Poštmina plačan« ▼ gotovim.
Izhaja Tsak petek.
Leto IX. Št. 15.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 12. aprila 1940.
*
iO;
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Centralizem, na katerega pozabljamo
, I olnih dvajset let že itraja 'hoj prati, belgraj-skemu centralizmu. Popisali simo že vagone pa-P^ja, dokazujoč njegovo -škodljivost, in niti eine-&il razsodnega človeka ni več, 'ki bi se ne zave-5aj, da je on pravi vir premnogih naših tegob.
'tem vsesplošnem boju, obsojanju in ogorčenju na škodljivi centralizem pa doživljamo ta P^ezainimivi nesmisel, da se je poostroval od leta ^leta. Vse naše slovenske stranke brez izjeme so p načelno obsojalle, a brž ko se je dokopala: ka-.era koli do vladne olblasit, ga je nemoteno ne le Rajala, temveč neutrudno celo poostroval a. Pod dsakiui JNS režimom smo bili prepričani, da je (je'Segel! ®voj višek in da ise bo začelo z njegovo ®°ntažo, ikadar pride na krtmilo stranka, ki je j V°as dolgo let veljala za nositeljico p roti cen-,f»listifine misli. Pa smo se motili. Centralizem je pne« ostrejši, kakor jo bil kdaj koli. Tudi pri-*°d Hrvatov v vlado ga ni omilili Hrvatje so si zaali pač priboriti popollmo avtonomijo zase, toda r^mointaža nesrečnega centralizma v drugih po-krajinah je seveda zadeva zastopnikov dotičnih P°ikra jin samih. Nam. Slovencem je bilo po sr-bslko-'ivaškem sporazumu rečeno, da so odgovorni pač razmišljati, koliko avtonomije bi kazalo
»""•tevaiti tuidi za nas, nismo pa v oismih mesecih ?e slišali, če so prišli v tem razmišljanju že do ^akih rezultatov. Zato gre pri nas centralizem Seveda naprej.
foda ne gre nam danes za državni centrali-Ze'm' o katerem smo govorili že dovoli j iin še foo-Jn°- Skrajni čas je, da se pri nas jasno iin glasno Pozori še na drug centralizem, ki ni prav nič 'anj Škodljiv kot državni, in to je — banovinski Ce,ntralizem.
, Načelno izhodišče boja proti centralizmu- je ^ftvolkracija, ta pa sloni na prepričanju, da se j:?ra ljudstvo samo vladati in upravljati. To pa "kakor ne velja le za velika ozemlja1, pri nas na P^itier za pokrajine, oziroma današnje banovine, prav za vse organske enote družabnega t0lja od osrednje državne oblasti pa prav do
občin.
,,1 ^aš centralizem je imel do zadnjihčasov sviojo •o «.v0 v Belgradu, ker je bil ves državni ustroj ^erjen tako, da je odločevala prav o vsaki y ^bnariji belgrajska osredn ja državna olblaist.
8 ?so romali pač visi spisi v Belgrad in tja doli v? bile prisiljene dreti dan za dnem cele mno-v!ce interesent o v, da so izbezale in izmazale re-' Ue,v svojih zadev.
jj. Če pa pregledujemo našo zakonodajo, opaizi-0 vendarle, da je rešitev -te ali druge zadeve v'-.»ešeiim časih tudi na banovine. Te vodijo se-£ j'a nižja upravna oiblastva, to so okrajna na-i* tva iin ta zopet najini ž j a, to so občine. Vsak sv -id teh organizmov ima, rekli bi lahko, nekako (>.Jc naravno področje. Po viseh kulturnih de-, v^.ruitičnih državah je področje teh naravnih upravnih enot jako obširen in zato tudi tidc vse ploden. Še celo v bivši Avstriji je 'bilo j. .?• Deželne vlade v njej so reševale le važ-t ysa in načelna vprašanja in še pri reševanju ]',s° bile vezane na predloge -nižjih stopenj, sp ?° Pa tudi prav široko lastno področje. Kar sJ nin>mo se na primer na nekdanje okrajne za-j^°iPe na štajerskem1 ali v Primorju. In olbčine! H,0 np samostojnost so imele -te. Toda avstrijska -nabija niti ni bila demokratična država! Če sk ^ j a mo v te, na primer v Švico, v škandinav-zave> v Anglijo in drugam, potem opazimo u Pryi Pogled, da so nositelji prave krajevne nve občine, v važnejših zadevah pa okraji, a £ev zSpr se potem področje hitro oži le na odlo-v„„anje o pritožbah in o najvažnejših načelnih basanji,h.
