GEOGRAFSKI VESTNIK Časopis za geografijo in sorodne vede BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXVIII 1966 LJUBLJANA 1967 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE ^SODELOVANJEM INSTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI VSEBINA — TABLE DES MATIERES Anton Melik (1. I. 1890 do 8. VI. 1966) — in memoriam (Vladimir Kokole) ......................................................... 3 Ivan Gams (Ljubljana): Faktorji in dinamika korozije na karbonatnih kameninah slovenskega dinarskega in alpskega krasa (s 16 slikami v tekstu in 4 kartami v prilogi) ........................................ K Factors and Dynamics of Corrosion of the carbonatic Rooks in the Dinaric and Alpine Karst of Slovenia (Yugoslavia) ................... 63 Igor Vrišer (Ljubljana): Kartiranje izrabe tal v urbanih področjih 69 Land Use Mapping of Urban Territories .................................... 92 Jelka Kunaver (Ljubljana): Poljanska dolina ob Kolpi (z 1 karto in 5 slikami v tekstu) .................................................. 95 The Valley of Poljane (Poljanska dolina) on the Kolpa River (Southern Slovenia) ..................................................... 119 France Be r not (Ljubljana): Temperaturne razmere Severnega Jadrana v letu 1965 (z 9 slikami v tekstu) ................................ 123 Les temperatures de l’Adriatique du Nord en 1965 .................... 131 Razgledi — Notes et Coinptes Kendus .......................................... 133 Književnost — Bibliographie .................................................. 145 Kronika — Chronique .......................................................... 173 Gl. podrobno kazalo na str. 179—180. V. le Table des Matieres dčtaillee p. 179—180. Uredniški odbor sestavljajo: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Jak/ob Medved, | dr. Anton Melik | — Glavni in odgovorni urednik dr. Svetozar Ilešič. GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljubljani enkrat letno. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, Aškerčeva 12. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Uprava revije je pri Geografskem društvu Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denarne pošiljke je pošiljati na račun 501-8-288-1 (Geografsko društvo Slovenije). GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOCIfiTE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXVIII 1966 LJUBLJANA 1967 IZDALO IN ZALOZIIX) GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INSTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI / E 4-2699 Uredniški odbor: Dr. Ivan Gains, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Jakob Medved, dr. Anton Melik Glavni urednik: dr. Svetozar Ilešič Stas' GEOGRAFSKI VESTNIK XXXVIII (1966) ANTON MELIK (1. I. 1890 do 8. VI. 1966) — IN MEMORIAM Komaj dobrih šest let je, od kar smo profesorju Antonu Meliku ob njegovi sedemdesetletnici posvetili takratni letnik >Geografskega vestnika« in v njem ob obsežni objavljeni bibliografiji jubilanta preleteli njegovo dotedanjo delovno življenjsko pot. Niti najmanj nismo takrat pričakovali, da se bomo že tako kmalu poslavljali od njega in morali ponovno ter dokončno pregledati to njegovo pot. Vsekakor zahteva vsa obsežnost in bogastvo pokojnikovega življenjskega dela, da se ga bomo v Geografskem društvu Slovenije in tudi v »Geografskem vestniku« čim prej spomnili z obsežno in izčrpno analizo, kakršno zasluži. V tem trenutku pa nismo mogli več, kot da smo naprosili člana uredniškega odbora dr. Vladimirja Kokoleta, da v imenu nas vseh napiše pokojniku v spomin kratke spominske besede. Uredniški odbor »Geografskega vestnika« Umrl je profesor Melik. Slovenski geografi, ki smo žalostni stali ob njegovi krsti, ko smo z bolečino v srcih poslušali na Žalah poslovilne besede in je ob odprtem grobu zadnjič zadonela slovenska pesem v spomin njemu, ki je tako ljubil to zemljo in ljudstvo, smo z vso težo občutili vrzel, ki je nastala med nami. Spominjali smo se ga, našega učitelja, kako nam je predaval o Sloveniji, o Jugoslaviji; kako nas je usmerjal v geografskem seminarju v raziskovanja naše ožje in širše domovine; kako smo preliodili z njim na ekskurzijah marsikak košček te dežele ter strmeli nad njegovim poznavanjem pokrajine, ljudi in dejavnosti. Mnogo nam je dal, ko je v obdobju poldruge generacije neumorno proučeval, razmišljal, pisal in govoril o geografiji, pa še o marsičem. Predvsem pa o geografiji. Skoraj štirideset let so polnile njegove razprave, članki, ocene in poročila strani tega časopisa in lep del tega časa je bil kot urednik »Vestnika« njegov glavni oblikovalec in kot predsednik društva — izdajatelja najbolj zavzet pospeševalec geografske publicistike. Profesor Melik je bil geograf z najširšim registrom raziskovalne tematike, ki jo je obravnaval. Nobeno večje področje geografskega pre-motrivanja mu ni bilo tuje in skoraj na vsakem je prispeval vsaj kakšno razpravo. Ozka specializacija je bila njegovemu širokemu duhu in širokim pogledom nasploh tuja. Vprašujemo se, če je bilo to le posledica njegovih vsestranskih zanimanj za družbeno stvarnost Slovenije pred letom 1918, v njegovih mladih letih, ali pa mu je potrebo po njej razvila še bolj stroka, ki se ji je dokončno ves posvetil vendarle že v zrelejših letih. Njegovo delo na pod roč j a geomorfologijc in klimatologi je je obsežno in že zgodaj je v svojem geografskem udejstvovanju začel z njim. Zdi se, da je njegova najranejša mladost v agrarnem ambientu rojstne Črne vasi na Barju, kjer so poplave, suše, kakovost zemljišča, terenske razmere in vsa druga naravna svojstva bila pač več kot stvar akademskega interesa, v kmetskem fantu za vedno zapustila trajne -vtise in spoznanja o pomembnosti fizičnogeografskega okolja za dogajanje v svetu, pa predvsem za gospodarjenje. Danes v dobi, ko je specializacija vse bolj ne le koristna usmeritev, zato da se posamezni raziskovalec dokoplje do vsaj delno originalnih ugotovitev in ko postaja s poglabljanjem in širjenjem znanja ožja specializacija gotovo tudi nevarnost v disciplini kot je geografija, morda obžalujemo, da Melik svoje velike sile ni bolj osredotočil na nekatere probleme geografskega raziskovanja, kjer je — vsaj tedaj — še vedno bilo mogoče razviti znanstvene koncepte svetovne širine (npr. o našem bližnjem krasu!). Pri tem pa najbrže pozabljamo, da je Melik dejansko tudi razvijal koncept, koncept modeme kompleksne geografije Slovenije, da je prav v to vložil — preko svojih raziskav konkretne geografske stvarnosti in preko svojega vodstvenega dela v predvojnem geografskem seminarju, pa tudi drugod — veliko naporov. Ko je Melik zasedel stolico za geografijo na mladi ljubljanski univerzi, ta koncept nikakor še ni bil tako utrjen, kakor ga imamo danes. Melik bi se lahko zaprl v ožje sfere dejavnosti. Toda bil je prepošten delavec in preveč zaveden Slovenec, da ne bi zastavil lopate tam, kjer je čutil, da je potreba največja. Proučevanja Slovenije, predvsem geografije Slovenije se je Melik lotil na najširši fronti. Domala v vse veje geografskega raziskovanja je posegel, od geomorfologije in klimatologi j e do geografije niaselij in gospodarske geografije. Preobsežno je njegovo raziskovalno delo, da bi ga mogli tu podrobneje razčleniti in ovrednotiti. Doba, ko je Melik začel z intenzivnim geografskim proučevanjem Slovenije, v desetletju po prvi svetovni vojni, spada že v zaključno fazo »herojske« dobe moderne znanstvene geografije. Hettner je takrat že napisal svoje temeljno metodološko delo, Vidal de la Blache je prav tako že končal svoje delo. Davisov koncept erozijskega cikla je bil izdelan in je dominiral v geomorfologiji, koncept »genres de vie« pa jc obvladoval antropogeografijo. Prva sinteza znanstvene geografije je bila opravljena. Joda ne še na Slovenskem in zlasti še ne v slovenščini in za Slovence. Večina geografskih raziskovanj o slovenskem ozemlju, a teh ni bilo mnogo, so opravili in v svojem jeziku — ali celo s svojega vidika — napisali tujci. To stanje je kakor nalašč izzivalo mladega Melika. Sad več kot desetletnih raziskovalnih naporov Melika samega in stimulacije za raziskovanje drugih geografov, ki so obdelali to ali ono še neraziskano ali slabo raziskano področje geografskega poznavanja Slovenije, je bila knjiga »Slovenija«. Ne le kot priročnik, ampak tudi — kakor je zapisal avtor sam v uvodu v drugo, prenovljeno izdajo po vojni — kot: »osnova za delo, podlaga za nadaljnje delo«, torej kot nakazovanje problemov za nadaljnjo obdelavo. Kljub temu, da jo jc pripravil za izdajo na hitro in vanjo vključil ne le povzetek vsega, kar je bilo dotlej proučenega — in k temu je sam že obilo prispeval —, čeprav je moral razlagati tudi nekatere še malo znane, a osnovne pojme in koncepte obče geografije, zlasti geomorfologije, jc knjiga postala temeljno delo o geografiji Slovenije. V drugi povojni izdaji je mogel obogatiti ta splošni del »Slovenije« še z obilo novega gradiva in novih spoznanj, ne da bi bistveno menjal koncept dela. Glavni del tega opusa, regionalna geografija slovenskih pokrajin, je izšel šele deset let po drugi svetovni vojni, kot »Slovenija II« v štirih debelih knjigah. To Melikovo daleč najobsežnejše, zaokroženo delo jc nemara tudi njegovo temeljno življenjsko delo. Šele z njim srno v naši geografski literaturi dobili prvo sodobno regionalno geografi jo celotnega slovenskega etničnega ozemlja, ki je edino Meliku pomenilo popolno Slovenijo. Z njim je tudi kronal svoje dolgoletno sodelovanje pri Slovenski matici, sledeč njenim imtencijam, ki so se že pred mnogimi desetletji začele realizirati z izdajo serije »Slovenska zemlja« in ki jih je — za svoj čas — Melik noveliral. V fej seriji regionalnih oznak velikih in malih pokrajinskih enot Slovenije je združeno vse, kar nam je mogel v okviru obsega knjige povedati geografskega o njih iz svojih spoznanj in iz spoznanj svojih sodelavcev in iz drugih virov. »Slovenijo II« nam je Melik zapustil tudi kot najbolj podrobno utemeljen poskus sodobne geografske rajonizacije našega etničnega ozemlja, ki nam bo pač še dolgo ostal bodisi osnova za uokvirjenje geografskih spoznav, bodisi kot stimulacija za nadaljnje delo na problematiki geografske rajonizacije. Skratka, z njim je nam Slovencem profesor Melik dal delo, ki nam ga tako po obsegu kot po vrednosti lahko zavida marsikak enako majhen, pa tudi večji narod. Od vsega začetka svojega znanstvenega dela in zlasti v njegovih najbolj plodnih letih, potem ko je postal profesor za geografijo na ljubljanski univerzi, ga njegova zavzetost z geografijo Slovenije ni odvrnila od zanimanja za Jugoslavijo, svojo širšo domovino, ki je bila prav tako kot zedinjena Slovenija mladostni cilj tedanje napredne generacije. Komaj je Jugoslavija dobro zaživela, že se je pojavila Me-likova knjiga »Jugoslavija«, ki ji je po četrt stoletja sledila nova, o novi Jugoslaviji. Prva njegova »Jugoslavija« mi imela namena podati znanstveno regionalno geografsko monografijo, bila je — kakor je rečeno v podnaslovu — »zemljepisni pregled«, namenjen najširšemu krogu slovenskih bralcev zato. da jim predstavi novo državo, v katero so se vključili in kot taka je dobro služila še celi generaciji. Posamezne aspekte geografije Jugoslavije je Melik potem obravnaval še posebej: še več pa je o njej razmišljal in poglabljal svoja spoznanja. Tako je mogla biti druga »Jugoslavija« pravi oris geografije Jugoslavije, delo, ki je bilo tudi prevedeno v srbohrvatski jezik in ostalo temeljna pregledna geografska knjiga o Jugoslaviji nasploh. V teoretske razprave o geografiji se MeALk sistematično mi nikoli spuščal. Zdi se, da je bila ta smer za njegov konkretni in empirični duh nekoliko ob strani. Zdi se tudi, da je tudi njegov kritični čut instinktivno manj zaupal toretičnim konstrukcijam kot zaključkom analize konkretnih individualnih in kompleksnih pojavov. Enotnost geografije zanj ni bila očitno nikoli problem, za katerega bi bilo treba dokazov. V svojem nep rek osi ji vem poznavanju dejstev geografskega okolja Slovenije, kjer učinkov soodvisnih procesov iz prirodne in družbene sfere preprosto ni mogoče odvojeno abstrahirati, če hočemo v celovitosti stvarnega okolja vobče kaj tehtnega ugotoviti, je našel za to trdno oporo. Politično geslo in program »Zedinjene Slovenije«, borbeni cilj njegovih mladih let, ko je kot dijak in študent aktivno sodeloval za njegovo uresničenje, je vse do zadnjega ostalo tudi ena od gonilnih sil njegovega zanimanja. Doba pred prvo svetovno vojno, ki je bila doba slovenskega nacionalizma, doba borbe za združitev in osamosvojitev Slovencev v einotnii politično teritorialni enoti, a brez dominacije tujcev, pa tudi porajajoča se borba za socialno pravičnost, ki se je takrat tako prepletala s prvo, je pustila v Melikovih prizadevanjih trajne sledove. Problematika Slovenije, njenih meja, njenega prebivalstva, njenega gospodarskega prostora vedno in vedno odseva iz njegovih razprav. Melikovo delo je preširoko in preobilno, da bi ga bilo lahko v temle spominskem članku podrobneje orisati in ovrednotiti. Pri vsej pestrosti raziskovalnih tem pa se zdi, da so mu bile nekatere le bližje in jim je posvečaI skozi desetletja še posebno pozornost. Tu ne mislim toliko na vprašanja nacionalnosti in z njiimi zvezame politično-geografske probleme. Nasprotno, že zelo kmalu ga je pritegnil čisto drugačen krog geografskega proučevanja, relief, in geoiiiorfologiji se ni odpovedal do kraja svoje življenjske poti. Njegova disertacija o rodnem Mahu, Ljubljanskem barju, je res posvečena predvsem kolonizaciji te morda najbolj svojske in izredne slovenske pokrajine, toda s študijem morfologije in vobče fizične geografije Barja je začel že takrat in kasnejša monografija o mostiščarskem jezeru ta spoznanja povzema. Področje njegovega geoinorfološkega raziskovanja se je kmalu razširilo na Bohinj in Bled ter 'kasneje še na Posočje, v smeri glaoialne geomorfologije, a tudi na notranjsko in dolenjsko stran, kjer se je lotil tudi problematike kraške morfogeneze, morda še najbolj izrazito v svoji monografiji o kraških poljih Slovenije v pleistocenu. Kar čudno bi bilo, če Melika iz Crne vasi, naše najmlajše kolonizacijske vasi, geografa in zgodovinarja po visokošolski usmeritvi, ne bi zainimala vprašanja poselitve, notranje kolonizacije in njenega naselbinskega izraza. Poleg temeljite obravnave svoje domače pokrajine se je kaj kmalu lotil študija o kmetskih naseljih v Sloveniji ter obenem začel pospeševati take in sorodne študije za druge slovenske pokrajine. Seme, padlo v prve brazde, ki jih je on zoral, je obrodilo bogato bero v naši geografski literaturi. Iz Črne vasi pa tudi ni daleč v Ljubljano, ki je bila že v časih, ko je Melik hodil tja v gimnazijo, dokaj veliko mesto, kjer so se odpirala obzorja duha in skozi katero je vodila pot v svet. Kako se ne bi kmečki fant, ki je živel na pragu mesta, začel tudi kasneje zanimati za geografijo mest. Študija o razvoju Ljubljane je bila njegov prvenec v seriji razprav in študij s področja urbanske geografije, ki se je le malo preden mu je peno omahnilo, končala z daljšo monografijo o razvoju slovenskih mest v novejši dobi, katerih genetsko geografske in funkcionalne osnove je proučeval že prej. Tudi iz tega zanimanja je vzpodbudil delo na dolgi vrsti monografij o slovenskih mestih, ki še čakajo na primerjalno študijo. Kako nam je žal, da ni uspel končati svojih raziskovanj o Ljubljani! Demografska ali demogeografska problematika Meliku, rojenemu v dioibi velikega izseljevanja v Ameriko in drugam ter vedno bolj tudi v naša mesta, pač ni mogla biti tuja. 7. njo se je srečaval že v rani mladosti v domačem kraju in pozneje je mogel ugotoviti, kako tesno je povezana s slovenskim nacionalnim vprašanjem. Prav ti aspekti po- pulacijskih premikov so ga zato prav izjemno