Uredniika priloga „Kmetovalou“,
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.
Št. 10.	V Ljubljani, 31. maja 1890. Letnik III.
Nekaj o vrtnicah aii rožah.
v.
Sovražnike ima vrtnica kakor druge rastline: Pod zemljo miši, bramore in ogrce, nad zemljo gosenice, uši, hrošče, razne druge mrčese in različne listne bolezni. Sredstva, katera rabimo zoper vse te škodljivce pri sadnem drevji, uporabljajmo tudi pri vrtnicah.
Zoper uši, katere ne delajo bistvene škode vrtnicam, dasi so včasih vrhovi in popi od njih čisto pokriti, je poleg obiranja dobro sredstvo takozvani „Zacherlin“ ali „Andelov mrčesni prašek". Potresimo dotičnc vrtnice v mraku, ali pa malo ur pred kakim dežjem dobro z enim omenjenih praškov, zjutraj bodo uši skoro golovo uže izginile, vrhove pa poškropimo z vodo, da se opero rjavkastega praška. Dolgo vrtnic ni moči obvarovati uši. Priporočajo tudi škropiti vrhove s kako grenko tekočino, n. pr. s tabakovo vodo, vender učinek ni tako siguren. Gosenice moramo obirati, kakor tudi vse druge mrčese, sicer pa tudi poginejo za omenjenim praškom.
Dobro sredstvo zoper sovražnike pod zemljo, ki objedaje korenine in ki spadajo k žužkom je tobak, če ž njim malo pognojimo. So pa kraji, časi in leta, ko vse nič ne pomaga. Takrat pridno okopujmo vrtnice, posebno če njih velo, rumeno listje in poganjki kažejo bolehnost, oglejmo tudi korenine, uničimo sovražnike, iz nova obrežimo oglodane dele in pazimo, da še pri tem delu zdravih koreninic ne pohabimo, nikdar pa ne jemljimo uže zelenih vrtnic čisto iz zemlje, ker to je njih gotova smrt!
Skoraj redno pa so krive velega, rumenega listja in mladih vejic nezdrave . korenine. Če niso oglodane, pa začenjajo gniti, bodisi zaradi premokre, skisane, izprijene ali sploh neprimerne prsti, bodisi za rakom (Brand). Nadzemeljske dele ter tudi krono obrežimo živo, pustimo le tri do šest še zdravih očesec in, kadar smo to storili tudi pri koreninah, ospimo jih z zdravo, ilovičasto prstjo. Skoro gotovo uže vse več ne pomaga, večinoma pride pomoč prepozno, posebno pri visokodebelnih rožah, ker takrat je uže ponehal redilni sok po njih se pretakati.
Predno pa na osamljeni prostor zamrle rože posadimo drugo, moramo se-• i veda prst z novo zdravo nadomestiti.
Vzrok raku je ali kakova rana na debelci ali prebujna rast podloge mimo ■f rasti žlahtnega dela. Če ta ne more vsega soka, katerega mu korenine po predlogi dopošiljajo, použivati, zastaja sok v debelci in njegova lnbad začne gniti, rumeneti in se posuši. Temu ni pomoči! Zgodi se to najraje ob okulaciji, če premalo odrežemo poganjke iz podloge, ker je prijemše se oko še preslabo, da bi uporabljalo ves sok.
38
Mnogokrat se zgodi, da vrtnica ne kaže vež življenja, odžene pa do sredi meseca rožnika iz nova, zato presadimo vse bolehne ali dozdevno suhe vrtnice na odložen, senčen prostor vrta, zavreči jih je vedno še dovolj časa, ako ne ožive več.
Jako huda nadloga vrtnicam je „strupena rosa“ (boljšega imena skoro ni), podobna peronospori v vinogradih. Njej je vzrok glivica, katera se posebno širi, ako se po dnevi menjavata solnce in dež. Listje postane, kakor bi bilo posuto z belim prahom, krči se in odpade. Ali tudi cvetni popi niso varni, tako da uniči lahko listje, cvetje in tudi vrtnico popolnoma zamori kužna ta bolezen. Najhujše pa je, da nimamo še pravega sredstva zoper to nadlogo. Priporočajo zgodaj spomladi in kadar se prikaže na listji, pridno potresati s stolčenim žveplom ali tako-zvanim žveplenim cvetom; nekoliko to pomaga, veliko — naravnost rečeno — ne! Priporočajo še več tekočin, vender pa mislimo, da bi ne škodilo, tudi vrtnice škropiti s tekočino, katero rabimo po vinogradih proti strupeni rosi. Kdor ima priliko, naj poskusi in uspeh objavi.
