90 štev. V Ljubljani, v čeirtek 14. avgustu 1879. Letnik VII. Inseratl ae sprejemajo in veljA Iristopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, ii ii ti i» ® ii ^ II li II II 3 i| Pri večkratnem tiskanj se «ena primerno «manjša. R ok o pi si se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo (adn> nistraoi ja") in ekapedicija na Florijanske ulice h. št. 19. Po pošti prejemar velja : Za celo leto ta poileta ea četrt leta 10 gi. o kr. 50 V administraciji velja Za celo leto . . 8 gi. 40 kr 20 10 „ Mtitu list za ;i uro i za pol leta. ta četrt leta V Ljubljani na dom pošiljan velji 60 kr. več na leto. Vredništvo je v Kožnih ulical) štev. 25. Izhaja po trikrat ua teden sicer v torek, četrtek in soDoto\ Zarad praznika izide prihodnja številka „Slovenca" v torek 19. avgusta. Šolsko vprašanje v Avstriji. Velik, če ne nsjveči del prepira v Avstriji se 6uče okoli šolskega vprašanja. Deloma se dotika šola verskih, deloma narodnih interesov Opozicija katoliške stranke se obrača proti brezverski, ona Slovanov proti ponemčevalni šoli. Nahajajo se pa nasprotniki sedaj ne šole še iz mnogih drugih krajnih, narodnogospodarskih, zdravstvenih, Ijudoljubnih ozirov Kdor bi zamogel v Avstriji šolsko vprašanje vsem strankam ugodno rešiti, on bi vzel narodnim in verskim prepirom velik del njih ojstrine, ter bi si zaslužil hvalo cele države. Ministerstvo nauka in državni zbor osvojila sta si vso oblast nad šolo, pa ne v zadovolj-nost narodov in Btrank. Centralizacija in ponemčevalni liberalizem šole sta zbudila toliko nasprotja, da se že vidi, da bo treba sprememb v federalističnem, katoliškem in narodnem smislu. Eni so predlagali in še predlagajo, da bi se šolske zadeve prepustile deželnim borom. Pa tudi tukaj se nimamo velikega po-boljška nadejati: šola bo potem odvisna od večine dotičnega deželnega zbora; ako bi ua primer za Slovence prav kranjski in goriški deželni zbor pravične postave uvedla, bosta nasprotno deželna zbora koroški in štajarski toliko bolj pritiskala Slovence s ponemčeva-njem in katoličane z brezverskim duhom. To so že uvideli, zato se je že slišal predlog, naj bi se naredile v deželnih zborih posebne na- rodne kurije, tako da bi o nemških šolah odločevali nemški, o slovenskih pa slovenski poslanci. Pa jaz tudi v tem ne vidim narodne ravnopravnosti zagotovljene. Najprej bodo te kurije odločevale le o ljudskih šolah; gimna zijo in visoke šole bo nadziral kakor prej minister nauka. In če bi prav narodne kurije odločevale o ljudskih šolah, kdo bo določeval, kam spadajo na pr. mestne ljudske šole po Slovenskem ? Mariborčani, Celjani in drugi po-nemčeni meščani se bodo izrekli za Nemce, in odločevala bo o teh šolah potem nemška kurija; pa kaj govorimo o štajarskih mestih, saj bodo eelo v nekterih mestih iu trgih na Kranjskem hoteli Nemci biti in določba o teh šo lah pride v roke nemške kurije, tako šole v Novemmestu, Tržiču, Idriji, Postojni, morda celo v velikem Gabru. Koliko bomo potem na boljem? Kaj pa še le z latinskimi in visokimi šolami ? Skušnja uči, da je šolski centralizem v Avstriji neniogič, zaradi različnih vdr, narodnosti, političnih nazorov, krajnih potreb in kulturnega napredka. Na Dunaji žele brezverskih, na Tirolskem katoliških šol; mi nečemo nemških, Rusini nečejo poljskih , Istrijaui in Dal-matinci nečejo laških sol. Kako vsem vstreči in vsem pravičen ostati ? Ministerstvo nauka naj se opusti. Namesto njega naj se ustanovi toliko narodnih šol skih svetov, kolikor je narodov. Sestavil bi se tedaj nemški, češki, poljski, rusinski, slovenski, laški in hrvatski (dalmatinsko-ister-sterski) narodni šolski svet, vseh