zanimali, izseljenci pa še prav posetbej. Dalje, kozolec na Slovenskem, ta značilni prilastek slovenske domačije, slovenske vasi skoraj povsod! Se po svoji temeljni monografiji o pojavu in značaju, funkcijah in oblikah pa geografskih pogojih zanje in o teritorialrfi razporeditvi kozolcev se je te teme znova in znova loteval in na svojih brezštevilnih romanjih k bistvu slovenske pokrajine je neumorno zbiral novo in novo gradivo o kozolcih tako rekoč do zadnje ure. In končno, pokrajina, sama slovenska pokrajina, ki jo je poznal bolje in bolj vsestransko kot lahko upa, da jo bo poznal kdor koli od nas, ki nam je profesor Melik sistematično vcepljal metode za njeno proučevanje v svojem seminarju. Te ure, ki smo jih prebili skupaj v tesni seminarski sobi in dnevi, ko smo skupaj z njim prepešačili marsikak kos te njegove in naše Slovenije, nam bodo ostale vedno v spominu. Kar naprej nas je presenečal s poznavanjem neštetih podrobnosti in s spretnostjo, s katero jih je znal povezati v zaokroženo geografsko kavzalnost. Pa najsi je bilo to na Dolenjskem ali Notranjskem, na Goriškem ali na Štajerskem, povsod je bil profesor Melik doma. Prav posebej pa še seveda na Barju, v Gornji Savski dolini in v Bohinju, kamor je tako rad zahajal iskat počitka in miru za zbrano delo, pa vedno tudi za študijske ture po dolinah in planinah. Planine, s svojo pestro problematiko, tako vabljive za ljubitelja gorske narave in še bolj za geografa, so ga tako pritegnile, da je tistim v Julijskih Alpah posvetil eno svojih najpomembnejših monografij. Melik ne bi bil tisti Melik, kakor smo ga poznali, če se ne bi enako zanimal tudi za morje. Dolga leta med obema velikima vojnama mu je meja zapirala pot do naših obal ob Tržaškem zalivu, toda vseskozi se je dobro zavedal pomena morja za Slovenijo in enako za Jugoslavijo. Že takoj po prvi svetovni vojni je začel pisati o naših lukah in dohodih do njih, saj je bil zlasti za Slovenijo — ki je izgubila Trst — problem povezave na morje eden od onih, o katerih se je tedaj v gospodarskih krogih mnogo razpravljalo. In ko se je z narodnoosvobodilno vojno, ki se ji je priključil z vsem srcem, zopet odprla možnost, da slovenska republika pride do svojega morja, je zastavil vse svoje sile, da bi tudi znanstveno utemeljil naše pravice do naše obale in našega morja, do naše Primorske vobče. Talko o Trstu kot Gorici je pisal in v dveh študijah dokazoval javnosti v svetu, kako sta ti dve mesti navezani na svoje naravno slovensko zaledje. Večji del Primorske je končno le prišel v sklop nove Slovenije v novi Jugoslaviji in Melik je začel s širokim programom gegrafskega raziskovanja na Primorskem v okviru na novo ustanovljenega Inštituta za geografijo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, katerega je vodil do smrti. Z novimi kadri in novimi sredstvi je mogel Melik v dveh povojnih desetletjih močno pospešiti organizirano geografsko proučevanje Slovenije nasploh. Raziskovalno delo profesorja Melika, ki se danes, žal, že v retrospektivi oziramo nanj, označuje še nekaj, kar se vleče kot rdeča nit skozi domala vse njegove študije. Kakor je očitno, da je bil že v začetku med glavnimi vzvodi njegovih publicističnih in raziskovalnih naporov želja prispevati nekaj koristnega k reševanju aktualnih problemov časa v njegovi domovini, pa čeprav le s kritičnim osvetljevanjem problematike ali postavljanjem akcijskih dilem, tako ga občutek potrebe po aktualizaciji spoznanj v praktičnem življenju ni zapustil vsekozi na njegovi življenjski poti. Dolgo preden se je po svetu rodila misel o aplicirani geografiji in si je, marsikje oib velikem odporu ali vsaj skepsi mnogih vodilnih geografov, začelo utirali pot prepričanje, da služi geografsko raziskovanje tudi povsem praktičnim potrebam, je Melik sam obravnaval geografsko tematiko izrazito z vidika aplicirane geografije. Mnogih tem, ki jih je obravnaval, se je lotil očitno z namenom, da razišče problematiko, ki je bila v nekem smislu aktualna, o kateri pa so bila potrebna jasnejša spoznanja ali trdnejša objektivna dejstva in podatki. Mnogi izmed njegovih učencev, ki nam je bil profesor Melik eden glavnih mentorjev v spoznavanju z geografijo, se spominjamo, kako je pri obravnavanju terenskih nivojev ob novih dolinah, pa tudi pri obravnavi kateregakoli procesa v naravi nenehoma poudarjal pomen tega za gospodarsko izrabo ali v zvezi s kakšno drugo praktično potrebo. Prav v tem povezovanju naravnih svojstev z njihovim izkoriščanjem je videl tudi vez v enotnosti geografskega obravnavanja stvarnosti: vedno je opozoril ne le na vzročnost povezav, na genetsko plat in na funkcionalnost v obstoječem ravnovesju pojavov, ampak tudi na možne nove načine za uporabo oziroma nove načine vplivanja. Kakor je sam študiral geografsko okolje z vidika njegovih posledic na udejstvovanje človeka in družbe, tako je tudi v svojem seminarju neutrudno odpiral za seminarske naloge, diplomska dela ali disertacije vedno nove teme, ki naj bi prispevale gradivo ali dajale zaključke o dogajanjih, ki bi jih bilo vredno raziskati tudi zaradi povsem konkretnih potreb pri usmerjanju razvoja po osvoboditvi, v dobi socialistične izgradnje. Pa tudi že prej, ko je bilo načrtno gospodarstvo le težnja najbolj naprednih ljudi, je Melik ob seminarskem delu na to opozarjal in zbiral dokumentacijo. Izrazito tako delo je zvezek v zbirki Socialno-ekonomskega inštituta o Gospodarski strukturi Slovenije, ki je nastal na njegovo pobudo v Geografskem inštitutu. Neposredno v smer aplicirane geografije spada tudi knjiga »Naša velika dela«. Ta je koncipirana sicer kot poljudno znanstvena publikacija o osnovah in oblikah socialistične preobrazbe našega gospodarstva z ozirom na lokacijo velikih novih investicijskih objektov, toda pre-motrivanja so naslonjena na solidno poznavanje geografskih lokacijskih faktorjev in na osvetljenje lc-teli kakor bi bila lahko v katerekoli ekspertizi. Enako lahko rečemo domala za vse njegove razprave, da so vsebovale elemente za praktično uporabo o gospodarskem in družbenem načrtovanju. Spomnimo se tistih, kjer je io prišlo najbolj do izraza: Prirodno-gospodarska sestava Slovenije, Gospodarski rajoni v Jugoslaviji, Naše jadranske luke, Upravno-teritorialna razdelitev v luči geo-grafsko-gaspodarskili čimiteljev, Nova upravna središča v Sloveniji, Razvoj železnic v Jugoslaviji; in našteli bi lahko še druge! Prav nič ni presenetljivo, če je Melik po osvoboditvi postal tudi eden pomembnih strokovnih svetovalcev vlade SRS za potrebe planiranja razvoja Slovenije; verjamemo, da so bila njegova mnenja tehtna. Ko se oziramo inazaj na Melikov geografski opus in kar ne moremo dobro verjeti, da nam ne bo več pisal — tako smo se navadili, da vedno nekaj pričakujemo izpod njegovega peresa — se šele prav zavemo, koliko nam je Melik dal in koliko nam je zapustil. Število posameznih knjig, razprav, člankov, recenzij, poročil, notic in vsega gre v stotine, strani pa v mnogo čez deset tisoč. Zapustil nam je formiran raziskovalni inštitut za geografijo pri SAZU, muzejsko geografsko zbirko, katedro za geografijo na univerzi z geografskim inštitutom, kar so vse spravila skupaj pretežno njegova dolgoletna organizacijska in strokovna prizadevanja. Zapustil pa nam je še nekaj več in še mnogo dragocenejšega: vzor neutrudljivega raziskovalca, primer poštenega delavca, lik velikega Slovenca in Jugoslovana, vzgled svoji stroki neomajno vdanega geografa. Tako se slovenski geografi spominjamo profesorja Melika, a se ne poslavljamo od njega. Kadar koli bomo odprli >Slovenijo« in prebirali njegove razprave, bo z nami in kjer koli se bomo lotili kakšnega geografskega iproblema v Sloveniji, ga bomo srečali in se zapletli z nji.ni v dialog. Še dolgo nas bo pri delu spremljal, navdihoval in navduševal naš profesor Melik. Vladimir Kokole Ivan Gams (Inštitut za raziskovanje krasa SAZU) FAKTORJI IN DINAMIKA KOROZIJE NA KARBONATNIH KAMENINAH SLOVENSKEGA DINARSKEGA IN ALPSKEGA KRASA Uvodna pojasnila l V krasoslovju menda nii bolj zapletenega in bolj spornega problema kot so k raški procesi. Nerazjasnjeni otežujejo razlago kraških oblik, presojo, v kateri klimi so najintenzivnejši — to je trenutno moderna tematika geografske k raške morfologije — in katere oblike so fosilne ali recentne. Spričo vedno večje izrabe kraških voda postajajo gospodarski problem. Problematiko rešujejo tni panoge, kemija z ugotavljanjem kemičnih zakonitosti, ki določajo k raške procese, in gcomorfologija z geologijo, ki ugotavljata procese in zakonitosti, kakor se odvijajo v naravi. Posebno pri zadnjih dveh panogah pa so izsledki raziskav nezadostni in tako se moramo pri razlagi marsikaterega pojava zatekati na pomoč k splošnim kemičnim zakonitostim. Toda te, dobljene z laboratorijskimi poskusi, veljajo često samo za sou črnko van j e dveh ali treh faktorjev, medtem ko jih deluje v naravi mnogo več. Da bi prispeval k reševanju te problematike z geomorfološkega vidika, sem se v letih 1960—1965, ko sem bil sprva zaposlen v Inštitutu za geografijo in nato v Inštitutu za raziskovanje krasa Slovenske akademije znanosti in umetnosti, lotil načrtnejšega raziskovanja dinamike korozije, sedimentacije sige v jami in sedimentacije lehnjaka v površinskih kraških tokovih. V tem sestavku so razloženi izsledki proučevanja korozije na osnovi meritev trdot voda m vodnega odtoka ter nekaterih drugih faktorjev. Ker je šlo za realizirano korozijo in ne za potencialne možnosti, so upoštevane le trdote voda in ne meritve agresivnosti voda. Morda bo kdo od bralcev menil, da je elaborat prenagljen in da bo mogoče šele z zbiramjem gradiva v nadaljnjih desetletjih zaključke trdneje dokumentirati. Kakor je ta očitek upravičen, tako je tudi res, da je koristno, če predhodno sumi ramo delne rezultate in dobimo tako navodila za nadaljnje delo. Zakaj tudi doslej izvršeno delo je, kot vsako drugo v znanosti, le stopnja pri razčiščevanja problema. Le-ta pa je pri nas posebno pereč, ker imamo razmeroma mnogo krasa. Zahvaljujem se Zavodu za analitsko kemijo, ki mi je dal navodila za metode analize vode in nasvete med delom. Nadalje sem dolžan zalivalo Vodnemu gospodarstvu Slovenije m zlasti dr. ing. Francu Jenku, ki mi je iz arliiva tega zavoda posredoval hidrokemične podatke. Zahvaljujem se nadalje Analitskemu oddelku Inštituta Jožef Štefan za izrabo nekaterih hidrokemičnih podatkov, Hidrometeorološkemu zavodu SRS za podatke o pretoku slovenskih rek, ter Zavodu Postojnske jame za finančno pomoč. Prisrčna hvala univ. pred. ing. A. Stritarju za nasvete pri iskanju razlage za korozijsko dinamiko s področja pedogeneze. I — Korozija skalnega apneniškegn površja i. Meritve na »čoku« pri Postojni. Čok je delovni naslov za skalnega samotarja iz zgornjekrednega apnenica ob cesti, ki vodi na severnem kraju Postojne mimo vojašnic proti poligonu nad Postojnsko jamo. Vrhnja ploskev je nagnjena za 30—40° proti vzhodu (pod. 1). Do 3 m dolgi žlebi s polkrožnim prečnim profilom se v smeri strmca združujejo v skupni žleb in, kjer se ta pregane v previs, je bilo mogoče odtekajočo vodo zajeti za analizo. Žlebiči so mestoma porasli z lišaji. V razpokah se je oprijel mah. Pod 1. — Fig. 1.: Vrhnji žlebovi na »Čoku pri Postojni. — Upper karren on the sitone boulder (»Čok«) near Postojna. Meritve na skalnem čoku pri Postojni1 Measurements on the rocky boulder in Postojna Tabela št. 1 Table No 1 Datum Date a a, 3 9 O Ö q O ’"3 d § 0.2 1 e£i n £ c/? a, a p 'o *4 -2 * £ S S.5JI £ » g o od 2 B « E . ZZ /-s ^ ,2 «O & UH.SŽ 6. IV. 1963 6 prši — 4,7 5. V. 1963 9 prši — 5,0 25. Y. 1963 18 začetek pršenja — 7,4 5. X. 1963 13 prši — 5,1 28. II. 1964 4 prši — 3,8 21. III. 1964 6 prši 7,5 3,1 6. IY. 1964 2,7 snežnica 2,3 2,2 26. VI. 1964 8,5 raliel dež — 2,5 26. VI .1964 8,5 dežuje 6,0 2,0 26. VI. 1964 9,5 naliv — 1,7 Ob meritvi 26. XI. 1964 je trdota vode pojemala, ko je intenzivnost dežja porasla. Tedaj odteka po nagnjeni skalni površini vedno več vode po vodni mreni, ki se drži skale, ne da bi prišla v dotik s karbonati. Največja merjena trdota je bila ob začetku pršenja (25. IX. 1963). Bauer (1964, 97), ki je tudi registriral višje trdote v prvi minuti dežja, tolmači ta pojav s »pripravo« skale v suhi dobi. Bögli (1960, 69, 1961, 190) ga razlaga z odplakovanjem koloidnega substrata. Razlagi si ne nasprotujeta. Odvisnost celokupne trdote od vodne temperature (ki je obenem tudi zračna temperatura), ponazarja pod. št. 2. Ob višji temperaturi je trdota očitno višja. 1 Karbonatna trdota je bila določena v 100 ml vzorcu s titrimetriranjem z 0,1 N HC1 ter motiloranžem kot indikatorjem. Celokupno trdoto sem določeval s koinpleksometrično titracijo. Kalcijevo trdoto sem ugotavljal v 100 ml vode prav tako s kompleksomotrično titracijo. Na skalnih površinah, v Postojnski jami in pri površinskih vodnih tokovih sem istočasno s kemično metodo meril tudi e 1 oktroprcvodno«t z aparatom tvrdke Chauvin Arnoux, model 5420, dar Groupe de Recherche Spelelogique de I’Ile de France (Arcueil). vendar bolj za kontrolo. Kemična metoda se je izkazala za točnejšo in samo njene rezultate tu navajam. Ker so pri »Čoku« in pri prenikajoči vodi v Postojnski jami malenkostne razlike med celokupno, karbonatno in kalcijevo trdoto, navajam tukaj le celokupne trdote, čeprav so bile pogosto merjene tudi ostale. .... , Opomba: celokupna trdota je vsota Ca++ in magnezijevih jonov. Delež Ca+ + in Mg+ + jonov, ki so vezani na ogljikovo kislino, je karbonatna trdota. 'C OK" POD.-FIG.2 °C 21 18 15 12 9 3 12345 6789° N 2. Meritve na Pečni rebri. Vzhodno od železniške postaje v Postojni je v n. v. okoli 700 m pod planinsko kočo Mladiko v pobočju Pečne rebri razkrita zaplata gole skale. Skladi gornjekrednega apnenca vpadajo enalko kot površje (za okoli 25°), ki je tani vse v žlebičih in škrapali. Voda, ki se odtega po žlebičih, izginja v škrape, ki prekinjajo sklade (glej fotografijo v Geogr, vestniku 1962 na str. 9!). Žleb, ki ima v spodnji tabeli številko 1, je 2 m dolg in je videti brez vsake vegetacije. Žleb št. 2 in 5 sta dolga okoli 4 m, v zgornjem dein preraščena z mahom, v nadaljnjem delu pa brez vidnejše vegetacije. Meritve na Pečni rebri pri Postojni Measurements on tlie Pečna reber at Postojna Tabela št. 2 Table No 2 Datum Date Zleb štev. Karren No Intenzivnost padavin Intensity of precipitation Pretok l/ura Flow 1/hou r Vodna temper. Water Temip. »C Celotna trdota Toital Hardness “GD 12. VT. 1963 1 prši — 15,5 2 2 5. XT. 1963 1 prši — 13.4 3,'o 21. UT. 1964 1 po pršenju 0.29 4.0 4,0 21. III. 1964 1 rahel pljusek dežja 0,8 4.0 2,9 12. VI. 1963 2 prši — 15,2 4,0 15. XI. 1963 2 prši 0,625 13,4 4,2 21. IH. 1963 2 po pršenju — 4.0 3.8 21. 111. 1963 2 rahel pljusek dežja 3,0 4.0 2,7 12. VI. 1963 3 prši — 14.8 4.0 5. XI. 1963 3 prši — 13,4 4,9 21. TIT. 1964 3 po pršenju 1,25 4.0 2,9 21. III. 1964 3 rahel pljusek dežja — 4.0 2.8 Tudi na Pečni rebri so pri višjih temperaturah večje trdote, čeprav razlike niso tolike tkat pri »čoku«. Izjema je žleb 1, kjer so bile večje trdote ob nižji temperaturi (21. III. 1964). \ tem žlebu je skalna površina najmanj poraščena in nima zveze z maliom. Le na tem, povsem golem površju, ima poglavitni vpliv na trdoto ogljikov oksid iz prostega ozračja, ki ga je v hladni vodi več kot v topli. Pri vseh drugih žlebovih in na »čoku« je trdota premo sorazmerna s temperaturnim porastom, kar si moremo tolmačiti z vplivom biogene ogljikove kisline. Delovanje živih organizmov je namreč pri višji temperaturi živahnejše in tedaj je tudi difuzija CO2 v vodo hitrejša. 3. Ostale meritve padavinske vode na skalni površini. 