268
Popotnica
France Vurnik
NA POT    Je še pesem?
Znotraj dosegljivega obzorja, neujeta, nedojeta?
Se je v krvi utopila? Se je v srcu zadušila? Je še pesem?
269                                                                                                                               Popotnica
Je omagala pod škornji? Je v trušču onemela?
Je še pesem?
Se je umaknila tja na mrzli sever? Se je potopila v gluhe vode
samotnih jezer? Je še pesem?
Kličem te iz trušča, vabim iz gluhega srca, vrni se s hladu višav, snubim te v globinah jezer.
Še si, vem,
da rane celiš v samoti. Čakam, čas me je utrdil, vem, da te dočakam.
Malo bolj si frkljasta kot včasih, zato pa manj skrivnostno izzivalna. Na vse pristajam, ko odpravljam se na pot.
Vem, da si
v tej širni entropiji
blodečega duha.
Vem, da si
v potokih pretakajoče se krvi;
vem, da si
v širjavah nezaznavnih.
Zato na pot,
ni prva in ne zadnja odločitev
brez zagotovila venca zmage.
Na pot,
zahvaljena za veselje nemira,
ki mi je popotnica.
270
France Vurnik
Lahko se okopamo v praznem besedičenju, v okrasnih odsevih nekdanjih parol.
Toda tla pod nogami so še vedno skalnata in gorski potoki sneženo hladni, le povzpeti se je treba
do njih. (Toda časa ni več na preostanek). Večer lega na zemljo, zamujam zadnji zmenek.
SLABOST    Daleč v sebi
v nekem davnem času je bila pesem ranjena.
Čas zakriva,
spomin odkriva,
sanje jo bude:
njen obraz
z nasmehom
(blagim, daljnim)
— tako me je sprejemala
na hišnem pragu —.
Najine besede so že zdavnaj, kdaj, o kdaj postale kamenkruh.
ODSEVI    Tudi gore so se znižale — pogled z njihovih vrhov zastirajo megle votlega upanja.
271                                                                                                                               Popotnica
OČITANJE     Eh,
Marija na oltarju,
kaj počneš tam gori
v marmornati samoti.
Iskal, čakal
sem te
v mehki travi
zelenega upanja.
Na gozdnem mahu
sem doma,
v šum odtekajoče reke
se utapljam,
s hrasti in smrekami
se bratim.
Daleč so gotski oboki tvoje domačije, kamor zahajajo ustrahovani v brezupu kesanja.
Med hrasti in smrekami bom odzelenel.
PO TANGENTAH    Se vedno
nepopisan list s cvetnim prahom
upanja (čeprav si prah
in se v prah povrneš) spomladjo
kakor preorana njiva. Čeprav klic
nima več odmeva — šumenje reke
ga duši — Tudi s tem se je sprijaznilo drevo sredi pomladnega brstenja.
272
France Vurnik
ČASI     Kje si,
ko hodiš ob meni in te ni na veji, ko je sova na vereji?
Čas je odplaknjen
kot pomije, iz trenutka se prelije v maj in seštevek je vse manj.
Mutasto se
mota pajek
molka
v pajčevino
pretenj
čez marogasti
planet
odklet.
In te ni; kje si, kosi?
.
MEFISTO    Dolge so te poti; potopljen, sprhnel trenutek bežne misli ob ropotu strojev.
Razkosani trenutki
se kosajo;
o mir, vampir
miru,
izsesavajoč
nemir.
273                                                                                                                              Popotnica
ki tam prhni vsebolj, vsevdilj od njega dni, ko njega ni več, saj hudir ne mami več za svoj kvartir. Je preč, je čisto preč.
Kdaj spet pade rosa, da bi stekla bosa?