tedaj sedem. Vsak teh narodnih šolskih svetov imel bi po-poluo oblast čez ves poduk svojega na roda, tako čez ljudske, kakor čez srednje in više šole. Ves tisti denar, ki ga potrebuje sedaj ministerstvo poduka, razdelil bi se po številu duš ali po visokosti davkov med te narodne šolske svete. Narodni šolski svet bi tedaj imenoval in nastavljal učitelje in profesorje, ter jih tudi plačeval, bi predpisaval učue predmete in nadziroval podučevaDje. Lahko bi se mu izročila tudi oblast, nove šole ustanov-Ijati in šolska pdslopja zidati, v tem slučaji bi se mu morala veča svota na razpolaganje dati, kar bi pa pri varčnem postopanji ne pomnožilo davkov, ker je vse eno, ali se davek odrajta v podobi direktnega davka, ali pa v podobi šolske priklade, kakor se je godilo dozdaj, ko so si občine šole same zidale. Zdaj naStaue vprašanje, ktere občine naj spadajo k nemškemu, ktere k slovenskemu, ktere k laškemu šolskemu svetu? Tu naj bi ne veljal sklep občinskega odbora, ker bi to provzročilo vedne spremembe, kolikorkrat bi prišel do vlade drugače misleč odbor; ampak naj bi se po natančnih statističnih podaktih poizvedelo, ktera narodnost ima v vsaki občini absolutno večino prebivalstva, k tiste narodnosti šolskemu svetu potem pripade in dotični šolski svet ima šole tiste občine oskrbovati. Ker se bo po teh statističnih podatkih določila tudi svota, ki jo vsaka narodnost za šolske namene na razpolaganje dobi, zato ima ta svota nepremakljiva ostati, če ne za večno vsaj za daljšo vrsto let. Ako Babica Rada. (Slika iz bolgarskega življenja od S. Bobeeva.) V. Nisem se mogel domisliti, kaki vzroki so napotili Midhata, da je ukazal obesiti našega dobrega učitelja Kamena. Bil je ravno toliko kriv, kolikor vsi drugi učitelji, kolikor vsa naša mladina. Vse mlado, čvrsto, živo in če-stito pripravljalo se je, da vstane pri prvi priložnosti, da zagrabi za orožje in udari na so-vraga. Leta 1866 — 18G7 pripravljalo se je pri nas vse; ali moramo priznati, da so bile naše priprave splošno neznatne, ne zelo resne, in da se skoraj nihče ni strinjal z onimi, ki so hoteli takoj podnetiti narodni vstanek. Nam je manjkalo najvažnejših stvari: orožja, streliva in vodje. O organizaciji niti ne govorim. Ali česa so obdolžili, zakaj so obesili Kamena? Zakaj so kaznovali dečka iz Svištove? Pojdite in vprašajte Midhata samega! Tudi sam bi vam ne znal odgovoriti. „Kometa", djal bi in ničesa več! Govoric bilo je povsem malo. Nekteri so djali, da je Kamen dopisoval v Brajlske pro-titurške novine „Dunavska Zora". Drugi menili so, da je svoje učence podučeval o vojskinih vednostih, da je oboroževal ves svoj okraj in se pripravljal, udariti na Balkan na pomoč Filipu Totu. Naposled bilo je tudi nekaj tacih. ki so pravili, da je Midhat kaznoval Kamena zaradi štarih pregreškov, posebno zato, ker je javno ugovarjal ustanovam in reformam Mid-hatovim, kazaje na njihove pogubne nasledke. Pa kako se je paša požuril s kaznovanjem Kamena, danes so ga vjeli, ponoči obsodili, in drugi dan že obesili. Mlajima bratoma posrečilo se je ponoči ubežati. Dala sta nekemu Turčinu dve bele „medjidije", in on jih tajno prepelje v Vlaško. A kaj menite, da se je zgodilo z Rado? „Ta ženska je čisto brez možgan", djali so naši čarbadjije in uradniki — efendiji: — „Sama si prosi vislice!" Ali zgodi se drugače. Ko povedo o njej Midhatu, se zamisli: „Pustite jo pri miru; morda je z uma . . reče slednjič. In izpustili so babico Rado. VI. I i Ustanek 1867. leta prinesel je, akoprami je bil neznaten po svojih razmerah, vendar' marsikako korist. Naša mačeha, Evropa, spo-1 znala je slednjič, da ni pri nas vse