20. Vlil. 1964 je tekel v kotanji med Glavo in totalizatorjem na Triglavskih podih izpod snežišča na koncu Triglavskega ledenika v 11. v. okoli 2350 m droben vodni curek s temperaturo 0.1 °C. Na koncu 3 m dolgega žlebiča iz triasnih apnencev je imel 0.9 °N celokupne, 0,8 karbonatne, 0.6 °N kalcijeve ter 0,2 °N magnezijeve trdote. Voda je pritekala verjetno z ledu, ledeniška voda pa ima po meritvah E k a (1964) slabo korozijsko sposobnost. Julija 1959 je imela snežnica v Dolini Triglavskih jezer večje trdote. Po 40 111 teka po žlebu je znašal pH 7,4, trdota pa 27,25 mg/l CaCOs in 6,22 mg/l MgCOä (G a ms , 1962, 259). Droben vodni tok, ki je tekel 2. VI. 1964 po skalnem žlebu izpod snežišča in grušča pod Mojstrovko v n. v. ca. 1800 m, je imel po desetih metrih 5,0 celokupne, 4.5 karbonatne, 2,S kalcijeve in 1,2° magnezijeve trdote. Tek po grušču je trdote verjetno zvišal, prav tako dolojnitizirana podlaga. Nedaleč vstran, na hribu nad Tičarjevim domom, je imela voda, ki je pritekala po dolomitu, poraščenem z rušo, le malo večjo trdoto (7,1, 6,9, 3,7 odn. 3,4 °N). 4. Stoječe vode v skalnih škovnicah.* Razen pri nekaterih škalbah na Pečni rebri je povsod v dnu humoizno blato, pogosto tudi travje. Trda voda na Coku dne 30. XII. 1%5 je verjetno posledica zmrzovanja površinske vode, pri čemer dobi preostala voda višjo koncentracijo karbonatov (Ek — Pissart, 1964). Računati je nadalje z izhlapevanjem. Tudi pri škalbah (škavnicah) so pri višji temperaturi v glavnem večje trdote, kar bi kazalo na vpliv biogenega CO2. V nekaterih škalbah je stala voda pred meritvijo več dni, toda trdota še vedno ni tolikšna, kot bi lahko bila, če bi voda uravnovesila pritisk CO2 s pritiskom CO2 v prostem ozračju (pri atm. pritisku 10 3 in pri 10°C more pri tem doseči do 90 mg/l CaCOs — Roques, 1964, 474 in fig. 28). Do tega uravnovešenja pride v večji globini zelo počasi in sicer v vrhnji vodni plasti v nekaj minutah, v globinah pa v več dneh. * Na Pivki pomeni škavnica jamico na skalni površini, razsežno navadno nekaj decimetrov. Sk an nice na goli skalni površini Tabela št. Water pools in the limestone surface Table No Vodna °GD Kraj — Place Datum Date temp. Water Temper. »C Celok. trdota Hardn. Total Opombe Remarks Pri izviru Soče, Trenta 6. VII. 1963 — 1,75 dežnica 2 uri po dežju Pečna reber pri Postojni: med žlebovi št. 1 in 2: 12. VI. 1963 16,0 6.3 po dežju 5. XI. 1965 14.0 7,7 po dežju 21. III. 1964 4,2 3,1 po dežju Pečna reber, blizu tam 5. XI. 1963 13,4 8,2 po slabem pršenju sosednja škalba 5. XI. 1963 14,5 6.8 po slabem pršenju sosednja škalba 5. XI. 1963 14.5 3.0 brez vegetacije sosednja škalba 5. XI. 1963 14.4 3.0 brez vegetacije Na »čoku« pri Postojni 26. XI. 1964 4,2 4,5 listje v dnu sosednja škalba 26. XI. 1964 4.2 4,2 v dnu je mah sosednja škalba 5. V. 1963 9,0 5,1 sosednja škalba 30. XII. 1965 0 7,9 po suši, pod ledom II. Korozija padavinske vode pri pronicanju skozi liumozno odejo v apnenec 1. Meritve v spodmolu Groblje pri Stari vasi. Ta spodmol pri Postojni v n. v. okr. 515 m je 5 m dolga, v notranjost se znižujoča pol-jama POD-FIG. 3 GROBLJE-SKICA -SKETCH 4m v zgodnjekrednih apnencih, ki so drobno pretrti in pri vhodu v stropu mehanično prepereli (Pod. št. 3). Površje nad jamo pokriva le nekaj cm deivela prst, porasla s travnato rušo. Travnik kosijo. Vzorci vode so bili zajeti 2 — 2,5 m od vhoda v jamo, kjer je strorp debel 1 — 2 m. Nikjer na stropu ni sigovih tvorb. Spada po obliki k tipu hladne jame; ker pa je odprta na jug, padajo sončni žarki precej daleč vanjo. Groblje pri Stari vasi Tabela št. Groblje Cave at the village Stara vas (Postojna) Table No Vodna temper. Celo- kupne trdote Datum — Date Vreme — Weather Water Temp. »C Total Hard- ness «GD 28. XI. 1962 Po dežju in sneženju, 8 cm snega 0 6,8 23. III. 1963 8. IV. 1963 Zmrzla tla, trava še ne zeleni 10 om snega, ki se po padavinah 6 6,4 topi 2,4 2,4 15. VI. 1963 Po nalivu 14,0 10,9 23. IX. 1963 1. XI. 1963 Po dežju in pršenju, malo pretoka — Toplo, vlažno in rahlo deževno 6,7 vreme 14,0 9,3 2. III. 1964 Razmeroma toplo in deževno 13.0 9,4 1. IV. 1964 Po dežju 12,0 9,4 Večje trdote spremlja največkrat tudi tu višja temperatura vode, ki je približno tudi temperatura zraka. Zakaj zaradi plitvega stropa in bližine vhoda se padavinska voda med pronicanjem v skali ni bistveno segrevala ne ohlajala. Zaradi plitvega in razpokanega stropa se pronicajoča voda tudi po največjih nalivih ni združevala v curke, temveč je kapljala s stropa na številnih mestih. Najnižje izmerjene trdote so bile po sneženju v mesecu aprilu. 2. Meritve pronicajoče vode v Postojnski jami. Izmerjene so bile vsakih štirinajst dni od aprila 1963 do aprila 1964 na naslednjih mestih (pod. št. 4): 1. Pri kandelahru v Biospeleološki postaji. To mesto je oddaljeno 350 SSY od pokrite vstopne železniške postaje v poslopju Zavoda Postojnske jame. Navpično nad mostom je okoli 20 m debel strop iz skla-dovitih debelozmatih apnencev senonske starosti (geološke razmere so tu kot drugod v jami povzete po Gospodariču, 1965). Ker vpadajo skladi za 38° proti JZ, je podzemeljska pot, ki jo opravi znaten del v Biospeleološko postajo skozi lezike prenikle vode, daljša kot je debelina stropa. Kraško površje nad postajo visi za okoli 30° proti JZ. Skalo pokriva okoli lOcm debela humozna rendzina, ki sega v špranjah do 2 — 3 m globoko. Pedološki inštitut Biotehnične fakultete v Ljubljani je določil pH suspenzije pokarbonatnih tal, zajetih za vzorec v globini pol metra, s pomočjo vode 8,13, s pomočjo KCL 7,0. Tla vsebujejo 2,03 % 2 Geografski vestnik 17 5j30m 9LIÄS «*«*£»> * »s fW ÖTöfew» ?®5fž il cktoi s®i|S tmm jm* nit>m V£UX! ♦« « ssr©* * * at?®** •» «frs'pa POSTOJNSKA JAMA karbonatov. Površje zarašča gost jelov gozd z debli, debelimi 20 — 45 cm. Kar je listavcev (javor, hrast, redko kostanj), rastejo večinoma v drevesnih skupinah ali v grmičevnatem podraistju. Vzorci votle so bili zajeli 40 cm vstran od največjega stebra pri kandelabru in sicer na koncu odlomljenega 12 cm dolgega cevastega stalaktita. 35 terminskih meritev je dalo naslednje srednje vrednosti: temperatura vode 9,03° (največ 9,4 in najmanj 8,8), celokupna trdota 12,2 °N (največ 15,2 in najmanj 10,7). 2. V začetnem delu rova, ki se nadaljuje v Biospeleološko postajo, na vrhu tako imenovanega Okajenega stebra, ki je okoli 160 m daleč od vlioda v jamo in 90 m S od pokrite vstopne železniške postaje. Oddaljen je 55 m od kandelabra v Biospeleološki postaji. Za razliko od te postaje, ki je zaprta z lesenimi vrati in je v klimatskem oziru statična jama, je rov z Okajenim stebrom odprt vplivom zunanjega zraka. Strop nad njim je debel okoli 47 m. Talne, vegetacijske in kameninske razmere so enake kot pri kandelabru v Biospeleološki postaji. Ker je voda trajno pritekala v steber in iz njega ploskovno udarjala skozi površino, smo morali narediti na vrhu v kapnik 5 cm dolgo luknjo in vanjo vstaviti cevko. Srednje izmerjene vrednosti so: temperatura vode 8,0 (najnižja 7,4 in najvišja 9,0), celokupna trdota 12,65 °N (najmanj 10,8 in največ 15,2 °N). 3. ^ Zgornjem Tartaru pred združitvijo s Spodnjim Tartarom, zraven ogromnega kopastega stebra, imenovanega Velikan, na vrhu rdečkaste sigove kope in pod 75 m debelim stropom iz skladovitega se-nonskega apnenca. Na površju prst ni sklenjena, številne so skalne grbine in globoke vrtače. Prevladuje bukov gozd z 20 —40 cm debelimi drevesnimi debli. \ zorci vode so bili zajeti na koncu 15 cm dolgega zavitega cevastega stalaktita. Srednje izmerjene vrednosti so: temperatura vode 8,8 (najmanj 8,4, največ 9,8), celokupna trdota 12,1 (najmanj 10,3, največ 15,4 °N). •* 4. V Starih jamah pred Pralnico nad stebrom, imenovanim (Koruzni) Storž, 740 m daleč od vhoda v jamo in 75 m pod površjem. Strop je iz debeloskladovitega apnenca senonske starosti. Na površju je neko-šeni travnik, kjer je vojaški poligon. Pokarbonatna tla so razmeroma debela, vendar so v debelini znatne krajevne razlike, ker molijo mestoma iz tal skale, drugod pa so ostali 1 — 3 m globoki jarki v opečno rdeči ilovici. V vzorcu rdeče ilovice, zajetem pol metra pod površjem, je znašal pH v PI2O 6,45, pH v KC1 5.0, karbonatov pa ni bilo nič (0,0 %). Vzorci vode so bili zajeti na koncu lukenj v skali. Srednje vrednosti so: temperatura 8,87 (najmanj 7,4, največ 9,8), celokupna trdota 11,6 °N (najmanj 11,1, največ 12,4). 5. V Pisanem rovu pri Podorni dvorani, pri tako imenovanem Kaminu, ki je 20-—30 cm široka luknja v vzhodni steni. Tu priteka voda skozi teme stisnjene antifklinale, ki jo sestavljajo d robno.sk 1 a do viti apneči s roženci. Ta antiklinala sega najbrž do 60 m višjega površja, kjer je plitva humozna prst, debela le nekaj cm. V vzorcu prsti iz globine 10 cm je znašal pH (HaO) 7,35, ipH (KCl) 6,45. Karbonatov je l>ilo 0,24 %. Y gozdu prevladuje navadna smreka. V nasprotju s prej navedenimi mesti terminskih meritev, kjer pre-nikajoča voda odlaga sigo — dinamiko sedimentacije so pokazala posebna merjenja (Gams, 1965, b) — kaže voda v Kaminu korozijsko aktivnost. Drobno razžrta pa ni samo skala v Kaminu, temveč tudi starejša sigova skorja, ki jo je odložila ista. voda. Da bi pojasnili te razlike, smo dali vodo 20. VI. 1964 analizirati Katedri za analitsko kemijo TF v Ljubljani. Za primerjavo je bila analizirana tudi sigotvorna voda iz Pisanega rova. t Pisani rov iz Postojnske jame Tabela št. _ Pisani, rov (channel) in the Postojna Cave Table No Sigotvorna voda Dripstone depositing water Agresivna voda iz Kamina Aggressive Water Kalcijev oksid (CaO) 100,0 111 g/l 57,0 mg/l Magnezijev oksid (MgO) 2,1 mg/l 1,5 mg/l Ogljikova kislina, vezana (COa) 79,4 mg/l 48,8 mg/l Ogljikova kislina, prosta (CO2) 8,0 mg/l 2,2 mg/l Ogljikova kislina, pripadajoča (CO2) 11,0 mg/l 2,8 mg/l Agresivna vodikova kislina (CO2) 0,0 mg/l 0,0 mg/l Kisik (O2) 10,3 11,2 Klor, vezani (Cl) 6,1 mg/l 5,4 mg/l Anhidrid žveplene kisline (SO3) 3,6 mg/I 12,2 mg/I Kalcijeva trdota 10,0 °N 6,7 °N Magnezijeva trdota 0,3 »N 0,2 »N Celokupna trdota 10,3 °N 6,9 °N Karbonatna trdota 10,1 °N 6,2 «N Nekarbonatna trdota 0,2 "N 0,7 °N Alkali teta 3,61 2 2^ pH 7,81 7,93 Več anhidrida žveplene kisline in kisika daje vodi roženec, ki je tam v apnencu in zato je voda domnevno tudi mehkejša in agresivna. Srednje izmerjene vrednosti so: temperatura 8,48° (najmanj 8,3, največ 8,6), celokupna trdota 6,7 (najmanj 5,6 in največ 9,2 °N). Letni potek celokupnih trdot vode navedenih mest v Postojnski jami prikazuje karta I v prilogi. Ta ponazarja tudi temperaturo preni-lcajoče vode, njen pretok v času meritve v l/ura, ter naslednje podatke 1,5 km od vhoda v jamo oddaljene meteorološke postaje v Zalogu pri Postojni: srednje dnevne temperature, dnevne količine padavin v stolpcih in vrednosti mesečne relativne vlažnosti. Podatki o vlažnosti so povzeti po Poročilih Hidrometeorološkega zavoda SRS za zadevne mesece. V poteku celokupne trdote je vsem mestom terminskih meritev v Postojnski jami skupno: prvotni letni nižek v pozni zimi in spomladi, rahel porast junija, drugotni letni nižek julija, prvotni letni višek v jeseni in v zgodnji zimi. Posebnosti posameznih mest so tele: a. Okajeni steber in bližnja Biospeleološka postaja imata najbolj podoben potek. Pri obeh je letni višek v drugi polovici decembra 1963, le Biospeleološki postaji se trdota v januarju in februarja občutneje zniža; b. Tartar ima v celem podoben potek, le jesenski viški močneje izstopajo, letni višek pa ni decembra, temveč sredi oktobra; c. Po letnem višku v oktobru je Pisani rov podoben Tartaru, le da nastopajo nizke trdote že od novembra dalje; Storž edini izstopa po malenkostnem kolebanju med letom in sicer le za 11 % (v Pisanem rovu za 48 %, v Tartaru za 42, v Biospeleološki postaji in pri Okajenem stebru za 35 %). Sicer pa je tudi pri njem letni višek sredi oktobra. Vzporejanje poteka elementov iz jame in podatkov meteorološke postaje (glej karto I v prilogi) daje tele zaključke: a.i Brez vidnega vpliva na trdote sta relativna vlažnost in kratko-tragnejše temperaturno kolebanje ozračja. Nekaterim nadpovprečno vlažnim mesecem sicer odgovarjajo nadpovprečne trdote, toda celotni potek obeli krivulj je le precej različen. (h) Padavine imajo dvojen vpliv. Aprila in delno maja 1962 ter januarja, februarja in marca 1964 so povzročile rahlo znižanje trdot. V ostalem času pomenijo večje podavine povečanje trdot, ki je zlasti očitno v jeseni. Pri Pisanem rovu se neha pozitivni vpliv padavin na trdote prej kot drugod, že novembra in decembra. Le Storž ne kaže vpliva padavin na trdote. Temperatura prenikajoče vode, izmerjena na jamskem stropu, in trdota vode navidezno nista v direktni odvisnosti. Verjetno ne smerno iskati zveze med trdoto vode in temperaturo vode na jamskem stropu, temveč med trdoto in temperaturo vode, ko je voda še pod prstjo. Za to mnenje govorijo naslednji merski zaključki. 14. VI. 1963 se je dež, ki je pričel padati ob 11.50, spremenil ob 12.20 uri v izredno hud naliv z gromom, ko je padlo v kratkem času 24 mm dežja. Spodnja tabela kaže čas, ki je bil potreben, da so pričele na posa.inez.nih mestih v Postojnski jami prenikajoče vode reagirati na naliv. Mesto meritev Samplin, g place Debelina stropa Thickness of ceiling Tabela št. 6 Table No 6 Zakasnitev Retardation Velike jame, -velika sigova kopa 65 Koncertna dvorana, kamini v stropu 36 Tartar, rodno opazovališče 75 Vodnjak pri Koncertni dvorani 50 Velike jame, vodnjak za bazen s proteji 65 Pisani rov, kamin, redno opazovališče 60 Storž, redno opazovališče 75 Biospeleološka postaja, redno opazovališče 20 Okajeni steber, redno opazovališče 45 več kot manj kot več kot lh 15’ 1>>30’ lh 45’ lh 40’ lh 40’ 2h 40’ 3h 50’ 5h 10’ 5h 10’ Tudi pri drugih opažanjih se je pokazalo, da na padavine najprej reagirajo odprte špranje (kamini), nato mesta stalnega kapljanja. Na mestih obdobnega kapljanja se dež pozna navadno šele naslednji dan. Iz gornje tabele je razvidno, da debelina stropa nima odločilnega vpliva na čas prenikanja vode skoizi strop. Le za tri mesta z večjim pretokom obstajajo podatki o temperaturnih in trdotnih spremembah, ki jih je povzročil naliv. Tempraturne in trdotne spremembe Changes in m. Temperature and Total Hardness Tabela št. 7 Table No 7 Debelina stropa Thickness of ceiling Celok. trdote Total Hardness 0 GD M . Temperature V. temperatu re Kraj — Place pred | po befoTe after prod before po after nalivu downpour nalivu downpour Koncertna dvorana, kamini 36 5,8 7,3 Velike jame, vel. sigova kapa 60 9,5 9,8 Vodnjak pri Koncertni dvorani 50 9,3 10,3 8.95 8,6 8,7 10,0 8,6 8,95 Medsebojno primerjavo činiteljev jamskega okolja omogoča tabela št. 8. Sodeč po tabeli, debelina stropa, največji in najmanjši izjmerjeni vodni pretoki l/uri, razpon med njima ter kolebanje celokupne oziroma kalcijeve trdote niso v odločilni in direktni medsebojni zvezi. Pač pa je opazna zveza med vodno temperaturo, vegetacijo, trdoto vode in časovnim nastopam njenega letnega viška. Glede temperature zavzemata Biospeleološka postaja in Pisani rov posebno mesto, ker sta klimatsko statična rova, to je brez večjega vpliva površja. Pri njima so razlike med zračno in vodno temperaturo Vpliv jamskega okolja Tabela št. 8 Influence of underground environment Table No 8 Sampling place Mesto opazovanja Debelina stropa v m Thickness of ceiling in m Minimalni vodni pretok v l/h Lowest water flow in 1/hour Največji vodni pretok l/h Highest water flow in 1/hour Kvocient vodnega kolebanja Quoitient of fluctuation of flow Srednja celokupna trdota v 0 N Mean Total Hardness in 0 GD Maksimalni letni razpon trdote v °N Maximum of differences in the Total Hardness in 0 GD Srednja vodna temperatura Mean water Temperature in °C Mesec letnega viška c. trdote Month of the highest t. Hardness Vegetacija na površju Vegetation on tlie surface Pisani rov 60 0,2 72,0 360 6,7 3,3 8,48 X. Smrekov gozd Storž 75 0.27 10,4 4 11.6 1,3 8,87 X. T ravnik Tartar 75 1,87 16,6 9 12.1 5,2 3,8 X. Bukov gozd Okajeni steber 47 0,04 1.1 27 12,65 4,4 8.0 XII. Jelov gozd Biospel. postaja 20 0,00 3.9 4 12,2 4,3 9,3 XII. Jelov gozd malenkostne. To se pravi, da določuje zračno temperaturo predvsem temperatura prenikajoče vode. Obe pa sta pri Biospeleološki postaji za 0,8° C višji kot v Pisanem rovu. Vzroke za različno vodno temperaturo lalrko iščemo v površju. To je nad Biospeleološko postajo v prisojni leg>i, medtem ko visi nad Pisanim rovom v glavnem proti severu.