Poštnina plačana v gotovini \$ŽKOŽ& V VJ&GhjU* Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1’50 ^ |\ ^ Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Celoletna naročnina Din 35'— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 i If J Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Ljubljana, 13, oktobra 1938 Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Leto V — Številka 3 Pisateljska svoboda Umetniku; človek sil Svoboda je najvišji naravni dar človeka, 1,1 kdor tlači to svobodo, poniža človeka na sk>pnjo živali. Pisatelji in umetniki ,so imeli ob vseh ča-po mislih najplemenitejših mož še posebno pavico do svobodnega umetniškega ustvar- , Saj že Horac v svoiji Ars poet. pravi: »Stigem in pesnikom je že od nekdaj bila dana voboda, vse tvegati. Mi to vemo.« Umetno je spadalo kot posebno duhovno Udejstvovanje v »ars liberalis«, v svo-°dne poklice. Ta privilegij umetnikov do neke posebne 8yobode so mnogi izvajali iz dejstva, da je u 111 etn iški genij v nekem smislu ? d Boga navdihnjen. »Est Deus in no-J*! agitanite calescimus illo«, pravi že Ovid. ^ethe priznava: »Človek naj smatra umet-navdihe kot nepričakovan dar, kot otro-e božje, ki jih naj sprejme s hvaležnostjo«, p. Božanski Apolon je pel, so mislili Grki, iz rdeja in drugih pesnikov; liro, simbol pesni-v, pa je »iznašel ibog Hermes«, if./Pesniki so neke vrste vidci. •j ,,-$J-fejšnje uredništvo Doma in sveta je po-v posebnem zvezku (Dom in svet 1937) '^S.led dogodkov, ki so privedli do njegovega i?«topa in do krize v Dom in svetu. ■bi' J. Vidmar je napisal v Sodobnosti LVI ' 7/8 na naslov starega uredništva z ozirom omenjeni spis nekaj misli, ki nam dajo po-, d, da govorimo o problemu pisateljske svo-ade. o i ••i f' Gospod J. Vidmar se nekajkrat zdrzne . - - j Ob prebiranju tega poročila se je gospodu i ‘ Vidmarju pripetilo, da se je »moral nekaj- r_9t zdrzniti nad predstavo, ki jo je o notra- s v o b o d i pisateljstva... imelo že v svobodi ogroženo in omejeno uredništvo btio«. Sv ^a kaj je (pri čitanju poročila daminihVc®v) g. J. Vidmarja tako pretreslo? ™°vil je, da uredništvo »Doma in sveta« pr ^as svojega delovanja sploh ni imelo 5vavega pojmovanja o notranji _ 0 bodi p i s a t e 1 j s it v a. Kajti to ured-^ T°, ie ‘Iskalo »v kočljivih primerih ... posti x *n sveIa Pr* sotrudnikih teologov.., zla-5, ® Bi se (spis) bistveno ali slučajno dotikal re dogmatičnih resnic«. „AI1 je to resnična... svoboda4* tako vzklikne, potem ko se je nekajkrat zdrznil, g. Vidmar. »Ali ni to prav tako ponižanje resnice v nekako stroko, kakor ponižanje pisatelja,« tako baja g. J. Vidmar, ko si predstavlja duhovne verige preverjenega katoliškega pisatelja, kateremu uredništvo katoliške revije vsili korekture sotrudnikov teologov ali prijateljev strokovnjakov, če je spis nekoliko kočljiv v moralnem, filozofskem ali dogmatičnem oziru. Čeprav bi pisatelj iskreno pristal na korekture, je njegova svoboda, iskrenost, pristnost, resnica pokopana, misli Vidmar. G. Vidmar definira pisateljsko svobodo »Vsak pisatelj ima za svojo svobodo, da sme bodisi v miselnih člankih, bodisi v umetni obliki izpovedati tisto, kar mu o življenju in svetu govorita njegova pamet in ves njegov čut (podčrtali mi). In njegova svobodna dolžnost je izpovedati vse to, a tudi samo to in nič drugega... Pravega odnosa do pisateljstva in do skritih ter velikih stvari tega poklica ni mogoče imeti, če ne gledaš na vse pisateljsko delo, tudi na razmišljajoče kot na izpoved, ki more biti samo iskrena ali neiskrena in samo v tem smislu resnična ali neresnična, Vsako drugo pojmovanje vsebuje že tudi nevarnosti za ta poklic«, tako g. Vidmar. Brez dvoma je to definicijo pisateljske svobode napisal po svoji pameti in svojem čutu in je ta'njegova izpoved iskrena. Vprašanje je pa povsem drugo: ali je ta definicija tudi pravilna in resnična? Tudi mi se zdrznemo... ob tej definiciji namreč! Seveda se mi zdrznemo nekoliko bolj prozaično kot g. Vidmar, ki se je kot pisatelj čutil očividno do dna pisateljske duše prizadetega ob pojmovanju svobode, kakor ga je našel pri uredništvu Doma in sveta. Pisateljska svoboda naj bo v tem, da govori pisatelj po svoji pameti in svojem čutu. Kaj je ta pisateljski čut? Notranja nuja, ki podzavestno sili umetnika? »Umetnik stoji v službi višjega Gospoda, se pokori poveljujoči uri«, pravi Schiller! Stari so rekli, da se polasti umetnika neke vrste blaznost; iz njegovih notranjih globin vre in bruha neke vrste sveti ogenj. Kakor skriti biseri iz morskih globin planejo na dan njegove čudovite tvorbe. ioda ali ta »čut«, ta gon, ta višja sila, ta umetniški ogenj jemlje umetniku svobodo volje, da ne obvlada več samega sebe in da ni več odgovoren za svoje umetniško udejstvovanje? Ali je umetnik suvereno vzvišen nad ontološko resnico in inad zakoni nravnosti, ki vežejo navadne zemljane? Saj poznamo rek: »Umetnik na noben zakon morale ni vezan razen na svoj lasten čut«. Človek sil Ta rek velja tudi za umetnika v tem smislu, da je njegovo udejstovanje res čin razumnega svobodnega bitja in to tudi v trenutku umetniškega navdihnjenja. Zato podlega tudi umetnik zakonom objektivne resnice in morale in je odgovoren za svoje umetniško delovanje. O suvereni avtonomiji umetnika nad temi zakoni ne more biti govora. Kot umetnik ima svojstven predmet, ki ima svojo lastno zakonitost, kot človek pa podlega zakonom resnice in morale. Saj umetnik ne ustvarja kot čebela ali mravlja šablonsko lahko svoje duhovne zgradbe, ampak prave umetnine so komponenta umetniške sproščenosti in neizmernega duhovnega zavestnega truda. Najvišje in trajne umetnine nam pridejo od umetnikov, ki so bili sicer vidci, a so podredili to svoje