Glasbena šola »Franc šturm«
Po lepem muziciranju hladen račun
»Skoraj hudo mi je,« se je nekoliko zamislil Anton Kozole, ravnatelj šišenske glasbene šole Franc šturm, »ko moram nekomu, ki s srcem muzicira, po lepi glasbeni uri popol-noma neglasbeno izročiti denamo položnico. Nasploh je potrebno na temle mestu vse pre-več razmišljati o kurjavi, različnih stroških, podpisovanju računov in še bi lahko v nedo-gled našteval...«
V sivih očeh je zaznati svežino, v nevisokem telesu gibljivost. Miren obraz obkrožen z za-lisci rad že brez besed pripoveduje o iskreni Ijubezni do glasbe, šole in njenih učencev:
»Imamo dober družbeni dogovor, ki v Ljub-Ijani glasbenim šolam določa normative. Ven-dar pa je ta dogovor omogočil osebne do-hodke pedagogom in vodilnemu osebju, ad-ministrativno tehničnega (ki ga nimajo pre-več) pa deloma obesil na akumulativno spo-
sobnost šole. Kar 50 odstotkov sredstev nam tak način pobere. Pri tem velja povedati, da pri nas starši že plačujejo 500 dinarjev šolni-ne, v občinah izven Ljubljane pa od 150 do 400 dinarjev. Nismo razsipni in v 88 oddelkih smo lani imeli vpisanih več kot 1550 učencev, čeprav nam je po normativih dovoljeno ie 1496 učencev.«
Toda kako odkloniti nekoga, ki vztraja, ima celo talent za glasbo. V občini Šiška imamo tudi nove stanovanjske predele z obilico otrok in kako kratiti pravico nekomu, ki bi se rad uk-varjal z glasbo:
»Moram tudi povedati, da po mojem mne-nju večje šolnine, kot so sedaj, starši najbrž ne bi preneslk Strašno so se podražila tudi glas-bila, trobila, katerikoli inštrumenti. Za primer naj navedem pianino. Se pred štirimi leti je ve-
Ijal 20.000 dinarjev, dandanes je zanj po-trebno odriniti 180 000 dinarjev. Hkrati smo letos za šolanje na klavirju in kitari odklonili prek 100 kandidatov, nihče patej množici mladeži ne bi branil vpisati trobila ali godala. Zakaj tako? Poglejte, saj nimamo ustreznega števila pedagogov. Sezeloresnosprašujem,kako bo čez nekaj let, ko bodo nastopile generacijske menjave profesorjev.«
Anton Kozole se tudi sprašuje, kam vodi usmerjanje mladih, ki bi se radi ukvarjali z glasbo, če jih enostavno prevzemajo cerkveni krogi. Vsaka čast lepemu petju na koai in brenkanjli na kitaro ali celo muziciranju na harmoniko. Res je, številni skladatelji so pi-sali sakralno muziko, toda a!i naj trenutne oko-liščine potisnejo glasbeno dejavnost izven splošnovzgojnega področja? Kaj takega pa bi resnično ne bilo potrebno:
»Taka vzgoja, četudi glasbena, bi potekala naidejno povsem drugačnihosnovah. Zatorej pazijivo pritesanju programov. Glasbenašola je vendarle prostovoljna oblika staršev in ti-stega, ki se odloči za spoznavanje inštrumen-ta. Posebej nadar jenim pa sploh ne bi smeli prizadejati krivice.«
Anton Kozole je po rodu iz-delavske druži-ne, rojen v Brežicah. To je očitno tudi pri nje-govem govorjenju, dobro potegne samogia-snike. Pri starosti 36 let mu novembra poteče prvi mandat kot ravnatelju šole. Še se bo po-tegoval za naslednje štiri leta:
»Zdaj naj bi tudi ravnatelji učili; Sem za to. Tako ohranjaš stik s pedagoškim delom. In meni čisto ustreza. Glejte, diplomiral sem na klarinetu in dolgo časa ga nisem mogel držati v rokah. Zdaj bi to bilo lažje. Prav z užitkom vadim in nemara celo glasbo doživljam na nek nov način. Seveda se je v teh letih spreminjal tudi moj okus, vztrajam pri tem, da mora dober glasbenik, posebej pa poklicni vse znati. Vsemu streči in ustreči.«
Zanimivo. Glasba sama zelo malo govori o svojih tvorcih. Veliki glasbeniki so bili lahko denimo kdaj kaj čudni Ijudje. Res pa dobro glasbeno podajanje nikakor ni samo obrt. Je skupek umeteinosti, virtuoznosti podajanja, čustev, privlačnosti. Mešanicanečesa, kar pri poslušalcih in izvajalcih ustvarja neko novo, zanimivo občutje. Lepo, plemenito, doživetje duha.
¦    Anton Kozole živi-na Viču. Moja hišica, moja svobodica z 10 kvadratnimi metri vrtička: ^.
»Tako za sprostitev, fizično utrujenost. Ravno prav je tega. Kdaj se zapodim tudi na Šmarno goro...«
Vendar, dandanašnji časi so stabilizacijski. Ali se bomo potegniii iz težav? O, da! Še vedno ne gre za glavo, kot v vojni. Ne sme biti dilem:
»Prispevek nas vseh v glasbeni šoli pomeni še izboljšanje kakovosti našega dela. Če bo to vsepovsod, ni dilem iff sploh ne sme biii problem,« sva končala najin razgovor. Anton Kozole rad, najrajši govori o glasbi. Takrat mu sive oči res bleščijo...
Bogomir Šefic