* Po- * Naslednji primeri kažejo prav tako na višje temperature prenikajoče vode in trdot na južnih pobočjih: izvir Soče je imel 6. VII. 1963 4,3° celokupne in 3,3 kalcijeve trdote, potok, ki priteka na južni strani Vršiča na avtomobilsko cesto v n. v. 1250 m, pa je istega dne imel 6,1 celokupne in 5,0° N kalcijeve trdote. — Na južnem pobočju Nanosa in Trnovskega gozda imajo manjši potočki nadpovprečne trdote, deloma zaradi dolomita. Vode Lijaka so toplejše od vode Mrzleka. — Jama Zijavka v Tumcu (Stolpiču) v Robanovem kotu (Savinjske Alpe) rahlo visi od vhoda v n. v. 1350—1360 m v notranjost in se šele v končnem delu spet dviguje. Zato in ker je površje obrnjeno proti severozahodu, je jama večino letta ledenica. 3. VI. 1962 je znašala jamska zračna temperatura 1,3° C. Čeprav porašča apneniško površje nad jamo ruša in redko drevje, je imela takrat kapnica le 4,9° N celokupne, 4,9 karbonatne, 4,4 kalcijeve in 0,4° N magnezijeve trdote. Nikjer v jami ni sledov sige. Okoli 200 m više je pod steno Križevnika, ki je obrnjena proti jugu, Zijavka v samem golem skalovju. Vodoravna vhodna dvoranica je hladnejša in brez sige, nekoliko višja stranska »kapelica«, do kamor hladni zrak ne sega, pa je zasigana. 3. VI. 1962 je znašala tamkaj zračna temperatura 5,0° C, kapnica pa je imela 5,6° N karbonatne trdote, tarej več kot pri 200 m nižji jami. dobne, to je višje temperature bi imel verjetno tudi Storž, če do njega po jami ne bi pritekal hladen zimski zrak. Tudi pri njem so trdote nadpovprečne. Če bi torej korigirali temperature Okajenega stebra in če izvzamemo Pisani rov, ki ima nizke trdote zaradi rožencev, bi si v tabeli srednje celokupne trdote sledile v istem zaporedju kot srednje vodne temperature, kar bi kazalo na njihovo medsebojno odvisnost. Pri ostalih rednih opazovališčih, ki so v dinamičnih rovih, hladnejši zunanji zrak, ki priteka do Tartara po jami podzemeljske Pivke in do Storža po Glavnem rovu, ohlaja jamske stene. Zaradi hladnega zraka se v vhodnih delih Postojnske jame skala ohlaja do 120 cm globoko (Crestani — Anelli, 1939, 13—22) in ker sigova prevleka stropa zadržuje pretok prenikajoče vode, se obenem s skalo ohlaja tudi voda. S postavko, da so pedotemperature pomemben činitelj za potek trdote prenikajoče vode, si lahko razložimo skladnost poteka naslednjih elementov, ki jih upodablja podoba št. 5: POD. r-F I G. 5 1 2 1 0 — 8 . o ^ - '°v 6 II III IV V VI VII Vlil IX x XI XII 1 — Temperatura ital v globini 4 m (ipo Torperczerjiu — Wiilchelm). — Soil Temperature in the depth of 4m (according to Torperczer — Wil -chelm, 1956). 2 — Temperatura skale 120 cm pod površino blizu Prižnice v Postojnski jami (po Crestani — Anelli, 1939) v letih 1935/1937. — Temperature in the rock 120 cm below the surface near Prižnica in the Postojna Cave (according' to Crestani — Anelli, 1939) in the years 1935/1937. 3 — Kalcijeva trdota Ljubljanice v Ljubljani v razdobju 1961—1965. — Calcium Hardness of the river Ljubljanica in Ljubljana 1961—1965 in German Degress. 4 — Celokupna trdota v Pisanem rovu (kamin) 1963/1964. — Total Hardness in Pisani rov in the Postojna Cave 1963/1964. Krivulji št. 4 za Pisani rov bi lahko pridali potek trdot drugih opaizovališč v Postojnski jami. Vendar se je pri njih 1. 1963 poznojesenski višek zaradi izjemnega vremena (glej str. 26) zakajsnil. Zato trdote ne bi potekale iskladno z drugimi krivuljami v tabeli, ki prikazujejo dolgoletne pop redke. Da vpliva na karbonatno trdoto temperatura odnosno da so toplejši izviri trši, trdi za Bosno in Hercegovino T. Kanaet (Temperature izvora u odnosu na p etnograf sku strukturu. Geografski pregled, VII, 1963, str. 11). Žal zveze med pedotemperaturami in vodnimi trdotami ni mogoče potrditi z meritvami pedotemperatur na slovenskem ozemlju, ker jih merijo redno v Ljubljani m to v globinah 5, 20, 50 in 100 cm, kar je za naše potrebe premalo. V globini 100 cm je bila 1. 1963 najvišja temperatura meseca avgusta (po arhivu ZHS, Ljubljana). Pri Prižnici v Postojnski jami ima skalna temperatura podobno zakasnitev kot tla v globini 4 ni zaradi specifične jamske zračne cirkulacije. Dejavnike, ki vplivajo na potek in vrednosti celokupnih trdot premikajoče vode, razkrivajo tudi razlike mod leti 1963, 1964 in 1965 (pod št. 6). Zima 1962/1963 je bila dolgotrajna in na prehodu v pomlad mrzla. Srednja mesečna temperatura februarja 1963 je bila v Postojni za 4,3°. v marcu za 1,1° C pod dolgoletnim pop reč kom. V jeseni 1963 je bil oktober zelo suh, november pa nadpoprečno topel. Padavin je bilo v rednem opazovalnem obdobju (april 1963 — april 1964) le 1365 mm, medtem ko znaša dolgoletni povpreček 1600 mm. Leto 1964 je bilo nadpovprečno toplo leto, 1965 pa izredno namočeno (Poročila ZHS SRS). Po aprilu 1964 je bilo v Postojnski jami znatno manj meritev trdot. Kažejo pa, da so znatnejše razlike med leti predvsem pri Okajenem stebru, pri stebru v Biospeleološki postaji in v Tartaru. Na prehodu iz marca v april so bile 1. 1964 celokupne trdote v Biospeleološki postaji za 0,6 in pri Okajenem stebru za 0,8 °N višje kot leto poprej. Na imenovanih mastili imata precejšen negativni odklon tudi november in december 1965. Prvi mesec je bil razmeroma hladen (odklon za 0,7°), drugi pa topel (odklon za 0,5°) a izredno namočen (179%). Druga polovica leta 1964, ki je bila topla, ima povsod pozitivne odklone trdot. Storž in Pisani rov izkazujeta (pod. št. 6) majhne razlike med leti in vtis je, da bolj reagirata na padavine kot na temperature, saj spomladi 1963 nista imela nižjih trdot, pač pa so bili večji odkloni konec leta 1965. Tudi september 1965 je bil nadpovprečno hladen (odklon — 0,4°) in padavinski (344%). Oktober 1965 je bil hladen (—0,6), brez padavin in takrat so bile tudi trdote nižje. Kaže, da se klimatske razlike ne odražajo na vseh mestih v enaki meri in na enak način. Vpliva padavin in temperature je zlasti v hladni polovici leta težko ločiti, ker takrat dež znižuje pedotemperaiure. Junija 1963 so bile izmerjene celokupne trdote po vseh Starih jamah (pod. št. 7). Meritev je bila izvedena s pomočjo elektroprevodnosti, ki je bila mestoma preverjena s kemično analizo voda. Za vzorce je CELOKUPNA TRDOTA “N - TOTAL HARDNESS *GD bila zajeta kapnica le tam, kjer ne teče dalj časa po stalaktitu ali po steni, kjer bi zaradi odlaganja sige zmanjšala trdoto pred zajetjem. Trdote malo nad 11° N so ob meritvi prevladovale v južnih rovih do okoli Storža na severu, v Brezimnem rovu in v Lepih jamah. V ostalih xovih je povpreček med 10 in 11° N. Najmanjše trdote so v Pisanem rovu, posebno na severnemu kraju, kjer kapnici s trdoto 7,2 in 6,9° N korodirata stalagmite, ki sta jih nekoč sami zgradili. V tem rovu je pecej rožencev. Izjemno visoke vode sta imeli kapnici v Rovu starih podpisov. Povsod so precejšnje krajevne razlike in mesta, kjer priteka voda skozi strop trajno, so imela nadpovprečno trdo vodo. Taka mesta so bila tudi redna opazovališča v razdobju 1963/1964, ki so bila prav zato tudi izbrana. Še večje razlike kot poleti so bile ugotovljene v času jesenskega viška trdot (15. XI. 1965). Takratne trdote so vnešene na pod. št. 7 s posebnim znakom. Tudi takrat je narast različen in krajevne razlike so velike. P00 Fl G. 1 Q fi A STORŽ 1963 19 6 5 I II III iv vi vil Vlil ix XI XII 1 2 ■ 1 0 1 5 19 6 4 A J o 15 1 3 1 1 PISAN ROV 19 65 1964 II III IV VI VII Vlil IX X XI XII CEL. TRDOTE *N TOTAL HARDNESS N *GD ■ 1 1,3 s 7.-24.VI.19S3 1 3,4 * 15,*t,1965 i*V4 J**J> mm »ŠASJU mm 4 }'§>», 12.9 12-3 1.0 ime«* 6W* ' * .V*’*'’15« * Vfust , OTOK ■*, °f/ * ^03 *pL JAMA Letna kolebanja trdot je osvetlilo tudi merjenje na dopolnilni opazovalni mreži, ki je služila predvsem za ugotavljanje rasti sige. Prikazuje jih pod. št. 8. Če so celokupne trdote večje, je tudi kolebanje večje. Tako kot steber v Biospeleološki postaji in Okajeni steber, imajo visoke jesensko-zimske naraste trdot tudi vsa druga mesta v južnih vhodnih rovih. Le pri mestu z imenom Prižnica je drobno kolebanje nerealno, ker se je ob suši trdota zmanjšala med polzenjem po 1 m dolgem stalaktitu, preden je bila na koncu zajeta. Majhne spremembe med letom, ki so značilne za Storž, izkazuje tudi bližnji Kristalni rov °N POSTOJN SKA J AMA 16 r BIOSPEL.POS. PRIŽNIC* POD. Ff 6. 1363 LA OJ A o- PISANI R. «■ — ■ -•'O 1965 KRISTALNI R.0---------------» 1963 8 in le malo večjega ima bližnja Ladja. Značilnosti kolebanja trdot pri Okajenem stebru in v Biospeleološki postaji ter pri Storžu so torej lastne širnemu prostoru. V drugih jamah je kolebanje krajevno zelo različno. Do istega zaključka je privedlo merjenje trdot v Otoški jami dne 3. decembra 1963, ki je našlo trdote 9,9, 10,1 in 13,6° N. Po sedanjem geološkem poznavanju terena si omenjene razlike v trdotah in v letnem kolebanju ne moremo razložiti. Senonski apnenci, v katerih je v južnih vhodnih rovih močno kolebanje, so v Tartaru, v Otoški jami, v delu Črne in v Pivki jami, kjer ni splošnega porasta. Taki razlagi bi se tudi upirale razlike v trdoti na razdaljo nekaj metrov ali deset metrov. Boljšo utemejitev razlik lahko najdemo v vegetaciji. Nad južnimi vhodnimi rovi blizu Plesne (zdaj Kongresne) dvorane vlada jelov gozd, nad Rovom starih podpisov, kjer so bile junija 1963 izredno visoke trdote, pa bor. Od tu do Kristalnega rova je na površju nekošeni travnik in prav to je predel najmanjšega letnega kolebanja. Nad Otoško jamo in Tartarom je bukev in mešan gozd, tla pa so mestoma slabo porasla in skalnata. Nad Brezimnim rovom, kjer so nadpovprečne trote, je mešan gozd bukve, črnega gabra, deloma smreke in leske. Nad drugimi rovi prevladuje smrekov gozd, ki proti severozahodu prehaja v jelov gozd. V smrekovem gozdu se javljajo skupine gabra, hrasta, bukve, mestoma pa je površje kamenito. Točneje pa ni mogoče določiti, od kod priteka voda v jamo, ker na njeno podzemeljsko pot vplivajo prepoke in lezike. Z gotovostjo je mogoče reči le, da je kolebanje pod jelovim in bukovim gozdom močno in da je pod travnikom malenkostno. Da pa lahko pridejo v trdotah do izraza manjše spremembe gozdne sestave, uvidimo iz naslednjega računa. Četna postojnskem krasu odteče z 1 m2 en liter padavinske vode (glej Reya, 1962), pripada glede na izmerjene količine v jamo pritekajoče vode opazovališču Storž 3,7, Tartru 5,3, Pisanemu rovu 10,5, Okajenemu stebru 0,5 arov površja, stebru v Biospele-ološki postaji pa znatno manj. Pri opazovališčih pa priteče v jamo nadpovprečno mnogo vode. Če je pri vseh opazovališčih enak odtok (en liter s km2 površja), poitem znaša korozija apnenca od 44—83 m3/km2/leto, kot kaže spodnja tabela. Mesto zajemanja Sampling place Tabela št. 9 Table No 9 Srednja cel. trdota v mg/1 CaCOs Mean Hardness in p. p. m/1 CaCOs Korozija m3/km2/leto Corrosion nr/km2/vear Biospeleološka postaja — steber 217 80,5 Okajeni steber 225 83,49 Tartar, sigova kapa 215 79.86 Storž 206 76,56 Pisani rov 109 44,22 Poglejmo mnenja o čini tel ji li korozijske dinamike v novejši literaturi po letu 1929, ko je S. Prat pregledno prikazal to problematiko v zelo obilni starejši literaturi o procesu korozije in sedimentacije lehnjakov. V G. B. jami v Mendipu (Anglija), ki je pod travnikom, so 1. 1960 kalcijeve trdote premikajoče vode kolebale le za 15% (Smith — Mead, 1961—1962, 206), torej toliko kot pri Storžu v Postojnski jami, ki je tudi pod travnikom. Kalcijeva in karbonatna trdota malenkostno kolebata tudi v izvirih v Mendipu, razen pni tistih, kjer priteka del vode iz površinskih toikov. Smith — Mead tolmačita letno kolebanje trdot 6 spreminjanjem koncentracije CO2 v prsti, ki znaša po Russelu pod travnikom 1,6 % in ki po njegovem najbolj poraste poleti. Neskladje med znatnim narastem C02 poleti v plitvi prsti in malenkostnim kolebanjem kalcijeve trdote prenikajoče vode, tolmačita imenovana z bolj konstantno koncentracijo v večjih globinah tal, kar pa mersko ni dokazano. V globini 90 cm vsebuje talni zrak največ C02 še vedno v juliju. S t r ä s -ser (1966) meni, da zaostaja trdota za potekom CO, v tleh za 1—2 meseca. Skozi 150 m debele apnence v Punkevsko jamo (Moravski kras) prenikajoča voda, merjena od marca I960 do aprila 1961, je imela, podobno kot v Sloupsko-šošuvskih jamah, pod 50 m debelimi apnenci* najvišjo kalcijevo in magnezijevo trdoto poleti, od maja do oktobra. Podobno kot Vit äs ek (1940) tolmači tudi O. Štelcl (1964, 1965) poletni narast trdote z višjo temperaturo prostega ozračja in z izdatnimi poletnimi padavinami. Vegetacija nad jamo ni opisana. F. Wilchel m (1956) je ugotovil z meritvami na bavarskih izvirih od januarja do decembra 1952 naslednji letni potek kalcijeve (in večidel tudi karbonatne in celokupne) trdote: Potek'kalcijeve trdote Vzrok Najnižje letne trdote marca in aprila Zgodnjepomladni narast v maju iu juniju Poletni nižek trdot A'isok0poletni višek v avgustu Jesenski nižek v oktobru Poznojesenski višek v novembru Topljenje snega Malo padavin v aprilu Izdatne poletne padavine Malo padavin v juliju Jesensko deževje Gnojenje kulturnih površin z umetnim gnojem L Wilchelm pri posameznih izvirih ni točno opisal vegetacije. Izviri v gozdu imajo po njegovih navedbah višje karbonatne trdote (o. c., stran 71). Jaku cz (1960) deli kraške vode glede na gibanje letnih trdot v vode s samega krasa, to je iiste, ki so nastale s pronicanjem skozi apnence, in tiste, ki se zberejo izven krasa in pritečejo v kraško podzemlje. Pri prvih karbonatne trdote po dežju rahlo naraščajo, pri drugih pa močno padajo. Smith (1965) je ugotovil pri izvirih v Mendipu in v Cotswoldu različen potek in obseg letnega kolebanja, ki mu ne ve vzroka. Ko podvomi v teorijo o ogljikovem dvokisu v prsti kot o primarnem vzroku korozije, poudari pomen petrografskih razlik v apnencu. * Od kapnikov do zbiralnika so vodo napeljali v prvi jami 5 in v drugi 1,5 m daleč (Štelcl, 1964, 24). V Postojnskih jamah se na trdotah pozna že, če voda polzi po 1 m dolgem stalaktitu. Namesto sezonskih sprememb se v trdoti odražajo pretočne spremembe. Nizke kalcijeve trdote pozimi in marca so ugotovili tudi v Centralni Pensilvaniji (Brush Valley, Apalači, White, 1965). Dosedanje meritve prenikajoče vode v krasu na Moravskem in Veliki Britaniji so našle največji porast kalcijeve trdote poleti. Vzrok, da so v Postojnski jami najvišje trdote v jeseni in zgodnji zimi (1963), je morebiti v tem, da na pedotemperature v severnejših predelih bolj vplivajo padavine kot pri nas, kjer je vpliv radiacijo važnejši. Nadalje so hladna pomlad, topla jesen in pozna zima 1. 