je sklepčen, »če je prisotnih vsaj ena četrtina članov lovskih družin« —- ne pa, da so lovske družine zastopane po delegatih. Glej pojasnilo v 1. številki, str. 45.)
*
Lovski koledar za februar
Sonce	vzhaja	zahaja
dne	ob uri	ob uri
1.	7.26	16.06
15.	7.06	16.27
Mesec je 5. v ščipu, 21. v mlaju.
Kinologija v FLRJ
Kinološko udruženje za LR Slovenijo. Ljudska vlada Slovenije — ministrstvo za notranje zadeve je odobrilo z odlokom št. 1456/11-46, z dne 11. decembra 1946 ustanovitev in delovanje društva »Kinološko udruženje za LR Slovenijo« v Ljubljani, s pravico delovanja na področju Ljudske republike Slovenije.
Kinološko udruženje za NR Bosno i Hercegovino. Po poročilu Zemalj-skog Lovačkog Udruženja za NRBiH, broj 1081 z dne 13. 12. 1946, je bilo ustanovljeno dne 24. novembra 1946 »Kinološko Udruženje za NRBiH« v Sarajevu.
Kinološka sekcija Saveza lovačkih udruženja NR Črne gore. Ministar-stvo Poljoprivrede i Šumarstva NR Črne gore je odobrilo z odlokom broj. 16.887, z dne 18. novembra 1946 ustanovitev in delovanje »Kinološke sekcije Saveza lovačkih udruženja NR CG« v Cetinju.
Sodniški pripravnik. Društvo ljubiteljev ptičarjev je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev tov. Dragutina Rističa, vajarja v Beogradu, Dobračina 14.
Občni zbor Jugoslovenskega kluba ljubiteljev brakov in Društva brak-jazbečar bo v soboto, dne 15. februarja 1947 ob 19.50 uri v gostilni »Mrak« v Ljubljani, Rimska 4. Dnevni red: Nagovor predsednika; poročilo a) tajnika, b) strokovnega poročevalca in vodje vzrejnih registrov, c) gospodarja, č) blagajnika in d) računskih preglednikov. Razrešnica odboru. Volitve-Sklepanje o združitvi obeh organizacij. Sprememba pravil in slučajnosti.
Zvezni tajnik.
Savezni sekretar.
Oglasi
Dva tri mesece stara nem. kratkodlaka ptičarja proda Ivan Narat — Litija 57.
o. c.
V nove čase
Zaključili smo lovsko leto in trenutno vlada mir v naših loviščih. Minil je čas skupnih lovov, ki smo se jih udeleževali s toliko radostjo, saj smo se na njih približali drug drugemu, se povezali in poglabljali svoje lovsko tovarištvo. Le slučajno se še srečavamo ob pohodih na race ali ob zalezovanju lisic in se ob takih prilikah veselo pozdravljamo, spominjajoč se skupnih doživljajev z jesenskih in zimskih lovov.
Trenutno mrtvilo v naših loviščih in dejstvo, da je sedaj skoro vsa divjad zaščitena, utegne marsikaterega lovca napotiti, da z večjo ali manjšo skrbjo očisti svoj pihalnik, ga premaže in postavi v kot omare, prepričan o tem, da za lovca sedaj do prihodnje jeseni ni več opravka. Drugi to store zopet zaradi tega, ker jih lov zanima tako dolgo, dokler je v lovišču možno upleniti zajca ali fazana. Ko pa to ni več dovoljeno, jim je lovišče deseta briga. Eni in drugi tovariši pa so na napačni poti, prvi iz nevednosti, drugi pa zato, ker sploh niso lovci. Eni in drugi greše, ker ne ravnajo kakor umni gospodarji — greše proti določilom
Začasnega zakona o lovu in s tem proti svojemu ljudstvu, ki jim je poverilo upravljanje z divjadjo, ki je »ljudska imovina«.
Menda je vsakomur jasno, da bi današnja razvojna stopnja tehnike omogočila človeštvu, da v razmeroma kratkem času pokonča vso divjad, zlasti v gosto naseljenih predelili industrijskih držav. Vendar ima prav tako kakor vsako drugo živo bitje na svetu tudi divjad opraviti svojo določeno funkcijo. In ravno to spoznanje je človeka napotilo, da divjadi ne pokonča, marveč jo celo goji in ji tako omogoča življenje. Pri tem pa število omeji ustrezno prilikam v lovišču, glede na možnost njene prehrane, na škodo, ki bi jo utegnila prizadeti kmetovalcem in vinogradnikom, če bi se preveč razpasla. Upošteva pa tudi koristi, ki jih divjad daje, iz povsem gospodarskega stališča. Ta številčna omejitev divjadi, ta korektura, ki jo človek vrši med njenim naravnim prirastkom in za njen obstoj danimi možnostmi, je naloga in izključna pravica lovca. Skrb za to, da se njen stalež ne zmanjša pod ustrezno in potrebno mero, skrb za njeno preživljanje v zimi, skrb za njeno varnost pred roparicami, boleznijo in krivolovci, pa je njegova dolžnost, dolžnost, ki se je mnogokateri lovec ni dovolj zavedel, ko je prečital v drugem odstavku 1. člena Začasnega zakona o lovu besede »z njo (divjadjo) je treba upravljati po načelih umnega gospodarstva«.
Zato menda ne bo napak, če si na tem mestu in v tej obliki enkrat predočimo, kaj se je prav za prav spremenilo v lovu in v čem je razlika, glede na razmere v predaprilski Jugoslaviji. Nekdaj je lov bil očiten privilegij imovitih slojev in aristokracije, ostali lovci pa so se v veliki večini mogli udejstvovati le kot priložnostni lovski gostje, odvisni od bogatinove naklonjenosti. Lovski gospodar, ki mu običajno ni bilo treba štediti s sredstvi, je navadno najel ljudi, ki so ukrenili vse potrebno, da je ostal stalež divjadi na zadovoljivi višini in če si bil tedaj povabljen na lov, ti ni bilo treba razmišljati, ali boš odstrelil nekaj zajcev več ali manj. Saj je bilo divjadi dovolj, lovišče samo pa te osebno niti ni zanimalo. Saj si prišel vanj morda enkrat, dvakrat na leto. Posledica takega lovskega udejstvovanja pa je bila, da je marsikateri lovec videl cilj in smoter lova le v priložnostnem, čim uspešnejšem pobijanju divjadi, medtem ko o negi, vzgoji in zaščiti ni mnogo razmišljal. To je povsem razumljiva in nujna posledica takega načina lovskega udejstvovanja, ki je povzročila napačno gledanje na novi razvoj lovstva s strani mnogih naših lovskih tovarišev.
Danes so se razmere bistveno spremenile. Včlanjeni v lovske družine smo postali gospodarji svojih lovišč sami. S tem smo v
prijetnem položaju, da moremo v lovišče vsak čas, da smemo v njem loviti divjad, ki ravno ni pod zaščito. S tem je pa na nas prišla tudi težka in odgovorna dolžnost, skrbeti za primeren stalež divjadi v loviščili. Ljudska skupnost je nam lovcem poverila naša lovišča, dovolila nam je, da v njih zadostimo svoji lovski strasti, pričakuje pa od nas — in to upravičeno, da bomo v njih gospodarili kakor dobri gospodarji. Zato smo zavezani, da bomo skrbeli za ohranitev in obnovitev staleža divjadi in lovskega gospodarstva, ki bo moglo odvajati skupnosti one surovine, ki jih dobimo ravno od divjadi, zlasti njene kože in kožuhe. Pri tem je treba upoštevati, da nimamo skoraj neizčrpnih sredstev kakor nekdanji bogataški kot lovski gospodarji. Zato pa nas je danes več in bomo mogli ob primerni povezanosti in medsebojnem razumevanju, ob primerni razdelitvi nalog in stroškov in predpostavljajoč pravo lovsko tovarištvo, ustvariti čuda v naših loviščih.
Ravno sedaj je nastopil čas, ko bomo mogli pokazati, da smo res lovci —• lovci, ljubitelji prirode in gojitelji.
Okupator nam je zapustil opustošena lovišča in cesto so sami lovci s prav nesmotrnim izvrševanjem lova to stanje še poslabšali. Roparice, zlasti lisice so se v mnogih predelili razmnožile v tolikem številu, da danes resno ogrožajo obstoj naše koristne divjadi. Če nas bo vodila želja, loviti v) naših loviščih še ob letu, če se bomo s potrebnim čutom odgovornosti zavedli dejstva, da naše narodno gospodarstvo pričakuje od nas surovin tudi v bodoče in če končno želimo kot pravi lovci in ljubitelji narave doseči izboljšanje današnjega stanja, bomo nedvomno morali lovsko stvar vzeti resno in temeljito v roke.
Umen gospodar ne bo gospodaril tjavendan. Poslednji hribovski kmečki gospodar bo imel pred seboj -— če že ne na papirju ■— vsaj v mislih, neko zaporedje delovnih ukrepov — oranje, setev, prekopavanje, žetev — okopavanje, obrezovanje, škropljenje, trgatev itd. Vsi ti delovni prijemi so kmetu postali vsakdanje, samo ob sebi umevno dogajanje, usmerjeno v neštetih letih izkušenj. Mi lovci smo pred probleme današnjega časa postavljeni iznenada in ravno to dejstvo je povzročilo, da se doslej mnogi niso v polni meri zavedli svojih nalog in svojih dolžnosti.
Glavni nalogi, ki jih imamo opraviti v danih razmerah sta vsekakor:
1.	ugonabljanje roparic, v prvi vrsti lisic, in
2.	ohranitev divjadi, ki v tej izredno težki zimi vzdrži le z na j več j o težavo pred poginom.
Že samo dejstvo, da danes ne razpolaga posameznik med nami, da ni med nami podrejenih ali nadrejenih, marveč da smo vsi enaki, združeni v lovski družini z enakim ciljem in namenom, bo nujno narekovalo, da se bomo po zaključku lovskega leta sestali na družinskem posvetu. Predmet razpravljanja bo predvsem kritična premotritev v prošlem letu doseženih lovskih uspehov in njih primerjava s staležem divjadi v našem lovišču. Pri tem bomo ugotovili, če smo ugonobili divjadi preveč ali premalo, upoštevajoč prirast, ki ga moremo pričakovati. Že sedaj pa bomo na podlagi takega razpravljanja mogli ugotoviti vsaj približne številke, ki nam bodo narekovale in prikazale možnosti našega dela v prihodnjem letu. Danes poznamo naša lovišča in vsakdo izmed nas, ki je lovišču posvetil svojo pozornost, tudi izven okvira skupnih nedeljskih lovov, bo poznal svoje lovišče prav temeljito — in jasno je, da že danes približno lahko postavimo perspektivo za prihodnje lovsko leto. Te okolnosti, izvirajoče iz naših izkušenj in opažanj v preteklih dveh lovskih letih, nam z nujnostjo narekujejo sestavo načrta za daljšo dobo, ki jo predvideva v svojem 6. členu tudi Zzl. Saj je brez smotrno sestavljenega načrta nemogoče kolektivno gospodarjenje v lovišču. V sedanjih ugodnih snežnih prilikah moremo že po sledovih dokaj zanesljivo preceniti stalež koristne divjadi in roparic, ki ga moramo s svojim prizadevanjem spraviti v znosno in koristno razmerje. Zato se bomo na posvetu pogovorili, na kak način bomo ugonobili odvisno število roparic, če bomo segli po strupu, ali bomo organizirali skupne ali posamične zasede, ali bomo končno morda uporabili pasti. Razmere same na terenu nam bodo najpravilneje to pokazale.
Naša divjad je v tej izredno težki zimi izpostavljena silnim tegobam. Preganjani 6d preštevilnih roparic, ji preti glad. Storiti moramo tedaj vse, da jo ohranimo pri življenju. Zlasti nam je skrbeti za našo perjad, fazane in jerebice, ki v teh razmerah ne najdejo hrane. Dolžnost nas lovcev je, da zlasti v nižinskih loviščih postavimo krmišča za fazane in jerebice, saj se nam bo malo truda in stroškov v jeseni bogato obneslo.
Prava nadlega so v naših loviščih postale tudi razne pernate roparice, vrane, srake, šoje in skobci. Res, da nam trenutno še skopo odmerjena municija narekuje štednjo, vendar bo kljub temu potrebno in v našem interesu, da bomo v letošnji pomladi začeli v večji meri zatirati tudi to golazen. Žal je danes tudi nabava orožja problem. Vendar še kljub temu znatno število lovcev razpolaga z malokalibrskimi puškami (flobert). To orožje je prav idealno uporabno ravno v času valjenja divjadi in tudi
municija se še da dobiti. Kdor koli je v zimskem času češče zahajal v lovišče in pozorno opazoval, je našel in pozna skoraj vsa vranja in druga gnezda. Prav na ta gnezda bomo osredotočili svojo pozornost v času spomladanskega valjenja in jih ugo-nabljali. S skoraj neslišnim strelom iz malokalibrke bomo mogli ugonobiti poleg valeče vrane vse leglo. Vrana se nam bo navadno izdala, ker moli njen rep čez rob gnezda. Če bomo merili nekoliko naprej, je uspeh skoraj siguren, saj je probojna moč malokalibrskega projektila tolikšna, da bo s sigurnostjo gladko prebil poleg gnezda tudi vrano, ki bo zadeta največkrat vzletela in nato padla iz gnezda pred nas. S takim postopkom nam sicer ne bo mogoče ugonobiti vso vranjo in sračjo zalego, vendar bomo mogli njen stalež primerno zmanjšati in prilagoditi staležu koristne divjadi. Pri tem bomo štedili svojo dragoceno municijo in poleg tega opravili svoje delo na način, ki ne bo vznemirjal koristne divjadi v lovišču. Saj povzroča rezek strel iz lovske puške v lovišču pravo paniko in zato uporaba običajnega lovskega orožja v tem času niti ni prav posebno priporočljiva. Pri tem imamo pri dobri flobertki siguren strel na 80 do 100 metrov, o čemer pri šibrovki ne more biti govora.
Končno ne pozabimo v tem času naše zveste pomočnice, naše stalne spremljevalke in tovarišice na lovskih pohodih, naše lovske puške. Res da naše orožje ni ravno prvovrstno, da je v večini primerov zakopano ali skrito izpostavljeno vlagi in rji, prebilo čas okupacije brez potrebne nege in ne da bi v rednih presledkih prišlo v roko strokovnjaka-puškarja. Danes razumljivo ni v najboljšem stanju ali vsaj čestokrat ne. Sedaj je čas, da damo puško v roko strokovnjaku, da damo popraviti vse one majhne okvare, ki so preko lovskega leta nastale, ki smo jih pa hote prezrli, ker pomanjkanje časa zaradi intenzivnejšega lovskega udejstvovanja v jeseni in zimi često ni dopuščalo, da bi dali za nekaj dni puško iz rok. Zavedati se moramo, da tudi lovska puška, ki jo nosimo, čeprav je naša last, ni to izključno, marveč predstavlja, spričo naloge, ki jo imamo z njo izvrševati, del občeljudskega premoženja. Zato je naša dolžnost, da orožje, katerega uporabo nam je dovolila ljudska oblast, negujemo in vzdržujemo v brezhibnem stanju. Zavedati se moramo končno tudi, da nabava novega orožja ne bo v doglednem času možna, vsekakor pa ne v onem obilju kakor v časih pred vojno. Uvoz dragocenega lovskega orožja, ki spričo gigantskih potreb za ustvaritev naše prve petletke ni gospodarskega značaja, pomeni za državo in s tem za nas vse veliko žrtev in izgubo dragocenih
deviz. Ta zavest nam mora narekovati skrajno skrb in nego našega lovskega orožja.
Vse te misli se mi porajajo ob opazovanju doslej še kaj slabo urejenega gospodarstva v številnih lovskih družinah. Želel sem s temi vrsticami doprinesti svoj skromen delež k izgradnji naših lovskih kadrov. Želel pa sem tudi dokazati našim lovskim tovarišem, da bomo mogli z malo več truda in dobre volje, z nekoliko smotrnejšim in zlasti načrtnim gospodarstvom dvigniti naša prekrasna lovišča na ono stopnjo, po kateri so nekoč slovela baš slovenska lovišča. In zato naj ne bo med nami zelenega bratca, ki bi ne zastavil vseh svojih sil za obnovo naših lovišč.
Tone Podvrečar
Rostuša
Tik pred božičem leta 1939. sem bil premeščen iz Struge na Ohridskem jezeru v Rostušo. 83 km dolgo pot smo napravili ravno 23. decembra, na dan pred svetim večerom, ko si vsak človek želi odpočitka in miru pri topli peči v družinskem krogu. Opisal sem to potovanje v »Lovcu« 1. 1940. (stran 235).
Rostuša, okrajno »mesto« galičkega okraja, leži okoli 950 m nad morjem ob vznožju Dešata, podaljška korabskih vrhov nad reko Radiko. Radika izvira pod Korabskimi vrati in se pri Debru izliva v Črni Drim. Od državne ceste Skoplje—Ohrid, ki je izpeljana v soteski Radike, imaš do Rostuše še dobra dva kilometra v hrib. Od Debra je oddal jena 21 km, od Gostivarja 56 km in od Skoplja, kjer šele prideš v stik z normalnotirno železnico, 122 km. Njen čuvar je zadnji vrh Dešata, 2345 m visoki Krčin, na čigar zapadnem pobočju je slavna albanska Piškopeja, s katero so, kakor dolgo je bila jugoslovanska, poklicni patrijotje — poslanci in njihove oprode — grozili puntarskim državnim uslužbencem s premestitvijo. Ko je Piškopeja odpadla, so prevzeli njeno vzgojno dolžnost drugi makedonski kraji, kakor na primer Debar, Vranište in v prvi vrsti Rostuša, ki je torej, kakor pravi Srbijanec, »Bogu izza ledja«. Sicer pa ni popolnoma odrezana od »kulture«, saj je na državni cesti, razen ob visokem snegu ali ako ne prestopi Radika bregov in hudourniki ne razrije jo ceste, še kolikor toliko urejen avtobusni promet.
Do leta 1924. je bilo okrajno »mesto« Galičnik, ki je 1356 do 1430 m nad morjem, na južnem pobočju planine Bistre. Ker je pa od novembra do marca skoraj nedostopen, je prevzela reprezentativno vlogo »srezke varoši« pač Rostuša, ki je baje drugo najbolj napredno selišče v okfaju. Kot malo večja obmejna arnavtska vas ima Rostuša vsak teden »pazar«, tri mahale — muslimansko kočmahalo, kristjansko Lajcovci, ki je najbolj zanemarjena, in centrum gornjo mahalo. Tu sta dve trgovini, uradi, šola in »grandhotel« Jugoslavija, shajališče in posvetovalnica — edina gostilna. V »Jugoslaviji« je bil Blažo natakar in kuhar v eni osebi, gospodaril je gazda Kosta, a protektor je bil pop Taško, njen lastnik. Tri ne preveč čiste sobe so bile pripravljene za tujce in ob času manevrov za »pevačice«. Biljard v bidermajerskem slogu starejše znamke in razglašen orhestron sta skrbela za zabavo. Gazda Kosta je bil pa dober poznavalec kapljice, Blažo strokovnjak za ražliče, čevapčiče, »rosbratne in
djigerice«, včasih je tudi pop Taško kaj boljšega dodelil iz »manastirskih kleti« in preferansisti za eno ali dve partiji niso manjkali.
V centru je stala tudi za tamošnje razmere preveč reprezentativna pravoslavna cerkev, ki je pravoverne častilce Mohameda naravnost v oči bodla, saj je od približno 1000 prebivalcev Ro-stuše nad dve tretjini muslimanov. Volilna agitacija in konjunk-turska politika sta preskrbeli kredite in dolg za zidavo cerkve. Da ni prišlo do vojne, ampak spet do volitev, bi bila verjetno dovršena tudi na pol dozidana djamija, ker v času, ko sem bil jaz tam, so se bili pravoslavni zaradi nekih neizpolnjenih obljub »izneverili« poslancu in le-ta se je preorientiral na turško stran. Glede stanovanjskih razmer se pa mora priznati, da je bilo za državne uslužbence kar dobro preskrbljeno. Nova davčna uprava in srezko poslopje, orožniška postaja, šola, poveljstvo obmejne straže so imeli tudi stanovanja za uslužbence, ki so bila prav dobro opremljena.
Zanimivo in hvaležno delo, skoraj 18 let makedonske prakse, spoznanje res demokratične duše primitivnih živinorejcev, pastirjev in »pečalbarjev« mi je mnogo pomagalo, da sem se kaj hitro vživel v razmere. Še danes se mi toži po Makedoniji, ko se zamislim v čase, ki sem jih preživel v Rostuši, na obali Ohridskega jezera, v Kačaniku, na Ovčjem polju in drugod. Če si sam bolj primitivno nastrojen, ljubiš prirodo in v njej iščeš zabave kot planinec, lovec, ribič, imaš skromno vzgojeno družino, se Makedonije hitro privadiš. Tisti, ki ima »gospodarske«, preveč kulturne zahteve, naj ostane doma.
Galički okraj meri približno 1800 km5 in ima okoli 11.000 prebivalcev, oziroma jih je imel.
Najvišji vrh v okraju je Golemi Korab, 2764 m, drugih vrhov z nad 2500 m je več, sploh je mnogo gorovja, globokih sotesk, lepih planin, mešanih gozdov in zelo, zelo malo polja.
»Savezno lovačko udruženje« v Rostuši je imelo leta 1940. skupno 87 članov, od teh skoraj eno četrtino samo honoris causa zaradi lovskih večerij in zabav. Reka Radika, po naše potok kakor Kamniška Bistrica, glavno vodovje v okraju, ima nad 45 km dolg tok in se imenuje v gornjem delu tudi Štirovička reka. Njeni stranski dotoki so 17 km dolga Ribnička reka, Mavrovska reka, v spodnjem toku Garska in Tresonačka reka. Vse te reke so bogate na postrveh, ker je v okraju tudi ribarska stanica in ribogojnica. Prevladuje makedonska postrv, so pa tudi glavatice (jadranska postrv), podusti in jegulje.
To v splošnem o mojem domovanju v letu 1940/41 do izbruha vojne. Prvi lovski pohod na Silvestrovo 1939. leta sem tudi že opisal v »Lovcu« v članku »Pod Bistro« 1. 1940. (str. 513).
Tretji dan pravoslavnega božiča, t. j. 9. januarja 1940. 1. so priredili lovci v »Jugoslaviji« večerjo na čast novodošlim članom — bili smo trije, šerjatski sodnik Bosanec Ibrahim-efendi, pod-preglednik finančne straže Karadaklija Spasa in jaz. Bilo je zbranih okoli 40 lovcev in častnih gostov, precej tudi iz oddaljenih vasi. Med večerjo oziroma po večerji pri čaši dobrega mana-stirskega vina, Šilcu »rakije« ali črne kave je bila obenem tudi
V obmejnih gorah Makedonije
Foto A. Kapus
seja zaradi določitve ali izvolitve tajnika udruženja, ker je bil prejšnji tajnik premeščen, in zavoljo dogovora o vsakoletni lovski zabavi proti kraju januarja. Zato je bil tajnik nujno potreben, da organizira lov, čigar plen bi se porabil na veselici, da razpošlje vabila, priskrbi godbo in vse drugo. Tajniška čast je doletela mene. Orožniški poveljnik je obljubil, da bo za tisti dan, ko je bila zvečer določena veselica, sklical v Rostušo tudi vse komandirje postaj, da se lahko udeleže zabave. »Lovačka zabava« je bila letna senzacija za ves okraj, udeležil se je je vsak, ki je le mogel, komandirji postaj in izpostav pod Rudoko, Vracami, mejaši iz najbolj oddaljenih karavel pod Korabom, učitelji in drugi uslužbenci iz malih vasi, čeprav so morali prehoditi
v snegu po šest in več ur do Rostuše. Vstopnina za samca 20 din, za družine 40 din in vse celo noč zastonj, jedača in pijača, zraven pa še godba in ples. Lovci so morali priskrbeti divjačino, pop Taško in debarski vinotržci so dali vino, vsaka občina pa ali ovna ali kuretino. Godbo je plačalo udruženje. Na veselici po običaju ni smelo manjkati pečenke divjega prašiča za kristjane in gamsovine za muslimane.
Določili smo dan »hajke« na divje svinje, a Mustafa iz Tre-bišta, predsednik udruženja je obljubil, da bo priskrbel gamsa, Dovoljenje za odstrel smo že imeli kljub poznemu času, pač z ozirom na važen dogodek — veselico, ki so se je udeležili tudi gospodje gozdarji.
S hitrimi koraki se je bližal 25. januar, dan zabave. Snega do pasu, mraz skoraj neznosen. Ilija iz Dalmacije, ki je prevzel alkoholne zadeve, je bil svojo nalogo izvrstno rešil. Tudi zajci, nekaj rac in skalni golobje so bili že v shrambi. Mustafa je priskrbel gamsa. Z lazaropoljsko »seljačko muziko«, ki pa je bila že pred vojno precej znana v državi, saj je spremljala Lazaropoljce na različne festivale, kjer so plesali »težkoto kolo« ne samo po naši državi, ampak tudi v inozemstvu, je bil sklenjen dogovor. Ni pa bilo še >fei egre«, divjega prašiča. Gozdovi pod Jamo, kjer se najraje zadržuje ta divjad, so bili nedostopni, pogona pod Ga-ličnikom zaradi mraza nismo dovršili in črnuharji so jo pobrisali v stogovske hribe. Kaj bo? Lovska veselica brez tradicionalne pečenke! Nekateri so že razmišljali, da bi se našel domači nadomestek v obliki starega merjasca. Samo, če bi gostje to spoznali, kaj potem?
Dne 23. januarja zjutraj pride k meni predsednik Mustafa z veselo novico, da se trije črnuharji zadržujejo v gozdu, kjer raste domači kostanj, nad vasjo Skudrinje. Bil je popolnoma opravljen za lov. Komaj je pretekla ura, smo se že peljali s precej nerodnimi sankami trgovca Osmana po državni cesti proti Skudrinjam, Mustafa, Osman, župan Aleksa, Rustem, šef davkarije Sava in jaz. Od psov smo vzeli s seboj dva albanska braka, Mustafovega Liso in Aleksinega Rušo. Cesta je bila neizvožena, mraz strupen in rabili smo do Skudrinja, kamor prideš drugače v tričetrt ure, skoraj dve uri. Sanke so bile saj toliko dobre, da so nam delale gaz. Pri vaškem starešini odmor in topel čaj, ki si ga je vsak po potrebi zalil ter dogovor o pogonu. Črnuharji so bili še vedno tam, prišli so nekolikokrat tik do vasi in rili ob vrtovih in po vrtovih. Kozji pastirji so povedali, da se najraje zadržujejo v gostem trnju in brinju, ob hudourniku takoj za vasjo. Hudournik je res takoj za vasjo, ali njegovo korito se
vleče visoko gori proti Delisinici, predvrhu Krčina in neprehodna goščava, glog, robida, brinje in še druge z bodicami oborožene dobrote je v izobilju na obeh bregovih. Vetrovi so nanesli sneg v korito in goščavo med tem, ko je bil kostanjev gozd zaradi strme in prisojne lege na mnogih krajih brez snega.
Tudi starešina se nam je pridružil, vzel je svoj še dobro ohranjen »Werndl«, vtaknil v malho tri patrone »za potrebu« pod pogojem, da mu priskrbimo druge, ako bi jih porabil, ker se tovrstni naboji težko dobe, in odkorakali smo. Pandur Isa mi je bil dodeljen kot spremljevalec, pripeljal naj bi me bil na stojišče ob planici, kjer se stikata goščava in gozd. Imela sva nalogo, zapirati prehod na debarsko stran proti Banjištu.
Vrhovi Bistre nad Rostušo v Makedoniji
Foto A. Kapus
Kakor je bilo v dolini in tudi v vasi še megleno in mrzlo, je dobrih 100 m nad njo čez Bistro sem upiralo zimsko sonce svoje žarke v rebri Delisinice in hoja ni bila težavna, ker je na mnogih mestih sneg skoraj popolnoma skopnel. Truden zaradi poti po cesti in malo preveč zalitega čaja sem postal len, težile so me tudi dobrote v oprtniku, ki ga je sicer nosil Isa, z eno besedo postal sem lačen.
»Ošte malo gospodine, uskoro smo na mestu,« me je tešil Isa. Ni šlo, pa ni šlo, dobil sem apetit.
»Samo da popušimo cigaretu, odmah idemo dalje« — in obstala sva. Usedel sem se na kamen in obema pripalil.
»Spet lov brez vsakega načrta,« mi je prišlo na misel, »lovci zgoraj, prašiči spodaj ali pa narobe, kakor večkrat.« Postal sem slabe volje.
Strel pod menoj, skočil sem na noge, a medtem je že zaklical Isa: »Eto je ovde pod nama, polagano ide.« Prav počasi, izkoriščajoč kritje v mali grapi jo je lisica ubirala v hrib, a spodaj je nastal lajež psov in padli so v kratkih presledkih trije streli. Lisica je obstala in zvedavo gledala podse. Vzel sem jo na muho na kakšnih 80 korakov. Obležala je na mestu, ali žal ji je krogla iz mavzerice odtrgala zadnjo levo nogo.
Pod nama se je pomirilo. »Lov je itak končan, kar je bilo je bilo,« sem rekel Isi, »da se vrneva.« Posedela sva še nekaj časa, napravila nekaj poštenih požirkov iz čutare, sonce je prijetno pripekalo in kar ljubilo se nama ni nazaj proti vasi.
Ugibala sva, kaj se je spodaj zgodilo.
Spodaj so se oglašali lovci: »Eto je, krmača, samo gde je ovaj drugi,« iskali so plen. Slučajno sem pogledal na levo proti goščavi in zapazil, kako je neka črna gmota rila po levem bregu hudournika, da bi se izvlekla iz nanesenega snega. Skoraj je že bila na robu. Tudi Isa jo je opazil. »Polagano, ne žuri, neče da pobegne, što ovako drhtiš,« je opomnil Isa. Res nisem bil pripravljen, pomiril sem se, dobro pomeril in sprožil. Gmota se je zavalila nazaj v strugo.
Po rebri sva privlekla do vasi precej izstradanega prašička in lisico. Srednje velika »krmača« in še drugi prašiček sta že ležala pred vaškim »dučanom«. Stvar je bila pa sledeča: Koze so se pasle ob goščavi komaj 150—200 m nad vasjo in sklenjeno je bilo, da se pogon začne višje gori, ker nikdo ni niti pomislil, da bi črnuharji izdržali med kozami. Midva z Is oni sva odšla naprej, a ostali so se posvetovali, kako bodo zastavili. Med posvetom sta pa Lisa in Rušo na svojo odgovornost zašla v goščavo, koze so se razbežale, a iz goščave je pridrsela tudi lisica. Po njej je streljal župan Aleksa, a ker je imel trocevko prestavljeno na risano cev, je zgrešil. Psa sta v goščavi zalajala, lovci so jo hitro obstopili — kolikor se je pač dalo in do Alekse je prišel prašiček, na katerega je tokrat streljal s šibrami iz obeh cevi, ker je pozabil napolniti tndi risano cev. Svinja jo je pa pobrala po grapi proti vasi, ne meneč se za koze in pastirje. Ker pa jo je precej oviral zamet, ji je vaški starešina prestregel pot in jo pogodil v glavo. Svinjo so hitro pobrali, prašička sta našla psa.
Plen smo stehtali na »kantarjn«; svinja je tehtala 58 ok, prašička eden 23 ok, drugi 28 ok, torej približno 70 kg oziroma 29 in 35 kg.
V jeseni se svinje rade zadržujejo v Skudrinjski šumi, pozimi so redke. Spomini na mastno jesensko pašo so jih privabili iz debarskega Banjišta na prisojna rebra Delisinice.
Liso in Rušo, dva prava albanska braka z mnogo prakse in zelo malo discipline, nista, kakor mi je pravil Mustafa, prvič sodelovala pri pogonu na svinje. Liso je imel na levi nogi dolgo brazgotino od rane, ki mu jo je prizadel merjasec. Rušo je posebno dober tudi za zajca, Liso ga sicer tudi goni, ali ako pride na lisičjo sled, baje pusti zajca in žene lisico. Zato so mu dali tudi tako ime. Njih vrednost sem spoznal pozneje in bil priča tragične smrti Lisa.
Zvečer je bilo v »Jugoslaviji« zadnje posvetovanje zaradi veselice in nenavadno živahno. Pri samostanu Sv. Jovana Bigor-skega je obtičal v snegu avtobus in potniki so prišli v Rostušo, da počakajo, da se cesta očisti, kar je bilo za pričakovati sle-
Stogovo z Rostuše, Makedonija
Foto A. Kapus
deči dan dopoldne. Nekaj Ohridčanov in Stružancev smo pregovorili, da so počakali do veselice.
Na dan 24. januarja- so že prihajali prvi gostje, učiteljstvo iz najbolj oddaljenih vasi pod Korabom in Bistro, Krakornice, Nistrova, Ničpura, Trnice, Žirovnice, Galičnika, orožniki z družinami, mejaši, >pečalbarji«, ki so bili čez zimo doma na oddihu. Nekateri so prišli peš, drugi na smučeh ali se pa pripeljali na nerodnih kmečkih saneh. Rostuša je ta dan postala prav »varo-ška« in vsej tej pisani družbi je bilo potrebno priskrbeti »ko-nak«. Samce smo d j ali v šolo in na orožniško postajo, samice in družine porazdelili po zasebnih stanovanjih. Popoldne so pri-svirali tudi Lazaropoljci in neoficielni del veselice se je začel že 24. januarja zvečer.
»
Biljard in orhestron sta počivala v šupi. Dvorana je bila okrašena z zelenjem, rogovjem, nagačenimi pticami, dvema medvedjima kožama in eno risovo ter starinskimi puškami — kar so nam večinoma posodili debarski lovci. V ozadju je bil pripravljen oder za godbo in povsod so bile postavljene mize, pokrite z belim papirjem, da bi vsak gost prišel do svoje pravice, pridobljene z vstopnico — to je do brezplačne jedače in pijače. Pecivo, ki so ga pripravile »domačice«, je bilo dvoje vrst, in sicer >ala franga«, napravljeno z mastjo, in »ala turka«, z oljem ali maslom. Tudi Blažu je bilo naročeno, da naj se pri mesnih jedeh strogo ravna po verskih predpisih. Prav tako je bilo s pijačo. Pivo in rakija za vse, vino do neke nočne ure, ko je veselje na višku, samo za kristjane.
Na sam veselični dan so prismučali čez Vlajnico Gostivarci in Tetovčani, Deberčani so se pripeljali z avtobusom, ker je bila cesta spet za nekaj dni sposobna za promet. Vse vstopnice razprodane, gostov pa mnogo več. Še dva koštruna sta morala žrtvovati življenje, da bi bili lovci kos danim obljubam »jelo i pice zabadava«. Svečani del je bil določen za sedmo uro zvečer. Da bi pa pridobili prostora za ples, posebno pa za prvo »lovačko kolo«, smo začeli z delitvijo večerje že ob štirih popoldne. Najprej smo nasitili godbenike, potem utrujene goste in tik pred sedmo uro z muko spravili nekaj miz v kot. Do pozdravnih besed ni prišlo, bilo je preveč hrupa. Godba je zaigrala lovačko kolo, ki ga je prvi zaplesal predsednik Mustafa s »šefovico«, a za njima dolga pestra vrsta ostalih gostov. Prav izkazal se je naš predsednik in povsem se mu je poznalo, da je to »svetski čovjek«, ki je obhodil dobršen del sveta in se navadil življenja tudi »po evropski«, kljub temu, da je iz Trebišta doma.
Orao in težkoto kolo, vranjanka, vmes kakšen valček in polka, mladina se je vrtela in je norela, starejši so posedali in uživali v obilici pridobljene pravice. Verski predpisi glede pijače so bili hitro izravnani, posebno še po zaslugi »sudije« Ibrahim-efendija, ki je zadovoljen srkal dobro kapljico iz manastirske kleti in s tem dal lep primer verske strpnosti.
O polnoči je bila dražba dveh lisičjih kož — ene brez leve noge, gamsove kože in cele divje svinje. — Prašička sta bila že pospravljena. Občinstvo se je izkazalo hvaležno in izkupiček je bil obilen. Šele ob zori so se razšli — lahko rečem, zadovoljni gostje. Rostuša se je pomirila, zadnja lovska veselica, vsakoletna družabna prireditev je bila in je ne bo več. — Leto 1941. je priredilo drugačne veselice.	(Dalje prihodnjič.)
Inž. Mirko Šušteršič
Gozd In lov v triglavskem pogorju
(Nadaljevanje)
4.
V opisano področje triglavskega pogorja spada 14.000 ha sveta drž. verskega zaklada, od katerih je 8500 ha gozdov. Ti ogromni in veličastni gozdi so neizčrpen vir lesa, ki leto za letom teče na vozek in saneh v dolino in daje glaven zaslužek gorjanskemu delavcu (glej izkaz št. 1 in 3). Obenem so to najvzorneje urejeni in upravljani gozdi triglavskih gora, kakor zmore to le država v svojem konservativnem in dragem gospodarstvu. Ti gozdi spadajo v področje treh drž. gozdnih uprav, in sicer: 1370 ha gozda na Mežaklji—Jerebilcovcu, gozdni upravi v Kranjski gori, 6053 ha gozda na Pokljuki upravi Bled ter 653 ha gozda na Gorjušah v Mokrem logu in 418 ha v notranjem Bohinju upravi Bohin jska Bistrica. Neplodnega sveta je največ v notranjem Bohinju (3400 ha), ki se vleče od Komne (Bogatina) do Triglava. Srce teh gozdov bije na visoki planoti Pokljuke. Na tej planoti, pretežno v višini med 1200 in 1400 m, kraljuje smreka, ki po svoji kakovosti nima tekmeca. Tla in podnebje so kakor ustvarjena zanjo, zato tudi devet desetin tega drevja pripada smreki, ki pri starosti 120 let doseže tudi višino do 40 m s premerom 40 do 50 cm v prsni višini. Vsekakor raste les v tej višini in v tem gorskem podnebju, kjer vlada sedem mesecev zima, dokaj počasi, saj povprečno priraste na leto le 1 do 4 mm v debelino. Zato je pa les fino vlaknast, gost, prožen in trden. Les pokljuške smreke uživa svetoven sloves in je bil že v prejšnjih stoletjih znan kot rezonančni les, to je les za glasbila, zlasti za gosli. Italija, ki se je nekoč ponašala s Stradivarijevimi gosli, je dobivala rezonančni les največ s triglavskega pogorja in gotovo so marsikatere staroslavne gosli iz triglavske smrekovine. V času letalstva uporabljajo ta les za gradbo letal. Tako imenovani rezonančni les za letala mora biti popolnoma brez vsake grče in napake, mora imeti najmanj 5 letnic na 1 cm (več seveda jih ima lahko) ter mora biti deblo najmanj 42 cm debelo. Svojčas je bilo takega lesa več, ker je bilo drevje staro tudi 200 let in Areč ter je rastlo od mladega v najgostejših, neprečiščenih sestojih. Moderno, racionalno gozdarstvo, ki pa žal za lepoto in romantiko nima dosti smisla, je spremenilo načavne gozde v enolične, natrpane zaloge lesa s čim večjim donosom. Na podlagi suhih računov je znižalo starost pokljuške smreke ob sečnji na
100 in 120 let in sekira je iz gozdov iztrebila vse, kar ni predmet donosnega gospodarstva. Zato ni več tistih orjaških, meter in več debelili, večstoletnih smrek in zato v bodoče tudi ne bo več rezonančnega lesa — za letala.
Glede rezonančnega lesa poroča prof. Alf. Mullner v časopisu »Argo« v IV. letniku, da je leta 1857. naletel Za jezerom pri Beli skali, to je nad stenami nad Savico, na dva Italijana, ki sta tam cepila deščice take smreke, ki jo v opisu imenuje >Haselfichte«, za glasbila. Deščice sta vezala v butare, ki so jih nosili k Bohinjskemu jezeru, jih s čolni prepeljali čezenj in od tam naprej pošiljali v Italijo. Rezonančni les omenja tudi Zois v svoji pritožbi leta 1776., ki jo isti avtor navaja v imenovanem časopisu. Iz gozdarskih in rudniških spisov je razvidno, da so silno pustošili gozde tedanje blejske gospoščine na Pokljuki zlasti izdelovalci čebrov in škafov. Najboljši les so odbrali, vse drugo je obležalo na mestu, tako da je na tisoče sežnjev lesa segnilo, namesto da bi lastniki javorniškega rudnika skuhali iz tega lesa oglje. Zois pravi, da je nerazumljivo, kako da je v gorah in soteskah med obema Savama in triglavsko gmoto še kaj gozdov, če pomislimo, da so bili več kakor 2000 let neusmiljeno izkoriščani po železarnah v obeh savskih dolinah za oglje, jamski in gradbeni les. Kmetje, pravi, so imeli pravico drvar j en ja, poleg tega je pa cvetel izvoz lesa v Trst. Ti uničevalci gozdov, posebno meni tu izdelovalce škafov, sodov, kadi in brent, so delovali iz dolin navzgor, plazovi in hudourniki pa od zgoraj navzdol. Med tem Zois omenja tudi rezonančni les, za katerega se najde, pravi, na vsakih 1000 debel komaj morda ena smreka. Deščica takega lesa, opisuje, vržena na kamnitno ploščo, poje 'skoraj ko kovina. S kladivom udarjena ima taka deščica čisto drug zvok kakor enaka iz navadnega lesa. Les sam, da je fino vlaknast. Pravi, da so storži in cvetovi take smreke »zelenkasto-purpurno rdeči«, medtem ko imajo navadne smreke samo zelene.
Iz tega vidimo, da je bil že tedaj, pred več ko 150 leti, rezonančni les redka prikazen, a pustošenje in ropanje gozdov tistemu času primero, še toliko večje.
V »Illirisches Blatt« leta 1855. ve povedati dr. Tušek v opisu svojega vzpona na Triglav 18. julija tistega leta iz Srednje vasi čez Uskovnico in Velo polje, da so v gozdu Trstje bile največje smreke in bukve, kar jih je videl. Teh danes seveda ni.
Uničevanje gozdov, odkar je človek imel ogenj in iznašel sekiro, je v naših krajih prav za prav zajezil šele gozdni zakon nekdanje Avstro-Ogrske od 5. decembra 1851. Čeprav piše F. Schollmayer v Laibacher Zeitung iz leta 1867., št. 286, str. 1950,
da so odprava, odkup in regulacija gozdnih služnosti povzročile na nekdanjem Kranjskem pravo uničevanje gozdov, ker se je tedaj na 15.000 do 50.000 ljudi razdelilo 100.000 oralov gozdov, ki so po veliki večini zapadli sekiri in špekulaciji, vendar je ta zakon z moderno upravo in nadzorom gozdov ustavil krčenje gozdnih površin, po uzakonjenem načelu, da ostani gozd, kar je gozd. Ta zakon je tudi ponajveč rešil te, zaradi smrekovine od nekdaj slovite gozde, tedaj last blejske graščine, da so danes vzor in ponos gozdarstvu in Bledu kot letovišču. Naš zakon o gozdih, ki velja od 1. julija 1930 dalje, ni temeljnih načel gozdarstva nič spremenil.
Iz originalnih cesarskih listin, ki jih hrani arhiv v Innsbrucku, je razvidno, da je v Kranjski župi (Kraingau) v gospostvu Vatile ležeče posestvo Bled, kateremu so pripadali med drugim pokljuški gozdi, podaril kralj Heinrich II. v Trientu (Tridentu) 10. aprila 1004 škofu Albuinu Sabenskemu (Brixen-škemu) z vsemi pritiklinami. Heinrich III. je 16. januarja 1040 v Augsburgu podaril škofu Poppu Brixenškemu posestvo med reko Bistrico in posestvom dvorne škofije blejske, kakor tudi gozd, imenovan »Leschahe« (Mežaklja?), ležeča v marki kranjski, v grofiji grofa Eberharda, z vsemi pritiklinami. Nemirni kralj Heinrich IV. je 27. septembra 1063 v »Fisclii« pod Dunajem škofu Altwinu Brixenškemu daroval obe gori »Otales« (Otalež) in »Steinbercli« pri Ratečah, z vsemi pritiklinami. Ko je ta kralj moral na povelje papeža Gregorja VII. k pokori v Canosso, je brixenškemu škofu 23. maja 1073 v Augsburgu daroval lovišče (Wiltpann) »Dobrota potok« do reke Bistrice (najbrž Tržiške Bistrice), in od grebena kranjskih gora do Save, tako da v označeni pokrajini brez dovoljenja briksenškega škofa ni smel nihče loviti.
Valvazor v 3. zvezku XI. knjige str. 611 in 612 podaja histo-riat blejske graščine in darilno listino Heinriclia II.
V drugi polovici 16. stoletja so se tudi na Bledu vršili zaradi protestantstva verski prepiri in boji. S Tirolsko je blejska graščina prišla pod upravno gospostvo Habsburžana Rudolfa IV. avstrijskega. Po reformacijskih bojih je brixenški škof Anton leta 1615. dal blejsko graščino v gosposko zastavščino grofu Engelbrechtu Auerspergu iz Kočevja. Zadnji škofijski glavar, ki je upravljal in užival posestvo blejske graščine, je bil Ignac Novak in je za to plačeval Brixenu 1000 gold. na leto. Kajti leta 1803. je bil Bled inkamariran (podržavljen) in upravljan po državi. Toda cesar Franc I. je 23. aprila 1833 vrnil blejsko gospostvo Brixenu in cesar Ferdinand L je 21. septembra 1837
to potrdil. Predaja na škofijo se je izvršila na podlagi »Hof-kammerdekreta« od 30. junija 1838, ZL 48.311, praes. 18. julija 1838, Z1 17.243 od 4. oktobra do 6. decembra 1838.
Blejsko graščino je kupil v celoti z vsemi pravicami Viktor Ruard, posestnik rudnikov na Savi, okraj Kranjska gora, s pogodbo od 17. maja 1859, podpisano v Brixenu 16. junija 1859, za 150.000 gold. Cmze (Commerzialmiinze), to je 157.500 gold. ali 315.000 kron o. W. (avstrijske veljave).
Leta 1871. 31. decembra je Viktor Ruard vse to prodal Kranjski industrijski družbi za 780.000 gold. = 1,560.000 kron
6.	W. Pridržal si je samo 411 oralov in 371 kvadratnih sežnjev zemljišča, kar je 19. septembra 1882 kupil dunajski trgovec Adolf Muhr. To sta grad in jezero, ki sta končno preko lastništva Ivana Kende prišla v last dravske banovine.
Vse ostalo posestvo, premičnine in nepremičnine, je pa s pogodbo od 14. maja in 2. julija 1895 od Kranjske industrijske družbe kupil državni verski zaklad za 1,400.000 gold. = 2,800.000 kron, ki je še danes (1939) lastnik teh ogromnih gozdov, katere država tudi sama upravlja.
S pogodbo od 30. maja in 11. junija 1897 je državni verski zaklad kupil od Richarda Schreya za 22.000 gold. = 44.00 kron posestvo Boben v Zagoricah, kjer je 'še danes sedež gozdne uprave Bled.
Končno je bila na podstavi pooblastitve iz točke 8. § 35. finančnega zakona kraljevine Jugoslavije za 1939/40 izdana uredba z zakonsko močjo o prenosu imovine verskih zakladov katoliške cerkve v last in upravo katoliške cerkve. (Službene novine Kraljevine Jugoslavije od 4. maja 1939 št. 100/XXX/217).
5	tem so prešli državni verskozakladni gozdovi v triglavskem pogorju v last in upravo ljubljanske škofije.
To je tisočletna usoda teh gozdov v človeški zgodovini, ki pomeni le drobec pradavnin, v katerih se je rodila ponosna smreka triglavskega pogorja.
Gozdi na južnih in zapadnih pobočjih triglavskega pogorja se po vrstah drevja in sestavi teh v bistvu ne razlikujejo dosti od gozdov tostran razvodnice in sedanje državne meje, le da so listavci (bukev) bolj zastopani in da je svet v celoti bolj strm. Saj je gorski greben v tem predelu od Soče odmaknjen komaj 4 do
6	km, višinska razlika pa znaša 1600 do 2000 m. Zato je svet mnogokrat prepadast in pod glavno gorsko ra j do poln grušča in meli, kamor bobne plazovi z belih dolomitastih sten in butajo v gozdove. Živa sila vode ob tako obilnih padavinah je ogromna in temu primerno so že itak raztrgana pobočja razrezana v tesni,
korita in hudourniške grape, da divjost in smelost naravnih tvorb prevzema človeka. Jos. Abram pravi v svojem Opisu Trente (Planinski vestnik, letnik 1907), da je dolina Zadnjica, ki se vleče od Loga v Trenti ob kolenu Soče pod stene Pihavca, Triglava in Kanjavca, »najbolj slikovita, divja in grozna izmed vseh slovenskih dolin, ki končuje v 1000 m visokih, skoraj navpičnih stenah Vršaca in Triglava«.
Sproščene naravne sile so obrazile tudi gozd, da je njegova višinska meja močno različna in razdrapana. V splošnem poteka naravna gozdna meja v posočju nekaj više kakor na savski strani. Toda naravne sile, ogenj in sekira so svoje delo huje opravili, tako da je mnogo strmih rebri porastlih le z grmovjem ali trdo gorsko travo. Močno je tudi svetovna vojna zredčila gozde in ponekod se te rane ne bodo nikoli več docela zacelile. O sedanjem (1938/39) dejanskem stanju podrobnih podatkov nimam, tem manj o posestnem stanju in drugih okoliščinah, ki bi mogli dati neko stvarno podobo.
Prirodoslovec Baltazar Haccpiet pravi v svoji Oryctographia Carniolicae III. del, Tipsko 1874 — po dr. H. Tumi, »da si Tren-tarji dovoljujejo najslabše ravnanje z gozdi, vendar je v nižjih legah gorovja listnatega drevja v izobilju, v višjih pa iglavcev ter od teh ena petina mecesnovine«.
Iz Abramovega zgoraj navedenega opisa Trente iz leta 1907. posnemamo, da je Ozebnik večina gozdovit, Črni vrh skoraj docela obrastel in gozdnat, da je Čelo gozdnato, Mali Prosek skalovit, melovit, le deloma zarastel ter prehaja v gozdnato, od smreke temno Kuklo pod Goličico in Planjo; Veliki Prosek na južnem pobočju Kukle, ki meji na Beli potok, da je eraričen gozd, da je Zadnjica, pod Kanjavec in Triglav obrastla, da je Na koritih ob Pihavcu le slabo bukovje, po plazovih razdejano, na strmem Ozebniku iznad 1000 m nadmorske višine samo ruševje in da je meloviti Pihavec ob vznožju porastel. Dr. H. Tuma v razpravi »Po Trenti in Soči« (Planinski vestnik 1914, str. 109) pravi, da je Črni vrh gozdnat in Tičarica (1891 m) močno gozdnata.
Iz »Poročila Kranjsko-primorskega gozdarskega društva«, letnik 1900, posnemamo po raznih referatih, da so bili ob tistem času gozdi od kraja Soče do Trente (Sv. Marije) zelo redki in vsi objedeni po kozah, ki so poleg sekire največje uničevalke gozdov, katere revni prebivalci za les, krmo živini (kozam), za steljo in pašo neusmiljeno izkoriščajo. To je razumljivo, če pomislimo, da je v občinah Soča in Trenta po podatkih iz tistega časa le 3.2% poljedelske zemlje (glej izkaz št. 2). Strma pobočja
s plitvo peščeno zemljo so vsa zatravljena, okrog planin na sečinah pa nastajajo goličave. Planini Matajur (1340 m) in Razor (1400 m), ki se nahajata v območju bukovih gozdov, ležita sredi kamenitih puščav. S planino Lom na strmem severovzhodnem triglavskem pobočju ni bolje in zaradi ogoljenja je postal ves svet naokoli usadast. Domača potreba po lesu je velika, ker so tukaj hude in dolge zime. Razen tega so gozdi teh dveh občin močno trpeli zaradi služnosti na lesu. Oddajati sta morali sosednjim občinam drva in gradbeni les. Zaradi pomanjkanja lesa so sekali prebivalci vedno mlajši les, tako da je v mnogih predelih, posebno v bližini naselij in hlevov, bukovina postala že bolj grmovje.
Leta 1868. se je izvršil odkup gozdnih služnosti in je bilo
12.000	ha gozda odstopljenih v last občinam Bovec, Koritnica, Log, Čezsoča, Trnovo, Srpenica, Žaga, Soča in Trenta, za kar so pa občine doplačale zaradi večje ocenjene vrednosti gozdov
20.000	gold., država se je pa odpovedala povrnitvi gozdne škode, storjene po upravičencih, katera bi znašala več kakor to doplačilo. Državi je ostal v teh dveh občinah samo gozd v Velikem Proseku.
Največ gozdov sta naravno dobili občini Soča in Trenta in zato sta morali oddajati les vsako leto sosednjim občinam. Skupna bremena na gozdih so bila vsekakor prevelika in zato so gozdi propadali zaradi čezmernega in neurejenega izkoriščanja. Leta 1900. sta občini imeli 199 hiš s ! 197 prebivalci, 3422 ovcami, 2519 kozami in 28 kravami. Težko življenje je sililo Trentarje po svetu s trebuhom za kruhom. Znani so bili povsod, zlasti v Bosni, kot odlični drvarji.
Leta 1871. je posebna komisija reševala gospodarsko vprašanje teh revnih prebivalcev in stavila 14 predlogov. Toda ob začetku 20. stoletja se še ni nič izpremenilo in je še sedaj komaj znatno bolje.
Iz starejše dobe, pravi prof. S. Rutar v svoji Zgodovini Goriške oz. Tolminskega iz leta 1882., da so stali v zgornji Soški dolini in v Trenti neprodirni smrekovi, jelovi in mecesnovi gozdi in da je bilo zato takratno podnebje hladnejše in vlažnejše. Tedaj je bila -— po letu 113. pr. Kr. r., ko so Rimljani podjarmili Karne in njihovo deželo, sedanjo Goriško — pod Predilom rimska postaja in trdnjava ob vojaški cesti, imenovana Larix, t. j. Larice (Pri mecesnu).
Trentarski vikar Anton Červ piše v Goriškem glasniku leta 1874., da so v 16. stoletju začeli kopati železno rudo v Trenti. Ivan Gibellino in Gregor Kumar sta postavila fužine in nad-
vojvoda Karel Avstrijski jima je leta 1579. dovolil drva iz cesarskih gozdov, ki so že leta 1533. prišli v last države in je bila Trenta tedaj en sam divji gozd. To leto je cesar Ferdinand I. dal pregledati in popisati vse cesarske gozde, da bi vedel, kje in kaj bi bilo za prodajo v Benetke. Bolčani so namreč gozde izgubili, ker jih niso naznanili, da bi ne plačevali davkov, pa jim jih je zato vzela država. Železne rudnike so pa leta 1624. dobili baroni De Grotta, od teh bolški grofje Zemlerji (Sembler), ki so jih prodali grofu Hermanu Attemsu. Ta je zgradil 6 ur dolgo pot iz Trente v Bovec in leta 1690. sezidal cerkev Marije Device Lavretanske, kjer je božja pot in na Mali šmaren, 8. septembra, sejem za kozle. Istega leta je ustanovil Attems beneficij ter tudi umrl. Neki Silberuagel, ki je leta 1750. kupil rudnik, ga je 1778. opustil, tako da je zadnji beneficiat Franc Vaclav Lucenperger (1721—1781) moral s svojimi tremi sestrami postati ovčji pastir, da se je mogel preživljati. Za njim Trenta ni imela 77 let nobenega duhovnika.
Ker je soška dolina odprta proti Italiji, kjer je bilo vedno pomanjkanje lesa, je naravno, da so od pamtiveka les močno sekali in prodajali v Italijo. Zato omenja že Abram v poglavju, kjer v Planinskem vestniku opisuje navade Trentarjev, da so gozdi občinska last in precej prazni. Potrebo lesa javijo, oz. so tedaj (leta 1907.) javili ljudje županstvu, ki jim je po okrajnih gozdarjih z odobritvijo glavarstva nakazalo les za hišne potrebe. Sicer pa pravi Abram, da spravljajo les v dolino po drčah do Soče, po kateri ga plavijo. Od Markovega mostu dalje so ga pa tedaj že vozili, ker je bila cesta.
Kakovost trentarske smreke se pa ne more meriti s pokljuško smreko, ker so razmere rastišča, lege in podnebja, ki vplivajo na to, le preveč različne ter izpod 1400 m nadmorske višine bolj v prilog bukvi kakor smreki.
Lovišče »Golot
Foto Skale J.
Caf Ivan, Skopje
Izgradnja
Službena potreba me je vrgla iz okoliša zakupnega sistema v regalni lov. Poznavajoč razmere tu in tam, sem prišel do zaključka, da je hiba ena, to je pomanjkanje izgrajenega lovskega kadra t
Naš začasni lovski zakon FLRJ nam daje vzorno podlago za izvajanje lova, bodisi v zakupni, bodisi v regalni obliki. Na nas je torej, da se zakona držimo, oziroma da odredbe tega zakona izvajamo v pravem lovskem duhu.
Z uveljavljenjem novega lovskega zakona je zavladal popolnoma nov duh v lovstvu. Hvala lovskim zakonodavcem in onim pomagačem, ki jim gre zasluga. Z uveljavljenjem tega zakona se je izpolnila želja pravih lovcev — marljivih gojiteljev naše divjadi! Do uveljavljenja lovskega zakona si je mogel vsak kupiti lovno dovolilnico in se z motorjem peljati v lovišče ter tam streljati po mili volji. Tako početje se ne more imenovati lov. Naš sedaj veljavni lovski zakon je takemu početju naredil kraj, posebej še z lovskim izpitom. Ne bom razpravljal, kdo se mora podvreči izpitu. Interesenti si naj prečitajo določbe lovskega zakona. Pripominjam le, da bi bil tak izpit potreben tudi marsikateremu staremu lovcu. Prepričan sem, da se bodo mnoge lovske starine prostovoljno prijavile k izpitu zato, da ne bi bile zapostavljene od mlade generacije.'
Uveljavljeni zakon je v pogledu izpita zelo širokogruden. Dovoljuje novovstopivši mladi generaciji istočasno izvajanje lova in pripravljanje za izpit v določenem roku. Na žalost do danes se ničesar ni pisalo niti ukrenilo za izvedbo te določbe! V tem pogledu čutim vrzel, zato sem to vprašanje načel v korist naši divjadi, našemu lovskemu gospodarstvu in bodočim lovskim generacijam.
Nisem odločilen niti poklican, vendar hočem dati kratek opis in majhno sliko takega izpita. Vsako priložnost sem povsod izkoristil, da sem se izpopolnil v lovstvu in kar je z njim v zvezi. Omenil bi samo tečaje SLD za poklicne lovce v Mariboru. Okrajni lovski svet je sedaj zadolžen, da zadosti določbi lovskega zakona. V ospredje sili vprašanje, kako kandidatom nuditi snov? Ali naj se organizirajo tečaji ali naj bodo samouki iz dosegljivega čtiva. Inteligentni in napredni bodo iz domačega čtiva črpali dovolj za izpit. Da jim olajšam iskanje, navajam tu naše slovstvo. V prvi vrsti pride tu v poštev knjiga »Naš lov«, ki je
pa žal redka, za tem »Gojitev srnjadi«, »Lovski vodič«, »Ob vodah...« od Lokarja, »Lovčevi zapiski« od Koprivnika. »Mavrica« od Herforta, »Lovski zbornik«... Kinološko čtivo bi bilo: Lokarjeva knjiga »Ptičarji, njihova odreja in vzgoja«, »Brak jazbečar«.
Najslabša stran pri tem je znanje o orožju in balistiki, ker o teh stvareh ni čtiva. Posamezni članki se najdejo v »Lovcu« raznih letnikov, ki bodo pa komaj zadostni.
Lovska organizacija, to je okrajni lovski svet, ali lovski svet Slovenije, je dolžna, da organizira tečaje, da odpre pot do lovske izobrazbe. Važno pri tem je vprašanje učitelja ali predavatelja. Ni dovolj, da je strokovnjak v lovstvu, v kinologiji in poznavalec orožja, marveč mora obvladati govor tako, da svoje znanje nudi v razumljivi obliki slušateljem. Začetek je težak, vendar je enkrat treba začeti, da si ustvarimo podlago. Pogoj za lovsko učenje je pa lovska kri, ljubezen in občutek do divjadi in lovstva. Brez te lastnosti je lovec za skupnost toliko vreden kakor krtača brez ščetin. Predavatelj se mora ob podajanju snovi mlademu, bodočemu lovcu osebno približati, sicer ne bo ustvaril v poslušalcu potrebnega lovskega nastrojen ja, ki je pogoj za uspeh. Priporočljivo bi bilo, da se tečaji ločijo po izobrazbi poslušalcev in po tej tudi trajanje tečaja. Pri izpitu je treba upoštevati lovišča, v katerih je kandidat že lovil, in lovske okol-nosti, v katerih je živel in iz katerih je lahko črpal znanje. Dar izražanja ni pri vseh enak. Zato naj mladi lovci pripravniki izkoristijo vsako priložnost, da vprašujejo kadar in česar ne razumejo. Izpraševanje naj se vrši v obliki debate, razgovora in ob roki tistih predmetov. Ne morem si n. pr. predstavljati izpraševanja o orožju brez puške in nabojev. Vsak mora dokazati, da zna ravnati z orožjem. Puška je lovcu najresnejši pomagač, v njo mora imeti zaupanje in spoštovanje, kar bo, če jo natančno pozna in ker le takrat jo bo držal čisto in v brezhibnem stanju. Uvidevni izpraševalec bo v razgovoru o predmetu, ki ga je dal pripravniku v roke, kmalu spoznal, koliko je kandidata v lovskih hlačali. Samo ob sebi je razumljivo, da mora izpraševalec zato imeti na razpolago vsakovrstne lovske predmete, kakor orožje, m uničijo, lovske trofeje, priprave, klice, slike itd.
Vsak tak izpit naj sestoji iz teoretičnega izpita in iz praktičnega dela v lovišču. Kandidati, ki pokažejo pri teoretičnem izpitu nedovoljno znanje, se od praktičnega dela izključijo. Kandidat mora pri praktičnem delu, n. pr. pri hoji skozi lovišče, pokazati vse, kar opazi: sledove, lisičine, gnezda, brskotine. oguljena debelca, popašo itd. Da so vsi kandidati pri praktičnem
delu lovsko opremljeni, se razume. Tudi lovski pes mora biti pri roki. Izpraševalec odredi pripravnikom, n. pr. zalaz, krožni lov, pogon, brakado, obnašanje na preži itd., odredi odstrel vran, srak. šoj, da vidi obvladanje orožja, iskanje zgubljene divjadi, upoštevanje meje, iskanje obstreljene divjadi, čitanje sledov v naravi itd. Ob izvajanju lova zahteva opis opažene divjadi, njeno oceno, naravoslovni opis in podobno.
Kdor je kdaj stal pred izpitom, ve. da človek dobi tremo. Dolžnost izpraševalcev je, da se seznanijo s kandidatom, z vsakdanjimi vprašanji, kakor od kod je, kakšnega poklica, če ima lovca sorodnika, če je morda z očetom lovil itd. in ga s tem hkrati umiri, če je nervozen, razburjen. Vprašanja, ki vodijo v past. naj se ne stavijo! Tudi izpit naj bo šola in ako kateri razlage ali vprašanja ne razume, naj vpraša. Izpit naj ugotovi zgolj primerno podlago za nadaljnji lovski razvoj kandidata. V praksi, če ima zdravo podlago, bo sam začel študirati balistiko, tehniko streljanja, klicanja, nastavljanje pasti, ko bo doživel prve neuspehe.
Dotaknil bi se tudi vprašanja o vodstvu, o učenju in o držanju lovskega psa. Po večini bo tu pri vseh v poštev prihajajočih kandidatih teoretično znanje. Zelo malo jih bo s prakso. Priporočal bi vsem kandidatom obisk vseh kinoloških prireditev v naši državi (spomladanske in jesenske tekme ptičarjev, brakov itd.). Dan in kraj tekme javlja »Lovec«. Predvsem mora vsakdo ločiti zasnovo psa od dresure itd.
Izpraševalec ne sme pozabljati, da je pripravljalna doba poedinca zelo različna. Pri vsaki skupini jih bo nekaj, ki so od mladih nog živeli v naravi ali lovili z očetom; od takih lahko največ pričakujemo. Upoštevati je treba tudi dar opazovanja: nekateri n. pr. s prvim pogledom divjad oceni, dočim drugi žival šele komaj zazna.
To naj bi bilo le nekaj misli o vzgoji našega bodočega lovskega kadra. Poudariti pa moram, da je treba strogo ločiti izpit za naš naraščaj od izpita poklicnega lovca. Logično in razumljivo bi bilo, da bi n. pr. gospodar ali starešina lovske družine najmanj toliko znal kakor čuvajsko osebje dotične družine. Praksa o tem drugače govori! Sčasoma moramo dvigniti izobrazbo in sposobnost našega lovskega kadra na višino, ki bo narodu v korist in lovstvu v čast!
Dr. Janko Lokar
Arianov lov
(Nadaljevanje)
V.
Pri hrani so nekateri psi požrešni, drugi zmerni. Zmernost je boljše znamenje za kri kakor nezmernost.
Dobri so psi, ki sicer niso slabi žrci, a se zadovoljujejo s kruhom ali z ječmenovo kašo. Ta hrana je namreč najboljša za psa in ni straha, da bi se je preobžrl. Bolje je, če imajo radi suho hrano. Če jo namočiš in se je ne branijo, ni slabo. Bolnim je treba pridati ali juho od mastnega mesa, ali je treba prisuti v vročem pepelu frigana,1 nato pa v moko zdrobljena goveja jetra. Posebno dobro je to za mladiče za krepitev udov, kadar nehajo sesati. Mleko je za mlade najboljše do devetega meseca in še naprej. Za bolne in slabotne je dobro tako kot pijača kakor kot hrana. Bolnemu dene dobro tudi stradanje.
Nič ni tako dobro kot mehko in toplo ležišče. Najboljše je pri ljudeh, ker postanejo psi priljudni in jim dobro dene dotik s človeškim telesom, ter ne marajo manj za tistega, ki z njimi spi, kakor za tistega, ki jih hrani. Tudi moreš opaziti nadloge psa, da pomagaš žejnemu ponoči ali tistemu, ki ga naganja kaka potreba. Tudi vidiš, kako počiva. Če namreč ni mogel spati, ga ni dobro voditi na lov, enako če je v spanju mnogo stokal ali je bruhal. To lahko vidi sospavač.
Najslabše ležišče za psa je med psi, posebno če počivajo dotikajoč se drug drugega. S psom speči človek odvzame koži neprijeten duh, psi pa, ki počivajo na istem kraju, prenašajo z ležanjem na blizu in z medsebojnim ogrevanjem vse, kar ima koža slabega. Tako so večkrat polni garij, kadar počivajo na istem kraju. Vzrok temu pokaže že duh, če vstopiš tja, kjer počiva mnogo psov. Tako slab in dušljiv je.
Zelo koristno je za psa tudi drgnjenje celega telesa, nič manj kakor za konja. Dobro je namreč za krepitev in učvrstitev udov, dlako napravlja mehko in barvo svetlo, kožo pa očisti vse nesnage. Drgniti je treba hrbet in ledje z desnico, medtem ko primes z levico pod lakotnici, da ne bi pes, ki ga zgoraj drgneš, klecnil na tla in se poškodoval, z obema rokama pa podrebrje in stegna do konca nog, tako tudi oplečje. Ko se zdi vse dobro opravljeno, vzdigneš psa za rep in ga izpustiš, ko se stegne. Spuščen se bo dobro otresal in pokazal zadovoljstvo s storjenim.
1 Namesto »pražen« sem obdržal na deželi običajen izraz »frigan«, ker se krije z grškim frygo, oziroma z latinskim trigo.
VI.
Da je plemenit pes čez dan navezan, je dobro kakor le kaj. Sicer morajo postati divjaki. Ako jih je treba kdaj navezati, prenašajo to težko, cvilijo in grizejo jermen je, da jih je treba navezati na verigo kakor človeške zločince.
Tudi pobira odvezan pes prav gotovo, kar mu pride pod gobec, kakor jih spravlja potepanje podnevi ob pravo brzino. Pač pa se naj izletajo ob določenem času, večinoma pa naj počivajo.
Peljati je treba pse najmanj štirikrat na dan na raven in čist prostor. Tu jih spustiš z jermena zaradi opravljanja potrebe ter zaradi skakanja in tekanja. Če se pokažejo na lovu leni, je treba prav to večkrat storiti in po dva na istem prostoru odvezati, da se vesele podeč in igrajoč se, hkrati pa da se utrjajo. Več se jih ne sme izpustiti na istem prostoru. Če se namreč napadejo, se dogodi, da se močno okvarijo.
Tudi ne izpuščaj hkrati z mladim močnega in utrjenega psa, kajti tak se težko in nerad druži. Če teče za njim, ga ujame, če beži pred njim, ga z lahkoto pusti za seboj, tako da mora postati mladič malodušen, ker je v obeh primerih na slabšem. Tudi tistih, ki se med seboj sovražijo, ne smeš na enkrat izpustiti, da se ne poškodujejo. Psi se namreč sovražijo in mrze, in sicer največ samci s samci in samice s samicami, večinoma iz nevoščljivosti. Napram temu ne smeš biti brezbrižen.
Pozimi hrani pse enkrat malo pred večerom. Dan je namreč kratek in psi morajo biti navajeni, da prenašajo glad, če se morajo na lovu truditi dolgo v dan.
Poleti jim je dobro dati tudi malo kruha, da ne oslabe za-1 voljo dolgega dneva. Kajti tudi če so žejni, bodo bolj brez škode pili, ako so jedli. Da daš psu nasoljene slanine, je tudi dobro. Ako žge huda vročina, vzemi jajce v roko, odpri psu gobec in mu porini jajce vanj, da celo pogoltne. To bo na eni strani zanj dovolj hrane, na drugi mu bo olajšalo sapo in utešilo žejo.
VII.
Na lov je treba voditi pse pogosto spomladi in v pozni jeseni. Ta čas je namreč za pse najboljši. Poleti jih vodi poredko in v mnogih presledkih, če je dušeča vročina. Psi namreč ne prenašajo vročine, ampak se jih je že mnogo na hudi gonji zaradi pomanjkanja sape zadušilo. Zato mora ponesti lovec jajca s seboj, da jih psu cela potisne, če preveč težko sope. Nič ni namreč zanje boljšega za ohladitev vročine in za izboljšanje težke sape. Če pogoltne preveč zasopljen celo jajce, tudi to ni zanesljivo.
Zaradi tega se je treba varovati, jemati pse v vročini na lov. Voditi jih ne smeš tudi pozimi, če je slučajno hud mraz, najmanj pa, če je morda zemlja zamrzla, kajti na ledu ozebejo psi in se dogodi, da jim izpadejo kremplji in razpokajo spodaj noge. Ako so pa bolj ostri, bi si mogli na ledu tudi polomiti kosti nog pri brezobzirnem dirjanju. Zajec je pa lahek ter ima kosmate in mehke šapice, da teče po ledu brez škode.
Kdor ima dobre pse, jih ne sme odvezati niti blizu zajca niti več ko dva. Kajti četudi je morda zajec zelo hiter in je že velikokrat ušel mnogim psom, se mora vendar prestrašiti, ko ga psi vzdignejo z ležišča in ga lajajoč trdo gonijo, ter mu mora srce biti. V takem položaju so često dobri zajci neslavno poginili, ne da bi kaj omembe vrednega storili ali pokazali. Pustiti ga je treba, da jo z loža na skrivnem pobriše in da pride k sebi. Če je slučajno dober tekač, bo hitro privzdignil uhlje in jo pobral od loža v velikih skokih. Nekateri napravijo skok kot plesalci in beže naravnost. Tedaj se ti nudi pogled, vreden vsega truda, ki si ga imel neizbežno s psi.
Najbolj junaški so zajci, ki imajo lož na popolnoma vidnem in odprtem svetu. Iz predrznosti se ne skrivajo, ampak izzivajo pse, kakor se mi zdi. Ti so, ki zasledovani ne beže v grape in ne v gaje, četudi so morda zelo blizu, da bi se z lahkoto odtegnili nevarnosti, ampak se v sili umikajo na ravno kakor v tekmo s psi. Če jim slede neokretni psi, beže v razmerju z zasledovanjem, če pa brzi psi, kolikor morejo.
Često, ko so se že obrnili na ravno, a so opazili, da jih zasleduje dober pes, tako da meče senco nanje, zmešajo psa s pogostimi skoki sem in tja ter jo zasučejo nazaj h grapam ali tja, kjer pričakujejo kako kritje. To pa je treba imeti za dokaz, da je pes premagal zajca.
Pravi lovci ne vodijo namreč psov ven, da bi žival ujeli, ampak zaradi boja in tekme v teku in so zadovoljni, če doseže zajec kraj rešitve.
Včasih pobegne zajec v redko trnje. Če vidijo lovci, kako se upehan v strahu stiska, odpokličejo pse, zlasti če se je v tekmovalnem boju dobro držal. Sam sem že večkrat, dirki na konju sledeč, spustil ujetega zajca, če sem ga dobil še živega. Psa sem potegnil stran in ga privezal, zajca sem pa pustil, da je pobegnil. Če sem prišel prepozno, da bi ga rešil, sem se tolkel po glavi, ker so ugonobili psi dobrega borca.
Prav samo zavoljo tega se ne strinjam s svojim soimenjakom, ampak se le podam, da more, kdor je videl živalco najti, goniti in zasledovati, zaradi tega pozabiti, kar je vzljubil. Izjavljam
pa, da ni niti prijeten niti pretresljiv prizor gledati, kako jo ulove, ampak bolj žalosten ter bi ne pozabil zavoljo tega nikdo, kar je vzljubil. Za Ksenofonta, ki ni poznal hitrih psov, je opravičljivo, če se mu je zdel lep prizor celo, kako se zajček ulovi. Vem pa, da mora biti vsekakor tudi brez prigovarjanja presunjen, kdor sledi dirki, tako da bi izpregovoril tudi kak mutec, kakor je po pripovedki ICrezov sin.2
Tudi je dobro klicati psa. Vesele se namreč, ko spoznajo gospodarjev glas in najdejo tolažbo za napore v zavesti, da jih nekdo gleda in da ni njihova lepa borba neopažena. Nikakor nisem proti temu, da kličeš psa pri prvem diru, kolikor ti je ljubo. Da ga pa pri drugem in tretjem diru, ko je pes naravno zdelan, večkrat pokličeš po imenu, proti temu — se mi zdi — moram biti, da se ne bi iz strasti in vneme, hoteč se gospodarju prikupiti, prek moči napel in si kak notranji del pretrgal. Jako so namreč že mnogi psi končali, in to najplemenitejši. Pač pa jih je treba takrat pustiti, da se bore, kakor hočejo. Nikakor ni namreč borba enaka za zajca in psa, ampak teče oni, kakor hoče, ta mu pa sledi. Oni jo briše naprej delajoč kljuke in begajoč psa, ta se pa zaradi teh ključev zaletava ter mora iznova teči za naprej pobeglim zajcem ter doprinesti, za kolikor se je dal zavesti od poti.
Tudi neugodnost tal prihaja bolj zajcu kot psu v dobro, kakor grapast, skalnat, strm in neraven svet, ker je zajec lahek in si zaradi goste odlakanosti ne rani nog na grapavih tleh ter je, boreč se za življenje, brez občutka za težave.
Če drži pes zajca ali je sicer zmagal v teku, moraš stopiti s konja in božati psa hvaleč ga, mu gladiti glavo, mu nategovati uhlje in mu z imenom prigovarjati: Dobro, Kirra, dobro, Bonna, lepo, Horme!3 Vsakega je treba klicati z imenom, ki ga ima. Pohvala jim dela namreč veselje kakor plemenitim ljudem. Če ni pes slučajno upehan, se približa prijazno in ljubeznivo. Dobro je, če se pes nato povalja,4 kakor vidimo to pri konjih. S tem pokaže, da ni utrujen od teka, obenem mu pa valjanje manjša utrujenost.	(Se nadaljuje.)
- Herodoj pripoveduje: Ko so Perzijci pod vodstvom Kira zavzeli bogato glavno mesto Lidije Sardeis, je nekdo z mečem naskočil kralja Kreza. To je videl tega mutasti sin. Prestrašil se je tako, da je zavpil: »Človek, ne ubij Kreza!«
3	Kirra — po naše Rumenka, Bonna je vsekakor skrčeno ime, morda iz bonnasos, torej: Biček, Horme — Vikar je pri Grkih zelo priljubljeno pasje ime.
4	Če se pes pred lovom ali na lovu valja, smatrajo tudi naši lovci za dobro znamenje.
Skale J.
Okoli letošnjih pogonov
Po zakonu je srnjad in jelenjad zaščitena za dve leti. Zatorej je lovcu, ki je član kake lovske družine, le težko priboriti si trofejo te divjadi. Izjemoma dovoli oblast »gojitveni odstrel«, če se pokaže potreba odstrela. Nočem se zadržati pri tem gojitvenem odstrelu, le povedati hočem, da se lovec poedinec ne more za enkrat tako udejstvovati, kakor si želi njegovo lovsko srce in da je navezan bolj ali manj na skupne love — brakade, pogone. Izvzeta so seveda nižinska lovišča, v katerih je le perjad in zajci. Pogoni-brakade so torej za enkrat najvažnejši način lova, pri katerih sodeluje precejšne število pušk. Priznati moramo, da pogoni-brakade stoje daleč za lovom, pri katerem lovec upleni divjad s svojo zvijačo, spretnostjo, veščino in znanjem, bodisi pri zalazu, klicanju ali kakor koli. Vsak lovec si bolj ali manj želi, da pride tu in tam do strela. To je bilo in bo tako! Za brakade je kmalu lovec pečen, ker sam prav nič ne pripomore, da mu psi ali gonjači pritirajo divjad pred cev. Vsa njegova zasluga je v tem, da mirno in pozorno čaka in divjad pogqdi, pa je lavorika njegova. Tisti pa. ki si je lavoriko res zaslužil, ostane po navadi neomenjen. To je vodja lova, vodja pogona. Od njega je odvisen uspeh ali neuspeh, red ali zmešnjava med gonjači in psi, pri strelcih pa volja ali nejevolja. Mislim, da ne rečem preveč, če trdim, da brakade, ki niso izpeljane strogo po lovskih načelih, pa lovci-strelci, gonjači in vodje lova opuščajo lovsko disciplino, niso lovi, temveč zgolj pobijanje divjadi, sla po streljanju in krvi, ki nima smisla za lovske prizore, ob katerih zaigra pravo lovsko srce. Tak pogon ne zapusti v doživetju nikakega globljega vtisa razen kosmatega moralnega mačka, ki ga potem utapljajo na zadnjem pogonu.
Sezija brakad je za nami in dolžnost lovcev je, da povedo, kako so v pretekli seziji lovili, kakšne so bile brakade, kako so se vršile. Kako rad bi sam povedal kaj dobrega, lepega; na žalost nimam kaj. Vemo, da se moramo boriti še z velikimi težavami, vendar s tem ne smemo opravičevati nerednosti, ki se pojavljajo. Skoro pri vseh pogonih so nosili gonjači puške z namenom, da bi tiho prestrezali dvignjeno in po psih gonjeno divjad in jo odstrelili, četudi pred nosom tovarišev, ki so na čakališčih. Gotovo je to grob prekršek poštenih lovskih običajev in lovske morale in ni, da bi o tem tratil črnilo. Ker se je pa sedaj število lovcev znatno povečalo in je ta prirastek še docela
zelen, je potrebno vse pojave lovskih pregreškov debelo podčrtati in novince opozoriti, da ne delajo prav. Zakaj bi to ne bilo lovsko pravilno, zakaj bi gonjač ali vodič psov ne smel streljati v pogonu, bi vprašal nekateri. Lovska pravičnost ima svoja načela kakor ima pravilno gospodarstvo tudi svoja. Če najameš voznika, da ti vodi konja in voz, prav gotovo ne boš navdušen in trdil, da je prav in pošteno, če zavije svojevoljno v gostilno na liter vina, namesto da bi vozil. Gonjač ni zato, da strelja, temveč da vodi pse ali pa dviga sam divjad in jo spravlja pred strelca na stojišču. Če ni tako, potem strelcev potreba ni in je bolje, da jih ni. Tudi tovariški navadno niso, še manj pa previdni pri streljanju, da je često lovec na stojišču bolj v nevarnosti za svoje zdravje kakor pa zajec. Če se pa plazi gonjač tiho skozi goščo z namenom, da čim več ustreli, se zopet lovcu lahko zgodi, da s strelom pogodi ne le divjad, marveč tudi gonjača-skrivača. Tako ne love lovci pravega kova, temveč le taki, ki se jih drži dlaka divjega lova.
Pred leti sem bil kot gost na lovu, ki so ga priredili domačini, zakupniki lovišča, precej bogatega z zajci. Prvo kar sem jih vprašal je bilo, če pri njih gonjači tudi streljajo divjad. Odgovor je bil nad vse originalen: »Povabljeni ste na lov, to je kakor da bi Vas povabili na skledo dobro zabeljenih žgancev, ker vemo, da jih radi jeste, pa bi Vam sproti prestregli zajete žgance z ocvirki, da bi nosili prazno žlico v usta ali komaj le nezabeljene žgance.« Ta primer se mi je zdel nad vse dober in vedno, kadar je pokalo v pogonu, sem se spomnil na suhe žgance ali na goltanje iz prazne žlice. Pogoni torej, pri katerih se dogajajo take in podobne stvari, niso lovski, ne tovariški in so poleg tega nevarni za udeležence.
Drugo tako načelo je, da puško nabašemo, ko stopimo v lovišče oziroma na stojišče. Nabasano ali prazno puško pa nosi na rami ali v roki vedno tako, da bo cev molela navpik in ne v trebuh ali hrbet tovariša. Mnogo pušk je že »praznih« počilo in lovska družba ti je »hvaležna« za »zabavo«, ki jo napraviš po svoji malomarnosti in z nelovskim vedenjem. Veliko je bilo o tem že napisano v minulih letih in hvalevredno se je lovcev marsikaj prijelo. Sedaj je pa vse to nekam splahnelo in obupno je gledati sestanke lovcev na zbirališču pred lovom ali v odmorih. Puške vise raz ramen križem kražem, tudi nabite in še celo napete. Le redkim pride na um, da bi puško izbasal — preden zapusti stojišče. Saj med potjo lahko še kaj sreča in puška bi bila prazna, meni tak »lovec«, kaka škoda! Res, velika nesreča bi bila, če tak lovec zaradi prazne puške ne bi mogel
sprostiti svojo lovsko požrešnost in bi ne streljal. Morebiti, kaj veš, tovariš, te je ravno tako brzdanje požrešnosti obvarovalo velike nesreče, da nisi zapodil šiber samo zajcu v dlako, temveč tudi svojemu lovskemu prijatelju, ki je bil na poti na zbirališče — ako morda narobe, sam ne postaneš žrtev takega nelovskega početja. Ena sama šibra ti lahko prestriže nit življenja takoj ali po mučnem bolehanju. Nisem črnogled in nisem to napisal zaradi papirja, ki je bil prazen. Želim samo, da bi nikdar ne doživeli žalostnih trenutkov nesreč na lovu. Kdor veliko in dolgo lovi, doživi marsikaj, in kdor hoče dolgo srečno loviti, naj ne zametuje ta moja opozorila. Vtisne naj si jih v spomin in preden gre na lov, naj si jih v mislih ponovi in ponavlja, dokler ne odloži puške. Tako bo na lovu pravi, zreli lovec, ki spoštuje preizkušene lovske običaje, varnostne lovske odredbe in sploh vse, kar diči ime »lovec«.
Kako pa je z uplenjeno divjadjo? Ni bilo lepo, še manj pa lovsko, kar sem videl na neki brakadi. Plen je bil dokaj dober, a zgrozil sem se, in zgrozil bi se vsak človek, ki ima nekaj plemenitega čustva. Tam so odlagali uplenjeno divjad tako, da so na primer zajci kar od daleč frčali na kup, ki je izgledal kakor kup gnijoče mrhovine. Ob tem kupu krvave dlake so se pa lovci prav nelovsko pogovarjali in se je nek tak »lovec« ustil, da je zajca ubil »celo« na ložu in »naravnost v r.. mu jih je dal, da so mu čeva kar pri gobcu ven pogledala«. Tovariši, to je surovost, nekulturnost! Uplenjeni divjadi si dolžan že kot človek, posebno pa še kot lovec nekako tiho spoštovanje, usodi pa hvaležnost, da te je izbrala za srečnega uplenitelja. Navedeni primer pa žali čut poštenega lovca — in sramoti kulturnega človeka. Sodobni lov zahteva plemenitost, le divjaki love divjaško in love za svoj obstanek — za lonec.
Kako lepo je gledati plen, položen v vrsto, čedno iztrebljen in očiščen, s poravnano dlako ali perjem. S takim ravnanjem po kažeš večni naravi lovsko priznanje in spoštovanje. Morebiti je za nekaterega to nesmisel, nekakšna odvišna prtljaga. Prepričan sem, da je nekaterim »lovcem« tako postopanje nerazumljivo, če ne kar smešno. Toda kulturen lovec bo delal tako. Prav gotovo pa bodo tudi tisti, ki še danes na naše običaje in početje gledajo s posmeškom, prišli do spoznanja, da je tako prav, tedaj, ko jim bo življenje odbrusilo atavistično skorjo barbarstva, da hoda postali dovzetni za kulturo — srca!
Dr. Anton Debeljak
Živalski priimki v Slovencih
(Nadaljevanje)
Ptice
Ljubljanska cipa, nazvana po glasu »cip cip«, se pri DT III 21 imenuje: ciba, piska, štrljekavica. Nanje cikajo kolikor toliko Cibic, Cip (uš), Piskač, Piskar, Sterlekar, Šterlekar.
Severnjak pegam, ki baje napoveduje kugo in vojno ter ga je zato nekdo krstil za »kužno svilorepko« (J. 8. I. 1938), se h. naziva vidak in kugara. Po čistem slučaju se kličejo neke družine slično tej redki ptici: Vidak, ICugovnik, Kugy, Kugej, Kogoj, Kogej, Kagoj, Pegan in Pegani, Peni, Bolim, Pemič (Čeh). Švicarski dnevnik »Journal de Geneve« se je pred leti jezil, zakaj pravijo našemu naslovniku: jaseur de Boheme, ko ni brbljav niti ni s Češkega.
Alcedo ispida, vodomec, višnjevi kos, zimorodec, zimorodek ali ribič je brez človeškega korelata, kajti Ribič je v prvi vrsti bomo sapiens, potem šele razne ptice kot mahalks ali čigra, veliki potapljavec, čaplja, priba (vivek, gavec, pivra), od kajkav-skih imen pa sta dva tudi le navidezna imenjaka: Modrič in Beno.
Na zlatovranko spominja Zlatoper, nastopajoč 1754 v Križali pri Tržiču, kot obče ime pa sem ga srečal samo pri Trdinu v bajki. Eden se je slovenstvu izneveril ter postal it. pisatelj Scipio Slataper.
Ako privzamemo še kajkavske izraze galic, grač in kopač (DT III 38 in 40), dobimo za gavrana človeške soznačnice: Vran(a), Uran(c), Uranič, Oranič, Kavre(j), Galič(ič) Gračič, Kopač. Vsi niso enako trdni. Ker se tuji f- v ljudskih ustili spremeni v v- ali v u- (Filipič: Velbič, Velepič, Vlepič, Ulepič se je galski Franc pogosto povranil: Vranc(ik), Vranetič, Vranešič, Vraničar, Vranikar, Vranjec, Vranjek, Vrankar, Vranko(vič), Vrenk(o), Wrenčur, Wrentschur, Urančič, Uranjek, Uranšek itd. (glej še S. Bunc, SN 12. I. 45).
S severa je prikrakal med nas Havranek. V Goethejevi materinščini so priljubljene podstave Rabe, Rappe, (H)ram, Wolf-ram. Med nami žive Raab, Rap (ako ni Rupreht), Rabi?, Ramor. Toda Ramič je rajši pomanjšan in okrnjen Jeram, Hra-mec morda Hromeč, Hranskv se kliče po bivališču. Krahe, srn. kra, je nemara v Kra(n)vogel. Stvn. ruoh, ruoch za krokarja me je spomnil dolenjskega priimka: Rueh. Še bližja pa je švicarska zvokosličnica ruecli »ponirek«. Prizadeti mož pa misli na
»rog« v koroški izreki. — Na Ruskem spada v to družbo znameniti mladilec Voronov.
Čavka, čapka, čolka, čolica, kavka so nekateri kajkavski nazivi za črno tatico, ki med drugim baje napoveduje tudi slabo letino. Na te osnove gredo priimki Kavka, Čavka, Čolič, Čolnik; ali Čapek je lahko čaplja, če je iz češčine.
»Kdor sušca meseca srako pokonča ter jo nabije na hlevska vrata, se ogne živinskim boleznim«, berem pri Bastianu Schmidu (Allerlei Psychologisches von der Elster, Kosmos, maj 1940). Ta vraža je vsekakor stara in so se predniki po njej ravnali: zato se je nekaterih prijel prišvarek Sraka, Srakar. Vzdevek Maruša je hkrati kajkavsko imence za svrako. Po glasu je nazvana Krek v luksemburščini. Ob n. imenih Hetzl, Haclar, Hacler opozorim na švabsko haets in koburško liats (Kinge pod značko Elster).
Kajkavske soznačnice: sovka, svojka, sojka(ča), čorka, šoja, so deloma znane i po Slovenskem. Jezikovni sorodniki se zde: Šoga, Šuga, Šoja, Šojč, Soje, Sojč, Soič, Sojar, Sojer, Suyer (glas s je tudi v ruščini: soja, sojuška). Freyerjeva pšoga pa se ni učlovečila. Čorič razodeva lahko čoravca, počasneža, ali pa slabo-vidca. •— Kočevski gerholter se je razplodil po Dolenjskem: gert, jert, irt, a po Valjavcu so te besede iz Jedert. Od tod se zde priimki Gert, Jert, Irt, a Hertle bo rajši imence za Hartlib ali Hartwik. Slovenska šoja se je ponemčila v Tschoie, od tod morda Čojer.
Nucifraga caryocatactes, krekavt, orehar, orešnica, lešnikar, (mi)klavžar, kajkavski tudi Škrlj ak, se dere »krek k rek« in se botri s takimi adamovci: Klavž(ar), Krek (ar), Šk(e)rlak. Isti glas »krek« daje pegat (Numida meleagris, DT I 50).
»Čarovnica Sojka tleskne in prikliče na tisoče velikih ptičev, štokavci imenovanih, ki so Storžku nos okljuvali do naravne veličine«, prevaja dr. Lovrenčič ital. picchio (brglez, žolna) precej svobodno, kajti v Pleteršniku je štokavec »gospod Pitelj«, čigar silabirani klic slove: »Stric Motovilo, si videl mojo kobilo?« Kličemo ga: cesarski ptič (po zlati barvi), figo jev (J. 20. 4. 35), figovec, grikar, jurka, (jur)kobilar, kobil, siva kobila, volga, h. vuga, žuja, žuti kos, žuna, uroš.1 Plahun se je vtihotapil v našo nomenklaturo: Vo(u) ga, Vuga, morda Stok(a), Štok (a), Roš, Figoj, Figar, Figer, Figelj, Kobila (če ni prej iz Jakob-ila). Figar je seveda rajši trgovec.
1 Slikovitemu žvižgaču se dobro prilega naziv uroš, saj tega izvajajo i'z ur = gospod (turško).
Sk(v)orec ali šk(vo)rec, h. čvorak, škvrlj(ac), brljak itd., se žlalita z imenjaki Skor(č)ič, Škorc, Šlcvor, Skvarč (a), Škvarč (a), Berjak (če ni prej Bern jak), Škrlj (glej pri škrjancu). Gorenjski šprahovec ali špravhar kaže na pikčasto perje, ne na govorne sposobnosti, frankovski sprawo (sprats = spritzen), sprah (1), sproh, frc. esprohon, eprouon; od tod morebiti priimki Šprah, Šprah, Sprohar, Sprogar. — Med Rusi sinje Skvorcov.
TJpupa epops, Wiedehopf, božji petelinček, divji petelin (Vipava), bud, futač, osrana jerica, smrdojerica, smrdokavra, smrdat, smrdljivec, smrduh, vdab, vdeb, vdod, vodeb, pri DT III 54 vutač, vutkalica, futavac, vutvac, vudman, vutkuš, hup(k)ač, lumpač, pupavac, deb, božji pjetešič, božji pievac itd., se zdi ohranjen v imenih: Dabič, Debec, Dodič, Futač, Pupovac (bivši hotelir v Ljubljani), Vodeb, Vodep, Vodel; Vute, Vuti, Wut(t)e, Wutti, Božjak (?) i. dr.
Razni plezavci se pri DT nazivajo priljep(ak), priljepuša, od tod nemara Prilep, ki pa lahko znači vsiljivca, klopa, klošča.
Tisti plezavec, ki ga slovenski Davorin Trstenjak v Blei-weisovih Novicah tolmači kot tajinstveno ptico po bajnem bitju Vrgi, Breznik pa verjetneje po cvrčanju (pr. lat. frigulare), ima po hrv. Davorinu Trstenjaku 15 nazivov: brglez, brgoč, vrljez, plesko, dubač itd., pri nas pa mu relcč: brglez, brklez (Suha krajina), čukman, čuljkavt (po glasu »čulj«), deblar, kljukar, plazar, plezar, plazur, Šuštar (Loški potok). Prevzeli so ga celo kor. in tirol. Nemci kot Barless (Trstenjak, Kres 1883). Tako ime je dal tudi Jalen otroku v Bobrih. Današnji imenjaki: B(e)rglez, Ver(g)les, Perles, Wergles, Werglez, B(e)rgoč, Plesko (če ni Pleško), morda Culjkar in Dubac. Privandranih Kleiberjev ali Klaiberjev ni med nami.
Iz sosedne zadruge potekajo: Žun(ec), Žunič, Žunko(vič), Žonja (koroško), knjižno obliko si je prisvojil Fridolin Žolna, ICikec in Kikelj (=kikavac, veliki djetao?), Kloker in Klo(v)ar (klokar= črna žolna), če ni po selu Klake, Tlake, ki kakor Cesta spominja rimskih potov.1
Neka rastlina in neka ptica imata skupno ime po živi barvi. Rodbinsko ime pa se glasi Detel (j) a. Prvotno so rekali nemara Detel, pristavek -a na moška imena je ponekod priljubljen: Tona, Joža itd.
Skalni plezavec, Marijin tiček (Dobrava pri Kropi) ali peč-nik2 ima slučajnega imenjaka Pečnika, t. j. kurjača, kruhonosca, hribovca.
1	M. Kos, Zgodovina Slovencev, 51.
2	Lovski zbornik 1944, 152 pomotoma: plečnik.
Osamljeni Zmaje opominja na krilatico, ki se kajkavski naziva zmaj (ic)a, pri nas pa cincerlin (Vipava), čudež, vijeglav-ka. Toda izvesti se da iz Simeona, Sima: s(i)majič. Priimek Čudež kaže menda osebo, ki se hitro divi. Kaj pa Vijačko?
Dobro je odrezal Cuculus canorus: Kuk(ačka), Kukanja, Kukavica, Kukoviča, Kukovec, Kukuvec, Kukovac, Kukuvič, Kukovič (ič), ICokovica, Zazula (priseljen iz Ukrajine?), Žezulka, Žezlin(a). Češka narodna poje:
Zakukala žezulička na rozcesti v haji:
Kera žena muže bije, každa bude v raji.
Najstarejši koren za to plaho ptico je gegužja, praslovansko žegszica, č. žež(h)ule, ukrajinsko zezulja, zaziilja. Nepodvojen je germ. koren gaukr, n. Gauck. O tem Trautmann, Baltisch-Slav. W. 1923, ki pa ne ve za slovensko žezulinko iz Kobarida. V Gornji Avstriji pravijo Vogelstossel, kakor skobcu, ker so včasih verovali, da se kukavica poleti spremeni v skobca. Ta vraža na Dolenjskem še ni zamrla. Med nami priimek Stossl.
»Temnobarven« je prvotni pomen za lat. žival, ki so si jo pač izposodili stari Sloveni kot golombj. Odkritelj Amerike ima mnogo soimencev v prirodi, saj je K. L. Bonaparte naštel 288 pasem divjih golobov. Ni čudo, da je razširjen priimek Golob (ič), Gal(1)ob, Galof, Galobič, Hallof, Prepel(j)uh, manj jasen Grivec (lahko »oven« in »čemernež«), Jamar (rajši prebivalec kraja Jama), Glušič in n. Tauber. DT III nudi za grivarja ali grivnika sedem izrazov, vmes »glušac«, ki je morda napačen prevod iz nemščine: taub = gluh. Z n. narečnim riiekert, kutter, kiitter pr. Kuternik, ki pa utegne biti iz koter (— goter, boter). — Med nami so še č. Holub, Holubar (-ar?), r. Golubev, domače izvedenke Golobač, Golobar, Holobar, Golobovs, morda sodijo sem Gal(u)f, Gol (ju) f.
Nem. Reb-huhn obsega v prvem delu stsl. remb. r. rjaboj, slovaško jaraby = pester, pisan. Priimki Jareb, Jereb (ič), Jere-bic(a), Rebec, Rebek. Temu ne bomo iskali vira v trubadurskih goslih arabskega porekla (frc. rebec) niti v posestvu, ki se zrcali iz imena Benjamin Constant de Rebecque. — Nejasen je T(e)r-ček: trčka, trcka (jerebica), ali pa trček, patrček. majhnič.
Skalni jereb ali kotoma je n. narečno Strohschneider, kakor znani vrvohodec v Ljubljani (1940). Pri DT III 89 se Perdix saxatilis imenuje tudi skvržulja in škrga. Slično Rali us rex v Pleteršniku: šlcrget, trcka, trcavka, hrestač, hrastar, kosec, krevs, krač (man), krecman, hariš. Za isto bitje nudi DT IV, 75: prdavac, kosac, jeriš, hariš (magjarska rieč) i. dr. Od tod nemara priimki: Harisch, Hariš, Hariž, Hrastar?, Hreščak, prišvarek Kračmanov
(M. Valjavec ako ni Bedrač), Šk(e)rk, Škerget, Šk(e)rget, a Šker-gat je po Pleteršniku škržat, in Perdavek. Krevs pomeni lahko človeka, ki švedra. Slamorezec stoji tudi v Pleteršniku.
Ptici belki druguje ribniška Bevka, četudi ne prav trdno, saj ima poleg »snežna jerebica« še 10 drugih pomenov.
Za n. grosser Brachvogel stoji v Bartlovem slovarju: puščin-ska sloka, treba pa je škurh, ki je hkrati očetno ime Škurh. Povejmo spotoma, da se po dunajsko reče Goiser, tako kakor se je pisal tirolski izumitelj okovanih škornjev.
Kralj ptičev se je raznotero ovekovečil: Orel, Orlič, Orlik, Orlin, Arl(ič), Varl(ec), Varlez, Vorle, morda Barl(e), Barl(ov)ič, Varljan in Varljen (prebivalec Orljega), kajk. Vorina?, Postojna (postoji v zraku), n. Adler. Naš Busar je pač le slučajno sličen novi n. skovanki Bussaar (Busshard, iz frc. busard).
Dočim je Kan(e)c morda češki »merjasec«, so pa Kanje, Kanka, Kajca, Kajč, Kajne, Kajnč(e), Kajnih lahko domače ujede: kanja, kanjec, kanjek, kanjuh, pr. »kajnk-ptica« (Cvelbar, Izbrano delo). Sem gre i psevdonim partizanskega pesnika Kajuha. Ponekod pa kanjuh pomeni slegurja ali skalarja. Grabljivec škarnjak zveni iz narečnega Škorjaka. Spominjajoč sicer na n. Wier, Wei(h)er, Weihe je Weher morda naš Vehar.
Če ni drugačnih arhivalnih dokazov, utegne biti Lu(h)n ali Luin naš lunj (račar, Sumpfweihe, znan i rusom, sliv. lunja); lunjež (planinski orel) pa tiči mogoče v Lunežniku. Prof. Lunjak ljubljanske univerze je bil češkega rodu.
Poleg škrjanca, slavca, laboda, goloba in kukavice je Slovanom najmilejša ptica: Soko(l), Sokol(ov)ič, Sekol(ec), Sekolj, mogoče Skale; pil juh ali pilili, Mauerfalke, životari lahko v imenih Pilih ali Pillich. Iz ital. je Falko.
Na kajk. vjetrušak (postolka, mokosevka) spominjata Vetrih in Vetruh.
Kragulj (baje iz turškega karagu, kergu) se ne javlja s starim Prešernovim poudarkom, pač pa v novejši izreki: chragil (12. stol.), Kragelj, Kragl, Kragolnik, Kregelj. V našem seznamu priimkov stoji še srn. Habich in sodobni Habicht, ako ni prvo Habič = Fabijan.
Po znani ujedi je narejen Jastrobnik, a Tičar pomeni prej lovca ko tico. Nejasen je Skopec (1. bravec, koširun, 2. skopuh, skopin, 3. skobec, škrjančar). O gornjeavstr. Stosslu gl. kukavico is. 123). — Geier pomeni jastreba, brkatega sera, šopa, etimološko pa pohlepneža: ime Geyer. Na golobučnika, ne na roparico, gre Plešec. Priseljeni Korsunovsky spominja na rus. koršun = jastreb.
Ruski syč (sova) živi v ljub. Sičih, priseljenih iz Ukrajine. Ramovševa razprava o tem se je izgubila, novo je sestavil glasbenik Mirk.
Sova(n), Sovec, Sovič, Sovjak, Sovin(e)c, Souvan, Soban (žena Sobanca v Prvačini 1686) zvene umljivo. Ob Jejiču pride na um sli. jej(ina), jevina, eja = sovuljaga (velika uharica), Čuk(ec), morda slabo zabeležen Cuk (v Plet. »penis«, eden od 180 slov. izrazov za ta iota subscriptnm) ali Čuček pomeni: 1. čuk, 2. kri-kavec, marša, muren, božji volek, gril, 3. pišče, 4. gumb, knof, pocek, tuza, 5. morda človeka, ki Čučka, gl. Plet. in J. 2. 2. 4U na Blaževo praznoverci z gorečo svečo čučkajo, t. j. jih vrte okoli života, da jim kačji pik in sploh bolezen ne more do živega. -ICauz se zdi n. »čuk«, a je le v bohoričitii zapisan Tkavec. Narečno: Čuik, Čujk, Čujec, Čujič.
Vir, Virk, mogoče okrnjen (Sko)vir kakor (Hu)doles ali (vi)nograd, Skobir (pr. skuba za Strix flammea, kukuvija, kuku-vika, kukavac, vjetruška, pri DT IV), Skoba, Skobe, Skubec, Skebe, Skuber, Skab(e)rne,4 Skaberna, Skoberne, Škab(e)rne, Škober(ne).
Pri zadnjem zgledu omenimo končnico: Kuk-anja, Gabr-enja, ICodr(i)nja, Sladkonja, Pelhunja. Nepoudarjeni predzadnji vokal se včasih izgubi: Cevnja, Čevnja (Cel-estin), ponekod oslabi nosnik: Černoja, Markoja, Samo ja, drugod izpahnejo j (iz nj): Serona (seronja = sivec), Širona, Omahna, potem spet zveza -nja postane -ne: Blagonja — Blagonje — Blagne, Mehne, Rahne, Sekne, Šekne, Stegne, Lipovne, Ratne, Arhine (Areh = Henrik). Včasih se nj razvleče v pisavi: Letonija = Letonja, drugič pa glas j preskoči: Lapanja — Lapajne — Lappain. Ti zgledi naj malo pojasne priimek Skaberne, ki so ga nekateri hoteli izvajati iz«več tujih jezikov. Prim. še. Plet. skobrnjak = pikčast marmor.
Ker smo že pri sovah, povejmo, da se ta ponočnjaški rod imenuje r. »pugač«, od tod Pugačev, vodja kozaške vstaje v 18. stoletju.	(Sledi konec.)

Iz
lovskega
oprtnika
Moji lovski doživljaji v partizanstvu. V poletju 1942, ko smo imeli v Beli Krajini in na Kočevskem že lep kos osvobojenega ozemlja, smo se nekega lepega večera dogovorili s komisarjem kočevskega bataljona tovarišem Johanom, sekretarjem rajonskega odbora tov. Jožetom in še nekaj drugimi, da gremo drugo jutro na srnjake. Že v jutrnjem mraku smo se razporedili po starih sečah, pa ni bilo nič lovskega blagra. Pač pa je v moji bližini čakajoči tov. Jože (sedaj major J A) doživel pripetljaj, kateremu smo se še dolgo potem smejali. Jože je čakal na poseki blizu obraščeaega gozda. Ker je moral na potrebo, je odložil puško na štor ter stopil v obra-ščeni gozd. Ko se je vračal, je zagledal, da prihaja ravno ob štoru s puško, velik merjasec, ki jo je počasi mahal z nočnega pohoda naravnost proti njemu. Da bi stopil po puško, ni bilo niti misliti, ker je bil merjasec ravno pri njej. Zadensko se je pomikal proti gošči, a merjasec tudi v isto smer. Ni bilo drugega, kakor da je tov. Jože naglo splezal na najbližjo bukev in merjasec je šel ravno mimo tiste bukve. Jože je trdil, da je merjasec celo pogledal gor po bukvi in morda še pomežiknil. Jože je takrat zatrdno sklenil, da ne bo odložil puške, pa kar koli pride.
V	novembru 1942 so Italijani utrjevali novo postojanko v našem rajonu. Z močno zaščito so prišli v vas pod hribom, kjer so kmetom rekvirirali les in deske za svoje bunkerje. Opazoval sem njih početje z jase dobrih 500 m nad vasjo. Kar zaslišim v globeli pod seboj pasje lajanje in ko j nato zagledam velikega lisjaka, ki jo polagoma briše proti meni. Kakih 25 korakov od mene se ustavi, se vsede na nizek štor in se pazljivo ozira, če je že pes blizu. Mene ni opazil in kazal mi je levo plat. Ko se mu je pes približal, je počasi šel naprej, se še nekajkrat ozrl ter polagoma zginil v gošči. Imel sem pri sebi dobro karabinko in bi mirno sedečega lisjaka z lahkoto za večno odvadil krasti kokoši. Toda s strelom bi se izdal Italijanom. V tem trenutku se je v meni borila lovska strast s čutom dolžnosti konspiracije. Zmagala je dolžnost. Še nikdar prej niti pozneje mi ni nobena žival prišla tako lepo na strel in samo pravi lovec ve, koliko muk povzroča tako premagovanje.
V	decembru 1942 smo imeli visoko v hribih svoja taborišča. Naši kurirji, sami mladi fantje, so, kakor hitro me ni bilo zraven, kaj radi hodili na lov, pa niso nikdar nič dobili. Nadlegovali so me, naj bi šel enkrat z njimi, češ srn je dosti, mesa nam manjka in če-
mu jih ščitim, saj ne vem, kdo bo hodil na lov, ko se vojna zaključi. Ker je bil čas odstrela, sem na njihovo veliko veselje pristal. Od nekod iz vasi so prignali še lovskega psa in drugo jutro smo krenili na lovski pohod- V sosednjem taborišču se nam je pridružil še tov. Rajko iz Novega mesta s hudomušno pripombo, češ jaz bom pa nosil, kar boste ustrelili. Seveda je pri tem mislil, da ne bomo nič. Odkazal sem fantom neka stojišča, sam sem pa odšel na svoje znano mi dobro stojišče. Še nisem bil popolnoma na mestu, je že pes gonil proti meni. Priskakljali sta dve mladici in takoj nato od druge strani stara srna, izredno debela in velika. To sem položil na dlako in pozval tov. Rajka, naj pride, da bo nosil. Za kazen, ker se je norčeval iz nas, je moral nositi srno sam prav do taborišča. Nič ni ugovarjal, čeprav je bil ves krvav in premočen. Seveda smo plen potem tovariško razdelili in tov. Rajko je trdil, da bi hotel še nositi... To so bili vsi naši lovski podvigi v dobi enega leta. Čeprav smo bili večkrat lačni in nismo vedeli, kdo bo še lahko lovil po vojni, smo se strogo držali lovopusta in drugih lovskih predpisov. Najboljši dokaz za to je, da je to lovišče danes bolj polno srnjadi, kakor pred vojno. Morda nas bodo zaradi tega nekateri lovci zavidali, ali kar je res je res in tudi v lovstvu velja pravilo, da tudi kadar si v največji stiski, misli na bodočnost in boš vedno pravilno gospodaril.
Romanič Peter.
Kako sem lovil kune. Sedaj je ravno čas za lov na kune, namreč po novem letu. Pri nas je visok sneg in hud mraz, da skoraj onemogoča vsak lov najsi bo na kune ali zajce ali lisice in je pač najboljši lov doma za pečjo, kjer obujaš stare spomine o lovu. Nekoč sem šel v gozd prejemat tesan les od tesača. Prišla sva z mojim psičkom v gozd k tesaču, pa sem sedel na kup zloženega lesa, da maer-
tam razpredelnico za prevzem lesa. Tesač se je tudi usedel poleg mene ter jel malcati. Psiček je medtem izginil ter čez nekaj minut začel lajati. Tesaču se ni zdelo, da bi pogledal, kaj ima pes, pa sem zaprl knjigo i‘n šel sam. Ko pridem do psa, sem videl, da pes laja v luknjo, pod kamen in pred luknjo je ležal veveričji rep- Kmalu sem ugotovil, da so v luknji kune in poklical sem tesača ter mu velel, da naj prinese sekiro. V bližini sta bila tudi moja voznika, ki	sta spravljala	steljo. Kmalu	.mo
bili vsi štirje skupaj. Tesač je odsekal močan bukov drog, da odvalimo kamen, ki je zakrival luknjo. Lotili smo se dela in kamen kmalu odvalili. Toda luknja je bila še daljša, zato se vležem na trebuh ter potipljem v kotanjo. Otipal sem nekaj kosmatega, še dalje v luknjo potipljem, pa sem dotipal noge, primem, in	že vlečem iz	luknje.	Držal	sem
kuno za zadnje noge in rep in jo vlekel iz luknje. Ko se je pokazal hrbet in	vrat, zgrabim	zanj z	levico	ter
sem tako držal stegnjeno kuno, da se ni	mogla zvijati. Tedaj	sem rekel
enemu od voznikov, da naj sleče suknjič, vtakne roko od spredaj v rokav in naj pazljivo prime za zadnje noge in rep, tako da bo potegnil kuno v rokav. Kuna je bila kmalu v rokavu, ki smo ga zavezali na obeh straneh in kuna je bila na varnem. Zopet ležem pred luknjo in še enkrat potipljem vanjo in kmalu dotipljem nekaj kosmatega ter silim dalje v luknjo. Kratka mi je hodila roka in s težavo sem le izsilil tako daleč, da sem spet prijel kuno za zadnje noge ter jo izvlekel ravno na tak način kakor prvo. Sedaj je šlo bolj naglo in hitro je bila kuna v drugem rokavu zavezana. Povedati moram, da je bila luknja tako ozka, da se niso mogle kune v nji zasukati in tako sem po sreči potegnil dve kuni iz luknje, ne da bi me katera ugriznila. Sedaj večkrat premišljujem, kako sem bil predrzen,
da sem se z golo roko postopil lova na kune.
Še en dogodek s kunami. Bil je lep poletni dan, sonce je pripekalo in kosili smo. Rezali smo ravno pod hlevom travo, ki je bila visoka, da nas je po zobeh tolkla. Pri nas smo imeli črnega mucka, ki je postopal zraven koscev. Kosec Kandut je bil malo neroden in je pognal koso mački skozi trebuh, da je mucek samo trikrat poskočil in se zgrudil mrtev. Ravno je zazvonilo poldne in gospodinja nas je klicala h kosilu. Ko pridem pred hišo, je prinesla Nežka mleko iz hleva od opoldanske molže ter mi pravi, da je tistega črnega mucka krava v hlevu pomendrala. Čim bolj odbijam, da to ni res, bolj trdi na sveto resnico, da maček leži pod kravo. Odvrnem ji, da kar ni mogoče, pa ni mogoče, ker ga je ravno pred nekaj minutami Kandut prebodel s koso in muc leži mrtev na travniku. Nežka vztraja pri svojem. Nazadnje nisem mogel drugače in rečem, da Kandut prinese svojega mačka s travnika, Nežka pa svojega iz hleva. In res sta prinesla vsak svojega, Kandut črnega mačka, Nežka pa — kuno zlatico. In Nežka je imela prav — kakor ženske vedno — ker je kuno imela za mačka, jaz pa tudi, ker kuna ni maček. Ta dogodek sem pripovedoval lovcem, pa so se mi smejali. Neverjetni Tomaži naj kar vprašajo Kand uta, ki še živi v Razboru pri Slovenjem Gradcu.
Berložnik Valentin, Sele.
Veseli dogodki šoštanjskih lovcev. Na pustni ponedeljek letos je bil mrzel, meglen dan in po malem je snežilo, ko se je v zraku začul nekakšen krik. Bližal se je šum peruti in majestetično se je pripeljala jata gošč v naš okoliš. Spustile so se na bližnji travnik, na veliko jezo nekega lovca, ki se je sicer nahajal v bližini', a bil brez puške. Kaj storiti? Domov po puško! V razburjenosti, da ne bi bil prepozen, je zgrabil za puško in v diru nazaj. Imel je srečo. Goske so ga ča-
kale. Kot dober strelec hitro pomeri, začuje se dvakrat »šklep, sklepe. Oba naboja sta odpovedala, več jih pa, ni bilo v žepu. Goske so se dvignile, zakrožile nekajkrat in se malo niže zopet spustile na tla. Lovca obliva zona. Zopet se zažene domov. »Stara, hitro patrone, hitro, duš!« Ko se je vrnil, je ravno še videl... drugega lovca, ki je strmel za odhajajočimi goskami.
Toda konec šele pride. Privršala je namreč nova jata gosi in se spustila komaj petdeset korakov vstran. Vsi smo pridrževali dih. In kaj smo slišali? Najprej tisti šklep, šklep, potem krik odhajajočih gosi in nato še »duš, zadruga, kakšne paitrone nam je poslala«.
Zdelo se mi je, da se že tudi goskam dopade ta igra. Štiri so se namreč kar kmalu spustile na tla. Na terenu se je pojavil nov lovski strah- »Štiri so,< je ugotovil. »Ravno prav. Dve sem'oblju-bil, dve pa zame.« Začujeta se dva groma... imel je še stare patrone... in goske se počasi dvigajo, mahajo s perutmi, češ:	»Mimo, tovariš!« »Ja,
duš, kaj nobena?« Pa še enkrat bum, bum. »Ga, ga, zopet nič, tovariš, za deset korakov si predaleč, ga, ga.«
»Saj veste, sto korakov je le predaleč, pa ta prekleti smodnik in zraven trdožive gosi, gosi, ki povsod povzročajo toliko razburjenja,« — zlasti za predpust...	Pepelnica.
PS. Ljudje pravijo, da bo še dolga zima, ker so se pojavile gosi v takšnem številu. Vidijo se jate do 100 gosi skupaj, pa zopet razpršene po 10 do 20. Opazili smo, da so žrle kravjeke, v želodcu skoraj sam pesek, ker kaj drugega ne morejo dobiti zaradi meter debelega snega. Opazovali smo primer pravega tovarištva, ko je padla smrtno zadeta gos na tla, so se druge z divjim krikom spustile k njej, kakor bi jo hotele zbuditi v življenje in jo vzeti s seboj v svojo domovino. Zanimalo bi me, če so tovariši lovci opazili tudi v drugih krajih večje jate divjih gosi.	S. K.
Izredno številen prelet ptic. V dnevih 12., 13. in 14. januarja ter 23., 26. in 27. januarja t. 1. so izredno številno preletavale ptice iz smeri severovzhoda proti jugozahodu. Bile so to nepretrgane milijonske skupine. Ptice so bile v velikosti ali za spoznanje večje od ščinkavcev ter je bilo perje na poprsju sivorumeno. Razlike po barvah ni bilo opaziti, tako, da bi se mogle ugotoviti razlike med samci in samicami, niti po velikosti.
Prelet se je vršil v tukajšnjem okraju med KLO Ponikva in Šmarje pri Jelšah.
V obeh selilnih časih je pihal pretežno srednje močen vzhodnik in severovzhodnik.
Starejši ljudje ne pomnijo podobnega primera. Prosim opazovalce, ki take stvari beležijo in ako so prepoznali ptice,* naj se oglase.
K. A., Šmarje
Pogon na volkove in divje svinje rešil srno. Danes pred 17 leti so se v lepem snežnem viharju pri nas pojavili volkovi, zraven seveda tudi divje svinje. Odšli smo s tov. Rudolfom in še z ostalimi tremi tovariši v smer Debelega vrha, kjer je prvi dan tovariš Rudolf zasledil volka in divje svinje. Ne daleč od vasi, kake 3 km nad Lipjem, že opazimo sled volka, ki je sledil srno v smeri Debelega vrha. Takoj se razdelimo in dogovorimo za mesta, kje morda dobimo volka. Med potjo še zasledimo trop divjih svinj, kar nas je še bolj podžgalo. Po težkem trpljenju v velikem snegu pridemo na določena mesta. Ravno na prostoru, kjer sem mislil stati, opazim sled srne in volka, ki sta šla v smeri proti vasi Podgora, dočim so svinje ostale v goščavi. Utrujen in premočen čakam na svojem prostoru. Kmalu nato sem že čul gonjače, ki so se bližali ter
* Najbrže pinože (gorski ščinkavec), ki pa so za spoznanje manjše od navadnega ščinkavca.	Ur.
sem na mraz čisto pozabil. Naenkrat pod menoj kakih 400 m počita dva strela nato precej zadaj med gonjači še en strel. Nestrpno pričakujem, ko čujem glas »Varda, prašiči«! Toda oddaljeni soi bili od mene v grmovju tako, da nisem bil siguren ali so prašiči ali morda srne. Zato nisem streljal in tako je ta svinjska drhal ušla. Kmalu se približa tov, Jurij in pove, da je videl srne, lisice, zajce in prašiče, le volka ne. Ob sestanku je imel tov. Rudolf lepega lisjaka, tov. Drago pa dva osmojena tulca, ker je dvakrat zgrešil prašiča- Napotimo se proti
domu in že v bližini vasi Podgore naletimo zopet ina sled volka in srne. Tik pred vasjo pa se volčja sled odcepi, srnja pa naravnost v vas Pod-goro. V vasi so otroci že lovili ubogo srno, ki je bila vsa izmučena in se nam je kar na lepem dala prijeti. To ubogo živalco smo doma hranili vse do 14. aprila 1930, in jo nato spustili v svobodo. Da bi jo' poznali, smo ji pustili na vratu lep obroč. Opazovali smo jo več let. Leta 1932 je že vodila dva mladiča in tako štiri leta zaporedoma. Nikoli ni bilo v tistem okolišu toliko srnjadi. To je lep primer, kako v nekaj letih ena sama srna pomnoži rod. Še danes živi' v tisti dolini njeno potomstvo v naše veselje in lovsko zabavo. Tovarišem lovcem naj bo to pobuda za gojitev in varstvo te naše najlepše divjadi.
Rade Jože, Predgrad ob Kolpi.
Poglejmo resnici v oči! V vsaki številki »Lovca« nas uredništvo vzpodbuja k pisanju člankov in poročil, češ da bo sicer moral »Lovec« umreti. Resnica je — to bo priznal vsak naročnik, da je naše glasilo bilo že od nekdaj revija, pri kateri si je vsakdo, ne samo lovec, razvedrili duha. In ko ste prebrali katero koli številko letnika 1946, ali se vam ni zdelo, da ste se pravkar vrnili z lova na gamse, z lova na divje svinje, divjega petelina ali medveda, ali z lova ob Dravi? Eno uro, morda dve si bil z njimi in ko si prečital od prve strani vse do zadnje, si, moral dvigniti oči. Takoj si postal glavni junak pripovedke o lovski smoli, kajti žena še ni prinesla petrolejke in prisiljen si bil, da si v mraku pričel nekoliko razmišljati o svoji lovski usodi, idilah, sreči, nesreči in še o marsičem v letu 1946/47. Bralec, ki ni lovec, naj tudi ve, kar ve vsak lovec. Zato še nekaj o lovski smoli:
Pred okupacijo sem bil samo uradniški pripravnik, pa si pač nisem mogel oskrbeti lovskih dokumentov ali celo pihalnika. Cesto sem milo gledal za ptujskimi Nemci — lovci, pa sem si želel, da bi bil vsaj Rolf ali Treff ali' Litsch. Ali ni to smola, če nosi znak Slovenskega lovskega društva za klobukom — Nemec? O, kako prav je storila naša ljudska oblast, da je vsakega dodobra pretipala, če nima morda še kje pod klobukom kakega polomljenega križa — za vsak primer. Tudi jaz sem si priboril lovske dokumente šele na koncu lovske sezone 1945/46. Videl sem, da se me drži prava lovska smola, kar sem smatral za dober znak. Pričetek pravkar zaključene sezone se je naglo bližal in že je bil tu. Sem od Dravinje fazanov čuj spakovanje! Lisice bevskajo ponoči, kakor bi nekaj slutile. Pri dnevnih ropih jim pridno pomagajo kragulji in vrane. Okrog 800 kosov kuretine obeh spolov in vseh velikosti je šlo v podzemeljske rove in zračne višave. Kje so lovci? Kdo bo rešil ubogemu Halo-
žanu kokoši? Od kod bodo vzeli' jajca za nova legla? Saj, saj. Lovci so tu. Puške imajo, lovske karte imajo, orožne liste imajo, toda — o, smola — mu-nicije nimajo. Nekdo pa ve za njo. Veš kje? Na črni borzi. Toda — po 8 dinarjev! Predrago bo. Hitro vložimo prošnjo za dobavo smodnika. Saj smo vsi člani Lovske zadruge ljubljanske. Smodnik bo kmalu tu, saj si obljubljal tako tudi ti, dragi »Lovec«. Glej smolo! Prošnja, ki bi naj prišla po štafeti preko Maribora in Ptuja, je najbrž bila za kosilo kaki prebrisani zvitorepki, ki je v poštarjevi torbi zavohala svojo smrt. No pa nič zato. Kolke pa smo le spravili v promet... Lovec je prebrisan. Kaj bi čakal in prosil ali pa drago plačeval na orni? Za plotovi leži še polno granat in v njih je po pol kilograma brezdomnega. In res, dobro kuri. Samo, ojej smola, tovarišu M. A. iz T., ki je streljal podivjano mačko, je skoraj novo puško povsem raztrgalo, predrlo lice in izbilo tri zobe. Če všteješ še stroške zdravljenja, ti zopet hodi predrago. Brezdimnega stran, pa pečinskega notri (za kamnolome). Glej, glej, ta tudi kuri. Toda previdnost je vedno dobra. Zato nagnem glavo daleč vstran, kadar streljam na lisico. Ko se dodobra razkadi mogočen oblak, se s Kužo spogledujeva, drug drugemu očitajoč. Po lisice bo še treba iti, saj so v neki ljubljanski trgovini po 700 ali celo po 900 din kože v prodaji. Čakaj, čakaj! O ti smola, kože niso tvoje, prodati jih moraš. Pa tudi denar ni tvoj. Ta gre v blagajno družine. Nič za to! Lovec pa sem le, kar pred okupacijo nisem mogel biti. Še naprej se bom podil za zajci po haloških bregih, če bom le utegnil, ker upam, da se sedaj že ne bom več naučil, kar se nisem do sedaj, namreč računati nad tisoč. Mučim se in mučim, da bi ženi položil letni obračun o lovu. Naračunal sem ji stroške — ne vštevši nakup tulcev, netilk, smodnika in čepov — bogme, na blizu 1000 dinarjev. Ona pa seveda, ki zna računati
do 2000, penca in penca v mene ko osa, ker ve, da še nisem vsega povedal. Jojmene, sedaj se začne znova! Orožni listi so že na vrsti, tudi naročnina za lovsko glasilo, pa še zavarovalnina. Sedaj boš zopet lahko nabijal brezdim-nega iz granat, ker boš pred poškodbami zavarovan.
Ker čujem, da žena že pripravlja v kuhinji luč, se v sanjarjenju še hitro spomnim na tisto — seveda lovsko — sliko, ki prikazuje, kako zveri nosijo krsto z lovcem k pogrebu. Ne dajmo, da bi lisice, lisjaki, voleje in druge zveri, med njimi morda še lovci brez dokumentov, zanesli zadnjega pravega lovca k pokopu. Sosed mi je že povedal in tudi sam sem skoraj takega mnenja, da, če potegneš pod računom črto in skušaš priti v ravnotežje z vsemi sprehodi, razvedrili, užitki in idilami na eni strani in stroški i;n obveznostmi na drugi strani, boš podoben otroku, ki uči mlado račko ritenski plavati. Zdrav šport ni' bil nikoli donosen, noben športnik ni obogatel in tega tudi lovec od svojega športa ni pričakoval. Toda, če »športni izdatki« presegajo tvojo zmogljivost, si ga prisiljen opustiti. Lovska pravica je bila odvzeta tujcem in gospodi in dana ljudstvu, a tudi ljudski žepi niso neizčrpni. Lovska zadruga, ki nam je v pretekli sezoni dobavila žal le po 16 nabojev, katerih šibre smo še morali menjavati, ima seveda še ogromne težave, ki so pač sedaj po vojni neogibne. Dobro bi bilo, če bi v kratkem objavila, s čim nam bo letos mogla postreči in v kakih količinah.
Tovariš urednik, vse to so bolj neprijetne ugotovitve, kakršnih »Lovec« še ni raznašal in ko bodo lovci z vsem in ugodneje preskrbljeni, bo gotovo kaj več doživljajev, ki jih bo vredno opisati.	—ris. 8. II. 1947
Za lovopust. Dobeseden prepis: »Zapisnik tretje redne seje okrajnega lovskega sveta... katera se je vršila v soboto dne 1. februarja 1947. z začetkom ob...
A d 7. S t a 1 e ž divjačine je sledeči: 410 kom. zajcev, 710 kom. fazanov, 18 kom. srnjakov, 57 kom. srn-samic, 54 jerebičjih družin (poljske jerebice) in 52 kom. lisic. -
Sklenilo se je, da bo okrajni lovski svet skrbel, da se nagati vse vrste jastrebov in ujed ter da se z njimi opremi lovsko sobo v svrho spoznavanja. ..
Referent za tisk in propagando poroča, da je kljub svoji prezaposlenosti našel čas, da je napisaj poročilo o občnem zboru LS v . .. ter posebno izčrpno poročilo o dosedanjem delovanju lovske organizacije v... okraju od osvoboditve pa do danes. Od teh dveh poročil je »Lovec« prinesel le devet vrstic o občnem zboru, medtem ko drugo poročilo sploh ni bilo objavljeno, v katerem so pa bili nakazani najrazličnejši problemi lovstva v okraju.
Škoda je tedaj pisati nekaj, kar se pozneje v listu ne objavi'. Na drugi strani pa čitamo v »Lovcu«, da se želi večjega sodelovanja lovcev pri našem glasilu.
Okrajni lovski svet izraža nezadovoljstvo, da »Lovec« prinaša že davno pregrete kritike ponovno v našem strokovnem listu. To ni pravo tovarištvo, ampak dlakocepstvo...«
* N
Le nagatite prav vse vrste »jastrebov« in »ujed«, da jih bomo spoznali-Res je škoda pisati, kar ni za objavo.
Ur.
Iz lovske organizacije
f Dr. Rudolf Marn. Dne 5. februarja t. 1. smo na Viču pri Ljubljani pokopali tovariša dr. Rudolfa Marna, moža velike razgledanosti in izredne delavnosti, Za ljubljenim soprogom i,n skrbnim očetom žaluje njegova rodbina, za ljubim prijateljem pa nešteto ljudi različnih stanov in poklicev, med njimi v prvi vrsti mi, kar nas je od zelene združbe. Kdor je s pokojnikom hodil na lov, bil z njim na lovskih se-
s taroki h ali sicer v družbi, odnosno imel z njim poslovno opravka, vsakdo ve, da je bil dr. Mam poštenjak kakor malo takih, človek z veliko izobrazbo in odličnega vedenja, da je njegova beseda držala kot jeklena spojka in bila vedno iskrena, nikdar ne hinavska. Licemerstva dr. Marn ni poznal.
Kot načelnik oddelka za 'trgovino, obrt in industrijo ter vodja in sodelavec mnogih drugih gospodarstvenih ustanov in podjetij je bil pokojni dr. Marn kljub ogromnemu in zelo odgovornemu delu vedno vedre volje i;n v vsaki družbi, zlasti pa v lovski in posebej na »zadnjem zagonu« tako prijeten in zabaven družabnik, da je tam zavelo vselej le najlepše razpoloženje. Dr. Marn je znal pripovedovati, predavati, soditi pa tudi okrcati, če je bilo treba; odeti pa je znal tudi strogo kritiko s tako prevleko, da ni nikogar zabolela, pač pa dosegla svoj namen. Sam pošten in pravičen lovec je vzgajal in učil z govorjeno in pisano besedo. Mnogo je pisal v »Lovca«. Če pogledamo le zadnje predvojne letnike, najdemo v njih prav lepe njegove sestavke, kakor: Kaj je lepše, zalaz ali klic; Vsaj še enega bi rad (1941); Lovska nesebičnost (1940); Smola na
Pustem vrhu; Snežni vitezi; Smešnosti in nedostatki v lovskem življenju (1939); Črni rogač; Moj najljubši na steni; Na klic; V letošnjem prsku (1938); Moj letošnji zadnji; Vse o pravem času (1937) itd. Spisal aro izdal je v lastni založbi knjigo Lovski doživljaji in spomini, ki obsega 28 črtic in zgodb iz njegovega lovskega življenja na 184 straneh. Njegove stvari so vredne branja, ker so resnične dogod-be v prikupnem pripovedovanju.
Dr. Marna so vabili: kot dobrega lovca in prijetnega tovariša vsepovsod na lov. Poznal je zato lovišča skoraj vse Slovenije in lov na vso divjad. Največ in najrajši pa je lovil v bivši Stepičevi družbi, potem na Pohorju, ki se mu je zelo priljubilo, in pa po Kočevskih gozdih, v pokrajini, kjer je bil doma.
Dr. Rudolf Mann je bil rojen kot sin učitelja 18. aprila 1875 v Dragi na Kočevskem. Svoja mladostna leta je preživel na Viču, kamor je bil oče premeščen, in tam je tudi legel k večnemu počitku. Na Duinaju im v Gradcu je dovršil pravne študije z doktoratom, nekaj let služboval v Trgovski zbornici, potem pa vstopil v državno službo ter je z izjemo nekaj let ves čas služil v Ljubljani.
Že v dijaških letih je pričel kot član znamenite dijaške »Zadruge« pisati leposlovne sestavke v razne liste, skladal je pesmice in nastopal kot igralec pri dijaških prireditvah, prevedel otroški roman »Mali lord« in bil sotrudnik tržaškega »Brivca« ter kamniškega »Našega lista«. Pozneje je opisal svoja daljša potovanja po Sredozemskem morju, Nemčiji iin Rusiji, nato pa se je okrenil v strokovno smer in bil 16 let urednik ter sotrudnik »Trgovskega vestnika«. Izdal je knjižici »O službeni pogodbi trgovskih nameščencev« in »Pokojninsko zavarovanje zasebnih nastavljencev«. Urejeval je glasilo »Slovenski obrtnik« ter »Gostilničar« in napisal nebroj člankov o splošnem gospodarstvu v Sloveniji. Bil je so-
ustanov n ik »L ju bi ja nskcga velesejma« ter »Zveze za tujski promet«, kateri je potem dolgo vrsto let načeloval. Tej zvezi je posvetil vse svoje moči in strokovne sposobnosti ter bil njena duša. V Aeroklubu in Tourimgklubu je zavzemal odbornvško mesto, prav tako pri d. d. Putnik itd. Z eno besedo: kjer je bilo gospodarstvenega dela, tam je bil tudi ranjki dr. Marn.
Tudi ko je stopil v pokoj, dr. Marn ni prenehal z delom. Delo mu je bila življenjska potreba, življenjski užitek pa mu je bil — lov. In ne samo užitek! Zdravilo mu je bil, da je zdržal vse napore svoje zaposlenosti. Ko pa je okupator zasedel naše kraje, mu je bilo odvzeto to zdravilo in dr. Marn, zaprt med hiše, se mi več pozdravil. Izginila je žična ograja okoli Ljubljane in več ni strežnih bunkerjev ob cestah; zdaj, ko bi mogel utrujeni dr. Marn spet po zdravilo v polje im gozd, ga je podrlo. Prepozno je zamj prišlo zdravilo, ki je čakal nanje tako nestrpno. Strlo- je moža predolgo pričakovanje svobode... In mi se poslavljamo od njega, ki mam ga je vzela smrt. Vzela nam je prijatelja, tovariša, o katerem lahko rečemo: Če bi bili vsi ljudje taki, kakor je bil naš dragi Rudi, potem bi bilo lepo in prijetno na svetu.	S. B.
Nekrolog. Ko so bosonogi gamsi prožili prve snežne plazove po širokem lirbtu Kočne im ostrih robeh Grintavca, se je preselil v večna lovišča naš zvesti lovski tovariš in dolgoletni sotrudnik »Lovca«, vet. insp. v pok. tov. Anton Korošec.
Rodil se je malemu a naprednemu mlinarju in kočarju v prijazni vasici naše zelene Prlekije v Trbegovcih pri Mali Nedelji dne 20. maja 1864. Oče je pravilno ocenil njegovo bistroumnost in talent ter ga poslal v mariborsko gimnazijo. Napravil je maturo in se vpisal na Dunaju na veterinarsko šolo, ki takrat še ni imela značaja visoke šole. Po dovršenih študijah se je kot mlad veterinar strokovno udej-
stvoval na Koroškem. Že 1892. leta pa se je preselil v Kranj, kjer je ostal do svoje smrti.
V Kranju si je izbral za svojo življenjsko družico Marijo. Bil je član prvega slovenskega kranjskega občinskega odbora in si stekel neminljive zasluge za zgraditev moderne klavnice. Marsikateri očanec iz bližnje okolice in oddaljenih vasi kranjskega in radovljiškega okraja se ga s hvaležnostjo spominja, saj mu je s svojo spretno rolko neštetokrat ohranil živino zdravo v hlevu.
Ves prosti čas, ki mu ga je ob napornem in odgovornem službovanju bore malo ostajalo, je posvetil naravi in lovu. Vsi gorenjski lovci, do najstarejšega gorjanca kamniških goir-skih bajt so ga poznali in radi vabili v svoje revirje.
Dobro so ga poznali. Ni bil eden tistih, ki plenijo po loviščih, ni se naslajal nad številom uplenjenih živali. Prisluhnil je naravi, dihal z njo, do podrobnosti poznal posebnosti letnih časov, ljubil je živ okras naših gozdov in grebenov.
Ure im u>re je oprezoval im čakal na zalazu srnjaka ali vitko srnico^ naskakoval v svežih jutrih divjega petelina ali ruševca, sledil tropu gamsov v ostrih grebenih Kamniških in Julijskih Alp.
Dihal je z naravo in vsaik vdih mu je obogatil že itak polno zakladnico občutkov. Pogovor o lovu ga je raz-
vnel in razgibal. Njegov obraz je dobil mladeniški izraz, živ plamen v očeh je izražal njegovo notranjost in preko lovske latinščine je prešel na resnične doživljaje, ki j,ih je večkrat tudi strokovnjaško opisal v »Lovcu«.
Še v 79. letu starosti se je, malo pred svojo smrtjo, gibčno povzpel pod Kočno, ne da bi le malo slutil, da njegove oči zadnjikrat objemajo to krasno gorsko divjino, ki je bila dolga leta njegov drugi ljubljeni dom.
22. novembra 1946 je po kratkem trpljenju zapustil svojce, nas in svojo toli ljubljeno naravo.
Dragi tovariš!
Zapustil si nas tako hitro in nepričakovano! Nič več ne bo Tvojega poštenega, prijateljskega stiska roke, nič več Tvojega zanimivega pripovedovanja lovskih doživljajev; zelene gaje in gamsovo kraljestvo ne bo več božal Tvoj ljubeči pogled, zeleno kraljestvo ne bo več čulo Tvojega prožnega koraka.
Za vedno smo se žal poslovili, a tudi za vedno nam ostneš svetel zgled pravega lovca in najplemenitejšega tovariša. Lovski tovariši iz Kranja.
t Tretjak Hajna, lovec in borec za svobodo, žrtev okupatorja.
Na oltar domovine je daroval svoje mlado življenje naš dobri in nad vse priljubljeni in vedno nasmejani lovski tovariš. Hitlerjevi hlapci in krvniki so ga zavratno napadli na Zapečnikovem
posestvu v Pamečah in padel je junaške smrti. Neusmiljena smrt je pokosila iz naših vrst odličnega strelca in pravičnega lovca, ljubitelja narave in divjadi. Vsakdo i'z okoliša odseka SLD Slovenji Gradec je poznal tri lovske tovariše, t. j. Hajna Tretjak, Zdravko France in Jaka Dobravec.
Dragi Hajna, ni dovolj, da je roparski okupator pognal Tvoje drage izpod domače strehe, vse izropal in požgal, pobil je tudi Tebe kakor zverino.
Težka in trpka resnica za vse Tvoje in za nas lovce je, da Te ni več med nami.
Slava Ti, naš lovski mučenik, naj Ti bo Lahka domača gruda!
Smrekove vejice, ki jih polagamo lovci LD Pameče na Tvoj prerani grob, naj Ti bodo v zadnji lovski pozdrav in v znak svidenja v večnih loviščih!
Lovska družina Pameče.
t Smrtniku Janezu, prvemu starešini Lovske družine »Jezersko«, v spomin.
Komaj je dobro napočila svoboda, katero si tako željno pričakoval, Te je že iz naše sredine iztrgala kruta usoda. Že ko smo kovali načrte o usta-
novitvi naše lovske družine, Te ni bilo med nami, ker Te je zahrbtna bolezen priklepala na posteljo. Takoj pa, ko si' nekoliko okreval, si prišel med nas lovce, ki smo Te, lovca po srcu in znanju, postavili za svojega prvega starešino.
Kot sina gorskega kmeta iz Kort, neosvobojenega Korotana, Te je priroda že v mladosti' objela z vsem čarom. V rani mladosti Te je pot privedla k nam na Jezersko. Tvoj odkriti značaj, dobro srce, prirojeni humor in veliko veselje do lova so nerazdružno povezali nas, tovariše zelene bratovščine, da brez Tebe, izkušenega lovca, ni bilo lova.
7. decembra 1946 pa si nenadoma odšel v lovišča, iz katerih ni vrnitve. Izgubili smo lovci svojega lovskega voditelja, najiskrenejšega tovariša, domača hiša skrbnega gospodarja, družina dobrega očeta, revni svojega dobrotnika.
Nič več ne boš čul pomladnega pevca naših gozdov in gora, petelina, več ne boš klical srnjaka v Medvedjeku, ne zalezoval v Kočni kralja naših gora — gamsa. Tako hitro si odšel, da se bridkosti ločitve komaj zavedamo.
Spremili smo Te do Tvojega zad-’ njega stojišča, v poslednji pozdrav spustili v gomilo zeleno smrekovo vejico ter se razšli v zavesti, da nam ostaneš nepozaben.
Lovska družina »Jezersko«.
Okrajni lovski svet za okraj Jesenice je bil izvoljen na zboru lovcev v Radovljici, 23. januarja 1947. Poleg predsednika tov. Legata Jožeta, je zbor izvolil 11 članov sveta, 2 preglednika računov, delegata in namestnika v Lovski svet Slovenije ter delegata in namestnika za lovsko zadrugo. Zbor je določil tudi članarino, ki znaša za leto 1947. 170 din.
Okrajni lovski svet Maribor in okolica ima počenši od 1. aprila t. 1. dalje uradne ure v ponedeljek, sredo in soboto od 10. do 12. ure.
Sodelavec nam med drugim piše: »... Osebno so mi znane razmere v območju Lovskega sveta v Mariboru, zlasti v nižinskih loviščih. Kot pravni referent LS in tajnik Lovske družine imam priliko opazovati razmere v naših lovskih družinah. Tako sem videl,
da se naši lovci ponekod še vse premalo zavedajo, da so pri novi ureditvi lova prevzeli tudi neko odgovornost in izrecne dolž.nosti. Cesto pa je stvar taka, da se v loviščih od jeseni do ziime vrsti1 pogon za pogonom, za gojitev divjadi pa ne store prav nič. Resno sem zaskrbljen, da bodo tako ponekod dobesedno ugonobili vso divjad in se mi zaradi tega zdi potrebno, da pokažemo na take napake. Večina naših družin do danes še nima niti pravilnika, O kaki administracija večinoma sploh ni govora. Treba bi bilo napisati nekaj tudi o teh stvareh. To bi bil članek, ki bi na povsem preprost način pokazal, kako se naj vodi administracija, kako blagajniški posli v družini. Vidim, da si tajniki naših družin često ne znajo prav nič pomagati in bi jim bilo verjetno tako napotilo koristno ...« O. C., Maribor.
Kinologija v FLRJ
Občni zbori:
Klub ljubiteljev jazbečarjev in te-rijerjev. Občni zbor 21. januarja 1947 je izvolil nov odbor, in sicer: predsednik Stare Bruno Hugo, njegov namestnik Spor n Teodor^ tajnik in strokovni poročevalec Drenig T. Teodor, blagajnik Klemenčič Ivan, gospodar Sekula Alojzij in odborniki: Arko Vladislav, Gregorič Benon in Vončina Vida. Za preglednike računov Bahovec Ivan, dr. Boh Alojzij in Verbič Anton. Izpremenjena so bila tudi pravila.
Klub ljubiteljev športnih psov. Občni zbor je 25. januarja 1947 izvolil nov odbor, in sicer1: predsednik inž. Premelč Stane, njegov namestnik Ro-stan Ivan, tajnik in strokovni poročevalec Drenig T. Teodor, blagajnik Vaši Ciril, gospodar Klemenčič Ivan in odborniki: Antolek-Orešek Drago, Bulc Franjo, Repše Franjo in Smer-kol Alojzij. Za preglednike računov: dr. Blumauer Robert, Možina Alojzij in Pahor Julij. Izpremenjena so bila tudi pravila.
Društvo ljubiteljev ptičarjev. Občni zbor je 1. februarja 1947 izvolil nov odbor, in sicer: predsednik Škofič Jože, njegov namestnik dr. Rant Jože, tajnik Zadnik Ljuiban, blagajnik Justin Jože, strokovni poročevalec in gospodar Drenig T. Teodor in odborniki Flis Franc, Gregorič Bemon, Hafner Ivan, Sežun Bogdan, Turk Maks in Vogrinc Matko. Za preglednike računov Fabiani Pavel, Korber Bogomil in Legiša Avgust. Izpremenjena so bila tudi pravila.
Klub ljubiteljev brakov. Občni zbor je 15. februarja 1947 izpremeniil pravila. Društvo brak - jazbečar je postalo sekcija kluba. Izvoljen je bil nov odbor, in sicer: predsednik dr. Lavrič Janko, njegov namestnik Fabiani Pavel, tajnik Zupančič Fran, blagajnik Zupan Ivan, strokovni poročevalec Drenig T. Teodoir, gospodar Kosler Oskar in odborniki:	Ivanc
Adolf, Kelih Miloš, Kristen Jože, Kogej Slavko, dr. Lovrenčič Ivan, dr. Lovrenčič Lado, Plaznik Jože in Šter Blaž. Za preglednike računov Breznik Venčeslav, Gregorič Benon in Kralj Ivan.
Kinološko udruženje LR Slovenije bo priredilo v aprilu in maju 1947 vsako nedeljo smotre čistokrvnih psov vseh pasem in sicer po okrajnih lovskih svetih. Udeležba bo obvezna za vsakega posestnika čistokrvnega psa vseh vrst pasem. Spored bo pravočasno objavljen.
Tečaj »O vodstvu in dresuri ptičarjev« bo priredilo Društvo ljubiteljev ptičarjev konec aprila ali v začetku maja. Tečaj bo teoretičen in praktičen in je namenjen predvsem lovcem in poklicnim lovcem, ki love s ptičarji; sicer bo poučen za vsakega lastnika psa. Tečaj, predavanja in demonstracije v lovišču bo vodil Bogdan Sežun.	Savezni tajnik.
Seznam sodnikov in ocenjevalcev Kinološkega saveza FLR Jugoslavije:
Ali round sodnik (splošni sodnik za pse vseh pasem): Dr. Lovrenčič Ivan, V rhnika.
Splošni sodniki za vse pasme brakov: Bernetič Ernest, Zagreb; Ivanc Adolf, Sodražica; Jakil Venče, Ljubljana; Kristen Jože, Cerknica; dr. Lavrič Janko, Ljubljana; dr. Lovrenčič Lado in Zupan Ivan, Ljubljana.
Sodnik za oblike vseh pasem brakov: Drenig T. Teodor, Ljubljana.
Splošni sodniki za brake-jazbečarje: Bernetič Ernest, Zagreb; Drenig T. Teodor, Ljubljana; Jakil Venče, Ljubljana; Kosler Oskar, Ortnek; dr. Lavrič Janko, Ljubljana.
Splošna sodnika za španijele: Koder Julij in Sežun Bogdan, Ljubljana.
Splošni sodniki za vse pasme ptičarjev: Caf Ivan, Maribor; Klobučar Dragotin, Maribor; Koder Julij, Ljubljana; dr. Lokar Janko, Ljubljana; dr. Pfeifer Vilko, Krško; Radovanovič Nikola, Beograd; Sežun Bogdan, Ljubljana; ing. Stamatovič Pavle, Beograd.
Sodnika za oblike vseh pasem ptičarjev: Bernetič Ernest, Zagreb; Drenig T. Teodor, Ljubljana.
Splošna sodnika za vse vrste športnih psov:	Arko	Stanko,	Ljubljana;
Drenig T. Teodor, Ljubljana.
Sodnik za oblike vseh vrst športnih psov: Zajc Emil, Ljubljana.
Splošna sodnika za jazbečarje in te-rijerje: Bernetič Ernest, Zagreb; Drenig T. Teodor, Ljubljana,
Splošna sodnika za terijerje: Caf Ivan, Maribor; Stare Bruno Hugo, Ljubljana.
Ocenjevalec za vse pasme ptičarjev: Zadnik Ljuban, Ljubljana.
Ocenjevalec za dobermane: Dermota Josip, Ljubljana.
Ocenjevalec za nemške ovčarje: Smerkol Alojzij, Ljubljana.
Oglasi
Izgubil se je dne 4. januarja 1947 kralkodlakar, nemški ptičar, star osem mesecev, na ime Reks. Prosim, komur je kaj znano o psu, naj mi javi' proti nagradi v gostilni Polak, Maribor, Partizanska 79. Na vratu je imel znamko: Maribor 1946. Lastnik Franc Beranič.
Dr. Stanko Bevk
Volk
Volk je prava nesreča za lovišče. Davi, kolje in trga vse od kraja, najsi je v dlaki ali v perju. Loti se tudi jelena, zlasti kadar lovi v družbi. Res, da se ustavljeni jelen brani z rogovjem in nogami, toda v boju z lačnimi volkovi vedno propade, četudi marsikaterega razporje in do smrti osuje. Najrajši gredo volkovi za srnjadjo, ki gonjena kmalu opeša. Opešana jim je potem lahek plen. — Merjasec se posameznega volka ne ustraši, obdela ga, da mu preide slast do svinjine za vedno; tolpi izstradancev pa podleže tudi najbolj orjaški čekanar. — Z jazbecem in lisico opravi volk hitro. Lisica mu mora biti poslaščica kakor pes,
kajti v mnogih pokrajinah se je izkazalo, da so se lisice močno razpasle, ko so volkove zatrli. Seveda je pri tem zelo trpel zajčji rod, toda s to navedbo nočem braniti volka, ki ga tudi najbolj goreč pristaš varstva narave ne more zagovarjati. Volk je namreč zver, ki pokolje več, kakor potrebuje za življenje, in bi ob zaščiti kmalu očistil gozd in polje vseli prebivalcev, ki niso doma visoko od tal.
Volk drži sled za divjadjo nezmotljivo in vztrajno kakor najboljši lovski pes, kar je morebiti pravilnejše reči obrnjeno, kajti volk je, če ne sam, pa vsaj glavni zarodnik domačega psa; Čeprav sta si volk in pes torej v na j bližjem sorodstvu, sta si močno sovražna. Pes, če ni vajen volkač, bolj v toliko, da se volka boji, volk pa tako, da psa napade, kjer ga le iztakne. Čredostražni psi in pa lovski, priučeni na volka, napadejo volka z vso strastjo in srditostjo ter ne odnehajo do zmage ali pogina. Psi manjših pasem so navadno bolj zagrizeni na volka kakor telesno obilni.
Razen z divjadjo se hrani volk tudi z manjšimi živalmi, pobira tudi polže, črve, ptičja jajca, se loteva tudi gob; na splošno: žre vse, kar je količkaj užitno. V slast mu gre vsakršna mrhovina, naj je še tako razpadla, v sili pa si natrpa želodec tudi z gnojem, smetmi in drugimi odpadki. Kadar ga tare lakota, postane drzen, napada domače živali vse od kraja. Seveda se rajši loti ovac in koz kakor goveda ali konj, ki se branijo, toda pozimi, ko se voleje združijo v tolpe, tudi ti niso varni pred njimi. Pri napadu skuša volk vedno popasti žival od spredaj in jo zgrabiti za goltanec, kjer je najbolj občutljiva. Tudi človeka napade tako, kakor smo brali v letošnji februarski številki Lovca. Tu opisani dogodek naših borcev za svobodo je poleg drugega važen prispevek k dokazu za drznost in požrešnost volčje zalege.
Volk je po vnanjosti zelo podoben nemškemu ovčarju, psu, ki so mu pri nas nadeli ime volčjak. Barve je rumenkastosive, po hrbtu in zlasti v plečih črnikaste zaradi črnih vrhov resaste dlake. Po nogah prehaja barva nekoliko v rjasto, na čobah, trebuhu in notranji strani stegen pa v belkasto. Podlanka je siva, včasih z rjavkasto oseno. Star volk osivi v gobec prav tako kakor star pes. Sicer pa menja volk barvo po podnebju dežele, kjer živi, pa tudi volkovi istega kraja si niso do pičice enaki. Španski volkovi se precej ločijo od naših, naši od skandinavskih, ti od ruskih itd. Vobče pa lahko rečemo, da so volkovi severnih pokrajin v dlaki gostejši in po barvi temnejši od južnih.
I udi v notranjosti je volk tak kakor pes. Povsem enako imata ustrojeno mišičevje, drob in okostje. Če imaš celega volka
pred seboj na mizi, ga še nekako razpoznaš od psa, pri posameznih delih pa pride tudi strokovnjak v zadrego, če nima primerjalnega materiala. Na lobanji so pri starem volku grebeni in drugi nastavki za mišice ostreje izraženi nego pri psu, toda pri mlajših volkovih tega razločka ni. Tudi je volkovo zobovje močnejše nego pasje, zlasti drobilec je večji. Stranski odrastek na prvem vratnem vretencu je menda ožji pri volku kakor pri psu in vsa vretenca v vratu so krajša. Lopatični greben je pri volku nižji, nastavek za mišico nateznico na nadlahtnici raskava riža, pri psu pa robata vzboklina, jamica za laktno ključico pri volku široko predrta, pri psu pa le ozko ali sploh ne itd. Morebiti še najboljši znak za volka je dolžina črevesa. Volk ima štirikrat daljše črevo od trupla, pes pa v naših krajih, kjer uživa mešo-vito hrano, vsaj petkrat. Linne, ki je prvi razporedil živali v sestav in jim postavil značilne znake, navaja za razloček med volkom in psom to, da ima pes rep v levo stran prisukan, volk pa ne. Pozneje so dodali še to, da je lega lopatice v plečih pri volku drugačna nego pri psu.
Še teže kakor pred seboj na mizi je prepoznati volka v prosti naravi, kjer ga navadno vidiš le za hip ali pa od daleč. Ni se zato čuditi, če pade namesto volka tu pa tam kak nemški ovčar, pa tudi kesati se za to ni treba. Nemški ovčar, ki pohaja po lovišču, ni nič boljši od volka in ne zasluži nič drugega kakor volk Edino, kar ga loči od volka, je jermenček na vratu za davčno znamko, če njegov gospodar sploh pasji davek plačuje.
Kakor volka samega je tudi njegov sled težko razpoznati od pasjega. Volkova stopinja je nekoliko bolj podolgasta kakor pasja, ki je skoraj okrogla; srednja prsta sta manj razkrečena kakor pri psu. Prema črta, ki jo potegnemo ob koncu obkrajnih krempljev, se pri volku dotika blazin notranjih (srednjih) prstov, pri psu pa jih seče skoraj čez sredo. Volk postavlja noge točno drugo pred drugo kakor lisica, kar je pri psu le redko opažati. Še neke druge razlike, ki jih navajajo, so tako malenkostne, da za spoznanje volkovega sledu zunaj v naravi ne pridejo v poštev. Če je več volkov skupaj, gredo skoraj vedno v gosjem redu in stopajo drug drugemu v sled. Tak' sled je zato precej nejasen in se po njem seveda tudi ne da ugotoviti število volkov.
Naš volk, vrsta canis lupus L., je doma po vsej Evropi in severni polovici Azije. Na evropski celini je ni države, kjer bi bila ta zver popolnoma zatrta, pač pa je na Angleškem ni več. V pokrajinah, ki so manj obljudene, jih je več. Neobdelani svet, gozdovi, obširna trstišča pa tudi ravne stepi so njegova bivališča. Kjer ni naravnih zaklonišč, si izbrska volk jamo, da v njej pre-
ždi svetli dan. Na lov hodi navadno pod noč, lačen pa je tudi podnevi na roparskih pohodih. Takrat preteče, če je treba, neznanske daljave. Večji del leta voleje samotarijo, le kadar se gonijo, se jih stepe več skupaj, in pa pozimi se družijo v tolpe, da vzajemno love. Če zagledajo večjo žival, jo skušajo obkrožiti ali se podele tako, da jih nekaj goni, drugi pa zastavljajo pot. Na lovu so vztrajni, da jim, zlasti kadar jih sren drži, ne uide nobena žival, ki so se je lotili. Pozimi se radi primaknejo seliščem in ropajo domače živali, kjer morejo do njih. Zlasti psi so takrat v nevarnosti. Odraslega človeka posamezen volk ne napade rad, če jih je pa več skupaj, se lotijo tudi skupine ljudi.
V	p
Sled volka (V) in psa (P)
(Razločki so nekoliko pretirani, da so bolje vidni)
Drznost volčje drhali nima meja, kakor tudi ne njihova krvoločnost. Če se volk začuti zmagovalca, podavi in pokolje vse, kar le doseže. \ ovčji staji ne odneha do zadnje ovce. Če je pa volk ugnan in ne more pobegniti, se stisne strahopetno na tla ali v kak kot in se vda v usodo. Pobiješ ga lahko s krepelcem.
Stari volkovi se začno goniti že v začetku januarja meseca ali celo že konec decembra, mlajši pa pozneje. Do konca februarja je vsa ženitev opravljena. Kakor je navada pri psih, tako se tudi volkovi samci zbirajo pri samicah in se prerivajo, tepo in koljejo zanjo. Takrat zlasti ponoči tulijo in zavijajo taki tropiči, da se daleč čujejo njih zategli glasovi. Pri zaskoku obvise samci na samicah, kakor je to navadno pri pasjem rodu. Čez devet tednov skoti volkulja tri do devet, navadno pa štiri do pet mladičev. Sivo kosmati so, postanejo čez čas nekoliko
rjasti, barvo doraslih pa dobe šele jeseni. Kakor psi pridejo tudi volčiči slepi na svet, toda volčiči ostanejo dlje slepi; izpregledajo šele čez tri tedne. Volkulja je skrbna mati; ko neha dojiti, znaša mladičem hrano in takrat še toliko huje gospodari v lovišču. Dokler mladiči sami ne morejo prinesene hrane trgati in drobiti, jim jo stara požveči. Mladiči ostanejo pri stari do zime, ko gre spet v plemenitev. Volk se za zarod ne briga.
Starost, ki jo doseže volk, ako uide puški, pastem, jamam in strupu, je kakih petnajst let. Na starost volk opeša; zobovje se mu obrabi, sluh in vid popuščata in tako je verjetno, da jih precej pogine tudi od lakote ali da onemogle raztrgajo in požro krepkejši bratje. Morebiti pobere kakega tudi steklina, drugih bolezni razen nekih zajedalnih črvov pa pri volku ne poznamo.
Volk se uspešno križa s psom in sicer tako volk samec s psico, kakor tudi pes samec z volkuljo. Križanci so plodni. V prosti naravi so taki križanci zelo redki in kvečjemu od volka samca, ki oplodi kako psico, če ne najde volkulje.
Lov na volka izvajamo na razne načine. Skupni lovi nanj se le redko obnesejo, če nismo volka ali trope obstavili s krpami. Teli se volk boji kakor malokatera divjad. Posamezen lovec čaka na volka ob nastavljeni mrhovini, pa za to je treba resnične vztrajnosti in potrpljenja. Tudi z oponašanjem zajčjega veka privabiš menda volka pred cev ali pa s tem, da privežeš psa, ki potem cvili in bevska. Bolj zanesljivo in z manjšim trudom dobiš volka z železjem ali s strupom. Včasih so volkove lovili v jame in pravijo, da so se obnesle, pa tudi v polžaste ograde z živo vabo na sredi, ozke tako, da se volk ni mogel obrniti, ko je zašel vanje, in zaradi onemogočenega zaleta tudi ne preskočiti. Jame in zagrade so kot nelovska sredstva danes prepovedane, za strupijenje pa je treba odobritve okrajnega izvršilnega ljudskega odbora. Volka sme vsak na svojem posestvu ubiti, tudi s strelnim orožjem, ker je vse ozemlje LR Slovenije proglašeno za ogroženo po volku in divji svinji. Za pokončanega volka je iz okrajnega lovskega sklada določena nagrada 1000 din, za mladiča iz legla pa 100 din. Volka prištevamo v veliki lov, streljamo ga pa tudi s šibrami.
Našemu volku precej podobne volčje vrste so mongolski volk (canis chanco Gr.), ki živi v Mongoliji, Tibetu, Ladaku, potem indijski volk (canis pallipes Syk.), japonski volk (canis hudo-phylax) ter ameriški volk (canis occidentalis Rich.), ki ima obširno domovino v Severni Ameriki od Grenlandije tja do južne Mehike.
Dr. Janko Lokar
Arianov lov
(Nadaljevanje)
VIII.
Love pa Kelti, kolikor jih je premožnih in jih živi bogato, tako da pošiljajo z zoro na kraje, kjer mislijo, da se skrivajo živali, ljudi, da ogledajo, kje počiva morda zajec. Tudi imajo sla, ki javi, kje so morda zagledali katerega in koliko. Nato pridejo na kraj, spuste pse, spode žival, sami pa slede na konjih.
Oni, ki nimajo oglednikov, gredo v družbi več tovarišev na konjih na lov. Ko pridejo na kraj. kjer je verjetno žival, izpuste pse tam, kjer vzdignejo zajca. Oni, ki love bolj na lastno pest, gredo peš ven. En sam jim sledi na konju in ta je določen za zasledovanje obenem s psi. Kraj preiščejo postavljeni v vrsto. Nato gredo naprej v ravni smeri, kolikor je primerno naenkrat prehoditi, se zasučejo in zopet zavijejo ob isti poti po istem svetu, pri tem pa ne preidejo po možnosti nobenega sumljivega mesta.
Če vodijo več psov, ne smejo iti poljubno razvrščeni. Ako vzdignejo namreč z loža zajca, se bo težko kdo vzdržal, da bi ne izpustil svojega psa, eden iz poželenja, da bi videl teči svojega psa, drugi prestrašen po vpitju in zmeden, zajca bi pa ujeli brez boja vreščeči psi in ves užitek prizora bi šel po vodi. Pač pa je treba postaviti vodjo lova, ki naj podeli pse na pare in odredi: če bi zajec tu odskočil, odveži ti in ti, a nobeden drug, če bi pa tam, pa ti in ti! Vsi pa se naj ravnajo po odrejenem.
Love Kelti tudi, da pridenejo slednim psom brzce. Eni iščejo, drugi se, vodeč na roki dobre pse, razpostavijo ondod, kjer bo najbolj verjetno ubral zajec pot, da izpuste pse, kakor je za koga ugodno. So pa ti psi sami na sebi to, kar so Kseno-fontu mreže.
Toda dirke pridejo v tem primeru v nered in zajec, če je tudi morda zelo dober, se večinoma zaradi laježa psov preplaši. Ako ni slučajno mnogo prej odskočil, tako da je ostal priseben, ga zmedenega brez truda ujamejo. Kdor je torej izkušen v pravočasnem odvezavanju psa, ga naj ne nažene na še zmedenega zajca, ampak naj ga pusti, da napravi prve skoke, in naj nato pošlje psa za njim, če si noče prizora skvariti.
Izpustiti psa na nedoraslo žival, ne sme postati običaj, temveč je treba te, sledeč mojemu soimenjaku, prepustiti boginji, tako da je treba po možnosti poskušati pse odpoklicati
tudi s sleda. Odpoklicati jih je pa težko in so od glada neposlušni, pač pa zmožni, da požro ujetega zajca s kostmi in kožo, tako da jih težko odpodiš, četudi tolčeš po njih s palico.
IX.
Jelene ali kako drugo enako veliko divjad je treba loviti na ta način, da izpustiš nanje dobre pse. Žival je namreč velika, teče daleč in ni varno sprijeti se z njo. Ni majhna nevarnost, izgubiti zaradi jelena dobrega psa. Kjer se pa na ravnem lahko jaha, pri Mizijcih, Getih1, v Skitiji in po Iliriji, love jelenjad na skitskih in ilirskih konjih.
Ti se sicer ne pokažejo sprva dobre za dirjanje. Toda če bi jih tudi zelo slabo cenil, videč jih dirjati poleg tesalskega, sicilskega ali peloponeškega konja, so zelo vztrajni v naporih. In tedaj bi videl, kako se oni brzi, močni in okretni konj utrudi, ta neznatni in garjavi konjič pa dirja najprej mimo, nakar pusti onega odzad, nato pa goni divjad. Pri tem vzdrži tako dolgo, da upeha žival. Onemogla in v stiski, z odprtim gobcem sopihajoča, obstane. Zdaj imaš priliko, če hočeš, da jo od blizu kot zvezano s kopjem pobiješ. Ako te je pa volja, ji tudi živi vržeš zanko in jo odvedeš.
V Libiji love na libijskih konjih, ki se zovejo Nomadi2 — in sicer tako možje sami kakor konji —, na teh konjih torej love ne samo jelenjad in gazele — pri teh ni treba niti posebnega boja niti ne veljajo konji, ki love kaj takega, za dobre —, ampak tudi divje osle, ki se odlikujejo po brzini in po silni vztrajnosti v teku.
Ksenofon pripoveduje3: Ko so šli Grki, katerim se je bil priključil tudi Ksenofon, s Kirom, sinom Dareja, proti Velikemu kralju, so se pri prehodu skozi arabsko ravan prikazale črede divjih oslov. En jahač pa ni nikdar ujel divjega osla. Zato love tako, da se namestijo narazen. Osli sicer vzdrže napram mnogim,
1 Mizija je grško ime za rimsko Mezijo.
Geti so bili najsevernejša veja tračanskega ljudstva in so živeli med Tiso, Karpati, Prutom in Donavo. Njihova severozahodna skupina nam je znana pod imenom Dači (Dačani).
3 To je: Numidijci v današnjem Alžiru. Numidija s svojimi s travo poraslimi predeli je bila za konjerejo zelo pripravna.
3 V svojem Pohodu (Anabasis), kjer slika boje Kira mlajšega z njegovim bratom Artakserksom Mnemonom. Kir je bil v bližini Babilona v bitki pri Kunaksili 1. 401. pr. Kr. premagan in ubit. V domovino se vračajoče grške pomožne čete je vodil Ksenofon prav tako spretno, kakor je opisal vse te dogodke v Pohodu.
končno pa omagajo od napora. Tako ni imel tudi Kir, ne samo sin, ampak tudi brat Velikega kralja, za njihovo zasledovanje sposobnih konj.
Libijski dečki, nekateri so oseimletni, drugi ne mnogo starejši, jahajo na golih konjih, poslužujoč se mesto grške uzde šibe, in zasledujejo divje osle tako dolgo, da ujamejo končno žival v zanko in jo odvedejo. Premagana jim sledi.
Tako love oni, ki imajo dobre pse in konje in ne varajo živali niti s pastmi niti z mrežami niti z zankami niti sploh ne z vabami in z zvijačo, ampak se merijo z njimi naravnost.
To so prizori, ki po mojem mnenju v ničemer niso podobni onim, ampak so podobni eni ropu ali tatvini, drugi z vso silo izvršenemu boju. Eni napadajo živali kakor skrivaj ploveči gusarji, drugi zmagujejo živali odkrito, prav tako kakor so premagali Atenci Medijce v pomorski bitki pri Artemiziju ali pri Salamini in Psitaleji ali zopet pri Kipru.4
X.
Psi morajo imeti za dirkanje svojo starost. Psica se vodi na lov z enajstim mesecem, prej pa tudi od desetega meseca, če je čvrsta in ne nežnih udov.
Zajec se izpusti iz rok na popolnoma odprtem svetu, psica se pa nažene nanj od blizu, tako da ga lepo vidi. Ker ga vidi blizu, se trudi v dobri nadi. Pozneje je treba izpustiti drugega dobrega psa, da ne bi mladič po večini trpel okvare in ne bi od napora onemogel. Ta bo hitro in lahko izsledil zajca in ga prignal pred mladiča. Ko ga ta ujame, mu pusti, da ga trga z zobmi, dokler ga ne konča.
Kadar je že čas, da se pes vodi ven, naj teka najprej po gra-pastili potih. To je namreč dobra vaja, da si psi utrdijo noge. Nato se naj postavi vodnik z njimi na okrog in okrog odprtem in vzvišenem svetu in naj ne izpusti nobenega psa na zajca, ki je stekel že naprej in ima prebitek, če ga ne vidi. To namreč priporoča Ksenofon za pse, ki se vežbajo v izsledenju.
4 Pri Artemiziju na severni obali Eubeje so Grki v prvi perzijski vojni zavrnili silno Kserksovo brodovje, pri Salamini ob obali Atike so izvojevali tako pomorsko zmago, da so se morale umakniti tudi kopne perzijske sile (1. 480. pr. Kr.).
Psitaleja, mal, skalnat otok med Salamine in Pirejem. Tu so Grki med bitko pri Salamini pobili mnogo Perzijcev.
Pri Kipru, otoku v vzhodnem Sredozemskem morju, so dosegli Atenci pod vodstvom Miltiadovega sina Kimona dve zmagi nad perzijskim bro-dovjem, prvo leta 469., drugo 1. 449.
Če izpustiš brzega psa, ne da bi videl žival, se podi in skače okrog, postane divji in nori sem in tja. Potem pa, če uide kdaj zajec že doraslemu psu, ni na miru, ne pride k vodniku in ga ne posluša, ko ga kliče, ampak drvi iz vneme za dirjanje brez kakega cilja okrog in se obnaša ko nor. Pač pa se naj postavi vodnik mladiča skrit na kraju, kakor sem ga že popisal, tam, kamor bo po vsej verjetnosti pritekel gonjeni zajec na svojem povratku. Ako ga vidi zelo upehanega, naj izpusti psa od blizu, to pa ne od spredaj in ne od nasprotne strani. Kajti pes jo bo izpodbojen ubral naravnost, zajec bo pa odskočil in lahko mimo ubežal, medtem ko bo moral pes daleč zaostati in se bo težko obrnil, kakor se ne obrnejo lahko naravnost jadrajoče bojne ladje, če pred obratom večina veslarjev z delom ne preneha, Zajca je treba torej pustiti mimo in se nanj od strani zaleteti.
Če je zajec ujet, je treba hitro priskočiti, preden se psi nalokajo krvi, ne da bi moral zavoljo lepote loveči lovec meso visoko ceniti, ampak ker je za dobrega psa slaba navada, da načenja zajca. Tudi je že mnogo psov na ta način poginilo, da so se po hudem diru brez sape nažrli, nakar so se zadušili.
Samca ne vodi na lov pred dovršenim drugim letom, kajti udi samca se utrdijo mnogo pozneje. Nevarnost ni majhna, temveč jih je že mnogo poginilo, preden so dorasli, ker so šli pred časom v boj, in to večinoma najboljši. Od vneme dirjajo namreč, kolikor le morejo.
V ostalem je treba z njimi tako ravnati, kakor sem že pri samicah razložil, da se naj dela.
"V tej starosti jih moramo očuvati tudi spolne združitve, kajti njihovo seme ni še dovolj gosto, ampak je večinoma redko in slabo kakor pri dečkih. Sami se čisto pokvarijo, da ne moreš pozneje za popravo napake ničesar več storiti. Pač pa bi bil primeren čas za pripuščanje od tretjega leta. (Konec sledi.)
Od imjmlajšega sodelavca
Tone Podvrečar
Rostuša
(Nadaljevanje.)
France Fortunat, ki sem ga že omenil v mojem članku »pod Bistro«, ribiški nadzornik nad Radiko in pritoki — »tatko na ribite«, kakor so mn tudi rekli domačini, se je bil preselil iz svoje barake pri Krivem mostu v Rostušo. Bogve kakšnega posebnega opravka sedaj v zimskem času ni imel. Posedanja v prostem času v »Jugoslaviji« in večnega preferansiranja je bil že sit. Snežne razmere niso dopuščale daljših pohodov v gore. Vrgel se je na zatiranje lisic in volkov. Asistiral mu je učitelj Draško.
V miško ali slanikovo glavo vtaknjena ciankapsula spravi lisico hitro na drugi svet. Če pa ,ni mišk ali slanikovih glav, so tudi suhe češplje dobre. Koščice pobereš iz njih in vtakneš kapsulo. Previden pa moraš biti pri polaganju, ker suhe češplje gredo v slast tudi neroparicanr. Zvečer ob mraku se polagajo na stečinah, zjutraj, preden pride žival na pašo ali gredo ljudje v gozd, morajo biti pobrane. Potrebna je absolutna evidenca o položenem strupu.
Dobil je nekaj lisic in kuno belico; volk si ni zaželel suhih češpelj. Nekega dne sta prišla on in Draško precej poparjena. Nad Boljetinom sta našla zastrupljeno kozo. Kaj in kako? Nič zato, zadeva se je uredila. Gospodarju nismo povedali, na kakšni bolezni je umrla koza, pač pa smo jo za mal denar odkupili in napravili mrhovišče pri svislih na rostuškem polju blizu Radike. Kozi se je pridružil še osliček. Svisli smo, kolikor se je dalo, pripravili za prežo. Hodili smo pregledovat mrhovišče, če je že kaj sledov in meso načeto. Prvo in drugo noč ni bilo sledov, ne pasjih ne lisičjih, tretjo noč je bilo vse shojeno, samo težko se je dala razločiti pasja sled od lisičje. Mogoče je bil tudi volk vmes. Luna je vzhajala okoli desete zvečer. Na preži s Francetom sva bila že takoj po sedmi uri. Čepeč na slami, zavita v odeje, s termosom ob strani, sva čakala dogodkov. Še celo kadila sva kljub nevarnosti ognja, seveda z največjo opreznostjo. Je pač težavno in tudi dolgočasno tako čakanje. V mraku se je dalo le težko razločiti in to tembolj, ker je bila nad Radiko megla. Pri mrhovini je nastal hud prepir med vaškimi psi, ki pa ga je France osebno pomiril in pse razgnal. Nad Bistro se je pokazala težko pričakovana luna. Radika je monotono šumela, vse je bilo tiho in mirno. Meni je že presedala preža, potrpljenje je božja
mast. Od Radike sem se je prikazala senca, oprezno je stopicala lisica ob obali. Iz vrbja je prišla druga, ki pa ni bila oprezna, ampak se je namenila naravnost na mrhovino. Ali predaleč le ni prišla, obstala je in opazovala, ker ravno v tistem času se je izza svisel pritepel vaški pes in šel po večerjo na mrhovišče. France je glasno zaklel, kar pa ni motilo psa pri pojedini, a tudi lisici nista pobegnili. Vse to je trajalo pet ali deset minut; naenkrat je pes pogledal proti vrb jaku, stisnil rep med noge in prihuljeno zginil za svislimi; a tudi lisic je zmanjkalo. Vse je bilo mirno, nobene živali na plani. Bila sva nestrpna. Kaj je pregnalo psa in lisice? Prav počasi se je pojavila pred vrbami druga senca. Postalo nama je vroče — bo li prišel volk do mrhovišča, ali jo
Galičnik pod Bistro, Makedonija
Foto A. Kapus
bo tudi odkuril. Ni dolgo premišljeval, prišel je do mrhovine in obstal. V istem hipu sta zagrmeli najini puški, volk se je zakotalil, spet pobral in vdrugič sva streljala. Obležal je. Ura je bila blizu polnoči, ko sva privlekla volka domov. Preden sva zlezla pod odeje, France pri meni na zofi, sva si pripravila še dobro večerjo in še enkrat pretresla vse dogodke nočne preže. Streljala sva na dobrih 40 korakov s šibrami št. 2. Volkov kožuh je bil precej preluknjan. Meso je šlo na mrhovišče, kožidi je vzel France proti odškodnini petih litrov manastirske kapljice, ki jo je plačal v »Jugoslaviji«. Na istem mrhovišču je uplenil France še eno lisico in tudi vaškega psa, ki mu je nekoč pregnal lisice. Zjutraj sva ga zakopala v vrb j aku in bila tiho o celi zadevi. Na pomlad si je priskrbel gospodar drugega.
Prve dni februarja sem imel opravke v Žirovnici, ki se imenuje za razliko od naše gorenjske v seznamih krajev »galička«.
Od Rostuše do Žirovnice je 12 km. France se mi je pridružil. Hitro sem opravil in obiskala sva poveljnika obmejne čete, Rašo. Rasa je bil namenjen, da obišče karavle med Žirovnico in Tanlišajem, ker v zimi se obmejne straže presele iz letnih karavel na grebenu Dešata in Koraba v dolino. Rade volje sva sprejela njegovo povabilo, da ga spravljava, in to tembolj, ker'naj bi nas na karavli »Asankula« čakala dobra večerja in čista postelja, vTanušaju bi pa napravili »malo hajko na svinje«. Puške sva itak imela pri sebi, potrebne pse bi dobili pri vodniku v Tanušaju.
Okoli dveh popoldne smo odšli iz Žirovnice, z nami tudi še vaški učitelj, doma nekje iz Banata. Poleti je pot ob Žirovnički reki, ki izvira pod Pločo (2238 m n. m.) med Korabom in Dešatom, brez vsakih težav, čeprav je prirejena samo za tovorne konje. Kolovozov v teh krajih sploh ne poznajo, ker se vsi gozdni pridelki tovorijo v dolino na človeških ali živalskih hrbtih. Pozimi je ta pot težavna za človeka in žival; enkrat si na poti, drugič v strugi, zaradi opolzkih bregov in nanesenega snega. Smuči na taki poti niso bog ve kaj koristne, zato jih nismo imeli. Za kakšnih pet kilometrov dolgo pot do Asankule smo rabili nad dve uri. Najteže je bilo pod samo karavlo, kjer smo se vdirali do pasu. Toda pričakovani odpočitek v topli sobi in večerja sta nam dala moči. Ko smo prilezli do karavle, se je že temnilo. Mejaši so nas dobro sprejeli, odložili smo premočene jopiče, sezuli prav tako premočene čevlje in posedli okoli velike peči, ki je v nobeni zimski karavli ob albanski meji ne manjka. Požirek vročega žganja, prižgana cigareta in domačnost je bila tu. Pogovor o tem in onem, posebno o razmerah na meji, odkar so jo zasedli Lahoni, koliko je beguncev laških in albanskih in že je prišel čas večerje. »Čorba od jarečeg škembiča in kiseo kupus sa svinje-tinorn«, pred večerjo požirek »ljute«, med večerjo ružica in pri kraju še »pita sa sirom«. Skoraj bi rekel, preveč dobrot za obmejno karavlo, a Raša je bil vse potrebno že pred našim prihodom poslal iz Žirovnice. Ob črni kavi smo sedeli in kovali načrte za prihodnji dan, ko so zalajali ovčarski psi, ki jih ima več vsaka karavla. Glas vojaka na straži, ropotanje pred vrati in v karavlo sta vstopila ob spremstvu vojaka dva laška alpina. Prve pozdravne besede, ki jih je izrekel komandir karavle, so bile: »E, ove nedelje več treči put taljanski begunci, uskoro če nestat Taljana na granici.« France, ki je še sam imel priliko služiti pri »canonierih« tam doli v Apuliji, jih je nekaj vprašal po laško in ko je to opazil Raša, ga je prosil, da bi tolmačil pri zasliševanju. Odvedli so jih v komandirjevo sobo in Raša jih je izprašal. Kakor sta nama pozneje s Francetom povedala, sta
alpina baje na patrulji po grebenih zašla, ujela jih je noč in s smučkami sta se spustila proti dolini. Meni se je zdelo čudno, da sta bila tako dobro opremljena in imela nahrbtnike tako dobro založene za več dni. »Pa svake nedelje ima ih više, ko ji pogreše put na granici od kad je rat,« je pripomnil Raša. Dodelili so jima posebno sobo pod stražo, da bi jih prihodnji dan odposlali do pododseka, a mi smo se spravili spat. Nekaj časa je poskušal učitelj iz Franceta izvleči, kaj vse sta povedala Italijana. France pa je varoval službeno tajnost, pokazal hrbet, nekaj zabrundal in zaspal. Meni ni bilo do spanja, premišljeval sem o Lahih in lovu, a tudi Banačan se je še dolgo obračal, preden je zaspal.
Ob 6. uri smo bili na nogah. Umivanje v snegu, topel zajtrk, čašica »ljute«, potem še dobršen kos pečenega mesa in kruha, in pripravljeni smo bili za odhod proti Tanušaju. Lahona je patrulja odvedla proti Žirovnici. Spremljala sta nas dva mejaša, da bi nas bilo več pri gaženju snega, ker pot do Tanušaj a ni bila pretrgana. Pri hoji smo se menjavali, vsak je moral nekaj časa gaziti sneg kot prvi. Kakor volkovi smo šli drug za drugim. Med potjo je prišla učitelju na um kitica »Ko če da vidi muke teške, neka ide u Tanušaj peške«. »E moj brajko, nisu ove albanske gudure za vas lale,« mu je odvrnil Raša. Kdaj smo že videli pred seboj vrh Kabaša (2395 mn. m.), ki zakriva pogled na Golemi Korab in stoji tik za Tanušajem. Le še malo, pa hoje ni bilo ne konca ne kraja. Približno na pol poti smo sledili globoko volčjo gaz in našli raztrgano gamsovo kozo. Volk jo je pripodil od pečin nad potjo in jo zagnal proti dolini. Po vsem, kar se je dalo ugotoviti, se je sneg kozi mnogo bolj udiral kakor volku in postala mu je lahek plen. Ker je bilo še vse sveže, se je to moralo dogoditi ne dolgo pred našim prihodom. Volk pač ni prišel v te kraje zaradi gamsov, pač pa zavoljo tanušajskih koza, ki pa so se zaradi visokega snega pasle bolj ob vasi, pod varstvom močnih domačih ovčarjev. Pot se je bližala kraju. Steza nad vasjo je bila shojena od drvarjev in hoja je bila mnogo lažja. Pri kraju gozda smo spodili iz bezga dva jereba ali, kakor pravijo Arnavti, »pidja tegra«. Še dobre četrt ure in bili smo v Tanušaju.
Tanušaj (1200 m n. m.) je tipično makedonsko oziroma albansko gorsko selišče. Dvajset iz »čerpiča« in kamna pozidanih koč, pokritih s skodlami, lesena džamija, staje za koze, skozi vas speljan potoček, za vasjo neurejeno muslimansko grobišče. Prebivalcev je približno 200, večinoma pastirji in drvarji, ki pridelajo na bornih njivicah nekaj rži, kumar in krompirja. Je v Tanušaju tudi nekaj boljših gospo-
dar jev, ki jim pripada častno ime »gazda« ali pa »aga«. Njih domačije so malo bolj urejene in čiste. Razen mejašev in orožnikov je vse prebivalstvo arnavtsko in muslimansko, nasprotno vasem pod Dešatom, kjer je sicer tudi prebivalstvo po večini Mohamedovo, a govori »slavijansko-makedonsko«. V vaseh na zapadnem pobočju Bistre pa so naseljeni Arnavti pravoslavne vere.
Tanušajci so torej pravi >Arbanasi« in včasih se niso pečali s tako miroljubnim delom kakor dandanes. Glavna »zanimacija« jim je bil »kačakluk«, po naše rokovnjaštvo. Nad Tanušajem med Kabašem in Pločo je »Ciganski prelaz«. Tu je vodila tovorna pot v Albanijo, druga pot je vodila iz soteske Radike čez Asan-kulo po Ribniški reki proti Gostivarju. V Tanušaju sta se križali.
Ugodno delovno polje za kačačke vodje Asanago in Sabriago, katerih imeni sta še dandanes slavni med narodom, kljub temu, da je bil Sabriaga likvidiran 1912. 1. ob arnavtski pobuni, ko je bila požgana vas Trnica in zrušena kula Sabriage, prava kačačka trdnjava v gornjem delu Radike, a Asan je zgorel v svoji kuli še z dvema kačakoma leta 1914. Upoštevajoč nekdanje vrline Tanušajcev so oblasti postavile orožniško postajo v to vas. Mejaši so samo čez zimo v vasi, poletna karavla je na Ciganskem prelazu. Tanušaj ima tudi redek sloves, da gospodari med nekimi zadrugami endemičen lues, kakor še v nekih drugih gorskih vaseh pod Korabom, Vraco in Rudoko, ki so ga pečalbarji (sezonski delavci, ki gredo v tujino) importirali iz Romunije, Madžarske in še celo iz Egipta.