videnje umu in trajno opazovali okolje in se v tem pomirili, pravi nekje Ruskin. Resnica In umetnost Lepota je resnica, ožarjena s posebnim sijem, so stari dejali. Brez objektivne resničnosti ni prave umetnosti: tudi za umetniške fikcije in domisleke to velja v toliko, v kolikor mora umetnik iz dejanske resničnosti povzeti sestavine svojega umotvora, da odseva verjetnost in dejanska možnost njegovega izmišljenega dogajanja. Saj je prav v tem njegova umetnost, da zajame najgloblje bistvo in zadnje skrivnosti stvari in jih suvereno oblikuje, da jim pusti vsestransko notranjo možnost. Proti dognanim filozofs.kim ali tudi iz razodetja dognanim resnicam umetnik ne sme nastopiti. Vidmarjeva umetniška resnica Vidmarju je za pisateljsko svobodo merodajna pamet in čut pisatelja. Umetnik naj iskreno izpove svoje misli in samo tedaj je njegovo pisateljevanje resnično. A resnico mora najti v svojem srcu, ne pri nekom drugem, to bi bilo ponižanje resnice. G Vidmar očitno meša pojme, Ako pisatelj liskreno pove svoje misli, govori moralno resnico, ker so besede v skladu z mislimi: on ne laže. Dejansko pa lahko izpove DanaSnia številka vsebuje Beseda umetnikom Vprašanje akad. oblastem Problemi jugoslovanskega nacionalizma Dekliški tabor SDZ Univerza zmoto, neresnico, ker dejstvo ni v skladu z njegovimi spoznavami. Govori lahko po svojem čutu, torej ne laže, a kljub temu pove neresnico. Logična resnica, ki je skladje med dejstvom in spoznavo, je nekaj drugega kot moralna resnica, ki je le skladje med besedami in spoznavo. Toda za pravo umetnost je potrebna ontološka in iz nje izvirajoča logična resnica v gori nakazanem smislu. Vidmarjevo gledanje izvira iz filozofske zablode individualizma in subjektivizma. Ali more biti preverjen katolik pravi umetnik T Preverjen katolik veruje v razodete resnice in nespremenljive dogme; ve tudi, da brez vere, to je brez pristanka uma na od Boga razodete resnice ne more biti zveličan; zato tudi ve, da niti zavestno niti podzavestno kot pisatelj ne sme pisati proti takim resnicam; to se pravi: ko je opozorjen na neskladje njegovega spisa z razodeto resnico, bo kot preverjen katolik zaradi iskrenosti svoje vere korekture sprejel, ker bi za nobeno ceno ne hotel priti v konflikt s svojo vestjo. Po Vidmarju bi tak pisatelj ne bil več svoboden, ker mu je njegov umetniški čut nekaj drugega velel, in zato tudi ne več iskren in res n i č e n. To je subjektivistično pojmovanje umetnosti, ki ne priznava, da .nora hladen razum in spoznanje dejanske resničnosti nadvladati pesniški polet. Ne! Katoliški pisatelj je tudi v omenjenem primeru, ko se podredi eventuelni cenzuri, popolnoma iskren, ker priznava razodeto resnico, in zato je tudi suvereno resničen, ker se opira na najvišjo resnico, Boga samega. Za zglede nismo v zadregi. Ako so se Dante, Mamzoni in drugi pisatelji skrbno držali pri svoji umetnosti v okviru dogmatičnih resnic, ako sta Raffael, Michelangelo pred očmi papežev samih slikala tako rekoč dogmatično svoje predmete, sta bila prava umetnika, pri tem svobodna, iskrena in resnična. Mi trdimo, da mora pravi umetnik imeti globoko utemeljen in sklenjen svetovni nazor, ker mora biti njegova umetnina neke vrste sled urejenega vesoljstva, ne pa lomljenje drobcev, iztrganih iz vesoljstva! Mi trdimo, da mora umetnik imeti tudi versko-nravni svetovni nazor, ker vseibuje vse stvarstvo dejanske odnose do Boga, tudi predmeti umetnosti, Saj pravi celo Goethe, da so umetniki plodoviti samo, v kolikor so religiozni, in Her-der pravi: Ako sta religija in narod tlačena, hrešči vsaka žlahtna harfa in zveni kakor v megli. Ali ni bila pri vseh narodih umetnost predvsem religiozna? Mi trdimo nadalje, da je bila krščanska umetnost najvišja in najplodovitejša in da je krščanstvo tako rekoč prava mati umetnosti. V prvi vrsti velja to za katolicizem. Pogled v vse evropske muzeje in zbirke umetnin nam bo to potrdil, da ije krščanska umetnost v glavnem katoliška. Značilno je to, da so se največji protestantski pisatelj Walter Scott, Shakespeare, Schiller, Gothe pri svojih naj- lepših umotvorih vračali k idealom katoliške preteklosti. Saj priznava Goethe izrecno: »Katoliški verski gorečnosti 13., 14., 15. stoletja se imamo zahvaliti za ustanovitev in rast oblikujočih umetnosti«. Vidmarjevo razlaganje pisateljske svobode in suvereno odrekanje prave umetniške vrednosti katoliškim pisateljem, ker se podvržejo eventuelnim dogmatičnim ali moralnim korekturam, je neumestno in deplasirano. Predvsem sta pisatelj in umetnik vezana na zakone morale. Določena »umetnina« vzbuja strasti ali jim celo streže! Morda je delal umetnik »po svoji pameti in čutu,« torej po Vidmarjevem receptu. Umetnost sploh ne sme kaj takega ustvarjati, kar bi odvračalo človeštvo od božjih zakonov; za spise, ki smešijo krepost in nravnost ali zagovarjajo v lepi obliki poltenost in slo, velja rek papeža Pija XI., da mora biti vsaka umetnost v soglasju z nravnimi načeli in zakoni. Rjavi termiti Ljudje, ki so živeli v tropičnih pokrajinah, vedo pripovedovati o čudovitih, naravnost nezaslišanih rečeh, ki jih povzročajo tamkaj živeče velikanske mravlje, imenovane termiti. Pripovedujejo da uničujejo vse, kar jim pride pod zobe, toda tako spretno, da izvotlijo kak predmet popolnoma v njegovi notranjosti, na zunaj pa še pustijo tenko plast. Naivnež bi mislil, da je predmet še čisto nepoškodovan. Tako se je nekemu farmerju primerilo, ko je po daljšem času prišel domov, da se je hotel udobno usesti v naslanjač, pa se je stol sesul: termiti so ga izdolbli. Prav tako so napravili z mizo in vsemi ostalimi predmeti. Vzel je knjigo iz knjižne omare, platnice so se mu sesule v rokah in vsa vsebina mu je