1963 premaknile viške trdot v poznejši čas kot je običajno. Po teoriji o korozijskem procesu ima temperatura različen vpliv na posamezne faze raztapljanja: vi. Faza raztapljanja apnenca v vodi brez udeležbe COa v njej: zvišanje temperature zvišuje topnost apnenca (pri 8,7° C more raztopiti 10 mg, pri 16° C 13,1 mg/l Ca CO3 — (B ü g 1 i, 1960, 19). II. Korozija apnenca z učinkovanjem prvotnega COa v vodi; nižja temperatura zvišuje možno koncentracijo CO2 v vodi (ta znaša pri atmosferskem tlaku 0,0003 in pri 0° C 1,01, pri 10° C 0,7, pri 17° C 0,56 mg/l ( B ö g 1 i, Suplementband 2, 1960) in zaradi tega je tudi kapaciteta raztapljanja apnenca večja. III. Korozija apnenca z vzpostavljenem ravnovesja med vezanim CO» v vodi in C02 v prostem ozračju. Zaradi istih zakonitosti kot pri drugi fazi tudi tu višja temperatura zmanjšuje kapaciteto korozije vode. -'"''N , IV. Koroizija s pomočjo biokemičnih procesov in procesov prepe-revanja kamenin. Glede vpiva temperature in na sploh je to najslabše proučena faza korozije. Poglejmo, koliko apnenca more raztopiti v posameznih fazah en liter padavinske vode, ki pade nad Postojnsko jamo in doseže na jamskem stropu 11,2° N kalcijeve trdote oziroma 200 mg/l CaCOa ter temperaturo 10® C. i I. faza (po B ogli ju I960, 19) do 12 mg II. faza (po B ö g 1 i j u faza II in III, pri aim. prit. 0,0003 do 1,7 mg III. faza (po Tromb eu, 1952, pod. 28) do 90 mg IV. faza preostalih 110 mg Pri pokritem krasu, kot je nad Postojnsko jamo, faza III ne pride do polne veljave, ker izgubi prenikajoča voda, ki doseže stik s karbonati, že stik s prostim ozračjem. Z vidika teorije kemičnega procesa korozije, kot je zdaj priznana v speleologiji, moramo zato iskati poglavitne činitelje, ki vplivajo na korozijo in njen letni potek, v biokemičnih procesih v tleh in v kamenini. Porast temperature v razponu 0—20° C, ki pride pni tleh nad Postojnsko jamo v poštev, pos/pešuje razkrajanje organske mase, s tem pa tudi produkcije CO». Po G računi nu je proizvodnja C02 pri razpadanju brezovega listja pri raznih temperaturah naslednja: Temperatura v °C 0—5 17 35 50 60 Produkcija CO., v mg 225,4 518,4 1502,2 554,4 413,2 Optimalna temperatura je pri 35° C, optimalna relativna vlažnost pa med 38,7 in 64,2 % (Gračanin, 1946, 104). Ali more razpadanje organskih snovli s sprostitvijo mineralov bistveno vplivati na potek trdote prenikajoče vode? Po Tjurinu (povzeto po Ing. A. Stritar, Tloznanstvo, Skripta. Višja agronomska šola v Mariboru, 1961) znaša teža korenin iglastega gozda 8—12 in listnatega gozda 15—17 ton na ha. Produkcija listja je pri listavcih večja. V sto let starem bukovem gozdu odpade na 1 ha letno povprečno 3000 kg listja.* Listje listavcev vsebuje več kalcija kot igličevje iglavcev, ki je bolj kislo. V bukovem in smrekovem gozdu se vrača zemlji okoli 3000 kg suhe snovi na ha. Za sorodne vrste gozdnega drevja, kot rastejo nad Postojnsko jamo, je ugotovljeno, da znašajo procenti kalcija (Ca) v suhi snovi sveže stelje pri Abies balsamea 1,12 %o Picea a bis 1,96 Picea rubens 0,78, Fagus gradifolia 0,99 °/00. Računajo da vsebuje na hektar bukovega gozda stelja 80 kg in les 15 kg CaO, v smrekovem gozdu stelja 60 in les 10 kg CaO. Enoletna poraba kalcija na hektar znaša v smrekovem gozdu 14 kg, v bukovem gozdu 78, jelovem 89, v hrastovem 64, mecesnovem 21 in borovem 55 kg CaO (Lutz — Chandler , 1962, 100, 101, 66). Vpliv sestave gozda na korozijsko intenzivnost, ki so ga kraški geomorfologi zanemarjali, je očiten. V razmerah, kakršne so na Postojnskem krasu (odtok en 1/dm2 letno), se more liter prenikajoče vode ob razpadu snovi iz enoletnega prirasta obogatiti v jelovem gozdu s 158 mg, smrekovem gozdu s 24 in bukovem gozdu z 138 mg CaC03/dm2. V Postojnski jami je (glej str. 23) vsebovala premikajoča voda pod jelovim gozdom 217 odn. 225 in pod bukovim gozdom 215 mg CaCOs/1. Nemogoče je točneje določiti koliko od tega raztopljenega apnenca odpade na različno gozdno zarast, ker ta ne proizvaja povsod enake gmote. Verjetno okoli 3/4. Po hudi zimi 1962/1963 je v Postojni skopnel sneg med 12. in 15. marcem, zaradi hladnega vremena pa je pričela trava zeleneti' šele med 15. in 19. aprilom. Na Postojnskem rumeni listje v drugi polovici oktobra, navadno v tretji dekadi. Ti datumi ne pomenijo skokov trdot prenikajoče vode (karta I v prilogi). Le konec vegetiranja sovpada s splošnim porastom trdote, ki ga je mogoče tolmačiti tudi s pedotempe-ra turami. Vegetacijski ritem pa ima še nedovoljno proučeni vpliv na produkcijo C02 v prsti. Po Stoklasu (povzeto po ing. A. Stritar, o. c.) se sprosti v gozdu v vegetacijski dobi 15.000 — 20.000 kg CO» na ha; od * To navaja F. Bunuševac, Uloga šuma (m,rtve organske prosirke) u pojavi erozije zemljišta. I. savetovanje o naučnim osnovama borbe protiv erozije, 21. — 23. dec. 1958. Beograd, str. 8. tega izdiha (koreninski splet eno tretjino, to je 5 — 6.000 kg. Na 1 dm2 površja odpade 5 — 6 gr CO2. Za vsebnost 200 mg/l CaCOs, ki jili ima premikajoča voda v Postojnski jami, je potrebno 88 mg/l vezanega CO2 in 14 mg/l prostega CO2, to je skupno 102 mg/l (Trombe, 1952, pod. 57). Produkcija gozda znaša torej 5000 — 6000 mg C02/dm2, poraba vode pa le ok. 100 mg/dm2/CO,. Letni potek produkcije zato ne more priti do tolikega izraza v letnem poteku trdot. Toda računati je z vplivom temperature, ki pri narastu pospeši difuzijo CO2 iz zraka v tleh v vodo. Lastne meritve C02 v prsti nad Postojnsko jamo niso dale zanesljivih izsledkov, ker pri zajemanju vzorcev ni bilo mogoče povsem preprečiti dotoka prostega ozračja.* Zato navajam le v ilustracijo, da je bilo 28. IX. 1963 namerjenih pri Otoški jami v prsti v globini 20 cm med bukovim grmovjem 0,3 % in na drugem bližnjem kraju 0,14 %, 27. IX. 1963 v ilovici na poligonu nad jamo 20 cm pod površjem 0,3 % in na drugem kraju 0,185 in 0,51 %. Ilovica, kjer je bil vzet vzorec, je brez korenin, ima podpovprečno vrednost pH (glej str. 19) in je manj zračna. Voda more doseči 100 mg/l CO2, ki je potreben za koncentracijo 200 mg/1 CaCOä, kadar uravnoteži svoj C02, le, če znaša v tleli atmosferski pritisk C02 1/1500 do 1/100 in to pri temperaturi 10 °C (Trombe, 1952, tab. XV). V primerjavi z njim so vsebnos'ti C02 v Postojnski jami mnogo manjše in kolebajo po lastnih meritvah med 0.03 in 0.15 % (Gams, 1965, b). Če v zaprti Biospeleološki postaji ni bilo več C02 kot v odprtih, dinamičnih novih, najbrž tudi v skalnih špranjah ni večje koncentracije C02. Z drugo besedo, prenikajoča voda mora pričeti uravnovešati svoj C02 takoj ko zapusti prst, ker ima C02 v prebitku glede na novo okolje. Korozijsko — sedimentacijska mejnica mora potekati, sodeč po tean kmalu pod tlemi. Vodi preostane zato razmeroma malo časa za korozijo, ki jo omogoča iz prsti absorbirani C02. Zato je temperatura, ki vpliva na hitrost korozijskega procesa, takp pomemben činitelj. Vpliv temperature na delovanje njikroorganizmov, ki so na površju in v skali do 5 cm globoko, ni proučen, saj komaj vemo za imena teh organizmov (glej Smyk — Držal, 1964). Morebiti bi prav delovanje mikroorganizmov lahko pojasnilo marsikateri problem, ki ga nakazuje terensko raziskovanje, in neskladje med poglavitnimi čini tel ji, kot jih ugotavljajo pri kemičnih procesih korozije v laboratoriju, in kot jih nakazujejo terenske analize. Razjasnitev korozije hromi tudi slabo poznavanje pedotemperatur na krasu, ki so domnevno v pretrti skali bistveno drugačne kot v ne-kraških sedimentih. V slednjih se letno kolebanje pedotemperature zmanjša do globine 12 — 19 m tako, da znaša le še 1/10 °C, v globini med 18 in 26 m pa le še 1/100 °C (W i 1 c h e 1111, 1956, 28 — 29). V Koncertni * Pri titrlmetičnem določevanju sem določeval z reagenti baritovico (Ba (OIL. 8HA oksalno kislino II„C204. 2H„ ter fenolftaleinom (0,1 % alkoholne raztopine). Navodilo za postopek je posredoval Zavod za analitsko kemijo univerze v Ljubljani. 3 Geografski vestnik dvorani Postojnske jame pa je po poletnem nalivu narasla temperatura premikajoče vode za 1 °C še pod 56 m debelim stropom (gl. str. 22), v bližnjem Vodnjaku pa za 0,25 °C pod 50 m debelim stropom. Pedoizo-terme potekajo v krasu v vertikalnem profilu mnogo manj enakomerno kot pri sipkih in vododržnih sedimentih; v špranjah, skozi katere teče več padavinske vode, segajo v topli polovici leta pozitivni odkloni temperature več deset metrov globlje kot v ostali manj vodoprepustni in bolj kompaktni skali. Kjer je padavin več, so na našem krasu geotermične stopnje domnevno bistveno drugačne kot na nekraškem svetu, kjer naraste temperatura za 1 °C pri 30 — 40 m. V Triglavskem breznu, ki ima vhod v n. v. 2400 m, vlada v vseh 280 m globine dokaj stalna temperatura. Če bi se voda, ki teče globlje, segrevala po običajni geotermični stopnji, bi imeli v 1100 m nižjem izviru v Vratih več kot 10°, dejansko pa ima le 4 — 5 °C (Gams, 1963). Druga ovira za točnejše lokaliziranje poglavitne korozije je slaba proučenost kolebanja koncentracije C02 v raznih globinah prsti in pri različni vegetaciji. Zato tudi ni mogoče točneje ugotoviti, zakaj pod travnikom (Storž) trdota tako malo koleba med letom. Mnenje, da določa kolebanje trdot pedotemperatura, more v tem primeru obveljati le, če predpostavljamo še en element — koreninski splet in njegovo razkroje-valno dejavnost na karbonatno kamenino. Ker tega pod travnikom ni, je kolebanje trdot malenkostno. Ker segajo korenine jelke najgloblje med skale, se letni viški trdot pronicajoče vode najbolj zakasnijo in premaknejo na zgodnjo zimo (Okajeni steber, Biospeleološka postaja). III. Korozija vodnih tokov O e r 11 y (1952) meni na osnovi lastnih meritev karbonatnih trdot pred jamo in ko potok jamo zapusti, da v porečju Ljubljanice podzemeljske reke ne korodirajo. To je sicer v skladu z naziranjem, da se odvija korozija prvenstveno pod rušo — to mnenje zagovarja tudi E k (1965) — ne pa s terenskim opažanjem, da so jamske stene, ki jih zalivajo ponikalnice, drobno korozijsko razžrte. Tako je tudi ob podzemeljski Pivki v Postojnski jami. Obenem s terminskimi meritvami prenikajočih voda so bile vsakih štirinajst dni v razdobju 1963 — 1964 izmerjene vodne in zračne temperature, celokupne, karbonatne in ' kalcijeve trdote Pivke pod starim mostom v Velikem domu (Veliki dvorani), to je na začetku podzemeljske poti, in na stičišču vodne jame s Spodnjim Tar-tarom. Med okoli 600 m dolgim vmesnim tokom Pivka ne sprejema nobenih podzemeljskih pritokov ali večjih curkov prenikajoče vode ter teče večinoma po naplavljenem produ in grušču iz apnenca in fliša. Od teh meritev jih je le enajst ugotovilo narast trdot in to vselej,vseh, karbonatne, celokupne in kalcijeve. V spodnji tabeli so upoštevani le primeri narasta kalcijeve trdote. Corrosion of the river Pioka in the Postojna Cave Table No jq Korozija Pivke v Postojnski jami Tabela št. Datum Date Vreme Weather o fcß Temp. Pivke i S Temp. of the 'S Pivka in »C J o rž.. Kalcijeva trdota °N Calcium Hardness °GD d o ^ § fcß fl 1-^ & 4> W j Ö ts o -E ’s’’* S Vel. Dom. Tartar £^2. i11* £ Dom.Tartar § S s H 13 9 UdU o 20. IV. 1963 40 cm snega, reka zamrznjena 0,8 1,6 7,21 7,8 7,9 46 5. IV. 1963 Trava še ne vegetira 7,7 7.4 4,91 8,1 8,2 31 29. VII. 1963 Sušno 17.6 18,6 0,07 8,9 9,4 0,2 6. I. 1964 Sušno, led v strugi 0,2 0,9 0,52 8,4 8,5 3,3 20. I. 1964 Sušno, led v strugi 0,2 1,1 0,34 9,4 9,6 4,3 3. II. 1963 10 cm snega, / led v strugi 0,6 0,6 0,69 9,6 9,8 8,8 19. II. 1964 Kalna voda po dežju — — 7,42 5,2 5,3 47,5 22. II. 1964 Led v strugi 0.1 0,2 1,10 5,8 5,9 7,0 2. III. 1964 Po hladnem dežju 3,5 3,8 2,69 6,1 6,2 17,2 4. IX. 1964 Toplo, vlažno — — 0.10 8,0 8,4 2,5 8. VIII. 1965 Kalna voda 21,6 19,0 7,42 7,6 7,8 99,9 Trdota je narasla največkrat v času od januarja do marca in to ob zaledeneli strugi pred jamo in ob nizki vodi (5. IV. 1963. ko je bil po navedbah ZHS precejšen pretok, je bila po lastnih zapiskih ob merjenju še nizka voda). Ob nizkem vodnem stanju dobiva Pivka skoraj vso vodo iz Nanoščice, ki zbira vodo pretežno v fliišu. Čeprav je morebiti pri visoki vodi iznos korozije večji, jo je težko določiti, ker odpade tedaj na en liter mnogo manjši, z uporabljenimi metodami neizmerljivi del. Vtis je tudi, da je kalna voda bolj nagnjena h koroziji. (Zanimivo je, da v Postojnski jami curki prenikajoče vode, ki tečejo po ilovici, praviloma ne odlagajo sige, pač pa tisti, ki teko po skali. Ilovica je torej posrednik pospeševanja korozije in ovira za sedimentacijo sige). Podatke gornje tabele je treba jemati z rezervo zato, ker odvajajo v Pivko kanalizacijo iz Postojne. Vendar se korozija nizke Pivke v po-znozimskih in zgodnjepomladanskih mescih le zdi verjetna, ker priteče tedaj Pivka pretežno iz zmrznjenih flišnih terenov, kjer padavinska voda ali voda, ki nastane s topljenjem ledu ali snega, še ni prišla v dotik s karbonati. Potok Raščiea teče mimo vasi Raščiea po rečni dolini, ki postane za Ponikvami suha dolina in ta se razširi v kraško (Dobre) polje. V nasprotju s pričakovanjem, da je Raščiea, ki je v preteklosti korodirala dolino in kraško polje, korozijsko aktivna na robnem apnencu tudi v sedanji dobi, večkratno merjenje trdot med vasjo Raščico in Ponikvijo ni našlo nobenih sprememb trdot. Raščica priteče iz permskih in triasnih vododržnih skladov in njen tok je med Raščico in Ponikvami na jurskih apnencih. Celokupna trdota je v povprečju 13,5 °N. Od izmerjenih potokov, ki pritekajo na obravnavanem ozemlju na apnence, imajo najnižje trdote potoki s flišnik Brkinov, ki so, domnevno s korozijo, izdelali v podgorju slepe doline (Gams, 1962 b). Tam-, kajšnja ugotovitev, da »robno« korodirajo najbolj potoki z najmanjšo I trdoto, je potrdilo merjenje trdot vode v Paki dne 29. XI. 1965: Korozija Pake v Doliču Table No ^ Corrosion of the river Paka in Dolič Tabela št. Kraj — Place Vodna temp. Water Temper. °C Trdote °N — Hardnesses °GD celok. Total kalcij Calc. karbon. Carbon. MgO Paka pri avtom, cesti pri Š en flor j an u 2,6 5,2 2,8 2,15 1,05 Potok izpod Lošperka pred izlivom v Pako — 8,96 — 5.6 5,36 Paka pred kmetijo Hof 2.4 8,8 8,4 5,7 5,1 Paka na začetku Hude luknje 2,6 10,5 10,5 6,7 5,8 Ko pride Paka v kraju Šenflorjan na dolomit, je struga sicer več sto metrov polna silikatnega proda, vendar se celokupna trdota poveča z okob 1 na 5 °N. Nadaljnjega porasta trdote na dolomitu v Doliču zaradi manjših dotokov talne vode in ob srednji ter visoki vodi tudi površinskih pritokov, kakršen je izmerjeni potok izpod Lošperka (v tabeli), ni mogoče točno ugotoviti, nedvomno pa je močan. Spodnja tabela prikazuje poraste trdot v Sodraški Bistrici, ki ima večino povirja v permskih vododržnih skladih in sp od n j e t ri asnili dolo- Korozija Bistrice pri Ribnici Tabela št. Corrosion of the river Bistrica at Ribnica Table No LJUBLJANICA 19 6 2- 19 6 5 m / S • k 100 5 0 /*N C«0 “N 3 2 1 IV V VI VII VIII IX X XI XII II III trdote. Visoke vode jo znižujejo zlasti pozimi, to je v hladnih mesecih. Procentualno koleba magnezijeva trdota znatno bolj kot kalcijeva (za 55 %, kalcijeva le 18 %), saj se giblje med 2,0 in 5,6 °N. Pri oceni magnezijeve in kalcijeve trdote pri raznih vodostajih Ljubljanice je treba upoštevati, da imajo nadpovprečno visoke magnezijeve trdote pritoki z obrobja Ljubljanskega barja, ki Ljubljanici po dežju prvi dovajajo povečane vode. Anahza magnezijeve trdote kaže, da zimski meseci bolj pospešujejo korozijo dolomita kot korozijo apnenca. Vendar zaključek, da bi morale imeti zato alpske reke z dolomita večjo magnezijevo trdoto ali vsaj večji delež magnezijeve trdote od kalcijeve, nasprotuje stvarnosti. Pod. št. 12 kaže, da pri nižinskih kraškili rekah dolomitna trdota znatno bolj koleba in je tudi v celem znatno višja kot pri rekah višjega krasa (skica b v pod. 12). Potemtakem temperatura ni edina, ki vpliva na korozijo dolomita. Pri kapnici v Postonjski jami dnevne in tedenske količine padavin nimajo večjega vpliva na celokupne trdote, čeprav povečajo pretoke. / ^>y - -o •—N \ N- N XII Mg/f h90 is- to w MVA B0H.-3ANE2 Pri Ljubljanici pa imajo vpliv na trdoto kratkotrajni porasti pretoka in dolgotrajnejše padavine. To dokazuje tudi spodnja tabela. Letni povprečki za Ljubljanico Tabela št. l- Annual values of the river Ljubljanica Table No 3 Čas — Period Pretok Discharge m3/sek Srednja letna trdota v ®N Hardness in °GD kalcijeva \ magnezijeva Calcium | Magnesium 1962 44 7,7 3,7 1965 61 8,26 3,1 1964 62 8,07 2,8 1965 117 7,67 2,25 1962 — 1965 70 7,9 2.96 Nadpoprečne padavine odnosno pretoki znižujejo pri Ljubljanici zlasti dolomitne in mnogo manj kalcijeve trdote. To ponazarja tudi pod. št. 13. Zakonitosti, ki določujejo intenzivnost korozije magnezija, so torej bistveno drugačne kot pri koroziji apnenca. POD. FIG- LJUBLJANICA * LJUBLJANA •N S t e t 3 vi k e * S1* i Vlil XI III vi IX II v vil X XII Za druge vodne tokove na slovenskem dinarskem in alpskem krasu je’na razpolago premalo terminskih meritev, da bi lahko točneje določili letna kolebanja. Na osnovi zbranega gradiva je mogoče priti le do naslednjih splošnih zaključkov, ki veljajo za pokriti kras. 1. Trdote vodnih tokov s fliša najmočneje kolebajo v odvisnosti od padavin (pretoka) in od letnih časov. Največja izmerjena celokupna trdota Pivke v letu 1963/1964 je bila 11,5 °N (23. sept. 1963) in najnižja 4,8 °N ob povodnji 20. II. 1964. Zato precej koleba trdota tudi pri tistih kraškili izvirih, ki dobivajo del vode s fliša (npr. izvir Rižane, ki ima okoli 1/3 porečja v flišu). 