P1' r'a,s• Zakonodaja je pobrala občinam iin Pa 'P[av. v,so samostojnost, banovina jim jo po vodni j o svojih razpisov jemlje vsak dan
v večji meri še 'zgolj upravno -tehnično, tako da dandanes res več ne vemo, zaka j jih sploh še imamo. Olbčine niiso prav nič več drugega kot goli izvršilni, organi okrajnih načelstev, ti pa komaj posredovalni organi najskrajnejšega — banovinskega centralizma. Kar poglejmo ina katero koli področje — nikjer nimajo okraji prav nobene samostojnosti več niti v naj večjih drobnarijah, čeprav organi okrajnih načelstev vendar v precejšnji meri poznajo krajevne razmere, medtem ko jih pozna pristojni banovinski referent navadno prav toliko kot — v Belgradu osrednji,.
Nasledek je na eni strani kopičenje dragega banovinskega uradništva, na drugi strani romanja interesentov iz vseh vetrov Slovenije na banovine, da tam šele tolmačijo referentom dejanski stan raznih zadev, na tretji strani pa nezadostna banovinska uprava. Drugače seveda tudi biti ne more, ‘kajti razlogi, ki govore zoper državni centralizem, govore bol j ali manj tuidi zoper banovinski centralizem.
Poglejmo in a primer samo prosvetno upraivo. Časih so nove učitelje nameščali okraji in ti so dejansko tudi razmeščali ostale, pa je bil majleipši red. Danes nimajo okrajni prosvetni organi niti pojma o razmeščanju učiteljstva, ikajiti vse izvršuje ministrstvo po predlogih banskih uprav, in blagodat tega banovinskega centralizma je ta1, da imamo več šol in na stotine razredov zaprtih, drugod se pa kar gnete nepotrebnih učiteljev. Ministrstvo je pred nekaj leti preneslo več čisto
Vojna
, -ir
i.
Kadar smo pisali o mogočoistilh iin razvoju sedanje vojne, smo 'zimeraj opozarjali na dvoje stvari. Prva je, da bo odločitev le težko izsiliti na zahodu, kjer si stojita nasproti dve nepretr-ani vrsti silnih in globoko razvrščenih utrdb, olb aterih bi tudi zmagovit napadalec lahko izkrvavel, in da se bo zaradi -tega iprej ali slej moralo prenesti bojišče na vizhod, ki edino daje zaveznikom mogočost, da uveljavijo svojo premoč in si hikratu- pridobe novih zaveznikov. Druga pa je, da bodo v sedan ji celostni vojni mogle zanesljivo ohraniti samo tiste nevojskujoče se sile svojo nevtralnost, ki po svoji zemljepisni legi v tem sporu ne štejejo.
Zmeraj smo tudi kazali na to, da celostni sestavi ne poznajo in po vsem svojem umskem iin nravnem ustroju ne morejo poznati prave nevtralnosti. Kajti celostnost stoji v znamenju moči in sile, ki so ji neizogibno tuiji pomisleki vesti, osebne svobode in iz nje izvirajoče pravice do kritike. Tuji in nerazumljivi pa ji niso samio doma, aim-pak prav -tako tudi zunaj. Odtod nenehna uradna posredovanja in protesti zoper svobodno kritiko v 'tisku in sicer v vseh državah, tudi v tistih, ki imajo zakonito ustanovljeno svobodo tiskane besede. Odtod celo ostri nastopi v čisto notranjih vprašanjih gospodarske politike. So seveda tudi izjeme, nevtralci, ki se jim za taka posredovanja ni treba meniti in na katere tudi izvajani pritisk ni -močan, kolikor ga sploh je. To so velike isile med nevtralci, glede katerih celostni kom ne kaže, da bi si jih napravili za sovražnike. Toda1 to seveda nima nič opravka s kakšnim pravnim ali nravnim priznanjem te njihove nevtralnosti.
