LETA 1841 IZ LJUBLJANE SKOZI ŠKOFJO LOKO
IN SELŠKO DOLINO V BOHINJ
V spominih oziroma potopisu Josepha
Philberta v. Lazarini-Jablanitz o osemdnevnem
potovanju po Gorenjski, predvsem
pa o hribolazenju po Julijskih
Alpah, objavljenem v počastitev 100-letniice
rojstva Valentina Vodnika (Vodnikov
spomenik, Ljubljana 1859, str. 149 do
161), je zanimiv odlomek, ki se nanaša
na škofjeloško ozemlje. Lazarinija je
namreč povabil prijatelj Eugen, naj gre
z njim v hribe. Povabilo je sprejel in
tako sta se odpravila v Julijce 12. avgusta
1841. leta (Man schrieb das Einundvierzigste
im Jahrhunderte der Eisenbahmen,
des Papierismus imd Effekten)
schwindels, imd zwar den 12. des
Erntemonats).
262
Zgodaj zjutraj sta odrinila iz Ljubljane.
Prvi večji postanek sta naredila
v Skofji Doiki. O njej ne (pove pisec veliko.
Pravi samo to, da ».. .se v tem čistem
mestecu veliko naredi iz lesa in
konjsike žime, kot nasploh na Gorenjskem,
kar je lahko vsakomur znano.
Znano je tudi, da je »grad tu predstavljal
najmogočnejši fevdaJni sedež na Kranjskem
in da so se pobožne nune iposvetile
vzgoji ženske mladine. Manj pa se
ve za to, da je bržola (Rostbraten), ki
90 jo spekli tu, videti, kakor da so spekli
nosorogovo kožo; najmanj pa je verjetno
znano, da so jima ponujdili zraven
kozarec Siebenmaennerweins, kar pa že
presega trdozivost orientalskega vprašanja,
in je dal najmočnejši dokaz za moč
naših mladostnih čeljusti.« Potem, ko sta
plačala brundajočemu hišnemu gospodarju,
je šlo veselo naprej nii,mo Pužtala
in Stare Loke na levo, tja noter v hribovje
proti Železnikom, kamor so prispeli
opoldne. Pisec se je verjetno zmotil,
ko pravi, da sta šla iz Škofje Loke
mimo Puštala proti Železnikom, ker
Puštal ni v tej smeri. Da je pa mislil
oziroma vedel za Puštal (hrib) nad Trnjem
pri Stari Loki, je malo verjetno.
V originalu piše: »Weiter bei Purgstall
und Altlack«.
V drugi ix)kiivici prejšnjega stoletja
nikakor ne bi mogel več označiti Železnikov
kot bogat obrtno-rudarski kraj (in
diesem reichen Gevverbsorte), saj so že
močno nazadovali v primerjavi z drugimi
fužinarsikimi kraji. V Železnikih
pravi, »je ravno tako veliko Globočnikov
kakor Scbulzov in Muelerjev od Brandenburških
vrat do Schlossbruecke v
Spree-Athen. Zato sva se morala ustaviti
pri Globočniku. To je bila hiša starih
navad. Gospodar Jakob Globočnik
(rojen 1795, umrl 1855; op. V. D.) je bil
tedaj višji sodnik in lastnik fužin (Gewerksbesitzer).
Postregli so nama z okusnimi
postrvmi, piščanci in izvrstnim dolenjcem
(Unterkradner). Naj^bolj pa nama
je bila všeč njegova prijaznost in
dobrovoljnost. Ker se je zopet pooblačilo
in je bilo videti, da bo vsak čas
začelo deževati, nama ni preostalo drugega
kot podaljšati najino prebivanje
pri priletnem, toda krepkem možu. Pod
njegovim vodstvom sta si ogledala delavnice
tamkajšnje železarske obrti (die
Werkstaetten der dortigen Eiisen-Industrie).
Videla sva dva plavža, enega na
meh, drugega pa brez (zwei Hochoefen,
einen mit und elnen ohne Kastengeblaese),
tri velika kladiva (Wallaschhaemmer),
štiri cajnarice (Streck- oder Zainhaemmer)
in večje število kovačndc žebljev (Nagelsehmieden).
Na 110 ognjiščih (Feuerherden)
je kovalo žeblje približno 440
sajastih mož (russiger Cjrklopen). S temi
proiizivodi njihove pridnosti segajo Železniki
v najbolj oddaljene dežele in to
je najbogatejši vir za premoženje posestnikov
teh obratov (Gewerike). Toda,
kako je delavec plačan? Za 1000 žebljev,
ki jih jei kljub vsej pridnosti komaj naredil
v dveh dneh, je dobil tedaj 6 do
9 krajcarjev. To je bilo ravno toliko kot
popotnike dnevno stane 'der Schwarizie'.
