Za poduk in kratek čas. Nesrečni dnevi generala Szapary-ja v Bosni. (Spisal po lastnej skušnji D. Živkov.) VI. Na celem pota proti Gračanici so nas manjši ali večji oddelki Tiirkov uapadali, tudi dvakrat pot zaprli. Vsakokrat je morala iti naša bramba pot čistit sovražnikov. Jaz sem bil takrat poveljnik čez nasih 6 vozov, na kterih smo imeli vsakovrstne potrebne reči, kovačnice in drugo orodje, sedla, škornje, lekarno, blagajnico itd. Za stražo in drugo pomoč so mi bili pridjani naši obrtniki sedlarji, kovači, čevljarji in drugi, vsi brez strelnega orodja satno s pijonirskimi sabljami orožani. Pred menoj pa je vozil stiažinešter od 7. hasarskega polka s svojimi vozi. On ,je iruel nekoliko Ijudij s karabini oborožanih. Pritožim se mu, v kakšni da sem zadregi. Hitro mi ponudi za me in nioje ljudi karabinov, ktere je iruel na vozi. Z veseljem sprejmem ponudbo ia v trenutku srao bili oborožaoi in s pationi preskrbljeui. Potem smo svojo armado združili in si obljubili drug drugemu pomagati. Bilo nas je vseh skupaj ne 26 bataljonov, ampak 26 mož. Postavimo jih nekaj od spredaj, nekaj od zadej in ostale med najine voze. Celi dan smo srecno vozili. Pred nami in za nami je večkrat pokalo. Nekateri kmeti so konje in voze popustili in pobegnoli, nevem kam. Tudi nas je napadel oddelek turške druhali, okolo 40—50 mož, zvečer ob osinib ia je počel iz nekega griča na desni strani na nas streljati. Kedar smo v malo sotesko prišli in so vozači slišali streljanje, zavozili so nain cesto, da ni mogel nihce naprej pa ue nazaj. Stiažmešter je naprej odjahal ter mi ni mogel pomagati. Nas je bilo 19 mož ia jaz poveljnik. Ker eo bili vsi moji l.judje peš, sem tudi jaz svojega vranca k vozu privezal in se peš bojeval. Odgovorili smo nekolikokrat iz svojih karabinov, potem pa hoteli grič, na kterem so Turčini bili, silaina vzeti. Prvokrat smo se, ker sta nam dva padla, morali umakuiti za nek plot. Tam smo bili v dobrem zavetji in smo lahko po sovražuiku, kateri se je iz botste spustil, streljali. V drugem naskoku smo gric, na kterem so bili sovražniki, silatua vzeli. Našli sruo 7 mrtvih in težko ranjenih, 3 smo vlovili, lehko ranjeni in drugi so pobegnoli. Vjet starec potegne iz širokih blač staro samokresno pištolo ia hoče po enem naših ustreliti pa k sreči niu se prvokrat ni sprožila. To zagledavši potegnem meč in mu odbijem turban z glave, da je še nekaj čepinje v njem ostalo. Moral je biti bogateji od drugih, ker je I bil snažnise oblečen in .je imel prav lep handžar, kterega setn si osvojil. Handžar ima slonokosteno držalo z zlatom in srebrom vloženo; na robn sta bila dva dragocena kamna; brušen je bil, da bi se mogel z njiui briti. On je zakrivil, da tudi njcgova vjeta pajdaša nista več trave tlačila. Drugo orožje, med kterim ste bile dve angleški Martinovi puški, smo pulomili. Zgnbil sem dva lehko ranjena vojaka, ednega ranjeuega slavonskega vozača in ednega konja. Po 8torjenein delu neserno nasa ranjenca na voz in hitimo proti Gračanici. Do desete ure je i se slišal tu in tam nekteri strel, potem se je po| oblačilo in temna doč je vse zakiila, prijatelja | in sovražnika. V kratkem je padal zdaten dež. | Zavlečem se k enemu vozaču na voz pod plahto | in zadremljem, da nisem znal, kedaj in kako dai leč sem se mimo Gračanice peljal. V tabor smo , dospeli ob dveh zjutraj. j Dne 12. avgusta, ko se predramim, bilo je solnce uže visoko ter zagledam, kako sem na južni strani velikanskega tabora. Blizu mene je vihrala rumena zastava. Z velikiroi črnimi črkarai je bilo na njej zapisano: ,,VictualienCulonne Nr. 20''. Na eeverni strani bila je videti druga, iia kteri je bilo ,,Sch!acbtvieb-Colonne Nr. 20" zapisano. Najprvlje se k tej podam včerajšnjega mesa ,,fasatu, iz kterega smo si za zajutrk ,,gulaš" sknhali. Ob sedinib je bil gotov, dišal mi pa je bolje kakor kedaj v Gradci ali Beči, ker v Gradci ali v Beči gotovo nisera bil nikdar tako lačen. Potem se je počivalo. Popoldne se grem z večiroi v Spreco kopat. Tam naletim na 8tarega prijatelja domorodca Janeza Ž —, s kterim sva sejako radovala, ker pri Szapary-jevi diviziji bilo je malo Sloveucev, potern tudi redkev piijateljih. Proti večeru smo se dva kilometra proti Giačanici nazaj pomaknili v utrjen tabor. Tarn sem se vendar enkrat dobre vode napil, ker navadno smo pili deževnico, mlačno ali potočno vodo iz Spreče, ktera je bila pri Tuzli polna mrtvih. (Dalje prib.) Sinešnica 34. Neki kmetič, ki je mnogokrat močno vinjen iz svoje gorice pozno v noč domu prišel, ter od žene budo ozmerjan bil, se zopet enkrat dobro nalije in ua potu obleži. Kar nastane v neki vesi ogeuj, ter začne v plat zvona biti. Knuetič misleč, da ura bije, jame steti, kako pozno da je, in šteje pet, deset, dvanajst, dvajset. Ves prestrašen vzdahne: ,,No Bog pomagaj, kaj bo? Tako pozno pa še nikoli ni bilo!" Jauiuiški.