Če pa ena vojskujoča se stranka ne upošteva nevtralnosti, je seveda tudi druga me more, če bi bila tudi sicer pripravljena, načelno in dejansko, da jo upošteva. Kajti ne more dati, da bi se nasprotnik okoristil s kršenjem nevtralnosti in mu tako prizadejal škodo. To srno videli posebno v svetovni vojni v nevtralni Belgiji. Ko so Nemci
Vabimo
vse ljubljanske ude Slovenskega društva na društveni sestanek v
ponedeljek dne 15. t. m.
v Trgovskem domu v Gregorčičevi ulici. Začetek ob 20. uri.
Na sporedu je poročilo o društvenem položaju in predavanje g. Janeza Grahorja: Oris slovenske kulture. Po predavanju diskuisija.
Pridite vsi, da po dolgem presledku spet primerno za delo.
Ljubljanski pododbor Slovenskega društva.
upravnih zadev na banovine z namenom, da jih te preineiso potem inaprej na okraje, toda 'banovina tega ne le da do danes ni naredila, temveč celo dan za dnem bol j utesnjuje pristojnost okrajnih prosvetnih organov ter stopnjuje centralizem. Tako je tudi na vseh drugih področjih, in med tem ko je bila vsa naša pozornos-t obrnjena na boj proti, državnemu centralizmu, so ljudje, ki so se leta in leta predstavljali našemu ljudstvu kot nekaki nositelji avtonomistične misli, Ustoličili/ svoj banovinski centralizem, ki ima skoraj vse tiste lastnosti kakor državni centralizem.
Kakor smo poudarili že spredaj, je načelnd izhodišče vseh naših zahtev in vsega ‘našega boja — demokratizem, ta je pa zanikanje prav vsakega centralizma, državnega in prav nič manj tudi banovinskega, o katerem inam ibo že še dana priložnost natančneje govoriti.
se širi
vdrli vanjo, da obkole levo francosko krilo, so morali zavezniki storiti takisto, in niti Belgijci sami niso imeli 'njihovega vdora za kršitev svoje nevtralnosti, temveč za neizogiben odpor zoper nemško kršenje te nevtralnosti. Podobne primere imamo tudi iz sedanje vojne, med katerimi je viselkako najzanimivejša zadeva z nemško pomožno vojno ladjo »Altmark«, o kateri -smo že pretekli mesec obširneje poročali.
Že olb tej zadevi pa je postalo eno očitno: ali bodo morale skandinavske države sploh ustavitti plovbo vojskujočim se državam po svojih ozemeljskih vodah ali pa postanejo preij alfi slej bojišče.
II.
Priznati je treba, da so prišle skandinavske države v prav težak položaj. Vojaško šibke niso mogle vplivati s tistim dokazom, ki v celostnem svetu najbolj prepričuje: z oboroženo močjo. Mogle so zategadelj zastopati svojo nevtralnost zgolj s sklicevanjem na tpravo in pravico, na način torej, ki v celostnem svetu prav malo šteje. Jemali so sploh od vsega začetka stvar zgolj s pravno oblikovne strani: po črkah meddržavnega pomorskega prava ima pač vsaka vojskujoča se država pravico, toliko im toliko časa ostati v injih-nih ozemeljskih vodah. Videli in vedeli so, da se njihna nevtralnost zlorabljal. Toda do odločnega korakal se niso mogli povzpeti. Medtem pa so zgubljali čas. Če bi bili takoj od vsega začetka prepovedali sleherno plovbo vsakršnim ladjam vojskujočih se držav po svojih vodah, bi bilo danes marsikaj drugače. Storili bi bili to tem laže spričo številnih lastnih ladij, ki so bile potopljene zoper načela mednairodnega prava. In zlasti bi bili mogli to storiti, ker so bile že inekoč, namreč v svetovni vojni, skandinavske ozemeljske vode za vojskujoče se države zaprite, in sicer za angleške im na nemško zahtevo. Angleži so namreč -takrat mogli dovažati Rusom vojni material samo olb švedskem obrežju, kajti Rusija še ni imela železnice v Murmansk. Sredi leta 1915. pa je Švedska na mah ta dovoz prepovedala in položila v
Stran 2
SLOVENIJA
Štev. 15.
svoje ozemeljske vode minska polja, da se celo kakih 20 angleških ladij niti domov ni moglo več vriniti. Švedi so na ta način vsekako precej pospešili ruski polomi.