V Tanušaju smo odsedli spet pri mejaših, trudni in premočeni. Pot, za katero se rabi v poletnem času dve uri, smo hodili do enajste dopoldne. O tem, da bi šli tega dne še na lov, ni bilo govora. Po izdatnem kosilu smo podremali, potem do večera vrgli karte, a pod noč smo se odzvali vabilu »kmeta-vaškega predstojnika« in šli na njegov dom. Arnavti se v zimskih mesecih, ko ni kakšnega posebnega dela, medsebojno obiskujejo, »idn u goste« in ostajajo v gostih po več dni. Čepeč na rogoznicah ali preprogali ob »mangalu«, posodi, napolnjeni z žarečim ogljem, pijejo čaj ali kavo, kadijo in »prave muabet«, razpravljajo o vsem mogočem, družinskih razmerah, politiki, gospodarstvu itd.
Kako sem se začudil, ko sem našel tudi gazdo Mustafo iz Trebišta pri kmetu. Povedal mi je, da je že pet dni v gostih pri svojem sorodniku in da je bil tudi on povabljen na »sedelku« h kmetu. Po običajni pogostitvi pri sofri (sofra je okrogla, nizka mizica) smo dobili pilaf (riž z ovčjim mesom, pripravljen seveda z maslom, baklavo (sladka pita) in domači beli sir; ob turški
kavi smo se razgovarjali o vojni, razmerah v Albaniji, draginji, ki se je že močno opazila, posebno pri cenah domače volne, in slednjič prišli na svrlio našega obiska v Tanušaju, na lov. Kakor je menil kmet, divjih prašičev ni bilo v bližini vasi; zavlekli so se bili v gozdove med Ribnico in Njivištem, pač pa se klati okoli Tanušaja volk, mogoče tudi dva. Poskušal je že napasti drobnico, pa so ga pastirji odgnali. Mi smo mu seveda povedali, kaj smo videli med potjo. Sklenili smo, da prihodnji dan poženemo mrcino, in določili sestanek ob devetih pred džamijo. Mustafa je imel s seboj puško in tudi Liso je bil z njim. Bilo nas bi torej petero lovcev: Raša, France, Mustafa, vaški kmet in jaz. Dva ali
Na lovu pod Bistro, Makedonija
Foto A. Kapus
tri vaščane, ki bi pritisnili zver, bo preskrbel kmet. Poslovili smo se in trdo zaspali v karavli v pričakovanju prihodnjega dne, določenega za volčji pogon.
Vreme je bilo južno, po malem je snežilo, ko smo se zbrali pred džamijo. Razen nas lovcev so bili na mestu tudi še trije gonjači in Mustafa je bil pripeljal s seboj tudi Lisa. Odšli smo v smeri proti Kabašu, obkrožanje ni bilo potrebno, ker je bila zver že izsledena v malem gostem bukovju, komaj pol ure hoda od vasi. Važno je bilo edino, da neopaženo zavzamemo stojišča, da bi jo volk, čuteč lovce, prehitro ne pobrisal. Tudi to se je zgodilo v redu. Dobil sem stojišče na neki skali z dobrim pregledom. v lepem vremenu namreč. Ker pa je vedno huje snežilo, sem videl komaj petdeset korakov daleč. Bil sem seveda do
skrajnosti oprezen in tudi cigarete si nisem privoščil. Stal sem že nad eno uro, a nisem slišal ne gonjačev, ne pasjega laježa, niti strela; postalo je dolgčas. Že sem premišljeval, da bi zahlipal ali zapustil stojišče, ker gonja je morala že biti pri kraju, ko sem zaslišal pod menoj govorico. Oglasil sem se in tudi oni pod menoj so se odzvali. Šel sem do njih in se nemalo začudil, ko je Mustafa pokazal krvavo volčjo sled. »Zastrelil sem mrcino,« mi je rekel, »daleč ne more biti.« Streljal je bil v neki kotanji in prav zato sem strel preslišal. »Ni bil samo eden, bila sta dva, eden večji, drugi manjši; manjši se je izmuznil,« je rekel F rance. Šli smo po sledu, ki je bil na več mestih poškropljen od svetle in temne krvi. Volk je torej moral biti dobro zadet, našli smo tudi iztrebke na več krajih, ker se je volk večkrat iztrebljal, in med njimi kri — samo dobra znamenja. A volka le ni bilo. Sled je vodil poševno po bregu proti neki grapi. Ko smo prišli do grape, porasle s trnjem, se je sled zgubil v grmovju, iz grape ni vodil. Midva z Mustafom sva hodila ob desnem robu, France in kmet ob levem robu, Liso se je držal gospodarja. Naenkrat se je Liso pognal v grapo, Mustafin klic »natrag Liso« je bil prepozen, v grapi je nastalo lomastenje, hipoma je zatulil Liso in vse je utihnilo. Prerila sva se skozi trnje, volk je čepel pod grmom, a tik njega je ležal Liso v zadnjih trzajih s pretrganim vratom. Mustafa se je stresel in zamahnil v jezi s kopitom na volka, a le-ta se je pognal proti njemu. Mustafa je odskočil, a jaz sem v razburjenosti gladko zgrešil. Odmaknila sva se nekaj korakov, volk je spet počepnil v sneg in režal. Mustafa je po arnavtsko zaklel in poslal nekaj šiber št. 2 v volčjo glavo.
Lov se je tragično končal, Mustafi je šlo na jok in tudi nam ostalim je bilo težko. Vrnili smo se v vas, kamor je bil pred nami že odšel Raša zaradi ureditve kosila, ki pa nam ni šlo posebno v slast. Sklenili smo, da še popoldne odpotujemo iz Tanušaja, Mustafa z nami, ker je postal silno oznevoljen in mu ni bilo do obstanka v Tanušaju brez Lise. Liso je bil zakopan na dvorišču Mustafinega sorodnika. Poslovili smo se od Raše, ki je zaradi opravkov še ostal, in jo mahnili ob Ribniški reki proti domu. Upali smo, da vsaj do noči pridemo do liana pod Žirovnico in zjutraj nadaljujemo pot proti Rostuši. Do liana smo imeli 16 km, ob lepem vremenu in dobri poti tri ure hoda. Sedaj smo računali štiri do pet ur z enkratnim odmorom.
Čeprav smo bili trudni od lova in v slabem razpoloženju, smo lovci dobro hodili. Učitelj se je nekaj časa še držal, a na drugi polovici poti je začel omahovati. »Nišu albanske gudure za lale,« kakor je rekel Raša in končno je še tako nesrečno stopil,
da je spodrsnil in si v členku izvil desno nogo. Do prenočišča še najmanj dve uri, do Tanušaja še precej več, v bližini nobene domačije, (vaj sedaj? Na srečo je bil z nami Mustafa, ki mu je bila okolica dobro znana in je rekel, da bo šel po pomoč v vas Ribnico, od nas oddaljeno poldrugo uro. France ali jaz naj bi šel z njim, a eden bi ostal pri ponesrečencu. Vreme se je bilo popravilo, nastopila je jasna noč in zapihal je hladen korabski veter. Zakurili smo ogenj in napravili, kolikor se je dalo, ugodno sedišče za učitelja. Mustafa in France sta odšla. Nekolikokrat naju je grabil spanec in kljub močni grmadi nama je bilo pošteno mraz. Kar sva imela še provianta, sva ga pospravila, tudi žgane vode ni bilo več v čutari, cigarete so šle h kraju, ure so neznosno počasi potekale. Bilo je že čez polnoč, pomoči še od nikoder. Malo je manjkalo do ene, ko se je na hribu pokazal sij
Rostuški lovci, Makedonija
Foto A. Kapus
bakel, France je zavpil in reševalci so bili tu. Dva vaška pandurja z veliko ponjavo pod vodstvom Franceta. Mustafa je bil ostal v vasi. France mi je objasnil zakasnitev. Kmeta namreč ni bilo doma; bil je pri popu na sedel j ki, kakor tudi mnogo drugih vaščanov. Ribnica je namreč pravoslavna vas. Ko sta jim z Mustafo vse povedala, so dolgo razpravljali, kako naj n rede reševalni pohod, ker v vasi ni bilo nosil in tudi ponjava ni bila takoj pri roki. Resnično povedano, nobenemu se ni prav posebno ljubilo ven, v hladno zimsko noč. Po kratkem odpočitku reševalcev smo položili učitelja v ponjavo, robnike povezali na dva okleščka, ki sta jih naprtila na rame pandurja, in odšli smo proti Ribnici. Po večkratnem počivanju smo proti jutru prinesli učitelja v popovo hišo.
Midva s Francetom sva dobila skromen »konak« pri sosedu, kjer je tudi že Mustafa vlekel dreto, in mu prav kmalu pri tem
pomagala, saj sva bila že popolnoma izčrpana in za nobeno rabo več. Kljub številnim bolham in drugim nevšečnostim smo drugi dan vstali šele okoli desete, zajtrkovali kislo mleko in projo, si priskrbeli nekaj cigaret in vzeli pot pod noge proti Rostuši, pustivši učitelja pri popu. V Rostušo smo prav tako izmučeni prišli šele pod noč, pa nas je le zlomek zapeljal še v »Jugoslavijo«, kjer sta bili zbrani dve partiji preferanse. O poročanju tanušajskih dogodkov je šla ura že zelo na polnoč. Seveda nisva bila deležna posebne polivale, ko sva prišla domov.
Mustafa je s časom pozabil na izgubo Lise, ker si je bil priskrbel njegovega potomča Liso II. France je bil premeščen iz Rostuše v Ohrid.
Napravili smo še nekaj pogonov na lisice in ko je začel proti koncu februarja pritiskati jug, sem šel s ptičarjem Hektorjem, ki do sedaj, od kar sem bil prišel v Rostušo, ni imel nobenega pravega dela in se je bil močno odebelil, pogledat v vrbjake ob Radiki za kljunači. Na kopnicah sem našel pribe, kljunači so prišli šele v začetku marca. Do petega marca, ko je nastopil nagel vremenski preobrat ter jih pritisnil v dolino, sem jih ustrelil enajst in to ne samo v grmovju, ampak nekaj še celo na njivah, kjer so se držali po brazdah.
Zastonjkar
Dr. Janko Lokar
Krajšanje pasjih repov
V zadnjem času so mi pripeljali nekaj nemških kratkodlakih ptičarjev, da izrazim svoje mnenje, ali so jim repi dobro odsekani. Eden teh je imel rep pri korenini odrezan kakor doberman, drugi so imeli večinoma prekratke.
Ker se bliža čas pomladanskih legel in kazi slabo odsekan rep najlepše zraslega psa ter ga celo pred strogim sodnikom lahko spravi ob oceno, ne bo odveč, če napišem o tem nekaj besed.
Krajšanje pasjih repov in uhljev se vrši že nekaj stoletij. Najprej so delali to iz praznoverja, športniki delajo to, da ima telo v celoti po njihovih predpisih lepši videz, lovcem narekuje krajšanje repov potreba.
Od lovskih psov so rezali uhlje starim, težkim svinjarjem, ki so poganjali svinje iz goščav. Odrezali so jih pri korenini, da jih ne bi mogla svinja zanje zagrabiti. Danes imamo to za nepotrebno.
Pri šarivcih vidimo, da so jim dolgi repi pri delu v napotje. Šarivec opleta pri grmarjenju z repom na levo in desno ter bije z njim po vejah, da krvavi. Pravijo, da je ranjen rep težko ozdraviti, da se rad ognoji itd. Po moji izkušnji bi tega ne trdil. Brakom naše hiše se krvaveči repi niso nikdar gnojili. Vedno so si jih sami izlizali, dasi so z njimi otepali, da so jim bili konci goli.
Zakaj brakom ne krajšamo repov? Zdi se mi, da bi na svoji lepoti izgubili, ko bi imeli prikrajšan rep, kakor bi bil Španije! grd, če bi nosil naravno dolg rep. Torej ne le potreba, ampak tudi ozir na lepoto narekuje rezanje ali puščanje repov.
Pri psu n. pr., ki te spremlja na čakanju, je dolg rep v napoto. Pes leži ob tvoji strani. Ko zagleda divjad, ga prime razburjenost. Četudi se ne gane, udari kaj rad z repom po" tleh, kjer leži po navadi vsaj nekaj suhih listov. Pri dolgem repu je šum trikrat večji ko pri kratkem. Isto velja za zalaz.
Priznati pa moramo, da je dolg rep pri teku dobro krmilo, torej je braku dolg rep potreben. S kratkim repom se sploh ne da krmariti, more se pa z zmerno prikrajšanim.
Repi se torej ne smejo, vsaj pri lovskih psih, krajšati močno. Če je pes še tako dobro zgrajen, štrcelj repa ga ne kazi samo zelo, ampak ga popolnoma nič ne podpira v gibanju in okretnosti. Zato predpisujejo Angleži za svoje terijerje le zmerno
krajšanje repov (dve tretjini morata ostati). Pri- jamarjih je to tem bolj potrebno, ker moraš psa večkrat za rep potegniti iz luknje.
Lastniki psov z napačno prikrajšanimi repi se izgovarjajo navadno, da jim je delo opravil živinozdravnik, češ da mora ta znati, kaj je prav.
Temu ni tako. Dobro krajšati repe se naučiš le z večletno prakso in z opazovanjem razvoja mladičev. Odločuje oblika, jakost, nastavek, dolžina repa. Glavno pravilo je: prikrajšani rep doraslega psa mora, če ga potegneš navzdol, pokriti modo psa in seči za širino dveh prstov čez dimljico psice.
Pri nemških kratkodlakarjih odsečemo lahko tretjino repa, pri prepeličarjih četrtino. Pri teh se napravi potem na koncu repa šop, ki jim pristoja. Taka ščetka je lepa tudi pri terijerjih. Pri teh je rep slabo odsekan, če se krivi v smeri hrbta.
Velika napaka je krajšati repe psom, pri katerih to ni v navadi. Poenterja in seterja diskvalificira še tako malo prikrajšan rep. Dolg rep morajo imeti barvarji, jazbečarji, nemški dolgodlakarji.
Prav tanke repe na nežnih, vitkih telescih odsečemo lahko več kakor pri debeluščkih.
Sekati moramo repe takoj v prvem tednu, najbolje tretji ali četrti dan. Mladiči so takrat skoraj neobčutljivi. Čim manj razvit je psiček, tem manj čuti in tem prej se mu ranica zaceli.
Pravilnost puščenega dela repa presojamo pred odsečenjem lahko na ta način, da pokrijemo z roko tisti del repa, ki ga mislimo odsekati.
Za orodje je dober vsak oster nož in dobre škarje: nož za rep, škarje za odrezanje slednjikov. Dobro je, če orodje prej razkužimo v vreli vodi, v špiritu ali bencinu, tudi žganje zadostuje.
Potrebujemo še nizko tnalo z gladko površino ali tako mizico.
Operacijo izvršimo lahko na prostem ali v zaprtem prostoru. Mladičke prinesemo v košari tjh, kjer jim mislimo repe prikrajšati. Mati ne sme biti prisotna.
Nato vzamem prvega mladička iz košare. V svojo levo roko ga položim s hrbtom navzdol, s trebuhom navzgor. Glavo ima obrnjeno proti meni, sekaču. Rep položim s spodnjo stranjo navzgor na tnalo ali mizico. Pomagač prime konec repa in iztegne rep vodoravno po tnalu. Četrtino, odnosno tretjino, sploh del, ki ga mislimo odsekati, odmerimo — če imamo vajo, nam pove mero že oko —, položimo ostrino noža na sečišče ter prerežemo rep ali z roko ali pa udari po nožu pomagač s primernim lese-
nim tolkačem. Rez moram izvršiti poševno od sebe, torej proti koncu repa. S poševnim rezom dosežemo, da zraste na gornji strani repa daljša koža, da se rez bolje zaraste in da se ne napravijo golotine.
Pri tako mladih psili je vseeno, če prerežeš kako vretence ali odrežeš rep med vretencema.
Žgati, zavezovati ranico ali jo mazati s sredstvi, ki ustavljajo kri, je nepotrebno. Ne boj se, da bi kak mladič izkrvavel! Kar je treba, naredi psica sama, ki je v tem primeru najboljša zdravnica svojega naraščaja.
Ko je rep prikrajšan, poglej, če ima pes slednjike. Tako se imenuje peti okrneli prst na zadnjih nogah. Včasih rad naraste, da ovira psa pri hoji. Zato ga odstrani s škarjami tesno ob nogi. Nič zato, če nastane v koži večja ali manjša luknja, iz katere pricurlja morda tudi precej krvi.
Mali slednjiki na prednjih nogah ne dorastejo v napoto, zato jih lahko pustiš. Videti jih ne morejo le športniki.
Tako operiranega mladiča položimo v drugo, s slamo ali senom nastlano košaro, kjer počaka, da pridejo vsi tovariši na vrsto.
Nato jih odnesemo na njihovo ležišče in prepustimo materi, ki jim rane obliže, da se čez tri, štiri ure komaj še poznajo, čez tri dni se pa večinoma popolnoma zarastejo.
Problem sekanja repov obstoji torej edino v tem, da odse-čemo pravi del repa. Vedno je bolje, da ga pustiš več kot manj. Prekratek rep se ne da podaljšati, predolg se pa lahko še odseče, če je to res potrebno.
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
Jng. Mirko Šušteršič
Gozd in lov v triglavskem pogorju
(Nadaljevanje)
5.
Lov.
Po opisih gozda v poglavjih 2 do 4 in pridejanili izkazih o njihovem deležn na površini, je utemeljena uvodoma postavljena trditev, da je v triglavskem pogorju lov tesno navezan na gozd in bi brez njega ne bilo lova ali vsaj takega in tako znamenitega ne, kakor je bil in je še. Stari viri za časa Rimljanov ter v prvem tisočletju našega štetja so glede teh, tedaj docela divjih krajev, precej skromni. Kakor sem že pri opisu gozdov omenil, so si zgodovinarji edini, da je bila nekdanja Kranjska še v 13. stoletju prepolna gozdov, kar pravi tudi Valvazor še za naslednja stoletja do njegove dobe. Da so tedaj triglavsko pogorje pokrivali temni pragozdi, je po vsem tem umljivo, in da ljudje v redkih naseljih po dolinah niso imeli potrebe in želje, prodirati v te divje gorske goščave. Zato je naravno, da so tedaj medvedje, volkovi, risi in divje mačke gospodarile med divjadjo, da se je poleg gamsa pasel v pečeh kozorog, da je po gozdovih rukal jelen in sta si zračne višave s planinskim orlom delila brkasti ser in beloglavi jastreb (plešec). Ne smemo si pa zopet misliti, da bi srednjeveški vitez-lovec ne bil zablodil v triglavske gozde in hribe za plenom. Saj robato, nepismeno viteštvo, ki je brezskrbno živelo na račun tlačanskih žuljev, ni znalo drugače zapravljati časa kakor z medsebojnimi prepiri, viteškimi igrami, trubadurstvom, popivanjem in lovom. Lov je bil človeku od nekdaj najimenitnejša zabava, ki je čislana še dandanes. Zato se v srednjem veku nihče ni brigal za gozd, ki ga je bilo na pretek, pač pa so graščaki skrbno varovali svojo posest in pravice zaradi lova, ki je takrat poleg zabave igral še važno vlogo v prehrani in obleki, tako gospode kakor kmeta tlačana.
V 4. poglavju, str. 11, sem že omenil, da je spokorni kralj Heinrich IV. leta 1073. daroval lovišče na Gorenjskem bremenskemu škofu Altwinu, tako da nihče brez škofovega dovoljenja ni smel v razsežnem lovišču loviti. Iz tega lahko sklepamo, kakšno važnost je tedaj imel lov, da so se ga kralji posluževali kot politično in diplomatsko sredstvo tudi nasproti cerkvenim knezom, ki so pa tedaj izvrševali tudi velike posvetne oblasti. Sicer pa še dandanes prirejajo države svoje diplomatske love.
Pred nastopom Habsburžanov v naših deželah, to je v drugi polovici 15. stoletja, imamo o lovu malo podrobnejših poročil. P. v. Radics pravi v svoji »Zgodovini lova na Kranjskem« (Ge-schichte der Jagd in Krain, Ljubljana 1910), da so v predzgodovinski dobi v času koliščarjev na ljubljanskem barju bili v deželi turi, zobri, losi, kozorogi, bobri, divje živali, ki so že zdavnaj zginile iz naših krajev. Veliko divje govedo so ljudje tedaj lovili domnevno v jame. Da so bile to orjaške živali, bi posneli iz poročila langobardskega zgodovinarja Pavla Diacona, da je bil na Hrušici -na Kraljevem hribu v 6. stol. ujpit zober, na čigar koži je lahko drug ob drugem ležalo 15 ljudi. Valvazor pripoveduje v III. knjigi, str. 542 o merjascu, uplenjenem pozimi leta 1542. v hrastovem mestnem gozdu pri Ljubljani, kateri je tehtal 7 starih stotov.
Kdaj sta s triglavskega pogorja zginila kozorog in jelen, mi ni znano. Ko je leta 1514. cesar Maksimilijan prišel zaradi vojske z »beneškim levom« na Kranjsko v Ljubljano, da bi nabiral vojake, je bil 8 dni gost svojega prijatelja viteza Krištofa Lambergarja (junaka iz narodne pesmi Pegam in Lambergar) na gradu Kamen nad Begunjami na Gorenjskem. Od tam je šel na lov na gamse v triglavsko jiogorje, nekaj dni za tem, spotoma v Celje, pa v Kamniške planine. Iz poročila pa ni razbrati, če je pri tem šlo tudi za lov na kozoroge, katerih bi, po tem sklepano, v naših planinah tedaj več ne bilo. Valvazor našteva, da so v njegovi dobi na Gorenjskem živeli jeleni, divje svinje, gamsi, malo srn, jerebice, jerebi, petelini, belke, zajci, silno veliko lisic, volkov, divjih mačk in jazbecev. Medvedov in risov za Gorenjsko pri tej priliki ne omenja, čeprav vemo, da je zadnji ris padel, ozir. je bil ujet v skopec med letom 1850. in 1852. v sedlu Mlinca v Karavankah nad Dovjem, od lovca Konc-baha, zadnjega medveda pa je za Cmirjem šele leta 1872. ustrelil Gregor Rabič, oče Janeza Rabiča, dvornega lovca in posestnika v Mojstrani, ki mi je to pripovedoval. Rise pa Valvazor, ki ni bil lovec, omenja v svoji II. knjigi, str. 145, kjer opisuje v Bohinju gozd deželnega kneza v Bistrici. Gozd, pravi, se razprostira zelo daleč in visoko v gorovje s svojimi bukvami, me-cesni, jelkami in smrekami, in tam so jeleni, srne, prašiči, risi, lisice, zajci, jazbeci, divje mačke in posebno mnogo gamsov, razen tega vseh drugih vrst divjad in letečina kakor jerebi, »gozdni petelini«, veliki petelini, ruševci, poleg mnoge druge perjadi. V tem gozdu, pravi, da izvira voda Bistrica. Zanimivo popisuje v isti knjigi na str. 140 bohinjsko dolino, ki jo je narava sama naredila nedostopno, ko jo je zaprla z najvišjimi snež-
niki, tako da noben pes, kaj šele človek, ne pride vanjo — razen skozi sotesko ali tesen blizn Blejskega jezera med dvema snežnima gorama iz samih skal. Zato da človeka kar groza strese, če vanjo pogleda. Tam treba jezditi ali iti v Bohinj. Obe gori se gneteta tako blizu skupaj, da od ene do druge z roko vržemo kamen in na nekaterih krajih vise skale prav čez pot in je ta prelaz tako trden, da takšnega še nikoli ni videl.
Janez Rabič tudi ve, da je tega risa (bila je samica) krempelj imel znani čebelar Miha Ambrožič, ki ga je rabil za zagovor posebno zoper kačji pik in zobobol. S krempljem je namreč prekrižal »pacienta« na bolečem mestu in rekel: »Veruj sam, da ti bo pomagalo, jaz ne verujem.« Od Ambrožiča je ta zdravilni krempelj preko svoje tete podedoval Janez Rabič, pa mu je prišel pozneje v izgubo.
Na poslednjega medveda, pravi, so šli njegov oče Gregor, 65 letni pastir Polda, ki je imel tudi puško, in ki je s tedaj 10 letnim Petrom Rabičem, poznejšim gorskim vodnikom, gonil medveda. Ko je medved zagodel, je Polda s puško ušel na smreko in tako je fantič Peter sam gonil medveda. Oče Gregor so ga čakali na Stanu za Cmirjem in s kroglo pogodili medveda. Preden pa je bila prednjača znova nabita, se je medved obrnil po bregu navzdol. Zato so ga oče iz druge cevi kar s šibrami po-ščegetali po glavi, a medved je le zagodel in se vlekel naprej. Kmalu pa je legel in ga je druga krogla usmrtila. Pri tem pogonu, pravi Janez Rabič, je bil tudi Janez Urbas iz Podkorena, ki pa je tudi ušel. Kar ve, je zadnjo mačko sam ujel v skopec »Za Grančiščem« pri Mojstrani leta 1887., ko je imel nastavljeno za jazbece.
Predzadnji medved — oče poslednjega medveda, ki ga je ustrelil Gregor Rabič — pravi Janez Rabič, je pa leto prej šel čez Prag v Vrata pod severno triglavsko steno in od tod skozi Luknjo za Javor v Trento. Na Pragu medved ni mogel naprej ter je ponoči v stenah tako rjul, da so ga slišali v dolino. Drugi dan so šli gospodar z Rovta Smrlinek, pastir Polda in Turk gledat, če si medved ni zlomil hrbta. Našli pa so le ponesna-žen sled čez Prag, ki je peljal v Trento. Ta medved je potem odtrgal Špiku (Tožbarju) brado in čeljust.
Slovenske dežele, zlasti nekdanja Kranjska je vedno slovela kot pravi lovski raj in v 13. stol. je bilo lovsko središče v Kamniku z dolino Bistrice in Kamniškimi planinami. Koroški vojvode, ki so bili tudi gospodarji marke in Kranjske — pripoveduje Radies v svoji Zgodovini lova na Kranjskem — so imeli že leta 1247. svojega lovskega mojstra v Kamniku, ki je ostal tudi
pod Habsburžani, kateri so po Rudolfu I. Habsburškem prišli v posest teli dežel. Na Kranjskem so bili tudi slavni lovci, saj je sam cesar Maksimilijan I. imel baje za svojega lovskega učitelja viteza Diepolda iz Kamnika, lovsko orožje pa mu je delal drugi Kranjec iz Višnje gore.
V letu 1564., 29. IV., je v Kamniški Bistrici lovil regent Spodnje Avstrije Karol II. in je bila v ta spomin pod sotesko Predaslja postavljena plošča.
Da je bil v prejšnjih stoletjih res lovski raj na Kranjskem, spričuje najbolje Valvazor, ki poroča, da je knez Auersperg leta 1675. v svoji kočevski kneževini v enem dnevu ubil osem medvedov, na sokoljarjenju je pa v treh tednih ujel čez 3000 prepelic.
Za leto 1666. navaja tritedenski plen grofa Wolfa Engel-brechta Auersperga, i. s. 2259 prepelic, 120 jerebov, 26 jerebic.
Gotovo tudi triglavsko pogorje ni zaostajalo po obilici raznovrstne divjadi, zlasti parkljate in roparic, za ostalo deželo, čeprav neposredno število plena ob raznih gosposkih lovih ni našteto. Razumeti pa moramo, da si ni vsakdo upal v takrat še docela divje gorske gozdove in samote, in da je moral tedaj lovec imeti dosti spremstva za pratež in še več navdušenja, žila-vosti in neustrašenosti, da se je navzlic vražam in babjevernosti podal v take, od Boga pozabljene divjine.
Kakor sem v 3. poglavju povedal, so že od cesarja Maksimilijana dalje oblastniki izdajali gozdne predpise (postave). Še mnogo prej in vzporedno z gozdnimi redi ozir. postavami so uveljavljali lovne rede in urejevali lovske pravice. Spredaj sem omenil tudi že Heinricha IV., ki je v 11. stol. daroval brixen-škemu škofu velika lovišča (Wiltpann) na Gorenjskem.
Iz leta 1650. so znane instrukcije za cesarskega gozdnega mojstra na Kranjskem, ki pa največ obravnavajo lovišča (Wilt-pann) in predpisujejo in nalagajo gozdarskemu osebju posebno skrb za divjad pozimi. Cesar Leopold I., ki je bil strasten lovec, je izdal celo vrsto lovskih pravilnikov (Jagdordnung) za Kranjsko. V septembru leta 1660. je prišel v Ljubljano, da so mu izkazali čast kot cesarju, in je 10. septembra od 6 zjutraj šel z majhnim spremstvom v ribiškem čolnu na barje na zalaz rac, drugi dan opoldne je pa sokolaril na ptice. Leto kasneje je cesarski lov (Wiltpann) na Kranjskem prodal Wolfu Engelbrechtu Auerspergu.
Karel VI. je leta 1711. izdal lovni red (Jagdordnung), ki je obsegal 17 točk in med njimi lovopuste ozir. lovne čase, ki so bili določeni na pr.: za divje svinje od 1. XI. do 15. L; jelena
od 24. VI. do 29. IX.; zajce od 1. Vil. do 51. I. Košute in teleta so bila vse leto v lovopustu. Zveri je smel vsakdo streljati, če jih je srečal. Love nanje pa je smel prirejati le, kdor je imel lovišče. Posestniki lovišč so bili obvezani loviti volkove, če so ti postali nevarni, in pri lovili so morali pomagati sosedje. Lovec je smel obstreljeno divjad zasledovati do sončnega zahoda v tuje lovišče, a po tem je moral lastniku dotičnega lovišča to javiti, da je ta lahko ranjeno žival naprej iskal. Vendar so te odredbe izvajali le bolj v cesarskih gozdovih in loviščih, ker je bil vpliv cesarske oblasti tedaj še dokaj slab in so imeli deželni velikaši in stanovi močno besedo in vpliv. (L. Dimic: Das Wald- und Jagdwesen unter Habsburgern, 1881.) V 14., 15. in 16. točki so bile neke pokrajine rezervirane deželnim veli-kašem, kakor deželnemu glavarju in škofu za lovišča. Ta lovni red je bil 5. septembra prebran v deželnem zboru in 18. septembra 1711 sprejet.
Ko je leta 1728. Karel VI. prišel v Ljubljano, da se mu dežela pokloni kot cesarju, je višji lovski mojster dednih dežel grof Vajkard Gallenberg oklical sklep deželnega zbora kranjskega, da sta vsak lov in streljanje v vsej deželi in na vso divjad prepovedana zato, da bo dvor čim bolje preskrbljen. Kdor bi se pregrešil, naj mu brez izjeme vzamejo »cev« (die Rolire), torej puško.
Cesarica Marija Terezija je leta 1750. izdala nov lovni red za Kranjsko, ker je bilo zaradi veljavnega reda mnogo nereda in pritožb. Ta novi lovni red je vseboval tudi lovopuste za mali lov, tako za zajce in race od 15. III. do 1. VII., za kozice in močvirnike od 15. III. do 1. VIII. Lov na srnjad s psi je bil docela prepovedan in srne so imele vse leto lovopust. Imeti pse in mačke, ki bi se klatile po gozdu in polju, je bilo pod kaznijo 6 zlatih dukatov prepovedano. Enaka kazen je bila za neupravičeno ubito divjad. Toda kranjski kmetje se niso pokorili. Zato je bil izdan leta 1768. nov red in 1770. uveljavljen (Jagd- und Wildschiitzenbestrafung).
Leta 1769-70. so bili izdani gozdni predpisi (Waldordnung) za državne gozde, »kar je moral gozda vešč lovec in gozdar za nego gozdov najnujnejše znati in upoštevati«. V 39. odst. določa v primeru lova, da je za grmade, ki so nujno potrebne, dati le sušino in slab les, in da morajo lovski »marketenderji« les sami pripraviti. 40. odst. odreja, da se morajo stari hrasti, ki služijo za prehrano divjadi, posekati, če more mladičje.
Predpisi za lovce pa navajajo vzorec za spričevalo onim, ki so bili proglašeni za izučene lovce v gozdarstvu.
Končno je Jožef II. izdal lovski patent iz leta 1786. (Jagd-und Wildsclititzenordniing).
Za časa Francozov (1809—1815), piše Radics, je lov propadal. Marmont sam, ki je v Ljubljani imel vprego štirih jelenov, popisuje lov na medvede v Kočevju, kjer pravi, da se ljudje medvedov, ki jih je mnogo, nič ne boje, imajo pa strah pred divjimi prašiči, ki so redki. Ravno narobe, pristavlja, kakor na Francoskem.
Tako so se v teku stoletij oblikovali lovski predpisi, ki so veljali tudi za slovenske dežele in triglavsko pogorje. Iz teh je izšla moderna lovska zakonodaja 19. in 20. stol.
Prehod iz fevdalnih lovskih razmer se je izvršil šele 1. 1849. s patentom avstrijskega cesarja Franca Jožefa J. za ureditev pravilnega izvajanja lova (Regelung der Ausiibung der Jagd-gerechtigkeit). S tem zakonom je bil lov na tujem svetu ustavljen in z raznimi poznejšimi ministrskimi naredbami ustvarjena podlaga za zakupni sistem lova, katerega so v okviru tega patenta uvedle posamezne dežele s posebnimi zakoni. Kranjski deželni zakon in dopolnitve iz let 1869, 1884, 1889 in 1899 so končno ustvarile red v lovstvu ter zajezile propadanje lova, ki je zlasti mnogo trpel pod francosko vlado, ob revoluciji okrog 1848. leta in za časa izvedbe zemljiške odveze za gozde, do uveljavljenja deželnega lovskega zakona na Kranjskem leta 1884. Ti predpisi so sloneli na načelih, da je vir lovske pravice zemljiška posest, vendar more posestnik svojo pravico izvajati sam le, če ima najmanj 200 oralov, to je 115 ha nepretrgane zemljiške posesti. Vsi manjši deli se združijo v občinska lovišča, ki se dajejo na javni dražbi v zakup, a zakupnina pripada lastnikom zemljišč po velikosti deleža. Zakon je poleg tega predpisal zakupno dobo, pogoje za pridobitev lovskih pravic in nošenja orožja, lovne čase ozir. lovopuste za razne vrste divjadi, povrnitev lovske škode in škode po divjadi itd.
Na podlagi teh načel je izdala Jugoslavija svoj zakon o lovu 5. XII. 1931. leta ter je za dravsko banovino stopil v veljavo in dobil obvezno moč 13. marca 1935, ko ga je bil sprejel banski svet v svojem zasedanju 14. II. 1935 v Ljubljani.
Posebnost tega lovskega zakona je to, da določa dva lovna sistema, to je zakupnega (dominalnega) in regalnega. Zakupni sistem velja predvsem za pokrajine, kjer je ta veljal že pred tem, regalni v vseh ostalih delih države, z nekimi predhodnimi določbami iz regalnega sistema v zakupni sistem. V načelu zakon določb v zakupnem sistemu ni spremenil. Le zakupna doba je
podaljšana na 12 let in površina za lastna lovišča juridičnih oseb povečana od 115 na 200 ha. Ima tudi strožje predpise glede povračila škode po lovu in po zaščiteni divjadi, po divjih svinjah in medvedih. Zakon namreč ločuje divjad, ki je z lovopustom zaščitena, torej zaščiteno divjad, nezaščiteno divjad in zverjad, ter vsako posebej z imeni našteva. Po novem zakonu sta tudi veverica in polh lovni, nezaščiteni živali (brez lovopusta) in mora vsakdo imeti za lovljenje teh dovoljenje lovskega upravičenca. Važna je tudi določba, da volk, divja mačka, divja svinja, jazbec, dihur in hrček pripadajo zemljiškemu posetniku, če jih je ta ulovil brez strelnega orožja na svojem zemljišču. Če jih je ubil s strelnim orožjem (za kar pa mora imeti pravico in dovoljenje lovskega upravičenca), ne pripadajo njemu.
Na oblastveno odrejenih lovih pripadajo volk, divja mačka, medved (kjer ni zaščiten) uplenitelju. Novo je tudi uradno maksimiranje odstrela zaščitene parki j ate divjadi (jelenjadi, srnjadi in gamsov) za zakupna lovišča ter določba, da oblast za zadnje zakupno leto izloči eno tretjino površine, kjer mora lov docela počivati. Tedaj veljavni lovopusti za zaščiteno divjad, ki živi v triglavskem pogorju, so tile: za gamse, kozle od 1. I. do 31. VII.; za koze od 1. I. do 1. VIII.; za srnjake od 16. XII. do 31. V.; za srne od 16. XII. do 50. IX.; za poljske in planinske zajce od 1. 11. do 31. Vlil.; za divje peteline od 1. VI. do 31. III.; za kokoši vse leto; za ruševce od 16. VI. do 15. IV.; za kokoši vse leto; za gozdne jerebe od 1. XII. do 14. VIII.; za gozdne jerebice vse leto; za kotorne in belke od 1. I. do 30. IX.; za golobe in grlice od !. IV. do 15. VI; za kljunače vseh vrst od 16. IV. do 31. Vlil.; za velike divje race (mlakarice) od 1. III. do 30. VI.; za druge divje race, gosi, močvirnike in povodne ptice od 16. IV. do 30. VI.
Mladiči gamsov in srnjadi sp v lovopustu v letu poleženja in v naslednjem letu, dokler traja lovopust. S psi braki je prepovedano loviti od 15. I. do 30. IX. Planinski orel, uharica in krokar so v triglavskem pogorju pod zaščito.
Lovski zakon tudi zabranjuje, da bi psi, četudi v gospodarjevem spremstvu, prosto tekali po lovišču.
V regalnem sistemu pripada lovna pravica državi (svoj čas je pripadala suverenu), ki jo oddaja proti plačilu pristojbin svojim državljanom za kraje seveda, kjer ta sistem velja. To je kratko imenovani prosti lov, lov vsakega in vseh. Praktična razlika se najbolj kaže v tem, da je v pokrajinah prostega lova, regalnega sistema, lov uničen in zlasti plemenitejša divjad do-
mala zatrta, zakupni sistem je pa vzgojil in ohranil dobra lovišča in lep stalež divjadi. Sicer so pa zakup poznali in uporabljali že davno prej, kar priča na pr. dražbeni zapisnik iz vseli cesarskih lovišč v deželi kranjski iz arhiva blejske graščine, od 9. JI, 1753. V tem med drugim stoji, da je tedaj zdražila župnijo Bled blejska graščina za ocenjeni znesek 600 gold., župnijo Zgor. Gorje, cenjeno na 50 gold., pa za 160 gold. Župnijo Bohinj, ocenjeno s 100 gold., je zdražil Mihael Angelo pl. Zois za 500 gold., župnijo Dovje za ocenjeno vsoto 100 gold. graščina Škofja Loka ter Jesenice neki Herr von Shegalla za 100 gold.
Dr. Anton Debeljak
Živalski priimki v Slovencih
(Konec.)
Ptice.
Med vodaricami vodi Ardea cinerea, n. Reilier, srn. reiger, od tod naš ra(n)gar = kvakač, pri DT IV tudi sur-aga = sivača, štulj, surle, landrin. Priimki:
Čapla, Čaplo, Rajar, Rajer, ako ni ples(av)ec, Rajger, Šurla (lahko od Šurl, Šorl, Jurij), Štular (lahko pohabljenec ali prebivalec pod štulo, gričem) na h. »voljič, volarič« spominjajo le slučajno Volčič, Voljč, Volarič; prav tako Bukavec, Bukovac in drugi slični na bukavac = bukač, bobnarica (Rohrdommel), torej na močvirnika, ki je po DT IV 48 dal pobudo za nastanek pravljice o povodnem možu, gestrinu ip.
N iž j enem. Pittouer, iz frc. butor, je pač le po naključju slično priimkom: Petavar, Petaver (Ihan 1600), Petovar, Pettauer, Petvar, Pittauer, ki so prejkone prebivalci kakega zaselka Petovo, po St. Buncu pa iz mesta Ptuja (Zadružni koledar, 1941).
Ob čaplji se nehote posili na um priimek Šapl(j)a, toda je rajši »švaplja« (ravnodiljec, ploskonožec) ali pa »šapljica« v pomenu: čop (k) a, čopatica, čoparica, čopasta sinica.
Pri starih Slovanih je bil žerjav posvečen bogu Soncu. Spada med redke ptice, katerih naziv se strinja v več indoevropskih jezikih. Ob selitvi se hripavo glasi: kruu! DT IV 51 navaja zanj izraze: ždral. žer(av), žerjav. Po takem ima imenjake med ljudmi: Zdralovič, Ždralovič, Žerjal, Žerjal, Žerjav, Žerjol, Žerjov, Žerjal, Žrjal, Žrjav, Žerak, Grahek in Grujič (grulil žerjav, Plet.). Ponemčeno na Koroškem: Scheriau von Kra-nichsliain. V Rusih je znan Žuravlev.
Grška krajina Pliasis v Kolhidi je dom ptici, nazvani v lat. phasianus colchicus. V sh ima domače ime: gnjeteo, pa tudi fazan, kakor v večini jezikov. Toda tetrev pomeni tam ruševca. Divji živi na Štajerskem. Priimek Fazan, Fasan. Poznavalec vzhodnih narečij bi mogel ugotoviti, ali ni zadnji iz turškega Hasan (pr. Hasanica, Hazemale, Hazemali, Hazenmali).
Ciconia alba, gospa med močvirnicami, se kliče pri DT IV: agirode, roda, bočan(j), štrk(olj), lelek, hadžilele. V sloven. slovarjih: roda, štrk, štrok, štorklja. Prvo je iz grš. erodios, lat. ardea, čsl. striiku menda iz germ., lelek pač iz turščine. Rodna imena: Št(e)rk, Sterg, Sterk, Štrkovič, morda Lel ja in Lelko,
toda Rode je v Pleteršniku: človek sršavih las, Kušter; lahko tudi imence iz Rudolf.
Pod gešlom Adebar omenja Kluge EW II inačice Eber(e), Aibar, Auber (and = bogastvo, ber = nositi, štorklja nosi deco, srečo v liišo), Hailebart, pr. med nami priimke Halbart(h), Eber, Auber(šek), Avber (šek), Avbar, a lahko gre za Albrechta, izdelovalca avb ali za merjasca.
Martinec je slučajno imenjak vodnemu ptiču (Tringa hypo-leucos).
Vanellus cristatus, n. Kieb-itz, po naše vivek, pivra, gavec, gavek, priba, pri DT IV tudi recelj, bibica, klepavac — najdejo nekaj istopisnic: Kibic, ki pa utegne biti domači kebec = pritlikavec, mali, po Glonarju tršat človek; Recek in Recelj, ako ni Race, Račelj; Bibič, Klepec, Gavez (z = c?). Pribac je nemara Pribičevič, Pribina.
Vodna kokoška, liska, se pri DT imenuje tudi popak, popič, po naključbi podobno Popek, Popič, izvedeno pač od popa.
Nem. glasoznačnica Reger, Rieger = deževnik, nastopa med nami kot priimek.
Brez krilatih posrednikov so nastali priimki Mlakar, Mlaker, Kosec (mlakoš, kosec, pri DT mlakar), Dolar ali Prodnik (Tringa, Strandliiufer).
Priimek Potrč mi je šinil na pamet ob potrku (=divlja pura, indijot, arbanaški kokot, DT IV 77), a se mu za razlago bolje prilega Pleteršnikov patrč(ek) — pritlikavec, majhnič. Trstenjakova pripomba, da je droplja iz nem. Trappe, naj se popravi tako: nemška beseda je iz češko-poljske »drop« (s. 20).
Pomorcu sveta ptica je pri DT IV 84: obični galeb, biela vrana, briguriba, vodnjača, po slov. slovarjih pa: tonovščica, grahlja, čajka (rus., a primerjaj domače: čajca), galeb. Stari Dalmatinci pravijo navadno: kaleb. To je čisto točen glas živahne ptice in čudno, da je doslej še noben etimolog ni slišal niti uganil postanka imena. Začetni g- je po golobu, v slovenščini tudi poudar. Od tod dalmatinski priimek Kaleb, dočim je Chalp (1245) in ICalb prejkone švabsko »tele«; Čajko je verjetno iz »čadko«, G rahli pa iz »grahljej«.
Podiceps cristatus, Lappentaucher, pri DT IV 87 gnjurac, njorac, norac, ronac, pondurka, pri nas potapljalec, ponirek, pondirek, ponderek, goslar — imenjak: Ponderk, mogoče Norčič, ako ni rajši (Le)narčič, Goslar (verjetneje Godec).
Češko norek, lužiško norjak je šlo v n. Norke, Noricke, Morike (nemški pisatelj), o švicarskem Ruechu glej više!
Pelikan = ne (na) sit, med kajkavci tudi gem (madj.), je dal morda priimek Gemovič, a Pelikan, Pel(j)kan in Peljhan so bržčas iz Pele(grin).
Španski naziv za največjo zračno roparico, posnet po peru-vanskem »kuntur«, tiči v prekmurskem karikaturistu, ki je v začetku te vojne in po njej razstavil v Ljubljani kakor tudi v Mariboru svetovne glave, danes nekatere že v prahu. Če pa je sončni brat Kondor vzel ime v madjarščini, naj ve, da je tam »kondor« izposojen iz slovenščine in bi se pristno po naše pisal: Koder, Kodrič, Kodre, torej človek kodraste glave, Čop, češko Kučera.
*
Narodno izročilo ve o bajnih krilatcih, tako v srednjem veku obče znani rajski ptici, ob katere petju minejo leta ko sekunde. Z avstralsko rajčico ima zgolj ime skupno, prav tako s priimki Rajar, Rajer ip. (gl. više).
Bosopetec Pohlin omenja čudovitega operjenca jeluha (ime po jelki?), premalo znanega, da bi bil za kuma Jelušičem, izvedenim i ; podstave Elias ali pa lij (Aigidios). Na jeluha spominja č. čudežni hyl, liejl, ki pozimi zamrzne in se spomladi odtaja, droboleč venomer topeče se popevke. Istoveti se s kalinom.
Podobno kalinu zveni kaliga, črna operjenka, ki človeku s petjem oznanja smrt (Kelemina, Bajke, 1930). Ime Kaligar, Kaliger seveda ni po njej: ako je domače, bi ga povezal z Lužarjem. V romunščini pa pomeni: čižmar, čevljar.
Premlad je Jalenov križokljun v Tropu brez zvoncev, da bi mogel dobiti potomce.
Tič Bogdal nosi deco, pravijo, in — ako Bog da — tudi ženine .. .
ugiba Župančičeva Veronika Deseniška. Nekje sem v šali zapisal, da je Pastuškinovo ime Budal od Bogdal, v resnici pa ga moremo izpeljati iz Budimira.
*
Kakor sem poudaril pri sestavku o priimkih iz imena sesalcev, se človeška imena rabijo tu pa tam za četveronožce. Podobno se godi včasih pticam. Tako je že Turner v knjigi Avium histo-ria (1344) pribil: Angli nonnam a similitudine, quam cum velata monacha habet, nominant. Tudi Slovenci smo neke siničke na-zvali: nuna, menišček. Po sličnosti z redovnikom so Francozi krstili vsepričujočega vrabca za meniha: moineau. Ker so neki srakoperji klateži, so jih ponekod imeli za Varjage, za lango-
bardsko nestalno pleme wargengus (Varager), domneva finski ptičar Suolahti. V stari nordijščini se zovejo vargr, v stari nemščini ware, razbojnik. Od tod menda slovanski vrag (sovrag, sovražnik, hudič).
Sokol, drzni grabež, je Srbu soznačnica za junaka, zato sokoliti — izpodbiljati, podžigati, vnemati na odločna dejanja, zato nekdanji fizkulturni društvi Sokol in Orel. Nasprotno pa je kukavica, ki se redko prikaže človeku, v Srbiji soznačna s strahopetcem, podležem, ubožčekom.
Poglejmo sedaj še nekatere ptičje nazive, prenesene od človeških krstnih imen.
Angležu pomeni jacobin nekega goloba, jackcurlew pa sloko (Numenius lnidsonicus), jackdaw — kavko, mag ali magpie — srako (v prvem delu tiči obrušeno Margot, Marjeta), robin (imence za Robert) predstavlja taščico. Itd.
Romanski jeziki označujejo kaj radi šojo, srako, hudournika, kanjo, vodomca, vrabca po človeško: Janez, Jakob. Martin, Marija ip. Francozu je gaspard vobče: prevejan tiček, guillemot (Vil jemček) je njorka, martin-pecheur je vodomec, pierrot (Petrček) je vrabič, sansonnet (Samsonček) pa škorec.
Od čeških imen je na priliko jific (naša jurica, konopljenka) prodrl v nižjo nemščino kot Ertsclie, Irtsche, Artsche (repniček).
Pri Nemcih je imenoslovje precej raziskano.
Adelajda, narečno Al(le)ke, znači kavko; v detinskih ustih Kreialke = Krahe (vrana), na Vestfalskem pravijo golobu A rent (Arnold), a drugod je A rent orel. Junker Biilow je zvokosličnica ali onomatopojija za kobilarja, volgo, figovca (v Istri papafigo). Bomerlin je črna čigra (glaseča se: či-gra-gra), Bohmer, Bemer, Bohmlein je naš pegam, Tscheche ali Jude je vrabelj, Emanuel je kanarec, švicarski Gaber,'Gabriel, predočuje goloba, nemara po biblijskem vplivu; isti pismonoš jev Palatinatu Ga red (Ger-hard); švicarski Gellert (Golhart) meri na kraljička, zlatoglavca; Indian = Puter, Truthahn, Janischhuhn (janisch = indianisch). Jakob nastopa okrnjen v Kop in pomeni: papiga; krokar, od tod glagol kopp(ez)en = krachzen; luksemburški Jakerl — brinovka, švabski Dreckj okel = ščinkavec, ker pogosto n ali k vrabcu po cestnem govnu išče priboljška; isti ptič se na Štajerskem kliče (Zieh)holzjokel, pinoža ali gorski ščinkavec pa Tal j okel; tirolski Hollenjaggl = brglez; Johann, okrnjen in pomanjšan predstavlja kot Han ki n = kavka; Jurij žolnari po Štajerskem kot Baum-jiirgel; Kaspar = Wachtelkonig (hrestač, kosec, skrget): Katarina zastopa klepetavo srako: Tratschkatel, oziroma taščico kot
Rotkatchen; Matej je Tirolcu v kletki živeči škorec: Staarmatz; Markolf = šoja; Nikolaus se na nižjem Nemškem dere kot Klaos, Klas (kavka); drugod pa zvarjen iz dveh imen v Klashan, Klas-lianik predočuje zimsko raco. Dalje se v srednji Štajerski Pola-kel istoveti s petelinom ali kuro, Vaclav pa v švabščini kot Klosterwenzel s penico.
Sredi meseca lednika, ko se vezuje Anton puščavnik, se s hribov približa popkar ali brstnik, zato ga kajkavci med drugim kličejo antunac. Isto področje daje kvakaču (Nycticorax) vzdevek: grbavi andro, puranu pa indijot, a njegovi boljši polovici indijota (DT 1 43). Siva papiga se zove: jako, konopka pa jurčica, zelenček je jurko, vodomec — marko ribar, sraka — maruša; čopasti škrjanec — matič: domača rdečerepka — petar lončar; zelena žolna —- šofija. Nadaljnji primeri bi se dobili v omenjenem Hirtzovem Rječniku, a mi ni več pri roki, odkar je 29. I. 1944 pogorela ljubljanska vseučiliška knjižnica.
Tudi v Slovencih najdete osebna imena za perjad. V abecedi je prvi popkar ali boltek, iz Baltazar (SN 8. I. 45 in J 21. I. 45). Brgleza kličejo tivolski ptičarji za jaka, dočim je jakec medved ali hudič (Etnolog 1937, 331). Usrana jerica ali smrdojerica je eden od 15 vzdevkov za smrdokavro, jurka = jurkobilar, jurica je čižek, Pleteršnik ima: jurijščica, jurščica = Flachsfink, gert, irt, jert istoveti Valjavec z imenom Gertrud ali Jedert (šoja), martinec ali martinček je neki močvirski ptič, pegam (Čeh) je bil malo prej imenovan. Poedinci dajejo svojim ljubljencem človeške nazive, tako je v Mladem jutru 28. VI. 1936 kanarček — Simek.
Ako se močvirska sinica (gavgarček) imenuje tudi muza, ni misliti pri tem na muzo ali modrico, božansko bitje, pač pa na osebo, ki se muzasto, posmehljivo smeje, torej zaradi njenega porogljivega glasa, kakor so po njenem glasu dolenjski nazivi: pezdečivka, pezdirka, pezdurka, pizdočivka, pizdurka, toda nadaljnji naziv »musa« namiguje na njeno temno liso na glavi.
Slednjič naj ponovim: mnogi priimki so na videz podobni ptičjim imenom in le arhivski študij bi mogel dognati njih poreklo.
o. c.
Začetne težave in prvi uspehi
Kot vnet ljubitelj prirode sem od nekdaj z zavistjo ogledoval lovce — ker sem slutil, da jih njihovo početje še bolj približuje naravi kakor udejstvovanje planinca ali smučarja. Saj se zanimajo in živo spremljajo življenje bitij, ki oživljajo prirodo, prebivalcev, ki jih doslej še ni zajel vpliv civilizacije človeštva in ki še danes žive po hribih, gozdovih, tratah, vinogradih, sadovnjakih in poljih svoje prirodno življenje. Od nekdaj sem si želel, da bi postal član prijetne, hudomušne in šaljive zelene bratovščine. Toda kljub temu, da sem že tedaj posedoval lovsko orožje, sem odlašal iz leta v leto, dokler nista okupacija in izselitev pokopali poleg te še marsikatero drugo vročo željo.
Že pred tem so me prijatelj i-lovci zvabili včasih na kak lov. Navadno je bil uspeh ta. da sem kolovratil z njimi po ves dan, ne da bi oddal sploh kak strel, zvečer pa sem bil često predmet hudomušnega zbadanja in dovtipov, kot lovski zelenec. Tako sem si o lovu ustvaril mnenje, da je dolgočasno pohajkovanje po neznanih terenih, ki zlasti za športnika niso posebno vabljivi in da na koncu koncev tam itak ničesar posebnega ne vidiš in ne doživiš. Puška se mi je pri tem dozdevala bolj ovira kakor potreba.
Naključje pa je hotelo, da sem bil leta 1941 izseljen na Hrvaško, skupno z izkušenim lovcem. Skupna usoda je naju in najini družini povezala in ni čudo, da je kot strasten lovec, ki so mu bila zelena torišča zaprta, kaj često obujal spomine na mnoga leta svojih lovskih pohodov. Morda je bil prostodušen, odkritosrčen in prepričljiv način njegovega pripovedovanja razlog, da je v meni vzplamtela želja, da v lepših dneh tudi sam postanem lovec. Saj mi je znal pričarati vso lepoto lova ter povezanost z naravo in njenimi prebivalci tako prepričljivo, da se ipi je često dozdevalo, da sam doživljam njegtive dogodivščine in sem se včasih kar videl v naših lepih gozdovih in livadah po Slovcnje-goriških pobočjih.
Najini poti sta se po nekaj mesecih ločili, vroča želja in ne-utešeno hrepenenje pa sta v obeh ostala, v njem, da bi se mogel vrniti v ljubljena lovišča, v meni pa, da bi se mi neposredno razodela njih krasota. Ko je zasijala svoboda, sva se nekega dne našla v Mariboru in kaj kmalu pristopila k uresničenju najinih želja.
Tako se je zgodilo, da me je prva sončna nedelja z vsemi jesenskimi čari, v svobodnem letu 1945, našla pod cerkvijo v Gorci nad Sv. Petrom pri Mariboru, v družbi lovskih tovarišev. Po
uvodni besedi lovskega vodje, mojega prijatelja, ki je razložil načrt celodnevnega lova in smer pohoda, sem bil postavljen na prvo stojišče. Moje prvotno mirno razpoloženje se je kaj kmalu izpremenilo v vse večje razburjenje in nemirno pričakovanje, ko so počili prvi streli in padli prvi dolgouhci. Sicer se je stvar zdela kaj preprosta — ko namreč zajca zagledaš, pomeriš, sprožiš in pade. Vse se mi je zdelo-, da je odvisno le od tega, da ga v primerni razdalji zagledam. Ni mi bilo treba dolgo čakati; že kar v začetku lova se je nameril copatar naravnost proti meni. Srce mi je jelo razbijati in cev puške je kar plesala v roki. Tako sem zamudil ugoden trenutek za strel in ko sem sprožil, je bil že kar precej daleč. Le ušesa je nekoliko pritisnil po sebi in jo ucvrl, da sem mu kar zavidal. Kar razumeti nisem mogel, da ni padel, saj je dobro počilo in meril sem nekako natančno v zadnjico. Zvračal sem krivdo na municijo, ki je bila že stara in se nekako potolažil, ker so tudi starejši, izkušeni lovci včasih streljali mimo. Zaskrbela pa me je stvar vendarle, ko se mi je to večkrat ponovilo, tudi na sledečih lovih. Menda ne bom nikoli pozabil, ko sem te jeseni streljal zajca, ki je tekel naravnost proti meni, ga zgrešil, pa je nadaljeval svoj beg komaj meter mimo mene. Ponovno sem streljal in ponovno zgrešil. Na dravskem polju sem v enem dnevu streljal 22krat na zajca in tolikokrat zgrešil. Tovariši, ki so me gledali z občutki sočutja in posmeha, so mi našli dva dolgouhca na ložu in ju pred menoj spodili. Obakrat sem izpraznil obe cevi brez uspeha. Prvega je nato podrl tovariš, po drugem pa je streljalo kakih deset lovcev in so vsi zgrešili, kar me je nekoliko potolažilo. Kljub temu in kljub svoji vztrajnosti, sem vendarle jel obupovati, saj se mi je zdelo, da ostanem lovec-skaza.
Tako sem ob zaključku sezone zagrenjen očistil in namazal puško in razmišljal, če ima sploh še kaj smisla, da se ukvarjam z zadevo, ki očividno ni zame in ki stane kar dosti denarja. Lovski tovariši so se večinoma norčevali iz mene, kar moram priznati, da ni ravno vzgojno. Ker pa imam precej smisla »a humor, sem zbadanja nekako prenesel, čeprav me je dražilo, ko sem moral šaljivcem v dnu srca dati le prav. Morda se imam le svojemu prijatelju L. M. zahvaliti, da nisem vrgel puško v koruzo. Napotil me je, da sem orožje, ki sem ga posedoval že mnogo- let, a iz njega oddal, pred početkom svoje dvomljive lovske kariere komaj nekaj strelov, temeljito preizkusil. Res da je bilo škoda mu niči j e za tarčo, svetoval pa mi je strel na mirujočo divjad, veverico, šojo, srako in podobno. In tako sva že meseca julija, ko se »začno« golobi, zahajala v naše družinsko lovišče in priznati moram, da so se mi šele tedaj jele odpirati oči za lepoto lova, ki me je
prevzela z vso ono silo, ki je značilna za vsakega pravega lovca. Tako sem ob izkušenem vodstvu spoznal življenje divjadi, njene navade in kar je morda še važnejše — naučil sem se gledati. Gozd, ki je zame poprej predstavljal le vegetacijo, je bil kar na enkrat poln ljubkih bitij. Po cele ure sem nepremičen opazoval igro veveric po drevesih, oprezoval na golobe, skobce, šoje in srake. Zahajal sem v lovišče v vsakem prostem času in že kar poznal lože nekaterih zajcev, ki se me v tem času niso prav nič bali. Tako sem preplašil dolgouhca, ko sem streljal na goloba, pa je očividno nejevoljen zaradi te motnje poskočil in me z roba gozda precej časa opazoval, pri tem pa zvedavo strigel z ušesi. Ko sem ga skoraj na istem mestu našel pozneje še trikrat, se mi je zdelo, da sva postala že kar dobra prijatelja.
V tem času so pričeli moji prvi, skromni lovski uspehi. Še kar živo mi je v spominu, kako sem si ponosno obesil za pas veverico, ki je navadno prva lovska trofeja začetnikov. Naučil sem se zalezovati divjad in prežati nanjo, saj mi tudi za skromen plen kakor šoja ni bilo žal zgubiti nekaj prostih ur. Tako se mi je posrečilo upleniti goloba in skobca, ki sta oba oprezna, zalezoval sem race in eno tudi uplenil. Razumem, da se bo muzal marsikateri starejši tovariš ob teh vrsticah — saj so tudi uspehi res tako nepopisno skromni, da bi o njih ne bilo vredno pisati. Toda ravno tem skušnjam se imam zahvaliti, da mi je postala Diana v letošnji lovski seziji bolj naklonjena. Treba je upoštevati, da sem član lovske družine izrecno nižinskega lovišča, v katerem je stalcž tako skromen, da prideš do strela pri pogonih morda enkrat ali dvakrat na dan.
Prvo sončno novembrsko nedeljo smo se ponovno sestali, stari lovski tovariši iz prejšnjega leta, vedri in razigrani, — saj je bil pred nami prvi skupni lov v našem lastnem lovišču in ta zavest daje človeku prijeten občutek. Že v prvem pogonu, ko sem ravno menjal stojišče, mi je pritekel z leve strani zajec, ki je bil že v naslednjem hipu na muhi moje dvocevke in takoj za tem v večnih loviščih. Moja radost nad prvič doživi j eno lovsko srečo je bila nepopisna in je bil res potreben hladen tuš, ki je sledil takoj v drugem pogonu, ko je pritekel zajec, ki je prav tako na prvi strel padel. Ni bil pa smrtno zadet in plazil se je s prednjimi nogami naprej. Žal sem bil pri njem še pred psi in sem v strahu, da bi mi plen ne ušel, udaril s kopitom po zajcu. Kazen za to dvojno neprevidnost in nepravilnost — puška, ki sem jo držal za cev ni bila niti zavarovana — je bila takoj za petami. Naenkrat sem v splošno zabavo držal v roki orožje, podobno velikonočni pištoli, pol kopita pa je žalostno bingljalo na jermenu. Učinkovita šola
za začetnike! Priporočam jim, naj vestno prečita jo vzoren članek tovariša dr. Stanka Bevka na strani 411. »Lovca« iz leta 1946.
Da je kljub tej dogodivščini sledil krst »kot se šika«, pri čemer sem moral pogoltniti od zajca ono, kar človek niti kot besedo ne vzame rad v usta, je jasno. Toda uspeh je bil stalnejši, kajti na nadaljnjih lovih sem že kot krščen lovec, ponovno uplenil zajca in se le redko vračal brez plena. Nepozabno pa mi bo ostalo v spominu, ko mi je 14 dni po mojem lovskem krstu, prišla pred cev lisica, ki sem jo s prvim strelom smrtno pogodil. Pri tej priliki sem spoznal tradicionalne in nadvse šaljive običaje, ko sem moral polagati lovski izpit in sem bil ponovno krščen. Da sem tedaj kot sodnik po poklicu, moral sesti na klop za obtožence, mi je bilo prav nenavadno, zlasti ko me je lovski tovariš kot moj branilec »tlačil v kašo«, namesto da bi me »ven rezal«. Pravično prisojeno mi kazen sem pa junaško prestal in ko sem prinesel ženici kar lisico in zajčka hkrati, me od tedaj obrajta kot pravega lovca. In tako grem od uspeha do uspeha ...
Vevericam, ki so bile žrtve moje lovske šole, se skušam sedaj oddolžiti s tem, da jih v zimskih stiskah krmim. Mlajšim tovarišem, zlasti začetnikom, pa svetujem, naj se ne dado razorožiti od prvih neuspehov. Temeljito preizkusi svoje orožje in se vadi v streljanju in lovskih veščinah. Predvsem pa voljno sprejmi in s pridom uporabi izkustva, ki ti jih izroče stari izkušeni lovski tovariši in čitaj mnogo dobre lovske literature. Zdi se mi, da se človek nauči v doglednem času vsake znanosti, le lova se nikoli ne nauči, marveč se ob njem vedno uči.
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
Zapiski o opazovanju ptic v prvem polletju 1946 v Lendavi in okolici.
Brgleza, ki je tudi v tukajšnji okolici redek, sem videl dva dne 4. junija.
Poljske vrane sem videl v večjem številu 6. januarja na njivah pred Mostjem, 12. januarja vekke jate pri' Čentibi, a v februarju le še poedine. Sive vrane so se v tem letu zopet precej pomnožile.
Liščkov je bilo to leto izredno mnogo. Prvega sem čul peti dne 7. marca.
Dne 15. januarja je videl tov. Kralj v Črnem logu večje število kalinov. Po pripovedovanju tov. Kolerja R. iz Dolge vasi se vsako leto pojavijo kalini v večjih jatah.
Dleska sem videl dne 2. julija ob potoku Ginji, prišel je pit in se kopat.
Sinic raznih vrst je v tukajšnji okolici mnogo, zlasti velikih sinic, plavčkov, pezdičivk in dolgorepk.
V tej jako mili zimi je bilo januarja in februarja dnevno opažati velike jate velikih divjih rac v rokavih Mure in po potokih. Dne 5. junija pa sem videl v Kobiljskem potoku pod mestom pet mladih račk, starih kakih 10 dni.
Tudi po več malih ponirkov sem večkrat videl v Kobiljskem potoku.
Poljske jerebice so postale med vojno redke. Tudi letos sem jih opazil le malo. Pred vojno jih je bilo obilo.
Podobno je s fazani.
Škorci so se vrnili v drugi' polovici februarja. Sosed jih je opazil 17. februarja pri Komovcih, sam pa šele
2. marca pri Petišovcih. Bilo jih je manj ko druga leta.
Prvega kobilarja sem čul 25. aprila v goricah pri' Dolini, dne 28. aprila pa v Lendavi za šolo. Kobilarji so povsod zelo številni.
Zelenci so se preko pomladi in poletja držali na kostanjih pred šolo, kjer sem 22. maja opazil, da znašajo gnezdo.
Dne 25. marca sem čul peti prvega griljčka.
Velikega strnada sem videl 17. im 22. aprila.
Vsako leto pozimi pridejo semkaj pinože. Letos sem jih izredno mnogo opazil 6. januarja v Mostju, 15. januarja v Črnem logu, nekaj še 15. februarja pri Dolini.
Plotnega strnada sem videl 16. julija rano na pokopališču.
Poljskega škrjanca je čul moj sosed že 28. februarja na njivah ob Muri, 5. marca ga je pa videl tov. Kralj v Dolgi vasi
Prvo belo pastirico sem čul ob Muri dne 2. marca, v mestu sem jo pa videl
8.	marca. Teh je v tukajšnji okolici precej.
Sivo pastirico je videl tov. Kralj
9.	marca v Dolgi vasi.
Črnočelega srakoperja sem opazil
dne 12. maja pri Dolenji Bistrici, isti dan popoldne pa dva pri Hotizi. Pozneje sem jih večkrat opazoval. Po 15. avgustu jih nisem več videl.
Dne 6. maja sem ob Ledavi opazil prvega rjavega srakoperja. Rjavi sra-koper je tu zelo pogost.
Dne 2. marca sem videl pri M. Središču velikega srakoperja, 6. maja enega pod Dolgo vasjo, 13. junija pa tov. Kralj enega v Dolgi vasi. Če gnezdi v tukajšnji okolici', kljub skrbnemu poizvedovanju nisem mogel ugotoviti.
Tov. Rudolf Kol er mi je pripovedoval, da so rjavoglavi srakoperji nekdaj stalno gnezdili v dolgovaških goricah. Zadnja leta jih ni.
Veliki muhar je tu zelo pogost. Prvega sem videl 9. maja.
Vrbjo listnico sem prvo čul dne 29. marca.
Rakarja sem čul iz ločja v Črncu v začetku maja. Vse poletje sem videl ali čul precej rakarjev v ločju Kobil j -skega potoka, Črnca in Ledave.
Tudi različnih trstnic je mnogo ob tukajšnjih potokih. V ločju Kobil j-skega potoka sem videl 25. maja tri gnezda trstnic, v enem je sedela samica, a dve sta bili prazni. Nekaj dni pozneje so bila gnezda uničena, ker so kmetje ločje posekali.
Kljunači so se vrnili v prvem tednu marca. Tov. Kralj jih je videl 6. marca v okolici Mostja; istega dne so jih videli v okolici Beltincev.
Črnoglavke so se vrnile zadnji teden marca. Prvo sem čul 29. marca. Črnoglavk je mnogo.
Brolico sem videl dne 17. aprila v grmovju ob Ledavi. Blizu tega kraja sem videl 1. avgusta tri mlade brolice.
(Se nadaljuje.)
Hribar Ivan, učitelj.
Iz leta 1945. Pozno v jeseni smo lovci iz Guštanja priredili lov v Tolstem vrhu, ki je danes lovišče za sebe. Lahko rečem, kakor lovišča tako tudi lovci sami nismo še bili kaj prida urejeni. Tudi pse smo pobrali vse vprek, razen nemških ovčarjev, ker je bilo bore malo lovskih psov. Od vseh pa so bili le trije nekaj prida, vsi ostali so bili le za videz in so delali več zgage
kakor koristi. Ko smo nastopili za tretji pogon, smo bili še brez dlake, čemur se nismo čudili spričo takih psov In lovcev. Kmalu sta zagnala Najdi in Floka in mi smo s pripravljenimi puškami čakali na strel. Toda vse zaman, nobena puška ni počila, čeprav so psi neprestano lajali in gonili. Zdelo se nam je sumljivo, da se lajež in cviljenje ne premakneta z mesta. Skoraj hkrati smo se znašli pri pseh in obenem pri lisičjih luknjah, katere so obdelovali psi. Floka, ki je močan pes, ni mogel v luknjo, je prav pridno širil s kopanjem vhod v lisino in s tem krepko pomagal lovcem, medtem ko sta imela Najdi in Karo zabavo z lisico v rovu. Z združenimi močmi' smo se prerinili do končnega rova, po katerem je imela lisica vhod. Dober meter in pol od tod je bil brlog, r katerem je ždela ob steno pritisnjena lisica i'n odbijala Najdija in Kara. Tovariš Cvetko, ki je pridno kopal in pomagal, je opazil lisico. Brž ji pomoli flobertovko, ki jo lisica zgrabi za ustje cevi in Cvetko sproži. Malo smo še razkopali in Floka se požene v rov in zgrabi lisico za vrat In jo vleče proti odprtini. Tedaj Cvetko zgrabi psa za zadnji nogi in potegne oba dva na svetlo. Komaj smo si plen malo ogledali', ko v luknji ponovno zalajata Najdi in Karo. Kmalu tovariš Čegovnik ustreli s flobertovko drugo lisico in jo ]X)tegne iz rova. Že so tovariši odhajali, ko moj Najdi znova zažene lajež v lisini. Komaj sem lovce preveril, da mora biti še tretja lisica v luknji, Podregam s flobertovko v rov in • že zagrabi za ustje cevi. Ko se prepričam, da je lisica in ponovno zgrabi, sprožim. Privlekel sem jo s pomočjo Najda na dan in za njo je zapustil rov tudi pes v znak, da je lisina končno prazna. Tri lisice iz enega rova pri nas niso mačje solze. Pouk iz tega pa, da ne ostavljaj lisine, dokler je pes prostovoljno ne zapusti, sicer lahko v nji pozabiš kak lisičji' kožuh.	V. L, Guštanj.
Lov na divje svinje. S tovarišem Lojzetom Š. sva šla zadnjega januarja letos na lisice, ker je sveži sneg obetal dobre lov. S seboj pa sva vzela seveda tudi vsak svojega psa zaradi lisic. Z naima je šel tudi Lojzetov brat Rado za brakirja. Komaj sva prišla v gozd pod Sv. Duhom pri Polževem, sva naletela na sledove divjih svinj. Ravno sva bila namreč s tovarišem v pogovoru, zakaj da ni sedaj nobenih ščetinarjev, ko so vse leto delali škodo. Tovariša opozorim na ta sled, pa mi modro odvrne, da je to sled jazbeca. Dober si, mu pravim, da vidiš sredi najhujše zime jazbece, ki kolovratijo po svetu. Kmalu sva opazila še drugi sled, pa mu rečem, glej, tu sta šla kar dva jazbeca. Končno je le verjel, da so to sledovi divjih prašičev, vendar zaradi sipastega snega nisva mogla takoj ugotoviti, v katero smer so šli. Mahnili smo jo za sledovi proti gozdu, ki se imenuje Reber pod Sv. Duhom, da presledimo divje svinje in jih obkrožimo. Kmalu smo dognali, da so šle svinje proti Polževem. Medtem sta pritekla psa, skočila po sledu v goščo in že je nastal lajež. Spoznal sem. da se borita psa s svinjami. Brakirja Radota sem poslal v goščo, naj bi pritisnil ščetinarje proti nama. Komaj jo bil sto korakov od mene v gozdu, zavpije »pazi« iln že vidim, da psa ženeta pirotii meni divjo svinjo. Brž se pripravim na strel in na kakih petdeset korakov pritisnem na merjasca. Toda puška ostane tiho, kar se v takih primerih rado zgodi. Drugi naboj je po sreči užgal in videl sem, da seim merjasca dobro. pogodil. Takoj sta planila psa nadenj, a merjasec je bil še dobro pri močeh in se je krepko branil, pa tudi napadal. Za ponovni) strel se ni nič zmenil, zato sem ga ponovno streljal na kakih šestdeset korakov s kroglo bre-nekarico in mu zdrobil spodnjo čeljust. Toda merjasec se je kar naprej boril s psema, tako da sem moral ponovno streljati. Nikakor n,i hotel pogi-
niti in ko sta prišla tovariša, sem si izposodil od Radota sekirico in mahnil merjasca dvakrat po batiči. Sele za tem se je udai iin mirno obležal. Za tem me pa Lojze povabi, da smo šli zasledovat njegovo divjo svinjo, ki jo je obstrelil. Za močno krvavo sledjo smo hodili dobre tri ure, toda ker je hudo. snežilo, nam je sneg zabrisal sled tako, da smo morali opustiti zasledovanje-Na sliki pa vidite, da se s tako zverino ne da češenj zobati.
David Koželj, Vrhe, p. Krka.
Kljunači sc v naših krajih na pomlad pojavijo šele sredi marca. Nekaj jih je sicer, ki pri nas prezimijo, toda letošnja huda zima, sprva mraiz v januarju in potem snežni zameti prve dni februarja, so jih pač morali pregnati. Kljub temu sem našel prvega kljunača dne 10. februarja okoli 11. ure v »Lisjaku« pod Radovljico v strugi, kjer je voda odtopila sneg. Istega dne sem videl na Savi 6 divjih gosi. Sicer je pa krt ril že 29. januarja, kar sem opajzil sam in so mi povedali tudi drugi, a to na bolj močvirnatih predelih.	T. K. 12. II. 1947.
Neprostovoljna ječa. Pri pokončeva-nju lisic smo posegli tudi po pasteh im smo pretekli mesec doživeli kaj čuden slučaj. Lovec K., ki ima veliko veselje z nastavljanjem pasti, je v novozapad-lem snegu izsledil, da sta se v neko lisičino zatekli’ dve lisici. Takoj je nastavil pasti in se v zavesti uspeha zadovoljen podal domov. Pričakoval je
pač, da bosta lisici vzdržali v lisičini kvečjemu nekaj dni. Toda veliko je bilo presenečenje nas vseh, ko se tudi po dveh tednih ni nič spremenilo. Skoraj smo že dvomili, da se lisici sploh nahajata v rovu. Tretji teden pa se je položaj malo spremenil. Iz lisičine je začelo smrdeti po lisicah in iz rova je prihajala sopara. Tudi lisici sami sta postali bolj živahni in jeli kopati prav pod pastmi. Tako je našel lovec K. nekega jutra sproženi dve pasti, ne da bi se kaj ujelo. Ko je opazil namero lisic, da bi se prekopali, je v rov nastavil štiri močne pasti. Naslednje jutro — dvajseti dan, je bil ujet krasen lisjak.
Ko navajam ta primer, bi rad vedel, če se je že kateremu drugemu lovcu, pripetilo, da bi lisica tako dolgo vzdr-zala v lisičini.
L. D. Sv. Vid p. G.
Dve debelini šiber naj bi zadostovali za vsakega lovca. Večina lovcev je popolnoma pravilnega mnenja, da je potrebno za lov vsaj tri vrste šiber in sicer 2X, 3 in 3 X mm. To stališče je zavzemala večina naših lovcev, čeprav je marsikdo od teh v svoji mladosti poizkušal z vsemogočimi debelinami šiber, in to od najdrobnejših pa do 0 in 00. Pri izvajanju lova pa se je pokazalo in sem tako prišel tudi sam do zaključka, da je bilo tako izbiranje debeline šiber prav vedno v mojo oziroma strelčevo škodo iln pa škodo divjadi, ki je bila, lahko rečem, prav vedno vsaj ranjena, vendar ne smrtno, in tako trpela strašne muke.
Nekaj časa sem poizkušal, da bi uporabljal samo eno debelino šiber, in sicer 3 mm. Šlo je prav dobro, vendar sem se moral prav strogo držati razdalje pri strelu, in sicer do največ 30 do 33 m. Pri' lovih oziroma pogonih v gozdnih predelih sem imel vedno prav dober uspeh, ker je bila divjad le redko vidna nad to razdaljo. Drugače pa je bilo na polju ali pri lovu na race. Tu se je strelna razdalja vedno gibala že nad to normalo za 10
do 15 m. Pa pri racah je še kar šlo, zlasti če si imel količkaj dobro streljajočo puško, si mogel na razdaljo 40 do 45 m s šibrami 2'A mm imeti še prav dobre uspehe. Ker ta ptica je sila občutljiva za strel, seveda se razume pri tem strel v zraku in ne na vodi. — Drugače je pri strelu na polju, posebno še v zimskem času. Takrat debelina šiber 3 mm na razdaljo 40—45 m nikakor ni ustrezala, ker na tako razdaljo ta debelina šiber že nima več zadostnega učinka, predvsem ne potrebnega šoka in pa zadostne prebojne moči, da bi zdrobila tudi kosti. Prav to pa je pri daljšem strelu velike važnosti. Vse to dosežem z debelino 3'A mm veliko sigurneje in to tem bolj gotovo, čim boljša je puška (mišljeno po odstotkih zadetkov na neko razdaljo in v določeni krog) in čim bolj ustrezajo cevi prav tej debelini šiber. Ravno zadnje je zelo velike važnosti! Znano je, da nekatere puške streljajo bolje drobne, druge zopet debelejše šibre. Iz vsega tega pridemo do zaključka, da je velike prednosti, če puška strelja predvsem dobro drobne šibre, ter je zlasti treba polagati važnost na to pri nakupu nove puške. Puška, ki bo streljala debelino šiber 2'h mm na razdaljo 35 m v krog s premerom 75 cm 70—75 odstotno ali pa debelino 3X mm 70—80 odstotno, je odlična puška. Večina naših pušk, ki so danes v rabi, nima te zmogljivosti.
Prav zaradi teh dejstev sem prišel do zaključka, da mi popolnoma zadostujeta dve debelini šiber, in sicer 21-2 in 3/4 mm. Drobnejše šibre ne rabim niti' pri strelu na kljunača ali kozico (bekasino). Seveda se moram držati normalne razdalje in bom imel z debelino 2X> mm uspeh, kar marsikateri lovec ne bo verjel. S to debelino morem prav dobro streljati tudi na race in pa zajce v zaraščenem terenu. Uporabljal pa bom debelino 3X mm predvsem za strel na poljske zajce, lisice, pri gorskem lovu pa bom imel prav dober uspeh pri strelu na jereba in
ruševca (edina izjema bo menda veliki petelin).
Seveda ne smemo pozabiti, da je uspeh strela odvisen poleg debeline šiber in zmogljivosti puške tudi od strelca samega, in to še precej v veliki meri. Če se torej odločim za debelino šiber 2 'A in 3 X> mm, si morem še vseeno pri svoji dvocevki ali tro-cevki pomagati na ta način, da polnim v desno cev 2}4, levo pa 3 'A mm, posebno na pogonih, ko lahko pričakuješ, da ti pride na strel ali dolgokljun ali zvitorepka.
Sam osebno bom prav gotovo ostal pri teh dveh debelinah šiber in to tudi svetujem ostalim lovskim tovarišem-Vsak naj se pa o tem še sam praktično prepriča. Prav gotovo pa ima to veliko prednost pri nabavi in izbiri municije, še večjo pa, ko že stojiš pri pogonu na stojišču, pa imaš poln lovski pas municije najrazličnejše vrste in si v zadregi, s katero debelino šiber bi polnil desno, s katero levo cev.
Marenčič Rajko, Križe pri Tržiču.
Lovski prizori iz partizanstva. Marsikateri partizan, ki je imel v sebi nekaj lovske krvi in čuta, je večkrat imel priliko opazovati skrivnosti in tajnosti gozda in njegove prebivalce. Seveda je tudi' izkoristil takšna srečanja, da je utešil lačni želodec, kar mu pač ne moremo zameriti. Drugi so zopet ob taki priložnosti zadostili svoji lovski žilici. Toda čast tistim partizanom, ki so ob takih srečanjih uživali edino z gledanjem in opazovanjem, ker so imeli pravi občutek o kritičnem stanju divjadi v tistih časih.
Tudi sam sem imel priložnost, da sem opazoval marsikatero dogajanje te žive narave. Ob takih srečanjih mi je roka nehote segla po puški, toda uživanje takih pogledov mi je naglo umirilo lovsko kri in zadosti'! sem le očem in svojo dušo napolnil z nadvse srečnimi občutki.
Nekaj doživljajev:
Bil sem kurir. Moja pot me je vodila ob obronkih visoke Pece, ki je s svo-
jimi vrhovi nemo in mogočno gledala na okolico. Večkrat sem sanjavo zrl v njene žlebove in opazoval gamse, ki so se brezskrbno pasli' v njenem okrilju. Toda taki prizori so bili redki.
Nekoč grem, kakor po navadi, po ozki gozdni stezi' med visokimi smrekami. Nenadoma zagledam pred seboj srno, ki se mi je, z roč navzdol, bližala po stezi. Obstojim ko pribit. Srna me šele kakih 15 m oddaljena zagleda in obstoji, radovedno zroč v prikazen pred seboj. Stal sem, ne da bi trenil z očmi. Tako si stojiva nekaj časa nasproti. Radoveden, kako dolgo bo še treba ostati v tako strumnem položaju, me je že skoraj posilil smeh. Tedaj sem počasi in potihoma pričel šteti: ena, dve, tri. . . itd. Tako prištejem do stopetnajst. Šele tedaj se je začela srna počasi ozirati' na desno in levo in previdno krenila v polkrogu pod mene in nato zopet na stezo in naprej.
Oddahnil sem se. Vesel, da nisem kalil miru tej prelestni' stvarci, sem s tiho srečo odšel naprej.
Zopet ista pot. Nenadoma zaslišim v bližini sopihanje srnjaka pri gonji'. Usedem se za smreko. Tedaj pridrvita srna in srnjak v dolgih skokih mimo mene. Čez čas utihne vse. Toda nenadoma se zasliši Lokanje in kar nato, kakor da bi se usul plaz, pridrvita dva srnjaka drug za drugim. Kakih 10 m nad mano se prvi zasuče in začneta se ruvati, da je kar pokalo. Gledal sem ves zavzet od prizora, kdaj se bo kateremu zlomil vrat ali odletel kak rog. Oba sta bila z besnostjo zagrizena drug v drugega. Po nekaj časa trajajoči borbi se eden obrne iu z dolgimi skoki izgine, drugi pa se močno bo-kajoč vrne k svoji nevesti.
P. M., Črna.
Dober učinek. Lovska tovariša sta 13. februarja 1947 nesla kapsule na hlevski gnoj blizu gozda. Slaščico sta dala kar vrabčku v trebuh in vado vtaknila v gnoj.
Kmalu, ko se je zmračilo, prideta dve lisici in mimogrede pogledata po
gnoju, če je kaj užitnega. Takoj sta iztaknili vrabiča in ena ga je brž malo pokusila. Ker so tudi lisice tovariške, je pol okusnega grižljaja privoščila svoji boljši polovici. Prva je počakala kar na mestu, druga pa po 20 korakih. Tako sta šli tovariško na oni svet.
Lovska družina Šenčur.
Volkovi. V nekem pismu iz Celja smo brali proti koncu januarja letos tole: »Najnovejše je to, da so se v celjskem okolišu pojavili volkovi, ki so raztrgali nekaj šoloobveznih otrok ter neko žensko; prirejen je bil pogon na to zverjad, ki je zanesla med prebivalstvo strah in trepet.. .< K temu dostavljamo samo prošnjo na vse LO, da nam sporoče, koliko ljudi so v resnici raztrgali volkovi to zimo-
Uredništvo.
Pinoža ali planinski ščinkavec (Frin-gilla montifringilla L.) se je pojavila v ogromnem številu v tukajšnjih revirjih v prvi polovici meseca januarja. Jate, ki so štele na tisoče ptic, so letale razmeroma nizko in bile podobne oblakom; prebrskale so listje predvsem v bukovih gozdovih ter iskale žir. Zanimivo pa je, da je ta prebivalec daljnega evrazijskega severa prihajal iskat hrano celo na okna kmetskih hiš! Manjše skupine se še sedaj (sredi marca) zadržujejo po gozdovih. Znani ornitolog Otmar Reiser navaja v svoji knjigi »Die Vogel von Marburg«, da so se te ptice pojavile v podobnih množicah pozimi leta 1885 na Pohorju.
Črne j Ivan, Frankolovo.
Dvoboj. Minule jeseni so se jutrnje megle leno vlačile po zemlji in sončna obla je zastrta s sivo kopreno splavala že za dobro ped nad obzorje, ko se je Renarjev Jože leno prigugal okrog hišnega vogala. Pomencal je svoje zaspane. oči in se kakor po navadi zagledal po globeli pod hišo, kjer je navadno v jutrnjih urah prečkala zakasnela teta lisica ali pa se je vračal rdeči rogač, ki je vasoval nekje v Kotljah. Lahna sapica je potegnila in njegovo ostro oko je opazilo tik ob grmovju
nekaj živega —■ strela jasna, kljunači so tu! Kakor bi trenil, ga je minila zaspanost, in že je tiščal v roki svoj pihalnik. Previdno se je plazil za grmovjem vedno bliže, pomeril in — škloc .. . Hudič, je zarentačil in pljunil; naboj je bil zanič — ves jezen jo je mahnil naravnost mimo kljunača nazaj proti domu, in ta, kakor bi vedel, da ni nevarnosti, se ni niti zmenil. Ta je dobra, si je mislil Joža, le počakaj. Ni bilo dolgo in naš Joža jo je že zopet sekal, to pot kar naravnost proti kljunaču, ki pa tudi ni kazal nobenega strahu in je mirno vrtal dalje po mehki zemlji. Ko je prišel Joža na primerno razdaljo, je dvignil puško in pomeril. Toda v hipu, ko je že hotel skriviti prst, je nad njegovo glavo ostro zašumelo. V naslednjem hipu je že videl, kako se je po bliskovito zagnalo nekaj sivega v njegovega kljunača. Od samega iznenadenja je pozabil, da drži puško v roki, ko je videl neenako borbo, ki se je razvila pred njim. Velik kragulj in kljunač sta se merila, odskakovala sta kakor žogi od zemlje, se sekala in dajala od sebe ostre kratke piske. Kljunač se je junaško branil, sekal je s kljunom in udarjal s perutmi svojega nasprotnika, a vse je kazalo, da bo zmagovalec na bojnem polju le mogočni kragulj. Tedaj se je Joža domislil, da ima kot lovec pri takih zadevah tudi besedo — pomeril je, četudi zahrbtno, na boreča se viteza in oba sta se umirila, ko se je njuna kri pomešala z jutrnjo roso.
E. O.
Vidra v lisičini. Preko polja se vije struga Oplotniščice, ki je nekoč s svojimi hitrimi postrvmi' privabljala marsikatero vidro.
V povojnem času ni bilo opaziti v njej niti rib niti gibčne vidre. Šele v februarju t. 1. je opazil naš Karlo, ki sicer še ni »stare lovec, vendar se trudi takšen čimprej postati, v potočni strugi sled, ki ga je prepoznal za vidrinega. Pri tem moram omeniti, da je strasten zasledovalec plemenitih
kožuharjev in obenem v veliki milosti boginje Diane.
Ima jamarja »Trefa«. Pes pozna predvsem lisice, potem dolgo nič in slednjič zajca. S tem je konec. Torej za naša lovišča pes in pol. Lisico zasleduje po zemlji in pod zemljo ter se iz jam vrača navadno z raztrganimi uhlji in s krvavim smrčkom.
Karlo in Tref sta izvohala, da je nekoliko metrov od struge Oplotnišči-ce lisičina. Obiskala sta jo že nekoli-kokrat in imela tudi srečo, da sta lisico izbezala, ne pa tudi vedno uplenila.
»Zapadel je debel sneg, lisica ne bo mogla tako hitro izskočiti. Hajdi nad njo! Mogoče bosta celo dve, ali tri...« si je mislil lovec Karlo. In že sta vzela s Trefom pot pod noge.
Pes je kar skočil v lisičino, Karlo v prežo. Zdaj bo, kar bo ... A borba v jami se kar ni hotela prav razviti. Malo lajanja, potem pa vse mirno in težko pričakujoči lovec vidi, kako prihaja pes radenski iz jame. Očividno je nekaj vlekel, kar pa je nekoliko pred vhodom izpustil, tako da je Karlo lahko potegnil iz jame plen — svojo prvo vidro.	Sekirnik M., Oplotnica.
Iz lovske organizacije
Spominu prijatelja-lovca!
Spominjam se, v Dragi je bilo; pogledal si mi zadnjič v oko, podal otožno roko mi v slovo ... Kako tedaj mi v srcu bilo je težko!
Razšla se pot je naju dveh in skoraj na koroških tleh si bil ujet Z upanjem v očeh zapuščal si gozdove — strmi breg.
V dachausko bil si klavnico
odgnan...
Po domu, svobodi si hrepenel
zaman;
nekje v tujini mrzel grob, hladan, pokriva truplo Tvoje — lovec —
partizan.
Minulo je trpljenje, prišel cvetni
maj,
a Tebe, moj prijatelj, ni nazaj.
V lovišču blodim, spremlja duh me
Tvoj
in mnogokrat ko živ si pred menoj.
Rasto v ponos Ti fantje, žena čuva
nanje,
saj bilo Tvoje je srce le njej in
zanje. ■.
In skoraj gozd bo njih prijatelj — Francelj moj,
ko nekdaj Ti, hodili bodo fantje
Tvoji — v lov z menoj.
Pokojni Franc Sušnik, gostilničar Jz Tržiča, je bil lovec z dušo in srcem. Odšel je prostovoljno v partizane v letu 1944. Na Koroškem pa so ga ujeli in zaprli v Dachau. Od tam so ga odgnali v nemško taborišče Lob it z na Češkem, kjer je postal žrtev fašizma v aprilu leta 1945. Vsi lovci smo ga ljubili.
Ivan Kralj.
Lovski svet LR Slovenije je bil ustanovljen na zboru starešin lovskih družin in predsednikov okrajnih lovskih svetov dne 16. marca 1947 v Ljubljani. Člani izvršilnega odbora so: Predsed-
nik Maček Ivan, generalmajor, podpredsednik vlade in minister za gradnje, Ljubljana, Lepodvorska 5; namestnik predsednika in poročevalec za organizacijo dr. Lavrič Janko, direktor, Ljubljana, Nunska 4/III. Tajnik dr. Lovrenčič Lado, referent ministrstva za trgovino in preskrbo, Ljubljana, Tavčarjeva 1; namestnik Bavec Amton-Cene, podpolkovnik, Ljubljana. Blagajnik Zupan Ivan, dohodarstveni ravnatelj v p., Ljubljana, Staničeva 5; namestnik Skale Janko, bančni uradnik v p., Ljubljana, Puharjeva 5. Poročevalec za načrtno lovsko gospodarstvo: II a c e Matevž, ljudski poslanec, pomočnik upravnika državnih gozdnih gospodarstev, Ljubljana; namestnik Bernot Ivan, načelnik v ministrstvu za kmetijstvo, Ljubljana, Prule 9. Poročevalec za prosveto, tisk in muzeje: dr. Rant Jože, univerzitetni profesor, Ljubljana, Lepodvorska 23; namestnik Flajs Andrej, načelnik ministrstva za prosveto, Ljubljana, Cigaletova 3. Poročevalec za kinologijo, tečaje in izpite: Zadnik Ljuban, geometer, Ljubljana, Tavčarjeva 5; namestnik dr. Tavčar Igor, univerzitetni profesor, Ljubljana, Breg 8. — Člana dr. Do u ga n Danilo, generalni sekretar, Ljubljana, Karlovška 18, Japelj Janez, podpolkovnik, Ljubljana; namestnika Semič Stanko, polkovnik, Ljubljana, Beri igo j Davorin,, oficir JA, Ajdovščina. Poleg teh tvorijo lovski svet LR Slovenije po en zastopnik vsakega Okrajnega lovskega sveta in pregledniki: Krevs Ivo, major, uradnik ministrstva za notranje zadeve, Ljubljana, Kersnikova 11, Babšek Milan, posojilnični uradnik, Ljubljana, Gosposvetska 4, Kovač Sašo, trgovec, Ljubljana, Knezova 16; namestniki preglednikov: Kranjc Miško, ljudski poslanec in književnik, Ljubljana, Tyr-ševa 26, G a r z a r o 1 i Elo, Postojna, Cvirn Otmar, sodnik, Maribor, Partizanska 36.
Proračun Lovskega sveta LRS za 1947, ki ga je zbor sprejel:
Do ho dki :
7.500 članarin (a Din 125) Din 937.500 250 naročnin (a Din 150) Din 57.500
Skupaj Din 975.000 Izdatki:
Administracija............Din	80.019
LOVEC.....................Din	471.600
Lovska prosveta .	.	• • Din 170.000
Razno:
kinologija Din 75.000 zavarovanje Din 97.500 član. Gl. S. Din 24.000 ostalo	Din 56.090 Din 252.590
Skupaj Din 975.000
Okrajni lovski svet za okraj Brežice je bi) izvoljen na okrajnem zboru lovcev dne 9. februarja 1947 v Brežicah. Za predsednika je bil izbran tov. Medved Branko z namestnikom ter 11 članov sveta, 2 člana nadzornega odbora z namestnikoma, delegat za lovski svet LR Slovenije z namestnikom i'n delegat za Lovsko zadrugo.
Okrajni lovski svet za okraj Novo mesto je bil ustanovljen na okrajnem zboru lovcev v Novem mestu 16. februarja 1947 s predsednikom dr. Antonom Furlanom, z 11 člani in delegatoma za Lovski svet Slovenije in Lovsko zadrugo ter dvema preglednikoma računov.
Pred tem se je pa vršil občni' zbor L. d. Novo mesto, ki je potrdil sprejem obračuna in razid društva.
Okrajni lovski svet za okraj Murska Sobota je bil izvoljen na okrajnem zboru lovcev 5. marca 1947 v Murski Soboti in sicer je bil izbran za predsednika tov. Jug Karel, 12 članov, 2 nadzornika.
Okrajni lovski svet za okraj Ptuj je bil izvoljen na okrajnem zboru lovcev 17. novembra 1946. Za predsednika je bil izbran tov. Kirbiš in 11 članov
lovskega sveta, dva preglednika računov. Imenovanje delegata za lovski svet LR Slovenije je pa prepustil okr. lovskemu svetu.
Okrajni lovski svet za okraj Prevalje je uil dne 5. marca 194? izvoljen na okrajnem zboru lovcev.
Za predsednika je bil izbran tov. Knežar Franjo z namestnikom, 11 članov s 6 namestniki, 2 preglednika z namestnikoma, delegat az lovski svet LRS z namestnikom ter delegat z namestnikom za lovsko zadrugo.
Okrajni lovski svet za okraj Rakek je bil izvoljen na okrajnem zboru lovcev ?. marca 1947. Za predsednika je bil izbran tov. Lavrenčič Alojz in 14 članov sveta, posebej pa še upravitelj lovskega sklada, član centralne komisije za lovsko škodo, poročevalec za kinologijo in poročevalec za prosveto in propagando ter dva preglednika računov.
Kazen. Okrajni lovski svet v Ptuju je na 4. seji dne 29. januarja 1947 izključil člane Bratuša Ivana, v Korenjaku 3, Pravdiča Petra, Kokota Antona in Jožo ter Veseliča Alojzija v Turškem vrhu, iz lovske družine ter jih predlagal v kaznovanje OLO za vsoto 2000 oz. 1000 din, zaplembo njihovih lovskih pušk in odvzem lovskih listin za izvrševanje lova. Imenovani so ustrelili srno in jo na skupni večerji pojedli.
Iz zapisnika lovske družine — dobesedno: »Po končanem posvetu tov. starešina obrazloži, da imamo v letošnjem letu 1946/47 gojitveni odstrel enega srnjaka in 1 srno mladico, nakar je nastal živahen razgovor kdo bo talko srečen, da ga bo odstrelil. Predlog tov. starešine je sledeč: Imel sem že mnogo potov in dela za ustanovitev te družine in mislim, da mi bodo tov. lovci dovolili ta odstrel meni', seveda vsak bi ga rad odstrelil ali vseeno je bilo sklenjeno naj bo ta odstrel za srnjaka od tov. starešine, kar se je končno sklenilo naj bo njegov .. .«
Dober pogled! Ur.
______Kinološke vesti______________
Mednarodna kinologija. Glavna skupščina mednarodne kinološke zveze (Fe-deration Cynologique Internationale — F. C. L), ki ima svoj sedež v Bruslju, se bo vršila lelos v Bruslju 9. junija. Tej skupščini bo predsedoval tov. dr. Ivan Lovrenčič, poslevodeči podpredsednik F. C. I. in predsednik Kinološkega saveza FLRJ. Letos preide čast predsednika F. C. I. na predsednika Kinološkega saveza FLRJ, tako bo glavna skupščina F. C. I. v letu 1948 v FLR Jugoslaviji.
Veliko mednarodno razstavo psov vseli pasem priredi Societe Royaie Saint-Hubert v proslavo stoletnice prve razstave psov v dneh 7. in 8. junija 1947 v Bruslju.
Kinologija v FLRJ. Sodniški pripravniki. Društvo ljubiteljev ptičarjev je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev tov. Franca Flisa, železničarja v Domžalah, Kersnikova 5. Klub ljubiteljev brakov je prijavil kot sodniška pripravnika za vse vrste brakov tov. dr. Svatopluka Zupana, zadružnega uradnika v Ljubljani, Staničeva 5, in tov. Franca Zupančiča, obratovodjo v Ljubljani, Vošnjakova 16.	Zvezni' tajnik.
Ljubiteljem brakov. (Iz poročila predsednika Kluba ljubiteljev brakov na občnem zboru dne 15. febr. 1947.)
Ko z občnim zborom zaključujemo poslovno leto, se moramo vprašati, če smo v pretekli poslovni dobi izpolnili one dolžnosti, ki nam jih nalagajo pravila in ki nam jih je dal zadnji občni zbor. Govorili smo, da bomo priredili smotre in preizkušnje o delu, vendar v tem poslovnem letu nismo imeli' nobene take prireditve. Odpustljivo je, da nismo priredili tekem ali kakršne koli preizkušnje o delu brakov in sicer zato, ker je skoraj vse naše brake pobrala vojska, novega materiala pa še ni bilo mogoče izučiti in pripraviti za preizkušnjo. Ker je čistokrvnih brakov zelo malo, so morale odpasti tudi smotre; prav pa bo,
da v bodočem letu vse to popravimo. Brakov £e imamo nekaj, lovišča so urejena in je v njih mogoče pse učiti tako, da jih bomo v prihodnji jeseni že lahko preizkusili. Pa ne samo to! Poprej jih moramo videti i'n izbrati iz velikega števila one, ki odgovarjajo pasemskim znakom in katerih predniki so nam znani, ter jim priznati najprej oceno za vpis v rodovno knjigo, kar je pogoj za pripustitev k preizkušnji. To bomo mogli storiti skupno z ostalimi kinološkimi organizacijami na smo-trah, ki' jih bo organiziralo Kinološko udruženje LR Slovenije.
Naloga odbora je tudi bila, da poveča število članov kluba in skrbi, da se poviša število brakov na našem ozemlju. Res imamo nekaj članov več ko lani, toda to število še nikakor ne odgovarja dejanskim razmeram, pač pa kaže na to, da imajo rejci in ljubitelji brakov vse premalo smisla za našo organizacijo. Vsakdo, ki brake goji, vsak njihov ljubitelj bi se moral včlaniti v našo organizacijo in stremeti za tem, da vsi goje in -rede le brake čiste krvi. Vsi se premalo zavedamo, da bo kmalu prišel čas, ko bo po zakonu dovoljeno loviti le s čistokrvnimi psi, in vsakdo mora priznati, da se še vedno v pretežnem delu lov s psi izvaja z braki. Če se že ne včlanijo v naš klub posamezniki, bi bila to dolžnost vseh onih družin, ki love z braki, da se same za to članstvo prijavijo.
Število brakov se je nekoliko pomnožilo deloma po priplodu, deloma po nakupu. Pohvaliti moramo psarni Sodražica in Ribnica, ki sta si nabavili čistokrvne brake iz Istre.
Naloga bodočega odbora bo, da poveča tako število članov kakor število psov, posebno pa še, ker v prihodnjih dneh preide za vedno k nam in se združi z Jugoslavijo domovina naših istrskih brakov — Istra in Slovensko Primorje; tako bomo pridobili kraje, v katerih skoraj izključno love z braki in bo na ta način povečanje števila članstva in brakov laže izvedljivo.
Stari odbor bo na današnjem občnem zboru stavil predlog, da se združita dosedanji Klub ljubiteljev brakov in Društvo brak-jazbečar. Na ta način bo odpadlo tisto četudi' tiho trenje med obema organizacijama, ki jima je le škodilo. Združeni bomo v eni organizaciji ljubitelji brakov vseli vrst in tako z združenimi močmi mogli prispevati naši skupnosti čim največ. Tudi na ta način se bo moglo število članov in vpisanih brakov povečati.
Toda to je še vse premalo. Omenil sem že, da so sedaj naša lovišča že toliko urejena, da brake lahko učimo. Brez pouka psov ne bomo prišli nikamor naprej; če pa jih bomo učili, bomo imeli mi sami zadoščenje v njihovem delu; poleg tega bodo braki' pridobili oni sloves, ki so ga imeli nekdaj in ki ga zaslužijo.
Še na nekaj ne smemo pozabiti1, tovariši! Ugotoviti moram, da je med nami silno upadel smisel za študij kinologije sploh in brakov še posebej. Kot klub, ki v pretežni večini goji domače pse, lovske pse edine domače pasme, ima naš klub dolžnost, da smisel za kinologijo in proučevanje naših domačih psov vnese med one lovce, ki imajo poseben smisel za to, in tako ]>ovzroči splošno zanimanje za kinologijo. Kako lepo bi bilo, če bi' se vsaj v nekaterih večjih središčih ustanovili študijski krožki, na katerih bi člani vsaj nekaj ur v mesecu posvetili kinologiji. Iz takih krožkov bi se rodili novi kinologi, pisale bi se razprave za naše glasilo, krožki' pa bi širili smisel za kinologijo in za organizacijo kinologov med širšimi množicami lovcev ter položili temelj za kinologijo v celokupni lovski skupnosti.
Prav s to željo končam svoje poročilo.
_____________Oglas_________________
Velike in male peteline preparira v naravnih pozah preparator France Barbič, Medvode, Gorenjsko.
O. C.:
O pravni kvalifikaciji lovske tatvine
Mnogo se je o tem vprašanju pisalo, razpravljalo in polemiziralo v predaprilskih časih. O tem »vprašanju«, me boš vprašal tovariš. Saj to vendar ne more biti vprašanje, boš dejal, ko misliš z možgani, ki niso inficirani z razno pravno navlako, pametno in preudarno; saj samo ime »lovska tatvina« pove, zakaj gre. Tatvina je tatvina — kdor ukrade sosedu listnico iz žepa, je tat, kdor ukrade v našem lovišču zajca, je lovski tat, pa naj zajca ustreli, vlovi na zanko ali magari ujame z rokami.
In vendar temu ni bilo tako.
Lovske tatvine so se nekdaj preganjale in kaznovale po občem kazenskem zakonu, ki je predvideval možnosti vseh mogočih tatvin, navadnih (§ 313 k. z.), kvalificiranih (§§ 315, 316 k. z.) in privilegiranih (§§ 320 in nasl. k. z.). Poleg tega je zakon poznal še posebno privilegirane primere tatvin med sorodniki po §§ 324 in nasl. k. z., ki so se preganjale le na zasebno tožbo. Toda kljub tej res čedni in dokaj izčrpni izbiri, ki je praktično zajela res skoraj vse primere, ki so se mogli na tem področju
v praksi dogoditi, se tedanji zakonodavci niso usmilili nas lovcev s kakim posebnim predpisom, ki bi jasno in precizno določal n. pr.: »Kdor ubije v tujem lovišču divjad z namero, da bi si jo prisvojil in s tem pridobil sebi ali komu drugemu protipravno imovinsko korist, se kaznuje kot lovski tat z zaporom do enega leta.« In ravno ta nedostatek, ki je bil opažen kmalu po izidu kazenskega zakona pa kljub temu ni bil odpravljen, je povzročil uvodoma omenjeno pisanje, razpravljanje in polemiziranje.
Povod temu viharnemu razpravljanju med pravniki zaradi navidezno tako enostavne stvari je iskati v tem, da prepovedujejo določila kazenske zakonodaje uporabo analogije (t. j. podobnih zakonitih predpisov) in da je tedaj potrebno, da se dejanski stan izvršenega dejanja točno ujema z definicijo dejanskega stanja kaznivega dejanja, ki je vsebovana v gotovem zakonitem določilu. Morda to pojasnim bolje s primerom.
Zakon pravi: »Za poškodbo lahkega značaja se kaznuje storilec ...«. Bistveno za tako kaznivo dejanje je, da sem nekoga »telesno poškodoval«, da sem mu tedaj prizadejal na telesu vidne poškodbe. Če sem ga pa sicer še tako krepko oplazil, pa ta posledica ni nastopila, tedaj nisem kazniv po tem zakonitem predpisu.
Pa si oglejmo dejanski stan tatvine, po bivšem §-u 514 k. z., ki pravi: »Kdor odvzame tujo premično stvar drugemu z namero, da bi pridobil z njeno prisvojitvijo sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, se kaznuje zbog tatvine ...« Vsak nepravnik bo pri še tako skrbnem prečitanju te definicije dejal, da so v njej vendar vsebovana tudi vsa bistvena oznamenila lovske tatvine. Namera, pridobiti s tako prisvojitvijo sebi ali drugemu oči-vidno protipravno imovinsko korist, brez dvoma obstoji. Odvzem tuje premične stvari- drugemu tudi, tedaj...! Toda ne, tovariši. Ravno to ne drži, vsaj oznaka stvari kot »premične« ne, in prav v tem grmu tiči zajec. Živa divjad v lovišču namreč za pravnika tedaj ni bila »premična stvar«. Kar vidim vas, tovariši neprav-niki, kako postajate nevoljni, češ ta bi bila pa lepa, brzonoga divjad, ki je niti pes ne more dohiteti, in razni ptiči pa bi ne bili »premične stvari«, saj ta misli briti norca iz nas.
Toda ni stvari razumeti v tem smislu. Lovski gospodar je tedaj razpolagal z divjadjo v svojem lovišču, njegovi sosedje v sosednih loviščih. Tako je bilo mogoče, da se je lep srnjak sprehajal danes po tvojem gozdu, jutri pa ga je na trati v sosednem lovišču podrla krogla sosednega lovskega gospodarja. Ali je ta zaradi tega postal lovski tat? Ne, saj je upravičeno ustrelil žival,
ker se je ob času strela nahajala v njegovem lovišču, tedaj na področju, v katerem je smel po vseh veljavnih zakonitih predpisih izvajati lov. To dejstvo, da gospodar dejansko še ne more razpolagati z divjadjo, ki se, kakor rečeno, slučajno nahaja v njegovem lovišču, in da preide ta v njegovo last šele z uplenitvijo, ki je zopet odvisna od cele vrste naključij — da srnjaka zalezeš, da dobro pomeriš, da ti strel ne odpove itd. — je dalo pravnikom povod, da so zaradi odstranitve nepotrebnih sporov označili divjad kot pritiklino nepremičnine, ki postane premična stvar šele tedaj, ko si jo uplenil. Za premično stvar v pravnem smislu namreč smatramo tako, ki jo moremo fizično premakniti in si jo prisvojiti. In tako nam postane jasno, zakaj je urnokraki dol-gouliec, ki švigne mimo nas ko strela iz jasnega pravno »nepremičnina« in postane »premičnina« šele tedaj, ko si mu z uspešnim strelom upihnil ubogo zajčjo dušo. Ni namreč odločilna brzina njegovega premikanja, marveč dejstvo, da ga moreš ti po uspelem strelu zgrabiti za ušesa in vtakniti v svoj oprtnik. Ta »premile« je odločilen za označbo mrtvega zajca kot »premičnine«.
Če pa osvojimo gornja izvajanja, bomo razumeli, da so pravniki, ki so po naravi svojega posla vedno pedantni, upravičeno dvomili o tem, ali je pri uplenitvi divjadi mogoče govoriti o odvzemu »tuje premične stvari drugemu«, saj prvič stvar ob izvršitvi dejanja ni bila premična, drugič pa ni nikjer rečeno, da bi jo bil sigurno dobil lastnik lovišča, v katerem je bila ukradena, in je tedaj oškodovanec po vsej verjetnosti neznan. Posledica te negotovosti je bila, da so nekateri pravniki in sodniki smatrali lovsko tatvino kot običajno tatvino po §-u 314 k. z. drugi pa so jo kvalificirali kot prestopek protipravne prisvojitve izven primerov tatvine po §-u 322 k. z.
Danes pa je po mojem mnenju stvar povsem določno urejena po naših novih pozitivnih zakonih, ter je lovsko tatvino nedvomno kvalificirati kot kaznivo dejanje po Zakonu o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod varstvom države, ki ga bom v naslednjem skrajšano označil kot »Z. lj. pr.«. Evo iz katerih razlogov:
Člen 1. začasnega zakona o lovu (skrajšano Z. z. 1.) pravi: »Divjad je ljudska dobrina; z njo jo treba upravljati po načelih umnega gospodarstva.« Besedi »ljudska dobrina« moremo vsekakor brez pomisleka istovetiti z izrazom »splošno ljudsko premoženje«. Ne more biti dvoma o tem, da bi bil Z. z. 1. uporabil v 1. členu isto oznako glede lastništva divjadi, če bi bil ob njegovem izidu že obstojal Z. lj. pr. v današnji obliki. Da ima
zakonodajalec v obeli primerih v mislih splošno ljudsko premoženje in da pomenita besedi »dobrina« in »premoženje« eno in isto, je vsakomur jasno, le da je pojem premoženja morda nekoliko širši od pojma dobrina. Kaj je pod varstvom Z. lj. pr., nam jasno pove 1. člen in fine »... tudi vse drugo splošno ljudsko premoženje«, tedaj brez dvoma tudi »ljudska dobrina« — divjad. Tretji člen Z. lj. pr. se glasi: »Kdor je postavljen, da varuje premoženje iz 1. člena tega zakona, je dolžan to opravljati kot dober in vesten gospodar«, tedaj povsem enako določilo, kot ga vsebuje t. člen Z. z. lj. »... z njo (divjadjo) je treba upravljati po načelih umnega gospodarstva«.
Glede dolžnosti onih, ki jim je poverjeno tako premoženje, določa 3. člen Z. lj. pr. v drugem odstavku, drugi točki ».. . da vestno in ob pravem času izvrši naloge, navodila in proizvajalne naloge, ki jih izdajo pristojni organi«, tedaj zopet povsem kon-formno določilo kakor v 6. členu Z. z. 1. ^lovske družine kot lovski upravičenci morajo za vsako svoje lovišče sestaviti načrt o lovskem gospodarstvu za dobo 5 let; v okviru tega načrta predlože pristojnemu OIO podrobni načrt za bodoče lovsko leto in izkaz o uplenjeni divjadi v preteklem letu.
Z. lj. pr. prepoveduje onemu, ki varuje splošno ljudsko premoženje v 4. členu t. a., »da kakor koli razpolaga s tem premoženjem v kakršni koli obliki, razen če je za to upravičen po kakem zakonskem predpisu«; 1. člen Z. z. lj. pa dovoljuje vsakemu državljanu na ozemlju LRS, da sme divjad gojiti, loviti in si jo prisvajati »po določbah tega zakona«.
Kakor vidimo, vsebujeta oba zakona mnogo povsem enakih predpisov in mnogo takih, ki se medsebojno dopolnjujejo, pri čemur je jasno, da vsebuje Z. lj. pr. še nebroj predpisov, ki se nanašajo zgolj na upravo in vodstvo druge vrste premoženja, kot n. pr. podjetij, gospodarskih obratov, tovarn in podobnih. Vsekakor pa iz gornjega nujno sledi, da ima Z. lj. pr. v mislih zaščito prav vsega splošnega ljudskega premoženja in tedaj tudi divjadi, ki je v zakonu kot taka izrecno označena.
Glede kvalifikacije lovskih tatvin po določilih Z. lj. pr. bo v vsakem konkretnem primeru pravilna uporaba zakona odvisna od osebe storilca dejanja. Če izvrši tako dejanje organiziran lovec ali lovski čuvaj, ga bo kvalificirati po 7. členu Z. lj. pr., če to izvrši druga oseba — nelovec —■ po 8. členu Z. lj. pr. Pri tem je ustreženo tudi onim pravnikom, ki bi se vendarle ne mogli odločiti za kvalifikacijo dejanja kot tatvine, kjer predvideva oboje cit. zak. določil kazen tudi za one, »ki se s takim premoženjem neupravičeno koristijo sami ali to omo-
gočijo komu drugemu«, kar vsekakor velja za vsakega lovskega tatu.
Omenim naj končno še, da so po mojem mnenju kaznivi po Z. lj. pr. tudi sami lovci, člani lovskih družin, če s slabim gospodarstvom, z nesmotrnim in nenačrtnim delom lovišče upro-paščajo, kar jasno sledi iz besedila tega člena, ki se glasi, »če tisti, ki mu je zaupano varstvo premoženja iz 1. člena tega zakona ...ravna s premoženjem nevestno in neskrbno ali ki z njim slabo posluje, tako da premoženje utrpi škodo, ...tako da delo na tem premoženju ne ustreza postavljenemu gospodarskemu načrtu, se kaznuje z odvzemom prostosti od 6 mesecev do 3 let«. Naj bo to resno svarilo vsem članom lovskih družin in naj se zavedo tega, da dovoljuje zakon lovcu divjad gojiti, loviti in si jo prisvajati, ne pa samo slednje.
Zaradi popolnosti naj še omenim, da je za presojo kaznivih dejanj po Z. lj. pr. in tedaj dosledno gornjim izvajanjem tudi lovskih tatvin v smislu 15. člena Z. lj. pr. pristojno okrožno sodišče in je s tem to vprašanje tudi v pogledu pristojnosti povoljno rešeno.
Pričakovati je, da bodo gornje stališče osvojili tudi naši oblastni forumi in s tem omogočili in zajamčili uspešno zaščito naših lovišč v korist našega narodnega gospodarstva in splošne obnove naše domovine.
Maribor, dne 21. 2. 1947.
J. K. Korotanski
O našem lovskem psu
Vojni in povojni čas je imel za posledico temeljito družabno pregrupacijo, ki je seveda tudi vplivala na lovstvo. Lov danes ni več privilegij denarnih mogotcev ali drugače izbranih oseb. Dostopen je vsakemu človeku brez razlike. Last je ljudstva in ljudstvo ga tudi upravlja. Izvrševanje lova seveda ni s tem opravljeno, da nosimo puško in streljamo vsevprek, ne oziraje se na stalež in kakovost divjadi. Izvrševati lov se ne pravi samo streljati, pokončevati in upleniti, temveč tudi gojiti, obdržati in razploditi koristno divjad na primeren stalež, da je v korist vsemu ljudstvu. Žal je število lovcev, ki izvršujejo lov res lovsko, sorazmerno majhno, zlasti takih, ki se zavedajo, da je pravilen lov brez psa nemogoč. Sleherni lovec bi moral imeti psa in sicer psa za vse, naj bo to potem ptičar, španijel, prepeličar ali brak-jazbečar; to določajo lovsko-terenske razmere. Če lovimo pretežno na polju, bomo imeli ptičarja, če lovimo deloma na polju, deloma v hribu ali po goščavah, bomo držali španijela ali prepeličar ja, če lovimo po hribih, si bomo preskrbeli braka-jazbečarja. Opredelitev sicer ni tako važna, ker pri spretnem vodstvu nam bo vsak uporabljiv pes v sigurno pomoč.
Takega psa moramo seveda za lov usposobiti, to se pravi, da ga moramo temu primerno vzgajati in dresirati. Če sami za to nismo sposobni ali nimamo dovolj časa, prepustimo to izkušenemu lovcu-vodniku. Sami se moramo vsekakor temeljito seznaniti, zakaj in kako nam služi lovski pes, kaj od njega lahko zahtevamo in pričakujemo in kako ga moramo voditi in vežbati. da nam izpopolni našo nebogljenost zlasti v primeru, če nam obstreljena divjad neznano kam pobegne. Tedaj nam je pes, zlasti pes za vse nepogrešljiv, kajti takrat lovčeva spretnost docela odpove. Če danes še razpravljamo o namenu in pomenu lovskega psa, je to, milo rečeno, ironija. Naše kinološko društvo, zlasti Društvo ljubiteljev ptičarjev, se že več desetletij trudi in prizadeva pritegniti v svoj krog vse lovce in zato prireja vsako leto spomladi in jeseni tekme, da tako nazorno pokaže vrednost psa. Založilo je knjigo znanega lovca-kinologa dr. Janka Lokarja »Ptičarji, njihova odreja in vzgoja«, da seznani slehernega lovca z delom lovskega psa. Če govorimo o lovskem psu, imamo seveda v mislih le čistokrvnega psa. Zakaj? Zato, ker so čistokrvnemu psu vse lovske lastnosti že prirojene, ker jih podeduje in izpopolnjuje iz roda v rod. Te lastnosti ima vsak čistokrven mladič,
rekel bi, latentne, to je skrite; zato jih je treba s pravilno vzgojo, vežbanjem, dresuro in pravilnim vodstvom le zgolj vzdramiti.
Zlasti je pravilno vodstvo psa važen, če ne najvažnejši čini-telj. Lovec in pes se morata medsebojno izpopolnjevati, da je lov užitek, veselje in da je tudi uspešen. Naš lovski zakon zahteva, da bo moral sleherni lovec dokazati svoje lovske veščine z dovolj dolgo prakso ali s predpisanim izpitom. In to je pravilno!
Pravilno more psa voditi le lovec, ki je res lovec in ima potrebno znanje. Če motrimo delo mnogih naših lovskih psov in njihovo vodstvo, bi se človek moral zjokati. Nedisciplinirana ščeneta, ki v najboljšem primeru donašajo po strelu na mestu palo divjad, je vse, kar znajo, nimajo pa niti najmanjšega smisla, da bi n. pr. izdelali samo kratko krvno sled. Psi so v svojih veščinah zaradi tega tako klaArrni, ker večina lovcev nima niti pojma, kaj smejo in morejo zahtevati od lovskega psa in kako je treba dobro izvežabnega psa voditi. Ponajvečkrat nima vodnik nobenega vpliva na svojega psa, čim ga izpusti; enostavno ga ne obvlada. Pes išče in lovi po svoje, lovec pa kriči, žvižga in kolne po svoje. Žalostno razmerje, ko pes lovi z lovcem in ne lovec s psom! I udi na tekmah so take prikazni. Krivi temu so seveda »pristranski« sodniki.
Marsikateri vodnik ptičarjev je mnenja, če pes v hitrem tempu, toda nesistematično išče, pri tem pa slučajno naleti na divjad in obstoji, da je to že vse. Vodnik se niti najmanj ne zaveda, da so to psu prirojene lastnosti in da vodnik k temu ni prav ničesar prispeval. Naša lovska literatura je sicer skromna, toda glede kinologije, torej lovskih psov, njihove dresure in vodstva, imamo pa vendar toliko, da za enkrat popolnoma zadostuje. Omenit sem že Lokarjevo knjigo: »Ptičarji, njihova odreja in vzgoja«. Razen tega odličnega dela ima Jugoslovanski kinološki savez v zalogi tudi knjigo Viljema Fiirerja pl. Hai-mendorla »Brak-jazbečar, njegova vzgoja in uvedba«. V starejših letnikih našega glasila »Lovec« je isto tako izšlo nekaj strokovnih člankov o našem velikem in malem lovskem psu, o tekmah itd. Pravemu lovcu, ali tistemu, ki hoče tak postati, mora biti prav notranja potreba, da se seznani z vsemi stvarmi, ki se nanašajo na lovskega psa. Kajti prej ko slej bo moral imeti takega psa, če bo hotel izvrševati lov pravilno — lovsko. Čim več se bomo bavili s svojim psom, tem bolj ga bomo razumeli in on nas, tem bolj se bo pokazala medsebojna povezanost in razumevanje. Z bičem moramo biti pa zelo vzdržni, kajti: Kdor hoče imeti dobrega psa — naj z njim očetovsko ravna.
Ing. Mirko Šušteršič
Gozd in lov v triglavskem pogorju
(Nadaljevanje)
6.
Če se po tem uvodu povrnemo v zlatorogovo kraljestvo in držimo v vidu razvoj lovstva v pokrajinah okrog Triglava zadnjih stoletij, ki so prinesla toliko tegob našim deželam, nas bo zanimalo, kaj je od lova v Triglavskem pogorju še ostalo, oziroma kaj ni ostalo.
Ako upoštevam divjad, ki je zginila iz tega predela in okolice v 19. stoletju do danes, pogrešimo risa, medveda, volka, divjo mačko in plešca.
Kdaj sta jelen in divja svinja zginila iz tega okoliša, mi ni znano. Mislim pa, da prej, še mnogo prej pa kozorog in svizec. Da so bile še vse poznane lovne živali leta 1788 na Kranjskem, če ne tudi na Gorenjskem in v Triglavskem pogorju, v kolikor so krajevne in podnebne razmere to dopuščale, moremo sklepati iz seznama strelnin iz leta 1788 za posamezne vrste divjadi, ki jih je plačevala Auerspergova graščina na Turjaku, Igu in v Tržiču. Za ubitega medveda so n. pr. plačali 2 gld., za risa in volka 4.30 gld., za divjo mačko 30 krajcarjev, za vidro 2 gld., za jelena 2 gld., za srno 45 krajcarjev, za gamsa 1.30 gld., za zajca 7 krajcarjev, za velikega petelina 41 krajcarjev, za ruševca 27 krajcarjev, za laboda 1 gld., za gos 34 krajcarjev, za raco mlakarico 6 krajcarjev, za žerjava 34 krajcarjev itd. — (Argo III, 1894, str. 128 — Miillner.)
Kozoroga je predvsem v nemških Alpah uničila ljudska vera o zdravilni moči nekaterih njegovih telesnih delov, zlasti srca. S to čudodelno zdravilno močjo so pravljice obdale tudi triglavske rože, ki so rastle iz zlatorogove krvi. Bajka o zlatorogu pa sega r sive pradavnine poganske lovske mitologije narodov, katere so bili deležni tudi Slovenci in ki so jo ustrezno svojim božanstvom preobrazili (dr. Joža Glonar, Časopis za zgodovino in narodopisje: »Monoceros in diptamus«; Ado Makarovič, Lovec 1. 1937/38: »Bajka o Zlatorogu, ostanek lovske prakulture«).
Značilno je, da ljudstvo pomembnim in redkim lovnim živalim pripisuje nadnaravne moči, zlasti glede zdravilstva ali živalim samim celo nesmrtnost, kakor pri zlatorogu, zaradi želje, da bi žival ne izumrla. Na drugi strani pa je zopet vera v zdravilne moči živalskega telesa uničila nekatere vrste, kakor n. pr. kozoroga, čigar srčni križec je imel posebno čarobno moč. —
Valvazor sam ve povedati v 111. knjigi str. 442 o kozorogih in gamsih s slavnimi zdravilnimi »bezoar« kroglami v želodcu, ki da so navadno debele kakor šiške pa tudi kakor kurje jajce. Pravi, da jih je sam poslal v inozemstvo nekemu prijatelju in da jih z Gorenjske sploh dosti pošiljajo. Mislim, da tu ne gre več za kozoroga naših planin, in da ta pri nas Valvazorjevih časov ni dočakal. Pripominja, da tudi domače koze dobe te krogle, če se pasejo v gorenjskih planinah, a le ko šibra ali grah debele. Sicer pa, da mnogo goljufajo z nepravimi.
Te nedolžne krogle v resnici niso nič drugega kakor neprebavljivi predmeti, živalske dlake in rastlinska vlakna, ki so se popašeni zaradi prebavljalnega gibanja želodca zvili in zobli-čili z izločinami raznih organskih in neorganskili kislin v rjave, sveteče se krogle.
Okrog lova v planinah se je spletlo največ pravljic, pripovedk in resničnih dogodkov, katere je ustno izročilo predelalo v neštetih inačicah in iz katerih se odraža naj klene jši, zdravi ljudski humor, pa tudi praznoverje. Tudi Triglavsko pogorje je polno gorskih duhov, goren-mož, škratov, belih žena, žal-žena, more itd. V Zadnjici, trentske doline pod Triglavom, so »krivopetnice«, ki imajo nogo nazaj zavito, a so človeku naklonjene. Poznana je »divja jaga«, in »jaga-baba«. Če človeka zaloti, se mora vleči, da zdivja čezenj. Pa tudi te pravljice, zanimiv odsev poganstva, se hitro zgubljajo in zginjajo iz ustnega izročila v nepovratno pozabnost, kakor je s poganstvom zginila najimenitnejša veledivjad, tur, zober in los.
Naglo se dvigajoča obljudenost 19. stol. je pa tudi preostalo divjad velikega lova potiskala vedno bolj v težko dostopne gozdove gorskih planot in dolin, kjer jih je redčila in jih še redči človeška kultura s svojim modernim strelnim orožjem in sodobnim planinskim športom. Kadar potem človek v svojem brezobzirnem pohlepu kako žival domala iztrebi, zbira sredstva in dela postave, da bi jo ohranil — v zasmeh stvarnici naravi.
V 19. stol. je zginil z naših planin in posebej s Triglavskega pogorja izmed ujed plešec (beloglavi jastreb), katere so žal po-največ v osemdesetih letih v Karavankah (v Kokri) zastrupili. Janez Rabič meni, da je zadnja dva plešca ustrelil leta 1882 »ta kruljavi pastir« na Koščici, in sicer oba na en dan.
Od izrazito mrho jedili ptic se je ohranil v Triglavu samo še krokar, vranje postave, le znatno večji, čisto črn ptič, ki čudovito hitro odkrije mrhovino in pogrebno pojedino oznanja z zamolklim »kro-kra«. Navadno gnezdi v skalnih razpokah in je
v vsem pogorju zastopan še po kakih 5 do 10 gnezdiščih. Krokar je pod zaščito v radovljiškem okraju kakor orel in uharica.
Na zadnjega volka, ki se je še stalno držal v Bohinju, bi mogli sklepati po poročilu Laibacher Zeitung iz leta 1873, št. 283, str. 1976, kjer pravi, da je gozdni čuvaj Kranjske industrijske družbe 4. decembra tistega leta ustrelil pri Kupljeniku 84 funtov težkega volka, ki je sedem let delal veliko škodo med drobnico po planinah na Gorenjskem.
Največ spominov ustnega izročila, pa tudi v listih zapisanega, je ostalo po medvedih. Čudno tudi ni, saj je to tako mogočna žival, a zraven navadno dobrodušna, da je bil človek z njim skorajda v nekakšnem prijateljskem sožitju, in je srečanja z njim, ki so se iztekla pona j večkrat ugodno, kvečjemu z malo vlažnimi hlačami, navadno odel v šegavo obliko. Kajti pri ljudeh si je medved s svojo bajno močjo pridobil vendarle velik ugled in mnenje, da z muhastim in godrnjavim stricem vseeno ni dobro zobati češenj. Ne smemo odrekati našim dedom poguma, če so šli na orjaka s svojimi predpotopnimi kremenjačami in prednjačami, ki so pogosto ustrelile in zadele le bolj kadar se je njim samim zdelo.
Josip Abram v opisu Trente navaja, da Trentarji, ki so bili spretni, vešči lovci, pa tudi strastni in pretkani divji lovci, so lovili svoje dni medvede, »ko so hodili še medvedje k maši«, torej jih je bilo še dovolj, v velike skopce in v nalašč za to izkopane in prirejene jame. Nad skopec so obesili pol bravca. iz kronike Šimna Gregorčiča okoli leta 1721 navaja, da je medved usmrtil Trentarja Tomaža Pretnarja. Ta je zasledoval obstreljenega medveda, ki je Trentarja počakal za drevesom.
Abram pravi, da je bil poglaviten lov v Trenti na gamse in divje peteline. Iz kronike Šimna Gregorčiča navaja tudi Gregorja Pretnarja in sina Valentina, ki sta bila divja lovca in leta 1713 zaradi tega kaznovana. Leta 1730 je bil kaznovan zaradi lova Marko Pretnar.
Nič boljše seveda ni bilo glede divjih lovcev v obeh savskih dolinah. Vendar so trentarski divji lovci kaj radi zahajali na to stran lovit, ker je bilo navadno tukaj več divjadi. Tako je bil okoli leta 1886 na Prisojniku ustreljen divji lovec iz Trente, njegov brat pa obstreljen. Ob poti, tokraj brvi proti izviru Soče blizu cerkve ob Trenti stoji (ali je stalo) znamenje s podobo, ki kaže to nesrečo. Sicer pa Abram pravi, da Trentarji opuščajo celo lov zaradi pomanjkanja in navaja ljudski izrek: »igra in jaga kmetu v jamo pomaga«. Bolj krepko in kratko to pove Gorenjec: »jaga, r.. naga«.
Po navedbi Janeza Rabiča so zadnji stalni medvedje sredi druge polovice preteklega stoletja imeli svoja dva brloga samo še v dolini Kot. En brlog je bil v grapi (grabnu), drugi pri studencu v Srednji gori.
Okrog leta 1850, pripoveduje Janez Rabič, je zlezel lovec, po domače Andrejc, ki je bil majhne postave, s svojo kreme-njačo v enega teh brlogov in ustrelil na medveda, ki je neranjen planil mimo lovca na piano. Ta Andrejc ter neki Šturme sta ustrelila še vsak kake 3 do 4 medvede, neki Brolih v Belci pa enega. Janez Rabič pripoveduje tudi, da je v drugi polovici šestdesetih let preteklega stoletja Ruardov lovec z Jesenic nesel gamsom sol v Mlinarico v dolini Kot. Srečal je dva medvedka, ki sta mu ušla na drevo, pa ju je ujel, zavezal vsakega v en rokav suknje in jo jadrno ubral v dolino, da bi ga ne napadla medvedka. Te medvedke so imeli več let v Ruardovi graščini na Savi pri Jesenicah.
Če ta dogodek ni tisti, ki ga za deset let kasneje opisuje Laibacher Zeitung št. 124, str. 916, iz leta 1868. V uvodu pravi poročevalec, da si medved v Vratih postreže vsako leto z medom čebel, ki jih iz Mojstrane prineso na pašo. Dne 23. maja 1868 se je pa gamsji lovec Jakob Šetina na Cmiru, ko je popravljal solnice in je v višini Mlinarice odložil svojo puško, srečal z majhno medvedko in mladičem. Medvedke, ki ga je napadla, se je ubranil z golimi rokami in ujel mladiča. Ko je prišel do puške, je zaman iskal medvedko, da bi jo ustrelil. Medvedek, v velikosti domače mačke, je pri Šmercu v Mojstrani pil mleko in klofutal pse. Prenesli so ga na Savo v graščino k Ruardu. Drugi dan, pravi poročevalec, so čuli iz sten Mlinarice rjovenje medvedke, ki je iskala mladiča.
Stari lovec Peter Gašperin iz Stare Fužine št. 1, po domače Medved, ve povedati, da so Na Skrilj ih nekoč trije lovci s kremen) ačami čakali na medvede, ki so prišli, a kremenjače niso nikakor užgale. Pripoveduje tudi, da je nek Špilmanov Matevž na Viševniku za njega dni v snegu sledil medveda, ki je šel v brlog. Lovec je ustrelil v brlog in medved je planil ven ter zbegan skočil čez skalo z Vrtca dol do mlake, kjer se je ubil. Dva medveda, ki sta bila tudi v brlogu, sta ušla. Stari Gašperin meni, da je tega že najmanj 100 let, kakor tudi od zgodbe Korit-nikovega Jurija iz Stare Fužine št. 12. Ta je na Pungratu pod Planino pri jezeru ogljaril, ko je prišel medved in ga je Jurij ustrelil. Medved pa ni bil ko j mrtev, zato je pobegnil prestrašeni Jurij na streho bajte in tri dni ni mogel govoriti, tako ga je prevzelo.
Na Velem polju je v tistih časih lovec Medved naletel na nekem mecesnu na dva medvedka, ki sta se zvirala in igrala, pod drevesom pa je ležala medvedka. Toda lovec Medved se je bal streljati zverino medveda.
Da so bili tedaj medvedi pogosti v Bohinju, bi posneli tudi iz dr. Tuškovega opisa njegove ture na Triglav v lllyrisches Blatt leta 1833, str. 191. Dne 18. julija je prenočeval na Velem polju, kjer je majaril Primož Sodja, ki mu je pravil, da medvedje delajo včasih mnogo škode na živini, med katero uprizarjajo velike pokolje. Dr. Tušku, ki pravi o tropah gamsov, da skačejo po nedostopnih gorah, in orlih, ki gnezdijo samo na visokih gorskih pečinah, so posebno zanimivi planinski (beli) zajci, o katerih piše, da žive sicer le po naj višjih tirolskih in švicarskih gorah in v severnih polarnih krajih. Poleg množice divjadi je dr. Tušek tedaj ugotovil cele vojske sestradanih bolh, ki mu v družbi s cingljanjem živinskili zvoncev in meketom drobnice niso dale spati.
Glede planinskih (belih) zajcev omenja Laibac-her Zeitung št. 185, str. 1126, iz leta 1867, pod »Curiosum z Gorenjskega«, za dokončanje prepira dveh gospodov z Dolenjskega, kjer eden trdi, da ni belih zajcev, medtem ko poročevalec pristavlja, da morda niso v vsaki naravoslovni knjigi, pač pa v planinah na Gorenjskem.
Iz leta 1871 je znan krvav lov na zadnjega starega medveda v Trenti, čigar žrtev je bil lovec in cerkovnik iz Trente, Anton Tožbar, po domače Špik. Laibacher Tagblatt od 13. 6., št. 133, v listku »Medvedji lov v Trenti«, popisuje, da je več let hodil čez Luknjo iz Vrat velik medved v Trento, in sicer navadno sredi aprila, za kake dva do tri tedne, kjer je klal drobnico. Vračal se je potem čez planino Beli potok, .eno uro levo od Luknje, zopet na Kranjsko, kjer je delal še večjo škodo. Tisto leto 25. aprila je pastir najavil medveda v Zadnjici, in župan Ivan Zorč je odredil lov. Ena skupina lovcev in gonjačev je šla pod Triglav, sedem dobrih lovcev proti težkemu prelazu Kot, dva sta zaprla Luknjo, pet pa jih je po silnih težavah okrog Pihavca zastavilo planino Beli potok, kjer je medved navadno bežal na kranjsko stran. Med njimi je bil tudi spretni in korajžni lovec Anton Tožbar. Medveda so zasledili ležečega v nekem plazu. Trije gonjači so ga s ponovnim ropotom, vpitjem in s streli iz pištole v zrak, končno spravili na noge. Godrnjaje se je medved umaknil proti stojišču župana Zorča, ki je medveda pogodil, da se je obrnil proti županovemu sinu. Po strelu v hrbet se je ranjena zver namerila na Tožbar ja, kateri je medveda na
kakih 80 korakov pogodil v pleče. Ranjeni medved se je vrtil v krogu in trgal ruševje, potem pa planil v drugo stran. Tožbar je svojo prednjačo medtem nabil in sledil medvedu, katerega je ustavila skalna čer, kjer sta se srečala na dvajset korakov. Tožbar je ponovno ustrelil in medved se je prijel s taco za tilnik, potem pa zvalil kakih deset korakov nazaj. Medtem se je pa pobral in navalil na lovca, ki se je mogel braniti samo s puškinim kopitom. Toda medved mu je zbil puško iz rok, da je odletela daleč v sneg in Tožbar je jel bežati. Medved ga je dohitel in objel, a lovec se mu je izmuznil in ko se je zver zopet spotaknila, je znova zbežal. A na robu strme stene je Tožbarju zdrsnilo, da je padel na hrbet in se rešil pred padcem v globino s srečnim prijemom za grmovje. V tem položaju ga je medved zatel od zgoraj, stegnil gobec čez glavo nesrečnika, ga zgrabil dvakrat za spodnjo čeljust in mu jo z jezikom vred odtrgal. Od strašnih bolečin je nesrečnež spustil z desnico grm, da bi pahnil zver od sebe, ki je medtem z zadnjima nogama zdrsnila in se prekopicnila preko njega, a ga še medtem dvakrat ugriznila v desno nogo in mu zadala po sedem palcev veliki rani. Zaradi strmine in ozke stene močno oslabljeni medved ni več napadel žrtve, marveč se je vlekel ob steni naprej, kjer je naletel na gonjača Antona Berginca. Ta od strahu ni mogel bežati in medved ga je zgrabil za leva ledja in ga vzdignil. Ko ga je spustil k tlom, ga je večkrat ugriznil v noge. Gonjač ga je brezuspešno mlatil z gorsko palico po glavi. V obupu je sunil z oko-vankami medveda v gobec. Medved je ujel nogo, se mu nad gležnjem zagrizel vanjo ter vlekel žrtev na rob peči, da bi jo vrgel v prepad. Berginc je s palico na vse moči obdeloval medveda, kateremu so naposled zaradi zgube krvi pošle moči, da je spustil žrtev, ne da bi jo umoril. Medved se je vlekel še malo naprej in podlegel ranam. Tehtal je tri stote, pravi poročevalec, pa bi v jeseni tehtal gotovo štiri (stot = 56 kg), in je mislil, da bo grozovito zdelani lovec, ki mu je manjkalo polovico obraza, ušel smrti, ker dihalni organi niso bili ranjeni. Pač pa bo težka prehrana, ker mu manjkajo zobje in jezik ter bodo morali 561etnega moža za silo hraniti po cevi, in uboga žena in desetmesečni sinček ne bosta nikoli več čula njegova glasu.
Isti list od 5. maja dvomi, da bi človek s tako rano ,mogel okrevati. In vendar je Tožbar okreval ter je še trideset let po tem drvaril in vodil turiste, kakor podrobneje o njem piše v Lovcu, letnik 1956, župnik Vole pod naslovom »V objemu medveda iz Trente«, str. 271.
Leta 1900, kar omenja tudi Vole v svojih črticah, je Špika — kakor v zasmeh — ubila smreka ob navzočnosti njegovega sina pod Prisankom, ko sta podirala les.
Janez Rabič mi je povedal, da je bil leta 1882 Tožbar predstavljen avstrijskemu cesarju, ki ga je poslal na Dunaj, da so mu naredili spodnji del obraza in brado iz kavčuka.
Medvedjo družino, katere oče se je tako hrabro boril s Trentarji, je še tisto poletje zadela usoda. Viktor Galle, ki je pokončal to poslednjo medvedjo družino, popisuje lov v listku Laibacher Tagblatta iz leta 1871, št. 182, in obenem zavrača razna napačna poročila v drugih listih. Galle piše, da je 29. junija 1871 šel s štirimi lovci in nekaj gonjači nad ugotovljeno medvedko z dvema enoletnima mladičema. Na pol pota v Kot je malo zastal in je pod seboj začul brundanje medveda. Rabič ve, da je šel Galle »na strano«. Lovci vedo, da se v takem neborbenem položaju rado pripeti kaj lovsko važnega. Skočil je za lovcem, ki je nosil torbo z naboji, ter brž nabasal svojo Lancaster dvocevno risanico. Začeli so prodirati skozi goščo proti grapi. On se je z lovcem Urbasom držal bolj levo in srečno prišel na razgledno skalo, ko je na 70 korakov pod sabo zagledal tri medvede, ki so šli čez grušč. S prvim strelom je pogodil mladiča, ki se je skotalil po drči, z drugim medvedko v hrbet. Ko je basal, se je dvignila medvedka in je streljal lovec Urbas. Tretji Galletov strel je zadel medvedko v pleče in je valeč se nizdol razbila s tacami vse dosegljivo. Tretji medved je ušel v breg v goščo in za njim je šel Urbas. Sto korakov za medvedko je Galle zopet zapazil mladiča, ki se je po strelu sesedel in zvalil v grmovje. Na medvedko, ki je hotela zlesti po skali proti njemu v napad, je streljal še štirikrat. Medtem je vstal še tretji, gornji medved, na katerega je še enkrat brez uspeha streljal. Vsega je oddal v nekaj minutah 10 strelov, na medvedko šest, in ko so prišli k nji, še en strel v glavo.
Ko so prišli z medvedoma v Mojstrano, so ljudje od veselja vreli skupaj, ker so jim medvedi zadnji dve leti delali velikansko škodo. Popoldne je dobil vest, da je pastir videl v tesni obstreljenega medvedka, ki je iskal mater. Hitel je z dvema lovcema v Kot in na 200 korakov pogodil medveda v mehko, a je ušel. Končno je zalezel lovec Urbas ranjenega medveda na ležišču, pa mu je naboj risanice odpovedal. Pogodil ga je s strelom iz gladke cevi, a medved je še ubežal navzdol v ruševje. Drugi lovec je zvečer slišal hropenje iz ruševja, toda vse iskanje drugi dan je bilo zaman, in tudi kasneje, ker je iskanje v visokem ruševju silno naporno. Tako je končala slava triglavskih
medvedov, ko je leto kasneje poslednjega potomca trentarskega medveda podrla risanica Gregorja Rabiča, kakor sem opisal v poglavju 5 na strani 159.
Laibacher Zeitung iz leta 1868, št. 177, ima listek s popisom poti v Vrata do Luknje, v katerem pisec pripoveduje med drugim, da je Ruardov lovec ujel v Mežaklji medvedka. Iz graščine nasproti Mežaklje je lovec opazil na skali mladiča, na drugi oddaljeni pa medvedko. Posrečilo se mu je medvedka, v velikosti odrasle lisice, ujeti in ga prinesti v graščino.
Z Mežaklje ve o medvedih Janez Rabič povedati o srečanju drvarja z medvedom, da sta se spoprijela in je drvar medveda z nožem zaklal.
Laibacher Zeitung iz leta 1869, št. 209 od 20. 12., str. 2130, poroča, da so bile z letom 1870 na Kranjskem ponovno uvedene nagrade za uplenitev roparic, v skupnem znesku 400 gld., in sicer za medvedko 40 gld., za medveda 30 gld., za volkuljo ali risinjo 25 gld., za volka ali risa 20 gld., za mladiče teh zveri pod enim letom starosti po 10 gld. in za klateče se stekle pse po 10 gld., kdor jih ubije.
To kaže, da je v lovskem oziru Kranjska ohranila sloves.
Valvazor pripominja v svoji XI. knjigi na str. 269, da so bile divje svinje, medvedi in jeleni na Kranjskem izredno veliki, mnogo večji kakor v drugih deželah, kar so mu pravili in potrdili domači in tuji lovci.
Tone Podvrečar
Rosiuša
(Nadaljevanje.)
»Jugolov« je bil po mojem mnenju in po izkušnjah, ki sem jih sam dobil, precej petokolonaška organizacija. Tudi o njegovi solidnosti ne bi mogel omeniti kaj posebno pohvalnega. Kljub temu pa je našel tudi po Makedoniji ljudi, ki so za njega kupovali živo zverjad, posebno pa velike uharice, ki tu doli niso še tako redke. Komandir orožniške postaje v Trnici je tudi zbral nekaj uharic za to podjetje. Pa čeprav jo je nekolikokrat o tem obvestil, ni dobil niti odgovora. Slednjič sta mu ostali še dve, druge je oddal v Skoplje. Pa tudi za dve je potrebna hrana, različni manjši in večji ptiči, šoje, srake, vrane, vrabci, miši ali podgane, tudi kakšen ne prevelik in ne prehud muc ter (emu podobno. Prevzel sem eno od njega, ker sem imel že iz Kačanika prakso o negovanju uharic, in sklenil,' da si napravim na primernem kraju »zemunico« za lov na ujede.
Na položnem, ne preveč zaraščenem, proti jugu odprtem kraju nad vasjo Janče, sva z učiteljem Draškom posekala nekaj drevja, ker je bilo le pregosto, izkopala v zemljo poldrug meter globoko, dva in pol metra dolgo in poldrug meter široko jamo. Nekaj časa sta nama pomagala tudi župan Aleksa in Osmanov hlapec. Napravila sva nad jamo nizek prizidek iz kamna in v njem strelsko lino in vse to prekrila z okleščki, na nje položila pokrove starih monopolskih zabojev, povrlm pa še veje, zemljo in mah. En pokrov sva primerno priredila za vrata. Ko je bilo vse to urejeno, se je izkazalo, da je bila vsaj za mene jama pregloboka, ker sva vzela mero po Drašku, ki je bil pravi »črnogorski dugajlija« skoraj dva metra visok. Stesala sva zato še primeren podstavek, ki sva ga postavila pod strelno lino. Tudi stojalo za sovo je bilo narejeno. Potrebno je bilo le še določiti dan, ko naj se vsa ta reč praktično izkaže. Pomladni dnevi, ko se selijo ptice, ki jih spremlja roparska drhal različnih ujed, ter tudi vrane menjajo svoja domovanja, so za lov z uharico najboljši. Zadnjo nedeljo v marcu je bil že zgodaj zjutraj Draško pri meni, tudi sam sem že bil pripravljen, uharica pa je čakala v veliki košari, kakor jih uporabljajo za tovorjenje. Uradni sluga Šaban je pripeljal konjička, na tovorno sedlo smo obesili košare, eno z uharico, drugo napolnjeno z dobrotami, namenjenimi za otvoritveno proslavo zemunice, ker so tudi župan Aleksa, šef Sava in Mustafa obljubili, da bodo popoldne prišli pogledat, kako se bo stvar obnesla.
Megla je še visela nad Radiko, ko sva pritrdila uharico na stojalo in ji odkazala častno mesto, midva pa sva se spravila v zemunico v upa polnem pričakovanju dogodkov. Čemerno je čepela uharica na stojalu, napravila je bila koš, midva s pripravljenimi puškami. Ura je šla že na deveto pa niti šoje r bližini. Skoraj sem bil že podvomil v uspeh, ko se je uharica hipno vzravnala, zafrfotala, završalo je in uharica je sprejela prvi udarec od sokola. Bila sva iznenadena in pri prvem napadu še streljala nisva. Ko pa je prišel drugi napad, sva vžgala in sokola je zaneslo po bregu v gosto brinje. Draško je skočil iz zemunice za sokolom in ga srečno ujel, a mene je zaskrbelo, če ni od strelov prejela kakšen delež tudi sova, ker drugi napad
Krčin, Makedonija
Foto A. Kapus
je prišel nizko z desne strani, tako da je bila ujeda tik nad uharico, ko sva streljala. No vse se je dobro končalo za naju in za ptico. Prvi plen je bila lepa samica sokola selca. Spet je bilo vse mirno, uharica je napravila koš in se za šoje, ki so se vreščeč spreletavale nad njo in potem posedle po drevesih, še zmenila ni. Prišlo je tudi nekaj vran in okoli poldneva sva že pomislila na pomanjkanje municije. Štiri šoje, sedem vran in sokol, dovolj za otvoritveno proslavo. Pa je pred krajem prišlo še drugo iznenadenje. Kakor strela iz jasnega je udaril na idiarico veliki korabski orel. Uharica se je vrgla na zemljo in pokazala kremplje, nama je zaprlo sapo, streljati ni bilo mogoče. Končno se je znašel Draško, planil na prosto in odgnal orla. Tokrat je dobila uharica nekaj poštenih prask in udarcev.
Kmalu po tem dogodku so se pojavili gosti in začela se je oficielna otvoritvena slavnost, ki se je pozno v noč nadaljevala
tudi še v »Jugoslaviji«. Že pri prvem lovu v zemunici sem prišel do spoznanja, da je najbolje, če sta v zemunici dva lovca, eden z dvocevko in naboji, napolnjenimi s šibrami št. 8 ali 10, drugi s flobertom in naboji »long ali long rifle«. Prvi naj pazi na ptice, ki napadajo uharico neposredno iz zraka, drugi ima prilike dovolj, da strelja na vrane in šoje, ki posedajo po drevju okoli uharice.
Kolikor mi je dopuščal čas, sem večkrat sam, včasih z drugim lovcem prihajal v zemunico. Plena je bilo včasih več, včasih manj; brez treh, štirih vran se nikoli nisem vrnil. Pri zemunici sta pustila življenje tudi dva kragulja, od katerih eden se sploh ni zagnal proti uharici, ampak obsedel na drevesu in jo od daleč opazoval, nekaj krokarjev in kanj. Draško je imel izredno srečo in nekega meglenega jutra ustrelil malega orla (aquila melanaetus), katerega je hvaležno sprejel struški muzej, ker ga še ni imel v svoji zbirki. Vrane je pospravljala uharica, ostale ptice mi je nagatil neki učitelj iz Debra. Sosedom ni bilo prav, da sem imel doma na dvorišču »mrtvačku ptiču, ko ja donosi nesreču«. Ves čas so nadlegovali ženo, da naj jo že enkrat spravimo proč. O uspešnem lovu z uharico je zvedel tudi neki zdravnik iz Gostivarja in se prav zato pripeljal k meni. Kupčija je bila hitro sklenjena in uharica, ki mi je nudila toliko lepe zabave, je odšla z njim.
Velikih petelinov v Makedoniji ni, pač pa je na Šari ruševec. Njihov manjši sorodnik, gozdni jereb, se najde še v mnogih gozdovih in to tembolj, ker je povsod mešan gozd (bukev, hrast, gaber, jelša, leska itd.), smreka in jelka samo v nekih krajih, bor pa posebno v območju Jakupice in sploh v gornjem toku Vardarja. Jerebji lov na klic je v teh krajih splošno neznan. O tem sem že pisal svoj čas v Lovcu. Tem bolj me je začudilo, ko mi je omenil vaški kmet iz Sence, da bo proti koncu marca pravi čas za lov na »pulja tegra«, gozdne kokoši, prav takrat ko se kotorne love na klic ali na vabnika. »Samo da se odzoveš kao ženka i odmah ti doleti muškarac« in pokazal mi je okroglo, iz pločevine napravljeno šušljo. Nekega jutra sva šla v senačke livade in on mi je pokazal svoje znanje. Kako pa se je začudil, ko sem jaz vzel iz žepa piščalko in zapiskal. »E ovo nišam znao, mislio sam, da je dovoljno, ako se mami samo na ženku, to je nešto novo.« Povedal sem mu, da pri nas sploh ne lovimo jerebov spomladi, ampak samo v jeseni, kar mu spet ni šlo v glavo, češ »pa onda ti neče doči«. Uspeh je bil dober, trije jerebi. Tudi to sem mu povedal, da se samice sploh ne streljajo. Ker sva se držala predpisov »lovačkog kalendara na osnovu § 17. Zakona
o lovu od 5. decembra 1931. godine«, ki je natisnjen na zadnji strani članske karte »saveznog lovačkog udruženja« in v katerem jerebi sploh niso omenjeni, mislim, da se nisva pregrešila proti lovskim predpisom. Sicer je pa mene v prvi vrsti zanimalo, kako bo kmet »stari lovdjija« klical. Obnašal se je prav previdno, redko zaklical, a kakor rečeno, koščena piščalka mu je bila neznana.
Pri volkovi j skem mostu, 18 km od Rostuše ob državni cesti, 5 kilometrov pod vasjo Ničpur, se stekata Radika in Štirovička reka in se ta kraj tudi imenuje sastav reke, od tu dalje je šele prava »golema« Radika. Od stočja reke do izvira Štirovičke reke pod »Velikimi korabskimi vrati« je še dobrih 25 kilometrov.
Krčin, Makedonija	Foto A Kapus
Zadnje naselje v Štirovički dolini je Ničpur, borna vasica s približno 200 prebivalci Arnavtov pravoslavcev, pastirjev in pečal-barjev. V Ničpuru je bilo poveljstvo obmejne čete prav tako kakor v Žirovnici. Poveljnik čete je bil kapetan Komadinovič, mlad, nadarjen častnik, ki pa ga je bolj vleklo na filozofijo kakor na strategijo. Zanimala ga je literatura, botanika in glasba in je bil sam zaprosil za premestitev v te »zabačene« kraje, da je lahko študiral in filozofiral daleč, proč od posvetnega vrveža. Gospodinjila mu je njegova mati, mirna, tiha ženica. Razen nekaj mejašev v štabu poveljstva, drugih »Strancev« v Ničpuru ni bilo. Za kapetanom je bila najbolj važna oseba »državska baba«, ki je omenjena tudi v članku dr. inž. Avčina »Od Ljubotena do Koraba« (Pl. V. 1939, str. 194).
Če si našel Komadinoviča doma, je sedel med knjigami ali urejeval planinski vrt, na katerem je bila zbrana vsa korabska
flora. Večinoma pa je bil zunaj pri svojih mejaših na karavlah, postavljenih pod korabskimi vrhovi. V uradni torbi je vedno imel poleg uradnih spisov in knjig tudi botanični atlas. Lovec Komadinovič ni bil, pač pa je strogo gledal, da so tudi mejaši spoštovali lovske predpise in varovali korabske gamse pred morilno kroglo divjih lovcev, ki pa jih je bilo v galičkem srezu prav malo.
Od Ničpura dalje ni nobene naselbine. Borna zaraščena pot ali bolje rečeno tovorna steza vodi ob reki ali nad reko do izvira in od tu dalje proti prizrenski strani, Lukovem polju, kjer je na jesen 1918. leta našel grob cel, avstrijski bataljon, ki je na begu iz Albanije padel v kačačko zasedo. Še ob času mojega bivanja je govorilo prebivalstvo, kako je polno okostij ležalo tam nepokopanih. Ob gornjem toku reke so bile vasi Štirovica, Reč in Stredi mir ali kakor pravi dr. Avčin v že cit. članku: »Z daljnogledom smo opazovali razvaline treh vasi, ki jih je šele top za vselej odvadil kačaštva«. Za vselej? Vederemo. Kako je dandanes, mi ni znano, toda kar je v krvi težko preide in pa osveta, sveta zadeva pravega Šiptarja. Sicer pa to ne spada v okvir tega članka. Vasi ni več, samo še nekaj razvalin, a ostali so podivjani sadovnjaki, katerih plodove uživata korab-ski medved in merjasec.
Štirovička reka, potočne postrvi in glavatice ter še jegulje, globoki tolmuni, brzice, divja romantika, sveti mir in nobenega človeka.
Na binkoštno soboto zjutraj sem bil v Ničpuru. Tam me je že čakal Rusten z natovorjenim konjičem. Vse potrebno brašno, šotor in drugo za tridnevno bivanje ob Štirovički reki, je bilo natovorjeno. Po hitrem zajtrku smo odšli proti izviru. Namen sem imel, da začnem z ribolovom v gornjem toku in bi lovil proti Ničpuru. Mudilo se nam ni; kjer bomo našli dober prostor za bivak bomo ostali. Opoldne smo se odpočili pri podrtem mlinu pod vasjo Strezimir. V tolmunu pod mlinom mi je zgrabila prva, druga in še tretja postrv, za kosilo dovolj. Ker so bile vse lepe, olje v ponvi nad žerjavico, in sveže, komaj ujete postrvi so nam šle izborno v slast. Popoldne smo šli dalje in pod večer prispeli do Štirovice. V zavetju smo postavili šotor, Rusten je napravil ogenj, a midva s Komadinovičem sva šla, da ujameva večerjo. Komaj sem prvič vrgel vabo, sem začutil močan prijem, a sem prepozno zapel. Vrgel sem v drugič, sedaj pripravljen na hitri sunek in že sem zapel. V mraku nisem mogel dobro razločiti ribe, ali čutil sem po odporu, da je nekaj poštenega na trneku. Popuščal sem in privijal ter jo slednjič le toliko utrudil, da sem
jo privlekel podse in previdno vzdignil na obalo nad kilo in pol težko glavatico. Dovolj, kaj bi se nam ribe kvarile v oprtniku. Po večerji smo polegli okoli ognja, pristavili žezvo in prijetno je zadišalo po kavi. Molče smo zrli v noč in premišljevali o usodi vasi, pod čigar razvalinami smo počivali. Slednjič se je oglasil Komadinovič: »Jeli bilo ovo pravo, što se desilo? Ljudi živeli, kako su znali, nanela prilika i plačkali, a još manj e plačkali, u glavnom su držali svoj »ja« i nisu hteli slušati tudje gospodare pa neka to bili Turci ili Srbi ili Bugari i eto nastradali.« Rasten mu je živahno pritrjeval. »Pa eto, sad opet ovi Taljani, šta ti ne radii sve i svašta u Albaniji, plačkaju in šilu j n
A san kula, zadaj Kabaš (2395 m), Makedonija
Foto A. Kapus
pa kad se narod bani onda opet onako kao ovde.« Da Štirovica, Stredi mir in sedaj prav tako v Albaniji. Cele vasi so uhajale čez mejo, ker niso mogle izdržati italijanske kulture. Med pogovorom je Komadinovič omenil, da italijanski vojni begunci, ki jili je vsak dan več, vsi brez izjeme pripovedujejo, da se pripravlja napad na Grčijo in da sovražnosti vsak dan lahko izbruhnejo. Spomnil sem se stroških dogodkov leta 1939, ko je bilo za veliko noč vse polno albanskih beguncev v Strugi in Ohridu, ker je prav tisti, ki je leto prej kumoval Ahmed Zogu, zahrtno napadel Albanijo. Nekaj časa smo še modrovali, ogenj je ponehaval, po dolini je zapihal južni veter, ki ni obetal nič dobrega za binkoštno nedeljo.
Grom in strela sta nas proti jutru prebudila, lilo je kakor iz škafa in žal se tudi šotor ni izkazal povsem trden proti takemu neurju. Čakali smo in kadili, dolgo dež ni hotel prenehati. Opazovali smo naraščanje vode in se bali, da reka preplavi stezo.
Okoli devete zjutraj je pa le zmagal šarski severnjak in pregnal oblake. Posijalo je binkoštno sonce, iz reke se je kadilo, posrečilo se nam je zanetiti ogenj, da smo si pripravili zajtrk. O nadaljevanju izleta ni bilo govora, ker bi morali na dveh krajih prebrodili reko, kar pa je bilo zaradi narasle vode nemogoče. Torej nazaj proti Ničpuru. Nekaj bo že še zgrabilo, da se ne vrnemo prazni. Rasten mi je nabral črvov, ker v kalni vodi rada grabi tudi jegulja in za njo je najboljša vaba deževnik. Res se mi je posrečilo, da sem jih nekaj spravil na suho. Le Komadinoviču se ni dopadla operacija, ko sem vsakikrat moral prerezati jeguljo, da sem spravil trnek iz želodca. Popoldne sem spet lovil na ribico in sedem jegulj ter enajst lepih postrvi je bil plen binkoštne nedelje. Zvečer sva bila z Rustenom gosta Koma-dinoviča, a drugo jutro sva se vrnila v Rostušo.
Komaj sem se bil praznično preoblekel z namenom, da grem, kakor je pač ne prelepa naša navada, v »Jugoslavijo« na dopoldanski praznični razgovor, je pridrdral po klancu avto. Radovedni, kdo se je spomnil na praznični dan obiskati našo »golemo varoš«, namesto da bi se peljal proti Ohridu, smo ga obkolili. Iz ne najmodernejšega Forda je izstopila vesela družba tetov-skih Slovencev, med njimi Lojze in Joža, tudi že stara Makedonca, s katerima sem nekatero veselo urico preživel na Kočan-skih poljih, Štipskih kršili in tudi skopskih gostilnah.
»Nismo bili trdno prepričani, da boš doma,« se je oglasil Lojze. »Sicer pa ima itak žena ključe od shrambe in kleti, popa Taška tudi poznamo, lačni in žejni ne bi ostali,« je dodal Joža.
Bilo jih je šest z voznikom vred. Zavili smo v krčmo, da se je doma lahko pripravilo primerno kosilo, in da smo obujali spomine ter naštevali novice. In že je prišel čas za kosilo.
Jegulja v česnovi omaki, na pari kuhana in z maslom polita postrv, in še druge domače zadeve so pospešile žejo in vzbudile željo do pesmi.
»Imela sva opravke z Jožom v Debru, pa sva še te ,novajlije" pobrala in potegnili smo se do Ohrida, da vidijo te lepe kraje in albansko mejo iz bližine ter slednjič, da spoznajo slavno Rostušo in popa Taška,« je rekel Lojze.
Pop Taško je bil že vnaprej obveščen o obisku starih znancev, da ja ne bi kaj manjkalo, posebno pa ne domača samostanska gnjat in debrčan iz leta 1935, najbolj znamenite stvari poleg samega popa Taška, umetniškega ikonostasa in riznice.
Bilo je zelo domače, oba inženirja in pop Taško so si imeli mnogo povedati, novinci so šli občudovat znamenitosti in, ko smo ostali sami, je tudi Lojze povedal o gamsjem lovu pred leti
v boljetinskih skalah, ki pa se je tragično končal za mladega črnogorskega orožnika.
Popravljali so državno cesto in Lojze je imel pisarno in stanovanje v samostanu. Časa je imel dovolj, zato se je bavil prav intenzivno z lovom. Nekega novembrskega jutra sta šla z mladim orožnikom iz Rostuše na gamse pod Medenico. Ob-lezla sta vse pečine, a gamsov pod vrhom ni bilo. Okoli poldneva sta se vračala čez boljetinske skale proti domu. Slednjič sta zagledala lepega starega gamsa, ki se je pasel na mali jasi pod skalami in ga vrvež in promet kakor je izgledalo, prav nični motil, saj si je izbral pasišče komaj 200 metrov nad cesto. Lojzetu se je zdelo, da je gams predaleč za strel in zato ga je skušal zalezti. Črnogorec je ostal. Ko je bil Lojze že v primerni razdalji in se pripravljal na strel, je počilo. Gams je odskočil, se zagnal v plaz ali tu mu je že spodneslo. Nekaj časa je drsel po plazu in obvisel za grmom. Jezen zaradi tega, da mu je bil plen odvzet tako rekoč pod nosom, se je usedel in premišljeval, kako bo pošteno oštel spremljevalca. Le-ta pa ni prišel do Lojzeta, ampak se je spodaj pod njim podal v plaz in šele ropot valečega se kamenja in prodca ga je opozoril na to, da se je v plazu nekaj zgodilo. Gamsa in lovca je neslo po plazu in ju čez novo napravljeno škarpo vrglo na cesto. S polomljenima nogama in drugače pošteno pobitega so prenesli vihravega lovca v samostan. Prvi mu je pomagal pop Taško, potem so ga pa odpeljali v bolnico v Skoplje. Izmazal se sicer je, a za orožniško službo ni bil več sposoben.
»E pa šta terate nevinu divljad, kad vam ništa nije učinila; ovaj je imao još i sreču, da je ostao živ, a onaj drugi platio glavom u Trebiškim rupama,« je dodal pop Taško.
Ostali so se vrnili od občudovanja znamenitosti, nekaj časa smo še posedeli. Tetovske goste je zadržal Taško na konaku, a jaz sem se pod noč vrnil v Rostušo.
Resasti foksterijer
Dr. Janko Lokar
Arianov lov
(Konec)
XI.
Pripuščajo naj se tako: na psico je treba paziti, kadar je nehala krvaveti. Če sprejmejo prej seme, ga večinoma ne obdrže. ampak ga izpere kri kot pri ženskah. Paziti pa je treba na to: čas, ko ne krvavi več, a se še goni, je kratek.
Prava starost za psico je od drugega do sedmega leta.
Najbolje je, če zapreš psa in psico skupaj na istem kraju, sam pa ostaneš obenem za psa neviden. Očitne sparitve so namreč neplodne, če smemo verjeti lovcem.1 Kar pa uganjajo takega psi naskrivaj, pravijo, da je uspešno. Nato jih vzemi na Iot. Hoja je namreč dobra za okrepitev psov. Nikakor jih pa ne smeš izpustiti na zajca. Nevarnost je namreč, da se pohabijo zaradi prevelikega truda in napora. Tudi samca ne smeš prav tako spustiti za zajcem, preden se ni oddahnil od napora in okrepil, vsaj 60 dni ne.2 Nato ni ovire, da ga ne bi spustil v boj.
Najboljši čas za legla je pomlad. Takrat sta namreč mraz in vročina najbolj zmerna. Kakor ni mraz za rast mladičev dober, posebno če ni takrat mleka, tako dela vročina materam težave pri odreji. Pozna jesen je v tem pogledu slabša kakor pomlad, ker zajame zima mladiče, preden so utrjeni.
Ako hočeš, da dobi psica, ki je povrgla, prejšnjo brzino, je ne pusti dalje dojiti, kakor je potrebno, da jo olajšaš od množine mleka. Nato ji odvzemi mladiče in jih daj drugim psicam, za kar izberi plemenite. Mleko neplemenitih ni namreč v korist plemenitim.
Če se psica ne zdi več sposobna za dirjanje, je najbolje, da pustiš mlade pri materi in jih ne daš drugi psici, kajti »tuja odreja«, kakor trdi Knesofon, »ne pospešuje rasti. Od mater je pa i mleko dobro i dih«.
Kadar mladiči že okrog lazijo, svetuje prav, da se naj hranijo z mlekom in da jim habi težka, preobilna hrana noge ter povzroča telesno obolenje. Tudi v tem ga moramo poslušati, da je treba dati psom kratka in dobro zovna imena. Kolikor jih je napisal, bodisi da jih je že našel, bodisi da jih je sam napravil, jih je spretno zabeležil.
1	Vera, ki jo imajo tudi naši lovci.
2	Dolga doba kaže, da je mislil Arian tu na brejost psice.
Ako še nočeš pripustiti psice, jo moraš kolikor mogoče skrbno varovati, kadar se bresti. Ko brest poneha, nabreknejo psicam siski, se počasi napolnijo z mlekom in psice napuščajo. V tem času ni varno spuščati psico na zajca. Pretrgajo se ji namreč lakotnice, tako da se jih ne sme odvezati niti, da bi skakale skupaj z drugim psom, kajti za tekmo podeč se in čez moč drveč zaidejo včasih v enako nevarnost. Pač pa je najbolje počakati, da jim siski upadejo. Znak, da ni več nevarnosti, je, če se pri božanju močno brijejo. Takrat preneha po mojem mnenju brest in so že za tek pripravne.
Psica je hitrejša kakor pes, pes pa je za napore boljši ko psica. Ker teče vse leto, je njegova posest marsikomu dragocenejša, a tudi zato več vredna, ker je mnogo dobrih psic, dobrega psa pa ni lahko dobiti. Danes si lahko zadovoljen, če ohranijo psice brzino tja do petega leta, psi jo pa ohranijo tudi do desetega. Tako se mi zdi v resnici plemenit pes dragocena posest, katere si ne more pridobiti lovec brez naklonjenosti bogov. Zato moramo darovati za tako posest Poljski Artemidi. Darovati moramo tudi po uspelem lovu ter pokloniti boginji prvence plena in očistiti pse in lovce po domačih običajih, kakor je navada.
XII.
Pri nekaterih Keltih je navada tudi letno darovati Artemidi. Za boginjo določijo tudi založišče in vržejo vanj za ujetega zajca dva obola,3 za lisico pa drahmo, ker pokončaj e zvita stvarca tudi zajce. Zato dajejo zanjo kot za ujetega sovražnika več. Za gazelo dajejo štiri drahme, ker je velika žival in je lov nanjo bolj v časteh.
Po preteku leta, ko nastopi rojstni praznik Artemide, odpro založišče. Za nabrani denar kupijo žrtev, eni ovco, drugi kozo. tretji tele, če zadostuje denar.
Po žrtvovanju in darovanju prvencev Artemidi Poljski, kakor to predpisuje pri poedinih običaj, se goste sami in psi.4
Na ta dan tudi ovenčajo pse. S tem pokažejo, da praznujejo zavoljo njih.
Tudi jaz sledim obenem z lovskimi tovariši običaju Keltov in izjavljam, da se ne konča v dobro ljudi nič, kar se vrši brez bogov. Tudi vsi mornarji, ki se brigajo za svojo ohranitev, za-
3	Obolos, srebrn grški novec, šestina drahme.
4	Darovi, ki jih je ogenj povsem požrl, so bili redki. Navadno so dobili bogovi maščobo in od vsakega dela kos. Ostalo so porabili za gostijo, ki je bila bistveni del žrtvovanja.
čenjajo z bogovi in darujejo po srečni vrnitvi zahvalne darove morskim bogovom, Pozejdonu, Amfitriti ter Nereidam,5 vsi poljedelci Demetri, njeni hčeri ter Dionizu, rokodelci Ateni in He-fajstu, učenjaki Muzam, Apolonu, voditelju Muz, Mnemosini in Hermesu, zaljubljenci Afroditi, Erosu, Peitlii in Haritam.6 Tako ne smejo tudi ljubitelji lova pozabiti na Artemido Poljsko, na Apolona, na Pana,7 na Nimfe, na Hermesa Stražca,8 na Vodnika9 in na vse druge gorske bogove. Če ne, se bo moralo njihovo prizadevanje polovičarsko končati, in sicer bodo imeli psi škodo, konji bodo hromi, ljudje bodo zašli v nesrečo. To razodeva tudi Homer v svoji pesnitvi. Pravi, da je Teukros, najboljši lokostrelec med Grki, zadel pri tekmi le nit in jo presekal, ker se ni zaobljubil Apolonu, Meriones pa, ki ni bil lokostrelec, a se je zaobljubil Apolonu, je zadel že odletelega ptiča.10 in potomci onih, ki jih je vodil Polineikes nad Tebe, so zavzeli Tebe, poslušni božjim znamenjem in s Zeusovo pomočjo, medtem ko so njihovi očetje, v ničemer v boju slabši od onih, poginili v Tebah, ker se niso ozirali na božja znamenja.11 Hektor pa, ki se ni dal prepričati po Polidamantu, kateri mu ni pustil pognati se proti grškim ladjam zaradi kače, odvržene od orla v znamenje, da se ne bodo vrnili v redu, se je malo pozneje poučil dejanski, da ni dobro ne ozirati se na božja znamenja.12
Ker moramo biti temu poslušni, moramo kakor pri vsakem drugem delu tudi na lovu pričeti z bogovi in jim po uspehu
5	Morske vile.
6	Gracijam, ki so bile navadno spremljevalke Venere (Afrodite).
7	Bog pastirjev in lovcev.
8	Stražil je trgovske ceste.
9	Kot takemu so žrtvovali zlasti vojskovodje pred svojimi pohodi.
10	Ahil je odredil v spomin svojega prijatelja Pat roki a tekme, med drugim tudi strel z lokom. Cilj je bil golob, privezan s tanko nitjo na jambor. Nagrada za onega, ki bi zadel goloba, je bila deset dvoreznih sekir, za onega, ki bi prestrelil mit, pa deset navadnih sekir.
11	Polineikes, sin Oidipa in Jokaste, je bil pregnan i'z Teb od brata. Gostoljubno ga je sprejel Adrastos, kralj mesta Argos, ki je hotel svojega varovanca spraviti nazaj v Tebe. Podjetje se je končalo nesrečno s smrtjo obeh bratov, kar je bil Amfiaraos naprej prerokoval. Deset let kasneje se je Adrastu posrečil podvig s sinovi pred Tebami padlih junakov. Zavzeli in razdejali so Tebe.
12	Ko so stali Trojanci pod vodstvom Hektorja pred grškimi utrdbami, je letel na levo od njih orel s kačo v krempljih, ki jo je spustil, ko ga je pičila v prsi, med trojanske trume. Polidamas je videl v tem slabo znamenje in je svetoval, naj se umaknejo. Hektor ga je osorno zavrnil, naskočil Grke in bil odbit.
darovati zahvalne dare i v pijači i v hvalnicah ter slavospevih in vencih ter jim pokloniti prvine lovine nič manj kakor Niki13 najboljše od vojnega plena.
Zaključek
Ob koncu prevoda obeh Lovov se mi zdi potrebno podati pogla-vitosti teh dveh spisov. Kdor bi hotel na njuni osnovi napisati kako študijo, ne bo smel prezreti nobene podrobnosti.
Spisa podajata sliko lova pred 2000 in še več leti.
Lov je bil od nekdaj čislan, saj so ga imeli za božjo iznajdbo. Že v onih starih časih se kaže razlikovanje med malim in velikim lovom, kajti Kelti so darovali lovski boginji za gazelo štirikrat toliko kakor za lisico in dvanajstkrat toliko kakor za zajca.
Zavoljo divjačine, torej zavoljo osebne koristi so lovili večinoma siromašni sloji, premožnejši pa že samo zavoljo lepote lova, kar velja posebno za Kelte. Ti so tudi zamotavali lov z mrežami, s pastmi in sploh z zvijačo. Divjadi so dajali priliko, da se pomeri v odkritem boju z njihovimi psi. Tu vidimo prve love, s katerimi so se v poznejših stoletjih zabavali v zapadni itn srednji Evropi razni plemenitaši in ki so nam znani pod imenom parforsni lovi, pa tudi način lova, kakor love še danes v Rusiji volkove. Kelti so imeli namreč dve vrsti psov: slcdarje in brzccr
Ker so lovili zaradi veselja, so imeli usmiljenje z divjadjo in so ji skušali po končani hitrostni tekmi med njo in psi rešiti življenje. Lov nedoraslih živali so splošno smatrali za greh.
O lovu z braki niso znali Grki za časa Ksenofonta nič manj, kakor vemo danes mi.
V dobi, o kateri govorita spisa, so ravnali s psi bolje, kakor delamo z njimi v splošnem mi. Omenjam samo to, da je nosil lovec na lov takrat jajca, da je z njimi okrepil in osvežil utrujenega in zasoplega psa. Kdor redi pse, ve, kako poživljajoča hrana za psa je jajce.
Pse so imenovali ali po pokrajini, kjer so bili doma, ali po rodu, ki jih je redil v prvi vrsti, ali po njihovih lastnostih.
Za različno divjad so uporabljali pasme, ki so bile za lov tistih živali najbolj primerne, na primer za lov jelenjadi ali divjih svinj v prvi vrsti indijske pse^ker so bili urni, močni in srčni.
To kaže, da je bilo trgovanje s psi razvito.
Od psov so zahtevali, da so bili za oko prijetne postave, somerno zgrajeni, močni, utrjeni, dobrega nosu.
Razlikovali so čistokrvne od nečistokrvnih ter imeli določene znake plemenitosti, ki se niso nanašali le na telo, ampak tudi na nrav.
Ksenofon je v tem pogledu strožji kakor Arian, kar je umevno. Prvi se je oziral le na pse Grčije in njenih kolonij, drugi je imel glede tega širje obzorje in je upošteval pri svojem opisu v prvem redu pse balkanskih, oziroma obdonavskih Keltov.
Ksenofon pozna le kratkodlake pse. Zanj je dobra dlaka tista, ki je fina, gosta in mehka. Opozarjam pa, da je ta dlaka na robu stegen, okoli ledja in pod repom ravna in dolga. Arian govori o kosmodlakih
13	Boginja zmage.
psih z lepo ukrivljenim, na koncu kosmatim rekom, katere odlikujejo predvsem košate, nasršene obrvi.
Enobarvni psi so za Ksenofonta neplemeniti, Ariamu je barva dlake postranska, da se le sveti.
Ksenofon zahteva temne oči, za Ariana so najlepše, če se svetijo kakor pri levu ali risu. Iz njih pa mora odsevati nekaj divjega, grozečega, človeka plašečega.
Že v oni stari dobi so vedeli, da mora imeti pes vešče vodstvo. S tem so skušali odpraviti psu prirojene napake. Poslušnost so imeli za zelo potrebno.
Poznali so tudi pse, ki so pred divjadjo obstali in se niso takoj zagnali vanjo. Ksenofon smatra to za napako.
Tudi naši postavači jim niso bili neznani. Postajanje med lovom so pa pravilno grajali kot lenobo in so ga opravičevali le pri starih psih.
Šolani psi se pri Arianu na povelje uležejo kakor naši ptičarji na ukaz: doli!
Da bi psi donašali divjad, ne omenjata niti Ksenofon niti Arian, dasi pravi to rimski pesnik Martial (živel okrog 40—100, torej malo ne Arianov sodobnik) v enem svojih epigramov:
Non šibi, sed domino venatur vertragns acer, illaesum leporem qui tibi dente feret (po naše: ne zase, ampak za gospodarja lovi ostri brzec, ki ti prinese z zobmi nenačetega zajca).
Za one, ki mislijo, da smo šele mi iznašli smodnik pasje vzgoje, sta Ksenofontov in Arianov Lov (po grško: Kynegetlkos) lep dokaz, da ni nič ali le malo novega pod soncem.
Skale J.
Skušnjava
Skušnjava je čudna bolezen. Povsod te zalezuje in mislim, da ni človeka, ki bi ne imel z njo opravka in bi ne bil občutil njenih posledic. Loti se mladih in starih, obojega spola, vseh mogočnih poklicev in tudi lovci niso izvzeti. Ni kraja, ki bi bil varen pred skušnjavo, pa naj bo to bosta, planinska koča, plesna dvorana ali palača, povsod, prav povsod je njeno torišče. Zavratno napada žrtve. Zarije se v mozeg in kri, ju zmede in zmeša, žrtvi natakne rožnate očali in kmalu žrtev stori ravno to, kar prvotno ni hotela. Rezultat se kmalu pokaže v kakem moralnem preklicu temu sledečemu, moraličnem mucku ali v čem drugem, kakršen je pač značaj človeka. Skušnjava vsebuje vedno ne-odoljiv dražljaj, na katerega se love žrtve kakor muhe na med. To bolezen poznajo, kakor sem že omenil, tudi lovci in preveč je priložnosti, pri katerih se ta mednarodni bacil loti lovca.
Bila je velika skušnjava. Jasno nebo in hladna sapa je vlekla od planin in čistila zrak v nižavah. Neznansko se je uveljavljala skušnjava, dokler se ni docela uveljavila, in povem že vnaprej, brez zlih posledic — le da se je žena kislo držala. Smuknem v lovsko obleko, nabašem nahrbtnik, puško na rame in kmalu sem bil v objemu zlate jesenske narave. Bilo je to tretjega oktobra, ko sem prekoračil ob treh popoldne mejo lovišča, katerega sozakupnik sem bil. Zajci, srnjaki, jerebi in druga živad mi je bila na voljo za odstrel — le poiskati jo je bilo treba. Odločil sem se za jerebe, ker kazalo je vse tako, da je dan ugoden in da bodo jerebi pristajali na klic. Tudi jelenjad je bila v lovišču in sem septembra meseca poslušal jelenji ruk, a nič drugega. Vrag je, če človek nima zadosti cvenka in če je zakupnina visoka. Zatorej sem se zavezal napram sozakupnikom, da ne bom tisto sezijo lovil na jelene, zato pa plačal tisoč dinarjev manj zakupnine. Hudo mi je bilo, a tolažil sem se, da sem že nekaj prav lepili jelenov položil na dlako, sozakupniki pa še nobenega. Mojo odločitev so torej z veseljem vzeli na znanje, ker so se za tisto leto znebili lovca, kateremu je bila Diana glede naše najplemenitejše divjadi očividno naklonjena. Skratka, za tisto lovsko leto sem zase postavil jelene v lovopust.
Imel sem dober nos. Tisti dan so se jerebi dobro odzivali in kmalu sta bila dva na jermenčkih. Upal pa sem, da se jima bo pridružil še kateri, ker bili so še dobri prostori na vidiku. Na mali ravnici, poraščeni z redkimi hojami, se usedem na
smrekov štor. Ravnica je bila obdana z gostim grmovjem, leskovino, bezgovino in drugo podrastjo, ki jerebom močno godi. Za hrbtom sem imel nekaj boste, pod katero je kmetič oral svojo peščeno njivo. Drl se je nad sivcem in šekom in tudi nad dečkom, najbrže sinom, ki je vodil voliče. Nič kaj mi ni bilo prijetno poslušati to vpitje, a kaj sem hotel. Dolgi zlati sončni prameni so poševno padali skozi vejevje temnih jelk. Sem in tja se je odtrgal vel leskov list in padal počasi od veje do veje. Zašumelo je po listju, zacicirikalo je ne daleč v goščavi.. . Vsa moja umetnost na piščal in sušijo ni pomagala. Petelinček ni hotel pribučati, ne se tiho prikrasti. Petelinček je molčal, jaz sem pa piskal. V goščavi se zlomi suha veja in v listju se zasliši močnejši šum. Vejevje razklene skozi nje se prerivajoče telo. Nekaj večjega bo kakor petelinček, mi šine v glavo. Vejevje se razmakne in pokaže se dolga, ozka glava z dolgimi uhlji. Lagodno izstopi vitka košuta med jelke, za njo pa mladič, ki je bil le za spoznanje manjši od matere. Košuta se pritisne ob jelko in se čoha. Kar močno zarogovili v goščavi za košuto. Zdelo se mi je, da ne ostane samo pri košuti in mladiču in res po isti poti kakor košuta izstopi jelen. Vsa družina ni bila od mene več kakor štirideset korakov. Že me je držala za vrat skušnjava. Ponujal se mi je jelen, ne samo jelen, temveč jelen in pol. Njegovo rogovje, močno in žilavo kot delavčeve roke, s šestnajstimi parožki, s svetečimi se belimi konicami. Božanski pogled! Skušnjava mi je prišepetavala: »Streljaj, saj imaš trocevko, kaj čakaš, položi ga, sozakupnikom pa vrzi tistih piškavih tisoč dinarjev in konec besedi.« Ne prišepetavala, rjula mi je skušnjava, da mi je trepetalo srce. »Kdaj se boš zopet srečal z njim in kdaj boš imel tako lagodno priložnost, da ga dobiš — tako kapitalno trofejo? Daj, pomeri in pritisni! Lastnik boš trofeje, ki ti jo bodo lovci zavidali. Tisočak dobiš povsod. Glej, še stoji in ti ponuja široka pleča. Hitro se odloči, sicer bo za vedno prepozno! ...« Prekleta skušnjava, kako grozna si in vendar tako sladka! Da, zaradi denarja je tudi moja beseda, moja čast! Ne, ne morem, ne smem, pa naj ima cel grm parožkov. Pekel je bil, da me je oblival znoj. A Diana mi je zopet pomagala iz hude, prehude stiske. Košuto je odpeljala čez rob, za njo pa mladiča in jelena. Oddahnil sem se, zmagal sem in bil sem posestnik čudovite trofeje, ki jo dojame le tisti lovec, ki premaga — skušnjavo ...