S tem mora oblačiti in prehraniti sebe,
ženo in pol ducata otrok. Se sedaj vidim
v tvojih očeh solze, moj Eugen. Žalostni
smo sedeli pri mizi za veliko zeleno
pečjo s pečnicami. Oče Jakob je
kimal na druigi strani, ti pa si govoril:
'Tu ima vsaj vsak taovač svojo lastno
hišico z vrtom ali njivico, ki jo njegovi
obdelajo in jih preživlja. Prav taiko njegovo
delo ni zdravju škodljivo. Kaiko pa
gre revnim delavcem v svinčenih ali živosrebrnih
rudnikih? Kako šele delavci
v velikih tovarnah v mestih Anglije
(Inselreiches), onkraj ob Hudsonu in Delaware
in še kje? (Kako pozna pisec
oziroma njegov prijatelj razmere drugod,
še za Delaware v Ameriki ve; op.
V. D.) Ti so že v rani mladosti okuženi
s smrtnimi klicami, z zatohlimi in smrdljivimi
parami; pa tudi moralno je kmalu
okužen. In medtem, ko zatirani delavci
v induistriji in obrti (die Parias der Industrie,
pojem 'Industrie' lahko pomeni
obrt ali pa pravo industrijo v današnjem
smislu besede, op. V. D.) komaj toliko
zaslužijo, da niso goli in da ne pomrjejo
od lakote, bogatini iiživajo in tratijo do
blaznosti in mečejo tisto, kar je njegov
beli suženj zaslužil v potu svojega obraza,
pod noge gledališkim princeskam in
lahkokrilim plesalkam.«
»Druigo jutro je bila ura že šest, ko
sva se iposlovila cd obeh gospodarjev in
jo mahnila peš dalje. Vreme je bilo sicer
še vedno dvomljivo, toda nisva se pustUa
strašiti. Od Zgornjih Železnikov
dalje se je vila pot ob šumeči Sori skozi
ozke globeli in debri proti Zalemu
logu.« Zanimivo je, da od tod dalje nista
šla ipo dolini mimo Podrošta v Sorico,
temveč »desno čez hrib v Ravne
(uelber einen Huegel nach der Zarzer
Hochebene). Tod je bil čudovit raizgled.
V smeri proti Idriji m Gorici se je dvigal
v nebo špičaisti stožec mogočnega
263
Porezna, na drugi strani sta molela kvišku
oba rogla Cme prsti, potem Lajnar,
Tonderskofel (Donnerkogel) in Ratitovec
(Ratičouc).« Nadalje je postavil trditev,
ki še danes ni potrjena, namreč, da
»kdaj so tirolski kmetje zapustili svojo
domovino in se naselili v naših hriibdh,
lahko zgodovinarji postrežejo iS točnim
datumom (mag der historische Verein
mit genaueren Daten belegen). Soričani
se sicer oblačijo po kranjsko in govore
slovensko, da pa niso pozabili jezika
svoje stare domovine, je dokazal pogovor
s starejšim možem, ki je imel v
ustih pipo in vleikel butaro siuhljadi.
Malo pred vasjo se je nama pridružil.
'Kako se imenuje hrib na oni strani?'
sem ga vprašal. Odgovoril je: 'Temi hribi
se pravi auf unsere Sprachen Dunderskofel.'
— 'S katerega hriba je najlepši
razgled, moj stari?' Odvrnil je;
'Von der Cema-perst, da sait mer wadt
assi.'«
»Oglasila sva se tudi v župnišču. Župnik,
dober, astmatičen stairejši mož, naju
je lepo sprejel. Pogostil je naju s kozarcem
vina in onimi majhnimi kozjimi
siri, ki jih pripravijo bovški pastirji, ki
najamejo v bohinjskih planinah pašnike
in se selijo s svojimi kozami (Ziegenkaesen,
wie sie die Flitscher Hirten auf
den von ihnen gepachteten Wocheiner
Ali)en bereiten). Veliko nama je pripovedoval
o običajih in navadah tannkajšnjih
nemško-ikranjskih otrok, o strašnih
zimah v hribih in snežnih viharjih, ki
ga zajamejo pri izvrševanju poklicaslužbe,
o neozdravljivi bolečini v prsih
(Brustuebel), ki jo je dobil s prehladi.
Sedaj počiva dobrotnik že dolgo v hladni
zemlji, kjer mu šuštijo uspavanko pokopališke
liipe...«
Vincencij DemSar
264