zdrknila kot prah na tla. Toda ne mislimo obravnavati dalje tega naravoslovnega problema; radi bi le opozorili na čudovito podobnost med taktiko nekaterih »prijateljev« katolicizma in termitov. To 'taktiko uporabljajo zlasti omenjeni prijatelji v cerkveni in kulturni politiki; vedno skrbno pazijo na to, da pustijo zunanjost »krščanstva« nedotaknjeno. Poudarjajo sicer' Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je ccsar* jevega — pustijo še cerkve stati in opravljat' službo božjo, zapirajo pa verske šole, odprav ljajo samostane, ne pustijo mladine ob ned«' ljah k sv. maši, preprečujejo in onemogočujer vsak vpliv Cerkve v javnem življenju. Našte' vajo sicer v svojih listih, koliko katoliške^3 tiska še sme svobodno izhajati in da so sC naklade celo povečale, prinašajo celo glave vseh teh listov skupaj fotografirane, ne P0' vedo pa, kako je vsak katoliški list podvrže® strogi cenzuri, kolikokrat je zaplenjen in ko' liko jih je ustavljenih! — Taktika terrnitov povsod... Poslanica nemškega episkopata je irn^a velik odmev po vsem svetu, najbolj v HolaD' diji, Mnogi časopisi so prinesli obširen kome*1' tar spomenice, mnogi so jo ponatisnili. ^ vsega se vidi, da katoličani te nemške s<>' sede čutijo z nemškimi verniki, ki so ravn° v tej dobi toliko preganjani. Dokument, ko* je ita poslanica, je dovolj jasen dokaz, kak0 krivični ,so očitki proti nemškim katoliko«1, (Katol. riječ IV., 1938.) Dr. Jože Debevec le umrl | Tako čudno nam je bilo pri srcu tisto jutro, ko smo izvedeli, da pisatelja »Vzorov in bojev«, ki jih pozna vsak slovenski dijak, in prevajalca veličastne Dantejeve pesnitve »Divinae comediae« ni več med živimi. Zapustil nas je v času, ko je bil ves svet kakor bomba, ki je grozila, da se razpoči zdaj zdaj in ugonobi vse, kar sta ustvarili človeška kultura in civilizacija. Skoraj smo ga zavidali, da se je umaknil vsem grozotam, ki so se obljubljale svetu. Vendar pa se je umaknil tudi v času, ko smo ga pri nas najbolj potrebovali. In v tem groznem času bomo pokojnega msgr. Debevca težko pogrešali. Njegova izguba nas boli, hudo boli. On je bil namreč tisti, ki je tedaj, ko so ukrepi prejšnjega uredništva obsodili »Dom in svet« skoraj na smrt, sklenil, da bo zastavil kljub svojim sedmim križem vse svoje moči, da reši revijo, s katero je bil tako tesno povezan ves čas, odkar je izhajala. Vedel je, da bo marsikdo obsojal njegov korak in mu metal tudi polena pod noge, a ni se strašil nobenih neprilik. Z mladeniško močjo in zanosom se je vrgel na delo in posrečilo se mu je, da je rešil revijo propada. Bolje, kakor bi kdo pričakoval, je izvršil’ to svojo nalogo in kljub temu, da so ga zapustili nekateri njegovi nekdanji sodelavci, je s svojo pridnostjo dosegel celo to, da je revija redno izhajala, česar prej že nekaj ilet ni bilo mogoče doseči in je list prav zato izgubil že mnogo naročnikov. Krona vsega njegovega dela za sedanji »Dom in svet« pa je veliko, devetnajst pol obsegajoče kazalo za viseh petdeset letnikov revije, delo, ki je blagemu pokojniku vzelo ves počitniški čas. Kot bi slutil svojo smrt, tako je hitel, da bi delo čimprej končal in res: komaj je bilo v tiskarni, je legel in čez deset dni zatem umrl. Z njim je legel v grob mož, ki je bil izboren pisatelj, spreten prevajalec in odličen vzgojnik, Mladina mu je bila nad vse pri srcu in nanjo je zidal več kakor na vse drugo. Vedel je, da je bodočnost tistega, kdor bo znal pridobiti mlade delavce. Prav zaradi tega se je trudil, da bi »Dom in svet« kolikor mogoče pomladil. Izdelal je bil že sijajen načrt in poln novega upanja in vere v uspeh je gledal v bodočnost. Odločil se je bil, da bo kljub temu, da za svoja prizadevanja za spravo med pomirjenimi duhovi ni našel nobenega razumevanja, temveč kvečjemu porogljivo in pomilovalno posmehovanje, vodil uredništvo »Doma in sveta« še naprej in sicer z mladino. Še na smrtni postelji, ko je stal že na pragu v večnost, mu je lebdel ta cilj pred očmi in nad vse rad bi bil videl kader novih književnikov, ki bi bili v nekaj letih pod njegovim vodstvom zrasli v »Domu in svetu«. Vendar mu Bog ni dal tega več dočakati in ga je poklical k sebi v dvainsedemdesetem letu življenja. iNjegov veličastni pogreb je bil lep dokaz, kako priljubljen je bil pokojni monsignor med ljudmi. In če danes kdo žaluje za njim, žaluje naša mladina, ki je gledala v pokojnem dr. Debevcu tistega človeka, ki bo prav zaradi svojega čistega značaja omilil razdor v lastni hiši. Čeprav se mu to zaradi prezgodnje smrti ni posrečilo, pa je seboj, zato tudi nimamo še ustaljenega m0*"' ; nega tipa katoliške dijakinje, kakor imamo ustaljen tip katoliškega dijaka. Katoliška d>' jakinja kaže pri študiju premalo vztrajno^1! i velika večina vstopi v službe, preden dovr*1 študije, in tako ne dosežejo sebi primeru^ poklicev. To pomanjkanje idealizma in nekj zdrave ambicioznosti je ikrivo, da v deklišk’ društvih, kjer je vsako leto drugačno člo®' stvo, ni take razgibanosti kot v fantovsk'11. Sodobna katoliška dijakinja naj stremi za te®1, da se ustvari čimprej samostojen tip katolik dijakinje; v društvenem življenju naj se ema®’ cipira od fanta in gleda, da ustvari v se^ močno dekliško osebnost. Po tem predavanj11 se je razvila zelo živahna debata. V ponedeljek zjutraj je akademik čuje" podal svoj zelo obširni referat »Branimo sv0' dom«, za njim pa je o temi »Dijakinja in družina« predavala ga. prof. Felicita Laberfl>*(' Tudi ta je v svojem referatu označila ma*e rializem in komunizem kot glavna sovražil* družine. Prvi streže po življenju nedolžne1®,11 otroku, drugi pa otroka jemlje iz srede dri^1' ne in s tem preprečuje materam vzgojo otr^ V svojem govoru je poudarjala, da smo zl»s v sedanjem času vse poklicane v to, da bo®’*! branile sv. zakon, zlasti še sedaj, ko tudi P(! nas hočejo z zakonom potrditi razporoko, H’ popolno ločitev zakonov, dočim je nerazdr®* nost zakona Kristus potrdil z besedami: je Bog združil, tega naj človek ne loči!