2. Pri vodnih tokovih, kjer zavzema magnezijeva trdota precejšen delež celokupne trdote, kolebajo le-te bolj kot pri tistih potokih, kjer je delež magnezija majhen. Pri Cerkniščici, kjer znaša srednja izmerjena magnezijeva trdota 6,1 °N, so bile ugotovljene naslednje ekstremne vrednosti: 11,9 in 15,0 °N. 3. Površinski tokovi imajo praviloma znatno večje kolebanje celokupne, kalcijeve in magnezijeve trdote kot tisti izviri, v katerih priteka na dan samo prenikajoča voda. 4. Pri kraških izvirih, ki v vodozbirnem zaledju nimajo površinskih tokov, koleba celokupna trdota le za 1 — 2 °N. Največja trdota je jeseni. Čim manjše so trdote, tem manjše je kolebanje. Padavine ne vplivajo bistveno na potek letnih trdot. Da sta ob višji vodi manjša karbonatna in celokupna trdota, sta ugotovila tudi Smith — Mead (1961—1962, 203). Williams (1963,428), Smith — Nicholson (1964), Groom — Williams (1965) in Smith (1965) so to dokazali za razne potoke v Veliki Britaniji. Odvisnost med vodostajem in trdoto na Moravskem krasu so pokazale meritve v 1. 1961—1962 (Raušer — Štelcl — V 1 č e k , 1965). Letni potok karbonatne trdote vode največjega bolgarskega kraške-ga izvira Glava Panega (severna Bolgarija) je nasproten temperaturnemu poteku. Največje trdote so februarja in marca, najnižje avgusta in septembra (Penčev, 1965). Okoli polovico vode daje izviru ponikalnica Vit. Najvišje vode so poleti, najnižje januarja. Minimi in maksimi trdot zaostajaj a za okoli trii mesece za nižki in viški pretokov. Čeprav so pri višji vodi trdote manjše, je količina raztopljene kamenine, ki jo prenaša potok ali reka, takrat večja kot ob nizki vodi. Za Ljubljanico ponazarja količine raztopljene mase ob merjenjih med letom pod. št. 14. Tudi tu so upoštevani pretoki na dan meritev in ne srednje mesečne vrednosti. Po redkih meritvah na golem visokogorskem krasu trdote ne kolebajo bistveno. L. 1956 je imel izvir Savice najvišjo trdoto (6,19 °N) v januarju in najnižjo (5,15) v maju (Belič, 1961, 108). Bistrica v Mojstrani je imela ob dveh poletnih meritvah 5,9, 27. II. 1966 pa 6,2 °N. Srednje letne vrednosti. Srednje vrednosti na kartah II in III v prilogi so prikazane po naslednjih virih: 1. Arhiv Zavoda za vodno gospodarstvo SR Slovenije v Ljubljani, zlasti po naslednjih tipkopisih: Vodnogospodarski osnutek porečja Soče in Timave. Knjiga 2 — Prirodne osnove. 30. dec. 1958. — Vodnogospodarske osnove porečja Ljubljanice. Knjiga 4 — Prirodne osnove — Hidrogeologija. Projekt nizke gradnje. Ljublana 1954. — Vodnogospodarski osnutek porečja Krke in dela Kolpe. Knjiga št. 2 — Prirodne osnove. Projekt nizke gradnje, Ljubljana, 1. maj 1957. Po naročilu podjetja Projekt-nizke gradnje v Ljubljani, je Inštitut za • zdravstveno hidrotehniko univerze v Ljubljani analiziral celokupne magnezijeve, kalcijeve, karbonatne trdote, vsebnost SO3, Si02, Cl, NO3 določil žarilne ostanke, temperature, pH in še nekatere druge elemente na večjih pritokih in izvirih na krasu septembra in novembra 1952, februarja in maja 1953 (porečje Ljubljanice), novembra 1955, februarja, maja in julija P°D- 1 4 LJUBLJANICA 1 96 2-19 6 5 FIG. transport raztopljeni karbonatov M»/. EK kg/srk Transportation of dissolved carbonates 100 SO 60 20 II III IV V VI VII VIII IX X XI XII — kg/CaCOi/sek -»«9/MgCOj/sek 1956 (porečje Krke) in avgusta, novembra 1957, marca in maja 1958 (Primorska). Navedeni tipkopisi vsebujejo tabele s temi meritvami. 2. Po naročilu Geološkega zavoda v Ljubljani je analitski oddelek Kemičnega inštituta Boris Kidrič v Ljubljani 1. 1964 in 1964 terminsko meril celokupne trdote več kraških izvirov. Ker bo rezultate verjetno obdelal in objavil naročnik — Geološki zavod, so ti po podatkih Kemičnega inštituta tu izrabljeni le za izračun srednjih letnih celokupnih trdot in ito za izvire Obrh, Hubelj, Ilirska Bistrica, Bistra, Vel. Močilnik, Malenščica, Krupa, Rižana, izvir Rinže in zajetje Rinže za vodovod. Večino teh izvirov so zajele že prejšnje meritve. Niso nn bili na razpolago vsi podatki za vso mersko razdobje. 3. Lastne meritve so imele namen, predvsem izpopolniti karto in s simultanimi meritvami ugotoviti razlike med pritoki in vzdolž struge vodnih tokov. Na tej osnovi izračunane srednje vrednosti ne odgovarjajo povsem dolgoletnim vrednostim. Nadaljnje meritve bodo podobo izpopolnile. Po dosedanjih meritvah pa sodim, da popravki pri večini tokov ne bodo dosegali vrednosti ene stopinje, temveč le desetinke trdot-mh stopinj. Ce so bile nekatere redkejše meritve opravljene ob posebnih razmerah, pri karti niso bile vpoštevane, kadar so dajale vtis nestvarnih razlik v odnosu do večkratnih meritev. Število meritev, ki je na karti vpisano za trdoto, je precej neenakomerno. Večina meritev je bila opravljena ob poletni srednji ali nizki vodi; v številnih primerih veljajo izračunani p op ročki prav za ta čas. Sistematične meritve Ljubljanice so pokazale, da doseže letni tok srednje letne vrednosti prav poleti, zato najbrž vpisane trdote niso mnogo drugačne od srednjih letnih. V naravi pa seveda najdemo majhne razlike v trdotah na prav kratke razdalje. Čeprav torej trdote niso povsem točne, njihova točnost le zadostuje za osnovno primerjavo med večjimi porečji. Na obravnavanem ozemlju imajo najnižje celokupne trdote kraški izviri in potoki v osrednji) Julijskih Alpah na razvodju med Savo in Sočo (izviri Soče, Zadnjice, Bistrice). Trdote med 3 in 5 °N so ugotovile tudi druge meritve na povsem golem krasu Julijskih Alp: v zgornji dolini Trigavskih jezer (Gams, 1962 c), na Velem polju (Gams, 1964), v Zapodnu, kjer je imel potok, zajet za vodovod, dne 6. julija 1963 3,2° celokupne, 2,1 kalcijeve in 1,1 magnezijeve trdote, medtem ko so bile tega dne ustrezajoče vrednosti za bližnji izvir Soče v Trenti 4,2, 3,3 in 0,9 °N. Povsod tod vlada sp. trias ni apnenec lin skalno površje sprejme okoli 3 m padavin, vodni odtok pa je med najvišjimi v Sloveniji in znaša po knjigi Vodne snage Jugoslavije 0,95, po Bidovcu (1962, 412) pa dosti manj, nekaj nad 70 1/sek/km2. Zelo nizke trdote so ugotovili tudi na švicarskem visogorskem krasu ( B ö g 1 i, 1961, 189), v Pirenejih (S m it li- Nicholson, 1964, 138) in v Severnih Apneniških Alpah ( Z ö 11, 1961). V dolinah, ki se razhajajo od tega razvodnega grebena Julijskih Alp, se trdote v smeri proti Dolini ob zgornji Savi in proti Bovški kotlini večajo. Ob Dolini dosežejo 6 — 7 °N. Trdota karavanških pritokov zgornje Save je zaradi dolomita nekoliko večja. Bohinjska Sava ima po meritvah drugih merilcev pri izlivu v Savo 8,3° srednje celokupne trdote, po lastnih meritvah, izvršenih ob drugačnih razmerah in časih, pa 6,3 °N. Kaže, da ima Poljanska Sora nekoliko tršo vodo kot Selščica in da trdota od Gorenje vasi navzdol narašča (14. VII. 1965 od 6,6 na 7,4° N pri Škofji Loki). Sora po izlivu rahlo znižuje trdoto v Savi, ki sprejema ob nadaljnjem toku razmeroma trdo vodo iz Polhograjskih dolomitov (Babišnica). Sava od izvira v Zelencih (7,5° N 22. IV. 1962 in 7,0 27. II. 1966) do Ljubljane bistveno ne povečuje trdot. Od levih pritokov je trša Pšata. Posebno majhne razlike med pritoki in majhen narast trdote vzdolž glavnega rečnega toka je ugotovila istočasna meritev 22. IV. 1962, ko je pokrival višine do 1000 m še sneg (Gams, 1963 c). 4. julija 1965 je bilo ob lepem, toplem poletnem vremenu in pri nizki vodi več razlik v trdoti. To kaže tabela št. 16. Porečje Save Tabela št. Drainage area of $ava Table No Reka River Pritok Tributary Kraj meritve Place of Measurements (4 O Trdota v °N Hardness in0 GD Oi M S d 0 O P-^ d H- o Karbon. Carb. Celok. Total CaO MgO Pišnica Krajnska gora 9,6 5,9 6.0 3,7 2,3 Martuljek Martuljek 7,8 5,2 5,8 3,6 2,2 Sava Javornik 11,6 7,1 7,8 5,2 2,6 Radovna izbv 6,8 6,7 7,0 5,3 1,7 Boh. Sava Tržiška izliv 13,0 6,7 5,5 5,4 0,1 Bistrica izliv 13,1 — 10,1 7,0 3,1 Sava Kranj 14,2 7,8 8,6 6,2 2,4 Kokra Kranj 13,9 8,6 6,4 2,8 1,6 Sava pred sotočjem s Soro 15,4 8,0 8,8 6,1 2,7 Sora Medvode 15.6 8,1 9,1 5,6 3,2 Sava Črnuški most 16,1 8,3 8,8 6,2 2,6 V porečju Ljubljanice ima Pivka, ki priteče ob nizki vodi večinoma s fliša, največja kolebanja (za 62 %) in najnižje trdote. Pri Raku se trdote močno spreminjajo. Naj viš j e celokupne in magnezijeve trdote so takrat, kadar sprejema razmeroma največ vode z dolomita. Vode izpod Javornikov imajo okoli 10—11° N celokupne trdote (Gams, 1966). Na izvirih Ljubljanice imata Hribšica in Retovjc nižje trdote kot Močilnik, ki drenira ozemlje z višjimi trdotami potokov med Hote-derščico in Potkovcem, in kot Bistra, katere zaledje je v znatnem delu dolomitno. Najvišje celokupne trdote so na ozemlju med Hotederščico, Cerkniškim poljem, Ljubljanskim barjem in Temenico, kjer prevladujejo dolomit, v manjši meri (v porečju Raščice in Sodraške Bistrice) permski in (v porečju Temenice) triasnti skladi. Pri Temenici in pri zgornji Krki imajo izvirne vode in levi pritoki visoke magnezijeve in celokupne trdote. Ker imajo desni pritoki z apneniškega ozemlja manjše trdote, vzdolž glavne reke celokupne trdote pojemajo. Pri Krki vpliva na to tudi odlaganje lehnjaka (Gams, 1962a). Tudi v Čabranki pojema trdota od izvira dalje. Pri Kolpi je na slovenskem mejnem ozemlju trdota vzdolž struge dokaj enaka in se po izlivu Lahinje rahlo dvigne. Soči trdota rahlo narašča v smeri proti Gorici. Rahlo rast povzroča izliv Idrijce. Hubelj in Vipava imata razmeroma nizke trdote. Od vipavskih pritokov je precej trda Brašnica, ki priteka s pretežno karbotnatnik flišev. Trdote večjih vodnih odtokov iz podzemlja Krasa so neznane. Sodeč po trdoti prenikajoče vode v nekaterih jamah so nadpovprečne.* Ker pri Devinu ne izvira samo voda iz Krasa, temveč tudi Notranjska reka in del Soče, trdote Timava niso tipične za Kras. Znašajo na sotočju izvirov 12,0° N (Sardoč 11,0, Moščenice 10,6, Lizert 10,5). Zahodni izviri že po trdotah kažejo na dotok iz manj poraslega severozahodnega konca Krasa in iz mehkejše Soče. Narast trdot ob Soči navzdol je osvetlilo merjenje 6. in 7. julija 1963. Porečje Soče Tabela št. Drainage area of the river Soča Table No Reka River Pritok Tributary Kraj meritve Place of Measurements V. temp. W. Temperaturi “C Trdote 0 N — Hardness in0 GD karbon. Carbon. Celok. Total. O CÖ u MgO Soča izvir v Trenti 4,4 4,2 4,2 3,3 0,9 Zadnjica Trenta v Logu 6,4 4,7 4,8 3,6 1,2 Soča pred Lepeno 8,3 5,6 5,6 4,1 1,5 Lepena izliv 8,8 5,3 5,6 4,7 0.9 Koritnica Kal 8,2 5,6 5,9 4,3 1,6 Boka; pred izlivom 9,4 3,9 4.0 5,3 0,7 Soča Žaga 10,4 5,4 5,6 4,1 1,5 Učeja i zliv v Žagi 14,8 7,1 7,1 4,9 2,2 Idrijca Kobarid 15,8 7,5 7,6 5,7 1.9 Soča pred Tolminom 15,6 5,9 6,2 4,8 1,4 Idrijca pred Bačo 19,8 9,0 9,9 5,5 4,4 Bača Bača, izliv 17.4 7,4 7,6 6.2 1,4 Tolminka Tolmin 12,2 5,3 5,6 4,3 1,3 Soča Doblarji 15,0 7,2 7,4 5,4 2,0 Soča pod Plavmi 14,8 6,8 7,3 5,0 2,3 Vipava Bilje 16,8 7,8 8,4 6,8 1,6 Vipava Preserje 14,4 8,7 9,2 9,5 1,7 Vipava Vipava 10,9 8,7 9,1 7.9 1,2 Branica niže Branika 19,8 12.4 13,5 11,9 1,6 * Na Krasu prevladuje apnenec in tam so celokupne trdote domala enake kalcijevim. Pri prenikajoči vodi na jamskem stropu znašajo po posameznih meritvah: v Vilenici 15.6 (5. IV. 1963). 7,2 (27. II. 1964), 12,5 (24. IX. 1964); v Divaški jami 14,1 in 12,3 (29. XII. 1965); v Dimnicah 7,1 (na vhodu, 29. XI.. 1964); v Škocjanskih jamah 9,9 °N (3. VIII. 1961). Drugod po slovenskem krasu so bile v jamah izmerjene naslednje celokupne trdote prenikajoče vode: v Taborski jami 8,8 in 10.7 (24. V. 1963), v Turkovem breznu pri Pet-bovcu 8,8 (20. IV. 1963), v Planinski jami 10.0 (4. IX. 1962). Vranji jami 9,6 (4. VII. 1961). v Dvatisoči jami 12.0 (10. XI. 1962), v Pivki jamii pri Orehku 7.0 (7. IV. 1962), v Matijevi jami 9,7 (28. XI. 1962), v Zegnani jami 7,1 (1962). Gornje vrednosti veljajo le za mesta meritve prenikajoče vode in niso srednje vrednosti vse jame. Potok v jami Dolenci na Krasu ima celokupno trdoto 21,1, v jami Zgornji Drči 14,0 °N (oboje po trikratnih meritvah 1. 1962). Eden od glavnih vzrokov za teritorialne razlike v celokupni trdoti je magnezijeva trdota (karta št. Ill v prilogi!). V visokogorskih Alpah imajo potoki z dolomita 2—5 0 N magnezijeve trdote (potoček s 1721 m visoke dolomitne kope Vršič ob prevalu Vršič je imel 6. VIL 196? 3,4, Martuljek 2,2, Belca okoli 3 °N magnezijeve trdote). Na obravnava-vanem ozemlju dosegajo magnezijeve trdote (največje vrednosti med Hotederščico in Temenico in to navadno 5—6 0 N. K magnezijevi trdoti se pridružuje ponekod tudi znatna vsebnost Si02 (pri Cerkniščici okoli 8, Žirovniščica 19, Krki na izviru 9 mg/l). V porečju Soče imata precejšnjo magnezijevo trdoto Idrijca in njen pritok Trebuša. Kalcijeva trdota znaša pri potokih v osrednjih Julijskih Alpah 3—4 0 N. Pri Ljubljanici znaša srednja izmerjena trdota 7,8; to je tudi popreček za Notranjski kras. Ker imajo na Notranjskem in Dolenjskem krasu potoki z dolomita med 6,5 in 8 0 N kalcijeve trdote, torej ne mnogo manj kot tisti z apnenca, povzroča magnezijeva trdota nadpoprečne celokupne trdote. V podgorju krimsko-rakitniškega masiva ima nadpoprečne kalcijeve trdote porečje Borovniščice, poprečne so pri Podpeči (Gams, 1963). Na nizkem Dolenjskem krasu in na krasu Bele Krajine znašajo nekaj nad 8 0 N. Nadpoprečne so pri Sici v Račni (8.4). pri Polterici (9.2), pri Krupi (8,1) in Dobličici (8.4). V Istri kalcijeve (in celokupne) trdote naraščajo v smeri proti jugu in to na flišu kot tudi na apnencu. Na Valdernigi blizu izliva so našle meritve kalcijevo trdoto 14,9 (17. VIL 1965) odn. 14,6 (1. IV. 1966), na Morerju pri Izoli 12, 4 (17. VII. 1965), Dragonji pri Kaštelu 11,0 (17. VII. 1965) odn. 12.2 (1. IV. 1966), na izviru Sv. Štefana 12,8 in izviru Sv. Ivana (oba v porečju Mirne, 17 VII. 1965) 11,3. Glavni izviri na koncu Timske drage so imeli ob meritvah L 1965 in 1966 16,0 in 16,6 0 N, Raša pod Barbanom 14,7 ( 1. IV. 1966), sosednjti flišni potok Danizica 14,5, zajetje za puljski vodovod pa celo 22,8 °N kalcijeve trdote (1. IV. 1966). Talne vode so navadno trše od rečnih, s M >■ O G O m d m > (M CM in > CN ON X) ^ ^ in ^ o" oC GO (M* lAODGOin ,rl O 00 o in m in m go k» m oiaoh m m o o n r- » m ^GOOnXGO^ ^ ^ ’Ü. ^ ^ o oC 30" o in «n N O O CM O O < o < N K. Ol I" £ 00 . O S' 00 ^ N. N. --OO O GO GO O' CTj GO Cn : ) N O CO ) GO ON GO °. cC oo ? in in ) GO 00 o r* ^ oj in m oo ca o go cn in -* —5'^T 3* o* ni ni O^NOO\tv.OGOC',T ^ in ^ ^ 22 oS ~ of ^ -rH CN o —• o o o —< ^ ^ ‘0. ^ ^ tsl' o^ in cn go in °i ^ ^ noc^ in —nf nT of hT o' o' in o ^ in ca 01 m -h -h ^ —h ca nf ^ ^®SL°. °- in o m «n O 3\ 00 O ^ O nT oT GO ON O O^ in go —(»n 00^ vn **1 o"oN^if\il'in in in o" ^ x o on CO ,C -T «4-1 0 d p°TJO J P rt 0fqopzc}j r* _o O snn[/5[os/i TJ l> s^noraoi -nSBOJ^ JO 30T3U „ ^ BfBJSOCl 0^-3. ü^sjoraopojv i j= |2 s o o d .ti tf 7213, .2 Q ^ O ~0 o o : fl 0) d & d d d o o . .. G -a CJ O — 2h ■3 — - -a ^ o o cj ^r.2» 17 cj o > --h ,§ g i 4 a © lll^l !