T. P.
Selitev srnjadi
Srnjad je razmerno dobro prilagodljiva, kar lahko opazujemo v loviščih v bližini mest in gosto naseljenih krajih. Privadi se človeku, različnim tehničnim napravam kakor železnici, letališčem, tovarnam itd. Kljub temu je v nekih predelih številna, tako da bi se skoraj moglo reči, da je je preveč, v drugih je je pa premalo ali je sploh ni.
Bil sem mlad študent, ko sem delal v ranem poletju izlete v okolico Dunaja in sem povsod opazil mnogo srnjadi, čeprav je bilo vsako nedeljo vse polno veselih in hrupnih izletnikov v goščah in livadah. Ostala mi je v spominu večerna vožnja z vlakom iz Hainburga ob Donavi proti Dunaju sredi maja leta 1913. Polje ob progi je skoraj mrgolelo zajcev, ki so šli na pašo, iz žitnih njiv pa so radovedno gledale drveči vlak srne. Nisem jih štel, a dobro sem si zapomnil, da jih je bilo mnogo, zelo mnogo in sem se pri tem spomnil na hudo siromašnost naših gorenjskih lovišč. To je bilo leta 1913 in so se potem razmere spremenile.
Ni torej človeška bližina, ki moti žit j e srnjadi, tudi ne napredek tehnike, ampak so drugi razlogi, ki jo silijo k umiku v druge kraje ali celo k neposredni selitvi. Imam seveda v mislih prirodne okoliščine, vpliv podnebja, menjavo kulture v gozdovih, na polju, regulacije in podobno. So pa vzroki, ki hočeš nočeš naženejo srnjad, da zapusti z ozirom na pašo in skrivališča najbolj ugodne predele in si poišče slabše kraje.
Vsaka žival ima občutek varnosti. Vrana pusti delavca na polju v neposredno bližino, lovca nikoli. Marca, leta 1927, sem se vozil z vlakom iz Velesa v Štip in opazoval velike droplje, ki so se pasle komaj 100 korakov od proge. Ko sem jih pa na Ovčjem polju na vse mogoče načine zalezoval, večkrat nisem prišel na strelno daljavo s kroglo. Torej instinkt ali izkustvo, da v nekaterih soseščinah ni dobro biti.
Gozdni delavec, izletnik, sprehajalec ne motijo srnjadi. Odtegnila se bo sicer njihovi bližini, a se potem spet mirno pasla. Če pa ima le-ta pri sebi kakšnega kužona, mogoče še nemškega ovčarja ali kakor pravimo pri nas volčjaka-pasmo, ki jo lovec najbolj sovraži, je nesreča tu. Pes požene glasno, nemški ovčar tiho, in gonja gre čez drn in strn. Žival si to zapomni in tudi najboljša paša jo težko zvabi nazaj.
Sicer pa, ker sem že omenil »volčjake«, naj povem, da te mrcine narede pri srnjadi največjo škodo in so ravno oni eden glavnih vzrokov, da se srnjad kljub njeni prilagodljivosti izogiba
človeških selišč in nižinskih predelov na Gorenjskem. Mnogo teh gestapovskih pomagačev je po svobodi ostalo v naših krajih. Namesto da bi jih odstranili, so jih posamezniki zadržali in skrbeli za razmnožitev roda. Prišla je še nesrečna reklama in za to pasmo so se začeli zanimati na našem jugu. Kot čuvaji pa tudi kot luksusni psi so mnogo bolj prikladni naši jugoslovanski ilirski ovčarji, ki so skromni in ne tako zahrbtni kakor »volčjaki«.
V	vasi pod Jelovico je nemški ovčar napravil mnogo škode. Popadal je otroke in odrasle. V gozdovih ob vasi so našli raztrgane srne. Njegov gospodar je vso krivdo zvračal na ljudi, češ pes se vedno drži dvorišča. Lovski čuvaj je končno neizpodbitno ugotovil, da je krivec zgolj »pridni« čuvaj dvorišča.
Prepogoste brakade in divji lovci so tudi tehten razlog, da se srnjad preseli v mirnejše kraje. Priložnost tatu stori, pravi pregovor, in kdaj je je za krivolovstvo več kakor po vojnah. Z normalizacijo razmer bo divji lov pojenjal. Za zatiranje po-tepinskih psov je pa dober star lovski recept, da vzameš v odročen del lovišča psico, ki se goni. Za njo pridejo vaški kavalirji, ki tako nudijo priložnost za obračun.
Lisice so v visokem snegu posebne nevarne srnjadi. Razumljivo, da se srnjad izogiba z lisicami bogatih lovišč in si poišče druge kraje. Kjer gospodari volk, tam za srnjad ni obstanka.
Navedel sem nekaj vzrokov, ki povzročijo selitev. So pa še drugi, namreč čisto prirodni. Srnjad se vedno pomika proti jugu, proti soncu, iz višin v nižine, čeprav si v poletni vročini spet poišče više ležeče predele in osojno stran. Ona ljubi mešani gozd z jasami in lazi. Poseke, poraščene z robido, malino, sočno gozdno travo, so ji posebno pri srcu. Vlažnih, zamočvirjenih livad, pašnikov in travnikov se izogiba.
V	splošnem se srne bolj drže kraja kakor srnjaki, ki se češče premikajo. Navadno se srnjad seli ali menja bivališča v maju ali v začetku junija, kar je v zvezi s pašo. V času prska žene nemirno svatovsko razpoloženje srnjaka iz kraja v kraj. Na jesen je splošno prestavljanje ter včasih tudi selitev, kar je odvisno pač od vremenskih in prehranjevalnih okoliščin.
V	krajih, ki niso podvrženi posebnim prirodnim vplivom in spremembam, so opazovali, da starejši srnjaki menjajo stojišča ali narede celo daljša potovanja, tudi do 20 km, in si izbero drugo stalno bivališče. Prirodne ujme, tako kakor vsako drugo divjad, tudi srnjad primorajo k zapustitvi nekega okoliša.
V	splošnem pa velja, da je selitev v loviščih, kjer se srnjad pravilno goji in lovi, mnogo manjša, kakor pa v loviščih, kjer je prepuščena sama sebi ter zgolj predmet lova, ne pa nege.
I. Teržan
Lov — nelov
Za lov je vsekakor treba znanja z nekoliko sreče.
1.
Lova na velikega petelina prav gotovo ni brez znanja. Pravi lovec, ki drži na lovsko čast, se ne loti poprej tega veličastnega lova, dokler se ni pustil poučiti, ako že ne voditi, po izkušenem petelinarju. Nekateri, in teh ni malo, posebno med novinci, si mislijo, kaj mi mar lovski predpisi. Glavno je, da dobim petelina na muho, pa je stvar v redu. Stavil bi, da je mnogo nagačenih petelinov, ki niso bili ustreljeni med petjem.
Navedel bom primer, ki ni posnemanja vreden. Bogat lovo-najemnik je bil povabil prijatelja iz Zagreba na petelina. Naročil je svojemu lovskemu čuvaju, da gredo na Sv. Planino, kjer bo gost streljal petelina.
Prišedši na Sveto planino v srce Javorja, kjer so petelinja rastišča, ni bilo nič slišati.
»Prijatelj, počakaj tukaj,« reče lovonajemnik gostu. »Z lovcem ga greva iskat. Ako ga najdeva, te pokličem.« Gost sede na podrto drevo in čaka, čaka. Postalo mu je dolgočasno, prižge si cigareto in njegove misli so bile bog ve kje. Kar začuje frfotanje. Pogleda in pred njim se usede na bukev nekaj velikega, črnega. »Bogami, šta je to?« Pomeril je in ustrelil. Črno strašilo je padlo na tla. Ni ga šel pobirat. Lovonajemnik in lovec sta namreč po nerodnosti prepodila petelina in ga pognala pred cev človeku, ki ga še nikdar ni videl. Nikoli še ta človek ni užival sreče, ki jo je deležen lovec, ko s hrepenečim srcem zasliši prve udarce petelina, tiste udarce, ki pretresejo vsakega lovca in mu poženejo kri v glavo.
Ko sta se lovonajemnik in lovec vrnila, je gost še vedno sedel na svojem mestu. Povprašan, kaj je streljal, pokaže: »Evo, tam doli leži, ne znam, šta je.« Lovec gre pogledat in prinese petelina. Kako poceni in po nedolžnem je gost dobil smrekovo vejico za klobuk! In ves dan so slavili junaka - lovca .. .
2.
Dne 27. julija 1939 pride takratni lovonajemnik k meni, da nujno potrebuje srnjaka, zaradi gostov, ki hočejo v nedeljo jesti divjačino. Pravi mi. da sam ne utegne, jaz da sem bolj vajen in srečo da imam v tem oziru in da naj grem kamor hočem, samo da bo.
Še isti dan sem se napotil proti Taboru, kjer sem vedel za lepega šesteraka. Zglasil sem se mimogrede pri Joži za svet, kje ravno bi bilo treba počakati tistega srnjaka. Nič ni gotovega, mi je nekako skrivnostno odgovoril Jože. Največkrat je v Pavel-škovem fižolu, včasih tudi pod Orlovo pečjo ali na Rajškovi planini. Odločil sem se, da grem za enkrat k Pavelškovemu fižolu. Čakal sem do trde teme in videl le zajčka, ki ga je prignal velik lisjak. Tudi naslednji dan in v soboto nisem imel sreče.
V soboto večer sem se zglasil pri lovonajemniku in poročal o neuspehu. Zato mi je dal na razpolago avto, šoferja in lovce, samo da bo srnjak. Ob eni ponoči je drvel avto po vijugasti cesti proti Podmeji. Od gozdarske koče smo šli peš.
Najboljša dva prostora sem prepustil lovskima tovarišema, tako da sem bil nekoliko v zadregi, kje naj počakam sam. Šel sem kar brez cilja po planini navzdol in se ustavil pri debeli hruški. Naslonjen na hruškovo deblo sem se počutil tako srečnega, kakor doma na divanu. Kakih sto metrov je še bilo nepo-košene planine pod menoj, ki pa je bila komaj 40 metrov široka. Ravno se je svitalo. Že se je oglasila taščica, ki me je s tihim in prijetno šepetajočim glasom pozdravila. Napočilo je krasno julijsko jutro, ki je obetalo vroč dan.
Petje ptičev, krasota poletnega jutra, prijeten jutrnji hlad, odmor spotoma v gostilni in neprespana noč so tako blagodejno vplivali na moje stare živce, da sem popolnoma pozabil, zakaj sem prav za prav prišel na Grmadnilcovo planino. Prevzelo me je, duša mi je bila polna, bil sem srečen, srečen, da sem zaspal. Prebudil me je čuden šum na moji desni. Začuden in nekoliko nejevoljen se ozrem. Nisem se še popolnoma zavedel, zakaj prav za prav tam sedim, že plane iz gozda proti meni srna. Pet metrov za njo ji sledi srnjak. Glavo je molel naprej, nozdrvi razširjene. Bil je lep šesterak. Komaj meter za mojim hrbtom sta zdrvela s polno paro mimo mene. Trideset metrov od mene se srna nenadoma ustavi. Prišla je namreč na moj sled. Okrenila se je na desno po planini navzdol. Srnjak, prišedši na dotično mesto, je za hip obstal, kakor da preiskuje zrak. Porabil sem to priložnost. Glasen pok je pretrgal tišino prekrasnega jutra. Za hip je vse utihnilo. Videl sem samo še srnjakove noge, ki so se pokazale iz visoke trave. Tudi srna se je tisti hip ustavila. Ozrla se je nazaj, kakor bi hotela reči, kje si pa ostal, zaljubljenec moj! Napravila je zopet nekaj skokov, zopet obstala, zapivkala, toda njen zaljubljenec je obležal s prestreljenim vratom v visoki travi.
Šele takrat sem se zavedel, da to le niso bile sanje, ampak naključje — sreča.	(Se nadaljuje.)
Hanzlovskv Miroslav
Lovski odmevi iz svetovne vojne
Nemški okupatorji so me z mnogimi drugimi pregnali iz naše prelepe Štajerske v Srbijo, od koder sem se po mnogih odisejadah prebil srečno nazaj v Slovenijo in nastopil tedaj pod laško okupacijo mesto gozdarja v Kočevju, kjer sem prevzel v upravo 1800 ha gozdov in gozdne drevesnice, poln upanja v boljšo bodočnost. Toda nesreča ni rada sama in vrstile so se od pregnanstva dalje iz dneva v dan. Kakor sem rekel, so v Kočevju gospodarili Lahi in našega tovarištva med stanovskimi sodrugi ni bilo v nobeni smeri. Zato se zatečem v spominih raje k lovu. Oskrboval sem tako imenovani »Fridrihštajn«, gozd, ki se je razprostiral od Kočevja daleč preko Handlerjev. Imel sem dve koči, kateri sem obiskoval redno ob svojih lovsko-gozdarskih obhodih. Gozd se je izkoriščal prebiralno in lovišče je bilo idealno. Tla so bila pokrita z visoko travo in malinovjem. Studencev sicer ni bilo, toda jutrnja rosa in nekatere jame (Jelenja luža in Ledena jama) so dajale zadosti vlage za divjad. Divja je bila zlasti »Ledena jama«, koder je bil led tudi preko poletja. Kmalu sem ugotovil, da je v »Fridrihštajnu« odličen stalež divjadi, samo jelenjadi 30—35 kosov, ki sc je držala bolj v kotlih in dolinah, dočim so bili medvedje na hribu za »Fridrihštajnom«, v Mestnem vrhu in Zgor. Jelenji luži. Divjih svinj je bilo okoli 15—20 v gosto zaraščenih kulturah. Srnjaki in srne (25—30), ki so bili tudi do 25 kg in čez težki, so se držali vsepovsod. Petelinjih rastišč je bilo 6. Gozdnih jerebov je bilo v začetku leta 1942. še mnogo.
Poleg tega skupnega gozda sem imel pod nadzorstvom tudi »Medvedji vrh«, ki je obsegal ca. 600 ha. Ta gozd je ležal za cerkvijo sv. Ane, torej v smeri proti »Rogu«. Tudi ta revir je bil poln divjadi; tu so prevladovale bolj divje svinje, ki so sc stalno držale v gostem gozdu. Tudi srnjadi je bilo, jelenov in divjih petelinov pa ne. Zajcev ni manjkalo.
V drugi polovici leta 1942. so Italijani že začeli delati sitnosti. Postavili so si na Mestnem hribu — torej tik ob naši vzhodni meji — utrjeno postojanko z artilerijo ter jo začeli spajati z električno žičnico. Požgali so nam vse koče in bajte ter se začeli zanimati tudi za divjad. Ko sem nekoč prišel za »Bukov rob«, sem slišal streljanje v strmi legi pod seboj. Radoveden sem bil, kaj naj to pomeni. Čez kaki dve uri sem zagledal trop Italijanov, kako so nesli v strmino »Mestnega vrha« prašiča in srno. Torej so imeli v era-ričnem gozdu lovski pogon. Ti pogoni so se ponavljali vsak drugi ali tretji dan. Prišlo je še huje. Pri »Dolgi vasi« so naleteli Italijani na neko partizansko patruljo. Začelo se je streljanje, pri katerem je sodelovala vsa kočevska garnizija. Končno so pobrali vse moške in nekatere takoj postrelili. Med temi žrtvami je bil tudi moj logar Kaštanek. Kmalu so delokrog razširili. Med mnogimi novimi žrtvami internacije sta bila tudi dva logarja, ki so ju odgnali v Gonars v Italiji.
Prišel sem še nekolikokrat v revir, seveda skrivaj, — toda to ni bil več krasni revir, kjer je bilo obilo divjadi, temveč gmajna. Vedno žalostneje je postajalo. Kadar sem odhajal v gozd, sem se poslovil od svoje žene in otroka z vso iskrenostjo, — ker nisem vedel, če se še kdaj vrnem. Toda srečo sem imel, da me niso nikdar dobili v svoj »ris«. Ko.sem poročal svojemu upravitelju o svojih nevarnih pohodih, se mi je le-ta samo smejal in vzpodbujal, da naj le grem v revir. Toda kakih deset dni pozneje jo je odkuril iz Kočevja, ne da bi nam rekel zbogom.
V začetku	leta 1943.	sem moral zopet službeno v	gozd. Ko sem se po
svojih skrivnih	potih vračal, začujem naenkrat rafal iz	strojnice. Obstal	sem
in poslušal. Minilo je že kake četrt ure, ko začujem pod seboj glasno govorjenje, katero pa je kmalu pojenjalo. Pol ure pozneje sem zagledal v dolini trop »makaronarjev«, ki so se bližali bunkerju pri žagi ob vhodu v Kočevje. Začel	sem lesti	nizdol in pri tem naletel na	krvava tla. Jel	sem
iskati, ker sem	vedel, da	so ustrelili ali talca ali kakšno divjad. Kmalu	sem
našel kup sveže narezanih vej, s čimer so pokrili neko stvar. Razbrskam kup in najdeni pokrito mlado srno. Odvlekel sem srno v goščavo, jo iztrebil, odrezal pleča, hrbet in stegna in spravil v svoj oprtnik in odšel proti domu. mimo laškega bunkerja. Tako sem prišel do prve in zadnje divjačine iz kočevskih gozdov v dobi laške okupacije. Od tega dneva nisem šel več v gozdove, vse do poloma oziroma kapitulacije Italije. Zato sem se pa udejstvoval le pri drevesnici, ki je ležala ob vznožju Fridrihštajnskega hriba. Od tu sem opazoval in štel tudi strele, ki so padali tostran hriba. V drevesnici sem poleg drugega doživljal vse netovarištvo stanovskih tovarišev. Naj jim bo -— a čast edinemu, ki je bil res tovariš in zato je odšel v partizane in se izkazal.
Po kapitulaciji Italije je vsa italijanska sodrga odšla, od koder je prišla. Kočevje so zasedli partizani in naše delo je zopet oživelo. Prijavil sem se pri odboru za gozdarstvo, toda ker tu ni bilo pravega dela za mojo osebo, sem se prijavil pri tov. podpolkovniku Vodopivcu kot partizan. Delal sem pri partizanih, kolikor mi je dovoljevala še moč, — bil sem tačas star 61 let. Po dve in pol mesečni svobodi pa so se začeli boji ob reki Kolpi in umikanje partizanskih čet proti Rogu. Po odločbi partizanskega poveljstva sem ostal v Kočevju za poročanje. Ko so prišli Nemci v Kočevje, sem se skril s svojim zetom na podstrešje v vasi Mahovnik. Ker pa Nemci niso začeli z aretacijami partizanov, sva zlezla s podstrešja ter gledala, kako so kradli Nemci prašiče, jih klali in se gostili. Odšel sem zopet v Kočevje. Drugi dan so že prišli po mene ter mi poverili upravo gozdov. Ko sem pa videl, kako stvar stoji, sem se uprave otresel.	(Pride konec.)
Boksar

Zapiski o opazovanju ptic v prvem polletju 1940 v Lendavi in okolici. (Konec.) Dne 18. aprila 1949 sem čul na pokopališču v Lendavi vrtno penico. Ob Ledavi sem 6. maja videl več pisanih penic. Grahasto penico sem prvo opazil v goricah 9. maja. Penic je mnogo, ker jih nihče ne preganja niti ne lovi.
Dne 24. avgusta sem videl na travnikih pod mestom več belorepk.
Črnoglavega prosnika sem prvega opazil pri! Čentibi dne 12. aprila1. Prosniki so zelo' pogosti, posebno1 ob cestah in potokih.
Pogorelčka (samca in samico) sem videl 19. aprila. Tudi ti niso redki in sem jih opazoval vso pomlad in poletje na kostanjih pred šolo.
Šmarnico sem prvo čul v mestu dne 29. marca; bilo je izredno lepo vreme.
Slavca sem prvega opazil ob Gin ji pod Dolgo vasjo 17. aprila. Proti koncu meseca so peli na več krajih.
Rjavo taščico sem čul peti v goricah 7. marca. Bila sta skupaj samec in samica in sem ju dalj časa opazoval. Samec se je obnašal ko pri snubljenju. Rjavih taščic je izredno mnogo. Dne
1.	marca so pele pri Čentibi pozno )>o-poldne in neprestano do mraka.
Dne 5. aprila se je pojavila v mestu prva kmetska lastavica, na Srednji Bistrici so pa opazili prve že 3. aprila.
Mestne lastavice sem pa opazil v mestu 15. aprila. Dne 22. avgusta sem videl velike jate, ki so posedale po prizidkih hiš in na brzojavnih žicah.
Nato sem videl le posamezne (do 16. septembra).
O breguljki mi je povedal tov. Ko-ler R., da je nekdaj gnezdila ob Ko-biljskem potoku (blizu klavnice). Sedaj jih že nekaj let mi. Tudi ob Muri pri Mur. Središču jih letos nisem opazil.
Dne 12. maja sem videl letati okoli gradu dva hudournika, dne 21. junija sem jih pa videl nad mestom okoli 20.
Podhujko ali legena sam nisem opazil, a po pripovedovanju (tov. Koler in Pavšič) živi' v okolici Lendave in v Kobiljanski šumi. Logar iz Polane mi je to potrdil, ker je pred leti našel v Polanskem logu gnezdo z dvema jajčecema.
Pi vi' smrdokavri so videli učenci za gradom 5. aprila. Tudi smrdokaver je tu precej. Gnezdile so med drugim tudi v grajskem obzidju.
Zlatovranke so bile letos v tukajšnji okolici izredno redke. Sam nisem opazil nobene, pač pa nekateri drugi. Videl sem pa 9. julija dve pri Mairtjan-oih im eno pri Tešanovcih.
Vijeglavko sem prvo opazil 5. aprila. Tukaj niso redke.
Kukavice so se vrnile v aprilu. V Dolgi vasi so čuli prvo 12. aprila, jaz pa 17. aprila. Tu je precej kukavic. Zadnjo sem čul peti 5. julija, a videl 19. julija. Logar iz Polane jo je videl še 5. avgusta. Bila pa je to najbrž kukavica iz severnih krajev na preletu skozi naše kraje.
Navadni postolkj sem prvi videl dne
2.	marca nad travniki ob Muri. Postol-ke niso redke.
Dne 21. aprila sem videl nad travniki in polji pod Lakošem lunja belo-ritca, 5. maja enega nad njivami pri Treh mlinih, 6. maja nad travniki ob Ledavi, enega pod mestom in zadnjega 18. junija pri Dolini.
Prve štorklje, in to pet, so opazili dne 28. marca, ko so letele proti Črnemu logu. V noči od 28. na 29. marec so se vrnile v Dolnji Lakoš, pri Ne-delici so videli prvo 30. marca, istega dne so prišle tudi na Srednjo Bistrico, 31. marca pa so videti tri v Petišovoih. To leto so imele štorklje manj mladičev ko druga leta, najbrž zavoljo hude suše, ki je povzročila pomanjkanje hrane. Le po nekaj mladičev je bilo opažati po vaseh, kjer jih je bilo nekdaj več. Okoli sredine avgusta kakor navadno so se pričele zbirati in pripravljati na odhod. Tako jih je moj sosed videl 15. avgusta zbranih na travnikih ob Muri pod Kotom okoli 40. Proti koncu avgusta sem videl le še posamezne, in to 16. avgusta pri Treh mlinih na njivi dve, iistotam še 21. avgusta dve, 24. avgusta na travniku pod mestom dve in v Lakošu so videli dve še 25. avgusta.
Sivo čapljo sem videl 2. marca proti večeru. Pozneje sem mnogo večerov opazil po dve ali tri* ki so letele proti' zahodu.
Prve štiri grivarje so lovci opazili
3.	februarja na travnikih ob Muri.
Dne 26. marca sem pa videl na strehi gradu duplarja.
Grlice so se vrnile prvi teden aprila. Ta ljubka ptica je tu zelo pogosta. Neki učenec je prvo videl 6. aprila v goricah.
Dne 22. aprila sem čul na polju pod Čentibo prvo prepelico. Zadnjo sem čul še 26. julija na njivah pod Dolgo vasjo.
Dne 14. januarja ponoči so letele velike jate gosi proti Muri, prav tako 20. januarja. Dne 31. januarja sem vi-
del preko dneva nekaj jat po več sto gosi, ki: so letele proti severu. Vreme je bilo toplo, južno. Dne 2. februarja okoli 19. ure so letele gosi nad mestom in so glasno gagale. Dne 15. februarja zjutraj je močno snežilo, pa sem videl jato okoli sto gosi, 25. februarja pa okoli 30 gosi, ki so letele proti' zahodu.
Po pripovedovanju tov. Kolarja R. živi v okolici Lendave tudi trstni strnad. Sam ga še nisem opazil.
Hribar Ivan, učitelj.
Čiščenje in ravnanje s puškami. Cesto imamo na lovih priliko, tudi pri starih, izkušenih lovcih, opazovati, da ne polagajo posebne važnosti na svoje puške in prav tako tudi ne na daljnoglede. Celo lovci, ki imajo odlične pse in so znani kot odlični vzgojitelji psov, pridejo na lov s puškami, ki jim prav nič ne dvigajo ugleda. Da ne govorimo o naših novo pečenih, katere pa moramo prej poučiti in šele potem jih bomo smeli grajati. Pri prvih kakor drugih vidiš zunaj in znotraj zarjavele dvocevke na j p rimitivn e j ših sistemov, preko ncnegovanih brezpetelink ter trocevk do različnih repetirk z daljnogledi in brez njih.
Nehote se človek vpraša, če 'tak lastnik orožja sploh zasluži' ime lovec. Zavedati se moramo, zlasti še danes, ker je bilo na tisoče naših najboljših pušk odnesenih in uničenih po okupa-patorju, da vsaj to, kar nam je ostalo, čuvamo in negujemo vsaj toliko, kolikor to zahteva čut dolžnosti. To orožje ni morda samo last posameznika, ampak nas vseh. Naša mlada država bo vsaj nekaj časa bolj potrebovala devize za važnejše gospodarske uvozne stvari, kakor da bi jih izdajala za uvoz lovskega orožja.
Če ne znaš drugače očistiti svoje, puške, jo daj vsaj na način, kakor si se naučil pri vojakih, pa bo že veliko narejenega. Predvsem pa moraš očistiti puško po vsakem lovu, pa če je bilo suho ali pa deževno vreme. Če si lovil ob lepem vremenu in nisi streljal, izbriši cevi za šibre in za kroglo s či-
stilno palico, na katere konec si ovil suho volneno krpo; isto tako obriši dodobra vse zunanje dele puške in šele potem povleci skozi cevi z nalahko v o.lju (za orožje) namočeno krpico, kakor rahlo naolji tudi vso zunanjost puške in tako spravi v omaro za puške ali na prostor, kjer ne bo izpostavljena prahu in vlagi. — Če pa si lovil v dežju, snegu ali mrazu, pri katerem se puška orosi, čim jo prineseš v toplejši prostor, ne pomaga nobeno brisanje s suho krpo. S tem le še bolj razbrišeš kapljice mokrote po najmanjših špranjioaih in kotih puške. In če potem še prevlečeš vse to z oljem, se ta vlaga ne more nekaj dni posušiti. Zato najprej mokro puško dobro posuši na zračnem prostoru, nikakor pa ne ob peči, potem jo zbriši s suho krpo in zatem šele z naoljeno krpo. Dobro je, da včasih nalahko namažeš tudi kopito z oljem, kakor tudi najmanjše vijake, pa tudi okovje, kjer je pritrjen jermen za nošenje puške.
Če bo vsakdo vsaj toliko čuval in negoval svoje orožje, mu bo prihranjene veliko jeze, ki jo navadno strese na puškarja, medtem ko je največkrat kriv okvar pri puški lovec sam.
Marenčič Rajko, Krize pri Irzicu.
Grlice. V 1. štev. Lovca 1947 berem poročilo lovskega tovariša P. M. iz Ptuja pod tem naslovom. K temu dostavljam:
V jeseni 1938 sem opazil v Mariboru grlični par, o katerem sem tudi jaz menil, da je iz kletke pobegel par domačih grlic. Kolikor je bilo na daljavo vidno, sta bila samec in samica docela podobna domačim grlicam, le precej večja.
Od takrat dalje opazujem, da so se v Mariboru grlice precej razplodile. Spomladi, poleti im pozno v jeseni čujem njih gruljenje na 'raznih koncih mesta. Tudi sedaj — konec januarja —, akoravno je sneg in mraz, se posamezni parčki še zadržujejo v vrtovih sredi mesta.
Pri opazovanju njihovega življenja sem pa prišel do zaključka, da omenjeni golobi niso ne domače (Turtur risorius), še manj pa divje grlice (Turtur vulgaris). Mogoče imamo kake križance — saj je znano, da se razne vrste golobi med seboj pare. Pri enem paru sem namreč opazil, da je bil en golob v celem bolj svetle barve ko drugi. Kako naj jih imenujemo, od kod so in kam naj jih uvrstimo, o tem naj sodijo ornitologi. Omenim le lastna opazovanja.
Medtem ko je divja grlica živo barvana, je ta golob — samec kakor samica — po vsem telesu enolične, pe-pelnatosive barve. Edini okrasek, ki ga ima, je — kakor pri domači grlici — črn, beloobrobljen ovratnik. Le ako leti je viden preko, peres v perutih in v drugi tretjini repa črn pas. Njegovo gruljenje me pa takoj spomni na divjega goiloba-grivarja, ker ima povsem podoben glas. Če označim glas grivairja z »ru-kuu-ku«, tedaj je glas tega goloba »ru-kuu-ku-ku«; zadnji kratek zlog torej ponavlja; sicer pa je gruljenje povsem enako se glaseče in ga ni mogoče zamenjati z gruljenjem grlic »tur-turr«.
Na drevesu nasproti mojega stanovanja gnezdi že nekaj let tak parček. Komaj se zdani, že začne samec na vrhu divjega kostanja svoj »ru-kuu-ku-kuc. Temu odgovarja drugi, ki si je izbral svoje -mesto vrh lipe, ne daleč od tam pa tretji. Od časa do časa se kateri glasno frfotajoč dvigne skoraj navpično v zrak, da se nato z razprostrtimi perutmi1 spusti poševno proti drevesu, kjer v vejah sedi samica Ko prileti v njeno bližino, se sliši — kakor skozi no® — piskajoč glas, ki ga je pa težko s črkami označiti. Takoj prileti drugi samec, na to tretji in prične se okoli dreves in med hišami gonja, ki pa ne traja dolgo. Kmalu je samec na svojem priljubljenem mestu vrh kostanja ali lipe in prične znova z gruljenjem. Da bi imel boljši razgled, odleti tu in tam s kostanja na
vrh strehe ali pa na dimnik. Prav nič se ne zmeni za domače golobe, ki se sprehajajo po strehi, tem bolj budno pa pazi na samico in njene zaljubljence.
To se ponavlja ves ljubi dan. Promet na cesti, kakor tudi hrušč in hupanje na dvorišču, kjer je zaposleno osebje avtodelavniice, jih prav nič ne moti. Ko prične znašati gnezdo, tedaj se parček sprehaja po dvorišču ali po gredah na vrtu ter pobira dračje i'n suhe bilke. Gnezdo si znese v rogovilo, kraj debla, kakih 10 m od tal. V času gnezditve sem eul tudi od gnezda gruljenje, ki je bilo bolj zamolklo in tiho — bržkone od samice. Vale dva- do trikrat.
S čim se pa ti golobi hranijo? Povsem gotovo s semenjem, kakor njih sorodniki. Do danes pa še nisem ugotovil, da hi kakor divji golobi-grivarji preletavali ina polje. A sedaj pozimi, ko leži sneg vsepovsod! Nekajkrat sem že opazil,' da si je iskal parček živež v snegu na cesti, sredi mesta, kakor domači golobi, a ga je vrvenje od tu kmalu pregnalo. Sedaj v snegu in mraizu si je izbral parček za prenočevanje 'tišino v gostem boru na vrtu, kamor prileti vsako popoldne.
Gotovo jim pa sedaj trda prede in to jih je prisililo, da so se razkropili IX) deželi. Ko pa nastopi lepše vreme, bodo gotovo zopet na starih mestih, kjer so vzrastli in od koder jih je pregnalo bombardiranje med vojno. Vsak ljubitelj prirode — posebno pa še lovec — rad sliši njih prijazno gruljenje. Ker oživljajo vrtove sredi mesta in ker so po mojem mnenju popolnoma neškodljivi', naj bi jih zaščitili.
Mlakar Ivo, Maribor.
Na spečo divjad naletiš le redko. Ona spi zelo nemirno in vsak rahel šum jo zbudi. Lanskega leta sem se pri iskanju kljunačev srečal s spečim srnjakom. Lož je imel v zaraščenem grmovju komaj 50 korakov od vozne poti, ki se sicer le redko uporablja, pod niizkoi košato smreko^ Opazoval
sem ga nekaj minut in nekoliikokrat glasno zakašljal. Šele ko sem v njega vrgel storž, je preplašen skočil na noge in bliskovito pobegnil. Lovci večkrat trdijo, da soi našli spečega zajca. Temu pa ni tako. Zajec čepi v ložu popolnoma buden, pač pa se zanaša na prirodno kritje-mimikrijo, so-barvnost s prirodno okolico in zato ne zapusti loža. Saj ga ravno ta navada večkrat reši pred lisico ali zasledujočim psom. Sicer pa zdrže v ložu večinoma le samice, samec jo pa popiha pri najmanjšem sumljivem šumu. Ni lovsko, streljati zajca v ložu. Naletel sem tudi že na spečo lisico — kar mi posebna redkost. V lepih sončnih poznojesenskih in zimskih dnevih si lisica poišče primeren prostorček v bližini tišine in v opoldanskih urah prav trdno zaspi. Listajoč po starejših lovskih časopisih sem zvedel, da si tudi gamsi sem in tja privoščijo v opoldanskih urah prebavni odpočiitek in primerno spanje. Tako 'sem bral v lovskem časopisu iz leta 1926., da je gozdar našel pri globokem snegu okoli poldneva v januarju kozla, kozo z kozličem in enoletnika- Prvi se je zbudil kozlič in je gledal na gozdarja z zvedavimi očrni. Potem se je zbudila koza, ki je oprezno pogledala, po okolici, za njo enoletnik in zadnji kozel, ki je prav nerodno vstal, se oscal in počasi se pasoč zapustil ostalo druščino. Vsekakor bi bila sporočila o takih opazovanjih zanimiva. T. K.
Lovska smola. Lovska žilica mi ne da miru, da ne bi v »Lovoni potolažil naše zelene brate iz Talčjega vrha, ker štajerski lovci smo tudi polni smole.
Zmeraj natančno prečkam vsako številko »Lovca« in v prvi 1. 1947. črtam članek pod naslovom »Lovska smola«.
Seveda sem se od srca nasmejal našim zelenim bratom ter se istočasno zjezil nanje, kakor da so zvedeli za moj naslov in mi poslali prav težak zaboj smole. V naših loviščih, in tudi kot gost v drugih, sem se povsod do-
bro odrezal, čeravno ne zmeraj odlično. Toda 12. I. 1947. sem se sramoval pred svojimi tremi lovskimi tovariši, ker -sem bil velemazač.
Lep dan je bil i.n mahnemo jo proti Devini, kjer -ras-te znana vinska kapljica »Šmicbeirger«. Lo-vski tov. K., ki je paznik v svojem okolišu, nam pove veselo vest, da je pri čakanju na nas že ustrelil lepega li-sjaika itn za drugega da ve pod kozolcem kilometer od tam
Mi takoj nadenj, vsak na svojem vogalu. Naša spremljevalca Joka in Piki sta bila takoj pod podom m začela se je gornja. Za kratek ča-s poči strel na moji nasprotni strani. Tov. Jože kriči, »je že moj«. Gremo dalje k luknji ob potoku, pod vrbo. Joka in Piki s-ta bila takoj v luknji, a lisice ni ibilo doma. Posvetujemo se in napravimo pogon v gozdu na dol gori lice. Psa vzdigneta in že vidim, kako drobi dolgouhec proti meni po redkem gozdu. Ko ga s prvim strelom pozdravim, se ustavi in me mirno nekaj trenutkov gleda in gre dalje. Počakam, da ga dobi-ni spet na strel. Na trideset korakov ustrelim, kam, ne vem, in zajec se spe-t ustavi 'in si s tačko pogladi brke ter gre nemoteno dalje. Seveda sem zaklel.
Po kakih dve -sto korakih spodim zajca, oddam dva strela, pa niti dlake ni zgubil. Tretjega prižene pes. Počakam ga, puška poči, zajec gre dalje meni pod noge. Počakam, da gre mimo mene, pok za njim in gre dalje. Zarobantim po k-o-čijaški, prislonim puško k boru in gledam njegovo in svojo smolo.
Ko me kličejo tovariši za nadaljnji pogon in vprašajo, kaj imam, jim odkrito povem o -smoli. Pozno popoldne streljam v goščavi na lisjaka in vidim, da se je prevrgel. Grem, da ga poberem, a lisjaka ni. Nekaj korakov sledim za njim, pa opazim v snegu kri. Pot ga je peljala v tisto luknjo pod vrbo ob potoku. Pozovem tovariše, kakor tudi glavna dva junaka Joka
in Pika. Gonj-a se je začela v katakombah in vsi stojimo na svojih mestih, pripravljeni za strel. Milne četrt uire, mine pol ure, gre n-a uro, mrzlo postaja ;in noč bo skoraj, lisica pa ne gre iz luknje. Tovariš Joža predlaga krampe in lopate. Tov. K. gre na breg k sosedu po -orodje. Tov. S. in K. obesita puški n-a vrbi iin začneta kopati.
Na zimrzli zemlji' je kopanje odmevalo kakor topovski streli. Ni zasekal s krampom -dvajsetkrat, ko jo lisjak mahne pri moji luknji v potoku na led. Ustrelim prvič, lisjak se prevrže; drugič ustreli Joža, lisjak -skoči na travnik, kamor skočim tudi jaz iz potoka i:n ustrelim. Lisjak se obrne in gre proti meni, Jože ustreli drugič, lisjak dalje proti meni, ki -sem bil na des-n-i strani potoka. Tov. S. in K. sta v naglici na vrbi zamenjala puški in sta oba streljala. Slaiboi sta pogodila in lisjaka pognala od mene dalje po travniku. V tem času sem nabasal e-no cev in mu po smoli uničil zadnji del njegovega telesa. Tudi psa sta -pridrvela iz luknje na naše bombardiranje. Iz bojazni, da ne bo prijel psa, sem mu stopil s škornji naravnost v usta in pri tem občutil za slovo njegove zobe. Toda Joko je skočil v pomoč, ga zgrabil za vrat in ga poslal v večna lovišča.
Dragi zeleni bratje, ne čudite se lovski smoli. G. S., Slov. Bistrica.
»Straši«. »Kam pa danes s puško?« me nag-ovori na pol lovec Joža. Na njive nad vasjo čakat zajca. »Zadnjič sem ga tam videl, velikega kakor kozla,« dostavi Joža.
Pod gozdom ob njivah -sedem pod do tal košato smreko. Kar na to pripluje proti meni vrana, ki jo hitro počim, da pade med veje tam stoječe hruške in se ujame.
Nekaj časa sedim, pripravljen, ako bi se kaj zmajalo po njivah, ko zaslišim regljanje dveh žensk, ki sta se gotovo zapoznili zairadi velikih pogovorov in gotovo ne pri grabljenju listja.
Na poljski ih)ti pod menoj se ustavita in ena pravi: »Veš, Reza, Janeza je bilo pa res škoda, da je tako hitro podelal. Pri njem smo dobili meso ali pa tudi ribe. Ribe je nosil tudi iz Bohinjke, vendar niso tako dobre kakor iz Radovne. Velike so res iz Bohinjke, ne vem, kako jim pravijo — mislim, da sulci.« »Veš kaj, Kaira, da bolj obrajtam gamsovo meso iz Krme. Je kar žlahtno, ker tam gamse krmijo za dvor. Saj vozijo za gamse z avtom konzerve in jagode. Zadnjič je prinesel Janez od tam takega gamsa, da je bilo veselje. Čeprav imajo Krmo tako zastraženo, da se skozi straže komaj prerineš, ga jim je Janez le izplel. O prinese ga, — če ga mora potegniti iz mišje luknje.«
»No, Reza, pa je meso s Klečice ali z Jerebikovca tudi dobro, posebno ko govejega manjka. Zadnjič je prinesel srnjaka iz Zatrnika. Se bi’ bila kmalu srečala s tistim lovcem, ki stanuje včasih v hotelu in ima lov čez. Pravijo, da je precej trmoglav.«
»Dober človek je bil Janez, saj mi je zapustil dokaj lepo opravo,« odvrne Katra.
»To pa že ne, oprava gre meni, njegovi sorodnici,« zareglja Reza. »Zate tako ni maral, ker si bila zanič. Če si miu pairkrat skuhala, si se pa mesa najedla.«
»Tebe še hudič za podzglavje ne mara,« zavrne Katra, »taka coprnica si!« V tem pa potegne veter in sproži' na hruški visečo vrano, ki pade ravno med nji'.
Strašanski vriše nastane, coklje zaropotajo in Reza kakor Katra vpijeta, da je prišel hudiček, da je Janez pogubljen in da naj se ga Bog usmili, ter zgineta za robom.
Zabave sem imel za enkrat dovolj, zato krenem proti domu, vrano-vraga pa vržem v grmovje.
Odsihmal je ta poljska pot imela zvečer mir in si' lahko mirno čakal zajca. Babnici namreč nista mogli
molčati in sta razglasili pa fari, da Janez straši.
Res sem tam ustrelil velikega zajca, ki pa ni bil cel kozel po velikosti — kakor je trdil Joža.
To je bilo za njega dni...
V. J., Gorje pri Bledu. Bela srna. Te dni sem se po naključju seznanil z mladim lovskim tovarišem D., ki je od leta 1943 kot borec-partizan Stane deloval na gozdnem terenu med Č rnomljem in Kočevjem. Med drugimi in v več pogledih zanimivimi doživljaji i'z tedanjih časov mi je pripovedoval tudi o sledeči tragediji v tihem kočevskem gozdu, ki jo z njegovo vednostjo objavljamo kot lovski kronisti, z namenom, da jo otmemo pozabi'. Srno-belinko pa, ki je bila glavna tragedka, ohranimo kot redkost našemu lovskemu leposlovju in naravoslovju.
»Nahajali smo se tedaj z našim odredom — teko nekako se spominja tovariš Stane — na položajih okoli dobro znane vasi Planina v kočevskih gozdovih. Zveze z našo intendanco so bile neredne in večkrat smo sami' morali poskrbeti za prehrano. Na srečo je bilo v tistih krajih dovolj divjadi in tako smo tudi lovci začetniki' prihajali na svoj račun. Proti večeru nekega majskega popoldne, menda prav na 17. maja 1944, sem z nalogo, da pri-bavim kaj za kuhinjo, stopil na laze v bližini vasi Blatnik. Tam sem videl na paši neko popolnoma belo žival, po mojem kozo, ki se je pridno pasla med grmičevjem. Pustil sem jo na 50 korakov. Takrat pa je nenadoma skočila v gozd in izginila. Tako sem ugotovil, da ni bila domača koza, ampak srna. Stvar me je seveda zanimala in prišel sem drugi dan ob istem času in še tretji dan, pa vselej mi je odskočila, preden sem bil gotov za strel, ker je bila že pozorna in me je morala takoj dobiti na oči ali na nos. Zato sem četrti večer prišel z druge strani in tedaj se mi je zdelo, ko je stala za grmovjem, da ima roge- Bil je prav velik in
močan kos in bi nam utegnil v prehrani prav dobro koristiti. Hitro sem pomeril na kakih 100 m, žival je po strelu takoj odskakala v gozd. Ko sem prišel na nastrel, sem videl, da je strel zadel, ker je bilo dosti bele. dlake in krvi. Gredoč po sledu, sem pred gozdom našel še mladička, ki ga je srna v odskoku povrgla. Verjetno je bila zadeta v mehko. Mladič je bil že mrtev in po sprednji polovici siv, zadnji del je bil pa popolnoma bel. Le na hrbtu je bila siva, na čelu pa bela lisa. Uvidel sem svojo usodno pomoto, zaradi katere me še danes peče vest. Zame je bila to strašna lovska šola. Šel sem seveda še naprej v gozd za materjo-srno, toda dobil je nisem. Šele čez kakih 10 dni so tovariši kakih 500 korakov od nastrela v globokem in skoraj nedostopnem goščav ju našli tisto belo srno, ki pa je že razpadala. Bila je vsa prav snežnobela in ni imela nobenih barvnih m a rog in lis. Ko so za to zvedeli domačini, so mi pripovedovali, da jim je bila 'bela srna dobro znana in da so jo prej že več let (6—7) videli v tem kraju.«
Ker je srna-belinka (albinka) domovala v približno istih predelih kočevskih gozdov, kamor je hodil na lov tudi pisec svojih lovskih spominov — dr. Marn — se nam zdi, da smo srno-belinko rodbinsko mogoče povezali z njegovim »srnjakom z belim pasom«, ki ga je on skoraj ravno tam tik pred vojno videl in ga v duhu poklanjal slovenskemu lovskemu muzeju. Z objavo tega tragičnega dogodka smo zadostili svoji dolžnosti. C. Poklukar.
Sv. Lenart v Slov. goricah. Kakor je okupator zapustil po vsej naši državi sledove svoje brutalnosti, tako občutimo tudi lovci po Slovenskih goricah velikansko škodo, katero je povzročila po tukajšnjih loviščih švabska drhal. Iztrebili so revirje do zadnjega — seveda kar se tiče plemenite divjadi —■ dočim se za roparice, posebno lisice, vrane in drugo niso zmenili, ker to ni bilo za njihove nenasitne želodce. Pri-
hajali so v naše kraje ob nedeljah z avtobusi, streljali vsevprek in ko so bile njihove malhe polne, so zopet odjadrali. Nikdo od njih ni pomislil, da je treba divjad pozimi tudi krmiti. V kolikor niso divjad pobrale zime, so to storile v polni meri lisice, tako da je naša velika ;i'n važna naloga, s prav očetovsko pažnjo dvigniti stalež plemenite divjadi.
Samo naša lovska družina je v pretekli jeseni na brakadah ustrelila 24 lisic, katerih krzno pa seveda ni bilo uporabno, ker so bile kože poletne. V zimskem času smo imeli na žalost malo uspeha, ker nam je okupator odnesel vse pasti, katere smo svoječasno naročali iz Češke, ki so bile silno precizne in sigurne. V prejšnjih časih smo imeli prav dobre uspehe s strihninom, tako da smo skoraj vso to golazen iztrebili, dočim letos z dobavljenimi cianol-amplulami ne moremo izkazati uspehov.
Zaradi zatiranja vran je naša družina, ker fosforja ni dobiti, sklenila, da bo ob času gnezditve vran in srak razglasila po naših krajih in pozvala šolsko mladino k pobiranju jajc. Za vsako prineseno jajce bo družina izplačala nagrado 1 din. Mislim, da bo ta način dosegel prav lepe uspehe. — Člani družine pa so si napovedali medsebojno tekmo s pobijanjem vran in srak. Največje število uplenjenih ujed bo posebej nagrajeno, kar bo treba dokazati z odrezanimi kljuni'.
Krmišča so bila v sedanjem snegu dobro negovana. Postavili smo tudi solnice za srnjad. Kar se tiče jerebic, teh pri nas že 7 let nismo streljali. Lansko leto smo jih našteli nekaj prav močnih kit. Veselili smo se, da pridemo po več letih zopet do zdravega zaroda, toda letošnji sneg, ki ga je zapadlo nad meter, nam je napravil mnogo škode, tako da so jerebice postale pri nas zopet redke. Na vsak način bo potrebno odstrel istih za nekaj let odgoditi.
Tudi fazani so redki. Prepovedati bo treba najstrože streljati fazanke, fazane pa tudi omejeno število.
S sistematičnim in vztrajnim delom bomo v nekaj letih lahko s ponosom gledali na naša lovišča.	M. K.
Krutost. Bilo je leta 1925. nekega jesenskega dne v občinskem lovišču Marija Gradec v revirju Lahomšek, ki je bil tiste čase izredno bogat z zajci. Bilo je kopno. Takratni lovski zakupnik je priskrbel brakirjem in gonjačem klopotce- za pogon, da je klopotalo in ropotalo vsevprek ter je z laježem psov kazalo, ko da se bliža sodni -dan. Pogosto so se oglašale puške. Stal sem pri prepereli' češnji tik malega gozdiča ob kolovozni poti. Bevskanje malega psička me je opozorilo na zajca, ki je tekel naravnost v smeri proti -meni' -navzgor. Bil je na kakih 60 korakov, ko izza drevesa v gozdiču zagrmi puška in bil sem ob zajca. Ustrelil ga je moj sosed.
Nasmehnil sem se, toda s tega stojišča .se nisem hotel umakniti, ker je bil namreč lep pogled na vse strani, in pričakoval sem, da to ni bil zadnji zajec. Mimo mene so prihajali in odhajali lovci in sleherni je za nekaj časa obstal na mali ravninici v -gozdiču ter potem odhajal s pogonom naprej. Po-d to ravnico se je raztezala v premeru kakih 10 metrov grmada robidovja in marsikateri pes je sledeč povoha-l okrog tega kupa in zopet odšel. Ker je bilo stojišče prosto, sem se odločil, da ostanem nekaj čaisa na ravnici. Približeval se je brakir S. in pogos torna trobil. Pes Cezar se pa pri imenovanem kupu robidovja ni zadovoljil samo z vohanjem okrog grma, marveč je prihuljeno zlezel pod robidovje in -čudo: nastal je trušč in ve-kanje zajca v grmu, da je kup kar privzdigovalo. Pričakoval sem, da bo planil zajec na plan, a pes ga je držal za zadnjo -nogo in videl sem, kako se je oboje skupaj prekopicnilo v nasprotno smer, kjer je naenkrat stal brakir Š. Urno je psu odvzel zajca, ki
je milo ve-kal, potegnil iz žepa nož,in živemu prerezal med kitami zadnjih nog, pretaknil drugo nogo in obesil živega zajca na svoja pleča in hotel oditi. Nisem si mogel drugače, da sem okrutneža primerno oštel, kar pa pri nadutežu ni zaleglo.
Ogorčen sem se spraševal, kako da nosi tak človek puško? Povedal sem to zgodbo z željo, -da bi se sleherni lovec križem naše domovine zavedal, da je divjad živo bitje, ter je za lovca kakor za slehernega kruto ravnanje z živaljo sramotno in neodpustljivo, obenem tudi kaznivo. Mož, ki je zagrešil to krutost, je gotovo že v večnosti. Če mu je zelena bratovščina odpustila njegove pregrehe, ga pr-av gotovo zajci, lisice in ostala divjad tožijo v več-mh loviščih.
Peklar Maiks, Trnov hrib, Sv. Jedert nad Laškim.
Lisjak ali lisica — katerih ipride več pred puško? Lovski čuvaj, kii je pravi strokovnjak v tem, da po vseh pravilih odere lisico na meh in smo mu mii okoliški lovci zaupali, v to svrho ve-s naš lovski plen, mi je pravil, da je od 22 njemu izročenih zvitorepk bilo 18 lisjakov iin s-amo- 4 lisice. Prav tako mi je pravil drugi lovec, ki dere lisice na meli, da mu večinoma pridejo v iroke samo lisjaki. Sam vem. da je navadno ustreljenih mnogo- več lisjakov kakor lisic. Po mojem mnenju je to pač v naravi samice in rekel bi tudi prirodno, da si ona hitreje poišče varno zavetje pred preganjajočim jo psom.	T. K.
Lisica — svoja zdravnica! Lovec K. je pri slačenju lisice ugotovil, da je bila dvakrat streljana, prvič z drobnimi šibrami, -drugič pa s prav debelimi. Drobne šibre so tičale pod kožo. Pet velikih šiber je prebilo kožuh in so bile tem primerne luknje. Pri odiranju je zapazil, da so bile te luknje zamašene z vati podobno snovjo. Ker je pod vsako luknjo našel večji ali manjši klopčič, je največjega pregledal in dognal, da je to mehka dlaka
s trebuha, s katero si je lisica sama rane zamašila. Na družinskem posvetu sem omenjeno »vato« pokazal tovarišem.	Pobreški.
O lovski tatvini. V vranskem lovskem revirju se je zadnje čase zelo razpasla lovska tatvina. Lansko leto so neko nedeljo, ko so ob sedmih zjutraj ljudje prihajali iz cerkve, slišali strel v oddaljenosti 10 minut. Nekaj dni za tem so našli glavo lepega srnjaka še-steraka na nekem travniku, vse drugo so že požrle lisice. Ker je bilo že preveč teh strelov, se je Narodna milica odločila za preiskavo pri hiši T. Zaplenila je veliko množino vsakovrstnega orožja. Pol leta je bil nato mir, a sedaj so že zopet na delu divji' lovci.
Dne 25. febr. 1947 je prišel k vodi za trgom s kroglo obstreljen srnjak, lep šesterak; ker ni mogel več bežati, ga je bilo treba usmrtiti. Dne 9. marca 1947 je imela lovska družina na Vranskem sejo. Med sejo sta padla v oddaljenosti pol ure dva strela, katerih posledica je bila, da je drugi dan našel naš lovec še živo, popolnoma onemoglo srno s strelom v plečih. Meso zaradi shujšanosti sploh ni bilo užitno. Tako suho srno še sploh v svojem življenju nisem videl; povrh tega je bila še breja, tako da je lovski tat uničil življenje kar trem. V Zaplani je nek divji lovec, ki skoraj vsak dan lovi.
V naši okolici so tudi nekateri kmetje, ki imajo zelo dobre pse-goniče, ki jih ne prodajo za nobeno ceno. V Za-homcih je pes, ki goni srnjad po cele dneve, da si ujame prehrano, ako mu plena ne odvzame gospodar. — Dne 27. febr. t. 1. je isti pes gonil po meter visokem snegu, ki je psa držal. Slišal se je strel in pes je utihnil. Kdo bo šel v takem snegu gledat na strel, čeprav so v okolici trije lovci. Tako lovski tat brez strahu opravlja svoj umazani posel.
Zaradi takšnih razmer bi bilo potrebno, da fante, ki so že danes divji
lovci, spravijo v kakšno službo, v tovarne ali pa k delu na mladinsko progo, da bodo postali nekoč ljudje -ne pa tatovi.	K. K.
Iz Prekmurja. Letos imamo pri nas v Prekmurju precej hudo zimo. Najstarejši ljudje ne pomnijo tako velikega snega, ki je zapadel v drugi polovici' februarja do 100 cm, kar je pri nas rekord. Razumljivo je, veliko trpi, da ne rečem izumira, uboga divjad. Po končanem roku lova je stalež divjadi ostal precej dober. Najbolj zrešetan je bil zajec, fazani še bolj; jerebice pa so ostale v mnogoštevilnih družinah, da je človeka kar veselilo, ko je pomislil na poletno razmnožitev. Pa so se vremenske razmere naenkrat spremenile in potisnile divjad v pogin. V tistih snežnih viharjih sem bil vsak dan na terenu. Na smučeh sem se vozit po naših gmajnah, trosil hrano na primernih mestih, na parobkih, ob grmičju, kjer so imele uboge jerebice zaslombo pred krvoželjnimi ujedami, ki so trgale plen za plenom. Z velikim ogorčenjem in razburjenjem od lovske strasti sem bil večkrat priča, kako je izginila uboga jerebica v krempljih kragulja. Bil sem na žalost brez puške, s katero bi pihnil v tej zimi marsikatero grešno življenje roparic, imel sem le fračo ter nekaj ko oreh debelili kamnov.
Vendar sem pred kratkim pihnil s svojo zvesto fračo veliko sovo, ki je po sadovnjaku preganjala uboge jerebice.
Vreme je na srečo postalo bolj južno, tako da je sneg vzelo in zajci lahko gredo iz svojih ložev za hrano. Saj so revčki bili teden dni v svojih snežnih rovih in niso mogli nikamor, ker je bil suh pršič. Jerebic so precej živih ujeli za prezimovanje.
Mimogrede naj še omenim, da so se pri nas v Prekmurju pojavili volkovi, kar je zelo redek primer za naše kraje. Zadnjič, ko sem spet nesel hrano na krmišče, me je oblila kurja polt, ko sem opazil približno 200 m od sebe,
(la je tekel od potoka v gozd — volk. Imel sem le svojo ubogo fračo z nekaj kamenčki.
Tudi divjih gosi in rac je bilo veliko pri nas, ker smo pač blizu reke Mure, ki je bila vsa zamrzla. Sedaj pa kaže, da so se že vrnile na Blatno jezero, in to je dobro znamenje, da bo tudi skoraj pri nas zadihala zelena pomlad!
Mi rko Baligač.
Popravek. V 4. štev. čitaj v članku »Krajšanje pasjih repov« na str. 156. v 12. vrsti od zgoraj namesto »odsečcmo lahko tretjino repa« — odsečemo lahko dobro tretjino repa.
Iz loTske organizacije
f Janez Markež. Ko se je letos spomladi naša divjad borila z velikim snegom in zameti ter so ji v gorah plazovi peli smrtonosno pesem, je odšel v
večna lovišča naš najboljši in najstarejši član lovske družine Bohinjske Bistrice in zvesti naročnik »Lovca« od
I.	1915 dalje, naš lovski tovariš Janez. Rodil se je v lepi kmetski vasici Polje, kjer je gospodaril na svojem posestvu. Že od mladosti pa mu ni bila sreča naklonjena, ker je zgubil ženo, mater sedmih otrok. Sam je vzgojil otroke in si je s trdim delom opomogel v življenju, ko so mu odrasli otroci pomagali. Zgubil je najstarejšega sina v borbi za svobodo. Vedno je bil pripravljen, da pomaga vsakomur, zlasti nam, njegovim lovskim tovarišem, z
nasvetom in dejanjem. Vedno je bil vedrega duha in nam pripovedoval nešteto zanimivih lovskih doživljajev. Toda končno je trdno bohinjsko naravo zlomila bolezen, odšel je po pomoč v ljubljansko bolnišnico, iz katere se živ ni več vrnil. Dne 6. marca 1947 nas je zapustil za vedno ter smo se 9. marca na domačem pokopališču potrti poslovili od nepozabnega prijatelja in tovariša. Zelena vejica na grobu naj mu bo poroštvo za njegov trajen in časten spomin vseh, ki smo ga poznali. Naj mu bo lahka domača gruda!
Lovska družina Bohinjska Bistrica.
Okrajni lovski svet za okraj Radgona je bil ustanovljen na zboru lovcev v Gornji Radgoni v nedeljo, dne 15. aprila 1947. Izvoljeni so bili za predsednika član okrajnega odbora Klanj -čar Lojze, za namestnika Osojnik Ivan. admin. okr. uprave NM, oba iz Gornje Radgone, 9 odbornikov, 2 člana nadzornega odbora in njuna namestniku, delegat za Lovski svet LR Slovenije in njegov namestnik, delegat za odbor »Lovske zadruge« z o. j. v Ljubljani in njegov namestnik, nadalje 5 delegatov (zadružnikov) za občni zbor »Lovske zadruge«.
Kinološke vesti
Kinologija v FLRJ. XVI. redni občni zbor Jugoslovanskega kinološkega sa-veza bo v soboto, dne 10. maja t. L, ob 16 v gostilni »Mrak« v Ljubljani, Rimska cesta 4. — Dnevni red: Uvodna beseda; verifikacija poverilnic delegatov; poročilo predsednika, tajnika, blagajnika, gospodarja in vodje rodovne knjige; poročilo računskih preglednikov in sklepanje o razrešnici; sprememba pravil; volitev novega vodstva J KS in nadzornega odbora; volitev delegatov v FCI; sklepanje o samostojnih predlogih in slučajnosti.
Smotro čistokrvnih psov vseh pasem v Kamniku je priredilo Kinološko
udruženje LR Slovenije in Okrajni lovski svet Kamnik dne 30. marca 1947. Privedenih je bilo 20 psov; ocena je bila pravomočno priznana 12 psom. Bili so: 5 kratkodlaki istrski bralci (2 prav dobro in 1 dobro), 1 balkanski brak (prav dobro), 1 sedmograški brak (dobro), 5 brakov-jazbečarjev (2 prav dobro in 1 dobro, 2 sta bila odklonjena), 6 ^vestfalskih brakov-jazbečarjev od teh sta bila samo 2 ocenjena, pa še ta dva pogojno), 4 nemški kdl. ptičarji (1 odlično, 1 prav dobro in 1 dobro) in kokeršpanijel (dobro).
Sodniki so bili tov. dr. Ivan Lovrenčič, Ivan Zupan in Teodor T. Drenig, pripravniki tov. Franc Flis, Jože Škofič in Svatopluk Zupan.
Kinološka cvetka. Dobesedno: »Pose-dujcm psico ptičarko (kratkodlako) po imenu FIFI, ki je bila... To psico je v jeseni zaskočil kratkodlaki pes tov. F. iz K.. Iz zaskoka so se pred enim tednom skotili 4 živi mladiči, v razmerju 1 pes, 3 psičke...« — Pismo je datirano 3. aprila 1947.
Zvezni tajnik.
Savezni sekretar.
Smotra in tekma psov ptičarjev v Ljubljani.
Društvo ljubiteljev ptičarjev je priredilo v nedeljo 20. aprila t. 1. pomladansko vzrejno tekmo psov ptičarjev s predhodno smotro istega dne.
Udeležba je bila precejšna, kar je razveseljiv pojav za obnovo in razcvit kinologije. Tudi gledalcev tako na smotri kakor na isami tekmi ni manjkalo. Novost pa je bilo filmsko snemanje smotre, ki ga je izvršilo podjetje Triglav-film. Predvajanje tega filma bo imelo ogromen propagandni pomen, ker široka javnost je nepoučena ali celo napačno poučena o vzreji, odgoji in vodstvu čistokrvnih psov.
Tekmo sta vodila tovariša Zadnik Ljuban in Zupančič Gabriel, sodniki so bili Caf Ivam, Koder Julij, dr. Lokar Janko in Sežum Bogdan, sodniški pripravniki pa Flis Franc, Ri-
stič Dragutin, Škofič Jože in Zadnik Ljuban.
Žreb je določil vrstni red šestnajstim privedenim psom za smotro in tekmovanje. Pred smotro je izvršil tov. dr. Koren Janko veterinarski pregled. Po končani smotri je predsednik DLP tov. Škofič Jože spregovoril o pomenu tekme in pozdravil navzoče. Dr. Koren pa o glavnih načelih higiene in prehrane psov.
Ob 9. uri je bil odhod v lovišče lovske družine Ježica, kjer so tekmovali v dveh grupah psi, poleženi v letu 1946, v tako imenovani »Pomladanski vzrejni tekmi psov ptičarjev«. Ocenjevala se je prirojena zasnova, in sicer: nos, stoja, natezanje, hitrost, vzdrži jivost, strelomirnost in poslušnost.
Zaradi izredno suhega vremena, ki je neugoden za pasji nos, kakor tudi zaradi kratke pomladi (pripravljalne dobe) je bilo ocenjevanje zelo otežko-čeno in vsi niso pokazali onega, kar bi lahko v normalnih razmerah.
V lovišču je bilo opazijivo pomanjkanje jerebic, dočim je bil stalež zajcev zadovoljiv.
Od 16 na smotro privedenih psov jih je 8 doseglo telesno oceno prav dobro, 7 oceno dobro in 1 zadostno-Na sami tekmi je nastopilo 13 psov.
Končni uspeh in vrstni red, dosežen na tekmi, bi bil naslednji (v oklepaju telesna ocena na smotri):
t. Nemška kdl. psica »Bistra Glinška« JRP 180 B, poležena 5. III. 1946 od Aste JRP 177 B po Alku JRP 208 A: vzreditelj Turk Maks, lastnik in vodnik Jager Jožef, Slov. Bistrica (dobro).
2.	Nem. kdl. psica »Astra Jarška« JRP 182 B, poležena 16. ITI. 1946 od Hajke JRP 166 B, po Canonu Ortneškem (Jupp) JRP 184 A; vzreditelj Škofič Jože, Ljubljana, lastnik in vodnik Vekoslav Keglovič, Dob pri Domžalah (prav dobro).
3.	Nem. kdl, pes »Arbo Jarški« JRP 210 A, brat prejšnje, lastnik Piskar
Ivan, Ljubljana, vodnik Škofič Jože, Ljubljana (dobro).
4.	Nem. kdl. pes »Pik« ZČR 8/P-5, poležen 3. I. 1946. Vzreditelj neznan, lastnik in vodnik Leskovšek Edi, Ljubljana (dobro).
5.	Nem. Žimovec psica »Bistra Dragom el j s k a« JRP 22 I, poležana 9. VII. 1946 od Ritte v. Sa ar far st JRP 15 I, po Alku v. Gildeberg JRP 179 A; vzreditelj Burica Alojzij, Dragomelj. Lastnik Lisek Bogomil, Ljubljana, vodnik Strah Andrej, Zalog (prav dobro).
6.	Nem. žim. pes »Boj Dragomelj-ski« JRP 19 J, brat prejšnje, lastnik Ažman Stanko, Bled, vodnik ni prijavljen (prav dobro).
7.	Nem. kdl. psica »Biba Glinška« JRP 179 B, sestra pod L, lastnik in vodnik Koprivc Drago, Ljubljana (prav dobro).
8.	Nem. kdl. pes »Hari«, neznanega porekla, poležen spomladi 1946, lastnik in vodnik Franc-Rista Mazovec, Zgornji Kašelj (dobro).
9.	Nem. kdl. pes »Arma Jarški« JRP 211 A, brat pod 2. in 3., lastnik Cirman Stane, Ljubljana, vodnik Kraševec Franc, Ljubljana (prav dobro).
10.	Nem. kdl. psica »Beka Glinška« JRP 178 B, sestra pod 1., lastnik in vodnik Turk Maks, Ljubljana (prav dobro).
11.	Nem. kdl. psica »Bora Glinška« (Santa) JRP 181 B, sestra pod 1., lastnik in vodnik Pleničar Vladimir, Ljubljana (prav dobro).
12.	Nem. kdl. pes »Boc Glinški« JRP 209 A, brat pod 1., lastnik in vodnik Turk Maks, Ljubljana (dobro).
13.	Nem. kdl. pes »Dren«, neznanega porekla, lastnik in vodnik Sepič Kajetan, Ljubljana (dobro).
Iz vrstnega reda po doseženem rezultatu bi vsakdo mislil, da so psi v drugi polovici vrstnega reda manj vredni kakor psi v prva polovici. Toda vsi psi, ki so tekmovali, so po svoji prirojeni zasnovi zelo dobri in skoraj enaki, razen prvih štirih, ki so za spoznanje prednjačili: vodili so jih pač že
starejši vodniki razen vodnika »Pika«, ki bo postal s sistematičnim študijem še dober vodnik im naj mu bo ta uspeh vzpodbuda za nadaljnje delo in me za spanje na Lavorikah. Pri ostalih pseh se opaža slabše vodstvo in premalo vodenja v polju. Vse to se bo do jeseni popravilo in na jesenski tekmi bo verjetno precej presenečenj in bo vrstni red po doseženem uspehu popolnoma drugačen. Razveseljivo je to, da je večina vodnikov novincev, ki imajo smisel za vodstvo, toda občuti se pomanjkanje strokovnega znanja, kar pa bodo lahko pridobili, če imajo voljo in ljubezen do psa. Vodniki psom namreč niso pomagali pri tekmovanju in so zato psi mnogo šans za boljši uspeli izgubili.
V splošnem je bil pasji material tekmujočih, kakor sem že omenil, zelo dober in bo vsak trud vodnikov z njimi bogato poplačam pri lovu s takim psom.
Vodniki torej, ki ste vodili ;na pomladanski tekmi, potrudite se pri vzgoji vaših štirinožnih prijateljev in maj vam bo nedeljski navidezni neuspeh vzpodbuda za nadaljnje delo.
Na svidenje na jesenski vzrejni tekmi psov ptičarjev, ko boste dokazali, da so tudi vodniki novinci po svoji volji, vztrajnosti in ljubezni do psov dorasli prekaljenim starim vodnikom.
Z. L.
Oglasi
Zamenjam skoraj novo avtomatsko puško (belgijsko) na pet nabojev za trocevko v dobrem stanju. Kupim dobrega lovskega psička. — Silovšek Joško, trgovina, Skale pri Velenju.
Lovci, pozor! Dne 16. febr. t. 1. mi je odšel z doma lovski pes, nemški kratkodlaki ptičar, star 9 mesecev, z imenom »Tiki«, rjav serec (rjavobelo brizgan), z rjavo glavo in rjavo liso na desni strani križa. Vse tovariše lovce prosim, kdor koli bi našel takega psa, da ga zadrži in mi to takoj sporoči. Najditelju dam lepo nagrado. — Peček Aleksander, Murska Sobota.
Dr. J. L.
Beseda o lovskih terfjerjlh
Malokdo ne pozna vsaj z ulice belopisanega, kot hišnega psa močno razširjenega in priljubljenega terijerja. Da niso ti psi zabiti, nam je tudi znano. V cirkusih izvajajo z njimi glumači na j raznovrstne jše umetnije in mojstrije. Po domače jim pravimo foksli, v psoslovju jih zovemo foksterijerje. Kakor kaže že ime, so angleškega pokolenja in namenjeni za lov lisic.
Manj znani so lovski terijerji ali točneje nemški lovski terijerji, kar ni čudno, ker je njihov rod kot tak še mlad. Korenini nemških lovskih terijerjev sta staroangleški gostodlaki
terijer in predvojni foksterijer. Po njihovih žilah teče torej kri terijerjev enake oblike in, kar ni nič manj važno, istega delovnega območja. Križanci v navadnem pomenu besede niso, ampak so obnova praterijerja, ki naj bi po telesnih in duševnih lastnostih zadostoval potrebam predvsem gozdnega lovca.
V ta namen jih je redil prvotno majhen krog lovcev v zahodni in južni Nemčiji, ki se je ločil od športnih rejcev fokste-rijerja, ker je hotel imeti lovsko uporabljivega terijerja. Material pa, iz katerega so skušali vzrediti takega jamarja, jim ni odgovarjal popolnoma v barvi in v storitvi. V barvi je bil za-rodnik preveč šarast, v storitvi pa preenostranski.
Vprašanje barve se jim je rešilo dozdevno samo po sebi. Od dveh čistokrvnih foksterijerjev so nepričakovano dobili leglo štirih čisto črnordečih mladičev, torej take barve, kakor so si jo želeli. To so si razlagali takole: Prabarva foksterijerjev je črnordeča brez beline. Bele lise so Angleži namenoma priredili s križanjem črnordečih foksterijerjev z belimi psi, da so dobili pisane pse, kakršna je bila pasja tropa, s katero so fokste-rijerji sodelovali pri parforsnih lovih. Po zakonu vzvratnosti se je vrglo omenjeno leglo po temnobarvnih prastarših.
Sumljivo je bilo, da se je pojavila vzvratnost pri vsem leglu, ne pa samo pri enem ali dveh mladičih, kakor je to navada.
Da je bil ta sum upravičen, se je pokazalo, ko je leglo spolno dozorelo. Tudi njihovi mladiči so bili pretežno črnordeči.
Zdaj je bilo jasno, da o vzvratnosti ni govora, ampak da je bil oče omenjenega legla črnordeč pes, za katerega reditelj ni vedel.
Zadevo so začeli preiskovati in so dognali, da je bil pri rejcu črnordečega legla v času, ko se je njegova foksterijerka brestila, črnordeč, na Angleškem kupljen terijerček, ki je psico zaskočil, ne da bi bil gospodar to opazil.
To črno rdeče leglo je bilo zaželene barve. Tudi sicer je odgovarjalo v lovskem pogledu, le dva mladiča sta bila premalo ostra. Pri nadaljnjem parjenju so se pokazale še druge pomanjkljivosti njihove dedovine. Zato so jih morali pariti s prej omenjenimi predvojnimi foksterijerji. Zarod je res pridobil na ostrosti, a primes te krvi je rodila zopet Šarce.
Preostajalo ni drugega, kakor da so se ogledali, če se ne bi dobil v Angliji kak foksterijer prvotne oblike, torej kak majhen črnordeč terijer brez bele barve. To se je posrečilo.
Dr. Herbert Lackner v Konigsbergu je kupil na Angleškem pozneje kot Forma-Baltia zaslovelo psico in psa Helfer-Baltia, skoro istočasno pa sta kupila živinozdravnik' dr. Buhi v Hom-
burgu ter tovarnar Gruenewald v Alsfeldu na Hesenskem od nekega angleškega častnika, ki je bil v službi pri angleški vojski na Nemškem, pozneje pod imenom Fiirber vom Schtitzenrain znanega terijerja.
Trojica teli gostodlakih staroangleškili terijerjev razne krvi. toda od lovskih prednikov, tvori temelj nemških lovskih teri-jerjev.
Ta ali oni bi utegnil vprašati, zakaj se imenujejo nemški, če so po izvoru angleži. Krvi so res angleške, toda današnji lovski terijer ni le posrečena spojina dobrih lastnosti, ki so jih zarod-niki že imeli, ampak novo stvorjenje, v katerem so prej omenjene lastnosti zavestno in preudarno vzbujene, v pravo razmerje dovedene in razvite najmanj do potrebne stopnje, če ne više. Sicer pa ne pada poudarek na nemški, ampak na lovski terijer.
Terijerji se omenjajo že v 14. stoletju. Kot pinči so bili ostri podganarji v živinskih hlevih, a v nasprotju s pinči so jih vodili tudi na lov. Profesor vseučilišča v angleškem mestu Cambridge, dr. Johannes Cajus, piše v drugi polovici 16. stoletja o terijerju: »Še druga vrsta je, ki lovi lisico in jazbeca. Zove se terar ali po latinsko terrarius, ker zleze v lisine in jazbine ter lisico in jazbeca ali raztrga ali požene iz temnega skrivališča in prisili, da jo kar najhitreje pobrišejo in zaidejo, ko iščejo zaklone, v pasti in mreže, ki so postavljene nad izhodi lukenj.«
Daniel, ki je redil terijer je, piše 1. 1760. v Field-Sports: »Dve vrsti terijerjev sta. Ena je kocasta, dolgega hrbta, zelo močna in večinoma črne, ali rumenkaste barve, pomešane z belo. Druga je gladkodlaka, izredno lepo oblikovana, ima manjše telo, je mnogo živahnejša in navadno rdečerjava ali črna z rdečerjavimi nogami. Obe vrsti sta zaklet sovražnik vseh škodljivih roparic. Če trčijo na jazbeca, se zapletejo v zelo hud boj, ki ga bijejo z velikim pogumom. Ni dvoma, da je dobro vzgojen terijer svojemu nasprotniku več ko kos.«
Iz tega opisa sledi, da so bili stari terijerji črnordeči ali rdečerjavi, kakor se zahteva od današnjih lovskih terijerjev ali kakor so od novodobnih velikih angleških terijerjev airedale-terijerji.
Dalje vidimo, da so jih uporabljali na Angleškem od vsega začetka za lov lisic in jazbecev. Ko pa je prišel proti koncu 18. stoletja lov lisic v mreže iz mode, je dobil terijer nov posel. Pri parforsnih lovih je moral naglo pognati lisico iz luknje, če je smuknila v kako, ki je ostala nezabita. Pomoči je moral torej, da se je mogla gonja na konju čimprej nadaljevati. Ta poma-
gač pri parforsnih lovih je ali tekel za pasjo tropo ali ga je nesel kak jahač v košari. Da se ni razlikoval po barvi od psov v tropi, je dobil s križanjem belih psov pisan plašč. Če je hotel rešiti svojo nalogo sebi v čast, lovski družini v razvedrilo, je moral biti predvsem oster in smel izganjač.
Ker so ga rabili le na parforsnih lovih, je bil njegov pravi gospodar konjar, pri katerem mu ni bila miza bogato obložena.
Odgojo terijerjev so usmerili odslej na ostrost. Tako je postal prejšnji lovec roparic pod zemljo in na zemlji specialist v izganjanju lisic, kakor goji Anglež v splošnem še danes lovske pse le za eno delo. Za delo na polju ima poenterja ali seterja, za šarjenje Špani jela, za donašanje retriverja.
Za ostrost odgojeni terijer je bil vrnjekav pretepač in na-padač, ki se ni ustrašil pred nobeno roparico, a tudi pred nobenim psom. Njegovo veselje do grizenja so občutile tudi marsikatere človeške hlače. Kar se mu je zdelo sumljivo ali mu ni bilo po volji, je zgrabil, ne da bi prej naznanil svojo nevoljo z lajanjem.
Tak pes živi lahko na svobodi le pri gospodarju, ki zna krotiti psa, a ne samo z bičem, ker je brzdanje z bičem nečloveško in posebno za lovca nespodobno. Zato so imeli malega napadača večinoma zaprtega, kar je za krvnega psa težko znosno. Le ko so ga rabili, so ga izpustili naravnost na cilj.
Specialiste si privoščijo lahko samo angleški lordi, večina lovcev pa nima zanje denarja in tudi ne smisla, ker hoče imeti v psu pomagača za razne prilike lova, a tudi spremljevalca, na katerega mu ni treba stalno paziti, da ne napravi kakšne nerodnosti.
Rejci, ki so poznali dobro zasnovo terijerja, so se zato potrudili, da vzbude, razvijejo in povečajo v terijerju one lastnosti, ki so v njem zaspale zavoljo enostranske odgoje k ostrosti, a so za psa-pomagača pri lovu v gozdu potrebne. Pri tem seveda ni smela trpeti ostrost, brez katere ne moremo govoriti o jamarju, le nebrzdano ostrost naj bi vodila preudarnost.
(Sledi konec.)
Ciril Poklukar
Iz domovine divjih rac
Že naš prvi naravoslovec Erjavec Fran je napisal, da divje race stanujejo po stoječih vodah severne zemeljske polute. To pomeni, da je že po njegovem dognanju prava domovina divjih rac na severu. Mišljene so tiste neskončne, z barji in včasih kar s celimi venci jezer in jezerc posejane planjave Azije, Evrope in Amerike, ki pokrivajo zemeljsko poluto na severu zmerno-toplega pasu. Največji del teh planjav leži v današnji sovjetski Rusiji, bodisi pred ali za Uralom. Tam se razprostirajo prav do tajge, velikega sibirskega pragozda, ki se širi vzhodno od Tom-ska, za veletokom Obom ter dalje ob Jeniseju in Bajkalu. Po pripovedovanju očividcev pa tudi sama tajga kar mrgoli divjill rac in njenih močvirnih sorodnikov v taki meri, da se jih ponekod menda ni moč odkrižati.
Divja raca, v njeni ruski domovini nazvana »utka« ali po-manjševalno »utočka«, šele takrat zapušča svoje kraje, ko ji je zmanjkalo vode, ko so jezera in barja dokončno zamrznila. Tedaj si poišče nova domovanja tam, kjer še lahko šari za vodno hrano ter more veslati po vodnih gladinah. Divja raca je torej ptica selivka. Seli se pa ne naravnost na jug. Obročkanje ptic je pokazalo, da se drži bolj zahodne smeri. 'Race od karelskih in finskih jezer najdejo svoje prehodno domovanje najrajši na Poljskem in v severni Nemčiji, race od Blatnega jezera lete v našo smer, Sibirija pa zalaga z njimi vso Evropo. Kakor lovci vedo, to selilno pravilo — kakor nobeno — ne velja nepreklicno in ne za ves račji rod. Že pri nas tudi čez poletja ostane nekaj divjili rac. Zlasti se drže po bičevju in jarkih cerkniškega jezera (Zadnji kraj) ter po Podravini in Posavini na Hrvaškem. Širno Turopolje, konjsko polje in Mokro polje ni nikoli brez njih, kaj šele niže ležeči predeli. Povsod tam je znano pobijanje »poletark« ali, kakor na Cerkniškem jezeru pravijo, »golcev« (goličev), ponekod kar s palicami, kadar zaradi golitve ali mladosti ne morejo prav leteti. Od tega ljudsko ime poletarka, ker ob golit vi le preletava ter jo kaj lahko dohitiš tudi brez psa, zlasti če je obkoljena. Vendar race, ki iz kakršnega koli vzroka ostajajo čez leto pri nas, nikakor ne predstavljajo onega rezervoarja, ki daje tisti rod. Ta zaloga se nahaja vsekako le v severni račji domovini.
Komur je bila sreča mila, da je pogledal v tiha stepna prostranstva severne Rusije, ne bo nikoli pozabil divnih doživljajev
najsrčnejšega lovskega veselja, ob katerih poletni dan mine kakor ura. Seveda se to godi le tistemu, kogar je povezalo veselje do narave in lova. Brezkončnost stepe pa deluje tudi na nelovca in na vsakogar, podobno kakor brezmejna puščava s svojim poraznim vesoljstvom ali odprto morje s svojo sivo brez-krajnostjo. Človek se vda taki vesoljnosti, ker mu narava živo pokaže, da je popolnoma nepomemben in neznaten prašek vsemi rja in večnosti.
Torej na široko, tam zunaj v odprti stepi je bilo, kjer so pod nebom skoraj vedno, zlasti pa ob gotovih vremenskih spremembah, krožili celi oblaki divjih rac, da ne omenjam drugih močvirnikov. Posebno proti večeru in zjutraj so se taki roji vzdigovali in spuščali na vodnih gladinah in po brezobličnih bregovih jezer in suhe stepe. Večkrat so tudi podnevi nepregledne množice račjih rodov tiho sedele na suhem ali na vodi. počivale in menda spale. En del je medtem budno pazil in nikoli ni bilo brez straže. Kakšna tišina pri tolikih živih bitjih in kakšen nepojmljiv hrušč in trušč ob najmanjšem sumljivem premiku v stepi! Vzlet celih račjih divizij je dobesedno zasenčeval nebesni obok. To neizmerno ptičje bogastvo ni potrebovalo lovopusta in gospodarji stepe ga tudi niso poznali. Dovoljena so bila vse leto tudi vsa lovna sredstva: mreža, past, puška. Tako vsaj je bilo še v letih prve svetovne vojne. Vendar je narava sama dajala divji raci neko zaščito. Sibirjaku namreč raca poleti ni dišala. Zadah po vodni golazni in žabah je kvaril užitnost. Do-čim je bila kašča oziroma shramba kmeta pozimi zatrpana z vsakovrstnim zamrznjenim in na ta način konzerviranim mesom, se poleti meso ni držalo in je takoj zaudarjalo. Zato so imele race poleti kar dovolj miru. V tej zvezi naj omenim zanimivost, da ruski kmet v zahodni Sibiriji zajčjega mesa sploh ni jedel. Vse ujete ali ubite divje zajce so nam ljudje redno prinašali, da smo jih porabili, kakor smo vedeli in znali. »Vojenopljeni Avstrijaki« — da jih pač lahko jedo, oni pa da ne marajo za to divjino, ki je »pogana« (nečista), ker stoji zajčja rasa prav blizu podganjemu rodu. Ta ljudski okus smo si mi ujetniki razlagali še po svoje. Od tam namreč ni bilo nobenega izvoza in prometa s kmetijskimi pridelki in zato je imel denar za kmeta in delavca bajno vrednost. Prav težko je prišel tudi do majhnega denarja. Ljudsko delo in dobrine kmetijskega gospodarstva so bile po smešno nizki ceni. Tako je bilo n. pr. v našem okolišu vsake vrste sladkovodnih rib toliko, da so ženske iz večjih sveže ujetih rib obdržale le ikre — kar na bregu ali v čolnu — ter jih naseljevale v lonce, dočim so vse preostalo meso metale v jezero
ali psom. Perutnine je bilo toliko, da skoraj ni imela cene. Doraslega prašiča ali teleta si lahko kupil za en rubelj ali dva. Ker je bil že samo kolodvor sibirske proge do najbližje centrale za maslo (v Kurganu) oddaljen nad 70 vrst, je jasno, da niso mogli misliti niti na izvoz mleka in masla. Kruh je bil pri kmetu zastonj. Zato meso divjega zajca res ni moglo domačinu dosti pomeniti, ker je imel vsega boljšega in najboljšega na pretek.
Raco so v odprti stepi varovale njene naravne lastnosti, kakor čuječnost in opreznost, oboroženi z ostrim vidom in sluhom. Prav kmalu smo uvideli, da ni bil račji lov tako enostaven kakor bi sklepali po prebogati ptičji živani! Zato pri tem lovu ni šlo drugače, kakor da smo pripeljali več kupov slame v bližino vpadnih voda, ki so namakale položne in popolnoma gole stepne bregove. Le reke so imele globoka korita, po katerih so v poletnem času pluli parniki, pozimi pa z nezaslišano brzino divjale konjske trojke in druge zaprege. Na pripeljano slamo se je morala leteča divjad šele navaditi, kajti sprva se je izogibala vsaki spremembi in novotariji v licu stepe. Saj je imela ta perjad na izbiro na stotine in tisoče vrst bregov in voda vse naokoli, kjer je mogla biti popolnoma nemotena. Iz slame smo postavili slamnato streho v dolžini moža, toliko da se je lovec po dolgem zavlekel vanjo. Slamnati in po potrebi premakljivi šotorček je imel slabo lastnost, da je po navadi čepel na mokrem. Kajti pravega brega naše vode sploh niso imele. Jezero ali bara je prehajala v stepo tako neopazno, da skoraj nikoli, kadar si lovil race, nisi mogel zn trdno reči, če si na kopnem ali v jezeru. Če si gledal od daleč, se ti je še nekako zdelo, da si daleč od vodne gladine. Toda lovec, ki se je ulegel pod tako strešico, si je bil vse preveč na. jasnem, da z vsem telesom leži v tekočem elementu matere zemlje. Ta ovira za ruske lovce ni pomenila prav nič. Še omembe vredno se jim ni zdelo, če smo govorili o lovu. Domači lovci so pač kar zrastli z vodo in stepo. Pred slamnatimi prežami se je dalo še prav daleč broditi po travi in trsju. Včasih si zagazil tudi na celo, posebno ko si pobiral ubogi račji plen iz vode. Kdor je bil zelo goreč, si je privlekel slamnato streho kar sredi gladine ali kam med bičje, da je bil bolj med racami. Nekoč se je tudi meni pripetilo, da sem moral prav naporno ždeti na šopih trave in kosih lesa, ki smo ga prinesli s seboj, in streljati. Kajti v stepi ni ne lesa, ne kamenja, kakor bi si predstavljal kdo pri nas. Lov na race v opisanih okoliščinah ni bil torej nobena šala. Zraven je bila tudi kopel in telovadba, povezana večkrat s prav velikimi telesnimi napori, ki niso bili za vsakogar. Kdor ni imel
prave žilice, napora za vedne račje zgube ni razumel in je smatral tako početje za mladinsko norost.
Poleg teli telesnih težav smo imeli še težave s puškami.
V	tistih časih smo imeli tam na deželi le starejše vrste strelnega orožja. Za browning-puško n. pr., ki bi bila dala več plena, še vedeli nismo. V moji posesti je bila dvocevlca-prednjača, ki sem jo moral po strelih zamudno nabijati. Kako je to šlo zunaj v naravi in njenih vremenskih muhah ter na vodi, si lahko predstavljate. Posebno živčno je to bilo, če se mi je mudilo, na primer zaradi novih račjih jat ali bližajočega se sončnega zahoda.
V	stepah in prerijah je, kakor znano, prehod iz dneva v noč in narobe kaj kratek in seveda tudi čas preleta krajši kakor pri nas. Tako niti lovski tovariš ni mogel dosti pomagati in podpreti, saj je imel le enocevko-prednjačo. Če si imel denar, ni bilo težko priti do teh pušk, čeprav si bil le ujetnik. Svojo dvocevko, ki je imela žičaste (damastirane) cevi in je v ostalem prav dobro streljala, sem si kupil od podeželskega »arteljščika« (zadružnega poslovodje) neovirano za nekih 13 rubljev. Po tedanjem vojaškem činu v rezervi, ki pa je bil priznan tudi v ujetništvu, sem imel namreč 50 rubljev mesečne plače, dočim je ujetnik-redov prejemal le 7 rubljev. Te plače so, kakor smo slišali, ponekod poneverjali komandanti tedanje vojske. Pri nas se to ni dogajalo. S tem denarjem smo se morali na deželi sami vzdrževati, kar z ozirom na izredno poceni življenje ni bilo težko. V teh krajih nastanjeni ujetniki slovanskega porekla so kaj kmalu imeli prihranke. Zato sem skoraj imel puško in čez čas še konja za ježo. Za puško in lov seveda nisem imel nobenega formalnega dovoljenja. Kozavi naš Pjotr, starejši podčastnik in frontovnik iz bivše rusko-japonske vojne, ki je poveljeval nam in mali ruski straži v vasi, ter >stanovoj pristav« (upravni uradnik) v 70 vrst oddaljeni Nazivajemi, ki nas je enkrat mesečno pregledoval, nista imela nič proti temu. Vse je bilo preveč po domače in za nas tedaj nerazumljivo. Red, ki je tedaj vladal v Rusiji, je bil tako v političnem kakor tudi v gospodarskem oziru prav ohlapen, za domače sibirske naseljence pa naravnost krivičen in nesocialen. To so potrjevale že naše ujetniške plače, oziroma vrednosti kmetijskega in produktivnega dela sploh.
V	tistem času smo doživeli celo idilo, da nam je propagandistka, tedaj še podzemne organizacije revolucionarjev, nosila tiskane letake s citati Leva Tolstoja proti vojni in razne uporniške oglase kar v taborišča ter nas vabila na tajne masovne sestanke, ki so se vršili največ ponoči. Vendar nismo bili toliko predrzni, da bi se jih bili udeleževali. Toda nazaj na jezero. Kakor sem že
zgoraj omenil, je bilo nabijanje prednjač dokaj zamudno delo. Posebno če so roke postale malce trde in je mokrota bila v neizogibnem dosegu. Streljanja ie bilo že iz tega razloga kmalu konec, pa čeprav so priletali vedno novi roji, poleg njih pa tudi posamezni pari in poedine race, ki so se cepile od glavnine. Vendar je bilo že opazovanje samo užitek, brž ko je v zraku zaživelo, pa vse do trde teme. Race so se često oglašale in dajalp duška svojim nastrojenjem. Vselej nas je od jezera odtrgala šele noč. Domov je bilo treba capi jat i_ čez stepo brez steza in poti. Le domačini in vse domače živali so pri tem kazale nezmotljiv nagon za pravilno smer. Nam se je pri tem godilo vedno slabo, ker tiha vas ponoči ni dajala od sebe nobenih znakov civiliziranega življenja.
Strelne položaje ob jezeru smo zasedali že precej pred zatonom sonca v stepo. Ker so bili položaji na mokrem, je bilo treba dosti lovske vztrajnosti. Mnogim našim sta priložnost in stepno okolje zdramila neugnan mik za lovom, toda le najodpor-nejši so vztrajali. Čeprav nismo imeli vedno s seboj domačih lovcev in smo lovili tudi na lastno roko, nam je lovne vode pokazalo že perje in puli, ki so ga race puščale na vodi svojih kopališč in hranišč. Končno pa je kakšna ubita in pred slamnato prežo nastavljena raca vabila jate svojih divjih tovarišic k pristanku. Kadar si v napetem pričakovanju pod slamnato streho končno vendarle začutil prvi piš račjega poleta, se je nad teboj že stemnilo od oblaka rac. V silnem trušču in hrušču so vpadle na vodo. Tedaj je že veljalo sprožiti in ob nastali zmedi pomeriti še enkrat. Kajti race so si takoj premislile in se premaknile. Včasih se je pa kljub preobilici ciljev prigodilo, da je bil uspeli ničeven in plen z žrtvami, ki so morale ostati na vodi, naravnost klavern. Staro lovsko pravilo je veljalo tudi tam: če si streljal v gosto in ne v določen in izbran cilj, ni bilo treba iti pobirat. Sicer pa je bilo bolje streljati na letečo divjad, kakor pa na sedečo na vodi.	(Sledi konec.)
Ing. Mirko Šušteršič
Gozd in lov v triglavskem pogorju
(Nadaljevanje)
Kakor sem navedel, so stalni medvedi v Triglavu izumrli, ko je stekla železnica Ljubljana—Trbiž. Napredek človeške kulture je smrt proste narave in svet spričo človeka postaja pri-rodno vedno bolj pust in prazen.
Po letu 1872. so se medvedi na Gorenjskem in posebej v triglavskem pogorju prehodno še večkrat pojavljali, a jim ni bilo obstanka. Zaneslo jih je iz notranjskih in dolenjskih gozdov, kjer so še stalna in zaščitena divjad. S svojim pojavom so vznemirili in dvignili prebivalstvo, zlasti lovce, ki so kosmatinca kmalu ugonobili ali pregnali. Leta 1938. se je na pr. v Vratih vso zimo držal majhen medved, ki ga je opazoval Janez Rabič. Kosmatinec ni šel v brlog in se je hranil z žirom in gamsi, katere je kopal zasute izpod snežnih plazov. Doletela ga je smrt iz puške v Selški dolini. Podobno se je godilo vsem tem klatežem in se jim še godi. Kajti tej mogočni pradivjadi in podobno jelenjadi se v prosti naravi izteka ura časa in vsi oblastni predpisi za njihovo varstvo in ohranitev morejo tem živalim obstanek samo podaljšati, ne pa ohraniti.
Ne dosti bolje se godi planinskemu orlu, tej mogočni simbolični ujedi svobode, moči in neustrašenosti. Tudi ta ostanek nekdanje velike narave je danes pod varstvom zakona in triglavsko pogorje skriva še nekaj orljih gnezdišč. Po navedbi lovca Petra Gašperina iz Stare Fužine gnezdi orlji par vsako leto v Orličih, v steni nad Komarčo (nad Savico). Nad Peričnikom v Lengarjevi lcomni, po opazovanju Janeza Rabiča, gnezdi orel le vsaka tri do štiri leta, v Splevti pod Oltarjem pri Dovškem križu pa na štiri ali pet let. Pred kakimi desetimi leti, pravi, je orel poslednjič gnezdil v Krmi, v Mruščevem žlebu, desno od Rjavine v Mecesnovcu. Ustrelil ga je Rabič. Tudi v steni Me-žaklje so svoj čas redno gnezdili orli in je on tam ustrelil tri, njegov oče pa več in grof Margheri dva. O tem pripoveduje Rabič, da je orel čez dolino od Karavank prinesel živo, odrastlo lisico in se spustil na Mežaklji na tla. Margheri je s šibrami s prvim strelom pogodil orla, z drugim pa lisico, ki bi bila, čeprav po orlu ranjena, sicer ušla.
Na Rabičevo besedo zapišem z Mežaklje v slavo nekdanjih orlov še tole: nekoč je orel preko Karavank čez dolino na Me-žakljo prinesel svojim mladičem ovco in se spustil na tla. Pa-
stir je to opazoval, s svojim psom pregnal orla in vzel ovco, ki si je opomogla. Pravi, da je bila druge pasme, kakor so ovce v Karavankah, ker je imela finejšo volno, torej je morala biti, po njegovem mnenju, z drugih krajev in gora.
Na trentarski strani Triglava Rabič o stalnih gnezdiščih orlov nič ne ve, čeprav so mu kot lovcu take reči dobro znane.
V čast orlu treba priznati, da je drzen in krvoločen ropar in silno močen. Toda vse njegovo junaštvo tehta le do 5 kg in rad priznam, da toliko in še nekaj več zmaga, da nese po zraku dalj časa. Zato je najbolj nevaren gamsjim in srnjim mladičem, zajcem, divji kuretini. V gojenih loviščih to živo, letečo smrt lovec upravičeno postrani gleda. Večje živali, kakor gamse, srnjad ali ovce skuša kvečjemu pahniti čez skale, da se ubijejo. Ta kraljevski ptič namreč ne zametuje niti mrhovine. Iz razloga, da spravi čim večji plen do gnezda, ne dela tega na najvišjih vrhovih, kamor ga stavlja domišljija, temveč niže, navadno v pasu gozdne meje v kako zijalko previsne skale. Kajti njegovo lovišče se razprostira, naravno, nad gnezdiščem v goličavah, od koder se tudi s težjim plenom kot je sam more spustiti navzdol h gnezdu. Ne mogel bi se pa s tako težo dvigniti visoko v vrhove, če bi spodaj nekje ugrabil kaj večjega in težjega. Temu nasprotno popisuje kot malo naiven nelovec zgodovinar Valvazor v IV. knjigi str. 616, kako orli odnašajo ovce. Bliskovito da planejo nanje, zgrabijo s kljunom in kremplji za volno ter odneso ovco v zrak in visoko do svojega gnezda.
Da je orla bolj redko videti kakor sam navadno je, treba pripisati njegovim živijenjskim navadam. Le kadar lovi, se privija ob rebri in tesno obkroža čeri, sicer plava v nevidnih višavah ali pa ždi mirno v skritem zaklonu. Plašen in previden je seveda kakor vsaka redka, močno preganjana divja žival, tem bolj ker izvrstno vidi.
Ta naravni planinski okras torej iz vidika moderne gojitve gorskih lovišč ne spada najbolje v okvir, kakor ne velika uharica, ki je ponoči to, kar je orel podnevi. Pa tudi uharic triglavske rebri ne hranijo dosti več ko skale orlov.
Janez Rabič se je že kot mlad fant seznanil z drznostjo in krvoločnostjo orla. Pravi, da je leta 1887. v oktobru šel s psom za Savo v Mojstrani na zajce. Med gonjo je orel napadel psa, ki se je skril pod drevesno korenino v bregu. Orel je tolkel s perutmi po tleh nad skrivališčem, da bi prepodil psa. Rabič ga je potem s kroglo sklatil z‘drevesa, kamor je orel sedel, da bi počakal psa, in je orla na tleh popravil še s strelom šiber. Razpet je meril 220 cm in neki Dunajčan, ki je bil tedaj na počit-
nicah v Mojstrani, mu je dal za šest puhastih repnih peres 30 gld., mladi Janez je bil pa junak dneva in kraja.
Kako ‘orel živ plen ubija, je videl leta 1899., ko je nesel pod Dovkovo glavo gamsom sol. Zavekal je gamsov kozliček in zagledal je orla, ki je nesel kozlička nad dolino. Tam je kozlička spustil in tudi sam se je spustil za njim. Rabič je orla pri pojedini zalezel in s librami ustrelil. Pove, da je orel najprej odprl kozličku prsi in mu iztrgal srce, ko je krvoloka zadela svinčena smrt.
V	zimi leta 1938., pripoveduje, je videl v Krmi Janez Skumavce orla, ki je iz višine 200 m spustil gamsa, kateri se jia ni ubil, ker je jaadel na sneg.
V	času, ko 'so se triglavskim medvedom iztekale poslednje ure, je bilo več zgodb z orli in nekatere so zabeležili tudi časopisi. Laibacher Zeitung piše iz leta 1867. v štev. 275, str. 1872, da je obratni ravnatelj Julij Pogačnik iz Škofja podaril ljubljanskemu muzeju nagačenega mladega orla (Acpiila crvsaetos), ki je bil vzet iz gnezda v skoro nepristopnih stenah Črne prsti, na meji med Tolminom in Bohinjem. Orel se je v sedmih mesecih izredno razvil in je meril razpet 6J4 čevlja, dolg je bil 25 in J4 palca, od katerih je zavzemal rep sam 15 palcev. Isti list iz leta 1886., št. 174, poroča, da je v Strmi peči na bovški meji v Bohinju korajžen dvajsetleten Bistričan vzel iz gnezda edinega mladiča, ki je meril razpet 5 čevljev. Leto prej je ravno tam tudi vzel starima mladiča. Leto kasneje pa ta list v št. 189 na str. 1410 prinaša vest, da je Ratečan po domače Trunk ujel orla. Šel je s hlapcem po steljo, pa je zapazil na skali orla, ki se je bil v prepadu pod potjo nažrl mrhovine. Ustavil je konja in s hlapcem sta s kamni oborožena naskočila orla z dveh strani. Toda pes je bil hitrejši in je zgrabil orla za kljun, ta pa psa za prsi ter ga odnesel nad jezero, v katerega sta naposled padla in v vodi drug drugega spustila. Kmet je odpoklical pSa in ko je orel priplaval na breg, je Trunk vrgel čezenj suknjič in s hlapcem sta mu zvezala nogi in ga odnesla v Rateče. Razpetine je ta orel imel 9 čevljev. Pes je bil velik. Ta Trunk je pred leti, ko je bil še orožnik, pristavlja list, ujel v teh gorah »zlatega orla«, ki je bil še večji in ga je dobil tedanji avstrijski nadvojvoda Albrecht.
Iz leta 1880. v št. 167 prinaša ta, tedaj uradni list, da je bil v Mežaklji ustreljen mlad planinski orel.
Ko je bil deželni glavar kranjski grof Ve olf Engelbrecht Auersperg, pripoveduje Valvazor v III. knjigi str. 443, so mu kmetje iz Polhovega Gradca prinesli iz gnezda vzetega mladega
orla, ki ga je Auersperg dal na verigo, s polenom obteženo. Ko je orel dorastel, je z verigo in polenom zletel nad Ljubljano. Pa so ga ujeli in mu obesili na verigo še težje poleno.
Da je dobričina in avtor imenitne knjige Slava vojvodine Kranjske o orlih pa tudi drugih živalih imel, kakor tisti čas še sploh, precej pretirane predstave, bi sklepali iz njegovega poročila iz leta 1685., ko je 27. septembra jezdec med Krav jekom pri Muljavi in Čušperkom videl ogromnega orla, ki je trgal zajca. Prišedši mu na 30 korakov, pravi, je orel zamahnil s perutmi, da je odletel in ta puli zraka je čutil Valvazor kakor močen veter. Res so morali biti Valvazorjevi orli, medvedi, divji prašiči in jeleni izredno veliki. Sicer pa orli še dandanes nosijo v ljudski domišljiji in po časopisnih vesteh gamse, ovce in 12 in več let stare ljudi po zraku kakor letala topove, vojaške posadke in hotele.
Če se vrnemo iz zračnih višav zopet na trdna skalna triglavska tla, srečamo po plazovih in zelenicah najprej gamse. Ti trdoživi, odporni rogarjj, ki kljubujejo mrazu in zimi, so poleti umazano rumenosivi, pozimi v gostih, cotastih ternno-rjavih oziroma črnih kožuhih. Značilni so kljukasti črni roglji, ki jih nosita koza in kozel in jih v nasprotju s srnjakovim in jelenovim rogovjem nikoli ne odvržeta. Svojčas gams ni bil samo skalna žival visokih gora, kakor so dognale izkopine, in je živel s kozorogom tudi v nižinah. Toda človek s svojo nemir nosečo kulturo ga je pregnal v gorsko kraljestvo. Zanimiyo je, da ga moderno planinstvo in smučarstvo pritiska zopet navzdol z goličav v gozdni pas, kjer si išče zatišnih skal, ker je na najvišjih gorah ter po dolinah dandanes največ nemira in hrupa.
Gams ni ravno inteligentna žival, čeprav je po svojih čutilih, zlasti vohu, zmožen velike opreznosti. Spada pač v podobno pleme koz, katerih pamet je prislovična, kakor kurja ali gosja. Njegova kozja lastnost, da skoči na razgledno skalo in oprezuje, ga je ovila sicer z romantiko v pesmih in slikah, a ga nasproti lovcu pogublja. Kaj je laže, kakor z moderno risanico s streljnim daljnogledom sneti s skale kot kip stoječega gamsa!
Dokler lovci niso imeli modernih daljnostrelnih risanic, je bil lov seveda napornejši in so lovili gamse skoro izključno v pogonih tako, da so gonjači pritisnili gamse čez prehode, katere so zastavili strelci.
Trentarski lovci, pravi dr. H. Tuma v svoji razpravi »Po Trenti in Soči« (Planinski vestnik 1914, str. 109), ki so prehajali po Zelenici na Za planjo in Zeleni sneg pod Triglavom, so že davno zasledili prehod divjih koz čez severno steno Triglava, od
Zelenega snega dol proti Pragu in Luknji. Andrej Berginc, po domače Štrukelj, je leta 1894. kot gonjač preplezal z vrh Luknje severno triglavsko steno, da je pognal gamse preko Zelenega snega in pod triglavskim rebrom, kjer so bila čakališča.
Vsak planinec ve, da so v gorah mnogi prisilni prehodi, tesni, ozke police in skalni pomoli, koder more in mora človek ali gams prav po določenih stopinjah skozi ali preko, če noče nazaj. Znana je gamsova lastnost, ki jo ima tudi drobnica, da gre trop za vodečo živaljo, četudi v prepad in smrt. To so zlasti prej izrabljali lovci in divji lovci, ko so bile še slabe puške. Večkrat se je namerilo, da je moral lovec na stojišču leči ali se skriti pod steno, da ga drveče živali niso pahnile v globino ali ga ni pobilo kamenje. Če vodeča žival, zbegana po pritiskajočih gonjačih, v strahu plane kar čez lovca ali tik mimo njega, se navadno sledeči trop brez premisleka zapraši čez in mimo človeka, da marsikomu postaja vroče. Nekaj takega je leta 1910. doživel pok. Anton Vovk z Bleda na Razoru pri Lipanici pri Mlaki. Ko so zagnali gamse proti Krmi, se je moral uleči, da so gamsi poskakali čezenj, sicer bi ga bili zbili čez steno1 v Krmo. Na prisilnih prehodih se podobno večkrat dogaja.
Lovec Gašperin Peter iz Stare Fužine ve, da so divji lovci gamse tako lovili, da so jim na prehodu skozi Špranjo nastavili sveže čreslo in so gamsi na spolskem lubju zdrsnili v prepad ter se pobili, ko so jih z Mišelega vrha pognali v Velsko dolino.
Podobnih lovskih zgodbic hrani triglavsko pogorje nešteto, posebno o zvijačnosti divjih lovcev, kako so vodili za nos lovce in se znali izmikati orožnikom in oblasti, zraven pa pospravljali plen. Te snovi se posebno rado poslužuje romantično leposlovje.
Gams je bil vedno in je zaželen plen, ki da na jesen dosti sočnega mesa, saj tehta pred prskom kozel 30 do 40 kg, in kožo za irhaste hlače in jopič, lovcu pa imenitno trofejo rogljev in še bolj imeniten gamsov čop iz hrbtne zimske dlake. Ta je do 25 cm dolga, z belim, rumenkastim cvetom na koncu in ponos in dika zelenega klobuka. Z »gamsovo brado« nima ta dlaka nič skupnega in je le nerodna prevedba nerazumljivega nemškega izraza. Gamsova juha je krepilna in slovita.
Gams je dokaj stalna divjad, ki se rada vrača v kraj, kjer je bila rojena. Vendar se trope premikajo po letnih časih više ali niže, največ zaradi paše, pa tudi poletne vročine. Kakor je gams za mraz neobčutljiv, tako ga veter prežene v ruševje in gozd.
Prsk, to je svatovanje v drugi polovici novembra in v začetku decembra, ki razgiblje mirne trope, opravlja gams visoko
v goličavah, da se kozel razgleduje za tropom in za tekmeci. V višavah ostane skoro vso zimo z izjemo, kadar besne viharji in snežna neurja. Pase se po razpihanih rebrih in grebenih, kjer je varen tudi pred plazovi. Spomladi, ko v nižjih legah zaželeni trava, se pomakne globoko v gozde ter gre z zeleno pašo zopet navkreber, dokler ga poletna vročina, drobnica na paši in planinci z goličav ne poženo nazaj v rušje in gozdove. Ko se na jesen umakne živina in potihne največji krik in ropot planincev, gre gams zlasti septembra v plazi, kjer pase razna zanj posebno okusna, neznatna zelišča, ter ostane čez prsk in večji del zime ponajveč v višinah. To je njegov življenjski kolobar. Posamezne živali in mali tropiči pa včasih daleč popotujejo in ob zorenju žita radi zaidejo v polje po dolinah.
Kdor pozna življenjske navade gamsa in mu je triglavsko pogorje znano, bo lahko uganil, kje in kako ta divjad tam živi, kako se giblje in kako umira. Kolikor jih ne dohiti smrt po krogli, večkrat njih stalež zredčijo snežni plazovi in sicer plazovi suhega snega, ki so gamsu edino resno nevarni, ker jih že sam zračni puli zbije s sicer varnih skal in parobkov.
Leta 1909., ko je v Vratih plaz odnesel Aljažev dom, pravi Janez Rabič, je samo v tej dolini zaradi plazov poginilo do 200 gamsov, v vseh treh severnih triglavskih dolinah pa do 400. V Krmi so na j večji plazovi v Rjavini, v Mecesnju. Plazovi, pravi, da vzamejo v Vratih, Kotu in Krmi povprečno do dvakrat toliko gamsov na leto, kakor odstrel, ki znaša po njegovi navedbi v Vratih 20—30, v Kotu 5—8, v Krmi 10—20 gamsov. Leta 1914., ko je bilo veliko snega, je v teh treh dolinah po Rabičevi cenitvi poginilo do 300 gamsov. Tudi na bohinjski strani zima posega v stalež gamsov, a ne tako občutno, ker je v krajih, kjer divjad prezimuje, manj suhih snežnih plazov.
Tudi v Trenti plazovi med gamsi ne delajo izjeme. Po opazovanju Rabiča so navadno v presledkih 4 let hudi plazovi.
Sicer pa del gamsov po navedbi Petra Gašperina prehaja zlasti pozimi, ko zapade sneg iz Krme čez Bohinjska vratca in Vrtačico med Draškim vrhom in Toscem na sončno bohinjsko stran, na Velo polje, pa tudi sicer skozi Zg. jezerce v Viševnik, preko Brdcev v Solnice in Lipanjski vrh, ter čez Vošovec v Streseno dolino, Debelo peč, Klečico. V prsku, če je dosti snega, se gamsi radi zbirajo v Zagonu in Spodnjem Toscu, sicer pa so v visokih legah na Lopuču (Komna), Jagrovi skali, Debelem vrhu, Ogradih, Skednjovcu, Mišelem vrhu, v Zgornji Mišelski dolini in na Hribaricah, na Toscu, Vernarju in zgornji Zasipski planini
v Krmi. V prsku pridejo tudi na Lipanjski vrli in Brdo, kjer jih sicer ni. V Vratih so radi v Kredi in Šetinovi ridi.
Iz Vrat pa gre, po navedbah Rabiča, pozimi del gamsov ob' Urbanovi špici čez Dovška vratca ob Staničevi koči na vrhu Pekla v Krmo. To so gamsi — goličavarji izza Cmira. Gamsji lovci namreč ločujejo goličavarje, ki se drže vedno v višini golih gora, baje po postavah (so krajši, višjih nog in lažji) od gamsov — goščavarjev (goščarjev), ki so navadno težji, bolj stegnjeni in žive v gozdnem pasu. Ti gredo pozimi čez Bistrico in Peričnik v Krasje.
Da prehajajo gamsi tudi preko glavnega grebena, zlasti pozimi, na sončno trentarsko stran, in poleti semkaj v senco na severna pobočja, kjer so ponajveč rojeni, je po sebi umevno. Prehajajo čez Jezera na Pihavec, Beli potok, Mlinarico. Tudi stalež gamsov na trentarski strani je po navedbah Rabiča v območju Pihavca, Razor j a, Prisanka in Ozebnika dober in ga ceni na 150 živali, med tem ko je v primeri z bohinjsko stranjo (Komno) slab stalež, ker sta kraj in divjad preveč vznemirjena po vojaštvu in lovskih tatovih. Sicer pa, da je tam ostal zakupni sistem, kakor je bil za časa Avstrije, in zakupnik varuje in goji lovišča.
(Sledi konec.)
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
Tone Podvrečar
Rosiuša
(Nadaljevanje.)
Ilija je bil napovedal dvomljivega »berača« in bili smo tako poglobljeni v igro, da niti opazili nismo, ko je privozila pred »grand hotel« elegantna limuniza in so vstopili v točilnico mlada dama v spremstvu starejšega gospoda in še dveh mlajših. Za njimi je prišel vozač in prinesel tri oprtnike, lepo rjavo torbo s puško, kar mi je takoj padlo v oči, in še nekaj druge prtljage. Lep športni kostum dame, prav tako dobro krojene obleke gospodov, »šekaste« nogavice in prvovrstni gorski čevlji, vse to je na nas tako vplivalo, da smo spustili karte iz rok in je bil Ilija rešen gotovega poraza. Mi vsi smo bili oblečeni bolj po domače tako, da smo jo lahko vsak čas mahnili v »gmajno« ali na Radiko, in v obrazih tudi precej kosmati, ker je naš brivec zaradi preobilnega domačega dela uradoval samo v četrtkih in nedeljah. Edino Iliji se je poznalo, da nekaj je, ker je bil oblečen v sicer že zelo ponošeno in od zemskih dobrot omadeževano modro uniformo upravnega uradnika. Zato je starejši gospod tudi pristopil k Iliji, se mu predstavil in mu ponudil zaprto pismo. Hitro sem pogledal od strani in opazil državni grb in začetne besede »šef kabineta«, ali ministra ali bana, nisem mogel ugotoviti, ker po globokem poklonu je Ilija odprl pismo in začel brati. Vsem je bilo nekako nerodno, sedeti bi bili morali po pisarnah, čeprav ni bilo ljudi, s katerimi bi imeli kaj opravka. Pa ti pride takale gospoda s pismom in na ovoju »šef kabineta itd.« Blaž je skakal okoli njih, prikazal se je še celo gazda Kosta, prtljago so spravili v kraj, a je niso odnesli v sobe, ker sobe je bilo potrebno šele spraviti v red in menjati rjuhe, ki so pretrpele že precej gostov.
»Šta je po volji itd.« in že je prinesel Blažo steklenico slivovke, Ilija je zapletel gospode v pogovor in jim ponudil prostor, samo da »se spasi situacija« ter Blažo in Kosta spravita sobe v red.
Zvedeli smo, da je starejši gospod načelnik oddelka v ministrstvu za kmetijstvo, mlajša dva svetnika prav tam in namenjeni so v Galičnik in na Bistro, da si ogledajo planine, ovce in radi bi kupili nekaj pristnih ilirskih ovčarjev. Imeli so priporočilno pismo od samega ministra, »da se izlazi u susret itd«. Kdo je mlada dama, je ostalo tajno. Za nas je bila »gospodja« verjetno starejšega gospoda.
Sobe so bile urejene in Blaž je ponosno pristopil in jih pozval v prvo nadstropje. Medtem se je bil vozač, ki je imel opravka pri vozu, vrnil, spogledala sva se in takoj spoznala — bil je Rus Vitalije, ki je še pred dobrim letom vozil avtobus na progi Skoplje—Ohrid.
Prvo moje vprašanje, sicer diskretno, je bilo o mladi dami in zaupal mi je, da je to osebna tajnica gospoda načelnika in »zemljakinja«.
Čez nekaj časa so se vrnili in videlo se jim je, da s stanovanjem niso bili preveč zadovoljni. Kaj se hoče? Rostuša ni Beograd. V kolikor je bilo slabo stanovanje, toliko boljša je bila večerja. Blažo je vložil ves svoj trud, da pokaže svoje kuharsko znanje, pri postrveh sem pomagal še jaz in počasi se je načelniku razvezal jezik. Pokazal in razložil je tudi res prvovrstno, moderno trocevko, ki jo je kupil pri »bratih Merki Suhi« ne za posebno velik denar, ker zaradi »dobrega poznanstva« ni plačal carine. Hvalil jo je na vse pretege, čeprav sem opazil, da jo je lastnik zelo redko rabil, ako je sploh že z njo streljal.
Puška je bila tu, lovec tudi in —- vprašanje, kaj bi lovil? Gamsi v lovopustu in prepovedani, prav tako medved, ris, za zajce i njerebice še ni bil čas, srnjaki redki, volki in merjasci pa tudi niso kar tako potreseni po Bistri. Čakal sem, da lovec sam izda svoj namen.
»Pa kako je sa lovom? Nadam se, da če se ipak nešto nači, koji orlovi, divokoza, pa čak i medved ili kur jak,« je omenil v pogovoru.
In res, orlov ni bilo, pač pa jastrebov, gamsov in celo medved, ali o tem pozneje. Napravili smo načrt za pohod v Galičnik, izhodišče v Bistro. Proviant so imeli s seboj, potrebno je bilo preskrbeti samo tovorne in obenem jahalne konjiče. Gospod načelnik in gospa sta se spravila spat, mlajša dva sta našla partijo za poker, ki je trajal precej dolgo v noč.
Zjutraj ob šestih so čakali pred »Jugoslavijo« štirje konjiči, opravljeni s tovornimi sedli, pokriti gostom na čast in po dogovorjeni mezdi s čistimi domačimi preprogami, zraven njih najeti konjevodci. Jaz sem jih spremljal kot pasji strokovnjak, saj sva že leta 1932. kupovala s polkovnikom veterinarjem dr. Kebrom po Bistri ilirske ovčarje. Ili ja je prevzel funkcijo uradne varnosti.
Nerodno so splezali v sedla, konjevodci so jim pokazali, kako morajo sedeti, da labilno sedlo ne omahne, in po cesti do vasi Janče je še nekako šlo. Od Janč naprej se pričenja strmina, ki traja vse do Galičnika, torej še dobri dve uri. Tu so se začele
težave. Na mnogih krajih je steza izpeljana, kjer hi se zavrtelo še pešcu. Domačina to ne moti, sedi mirno na konju in kadi čibuk ter pusti konju, da najde pravo stopinjo — seveda ga ne sme pri tem vznemirjati. Sam sem prejahal na Korabu in drugod tako nevarna mesta, da sem se spomnil na prehod pod »Malim kotom« proti Planici. Tudi če bi hotel razjahati, ne bi mogel, ker bi zdrvel naravnost v prepad. Edino sredstvo so mirni živci in zaupanje v konja.
Vse drugače je pri novincu; strah ga postaja, menca na sedlu in vznemirja konja. Opozorili smo naše turiste na vse to in srečno prispeli do počivališča »pod skalami«. Nerodno so raz-

Ribnička dolina, zadaj Korab, Makedonija
Foto A. Kapus
jahali, poznalo se jim je na obrazu, da jih vse boli od trdega sedla in nerodnih občutkov med potjo. Ko so videli, kako je od skal naprej izpeljana steza, so odklonili nadaljnjo ježo. V steni je sedel plešec in opazoval okolico. Naš prihod ga ni vznemiril, ampak mu je mogoče še zbudil upanje na dobro kosilo, ker včasih se le zgodi, da zdrkne kakšno tovorno živinče vsled pretežkega tovora v brezno.
»Eto orao«, in že je bila trocevka pri roki, krogla, ki je udarila kakšnih pet metrov nad njim v skalo, ga ni prav nič motila, pri drugem strelu je pa le nerodno odjadral. Strelec se je opravičil z utrujenostjo, kar mu je bilo vsestransko priznano, le eden od konjevodcev mi je tiho omenil: »E, ovakva puška, mo-gu da ubijem čovjeka i na 300 lcoračaja, a onaj ovako promaši.«
Ob desetih dopoldne smo bili v Galičniku. Bilo je zelo živahno ker so praznovali »strig ovaca« in volna je imela dobro
ceno. Ko je namreč vsa volna zbrana pri »gazdih« povabijo ti na neki določeni praznik sorodnike, prijatelje in pastirje, v kolikor so svobodni, na svoje domove in po cerkvenem opravilu se začnejo pojedine in zabava, kar vse skupaj traja dva dni. Takrat je v Galičniku tudi »vašar«, ki se ga udeleže različni glumači, cigani in sejmarji. Vso ropotijo privlečejo po cesti, ki je izpeljana od Mavrovih hanov čez Carevo česno do Galičnika v nadmorski višini povprečno 1600—1700 m in je porabna samo od pomladi do sredi jeseni.
Prav tako kakor Rostuša ima tudi Galičnik svojo 'edino krčmo »Grand hotel Jugoslavija« in tu smo ostali. Za ministrske goste sta se našli dve sobi, midva z Ilijo sva dobila prenočišče pri nekem znancu.
Popoldne smo si ogledali »trg«, ker ta naslov je bil Galičniku uradno priznan, in sejemski vrvež.
Vrtiljak, strelišče, panomtikum in še mnogo drugega je bilo tu, kar vse se pri nas na sejmih že redko vidi. posebno pa dresirane opice in medved — plesalec. Medved se je na povelje svojega gospodarja: »Kaži, Marko, na gospodu, kako se moli hodža u djamiji«, usedel na zadnje noge in se nerodno priklanjal, plesal po taktu tamburina in potem s tamburinom v prednjih šapah pobiral bakšiš, medtem ko je njegova soigralka opica Marica zbijala nerodne šale in slednjič ob splošnem odobravanju slavne publike privzdignila krilo in pokazala zadnjo plat. Primitivna zabava, a narod je bil zadovoljen. Tudi pri nas so bile pred leti še take predstave, potujoče menežarije in zabave. Preprosti ljudje, pastirji, sezonski delavci, izmučene žene, ki v zimskem času, ko so možje s čredami daleč proč od doma, opravljajo vsa najtežja dela in jim tudi sedaj ni mnogo bolje, so se prisrčno zabavali in smeh jim je širil obraze.
»Pa ovaj medved to ni j e ništa, sigurno su oni u šumi mnogo jači i opasniji,« je omenil načelnik.
Objasnil sem mu stvar in ga opozoril, da srečanje z medvedom v gozdovih Bistre in Koraba postane lahko zelo neprijetno, sicer jih pa ni ravno toliko, da bi jih srečal vsak dan. Če pa že hočeš priti do tega, da ga namenoma poiščeš in spraviš na oni svet, moraš imeti dovoljenje od ministrstva za šume, kar prav tako velja tudi za divje koze in rise. Sicer se pa to dovoljenje zelo težko dobi.
»E ovo nišam znao, drugče bi tražio dozvolu,« mi je odvrnil.
S tem je bilo vprašanje lova naših gostov prav za prav odpravljeno in lepa trocevka je ostala bolj ali manj samo za parado.
Pri večerji v galiranski »Jugoslaviji« sem slednjič le imel priložnost daljšega pogovora s spremljevalko. Že med potjo v Ga-Iičnik sem jo opazoval; zdela se mi je znana in prišel sem do zaključka, da je to hčerka mojega dobrega znanca, sreskega šumarja iz Bosilj grada. Kmalu po prevratu, ko so razmere na Primorskem postale nevzdržne, se je bil z družino preselil v južne kraje. Leta 1923. sem se dalj časa zadržal v okolici Bosilj-grada in se seznanil z njim. Zadnjič sem ga videl leta 1937. v Skoplju.
Povedala mi je, da njen oče ni več živ. Iz Bosiljgrada je bil premeščen v »Homolje«, najbolj razvpit hajduški kraj na bolgarski meji. Tam je gospodaril hajduk Babejič s svojo družino, ropal in ubijal in ni pripoznal nobene gosposke. Njen oče, strog in vesten, se je Homoljčanom zameril in meseca novembra 1939 ga je Babejičeva tolpa umorila. Z materjo sta se preselili v Beograd. Ona je uradnica v ministrstvu in se bo v kratkem poročila s svojim šefom. Pravil sem o lepih lovskih uricah, ki sem jih preživel v družbi njenega očeta v »Masuričkem blatu« na račjem lovu, o kotornah in zajcih in se tudi zanimal za usodo ptičarja Čuja, najinega spremljevalca iz tistih časov.
Ob dobri kapljici smo se vsi bolj spoznali in še enkrat praznovali zaroko. Da je bilo to praznovanje uspešno, je potrdilo poročno obvestilo, ki sem ga prejel mesec dni kasneje s prijaznim povabilom na obisk, če pridem v Beograd.
Načelnik je med pogovorom omenil, da se z lovom peča šele od nedavnega, oziroma da bi šele rad postal lovec, ker je mnogo njegovih znancev lovcev, ali da vidi napornost tega športa in mu pač ne bo preostajalo preveč časa za to zabavo. O tem ga je potrdila tudi njegova zaročenka. Beseda je dala besedo in ponudil mi je puško v nakup po nabavni ceni z municijo vred in ostalim priborom, kolikor ga še ima doma v Beogradu. Pokazal se je kavalirski v vsakem pogledu in pogodba je bila hitro sklenjenea. V ceno je bila vključena tudi koža kune zlatice.
Zjutraj smo šli na Bistro, da si ogledamo planine in najdemo primerne pse. Vodstvo je prevzel Dragan Muratovski, ki je sam imel na Bistri nad 1000 ovac in bil tudi dober poznavalec ovčarjev.
Prve ovce smo našli pod Medenico, dobro uro hoda od Galič-nika. Bilo je okoli 300 ovnov, ker se pasejo ovce ločeno. Sprejel nas je pasji lajež in proti nam se je pripodilo šest velikih ovčarskih psov divjega izgleda. Gostom je postalo neugodno.
»Samo mir i čekati na mestu, dok ne dodju čobani,« je zapovedal Dragan. Obstali smo in čakali na pastirje, katerim se
očitno ni preveč mudilo. Šele na ponovne pozive se je prikazal star pastir, umazan in raztrgan, in nas potolažil, češ: »Oni samo lajn, neču vam nista,« a režeči pasji zobje so kazali druge namene. Ko je preslišal nekaj ne preveč vljudnih besed, se je končno zadrl in izza skale sta prilezla njegova dva pomagača, prav tako umazana in raztrgana, ter odgnala pse. Tak je bil prvi sprejem na Bistri.
»Lepi su a i opasni i dobri čuvari, samo tudjeg čovjeka ne trpe a najmanje ako je ubučen n uniformu kao žandar ili finans,« je omenil Dragan in šli smo dalje.
Druge črede so se pasle okoli Careve česme in Arabkule v smeri proti Kičevemu in tam, nam je obljubil Dragan, bomo našli primerne pse za nakup. Prek po Bistri še več kakor tri ure hoda.
Med potjo smo pod Čaušico prav od blizu opazovali trop gamsov, naštel sem jih 32, večinoma koze, kozliči in nedorasla mladež. Imeli smo ugoden veter in kakor se mi je zdelo, niso bili preveč plašni. »U ove nebih pucao, bilo bi grehota,« je izjavil načelnik, dovčerajšnji lovski kandidat.
Ko smo se jim še nekoliko približali, so v počasnem skoku zavili v stene. Proti večeru, ko smo se že bližali prenočišču na Carevi česmi, smo imeli drug zanimiv prizor. Ob samem potu je ležal mrtev osliček in z njim se je gostila jata ptic, nekaj krokarjev, trije plešci in precej vran in kavk. Prav blizu oslička sta se potepala tudi dva ovčarska psa, katerima je mrhovina slastno dišala. Toda kakor sta se približala, sta bila odpodena z udarci kril in kljunov plešcev. To smo opazovali skoz daljnogled na približno 400 korakov. Zaradi te gostije nismo mogli ostati čez noč na prostem in primorani smo bili razgnati vso požrešno drhal. Krokarji in sorodstvo so hitro odleteli, psa sta potuhnjeno izginila med skalami, a do grla nažrti plešci so imeli hude težave, preden so zajadrali po zraku. Neroden zamah s krili in odskok od zemlje, še so počasi krožili nad nami in slednjič pridobili toliko višine, da so se odpeljali prebavljat bogato večerjo.
Tudi nas je čakala pri orožnikih na izpostavi Careva česma dobra večerja, toda naši sopotnici pa tudi drugim gostom ni šla posebno v slast. »Če se spomnim na ptičjo gostijo ob poti, na raztreseno drobovino oslička, do kljuna zamazane in okrvavljene plešce, niti grižljaja ne spravim vase,« je omenila naša Slovenka in utrujena poiskala ležišče.
Iliji, Draganu in meni pa je večerja kljub neokusnim plešcem dobro teknila, saj smo jo tudi dobro zalivali, v čemer so nam gosti pridno pomagali.
Drugi dan zjutraj je načelnik rekel, da se mu sicer zelo dopade na Bistri, da bi rad ostal nekaj časa, toda uradni posli ga kličejo v Beograd in je prosil, da bi čimprej nabavili pse. Razumeli smo ga popolnoma in tudi njegova dva spremljevalca. Če človek ni navajen galičanskih hotelov, v novih gorskih čevljih hoje po Bistri in drugih takih udobnosti, pač hitro najde uradne posle, ki ga kličejo domov.
Dragan in jaz sva se odpravila po pse in jih prav hitro in za nizko ceno dobila pri najinem skupnem znancu »gazda Lazi« na planini »Tri groba«. Na tej planini so baje pokopani trije »eauši«, turški orožniki, ki so jih pred več leti pozimi napadli blizu planine volkovi in jih raztrgali.
Lovci na »Črnem kamnu« pod Ljubošenom, Makedonija
Foto A. Kapus
Dva psa in mlado psičko so pastirji pripeljali na Carevo česmo in psi so se hudo upirali, ko smo jim nataknili nagobčnike.
Po prisrčnem slovesu od orožnikov in Dragana smo se odpravili proti Mavrovim hanom, kjer je z avtomobilom že čakal Vitalije. Po dobrem kosilu v državnem hotelu — saj so Mavrovi liani že precej znani kot zimsko športno središče in planinsko letovišče — smo pse s precejšnim trudom in po hudem odporu spravili v avto, in Beograjčani so se odpeljali proti Gostivarju. a midva z Hi j o z avtobusom nazaj v Rostušo. Pozneje sem dobil obvestilo, da so psi postali že precej domači in da se marsikdo zanima za ovčarje iz Bistre. Načelnik mi je izrazil namen, da čez leto dni pride spet na Bistro in pripelje s seboj ljubitelje teh naših ovčarjev. Po enem letu so se potepale nemške in kačačke bande po Bistri in ogrožale mirno življenje galičanskih pastirjev.
Nekaj strelov z novo trocevko sem bil oddal že na Bistri. Domet krogle, naboj 7X57, je bil izvrsten na 100 in 150 korakov, ker puška je bila kljub svoji »modernosti« primerno težka. Slabo sem streljal z zrnjem na kavke. Takoj sem bil opazil, da imata obe gornji cevi kal. 20 jako zadrgo in pri takih puškah je potrebna vaja in za vajo municija. Sicer je pa s puškami kakor z ženskami in podobno tudi z našimi zvestimi lovskimi pomočniki. Privaditi se moraš puške in ona tebe, nekaj popustljivosti na obeh straneh in spoštovanja, priti mora do medsebojnega soglasja.
Imel sem različne puške, neke sem vzljubil, do nekih sem imel in imam častitljivo spoštovanje in neke so bile že od vsega začetka antipatične in gledal sem, da se jih čimprej odkrižam. To je veljalo pri meni posebno za trocevke starejših modelov. Prav zato sem tudi na to puško gledal nekako skeptično. Zdela se mi je, rekel bi, preveč mlada in elegantna, da bi bila sposobna za težko kmečko delo in težave, kakor sta jih pretrpeli po očetu podedovani dvocevka boroveljčanka kal. 16 in pol-risanica oziroma risanica, ker jel imela tudi cev za zrnje, ravno risana kal. 16/9.5 od Peterlonga iz Inomosta. Kako bosta sprejeli novo tovarišico medse?
Vsaka puška ima svoje slabe in dobre strani in tudi dneve, kakor njen gospodar. Boroveljčanka je izvrstno streljala z zrnjem št. 2-6. Tirolka je bila dobra posebno za zrnje št. 4 in je bila leva cev tudi dobro uporabna za polno kroglo kal. 16. Seveda sta bili obe samo za črni smodnik. Vedno sem imel dovol j nabojev zanju pripravljenih, ker mi je bila naj večja zabava v dolgih zimskih večerih, polniti naboje s prav tako podedovanim priborom. Meril sem črni smodnik in šibre, pritiskal čepe in za-robljal in zraven sanjaril in premišljeval. Ljubezen, ki sem jo imel do teh dveh pušk, so nekako občutili tudi moji lovski tovariši, kakor Milan Gagovski iz Struge, izučen puškar, ki je imel v rokah tudi mnogo modernih pušk in mi je vedno rekel: »To su ti puške, nema ih više, pazi i poštuj ih«. Šaza iz Šuma mi je nudil lep denar zanje. Ker mu jih nisem hotel prodati, me je zaprosil: »Barern nekoliko puta mi dozvoli, da idem sa njima u lov«, in marsikatero raco v Straškem blatu, zajca in tudi volka je ustrelil z njima. Po vsakem lovu mi ju je prinesel lepo osna-ženi na dom.
Torej, kako bo z novo puško? Nabojev zanjo ne bom polnil sam, ali bo prenesla vse napore in tegobe makedonskega lova? Iz Beograda sem prejel zavoj municije, 150 patronov kal. 20 ter 50 krogel. Risane cevi nisem več preizkusil, zanimalo me je,
kako boni streljal z zrnjem. Pripravil sem primerno desko, zarisal kroge, povabil še li j o in Draška in odšli smo v pol je na poskušnjo. 20 nabojev smo vzeli s seboj. Streljal sem, kakor tudi moja spremljevalca, z naslonom na 40 do 60 korakov in slednjič smo ugotovili, da je puška pristreljena na 40 korakov in najbolje strelja zrnje št. 8 — 3 mm. Ko smo pa oddali nekaj strelov na kavke, spet ni šlo, kakor bi moralo. Kopito je popolnoma ustrezalo, puška mi je bila priročna — torej le vaja mi je bila potrebna.
Ob vrnitvi sem zagledal na njivi muca. Potuhnil se je v brazdo. Zalezel sem ga in ko jo je hotel odkuriti, sem ga v skoku ujel in obležal je na mestu. Premeril sem razdaljo 45 korakov, strel ga je bil zgrabil v glavo in vrat. Torej bo že šlo in moja simpatija do puške se je povečala.
Sklenil sem, da takoj, ko bom imel dovolj prostega časa, in tega je začelo primanjkovati, ker je prišla zaradi gršlco-laške vojne popolna zapora meje in še mnogo drugih nevšečnosti, grem v Vrbjane na golobe. Tam je mnogo skalnih golobov, ki posedajo pred duplji in hodijo na ilovico. Skrit v zaklonu bom imel dovolj priložnosti za strel in dobro vajo.
Na pravoslavno Veliko gospojnico 28. avgusta sem se odpravil v Vrbjane in vzel s seboj tudi starejšega sina Borisa. Šotor, hrana za dva dni in 50 nabojev je bilo v oprtniku. Z avtobusom do Volkovijskega mostu in še dve uri strmo v hrib — in bila sva na mestu. Postavila sva šotor in ognjišče, pristavila vodo, fanta sem pustil za kuharja in sam sem šel pod »Golemo steno«. Nekaj golobov je posedalo po skalnatih robovih, večina jih je bila na paši. Vzel sem najbližjega na muho in že je strmoglavil s stene. Razdalja ni bila prav lovska, saj zdelo se mi je, mogoče 70 ali 80 korakov, a šlo je pač za poskus. Po strelu je bila stena prazna in počakati je bilo treba do poznega poldneva. Kosilo se je spričo golobove starosti precej zavleklo, ali teknilo je.
Proti večeru sva šla s fantom oba pod steno. Streljal sem petkrat v zraku in trikrat sem imel uspeh. Že sem mislil zapustiti skrivališče, ko je prišel na obisk v steno kragulj. Zanimivo ga je bilo opazovati, kako je preiskoval posamezne jame, očitno brez uspeha, ker golobi so se pač poskrili globoko v skali in po špranjah. Pri svojem opravilu se je vedel tako samozavestno, da pač ni opazil preteče nevarnosti pod seboj v grmovju. Ta nevarnost pa ni bila tako samozavestna, ker zgrabila me je bila prava lovska mrzlica in ves sem se tresel v pričakovanju, kdaj mi pride dobro pred cev. Sprožil sem, zavrtelo
ga je v zraku, a spet se je ujel, z drugim strelom sem ga le spravil na zemljo.
Lovila sva ga med kamenjem in prišla v nemili dotik njegovih krempljev. Končno sva ga le obvladala. Takoj drugi dan zjutraj ga je odnesel sel s primernim obvestilom do mostu ob Radiki in ga oddal vozaču avtobusa za struški muzej. Bila je samica redke velikosti in sam upravnik muzeja dr. Nikola Ne-zlobinski mi je pozneje povedal, da tako lepega primerka še ni dobil v roke.
Čakanje na golobe, ko so prišli zobat ilovico, ni bilo zanimivo, ker lahko bi jih ustrelila, kolikor sva imela patronov. Razdalja je bila premajhna in na plenu so se poznale posledice ozkega strela. Boris jih je nekaj ustrelil — puška je prestala preskušnjo dobro.
Najlepši lovski čas v septembru sem slabo izkoristil. Stalni vpoklici, nemiri ob meji, ker Italijani so se obnašali zelo izzivalno, kar so pokazali tudi kičevski dogodki, ko so vrgli na postajo v Kičevem nekaj bomb, mi niso pustili časa za večje in daljše lovske izlete. Lovili smo okoli Rostuše, zajcev in kotorn ni manjkalo. Šele sredi oktobra sem si vzel toliko časa, da sem šel na divje prašiče na Jamo. Obvestila, ki sem jih imel od pastirjev, pa so bila tako netočna, da sem se v družbi dveh lazaro-poljskih lovcev že dva dni potepal po gozdovih brez vsakega uspeha. Našli smo kraje, kjer so rili po jasah in se valjali po mlakužah, pred puško jih nismo dobili. Potekel mi je že bil dopust, na svojo odgovornost in kljub temu, da sem imel važne opravke, sem dodal še en dan. Našli smo pastirja, ki je pasel koze in ta nam je povedal, da je njegov pes pregnal, malo preden smo mi prišli, dva velika prašiča iz gostega hrastovega grmovja. Ni se jima posebno mudilo. Res smo našli sled, ki pa ni bil posebno težek, in obkrožili zaraščeno dolinico. Vsi trije smo zavzeli stojišča in pastirja s psom poslali v goščavo. Pasji lajež in vpitje pastirja sta nas opozorila, da dolinica ni prazna, vse se je vrtelo vedno na dnu in črnuharjem se ni preveč mudilo. Gledal sem proti dolini, šum za hrbtom me je pa opozoril, da sem se hitro okrenil. Mnogo časa mi ni preostalo, potegnil sem za živaljo, ki je bila na tem, da zgine v drugi dolini, in užgal. Takoj po strelu oziroma med strelom sem imel občutek, da bo krogla držala. Komaj 20 korakov od strela je ležal srednje velik merjasec. Zadet je bil visoko v levo pleče. Prvi uspeh risane cevi trocevke. V Lazaropolju smo plen tehtali, imel je 84 kg. Na vrat na nos sem jo ubral 15 km daleč do postajališča avtobusa pri Boškovem mostu in zvečer prišel v Rostušo še o pravem času,
da sem ujel telefonski poziv iz Skopi j a, ki me je klical na nujno konferenco.
Zaradi vojnih razmer na meji in drugih neprilik je mnogo ovčarjev zadržalo črede doma, namesto da bi jih poslali na zimsko pašo v spodnje Povardarje v Tikveš ali Pelagonijo. Zato je volčja napast ostala, oziroma se še povečala. Množile so se pritožbe o prizadeti škodi in lovsko udruženje je bilo pozvano, naj organizira pogone.
Lahko naloženo, težko izvedljivo. Imeli smo dovolj prakse v takih zadevah in vedeli, da bomo lovce hitro našli, ne pa gonjače. Zastonj in na »kuluk« gre vsak nerad. Posvetovali smo se z župani, poslali dopise v Gostivar, Tetovo, Deber in še s posebnimi povabili pozvali znane lovce k udeležbi. Pričakovati je bilo nekaj posebnega in tudi gazda Kosta je dopolnil zalogo v kleti in shrambi. Načrt je bil narejen, čas določen, samo da volkovi ne bodo to zvedeli in jo pravočasno popihali.
Dva dni pred določenim dnevom sta se že pripeljala iz Skoplja šolski nadzornik Mika »brada«, ker je imel pod bledim obrazom dolgo črnkasto brado, imenovan tudi Mika »mečka« zaradi njegove posebne ljubezni do lova na medvede, in pa tajnik češkoslovaškega konzulata Jaro Houška. Osebno sem jih bil povabil in vedel sem, d ti bosta prišla. Mika naj bi bil prevzel organizacijsko plat pogona, Jaro pa zabavno. Oborožena sta bila do zob in polna upanja, čeprav sem bil glede Jara prepričan, da v puško mogoče še naboja ne bo vtaknil in bo vse bolj opazoval s strani. Mika je imel velik sloves, šteli so ga med prve lovce Vardarske banovine, če sploh ni bil prvi. Jaro je bil v prvi vrsti hroščar in metulj ar, pri lovu pa dober tovariš in veseljak.
Takoj smo začeli delati. Na podlagi karte smo razložili Miki, kje bo pogon, zemljišče mu je bilo itak dobro znano, kje naj bi bili postavljeni strelci — računali smo približno s 40 lovci — kje bi zastavili gonjo itd. Houška je velikodušno prevzel preskrbo gonjačev. Vsak član udruženja v Rostuši je imel določeno opravilo, mene so odredili za vodjo gonjačev.
Pogon naj bi bil v veliki kotlini med Jančami, Radiko, pod vrhovi pri Skudrinju do skal pod Galičnikom. Vsa kotlina je gosto zaraščena z nizkim hrastjem in brinjem. V tej gošči je bilo skoraj stalno bivališče volkov, od tu so hodili na rop in se, kakor je bilo ugotovljeno po stečinah, vedno vračali.
Zvečer pred pogonom je bilo v Rostuši kakor v bojnem taborišču. Prišli so bili povabljeni lovci iz Tetova, Gostivarja, Debra in še nekaj Skopljancev. Mnogo je bilo starih izkušenih
nimrodov, nekaj pa tudi pravih zelencev. Mi domači lovci smo stopili bolj v ozadje. Vsak je imel dovolj opravka, lovci iz vasi so bili določeni za desetarje pri gonjačih.
Lovci naj bi se odpeljali na tovornem avtomobilu do Janč od tod dalje naj bi jih prevzel Mika s svojimi sodelavci in razvrstil po stojiščih. Zbor gonjačev je bil določen pri Skudrinj-skem mostu pred barako »hotel Črna mačka«.
Že zvečer so poslali k »Črni mački« dva kotla, 201 drenovače, sladkor, cikorijo, kavo, 20 hlebcev kruha, 15 kg belega sira, čebule in 1000 cigaret Drava. Sicer je udeležba pri uradno odrejenem pogonu obvezna, torej »kuluk«, toda vsak je bolj vnet pri delu, če je primerno pogoščen. To je žrtvovala lovska blagajna; sicer smo pa upali, da bomo na morebitno izplačani premiji dobili spet nekaj vrnjenega.	(Pride konec.)
Poenter
Hanzlovsky Miroslav
Lovski odmevi iz svetovne vojne
(Konec)
Kakor se je meni godilo, tako se je godilo tudi nekaterim partizanom, ki so se skrili v goščo. Hrano so morali dobivati le iz gošče, t. j. streljali so divjad za preživljanje. To je trajalo nekako tri mesece. Šele potem, ko so se nekateri vrnili k svojemu uradnemu poslu in ko so nekateri odšli v redne partizanske odrede, se je stvar s streljanjem divjadi polegla. Na ta način računam, da je padlo Ar našem »kolu« približno 123 srn in srnjakov, t. j. samo v »Emonskih gozdovih« in sosednjih Auerspergovih. Pri tej priložnosti poudarjam, da ta »kola« niso bila pod komando pravih partizanskih odredov, marveč so bila docela ilegalna in neorganizirana.
Ker obvladam nemško, sem si kmalu izposloval tudi prepustnico skozi bunkerje, ki so obdajali Kočevje. Začel sem zopet hoditi v svoj revir. Tako sem ugotovil približen stalež divjadi, ki sem si ga vpisal v svojo beležnico in jo našel šele po osvoboditvi :
Revir	Jeleni		Srnjad		Medvedi |	Divji II prašiči j|	O M	Opomba
	A O	O Y	A O	O v			>	
„Emona“- gozdovi			5	u		2		
Fridribštajn. - gozdovi	5	16	18	33	3	18	4	napovedal mi je stalež logar
Auerspergovi gozdovi	18	34	35	62	3	41	10?	
Rog - gozdovi	11	22	8	13	6	12	2	
Medvedji gozd	—	—	—	2	2	4	2	
Skupno:	34	72	66	121	14	77	18	
Za volkovi smo napravili obilo korakov, se mnogo trudili, toda z njimi je težko. Posebno nam je šlo navskriž to, ker smo morali biti zaradi policijske ure zvečer doma. Puške ni smel nihče nositi. Strupa (cyankalij ali cyanin) tudi ni bilo. Tako se je veselila roparska drhal in prosto množila.
Smejati sem se moral svojim mladim tovarišem, ki se zavoljo volkov niso upali iz Kočevja. Zato sem posle! v gozdovih največ sam opravljal, kar mi je prišlo prav, da sem se shajal s partizani. Načelo, katero sem moral držati, je bilo, ne sekaj smreke, daj jim samo drva. In tako sem kar dobro vozil.
V jeseni leta 1944. so jeli napadati partizani. Aeroplani so razbijali mesto in postojanke. Zato sem se izselil v bližnjo vas Mahovnik, koder sem bil malo bolj na varnem, toda hoditi sem moral vsak dan v urad. V Kočevju je bilo hudo, hudo.
Maja 1945. — Bil sem v revirju na Fridrihštajnu. Ko sem presledoval divje svinje, začujem hrzanje konjev nad Ledeno jamo. Hitro, kolikor so mi dale noge, sem lezel v hrib, da sem odnesel pete. Nemška vojaščina. Kaj naj dela tu, v tej samoti? Po najkrajših potih sem jo rezal proti domu. Dobre pol ure za menoj so prišli nemški vojaki, trudni in brez tistega lika, ki so ga nosili. Drhal je obstajala iz približno 6 bataljonov pehote. Spodili so nas iz sobe, v sobi so pa postavili svojo radiooddajno postajo. Žena je bila zaposlena pri peči in je slišala, da so jih napadli partizani od vseh krajev z ognjem iz pušk, mitraljezi in s kanoni. Vso noč in ves dan so tavali skozi gozd, da bi se izmuznili zajetju. Munici j e da nimajo. Vsa hrana je obstajala iz enega jelena in ene srne, ki so jih spotoma ustrelili. Kam naj se sedaj, podajo? Na lepem so jo Nemci odkurili in v neposredni bližini se je začelo streljanje. To streljanje se je stopnjevalo od minute do minute in uro pozneje je narastlo do peklenskega trušča. Ogenj na Kočevje je utihnil nekako o polnoči. Kajpak med takšnim bobnanjem nismo čuli ropotanja vozov, ki so odhajali v diru iz Kočevja. Komaj se je nekoliko zdanilo, šemi šel oprezat in na stanovanju svoje hčerke na neizmerno srečo zvedel, da smo — rešeni! In že smo se objemali s partizani.
Znova sem šel v gozd in sedaj v naš svoboden gozd. Toda z divjadjo je bilo zelo slabo. Razmnožile so se le roparice. Vsa polja in gozdovi pa so bili preriti in preorani od divjih svinj. Poleg tega so bili še sledovi volkov, ki so pregledovali, kako rijejo prašiči po njivah. Pogoni na črne požeruhe niso uspeli, razen v kolikor je pri tem padlo zajcev in srnjadi. Ko sem uvidel, da ne bom nič opravil proti takemu početju, sem zaprosil za drugo službeno mesto in se veder, a s težkim srcem poslovil od svojih preostalih varovancev v temnih kočevskih gozdovih.
o. c.
Tajnik lovske družine
Toplomer je zdrknil prav močno pod ničlo in v ostrem pišu mi mre lice, ko brni moj 100 cm3 motorček po zaledeneli cesti ob Dravi. Prvi žarki vzhajajočega sonca oblivajo zaledenelo reko in vso zimsko pokrajino z neodoljivim čarom. Že od daleč zagledam poznane postave lovskih tovarišev, ki tišče krčevito roke v žepe in se nemirno prestopajo. Urno spravim motor v kolar-nico znane gostilne in kmalu si sežemo v roke. Žuljave kmečke roke in roke delavcev se strnejo v prisrčnem lovskem pozdravu z gladko roko umskega delavca. »Prokleti mraz danes,«: ugotovi nekdo in že steče pogovor o pred-stoječeni lovu, o raznih dogodkih med tednom, o čakanju na lisice, o uspehih na race itd. »Tovariš tajnik,«: me ogovori eden, »orožne liste bo treba podaljšati, pa bi morda opravil kar ti za vso družino.«: Seveda, imam pa tudi sam razne želje. Po končanem lovu bi se sestali na kratek družinski posvet. Imamo se pomeniti o nekaterih dopisih Lovskega sveta in Lovske zadruge. Pobrati bom moral denar za nove lovske karte in glede nabave smodnika se bomo pomenili. Tovariši moj predlog sprejmejo. Sonce se je med tem dvignilo že precej visoko in tudi zadnji zaspanci so prispeli. Odrinili smo pod vodstvom starešine na lov.
Da, biti tajnik lovske družine ni majhna skrb.
Lovska družina, ki je osnovna celica naše lovske organizacije, mora biti vzorno organizirana, vodena in upravljana tako v pogledu gospodarstva kakor administracije, če naj bo kos svoji nalogi. Brez dvoma smo povsod izvolili v odbor družine one tovariše, ki jim kot lovcem najbolj zaupamo. Za starešino smo izbrali tovariša, ki ima dovolj avtoritete med nami, da bomo njegove odredbe, zlasti na skupnih lovih, brezpogojno spoštovali, za gospodarja tovariša, ki razpolaga z dovoljnim strokovnim izkustvom, ki je potrebno za smotrno gospodarstvo v lovišču in ki bo znal voditi blagajniško knjigo in družinsko blagajno v vzornem redu in končno za tajnika tovariša, ki je med nami najboljši administrator in ki mu vodstvo teh poslov ne povzroča prevelikih težav. Saj bo imel pogosto opraviti pri ljudskih odborih na sedežu okraja in pri Okrajnem lovskem svetu. Tako bo cesto najbolje, če bomo to nalogo poverili članu, ki prebiva v mestu in mu to delo in z njim zvezane poti ne povzročajo posebne zamude. Ta trojica, ki predstavlja nekak izvršilni odbor družine, pa mora svoje naloge vršiti brezpogojno in v popolnem redu ter o svojem delu redno poročati na skupnih družinskih sestankih, ki predstavljajo naš krajevni lovski parlament. Dolžnost vseh članov pa je, da budno spremljajo delo svojih odbornikov, se prepričajo sami, če ga opravljajo v redu in če ugotove nasprotno, da izvajajo iz tega nujno posledico, da nerednega in nedelovnega odbornika izmenjajo s takim, ki bo svoji nalogi kos in bo tudi voljan, da jo v redu opravlja.
Ko se oziram nazaj na leto dni tajnikovanja v svoji lovski družini in ko opažam, da v marsikateri družini stvari niso povsem povoljno urejene in me poleg tega tovariši iz drugih družin često izprašujejo, kako bi bilo urediti to ali ono zadevo, sem prišel do zaključka, da bo morda umestno, če svoja dosedanja izkustva in način, kako si zamišljam organizacijo tajništva lovske družine, na tem mestu nakažem in stavim na razpolago vsej veliki družini slovenskih lovcev.
Posli tajnika obsegajo poleg evidence (razvida) članstva vse administrativno, pisarniško poslovanje v družini in potreben pregled o tem, kar je pri
razmeroma maloštevilnem dopisovanju družine možno z malo truda res vzorno urediti. Ločiti bo pri tem v glavnem troje nalog tajnika, in sicer:
1.	da vodi točno evidenco (razvid) članov družine,
2.	da sestavlja in vodi v kronološkem časovnem redu zapisnike o družinski posvetih in
3.	da sestavlja in odpravlja pošto in sprejema došle dopise.
Prvo nalogo je kaj lahko izpolniti. Vsaka lovska družina je prejela od Okrajnega lovskega sveta po en izvod pristopnic v lovsko organizacijo, ki so jih izpolnili člani, ko so prijavili svoj pristop v organizacijo. Vse te listine bo tajnik hranil v posebnem omotu pod naslovom »Članstvo« ali »Člani« ali podobno. Pristopnice vsebujejo sicer dokaj podatkov o vsakem članu, vendar izkušnja uči, da ti ne zadoščajo in je često potrebno ugotavljati še številne nove podatke, kar je navadno zelo zamudno, ker stanujejo člani družine pač v večini primerov daleč drug od drugega. Priporočljivo bo zaradi tega, da bo tajnik te podatke še dopolnil ob priložnosti prvega družinskega sestanka in bo važno, da bo vpisal vsaj sledeče:
a)	številko vpisa v volivni imenik in kje je član vpisan,
b)	številko in datum orožnega lista in katero oblastvo ga je izdalo. (Pri tem se prepriča, če so številke lovskih pušk pravilno vpisane, vse izpre-membe pa javi Okr. lov. svetu in ta dalje Lov. svetu LRS.)
c)	številko in datum lovske karte in katero oblastvo jo je izdalo,
č) številko in datum odločbe, s katero je bil član sprejet v lovsko organizacijo,
d)	številko in datum osebne izkaznice in katero oblastvo jo je izdalo,
e)	številko in datum legitimacije lovske organizacije.
Pristopnice, dopolnjene s temi dopolnilnimi podatki, bo tajnik spravil v poseben fascikel po obecednem ali kronološkem redu, kar je pač stvar okusa in vprašanje, kako je komu pregledneje. Dejstvo pa je, da bo tajnik, ki bo razpolagal s takimi podatki o članih poleg onih, ki so vsebovani že v samem obrazcu, mogel dati potrebne podatke, sestavljati številne prošnje in podobno ob vsakem času in brez zamudnega poizvedovanja na terenu. Da pa bo poleg tega treba paziti na to, da bodo podatki vedno zanesljivo pravilni in da bo treba vnašati sproti tudi vse izpremembe, naj le mimogrede omenim.
Tudi druga naloga ni težavna, čeprav ugotavljamo iz dneva v dan, da mnogi tovariši še ne znajo pravilno sestavljati sejnih zapisnikov in nam tudi »Lovec« včasih postreže s cvetkami iz zapisnikov raznih sej, da najbolj resnemu možakarju razgibljejo trebušne mišice. Vedeti je pač treba, kaj spada v sejni zapisnik in kaj ne. Pa tudi obliki in načinu, kako kaj zapišemo, je treba posvetiti le več pozornosti. Če tajnik sam ne obvlada dovolj spretno peresa, gotovo ne bo storil napak, če bo za pravilno sestavo zapisnika naprosil najbližjega umskega delavca, morda učitelja v domači vasi.
V zapisnik predvsem spada kraj in datum posveta ter imena navzočih in izostalih. članov z ugotovitvijo, če so bili izostali pravilno vabljeni in če so izostali opravičeno ali neopravičeno. Za tem je treba navesti dnevni red posveta in končno, kaj se je na posvetu razpravljalo. Navadno manjkajo razen datuma skoraj vsi ti podatki, vsebina razpravljanja pa je popisana tako, da kasneje sploh ni mogoče ugotoviti več ne dnevnega reda, ne pravega smisla posveta in sprejetih sklepov. Zato je priporočljivo, da navedemo dnevni red posveta pod uvodnimi ugotovitvami o došlili in izostalih članih na primer takole:
.■»Zapisnik
posveta lovske družine v........... dne..... 19.. v posebni sobi gostilne........
Začetek ob 20. uri.
Navzoči: A. B„ starešina,
C.	C., tajnik in zapisnikar,
D.	E., gospodar,
F. G„ H. I„ J. K., člani.
Izostali so tov. O. P. in X. Y. Tov. O. P. je zadržan zaradi nujne poti v Ljubljano in je izostanek opravičil, tov. X. Y. pa je izostal brez opravičila. Vsi člani so bili o posvetu obveščeni.
Dnevni red posveta, ki ga predlaga starešina in ki se po potrebi na predlog članov dopolni, je sledeč:
1.	otvoritev in pozdrav, ugotovitev sklepčnosti,
2.	čitanje zapisnika zadnjega posveta,
5. razpravljanje o okrožnici Lovskega sveta LRS št. ...
4.	raznoterosti.«
V taki obliki sestavljen zapisnik nam na prvi pogled pokaže probleme, ki smo jih na posvetu reševali, in zanimanje, ki ga kažejo naši lovski tovariši za naše skupno delo.
Pa tudi vsebine razpravljanja ne bomo vpisali v zapisnik tjavdan, marveč jo bomo podali ločeno po točkah dnevnega reda. Tako n. pr.:
»K točki 1. Tov. starešina otvori družinski posvet ob 20. uri, pozdravi navzoče, ugotovi, da je posvet sklepčen in preide na dnevni red.
K točki 2. Tov. tajnik prečita zapisnik o zadnjem posvetu z dne 15. XI. 1946.
Tov. G. H. prosi za pojasnilo, če je bil izvršen sklep posveta, da se bo ...
Tov. tajnik pove, da je bil sklep izvršen. Itd.«
Tako bomo imeli zapisnik, iz katerega bo res razvidna vsa vsebina razpravljanja, kaj so posamezni člani predlagali in katere sklepe smo sprejeli. Zapisnik bomo zaključili z navedbo časa, ko je bil posvet končan, n. pr.: »Posvet je trajal do 22.30« ali »Sklenjeno in podpisano ob 22.30« ali podobno. Zapisnik podpišeta starešina in zapisnikar.
Priporočljivo bo vsekakor, da spišemo vse zapisnike naših posvetov s strojem ne le zaradi preglednosti in oblike, marveč tudi zato, ker je potrebno, da sporočimo vsebino posveta onim članom, ki se ga iz opravičljivih razlogov niso mogli udeležiti. Tako niso redki primeri, da bivajo posamezni člani družine res dokaj daleč, iz okrajev na drugem koncu Slovenije. V takih primerih bodo seveda ti člani neredko izostajali od posvetov in to opravičeno. Zato bo dolžnost tajnika, da jih z dostavitvijo kopije zapisnika obvesti o poteku in sklepih posveta.
Tako sestavljene zapisnike bomo vlagali prav tako kakor listine o evidenci (razvidu) članov v poseben omot z napisom »Družinski posveti« po kronološkem (časovnem) redu in tako dobili jasen pregled vsega našega dela, ki se bo odražalo iz skrbno sestavljenih zapisnikov.
Končno bo moral tajnik opravljati vso potrebno korespondenco (dopisovanje), sprejemati dopise, naslovljene na družino, in skrbeti, da bo vsebina pravočasno sporočena članstvu in da bodo brezpogojno pravočasno rešene stvari, ki so vezane na rok. Cesto opažamo, da naslavljajo lovske družine raznim oblastem z roko spisane dopise, ki so brez opravilne številke. Nočem
trditi, da bi ne smeli pisati dopisov tudi z roko, vendar imamo v tem primeru dvojno delo, ker mora družina hraniti po en izvod vsakega odposlanega dopisa, ki ga bo zato treba spisati dvakrat. Mnenja pa sem. da nam bo povsod možno priti do pisalnega stroja, morda v šoli ali pri našem KLO, in bomo tako mogli svoje dopise odtipkati kar v dvojniku ali tudi v več izvodih, da si prihranimo nepotrebno in zamudno prepisovanje. Ločiti pa bo treba med došlo pošto in ono, ki jo družina odpravlja. Vse skupaj pa bomo hranili v posebnem omotu pod naslovom »Pošta« in poleg tega vodili zaradi razvidnosti dnevnik, ki ga moremo nabaviti v vsaki knjigarni. Po mojem naj dnevnik vsebuje vsaj naslednje stolpce:
|[ Zap. II štev,	Datum prejema odprave	Ime pošiljatelja in opravilna številka dopisa Naslovljenec	Kratka vsebina dopisa	Kako je zadeva rešena	Da- tum re- šitve	Opomba
II 1	2	3	4	5	6	7
Ob prejemu dopisa bo treba vpisati v stolpec 1. zaporedno številko, v stolpec 2. dan, ko smo dopis prejeli, v stolpec 3. pošiljatelja in v dopisu označeno opravilno številko in v stolpec 4. na kratko vsebino vloge ali dopisa. Istočasno bomo takoj zapisali na dopis sam kot našo opravilno številko zaporedno številko iz prvega stolpca dnevnika in označili na njem datum prejema iz drugega stolpca, n. pr. »štev. 3, prejeto dne 3. IV. 1947«. Šele ko bo to opravljeno, se bomo lotili rešitve dopisa samega. V večini primerov tajnik v svojem delokrogu ne bo stvari mogel rešiti, marveč bo to storil bodisi v sporazumu s starešino in gospodarjem, bodisi potem, ko bo stvar iznesel na družinskem posvetu. Način, kako je bila stvar rešena in datum rešitve bo vnesel v stolpca 5. in 6., n. pr. če gre za okrožnico pod 5. »sporočeno članom na družinskem posvetu« in pod 6. datum tega posveta. Če bo na dopis odgovoriti pismeno, pa s kratko navedbo vsebine odgovora pod 5. in datumom odgovora pod 6. Da nosi naš odgovor v tem primeru isto opravilno številko, kakor jo ima prejeti dopis (številko iz prvega stolpca dnevnika), je jasno.
Če sami odpošiljamo dopise, bomo stolpca 1. in 2. izpolnili na enak način, v stolpec 3. bomo vpisali naslovnika in v stolpec 4. kratko vsebino našega pisma. Če bo sledila rešitev, jo bomo vpisali z datumom dospelosti pod isto zaporedno številko in naznačili njeno vsebino v stolpcu 5. V opombo moremo vpisati, kako smo stvar odpremili ali na kak način smo jo prejeli, n. pr. »Oddal po pošti« ali »osebno oddal« in podobno.
Vse dopise, ki jih prejmemo, in kopije dopisov, ki smo jih odposlali, bomo hranili skrbno urejene po kronološkem (časovnem) redu ter bomo tako imeli popoln pregled našega dopisovanja. Prav važno pa bo, da si posebno označimo, morda z barvnikom vloge, ki so vezane na rok, kakor je to bil n. pr. poziv Lovske zadruge, da je oddati kože uplenjene divjadi najkasneje do 15. IV. 1947. Zaznamovali si bomo z barvnikom n. pr. »rok do 15. IV.« in pri tem res storili vse, kar je možno, da stvar v roku uredimo. Redo-ljubnost mora biti odlika vsakega državljana, ki nosi ponosno ime slovenskega lovca in bi se res v bodoče ne smelo dogajati, da n. pr. Lovska zadruga še po večmesečnem ponovnem urgiranju (pozivu) do danes ni mogla doseči, da bi se v njo včlanili vsi člani lovskih družin. Ni dvoma o tem, da gre baš to dejstvo v prvi vrsti na rovaš ne dovolj vestnega poslovanja tajnikov lovskih družin.
Če upoštevamo, da prejme lovska družina povprečno morda pet do osem dopisov na mesec in jih odpravi morebiti še nekaj manj, je vsekakor mogoče, da vsak človek, ki je z uspehom dovršil ljudsko šolo in ki ga to delo veseli, vodi administracijo (pisarniško delo) v popolnem redu. Če imamo morda tajnika srednješolca ali akademika, je to samo ob sebi umevno Je pa to vsekakor eden temeljnih pogojev za uspeh našega skupnega dela, ki je tako lepo in plemenito, da" bo vsak pravi lovec zanj rad žrtvoval nekaj prostih ur. Če bodo tovariši tajniki naših lovskih družin našli v mojih navodilih kar koli uporabnega in se tega s pridom poslužili, sem prepričan, da bomo storili dobršen korak naprej v izgradnji naše mlade lovske organizacije.
V Mariboru 21. aprila 1947.
I. Teržan
Lov — nelov
(Nadaljevanje.)
Bilo je krasno poletno jutro 1. 1932., sedmega avgusta. Dogovorili smo se bili za tisto nedeljo, da gremo pogledat v Javor za jazbeci. Košir in Bartl naj s psom preiščeta, v kateri luknji jazbec tiči. Mi drugi bomo pa med tem malo posedeli, morda katerega obišče srnjak ali lisica. Izbral sem si prostor nad Peli-novcem. Imel sem namreč veliko zabavo z opazovanjem veveric, ki jih je bilo to leto obilo. Z menoj je bil naš hišnik, ki pa ni bil lovec. Ponudil se mi je bil, ko je zvedel, da gremo nad jazbeca. »Bom pa namesto tebe kopal.« Bil je še Čvrst možak, čeprav upokojen rudar, toda vajen težkega krampa. Rad je hodil v naravo. Odkazal sem mu prostor pri mali skali kakih deset metrov od mene in mu zabičal, naj bo tih in miren kakor da ga ni.
Prižgala sva si vsak svojo cigareto. Zdanilo se je. Že se je po gozdu toliko videlo, da bi mogel streljati. Ugasnil sem cigareto, kar sem dejal tudi mojemu spremljevalcu, da stori isto. Komaj je zamrl moj glas v jutrnji tišini, že zaslišim daleč nad menoj nek šum. Prisluhnem. Skoki so. Pripravim puško. Imel sem navadno dvocevko za šibre. Imel sem pa tudi »idealko«, pri nas smo ji kratko rekli »propelerce«. To sem vtaknil v desno puškino cev. Nekaj minut tišine. Cap, cap, se je zopet zaslišalo. Rahla jutrnja sapica mi je božala lice in prinašala šumot. Zopet vse tiho. Šum se je ponovil. Med nepregostim drevjem sem opazil rdečo liso, ki se je premaknila. Srna ali srnjak? Srce mi je začelo urneje utripati. Pogledam na mojega spremljevalca; bil je miren kakor skala, pri kateri je sedel.
Žival se je bolj in bolj bližala. Nameril sem puško na rdečo liso, ki je za trenutek obmirovala med drevjem. Nisem še mogel spoznati ali je srna ali srnjak. Prihajal je bliže in bliže, vedno spremljan z muho moje dvocevke. Končno obstane dvajset korakov pred menoj. Srnjak! Vilar na enem, šesterak na drugem rogu. Kazal mi je celo desno stran. Pritisnem. Glasen pok je pretrgal romantično tišino zelenega Javorja. Srnjak skoči v smeri proti meni. Komaj deset korakov mimo mene je zdirjal s tako brzino, ki je še nikoli nisem videl. Še kakih sto korakov sem ga gledal, kako je dirjal v dolino z nezmanjšano hitrico. Potem je vse utihnilo. Bil sem tako razočaran, da si skoraj nisem upal pogledati na tisto stran, kjer je sedel moj spremljevalec. Kaj praviš k temu?, sem ga po daljšem molku vprašal. Malo je po-
kašljal, potegnil prav na debelo sapo v nos, da je zapiskalo, ter pripomnil cinično. Kam si pa vendar streljal? Nisem lovec in nikdar še nisem streljal, toda zdi se mi, da bi ga še jaz zadel, tako blizu in tako mirno je stal, pa... Umolknila sva oba in molčala celo minuto. Nikakor nisem mogel verjeti, da je stal res srnjak pred menoj. Točno sem bil pomeril in ni mogoče, da bi ga bil zgrešil. Pa vendar ga ni bilo nikjer. Oddirjal je neznano kam. Kaj hočeš, — ni ga. Vstal sem, šel proti dotičnemu mestn, kjer je stal srnjak takrat, ko sem streljal. Gustelj, sem poklical mojega razočaranega spremljevalca. Ali veš točno, na katerem mestu je stal srnjak? Vem. Le pojdi še malo naprej. Sedaj malo na levo. Hop, ravno tam je stal. Pogledam na tla. Eno samo kapljo krvi sem zagledal na suhem gabrovem listu. Že mi je bilo nekoliko laže pri srcu. Nisem zgrešil, sem se brž pohvalil proti mojemu sosedu. Le pridi bliže, boš videl kri. Na prvem in drugem skoku sem še našel kri, potem pa nič več.
Takoj nato sem že zaslišal Koširjev glas nad seboj. »Hop! Kaj si pa streljal?« Srnjaka, sem mu odgovoril. »Ali ga imaš?« Ne. Pojdi dol s psom. Srnjak je zadet. Morda ga bo pes našel. Prišel je. Pokazal sem psu krvav list na tleh. Obliznil ga je in z repom pomahal. Na vse mogoče načine smo ga nagovarjali in prosili. Vse zaman. Ni prijel sledu pa ni. Moj tovariš Košir se je že obregnil na novi zakon ter rekel: »Ako bi bil ti streljal na to daljavo s šibrami, prav gotovo bi srnjak na tem mestu obležal, tako pa, seveda krogla... Sedaj pa imaš kroglo. Krogla • ga je le malo oplazila, tako da bo izgubil nekaj kapljic krvi. Ja, ja. Saj pravim, te neumne nove naredbe iz gosposkih glav. No, kaj boš pa sedaj?« V dolino k Peharcu grem po psa, ki je baje izučen po krvnem sledu. »Podvizaj se, dokler je še sled svež,« mi je še rekel Košir. Bil sem že kakih dve sto metrov od tam, kjer sem streljal. Kar se zabliska pred menoj kaplja krvi na belem, od dežja opranem kamnu, ki je gledal iz tal. Obstal sem. Gledam na vse strani. Nič. Pogledam bolj desno. Na leskovem grmu sem zagledal krvave madeže. To me je napotilo, da sem stopil v grmovje. Lej ga, tam leži. Ravno skozi sredino prsnega koša je bil prestreljen. Luknja je bila kakor kozarec velika. Izgledalo je, kakor da bi bil s sulico preboden. Zamislil sem se. Kako vendar je bilo mogoče s takšno grozno rano tako daleč bežati. Pri raztelesenju se je videlo, da je imel na desni dve rebri, na levi pa tri rebra zlomljena. Za dlan velik del pljuč mu je odtrgalo. Še danes se čudim, kadar ogledujem to trofejo, kako vendar je bilo mogoče, da ni na mestu padel. Ne vem, ali je bila tukaj lovska sreča ali zuanje?	(Pride konec.)
Tovariši lovci!
Zadnje čase opazujem, da mnogi ne spoštujete onih obljub in samih zakonov, naših pravih ljudskih zakonov, katere ste sami oziroma mi vsi skupaj s trpljenjem in trudom skovali za časa osvobodilne borbe.
Tovariši lovci, sedaj ko je naša nam draga divjad v času novega naraščaja, ne vodite svojih psov v gozdove ali tja, kjer se ta divjad nahaja. Pes naj bo doma, tako da ne bo preganjal divjadi. Bilo je že več primerov, da so psi prignali v dolino srne, ki so bile vse izstradane od velike zime in snega; tako so se sicer rešile volkov, a prišle ponovno v klešče samih lovcev. Opazujem oziroma slišim, da srne streljajo celo v lovopustu.
Tovariši, ali ni to žalostno, da ne spoštujete, kakor sem že prej omenil, zakonov, ki smo si jih sami postavili! Ali ne bo vsak lovec srečen in vesel, ko pride zopet čas, da bo mogel pri zalazu izbirati, kateri srnjak je lepši, kateri ni za pleme, da ga odstreliš? Nasprotno pa, ali ti ne bo hudo, ko boš lezel v gozd in ne bo sledu za srnjadjo? Kesal se boš, zakaj nisi poprej bolj pazil in sam prijavil oblasti tistih, ki kar naprej, ne glede na prepoved, ubijajo divjad. Sedaj je čas za gojitev te nedolžne živalce; tvoje oko naj bo daljnovidno in uho s tenkim sluhom!
Ljudska oblast je dala vsakomur možnost stopiti v lovsko družino in zadostiti lovski strasti, ne pa zlorabljati
in danes vse uničiti, jutri pa žalostno zreti v prazne gozdove. Zato čuvajmo svojo pridobitev in se ravnajmo po načelih in smernicah, ki nam jih nudi naša narodna oblast. Ko bo čas, bomo spet vsi složno stopili v gozd, izbirali lepe srnjake in uničevali roparice. To bo veselje in radost lovca, ko bo z zeleno vejico za klobukom — znakom za uplenjenega volka, divjo svinjo ali lisico — korakal v dolino!
Rode Josip, Predgrad ob Kolpi.
»Dramilo!« Ko listam po starih letnikih »Lovca«, šele vidim, kako uboren in suh je sedanji naš list. S kakšnim veseljem pričakuje vsak lovec svoje glasilo in kako razočaran ga zopet odloži. Kdo je temu kriv? Prav gotovo ne urednik, temveč mi 'lovci' sami. Izmed nekaj tisoč slovenskih lovcev so vedno samo eni in isti, ki se trudijo, da bi dali »Lovcu« dobro vsebino, ostalim pa se razveže jezik samo v gostilni pri zadnjem pogonu. Ta dejstva so prav žalostna za nas slovenske lovce. Nekaj pa se mi zdi še bolj čudno. »Lovec« je tudi list za kinologijo, toda kaj čitamo o kinologiji v našem listu? Nekaj kinoloških vesti in — nič več. Ali se ne zavedajo naši kinologi, da je sedaj prišel njihov čas. Zakaj naši kinologi strokovnjaki stoje tako neaktivno ob strani? Ali ne vidijo najboljše priložnosti', (ki se jim je kdaj nudila, da zaorjejo v to ledino? Če pogledamo današnje razmere na tem polju, posebno na deželi, se nam lasje
ježijo. Od psa volčjaka pa do zadnjega vaškega križanca - zaplotnika vidiš na lovih. Temu primeren je tudi uspeh. Prepričati je treba vse lovce o važnosti čiste vzreje lovskih psov in njihove vzgoje. Treba bi bilo lovce seznaniti s pasjimi .pasmami, njih lastnostmi in poučiti o pasjih boleznih. — Leto 1950, ki' naj prinese po določilu zakona red v poreklo lovskih psov, ni več daleč in slabo in nečastno bi bilo za nas lovce, da nas zateče praznih rok.	Kovač — Celje.
Moj prvi v svobodi. Porumenelo listje je gosto odpadalo z drevja i’n šumelo na pomrzla tla. Gosta megla je tiščala na pljuča in jugozahodni veter je v presledkih pihal preko strmega grebena Kojzice.
Z mojim starim lovskim tovarišem Kraškom sva stala pod tem grebenom in opazovala te naravne pojave, ki lovcu često ostanejo v trajnem spominu.
Moj »Runo« me je večkrat skrbno pogledal, češ ali ne bomo pričeli? Povohal je na tla, me zopet pogledal ter rahlo zacvilil, češ to čakanje je nevzdržno. Po dogovoru sem spustil psa, ki je urnih skokov izginil v goščavo pod grebenom. Četrt ure se pes ni oglasil. Imel sem čas, da sem razmišljal o ubogih partizanskih edinicah, ki so se v času okupacije tu skrivale.
Naenkrat se mi zdi', da iz nasprotne strani veter prinaša bevskanje psa. Pripravljen na strel sem ugotovil, da se res oglaša moj »Runo«. Nenadoma zaslišim skoke in šum listja ter zagledam v smeri' naravnost proti meni bežečega srnjaka. Bil je lep šesterak. V razdalji 25 korakov obstoji, pogleda nazaj za psom ter rahlo povoha v tla. Strel iz puške zagrmi in odmevajoče odgovarja iz nasprotne strani, srnjak pa napravi še nekaj velikih skokov in zopet obstoji. Kot pijan se opoteka okrog velike bukve i'n pade na tla ter obleži mirno. Približam se mu, meneč, da je mrtev. Primem ga za rogovje, hoteč pogledati lepo trofejo, ko srnjak
skuša skočiti. Ker sem ga pa krepko prijel, se je zvito pognal z zadnjimi nogami okrog mene, in -slišal sem, kako je nekaj zahreščalo. Srnjak mi je namreč od obeli strani zapičil svoje ostre parklje v hlačnice in naredil gro-zanski odprtini v hlače. V strahu za svoje hlače sem srnjaka izpustil in užaljen gledal hlače.
Prišel je tovariš Krašek in mi v smehu pokazal še tretjo luknjo na hlačah. Izgledal sem pisan kakor sraka. Na moje začudenje je bil tudi srnjak že mrtev.
Namesto ponosna na svojo trofejo, sva korakala s tovarišem skozi vas Trnovo s povešeno glavo, in veter se je poigraval z visečimi', velikimi krpami mojih hlač ...
Maks Peklar, Trnov hrib, Sv. Jedert nad Laškim.
Še ena luknja je na stvari, namreč da je po predpisih lov s psi in strel s šibrami na srnjad — prepovedan. Ur.
Volk z ovratnico. Prav za prav vsej stvari nisem dosti verjel. Vendar so me včeraj in danes novice malo spravile iz tiste lovske ravnodušnosti, ki sem jo imel. Sicer Cenetu in Nacetu jaz vražje malo verjamem, čeprav sta lovca, ki znata takole na lep način katerega okoli prinesti. Oba sta mi zadnje čase prinesla čudovito točne podatke o krdelih volkov, ki se baje klatijo po državnih gozdovih tam okrog Sv. Petra ter da so že večkrat prišli sem čez mejo v kmečke gozdove v okolico Sv. Primoža. — Cene je na lastne oči videl sledove ter na več krajih naletel na ostanke srne ali zajca, ki so ostali od južine požrešne zveri. Baje se je celo sam srečal zadnjič z dvema, tam pod Gradeško goro, vendar jaz vzamem stvar bolj z rezervo, čeprav se je pridušil, ko mi je to pripovedoval.
Vse skupaj bi bil pustil v pozabo, ko se ne bi zopet včeraj primeril dogodek z volkom. Zgodilo se je namreč tole: Še preden sem zjutraj vstal, me je
zbudilo silno trkanje na vrata in kričanje. V velikem strahu sem hitel odpirat, -da vidim, kaj je. V sobo mi' plane vsa prestrašena starka Jurjevka iz Lašč. V eni sapi mi začne kričati v uho, da naj -takoj vzamem puško in skličem -še druge lovce, da gremo na volkove; nocoj da so ji raztrgali psa, in ko je šla doli proti' Krki v mlin, da sta ji tudi dva sledila. Komaj da je reva še ostala pri življenju, tako da jo je strah. Kaj takega da že 50 let ne pomnijo v naših krajih. Naj se lovci, prosim, pobrigajo, da ugonobijo mrcine, ker ona in njen stari si nista več varna življenja. Vrag si ga vedi, včeraj je zver vzela psa, drevi pa lahko pride po mene in po starega ...« Ko je govorila, je ves čas neznansko mahala z rokami okrog sebe, kakor vetrnica v sušcu, oči je zavijala, da se ji je videla belina, in zobje so ji strahotno šklepetali. — Seveda sem ji obljubil, da bomo takoj pod vzeli vse ukrepe, da ugonobimo to -divjo zver. Preden je odšla, sem ji nalil še kozarček brinjevčk-a, »takole za vsak slučaj«, če bi ravno kaj prišlo.
Drugo novico mi je prinesel pa Anzel iz Po d go z da, ki je srečal, ko je šel v gozd po -drva, dva ogromna volka. Kar zelen plamen se jima je vžigal iz oči. 'S praznimi sanmi in konjem je ves preplašen prišel domov. Pravi, da ga sedaj živ krst ne spravi več v gozd po drva, dokler ne bomo to zver pregnali ali na kakšen način ugonobili. Nujno je, da se zgane tudi oblast, ker človeško življenje takole na samoti ni več vredno piškavega oreha, dokler se bodo potepali volkovi okrog naselij.
Ker so tudi že drugje začeli govoriti to i'11 ono o volkovih, smo sklenili vsi Dvorski lovci in še nekateri iz okolice, da priredimo pogon na nje ter zadevo prečistimo in uredimo.
Rečeno storjeno! Na pustno nedeljo smo se zbrali pri »Roki« v Jamski' gmajni. Bilo nas je kaj čedno število, še Bukovčevega Karola ni manjkalo, čeprav ga je skrbelo, kako bo kaj na-
redil, ker ima bolj leseno »puško«? Lovski »fcaveljni« smo jo mahnili proti Laščam, kjer nas bo čakal še Francelj. Pogon naj bi' šel v Laške rebri, nato proti Sv. Primožu čez sedlo na Gradensko goro in po obronkih počasi proti domu.
Ko sem stal pod vrhom na Primožu ter upiral oči na zasneženi gozd pred sabo, sem skušal zbrati v spomin vse, kar sem sploh kdaj -prečit-al o volku. Domislil sem se neskončnih ruskih step, kjer lovijo na ta način, da zadaj za sani (trojke) privežejo mladega pujska, ki s svojim cviljenjem privabi volkove v območje -pušk. Večkrat pa pride tako krdelo, da uniči konje z lovci vred. Sicer pravi kanadski pisatelj in sloviti lovec W. Stone, da človeka ne napade, samo v hudi lakoti in če jih je več skupaj.
Tiha groza je ležala po vsem gozdu. Nekje iz grape pod mano se je čulo tiho dleskanje gozdne žolne. Sem pa tja je zdrsnil raz veje kup snega in zlovešče udaril ob tla, da je potem nastala še -bolj moreča tišina. — Nekje niže spodaj je stal in čakal Cene, vendar ga nisem mogel opazi-ti. Zimsko sonce je samo za trenutek pretrgalo megleni zastor. Tam proti kočevski strani je v leni vijugi letela jata vran. Skoraj mi je postalo dolgčas.