« j G. prof. Terčelj nam je popoldne predaj o temi »Ali je naša srednja šola v sklad®* krščansko vzgojo« ter je s svojim ognjevi'1 predavanjem vse zborovalke zelo navdušil- , Ob mogočnem kresu se je vršil poslov1* večer, na katerem nam je g. duhovni v0^ spregovoril nekaj poslovilnih besedi. Po sv. maši v torek zjutraj smo se razšl® ® svoje domove s trdno voljo in obljubo, da ® čemo delati »z Bogom za narod«. Akademltarke — novinke «9SaviCa“ vas vabi! Pavlova soba, III, nadstr. Frančiškanska pasaža 13. oktobra 1938 U •STRAŽA V VIHARJU« Honorarji ponesrečenega letalca "Slovenec« je v poročilu o propagandnem ecaju svetovnih »demoikratov«, ki so ga pred dobrim mesecem, pod patronatom narodno-s°cialističnih krmilarjev takratnega češkega ^nanjega ministrstva (češki agrarci in katoli-?an'i ter Slovaki irj Rusini pri tem tečaju niso tnieli nobene besede!) v Tatranski Lomnici aržanizirali združeni češki levičarji, mimogre-i e prav obzirno nakazal »skrivnostno« vlogo, 1 )° je na tem tečaju igral znani barcelonski avi®nski liferant (kot letalski minister v bivši raticoski vladi Leona Bluma), eden izmed v Praznino štrlečih stebrov razsule francoske JUdske fronte, »permanentni delegat komunistične stranke v radikalni in radikalno-socia-^hčni stranki« — kot naziva tega gospoda, 1 mu je beseda avion pogojnik«, mladinsko-radikalni »La FTeche« — gospod Pierre C o t. Gospod Pierre iGot je bil tisti junak, ki je 111 tem propagandnem tečaju svoje češke lesarske prijatelje navduševal k skrajni nepopustljivosti napram avtonomističnim zahtevam sUdetskih karlovarških točk. Ta »avionski ^rokovnjak«, ki je uničil francosko letalstvo, a miroljubni vojskofil je bil tisti, ki je z vso spretnostjo svoje prefinjene demagogije in ^nglcrske zgovornosti češkim levičarjem go-Se svetoval, naj iz dileme — teritorialna avlonomija Sudetov oz. federativna preuredi-CSR v štiri zvezne teritorije po sude.t-em predlogu (o odcepitvi se takrat še ni go-v°rilo!j: vojna —, izberejo rajši drugo, saj more kdo niti v sanjah dvomiti, da Franca ne bi svoji »ideološki« zaveznici, temu °troiku Francije« — kot je vratolomni letalec Pokroviteljsko .iz zračnih višav nazval Češko-. °vaško — prišla za vsako ceno na pomoč. če s sledečimi si predlogi, njih meditacijami, avtentičnimi interpretacijami, no-diplomatskimi vprašanji itd. — tako je ,a|)e modroval ta mednarodni patriot — pridimo letošnji september — o, potem, po-6tn je Nemčija gotovi smrti zapisana, »fran-c°skemu pravnemu čutu« bo zadoščeno, »si-em kolektivne varnosti«, Zveza narodov in ,'Svetovna demokracija« pa bodo za večno re- ^ai. . _ Zbrana »elita svetovnih demokratov« .je ,e) hujskaški epopeji miru do blaznosti p loška- t Molčali so le francoski udeleženci, ki so j Predobro poznali tega levičarskega avan- I Sta. (Mimogrede bodi omenjeno, da so rancoski udeleženci tega tečaja z vzklikom od ljudske fronte« pomilovalno odklo- , Povabilo skupine angleških komunistov, Um je polhrabro sekundiral tudi »kakšen« jkbudni jugoslovanski »levičar«, naj poma- brundati moskovsko internacionalo). In gospod Pierre Cot je bil tisti, ki je če- i e levičarske brate še ob tričetrt na 12 pred *®atr........ astrofo '(bilo je to 3, septembra) samoza- ega. transko Lomnico, s čimer ni bila osrečena na primer »niti« ruska mladina) itd. Poleg teh javnih odnosov pa so se med gospodom Pierre Cotom in jugoslovanskimi levičarji v Tatranski Lomnici razvili tudi prisrčni »privatni« stiki, ki so prihajali do izraza v daljših razgovorih, intervjuvih itd. Da bi se ta prisrčnost ovekovečila tudi na zunaj, so se gospod Pierre Cot in »ožji komite« jugoslovanske delegacije (setoječ iz petih članov) po slavnostnem banketu v foteljih hotela »Praha« skupno fotografirali. Fotografija je dobro izpadla. Drža slovesna. Obrazi resni. Na fotografiji je tudi »zastopnik Slovenije« v brezhibnem smokingu. Fotografije so bile takoj razprodane, ker so fotografirani vse razpoložljive posnetke pokupili. Kako tudi ne, saj imajo tako pomembne fotografije večjo vrednost kot katera koli legitimacija. Ja, ko se ne bi Cotov akrobatski podvig tako brezupno ponesrečil. Slovenska akademska mladina y t"**” 'iw icmui cvj oanit/ča obl n°' kakor tisti, ki je prepričan, da ima vso trdM na zemlii' na morju in v iz r a k u , po-Ce-L. V tei’ ne le za levižar)e' ampak za vso ^»slovaško usodni češko-husitski, fran-sko-jakobinski, sovjetsko-boljševiški veri. ta Cotova »vera« je posebno navdušila in Polnila z upi jugoslovansko levičarsko de- °‘)o v Tatranski Lomnici, v kateri so bili *VnJ. . . ..».v,, o u mm lat jugoslovenske mladine«, »šefi-re- d terji« usahlih levičarskih lističev in po-de ne šarže — tako vsaj so se tej »svetovni i^^hratski eliti« predstavljali. Rotili in vpra- kd *** So mednarodnega letalca, kako in »d&' maaIi »Francija« odrešiti jugoslovansko jja^tnokratično« opozicijo in jo ustoličiti na ju-nič0Vanski vIa|ini prestol. Podprti z optimi- Le kje bo ta barcelonski liferant, ki mu je od letalske oprave ostalo samo še razcefrano padalo, prejel zasluženo plačilo za svoje miroljubne nasvete, ki jih je — čeprav je registriran v advokatski zbornici — velikodušno dajal na — kredit? Ceho-Slovaška je honorar plačala, le da ga ni kasiral Pierre Got... Gotov češko levičarski kredit niso plačali njegovi klienti — češki levičarji, ampak čeho-slovaška država. Izgleda pa, da bo nova zvezna republika Čehov, Slovakov in Rusinov od starih Cotovih čeških klientov