Tolažimo se, da tare vse vrtnarje enaka nadloga.
Manj škodljiva je rja. Listje dobi črnkaste ali rjavkaste pege, vender se ne osiplje. Cvetnim popom ne škoduje rja.
Ako je listje zaradi omenjene „strupone rose11 (erysibe etc.) odpalo, porežimo vse okužene gole veje do zadnjih še zdravih popov, odrezke pa sežgimo.
Zoper različne druge sovražnike branimo vrtnice, če jih pridno obiramo mrčesov in skrbimo za naravne njih nasprotnike — naše ptice žužkojede.
Opozarjamo še na neko zelo koristno živalico, in ta je takozvani „božji volek“ (coccinela etc). Njegova ličinka otrebi vsak bodisi še tako od uši pokrit vršiček vrtnice. Razloči se takoj od škodljivcev, barve je medlo zelene, oblike ploščnate in vrhu života ima pO sredi belo liso. Kdor jo vidi, naj opazuje, kako hiti vzdigati tolste uši in jih izsesavati. Zatorej je velika dobrotnica, prikaže se pa meseca rožnika, prej ne.
Kako se vrtnice razmnožujejo z okulacijo, opisano je v lanskem letniku „Vrtnarjevem'1. Po leti pa pridno okopujmo in zalivajmo tudi z gnojno vodo kraljice naših vrtov. — Z željo, da bi vsakemu delale mnogo veselja krasne te cvetice, sklepam kratke, pomanklive te črtice.	P. Gr.
Učiteljeva pomlad na šolskem vrtu.
če tudi zima na videz no zahteva, da bi moral učitelj delati na šolskem vrtu, vender se mora mnogo baviti z vrtnarstvom. Premisliti in načrtati mora na papirji ves načrt, kaj in kako bode sadil na vrtu. Kos žice, stekleno cev, ali kako drugo reč za jednostavne prirodoslovne poskuse je lahko dobiti, ali vsaj prvi prosti dan prinesti iz mesta. Pol ure pred šolo se poskusi, in vsa skrb je pri kraji. Drugače je pa s šolskim vrtom. Že mesece poprej je treba premišljevati, kakih semen bode naročiti za setev. Mlade rastline je treba slednji dan skrbno gojiti, dokler stoje na odmenjenem mestu. In sedaj se pa šele začne pravo delo, pleti in prilivati je treba slednji dan. Jako se motijo oni, ki mislijo, da vsa dela na vrtu opravijo učenci in je učitelju le treba imeti roke v žepih, ker ima dovolj delavcev na razpolaganje. Žal, da je ta napačna misel zelo razširjena v škodo dobri stvari. Ni ga kraja, ni ga pouka, ki bi bil tako težek, kakor je delo na šolskem vrtu, in najboljši učitelj mora porabljati vse svoje sile in pedagogične izkušnje, ko vrtnari z učenci. Ali obrnimo sedgj pozornost svojo na disciplino. Učitelj mora zelo strogo gledati, da mu otroci več ne opustošijo, nego obdelajo. Vsak korak je treba opazovati; tu je treba upirati se nepazljivosti, ondu razposajenosti, tukaj hudobiji, ondu sladkosnednosti. Učitelj bi moral imeti sto rok
39
in deset jezikov, da bi se vse prav vršilo. Da se ohrani disciplina, najboljše je, tla učitelj razdeli učence v več oddelkov in vsak oddelek izroči v nadzorstvo enemu izrnej starejših učencev. Pri tem se pa mora ozirati na značaj učencev in prepirljivce, trmoglavce, razposajence, lenuhe prav razdeliti. V drevesnici lahko daje vsem oddelkom dela, kajti vsaka drevesnica ima 6 — 8 gred, in če šteje vsak od-•delek 6 dečkov, ima 48 dečkov dela, in vsak se lahko uči. In tu si ne moremo kaj, da bi se ne izrekli proti nekaterim pojavljajočim se nazorom Nekateri sadjarski listi mislijo, da šolski vrt nima biti drevesnica, ker se po takih drevesnicah vzgajajo le slaba drevesa, kar pa sadjarstvu več škoduje nego koristi. Na to odgovarjamo: Že sedaj je šolskih drevesnic, v katerih se dosezajo povoljni uspehi, in mnogi učitelji se že lahko ponašajo s tem, da vzgajajo po šolskih drevesnicah drevesca, ki niso nič slabša nego so iz trgovskih drevesnic. Ičes je, da se sadjarstva ni moči navaditi iz knjig, ampak je treba vaje. Kako se pa hočemo praktično učiti? Gotovo le tako, da si priredimo drevesnico, da potem sami poskušamo, kako bi se dali doseči uspehi, ter se z izkušnjo privadimo, ogibati se vseh napak — kajti stroške itak plačujemo iz svojega žepa. Naj bi se le najprej odpravile slabe trgovske drevesnice in potem bodo skoro že vse šolske drevesnice take, da se bode iz njih lahko dobivalo dobro blago za nasade. Kako naj sc pa otrokom vcepi 'veselje do sadjarstva? Gotovo le s tem, da jih učimo vzgojevati sadno drevje, posebno po krajih, koder se odrasli ljudje ne brigajo za to.