Naenkrat je na desni pod mano zavpil Cene. Hip nato sta padla zaporedoma dva strela, -d-a je zamolklo jek-nil pok po gozdu. Takoj za tem sem čul neko srdito lajanje, nato je nekdo nekaj vpil (najbrž je klical psa), kaj razločnega nisem mogel dojeti.
Živci so bili do skrajnosti napeti, puško sem -držal pripravljeno za strel. Oči sem buljil na vse tri zasnežene kolovoze pred sabo, tako da me je začelo boleti v sencih. Ali bo kaj ? sem si" mislil. Lajež pod mano je docela prenehal. Vendar je v zraku ležalo nekaj, nekaj kakor mora. Vedel sem, da se mora vsak čas nekaj zgoditi. — Naenkrat se mi je zazdelo, da se je na stečini za menoj nekaj
zganilo. Sicer od te strani nisem ničesar pričakoval, pa vendar! V hipu sem se ozrl. Na s teči ni kakih 15 korakov od mene sem zagledal krasno sivorjavo žival. Bil je mogočen volk! Verjetno me ni takoj zapazil, kajti gledal je nekam nazaj in požrešno začel lizati sneg. V hipu sem imel puško ob licu in v tišino gozda je jeknil strel. Med dimom sem videl, kako se je lepa žival vzpela za trenutek pokonci, nato pa je počasi zlezla vkup, dokler ni popolnoma negibno, s krvavo režečim se gobcem, obležala v snegu. — Proti vsej moji lovski navadi sem zaukal na vse grlo, nato pa sem začel klicati' Ceneta, ki je kmalu prišel z Nacetom. Oba v eni sapi sta mi na ves glas čestitala. »Tak, si ga vendarle! Krasna žival,« je pripomnil Cene. Pred nami je res ležal krasen eksemplar volčjega rodu. Prvikrat v mojem življenju taka odlična trofeja. Marsikak lovec, ki gre v nedeljo popoldne takole na sprehod pod Šmarno goro, bi mi zavidal iz vsega hudobnega srca tako edinstveno priliko in edinstveni plen. Mogoče bi se še naprej vdajal visoko letečim mislim, da me ne bi prekinil Cene, ki je vzel počasi vivček iz ust in pošteno pljunil (tako da je zacvrčalo, namreč tako zna samo on), nato pa rekel s tistim počasnim glasom, ki te preseneča: »Jože, to ni volk, to je samo volčji pes. Poglej semkaj,« s počasno kretnjo se je pripognil ter brez besede odpel še dokaj lepo usnjeno ovratnico, na kateri je bila vdelana medeninasta ploščica z napisom: Hary — last M. F. — Stari log 1941!
Oba, Cene in Nace, sta bušila v razposajen smeh. Mene pa je oblila rdečica. Če bi me na masovnem sestanku vrgli iz dvorane, mi ne bi bilo tako nerodno kakor v tem trenutku. Cene se je še naprej smejal, tako da je kar piskal. Obljubila sta mi oba, da bosta o stvari molčala, vendar sem moral še tisti večer v gostilni pri »Bo-benčku« marsikakšno grenko spraviti na račun tako lepe trofeje.
V epilog k vsej stvari bi pripomnil, da je bil pes last Mauserja, Kočevarja iz Starega loga pri Kočevju. Ker so se Kočevarji takrat selili iz naših krajev, je psa kupil neki kmet iz okolice Ra-tja. Ko se je nahajala naša vojska tam okoli po Suhi krajini, se je pes večkrat pridružil kakšni kuhinji in tako je s časom jKistal klatež. Po osvoboditvi ni bilo nič več slišati o njem, dokler niso ljudje začeli govoriti o volkovih, da so prišli v naše kraje. Po mojem mnenju je verjetno, da se je pridružil celo kakemu volčjemu klatežu, ki je prišel iz bosanskih gozdov, ter sta potem skupaj lovila divjad po naših gozdovih, dokler ni prejel zasluženo kazen za svoje rokovnjaško življenje.
Kar je naših lovcev, me še včasih takole od strani kdo piči, češ: »Kdaj bomo šli spet na volkove z ovratnico ?«
Tudi jaz bi lahko pičil, n. pr. Ceneta, kako je zadnjič čudežno ustrelil dve raci itd. Pa o tem morda drugič...
Jože Hrovat, Dvor.
Pasji zgodbi. Tudi v območju savinjske metropole so se lisice čezmerno razmnožile, tako da jim lovci s puškami niso kos. Zato si je neki dan lovec France nadeval v torbo cian-ampul ter krenil v lovišče. Svojega zvestega »Val-deka< je iz previdnosti doma skrbno zaprl. Lovec je gazil sneg in trosil smrtonosne grižljaje ter v duhu videl lepe lisičje kožuhe kot uspeh svojega truda. Kar se mu je zazdelo, da nekaj šumota za njegovim hrbtom, obrne se in na svojo grozo opazi zvestega psička, ki mu veselo malilja z repom. Medtem je nesrečni kuža že zavohal zapeljivi ocvirk in zgrabil. Lovcu so se naježili lasje, psička je vrglo in obležal je negiben. Cian! Potrt je lovec svojega mrtvega tovariša položil za grm, da ga nazaj grede spodobno pokoplje, in nadaljeval svojo pot do Celjske koče. Pri topli peči je s Štajercem plaknil svojo žalost, ko na vratih čvrsto zapraska. France odpre in — »Valdek« se pridobrika čil in zdrav
ter leže svojemu gospodarju k nogam. Seveda sta nato oba pridno jedla — France pa je za oba pil. To je bila ampula po 10 din.
Druga zgodba je bila pa tragična in se je pripetila v samem Celju. Lo-vec in gojitellj lovskih psov, tov. F. C., je spustil svojega braka-jazbečarja »Lum-pija« kakor vsako jutro na zrak. Prej je še vprašal lovskega čuvaja C., če je strup pobral, ki je bil noč za nočjo nastavljen v gozdnati okolici hiše. Ko je prejel zadovoljiv odgovor, je izpustil psa, ki je zdrvel naravnost v neko verando, ‘kjer so čez dan hranili kapsule. Po naključju je bila veranda odprta. Na sicer varnem mestu je ležala med drugimi kapsulami tudi ena, ki jo je naredil kemik — za poskušnjo. In Lumpi je izbral ravno tisto in podlegel. Ta druga je bila gotovo dražja.
A. S. P.
Lovci — »jazbečarji«. Čudno se bo gotovo zdelo lovcem širom zelene Štajerske, vinorodne Dolenjske in lovcem planincem naše lepe Gorenjske, da je kje na svetu kraj, kjer lovci dvonožci vrše delo jaizbečarja-štirimožca.
Za te vrste jazbečarje mora tudi ustrezati teren in ta teren je na Krasu. Tukaj so se dvonožni jazbečarji v zadnjih 20 letih tako razmnožili, da grozi jazbecem iztrebitev, posebno na Pivki, od Postojne do Ilirske Bistrice. Vsekakor bo potrebno', da bi kinološko društvo pri bodočih tekmah jazbečarjev pokazalo tudi delo dvonožcev. Kako, je stvar kinologov.
Sedaj pa moram obrazložiti' njih delo, da ne bi mislili, da jih kdo žene na jermenu k jazbinam in da v jazbini lajajo kakor štirinožci. O ne, to delajo čisto svojevrstno.
Ko je koruza dozorela in prva slana pobeli senožeti, je jazbec v tolšči in kožuh je tudi1 nekaj vreden, kar lovci dobro vedo in da je čas za jazbečji lov.
Naši jazbečarji, ki poznajo vse stare jazbine, se odpravijo na lov, kakor je
priložnost, v družbi po dva, trije ali pa posamič. Oboroži se z električnimi žepnimi svetilkami. Prepoved lova na vozilih ali s pomočjo žarometov (7. člen z. o 1.) jim ne more do živega, ker love pri dnevni svetlobi s ključem, to je ost za puljenje sena iz kope. Zelo skromno orožje.
Tako oboroženi obiskujejo jazbine in ugotavljajo po raznem mrčesu, ki se spreletuje v zajbino, po pajčevini in svežem stranišču pri jazbini, če je jazbec doma ali ne. Za gotovost vlečejo tudi dah v inos, ki jim tudi' delno pomaga. Če so jazbeca ugotovili, se vrže jazbečar na vse štiri in zleze v jazbino. Tukaj se pa prične delo, ki zahteva od lovca-jazbečarja, da se zvija po rovu na vse mogoče načine, ker rov: so vijugasti, enkrat padajo, drugič se dvigajo, da je joj. Lovec-jazbečar pa vse to premaga, da pride do konca, kjer jazbeca obsveti z električno svetilko in ga nabode z ostrim koničastim ključem. Jazbec, ko je naboden, ne more nikamor kakor riba na osti. Druga konica, drži, da se jazbec ne more nikakor osvoboditi. In tako gresta nazaj iz rova, kjer dobi jazbec še eno po smrčku, tako da vidi zadnjič beli dan.
To je v ugodnem primeru. So pa tudi zelo težke preizkušnje, ko gre lovcu-jazbečar j n za življenje in tudi za razočaranje.
Logar Juriševic iz Juršič pri Št. Petru n.a Krasu, (ki je poznan jazbečar, mi je pripovedoval, da je v eni' jeseni talko dobil 16 jazbecev. Pripetilo se mu je, da je dobil po dva v eni jazbini ali pa lisico. Nekoč se je mučil po rovu nekaj nr in dobil v rovu domačega mačka. Slišal je, kako so psi pognali v jazbino, in namesto lisice, ki se je je nadejal, je našel domačo mačko, ki ji je razočaran pognal konico skozi rebra.
Huje se je pa pripetilo slavnemu jazbečarju Tonetu Hrovatinu iz Matenje vasi, ko je v jazbini' pustil svoj
kožuh — obleko. Lovili so v Ivan jem vrhu. Takrat je jazbečarja igral Hrovatin. Ko se je splazil v rov, ki je bil narejen samo za mršavega jazbeca, je Tone obtičal sredi rova. Ni šlo ne naprej ne nazaj. Tome pa, prebrisan, je rajši pustil obleko v rovu kakor pa svoje kosti’, in se vrnil v Adamovi obleki. Ker pa tam niso rastla figova drevesa kakor v Vipavi, je slavni' jazbečar počakal noči v gmajni, preklinjajoč pleme jazbečarjev in vse, ki so si ga izmislili.	,
Odslej je Tone prepustil ta poklic naraščaju in ga v tem vadil.
Lepega jesenskega dne povabi Tone dva naraščajnika na delo- v rovu, ker sta se že poprej prav dobro izkazala. Jože je bil takoj v rovu. Cez čas se oglasi Jože iz rova, češ da se je tako nesrečno vdel med dve skali, da ne more z glavo nikamor, da je vprežen med živi skali kakor vol v jarmu. Jože je dajal od sebe vedno bolj obupne glasove, iz katerih sta sklepala, da je izgubljen. Kaj pa sedaj? Ivan je predlagal, 'da bi' pognala hrib v zrak. A Tone, ki se spozna na balistiko, je to zavoljo zdravili Jožetovih kosti odbil. Jože je vedno bolj obupano hromel v jazbini'. Ko je že kazalo, da ho Jože za vedno ostal v jazbini v Medvedjeku nad Matenjo vasjo, se Tone izdere iz boba in pošlje Ivana na pomoč. Ivan kmallu otiplje glavo, ki je še vedno obupno klicala na pomoč vse svetnike. Krepko jo pritisne navzgor, z vso silo, pa če prinese tudi‘samo glavo iz rova. Sreča je bila mila Jožetu, ker glava, čeprav vsa opraskana in zamazana od prsti1, se le ni ločila od telesa, pač pa se je osvobodila tistih dveh živih skal in tako je Jože s pomočjo Ivana zlezel iz rova.
Sedaj se je pa tudi Tone odločil, da napravi kakor njegov stari prijatelj Katišter Jože iz Slavine, ki je vzel življenje mnogim jazbecem na tu način, da si je nekje v Brfcinah kupil psa, križanca braka-jazbečarja in španjela. Katišter namreč pošlje najprvo v rov
svojega kužo in šele njemu gre na pomoč s ključem, ki ga porine v jazbeca.
Tone Černač.
Lovec Franček iz Osredka. Temu pač ne da žilica miru. Vsi vemo, da rad strelja. Ko smo nekoč lovili med skalovjem ob potoku Kozarici, je Frančku zdrsnila temna žival v plitvo votlino. On hitro pomeri in že poči. Ko se približa votlini, vidi, da tiči v luknji najbrž kuna. Pom drugič, seveda zadene. Po velikem trudu dobi živalco na svetlo in mora na žalost ugotoviti, da je dvakrat streljal po — podgani. Iz same jeze vrže podgano v potok, češ naj imajo tudi postrvi nekaj za priboljšek.
Franček tudi mi zdrav, če ne bi' bodil sedaj, ko je tako velik sneg, po revirju krmit ubogo srnjad in kljubovat divjim lovcem. Le če je slabo vreme, se mora doma pokoriti, gleda skozi okno im premišlja svojo usodo. Ostali tovariši pa premišljujemo, kako bi potegnili Osrečkega Frančka. Ticel-nov Anzluli jo je poslinil. Vzel je zajčjo kožo, jo nabasal s slamo ter nastavil nabasanega zajčka kakih 80 metrov od Frančke ve hiše v debeli sneg. Ko je Franček zjutraj vstal in si' brisal zaspane oči, je nehote pogledal skozi okno ter zagledal v smegu — zajca. Niti hlač me utegne pripeti, pograbi svojo dvocevko, oprezno stopi okoli vogala, previdno pomeri in že poči. Zajec se me gane. Poči drugič, zajec se zvrne. Teče kar v copatah in pobere plen ... Franček se več dni ni prikazal v zasnežene revirje in dokaj dolgo sta se nebo in Franček kislo držala.	M. Salobir.
Lovska smola. Ker imam veselje s čakanjem lisic pri luni, sem že v začetku zime privabil lisico skoraj pred prag svojega stanovanja. V decembru se mi je posrečilo, da sem dobil lisico. Čez nekaj dni sem opazil, da hodi še druga lisica. Ker pa ni bilo mesečine, sem jo namenil za januar. Pri prvem krajcu grem ob 20.30 čakat. Okrog polnoči zapazim črno piko, ki se pre-
mika proti meni. Takoj se pripravim za strel. Ko pride lisica na 30 korakov, dobro pomerim — pek, naboj ne užge! Malo zarobantim, seveda lisica jo jadrno odkuri, tako da mi je bil drugi strel nemogoč. Čez dva večera greni spet ob istem času, da malo posedim. Že zapazim lisico, ki mi pride na 20 korakov. Pomerim, češ, ne uideš mi, sprožim — pek, in šibre se usujejo pred cevjo na tla. Plen, ki sem ga že imel v žepu, zgine skozi sneg in noč kakor senca. Več ko dovolj smole, si mislim, in se prestavim za kakih 300 metrov. Čakam komaj nekaj minut, že zapazim drugo lisico, ki jo maha proti meni. Takoj pokleknem in se pripravim na strel. Pomerim — pek, lisica obstoji, češ, kaj pomeni ta ki ep. Ta trenutek izrabim in pritisnem drugega petelina. Bum, takoj vidim, da sem dobro zadel. Nekaj časa stojim in gledam, kaj bo z lisico. Ta se počasi pobere in se zavleče v neko grmovje. Ker sem bil v copatah, snega pa do kolen, si mislim: danes ne grem za teboj. Stojim še nekaj časa in gledam, če se bo- lisica še kaj zganila. Ostala je mirno v grmovju. Dobra si, si mislim, zjutraj te poberem. Zgodaj nataknem smuči in grem po plen. Najdem nastrel, vidim v snegu, da sem dobro pogodil, in grem po krvavem sledu. Takoj pridem na mesto, kjer je lisica obležala in je bilo močno krvavo. Buljim na vse strani, kje bi zapazil lisico-, preiščem daleč vse naokrog, a lisice nikjer. Naenkrat zapazim drugi lisičji sle-d in ob tem vlako. Takoj sem si bil na jasnem, da je druga lisica odvlekla moj plen.
Paradiž Forte,
Sv. Lovrenc na Pohorju.
Lahek plen. Letošnja zima je bila res neugodna za zalezovanje kun, čeprav sem jih sledil lepo število in sva s tovarišem J. po visokem snegu zapravila lepo število ur — brez uspeha.
Sredi marca, lepega popoldneva, sediva na nekem grebenu v našem
lovišču in čakava gonjače, da nam poženejo po izjavi očividcev nekaj »sigurnih« divjih svinji Ko pridejo gonjači od druge strani, mi pravi naji-mlajši od njih, da za robom na smreki v gnezdu sedi neka žival, najbrže lisica, rjave barve in da je metal kamenje, pa se ne gane. Najbrže je veverica ali kragulj, mu odgovorim, kar pa on odločno odkloni, češ da je večje. Ker so ostali došli lovci imeli r-isanice, -sem bil edini s puško na šibre. Napravim nekaj korakov čez rob po cesti in res ugledam v svoji višini na gnezdu močno živalco, ki ni mogla biti nič drugega kakor kuna. Med tem ko so me drugi nervozno priganjali k strelu, da kuna ne bi pobegnila, sem opazoval, kaj vendar počenja. Po strelu poberem prav starega samca kune zlatice, ki je imel že močno obrabljeno in delno gnilo zobovje. Krzno je pomešano s polno sivimi dlakami in ostalimi znaki starosti.
Ker je popoldan prav prijetno sijalo sonce, se je gotovo ta staruh grel na suhem gnezdu. Drugega nisem mogel ugotoviti, ker je imel čreva prazna.
Tako smo namesto svinje prinesli domov lepši in boljši lovski plen.
J. M., Rimske Toplice.
Lisica v skladišču. Sredi poletja so delavci celjske cinkarne pri pospravljanju skladišča odkrili lisico, ki se je skrivala med sodi. Nagnali so žival v kot in jo- zgrabili z dolgimi kleščami, ki jih rabijo v tovarni. Lisico so pobili in jo oddali celjski lovski družini. Kaj je lisica iskala pri belem dnevu v skladišču, kjer je vedno živ promet in daleč naokrog sama industrijska poslopja in stanovanjske hiše?
F. C.
Srnjad trgajo psi-klateži. V pretekli zimi je srnjad hudo trpela od psov-klatežev. Srnje nožiče so se vdirale v visokem, rahlo zmrznjenem snegu, ki pa je psa držal. Pri Šmartnem v Rožni dolini blizu Celja je neki kmet slišal v bližini svoje domačije obupno ve-kanje srnjaka, ki sta ga dva kmečka
psa trgala pri živem telesu. Ker je bilo eno stegno že popolnoma razmesarjeno in delno požrto, je kmet trpinčeno žival zaklal in jo prinesel lovski družini v Celje. Srna, ki so jo psi tudi že začeli mrcvariti, je imela še toliko moči, da je ušla. -— V mestnem gozdu pod Vipoto so našli srno, raztrgano in deloma požrto od psov, kar se je poznalo po sledovih. Taki primeri nam dokazujejo, kako škodo delajoi brezdomni psj - potepuhi naši divjadi in s tem ljudskemu premoženju. Zato je dolžnost vsakega poštenega lovca, da takoj skrivi prst, če sreča v revirju take klateže. F. C.
O jerebu in lisicah. Zaman sem ga klical že dve jeseni po naših gozdovih na mestih, kjer je imel pred zadnjo svetovno vojno svoj stalni življenjski prostor. Kako sem si želel že zopet slišati tisti značilni cici-ciceri-cuj, tisti zamolkli brrr ob spreletu, ki vznemiri srce vsakega jerebarja, da bije s podvojeno silo! Da bi ga bil vsaj prepodil na svojih gozdnih pohodih! A vse zaman. Ni ga in ni tega ljubkega zastopnika tetraonov v naših revirjih več, sem moral ugotoviti z bolestjo v srcu. Povpraševal sem druge tovariše-lovce, godilo se jim je isto. Ali čaka našega jereba ista usoda, kakor ga je zadela že v mnogih pokrajinah Evrope — da ga imajo še samo v muzejih? Zanimivo bi bilo zvedeti, kako je z jerebi v drugih naših krajih.
Domnevam, da ga imajo na vesti lisice,* ki so se v vojnih letih silno razmnožile. Jereb gnezdi na tleh in z lahkoto se lisica pritihotapi do samice in nebogljenih mladičev. Saj je tudi temeljito opravila z zajci! V pogonih, kjer je v prejšnjih letih padlo za naše razmere kar lepo število dolgouhcev, so v minuli lovski sezoni uplenili kvečjemu 1—2, ali pa sploh nobenega. Ponovno sem se napotil po sveže za-
* Ako ne morda tudi kaka bolezen? Ur.
padlem snegu v lovišče, da bi pregledal zajčje in druge sledove; našel sem le redkokrat katerega. Pač pa sem se srečal z mršavo lisico, ki je klavrno stikala od grma do grma za plenom. Lisice so izpraznile, kolikor jim je bilo mogoče, tukajšnje gozdove’ a ko v letošnji hudi zimi niso več našle v njih dovolj plena, jih je glad prignal do hiš. Pozabile so na vso prirojeno jim opreznost, silile kar podnevi v kmetske listnjake za kokošmi kakor poleti, ko imajo mladiče. Tako so jo n. pr. pri posestniku M. Potočniku v Zabukovju meseca februarja pobili s krepelcem; zahotelo se ji je pri belem dnevu kokošje pečenke in ko se je čez nekaj dni nato vračal domači fant iz Socke proti domu, mu je lisica ob gozdnem paroibku prečkala pot. Zgrabil je za palico ter jo usmrtil. Obe lisici (prva je bila samec, druga pa samica) sta bili zelo suhi. — Upajmo, da nam zaradi lisic ne bo treba zapisati v lovsko kroniko: Finis — tetrao bonasiae.
Černe j Ivan, Frankolovo.
»Izredno številen prelet ptic«. Tudi v našem okolišu smo opazovali v času od 9. do 15. III. 1947 prelet izrednega števila ptic, za katere pa smo nedvomno ugotovili, da so, kakor je urednik sam stavil pripombo — gorski ščin-kavci, p i nož e.
Prelet je bil v smeri proti Mariboru vse dneve.
Od nas lovcev, ki smo imeli 9. III. 1947 pogon na divje svinje v revirju Kozje pri Rimsikh Toplicah, je lahko vsakdo opazoval po vsem terenu (okrog 140 ha) te jate, ki so pridno brskale po sveže zapadlem snegu in iskale hrano, venomer preletavajoč s tal v drevesne obrše in nazaji, pomikajoč se stalno proti vrhovom in severu. V to pa so jih menda silile spremljajoče ujede, kanje in skobci, ki so kaj pridno plenile med njimi. Našli smo pa tudi precej poginulih.
Razliko po barvah med samci in samicami smo lahko ugotovili, ker jih
je vsakdo imel na stotine okrog svojega stojišča.
Tudi ta dan je pihal oster severovzhodnik.
V revirju je bilo tako preletavanje in živ-žav, da na kak lov ni bilo niti misliti. Zato ta dan nismo opazili nobene divjadi, ker je bilo preveč nemira.	J. M., Rimske Toplice.
Izreden uspeh pri zastrupljanju. Sredi marca 1947 je prinesel lovski čuvaj s Kuma lepega lisjaka in težkega jazbeca, ki ju je oba našel ob pregrizeni ciankapsuli. Kapsulo je bil nastavil prejšnji dan, skrito v črevesu. Zanimivo bi bilo vedeti, kako se je ta gozdna tragedija odigrala. Kdo je bil prvi pri, vabi in kdo je hoitel drugemu iztrgati najdeno vabo. Roparici sta bili popolnoma sveži, torej šele nekaj ur mrtvi. Takrat je bil Kum še pod debelim snegom. Kako in zakaj je jazbec tako zgodaj iskal hrano, čeprav je bil dobro rejen in težak?	F. C.
Iz lovske organizacije
Okrajni lovski svet za okraj Slovenska Bistrica je bil izvoljen na okrajnem zboru lovcev v Slovenski Bistrici 12. aprila 1947.
Poleg predsednika tov. Ferenčaka Mirka je bil izvoljen njegov namestnik, 9 članov sveta, 5 namestnikov, 2 preglednika računov, njihova namestnika, delegat in namestnik za Lovski svet LRS, delegat in namestnik za odbor Lovske zadruge ter 5 delegatov za občni zbor Lovske zadruge.
Zahvala. Ob zaključku tečaja o vzgoji in dresuri lovskih psov, ki se je vršil od 19. do 24. maja t. 1. v Ljubljani, se vsi udeleženci najtopleje zahvaljujemo tov. dr. Janku Lokarju, Bogdanu Sežunu in veterinarju dr. Korenu za njihova bogata, izkušenj polna predavanja. — Za udeležence: E. Leskošek.
Kinološke vesti
KINOLOGIJA V JUGOSLAVIJI
Zbor sodnikov. Dne 2- maja t. 1. je bil v Ljubljani zbor sodnikov za ocenjevanje psov vseh pasem. Take zbore so predvidevala že prejšnja pravila JKS, toda do omenjenega dne se ni vršil še nobeden.
Na zboru so bila dana v pretresanje in debato pravila novega Kinološkega saveza FLRJ in pravilniki: za sodnike, za vpise v rodovno knjigo, za razstave in smotre ter o zaščiti psarn. Po daljši debati je bil sprejet osnutek pravil in omenjenih pravilnikov, katere bo Savez predlagal občnemu zboru v potrditev. Na zboru je bilo tudi ugotovljeno, da se morajo v bodoče vršiti podobni zbori večkrat, kajti z novimi pravili in pravilniki so dane sodnikom precejšne naloge, katere bodo mogli reševati le na skupnih posvetih. Poudarjena je bila tudi potreba, da zbor sodnikov v danih možnostih organizira študijske 'sestanke za teoretično in praktično vežbanje sodniških pripravnikov kakor tudi sodnikov. Izvoljeni so bili tudi delegati za skupščino Saveza v skladu z novimi pravili.
Na žalost pa moramo ugotoviti, da je pritok novih moči v sodniški zbor majhen in je potreba, da se zlasti mlajši kinologi prijavljajo za usposobitev v tem častnem kinološkem poklicu.
Posvetovanje kinologov iz vse FLRJ. Dne 10. maja t. 1. je bil sklican v Ljubljani sestanek kinologov, delegatov vseh republiških kinoloških udru-ženj. Na sestanek so poslali svoje zastopnike Kinološko udruženje NR Srbije, Kinološko udruženje NR Hrvat-ske, Kinološko udruženje LR Slovenije, Društvo ljubiteljev ptičarjev, Klub ljubiteljev brakov, Klub ljubiteljev jamarjev in terijerjev, Klub ljubiteljev športnih psov ter zbor sodnikov. Na dnevnem redu je bilo poročilo o stanju kinologije po posameznih republikah,
predlog načelstva Saveza o novih pravilih in pravilnikih: za sodnike, za vpise v rodovno knjigo, za razstave in smotre ter o zaščiti psarn. Iz poročil delegatov iz NR Srbije in NR Hrvatske je bilo razvideti, da je tam organizacija kinologije še v začetni fazi, vendar so pa odločno pripravljeni napraviti vse, da bodo dvignili kinologijo na stopnjo, na kateri je v Sloveniji- Delegat LR Slovenije je podal bolj razveseljivo sliko, kajti tu ima kinologija že dolgo tradicijo in je močno moralno in finančno podprta s strani lovcev, za kar gre v prvi vrsti zasluga dosedanjemu vodstvu Zveze lovskih društev in nasledniku zveze: Lovskemu svetu LR Slovenije. Po poročilih delegatov so bila pretresena pravila Saveza ter pravilniki, ki so na ta način dobili dokončno obliko, v kateri bodo predloženi ministrstvu za notranje zadeve FLRJ v potrditev. Končno je bilo Sklenjeno, da se bo takoj po potrditvi pravil vršil) občni zbor novega saveza v Beogradu.	Savezni tajnik.
Klub ljubiteljev brakov bo priredil v letošnji jeseni tekmo brakov in brakov jazbečarjev.
Preizkušnje brakov bodo po pravilniku za preizkušanje lovskih sposobnosti brakov; pravilnik je bil objavljen v 9. številki »Lovca« leta 1939. Ocenjuje se: iskanje, gonja, glas, poštenost, delo na krvnem sledu, vedenje ob mrtvi divjadi, nos, ostrost na roparico, poslušnost, odložljivost in mirnost ob strelu-
Na preizkušnjo bodo pripuščeni ie braki, stari vsaj 18 mesecev, ki imajo najmanj telesno oceno dobro.
Tekme brakov jazbečarjev pa bodo iz vseh tistih predmetov, kakor so objavljeni v Furerjevi knjigi Brak jazbečar.
Opozarjamo na ti tekmi že seda:j, da lastniki na nje računajo; priporočamo, da se pripravijo za tekmo vsi letošnji plemenjaki.
Klub ljubiteljev brakov.
Smotre psov vseh pasem po Ljudski republiki Sloveniji. Kinološko udruže-nje Ljudske republike Slovenije si je zadalo nalogo, da v svrho registracije izvede po vsej LR Sloveniji na sedežih posameznih okrajev smotre psov vseh pasem. Taka registracija je potrebna posebno v sedanjem povojnem času, ker je število psov zaradi okupacije padlo na zelo nizko stanje, zaradi česar ga je treba dvigniti na predvojno višino, odnosno še preko te, do stopnje, da bodo v vsej LR Sloveniji v uporabi samo čistokrvni -psi. Za izvedbo tega velikega načrta pa je potrebno dobiti evidenco nad vsem pasjim materialom, ki pride v poštev za vpise v rodovno knjigo. Kajti le na podlagi statistike vseh psov, ki pasemsko odgovarjajo, bomo lahko pristopili k dviganju staleža psov vseh pasem. Ravno ta namen pa zasledujejo smotre KUS po vseh okrajih LR Slovenije.
Do sedaj so se vršile smotre na sedežih sledečih okrajev: 30. marca v Kamniku, 4. maja v Mariboru, 11. maja v Ljubljani, 18. maja v Ribnici za okraj Kočevje in 25. maja v Krškem.
Kako je uspela smotra v Kamniku, je bilo razvideti iz poročila v prejšnji številki »Lovca«.
Na smotro v Mariboru je bilo privedenih 58 psov in to: 24 nemških kratkodlakih ptičarjev (1 odlično, 3 prav dobro, 11 dobro, 9 zadostno), 2 nemška resavca (2 dobro), 2 setra (2 dobro), 3 španjeli (3 dobro), 2 foksterijerja (1 odlično, 1 odklonjeno), 1 škotski terjjer (prav dobro), 5 jagdterijerjev (1 odlično, 2 prav dobro, 2 dobro), 3 resasti jazbečarji (2 odlično, 1 dobro), 2 kratkodlaka jazbečarja (2 dobro), 1 dalmatinec (odklonjeno), 1 bernardinec (odlično), 11 nemških ovčarjev (9 prav dobro, 1 dobro, 1 odklonjeno), 1 Dandie-Dinmont terijer (odlično) Prevladovali so ptičarji, ki pa po večini niso dosegli zadovoljivih ocen, najbrž tudi deloma zaradi tega vzroka, ker so rejci psov te pasme premalo povezani z matičnim društvom: Dru-
štvom ljubiteljev ptičarjev. Razveseljivo je bilo število jagdterijerjev, ki so dobili zelo dobre ocene in kaže, da se bo ta, pri jamar jen ju zelo uporabna pasma, še lepo razvijala.
V organizacijskem in kvalitetnem, kakor tudi kvantitetnem pogledu je zelo uspela smotra v Ljubljani. Privedenih je bilo 10.5 psov in to: 28 nemških kratkodlakih ptičarjev (1 odlično, 14 prav dobro, 7 dobro, 4 zadostno, 2 odklonjeno), 1 nemški žimavec (prav dobro), 1 prepeličar (prav dobro), 5 španjeli (2 prav dobro, 1 nezadostno), 1 irski seter (prav dobro), 5 brakov-jazbe carjev (2 prav dobro, 3 dobro), 4 jazbečarji (5 odlično, 1 prav dobro), 14 kratkodlakih istrskih brakov (1 odlično, 1 prav dobro, 2 dobro, 10 odklonjeno), 14 resastih istrskih brakov (3 odlično, 8 prav dobro, 3 dobro), 1 posavski brak (dobro), 7 foksterijer-jev (1 odlično, 5 prav dobro, 1 dobro), 6 ilirskih ovčarjev (1 odlično, 3 prav dobro, 2 dobro), 14 nemških ovčarjev (2 odlično, 8 prav dobro, 4 dobro), 1 airedale terijer (prav dobro), 1 nemški bokser (dobro), 1 škotski ovčar Collie (odlično), 1 ruski hrt (je odstopil), 1 italijanski hrt (prav dobro), 1 pe-kinez (prav dobro). Lepo je bilo število ptičarjev, ki so razmeroma dobili prav dobre ocene. Pri velikem številu brakov je bilo pri kratkodlakih istrijanih opaziti precej čudno zadržanje nekaterih lovskih družin, ki so privedle pse, ki ne odgovarjajo v nikakem pogledu, kar je treba grajati, ker velja tudi zanje lovski zakon, ki predvideva, da se bo smelo v bodoče loviti samo s čistokrvnimi psi. Pri resastih istrijanih je bilo opaziti veliko napredovanje in je bilo privedenih nekaj tipičnih in odličnih zastopnikov te pasme, ki se pri nas uveljavlja v prvi vrsti po zaslugi psarne Podgora, ki je privedla na smotro največ in najboljše zastopnike te pasme. Opaziti je tudi bilo, da se ponovno skuša vpeljati pri nas skoraj že izumrla pasma, to je braki-jazbečar ji. Razveseljiva je bila
tudi kvaliteta privedenih ilirskih ovčarjev, to je druge avtohtone jugoslovanske pasme.
Na smotri v Ribnici je bilo sicer v majhnem številu, toda kvalitetno izredno dobrem, privedenih 24 psov, in sicer: 12 kratkodlakih istrskih brakov (6 odlično, 2 prav dobro, 4 dobro), 1 resasti istrski brak (dobro), 1 mace-donski brak (prav dobro), 1 nemški kratkodlaki ptičar (prav dobro), 1 špringer-španjel (dobro), 5 braki-jaz-bečarji (1 odlično, 1 prav dobro, 1 dobro), 4 ilirski ovčarji (3 odlično, 1 prav dobro), 1 nemški ovčar (prav dobro). Najbolj so izstopali od privedenih brakov kratkodlaki istrijani lovske družine Sodražica, ki je z importacijami iz domovine tega psa, iz Istre, vrste svojih psov zelo pomnožila in jih bo z uspelimi parjenji tudi kvalitetno tako dvignila, da ji bo težko katera lovska družina vzela primat, ki ga ima do sedaj. To je dejstvo, ki ga je treba poudariti in dati za vzgled vsem lovcem v Sloveniji. Razveseljivo je bilo dejstvo, da so bili od privedenih ilirskih ovčarjev ocenjeni vsi najbolje, posebno pa to, da sta dva bila last navadnega kmeta, ki mu uspešno čuvata njegov dom. Tajnik KUS
V Krškem je bila smotra 25. maja.
Pripeljanih je bilo sicer več psov, vendar so sodniki spoznali sposobnih za vpis v rodovno knjigo le 17 psov, od katerih so se odlikovali žimavei, en jazbečar in 1 jagdterijer. Ocene so dali sodniki 3 psom odlično, 9 prav dobro in 5 dobro. Kot sodniki so sodelovali: dr. Janko Lavrič, dr. Pfeifer in Drenik, kot pripravniki pa dr. Wirth in Škofič.
Oglasi
Iščem dobrega dreserja za nemško kratkodlako psico — 1 leto staro. Prosim, javite na naslov:	Lekarna
Oršamič, Brežice.
Iščemo psa jazbečarja za plemenitev. Ponudbe na lovsko družino Rajhenburg.
Dr. Stanko Bevk
Vodila pri vzgoji lovskega psa
Lovski pes je lovcu pomagač in opravlja na lovu zlasti tisto, česar lovec sam ne more storiti. Pes prekaša človeka v hitrosti in ostrejšem vohu. Svojega pomočnika, ki je od njega često odvisen ves uspeh lova, lovec ne sme suženjsko izrabljati, ampak — bi rekli —■ se z njegovimi zmožnostmi bolj izpopolnjevati kakor pa jih samo izkoriščati. Zato mu lovski pes ne sme biti zgolj stroj za dosego uspeha, ampak ljub spremljevalec, lovski tovariš in mora
)
iz tega vidika tudi z njim ravnati. Seveda, prav v vsakem pogledu ne gre ravnati s psom kakor s prijateljem človekom, kajti pasji razum je razvit le do neke stopnje, ki je mnogo za človeškim, in to je treba vedno in povsod upoštevati. Že hvala, graja, povelja se dajo psu drugače kakor doraslemu človeku v dostojni družbi. Psa moraš pač obravnavati po stopnji njegovega razuma. Ta pa je približno tak kakor pri otroku prvega leta starosti. Kakor je takemu otroku, ki še ne razume vsebine besed, težko kaj dopovedati, tako je tudi pri psu najteže doseči to, da spozna, kaj hočemo od njega.
Skrivnost dresure je v tem, da psu doprinesemo, kaj naj stori. Če pes spozna, razume, kaj zahtevamo, to rad stori; saj ne zahtevamo od njega skoraj nič drugega kakor to, kar že zna in kar mu je dano po naravi. Hočemo le, da to stori takrat ali tudi takrat, ko mu to zapovemo, torej na naše povelje. Vsak pes se kdaj usede. Usesti se torej pes zna in ga tega ni treba šele naučiti, pač pa ga je treba navaditi, da sede, kadar mu to zaukažemo. Če psu še tako ljubeznivo prigovarjamo ali še tako strogo zapovedujemo, naj sede, ne opravimo nič, ker ne ve, kaj pomeni beseda »sedi«. Ako ga pa narahlo pritisnemo v sejo in mu prijazno ponavljamo povelje »sedi«, nas bo umel in se po nekih vajah na glas »sedi« tudi usedel. Kajti pes ima spomin in baš na spomin moramo zidati vso vzgojo.
Povelje, ki ga pes razume, izvede tem rajši, čim bolj nam je privržen. Privrženost psa do človeka je postala v stoletjih, odkar je pes domača žival, dedna kakor pri drugih domačih živalih, toda ima svoje stopnje. Čim bolj se pečaš z dotično živaljo, tem večja je njena privrženost. Stopnjevati se da do občutka odvisnosti. To doseči naj je volja vsakogar, ki vodi psa. Privežemo pa psa nase, če ga imamo vedno pri sebi in se z njim kar največ pečamo. Že mladiču dajemo sami hrano, ga čistimo in sploh vse opravljamo, kar je treba pri psu in ni vezano zanj z bolečinami. Če zboli, naj ga kdo drug posili z zdravilom ali daje injekcije. Pes ne zna misliti in sklepati, da mu hočemo dobro, če mu s silo odpiramo gobec ali zbadamo z injekcijsko iglo. Pač pa mu bomo sami izdrli trn ali vzeli zaklinjeno kost iz gobca, kajti to ga reši bolečin in pes si zapomni, da smo mu jih mi odstranili.
Pri tem, ko se kar vedno pečamo s psom, kadar je buden, ga obenem opazujemo, kakšne zasnove ima za lov in kakšne so osebne lastnosti njegove. Povšečne lastnosti mu utrjamo, nevšečne odpravljamo. Če prenaša papir, copate in podobne predmete, ga za to navdušujemo, predmete polagoma nadomestimo s kosi zajčje kože in šopki ptičjega perja, mu jih ponujamo in mečemo ter
s tem vzbujamo veselje do prenašanja, ki postane ob pravilnem postopku kmalu donašanje. Če pa pes vleče in . grize n. pr. preprogo, ga ošvrknemo z bičem in kmalu mu bo spomin vezal preprogo z bolečino. »Preproga boli«, zato se bo preproge bal in jo pustil pri miru.
Psa udarimo vedno le s pasjim korbačem, ne pa z roko, še manj z nogo. Tudi palica ni na mestu. Korbač naj je po možnosti vedno isti, da ga pes pozna. Kmalu bo prišel na to, kakšen pomen ima zanj. Pasji bič je sredstvo za povzročanje bolečin, ne pa sredstvo za kaznovanje. Kaj je kazen, pes ne ve. Če jo pes dobi z bičem, ko se masti z jajci, veže jajca z bolečino in se poslej ne loti več jajc zaradi spomina na bolečino. Da je bil tepen zato, ker je žrl jajca, tega pes ne ve, saj tudi ne more doumeti, zakaj bi jajc ne smel uživati. Iz povedanega pa sledi, da moramo psa pritegniti ob činu samem, oziroma neposredno po storitvi, dokler pes še ni doživel kaj drugega. Sicer ostane v spominu psa bolečina v zvezi s kakim drugim predmetom, ki je bil pri njem ob začetku bolečine. Kazen za kak pregrešek je pri človeku mogoča tudi po daljšem času od storitve, ker človeku lahko dopovemo, zakaj je kaznovan. Psu pa tega ne moremo. Recimo, da je pes odnesel kos mesa z mize in da to zvemo šele po več urah. Zdaj psa tepsti bi bilo napačno, kajti pes kar gotovo ne bi spajal mesa z bolečino. Tudi če mu kažemo med tepežem kos mesa, najbrž ne bomo drugega dosegli, kakor da se bo odslej bal mesa, česar pa nismo nameravali doseči, kajti bal se bo mesa tudi takrat, če mu ga kdaj damo za hrano. Morebiti bi doprinesli psu to, da ne sme jemati mesa z mize na ta način, da bi meso položili na mizo in — najbolje skriti — čakali, da se ga pes loti. Takrat pa ga pošteno ošvrknemo. Odslej bo najbrž psa »meso na mizi bolelo« in ga z nje ne bo več jemal.
Kakor z bičem naj je tudi s pohvalo, namreč o pravem času, da si psa tudi takrat ne skvarimo, če ga pohvalimo, ko ni nič hvalevrednega storil. Pohvalo mu kažemo s prijazno govorico, gladenjem in še najbolje s plačilom v podobi dobrega grižljaja. Pes sicer naših besed ne razume, spozna pa iz glasu, naših kretenj in z obraza, da smo prijazni z njim. Gladenje in čebljanje prija psu telesno, prav tako košček mesa ali kaj podobnega.
Kakor smo rekli, ima pes veselje do dela na lovu, kajti mu je to v naravi. Doseči moramo torej pri vzgoji prav za prav le to, da dela po naši volji, ne pa po svojem nagonu. Zato ga moramo imeti, kakor rečeno, v rokah, t. j. da izvrši vse le na naše povelje. Povelja moramo dajati razločno in dovolj glasno. Besede, s katerimi jih izrekamo, morajo biti vsaj po samoglasnikih raz-
lične. Psi nimajo posebno dobro razvitega sluha, zlasti na starost slabeje slišijo in mnogih soglasnikov ne ločijo. Besed »sedi« in »lezi« najbrž ne bi ločili, zato je namesto »lezi» vsekako bolje povelje »doli«. Baš povelje »doli«, ki prav za prav ni v nobeni zvezi z lovskimi storitvami, mora biti vedno določeno izraženo, ker je po eni strani za psa precej nevšečno, po drugi pa za lovca zelo važno. Z »doli» imamo psa v svoji oblasti. To povelje mora izvršiti pes na vsako razdaljo, zato ga moramo naučiti, da napravi »doli« tudi na žvižg ali na dvig roke.
Pri vzgoji lovskega psa so uspehi odvisni od pridnega vež-banja. Kdor vzgaja psa, mora biti vztrajen, potrpežljiv in delati po načrtu. Vmisliti in vživeti se mora v stopnjo pasjega razuma in zmožnosti, ravnati s psom nekako tako kakor dober vzgojitelj z otroki. Najbolj se mora izogibati pri vzgojnem postopku napak, kajti vsaka se bridko maščuje. Zavoženo je mnogo teže popraviti kakor kako stvar na novo naučiti. Kdor ne utegne, da bi se res mnogo pečal s svojim psom-gojencem, ali nima potrebnih lastnosti za to ne lahko delo, naj rajši prepusti psa vestnemu dreserju. Pes iz druge roke sicer nikoli ne dosega psa lastne vzgoje, toda pravilno vzgojen od druge osebe je še vedno boljši od lastnega, ki je bil zanemarjen.
Teh svojih misli nisem napisal z namenom, da podam navodilo za vzgojo lovskih psov. Izčrpna taka navodila, ki so jih napisali priznani strokovnjaki in praktični psogojei, imamo. Opozarjam samo na dr. Lokarjevo knjigo Ptičarji, na dr. Witzelhu-brovega Braka-jazbečarja, na sestavke o brakih dr. Lavriča, V. Jakila in drugih v Lovcu. Moj namen je bil samo poudariti neka vodila, ki naj jih ima psogojec pred očmi, da mu bo olajšano delo, psu pa prihranjena marsikatera krivica.
Podbreški
Ptičar in njegovo delo
Po smrti importiranega Rino v S. sem se zanimal za kratko-dlakarja. Opozorjen sem bil na psarno Dravski, iz katere je izviralo že dokaj naših pomagačev. Prelistal sem nekaj starih letnikov »Lovca« in iskal stare ocenjevalne preglednice spomladanskih in jesenskih tekem. Psarna Dravska je bila skoro povsod častno zastopana. Ves material iz omenjene psarne je bil povprečne zasnove, med njimi je bilo nekaj odličnjakov. Nič vrednega nisem zasledil! Odločil sem se takoj za nakup mladiča iz te psarne, ker sem bil siguren, da bom dobil psa s povprečno zasnovo, morda tudi kaj boljšega.
Iz spomladanskega legla sem dobil psička. Ime mu je bilo Dago. Hitro je rastel in na spomladanski vzrejni tekmi je dosegel 3 b nagrado. Jeseni sem ga zopet vodil na jesensko vzrejno tekmo in ostal je pri isti nagradi. Leto dni pozneje je na isti tekmi dosegel prvo nagrado.
In kakšen je bil v rabi. Pes je bil v drugem polju. Nekega dne konec avgusta smo lovili race v obdravskih rokavih. Zelo strmo se racak dvigne iz trstike, strel ga oplazi in racak pade na vodno gladino. Psi, kolikor jih je bilo, za njim, racak pod vodo, povsod običajna slika. Psi iščejo po trstiki sem in tja, sami smo breg pregledali, racaka nikjer. Iskanje je postalo brezupno, zato smo se odločili, da prečkamo travnik in gremo k drugemu približno kilometer in pol oddaljenemu rokavu. Privežemo pse in že smo na poti. Ko krenem z Dagom od rokava čez travnik, se upira. Ustavim se in ga vprašam, kaj naj to pomeni. On pogleda nazaj na vodo in sili, cvili, vleče. Ostra beseda ga spravi ob nogo in kot poslednji hitim za njimi. Tja prišedši so oni že začeli. Odvežem psa — in glej ga. Takoj jo ubere po poti nazaj, od koder sva prišla. Niti pisk niti klic ga ne ustavi. Tovariši opazujejo, gledajo, kritizirajo! Najbolj jezičljivi se odreže: »Taki so, po tekmah nagrajeni.« Stal sem tam in premišljeval, kaj naj to pomeni. Mine 10 minut, mine 20 minut, psa ni. Zabavljanja je vedno več. Ugibam, če naj grem za njim ali naj ga čakam na mestu. Tovariši se odpravljajo dalje, ko se na poti čez travnik pokaže Dago v diru, z racakom v gobcu. S ponosom se je približeval meni in oddal racaka. Prej poln jeze sem bil tako presenečen, da nisem vedel, kaj bi začel. Šele čez čas sem se spomnil, da nosim v nahrbtniku skromen prigrizek, od katerega sem boljšo polovico žrtvoval psu.
Moj lovski prijatelj je imel na vznožju Pohorja majhno, a privlačno lovišče. Tja sem bil povabljen dvakrat na leto. Načrt je bil že napravljen in prva dva pogona sta minila v redu in z običajnim številom plena. Tretji pogon je bil napovedan z meje proti sredini lovišča. Korakamo v družbi in prečkamo križpoije. Dago se ob poti za nekaj zanima in hiti v breg. Večina mimo idočih hiti naprej. Ostal sem na mestu in z očmi spremljal psa, kam sledi. Jasno mi je bilo, da zasleduje divjad, ker je bil njegov nos stalno pri tleh. Glasna gonja opozori tovariše, ustavijo se, gledajo, vprašujejo. Vekanje zajca nam naznani, da je Dago svoje delo častno rešil in res v nekaj trenutkih je bil na cesti pri meni z zajcem. Zajcu se je poznalo, da je bil obstreljen — uganka — od koga. Zvečer v gostilni smo zvedeli, da so sosedje lovili v obmejnem delu lovišča!
Hitim po mestu po opravkih, ko zagledani mlado psičko na vrvici. Ustavim se in jo ogledujem. Psička je bila svetlejše barve, zelo živahna in nadvse prikupna. Na vprašanje sem zvedel, čigava je, in pozneje sem jo večkrat videl v spremstvu iste osebe. Lepo je rastla, prikupna je bila. Zanimal sem se večkrat o napredovanju te mnogo obetajoče psice, a nisem nič pametnega zvedel. S časom, in ker jo nisem več videl, sem nanjo pozabil.
Nekega dne mi javi po telefonu tovariš G., da je na cesti ustavil lovca D., kateri je peljal lepo svetlejšo ptičarko, da jo pokonča. Po izjavi vodnika je psica bolna in za lov za nič, zato je noče več imeti. Nalog za to pokončanje je dobil od samega lastnika in tudi denar za stroške. Vpraša me, kaj da naj ukrene? Kar brenčalo mi je po glavi — lepa ptičarka, svetlejše barve, bolna, za lov za nič itd. Kratko sem se odločil in odgovoril: Spravi jo začasno, čez čas pridem in ogled bo vse povedal. Ob pogledu nanjo sem bil presenečen. Res je bila ona! Pregledal sem jo in ugotovil, da ima kronično vnetje obeh ušes in krvave eksceme po trebuhu. Doma sem imel ptičarja in zato sem jo oddal sosedovim, pravim ljubiteljem živali. Tam je uživala skrbno negovanje, za zdravljenje sem se sam pobrigal in v 14 dneh je toliko okrevala, da sem jo lahko vzel v lovišče. Nadvse sem bil radoveden za njeno zasnovo. Prvič v lovišču je prišla na jerebice, nateza in stoji, jerebice zlete, ona glasno za njimi. Drugič pridem z njo na fazane, isto. Še isti dan pridem na zajca in tudi tu je trdno stala, precej časa. Zajček odskoči in Asta za njim jika — jaka! S triedrom ju spremljam in vidim, kako se zajec s spretno kljuko umakne v brazdo. Psica na tem mestu dvakrat kroži1,, potem po brazdi naprej, dvigne ponovno zajca in zopet goni. Gonja gre v gozd in predstave je bilo konec. Čakal sem, da se
bo Asta vrnila. Ni je bilo in je ni bilo; nastala je tema in hočeš nočeš, šel sem domov. Ko pridem domov, jo najdem na njenem ležišču. Dovolj sem vedel o njenih lastnostih in zasnovi ter takoj začel z učenjem. Na spomladanski vzrejni tekmi v Sloveniji je dobila le, v bližini Zagreba pa la.
Na lovu se je vedno izkazala in vsak je v njej spoznal, da je rodovniškega potomstva. Bili smo pozimi v lovišču prijatelja pod Pohorjem. Na stari podlagi 15 cm pršiča. Povabljen sem bil na sled, ki je vsake 5 do 4 korake kazal kri. Z Asto naju je sled vodil čez greben v drugo grapo in gosto smrečje. Pod gostim s snegom obloženim vejevjem je bilo vsako zasledovanje nemogoče in tudi kapljice krvi v sledu so postale zelo redke. Poznal sem opisano smrečje, šel sem v sredino in Asto odvezal, da prosto išče. Odšla je nazaj, kjer sva bila poslednjič na sledu. Kar naenkrat glasna gonja za mojim hrbtom prav na dnu grape. Gonja gre navkreber, na levi strani mimo mene, zgoraj nad mano počez. Obračal sem se po glasu gonje. Navzgor sem imel razgled po žlebu, po katerem so nekdaj spravljali hlode v dolino. V ta žleb skoči lisica in za njo Asta. Gonja pride navzdol, s filmsko naglico. Asta se lisici približuje. Približno 50 m pred mano skoči lisica iz žleba in se zgubi pod vejevjem. Asta, hoteč za njo, se je nekajkrat prekucnila. Jaz se sklonim, najdem luknjo in streljam. Po strelu pride Asta k meni, oba odhitiva na nastrel. Malo dlake, drugega nič. V sako zasledovanje je bilo jalovo. Prerivam se nazaj na cesto, belo od raz vej padajočega snega kakor sneženi mož. Medtem se mi je približal lovski tovariš Jože in vprašal, kje sem in kaj da delam. Po pojasnilu sva krenila proti domu, ker se je že mračilo. Med pomenkom sva zaslišala kratko renčanje na dnu grape, ki pa je brž utihnilo. Zato sva nadaljevala pot in v kratkih presledkih sem piskal Asti. Ko zapustiva smrečje, zapaziva, da za nama nese Asta lisico. Vesel nad dogodkom, vesel nad uspešnim zasledovanjem obstreljene divjadi mi je bilo težko, ker nisem imel ničesar, s čimer bi jo nagradil. Vzpela se je po meni, od veselja je zalajala. V zahvalo sem jo toplo objel. To je bilo prvo srečanje A ste z lisico; prej "je ni videla, niti vohala. Nisem se# zmotil o njenih zasnovah.	(Sledi konec.)

Ciril Poklukar
Iz domovine divjih rac
(Konec.)
Ko podajani eno naših prigod z lova na race v poznem zimskem času in so po Rjedkovskem jezeru ter njegovih bičevnatih prelivih in zalivih plavale že posamezne večje in manjše, po pol metra debele ledene plošče, ko je bila ruska zima že prav na prelomu k pomladi — vsekakor je to bilo že po našem sv. Matiji — naj povem, da se nam je pripetilo tedaj nekaj podobnega, kakor mnogo pred nami že tudi velikemu ruskemu pisatelju in lovcu Ivanu Turgenjevu. Njegovi »Lovčevi zapiski« nam rišejo njegovo lovsko smolo pri lovu na race na lgovskem jezeru v poletju. Nam pa se je primerila v ledenomrzli jezernici vzhodno od Urala med rekami Išim in Irtiš, povrh tega pa še ponoči. V pogledu na zdravje in samo varnost riziko lovskega podviga tudi v našem primeru ni hil kar tako. Danes dobro čutimo, da je lovskega tovariša Simo Stankoviča in mene izpeljal takrat iz tople izbe na negotovo ledeno vodo in v temo le neodoljivi gon za > rdečetačkami<. Saj jih je bilo v naši bližini nepregledne trume, velikih in malih, pisanih in enobarvnih. Vse to komaj urico hoda od naše vasi Rjedkaja. Na eno stran vasi se je vlekla vrsta jezer proti neskončnemu horizontu popolnoma ravne in gole stepe, za katerim so bili naseljeni najprej Lotiči, na drugo stran pa smo videli v daljavi kakih desetih vrst obronke brezovega gozda, divje podraščenega z grmičevjem, neko praprotjo in resjem. V tistem gozdovju je bilo — omenjani le mimogrede — tudi dovolj »rjab-čikov«, to je naših gozdnih jerebov in za nas predvsem važnih gozdnih močvirij in bar. Na zakritih vodnih zrcalih je ob vsakem dnevnem času kaj sedelo ali pa se vozilo. Nikoli nisi pogledal tja, ne da bi videl kaj za lovca zanimivega. Od tistega gozda je šel tudi glavni prelet divjih rac v odprto stepo in nazaj.
Nekega lepega popoldne sva se torej s tovarišem Šimom odpravila na bližnje jezero. Na moji rami je visela dvocevka, tovariš pa je nosil s seboj močno palico, izrezljano kakor jih imajo gorski pastirji. Palica je imela grčasto' glavico in ker je bila iz težke korenine, bi se res dala imenitno uporabiti za vsakršno obrambo ali spopad. Vsaj tovariš in po bogu brat je zatrjeval, da se s tako palico ne boji niti volka. Bil je pač pravi Hercegovec, tam od Gacka, velik in močan, česar mu ni bila mogla vzeti niti Amerika, iz katere se je na žalost povrnil tik pred začetkom prve svetovne vojne. Pot naju je peljala čez zasneženo stepo. Nikjer
ni bilo videti žive duše. V ostrem zimskem času je bila celo vsa živina priprta v stajah po vasi ali pa je odeta v svoje dolgodlake kožuhe — celo konji dobe tam pozimi do decimeter dolgo visečo dlako — životarila po razsežnih dvoriščih kmečkih naselij. Zunaj v stepi ni nikdo imel kaj iskati in naleteti sva mogla kvečjemu na kakega zapoznelega ribiča na malo ribo. Že od daleč sva začutila, da je na jezeru živo. Od tiste smeri nama je prinašala lahka sapica razne ptičje glasove in znamenja, pa tudi padce in prelete. Včasih, če sva postala in poslušala, se nama je zdelo, da čutiva celo sunek ščuke, ki je v jezeru napravila pljusk in poplah. Že od daleč viden je na jezerskem bregu ležal čoln in naju vabil. Kakor sva kmalu spoznala, je bil drevnjak, čoln iz enojnega močnega drevesnega debla, izdolbenega v širini moža in je vzel v svojo notranjost ter komaj nosil dva človeka. Bil je primitivno vozilo prastarega vzorca iz težkega, prepojenega lesa. Pod njim sva našla še nekaj metrov dolg drog ter majhno leseno zajemalko, bržkone za izmetavanje vode in v sili tudi za nadomestek vesla. Ne bodi len sva čoln hitro obrnila, pobrala, kar je spadalo zraven, in ga pretegnila skozi ledeno brozgo, čez ščavje in bičje toliko daleč, da je zaplaval med ledenimi ploščami. S puško v roki sem se posadil s težavo na sprednji konec čolna, tovariš na zadnji. Že ta operacija ni bila preveč enostavna, kaj še krmarjenje in balansiranje z drogom. Takoj sva si bila na jasnem, da bo šlo za spretnost, toda odjenjala nisva. Že ko sva lezla vsak z ene strani in istočasno v čoln, sva morala stoično prezirati blato in ledeno je-zernico takole vsaj do kolena. Simo je imel lepo priložnost, da mi je tedaj povedal, kako se je že v Ameriki vozil na podoben način in v takih čolnih.
Po vsakovrstnih razpokah naju je vodila pot za divjimi racami, ki so jele vzletati iz skrivališč, včasih pa tudi kar predrzno pokukavati izza ovinkov in naravno nastalih lednih kanalov. Pako sva poskušala jezerski zalaz ob večkrat sumljivih nagibih najine barke, zlasti če se je odsuvanje z drogom vršilo v blatu in bič ju, od koder je čoln kaj nerad splaval. Vendar je najin občutek za ravnotežje oziroma težnja po ravnotežju čudno hitro in avtomatično delovala, ker sva čutila z vsakim giboni, da sva s čolnom eno in povezana v skupno usodo. Če se je drog v blatu preveč pomudil, sva to brž oba zaznala in si vskladila gibe, kakor da bi jih bila prej po vojaško vadila. Če je prišla globlja voda in je drog gledal le za prijem pasti iz vode, sva se tolažila z zajemalko, ki je ležala na dnu čolna. Kljub vztrajnemu brodar-jenju pa do večera nisva mogla priti do strela; preveliko strašilo sva predstavljala za vse jezerske prebivalce. Nazadnje sva se le
prepričala, da se račji svet norčuje iz naju in da na ta način ne ho nič. Že precej pozno sva krenila nazaj proti nabrežju. Sončna zarja se je tedaj že rdečila na zahodu preko stepe. Žarela je še tedaj, ko se je okoli naju začel narahlo spuščati mrak. Po vodi in po zraku pa je tedaj kakor nalašč začelo postajati vse bolj živo. Švigi divjih rac in švist njihovega preleta so se začeli mešati z zadovoljnim čebetanjem in pripovedovanjem. Včasih je pred nama nekje tako hrepeneče in obupno zagagalo, zakvekalo in zaregalo, da sva sama občutila srčno bol tistega živega bitja. V ta živžav so posegli še vzporedni pljuski vode ter začenjali nočno govorico račjega domovja. V takem okolju, kakor sva bila tedaj midva, se ti kaj lahko zgodi, da pozabiš na vse. Kaj šele, če te je zamotil jezerski škrat.
Glej, prav na najboljšo strelno daljavo se nama tedaj pripelje zajetni racak, ki začne izzivati s svojimi krivčki. Tedaj je počilo in je prišlo, kar je bilo namenjeno. Ob mojem strelu je krmarjeva lovska žilica krepko porinila čoln proti plenu, tako da je čoln tudi prevzet od naslade lovskega trenutka zajel pregloboko v jezero. Na lepem je bilo v čolnu kmalu več vode kakor pa lovcev. Tiho in brez besed sva se s Šimom pogrezala in si lovila med nastalimi valčki najino ravnotežje. Na srečo je vse skupaj le počasi lezlo v vodo in temo. Končno je čoln, v katerem sva vedno še nepremično stala, začutil trša tla pod seboj. Obstal je še pravočasno, preden nama je voda segla do nosu. Nagonsko sva v čolnu ravnovesila z rokami in telesi. Sreča najina, da se čoln ob pristanku na dnu ni prevrnil. Puško sem držal nad vodo, Simo pa je krčevito stiskal svoj drog z obema rokama. Onstran je na vodi ležal ubiti racak, tostran pa je zgubljeno plavala zajemalka. Kazalo je, da sva bitko zgubila na vsej črti. Divje race so veselo krožile nad nama in prav dobro sva čutila, da se nama posmehujejo. Ker sva bila še dokaj mlada, je bilo, ko sva začutila s čolnom vred trdnejša tla pod seboj, kakor prešeren smeh. Do brega pa je bilo še vseeno nekaj sto korakov in če bi bilo treba plavati, bi morala pustiti v vodi nele najina kožuha in puško, temveč tudi čoln. Pa četudi bi lahko gazila, bi bil ostal čoln v blatu, ker je bil čoln iz težkega prepojenega lesa in ni plaval. Napravila sva načrt — seveda brez rac — in ga hitro izpeljala, dokler sva še kaj videla in nabrežje vsaj slutila. Iz čolna pa nisva smela kar tako stopiti, ker bi utegnila iti globlje v blato in vodo. Zato sem najprej položil puško s pomočjo svojih nog na dno čolna, Simo pa je previdno potipal okoli po jezerskih tleh. Bil je namreč za kakšno glavo večji od mene in je laže delal razne poskuse in meril globine. Po opreznem manevriranju sva kmalu stala na tleh zraven čolna, čeprav
sva se še malo globlje vdrla v blato. Pribrodila sva k sebi zajemalko, da nama ne odplava, in jela z nogami dvigati čoln, najprej en konec, potem še drugi, ter si ga postopno podajati pod vodo v roke, dokler ni dosegel vodne gladine. Pri tem poslu sva se morala skloniti večkrat tudi pod vodo. Bila sva tedaj prava povodna konja in neumnosti, ki sva jo tedaj naredila, gotovo nikoli ne pozabiva. Ko sva začela z zajemalko prazniti čoln — stoječ pri tem junaško v vodi poleg čolna — sva morala na svojo žalost ugotoviti, da je bila zajemalka prav pošteno počena, da je puščala vodo in je delo šlo še počasneje od rok. Lastnik čolna ni pričakoval, da bo nekoč vršila tako važno reševalno službo, sicer bi jo bil gotovo zakrpal. Končno je čoln le zaplaval, čeprav nisva še vse vode izmetala. Toda noben žongler nie bi mogel splezati v tisti čoln. Še manj sva to mogla midva, vsa opasana, prepojena z vodo. Zato sva prijela vsak za en konec čolna ter začela počasi gaziti in porivati čoln proti bregu. Nelovsko sva morala pustiti na vodi ubitega racaka. Trda noč je bila, ko sva se do duše premra-žena in premočena pokazala iz blatne vode ter se zavlekla na trdna stepna tla. Čolnič sva pustila kar v bičju in zdirjala, ker naju je treslo od premraženosti, proti domu. Precej pozna sva doma pri tovariših napravila cel poplah. Požrtvovalno so nama takoj zanetili grmado na našem velikem ognjišču. Ob njej sva se gola pregrevala pozno- v noč. Tudi zalivanje z obilnim čajem in vodko od znotraj je pomagalo preganjati toliko izzivani prehlad.
Drugi dan po tem dogodku pa sva doživela še tale finale najinega jezerskega zalaza. Okoli poldneva so se nenadoma od-, prla vrata v našo izbo. Gologlav in razburjen je planil med nas stari Kosija Ivanič s krikom: kdo je ukradel moj čoln? Ali sta bila vidva na jezeru ? Pritrdila sva. V eni sapi je vse nas poučil o ruskih navadah, da se namreč izposojene stvari dajejo vedno nazaj na svoje mesto. Imel je popolnoma prav. Midva s tovarišem nisva tega storila in sva pustila čoln, ne da bi ga bila potegnila na suho. Voda bi ga mogla odplaviti, drugega čolna pa ni bilo, da bi mogli ponj. Zato nam je stari dobričina v svoji hudi jezi obljubil še tole: »Vo vtoroj raz rabijom vam golovu« (V drugič vam razbijem glavo). No pa tega ni bilo treba. Čoln so naši tovariši drugi dan hitro našli in ga zavlekli na suho. Tudi racaka so prinesli, Ivanič in lovci so bili pomirjeni. Vendar tako neprijetnega lova na divje race nisem nikoli več doživel.
Dr. J. L.
Beseda o lovskih terijerjih
(Konec.)
Kaj zahtevamo od lovskega terijer ja?
Ostrost, nos, vodoljubnost, glasno gonjo.
Ostrega psa spoznamo po tem, da zgrabi sovražnika na mestu, kjer se lahko brani ali je smrtno ranljiv. Oster pes-varuh zgrabi napadača za roko, v kateri drži palico ali pištolo, ali pa se zažene vanj, da ga podre in stisne za grlo. Oster lovski pes prime lisico ali mačko za vrat ali hrbet in jo strese, da izdihne. Če se mu roparica umika in brani, da je ne more zgrabiti, se brezobzirno zakadi vanjo, in jo zgrabi v živo. Tak prijem je n. pr. od spodaj v srčno stran. Ranjenega srnjaka skuša, doteči. ATže se mu na grlo in ga potegne na tla.
V	jami zgrabi lisico ali jazbeca za gobec ali lice, lisico za grlo, jazbeca za tilnik, da izžene s tem lisico iz luknje, jazbecu pa zabrani, da se ne zarije in zakoplje ter ga drži na mestu, dokler mu ne pride na pomoč lopata. To mu pove njegova izkušnja in pamet, kakor mu pove, da pade lisica tem prej, čim prej jo požene iz lisine.
Prava ostrost je, če je pes smel, udaren, pri tem pa preudaren, da ne napada na slepo brez učinka in v svojo škodo. Zlasti jazbec lahko precej poškoduje neprevidnega psa. Previdnost, oziroma premišljen napad pa ni istoveten z omahljivostjo ali bojazljivostjo. Plah pes ni pri nobeni pasmi za rabo.
Preudaren, pameten terijer ve, da ne lovi sam niti zase, ampak z gospodarjem in zanj.
Oster pes je tudi neobčutljiv. Tak pa je vztrajen in nepopustljiv,
Terijer išče z nizkim nosom, ki mora biti tako dober, da najde med zapletenimi pravi sled in po njem divjad. Na krvnem sledu ne sme zaiti, če pa zaide, se mora zopet znajti.
V	vodo naj gre terijer rad ob vsakem vremenu. Šarjenje po bičku in ločku in donašanje vodnih ptic mu naj bo veselje, ne muka.
Dober je le tisti lovski terijer, ki goni glasno, da gospodar ve, kod beži divjad. Danes goni glasno že več ko polovica terijer jev. Nagnjenje do glasne gonje so morda podedovali od pritlikavih brakov (beagle), s katerimi so Angleži svoj čas križali male terijerje. Glasno goneč terijer se tudi v jami z vnemo oglaša, kar nam olajšuje spoznanje, kje tiči lisica ali jazbec.
Po vsem tem je lovski terijer majhen lovski uporabnosten pes. Stoji seveda ne na žival, ker ni za to zasnovan, tudi ne smemo od njega zahtevati, da bi nadomestoval barvarja ali pa da bi gonil div jad kakor brak. Jamar je, ki pa ima dober nos, je vodo-ljuben in goni glasno. V mejah te svoje zasnove se meri lahko s storitvijo jazbečarjev in ptičarjev. Ker je izgubil s smotrno odrejo slepo napadalnost in postal od nerazumnega grizljivca razumen ostrič, je tudi za dom prijeten pes. Čuječ jei, družaben, vesel. Za hišnega psa ne priporočam lovskega terijerja zaradi njegove velike lovske strasti. Ako ga odvadiš pretepanja in skakanja za kolesarji, za kokoši in mačke bo vedno živ: memento mori!
Kakšen bodi lovski terijer telesno?
Delo pod zemljo zahteva malega, ne premočnega psa. Telo mora biti prožno, gibljivo, okretno. Če ti je kdaj brezskrbno pri-capljala lisica, boš razumel, kaj je okretnost. Ko te lisica zagleda, za hip obstoji, v naslednjem trenutku pa se vrže okrog, da je v hipu ni več tam, kjer je stala. Dolga metlica ji pomaga pri teh obratih. Zato puščamo terijerju dve tretjini repa. do delamo tudi zavoljo tega, da potegnemo po potrebi psa za rep iz luknje. Rep bodi močen. Kadar pes teče ali skače, naj se vidi, da deluje poleg nog in hrbta tudi rep. Za okretnost je potreben dolg, obrnijiv hrbet, ki olajšuje tudi donašanje, in ne predolge, ravne noge. Zakaj ne krive, kakor jih ima jazbečar? Zato, ker so krive noge psu pri teku, obratih in kopanju zemlje v napoto. Jazbečar je prav za prav mali brak in bi imel lahko ravne noge ko braki, njegove krive noge so namerna pridobitev odreje in pomenijo zanj znak njegove pasme. Pri lovu mu niso v prid, kot hišnemu psu bi mu jih lahko šteli v dobro, ker ga ovirajo pri teku in ima zato kmalu dovolj sprehoda.
Lisica, ki nam najbolj kaže, kakšno mora biti telo jamarja, nima krivih nog.
Primera z lisico nam nakazuje tudi velikost, terijerja. Določanje mere po centimetrih in primerjanje, ali kažejo centimetri predpisano sorazmerje posameznih telesnih delov, je lahko z lovskega stališča krivično, ker nima včasih prav dober lovski terijer centimetrov, kakor jih narekujejo razni športniki in razstavni mojstri.
Naš mešetar si konja ogleda. Vajeno oko mu pokaže takoj napake. Naknadno merjenje s pestmi mu le potrjuje, kar je že videl, ali pa z njim zakriva napako, ki mu jo kaže oko.
Za delo v luknji bi imeli radi majhnega, za delo na zemlji ne premajhnega terijerja, da bi ne bil preslab. V splošnem se pravi, da naj ima lovski terijer plečno višino 32—-38 cm, obseg
prsi naj meri 57—46 cm, dolžina glave 17—19 cm, obseg glave 26—52 cm, teža telesa 6—11 kg.
Najvišjo mero dosežejo le posamezni samci.
Večno telesno preoblikovanje te ali one pasme mora imeti lovec za prazno igračkanje. Tako imenovani pasemski znaki nam nakazujejo le v velikem, kako bodi pes zgrajen. Najbolje zgrajeno telo je brez vrednosti, če nima pes tudi potrebnih duševnih lastnosti za zahtevano storitev. Da se nadarjenost, energija, volja do dela ne nahajajo v vsakem lepem telesu, nam pričajo ljudje.
Lovski terijer ima jasno očrtano nalogo. Ta oblikuje in ustvarja njegovo telo. Tip lovskega terijerja je rodila lovska praksa in ostal bo neizpremenjen, dokler se ne bo izpremenilo delo, ki ga mora opravljati. Pazljiv rejec bo takoj spoznal napako, ki jo je napravil pri parjenju, in bo znal preprečiti, da se mu rod ne izprevrže.
Pri tej priložnosti moram opozoriti, da vse premalo pazimo na notranjetelesna svojstva, ki zavise od dobrega delovanja notranjih organov: od želodca, črev, srca, pljuč, živcev. Izražajo se v vztrajnosti, odpornosti, neobčutljivosti zoper mraz, vročino, mokroto in v veselju do dela. Hudina v telesu tega veselja ne povečuje, ampak zatira.
Zelo dobro je tudi, da vemo, h kakim boleznim se nagiba ta ali oni pes. Tudi od tega naj zavisi izbira plemenjakov in plemenic!
Odlakanost je pri vsakem psu važna in mora biti primerna njegovemu delu. Lovskega terijerja mora čuvati pred vetrom, mokroto in mrazom, pred piki mrčesa in pred odrgnjenjem pri naglem prodiranju skozi trnje, sicer izgubi veselje do živahnega in vztrajnega dela. Dlaka se ne sme prepojiti z vodo, ne sme jo zadrževati, da se ne more odteči in pes posušiti. V snegu in mrazu mu ne sme dlaka v led zmrzniti, da kar zvonklja, če se pes stresa ali skuša teči, kar mu strnjena dlaka brani, da se pes grize. Dlaka mora biti taka, da se izgubi iz nje čimprej zavoljo njene prožnosti, gladkosti in ravnote vsa nesnaga. Kaj klavrna prikazen je jamar, ki prileze pozimi iz luknje moker, pobi blata, ki se ga ne more iznebiti niti z otresanjem niti z valjanjem!
Pravkar omenjene potrebne lastnosti dlake ima gladka dlaka, ki jo pa ne smemo zamenjati s kratko. Gladka in kratka dlaka ni isto. V tem je naše psoslovno izrazje doslej grešilo. Gladka dlaka se imenuje zato, ker je priležna, je pa kocasta. Ta gladka kocavost omogoča naglo sušenje in ne zadržuje umazanije. Če ima pes še nekaj brade, ki mu ščiti gobec in zakriva morebitne brazgotine, ki jih je dobil v boju, je dobro. Lahko bi imenovali to
dlako tudi priležno, trdo žimo. Gre za to, da je dlaka trda, ravna in ne skodrana. Kratka ne sme biti, razen če je gosta, čvrsta in ima podlanko. Taka bi za silo še zadostovala.
Rejec lovskih terijerjev mora gledati, da s časom izloči od paritve pse s prebojno, premehko dlako. Za lov si pomaga lahko tako, da postriže in populi prebujno dlako pred začetkom vodnega lova in v jeseni pred začetkom jamarjenja. Seveda ne doseže s tem tega, kar daje dobro odlakanemu psu narava, nekoliko mu pa le pomaga. Ta populitev ima svoj praktičen pomen in ni enaka oni, s katero skuša na razstavah razstavljalec sodnika varati, ko pusti svojemu fokslu dolgo dlako pod prsmi, da bi se videle bolj globoke, ko pobrije dlako spredaj na vratu, da bi se videla glava daljša, ko pusti dolgo dlako na nogah, da se zde močnejše in bolj ravne, ko napravlja hrbet raven s tem, da mu pušča dolgo dlako tam, kjer je vdrt.
Tudi barva ni postranska zadeva. Pri lovskem psu imamo rajši manj zaznavno, bolj prikrivajočo barvo. Ilelopisani psi so preveč vidni. Poleg črnordečih lovskih teri jer jev imamo rdeče-rumene, čokoladnorjave in sivočrnordeče. Rdečerumena barva je naj slabša, ker lovec lahko zamenja psa z lisico. Zato nam je ljubša črna ko rjavordeča glava. Izkušnja nas tudi uči, da je dobra žima najrajši temne barve.
Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da ne bomo zaradi same barve zavrgli dobrega lovca.
Nikdar ne smemo pozabiti, da redimo lovskega terijerja v prvi vrsti za lov, da je torej naš cilj privesti ga telesno in duševno na čim višjo stopnjo lovske uporabnosti. Pri nas nismo grešili lovci le pri terijerjih, ampak tudi pri drugih pasmah, da smo pri njihovi odreji skoro pozabili na njihovo lovsko nalogo, na njihovo usposobljenje za lov. Hoteli smo imeti psa, s katerim bi se postavljali na smotrah in razstavah, misleč si, da vidi na lovu nas in pse manj ljudi. Preveč smo zašli v šport, ki se začenja tam, kjer se neha po navadi določeno telesno udejstvovanje.
Pasji šport se je začel, ko so s pomeščanjenjem ljudi izgubili hišni psi značaj čuvajev in varuhov. Ker ni šlo več za rejo v določeni delovni in storitveni namen, so vzrejali za telesno obliko, katere ideal so ustvarili za pisalno mizo ne glede na kak delovni smoter.
Posebno pri foksterijerjih se je izživljala in se izživlja moda. Dala mu je strme noge, zelo kratek hrbet in bujno dlako, za katere ureditev bi bil potreben frizerski salon »Pri kosmatem fokslu«. Te modne živalce so pa samo za hišo, ne za lov.
Dobro je, da imamo na domačih tleh v Ljubljani psarno te-rijerjev »Nanos«, ki ima za cilj odrejo lovsko usposobljenih teri-jerjev. Tudi Pobreška psarna v Mariboru redi terijerje.
Lovski terijer je vreden priporočila. V današnjih časih, ko imamo malo jerebic in mnogo lisic ter nas race in gosi vsaj ob selitvi obiščejo, je naravnost odUčeh tovariš lovca, ki lovi največ v gozdu in na vodi. Več stori, kakor nam obljublja njegova mala postava.
Priporoča ga tudi njegova skromnost v hrani.
Tone Podvrečar
Rostuša
(Konec.)
fJra je že šla na polnoč, ko sem se utrujen odpravil spat in pozval tudi Jara, ki je imel glavno besedo v veseli družbi, naj gre z menoj, ker ob štirih sva morala odriniti na zbirališče gonjačev. Zjutraj sem ga še prav tako našel v isti družbi in nič preveč se mu ni ljubilo, da bi jo zapustil.
V enem kotlu se je kuhala kava, v drugem grela rakija, gonjači so prihajali oboroženi s sekirami, gorjačami in nekateri tudi s puškami-prednjačami, zarjavelimi karabinkami in martinkami. Dečki so imeli s seboj prazne posode od petroleja in polena. Vsak je dobil lcorec kave, po želji kozarec »vrače«, kos kruha s sirom in čebulo in za prvo silo 10 cigaret. Odzvali so se polnoštevilno, tako da jih je bilo preveč, namreč čez šestdeset. Vse strelno orožje na kroglo so morali pustiti v baraki, seveda pod obljubo, da bo po pogonu takoj vrnjeno lastniku in ne bo vpraševanja, od kod, zakaj in kako ga ima. Sploh pa je bila vsa reč v rokah udruženja in se orožništvo po naši izrecni želji ni pojavilo zaradi kakšne morebitne kontrole. Pogon je bil splošen, vsak je hotel prispevati k tej splošno koristni stvari in užiti nekaj lovskega veselja.
Ob šestih smo jih vojaško postrojih, na vsakih osem do deset dodelili lovca domačina kot desetarja, zabičali strogo disciplino, prepovedali vsako streljanje na volka in lisico in jih opozorili, da naj se drže v verigi in ne dopuste, da bi nastala kakšna vrzel. Lovci desetarji so bili obenem določeni, da zapirajo pogon. Nekaj slabejših smo izločili in jih prepustih Jarovemu poveljstvu pri »Črni mački«.
Mika je imel na voljo 46 strelcev. Preden jih je razvrstil, jim je dal potrebna navodila in zabičal, da je dovoljeno streljati samo na volka, lisico in prašiča, vse drugo je prepovedano. Strel s kroglo proti gonji je nedopusten, pa tudi pri strelu z zrnjem naj bo lovec oprezen in previden.
Gonjači so bili pripravljeni. Odjeknila sta zaporedna signalna strela, mladina je zaropotala s posodami, gonjači so zagnali indijanski krik in vrsta se je začela premikati. Lomljenje vejevja, posamezne kletvice, pozivi desetarjev in gonjači so prodirali skozi goščo trnja in brinja kakor so vedeli in znali.
Odjeknil je strel v koncu kotline, takoj nato je padlo pet strelov na desni strani in kmalu potem je začelo pokati za črto
gonjačev, ki so bili prilezli do srede kotline. To so bili streli desetarjev. Ves čas pogona sem stal na neki skali ob levem robu kotline in opazoval pogon. Od daleč sem skozi daljnogled videl lisico, kako se je potuhnila v grmovju, spustila gonjače naprej in jo hitro odkurila proti Radiki. Opazoval sem dalje; gonjači so rinili naprej, streljanje je bilo prenehalo. Dvomil sem o posebnem uspehu pogona. Oko mi je obviselo na nekem grmičevju, zdelo se mi je, da je neka večja žival v njem skrita. Prav potuhnjeno se je izmotal iz grmičevja volk in oprezal na vse strani. Daleč je bilo, a kljub temu sem mu poslal kroglo. Zginil je v grmovju in tre-
Na Bistri, Makedonija
Foto A. Kapus
nutek pozneje sem ga videl, kako je drvel proti Radiki, samo bolj levo od lisice. Ta jo bo srečno odnesel, mi je šinilo v glavo, a že je zagrmel strel komaj 100 m daleč od barake in volk se je prekopicnil. Jaro je zmagoslavno pobral volka, prihitelo je še nekaj škartiranih gonjačev in volka so odnesli v barako.
Pogon je bil končan. Prvi so se vračali gonjači in desetarji in privlekli s seboj lisico in srednje veliko volkuljo. Ustrelil jo je bil domačin. Potem so prihajali lovci, prazni, treh je še manjkalo. Slednjič so prišli tudi ti trije, med njimi mlad sodni pripravnik iz Gostivarja — in privlekli risa.
»Bilo kako bilo«, oživeti ga nismo mogli.
»Platiču sve što treba, a retko se nudi ovakva prilika, znao sam što radim i upalio sam,« je izjavil mladi lovec.
Dva volka sta odnesla zdravo kožo in njima je bilo namenjeno streljanje na desni strani kotline. Volkuljo in drugega volka so zavrnili in sta obležala.
Mika je sicer trdil, da bi lahko bilo bolje in se imata ubežnika zahvaliti za zdravo kožo veselemu razpoloženju v »Jugoslaviji«. Končno pa uspeh ni bil slab.
Junak dneva je bil Jaro. Nekaj časa je nadzoroval delo pred barako, slednjič mu je prišlo na um, da se lahko zgodi kaka nesreča in jo kakšna zverina ubere nazaj proti Radiki. Poiskal si je primerno stojišče in čakal. Lisica mu je bila predaleč za strel in ko je že mislil, da se vrne, je vrglo volka pred njega.
Volk je bil nedoraščen in tudi za ubežnika so trdili lovci, da sta bila mladiča. Potemtakem je bilo to leglo, ki se še ni bilo razšlo in je mati skupno z naraščajem ropala po okolici.
Narodno veselje, Makedonija
Foto A. Kapus
Gazda Kosta in Blaž sta pripeljala iz Rostuše dovolj mokrote, oven se je pekel na ražnju, gonjači so pospravili kruh in sir, kotel z »vručo« smo ponovili in šele pozna noč nas je razgnala.
Nekateri lovci so takoj drugi dan odšli, nekaj jih je ostalo, da bi uplenili vsaj kakega zajca ali kotorno, in med temi je bil tudi podravnatelj nekega denarnega zavoda v Skoplju, štajerski rojak Kori. Poznal sem ga precej dobro in vedel, da je imel poleg mnogih dobrih lovskih lastnosti tudi slabo, namreč nevoščljivost. Če jih je več naenkrat streljalo na kakšno žival, kar se posebno rado dogodi pri jerebicah ali kotornah, in je bil tudi on med njimi in je kaj padlo, je bila prva njegova beseda »moje je«. Tisto »moje je« je postalo že prislovično in njegova družba na lovih ni bila posebno zaželena. Spominjam se dogodka pri A j vatovcu. Gosi so visoko letele nad nami, za vsak pameten strel predaleč. Kljub temu pa sta streljala na posamezno zaostalo gos Kori in Ilič. Gos je zavrtelo in telebnila je na zemljo. »Moja je,« je zavpil
Kori in jo pobral. »Ni tako,« sem mu odvrnil, »s kakšnim zrnjem si streljal ti in s kakšnim Ilič?«
Kori je streljal z zrnjem št. 8, Ilič z zrnjem št. 4. Gos je imela samo eno zrno v glavi, a ga nismo mogli najti.
Čeprav sem bil prepričan, da je gos zadel edinole Ilič, je Kori trdil, da je gos njegova. Odloči naj torej žreb. Ako bo »cifra«, bo gos Kerinova, ako bo »glava«, bo Iličeva. Vrgel sem denar v zrak namenoma tako, da je bila glava in Ilič je prišel do svoje pravice.
Šli smo na kotorne in prišli do neke njive. Mlad Arnavt, ki je ob njenem robu pasel koze, nas je opozoril, da so kptornie v njivi. Ob eni strani njive sem šel jaz, ob drugi strani tovariš Zdravko, a po sredi njive, naravnost proti pastirju, Kori. Hektor je obstal in nakazal divjad. Kotorne so se vzdignile, streljali smo vsi trije, a padla je samo ena. Prav tako je pa ob istem hipu neznansko zatulil pastir in se zgrabil za obraz. »Moja je,« je zavpil Kori.
»To je pa tudi tvoje,« mu je odvrnil Zdravko in pokazal na pastirja, ki ga je eno zrno zadelo v podbradek, »ti si streljal v njegovo smer.«
Praska ni bila huda, zrno si je pastir sam iztisnil iz mesa, a Kori mu je na mojo in Zdravkovo zahtevo izplačal 100 dinarjev.
Sploh je tisti dan Kori imel hudo smolo in ako mu ne bi bil Zdravko odstopil zajca, bi prišel precej prazen v Skoplje.
Božične počitnice so bile v splošno zadovoljstvo dijakov zaradi vojnih homatij podaljšane do 20. januarja 1941. leta. Snega je bilo dovolj in promet na državni cesti večkrat prekinjen. Zelo slabo smo bili obveščeni o vsem tem, kar se je dogajalo zunaj v svetu, razen v našem ožjem kotu ob albanski meji. Lovili smo samo v bližnji okolici in nastavljal sem pasti vidram. Tudi pri Rostuškem mostu sem imel past. Ko sem prišel nekega januarskega dne spet pregledat past, sem takoj opazil, da nekaj ni v redu: past je manjkala. Takoj sem podvomil, da bi jo bil vzel domačin, moral je biti tujec. Dva dni potem sem imel opravek v Debru in prišel tudi v gostilno gazde Laze. Pri sosednji mizi so sedeli trije vojaki šoferji in pili ter bili že precej okajeni. Eden med njimi se je hvalil, kako je prodal nekemu Albancu, ki je prišel v Debar po žito, vidro in past, ki jo je slučajno našel med vožnjo. Razjezilo me je to pripovedovanje, pristopil sem in mu jih nekaj poštenih povedal. Poizvedel sem tudi za njegovo ime in (vojaško enoto in zadevo naznanil pri komandi, ne zaradi odškodnine, ki je že splavala po žejnih grlih, pač pa, da bi se podobne (»najdbe« v bodoče ne dogajale.
Fred koncem božičnih počitnic smo napravili malo večji tov in moj starejši sin je dobil svoje stojišče. Meni ni prišlo nič pred cev, tudi drugi lovci so imeli slab nalet, a Boris je ponosno prinesel zajca in lisico. Zajec mu ni bil prvi, pač pa lisica. Kožo je vzel s seboj v Ohrid, da jo pokaže svojim dijaškim prijateljem. Skoraj mu je šlo na jok, ko se je poslavljal pri Rostuškem mostu, kjer je čakal na avtobus.
’ Sicer pa je bilo tudi res čudno to poslavljanje. Vsi smo imeli občutek, da se pripravlja nekaj usodnega. Dogodki so se prehitevali. Grk je mlatil Lahe, da je bilo joj. Fronta se je že bližala Jablanici in proti Debru, vsak dan smo slišali grmenje topov,
Pogled proti Jami, Makedonija
Foto A. Kapus
beguncev je bilo vedno več. Zadnjikrat smo bili skupaj v Rostuši, pa tudi zadnjikrat sta še fanta videla našo domačnost, pohištvo, spomine na prelepe lovske trenutke po vseh kotili Makedonije, vse tisto, kar nas je spremljalo po naših potih križem nove domovine.
Časa za lov mi ni preostajalo. V začetku marca sem bil poklican v vojake, žena in hčerka sta ostali sami v Rostuši. Nekaj malenkosti je spravila k sorodnikom v Skoplje. Prvega aprila sta prišla tudi fanta iz Ohrida, a sedmega aprila je morala družina bežati iz Rostuše. Vse je ostalo tam: pohištvo, knjige in trofeje. 122 km dolgo pot so večinoma napravili peš in vzeli s seboj samo najnujnejšo hrano in obleko. Pri Jami, na meji galičkega in kičevskega okraja, sem opazoval z bolestjo v srcu naše vojake, kako so brez reda drveli nazaj od Struge in Ohrida, kjer se je Lahu pri Djafasanu posrečil prodor. Nemec je pa že pritiskal čez Polog proti sedlu Vlajinici in v sotesko Radike ...
Ing. Mirko Šušteršič
Gozd in lov v triglavskem pogorju
(Konec.)
8.
Kakšen je sedanji (1938/59) stalež divjadi velikega lova v triglavskem pogorju, je razvidno iz izkazov št. 5 in 6. Podane številke sem posnel po raznih navedbah izkušenih lovcev, ki se jim za njihove podatke tukaj z ali valju jem. Zbrane podatke sem skušal prilagoditi stvarnosti, kolikor je spričo težkoč ocenitev mogoča in ki je za gamse tale: Vrata 300; Kot 100; Zgornja in Spodnja Krma 200; Mežakl ja - J erebikovec - Cipri je 80; Komna-Sedmera jezera - Lopuč - Hribarice 200; Dedno polje-Jezero-Hehet -Vogar - Blato -Tisovec - Ogradi - Grintovca - Debeli vrh - Laz - Kr-stenica - Stog 150; Velo polje - Velska dolina - Vrš jak - Kan javec -Šmarjetna glava - Cesar -V ernar -T osec -Vrtača 80; Ramornik - Sle-me-Španovi robje-Trstje-Veliki in mali Draški vrh-Vrševnik-Li-panica - Brdo - Debela peč 40; Uskovnica-Lom-Voj e-Studor 15; Soteska - Gor juše 5; skupaj 1170. Če prištejem o še kakih 150 gamsov iz Posočja (Trente), bi dobili gamsji stalež v triglavskem pogorju dobrih 1300 živali.
Ako računamo, da vsakoletni zarod znaša okroglo 25% skupnega staleža, kar da okrog 550 mladičev ter se od staleža odstreli le približno 10%, to je do 130 živali, mora poginiti na drug način (plazovi, divji lovci, roparice, bolezen)' še kakih 200 živali, da se stalež znatno ne veča a tudi ne pada. Povprečni letni odstrel na bohinjski strani znaša po navedbi Petra Gašperina 40 do 60 gamsov obojega spola, na dolinski strani (območje Save Dolinke), po Rabiču 50 do 70, v Trenti računam na 10 do 20. (Izkaz št. 5 in 6.)
Marsikoga in tudi ne redke lovce bo navedeno število gamsov presenetilo in razočaralo, češ mnogo premajhno je! Znana je povest o Ribničanu, njegovem sinu in konju, ki so romali tri dni na goro, in sicer oče en dan, sin en dan in konj en dan. Mislim, da se razumemo, in zadovoljen bom, če bi se izkazalo, da stalež v resnici ni manjši, kakor sem ga navedel.
Za slovo od gamsov še lovsko zgodbico, ki jo je zopet povedal Janez Rabič. Leta 1892. je njegov oče pod Mlinarico v velikem snegu ustrelil gamsa. Gams je obstal na mestu, da je oče prišel do njega, ga s palico pognal nizdol in pred seboj gnal v dolino. Spodaj je pa gams na lepem zavil v stran in ker oče Gregor zaradi debelega snega ni mogel za njim, mu je ušel. Gams da je bil ranjen v vrat.
Srnjad igra v triglavskem pogorju za lov podrejeno vlogo, zlasti na dolinski strani. V Vratih, Kotu in Krmi so zime izredno dolge in trde, tako da je zaradi tega srnjad po telesu in rogovju slabotna. Sicer jih snežni plazovi manj pokončajo, a visok sneg jih večkrat pod košatimi smrekami, kjer si pred neurji iščejo zavetja, tako zapade, da živali ostanejo pod smrekami ujete kakor v kadi in ne morejo ven ter od lakote poginejo. Na ta način, pravi Rabič, jih največ propade. Stalež je skromen, čeprav tam srn ne love in le za časa prska na klic odstrele v Vratih 3 do 6 srnjakov, v Kotu 1 do 2 in v Krmi tudi nič več. Rabič ceni, da je v vratih kakih 60 srnjadi, v Kotu 30 in v Krmi tudi toliko.
V gozdih drž. verskega sklada na Mežaklji in zlati na Pokljuki je stalež izredno majhen, ker je moderno gozdarstvo ustvarilo v čistih visokih gozdih zgolj bogate zaloge lesa, kjer je malo paše in skrivališč, a tem hujše zime, ki domala vso srnjad preženo v nižje lege. Vsa državna Pokljuka komaj premore po ocenitvi veščaka in poznavalca ing. Rusa 30 do 40 srnjadi, Mežaklja-Je-rebikovec pa 70 do 80. Na obronkih pokljuške visoke planote proti Bohinju in na vsej bohinjski plati (Za jezerom, pod Pršiv-
Št. 5: Stalež divjadi velikega lova po občinah v triglavskem pogorju 1938-39
Upravna občina	Prizadeta po-			Pojoči		Orli	Povprečni letni odstrel				cd
	vršina	a cd O	cd 'E1 5	veliki pete- lini	ru- ševci		gamsi	srnjad	veliki Plini	ševci	S o o, O
Dovje desno Save	7.000	450	70	4	6	2	35	8	3	4	§1
Jesenice desno Save	700	15	15	1	—	—	4	3	1	—	■% o3£ §23 O
Gorje nad železnico	13.000	500	210	33	21	—	21	27	25	15	
Ribno levo Save K. o. Boh. Bela Boh. Sred. vas	2.400	—	30	5	—	—	1	5	2	—	
											2,5 8 2 SV _ c C S
											
do črte Savica - Bogatin	17.700	400	110	11	36	2	50	20	7	15	
Boh. Bistrica levo Save	1.200	—	15	—	—	—	—	3	—		gTs-aa = lil
Skupaj	42.000	1.165	450	54	60	4	111	66	37	34	
Posočje :											
Soča, Trenta	6.000	150	100	6	7		15	10	4	4	> ° “
levo Soče											S
Vsega	48.000	1.315	550	60	70	4	127	73	41	38	ois
cem, v Mesnicah, v Trsteniških robeh, v Lomu, na Uskovnici, na Vojah, v Praprotnici in Praznici ter Rudnim itd.) ne bo preko 100 srnjadi (po Gašperinu). Na ostali nedržavni Mežaklji ter gorjanski in belski Pokljuki pa tudi ne dosti več. Ves stalež srnjadi tostran triglavskega grebena cenim torej na kakih 450 živali (glej izkaz št. 5 in 6) in od tega do 15% odstrela.
V	vsem Posočju, Trenti, mislim, da bo stalež s 100 kosi najbrž previsoko ocenjen. V občinskih in srenjskih loviščih namreč, kjer je kmečki gozd, ki bi nudil dosti paše, srnjad preveč in precej nelovsko preganjajo (s psi in jo streljajo s šibrami), razen tega jo občutno tlačijo bolezni, zajedalci (nosni obad). Morda ji bodo v bodoče določbe zakona po omejenem odstrelu pripomogle do boljših časov.
Pri tej priložnosti naj omenim poizkus, da bi v triglavskem pogorju zaredili zopet jelenjad. Ko je kraljevi dvor zakupil med drugim dolino Krme za svoje lovišče, so leta 1926. (po navedbah Rabiča) z Belja pripeljali 8 jelenjih telet, enega starejšega jelena in košuto, od dr. Karla Borna iz Tržiča enega jelena in kmetje iz Liki-Karenia, ki so ujeli jelena, so ga podarili kralju. Tako je naselbina pod Triglavom štela 12 živali, ki so v ogradi prezimile. Drugo leto so pregradib dolino Krme ter spustili v ograjeni del to jelenjad, ki se je do leta 1955. razmnožila, tako da je krmišče obiskovalo čez 40 živali. V ogradi so jeleni dobro rukali, a v splošnem je jelenjad hirala in zlasti rogovje je bilo slabotno. Nižinski jeleni so slabo prenašab ostro podnebje in hude, več kot dve tretjini leta trajajoče zime. Parožki na rogovju so bili trhli. Po smrti kralja, ko ni bilo primernih sredstev, so plot podrli in jelenjad se je razbežala na vse strani, v svojo pogubo. Leta 1958. so bili pri življenju še trije jeleni, ki jim risanica ne bo prizanesla. Tako je v drugič, in kaže da za vedno, zginil jelen s triglavskega pogorja.
Od druge dlakaste živali živi v triglavskem pogorju še sivi zajec, planinski (beli zajec), ki je pozimi snežnobel, lisica, jazbec in kuna zlatica. Upoštevanja vredne bi bile lisice in kune zaradi krzna, a so preredke, predvsem kune, da bi lovsko kaj znatnega pomenile.
V	triglavskem pogorju živi vsa znana gozdna kuretina srednje Evrope. Najznamenitejša je črna kuretina, to je veliki divji petelin in mali petelin ali ruševec. Ludvik Dimic pravi v »Lai-bacher Zeitung« leta 1867., št. 285, v razpravi »Slike iz velikega lova«, da divji petelin igra poleg gamsa v Julijskih in Kamniških planinah izredno vlogo.
Veliki petelin je prebivalec prostranih gozdov v tem pogorju iznad 900 m nadmorske višine do gozdne meje, kjer se pričenja torišče ruševca. Zaradi tega delnega skupnega bivališča nastanejo včasih križanci med malim in velikim petelinom, tako da ruševci oplode velike kokoši, pa tudi veliki petelini ruševke. Take križance imenujemo spačke.
Značilno je, da ruševec v severnih krajih živi v ravninah, kjer je v baltskih pokrajinah in na Ruskem zelo pogosta, družabna ptica. Črna kuretina gnezdi na tleh.
Imeniten je lov spomladi na pojočega petelina. Veliki petelin za časa rastitve v aprilu in maju poje ob zori na drevju, pozneje rad tudi na tleh, ko se spusti h kokošim. Ruševec začne ob svitu na kaki jasi med ruševjem ah otoku snega in neha navadno ob soncu na drevju, na kakem samotnem mecesnu ali smreki. Obnašanje obeh pri petju si je v temelju podobno, a glasovno (po napevu) popolnoma različno. Veliki petelin spočetka kleplje, kakor bi narahlo udarjal, trkal, klepal, kar se vedno hitreje ponavlja do klonka, to je glavnega udara, ki je bolj slišen in mu sledi škripanje, neko šumeče, škripajoče siganje. Med škripanjem, ki traja kaki dve sekundi, je petelin gluh in mnogo manj pozoren. To izrabi lovec za zaskakovanje, da medtem napravi nekaj skokov ali korakov ter se mu tako postopoma približa na strelno daljavo.
Ruševca je pa treba ob rastišču čakati v zaklonu. Pravijo, da ima ruševec pa vsakem peresu oko, tako je pozoren, zato pa zraven nič manj neumen kakor vse kure. Ruševec začne s pihanjem, ki preide v vzdržno gruljenje, ki se sliši kilometre daleč, medtem ko je skrivnostna pesem velikega petelina slišna le nekaj sto korakov. Ruševec izvaja med petjem na tleh ognjevite plese in tudi medsebojne pretepe, ki očarajo gledalca.
Žal ta znamenita, prastara divjad močno nazaduje, ker se gozdi, domačija velike kuretine, vedno bolj redčijo in zginja staro drevje, na katerem veliki petelin poje. V državnih verskosklad-nih gozdih je vedno manj hrane in zaklonov, ker moderno gozdarstvo vzgaja samo pusta enolična lesna skladišča, ne pa naravnih gozdov, polnih jas, posek, gostega mladičja, jagodičja in zelišč, na drugi strani pa raste od leta do leta po gozdih in planinah trušč današnjega planinstva in športov.
Sedanji povprečni stalež pojočih velikih petelinov je po navedbah Janeza Rabiča, Petra Gašperina in ing. L. Rusa tale: senčna stran Vrat, Predelvrh 1 (v Vratih so prehude zime in premalo gozda); Kot, v Srednji gori 5; v Krmi, v Vrhu 1 nestalen; državna Pokljuka jih ima kakih 15; Mežaklja-Jerebikovec 13; Vošovec, Radovna 5; Voklo, Rečitno 5; Komna 1; Vogar, Hebet 2;
Št. 6: Opis lovišč v triglavskem
Prizadeta površina občine	Ime lovišča	Lastnik lovišča	lovišča	Nadm. višina	Lega lovišča	Kulturne vrste zemljišča v %			
						1	f	g-5 Jj	ji is,
Dovje 7000 ha	Dovje desno Save	občina	7000	650— 2863	dolini Vrata in Kot ter sev. stena Triglava	46	5	9	40
Jesenice 700 ha	Jesenice desno Save	občina	700	600— 1396	severno, strmo pobočje Mežaklje nad Jesenicami	70	-	7	23
Gorje 13.000 ha (in nekaj osredkov)	Gorje levi breg Radovne Gorje desni bregRadovne Pokljuka • Mežaklja— Jerebikovec Krma—Vrh Brdo—Lipanica Zasipška planina Perniki	občina občina drž. verski zaklad drž. verski zaklad drž. verski zaklad srenja Grad-Rečica srenja Zasip graščina Vilsonija	2300 2000 •4787 1446 3201 313 484 294	600— 1000 600— 1230 700— 2000 700— 1593 670- 2532 1600— 2000 1000- 2275 650- 1000	ob Radovni, pod Mežakljo —Lom, južno pobočje Stara Poklj uka —Polišica —Hom, sev. in vzh. pobočje visoka planota Pokljuke Hebet in visoka planota Mežaklje in Jerebikovca dolina Krme, Radovna, desni breg jug. vzh. pobočje Lipan-skega vrha in Debela peč Zgornja Krma do razvodnice, sev.—sev. vz. na Pernikih nad Radovno	60 60 98 95 45 10 100	2 15 20 28	24 24 1 20	16 16 2 3 39 50 70
Ribno 2400 ha	Ribno K. o. Boh. Bela levo Save Pokljuka •	občina drž. verski zaklad	1870 ‘526	600- 1393 spada ob	vzhodno pobočje Pokljuke (Slamniki—Voklo) k lovišču Pokljuka, opisar čini Gorje	68 - temu v		28	4
Bohinjska Srednja vas 17.700 ha * Leži v občinah Boh. Srednja vas, Boh. Bistrica, Ribno	Srednja vas levi breg Ribnice Srednja vas desni br. Ribnice Konjščica Dedno polje Pršivec—Ukanca Krstenica— Velo polje Planina pri jezeru Mokri log - * Gorjuše Komna Hribarice -Velo polje Boh. Češnjica * Boh. * Srednja vas	občina občina srenja Srednja vas srenja Stara fužina—Studer srenja Stara fužina—Studer srenja Stara fužina—Studer srenja Češnjica, Jereka, Podjelje, Koprivnik drž. verski zaklad — rezervat — drž. verski 'zaklad—del drž. verski zaklad—del drž. verski zaklad drž. verski zaklad drž. verski zaklad	4766 2517 531 1316 563 564 645 1000 •705 3814 835 •746 •839	600- 1500 600— 1700 1400— 2200 1500- 2400 530- 1700 1000- 2275 1300- 2300 1300- 1600 480- 880 600— 2586 1700- 2725 1 spad j	ob	južno pobočje Pokljuke in Zg. boh. dolina Voj e—Lom — Vogar (južna pobočja) južno pobočje med Draž-kimi vrhovi in Viševnika jug.vzh. pobočje Tičarice, juž. pobočje Debelega vrha juž. pobočje Pršivca nad jezerom in Ukanca juž. pobočje Tosca planina Velo polje, Velska dolina, Mišeljski vrh vzh. - juž. pobočje Planina pri jezeru jvzh. stran na levem bregu Save Komna in dolina sedmih jezer — vzh. pobočje južno pobočie Triglava, zah. pob. Vernarja a k lovišču Pokljuka, opisa lini Gorje	50 60 15 20 10 60 80 10	20 20 10 10 30 10 30 20	45 20 25 15 15 30 20 15 20 10	5 20 55 65 60 40 40 15 20 40 70
Bohinjska Bistrica 1200 ha	Bohinjska Bistrica del levo SaVe	občina	1200	500— 967	leva deber Save in juž. stran grebena Bohinja, Rudnice	60	-	31	9
Posočje: Soča, Trenta 6000 ha		Leži v Italiji	6000	600— 2863	južno - zap. pobočje Jul. Alp od grebena do Soče	40	5	25	30
pogorju v letu 1938-39
Stalež stalne divjadi					Oblastveno določeni odstrel					
		pojoči			gamsi		srnjad		Lovske, gozdarske koče	Planinske koče (SPD)
										
gamsi	srnjad	veliki petelii	ruševci	orli	C?	$	d*	9	Kraj — nadm. viš.	Kraj in nadm. viš.
450	70	4	6	2	28	12	8	7	V Vratih, 953 m	Aljažev dom v Vratih, 1000 m dom na Kredarici, 2515 m
15	15	a)	-	-	1	1	2	1	-	-
70 200 5	40 35 35 50 30 8	18 13 3	5 3 4 6	-	1	1	5 4 2	3 3 1	Mrzli studenec, 1214 m Rudno polje, 1340 m Kranjska dolina, 1270 m Zakop, 1130 m Na Križu, 1080 m Na Ravneh, 960 m V Krmi, 945 m V Radovni, 700 m Vrh, 948 m Lipanica, 1620 m Brdo, 1660 m	Lipanica, 1635 m (priv. smuč. koča)
25	10	—	3	—	4	3	—	—	Uprava dvorskih lovišč 1740 m	—
—	30	5		—	—	—	2	i	Na Voklem, 1100 m	—
		20	4,					—	—	5	2	Planšarske koče	—
30	30	3	-	-	-	-	5	2	Na Blatu, 1088 m stan Vogar, 1100 m	-
15	5	-	3	-	1	-	3	1	* Na Cipriju, 1400 m skupno s »Toscem”	-
75	-	-	6	-	9	3	-	-	Dedno polje, 1570 m	-
20	10	—	-	—	2	-	2	1	—	»Zlatorog”, 530 m
40	15	-	2	-	-	-	-	-	* Na Cipriju, 1400 m skupno s »Konjščičo”	-
50	10	2	5	-	-	-	-	-	Velo polje, 1700 m	Vodnikova koča na Vel. p., 1730 m
25	5	1	8	-	-	-	-	-	Planina pri jezeru, 1430 m	-
5 100	5 20	1	10	2	—	—	—	—	Planina na Kraju, 1510 m Pri sedmih jezerih. 1680 m	Dom na Komni, 1530 m Koča pri trigl. jezerih, 1683m
40			2							Aleksandrov dom, 2404 m
-	15	-	-	- ■	-	-	2	1	-	-
150	100	6	7	?	-	-	-	-	?	
Pri jezeru 1; Krstenica 2; Lom 1; Praprotnica, Praznica 3; Koprivnik 1; vsega kakih 50 do 60 pojočih petelinov.
Koliko je bilo še v začetku tega stoletja velikih petelinov v gozdovih Triglava, naj omenim, da je v letih 1901/2 avstro-ogrski konzul v Aleksandriji Vetter ustrelil samo na državni Pokljuki in Mežaklji eno pomlad 160 petelinov! Lovski čuvaj Ravnik je tedaj doživel to mesarsko klanje. V enem jutru je ustrelil ta konzul tudi po štiri peteline ‘ter jih pustil pobirati šele po lovu, da bi mu med lovom s pobiranjem ne spodili drugih. Od tedaj postaja ta mogočna ptica vedno redkejša, čim bolj vzorno negovani postajajo državni gozdi. Sedaj v teh predelih ne poje niti desetina petelinov in je tudi temu primerno skromen odstrel.
Nič dosti bolje se ne godi ruševcem. Lovec Janez Urbas, ki sem ga omenil pri lovu na zadnjo medvedjo družino v Kotu, mi je večkrat pripovedoval, da je nekoč v Zgornji Krmi naletel na enajst pojočih in pretepajočih se ruševcev, od katerih je dva odstrelil pa ostali še odleteli niso, temveč posedli naokrog po me-cesnih: ko je odšel, je od daleč slišal gruljenje, frfot in tleskanje peruti, ko so se ruševci znova lasali.
Stalež odraslih in pojočih ruševcev imenovani lovci in veščaki takole ocenjujejo: v Vratih, Planina 1 do 2; Goričica 1 do 2; na Ruš ju 1; v Kotu ima Srednja gora 1; Pogačarica 1. Pri studencu pod Rjavino 1; v Zgornji Krmi 2 do 4; v Vošovcu (Debela peč) 1; pod Vrševnikom na Rudnem polju 2; na Avšah 1; na Lipanici 5; na Brdu 3; na Kleku 4; Jerebikovec ima kake 5; Gracija na Komni 3: Kol planina 3; na Plešah 2; Viševnik 5; Ovčarija 4; Debeli vrh, Planina pri jezeru 6; na Vratih 2; Tosec 2; Krstenica 3; Velo polje 2; na Slemenu 2; vsega kakih 60 do 70 pojočih ruševcev. Seveda se stalež precej menja in ruševci se od časa do časa preseljujejo, tako da v kakem okolišu skoraj docela zginejo pa se čez čas zopet pokažejo. Mnogo jih pogine zaradi lastnosti te kuretine, da se pusti v ruševju zamesti od snega, da more prebiti viharje in mraz. Pri tem pa sneg večkrat dobi trdo skorjo, da ruševci ne morejo na dan in od lakote in drugih težav poginejo.
Ruševčevi krivci za klobukom pomenijo fantovsko korajžo in je za krivce svojčas večkrat tekla kri na vasi.
Odstreli se jih skupno kvečjemu do tretjine pojočih, velikih petelinov do polovice. Pri močnejšem odstrelu stalež tukaj propada. Kuretina trpi tudi mnogo po roparicah in ujedah. Varstvo črne kuretine bi bilo treba še bolj poostriti in z določitvijo odstrela tege omejiti na minimum. Glede staleža in odstrela glej izkaze 5 in 6.
Najljubkejša kokoška naših gozdov je gozdni jereb, ki oživlja vse triglavske gozde od dolin do gozdne meje. Glasno zabrni lepo
grahasti petelinček izpod nog, zgine v hitrem letu v goščavi, a se kmalu in nedaleč oglasi s svojo znano pesmico cij-ci-ce-ri-cicuit.
Po skalo vi tih pobočjih živi v kitah tudi skalna jerebica, kotoma ali kamenica, lepo barvana kokoška, značilna za naš Kras.
V	goličavah je doma zaupljiva planinska jerebica ali belka, ki je pozimi snežnobela, poleti pepelnatorjava.
Od nezaščitene perjadi so od ujed najpogostejše kanje, ki s kroženjem in zračnimi igrami opajajo oko. Kadar plavajo po zraku, se glase z zateglimi žvižgi. Niso izrazite roparice. Najpogostejša je navadna kanja ali mišar s temnorjavimi očmi, redkejši je osar (sršenar) z rumenimi očmi in kremplji, ki je tudi znatno svetlejše barve.
Kragulj in skobec sta doma v triglavskih gozdih in tudi mah sokoliči. Sokol selec je redek gost.
Poleg redke velike uharice je najpogostejša lesna sova zraven male uharice, čuka in drugih. Lovcem je najbolj poznan po glasu koconogi skovik, mišjesiv in belopegast, 23—25 cm visok čukec, prebivalec gorskih gozdov. Ta plahi ponočnjak ima navado, da ure in ure spremlja skozi noč in gozd človeka in mu iz daljave neprestano kliče svoj »bu, bu, bu — bu, bu, bu«. Zato mu ponekod pravijo butec.
V	triglavskih gozdih gnezdi po drevju tudi divji golob-grivar, ki ima na vratu bel venec, ter nekaj manjši golob-duplar, čigar gnezdišče izdaja njegovo ime. Tudi grlica se glasi po teh goščavah in kukavica, ki pravijo, da gre z živino v planine, ker tedaj v dolini utihne.
Prijetna zabava za planinca so planinske kavke, črne, živahne in zaupljive ptice, z rumenimi kljuni in kremplji, ki v jatah pa tudi posamič z žvižgajočim čivkanjem izvajajo svoje letalske umetnosti. Gnezdijo družabno v skalnih razpokah. To pa že ne spada več v okvir lova.
Podroben opis vse tukaj omenjene kakor druge naše divjadi je podan od prirodoslovne kakor lovske strani v knjigi »Naš lov«, ki jo je izdala Mohorjeva tiskarna v Celju in so jo spisali priznani lovci strokovnjaki.
V	izkazu št. 6 je podan kratek opis lovišč po legi, velikosti, lastništvu, kulturnih vrstah zemlje 7 njih, po staležu najvažnejše divjadi, oblastno dopusten odstrel, v kolikor je do sedaj (1939) določen. Navedene so tudi lovske, gozdarske koče in koče SPD v posameznih loviščih. Za Posočje so podatki nepopolni. Danes mnogo od tega ni ali ne velja več .. .
I.	Teržan
Lot — nelov
(Konec.)
4.
Leta 1939., osmega oktobra, je bila napovedana brakada v Taboru. Po takratnem lovskem zakonu je bilo dovoljeno, da se na brakadah strelja srnjad s šibrami. V Taboru se je takrat še nahajal lep šesterak, katerega sem še meseca julija istega leta zalezoval za spredaj omenjeno pojedino. Približno sem vedel, kje se največkrat zadržuje. Poprosil sem lovovodjo Jožo za stojišče, kjer sem računal, da se bova s srnjakom srečala.
Nisem se zmotil. Komaj se je pogon začel, je na moji levi strani nad Orlovo pečjo zaigrala tako krasna pasja godba, da me je kar vrglo z mojega sedeža. Avtomatično so mi roke uravnale puško in jo pripravile za strel. Pasja gonja se je bližala. Že sem zagledal srnjaka, ki je dirjal proti mojemu stojišču. Tik za njim je bila srna. V duhu sem preračunal, do kje ga bom pustil, da ga bom podrl. Nastavim puško. Že je bil tam. Stisnem. Srnjak pade. Takoj nato pa zopet vstane. Že sem imel puško znova pri licu, ko srnjak zopet pade in obleži. Puško v levo roko in ha j d po njega. Že sem se veselil lepe trofeje. Toda glej čudo. Z nenavadno naglico se je srnjak zopet dvignil, v dveh skokih je bil za skalo, preden sem se pripravil za ponovni strel. Preiskal sem prav natančno mesto, kamor sem streljal. Nobene krvi. Vendar je moral biti zadet, ker drugače bi ne bil padel. Nad vse presrečen sem bil in nisem vedel, kaj bi začel.
Osem mesecev pozneje. Bil je vroč poletni dan. Kmet Pa-velšek se je napotil na njivo. Na poti skozi Tabor je zagledal srnjaka, ki je stal sredi poti. Ni zbežal, čeprav se je kmet približeval. Šele ko se mu je približal na dvajset korakov, se je pričel srnjak počasi umikati. Obnašal se je tako čudno, da je kmeta začelo zanimati. Srnjak je hodil kakor pijan. Njegovi opotekajoči koraki so bili nesigurni in vsak čas se je kmetu zazdelo, da bo srnjak padel. Srnjak je zavil s poti na stran ter se, ne meneč se za kmeta, ulegel za prvi grm. Kmet ga nekaj časa ogleduje, videč pa, da srnjak le noče zbežati, pobere težak kamen ter ga z vso močjo zaluča srnjaku v glavo. Tedaj je kmet opazil, da ima srnjak na glavi že staro rano. Pobral ga je ter še živega prinesel v Klek k lovcu Kranerju. Kraner je star in izkušen lovec, ki je že marsikaj izkusil, toda kaj takega še v svojem življenju ni videl. Na srnjakovi glavi je kar morgolelo črvov. Med rogmi do oči, skoraj do ušes je bilo na stotine črvov. Kraner je
takoj zadal z nožem srnjaku milostni vbodi j aj ter s tem rešil ubogo žival nadaljnjega trpljenja. Ugotovili smo, da je bil to tisti srnjak, katerega sem jaz v Taboru tako nerodno pomeril. Ena sama šibra mu je posnela kožo na čelu. Udarec je bil tako močan, da je v hipni omotici padel. Zadobljena rana se mu je začela gnojiti. V rano so se naselili črvi, ki so ga pri živem telesu glodali cebh osem mesecev. Koliko je moral ta ubogi srnjak pretrpeti. Bil je tako shujšan, da ga je bila sama kost in koža. Del lobanje od ;rogovja do oči je bil že nagnit in počrnjen. Zakopali smo vse skupaj. Vzel sem si le to žalostno trofejo. Kadar jo ogledujem v svoji sobi, me pri srcu nekaj zbode. Vselej mi pride na misel srnjakovo osemmesečno trpljenje, katero sem povzročil jaz. To ni sreča, ne znanje, kvečjemu nerodnost.
5.
Neko nedeljo seje bilo zgodilo takole. Dogovorjeni smo bili, da gremo na lisice. Rajni Skrinar, ki že več let počiva v večnih loviščih, je imel srečo, da ga je takrat obiskal lep šesterak. Krogle ni imel. Vedel je, da je prepovedano streljati srnjad s šibrami na zalazu. Skušnjava je bila prevelika, ni je bilo mogoče premagati. Srnjak je šel naravnost proti, njemu. Pomeril je in sprožil. Srnjak je na mestu padel in obležal. Skrinar gre počasi k njemu, z namenom, da ga odnese na svoje stojišče. V trenutku pa, ko ga je držal za rogovje ter občudoval, je planil srnjak pokonci in prekucnil lovca. Skrinar je imel še toliko moči, da je obdržal srnjaka za rogovje. Pričela se je borba. Srnjaku je seveda šlo za življenje, Skrinarju pa za trofejo, ki jo je že držal. Mož je klical na pomoč. Prihitel je mladi Bartel. Kako naj pomaga? Streljati ne sme. Živa kopica se je premetavala pred njim. Skrinar ni popustil, srnjak ni odnehal. Z nožem Bartel tudi ni mogel pomagati. Končno je pobral na tleh oklešček ter v ugodnem trenutku zamahnil srnjaka po smrčku. Srnjak je nekoliko odnehal in tedaj ga je Bartel zabodel. Skrinar je imel hudo razdrapane dlani od srnjakovega rogovja.
Treba je bilo stvar urediti tako, kakor da je bil srnjak streljan s kroglo. S kroglo mu je eden tovarišev prestrelil vrat in tako so čestitali mojstru strelcu. Kaj je bilo to?
Apeliram na vse lovce začetnike, bodite v takih primerih dovolj odločni, da boste obvladali svojo mlado lovsko kri, da vas ne zapelje priložnost, češ, saj ne bo nihče vedel.
NovLlovski zakon je vpeljal lovske izpite. Prav je tako. Brez lovskega znanja in lovske vesti ni lovcev, ne pravilnega lova. Zlasti naj se tega zavedajo lovski začetniki.
Planzlovsky M.
Črna svojat in roparice
Med vojno in po vojni sem bil mnogokrat prestavljen iz kraja v kraj, zato sem imel priložnost, da si temeljito ogledam tudi škodo, ki jo je povzročila lovu črna svojat in drugi roparji. Tako je na primer bilo v Šumadiji vse polno vran in srak, toda male divjadi prav nič. To dejstvo pripisujem po večini tem roparjem, nekaj tudi divjim lovcem. Isto je bilo po vseh loviščih do Beograda. Ko sem dospel v Kočevje, so se preletale vrane v velikih trumah, kar je imelo za posledico, da ni bilo skoraj nič zajcev in jerebic. V Smledniku, koder je bilo nekdaj cvetoče lovišče, je bilo enako. Po poljih okrog Kranja, koder je bilo zajcev — zlasti okrog Šenčurja— na pretek, je bilo videti v zimskem času tako malo zajčjih sledov, da sem se čudil.
Med vojno ni bilo skozi vseh pet let skoraj nobenega poklicnega lovca, ki bi krotil vrane. Bili so sicer nekateri po imenu poklicni lovci, toda le za oči, da so si laže lovili zajce, fazane in jerebice, vrane pa puščah v nemar. Tako so uničevali sami, kar je še ostalo. In vrane so se plodile naprej in uničile skoraj vso preostalo malo divjad.
Nekdaj je bilo malo drugače. Pred vojno so imeli poklicni lovci dovolj nabojev, ponekod tudi uharico ah kako drugo roparico, s katero so lovih vrane in kavke, irneh so na razpolago zastrupljena jajca in strupe, in končno nagrado. Toda z invazijo Nemcev je vse to prenehalo.
Sedaj si oglejmo še nekoliko delovanje vran in drugih roparic. Pripovedujem iz prakse, ne iz knjige!
Komaj se nekoliko zdani, slišimo od dreves, kjer so nočile vrane, nekako žlobudranje. Začne se poskakovanje in preskakovanje z veje na vejo in nekako kljuvanje med seboj. Toda to traja le kratek čas. Kmalu se začuje glasen kra, kra, kra..., nakar zleti skupina vran. Druge se temu tropu le počasi približajo. Tako odletajo in zopet priletajo vrane k svojim skupinam. Toda ena skupina je začela krožiti nad gozdom, potem nad polji in livadami. Ko so si vse ogledale zaradi varnosti, odleti prva skupina čez polje v kraj, kjer se nameravajo pasti ah, bolje, ropati. Ne sedejo takoj na tla, marveč na bližnja drevesa. Tako se jih zbere v kratkem času toliko, da se lomijo veje. Vrane iz okoliša imajo namreč določeno lovišče in ne smejo letati v drug odsek, sicer jih druge vrane spode v njihovo lovišče. Ko so si vse ogledale, se spuščajo polagoma na tla, na travnike in na njive. Vrane ne love
in se ne pasejo nikdar posamič, marveč vselej v skupinah. Tako korakajo od kraja njive ali travnika vedno naprej in preletajo le kratke razdalje, ako so predaleč zaostale. Tu pobirajo razno golazen, črve in žuželke ter jajčeca v gnezdih škrjancev, prepelic, jerebic in fazanov. Če kaka ptica pretrdo sedi, jo takoj napadejo. Prebrskajo tudi vse grmovje, ki zaslanja njive in travnike, ker vedo, kaj se tam nahaja. Navadno iztaknejo kako leglo zajcev. Vse, kar je užitno, pospravijo temeljito.
Izmed mnogih prigod naj vam povem samo eno posebno značilno. Bil je mračen dan in jelo je rositi. Zatekel sem se pred dežjem na železniško postajo, da počakam na vlak. Sedel sem na klop ter opazoval jato vran, ki so se pasle na sosednji njivi. Približale so se na kakih 100 m. Dve sta se pasli za krajem njive, ki je bila zasajena s peso in zeljem. Ravno mi padejo oči na to dvojico, ko sta obstali, našopirli perje, se nato pognali naprej ter jeli sekati s kljuni. Sem ter tja se je pokazala zajčja tačica, potem je vse obmirovalo. Jasno mi je bilo, da SO' vrane usmrtile zajca. Seveda vrani nista ostali sami, ker je njihovo obnašanje in zamolklo, rekel bi, grgranje privabilo še druge, ki so pomagale za dober grižljaj. Skoraj so bile vse na kupu. Preskočil sem žično pregrajo in planil proti vranam. Šele tik pred' menoj so se dvignile glasno krakajoč. Našel sem mladega zajčka, ki je krvavel na glavi in na hrbtu, a imel tudi prekljuvan trebuh, da so gledale ven čreva. Pograbil sem vranji plen in ga stlačil v nahrbtnik.
Vrane niso odletele daleč in so se kmalu jele vračati. Spuščale so se na njivo ter hitele proti mestu, kjer so ubile zajca. Ta čas je prisopihal vlak in me odpeljal.
Tako delajo vrane dan za dnem. Seveda se dvigne njihova delavnost v času, ko imajo v gnezdih mladiče. V tem času se lotijo tudi odraslih zajcev in fazanov, kar naj pove tale doživljaj: Meseca majnika sem šel v gozd, da odkažem nekaj polomljenih dreves strankam za kurjavo. Pridem ravno do mešanega smrekovega in hrastovega mladja, ko vidim starega zajca, ki jo hitro ubira naravnost proti meni, za njim pa dve vrani, ki sta se zapi-lcovali vanj. Dobro sem videl, da je imel zajec zasekanih že več ran. Posrečilo se mi je, da sem s strelom sklatil eno vrano. Na kljunu ustreljene vrane se je držala okrvavljena dlaka in zajec sam je bil tudi še krvav.
V M. B. sem si ogledoval skupino starih smrek, kjer so gnezdile vrane. Pod temi smrekami je bilo polno perja prepelic, fazanov in tudi kosti zajcev.
Sraka je videti malo bolj nedolžna, toda lovec, ne zaupaj ji! Ta se klati bolj posamič po njivah in ti pride sedet celo na tvojq streho. Sraka je spretna tatica, ki ne zaostaja za vrano. Zlasti grmovje in drevje na polju temeljito preiskuje in teknejo ji zlasti jajca in mladiči. Potrebno je, da ji pogledaš malo v njeno vejnato gnezdo. Tu dobiš kakor na tleh, okrog gnezda, razne ostanke ptic in mladičev. Skoraj sleherni dan sem jih opazoval, kako znajo ropati gnezda vrabičev na visokih topolih, ki so rastli poleg ko-stanjeviškega gradu. Zato smrt srakam! Čim manj jih je, tem bolje je za lovca in kmetovalca.
Tudi šoja je zvita tatica, ki dela med manjšimi pticami »red«. Če jo skrito opazuješ, se ti bo prikupila s svojim vedenjem in s svojim oponašanjem drugih ptic. Toda izkustva so pokazala, da jo je potrebno držati na kratko. Hvaležni ti bodo tudi otroci, ki nabirajo lešnike — zakaj ta pametna ptica ti obere lešnike, orehe, kostanj, želod, bukvico in znosi v zimsko shrambo.
Tudi veverica ni tako nedolžna, kakor se kaže. Ta se loti celo divjih golobov, zlasti duplarjev. Sploh je neprijeten uničevalec gnezd, čeprav je navaden glodalec. Koliko škode pa napravi gozdarstvu z glodanjem storžev in z »odletki« (odščipnjeni vršički in vejice), ve le gozdar, ki si pomaga s puško.
O lisici, kuni belici in zlatici, o dihurjih in o podlasicah ter o jazbecu rajši molčim, ker je njihova škodljivost očitna. — Ne smemo pustiti v nemar dejstva, da so se te roparice med vojno preveč razmnožile. Ako hodimo po dežju po stezah (ilovica), bomo zapazili v prvi vrsti lisičje in jazbečje sledove nočnih pohodov. Za te roparice pride čas v pozni jeseni in v zimi.
(Sledi konec.)
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
Opazovanja iz minule lovske sezone. 2. januarja 1947 smo lovili v Malih Mošlincah pri Celju, Stal sem na kolovozu med dvema položnima vrhoma in obrnil zajca, ki jo je mislil pobrisati iz pogona. Bil sem prepričan, da sem opravil, ker se je pomikala brakada od mene proč, zajci pa so precej redki. Ko tako gledam za pogonom in ugibam, če bodo psi še kaj dvignili, zaslišim za seboj nek šum. Okrenem glavo in zagledam v razdalji kakih 60 korakov velikega zajca, ki jo naglo ubira z brega za mano proti kolovozu, na katerem sem stal. Že sem se veselil, da bom imel v petih minutah že drugega dolgouhca, ko zagledam nad njim v višini kakih 3 m veliko ptico — zdela se mi je, ko je plavala med debli, dokaj večja od kragulja ali kanje. V tem trenutku že šine roparica na zajca, a ta spretno doseže majhno smrečico, ki ga je skrila. Roparica se dvigne, spet plava za zajcem, se znova vrže nanj, a ga zopet zgreši. V tem doseže zajec kolovoz, ga v skoku prečka ter izgine v poseki tik pod kolovozom.
Zame so bili to trenutki velike napetosti. Ali naj streljam samo na ujedo, ali na oba? Na vsak način na roparja, če bo čas, pa še na zajca. Ko je priplaval kragulj nad kolovoz, užgem in ga zbijem na tla, zajec pa je v tistem trenutku izginil pod kolovozom v varni poseki. Prav iz srca sem mu privoščil rešitev iz dvojne
nevarnosti. Sedaj pa po kragulja! Ko ga dvignem, vidim, da je izredno velika, težka ptica. Pri natančnejšem ogledu pa so se mi vzbudili dvomi, da bi bil to kragulj, ker ni imel po oprsju prečnih prog, ampak le redke podolžne. Kanja bo, sem ugotovil. Moji tovariši so bili uverjeni, da je to kragulj in tudi kmetica, pri kateri smo se ustavili, je bila vesela, češ da ji je prav ta odnesel pred nekaj dnevi kokoš. Nisem ugovarjal, toda doma sem se posvetoval z Brehmom in se prepričal, da moj »kragulja ni kragulj, temveč kanja.
Zelo zanimivo je bilo opazovati zajca, kaiko spretno je izrabljal nizko podrast v gozdu za kritje, a tudi kanja je izredno spretno plavala med precej gostim bukovjem. Morala ga je dvigniti z loža in ga preganjati že dalj časa, ker sta prišla iz drugega revirja. O kanji sem vedno slišal, da lovu ni nevarna, saj si privošči baje le izjemoma kakega mladiča, ali pa bolnega oz. ranjenega zajca, ki bi itak prej ali slej poginil. Kakor pa je videti, kanja vendar ni tako nedolžna, kakor se splošno misli.
Naj navedem še eno zanimivost iz lanske lovske sezone. Že pred božičem smo slišali, da so se baje pojavile ogromne jate ptičev v okolici severno od Celja. Ljudje so trdili, da jih je na sto in sto tisoče, tako da zatemne sonce in povzročajo šum, kakor bi bil vihar v zraku. Od nas
lovcev tega še nihče ni opazoval, zato smo mislili, da je stvar kakor po navadi močno pretirana.
12. januarja, ko smo lovili v revirju Lancberk v Šmartnem v Rož. dolini, smo se pa mogli na lastne oči prepričati, da ljudje niso pretiravali. Opazovali smo ogromne, kilometre dolge ptičje vlake, ki so se vlekli iz hriba v hrib. Tak prelet je trajal do 15 minut. Komaj je bil en tak vlak mimo, je že priletaval drugi. Iz daljave se je videlo, kakor bi spreletavali ogromni, mogočni čebelni roji. Na sedlu pri Lancbergu smo opazovali ptiče iz neposredne bližine, leteli so le nekaj metrov nad zemljoi Bili so to majhni ptički, približno ko sinice, a vitkejši, sivkastozelene barve, pod grlom rjasti. Domenili smo se, da bi naji dnega ustrelili, če bo imel kdo priliko. Žal med prvim pogonom nismo nobenega dobili, popoldne pa smo lovili v dolini, kjer teh ptičkov ni bilo. Opazoval sem med brakado, kako se je spustil tak ptičji oblak na nasprotno pobočje. Pri tem je završalo po zraku kakor ob močnem vetru. Kmetje so pripovedovali, da je vse listje po gozdovih razbrskano in obrnjeno, ter pravili, da se nihče od starih ljudi ne spominja, da bi bil kdaj opazoval take ogromne množine ptičev.
Zanimivo bi bilo slišati, do kam so ti ptiči potovali, in če so kje ugotovili, kaki ptiči so to bili in kdaj so se vračali. Gotovo jih je pregnala huda zima na severu; pri nas tedaj še ni bilo mnogo snega, žira pa dosti, ker je bukev dobro obrodila. C. F.
S Kočevskega, Vsakdo ve, da je volk prislovičen požeruh, ropar in tat. Dobro mu je vse od konja, goveda do jelena, srne, zajca in psa, do miši, žabe in kobilice. Volkovi na Kočevskem so posvečali mnogo zanimanja divji svinjski pečenki. Tako sta na primer leta 1945 doživela lovca napad volkov na trop divjih svinj, ki se je končal z zmago lovcev in plena volka in prašiča. Sledovi o bojih med vol-
kovi in prašiči niso redki. Kako poniglava je ta roparska svojat, me je poučil tale lasten doživljaj. Popoldne 18. marca 1947 sem se napotil na enega izmed običajnih lovskih obhodov, na katerih me spremlja mlada lovska psička, seveda na jermenu. Na nekem mestu me je psička opozorila, da mora biti v bližini nekaj živega. Hip za tem že opazim tri bežeče prašiče. Ob strelu čujem, da je prašič zaječal, znamenje, da sem pogodil. Čez čas grem s psičko na sled in kmalu najdem prašiča že mrtvega, ne daleč od mrhovišča, katerega so volkovi med zimo nekajkrat obiskali. Iztrebil sem prašiča in ga z razprtim trebuhom položil na hrbet, da se prezrači in ohladi. Ker sem bil šele na začetku svojega pohoda, ki traja navadno dva, tri dni, sem sklenil, da poskrbim za prevoz prašiča na povratku. Tretji dan, ko sem se vračal, sem hotel kar mimo, ne da bi pogledal po prašiču, po voznika. Pa me je nekaj potegnilo s poti, da bi videl, če je s plenom vse v redu. Na kraju sem takoj opazil po snegu vse polno volčjih sledov in na mestu, kjer bi me morali čakati iztrebljeni prašič, je ležalo razmetanih ne' kaj ostankov nog, drobovja in kosmi nekdanje ščetinarjeve kože. Tako sem namesto preganjalca volčje zalege postal njen dobavitelj za svinjsko pečenko in sem jim to pot poklonil svojega 99 tega uplenjenega divjega prašiča. Tovariši lovci, uničujmo volčjo zalego z vsemi sredstvi.
Dolar Ivan, Kočevje.
Z lova na divje svinje! Dne 14. marca 1947 smo se napotili še pred zoro v hribe, imenovane Kozice-Parga. Sneg je dobro držal, ker je bilo mraz. Južna stran Kozic izpod 700 m je bila kopna. Kake 5 km nad vasjo smo naleteli na sled stare divje svinje in mladičev in smo se čudili zgodnjemu zarodu. Ko smo prišli na južno stran Kozice, to je v Pajklarico in pod Peklom, smo bili v zatišju kakor v hlevu, pa tudi sledov divjadi je bilo
kakor v staji Zastavili smo pogon. Trije smo stopili n.a stojišča, dva tovariša sta pritiskala. Toda še preden sem prišel na svoje stojišče, sem opazil po sledu, da jo je prašič pobrisal v nasprotno smer izven našega pogona. Tudi nek lisjak se je izmuznil in tako je prvi naš pogon zajel v prazno. V drugem pogonu je eden od tovarišev zastrelil lisico, a ščetinarjev ni bilo. V tretjem pogonu, ko. je gonjač zgrešil merjasca, začujem globoko pod seboj ropot in klice: »Var da, pet jih gre,« vendar nisem dobro razumel, ker je motil veter. Kar opazim, da se giblje proti meni nekaj velikega. Čudil sem se, kako da bi imele divje svinje roge, če ni to sam hudič, ko spoznam na kakih 60 m troje močnih jelenov in dvoje košut. Kar ostolbel sem pred to prikaznijo — prvič v svojem življenju. In kar proti meni so šli; eden od jelenov je šepal in zdelo se mi je, da se mi priklanja in da me pozdravlja. Med tem zavzetim opazovanjem začujem zopet neko godrnjanje iz doline, češ zakaj ne streljam. Pri tem se nehote nekoliko obrnem ter zapazim v imoje drugo presenečenje, komaji 40 m mimo mene, svežo gaz divjih svinj. Posvetilo se mi je, zakaj me je tovariš pod menoj ošteval. Jaz sem zijal jelene pa prezrl za hrbtom divje svinje, tovariš je pa videl divje svinje, ne pa jelenov. Medtem so se gonjači pomaknili naprej; zato sem se tudi jaz sam podvizal, da ne zaostanem. Toda komaj 200 m od prvega presenečenja zagledam znova divje svinje v gosjem redu in štejem in se vedno bolj čudim, ker sem jih naštel osemnajst! Srce mi je kar skakalo, ko sem videl, da se ta črna vrsta pomika proti meni in da bom junak dneva. Kar na lepem pa se ta ščetinarska četa ustavi, ker je začutila iz doline šume in človeške glasove gonjačev. Na kakih 80 m sem jim stal nasproti z naperjeno puško. Ker jim je umik zapirala skalna stena in v prepričanju, da morajo
dalje mimo mene in da jih dobim na muho iz neposredne bližine, sem jih škodoželjno opazoval in pričakoval v zavesti, da bom iz bližine podrl najmanj dve. Jelo se je mračiti in tedaj zatrobi eden od tovarišev na puškine cevi v znamenje, da je pogona konec in da se začne pohod proti domu. Na to trobljenje je vsa črna četa kakor blisk odskočila v stran, tako da jih je kril skalnat hrbet. Trenutek nato se je vzdignil hrušč in na moje za-prepaščenje so drvele divje svinje kakor peklenščki navzgor po steni, huje kakor gamsi, ki sem jih svoj čas na takih begih gledal na Tirolskem. Nikoli si ne bi mislil, da divje svinje zmorejo s tako hitrostjo gamsje plezalne steze. To je bilo tretje in največje presenečenje in kazen za mojo preveliko lovsko samopašnost. Po dolgem klicanju smo našli zadnjega tovariša, ki nam je pripovedoval ves iz sebe, da je na vrhu Kozic streljal na svinjo z mladiči. Ker je pa prvič videl tako črno prikazen, je po strelu iz strahu, da ga pošast, braneč mladiče, ki so se motali okrog njega, ne napade, pobegnil in bežal, dokler ni pribežal zasopel, opraskan in raztrgan do nas. Odločili smo se, da gremo drugi dan iskat streljano svinjo pa tudi njene mladiče. Ko drugi dan sopem po Kozički dragi navzgor, zagledam tovariša, ki sedi na ubiti svinji, ki je tehtala 110 kg, kakor nam je pozneje pokazala tehtnica. Tovariša sta medtem ustrelila tudi enega od 'mladičev, težkega 3.5 kg, in priredili smo kar na mestu lovski krst.	Rade Jože, Predgrad.
Lisica v vreči. Navada je, da pravimo, kupil je mačka v vreči. Tokrat pa je bila lisica. Zgodilo, pa se je to v prvi polovici februarja letos pri kmetu Kramarju, blizu Stranic pri Slov. Konjicah,
Nekako ob drugi uri pop., ko sta gospodinja in hčerka ravno pospravili in pomili po kosilu, zavrešči v .smrtnem strahu zunaj v steljniku kurja
družina. Gospodinja, katera nosi odgovornost za kurji rod pri hiši, se v eni sapi požene pogledat na dvorišče, kaj je. Vsa osupla vidi, da lisica davi njeno najlepšo kokoško. — Bil je ravno takrat zelo visok sneg, ki se je globoko vdiral. Lisica je prišla do hiše po izhojeni stezi. — Korajžna gospodinja Marjeta pa, ne bodi lena, pograbi prekljo in hiti kurji družini v pomoč. Ker pa lisica z dvonožnimi dolgolaskami nima rada opravka, posebno če so oborožene s prekljami, se brž požene mimoi gospodinje v sneg. Pa smola, sneg je bil mehak — pršič — in lisici se je globoko vdiralo ter ni mogla pravočasno odnesti svojih grešnih kosti, kajti gospodinja jc že z vso sveto jezo lopnila lisico preko hrbta ter še enkrat preko glave. Udarca sta bila tako močna, da je bila lisica omotena ter imela pokvarjeno hrbtenico. Hčerka videč, kaj se dogaja, skoči brž po vrečo in v naslednjem trenutku je bila lisica v »vrečic. Kaj sedaj z lisico, premišljujeta mati in hčerka. Imeli sta jo v vreči, nista si pa znali pomagati. Končno le šine hčerki misel v glavo, da je sosed Lojze lovec. Dobrih deset minut pozneje je Lojze debelo gledal lisico v vreči. Pa ji je brž stresel dušo iz grešnega kožuha.	Krištof.
Lovski doživljaj. Dneva v juniju 1940 se ne spominjam natančno. Vem, da je lilo od jutra do treh popoldne, nakar se je zvedrilo. Takoj sem vzel puško in šel pogledat za srnjakom. Od kapa pod drevjem sem bil dodobra premočen. Prišel sem do Svetovega laza, kamor se je hodil past lep srnjak. Ta laz je precej velika senožet v Javorniku. Na lazu se je pasla srna z mladičem, ki sem ju skrit za grmom opazoval, kako sta ljubki živalci brezskrbno hodili po travi. Mladič se je na vse načine igral in skakal okrog matere. Tako jih opazujem kake pol ure. Naenkrat postane srna pozorna in sem mislil, da me je dobila v nos. Vendar je gledala v nasprotno stran,
iz česar sem sklepal, da mora biti nekaj drugega. Kar poči v gozdu veja in na laz pride lep jelen dvanajste-rak. Srnjaček zbeži takoj v grmovje v bližini mene, srna pa nepremično motri jelena. Jelen naredi nekaj korakov proti -srni in udari s sprednjo nogo ob tla. Tedaj skoči srna kakih 40 korakov po lazu navzgor in zopet obstoji. Jelen ji sledi in ko se ji približa, odskoči srna v grmovje. Jelen gleda nekaj časa za njo, nakar se obrne in v velikih skokih spet ustavi na prejšnjem mestu. Na lazu je majhna dolinica, ki je bila tedaj vsa prerita od divjih svinj in so ruše ležale vse vprek. Okrog te dolinice jame jelen poskakovati in teče najmanj 5 do 6 krat okrog nje. Nato skoči v sredo te dolinice in začne ruše nabadati na rogovje in jih metati visoko- v zrak. To je trajalo kaki dve minuti. Tedaj pa hipoma obstoji, obrača glavo na vse strani ter v diru zbeži v gozd. Dobil me je v nos. Srnjaka ni bilo.
Jože Borštnik, Dolenja vas pri Cerknici.
Lisica — Svoja zdravnica. V majski številki »Lovca« smo čitali članek pod gornjim naslovom. K temu pripominjam naslednje:
Lovim že precej preko četrt stoletja in sem si v tej dobi pridobil že precej izkušenj. Torej k stvari. Ako streljamo dlakasto divjad s šibrami, opazimo, da šibre vseh vrst, ako streljamo- v pravilni razdalji, torej ne predaleč, prebijejo kožuh in se zari-je-jo bolj ali manj globoko v truplo dotične divjadi. Pod glavno, dolgo dlako, torej neposredno na koži, pa se nahaja tista, od pisca omenjenega članka, mehka vatasta dlaka — pod-lanka, ki je posebno v zimskem času gosta.
To dlako vzame strel oziroma šibra s seboj v strelni kanal v koži in jo tam pusti, ko se prebije sama šibra naprej-. Naravno izgleda to v resnici kakor čep v strelnem kanalu kože. Da bi pa bila lisica v resnici tako iz-
učena samaritanka in si sama zamašila z dlako luknjice v koži, posebno pa še, ker nima kirurgičnih instrumentov, to pač ne drži in tega ne bo verjel noben izkušen lovec.
Anton Metarnik, gozdar, Guštanj.
Ob Pesnici. Nekaj kilometrov je pa le mlajša od mene ta muhasta vo-dača mehkih Slovenskih goric. S poplavami in močvarami naganja človeška seli-šča prav daleč od sebe, de divjad mnogih vrst se raduje in svatu je v njenih skrivnih kotičkih in v njenih globinah domuje nebroj rib.
Vstopnina pa je bila skoraj previsoka. Stopil sem namreč na lepo zeleno preprogo — mužavino in se nezdrž-no pogrezal v kraje neznane, blato prikrito. Prav posebne vrste občutek! Niti s flobertko ne bi streljali na tem pogrebu. Mladini sem bil iskren prijatelj, živel z njo in zanjo in ta bi me pri regulaciji Pesnice po letih gotovo našla. Toda, kar težko napraviš sam, ne odlagaj na druge: izmazal sem se sam. Blaten do popka na zahodni plati še više, sem se vlekel naprej. Pribe ali vivkii, te pernate opice, so me nizko obletavale in neznansko otožno so me klicale: vi, vii, viii; zdaj in zdaj bo katera na meni obsedela. Vse, kar je prav! Vsak naj ostane pri svojem ali na svojem. Naj se brigajo za svoja jajca, ki so pa bojda prava slaščica. B-rrr!
Nekateri sploh vse snedo: kapu-ne, paragrafe, dane besede, jerebice iz najhujše zime; priporočam še smrekovega lubadarja in pa bekasino ali malega močvirnega kljunača, ki je ravno iz šopa trave smuknil in se po 50 metrih zopet usedel. Tak smrkavec te potegne na 10 km in za 8 patronov. Pobotam se na 2 kilometra in pri dragih patronih na 4 iin še se bojim, da me ta leteči kljun zaradi nevarne grožnje naznani, čeravno nima skoraj1 nič telesa. Tudi angelček ima samo glavo in perutnice, pa je zato nedolžen. Moja puška pa ima vse: vsaka cev svojega petelinca.
Oj, ti nezacarinjeni dihur, kaj pa ti v tej samoti? Ob grmovju je zazehal, res srčkan gobček, srčkani gobčki pa so goljufivi Zabrundal sem mu žalno koračnico:
Nič več ne boš pribam jajčec kral
— kral — kral —
Boj tudi tistim dihurjem, ki puške nosijo!
Previdno lezem proti sredini pesniške samote. Kaj vse srečuješ: jerebice, gosi, štorklje, fazane, bobnarice, kokoške, galebe itd. Neprenehoma mi sili puška v vodoravno lego. Toda, Franček — fuj! Odkrij se raje tej lepoti, ne skrbi za želodec, ne ubijaj po nepotrebnem, veselega srca bodi dober gospodar tem plahim, lepim stvarcam.
Od kod se je le vzela ta pisana druščina. Gotovo je pobegnila z Noetove barke. Tudi na barki — ženske ne zapirajo vrat. Pa menda drugega tudi ne! Pač delajo rade škodo, kadar so- jezne.
Ob poplavah je posebno lepa slika! Na tisoče srebrnih čolničkov šviga po motni gladini:	»brek-brek« vse po-
prek — race.
Tam v nabrežnem grmovju čepi kar v vodi požrešna lisica in željno oprezuje. Moiram jo obrniti, da ji posušim mokro krilce. Mimo mene priplava zajček; kako vztrajno jo reže, v borbi je, rešuje se. — Te nisem spečega, še manj pa sedaj, ko nimaš kopalnih hlačk. Pred samim seboj bi me bilo sram. Pač pa, -tam na -samotnem drevesu kragulj, midva pa se bova našla.
Vidre imaj-oi pa kair avtomobilske ceste. Koliko mesečnih noči sem čofotal za njimi, iskal njihova okenca. Ostalo je samo hrepenenje, ki me pa pomlaja in p-onovno kliče:
Srečen b-o tisti fant, ki jo- bo dobil.
Aha, mesečna noč o-b Pesnici! V srebrne pajčolane zavita samota pripoveduje in toži v 80 jezikih. Skoraj vse
razumem. Neznansko- otožni klici so menda slovo davnega Panonskega morja, ki je nekoč oblikovalo Slov. gorice, in plamenčki močvirnih plinov se lovijo ob starih vrbačah. Za vse to je beseda prerevna! To moraš doživeti!
Imel sem dragega tovariša v tej dolini, bil je mesar. Doma je poklal ne-faroj živine, na lovu pa je gledal na divjad kakor na otročičke. Obstrelila sva jerebico. Iskala sva jo ves popoldan in jo rešila trpljenja. Svetel spomin za njim! Ti pa mladi, ljubi tovariš, posnemaj, ker lovca mrharja kljub njegovim prijaznim besedam le zavohamo.
Vsak človek se mora v letu enkrat okopati, če je potrebno ali ne. Kako je za »človekulje«1, pa res ne vem. No, jaz pa že toliko let oofotarim po tej mokroti, pa nimam 'ne plavalne kožice, ne revmatizma. Dokler hodiš in se giblješ, mokrota ne škoduje. Premočen se zglasim pri prvi hiši, saj so ljudje zelo prijazni. Kaka suha obleka se hitro najde, pa magari je žensko krilo. Krila sem imel vedno irad, zdaj pa se v tem oblačilu že bolj samotnega počutim. Pa gre tu za ljubo zdravje! Revmatizem in krilo hitro dobiš, odpraviš pa zelo, zelo težko.
Malo plena v torbi in tako lahki so moji koraki tja na sončne, vinske vrhove. Gostoljubni domovi mi že kar od daleč prijazno mežikajo in v topli domačnosti mi zdrkne kozarec iskrega vina, sok te krasne zemlje, v lovsko levico:
Pozdrav tovarišem tja do višin in skalin!
Naj živi plemenita lovska desnica!
Po takih lovskih sprehodih in besedah sem prerojen. Mlad? Ne! Samo tiha sreča boža samotno, nepokojno srce in ga mehko polaga v svoje roke.
In to je tisto, pravi lovski blagor!
Fran Ramšak, Maribor.
1 Priporočam ta nežni izrazek, ki spada tudi med divjad, plemeniti zaščiti tov. urednika.
Pivi, Čez noč je postalo toplo, češnje so se okinčale s snežno belino svojega cvetja, po vinskih goricah so se kakor krti zarili v zemljo viničarji, nevidne roke pa polagajo v toplih nočeh zelene preproge po slovenjegoriških grebenih in po bližnjem Pohorju.
Obilica dela me veže na pisarno, da si le sem ter tja odtrgam prosto urico za skok v lovišče. Na kaj več si niti misliti ne upam. Tako je minil že ves april in neznansko hrepenenje me navdaja, ko včasih prebiram v »Lovcih poročila srečnejših tovarišev o uspelih pohodih na petelina — saj je Pohorje že sumljivo visoko ozelenelo. Pogled mi vse češče uhaja skozi okno v nasmejan sončni dan, ko me iz misli iztrga rezek zvonec telefona. Z vajeno kretnjo sežem po slušalu in že v naslednjem hipu so pozabljene vse težave, saj je moj Matko ostal mož beseda. Vabi me na odstrel petelina pri Sv. Rolfenku na Pohorju — jutri pa je prvi maj — praznik dela — naš praznik! Ali more lovec lepše proslaviti ta dan?
Sredi popoldneva sva nared in kmalu odrineva s kolesi proti Pekram, kjer naju prisrčno sprejme lovec tov. Muster. V njegovi prijazni hišici odloživa kolesa in po kratkem odmoru in okrepčilu odrinemo po strmem kolovozu v klanec. V prijateljskem pogovoru se lagodno vzpenjava, saj je še svetel dan, pred nama pa le poldruga ura hoda do vrha, pa se nama nikamor ne mudi, četudi hočeva petelina zaslišati še nocoj. Tovairiš Matko mi spotoma sporoči vse podrobnosti. V neposredni bližini planinske postojanke pri Sv. Rolfenku poje star petelin, pretepač. Sam ga je zaslišal, le da je v zadnjih dneh tudi proti vrhu že močno ozelenelo, pa ni povsem, sigurno, če še poje. Mesto pod nama se odmika, hišice postajajo drobne ko lične igračke, sem in tja se zabliska steklo v odsevu poslednjih sončnih žarkov. V srce se mi vtihotapi čudno, nemirno razpoloženje, ko si v mislih
slikam svoje prvo srečanje s tajin-stvenim pevcem.
Na vrhu za hip postojiva ob znanem »vremenjaku«; in kreneva po strmi lovski stezi pod cerkev sv. Bolfenka v svetišče skrivnostnega osvajalca kurjih src. Kmalu sva na mestu, kjer odloživa prtljago in oblečeva suknjiče. Moj spremljevalec neslišno zgine v izvide, jaz pa razprostrem svoj lovski trinožnik, pripravim puško in sedem. Prvotno tišino kmalu zamenjajo različni šumi in glasovi, ki so lovcem tako dobro znani; v daljava odjekne strel, kakor bi z bičem oplazil po zemlji. Polagoma pada mrak in že se oglasi prva sova, ko nenadoma glasno zafrfota nekje v moji bližini. Kljub vsej pozornosti ne morem zagledati ničasair, čeprav sem siguren, da je priletel v gredi petelin, ki kmalu nato tudi dvakrat tleskne. Kar prav je bilo, da ga nisem zagledal, saj Bi ga v mrzlici, ki me je navdala v tem trenutku, menda podrl kar zvečer in se tako pripravil ob najlepši lovski užitek. Tudi Matko je petelina slišal in se kmalu pojavi pri meni, saj danes ne moreva storiti ničesar več. Zato se zopet oprtava in odrineva v bližnjo kočo, kjer naju pričakuje lovec.
Živahno govorjenje in prešerno razpoloženje, pomešano s škripanjem harmonike, naju ob vstopu v kočo zajame in nenadno iztrga iz najinih pogovorov. Delovni kolektiv, ki si je izbral' za proslavo prvega maja to postojanko, naju s svojo prisrčno razigranostjo kmalu osvoji, da rada sprejmeva vabilo, da skupno prebijemo nekaj lepih veselih uric. Toda naš program je drugačen in kmalu se poslovimo, da se zarinemo v »gredi« in nadomestimo spanje, ki ga ima petelin že pred nami -— saj; želimo hkrati z njim vstati.
Rahel dotik lovčeve roke me iztrga iz sna in kot elektriziran planem v obleko. Skozi okno opazim komaj viden svit porajajočega se dneva. Po nekaj minutah krenemo iz koče po
lovski stezi nizdol v bukov goizd in že po nekaj korakih zaslišim tajln-stveni »klok-klok« petelina. Noga nam zastane in prvič v življenju vlečem na uho za lovca tako ©mamljivo melodijo. Kmalu zaslišimo škripanje in po njegovem taktu skačemo naprej. Vse glasnejše postaja petje in skoraj se mi dozdeva, da mora biti pevec že za nami — ko ga zagledam vsega našopirjenega na veji visoke bukve pred seboj. V hipu mi je jasno, da sem v dobri strelni razdalji in že dvignem puško. Oster plamen švigne iz cevi in pok se pomeša z mojim vriskom, ko telebne smrtno zadet petelin z bukve. Iz doline pa se oglasi prva koračnica godbe, ki hiti budit zaspance k proslavi delavskega praznika.
Skrbno poberemo1 vse perje, ki je pri padcu izpadlo petelinu — saj je jasno, da me bo moj »prvi« spominjal nagačen tega lepega dne. Lovec pa mi poda na klobuku smrekov vršiček, namočen v krvi našega pevca, »lovski blagor, tovariš«! Krepko si stisnemo roke in ves srečen si zataknem vršiček za klobuk.
V spominski knjigi koče sem se ovekovečil z verzi:
»V zori jutranji odjeknil je strel,
petelin v lovišču poslednjič je pel.«
Ko vsi trije svečano podpišemo ta mojstrski izbruh lovskega pesništva, odrinemo razpoloženi v dolino, ki me je sprejela kot najsrečnejšega med vsemi tisoči, ki so se tega dne rado-vali prvega maja.	O. C.
Na petelina v »šipek«. 10. aprila 1947 me je prijatelj obvestil, da se slavni gozdni vitez že oglaša in da naj pridem v Motnik. Ker sem imel v Ljubljani še nekaj nujnih opravil, sem se odločil odpotovati iz Ljubljane naslednjo sredo. Po prijetni vožnji in krasnem pomladanskem dnevu sem prispel ob štirih (šestnajstih) v Motnik. Ob dvaindvajsetih sva se že poslovila, a spati nisem mogel, ker .sem bil z mislijo ves čas samo pri petelinu in ga
videl, kako se šopiri na drevesu. Iz polsna me zdrami znan glas Matevža, ki me je priganjal, ker je bilo pol ure zamude. Odrinila sva šele ob dveh. Pol pota iz Motnika proti Špitaliču, kjer zavije v Šipek, sva malodane pretekla. Zavedala sva se, da je vsaka minuta dragocena. Z žepno svetilko sva si utirala strmo pot, in mairsi-katerikrat sem bil v blatu do gležnja. Prispela sva pod vrh, ko mi Matevž veli, naj ugasnem svetilko. Prebijala sva se skozi gosto grmovje, počasi in previdno, ko naenkrat Matevž obstane ter me stisne za roko. Vedel sem takoj, za kaj gre. Zastalo mi je srce, v grlu me je dušilo, slišal sem, kako ne daleč od naju krilati gozdni kralj tleska in kleplje. Pričela sva ga naskakovati. V čudnih držah sem moral včasih čepeti ali stati po več minut. Približala sva se mu od zadaj, vendar pa nisem mogel streljati, ker me je ovirala debela bukva. Naskočila sva ga zato od druge strani in nudila se mi je nepozabna slika. Petelin je pel v vršičku visoke smreke, klepal, se šopiril in sklanjal na vse strani. Odločil sem se, da ga bom nekaji časa poslušal, kajti imela sva precej dober zaklon. Občudovala sva ga kakih pet minut, ko mi je začelo srce ponovno lesti v grlo. Nisem mogel več zdržati, dvignil sem puško in gozdni trubadur je omahnil v smrt. Prav v tistem trenutku je v bližini zabokal srnjak, kakor da se tudi on poslavlja od krilatega kralja. Bito je krasno pomladno jutro in srce mi je vriskalo..
Stane Logar.
Z dežele. Nekoč smo na brakadi imeli kot gosta po vseh pravilih oblečenega lovsko-1 atiinskega začetnika. Le glede puške je bil skromen. Ves dan je nosil svojo samico zastonj kakor vsi drugi.
Proti koncu lova nas pot pelje skozi komaj tri pedi dolg gajič in glej čudo: mladi latinski baritonist zagleda zajca — na ložu! čepečega zajca streljati res ni lovsko; toda že marsika-
teri lovec se je pregrešil, ta pa se ni. Takoj vam povem. Ta »zelenk lovec s puško na en sam šopih bliskovito sproži v nepričakovano zajčjo prikazen, Zajec se pa ne premakne, kajti z mahom obrasli kamni nimajo navade, da bi se po strelu nanje — namesto zajcev — zvalili iz loža. Lovec pa je samo nekaj po italijansko rekel. Takšna je pač smola, ki nas, zlasti lovce, vedno spremlja, tako kakor tistega skopuha, ko je opolnoči izkopaval zaklad in ga je hudobec premotil, da je zinil besedo in cekini so se spremenili v črepinje. — Zatorej, dragi lovci, svetujem vam, da nikoli ne streljajte zajcev na ložu, ker jih ščiti narava sama s pomočjo lovske smole in z mahom obraščenimi kamni.
R. V.
Lovski doživljaji v Sv. Petru pri Mariboru. »Vlado, jutri pa poj deva skupaj na lov in vašo Diano vzameva s seboj, da se bo imalo razgibala.« Mladinec Vlado, sin našega starešine, si tega ni dal dvakrat reči in tako sva naslednji dan krenila na odločen pohod proti številnim škodljivcem v našem lovišču. Zlasti vranam, šojam in srakam, ki sedaj sede v gnezdih in vale, je veljala najina pozornost. Že v prvem gozdičku opaziva gnezdo, ki pa se nama je zelo prazno; ko pa potrkam na drevo, vzleti vrana iz gnezda na sosedni smreki, kjer sva gnezdo prezrlaf Tu je ostalo delo le še za mojega spremljevalca. Urno kakor opica je splezal na drevo in mi kmalu naznanil, da so v gnezdu še topla jajca. Kar pet si jih je nabasal v žepe, gnezdo sva pa uničila. Nadaljujeva pot in sva kmalu zopet pri gnezdu. Žal naju je sraka prehitro opazila in odletela nepoškodovana kljub strelu, ki sem ga poslal za njo. Zopet stopi v akcijo Vlado, toda to pot sva se morala zadovoljiti s tem, da sva uničila le gnezdo, ker jajc še ni bilo v njem. Diana, ki opazuje najino početje z napeto pozornostjo, bevska ko obsedena in jo komaj krotiva, da na-
m a ne preobrne vsega lovišča. Ko pa nama na travniku spodi par fazanov, jo oprčiva, kar ji očitno ni po volji. Vrh griča se nama odpre krasen pogled v dolino z vinogradi, sadovnjaki in gozdički, na sosednjem pobočju pa ee vije bela cesta proti Slovenskim goricam kot svetal trak skozi baržu-nasto zelenje komaj vzklile trave. In sadno drevje cvete, da se človeku srce smeje. Zdaj opazi Vlado na visokem jagnjedu v dolini ob potoku daleč vidno sračje gnezdo. Kar urno se napotiva tja in res opaziva, da se v njem nekaj giblje. Radovedno se nama pridružita dva tovariša iz sosedne hiše, ko kratko pomerim in rezko odjekne strel. Gnezdo vrh drevesa se strese, iz njega pa prileti v velikem loku smrtno zadeta sraka, ki glasno vreščeč trešči pred naju. Diana apor-tira, Vlado pa je že v istem hipu vrh drevesa, iz katerega vrže uničeno gnezdo, v katerem najdem razbitine več jajčec. Tako nadaljujeva najin pohod in snameva še celo vrsto gnezd, nekaj višjih pa uničim s streli. Vsaj kakih 30 krilatih škodljivcev sva uničila do kaisnega popoldneva, ko se Vračava vsa upehana domov.
Naša tovariša Kranjc Ivan in Pluli er Franc pa sta našla svežo lisičino. Zaslutila sta, da ima lisica že mladiče in se kar urno lotila posla. Zadelala sta izhod in začela kopati kar brez jamarja. Delo je bilo trdo, saj sta kopala 5 m daleč in ob kraju že 2.5 m globoko v rov, ko sta zagledala lisico, ki se je potuhnila v kot kotla. Brez pomisleka je splezal Kranjc v jamo, Fluher pa ga je prijel1 za noge. Skozi odprtino je Kranjc zgrabil lisico za zadnji nogi in počel, s pomočjo Flu-herja, ki je vlekel njega, vleči lisico ritensko iz jame. Ker pa se je žival besno otepala, je naprosil enega njunih spremljevalcev, naj lisici tišči gnojne vile za vrat in v primeru potrebe zabode. Fant je bil, žal, tako razburjen, da je kar zabodel in zadel lisico' naravnost v srce. Kmalu so z
združenimi močmi izvlekli iz jame Kranjca in z njim ubito lisico. Pri pregledu kotla so v njem našli še tri mladiče, stare komaj nekaj dni in še slepe. Sedaj jih hrani Kranjc doma z mlekom, ki ga prav pridno pijejo in kar lepo napredujejo. Kakor mlade podgane izgledajo ti nebogljenčki, žalostno veka jo in se prekopicavajo v škatli, v kateri jih Kranjc hrani. Z oddajo lisičjih kož to zimo ne bomo v zadregi!
Naš tovariš Krumpak, strugar v tovarni avtomobilov, pa je šel v mraku čakat lisico pred brlog, ki ga je v lovišču iztaknil. Že se je mračilo in iz-gledi za plen so pojemali sorazmerno s pojemajočo dnevno svetlobo, ko zapazi, da se je iz rova priplazila žival. Že precej nesiguren je oddal strel, saj niti muhe na puški ni več videl. Toda strel je zadel, njegovo presenečenje je bilo nepopisno, ko je opazil, da je namesto lisice zadel jazbeca, starega samca. Pa tudi samici, ki je gotovo z mladiči v rovu, bomo posvetili primerno pozornost. Za lov te vrste si je eden naših tovarišev nabavil mladega terijerja iz Cafove psarne, ki nam bo ob letu gotovo že prav dobro služil.
Tako si naša družina prizadeva, da odstrani škodljivce v lovišču in s tem dvigne stalež koristne divjadi na primerno višino.	O. C.
Če je mrtva riba še užitna, po daljšem transportu še uporabna, se da spoznati po naslednjih znakih: Ako so škrge temnordeče ali rdečkaste, potem je riba gotovo sveža; bele škrge so dvomljive. Pri takih ribah se uve-rimo s prstnim pritiskom na mišičevje; ako znak pritiska hitro zgine, je riba še uporabna; seveda je tudi vonj odločilen. Pri nekaterih ribah posebno poleti rado odstopi okostje oprsja, to nikakor ni znak neužitnosti pri belih ribah, dvomljivo pa je pri ribah s trdim mesom. V dvomljivosti pa seveda odloča vediio voinj.* M. J. D.
Deset pravil za športne ribiče: 1. Pri izbiiri ribamke opreme izberi najboljše! 2. Bodi od vode oddaljen kolikor najbolj mogoče! 3. Izrabi vsak zaklon — kritje — kamuflažo! 4. Opusti opozorujoče gibanje iin živobarvno obleko! 5. Stoj ob vodnem obrežju čim najniže! 6. Tvoja senca naj nikoli ne pada na vodno gladino! 7. Tvoje silhuete naj riba proti nebu ne opazi!
8.	Ribari ob vodnem toku vedno navzgor !	9. Ne povzročaj zemeljskih
tresljajev s svojini močnim korakanjem, ker se tresljaji prenašajo na vodo! 10. Stavi trnek z vabo po možnosti neslišno na vodno gladino!
M. J. D.
Iz lovske organizacije
f Ivan Dolničar. V nedeljo gremo v Perce na lisice, tako je bilo zadnji dve leti običajno vabilo 70 letnega tovariša Ivana, izbornega lovca in nadvse dobrega, plemenitega človeka. —-Ivan je imel dve družini, tisto, kjer so se mu rodili, rasli in dorasli otroci, ki jiim je bil vesten in skrben oče, in našo, kjer nam je bili lovski nestor, neumoren in iskren lovec in prijatelj. Njegovim svetlim, živahnim očem, ki so ti tako zvesto zrle v obraz, ni na lovu nič ušlo; znale so citati v velikem pismu narave.
Vedno zdrav kot dren ni slutil, da ga bo zahrbtna bolezen tako hitro preselila v večno lovišče.
Ivan, prepričan sem, da Te je postavil gospodar večnih lovišč, ki si mu bil kot svojemu pozemskemu vselej zvest in pošten, na dobro stojišče.
Janez.
f Viktor Rus. Vse prijatelje in lovce je pretres La 13. decembra 1946 ža-
lostna vest, da je odšel v večna lovišča dober in zvest lovski tovariš Viktor. Pokopan je bil 16. decembra 1. 1. na pokopališču Št. Vid pri Lukovici.
Pokojni je bil rojen v Matenji vasi pri Postojni, letos pa bi dosegel 63. leto starosti.
Kot velikemu prijatelju narave mu je bila pot v gozd najljubša. Bolezni ni poznal. Bil jp prijazen, družaben, dober pevec ter dostojen proti vsakomur.
Lovski tovariš, če te popelje pot mimo njegovega- počivališča, ustavi se, vrzi zeleno vejico na grob, spom-
ni se pokojnega, ki je bil z vsem svojim bitjem lovec in tovariš. Janez.
f Jaš Lojze. Dne 2. junija 1947, sredi dela in snovanja za izvedbo petletnega načrta kot vodja gozdarskega oddelka pri Dravskem gozdnem gospodarstvu v Mariboru, nam je tragična nesreča na službeni vožnji iztrgala gozdarskega strokovnjaka, odličnega lovca in plemenitega tovariša, mladi družini treh hčerkic in blagi ženi pa ugrabila skrbnega očeta in rednika. S svojimi 47 leti je bil na višku svojega strokovnega znanja in življenjske prakse, da je bil kos veliki gospodarski nalogi, ki je bila zaupana njegovim veščim rokam. Z mirnostjo, ki odlikuje
pravega lovca in sigurnega strelca, je bil tudi ob vseh ogromnih telesnih in duševnih naporih vedno nasmejan in veder. Ta vedrost je pač klila iz vere v uspeh dela in načrta, pa bila tudi vir njegove prijetne družabnosti, ki je osvajala vsakogar.
Šest ur pred nesrečo si, dragi Lojze, ves nasmejan pripomnil, da boš v kratkem položil srnjaka na dlako in jeseni jelena. Pa Te je smrt položila na mrtvaški oder im Ti tako; nepričakovano in mnogo prezgodaj odprla večna lovišča. Če so tako zelena, bajna in skrivnostna, kakor je Tvoje Pohorje. Ti ne bo težko. Saj je Tvoja domačija najprelestnejši košček slovenske zem-
lje, ki je nisi hotel nikoli zapustiti. Kdo ne bi bil postal lovec, ki je hodil po teh čudovitih gozdovih in tratah, koga ni opojil balzam pohorskega gozdnega zraka.
Tem bolj težko je nam oib svežem grobu, ko zgubljamo lovca in gozdarja, za katerim ostaja praznina, posebej še v krogu prijateljev in tovarišev. Ne samo zelena vejica na grobu, temveč vse temno, jelovjie in smrekovje Pohorja, ki Ti vrši večno uspavanko, je sveža in trajna vez med Teboj in nami. In kadar se bo oglasil jelen v Rdečem bregu in bo počila puška, borno trčili na Tvoj spomin. Naj večno čuva Tebe in Tvoj spomin slovensko Pohorje!	M. š.
-j- Karel Biško. Na binkoštno soboto 24. maja se je ponesrečil na vožnji z lova na ruševca in dva dini kasneje podlegel. Tik pred tem se je šalil, da ga bodo ruševci spravili v večna lovišča. In sredi pomladanskega cvetja, v cvetu svoje moške dobe je res odšel. Sama šala in življenjski optimizem sta ga bila. Na dlani je nosil svoje srce, na ustih smeh, v roki pomoč svojim tovarišem in prijateljem. Prijatelj mm je bil vse, lovski tovariš nad vse. Po krvi Čeh (igral je vse instrumente), po srcu in duši Slovenec, kakor ga treba iskati, a zraven vztrajen, veščak v svoji stroki, ki je z lastnimi rokami ustva-
til topel dom svoji družini, ženi in hčerkama. S svojo žilavostjo in vedrim optimizmom je prebrodil težke čase gospodarskih kriz. Nikoli ni klonil pa tudi nikoli nista bila njegovo srce in roka zaprta za sočloveka. Za odpoči-tek in razvedrilo po težkem delu so mu pa bile planine in lov. Kamniška Bistrica mu je bil drugi širši dom, kjer- se je udejstvoval kot planinec, načelnik reševalne sekcije in kot lovec, član več lovskih družin. Nobena pot mu ni bila prenaporna, noben mraz prehud, noben sneg pretežek, da bi ga ustavili, da ne bi pogledal za gamsi, petelini, srnjaki, racami. Nič ga ni potrlo in kot rojen igralec in šaljivec je znal družbo dvigniti do razigranosti. Znal je pa tudi lovsko latinščino, da mu ni bil kdo zlepa kos, in rad je potegnil lovskega domišljavca, ali pa mu pokazal, kako se s puško z*adene. Kako spoštovan in priljubljen je bil v Kamniku in daljni okolici, je pričala njegova zadnja pot, na kateri so ga nosili njegovi tovariši planinci in mu izkazovali častno stražo in spremstvo lovci.
Tisto jutro je čakal ruševca im pričakal — smrt v srcu Kamniške Bistrice. Odpovedpla je nenadno pnevmatika pri njegovem vozilu, kar je povzročilo nesrečo. Namesto da bi bil pripeljal svojo družino v Kamniško Bistrico za binkošti, so ga nezavestnega pripeljali v bolnišnico. Tisto jutro mu je ruševec zadnjikrat zapihal in zaplesal. Usoda je kruta in posmehljiva. Pošalila se je s šaljivcem, da mu je nudila za pot v smrt avto, okrašen za poroko. Da je ušel zamahu smrti, bi se bil za to šalo nasmejal, kakoir se je le on znal. Tako se je življenjska tragika končala z ironično šalo.
Nobeno oko ni ostalo suho, ko smo ga ob vznožju snežnih planin izročili njim v večno varstvo. Od tam bo gledal nanje, kadar bo sive glave Brane, Skute, Grintavca ožarjaiLo sonce ali sredi noči svetili bliski. Smehljal se boš, ko boš jeseni videl gamse na sva-tovanju in spomladi prisluhnil skriv-
nostni pesmi petelina. Saj Ti je, predragi, laže brez nas, kakor nam brez Tebe. Vedi, da gremo za Teboj vsi, ki smo Te ljubili in so nam solzne oči ob Tvojem milem spominu, in za gotovo pridemo za Teboj.
Strpi še malo in pripravi harmoniko in dobro šalo, ko nas sprejmeš na pragu večnih lovišč, da bo veselo kakor nekdaj v Tvoji prijetni družbi. Lahka Ti naša in Tvoja zemljica.
Boris, Mirko, Jiri, Jernej, Stane, Lovro in vsi drugi.
Okrajni lovski svet za Gor. Radgono je bil izVoljen na okrajnem zboru lovcev 25. maja 1947. Poleg predsednika tov. Alojzija Nemca in njegovega namestnika je bilo izbranih še 7 članov in 6 namestnikov, 2 preglednika in namestnika, delegat in namestnik Za LSLRS ter delegata za lovsko zadrugo.
Kinološke vesti
Kinologija v FLRJ
Kinološko udruženje LR Slovenije priredi letos svojo I. državno razstavo psov vseh vrst v nedeljo 7. septembra 1947 v Ljubljani.
Na razstavi se bodo podeljevali naslovi: Prvak (prvakinja) LR Slovenije, Prvak (prvakinja) FLR Jugoslavije — Ljubljana 1947 in nadeja na mednarodni čempijonat (CACIB).
Rok za prijavo je do 16. aivg. 1947 na naslov: Ljubljana I., Cesta v Rožno dolino 36 (tel. 23-55).
Kinologija drugod
Inozemske razstave psov. V Berlinu (ruska cona) je bila prirejena razstava psov vseh vrst dne 17. novembra 1940. Razstavljenih je bilo 1380 psov (med njimi samo okrog 400 lovskih psov), pripadajočih 60 različnim pasmam. Razstava je trajala od 8.30 do 17. ure,
ocenjevanje se je izvršilo v 25 krogih z 31 sodniki in se je tudi priredilo 38 izkušenj. V vzrejnih skupinah je bilo priznano I. darilo faksterdjerjem, II. darilo velikim šnavcerjem in III. nemškim ovčarjem; iz te skupine je bil prodan nemški ovčar za 11.000 RM. Razstavo je obiskalo nad 12 tisoč Berlinčanov.
Pod okriljem Stinveizerische Kinologi« ch e Gesellschaft se je priredila I. mednarodna razstava psov vseh vrst po vojni v dneh 17. in 18. maja 1947 v Baselu. Razstavljenih je bilo nad tisoč psov v prostorih velesejma. Prvič so prišli zopet inozemski razstavljale!!, in sicer iz Avstrije, Belgije, Češkoslovaške, Francije, Holandske, Nemčije, Italije in Švedske. Ocenjevalo je okrog 50 sodnikov. Obisk ljudstva je bil tako ogromen, da so se ppsetniki prerivali v prostorih velesejma.
Oesterreichischeir Kynologenverband je priredil svojo I. mednarodno razstavo psov vseh vrst 31. maja m 1. junija 1947 na Dunaju v prostorih Rotunde. Razstavljenih je bilo 770 psov (med njimi 250 lovskih psov), pripadajočih 59 različnim pasmam. Ocenjevanje se je izvršilo v 14 krogih z 18 sodniki. Izvršil se je tudi pohod prvakov in produkcija izučenih psov. Obisk razstave je bil ogromen (nad 27.000 oseb.)	Savezni sekretar
Nove psarne; KS FLRJ prijavlja v zaščito naslednje psalme: »BISTRA«, za vse pasme ptičarjev; lastnik Gabrijel Zupančič, obrtnik v Ljubljani, Kersnikova 3; »MAROV«, za vse pasme ptičarjev; lastnik Janez Gederer, upravnik drž. lesne industrije v Marenk e rgu; »PREBOLE«, za vse pasme ptičarjev; lastnik Alojzij Kastelic, obrtnik v Ljubljani, Erjavčeva 4, in »PRISTAVA«, za vse športne pse, lastnik Franc Kovačič, obrtnik v Ljubljani, Tyrševa 55. Zaščita teh psarn postane pravomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.
Sodniški pripravnik. Kinološko udru-ženje N. R. Srbije je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste športnih psov tov. Dragutina Rističa, vajarja v Beogradu, Dobračina 14. — Zvezni tajnik. Savezni sekretar.
Smotro čistokrvnih psov vseh pasem v Stični in Trebnjem je priredilo Kinološko udruženje LR Slovenije skupno z Okrajnima lovskima svetoma Gro suplje in Trebnje dne 15. junija 1947.
Okrajni lovski svet Grosuplje je zastopal predsednik Krevs Ivo, Okrajni lovski svet Trebnje pa predsednik Bulc Franjo.
V	Stično je bilo privedenih 53 psov; ocena je bila pravomočno priznana 23 psom. Bili so ocenjeni 4 kratkodlaki istrski braki (1 pd, 3 d), 10 resastih istrskih brakov (4 pd, 6 d), 2 keltska braka (1 d), 1 nemški ptičar (1 pd) in 1 jazbečar (1 d), 30 psov je odšlo brez ocene.
V	Trebnje je bilo privedenih 44 psov; ocena je bila pravomočno priznana 25 psom. Ocenjeni so bili: 11 kratkodlakih istrskih brakov (1 odi, 4 pd, 6 d), 4 resasti istrski braki (1 odi, 3 pd), 2 keltska braka (1 pd, ld), 1 posavski brak (1 d), 1 brak jazbečar (1 d) in 4 ilirski ovčarji (3 odi, 1 pd). 21 psov ni bilo ocenjenih.
Sodila sta Teodor T. D r en Lg in Ivan Zupan.
Skupščina Mednarodne kinološke federacije. Mednarodna kinološka federacija ima svoj sedež v Bruslju. V njej so včlanjene kinološke organizacije iz Francije, Belgije, Holandske, Italije, Švice, Monaka, Madžarske, Švedske, Finske, Avstrije, Jugoslavije, Romunije, Češkoslovaške, Poljske, Čile, Norveške, Portugalske, Danske, Irske, Luksemburga in Anglije. Zadnja skupščina je bila 1. 1939. v Stockholmu. Do letošnjega leta skupščine ni bilo zaradi vojne. Ko je v začetku junija meseca letošnjega leta praznovala belgijska Kinološka organizacija stoletnico prve razstave psov, je Mednarod-
na kinološka federacija sklicala svojo redno skupščino v Bruslju. Dne 7. in 8. junija je bila razstava psov, na kateri je bilo razstavljenih 550 psov različnih pasem, bodisi lovskih, bodisi 'nelovskih. Priznati je treba, da je bila razstava lepo organizirana, da so prevladovali domači belgijski psi, da pa kaj prida materiala ni bilo, razen te-irijerjev.
Na skupščino federacije je poslala tudi Jugoslavija svoje zastopstvo, ki je za razstavo podarilo lepo darilo, namenjeno najboljšemu razstavljenemu plemenjaku. To darilo je dobil rejec Verbanck za psico iz pasme Ši-perke, katere lansko leglo — 2 psa in 1 psica — je bilo odlično ocenjeno.
Skupščino federacije je vodil Jugoslovan dr. Ivan Lovrenčič z Vrhnike, ki je bil 1. 1939. izvoljen za podpredsednika. Predsednik Madžar Hunyady je med vojno umrl, zato je njegove posle moral prevzeti dir. Lovrenčič. Na skupščini je poročal generalni sekretar Albert Houtart o delu od 1. 1939. dalje, predložil je obračun za vsa ta leta, prav tako proračun, ki je bil soglasno sprejet. Določena je bila na skupščini letna članarina, dalje prispevki za vpise v CACIB in CACIT (knjiga najlepših in najboljših psov), sklenjeno je bilo dalje, da mora vsakdo, ki prijavi zaščito svoje psarne, plačati nek prispevek tudi federaciji. Izvoljena je bila tudi nova uprava federacije, in sicer za predsednika Jugoslovan dr. Ivan Lovrenčič, za podpredsednika Madžar Cekonits, za generalnega sekretarja Belgijec Houtart, za tajnika Francoz Rothea, pomožni tajniki pa so iz Švedske, Švice, Madžarske in Italije. Na predlog Belgijcev je bilo tudi soglasno sklenjeno, da bo bodoča skupščina Mednarodne kinološke federacije 1. 1948, v Jugoslaviji, Zastopnik jugoslovanske delegacije dr. Lavrič je z ozirom na ta sklep izjavil naslednje:
»Na današnji skupščini ste sklenili, naj bo drugo leto skupščina Mednarodne kinološke federacije v Jugoslaviji. V imenu jugoslovanske delegacije se Vam zahvaljujem za veliko čast, ki ki ste jo poklonili naši državi. Sprejemamo Vaš sklep in s tem tudi dolžnost, da bomo damo nam nalogo izpolnili.
Dovolite, da porabim to priliko in da Vas v imenu kinologov in narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije najtopleje pozdravim. Pozdravljam Vas v imenu dežele, ki je med drugo svetovno vojno utrpela veliko škodo povsod, tudi v kinologiji. Ta dežela se je tako rekoč praznih rok prva med vsemi uprla okupatorju, ustvarila si je vojne brigade in z njimi priborila svobodo, mir. Danes si svojo domovino sami obnavljamo z delovnimi brigadami. Pri tem sodelujemo vsi na čelu z našo mladino, ki gradi državi v prostovoljnem in brezplačnem delu stokilometrske železniške proge. Obnovo vršimo z naglimi koraki tudi v kinologiji.
Nova Jugoslavija stremi za tem, da se druži v plodonosnem delu z vsemi dobromislečimi, zlasti z onimi, ki žele mirnega sožitja med narodi. Z vso upravičenostjo štejemo med te dobro-misleče tudi kinologe.
O novi Jugoslaviji se veliko govori in piše; žal je med tem tudi veliko neresničnega. Zaradi tega nas tembolj veseli Vaš sklep, da pridete drugo leto v Jugoslavijo in da se boste na lastne oči prepričali, kakšna je resnica.