zahtevala naknadno kritje neplačanih dolgov . .. Cotov honorar za njegove »neznane« jugoslovanske nasvete v Tatranski Lomici pa bodo plačali naravnost in neposredno naši »levičarji« sami. Zato bo že poskrbelo naše ljudstvo! Pod tem naslovom je objavil »Katoliški akademik« (pa pravijo, da se je včasih ta skupina, ki ji ta očitno pripada, hudo borila proti anonimnosti) v Sloveniji (1. VII., št. 34 z dne 26. avgusta 1938), kakor sam pravi »poziv k strnitvi akademskih vrst«, »da bi se vsi akademiki, ki stopajo na univerzo, pri vsem svojem živem (kakšno je neki mrtvo?) delu v domačem krogu vedno zavedali svoje slovenske pripadnosti. Nimam namena, da bi se prerekal o dopustnosti delitve slov. akad. mladine po svetovnih nazorih, kateri »katoliški akademik« upravičenost odreka in razglaša za edini kriterij odinos slovenskega akademika do slovenstva (vsekakor je tudi ta delitev možna in dopustna) ali da bi zavračal vsako trditev v članku, ki se meni, tudi katoliškemu akademiku zdi nepravilna. Le k temu, kar je »najdrto-doksnejšim katoličanom« naprtil, bi rad nekaj skromnih opomb povedal. Na indeks je postavil papež Pij XI. italijanski časopis «La difesa della razza« kot poročajo časopisi. Narodnosocialistični »Volk und Rasse« je objavil statistiko številčnega stanja Slovanov, Germanov in Romanov (v milijonih): Leto..........................1810 1910 1930 Slovani........................ 65 187 226 Germani . ....................59 152 149 Romani........................ 63 108 120 Okrog 8000 mirovnih pogodb je bilo sklenjenih v zgodovini od leta 1500. Vse so za večno jamčile mir. Tako pravijo, je dognal angleški zgodovinar Maurice Davie. »Katoliški akademik« razdeli slovensko akademsko mladino v tri skupine. En del, čigar jedro tvorijo indiferentno in liberalno usmerjeni elementi, zavestno noče biti slovenski. Tega upravičeno odklanja. Drugi del, »navidezno slovensko« skupino tvorijo najor-todoksnejši katoličani in izrazito levičarski materialisti. Tudi ta del »Katoliški akademik« odkloni, češ da gleda v slovenskem vprašanju »le neko gospodarsiko-politično vprašanje«, ki mu pred očmi lebdi »intelektualistično she-matiziran ideal, v svoji notranjosti votel, zgrajen daleč od konkretnega slovenskega življenja, ki ga pa oboji stavljajo mnogo više kot slovenstvo«. Tretji del »izrazito slovenski«, tvorijo del katoliških akademikov, zmernejši del levičarske skupine okrog Slovenskega kluba in »1551«, latentno pa tudi precejšen del neopredeljenih in neorganiziranih akademikov. Ta skupina »je izrazito slovenska ne le v željah, izjavah in posameznih vprašanjih, marveč v vseh svojih sodbah in tudi pri svojem delu«. Tako je podobo slovenske akademske mladine naslikal »Katoliški akademik«. Oglejmo si nekoliko poteze »navidezno slovenske« skupine, kolikor se nanašajo na »najortodoksnejše katoličane «. Glede izrazoslovja bi si dovolil opomniti, da bi pričakoval od vsakega akademika, tudi od »katoliškega«, da bo uporabljal besede v njih pravem pomenu. Tudi »katoliški akademik« mora biti ortodoksen, če naj besede še svojo vsebino obdrže. Pri popolnosti verovanja pa stopnjevanje nima več smisla. Sicer pa vemo. kam pes taco moli, saj izvira napad Dejanja iz iste usmerjenosti i(0 verskem integra-lizmu št. 7), In še nekaj je zanimivo. 2e dalje časa občudujemo objektivnost nekaterih »katoliških« ljudi, kako nas radi na isto stopnico postavljajo kot izrazite komuniste in kako ne morejo tudi ne ene napake pograjati na komunistu, da ne bi poprej udarili po mladcu ali stražarju, najraje pa po obeh (Navzkrižja in nasprotja). Akademiki »navidezno slovenske« skupine »težko čutijo nerešeno slovensko vprašanje, ... se svoje narodne pripadnosti dobro zavedajo, ob vsaki priliki svoje slovenstvo poudarjajo, ... se za nekatere slovenske probleme živo zanimajo, vendar pa prav pri takih prili-kih navadno nehote pokažejo, da niso dojeli slovenstva v vsej globini«, »kljub vsilj ivernu m o n o p o 1 i z i r an j u slovenstva jim je ostalo to knjiga, zaprta s sedmimi pečati« .,., »problem slovenstva pojmujejo samo zunanje«,... »v njegovi politični in gospodarski plati in v kulturni neodvisnosti od tujcev, »ne vidijo jedra«, ... »notranje nedozorelosti in duhovnega hlapčevstva slovenskega človeka«, .., »pričakujejo rešitve slovenskega vprašanja od popolne prevlade svoje stranke, ki naj bi uveljavila v gospodarskem in socialnem življenju svoj kalup«,... »daleč od konkretnega slovenskega življenja zgrajen intelektualistično sheinatiziran i d e a 1«. Prizna pa, da so »prepričani, da bo za ves slovenski narod dobro, če se njihovi gradovi postavijo iz oblakov na realna zemeljska tla, a vendar n e v i d i j o , da hočejo pahniti slovenski narod iz ene duhovne sužnosti v drugo, enako prvi ali še hujšo od nje (»katoliškemu« akademiku je iz katolicizma rastoče življenje vsekakor duhovna sužnost!) Nekateri izrazi tega opisa so pač lastni tistim, ki mislijo, da so izrazito in resnično slovenski že zato, če o »slovenski danosti in konkretnosti«, o dojemanju v vseh globinah« Problemi jugoslovanskega nacionalizma (Nadaljevanje) zagotovilom, ki ga je gospod Pierre 8o i- , 0 velikodušno dal češkim levičarjem, dele ■ • belj* ael©gati »jugoslovanskega ljudstva« skr-5^ zato, da informirajo »mednarodno jav-!itj. *. 0 katastrofalni »fašistični« zunanje-po-r0r.111 wieotaciji jugoslovanske vlade, o te-^sv' 1 vIa(Ia v Jugoslaviji (nekateri začude-d4r *tovni demokrati so spraševali, kako ven-' da so ti »trpini« dobili notne liste » Ta. 2. Tudi Slovani smo postali zgodovinsko upoštevani šele s krščanstvom. Pred sprejemom krščanstva zasledimo komaj tu in tam slovansko ime v zvezi z ostalimi »barbari« — kar je veljalo kot skupna oznaka za takratni necivilizirani svet. Ciril in Metod sta vpisala v zgodovino- južne in zapadne Slovane. Sv. Vladimir je odprl zgodovinska vrata Veliki Rusiji.