In če bi se bilo med tem od 'katere koli strani to stališče osporjevalo, bi bili Skandinavci lahko pripravili svojo obrambo, namesto da so dali, da so tuji mornaji lahko do zadnjega izvohanih, kakšna jo obramba im kje, iin da so tuji vojaki lahko 'kot »turisti« pripravljali zasedbo.
III.
Danes je očitno, da so Nemci že pred dalj časom sklenili, zasesti skandinavske države. Položitev angleških min v norveških vodah jim niti povoda ni mogla dati, kajti vojaštvo so prevažali že prej, in že prej je. bilo tudi več nemških prevoznih ladij potopljenih od angleških podmornic. Zanimivo je pri tem, da razglašajo, da se vzeli Dansko in Norveško v varstvo pred zavezniki. Ta; beseda sicer ni nič novega. Tudi češki predsednik Macha je moral sprejeti lani tako varstvo, on pa zaradi »notranjih nemirov in neredov«. Pri čemer je še to zanimivo, da je Nemčija šele pred kakšnimi 10 meseci sklenila z Dansko nenapadalno pogodbo.
Sicer je pa ta zasedba samo ena stopinja' v zaostritvi vojne. Strategično daje sicer Nemcem neke hipne ugodnosti, vsaj za toliko, da bodo
lahko neovirano dobivali skandinavsko železo, dokler bodo mogli svoje zasedbe držati. Sve.tov-no-politična pa je zanimiva ta zasedba zategadelj, ker je spet zaprla Rusijo v Vzhodno morje, iz katerega se je ta mislila izmotati is svojimi »pogodbami« z baltiškimi državami. Če je pa na eni strani dobila Nemčija malo več sape, je ipa na. drugi tudi bolj zaprta, kajti če je imela doslej skozi skandinavske vode še ozko pot v svet. ji bo ta poslej pač dokončno zaprta.
Vojna se bo pa zaostrovala naprej. V njenem razvoju pomeni zasedba Danske in Norveške samo epizodo, ki ne bo imela na dokončen izid nobenega odločilnega vpliva, še vse manj, kakor ga je imela zasedba Srbije ali Romunije ali Belgije v svetovni vojni. In vse manj, kakor ga utegne imeti kaka druga zasedba tudi v tej vojni.
A gotovo je še nekaj: ob teh zasedbah nevtralnih držav se bo močno zamajala tudi ameriška nevtralnost. Ne samo zaradi tega, ker Amei-rikanci Skandinavce zaradi njihne visoke politične kulture zelo cenijo.
Vojna se širi. Kam utegne šiniti sedaj njen plamen ? Na Belgijo, na Moll andsko? Ali bota tudi to dve državi čakali, da jima kdo napove svoje »varstvo«, ali ise bota rajši sami ozrli za njim? Seveda tam in tja, kjer v varstvo lahko zaupata.
In jugovzhod? Kontrola Donave je že napovedana. Kako daleč pojde?
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
(Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.)
Sreda, 22. 6. 1938. — »Vreme« objavi tri velike slike z »velikega talbo'ra slovenskih fantov« v Ljubljani. (Ker se bo ta tabor šele vršil, nastane veliko povpraševanje po objavljenih slikah.)
Četrtek, 23. 6. 1938. — »Slovenec« priobčuje z naslado napad zagrebške »Nezavi.sno.sti« na dr. Mačka in HSS, češ da sta se vsilila hrvaškemu narodu in mislita, da bo hrvaški narod: reis sto let poslušal njuno brbljanje — kakor je to dejal tisti veleposlanik iz Kupim ca.
Petek, 42. 6. 1938. — »Slovenec« objavlja v slavnostni številki pod naslovom. »Tri leta plodnega dela za narod« ciklus sestavkov ob priložnosti triletnega jubileja vlade dr. Milana Stojadinoviča. Pod naslovom' »Otok miru — sredi razburkane Evrope« slavi čilamkar s sliko dr. Stojae di novica uspehe zunanje politike, pod napi som »V državi je red in mir« pa uspehe notranje politike in prinaša tudi sliko lei-tega. Tem člainikom sledijo še sestavki o uspehih na vseli področjih in slike pripadajočih ministrov vlade dr. Milana Stojadinoviča.