Na svidenje v Jugoslaviji!«
Zborovalci so obljubili za drugo leto številno udeležbo na skupščini federacije v Jugoslaviji, Zaradi tega je naša dolžnost, da se na to skupščino že sedaj začnemo pripravljati in da ob tej priliki priredimo veliko razstavo psov, zlasti psov domačih pasem.
J. L.
Anton S. Pirc
Jerebica
Jerebica je med divjadjo naših krajev poleg srne in zajca menda najbolj pogosta in priljubljena divjad, ker nudi lovcu in gojitelju bogat vir lovskega užitka in ne dela škode. Edino v vinorodnih krajih si morda privošči včasih kakšno zrelo jagodo, dasi tudi take obtožbe niso vedno upravičene, ker se grehi kosa, drozgov in drugih operjenih sladokuscev kaj radi pripišejo jerebici. Škoda na žitnih poljih pa- sploh ne pride v poštev. Zato je možno jerebice gojiti v velikem številu, ne da bi se poljedelci pritoževali. Korist, ki jo imamo od jerebice, je znatna in dosegljiva brez posebnih izdatkov, ki nastanejo le s prezimovanjem.
Po dolgoletnih izkustvih v obsežnih nižinskih revirjih žito-rodnih pokrajin se na prostoru okrog 500 do 600 ha z lahkoto preživlja do 2000 jerebic. Račun je enostaven, vsaj v teoriji. Če je v takem revirju srečno prezimilo tri sto jerebic, tedaj bo valilo verjetno okrog 120 do 150 parov, ki izležejo po 10 do 15 kebčkov. Od teh doraste le gotov, odstotek, ker jih precejšnje število po-
končajo roparice, hladno in mokro vreme in — kosa. Tako lovišče je seveda idealno zasedeno. Pri nas bomo tak stalež dosegli morda čez leta, toda le pri dobrem lovskem gospodarstvu.
Jerebica (perdix cinerea) spada v rod poljskih kur. Doma je povsod v srednji in južni Evropi in Aziji, razen na severu in v visokih planinah. Najljubša so ji odprta žitorodna polja. V takih krajih je stalna in se odseli le tedaj, če ji primanjkuje hrane in vode.
Nekateri naravoslovci vidijo v raznih krajih različne zvrsti jerebic, kar pa ne drži in za nas tudi ni važno, čeprav se jerebice raznih pokrajin razlikujejo po velikosti in barvnih odtenkih. Te razlike so nastale zaradi drugačnega podnebja in prehrane in niso tako znatne, da bi opravičile delitev jerebic v različne zvrsti.
Jerebico poznamo vsi in posebno lovci tako dobro, da mi jo ni treba podrobno opisovati. Omejil se bom le na glavne značilnosti : Petelin ima spredaj na glavi živordečo rožo v obliki trikotnika, perje na hrbtu je rjavkasto s temnimi in svetlejšimi pikami in progami, prsi so pepelastosive, peruti temnorjave in kakor poškropljene z rjavimi pikicami, trebuh je svetiosiv s temnejšimi lisami. Na spodnjem delu prsi imata petelin in kokoška podkvi podobno liso temnokostanjeve barve.
Kokoška je podobna petelinu, samo da so njene barve manj izrazite, tudi je nekoliko manjša od petelina.
Kebčka pokriva prve dni rjavorumenkast puh, kmalu jim pa zrase perje in v malo več ko enem mesecu so staršem že čisto podobni. Noge so v mladosti rumene, toda že do jeseni dobijo modrosivo barvo za vse življenje. V septembru, po golitvi skoraj da ni več razlike med starši in mladino. Z novim perjem se mladičem pojavi tudi kostanjeva podkev na prsih.
Težina odrasle jerebice je okrog 570 g, širina razpetih peruti okrog 46 cm. Telo meri v dolžino 50 do 55 cm in stoji na 15 cm visokih nožicah, ki so do spodnjih 5 cm porasle s perjem.
Jerebica leta s svojimi razmeroma kratkimi perutmi zelo hitro in pri močnem vetru tudi visoko. Navadno pa ne leti više od 20 m in kmalu se zopet spusti na zemljo. Če pa je le mogoče, sploh ne vzleti, temveč se rajši izogne nevarnostim z bežanjem, katerega hitrost preseneča. Kolikokrat se pripeti, da opazimo kito jerebic, ki se je pasla na strnišču ob koruzi in pri našem bližanju vanjo izginila. V takem primeru radi pošljemo mlajšega brzo-nogega lovskega tovariša po ovinku na konec njive, da kito tam prestreže. Toda redkokdaj pride pravočasno, čeravno teče po najkrajši poti. Navadno bo prišel ravno prav, da vidi, kako poslednji rep zgine v sosednji njivi.
Jerebice se parijo že proti koncu februarja, paritev pa je zelo odvisna od vremena. Če je vreme ugodno in toplo, se jerebice odcepljajo od kite v parih, ki začno zakonsko življenje. Če nastopi znova zmrzal, se zopet združijo v kito, da bi laže kljubovale hladu. Kakor pri drugi divjadi, tako naj bi tudi pri jerebicah vladalo načelo, da se v prvi vrsti odstrele sanici.
Jerebica znese prva jajčka konec aprila, v južnih krajih tudi prej. Gnezdo naredi zelo površno na ploski zemlji in ga nastelje z nekaj bilkami ali suho travo. Večkrat je gnezdo pod kakim grmičkom, ob večjem kamnu in neredko tik živahnih poti. Kokoška znese 10 do 1? jajc. Če jih je izpod deset, tedaj je verjetno, da se je prvo gnezdo ponesrečilo. Kokoške si izbero gnezdišča čim dlje druga od druge, petelin pa se ne oddalji v času valitve od gnezda.
Kebčki se izležejo po 21 dnevih in tako rekoč z jajčjo lupino na hrbtu sledijo staršem. Prva hrana so jim drobni črvički, mravljinčja jajčka (bube) in druge žuželke, ki jih pod skrbnim nadzorstvom matere iščejo, dokler se ne privadijo na preprostejšo hrano. X prvem času jih mati pokriva prav tako kakor domača kokoš. V primeru nevarnosti opozorita stara mladiče, ki se takoj in tako spretno poskrijejo, da jih je težko najti. Starša pa se trudita, posnemajoč nespretnost ali nezmožnost letenja, da bi obrnila pozornost sovražnika nase in ga premotila, kar jima navadno tudi uspe, in tako rešita mladiče. Ko nevarnost mine, poiščeta svoj zarod, ga s pritajenim klicanjem zbereta in paša se nadaljuje. Mladiči, stari 14 dni, že začno letati in se potem v poletni toploti hitro razvijejo. Deset tednov stari se komajda razlikujejo od odrasHh jerebic.
Nekoč sem opazoval kito s komaj 14 dni starimi jerebičkami. Bilo je to na Blagovni v celjski okolici. Idealno mešana pokrajina, gozdovi, travniki, vmes njive in potoček skozi dolino. Prišel sem iz gozda, ki leži malo više, in sem ob robu obstal, ko sem slišal čirikanje jerebice iz krompirjeve njive pred seboj. Na fižolovkah so ždele grlice. Dan je bil izredno vroč. Vzamem daljnogled in pazljivo iščem, toda ničesar ne opazim. Morda bi še dolgo brez uspeha iskal, da se ni eden kebčkov pognal iz gostega krompirišča na pokošen travnik za kobilico. Zdaj sem vedel, da je kita tu, komaj deset metrov pred menoj. Tesno sem se stisnil k deblu starega hrasta in opazoval skozi grmovje zanimivo početje kebčkov. Mladina je neverjetno urno preiskovala listje, grebla, kljuvala in se podila po krompirju, starih pa nikjer. Saj sem jih vendar slišal klicati. Medtem se mi je mladina približala na pet, šest metrov. Kar naenkrat jih je nekaj preplašilo, vratovi so postali
dolgi in tanki, bistre očke so prestrašeno gledale okrog... čiri, čiri in stara dva, ki ju prej nisem mogel nikakor najti, se izluščita izpod zelenja in frrrrr v nasprotno smer. Toda nista daleč odletela, le kakih dvajset korakov od tod klicala mladino. Stal sem nepremično. Mladina pa — šest kebčkov sem naštel — beži, beži, se skriva in se prehiteva v smeri -starih. Okopan in obdelan krompir ni asfalt — letati pa še ne znajo. Prekopicajo se in frfotajo s svojimi še slabotnimi perutkami meter dva daleč in spet beže. Ko so dospeli do starih, sta onadva prevzela vodstvo in vsa kita je izginila izpred mojih oči.
V nekaterih naših loviščih so po zadnji dolgi vojni jerebice postale zelo redke. Nekaj trdih zim, ki so zasnežena polja prekrile z ledeno skorjo, pomanjkanje hrane in roparice so poleg nelovcev naša lovišča opustošile in treba bo znatnih žrtev in prave lovske zavesti, da bodo jerebice kakor nekdaj zopet v številnih kitah prijetno poživljale naše ravnine. Kako bomo to« dosegli? Predvsem z uvozom jerebic iz drugih krajev, z iz valitvi jo najdenih jajc, z uničevanjem roparic in s prepovedjo streljanja za neki čas. Pri košnji se bo marsikje v deteljišču našlo jerebičje gnezdo z zalezenimi jajčki. Taka jajčka brž odnesemo domov in jih podložimo majhni koklji, ki jih bo izvalda. Prehrana malih kebčkov ni ravno tako težka kakor si to predstavljamo. Važno pa je, da dobe kebčki, ki so izredno ljubki pa tudi občutljivi, poleg prosa, travnega semenja in zdroba vseh vrst žitaric tudi malo živalske hrane, kakor črvičke, mravljinčja jajčka, včasih kako zdrobljeno kuhano jajce in podobno. Vse to pa pomešamo z drobno sesekljano zelenjavo, ker jim to narava v prostosti nudi in ker to za zdravje in razvoj organizma potrebujejo. Na velikih posestvih, pri nas na primer v Medjimurju, Prekmurju, v Slavoniji in Sremu imajo, oziroma so imeli za umetni odgoj fazanov in jerebic posebne volijere, obdane z žično ograjo, da niti podlasica ni mogla skozi. Tam so valile majhne domače kokoši popolnoma varno in nemoteno najdena fazanja in jerebičja jajčka in so lepo odgojile tuj zarod. Zanimivo je bilo opazovati resno in zaskrbljeno početjei krušne matere, če so« se ji rejenčki z neverjetno naglico izmaknili izpod nadzorstva in se razbežali po dokaj prostorni volijeri. Kmalu pa so spet prišli in poiskali toploto pod perutmi mačehe. Vseh kebčkov ne bo uspelo vzrediti, ker jih tudi v svobodi precejšen odstotek pogine. Izplačalo se bo pa vseeno, četudi jih ostane le polovica. Ko so toliko godni, da že sami zapuščajo kokljo in ko si nekega dne izmed tovarišev izbero voditelja, je čas, da jim damo svobodo. Rano zjutraj jih odnesemo na polje in jih spustimo tam, kjer je blizu kako zaklonišče, koruza
ali proso in kjer smo morda opazili kako svobodno kito v bližini. Kokljo pustimo v košarici ali kletki še dan, dva, da kebčke s svojim vabljenjem drži skupaj. Blizu koklje vržemo malo hrane za prvo silo. Prvi dnevi svobode so za mlade jerebičke kritični, ker nevarnosti še ne poznajo. Toda prostosti se hitro privadijo in prav rade se pridružijo prvi kiti, ki jih tudi sprejme.
V prostosti valečo jerebico ogrožajo številni sovražniki: lisica, mačka, dihur, podlasica in pes — potepuh. Manj nevarne SO' ujede v času valjenja, ker kokoška zelo trdno sedi in tudi samec se mnogo ne preletava, marveč se zvesto drži nekje v bližini. Dobro zaščito nudijo valeči jerebici trnjevi grmički sredi polja in dobro je, če jih včasih podrežemo, da se bolj gosto razrastejo. Tako grmovje, posebno če raste v malo večji skupini, je naravnost idealno zaklonišče za valeče jerebice. Kjer so take priložnosti za skrivanje, se jih bodo jerebice v času valjenja gotovo poslužile in kebčki odrastejo brez večjih motenj, ker ujede ne morejo do njih, drugih nesreč jih pa skrbni gojitelj že obvaruje. Ponekod izsekajo skozi tako grmičevje ozka pota in na njih nastavijo pasti ali druge lovne priprave za štirinožne roparice. Človek ne bi verjel, kaj se na ta način vse polovi. Od domačega psa in mačke pa do podlasice se znajdejo v takih pasteh, ker vsi ti preiskujejo podnevi ali še rajši ponoči grmovje za plenom in če so pota narejena, se jih poslužijo in se ujamejo. Če pa se slučajno ujame fazan, jerebica ali zajec, morda tudi nenadzorovan psiček prijatelja, take ujetnike potem izpustimo.
Zelo pripravno je in videl sem to marsikje, med drugim tudi na Gorenjskem, pri Radohovi vasi, okrog Stične in v južnih ravninah, da ob mejah in sploh na neplodnem zemljišču med njivami posadijo sladki amerikanski krompir topinambur. Ta rastlina da velik pridelek brez vsake nege in obdelovanja, ki ga s pridom pokladamo svinjam in kravam, ko druge krme proti pomladi že občutno primanjkuje. Ne izkopljemo pa vseh gomoljev, — izkopavamo ga lahko tudi pozimi — temveč pustimo pod vsako rastlino po en, dva gomolja, ki zopet bujno poženeta dva do tri metre visoka stebla. Tako umetno ustvarjeno zaklonišče — remiza nudi fazanom in jerebicam izborno zavetišče in dobra gnezdišča. Stebla pustimo čez zimo zunaj in ko jih veter in sneg nalomita, tedaj šele postane tak nasad idealno zaklonišče za našo poljsko divjad in zlasti perjad. In tudi srne suho listje rade obirajo. Poleti se fazan in jerebica rada hladita ob hudi vročini v takih remizah, pozimi jih pa gotovo najdeš tam. Zelo praktične so take remize tudi zaradi zimskega krmljenja. Krmimo' blizu remiz, kamor se perjad takoj zateče, čim je pospravila prinešeno hrano. In končno,
če vemo, kje se naša divjad nahaja, jo bomo tudi laže ubranili njenih preganjalcev. Krompir topinambur je trajnica, zadovoljna z najslabšo, negnojeno zemljo, ne zahteva nobene obdelave in prinaša mnogo koristi kmetu in lovcu.
Na gmajnah, sploh pa na neplodnih tleh, kjer nič drugega j>rav ne uspeva, posadimo robidovje ali pustimo- da se razraste. Tudi brin jev grm je dober v ta namen. Oba dajeta naši pernati divjadi varno zavetje in hrano. Krmišče očistimo snega in pokrijemo precej na gosto z vejami iglavcev ali trnja. Ne pozabimo žitaricam dodati kako repo, peso ali zeljnato glavo-. Fazan in jerebica jih rada kljujeta.
Če po naključju najdemo jerebičje gnezdo in okrog njega lupine jajčk, tedaj smo lahko prepričani, da je vse šlo- po sreči. Če pa je bilo kaj narobe in še ni prepozno v letu, bo jerebica znesla še 6 do 8 jajc in jih tudi izvalila. Toda to drugo gnezdo slabo uspeva in ni odporno-, tako da kebčki lahko postanejo plen roparic in celo vran in srak, ki zdravih jerebic po navadi ne napadejo.
Jerebice se mnogo bolj množijo v ravnih žitorodnih krajih s peščeno lahko zemljo, kjer rade grebejo, se v prahu kopljejo in iščejo črve in žuželke. Hribovje s težko, ilovnato zemljo jih ne privlači. Če so si jerebice izbrale kak kraj, ki jim ugaja in so bile po nerodnosti lovcev ali iz kakšnih drugih vzrokov tam iztrebljene, tedaj bo kmalu od drugod priletel par jerebic in se naselil. Nasprotno pa je nemogoče naseliti jerebico v kraju in na zemlji, ki ji ne ugaja in tam ne pomagajo niti največje žrtve in trud. V nekaterih krajih streljajo jerebice skoz ves lovni čas in jih ne zmanjka. Lanska (stara) jerebica gnezdi v bližini starega mesta, medtem ko se mladina seli. Nesrečo za vso mlado družino pa pomeni odstrel starih dveh. Mladina si ne zna prav pomagati, posebno, če še ni dodobra dorasla, ker še ni dovolj izkušena, da bi se ubranila roparic, ki jo osirotelo, kar v nekaj dneh uničijo in tudi tegobam slabega vremena se ne zna umikati.
Stari Diezel priporoča, da se v vsakem lovišču nekaj kit za razplod sploh ne obstreljuje, medtem ko naj se ostale kite docela odstrele, ker da ostanki kit od treh, štirih mladih jerebic itak ne prežive zime in podležejo. Naši lovci se tega načela ne drže, češ da se nestreljane kite rade izselijo in to je tudi dokazano. Kite se ob nekem času v pozni jeseni združijo v večje jate in če to združitev izvrši nekoliko nestreljanih kit, naraste število jerebic na sto in več in take močne jate se rade selijo. Zato imajo naši lovci prav, če trdijo, da je treba vse kite reducirati vsaj na polo-
vico, pri tem pa po možnosti pustiti stare. Te reducirane kite se sicer tudi združijo, ostanejo pa v domačem revirju.
Mladina brez starih je nekam brezskrbna, dočim so večje kite plašne in oprezne. Zimo take večje kite laže prežive, ker se med seboj grejejo in z združenimi močmi hitreje odgrebejo sneg, da pridejo do zaželenega žita, ki je njihova glavna hrana v zimskem času. Več oči in ušes tudi več vidi in sliši in tako se tudi nevarnosti laže ognejo. Hudo pa je in skoraj vedno katastrofalno, če sneg pokrije ledena skorja, skozi katero se slaba jerebica ne more prekopati do žitnih posevkov ah narobe, če prenočuje pod snegom in sneg preko noči po vrhu otrdi. Če nei morejo do zemlje, blodijo revice po cestah, iščoč govno in druge odpadke. Takrat prihajajo v bližino človeških bivališč, na dvorišča in pod kozolce, kjer jih zopet čakajo nove nevarnosti, lisica, zanke, mačke in ujede.
Ko v jeseni zabrne mlatilnice, se spomnim kmeta-lovca pri Novem Sadu, ki je takoj od mlatilnice odločil, kolikor se je le dalo pšeničnih plev in pri tem rekel: »To je za moje jerebice!« Za ta namen so pleve vseh vrst žitaric dobre razen ovsenih, ki so mehke in se koristno porabijo za krmo govedi. Pokazal mi je krmišča, ki jih je naredil svojim jerebicam. To so bila obenem idealna zaklonišča. Na solidnih kolih je bilo pribito lubje borovcev, ki je izredno trdno in izdrži leta in leta. Lubje je treba uporabiti, dokler je sveže in upogljivo. Krmišča so bila tudi s strani dobro zavarovana, da jih ni zamedlo. Skozi tako streho ne pronica vlaga in pleve ostanejo suhe. Jerebice pa svoja zaklonišča obiskujejo tudi v deževnem vremenu, ker se tam posušijo. Kakšnega pomena je to posebno v hladnem pomladanskem deževju, ve vsak gojitelj, ko na svojo žalost in škodo ugotavlja, kako mlade jerebičke ginejo zavoljo mraza in mokrote, ki jih uničita več ko roparice. V teh krmiščih naj bo vedno nekaj plev, da se jerebice že poleti navadijo nanje. Če so pleve popolnoma prazne, kmalu postanejo jerebicam nezanimive, zato treba mednje pomešati malo odpadkov kakršnega koli žitnega zrnja, ki ga bodo jerebice in fazani vneto iskali in se pri brskanju greli. S tem smo jih pa tudi že privadili na zaklonišče, ki ga bodo posebno v deževnem in zimskem času radi obiskovali.
Ponekod pripravijo jerebicam posebna krmišča iz vejevja ali šaša v obliki kop. V takih krmiščih nakopičijo do pol metra visoko odpadke iz gumne in senika, ki se na kupu ogrejejo in ker je vmes polno plevelnega semenja, v milih zimah celo ozeleni, kar nudi naši divjadi toliko potrebno in zaželeno zelenjavo.
Taka krmišča in zaklonišča sploh so še v drugem pogledu koristna. Ko se fazan in jerebica nanje privadita, in to se zgodi
zelo hitro, odpade posebno pri fazanih ono znano cigansko preletavanje, ko lačna in premražena perjad tava na desetine kilometrov okrog za hrano. V vsako krmišče natresemo tudi peska ali ometa s starega zidovja, kar divji kuretini koristno služi pri brskanju in zobanju. Kopajoč se v pesku in prahu ometa, se perutnina otrese mrčesa.
Za gojitev izberemo po možnosti kite, ki se najbolj zvesto drže remiz, obrobnih mladih gozdnih nasadov in vinogradov, ker so tam dobro zaščitene.
Če iskreno želimo, da se jerebica v naših loviščih zaplodi, potem pazimo na tole: 1. ne streljajmo jih brez načrta, 2. hranimo jih čez zimo, 5. borimo se proti zankarstvu pod kozolci, 4. ne dovoljujmo, da nam potepuški psi in mačke uničujejo kokoške in zarod in 5. držimo ujede na kratko.
Če se bomo teh načel strogo držali, bo spet kmalu dovolj jerebic po naših poljih.	(Konec prihodnjič.)
Podbreški
Ptičar in njegovo delo
(Konec.)
Pred leti sem bil službeno prestavljen na Hrvaško. Tam sem se seznanil s človekom, ki je imel vse lastnosti pravega lovca. Bil je gojitelj, bil je strog, a pravičen lovski gospodar svojih zakupnih lovišč, bil je vsem daleč na okoli vzgled lovca in lovski tovariš, da mu redko najdem primere. Praznik nam je bil, kadar smo bili povabljeni v njegovo lovišče. Saj nas ni bilo bog vedi koliko, štiri puške, dva psa, Stoj Samoborski in Asta Metliška, in »špediter« z znamenitim konjem Bandi. Psa sta bila, spuščena in po nekaj skokih je ta ali drugi že stal. Najbližji je stopil do njega in streljal. Oči vseh so spremljale enega ali drugega ptičarja in težko je bilo reči, kateri je bil boljši. Vsak pes je popolnoma samostojno delal. Če sta slučajno oba istočasno' stala in je bilo pri enem prej streljano, je drugi mirno stal naprej. Divjad sta do-našala vsak svojemu gospodarju in špediter je imel kmalu dovolj dela. Na čisti ravnini sta psa vzela precej polja in zgodilo se je, da enega ali drugega nismo videli, kje stoji. Mnogo je tam starih vodnih strug, suhih ali na pol suhih in s trstiko zaraščenih. Zaradi skrivališč v teh strugah je bila divjad mnogoštevilna. Ravno smo končali ob strugi reke in zavili zopet na polje, ko opazim, da Aste nikjer ni. I.očim se od družbe in se napotim nazaj. Celo uro sem taval, ko jo zagledam ob bregu reke pred izpranimi koreninami belega trna. Ko jo pokličem, me pogleda, se dvigne iz ležečega stava, napravi dva koraka proti opisanim koreninam in obstane. Iz previdnosti pripravim puško. Stopim bliže, ko sfrči fazanka, takoj za njo druga, peta, sedma, spoznam petelina in ga potegnem iz zraka — Asta stoji naprej. Nič se ne gane — Asta stoji naprej. Z nogo brcnem pesek pod korenine. Vse tiho — Asta se ne premakne. Pregledam votlino pod koreninami, a ne vidim ničesar. Poiščem meter in pol dolgo palico, ki je bila prekratka, da bi segel do dna. Lomim prve korenine, da bi videl, kaj se skriva spodaj. Kar iznenada začujem za hrbtom šum in izpod korenin švigne petelin in beži po tleh. Asta se spusti za njim in komaj sem se spravil iz struge, že sedi pri meni in mi nudi petelina, ki drži glavo pokonci in me boječe gleda. Gospodar vidi, da sem oddal špediterju dva petelina, in vpraša, kje sem jih dobil. Kratko opišem zgodbico in vsem se je čudno zdelo, da nihče ni opazil, kdaj je bil petelin obstreljen in kje? Toda to ni bilo čudno, ko je bilo včasih po pet ali celo osem petelinov istočasno
v zraku! Lovski gospodar pokliče Asto k sebi in jo glasno pohvali in poboža. Nasloni se ob nogo, čeprav se od drugih niti dotakniti ni pustila! Špediter nas je opozoril, da je plen štirih pušk in dveh ptičarjev že 78 kosov in krenili smo proti domu.
Bil sem že v postelji, ko me zbudi šum motorja. Znani žvižg mi pove, kdo je. Takoj sem bil pri oknu in znanec mi pove, kje je ob 19.15 uri streljal na srnjaka, ki je ranjen šel čez greben. Do mraka sta ga s tovarišem iskala. Drugo jutro smo pred zoro šli z Asto proti Pohorju in na nastrel. Pregledal sem položaj. Srnjak je bil streljan z nabojem 6.5 X 57 R. Kazalo je na uspeh. Opremil sem Asto, on mi bo pa z visoke preže nakazoval smer. Po vodstvu s preže začne Asta na nekem mestu ovohavati praprot, resje in mah. Tam sem ugotovil nastrel. Asta mi pokaže dlako, po kateri sem dognal, da sedi strel precej nizko. Krvi je na na-strelu precej. Stojim še na istem mestu in opazujem Asto. Obvo-havanja ni bilo ne konca ne kraja, kar ni čudno, ko so prejšnji dan pomandrali ves nastrel in okolico. Počasi se Asta pomika v označeno smer in nategne jermen. Počasi vozimo. S pogledom na prežo dobim znak, da sem na pravi poti. Asta vedno bolj nateza in sledi hitreje. Na slemenu dobim s preže potrdilo o pravi poti, nato smo zginili čez greben. Kraj je zaraščen, da sem komaj Asti sledil, ki je smer spremenila in sicer nekoliko strmo navzdol do vode, kjer Asta obstane. Primerno jo nagovarjam, naj sledi naprej, a ona se le ozira. Slišim, kako vleče zrak skozi nos. Stopim malo bliže in vidim, kako ovohava srnjaka. Ko sem stopil do nje in jo pohvalil, me je bolj presenečeno pogledala, kakor sem bil sam presenečen, da sem bil že pri srnjaku. Poklical sem tovariša in mu izročil smrekovo vejico.
Prišel je okupator in z njim je odšel marsikak dobro zasnovan plemenjak. Med temi Ninirod, odličen pri delu. Po naključju sem zvedel za psico, ki je po ovinkih prišla v naše kraje — na jug, mene so pa potegnili na sever, prav do Severnega morja. Jeta je bila, kar se oskrbe tiče, v skrbnih rokah, lovila pa je, kakor se je nji hotelo. Bila je sama svoj gospodar. Ta lastnost se ji še danes pozna, čeprav je prišla po moji vrnitvi v strogo in dosledno roko. Za lov je uporabna in včasih pokaže, da je odličnega potomstva. Bilo je n. pr. ob na pol suhem, gosto s trstiko zaraslem obdravskem rokavu. Jeta je pridno šarila, od časa do časa obstala in zletela je kakšna fazanka. V širšem in mokrem delu struge se oglasi. Vsi smo obstali in z očmi spremljali gibanje trstike. Pričakovali smo kakšnega zajčka ali morda celo lisičko, ki se rada stiska v trstiki. Ni bilo ne prvo ne drugo. Glas se je od časa do časa ponavljal in gledalci so bili nejevoljni in so
zabavljali. Jeta da zopet glas, pride za hip iz trstike, vrže pogled na nas in smukne nazaj. Tovariši odhajajo, jaz jim počasi sledim, oziram se na Jeto in ji od časa do časa piskam. Naenkrat razburljiv glas. Zopet se ozrem in vidim, kako Jeta z glasom in dejanji izraža željo po mucku, ki je čepel na vrbi. Najmlajši med nami ga je s strelom oplazil, da smo ga morali tresti z vej. Jeta je padajočega mačka ujela, mu iztisnila grešno dušo ter mi ga prinesla.
V pozni jeseni sem šel opazovat sme na paši. Jeta mi je sledila kakor senca. Od časa do časa se je z nosom pri tleh zanimala za kak sled ali pa je, stoječa zraven mene, glasno vsrkavala zrak skozi nos. Pri opazovanju treh srn skozi daljnogled ujamem v obzorje lisjaka. Takoj smuknem nazaj v staro vodno strugo in odložim Jeto ter se pomaknem po strugi naprej do zadnjega grma, od koder gledam lisjaka, ki preži na miš. Bil je od mene 150 korakov in pomikal se je na desno med glasnim vreščanjem šoj, ki jih je prihuljeno opazoval. Ob nekem presledku vreščanja zacvilim na miš. Lisjak ne reagira, menda cviljenja ni slišal. Zato čez čas glasneje ponovim. Lisjak premakne glavo v smer cviljenja in miga z ušesi. Po kratkem premišljevanju nadaljuje pot do globoko zvožene poljske poti, tam napravi kljuko in se mi jame bližati. Pri tem se mi je v vrezu poti docela skril. Z očmi sem švigal levo in desno, da bi ga kje med grmičjem ne zamudil. Bil je že mimo, ko se do ene tretjine pokaže iznad vreza v smeri proti gozdu. Po strelu skoči lisjak proti gozdu in jaz sem instinktivno poklical Jeto, ki je ves čas ležala za mano in z očmi spremljala moje kretnje. Odhitela je v smeri strela, zagledala lisjaka in ga po približno 200 skokih dohitela. Skozi daljnogled sem opazoval, da je Jeta hitela mimo lisjaka in ko sta bila vštric, se je vrgla nanj in ga pritisnila k tlom. Krčevito se je lisjak branil, a Jeta ga je od časa do časa poprijela, dokler niso lisjaku pošle moči. Ko je bil njen prijem dovolj močan, ga je dvignila in z njim otepala, da je košati rep krožil daleč po zraku. Ko sem videl, da je skoraj opravila, sem stopil proti nji, ki mi pride nasproti z mojim, do sedaj najlepšim lisjakom, ki je tehtal. 8.60 kg. Brez psa lisjaka ne bi bil nikoli uplenil.
Naj bi ti spomini spodbudili zlasti mlajše lovce, da bi se bolj; zanimali za lovske pse, njih pravilno vzrejo in vzgojo in da bi končno spoznali, kake užitke in doživetja nudi lov z zvestim štirinožnim tovarišem in da je lov z njimi šele pravi lov.
Hanzlovsky M.
Črna svojat in roparice
(Konec.)
Zdaj preostajajo samo še domače živali, ki škodujejo lovu v veliki meri. Prvo naj se spomnimo naše ljube mucke, ki tako pohlevno leži na pragu ter nedolžno prede. Človek bi ne verjel, če ne bi sam doživel. Ko se začne nagibati sonce proti zatonu, je tnucica že izginila za hlevom proti polju. Tu oživi njen lovski duh! Leze potiho in brez šuma. Kmalu se ji zdi sumljivo neko škrtanje. Malo postoji, prisluhne, se prihuli, malo počaka, potem skok in že cvili v njenem gobčku poljska miš. Morda dobi na svojem zalazu sem ter tja še kako miško. Toda njena pot jo vodi na kraj, kjer je imela že dobro pogrnjeno mizo. Dospevši do tega kraja zopet postoji in prisluhne. Kmalu čuje nekaj. Zopet se prihuli in izgleda, ko da bi sploh ne živela, samo oči žare. Lahen cepet jo opozori, da se pripravi in ko se približa senca na skok, tedaj huškne njena postava po bliskovito naprej in se zagrize v tilnik — zajčka. Žalostno zaveka zajček in otepa, dokler ne omaga v krempljih nedolžne mucice.
In naša mucica, vrnivša se proti jutru domov, se lepo napihnjena vsede na prag in zopet mirno ždi, kakor bi ne storila še nobeni stvari kaj žalega.
Po vaseh te pozdravljajo psi, od volčjaka do malih ščenetov, trgajoč se na verigah. To je prav! Toda prav ni, da gospodarji zvečer spuste svoje cucke ali čez dan, kadar gredo na polje ter jih vzerno s seboj. Nekaj časa hodi pes z gospodarjem. Ko pa pride na kakšno sled, ali mu na njivi postane dolgčas, začne iskati in stikati po okolici. Končno dvigne kakega zajca ali srno in divji lov gre navadno brez glasu čez hribe in doline vse dotlej, dokler pasji derači ne zgrabijo spehane divjadi ali je ne preženo iz kraja. Takšen lov je navadno spomladi in v jeseni, ko so kmetje po večini zaposleni na polju.
Prosti psi, ki niso privezani, pa se snidejo, največkrat po dva, se malo poigrata, nato se pa izgubita v goščavi, kjer lovita na lastno pest. V svojih mladih letih sem imel dva jazbečarja. Ker sem bil zaposlen preko dneva v pisarni, sta psa začela uhajati sama na lov, ne da bi jaz za to vedel. Nekega dne pa pride v pisarno logar ter mi pove, da je ustrelil dva jazbečarja, ki sta gonila brejo srno. »Prav ste naredili,« sem mu potrdil. Ko pa pridem opoldne domov, ni bilo jazbečarjev doma; in prišla nista nikdar več. Tako je s psi. Iz življenja v gozdu pa vem, da so psi, ki bi
ne gonili divjadi, jako redki. »Pes ne pogleda zajca«, kakor po navadi pravijo kmetje, je le bajka!
Med vojno in po vojni vrše še mnoge skrite puške svoj mrhar-ski posel. Ob zori pojdite v lovišča in štejte strele!
Zankarji so tudi pridno na delu. Zlasti jih boste dobili v loviščih, koder se je še kolikor toliko obdržala srnjad.
Taka je zadeva po vojni. Kamor koli pogledate, dragi tovariši, vsepovsod nam zija nasproti praznina iz lovišč. Kar govorim tu kot star praktik, svetujem, da se postavijo čim prej koče za logarje in lovce tako, da bodo imeli v svoji službi primemo zavetje. Les je v gozdovih in lesene naj bodo prve koče. Zato prilagam osnutek, ki bo imel gotovo obilo posnemalcev.
dvojno ležišče
( d 00 vrh druga, ga.1
Kuhinja
Glavna potreba pri vsaki koči je voda. Koder je ni v bližini, naj se izkoplje jama in napolni z deževnico, ki se preceja skozi filter, ki je napolnjen s soljo in ogljem. Seveda je potrebno, da se jama zabetonira. Postavite kočo tako, da bo prostor zračen in razgleden, in ne v goščavo.
Kako zatiramo roparice in vranjo svojat? To delo zahteva mojstra in lovci-začetniki pojdite najprej v šolo k starim stricem-praktikom.
Koder mejite z loviščem na polje je potrebno, da začnete z uničevanjem vran in srak. Kakor sem že prej rekel, je ta svojat prekanjena, inteligentna. Lovca pozna bolj kakor tat žandarja in naj se obleče kakor koli hoče, in če nosi puško s seboj ali ne. Morda bo ustrelil sem ter tja kako mlado vrano in nič več. To bi bilo premalo izdatno. Zato naj si ulovi mlado kanjo in mlajšo
vrano. Ta dva naj ob robu gozda privezana nastavlja, sani naj se pa skrije. Kmalu bo prišla črna druhal in se bo ljuto zaganjala proti kanji ter sedala na bližnja drevesa. S tem načinom lova sem imel najboljše uspehe. Predvsem je treba čim večkrat menjati izbrane prostore. Drug način je zastrupljanje vran z jajci, otrova-n imi s fosforjem. Jajca se polože po travnikih in poljih, koder prihajajo vrane najraje na pašo. Zlasti je treba položiti zastrupljena jajca na sveže navoženi gnoj ah na sveže zorane njive. Toda to je mogoče napraviti samo enkrat, ker so vrane zelo pametne in pustijo drugi dan jajca v miru. Zato pa otruj kuhan krompir, ki si ga namešal s krvjo in ga položi v kupčkih drugod po njivah. Tudi to je uspešno v zimskem času. Dober lov na vrane sem imel tudi s koruznim storžem. V jeseni, ko stoje še fižolove preklje, privežeš približno 1 'A m od tal prevrtan koruzni storž (seveda z zrnjem) tako, da se suče na motvozu, na vrhu pa privežeš zanko iz žime. Vrana, hoteč storž odtrgati, skoči nanj. Toda storž se ji pod nogami zavrti in zato hoče zopet odskočiti. Pri tem se ji pa zaplete zanka okrog noge in vrana je ujeta.
Pozimi lovimo vrane uspešno s »škrniclji«. Zvijemo jih iz belega papirja in zlepimo. Na dno škrniclja spustimo dva — tri zrna koruze, zgornji notranji rob pa namažemo s ptičjim limom ter škrniclje zataknemo v sneg ob cestah, koder je dosti konjskega govna. Ko pikne vrana po koruzi v škrniclju, se ji ta prilepi in vrana postane »slepa miš«. Prav smešno se pri tem obnaša, vzleta in teleba na tla. S palico ah strelom jo ni težko pokončati. Pri tem se vadiš tudi v streljanju, ako imaš dosti municije.
Srake so malo bolj neumne in pridejo po zimi do hiš. Tu se jih lahko postrelja s flobertovko, ali pa polovi na opisane načine.
Ujede (kragulje, skobce) počakamo pri gnezdu v zgodnjih jutrnjih urah. Seveda mora biti lovec spreten strelec, da strelja tudi v letu. Uspešen je lov z uharico, ki pritegne vse vrste roparic. Toda, kakor že rečeno, mora menjati prostore tega lova, sicer ne bo dosti uspeha.
Dobro bo, ako nastaviš tudi železja (skopce) v bližini hiše, kjer se pasejo po navadi domače kure. Kot vabo nastavi krompir, v katerega zatakneš nekaj kurjega perja. Za lov kraguljev so posebna železa. Ujede pristajajo rade na jerebji klic, ah na zajčji vek. Toda bodi pri klicanju dobro skrit in streljaj takoj po letečem kragulju. Tudi lisica se rada prikrade na te glasove.
Z lisicami pa je večji križ. Najprvo napravi s sosednjimi lovci skupne pogone v predelih, koder se najraje drže. S pogoni bo že nekaj uspeha, a boljše bo, ako jih primeš pozimi še s strupom.
Nastavljaj jim tudi razne stave, pasti in železje. Kako se nastavljajo pasti in drugo, ne bom razlagal, ker bi pisanje preveč narastlo.
Pri kunah in dihurjih je največ uspeha s stavami in železjem.
Pri tej priliki opozarjam lovce, da železja ne privezujete trdno za verigo, temveč pritrdite na verigo samo trizobno sidro. Ako se ujame v železje kaka štirinoga roparica, naj ga le odvleče, saj daleč ga ne bo, pa tudi noge si ne bo odgrizla, če se slučajno ujame zanjo.
Ta članek ima namen, da spodbudi lovce, da začno smotrno ugonabljati roparice, ki imajo največji delež na propasti naših lovišč. Želim samo, da bi lovcem pomagal k uspehu.
I
Samo, da te zgrabim za grlo . . .
Ogris Krišpin
Gojitev divjadi in ocena lovskih trofej
V predaprilski Jugoslaviji se je v Sloveniji hotel zaščititi stalež divjadi s tem, da se je pri oddaji lovišča v zakup določil dovoljeni letni odstrel velike divjadi, to je srnjadi, gamsov in jelenjadi. Za napredno lovstvo pa je potrebna tudi kvalitativna — kakovostna gojitev, kateri se ni posvečalo dovolj pažnje. Razen redkih izjem je odstrel zadel najboljše srnjake, gamsove kozle in jelene, ne glede na starost in brez pomisleka, da so za zboljšanje kakovosti staleža taki najbolj potrebni. Dognano je, da se dobre ali slabe lastnosti podedujejo.
Z našim začasnim zakonom o lovu in k temu izdanimi predpisi z dne 5. avgusta 1946 so postavljeni novi temelji naprednega lovstva. S tem bo zagotovljena ne samo staležna — množinska, temveč tudi kakovostna gojitev, katera se izvaja z odstrelom. Po novem začasnem zakonu o lovu bo moral lovski upravičenec predložiti vsako leto:
a)	izkaz staleža divjadi v lovišču, za veliko divjad ločeno po spolu in kakovosti;
b)	poročilo o uplenjeni divjadi v preteklem letu, in sicer za veliko divjad po številu, spolu, starosti in kakovosti;
c)	načrt odstrela za bodoče leto, za veliko zaščiteno divjad po starosti, številu in kakovosti.
Uplenitelji predlože vsako leto trofeje rogate divjadi v pregled in kontrolo okrajnemu lovskemu svetu, ki ugotovljene nepravilnosti javi pristojnemu okrajnemu izvršnemu LO.
Kakovost parkljaste divjadi pri samcih se loči: v la, Ib, Ha in IJb. Po teh kakovostnih razredih bo sestavljen stalež divjadi in tudi odstrelni predlog. Razumljivo je, da bodo lovci smeli vršiti odstrel le po odobrenem odstrelnem predlogu po številu in kakovosti. Da bi imeli bolj natančna določila o kakovostnih razredih, smatram za potrebno, da bi naše glasilo »Lovec« prinašalo tozadevne diskusije lovcev.
Trofeje jelenov in srnjakov so pri nas krajevno zelo različne in ne bi moglo biti odločilno enako število točk za kakovostne razrede srnjaka v kočevskih gozdovih in gorenjskih planinah. Drugače pa je s trofejami naših gamsov, pri katerih v Sloveniji ne bo dosti razlike. Izmeril in ocenil sem večje zbirke gamsovih rogljev iz I riglavskega pogorja in Kamniških planin, pri katerih nisem našel kakih posebnih razlik. S kakovostno gojitvijo z odstrelom bi se povprečna kakovost trofej mogla zvišati, ker je dognano, da se lastnosti trofej podedujejo.
Za lovnega — močnega gamsa moremo smatrati onega, ki je dopolnil 5 let in je dokončal glavno rast rogljev, in sicer štiri leta z največjo rastjo, peto leto pa običajno od 5 do 20 mm. Nadaljnja letna rast rogljev je kaj majhna in jo Nemci imenujejo: milimetrski obroči. Zato smatram, da spada gamsov kozel, ki je dopolnil pet let starosti, v razred I. Za razliko od la in Ib mora biti odločilno število točk trofej, in to po krajevnih razmerah. Za triglavsko pogorje, Kamniške planine in Karavanke bi se moglo vzeti do 100 točk Ib, s 100 in preko 100 točk pa la. To število točk so imeli v Avstriji za gamsove trofeje na Koroškem. Do dopolnjenih petih let starosti spada potem gamsov kozel v II. Ker je v tej starosti še v največ jem razvoju, tak kozel še ni loven. Iz gojitvenih razlogov pa se more tudi tak odstreliti, ako- je prav slab v rogljih, da bi njegovo potomstvo moglo vplivati na kakovost staleža. To je razred 1 Ib, razred Ha pa so kozli brez večjih napak; ti ne smejo biti odstreljeni.
Pri gojitvenem odstrelu gamsovih koz je treba največje previdnosti. Koze, ki imajo roglje prav nizke in lestvičaste oblike (ozko postavljene), spadajo v odstrel. Pri odstrelu gamsovih jalovih koz pa naj služijo lovcu naslednja dejstva: Ako je koza v tropu brez kozlička, je to znak, da ni jalova, pač pa je zgubila kozliča, bodisi da je v skalovju padel in se ubil, da ga je vzela kaka roparica ali pa je na drug način prišel ob življenje. Gamsova koza je plodna v visoko starost. Dobil sem bolno kozo, ki ni mogla več hoditi in sem jo s strelom rešil muk. Bila je stara 16 let in je še vodila kozliča, ki se ni hotel ločiti od matere. Da je koza res jalova, se pozna v prvi vrsti po tem, da ni več pri tropu, se pase v krajih kakor star kozel in je popolnoma sama. Razen tega se pozna poleti po barvi, da je stara. Pri odstrelu takih koz so trofeje pokazale starost vedno nad 16 let. Pri najdenih rogljih od starosti poginulih gamsovih koz se je izkazalo, da jih pogine največ v 16. in 17. letu, le redki so primeri 20 letne starosti.
Gamsovi kozli la so pravi plemenjaki v lovišču, zato jih ne smemo odstreliti, dokler ne dosežejo starosti, ko jih brez večje škode za gojitev moremo upleniti. Ponos gamsovega lovišča je število la kozlov.
Z novim začasnim zakonom o lovu so postavljeni temelji naprednemu lovstvu. Dolžnost nas lovcev pa je, da krenemo^ odločno na pot k izboljšanju naših lovišč, da se dvigne stalež naše plemenite divjadi množinsko in kakovostno.
Opomba: Glede ocenjevanja kakovosti trofej opozarjamo na »Navodila za upravo državnih in rezervatnih lovišč«, ki jih je založilo ministrstvo za gozdarstvo in so izšla kot priloga »Lovca« 1946. ■— Ur.
Lovec 1947
545
Tone Podvrečar
Ko kliče golob
»Bom kupu prosa-an mernk al dva-al pa«, tako sliši Gorenjec klic grivarja v pomladanskem jutru. Kukanje kukavice, klicanje grivarja, brez njih je gozd dolgočasen.
Kot divjad se grivar, pa tudi njegovi bližnji in daljnji sorodniki duplar, golob-jamar in grlica zelo podcenjujejo. To se opaža v vsem lovskem slovstvu, našem in tujem. Tudi M. Hanzlovsky jim je v svojem obrisu lovskega živaloslovja (Lovec 1923, stran 157—159) posvetil komaj dve strani, ko med tem opisuje zajca, jerebico, kljunača in še mnogo drugo divjad zelo obširno.
Grivarja pozna vsak lovec in je torej opis nepotreben, duplar in golob-jamar pa pač nista znana vsem slovenskim lovcem, ker jih ni povsod, ampak sta vezana na bolj določeno podnebje in pokrajino. Tudi grlica je ptica nižinskih krajev, obrobnih gozdov, senožeti in jas.
Duplar je domač v obširnih bukovih gozdovih s starim drevjem, ker gnezdi v drevesnih duplih tako n. pr. v Gorjancih, golob-jamar je ptica kraških krajev.
Hanzlovsky pravi o grivar ju »Tudi divjih golobov ne nahajamo več pri nas v takem številu kakor pred 15 — leti. Kje so časi, ko je takorekoč sonce zatemnelo, ko je1 letela jata 300—500 golobov in so se lomile veje borov in mecesnov, kamor so- na večer sedli! Če upoštevamo tiste male jate, ki se prikažejo še sem ter tja v naše kraje, pač lahko rečemo, da to ni niti stotina tiste množine, ki je nekdaj obiskovala našo Dolenjsko.« Tako Hanzlovsky pred 24 leti. In danes? Kje so- časi?
Nekoliko je razumljivo, da se je golobja družina včasih podcenjevala kot lovna divjad, saj je bilo drugih živali dovolj in golobov še povrh.
Kočevski gozdovi so obilovali srnjadi, dolenjski hribi, Sorško polje in tudi še neki predeli Gorenjske na zajcih, jerebicah in fazanih. Ob Krki, Kolpi in Ljubljanici je bilo mnogo divjih rac, jereb ni bil redek.
Sedaj vsega tega ni, niti golobov. Napredek in lov se ne ujemata. Je res, v prvi vrsti gojiti in potem šele loviti. Toda dolgočasno je hoditi na lov in se vračati brez plena. Zajce bi skoraj lahko numerirali, jerebice je vzela huda zima, srnjad je redka, jereb še bolj, ostane za pravi lovski čas edino le še grivar kot prva lovna divjad v poznem poletju in prvi jeseni.
Ko so se lanskega leta ustanavljale lovske družine in je nekateri začutil v sebi lovsko žilico, mi je rekel lovski tovariš:
»Moram biti zraven, samo zaradi grivarja. Ni za mene lepše zabave, kakor zalaz golobov po njivah, večerno čakanje in preža pri ilovnatih mestih.«
Če je lepo vreme se grivar pokaže v naših krajih že zadnje dni svečana. Sušeč ga vedno privabi. Nekaj jih ostane pri nas, drugi gredo naprej proti severu, celo v daljnjo Švedsko. Komaj se je dobro razgledal v domačem gozdu, mu začno rojiti po glavi ljubezenske misli in že se sliši njegov klic. Sicer pa grivar ni samo po gozdovih, ampak se rad naseli tudi po velikih parkih sredi velikih mest. Kolikokrat sem opazoval zaljubljene parčke — namreč golobje — po velikih vrtovih dunajskega velemesta in v zagrebškem Maksimira. Ako se čuti varnega in ga ljudje ne nadlegujejo postane zelo domač.
Kakor pri vseh golobih se tudi pri grivarju menjata »on in ona« pri valitvi. Po novejših dognanjih vali ona približno od štirih popoldne do desetih dopoldne, torej tri četrtine dneva, a on samo šest ur čez dan.
Odstrel samca pomeni ob času valitve na vsak način uničenje legla, ki vedno obstoji samo iz dveh jajc. Ker pa pri nas pomladanski lov ni običajen ampak lovimo golobe samo od 1. avgusta dalje in se je do takrat izpeljalo tudi že drugo leglo — tretje je bolj redko — je ta nevarnost zelo majhna. V jatah, ki se spreletavajo po poljih v poletju so večinoma samo mladiči, ki se poznajo po tem, da jim manjka beli obroč okoli vratu. Pozneje proti jeseni se jim pridružijo tudi starejši samci in samice, ki so mogoče v avgustu izpeljale še tretje leglo.
Grivar zapusti naše kraje navadno sredi oktobra, včasih prej, včasih pozneje. Nekaj jih pa ob milih zimah ostane tudi pri nas Lansko leto so nas zapustili zelo hitro, kraj septembra, kar je dalo sklepati na hudo zimo. Zanimivo je bilo tudi to, da lanskega leta ni bilo mnogo grivarjev po polju, ampak so se bolj držali gozda, kjer so imeli obilno pašo bukovega žira in želoda, ki jim gresta najbolj v slast. Drugače pa ne zametuje grivar tudi raznega žita, grašice, graha, drevesnih popkov in posebno prosa. O kakšni škodljivosti po mojem mnenju ne more biti govora in to tem manj, ker je grivar kakor že povedano, sedaj tako rekoč važna lovska divjad malega lova.
Gnezdo grivarja je navadno ob deblu košate smreke pod vrhom in je tako površno narejeno, da večkrat lahko vidiš skozi gnezdo jajca ali valečo ptico.
Sovražnikov ima mnogo kakor vsi drugi golobi. V prvi vrsti je človek, potem pa razne štirinožne roparice, kakor kuna, mačka pa tudi veverica, ki ji gredo v slast jajca pa tudi mladiči. Sokol
selec in kragulj jih preganjata na vse kriplje, pa tudi skobčeva samica se loti grivarja.
Kragulj ima še celo latinsko ime »astur palumbarius«, ki ga označuje kot uničevalca grivarjev, ker grivarjevo latinsko ime je »columba palumbus« in pravijo tudi Arnavti golobu »plomba«, Srbi in Hrvati grivnjač, Makedonci pa gurmež.
Duplar je podoben grivarju, je nekoliko manjši in ima na perutnicah namesto bele črno liso in mu seveda manjka beli obroč na vratu. Gnezdo napravi v drevesnih duplih, ki pa jih po vsaki valitvi menja, ker je namreč duplo po mladičih tako onesnaženo, da ni uporabno za drugo leglo. Tudi on vali letno navadno po dvakrat in se hrani od istih sadežev in semen kakor grivar. Prav tako kakor grivar se preletava v jatah po poljih in nas zapusti čez zimo.
Pravi divji golob, jamski ali skalni golob živi v pečinah in je po načinu življenja zelo podoben našemu domačemu golobu. Na drevo ne sede, kakor ne naš domači golob, ki izhaja prav od goloba jamarja. Domači golobi včasih podivjajo in se spet vrnejo v družbo golobov jamarjev, kar sem imel priložnost sam opazovati, ko sem lovil te golobe v Makedoniji. Na pol podivjani domači golobi se pa potikajo po starih poslopjih po mestih in razvalinah. Navadno tudi jamar vali samo- dvakrat na leto.
Da bi se križali v naravi med seboj grivar, duplar in jamar ali domači golob je glede na različni način gnezdenja, valitve itd. nemogoče.* V živalskih vrtovih so pa že izvedli uspešna križanja med grivar jem in duplarjem, grivarjem in domačim golobom ter duplarjem in domačim golobom.
Najmanjši golob, ki pride za nas lovce v poštev je grlica. Sicer pravi Hanzlovsky: »Grlico le malo lovimo, zato jo- pa tem bolj preganjajo kmetje, ker ji muniči precej zrna.« Da bi bogve koliko zrna uničila uboga grlica, ne verjamem, ker ona prav rada pobira tudi različno seme plevela. Da jo malo lovimo je pa razumljivo, prvič ker jih ni preveč in drugič ker se malo kateremu lovcu zdi vredno streljati na to malo ptico. V Makedoniji je bil pa lov na grlice naša najlepša zabava. Streljali smo jih navadno s flober-tovko, z najmanjšo kroglico. Nabavil sem si bil pa prav za lov na grlice lahko dvocevko kal. 52. Mastne grlice v jeseni so posebna poslastica prav tako kakor prepelice.
Grlica pride v naše kraje v začetku majnika in začne kmalu potem valiti. Septembra odleti na jug. Gnezdo je v kakšnem gr-
* Križanje v prosti naravi ima zapreko ali je otežkočeno tudi zavoljo različnih obredov sorodnih ptičjih vrst, pri paritvi (Heinroth, Fri-eling). — Ur.
movju, napravljeno površno iz nekaj vejic. Valita kakor pri vseli golobih samec in samica. V kletkah pa tudi na prostem drže pri nas nekateri ljubitelji »domačo grlico« ali kumrijo. Divja živi na južnem Balkanu in v severni Afriki. Kdor je živel po makedonskih krajih, posebno v Skoplju, Štipu, Bitolju, Prištini itd. jo pač nikoli ne bo pozabil. Značilna za to grlico je črna lisa na vratu, kakor pri grivarju bela.
J. K. Korotanski
Pes — najstarejša domača žival*
Živaloslovje postavlja pogostokrat za prednika našega psa nekega divjega prapsa. Da je ta domneva pogrešna, sledi že iz tega, da se niso doslej našli kakršni koli ostanki takega prapsa. Zato tudi nimamo dokazov za njegov svoječasni obstoj. Po ugotovitvah raznih raziskovalcev je skoraj gotovo in tudi najbolj verjetno, da je bil volk pravi prednik našega psa. Proti temu domnevanju ne govori noben tehten vzrok, niti na anatomskem niti na duševnem področju. Tudi nam ni treba vključiti šakala ah volčjega šakala za morebitni izvor južne oblike psa. Volk pokaže že z osvojitvijo širokega življenjskega prostora, -— ki zavzema vso severno poloblo — močno življenjsko silo in prav tako močno nagnjenje za spremembe, ki so mu dovolile prilagoditi se vsakemu kraju in vsakemu podnebju. Udomačenemu potomcu psu je nagnjenje za spremembe, in sicer za nagel nastop trajno dednih sprememb (mutacije) že dano od narave in tako je postal pes kot domača žival najbolj številen na pasmah.
V kupih školjk srednje kamenite dobe so bili najdeni prvi ostanki psov, to je dokaz, da je človek ukrotil in udomačil divjega volka. Malenkostne spremembe okostja glav in pogoste najdbe teh psov to potrjujejo. Ljudje kamenite dobe so jedli bržkone tudi psa. Starost psov školjkojedcev se ceni na 12.000 let; potemtakem je pes najstarejša domača žival na svetu.
Prvi ostanki psov so bili izkopani na posestvu ruskega kneza Putiatina. Zaradi tega je dal B. Studer temu tipu psov ime Caiiis familiaris putiatini. Volkovi iz vzhodne srednje Evrope so mogli biti predniki tega prvega pasjega tipa. Področje njegovega nastanka si seveda ne smemo misliti preveč omejeno.
Za naslednjih šest oblik izumrlih pasjih tipov lahko smatramo, da so nastale iz bogatih vrst psov školjkojedcev in kot izvorni tipi šestih pasemskih krogov, v katere spravimo lahko vse srednjeevropske pasme psov.
Iz izkopnin mlajše kamenite dobe poznamo ostanke barskega psa ali močvirskega špica. L. Riitimaver ga je opisal in mu dal ime Canis familiaris palustris. Skoraj vso Eurazijo smemo smatrati za njegovo domovino. Neka manjša oblika tega psa v srednji Evropi je bila izvor naših špicov, pinčev in mnogooblikih terijerjev. Nekoliko večje oblike severa in vzhoda tvorijo predniki samojed-
* Po razpravi prof. dr. Fehringerja. Slovenska imena psov po veščaku lovskega in kinološkega izrazoslovja direktorju tov. dr. Janku Lokarju.
škili špicev, tunguških psov in chow-ov. Svilaši, maltežani in bo-lonjci so pa že produkti kasnejše vzreje, toda istega izvora. Šnau-cerje-orjake in dobermane je treba priključiti pinčem. Bulterijer spada že po svojem imenu med terijerje.
Ob Ladoškeim jezeru je našel ruski geolog A. Inostrancev ostanke saninarjev, katere je krstil D. N. Anučin v čast raziskovalca kot Canis familiaris inostranzeroi.
Saninar je prednik tečajnega psa, psa Eskimov in losjaka.
Številnejše najdbe ostankov psov so znane iz bronaste dobe, to naj pomeni, da so prišli takrat — ca. 2000 let pr. Kr. —- psi že do precej večje veljave, Človek je ukrotil medtem tudi druge divje živali in jih udomačil — bržkone prav s pomočjo psa —- kajti pes je pomagal goniti in varovati velike črede ovc in goved, v Aziji domnevajo že pred našo bronasto dobo. Najdbe so dobile imena po nahajališčih, v katerih so bile. Bronec je bil opisan po L. Jeitte-lesu, ki mu je dal v čast svoje matere ime Canis familiaris matris optimae. Bronec je prednik ovčarjev in planšarskih psov, ovčarskih kodrov, planšarskih špicev in. pomeranskega planšarskega psa, dalje škotskega ovčarja (Collie) bobtailca in welsh-corgija, potem madžarov: komondorja, kuvasza, puli-ja in pumi-ja, švicarskega velikega in bernskega, apencelskega in entlebuškega planšarskega psa. Poleg teh spadajo tu sem rotvajlerji in hovawarti.
Vsled večkratnega križanja psov z volkovi, ki so bili zaradi geografske lege različne oblike, so nastale tudi pri psih temu primerne spremembe. Po stasu večji severni volk je mogel biti udeležen pri nastanku taborskega psa. A. Nehring mu je dal ime Canis familiaris clecumanus. Potomci tega psa so doge in dogam podobni psi. Dolgodlaki dogam podobni so: tibetske dogei, balkanski in pirenejski psi, neufundlanci, bernardinci in leonberžani: kratkodlaki dogam podobni pa: bokserji in mopsi, dalje mastifi, buldogi in buldog-pritlikavec, francoske doge (Bordeaux) ter francoski buldogi in ameriški bostonski terijer, ki spada kljub svojemu imenu semkaj.
Med barskim psom in broncem stoji neka praoblika psa, ki je zaradi tega prejel od J. N. Woldriha označbo Canis familiaris intermedius. V najdiščih pepela na Češkem in v Avstriji so bili najdeni ostanki tega psa, ki je bil imenovan pepeluh (pepelski pes.) Njega se mora smatrati kot prednika lovskih psov. Po njihovi uporabljivosti jih ločimo v goniče, kakor so: braki, tekuni, bar-varji, angleški bloudhoundi, bobrarji (vidrarji), zajčarji, beagle, jazbečarji in baseti, dalje šarivci: prepeličarji in Špani jeli, retri-verji, labradorski psi, barbeti. Semkaj moramo vključiti luksusne pse, kakor španijele-pritlikavce, prav tako kodre kot mešanico
Asirski lovski pes
ZZZ
KI	\
Br-ztc iz slarega £gip	
Pepelu.h Carin farniliaris irjlc-TTnedius Mkldr.
Pas ^fJ^oje.dcc.v
Po!go glavač Ceniš famiharzs leineri Sluder
■tros ^ ,tr
Canis /amzliarzs Pul p o 2 Siudesr. Srednja kamc-nila	let P.71-.______
Vc[k
CafP 'Upus t.
planšarskih in lovskih psov; končno ptičarje, kakor seterje in poenterje, katerim se mora priključiti dalmatinec, dasi ga več ne uporabljajo za lov. Potem nemški kratkodlaki, dolgodlaki in ko-smodlaki, veliki in mali miinsterlandski ptičarji. Semkaj se mora priključiti tudi grifon pritlikavec, medtem ko je teže opredeliti pekinežane in japonske chine.
Končno pride še zelo razširjeni pasemski krog s svojim glavnim področjem nastanka v severni Afriki. To je pes dolgo-glavec, izvirna oblika brzcev. A. Leiner je našel na področju Bodenskega jezera ostanke glav tega tipa psa, zaradi tega je dal Studer tej obliki psov ime Canis familiaris leineri. Nastala je domneva, da je prednik tega tipa psa po vsej priliki šakal ali volčji šakal, kar pa ni neobhodno potrebno. Raznoliki volk zadostuje popolnoma kot izvirna žival tudi za te vrste psov.
Omenjenih šest pasemskih krogov se je moralo že zgodaj ločiti drug od drugega. Posamezni pasemski krogi so se že dalje cepili v razne skupine in pod vzrejnim vplivom človeka v razne pasme in podpasme. Ta proces še danes ni zaključen. Da se je vršila cepitev in razmejitev psov zelo zgodaj, nam kažejo nekatere slike iz starega veka, od katerih jih je pet prikazanih. Ena oblika iz starega Egipta pri barskem psu, molosec pri broncu, asirski bojni pes pri taborskem psu, asirski lovski pes pri pepeluhu in staroegiptovski brzec pri dolgoglavcu.
Za našo današnjo kinologijo je gotovo zanimivo vedeti, da so vodili že v srednjem veku nekakšne rodovne knjige za lovske pse. Zabeležene so bile prvenstveno storitve in le te so bile pogostoma zelo specializirane. V teh knjigah so bili vpisani po svojih storitvah: pes-vodnik za izsleditev jelenjadi, sledar za lose in bivole, gonič za divje svinje, gonič za pogon jelenjadi, braki za divjad malega lova, brzec za uplenitev zajcev, brzec za medvede in bivole, bobrar za delo pod zemljo in sokolar za lov s sokoli. Morda so bili ti psi že nekake pasme po naravi, nikakor pa ne pasme v današnjem smislu. Smotrna odgojitev pasem se je uveljavila šele v 19. stoletju, ko je postala vzreja psov pravi pasji šport. Pri teh vzrejah je prišlo tudi do raznih zablod, zlasti če stari delovni pasji liki niso več imeli delovnega polja in so bili vzrejeni le zaradi lepote ali celo zaradi svoje čudne zunanje oblike. Na tako zablodno vzrejo je pogostoma reagirala narava sama na ta način, da so taki psi enostavno izumrli. Tudi razcepitev na razne pasemske grupe in podgrupe ter različke je šla včasih predaleč. Spomnimo se pri tem samo na štiri vrste ptičarjev kosmodlakarjev.
Pri obnovi naše lovske kinologije mora biti zato poslednji cilj, doseči pri vzreji lovskih psov uporabljivost združeno z lepoto.
Lampreht Robert
Na samotarja
V začetku mojega lovskega udejstvovanja mi je bil lov na srnjaka veliko bolj všeč ko lov na gamsa. Razlika je obstajala v tem, ker sem lepo trofejo srnjaka penil mnogo više od gamsovih rogljev. Zdelo se mi je pač, da vidim v njili samo dve črni, koničasti in upognjeni palici z majhnimi razlikami v debelosti, višini, oziroma dolžini. V poznejši lovski praksi pa se je to na-ziranje povsem preokrenilo. Vzljubil nisem samo načina lova na to mogočno divjad, temveč gledam s povsem drugimi očmi na trofejo rogl jev in čopa. Ker sam zelo rad čitam v Lovcu priobčene dogodke z gamsovih lovov, sem se odločil, da tudi sam malenkost prispevam. Prvič zato, ker mi je živo v spominu opomin v predzadnji številki Lovca, da se bo treba bolj pogosto oglašati, sicer januarske številke ne bo, kar bi bil za nas slovenske lovce precejšen škandal, drugič pa zato, da opišem dogodek, ki se mi je pripetil 15. decembra 1946, ob priliki lova na gamse.
Kakor leto pred tem, sem si tudi lani priskrbel odstrel gamsa-kozla. Da si veselje podaljšam, sem z odstrelom okleval do konca novembra, nekaj zaradi slabega vremena, ki je tedaj vladalo v gorah, v glavnem pa zaradi tega, ker sem bil gotov, da bom itak lahko prišel na svoj račun. Moj zvesti spremljevalec Lojze, ki stanuje v bližini lovišča, v katerem sem nameraval odstreliti gamsa, me je že pošteno nadlegoval in mi očital, da bova najlepši čas zamudila.
Odločil sem se za prihodnjo nedeljo, vendar sem napravil račun brez krčmarja, ker sem bil zadržan. Lojze pa jo je mahnil kar sam v planine; ni ga zdržalo več doma. Drugi dan mi je sporočil, da je videl tropič gamsov, a nič kaj posebnega med njimi.
Bila je zadnja nedelja novembra, lep sončni dan, brez vetra, kar nama je dajalo precej upanja na uspeh. Na lepi razgledni točki, od koder sem že položil dva samotarja, sva se usedla in opazovala bližnjo okolico. Presedala sva cele štiri ure, ne da bi videla dlako. Z upanjem na sledečo nedeljo in potolažena od krasot lepe zimske narave sva jo mahnila proti domu. Sledečo nedeljo isti uspeh, samo z razliko, da sem bil malo manj razpoložen. Nisem si mogel tolmačiti, zakaj je izgledalo, kakor bi bil izumrl zadnji črviček. Sam bi jo bil odkuril domov, toda branil mi je Lojze, češ, saj nič ne zamudiva. Lojze je namreč zelo potrpežljiv človek, kakor se mi zdi, in bi najraje prenočil
kur tam v planini in počakal drugega dne. Dvakrat, odkar me spremlja na lovu, sem imel uspeh samo zaradi njegove potrpežljivosti. Vendar tokrat sva čakala in oprezovala zaman. Preden sva se razšla, sva še napravila načrt za drugo nedeljo v decembru, lokrat da poskusiva v drugem lovišču, o katerem mi je lovski tovariš Ione pripovedoval, da je v njem močan gams-samotar. Lovišče je Tone poznal iz partizanstva, ker je tam nekje imel svoj bunker.
Proti nedelji vreme prav nič ni kazalo na dobro, megla je padala in se vzdigovala in z njo vred je valovilo moje upanje. V nedeljo zjutraj okrog petih je ležala precej gosta megla. Zato sem se odločil za službo, da bi zato enkrat med tednom, kadar bo vreme ugodno, poskusil na tistega, ki mi že več noči m dal miru. V sanjah sem otipaval močne roglje in občudoval krasni čop. Med potjo v službo pa se je začela megla precej hitro vzdigovati in obetal se je lep sončen dan. Brez oklevanja krenem k zvestemu spremljevalcu Lojzetu, ki je čakal že ves nestrpen, toda pripravljen. Ko zavijeva z glavne poti v hrib, naletiva takoj na svežo sled dveh močnejših gamsov, ki sta hodila ves čas po lovski stezi nekaj sto metrov v hrib. Previdno sva se približala mestu, kjer sva slutila, da sta se ustavila gamsa. Z daljnogledom preiščeva vse jarke in grebene, nič živega nikjer. Samo sled je držal še kar naprej. Ko dospeva po dolgi hoji do mesta, kjer pelje steza zopet v hrib, opaziva, da gre sled naravnost navzdol. Vedel sem, da je vsako zalezovanje zastonj, v prepričanju, da sta jo odkurila zopet nazaj, od koder sta prišla, namreč v sosednje lovišče. Škoda mi je bilo pri vsem tem samo za dve uri dragocenega časa. Zato zavijeva po stezi navkreber, in približno dve sto korakov više naletiva na sveže razkopan sneg, posejan z odkopano travo in vres jem. Lojzetu namignem, previdnost! Zopet z daljnogledom preiščem okolico, kjer sem opazil več po gamsih razkopanih mest, le pred seboj dvajset korakov malega jarka, poraslega z borovim gozdom, nisem videl. Narediva nekaj korakov, ko se pogledamo s tropi-čem gamsov, devet po številu, iz oči v oči, na razdaljo petnajstih korakov. Obstal sem ko vkopan — s puško na rami. Najbližji je bil precej močan, 6 do 7 let star kozel, z nizkimi, toda močnimi roglji. Na strel nisem mogel misliti, ker vsak najmanjši zgib bi jih bil pognal v beg. Trenutke napetosti je prekinil pisk in zbogom črnulii. Umaknili so se za hrib, midva pa sva nadaljevala pot z mislijo, na svidenje. Dospevši po precej naporni hoji, snega je bilo do kolen, na »Kancelj«, od koder je najlepši razgled na vse strani, smo se pozdravili s tremi tovariši lovci iz domače lov-
ske družine. Takoj me opozore na tropič gamsov, enajst po številu, kakih dve sto metrov pod nami. Medtem ko smo se dalj časa razgovarjali, so se gamsi umaknili za bližnje rebro in si privoščili opoldanski počitek. Ker nas je zeblo, smo se odpravili v bližnjo lovsko kočo, da se tudi mi malce odpočijemo in privoščimo prigrizek. Med potjo pa me je obšla nekaka slabost-in s težavo sem se privlekel do koče. Toda koča nam ni mogla nuditi skoraj nič boljšega, ko narava sama, ker jo je vojni vihar razdejal do golih sten. Omenil sem že, da sem bil prav za prav namenjen v službo, ne pa na lov, zato sem posegel, namesto v dobro založen nahrbtnik, samo v žep suknjiča, po edino jabolko s koščkom kruha. Ne pomnim, da bi bil kdaj koli s tako slastjo zaužil najskromnejši prigrizek. Sreča, da me je eden mojih tovarišev podprl s požirkom žganja. Lojze pa je začel napeljevati zopet na gamse in nas opominjal, da je čas zlato. Kljub temu, da sem si precej opomogel, sem se odločil, da krenem proti domu. In tako sva tudi storila, poslovivši se od ostalih tovarišev s svidenjem prihodnjo nedeljo.
Precej izmučen sem se vrnil domov, kako tudi ne, saj sem gazil sneg do kolen, vrh tega slabo oblečen, le nizkih čevljev nisem imel, želodec pa sem tolažil na ta način, da sem mu dajal na vsak kilometer poti po eno luknjo v pasu. Obljuba, da bom miroval vsaj štirinajst dni in pustil gamse v miru, je držala samo do ponedeljka zjutraj, dokler se nisem prebudil. Med potjo v službo sem že koval načrte za drugo nedeljo. In ne samo to, začel sem šteti nedelje, ki so že šle v prazno. V mislih pa sem videl Silvestra, ki pravi, konec!
V nedeljo 15. decembra pa sem se bolj pošteno pripravil, pri čemer mi je brez godrnjanja pomagala moja boljša polovica in mi na pragu voščila dober pogled. Ob naj lepšem vremenu se oglasim pri Lojzetu, kjer je čakal še tovariš Štefan, sicer mlad fant, a s pravo lovsko žilico. Pot nas je vodila v osamljen del lovišča, kjer sem slutil, da se skriva oni, kateremu sem namenil ta pohod. Gredoč smo srečali tropič gamsov, šest po številu, s 4 do 5 let starim kozlom. Na 150 metrov smo jih nekaj časa opazovali, nato pa krenili naprej, ne da bi gamsi s pašo prenehali. Ko tako oprezujoč nadaljujemo pot po precej zaraslem jarku, začujem, da me eden mojih spremljevalcev narahlo pokliče. Obrnem se in vidim, da obadva čepita v snegu in mi s prstom kažeta na desno stran potočka, pod skale. Takoj sem tudi sam opazil močnega, 7 do 8 let starega gamsa, ki pa nas je že najbrž prej dobil v nos, ker se je precej hitro odmikal
navzgor. Hitro nabašem puško, skačem sem in tja in iščem med vejami precej velikih smrek prostor za izstrel. Računal sem, da se bo kozel vsaj malce ustavil na kakšnem parobku, pa se le ni. Medtem je tudi razdalja onemogočila siguren strel. Povesil sem puško in ga onemoglo gledal, dokler ni izginil iz vida. V tolažbo Lojzetu in bolj samemu sebi pristavim, na svidenje. Ko skozi zarastli jarek dospemo do prvih čeri, se malo oddahnemo, ker je bila pot precej naporna. Z daljnogledom iščem vse naokrog, toda ničesar, kar lovcu požene kri v lase. Med pogovorom meni Lojze, da mora biti v bližini tisti Tonetov partizanski bunker. Po enournem odmoru in oprezovanju smo krenili v oni hrib, kamor nam je odkuril kozel, ki smo ga med potjo tako rekoč zapacali. Nisem napravil dvajset korakov, ko me potegne , Lojze s tako silo za nahrbtnik, da sem se znašel takoj na zadnji plati v mehkem snegu. Ves iz sebe mi pravi: »Ali ga vidiš?« »Kje za božjo voljo ga vidiš,« vprašam, ker sam ga namreč nisem opazil. Končno me je Lojze vendarle s pogledom spravil do male skale v borovju, kakih 120 metrov daleč, ko sem prej iskal mnogo predaleč v skalah. V isti višini z nami sem ugledal v gostem borovju močan trup gamsa, ki mu je deblo borovca povsem zakrivalo glavo. Gledam in gledam, gams pa je stal mirno ko vkopan. Lojze me že priganja, da jo bo gams odkuril. li ver jen, da imam pred sabo iskanega, ker daleč naokoli ni bilo sluha ne duha o kakem drugem gamsu in tudi nobenih sledov, odložim daljnogled in se odločim za strel. Sedel sem še vedno tako, kakor me je položil Lojze, ko me je potegnil za nahrbtnik. Puško naslonim na kolena in pomerim. Toda streljati nisem mogel, ker so mi veje bližnjih borovcev zakrivale cilj. Vstanem, da bi poizkusil prostoročno, tudi to sem opustil zaradi nesigur-nosti strela. Žvižg gamsa me opozori na hitro ravnanje. Potegnem Štefana, ki se vrže pred mene v sneg, hitro zmotam površnik, ga položim nanj, Lojzetu sedem na kolena in že odjekne strel. Po strelu zgine gams za skalo in uverjen, da sem precej dobro zadel in položil na dlako tistega starega samotarja, Tonetovega znanca, sem si po trenutkih napetosti pošteno oddahnil. Po polurnem čakanju gremo na nastrel. Prekoračiti je bilo treba precej zarastel jarek. Najmlajši, in to Štefan, je hotel biti prvi na skali, kjer je stal gams, saj mu je bilo polurno čakanje že cela večnost. Med potjo pa zagleda Lojze kakih dvajset metrov nad nami bunker, ki je čepel med oguljenimi smrekami, vdelan v zemljo, da je bil komaj viden. Ves vesel mi ga pokaže, pa tudi skalo, o kateri je večkrat pravil Tone. Medtem je bil Štefan že na vrhu
skale na nastrelu, kjer pa ni bilo ne dlake, ne krvi, pač pa skozi borovec luknja od krogle, ki je po legi pričala, da mora biti gams zadet. Od mesta, kjer je stal gams, je vodil sled okoli skale in na drugi strani navzdol v drug strm jarek. Lojze leze po sledu do mesta, kjer je gams zavil navzdol, in mi veselo zakliče, da je tam kri. Pogleda v jarek in se hitro odmakne, meni pa pomigne, da mu sledim. Ko se pomaknem do njega in pogledam v jarek, stoji kakih štirideset korakov niže gams sredi jarka. Hitro nabašem puško, oslonim na bližnji borovec in ga končno prevrnem. Prvi je bil zopet Štefan, ki se je kar po zadnji plati zapeljal do njega. Sam sem raje čakal veselega sporočila. Ne samo razočaran, temveč do dna duše užaljen sem bil ob vesti, da sem namesto najmočnejšega kozla pobral staro teto s precej visokimi, močno razkrečenimi, toda jako tankimi roglji. Prvi strel je šel skozi pljuča in jetra in kljub temu na nastrelu ni bilo nobene krvi. Do tedaj pa še nisem čital in ne slišal, da tudi stara koza samotari. Mogoče zato, ker najbrž več let ni rodila mladičev, ali pa sploh ne.
Moja spremljevalca Lojze in Štefan pa sta bila vseeno dobre volje, samo da nista šla prazna.
To je bil »samotar« izpod Kovšaka.
Zaščiteni revirji prirode v Sovjetski zvezi
(Razgovor z načelnikom Glavne uprave za zaščitene revirje pri ministrskem svetu RSFSR Konstantinom Švedčikovom)
Z večernim moskovskim vlakom se pripeljete naslednjega dne v Neli-dovo v Velikoluški pokrajini. Stopite z vlaka in potujete nekaj desetin kilometrov po vaških poteh in pridete slednjič v gosto zaraščen gozd. Tu vidite velikanska stoletna drevesa, najrazličnejše grmovje i:n neprehodna močvirja. Tu lahko srečate medveda im losa. Tu ne boš zaslišal sekire ali puškinega strela. Tu je kraljestvo prirode, pragozd, ki ga še ni oskrunila človeška roka. Takšen je Osrednji zaščiteni gozd.
Gorske soteske, prepadi, golo skalovje! Bukovi in smrekovi gozdovi, tisočletne tise in zelenike! Klatijo se črede turov, srn, jelenov, merjascev. Težko je verjeti, da je sto kilometrov od tod ob morski obali mnogo južnih zdravilišč, kjer je vse živo. To je kavkaški zaščiteni revir.
Zaščiteni revirji so živi prirodni muzeji, ki jih lahko najdemo v Sovjetski zvezi marsikje. Okoli devetdeset jih je in njih skupna površina meri 12,5 milijona hektarov.
V	razgovoru z dopisnikom sovjetskega tiska je načelnik Glavne uprave za zaščitene revirje pri ministrskem svetu RSFSR Konstantin Svedčikov pripovedoval :
»Prvi zaščiteni revir v Rusiji je bil ustanovljen pred sedemindvajsetimi leti v Ilmenskem gorovju na južnem Uralu, kakor je to določila odločba, ki jo je podpisal Lenin. Tu so zbrani najrazličnejši dragi kamni — uralski barvasti dragi kamni ter zelo redki minerali. Topaze, berile, akva-marine, granate, satire z llmenskega gorovja lahko najdeš v vseh mineraloških muzejih sveta. Tu so tudi odkrili do tedaj še neznana minerala .»'ilmenit« im »ilmenotrutil«. Če je bilo v začetku, ko so sovjetski znanstveniki začeli s svojim delom, v zaščitenem revirju znanih 85 vrst mineralov, je to število v naslednjih nekaj več kot dvajset letih naraslo na 140. S svojim znanstveno-raziskovatnim delom v Ilmenskem gorovju so sovjetski minerale g i veliko pomagali pri razvoju različnih panog industrije.
Takoj za Leninovim ilmenskim zaščitenim revirjem so v zadnjih sedemindvajsetih letih ustanovili še več drugih prirodnih muzejev, kjer je živalski in rastlinski svet določenih fizikalno-geografskih področij popolnoma zaščiten. Vsak izmed teh zaščitenih revirjev ima svoje znamenitosti.
Tako sedem skalnatih otokov v Rarendsovem morju na obali polotoka Kola, kjer so znamenita ptičja gojišča: tu živijo in se razmnožujejo najrazličnejše vrste severnih ptic, na primer kapri, tupiki, različni morski galebi in gaga, ki ima dragocen puli.
Blizu Astrahana na ravninah Volginega ustja zagledate lotosove grme, srečate bele čaplje in kodraste pelikane. V Kizil-Akanu ob Kaspijskem morju prezimujejo rožnati plamenel.
V	Sihotu-Alinskem zaščitenem revirju na Daljnem vzhodu, katerega ploščina meri 1800 hektarov, prosto živijo usurijski tigri.
Na Kronoškem rtu (Kamčatka) prebiva redek zastopnik živalskega sveta snežni beli oven.
V	Kazahstanskih stepah živijo v zaščitenih revirjih črede kulanov (divjih oslov). Ob rekah Usmanka, Hopra in Oka so v revirjih zaščiteni bobri in pižmovci. Na severo-zapadni obali Bajkala v bližini Bargudina v
Sajanah, Zauralju ob severnem tečajniku na Altaju so zaščiteni revirji zelo dragocene gozdne živali sobolja.
Z življenjskim načinom v zaščitenih revirjih ne skrbijo samo za to, da se prirodna bogastva ščitijo,-temveč ustvarjajo z njim tudi ugodne pogoje za razmnoževanje dragocenih živali. V zadnjih 15—20 letih se je število turov in srn, soboljev, bobrov in drugih vrst živali, ki živijo v zaščitenih revirjih, mnogokrat povečalo.
V	voroneškem zaščitenem revirju se je v zoološki farmi prvikrat na svetu rešilo vprašanje vzrejanja bobrov v kletki. Prav do zadnjega časa so mislili, da se te živali ne morejo razmnoževati, če niso na prostem. Sovjetskim znanstvenikom-zoologoim pa se je po dolgotrajnih opazovanjih posrečilo ustvariti take pogoje, da se bobri, ki živijo v zoološkem vrtu, razmnožujejo prav tako, kakor da bi ževeli na prostem. V preteklem letu na primer je dal voroneški zaščiteni revir več ko 500 bobrov, da se aklimatizirajo v .različnih okrajih države s krznarsko obrtjo.
V	kavkaškem zaščitenem revirju z uspehom redijo zobrobizone, ki so jih dobili s križanjem ameriških bizonov in evropskih zobrov in ki so dandanes zelo redke živali. Kavkaške zobrobizone lahko najdeš marsikje v živalskih vrtovih Sovjetske zveze. Smoter poskusov z zobrobizoni v kavkaškem zaščitenem revirju je obnovitev zobrov z zootehničnimi metodami.
V	zaščitenih revirjih se vrši zanimivo delo o raziskovanju migracije in poti, ki jo pri selitvi v toplejše kraje uporabljajo ptice. Pred nekaj leti so na primer tisoč gosem nadeli obročke v Velikozemeljski tundri. Pred kratkim so nekoliko ptic s takimi obročki našli na bregovih Kaspija.
Zaščiteni revirji so središča velike raziskovalne dejavnosti v vseh panogah prirodoznan&tva. Poleg stalnega znanstvenega osebja delajo v njih ekspedicije Znanstvene akademije ZSSR in državnih univerz. Zaščiteni revirji so izdali več ko 200 monografij iz zoologije, botanike, geologije in iz drugih znanstvenih panog. Okrog 700 deil je pripravljenih za tisk.
Zaščitene revirje obiskuje na tisoče turistov in izletnikov.
V	vojnem času so nekateri zaščiteni revirji n.a področju vojaških operacij mnogo pretrpeli od nemško-fašističnih barbarov. V krimskem zaščitenem revirju, ki je bil pozorišče ogorčenih partizanskih borb, so posekali Nemci velikanske površine dragocenih bukovih gozdov in skoraj popolnoma uničili edinstvene muflone.
Po končani vojni se je po zaščitenih revirjih Krima, Kavkaza, veliko-luške in kurske pokrajine vsepovsod začelo z velikimi obnovitvenimi deli. Obenem s tem se v različnih predelih dežele ustanavljajo novi zaščiteni revirji.
Na obalah »Ribniškega morja< — velikanskega zbiralnika vode, ki je nastal po zgraditvi vodnih elektrarn ob zgornji Volgi — so na površini 160 tisoč hektarov ustanovili zaščiteni revir, ki nosi ime Charlesa Darwina. Ta znanstvena ustanova si je zastavila nalogo, da bo proučila vpliv novih fizikalno-geografskih pogojev, ki nastanejo pod vplivom poplavljanja* na razvoj živalskega in rastlinskega sveta v določenem rajonu.
Na novo so po vojni organizirali zaščitene revirje, enega v moskovski pokrajini, dva pa na srednjem Uralu. Za naslednja leta je v načrtu ustanovitev zaščitenih revirjev v gorkovski pokrajini, na tajigovskem področju pod Novosibirskom in v Barabinski stepi, dalje v Jakutski avtonomni republiki, na polotokih Jamal in Tajmir, na otoku Sahalin in na Kurdskih otokih.
Brak-jazbečar in divje svinje. Dne 13. marca t. 1. sem imel službeni opravek pri gozdnih delavcih, pa sem jo ubral po ovinkih proti cilju, da pogledam, kaj je s pujsi. Ko pridem pod vrh Špičnika, postaja Štor nemiren, lovi sapo in nateza proti vrhu, oddaljenemu kakih 300 korakov. Slutim, da je dobil na nos svinje, zato hitim na stečino med Špičnikom in Fračerjevcem, kjer spustim psa. Ta se takoj zažene proti vrhu Špičnika in že zaslišim lajež na kakih 150 korakov. Ravno se hočem previdno približati, ko začutim skoke v snegu in dve srni pribežita pred hrupom gonje.
Štor laja na svinjo kakih deset minut na mestu, nakar se ta umakne s Štorom za petami in gonja se počasi premika s Špičnika preko Mrtvega štanta proti Tisovcu. Kljub temu, da se svinja večkrat ustavlja in gonja le počasi napreduje, ju v debelem snegu ne morem dohiteti. Zato stečem čez dolino proti vrhu Tisov ca in se postavim na malo poseko, ki jo prečka stečina. Kmalu se pokaže na približno 60 korakov merjasec, kakih 100 kg težak. Ujamem ga z desne na pol od zadaj. Krogla ga zadene v desno stegno, ,ga prebije tik pod hrbtenico in izstopi na levi pri zadnjem rebru. Po strelu klecne merjasec z zadnjim koncem, gre pa počasi naprej. Drugič ga zgrešim. Ne morem več streljati, ker mi je pes vedno na poti. Po kakih 100 korakih se merjasec uleže pod
mlado jelko, Štor ga pa neprestano oblajava. Nekaj časa premišljujem, kaji mi je storiti, in pokadim v pomirjen je živcev cigareto. Streljati si ne upam, ker je pes preblizu, približati se tudi ne morem, ker, ni kritja in sneg preveč hrešči. Merjasec bi se lahko dvignil in ušel čez bližnjo mejo lovišča. Odločim se počakati oziroma merjasca in psa prepustiti samima sebi v upanju, da bo merjasec izkrvavel, medtem pa opravim svoj posel.
Streljal sem okoli 9.30, v^rnil sem se pa po 15. (3.) uri. Že od daleč sem videl, da se položaj ni mnogo spremenil. Štor je še vedno lajal na merjasca. Približal sem se previdno in neopaženo z dobrim vetrom in prizor nekaj časa opazoval. Merjasec je mirno ležal, pes ga pa oblajeval. Čez nekaj časa — očividno je pes mislil, da je merjasec mrtev — je nehal lajati in začel iskati moj sled. Nenadoma se je merjasec nekoliko zganil in Štor se je takoj zapodil vanj in ga zopet oblajal. To se je zgodilo dvakrat Končno me je Štor vendar zapazil in ko sem ga še malo vzpodbudil, se je z vso vnemo zakadil v merjasca. Ta pa je nenadoma poskočil in napadel psa, ki se je spretno umaknil proti meni, tako da sta se mi čimdalje bolj približala. Prežal sem in ko se mi je nudila prilika, sem zadal zadnji strel' v glavo. Merjasec se zgrudi, Štor pa po njem in ga začne daviti, da sta se kar prekobacila za nekaj korakov.
Po kratkem odmoru in ko sem si dovolj ogledal merjasca, sem se napotil po moje delavce, da mi ga pomagajo spraviti- Štor je ostal in stražil svoj plen ter ni pustil nikogar blizu, da sem ga moral privezati in s silo odvesti.
Ni to prvi plen, ki ga imam zahvaliti svojemu pridnemu Štoru. Na podoben način mi je pomagal že do treh svinj, večkrat sem pa imel tudi smolo. Ali se nisem mogel dovolj približati, ali sem zgrešil, ali mi je odpovedala puška — ali sem pa zadel in svinjo izgubil. Dobil sem namreč na posodo Mannlicher-Schonauer .6.5 mm; na žalbst se mi je pa posrečilo dobiti le italijansko vojaško municijo, ki ima nezadosten učinek, kljub temu da sem krogle navrtal. To kaže tudi opisani strel, kajti tak zadetek bi s pravilnim lovskim nabojem sigurno bolje učinkoval.
Štora sem začel vežbati šele leta 1945 po osvoboditvi, ko sem mogel zopet v lovišče in mu je bilo že pet let. Kaj kmalu se je seznanil z divjimi svinjami in od takrat sta mu zajec ali srna deveta briga. Zanima ga le še prašič, lisica in divja mačka, najbolj prašič. Ko sem ga pred nedavnim spustil na sled lisice, je zadel po približno 100 korakih na sled prašičev, pustil lisico in kmalu v bližini spodil svinje in jih gonil. Gonjo pa nisem mogel dohiteti in se zato vrnil prazen.
Dvakrat je Štor v spopadu s svinjami dobil tako težke rane, da mu jih je moral živinozdravnik zašiti in je bil za dalj časa nesposoben za nadaljnje boje. Toda to ga ni nikakor preplašilo, nasprotno je še bolj vzpodbujalo njegovo vnemo. Zato upam doživeti še marsikak lep lovski doživljaj z mojim zvestim štirinožnim tovarišem.
Škulj Franc, gozdni čuvaj.
V družbi lovskih tatov. Po dolgi hoji s sestanka na Kontovelu nad Trstom, kjer smo obravnavali s pok. Bidovcem, Marušičem in še nekaterimi tovariši, od katerih jih je danes malo
med živimi, vprašanje pomoči našemu ljudstvu v borbi proti fašizmu in ki je bila takrat še pred nami, sva se hotela s pok. akademikom Danilom Zelenem malo odpočiti, kar sva prejšnji dan prepešačila nad 70 km v vaških gozdovih pod Javornikom na Pivki. Zato sva krenila v Studenski vrh k malemu izvirku, da se okrepčava. Iznenada zapazim, kako beži nekdo skozi bukov gozd. Misleč, da je obmejni fašist, vržem karabinko v ramo za obrambo. Isto stori pok. Danilo. Bežeči je odvrgel spotoma površnik, ker naju je gotovo tudi on zamenjal za fašiste.
Zaključili sem, da je bil divji — lovec, in zato sem predlagal Danilu, da se skrij e va in ga počakava. Res, bežeči se povrne s skrhano sekiro v roki, ki je služila vse drugim namenom, kakor podiranju stoletnih debel. Ta je namreč stara ukana divjih lovcev, da nosijo iza vsak primer kot »lovsko karto in orožni list sekirico, s katero se izkažejo, da sekajo drva«. Ta se pa ni tako legitimiral, ker me je osebno poznal kot borca in mi takoj povedal, da so namenjeni na jelena, ki je v Soviču nad Žafranom. Povedal mi je po vrsti imena vseh divjih lovcev, ki ga čakajo, da se, on kot izvidnik povrne. Ker so bili vsi divji lovci zavedni Slovenci, sva z Danilom sklenila, da se jim pridruživa, ker je bil tudi Zelen strasten lovec na zelenem Pohorju in okolici. Nič več nisva bila trudna in lačna. V družbi petih divjih lovcev je Zelen kmalu ugotovil praktičnost nošenja pušk divjih lovcev na vrvicah, pihalnik, kar ima prednost, da ne uhaja vedno z ramena, kakor če je na jermenu.
Janez Vadnal, p. d. Štajerjev, prevzame vodstvo lova z dvema psoma in naju postavi na stojišče.
Stojim in premišljujem svoje življenje, ki sem ga bil svobodno preživljal v teh krasnih gozdovih, dokler me ni okrutni fašizem pognal preko meje, kjer so mi oponašali s »prite-
pencem«, tisti, ki nas takrat niso razumeli. Najraje bi bil objel in poljubil vsako drevo in kamen, tako mi je bilo drago vse, kar je bilo našega.
Iz razmišljanja me zdranii Danilo, ki stavi roko na usta, češ naj bom tiho, ter mi jame pripovedovati, da so prišli italijanski lovci tik predenj in govorili, da je tam dobro stojišče za jelena. Pri premiku da so ga laški lovci opazili in da gredo za njim. Brž sem ga poslal do prvega divjega lovca, da obvesti ostale, da ne bi padel kdo v roke italijanskim lovcem.
Ko stojim pripravljen s karabinko in čakam na jelena, zapazim z desnim očesom, kako gresta proti meni dva lovca s puškami, pripravljenimi za strel. Istočasno zapazim z levim očesom, da se bližajo štirje divji lovci, vsi po obrazu orni kakor zamorci, oblečeni v obrnjene .suknjiče in s puškami v rokah. Pozneje mi je A"adnal povedal, da si obraz hitro počrniš tako, da razrežeš naboj ter črni. smodnik zmešaš s pljunkom in se namažeš po obrazu. Ker sem se znašel ravno na sredini med lovci in divjimi lovci, sem se odločil, da počakam lar ška lovca in da jima v primerni razdalji povem, kako trdno stojimo na svoji zemlji. Ko se mi tako približata lovca od desne na kakih 30 metrov, vržem iznenada karabinko na prvega in preden se je zavedel, sem ga že imel na muhi. Ta moja drznost in brzina ju je tako iznenadila, da • sta kar okamenela. Bil sem pa kratek v pozdravljanju. Zaivpil sem po laško: na mestu okret in v tek. Takoj sta ubogala italijansko vojaško povelje in se spustila v tek. Ker pa je bila strmina in za tek neprikladno, sta po kratkem teku zopet pričela korakati. Ponovil sem samo, v tek! Kakor bi jima zažgal ža petami, sta poskočila in izginila za grebenom. Ko se ozrem po divjih lovcih, vidim samo zobovje iz črnih obrazov, tako so se smejali.
Pa tudi mi smo se poslovili in odšli vsak po svojih potih, ker niti kilome-
ter ni bila oddaljena fašistovska postaja, polna črnih srajc.
To zgodbico sem napisal v spomin pok. Danilu Zelenu, akademiku iz Senožeč, ki je padel v borbi s fašisti meseca maja 1941 v Mali gori nad Ribnico na Dolenjskem, im Janezu Vadnalu, katerega so fašisti obsodili leta 1941 v Trstu na smrt in ki mu je ljudstvo na Pivki lansko zimo postavilo v Prestranku spomenik v obliki Mladinskega doma kot prvemu borcu, oziroma talcu s Pivke. Ostali divji lovci pa, upam, da so danes pravil lovci lovskih družin na Pivki in da bodo lovišča čuvali, ker se dobro zavedajo, da so danes njih last in da bodo lovišča izročili svojim otrokom kot dedičem v boljšem stanju, kakor so jih oni prejeli.	Tone Černač.
Kako se napravi? Bilo je pred prvo svetovno vojno. Po dolgih prošnjah, z vsemi predpisanimi lovskimi papirji preskrbljen, sem dobil od takratnega mogočnega vlastelina v Gornjem Prekmurju dovoljenje za odstrel srnjaka. Po navodilu gozdne uprave sem se javil pri starem logarju, ki je že bil obveščen o mojem prihodu. Pozdravil sem ga v slovenskem jeziku, se mu predstavil kot študent iz Radgone, nakar me je z velikim začudenjem pre-motril od glave do pete ter pogledal listek od gozdne uprave, da imam zares dovoljenje za odstrel srnjaka. Po njegovem obrazu soditi, sem opazil, da mu ni bila volja spremljati takega navadnega mladiča z one strani Mure. Povabil me je v logarnico, kjer sva sedla ter načela pogovor; pri tem je pogledal mojo puško, boroveljsko pol-risanico 16/9.3, katero sem si seveda izposodil, ter mi nato pojasnil, da bova svoj pohod hitro opravila, saj izstopi vsak večer izmed več drugih srnjak, ki je določen že davno za večna lovišča in to kar v neposredni bližini ilogannice. Bil sem malo presenečen in imel občutek, da me hoče hitro odpraviti. Po navodilih mojega strica, starega, izkušenega lovca, sem
si natovoril petlitrsko steklenico najboljšega gormjeradgonskega vina in nekaj iz »tiinke«. Po prleškem običaju sva malo prigriznila in tudi primerno zalivala. Že po prvem kozarcu so se mu zasvetile prej mračne oči^ lice se je zjasnilo in pohvalil je vino v taistem prekmurskem narečju: »Znaju gospo ud štendent, ve pa tou mate dobru robu! Takšnega vina ešče ne j jedan knez. ne j gmf, ne j baroun e ti pija!« Nalival sem mu žlahtne kapljice in stari logar je sčasoma postal zgovoren im Židane volje. Opisal mi je svoje službene dolžnosti in razne lovske doživljaje v svoji 43 letni službeni dobi, med katerimi mi je naslednji ostal najbolje v spominu: »Kako se napravi?« — Naš gospod grof so nas 16 logarjev postavili, da redno pazimo me samo na gozdove, ampak tudi na divjad, ki se je razmnožila in seve napravljala precej škode tudi na zemljiščih malih posestnikov. Nekega dne pride ženska, ki je bila s svojim sosedom sprta, in mi ovadi soseda Ferenca, da lovi zajce in kako »kunštno« pripravo lima za lovljenje. Podam se li kočarju z namenom, da ulovim lovskega tatu in prejmem nagrado. Prišedši k Ferencu, mu rečem: »Ferenc, izvedel sem, da imaš postavljeno zajčjo past!« »Seveda imam, gospod logar!« reče Ferenc. »Pa ne veš, da je to tatvina, da-boš za to kaznovan?« »E, ne j gu-spoud,« mi odgovori kočar. Ko se tako na dvorišču pogovarjava, naenkrat zazvoni zvonček in oba se spogledava. Kočar pa reče: »Gospod logar, že zopet sedi eden in se prijavlja na zasluženo kazen! Sedaj le pojte z menoj, da vidite, kako se napravi!« Vesel naključja, da se je tat ujel z dokazom, se podava čez dvorišče do pasti, v kateri je zares tičal divji zajec in ropotal. Kočar Ferenc potegne zajca za uhlje iz pasti, ga drži predse in ga grozovito ozmerja z besedami: »Ali misliš, da sadim jaz za vas, zajčja drhal, svoje zelje, repo in drugo sočivje, ti preklemana požrešna
grofovska pošast, jaz ti bom pokazal, kdo je lastnik te zemlje in zeljnika, da si boš zapomnil, kdaj si obiskal moj zeljnik.« Pošteno ga prelomasti in reče: »Sedaj pa beži domov in povej svoji ženi, otrokom im vsem sorodnikom, znancem in prijateljem, kakšno nagrado daje kočar Ferenc vsakemu obiskovalcu njegovega zeij-nika!« ter zajca izpusti. »Ali ste videli sedaj, gospod logar, kako se napravi?! Ta zajec ne bo več prišel na moje zelje. Takoi vedno naredim, kadar mi zvonček naznani obisk.« Zaplenil sem mu sicer past in odšel z dolgim nosom.
Po dolgem pokušanju vina je postal stairi logar izredno zgovoren in nazadnje je pri mizi zadremal. Zlato sem se podal na sprehod v bližnjo okolico, seve brez puške. Zemlja je bila od prejšnjega dežja nekaj vlažna; prišel sem do poseke, kjer so bila naprav7! j en a visoka stojišča. Mnogo je bilo sledov srnjadi, pa tudi jelenov, kar sem prvič v življenju videl. Bil je vroč poletni popoldan, vse je izumrlo, niti ptic ni bilo slišati, še manj pa videti kako divjad. Dolgo sem gledat valovito, pokrajino, obraslo z ogromnimi gozdovi, dokler me nista premogla zaužiti alkohol in vročina, da sem zadremal kakor stari logar. Ne vem, kako dolgo sem spal, a mislim kaki dobri dve urii, ko me je prebudil 'logar. Začudeno sem ga pogledal m ga vprašal, kako me je le mogel najti. Opravičil se, da ga je vinček spravil k počitku in da je sedaj popolnoma dober, »naj gouspoud ne zamerijo in nikomur ne povejo«, pa da imava še dovolj časa, da greva — na čak — gospo ud še morajo gnes streljati na boljšega srnjaka, saj ga boudu trufili, kak vidim maju dobru piikšu! Če nej, pa mu jaz pumagam! Tako smo mi tii na grofofskem navajeni!« Odpravila sva se k logarnici, vzela puško in daljnogled ter odrinila popolnoma v drugo smer, ker mi je logar zatrjeval, da v tem delu ne sme nihče ne streljati ne
preganjati divjadi. Začelo se je večeriti, mestoma je izstopala srnjad, večinoma srne z mladiči. Pot naju je vodila po tako imenovani kneževi poti na poseko, kjer me je stari logar opozoril na srno, ki je imela samo tri noge in jo zaradi starosti in evidence uprava ne pusti odstreliti, ker je srni najimenitnejša oseba Madžarske baje odstrelila nogo in mora ostati takšna za spomin! Sedaj pa sva tu, mi pravi stari logar, a treba bo še nekaj časa počakati, da se zmrači, kajti močnejši srnjaki izstopijo šele precej pozno. Veselil sem se, da mi je omenil streljati na boljšega srnjaka, in v največji tišini sva čakala in oprezovala, kje se bo zaželeni kos prikazal; pri tem res moram omeniti, da je logar brez daljnogleda gotovo bolje videl kakor jaz, saj me je večkrat opozoril na kakšen komad srnjadi, ki ga sploh nisem opazili Naenkrat me stisne za ramo in reče: »Eti na roubi pod tisto veliko biikvu, vtidijo, gu-spoud?« in sam se je tudi pripravil sna strel. Po daljšem, točnem iskanju z daljnogledom sem res videl srnjaka, a njegov stav ni bil ravno posebno primeren za streljanje. Mislil sem si, počakaj malo, saj se bo obrnil! Logar pa mi pokima, naj sprožim, in mi da znak z roko, da bo najbrž kmalu izginil. Ohrabrim se in sprožim na približno 120 korakov razdalje. Po strelu me logar po rami potrka in reče, je že dobro, nakazal oziroma naznačil je pogodek! Čez kake četrt ure se podava ua nastrel, a srnjaka ni. Bil sem skoraj obupan, a kakšnih 20 korakov stran je ležal že mrtev. Stari logar mi je čestital, mi na klobuku podal borovo okrvavljeno vejico, si natovoril srnjaka in šla sva v logarnico, Tam je iztrebil srnjaka, pripravil lovski delež, rekel, da je lep zakrnel šesteraik — in biti smem ponosen. Rogovje je pred-pisno odžagal in mi jih dal v nahrbtnik. Seveda sva tudi primerno zalila, ker se tako napravi po vsalkem lovu v Prlekiji.	M. J. D.
Naš Bobi. Ponos je bil vse lovske družine in tudi moje domače. Komaj šest mesecev star se je že izkazal na lovu. Ko sem se zadnjo nedeljo v marcu letos odpravljal, da malo pogledam po lovišču, sem mladega in nadebudnega Bobija zaprl in se tiho zmuznil iz hiše. Toda doma je preskočil 2 m visoko ograjo in kmalu je bil za menoj. Nisem imel srca, da bi ga gonil domov. Šla sva na Klečico in se tam usedla med skalovje. Bobiju sem dovolil, da gre malo šarit za kako lisico, ker drugega tam itak ni biku Že čez nekaj minut odjekne strel in Bobi zacvili. Za tem pade drugi strel in pes zajoka. Okamenel sem od temnih slutenj, da mi je zverinski mrhar ubil psa. Z napeto puško sem se bližal kraju strelov in klical psa. Sreča je bila, da se je razbojnik umaknil, ker sem bil talko razburjen, da bi se bila zgodila gotovo nesreča. Našel sem s pomočjo soseda, ki mi je prišel nasproti, ko je slišal strele, Bobija za neko skalo, kamor ga je vrgel ubijalec, da bi zabrisal sled. Pokopala sva ga na kraju, kjer sem ustrelil svojega prvega zajca. Čeprav smo bili ua posvetu lovske družine sklenili, da čuvaji ne smejo streljati mladih lovskih psov (Bobi je bil star 11 mesecev), ga je ustrelil nekdo, ki nosi že 30 let puško: Premišljam, če je to prenagljenost, nepremišljenost, zavist ali zloba. Če je prvo dvoje, naj si zapomni lovsko načelo, da ne streljaš prej, preden se nisi do dobra prepričal, kaj je pred teboj, ker sicer drugič ubiješ človeka. Če je pa zadnje dvoje, potem tak mrhar ne sme nositi puške in se ne sme imenovati lovec. Prenapete/em in ljudem brez srčne kulture ne pripada lovska puška in jim ne sme biti. mesta med lovci.
Rovšnik Ivan, Trbovlje.
Lisičje. Čeprav nisem nikakšen prijatelj lisic, vendar vseeno rad vidim, če mi tu .in tam pride katera teh grešnih duš pred cev. Ko sem pred kratkim zopet poslal tako črno dušo v
lisičja nebesa, sem se spomnil na nekaj lisičjih dogodivščin:
V mojih lepih študentovskih letih sem lovil in zahajal v lovišče, ki je bilo pravi raj za divjad. V letu 1929 sem uplenil v tem lovišču 7 lisic. Nekega lepega dne grem iz vasi in zapazim pri starem, na pol razpadlem seniku močnega lisjaka. Posrečilo se mi je, da sem ga zalezel, pri čemer mi je služil novo zapadli sneg. Z razdalje 60 korakov sem dvakrat streljal po lisjaku s šibraimi št. 4. Zadel sem ga v zadnji del talko, da ni mogel bežati. Ko sem se približal, se je besno obrnil proti meni in se. krepko zagrizel v cevi moje dvocevke, katere sem mu porinil med čeljusti. Ker nisem hotel več streljati, sem se trudil, da bi udaril lisjaka s kopitom po smrčku. Pri tem mi je pa spodrsnilo in kolikor sem bil dolg iin širok, sem telebnil na lisjaka. Ta me je ugriznil v levo roko; toda še večja nesreča se mi je zgodila s tem, da sem zlomil puškino kopito. Seveda sem se bliskoma zopet dvignil in ne vem, če sem se še kdaj v življenju tako hitro postavil na noge. Čeprav mi je ranjena roka obupno zatekla, sem vendar imel več skrbi s puškoi, katero mi je pa kmalu popravil tamkajšnji kovač, ki je bil mojster.
Drugi dogodek, kateremu so se dolgo smejali vsi vaščani, se je pripetil mojemu prijatelju T., ki se je vračal iz oddaljenega mesta domov. Tik pred njim je skočil čez cesto velik zajec, takoj za njim pa lisica. T. je bil »oborožen« samo s palico in je v svoji sveti jezi zagnal palico za lisico. In glej čudo — zadel je tako dobro, da je lisica na mestu obležala. Prijatelj si je hotel vzeti za dokaz svoje dogodivščine lisičji rep. Pokleknil je poleg lisice in ji odrezal, rep. Tisti trenutek pa se je osvestila in prijatelju povrnila s tem, da mu je odnesla kos njegovih hlač in nekaj mesa. O nadaljnji poti domov mi ni hotel povedati.
"V vasi B. so se gospodinje pritoževale, da bodo ob vso perutnino. Koj naslednjo nedeljo smo priredili pogon okoli vasi. Res sta med drugim padli dve lisici in gospodinje so se oddahnile. V gostilni smo se kmalu ogreli in razživeli. Posebno nas je pa pogrelo, ko je pritekla v hišo gospodinja in nam vsa razburjena pravila, da sedi pod kolom, kjer je visel naš plen, lisica in se na vse načine trudi, da bi prišla do slastne zajčje pečenke. Med lovci je završalo in vsak je hotel priti po najbližji poti na piano. Komaj sem pomiril duhove in zbral nekaj dobrih strelcev, ki so šli z mano. Toda vsa previdnost je bila nepotrebna. Lisica nas je čakala, da smo se ji približali na 20 korakov, na kar se je šele počasi obrnila, da bi izginila v temi. Seveda ni prišla daleč. Trdno sem bil prepričan, da je bila ta lisica »kurja kuga«, ki je vladala zadnje čase na vasi.	K. S.
Z dežele. Nekoč smo šli z ljubim prijateljem in njegovim bratom preizkušat njegovo izvrstno psico. S prijateljem sva se postavila vsak na svoje vzvišeno stojišče nad veliko kotanjo, v katero je prijateljev brat spustil psico. Živalca je res prav lepo z vso vnemo iskala zajca, pa ker jih v tem kraju ni preveč na debeku, kakor mi pravimo, je dolgo trajalo, pireden je izvrtala zajca. Bil pa je za naju kar za več metrov prekratek. Psica nama ga je v pol ure trikrat prignala — enega in istega dolgouhoa, in vsakokrat sva oba izpraznila obe cevi z neusmiljeno svinčeno točo na zajca, toda smola je vednoi zanesla smrtno zrnje nekaj metrov za njegov rep. Ker s tovarišem nisva imela več nabojev, se je igra za naju sramotno končala in prijateljev brat naju js, nagradil s priznanjem: »Mazača!«
Zatorej pozdravljam naš novi lovski zakon, ki predpisuje manjše in rodovniške pse za lov, da v bodoče ne bodo zajci več tako drveli in da ne bom streljal samo lulknje v zrak. R. V.
Ptiči in človek. Kako so izginile gage. Divje im nepristopne so kamendite obale Islandai Surova je priroda. Težko je človekovo delo. Ni lahko nabaviti brano.
Zato »o nenavadne plovke, brezkril-ne ali velikanske gage, ki naseljujejo kamemiiite otočke poleg islandske obale, bile mamljiv lov za človeka. Gnezdile so v naselbinah na stenah in ker ne morejo letati, množično ginile od rok izkušenih lovcev, kii so se od nekdaj bavili s tem opravilom.
Brezperutne gage so bile močne ptice, skoraj 1 meter velike. Po pravici povedano, niso bile povsem brez-krilne, venidar njih perutničke niso mogle dvigniti v zrak težkega telesa. Pril domačem gosaku znaša dolžina peruti 100—150 centimetrov. A kako je mogla poleteti ebrovska gaga, ko je njeno ne zadosti razvito krilce merilo samo 1?—20 centimetrov, t. j. malo več od navadnega svinčnika?
Stopale so pokonci kakor pingvini. Imele so kratek, osem centimetrov dolg rep itn visok, grbav, od strani sploščen kljun; peruti in hrbet — črne, a prsi kakor trebuh in robova kre-Ijuti iso bili — beli. Nalik pingvinom so se hrainille z ribo, tonjkajoč za njo v globino 4—5 metrov in kretajoč se v vodi 'kaj urno.
Njih debela jajca, dolžine 12—15 centimetrov, so imela vrtavsko obliko din se zato niso valila na vetru s stene. Gage niso delale gnezda, temveč odlagale jajca kar na golo steno.
V prazgozdovinskili časih so brez-perutne gage v veliki množini živele v Evropi na obrežju Danske ter Irske, a v Severini Ameriki — tudi precej južneje. Še pred nekaj stoletji so naseljevale razen Islanda, F-arerskih in Hebridskih otokov še Greniland in polotok Labrador. Zbog okusnega in tečnega mesa itn jajc teh jako zanimivih ptic, je hodilo v lov i krajevno prebivalstvo it pomorci z ladij, ki so tamkaj prehajale. Neki potnik, ki se je mudil v Tslaindu 1458, je pisal, da
so se tamkajšnji prebivalci, odhajajoč -za jajci brezkrilnih gag, vračali s prenapolnjenimi čolni.
1578 je pristala neka ladja pri Ping-viinskem otoku (enem od newfound-liamdskih otokov na obali Amerike), kjer so živele gage. Pomorščake so spustili na kopno, da bi se oskrbeli z živili. K otoku so pritisnili s čolnom in videč na bližnji siteini ogromno količino ptičev, ki niso leteli, težko se kretajoč po tleh, so priredili pravo gonjo. S čolna vržejo na breg desko, obkolijo na steni gage, pustivSi svoboden samo pot k deski, in naženo v čoln toliko gag, da so potem le z ogromnim naporom mogli nazaj na svojo ladjo.
V 18. stoletju so se gage ohranile samo na Isilandu. Pet pečevitih otočkov jp'postalo njih zatočišče. Najne-pristopnejši od njih je bil otok Gejr-fulaske-r, kar pomeni »stena orjaških gage. Na tem osredku, z njegovim strmim, skoraj navpičnim obrežjem, so se -gage obdržale najdlje. Okoli 1760 so živele samo -še tukaj.
Podoba je bila, da so na nepristopnem Gejrfulaskeru izven nevarnosti. Nekoliko nesrečnih slučajev z lovci, ki so poskušali pronikniti do gnezda, je zaplaišilo tamkajšnje prebivalce. Mar je vredno tvegati kožo za dvomljivo srečo? Nad 40 let so -živele gage mirno, toda v začetku preteklega stoletja sta dve ladji, p rliphivši tod mimo, zopet pobili mnoštvo nekrilatih ptic. Mornarji so jih jedli pečene in kuhane, solili jih v s-odih in se toliko prejed-ald, da so obolevali. Ko je po nekaj dneh potovanja druga od teh ladij prispela v mesto Rejkjavik, so bile na -njej še 4 sveže gage, ne računajoč u-soljeniih.
Vendar se je gagam posrečilo, da so is e r-azplodile na tem ototku in nemara bi se bile ohranile do danes, da jih ni zadela nova nezgoda. Ognjenik je silovito bruhal in otok Gejr-fulasker je z večino ptičev, ki -so bivali nia njem, podlimi!) pod vodo. Majh-
no število ptičev, rešenih od propasti, se je preselilo na otok Eldej. Ta je bil mnogo pmsitopnejši nego Gejrfula-sker im v 10—15 letih so islandski lovci dotolkli še zadnje ostanke preživelih ptičev. 1844 je bil ubiit poslednji par.
Ljudje so pričeli visoko ceniti brez-krile gage, ko so jih uničili Že po 25 letih, ko je biilia ubita poslednja gaga, je bila kupljena kožica tega ptiča za 2400 rubljev, računajoč, da sedaj stane ne manj ko 8000 rubljev (1. 1936). Za dobro ohranjeno okostje gage plačajo muzeji 1200 do 16.000 rubljev, za dve jajci je 'bilo 1900 plačano 4000 rubljev.
H koncu 1954 nagačena ženska brez-krila gaga je bila na Angleškem prodana za 5.040 rubljev, nagačen samec pia za 5250 -rubljev, a jajca se cenijo na 1050 do 3150 rubljev. Danes je od brezkriliih gag ohranjenih zgolj 70 nagačenih, 20 skeletov in 74 jajc v raznih muzejih. Dve nagačeni gagi sta v Rusiji — v Leningrajskem muzeju Akademije znanosti in Darwino-v-em muzeju v Moskvi. Primerek Dar-winovega muzeja je bil kupljen 1915 za 9200 rubljev.
Človek je iztrebil gage brez kril, človek je bil vzrok propasti še mnogih drugih ptičev.	Redin—■ A. D.
. Podzemeljska goba — slaščica srnjadi.* Mislim, da bom z nastopnimi vrsticami ustregel slovenskim lovcem in doprinesel drobec k prirodopisu naše mične srnjadi.
Na našem visoko ležečem posestvu z lastnim loviščem na Pohorju je bil redek borov gozd, položno nagnjen
* Ta gliva, ki spada med zaprto-trosnice, je sorodna gomoljikam. Raste po igli-eastih gozdih, na koreninah iglavcev, n. pr. tudi na Golovcu pri Ljubljani. Znanstveno ime ji je Ela-phomyces granu-la-tus. Nees. (Scle-ro-derma cervinum Pers.) Hirschstreu-lling, Hirschtriiffel, I Ascomycetes — zaprtotrose glive, gomoljike, kar bi se slovensko reklo, zrnata (zrnatokožna) jelenova gliva (gomoljika). Parkljasta divjad jo rada je. — Dr. St. Bevk.
proti jugu. Tla so bila pokrita z bo-rovničevjem. Tukaj je bilo glavno nahajališče podzemeljske gobe, ki se nahaja v rahli prsti, plitvo pod vrhnjo plastjo zemlje.
Ta goba je temne krompirjeve barve, doseže debelost bolj drobnega krompirja. Najbolj je podobna po barvi in velikosti gomolju ciklame. (Za -takega ga je označil svoj čas profesor na realki v Mariboru, ko sem mu ta gomolj pokazal.)
Precej debela koža skriva belo-sivo krepko meso. Pojavlja se že v aprilu, največ v maju in juniju. Takrat je bil ta gozd tako prekopan od srnjadi, kakor da bi ga bile prerivale divje svinje.
, Kot deček sem cesto preiskoval to razrito zemljo in našel ois-tanke. Ugotovil sem, da srnjad ljubi le srednje debele gomolje s krepkim mesom, bolj zrelih pa ne- mara. Kajti njihova vsebina se izpremeni v črnoprašne trose. Srnjad najbrže -z nosom najde ta gomolj, ki -navadno ni sam, ampak ,v družbi drobnih.
Ta goba se sicer nahaja tudi po drugih predelih tega gozda, toda nikjer v toliki množini, kakor v zgoraj navedenem borovju.
, Zanimivo bi bilo zvedeti, če se ta goba nahaja še kje drugje v Sloveniji. Svoj čas sem slišal, da je znana ,na dveh krajih po Go-renjem Štajerskem kot »Hirsch- in Rehpilfz«.
Medved Jakob, Pišece.
Koliko stara je riba? Starost ribe se da enostavno določiti s pomočjo navadnega povečalnika (povečalnega stekla); z raistjo telesa/ rastejo- tudi- luske. Na njih so razvidni točno letni krogi; poleti, kadar nudi narava ribi tečnejšo hrano, se ti krogi sorazmerno koncentrično širje razvijajo; v zimskem času pa se bolj zožijo ter ustvarjajo temnejšo cono. Vidimo torej svetle poletne in temnejše zimske cone; ker se po tem določa starost rib, govorimo o- ribi enega poletja, dveh poletij itd.	M. J. D.
Mrtve ribe v vodah! Mnogokrat najdemo posebno v stoječih vodah mrtve, deloma že razkrojene ribe. Ribič oziroma ribarski upravičenec, posebno pa javni iribolovni čuvaji bi morali po-znaiti simptome kužnih bolezni. Naj-češča je furunkuloza, katere poglavitni znaki so: Ribe se nerade gibljejo, postanejo lene, ne jedo in poginejo v 8—14 dneh, v naglih potekih te bolezni je črevesje krvavo vneto, v primeru kronične oblike so v mišičevju krvava ognjišča, ki se povečujejo, izbočijo kožo in končno počijo, nakar nastanejo globoki čiri, luskine so motne in naježene. Dolžnost vsakega ri-barskega upravičenca je, sumljivo odmiranje rib po 81. 2. zakona o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni prijaviti takoj pristojnemu okrajnemu ljudskemu odboru. Dogaja pa se, da neupravičeni love ribe z eksplozivnimi in omotnimi sredstvi, dinamitom, bombami, strupeninami, karbidom, apnom in s podobnimi raznesil-nimi sredstvi posebno sedaj v povojni dobi. Te zločince je težko zasačiti, ker imajo celo postavljene svoje opazovalce! Pač pa je dolžnost ribarskega upravičenca že iz higienskih vidikov, da po možnosti odstrani mrtve ribe iz vode ter jih zakoplje v izemiljo, ker vsaka mrhovina okuži vodo in zmanjša pri razkroju kisik, kar posebno škoduje ribjemu zarodu. Možnost infekcije po muhah, ki rade obiskujejo posebno ribjo mrhovino, ni potrebno omenjati	M. J. D.
Kako usmrtimo ulovljene ribe? K pravilnemu ravnanju spada tudi usmrtitev ulovljenih rib. Tu imaš mnogokrat priliko,-opazovati srčno izobrazbo. Ne muči ulovljene ribe brez potrebe! Manjše ribe usmrtimo z nekaj udarci v zaglavje (na koncu glave) pri prvih vratnih vretencih. Pri prvem udarcu se dihalni center uniči, riba- postane omotna, pri drugem udarcu se uniči hrbtenični mozeg in is tem je riba mrtva. Večje rabe usmrtimo z vbod-ljajem med glavo in prvim hrbtenič-
nim vretencem. S tem poškodujemo hrbtenični mozeg in ribo naglo usmrtimo. Dobro je tudi, da riba izkrvavi; to dosežeš, ako obešeno mrtvo ribo takoj vbodeš na obeh strajneh nad repno plavut.	M. J. D.
Lov po snežnem sledu. Da sem to napisal, me je prisilil sneg, ki je čez noč zapadel. V zgodnji jutrnji uri, med četrto in peto, ko sem se vračal iz službe, gazim po snežni belini, v kateri puščam svoj sled. Le še malo je pršilo in izglodalo je, da bo čez nekaj časa popolnoma prenehalo. Kako mi je ta idealni sneg dražil živce in me spominjal na leta, ko sem vsak tak sneg izkoristil za lov v Loški dolini s svojim očetom in znanim lovo-vodjem Bolčinom.
V Loški dolini je bil lov, ki je lovcem znan daleč naokrog, res vreden te besede. Lovil sem od najmanjšega lova, in to od močvirne ptice (kozice, ze-lenonoge tukalice i. dr.) ter se vadil streljanja na leteče ptice in učil psa ptičarja prve vaje.
Divje race gnezdijo ob obrežju Obrha in tudi visoko v gozdu. V hudi zimi, ko se s severa selijo race in gosi, pa nisem vzel nikoli dovolj nabojev, da bi jih tne bil postrelil. Spominjam se dneva, ko smo z očetom in bratom ustrelili 12 vrst rac. Koliko rac je bilo vsega skupaj, si lahko mislite, če je bilo več rac ene vrste. To je pa lov zopet svoje vrste in bi bili doživljaji tega lova posebno poglavje. Nadalje poljiski lov: jerebice, prepelice, golobi in zajci. Gozdni lov je - bil odličen. Srnjakov v travi (na zalazu) je bilo toliko, da si lahko izbiral. Na klic je biilo isto. Jelena 'na rukanje je bilo teže dobiti. Lep jutrnji izprehod je bil na divjega petelina. Jerebov pa je bilo, kjer koli si hotel. Na brakadah si imel priložnost videti poleg omenjenih živali še medveda, volka, divjega prašiča in 10, 20 ali še več jelenjadi skupaj. Kdor je imel veselje do ko-žuharjev: polhov, kune zlatice in kune
belice, lisice, jazbeca, divje mačke d. dr., je imel dovolj dela z njimi.
Ko tako s temi spomini korakam, občutim domotožje in kako srečen bi bil, če bi se znašel ob devetih na Rjavem Klancu, kjer smo se ob takih dneh vedno sešli brez vsakega obvestila z Bolčinom in mojim očetom. Tu smo si oddelili vsak svoj del za obkro-žitev in določili kraj za sestanek. Zajec nam je bil največji užitek po sledu. Neverjetne doživljaje smo imeli s tem dolgouhcem. Dogodilo se je, da ga nismo mogli izgnati iz grma in smo skoraj Obupali, da je res v grmu in da nas je prevalil s sledom. Dogodilo se je tudi, da smo ga zalotili v snežnem rovu, dolgem več metrov, iz katerega je na celem prodrl in nam tako pokazal fige. Včasih smo ujeli /živega ali ga pobili s palico. Zabave več ko si želel.
Kot začetnik na tak lov se spominjam dneva v novembru, ko smo na kratko obkrožili zajca. Bolčin ostane, da ga spodi, midva z očetom greva zastat. Nisva naredila 100 korakov, ko Bolčin strelja. Midva brž puške z ramen v pripravljenost, češ da bova popravila, če je on /zgrešil. Komaj je bila puška napeta, pr.iskačeta dve srni. Pomerim in streljam. Takoj za menoj še oče. Rezultat: trije streli, tri srne, v času, prej ko bi naštel do deset. To j,e bil edini primer, da smo v takih dneh streljali srne.
Zanimivo je o psu »Turku«, ki ga je imel moj oče. Bil je mešanica istrskega braka in foksterijerja- Ta se je takih lovov taiko navadil, da sploh -ni gonil srn, ker je uvidel, da je njegov trud zastonj. Večkrat sem ga opazoval, ko je med srnami, ki so se pasle, iskal zajca, nanje le enkrat zalajal in jih pustil na miru. Tudi srne niso bežale. Ne vem, ali so si bili tako znani ali kaj? Od psa ptičarja pa se je naučil prinesti lovcu obstreljenega zajca, ki ga je ujel. V skupnih brakadah je bil pa nor na gonjo srnjadi.
Pri obkrožanju zajcev smo včasih okrajdali tudi jelenjad, ki nas je večkrat odtegnila zajčjemu lovu. V spomin mi prihaja dan, ki je smešen in ipoučen. Mene postavi Bolčin na zelo dobro čakališče, kjer sem ustrelil že več jelenjadi. Takrat pa, ker sva bila samo dva, sem hotel zapret še tretje čakališče, /zato sem se premaknil kakih 100 korakov. Na določenem mi mestu sem pustil le nahrbtnik. Pri prihajanju jelena, ki sem ga le slišal, sem naredil nekaj korakov proti njemu v strahu, da si nisem izbral pravega mesta. V istem času se prikaže tudi jelen, ki je pa takoj, ko me je ugledal, spremenil smer. Jaiz pa s puško ob licu nisem dobil pravega cilja za strel. Bolčin, ki je gonil in šel po jelenovi sledi, ki je peljala kaka dva koraka mimo mojega nahrbtnika, je pa robantil. Da bi ga slišali, kakšne »levite« mi je bral. Najbolj mu je bilo žal, da mi jelen ni odnesel nahrbtnika.
Izmed vseh sledov, kar jih poznam, je najbolj zamotan zajčji sled; zajec lovca novinca s sledom popolnoma zmeša. S kljukami, ki jih naredi pred iložom, še izkušenega lovca prevari. Imel sem doživljaj z začetnikom, ki sem ga pustil, da bi ra-zvozljal sled do loža, pa je že pri prvi kljuki odpovedal in ni vedel, kam je šel zajec.
, V prvem snegu si lahko površen, iker zajec ne skoči kmalu, a kaj drugega je konec decembra. V tem času moraš biti zelo previden in v redkih primerih ga dobiš na strel. Navadno prideš do loža, kjer vidiš le sled dolgih skokov, ne pa zajca.
, Prepričan sem, da imajo vsi lovci, ki so odtrgani od svojih lovišč, iste občutke. Gotovo si žele kolikor toliko obiskati kraje, kjer so se v naravi otresli dnevnih skrbi in težkoč, si osvežili živce in okrepili telo. Z novim lovskim zakonom mam je zajamčeno, da si bomo lahko privoščili kak dnevni užitek z lovom; saj sedaj ne igrata glavne vloge denar in premoženje.
%
Težava je le glede orožja. Ne bilo bi napak, če bi se lovske družine zavzele pri lovski zadrugi, da bi nabavila dobro orožje v prvi vrsti tistim članom, ki so dali svoje orožje v pomoč OF oziroma partizanom in katerega niso dobili vrnjenega.
Vilar L., Ljubljana.
S psom na ruševca. Tovariš Žvegelj je tovariš in pol. Težko mu je najti enakega. Vedno razpoložen, vedno pripravljen pomagati znancu ali neznancu, če je le to človek na mestu. Humor mu je prirojen, z dovtipi in šalami je dobro založen.
Kar se mi je pa zadnjič primerilo, pa ni šali a, temveč živo izpričana resnica.
Že sredi tedna je bil dogovorjen za nedeljo lovski sestanek na grebenu Kriške gore, z namenom, počakati m ustreliti ruševca.
Tisto soboto sem našel tovariša Žveglja na poti iz Kranja. Židane volje me je vprašal, če je res že sobota.
»Ali gremo?« sem ga vprašal ob vstopu na vlak.
»Gremo!«
Predobre volje je bil videti, da bi mu mogel verjeti. Na izstopni postaji me je še povabil, da greva skupno obiskat Benka, da je menda »bolan«. Tovariš Benko je namreč gostilničar. Ker sem bil prepričan, da tov. Žvegelj to noč ne bo mogel pogledati skozi »Vrata« na grebenu Kriške gore, sem mu želel dobro zabavo, on pa meni na svidenje.
Polnoč je. Pet nas je zbranih na Prinčevem skednju v slami. Sredi poti smo že. Saj leži Gozd, porušena a slavna partizanska vasica, sredi pobočja Kriške gore.
Zunaj nekdo prepeva. Nihče drugi ko Žvegelj v spremstvu svojega štirinožnega čuvaja. Ob desetih je Žvegelj še v »civilu« zabaval družbo pri Benku, sedaj je pred nami v lovski uniformi, a od Benka do Gozda je za navadnega zemljana uro hoda.
»Prekleti pes!« pripoveduje Žvegelj, »na pod sem ga zaprl, pa je še prikrevsal za menoj. Ustrelil bom hudiča, da bo mir pred njim. Že na poti sem pokadil za njim, pa se zlodja ne prime.«
Žvegljev prihod je bil za nas znak za odhod.
Mi iz slame, Žvegelj v slamo, pes poleg slame.
V takem stanju smo poželeli došle-cu veliko sreče pri petelinu in odšli. Žvegelj je obiskal »bolnika« in je tudi sam »zbolel«.
Še pol ure imamo do cilja. Globoko pod nami spoznamo Žvegljev: »Ej!«
Sedemo in ne mine četrt ure, pa smo zopet skupaj z Žvegljem in »pe-telinarjem«, čeprav je tega v gozdu ponovno »dobro« zaprl, tokrat kar v prazen svinjak.
»G,a bom že zagovoril, hudiča,« godrnja Žvegelj in sezuva škornje.
»Pa ga ne misliš potlačiti v škorenj?«
»Kaj še!, škornje sezuvam, da bom laže hodil po' travi, nogavice imam pa nalašč tako narejene, da mi nohti gledajo iz njih. Z nohti se potem prav dobro opri jemljem tal.« In res, ko krenemo po strmi seči, je Žvegelj prvi. Škornje v roki, s kremplji se krepko oprijema, v nahrbtniku pa se premika kužek.
Tako se razidemo. Ob šestih, ko Po vsej dolini odmeva zvonjenje, se snidemo na Kolarjevem. Zadnji jo pri-maha Žvegelj, v rokah pa vihti perje — zgrešenega petelina.	(Jalen)
Kako pridemo vranam do živega? V primeru, da fosfor ni učinkoval ali pa se sploh ni uporabljal, vran pa je obupno število, je treba seči po radikalnejšemu sredstvu. Je 'zelo preprosto, vendar priporočljivo le takrat, ko ugo-tove člani lovskih družin, da je zmanjkala po kmetskih dvoriščih najmanj polovica piščancev, najboljši znak, da imajo vrane mladiče.
*
Markova družina je s to svojatjo takole obračunala: Obvezani po gospodarju smo se v nedeljo pred Križevim znašli ob 8. uri pri Joži Korošcu v Za-bovcih, ki nas je po svoji stari navadi najprej dobro pokrepčal (seveda proti plačilu), nato pa odvedel k Dravi, kjer nas je vseh 18 strpal v majhen čoln, in odrinil poi reki Na ovinku prvega otoka smo po nerodnosti krmarja zajeli sicer nekaj veder sveže vode in stoječi do gležnjev v njej prispeli umitih nog vseeno srečno na Šturmovsko stran. Tu razdeljeni v kilometer dolgo črto smo zajeli najprej drevje proti spuhljanski meji in ondi ob Studenčni navzdol do izliva Dravinje v Dravo. Če je kateri opazil v rogovili topola kak sumljivo spleten koš, je že z dveh strani treščilo vanj. Da so ob tej priliki nastradale tudi srake in ujede, je razumljivo. Uspeli tega dne je bil: 49 vran, ki so jih plezalci pobrali iz gnezd, postreljenih pet vran in dva kragulja ter nad 80 velikih košev z vsebino vred uničenih, kar da zopet do 320 škodljivcev in 80 njihovih mamk. Spoznali smo, da je naš način čiščenja lovišča skoraj najbolj priporočljiv in posnemanja vreden, posebej še za sosedneje družine.	P. M.
Kozolce smo prevračali. Tisto jutro sem na moč iskal svojo lovsko »kla-feto«. Ni je in ni je bilo. Da bi si posadil na glavo moj drugi klobuk, mi niti na misel ni prišlo. Prvič je »žalostne«: barve in drugič, zamislite si lovca s široktikrajnikoin črne barve na glavi in s puško na rami. Ne, za na lov mora biti čisto drugi »itip« klobuka. Tako veste, krajci na streho, vrvica okoli pa mora biti malo m-ahe-drava, za njo pa vsaj faizanje ali kako drugo — pero. Če še vse to »zabeli« znak lovske bratovščine, pa je lovski klobuk gotov. Tak lovski klobuk sem tisto jutro iskal. Pa to iskanje še ni bilo nesreča, če bi tisto noč ne zapadlo ped novega snega. Strela, kdo' naj zdrži doma!
V duhu sem videl celo vrsto lisičin n,a Poličkem in v vsako svež lisičji sled... Stani kozolec v Dolu se mi je prikazal in okrog njega, oh, sled pri isledu, sami lisičji, veliki kakor tigrovi. Lahkota bo vso to zverjad upleniti, vsa je tako rekoč že moja.
Tista je gotovo notri — sem dalje sanjaril —, ki je lani požrla nebogljenega srnjačka v Gmajni, tista tudi, ki je Martinu odnesla vrsto piščancev in je zato tako sovražil »,te vrage, ki nič ne zadenejo« — potem je pod kozolcem tista, ki je ... in tista ...
Na koncu koncev ga je vendar žena privlekla izpod postelje — namreč moj lovski klobuk — kamor ga je čisto gotovo zavlekel »Okk, moj mladi ptičar, ki rad nosi.
No, puška, klobuk, Bata-škornji so že oprema za pohod; zraven spadajo še naboji, po katere sem moral že četrt ure daleč naza j, ker sem jih pozabil. Dober lovec, kaj? — Vse je kazalo, da je narobe dan. Takih misli sem bil na potu h kozolcu v Dolu, ki je že znano staro zatočišče zvitorepke.
Pri potoku pod pokopališčem srečam sled lisice. V bližini glavne ceste je vodil v potok in po potoku skozi most, kjer -sem mogel ugotoviti smer lisičje poti. Torej je šla proti kozolcu, .-vendar se g-a je v velikem loku izognila. Pač pa sta druga dva sledova pričala, da je staro lisičje zavetišče zasedeno. Dva sledova notri, ven pa nobeden — dosti!
To sporočilo je vrglo vaške lovce pokonci. Načrt: ob treh popoldne napad na kozolec. Karel, Joža, Janez, Franček mogoče pride in — jaz.
Strelcev zadosti, toda kdo bo gonil izpod kozolca, ki ima pod na desetine metrov širok in dolg ter le 20 cm od tal. Tedaj po paznikovega jazbečarja! Predaleč. Tuhtamo! Joža na dolgo in široko razlaga, da že deset let ve za dobrega jamarja v Mariboru in bi ga lastnica »posodila«, da pa ga je treba krmiti, ker je pač tak pes, ki je. Janez, ki se bo izlegel za
lovca, pravi, da je bolj pri roki mesarjev »Bobi«, ki je sicer »bernardinec«, pa laja na vsako mačko, in dovolj je močan.
Končno smo se zedinili za Pepi-jevo Piko, ki pozna lisičji dah, ker se je nekoč že z lisico spoprijela. Velikost primerna!
Popoldne je jelo nalahno snežiti. V velikem obroču smo se bližali kozolcu ter zavzeli položaje. Joža je krčevito stiskal svojo lepo svetlo »ha-merlesko« z mo nog r anioni ter mislil, da bo že samo njegova navzočnost izgnala lisico izpod kozolca.
Napad se je pričel. Vaška mladež, ki se nam je pridružila, je zagnala velikanski hrup. Sam sem pomagal goniti, ker sem odstopil puško slučajno došlemu mlademu lovcu Frančku. Pika je delala dobro. Po kratkem iskanju se je spoprijela z lisico. Medtem smo pod podom opazili, da se lisica pomika proti izhodu. Gromoviti »pazi, pride,« so pognali lovcem lase pokonci. Frančka je tresla mrzlica, saj bo danes mogoče prvič streljal na lisico. Joža je stal v snegu široko ko tesarska koza. Karel si je natikal in snemal očala in ni vedel, kako bi bil strel sigurnejši. Janez, ki je ostal s flobertovko v kozolcu, je ožemal z dolgimi učiteljskimi prsti kopito, da bi lahko dalo vado. Sicer •— med nami rečeno —■ so potem otroci, ki so pomagali goniti, pravili, da je bila pod njim luža, sumljiva luža, kar sicer ne .verjamemo, ker so ti otroci bili gotovo iz njegovega in Jožetovega razreda in bi torej lahko imeli z njim kake račune...
Rezek pok! Vrata kozolca — za voz široka — so se v trenutku zamašila. Noge raznih dimenzij so plahe-drale po zraku, zakaj mali so iskali izhoda kar med nogami večjih, da tako čimprej vidijo mrtvo zverino.
In res. Frančka je treslo bolj ko prej in po mrzlici smo spoznali uple-nitelja prve njegove lisice.
. Napad se je ponovil, kajti račun še ni bil prekrižan. Z žepno svetilko smo poiskali v kotu skritega lisjaka. Oči so se mu čudno svetile. Moral je ■pač biti v silnem strahu pred smrtjo.
Jaz sem svetil, Janez pa je s flobertovko pomeril nanj. Strel je prijel sicer slabo, vendar je lisjaka pripravil do bega. Zopet pok, isti prizor. Zunaj pa so Frančku stiskali tovariši roko, ki je podrla tudi drugega lisjaka.
Iztegnjen, lep je ležal na mehkem snegu. Skoraj se mi je smilil, čeravno je bil v breme in strah svoji okolici.
Ravno »mežnar se je obesil«, ko smo zadovoljni nosili plen proti domu.
POJE.
V	LR Srbiji so prepovedali lov na
jerebice. Na letošnji skupščini Zveze lovskih društev LR Srbije so. sklenili, da se lov na jerebice prepove do. konca leta 1947, na vsem ozemlju LR Srbije. To odločbo je Zveza lovskih društev sprejela, da bi se preprečilo popolno iztrebljenje jerebic, ki jih je v Srbiji itak zelo malo.	A. P.
Iz lovske organizacije
Kazni: Okrajni lovski svet Slov. Konjice je na prijavi L. d. Slov. Konjice predlagal, da Gkr. ljud. odbor kaznuje Rečnika Avgusta iz Trepanjske Dobrave, ki 'si je na nedovoljen način pozimi v bližini lovišča prisvojil 6 fazanov in Laba Simona, iz Sv. Jerneja L. d. Loče, ki je na konjiškem lovišču uplenil 2 fazana, za prestopek lovske tatvine. Poleg tega pa L. d. Konjice zahteva od imenovanih odškodnino za vsakega fazana po 350 oz. 700 din.
V	kaznovanje predlaga tudi Bro-senaka Franca iz Tepanj, ki je nastavljal fazanom past, ki mu je bila zaplenjena.
Člani L. d. Loče niso oddali uplenjenih lisičjih kož, in sicer Ambrož Martin iz Sp. Lož 5, Gorjup Ivan, Zbe-lovo 1, Lah Simon od Sv. Jerneja 2, Marguč Ivan iz Draže vasi 2, Furman Vincenc od Sv. Jerneja 2, Bračič Alojz
od Sv. Jerneja 2 in Rak Franc od Sv. Jerneja 2.
Ker se niso odzvali Okr. gozd. referentu, da se opravičijo zaradi prekrška v obvezni oddaji kož, je OLS predlagal, da se imenovani kaznujejo po 280 dim za vsako meoddano kožo, lovski svet je pa vsem izdal pismeni ukor.
Opozorilo: V krajih ogroženih po volku opozarjamo lovske družine na članek A. Savelj »Iz kočevskih revirjev«, objavljen v Lovcu 'leda 1929.
Kinološke Testi
Mednarodno kinološka zveza (FCI) sporoča s svojim dopisom z dne 7. julija t. L, da je bil izvoljen za predsednika FCI za dobo 1947/48 dr. Ivan Lovrenčič, dalije da se bo vršil prihodnji občni zbor FCI v letu 1948 v Jugoslaviji in da je bil ilirski ovčar za dosego mednarodnega šampion ata oproščen do 31. decembra 1949, sicer predpisanega uporabnostnega izpita.
f Dr. Rino Radiče. FCI poroča, da je dr. Rino Radiče umrl 18. VI. 1947 v Milanu. Pokojni je bil italijanski kinolog svetovnega slovesa. Zaradi- izrednih zaslug je bil izvoljen za častnega predsednika En te Nazionale delila Cinofilia in častnega tajnika Fede-ration Cymologique International. Od leta 1906 splošni sodnik, od leta 1922 generalni tajnik Ente Nazionale della Cinofilia, je bil tudi izdajatelj kinološke revije Rassegna cinofilia. V letu 1930 je predlagal, naj se prirejajo svetovni kinološki kongresi. Prvi svetovni kinološki kongres se je vršil v letu 1932 pod njegovim vodstvom v Florenci. Večen spomin dragemu kinologu !
I. državno razstavo psov vseh pasem priredi Kinološko udruženje LR Slovenije v nedeljo dne 7. septembra 1947 v Ljubljani. Podeljevali se bodo naslovi: prvak (prvakinja) LR Slovenije, prvak (prvakinja FLR Jugoslavije — Ljubljana 1947 in spričevalo
sposobnosti za mednarodno pirvaštvo v lepoti (C. A. C. I. B. in to po pravilih, izdanih od' Mednarodne kinološke zveze (FCI) v Bruslju.
Novi psarni. Prijavlja se v zaščito psarna »Devin« za temjerje, lastnik Vladimir Nemec, Ljubljana, Medvedova 7/1. in psarna »Mokric« z,a ptičarje, lastnik dr. Dušan Smodej, odvetnik, Ljubljana, Slomškova 5/II.
Zaščita teh p.sarn postane pravo-mo-čna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.
Sodniški' pripravniki: Društvo ljubiteljev ptičarjev je prijavilo kot sodniška pripravnika za vse vrste ptičarjev dr. Janka -Lavriča, direktorja Direkcije za avitopiromet in dr. Dušana Smodeja, odvetnika, oba v Ljubljani.
Klub ljubiteljev brakov je prijavil kot sodniškega pripravnika za vse vrste brakov Milana Babška, posojilni-škega uradnika v Ljubljani.
Klub ljubiteljev športnih psov je prijavil kot sodniške pripravnike za vse vrste športnih psov Franja Bulca v Mirni, dir. Dragotina Wurtlia, asistenta veterinarske fakultete v Zagrebu im dr. Janka Lavriča, direktorja.
Klub ljubiteljev jazbečarjev in te-rtjerjev je prijavil za vse v-rste teri-jerjev Vladislava Arko ta, višjega carinskega inšpektorja v Ljubljani in dr. Janka Lavriča, direktorja.
Smotre psov vseh pasem v Sloveniji. Smotra psov vseh pasem v Kranju in Radovljici. Dne 22. junija 1947 se je vršila v dopoldanskih urah smotra psov v Kranju na dvorišču gostilne »Pri Peterčku«. V imenu OLS Kranj je smotro otvoril tov. Turk Stanc. Drugih funkcionarjev OLS ni bilo navzočih. Lovsko disciplino so držali lovci iz Tržiča in okolice. Na to smotro so bili vabljeni lovci iz OLS Škofja Loka, ki pa so nedisciplinirano izostali.
Privedenih je bilo 29 psov, potrjenih 24, odklonjenih 5 psov. Potrjeni so bili 4 nem. k dl. ptičarji (2 prav dobro in 2 dobro), 1 prepeMčar (pra-v dobro), 1 barvarski barvar (prav dobro),
2 istrska braka (1 odlično in 1 dobro), 1 balfcamski brak (dobro), 10 brakov-jazbečarjev (2 odlično, 5 prav dobro in 5 dobro), 3 nemški ovčarji (3 prav dobro), 1 doberman-pinč (prav dobro) in 1 jazbečar kdl. (prav dobro).
Isti dan popoldan je bila smotra za OLS Jesenice v Radovljici na vrtu gostilne Kunstelj. Smotra je bila slabo organizirana, oz. pripravljena. OLS je zastopal tov. Viljem Velikonja. Privedenih je bilo 14 psov, potrjenih 6 in 8 odklonjenih. Potrjena sta bila 2 nem. kdl. ptičarja (2 prav dobro), 1 istrski brak (dobro) in 3 braki-jazbečar ji (2 prav dobro in 1 dobro). Kot sodnika sta delovala tov. Drenig T. Teodor in Zupan Ivan ter pripravnik tov. Bab-šek Milan. Vedno bolj se kaže, kako so smotre in s tem inventarizacija psov vseh vrst potrebne. Potrebne pa so tudi zaradi 1. državne razstave psov vseh pasem, ki se bo vršila dne 7. septembra 1947 v Ljubljani.	I. Z.
Smotra dne 6. julija 1947 v Trbovljah. Od OLS Trbovlje so bili zastopani tov. Pevec Konrad, Dolainc Stanko in Jager Zdravko. Privedenih je bilo 24 psov, od teh 12 potrjenih in 12 odklonjenih. Potrjeni so bili 3 istrski braki kdl. (5 dobro), 1 istrski brak re-savec (dobro), 2 balkanska braka (2 dobro), 2 posavska 'braka (1 prav dobro, 1 dobro) 3 braki-jazbečar ji (1 odlično, 1 prav dobro in 1 dobro) in 1 nemški prepeli čar (prav dobro). Kot sodnika Sta delovala tov. Drenig T. Teodor in dr. Lavrič Janko.
Smotre dne 15. julija 1947 v Celju in Šmarju pri Jelšah. Smotra v Celju ob 8. uri v mestnem parku. Od OLS Celje sta bila zastopana dr. Mravljak Franc in Zorko- Privedenih je bilo 39 psov, potrjenih 16 in odklonjenih 23 psov. Potrjeni so bili 3 istrski braki (1 odlično, 2 prav dobro), 4 braki jazbečarji (3 dobro in 1 po voljno), 1 jazbečar resasti (prav dobro), 1 nem. kdl. ptičar (prav dobro), 2 angl. seterja (2 prav dobro), 2 nemška ovčarja (2 prav dobro), 1 komondor (prav dobro), 2
pekineza (2 odlično) in 1 škotski teri-ijer (prav dobro).
Smotra v Šmarju pri Jelšah se je vršila ob 14. uri na verandi pri Habjanu. Privedenih je bilo 27 psov, potrjeni samo 3, odklonjenih pa 24 psov. Potrjen 1 istrski brak (dobro), 1 posavski brak (dobro) in 1 brak-jaz-bečar (prav dobro). Kot sodnika sta delovala tov. Drenig T. Teodor in Zupan Ivam ter pripravnik Milan Babšek. Zanimivo je, da je bilo v Celju od odklonjenih psov 7 odklonjenih zaradi .nepravilnega zobovja in v Šmarju pri Jelšah kar 10 iz istega vzroka. Ti psi se ne smejo uporabljati za vzrejo. Lastniki psov so bili razočarani ter so ugibali, če morda ni voda kriva, ker ne vsebuje apna. Veterinarski zavod v Ljubljani je dal pojasnilo, s preslabo hrano (samo koruzni izdelki) in da se mladiči prezgodaj oddbje, je pa tudi dedno. Mladiče je torej treba pustiti pri materi vsaj do konca 6 tedna. Pred odstavo je hrana mladičev pač materino mleko. Od tretjega tedna dalje naj se mladiči že polagoma navajajo ma drugo hrano, kozje mleko, razredčeno kravje mleko, ki je v začetku razredčeno z dvema, nato z enim delom vode, končno pa nerazredčeno. Od četrtega tedna dalje maj dobivajo mladiči poleg materinega mleka tudi močnato juho, zdrobovo kašo., ovsene kosmiče, že očiščeno meso (v majhnih množinah — 5 dkg na glavo) im pretlačeno korenje. Med doraščanjem in tvorbo okostja pa dajemo mladičem tudi hrustance in konce udov. Za okrepitev kostne rasti dajemo ribje olje, .»Vitakalik« ali 2 do 3 kapljice »Vigam-.tola«. Dnevno dajemo med hrano tudi en strok česna.
Zvezni tajnik - Savezni sekretar.
_____________Oglasi________________
Kupim vsako količino municije za lovsko risanico kal. 9,3 — patrone 72. Tudi posamezne in prazne patrone kupim. — Dolinar Ivan, učitelj Žalec 56.
!	Dinko
Razmišljanja
Marsikateri lovec, ki je veščak v streljanju, ki pozna tehniko lovskega orožja, sistematični pregled divjadi, prirodopis lovske živane, razne načine lovov, lovopust, ukoriščanje plena, lovske pse in njih dresuro, lovsko opremo in — če hočete še, ki pozna tudi lovsko latinščino ter ima okus za pristne lovske zakuske, ni dovršen lovec, če ne pozna narodno-gospodarskega pomena lova, vsaj najvažnejših določb lovske zakonodaje, gojitve divjadi, če ni zaščitnik narave in ne razumeva lovskega tovarištva.
Prav je, da smo si v teh rečeh enkrat za vselej na jasnem ter da se odkrito pogovorimo o najvažnejših vprašanjih discipliniranega lova in lovskega bontona. Vzgoja lovskega kadra ni samo zadeva lovskih družin in strokovnega časopisja, temveč zadeva vseh nas in jo mora v harmonični povezanosti prevevati duh pravega lovskega navdušenja, tovariškega sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Cilj vzgoje pa ni samo spoznanje, temveč bolj dejanje. Zaradi tega je dolžnost vsakega lovca, da neprestano z dobrimi vzgledi vpliva na obnašanje svojih lovskih tovarišev, pomaga pri uporabljanju lovskih veščin, kakor tudi pri oblikovanju lovskega značaja in uglajenih manir.
Lov v današnji obliki se umika obliki in načinu starih lovov in je v naši novi demokratični državi dobil povsem drugo lice,
kakršni) je imel v stari Jugoslaviji. Lovsko življenje je pri nas hitro našlo pot do obnove in še več, pot do večjega lovskega razmaha, kakor kdaj prej.
Kolikor bolj pa na eni strani napredujoča kultura izkorišča naravo in kolikor bolj postajajo zaradi tega meje njenega prostega izživljanja ožje, pa tudi ožje meje, kjer najde divjad svoje zavetje, toliko bolj se moramo lovci zavedati važnosti te nove dobe, ki pomenja novo dobo tudi za lovca. Za izboljšanje življenjskih pogojev delovnega ljudstva predvideva načrtno gospodarstvo silen polet za naše ustvarjalne sile. Tudi lovci se moramo vključiti v delovne vrste za obnovo in dvig lovskega gospodarstva. Uspešno pa bomo sodelovali, ako ne bomo lovišč samo izkoriščali, marveč jih tudi varovali. Z lovom danes nista spojena samo užitek in zabava, ampak tem bolj gospodarska korist ljudstva ter varstvo in skrb za divjad. Zato je treba, da spravimo lovsko gospodarstvo v sklad s petletnim načrtom vsega gospodarstva.
Drugo je vprašanje srčne kulture lovca.
Težko je združiti mehkočutnost z lovskim zadoščenjem. Zato gremo pa na lov, da streljamo divjad; to je naš cilj. Drugo pa je, kako streljamo in kaj streljamo. Lovec, ki površno strelja, ni human, ker obstreljena žival poginja v velikih mukah. Takim lovcem ne manjka samo potrebne lovske izobrazbe, ampak tudi srčne kulture. Naj bi se zato v lovskih družinah* in na različnih lovskih sestankih prirejala poučna predavanja lovsko-vzgojnega značaja.
Poglavje zase je lovsko tovarištvo in lovska družabnost.
Ravno lov je ono polje, kjer je najmanj razlike stanu, poklicev in časti. Vsakogar razveseli ljubeznivost, neznatna majhna uslužnost ali pozornost, ki se izkaže brez prošnje. Če hočemo pri lovu dobro uspeti, nam mora biti lov prijeten, moramo najti v njem svoje razvedrilo. Če hočemo, da bodo tovariši radi v naši lovski družbi, pokažimo sami, da smo veseli, če smo v njihovi družbi. I.ovska sebičnost se mora umakniti plemeniti lovski nesebičnosti.
Lepo obnašanje obstoja iz majhnih žrtev. Silno se vara, kdor misli, da naša demokratična doba ne potrebuje nikakih predpisov glede vedenja in govorjenja. Lovec predstavlja v družbi človeka, ki združuje v sebi čim višjo srčno kulturo s čim popolnejšo civilizacijo. Zato bodi obziren, priroden, vzdržljiv in miren. Obvladaj se z močno voljo, discipliniraj svoje kretnje in jezik, brzdaj si živce in strasti ter bodi napram lovskemu
tovarišu prijazen in postrezi j iv, vedno pravičen, razsoden in prijeten.
Lahko si izvrsten in slaven lovec po številu svojih trofej, po svoji srčni kulturi pa si lahko daleč za svojimi lovskimi tovariši, ki so plemenitega čustvovanja, dosledno neoporečnega vedenja, ki povsod in vedno spoštujejo lovsko disciplino, navade in običaje, ki so ljubeznivega in mirnega značaja, ki nikogar ne preseneča, pa tudi sami niso po ničemer presenečeni. Mirna roka in jasna misel sta znak dobrega lovca. Tak lovec ohrani celo v najbolj kočljivem položaju miren in jasen pogled tako, kakor pravimo o Niagari, da pada brez naglice. Od uspešnega lova se ne sme prevzeti in vidno kazati svoje spretnosti, nasprotno pa ga ob neuspehu ne sme potreti, marveč mora v vsakem primeru ostati miren in nepristransko razsoden.
Kritika je kakor golob — pismonoša: vedno se vrača tja, od koder je priletel. Vsi tako radi obsojamo in kritiziramo druge, sami pa kritik ne trpimo. Naj bi bila lovcu beseda kritika tujka! Z dobrim vzgledom bomo dosegli več, izognili se bomo užaljenosti, z dejanjem pa pokazali, kakšen mora biti lovec.
*
*
Dr. Janko Lokar
Osnovni pojmi psoslovja
Za smotrno psorejo ne zadostujeta ljubezen in veselje do živali, ampak je potrebno tudi psos],ovno znanje. Psorejec mora znati vsaj v splošnem presoditi obliko in storitev pasme, katero goji, in mora imeti glede odre je in podedljivosti vsaj toliko znanja, da zna odbirati. Njegova naloga je srednje zamenjavati z boljšim, torej izločitev ali uničenje vsega, kar nima glede vzrej-nega cilja primerne vrednosti. Ker stopa pri dobri psoreji na mesto naravne izbire vzrejna, ni za psorejca, komur se vsaka živalca smili ali se mu smili vsaj njegov žep. Vzrejno izbirati more le, kdor ima poleg zadostnega psoslovnega znanja še primerno požrtvovalnost, vztrajnost, preudarnost in dar opazovanja.
Zato se ne strinjam s tem, da se priznava pri nas psarna vsakomur, kdor se priglasi, ne glede na njegovo psoslovno izobrazbo in na njegov značaj. Sebični, neodkritosrčni, po hitrem uspehu stremeči, dolgotrajnega dela nevoljni rejci škodujejo več kakor koristijo. Tudi ni prav, da dajejo kinološka društva plemenske živali ljudem, za katere se vnaprej lahko reče, da se ne bodo držali drugih obveznosti razen te, da bodo psa hranili.
Kaj je vzrejni cilj in kaj vzrejna vrednost, odnosno izbira?
Vzrejni cilj ni nekaj določenega, stalnega. Drug je pri razširjeni, po obliki in storitvi ustaljeni pasmi, drug pri šele razvijajoči se pasmi, drug pri številčno in kakovostno propadajoči pasmi. Pri ustaljeni pasmi zadostuje, da iztrebimo sprijene, spačene, izrojene živali in vzdržimo s tem stanje vsaj na dobri povprečnosti. S tem ni rečeno, da se naj ne bi posebno zmožni in stremljivi rejci trudili doseči nadpovprečno lepe, zmogljive ali storitvene živali. Ta cilj je tem prej dosegljiv, čim več rejcev dela skupno v ta namen.
Pri razvijajoči se ali propadajoči pasmi je stvar težja. Tu gre predvsem za ugotovitev činiteljev, ki pospešujejo razvoj ali propadanje pasme, za zarodnost, plodnost in dednost plemenskih živali. Poedin rejec težko kaj sam doseže. Navadno vodi le vzajemno delo do cilja. Treba je denarja, predvsem pa časa, saj večkrat niti desetletja ne zadostujejo, da se pokaže uspeh. Uvoz dedno zanesljivih plemenjakov in prav takih plemenic, morda celo brejih, pospeši uspeh. Četudi je ta pospešitev največkrat zelo draga, je vendar cenejša kakor reja z manj vrednimi plemenskimi živalmi, ker je pot, ki nas naj bi privedla po tej izbirni reji, če ne na cilj, vsaj blizu njega, dolga.
Vzrej na vrednost se ne presodi lahko. Vrednotenje oblike nam je v pomoč, če poznamo odnose med zunanjo obliko in storitvijo ter pomen pasemskih znakov za vzrejni cilj. Storitev je treba posebej ugotoviti z opazovanjem psa v različnih življenjskih razmerah, kjer pokaže svoj odnos do gospodarja in tujca ter do raznih živali, svojo poslušnost, svojo spretnost, svoj pogum, skratka svojo zasnovo in svoje delo. Prav zavoljo ugotovitve zasnove so mladinske preizkušnje zelo važne. Njihovo vrednost zmanjšujejo naši vodniki s tem, da vodijo nanje čim bolj šolane pse. Šola namreč rada zakrije zasnovo. Le mlad pes, čigar naravno nastrojenje učiteljeva roka še ni uravnala ali celo zatemnila, ampak le vzbujala in uravnavala, pokaže zasnovo v pravi luči. Na poljskih in uporabnostnih tekmah se pokaže, kako je učitelj to zasnovo izrabil, jo utrdil, razširil in povečal. Zato spadajo na take tekme le šolani, izvežbani psi. Razen mladostnih so vse tekme preizkušnje znanja in zmogljivosti psa. Storitev, ki ne ustreza pokazani zasnovi, ni v naravi psa utemeljena, je priučena, morda celo s silo dosežena in je za presojo vzrejne vrednosti brez pomena. Zato moramo zahtevati, da se storitev dokaže na več tekmah in v raznih letih, da dobimo pravo sliko tekmovalčeve zmogljivosti. Ker traja preizkušnja na tekmah le kratek čas, stremeti pa moramo za čim višjo storitev in zmogljivost, se vodnik ne sme zadovoljiti s pokazanim, četudi prav lepim uspehom. Rekordov naj sicer nima pred očmi, pač pa vrhunec zmogljivosti. Zato naj ne neha z opazovanjem svojega psa in ne prekine z njegovim vežbanjem. Plemensko žival naj odgaja tako, kakor da bi njena šola ne imela konca. Uspeh in neuspeh mu kažeta darovitost psa. Poudariti pa moram, da se duševne lastnosti in njihova sila težko spoznajo, zato moramo biti pri sodbah o zasnovi zelo previdni. Marsikatera žival se nam zdi pametna le zavoljo okolja, v katerem živi. Zato je za rejca večje važnosti storitev, ki ni odvisna od okolja. Ker hočemo rediti lahko učljive, vodljive pse, glejmo pri šolanem psu vedno na dobo, v kateri se je dosegel uspeh, in na spretnost ter vnemo vodnika. Vsaka neiskrenost v tem pogledu nas zapelje k napačni sodbi o vzrejni vrednosti.
Za spoznanje vzrejne vrednosti še ni dovolj, da smo si na jasnem glede oblike, zasnove in storitve živali. Poznati moramo tudi pokolenje, katero znanje ne obstoji v ugotovitvi, da ima plemenska žival te ali one slavne prednike, torej le v zunanjem, oblikovnem rodoslovnem študiju, s katerim se zadovoljuje večina rejcev in s katerim znanjem se radi postavljajo tisti, ki ne poznajo bistva prave odreje. Tako papirnato, puhlo poznanje po-
kolenja nam ne pove ničesar o pravi dedovim prednikov in nas zapeljuje do krivih sklepov. Vedno se moramo prepričati, če kažejo potomci v resnici znake in lastnosti svojih prednikov. Izpričevalo o krvi kakega deda so znaki oblike in bistva, ki se pokažejo pri potomcih in nam z nekoliko verjetnosti potrjujejo, kako prenašajo dedi svoje telesne in duševne lastnosti na potomstvo, za kar nam ne nudijo po navadi vzrejne knjige in sodniška poročila dovolj nega gradiva. Izkušen rejec ne razmišlja samo o dedih svoje plemenite živali, ampak tudi o njihovih bratih in sestrah ter potomstvu. Večkrat pojasni brat slovečega deda to ali ono slabost ali nas opozori vnuk na grozeče izrojenje.
Prava, ne samo domnevana vzrejna vrednost kakega psa in njen pomen za daljšo ali krajšo dobo v razvoju njegove pasme se spozna le iz proučevanja njegove življenjske storitve, večkrat celo leta po smrti živali. Ta vrednost se presoja tudi po obnašanju pri parjenju, pri porajanju in pri skrbi za mladiče. Tudi staranje ni brez pomena. Predčasna ostarelost ali zgodnja izraba posameznih organov (delna ostarelost) zmanjšuje vzrejno vrednost, če ni povzročena od brezobzirnih naporov ali od bolezni, ki ne temelje v svojstvu živali.
Potomci in sorodniki nam kažejo vzrejno vrednost, ker sklepamo z njihove rasti, z njihovega razvoja in zorenja, z njihove zunanjosti (fotografije so dobro pomagalo) in njihove storitve na dednost in dedovino. Sama dolga vrsta dedov ne daje gotovosti za dobro dednost, ker ne obstoji nobena pasma v vsem iz čistodednih ali homocigotnih živali (gr. liomos-enak, cigon-ja-rem, vez; homocigotnost ali čistodednost je istovrstnost od očetovega in materinega organizma podedovane zasnove za kak znak živali; oplojene jajčne stanice — cigoti — ali poedine živali imajo zasnovo za kak znak tako rekoč dvojno).
Število manj vrednih mora biti v rodu čim manjše. Vzrejni uspeh kaže število vzrejno dragocenih živali, vzrejni posledek število uporabljivih živali, to je tistih, ki jih z mirno vestjo lahko oddam ali za lastno odrejo in uporabo obdržim. Nikdar ne smemo pozabiti, da je odreja sveta stvar, saj gre za bodočnost naših zvestih prijateljev.
Praviloma bi ne smeli govoriti o smotrni odreji, preden se nismo na nekaj poizkusnih leglih prepričali o dedovini plemenskih živali.
Kdor ima denar, čas in voljo, poizkuša lahko tudi z inorod-nim ali heterogenim (gr. heteros — drug, genos — rod) parjenjem, ker kaže to jakost dednosti kake plemenske živali posebno
dobro. Inorodne ali heterogene se imenujejo živali, ki so v kakem določenem znaku različne. Pes ima n. pr. močen, dolg gobec, kakor si ga želimo, psica pa koničast, kratek.
Od paritve se morajo izključiti vsi sprevržki in izrojenci, sploh vse manj vredne živali. Svoje usmiljenje s slabimi živalmi pokažemo najbolj s tem, da pride čim manj slabih na svet.
Izključiti se morajo, po možnosti celo uničiti neplodne in nezarodne ali malo plodne in slabo zarodne živali, psice, ki svoje mladiče žro ali slabo zanje skrbe, ki težko rode in nimajo mleka ali ga imajo le kratek čas, psi z napakami glede moda, vsi glušci in naglušci, psi slabega nosu in slabe sledljivosti, predčasno starajoči se psi in taki z duševnimi hibami, dalje psi s telesnimi napakami, ki zmanjšujejo njihovo uporabnost (prefina dlaka, preobčutljiva koža, nagnjenje k čiravosti, k bradavicam ter h kilavosti, globoko ležeče oči, rahla pleča in mehke sklepne vezi, drobne kosti, slabo mišičje) in psi z znaki in lastnostmi, ki ne ustrezajo vzrejnemu cilju pasme (nezaželena barva oči, napačna oblika očesne zevi in roba očesne votline, napačen rep, premajhna ali prevelika višina, pasemsko nepravilna postava).
Z izključitvijo se sicer pasma ne iznebi popolnoma manj vrednih živali, vendar se znatno vzdigne povprečnost stanja. Zato je še bolje, če ne izključimo samo živali s prej naštetimi napakami, ampak tudi njihove brate in setre, četudi ne kažejo napak na zunaj.
Kaj je pasma in kaj so pasemski znaki?
Strogo vzeto obstojajo pasme samo v znanstvenih sestavih, torej v zamisli človeka. Za opredelitev pojma pasma se je prelilo že mnogo črnila. V splošnem lahko rečemo, da je pasma skupina živali ene vrste, ki se ločijo od drugih skupin iste vrste po barvi, velikosti, obliki in storitvi ali, kratko povedano, po značilnih znakih. Nekateri opirajo to ločitev na bistvene znake, za kar nisem. Bistveni znaki za uporabnostnega psa so n. pr. vztrajnost, hitrost, slednost, nebistveni oblika glave, barva oči ali drža uhljev, ki so pa za pasmo značilni.
Pes z značilnimi znaki te ali one pasme je pasemsko čist ali tipičen (gr. tipos — podoba, vzor).
Pasemski znaki so določeni za posamezne pasme po dogovoru in sporazumu za te pasme odločilnih kinoloških društev in se imenujejo pasemski standard (merilo). Pravilno bi bilo, če bi tvorili ti znaki srednje merilo (najpogostnejša oblika in storitev) vseh v določenem času živečih živali iste pasme. Ker to ni mogoče, naj bi se povzeli vsaj po čim večjem številu živečih živali ene pasme kot srednje merilo. Prav pri pasjereji pa ni bila nik-
dar povprečna podoba in storitev vzornica za pasemske znake, ampak nadpovprečna poedina žival.
Tako so imeli rejci pred seboj takoj ideal, kar je bilo na eni strani dobro, na drugi slabo, ker niso prišle do zaslužene veljave sicer povprečne, toda vzrej no dobre, zdrave, storitvene živali, ki so se razlikovale le v posameznih, največkrat nebistvenih znakih od vzornika. Na ta način se odreja lahko oddalji od najpogostnejšega tipa in se pripravi pot za izpremembo tipa. Da ta izprememba ne pomeni vedno povzdiga. in izboljšanja pasme, je jasno.
Pri nas n. pr. imamo prvotno ali primitivno pasmo kraških ovčarjev, ki se uradno po nepotrebnem imenujejo ilirski ovčarji (v svoji pravi domovini se zovejo šarski po Šar planini). Krivo je bilo, da smo hoteli s križanjem to izvirno pasmo povzdigniti in približati neki zamišljeni podobi lepše zunanjosti. Pri prvotnih pasmah je naša dolžnost le, da jih ohranimo pri njihovi vrlosti in jih očuvamo pred izprevrženjem, da torej izbiramo plemenske živali. Pri odbiri naj prihaja prvotni tip v prvi vrsti, telesna lepota šele v drugi vrsti v poštev.
Pasemske znake in lastnosti morajo v splošnem potomci od prednikov podedovati, če žive v enakih razmerah kakor dedi. Ker nas izkušnja uči, da to podedovan je ni sigurno, smo zadovoljni, če so si živali iste pasme pri podobnih odrejnih razmerah čim bolj podobne, in ne žrtvujemo zavoljo neenakosti ali osebnega okusa in mode rodbin in rodov.
Dednost je težko in še ne razčiščeno vprašanje, ki ga bom skušal v teh vrsticah le nakazati (obravnavati ga nameravam v posebnem članku, če mi življenjske ^razmere ne vzamejo volje).
Dedovina pomeni isto kot kri v vzrejnem smislu. V starih časih so imeli kri za nosilko, branilko in ustvarjalko telesnih in duševnih lastnosti. Aristotel1, živaloslovni učitelj starega in srednjega veka, je učil, da ustvarja redkejša in mrzlejša kri čustva in razum, gostejša in toplejša pa moč.
Danes vemo, da nista toplota in sestava krvi v nikaki neposredni zvezi z razumom in značajem. Znano nam je pa tudi, da leži v starem naziranju o pomenu krvi za zdravje in življenjsko vrlost zdravo jedro, dasi vemo, da ni v krvi potomstvo že pred-oblikovano in da se pri spočetju ne prenese kri od staršev na zarod. Prav to napačno staro naziranje je krivo, da rabimo besedo kri še danes za pojme pasemska čistost, plemenitost, zmogljivost. Dasi ni prav, so vendar splošno računali tako: last-
1 Aristotel (roj. 384. pr. Kr., umrl med 1. 322. in 321.), najpomembnejši in najbolj vsestranski filozof antike.
nosti pasemsko čiste in polnokrvne živali znašajo 100, one od živali nepoznanega ali vsaj negotovega porekla 0. Potomec iz te paritve je polukrven, ker podeduje od vsakega rodnika polovico, torej 50 (od polnokrvne živali 50, od navadne 0). Če zmešamo to polukri zopet s polno krvjo, dobimo tričetrtinsko kri (50 -j- 100 je 150, polovica 75 ali 3A).
Da ne kaže to številčno izražanje prave stopnje približanja kake reje k plemenitosti pasme, je očitno.
Prenos telesnih in duševnih lastnosti od enega roda na poznejše se vrši po določenih zakonih, o čemer ne dvomi nihče več. Ta prenos se imenuje dednost. Konservativna (lat. conservo — ohranim) je, če lastnosti ohrani. Ako jih veča in krepi, je progresivna (lat. progredior — grem naprej), če jih slabi in mrtvi, regresivna (lat. regredior — grem nazaj).
Tudi drugače razlikujemo dednost. Imenujemo jo n. pr. mešano, novotvorno (neomorfno, gr. neos — nov, morfe — podoba) ali govorimo o vzvratnosti (atavizmu) itd.
Z mešano dednostjo si razlagamo resasto dlako, ki jo dobi mladič od kocastih in kratkodlakih staršev, z novotvorno dednostjo črne mladiče od rdeče matere in belega očeta.
Vzvratnost ali atavizem (lat. atavus — praded) je pojav znakov, ki manjkajo neposredno prej živečim generacijam, a so jih imele pred temi živeče. Razlagamo si jih tako, da postane re-cesivna (lat. recedo — grem nazaj) zasnova, ki je pogoj za pojav teh znakov, le pri bastardaciji1 očitna.
Tja prek srede 19. stoletja so bili zakoni dednosti še popolnoma neznani. L. 1865. pa je križal avguštinski opat v Brnu Gregor Mendel (roj. 22. julija 1822. v Heinzendorfu na Češkem, umrl 6. januarja 1884. v Brnu) vrste graha. Križanje rumenosemen-skega graha z zelenosemenskim je dalo rumenosemenske ba-stardne rastline, ki so rodile v naslednji generaciji rumeno in zeleno seme v razmerju 5 : 1. Ko je posadil zeleno seme, je vzra-stel grah, ki je dal po samooploditvi samo zeleno seme. Ta zelena barva se je tudi pri nadaljnji gojitvi z gotovostjo podedovala. Ako je pa uporabljal rumeno seme iz druge bastardne generacije, je dosegel le tretjino čistodednih ali enakodednih rastlin, iz dveh tretjin rumenega semenja pa so zrasle rastline, ki so
1 Bastard (iz. lat. bas tu m — sedlo, v sedlu spočeto, nezakonsko! bitje) ali hibrid (iz. lat. hibrida — dvojnega rodu), potomec križanja med dedno različnimi organizmi. Bastardacija odvisi od možnosti spolne združitve (oploditve), ki daje včasi ploden, večinoma pa neploden zarod. Mnogo bastardov se mod seboj plodi, nekaj pa ne, n. pr. mule (križanci med kobilo in oslom) in mezgi (križanci med žrebcem in oslico).
Lovec 1947
585
dale kot prva bastardna generacija trikrat toliko rumenega kakor zelenega semenja.
Šele poznavanje Mendlovili pravil o dednosti je omogočilo smotrno odrejo pasem z zaželenimi lastnostmi. Mendlevizem je od konca 19. stoletja ime za moderni nauk o dednosti.
Navesti hočem nekaj primerov dednosti:
Enobarvnost se podeduje vedno le od prav takih zarodnikov, in sicer le enobarvnost, ne ista barva. Beločrna poenterka, sparjena z enobarvno rumenim poenterjem, je polegla enobarvno rumene in črne mladiče, belorjava poenterka, sparjena z istim psom, pa enobarvno rjave.
Enobarvni mladiči od raznobarvnih staršev so možni, vendar pa le izjema.
Najbolj sigurno se podeduje čokoladnorjava barva.
Odznaki (krpe, pege, lise) se podedujejo po obeh roditeljih 50%, in sicer ne samo glede barve, ampak tudi glede velikosti in mesta, kjer se nahajajo na telesu.
Osinja dlaka je v pogledu dednosti nesigurna. Od kratkega osinja do dolge, mehke, kocaste dlake je preveč prehodov. Težko se dobi pes, ki bi imel po telesu krajšo, žimasto dlako, na glavi pa dolgo, bujno in vendar trdo dlako. Če je dlaka na gobcu in nad očmi (očesni venec) bujna, je po navadi mehka, ako ne celo Židana.
L. 1885. je prišel na osnovi svojega raziskovanja biolog Avgust Weismann (prvotno zdravnik, nato profesor; roj. 17. januarja 1834. v Frankfurtu na Majni, umrl 5. novembra 1914. v Frei-burgu — Breisgau) do zaključka, da posreduje dednost klična plasma1 (v kličnih stanicah, posebno v njihovih jedrcih nahajajoča se substanca) spolnih stanic. Njegova teorija pravi, da preide pri spočetju novega bitja klična plasma, katere kontinuiteto (lat. continuus — zvezan, držeč se drug drugega) ali nesmrtnost poudarja Weismann, neposredno zopet v klične stanice.
Dednost pridobljenih lastnosti zanika ta učenjak.
Vprašanje dednosti nas vodi k načinom odreje, saj zavisi od dednosti v velikem kakovost odreje.
Pod čisto rejo razumemo parjenje živali istega roda ali iste pasme. Rod je predstopnja pasme, torej krajevno bolj ali manj
1 Jajčna 'Staniča se razvije navadno v jajčniku ženskega organizma itn sestoji iz dedno zasnovo vsebujoče protop-lasme (gr. protos — prvi; plasma' — kar je oblikovano), hraniva in mrenice. Protoplasma, tudi stanična plasma ali stanična substanca, je sluzasta, vlečljiva, sko.ro vedno mlečnato-kalna, v vodi netrazkro ji j iva substanca, ki tvori glavni del stanice in je nosilka vseh življenjskih pojavov.
omejena, za svojevrstno spoznana in zavoljo nekaterih znakov in lastnosti cenjena, a še ne izenačena skupina živali ali v malem se razlikujoča, vendar pa očitna stranska oblika kake pasme.
Sorodna reja je parjenje živali, ki imajo več ali manj skupne prednike. O njeni vrednosti so se mnogo prepirali.
Neka mera sorodstva se je smatrala za koristno, preveliko sokrvje za škodljivo. Temu so pripisovali prefino in pregnano obliko, življenjsko slabost, preveliko potrebo po negi in hrani, slabo presnovo (mršavost, zamaščenost), telesne nakaze, duševno manjvrednost (božjast, bebavost, plahost, strašljivost, bojazljivost), nagonsko poslabšanje, neplodnost, nezarodnost.
Razlikovali so te stopnje ožjega sokrvja: parjenje bratrancev in sestričen, parjenje striničev ter stricev in nečakinj ali tet in nečakov.
Za širje sokrvje so imeli parjenje živali s skupnimi dedi v generaciji, ki je bila starejša od starih staršev, za rodoskrunstvo ali incest (lat. in — ne, castus — čist) parjenje staršev in otrok.
Vero, da je sokrvje samo na sebi škodljivo, so pobili novejši odrejni izsledki. Danes vemo, da se je povzpelo v višino in celo nastalo mnogo pasjih pasem po sokrvju, s katerim se more dobra in slaba zasnova okrepiti in dedno utrditi. Prav sokrvje je sredstvo, ki nam pripomore hitro do čistodednih živali glede na posamezne lastnosti. Odkriva nam pa tudi skrite in malo očitne slabe lastnosti in omogoča tako izločitev dedno sumljivih živali. Opozarjam pa, da je sokrvje pri iz križanja nastalih mladih pasmah vsekakor škodljivo.
Danes iščemo vzrok za škodljive pojave, ki smo jih prej pripisovali sokrvju, v nespoznanih slabih lastnostih začetnih zarodnikov.
Križanje je namerno parjenje raznopasemskih živali, da dobimo v zaželenem pogledu boljše potomce. Koder-poenter na primer je križanec med kodrom in poenterjem (večja uporabnost), sedanji nemški kratkodlakar je križanec med starim, težkim nemškim kratkodlakar jem ter poenterjem (poplemenitev), lovski terijer je križanec med staroangleškim gostodlakim teri-j er jem in predvojnim foksterijerjem (obnova praterijerja zavoljo dosege lovskih sposobnosti ali presnova pasme), iz križanja poenterjev in nemških kratkodlakar jev s kosmodlakimi rodovi resavcev, grifonov in kodrov-poenterjev je nastal nemški žinta-vec (nova pasma).
Kot tehtni razlogi za križanje veljajo še danes:
1.	Križanci prekašajo neredko svoje starše v rasti, zdravju in storitvi, a na žalost ne prenašajo svoje višje vrednosti na
potomce, zavoljo česar ne nadaljujejo Angleži reje s križanci. Pri našem narodu pomeni križanec žival z ne polno vrednostjo;
2.	združujejo znake in lastnosti dveh pasem;
3.	zmanjšujejo nekatere lastnosti (štoravost, plašljivost, napadalnost).
Kakor smo videli, ima križanje svojo dobro stran, ni pa brez slabili. Križanje dovede do uspeha le po dolgotrajnih poizkusih, je torej negospodarsko, lahko pa popolnoma odreče, če se izhodne pasme ne popolnjujejo, ker ni prevladujoča dedovina taka, kakor si jo želimo, in ker je dedna zasnova recesivna.
Kjer se pojavi pri kaki pasmi močnejše poslabšanje glede oblike, zdravja in storitve, si moramo pomagati z osvežen jem krvi, to je z nabavo novih, dobrih plemenskih živali.
Izbira plemenskih živali ni lahka, saj je naloga rejca, da si ustvari v svoji pasmi kolikor možno čistodeden prikoj1. Upoštevati mora torej pri odreji le nekaj, toda v resnici važnih znakov in lastnosti in izbrati plemensko žival glede na te znake. Te omejitve mu uradni pasemski znaki ne olajšujejo, ampak otežujejo, ker vrednosti posameznih znakov ali sploh ne poudarjajo ali pa le površno. Če ima en plemenski deležnik napake in njegova izločitev ni mogoča iz raznih razlogov, n. pr. zavoljo malega števila primernih živali, mora imeti drugi deležnik zaželene znake posebno izražene in jih mora sigurno zapuščati v dediščino. Potreben je torej skrben pregled dedine in ne samo ugotovitev, ali ima rod te in te dede.
Važne so predvsem te-le lastnosti plemenske živali:
1.	Oblika, pod katero razumemo vse, kar opazimo na zdravi, pravilno negovani živali z očesom in otipavanjem. Oblika zavisi od zasnove, od dedovine (idiotip; gr. idios — lasten) in od vplivov zunanjega sveta, od ne dedno pridobljenih (nove pridobitve pod vplivom okolja niso dedne) lastnosti in znakov (paratip; gr. para — poleg). Podobo, kakor se nam kaže po svojem nastanku po zasnovi in okolju, imenujemo fenotip (gr. fainomai — prikazati se). Z razmerami se oblika menja in jo imenujemo obenem z izpre-menjeno storitvijo kondicijo (lat. condicio — pogoj). Kakor ne smemo obliko precenjevati v škodo življenjsko bolj važnih lastnosti, tako jo ne smemo v nemar puščati, ker bi pomenilo to lahko konec pasme.
2.	Rast, ki je znamenje zdravja in dobre izrabe hrane. Pri pritlikavih pasmah si seveda želimo le prav zmerno rast.
3.	Konstitucija (lat. constitutio — ustanovitev) ali vsota podedovanih in pridobljenih trajnih lastnosti. Slovensko bi jo ime-
1V znanstvu ga imenujemo po angleško breed (zarod, prikoj).
noval telesnoduševna stanovitnost. Od nje zavisi v bistvu večja ali manjša odpornost organizma proti zunanjim škodljivim vplivom (mraz, vročina, suša, mokrota, glad, žeja).
Konstitucija se ne ugotovi lahko — potrebno je dolgo opazovanje in preskušanje, — ker se težko spozna, ali je kaka lastnost trajna, konstitutivna, ali le pogojna, kondicijonalna. torej začasna, ki temelji na šoli, vaji, navadi.
4.	Zdravje. Odrejno vrednost ima žival, ki je po obliki, zadržanju, storitvi in dedovini sposobna ohraniti in povzdigniti pasmo. Rediti se more le z živalmi, ki so za rejo sposobne. Take so, če so spolno krepke, plodovite, brez prenosljivih in podedlji-vih bolezni, brez hib in napak, torej zdrave v širjem pomenu besede.
5.	Duševne lastnosti so še važnejše kakor oblika, kajti uporabnost in privlačnost pasme odvisi v veliki meri od njih. Analiza dedovine nam pokaže, ali je način, kako se pes v okolju obnaša in znajde, dedno učvrščen. Duševna zasnova psa se vidi najbolje na mladinskih tekmah.
Bojazljivci, plašljivci, butci, popadači iz strahu so v škodo pasme.
6.	Zmogljivost. Gre za storitev, ki jo dobro izučen pes brez napora in škode za zdravje lahko opravi. Preizkušamo jo na tekmah, kjer se pa zmogljivost ne more popolnoma ugotoviti. Dožene jo lahko le trajno opazovanje. Ker pa vsak rejec ni opazovalec, ki bi si znal opaženo pravilno razlagati, so tekme potrebne.
7.	Plodnost. O tej nas pouči zarodnost in plodnost prednikov.
8.	Dednost. Izpričuje nam jo rodoslovje, še v večji meri presoja potomcev, predvsem preizkusna legla, ki pa zahtevajo čas in denar. Brez poznanja dedovine in dednosti plemenskih živali je načrtna odreja nemogoča.