^ Katolicizem je rešil Poljsko usodo ostalih severnih Slovanov in ji ustvaril slavno zgodovino. Skozi vso srbsko zgodovino gre kot rdeča nit krščanstvo. Srbi so bili skrajni stražni mejnik krščanske Evrope. Saj so v borbah s Turki skoraj izkrvaveli. In zaradi obrambe krščanske civilizacije z ognjem in mečem niso mogli slediti kulturnemu vzponu ostalih krščanskih narodov, ki so za tem zaščitnim zidom slovanskih teles v miru razvijali duhovno in umstveno kulturo krščanske civilizacije. . Skoraj isto velja o Hrvatih. In vprav muslimanska Bosna je najbolj tragični dokaz za krščansko zgodovino Srbov in Hrvatov. -Bosna nam je ostala kot večni spomin na strašno razdobje heroične obrambe krščanske Evrope pred turško invazijo od strani južnih Slovanov. Enako kot smo vsi Jugoslovani sprejeli krščansko blagovest, tako smo pri tej pomembni zgodovinski zmagi in žaloigri krščanstva obenem — sodelovali tudi Slovenci. In dalje — slovensko izročilo na vsaki svoji popisani strani govori o krščanstvu kot živem vrelcu, iz katerega so stopnjama potekali elementi, ki so nam končno zgradili oni življenjski stil, duhovno in materialno kulturo, kar na kratko skupno imenujemo: narodnost. Iz vere in dušnega pastirstva so izšle naše prve pismenke in naši prvi književni spomeniki. Beli menihi so prvi zaorali našo ledino v umno kmetijstvo. Župnije in samostani so nam dali prvo ljudsko šolstvo. Jezuiti v Rušah so nam s prvimi slovenskimi ljudskimi igrami položili temelj naši ljudsko-narodni kulturi. Edina stran našega narodnega izročila, ki jo naši liberalni narodni odpadniki poskušajo čitati in tolmačiti tako, kakor da bi ta stran zanikala in prekinila Tazdobje slovenske katoliške tradicije, je doba Trubarja in njegov iz-podletel poizkus Slovence protestantizirati. V tej svoji protikatoliški svobodomiselni gorečnosti ti naši liberalni odpadniki pozabljajo troje: 1. da je katolicizem Slovencem že davno pred Trubarjem dal prve slovenske književne spomenike; 2. da so tudi Trubarjevi spisi bili, čeprav ne katoliški, pa vendar krščansko-verske narave; 3. da je danes splošno sprejeto naziranje, da bi nas protestantizem, ako bi Trubar uspel, bržkone brez posebnih težav potegnil v germansko morje. Vprašajmo se samo, kdo je zalagal Trubarjevo akcijo s sredstvi? In zopet je bil katolicizem, ki nas je rešil takratne preteče narodne smrti: samo dosledno izvedeni katoliški reformaciji se imamo zahvaliti, da smo presekali vrv, s katero so nas protestantski nemški knezi vlekli v germansko brez dno. In tako lahko obračamo stran za stranjo našega narodnega izročila: povsod isto dejstvo. Ravno letos na bimikoštni ponedeljek je poteklo 100 let, kar je naš Slomšek v takrat še slovenskem Blatogradu nad Celovcem govoril znamenito pridigo o dolžnostih do materinega jezika. Prvi korak od podzavestnega ljudstva v smeri proti zavestni narodnosti je torej za nas Slovence napravil katoliški š ko f. (Dalje.) 13. oktobra 1938 —* govore, čeprav je človeštvo do pred kratkim izhajalo z manj kompliciranimi izrazi, pa so se po vsem videzu bolje razumeli med seboj in čeprav so bili tudi že in so še brez uporabljanja takih izrazov, vsaj toliko, če ne bolj »izrazito« Slovenci in slovenski. Govorjenje o monopoliziranju slovenstva je hoteno nerazumevanje naše trditve, ko pravimo: Kdor ruš1! v slovenskem narodu posredno ali neposredno, hote ali nehote katolištvo, ta ni m ne more biti objektivno dober Slovenec, ker ruši bistveni sestavni del kulture slovenskega naroda. Katolicizmu nasprotne nepopolne umetnosti in leposlovja in nekaj razprav še daleč ne predstavlja bistva slovenske kulture, ampak vse prej domišljavo posnemanje tujih vzorov v nekem res neosnovanem hlapčevskem duhu, ki misli, da naša kultura ne bo modema, če vsaj nekdo tudi pri nas ne ponovi in se ne poizkusi v vseh modernih neumnostih, ki si jih kdo na svetu izmisli. Govoriti o »idaleč od konkretnega slovenskega življenja zgrajenih intelektualistično shematiziranih idealov«, ko misli na abčestve-ni družbeni red, je znamenje površne domišljavosti. Načela vsake ureditve tudi slovenskega družbenega vprašanja so v imnogočem splošna, saj so obče človeška, nikdar pa nismo in tudi ne bi mogli prezreti pomena dej a n s k i h razmer, katere mora vsaka obča ureditev družbe upoštevati in bi to »katoliški akademik« lahko tudi zapazil, če bi pred tako lahko izrečeno sodbo prebral vsaj nekaj člankov »Straže v viharju«, ki govore o tem predmetu. Zanikati pa potrebo nekega ideala, po katerem hoče mladina preoblikovati življenje svojega naroda, pomeni pa zanikanje same racionalnosti človeka. Bodi dovolj! Ponavljam s »katoliškim akademikom«. »A stvar se mudi«. Mudi se, da bi že kmalu prišli do malo bolj jasnih pojmov in se malo otresli drzne domišljavosti, ki drugemu naprti vse možne in nemožne očitke, če pa se javno obdolženi brani, je pa to razbijanje naših vrst, zamera, užaljenost in ne vem še kaj. Tudi katoliški akademik. Delo in uspehi Akademske akcije Delovna doba sedanjega odbora AA se bliža koncu in kmalu bo prišel čas, ko bodo predsednik in odborniki dajali račun o svojem delu in njegovih rezultatih. Univerza je dobila letos 8 milijonov za zgradbo novega strojnega instituta, 5 in pol milijona za dograditev vseučiliške knjižnice in odobreno je najetje posojila v znesku 4. mi-lij. din za akademske menze v Ljubljani, Bel-gradu in Zagrebu. Slovenski akademik, ki je z vso dušo pri svoji univerzi, ki si je z velikimi žrtvami in vztrajnostjo zgradil svojo organizacijo — Akademsko akcijo za izpopolnitev