r* m
3 Q
UJ
ce O o.
t/i <
Z
Lahko noč, gospodična
Zoran Smiljanič
Priznam, film Lahko noč, gospodična (2011, Metod Pevec) sem si ogledal bolj po naključju. Ker velja za »babji film« in ker sem prebral nekaj bolj ali manj nenaklonjenih kritik, sem pred ogledom sprejel vlogo žrtve, pravnomočno obsojene na dve uri duševnih muk. Pa sem se uštel. Gre za presenetljivo gledljiv, suveren in zabaven izdelek, ki si zasluži tudi drugi pogled. Zapis ne želi polemizirati z nikomer, gre za drugo mnenje, saj si kvalitete tega filma zaslužijo, da se nanje opozori z dodatno zabeležko.
Kot pove že naslov, je film umeščen v tisti magični čas in prostor med dnevom in nočjo, med pravljico in spancem, med odhajajočo zavestjo in prihajajočimi sanjami, ko se realnost dneva in iracionalnost noči zgostita v eno. Karkoli se v filmu zgodi, se skozi pravljico za lahko noč prelomi v vzporedno realnost, ki ni vedno jasna in čitljiva, a sega dlje in globlje kot racionalni um. Odtod tudi nenavadno veliko »posteljnih« prizorov, v katerih junaki zaspijo, spijo, sanjajo, se delajo, da spijo, prebujajo ali hibernirajo v globokem snu brez sanj (Jan Cvitkovič po prevari s Pio Zemljič). Tudi zato se junakinji Hani, ki je v popolnem sozvočju s tovrstno pripovedno poetiko, izraz zasanjana tako lepo poda. In ravno ta drugačen pogled, ki se ga Pevec disciplinirano drži skozi ves film, predstavlja tisti presežek, ki loči kinofilm od TV-drame. Na tem mestu bom tvegal za slovenski film naravnost nezaslišano trditev - gre za tako kompleksen film, da si ga je treba ogledati večkrat.
Poleg domišljene »pravljične« strategije je treba omeniti še nekaj močnih in zapomnljivih replik, kijih izgovori Polona Juh (»Ti me ne zapeljuješ, tise mi samo ponujaš.«), nekaj postavljenih vprašanj, ki ostanejo brez odgovorov (ti pridejo pozneje, z drugimi sredstvi), en dober seksualni prizor (Polona Juh in Jan Cvitkovič), kot nož precizno montažo, čustveno glasbo in lepo fotografijo, subtilno uporabo letnih časov (hlad in mraz v Hani se razcvetita v pomladno razpoloženje), navdušujoče dobro Marinko Štern (ki je s patetičnim starševskim humorjem »pokradla« vse prizore, v katerih nastopa), dve šokantni moško šovinistični repliki, ki si jih delita mati in hči (mati ti sto o »užitku seksa z žensko, ki ima eno joško«, hči pa ono o »deser dekuscanega mesa«) in življenjski konec, ki gledalca ne posiljuje z velikimi resnicami ali dogodki.
Pa še tale izkušnja ob projekciji: ko se je začela vrteti odjavrsa špica, je kakih 20 do 30 gledalcev mirno obsedelo na stolih in si ogledalo/ odposlušalo film do samega konca. Čisto vsi kot na ukaz. Šele nato smo se razkropili v noč.
Ta nora ljubezen (Crazy, Stupid, Love., 2011, Glenn Ficarra & John Requa) se odpre s prizorom v restavraciji, ko Steve Carell predlaga ženi, da se v isti sapi odločita, kaj bo za sladico. On krikne: »Crèmebrûlée!« Ona pa: »Ločitev!« Med vožnjo domov mu ona prizna, da ga je prevarala, on pa se brezbrižno vrže iz vozečega avta. Po hitrem postopku sledi ločitev in od tu gre vse le še navzdol tako za Carellov lik kot za film, v katerem se zdi, da je ločitev le desert, ki zakon zgolj popestri in okrepi.
Znovasmo soočenis parom, ki ugotavlja to, kar je Carell ugotavljalžev Zmenku (Date Night, 2010, Shawn Levy); njegov zakon je z leti pač postal prostor rutine in udobja, v katerem se še zmeraj lahko obnaša kot 40-le-tni devičnik, kije nedolžnost sicer že izgubil, tu pa seje njegov avanturi-zem tudi zaključil. To pa se hkrati z njegovo piflarsko persono radikalno spremeni, ko je po ločitvi znova primoran v soočenje s sa ms kostjo. Tedaj ga pod okrilje vzame Ryan Gosling, ultimativni guru barskega pecanja in mojster novodobnih filozofij zapeljevanja, ki naj bi jih poznal vsak alfa samec 21. stoletja. Medtem ko Carell doživlja svoj površinski preporod in obenem prihaja do novih spoznanj, se drugje odpirajo nove in nove ljubezenske fronte: najstniški sinje zatreskan v svojo malce starejšo varuško, ta je zatrapana v očeta svojega varovanca, vzpostavlja se romantični odnos med bivšo ženo in njenim sodelavcem (Kevin Bacon), nepoboljšljivi cinični plejboj nepričakovano spozna pravo ljubezen, nepoboljšljiva romantična duša (Emma Stone, s twrstom!) pa cinično plat ljubezni...
Po vseh zapletih se zdi, kakor da si želi biti Ta nora ljubezen holšstična, ultimativna, romantična komedija vseh romantičnih komedij, igra zmešnjav, ločitvena drama in družinski film hkrati. A zmanjka ji ravno na področju, na katerega največ stavi; ljubezen v tem filmu na žalost ni niti pretirano nora niti pretirano neumna, na končuje predvsem konservativna in brez distance zajeta v okvire žanrskih kiišejev. Kljub obetavni premisi, v kateri je predstava ljubezni razkrinkana kot farsa, še enkrat naletimo na klasičen triumf vere v večno in preprosto ljubezen med »sorodnimi dušami«. In morda pri vsem skupaj ni niti tako tragično to, da si film, z izjemo pridiganja, ne upa do konca v nobeno smer, kot to, da seje Steve Carell očitno ujel v iste tirnice, po katerih so pred njim krenili številni komični geniji Saturday Night Live generacije, ko so iz drznih, zabavnih rn subver-zivnih komedij prestopili v domeno moralizirajočih dram.