Pri nas pazimo premalo na okolje, v katerem dorašča in živi pes. Vplivi okolja so veliki. Ni prazna vera, če ima naš' kmet živalski priplod, ki pride na svet po kresu, za manj vreden, mačke celo za ničvredne. Toplota pospešuje rast in zavira obolenje, hladno in deževno vreme ni ugodno za razvoj in prinaša bolezni. Sonce in svetloba pospešujeta presnovo, delata kri, vplivata ugodno na živčevje, krepita razvoj kosti ter morita baklerije. Pri hrani ne gre samo za količino, ampak tudi za kakovost, pripravo in način hranjenja.
Pes se dela dobro, če ima priliko za gibanje, tekanje, skakanje, plavanje. S tem dobi veselje do dela, kar je zelo važno, kajti delo ni samo telesna, ampak tudi duševna storitev.
Za katero pasmo se naj odločim?
Izkušen rejec ima uspeli pri vsaki pasmi, neizkušen si naj nikar ne izbere maloštevilne, v njegovi deželi malo razširjene pasme, ker je pri taki izbira plemenskih živali težka in njihova dobava draga. Navadno je tako, da seže začetnik po tem, kar se mu nudi, ne da bi premislil, ali so podani pogoji za uspešno rejo dotične pasme. Ima pa tudi neupravičene zahteve, kakor so: nizka nabavna cena, skromnost glede prehrane, nege, prostora in gibanja, velika plodnost, dober zarod, veliko popraševanje, torej lahka in draga oddaja. Pri tem ne pomisli, da si te zahteve nasprotujejo. Kar je dobro, kar se išče, ima ceno. Zapros pa zavisi od gospodarskih razmer, od časovnega okusa ali mode, ki igra pri pasji kupčiji znatno vlogo.
Velike, močne pasme potrebujejo res več hrane, a nege in prostora ne dosti več ko srednje. Za manjše, žive pse moram imeti celo večje pojališče kakor za velike, mirne, težke živali.
Izbira pasme je tem večja in lažja, čim bolj se spoznaš nanje. Znanje standarda, ki prihrani poznavalcem na smotrah in razstavah marsikako razočaranje, te obvaruje, da se ne odločiš za neprimerno pasmo, ker drugih ne poznaš. To znanje ti pa otežuje izbiro posameznih živali, ker je tvoja odločitev tem težja, čim bolj se spoznaš na pse.
Večkrat odloči izbiro pasme ne njena lovska uporabnost in primernost za naše razmere, ampak privrženost in ljubkost psov te pasme ter njihovo obnašanje na domu in na cesti. Toda moti se, kdor misli, da je duševno zadržanje psov kake pasme popolnoma enotno. Razlika je tolika, da se niti srednjica ne da s sigurnostjo postaviti.
Dober svet v pogledu pasemske izbire da lahko le tisti, ki se na pasme spozna in ki pozna tvojo sposobnost ter tvoje razmere. Poleg tega ne sme biti goreč pristaš ene pasme in slep nasprotnik druge. Biti mora nepristranski, vendar ne v toliki meri, da bi mu bile v tej nepristranosti vse pasme enako ali vsaj približno enako vredne in uporabne.
Pri vseh pasmah lahko računaš in moraš računati s temi lastnostmi:
1.	Prilagodljivost na novo okolje, ki je pri psih zelo velika. Tako n. pr. se izpremene tečajni psi (do 80 cm veliki, volkom podobni, vztrajni, odporni psi z dolgim, kosmatim repom in špi-častimi, pokončnimi uhlji) v našem podnebju tako malo, da ohranijo svojo podobo rodove dolgo.
2.	Izpremenljivost. Pasme niso neizpremenljive in ne oblikovno revne. Načini izpremembe so:
a)	Modifikacija, izprememba pod vplivom življenjskih razmer (moč hranilne plasme oplojenega jajčka, prehrana v mladosti, podnebje, bolezni). Te vrste izprememba ni dedna, a je vendar za rejca velikega pomena, ker vpliva na zmogljivost in lahko tip zabriše. Po modifikaciji so nastali n. pr. mršnjaki in mastnjalci.
b)	Kombinacija. Početne enote posameznih družin in rodov so različne 1er se vežejo po naključju, da se pojavljajo posamezni pasemski znaki v vedno novih sestavah. Ker se kombinacije podedujejo, otežujejo izenačenje glede tipa, omogočajo pa rejcu, da nastalo kombinacijo izrabi in dedno utrdi.
c)	Mutacija. Nov znak se pojavi, ki ga rejec lahko izrabi za poboljsanje obstoječe pasme ali pri tvorbi nove. Mutacija je samodejna izprememba dedovine, ki je često tako neznatna, da jo opazi le bistro oko. Dedna je.
3.	Hiravost. Značilni znaki hiravcev so: mala postava, mala teža, mala zmogljivost, pozna dozorelost. Hiravost je prav za prav modifikacija. Poboljšanje življenjskih razmer psa in proučava-nje dedov ter sorodnikov nam odkrivata škodljive činitelje hiravosti.
4.	Izrojen je je neke vrste vzpostavitev prvotne oblike. Po vplivih okolja se poslabšata oblika in zmogljivost, tip se izgublja.
5.	Sprijenje ali spačenje je telesno in duševno poslabšanje potomce\ v primeri s predniki. Kot najvažnejši znaki sprijenja veljajo: zelo ozka, dolga glava, slabo zobovje, bolščeče ali globoko ležeče oči, napake vek, prosojni uhlji, dolg, tenek vrat, ozko ospredje, drobne kosti, mehek hrbet, strm križec, slabo mišičje, visoke noge, slabi sklepi, prefina, nenapeta, ohlapna koža, tenka, ne sveteča se dlaka, golost, slaba čutila, prevelika bojazljivost in plašljivost, premajhna čuječnost, živčnost, popadljivost.
Za naše lovske razmere prihajajo te-le pasme v poštev: nemški kratkodlakarji, žimavci, resavci, poenterji, seterji, Špani jeli, lovski terijerji, razni braki, posebno istrski, braki-jazbe-čarji, jazbečarji, bavarski in hanoverski barvarji.
Druge lovske pasme se pri nas ne bi obnesle, bodisi da so premalo razširjene, bodisi da njihova uporabnost ne odgovarja našim razmeram.
Gojitev pasemsko nečistih psov se ne strinja s častjo pravega lovca in tudi nima smisla, ker ne velja vzdrževanje nečistokrvnega psa nič manj kakor čistokrvnega, čigar postava in delo je nekaj čisto drugega.
Anton Pirc
Jerebica
(Konec.)
Lov na jerebice naj se pri nas začne šele s septembrom. Na prvi lov naj ne gresta v eni skupini več ko dva; največ trije lovci naj love skupno v istem revirju. Na jerebice ne gremo zgodaj zjutraj, ker rosna trava ne prija ne lovcu ne psu in — jerebice ne držijo. Šele ko so se njive posušile in jih je sonce ogrelo, bomo našli našo divjad v krompirju, v ajdi, prosu in koruzi. Opoldne naj se lov prekine, ker pes zaradi vročine odpove. Popoldanske ure od pol treh do mraka so najprijetnejše za lov na jerebice. Še boljše je hladno in vetrovno vreme. Če je le mogoče, naj jih čuvaj ali kdo drugi zgodaj zjutraj zasliši. Ko dan zori, kličejo stari mladino, in ko je kita zbrana, se dva do trikrat preleti in šele potem se pasejo. Če jih je nekdo z vzvišenega mesta opazoval in opazovanje nadaljuje od zore do prihoda lovcev, potem ne bo težko najti divjadi. Ponekod, pri nas posebno v južnih ravninah, iščejo jerebice dve, tri ure pred prihodom lovcev s hitrimi psi ptičarji, za kar so najbolj sposobni poenterji, ki jih, ko so našli to ali ono kito, odpokličejo. Na mesto psa postavijo kakega dečka, ki potem pazi na premikanje kite in jo lovcem pokaže. Če pa se je kita razkropila, tedaj naj vsak lovec išče po svoje.
Dobro je, če gredo trije, štirje lovci skupaj na jerebice, ki so že bile v ognju. Lovci naj bodo oddaljeni drug od drugega največ 50 korakov. Če pa ima vsak svojega psa, tedaj je razmak lahko tudi večji. V takem primeru ima prednost tisti, čigar pes je prvi stal na jerebice, ki pridejo na strel.
Stoječemu psu se bližamo v navadni hoji, da ne prenesemo svojo nervoznost na psa. Ne škodi pa, če pošljemo po enega lovskega tovariša desno in levo naprej, da prestrežeta jerebice, ki bi odletele poševno.
Če je več lovcev, potem naj se dva določita da streljata na desno in levo krilo, ostali pa na sredino. Ponovno naj bo tudi tukaj pribito, da se v kito nikakor ne sme streljati na slepo, temveč vselej le na posamezno jerebico, in če je mogoče, še na drugo. Po strelih, ki naj jih lovec dobro opazuje, iščemo padlo in ranjeno divjad, sami in s pomočjo psa. Če se je kita spustila v gozd, tedaj je ne iščemo tam, temveč čakamo skriti v bližini, dokler se razpršena kita ne združi, kar se izvrši kmalu s klicanjem. Kmalu pribeže jerebice z vseh strani. Za enkrat jih
pustimo pri miru. Dva lovca jih obideta z gozdne strani in jih potisneta na njive, kar skoraj vedno uspe.
Pri lovu na jerebice si je treba zapomniti, da vsaka ptica in torej tudi jerebica najraje vzleti proti vetru. To je zelo važno in. lovec na jerebice naj to upošteva. Zato gremo na jerebice, če le mogoče, proti vetru in od sonca, ker je streljanje proti soncu težavno, jerebice v tem primeru narede krog in jih dobimo od strani na strel. Njive preiskujmo po dolgem v smeri razorov, ker bomo tako najlaže opazili bežečo divjad, še predno se dvigne v zrak. So pa tudi kite jerebic, ki so se izvalile v gozdnem mladju ali drugem grmičevju. Take jerebice se seveda pasejo tudi po njivah, toda pri najmanjši nevarnosti zbeže z njiv in se skrijejo v privajenem gozdičku. Če vemo za take kite, gremo na nje iz gozdička ven. Za vsak primer pa postavimo lovca pred gozd, ker bodo pregnane zletele na polje. Toda le malo je treba počakati, in kmalu se spet vrnejo v svoje priljubljeno bivališče.
Drug način lova na jerebice je pogon v smeri proti lovcem. V ta namen se lovci postavijo na odrejena mesta in dobro je, če se malo prikrijejo ali pa vsaj čakajo nepremično. Gonjači priženejo jerebice in seveda tudi drugo divjad. Pri takem lovu doživimo marsikako presenečenje in je uspeh sigurnejši, če je lovec dobro skrit, ali s kakimi vejami zakrit. Taki pogoni se dajo lepo organizirati v smeri proti že opisanim naravnim ali umetnim remizam, v katerih se lovci prikrijejo. Jerebice bodo, čeprav se iz njim dobro znanih remiz na nje strelja, vendar silile vanje. Zato jih ponovno naženemo ven in igra se ponovi. Seveda ima tudi ta igra svoje meje. —
Tam kjer je mnogo jerebic, jih zvečer počakajo, ko se s klicanjem zbirajo. Lovci jih tudi vabijo s klicem in tedaj streljajo. V naših loviščih ta način lova sploh ne pride v poštev in tudi ni priporočljiv, ker mnogo živali obstrelimo, ki brez koristi propadejo. Če pa se že podamo na tak lov, potem nikoli brez dobrega psa — prinašalca.
Edinstveno je pri jerebici, da v smrti zapre oči. Dokler ima oči odprte je živa in je ranjeno treba usmrtiti. Njeno glavico udarimo ob kak trd predmet enkrat, dvakrat ali pa ji krepko stisnemo prsni koš. Svoj čas so jim izpulili letalno pero in ga mnogokrat nevešče in brezsrčno zatikali pod glavico, da bi plen »lovski« usmrtili. Tega današnji kulturni lovec ne dela.
Ustreljeno jerebico obesimo na zanko in je ne denemo v nahrbtnik, dokler se popolnoma ne ohladi, ker posebno v toplejšem času hitro zadahne. Če jerebic ne nameravamo takoj pripraviti, jih obesimo v hladno klet. Nekateri priporočajo, da jih
Lovec 1947
593
takoj v lovišču iztrebimo s tem, da jim s kljukico skozi zadnjico izvlečemo čreva. Sam tega nisem nikoli delal in jerebice niso nikoli zadahnile. Razumljivo pa je, da jih v septembrski vročini ne moremo dolgo ohraniti sveže.
Glavna sezona za lov na jerebice je september—oktober. V začetku je lov na nje lahek, ker še niso izkusile puške. Pozneje pa, ko so že naredile poznanstvo človeka-lovca, jih teže dobiš pred cev. Moram pa reči, da so pozneje ustreljene jerebice okusnejše. Čim večkrat je bila jerebica v ognju, tem opreznejša je. Neverjetna se nam včasih zdi spretnost in iznajdljivost jerebice, ki se, odrezana od svoje kite, skrije. Samo dober pes-ptičar jo bo našel in dvignil. Lovca in sploh vsako živo bitje bo pustila na dva metra in še bliže, ne da bi se ganila.
Če se nad kito pojavi kaka ujeda, n. pr. kragulj, skobec ali kanja, tedaj zdrži neverjetno dolgo skrita po razorih ali še raje pod kakim grmom. Niti ganiti si nobena ne upa, dokler je smrtna senca na vidiku. Takrat se lovec z lahkoto primakne na nekoliko korakov. V preteklih časih so sokola ali kanjo toliko ukrotili, da je na daljši vrvici vzletel in ko so našli jerebice, so ga privezanega spustili. Jerebice so, videč sovražnika nad seboj, trdno ležale in lovec je prišel do ugodnega strela. Ponekod še danes dosezajo isti uspeh z zmajem v obliki ujede, ki ga v vetru spuščajo nad poljem.
Kako naznači jerebica zadetek? Jerebica, ki je obstreljena na hrbtu, povesi obe nogi, leti više in končno pade na zemljo. Ranjena v trebuh, torej v mehko, se trenutno odloči od kite in njen bolestni let kaže, da je hudo ranjena. Kmalu se bo spustila. Njo je treba poiskati, morda se še enkrat dvigne in,takrat naj jo reši drugi strel, če je prej ne ujame pes. Ranjena noga se jerebici zaceli, če pa je bedro ranjeno, bo trdno sedela in če je ne najdemo, kmalu pogine. Oplazno zadeta v glavo, pade kakor mrtva, kmalu pa se zbudi iz trenutne omotice in odleti. Pri dobrem zadetku v glavo se jerebica dvigne čim višje v zrak in potem omahne. S strelom v pljuča se dviga navpično v višino, kakor da išče pomoči proti zadušitvi in kar naenkrat pade. Strel v eno perut jo primora, da se poševno spusti na zemljo, kjer pa takoj zbeži, po navadi po razoru v smeri njenega leta.
Ranjena jerebica teži k svoji kiti.
Lovcu na jerebice svetujem opreznost pri streljanju. September in oktober sta glavna sezonska meseca za lov na jerebice. Tudi kmet ima v tem času še obilo opravka na polju. Pri vsakem streljanju je torej možna nesreča. Prav posebno naj lovec pazi, kadar lovi v bližini koruznega polja. Neštetokrat sem to
koristno rastlino poslal v culukafrijo, če sem zalezoval kito okrog koruze, ki je ravno v tem času bujna in jerebicam nudi idealno zaklonišče. V kritičnem trenutku, ko je treba streljati, se rada izlušči iz koruze kaka postava, navadno ženska, ki obira fižol ali šari s čim drugim. Jerebice pa, ko da bi vedele, da jih varuje znana jim prikazen, navadno vzlete tako nizko in tako blizu tiste prikazni, da na strel ni misliti. Zato priporočam tovarišem lovcem, naj dobro pogledajo, kadar kita leti nizko, da se ne zgodi nesreča. Na odprtem terenu je lahko, ker je razgled na nekaj sto metrov prost. Pozneje v jeseni, ko so njive že pospravljene, ni več nevarnosti. Spominjam se lova na jerebice v okolici Hajdine pri Ptuju. Izstopili smo iz mladega borovja, kjer sta se navadno držali dve močni kiti jerebic. Tudi tokrat smo jih dvignili. Pred nami so bila strnišča, ko j za njimi pa koruzna njiva. Jerebice so se pasle na strnišču tik gozda in so prav nizko preletele koruzo. Nekdo je oddal dva strela v vzletajočo kito in menda tudi zadel. Toda v istem hipu smo slišali iz koruze pretresljiv krik. Skočili smo tja in našli petletnega fantička v krvi. Imel je dve zrni v obrazu; eno mu je naredilo močno krvavečo rano nad levim ušesom, drugo pa je tičalo v očesu. Fantek je s svojo materjo obiral fižol. Revež je izgubil oko, neopreznega lovca je pa sodišče obsodilo na odškodnino. In takih primerov ni malo. Zato previdnost, ki je mati modrosti.
O jerebici mislijo, da ni bogve kako premetena in da jo je lahko prekaniti. Pa ni vedno tako. Naj osvežim nekoliko doživljajev, ki dokazujejo inteligenco jerebice. Sarajevsko polje je bilo svojčas prepolno te perutnine in redko si se vrnil brez plena. Niže ob rečici Miljacki smo vedeli za peskovit prod, kjer se je divjad rada napajala zlasti golobi in jerebice. Mnogokrat, ko sem se tam sprehajal brez orožja, sem posebno v vročih mesecih opazoval cele jate golobov in vmes kite jerebic. Ne pretiravam, da je bilo včasih 200 do 300 raznih ptic ob vodi, kar je nudilo očarljivo sliko. Ene so pile, druge so se kopale, da je kar pršilo naokrog. Na drugi strani Miljacke je bil gol griček in za njim pašniki. Ptice niso bile posebno plašne. Če si se pa le malo preveč ali nerodno približal, so vzletele in sicer golobi v smeri struge, jerebice pa vedno in naglo nad jelševjem in hrast jem, ki obdaja vodo, na oni griček in redno so vpadle na vrh, od koder so zvedavo ogledovale svoje poj išče po vzroku vznemirjenja. Do brega je bilo kakih sto metrov in vse naokrog golo. Na gričku so se čutile varne in zato so vedno počakale tam, dokler ni nevarnost minila. Čez nekaj časa so se jerebice spet
dvignile in poj išče enkrat, dvakrat obkrožile, nato pa so se — če je bilo vse v redu — spet spustile k osvežujočemu pojilu.
Drugi dokaz o bistrosti jerebice sem dobil na neki gmajni pred Sarajevom, kjer se pasejo konji, govedo in drobnica. V jeseni je bilo. Iz sosednjega strnišča sem splašil kito jerebic, ki so se dvignile na 150 korakov in odletele na pašnike. Tam so mi izginile izpred oči. Prečkal sem zato malo nerazpoložen ta ogromen pašnik, na katerem se je paslo mnogo živali. Ko pridem pred čredico ovac, se mi je zazdelo, da se za njimi, ki so bile stisnjene v gručo, skrivajo jerebice. In res so se. Na 20 korakov sem prišel do ovac, ko so se jerebice dvignile in sem, pripravljen, zbil dve. Toda ovce so se preplašile in ovčarski pes me je napadel, da sem se komaj obranil. Povrh pa me je pastir klical na odgovornost, češ da ovce ne bodo dale mleka, ker sem jih s streljanjem preplašil. Končno pa sva se le za nekaj cigaret pobotala. Vse to se mi je pripetilo zavoljo bistrosti jerebic.
Drugič spet smo lovili ob Paličkem jezeru blizu Subotice. Tam okrog so veliki kompleksi neobdelane zemlje, močvirja in ogromna žitna polja; za lov na jerebice idealno. Šli smo trije, lepo vštric vzdolž strnišča, ki mu nisi videl konca. Na strnišču se je bil po večdnevnem deževju razrastel neki plevel, ki je izgledal, kakor da je polno strnišče jerebic. Imeli smo enega psa, dobrega ptičarja, ki ni predaleč iskal. Od pastirjev smo slišali, ki so tam okrog pasli ovce, da je več kit jerebic ravno na tem strnišču. Oprezno gremo naprej in pozorno opazujemo psa, kdaj bo kaj naznačil. Že se bližamo koncu ploskve, ko iznenada vzleti močna kita jerebic. Pes je bil na drugi strani in jih ni potegnil, ker je bil veter neugoden, oziroma ga skoraj sploh ni bilo. Na koncu njiv so bile položene betonske cevi za drenažo. Dva strela sta padla, rezultat ena jerebica, ki je poševno pristala na tleh. Pes je pritekel in iskal. Nič. Saj smo vendar videli, da je jerebica padla, pogojena najbrž v perut. Iskali smo mi, iskal je pes, vse zastonj, jerebice nikjer. Pa se zagledam v one cementne cevi, ki so čakale na svojo službo. Šine mi v glavo, če jerebica ni v ceveh. Res jo je pes iztaknil v eni od cevi in res je imela ranjeno perut. Nikakor ni hotela ven, dokler nismo zažgali malo slame pred odprtino, da jo je dim pregnal. Videl sem že, da se je zajec skril v lisičino in lisica v kanal, jerebice pa še nikoli prej in ne pozneje nisem našel v cementni drenažni cevi.
Leta 1923 je bil krožni lov v Prekmurju in so tudi mene povabili. Vozovi so lovce prepeljali v Turnišče, od koder se je začel krožni lov. Gozdni upravitelj je delal razpored, kratko in
jasno je dajal navodila paznikom, ki so nas potem v dolgi črti peljali na stojišča. Kraj je raven in idealen za nižinski lov. Krog se je ožil in vedno več divjadi se je pojavilo. Srne, zajci, fazani, jerebice in tudi kaka lisica. Jerebice so: se v močnih kitah reševale iz uničujočega obroča, pri preletanju lovske verige pa je marsikatera omahnila. Nisem prijatelj takih lovov in mislim, da so se že preživeli kot ostanki srednjeveškega fevdalizma.
Kakor hitro pa sneg zapade in vidiš, da sede jerebice na, snegu v jatah, ni več lovski, če jih preganjaš. Tu ti lov s psom na jerebice ne nudi več nikakega veselja, ker lahko izračunaš* koliko jih boš dobil. V snegu jerebic ne preganjaj, ampak skrbi zanje.
Jerebice loviti iz zasede ni lovski.
Jerebice lovijo pred zimo v mreže ali druge priprave, da jih prezimijo in potem prepeljejo v druga lovišča, kjer jerebic ni. ali pa samo zato, da jih obvarujejo vseh nevarnosti hude zime.
Po mnenju lovskih praktikov je mnogo bolje, če jerebice pustimo, da prezimijo v naravi. Seveda moramo potem skrbeti zanje.
Najboljši zaveznik lovca pri lovu na jerebice je poleg dobrega psa ptičarja hladnokrvnost. Nervozen lovec bo s svojim nepremišljenim postopkom ne samo sebi, nego tudi svojim lovskim tovarišem pokvaril ves lovski užitek. Ponašanje lovca preide tudi na psa. Pes je dober opazovalec. Če vidi, kako se njegov gospodar besno poganja za divjadjo, bo tudi on pozabil na svojo dresuro in gospodarju urno priskoči v pomoč. Če pa je lovec miren in gre za svojim psom v odmerjenem tempu, tedaj se tudi pes umiri in bo samo z nosom in po sledi iskal divjad. Neumestna je tudi pretirana naglost pri iskanju streljane jerebice. Pes bolje opazuje in bolje pomni mesto, kamor je žival padla, in na povelje »Prinesi!« bo vse storil, da jo najde in prinese. To povelje mora pes dobiti takoj, ko se je obstreljena jerebica ločila od kite in se spustila, da ne zbeži predaleč. Trudila pa se bo z vsemi silami, da se spet pridruži svoji kiti.
Pripeti se,- da pes na perutih obstreljene jerebice kljub pridnemu iskanju ne najde. Jezni smo nanj. Morda pa ni toliko krivde na njem, ker je slabo zadeta divjad takoj po pristanku z veliko brzino zbežala, spotoma nekaj metrov frfotajoč, tako da ni zapustila toplega sledu. Da ne pridemo v tak položaj, je potrebno, da vzamemo jerebico dobro na muho in to, kakor je že nekajkrat podčrtano, samo eno!	,
So dnevi, ko pes dobro sledi, in takrat bo tudi hitro našel. Drugikrat gre iskanje teže in takrat se zanesimo na psa, ki naj
vso okolico dobro preišče. Morda se je jerebica skrila v čisto drugem kotu kakor smo mislili. Če je jerebica le malo ranjena, jo najdemo drugi dan gotovo pri njeni kiti in ko bo ta vzletela, se bo ranjena z nespretnimi skoki poskusila dvigniti in takrat ji skrajšamo trpljenje.
Vstajajočo kito hitro preštejemo. Često ne bomo po strelu opazili, da je katera izmed jerebic ranjena. Ko kito drugič poiščemo in se dvigne, pogledamo, če katera in koliko jih manjka. Naj nam ne bo žal truda, da poiščemo manjkajoče, ki so imele še toliko moči, da so sicer pristale skupaj z družino, niso pa bile zmožne, da bi z njo odletele.
O opremi lovca ne bom mnogo govoril. Današnji lovec nosi obleko, ki jo ima, in rabi orožje, s kakršnim pač razpolaga. Mimogrede naj omenim, da naj bo puška vedno čista in pravilno negovana, mazana in v redu držana. Tako bodo tudi uspehi dobri.
Pes, ki nas spremlja v lov na jerebice, naj ima vse lastnosti dobrega psa-ptičarja. Anglež ljubi poenterja in seterja, ker ti skoraj izključno iščejo z nosom proti vetru ter so nagli in v kratkem času preiščejo obsežne komplekse. Drugi spet dajejo prednost manj temperamentnim pasmam. Kdor se hoče poučiti o ptičarjih, ki seveda edini pridejo pri lovu na jerebice v poštev, naj si nabavi knjigo »Ptičarji«, ki jo je spisal dr. Janko Lokar, v založbi »Društva ljubiteljev ptičarjev« v Ljubljani.
Ptičar ne sme ležati do začetka lova na jerebice za zapečkom. Tudi pred tem se brigaj zanj in ga vodi na polje. Njegovo delo tu ti bo pokazalo pomanjkljivosti dresure, ki jih lahko odpraviš z vajo, dokler jerebice še ne gnezdijo.
Po izvalitvi jerebičic in med njihovim godnjenjem lahko tudi psa vežbaš na požetih njivah ali pokošenih travnikih, kjer ne dela škode. Tako si pripraviš psa, da ti, ko se lov začne, ne bo delal napak, katerih ga lahko odvadiš pri smotrnem vodstvu in vežbanju, četudi ni tako intenzivno, kakor je delo med dresuro samo.
Največkrat lovec pokvari psa sam, ko lovi. Glavno pravilo ti bodi, da se prej prepričaš, če je delo in obnašanje ptičarja tako, kakor to zahteva od njega dobra dresura. Če se ne moreš zanesti na svojega psa, poglej, preden streljaš na vzletelo kito, če pes stoji ali leži, da se ti ne zakadi za njimi in ti morda celo strel onemogoči. Bolje je, da enkrat, dvakrat ali celo večkrat ne streljaš, da pa imaš psa v rokah. Krivo je, če te tvoj pohlep po streljanju zapelje, da ne paziš na psa in začneš potem, bodisi iz jeze, da nisi zadel, bodisi iz sramu, da si je tvoj pes privoščil
598
majhno brakado, nanj vpiti in ga celo pretepati. Razburjenost in vpitje nista na mestu.
Če pes na jerebice stoji, ukaži mu najprej »Dol!«. Dobro dresiranemu psu zadostuje povelje z roko. Če prideš do njega, in jerebice ne vzlete, tudi če nekoliko korakov od ležečega psa sam pogledaš, kje bi bile, mu ukaži: »Išči naprej!«
Če vidiš, da hoče zdrveti, mu ukažeš spet »Dol!« in tako naprej, dokler jerebice ne vzlete.
Napačno je tudi, če pustiš, da zdrvi po padlo jerebico pes brez tvojega ukaza, posebno pri mladem psu ne delaj te napake. Ko vidiš, da se je zaradi jerebic in strela razburjena kri že pomirila, tedaj pošlji psa po plen.
Najbolje je, če vodiš psa lahko z roko. Neposlušen pes ne spada na praktičen lov, ampak v šolo.
Pes, ki ni izšolan za sistematično iskanje, je slab. Slab je tudi tisti pes, ki še ni doumel, za kaj gre na lovu, ampak misli, da si šel na polje zato, da se lahko on izleta. Inteligenten in šolan pes se začne kmalu zavedati, da je pomočnik lovca.
Nikakor ne misli, da lov ne utrudi psa. Zato ne zahtevaj, da bi bila njegova vztrajnost in vnema tudi po večurnem lovu še vedno na zaželeni višini. Pasji mrhar pa je tisti, ki lovi dan za dnevom in vodi nazadnje na polje le pasji skelet. Kajti močno utrujenemu in zdelanemu psu ne tekne več hrana, kakor tudi ne človeku, ki je preko mere napel svoje sile.
Lovec sam se pa mora zavedati, da je njegov uspeh odvisen od dela psa. Čim bolje bo delal pes, tem več užitka bo imel lovec.
Jerebica je izredno važen člen v verigi lovskega živalstva naše domovine. Skromna je in pohlevna, da uspeva pri količkaj primernih pogojih. Vojna je tudi pri jerebicah napravila ogromno škodo. Celi okraji so brez njih. Mnogo truda in dobre volje bo treba, da se to stanje popravi in da bomo v doglednem času lahko rekli: Jerebice so pri nas zopet doma in v prihodnji lovski sezoni nam bodo lahko nudile lovski užitek.
Anton S. Pirc
O lovil z uharico
Mnogo se je o tej zanimivi vrsti lova že pisalo in mnogo operjenih roparic je padlo pred uharico. Ker pa se je naša lovska družba v zadnjem času pomnožila s številnimi novimi tovariši, je ta članek v prvi vrsti namenjen njim. Pa tudi med starimi izkušenimi lovci bo marsikateri to rad prebral, da si morda osveži prijetne spomine ali da še katerikrat poskusi loviti z uharico.
Ali mora biti ravno uharica? Seveda je najboljša uharica; živa pa je spet boljša ko nagačena. Mehanizirano uharico, ki na poteg obrača glavo in krili s perutmi, gladko odklanjam, ker so njene kretnje nenaravne in prej odbijajo, ko da bi privabile plen. Sam sem sovaril križem po Bosni, Hercegovini in Srbiji in odkrito priznam — redkokdaj s pravo uharico. Res sem bil nekaj let srečni lastnik prave, nagačene uharice, ki sem jo prenašal spravljeno v vrečki in nahrbtniku, pa so mi nekoč v vlaku vse skupaj ukradli. Nek iznajdljiv Bosanec, ki je bil pomočnik muzejskega preparatorja, mi je kratko in malo izdelal uharico iz perja skromnih domačih putk. Pri tem delu sem mu pomagal. Kako sva to naredila? Na ogrodje iz papir-mašea v obliki in velikosti uharice sva z mizarskim klejem nalepila šop za šopom perja domačih kij unašev, posebno puranov in čuka, ki ga je muzej prejel v nagačenje, pa se je pokvaril. Seveda sva pazila na barvo perja. Uharica je bila kmalu gotova in kar podobna pravi uharici. Ko j prihodnjo nedeljo sva jo mahnila v lovišče pri Alipašinem mostu, da poskusiva srečo. Uspeh je bil presenetljiv. Kavke, vrane, šoje, različen drobiž in nekaj roparic so druga za drugo napadale atrapouharico. V svoji slepi mržnji niso spoznale prevare.
Za silo je tudi manjša sova porabna, čuk ali skovir. To dobro vedo naši šojarji.
Ujed je v naših krajih povsod dovolj in v zadnjih letih očito preveč, tako da so postale občutno škodljive v naših itak opusto-
/ '
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
šenih loviščih. Ponekod so n. pr. fazani in jerebice popolnoma zginile in tudi gozdni jereb je v marsikaterih gozdovih postal redkost. Tudi v tem vidim posledice dolgoletne vojne. Med vojno smo ali nezadostno ali pa sploh nismo hranili fazanov in jerebic in trda zima 1941/42 jih je mnogo ugonobila. Kar pa takrat niso-polovili zankarji, kragulji, kanje, vrane in srake, to je opešano in sestradano postalo plen lisici, kuni, dihurju in podlasici. Če smo napovedali neizprosen boj volku in lisici, potem boj tudi letečim roparjem, ki niso nič manj škodljivi naši lovski favni.
Streljajmo torej roparice pred uharico in seveda tudi drugod, kjer koli se srečamo z njimi. Za lov z uharico je potreben dober zaklon, ki je ali stalen ali premestijiv. Lovske družine imajo danes svoja stalna lovišča in — če bodo pravično lovile in gospodarile — za dolga obdobja. Zato je priporočljivo, da si na primernih mestih urede stalna zaklonišča za lov z uharico. Lovskim družinam svetujem, da si nabavijo živo uharico, ki jo bo rad vzel v rejo lovski paznik ali kakšen drug član družine. Prehrana uharice' ni težka. Ena vrana ali šoja dnevno ali pet, šest vrabcev, ki jih da flobertovka, morda včasih kakšen krmežljav, toda živ kunček — če pa tega ni, kos konjskega mesa, povaljan v perju zaradi pravilne prebave, to je vse. Ne smemo pa pozabiti na dnevno svežo vodo v plitvi posodi, ker uharica rada pije in še rajši se kopa. Kletka naj bo prostorna, s suhim dreveščkom, ne na vetru in "tudi ne na žgočem soncu — to ne stane mnogo. Ob primerni negi doživi uharica visoko starost. Nagačena pa ne rabi drugega ko malo naftalina.
Marsikateri lovski tovariš se bo rad odločil, da posedi spomladi ali jeseni nekaj uric v zaklonišču in da zbira nepozabne lovske doživljaje.
Pravilna lega zaklonišča (lope) je seveda pogoj za uspeh, ki je posebno znaten v zgodnji pomladi in v jeseni, ko se ptice šele in prestavljajo. Ko pa gnezdijo in pitajo, se ne zmenijo mnogo za uharico. Skrb za naraščaj jim je važnejša. Ujede lete pri selitvi navadno čez planine in se rade ustavljajo na obronkih. Nad golimi hribčki redno krožijo, da si poiščejo plen. Tja spada zaklonišče. Tudi v ravnini se najde primerno mesto, ki pa naj ne bo tik gozda, kajti roparice bi sicer posedle na bližnja drevesa in od tod opazovale uharico. Seveda se lopa ne postavlja na križišča poti. Čim manj prometa tam okoli, tem bolje.
Priporočam podzemno lopo s strelno lino proti severu zaradi sonca. Lina naj bo 50 cm visoka in 40 cm široka. Dostop v lopo je po stopnicah. Zaklon se vkoplje v zemljo tako, da gleda iz nje le streha in strelna lina. Streho pokrijemo z rušo ali z zemljo in
kamenjem, da se ne razlikuje od okolice. Levo ali desno pred lopo postavimo kako suho drevo z vejami v strelni daljavi. Na tako drevo, ki naj bo edino daleč naokrog, sedajo napadalci, da si iz bližine ogledajo uharico ali pa počivajo po napadu nanjo, 'lo priložnost seveda izkoristimo za strel.
Uharico postavimo 20 do 25 m pred lopo na kolec v obliki črke T. Živo seveda privežemo na daljšo verižico, da lahko skoči na tla, če ji je to potrebno zaradi lastne obrambe. Na notranji strani line si uredimo pripraven sedež. To bi bila stalna lopa.
O prenosnem zaklonu ne mislim mnogo pripovedovati. Vsak lovec bo to po svoje najbolje uredil. Šotor, kamufliran z vejami, listjem ali slikarijo, kakršne smo videli v vojni, zadostuje. Tudi gost grm je dober. Veliko uspehov sem imel, če sem uharico postavil na visoko kljuko v mladem gozdnem nasadu tako, da je bila nad mladjem daleč vidna. V b^žini sem se skril pod košato drevo.
Pri streljanju pozor, da v naglici ne obstreliš uharice. Streljaj, kadar je ptič nad uharico ali pa ko prileti in ko se poslavlja. — Osmica je dovolj močna.
V zaklonišču bodi miren in ne moli glave skozi lino. Ker je v lopi tema, te priletajoči sovražniki uharice ne opazijo zlahka, če si le malo oprezen. Zavedaj se pa, da ptiči čudovito ostro vidijo. Budno opazuj uharico in kmalu boš po njenem obnašanju spoznal, kaj je v naletu. Vrana, šoja, sraka in drobiž vseh vrst ji ne gre na živce. Če pa se iz višav izvije orel ali se proti njej tik nad travo prihuljeno požene kragulj ali pa ostro napade kanj uh, tedaj uharica reagira silno nervozno. Glavo obrača proti nebu, se naredi čisto sloko in neredko se vrže na tla, da na hrbtu ležeč počaka s pripravljenimi kremplji nevarnega sovražnika. Takrat bodi pripravljen tudi ti, strel mora biti nagel, za drugega komaj utegneš.
Vranji rod in podobno ropotijo pusti ležati. Če je zgolj ranjena, tedaj privabi s svojim vreščanjem še drugo sorodstvo, da se ti cevi ogrejejo od streljanja. Padlo ujedo ali drugega redkega gosta pa seveda takoj poberi, da s svojo prisotnostjo ne odvrne ostale plemenitaše. Ranjenim privošči milostni strel.
Roparice se kaj različno obnašajo pred uharico. Sokol, posebno sokol selec, napada bliskovito, često od strani ali od spodaj in uharica pričakuje tega viteza z neprikritim strahom. Orel je uharici nevaren. Iz velike višine, od koder je uzrl kraljico noči, pade liki kamen na uharico in izgubljena je, če nista pripravljena ona in lovec. Toda uharica je pravočasno opazila mogočnega sovražnika in je že na tleh in na hrbtu in čaka, prožeč predse
smrtonosna bodala. Pripeti se, da v boju zmaga in izroči kralja višav presenečenemu lovcu. — Strel mora biti bliskovit in — mirna kri!
Kragulj naskoči besno, brezobzirno kakor v slepi jezi, pa ravno tako hitro zgine, ko ne vidi koristi. Ljubši mu je rejen piščanec s kmečkega dvorišča. Kanja tudi navali hitro in ostro, pa kmalu odneha. Rada se usede na bližnje drevo. Odstrel ni težak. Postolke imajo navado, da se nad uharico stresajo in šele potem spustijo do nje, jo nekajkrat oblete in z malo volje napadejo. Postolke seveda ne streljamo.
Vranja sodrga in nepregledna vrsta raznih operjencev se kaj rada hitro zbere okrog osovražene nočne ujede, čim jo je ena iz njihove sredine odkrila in to razglasila s histeričnim vriščem. Hitro pribite z vseh vetrov in niti streljanje jih ne odvrne od napadov na ponočnega sovražnika, ki se jim pri belem dnevu nastavlja in izziva.
In na tem sovraštvu je osnovan lov z uharico.
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
Prof. Jos. Kremenšek
Spomini
(Prenos jajc po divji kokoši)
Čez nekaj mesecev bo preteklo že celih osem let, kar sem ukrivil kazalec in pobral zadnji svoj lovski plen — dolgouhea. Vsakdo bi rekel — nisi več lovec, zamrla ti je lovska žilica. Pa počakaj, tovariš, ne obsojaj prehitro. Pomisli, kakšni dogodki so se v zadnjih letih odigravali, pa boš mirno priznal, da so le viharna vojna leta vzrok, zakaj sem se lovu navidezno odpovedal.
Živim le še v spominih na doživetja v zelenem gozdu in v upanju, da bom v dogledni dobi zopet lahko oprtal nahrbtnik, vrgel puško na ramo in se napotil v lovišče nadaljevat ono idilo, katero sem moral 21. oktobra 1939 prekiniti.
Saj sem že član lovske družine; kaj naj me še ovira, da ne izvajam lova?
Po okupatorju sem bil oropan treh pušk. Brez puške pa ni mogoče izvajati pravilnega lova. Tudi me je zapustila zvesta spremljevalka psica Aga, strla jo je starost.
Lovil sem ta čas le v mislih, prebiral svoj lovski dnevnik in na lovskih trofejah obujal prekrasne lovske doživljaje.
Vsi lovski tovariši, ki me poznajo, lahko izpričajo, da sem vsa vojna leta ob vsaki priliki napeljal pogovor na lov in se vedno otresel vseh skrbi ter na novo zaživel ob mislih, da me okupator ne bo dolgo več oviral v mojem najprijetnejšem športu.
Ni mi več toliko do tega, da bi zvišal število lovskih trofej, rad pa bi obogatil svoja lovska opazovanja in s tem mlajšim lovskim tovarišem ob vsaki priliki priskočil z nasveti.
Lova se ne da naučiti. Naučim se lahko dobro streljati, toda dober strelec še ni lovec. Le dolgoletna izkustva izkujejo lovca, če ima sploh že po krvi — srcu, pravo podlago.
V naslednjih vrsticah imam namen opisati eno izmed mnogih opazovanj v svoji dolgoletni lovski praksi, z vprašanjem na vse lovske tovariše, če vedo tudi sami podpreti moje domneve.
Med prvo svetovno vojno sem služboval v Idriji. Ves prosti čas sem posvetil lovu. Posečal pa sem lovišče Črni vrh tudi v času lovopusta, da sem odstreljeval roparice in sploh nadziral lovišče. Kajpada sem v dobi lova že tudi vedel, kje se zadržuje srnjak, pa tudi zajčke in jerebe sem imel že v splošnem osledene..
Nekega sončnega jutra, v drugi polovici aprila, ko sem se naužil razgleda s črnovrškega Javornika, uberem pot kar na celo proti v podnožju hriba ležeči vasici Lome. Ni bila kaj prijetna hoja. Gosto, nizko bukovje me je včasih kaj neprijetno bičalo v obraz. Pa sem prišel na živalsko stezico in ji sledil, da sem olajšal hojo sebi in Trefu, ki se mi je z vrvico zapletal v gostem grmovju.
Živalska steza je vodila naravnost v podnožje hriba, zavedla bi me preveč vstran, če bi ji dalje časa sledil, pa sem zopet zalezel v grmovje.
No, nič ni večnega. Ko človek misli, da se ne bo sploh več izmotal iz goščave, se ti naenkrat odpre pot v starejše bukovje.
Ustavim se, obrišem pot s čefa in poslušam. Nekaj sto korakov pod menoj poje sekira. Tudi opazim skozi stasite stare bukve dim. Aha, oglar, si mislim. Ta mi bo gotovo pripomogel, da nadomestim izgubljeno vlago v žejnem telesu. Pa tudi pogovorim se rad z delovnim človekom, posebno oglar ve lovcu vedno kaj zanimivega povedati iz bližjega okoliša, saj ga noč in dan opazuje.
Po nekaj korakih že pridem na precej zglajeno stezo, ki je vodila v smeri na mesto, kjer sem slišal udarce sekire.
Ko tako počasi korakam po stezi, me pes kar naenkrat močno potegne z vrvico. Pogledam nazaj misleč, da se mi je zopet v grmovju zapletel. Pa se v tem trenutku zavem, da korakam po gladki stezi med samimi gladkimi, debelimi bukvami. Tref stoji na stezi in ima samo glavo obrnjeno v levo stran ter nepremično zre v deblo precej debele, pri korenini nekoliko upognjene bukve. Torej stoji na žival. Če bi bil zajec v ložu. bi bil že pred menoj odskočil, kaj naj bi to bilo?
Stojim na mestu in opazujem. Takrat sem imel še tako bistro oko, da sem opazil zajca na ložu na veliko večje razdalje. Tref pa zre naravnost pod krivino bukve, okrog katere je samo rjavo listje bez vsake trave ali drugih zelišč, med katerimi bi bila lahko kaka žival skrita.
Trefa nos ne vara in Tref mene tudi ne. Ko popustim nekoliko vrvico, skloni pes za nekaj centimetrov glavo v smeri korenine bukve in zopet obstane ko okamenel. Še vedno ne vidim nič. Napnem vrvico in stopim nazaj, tako da stojim tik psa. Šele ko se sklonim, da sem imel glavo tik glave Trefa, opazim, da se rjavo listje dviga. Sedaj šele natančno vidim, da to ni listje, temveč perje valeče divje kure.
Mirno in počasi odtegnem psa in se odstranim, da bi ubožice predolgo ne vznemirjal.
Ogledam si okolico, da si natanko zapomnim bukev, pod katero se odgaja naraščaj, ki bo, ko doraste, lovcu povzročal hitrejši utrip srca, ko bo raz bukev poslušal pomladanskega trubadurja.
Po kakih sto korakih si že z oglarjem voščiva dobro jutro. »Žejen sem, ali dobim malo vode?« ga nagovorim po pozdravu. »Še z mlekom vam lahko postrežem, mi ga je pravkar dekle prineslo,« dobrohotno odgovori. Ko se pokrepčam, ga vprašam, kaj mi ve novega povedati. Kajti, če lovec vpraša, kaj je novega, ga zanima samo divjad.
»Prav stasit srnjak me pride večkrat mimogrede pozdravit, ko gre tod mimo, najbrže v Okroglico, tu gori.«
Okroglica je travnik tik pod vrhom Javornika. Tako torej za enega že vem.
»Tu gori pod onole krivo bukvo pa divja kura leže, to je vse, kar vas bo zanimalo.« Ko sva še nekoliko pokramljala, sva se s toplim »na svidenje« razšla.
Ves teden sem se veselil, da zopet obiščem »vzgojiteljico« plemenitega naraščaja.
Po enem tednu že zgodaj zjutraj sem bil zopet v pogovoru z oglarjem. Prvo, kar sem ga po pozdravu vprašal, je bilo, kaj je s kuro.
»Verjetno ji ni bil všeč trušč, ki sem ga delal s podiranjem bukev in cepljenjem debel tik poleg gnezda, pa je jajca prenesla kakih 80 korakov v drugo stran, kjer naprej vali.«
Priznati moram, da sem postal slabe volje, ker se- mi je zdelo to poročilo neverjetno.
Pokazal mi je bukev, kjer naj bi bilo novo gnezdo. Približal sem se gnezdu na kakih 20 korakov in s kukalom, s katerim sem se to pot opremil, ugotovil resnico oglarjevih besed.
Kaj časa sva govorila o tem, kako naj bi kura prenesla jajca, pa mi ni mogel dati določnih podatkov. Vedel je le to, da je v prvem gnezdu znesla osem jajc in jih sedaj osem v novem gnezdu vali.
Pri ponovnem obisku pri oglarju mi je pa že^vedel povedati, da je kura srečno izvalila vseh osem jajc, o čemer sem se tudi prepričal, ko sem našel v gnezdu lupine osmih jajc.
Vsa leta od tedaj sem se večkrat spominjal teh opazovanj in razmišljal, kako naj bi kura prenašala jajca. Šele med okupacijo se mi zdi, da sem našel rešitev.
Kakor znano, je bilo med vojno veliko pomanjkanje živil, posebno jajc. Vsaka gospodinja, ki je le mogla, si je nabavila vsaj eno kokoš, od katere je željno pričakovala čim več jajc.
Tudi jaz sem dobil od sorodnikov dobro nosnico pasme >leg-horn«, prav tako barvano kakor divja kura, zato me je še tem češče spominjala na prej omenjena opazovanja. Pa sem sedaj opazoval to domačo kuro. Kadar je znesla jajce, ni kokodajsala, pač pa se je vedno z jajcem poigravala, s tem da ga je s kljunom preobračala, in večkrat sem videl, da je jajce prenesla v kurniku iz enega kota v drug kot, in sicer tako, da je jajce stisnila s kljunom v podbradek in ga tako z lahkoto dvignila s tal.
Res, da domača kura ni bližja sorodnica naše divje kure, vendar spada v isto družino ptic kakor divja.
Po vsem ustroju telesa sta si tako podobni, da smemo od obeli pričakovati tudi enake lastnosti in sposobnosti.
Če je domača kura sposobna nositi v podbradku svoje jajce, moramo to zmožnost še v večji meri pričakovati od divje kure, ki nima večjih jajc, pač pa močnejši vrat in močan, širok in ukrivljen kljun. Lahko si predstavljam, s kako sigurnostjo obdrži jajce v podbradku in ga najbrže peš odnese na večje daljave. Ne bi bilo pa celo nemogoče, da z jajcem celo odleti. To pa bi se mi zdelo manj verjetno že zaradi tega, ker je prenesla jajca na razmeroma majhno razdaljo.
Zanimivo bi bilo, če bi dognali, jeli bil ta moj primer res gol slučaj, ali je prenos jajc po divji kuri, če je na gnezdu vznemirjana, v njeni naravi.
Več ljudi več ve. Mogoče je kdo lovskih tovarišev že kaj podobnega opazoval, kar bi potrdilo navado naše velike divje perjadi. Kar sem do sedaj prečital literature od Erjavca, Brebrna in drugih opazovalcev divje kure, nisem zasledil ničesar, kar bi moje opazovanje potrjevalo ali mu bilo nasprotno.
Tovariši lovci, poročajte o lovskih opazovanjih v našem strokovnem listu, četudi le v kratkih noticah, da na ta način obogatimo lovsko strokovno literaturo.
Zadnikar Viktor
Lovska »žilica«
Narava sama menda poskrbi in določi otroka preden se rodi. kdo bo lovec. In prav tako je že po naravi, da kolikor je vrst živali na svetu, ima vsaka svojega sovražnika-uničevalca, ki skrbi, da se eni ali drugi preveč ne razmnože. Lovci pa smo postavljeni po svoji lovski strasti, da skrbimo za ne prevelik zarod divjadi, zlasti zveri in raznih drugih škodljivih živali.
Že kot otrok, ko sem komaj nekaj prvih hlač uničil, sem se že (po pripovedovanju staršev) zanimal za vsakega ptiča, kako da mu je ime, kje gnezdi, če je selivec, ter kmalu že ločil po letu vrabca od sinice itd. Hodeč v šolo sem med potjo iztaknil menda vsako gnezdo, poznal vsako votlo jablano ali hruško, koder se je stiskala drobna glavica sinice ali dolgokljuna brgleza.
Imel pa sem že takrat čut pravega lovca, da nisem uničil niti enega gnezda. Največje veselje mi je bilo opazovanje starih dveh, kako pridno sta donašala črva za črvom v vedno lačne in zevajoče kljune.
Najbolj sem mrzil vrano, ker ko sem z očetom kot šolar držal pri oranju za klešče, ali priganjal lenega vola, mi je včasih letela tako nizko in blizu, komaj toliko, da je nisem dosegel z dolgim bičem. Usedla se je tik za hrbtom mojega očeta, ki je tiščal ves znojen starinski plug v zemljo, da je izgledalo kakor slika sv. Erazma, ko orje s hudičem. Seveda mi je včasih priletela otka v hrbet ali pete, to je priprava, s katero se odstranjujejo ruše, ker nisem pravilno ravnal s kleščami zavoljo vednega zijanja za vranami in pastiričkami, ki so pridno pobirale črve za plugom.
Sovražil sem vrane tudi in največ zato, ker sem jih skupil od očeta vselej, kadar so vrane izpulile pravkar vzklilo koruzo, čeprav sem pazil in jih odganjal. Če sem jih pregnal z enega konca njive, so bile že na drugem in hitro opravljale svoje tatinsko delo. Zdelo se jim je menda, da je naša koruza mnogo boljša od sosedove. Tedaj sem jim zažugal: Čakajte, ko pride zima, se vas bom privoščil. Saj še znam napraviti zanke iz žime za šoje in jih lovim kar na debelo, bo to veljalo tudi za vrane. Toda zmotil sem se. Res je prišla zima in z njo tudi vrane, ker so bile lačne, prav na dvorišče in so brskale po gnoju. Jaz pa sem zastonj prenašal žimanice za njimi in čakal, da bi se katera ujela. Šla je mimo lovilnice pokonci kakor »cigan po Zagrebu«, niti ene koruze ni zmanjkalo v lovilnici. Neumnica šoja pa se ti ujame tik pred nosom in kar bi ne bilo treba, po več naen-
krat, tako da sem pri reševanju marsikatero pošteno do krvi skupil od ostrega kljuna. Pa kaj to, samo da je veselje.
In tudi vrane sem potem prekanil, da sem jih dobil brez velikega truda v pest.
Nabavil sem si nekaj desetin papirnatih vrečic za četrt kilograma. Te vrečice sem znotraj pri vrhu namazal z limoni za ptiče. V dno vrečic sem spustil nekaj zrn koruze ter take po-taknil po snegu, kamor so hodile vrane, in približno po 4 m narazen. Uspeh je bil odličen. Čim vrana kavsne v dno vrečice, se ji ta prilepi za perje na glavi in vrana ne vidi. Zato prične korakati pokoncu, maje z glavo kakor nekdanji avstrijski žan-dar s čelado. Kakšna imenitna cirkuška predstava je bila, če je 10 do 25 vran naenkrat odskakovalo po snegu, ko sem jih grabil. Vsaka je največ po 2 m visoko ali 3 m daleč odskočila, pa je bila zopet na tleh. Te slepe miši se nikakor ne znajdejo in ne vedo, kam in kako naj se obrnejo. Leteti si menda ne upajo, da bi kam ne telebnile, in tako jih prav lahko uloviš.
Ta način se mi zdi, razen zastrupljanja, najboljši za uničevanje vran, zraven je pa zabava.
Da se vrnem k stvari.
Kot precej navihan šolar sem se začel zanimati, kako bi prišel do strelnega orožja. Prvo orožje mi je bilo seveda frača, s katero sem marsikaterega vrabca spodrepil. Dobro se še spominjam, ko se mi je posrečil s fračo prvi vrabec, sem imel to za tako imenitno, da sem nosil ta plen v žepu toliko časa, da je jel smrdeti. Prav vsak šolar vseh šestih razredov ga je moral videti in verjeti, da sem ga res sam. Tudi v cerkev je romal z menoj, koder sem ga med mašo za spovednico kazal svojim občudovalcem.
Konec moji slavi je naredila mati, ko je pred odhodom v šolo prebrskala moje žepe za robcem in namesto tega privlekla na dan smrdečega vrabca in fračo. Vrabca sem moral sam vreči na gnoj, fračo je pa mati svojeročno izročila ognju v peči, kjer je pravkar gorela grmada za peko.
To je bila zame velika nesreča in žalost. Toda nekaj dni za tem sem iztaknil in kupil za 25 krajcarjev mali »flobert«, s katerim pa tudi nisem imel sreče.
Ko sem nekoč prežal na strnada na hruškovi veji, sem boječ se, da ne odleti, tako hitel, da se je sprožilo, še preden sem orožje dobro napel, in strel ni pogodil strnada, pač pa moje koleno do kosti.
Tedaj se je pričel pravi križev pot, kajti bolelo je strašansko, a moral sem molčati zaradi krepke očetove desnice.
Dokler se je dalo, sem lagal, da sem padel po lestvi, da se mi je žebelj zaril v nogo itd. Naposled pa je noga pričela otekati in ta oteklina me je spravila v bolnico. Šele v bolnici pred tistim debelim zdravnikom, ki me je tako grdo pogledoval, sem končno priznal resnico, seveda s pogojem, da ne zve oče. Po težki operaciji sem trdno obljubil, da nikdar več ne primem strelnega orožja v roke. — Kje pa! Komaj sem zapustil posteljo, sem že brodil po mlaki, ki je bila v bližini, da bi našel flobert, kamor ga je oče vrgel. Našel ga pa nisem.
Če ima človek »žilico«, kakor pravimo, ne pomaga nobena »žavba« več.
Na paši sem nekoč pri stikanju za lešniki skoraj stopil na spečega zajca. Opazil pa ga nisem prej, kakor šele pri drsku iz loža, tako da bi bil moral skoraj iti domov po sveže spodnje hlače, zaradi strahu. Tako debeloj sem gledal za bežečim zajcem po senožeti, kakor da teče sam sv. Elija. Mislim, da je zajec pogruntal moje zijanje, ker se je po kakih sto korakih ustavil in čakal, da sem napasel svojo radovednost. Stal sem nepremično ter se pri pogledu, četudi sem se bil ustrašil, kar zaljubil vanj, da mi je ostal vedno v mislih in pred očmi. Ogledal sem si in otipal še topli lož do potankosti. Prej sem mislil, da ima bogve kako postlano in uživa neskrbno spanje. Potem sem videl, da je čisto preprosto čepel pod grmom in dremal.
Pri tem raziskovanju skrivnosti zajčjega življenja mi naenkrat pade v misel vprašanje, zakaj pes laja, kadar goni zajca. Vprašal sem se takrat, zakaj ne bevska ali ne cvili zajec, ko je vendar ta čas v nevarnosti njegovo življenje in ne pasje. Pes sam naj bi bil raje tiho, pa bi ga sigurne je ujel. Tako je bilo moje modrovanje tedaj.	(Konec sledi.)
Dr. L. J.
Letošnje smotre psov
Po osvoboditvi naše domovine smo lovci poleg pušk začeli skrbeti tudi za pse, saj lov, puška in lovski pes neobliodno spadajo skupaj. Toda lovskih psov ni bilo veliko, kajti v času okupacije jih je veliko poginilo zaradi starosti, nekaj je bilo odstranjenih zaradi pomanjkanja hrane, pa tudi neposrednih vojnih žrtev imamo mnogo med njimi.
V	avgustu leta 1946. je izšel začasni zakon o lovu z izvršilnimi predpisi, ki pri '7. členu določa: »Loviti se sme le s čistokrvnimi psi, kar velja za vse pasme lovskih psov in vse vrste lova; čistokrvnost izpričuje rodovnik, ki ga izda in potrdi pristojna kinološka organizacija. Izjeme so dopustne do konca leta 1950.« Tako nam je naša ljudska oblast dala nalog, da že sedaj pristopimo k pravilni vzreji psov, da pripravimo svoje pse do termina, ki nam je stavljen. Zato je lovstvo tudi dalo pobudo za ustanovitev kinološkega združenja LR Slovenije, ki nima na skrbi samo lovskih psov, temveč pse vseh pasem. Kinološko združenje je bilo ustanovljeno konec lanskega leta; skušalo je najprej s poizvedbami in okrožnicami ugotoviti, koliko psov posameznih pasem imamo, toda le malo jih je bilo, ki so dali zadovoljive odgovore. Zaradi tega je združenje sklenilo prirediti v letošnjem poletju po vseh okrajih pregled psov vseh pasem. Namen teh pregledov je bil, prešteti in pregledati vse pse in onim, ki odgovarjajo priznanim pasemskim znakom, na podlagi sodnikove ocene omogočiti vpis v rodovno knjigo, deloma pa jih vpisati v začasni register in omogočiti vpis v rodovno knjigo njihovim potomcem.
Smotre psov so bile skoraj v vseh okrajih. Le tam jih ni bilo, kjer domačini tega niso želeli zato, ker pasjega materiala nimajo. Tako smo imeli skupno 27 pregledov in je kinološko združenje vsaj približno moglo ugotoviti, koliko psov posameznih pasem imamo. Na ta način je bila izvršena prva masovna inventarizacija psov vseh pasem v naši republiki.
V	času okupacije je bilo le malo rejcev psov, ki so se mogli za svoje pse brigati; marsikomu so bile uničene listine o poreklu psov, katere dokazujejo čistokrvnost. Mnogi so svoje pse kupili ali jih na drug način pridobili, a za njihov izvor in za njihove prednike ne vedo. Psov, ki nimajo dokazila o čistokrvnosti, po dosedanjih predpisih ni mogoče vpisati v rodovno knjigo, čeprav po svoji zunanjosti izkazujejo čisto pasmenost. Zato je naša
vodilna kinološka organizacija sklenila uvesti začasen register, v katerega vpisuje pse, ki po svoji zunanjosti odgovarjajo pasemskim znakom in katerim sodniki priznajo odlično ali prav dobro oceno; v rodovno knjigo pa se vpišejo šele njihovi potomci, če po svoji zunanjosti odgovarjajo pasemskim znakom.
Že zgoraj smo omenili, da zakoniti predpisi določajo, da bo mogoče v kratkem loviti samo s čistokrvnimi psi. To določilo ne bo ostalo samo na papirju, temveč se bo kmalu začelo izvajati. Kakor naša oblast podpira čisto pasmenost pri konjih, govedu in drugih domačih živalih, tako hoče s tem zakonitim določilom uvesti to tudi za pse. To zakonito določilo je umestno tudi zaradi tega, ker so čistokrvni psi več vredni, njihov gospodar jih zna ceniti in pravilno negovati. Če je pes pravilno hranjen, je bolj odporen proti številnim nalezljivim boleznim, dočim so zanemarjeni psi prenašalci bolezni za ljudi in za živali. To so bile vodilne misli naših oblasti, ki so zgoraj navedeno zakonito določilo izdale, in to je imelo v mislih tudi kinološko združenje, ko je hotelo ugotoviti, koliko psov je v naši republiki, ki odgovarjajo mednarodno priznanim pasemskim znakom in te pse registrirati zaradi evidence in tudi zato, da more pravilno nasvetovati rejcem psov pri izbiri plemenjakov, pa tudi pri nakupu. Da se je vse to moglo izvesti, se je v prvi vrsti treba zahvaliti Lovskemu svetu LR Slovenije, ki je na ustanovnem zboru sklenil gmotno podpreti stremljenje kinološkega združenja, da dobi pregled vseh psov in omogoči nabavo čistokrvnih plemenjakov.
V 27 krajih smo imeli smotre. Kakšen material so sodniki ocenili, vidimo iz priloženih dveh preglednic. Pri pregledu le-teh vidimo, da številčno prevladujejo lovski psi in med njimi braki. Ni bilo mogoče vsake pasme posebej vnesti v te preglednice. Zato dostavljamo, da med ostale brake, ki so v preglednici, spadajo naslednje pasme: v Kamniku 1 balkanski in 1 sedmograški brak, v Kranju 1 balkanski brak, v Kočevju 1 macedonski brak, v Grosuplju 1 keltski in 1 balkanski brak, v Trebnjem 2 keltska braka, v Trbovljah 2 balkanska braka, v Konjicah 1 balkanski brak, v Murski Soboti 1 vandeški baset, v Prevaljah 1 alpski brak, v Idriji 1 alpski brak in v Tolminu 1 keltski brak.
Med ptičarji prevladujejo kratkodlaki nemški, dočim so drugi ptičarji razdeljeni takole: v Postojni 2 nemška resavca (1 odi., 1 pd.), prav tam 1 vajmaranec, ocenjen odlično. Veliki špijon je le eden v Murski Soboti, ocenjen prav dobro. Žimovci so razdeljeni takole: v Ljubljani eden (pd.), v Krškem trije (1 odi., 2 pd.), v Ptuju eden (odi.), v Dolnji Lendavi eden (pd.).
v Murski Soboti eden (d.). Grifon je samo eden v Postojni, ocenjen odlično. V Celju imamo dva angleška setra, ocenjena prav dobro, dočim so irski setri v Ljubljani eden, v Krškem eden in v Konjicah štirje, vsi ocenjeni prav dobro, gordon seter pa je le eden v Konjicah, ocenjen prav dobro. Tudi poentra smo videli le enega v Postojni (pd.), dočim so prepeličarji v Ljubljani, Kranju in Trbovljah po eden, tudi prav dobro ocenjeni. Sprin-ger Špan j el je eden v Kamniku (d.), dočim so koker španjeli v Mariboru eden (pd.), v Prevaljah dva (pd.), v Ljubljani dva (pd.) in v goriškem okraju dva (1 odi., 1 pd.). Grifon je eden v Tolminu, ocenjen prav dobro, italijanska ptičarja sta dva, eden v Kopru, drugi v Postojni, oba ocenjena prav dobro. Med drugimi ptičarji se vodita v evidenbi tudi dva barvarja, čeprav ne spadata med nje; bavarski barvar je eden v Kranju (pd.), ha-noveranski barvar pa eden v Ilirski Bistrici (odi.).
Športni in uporabnostni psi so bili razen ilirskih in nemških ovčarjev bolj slabo zastopani. Doberman pinc je le eden v Kranju (pd.), škotski ovčar le eden v Ljubljani, ocenjen odlično, prav dobro je dobil edini italijanski hrt v Ljubljani, dočim sta dva odlična in eden prav dober pekinez v Ljubljani in v Celju. V Celju je tudi en komondor (pd.); tudi med bernardinci imamo samo enega zastopnika, ki je ocenjen odlično v Mariboru, prav dobra nemška doga je v Ptuju, nemški boksar, ocenjen dobro, pa je v Ljubljani.
Tudi terijerjev v preglednici nismo mogli ločiti, imamo pa naslednje pasme: foksterijerjev je največ v Ljubljani, eden odličen, 5 prav dobrih, eden dober, edini mariborski zastopnik pa je bil ocenjen odlično. Po enega škotskega terijerja smo videli v Celju in Mariboru in sta bila oba ocenjena prav dobro. Jagdterijerjev smo videli le malo, in sicer v Krškem enega (odi.), v Mariboru pa dva odlična, enega prav dobrega in dva dobra. Airedale-teri j er je en prav dober v Ljubljani, v Mariboru pa en odlično ocenjen Dandi Diamont terijer.
Še nekaj zanimivega vidimo iz obeh preglednic. Za posamezne pasme najdemo vzrejna središča, tako n. pr. za kratkodlake istrske brake v kočevskem, trebanjskem in koprskem okraju, dočim je značilno, da je le malo psov za glasen lov v postojnskem in goriškem okraju. Vzrejna središča za resaste istrijane so v ljubljanski okolici in na Notranjskem, tako da ta domača pasma, ki je bila že obsojena na smrt, še ne bo izumrla. Brake-jazbečar je najdemo v večjem številu v okolici Prevalj, Konjic in Kranju. Čudno pa je, da brakov ali brakov-jazbečar jev ni v Novem mestu, v Beli Krajini in na Pohorju, čeprav so tod
lovišča take vrste, daje izvrševanje lova mogoče skoraj izključno le s te vrste psi. Središče za ptičarje je v Ljubljani. Značilno pa je, da je zelo malo čistokrvnih ptičarjev v okolici Maribora in v Prekmurju, kjer si ne moremo predstavljati pravilnega izvrševanja lova brez njih. Preseneča izredno malo število jazbečarjev in terijerjev. Med okupacijo so se močno zaredile lisice in drugi škodljivci in bi si človek mislil, da bo zaradi tega za naše jamarje zanimanje veliko večje; saj je jamarjenje poseben način lova, ki'nudi lovcu veliko užitka, pa tudi veliko koristi, in sicer ne samo lovcu, temveč tudi lovišču in delovnemu ljudstvu, kateremu škodljivci povzročajo veliko škodo. Zelo malo je tudi ilirskih ovčarjev; menda vendar ne bomo pustili, da bi ta domača pasma dobrih čuvajev in uporabnostnih psov povsem izumrla.
Smotre psov so za nami; 429 psov je bilo predstavljenih sodnikom, kateri so jim prisodili, da po zunanjosti odgovarjajo pasemskim znakom. Vendar pa smo s smotrami izvršili šele polovico dela. Če hočemo načrtno vzrejo in vzgojo psov, moramo tudi vedeti, kakšni so ti psi pri delu. Zato je treba naše pse tudi preizkusiti glede njihove uporabnosti in šele tedaj bo mogoče zanesljivo nasvetovati pravilno paritev. Kaj mi namreč pomaga pes, ki je še tako lep na pogjed, za rabo pa zanič. Zato je kinološko združenje odredilo, da morajo pasemske organizacije preizkusiti v delu čim največ psov že v letošnji jeseni, preizkušnja pa je obvezna za plemenjake. Tako bo klub ljubiteljev brakov preizkusil brake v kočevskem in trebanjskem okraju, v ljubljanski okolici, na Rakeku in v Ilirski Bistrici, brake jazbečarje pa v okolici Prevalj, Konjic in Kranja. Ptičarji bodo tekmovali v delu okrog Ljubljane, Maribora in v Prekmurju, dočim bodo tekme za jamarje v Ljubljani in Mariboru. To so minimalne naloge, katere je treba izvesti v letošnji jeseni, in smo prepričani, da bodo pasemske organizacije te naloge izvršile, če ne bodo svojega načrta celo presegle. Tako organizacije, kakor tudi rejci psov bodo tekmovali med seboj, kdo bo boljši.
Kinološkemu združenju pa moramo čestitati, da je že v prvem letu svojega obstoja izvršilo veliko delo v korist lovstva in dobrobit skupnosti.
Opozarjamo vse tov. lovce, da je po zakonu dovoljeno streljati srnjad le s kroglo iz risane cevi, torej prepovedan strel s šibrami ali s kroglo iz gladke cevi.
Skupno	jofrjo) iB09qzuJ" isd qjods iSnjp JBDAO I^SUiaU iboao i5[sa:iji ifjBDi;d iSnip juopd qp:q 'inau	CDllllllll'Hlwla0IIIIIMIIII * i i - i - i i r n03—1 m 031 i i ^ i i ■* m - i i m m ^ i -1- i i m i i i i m s	i	i	- i i i ri^-r rNi i i i i 'oiiiii'*i'*iiiiiiiiiiiiiiii lf\ 1 | C4 | | | |	|	| sO d m -H -r-< in m | in —i | r-TH | -i |	m m	d tn |	| ^	|	| d	52 38 14 37 10 17 18 j
	iafr.ia}	- li li l 1 1 i ll l l 03 l l ll 1 1 il M l	
	iuoaqzur	II 1 II 1 M 1 1 II 1 1 1 1 1 II 1 II 1 II	1
O	isd qiods iSnip	- 1 1 1 II 1 II II 1 1 II 1 II 1 II 1 1 II	
O	IB9AO I3JSUI9U	* 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 ! 1 1 1 1 1 1 1 1 II 1 1	
Q	JT29AO I5[SJT|I	61 II 1 1 II 1 1 1 1 II II l II 1 1 II 1 II	d
	ifiuopd iSmp	1 - 1 1 1 1 II 1 1 1 1 1 1 1 1 ~ 1 1 II 1 1 1 1	d
	juoi;d qpq -raau	--1M1 II 1 1 II 1 II II ll 1 1 1 1 II 1	
	rafija}	,cllllllllll~lealllllllllll	ON
	Juoaqzur	~II-|-Illc3|-Il^lllp,llllll	ON
rS	isd -;jods iSnip	M 1 1 - 1 1 1 1 1 1 1 - 1 1 - 1 1 II 1 1 1 II 1	m
'V	JBDAO I5[SIH9n	w 1 ^ 1 1 - 1 1 1 101 1 1 - 1 mo3 1 1 1 1 1	KN
			
2	IT29AO I^SUJl	^lUll^l-IIIMIIMIIIIIU	in
P*			
	ifiBOijd iSnip	1T\ j J01] j |	|	|	|	| TH^CJ |	ON d
	luapd qpq 'man	KN t-H | m -»H | •*-< -f* | vH | -^ -rH d tn T? CM tn |	| —* m |	|<M	in
	rafija}	~IIMIU|-Ill'*lllllilllll	sO
	iBDaqzBf	^ II 1 II 1 i 1 ^ II'1 03 1 ^ M 1 II 1 ^ 1 l	GO
O	isd -}rods iSnrp	-iiiiiiiiimiiiMiiiii	
>8	JB9A0 I^SUI9n	63 m m i i i i i i i i r m m i i i i m	d
T3 O	JB9AO I5JSIIJI	- i m i i ^ i ^ m i m m i i i i i i i f i	
	ifruapd iSnip	iiiiiiiii-1i m -1i m i1 i	In.
	rBoi}d qpq 'uiau	^ m i m i i i i i ~ m i i m m m i	
		Ljubljana Kamnik Škofja Loka Kranj Jesenice Rakek Kočevje Grosuplje Trebnje Krško Trbovlje Celje Konjice Maribor Ptuj Ljutomer Murska Sobota Dol. Lendava Prevalje Mozirje Postojna Gorica Ilirska Bistrica Tolmin Koper	Skupno
	JB09qzBf qBaq	tC tC	CM | CM |	CM tC	'r-t tC | <D ^ |tH |	|	|	|	m
-	iSiup	1 ^ 1 1 1 -Mca H i —^ 1 1 1 1 -- 1	\r\
5			
a ti	iqsABSod	|	|	|	| -h ci | tc jmcMiA^	tc
			
m	t;sbsqj m;si	pi--ip-1"'* i	i i i-i i	i m	N,
	•|p05[|BJ5[ *j;si	| c\i | vocaoj^t^jrs	g
	JB09qzBf qBjq	-“ 1 1' 1 1 1 1 - 1 I - 1 1 1 1 1 1 i 1 1 1 1	>n
	iSnip	1 -- 1 1 1 1 ~- 11 1 1 1 1 1 1 1 lil 1	sO
o			
rti	tqsABSod	- 1 1 1 1 1	ON
P	I}SBS9I *J;SI	II 1 1 '°-,N II " 1 1 II 1 1 1	1 II	IS.
	•jpo3[;BJ5[ -j;si	■’4<"r-<'’-'CM—'-^tCtCvO | tC | TH T- |	|	| CM CM •>—< | ^ xt<	tc
	JBDaqzBf qBjq	I ^ | | «« | -2 1 2- 1 II 1 1 1	CM
O	iSmp	1 - 1 1 1 1	1 1 II -- 1 1 II 1-- 1	GO
O			
'■a >	i^SABSod	1 1 1 1 1 ; - - | | | | | - | - “ * | | |	CM
ti £	i;SBS9J 'J)SI	co M M o, | ™ |	| « | | | - |	| — |	|	|	S
	•|po5[;BJ5[ -j;si	'rHCN|'^|^CN'<-HTf-^|	|	| iC | Cl | ^	| ^ ^ IC GO	§
	jBoaqzBf qBiq	i i°m i i - i i i - i r iM i i -1 i i i	O
O	iSnjp	i m m m n m m m - i i m i i i	-
>5	iqsAesod	1111111-111111111-1111-	ic
			
O	i;sbs9j *j;si	^ i - - i ^ i i - m i i i i i i i i m i i	ON
	•jpo5[;BJ3[ -j;si	- II 1 1 1° 1 - 1 1 - 1 1 II 1 1 M 1	2
		rti	O ti
		I 5	S	cu ti til
		d ^	~ i	1 ti m cu^cu .£,	" <u gS i!is 111 Riltf f 11UII:&11	co
		r)^Mw Ati WOHWHU>wWStiSc«titi2Hti	
Moj prvi odstrel.* Bilo je prav meseca maja, ko se podijo po nebu močni težki oblaki. Tako smo sedeli nekega večera v gostilni pri »Benku«, ko sem bil od lovskih tovarišev povabljen na divjega petelina. Brez vsakega premišljevanja sem jim obljubil, da pojdem v sredo zvečer z njimi, čeprav je bil drugi dan velik praznik, ki ga je bil spoštoval tudi moj oče. Težko sem pričakoval uro odhoda. Niti pripravljen še nisem bil, ko dobim vest, da me tovariš Leon že čaka, tako da sem v hitrici marsikatero stvar pozabil, ki bi mi bila prišla prav ravno to noč.
Po enourni hoji sva prispela s Križa v Gozd, kjer sva se nekoliko okrepčala. Takoj se nama je pridružil »Prinčev ata«, s katerim smo se pogovorili, kam misliva iti, da ne bi bilo drugo jutro kake zmešnjave, ker smo vedeli, da pridejo še drugi lovci. Tudi sam je obljubil, da pride, kar me je zelo razveselilo, da mi pokaže zanesljiva rastišča.
Odšla sva v goro, do bunkarja, še izza okupacije, pri treh mecesnih, in lahko sva ga našla. Malo sva bila razočarana, ker bunkar ni imej ne vrat niti okna, zunaj pa je postajalo vedno bolj mrzlo in iz težkih megel je vedno znova pršelo. Leon je brž zamašil okno in naredil vrata, jaz pa
* Priobčujemo ta opis zaradi posebnosti lova na vel. petelina. — Jr.
sem uredil posteljo ter pospravil nekoliko zapuščeni bunkar. Po končanem delu sva si nabrala nekoliko drv in odšla na senožeti, kjer sva povečerjala. Se preden pa se je zmračilo, nama je srnjak voščil lahko noč z močnim bokanjem.
2e v zgodnjih jutrnjih urah zasliši Leon govorjenje došlih tovarišev in težko pričakovana ura je prišla. Hitro sva bila nared in na senožetih, kjer so moje oči med drugimi zaman iskale Prinčevega ata. Razporedili smo se v skupine in odšli na svoja mesta. Bilo je še kake pol ure hoda. Prvi je bil na mestu Leon, za njim. jaz, tretji pa neki tovariš, ki je ravno pred nekoliko dnevi odstrelil lepega petelina. V gori je vse na mah utihnilo; ni bilo slišati niti govorjenja niti hoje. Ko sem sedel na svojem mestu, zavit in varen pred vetrom, nisem vedel, če sedim na pravem mestu. Naposled sem le sprevidel, da imam dober razgled na vse strani ter sem zato mirno obsedel. Ni še minilo deset minut, ko zaslišim v svoji najbližji bližini neko frčanje, za njim pa petje. Skoraj si nisem upal premakniti glave. Kmalu nato zapazim kakih 30 korakov od sebe neko črno piko, ki se mi je zdela, da se od časa do časa premakne. Nisem vedel, ali je petelin ali se mi le vse to zdi. Komaj pa obrnem svoj pogled v desno, že zagledam ne daleč od sebe petelina, ki se je ravno spustil na tla. Nisem vedel, kaj naj storim;
odločil sem se, da počakam svetlobe. Prav dobro se je slišalo z vseli strani, posebno pa iz tržiške cerkve, zvonjenje, po čemer sem razsodil, da je ura ravno štiri. Ni pa me premotilo zvonjenje, temveč sem vedno iznova strmel na orne črne pike, ki so vedno bolj kazale sence petelinov. Ogledal sem si, kje bi mi bil lažji strel in odločil sem se za prvega. Z veseljem, toda z velikim strahom sem dvignil puško k licu, ker sem vedel, da se ne smem premakniti niti za las. Niti nisem opazil pike in že sem pritisnil na petelin ca svoje trocevke, da se je močno razlegel strel po vsej dolini. Po poku sem takoj zapazil, da je petelin zadet, le groza me je objela, ko sem zapazil, da se petelin kotali po bregu navzdol. Takoj sem odhitel na nastrel, kjer sem naš til vse polno perja, po katerem sem ugotovil, da je bil zadet le v peruti. Vzel sem še drugi naboj, ker sem vedel, da bo potreben še en strel, preden ga ujamem. Z velikim veseljem sem sledil perju, katerega je bilo vse naokoli dovolj. Večja žalost pa me je objela, ko po dolgem iskanju nisem sledil niti perja, še manj pa našel petelina- Šel sem nekoliko naprej, ko nepričakovano kakih dvajset korakov pred mano vzleti petelin. Po letu sem spoznal, da je obstreljen in da se ne more vzdržati v zraku, ker je večkrat in znova padal na tla. Po strelu je obležal. Vesel sem bil, ko sem ga prijel z desnico, si ga dobro ogledal in se poln radosti vrnil z njim na svoje mesto. Tudi tovariši so se kmalu zbrali in odšli smo v Gozd ter tam proslavili mojega prvega petelina.	Gradišar Danijel.
Moj prvi. Bilo je na god sv. Florijana 1947., ko sem se popoldne potil obložen z lovsko ropotijo proti severnemu delu Pohorja. Ko sem prišel skozi vasico Činžata in mimo zadnjih žag ter se jel ujedati v goro, sem srečal pastirici v spremstvu dveh fantov, ki sta za mano rekla: »Ta gre pa na petelina.c Dolgo sem se v znoju gri-
zel v kolena do kmetije Pergaver, kjer biva lovski čuvaj Jože, član lovske družine Puščava. Ko sem se oddahnil, sva odšla do Koblenka in Bikovih mlak na zasliševanje petelina. Spotoma me je Jože poučeval o umetnosti lova na velikega petelina. Pri tem sva prepodila enega od petelinov. Kmalu sva sedla in komaj sem pripravil puško, je zahrumelo in petelin je sedel v najino bližino. Začul sem neko meni neznano lirkanje in krehanje, kar je delal petelin. Toda kmalu je vse utihnilo in z mrakom sva se izmuznila od petelina. Po dobri večerji, sva brž sama zlezla v gredi, ker je bilo treba zgodaj vstati. Po drugi uri sva krenila zopet proti Bikovim mlakam. Kmalu me je Jože opozoril na petelinovo petje. Ura je bila tričetrt na tri in še docela tema. Tedaj naju je nahrulil nek srnjak z glasnim bav-kanjem in vznemiril tihoto. Kmalu pa je odskakal in takoj sem tudi sam zaslišal petelina. Srce mi je poskočilo v grlo. Začela sva zaskakovati. Celo uro sva tako lovila ravnotežje in se po dva, tri korake pomikala dalje. Končno se je jelo sveti iti in na neki košati jelki sem zapazil, da se sumljivo maje veja. Toda zagledati nisva mogla ničesar, tako da sem že obupaval, da bom prišel do strela. Nenadoma pa zahrumi skozi vejevje in nekaj velikega se zapelje na bližnjo smreko in od tam takoj dalje. Vse se je v meni rušilo in podiralo, ker sem mislil, da je konec. Toda kmalu sede petelin v najino bližino in jaine peti kitico za kitico. Končno sva ga zapazila na visoki smreki in Jože mi pomigne, da naj streljam. Brž je počilo in Jože je prestregel petelina v svoje roke. Pretresena od lovske sreče pa tudi od smrti veličastnega trubadurja sva stala nema, dokler ni Jože podal meni zelene vejice, drugo vtaknil petelinu v kljun in mi segel v roko- Zvila sva trto, navezala nanjo plen in tiho odšla skozi veličastno svetišče boginje Diane proti domu.
Mnogi so mi čestitali, mnogi tudi nagajali, češ da ga nisem šam. Toda nagačen petelin na steni mi bo ostal kot svetel lovski spomin na mojega prvega.
Murko Lojze, Rute pri Puščavi.
Kako so se Norvežani ušteli pri zadiranju ujed. Očividna se zdi skodla, ki jo delajo ptičjemu svetu njegovi roparski sorodniki. Pa ne samo ptičem, ampak tudi malim sesalcem ni prijetno živeti v krajih, koder šarijo budni in brzokrili zračni razbojniki, ki se bliskoma zakade na svojo žrtev ter jo raztrgajo z ostrimi kremplji in krepkim kljunom.
Kaj more razen kvare prinesti ljudem kokošar, uničujoč ogromno količino jerebic, ki so po vsem videzu okusne njemu kakor tudi človeku, ali velika sova, ki <go,nobi zajce? Je li mogoče dvomiti o tem, da je tako za človeka kakor za ptice koristno uničevanje roparic? Pokazalo se je, da je treba resno videti in poraz misli ti, predem soglašamo ali ne soglašamo* s tem.
človek se v glavnem hrani s proizvodi svojega poljedelstva. Ujede nikdar niso ničile človeških posevov, ni-jso kvarile vrtov ali vinogradov, niso kljuvale ne višenj ne sliv. To delajo dru-gi operjenci in razni mali škodljivci — sesalci1. Ujede, ki pokonču-jejo jerebice in zajce, v nešteti količini iztrebljajo* tudi te škodljivce.
Po natančnih opažanjih so ropne ptice enega okrožja*, izirebivši 1965 sivih jerebic, obenem uničile 1189 človeku kvarljivi.il ptic iiz rodu ga/vranov. Kanja, ki kdaj pa kdaj lovi celo zajce in se rada sladi z malimi ruševci ali jerebicami, se hrani zopet v poglavitnem z mišmi ter jih ugonobi do 8000 letno. V želodcu 516 kraguljev in skobcev je bilo najdeno 642 miši in podgan, a samo 4,7% človeku koristnih živali iu ptic. Dnevne in nočne ujede pogubijo letno ina tisoče glodailcev — miši, poljskih podgan, akoprav hkrati s tem uničujejo i človeku koristno divjad.
Neznatna miška požre na leto okoli 5 kg žita. Vsaka miška skoti na leto okrog 25 mladičev. Poskusite izračunati, koliko prida človeku prinašajo ujede, ako vsaka od njih zatre 7 do 8 tisoč miši v letu. Videli boste, da vsaka taka ptica roparica prihrani človeku tisoče vagonov žita. Toda koristno delo ujed se ne omejuje na iztrebljenje teh škodljivk. Pokazalo se je, da ujede utegnejo tu pa tam prido-vati celo tedaj, ako se v glavnem preživljajo z divjadjo.
Na Norveškem je množina beliih jerebic, katerim so stregle po življenju poleg ljudi tudi ujede, sicer počasi, .vendar občasno rasla. Videč, kako mnoge bele jerebice ne padajo za kosilo njim, ampak roparicam, so* ljudje sklenili* pripraviti za jerebice pogoje, pod katerimi bi se one mogle prosto množiti. Ob koncu 19. stoletja se je pričelo pajace no uničevanje ujed. Zdelo se je jasno, če ne bo ujed, se bo množina jerebic povečala in bo človek užival plodove svojega »modrega« ukrepa.
A kaj se je zgodilo potem? V začetku je, kakor so pričakovali, z urnim padanjem števila roparic naglo raslo število jerebic. Vse do 1915 so bile jako pogoste im *v posameznih letih je lov znašal do 450.000 glav.
A za tem je število belih jerebic jelo še hitreje pojemati, nego je dotlej raslo. Niti enkrat niso poslej na Norveškem dobivali nad 52.000 glav, I. 1918. pa samo 934. Presenečeni spričo nepričakovanega in skrivnostnega izida so raziskovalci marljivo proučili vzroke pogilbeli belih jerebic. Pokazalo se je, da ptice trpe za jako razširjenimi boleznimi.
Toda kaka zveza je med uničenjem ujed in kužnimi obolenji belih jerebic? Učenjaki so to dognali. Ujede so za jerebice do nekod bolničarji, sposobni, da zajeze epidemijo. Zdravo, okretno jerebico ni lahko ujeti niti krilatemu razbojniku. A boline in slabe ptice, nosilce in širilce nalezljivih
bolezni, so ujede ugonabljale brez posebne muke. Spričo ujed se ep-izootija, živalska kuga, mi mogla širiti, in bele jerebice so se še dalje povoljno množile.
Iz tega seveda ne izhaja, da človeku škodljivih ptic vobče ni. Pri vsem tem pa so v seznam škodljivih ptic neredko zanašali tudi take, ki človeku nemara več koristijo kakor škodijo. Vse do danes obstoji med naravoslovci nesoglasje v tem vprašanju, tem bolj ker ptica, kvarna na enem kraju in pod nekimi pogoji, utegne biti koristna v drugih okolnostih. Človek je upravičen, da se škodljivih živali brani na vse načine, a dobro si je zapomni ti nauk, ki so ga dali Norvežani. Ta nam govori o nujnosti obzirnega in opreznega odnosa do ptičjih plemen, pa najsi se ta zde še tako škodljiva na prvi pogled. Mi še vedno ne poznamo zadosti dobro ptic, ako tudi jih od pamtiveka izkoriščamo v razne namene.	Redin — A. D.
Skobec. Z očetom sva stikala za golobi po gozdovih okoli Št. Vida. Ko se zvečer vračava proti domu, zaslišiva v vrhovih bližnjih borov razburljivo vreščanje drozgov, šoj in kobilarjev. »Gotovo so naleteli na sovo,« mi pravi oče, »stopiva pogledat.« S seboj sva imela flobertovko 6 mm. Gledava in opazujeva, toda vzroka za nemir ptic ne najdeva. Oče je v rogovili najvišjega bora zagledal gnezdo drozgov. Ko ni mič videti, si mislim, bom pa vsaj šojo ustrelil. Nerodno sem jo zadel in 'vreščeč je padla z drevesa. Toda nesreča šoje ni prav nič delovala na ostale ptiče, le vrišč je bil večji. Vse-dla sva se pod hrast in čakala še kakih 10 minut, ko -zleti prav z istega drevesa, s katerega je padla šoja, skobec. Sedel je tik borovega debla tako, da ga nisva videla. Jaz sem se jezil tej smoli, oče pa mi je rekel, da bom kaj podobnega na lovu še večkrat doživel.
Mikuletič Vitomir, stud. forest.
Zvitorepka. Vsak po svoje — pravijo, in res je tako. Lovce si oglej, natančno jih opazuj, pa boš prepričan, da imam prav. Eden nori za zajcem, drugi se klati za srnjakom, tretji se žene za jerebom itd. Celo na take naletiš, ki so srečni le tedaj, kadar skrivijo prst. Ako jim zmanjka še vrabcev, pa klobuk zabrusijo v zrak in hop po njem, -samo da poka...
Mene so lisice popolnoma znorele, T-a vražja sodrga mi je že marsikatero noč zlisičiia. Strupa ne uporabljam, ne zdi se mi lovsko. Po njeim sežem le, kadar je lisic preveč.
Dva meseca v letu sta, katera komaj in komaj pričakam, namreč december in januar. Lisice so v tem času zame tako privlačne, da ne zamudim niti ene mesečne noči. Moja ženka ne vzdihuje zastonj, -da me luna trka. Ne mika me samo kožuh, privlačne so tudi -dogodivščine, ki se noč za nočjo prikazujejo v drugi luči. Ako lo-vec za take noči ni poučen in dobro pripravljen, je bolje, da ostane doma. Odreči se mora kajenju, z mrazom se mora sprijazniti, ne sme kihati, še manj pa kašljati, celo na žepno uro, -ako je bolj glasna, mora misliti. Ka1-mor se vsidra, mora čepeti kakor klopna lovskem psu.
Neko decembrsko nedeljo sem na brakadi pobral zajca. Ker me zajec brez lisice ni osrečil, sem jel premišljevati, kako -bi s tem revčkom privabil še lisico. Sklenjeno — storjeno. Se isti večer sem z zajcem odšel v gozd. Bila je jasna, čista noč. Za ped visok sneg me je izredno vzradostil. V gozdu sem zajca z iglo par krat prebodel, navezal n,a vrv in takega vlekel približno 150 do 200 m po snegu. Ko je bilo zadnjih 50 m vidnih in za strel dobro pripravljenih, sem se napotil do bližnje debele bukve, pri kateri sem odložil zajca, sam se pa naslonil ob njo in čakal kakor vkopan. Po precej dolgem čakanju je lisica res prikrevs-ala točno po moji vlečki. Tako nepričakovano se je pojavila, da ni bilo časa zbrano
pomeriti. Dvakrat sem upali!, pa obakrat zastonj. Pozneje sem ugotovil, da sem obakrat pomeril previsoko. Od takrat streljam ponoči, posebno v snegu, vedno pod noge.
Ker mi je ta zajčja ukana uspela, sem začel premišljevati, kako bi se dala lisica še prelisičiti Umislil sem si belo pelerino s kapuco. Tako našemljen sem nekega večera sedel na svojem lovskem stolčku tik ob stezici, držeči iz gozda do bližnje kmetske vasice, in čakal na zvitorepko. Kmalu me je pozdravil zajec. Blizu mene je obstal, ubijal, se umival in potrdil, da mu moja maska ni nadležna. Za zajcem pride zelo rada lisica, a ta večer se je zgodilo drugače. Namesto lisice zagledam do ušes zaljubljen parček, ki se je tako strastno stiskal, da je še meni šinila kri v glavo. Skoraj na istem mestu, kjer je prej sedel zajec, je parček obstal, se ponovno objel in potopil v tiho mesečno noč. Nič ni večno, tako sem se tolažil in res z vztrajnostjo pričakal želeno samoto.
Kaj pa sedaj? Ali bi še počakal, ali naj odidem? Brez vsake odločitve sem obsedel.
Glej ga no šmenta, že zopet človeške stopinje. Vrag naj ga vzame! V tej pozni uri, pa še natreskan povrhu. Z »mi se mamo radie je ta zoprn ponočnjak prikrulil do mene. Tik pred menoj se je ustavil in pripravil... Brez vsake besede sem vstal in se obranil mokrote. Moj molk bi ga kmalu podrl. Dolgo ni prišel do sape. Ko so bile hlače najbrže dovolj težke, se je obrnil in jo odkuril, pa ne naprej, ampak nazaj, odkoder je prišel.
Sam brez lisice sem ostal, slekel vražjo pelerino in dolgo mislil na zvitorepko, ki mi je ta večer skuhala to kašo.
Nekoliko tednov pozneje sem slišal v gostilni Murn, da na križišču pred vasjo ponoči straši. Na moj preglasni smeh je v kotu pri peči vstal metni dobro znan ponočnjak, se parkrat pri-dušil in na dolgo in široko razlagal,
da je govorica o strahu točna in resnična. Na svoje lastne oči je videl tam in tam, ob tej in tej uri, v snežnobeli, dolgi ženski srajci — smrt.
Gostje so utihnili, še godec je odložil harmoniko. Niti opazili niso, kdaj in kako sem jo po lisičje popihal iz gostilne. Zdravko Jager, Trbovlje.
Mihelič Leopold iz Zapudja, lovske družine Dragatuš, je v kratkem času uplenil 7 velikih divjih svinj.
Kdo je bil »dodo« in zakaj na zemlji ni več goloba selca. Mislite si ogromnega goloba, sorazmerno večjega od krepkega purana, na debelih, kratkih rumenih nogah, ki nosijo težko, nerodno telo; njegove parnike nilso za letanje, zadnja plat mu je skoraj okrogla in šopek perja služi 'za rep; ogromni kljun, dvakrat večji od glave, je kljukast iin širok.
Tak je bil >dodo<, gorostasen, ne-leteči golob. O njem je stalo v netki stari knjigi: »Velika indijska ptica. Cesto se tako zredi, da skoro ne more hoditi in usta odpira do ušes.«
Pred 300 leti so to ptico mnogo srečavali na otoku Mavriciju. Prav nič težko 'ni bilo ubiti nesrečnega nelete-čega goloba. A njegovo meso je bilo neokusno, zato glavni meprijatelji njegovi niso bili ljudje, pač pa mačke
in posebno svinje, ki so jih ljudje pripeljali na ta otok. To je vsekakor edinstven primerek v zgodovini ptičev, da so krivci njih propasti bili prašiči. Do nas mi prišeil niti en nagačen dodo, in le po okostnjakih in čntežih, narejenih po naravi, moremo soditi o tem, kakšen je bil.
Malo več sreče je imel daljnji sorodnik doda, potujoči golob, ki se mu je obneslo obstati malodane do naših dni. Na svojo nesrečo je imel okusno in nežno meso, imel je nespametno navado, gnezditi v lahko dostopnih mestih in seliti se v ogromnih jatah. Cela plemena v Ameriki so se hranila z mesom tega ptiča. Po trditvi čisto verodostojnih očividcev so v pričetku 19. stoletja jate golobov selcev štele od ene do dveh milijard glav. Da bi se nakrmilo takšno vršelo, je bilo potreba 300—600 milijonov stotov žita, t. j. 20—40 tisoč vagonov na dan.
Leteli so nenavadno hitro, skoro 2 kilometra na minuto. Med iskanjem hrane so pokrivali neznanske prostore, med poletom so pokrivali sonce in s perutmi delali tak šum, da se celo pomenkovati ni bil omogoče. Gozdovi in polja, na katere SO' se spustili golobi, so dobesedno izginili. Pod težo stotin in tisočev ptic so se lomile ogromne veje in drevesa, pri čemer so pomendrale mnogo golobov. Usevd so bili uničeni. Zemlja je bila centimetre n adebelo: pokrita z golobjekom. Ljudje so v eni noči pobili na tisoče golobov selcev na njihovih leglih. Neštete količine so bile pokončane na gnezdih. Pri vsem tem se manjšanje njih števila ni opažalo vse do srede preteklega stoletja, ko je mnogo golobov izginilo — po vsej priliki od neke stihijne (elementarne) nezgode. Morda je to bila epizootija, živalska kuga, ali pa nevihta, ki jih je zasačila med letenjem.
, Pa vendar jih je ostalo še mnogo. V sedemdesetih letih preteklega stoletja, t. j. pred 70—73 leti, je ena od 162 naselbin potujočega goloba v dr-
žavi Ontario zavzemala prostor 19 X Ih kilometrov, a zadnjikrat so videli' tega ptiča v svobodi 1. 1902. V 30 letih so ljudje ugonobili desetine, ako ne celo stotine milijonov goloba selca. V eni sami državi — Michiganu — so ne leto iztrebili po poldrugi milijon golobov. Poslednja njih predstavnica je poginila 1914 v zoološkem vrtu v Cin-cinatiju.
Po računu nekega znanstvenika je od 16. stol. do 1905 izumrlo, v glavnem zaradi človeškega preganjanja, 139 vrst ptičev. Razen tega je bito že 1905 okoli 100 ptičjih vrst blizu popolnega zato ra. Lahko smatramo, da je do našega časa uničenih ne manj ko 200 ptičjih vrst v kakih 400 letih. Koliko jih je šele pokončanih v vsej dobi, kar živi človeštvo na zemlji!
Res je, do izuma in izpopolnitve strelnega orožja človek ni mogel zatirati v taki množini ptičev. Razen tega bi težko karali človeka za to, ker je gomobii, braneč svoja polja in vrtove, kobilice, podgane in druge kvatr-Ijivce, ne izključujoč niti ptičev.
Toda dogaja se, da človek, ubijajoč ptice, še sam postaja škodljivec. Vobče ni tako preprosto, kakor se zdi na prvi pogled, dognati, katera ptica je koristna in katera kvarna.
Redim — A. D.
Štorklje so se pojavile zadnje dni julija „ 1947 v okolici Radovljice na Gorenjskem, in sicer 18. Letele so 27. julija popoldne nad kopališčem v Radovljici. Ker je na Gorenjskem to redka ptica, jih mnogi niso poznali. Po opazovanju bi sodil, da so bile mlade štorklje.	A. K.
Iz lovske organizacije
Naš lov v zrcalu petletke. V našo petletko je kot gospodarska panoga vključen tudi lov, ki bo vršil značilno vlogo pri prehrani prebivalstva, ravno tako pa tudi pri oskrbovanju naše industrije kož in krzna.
Da bi pa lov v naši domovini mogel ustrezati postavljenim nalogam, se bo moralo posvetiti mnogo več skrbi urejevanju lovišč in izpopolnitvi staleža zdecimirane divjadi. Kako malo se je v naši državi, posebno pa v južnih krajih, kjer je bil regatni sistem lova, obračala skrb racionalnemu lovu in načrtni gojitvi divjadi, je vidno posebno, če primerjamo letne rezultate lova pri nas in v sosednjih državah.
Jugoslavija je po razprostranjenih gozdovih znatno bogatejša od Češkoslovaške in Madžarske, vendar pa po bogastvu divjadi znatno zaostaja za njima. Pred vojno so na Češkoslovaškem uplenili fazanov 9,5 krat in na Madžarskem 7,5 krat več kakor v Jugoslaviji. V naši državi je bilo mnogo manj jerebic v razmerju s sosednjimi državami. Na Češkoslovaškem so uplenili jerebic 42,5 krat, na Madžarskem pa 18,5 krat več kakor pri nas v Jugoslaviji. Zajec je gotovo najštevilnejša in najbolj razširjena divjad v naši državi in vendar so na Čehoslovaškem dobili skoraj dvakrat toliko zajcev kakor v Jugoslaviji.
Lovski plen je bil pri nas že pred preteklo vojno skromen, po vojni pa je še skromnejši. Po prostoru, ki ga zavzemajo naši gozdovi, bi morali, če bi divjad pravilno gojili, vsako leto upleniti:
Jelenov okrog 18.000, namesto 400 do 500; srnjadi 100.000, namesto 4000 do 5000; zajcev 3,000.000, namesto 450.000 do 500.000; fazanov 700.000, namesto 35.000 do 40.000; jerebic 5,000.000, namesto 50.000 do 60.000; divjih svinj 3500, namesto 600 do 700.
Številke v gornjem pregledu se dajo doseči z načrtno gojitvijo divjadi. S tem pa se bodo pridobile velike količine mesa, ki bodo znatno izboljšale prehrano prebivalstva. Če računamo jelena po 200 kg, divjo svinjo po 10C kg, zajca po 4 kg, fazana po 1,5 kg in jerebico po 0,350 kg, tedaj bi racionalen lov lahko dal na leto okrog 20,750.000
divjačine, naša domača industrija kož in usnja pa bi dobila dragocene surovine.
(Po »Borbi« št. 168 z dne 16. 7. 1947.)
Zahvala. Prijetna dolžnost mi je, da se za tovariško pozornost, pomoč iin usluge, ki mi jih je izkazala lovska družina Kamnik, ob nesrečni smrti mojega moža-lovoa, člana te družine, kakor tudi za pomoč Okrajnega lovskega sveta v Kamniku in posebej Drž. zavarovalnemu zavodu FLRJ, ravnateljstvu za LR Slovenijo za točno in hitro izplačilo lovske zavarovalnine, 'tem potom kar najtopleje zahvaljujem.
Jana Biško, Kamnik.
Kinološke vesti
I. državno razstavo psov vseh pasem priredi Kinološko udruženje LR Slovenije v nedeljo, 7. septembra 1947 v Ljubljani, Tyrševa cesta 54 (poslopje Navoda). Kot sodniki so določeni: za vse pasme brakov tov. Ivanc Adolf, Jakil Vence, Kri s ten Jože in dr. Lovrenčič Lado; za brake-jazbečar je tov. Bernetič Ernest in Kosler Oskar; za vse pasme ptičarjev tov. Caf Ivan, Klobučar Dragotin, Koder Julij in dr. Lokar Janko; za jazbečarje in te-rijerje tov. Drenig T. Teodor in Stare Bruno Hugo in za vse pasme športnih psov tov. Arko Stanko, Drenig T. Teodor, dr. Lovrenčič Ivan in Zajc Emil.
Smotra psov vseh pasem v LR Sloveniji in Sloven. Primorju. Kinološko udruženje LR Slovenije, sledeč stavljenemu planu, je priredilo smotre psov dne 13. julija 1947 v Ljutomeru, ocena je bila pravomočno priznana, in sicer 4 nem. k dl. ptičarji (4 pd) in 1 jazbečar dolgodl. (1 odi), isti dan v Ptuju 7 psov, in sicer 3 nem. kdL ptičarji (3 pd), 1 nem. žimavec (1 odi), 1 jazbečar dolgodl. (1 pd), 1 nemški ovčar (1 odi) in 1 nemška doga (pd). Sodila sta dr. Janko Lavrič in dr. Ivan Lovrenčič.
Dne 20. julija t. 1. v Dravogradu 39 psov; 2 istrska braka kdl. (2 pd),
1	istrski brak res. (1 pd), 3 posavski braki (1 pd — 2 d), 2 alpska braka (1 odi — 1 pd), brakov-jazbečarjev (2 odi — 14 pd im 6 odklonjenih), 2 kokeršpanijela (2 pd), 4 jazbečarji kratki (2 pd — 2 odklonjena) in 3 nemški ovčarji (3 pd). V Mozirju 5 psov in sicer 3 braki jazbečarji (1 pd —
2	odklonjena) in 2 nemška ovčarja (2 pd). Sodila sta Teodor T. Drenig in dr. Janko Lavrič.
Dne 27. julija t. 1. v Murski Soboti 7 psov, in sicer 3 nem. kdl. ptičarji (2 pd — 1 d), 1 nem. kosmodl. (1 d), 1 vel. špijon (Miinsterlander) (1 odi), 1 vandejski brak (1 pd) in 1 nemški ovčar (1 pd) in v Dolnji Lendavi 4 psi in to 3 nem. kdl. ptičarji (3 pd) in 1 nem. Žimavec (1 pd). Sodila sta Teodor T. Drenig in Ivan Zupan. V Slovenskih Konjicah 26 psov, in sicer: 4 istrski braki kdl. (5 pd — 1 d), 2 posavska braka (2 d), 1 balkanski brak (1 pd), 15 brakov jazbečarjev (3 odi. — 10 pd), 1 nem. kdl. ptičar (1 pd), 4 irski se-terji (4 pd) in 1 gordon seter (1 pd). Sodil je dr. Janko Lavrič.
Dne 10. avgusta 1947 v Kopru 22 psov, in sicer 15 istrskih brakov kdl. (5 odi — 8 pd — 4 d), 4 posavski braki tl odi — 3 d), 2 nemška kdl. ptičarja (2 pd), 1 ital. ptičar (1 pd). V Herpe-ljah 11 psov: 6 istrskih brakov kdl. (4 pd — 2 d), 5 posavskih brakov (1 odi — 1 pd — 3 d). Sodila sta dr. Janko Lavrič in dr. Iv. Lovrenčič. V Tolminu 9 psov, in sicer 7 istrskih brakov kdl. (1 odi — 5 pd — 1 d), 1 keltski brak (1 pd) in 1 grifon (1 pd). V Idriji
3	psi, 1 istrski brak kdl. (1 pd), 1 posavski brak (1 d), 1 alpski brak (1 pd). Sodila sta Teodor T. Drenig in Ivan Zupan. V Tolminu je bil na predvečer ožji sestanek lovcev, na katerem se je razpravljalo o organizaciji lovstva v okviru Začasnega zakona o lovu. Storjen je bil sklep, da se na dan 31. avgusta t. 1. skliče zbor lovcev Tolminskega okraja. Na ta zbor naj odpošlje LS-LRS delegata, da poroča o smernicah omenjenega zakona. Sličen
sestanek je bil tudi v Idriji po smotri in je bilo sklenjeno, da je nujna potreba sklicati zbor lovcev, na katerem naj se poda referat o zakonodaji lovstva LRS, ter bo zakonodaje uveljavljati tudi v Idrijskem okraju.
Dne 17. avgusta 1947 je bilo v Ilirski Bistrici privedenih 40 psov, potrjenih pa 15, in sicer 2 istrska braka (1 pd — 1 d), 4 istrski braki res. (1 pd — 3 d), 5 posavskih brakov (4 pd — 1 d), 1 barv ar hano vranski (1 odi) in jazbečar kdl. (1 odi). Sodila sta Teodor T. Drenig in Ivan Zupan. Po smotri se je razpravljalo o organizaciji lovstva in podvigu kinologije. Padel je tudi predlog, naj bi se priredila v okolici Ilirske Bistrice tekma psov.
Dne 15. avgusta 1947 v Škofji Loki 10 psov, in sicer 6 istrskih brakov kdl. (4 pd — 2 d), 1 istrski brak res. (1 odi), 1 brak jazbečar (1 pd) in 2 nemška ovčarja (2 pd). Sodila sta Teodor T. Drenig in dr. Janko Lavrič.
Jesenske tekme ptičarjev. Društvo ljubiteljev ptičarjev priredi letos jesenske tekme ptičarjev, in sicer dne 5. oktobra t. 1. v okolici Ljubljane, dne 12. oktobra t. 1. v okolici Ljutomera in 17. oktobra t. 1. v okolici Maribora. Prijave sprejema Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 36, tel. 23-55, do 1. oktobra t. 1. Natančen Stpored bo naznanjen vsakemu udeležencu pismeno.
Zvezni tajnik
Oglasi
Zamenjam brezhibno Remington -polavtomatsko lovsko puško kal. 12 za brezpetelinko ali dobro petelinko kal. 16. Ferlinc Boris, Rogaška Slatina.
Prodam krasno lovsko risanico kal. 7 X 57 z naprožilom in strelnim daljnogledom, za ves veliki lov in spor-t; cena 10.000 din. Zamenjam jo tudi za dobro hamerles dvocevko ali browning s šino kal. 12. Ponudbe na: Antun Gorup, Zagreb, Iliča .202/1. levo.
Dr. Janko Lokar
Predsodki in zablode
Letošnje leto se niso obrejile nekatere psice, dasi so bile zaskočene. Takoj se je pojavil glas: pes (psica) je prestar, oziroma sploh za nič ali pes bi bil moral psico večkrat zaskočiti, pa bi bilo drugače.
Obe sodbi sta prenagli.
Nezarodnik psov je prav malo, nerodnih psic pa kakih 20%, torej razmeroma tudi malo. Kdaj sta pes ali psica za razplod nesposobna, je individualno, ker zavisi od tega, kako sta ohranjena in hranjena. Omr Šavel ost, zlasti pa tolščobnost vplivata slabo na rodivnost in plodnost. Zato je treba plemenske živali tako hraniti in jim dati toliko gibanja, da niso niti presuhe niti predebele.
Pasji rod se stara le telesno, ne duševno. Starost se začne poznati psu na telesni zmogljivosti pri desetih letih, pri dvanajstih je že starček, spolni nagon mu pri teh letih ne ugasne in zarodna sila ne umre, vsaj po večini ne. Psice ostare in oslabe za kaki dve leti prej.
Lovec 1947
425
Rodivno zmožnost ohrani marsikak pes do konca življenja. Vobče je samec rodiven do enajstega, samica pa plodna do devetega leta. Slabo ohranjeni psi izgube na starost združno zmogljivost ne glede na rodivnost. Slabotne psice ne morejo na sebi držati psa, ampak se pod njim sesedejo, ostarel samec je pa preslab, da bi psico primerno objel z nogami, in onemore pred spolno združitvijo, dasi morda ni brez zarodne sile.
Da ni postala psica breja, ni kriva starost, ker noben rejec ne pari prestarih psic že zavoljo nevarnosti za žival (hude porodne bolečine, prezgodnji ali težki porod) in ne s prestarimi psi, ker mu tega navadno ni treba. Taka potreba nastopi le takrat, ko bi kaka pasma izumrla, če ne bi parili preostalih nam zastopnikov te pasme, dasi njihova leta — mislim tudi na mladost, ne samo na starost —• paritve ne priporočajo. Pri nas je nastopila taka potreba med osvobodilno vojsko pri resavcih, 'katerih rejo je po velikem začetnem navdušenju večina naših lovcev opustila zaradi slabega nosu, ki so ga pokazali naši resavci, dotok boljše krvi so pa vojne razmere preprečile.
Na pravkar omenjeno mladost moremo valiti krivdo za neobrejitev še manj.
Pesjad dozori namreč spolno prej ko telesno. Psice dozore že s sedmimi do desetimi meseci, psi zaskočijo z uspehom že pred dopolnjenim prvim letom, medtem ko se jim spolno in združno poželenje obudi že s šestimi meseci. Seveda ne pari takih mladičev nikdo, ker so telesno še nedozoreli in še ni spoznavna njihova za rejca izredno važna konstitucija, t. j. vsota vseh onih činiteljev, od katerih zavisi v bistvu odpornost organizma proti oškodovanju, ki prihaja od zunaj.
Če nista niti starost niti mladost krivi, da je psica ostala neoplojena, moramo poiskati drug vzrok ali pa ugotoviti, da vzroka ne poznamo, ako ni psica iz rodu slabih rodkinj,
V resnici moramo reči, da zaskoči isti plemenjak enkrat z uspehom, drugič _brez uspeha, ne da bi mogli navesti za to kak vzrok. Na zunaj ne kaže plemenjak nobene bolezni, ni premršav ne predebel in njegova spolna razdražljivost se ni zmanjšala po okolnosti, da ni mogel leta zadostiti svojemu spolnemu- nagonu, saj se je kot plemenjak že večkrat postavil. Da bi se izrabil zaradi prepogoste paritve, ni mogoče, ker se ne uporablja pri nas noben pes tolikokrat za pleme, da bi mu moglo to telesno škoditi, ne glede na to, da večkratna spolna združitev ne zmanjšuje zarodnosti.
Da bi bil en zaskok premalo, ni verjetno, kajti po večini zadostuje eden, le pri psicah, ki se nerade oplode, sta potrebna
dva v razdobju dveh ali treh dni. Za več zaskočitev sem le pri starih živalih, ki se teže oplode.
Ker govorim o zaskokih, odgovarjam na vprašanje, ali se z več zaskoki lahko poveča število mladih, da to ni dognano, a je verjetno, ker je nadplodnost ugotovljena v mnogo primerih, ko so psico zaskočili raznopasemski plemenjaki.
Največkrat ne postane psica breja, ker je ne sparimo ob pravem času, t. j. med 9.—14. dnevom po krvavitvi. Nekateri jo prisilijo (drže jo in ji nataknejo torbo, da ne more gristi), da se spari že po 4. ali 5. dnevu, kar je napačno kot vsaka prisiljena stvar. To so vedeli že stari Grki, kajti Arian pravi v svojem Lovu: »Na psico je treba paziti, ko je nehala krvaveti. Če sprejmejo prej seme, ga večinoma ne obdrže, ampak ga izpere kri kakor pri ženskah. Paziti pa je treba na to: čas, ko ne krvavi več, a se še goni, je kratek.«
V sedanjih časih težke prehrane je vzrok neobrejitve lahko tudi hrana. Ne gre namreč samo za količino hrane, ampak v prvi vrsti za njeno kakovost, za dobro hranivost.
Da ne sme plemenjak kazati nobenih bolezenskih znakov na modu (povečanje ali pomanjšanje, občutljivost pri prijemu), je jasno. Dobra je tudi mikroskopična preiskava semena, ali se spermi gibljejo ali ne (negibanje je navadno, ne vedno znamenje nezarodnosti).
Obojestranski ali enostranski skritomodci se ne smejo uporabljati za pleme, dasi so zarodni. Skritomodje je namreč prirojena nakaza, ki psa diskvalificira kakor slepota ali gluhost.
Zabloda je, če trdimo o psici, ki je kazala vse znake brejosti, a je splahnela, ne da bi našli mladiče, da jih je stresla nekje na cesti. Taka trditev kaže §labo poznanje pasje matere. Psica ni mačka, da bi skrivala svoj zarod celo pred domačo hišo, ampak ima porodno ležišče najrajši blizu gospodarja. Taka psica sploh ni bila breja, ampak le navidezno breja, kar ni znak bolezni ali česa nenaravnega, temveč se pojavlja jako rado pri zaskočenih in nezaslcočenih psicah (sam sem opazoval navidezno brejost le pri nezaskočenih psicah). Seski jim nabreknejo, da se poceja mleko, široke postanejo, iščejo si ležišče za porod, drže se gospodarja in nudijo v vsem podobo resnično brejih psic. Ko mine njihov čas, jim splahnejo seski in trebuh.
Navidezna brejost ni tudi pri drugih živalih redka.
Poleg navidezne brejosti ali navideznega materinstva se pojavlja pri psicah tudi navidezna brest, ko psici dimljica oteče in krvavi, kar pa traja le nekaj dni, a se na leto lahko
tri- do štirikrat ponovi. Ugotovljeno je, da puste nekatere psice k sebi psa tudi med navidezno brestjo.
Krivo je naziranje, da zaskok brest konča. Psica se goni ne glede na to, kdaj in kolikokrat je bila zaskočena, do konca svojega časa, t. j. navadno ena in dvajset dni. Zgoni se torej do kraja.
Napačno je pripisovati telesno slabost legla sparitvi mladih rodnikov. Mi parimo sicer navadno psice, ko se tretjič gonijo, to je po drugem letu, Angleži jih pa parijo po prvi gonitvi. vendar ne vedo ničesar o slabih posledicah te zgodnje paritve za matere in mladiče. Nasprotno jo priporočajo, češ da vpliva dobra hrana in nega za časa brejosti na rast in razvoj mlade matere in njenega zaroda kakor pri mladih kobilah. Kjer je brejosti primerno negovanje težko, tam je vsekakor bolje, da počakamo s paritvijo do popolne telesne dozorelosti, t. j. do 1 in pol ali do 2 let. Slabosti mladičev je kriva slaba, ne dobro pripravljena in ne pravočasna prehrana matere ali njena bolezen, ne pa njena mladost.
Pritlikave pasme, ki se nagibljejo k težkim porodom, je celo treba takoj pri prvi gonji pariti, da se izognemo porodnim nevarnostim. Te pasme so itak delo umetne odreje in bi jih narava iz življenja izločila, da ne posega vmes človeška roka.
Marsikdo ne mara ali ne more spariti psice iz različnih razlogov (stanovanjske razmere, prehrana, pomanjkanje plemenjaka). Ta naj ve, da najbrž ne bo mogel spariti psice, če je ni do četrtega leta. Potem se drže psice po navadi zelo trdovratno svojega devištva in odklanjajo vse ženine, kar je naravno, saj je tako pozna spolna združitev nenaravna.
Mnogi dado svojega psa skopiti, da jim ne uhaja po plemenu. Čudijo se pa, da ima nekaj časa po skopitvi še spolni nagon, in trdijo, da ni dobro skopljen. Pravi vzrok je pa v tem, da ne zavisi spolno poželenje samo od spolnih žlez. ampak tudi od možganov (spolni čut).
Zelo razširjena je pri nas vera, da skvari zaskok nečistokrvnega psa psico za vsa poznejša legla (telegonija). Celo razumniki se ne dado odvrniti od te vere. Poznal sem zdravnika, katerega španijelka se je sparila s pocestnim brečetom. Z raznimi vbrizgi in odpravili je skušal zarod predčasno spraviti s sveta. Ni se mu posrečilo. Ves je bil obupan. Mojim besedam je dal malo vere. Ko se je psica ponovno gonila, je pazil nanjo in jo sparil z izbranim ženinom. Mladiči niso pokazali niti najmanjšega sledu, da si je njihova mamica izbrala za prvega ljubčka pocestneža z izzivajoče zakrivljenim repom.
Telegonijo krivi za slab zarod lahko le tisti, ki ne pazi dovolj na psico, dokler se ni zgonila. Podoben plašč kakor iz telegonije bi si radi nekateri prikrojili iz vzvratnosti, da bi prikrili nečistokrvnost legla.
Pri nezaželeni sparitvi je najbolje počakati, da psica donosi, potem pa uničiti takoj po porodu vse leglo. Večina strokovnjakov svetuje pustiti leglo dva do tri dni, nato pa zatreti vse mladiče razen dveh. Od teh naj se uniči eden po štirinajstih dneh, drugi po šestili tednih. To priporočajo, da bi ne imela psica kakih težav s svojim mlekom. Jaz tega nisem nikdar delal, a kljub temu niso imele psice neprilik zaradi svojega mleka. Seveda sem uničil mladiče takoj, preden so nategnili seske, psici pa nisem dajal mlečne ali mleko proizvajajoče hrane in sem jo veliko vodil na sprehod. Tudi je nisem puščal nekaj časa v vodo, da se ne bi prehladila. Vedno je izgubila mleko brez težav in brez vnetja.
Poizkusi uničiti posledice nezaželene sparitve z odpravili ali z izpiranjem so večinoma brez uspeha, četudi se izvrše takoj po sparitvi, operativna odstranitev zaroda je pa nevarna. Možno je doseči prezgodnji porod, kar tudi ni tako nenevarno, da bi lahko priporočal to pot, da se iznebimo legla, ki nam ni po volji.
Napačno je mišljenje, da mladiči prisesajo z mlekom dojilje njene lastnosti ali da se celo v barvi vržejo po njej, da so torej dojilje s stališča smotrne odreje nedopustne. Vsa zasnova mladičev temelji na genu, na prirojeni zasnovi, ki jo dobe ob spočetju. Kako se ta zasnova razvija — v dobro ali v slabo —, zavisi od okolja, v katerem mladič raste, in od hrane, ki jo dobivata mati in mladič.
Težko izbiro mladičev si lajšajo nekateri s to prazno vero: če položiš vse mladiče vpričo matere nekoliko stran od njihovega ležišča, prinese mati na ležišče najprej najboljšega. Velika vera v materino poznavanje njenih mladičev in sposobnosti, ki jih od njih pričakujemo, a v ničemer utemeljena! Saj pride celo človek šele z mnogo izkušnjami do tega, da nekako vidi ali vsaj sluti v obliki nebogljenih mladičev poznejše vrline in napake doraslih živali.
Drug praznoveren način izbiranja je ta: mater privežeš, mladiče- v starosti nekaj dni pa položiš 1 do 1 in pol metra od nje na tla. Tisti, ki prilezejo do nje, so vredni odreje, tisti pa, ki se ne znajdejo, ampak se cvileč motajo sem in tja, so slabiči, katerih se ne izplača rediti. Taka izbira je lahko, zelo draga, če najdejo le poedini mladiči do matere, krivična pa je, ker
prav najbolj samostojna in trdoživčna pseta ne iščejo matere. Tudi mi ni treba posebej poudarjati, da je presit mladiček prelen, da bi se mu ljubilo laziti okrog, lahko je pa sicer telesno in duševno izvrstno zasnovan.
Napačna je vera, da dosežem očetu popolnoma podobne mladiče, če parim psico vedno z istim psom, mati pa da postaja v tem primeru vedno bolj podobna zarodniku svojih otrok. Ta vera ne zajema pri nas samo psov, ampak tudi ljudi. Pri nas jih mnogo veruje, da si je par, ki se resnično ljubi, vedno bolj podoben. Naravna razlaga obstoji v tem, da postaja ženska z leti vedno bolj koščena, da izgublja ženskost in postaja podobna moškemu, zlasti v krajih, kjer prevladuje kostnati tip. Ta pojav se imenuje v znanstvu nasičenost ali saturacija in ga smatrajo nekateri za neko vrsto infekcije.
Poskuse, da bi vplival na spolno razmerje mladičev, pusti, ker se to doslej ni doseglo z nobenim sredstvom.
Nečloveško je, da skušaš s silo razdražiti spolno zvezana psa. Spolovilo samca nabrekne namreč pri združitvi, da ne more pes 2—47 minut s psice. Da pomaga polivanje z vodo, je prazna.
Pri hrani je razširjeno mnenje, da psov ne smeš hraniti z mesom in kostmi. Meso jih napravlja divje, kosti pa da povzročajo solzavost. Pes je mesožer in mu mesna hrana le koristi, če nima meso kakih bacilov. V večjih mestih ni te nevarnosti, ker preiščejo meso v klavnicah. Kjer teh preiskav ni, je bolje, da polagaš prekuhano meso, dasi ima surovo, predvsem sesekljano več redilnih snovi. Kosti so psu potrebne, ker se z njimi moti in si zobe krepi ter ostri.
Divjega ne napravlja psa zauživanje mesa, pač pa živahnejšega, ker je meso del njegove prave hrane.
Kosti škodujejo psu, če so stare in gnile. Te povzroče lahko solzavost. Krhke, kot so svinjske, se mladim psom ne smejo dajati, da se jim kaka koščica ne zatakne. Dajanje trdih, težko zdrobljivih kosti, je nesmiselno, ker nima pes od njih nič in si le zobe lahko polomi. Trde kosti se naj predelujejo v kostno moko, ki je krepilna.
Prezvana lovska kost ni nikako znamenje pasje sposobnosti in ima vrednost le za obliko lobanje.
Slednjiki ali mali kremplji, kakor jim pravimo Belokranjci, se še vedno napačno smatrajo kot znak čistosti ali nečistosti psa. Odstraniš jih lahko, da ne ostane noben sled za njimi, potem pa sklepaj po njih, ali je pes čistopasemski ali ne.
J. L.
Prva državna razstava psov v Ljubljani
Po osvoboditvi še nismo imeli nobene večje kinološke prireditve v naši državi. Čitali smo v našem glasilu, da kinološke organizacije v drugih državah prirejajo razstave in tekme, Kinološki udruženji za LR Srbijo in LR Slovenijo sta priredili nekaj smoter, večje razstave psov pa še nismo imeli, čeprav je kongres mednarodne kionološke federacije, ki bo drugo leto v Ljubljani, pred durmi in za ta kongres je treba več priprav, na katerih se pridobe bogate izkušnje, da na kongresu in na prireditvah, združenih s tem kongresom, ne bo večjih napak. Prav to je dalo povod Kinološkemu udruženju za LR Slovenijo, da je priredilo 7. septembra t. 1. I. državno razstavo psov vseh pasem. Danes, ko je ta prireditev za nami, je prav, da s kritičnimi očmi pregledamo to prireditev. V splošnem moramo reči, da je razstava prav dobro uspela.
Po katalogu je bilo prijavljenih za razstavo 250 psov, naknadno je bilo pred razstavo prijavljenih še 20, na razstavo pa je bilo pripeljanih neprijavljenih še 21 psov. Po zapiskih sodnikov je bilo ocenjenih 243 psov, ki pripadajo 35 različnim pasmam, iz česar sledi, d ti se razstave ni udeležilo ali da ni bilo privedenih v sodniški krog natančno 50 psov. Zdi se mi, da je ta številka zelo visoka.
Velika večina razstavljenih psov je bila iz LR Slovenije, nekaj svojih zastopnikov sta poslali Kinološki udruženji za LR Srbijo in LR Hrvatsko.
Razstavljeni material je bil v splošnem prav dober, tako da nas ni treba biti sram, nasprotno s preko 90 % razstavljenih psov moremo iti na vsako mednarodno razstavo. Če pregledamo razstavljeni katalog in ocene psov po posameznih pasmah, moremo postaviti naslednje ugotovitve:
Kratkodlakih istrskih brakov je bilo ocenjenih 50, od teh 29 sposobnih za vpis v rodovno knjigo brakov, eden pa ne. Nadeja za vpis v C. A. C. I. B. je bila prisojena AGI Krimski, ki je last dr. Franceta Lokarja iz Ljubljane. Psica je zares zaslužila tako oceno. Prvak Jugoslavije je postal RAZOR, last dr. Lavrič Janka iz Ljubljane, čigar pes je stalno v okolišu lovske družine Sodražica, dočim je naslov prvakinje Slovenije podeljen DIVNI-Sodraški, katere lastnik je tov. Fric Confidenti iz Celja. Tako pes, kakor psica sta te ponosne naslove zaslužila. Med rejci psov te pasme je daleč pred drugimi lovskimi družinami
Sodražica, ki je razstavila skupno 10 psov, od katerih je RAZOR, kakor že omenjeno, dobil naslov prvaka Jugoslavije, poleg tega so bili ocenjeni 3 odlično, 5 prav dobro in 1 dobro. Z vso upravičenostjo je ta družina prejela kot posebno nagrado jermen za delo po krvnem sledu. Naslov prvaka Slovenije je bil podeljen BOJ-u, ki izvira iz Hafnerjeve psarne VISOŠKE, a je danes last tov. Štajerja iz Vaš pri Medvodah. Skupno je bilo ocenjenih 7 odlično, 15 prav dobro, 7 dobro in 1 zadostno.
Med resastimi istruskimi braki imamo prvaka Jugoslavije v BISERU, ki izvira iz dr. Lovrenčičeve psarne PODGORSKE, prva-
Vliod — blagajna
kinjo Jugoslavije pa v VILI, ki izvira iz iste psarne, a je last tov. Rajčeviča Nikole z Rakeka. Prvak in prvakinja Slovenije v tej pasmi sta brat in sestra iz Cerkniške psarne (dr. Stanko Pušenjak), namreč DIKO, last tov. Kristen Jožeta in DIJANA, danes last psarne CERKNICA. Psarna PODGORA (dr. Ivan Lovrenčič) je pse te pasme rešila pogina in še danes izvirajo prav vsi resasti istrski braki iz te psarne, vendar se je izkazalo lansko leglo' CERKNIŠKE psarne kot boljše od Podgorske. Popolnoma prav pa je, da ima okolica Vrhnike in podaljšek Notranjske le resavce, dočini imata Dolenjska in Štajerska le kratkodlake istrske brake. Ker je klub ljubiteljev brakov posredoval letos za importiranje novih brakov iz Istre, bosta obe ti dve pasmi mogli biti poživljeni in bodo lovci, ki love z braki, v kratkem mogli zadostiti zakonitemu določilu, naj se lov izvršuje le s psi čiste krvi. Resavcev je bilo 30, od katerih je 6 odličnih, 17 prav dobrih in 7 dobrih. Vpliv Slovenskega Primorja je videti v večjem številu posavskih brakov; razstav-
Boža Stamenkovič predsednik Lov. udruž. LR Srbije
Dr. Ivan Lovrenčič predsednik mednar. kinološke zveze]
Teodor Drenig tajnik razstave in zvezni tajnik
1 j enih je bilo 8 prav dobrih, 2 dobra, 1 zadosten. Posavski brak je povsem podoben kratkodlakemu istrskemu braku, le da mu je osnovna barva pšenično rjava. Med balkanskimi braki le 1 odgovarja pasemskim znakom in je ocenjen prav dobro, dočim drugi ni mogel biti pozitivno ocenjen, temveč je očividen križanec. Keltski braki imajo le 1 prav dobro ocenjenega zastopnika, dočim privedeni vandeški baset ne odgovarja pasemskim znakom.
Brakov-jazbečarjev smo videli 31, vendar jih 9 ni odgovarjalo pasemskim znakom. Vidi se, da ta pasma še ni ustaljena, zdi se pa, da so predpisane mere v pasemskih znakih neustrezne, vprašanje pa je tudi, če je prevelika rigoroznost pri višini na mestu. Prvak Jugoslavije je postal BIL, last tovariša Fišer Alojza iz Radovljice, prvak Slovenije pa TEL Hrastniški, čigar lastnik je Kavzar Franc iz LIrastnika; žal sta oba psa že močno v letih. Druga ugotovitev je tudi važna, da je namreč lepih psic v tej pasmi premalo. Odlično sta bila ocenjena 2 psa, prav dobro 5, dobro 15, slabše 9; odličnih, prav dobrih in dobrih je 15 psov in le 7 psic. Vestfalski braki-jazbečarji so imeli le enega zastopnika, ki je ocenjen prav dobro. Isto velja za bavarskega barvarja. Idanoveranski barvat ji so imeli dva zastopnika, oba zelo lepa. LUKS, ki je last Alojza Strleta iz Ilirske Bistrice, je dobil naslov prvaka Slovenije, psica RIKA od Demšar Stanka iz Zalega loga pa je dobila le prav dobro, ker je v nekoliko slabi kondiciji zaradi tega, ker je nedavno imela mladiče. Obema lastnikoma priporočamo, da svoji Živah parita med seboj in drugo leto bomo imeli že lepo čisto leglo.
Ptičarjev smo videli na razstavi vsega 64. Od nemških prepeličarjev je bil le 1 ocenjen prav dobro, dočim so imeli koker Špani jeli 4 zastopnike, a je le 1 psica priporočljiva za pleme, drugi pa ne. Kratkodlakih nemških ptičarjev je bilo razstavljenih 41; pribiti je treba, da je bil tu razstavljen mo-
Ocenjevalni krog brakov — jazbečarjev
goče najlepši material, ki je tudi enakovrsten. Prvak Slovenije je postal ALI, last. tov. Holcman Viktorja iz Kamnice, prvakinja Slovenije pa BEKA Glinška, last Turk Maksa iz Ljubljane, Glinška 3. Prednjačite dve psarni, namreč Glinška in Jarška (slednje lastnik je tov. Škofič Jože, Ljubljana, Tyr-ševa 129. V celoti so bili ocenjeni 3 odlično, 28 prav dobro, 8 dobro, 2 psa pa slabše. Zanimivo je, da je prav dobro oceno dobilo 19 psic, vendar bi bilo treba društvu ljubiteljev ptičarjev nasvetovati, da zaradi poživitve krvi dobi vseskozi odličnega psa-plemenjaka. Vajmeranka BELA, last tov. Jecelj Franca
iz Postojne, je dobila odlično oceno, zastopnik grifonov prav dobro, zastopnik nemških resavcev dobro, dočim je med petimi nemškimi žimavci BISTRA Dragomeljska, last Lisek Bogomila iz Ljubljane, Resljeva 8, postala prvakinja Slovenije, 2 psa sta bila ocenjena prav dobro, 2 pa dobro. Angleški setri so bili trije
— 2 prav dobra, 1 dober. Irski setri imajo 1 odličnega zastopnika in 1 prav dobro zastopnico. Med poentri daleko prvači ČILA Koblarska, katere lastnik je tov. Radovanovič Nikola iz Beograda, Vojvode Dragomira 21, ki je dobila naslov prvakinje Jugoslavije, ostali trije poenterji pa so bili ocenjeni dobro.
Jazbečarjev smo videli skupno 12. Med kratkodlakimi je prvak Jugoslavije NABUKO, last dr. Pavlin Cirila, Ljubljana, Levstikova 29, odlično sta bila ocenjena še 2 psa, obe psici pa prav dobro. Med resastimi jazbečarji imamo enega odlično ocenjenega psa, tudi obe razstavljeni psici sta dobili odlično oceno.
1 pes pa prav dobro. Dolgodlaki jazbečar j i so bili 3, med njimi 1 odlično, drugi pes in edina psica pa prav dobro.
Tudi terijerjev je bilo razstavljenih 12. Med resastimi foks-terijerji je DOLF, last dr. Zupan Franja iz Bistre pri Borovnici, prvak Slovenije, AIRR1N Vrtaška pa prvakinja Slovenije, dočim je tretji zastopnik te pasme prav dober. Prvak Jugoslavije med jagdterijerji je postal NYPS (Saša), last dr. Matka Karla iz Radeč pri Zidanem mostu, prvakinja Slovenije pa je BILA Nanoška (Arko Vladislav, Ljubljana, Vilharjeva 41). V ostalem imamo še 2 odlična, 2 prav dobra in 2 dobra jagdteri j er j a. Edini zastopnik Dandi Diamont terijerjev je bil ocenjen prav dobro.
Razstavljenih je bilo dalje 10 ilirskih ovčarjev. Med njimi se je posebno dobro obneslo lansko leglo tov. Kovačič Franca iz Ljubljane, Tyrševa 35, saj je KORA (lastnik Čebin Dominik, Ljubljana, Stoženska 35) dosegla nadejo za vpis v C. A. C. I. B., njena sestra KRAŠKA je postala prvakinja Jugoslavije, sestra KRKA pa prvakinja Slovenije; obe slednji sta last državnega posestva Slovenije — uprava v Mahovniku pri Kočevju. Znani rejec ilirskih ovčarjev tov. Bulc Franjo iz Mirne je razstavil tri svoje pse in je HARAMBAŠA postal prvak Jugoslavije. V splošnem so bili ilirski ovčarji ocenjeni 4 odlično, 4 prav dobro, 1 dobro, 1 pa slabše. Tudi nemški ovčarji so bili zelo lepo zastopani. Nadov prvaka Jugoslavije je dobil BOJ Selški (lastnik Juh Miro iz Majšperga), dočim je prvakinja Jugoslavije NADA Rožniška, ki je last tov. Teodora Dreniga, Ljubljana, Cesta v Rožno dolino 36. Naslov prvaka Slovenije pa je dosegel BEG Selški, ki je last tov. Kavčič Staneta iz Ljubljane, Ažbetova 3. V splošnem je bilo ocenjenih 7 nemških ovčarjev odlično, 15 prav dobro, 3 dobro, 2 slabše. 1 nemški bokser je ocenjen prav dobro, 1 dobro, 1 slabše, italijanski hrt je dobil oceno prav dobro, enako oceno sta dobili obe nemški dogi in edini razstavljeni koder. Psici iz pasme pekinezov pa sta prejeli odlično ter je 1 proglašena za prvakinjo Jugoslavije, druga pa Slovenije. Obe izvirata iz psarne Grofija in sta last Herzman Nore iz Celja, Stanetova 8.
Podrobnejše ocene so razvidne iz preglednice, ki je priložena temu članku.
Razstava je bila v NAVOD-ovi garaži na Tyrševi cesti; prostor je bil prav srečno izbran, le malo premajhen je bil. Garažo je preuredilo v razstavni prostor državno podjetje GRADIS in je bil vsak razstavljeni pes z žično ograjo ločen od soseda, prostor je bil zadosti pregleden. Razstavo je vodil poseben razstavni odbor, kateremu je predsedoval tov. dr. Lavrič Janko, vodja
razstave je bil tov. Zadnik Ljnban, tajnika vodstva sta bila tovariša Drenig Teodor in dr. Dnlar Milan, blagajnik tov. Zupan Ivan, gospodar pa tov. Antolek-Orešek Drago. Sodilo je skupno 15 sodnikov v 7 krogih in sicer kratkodlake brake tov. Ivanc Adolf in Jakil Vence, resaste brake pa tov. Kristen Jože in dr. Lovrenčič Lado, brake jazbečarje sta sodila Bernetič Ernest in Kozler Oskar, kratkodlake ptičarje sta sodila tov. Caf Ivan in Koder Julij, ostale ptičarje pa Klobučar Dragotin in dr. Lokar Janko; sodnika pri jazbečarjih in terijerjih sta bila Drenig Teo-
Ocenjevalni krog športnih psov
Nemški ovčar King
dor in Stare Bruno, športne pse pa Arko Stanko, Drenig Teodor in Zajc Emil. Pri sojenju so sodelovali tudi sodniški pripravniki, od katerih so istega dne popoldne položili 4 sodniški izpit in sicer za ptičarje Ristič Dragotin iz Beograda, Škofič Jože in Zadnik Ljuban iz Ljubljane, za športne pse pa Pečinovič Mihajlo iz Crikvenice.
Vsak razstavljalec je dobil brezplačno katalog razstavljenih psov, psi z najmanj dobro oceno so prejeli lično diplomo, za katero je napravil načrt slikar Gorjup, izdelala pa jo je tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Odlično in prav dobro ocenjeni psi so prejeli nove plakete udruženja, na katerih sta glavi kratkodlakega istrskega braka in ilirskega ovčarja; načrt za plaketo je napravil profesor Sajovic Janez iz Ljubljane. Rejci nagrajenih psov so dobili tudi praktična darila — jermene, ovratnike, nagobčnike in verižice, posamezne psarne in lovske družine pa jermene za delo po krvavem sledu in druge pri vzreji psov potrebne predmete.
OCENE
na 1. državni razstavi psov vseh pasem v Ljubljani dne 7. 9. 1947
Pasma	mednarodno prvaštvo prvak Jugoslavije prvakinja Jugoslavije	^ prvak	—f Slovenije	g< prvakinja	O Slovenije	Prav dobro	Dobro	Povoljno Zadostno Neocenjen	Skupno	O d a d
	ž m ž m ž m ž	m ž	m ž	m ž	m ž	m.
kratkodlaki						
istrski braki resasti	11—112 1	9 6	2 5	— 1	15 15	30
istrski braki	— 1 1 1 1 2 —	10 7	2 5		 		16 14	30
nosavski braki		4 1	1 1	— 1	5	3	8
balkanski braki					 		1 —		 		1 —	2 —	2
keltski braki		 	 	 	 	 	 			1 —		 			 		1 —	1
vandeški baseti	,			—	—	1 —	1 —	1
braki-jazbečarji vestfalski braki-	— 1 — 1		3 2	10 5	5 4	20 11	31
■ jazbečarji		— 		1 —	—	—	1 —	1
bavarski barvarji hanoveranski	—	1 —	—	— —	1 —	1
barvarji		1 -	— 1	—	—	1 1	2
nemški						
prepeliearji		 	 	 	 	 	 		1 —		 —	1 —	2 —	2
koker španijeli nemški kratko-		 	 	 	 — 	 		— 1	— 2	— 1	—	4	4
dlaki ptičarji		1 1 1 —	10 20	3 5	2 —	1 26	43
vajmeranci		1				— 1	1
grifoni		 	 	 	 	 	 		1 —			 		1 —	1
nemški resavci				 	 	 			 		1 —		 		1 —	1
nemški žimavci			 	 J		2 —	2 —		 		4	1	5
angleški s etri		1 1	1 —		 		2 1	3
irski setri		 	 	 		 1 		— 1			 		1 1	2
poentri		1			2 —		2 2	4
kratkodlaki						
jazbečarji	— 1	2 —	— 2		 		—	3	2	5
resasti jazbečarji dolgodlaki		1 2	1			2 2	4
jazbečarji		 	 	 	 	 1 —	1 1	—	—	2 1	3
resasti						
foksterijerji		1 1		— 1	—		 		1. 2	3
jagdterijerji Dandi Diamond	— 1	111	— 2	1 1		 		3 5	8
terijerji				1 —	—	—	1 —	1
ilirski ovčarji	1 1 1 - 1		3 1	— 1	1 —	5 5	10
nemški ovčarji	— 1 1 1 — 2 2	9 7	3 —	— 2	16 11	27
nemški bokserji		 	 	 	 	 	 		1 —	1 —	1 —	3 —	3
italijanski hrti			 —			— 1	—	— 		— 1	1
nemške doge	— 			2 —	—	—	2 —	2
kodri		1 —			1 —	1
pekinezi		1 — 1		—	—	—	— 2	2
Skupno	2 7 5 6 8 14 7	04 55	29 25	12 9	132 111	243
Obisk na razstavi je bil zelo velik. Razstavo je obiskal tudi predsednik vlade LRS tov. Miha Marinko, dalje podpredsednik vlade in predsednik Lovskega sveta LRS tov. Ivan Maček, podpredsednik vlade dr. Marijan Brecelj, ministra Zoran Polič in Jože Borštner. Lovački Savez LR Srbije sta zastopala ing. Sta-menkovič, predsednik, in Šijakovič, tajnik, dočim sta zastopala Kinološko udruženje LR Srbije Nikola Radovanovič in Dragotin Ristič, Kinološko udruženje LR Hrvatske pa dr. VViirth Drago in ■ Ernest Bernetič, svoje zastopnike pa so poslali tudi Bosna in Hercegovina ter Vojvodina. Zanimivo je, da je razstavo obiskalo veliko borcev in oficirjev JA. Sodnikom in prirediteljem pa je stal na strani nestor naših kinologov, ki po lastni želji na razstavi ni imel posebne funkcije, pač pa je z zadovoljstvom ogledoval razstavljene pse in opazoval svoje učence med rejci in sodniki; upravičeno smo ob zaključku razstave ugotovili, da je vse delo na kinološkem polju plod njegovega 50 letnega prizadevanja v kinologiji.
Prireditelji so si nabrali bogatih izkušenj za drugo leto, za mednarodno razstavo psov ob priliki kongresa mednarodne kinološke federacije.
Pekiuez
Hanzlowsky Miroslav
Kako mora lovec ravnati z ustreljeno divjadjo
Preden opišem na kratko, kaj naj stori lovec z ustreljeno divjadjo, moram povedati »storijo«, ki sem je doživel sam, ko sem ustrelil prvega srnjaka.
V	nedeljo, ko so bili vsi gozdarji pri raportu, je dobil tudi moj oče od svojega šefa nalog, naj me vzame prihodnji teden s seboj na Opatovo goro, kjer naj me pouči v vseli delih, ki spadajo v gozdarsko stroko, posebej pa še o lovu.
Bilo je nekako v začetku meseca julija. Z očetom sva se oprtala ter šla zgodaj zjutraj iz nekdanjega kostanjeviškega samostana na Opatovo goro. Komaj pa sva bila oddaljena nekaj korakov, že se je pričel pouk ter se nadaljeval vso pot. Ko sva prišla skoraj do vrha, kjer stoji naša koča, si je otrl oče svoje znojne srage raz obraz ter mi dejal, da je zdaj pouk o lovu končan. Šla sva v kočo, pustila tamkaj vse, kar nama je bilo odveč, ter šla z delavkami v drevesnico, kjer mi je še posebej razložil vsa dela od setve do dviganja sadik za kulture.
V	drevesnici sta bili tudi dve deklini, s katerima sem hodil še v šolo v kostanjeviško »univerzo«, ki sta bili s svojimi pogledi kakor Odiseju Scila in Karibda.
Nekako okoli tretje ure se je oče vrnil ter mi dejal, da greva preko Ošterskih delov v oddelek 8 in 9. Oprtal sem si svojo risanico in tako ušel ljubezenskim čerem.
Pod noč sva jo odmahala proti naši koči in spotoma obšla razne travnike in travničke, toda bilo je vse prazno.
Drugo jutro zarana nas je prebudil ropot budilke. Hitro sva zlezla s svojih postelj ali bolje rečeno slamnjač, si skuhala zajtrk ter odšla še vsa zaspana. Spotoma nisva črhnila niti besedice.
Jutrnja zarja se je začela beliti proti Ostrcu. Hitro sva morala stopiti, če sva hotela biti na mestu že s sončnim vzhodom. Na mali jasi sva videla lisico, ki jo je jadrno odkurila, na Malem polomu pa sva videla tudi srno z mladičem. Da bi jo po nepotrebnem ne begala, sva naredila polkrog ter šla k Zgornjemu polomu. Tu me je postavil oče na prežo za nekim grmom ter mi rekel, da gre na sosednji travnik čakat srnjaka. »Na zdar, na zdar,« je bil najin pozdrav — in oče je izginil za visokim bukovjem.
Izza grma, kamor me je postavil na prežo moj očka, sem imel sicer razgled po vsem travniku, toda preslabo se je videlo
na travnik skozi vejevje. Odstranil sem si nekaj vejic ter se nato usedel na kamen, ki je bil obraščen z mahom. Nato sem dobil še močnejšo vejo, ki mi je bila za oporo pri morebitnem streljanju, ter nato obmiroval. Začel sem misliti in nehote sem zajadral med Scilo in Karibdo... Stoj! Kaj pa je bilo to? Ali ni bila to neka hoja? Pogledam okrog sebe, nič. Pogledam skozi vejice na travnik, in... tam ob mali zajedi v gozd, kaj pa je tam? Vidim, da stoji tamkaj nekaj rdečega. Kukalo je bilo hitro pri očeh. Srnjak je stal z dvignjeno glavo in gledal po travniku, če je vse varno. To je trajalo le nekaj hipov. Kmalu je stal ves v soju jutrnjega sonca. To je bil zame pojav, katerega nikdar ne pozabim. Začel je obirati glavice cvetja ter se mi približevati. Toda, kako je bilo meni pri srcu, ne morem povedati. Rečem le, da sem se moral s silo zbrati, da sem ohladil razburjeno kri. Poskusil sem pomeriti, toda puška mi je plesala v rokah ko nora. Srnjak se je pasel že na trideset korakov pred menoj. Znova sem poskusil z merjenjem. Tako sem spravil nekako muho in kobilico skupaj, približno pomeril v rdeči cilj in sprožil. Srnjak se je zgrudil. Ko sem videl, da leži, sem skočil izza grma ter stekel k njemu. Kaj naj storim, ko je tako silno otepal z zadnjima nogama. Oplazil me je z zadnjo nogo po goleni s tako silo, da mi je prebil dokolenke, kakor bi jih prerezal s škarjami, zraven tega mi je pa odčesnil še nekaj kože in mesa. To me je šele zdramilo iz mojih sanj. Obvezal sem si za silo rano, da bi se potem znosil nad njim. Toda med tem časom je srnjak že docela obmiroval. Naj prvo sem si ogledal zadetek. Videl sem, da ima spredaj na boku rano, in ko ga obrnem, vidim, da je krogla izstopila pri lopatici, vendar je bil strel malo prenizek. Med tem ogledovanjem je prišel oče ter mi že od daleč zaklical: >Ali si ga?« »Sem,« sem odgovoril. Ko si ga je ogledal, je dejal: »Ta stric mi je napravil r mecesnovi kulturi obilo škode z drgnjenjem. Nato je odložil svojo puško ter se pripravil na lovsko pravilno ravnanje z uplenjenim srnjakom.
Najprej je šel k prvi smreki, utrgal od nje dve vejici s križem, ju pomočil v kri pri strelni rani, položil eno na srnjaka, drugo pa na svoj klobuk ter rekel: »Mirko, to je tvoj prvi srnjak, katerega si ustrelil v mojem revirju. Zato ti dajem vejico, katero nosi danes za klobukom z vso častjo. Ta vejica naj te spominja, da si stopil v krog dobrih lovcev, ki morajo ščititi divjad, jo negovati in, kadar je potrebno, tudi ustreliti. Zdravo, Mirko!« Vzel sem raz njegov klobuk vejico ter jo zataknil za trak svojega. Nato mi je pa še dejal: »Uleži
se preko srnjaka!« Ko sem storil tako, je vzel svoj lovski nož iz nožnice (takrat so morali nositi vsi gozdarji v službi še lovske nože) ter me udaril po zadnjici, rekoč: »Prvi za dober strel na plemenito divjad, drugi za lovca, ki stopa v vrste lovcev, tretji, da boš ščitil lov po naši stari lovski pravici. Vstani!« Ko sem vstal, mi je ponudil svojo težko roko. Prijel sem jo, da bi se mu zahvalil dostojno. Na jeziku pa sem imel samo jecljanje. Solze so mi zalile oči. Ko pogledam v razoram obraz očeta* vidim, da tudi njemu ni vse tako navadno pri srcu; tudi njemu so bile vlažne oči. Padel sem v njegov lovski objem, in tihi gozd je bil priča najinih globokih srčnih čustev.
Začelo se je delo z iztrebljenjem. Oče je srnjaka položil med dve skali, mu položil tudi oglavje podenj tako, da je bil napet. Nekako 4 prste od prsi je zarezal po dolgem, in sicer tudi kake 4 prste na dolgo v kožo, izvil požiralnik ter ga prebodel z nožem nekako 5 cm od zgoraj, dal zgornji konec v zarezo in zategnil* To je storil kakih 5 do 6 krat. Tako zaprt požiralnik je stlačil s prstom zopet precej globoko v zarezo.
Nato je stopil na zadnji nogi srnjaka, razpolovil modnik na dvoje ter rezal kožo do prodnjice. Ko je bil s tem delom pri kraju, je zastavil svoj nož na sklep ter ga z močnim sunkom odprl. Poudarjam, da sem pozneje imel vedno težavo z odpiranjem sklepa, ker nisem zadel naravnost na spoj s kito, dokler se nisem privadil tudi temu poslu. Oče je prijel nato z obema rokama obe nogi ter ju s sunkom razširil tako, da se je videlo tudi debelo črevo ali danka. Vzel je nato iz njega črevo, ga stisnil, da so odleteli iz njega bobki, ga pri vhodu v telo divjadi odrezal ter ga potegnil ven. Nato je prerezal še kožo do reber, vzel mehki drob z vampom vred ven ter ga položil na levo stran. Nato je vzel nož v roke tako, da je skril -ostrino noža v dlan in je gledala izpod kazalca samo konica. V notranjosti telesa je prerezal tenčico na vsako stran tik ob robu, koder je bila priraščena k rebrovini, potisnil je roko še dalje notri tako, da je prišel do požiralnika in sapnika, ter tega odrezal tik ob vhodu v votlino telesa. Ko je odložil nož, je segel zopet v divjad in potegnil z lahkoto ves drob ven. Mehki drob je odnesel v skalovje ter ga pokril s skalami. Plemeniti drob je zavil v koprive zato, da ne bi prišle muhe zraven. Ker je pa bila še kri v telesu, je srnjaka dvignil pri sprednjem koncu tako, da je lahko odtekla. Ko je končal s tem delom, je ločil kite na sprednjih in zadnjih nogah, porinil sprednjo levo skozi zadnjo desno ter ju zataknil s koščkom lesa. Isto je napravil z desno prvo in levo zadnjo nogo; porinil je še plemeniti drob v telesno duplino
ter »ovenčal« divjad. To je napravil takole: V strelno rano je vtaknil vejico, katero je položil že prej na srnjaka, v gobček in zadnjico pa je vtaknil šopek smrekovih vejic. Ta okrasitev je zaradi tega, če bi odtekala iz srnjaka kri, da ne bi okrvavila lovca, ki bo nosil divjad.
Po ustreljeni divjadi je treba pregledati natančno ves plemeniti drob zaradi morebitnih bolezni, ki napadajo srnjad. Drob tega srnjaka je bil zdrav.
Oprtal sem si srnjaka na ramena ter odšel z njim proti domu, toda ne naravnost. Zavil sem skozi »Scilo in Karibdo«, ki jih pa ni bilo več v drevesnici. Kljub temu sem bil tisti dan najsrečnejši človek na svetu.
*
Moj oče je bil pravi in pristen lovec in iz tretjega rodu pravih čeških lovcev. Tako so delali z uplenjeno divjadjo že pred letom 1700 in tako delajo tudi danes. Prepričal sem se pa tudi pri hrvatskih lovcih iz sosednjega državnega lovišča v Kalju, da so delali z malimi izpremembami ravno tako-Ta običaj je torej pri nas že star.
*
Vsak lovec gleda tudi na trofejo — to je na rogovje — kako ga odreže. Nekdaj so delali to le z lovskim nožem, toda kdor ni bil vajen te procedure ter ni imel »ravne roke«, je trofejo pokvaril. Zato jih odžagamo z navadno ročno žago.
Naj prvo prerežemo z nožem kožo oglavja nekako tri prste za venci, potem preko polovice oči, do sredine smrčka. Nato odžagamo vso kost naglavja, samo paziti je treba, da žagamo na vsako stran enako, torej ne više in ne niže. Kdor pa ima rad samo naglavje brez nosne kosti, odžaga kost za pol do 1 cm više^
Rogovje očistimo od kože tako, da ga kuhamo v vodi, ki je namešana z bukovim pepelom. Ko se začne lepo odločati koža od kosti, ga očistimo še z nožem. Rogovje je treba še obesiti na sonce, da mu vzame še vse pege. To je najnavadnejše čišče-' nje rogovja.
*
Navadno imajo tudi za okrasne kljuke noge s parkeljeL Te se odrežejo ali odsekajo v poljubni dolžini ter se nategne samo kita v toliko, da napravi parkelj kljuko. Nato se poveže in pusti posušiti. Ko je noga suha, je dobra za okrasek ali obešalo.
Pri jelenu je vsa procedura ravno ista kakor pri srnjaku. Pri ustreljenem jelenu je treba izdreti še prodnike, kar naredimo s konico lovskega noža ali z drugim močnejšim nožem.
*
Pri gamsu je isto kakor pri srnjaku in jelenu, vendar ne damo lovcu smrekove vejice, marveč vršiček rušja, katerega pomočimo v kri strelne rane.
Ker pa ima gams višjo glavo, moraš gledati tudi na to, da boš prav odrezal rogovje. Zato jd potrebno odstraniti vso kožo, pomeriti natančno z ravnilom in potem šele odžagati črepinjo.
Gamsov čop se populi od zadnjega dela proti oglavju, in sicer tako, da vzameš med palec in kazalec čisto malo dlake ter jo puliš proti glavi. Najbolje je, ako se pri tem delu poslu-žiš obeli rok.
*
Pri divjem petelinu se navadno ne jemlje ven mehka drobovina. Vendar je prav, ako se mu napravi od zadnjice prerez nekako 3 cm na daleč ter nato izvleče s pomočjo lesene kljuke vsa mehka drobovina. Plemeniti deli se puste v telesu. Rano zašijemo.
Mali petelin ali ruševec, kakor tudi veliki petelin, dobita v kljun »vejico«. Vejico mora dobiti tudi jereb.
Kadar ima lovec po poklicu opravka z divjadjo, delaj vedno kakor pravi lovec, ne kakor mesar. Zato ne slači suknjiča, ampak ga imej oblečenega, dokler traja delo.
Foto Andrej Ogrizek, Kranj

—us:
Lot s kamero
»Divjad, gozd, stepa — s kamero in risanico v vzhodni Afriki«, je naslov knjigi, v kateri opisuje A. Radclyffe Dugmore lov s fotografskim aparatom na leve, leoparde, hijene, šakale, nosoroge, povodne konje, divje prašiče, čebre, žirafe, antilope, bivole, različne ptice, krokodile in drugo zverjad v pragozdih, stepah, ob rekah in močvirjih vzhodne Afrike, na vznožju in rebrih Kilimandžara (6010 m n. m., najvišji vrh Afrike), Kenije (5600 m) in drugih gorovij. Knjiga je izšla v angleškem jeziku, a je prevedena na več drugih jezikov in tudi v nemščino, kateri prevod »Wild, VVald, Steppe«, sem porabil za ta članek. Iz nje izveš mnogo o živalstvu, prirodi, o žit ju in bitju vzhodnoaf riških ljudstev itd. V knjigi je 120 fotografskih slik, plen pisateljevih lovskih pohodov.
Namen knjige je razviden iz samega predgovora, katerega tu v prevodu podajam:
»Če se nudi ljudstvu nova knjiga, mora biti za to tehten vzrok, opravičilo, da se je le preveč hitro naraščajoče število knjig spet pomnožilo. To opravičilo iščem v izročitvi v knjigi se nahajajočih prirodopisnih dokazil iz življenja divjadi in sočasno prosim, da se mi oproste morebitne zmote in pomanjkljivosti.
Obračam se s tem na vse, ki ljubite šport, pa tudi na tiste, ki si domišljajo, da so ljubitelji športa, a katerih šport je označen edinole z nenasitnim pohlepom po ubijanju. Nočem dajati navodil, kako se streljajo živali — o tem je bilo napisanih dovolj knjig —, ampak kako se lahko vrši lovski šport brez uporabe orožja.
Mnogo let je bil lov moja največja zabava. Od mojega devetega leta navajen rabe strelnega orožja, sem imel vsakega moškega, ki ni znal spretno ravnati s strelnim orožjem, za manjvrednega — tak se mi je enostavno zdel nemožat. Z leti pa je v meni zraslo zanimanje za življenje v prirodi. Veselje do lova, v kolikor je obstajalo le v ubijanju, je zgubilo svojo mikavnost. Zdelo se mi je nepravično in neumno, ker so postala njegova žrtev ravno tista bitja, ki so mi dala priložnost za študij. Mnogo bolj zanimiv in važen kakor mrtvo telo živali — naj bo to ptica ali štirinožec, je način življenja živali. S tem mojim nazorom pa ne stojim osamljen, ker poznam marsikaterega, ki je še pred nekaj leti svoj prosti čas porabil za lov, ki pa najde danes večje veselje in večje zanimanje v uporabi kamere kakor pa na samem
odstrelu. Nedvomno je mikavnost fotografiranja mnogo večja in če se primerjajo obojestranske težkoče, se mi zdi v pretežnih primerih streljanje nasproti fotografiranju divjadi kakor dečji šport, saj je popolnost modernega strelnega orožja že taka, da v največji meri zmanjšu je pogrešne strele in so šanse le preveč v roki strelca.
Tudi težkoče pri fotografiji se zmanjšujejo od Jeta do leta zaradi iznajdb boljših in enostavnejših pripomočkov in mi se moramo tega veseliti, da je izdelava slik, ki so se nam pred tem zdele praktično nedosegljive, postala takorekoč splošna lastnina. Samo še nekaj let bo prešlo, in videli bomo, kako se bodo ustanavljali klubi in društva za pospeševanje naravoslovne fotografije. Kakšne uspehe bodo imela, to bo pokazal čas, vsekakor pa bomo doživeli, da bodo njihovi člani omenjali svojo pripadnost k tem društvom prav tako ponosno, kakor to delajo člani drugih že obstoječih naučnih družb.
Fotografski lov, eden najbolj drznih športnih načinov, nudi kar se le da najlepšo priložnost za študij divjadi, in ima prednost, da lovec s kamero ni vezan na noben lovopust, ampak da skozi vse leto lahko prinese domov kot fotografski plen dlakasto in pernato divjad. Seveda je že marsikateri lovec fotograf, ki je med lovopustom s kamero hotel obiskati lovišča, doživel nasprotstva svojih tovarišev ostrostrelcev. V nekih loviščih so že hoteli doseči določbe o prepovedi fotografskega lova z utemeljitvijo, da to vznemirja živali in športnikom otežkoča zalaz v času lova.
Posnetki živali v tej knjigi so vsi neposredno razmnoženi po originalnih ploščah. Ni uporabljena nobena retuša ali kak drug pripomoček. V nekih primerih sem slike nekoliko povečal, da bi bolje pokazal žival in da bi izravnal zgubo ostrine, ki je povezana z avtotipijslcim rasterjem. Razdalje, s katerih so napravljeni posnetki, so pri nekaterih ocenjene, torej le približno pravilne, medtem ko so druge, tako n. pr. pri posnetkih levov in nosorogov, v večini primerov resnično merjene. Skoraj ni potrebno dodati, da — v kolikor ni drugače podano — so vse živali posnete v njihovi prirodni drži, popolnoma v svobodi, proste vseh ograj ali drugih zaprek.«
V prvem poglavju pravi pisec:
»Precej let je že od tega, ko so spisi Sir Samuel Bakora zbudili v meni vročo željo, da bi enkrat obiskal deželo, o kateri so govorili, da ima lovne divjadi na pretek in je pogled na okoli se klatečo divjad skoraj prav tako vsakdajen kakor igra divjih
kuncev v poljanah in gozdovih naše domovine1. Ko je potem nekaj let pozneje moj brat napravil potovanje iz Mombase v Ugando2 in mi pisal, da je našel tako številno divjad, da so bile črede dveh do treh tisočev živali nekaj vsakdanjega, je postala moja želja po tem lovskem paradižu še bolj žgoča. Potem ko je bila dograjena ugandska železnica, ki veže Indijski ocean z Viktorijinim jezerom, smo mislili, ki nam niso bile znane razmere v teh krajih, da so šteti dnevi, ko bodo še vidne velike črede divjadi. Z obžalovanjem sem mislil na možnost, ko se bodo vedno bolj in bolj zgubljala fotografska poročila o tamkajšnjem življenju živali. A na moje presenečenje sem slišal od vrnivšili se prijateljev, da je večina različne divjadi še prav tako številno zastopana, in čeprav pelje proga neposredno skozi nekatere najboljše pokrajine, obilje divjadi ni upadlo. Dejansko sem dvomil, ko so mi številni prijatelji pripovedovali, kaj vse so videli na železniški vožnji, da ni prehuda vročina napadla njihove možgane. Poročila pa so bila od vseh strani potrjena.«
Pisatelj pripoveduje dalje, kako je pred afriško ekspedicijo lovil s fotografsko kamero v gozdovih severne Amerike, kako si je nabavil različne aparate, ki jih je vse preskušal, mnogo zavrnil in slednjič izbral pravilne.
Knjiga je v nemškem prevodu izšla leta 1928. Potovanje je pisatelj napravil takoj po prvi svetovni vojni. Taka potovanja si zaradi ogromnih stroškov pač lahko dovolijo samo najbolj petični ljudje. Toda stroški niso zavrženi, ker na ta način zvemo tudi mi, navadni zemljani, vsaj nekaj o živalstvu in prirodi črnega kontinenta. Knjiga je živa priča pravega vzvišenega fotografskega lovskega športa. V nekih primerih je bil pisatelj, oziroma njegov spremljevalec, primoran rabiti strelno orožje zaradi neposredne nevarnosti, vseskozi pa se je držal hrabro in je strelno orožje rabil samo v najhujši sili. V predgovoru je omenjeno, da je fotografski lov eden najbolj tveganih športnih načinov. V naših razmerah, mislim, da ravno ne, pač pa tudi pri nas zahteva mnogo potrpljenja in izdržljivosti ob vsakem vremenu in času.
Mi Jugoslovani smo v fotografskem lovu šele začetniki, če se sploh more že govoriti o kakšnih začetkih. Naše planine so ovekovečene v različnih revijah in knjigah, posebno v planinskem vestniku. Pred leti je bil predvajan film »Durmitor«. Tam nastopa poleg Ite Rine sicer tudi pravcati živi medved, le s to
1	Pisatelj je Amerikanec.
2	Pokrajini vzhodne Afrike.
U?
napako, da ima obroč v nosu, ker je cigan pač pozabil, da bi mu ga izvlekel. Nekaj slik divjadi v prirodi je bilo sicer objavljenih, toda odkrito povedano, kar je bilo res našega, je bilo slabo.
V	predvojnih letih so objavljeni v Lovcu posnetki Nemca Zedwitza, in sicer gamsi v Begunjščici, in mislim, tudi kozorogi ter plešec in rjavi jastreb iz Makedonije. Slike so dobre in so tudi objavljene v knjigi »Čaroviti Balkan«, ki je izšla v nemškem jeziku, ki pa žal ni imela namen, pokazati svetu našo lovsko favno in prirodo, lepote naše domovine, ampak vse druge zahrbtne namene, kakršne smo izkusili v letih 1941—45.
Mogoče se bo našel kdo med lovci, ki se bo bolj žrtvoval fotografskemu lovu kakor pa lovu s puško, pa tudi vešč fotograf praktik, ki nam bo dal primerne nasvete. Sam sem se bavil s fotografskim lovom kratek čas; odkrito pa moram reči, da mi ni posebno uspelo. Zalezel sem divjad ali jo pričakal, poznale so se tudi konture, včasih tudi medla ali neostra slika, do dobre slike nisem bil še dospel. Ko sem imel ves pribor približno kompleten in tudi že nekaj prakse, se je začela vojna in tuj vojak, ki se je pač moral nekaj razumeti na stvar, je vse skupaj pobasal.
V	sledečem še nekaj nasvetov glede aparatov in pribora, če se namreč dandanes aparat in material sploh lahko nabavi. Kamera naj bo lahka in pripravna, tako, da je hitro pripravljena za posnetek ter da tudi že pri vloženi plošči ali kaseti s filmom dopusti natančno kontrolo skrajnih meja slike do samega posnetka. Zaklop naj bo za trenutne posnetke do 1,500 sekunde, ker se večkrat pripeti, da slikaš bežečo divjad — sistem »Com-pur« ali pa razporni zaklop. Format posnetka 4fi X 6, 6 X 9 ali 6/4 X 9 cm, z najboljšo optiko, da se posnetki lahko povečajo. Mali formati imajo še to prednost, da imajo uporabljeni objektivi kratko goriščno razdaljo. Kolikor krajša je namreč goriščna razdaljo, toliko večja je ostrina slike v globino pri enaki odprtini objektiva. In ravno lovec navadno nima časa, da bi objektiv šele uravnaval in natančno določal razdaljo, ampak mora najhitreje ravnati, da mu plen ne uide izven območja slike. Kakor rečeno, optika mora biti najboljša, ker plen ti pride navadno le v zgodnjih j utr n j ih lirah ali v večernem mraku. Najnižja svetlo bnost naj bo 1 : 4,5. Splošno uporaben je dvojni anastigmat 1 : 6.8 ali 1 : 6.5. Najboljše kamere so zrcalne kamere, na katerih lahko kontroliraš sliko do samega posnetka. Včasih je potreben tudi daljinski objektiv, ki se da pritrditi oziroma zamenjati na objektivnim. Uporaba takega objektiva je pa vedno vezana z
zmanjšanjem svetlobnosti in je ravno njih uporaba v mraku zelo problematična.
Nisem fotografski strokovnjak, marveč sem napisal te vrste samo za pobudo našim lovcem, ki so tudi fotografi ter mogoče že imajo primerne aparate, ortohromatični material in vse drugo, oziroma našim ljubiteljem fotografije, ki pa so se do sedaj zanimali le za pokrajino in podobno, ne pa za našo divjad.
Antdn S. Pirc
O selitvah in prehajanju divjadi
Ob koncu stare dobe zgodovine našega planeta, v paleozoiku se pojavljajo prvi, najstarejši plazilci. To nam je znano, saj imamo dokaze za to. V zemeljski skorji, v kraških jamah in v odkopanih kamnolomih so našli ostanke bitij, ki so živela v pradavnih obdobjih, v katerih se človek še ne pojavlja, oziroma za enkrat še nimamo dokazov za to, da bi bil sodobnik teh prabitij. Da so izkopane živali ostale kolikor toliko ohranjene do današnjega dne, se imamo zahvaliti naključju, da so jih voda, močvirje, pesek pri neki elementarni katastrofi trenutno pokopali, tako da ni prišel zrak do njihovih trupel, ki so se na ta način ohranila do naših dni. V večini primerov gre za posamezne kosti, včasih pa tudi za cela okostja. Pred 40 leti so v sibirski tajgi v izredno toplem poletju odkrili mamutovo truplo, ki ga je ledeno močvirje konserviralo celega. Raziskovalci so bili nanj opozorjeni po lisicah, ki so se bile dokopale do trupla in ga žrle. Mamut se je pred desettisoči leti s svojo ogromno težino pogreznil v blato in tam zamrznil. Ruski učenjaki so iz vsebine črevesja ugotovili rastlinstvo, ki ga je kolos pred smrtjo použil. In to rastlinstvo je v tistih krajih zaradi klimatičnili sprememb že zdavnaj izumrlo. Del mesa so konservirali v hermetično zaprtih škatlah in ga razposlali raznim univerzam v študijske s vrhe. Pozneje so našli še več mamutov v Sibiriji in i drugod; pred desetimi leti pa so tudi blizu Kamnika odkopali njegovo okostje.
Največja najdišča okostij prastarih živali so Severna Amerika in Belgija. Kaj pa še skriva ogromni tajinstveni afriški kontinent v svojih nedrijih in neraziskana ozemlja okrog južnega tečaja, bo pokazala bodočnost.
Morda pa je le človek bil sodobnik nekih takih živali, ker še mnogo prej, preden so izkopali take okamenine, ki se jim je
ves svet čudil, so imeli že stari kulturni in tudi primitivni narodi bajke in pripovedke o zmajih in drugih ogromnih živalih, o velikanskih kačah in ptičih, ki jih sicer niso nikoli videli, toda znali so jih opisati tako natančno, da se ne moremo izogniti prepričanju, da so iz roda v rod prenašali slike teh živali tako, kakor so jih videli pradedi, ki se jim sled izgublja v predzgodovinski dobi.
Kako neki bi si bili izmislili stari Ljubljančani zmaja za svoj mestni grb? Kako je prišel Celovec do svojega zmaja in mu postavil impozanten spomenik v sredini mesta? Tudi Ljubljana je svojemu zmaju dala obliko na Zmajskem mostu. Svetega Jurija upodabljajo z zmajem in na trgu pred zagrebškim gledališčem vidimo zmaja, ki ga svetnik s sulico prebada.
Legende, basni in pripovedke slikajo zmaja kot najčistejšega predstavnika predzgodovinskega živalstva. Okostja ogromnih dinosaurov, brontosaurov, stegosaurov, ihtiosaurov, iguano-dontov, diplodokov itd. so izkopali, sestavili in jim dali nekdanjo obliko. Te živali torej niso plod fantazije, one so živele, se množile in umirale. V velikih muzejih svetovnih mest stoje po 10 m visoki in do 22 m dolgi skeleti, ki jim niti ena koščica ne manjka, neme priče davne preteklosti.
Ko jih mali človek ogleduje in se čudi ogromnim dimenzijam, se nehote sprašuje za vzrok, zakaj so te živali izumrle.
Raziskovalci še danes tavajo v temi in ne vedo določeno povedati, zakaj je ta prasvet izginil s površja zemlje. Eni mislijo, da je bil povod neka elementarna katastrofa, podobna vesoljnemu potopu, drugi spet, da jih je ugonobila kaka epidemija in tretji, da so morale izumreti, ker jim je jelo primanjkovati hrane za njih ogromne potrebe. Iz izkopanin, glede na najdišča, pa z neko gotovostjo lahko sklepamo, da so se te živali selile in to s severa na jug, izmikajoč se vedno bolj zaledenelim severnim-pokrajinam, ker je tam počasi umirala vegetacija in z njo tudi živalstvo.
Selitev živalstva ima torej več vzrokov, med katerimi je gotovo eden najvažnejših primanjkovanje hrane, ki se je pojavilo zaradi spremembe klimatičnih razmer. Mesojedci še pridejo na svoj račun, ker v najslabšem primeru ugonabljajo drug drugega, toda rastlinojede živali se morajo seliti, čim začne primanjkovati rastlinja. One se šele proti jugu, kjer rastejo trave in drevesa, ki jim dajejo hrano. V večnem ledu jim ni obstanka.
Druge vrste živali se šele redno ob nekem letnem času. Pomlad in leto prebijejo v severnih krajih, kjer se plode, in
v jeseni gre njihova pot na jug, da tam v toplejšem podnebju počakajo pomlad, ki jih spet kliče na gnezditev in plojenje v severnejše pokrajine. Pri nekaterih vrstah ptičev je ta pot dolga tisoče in tisoče kilometrov in jih vodi čez planine in morja. Spomladi in jeseni lete preko naših krajev milijoni kri-latcev v svojo drugo začasno domovino. Ljudje se prav malo zanimajo za te popotnike, ki včasih letijo posamezno ali v manjših skupinah, nekateri pa v tako ogromnih množinah, da se nam zdi, da so se na nebu pojavili oblaki, ki zakrivajo mesec. Prelet se vrši večinoma ponoči in le krik letečih množic nam jih naznanja. Selitev ptic se izvrši po skoraj matematično opredeljenih črtah iz roda v rod.
V našem Prekmurju gnezdi mnogo štorkelj. Nekoliko dni pred jesenskim odhodom postanejo nervozne. Zbirajo se na močvirnatih travnikih in s posebno vnemo love žabe in drug mrčes, tako da dobimo vtis, da se hočejo še dobro nakrmiti, preden se podajo na dolgo pot. Posebno mnogo štorkelj gnezdi med Dolnjo Lendavo in Mursko Soboto. Kmetje so jih vajeni in radi jim pomagajo, da jim na strehi pričvrstijo staro kolo, na katerem si potem same spletejo gnezdo. Prav prijetna soseščina pa štorklja ni, o tem sem se sam večkrat prepričal. Kadar ima mladiče, takrat oba stara prinašata toliko hrane, da jo mladiči ne morejo pri najboljši volji pospraviti. Kar pa ne gre v večno lačne želodce, pada s strehe na tla in razširja neznosen smrad. Če pa streha ni strma, ostanejo odpadki, žabe, kače, kuščarji in iztrebki na strehi, in bilo bi treba vsak dan po dvakrat zlesti na streho in vse to pomesti, če bi kmet imel dovolj časa za take reči. Tako pa se okrog teh odpadkov zbira na tisoče onih kovin-skozelenili muh, ki postanejo nadležne in nevarne. Zgodilo se je, da je — na srečo tik pred jesenjo — neki lovec odstrelil obe stari štorklji, to pa zaradi tega, ker je pod gnezdom na tleh našel noge in glavo mladega zajčka, ki so ga stare štorklje nlovile, ga prinesle svojemu zarodu in ga razkosanega podale mladičem. Jeza lovca je bila torej nekako upravičena. V gnezdu sta ostala dva mladiča. Bila sta že precej godna, tako da sta že poskušala letati. Pripomniti moram, da sta stara dva bila odstreljena na nad pol kilometra oddaljenem travniku, kjer sta lovila žabe. Mladiča torej nista vedela, da starih ni več. Nestrpno sta čakala v gnezdu, da jima stara prineseta hrano; starih pa ni bilo. Včasih se tudi tuja štorklja usmili zapuščenih mladičev, toda v tem primeru se to ni zgodilo, ker daleč naokrog ni bilo drugih štorkelj. Mladiča sta klicala, krilila s perutmi in na vse načine poskušala, da prikličeta pomoč, ki je pa od nikoder ni
hotelo biti. Zdela sta se mi kakor dva razvajena otroka, ki na vsak način hočeta svojo voljo uveljaviti. Končno jima je stvar postala dolgočasna. Z nespretnimi štorkljajočimi koraki sta se spustila iz gnezda, ki je bilo na slemenu strehe, torej ne na dimniku, in dolgo časa sta gledala v neznatno globočino komaj šestih metrov. Končno se eden odloči. Skoči v zrak in zaplava krčevito mahajoč s perutmi. Ko je videl da gre, se je še malo dvignil in pristal v sto metrov oddaljenem močvirju. Drugi mladič je bil za spoznanje slabejši, vendar se je tudi on zaupal zraku in odletel k svojemu sognezdniku. Oba sta na pokošenem travniku stoječ klicala stara, a ko sta čez dobro uro uvidela, da jih le ne bo, sta začela loviti žabe. Imel sem dober daljnogled in sem z užitkom opazoval, kako jima je šlo v tek. Ostala sta na tem mestu dobro uro, sprehajajoč se kakor stare štorklje. Potem sta vzletela in brez težave pristala na robu domačega gnezda. Drugo jutro navsezgodaj sta že brez vseh priprav odletela na travnik in se po dveh urah sita vrnila. Postala sta brž samostojna in to zaradi nesreče, ki ju je doletela z izgubo staršev.
Tri tedne kasneje so se po vsem Prekmurju zbirale štorklje za polet v južne kraje. Naša mladiča sta bila sama. Nihče ju ni opozoril, da bo treba na pot in kljub temu sta vedela, da bo treba iti. Zdaj sta dnevno letala po dve, tri ure. Dvigala sta se visoko, nekoliko sto metrov in krožila nad domačim krajem. Tako sta delala nekaj dni. Nekega jutra sta odletela proti Beltincem in naprej. Gotovo sta se priključila popotnikom svojega rodu in z njimi odšla v toplo Afriko.
Prihodnjo pomlad se je vrnil samo eden lanskih mladičev. Svoje veselje je iskreno izkazoval, ko se je spustil na rodno streho.8 Bilo je precej zgodaj, sredi marca. Slane so še padale in mlake še niso oživele. Štorklja je bila lačna in je prihajala na dvorišče, da se poleg domače perutnine nakrmi. Čez teden dni je postajalo topleje in mlake so se odprle, hrane je bilo spet dovolj. Takrat pa je štorklja naenkrat zginila. Ni je bilo že kakih deset dni od nikoder in kmet je že mislil, da se ji je kaj pripetilo. Neko popoldne pa je prišla, toda ne več sama. Pripeljala je še drugo štorkljo in obe sta zasedli gnezdo in ga takoj med ljubimkanjem začeli urejevati. Tega leta sta tam gnezdili in odgojili dva krepka mladiča, s katerima sta v jeseni odšli na jug. *
* Vrnitev štorklje na staro oz. rodno gnezdo je zgolj naključje, kakor do mala pri vseh pticah. Ur.
S tem spominom sem hotel povedati, da je živalim selilkam v krvi, v nagonu, da se morajo seliti, kadar pride njihov čas in da jih nihče ne pouči, kdaj in kam, ob katerem času in po kateri poti. Res je, da stari, ki so že enkrat ali dvakrat opravili selitev, potujejo z mladino in lahko bi trdili, da oni vodijo. Toda ni tako. Mladina gre isto pot, po kateri so šli stari pred letom dni in pred mnogimi leti in stoletji.
Selitev živali se vrši instiktivno, podzavestno. Vrši se z elementarno silo, ki jo ne more preprečiti volja živali, četudi bi žival to voljo imela.
V Brčkem je neki moj prijatelj dobil mladega žerjava, ki so ga pastirji našli polmrtvega pod gnezdom. Padel je bil z drevesa in stari se niso več brigali zanj. Imel je pohabljeno perut in zlomljeno nogo. Moj prijatelj ga je prevezal in nakrmil. Ptič si je kmalu opomogel, noga in perut sta se zacelili in »Bojko« se je lepo razvijal. Kmalu je bil gospodar na dvorišču. Vse je tiraniziral. Kdor koli med perutnino se ni pokoril njegovi volji, jih je dobil z ostrim kljunom, da je bilo joj. Celo psa čuvaja, sicer ostrega volčjaka, si je pokoril. Edino domači petelin se ni vdal. Bil je lep, impozanten zastopnik kurjega rodu in nadvse pogumen. Pred njim se je umikalo vse, kar je živelo na dvorišču — do prihoda žerjava »Bojka«, ki si je kmalu lastil starešinstvo. »Bojko« je seveda napadel tudi petelina, kar tako. za šalo. Ta je podjetnega dolgokrakca presenečeno ogledoval, kratko zakokodakal, potem se je vzpel na voziček, ki je stal sredi dvorišča in zaničljivo mereč protivnika z višine, odpel svoj najlepši kikiriki. Hotel je menda opozoriti vse prebivalce prostranega dvorišča, kaj se bo zdaj zgodilo. Naglo se je spustil na zemljo in se z vso silo zaletel v »Bojka«, ki tega napada ni pričakoval. Borba se je pričela. Petelin je bil dveleten, močan, z dolgimi ostrogami, žerjavček pa star komaj tri mesece. Toda ni se dal. Udarci so gosto padali, petelin je naskakoval, kljuval, udarjal s perutmi, a žerjav »Bojko« je mirno odbijal naskoke vročekrvnega petelina, dokler se ta ni utrudil. Ko je bilo tako daleč, je »Bojko« prešel v napad. Hitro so se vrstili udarci dolgega ostrega kljuna po iznenadenem petelinu. Ko pa ga je eden teh dobro merjenih udarcev zadel v glavo, se je petelin zamajal, stresel našopirjeno glavo in ■— zbežal med svoje kure. Tam je zapel še en kikiriki, ki pa je bil nekam klavrn in hripav. »Bojko« premaganega protivnika ni zasledoval; mirno je gledal za njim in si hladnokrvno urejeval razmršeno perje.
Odslej je bil »Bojko« edina avtoriteta na dvorišču in nihče mu ni več nasprotoval. Koklje pa se je le bal, ali zares, ali pa
je spoštoval njeno materinstvo. Resnica je, da se ji je na daleč izognil, ko je pripeljala svoje piščance.
Medtem je prišla jesen in ptiči selivci so se začeli zbirati za odhod proti črnemu kontinentu. Štorklje so klopotale na visokih topolih in travniki okrog Save so bili polni škorcev. »Rojko« je postal nemiren. Leteti ni mogel, perut mu ni bila za tako rabo. Nemirno je hodil gor in dol po velikem dvorišču in večkrat ko sicer je gledal v višine, kje bi opazil koga od svojega rodu. Prenočeval je na nizki strehi svinjaka. Tiste noči, ko so se oglašale gosi iz sinjih višav, ko so žerjavi leteli na topli jug in ko je milijonska armada krilatcev hitela, da se izogne zimi in pomanjkanju, tiste noči je »Bojko« fizično trpel. Cele noči se je oglašal in od zgoraj so mu odgovarjali. Toda »Bojko« ni mogel za klicem. Žalostni dnevi in težke noči so bile to za ubogega žerjava. Končno je minulo potovanje na jug. Prišli so jesenski dnevi. »Bojko« je ostal na dvorišču, toda borben ko prej ni več bil. Zamišljeno je ždel v kakem kotu in prišel le na klic in če je bil lačen. Otroci so mu radi nalovili v bližnjih mlakah belic, ki jih je z neverjetno spretnostjo ujel, ko so mu jih metali. Sicer pa se je redno nazobal poleg perutnine in iz — svinjskega korita. Zimo je prebil v toplem hlevu, kjer se je počutil prav dobro. Le kak sončen dan ga je privabil na dvorišče, pa le za kratko uro. Spomladi, ko so se ptiči selivci vračali z juga, se je »Bojka« spet lotil nemir. Z dolgimi koraki je meril dvorišče, hodil je tudi preko njiv in pašnikov do Save, kjer je ob plitvi vodi ribaril. Zraven pa je z veliko pozornostjo opazoval nebo. In tu ga je doletela usoda. Neki lovec-novinec, ki »Bojka« ni poznal, ga je ustrelil.