gladko in izgledno, in da Bolgari vse eno ne marajo — za civilizatorne nasilstva Midhat paše. Kaj je mogla opraviti četa junakov proti celi podonavski turški vojni in proti brezštevilnim druhalim bašibozukov, Arnavtov in Čer-kezov ? Po boji pri Vrbovki, kjer so naši junaki Turkom pošteno podkurili, pokazali so se še včasih, iskajoči pot do Balkana; nekoliko jih pade v praskah, a drugi odtegnejo v jeseni v Srbijo, in od tod na Rumunsko. Ali prihodnjega leta pokazali so se zopet izza Dunave naši domorodni junaki; a tedaj bilo jih je malo več, do dvesto dobro oblečenih in oboroženih ljudi. To se je zgodilo 8. mal. srpana zjutraj. Vojvode, vodeči četo, imenovali so se Iladji Dimitri in Štefan Karadža; prepeljali so se čez Donavo blizo Svištove pri ustji reke Jantre. Tačas našega krvoloka Midhata ni bilo več v Ruščuku. Storil se je zaslužnega pred Evropo. Ojačil se je ujeti na nemškem paro-brodu ,;Germanija" dva Bolgara: Pavloviča in Vojvodova, ne brineč se za to, da so tujipod-ložniki. Ali oba vedla sta, s kom imata opraviti: nista se udala zaptijem. bi se tedaj kaka občina hotela iztrgati od svojega naroda šolskega sveta, in pristopiti k šolskemu svetu druge narodnosti, zna to vsak čas storiti, toda nima pravice zahtevati od prvotnega narodnega šolskega sveta nobenega odškodovanja, in njej ostane svoboda, pobotati se s šolskim svetom novo izvoljene narodnosti, bodi-si da hoče ta prevzeti z nadzorovanjem teh šol tudi njih stroške, bodisi da jih hoče občina sama nositi, bodisi da jih nosita skupno. V tem vidim močen jez proti odpadništvu ali začasnim pritiskom od vlade ali ktere druge strani; kajti vsaka občina se bo premislila, dvakrat plačati šolski davek, prvič z davki vred, potem pa še posebej; pa tudi šolski sveti se bodo branili, sprejemati nove občine v svojo skrb, vedoči, da jim s tem prirastejo stroški, dohodki pa vendar nespremenjeni ostanejo. Ako bo hotel delati kak šolski svet narodno propagando in pridobivati si novih občin, primoran bo zanemarjati svoje prvotne občine, ktere bodo gotovo proti takemu početju protestirale. Ako bi se čez več desetletij nektere občine ponemčile ali poslovenile, ali če bi se število in premoženje kakega naroda zdatno spremenilo, zna se vsakako šolska svota tega naroda revidirati in popraviti novim razmeram primerno; vendar bi morale te svote kolikor mogoče stalne biti, in smele bi se spremeniti k večemu še le od dvajset do dvajset let. Ako bi se pokazala potreba povišanja ali znižanja šolskih stroškov, morajo se zvišati natančno po odstotkih primerno vsem šolskim svetom enako. Le ua ta načiu se da narodna ravnopravnost v šoli zagotoviti. Konečno velja še sestaviti narodne šolske svete. O tem se da govoriti in ni treba, da bi veljala povsod enaka pravila, še manj pa, da bi bilo število svetovalcev iu njih plače pri vseh narodih enako. V obče bi se sestavili šolski svetovalci: 1. iz vladnih zastopnikov, ki jih imenuje minister notrajnih zadev; 2. iz zastopnikov deželnih zborov, ki jih izvolijo deželni zbori iz svoje srede, pa po narodnih kurijah, tako da zamorejo na pr. na Štajarskem nemški poslanci le za nemški, slovenski poslanci pa le za slovenski šolski svet voliti in voljeni biti. Vsakemu poslancu je na prosto voljo dano, kteri narodni kuriji se pridružiti Ko so pa po zapovedi avstrijskega konzula g. Martiča, vsi popotniki zapustili paro-brod in je vanj udrla turška druhal, našli so Pavloviča in Voevodova, ko sta se valjala v krvi. Vstrelila sta se sama. Nastala je glasna nevolja v političnih krogih iu — Midhat je padel. Potem imenovan je bil za našega guberoatorja Sabri-paša. Ali ne za dolgo. Ne