Nasprotnik šolskih drevesnic pa misli, naj bi se otroci rajši učili gojiti in -obrezavati že presajena drevesa. Za Boga! kako naj se to zgodi, če v vsem kraji ni sadnega drevesa, katero bi gojili? In če ima kdo sadno drevo, ga li bode morebiti dal otrokom za šolske poskuse? Zatorej je pred vsem skrbeti, da doboie tak kraj drevja Bodo li odslej vsi ljudje le lepo drevje kupovali? To bi se takoj zgodilo, ko bi bito tako lahko, a potem bi ne bilo treba šolskih vrtov, ni sadjarskih družeb. Ostanimo le pri tem, da smatramo drevesnico za potreben sestavni del šolskega vrta, s tem bodemo gotovo več koristili otrokom in odraslim ljudem, potomcem in domovini, nego pa če bi samo opozarjali na dobre spise in priporočali, naj kupujejo in nasajajo dobro vzgojena drevesca. Učimo ljudi drevesca pravilno vzgajati, s tem jim bodemo najbolje pomagali, naj se nahajajo semtertja tudi slaba drevesa, ki itak hitro poginejo.
S slabo vzgojenimi drevesci, ki se zasajajo kot vzgojenci šolskih vrtov, pa tudi ni tako hudo. Vprašamo nasprotnike, kje je nasajenih toliko stotin slabo vzgojenih dreves, ki se dobivajo s šolskih vrtov? Naj se le kraj imenuje, radi bi ga videli! Trdimo pa tudi lahko, da bodo oni šolski vrtnarji, ki sadjarstva ne razumejo, kmalu nehali vrtnariti, ker imajo le stošlce, koristi pa nobenih. Poznamo kraje, koder po več ur daleč ni niti sto dreves. Ali naj učitelj nekaterih ne vzgoji? Kje bodo pa ljudje vzeli denarja, da si'nakupijo le dobrih dreves? Poznamo kraje, koder je jako mnogo slabo vzgojenih dreves od gozdnih divjakov, debelih kakor roka nad komolcem. Ali so mari s šolskih vrtov? Učiteljem je že toli do časti, da si bodo prizadevali le dobro blago vzgajati! Le potrpite, nasprotniki, ki nimate nobenih napak, da se šolski vrti dobro ukoreninijo. Kadar se bode njim nakla-ujalo toliko pozornosti, kolikor je učitelji, pa bode boljše.
Pa povrnimo se k razdelitvi otrok v oddelke. Ker je v drevesnici le včasih dela, naj učitelj slednjemu oddelku odkaže še kako drugo nalogo. Tudi ne sme delati le enega učenca odgovornega za dela po odkazanih gredah, ampak le ves oddelek, in govoriti mora z učenci le v množini. To utrjuje duh občnosti in odvrača grajo od posamičnika.