univerze — ki ima nalogo uveljavljati in zagovarjati potrebe vseučilišča in akademske mladine, bo uspeha, za katerega se je poleg drugih činiteljev borila tudi AA, nad vse vesel. Celotno delo, ki ga je v tej poslovni dobi izvršil odbor, je bilo kljub pasivnemu zadržanju zastopnikov neke skupine, kljub vsemu otežkočanju dela, vendarle obširno in obenem intenzivno. Nov način dela in borbe za izpopolnitev, ki ne smatra AA le za politično* orodje za borbo proti vsakokratnemu režimu — konstruktiven in razumski — brezm itingov in štrajkov,ne smešno rezolutiven in uporen, temveč stvarno poudarjen in u t e m e -1 j en, način borbe, vreden slovenskega evropskega akademika, je bil letos najboljši in najuspeš-n e j š i. Ni lahko voditi AA, to vemo vsi — vedo pa tudi to naši levičarji. In predsednik AA je ob pričetku svoje poslovne dobe postavljen pred dve možnosti: ali vodi delo ali kakor radi imenujejo »politiko« akcije po lastnem preudarku in ima pred očmi le en cilj: uspeh, ali pa se po receptu tistih, katerih nameni presegajo delokrog AA in katerih cilj je popolnoma drug, postavi v službo ne preudarnega dela, temveč destruktivnega in za univerzo in njeno izpopolnitev škodljivega ali vsaj brezsmiselnega udarjanja po mizi — tja v en dan patetično zahtevati popolno univerzo — takoj — akademsko četrt v Ljubljani — svobodno akademsko menzo —»svobodno« v toliko, da ibo dana prilika in teren za neko propagando, vse, vse zahtevamo — in zraven hujskanje proti režimu, napadi na slovenske voditelje — še korak — pa ®o že v borbi proti fašizmu, namah predstavljajo »združeno« akademsko mladino in protestirajo, protestirajo... štrajk. Taka je ona druga »iborba« za popolno univerzo in namesto milijončkov za institute dobi slovensikf akademik pečat nezanesljivosti in univerza je označena kot leglo ilegalne, proti sedanjemu družabnemu redu naperjenega gibanja. Resnici na ljubo in ugledu naše alrnae ma-tris v doibro moramo poudariti, da so zadnji dila: dolga brezplodna leta so bila posledica te taktike. Naloga A A je sistematično propagirati v javnosti izpopolnitev univerze, dajati pobude in spremljati izdelavo potrebnih načrtov, intervenirati na merodajnih mestih za čimprejšnjo odobritev in biti vedno pripravljen v imenu akademske mladine pametno in naj-v primernejšem trenutku zahtevati rešitve ... Ni nujno, da je predsednik AA neustrašen katedrski borec, ni potrebno, da zna sestavljati udarne resolucije in pozive na javnost, važnejše in za končni uspeh koristnejše je, da je iznajdljiv in si zna poiskati pot do najod-ločilnejših faktorjev in t a m dobiti zagotovila za kredite. V času, ko se je v Belgradu na sejah raz" nih finančnih odborov reševalo vprašanje &°' tacij slovenski univerzi, je bilo treba na licU mesta primerno, pa energično in v najboljše*11 trenutku neprenehoma opozarjati na P°" irebe naše univerze, vztrajati do konca-Kako neodgovorno in kratkovidno so nekater' presojali položaj, pa je dokaz to, da so h°’ teli prav tisti teden pred sejo ministrskega nainčnega .komiteja — energične ukrepe štrajk, ki bi silno škodil, ker se do takr® vprašanje dotacij še ni rešilo in je bilo visno od ugodnega razpoloženja odločujočih' kako se bo rešilo ... (Dalje-) dve leti taki in slični poizkusi izrablj sinja reprezentančnih naših akademskih organizacij — propadli — slovenski akademik brezvestnim hujskačem obrača hrbet. Toda ta skupina še obstoja in na njeno delovanje moramo biti pozorni — na straži. V zadnjih treh letih je univerza dobila okrog 25 milijonov za nove zgradbe: še pred zimo se pričneta graditi strojni institut, za katerega določena vsota 8 milijonov din, ki je bila izposlovana letos, popolnoma zadostuje; kemični institut, za katerega bosta 2 milijona, ki sta na razpolago, zadostovala za dograditev v surovem stanju; knjižnica, za katero je do zdaj porabljenih 7 in pol milijona, ki je sedaj v gradbi, in za katere dograditev je na razpolago še 5 in pol milijona din, ki so tudi letos izposlovani; akademska menza je zagotovljena. Višina kredita še ni določena, je pa ta zapopaden v znesku 4 milijone din, ki so odobreni za akad. menze v Belgradu, Zagrebu in Ljubljani. Nikdo ni tako naiven, da bi te uspehe pri-soval izključno Akademski akciji. Nikdo pa tudi ne more zanikati, da je skušala AA po najboljši vesti podpirati akcije za izpopolnitev univerze. Ko bi se mi borili za popolno univerzo p o mitingih in p o ulicah, ne pa za mizo in pri odločilnih č i -niteljih, s praznimi gesli, ne pa s stvarnimi argumenti — potem se ne ibi danes gradile v Ljubljani tri impozantne univerzitetne stavbe — temveč bi še vnaprej sanjali o moderni, po pariškem vzorcu postavljeni univerzitetni četrti. Tako dela ona skupina akademikov, ki vidi svoj vzor v prirejanju otroškosmešnih štrajikov z internacionalnimi nameni in z izdajanjem serije ilegalnih letakov. 0 zadržanju liberalnih akademikov do slovenske univerze ni potreba izgubljati besed. Saj je njihovo glasilo izjavilo, da jim je vseeno ali se gradi univerza ali pa ne. Kljub tej svoji oficielni izjavi desinteresiranosti pa ne opustijo nobene prilike, da ne bi dela AA kritizirali; menda zato, ker se jim zdi, da bo s tem prikrajšana ibelgrajska univerza. Oboji silijo v odbor AA svoje ljudi, ki so z vsem svojim dosedanjim delom, oziroma nedelom potrdili domnevo, da so prišli v odbor samo zato, da ne bi prišel kdo tretji, ki je bolj sposoben in ima več volje do dela in mu je pri srcu samo proč vit naše univerze, ni mu pa delo v A A krinka za razredno in strankarsko propagando. Te skupine se borijo proti »akciji«, ker baje dela politiko, ki ima »zveze«, češ borba mora biti »načelna«, »brezkompromisna« in »daljnosežna« ... Videli smo, kam je ta njihova taktika vo- Hirovni »kongres" Kongres »svetovnega mladinskega gibanja« v Newyorku. Čeprav je kongres v Ženevi 1. 