preteče mnogo dni, ko zvemo, da nam zopet pošljejo Midhata kot zvedenca v pomir-jenji upornikov. Grem k babici Radi. — Je li res, da pride Midhat zopet k nam? jo vprašam. — Res je, res, odgovori Rada, in takoj polije se ji svitla solza po obrazu. — Kakor se mi zdi, vzdržuje visoka Porta tega krvoloka samo zaradi Bolgarov. Obžalujem samo, da še nismo našli rodoljuba, ki bi vstrelil to zver. — A kako je z našimi junaki? vprašam dalje. — Slabo, moj Petko, jako slabo; četa Iladji Dimitrije je razbita in razpodena. Oni 80 častno delali in se trudili, ali je škoda, da je poginil odlični junak — pobočuik (adjutant) Iladjije. . . hoče; 3. iz zastopnikov visokih šol, ki jih volijo profesorji visokih šol iz svoje srede; 4. iz zastopnikov srednjih šol, ki jih volijo profesorji srednjih šol iz svoje srede; 5. iz zastopnikov ljudskih šol, ki jih volijo učitelji na ljudskih šolah iz svoje srede. Za slovenski narodni šolski svet bi se morda priporočala taka sestava: 3 svetovalce imenuje minister notranjih zadev iz slovenskih profesorjev ; 2 svotovalca imenuje deželni zbor kranjski; 2 svetovalca deželni zbor štajarski; 1 svetovalca deželni zbor koroški; 1 svetovalca deželni zbor goriški; 1 svetovalca profesorji viBoke šole v Ljubljani, ki se ima ustanoviti; 1 svetovalca profesorji srednjih sol; 1 svetovalca učitelji ljudskih šol. To bi dalo 12 šolskih svetovalcev, kteri volijo predsednika iz svoje srede, ter si posle med sabo razdele po svojem lastuem prevdarku. Plačo svetovalcev, ki so ob enem tudi šolski nadzorniki, določuje šolski svet v porazumljenji z ministerstvom notranjih zadev; vse druge šolske stroške in plačila pa določuje šolski svet samovlastno. O cerkvenem jeziku. (Dalje.) Metodova oblast je segala na jugu črez Dravo in Savo proti Dalmaciji ter je tu obsegala zlasti pokrajine, ki so se imenovale Sclavinia ter bile naseljene od slovenskih Ka-rantanov; izvzete so bile Slavonija, nekaj Syr-mije in Karniolia. Na severozapadu se je panonska moravska cerkvena provinca raztezala črez Rabo iu Donavo do mej moravske države. Tu se je tedaj opravljala slovanska liturgija, in ko se je oozneje tu odpravila, se je preselila zlasti v Primorje in dalje mej Hrvate in Srbe. Za papeža Alexandra II. (1061 —73) je pa provincijalni zbor v Spljetu (1062) sklenil: Ut uullus de cetero lingua slavonica praesu meret divina mysteria pelebarare nisi tantum in latina et graeca, nec aliquis eiusdem linguae promoveretur ad sacros ordines. To se je zgodilo zarad velike nevednosti. Mislilo se je sploh, da je slovanski jezik gotski in da so toraj Slovanje Arijanci in žalibože, da vsi južni Slovanje niso imeli moža, ki bi bil odkril to pomoto. Slovauska liturgija Be je obdržala skoraj samo v pokrajinah, podoblastnih hrvatskemu kralju. Pozneje je Inocencij IV. (1243 do 1254) dovolil po priprošnji Benjskega škofa Blovansko liturgijo tam , kjer je bila prej v navadi. Ustanovila ae je zdaj posebno v spljet-skej cerkvenej provinciji in nekoliko tudi dalje razširila zlasti po frančiškanskih in benediktinskih samostanih. Ravno tako nahajamo to liturgijo tudi v cerkvenej provinciji zadrskej, h katerej so pripadale škofije zadrska, rabska, krška in osorska. Tudi pri Slovanih v Libur-niji in cerkvenej provinciji oglejskej, h katerej so pripadale škofije oglejska istrijska, koprska, novograška in poreška. Da, tudi pri katoliških Slovanih v Bosniji, Srbiji in Bolgariji se je ta liturgija udomačila. Tako ua široko se je razprostranila rimska liturgija. Toliko in tolikokrat so jo papeži dovolili in iz nova potrdili, ali oni, ki bi bili imeli čuti nad njo so se malo menili. Zapuščina