Jako primerno napravo smo opazili na nekem odlikovanem šolskem vrtu, in mi je ne moremo dovolj priporočati. V hladnici je visela na steni pola .papirja, napetega na lepenki, na kateri so bila zaznamenovana vsa dela za isti
40
mesec. Vsak otrok je iz tega zaznamenila razvidel, katerih del se je treba lotiti, in vsak oddelek je torej imel nekoliko več svobode glede zvrševanja. Vsak otrok je vedel, kaj bodo drugi dan, čez dva dni, drugi teden delali. Za učitelja pa ima ta naprava to prednost, da ne pozabi tako lahko kakega dela ali pa ne da o nepravem času zvriiti. Sestava take tablice seveda zahteva nekoliko truda, ki je pa. le v korist šolskemu vrtu. Sicer pa tudi ni toliko težavno, napraviti tako zazna-menilo in je uravnati po razmerah in potrebah dotičnega šolskega vrta. Skoro vse-knjige o vrtnarstvu imajo tak mesečni koledar, ki se lahko porabi pri sestavi takih tabel. Tudi oddelki, katerim se kako delo odkaže, zaznamenujejo se lahko v tablici, kar je že zaradi tega važno, da se najpridnejši oddelek ne preobloži z delom.
Vsak šolski vrtnar ve, kako važna je pravična razdelitev dela za učence. Ravno tako važna, kakor za posamične mesece, je priprava za vse leto. In to pripravo je zvršiti po zimi. Ilaš po zimi ali pa zgodaj vzpomladi je najlaže vzbujati učencem zanimanje za šolski vrt. Poskusi naj se, pa se bode videlo, kako veseli bodo učenci razgovora o bodočih delih. Lepega zimskega dne naj učitelj nariše na tablo načrt šolskega vrta in veli učencem, naj ga vsak na list papirja preriše. Potem naj pa začne izpraševati: Kaka zelenjad je bila lani na tem kraji? Kako se imenujejo učenci, ki so oskrbovali to gredo? Kdo je bil njih voditelj? Kako so dotično zelenjad pridelovali? Kako so jej gnojili, kako jo trebili, kako spravili za zimski čas?
Učenci na taka vprašanja kaj gladko in hitro odgovarjajo, vse drugače, nego pri kakšnem berilu. To je zatorej tudi jako dobra jezikovna vaja. In sedaj se začne nova razdelitev gred in njih odkazovanje. Kako poučne opomnje dado se tukaj vplesti o rastlinah, njih pridelovanji in gojenji itd.! In kako se vse veseli dela na vrtu! Tako napravljeno veselje tudi dlje trnje, nego ako bi se učitelj poprej ne bil razgovarjal z učenci.
Se nekaj bi omenili tukaj za one, ki bodo morali napraviti nov šolski vit. Svarili bi jih, naj vsega vrta takoj gosto ne zasade. Ne glede na stroške, ki jih zahteva taka zasaditev, pokažejo se sčasoma napake, ki se ne dado lahko odstraniti. Kdo rad izkoplje drevo, ki je že precej dolgo vsajeno, naj tudi stoji na neugodnem kraji? Rajši naj se na neporabljenem prostoru prideluje bolj navadna zelenjad, kot krompir ali zelje. Prehitra zasaditev je tudi vzrok, da drevesnice večkrat niso prav razdeljene po presledkih. Prvo leto naj ostane devet, drugo osem presledkov praznih. Kako radi na prazen prostor presadimo rastlino, ki je neradi pioč vzmcmo! Torej ne vse na jedenkrat, temveč slednje leto nekaj! S tem si pridobimo pregled, zvemo, kaj zahtevajo posamične rastline, in spoznamo njih svojstva.
Raznotere vrtnarske reči.
Majaron je, kakor je znano, enoleten. Ker je droben, sejati ga je v lahko, rahlo prst, ki mora, dokler ne vzraste rastlina, vedno biti vlažna, in skrbeti je tudi ob solnčnem vremenu za malo sence. Majaron se seje ob začetku ali sredi aprila v gorke gnojne grede, ali pa tudi v proste grede, in rastlinice se presade maja ali junija meseca po dve ali tri vkupe v vrtne grede po 15 centimetrov narazen. V lahkih, rahlih tleh se lahko seme kar v vrtne grede na mestu poseje, a vender se porabi več semena, nego po gnojnih gredah. Majaron rad uspeva, le treba ga je dobro pleti, da ga plevel ne zaduši.
Založba o. kr. kmetijske družbe kranjske.
Od<rovorni urednik Gustav Pire.	Tisk J. Blaznikovih naslednikov.