Zadnikar Viktor
Lovska »žilica«
(Konec)
Prišel sem do starosti 15 let. Kajpak, tokrat je že bilo pozabljeno vse, da sem- nekdaj dobil v nogo in sem že imel puško, z dolgo cevjo, kakršni smo takrat rekli, da je »na stari ogenj«, zavoljo tega, ker je bila prednjača na kapice. Mnogo ceremonij je bilo, preden si jo pripravil za strel, čeprav je bila samo ena cev. To puško sem skrbno snažil in skrival, v prepričanju, da ni boljše in lepše na svetu.
Bila pa je zopet smola, da jo je oče nekoč, ko je brskal nekaj po hlevu med senom, našel. Silovito me je nadrl, mi grozil
in jo vzel, tako da sem bil ves obupan. Ker pa je tudi oče v mladostnih letih položil kakega zajca na dlako in vedel, da mi hujše ne more storiti, mi je puško vrnil s pripombo: >Fant, dam ti jo, ampak če te dobe žandarji, jaz ne odgovarjam.« Sem si mislil, kje pa!
Čez nekaj dni se zjasni in bila je ravno polna luna, tako svetlo, ko nalašč za čakanje. Nestrpno nadlegujem mater, da bi bila kmalu večerja, boječ se, da me zajec ne prehiti, ker sem bil uverjen, da nocoj bo. Bil sem namreč na čakanju že nekajkrat!, nisem pa videl drugega kakor lovca, ki je šel na čakanje prav tja, kjer sem že stal jaz. Sreča moja, da sem se mu urnih krač zmuznil domov.
Od večerje se hitro izmažem, oblečem še površnik, katerega sem že prej skrivaj zunaj pripravil, in liajdi. Malo me je bilo takrat še strah, toda je lovska strast še večja ko strah. Oprezno jo urnih nog ubiram, koder sem že podnevi pregledal, kako ima zajec, pogrizeno pšenico, ki je malce kukala izpod snega. Nisem še prišpl do mesta, ko se pod menoj na košati smreki naenkrat zadere sova s svojim »skovik-skovik«, da me je strah prav do mozga spreletel. Obstal sem in nisem vedel, ali naj grem dalje ali domov. Nehote sem se že prijel za obraz in potipal, če imam še cele oči, ker baje sova oči »izkoplje«. Ker pa sem ugotovil, da tu za enkrat ni nevarnosti in je tudi v hlačah še kar nekam v redu, jo že bolj s korajžo mahnem naprej. Sova pa se dere za menoj -u-uhu-uhu, češ, takle smrkavec bo kaj ustrelil.
Tresoč se po vsem životu sem prišel na mesto, na katerega sem se namenil. Vzel sem tudi vrečo s seboj, da bi sedel nanjo, ker ravno ni bilo preveč mraz, ker je pritiskal jug in se je obetala sprememba vremena. Toda, raje sem kar stoje čakal na »zver« zajca, kajti če slučajno pride kaj drugega, jo laže in hitreje popiham.
Tako stojim obrnjen proti njivi komaj 10 minut, zdelo se mi je pa cela večnost, ko za mojim hrbtom nekaj narahlo zaropota. Ko da je treščilo v me, na milijone mravljincev je zagoma-zelo po koži, pač pa pod kožo in ne vedoč, ali imam še puško v rokah ali ne, je bilo kar čudno, da nisem zbežal. Tedajci sem bil docela pripravljen na skok proti domu. Toda korajža velja. Luna je pravkar izginila za velik oblak in precej bolj tema se je naredila, seveda na mojo škodo. Čimbolj je bilo temno, večji strah se me je loteval. In prav v tem kritičnem času znova zašumi za mano, malo bolj na levo. Čudno se mi še danes zdi, da sem to prenesel in vzdržal. Menda od samega strahu se niti ganiti nisem mogel. Kaj in kako so takrat delali moji udi in živci, še
danes ne morem opisati. Lovska strast namreč in pa strah tako-rekoč otroka, sta se bojevala v meni, kateri bo močnejši. Za enkrat je zmagala lovska žilica, čeprav sem trepetal ko šiba na vodi; glavo pa sem držal nepremično, kar se je dalo. Ta čas bi dal vse, tudi puško, za katero bi dal prej skoraj življenje, samo da ne bi ničesar več slišal ali videl. V tem privesla mesec na jasno nebo, oblaki pa drvijo v smeri Toškega čela. Mislim si. oh oblak, če bi tudi jaz mogel zdajle s tako naglico zdrveti v svojo varno sobico iz te zagate, ki sem si jo pravkar sam nakopal.
Pozabim na oblake ter ugibam, če se mi morda le ni samo zdelo vse to, za kar zdaj tu trepetam. Ne, ni prevara!
Na moji levi strani kakih 10 korakov stoji nekaj strašnega. Glavo si niti obrniti ne upam, le z očmi šinem levo in ves trepetajoč res vidim dolga — dolga ušesa, večja od vsakega bosanskega osla, ki zijajo naravnost proti meni. Od lovske strasti in od samega strahu v 15-letnem mladeniču nisem vedel več, če se me sploh drži še kak ud ali ne. Menda je žival uganila, v kakšni zadregi se nahajam, jo počasnih nog ubere levo od mene kakih 30 korakov. Tedaj šele vidim, da je res čisto navaden zajec, zavoljo katerega sem moral do sedaj toliko prestati. Za prvega zajca na mojem stojišču in v mojem življenju sploh, mi ta trenutek niti na misel ni prišlo, da bi streljal. Pa tudi, kako.
Puška mi je ušla, sam ne vem kdaj, prav med noge in če bi ta čas, ko je zajec nepremično stal in baje poslušal šklepetanje mojih kosti, bi jo gotovo popihal, preden bi jaz kot novinec prinesel puško k licu.
Toda danes vidim, da se mi je ta zajec v resnici prav ponujal. Namesto, da bi tekel od mene, kar bi bil sicer jaz zelo rad videl, je pa priskakljal prav počasi tik pred mene na kakih 15 korakov ob njivo. Ta čas sem pa zbral že toliko moči in korajže, da sem, ko je tekel v mojo smer, jel počasi dvigati puško. Ko se je zajec ustavil, sem se tudi jaz s puško. Končno jo vendarle ubere na njivo in se prične pasti kakih 30 korakov od mene. Kakor prej, tako tudi sedaj, kar se da počasi s puško k licu. Z njo vred pa je lovska mrzlica spremljala ne samo mene, pač pa se mi je zdelo, da se tudi puškina cev zvija v različnih vijugah ter da mi prigovarja k streljanju, ali pa da hoče bežati od mene, od strahopetca. Mislim si. Kar bo, pa bo, korajža velja! Po dolgem premišljevanju in v tej nerodni drži, so mi roke že skoraj odrevenele. Že se približuje puškina muha zajcu, samo še skriviti prst, pa bom rešen tega, kar še nisem nikdar v življenju doživel. Ravno ko gledam lepo po puški v svetli noči brezskrbno
pasočega se zajca na njivi, mi ta hip pridejo na misel očetove besede: »Fant! Če te žandarji zasačijo, meni nič mar«. Premišljujem in mislim in bojim se, koliko bo počilo, kako me bo sunilo v rame itd., pa zopet, kar bo, pa bo! Bum! Po vsej dolini se je razleglo in gotovo so mislili Dobrovčani, da je manever, ker že grme topovi.
Nisem vedel kje sem, puškino kopito me je tako butnilo, da me je kar obrnilo in skoraj vrglo vznak. Počilo pa je res kakor 42 cm top. Dima je bilo nekaj časa, da še njive nisem videl, kaj šele zajca. Držeč puško v levi roki, zaradi bolečine v desni, se končno le razkadi kakor barjanska megla in na moje največje veselje na svetu vidim zajca, kako se na tleh ležeč vrti in brca, kakor da bi ga nekdo za rep vlekel. Kaj? Ali je to res, vzkliknem prav glasno. Ali je res, da sem ustrelil zajca? Joj, kaj bo rekel oče? Morda, ne, gotovo bo vesel, da znam tudi jaz streljati in pogoditi. — Ta samogovor je bil tako glasen, da bi ga žandarji lahko čuli tudi dva kilometra daleč in v nočni tišini prav lahko tudi razumeli in me tudi takoj imeli.
Pograbim plen za vse štiri in zbežim kar so me noge nesle proti domu. Strah je spotoma in počasi popuščal, češ, kaj naj me bo pa sedaj še strah, saj sem že tako rekoč velik in sem že lovec — (čeprav divji, oziroma tat).
Zmagoslavno kakor vojskovodja po dobljeni bitki pridivjam s plenom domov. Bilo je zaklenjeno in sem moral čakati, da je mati odprla. Zdelo se mi je, da sem čakal najmanj dve uri pred vrati, tako rad bi že pokazal, kaj znam in kaj sem uplenil. Ko stopim v hišo, je oče napol dremajoč pogledal s peči, koder si je grel svoje stare ude. »No, puklen, kje pa si ga dobil?« Tako rad še nikoli nisem odgovarjal očetu in sem mu na dolgo in široko vse povedal. Čeprav že prileten oče, že z otrplimi udi, ga je vendarle vzdignilo z gorke peči, da od bliže pogleda zajca in ga potehta. »No, puklen, saj je težak...«
Mati pa bolj resno kakor oče veli: »Le uči ga, pa roko mu drži, da ga nikoli ne bo doma in čevlje bo trgal za to neumnost.« Jaz pa sem si mislil, da le more biti na svetu človek, ki se mu to zdi neumno.
Oče je zlezel nazaj v zapeček, jaz pa sem položil spoštljivo svoj prvi plen pod klop, sam pa se usedel na nasprotno stran ter gledal plen nepremično in podoživljal vse gotovo že desetič. Zdelo se mi je, da lepše živali na svetu sploh ni kakor ta zajec pred menoj pod klopjo.
To je bil moj prvi zajec, ki me je tako rekoč zavdal, da sem hodil še in še, in nisem jenjal prej, dokler se niso izpolnile tiste
očetove besede. Dejansko me sicer žandarji niso zateli, ker sem bil urnejših nog, a imel sem neprijetnosti z večkratnimi preiskovanji. To so zvedeli tudi lovci na Dobrovi. Ker pa me po mnogih opominih le niso mogli odvrniti od lova, jim ni kazalo drugega, kakor da so me sprejeli v svojo sredo, kjer sem še danes in bom ostal, dokler bodo mogle gibati moje noge po gozdu in polju.
D. M. V.
O zastrupljevanju zverjadi
Včasih so se pritoževale le kmečke gospodinje nad predrznostjo zvitorepk, ki so se smelo vtihotapljale pri belem dnevu na dvorišča im pustošile med domačo kuretmo. Lovci so razumeli te pritožbe in zatirali lisice v 'kolikor je bilo to v soglasju z redom v njihovih loviščih, kjer so takrat vršile lisice policijsko-sanitarno službo in po svoje pomagale lovcu držati stalež divjadi na potrebni višini po izboru krvi in plemena, ker so odstranjevale bolno: in z-akržljeno divjad.
Med okupacijo pa se je lisičja bratovščina tako razpasla, da je postala nevarna nadlega, da ne rečemo hujše, ne samo za našem kmečke gospodinje, nego tudi za naša lovišča, kjer grozi, da uniči vso malo- divjad in lovišča docela opustoši. Pri pogonih se je pripetilo, da je padlo v enem pogonu po pet in še več lisic. Lansko sezono so opazili naši lovci v snegu primere, da je prišlo na eno zajčjo sled po troje lisičjih. Pri tem je treba pomisliti, da požre odrasla lisica na leto do 40 zajcev in prav toliko perjadi, jerebov, jerebic, fazanov, domače kuretine itd. Pri takem mesarjenju je lahko izračunati, da bodo maša lovišča, če ne bomo temeljito zredčili lisičjih vrst, skoraj prazna. Samo po sebi se postavlja zato vprašanje, kako zdesetkovati lisičji stalež? Po dosedanjih izkušnjah puška sama in past ne bosta zalegli v toliki meri, da bi lahko zdecimirali lisičjo zalego. Treba bo odločno poseči po — strupu. Še bolj pa nam bo moral pomagati strup pri uničevanju volkov, ki so se med okupacijo tudi tako razmnožili, da predstavljajo danes hudo nevarnost za naša lovišča in jih bo treba do kraja uničiti.
Lovci se cesto poslužujejo strupa, vendar pa mnogi nimajo pri tem takega uspeha, kakor bi bilo sicer pričakovati. Kakor navadno, iščejo ljudje vzroke za svoje neuspehe vsepovsod drugje, samo ne pri sebi; tako tudi ti lovci krivijo za neuspeh pri uporabi strupa, strup in vse -mogoče okolnosti. Pozabljajo pa, da je treba pri stropljenju nekega znanja in veščine. Zgodilo se je, da je lovec pravilno položil in -pripravil vabo, pozabil pa je na to, da je pred pripravljanjem vabe kadil in da so mu prsti dišali po tobaku.
Lisice in volkove strupimo s strihninom ali cianiovim vodikom, polnjenim v steklenih bombicah (ampulah, kapsulah). Trenutno ni razpolago strihnina za strupi jen je, ki je po svoji sestavini -tudi -dosti -bolj nevaren pri rokovanju kakor so steklene 'bombice s cia-novim vodikom, katere so povrh za strupljenje še bolj učinkovite ko strihnin. Njihova hiba je pa, da cianov vodik zavre že pri 25 s-topiinjah Celzija nad ničlo in zmrzne pri 15 stopinjah Celzija pod ničlo. Zato ci-anovih ampul ne smemo nastavljati v poletju ali pa v mrazu pod 15 stopinj Celzija pod ničlo. Sicer pa je strupljenje uspešno
samo pozimi, najbolje v -času ko je zapadel sneg. Paziti pa je treba pred polaganjem vabe s -strupom, da niso noči mrzlejše od 15 sto-pinj Celzija pod ničlo. Po dosedanjih izkušnjah so imeli -naši lovci največ uspeha s strup-ljenjem med odjugo.
Lovske družine in lovci, ki bodo letošnjo -sezono zastrupljevali s članovimi ampulami lisice in volkove, naj pripravijo še pred snegom mrhovišča. Za nje naj izberejo primeren prostor, ki naj bo daleč vstran od hiš in obljudenih poti. Mrhovišče pripravimo tako, da zakopljemo v zemljo kako poginulo žival. Zakopljite pa jo tako plitko, da lahko smrad razpadajoče mrhovine pronicne skozi plast zemlje. Dobro je, če se pripravi pred sezono zastrupljevanja več takih mr Lovišč. Lisice i-n volkovi se bodo privadili in hodili grebst na -ta mrhovišča, kjer si -bodo iskali hrane.
Ko zapade sneg je treba pričeti polagati na mrhovišča in v njihovo okolico zastrupljeno vabo. Ker -se hrani lisica poleg divjih zajcev, pernate divjadi in domače kur e trn e tudi z mišmi, malimi ptiči, polži, ribami in suhim sadjem, uporabljajte za vabo te predmete. Pazite pa, da bo vaba mala, tako da jo bo lisica, ki si išče v zimi hrano, lahko na mestu pogoltnila. Zato je tudi dobro, da vabo s strupom privežete na debelce kakega drevesca. Vabo polagajte kakih 10 cm od tal, da ne pridejo do nje nezaželjene živali, ki lahko vabo odneso ali požro. Ako polagate kot vabo vrabca ali miš, potisnite stekleno bombico (ampulo, kapsulo) v prsni koš živalice in to čim bližje glavi, ker lisica po navadi najpreje odtrga glavo. Za vabo je kaj dober tudi slanik (arnik), pa -tudi bombica pomočena v raztopino loja ali potisnjena in zašita v -črevo. Nekateri lovci so imeli lansko leto prav dobre uspehe tudi z ampulami, ki -so jih potisnili v suhe hruške in češplje.
Pri pripravljanju vabe pa-zite, da nikoli ne pripravljate vabe z golimi rokami. Vabo -pripravljajte z rokavicami, ki jih prej močno obdrgnite z zemljo ali gnojem. Kdor nima na -razpolago starih rokavic, naj si pomaga s papirjem, ki ga p-a naj -tudi obdrgne z zemljo-. Pri polaganju zastrupljene rabe glejte, da jo položite čim dlje od naših sledi, ker je lisica silno previdna in sluti nevarnost, čim zavoha dah človeka. Ko ste postavili zastrupljeno vabo, hodite čim manj okoli nje. Vabo polagajte zvečer in se prepričajte o uspehu zjutraj.
Končno opozarjamo vse Lovske družine in lovce, da si pred zastrupljevanjem lisic, volkov in -škodljive perjadi predhodno oskrbe dovoljenje za struplje-nje od zato pristojnih ljudskih oblasti. Pred zastrupljevanjem naj tudi ob ves te pristojni Krajevni ljudski odbor, kje in na kak način bodo polagale zastrupljeno vabo. Krajevni ljudski odbor mora o tem obvestiti prebivalstvo na krajevno običajen način z opozorilom, -da je treba obvestiti o vsaki najdbi od strupa poginule divjadi najbl-i-žjo Lovsko družino. Prostor, kjer je položena -zastrupljena vaba mora biti obeležen na krajevno običajen način.
Lovska zadruga -z o. j. v Ljubljani, Komenskega ul. 36, je na podlagi izkušenj lanskih strupljenj poskrbela za to, da bodo letos prejemale naše Lovske družine in lovci- res učinkovit -strup za strupi j en je lisic in volkov in sicer v obliki cianovodikovih ampul. Pri polaganju teh ampul pa bodite previdni -in skrbni in uspeh sigurno ne bo izostal. Ob tej priložnosti prosimo tovariše lovce, ki imajo že izkušnje s polaganjem vabe, naj po uče o ravnanju z njo mlajše lovce, ki so v tem pogledu še neizkušeni. Na -kraju še eno: ne polagajte zastrupljenih vab, dokler brakirate z vašimi- zvestimi lovskimi tovariši — psi!
Zmučene divje gosi. Cele jate gosi so preletavale v letošnji trdi zimi naše ozemlje. Sestradane in onemogle so posedale ob naših odprtih vodah, ali pa so se potapljale, da 60 prišle do borih ostankov vodne kreše in druge zelenjave. Tudi prt nas v celjskem okraju je bilo vodne perjadi dovolj. Močno zdecimirana je morala odhajati letos nazaj proti severu. Ustreliti sicer zelo oprezno divjo gos letos ni bila posebna umetnost.
Izredno srečo pa je imel nek lovec z mladim spremljevalcem. Ob nezale-deneli, mirno tekoči vodi sta zapazila šest divjih gosi, ki se zaradi onemoglosti niso mogle niti dvigniti1, saj1 so priletele prav od severnega tečaja, kjer je večni led In sneg in kjer so vse kopne živali pozimi popolnoma bele. In ker je bilo vseh šest gosi popolnoma belih, je junaški nimrod pač domneval, da so te gosi iz skrajnega severa. Ker se niso mogle dvigniti, bi pač bilo škoda strela, zato sta jih začela loviti kar z rokami. Po vztrajnem in napornem tekanju vsak na svojem bregu vode, se jima je končno le posrečilo ujeti vseh šest gosi. Bahavo sta jih odnesla in si plen tovariško razdelila, pa še prijatelju sta podarila eno. Čudovito hitro pa so se te gosi udomačile. Veliko upanje je bilo, da se bo ta pasma razplodila tudi' pri nas. Prav nepopravljiva škoda pa je nastala čez nekaj dni, ko jih je po
skrbnem Iskanju lastnik zopet našel in odnesel nazaj v domači kurnik.
Dolinar Ivan, Žalec.
Lovski sprehod po celjskem okraju. Neki nemški pregovor prosto preveden, bi se glasil: »Bolje je reči sem. kakor, ko bi« Mi Imamo za ta pregovor boljši izrek, ki je malo znan in sicer: »Boljša je varnost, ko nemarnost!«
Čemu vas pitam, lovski tovariši, s takšnimi stvarmi? Lani in letos in pred leti je bilo v »Lovcu« in v dnevnem časopisju opominov na pretek, naj bomo previdni z orožjem, bombami in nepoznanimi eksplozivi. Bob ob steno! »Nekaj malodimnega smodnika iz vojaških patron, zmešanega s črnim, pač ne bo škodovalo. Strel bo močnejši in puška se mi ne bo tako zamazala kakor je to s črnim smodnikom.«
Uspeh seveda ne izostane! Zopet ima eden izmed lovskih tovarišev nekaj prstov manj na roki. In ko bo ozdravel, mu priporočam, naj napravi še en poizkus. Mogoče se mu bo posrečilo, da si bo odbil prste še na drugi roki. Priporočljivo bi bilo, da bi objavil »Lovec« v izvlečku razpravo o lovski municiji od kapetana Zvonka, ki je izšla v eni izmed predvojnih številk. Pa saj bi nič ne pomagalo, ker premnogi tovariši »Lovca« sploh ne čitajo ali pa sprejemajo opomine le kot lovsko šalo.

Zase imam pri vsakem pohodu na lov, pri vsakem posegu po puški, pri vsakem oddanem strelu v mislih — Boljša je varnost, ko nemarnost! Ni sicer izključeno, da bi se enkrat tudi meni ne dogodila nesreča, toda to bi bila izjema, ne pravilo. Ako bi vsi tako ravnali, bi mogla zavarovalnica premijo globoko znižati.
*
Da ne bo jeze! Upam, da vedo vsi za uredbo o lovu z rasnimi psi po 1. 1950. Verjemite, da se naša ljudska oblast ne šali! z uredbami. Ako bi se uredbe izdajale, zato da bi se jili ne držali, bi nastala zmešnjava in samovolja, anarhija, kaos. Ako hočemo vsestransko napredovati ih to moramo, se moramo natančno ravnati po predpisih. Saj so sicer primeri, da se uredbe spreminjajo, toda bistva to ne spremeni.
V nedeljo 13. VII. 1947 je bila v Celju smotra rasnih psov. Vedele so zanjo vse lovske družine. Dolžnost lovcev bi bila, da privedejo na smotro vse štirinožne lovsko pomagače, o katerih mislijo, da so rasno čisti, ali vsaj potomci' rasnih psov, četudi brez rodovnika. Na smotri bi dobili pojem o vzreji psov, videli bi, kaj je rasni pes in kaj mešanica med podgano in slonom.
Odziv na smotro je bil zelo slab. Vem pa, da je še mnogo psov pri tovariših, katerih psi bi dobili najmanj dobro, ako že ne prav dobro oceno. Iz smotre same pa je bilo razvidno, da imajo lovci še najraje istrske brake, ki so bili še najbolje zastopani. Nikakor ne smemo biti nasprotniki te lepe pasje rase, le da psi niso predivjl. Premalo pa je po mojem izkustvu, zanimanje za brake-jazbečarje. Očitek, da so prenizki in prepočasni, ne drži.
U ver jen sem, da bi bil odziv na smotro drugič boljši, posebno, ako bi bila smotra že v maju ali pa pozneje v jeseni. Sredi julija pa so lovci prezaposleni z drugimi opravki. Želeti je vsekakor, da bi bila ponovna smotra
vsaj drugo leto v zgodnji pomladi. Tedaj bi se kalne vode psov križancev že malo razbistrile.
*
Desnica ne ve, kaj dela levica. In tako je možno, da vprašuje starešina lovske družine domače lovce, koliko srnjakov jim je dovoljeno gojitveno odstreliti, tajnik pa se obrača na starešino. Vsi skupaji pa so pozabili, imeti sestanek in predlagati odstrel. Tovariš na okraju urgira, lovski svet se jezi. Srnjakom je pri tem še naj-lx)lje, ako ne bo pihala po njih brzostrelka iz rok lovskega neupiravičenca.
Prenerodno takšno poslovanje! In če bo prišla odločitev o dovoljenem številu odstrela divjadi šele tedaj, ko se pričenja že lovopust, nič zato. Bo drugo leto lepše. Počasi, prav počasi, se bomo že navadili na točnost. Neka nelepa, netovariška, nelovska misel se mii' je v tem trenutku porodila — da naj bi namreč bil vsak kaznovan, ki bi ustrelil divjad poprej, kakor bi prišlo dovoljenje za odstrel.* Seveda ne sme okraj s svoje strani zavlačevati rešitve o odstrelu. Ako se pokaže, da je nekdo preobremenjen ter mu je nemogoče sproti reševati došle zadeve, ga je treba brezpogojno razbremeniti', ker sc kolo dela mora vrteti s časom. Zaostankov ne sme biti nikjer, ker se vsak zastanek čuti tudi v drugih gospodarskih panogah.
Leto intenzivne obnove je pred nami. Tudi tisti, ki na tempo obnove ne verjamejo, nevede in nehote sodelujejo, Naša lovišča morajo biti že v tem letu obnovljena ali vsaj na najboljši poti, da bodo v kratkem enaka in boljša kakor so bila pred vojno.
Dvomim, da bodo te vrstice zadele v živo. Ako se hvali tovariš, da je v tej zimi oddal 300 in več strelov na race, pobral pa jih je nekaj nad 20, se ne bom nič čudil, če bo poleg rac še 99%l zajcev šepalo po lovišču. Gotovo, da imamo ostrostrelce, ki le
* To se pravno po sebi razume! Ur.
redkokdaj zgreše, toda to so ostrostrelci z riisanico. Puška na šibre pa je bolj muhasta. Še daleč na stran odbita šibra je lahko smrtonosna ali pa žival vsaj rani. O kakšnem natančnem pogodku je pri lovski puški na šibre težko govoriti. Toda zadetki 1:15 je pa vseeno prehudo.
Pa da se povrnem na 300 in več strelov. Menda so bile patrone po 7,50 in po 6,30 din. Srednja cena za 300 bi bila okrog 2000 din. Majceno predrag lov se mi zdi pri takšnem bombardiranju. Pa tudi' ovire so pri nabavi takšne množine patron od zadruge, ker hočejo tudi drugi nekaj imeti. — Bom pa druge poprosil za nekaj patron z motivacijo, da jih sam nimam. Ne boš potrkal zastonji! Vsak ti rad ustreže, ako si v zadregi. Na ta način se kar lepo in poceni pride do zadovoljive količine. Le škoda, da imamo lovci dar govora in se takšna stvar izve. Prvi je odstopil od svojih štirih dve, drugi od desetih štiri, tretji zopet pet itd. Umevno je, da bodo šli. le enkrat na led, posebno še, ko ti pokaže nato nabito poln pas svojih, zraven pa se še navihano posmehne, da te je napumpal. Pri takšnih stvareh se lovsko tovarištvo sumljivo zamaje. Sicer pa poznamo lovdi šalo in prav radi vrnemo dobro voljo.
*
Vihernik Matija iz Goto vel j, na daleč okrog znan samo kot lovec Matija, je obupal. Dva meseca že ni dobil nobene lisice. Tu nekaj ni v redu, ko je vendar dobil poprej v eni noči tudi po dve! V 1. 1945/46 'in 1946/47 jih je ujel letno nad 50, sedaj pa takšen zastari ek. Tudi lisic mora enkrat zmanjkati, ako jih vztrajno uničujemo. V celjskem okraju se upadek lisic precej pozna. Okrog Matije jih ni mič, drugod pa se gospodinje letos tudi ne pritožujejo preveč. Le redka lisica se še iz po žabi, da pozabi tudi' dnevni čas za ropanje. Strup, četudi je bila prva partija neučinkovita, in puška, sta opravila svoje. Stalež lisic v celjskem
okraju kljub temu še ni v zadovoljivem razmerju. Potrebna bo še zima 1947/48, da bo število lisic omejeno na normalno stanje. Zdi se, da v sosednjih okrajih niso dovolj pokončevali lisice, ker od tam prihajajo v naša lovišča.
Z zatiranjem lisic se opaža znatna razmnožitev druge divjadi. Zajcev mladičev je povsod dovolj. Najvažnejše je, da srne zopet vodijo mladiče. Lani in poprej so bile skoraj same »jalov-kec, ker so jim lačne lisice pobrale mladino. Namesto nad lisicami in zajci, so se pričele pritoževati gospodinje čez srne. Pa to bomo laže preboleli. Namesto zajčje, prav gotovo ne bo nastala srnja pravda. Tudi perjadi je povsod več. Poljske in gozdne kure vodijo pomladek. Ni se jim treba več tako obupno boriti s sovražniki na zemlji in iz zraka. Če bi kateri trdil, da lovci samo postopajo s puško po lovišču, se zelo moti. Tudi mi' lovci doprinašamo delež za dobrobit celote s tem, da branimo kmeta pred škodo po roparski divjadi. Po drugi strani pa je tudi korist od uplenjene divjadi precejšnja.
Dolinar Ivan, Žalec, julija 1947.
Pižmovke v Spodnji Savinjski dolink Letos spomladi je tovariš Joža ugotavljal med Savinjo in Lavo stalež perjadi. Ko je kmalu pod cesto, ki pelje v Liboje, spodil dve srečno preživeli družinici poljskih jerebic, iz gostega leščevja pa živopisnega fazana, tega nemara edinega potomca nekdaj tako močno zaplojenih prikupnih fazanjih družin v petrovskem lovišču, se je ves zadovoljen vračal proti domu. Na mostu, ki drži čez Lavo, si je, naslonjen na ograjo, občudujoč prebujajočo se naravo, pravkar prižgal cigareto. Že je menil nadaljevati pot proti domu, ko mu zdajci obstanejo oči na vzvalovani Lavi, kakih štirideset korakov više nad mostom. Radoveden se je napotil tjakaj. Voda se je bila medtem skoraj
povsem umirila. Nemara je tolsti klen preveč splaval na površino in se potem z naglim udarcem plavuti zopet pognal v globočine, ali pa je celo vidra štnbunknila v bistro vodo, hoteč si oskrbeti mastno pečenko za svoj nenasitni želodec. Toda stoj! Na drugem bregu je med ozelenelim trstjem voda ponovno vzvalovila, takoj za tem pa je nerodno prikobacala na breg nekoliko manjša, vidri podobna žival. Brž je Jože zgrabil za puško in že tudi usekal. Žival je negibna obležala. Moral se je vrniti na most, da se je lahko dokopal do plena. Začuden je obstal pred mrtvo živaljo in jo nekaj časa motril. Vidra ni, tudi mlada ne, saj je naš Jože že trem upihnil življenje. Torej čudna, zagonetna pošast. Previdno jo je pobral, omotal v papir, da ga ne bi nihče mogel povpraševati, kaj nosi, in mi jo prinesel. Takoj sem ugotovil, da je pižmovka. Le pojasniti si nisem mogel, od kod se je malo-pridnica vzela, saj menda Savinjska dolina doslej pižmovk še ni imela. Naročil sem mu, naj jo doma fotografira in mi potem fotografijo prinese, da bi jo poslal uredništvu »Lovca«. Tega pa iz neznanega razloga ni' storil. Stvar bi bila šla spričo prezapo-slenja v pozabo, da mi ni pred nekaj dnevi javil predsednik KLO-a, da delajo veliko škodo po njivah in med ribami pižmovke.
Iz tega sledi', da je verjetno več teh nevarnih škodljivcev po dolini in da bo treba nemudoma pristopiti k sistematičnemu njihovemu uničenju.
P. D„ Petrovče, sredi avgusta 1947.
Divja svinjla — in še kaj. že od leta 1932 dalje so se po naših krajih pojavljali divjii prašiči in to vsako leto v večji množini, tako da danes resno ogrožajo polje. Zemlja v teh krajih je že itak zelo pusta, tako da kmet z velikim trudom doseže nekaj pridelka. Ni čudno, da potem nekateri tarnajo, da so morali krompir v drugo saditi ali jim je najboljšo njivo
razoral divji prašič. Res je vprašanje, kako bi to preprečili, oziroma te škod-tjivce uničili.
S skupnimi' pogoni, kakor vtidimo, je le malo uspeha, posebno še, ker orožje, ki ga imamo!, ne ustreza temu namenu. Potrebno bi bilo, da bi v krajih, ki so ogroženi po prašičih, dobili vojaško orožje.
Že več lovcev sem slišal: oj, ko bi imel rilsanioo, za šibre je pa bilo predaleč. Res je, da se tudi z dvocevko prevrne največji merjasec, toda le iiz neposredne bližine, kar je zelo redko naključje.
Nekega dne letošnje pomladi mi potoži soseda, da ji je divji prašič razoral vso senožet, da lovci nismo piškavega oreha vredni in da se prašičev gotovo bojimo. Potolažil sem jo, da bo že prišel čas, ko mu bom preluknjal pljuča. Vedel sem, da hodijo skoro vsako noč pod hraste blizu tiste senožeti na želod. Počakal sem, da se listje osuši. Bilo je 10. aprila letos. Naboje sem si bil pripravil že prejšnji večer, ker le na tiste se zanesem, ki s'i jih sam pripravim. Imel sem še nekaj krogel adealk in nekaj brezdim-nega smodnika. Kazalo je lepo pomladno jiutro. Napotil sem se od doma še pred dnevom ter se po pol ure hoda približal gozdu. Usedel sem se in se brž preobul v opanke. Medtem se je že kar precej zdanilo. Bal sem se, da
ne bi bil prepozen, zato sem se podvizal. Z leve strani po1 gozdu sem pričakoval vračajoče se prašiče. Pridno sem stopal in kakor mačka oprezoval in poslušal. Ustavili sem se kakih 1000 metrov oddaljen v gozdu in še kar naprej prisluškoval na levo in desno. Naenkrat začujem neko piskanje od strani, od katere sem pričakoval prašiče. Biti je moralo kakih 300 metrov od mene. Na prvi pisk sem mislil, da piska vlak z Rakeka, da pa se preko hriba bolj čudno sliši Na to zapiska še drugič, tedaj sem spoznal glas in jo urno pobrisal napreji, da mi ne bi mrcina prekoračila poti. Zopet se ustavim in poslušam. Izne-nadi me, ko poleg mene na levi strani kakih 40 metrov oddaljen v goščavi zapiska dragi. Takoj sem si mislil: dobro sem jih poštudiral, samo opreznosti je treba, da me kateri ne zapazi. Naravnost levo od mene je bilo nekoliko preseke. Sedaj pa zopet nisem bil gotov, če gre drugi naprej ali leži. Zapiskal je še drugič in tretjič na istem mestu. Čakam kakor štor in previdno gledam po preseki in nazaji po poti, kje se bo prikazal, ali pa da bi ugotovil, če morda leži. Nekaj časa stojim nepremično tako, da je bilo čisto tiho, le ptički so se oglašali in kakšna miš je poskakljala po listju. Naenkrat zatemni preseko velik merjasec. Dvignem puško in si mislim: fant, pomeri dobro in ne prenaglo, sedaj ga imaš na cilju. Stisnem, strel odmeva po gozdu.- Merjasec skoči, od koder je prišel, in spet je bilo vse tiho kakor prej. Grem na n us treh 30 metrov od mene, da ugotovim učinek. V tem zopet začujem skok in pisk naravnost proti mehi, toda z desne strani. Da bi potisnil zopet kroglo v desno cev, sem bil prepozen. Mrcina pridrvi naravnost proti meni na isto razdaljo kakor prva. Ustavi se za jelko tako, da sem videl samo glavo 'in zadnji del. Bal sem se, da se ne vrže nazaj in jo popiha. Pomerim
z levo cevjo, v kateri sem imel šibre št. 4. Pok, in zverina jo ubere v isto smer kakor prva. Grem na nastrel, nič sledu; grem dalje in opazim precej krvi. Računal sem, da bo eden ali pa celo oba. Zato sem naglo krenil' domov po psa, mrcinli pa bi v tem času obnemogli. Pokličem še tovariša, ako bi šel z menoj po plen. Psa peljem oprčenega na sled. Tovariš odide po drugi strani na rob, ako bi bil potreben še kak strel. Obležal je tisti prašič, ki sem ga streljal prvič z ide-
alko, in je tehtal 113 kg. Drugi' jo je odnesel z razbito glavo.
To je tretji tak plen v mojem lovu.
Po mojih izkušnjah jo lov na to zverjad bolj uspešen z malo lovci ali pa za poedinca, kakor pa veliki in morda ne dobra organizirani pogoni. Tak uspeli je imel mesec poprej še en dlan naše družine v Begunjah. Dobil je ravno tako sam takega velikana.
Potrudil sem se tudi! na lisičji lov, tako da sem letos v januarju in februarju sam pobral na kapsule 15 lisic. Tudi teh je bilo velliko preveč. Mislim, da je to lep uspeh, in ne razumem, da je neki lovski tovariš to označili kot nelovsko. Mislim, da je bolj nelovsko, ker ni skoro nič jerebic, lin tudi to, kar sva lansko leto videla z mojim tovarišem, da je lisjak
klal mlado srnico, ki' sva mu jo odvzela im je čez pol ure poginila, ker je bila vsa pregriznjena. Manj lovsko je posebno to, da je med lovci toliko nevoščljivosti. Mislim, da sem upravičen do take trditve.
Z mojim uspehom bodo kokoši gotovo zadovoljne in gospodinje tudi, saj so v lovišču lovske družine Begunje lisice pobrale lansko leto nekaj sto kokoši in piščet.
Marsikak tovariš mi je že irekel: »Kaj vendar hodiš sedaj v grmovje, ko nimaš kaj streljati, da se ti le ljubit Kaj menite o takem? Da nima pravega pojma o lovu in veselja do narave. Ne jem rad mesnih jedi in tudi moja družina ne, pa vseeno porabim večino prostih ur in nedelj v lovstvu lin naravi Imam življenje v tem, da grem v gozd, se usedem in opazujem od največje živali do najmanjše žuželke; ptiči me še prav posebno zanimajo. Kaj je za lovca lepšega kakor spomladi' v prosti naravi, zlasti' v zgodnjih jiutrnjih urah. Če se pojavi pa kak škodljivec, mu pa s smodnikom pot ustavim.
Tako, tovariši lovci, proč z egoizmom in škodljivci lova! Nastopamo novo dobo, naj bodo naše lovske družine res organizacije skupnosti, tako da bo vsak član družine, družina pa zopet med seboj v bratstvu in edin-stvu.
Korošec Ivan, Begunje pri Rakeku.
Zastrupljevanje vran, srak in podobnih škodljivcev. Našemu lovcu, kakor tudi kmetu je dobro znano, kako veliki škodljivci so vrane, srake in podobna svojat. Niso krive samo tega, da odnašajo pticam pevkam jajčka iz gnezd, marveč plenijo tudi gnezda s fazanjimi, jerebičjimi in jerebjimii’ jajci. Lotevajo pa se kaj rade tudi že izvaljenih, nebogljenih kebčkov (piščancev) in to tako fazanjih, kakor jere-bičjih in jerebovih. Ne strašijo se celo napadov na domača piščefa in na mlade, še nebogljene zajčke. Kmet pa ve
tudi marsikaj povedati našim lovskim kolektivom o hudi škodi, ki jo povzročajo ti pernati škodljivci' po njiivah in nasadih.
Lovske družine so dolžne poi svojih pravilih sodelovati v najožji povezanosti z našim kmetskim ljudstvom in mu pdmagati v njegovi’ borbi proti živalskim škodljivcem, tako dlakastim, kakor pernatim. Ta boirba proti škodljivcem pa ne koristi samo našemu delovnemu kmetskemu ljudstvu, kakor tudi samim lovskim kolektivom — Lovskim družinam, ki bodo dvignile stalež svojih lovišč samo z neizprosno in premišljeno borbo proti škodljivcem vseli vrst. Zalega škodljivcev se je med sovražno okupacijo tako razpasla, da jih bo treba trebiti ne samo s puško, pri čemur je treba računati še s trenutnim pomanjkanjem lovske municije, temveč v prvi vrsti s — strupom.
Doslej je bilo najbolj učinkovito in uspešno preizkušeno sredstvo za zastrupljevanje vran in srak, polaganje jajc, v katere je lovec vbrizgal fosfor. Ta jajca jie polagal spomladi v razore razoranih njiv. Danes ne razpolagamo za tak način strupitve vran in srak z zadostnimi količinami fosforja in jajc. Kljub temu pa navajamo način, kako so strupili svoj čas naši lovci s fosforjevo emulzijo vrane in srake, ker smo prepričani, da bomo skoraj: lahko posegli' zopet po tem še najbolj učinkovitem sredstvu. Lovec si je pripravil fosforjevo emulzijo takole: raztopil je 25 gramov fosforja v paličici v pol litra olja, To raztopino (emulzijo) je shranil na hladnem in zaprtem prostoru. Ko je vbrizgaval fosforjevo raztopino v jajce, je tega prevrtal na debelem koncu s šilom in vbrizgnil v tako nastalo luknjico z injekcijsko brizgalko pol kubičnega centimetra fosforjeve raztopine. Luknjico je zalil z voskom in nato napisal na lupino jajca s tint-nim svinčnikom, da je zastrupljeno. Pri vbrizgavanju je moral: biti lovec zelo previden in biti daleč od ognja,
m
kar je fosforna raztopina kaj lahko vnetljiva. Tako pripravljena jajca je lovec polagal zvečer in jih kontroliral zjutraj. Paziti pa je moral, da jih ni polagal na kraje, kil so bili dostopni domačim živalim.
Po vbrizgavanju s fosforjem zastrupljenih jajc si je moral lovec temeljito umiti roke in tudi očistiti nohte, da ne bi ostal za njimi kak prašek fosforja.
Trenutno je ta način zastrupijeva-nja vran in srak nemogoč. Zato pa imamo na razpolago tudi učinkovito sredstvo za ta namen v obliki zastrupljevanje s fosforno pasto, imenovano »Fosfin«, ki jo ima na zalogi Lovska zadruga. Tuba »Fosfina« po 60 gramov stane din 15. »Fosfin« pasto jie treba pred uporabo zmešati s krvjo, črevi, z neuporabnim zmletim mesom ali' z drugimi odpadki. Lahko pa jo pomešate tudi z žitom, kruhom ali drugimi hranili, ki jih uživajo vrane in srake. Tako pripravljeno zmes postavljajte tako, da ne pridejo do nje domače živali. Najbolje jie zmes polagati zvečer, in glejte, da jo zjutraj poberete, če ni na krajih, ki so cd rok ljudem in domačim živalim. »Fosfin« je izdelan na bazi fosforja in je zelo strupen. Po pripravljanju zmesi za strupitev si dobro umijte in otrite roke!
Opozarjamo vse lovce, ki se bodo bavili s strupljenjem s »Fosfinom«, da naj pred pričetkom zastrupljevanja obveste pristojni Krajevni ljudski odbor o času, ko bodo pričeli s trapiti. Naprosijo naj ga, da o tem obvesti prebivalstvo na krajevno običajen način. »Fosfin« se uporablja najbolj učinkovito pozimi in spomladi, kakor zastrupljena jajca. Zmes s »Foisfinom« polagajte na domačim živalim odročna gnojišča po njivah, na mrhovišča in sploh na krajih, kjer se po vaših opazovanjih rade zbirajo in šarijo vrane in srake.	D. M, V.
Ne upodabljajte vojaški smodnik za lovske naboje! Med okupacijo in po pobegu okupatorjev, ki so prizadjali’
toliko škode tudi našemu lovstvu, se je nabralo v naši republiki veliko vojaškega streliva in brizantnih eksplozivov. Ugotovili smo, da nekateri brezvestneži' izročajo to nevarno razstrelivo in vojaški smodnik neveščim inlajn šim lovcem za lovske naboje. Nekateri lovci polnijo naboje z vojaškim smodnikom ali vsaj mešano s črnim smodnikom.
Zavoljo take lahkomiselnosti' je bilo že več hudih nesreč. Nekateri so plačali to s telesnimi okvarami, drugi zgolj z okvaro orožja.
Priobčujemo sliko dvocevk ki sta bili poškodovani zaradi uporabe vojaškega smodnika in ponovno opozarjamo vse tovariše lovce, da ne uporabljajo vojaškega smodnika. Z njim izpostavljajo sebe in svojo okolico smrtni nevarnosti in tvegajo v najboljšem primeru, da tak naboj poškoduje danes skoraj nenadomestljivo ali nepopravljivo orožje.	D. V.
O uspešni uporabi cianovodikovih ampul za strupitev divjadi. Marsikateri lovec, ki je pripravljal vabo za strupitev lisic in volkov, je gotovo medtem razmišljali, kaj je prav za prav ciamo-vodik in kake so posledice, ko divjad zagrabi nastavljeno vabo. Cianovodik je, kakor so videli lovci, ki so ga lansko leto nastavljali, brezbarvna tekočina, ki diši značilno po grenkih
mandenljn.ih. Vre že pri 24 stopinjah nad Celzijem in gori z modrikastim plamenom. Zmrzne pa pri 15 stopinjah Celzija pod ničlo. Zato ne smemo postavljati bombic z cianovodikom pri' temperaturi nad 24 stopinj Celzija nad ničlo in 15 stopinj Celzija pod ničlo. Cianovodik je eden izmed najbolj naglo delujočih strupov. Njegovo svoj-stvo pa je, da na zraku naglo razpade. Še bolj pa pospeši to razpadi j ivost prisotnost amonijaka. Zato je potrebno, da imamo pri pripravljanju vabe s članovimi ampulami vedno poleg sebe stekleničico amonijaka, lci ga polijemo po mizi, ali kjer pripravljamo v primeru, če se nam po nesreči zdrobi ampula s cianovodikom.
Kako učinkuje cianovodikova ampula na divjad, ki jo je zagrabila v vabi? Žival, iki je zagrabila vabo, stre s svojimi zobmi ampulo in zadošča za njen pogin ena sama kapljica strupa v ampuli^ ki pa mora kaniti v njen gobec, najbolje na jezik. V trenutku, ko kane kapljica cianovodika na jezik divjadi', se ta kapljica razplini, zaradi telesne temperature divjadi, ki je okoli 35° Celzija na ničlo, plin cianovodik zavre že pri 24 stopinjah Celzija nad ničlo). Plin, ki je tako nastal, vdihne živali. Množina tega plina je dovoljna, da žival pogine. Isto velja seveda tudi za človeka, ki rokuje s ampulami. Zato jih imejte pri pripravljanju vabe čim dlje od ust. Svojstvo cianovodika je, da v trenutku omrtviči centralno živčevje. Smrt nastopi kakih deset sekund potem, ko je divjad strla ampulo in kanila kapljica strupa v njen gobček. Zato je tudi pri' človeku, ki bi neprevidno ravnal s ciano vodikovimi ampulami, vsaika zdravniška pomoč brezuspešna.
Spričo nevarnosti, ki so zvezane z rokovanjem s ciano vod iko vimi ampulami, se naš lovec upravičeno vprašuje, kako naj ravna z njimi, da ne bo tvegal svojega in svojih bližnjih življenja. Ravna naj sledeče: ko boš prejel cianovodikove ampule v nepre-
dušnih posodah, napolnjenih z žagovi-no, odpri to posodo (škatlico) na prostem. Mogoče je namreč, da se je med prevozom, kljub vsem previdnostnim meram, kaka ampula, katere steklene stene so zelo tanke, zdrobila. Piri odpiranju škatlice pazi na to, da piha veter od tebe proč. V primeru, da oianovodikovih ampul takoj ne uporabimo za vabo, je potrebno, da jih shranimo na hladnem in zaprtem prostoru, najbolje v kleti, ker je sicer nevarnost, da eksplodirajo, če je temperatura okoli njih višja od 24 stopinj Celzija nad ničlo. Poleti jih zakopljemo v kleti v zemljo.
O načinu pripravljanja vabe najdete navodila v članku »O zastrupljevanju zverjadi«. Teh navodil se točno držite, če želite dobrega uspeha pri zastrupljevanju.
Končno bodi še povedano, da je lisičje meso od lisice, • ki je bila zastrupljena s cianovodikovimi' ampulami, užitno za prašiče, če ga prej dobro prekuhamo.	D. M. V.
V okraju Ilir. Bistrica združeni lovci prirejajo pridno love na divje prašiče, ki delajo kmetom veliko škodo na poljiu. V tem letu je bilo ustreljenih že okoli' 25 prašičev. Dne 11. maja smo imeli poigon v okolici v as L Fabcd,
kjer je ustrelil tovariš Matija Možina okrog 200 kg težkega merjasca, ki so ga sledili že skoraj v vseh pogonih v tem kraju. Vedno se je spretno izogibali puškama. Park ra t je sicer prišel na strelno daljavo in dobil nekaj šiber, vendar jo je vedno le malo poškodovan odnesel. Kmetje okoliških vasi so bili prav veseli im zadovoljni, da je končno podlegel, ker je s svojimi čekani, kamor jih je zasadil, napravil občutno škodo. Streljajo z debelimi šiibrami, ker pušk za kroglo lovci nimajo.	T. O.
Jate golobov-grivarjev v juliju. Ko
so se letos spomladi vračali v naše kraje golobi-grivarji, nismo mogli u-go to vi ti, da bi bilo njih število kaj preraščalo število golobov te vrste v prejšnjih pomladih. Tudi ni bilo po dosedanjih ugotovitvah opažati, da bi se bili zbirali v velike jate že tako zgodaj — konec meseca junija — ob ječmenovi žetvi, kakor se je to dogajalo letos. Običajno so se ti naši urni letalci zbirali v večje jate šele pod jesen, ob ajdovi žetvi in kmalu za tem odleteli na topli jug.
Letos pa smo opazovali izredno močne jate že v začetku julija, kako so se spreletavale po z ajdo posajenih njivah in po ječmeniščih Spodnje Savinjske doline. Pri tem smo ugotovili, da daleč prevladujejo mladiči nad starci. Iz tega bi mogli sklepati, da je bila letošnja pomlad izredno ugodna za razplod golobov-griivarjev, ki so po večini gnezdili po trikrat. Normalno vali dvakrat po dve jajci. Pojav tako zgodnjega zbiranja v velike, po sto do dvesto ptic številne jate pa nam je neobičajen in nov. P. D., Petrovče, v avgustu 1947.
Zakaj je v Moskvi malo vrabcev? Takoj po izumu brezžičnega brzojava si' je nekdo izmislil naslednjo zgodbico.
Srečala se je lastovka z vrabcem in se začela pritoževati, da so si ljudje omislili brezžičništvo. »Sedaj se brez žice nimam kje odpočiti,« je tarnala.
Vrabec jo posluša in reče: »Tebi je vendar bolje ko meni Odkar so ljudje uvedli avtomobile namesto konj, nimam kje kjuvati.«
Veseljak, ki -se je domislil te ane- ■ kdote, po vsej priliki niti mislil ni, kako stvarno je prikazal položaj navadnega hišnega vrahca. Vrabci ginejo po mestih v razmerju, kolikor konje zamenjavajo avti. V Severni Ameriki so mesta, koder nd konj. Ondod tudi’ vrabcev n!i.
Kdor je poznal Moskvo pred 40 leti, se gotovo spominja, kako so na vsaki ulici’ in na vsaki cesti skakali tropi pernatih lopovov, zdaj čirikajoč v gomili gnoja, zdaj pobirajoč na telegi razsuto zrnje, zdaj strmeč v okna hiš in nikoli ne opuščajoč priložnosti, d-a pozobljejo mrvice na oknu ali celo odneso košček kruha, puščen na mizi.
Danes so Vrabiči v Moskvi — redkost. Včasih morete preiti dve, tri u-lice, pa nobenega ne Vidite. Velikanska večina se j-e nekam odselila, preostali pa imajo dosti skrbi za prehrano, medtem ko so prej našli živeža za -svoj kljun na vsakem koncu in v vsakem kotu.
Pa naj domači vrabci zapuste Moskvo, človeka ne bodo nikdar ostavili. Ta vrabec se nastani samo tam, kjer se javlja človek in njegovo gospodarstvo.
V Sibiriji n. pr. dolgo ni bilo domačega vrabca. Šele s tamkajšnjim razvitkom selskega gospodarstva se je postopno z zapada tja selil živžakar. In vse do danes še ni tega ptiča v predelih Sibirije, ki leže vzhodno od Habarovska. Hitro se bodo brez dvorna naselili tja do obrežja Tihega morja.
Zanimivo je, kako naglo se pojavljajo vrabci v jatah po področjih, koder so pogoji za njih obstanek po-voljni. Prebivalci Murmanska morda še zdaj ne vedo, zakaj so tolikšna vršela vrabcev skakutala po ulicah njihovega mesta med prvo svetovno vojno, čeprav jih ni bilo ne prej ne
slej videti v tolikem številu. Stvar se pojasni na preprost način. V Murmansku je bil ta čas stalno vojni prehod. Veliko število konj je pritegnilo vrabce.
Dogodi se, da človek še drugače pomore razprostraujenju ptičev. Tako jih je v Severno Ameriko, koder o naših hišnih vrabcih ni bilo ne duha ne sluha, nekdo prinesel 1. 1850 jz Evrope. Poslej so se vrabci neobičajno razmnožili ter se razpasli vsepovsod. Isto se je primerilo navadnemu škorcu, prinesenemu v Ameriko šele pred 50 do 60 leti.
Tako vrabec kakor škorec se rada skupaj selita s človekom. A v tem pogledu nista edina.
Redin — A. D.
Je li človek potreben ptičem? Na zemlji je še mnogo predelov brez človeških naselij. Obstoje ogromni gozdovi, koder žive le četveronožei in ptiči'. Velikanske pustinje so še .brez življenja in brez vode. A postopoma človek zavzema vse te prostore. Vse manj ostaja mest, katerih se ni dotaknil človeški napor, vse dlje širi človek svoj vpliv, menjajoč obličje zemlje in prirodne pogoje. Kako se ravnajo ptiči nasproti človekovi dejavnosti?
Človek seka gozde, krči panje, raz-orava zemljo, seje žito. In tako se ptiči, ki morejo živeti samo v bosti, šele iz rodnih krajev tjakaj, koder jim nedotaknjena liosta nudi zavetje in preživitek. Odhajajo od človeka v gozdno tišino divji petelini, ruševci, jerebi, šoje, orli, neke vrste kosov in drugi krilatci.
Ali ma njihovo mesto se takoj javljajo novi prebivalci zraka. Doletajo sive jerebice, doseljuje se čopasti škrjanec, pričenjajo kričati svoj »ped-pedi« prepelice, da ne govorimo o vrabcih, lastovkah, bregovnicah, kavkah in vranah, ki se urno udomačijo na novih človeških naseljih.
Pa tudi mnogi gozdni ptiči gredo za človekom. Črni kos, kobilar, vrane se
ogibajo brezljudnih, nenaseljenih in gluhih loz. Rajši žive bliže človeku, samo če je poskrbel, da je poleg svoje hiše postavili vrt ali park, oziroma vsaj ohranil nekoliko drevja.
Človek zasaja listavce in v novih gajih začenjajo gnezditi kobilarji!, žolne in pisani detli, orni Kosi, pribe ali vivki' in drugi pogozdniki. Kadar človek izseka gosto jelševje po močvirju, prihajajo štorklje, dolgonoge čaplje in drugi močvirniki. Vprav zato se je v začetku našega stoletja povečalo število štorkelj in drugih prijateljev trstovine po Petrograjski (sedaj Leningrajski) in Pskovski guberniji.
Glej, tu je preplavljen travnik na rečnem bregu. Pred 30 do 40 leti je na tem mestu še stala gosta loža. V loži' so živele ptice. A kdo sedaj vrešči s tega travnika od rane zore do poznega mraka z zamolklim, hripavim glasom »kreks-kreks«? To je kosec ali hrestač, ki so ga učenjaki po njegovem kriku krstili za »kreks-kreks« in ki se pri nas imenuje tudi krač ali skr-get. Obenem z njlim so se nastanile prepelice, vrane, škorci in druge ptice, celo ujedi skobec iin mišar. Cela ptičja zvezna republika.
1934 so se v slabo naseljenem predelu na levi obali Urala, od jezera Čelkar do mesta Gurjeva, izvršila zanimiva zapažanja o številnosti raznih ptičjih vrst, živečih v tem, kar je človek izdelal s svojo roko. Po kotanjah potov so gnezdili osarji ali sršenarji; v 19 od 31 pregledanih vodnjakov — lastovke; v podrtih vodnjakih — bre-gulje; poljske lastovke v nekih kirgiških kožnih šotorih. Posebno veliko število raznoterih ptičev je našlo zavetišče v zimskih bivališčih kolhozni-kov, narejenih iz naboja (steptane ilovice) ter pokritih z rogozom in slamo. Tod so živeli vrabiči, poljske lastovke, bele pastiričice, navadni škorci, vodebi, sove, a v gomilah kravjaka, pripravljenega za kurjavo — rožasti škorci in kamenjarke.
Po takih zemljenicah, kii so jih ljudje čez poletje zapustil-i, so se naseljevali poljski in gorski vrabci, običajni in stepski jastrebi, skobci in kanje. Četveroogelne nadgrobne ploče od ilovice in velike nadgrobne gomile (>ma-zari«) so služile kot zaklonišče rožastim škorcem, smrdokavram, jastrebom, kanjam, lastovkam, sokolom, orlom. Preko 20 različnih ptičjih vrst je živelo po teh opuščenih ljudskih zgradbah. Samo štiri od teh ptičjih vrst so mogle živeti brez človekovih poslopij. Vse druge so se doselile semkaj šele po človekovem prihodu.
Tako je bila okrepljena zveza med ptičem in človekom. Ptič ne more o-s ta ti brez človeka, a človeku je potreben ptič. Da bo ta zveza trajna in da se bo človek zavedal njenega pomena, moramo spoznati ptiče, njih življenje, njih potrebe in s čim jim utegnemo pomagati.
Redin — A. D.
Obvezno uničevanje roparic v LR Srbiji. Zveza lovskih društev Srbije je svoje članstvo obvezala še v novembru 1945, da mora uničevati roparice. Zveza je predpisala za vsako ubito roparico določeno število točk in vsak član lovskih družin je dolžan, da doseže v tem letu najmanj 100 točk. Volk šteje 100 točk, lisica 50, orel, kragulj in podobni operjeni roparji 50, dihur, kuna 30, podlasica 25, vrana ali sraka 10 točk. Posnemajmo! A. P.
Iz lovske organizacije
K petinšestdesetletnici lovskega tovariša Ivana Zupana. 17. junija letos je preteklo 65 let, odkar je bil naš lovski prijatelj in tovariš Ivan Zupan, rojen v Kropi, v kraju stare žebljar-ske obrti.
Kot sin revnih staršev je hodil težko pot revnega slovenskega študenta, ki pa jo je zmagovito prehodil.
Malo je starejših lovcev v Sloveniji, ki bi ne poznali našega jubilan-
ta po njegovem neumornem delu za razvoj in napredek našega lovstva. Pa tudi mlajšim lovskim tovarišem, ki so se pridružili zeleni bratovščini po osvoboditvi, se je naš tov. Ivan Zupan že odločno predstavil, ker je izvedba nove lovske organizacije v Sloveniji prepletena z njegovim delom in imenom.
Kot velik ljubitelj prirode in divjadi je eden tistih lovcev, ki ne nosi puške samo zato, da seje med divjad le smrt in poplah, temveč lovec, ki stopa v revir s srcem in razumom in ki s svojim delom navaja tovariše, da mu slede. O tem pričajo njegova dela. Od leta 1918 dalje pa vse do današnjega dne — z izjemo okupacijskih let — je blagajnik lovske organizacije in z n jo »Lovca«, kot ustanovitelj lovske zadruge, njen blagajnik do 1. 1937. Od ustanovitve jugoslovanskega kinološkega saveza dalje opravlja posle sodnika (za ocenjevanje psov) brakov in vodi njegovo blagajno. (Pri klubu ljubiteljev psov brakov in brakov-jazbečarjev vodi blagajno od vsega počet-ka do danes.) Kakor je bil agilen prej, tako je naš tovariš Ivan Zupan v vseh svojih funkcijah agilen tudi danes, i Nimam namena proslavljati jubilanta samega — kar tudi on izrecno odklanja — temveč poudariti in naglasiti njegovo deloi, ki b-jj moralo di-citi vsakega pravega lovca.
S tovarišem Ivanom Zupanom sem se sešel v času, ko so Se izdajale dovolilnice za izvajanje lova, na polju med Savo in Ši. Vidom. V tistih časih so se tam srečavale cele trume lovcev. Bilo je več lovcev ko divjadi. Puške so pokale dan za dnem kakor na tekmi. Takrat smo na pobudo tov. Janeza Zupana in K. Dolničarja pristopili k ustanovitvi šentviške lovske družine. Imenovana tovariša sta takoj potrebno ukrenila, da se je izdajanje dovolilnic za lovišče Št. Vid omejilo. Disciplina članov družine je vplivala na to, da se je pokanje po divjadi poleglo.
Tovariš Janez je duhovit in ljubezniv lovski tovariš. Pri sejah jedrnat, sočen, samozavesten, njegovi referati in predlogi so vedno stvarni in zabeljeni s pristno prisrčno kroparsko dov-tipnostjo, ki napravi vsako snov zanimivo. Pri lovih im brakadah je navzlic svojim 65 letom vedno svež in mladeniški, da ga lahko zavida marsikateri mlajši lovec.
Kako ga šentviška lovska družina ceni in spoštuje kot svojega tovariša , in tajnika, je pokazala s tem, da je priredila 6. junija družinski posvet, ki je bil ves posvečen proslavi njegove petinšestdesetletniee.
Želimo našemu spoštovanemu jubilantu še mnogo, mnogo let uspešnega dela in — dober pogled!
Jože Oblak.
f Ivanu Hafnerju, prvemu starešini Lovske družine Žabnica, v spomin.
Dne 17. aprila 1947 je pri izvrševanju svojih dolžnosti umrl tragične smrti naš prvi starešina, lovec in partizan Ivan Hafner, star šele 28 let. Leta 1945 v juniju je odšel v partizane, kjer je prestal mnogo borb in sodeloval pri raznih podjetjih. Mnogo je pretrpel. Nemški rablji so mu preselili starše in sestro v Nemčijo, medtem ko je brat pobegnil v partizane. Po osvoboditvi je ostal v službi OLO v Škofji Loki'. Ko je bil izdan lovski zakon, je sklical lovce, da smo usta-
novili Lovsko družimo Žabnica in ga soglasno izvolili za starešino. Bil je lovec z dušo im telesom, to se pravi, gojitelj in varuh divjadi.
Izgubili smo svojega bodrega voditelja, vedrega iskrenega tovariša, oče svojega naslednika na obširnem posestvu piri Sv. Duhu, brat in sestra ljubega brata, ženka im hčerka pa dobrega in skrbnega moža oziroma očeta. Sedaj počiva v domači zemljici, za katero se je boril in v skupnem grobu s svojo mamo, ki je umrla kmalu za njim.
Ivam, kakor smo Te vsi lovci ljubili, tako Te bomo ohranili v trajnem in lepem spominu.	Tonja Franc.
Kazen. Član LD Mislinja, tov. Založnik Ivan, gozdarski praktikant v Mislinji je bil zaradi neprevidnega ravnanja z orožjem, čl. 10, odstavek 2 pravil za lovsko organizavijo, na posvetu LD dne 15. 4. 1947 izključen iz članstva. Njegovo pritožbo je Okrajni izvršni ljudski odbor v Prevaljah na svoji 55. redni seji dne 22. 8. 1947, št. 7252/1 v celoti zavrnil im potrdil sklep LD Mislinja.
Lovska družina Mislinja.
_______Kinološke vesti
Tekme Brakov v jeseni leta 1947.
Klub ljubiteljev brakov vabi vse lastnike brakov, da pripeljejo svoje pse na preizkušnje o delu. Klub bo priredil letos naslednje tekme:
1.	Dne 5. oktobra na Plešivici v lovišču Brezovica za brake d'z glavnega mesta Ljubljane in iz okraja Ljubijana-okolica. Sestanek sodnikov im vodnikov bo zjutraj ob prihodu prvega jutr-njega vlaka iz Ljubi jam e proti Postojni na postajališču Vnanje gorice; nato bo smotra din odhod na tekmovališče. Kot sodniki so vabljeni tovariši Drenig Teodor, Jakil Venče, Kristen Jože in dr. Lovrenčič Lado.
2.	Dne 12. oktobra na Magdalenski gori v lovišču Grosuplje. Sestanek sod-
mikov in vodnikov je po prihodu ju-tirinjega vlaka iz Ljubljane proti Kočevju na postaji Grosupljč; nato bo smotra im odhod na tekmovališče. Kot sodniki so vabljeni tovariši:	Jakil
Venče, Ivanc Adolf, dir. Lavrič Janko, Zupan Ivan.
3.	Dne 26. oktobra v Št. Rupertu za brake iz okraja Trebnje. Sestanek sodnikov in vodnikov po prihodu prvega jutrnjega vlaka iz Trebnjega na postajo v Št. Rupertu. Kot sodniki so * vabljeni isti kakor v Grosuplje.
4.	Dne 23. oktobra v Sodražici. Sestanek bo po prihodu prvega jutrnjega vlaka iz Ljubljane na trgu v Sodražici. Kot sodniki so vabljeni tovariši: Drenig Teodor, Jakil Venče, Kri-sten Jože im Zupan Ivan. Tekme se vrše za brake iz kočevskega okraja.
5.	Dne 19. oktobra v Slivnici v lovišču Cerknica. Sestanek ob 7. uri zjutraj na trgu v Cerknici; tekme se vrše za brake iz okrajev Rakek in Postojna. Kot sodniki so vabljeni tovariši: Drenig Teodor, dr. Lavrič Janko, dr. Lovrenčič Lado in Zupan Ivan.
6.	Dne 9. novembra v Ulmski Bistrici. Sestanek ob pol 8. uri zjutraj na sedežu Okrajnega lovskega sveta v Ilirski Biistrici. Kot sodniki so vabljeni isti kakor za Cerknico.
Tekmuje se po pravilniku za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov, ki je bil objavljen v 9. številki' »Lovca« leta 1939. Braki, ki niso stari še 18 mesecev, ki niso last članov kluba ljubiteljev brakov in ki na smotri ne dosežejo vsaj reda dobro v teleisni oceni, ne morejo biti pripuščeni na tekmo. Obvezni premeti za preizkušnjo so naslednji: iskanje, čas in način gonje, glas, poštenost, delo na krvnem sledu na jermenu, vedenje ob mrtvi divjadi, nos, ostrost na roparice, poslušnost, odložljivost in mirnost ob strelu. Brak, ki je dosegel na preizkušnji iz obveznih predmetov vsaj III. oceno, se vpiše v knjigo izučenih brakov.
Prijave za tekme je treba dostaviti dva dni pred napovedanim dnem za posamezne tekme na naslov: Klub ljubiteljev brakov, Ljubljana, Cesta v Rožno dolino št. 36. Ako hi' za kak kraj ne bili prijavljeni vsaj štirje braki, se tekme v tem kraju ne bodo vršile.	Zvezni tajinik.
_________Književnost______________
Tamanjenje vnkova (Pokončevanje , volkov) je brošura na 46 straneh 12X 17 cm, v hrvaščini, spisana od Mr. Antona Švoša, ki daje navodila o zatiranju volkov v pogonih, na čakanju, z železjem, z zastrupljanjem in o lovljenju živih volkov v ruske pasti, kar je deloma ponazorjeno s perorisbami. Ta poljudno pisana brošura je važna tudi za Slovenijo, zlasti za jugovzhodne okraje, kjer se je nevarno razpasla volčja zalega in ogroža ne le divjad, temveč tudi domače živali, zlasti drobnico.
To brošuro je izdal Savez lovačkih društava N. R. Hrvatske v Zagrebu in se naroča pri njegovem tajništvu, Be-rislavičeva ulica 9, ter stane 6 din.
To je prva knjižica »Male lovske biblioteke«, ki jo namerava imenovani Savez izdati v 25 podobnih brošurah. Drugi zvezek bodo n. pr. navodila za zatiranje in uničevanje pernatih škodljivcev in ujed. Vsem tovarišem lovcem priporočamo, da se naroče na »Malo lovsko biblioteko« pri zgoraj navedenem naslovu, oziroma da si jo lovske družine nabavijo za svojo knjižnico.
Oglasi_______________
Daljnogled za puško, moderen, K. Hahles H/ 4X60, je naprodaj. Pojasnila pri Lovski zadrugi Ljubljana, Komenskega 36, tel. 37-38.
Kupim dobro lovsko puško brezpete-linko cal. 16. Ponudbe na Krepil Jakob, trgovec v Št. Janžu na Drav. polju.
Anton S. Pirc
O selitvah in prehajanju divjadi
(Konec)
V zgodnji pomladi se vrača v naše kraje oziroma potuje preko Jugoslavije kljunač, potem ko je prebil pol leta na poti in v vroči Afriki. Pri nas se pojavijo prvi kljunači marca meseca, v toplih zimah tudi že konec februarja. Kljunači ne potujejo v jatah kakor mnogi drugi ptiči-selivci. Vendarle pa tvorijo nevezane skupine, ki istočasno potujejo in zavzemajo po več kvadratnih kilometrov, tako da v tem času najdemo po nekoliko kiju-
načev na vsaki gozdni ali močvirni parceli, seveda samo tam. kjer je teren zanje primeren. Za to imajo odličen instinkt. Kljunači pridejo iznenada, ostanejo dan, dva in naprej gre njihova pot. Prehod kljunačev je odvisen od vremena in traja v najboljšem času tri do štiri tedne. V marcu mesecu je nekoliko dni prav »gostih«. Potem pa zginejo kljunači ko kafra. Zanimivo je, da najdemo posamezne kljunače skozi celo leto v vlažnih gozdovih tudi v naših krajih in dovolj imamo dokazov, da poedini pari prav pri nas gnezdijo. Blizu Pinice ob Muri vem za tak kraj in EszterhazijeV lovec je svoj čas imel nagačeno celo rodbino, kljunača z mladiči. Povedal mi je, da jih je našel po hudi toči mrtve pred gnezdom.
Kljunač redno gnezdi v severnih predelih Evrope in Azije, pri nas se pojavi spomladi in jeseni ob selitvi. Spomladi jih pride manj, dočim se v jeseni seli mnogo več kljunačev na jug, ker so pač pomnoženi z mladiči. So pa tudi, kakor rečeno, posamezni pari, ki gnezdijo pri nas.
Znano je, da v krajih blizu toplih izvirkov najdemo tudi pozimi kljunače in kozice. Tako sem leta 1951 opazoval in streljal na ljubljanskem barju v decembru kozice, katerih je bilo kakih dvajset okrog luže, v kateri so iskale hrano. Ta luža nikoli ne zamrzne, so me poučili domačini. Iste zime sem ob Savinji pri Rimskih Toplicah 26. decembra streljal kljunača. Bil sem prepričan, da streljam na neko ujedo, ki sem jo prepodil pri kljuvanju plena na tleh. Tam blizu se izteka topla voda iz kopališča v Savinjo in domačini dobro poznajo to mesto in vedo celo za več toplih mest. Tudi rac na teh krajih nikoli ne manjka, ker povodna flora in favna tam ne izumreta.
Enak primer je v okolici kopališča Ilidže pri Sarajevu. Tudi tam se najdejo vsako zimo kljunači, ki so ostali pri nas. Ne prezimijo pa kljunači samo na oni strani Sredozemskega morja, kamor dospejo čez Gibraltar, južno Italijo, Grčijo in Palestino. Mnogo jih ostane v južnih pokrajinah Evrope, v Grčiji, južni Italiji, Španiji in Franciji. Veliko število jih preživi zimo pri nas v Dalmaciji, južni Hercegovini in na nekaterih otokih našega Jadrana.
Ko sem se svoj čas vsake zime udeleževal zimskih lovov na Hutovem in Popovem blatu v Hercegovini, v močvirjih Konavlja in ob Neretvi od Ploč do Gabele pri Metkoviču, sem vsakokrat naletel na kljunače, da o brezštevilnih kozicah niti ne govorim. Pogoji za prezimovanje so tam prav ugodni. Blata zamrznejo le v najtrših zimah in to le ob obali, sicer so pa plitva in polna povodne flore in favne, tako da se kljunač z lahkoto preživlja.
Ta močvirja ali blata, kakor jih domačini imenujejo, so v zimskem času prepolna povodnih ptičev in močvirnikov. Od pelikana, žerjava in štorklje, gosi in vseh vrst rac najdeš tam nešteto vrst operjenih prebivalcev severne ir srednje Evrope. Če jih lovec preplaši, se dvigajo ogromni oblaki ptičev v zrak, da zakrijejo sonce. To so nepozabni prizori. Skozi blata vodijo ozki naravni kanali, po katerih prevažajo lovce na čolnu, ki je z vejevjem maskiran. Menda še noben lovski pohod v onih blatih ni bil brez uspeha. Jaz sem skozi dvanajst let obiskoval hercegovska in dalmatinska blata in poleg neizbrisnih spominov sem vedno odnesel tudi mnogo plena.
Ob robu enega teh blat je majhna, revna vasica z enoraz-redno šolo. Tam "je učil moj prijatelj Savič in v šolskem poslopju je imel svoje stanovanje. Bil je strasten in obenem do skrajnosti zgrajen lovec. V zimskem času je s svojim čolnom z ženo odhajal na močvirje, ribaril na jegulje in streljal. Redkokdaj se je vrnil z manj kakor 20 do 30 raznih ptičev, ki jih je pošiljal v Mostar in Dubrovnik. Včasih pa je tega blagoslova bilo le preveč in takrat je race, gosi in tudi drugo perjad očistil, nasolil in pozneje v dimu posušil. Tako konservirano divjad je pošiljal v prve hotele Dubrovnika, Mostarja in Sarajeva. Da, celo na Dunaj je šlo nekaj zabojev. Doma pa sta z ženo celo zimo jedla divjačino in z njo postregla gostom. Tudi Savič mi je potrdil, da prezimi mnogo kljunačev v področju hercegovskih blat, o čemer sem se sam večkrat prepričal.	*
Kljunač živi v svojem prezimovališču življenje družabnega bonvivana, on nima skrbi za jutri in je zadovoljen, da je dnevno sit. In miza je tam povsod bogato pokrita. Isto tako življenje vodijo vsi drugi ptiči-selivci, ki se parijo šele potem, ko se bliža čas vrnitve v rojstni kraj. Sparjeni se zbirajo na jugu in nastopijo dolgo pot v kraje, kjer gnezdijo. Kljunače najdemo pri vrnitvi skoraj vedno v dvoje, torej že sparjene. Pri nekaterih še vez morda ne drži prav dobro, ker samci se še bojujejo za zakonsko družico, ko preletajo skozi našo domovino. Ko pa prispejo domov, takoj začnejo gnezditi in takrat pozabijo na vse druge skrbi. Prehrana in zarod, to je njihovo geslo. Kljunač živi monogamno življenje in je svoji družici zvest. Mladiči hitro do-raščajo in jesen jih najde že popolnoma godne in sposobne za pot na jug.
Race gnezdijo v naših krajih in severno tja do 70. stopinje, pa tudi v pokrajinah južno od naše države. Race torej ni smatrati za izrazitega selivca. Race se ne izogibajo mrazu, marveč samo zamrznjenim vodam, ker jim led onemogoči prehrano, ki
jo iščejo v plitvih vodah in močvirjih. Ko pa vode in močvirja, kjer se race ravno nahajajo, začno zmrzovati, se race selijo južneje in sicer tako daleč, da pridejo do odprtih voda. Vsake zime prilete v naša vodovja ogromne jate rac vseh vrst, največ pa velikih rac in kreheljcev. Dokler je v jeseni vreme toplo in so vode odprte, imamo opravka samo z racami, ki so se pri nas izvalile. Mlade, pri nas izvaljene race lovimo itak že od julija naprej, ko so odrasle. Glavni lov na race se pa začne pozimi, ko mraz pritisne in ko se na severu vode pokrijejo z ledenim oklepom. Takrat se race zbero v manjše in večje trope, ki se potem premeščajo proti jugu, kakor jih pač zmrzal preganja. Kjer je le kakšna odprta voda, jezero, reka, potok ali ribnik, tam se ustavijo. Če jim tisto mesto nudi dovolj hrane, ostanejo, dokler jih nihče ne vznemirja. Tako se prestavljajo vedno južneje, dokler končno ne dospo v pokrajine, ki zmrzali ne poznajo. Tam pričakajo zgodnje pomladi in se postopoma premikajo proti severu v kraje, kjer nameravajo gnezditi. Zato pa tudi pri ujetih racah ne opažamo one strastne želje za selitev kakor pri pravih se-livcih.
Podobno je z gosjo. Tudi ona ni izrazit selivec in se premika proti jugu iz istih razlogov kakor raca. Ker pa gos išče svojo hrano v glavnem na travnikih in poljih, se bo še bolj južno umaknila pred ledom in snegom kakor raca, ki že doseže svoj cilj, ko pride do odprtih voda. Gos pa rabi nezasneženo polje, posebno pa žitne posevke, ki ji ravno v zimskem času nudijo izborno pašo. Gos se zato bolj drži ravnine, medtem ko se raca skriva tudi v gorskili potočkih, ker ti zaradi hitrejšega toka ne zamrznejo tako lahko.
V Sloveniji je dovolj priložnosti za lov na race. Prav odlično je v tem pogledu Ljubljansko barje s potokom Iščico. Ob tej vodi se zbere pozimi na stotine rac, ker Iščica nikoli ne zamrzne in v svojem blatnem in plitvem koritu skriva vse, kar je raci za prehrano potrebno. Ker je Iščica v nižini, jo pridno obiskujejo tudi gosi. Ko pa ljubljansko polje pokrije snežna odeja, tedaj ne pridejo več gosi, zato pa velike jate rac, ki oživljajo zasnežena močvirja ob lščici. V začetku zime prihajajo gosi na polja severno od Ljubljane in njihova najljubša mesta so žitni posevki med Stožicami in Šmartnem ob Savi. Vsake zime jih tam streljajo, čeprav je teren zelo pregleden in gos neverjetno oprezna.
Tudi ena naših poljskih kur, ljubka prepelica, je selivka. Čez zimo gre v afriška polja in se vrača spomladi. Prihaja, ko so ozelenele naše njive, ki jim daje s svojim prijaznim klicem posebno
domačnost. Kure niso kake posebne letalke, toda prepelica zmore tudi dolgo pot čez Sredozemsko morje. Po kopnem preleti v etapah Italijo do konca škornja in od tam je samo še en sam velik napor do Tunizije in Tripolitanije. Malo dlje mora leteti prepelica, ki se seli čez Grčijo, najmanj pa ona, ki gre na zimovanje preko Gibraltarja. Kljub mnogim in hudim nevarnostim prepelice vendarle zmorejo pot čez morje, če so srečno prebredle preizkušnje na kopnem. Vse jo lovi in spet je najhujši njen sovražnik človek, ki, izrabljajoč utrujenost ptic, nevajenih dolgega leta, jih na tisoče polovi, ko pristanejo do smrti izmučene na obali. V bližini Grude in Čilipov pod Konavljem v južni Dalmaciji sem imel priložnost videti prepelice, ki so rano zjutraj pristajale po preletu Jadranskega morja. Bilo jih je na stotine. Sedele so v redkem borovem gozdičku blizu obale in dremale. Komaj so se mogle premikati, če se jim je človek približal. Po dveh urah počitka pa so že bile spet sveže in so se porazgubile po grmovju in vinogradih.
V	južnih, posebno v latinskih deželah so nevarnosti največje, saj tam niti lastovica ni varna, da je ne ujamejo v spretno nastavljene mreže in drugi dan nudijo na bližnjem trgu lepo na nit nanizane kot delikatne »ucelli«. Isto usodo doživlja škrjanček in vsi pevci-selivci naših gozdov in vrtov. Med okupacijo so italijanski vojaki streljali čopastega škrjančka s flobertovkami kar na ljubljanskih ulicah in jih potem pripravljali v rižoti.
O ptičih-pevcih in njihovi selitvi na jug in nazaj so pisali ornitologi cele knjige, pesniki so opevali njihova potovanja. Veličastni labod preleta naše nebo ob selitvi na jug in nazaj v svojo severno domovino. Njegov kovinski krik slišimo v mirnih pomladanskih in jesenskih nočeh iz velike višine. Videli pa bomo labode le redkokdaj, ker se njihova selitev vrši ponoči.
Tudi med golobi so selivci. Pri nas dobro znani in cenjeni golob-grivar se redno ob nekem času pojavi pri nas. Mnogi valijo v naši domovini in v jeseni odlete z naraščajem proti jugu.
V	prazgodovinski dobi srce Afrike, današnja Sahara, ni bila brezupna puščava, kakršna je danes. Arabija, Tibet in velikanske pokrajine Azije, ki so danes puste, zasute s peskom in sežgane od sonca, kjer je danes redno življenje izključeno, niso bile vedno take. V davno pretekli dobi je tam klilo bujno življenje, ogromne praproti, visoke kakor drevesa, palme, lijane in druge tropične rastline fantastičnih dimenzij so se tod bohotile. Živalstvo vseh vrst in velikosti je tu živelo v velikem številu. In v dolgih tisočletjih se je vse to spremenilo. Pieke in potoki, ki so na gosto preprezali blagoslovljeno pokrajino, so usahnili iz neznanih
vzrokov. Morda so se r potresnih krčih odprli v nedrijih naše zemlje požiralniki, ki so posrkali vodovje. In kjer vode ni, tam ni življenja. Le tu in tam so se ti požiralniki morda zamašili in ostala je skromna luža. Povsod drugod je bujna vegetacija umrla in en blisk je zadostoval, da je vžgal mrtvo drevo, in na stotine kvadratnih kilometrov se je spremenilo v prah in pepel. Živali so se že prej, morda instinktivno sluteč katastrofo, razbežale na vse strani in poiskale znosnejše življenjske pogoje. V neizmernih puščavah so ostale le oaze, okrog katerih so se zbirali ostanki prej milijonskih čred vsakovrstne divjadi. V oazah je še rasla trava, uspevala so drevesa in bilo je vode, vode! Voda , pa je pogoj vsakemu življenju. Rastlinojede živali so našle v oazah in okrog njih svoje zatočišče, a na njihov račun so živele in žive še zveri in roparice, ki se z njihovim mesom hranijo. Človek si je pokoril tudi oaze, zelenice, ki predstavljajo edine važne točke v brezpotni puščavi. Prebivalci zelenic se bavijo s poljedelstvom in lovom in, v kolikor so te zelenice povezane s svetom, tudi s trgovino. Skromni ostanki divjadi so torej našli v zelenicah in njihovi okolici svoje zatočišče, ki istočasno pomeni konec njihovemu preseljevanju.
Celo v Ameriki, kjer je poljedelstvo gotovo na višku, so se v Kaliforniji in drugod začele pretvarjati cele rodne pokrajine v puščave, ker so gozdove brez usmiljenja izsekali, da si pridobe čim več orne zemlje. Danes so Amerikanci primorani, da z ogromnimi stroški ustavijo širjenje peska na ta način, da zasa-jajo na robu nastajajočih puščav široke gozdne pasove.
V Skandinaviji in severni Rusiji živi glodavec po imenu po-strušnik. Je to mikavna črno-rumena živalca, podobna in sorodna našemu hrčku. Živi posamič in v parih tiho in skoraj neopazno življenje. Kar na lepem, kakor da se jih je lotila neka mrzlica, se začno zbirati, zapuščajo svoja stalna bivališča, vedno več jih je z vseh strani in ko je zrasla čreda že na tisoče glav, takrat se začno premikati v neko smer, ki je natančno začrtana in od katere niti za dlako ne popuste. Živalce beže, ko da jih žene neka nevidna sila vedno naprej. Med potovanjem komajda odgriznejo kako stebelce, kako travico, da se za silo prehranijo. Naprej hite brez miru, brez počitka kakor lavina, ki jo ne more nič zadržati; tako, se vali nepregledna masa teh lepih živalic naprej.
V njihovem spremstvu so ujede vseh vrst in velikosti, volkovi, lisice, kune, podlasice, svinje, psi in mačke. Vsi ti mesojedi se maste ob bogato obloženi mizi. Postrušniki preplavajo potoke, reke, jezera, drve skozi gozdove, naskakujejo navpično skalovje in ga premagajo. Ko pride ta plaz živih telesc do morja, se vrže
brez pomisleka v slano valov j e in plava, večina v smrt. Tako poginjajo po poti do poslednjega.
Kaj je pognalo ta sicer miren in skromen rod glodavcev na tragično pot? Kako je prišlo do te psihoze?
Naravoslovci si še do danes niso na jasnem, zakaj se to dogaja skoro leto za letom. Ali je narava to množično potovanje v smrt odredila zato, da bi prihajajočim pokolenjem zagotovila zadostno prehrano? Ali so neki drugi vzroki za ta množični samomor? Kdo ve?
O podobnih pojavih pišejo zgodovinarji v zvezi z ameriškim bizonom. To divje govedo je nekdaj polnilo v nepreglednih čredah zelene prerije in savane Amerike. Toda koristolovstvu prvih generacij naseljencev so padle milijonske črede v plen in danes je bizon (buffalo) izumrl v prosti naravi. Samo še nekaj degeneriranih ujetnikov kažejo v živalskih vrtovih.
Divjad prehodi ogromne daljave, kadar gre po plemenu. Podjetnejši je v tem pogledu samec. Srnjad je precej stalna in nerada zapušča izbrani revir. Vendar vemo iz izkustva, da se ob času plemenitve pojavi v revirju, kjer imamo tako rekoč vsakega srnjaka privezanega, kak tuj vitez, ki ga do tedaj v tistem kraju ni bilo. Tak vitez je prišel na plemenitev in ko je revir dodobra preiskal in opravil, kar je iskal, izgine, ko da ga je 'zemlja požrla. Seveda, če je imel srečo.
Ko sem leta 1919 prišel v Prekmurje, so me med drugim zanimale seveda tudi lovske razmere te naše najmlajše pokrajine. V lovskem pogledu je vladala takrat, po komaj končani štiriletni vojni, popolna anarhija. Skozi vso vojno nihče ni spoštoval lovskega zakona, etapne trupe so lovile brez ozira na lovopust, domačini ravno tako in »zeleni kadrovci« posebno v madžarskih vaseh tostran in onstran meje. Divjadi pa je bilo vseeno še precej, čemur smo se vsi čudili. Kmalu po priključitvi smo dobili lovišča v najem mi, poprej pa smo si jih dobro ogledali. V prekrasnih starih hrastovih gozdovih, ki jih je pozneje posekala in vnovčila neka banka, je stalo nekaj jelenov, mnogo srnjadi, celo svinje so še bile ponekod na jezo kmetovalcev; zajcev, jerebic, fazanov in lisic pa nič koliko. Ob jelenjem ruku je z madžarske strani prihajal mogočen jelen k dvema zapuščenima starejšima košutama, za kateri smo vedeli, da domujeta v gozdovih okrog ustja Ledave blizu Mure. Marsikatero noč sem orjaka čakal, tudi videl sem ga nekajkrat, a v strelno daljavo ga nisem dobil. Proti koncu ruka pa so ga obmejne straže, kubanski kozaki, zvohali in padel je ob zori nekega jutra. Niti tega ne bi izvedel, če mi ne bi bili podarili krasne trofeje dvajseteraka.
Nisem naredil »afere«, ker je jelen bil iz redičkih gozdov izza meje. Hotel pa sem s tem povedati, da si jelen ni premišljal, ko se je podajal na dolgo pot kakih 25 do 50 km, samo da zadovolji plemenski potrebi, in je to pot prehodil skozi deset dni vsako noč. In tudi doma nemara ni nič ostal dolžan. Saj tudi fantje hodijo včasih daleč na vasovanje, drugi dan pa vseeno pridno delajo.
Volk prehodi za plenom v eni noči mnogo kilometrov. Poleg njegove požrešnosti je tudi njegova vztrajnost kriva, da ga smatramo za najbolj nevarnega in pogubnega škodljivca naših lovišč. Kadar pa je na plemenskem pohodu, takrat bo šel tudi na stotine kilometrov, da pride do samice, ki ravno tako išče plemenjaka. Razdalje iz srca Like ali Bosne, preko Gorskega kotara in skozi kočevske gozdove bo premeril v nekaj nočeh in v svoji strasti ne pozna utrujenosti. V ruskih stepah so te razdalje menda še večje in oddaljenost ne igra sploh nikake vloge, kadar grozi lakota. Da so se v zadnjih letih pojavili volkovi, na srečo le posamezno, tudi pri nas v Sloveniji, je ena posledic dolgoletne vojne. Lika in Bosna, kjer je ta zverjad še doma, sta bili skozi leta prizorišče neusmiljenih borb. Divjadi je tam itak malo, ker je pri regalnem lovskem sistemu nihče ne goji in kolikor je je še ostalo, je oprezna in roparicam skoraj nedosegljiva. Na drugi strani pa so nekdaj številne črede ovac, koz in buš zdecimirane v dolgi vojni in ravno od njih si je volk jemal svoj davek, če je primanjkovalo divjadi. Treba je bilo torej iti s trebuhom za kruhom. Slovenski gozdovi niso bili daleč in tam je bilo divjadi dovolj. Tako so se posamezni volkovi priklatili v naše gojene revirje in naša prva skrb mora biti, da jih z vsemi sredstvi in brezpogojno uničimo, če hočemo, da bo naša koristna divjad živela.
Vemo in vidimo, da je živalstvo v stalnem gibanju, ki je posledica spremenljivih življenjskih pogojev, in to bo trajalo, dokler bodo posamezne pokrajine nudile razlike v življenjskih razmerah. Podobno se je človek od pradavnin selil in se še danes seli in potuje — s trebuhom za kruhom.
T. P.
Uharica
Spominjam se dogodka, ki mi ga je pripovedoval kovač Ramadan iz Kačanika.
Na dvorišču kovačnice je imel udomačene divje race in križance, ki jih je rabil za vabilce ali, kakor pravijo Makedonci, za mamke pri zimskem račjem lovu. Pazil je nanje, kar se je dalo, in užival ob misli na bodoči lov, ko bodo vabilci,
dini, s kričanjem privabljali vodne ptice pred puško.
Bila je soparna poletna noč. Ramadan je spal na čardaku pred kovačnico. Race so se nemirno stiskale v kotu dvorišča, ker tudi njim ni prijala nočna soparica in žleb za vodo je bil skoraj prazen. Oblaki so se vlačili po nebu in le sem in tja se je prikazal krajec lune. Malo je zarosilo, a noči ni ohladilo. Na bregu za kovačnico se je razlegel glas: buhuu-buhuuu-buhu. Race v kotu so zatrepetale in se še bolj stisnile. Soparica je bila vse težja in težja. Zabliskalo je in zagrmelo. Čez Šaro se je privlekla nevihta, ulila se je močna ploha. Race v kotu so se stegale in kaj kmalu zadovoljne čofotale po mlaki na dvorišču.
Veter je odgnal oblake, zrak se je ohladil, mesec je mirno sijal nad vasjo. Ramadan se je zavil v odejo in krepko zasmrčal. Spet se je razlegel od brega sem pošastni klic: buhuu-buhuuu-buhu, race v mlaki so ga preslišale. Čez dvoriščno obzidje se je vrgla temna senca, race so zakričale, brak, privezan na verigi, je zalajal, Ramadan je preplašen iz sna pohitel na dvorišče. Prepodil je veliko ptico, race so se spet stisnile v kot, ob mlaki je ležal racak brez glave. Racaka je Ramadan pustil pri mlaki, šel po puško in čakal. Nič se ni zganilo, noč je bila mirna in Ramadan je med čakanjem zadremal. Račji krik ga je zdramil, v zraku je zaplavala temna senca in padla na pri mlaki ležečega racaka. Ramadan je sprožil in poleg racaka se je premetavala velika ptica. Ko jo je hotel pobrati, se je ptica vrgla
privezani pred kolibo na vodni gla-
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
na hrbet, pokazala ostre kremplje in zapihala kakor razjarjena mačka. S kljunom jo je skupil Ramadan po roki. Tudi brak. ki ga je odvezal, se je spustil v boj, toda kmalu je cvileč zapustil megdan in iz varne daljave oblajeval ptico. Šele z odejo, ki jo je vrgel na besnečo ptico, jo je ukrotil. Zgodaj zjutraj je že staro in mlado vedelo o nočnem plenu. Po vasi niso več izginjale kokoši, race in celo gosi. Na Ramadanovem dvorišču je nočnega roparja doletela pravična kazen.
Ropar je bil vir ali velika uharica (Bubo bubo), po srbskohrvatsko buljina. Makedonci ji pravijo »jej« in isti izraz sem slišal pri Arnavtili. Velika uharica je prava kraljica noči, naj večja evropska sova, ki živi, čeprav že zelo redka, v srednji Evropi in severno do Švedske. Na Norveškem in v visokih Alpah je zastopana neka podvrsta in baje se tudi panonski in balkanski vir nekoliko razlikujeta od srednjeevropskega.
Uharica je v Sloveniji že zelo redka, razen v gozdovih pod Snežnikom, v prostranih gozdovih Kočevske — v Rogu, gozdovih nad Kolpo in Veliki gori. Njena domovina pri nas je precej ista kakor medveda kosmatinca. Svoj čas je bil v Sloveniji lov na uharico prepovedan, izvzemši kočevski, Črnomeljski, logaški in novomeški okraj. V gozdovih Hrvatske — v Liki, Bosni in Hercegovini, Sandžaku, posebno pa v Makedoniji ni redka. Kultura je. kakor mnogim drugim živalim, tudi uharici največji sovražnik. V zahodni Evropi je bolj ali manj iztrebljena. V nekih državah so jo kot prirodni spomenik hoteli spet zarediti in posamezne pare spustili v zaščitenih pokrajinah. V tem so, kakor pri varstvu mnogih drugih redkih prirodnih dragocenosti, prednjačili Švicarji.
Kakor že rečeno, v Makedoniji uharica ni redka, deloma še celo pogosta. Najdeš jo ne samo v gozdovih, temveč tudi po pašnikih v predelih, zaraščenih od nizkega hrastovja, trnja in drugega grmovja. Domuje tudi po zapuščenih stolpih nekdanjih bogovskih posestev in drugih razvalinah. Zgodi se, da ptičar pri lovu na jerebice spodi iz grma ob zaraščeni njivi uharico. So to večinoma take, ki potujejo v zimskem času pred snegom. Baje so uharice celo selivke, ki se selijo kakor druge ptice s severa proti jugu, daleč noter v grško deželo.
Novembra leta 1925 sem neko popoldne pri vlaškem selišču Karaorman, komaj uro hoda od Štipa. ustrelil uharico pred ptičarjem. Pes je krepko držal pred gostim grmovjem tik ob vasi in šinilo mi je po glavi, da bo puhnil na plan muc ali mogoče zajec, pa se je nerodno vzdignila lepa uharica.
Kavaklija« je štipski ljudski vrt. Tu se prirejajo različne zabave in teferiči. Kakor je mestna okolica po večini gola, je v Kavakliji le nekaj starili kostanjev, orehov in drugega drevja. Kolikor se spominjam, je Rdeči križ priredil ljudsko veselico in dobrot je bilo dovolj. Karbidne svetilke so osvetljevale vese-liščni prostor. Bilo je zelo hrupno, stari so sedeli pri mizah, a otročad se je podila sem in tja. »Katerica, katerica,« so se zadrli paglavci — tako pravijo namreč Makedonci naši veverici, zato ker se »kateri« vzpenja po vejah. Kako je nesrečna živalca zašla na ljudsko zabavo — mogoče zaradi mamljivega vonja jedače, mogoče zaradi disonančne godbe, skratka znašla se je na kostanju sredi vrveža. Pritisnila se je k deblu in plaho opazovala. Tudi mene je zanimalo obnašanje veverice. Tik pod vejami se je privlekla široka senca, zavijajoč okoli debel in ne meneč se za hrup in svetlobo: prav od debla je zmanjkalo veverice, odnesla jo je bila uharica. Jaz sem bil presenečen, otroci preplašeni od čudne prikazni. Klic uharice sem v poletni noči slišal tudi iz stolpa katoliške cerkve v Prizrenu.
Že ime »uharica« pomeni, da ima ptica nekaj posebnega na ušesih. In res se razlikujejo uharice od drugih sov po tem, da imajo ušesna peresa ali čope, ki jih lahko povešajo ali zravnajo in ravno ta peresa dajo poseben izraz »veliki uharici c — nekaj mačji glavi podobnega, skoraj bi rekel, satanskega.
Uharica je dolga 70—75 cm, razpetina meri 160—170 cm, rep 25—28 cm. Samica je nekoliko večja od samca, ima pa manjšo glavo in manjše čope. Glavna barva perja je rjava in umazana rumena s temnimi lisami in posebno po životu črnimi progami. V splošnem je barva sanica temnejša, razen grla, ki je svetlejše od samice. Perje je mehko in navadno našopirjeno, tako da je videti uharica veliko večja, kakor jev resnici. Prav pri poletu pa dobi telo kar elegantno obliko, ker se perje prileže, in to sem dobro opazil pri veveričji tragediji v Kavakliji. Čop nad ušesi je dolg do 8 cm. Velike oči so pomarančaste barve. Kljun je črn, kratek, debel in ostro zakrivljen takoj od korena. Noge in prsti so kosmati, docela porasli s kratkim, mehkim perjem. (Vem, da je opis živali dolgočasen, a potreben; najboljši opis je žival sama. bodisi v zbirki nagačena ali živa v živalskem vrtu. Dolžnost vsakega lovca je, da obiskuje zbirke nagačenih živali in se tam uči in spopolnjuje.)
Uharica se pari na pomlad, konec marca in v aprilu. Gnezdo je v skalni votlini ali razpoklini, v duplini starega drevesa, v starih poslopjih in razvalinah, celo na sami zemlji, pa tudi v bičevju. Če najde staro primerno gnezdo, ga nekoliko popravi
in uporabi. Samica znese 2—3 okrogličasta, medlobela ali tudi sivkasta, hrapavolupinasta jajca. Mladiči se izležejo po 22 do 24 dnevih. Starši jim donašajo toliko hrane, da niso samo siti in presiti, ampak je obilica hrane raztresena po gnezdu in pod njim. Pretežna hrana v prvih dneh so miši, podgane, veverice in druge manjše živali, tudi bramorji, kuščarice in še celo ribe. V gnezdu v Šupljem kaihnu pri Kačaniku, kjer so razen uharice gnezdili še gologlavi jastrebi, druge male sove, kavke in skalni golobi, sem našel mladega zajčka brez glave, mlado mačko, perje gosi, kokoši in golobov, še nenačeto postovko in šojo. Bilo je ob gnezdu polno izmečkov (osvaljkov), ki jih uharica po prebavi vrže iz želodca. Ti izmečki so od neprebavljivih dlak in perja plena ter so med njimi tudi posamezni koščki kosti. Na podlagi teh izmečkov se lahko določi hrana uharice, kakor tudi drugih ptic ujed. Razen v Šupljem kamnu sem našel uharičino gnezdo v pečinah nad samostanom sv. Bo-gorodice v soteski reke Treske, v skalovju nad izlivom Pčinje t Vardar, a v Plačkavici pri Kočanih so ga našli v duplini starega hrasta.
Uharica lovi pretežno ponoči, redkokdaj tudi v poznem mraku. V tihem letu jadra in včasih poletava kakor netopir nizko nad zemljo, ali obletava drevje in grmovje ter ji zaradi tihega leta ne uide skoraj nobena napadena žival. Od miši do male, nekaj dni stare srnice ali mlade lisice, od vrabca do gosi, ni nobena žival varna pred njo.
Mlada, a že dorasla uharica prve dni ujetništva ni hotela sprejeti nobene hrane. Začela me je skrbeti njena usoda, ko mi je prinesel paglavec živo srako, ki sem jo spustil k uharici v kletko. Komaj sem se odstranil, je nastal v kletki hud ropot. Sraka je zakričala in že je bila v krempljih uharice. Nekaj časa sem jo potem hranil samo z živimi pticami, vranami, srakami in šojami, a pozneje se je navadila tudi mrtvih ptic ter je poginjenega purana požrla čez noč. Vrabce, miši in drugo drobnarijo je goltala celo. Prav dobro se je počutila v neposredni sončni svetlobi, ki je ni prav nič ovirala, da ne bi pri belem dnevu slastno požrla plena. Prinesli so ji živega skobca. Takoj se je vrgla nanj, toda skobec je odskočil in se postavil v bran. Udarila ga je s perutmi, zapodila nekolikorat po kletki, se s telesom vrgla po njem, mu zasadila kremplje v prsi in ga popolnoma pritisnila pod sebe, zavrtela nekolikokrat z glavo, se vzravnala, da je skoraj sedla na rep, in začela udarjati s kljunom po skobčevi glavi. Uživala je v mučenju plena kakor mačka. Brez moje vednosti so spustili k uharici srednje velikega
mačka, ki je pihajoč od jeze sedel v enem kotu, a iz drugega kota ga je radovedno opazovala sova. Pozno v noči me je prebudilo iz sna grozno kričanje. Vsa hiša je bila zaradi peklenskega trušča pokonci. Zvijajočega se mačka je držala uharica z eno nogo čez prsi, z drugo mu je pritiskala glavo in ga udarjala s kljunom po tilniku ter mu trgala kožo. Ni mi bilo mogoče na hiter način končati mačkovih muk in čakati sem moral, da je maček dokončal in utihnil. Pozneje sem še enkrat dobil v kletki mačka, a sem ga pravočasno rešil pred mukami v uha-ričinih krempljih.
Uharica je zelo zasovražena pri pticah, posebno pri vranah in njihovem sorodstvu ter pri različnih dnevnih ujedah. Zato jo lovci uporabljajo kot vabo zanje. Na primernem kraju se napravi v zemlji skrivališče — koliba s strelnimi linami, a pred kolibo se na kolu priveže uharica. Hitro jo opazijo vrane, srake in različne ujede ter jo napadajo ali posedajo po drevju ob kolibi. Lovec ima pri tem priložnost za strel in lahko očisti lovišče pernatih škodljivcev. Sicer sem pa ta lov že nekoliko opisal v mojem članku »Rostuša«. Nekateri lovci si pomagajo tudi z nagačeno uharico, ki jo po vzvodih, napeljanih iz kolibe, gibljejo, posebno peruti, in tako opozarjajo ptice na zasovra-ženo uharico. Toda uspeh z nagačeno uharico je slab in je že boljši nadomestek živa mala uharica (Asio otus), ki je v mnogem podobna veliki uharici.
A ga Krimska, kratkodlaka istrska braka, VRB 536, pol. 4. IX. 1946, vzr. in 1. psarna Krim, prvakinja Slovenije in Jugoslavije, Ljubljana 1947, sposobna za mednarodno prvenstvo v lepoti. Lastnik dr. F. Lokar, Ljubljana.
Dr. L. L.
Uničili smo štiri volčiče
Lansko leto je imelo lovišče sodraške lovske družine še zadosti velik mir pred volkovi. Raznesle so se sicer govorice, da skoro za vsako smreko čaka volk. toda ob pregledih lovišča nismo ugotovili drugega kakor kak osamljen volčji sled. Pač pa so bili volkovi večja nadloga v sosednjem lovišču Loški potok, kjer je vso zimo križarilo 4 do 5 volkov v neposredni bližini vasi Hrib in Travnik. Eden izmed njih je sicer zašel v lisičjo past in z njo pobegnil, ostali pa so bili izredno previdni in so se izognili vsem pastem in vabam. Mislili smo, da je ostra zima prisilila volkove, da so se pojavljali tako blizu selišč in da se bodo spomladi umaknili v globlje gozdove proti Kočevju. Zgodilo se je pa ravno narobe. Konec spomladi se je pojavil volk v neposredni bližini trga Sodražice. Spočetka lovci nismo verjeli ljudem, ki so pripovedovali, da so srečali volka v okolici vasi Podklanec, Žigmarice in prav pri Sodražici. Ker pa so se ti volčji sprehodi skoro vedno zaključili tako, da je zmanjkal tam dober čuvaj Pazi, tam zopet Belin in tudi lepa istrijanka Divna, smo vedeli, da gre za pravega volka in ne za podivjanega »volčjaka«. Do junija je zmanjkalo v naši dolini 19 psov, ki jih je volk pobral tako rekoč v naseljih samih. Dogodil se je primer, da je bil gospodar priča, kako je njegov pes podlegel v borbi z volkom. V Podklanec, ki leži ob vznožju Boncarja, sta prišla v mraku do prve hiše volka in napadla čuvajko - kraško ovčarko. Ovčarka se je borila in dvakrat podrla volka. Gospodar je prizor opazoval na pragu, psici pa si ni upal na pomoč in tako sta zveri psico udušili in plen odvlekli. Zaradi izredne
predrznosti volkov smo sklepali, da morajo biti nekje mladici, ki jih volčiča hrani z največjo poslastico za volka, to je s psi. Kako naj ugotovimo, kje so? Volk je izredno prebrisan. V bližini, kjer ima mladiče, ne lovi in hodi rajši na dolge roparske pohode samo zato, da ne izda svojih mladičev. Zato smo zavrgli misel, da bi bili mladiči kje nad Podklancem, ampak smo sklepali, da bodo nekje v obširnih gozdovih Travne gore. Kljub vsej volčji zvitosti in previdnosti se da gnezdo vendarle najti. Volčiča ima namreč navado, da se zvečer, ko odhaja od mladičev na rop. in zjutraj, ko se s plenom vrača, oglaša — tuli. Tudi mladiči se tedaj glasijo, in sicer na način kakor mladi psi. Ko mladiči nekoliko odrastejo, se pred svojim gnezdom čez dan igrajo in trgajo prineseni plen. Tudi tedaj je možno iz bližine slišati njihovo renčanje in cviljenje. Zaradi tega smo upali, da se nam bo morda le posrečilo najti gnezdo. V resnici je nekega dne prišel France Vesel z novico, da je v Travni gori v smeri Pristave slišal čudne glasove, take, ko da bi se igrali mladi psi. Ko se je tem glasovom bližal, je nenadoma vse utihnilo. Tudi Boris, ki je tam v bližini čakal, je enkrat zaslišal neko renčanje, po nekaj urah čakanja pa se ti glasovi niso več ponovili. Ta del lovišča smo še kontrolirali, vendar ni bilo slišati ne tuljenja ne renčanja mladičev. Vse, kar smo vedeli, je bilo to, da se volk še vedno sprehaja ponoči po dolini, da pobira pse in da ga srečajo enkrat kosci, drugič beže pred njim ženske, toda pred puško ne pride. Ugotovili smo še, da volk stalno prehaja po poti. ki vodi iz Travne gore mimo Pristave v Jelenov žleb.
Tak je bil položaj, ko smo šli trije člani družine iz Ljubljane v začetku julija pogledat za srnjadjo v lovišče. V Sodražici se nam je pridružil še Pajnič France in napravili smo načrt, da gremo na Travno goro in da bomo prenočevali kar v gozdu. Bilo je v petek popoldne, ko smo odrinili po dokaj strmi vozni poti proti vrhu. Na vrhu smo se razdelili. S Sašom, ki je imel pravico streljati srnjaka, sva se namestila nad Ravnami. Jože in France pa sta odšla skupaj do Globoke doline, kjer naj bi Jože ostal na odru. mimo katerega prehaja vsa vrsta divjadi, dočim naj bi France pogledal okrog Pristave. Zvečer smo si napovedali sestanek pri porušeni pastirjevi hiši: tam se je nahajalo novo seno, ki nam je dobro služilo za ležišče. Saša je videl srno in Šilarja in še en kos je skočil že v temi pred nama, ko sva šla na kraj sestanka. V četrt ure sva bila na mestu. Jožeta in Franceta še ni bilo tam, pač pa sva našla Jožeta iz Lipovščice, ki je tudi član sodraške družine. Povedal nam je, da
je že ves teden na vrhu zaradi košnje, da si pa vzame tudi časa za obhod lovišča. Medtem je že srečal odrastlega medveda, do-čim na volka ni naletel. Vedno pa je volka prav na sveže sledil na poti proti Pristavi. V pogovoru o lovišču nam je čas hitro mineval, vendar smo z nestrpnostjo pričakovali tovariša, ki bi po našem računu morala že zdavnaj priti. Pozno sta se vrnila. Kaj sta videla in dognala, je bilo vprašanje nas vseh treh. Hitro smo zvedeli, da je šel France še od Pristave dalje in pred mrakom zaslišal volčje tuljenje. Oprezno se je bližal v tej smeri in prav blizu so se še oglasili mladiči. Šel je še bliže: med skalami je zagledal majhno glavo, ki se je takoj zopet izgubila. Nastopil je že mrak, zato se je previdno umaknil. Volčiča je še vedno tulila, zato je šel po Jožeta, da jo je tudi on slišal. Šele v trdi temi se je volčiča oddaljila. Sedaj ni bilo nobenega dvoma več, da je bila tista glavica, ki jo je France videl, volčja glavica in da je gnezdo nekje med skalami, kamor se je mladič skril. Odločili smo se, da bomo zjutraj še pred dnem odšli do Pristave, od tam pregledali teren in se potem razdelili tako, da se bo vsak s svoje strani bližal kraju, kjer smo domnevali, da je leglo. Med ugibanji, da li se nam bo posrečilo najti volčiče ali pa celo srečati volka, smo v senenih kopicah zaspali. Prebudil nas je srnjak, ki je prišel do naših ležišč in se začel jeziti na nas. Bili smo že nekoliko pozni, zato smo pospešili korake proti Pristavi. Pred Globoko dolino smo jeli hoditi bolj oprezno, računajoč, da se bo tam morda pasel srnjak in bi mimogrede prišel Saša do strela. Srnjaka ni bilo, pač pa prašič, ki se je pa še pred strelom umaknil. Na Pristavi smo ugotovili, da se mora leglo nahajati v sredini skalnatega hriba, poraščenega s starikavim drevjem in grmovjem. S Sašom sva imela nalogo, da se po ovinku povzpneva na hrib in greva potem z vrha proti vznožju, dočim naj bi šla Jože in France po isti poti ko prejšnji večer, to je od vznožja proti vrhu. Spotoma sva s Sašom sledila močnega medveda, dočim. volčjih sledov ni bilo opaziti. Pred vrhom se je Saša postavil na kraju, kjer je bilo po vsem videzu dobro stojišče, sam sem se pa povzpel na vrh in tudi nekaj časa čakal. Prejšnji večer je namreč volčiča tulila prav okrog tega vrha in smo morali računati na to, da se je medtem že vrnila in da se bo umaknila preko vrha. Ker ni bilo čutiti ničesar, ostala tovariša pa sta morala že dospeti do polovice hriba, sem se začel spuščati navzdol. Naenkrat sem se znašel v gostem malinju, ki je bilo na nekaterih krajih zelo potlačeno. Malinje sem natančneje pregledal in dognal, da vodi skozi zelo uglajena stečina. Šel sem nekaj časa po njej
v smeri Saševega stojišča. Stečina se je izgubila med skalami in grmovjem, zato sem se vrnil in šel v nasprotno smer. Prav kmalu sem prišel do prostora, ki je bil na kakih 20 kvadratnih metrih popolnoma steptan, tako da nista rastla ne trava ne mah. V nos mi je udaril neprijeten zadah po mrhovini. Roj muh me je opozoril na kost, ki je ležala ob drevesu. Pogledal sem jo po-bliže in videl, da je pasja glava. Dlaka je bila že izpadla, koža se je je pa še držala. V tem ogledovanju zaslišim pod seboj Francetov glas. Klical naju je, naj prideva hitro, ker sta onadva že pri volkovih. Priklical sem še Sašo, da sva skupaj prišla do kraja, kjer sta stala France in Jože s puškama v rokah. Bilo je to pred veliko skalo, pod katero sta vodila dva močno uglajena vhoda. Da so volkovi resnično pod skalo, sta se že prej prepričala. Ko sta z dolgo palico podrezala v jamo, se je zaslišalo renčanje. En mladič je celo pri drugi luknji pokazal glavo, pa se takoj umaknil. Najprej je bilo treba ugotoviti, ali ni morda še drugih izhodov. Zato sta se Jože in Saša v primerni razdalji postavila pred vhoda, s Francetom sva pa jela preiskovati okolico. Skala, pod katero so bili mladiči, je bila kakih 2.5 m visoka, 4 metre dolga in prav toliko široka. Poraščena je bila z mahom in majhne smrečice so rastle na njej. Poleg je bilo še več takih skal, ki so se morale pred časom sem privaliti. Globino rova, ali bolje prostora pod skalo, nismo mogli takoj ugotoviti, ker je lahko segal tudi pod poleg ležeče skalovje. Razen omenjenih dveh vhodov je bil še tretji, ki pa ni bil toliko uglajen. Volčiča je morala mladiče poleči pred skalo, ker prostor pod skalo je bil za odrastlega volka prenizek. Od skale je vodila v smeri vrha prava steza do prostora, ki sem ga prej omenil in na katerem sem našel pasjo glavo. Oddaljenost od skale je znašala kakih 50 korakov. Ob tej stezi smo našli razmetane kosti psov in divjadi in celo pasji ovratnik. Celoten prostor, ki si ga je volčiča izbrala za gnezdo, je bilo toliko skrit, da ga ne bi bilo moči najti, če se ne bi volkovi sami izdali. V neposredni bližini so bili sledovi, tudi smrad po mrhovini je bil močan, ko si se pa malo oddaljil od gnezda, ni bilo nikakega sledu več. Vsaka stečina se je zgubila med skalami. Da v bližnji okolici volk ni ropal, je bil dokaz to, da smo prepodili v bližini zajca in tudi srnjad se je pasla ne daleč od gnezda.
Naša želja je bila, dobiti mladiče žive. O tem, da bi jih odkopali, ni bilo govora, pač pa smo nameravali poskusiti s psom. Vedeli pa smo, da moramo biti zelo previdni, da se nam volkovi ne izmuznejo, saj so bili že odrastli, najmanj v četrtem mesecu starosti. Volkovi se namreč parijo meseca januarja ali
pa v začetku februarja. Ker volčiča nosi prav toliko časa kakor psica, so bili mladiči poleženi v začetku aprila. Psa nismo imeli s seboj in zato ni preostalo drugega, kakor da gre nekdo ponj v Sodražico. Razporedili smo se tako, da se France popne na bukev, s katere bo imel pregled čez vse tri luknje in pazil, da nam volčiči ne pobegnejo. Saša in Jože sta se postavila nekoliko proč od skale na stečine za primer, če pride volčiča, sam sem pa odšel v dolino po psa. Po 6 urah sem se vrnil skupaj z gospodarjem naše družine, Adolfom. Pripeljala sva posavskega braka Sokola, ki je obenem tudi izvrsten jamar, in prinesla kramp, s katerim bi razširili vhod. Franceta sva našla še vedno na drevesu. Bil je že ves trd od sedenja na tanki veji. Tudi ostala dva sta bila še vedno na svojih mestih. Ves čas se ni nič ganilo, ni bilo volčiče v bližino in tudi mladiči se niso oglasili. Sokol je pokazal velik pogum. Že med potjo, ko smo prišli v bližino gnezda, je postal živahen in natezal jermen. Sneli smo mu ovratnik in planil je pod skalo. Začelo se je lajanje in renčanje ter ropotanje. En volčič je pokazal glavo iz jame, pa se takoj umaknil. Po dobrih 20 minutah je prišel pes upehan iz jame. Ulegel se je ob drevo, v jamo pa ni hotel več. Vse naše prigovarjanje je bilo brezuspešno. Zanimanje je sicer še vedno pokazal in šel v luknjo za lastno dolžino, pa se takoj obrnil. Pes je dobro vedel, da nima opravka z lisico, ki je že marsikatero spravil iz jame, ampak z volkom, kateremu ni kos.
Legal je že mrak, a s svojim delom smo bili tam kakor zjutraj. Velika soparica, ki je vladala čez dan, in težki oblaki, ki so zagrnili nebo, so napovedovali, da bo z nočjo dež. Sklenili smo, da prej ne odnehamo, dokler ne uničimo volkov. Če bi bil v jami en sam, bi nastavili past, toda bilo jih je več; eden bi se ujel, ostali pa ušli. Od skale se tudi nismo smeli odstraniti, ker bi volčiča mladiče odpeljala.
Še pred nočjo je prišla nevihta in deževalo je do zjutraj. Drevja ni bilo toliko, da bi nas ščitilo pred dežjem, in smo zakurili ogenj, da bi se sušili. Ker si nismo znali in tudi ne mogli pomagati drugače, smo skušali volčiče spraviti iz jame z dimom. Dim jim je prišel do živega in so začeli pod skalo renčati in cviliti, ven pa ni prišel nobeden, čeprav sta bila dva izhoda prosta. Sredi noči se je začela glasiti volčiča. Sprva zelo daleč, potem pa je tuljenje prihajalo vedno bliže in v daljših presledkih se je okrog nas glasila do zjutraj. Bala se je ognja, nič manj pa ljudi. Volk je strahopetec.
Noč je bila dolga. Spati ni bilo mogoče, ker je dež lil curkoma, bili smo pa brez strehe. Ob ognju smo se sicer sušili in greli, hkrati pa tudi močili. Zaradi utrujenosti in neprijetne deževne noči se me je lotevalo že malodušje; najraje bi odšel, če nas ne bi bodrila Adolf in misel, da zjutraj dobimo pomoč. Morali so priti še Boris, Jože in Lojz, ki so bili že obveščeni o tem, da imamo volkove v kleščah.
Zjutraj se je zjasnilo. Okrog 5. ure je prišla pričakovana pomoč.
Pod skalo je bilo vse tiho. Tudi če smo podrezali noter, se ni nič zganilo. Spustili smo Sokola v jamo, ki se je takoj vrnil, ne da bi se oglasil. Gotovi pa še vedno nismo bili, ali so se volkovi zadušili ali pa pomaknili kam drugam. Nove moči so pljunile v roke in pričele razširjati vhod. Ker si s psom nismo mogli nič pomagati, je njegovo funkcijo jamarja prevzel Boris. Ko je bila odprtina že zadosti razširjena, je zlezel Boris pod skalo. Ugotovil je, da je pod skalo zelo velik, toda nizek prostor, ki je poln večjega kamenja, na katerem sloni skala. Ko smo nekaj kamnov izpodkopali, je ves zlezel v jamo. Z dolgo palico, ki je imela na koncu kavelj, je naenkrat otipal nekaj mehkega in privlekel na dan mrtvega volčiča. Še trikrat je šel v jamo in vsakokrat privlekel po enega. Zaradi dima so se volčiči pomaknili bliže izhoda in raje tam poginili, kakor prišli ven. Mladiči so bili že dokaj odrastli. Po velikosti so bili tolikšni ko lisica-mladica. Dva sta bila moškega, dva ženskega spola. Zanimivo je, da sta bili volčiči nekoliko večji.
S tem uspehom pa nismo bili zadovoljni, ker bi radi dobili še staro. To nalogo so prevzeli domačini. Skoro teden dni so izmenoma čakali v bližini gnezda in nastavili tudi pasti, vendar volčiče ni bilo blizu.
Kake tri tedne potem ni bilo več čutiti volka, vsaj v nižjih legah lovišča ne. Prepričani smo bili, da se do zime ne bo več pojavil v dolini. Pred kratkim pa je prišla vest, da je v Loškem potoku raztrgal 5 ovc, v Sodražici pa odnesel psa. Sredi avgusta je volk podnevi pripodil srnjaka v Podgoro med hiše. Zaradi bližine ljudi si volk ni upal za njim. Volk je srnjaka dvakrat zagrabil in toliko poškodoval, da bi poginil. Nekaj dni za tem je volk ponoči napadel Fajdigovo ovčarko v Izverju. Močna psica se je volku postavila po robu in tokrat je moral oditi brez plena.
Če hočemo očuvati že itak izpraznjena lovišča in preprečiti volčje ropanje, bo treba proti volkovom resno nastopiti. Akcije
bi se morale začeti na vsem področju Velike in Male Gore. Najcenejši in najuspešnejši način je jutranje in večerno čakanje na stalnih volčjih prehodih. Veliko uspehov je bilo tudi doseženih v bližini kraja, kjer je volk raztrgal plen in pustil tam še kake ostanke. Na to mesto se volk vedno že po nekaj dneh vrne. Strupa pa v letnem času zaradi medveda ne smemo polagati. Tudi široko zasnovani pogoni bi bili morda uspešni. Lovci na stojiščih bi morali vedeti, da je volk mnogo opreznejši ko lisica in da je zato potrebno biti na stojišču popolnoma miren in čuječ, zakrit ter pripravljen vsak hip na strel.
Profesor lovske latinščine.
Tone Podvrečar
Kakšen naj bo lovec
Lovec in ribič se morata zavedati ne samo svojih pravic, ampak tudi svojih dolžnosti. Zato je potrebno, da ima vsak neko splošno strokovno izobrazbo. Dobro je, ako ima nekaj znanja o zemljeznanStvu (mineralogiji), botaniki, da se spozna kolikor toliko v prirodi in njenih pojavih, se znajde zunaj v nebnih smereh in da vsaj približno po krajevnih razmerah ugotavlja bližnje vremenske pojave. Čim več ve o prvi pomoči pri nezgodah, ki se lahko pripetijo njemu ali zvestemu spremljevalcu, lovskemu psu, tem bolje.
Nerodno je, če se pokaže pred tovariši ali ljudmi, ki jih sreča na samotnih pohodih (drvarji, gozdarji, nabiralci gozdnih sadežev itd.), kot nevednež ali naivnež. Ponašanje naj bo resnobno, a vljudno.
Še dolgo ni lovec tisti, ki ima puško in psa, potrjene lovske listine, lovski kroj in mogočen gamsov čop ali krivce za klobukom, ter je spravil na drugi svet kakšnega zajčka ali kaj več. Pravi lovec ima v sebi lovski nagon in ljubezen do prirode. Ima lovski čut, kri, ki ga vleče v prostrano naravo, samotne gozdove in na visoke gore ter se kosa v pretkanosti in iznajdljivosti z divjadjo. Toda lovec ni samo strelec in ubijalec, temveč predvsem gojitelj in opazovalec. Vedno bolj se razvija danes lov s fotografsko kamero, ki je vsekakor mnogo težji in napornejši, kakor lov s puško. O tem ob drugi priliki. Vedno s puško ne gre, vedno in zgolj na lov za plenom, temveč gre zato, da je v lovišču ob vsakem času, tudi takrat, ko je koristna divjad v lovopustu, da se razgleda po lovišču, da ugotovi stanje divjadi, pregleda lisine, ustanovi gnezda roparic in še mnogo drugega. Tistemu, ki se pri tem zanima za prirodne pojave, redke rudnine in rastline, opazuje mravlje pri mravljišču, ptice pevke, žolne na drevesnem deblu, hrošče in metulje ter vse drugo stvarstvo, čas le prehitro mine in težkega srca se vrača v suhoparno vsakdanjost.
Kakor že rečeno, je dobro, če lovec nekaj ve o zemljeznanStvu (rudninah) in rastlinah, o živalih pa mora vedeti več kakor vsak povprečno izobražen človek. Ne samo lovne živali mu morajo biti do podrobnosti znane v njihovem žitju in bitju, ampak vedeti mora nekaj tudi o kačah in drugih plazivcih, krkonih, ribah in žuželkah. Imamo slovenski prevod »Brehma«, imamo Erjavčeve zbrane spise, krasne članke in opise lovnih
živali v predvojnih letnikih Lovca. Vse to naj mu bo dnevno čtivo v pouk in zabavo. Pogovori s starimi lovskimi praktini mu bodo razbistrili pojme o lovu, posebno pa še o gojitvi divjadi.
Če rokodelec ne pozna svojega orodja, je šušmar, prav tak je lovec, ki ne pozna lovskega orožja, nabojev, smodnika, različnega vabila, lovila in še mnogo drugega, kar spada k lovu. Tudi o vsem tem je mnogo strokovno-poučnih člankov v »starih« Lovcih in vedo stari lovci.
Obnašanje na skupnem lovu, pri brakadah, po lovu, to so poglavja zase. A obnašanje po strelu, to je posebno poglavje.
Če bi vse padlo, na kar se strelja, bi bilo hudo. Ni pa vse zgrešeno, kar beži dalje po strelu.
»Zgrešil sem, nisem bil pripravljen, bilo je predaleč, prišlo mi je prenerodno,« in še mnogo drugih zagovorov in izgovorov je.
Ali si šel pogledat na strel?! Bil si, nisi našel ne dlake, ne perja, ne krvi. Drugi dan imajo vrane in lisice pojedino. Na brakadi je lovski tovariš streljal na lisico. Takoj po strelu ni pogledal, če je morda le zastrelil, ker je bil trdno prepričan, da je zgrešil. Dva dni pozneje jo je našel lovski čuvaj komaj 50 korakov od nastrela. Koža je bila že nerabna. Ni samo eno zrno v naboju, mnogo jih je in njih kritje ni enako. Mnogo je streljanega, mnogo zgrešenega in mnogo zastreljenega. Nepravilno obnašanje po strelu, če se ne ustanovi takoj učinek strela, je tudi mrharstvo! Dokler lovec ni dobro poučen >o obnašanju po strelu«, naj ne hodi na lov, ker zagreši lahko mrharstvo.
Lovsko tovarištvo, lovsko zavist, kdo bo prej na stojišču, prevzemanje boljših stojišč, lastno hvalo, bahavost in še mnogo drugega bi bilo treba omeniti, pohvaliti ali grajati. Lovci smo pač v tem pogledu pod kožo krvavi kakor drugi ljudje. Zato naj si vsak sam izpraša svojo vest, prizna grehe ter gleda, da se popravi.
Pobudnim začetnikom in mladim lovcem pa svetujem, čitajte strokovno lovsko slovstvo, izpopolnjujte se, da postanete vredni častnega naslova »lovec«.
Pravilno ravnanje in poslovanje s surovimi kožami divjadi
Kožuhovina predstavlja danes važen narodni dohodek. Kožuhi mnoge naše divjadi imajo posebno vrednost zaradi pretežne prodaje v inozemstvo. Za pravilno izkoriščanje celotne proizvodnje surovih kož divjadi pri nas smo začeli z načrtnim zbiranjem teh surovin. To načrtno zbiranje mora biti tako, da po eni strani vzpodbudi strokovno delo za napredek našega krznarstva in lovstva, po drugi strani pa državi da čim večje vrednosti v zbrani kožuhovini.
Pravilno izvrševanje te naloge zahteva v prvi vrsti strokovno poznanje proizvodnje in prometa s surovimi kožami divjadi vseh onih, ki se bavijo s tem poslom. Da bi se vsem tem ljudem olajšalo delo, dajemo tukaj navodila za pravilno postopanje s surovimi kožami divjadi pri proizvodnji in v prometu.
Odiranje kože je treba opraviti s posebno pazljivostjo. Predvsem se je treba držati načela, da žival omprej izkožimo, da telo (meso, kri) ne začne prej razpadati, kar bi kvarilo kožo. Na to je treba posebno paziti, če je divjad uplenjena v toplem času. Vendar pa moramo z odiranjem počakati dotlej, da se žival dodobra ohladi. Izkoženje izvršimo z navadnim odiranjem (prerez po nogah in trebuhu), ali z odiranjem na meh (prerez samo po nogah).
Pri navadnem odiranju položimo žival na hrbet, ji prerežemo kožo vzdolž sprednjih nog na notranji strani od krempljev preko pazduhe tako, da se reza obeh sprednjih nog strneta na sredini prsi. Kremplje odločimo (odrežemo) od prstov tako, da ostanejo na koži, in nato potegnemo kožo z nog. Za tem storimo isto z zadnjimi nogami, le da se reza na notranji strani nog spojita natančno na ritnici. Ko smo odrli noge, razparamo kožo po sredini trebuha od ritnice do konca (kota) spodnje čeljusti. Nato položimo žival na eno stran in oderemo kožo na drugi strani. Potem jo obrnemo na odrto stran na kožo in oderemo drugo stran. Ko je telo izkoženo, oderemo rep tako, da ga prerežemo od ritnice do konice repa in ga izvlečemo. (Koža se da tudi cela pomuzniti z repa in se šele potem prereže). Končno izkožimo glavo, kar je treba previdno izvršiti. Ušesa in smrček morajo ostati pri koži. Ušesa odločimo od glave tako, da odrežemo ušesni hrustanec pri lobanji. Podobno pri smrčku. Na splošno moramo pri odiranju pazljivo ravnati, da kože ne poškodujemo (prerežemo, zarežemo). Kjer je le mogoče, odločujmo kožo s »figo«, to je s palcem in pestjo, in čim manj z nožem. Ko smo slekli kožo, jo pregledamo, da ni na njej kak ostanek mesa, kosti, masti ali kit. Take ostanke previdno odstranimo z nožem. Posebno skrbno moramo odstraniti te ostanke na koži glave, nog in repa. Tako prirejeno kožo razpnemo na dovolj široko ploščo tako, da je dlakava stran proti plošči, mesna stran pa navzven. Kožo pričvrstimo in napnemo na desko z žebljiči. Nategnemo jo le toliko, da je enakomerno napeta in nič več. Kožo nog lahko razpnemo z žebljiči ali pa jo, da se ne guba in krči, našpiljimo (razpnemo z lesenimi cveki, klinčki). Tako razpeto kožo sušimo. (Glej sliko).
Sušenje je najboljše na suhem im zračnem prostoru. Ako moramo zaradi mraza sušiti v kurjenih prostorih, moramo posebno paziti, da kože ne obesimo preblizu ogrevalne naprave, da ne bi koža naglo otrdela in s tem izgubila na kakovosti. Sušenje se mora vršiti počasi. Ne sušimo na prepihu in soncu. Posebno je treba paziti, da se kože ne prekade. Kožo je treba sneti z deske, dokler je še upogljiva. Ko jo snamemo, moramo dlako skrtačiti
in počesati. Kože (kožuhe) shranjujemo najbolje tako, da jih zložimo dlako na dlako, mesno stran na mesno stran in zavijemo v časopisni papir. Tako shranjene se pa obdrže le v zimskem času, nikakor ne poleti (zaradi moljev in muh).
Pri odiranju na meh najprej razparamo kožo na notranji strani sprednjih nog od krempljev do pazduhe. Kremplje odločimo (odrežemo) od prstov tako, da ostanejo na koži. Zatem snamemo kožo z obeh nog. Isto storimo z zadnjimi nogami in z repom, le da na zadnjih nogah napravimo rez na notranji strani od krempljev do ritnice. Kremplje odločimo kakor na sprednjih nogah. Nato razparamo kožo repa na spodnji strani od ritnice do konice repa in ga izvlečemo, oziroma kožo neprerezano pomuznemo z repa in jo nato prerežemo. Ko je to izvršeno, obrežemo ritnico, da spojimo reza nog
z rezom repa. Ko je vse to opravljeno, obesimo žival za zadnji nogi in slačimo kožo proti glavi. Odiranje moramo vršiti pazljivo, da se tkivo kože ne trga. Posebno pazljivo je treba ravnati z divjadjo, ki ni povsem sveža. Kožo odločujemo s »figo«, to je s palcem in pestjo, le na glavi pomagamo z nožem. Ušesne hrustance odrežemo pri lobanji tako, da ostanejo ušesa pri koži. Slečeno kožo odločimo od telesa s tem, da prerežemo sluznico usten tako, da ostane cel smrček pri koži. Po izkoženju predstavlja koža meh z dlako navznoter in z mesno stranjo navzven. Sedaj pregledamo kožo, če na njej ni ostalo kaj kosti, mesa, kit ali masti, in še to odstranimo. Posebno dobro pregledamo kožo na nogah (stopalih, šapah), glavi in repu. Zatem potegnemo kožo preko ozke, primerno dolge deske (za lisico ca. 1 m dolge, na spodnjem koncu 15 cm široke in proti zgornjemu koncu zožene na 12 cm in topo zaokrožene za glavo). Deska mora biti v splošnem tako velika, da se koža napne. (Glej sliko.) Primerno jo nategnemo in spodnji del pritrdimo z žeblji na desko. Kožo nog (šap) našpiljimo (razpnemo) z lesenimi klinčki, da se ne krči. Tako napeto kožo obesimo na suh in zračen kraj, da se polagoma
suši. Paziti je treba, da koža ni na soncu ali na prepihu ali ob pretopli peči. Kožo moramo sneti z deske, dokler je še upogljiva, ker bi sicer preveč suha mogla počiti ali se raztrgati. Ko kožo snamemo z deske, jo obrnemo tako, da je zopet kosmata stran zunaj. Najlaže obrnemo kožo s pomočjo vrvice, ki jo že, preden nategnemo kožo na desko, privežemo skozi nosnice tako, da vrvica na drugem koncu moli izpod kože. Obrnjeno kožo skrtačimo in počešemo.
Kožuliarje, ki dajejo plemenito krzno, odiramo po lovskem običaju na meh, vso ostalo divjad odiramo navadno s podolžnim prerezom kože spodaj.
Navodila za odkup kož divjadi
Surove kože se prevzemajo sveže ali suhe po kosu, kakovosti in po izvoru. Suha je tista koža, ki je sušena na zraku in v hladu in na mesni strani ni z ničemer namazana, niti ustrojena. Dovoljen je strokovni odvzem odvisne masti.
Surova koža divjadi je lahko odprta — navadno odrta koža, ali pa zaprta — odrta na meh.
Lisica
Lisičje kože se prevzemajo po izvoru kot:
a)	gorska lisica,
b)	poljska lisica.
a)	V prvo kategorijo gorskih lisic spadajo lisičje kože najboljše kakovosti, ki izvirajo iz naših visokogorskih krajev in ki imajo bujno dlako;
b)	v drugo kategorijo gorskih lisic spadajo vse ostale gorske lisice;
c)	v prvo kategorijo poljskih lisic spadajo vse poljske lisice, razen lisic iz Vojvodine;
d)	v drugo kategorijo poljskih lisic spadajo lisice iz Vojvodine.
Po kakovosti se prevzemajo lisičje kože kot:
Vi polnovredna koža (cela),
% tričetrtinska koža (tričetrtina),
V polovična koža (polovica), četrtinska koža (četrtina),
0 slaba, malovredna koža (škart).
Vi (cela) lisičja koža mora imeti te-le lastnosti: zimsko in gosto dlako, ki popolnoma pokriva vse telo, dlaka mora biti dolga, z docela doraslo (zrelo) reso. Koža mora biti dobro in tanko odrta s telesa živali in pravilno osušena. Mesna stran mora biti rumenkastobela. Kože smejo biti od šiber prestreljene, le da koža na teh mestih ni vneta. Koža je lahko malenkostno poškodovana na glavi in repu in je lahko tudi brez kake noge. Pri tej vrsti kož dlaka ne sme biti poškodovana.
V* (tričetrtinska) lisičja koža se razlikuje od cele samo v malenkostnih napakah v dlaki, poškodbah in velikosti kože. Dlaka sme biti prav malenkostno poškodovana, to je, mestoma sme manjkati le v prav neznatnem obsegu ali na poedinih mestih nekoliko slabše razvita. Po velikosti se uvršča med tričetrtinske tudi taka koža, ki po vseh ostalih svojstvih predstavlja celo, je pa toliko manjša, da ne doseže vrednosti cele kože.
Vi (polovična) lisičja koža ima gosto, zimsko, resasto dlako, ki popolnoma pokriva telo živali, je pa mestoma manj poškodovana od prestrelitve ali pa je okrog strela vneta ali dlaka izpuljena. Koža je lahko zelena ali dlaka resasta, redka in malo odrsana (ometa) ali na trebuhu poškodovana ali na
glavi pojedena ali močneje poškodovana ali pa je koža na mesni strani močno mastna.
V« (četrtinska) lisičja koža je 'bolj poškodovana, na mesnati strani močno zelena ali raztrgana ali bolj oguljena (ometa) z opazljivo redko reso ali močneje oguljeno dlako. Te kože so lahko zimske ali jesenske.
0 slaba (škart) malo vredna lisičja koža, ki je uplenjena spomladi ali poleti, katere dlaka je znatno izpuljena, ali ji manjka resasta dlaka ali je močno oguljena (ometa). Vsaka preveč vneta koža se smatra za malovredno (škart-slabo).
Volk in šakal
Volčja ali šakal j a koža se prevzema kot: cela polovična, četrtinska in slaba malovredna (škart). Pri ocenjevanju teh kož velja vse, kar za lisičje kože, le da pri njih ni tričetrtinskih.
Kuna zlatica
ima dlako kostanjeve barve.
Kot Vi (cele) se prevzemajo zimske kože z gosto reso (zgornjo dlako) in temnosivo po dlan ko (spodnjo dlako). Resa (zgornja dlaka) mora biti enakomerno rasti a po vsej koži in koža mora biti brez vsakršnih napak in poškodb na dlaki.
Kot % (tričetrtinske) kože se prevzemajo kože, ki so v dlaki enakovredne celi koži, je pa dlaka bela in z malenkostnimi napakami ali pa kože po velikosti ne predstavljajo vrednosti cele (Vi).
Kot Vi (polovične) se prevzemajo manjše zimske kože, malo poškodovane na dlaki in na mesni strani, ki imajo modrikasto bledo barvo, kakor tudi kože malo vnete od strela, malo poškodovane.
Kot Vi (četrtinske) se prevzemajo zimske kože bolj poškodovane na dlaki in mesni strani, kakor tudi bolj osmojene, zmršene in deloma vnete kože. Kot polovične kože se prevzemajo tudi povsem nepoškodovane jesenske kože.
Kot 0 (škart) malovredne slabe kože se prevzemajo močno poškodovane zimske kože ali vnete zimske kože, poškodovane jesenske kože in vse letne kože.
Kuna belica
Kože se prevzemajo enako kakor kože zlatice z razliko, da je pri kuni belici spodnja dlaka (podlanka) belkasta, a resa (zgornja dlaka) črnikasta in temnejša.
Kune belice iz Dalmacije se prevzemajo kot posebna kategorija zaradi svoje svetle barve, redkejše dlake in manjše rasti.
Kakor kun j e kože se prevzemajo tudi kože dihurja, hermelina, podlasice, divje mačke in risa.
Vidra
Vidrine kože se prevzemajo po dolžini in kakovosti.
Cela koža (Vi) mora biti od vrha smrčka do korena (začetka) repa 85 cm dolga in 15 cm široka. Polovična koža je dolga od 50 do 85 cm. Kože izpod 50 cm so slabe, malovredne in se prevzemajo po prostem dogovoru.
Cela (Vi) koža mora imeti nepoškodovano dl alko in kožo. Po dolžini cele (Vi) kože z manjšimi poškodbami na dlaki in koži se uvrščajo med polovične
(M), bolj poškodovane pa med četrtinske (K) kože. Kože, ki so po dolžini polovične, a imajo manjše poškodbe na koži in dlaki, se prevzemajo kot četrtinske, močneje poškodovane pa kot slabe malovredne (0). Za slabe malovredne se smatrajo tudi tiste, ki imajo iz kakršnega koli vzroka manjšo vrednost kakor četrtinske.
Divji zajec
Divje zajčje kože se prevzemajo kot:
Vi polnovredne kože (cela),
V5 polovične kože (polovica),
% četrtinske kože (četrtina),
0 malovredne, slabe kože (škart).
Kot Vi (cela) velja koža, ki ima gosto zimsko dlako, nepoškodovano ali pa s prav neznatno majhno poškodbo. Volnena podlanka (spodnja dlaka) je gosta, svilena in belosivkasta. Mesna stran je bela, čista, sme pa imeti nekaj črnikastih peg (lis). Koža ne sme biti od strela močno poškodovana ali raztrgana. Biti mora pravilno odrta in napeta, pravilno posušena, brez nog (stopal) in kosti v glavi. Koža se mora občutiti pod prsti papirnata in tanka. 100 kož mora tehtati 14 do 17 kg.
Polovična (V2) zajčja koža je tista zimska koža, ki je od strela bolj poškodovana ali manj raztrgana, ali močno opuljena ali močno krvava ali s sprijeto dlako. Kakovost volne (spodnje dlake) je ista kakor pri celi (Vi) koži. Med polovične zajčje kože spadajo tudi jesenske kože, ki imajo modro barvo mesne strani in iste barve volno (spodnjo dlako). Dlaka je nekoliko redkejša od zimske dlake, a gostejša od letne; 100 teh kož mora tehtati 12 do 14 kg.
Četrtinske (V) so letne zajčje kože, katerih dlaka je redka in ostrejša. Barva dlake je črnozelenkasta, a volna, v kolikor je je, povsem redka. Koža je debela, trda in na mesni strani črnozelena. Kot % se sprejemajo močno poškodovane zimske kože. Teža za 100 takih kož mora biti 10 do 12 kg.
Malovredne slabe (škart) kože se prevzemajo po dogovoru, vendar po obsegu (stopnji) poškodbe.
Mlade zajce imenujemo mlečne. Ti so mnogo manjši in lažji od odraslih. Dlako imajo krajšo, mehkejšo in redkejšo. Volna (spodnja dlaka-podlanka) je povsem siva, modra ali črna. 10 mlečnih zajčjih kož se prevzema za eno celo (Vi) kožo.
Jazbec
Jazbečje kože se prevzemajo kot:
Vi polnovredne kože (cela),
Vi polovične kože (polovica),
V četrtinske kože (četrtina),
0 slaba, malovredna koža (škart) in koža mlečnih jazbecev.
Kot Vi (cela) se prevzema zimska jazbečja koža z gosto zimsko dlako brez vsakršne poškodbe na dlaki. Na mesni strani je koža lahko od šiber poškodovana. Kože morajo biti pravilno napete in posušene, toda ne smejo biti vnete.
Kot 'A (polovične) so jazbečje zimske kože, ki so malo poškodovane na dlaki, nepravilno posušene ali malo vnete ali malo pojedene ali malo raztrgane ali ki povsem odgovarjajo celi (Vi) koži, so pa manjše.
Kot Vi (četrtina) je jazbečja zimska koža, bolj poškodovana ali vneta ali bolj pojedena ali izrazito majhne kože, kakor tudi zgodnje jesenske kože.
Kot malovredne (slabe) jazbečje kože se prevzemajo močno poškodovane zimske kože, poškodovane jesenske kože, letne kože, posebno majhne kože in kože mlečnih jazbecev.
Malovredne (slabe) jazbečje kože se prevzemajo po dogovoru.
Veverica, polh, hrček
Veveričje, polšje in hrčkove kože se prevzemajo kot:
Vi polnovredne kože (cela),
V polovične kože (polovica),
0 (slaba) malovredna koža (škart).
Kot Vi (cele) so zimske kože, pravilno napete in brez vsakršne poškodbe. Barve so različne po hrani in krajih, kjer žive.
Kot Vi (polovične) so zimske kože z malimi poškodbami na dlaki ali nepravilno napete.
Slabe in malovredne so močno poškodovane zimske kože, kakor tudi letne kože.
Pižmovka (bizam — vodna podgana)
Koža pižmovke se prevzema kot:
Vi polnovredna koža (cela),
Vi polovična koža (polovica),
V4 četrtinska koža (četrtina),
0 slaba, malovredna koža (škart).
Poškodbe se ocenjujejo kakor pri lisičjih kožah s tem, da se tudi dobro obrasla letna koža uvršča med četrtinske.
Krt
Krtove kože se prevzemajo kot:
a)	zimske,
b)	jesenske,
c)	letne.
Zimska koža mora biti pravilno prirejena, štirioglato napeta in na mesni strani bela, obrasla s popolnoma enakomerno gosto, žametasto, svetlikasto dlako, jesenska koža je podobna zimski, le na mesni strani je zeleno obrobljena. Ta rob se opazi tudi na odlakani strani, ker tam dlaka ni dorastla.
Letna koža ima mesno stran zeleno, a dlaka je motna in neenakomerno dolga (visoka). Letna koža s podpolovično vrednostjo zimske kože velja za malovredno slabo (0).
Malovredne slabe kožice se ne prevzemajo.
Kunec (domači zajec)
Kunčje kože se prevzemajo z ozirom na poškodbe kakor kože divjega zajca. Enakovredna koži divjega zajca je kunčja koža, ki je po dlaki in po koži sposobna za krznarsko predelavo. Kunčje kože, ki so dobre zgolj za klobučevino, imajo polovično vrednost kože divjega zajca iste kakovosti. Ostale kože imajo višjo ceno.
Pojasnila k navodilom za odkup kož
Prevzemajo se tudi sveže kože.
S tem imajo lovci možnost, da kože takoj oddajo lovski zadrugi, ki jih bo pravilno posušila. Strokovna odstranitev odvisne masti s kože je le tista odstranitev masti, ki jo izvrši krznarski obrtnik ali industrija, in ki v ničemer ni spremenila značaja kože kot surove kože.
Za vidrine kože so posebni predpisi zaradi uporabe teli kož. Te kože uporablja krznarstvo, kjer je velikost kože odločilna, živali same pa, ki žive pretežno v vodi, ne kažejo take razlike med letno in zimsko dlako kakor ostali kožuharji.
Kože mlečnih jazbecev, tudi če so nepoškodovane, se prevzemajo po prostem dogovoru.
Veveričje, polšje in krtove letne kožice se ne prevzemajo, kakor tudi ne poškodovane, da se tako prepreči izvensezijski (predčasni) lov in slab postopek s temi kožicami.
Kunčje kože (domači zajec) se po plemenski vrsti, dlaki in sposobnosti za izdelavo dele v skupine: za krznarstvo, za usnjarstvo in za izdelovanje tekstilij.
Dobro in slabo stojišče
o. c.
Naš gospodar
Živimo v dobi gigantskega ustvarjanja, v dobi, ki bo preobrazila tako gospodarski ustroj naše domovine kakor miselnost njenih prebivalcev. Stotisoče rok je neumorno na delu, da ustvari naloge, ki jih pred slehernega od nas postavlja realizacija naše prve petletke, gospodarskega načrta, ki je v svoji veličini osupnil inozemstvo in katerega ustvaritve se je naš človek lotil z zavestjo gotove zmage. Naš plan je postal geslo današnjega in jutrišnjega dne —• vse naše delo stremi za tem, da vsak čas, vsak dan in mesec dosežemo in prekoračimo postavljene naloge v zavesti, da to in tako delo vodi v boljšo in srečnejšo bodočnost.
Jasno je, da je ta doba mrzlične, toda do zadnje pike načrtovane delavnosti vtisnila svoj pečat vsemu našemu delu sploh, bodisi naši redni delavnosti v tovarni, gospodarskem obratu ali uradu, bodisi delu v naših številnih političnih, telesno-vzgojnih, kulturnih in drugih organizacijah. Tako je dobilo novo, napredno obliko tudi vse delo v naši lovski organizaciji, počenši od organizacijskih osnov pa tja do izvajanja lova v praksi. Tudi lov izvajamo načrtno, ne kot šport ali zabavo, marveč kot samostojno panogo narodnega gospodarstva, ki je vključena v naš plan in ki ima doprinesti svoj delež k splošni blaginji. Dobili smo odličen zakon o lovu — naša naloga je, da črki zakona vlijemo življenje. Če bomo znali zakon pravilno izvajati v praksi, moremo mirno pričakovati, da bo naše delo uspešno in za skupnost koristno.
Ni dvoma o tem, da je baš na gospodarjih lovskih družin velik delež odgovornosti za pravilno izvajanje zakona v naši ‘lovski praksi in s tem za uspeh našega skupnega dela.
Cilj, ki ga moramo imeti pred očmi, je načrtno povečanje staleža koristne divjadi v naših, še vedno dokaj opustošenih loviščih. To bomo dosegli s tem, da v prvih letih odstrelimo čim manj koristne divjadi in da usmerimo svojo pozornost v glavnem na pokončevanje vseh vrst roparic, ki so se v nekaterih krajih kar nevarno razmnožile. Izvedba te naloge zahteva od lovca mnogo nesebične požrtvovalnosti, vzdržnosti in ljubezni do lova in narave. Toda tudi pravilno usmerjeno naj bo to delo. pravilno organizirano in smiselno opravljeno. Baš naloga gospodarja lovske družine bo, da bo zasnoval tak načrt, ki bo vodil k dosegi cilja in poskrbel za njegovo izvršitev.
Menim, da ni treba posebej naglašati, da mora biti gospodar lovske družine kot lovec mož na mestu, da mora razpolagati z dovoljnim lovskim znanjem in izkušnjo, da mora dodobra poznati družinsko lovišče in življenjske pogoje, ki jih lovišče nudi divjadi, da mora biti prežet lovskega duha, tako da bo svoje nelahko delo z veseljem opravljal. Toda vse to smo že itak upoštevali tedaj, ko smo iz svoje sredine izvolili gospodarja.
Toda oglejmo si malo podrobneje delo, ki naj bi ga opravljal naš gospodar. Brez nadaljnjega ga bomo mogli deliti v administrativno in praktično delo na terenu. V glavnih obrisih bi mogli razdeliti:
I. administrativno delo v:
a)	vodstvo družinske blagajne z blagajniško knjigo in knjigo računov posameznih članov družine;
b)	vodstvo razvida o staležu divjadi v lovišču;
c)	sestavo odstrelnega načrta in
č) sestavo seznama uplenjene divjadi ter
II. praktično delo v:
a)	zbiranje kožuhov uplenjene divjadi;
b)	organizacijo nadzora nad loviščem in delom lovskih čuvajev;
c)	skrb za uničevanje roparic; in končno
č) skrb za gojitev divjadi.
Administrativno delo je naravno oni del lovskega udejstvovanja, ki ga pravi lovec najmanj ljubi. Ker pa moramo tudi to potrebno delo opravljati, bo odvisno od spretnosti našega gospodarja, da si stvar čim enostavneje uredi. Blagajniške posle bo vsekakor mogel opravljati z majhnim trudom. Nabavil si bo v ta namen najenostavnejši tip blagajniške knjige z dvema kolonama za vpisovanje zneskov ob desni strani in poleg tega knjižico ali zvezek, v katerem bo vodil račune za vsakega posameznega člana. K temu pa spada še blok blagajniških potrdil, ki so urejena tako, da se da prvi list iztrgati, drugi pa ostane v bloku kot listina za blagajno. Tako potrdilo bo gospodar izstavljal ob prejemu vsakega vplačila.
Pri vpisovanju v blagajniško knjigo bo vpisati zaporedno številko vplačila ali izplačila, datum, popis računa in znesek, in sicer v levo rubriko prejemke, v desno pa izdatke. Stanje blagajne je potem možno ugotoviti vsak čas, če seštejemo obe koloni in izračunamo razliko med seštevki (saldo), ki se mora ujemati z denarjem, ki ga imamo v blagajni. To stanje bo gospodar ugotovil zlasti, kadar bo poročal na družinskih sestankih o svojem poslovanju. Podobno kakor blagajniško knjigo bo vodil gospodar tudi račune posameznih članov, pri čemer mora imeti za vsak vpis v račun člana odgovarjajočo protipostavko v blagajniški knjigi — kar član prejme, je blagajniški izdatek — kar izda, je prejemek blagajne. Morda si to ponazorimo z majhnim primerom. Gospodar ima na družinskem sestanku 15. 7. poročati o blagajniškem poslovanju. Zato bo knjigo zaključil in ugotovil stanje blagajne in nato račune izravnal. Naslednjega dne pa bo račun ponovno otvoril in saldo vpisal v levo rubriko kot gotovino dne 16. 7., n. pr.:
Št.	Datum		Račun	Prejemki	Izdatki
120	1.	7.	Prenos 		2.800'—	750'—
121	2.	7.	Vplačana članarina Franca Mii-		
			narja od 1. 5. do 31. 7. .	. •	30'—	
122	4.	7.	Pisarniški material			120'—
123	6.	7.	Znamke			50 —
124	8.	7.	Potni stroški Janeza Štruclja		250'—
125	10.	7.	2 pasti za podlasice			110 —
			Skupaj				2.830'—	1.280'—
	15.	7.	Stanje			1.550'—
			Izravnano 		2.830'—	2.830'-
126	16.	7.	Gotovina		1.550'—	
Pri rednem poslovanju mora biti saldo vedno v desni koloni, kajti če bi bil na levi strani, bi bili izdali več, kakor smo prejeli, oziroma več kakor imamo, družina bi bila zadolžena in potrebno bi bilo iskati vire novih dohodkov.
Dohodki družine obstoje v glavnem iz članskih deležev in iz članarine, ki jo člani prispevajo, ki pa navadno ne bo prav visoka. Zato bo družina
storila prav, če si bo ustvarila še druge dohodke, za kar obstoje razne možnosti. V družini, katere član sem sam, smo uvedli obvezno plačilo neznatnega prispevka od uplenjene koristne divjadi. Člani plačujemo po 30 din od uplenjenega zajca ali fazana, ki ga vzamemo za svojo uporabo. Kljub ne-znatnosti tega prispevka smo tako nabrali kar čedno vsotico, tako da imamo v blagajni vedno dovolj gotovine za tekoča plačila (zakupnino lovišča in podobno). Ponekod so uvedli manjše kazni za razne prestopke, kakor n. pr. za prihod na zbirališče z nabito puško, za zgrešene strele in podobno.
Gotovino bomo obdržali v blagajni, toda le manjše zneske. Če imamo denarja nekaj tisoč dinarjev, bo vsekakor umestneje, da ga naložimo v denarnem zavodu ali poštni hranilnici. Tako smo sami rešeni skrbi za denar, ki nam je zaupan, saj primerno blagajno ima le malokatera družina, na drugi strani pa denarja ne odtegnemo iz obtoka.
Toda poslovanje z denarjem je v lovski družini le podrejen posel, nekako nujno zlo, ki se mu ne moremo izogniti. Naša glavnica je divjad v lovišču, ki ji mora biti posvečena vsa naša skrb. Predpogoj je seveda, da vemo, s čim razpolagamo, in v ta namen nam naj služi popis staleža divjadi. Popis je treba sestaviti skrbno, po skupnem posvetu na družinskem sestanku na podlagi opažanj vseh lovcev in lovskih čuvajev. Številke razumljivo ne bodo povsem točne, toda dokaj zanesljivi podatki se vsekakor dado ugotoviti.
Vse naše skupno delo naj bo načrtno, kar naj velja zlasti za odstrel divjadi v naših loviščih. Načrt za odstrel naj bo sestavljen pred začetkom sezije, v višinskih loviščih pred 1. 6., v nižinskih pred 1. 9. Odstrelni načrt je naš zakon, je osnova vsega našega dela. Zato moramo stremeti, da bo sestavljen pravilno in tudi pravilno izveden, da s tem pretirano ne zmanjšamo staleža divjadi in da se ta preveč ne razplodi v škodo kmetovalcem. Zato moramo vedeti, koliko divjadi naše lovišče brez škode >prenese«, in skrbeti za to, da ta stalež ohranimo. Ko pa bo načrt po teh vidikih sestavljen, ima družina skrbeti za to, da bo do kraja sezone tudi v celoti izpolnjen, da pa ne bo v nobenem primeru prekoračen. Iz tega razloga bo gospodar vodil seznam uplenjene divjadi, ki ga bomo skrbno primerjali z odstrelnim načrtom, kajti čim bomo ugotovili, da je doseženo število odstrela kake vrste divjadi, je lov nanjo za tisto sezijo končan.
To bo menda vse administrativno delo našega gospodarja, saj glavni del njegovega udejstvovanja se vrši v lovišču samem. In prav tu se bo pokazalo, smo li izbrali pravega tovariša za gospodarja, saj bo od njegove delavnosti v veliki meri odvisen naš skupen lovski uspeh.
Vsi verno, kako si je v preteklem letu prizadevala naša lovska zadruga za zbiranje kožuhov uplenjene divjadi. Vemo pa tudi, da so edino lovci LR Slovenije izpolnili v celoti določeni kontingent in s tem dokazali svojo visoko lovsko in državljansko zavest. Toda še bolje, hitreje in brez številnih dopisov zadruge bi se bila mogla stvar izvesti, če bi bili naši gospodarji sproti zbirali kožuhe in jih na prvi poziv odposlali. Kožuhi so slej ko prej pod zaporo in tedaj z njimi nismo upravičeni razpolagati. Zato jih bomo sproti oddajali gospodarju, ki jih bo zbiral in pravočasno odpremil. Tako bomo dali skupnosti na razpolago to, kar potrebuje in upravičeno od nas pričakuje.
Nad loviščem moramo vršiti stalen nadzor. Tega ne bo opravljal sam gospodar, a ga tudi ne bomo v celoti prepustili lovskim čuvajem. Prav je, da se udeleže tega vsi člani družine dogovorno, ob vsakem mogočem času. Če bo vedno obstajala možnost, da v lovišču naletiš na lovca, bomo prav
kmalu odkupili korajžo raznim lovskim tatovom, zankar jem in drugim mrharjem. Pa tudi marsikaterega lovečega psa in mačko bomo položili na dlako.
Vemo, da so se v naših loviščih silno razmnožile številne roparice, med njimi najbolj lisice. Tu je treba odločno prijeti, saj je gojitev divjadi jalova, če se nam ne posreči v tem pogledu doseči temeljito izboljšanje. Že sedaj naj bi naši gospodarji dajali pobudo za organizacijo pogonov na lisice. Ko bo konec lovske kampanje, bomo začeli s strupljenjem, spomladi pa bomo jamarili. Pa tudi s pastmi moremo $kozi vse leto doseči lepe uspehe. S požrtvovalnostjo bomo dosegli uspehe, da bomo zadovoljni sami, pa tudi kmetje, katerim bo obvarovana marsikatera kokoška pred kremplji in zobmi.
Naši divjadi bomo posvetili največ skrbi pozimi, Zlasti ob zmrzali in visokem snegu, ko preti pomanjkanje in nevarnost od roparic. Zlasti treba krmiti fazane in jerebice. Malo truda in nekaj stroškov nam bo v bodoči seziji bogato poplačano. Ob krmiščih bomo mogli skoraj povsem zanesljivo ugotoviti stalež divjadi in razmerje spolov, kar so dragoceni podatki za pravilno sestavo smotrnih odstrelnih načrtov. Saj sem sam imel priložnost opaziti, da se v mnogih naših izredno lepih loviščih tej divjadi ne posveča prav nikaka skrb. Stalež te divjadi se ocenjuje okroglo v višini, ki se niti približno ne ujema s stvarnostjo ter se navajajo v poročilih enostavno hišne številke.
Ni namen tega članka, da bi se podrobno bavil z načini gojitve divjadi. Dovolj osnove za to najdemo v vsaki lovski knjigi. Zlasti opozarjam na »Naš love, ki bo v kratkem izšel iz tiska, in na odlično delo tov. ing. Mirka Šušteršiča »Gojitev srnjadi«. Oboje bi moral imeti sleherni slovenski lovec, pa tudi knjižnica vsake lovske družine. Nakazal sem v gornjih vrsticah le naloge, ki so konkretno postavljene pred našega gospodarja, naloge, ki jih bo gospodar imel organizacijsko in iniciativno izvesti ob sodelovanju vseh članov lovske družine. Kajti ob pravilni izvedbi teh nalog bomo tudi lovci prispevali svoj delež k izvedbi naše prve petletke, pri tem pa si bomo tudi sami pripravili mnogo radostnih ur pravega lovskega užitka.
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
Čakal me je! Bilo je v začetku avgusta, ko sva se molče vzpenjala po razora:nii gozdni poti. Joža, ki me je spremljal, je stopal pred mano, ker mu je bila pot že znana. Tu pa tam sva se ozrla nazaj v doliino, nato pa malo v ,nebo, ki je bilo le deloma -oblačno. Zadnji žarki so padali le še na ‘najvišje vrhove smrek, ki so molče strmele 'iz ostalega gozda. Kaj kmalu je bila strmina za nama — pot se je vzravnala. Gozd se je na eni strani ceste izgubil — zagledala sva vas! Še nekaj korakov in ustavila sva se pred leseno kmečko hišo, ki se je dokaj odražala od ostalih. Na pragu je sedel lovec z sivo brado! Čakal je goste!
Hitro smo se spoznali in pogovor je zavil na lovsko stran. Začel je pripovedovati o srnjaku, katerega naj bi obiskala in zaradi katerega sva prav za prav prišla. Pokazal nama je pašnik, ki je globoko segal v gozd. Torej tam poizkusita, je dejal. Skovala sva načrt, ki je veljal tri dni v naj-slabšem primeru. Nato pa sva se spravila 'na skedenj, da si rezervirava ležišče. Tam sva tudi sprejela puško, zadnja navodila in dober pogled.
Še danes se spominjam na tisto noč, v kateri nisem zatisnil miti za trenutek Očesa. Nekje daleč v dolini so utripale luči mesita, mama pa je vse pogosteje utripalo srce. Saj ini čudno — bila sva pred prvim poizkusom. Še nekaj ur, pravi Joža, pa zapustiva skedenj.
Da, bilo je še nekaj ur, a te ure so bile zame dnevi. Še nikdar poprej nisem tako napeto strmel v noč ko tedaj. Za nama se je vzpenjal temen hrib visoko v nebo, na katerem so se točino odražali vrhovi dreves. Tu pa tam odmev cerkvene ure. Bližalo se je jutro, postajalo je hladneje. Doline so bile zavite v meglo, a midva v stare koinjske odeje, v katerih ni bilo nič kaj preveč prijetno. Vsa zmečkana sva. zapustila dišeče seno.
Nekako ob pol petih sva se že tesno tiščala debelih debel, od koder se nama je nudil dokaj dober razgled. Polna pričakovanja sva nepremično zrla po pašniku, ki pa je ostal pust im brez življenja. Zdaj pa zdaj sem se zazrl v nasprotno stran gozdla in v mislih sem videl, kako ponosno izstopa iz njega »kralj z rdečo krono r. Toda bile so misli, želje v jutranji tišini, kaite.re je naenkrat prekinil ropot voza. Nekako 100m pod nama je ropotal težak kmečki voz. Torej zvečer!
Dan je mineval.
- Ko se je soince nagnilo proti oddaljenim Karavankam, sva zopet pričela. Nebo je bilo jasno in modro. Poprej zeleni pašniki so pordeči,li v zahajajočem soncu. Zrak je bil poln vonja cvetočega cvetja.
Ponovila sva poit, ki naju je zjutraj vodila do neuspeha. Zato sva sklenila, da pustiva to nesrečno mesto in šla sva dalje. Zopet naju je pozdravilo >nekaj kmečkih hiš. Precej raz-
tresene so stale tik pod gozdom. V zlato rdečili lisah se je svetilo somce iz njihovih malih okenc. Prevzel me je pogled na 'te male kmečke hiše, 'ki 'talko ponosno in odločno strme v svet.
Obstala sva pod rahlo zaokroženim pašnikom, ki se je polagoma dvigal do hoete. Na njem pa je stala nepremično rdečerjava lisa — kakor pravljični cvet. Čakal me je! Le kako priti bliže? Stal je točno med na pol podrto zapuščeno kočo in gozdom. Zavila sva v stran, na kateri je stala koča. Nameravala sva samo do koče, od koder bo strel zelo enostaven. Nekaj minut je prešlo in stala sva pri steni. Za mano je začudeno gledal Joža. Srnjak naju ni zapazil. Počasi iln brezbrižno se je premikal po zeleni travi. Včasih se je celo ozrl proti nama, kakor da se hoče predstaviti kot šefi terak «.
Krasna slika narave! V večerni zarji rožnatordeča koča, gozd kakor plamen, a na zeleni travi krvavordeč srnjak. Prsti so mi že ležali pri sprožilu Mar naj streljam? Drhtele so mi roke. Še nisem hotel prebuditi tihega večera, še sem se obotavljal. A lovska -narava je bila močnejša im nekaj mi je reklo: »Zdaj ali nikdar!«
Odjeknilo je v žareči večer! V travi, posuti z najrazličnejšim cvetjem, pa je ležal moj — prvi!
Večkrat se ozrem po izbi na mnoge trofeje, ki so mi namesto slik. Sredi njih pa visi rogovje njega, ki me je čakal.	Rant Bojan, Varaždin.
Zajčje ljubimkanje. V 5. in 4. številki Lov. rib. vjesnika 194? poroča ing. P. Dragašič, da se v času parjenja zajec in zajka vzravnamo sedeča s prednjima 'nogama drug drugega tipljeta od čeljusti prav do vrha nosu, kakor bi se klofutala ali božala.
Zajec ima namreč na notranji strani čeljusti vdolbino, ki je na zunaj poraistla z kožo in dlako (brki) in vsebuje dišavne žleze, ki v času parjenja proizvajajo dražljivo snov. To diišavno
snov prenaša zajec s prednjima tačicama na zajko im narobe, za draženje spolnega nagona.
Zajec nima tako razvitega voha kakor srnjad ali pes, vendar zaznavajo svoj oseben značilni dah, da se po tem med seboj spoznavajo iti ga zato proizvajajo v posebnih dišavnih žlezah.
Zajec ima tako (analno) žlezo na črevesu ritmika, ki izloča dišavni se-kret in ga oddaja na zemljo, kakor hitro zajec sede ali počepne, -ter tako posvedioči svojo navzočnost sopleme-njaku, če pride na tisti kraj. Vse vrste divjadi imajo take žleze za belež-bo svoje navzočnostih tudi roparice.
Za krajevno beleženje ima pa zajec v koži v nosu še »pigmentno« žlezo v velikosti glavice pletilne igle. Z drgnjenjem nosa po suhi veji ali debeilcu zajec javlja, da je tam njegovo bivališče. To pokaže lovcu pes, ki voha ]X) vejah in debelcih v višini nosa, za tem pa brž vdahne svežo sled s tal in koj inaito vzdigne zajca z loža. M. Š.
Kaj pravite k temu? Za enkrat mi še ni bila dana možnost, 'da bi pristopil k družbi zelenih bratcev, vendar me glede lova in lepega divjega živalskega sveta zanima marsikaj, zato tudi zvesto prebiram Vaš liist.
Prvič sc bom oglasil v Lovcu z nič kaj veselim dogodkom. Ljubezen do živali, pa najsi bodo visoko v planinah, gozdovih, poljih -ali pa v vodi, me je privedla, da sem vzel v roke pero in napisal tole:
Dne 19. junija t. 1. so bili neki ribiči KLO Slov. Bistrica-mesto izpustili vodo iz ribnika, ki se nahaja izven mesta ob cesti, ki vodi v Maribor. Pri odtočnem jarku ni bilo nobene mreže, tako da je voda odnašala ribe v mestne kanale. Ko je bil ribnik delno prazen, so večje ribe polovili, katerih itak ni bilo veliko, za ostale se pa ni -nikdo pobrigal, razen šolskih otrok, ki so gazili po blatu in kalni vodi.
Zaradi zelo počasnega pritekanja vode, velike vročine in skaljene vode je bilo življenje rib že z istim dnem zapečateno.
Drugi dan sem opazoval klavrno plavanje rib, od katerih so se mnoge že obračale na stran.
Naslednji dan ni bilo več življenja v vodi, ampak na stotine mrtvih, do 10 cm dolgih ribic, okolico pa je zajel smrad razkrajajočih se telesc, še pred nekaj dnevi živahnih vodnih živalic.
Tako početje brezvestnih ljudi, ki nimajo čuta in srca za naravo in grobo kršijo predpise, bi morala oblast za svarilo najstrože kaznovatL
K. L.
Igra z medvedom v Snežniških gozdovih. Sredi meseca junija 1.1. sva z gozdnim delavcem raznašala sol v stare solnice za jelenjad in srnjad ter delala nove, da bo na ta način zopet naša plemenita divjad prišla do soli po tolikih težkih časih, ko je okusila le krutost fašistovske kulture — zanke in svinec.
Ko tako greva v strmi klanec proti Čotkovemu lazu, nama iznenada skoči medved preko poti in se zaustavi za prvo jelko ob cesti. Poskusil sem, kaj bo medved napravil, in krenil s ceste proti njemu. Medved pa krene proti meni in na razdalji 10 m se dvigne na zadnji nogi ter me ogleduje. Tako se gledava in misliva vsak svoje. Medved robanti ves čas, ko pa vidi, da je to popolnoma brezuspešno, se vrže na vse štiri in krene v polkrogu od mene. Ponovno grem za njim, ki se zopet ustavi iin znova vzpne na zadnji nogi ter krene proti meni. Ko si tako drugič stojiva v razdalji 10 m nekaj časa drug proti drugemu, krene zopet v polkrogu proti cesti. Jaz pa na cesto in tako se zopet srečava na sumljivo bližino 5 korakov. Ponovilo se je isto. Medved na zadnji nogi in razburjen puha. Ko pa vidi, da to nima pomena, krene zopet v polkrogu kraj ceste.
Ta igra je trajala dalj časa, dokler se nisem tudi sam naveličal plesati za medvedom. Zelo čudno se mi je pa zdelo, da medved ni hotel iz onega kraja. Sledil je vedno v istem krogu. Ko sem malo nato premišljeval, kaj je medveda gnalo na ta čudni ples, sem domneval, da to ni bil medved, pač pa medvedka, ki je imela svoje mladiče gotovo na telovadišču — plezanju po jelkah. Na spol se nisem takoj domislil, da bi pogledal.
V letošnjem letu je bilo nekaj primerov, da so se moji kolegi srečali z medvedom in mladiči, ki pa so vedno junaško pobegnili, medvedi, ne pa logarji.
To je dokaz, da medved nikoli ni nevaren in to dejstvo pobija vse bajke o krvoločnosti naših degeneriranih medvedov. Ne trdim to o medvedih po bosanskih gozdovih, ki tam napadajo govejo živino.
O naših medvedih pa v mnogih letih mojega službovanja v teh gozdovih nisem nikoli čul, da bi medved napravil drugo škodo, kakor to, da je pobral nekaj jagod, mravljinčjih jajc in kakšno mrhovino.
Zato mislim, da ima pravi lovec mnogo več od tega, da se z medvedom šali v naravi, kakor pa, da bi lenaril na medvedji koži.
Naše geslo naj bo: medved je spomenik naših gozdov in zato ga bomo čuvali našim potomcem, da se bodo veselili, ko se bodo srečali z njim.
Maks Martinčič, Mašun.
Lov v Sovjetski zvezi. Znano je, da zavzema Sovjetska zveza prvo mesto na svetu pri dobavljanju plemenitega krzna in astrahana na svetovni trg kožuhovine. Podatki o stanju lova v Sovjetski zvezi dokazujejo, da ni pokrajine v tej prostrani državi, kjer ne bi živela kaka vrsta kožuharjev. V Sovjetski zvezi živi 90 odstotkov vseh vrst veveric in 38 vrst lisic.
Kot dobavitelj najbolj kvalitetnih vrst plemenite kožuhovine slovi Kamčatka. Sibirija dobavlja kože sibirskih
Po sovjetski zemlji.
V Moskvi so bila zvezna : tekmovanja v sten-dovem streljanju, katerih se je udeležilo 16 ekip iz različnih mest Sovjetske zveze. Prvenstvo je pridobila ekipa Moskve, ki je dobila 990 točk. Na slikah: Leningrajčan Teodor (Fedor) Frejman, ki je izpodbil na tekmah 291 krožnikov od 300. Frej-manu je bil prisojen naslov šampiona ZSSR za 1. 1947 v stendovem streljanju. — Šampion ZSSR za 1. 1947 v stendovem streljanju Vera Burdenko (Sverdlovsk), ki je zasedla prvo mesto v streljanju z mesta, v pohodu in dubletu.
Foto: N. Kulešooa
kun in sobo lov, ki žive v sibirskih tajgah in po ozemlju Jakutske. Po nedavno ob ja v1] j eh i statistiki živi na ozemlju Sovjetske zveze 80% vseh polarnih kun z najbolj dragocenim krznom.
Sovjetske oblasti posvečajo razplodu in negi plemenitih kožuharjev največjo pažnjo. Ustanovile so v ta namen na desetine posebnih stanic za vzgojo pomladka plemenitih kožuharjev. Delovanje teh državnih stanic je vključeno v Stalinovo petletko. V teh slanicah so zaposleni najboljši sovjetski strokovnjaki za gojitev kožuharjev. Tem strokovnjakom se je posrečilo razširiti kožuharja vinkohola z ozemlja Tatarske republike po celi vrsti južnih sovjetskih republik. Obhajali so že 25 letnico, odkar so pričeli z aklimatiziran jem raznih sibirskih plemenitih kožuharjev po drugih predelih Sovjetske zveze.
Za moderniziranje lova na plemenite kožuharje so ustanovili posebne šole za vzgojo novih lovskih kadrov. Na teh šolali predavajo poleg slovečih znanstvenikov tudi praktiki, dolgoletni lovci, ki izročajo svoje izkušnje novim kadrom in jih uvajajo v veščino tega napornega, a nadvse zanimivega lova. Te visoke šole za lovstvo so bile ustanovljene v Kirovu, Omsku, Siktirliaru in Taškentu. Vse so bogato dotirane in razpolagajo z najbolj moderno urejenimi laboratoriji in vsemi mogočimi tehničnimi pripomočki ter bogatimi strokovnimi knjižnicami. Poseben sloves uživa Visoka lovska šola v Irkutsku, ki se je posvetila predvsem šolanju novih kadrov traperjev.
Poleg teh specialnih visokih in srednjih lovskih šol so ustanovili pri celi vrsti sovjetskih vseučilišč oosebne stolice za primer jevalno zoologijo in znanstveno raziskovanje lova. Poleg tega je bil ustanovljen v sestavu ministrstva za preskrbo še poseben Vsezvezni znanstveni laboratorij za raziskovanje in racionaliziranje lova. Ta laboratorij je organiziral širom So-
vjetske zveze po vseh zveznih republikah celo mrežo lovskih opazovalnih postaj, ki ga stalno obveščajo o stanju divjadi, boleznih divjadi in težavah, s katerimi se morajo boriti lovci pri izvrševanju svojega poklica na terenu. Poleg teh opazovalnih postaj ima ta laboratorij širom Sovjetske zveze 7000 dopisujočih članov, ki se rekrutirajo iz vrst najboljših in najbolj zaslužnih sovjetskih lovcev. Laboratorij je organiziral tudi posebno sekcijo za znanstveno raziskovanje in podporo sezonskim vrstam lova.
V zvezi s tem planskim gojenjem lova v Sovjetski zvezi so ustanovili v Leningradu v Internacionalni ulici posebno »Palačo plemenite kožuhovine«, kjer je stalna razstava vseli vrst sovjetskih kožuhovin. Poleg te stalne razstave se vrše v tej palači tudi mednarodne razstave plemenitih krzen. Največja je bila 1. 1939, ko je bilo udeleženih na razstavi 21 inozemskih držav. V tej palači se vrši tudi vsakoletni vsezvezni sovjetski sejem kožuhovine, katerega obiskuje na tisoče kupcev iz vsega sveta. V »Palači kožuhovine« je tudi središče za organiziranje zbiranja kož divjadi širom Sovjetske zveze. Od tam vodijo niti te organizacije do poslednjega sovjetskega lovca, ki rade volje oddaja svoj plen državi preko Lovskih zadrug in Sindikatov poklicnih lovcev, ki med seboj tekmujejo, kdo bo zbral preko leta več in boljših kož divjadi. Poleg »Palače za kožuhovino« je Visoka šola za specializiran j e strokovnjakov za nakupovanje, prodajo in tehnično pripravo plemenitih krznov in drugih kož. divjadi, na kateri predavajo najboljši sovjetski strokovnjaki, ki uživajo po svojem znanju svetoven glas. D. V.
Lovske opazke. V 7. štev. »Lovca«, pag. 315, sem črtal zame skoraj neverjetno notico, da dotieni lovski tovariš ni ločil kanje od kragulja in se je samo zaradi rjave barve, kljub Brehmu, odločil za kanjo, ko je vendar med kanjo in kraguljem toliko
značilnih razlik, da je veščemu lovcu nemogoče ju zamenjati.
Priznam, da je kragulj v mladeniški obleki po svoji rjavi barvi podoben kanji, zlasti samica. Toda od kanje ga ločijo kratke, široke, ošiljene kre-ljuti, dolg ozek rep, majhna glava z močnim kljunom in predvsem dolgi, močni kraki, oboroženi z orjaškimi kremplji, od katerih so trije notranji — palec in prva dva nasprotna — posebno krepko razviti in ostri kakor šilo. Torej izvrstno roparsko in merilno orožje.
Vsega tega nima kanja v takšni meri. Kanja ima vendar dolge, široke kreljuti, krajši, širok rep, debelo glavo s primernim kljunom, krajše in slabejše krake, tudi kremplji na njih niso tako mogočni kakor pri kragulju'. Telesa je kanja bolj zajetnega kakor vitki in krepki kragulj.
Ponavljam: mlad kragulj je rjav s podolgovatimi progami po prsih in trebuhu in tedaj samo po barvi podoben kanji. Le star kaže pravo sivo barvo s povprečnimi progami.
Uplenil sem na lovih navadno več mladičev nego starih kraguljev. Kanja bi tudi zajca ne bila tako vztrajno -napadala. To dela le kragulj, kar sem sam videl nekoč na lovu. Po mojem prepričanju je bila tista velika ptica neprebarvana kraguljeva samica, ne pa kanja. (Menini pri tej priložnosti, da bi glavne reprezentante naše favne moral vendar vsak slovenski lovec točno poznati.)
Kar se pa tistih velikih trum ptičev tiče, naj navedem iz svojih doživljajev tole: Po Pohorju se v jesenskih dneh v trumah pojavi »pinoža«, krasen ptiček, bližnji sorodnik našega ščinkavca, z rjastimi grli in plečeti ter snežnobelim trebuhom. Tu preletava iz strnišča v strnišče s svojim glasnim jef-jef. Posamezni pari pridejo i pozimi s strnadi in ščinkavci vred k hišam. Spominjam se iz šolar-skih časov, da je bila moja srčna že-
lja, dobiti tega krasnega ptiča, ki mu na Pohorju pravijo »ikovec«.
Ko smo nekoč lovili pri malem snegu v letu, bogatem za bukovim žirom, v naših nižinskih bukovih gozdih, so bile ondi trume pinož, ki so brskale po listju, iskaje bukovico. Morda so bile te trume ptičev tudi pinože, nemški Bergfink (Fringilla montifrigilla), ki domuje na severu in pozimi pride k nam.
Ti ptiči dajo v Alzaciji povod za tako imenovano »Bbhmerjagd«, ko prihajajo v jeseni in pozimi v velikih trumah v tiste kraje. Pri tem lovu jih množično pobijajo z ilovnatimi kroglami iz pihalnih cevi (Blaserohr), ko sede ponoči pinože tesno druga ob drugi po vejah, omotene od bliščeče svetlobe gorečih bakel.
Morda utegne slovenske lovce zanimati, ako ob koncu tega dopisa še omenim, da srnjad na Pohorju ne trpi na nosnem obadu. Iz svoje dolgoletne izkušnje vem, ko sem videl mnogo v poletnih mesecih uplenjenih srnjakov, da niti eden ni bil okužen po nosnem obadu.
Ko sem bil pred kratkim doma, sem v tem pogledu pobaral svojega brata,, dolgoletnega poklicnega lovca, kako je sedaj, mi je odgovoril, da te kužne bolezni na Pohorju sploh ni, dočim naša nižinska srnjad mnogo trpi zaradi nosnega obada. Sam sem videl pred leti ob Dobravi pri Brežicah ustreljenega srnjaka, ki je imel v glavi za polno pest že dorastlih ličink nosnega obada.	Medved Jakob, Pišece.
. Kam je hudič odgnal polhe? Lanska jesen je bila zelo ugodna za lov na polhe. To nam dokazuje, da so nekateri logarji uplenili do tisoč polhov v nekaj mesecih.
Glavni lov na polhe je pokvaril zgodnji sneg. Od takrat pa, čeprav so bili jesenski dnevi lepi, se polhi niso-več pojavili iz polšin. Pričakovali smo spomladni lov, ko je polšji kožuh še lepši kakor v jeseni in polhi še rejeni. Polhi se zbude iz zimskega spanja na-
vadno spomladi, ko prične bukev zeleneti. To leto smo jih čakali zaman. Lovci na polhe, ki se bavijo s tem lovom že 20 let, ne pomnijo, da se polhi ne bi pojavili spomladi.
Zato smo sklenili, da poskusimo s kopanjem ene polšine in da ugotovimo, kje in kako globoko prezimujejo. Po dveh metrih kopanja v k raški svet smo prišli do odprtine, v katero smo metali kamenje, ki je odmevalo v globoko brezno. To nam je bilo v dokaz, da polh prezimi med razpokami sten v breznih, kjer je tudi vedno enaka toplina. Mišljenje, da se sneg stopi oziroma da ni nikoli snega na ustju polšine, ker jo polhi z dihanjem grejejo, pač n6 drži. Znano je, da je v globokih breznili vedno enaka toplota, ker vanje ne prodro toplotne mene s površine zemlje. Zato se nam zde taka brezna poleti hladna, pozimi topla, iznad zmrzovališča, kar povzroča, da se ob ustju takih brezen sneg staja.
Sklepati bi se dalo, da se to leto niso polhi pojavili na objedanju mladih smrekovih dreves, oziroma da se niso prebudili in prišli iz zemlje zato, ker je lansko leto bukev izredno bogato obrodila. Polhi so imeli obilo paše na žiru in so se tako odebelili, da jim tolšča zadostuje, da bodo prespali kar dve zimi in eno poletje. To je pojav, ki ga še mnogi polharji in tudi lovci pripisujejo hudiču, da goni in pase polhe.	Černač Tone.
Naš lov v zrcalu petletke. Pod tem naslovom je izšel članek v 9. številki letošnjega »Lovca«. Prepričan sem, da so ga tovariši lovci z velikim zanimanjem čitali. Zato mislim, da bi bilo dobro, če se o tem malo več pogovorimo.
Da je lovstvo vključeno v petletni plan, nas mora veseliti, ker je ljudska oblast s tem priznala lovstvu veliko in važno gospodarsko vrednost. Mi lovci pa imamo najlepšo priložnost, da to tudi dokažemo in da se izkažemo. Treba bo veliko truda, požrtvovalnosti, ljubezni do stvari in
strokovnega znanja. Da je ta naloga velika, nam dokazujejo že sama gola števila, če jih primerjamo s številom uplenjene divjadi pred vojno in številom uplenjene divjadi, ki bi ga morali doseči po izvršenem planu, katerega bi vsaj glede pravilnega in primernega staleža morali prav za prav šele postaviti.
Ta mnogokratnik se še močno poveča, če -pomislimo, da je tudi pred vojno ta mnogokje močno zaostajal, zlasti v deželah regatnega sistema, kjer je lov kot gospodarska panoga praktično le prav malo pomenil.