slovanskih apostoljev je začela životariti. Da si je tudi slovanski cerkveni jezik postal sčasoma mrtev jezik, bi bila morala vendar slovanska duhovščina oskrbeti, da bi jej ne bil mrtev predmet. Izročeno liturgičuo besedo, živi izraz krščansko-slovanskega duha bi bili morali duhovniki vedno gojiti ter ljudstvu razlagati, a bili so tako malo svesti svojega poklica, da se nerazumenje slovansko-liturgičnega jezika vleče kakor črna nit v povestnici od začetka do denašnjih dnij. Modra in blaga beseda papeža Janeza X. k Hrvatom v Slavonji in Dalmaciji 1. 025: Unde hortamur vos o dilectissimi filii, ut vestros tenerrimos filios (ki ste jih za duhovni stan izvolili) a cuna-bilis in studio litterarum Deo offeratis, se je tako malo cenila, da je med slovansko duhovščino in priprostim ljudstvom znanje slovanskega cerkvenega jez ka smerom bolj izmiralo. Li-turgična beseda je postajala za slovansko duhovščino zmirom bolj mrtva in morilna črka; rokopisi so šli od roda do roda vedno bolj popačeni. Zategadelj nij čudno, da se iz časa do 1248 nij (hranil nijeden rokopis kacega misala ali breviarja, če ne štejemo v to versto praških odlomkov, psalterija Nikolaja Ilabskega in Assemanovega evangelistarja. V XIV. in XV. veku je bila glagolitično- — Štefan Haradja je pal! — Da Štefan Haradja je težko ranjen pal v sužnost. Zdaj je v Trnovem, od koder ga bodo skoraj pripeljali sem. — A kaj bode zdaj ž njim? vprašam. — Kaj bo — baje ga bodo obesili. — Obesili? . . Ali obešanje je prepovedano? Evropa je očitala Porti zaradi lanskih kazni. — O, moje dete, ti si mlad in zaupljiv, Evropa ? Slišiš li ? Evropa očitala je Porti . . Ali to, moj Petko, ni porta (vrata) spoštovane hiše, marveč razbojniške jame. Očitaj razbojnikom in ubijalcem, kar hočeš. VII. Dospel je Midhat. Naši čorbadije (bogataši) dočakali so ga združeni s turškimi efen-diji in prejšnjimi čankolizi-paši. Čakale so ga tudi stare Turkiuje in njih radosti ni bilo konca ni kraja. „Prišel je dragi rešitelj", djale so, „a te gjavrske svinje pripravljale so se, da nas vse pokoljejo in nam obrnejo obraz k zemlji." Kmalo potem poči glas, da bodo pripeljali v mesto nevarno ranjenega Karadja in štiri druge Bolgare, iz iste čete — lahko ranjene. Kteii da so, ni vedel še nihče. Od me- ščanskih rodovin imele so mnoge sorodnike v Rumunskej. Sleherni bal se je za osodo svojih, vsak pričakoval je prihod ujetih. In evo „junakov", pripeljali so jih zvezane na potrtem vozu. In kdo je bil med vjetniki? Sina babice Rade, Niko in Blagoj. Vsi smo čakali, kaj bode. Grem k babici Radi. Začudil sem se, videč jo sedaj. Bila je tiha, mirna, na obrazu bral si jej pogum in srčnost. Jel sem jej izraževati svoje pomilovanje v nesreči, koja jo je zadela. — Nimaš ničesa pomilovati, odgovori ona: — moji sinovi storili so sveto dolžnost za domovino; maščevali so se za nedolžno umorjenega brata. Zadovoljna sem se svojimi sinovi in sedaj jih blagoslavljam; skazali so Be dostojne mojega truda. — Ali Bte jih vidla ? Tudi Karadjo? vprašam. — Da vidla sem tega junaka; Bam vreden je tisoč mehkužnih mladenčev. Srečna, v resnici srečna je mati, ki ga je rodila. — A tudi vaš Niko in Blagoj, odlikovala sta se, kakor je treba. Vendar je škoda, da smo izgubili Štefana Ilaradjo, njega ne more nihče nadomestiti. Umrl bode nesrečni, rane njegove so preveč nevarne. liturgična „literature prepisovalna" na vrhunci in iz tega časa se je ohranilo dosti prav lepo pisanih misalov in brevijarjev. A ko se je tiskarstvo pričelo, je začela zopet upadati. Tiskalo se je sicer od leta 1483—1561 več mi-aalov, toda brez potrjenja od Rima. Ker se pa more vsak