-§-§ 1Š o ?S •8 © 3-=3 O O . a > 0) j 3 o Ü ^ G-r-r o >:/5 S “d T O 2 © 3 ^ o o o»S^ o X3 -71 >n ^ ^ ^ « o O o' CJ O „ —I G o ‘O o o « rt O " - O ■ H --H d s _^-S - „ aoö&a,^ ts "d "3 ta cs—< O i—' ČL f—' ^ d d* m d -M -M--*j • — • -i 0 a § li73 5 O O o * u ^ T >!n =lH££ ° a g-° T) T3 -a S o o CJ U 0 CJ o 0 0" 0 O O O o CJ 0 GJ 0 GJ £ d 0 G G G G Ü 0 0 d s GJ CJ GJ G) d d 0) d G d G G es A Ch — di rt rt rt d d d d d cu d s,© O m -f ON ^ CM 3 0 0 s 3 ON CN On ON ON ^■H I I I 1 7 1 1 1 1 -h m in o^m S' On O' S On in m On 1 1 1 in in On ▼h -F* ■—* —< 'r_l « _, n O ^ »1 00 w «o in 0 ^ oj ni ni nT O 00" isT txT o' N* m m in m '** Ol O m on d O G cu G rt O G >'■« >tn 'T to N O vD o irs -t O» Cn O» On Mili m m ri in On On OOI^ ir\ in m O' Cn On n IP\ '!f h» CNJ 03 rt o _ fcn o rt N rt •--, C >0 •a 9 rt J* rt -r-, M d •S 2 O 8° Q rt © rt & > »-cd rt cd ö co rt CO co rt ► rt co rt > o M ■§ Q rt o >0 >tn rt TJ rt M O rt o *3 rt-iž' tu .° rt .2» ‘>c? ^ G Sh pS'3 s 0 -Q "3 č p > O H —i Q Q .2, rt •S^ o S o II > o Sa © _ > !h 2 H K* ^3 >ü 2 >ü «H ^.5-2' OQortr-o^s zO&tnPl^U ci^C d rt o .0 p --•a .2.S a >© sla rt ^ fl rt rt *2 d< Q« S rt d ■—1 '—1 >0 >0 >' O O O rt o c ^ =-1 23 CO C/3 rt rt virih, kjer ni v vodozbirnem področju nobenih, površinskih potokov, je enak 1,0, pri površinskih potokih pa je tem manjši, čim več je apnenca v porečju. Za flišne potoke je potrebno večje znižanje kot za dolomitne (ekstremi pri Pivki so 11,5 in 4,5, pri Cerkniščici 15,2 in 11,8 0 N celokupne trdote). Po podatkih Hidrometeorološkega zavoda SRS odteče po Ljubljanici pri Mostah ob trimesečni visoki vodi 56 % vse letne pretočne količine. Ob visoki vodi znaša celokupna trdota Ljubljanice okoli 10° N. Redukcijski faktor je okoH 0,96. Za Savo pri Ljubljani znaša po manj številnih meritvah okoli 0,85. Vsak površinski tok ima svoj faktor, ki pa je slabo proučen. V tabelo je vnešen po oceni glede na to, kolik del porečja zavzema površinski odtok. Tudi to je razlog, zakaj je izračunano korozijo smatrati za približno. Zaključke iz tabele ponazarja karta št. IV v prilogi. Zaradi boljše primerjave med manjšimi enotami so na karti porečja nekaterih pritokov ali deli glavnega porečja izločeni, intenzivnost za glavno reko pa je prikazana tako, kot vlada v vsem porečju. Tako na primer ima porečje Soče med Kobaridom in Solkanom slabšo korozijo kot jo kaže karta, ker je računana lako, kot da Soče nad Kobaridom ne bi izločili. Po obeh navedenih metodah izračunavanja korozije je korozija najmočnejša na gorskem krasu na razvodju med Savo in Jadranskim morjem med Julijskimi Alpami in Gorskim Kotarom. Ta pas sprejema največ padavin. Čeprav imajo najvišje Julijske Alpe največ padavin, tam intenzivnost zaostaja zaradi nižjih trdot na golem krasu. V Julijskih Alpah je korozija naj intenzivnejša na malo nižjem, že z gozdom poraščenem obrobju, na Kobariškem, v porečju Tolminke, Bohinjske Save in Radovne. Na dinarski gorski pregradi se viška intenzivnosti verjetno ujemata z viški padavin, ki so na Trnovskem gozdu in med Snežnikom ter Risnjakom. Po prvi metodi je intenzivnost v porečju Podroteje izračunana na 90,5 m3/km2/leto (tab. št. 18). Po drugi metodi izračunana korozija bi bila cclo 178, ker ima izvir po nezanesljivih podatkih ZHS SRS 106,5# 1/sek odtoka. Obseg porečja pa dejansko ni znan in zato je tudi neznan višek korozijske aktivnosti, ki je verjetno na Trnovskem gozdu (izviri Idrijce) in izvirih Kolpe. Na severozahod in jugozahod od tega gorskega pasu z najvišjo korozijo njena intenzivnost pada. Pretežno triasno dolomitno notranj-sko-dolenjsko ozemlje med Planinskim poljem in Mirno na Dolenjskem ima sicer zelo visoke celokupne trdote potokov, toda vodni odtoki so nižji kot na apnencu in znašajo pri Iščici 52, Gradaščici 29, Višnjici le 7,1 (?), Prečni 26,6 (take razlike si ni mogoče raztolmačiti!). Pri Cerkniščici je znašal v ne namočenem letu 1961 52 1/sek/km2. kar bi bilo slabih 2/5 padavin. Na dolomitu je očitno občutno večje izhlapevanje kot na apnencu. Za istrske reke navajajo različni viri tako različne odtoke, da ni mogoče korozije točneje izračunati. Da bi lahko naš kras, kjer znaša letna korozija med 50 in okoli 100 m3/km2, primerjali z drugimi kraškimi področji, bi potrebovali podrobnih proučitev. Corbel (1957, 1959, I960, 1964) je sicer podal tabelarne preglede za intenzivnost v razni 11 klimah, vendar slonijo njegovi računi na piremalo sistematičnih in kompleksnih meritvah in ker premalo upoštevajo petnagrafske in druge nekiimatske vplive, so jim ugovarjali (npr. Sweeting — Gersten h auer, I960, Sweeting, 1964, \V hite, 1965). Podobno kot na našem krasu so v istih klimatskih področjih tudi drugod velike razlike od porečja do porečja. Za posamezne britanske predele oziroma porečja navajajo: kras v severovzhodni Angliji 40, porečje Temze 104, Lee 65 (Sweeting. 1964, 92, Douglas, 1964), Mellte (Wels) 40, Melti bližnje porečje 15,7 (Groom — Williams, 1965, 40), v County Clare na Irskem v porečju Ferguson 51 m3/km2 letnJo ( W ill i am s, 1963, 440). Corbel — S t c h o u z k o y — Franck — Muxart (1965, 123) navajajo naslednjo intenzivnost korozije: Triglav 128, osrednja Slovenija (Postojna) 69, severno od Trsta 48, Bosna 90, severna Dalmacija (Senj) 28, Popovo polje 14 m3/km2 letno. Žal ne navajajo točnejše lokalizacije. Na Moravskem krasu znašajo intenzivnosti po njihovih računih pri Jedovnici—Buči skali 8 in pri izviru Punkve 6 m3/km2 letno. Na Moravskem krasu je korozijska intenzivnost odvisna predvsem od količine padavini in je zato naj večja poleti (Raušer — Štelcl — V 1 č e k , 1965). Corbel (1964, 44) navaja, da znaša celokupna korozija v porečju štirih rek na Alaski 14 do 37, v porečju dveh rek v zmerno toplem podnebju (Loire, Gunnison) 16—18, dveh rek v toplem suhem podnebju 7—9 in dveh rek v toplem vlažnem podnebju 6—13 m3/km-letno. Že iz navedenih številk sledi, da je iluzorno, klasificirati korozijsko intenzivnost samo po klimatskih pasovih. I VI. Zaključki o faktorjih korozije Izviri v golem krasu najvišjih Julijskih Alp imajo 3,5—5 °N (62— 89 mg/l CaCOa) celokupne trdote. Približno toliko, 80—90 mg/l/CaCOs, lahko doseže voda, s tem da uravnoteži pritisk CO2 s pritiskom CO2 v prosti atmosferi. Biokemična korozija ima torej na visokogorskem golem krasu manjši pomen. Vtis je, da pri takih vodah trdote med letom ne kolebajo bistveno in da so najvišje pozimi. Zal je na razpolago nekaj več meritev za razne letne čase samo za nižje obrobje Julijskih Alp, kjer je biološka aktivnost večja. Sedem meritev na Pišnici v Kranjski gori in Bistrici v Mojstrani je našlo najvišje trdote pozimi in le eno spomladi. Leta 1956 je bila voda Savicc najbolj trda v januarju (6,19° N celokupne), najmanj pa maja 5,15°), ko je ob topljenju snega visoka voda (Belič, 1961, 108). Zniževanje trdot ob visoki vodi je lastnost predvsem nižjega, pogozdenega in pokritega vododržnega ozemlja s prevladujočo biokemično korozijo. Ker izgubi padavinska voda na pokritem krasit stik s prostim ozračjem, čim ponikne v prst, moramo poglavitnio korozijsko aktivnost pripisati biogenemu CO2 v prsti in direktnemu razkrajanju mikro- organizmov na skalnem površju. Vloga CO2 iz prostega ozračja je tem manjša, čim bolj je kras sklenjeno pokrit. Delež korozije, ki na pokritem krasu odpade na biološke faktorje, je težko ugotoviti. Verjetno znaša okoli 100—150 mg/l CaCOs. Zlasti nejasno je, kolik delež od tega odpade na biogeni CO2 v tleli in koliko na razkrojevanje skale po mikroorganizmih. O pomembnosti slednjih govorijo: porast trdote vodnega odtoka s skalne površine v prvi minuti dežja, letni viški trdot v jeseni in zimi skladno z viški pedotemperatur v globini nekaj metrov, obratna sorazmernost med trdotami in količino padavin plo porečjih. V tekstu navedeni podatki govorijo o precej enaki arealni razkrojevalni dejavnosti mikroorganizmov na karbonatnih kameninah. Zato so trdote toliko manjše, kolikor večji je vodni odtok. Ker je na dolomitih znatno večje izhlapevanje kot na apnencih, so trdote večje. Večjo korozijsko aktivnost, izraženo v m3/km2, povzročajo na pokritem krasu višji odtoki predvsem s fazo II. in III. korozijskega procesa (glej str. 31). Po rezultatih te študije bi bilo treba pripisati delovanju mikroorganizmov v tleh važnejšo vlogo pri koroziji kot doslej. Da s teorijo o prehajanju CO2 iz zraka v kraško vodo in obratno ne moremo pojasniti vseh kraških procesov, priča poskus, po katerem je v vodi pri normalnih razmerah ostalo 165—180 mg/l CaCOs, čeprav so eliminirali CO2 (Car o, 1965, 46—47). Pri laboratorijsko povzročeni sedimentaciji karbonatov iz stoječe vode so opazili, da je v vodi del raztopljenega kalcija v amorfnem stanju (Roques, 1964). Pri teoriji o vzpostavljanju ravnovesja CO2 v vodi in v zraku ni jasno, zakaj ne odložijo vode, ki pritečejo iz krašlcega podzemlja, vsega prebitka raztopljenega karbonata, ki ne odgovarja novemu parcialnemu pritisku CO2 v zraku. Reke, ki tvorijo lehnjak, so namreč le izjemne. Za trdnejše zaključke o tem, v kakšni globini je korozija najmočnejša in o činiteljih njene intenzivnosti pa manjka znanja o pogojih delovanja mikroorganizmov v karbonatni skali, o pedotempe-raturah v krasu, o produkciji CO2 med letom in v raznih globinah prsti, o pomenu ilovice za korozijo, o kemičnih spremembah v vodi, kadar teče z ene kamenine na drugo, in o kemičnih spremembah, ki nastajajo pri stekanju voda. VII, Korozijska intenzivnost in kraška geomorfologi ja Meritve vodnih trdot na skalnem površju pri Postojni, v spodmolu pri Stari vasi in plitvo pod površjem v rovu Biospeleološke postaje v Postojnski jami in meritve zasičenosti vode s karbonati 60 cm pod površjem (Rohdenburg — Meyer, 1963). nadalje laboratorijski poskusi (Strä sser, J966), nedvomno dokazujejo, da deluje poglavitna korozija nia stiku prsti in karbonatne kamenine. Razlike v korozijski aktivnosti, ugotovljene na kratke razdalje v Postojnski jami, so odraz receninega kraškega razčlenjevanja površja. Pri tem je poglavitni činitelj količina pronikajoče vode, ki v drobnem zavisi od prepustnosti tal. To pa določujejo globina prsti, njena granulacijska sestava in razpokanost apnenca. Bolj razvite in zaglejene prsti so dokazano manj prepustne ( R o li d e n b u r g — Meyer, 1963, 133). Bolj zaglejeni in manj propustni lateriti v tropih bolj uravnavajo površje, kar Rogli č (1958) pripisuje višji temperaturi. Predvsem pred korozijo padavinske vode zaščitena karbonatna površina bi se v razmerah, kakršne so na Postojnskem krasu, (odtok en l/km2 letno, 11 °N kalcijeve trdote), v milijonu let dvignila za 72 m iznad okolice, če ne bi pričeli delovati nanjo »regulacijski« procesi. Cim »pogleda« skala iznad okolice, izpodnebne sile odstranijo vodo-držni plašč in odslej je zaostanje njenega zniževanja v takem razmerju, v kakršnem je korozija med pokritim in golim krasom. Te razlike so v vlažnem podnebju, kjer so namerili na skalnih površinah znatne trdote (Gersten h auer, 1960, 42, Lehmann — Kröm-bele in — Löte s her t, 1956) in kjer je delovanje mikroorganizmov večje, manjše kot v hladnejšem podnebju. V vseh klimah pa korozijski talni proces teži k rasti skalnih grbin, ki so posledice počasnejšega zniževanja gole karbonatne kamenine. Toda na odkrite skalne površine delujejo dodatni destrukcijski procesi, ki zavisijo POD. - F I 6.1 6 RAZVOJ SKALNIH ČOKOV DEVELOPMENT OF ROCKY ELEVATIONS od klime. Y vlažnem toplem podnebju jih izpodžirajo korozijski procesi z boka, na stiku prsti in podnožne skale, v zmerno toplem in hladnem podnebju pa se mehanično razkrajajo, kar ne dovoljuje tolikih strmin in obenem tudi višin osamljenih grbin. Stožci (Kegel) in mogote tropskega krasa so prav tako klimatske tvorbe kot neštete skalne grbine Dinarskega krasa. Drugi činitelj razčlenjevanja je neenaka korozijska aktivnost iste količine padavinske vode. Razlike za 2 °N, ki so v Postonjski jami tako pogoste na kratke razdalje (glej pod 7), se v milijonu let lahko odrazijo v rasti 13 m visoke skale ali 13 m globoke globeli (pod. št. 16). / HLADNO POONEBJE/ / TOPLO PODNEBJE/ / COOL CLIMATE/ /WARM CLIMATE/ Najugodnejši pogoji za korozijo sta debela humorna prst, ki je zmerno propustna, tako da absorbira mnogo padavinske vode, ki pa jo le počasi prepušča v skalno podlago, ter slabo do delno prepustna skalna osnova. Ob takih pogojih se agresivna voda najdalj časa zadržuje na stiku prsti in skale. V tem bi mogli iskati razlago za nastanek vrtač. Na njihovem dnu se kopiči s pobočij sprana bolj skeletna prst, ki z ugodnejšimi granulacijskimi frakcijami ne napravi dna nepropustnega. Na debelo pokritem krasu prevelika nakopičenost. prepereline v kraških depresijah zavre njihovo poglabljanje. Zato prevladuje uravnavanje površja. Čim bolj je odeja tanka, čim manj je prepustna in čim večje so krajevne razlike, tem bolj prevladuje razčlenjevanje površja z rastjo vzpetin in depresij. Med intenzivnostjo korozije in makrareliefom na slovenskem dinarskem in alpskem krasu ni očitnejše zveze. Področje najhitrejše recentne korozije je z izjemo najvišjih Julijskih Alp najvišji kras. Te zveze tudi ni pričakovati, ker so nastale reliefne oblike z delovanjem številnih procesov, v znatni meri tudi tektonike in erozije. Ti procesi so vplivali na reliefno razmerje med karbonatnimi in silikatnimi kameninami ter tudi med posameznimi karbonatnimi sodimenti. Apnenec ni nosilec višjega reliefa samo v našem, temveč tudi v vlažno toplem podnebju, kjer hidrolitski procesi hitreje razkrajajo silikate kot karbonate. V Sloveniji je bil zato v apnencu višji relief že v pliocenu. Kvartarno podnebje je prineslo apneniškemu reliefu sicer hitrejšo korozijo, toda na vodonepropustnih karbonatnih in nekarbonatnih sedimentih sta delovala dva dodatna in intenzivna procesa — erozija in dedunacija. Velika spremenljivost kvartarne klime se je odražala tudi v hitrem spreminjanju korozijske intenzivnosti. S trditvijo, -da korozijsko intenzivnost na pokritem krasu dimenzionirajo biokemični procesi in da te dimenzioniranosti v golem visokogorskem kraisu, kjer so odločilni vodni odtoki, ni, smo se dotaknili problematike, v katerih klimah more biti korozija najhitrejša. Po razmerah na slovenskem krasu sodeč, more biti močnejša na golem krasu le, če je vodni odtok višji od 25 — 50 dm. Zviševanje temperature kot pospeševalec korozije je relativno in se nanaša na letne povprečke, na katere so prilagojene rastlinske in živalske vrste. Višjim temperaturam v tropih so prilagojene druge vrste. Zato visoka temperatura v vsaki klimi verjetno ne povzroča povečanja korozije. Poglavitna vrednost preučevanja korozijske intenzivnosti kot geo-morfološkc metode ni pri študiju makrooblik, temveč mezooblik in mikrooblik. Pri terenskem raziskovanju nastanka kraških polj, uval, suhih dolin, slepih dolin, razširjenih delov rečnih dolin v karbonatnih kameninah, jam ob agresivnih ponornicah, žlebičev, škavnic in pod. je postalo preučevanje korozijske intenzivnosti nenadomestljiva terenska pomožna metoda. Za teoretsko geomorfologijo pa ima študij intenzivnosti največjo vrednost v tem, da prinaša dinamično tretiranje razvoja kraškega reliefa, ki ga je pri nas uveljavljal že Hrovat (1954). Meritve pospešene korozije na Planinskem in Ribniškem polju ti dve kraški obliki izvzemajo iz fosilnih kraškili pojavov, li kaiterim uvršča Ra tli jen s (1960) dinarska kraška polja. Po zakonitostih korozijskega delovanja ne more namreč saditi k fosilnim oblikam nobena oblika, pri kateri se arealna razmestitev korozije po nastanku oblike ne bi več spremenila. Poznavanje korozijske intenzivnosti nam omogoča, da ocenimo, kako liiitno nastaja prst. Če bi se recimo v porečju Ljubljanice ob sedanji intenzivnosti korozije razkrojil v 1 milijonu let 60 m debel apneniški sloj in bi zavzemal netopni del 1 % njegove prostornine, bi ostalo 60 cm prsti. To seveda v primeru, da ne bi bilo spiranja v tla, kar pa se dejansko ne dogaja. Na čistejših apnencih bi ostalo prsti seveda manj. LITERATURA Bauer, F. 1964, Kalkabtragungsmessungen in den österreichischen Kalkhoch-alpen. Erdkunde, XVIII, zv. 2 Belič, J. 1961, Poročilo o fizikalno-kemičnili meritvah