Nedelja, .26. 6. 1938. — JNS izključi, poslanca Mastno vica, ker je prestopil v JRZ in se zlagal, da je odložil poslanski mandat, ki ga je dobil kot pripadnik JNS leta 1935. — V Ljubljani se precej obravnava okolnoist, dla je včerajšnje »Jutro« prineslo na prvi in druigi strani obširen sestavek o »treh letih dela1 vlade g. dr. Milana Stojadinoviča«, da pa je bila beseda pred datumom izbrisana. Premnogi miislijoi, da manjka tam beseda »Avala«, ki jo je menda »Jutro« predebelo poudarilo. Sestavek se konča z ugotovitvi jo, da
priznavajo odlične uspevke vlade dr. Stojadinoviča vsi, celo in jeni nasprotniki. — V javnost zaide objava daljše izjave finančnega ministra Tetice o uredbi, s katero je vsem denarnim .im zavarovalnini ustanovam naložena dolžnost, da nalagajo poslovne rezerve v državne papirje, s čimer se uvaja prisilno nalaganje v državnih papirjih in posojilih.
Ponedeljek, 27. 6. 1938. — Tudii ponedel jislko »Jutro« objavlja dolgo obvestilo Avale o sestanku vseh športnih organizacij v Belgradu, na katerem
je govoril dr. Milan Stojaidinovič, za njim pa telesno vzgojni minister Miletič. — Glasila JRZ objavljajo prva, nepopolna poročila o velikem taboru slovenskih fantov v Ljubljani, o čigar slikah v »Vremenu« smo že poročali.
Petek, 1. 7. 1938. — Izve ,se iz Dubrovnika, dla je notranji minister zaradi varstva tujskega prometa prepovedal dovoljevanj e shodov IISS v času med I. 4. in 30. 9. 1938. — Kdaj pojde dr. Maček v Belig rad, še, ni znano.
Sobota. 2. 7. 1938. — »Slovenec« objavlja velik uspeh slovenske JRZ. Po novi uredbi o hi pote; kurni banki, za katero so .se zastavili voditelji JRZ iz Slovenije, nebo treba denarnim zavodom ki hranijo papilarne sklade, odstopiti teh .skladov hipotekarni banki, temveč jih lahko obdržijo, de kler jih ne likvidirajo; pač pa sie morajo vsi na novo ustanovljeni papilarni skladi nalagati v hipotekarni banki. —- »Samouprava« se veseli, da je JRZ-glasilo »Nevon« v imenu Bumjeivcev za centralizem in postavlja Bunjevce za zgled. — »Slovenski delavec« razdeli Slovence v tabor prak vičnih in krivičnih. V drugem taboru so vsi, ki s° proti narodu in obsojeni na propast, v prvem! taboru pa sta ZZD in, Jugoras.
Nedelja, 3. 7. 1938. — »Vreme« priobčuje prostovoljno, govor dr. Milana Stojadinoviča ob odprtju tovarne za elektrolizo bakra v Boru. Poročilo je sestavila Avala. — V dvorani Kolarčeij’ univerze se vriši slavnost medna,rodnega zadružnega dneva, ki se je udeleži tuidi dr. Anton Korošec. V velikem .govoru slavi dr. Korošec mir.L svobodo in demokracijo, pri čemer se d o talkin^ svojega prvega koraka v politično življenje. / malem mestu z agrarno - industrijsko okolico je slišal ob svojem prihodu iz neke skupine klic »Živio dr. Korošec!«, pa je, k tej skupini 'pristopil, misleč, da so tam prijatelji, ali v tem hipu je dobil ipo noisu, po hrbtu in pod rebra. Takrat si je zapomnil, da pristaja mir, svoboda in demokracija samo narodom., pri katerih ravnata mir svobodo in demokracijo pravica in Ijnibezen.