misai po sklepu tridentinskega zbora vjemati v vsem z rimskim misalom in ker od 1 1561 nij bilo nobene izdaje glag. misala zato je prosil cesar Ferdinand v Rimu da bi Be preskrbela nova izdaja. Kongregacija de propaganda (ide je izročila delo hrvatskemu frančiškanu Rafaelu Levakoviču. Ta pater je bil pa tako malo izveden v staroslovenščiui, da se nijso ue evangeliji ne listi vjemali z Vulgato iu da se tudi staroslovenščina nij očistila ilirizmov. Veudar je bil ta misai potrjen in izdati I. 1631 prvič, in pozneje I. 1588, 170G. Zadnja izdaja glagolitskega misala je bila 1. 1741. Za to si je prizadeval zadersk; nadškof Zmajevič ne le zarad velicega pomanjkanja glagolitskih liturgičnih knjig, ampak tudi zarad zlorabnih novotarij, ki so se zarad neznanja liturglčnega jezika vrinile. Misai se je imel vrediti v pravem staroslovenskem jeziku iu pravej glagolitskej pisavi. V to je Zmajevič nasvetoval kot najzmožnejega moža Spljetjanina Karamana, ki si je boje z večletnim bivanjem v Peterburgu pridobil popolno znanje staro-slovenskega jezika. Karamauovo delo so štirje maloruski ceuzorji odobrili in misai je izšel pod naslovom : Missale Romanum slavonico idiomate editum jussu Urbani VIII. To je zdaj zadnja izdaja misala ! Akopram pravi o njej Asseman (Kalend. IV. 435) : uu-meris omnibus absoluta et Iiuthenorum omnium atque Dalmatuin plausu excepta, vendar moramo reči, da j.i v jezikoslovnem oziru najbolj papačeua. Kopitar (Glagol p. XVI) piše o njej: Dignus omnino erat ruthenis laudatoribus Ca-ramanus, u'pote vitiorum etiam ruthenicorum fifiifia&slag caecus admirator! Explosis enim prions editionis illyricis idiotismos ille ruthe-nicos substituit. Zategadelj pač nij čudno, da so to delo Rusi in nevedni Dalmatinci hvalili. Kakor se je godilo z misalom tako se je godilo tudi z brevijarjem. Vredništvo brevi-jarja se je izročilo tudi Levakov ču. Ker se pa njegov prevod psalterija ni vjemal z Vulgato, so hoteli nekaj bogoslovcev v pomoč sklicati. A kje dobiti tacih, ki bi bili znali cerkveni jezik? Moral je priti zopet Rus in ta je bil škof Terlecki (1648). Zadnja izdaja breviarja je bila 1. 1791 I Rituala pisanega v staroslo-venščini pa še do zdaj nij! (Konec prih.) Politični pregled. Avstrijske deiele. V Ljubljani 13. avgusta. „Wien. Zeitung( priobčuje cesarjevo pismo, s kterim Nj. veličanstvo sprejme odstop ministerstva in naklada grofu Taffeju, da sestavi novo ministerstvo. Živio! Najvažnejša novica je nenadna, pa še ne prav verjetna vest o padcu grofa And ras s y a. „Pester Lloyd" namreč poroča, da ide Andrassy v Terebes, pa da se ne vrne več nazaj, ker pride drug ua njegovo mesto. List trdi, da je to zvedel iz gotovega vira. Nam pa, navajenim na manevre naših nasprotnikov, hoče se skoraj zdeti, da je ta novica v ta namen izmišljena, da bi z njo oplašili Madjare, ter da bi jih privabili, da bi zopet našim ustavovercem na pomoč prišli, kakor 1. 1871. Ne razumemo , zakaj bi Andrassy moral odstopiti zdaj, ko je dobil tako večino v državnem zboru, ki odobruje zasedenje Bosne. Namogoče nič ni, pa hočemo zanesljivejših poročil počakati, in opazujemo za sedaj ne-zaupno vse korake, misli in besede naših nasprotnikov, da nam ne uidejo iz volčje jame, v ktero so padli. Stara vradna „Presse" zagovarja že na prvi strani ministerstvo iz različnih strank, takozvan „coalitionsministerium." To nam je veselo znamenje, da se imamo tacega ministerstva v kratkem nadejati. Tedaj bo gotovo kak Čeh ali kak Poljak in morda tudi kdo iz Ilohenwartovega kluba stopil v miniiterstvo Dobro bi bilo, ko bi naš Herman prevzel ministerstvo pravosodja. Vnanje države Shod av$