1936 dovolj jasno pokazal, kakšnim ciljem služi svetovni mladinski kongres, so vendar iniciatoriji šli z novimi nadami krepko na delo. Mir! Dobro in nadvse zažeijeno je delo za mir, ravno zato pa je itreba tembolj grajati one večne revolucionarje, ki hočejo plemenita stremljenja ostalih speljati v svoje vode. To je kongres v Ženevi jasno, a ne dovolj glasno pokazal. Organizatorji kongresa so letos celo poskrbeli za patronat, ki naj bi ga prevzel patriarh Miron Christea. Res smo brali v kongresnih vabilih njegovo ime in imena še nekaterih drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Toda — v drugi propagandni kongresni knjižici teh in še mnogo drugih imen ne najdemo več. Tem vidnejši pa postajajo rdečkasti in rdeči madeži! Tokrat se je torej škandal zgodil že pred kongresom! Toda borivci z mirom so škandalov že vajeni iz Ženeve in so hladnokrvno prešli demanti patriarha Christea in drugih uglednih osebnosti, da bi prevzeli pokroviteljstvo, in se borili za »resnico« naprej. Kakšen je ibil potek letošnjega kongresa, naj izpriča izjava senatorja Clarksona, zastopnika oblasti demokratske USA na kongresu: »Diplomatske informacije, kakor tudi potek kongresa so pokazale, da ima kongres iste namene kot komunistična mladinska internacionala.« Na pobudo ženevskega kongresa je bil ustanovljen »Beogradsiki ©mladinski mirovni odbor«, ki ga že poznamo po njegovih pro-slulih »mirovnih akcijah«« na belgrajski univerzi. V vabilu, v katerem vabi vse jugoslovanske študente brez razlike verskih, političnih in filozofskih struj ne newyorški kongres izpoveduje, da se je v svojem dveletnem delovanju ivedno »rukovodio« z osnovnimi principi kongresnega pokreta! Saj to smo že dolgo vedeli, pa tudi videli. Zelo se čudimo — nekateri pravijo, da to ni nič čudnega — da simo našli med člani pokroviteljskega odbora za newyorški kongres tudi g. rektorja belgrajske univerze dr. Dragoslava Jovanoviča. Koliko stane vojska? Stroškov za vojsko na Španskem ni mogoče oceniti, pač pa so na razpolago podatki, koliko stane kitajsko - japonska vojska. Pravkar je razpisala Japonska novo notranje posojilo v višini 400 milijonov jenov. V petih mesecih je Japonska morala plačati za vojni material skoraj 353 milijonov dolarjev (v zlatu!) samo eni ameriški banki. Maja, junija in julija so poslali Japonci za 56 milijonov dolarjev zlata v Združene države. Japonska potrebuje 65 različnih surovin, pa jih ima le 9 v svoji državi. In človeške žrtve! Ugotovljeno je, da je bilo ile v 1 mesecu, od 28. maja do 28. junija zaradi letalskih napadov 500 japonskih letal pobitih ali ranjenih 10.000 civilnih oselb. »Kadar je želel ali želi kdo zase in za svoje prijatelje pravo v reševanju narodnostnega vprašanja, tedaj se mora dovoliti uporaba prava tudi proti* sebi in proti svojim prijateljem. iNeville Chamberlain. iveri 500.000 ameriških Kolumbovih vitezov je po svojih predstavnikih protestiralo pri Vr ., sedniku ameriških filmskih podjetnikov " , Haysu, proti filmu »Blokada«, ki prik&2uJe špansko državljansko vojno po načrtih, ki s° jih izdelali komunistični in marksistični He°' logi. Film je krivičen in popolnoma eno stran-ski. — Če bi v Sloveniji storila kaj taikefl8 »Straža« ali »Mi mladi borci«, bi bil to zaslišan greh neodgovornih ozkosrčnežev svobodo kulturnega ustvarjanja. V članku »Češki nauk« piše »Sloveni)®*1 med drugim: »iNi se (ČSR, op. p.) od vs0fSJ začetka zavedla, da v dobi stisk ni časa ** centralistične in unitaristične prizadeve ^ poskuse. Ali z drugimi besedami, če bi takoj od vsega početka svojega obstanka daj, z velikim srcem manjšinam tiste pravice, “ jih je bila pred nekaj tedni pripravljena da*1' nasproti Slovakom pa prav tako od vsega z3" četka zavzela stališče bratovskega, na popo*11 enakopravnosti slonečega sožitja namesto °e' bratovskega hegemonizma — kako druga^f1 bi bil njen položaj danes!« ... In konča: »T°“ menda je Tes prekletsvo tudi boljših ljudi $ narodov, da se ne,znajo odpovedati pred'pr* vicam, razen ko je že prepozno. In da se j1*1 zmeraj zdi, da prav zanje zakoni razvoja 0? rodov in držav ne veljajo, ker jih ta hip hova železna roka še ni zagrabila za vra* * Veseli nas, da Slovenija v tem primeru $0 glaša s stališčem Cerkve. Ameriški katoliški škofje so sestavili P° seben informacijski urad, katerega nalaga 1®' odkrivati in zavračati vse laži, s katerimi sprotniiki blatijo katoličane in katoliško Cef kev. V »Katoliški riječi« poroča A. P. o šesta®' ku »Slaviae Catholicae« ob priliki kongr®5* Pax Romane na Bledu. Pravi, da zaradi r** bitosti slovanskih narodov težko verjafl>e tesnejšo slovansko katoliško skupnost, smo premalo katoličani. Ugotoviti morai^ resnici na ljubo, da je »Slavia Cathol*0^ doslej še dosti dobro delovala in včasih preprečila večje ali manjše nesreče v slovanski katoliški družini, priznati pa mo na drugi strani gospodu A. P., da bi * . via Catholica« lahko še mnogo več dos®S Moderna svetovna trgovina. Kot otroci smo radi prebirali povestir k* so slavni raziskovalci novih delov sveta PT ,0. stik s tamkajšnjimi domačini in začeli vati z njimi na najprimitivnejši način: bi * za blago. Tako so kupili pri njih kok°s® orehe, pa so jim dali v zameno nože in Zdi se, da so se 'taki časi spet povrnili v ropi, vsaj v nekaterih državah. Tako bere v časopisih, da Italija namerava gradit' s Romunijo ladje, Romunija pa naj plača petrolejem. Prav tako je ponudila Italija ” ski, da ji zgradi motorne ladje, ki naj jih P lovico plača — s polenovkami. Podolbno P j nudbo je dobila tudi Mehika, ki naj se od tudi s petrolejem.