Torek, 5. 7. 1938. — »Slovenec« ugotavlja' v uvodniku »Plodno delo«, da je gospodarski načrt dr. Stojadinoviča' najboljši tloikaiz, kako potrebe® je bil državi režim dr. Stojadinoviča,
Opazovalec
Opomba k „Jutrovi“ „jugoslovenski mistiki"
(Dopis)
V	letošnji I 1. številki »Gledališkega lista«, ki ga izdaja slovensko »Narodno gledališče«, objavlja M. Stavčeva razgovor z glavnim režiserjem slovenske »Narodne opere« Cirilom Debevcem, ki je med drugim tole izjavil:
»Vem ipa, da 'bi. se ikljulb temu (cla imamo namreč majhno 'gledališče) našli pevci, kot jih potrebujemo, če bi ne 'bilo pri nas vedino perečega in nikoli zadovoljivo rešenega finančno-gospodarskega) vprašanja. To je neprenehina ovira itn treba bo kedaj načeloma rešiti to vprašanje, iki ni samo finančno-gospodarske-
ga, ampak v jedru predvsem narodno-političnega značaj a. Navsezadnje morajo odločilni kroigi, vendar® spoznati alternativo, pred katero jih stavlja vpr*88" nje našega, slovenskega gledališča kot kulturnega 23 voda: ali si bomo nazadnje na jasnem, če hoče*®0 imeti reprezentativni zavod kot zrcalo svojih kult1**1 n ih zmožnosti iin umetniških prizadevam j ali pa sO*®0 zabavišče či ta In iškega značaja, kjer je vseeno, k°° in kako poje im kjer je dovolj, slepiti samega se»e z dejstvom, da je tam, kjer se izvaja opera (me gl®**0 na kakovost) ta opera že tudi vredna mosiiti naisl®v »Narodnega« reprezentativnega zavoda. Poudarja®1-volja, načrti, želje im znanje samo še ne morejo usrtsv**' rili kakovosti, ki jo naša opera -potrebuje, dokler bo zagotovljena gospodarska stran za uresničenje d načrtov. Dokler to spoznanje in ta zavasit ne bo p®0" vzela vseh, ki imajo z našim gledališkim življenj®1"
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920
(Nadaljevanje.)
Prvi oboroženi spopad za kolodvor v Radgoni. — Nehumano ravnanje z našim težko ranjenim poveljnikom straže, četovodjem Ajdom.
Železniška postaja v Radgoni jo za časa naših bojev bila skoraj kilometer oddaljena od meista. Tam smo zaradi varstva poistajmdh naprav, železnice im našega slovenskega železniškega osebja imeli moč im dam stražo šestih miož.
V	času, ko se je pisc-u teh vrst posrečilo učinkovito kljubovati sovražniku v okolišu hiš Uray—Ko-dolič, jie memšiko-avstrijski napacl našo stražo ma postaji strašno prizadel. Vojak maše takratne straže, ki se je udeležil bojev ter nekaj prebivalcev, ki so stanovali blizu kolodvora, so mi potek im izid boja za radgonski kolodvor opisali.
Četovodja Ajd, ki je tisto noč poveljeval kolodvorski straži, je takoj, ko ga je Zeilhofeir alarmiral, svoje ljudi razpostavili okoli postajnega poslopja. S puškami im ročnimi granatami sio nameravali odbiti sovražnikovo približanje k železniški postaji. Odločnost, braniti postajo im sebe do skrajnosti, je bila trdna, 'Kakor da bi iz zraka prileteli, so se kmalu potem okoli straže im postaje pokazali večji oddelki napadalcev, ki so jih Ajd im njegovi takoj primerno s svinčenkami im granatami sprejeli. Pa kako se maj brani šest- od sovražne večine obkroženih mož, ki je nastopala z 8 do tokratno premočjo, zunaj ma prostem brez zakopov im kritja? Sovražna fronta je v obliki kroga pritisnila proti Ajdovi straži ter jo uničila. Četovodjo Ajda so težko ranili. Dobil je strel v prša ter obležal v smegtu, kjer je po išesturnem trpljenju izdihnil. Umirajoč je večkrat prosil zmago-
valce, Iki so zasedli kolodvor, da bi ga obvezali in mm dali vode. iNa žalost je bil to klic, kakor da kliče umirajoči v puščavi, kjer ni ljudi. Nihče ni ubogemu Ajdu pomagal.
Razen Ajda jie tam padel iše neki vojak njegove straže. Druga dva ®o 'nasprotniki ujeli, ker sta bila lahko irainjenai, zadnja dva sita tudi sovražniku padla v roke kot ujetnika, pa se jima je posrečilo, da sta pozneje pobegnila im se vrnila ik našim četam.