Truda bo res treba mnogo in to ne samo pri vzgoji divjadi, temveč tudi pri uničevanju njih škodljivcev. Treba bo tudi nelovcem dokazati, da je lov res važna gospodarska panoga, ki donaša skupnosti veliko korist. Da je ta naloga včasih zelo nehvaležna, da bomo večkrat zadeli na nerazumevanje, naj nas ne moti. Z dokazi in sa-mozatajevanjem je lovcu zelo potrebno in čim prej se bomo z-nali obvladati, tem prej bomo razumeli, da ni lovec oni, ki samo ubija, ali oni, ki največ postreli. Ljubezni do prirode in še posebej do divjadi pa si ne moremo pridobiti, če ta čut ni rojen z nami. Namišljenemu lovcu je gojitev in skrb za divjad, krmljenje, varovanje nezanimivo, nedonosno delo. Takih »lovcev« ne potrebujemo.
Važno pa je lovsko znanje ter razumevanje našega dela po oblasti in njena podpora. V strokovni knjigi »Naš lov« bomo našli najpotrebnejše znanje. Knjižica tov. ing. Šušteršiča o gojitvi srnjadi nam pa nudi sodobna načela za gojitev zaščitene parkljaste divjadi sploh. Z dobro voljo se bomo teoretično kakor praktično usposobili za gojitev one divjadi, ki se nahaja v našem lovišču.
V lovskih vrstah naj ne bo takih, ki bi nas ovirali pri velikem delu obnavljanja našega lovstva in lovišč.
Treba bo misliti na nov zarod, osvežen j e krvi ali zareditev divjadi, kjer
je izginila ali pa jo je ostalo premalo za razplod. Zato bo treba skupnega dela vseh družin, kakor bi delala ena sama velika družina, sicer bo napor posameznih jalov, ker bo sicer drugi žel, kar bo prvi sejal. Samo velikopotezna, kolektivna akcija nam more zadovoljivo obnoviti naša lovišča. Za dobavo žive plemenske divjadi in jajc bo poskrbela naša Lovska zadruga. To bo njena najvažnejša skrb. Kjer imamo še dovolj divjadi, polovimo večji del žive divjadi in jo oddajmo Lovski zadrugi. Dobro bi bilo, da bi L. Z. sama vzgajala plemensko divjad. Državna lovišča, ki so za vzgojo primerna, naj bi se za stalno ali primerno dobo oddala Lovski zadrugi v zakup. Tako bi se ustanovila vzgoji-šča, iz katerih bi lovske družine dobivale živo divjad. Tako sodobno urejena vzgajališča bi imela trajno vrednost in pomen tudi potem, ko bi naša lovišča dosegla primeren stalež, ker bi vzgojena divjad služila za osveže-vanje 'krvi, presežek bi šel v eksport.
V	ta namen naj bi se Lovski zadrugi vsaj v začetku zagotovila primerna podpora iz državnih sredstev. Jasno je, da v dveh, treh letih ne bomo dosegli postavljenega načrta. Toda čim prej se bomo resno prijeli dela, tem prej ga bomo dosegli. Naše geslo naj bi torej bilo, vsi tovariši zelene bratovščine, na delo za obnovo lovišč in lovstva v okviru petletnega plana!
A. Mazi n.
Mlada sraka. Ko sem se poleg lova in ribolova bavil še s čebelarstvom, me je zaradi mojih pridnih živalic pot zanesla večkrat tedensko v Zabovce. Ubiral sem jo najrajši skozi Kisela gozd, čez Rogoznico naprej ob Dravi, ker sva z »Rumbo« srečavala tod največ divjadi. Bil pa je takrat res užitek gledati in opazovati naravo. Celo vreščanje srak mi je do neke meje prijalo, ako razdalja ni bila prevelika.
V	tem razpoloženju sem se bližal nekoč konec junija minoritskemu vrbovju, kjer so srake in vrane uprizarjale
neznanski trušč. Ker so se vrtele vedno v krogu nad vrhovi dreves, v katerih so imele spletena tri gnezda, sem sklepal, da mora biti spodaj mačka ali lisica. Da ugotovim pravi vzrok, pošljem psico pregledat teren. Ni dolgo iskala, ko mi je s stojo nakazala perjad. Stopivši k njej, zapazim pred njo v travi mlado srako, ki je padla najbrž iz gnezda, kako ko hipnotizirana motri psico. Ne da bi dolgo pomišljal, jo poberem in ajd z njo domov. Po izgubljenem skobcu jo je zaradi otrok takoj prevzela žena v oskrbo in ji zaradi sigurnosti primerno ostrigla peruti. Prišedši zvečer v stanovanje, jo najdem spečo v košari na stopnicah. V kupu kokošjega perja se je počutila nekam dobro.
Drugo jutro, prenesena na vrt, da se sprehodi in nabere hrane, je stopicala po gredah, kakor da je tukaj že od nekdaj doma. Zašla je celo h kokošim, a te so jo zelo neprijazno sprejele. Z »Rumbo« sta sklenila neločljivo prijateljstvo, menda zaradi mačke. Bilo pa jo je res veselje poslušati, ker je vedno nekaj blebetala. Pri delu na vrtu se ni odmaknila od lopate, ves čas se je smukala okoli žene in pazila, da ji ne gre kak črv v izgubo. Tudi žgancev ni zamotala, ako jih je psica dobila, je bila takoj pri skledi in si s tihim privoljenjem prilastila precejšen delež. Čim pa je postala starejša, ni hotela več spati na stopnicah, ki vodijo na podstrešje, ampak na robu ležišča poleg psice. To ji je bilo nekajkrat dovoljeno, ker pa je kljub podloženemu papirju pone-snažila kuhinjo, je morala nazaj na svoje mesto. Proti jeseni je začela zaostajati v krompirju in se ni odzvala niti na klice več. V temi je morala ponjo psica in jo prinesti v kuhinjo, kar ji je močno ugajalo. Znana po imenu »Tepika« je bila zaradi čebljanja čislana od sosedov, ki so ji dajali razna darila v obliki priboljškov. Otroka, ko sta se bližala hiši, je že od daleč spoznala po glasu, istotako
mene, ter prišla vsakemu posebej naproti in radostno razširila peruti. Skakajoč ob nogi, nas je spremljala v kuhinjo. Odnesla pa je tudi vsak količkaj svetel gumb, kovance, žeblje in zakopala na gredi. Enkrat je celo zmaknila ženi prstan, ko ga je pri umivanju odložila. Na žalost otrok je to prikupno živalco ukradel neki šolar iz Brstja in je kljub poizvedbi in iskanju nismo dobili več nazaj.
Peter Maroh.
Letečina, plovke in tekači
Edo »v poletni dobi miglja s perutmi« P L. 1788 in 1789 sta bili v mestu Sankt-Peterburgu natisnjeni dve prav privlačni knjigi: »Besednjak prirodo-slovja« in »Zakladnica prirodopisa, fizike in kemije ali Novi zbornik gradiva, ki pripada k tem vedam«. V teh knjigah najdemo mnogo podatkov o pticah. Vzporedno s podrobnostmi in točnimi opisi po edinih ptic nahajamo tu kratke, smešno-nesmiselne podatke -o drugih in izmišljotine o tretjih.
Kaj se more na primer razumeti iz takega opisa ptice »veržeron«? »Ptica iz vrste malinovk, ki v letni dobi miglja s perutmi. Ima sivo perje.« (Trstna penica?) — Morete li se zadovoljiti z -opisom ptice, ki se imenuje »palet (pravi ruski naziv menda:	kolpica,
slovensko žličarka), ako je o njej samo rečeno: »Velika ptica, pri kateri je kljun na koncu okrogel in širok kakor žlica.« Toda te in njim podobne -opredelbe bledijo pred sanjarskimi podatki o raiznih prekomorskih pticah. Nekatere od teh podatkov treba tu navesti, da bomo mogli soditi po njih -o povprečnem stanju takratne znanosti.
»Bar na ki. Morska ptica, katere posebnosti še niso raziskane. Trdi se, da je to vrsta morskih polžev, ki se prilepijo na deske starih ladij in ki se tu pretvorijo v ptice. Drugi mislijo, da je to riba, ki se pretvarja v ptico.« (Bretonsko bernik, franc, bernicle, bernacle, bernache pomeni: lopar = rak vitičnjak, ki žirvi v lupini, podobni
školjkam; poleg tega: gos obročkarica. Op. prev.)
»Gvenumba ali Gvinamba. Hrani se s cvetjem, a kadar to ocve-te, zabode baje svoj kljunček v koren drevesa ter ostane tako negibna celih 6 mesecev, t. j. dokler trava ponovno ne zacvete.«
»T e s a r.~ Ptica na otoku Dominiku, ki ima tako močan in šilat kljun, da v enem dnevu prevrta do stržena najtrše drevo, imenovano palmist.«
»A po d ali Breznog. Vrsta ptic, ki ima prav kratke noge, oziroma po dobesednem pomenu imena vobče nima noig. Na zemljo sploh ne sedajo, niti na drevje, temveč neprenehoma letajo. Imenuje se .rajska ptica*.«
» Antiante ja. Afriška ptica, ki venomer sedi na drevesu, ker se baje ne sme dotakniti zemlje, ne da bi poginila.« (V moji cirilski predlogi stoji: Entiangija. To je očiten pogrešek. Sodim, da je pripovedko sprožil An tej, lat. Antaeus, grš. Antaios, ^velikan, vladar v Libiji, po naše »protivnik, nasprotnik«. Ta je ubil vsakega tujca, metajoč se z njim, a Herkul ga je vzdignil in v zraku zdruznil, opaziivši, da mu daje dotik materinske zemlje vselej novo moč. — Antianteja kaže torej obratno lastnost. Op. prev.)
Celo o nekih pticah, dobro znanih in razprostranjenih po naših krajih, se poleg točnih navedkov pripovedujejo izmišljotine.
Isto tam se navaja niz zdravniških nasvetov. Tako vrabč jak (vrabč j e govno) čisti želodec, a pomešan s svinjsko mastjo je koristen za rast las. Sračje meso leči padavico, blaznost in težkomiselnost, zlaisti pa kratkovidnost. Vdab ali smrdokavra pomaga pri zbadanju, če se poje v čisti juhi. Skob-čevo kakor sračje meso pomaga zoper božjast. Skobčevi kremplji, stolčeni v prašek, zdravijo grižo. Žerjavina naj se uporablja za občutljive živce. Žolč in kri jerebic pomagata sneti očesno mreno. Gosji otrebek prežene mrzlico in je jako zdravilen proti zlatenci.
Isto tako se govori, da je ugriz ptice, razjarjene do neke stopnje, strupen in smrtonosen, celo pri pticah, pri katerih kljun ni pripraven za ujedanje, n. pr. pri racah. O kugi se pravi, da jo je v Italijo zanesla vrana; in ker je ta ptica ondi kaj redka, so se od sile trudili, da bi jo ujeli; od 27 ljudi, 'ki so se dotaknili te usodne ptice, jih je umrlo 16.
Ko so že naobraženci te dobe imeli tako napačne pojme o pticah, ni čudo, če so se med preprostim in praznovernim ljudstvom porajale še 'bolj divje predstave in legende. Vijoglavkino meso so šteli med sredstva za vedeževanje, sovin krik je napovedoval nesrečo, slavčevo srce in oči so stavili pod zglavje zoper nespečnost, a legena so imenovali: kozodoj, podojka, misleč, da so to čarovnice, ki se pretvarjajo v ptice in sesajo kozam mleko. (Bartelov Nem.-slov. slovar ima še Pohlinovo spako podhujka, prav: podojka, za ležetrudnika.)
Iz vsega rečenega se vidi, da je bilo pred 150—200 leti ptičeslovje — orni-tologija — šele v začetku, in sicer ne samo pri nas, ampak tudi v vnanjih deželah, saj sta navedeni knjigi »Besednjak« in »Zakladnica« bili predelani po tujih delih.
V drugi polovici 17. stol. je Ruska Akademija znanosti odposlala cel niz odprav, ekspedicij, pod vodstvom znanega učenjaka, potnika in prirodo-znanca, akademika Palasa. Te odprave, katerih so se udeležili največji znanstveniki one dobe, so pod prav težkimi pogoji potovanja preiskale naj-raznovrstnejša področja evropske in azijske Rusije, nabrale velikansko gradivo, zlasti o pticah, in po proučevanju živalskega kraljestva postavile Rusijo na prvo mesto med evropskimi državami. Dela teh akademskih odprav, ki so zadivila sodobnike ter iz-nenadila s svojim zamahom, so napravila podlago načrtnemu proučevanju ptic naših krajev.
Ob istem času — 17. stol. — je naglo napredovala znanost o pticah tudi v inozemstvu. Medtem ko je 300 ali še več let pred našim štetjem učenjak, filozof, matematik in prirodoslovec, Aristotel, v prvih nam znanih delih o ptičih opisal 170 vrst, računajoč med drugim med krilata bitja še netopirja; medtem ko je 2000 let za njim — v začetku 18. stol. — tvorec zares znanstvene razvrstitve živalstva Karel Linne naštel 354 ptičjih vrst, je že 1760 francoski naravoslovec Brisson izdal knjigo z opisom kakih 1500 vrst. Danes poznamo nad 10.000 ptičjih vrst. A vendar človeško znanje v tem območju še ni zaključeno. Mnogo je še v vedi o pticah belili peg, nepreisikanih mest, nerešenih ugank. Še dosti posla je za kabinetnega znanstvenika in za amaterja naravoslovca. Prešlo bo še dokaj časa, preden se dokončno odkrijejo vse tajne ptičjega sveta. In misliti smemo, da bodo naši naravoslovci tudi na tem področju rekli tehtno besedo.	Redin — AD
Kdaj race doživljajo »komaj znosno neprijetnost«? Naši obtečajni avia-tiki, ki morajo leteti v prav težkih pogojih zimskega mraza, ne smatrajo zaman za najboljšo haljo tisto, ki je podložena z račjim puhom. Ni ga lažjega in toplejšega paperja od račjega-
Od njega dni so prebivalci našega severa gojili race. Na bregove »ledenega morja«, kakor so nekdaj imenovali Severni ledeni ocean, so hodili posebno po račji puh še rečni razbojniki iz Velikega Novgoroda. A vse do Oktobrske revolucije so se pri nas na severu bavili s to kupčijo lopovski, in race so uničevali brez usmiljenja.
Toda »mrtvo« račje perjiče, t. j. pu-ljeno iz ubite ptice, se ceni dosti niže mimo »živega« puha, pobranega iz gnezd. Ta »živi« puh trga sama raca, pripravljaje se na leženje jajc, iz sebe in oblaga z njim gnezdo. Pri tem skrbno izbira na svojem telesu najboljše, najmečje perjiče. Lovec, ubiv-
ši raco, dobi okoli poldrugo kilo trdega neokusnega mesa in neznatno količino puha, čigar naj višja cena je 70—90 kopejk, dočim v svojem 20 letnem življenju raca daje nekako 500 gramov »živega« puha. Ta »živi« puh ■— prečiščen — stane 200 rubljev kilogram. Ljudje, ki uničujejo raco, je dejal neki učenjak, zares ubijajo kokljo, ki nese zlata zlata jajca.
Prepotovavši Murmansko obrežje 1771, piše potnik: »Race žive po vseh obalah in otočjih, posebno tistih, ki so kamenite in bliže severu. Na vse mogoče načine se trudijo, kako bi se skrile lovcem, iztrebiteljem njihovega rodu, ki pobirajo ne samo dragoceni puh, izpipan za ogrevanje v gnezdu vzgojenih piščet, ampak tudi nado njihove plodnosti, jajca. Za puh ne bi race mnogo marale, saj bi si ga iznova izrvale iz trebuha; toda kraja jajc jim dela komaj znosno nevšečnost.<
Tako je bilo v 18. stoletju, tako je ostalo še v začetku 20. stoletja. Lovci so grabili iz gnezda i puh i jajca, celo takrat, ko so bila že zaležena in neugodna za hrano; tu pa tam so s palicami ubijali tudi starke. Tamkajšnji prebivalci so govorili: »Naj jih še tako preganjamo in jih bijemo iz leta v leto, one spet prilete na te otoke.«
Priletela je — to je res. Raca je hudo vezana na svojo domovino. In ne samo, da se leto za letom vrača na isti otolc, še isto jamo ali vdolbino si po navadi vzame za gnezdo. Vendar zbog tako razbojniškega odnosa človekovega do nje je raca priletavala čedalje v manjšem številu. »Račja tržišča«, kakor imenujejo kraje, kjer gnezdijo race v ogromnih skupinah, so se bolj in bolj redčila. V prejšnjih časih se raca ni mogla pohvaliti pri nas z dobrimi odnosi do nje.
Nekaj boljše razmerje do race je bilo na Danskem in Norveškem, kjer je to uničevanje tudi bilo razširjeno. Na Islandu in po drugih danskih posestih se je pobijanje rac kaznovalo po zakonu 1. 1702 z zaporom, a sredi
IS. stol. je danska vlada osnovala posebno nagrado za najboljši načrt o račji zaščiti. Prebivalci z veliko pozornostjo varujejo race, ki so se tolikanj privadile ljudem in se nehale plašiti, da mirno puščajo človeka do sebe, niti z gnezda se ne premaknejo in dovoljujejo izpod sebe vzeti puh.
Ribiči delajo za race gnezda po poljanicah v obliki kvadratnih rup, zlagajo po otoku posebne gomile od kamenja, grade zidove, da bi race tod gnezdile, prepuščajo racam celo svojo hišo: v okenskih vdolbinah, v ilnatih stenah, na šotnih strminah strehe — povsod opaziš račja gnezda in v njih race, ki sede na jajcih.
Pri takem odnosu do njih se število rac urno veča. Nekateri teh otokov so docela posejani z racami: z veliko opreznostjo se moraš riniti med njimi, da jih ne pogaziš.
Pri norveških ribičih vemo za gin-ljiv običaj. Race se hranijo z morskimi mehkužci, gnezdijo pa ne na obali, marveč cesto tudi v znatni razdalji od morja, kilometer ali več. Raca, ki v času valjenja skoraj ne zapušča gnezda, toliko oslabi, preden izpelje račke, da kdaj pa kdaj ni kos, da bi pomagala račkam do obale. Slabe, nebogljene račice pogostoma trpe ob prehodu od gnezda do morja, bodi od popolne onemoglosti, bodi od napada ujed. Tako ribiči v dobi izpeljavanja mladičev hodijo s košaro po gnezdiščih in prenašajo izvaljene račice do morja.
Dogaja se celo, da race pridejo v hiše Norvežanov ter ondi gnezdijo. Ribič, čigar posteljo je raca zavzela za svoje gnezdo, si začasno postelje drugje. Ako je kje raca zavzela kuhinjsko ognjišče, so si domačini napravili druge isteje, toda ptice niso vznemirjali.
Raca nagrajuje za to ljudi stotero. V neki družini, ki se je naselila na islandskem osredku Vigru, se je v 20 letih povečalo število račjih gnezd od 300 na 2000, a težina nabranega puliu je zrasla od 15 na 100 funtov
{od 6.8 na 45.3 kg). To je bilo doseženo brez izrecne nege, kar s pazljivim in •obzirnim razmerjem do ptice.
Dohodki Islanda od zbranega račjega puha so v 60 letili narasli tri in polkrat. Pri nas je poprej izkupiček padal iz leta v leto. Naselje naših severnih krajev ni bilo zadosti omikano, ni umelo ceniti raco in jo čuvati.
Po Oktobrskem prevratu se je staro je naglo spremenilo. Lov na race je zabranjen s sovjetskim zakonom, razdrta ter oslabela račja tržišča se postopno vzpostavljajo, v Kareliji so kolhozi organizirano vzeli raco v zaščito. Toda za tako brigo glede rac, kakršna bi popolnoma ustrezala gospodarskim koristim naše države, je treba še tršega in trajnejšega dela.
Človek uporablja za živež meso raznih ptic, njih jajca in celo gnezda, dela od ptičjega perja in paperja obleko, blazine in pernice, goji domače koristne ptice in ptice pevke, izkorišča ptičja peresa za okrase, a ptičjalc (gvano) — za poboljšanje polja in vodi kmetsko gospodarstvo s pomočjo ptičev, ki zatirajo kvarljivce. Kaj pa ptica, dobi li ona kaj od človeka?
Redin — AD
Zgubljena lovorika. Zeleno naše Pohorje, poznano bolj ali manj vsakemu izmed naših lovskih čitateljev, ni poznano zgolj zaradi svojih gostih ter prostranih gozdov in bogastva z lesom, marveč tudi zaradi mnogovrstne in obile divjadi, veselje naših lovcev. Marsikateri lovski tovariš iz cvetoče ravani spodaj si je na našem Pohorju že utešil svoje srce in dušo. Lovska sreča mu je bila nemara prav naklonjena, ko mu je privedla na strel vitkostasega srnjaka, morda celo plahega gamsa ali pa ponosnega divjega petelina, čeprav večkrat z velikim trudom in znojem. Vendar je bila lovska lovorika dobljena in to med lovsko družko nekaj šteje, nekaj velja. Vsak naš tovariš to dobro ve.
Da torej tudi s Pohorja pride vsaj nekaj glasu v naš lovski list in da ne
bi rekli, ti-le tam pod Veliko Kapo so pa skriti in tihi kakor zajček pod grmom, zato želim, naj ta moja kratka lovska črtica odstrani to domnevo ter pove vsem lovskim tovarišem, da še živimo. Prispevek moj, kakor vidite, ni baš posebno duhovit, navzlic skromnosti pa upam, bo črtica obrnila za kratek čas vsaj misli nekaterega tovariša na Pohorje, ali mu vzbudila spomine, ko se je poln zadovoljnosti razgledoval od tu po lepi slovenski zemlji, kateri je planina naša dika, kakor mladi nevesti poročni venec.
Pripomnil bi pa, preden začnem, da snov ni iz kakega poglavja lovske latinščine, marveč se na svetu marsikaj pripeti. S takšnim naključkom se je srečal tudi naš rojak Vojko, uslužben tistikrat kot delavec na prosvetnem polju v Mariboru. Poleg svojega poklica je zelo ljubil tudi lov ter naše planine. In ravno to veselje in morda trohica lovske strasti sta ga zvabila r kratkih počitnicah na Pohorje.
Bilo pa je to spomladi, že pred leti in ob času, ko se prične lov na srnjake-Čedna lovska družbica iz Ribnice z vodjem Vojkom se je odpravljala na srnjaka pod Veliko Kapo. Tisto j utre se je kazalo lovski družbi prav naklonjeno. Nebo brez oblačka, lahen osvežujoč vetrič, ozračje dokaj hladno. Kaj hoče lovec poleg prijetne družbe, založenega oprtnika in stekle-ničice v malhi, še več. Na cilju med odmorom naredi logar Peter lovni razpored. Da ni bilo brez lovskih dovtipov in opazk, se razume. Kdo bi bil tudi vedno tužen! Pravi lovec je venomer Židane volje, kakor pravimo, saj na planinah, ko so ostale mnoge skrbi za domačnost v dolini, je človeku nekako lahko in toplo v duši. Lovski tovariši so se takoj zagrizli proti vrhu Velike Kape, le vodji Vojku je bilo odrejeno, da ostane na mestu. Ko tovariše vzame hribovina, si poišče dobro zaklonišče, prisloni puško k deblu grčaste bukve, se usede ter napne posluh in oči.
»Samo da ga vidim, srnjaka, pa bo moj, to rečem,< se je jel igrajčkati s srečnimi mislimi, vprav kakor mali bosopetec s svojim lesenim konjičkom. Toda povsod tišina, le sonce se je pomikalo čedalje više, rosa po vejah in grmičevju pa se je lesketala živo ter dajala videz samih božičnih drevesc.
Človek pa je ustvarjen, kakor znano, iz duše in telesa. Duša želi, hrepeni in koprni venomer po nečem, telo pa tudi deluje v skladu s prirojenimi zakoni. Tudi Vojko je bil primoran podvreči se temu zakonu. Ko zavzame za to potreben položaj, čuje močno pokanje suhih vej.
»Srnjak!« ga spreleti in lovska mrzlica ga strese.
V	hipu je bil nared in šinil k bukvi po puško. Pa bil je prepozen.
Bum, bum, odjekneta v tem trenutku dva strela od zgoraj in srnjak telebne na zemljo ter se zakotali nekaj metrov po pobočju, da obleži za bukovim čokom. Vojko je stal in samo strmel v lepega srnjaka in si rahlo očital, da bi bil lahko njegov, če..., budalo... Jezno se je ozrl na mesto, kamor ga je bila prej pognala narava.
V	tem zaori lovski rog in lovci so se jeli zbirati in stiskati roko strelcu Jureetu, ki to pot res ni bil jurče. Logar Peter je povabil v svojo hišico, da trčijo na plen. Čez dobro uro so sedeli pri zadnjem pogonu. Kmalu je izba močno zadahnila, da so se čudili in se ozirali ter končno odprli okna. Tovariš Vojko je pordel in pobledel, ker mu poki na srnjaka niso dobro deli. Prehitro je bil nared, ker je mislil le na srnjaka, ki je prišel v usodnem trenutku.
Prišedši pod nebo in na boljši zrak, se usede pod mogočno smreko, jezen sam nase in na košček telesne gmote pod sabo. »Nek zadah, seveda zadah, kako naj pa bo, če srnjak... naj ga volk povoha...! Pohorje, draga mi Velika Kapa in izgubljena lovska lovorika, drugič naj bo vse ob pravem času...; zato še pridem, če bog da
življenje in zdravje; mogoče bo tistikrat drugače in bolje.« S to nado je naš Vojko narahlo zadremal. ..
Miklavc C.
Iz lovske organizacije
t Matija Domanjko. V nedeljo, dne 10. avgusta, smo ga položili na pokopališču pri Sv. Juriju ob Ščavnici k večnemu počitku v najlepši moški dobi.
Pokojnik je bil izza mladih let vnet ljubitelj narave, navdušen lovec ter
ves čas član SLD. Kako priljubljen je-bil med zeleno bratovščino in ljudstvom, je pokazalo ogromno spremstvo lovcev in nelovcev na njegovi zadnji poti. Sleherno oko je bilo solzno, ko je padla prva gruda domače zemlje na krsto pokojnega tovariša. Vsi smo se zavedeli, da je nastala velika vrzel med našimi vrstami, ker me bo več med nami lovca, tovariša in prijatelja, ki si je znal pri vsakomer s svojim mirnim in odkritosrčnim vedenjem pridobiti vse simpatije.
Tebe, dragi Matija, ne bo več v naših prleških loviščih; tudi lovskih plesov in zabav nam ne boš več prirejal. Sveti Hubert naj Ti odkaže najlepše stojišče v večnem lovišču, mi pa Te ohranimo v najlepšem, častnem in trajnem spominu. Makso J. Dominkuš.
Objava po 10. členu Pravilnika za lovsko roganizacijo. Lovska družina Lehen na Pohorju je izključila Urana Edvarda, oskrbnika iz Lehna, zavoljo-izgube državljanskih pravic.
Okrajni lovski svet Maribor, št. 338/47, od 25. X. 1947.
Kinološke vesti
Letošnji poljski tekmi ptičarjev
Naše Društvo ljubiteljev ptičarjev je priredilo letošnjo jesen dve poljski tekmi ptičarjev: eno 5. oktobra na Ježici pri Ljubljani, drugo 12. oktobra v okolici Ptuja. Društvo se je sicer zavedalo, da je uspešna izvedba tekem otežkočena zavoljo pomanjkanja zajcev, jerebic in fazanov, a se je za tekmi odločilo, da ne prekine tradicije.
K tekmi na Ježici se je prijavilo samo šest nemških kratkodlakih ptičarjev, pa še od teh je eden zapustil tekmo pred koncem.
Dolgo trajajoče suho, vroče vreme je oviralo potek tekme. V takem vremenu se potegne divjad v hladnejša, vlažnejša zavetišča, na Ježici v prod Save. Razen tega se je vršila tekma v času, ko kmetje najbolj pospravljajo pridelke in nima žival na polju miru. Poleg tega so imeli psi smolo, da dvignjenih zajcev in vzletelih jerebic niso potegnili zavoljo suhega zraka. Tako se je tekma zategnila do trdega mraka, ne da bi pokazala kake lepe prizore. Nevaren nasprotnik vsem ostalim psom je bil še ne dve leti stari nemški kratkodlakar Pik, ZČR 8, last tov. Eda Leskoška, ki ga je sam izučil in vodil in ki si na ježiški tekmi ni prisvojil zmage le po krivdi še ne dovolj izkušenega vodnika. Vodstvo psa na tekmah zahteva pač posebno spretnost in izrabo vseh priložnosti.
Za tekmo, ki jo je vodil tov. G. Zu-l>ančič, niso pokazali ljubljanski lovci in dreserji posebnega zanimanja. Vse naše kinološko stremljenje se ne bo moglo razviti, dokler ne bomo toliko zavedni, da bomo žrtvovali eno, dve nedelji na leto praktičnemu pouku, četudi na škodo pokanju na brakadali.
V tem pogledu je pokazala ptujska tekma drugo lice. Zanimanje zanjo je bilo razveseljivo. Ptujski in soboški lovci so se pokazali zavedne in požrtvovalne. Na tekmo so pripeljali devet nemških kratkodlakar jev, enega
žimavca, enega kodra-poenterja. Posebnega poudarka vredno je, da so vodili večino psov kmetje in delavci.
Tekmo je vodil tov. Alfonz Mazlu z vzorno disciplino, ki je le popoldne nekoliko popustila.
Divjadi imajo Ptujčani nekaj več ko Ljubljančani. Vremenske razmere so bile enake onim na ježiški tekmi,, enaka je bila smola tekmujočih psov. Treba je bilo res požrtvovalnega dela,, da se je tekma pred mrakom končala.
Preizkušeni so bili, kolikor se je dalo, vsi psi razen nemške kratkodlake psice Lekše, ZČR 101, last Evgena Berka iz Vrneče, ki ni spadala na tekmo. Zastrašena se ni ganila od vodnika. Pri tej psici bo treba ljubeče in razumne roke, da bo popravila, kar sta zakrivila korobač in brca.
Zmagal je z res lepim delom že pri ježiški tekmi omenjeni Pik, ZČR 8, in kolikor so letošnje tekme pokazale, je to naš najboljši ptičar.
Anne-Hellerau, JRP 171 B, last OLS Murska Sobota, potrebuje še šole. Več dela ko pri tej psici čaka vodnika pri Boju Dolskem, JRP 2 G, last Štefana Janža iz Predanovcev.
Šole potrebuje tudi Bistra, ki še ni vpisana; truda je vredna, last Mirka Tobiasa iz Pucinja.
IIoly, koder-poenter ZČR 152, last Mirka Ferenčaka iz Maribora, se nagiblje k cmeravosti. Zanemarjena, kakor je bila ta psica v zadnjem času,, potrebuje krepke roke.
Tik, ZČR 71, last Avgusta Hlupiča iz Ptuja, obeta postati izvrsten pes, če se mu bo vodnik bolj posvetil. Pes je odlično zasnovan. Škoda, da ga kazi prekratek rep.
Tref, ZČR 100, last Jožefa Bedeka iz Noršincev, je pokazal lepo znanje, vodnik pa primerno mirnost. Za Tre-fom ne zaostaja mnogo Perun, ki še ni vpisan, last Joža Sukiča iz Do-manjcev. Vodnik pa ne ve, kaj mora znati šolan ptičar.
Tik, Tref in Perun so izdelali vlako zajca in fazana, ne da bi se tega kdaj prej vadili. Vsekakor imajo za krvno
delo dobro zasnovo. Zato iščejo — zlasti Tik — z nizkim nosom, česar si pri ptičarju ne želimo.
Roja v. d. Biene, JRP 18 J, je vodil njegov lastnik Martin Klemenčič iz Ptuja energično, razumno in z uspehom. Zato me je začudilo, da je pri tem vodstvu pes lajal, ko je prišel na zajčji sled. To priča, da je gonil pes v drugih rokah zajce.
Pan-Hellerau, JRP 205 A, last Jožefa Dermastije iz Maribora, je temperamenten pes, ki ga čaka še vsa šola. Vodnik je bil dober, pozabi pa naj ne, da se z vdanim, privrženim psom laže več doseže ko s psom, ki se te boji. Vsako nagnjenje do trganja je treba pri psu v kali zatreti.
Nekateri psi so imeli prej nemške gospodarje, zato pa ni treba, da bi jim dajali še vedno nemška povelja. Pes se hitro priuči novim poveljem, posebno ker jih je malo, saj moraš lovsko uporabnega psa v glavnem voditi z migljaji in z žvižgom.
Ptujska tekma je pokazala, da so naši gojitelji ptičarjev v m no go čem še nepoučeni, a da imajo dobro voljo in veselje do pravega vodstva. Zato bi bilo dobro, da bi se tekme pri tolikem številu psov in pri takem zanimanju začele že v soboto popoldne, v nedeljo pa nadaljevale. Bližnji lovci bi se jih udeležili že v soboto, drugi v nedeljo. Tako bi dobili časa, da bi se v razgovoru pojasnila vsa vprašanja o od-reji in vodstvu ptičarjev.
Odkritosrčnost, katero so pokazali vodniki psov na ptujski tekmi, zasluži priznanje in upoštevanje.
Na ježiški telkmi sta sodila Julij Koder in dr. Janko Lokar, kot pripravniki so sodelovali Jože Flis, dr. Dušan Smodej, Jože Škofič in Ljuban Zadnik, na ptujski tekmi sta sodila Dragotin Klobučar in dr. Janko Lokar, kot pripravnika sta sodelovala dr. Dušan Smodej in Blaž Železnik. Kinološko udruženje LR Slovenije in Društvo ljubiteljev ptičarjev je zastopal Teodor T. Drenig. Dr. Janko Lokar.
-®;v c'
2V#V
Kinološko udruženje LR Slovenije
ima v zalogi znake po 10 dinarjev za člane Kinološkega udruženja in Lovskega sveta Slovenije; dalje je udruženje založilo: Dodatek in popravek h katalogu I. državne razstave psov vseh pasem v Ljubljani in tudi seznam ocen. Kdor želi eno ali drugo, naj naroči pri KUS v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 36.
Sodniški izpit za sodnike oblike za vse pasme ptičarjev, so položili z uspehom 7. septembra t. 1. pred komisijo, ki so jo tvorili predsednik dr. Ivan Lovrenčič, kot izpraševatelja Julij Koder in dr. Janko Lokar, pripravniki Jože Škofič in Ljuban Zadnik iz Ljubljane in Dragotin Ristič iz Beograda. Za sodnika, oblike za vse pasme športnih psov, Mihajlo Peči novic iz Cirkvenice pred komisijo, ki so jo tvorili predsednik Emil Zajc, kot izpraševatelja Stanko Arko in Teodor T. Drenig.
Ker so bili izpolnili pogoje čl. 11 pravilnika o sodnikih, ocenjevalcih in pripravnikih, se vodijo omenjeni odslej v seznamu overovljenih sodnikov, kateri ima mednarodni značaj.
Sodniški pripravnik. Kinološko udruženje NR Srbije je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev Milenka Šijakoviča, tajnika Sa-veza lovačkih udruženja NR Srbije v Beogradu, Alekse Nenadoviča 23.
Novi psarni: Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev prijavlja v zaščito psarno »Borovnica« za terijerje, lastnik Martin Košuta v Borovnici, in psarno »Curnovec« za jazbečarje, lastnik Berislav Pavušek, Sromlje, Curnovec št. 9.
Zaščita teh psarn postane pravomoč-na, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.	Zvezni tajnik.
L.
Ob koncu leta
S to številko zaključuje LOVEC letošnje poslovno leto. Ozrimo se nazaj in premotrimo najvažnejše dogodke tega leta.
Med 15. in 16. septembrom so bile odstranjene krivično postavljene in vsiljene nam meje rapalske pogodbe; s tem je bil velik del Slovenskega Primorja pridružen Ljudski republiki Sloveniji in Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Ljudstvo samo je podrlo bloke, krivični mejniki so padli za vedno. S primorskim ljudstvom so stopili v našo sredo in se nam pridružili tudi člani primorske zelene bratovščine, ki so doslej bili z nami z duhom in srcem, sedaj pa so postali naši tudi s svojim telesom. Pridružili so se nam za vedno, da bodo z nami v svobodni domovini in pod svobodnim soncem kovali pod isto streho usodo naše domovine. Njihova vztrajnost in pridnost, zlasti pa zavednost, ki je splošno znana, nam bo prav prišla tudi v lovskih vrstah.
Lot ec 1947
521
V imenu vseh lovcev LR Slovenije kličemo primorskim sestram in bratom: Prisrčno pozdravljeni!, primorskim lovcem pa krepko stiskamo roko s pozdravom: Lovski zdravo!
Lovska organizacija v naši republiki na podlagi Pravilnika ministra za kmetijstvo in gozdarstvo z dne J. Vlil. 1946 je izvedena v celoti. Ustanovljene so za vsa lovišča lovske družine, okrajni lovski sveti so začeli poslovati povsod, celo v Slovenskem Primorju, ustanovljen je tudi vrh lovske organizacije v naši republiki — Lovski svet LR Slovenije — na ustanovnem zboru starešin lovskih družin in predsednikov okrajnih lovskih svetov dne 16. marca t. I. v Ljubljani. Kolikor časa obstoji lovska organizacija, ni bilo še nikoli toliko zavednih lovcev in organizatorjev lovstva istočasno zbranih na enem mestu; z zadovoljstvom so gledali stari organizatorji slovenskih lovcev ta zbor in se pri tem spominjali na čase, ko so se borili za to, da so bili slovenski lovci priznani enakovrednim z onimi, ki niso bili naše narodnosti, a ki so v svoji germansko-fašistični pohlepnosti hoteli potujčiti tudi lovske vrste. Na tem zboru pa smo slovenski lovci zborovali kot »na svoji zemlji gospodarji« v svobodni domovini in prvič v svoji lastni državi. Na zboru so se uveljavili posebno oni, ki v stari pred-aprilski Jugoslaviji niso mogli ali niso smeli izvrševati lova na zakonito priznan način, kar pa jim je sedaj zakon ljudske oblasti omogočil. Na preprost in demokratičen način so iznašali svoje predloge za obnovo lovstva v naši republiki, podajali so smernice za bodoče delo. Iz svoje srede so si izvolili Lovski svet LIi Slovenije.
Podobno, kakor na tem zboru, so potekali tudi lovski zbori po okrajih. Vodstvo okrajnih lovskih svetov so vzeli v svoje roke ponekod povsem novi lovci, drugod pa so se uvrstili v sredo med stare; sveže, nove moči so prevzele pobudo okrajnih lovskih organizacij in je treba pribiti, da delajo prav dobro v prospeh lovstva, ker se zavedajo, da je lov kot narodnogospodarska panoga vključen v vsedržavni gospodarski načrt.
Stalež divjadi se je v splošnem letos precej popravil, kar moramo posebej poudariti za srnjad. Nekatera nekdaj s srnjadjo bogata lovišča so v dobi okupacije fašisti in njihovi pomagači povsem uničili. Zato je bila umestna odredba predsednika vlade FLRJ našega maršala Tita, s katero je bil prepovedan odstrel srnjadi. Že lansko leto so lovci srnjad hranili in niso odstrelili niti onega števila, ki je bilo izredno dovoljeno. Letos so se pokazale posledice takega umnega gospodarstva in v krajih, kjer je divjad imela mir, je stalež tako narastel, da celo ogroža pridelke delovnega ljudstva. Zato bo treba odstrel srnjadi v prihodnjem letu povečati, seveda le v takih krajih, kjer se je divjad toliko raz-
množila, da bi utegnila škodovati kmetskim pridelkom. Tudi število jelenjadi je večje, ne moremo pa tega trditi za gamsarijo, kateri je občutno škodila huda zima v februarju in marcu. Kakor vsako leto, kadar pozno zapade velik sneg, so tudi letos plazovi uničili veliko število gamsov, kar bo važno pri določanju odstrela v bodočem letu. Zima je tudi hudo prizadela pernato divjad, zlasti v onih krajih, kjer so jo lovci zanemarjali, kjer niso preskrbeli za njeno prezimovanje. Tod so se lovci zanašali, da bo zima kratka iti jih je pomladanski sneg presenetil tako, da so pozabili na krmljenje, kar se je maščevalo; fazani in jerebice so zmrzovali, glad in mraz sta jih zdesetkala. Veliko perjadi so tedaj uničile tudi roparice, ker se zmrzla in gladna perjad ni mogla umikati in so jo roparice množično morile. Naj nam bo ta napaka dober pouk, da bomo pripravili že v jeseni in v prvih zimskih dneh vse potrebno za čuvanje in krmljenje naše perjadi. Priznajmo, da smo grešili in storili napako kot lovci, pa tudi kot državljani. Pomislimo, kolikšna škoda je zaradi malomarnosti lovcev nastala našemu narodnemu imetju! Saj je šla uničena perjad brez haska v zgubo; divjad si ni mogla pravočasno odpomoči in smo dobili od nje slabotnejši, manj odporen zarod, ni pa zaroda od one divjadi, ki je bila uničena. Tak primer se ne sme več ponoviti!
Število roparic se ni znatno zmanjšalo. Dali smo sicer državi po Lovski zadrugi še enkrat več kožuhovine lisic, kakor nam je predpisoval načrt, vendar je lisic še vedno preveč, kar posebno vidimo na staležu zajca. Nadejali smo se sicer, da bo suha pomlad ugodno vplivala na zajčji stalež, pa smo se varali. Poleg izredne suše v letošnjem letu je vzrok tako majhnemu številu zajcev ravno prevelik stalež lisic in drugih roparic. Zato pri uničevanju škodljivcev naših lovišč ne smemo držati križem rok, temveč uničevati roparice še naprej, vsako kožo divjadi pa slaviti na razpolago državi po naši Lovski zadrugi, da tudi v tem pogledu državi koristimo. Tudi divjih svinj je bilo premalo odstreljenih; ugotavljamo, da so lovci na mnogih krajih grešili v načinu lova na divje svinje. Lov nanje je najbolj zanesljiv v snegu, zlasti ko na sveže zapade. Če hočemo tega škodljivca zares iztrebiti, moramo iti v lovišča ravno v takem času, čeprav pot ni prav prijetna. Ker divja svinja povzroča delovnemu ljudstvu veliko škodo, nam lovcem zakon in odredbe ljudske oblasti nalagajo dolžnost, da divjo svinjo iztrebimo, in ker je to v korist skupnosti, moramo to tudi storiti. Ljudske oblasti so izdale stroge odredbe glede organiziranja pogonov na divje svinje in če bomo pogone pravilno organizirali, bomo ravno s pomočjo ljudskih oblasti imeli v tem uspeh. Tudi volkovi so se v nekaterih krajih pojavili v
večjem številu in povzročajo škodo delovnemu ljudstvu, mesarijo med divjadjo in so se lotili celo lovskih psov. Volkovom moramo napovedati neizprosen boj in ne smemo počivati toliko časa, dokler volk ne bo povsem iztrebljen.
Pravilnik k začasnemu zakonu o lovu določa, da bomo smeli od leta 1951 dalje pri lovu uporabljati le pse čiste pasme. Kinološko združenje je v letošnjem letu popisalo in ocenilo pretežno večino čistokrvnih lovskih psov. Pasemske organizacije za lovske pse so oskrbele mnogim lovcem pse čiste krvi od drugod. K temu smo pripomogli lovci s svojim prispevkom, izvedbo pregledov psov pa so imeli okrajni lovski sveti in bi brez njih tega dela ne bilo mogoče izvršiti. V posebnem poročilu s?no brali, da je bil v tem pogledu storjen velik korak naprej. Naša skrb bodi, da bomo to pot nadaljevali in redili izključno le pse čiste pasme, katere bomo učili tako, da nam bodo zvesti spremljevalci in dobri pomočniki pri lovu.
Čim je začel Lovski svet LR Slovenije poslovati, je sklenil z Državnim zavarovalnim zavodom množično zavarovalno pogodbo in je vsak z dnem, ko stopi v lovsko organizacijo, zavarovan za nezgode, ki se mu na lovu pripete, in tudi za one, katere pri lovu nenamerno povzroči na drugih ljudeh ali stvareh.
LOVEC se je v letošnjem letu izboljšal, krog dopisnikov je večji, vendar naši tovariši še vse premalo dopisujejo v lovski oprtnik. Pogrešali pa smo letos množičnih lovskih sestankov, na katerih naj bi se vzgajali tako mladi kakor stari lovci; marsikatera dobra misel bi se na takih sestankih porodila, da se objavi v LOVCU v pouk in razvedrilo lovski skupnosti.
V času, ko je bil spisan ta članek, je bilo objavljeno, da je vlada FLRJ predložila Ljudski skupščini načrt občega zakona o lovu, katerega je zakonodajni odbor skupščine sprejel in bo verjetno tedaj, ko izide ta članek, skupščina zakon že sprejela. Načrt zakona je moderen in upošteva pridobitve narodno osvobodilne borbe. Zakon je splošni zakon, ki postavlja temeljna načela glede lovstva, dočim bodo podrobnosti uredili republiški lovski zakoni. Tudi pri sestavljanju občega zakona o lovu je Lvovski svet LR Slovenije sodeloval. Pozdravljamo zakon, ki je nas zakon, zakon naših ljudskih oblasti, ki bo temelj za lovsko zakonodajo vseh republik v naši državi, pa tudi temelj za izvrševanje lova. Pozdravljamo zakon posebej še zaradi tega, ker je uvrstil lov v splošni gospodarski načrt države. Z izvrševanjem lova na podlagi tega zakona bomo tudi lovci doprinesli svoj delež v dobrobit gospodarstva naše ljube domovine Federativne ljudske republike Jugoslavije.
o. 6.
Ali smo na pravi poti
Poslednjič v tem letu je čarobnica narava razlila po hribih in dolinah naše lepe domovine vso opojnost svojih barv. S svoje pestre palete je sprostila vse še preostale odtenke od krvavo-rdeče do bronastozlate. V toplih žarkih jesenskega sonca in v lahnem vetru mogočno šumijo škrlatnordeči bukovi gozdovi našega Pohorja, vmes pa trepetajo kot zlati cekini drobni listi brez in vrbe so pod pezo svojega medenega tovora sklonile veje, kakor bi se zamislile v minljivost življenja. Še se drži velo listje trsov po vinogradih Slovenskih goric. Le polja so postala nekam pusta in pašniki se drže čemerno z rumenkastozelenimi ostanki trave. Vmes pa se blestijo sveže orane brazde po njivah, ponekod je že sveže zeleno pognala ozimina. Smreke in bori so ohranili svojo temnozeleno barvo, kakor bi hoteli kljubovati večnemu zakonu narave, ki veleva vsemu živemu odmreti, dokler ga ne prebudi k novemu življenju nova pomlad. Kakor junaki, kljubujoči neurju in letnim časom, ponosni, zravnani in smeli — in večno zeleni.
Jesen je v deželi in že oznanjajo beli vrhovi naših planin, že oznanja oster severni piš in neredka jutrnja slana, ki pokrije s srebrno belino polje in gozd, da se bliža bela žena — zima.
Čemerno se stiska meščan k toplemu štedilniku v kuhinji, ko prihaja z dnevnega dela med domače zidove, pa tudi kmetič že kar rad sede za toplo zakurjeno peč. In tako težko se je zjutraj skobacati iz tople postelje. Bolj redki so oni, ki se iskreno vesele tega časa, obetajoč si obilnega veselja. Tako postajajo ob oglih naši zimski športniki od mladincev tja do starejših semestrov in polni pričakovanja premotrivajo vremenska poročila in izglede za podvige v bližajoči se zimi. Sneg — sneg, je njih hrepenenje. Mi lovci pa smo sredi svoje sezije. Počel je čas jesenskega lova, čas, v katerem imamo žeti plodove svojega dela, v katerem se vračamo ob nedeljah na svoje domove z obilnim lovskim plenom. Kje bi bil med nami tovariš, ki bi ne bil ves radosten, ki bi mu srce pospešeno ne bilo ob misli na nedeljo, ko bo po napornem delu vsega tedna prestal namesto zasluženega počitka podvojen napor, da prebije dan v družbi tovarišev v domačem lovišču.
Toda so se li v tem letu izpolnila naša pričakovanja, ali je uspeh, ki ga dosezamo na naših skupnih lovih, zadovoljiv? Mnenja sem, da je to vprašanje zanikati, vsaj kolikor gre za izrecno
nižinska lovišča v mariborskem okolišu. Uspeh prvih jesenskih lovov na tem področju nam jasno kaže prav občutno nazadovanje staleža koristne divjadi, zlasti zajca, fazana in jerebice, nazadovanje, ki vsaj ponekod opravičuje zaskrbljenost. Taka ugotovitev pa zahteva od nas, da kot lovci skušamo dognati razloge takega stanja in da poskusimo tak razvoj, ki utegne v svoji skrajnosti dovesti do iztrebljenja koristne divjadi — preprečiti.
Eden od razlogov je brez dvoma v napačnem izvajanju lova v duhu našega zakona o lovu, v napačnem tolmačenju pravic in dolžnosti posameznih članov in funkcionarjev naših lovskih družin. Osnovna zamisel našega lovskega zakona je kolektivizacija lova. Tega ni morda tolmačiti v tem smislu, da bi smeli lov v lovišču izvajati izključno le vsi člani skupno, saj bi tako tolmačenje dovedlo do absurdnih posledic, da bi n. pr. vsa družina složno naskakovala petelina ali skupno prežala na srnjaka. Tako seveda stvar ni mišljena. Toda lovska družina naj bo ona živa celica, ki složno po tehtnem preudarku in v medsebojni tovariški slogi pravilno usmerja vse dogajanje v lovišču. Vsak ukrep v lovišču naj izhaja iz te celice, pa naj gre za ukrepe gojitve ali odstrela, vsako dejanje naj se v njej vestno registrira in budno naj spremlja življenje svoje varovanke — divjadi v lovišču. Tako je seveda možno in dopustno, da tudi posamezen član pohaja v lovišče z orožjem, da tam tudi upleni kos divjadi, vendar le z vednostjo in z odobritvijo vse družine. Možno je tudi, da to dopustimo vsem članom, zlasti da jim odobrimo izvajanje kontrole nad loviščem in pobijanje roparic in ujed z lovskim orožjem. Vendar naj to ne vodi do skrajnosti, kajti načelo je vendar, da se ima lov izvajati skupno, kar mora veljati zlasti za nižinska lovišča.
Naj navedem le en primer povsem napačnega tolmačenja tega načela. Tako love v nekaterih loviščih od prvega dne po izteku lovopusta vsi člani vsak na svojo roko, kar mu pride pred cev, vsako nedeljo pa se priredi skupen lov, na katerega se neredko vabijo celo gostje iz sosednjih družin. Znani so celo primeri, da si člani družin lovišče rajonirajo ter love vsak v svojem rajonu skozi vso sezijo, seveda tudi s psi, žalostni ostanki pa se potolčejo na skupnih nedeljskih lovih. Vprašam take lovske tovariše in zlasti odgovorne funkcionarje takih družin, koliko časa bo po njih mnenju lovišče vzdržalo tako obremenitev. Vprašam dalje, kako mislijo ti tovariši prispevati v bodočih letih k izpolnitvi naše lovske petletke?
Strogo po besedi zakona seveda takih pojavov z uradnimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Toda povedal bi takim lovcem v opomin besede našega odličnega lovskega strokovnjaka dr. Lovrenčiča Ivana, ki je na nekem lovskem zborovanju dejal, da more tudi najboljši zakon postati le ničvredna krpa papirja, če se slabo izvaja. Tak način izvajanja našega zakona o lovu, kakor sem ga gori opisal, pa vsekakor predstavlja slabo izvajanje tega zakona.
Dolžnost lovske družine je nedvomno, da na sestanku pred početkom sezije zanesljivo ugotovi stalež divjadi in na podlagi take ugotovitve določi maksimalne številke odstrela posameznih vrst koristne divjadi, zlasti pa še, koliko skupnih lovov bo moči prirediti na koristno divjad brez škode za ohranitev njenega sta-leža na normalni višini. Naša lovišča obsegajo povprečno po 1500 do 2000 ha. Če priredimo v njih pri stanju, kakor je dano, 4 do 5 skupnih lovov na leto, je to več ko dovolj. Saj vendar ni nikjer rečeno, da moramo loviti vsako nedeljo v jeseni. Ostane nam pa še vedno na voljo in bo le v korist lovišču, če priredimo nekaj lovov izključno le na roparice, n. pr. lisico in jazbeca in nam tudi tak lov nudi obilo lovskega užitka.
Le malo je poleg tega družin, ki sploh kaj store za gojitev divjadi. Tako večinoma opuščajo n. pr. zimsko krmljenje fazanov in tako redkih jerebic, ko je skoraj nemogoče, da bi se ta naša lepa kuretina preživela čez zimo brez krmljenja, ker ob zmrzali ne more priti do hrane in tako onemogla postane lahek plen roparic. V vsaki družini je velik del članov kmetov, ki bodo lahko mogli žrtvovati za krmljenje nekaj kilogramov koruze. Nekaj jo bo družina nabavila skupno. Skupaj pa naj člani družine postavijo na primernih mestih krmilnice. Tako delo bo vsem članom nudilo obilo plemenite zabave, poglobilo bo v njih zavest skupnosti in lovski uspeh v prihodnji jeseni jim bo bogato poplačal malo truda in nekaj stroškov.
Navedel bi ob tej priložnosti tudi drugi primer, ki mi je znan in ki kaže na to, da pojavi, kakor sem jih navedel, le niso splošni, in da se mora lovski kolektiv, ki je čvrsto povezan in prežet novega lovskega duha, res lepo uveljaviti. Tako so člani neke družine v našem okolišu močno omejili lov na koristno divjad. Ob priliki volitev so prevzeli na svoje rame in izvedli svečano okrasitev vseh volišč v svoji vasi, volitev pa so se udeležili kolektivno kot prvi. V letošnji jeseni so priredili vzorno organiziran lov na lisice, h kateremu so vabili goste iz vseh okoliških družin. Pri tem so določili gotovo manjše število zajcev za odstrel izključno le po gostih, medtem ko so imeli domačini streljati le na
lisico. Sam starešina družine se je lova udeležil brez orožja le kot vodič in organizator. Ali ni to primer pravega lovskega tovarištva in pravilnega razumevanja novega načina izvajanja lova?
Drugi razlog nazadovanja koristne divjadi je nedvomno v silni razmnožitvi lisic in ujed v naših krajih. Kakor vse kaže, je letošnje sušno leto prav posebno godilo lisicam na eni strani, na drugi pa močno škodovalo zajcem in lovni perjadi. Silno so se tudi razmnožile vrane, ki jih moremo sedaj opazovati v jatah po stotine hkrati. Ta razvoj bo treba zavreti z vso odločnostjo in bo naša dolžnost, da prav izdatno posežemo po strupu, ki ga bo letos verjetno dovolj dobiti. Uničevanje te golazni je prva naloga, ki jo moremo videti pred seboj, je sploh predpogoj za kakršno koli delo v loviščih. Šele če tu dosežemo odločilen uspeh, bo pričakovati uspeha in bo možno računati na porast staleža koristne divjadi. Toda tudi pri tem delu je osnova čvrsta medsebojna povezava članov družine in prav tako tovariška povezava sosednjih družin med seboj. Saj je iluzoren vsak gojitveni ukrep v domačem lovišču, iluzorno uničevanje roparic, če je lovišče obdano od sosedov, ki drže roke križem. Zato bo zlasti pri uničevanju roparic ravnati sporazumno s so-sosednjimi družinami, prirediti bo treba skupne love nanje, zlasti v obmejnih predelih in podobno.
Družinsko lovišče in povoljen stalež divjadi v njem naj bo ponos vsakega pravega lovca, ponos ob zavesti, da je tako stanje plod tudi njegovega trdega in vztrajnega dela. Pravi lovec je ljubitelj in dober poznavalec narave in človek, ki ume brzdati svoje strasti. Če smo dognali, da je to potrebno, se bomo v svojem lovišču odrekli za nek čas izvajanju lova na koristno divjad in sami v svojem delokrogu podaljšali lovopust nanjo. Ni in ne sme biti cilj, da pobijemo v lovišču vse, kar je živega, marveč moramo predvsem divjad gojiti. In če bomo po uspehu takega udejstvovanja želi obilne plodove svojega truda, bomo to storili z neskaljenim veseljem, vedoč, da smo na pravi poti in da smo s svojim delom doprinesli svoj delež k skupni blaginji.
Ciril Miklavc
Kadar narekuje srce
V vrsto srečnih ljudi štejem tudi lovca. Zakaj? Vsi lovci vendar niso bogati, za srečne pa imamo navadno ljudi, ki imajo denar, čast, slavo ter vsemogoče udobnosti. To je življenje — sreča. Morda? Obrazi takšnih »srečnežev< in slaba volja, razdraženost, nam večkrat govore o drugačnem. To je sreča? Hm!
A lovec, naš lovec! Srečaš ga, kjer koli hočeš, vsekdar je poln Židane volje, poln dovtipov ter smeha, ^a postane še tebi v duši nekako lepo in toplo. Ni li res tako? Srečal sem ga že, ko je grizel v hrib, ko mu je pot v curkih zalival oči, ko ga je žgalo sonce do neznosnosti, ali pa ga je močil dež, da je curljalo od njega, vendar slabe volje le ni bil. Nič se ni obregal ob te prirodne pojave, še celo rad se je srečal z njimi, ker so mn nudile take spremembe zanimivo gradivo v album, ki lepša lovske doživljaje in spomine. Lahko je povedal svojim tovarišem zopet nekaj novega, mikavnega, zabavnega, saj razgovor, zabeljen z lovskimi doživljaji, je slasten. To rodi in poživlja še več dobre volje in prijetnih trenutkov kakor rožni grmič, ki vedno znova brsti in poganja lep, duhteč, mikaven cvet.
Lepo je lovsko življenje, lepo vsaj za lovca v tistih srečnih, zlatih in nezabnih uricah, ko je stal mlad, zdrav in vesel vrh tega ali onega hriba ali gore, ne vedoč prav, kje bi zrl ter pil večjo krasoto, ali na rodni slovenski zemlji, v cvetju in zelenju pod seboj, ali pa na nebu, ko bi gledal in občudoval sonce, ki vzhaja, kakor bi tvoj velikanski prijatelj v zlatem in srebrnem oblačilu prihajal, da ti vošči dobro jutro. Srečniki so tisti, ki jim je narava dala prava čustva, da so dovzetni za to krasoto, da jo znajo videti in uživati. Kaj je torej sreča? Dragi moj, lovski tovariš, smatram, da je vsakomur, ki je dovzeten za naravo in jo je vzljubil, že dan znaten del posebne sreče.
Se li ne sprosti tvoja duša, ko zreš in občuduješ to čuda-polno delo stvarnika narave in se rešiš skrbi in težkoč, ki bolj ali manj more dušo in srce na sleherni korak, dokler živiš. Človeku se dozdeva, kakor da bi odložil težek oklep, ko stopi v svet planin in leže tudi v dušo in srce njihova blažilna spokojnost. Doživetja in lepote iz gozda in planin so neizbrisna za vse življenje. Izza tolikih let se spomnim, da sva hodila s tem ali onim tovarišem, da je bil dober lovec, veren in pošten tovariš, z eno besedo zlata duša in družabnik, da bi ga človek objel. Takrat sem upihnil srnjaka, lepega in stasovitega kakor še nikoli.
Takrat se mi posrečilo zalesti ponosnega divjega petelina. Dokler bom živ, dasi tudi že čutim težo let, na planino in na lov bom še hodil. Preveč mi je v krvi, kakor učenjaku knjige, in vsa zemlja je neizmerna knjiga, polna naj lepših slik, povesti in resnic, ki jih ni nikoli konec in nikoli niso vsakdanje. Med slikami najdeš tudi lastno podobo, kakor tudi podobo tvojega lovskega tovariša. Tudi tebe je hotela imeti stvarnica v svoji knjigi in vprav na tebe je tudi mislila, ko je ustvarjala zeleni gozd in v njem raznovrstne dlakaste ter pernate prebivalce, da ti pripravi tudi v tem pogledu nekaj veselja.
Marsikomu je bilo že žal, da je iskal odmora in razvedrila svojemu telesu in svoji duši v pijači, na plesiščih in raznih zabavah. Doživel je prej ali pozneje prevaro in razočaranje. Le lovec in planinec sta ubrala pot, ki nudi najbolj čist in zdrav užitek in razvedrilo brez glavobola in kesanja. Temu priča je zlato sonce, šušljajoči vetrič v gozdu, duhteče in ljubko cvetje ob potu in po polju. Ljubeznive naše ptice pa ne opevajo zgolj lepote narave, temveč s svojim petjem vedro razveseljujejo vsako človeško srce, ki čuti s prirodo.
Gradišar Daniel, Križe pri Tržiču
Skrbna mati
—s
Nekdaj v Bosni
»Da res so bili takrat čudni časi,« je nadaljeval upokojeni nadgozdar. »Z očetom sem prišel v Bosno dve leti po okupaciji, torej leta 1880. Bil sem sta^ 9 let. Oče je dobil gozdarsko službo ob Drini. Čez mejo so uhajali beguni, cvetelo je tihotapstvo, verske razprtije med ljudstvom so bile vsakodnevne.«
Prav je imel stari Suljo, ko je rekel: »Ono vreme bese gadno, kad je dolazio Švaba i izvadio vatru iz guzice.« Bosanci so kre-sali in pritiskali gobo na čibuke, Avstrijci so bili moderni in so že rabili žveplenke, ki so jih prižigali na napeti zadnji plati hlač.
Javna varnost je bila bolj približna, toda lov — gozdov in divjadi, vsega je bilo dovolj.
Spremljal sem očeta v službi, sam sem se potepal po hosti, za šolo se nisem preveč brigal. Saj je v tistih časih tudi še ni bilo, ampak nam je vtepal učenost, posebno krščanski nauk, v naše butice star frančiškan.
Dobil sem veselje do očetovega poklica in sem sam postal gozdar. Divjadi je bilo tudi pozneje dovolj, saj Bosanci niso imeli modernih pušk, ampak so še vedno rabili po večini stare kremenjače, čeprav so se od Švabov že privadili na žveplenke. Če se je kateri povzpel do »kapislare« ali prednjače, je bil že pravi »gazda«.
Bilo je res lepo. Moj oče se je bil spoprijateljil s starim Ristom Markovičem, precej imovitim kmetom iz male vasi pri Višegradu, ne daleč od nekdanje srbske meje. Markovič pa ni bil samo kmet, temveč tudi lovec in spreten tihotapec. Znana so mu bila vsa skrivna pota po gozdovih in krših, vedel je za vsa skrivališča medvedov in svinj. Imel je dva odrasla sinova, ki sta mi postala poštena prijatelja in vodiča na lovu.
Pred durmi je bil srbski božič in rad sem se odzval vabilu starega Markoviča, da naj bom čez praznike njegov gost.
Dva dni smo jedli in pili, sedeč ob nizkih mizicah na blazinah. Ni manjkalo ne krhko pečenega odojka, kislih paprik in kumaric, ki večajo apetit, ne sladke baklave in kolačev, pa tudi ne domače slivovke in rujnega vinca, ki si ga je Markovič preskrbel čez Drino.
Prazniki sicer trajajo tri dni, a nismo zmogli več vseh dobrot in zato smo sklenili, da napravimo pošten lov na divje prašiče.
Psi, gonjači in strelci so bili hitro zbrani. Založili smo torbe z božičnimi dobrotami in odšli.
Markovičeva sinova naj bi preiskala zemljišče desno ob Drini, mi ostali smo pod vodstvom starega Markoviča zavili na levo, da bi se potem v velikem krogu spet sešli.
Po komaj enourni hoji navkreber smo prišli na svež, močen prašičji sled. Bilo jih je osem. Pol >$ire pozneje smo našli sled svinje in še treh močnejših prašičev, ki je prav tako vodil v naš krog. Pri sestanku smo ugotovili, da prašiči nikjer niso zapustili kroga in jih potemtakem mora biti v pogonu deset do dvanajst. Stari Rista je menil, da so črnuhi na južnem pobočju nad Drino, ki se ob reki končuje v mali dolini, obrastli s hrastovjem in lesko. Iz te doline vodita vzhodno dva strma jarka proti grebenu Lješnice.
Naš bojni načrt je bil s tem določen. Oba Ristova sinova s petimi psi nazaj po naši sledi, da bi onstran grebena lahko pritisnila, dva strelca ob jarka, dva na pobočje. Čez Drino jo verjetno prašiči ne bodo pobrisali, ampak jo ubrali po jarkih ali pobočju. Strelci smo bili štirje, jaz, stari Markovič, vaški knez ali predstojnik in gozdni čuvaj. Da bi eden drugega ogrožali, se ni bilo bati, ker so bile med nami večje razdalje in hribovito zemljišče.
Glede na mojo mavzerico sem dobil stojišče na pobočju. Desno od mene je bil v globeli postavljen knez kot slabši strelec. Markovič in gozdni čuvaj sta zasedla jarka. Gonjača sta morala celo uro nazaj.
Poiskal sem si primerno mesto, previdno steptal sneg, položil nanj plašč in nahrbtnik in čakal. Ura, kolikor sta rabila gonjača, je mogoče prešla in zalajal je brak. Ne iz doline ob Drini, ampak od kamenitega brega nad reko. Bo pač lisica, ki se je skrila v kakšni skalnati razpoki. Oglasil se je drugi brak in sicer na mestu. Naenkrat glasno tuljenje in potem tem bolj jezno lajanje psov. So pač med tem še ostali trije pritegnili, lajanje na mestu, kratka gonja, tožeče tuljenje, spet lajanje na mestu — in že se je vse pomaknilo čez breg v globel med lajanjem, zavijanjem, tuljenjem in bevskanjem. — Bil je hrup, kakor da je sam hudič z vso svojo pesjadjo na lovu.
Pripravil sem se za strel. Lisica to ni bila — pa naj je bilo kar koli v trušču in lomljenju suhe leskovine. — Črnuhi so morali pridrveti vsak hip, če so sploh bili v globeli.
Strel — hrupno lajanje in tuljenje psov, spet strel in še eden — ter med tuljenjem in zavijanjem brakov komaj razločljivi klic »medved — čuvaj se gori — medved!«
Kako hitro so bili pozabljeni prašiči! Kako so se počasi, komaj 80 korakov mimo nas, oprezno potegnili proti grebenu, in kljub temu nismo streljali.
Zapustil sem stojišče in se spustil proti globeli. Lajež psov, izpodbujajoči klici gonjačev, lomljenje vejevja in že sem videl vse. Braki so bili zaustavili medveda, ki je tičal med hrastovimi koreninami in se branil pred malimi napadači z udarci šap.
Knez se je kakor jaz bližal bojišču. Vodji psov — Ristova sina sta stala na robu jarka in z vpitjem, kričanjem vzpodbujala pse. S knezom sva bila oddaljena še kakšnih 100 korakov od medveda, ko sva zapazila gozdnega čuvaja, kako je tudi on hitel proti globeli. Glasno opozorilo, naj sam ne gre proti zverini in še od spredaj, je pač ostalo v peklenskem trušču gluho. Komaj ga je še 50 korakov ločilo od medveda, ko mu je na gladki snežni ploskvi spodrsnilo in prikotalil se je medvedu pred šape. Položaj je bil nevaren in če braki ne bodo ostro zgrabili, preden bo prišla pomoč, bo čuvaj zgubljen. Njegov v še na pol klečečem stavu oddan strel, ko se je hotel vzdigniti, je zgrešil, drugi strel samo na pol zadel, ki je zverino še bolj raztogotil. V istem hipu so bili medved, lovec in psi skupaj. Pa so tudi napadali ti psi. Kakor klopi so se oprijeli medvedjih ušes, grabili ga za šape in v občutljive lakotnice, komajda je eden izpustil, je že drugi bliskovito zgrabil, pridobivajoč na času in varujoč na zemljo pritisnjenega lovca smrtnih udarcev, dokler handžar starega Markoviča, ki se je skoraj istočasno vrgel proti medvedu, in dva zaporedna strela iz moje puške niso končali orjaškega življenja.
Ubogi čuvaj jo je zaradi neprevidnosti pošteno skupil. Globok odtis medvedove šape na desni rami, koža z glave na pol skalpirana, razporki od šap na prsih in rokah in smrtni strah, v katerem na življenje ni več računal. Ko je bil zasilno obvezan, smo ga spravili v bolnišnico. Da ni moral plačati medvedjega objema z življenjem, se ima zahvaliti v prvi vrsti pogumnim brakom in pa hrabri in pravočasni pomoči starega Markoviča.
Dva psa sta bila hudo zdelana, ali sta z ostalimi, ki so bili vsi bolj ali manj ranjeni, hitro ozdravela.
Medved, doraščen in izredno močan, je imel lož v gosto zaraščenem pobočju nad Drino. Prvi brak ga je vzdignil in.potem ga ostri braki niso več pustili.
Od ran je medved dobil pred končnim, bojem, ko ga je zadel Markovič z handžarjem in sem mu dal jaz dve krogli iz neposredne bližine, samo strel visoko v levo stran od čuvaja, in
sicer okroglo kroglo kalibra 16. Prvi streli so bili oddani od gonjačev iz »kubur« za vzpodbujanje psov.
Niso se pa vsi medvedji lovi končali tako razburljivo.
Na njivi, kjer je imel stari Krsto Mičič posejan oves, se je vsako noč gostil medved.
Krsto, sam star lovec, ki je nekateremu volku izgnal roparsko dušo iz telesa in je ustrelil nešteto močnih prašičev, mi je javil medvedove obiske že v enem sledečih juter. Sklenila sva, da nekaj noči pustiva medveda v miru, da bi se privadil, potem ga bova pa počakala.
Nekaj dni pozneje sva bila na preži. Stečino je bil izvohal sam Krsto. Vodila je iz goste stare jelovine na zahodnem delu skozi poškodovan plot, v katerem je medved sam razširil odprtino na travnik mimo ovčje kolibe v njivo. Pri ovcah priklenjeni pes in speči čuvaj v napravljeni utici na saneh ga nista motila.
Midva sva si izbrala po samem položaju vzhodni, gornji konec njive, od koder sva lahko, v kolikor je bilo v temi mogoče, opazovala stečino in oves. Ako bi prišel, dokler ne bi zašel mesec, bi bilo to v najino korist. Sedela sva zavita v plašče in čakala. Veter je bil ugoden.
Dve, tri ure so minile, odkar se je zmračilo. Lunin srp se je že pripel na vrhove jelk, ko naju je opozorilo lajanje psa pri staji.
Potem počasi temna gmota v sivini travnika, medved. Na robu ovsa je oprezujoč obstal — cele pol ure. Prisluškoval je nazaj proti staji, na pol se je vzravnal, opazoval pred njim ležečo ploskev, pogledal za ravno zahajajočim luninim srpom, potem se pa udobno usedel v dozorevajoči oves.
Oba sva imela puški kalibra 16 in v ceveh navadne krogle za gladke cevi. Moja je bila dvocevna, Krstova samica, še iz časov rajnkega kraljeviča Marka, s skoraj poldrug meter dolgo cevjo, ki jo je Krsto sam predelal tako, da ji je pridejal kopito in zaklep sistema Lancaster. Ta dolginka je streljala izvrstno. Navadno se strel krogle iz gladke cevi podcenjuje. Siguren strel pa zaradi teme ni bil več mogoč. Medved je sedel udobno v ovsu, s prednjima šapama grabil klasje, ga žrl in puščal prazne bilke. Ko je na enem kraju vse počistil, se je podrsal po zadnjici malo dalje in nadaljeval z gostijo. Dal sem Krsti daljnogled, da bi bolje videl. Nekaj časa je opazoval medveda, potem pa prav grdo zaklel. Ni kazalo drugega, kakor da ga skušava zalesti. Krita od ovsa, plazeča se po vseh štirih, sva napredovala ped po ped in slednjič sva bila po najinem mnenju še kakšnih 100 korakov od kraja, kjer bi moral biti medved. Ni ga bilo tam, ampak
na nasprotni strani. Skozi oves nisva mogla, torej spet nazaj in okoli njive. Plazila sva se, pazeč na veter in izrabljajoč vsako kritje, potna in mokra, ker je bil travnik na nekih krajih zamočvirjen; ko sem previdno z daljnogledom pogledal čez rob njive, medveda ni bilo. Od staje nama je sladko zadišalo po ovčjem gnoju in pes je glasno zalajal medvedu v slovo, ki ga pozneje ni bilo več na njivo.
V vasi Vrhovine je medved pobil nekaj buš in mladega bika. Niso ga mogli opaziti ne pastirji in ne lovci, ki so od pastirjev prevzeli čuvanje goveda. Škoda je bila vedno večja, ker je bila mrcina zvita in je vedno izrabila priložnost tako, da je niso mogli opaziti. Do kraja julija je tako šlo po zlu 11 buš in mlad bik.
Dozorevalo je žito, ko je nekega jutra Mico Rajič opazil na polju pohojene in poteptane bilke ter odtise šap velikega medveda.
Mico ni bil lovec, saj ne tak, da bi šel s puško na mrcino, pač se je spomnil, da so še od rajnkega brata nekje na podstrešju pasti, ki jih je bil mogoče pred 50 leti ali še prej skoval kovač, ki je bil takrat splošno znan po svojem delu. Našel je res pasti, sicer že zelo zarjavele in okajene. Čez dan jih je lepo osnažil in pripravil in pod noč dve najmočnejši položil na ste-čino med dve smreki ter jih močno pritrdil in, kolikor se je pač dalo, zakril in zabrisal človeški sled.
Ni še dolgo Mico počival na bornem ležišču, ko ga je vrgel na noge velik hrup. Medved je v prvih nočnih urah prilomastil iz gozda in, kakor je Mico računal, res stopil v obe pasti. Zaradi bolečine in jeze je tulil in divjal, živina v >torih« se je vznemirila, pastirji so vpili in mirili plašečo se govedo, vsa vasica je bila na nogah. Nobeden si ni upal v noči približati ujetemu medvedu in šele ko se je zdanilo, je šlo nekaj bolj hrabrih nanj, da ga ugonobe. Prvi strel je dobil na 50 korakov, ki je pa medveda tako razdražil, da je odtrgal eno od pasti in so lovci vsi prestrašeni od besnenja odskočili. Dobil je potem še pet strelov, ki so ga sicer vrgli na zemljo, toda šele sedmi strel v glavo je končal orjaka.
Tako je bilo včasih v Bosni. Danes se je že mnogo spremenilo in se še bo. Kultura in medved si nista prijatelja, pa kaj hočemo, časi se menjajo — je končal stari nadgozdar.
Martinčič Maks
Za divjimi svinjami v snežniških gozdovih
Novembra 1946, kakor sem opisal v 1. štev. »Lovca« 1947, sem doživel prvo srečanje z divjo svinjo in jo ustrelil.
V decembru istega leta sem se napotil proti Mašunu v močni burji in se preril skozi njo do Roscev, to je uro hoda od Bača. Pogledal sem po stavah za kune in dospel na Dobronog. Snega sem imel toliko, da sem ga moral s koleni riniti pred seboj. Burja je še vedno divjala in drevje je pokalo od mraza in burje. Kar zagledam sledove divjih svinj. Pogledam desno in levo, če bi se dalo za njimi po sledu, a ni bilo mogoče, ker je bil sled preveč žameten. Zato sem šel dalje in prišel proti večeru na Ma-šun ves zbit in utrujen. Tovariša logarja sta me najprej poživila z jedjo in pijačo, nakar sem jima povedal o sledovih. Tovariša sta sicer imela italijanski karabinki, a brez nabojev. Tako sem ostal zopet sam s svojo revno enocevko kal 12. Zjutraj burja ni bila več tako besna in odpravil sem se proti domu. Toda sledove je vendarle zametla in snega je bilo ponekod čez pol metra. Pri Škrbčevem delu, to je četrt ure od Mašuna, sem jo mahnil po vozni poti v Matučev del in naprej pod Strgarijo proti Dobro-nogu, kjer sem ustrelil prvo svinjo. Nisem bil pol kilometra od ceste, ko že vidim pred seboj svežo gaz divjih svinj, ki so šle čez pot v smeri proti Dobronogu. Vzel sem svoj rajfel v roke in liajd po sledu za svinjami. Korakam počasi in opazujem. Napravil sem kakih 150 korakov in videl, da gredo sledovi narazen. Sedaj pa pozor, sem si mislil. V tem mi že prileti na uho cviljenje divjih svinj. Stopim pozorno kakih deset korakov iz doline na robček in zagledam pred seboj predlansko svinjo in merjasca na petnajst korakov, zadaj pa pet lanskih mladičev, ki so se ravno odpravljali po vozni poti proti Strgariji. Svinja je bila korak za merjascem, ki mu je debela bukev krila glavo in prsi. Zato sem pomeril po svinji, ki je takoj obležala. Merjašček se je obrnil k padli svinji in jo povohal. Segel sem takoj po nov naboj. Toda merjašček je hitreje odskočil. Tako je, če hodiš z rajflom na svinje. Spomnil sem se svoje trocevke, katero so mi odvzeli Italijani. Brž sem pogledal, kam je krenilo pet mladičev. Bežali so nazaj, a merjašček je ubral svojo pot in se ni ustavil. Ker od mladičev nisem videl nobenega sledu, sem napravil mal krog nazaj proti ustreljeni svinji in ugotovil, da so mladiči v tem malem krogu. Stopim nekaj korakov v levo, pozorno gledajoč v goste smrečice, in zapazim vseh pet skupaj. Pomerim na enega, ki je takoj obležal, ostali štirje so pobegnili, preden sem znova
nabasal. Namesto štirih sta obležala le dva. To se pravi imeti s seboj neprimerno puško. Šel sem sicer za njimi, a dohiteti jih nisem mogel. Vrnil sem se, iztrebil svinjo in mladiča in ju zakopal v sneg. Za tisti dan sem končal z lovom; bližala se je noč, jaz pa truden še daleč do doma, kamor sem pritaval pozno v noči, da je bila žena v skrbeh.
Drugi dan zarana sva šla s tovarišem Guštinom po plen. Po velikem trudu, ker je zamrznilo čez noč in nametlo debelo snega, sva s konjem privlekla svinjo in mladiča domov. Merjašček je tehtal čist 33 kg in sem ga podaril R. K. S. v vasi Bač. Svinjo sem pa sam razdal malo sem malo tja.
Dne 20. decembra, v svežem snegu, sem se zopet napotil proti Mašunu ravno po isti poti. Vzel sem svojo revno lovsko opremo in smučke. Ko pridem do gozda, navežem smučke in se pomikam skozi vedno večji sneg proti Dobronogu. Tam ni bilo sledu. Šele kilometer pred Mašunom zapazim gaz divjih svinj čez cesto. Ugotovil sem samcatega starega merjasca. Ob 11. uri pridem na Mašun, od koder sta mi šla na pomoč oba logarja. Ko pridemo na sled divje svinje, rečem tovarišu Matičku: »Ostani tukaj, Maks gre pa z menoj obkrožit. Čez pol ure, ko bova midva na mestu, pojdi po sledu.« Ko sva napravila pol kroga, sva prišla na sled divje svinje, ki je šla naprej. Napisal sem listek Matičku, da naj malo počaka in potem naj se odpravi zopet po sledu naprej. Tako sva napravila dva kroga. Ko sva napravila pol tretjega, jaz sem bil s smučkami pred Maksom in on je gazil za menoj, se ustavim za debelo jelko in opazujem, v katero smer bi bilo bolje s smučkami. V tem ko sem jaz opazoval, stopi Maks na mojo levo stran in gleda navzdol v dolino. Ravno sem ga hotel vprašati, kaj gleda, ko pograbi karabinko in ustreli, vse v nekaj sekundah. Pograbim za svoj rajfel, a bilo je že prepozno. Svinja je bila oddaljena kakih 25 korakov, a jaz sem stal za debelo jelko in tako sem jo videl samo zadnji trenutek, ko je skočila. Po strelu sem pripomnil Maksu, da se je najbrž prenaglil. In res na strelu razen velikih skokov ni bilo ne dlake ne krvi. Tovarišu Maksu je bilo žal, toda takšna smola doleti vsakega mladega lovca in dostikrat tudi starega. Ker se je večerilo, smo se razšli; jaz sem imel še dve dobri uri do doma.
Januarja 1947 je zopet zapadel svež sneg in kakor navadno je divjala burja po pivški gmajni. Napotil sem se zopet navsezgodaj proti gozdu, kjer burja ni tako hudo divjala. Pregledoval sem stave in tlačil težek in debel sneg s smučkami. Kar zagledam petdeset korakov pred seboj pod skalo lisico v pasti. Z udarcem po smrčku sem jo rešil muk. Proti Bradlovem lazu,
ker se je bližala že enajsta ura, je burja ponehala in sonce je začelo prijetno prigrevati. Tri sto korakov preden pridem na Bradlov laz, zagledam na razdaljo kakih sedemdeset korakov gaz divjih svinj in ugotovim, da so šle nekaj ur pred menoj čez pot na desno v hribček. Hitro odvežem smučke, odložim lisico in se malo okrepčam. Nato položim lisico v sneg k smučkam, vzamem svoj rajfel v roke in jo mahnem po gazi za divjimi svinjami skozi gosto smrečje in bukovje. Ko se privlečem kakih osemdeset korakov skozi gosto grmovje, vidim nekaj korakov pred seboj dve gazi, eno v desno, drugo v levo, kar mi je kazalo, da niso daleč, mogoče ravno v tem gričku pred menoj, kjer je precej starih bukev in veliko žira po tleh. Stopim nekaj korakov naprej, se zopet ustavim in gledam, kam bi krenil. Sonce je prav lepo prigrevalo in mislil sem si, če so tukaj v hribčku, bom prav malo hodil za njimi. Grem deset korakov po levi gazi in se zopet nekoliko ustavim, češ, po desni gazi je več sledov. Prekoračil sem na desni sled, se zopet ustavil in gledal v hribček, ko zagledam proti vrhu, da se nekaj giblje. Res, divje svinje rijejo sneg in pobirajo žir pod snegom. Bilo je od mene kakih sto petdeset korakov. Grem počasi kakih petnajst korakov naprej po gazi, kar vidim pred seboj na petdeset korakov črno liso, ki stoji prav mirno. Zdelo se mi je, da je hrbet divje svinje. Nekaj sekund še gledam, ko črna lisa poskoči in zbeži proti krdelu. Ugotovil sem, da je zaostala, mirno poslušala, potem stekla za drugimi in se ustavila pri krdelu. Grem zopet počasi naprej in zagledam tri, ki so rile na razdalji sedemdeset korakov. Ustavim se za gnilo klado, pogledam proti vrhu in jih vidim pet. Bilo pa je za moj rajfel na šibre še malo predaleč. Pomaknem se še korak naprej, se naslonim na klado, da bi pogledal, kako bi se približal še za kakih trideset korakov. Kar zagledam pred seboj na trideset korakov prašiča, kako rije. Vzel sem ga na muho in obstal je na mestu, ostali na hribčku so pobegnili. Uplenjeni prašič je bil še mladič pretekle spomladi, star deset mesecev.
Vrnil sem se do smučk, zadel lisico in odrinil počasi proti Mašunu, kjer smo spražili svinjska jetrca. Drugi dan sem jo z dnevom mahnil nazaj, če bi mogoče dobil še kakšne sledove, pa ni bilo nič. Zato sem krenil po merjaščka in ga vlekel po snegu do Bradlovega laza, dokler je šlo nazdol. Na cesti navkreber ni šlo več, pa sem ga oprtal za nahrbtnik in nesel 40 kg kake % ure daleč do Roscev na rob gozda. Tam sem se pa kar oddahnil, ko sem zagledal pred seboj voznika, ki je ravno nakladal jelove hlode in mi ga je zapeljal na dom.
J. Hafner
Črnuhl
V zadnjih desetih do petnajstih letih smo vedno pogosteje slišali od kmetov pritožbe o škodi, katero povzročajo na poljih in travnikih divje svinje. Tudi lovci smo morali mnogokrat ugotoviti upravičenost pritožb, akoravno so bile nekajkrat pretirane. Vzrokov, da nismo uspeli držati število ščetinarjev na primerni višini, je več, glavni je pa gotovo ta, da nismo računali s silno plodovitostjo in previdnostjo črnuhov. Pred prvo svetovno vojno so bile divje svinje le v obori na Radolii, kjer je tedanji baron Gorjani redil nekaj kosov. Med vojno so pa, zaradi okvare na ograji, ujetniki ušli iz obore ter se nastanili kot svobodni prebivalci gozdov na Gorjancih. Od tu so se širili proti Suhi krajini in kočevskim gozdovom, na drugi strani pa proti južni Štajerski. Danes so divje svinje že v zelo mnogih revirjih naše ožje domovine. Smatram, da moramo iz splošno gospodarskih ozirov posvetiti tej divjadi posebno pozornost in število te spraviti na stalež, ustrezen našim razmeram. Če pa želimo to doseči, je potrebno, da se s ščetinarji nekoliko spoznamo, posebno še, ker je v mnogih revirjih to nova divjad, za katero ni bilo pravega zanimanja, dokler ni bila stalna.
Divje svinje, pogosto pogrešno »divji prašiči« imenovane, so našemu hrvaškemu domačemu prašiču silno podobne, le da je njihov sprednji del močneje razvit, posebno glava, katera se končuje v dolg in šiljast rilec. Spodnja čeljust ima obliko lopate, sprednji zobje so raščeni naravnost naprej. Merjascu zrastejo v spodnji čeljusti močnejši, samici slabejši čekani, v zgornji pa derači, s katerimi drobi tudi zelo trde predmete. Čekani so najmočnejše orožje, s katerimi se brani in napada. Parklji so na sprednjih nogah močnejši, na zadnjih slabejši. Telo pokriva neenakomerno debela koža, poraščena s ščetinami in v zimskem času še z gosto podlanko. Samec je temnejše — skoraj črne barve, dočim je svinja umazano rjavočrna. Divje svinje so družabne živali. Premikajo se v gosjem redu. V snegu napravi vodnica gaz ali, kakor to imenujemo v velikem snegu, korito, katero služi vsej tropi za prehod. Samo za časa paritve so pri čredi tudi starejši merjasci, sicer pa le svinje z mladiči in deloma enoletniki. Najljubše prebivališče jim je gričevje. Visokih in strmih gora ne ljubijo, pa tudi v ravninah se ne zadržujejo radi. Kraški svet jim prav posebno prija. Preko dne ležijo v goščavah, kjer si napravijo ugodna ležišča. Ob zahodu sonca se pa črna druščina dvigne ter začne iskati hrane. V letnem času
se nekaj časa pasejo po gozdu in ko v bližnjih vaseh nastane mir, izstopijo iz gozda. V posebno slast jim gre koruza, vendar tudi ostalih poljskih pridelkov ne zametujejo. Poleg žitaric napravijo največ škode krompirju. Košenice pa preorjejo tako, da je košnja na kakih krajih nemogoča. Navadno se pred nastopom dneva umaknejo v gozdove, kjer rijejo po zemlji, iščoč najrazličnejše prebavljive stvari. Žir, želod, črvi, mrčes razne vrste, meso poginulih živali, pa tudi trava in lubje dreves, vse jim je dobrodošlo.
Posebno veselje imajo divje svinje s kaluženjem. Na raznih krajih si same izkopljejo kotanje ali pa izkoristijo kake mlake in si v njih pripravijo >blatne kopeli«. Po kaluženju se čohajo ob drevesa, na katerih puščajo vidne sledove;.
Svinje se bukajo v novembru in decembru. Stari merjasci, kateri so v tem času prišli k tropam, bijejo ljubosumne boje med seboj. Kakor pri drugih bitjih, morajo slabiči od daleč opazovati ženitovanje. Svinja nosi 18 do 20 tednov, oprasi se torej v marcu ali aprilu. Ko pride njen čas, se loči od trope, poišče miren kotiček, skrit v največji goščavi, ter napravi posteljo iz vej, mahu in trave. To »gnezdo« zgradi prav umetniško, tako da napravi nekako streho iz vej, s strani zadela z mahom in tudi sicer napravi vse tako, da zarodu ne škodujeta vlaga in mraz. Mlada svinja poleže 3—5 mladičev, stara navadno 5—7 pa tudi več, kakor trdijo nekateri celo do 12. Mladi pujski so progasti, rjavosivi. So ljubki in živahni. Zelo radi se glasijo z glasovi, kakor naš domač prašič. Divja svinja je zelo skrbna mati in prezira nevarnost, če preti mladičem. Običajno živi s svojimi mladiči sama do zime. Združi se pa tudi v letnem času več mater z mladiči v eno tropo. V decembru se nekaj mladic že buka, tako da se enoletna svinja že oprasi.
Lov na divje svinje je zelo lep, združen pa s precejšnimi fizičnimi napori. V letnem času je najuspešnejši zalaz in to posebno v jutrnjili urah. Otepena rosa ti naznači smer, v katero se družba premika. Če količkaj poznaš teren in stečine, jo boš lahko prestregel, ker se ščetinarji po gozdu premikajo počasi, pobirajo sadeže in rijejo. Zelo radi se ravno v jutrnjih urah oglašajo. Glasovi so tako močni, da jih v mirnem jutru slišiš na kakih 200 korakov. Paziti moraš na ugoden veter, ker nos imajo zelo dober. Če začuti nevarnost le en član, opozori ostale s svojim »ušhhh« in s tem je navadno zalaz končan.
Čakanje na visoko grajenih čakališčih ob kalužah navadno ni uspešno. V kaluže prihajajo zelo neredno, vendar najraje proti jutru in zjutraj. Uspešneje je čakanje ob njivah. Če so bili
enkrat dobro pogoščeni, se zelo radi vračajo naslednjo noč ali pa nekaj dni kasneje. Po možnosti ne čakaj na zemlji! Precej razburljiv in mnogokrat uspešen je zalaz ponoči. Svinje povzročajo s hojo in obiranjem močen šum, ki se ga sliši že na precejšne daljave. Posebno v dozorevajoči koruzi je šum izreden. Prav dobro se razloči tudi cmakanje, tako kakor pri domačem prašiču, ko je iz korita. Divje svinje ne prebavljajo plev in stebel od žita, zato izločajo iz rilca, v obliki nekakih svaljkov, vse neprebavljive stvari. Vse to početje izda ponočnjake in nakaže smer, kjer se vrši gostija. Z dobrim vetrom se lahko približaš na prav majhno razdaljo, ker ščetinarji ponoči še daleč niso tako plahi ko podnevi, obenem jim pa omrtviči sluh šum, katerega sami povzročajo. Kot zadnji način lova posameznika na divje svinje naj bi omenil še lov s posebnimi, zato priučenimi psi. To so zelo pogosto »ščeneta« brez vsakega rodovnika, majhne rasti in ne lepega izgleda. Opazoval sem tak način lova. Z lovskim tovarišem sva šla v revir in na kraju, kjer so se rade zadrževale svinje, je psa sprčil. Že po nekaj minutah se pes oglasi s silnim laježem. Velik merjasec se dolgo sploh ni dvignil z ležišča. Šele ko mu je postal lajež zoprn, je hotel odpoditi neljubega, malega vsiljevalca. Le ta se mu je odmikal in napadal vedno od zadaj. To je trajalo tako dolgo, da je položil moj znanec zverino na ščetine.
Pogoni z gonjači, dokler je listje na drevju, navadno niso uspešni. Divje svinje, posebno če so pregnane, iščejo najbolj gosta mesta, kjer se premikajo. Pa tudi gonjače rade pustijo mimo. šele ko pade sneg, izda njih pohode sled, tako da se da točno ugotoviti njih ležišče. Preden se pogon začne, je potrebno s presledovanjem, okroženjem ugotoviti, v katerem delu lovišča so črnuhi ostali. Pogon naj bo vedno kratek, nikdar daljši od ene ure, ker samo to jamči za uspeh. Na stojišča je potrebno priti čim tiše in po možnosti naj bodo stojišča obrnjena proti vetru. Ker se svinje zelo rade vračajo po sledu, kjer so vstopile, je priporočljivo, da stoji en strelec ob stečini. V zimskem času se svinje raje dvignejo z ležišč. Vendar tudi v tem ne smemo biti preveč zaupljivi. Doživel sem, da smo obkolili na prostoru, manjšem od 200 m2, tri enoletnike. Snega je bilo skoraj meter in še je snežilo. Ker je bila gošča, v katero je držal že skoraj žameten sled, izredna, smo oddali nekaj strelov. Nič se ni ganilo. Samo sneg se je usipal in veje so padale — na spodaj ležeče svinje. Izgubili smo upanje, da so ostale v gošči. Šele ko je naš tovariš stopil dobesedno na mladega merjasca, se je ta dvignil in za
njim ostala dva. Bežali so vsi po enem koritu, mimo nas, presenečenih »ostrostrelcev«, in so seveda odnesli vsi zdravo kožo.
V zadnjem času prirejajo mnogo pogonov na divje svinje. Pogoni v času, ko je še listje na drevju, navadno niso uspešni. Teh pogonov se udeležujejo tudi ljudje, kateri imajo prav malo ali nič smisla za lov in za ravnanje z orožjem. Poleg karabink se uporablja tudi avtomatsko orožje, strelja se vse od ščinkavca do jelenjadi. Tak način lova nikakor ne more biti uspešen, možne so nesreče in bi bilo dobro, da takih pogonov oblast ne dovoli. Okrajni ljudski odbori naj bi s pomočjo okrajnih lovskih svetov in lovskih družin organizirali obvezne pogone, katere naj bi vodili izkušeni lovci. Takih pogonov bi se morali udeležiti vsi organizirani lovci. Proti takim, ki bi neupravičeno izostali, naj bi se uvedle sankcije. Pozvali naj bi pa tudi krajevne ljudske odbore, da določijo gotovo število gonjačev. Tako se že v mnogih revirjih lov izvršuje, ponekod pa še ni pravega razumevanja.
Vsako bitje se brani smrti. Divje svinje in posebno merjasci, zavedajoč se svoje moči, so pa v smrtnem boju lahko tudi nevarni. Zato resnično sem pa tja napadejo svoje zasledovalce. Nevarne so svinje, če preti mladičem nevarnost. Vendar ta njihova napadalnost ni prirojena lastnost ščetinarjev, ker so po naravi plaha divjad, temveč je to zgolj obramba. Zato ne štedi z naboji, če je žival obstreljena. Približaj se šele, ko si ugotovil, da ti ščetinar ne more več škodovati. \ primeru, da ponoven strel ni mogoč in bi obstreljenec le hotel napadati, stopi za drevo. Smer, katero ima ščetinar, ne bo spremenil in bo šel mimo drevesa in tebe. V minuli lovski sezoni sta bili dve večji poškodbi s strani divjih svinj. Na Kočevskem je obstreljen merjasec »oklestil« noge nekemu lovcu tako, da je ležal 40 dni v bolnici, drugemu v okolici Ljubljane je pa odtrgal nekaj prstov na roki. Na drugi strani imamo pa zelo spretne lovce, kakor je tovariš Dolar iz Kočevja, ki je uplenil že čez 100 divjih svinj in je še danes »cel«. Previdnost je torej na mestu, pa ne bo nesreče!
Kakor že rečeno, divje svinje v takem številu, kakor so danes, ne spadajo v naše revirje. Prvič zaradi škode, ki jo povzročaju kmetovalcu, in drugič, ker naša srnjad ne prenaša njihove navzočnosti. Nemir katerega povzročajo črnuhi, in pa silen dah preganjata srnjad iz revirjev. Zato mislim, da je pravilno, posvetiti tej divjadi pozornost, katero z ozirom na škodo, ki jo dela, zasluži.
Dolinar Ivan
Dve — ne dva
Kar dva lovska prijatelja sta me prosila, da jima priskrbim jereba. Ne potrebujeta pa niti celega, temveč bi se zadovoljila samo z repom. Čimprej bi jima rad ustregel, pa sem pobegnil od dela, da zadostim nujnemu povpraševanju za jereb j im perjem. Ker pa sem moral še vsekakor zadostiti nekaterim obveznostim, sem odrinil že dokaj pozno prve dni septembra od doma. Tudi do jerebovih palač je precejšna pot in tako se je zgodilo, da sem prišel v gozd, ko je sonce že gorko pripekalo. Šoje so se že nasitile, tudi sinice se niso več posebno oglašale, ko sem nekajkrat vabljivo zacrlikal. Da so v takšnih dneh jerebi pribiti, ve prav dobro vsak jerebar. Jaz pa nisem hotel spraviti žene v strah, ako bi prišel predčasno domov — obljubil sem namreč prihod šele v poznem mraku — zato sem vabil in vabil. Na nekaj dobrih prostorih se sploh ni ničesar ganilo, če izvzamem veverice, ki so marljivo stikale okrog, sadile želod in si tako pripravljale zimsko zalogo, na katero pa največkrat pozabijo.
Soncu je manjkalo samo še nekaj stopinj do vrha, ko do-spem na mesto, kjer sem vedel, da se je izleglo gnezdo kebčkov. Že precej utrujen sem si izbral nizek greben sredi mladega smrečja, od koder se je lepo videlo do strelne daljave. Na vsaki strani mene je bil jarek z malenkostno močo, ki sta se kmalu pod mano stekala v skupen potoček. Malo više v nastalem plazov ju je voda zastala v plitvo mlakužo. Pri izvirku levega jarka je zemlja močno spodjedena, da se je precej močna smreka že zaradi tega nagnila. V tej spodjedeni zemlji si je lisica z lahkoto napravila svoje domov je, ki je sicer malo vlažno, pa tem bolj primerno, ker si je lahko uredila izhode na vse strani. V zimi pa ji bo pod snežno odejo vkljub vlagi dovolj toplo. Nekaj leskovega grmičja in robidovja je še za izpopolnitev jerebovega domov j a. Komaj dober streljaj je položna, nekaj let stara poseka, ki se je že tako zarastla, da se komaj lisica še prerine skozi. Idealnejšega mesta za jereba skoro ni. Če dodam k temu še dobrih 100 m oddaljen travnik s sadnim drevjem, ki nadomesti v zimi slabo popisan jerebji jedilni list, pa imaš vse ter bi petelinček lahko rekel putki: »Ljubica, ali hočeš še kaj več!« Bližina lisice sicer ni zaželena, pa potrebna, da zaljubljenca ne pozabita na previdnost.
Zaradi pozne ure sem mehanično zadostil želodčni slini, pokadil cigareto, pa začel vabiti brez upa na uspeli. Nisem se
zmotil. Lovskemu ušesu tako prijetnega cicirikanja ni bilo, še manj burnega trušča pri preletavanju. Dremota me je silila, zato sem le še tu pa tam poškilil okrog. Minilo je mogoče četrt ure ali tudi več, ko ujamem z desnim očesom zgib. Minila me je takoj vsa dremota in pozorno sem opazoval dotično mesto. Zopet zgib in zdelo se mi je, da je prestopila meni še neznana žival proti meni. Ustavi se dolgo za deblom in že sem bil v dvomu, če se nisem zmotil. Da se prepričam, rahlo zacicirikam. Tedaj se pokaže izza debla jerebica, katero pa bi v gozdnem somraku kaj lahko zamenjal tudi s kljunačem. Ko si je ptica uravnala toaleto, se požene za žuželko in šele sedaj sem spoznal, da je res jereb. (Pri lovu na jereba sem ustrelil že pasočega se kljunača, kuno, lisico, skobca, mačko in tudi srnjad se je že večkrat pasla pri muziki moje piščalke.)
Razdalja za strel je bila še prevelika, zato sem čakal in tudi določiti še nisem mogel, ako ni morda samica. Na malem, od sonca obsevanem mestu se zopet ustavi in se po kokošji navadi prične sončiti. Zaradi gozdnega mraka še vedno nisem mogel določiti črne lise pod vratom, zato sem zopet zaljubljeno zagodel. Počasi se je pernata kepa zganila ter mi, pasoč se proti meni, nekajkrat pokazala vrat. Živci so popustili — bila je samica. Toda ko sem to zaznal, sem že tudi krepkeje stisnil puško, ker za putko je počasi repkala druga jerebica. To je samec, ne more biti drugače! Tudi ta jerebica je prav počasi in leno prihajala in se pasla. Imel sem čas ter opazoval. Nič zato, če me jereba zagledata, bom imel pa še drugič veselje. Tedaj mi pa pokaže še druga jerebica vrat brez črne lise. Ker je bila večja od prve, je morala biti le starka, prva pa njena hčerka, katera še niti vseh repnih peres ni imela doraščenih. Ko bi si ne ogledal temeljito obeh jerebic, bi ne mogel verjeti, da sta prišli dve samici skupaj. Dva ali celo pet samcev sem že priklical, dve samici brez samca pa to pot prvič.
Ker je moje največje veselje opazovanje živali, sem ostal miren. Hčerkica je, pasoč se, že prekoračila potočkovo zajedo ter se mi približala na dobrih pet metrov. Zgodaj si dozorela, ljubica mlada, si mislim, da že sedaj iščeš fanta. Počakati boš morala vsaj še enkrat toliko mesecev, da boš godna za razplod. Pa če ti srčece že sedaj utriplje močneje, se vsaj spodobneje obnašaj, ker — fuj! — privzdignila je v navzočnosti namišljenega ljubimca svoje pernate hlačke in — ne, jaz te ne maram, če tako neženirano vpričo drugih opravljaš svojo nujnost.
Dala mi je že tudi ime. Piki, piki, piki, me je klicala, ko je šla mimo mene, pri tem pa venomer iskala za živežem. Tudi
ta glas mi je bil čisto nov. Do sedaj sem slišal le bli, bli — ali pli, pli —, ako je opazila človeka ali se ji je sploh zdelo kaj sumljivega. Precej odsekan goltni piki, piki pa sem slišal od gozdne jerebice prvič. Ko se je hčerkica malo oddaljila — mamka je šla isto pot le dobrih pet korakov dalje od mene, sem zaradi opazovanja poskusil, kakšen učinek bi imela šušlja na putke. Ko sta bili od mene približno 20 korakov in sta prerep-kali že drugi jarek, sem pritajeno zapiskal na šušljo. Hčerkica se ni zmenila za klic, mamka pa se je prav tiho oglasila čuj, ču j., čuj in počasi odhajala.
Čakal sem še precej časa na mestu. Ko sem bil uverjen, da sta odšli jerebici vsaj do 40 m proč v levo in v više nad mano rastoče borovničevje, sem se potihoma odplazil.
Nisem še čital, ne slišal, da bi prišli jerebarju na klic dve samici. Ali pa je mogoče vedno ena padla in se ni bilo dobro oglasiti! ? Stara putka in mlad petelinček prideta večkrat. Tudi star samec z vsemi sinovi iz istega gnezda pridejo ali vsaj frfotajo okrog lovca.
Martin Gorše
Naš ježek — hišni blagor
Marsikdo, ki bo bral te vrstice, bo imel lahko korist, kakršne sem deležen jaz. Pisal bom o ježku, ki me je rešil velike nadloge. Ne vem, če spada tak dopis v »Lovca«. Nisem lovec, a »Lovca« prebiram rad, ker lepo piše in ker sem velik prijatelj narave in živali. Prebral sem dosti letnikov z užitkom in se marsikaj naučil.
Moja rojstna hiša stoji tik ob gozdu, samo navadna kolovozna pot je vmes. V otroških in študentovskih letih sem nešteto ur preživel v gozdu, ki mi je bil zmeraj zgovoren pripovedovalec. Če sem kdaj predolgo zategnil svoja opazovanja in prišel šele pozno popoldne domov, me je mati oštela in me večkrat kaznovala s tem, da sem kosil šele zvečer. Kljub temu me je gozd kmalu zopet izvabil, da materi ni bilo prav.
No, in kaj je z mojim ježkom? Pred desetimi leti sem se naselil v hiši, ki je sicer lepa in velika, a je stara že čez 00 let. V njej sem našel nešteto ščurkov, ki mi niso bili samo ostudni, ampak tudi škodljivi. V sobi zraven kuhinje imam del pripovedne knjižnice. Ščurki so se je lotili takoj, ko sem knjige namestil v stelažo. Oglodali so hrbte in platnice vezanih knjig, en svilen dežnik so oblagodarili z neštetimi luknjicami, hubertus suknje so se tudi lotili. Kuhinjsko posodo smo morali varno pokrivati in jo devati v dobro zaprte omare. Rabil sem vse mogoče prašne strupe in jih posipal po špranjah, ob štedilniku in podih. V začetku sta bili prizadeti samo kuhinja in soba zraven nje, ko so se pa ščurki čutili preganjane, so bežali na vse strani, zalezli so v prvo nadstropje, celo v pisarno. Strupi so jih dosti pokončali, a uničili do kraja nikoli. Vsa snaga in odstranjevanje drobtinic in ostankov hrane ni pomagalo. Ta svojat zna stradati mesece in mesece. Udomačiti se zna v kmečkih hišah in mestnih stanovanjih. Nekoč sem videl v nekem mestu mimogrede na prometnem kraju, kako so v uradu novega javnega poslopja podboje vrat oblivali z neko jedko tekočino in so padali »kukci« na tla, se zvijali v smrtnih krčih in poginjali. Že sem mislil iti vprašat, kako se ta strup imenuje, da si ga nabavim, pa sem zvedel, da je tudi to brezuspešno, ker mladi zarod tiči v svojih kotiščih in se bo rod ohranjal še dalje. Sedem let sem boj bojeval proti neprijetnemu mrčesu brez upa zmage.
Rešila me je šola, ki sem jo vodil nekaj časa po razpadu italijanske armade. Moral sem se pripravljati na razne predmete in za uro naravoslovja mi je prav na srečo prišla v roke razprava o ježu. Ta čudaški ponočnjak me je začel zanimati, pa sem šel še
gledat, kaj pravi Erjavec. Ko sein zvedel, da je jež smrtni sovražnik ščurkov, sem se navdušil zanj. Ognjevito sem šolarjem razlagal ježa in jim na koncu ure naročil, naj mi ga proti nagradi prineso, čim najdejo katerega. Čakal sem tri tedne, pa so mi ga prinesli, a bil je star in skoraj slep. V nekaj dneh mi je poginil, ne vem zakaj. Ko so otroci zvedeli za našo hišno nesrečo, so šli takoj na »lov« po drugega. Čakal sem kakih 14 dni. Dobil sem mladega, čilega ježka. Bil je prav majhen, morda star komaj kak teden. Hitro se je sprijaznil, ko smo mu dali piti mleka. Spočetka smo mu ponujali ščurke — saj smo jih imeli na pretek — s kuhinjskimi kleščami. Vsakega je hvaležno sprejel, hlastnil po njem in pohrustal, potem pa iskal okrog sebe, če je še kaj. Včasih smo klešče z migajočim ščurkom pomolili pred gobček, potem pa odmikali. Sledil je kleščam in se zaganjal kakor bi naskakoval. Katerikrat smo ga pa dražili in mu nudili prazne klešče, katere je lovil in se zaganjal za njimi.
Nekega večera smo opazili, da je ježek izginil. Ni ga bilo nikjer več. Čez tri tedne je prinesla majhnega ježka v predpasniku neka ženska na vasi: »legale ježka sem našla na našem vrtu, morda je vaš.« Poskus je bil takoj narejen. Kuhinjske klešče s ščurkom so mu bile že znane in se je takoj pognal za njimi, lorej naš mladi prijateljček se je vrnil. Spomladi bo tri leta pri hiši. Nadležno golazen je pospravil vso. Kako tudi ne bi; saj je vso noč »na delu«. Vso noč teka po kuhinji in preišče vse kote.
Nastanil se je pod kuhinjsko omaro in si takoj uredil stanovanje s potrebnim pohištvom. Prvi dan je spal v moji copati, ki mi jo je ukradel in zavlekel pod kredenco. Ko sem iskal pogrešano večerno obuvalo in ježka oropal njegove »mobilije«, si je preskrbel drugo. Kuhinjska brisača je pri štedilniku visela nekoliko prenizko, romala je pod omaro. Nerabne krpe so mu za napravo ležišča najbolj dobrodošle. Ves zavit vanje spi čez dan. V mraku prileze ven in gre naravnost k svoji posodici za hrano.
Jež je skoraj vse domače jedi, posebno ljubo mu je mleko, močnate jedi, košček mesa ali slanine se mu zelo prileže. Rad obira kosti. Gobček je majhen in je počasi.
(V naravi je vse, kar mu pride pod zobe; miši, pajke, polže, hrošče, tudi gada se loti ne meneč se za njegove pike.)
Naš ježek se je popolnoma udomačil. Ljudi se ne boji. Včasih mi pride nepričakovano pod noge; če ga malo pohodim, samo nekoliko zapiha, katerikrat pa tudi to molče potrpi.
Je pa jež čisto svoje vrste patron. Po kuhinji kolobari dolgo časa tik ob zidovih, potem pa dela zmeraj manjše kroge, nazadnje pleše sam okrog sebe, kakor bi bil bedast. Marsikak moj gost se
je temu njegovemu obnašanju smejal. Ko se neha vrteti okrog svoje osi, dela zopet zmeraj večje kroge. Ko se dodobra nahodi, se gre malo pogret v pepel v štedilniku, če je odprt. Gorkoto ima rad.
V naravi jež zimo prespi, a naš ježek je aklimatiziran na kuhinjo, kjer je toplo; v januarju v ostri zimi spi po nekaj dni. Lepega večera zopet prileze iz svojega ležišča nekoliko shujšan. Najprej gre gledat, če je zanj večerja že pripravljena in če najde slučajno posodico prazno, jo prevrne. Tako opozori domače, da zahteva svoj delež.
Kakšno je pa njegovo razmerje do domačih živali? Naš kužek, ki ga je sama prijaznost, se z njim ne more sprijazniti in ga večkrat jezno oblaja, pa mu jež hitro nasrši igle, tako da mora kužek odnehati. Bojita se ga kužek in muc in se mu pri njegovih pohodih previdno umikata. Njegov nastop je precej oblasten, dasi je majhna krota. Moj ježek tehta komaj 95 dkg, torej nima niti enega kilograma. Igle so njegova obramba in se tega dobro zaveda.
Gospodinjo, ki mu daje hrano, pozna po glasu in če ona zakliče: »ježek«, postane takoj pozoren in gre hitro gledat, kakšen priboljšek bo dobil njegov želodček.
Da more biti človek tako zverinski in neusmiljen! Vse življenje se ne bom mogel znebiti neprijetnega občutka ob smrti nekega ježa; to je bila pa res -— nasilna smrt. Ko bi ne bil videl na lastne oči, bi mislil, da so bile kake omotične sanje. Vanj so zabili velik žebelj v lesen pod in se je žival do pogina strašno mučila. Rad bi videl, da bi bil ta dogodek vzet iz latinščine, pa je na žalost iz slovenščine.
Da je ta mala živalca koristna, to sem sicer vedel, a da je njena koristnost tako velika, sem se prepričal iz lastne skušnje. Samo to želim, da bi dolgo živel pri nas in našo hišo, ki je zdaj očiščena, varoval zoprne golazni. Pri nas je postal pravcati družinski član brez skušnjav, da bi šel po svetu, in se kar dobro počuti.
Četudi jež ni lovna žival, pa je tako po svoji izjemni obleki in zlasti po načinu življenja zanimiv za vsakega ljubitelja narave, torej tudi za lovca. Če v mraku ob gozdnem robu čakaš na srnjaka, ti dostikrat krajša čas, ko pricaplja izpod grmovja in ga opazuješ na lovu za hrano. Tako nedolžen ta ponočnjak sicer ni, kakor bi ga sodil po njegovih prikupnih črnih očkah, kajti poleg miši in škodljivega mrčesa uniči tudi kako ptičje gnezdo ali si privošči mladega zajčka, vendar zasluži, da ga ne zatiramo, saj je postal itak že precej redek.
Ježkova posmrtnica: Ravno nekako tri leta je živel in deloval pri naši hiši. Letos v začetku poletja je pa kar na hitro zaključil in poginil.
Čudno se nam je zdelo, da letošnjo zimo, ki je bila huda in dolga, ni imel nič zimskega spanja. Tudi v največjem mrazu je vsak večer prilezel iz svojega ležišča, šel večerjat — prav za prav po njegovem zajtrkovat — ker je njemu, ponočnjaku, večer začetek dela tja do jutra, in šel potem na svoje običajno nočno potovanje po kuhinji in sosednji sobi, napravil vsako noč kakih 15—20 km poti in tako temeljito pregledal svoj teren.
V nekaterih hišah ga imajo pozimi v kleti ali na kakem mrzlem prostoru, kjer prespi vso zimo. Kuhinja mu najbrž zaradi toplote to spanje prikrajša ali pa tudi popolnoma vzame.
Kakor rečeno, v začetku poletja je kar odrezal. Nekega dne je že pri dnevni svetlobi prišel na dan — dnevna svetloba in električna luč mu ne prijata, on ljubi temo, v kateri vidi kakor mačka — in se klavrno vlekel po kuhinji. Hrane se je branil. Poležaval je zdaj v enem zdaj v drugem kotu nekaj dni, toda k svojemu rednemu ležišču se ni več vrnil. Tretjo noč je obležal negiben.
Žal nam je bilo po dobrem prijatelju. V vseh treh letih ni bil nikoli bolan, zmeraj čvrst in živahen, točen gost pri svoji skledici z zavidljivim apetitom. V naravi bi bil najbrž dalj časa živel, ker bi imel več sebi primernih pogojev za življenje: zmeraj sveži zrak in tudi bolj naravno hrano.
K sreči smo kmalu zopet dobili naslednika, kakih 14 dni starega, prav malega ježka — mlade živalice so vse ljubke — ki je takoj urnih krač začel ubirati pot po stopinjah svojega prednika in iskati, če bo kaj zanj. Ker je že prednik pospravil vse ščurke, se mora zadovoljiti kvečjemu s kakim pajkom. Toda s svojo skledico se je takoj seznanil in sprijaznil z njeno vsebino.
Kakor že v začetku spisa omenjeno, sem imel namen poudariti veliko koristnost ježa. Kar je pri hiši mačka za miši, to je jež za ščurke in tudi za miši. Zelo koristen je bil jež na vrtu, kjer je pokončal dosti škodljivih živali: polžev, gosenic, črvov, hroščev itd., le težko bi ga bilo na vrtu obdržati, ker se rad hitro izgubi in ga ni nikjer več.
Način življenja, kakor je tu napisan na podlagi opazovanj in doba njegovega bivanja pri ljudeh, bi utegnila zanimati prijatelja živali, posebno pa naravoslovca.
Černač Ione
S pomočjo medveda iskal merjasca
Revirni gozdar tov. Jelinčič mi je vedno pripovedoval o lepem lovskem predelu Javorje, iz katerega ima on mnogo lepili lovskih doživljajev.
Nekega dne se dogovoriva, da grem pregledat te predele in da ugotovim, kaj je tam novega z divjadjo. Prvo nedeljo po najinem dogovoru sem izrabil priložnost in se popeljal del poti do Kobjaka. Tu se popnem proti Javorju, ki je res pravi lovski teren, poraščen z goščavami, med katerimi so veliki travniki. Tu ima divjad popoln mir, pašo in odlična skrivališča. Na senožetih zapazim, da so vse preorali rilci črnih ščetinarjev.
Po vrnitvi se s tovariši dogovorimo za čakanje, kakor hitro nam bo delo dopuščalo. Neki večer si natrpamo nahrbtnike s hrano in odejami z namenom, da počakamo zvečer in zjutraj ščetinarje. Ko pridemo na Javorje še ob visokem soncu in si ogledamo položaj, se vsi štirje postavimo na prežo. Nekaj časa ležim v travi, na odeji, ter premišljujem, od katere strani mi pride črnuh, da ga vzamem na muho. Naenkrat se pa odločim in se prestavim kakih 100 metrov više, od koder je bil večji in lepši razgled. Še sezujem se, kar je moja stara navada, da lahko po indijansko zasledujem divjad in že stojim bos na kraju travnika, okrog in okrog poraščenega z mladim jelovjem. Na drugi strani travnika zapazim, kako rije ravno tisti, ki sem si ga tako želel videti — star samotar — merjasec. Bila sva si narazen kakih 150 metrov. Ko ga opazujem in delam bojni načrt, od kod bi mi bilo najprikladneje poslati mu svinčenko, ugotovim, da veter vleče ravno na rilec ščetinar ja, ščetinar pa da vzdiguje glavo in vleče na nos. Zato sem moral hitro ravnati, ker sicer bi mi v nekaj skokih odnesel čekane. Brž pokleknem ter mu muho namerim na pleče. Ko puška poči, merjasec naznači, da mu je krogla prebila prsni koš in zgine. Na nastrelu se prepričam po svetli krvi o dobrem zadetku. Pustim zasledovanje in grem na mesto sestanka s tovariši, da jim povem. Skupno še enkrat pregledamo kri in ugotovimo, da bi bilo najbolje merjasca pustiti, da izdahne svojo grešno dušo v temni gošči, kjer ga drugi dan poiščemo. Sklenili smo, da s tov. Velikonjo prenočiva v gozdu in drugi dan s konjem privlečeva plen domov in ga razdelimo med gozdne delavce, da si bodo nad trdim mesom lomili zobe.
Zjutraj me sili Velikonja, ko je bila še trda tema, da greva po merjasca. Meni se ni mudilo, ker sem poprej še poskusil na zalazu, a videl sem le nekaj petelinov in divjih kokoši, ki so se brezbrižno pasle po travniku. Ko pričneva zasledovanje za obstreljenim merjascem, naju sled vodi sto metrov v naj večjo goščo, kjer se je ulegel. Do tu je bila stvar lahka, ker je kri tekla na obeh straneh plečet in rdečila bukve in travo. Od ležišča naprej pa po vsem iskanju nisva mogla nič ugotoviti, čeprav sem dve uri po vseh štirih iskal sled. Izginil je vsak sled, kakor da se je merjasec vdrl v zemljo. Trudna in slabe volje kreneva domov brez ščetinarja in njegovih čekanov. Doma niso mogli verjeti, da ga nisva našla.
Nekaj dni za tem dogodkom je bilo treba obvestiti gozdnega delavca, da dvigne živilsko nakaznico. Ker je bilo po dežju, bi bil šel zelo rad jaz z namenom, da bi mimogrede opazoval divjad, ki bo izstopala na pašo. Ker pa sem imel doma delo, je šel tov. Velikonja. V Kobjaku, ravno ko je delavcu pripovedoval, da naj gre po živilsko nakaznico v logarnico, zatuli volk. Delavec krene v logarnico, Velikonja pa se približuje tulečemu volku ter oponašajoč zatuli tudi sam. Volk priteče in se na glavni' cesti ustavi nekaj
metrov pred Velikonjo. Ta sname z rame italijansko vojaško karabinko in pomeri volka v glavo. Pušika pa namesto »pok« napravi »šklef«. Volk skoči. Velikonja menja naboj, tokrat pa puška poči, in še enkrat. Toda lovskega krsta z istrsko črnino ni bilo, ker je Velikonja volka zgrešil. Namesto krstnih udarcev je dobil od mas pouk, da se mora lovec vedno poprej prepričati, kakšne naboje vtakne v puško in če puška v redu deluje. Take priložnosti z volkom gotovo ne bo imel nikoli več v življenju. Sicer je bila to prva šola in prav dobra za našega novega tovariša, ki je ravno prišel iz logarskega tečaja. Logar Zadel Tone je napravil bolje, ker ga je priklical in s tremi streli iz karabinke tudi podrl. Seveda, da se mi ni pozabil oddolžiti, ki sem ga naučil klicati.
Meni je dal ta	pobegli volk	v	Kobiljskem misliti.	Prepričan sem bil,
da je našel mojega	samotarja in	da	hodi ma obed, ker	je bilo to v istem
gozdnem predelu. Dva dni za tem dogodkom, t. j. 24. junija t. 1., sem si ukradel popoldne čas in šel iskat samotarja, oziroma njegove čekane, ker le za te mi je bilo več kakor pa za njegovo trdo meso oziroma takrat že mrhovino.
Ko se popnem na Javorje in stičem po goščavah,	da mi udari kje v
nos	smrad, zapazim	na travniku,	da	je nekdo hodil tik pred menoj. Kdo
bi to bil, ko v te predele nikoli ne stopi človeška noga. Ker je bil sled popolnoma svež, sem se hotel prepričati in krenem po sledu. Takoj mi pade v oči, da to ni človek, ker ta bi laže obšel vejo, kakor pa se plazil pod njo. Bil sera si takoj na jasnem, da imam pred seboj medveda. Še bolj so mi to potrdile mravlje, ki so vse hitele nositi izpod sveže preobrnjene stene jajca, da jim jih popoldansko sonce ne pokvari. Ker je vlekla burja ravno v smeri od sledu proti meni, sem se odločil, da zasledujem medveda, da mi on kot najboljši pospravljač mrhovine pokaže, kje je merjasec. Zasledoval sem ga lahko in to po shojeni travi in obrnjenem kamenju, pod katerim so bile mravlje vse razburjene, ker jim je kosmatinec oplenil zalego in mravlje same. Medved ni' izbiral med pasmami mravelj in po svežem iztrebku sem ugotovil, da je ta izključno od samih mravelj in njihove zalege. Koliko tisoč mravelj mora dati življenje prej, da je medvečf sit, n. pr. samo za zajtrk. Ravno premišljujem to, ko zapazim strica, ki kamenje preobrača. Odločil sem se, da grem previdno za njim bos, v upanju, da mi pomaga pri iskanju merjasca. Ker so bili samo travniki, in se mi je bilo lahko držati v razdalji ter opazovati in zasledovati medveda brez bojazni, da se mi izgubi izpred oči ali da me opazi. Kadar je medved korakal, sem se ulegel v travo in miroval, ko pa je imel opravka z mravljami, sem se mu zopet približal. To je trajalo skoro poldrugo uro, a sva tako prehodila le 2 km. Mislil sem si, kaj bi rekel človek, če bi to opazoval. Gotovo bi si mislil, da je to po ciganih udomačen medved, ki ga gonim v planino na pašo kakor govedo, Slednjič sva jo z medvedom točno primahala tja, kjer sem jaz stal, ko sem streljal merjasca. Ker pa je krenil medved v drugo smer kakor merjasec, sem na žalost ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Odločil sem se, ko je ravno drobil s svojo orjaško močjo trhel brezov panj in se mučil z glavo od vseh strani v razpoke in srebal mravlje, da si prav od blizu ogledam njegovo početje. Približal in postavil sem se za medveda na pet metrov ter natančno opazoval, kako z jezikom spravlja mravlje v svoj želodec. To mi bo nepozaben lovski doživljaj. Bil je močan, star prekrasen samec. Čeprav sredi poletja, je imel kožuh lepo gladko poraščen z rjavo dlako, po sredini hrbta od tilnika do zadnjice širok svetlejši pas, glavo močno, široko, svetlo, ko da mu jo je že slana opalila. Pomeril sem ga enkrat v pleče in si mislil,
•tu ti bije toplo srce, drugič v glavo, tu so tvoji možgani, ki te vodijo, in si' pri tem mislil, samo pritisk kazalca desne roke in tvoje srce ne bi nikoli več bilo ali možgani te nič več vodili. Bil bi — konec, mrtev, pa tudi gozd bi bil mrtev brez tebe. Mravlje bi se polenile, ker bi jim nihče več ne podiral njihovih stavb. Le živi, živi okras naših gozdov, kjer te še ni zatrla človeška roka in te postavila — v muzeje. Tu me medved zdrami iz premišljevanja in me pogleda prav belo naravnost v oči. Dlaka se mu naježi. Pa kaj bi se mu ne, zopet je tu človek, ki ga zasleduje in mu streže po njegovem mirnem življenju, čeprav mu ni napravil nikoli škode, odkar .živi njegov rod v teh gozdovih. Da bi medved vedel, da stoji za njim njegov največji prijatelj, bi gotovo stopil k meni in mi segel v roko kakor prijatelj — prijatelju lovcu. Ker mi pa ni videl v srce, je skočil v gozd in kratek šum v gozdu mi je naznanil, da je on bolj srečen sam, ko pa v človeški -družbi. Počasi sem se odpravil iz tega, zame posvečenega mesta in pričel z zalezovanjem proti domu.
Doma sem si pa v stenski koledar zabeležil tole: >Na Javorju pasel medveda, videl dva velika divja petelina skupaj s kokošjo na paši in dva •srnjaka, prvi Šilar, drugi šesterak.<
To je Javorje — lovsko kraljestvo, o katerem mi je revirni gozdar Jelinčič pripovedoval. Mnogo je poklicanih, a malo izvoljenih lovcev, da bi uživali tako popolno lovsko srečo, kakor sem jo jaz na Javorju!
Foto Andrej Ogrizek, Kranj
Za črnim pretepačem
V Lemovcah na Pokljuki je živel. Naši lovci so imeli nalog, da mi javijo vsak tretji dan, kaj je priletelo na gred in koliko petelinov dobro poje. V seznamu sem imel zabeleženih vse polno petelinov. Zadnji mi je javil lovec z Rudnega polja, da ima 3 peteline, ki so stanovitni rastivci, toda v Lemovcah samo enega pretepača, ki ne pusti, da bi pel še kateri drugi. Na poseki v K. poje ruševec, ki je videti stalen.
»Kje poje?« ga vprašam nezaupno, kajti na tem mestu ni pel do sedaj še noben ruševec.
»Ali ima poleg sebe tudi kako kokoško?«
»Nima, a velike kokoši so pri njem.«
»Velike kokoši da so zraven? Ogledal si bom to rastišče. Pripravil sem si smuči, si skuhal večerjo ter legel. Ura je zaropotala ob polnoči. Da se mi pa ne bi udiral sneg, sem navezal smuči, prižgal svetilko ter odrinil proti Rudnemu polju. Ko pridem do koče, je bil logar že pokonci. Zato mu potrkam kar s palico po vratih. Na tako trkanje pa ni bil nič kaj vajen, zato je ugasnil luč ter vprašal trdo, kdo je zunaj? Odgovorim mu v najnižjem basu.
»Hudič! Ali mi boš povedal, kdo .si, če ne, bom streljal!«
Vedel sem, da se ni šaliti z njim in sem mu povedal svoje ime. Takoj so se odprla vrata v kuhinji in ob svitu leščerbe sem opazil logarja s puško v roki, toda v spodnjih hlačah. Spustil me je v notranjščino svoje jazbine, toda v nji so bili taki duhovi po tobaku, dimu in po kuhanju žgancev, da me je dušilo. Vendar sem ostal v kuhinji, ker je bilo treba čakati.
Lemovce so mi bile znane že od prej, ko sem vršil službo na Rudnem polju. Toda pot oziroma steza vodi v Lemovce gor in dol, skozi mlad gozd, pa zopet skozi star les. Ker nisem videl, kam gredo smuči, sem se prekobalil najmanj desetkrat. Toda to poljubovanje mokrega snega mi ni vzelo dobre volje. V starem lesu sem videl tudi stopinje in tire smuči. Vedel sem torej, kod je hodil in kako je zasliševal logar petelina. Zato razvežem smuči in ugasnem svetilko ter postavim vse v sneg. Sam sem šel nekoliko na desno v hrib, da sem imel malo več pregleda, zlezem pod gosto smreko in jamem prisluškovati. Svitalo se še ni, torej sem imel še čas. Ne vem, ali sem pod gosto smreko zadremal, ali kaj je bilo z menoj, ko zagledam pred seboj svojega rajnkega očeta. Ta se je samo sklonil k meni ter mi zašepetal: S teboj sem! Pazi, petelin je čisto blizu tebe... Ko se predramim, sem si le rekel, da je bil to samo privid. Proti vzhodu se je začelo svitati in dan je že črtal rumenkaste pege po nebu. Nekje daleč se je oglasila kukavica. Toda zakukala je le dvakrat, potem je bilo vse tiho. Čez dobro minuto sem začul neko prhutanje čisto blizu mene. Kmalu se oglasi znani telep, telop..., zopet tiho. Kmalu nato so zapeli ptiči. V tem petju zaslišim, da poje petelin precej daleč nad menoj. Toda nisem ga slišal samo jaz, marveč tudi razboriti junak, ki je sedel v smreki tik mene. To mu je bil znak za napad. Hitro je odhrumel v smer, od koder je čul nadebudnega pevca. Tudi jaz sem se podvizal za njim ter sem sprva kar tekel. Ko stopim na preseko, sem ravno videl, kako se majejo smrekove veje, kako udarja petelin ob drugega. Toda to je bil le hipen pogled, kajti en petelin je odletel s tako naglico, da sem mislil, da bo polomil vse veje na smrekah. Pretepač je seveda ostal v vrhu smreke, toda deblo ga je krilo. Dve minuti pozneje pa je odletel in sicer nazaj v dolino,
kjer je prespal noč. Meni ni torej kazalo nič drugega, kakor da sem šel previdno za njim. Komaj sem pa napravil dobrih 60 korakov, ko zopet čujem oster glas letenja. Vraga, sem si mislil, kam jo je pa popihal zdajle? Da bi bil slišal moje zalezovanje, ni bilo verjetno, ker sem bil še predaleč. Tako lezem nizdol s hriba proti drugemu klancu, kamor sem slišal preleteti petelina. Komaj pridem v drugi breg, že čujem glasne udarce peruti, semtertja pa tudi neko grčanje. Kolikor mi je pač bilo mogoče, sem zlezel na rob tako, da sem videl v dolinico pod seboj. In kaj zagledam?
V dolinici so bili na tleh trije petelini in se tepli na ravno isti način, kakor se tepejo doma naši purani. Pri tem tepežu sta dva obdelovala enega. In tisti, ki je prestregel veliko udarcev od peruti in bil najbolj očofan, je bil zloglasni »črni pretepač«. V repu je imel komaj kakih 8 peres in še ta so bila tako zmrcvarjena, da niso bila ravno primerna za ponašanje pred mladimi kokoškami. Po glavi in po vratu je bil ves oskubljen ter poln starejših in novejših ran, kar sem videl skozi daljnogled. Temu stricu sem pihnil življenje. Zato sem pripravil trocevko in čakal na trenutek, ko bo stal sam. Kmalu sem mogel skriviti prst in krogla je napravila svojo dolžnost. Cepnil je kakor vreča, toda oba petelina, ki sta imela z njim dvoboj, sta padla po mrtvem junaku ter ga začela znova biti s perutnicami in s kljunom. Ne da bi se nadalje skrival, sem šel proti njima. Zagledala sta me šele, ko sem bil komaj 30 korakov oddaljen. Pustila sta žrtev in se umaknila v breg. Toda videlo se jima je, da sta močno upehana... Ko ogledujem plen, nisem vedel, kaj bi storil. Da bi ga vzel s seboj in ga pokazal logarju? Ne! Odrezal sem samo njegov podrepek, ki je bil še cel, petelina sem pa zabasal spotoma v razpoko skalovja, ki se širi proti vrhu Lemovc.
Po polurni hoji sem bil že pri poseki, na kateri naj bi pel — po opisu logarja — ruševec.
Nič ni bilo slišati. Grem dalje in šele pod vrhom čujem nek ropot perutnic. Ko prilezem na rob, se mi je nudila v oddaljenosti kakih 100 korakov lepa slika. Tu je plesal ruševec okrog treh divjih kokoši ter zaskočil zdaj to, zdaj ono, toda brez uspeha, ker je bil pač junak premajhen. Poleg tega sem skozi daljnogled ugotovil, da je mlad smrkavec s komaj par ukrivljenimi peresi. Malo me je pojezilo, da sem prijel trocevko in ustrelil v zrak. Druščina se je v hipu razletela, najhitrejši je bil ruševček.
K logarju nisem šel to pot, ker sem imel lepo smuko v smeri proti domu.
Tretji dan, ko je prišel zopet logar P., mi je javil, da pojejo v Lemovcah štirje petelini, toda o ruševcu ni več ne duha ne sluha.
Tako smo imeli v letu 1911 zaslišanih 67 velikih petelinov in 14 ruševcev.
foto Andrej Ogrizek, Kranj
Anton S. Pirc
Ljubeljska Rezika
Ob prvi zarji jutrnjega sonca je tam nekje med ljubeljskim masivom in široko Zelenico počila puška divjega lovca. Njen pok je odmeval od skalovja, odbijal se od razritih čeri in se razbijal tje doli po plazu do cestarja pri Sv. Ani. Pod previsom pa se je mlada gamsova koza-mati vzpela v smrtnem krču in se skotalila v prepad.
Njen zadnji pogled je veljal mladiču, ki ga je trenutek prej z ljubeznijo podojila.
Padajočega gamsa je spremljal pohlepni ■pogled divjega lovca, ki je čakal, da je odmev njegovega zločina popila planina in je nato splezal do svoje žrtve, jo v naglici iztrebil in jo skril, da jo v mraku odnese v dolino. Ni od veselja nad plenom zajuckal, ker zločin molči. Pod previsom pa je stal mladiček in izgubljeno zrl v megleno grapo, ki je požrla mater. Nežno je klical,
nazadnje jokal, a mamica se ni vrnila. Lačen in zapuščen se je končno zleknil med skalovje; čisto majhnega se je naredil ai0A1 polici in zadremal.
Drugo jutro je lovec Janez, ki je čul pok, našel pod previsom kupček žive nesreče in po dolgem opazovanju ugotovil, da je mladič sirota. Nikoli lovec Janez ni zvedel, kako je to otroče izgubilo mater. Pobral je malo onemoglo žival in jo vtaknil v nahrbtnik. Prav nič se ni branila mala »Rezika« — to ime ji je dal kar tako, sam ni vedel zakaj — in toplo ji je bilo, ko se je pritisnila k širokemu hrbtu svojega rešitelja. Odnesel je malega gamsa proti domu in kar naglo je stopal, ker je čutil, da se revše trese od gladu. Žena se je male sirote razveselila. Toplo jo je zavila v volneno ruto in hitro pomolzla domačo kozo za najdenčka. Ta pa ni hotel piti, tudi na dudo ne. Odnesla ga je v hlevček in mu pomagala, da je našel sesek koze. Sedaj je pil. Kmalu je mali gamsov otrok na toplem zaspal in ko se zbudil, je gledal že bolj živahno. Kmalu se je mali najdenček privadil na Janeza, njegovo dobrosrčno gospodinjo in na kozo-dojiljo. Krotek pa ni postal in paziti so morali, da ni skozi odprta vrata švignil v svobodo, ki je vabila s pomladanskim soncem in cvetjem.
Poletje je prišlo in mala »Rezika« je rasla in se razvijala. Dvorišče ji je postalo preozko, zato je hodila v bližnjo okolico lovčeve hiše, za katero so travniki in sončno sive skale. Tja gor je vleklo malo divjakinjo in če se je s spretnimi skoki znašla na eni teh skal in gledala na hišico in hlevček pod seboj in na cesto, ki pelje v megleno dolino, je bila srečna. Z izbranim okusom je odtrgala kako slastno sočno zel in po cele ure je počivala na golem kamenju. V jeseni je bila že lepa brhka mladenka, ki jo je vsak občudoval pri njenih akrobacijah.
Na Sv. Ano in Ljubelj zahaja mnogo planincev in kmalu so odKrili malo divjakinjo, posebno kadar se je proti večeru oprezno približevala krušni hišici ob cesti. Spočetka so bili ti ljudje mali Reziki malce sumljivi Toda nu-
dili so ji toliko slaščic in — cigaret, ki jih ni kadila, a tem raje — jedla. Nekega dne sem se tudi jaz spoznal z malim neugnancem, ki se je ravnokar trudil, da bi skozi plot dosegel grmiček pelina, ki je rastel na cestarjevem vrtu. Odtrgal sem nekaj vršičkov in Rezika jih je radostno sprejela, drugič sem pri ljubljanskih branjevkah nabral suhega pelina, tavžentrož in drugih domačih začimb ter vse odnesel Reziki. To je bilo zanjo veselje! Zdelo se mi je, da sva takrat postala dobra prijatelja. Za nameček sem ji ponudil nekaj > Drava« cigaret, ker baje niso žveplane — da bi jo — glava ne bolela.
Prišla je jesen in z njo deževje in sneg. Rezika ni hodila več v hlev k svoji krušni materi, ostajala je kar zunaj v bližnji okolici. Čez dan se je potikala okoli ceste, okoli carinarnice pri Sv. Ani, največ pa okoli obmejne stražnice na Ljubeljskem prehodu ali okoli restavracije. S potniki je bila
—	par distance — kar prijazna, saj so ji vedno dajali kaj za pod zob in pa
—	cigarete. Spomnim se nekega Angleža, ki je ljubko žival fotografiral in pri tem vrgel ugasli ogorek stran. Rezika ga je hitro pobrala in z užitkom pospravila. Morda pa kadi, si je mislil sin Albiona in ji ponudil cigareto. Z enim skokom je bila Rezika pri avtomobilu in cigareta je zginila med njenimi belimi zobmi. Anglež ji je nudil še in še in se od srca smejal. Potem nam je pa resno razlagal, da je biolog in da je znana strast kozjega rodu na pikantne in aromatične rastline. Hercegovci in Dalmatinci dobro vedo, da koze rade pasejo tobak in da se celo gamsi iz hercegovskega in dalmatinskega krasa kaj radi spuščajo v pozni jeseni na obrane tobačne plantaže v višjih legah, kjer se, obirajoč po jesenskem deževju spet ozelenela stebelca, dodobra naužijejo narkotičnega tobakovega listja.
Pa je kar brez prehoda starka zima pokrila planine z belo odejo. Nametalo je čez meter snega. Rezika se je držala stare navade, hodila je med Sv. Ano in Ljubeljem sem in tja, redkokdaj po cesti, najraje preko skal in prepadov. Novembra pa, ko je ledeni piš zažvižgal okrog skalovja in prenašal oblake suhega pršiča v zamete, je Rezike zmanjkalo. Takrat so črni svatje slavili svoj predpust in tudi Reziki se je odprlo dekliško srce. •šla je na svatbo in šele v januarju so jo spet opazili v bližini domov. Ves ta čis sta ji skrbni cestar in lovec pripravljala v bližini njenih najljubših mest sena in drugih dobrot, česar se pa ni dotaknila. Nekega dne je prišla shujšana in malce prestrašena. Mraz je bil pritisnil, ki pa Rezike ni motil, da ne bi ob kaki zalogi sena mirno in spokojno prežvekovala in gledala v srebrne višine, kjer je svatovala, ali pod seboj na dom, kjer se je vzredila. Včasih je prišla tudi do cestarjevega praga in hvaležno sprejela kak priboljšek, repo, korenje ali tudi košček suhe polente.
Ko je sonce pobralo sneg v dolinah in so curki ledene vode oprali police, ko so plazovi in prisojni bregovi ozeleneli, ko so zvončki že zdavnaj odcveteli, je Rezika spet odšla. Zadnje tedne je bila precej zajetna in malo bolj plašna kakor doslej. Rezika je šla na težko pot vsake matere. Pa ni ostala dolgo, že po desetih dneh se je pojavila, vitka in suha, le vime je bilo napeto. Krotka je bila bolj kakor kdaj prej in še raje je prihajala pred prag, da si izprosi nekaj za pod zob. Tedne iin tedne niso ničesar opazili in ko je že šlo proti poletju, so otroci iztaknili mladega gamsa na neki skalii levo ob ljubelskih ključih, ki pa je naglo izginil v ruševju. Tja je torej Rezika hodila nekajkrat dnevno, kar je bila njena tajna. Rezika je svojega sinčka pripeljala in rada bi' ga pokazala ljudem, od katerih je prejela toliko dobrot. Vedela je, da ji niso sovražni. Sovražnosti človeka še ni spoznala. Le enkrat, ko je romala na svatovanje nad Zelenico, je doživela nekaj razburljivega. Ko se je sama in ne vajena takih izletov, poganjala navzgor,
da se priključi črni svatovečini, je zabliskalo izza roba in ji iztrgalo pod trebuhom za dlan kocin. Hujšega ni bilo in Rezika je srečno odnesla zdravo kožo.
Njen sinček pa ni maral ljudi; bal se jih je. Ni hotel blizu k hišam, tudi v spremstvu matere ne, čeprav ji je sicer zaupal. Ostal je zunaj, čim dlje od človeških bitij, (ki jih je vedno s strahom v srcu opazoval raz svoje stene. Proti koncu poletja ga ni videl nihče več. Gotovo se je pridružil mladi gamsa rij i nekje v planinah. Saj je bil že samostojen in je znal sam zase skrbeti.
Leto za letom je taiko Reziki minevalo. Živela je mimo ljudi in od ljudi. Vsako jesen je šla v planine na poroko in spomladi je včasih pripeljala mladiča ali tudi dva v bližino domov njenih prijateljev, toda njenih malčkov se človeška roka ni dotaknila.
Pa so neke spomladi spregovorile puške na Ljubelju, ropot granat je odmeval v mirni soteski. To ni bil lov na gamse in kozoroge, to je bil krvavi lov na — ljudi. Takrat je Rezika zadnjič odšla in se ni vrnila. Morda je tudi njo prevzel strah pred človekom.
\
Vsem tov. sodelavcem in dooisnikom LOVCA v I. 1947
Drugi letnik našega glasila v svobodi je pred nami. Debela knjiga čez 500 strani je to. Če pomislimo, da se je pisala v težkih povojnih razmerah, v času naj večjih del obnove, moramo biti z vsebino in opremo zadovoljni. Po obsegu ni manjša, kakor je bila v urejeni, mirni dobi. Zahvala za ta uspeh gre seveda vsem sodelavcem in dopisnikom, ki so v nji zajeli našo lovsko miselnost in vzidali v zgradbo slovenske kulture pomemben in dobro obdelan kamen. Zato čuti uredništvo dolžnost, da vsem, ki so pri tem pomagali, izreče najtoplejšo lovsko zahvalo. Posebej se še zahvaljuje vsem sodelavcem iz preprostega delovnega ljudstva. Koliko žrtve na času in trudu doprinese tak lovec, ki navzlic težkočam v pismenem jeziku napiše članek, dopis ali poročilo. Uredništvo ve ceniti te žrtve in skrbno izbere in pobere vsako zrno iz teh prispevkov, ki nam najbolje kažejo obraz in mišljenje našega ljudskega lovca.
Če pa uredništvo ni moglo vsem in docela ustreči, naj oni pomislijo, da vsaka beseda in misel, kakor se napiše ali izrečeni še zrela za tisk, za knjigo, ki je nekaj trajnega in iz katere naj bi se lovci učili in vzgajali.
Ob tej priložnosti prosi uredništvo, da mu tovariši lovci, naročniki in bralci sporoče svojo kritiko o glasilu, če se jim dozdeva, da je kaka pomanjkljivost ali nedostatek, ki bi se dala v danih okoliščinah popraviti ali v kakršnem koli pogledu zboljšati. Saj glasilo pripada vsem slovenskim lovcem in zato je naša skupna briga in skrb, da nas bo Lovec dostojno predstavljal in zastopal v kulturnem svetu. V ta namen uredništvo vabi vse lovce na tekmovanje za lepše in boljše glasilo!
Zato prosi, naj bi vsi, ki čutijo veselje in zmožnost, stopili v krog sodelavcev, da bo naše petletno tekmovanje tudi na kulturnem polju doseglo višek, ki si ga želimo.	Uredništvo.
»Volk lisico, lisica zajca...« Kmalu po vdoru okupatorja so se pojavili po plotovih in oglasnih deskah veliki plakati z napisom »Bekanntmachung«, pod napisom pa cela vrsta imen ustreljenih talcev.
Stiskal sem pesti in preklinjal morilce, saj sem mnoge izmed žrtev poznal. Leta 1942. me povabi prijatelj na dom, mi razloži položaj in izrazi željo, da bi sodeloval; da se treba okupatorju postaviti v bran in da se borci že nahajajo na Pohorju. Sedaj da jih se ni mnogo, ampak da ima najboljše upanje, da bo njih število naraslo.
Jaz sem torej partizane na Pohorju preskrboval s hrano in kolikor mogoče tudi z orožjem in municijo. Hrana ni bila problem, težje je bilo z orožjem. Lovske puške' in municijo sem enostavno izmaknil iz okupatorske občine.
Nekoč se mi je še zgodilo, da mi je nemški orožnik pomagal naložiti in premakniti voz, na katerem sem peljal živež in štiri vojaške puške partizanom.
Toda fantje v gozdu niso mirovali, hoteli so vsekakor zamenjati lovske puške za mitraljeze in metače.
Ob neki akciji, ki so jo fantje izvršili na Gornji Polskavi, se jim je zgubil 16 letni tovariš, katerega je ulovila nemška policija in ga z mučenjem prisilila, da je izdal vse, kar koli je vedel. Nekaj dni za tem me je žena obvestila, da me kličejo na žandar-merijo in da je gestapo tam.
Na žandarmerijski postaji mi gestapo predstavi svojega ujetnika, ki je pred menoj natančno povedal, kaj vse sem počenjal, in pristavil, da imam pripravljene ključe žandarmerijske postaje, da si bodo partizani sami vzeli orožje. Postalo mi je jasno, da me čaka krogla. Zato sem se odločil, da pobegnem za vsako ceno.
Preiskava se je zavlekla čez opoldan, zato je povabil >Wachtmeister< gestapovce na kosilo, meni so pa postavili stražo. Oziral sem se po sobi in opazoval, kje je kaj orožja. Potem
sem hotel orožnika zaplesti v pogovor, pa mi je s prstom na ustih dal znamenje, da naj molčim. Strahovito rad bi bil vedel, če ima tudi žena stražarja, ki je bila zaprta v sosednji sobi. Hotel sem napasti orožnika in mu odvzeti orožje, toda preden bi bil z njim gotov, bi mu gotovo prihitel na pomoč ženin stražnik.
Počasi sem vstal in se jel sprehajati. Ko pa pridem do vrat, jih bliskovito odprem, skočim do drugih, tretjih in četrtih, vsake sem tudi hitro za seboj zaprl. Zadnje, ki so bile steklene, so se razsule na tisoč koscev. Zdrvel sem kakor strela iz prvega nadstropja in se tik za hišo pognal v pet metrov globoko strugo, potem splezal zopet nazaj na vrh struge, se zaril pod sro-botino in obvisel na zidu kakor pajek.
Računal sem, da me bodo iskali na vrhu in v strugi, kje se stvarno nahajam pa da ne bodo uganili. Zgodilo se je tako, kakor sem računal. Dobil sem sicer precej bunk, ker so tipali po srobotu, tudi bajonet je švistal mimo rok in mojega nosu, k sreči pa ni zadel. S tem je bil lov za lisico končan.
Urnih krač sem jo popihal v zeleno Pohorje k svojim tovarišem, ki so izgubili dobavitelja, dobili pa slabega tovariša.
Po nekaj tednih bivanja v gozdu sem tako shujšal, da sem imel na vsakem sklepu odrto in vneto kožo. Po vsakem velikem pohodu sem omedleval in ko so mi ozeble še noge, politični komisar ni vedel, kaj bi z menoj,-ker bi jih pri pohodih oviral. Vprašal me je, če si upam v dolino sedaj, ko je na mojo glavo razpisana nagrada. Bom pač poskusil, sem mu odvrnil, se poslovil in preoblečen v peka potoval k svojim sorodnikom v Sevnico ob Savi. Moja legitimacija je bila nabita pištola. Nekaj dni po prihodu na moj novi položaj sem čital, da je bil ves moj prvi pohorski bataljon obkoljen in uničen. Tako sem ostal sam.
Neki dan sem ravno nesel veliko brento vode ter se z njo počasi pre-
mikal, ker me je ovirala obleka. Nosil sem velik, star, oguljen ženski plašč. Za pokrivalo sem imel žensko ■nogavico, čevlje pa takšne, da bi z lahkoto obe nogi vtaknil v en čevelj. Ko sem tako korakal, sem mislil na svojo ženo, ki se je nahajala na Poljskem v taborišču. Otroci so gotovo že mrtvi, saj je bilo najmlajšemu komaj pet mesecev. Iz tega premišljevanja me zbudi velik zajec, ki je počasi priskakljal mimo mene in ne daleč od mene za smreko obstal. Pospešil sem korake, kolikor mi je pustil vodeni tovor, odložil brento in vzel pištolo Steyer, kaliber 9 mm, in jo hitro mahnil za zajcem. Toda komaj sem pokukal izza grma, jo je že popihal.
Tretji dan po tem dogodku sem ga zopet opazil za isto smreko in zopet sem šel s pištolo nad njega, le bolj previdno. Nisem se mu več pokazal, toda skozi grmovje sem ga videl tako slabo, da ko sem pomeril, se mi je vse skupaj strnilo v temno gmoto. Dolgo sem meril in premišljeval, ali bi ali ne, kajti pok se bo slišal, kar bi me lahko stalo življenje. Toda premagala me je strast in stisnil sem.
Zajec je odskočil visoko v zrak, padel na tla in nepremično obležal. Zmagoslavno sem ga pograbil za ušesa. A tedaj se je pognal v zrak in je tako strahovito zavekal, da sem odskočil, se prevrgel po bregu in mu lepo pokazal pete in zadnjo plat. Ni se zmenil za moje obnašanje, hitro jo je odkuril in po nekaj skokih treščil v smreko in zopet obležal. Sedaj sem se tiho priplazil, ga hitro zagrabil za zadnji nogi ter ga s pištolo bunkal po glavi, da je utihnil. Zadel sem ga bil namreč samo toliko, da sem mu zbil eno oko.	Matija Pavlič, Fram.
Udomačeni skobec. Kot mlad lovec, opremljen z enocevko kal. 20, sem hotel imeti takoj razne trofeje z zbirko nagačenih ptičev, predvsem naših ujed in onih redkih gostov, ki so se jeseni priselili k nam s severa. O njih sem vodil več let tudi seznam, kdaj in kje sem kaj uplenil, ter zabeležil, koliko
nabojev sem porabil. Dokler se nisem izvežbal na letečo in tekočo divjad, sem bil menda najboljši odjemalec municije pri Brenčiču. Toda kljub neštetim strelom mimo, sem z novo nabavljeno dvocevko kal. 16 nabral že toliko te perjadi, da se je gabilo celo moji ženi, češ, kaj nosim to nesnago domov.
Ne ozirajoč se na prepoved, sem kasneje prinesel še vedno kak lep eksemplar domov in ga nagačenega razstavil na hodniku Soštaričeve hiše, kjer smo stanovali. Tako sem ob neki priliki pri zalezovanju rac v Spodnjem Šturmovcu sklatil s topola, pod katerim sem južinal, skobca, meni neznane vrste. Bil je mladič in laže ranjen v levo perut. Kot ropar dobi takoj eno po glavi in zavit v časopis sosedstvo rac v nahrbtniku. Na povratku proti Ptuju v bližini železnega mostu pa mi ta kujon nenadoma oživi in se Skuša rešiti neprostovoljne ječe. Ko razvežem nahrbtnik, postane negiben in le s svojimi bistrimi očmi daje znake življenja. Seveda ga drugič nisem maral več ubijati, zato sem ga vzel z raztrganim papirjem vred ven in rahlo držeč v roki nesel domov. Žena kajpada polna sočutja mu še tisti hip izpere rano in namaže z jodom, kar si je pustil vse dopasti, ter ga vtakne v kletko z vodo in hrano. Nekaj dni ni žrl nič, potem pa je vzel vse, kar mu je ponudila. Najrajši je goltal meso. Po treh tednih se je toliko popravil, da je iztegoval peruti, znak zaceljene rane. V ujetništvu je prejel ime Tep, kar mu je očividno ugajalo, ker je na klic otrok vselej okrenil glavo. Izpuščen nekega dne na hodnik, da zleti v svobodo, se nikakor ni mogel znajti med stenami. Sele po nekaj bolečih zaletih v strop zagleda komaj izhod na dvorišče, kjer sede na lipo. Kolikor je bilo stanovalcev v hiši, so se prišli poslovit in mu želeli srečno pot. Na čudo pa Tep ni hotel odleteti, rajši je napravil otrokoma ■veselje in se vrnil v kuhinjo in počenil v kot. Ta prostor je smatral od
tistega dne za svojega in bog varuj, da bi se krožniku približala mačka, takoj se je zaletel vanjo. Edino »Diana« mu je bila simpatična. Prosto letajoč se je sukal najrajši okoli žene, zaradi česar mu je nehote večkrat stopila na kremplje. Ko pa je pospravljala sobe in so bila okna kakor vrata odprta, je v njeno nevoljo pri vzletanju popljuval posteljnino, divan, omare in ostale predmete. Tudi s sosedi, ki so prišli po vrstnem redu tedensko v poštev za čiščenje stopnic in hodnika, so bili prepiri zaradi apnenih lis po tleh. Na ljubo miru v hiši sem se odločil nesti ga v lovišče in tam spustiti na svobodo, da si pomaga naprej kakor ve in zna.
Ko me je neki dan spremljal ribarit k potoku Grajena, sem ga na prošnjo hotelirja Damiša poklonil njemu, ta pa iz istih vzrokov kasneje drugemu nekam na Gorenjsko. Akoravno je bil roparica, se je znal s svojim vedenjem prikupiti. Kaj rad je skočil pri jedi otrokoma na krilo in če nista bila dovolj nagla, je v neopaženem trenutku zmaknil iz žlice najboljši grižljaj. Če ne bi bil tako nesnažen, bi ostal najbrž do svojega konca pri nas.
Peter Maroh.
Opazovanja. 1. marca 1947 sem prvič slišal ščinkavca. 19. marca, ko sem se vračal iz sosednje vasi (Ižakovci), je nad menoj žgolel škrjanec. 25. marca popoldan sem šel po vasi ter videl v sadovnjaku prva škorca, ki sta si v stari jablani iskala primernega gnezdišča. Na veliki četrtek 5. aprila, ko sem na travniku razgrebal krtine, sem prvič v tej pomladi slišal smrdokavro. (Hupkač ji pri nas pravijo, ker kliče hup-hup-hup...) Naši ljudje pravijo, če navsezgodaj in na tešče slišiš hup-kača, da te je ukanil. To se pravi, da boš še isti dan imel rumene hlače. Seveda to velja le za otroke. Tega se sam dobro spominjam, ko sem se kot smrkavec od rana in tešč s fračo potepal po vasi in gmajnah. Kot spokornik sem se opoldne vračal, proseč mamo za milost. Takrat so bile res rume-
ne hlače! Je bila pač v meni lovska kri.
Prvega aprila je švignila nad mojo glavo prva lastavica. Tedaj se je oglasil tudi slavec, čeprav še skromno. Na veliki ponedeljek sem opazoval pogo-relčka, kako se je s svojo zakonsko družico razposajeno kopal in bil svatovsko razpoložen ... Nekaj dni prej sem videl prvo štorkljo, ki je priletela na župnijski dimnik obnavljat gnezdo. Divji golobi so se pojavili v zelo velikih jatah. Tudi divje grlice sem videl že v drugi polovici aprila.
Mirko Baligač, Beltinci.
Izredni lovski blagor je imel član lovske družine Ig pri Ljubljani, tovariš Modic Jože. Na nočnem čakanju v Ižanski dragi je 30. IX. 1947 z visoke preže ustrelil s šibrami št. 4 z enim strelom dva mlada prašiča, ki sta rila na njivi. Merjasec je tehtal 50 kg, svinja malo manj. Mesec prej pa je ustrelil na istem mestu prav tako s šibrami 156 kg težkega merjasca	L. G.
Živali in zaščita. Ni' nesreče brez sreče — pravi pregovor. Povsod, kjer je divjala vojna vihra, so ruševine, ne samo človeških naselij, temveč tudi živalskih, predvsem onih koristne divjadi. Roparice seveda niso bile mar nobenemu, marveč le živali z užitnim mesom. Okupator je streljal užitno divjad ie iz objesti, saj je naropane hrane imel dovolj. Drugače je bilo s partizani, ki jim je bila divjačina cesto njihov obstanek. V takšnih razmerah so se prekalili ljudje in tudi lovci gledamo lov sedaj z bistrejšimi očmi.
Ker pa so za časa borbe močno grešili takšni, ki niso imeli in še sedaj nimajo nobenega smisla za lov, ni čudno, da je marsikje užitna divjad močno trpela, neužitna roparica pa se močno razmnožila. Če izvzamem lisice, volkove, divje svinje, vrane, kragulje in na videz nepotrebne ujede, opažam redke ptice, ki so se pokazale na mestih, kjer jih že pol ali celo celo stoletje ni bilo.
Opozoril bom lovce na nekatere redke, zaščitene ptice, ki so se sedaj močneje razplodile.
Vir ali velika uharica. Prvič sem jo videl in slišal leta 1916. v Savinjskih Alpah. V tistem času je bila tu pa tam še v Karavankah, Julijskih Alpah in v kočevskih gozdovih. Ali je bila tudi na Pohorju, mi ni znano. Bila je povsod zelo redka. Četudi je bila in je še zaščitena, je marsikatera padla pod puško, največ pa jih je poginilo od strupa, ki se je polagal lisicam.
Mnenja sem, da bomo divjad, ki prime mrhovino, s strupom, ki ga polagamo lisicam, močno, če ne docela zatrli sedaj trajno zaščitene živali.
V vojnem času se je velika uharica gotovo razmnožila najbrže po vsej Sloveniji. V celjskem gorovju jo imajo že dve do tri leta. Razširila bi se gotovo še dalje, če bi ne bilo cian-kapsul in bi bila prav kmalu zanjo zaščita odveč. Menda je ravno velika uharica kriva vestem zadnje zime, da se potikajo v okolici Celja volkovi. Moj brat, ki je bil v Srbiji, me je zagotavljal, da je uharičino ukanje precej podobno volčjemu tuljenju.
Poleg ukanja, ki ga lahko čuješ od februarja do srede maja, še zarezge-če ali se zalieheče. Pokanje s kljunom še podkrepi njene strahotne glasove.
S planinskim orlom vred lovci velike uharice ne trpe radi v loviščih. Za hrano zagrabi vse od miši do divjega petelina in srniča. Zaradi tega jo štejemo lovci k velikim škodljivcem lova.
Krokar. Menda še močneje kakor velika uharica so se razmnožili krokarji. Krokar je dnevna ptica in ga lahko opazujemo. Kakor veliko uharico, sem tudi krokarja videl prvič v Savinjskih Alpah okrog Ojstrice, Planjave in Brane. Rajnki prof. dr. Po-nebšek mi je na moje poročilo o gnezditvi krokarjev sporočil, da so se močno razmnožili tudi že drugod po Sloveniji, torej že pred zadnjo vojno.
Na Hrvatskem in v Dalmaciji je krokar še navadna ptica. Nikjer pa ni
pogost. Način njegovega življenja je podoben drugim vranam. S svojo velikostjo je v sorazmerju večji ropar in škodljivec. Tudi odrasel zajec se mora urno skriti v gosto grmovje pred močnim krokarjevim orjaškim kljunom. Pri takšnem poslu si črni par medsebojno pomaga. Sploh pa napada krokar vse živali, katere si upa premagati. Najhuje gospodari po gnezdiščih. Žre pa tudi vsako mrhovino.
Zaradi njegove previdnosti in ker ima dovolj mladičev, se bi krokarji kmalu močno razmnožili. V nekaj letih bi zanj zaščita lahko odpadla. Toda upadek bodo povzročile cian-kapsule.
Omenim še, da je gnezdil en par krokarjev že dve leti v lovišču Griže na hribu Kamnik (celjsko gorovje). Ker si išče hrano daleč naokrog, opozarjam lovce lovišč Petrovče, Laško— Sv. Jošt, Marija, Reka, Hrastnik—Šir-je, Trbovlje in Zagorje, da krokarja ne streljajo.
Skalna jerebica — kotoma. Omenil sem dve zaščiteni ptici, ki sta se med vojno močno razmnožili. Razmnožil se je vsaj v celjskem okraju tudi nezaščiteni krekovt (lešnikar). Osupnil pa sem, ko sem zvedel, da so se pokazale v celjskem gorovju (Gozdnik) ko torne ali skalne jerebice. Za svojo osebo in z mano tudi lovci griškega lovišča kotom ne bomo streljali, četudi niso trajno zaščitene. Isto bi želel tudi od drugih družin. Po izpovedbah starih lovcev je bilo te lepe jerebice še proti koncu prejšnjega stoletja po naših planinah dovolj. Naseljene so bile že prav nizko po gorovju in so se svojemu imenu »skalna jerebica« že temeljito izneverile.
Leta 1920. so imeli v Mozirju menda zadnjo kotorno iz Solčave, ki jo je ujel pastir živo v past. Ta kotoma je zdržala v veliki kletki več let. Ko sem povpraševal in pregledoval lovišča v Solčavi, nisem kotorne nikjer več našel. Prav redka je bila tam belka. Okrog leta 1925. se je oglasil en par kotorn v Mozirski planini, pa po dveh
letih zopet izginil. Prav zanimivo je, da se je sedaj pokazala na Gozdniku. Najbrž je naseljena že tudi drugod. Ko sem pisal ta članek, sem zvedel, da je naselil kotorno v laškem lovišču tov. Roš.
Dosti upanja nimam, da se bo kotoma na Gozdniku obdržala.
Ker je kotoma pogostejša v Sloveniji samo še na Krasu, je znak, da se daleč seli. Četudi nima trajne »uradne« zaščite, jo bo treba čuvati.
Ivan Dolinar,
Žalec, v oktobru 1947.
Volkovi v Rakitni. Po vojni so se že večkrat sledili volkovi v rakitniških gozdovih, tudi sledovi raztrganih srn so se našli, toda volka samega, mislim, da še ni nihče videl, ker ljudje o tem niso nič govorili. V zadnjem času -se je pa volk že kar pogosto pojavil in postal tudi nasilen. Dne 29. 10. 1947 v jutrnjem mraku, nekako ob 3A na 6, so ljudje slišali kraj vasi cviljenje, kakor da bi prašiča klali, in vaški pes je neprestano lajal d'n tekal od enega konca vasi do drugega (Rakitna sestoji iz več skupin hiš in to se je zgodilo v tako imenovanem Nagličevem koncu). Sluteč nekaj posebnega, je vaški fant pohitel gledat, kaj to pomeni. Takoj se mu je pridružil tudi vaški pes, ki ga je kar nekako vodil do kraja, od koder se je slišalo cviljenje. In glej, prispevši do zadnjega skednja v vasi, je videl odskočiti dva velika volka, ki sta poprej prav za skednjem nekaj trgala. Odskočila sta samo nekaj korakov, potem sta se pa ustavila in zrla nazaj na fanta in psa. Fant se je malo prestrašil, tekel nazaj k hiši in se potem oborožen s sekiro in v družbi drugega fanta vrnil na kraj. Volkov ni videl več, pač pa je opazil na snegu mnogo krvi in tam, kjer sta poprej odskočila volka, nekaj črnega. Bil je divji prašič, merjasec, kakih 70 kg težak, ki sta ga volka na živem telesu do polovice požrla. Zanimivo je, da je bil prašič, ko sta fanta prišla do njega, kljub temu, da
mu je bil odžrt ves zadnji konec, do reber s kostmi vred, še živ in je šele čez nekaj časa poginil. Z ostankom volčje pojedine so se potem kmetje Nagličevega konca pogostili, rekli so, da je bil odličen.
Dan nato se je posestnik vračal z vozom iz Preserja v Rakitno. Za zadnji konec voza je imel privezano telico, ki je vso pot do precej nad Zgornjo Brezovico mirno korakala za vozom. Kar naenkrat pa je postala plašna in se je hotela kar odtrgati. Vozniku se je to čudno zdelo, gledal je naokrog, kaj bi bilo temu vzrok. Kar zagleda na sredi ceste velikega volka, ki je sledil vozu. Ko je skočil z voza, se je volk počasi umaknil v gozd.
Če so se volkovi že sedaj ob prvem snegu in mrazu že tako drzno pojavili, in to že kar po dva skupaj in skoraj podnevi, kaj šele bo, ko bo nastopila trda zima. Srnjad je postala v rakitniških gozdovih že dokaj redka, zginilo bo še to, kar je ostalo. Tudi se bodo volkovi lotili gamsov in jelenjadi. Zato bo treba resno pristopiti k ugonobitvi te zverjadi, saj si že sedaj tudi otroci iz oddaljenih krajev ne upajo v šolo in ljudje, ki morajo po opravkih v Ljubljano, si ne upajo sami v zgodnjih jutrnjih urah na prvi vlak v Preserje.
Klemenc Viljem.
Strup. Vsi vemo, da so se gospodarske razmere v novi Jugoslaviji bistveno iz-premenile. Tudi lov je postal del narodnega gospodarstva in zato ga moramo čuvati in ohraniti. Poglejmo število lovcev nekdaj in danes. Z novo zakonodajo je bil lov poverjen lovskim družinam in število lovcev se je močno dvignilo. Vemo tudi, da od teh lovcev niso vsi lovsko izobraženi. Vendar vsak na novo pristopivši član lovske organizacije nekaj pomeni. Svoj čas, ko ni bilo toliko lovcev, ni bilo mogoče na pogonih stojišča tako zastaviti, da bi mnoga divjad ne ušla. Pri današnjem številu lovcev zajec ali
lisica le težko uideta, če je pogon pravilno zastavljen. Ravno zavoljo tega sem mnenja, da bi uporabo strupa čimbolj skrčili ali, še bolje, sploh opustili. Pravilno izvedeni pogoni in bra-kade z velikim številom lovcev nam dokazujejo, kako uspešno se da pokončati lisice tudi s strelnim orožjem. Razen tega je uspešno in gotovo najzanimivejše čakanje lisic. Mislim, da na ta način lahko odstrelimo potrebno število lisic, če smo lovci. Kajti računati moramo z lovom v bodočnosti, ki ne sme ostati brez lisic. Mnogi bodo seveda temu ostro ugovarjali, češ da je za enkrat še preveč lisic, da bi jih mogli obvladati zgolj s puško. Če pomislimo na bodočnost, se mi zdi bolje, da ostane v kakem lovišču raje nekaj lisic več, kakor pa da bi jih docela iztrebili. Res je lisica roparica in napravi lahko občutno škodo, res pa je tudi, da lovišča, ki so prikladna za lisice, niso privlačna in zanimiva brez lisice. Vsakdo pa tudi ve, da je lisica po drugi strani prav koristna ne le kot lovska zdravstvena policija, temveč tudi kot uničevalka raznih škodljivih živali našega poljedelstva. Tovariši lovci, ali ni vreden užitek nočnega čakanja na lisico toliko, kolikor njena morebitna škoda? Če izvzamemo nekaj lovišč, kjer se posebno goji poljska perjad, zlasti fazani, mislim, da mi bodo lovci v mojem mnenju pritegnili. Vsekakor se je, rekel bi, razpasla neka navada, da zvračamo vse slabo na lisico, medtem ko so druge roparice in zlasti ujede, podivjane mačke in klateči se psi mnogokdaj neprimerno večji škodljivci.
Želel bi, da lovci premislite te moje opombe za ohranitev lisic v večini naših lovišč in da bomo naša lovišča dvignili bolj s tem, da od časa do časa osvežimo kri z zajci in poljsko perjadjo iz drugih krajev in da omejimo število brakad in lovcev na pravilno razmerje do staleža. Strup naj pa ostane za vrane!
Mandeljc Franc, Bled.
Lovec Peter Henigman, član Lovske družine Dol- Toplice.
V prelepi Topliški dolini od nekdaj rodovi žive, ki slavnega Nimroda sini navdušeni zverjad love.
Za zajci in srnico zalo, za volkom, jelenom teže, po gozdu v goro in drago jih žene neugnano srce.
Med mladimi lovci je Peter najboljši vohljač in streljač. Baš njemu naklonil je veter kos m at’g a merjasca brez hlač.
Le glejte, kako se držita zverina in Peter junak; od zmage ponosa molčita.
Kdo nama bi bil še enak!
Lovske razmere v avtonomni Vojvodini. Lovski tovariš, ki se je pravkar vrnil iz Vojvodine, nam piše: Teden dni sem po opravkih hodil po Vojvodini, bil sem v Novem Sadu, Subotici, v metropoli paprike Horgošu, v bogatem Somboru in povsod mi je bila po končanem poslu prva skrb, da spoznam odnos vojvodinskih lovcev do lovstva in do zaščite divjadi. Marsikaj se je tam spremenilo. Razni krogi, ki so prej »uganjali« lovski šport, kar naenkrat ne najdejo več interesa na njem in raje pohajajo po gostilnah in neskončnih alkoholiziranih slavah, ko da bi iskreno sodelovali pri gojitvi in lovu v Vojvodini', katera bi našemu živilskemu trgu lahko dala znatno množino mesa, industriji in obrti pa krzno. Kljub moji kritičnosti in morda baš zaradi nje so me stari lovski veterani vabili na sestanke in tudi dvakrat na lov. Iskreno in pošteno smo se pomenili o lovskih razmerah pri nas in pri njih. Brezpogojno stojim na stališču progresivnosti, ki tudi r lovstvu igra važno vlogo kakor povsod, v vsaki panogi gospodarstva. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Zveza lovskih društev avtonomne Vojvodine močna organizacija, šteje okrog 400 lovskih družin z okoli 12.000 lovci. Zveza se s pomočjo poštenega starega lovskega kadra trudi prepričati novince, da je predvsem potrebno reducirati roparice, ki so se neverjetno razmnožile. S samim streljanjem koristne divjadi se ne doseže niti' trenutni nspeh. Priznati moram, da ima vzgoja že pozitivne rezultate, razumljivo pa je tudi, da se ne da v dveh letih popraviti to, kar je dediščina štiriletne lovske anarhije. Od Subotice do Kele-bije je obmejna cona, lov torej prepovedan, za enkrat seveda. Tukaj posebno so se lisice razpasle, pa tudi drugod. Celo volkovi prihajajo iz Madžarske in Romunije. V pesku subotiških vinogradov so sledili to mrcino, ki poleti in pozimi uničuje mlade zajce, jerebice, krade pse in mačke, ker
do perjadi, ki spi vse leto na drevesih in strehah, ne pride. Nekdaj bogata polja zajcev, fazanov in jerebic so opustela. Nekdaj si na vsakih dvajset korakov dvignil zajca ali splašil jerebice, danes pa že moraš prehoditi nekaj sto metrov, da prideš do divjadi, ki je nekam prestrašena. Posledice za-nikrnosti in brezskrbnosti' se opažajo na vsakem koraku. Lisičine so kljub jeseni, ko so letošnje lisice že zdavnaj samostojne, živo frekventirane, ker jih pač malo motijo in še manj preganjajo. Povprečni vojvodinski lovec je zadovoljen, če prinese »nekoliko zajčeve domov »za meze i za večerinku« in veliko večino ne briga, če bo prihodnjo jesen kaj za pred cev. Bo že narava sama ukrenila. Sreča je, da se ta orientalski fatalizem še ni' lotil vseh vojvodinskih lovcev. So med njimi možje, ki jasno gledajo in njihova beseda postaja vsak dan bolj tehtna. Narava plodi koristno divjad in seveda tudi roparice. V letošnji suši in prejšnji dokaj mili zimi so se miši strahovito razmnožile, toda lisica ne sega po njih, če ima dovolj slastne zajčje pečenke in če si na vsakem koraku lahko privošči mastno jerebico ali fazana. Zveza lovskih društev avtonomne Vojvodine stoji na solidnih temeljih, prave lovske tradicije. Za zimo, ki' je pred nami, se pripravlja prehrana divjadi, posebno fazanov in jerebic. Ljudski odbori so naprošeni, da prihranijo pleve in odpadke z gumne, in traktor-
ske postaje so že oddale krmo, tako da jerebice in fazani ne bodo lačni. Novosadska lovska družina je n. pr. določila 10.000 dinarjev za prehrano divjadi čez zimo; podobno drugod. Na velikih državnih posestvih so urejene rezervacije, v katerih se bo divjad nemoteno plodila in od tod prehajala v sosednje revirje. V zimi bodo udarniško uničevali roparice in vsak lovec bo moral obvezno uničiti določeno število roparic, sicer izgubi pravico do članstva. To je pravilna pot, da se lovišča obnove. Odkrito priznam, da bi ta metoda bila nadvse koristna tudi pri nas v Sloveniji.
Zveza lovskih društev avtonomne Vojvodine je dala svojim lovskim družinam dobro strokovno literaturo, mnogo tudi o kinoloških in splošnih vprašanjih lovstva. Strokovni organ »Voj-vodjanski fovac« je dobro redigiran in pred kratkim je izšla obširna knjiga o lovskih pseh.
Vojvodina je v preteklih časih dala trgu deset tisoče zajcev in upanje jc, da bo kmalu spet lahko zalagala mesta z divjačino. Treba bo pač prebroditi neke težave, ki so nastale v zvezi s socialno rekonstrukcijo. Volja je močna.	A. S. P.
Koliko ptičev gre v škatlico za vžigalice? Poglejte malega kolibrija, težkega poldrugi gram in tolikega ko čmrlj. Primerjajte ga z velikanom kondorom, ki dosega po velikosti debelo ovco. Trije, štirje kolibriči morejo iti v škatlo za vžigalice, v katero ne more iti niti kondorov kljun! Primerjajte te čudovite ptičje letalce s pingvinom (slovenski naziv »tolščak« ali »tolstnica« je narejen po lat. pin-guis: »debel, rejene, ki nima nič opraviti s keltskim penguin: »beloglavec«!), okornim na kopnem, a okretnim in urnim v vodi, pingvinom, ki' sploh ne zna leteti in čigar peruti so podobne plavutam morskega psa. Poglejte zatem največjo današnjih ptic — noja, poltretji meter visokega in 90 kg tež-
kega, čigar dolge in zelo krepke noge služijo za tekanje in obrambo pred sovražniki.
Težko je verjeti, da so te živali sorodnice, čeprav daljne. V starih časih noja niso šteli med ptice, ne brez razloga. V starinski knjigi moremo citati o »struthokamelic, kakor so takrat po grško imenovali noja: »Stru-thokamela ima noge kakor kamela in bolje rečeno, da leta, kakor da teka. Zdi se, da je ona členek, ki spaja ptice s četveronožci. Obkratkem moremo reči z nekim prircdoslovcem, da je struthokamela pol ptič pol četvero-nožec.<
Mi vemo, da stvar ni taka. Mi vemo, da je »struthokamela« prava, četudi kaj svojstvena ptica. Toda kaj spaja te tako raznolike živali v en razred? Od katerega skupnega prednika so izšle te ptice, ki so si tako malo podobne druga drugi? Kako mesto zavzemajo v živalskem svetu?
Ta vprašanja so že davno zanimala učenjake. Aristotel je imenoval ptice »pernate dvonožce« in menil, da je taka opredelba zadostna za njihovo prištevanje v poseben razred živih bitij. Pa vendar moremo že po vnanjem videzu ptic obeležiti še druge njih posebnosti, predvsem peruti in kljun. Zgodovina teh lastnovitih in svojskih udov — peruti', perja in kljuna, samo ko bi bila človeku znana — bi mogla natanko dognati stopnje izvora in razvitka ptic.
Na zemlji niso ohranjene one prehodne oblike, po katerih bi mogli zasledovati, kako so stopnjema iz živali, ki še niso bile ptice, postale ptice. Toda v zemskih slojih, kii' so se nakopičili pred desetimi in sto milijoni let, se včasih ljudem posreči najti ohranjene ostanke bitij, ki so živela v onih davnih časih in ki jih moremo smatrati za pradede današnjih ptic.
Te najdbe so poedine in slučajne in nemogoče je še po njih predstavljati' si celo verigo preobrazb, a objasnile
so človeku mnoge pojave. Obenem so primerjalno - anatomska raziskovanja omogočila ugotoviti bližnje sorodnike ptic med sodobnimi' živalmi. Ker niso razpolagali s paleontološkimi najdbami, niti z uspehi primerjalne anatomije, prednamci seveda niso mogli točno odrediti mesta pticam med ostalimi živalmi.
V svojem delu »Opazovanje narave« je švicarski prirodoslovec Bonnet, ki je živel v začetku 18. stoletja, pisal takole:
»Vidim letečo ribo, ki se dviga iz vode v zrak; nje plavuti nalikujejo krilom netopirja. In tu prehajam k pticam... Nazadnje se pojavljata krokodil in želva, in dosegel sem če-tveronožce. Čeprav si torej ne upamo določiti pohod prirode, uvrstimo vendar ptice med ribe in četveronožce.«
To ni bilo ravno neumno ter je pričalo o velikem razmišljanju. Toda točno to ni bilo. Danes je natanko utrjeno, da so se ribe pojavile pred mnogo milijoni let, prej nego so se iz njih razvili' krkoni, a krkoni so bili milijone let pred ptiči. Ali sledi iz tega, da so krkoni predhodniki rib?
Redin — A. D.
Iz lovske organizacije
Zbori starešin Lovskih družin v Ljutomeru, Dolnji Lendavi in Murski Soboti. V dneh 15. in 16. novembra 194? so bili v Prekmurju zbori starešin Lovskih družin. Poleg vseh tekočih poslov so ti zbori reševali tudi vprašanje, ki ga je sprožil Lovski svet LR Slovenije, da naj bi namreč družine iz Prekmurja polovile nekaj živih fazanov in jerebic ter jih potom Lovske zadruge v Ljubljani stavile na razpolago onim družinam, ki imajo za to perjad primerna lovišča, a je bila perjad uničena v času okupacije. Ugotoviti moramo, da so Lovske družine Prekmurja pravilno razumele pobudo Lovskega sveta LR Slovenije in so sklenile, da bodo prodale Lovski zadrugi okrog 200 fazanov in najmanj 25 parov jerebic za zasaditev v drugih loviščih. Prekmurski tovariši so se s tem pokazali kot pravi lovci in res pravi tovariši, ki razumejo potrebe skupnosti in dajejo skupnosti prednost pred svojimi lastnimi koristmi.
Posvet v Ljutomeru za starešine družin ljutomerskega okraja je vzorno vodil tov. Mirko Rajh, tajnik OLS, ki se je v uvodnih besedah spomnil nedavno umrlega predsednika dr. Marka Stajnka, ki ga je opisal kot zavednega Slovenca in poštenega lovca, ki je bil svetel vzgled vsem Ljutomerčanom, pa tudi dober učitelj, čigar učenci so pokazali v življenju že lepe uspehe. — Zbor starešin je med drugim tudi sklenil nabaviti čistokrvno kratkodlako nemško ptičarko, ker psov čiste pasme v tem okraju manjka, kupil pa jo bo OLS.
Zbor v Dol. Lendavi je vodil tajnik OLS tov. Kiralj. Zbor je reševal le tekoče posle, pritožil pa se je zaradi prepovedi odstrela fazanov in jerebic, katera prepoved je bila po mnenju zbora nepotrebna, kajti že prej je bil Okrajni lovski svet sklenil obvezno za vse člane, da se jerebice ne
bodo streljale, fazani pa le, če bo kje nedvomno dokazano, da je spolno razmerje med fazani neprimerno.
V Murski Soboti so se zbrali starešine okrajev Murska Sobota in Gornja Radgona. Zbor je ..vodil predsednik OLS tov. Jug, kateremu se po vodstvu zbora pozna dolgotrajna društvena rutina. Tudi tu so podobno, kakor v Dol. Lendavi, starešine iznesli pritožbo, da smatrajo prepoved odstrela jerebic in fazanov kot kazen, katere niso zaslužili. Pojasnili so, da v Prekmurju do letos že od 1928. leta ni bilo večjega snega. Krmili so perjad v napravljenih krmiščih, toda ta krmišča so bila postavljena tako kot druga leta. Težki sneg v zgodnji letošnji pomladi, ki je prišel nepričakovano, je ta krmišča zametel; snežni zameti in viharji, ki so v Prekmurju nekaj nenavadnega, pa so napravljena krmišča podrli in tako prezebla perjad ni mogla do hrane. Mnogo lovcev je šlo kljub visokemu snegu perjad lovit, a ko so jo prinesli na toplo in nakrmili, je poginila. Za bodočo zimo so se v tem pogledu dobro pripravili, sklenili pa so že, preden je prišla prepoved odstrela podobno kot v Dolnji Lendavi, da jerebic ne bodo streljali, fazane pa le v primeru dokazanega nepravilnega spolnega razmerja.
Z ozirom na vse to je Lovski svet LRS predlagal Ministrstvu, da prepoved odstrela perjadi razveljavi.
Na vseh treh zborih je tov. dr. Lavrič starešinam družin razložil načrt občega lovskega zakona, ki je bil predložen Ljudski skupščini; v imenu Lovske zadruge pa je predsednik tov. dr. Dular pojasnil vprašanje lovskih nabojev, potrebo po zbiranju kožuhovine in potrebo po zatiranju roparic, zlasti lisic in vran, ki jih je v Prekmurju preko števila.
Zbori so dokazali, da je Lovski svet bil premalo povezan s širšimi lovskimi množicami in je bila na teh zborih razjasnjena marsikatera lovcem doslej
neznana pereča zadeva. Prav bi bilo, da hi se vršili taki zbori tudi po drugih okrajih.	L.
Kinološke vesti
Kinološko n druženje N. R. Srbije Beograd. I. občni zbor udruženja dne 10. oktobra 1947 je izvolil nov odbor, in sicer: predsednik dr. Dragiša Pavlovič, zdravnik, njegov namestnik dr. Emanuel Lapčevič, veterinar, sekretar Dragutin Ristič, vaj ar, blagajnik Bogdan Vas ta, magaciner, vodja rodovne knjige Nikola Radovanovič, upokojenec; odborniki:	Stipe Bila n,
major, dr. Radomir Nikolič, docent, dr. Slobodan Pavlovič, docent, Milan Petrovič, uradnik, inž. Pavle Stamato-vič in Milenko Šijakovič, uradnika. Nadzorni odbor: Branko Lubič, major, Rada Stojanovič, glavni blagajnik NB, in Nikola Stokuča, referent INO-a.
Smotra psov vseh pasem v Slov. Bistrici. Kinološko udruženje LR Slovenije in Okrajni lovski svet Slovenska Bistrica sta priredila dne 8. novembra 1947 popoldne smotro. Privedenih je bilo 34 psov. Ocena je bila priznana 15 psom, in sicer: 5 nem. kdl. ptičarjem (vsi prav dobro), 1 istrski seterki (dobro), 2 posavskima brakoma (oba prav dobro) in 7 brakom-jazbečar jem (5 prav dobro in 4 dobro). Sodila sta Teodor T. Drenig in Ivan Zupan. V splošnem je bila smotra dobro pripravljena, člani lovskih družin pa so se odzvali v zadostnem številu.
Nova psarna. Prijavlja se v zaščito psa r no »MURA< za vse pasme ptičarjev: lastnik Okrajni lovski svet Murska Sobota (predstavnik Ludvik Marič).
Zaščita psarne postane pravomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov.	Zvezni' tajnik