Ajd, ki je bil tih, miren in prikupen značaj, je ob svoji smrti štel šele 34 let 'ter je bil komaj nekaj mesecev oženjen.
Ne morem mimo Ajdove smrti, da ne bi še enkrat poudarili nehumanega, nevojaškega in vsem dotiičlnim predpisom nasprotujočega ravnanja Miklovih zmagovalcev pri umiranju ranjenega Ajda, in ugotovil pravilno iin človeško ravnanje, ki so ga bili od naše strani deležni Milklovi ranjenci, ujetniki in talci.
Nepravilno ravnanje z ranjenim Ajdotn sta posnemali celo dve nemški gospodični, na kar se povrnem v poznejših poglavjih, ko 'popišem vloge žensk v radgonski bitki.
Po mnenju očividcev Ajd ne bi bil olb življenje, če bi ga bil kdo obvezal, kar namenoma niso storili. Šele izguba krvi je povzročila njegovo prezgodnjo simirt.
Skrbi in nevšečnosti nadporočnika Hansu Mikla nied obleganjem Rndgone. — Njegove grožnje z revolverjem svojim lastnim legionarjem. — Rajši samomor, kakor Slovencem v roke. — Miki zapusti svoje premagane legije ter pobegne v Gradec.
Od vseh ujetnikov, ki sem jih v radgonskih bojih ujel, me je pri kratkem zaslišanju spravil .najbolj v dobro voljo mlad Milklov bojevnik, ki se mu je kair na nosu 'bralo, ikalko da mu je prav, da je bila zanj vojina končana. Vidno presenečen, da se map ud, pni katerem je sodeloval, ni raizvil kakor so mu pripo-
vedovali, mii je izročil orožje ter preklinjal svoj" poveljnike. Zgovornost tega mladega moža, ki je df la I vtisk skromnega poštenega nemškega kmeta & okolice Cmurcka, sem skušal izrabiti, da bi od nje#? izvedel, kar me je najbolj zanimalo. Zelo rad bi h1 izvohal, kje se nahaja njihovo poveljstvo in če •ra*' polagajo s kakšnim topom, metalcem min alli s či®1 podobnimi. Skušal ibi jih bil napasti in jim vzeti tof ki bi 'bil edini še lahko sovražniku omogočil zuivzetr našli vojašnic. V svojem zategnjene,m emurešk®1’! nemškem dialektu mi je omenjeni ujetnik prav r® razložil, kar sem ga vprašal. Povedal mi jie, da poveljnik napadalcev, nadipotnočiniik Hans Miki, S ,
1 jo povsod, da je težko reči, kje bi so prav sed®| nahajal. Zaradi neuspeha, ki ga je že videli, je Mik baje talko nerazpoložen, da je nekaterim svojim ^ jakom, ki se niso borili tako, kakor je želel, gro*1 s pištolo, zraven pa dejal, da se bo, predem ibi ujet? Slovenci dobili v irolke, sam ustrelil. Jezilo ga je ba'J najbolj, da mi razpolagal z artiljerijo.
Na moje vprašanje, če bo Milki š(^ lahko dobil tdj iz ozadja, oziroma če je že zanj prosil, mi ujetnik 0 vedel odgovoriti. Rekel je le, da ima on zase dovok ostali pa tudi ter da jih naj le preženemo, kar ne težko, ker so nas »viinidišerjev« zelo boje, odkar s sprevideli, da ne morejo v njihne vojašnice.
M ik love izjave, da napravi irajši samomor, kak®"
da bi padel Slovencem v roke. so pozneje, v teku di® ^
va potrdili tudi drugi ujetniki. Po skladnih izjaV3
ujetnikov iin talcev se je Miikl. baje, lko se je zajj\L
daniti, na tihem umaknil z bojišča. Svoje razb*
bojne kolone je mirno prepustil mjihini usodi. ®e.
bi bil odredil kako iin kaj. Položaj, ki ga je ipraivil'
presojal, je razločno pokazal, da je njegova alkcU ^
doživela i]M>poln polom. Da se izogne protinapad®^
ki jih bodo sedaj Slovenci uspešno izvršili iin da
ne bi bilo treba držati besede glede samomora-
izginil proti Gradcu.	,.s\
(Dalje prihodnjih