kraških voda v Bohinjskem kotu. Drugi jugoslavenski spelcološki kongres, Zagreb 1961. Bidovec, F., 1962, Die empirischen Formeln für die Berechnung des Durchflusses im Vergleich mit den tatsächlichen Wassermengen der Flüsse im Alpengebiet Slovenians. YI. Internationale Tagung für Alpine Meteorologie, Bled—Jugoslawien, 1960. Binder, 11., 1960. Einige Wa&serhärtemessungen in Slowenien. Mitt. Verband deutschen Höhlen — und Karstforscher. München, YI, No. 3 Binggelli, V., 1961, Karsthydrologische Wasserhärte-Studien in Lukmaniergebiet. Geographica Helvetica, XVI, No 1 Caro, F., 1963, La composition chimique des eaux en terrain calcaire. Spelun-ca, Nr. 3, Actes du ve Congres national de speleologie. Paris. Crestani, J. —Anelli, F., 1959, Richerche di meteorologia ipogea nella Grotte di Postumia. Ministero dei lavori publici, Uffieio idrografico, publ. Nr. 143, Boma. Bögli, A., 1956, Der Chemismus der Lösungsprozesse und der Einfluss der Gesteinsbeschafenheit auf die Entwicklung des Karstes. Report of the Commission on Karst Phenomena. IGU, Rio de Janeiro. — 1960. Karsthydrographische Untersuchungen im Muotatal. Pagio Basili- ensis, Geographische Studien. Basel 1/2. — 1960 b, Kalklösung und Karrenbildungen. Z. f. Geomorphologie, Inter- nationale Beiträge z. Karstmorphologie. — 1961, Karrentische — Ein Beitrag zur Karstmorphologie. Z. f. Geomor- phologie, B.5, 3. — 1964, Mischkorrosion — ein Beitrag zum Verkarstungsproblem. Erdkunde, XVIII, zv. 2 Bulletin de Groupe de recherche speleologique de l‘Ile France. Nr. 7, 1, 1964, Arcuel, Seine. Corbel, J., 1957 Les Karst du Nord—Ouest de TEurope et de quelches regions de comparaison. Lyon. — 1959, Erosion en terrain calcaire (Vitesse d’erosion et morphologie). Annales de Geographie, No 366, LXVIII. — 1960, Nouvelles recherches sur les karst arctiques Scandinaves. Inter- nationale Beiträge zur Karstmorphologie, Suplementb. Nr. 2, Z. f. Geomorphologie. Corbel, J., 1964, L’erosion terrestre, etude quantitative. Annales de Geographie, No. 398, LXXIII. Corbel, J. — Stchoutkoy, T. — Franck, C. — Muxart, R., 1965, Chemical Erosion in the Moravian Karst (Comparison of Results with those obtained in the Neighbouring Karst Regions). Problems of the Speleological Research. Prague. Douglas, I., 1964, Intensity and Periodicity in Denudation Process with special Reference to the Removal of Material in Solution by Rivers. Zeitschr. f. Geomorph. 8, zv. 4. Ek, C., 1964 Note sur les eaux de fonte de glaciers de la Haute Maurienne. Leur action sur les carbonates. Revue Beige de Geographie, Numero special, 88, 1/2. Ek, C., 1965, La teneur en Ca(HC03)ä et en C02 des eaux des grottes beiges. Referat na IY. mednarodnem speleološkem kongresu v Ljubljani. Ek, C., — Pissart, A., 1964, Depot de carbonate de calcium par congelation et teneur en bicarbonate des eaux residuelles. Revue Beige de Geographie. Gams, I., 1959, Poskus s ploščicami v Podpeški jami. Naše jame, I, 1/2 — 1962 a, Nekatere značilnosti Krke in njenih pritokov. Dolenjska zemlja in ljudje, Novo mesto. — 1962 b, Slepe doline Slovenije. Geografski zbornik, VII, SAZU, Ljubljana. — 1962 c, Visokogorska jezera v Sloveniji. Geografski zbornik, VII, SAZU, Ljubljana. — 1965, Jezero pod Krimom. Geografski zbornik, VIII, SAZU, Ljubljana. — 1965 a, Meritve korozijske intenzitete v Sloveniji in njihov vpliv na geo- morfologijo. Geografski vestnik, XXXIV, 1962, Ljubljana. — 1964, Velo polje in problem pospešene korozije. Geografski vestnik, XXXV, 1965, Ljubljana. — 1965 b, Pomen raziskovanja Triglavskega brezna. Treči jugoslavenski speleološki kongres. Sarajevo 1965. — 1965 c, Klasifikacija kraških voda Slovenije v pogledu morfogenetskih sposobnosti. Treči jugoslavenski speleološki kongres, Sarajevo. — 1965 a, H kvartarni geomorfogenezi ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Geografski vestnik, XXXVII, Ljubljana. — 1965 b. Über die Faktoren, die die Intensität der Sintersedimentation bestimmen. Referat na IV. internacionalnem speleološkem kongresu. — 1965 c, Merjenja korozijskog intensiteta i njihov značaj za krašku morfologiji!. Predavanje na proslavi Jovana Cvijiča. V tisku. — 1965 d, Types of Accelerated Corrosion. Problems of the Speleological Research. Prague. — 1966. K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Acta carsologica — Poročila. SAZU. Ljubljana. Gerstenhauer, A., 1960, Der tropische Kegelkarst in Tabasco (Mexico). Zeitschr. 1. Geomorphologie, Suplementband 2, Karstmorphologie. Gorbunova, K., A., Himičeskij sosiav podzemnih vod. Referat na IV. medn. spel. kongresu v Ljubljani. Gospodarič, R., 1965, Geologija ozemlja med Postojno, Planino in Cerknico. Tipkopis. Inštitut za raziskovanje krasa SAZU Gračamin, M., 1946, Pedologija (Tloznanstvo). Zagreb. Groom, G., E., — Williams, H., 1965, The Solution of Limestone in South Wales. Geographical Journal, V, 151, 1. Habe, F., 1957, Toplinski odnošaji na izvirih Ljubljanice. Geografski vestnik, XII—XIII, Ljubljana. Hrovat, A., 1954, Kraška ilovica, njene značilnosti in vpliv na zgradbe. Ljubljana. Jakucs, L., 1960, Die Genetik der Höhlen des Aggteleker Gebierges im Spiegel komplexer Quellenuntersuchungen. Karsztes barlangkutatüs, I, Budapest. Kramer, E., 1905, Preiskovanje voda za pitje in domačo vporabo na Kranjskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. 9, XV, zv. 5/6. Lehmann, H.,— Krömmelbein—Lötschert, 1956, Ka rstmorphologische, geologische und botanische Studien in der Sierra de los Organos auf Cuba. Erdkunde. Lutz, H., J., — Chandler, R., F., 1962, Šumska zemljišta. Beograd. Maurin, Y., — Zötl, J., 1964, Karsthydrologische Untersuchungen im Toten Gebirge, österreichische Wasserwirtschaft, 16, zv. 5/6. Muxart, R., Stchouzkoy, T., Franck, J., C., 1965, Observations karstochimiques et speleologiques dans le Bas-Jura. Spelaion Carso, L’Ile de France. Oleksynova, K., — Komornicki, T., 1958, Materialy do znajomošei wöd w Tatrach. IV. Dolina Košcieliska. Krakow, št. 6, zv. 5. Örtly, H., 1953, Karbonathärte von Karstgewässern. Stalactite. Zeitschr. f. Schweizerische Gess. f. Höhlenforsch., 4, Bern. Penčev P., 1965, Die Karstquelle »Glana Panega« im Verbalkan (Bulgarien). Steirische Beiträge zur Hydrologie. Graz. Poročila Hidrometeorološkega zavoda SRS, Ljubljana, razdobje 1963—1965. Prat, S., 1939, Studie o biolitogenesi. Vapenite rasy a cyanophyceae a jejich vyznam pri tvoreni travertinü. Praha. Rathjens, C., 1960, Beobachtungen an hochgelegenen Poljen im südlichen Di-narischen Karst. Zeitschrift für Geomorphologie 4, zv. 2 Raušer, J. — Štelcl, O. Vlček, V., 1965, Principal Characteristics of Karst Water in the Central European Area According to the Results from Moravian Karst. Problems of the Speleological Research. Prague. Rebek. R., 1964, Poizkus merjenja korozije. Naše jame, VI, 1—2, Ljubljana. Rcya. O., 1962, Die Evaporation und der Wassermangel in Slowenien in den Jahren 1949—1958. VIe Congres international de Meteorologie, Bled. Rohdenburg H., — Meyer, B., 1963, Rezente Mikroformung in Kalkgebieten durch innneren Abtrag und die Rolle der periglazialen Gesteinsverwitterung. Zeitschr. f. Geomorph.. 7, zv. 2. Roglič, J„ 1958. Zaravni na vapnencima Geografski glasnik, XIX, Zagreb. Roques H., 1964, Contribution ä l’etude statique et cinetique des systemes gaz carboniique — eau-carbonate. Annales de Speleologie, T. XIX, 2, Moiulis (Arriege). Smith. D., I., Mead, G. 1961—1962, The Solution of Limestone. Proceedings of the Speleological Sociaty. Univ. of Bristol, Nr. 2, 9, Bristol 1962. Smith, D. I., — Nicholson, F., H., 1964, A Study of Limestone Solution in North—west Co. Clare, Eire. Proceedings of the Spel. Society, Univ. of Bristol, V, 10, št. 2. Smilil, D., 1965, Same Aspects of Limestone Solution in the Bristol Region. Geographical Journal, V. 131, 1. Smyk.. B., — Držal, M., 1964, Untersuchungen übe den Einfluss von Mikroorganismen auf das Phänomen der Karstbildung. Erdkunde B. XVIII, zv. 2. Strässer, M., 1966. Studien zum Grundwasserchemismus des nordwestlichen Bodenseeraumes, Freibuger Geographische Hefte, H. 2. Freiburg. Sweeting., M., M., 1964, Some Factors in the absolute Denudation of Limestone terrains. Erdkunde, XVIII, No. 2. Sweeting, M., M., — Gerstenhauer, A., 1960, Zur Frage der absoluten Geschwindigkeiten des Kalkkorrosion in verschiedenen Klimaten. Internationale Beiträge zur Karstmorphologie. Z. F. Geomorph Supplementband 2. Štelcl O., 1964. Intensity of Karstification of Limestone im the zone of the vertical Cirkulation in the mild Climate of Central Europe. Youmal of the Tchechoslovak Geographical Society, — 1965, Chemicke složern' vod skopavajicich s krapniku v nekterych jeskynich Moravskeho krasu, Ceskoslovensky Kras, XV, 1965. Štelcl. O., — Raušer. J. Vlček, V., 1965. Principal Characteristics of Karst Water in the Central European Area according to the Results from the Moravian Karst. Problems of the Speleological Research. Praha. Trombe, F., 1952, Traite de Speleologie. Paris. Quality of Surface Water of the United States. 1965. Geological Water Suply. Paper 1941. Washington. Vitasek, T., 1940, Der Rhytmus in Wachstum der Tropfsteine und die De-mänova-Höhlen. Zeitschr. f. Geomorphologie. Berlin, 11. Vodne snage Jugoslavije. Energetski izvori Jugoslavije. 1956. Jugoslavenski nacionalni komitet svetske konferencije za energiju. Beograd. White, B, W., 1965. Seasonal Fluctuation in the Chemistry of Karst Groundwater. Referat na IV. medn. spel. kongresu v Ljubljani. Wilchelm, F., 1956, Physikalisch-chemische Untersuchungen an Quellen in den bayrischen Alpen und Alpenvorland. Münchener GeographischeHefte, zv. 10. Williams, P., 1963, An Initial Estimate of the Speed of Limestone Solution in County Clare. Irish Geography, IV, št. 6. Zötl, J., 1961, Die Hydrographie des nordostalpinen Karstes. Steierische Beiträge zur Hydrogeologie, 1960/1961, zv. 2, Graz. FACTORS AND DYNAMICS OF CORROSION OF THE CARBONATIC ROCKS IN THE DINARIC AND ALPINE KARST OF SLOVENIA (YUGOSLAVIA) Iv a n Gams The main aiim of this study is i) to ascertain the factors causing the dynamics of corrosion in limestone and dolomite areas, and 2) to determine the corrosion intensity in Slovene Karst. The study is based on measurements of hardness in relation to temperature, precipitations, discharge, vegetation and soil in different seasons. Table 1 (page 13) shows total hardness and temperature of water leaving a karren on an inclined bare limestone surface of a 2 in high boulder near the town of Postojna at an altitude of 580 m. The surface is partially overgrown by lichen. With the increase of precipitations the total hardness decreases. Fig. 2 shows the relations between total hardness and temperature. In the second sampling place at an altitude of 700 m the Karren No 1 (table 2) on a limestone surface is completely bare, the other two are partially covered with turf. Some of the measurements show that in Karren No 1 greater hardness occurs at a lower temperature, while in Karren No 2 and No 3 higher temperatures involve higher hardnesses. In table 3 the data of total hardnesses of water in rocky pools are registe red. Table 4 shows the total hardnesses of water percolating through a 1—2 m thick limestone ceiling of a sheltercave near Postojna called Groblje (see fig 3). The limestone is overlain by a thin grass covered layer of rendzinas soil. Higher temperature is linked with higher total hardnesses. Water from melting snow has the lowest hardness. Very low total hardness (of 0,9° GD = German Degree), carbonate and calcite hardness (0,6° GD) has been established for water originating in the Triglav glacier at an altitude of 2380 M, and running on a bare limestone * surface. In the Postojna Cave sistematic measurements were taken every 14*1' day in the period from 5*'> April 1963 to 30t!l March 1964. Sampling places of percolating water, measurements of air temperature, water flow, total hardness (the carbonate hardness is about 97% of the total hardness) are as follows (see fig 4): 1. In the blind channel of Biospeleological Station under a 20 m thick ceiling of coarse-grained bedded limestone of Senonian age. On the wooded surface fir trees prevail growing on a ca 10 cm thick rendzinas soil with pH (Hl>0) 8,13 and pH (KC1) 7.0 which oontains 2% of carbonates. Mean annual total hardness is 12.2° GD (minimum of 10,7 and maximum of 13,2 in De-sember). The fluctation of the air and water temperature is insignificant as the channel is closed by a wooden door; 2. On the top of the column, caled Okajeni steber, in the anterior part of the channel of the Biospeleological Station, under a 45 m thick Senonian limenstone ceiling. Lithology, vegetation and soil are the same as in 1. Mean total hardness is 12.4° GD with a minimum of 10,8, and a maximum of 15,2° GD in Decembe.r Cold winter air penetrates into this place and water and air temperatures fluctuate considerably; 3. At the beginning of the Upper Tartar Channel under a 75 m thick Senonian limenstone ceiling with beech forest on the surface. The rendzinas soil is thin and dispersed. Mean total hardness is 12,1 (minimum 10,3 ,and maximum 15,4° GD in October). 4. In the Main Channel (Glavni rov) above the column called Koruzni storž and under a 75 m thick bedded Senonian limestone ceiling. On the surface there is 1—2 m thick layer of reddish loam with pH (HaO) 5,05. pH (KC1) 5,0. Only above this sampling place there is a meadow. Mean total hardness is 11,6, with a minimum of 11,1 and maximum of 12,4° GD in the October; BIOSPEL P BIOSPEL. P PISANI ROV OKAJENI PISANI PRETOK l/uro — DISCHARGE l/hour OKAJENI STEBER okajeni STEBER PISANI ROi rel vlažnost 'rel humidity in postojnai tec ------------------- I PRECIPITATIONS AND TEMPERATURE IN POSTOJNA I . PADAVINE IN TEMPERATURE „ rrJV v, lWlV» l CELOKUPNE TRDOTE V°N -TOTAL HARDNESS IN GERM DEGREES °GD V, OKAJENI BIOSPEL P kasta MAP 1 TEMPERATURA VODE V °C - WATER TEMPERATURE IN °C STÖRZ 8PISANI RQy OKAJENI STEBER z 2 -z 58 ÖIL §2ss O. > 3- ■- LU tO sa ü o cc -J < uj x o , ° 5 ° 2 < < a er uj D CL a H-ui OKAJENI STEBER CELOKUPNE TRDOTE V *N - TOTAL HARDNESSES IN #GD NEZNANO-UNKNOWN ŠTEVILO ANALIZ' NUMBER OF ANALYSES 12.7-1 1 06-1 MAGNEZIJEVA TRDOTA V ’N - M A GNE S IUMH A RD NESS IN °GO NEZNANA - UNKNOWN 0-1.6 1.7-3 O 4 5 - 7. 5 število m*rit#v - numbtrof • n • I y ■ • t 30 km S javoru, SOCA 1 J NAD V.SOCO RADOV N A SOCA NAD KOBARIDOM GRADASCICA KOROZIJSKA INTENZITETA + ■+ i V m^/krry/letno-CORROSION INTENSITY IN ecu m/sq km/yearly 1 8 30-40 40-50 60-70 70-80 80-90 11 0 30 km 90-100 5. In the channel Pisani rov under a 60 in thick ceiling of limestone with cherts. On the surface thin rendzinas soil and pine wood prevail. The rendzinas has a pH (FLO) 7,35, pH (KC1) 6,45 and contains 0,24 % of carbonates. Mean total hardness is 6,7, with a minimum of 5,6 and a maximum of 9,2° GD in October. Exceptionally this water does not deposit dripstone but corrodes the rock. Its aggressivinees is due chert inlayers (see table No 5 page 20). Common to all measured waters arc: the primary annual maximum of total (and calciite) hardness in autumn and early winter, the primary annual minimum in late winter and spring, the secondary maximum in June, and the secondary miinimum in July. The total hardness fluctuates uder all kinds of wooded surface for 53, for 40 and for 55%. under a meadow for 11 %• The same low rate of flucations has been found below a meadow in G B. Cave in Mendip (.Smith — Mead, 1961—1962, 206). We can therefore, assume that the vegetation influences the rate of annual fluctuation as well as the corrosion. In Map 1 a comparison is given of the measured data from the Postojna Cave and the data from the 1 km distant meteorological Station of Postojna (relative moisture of the air, daily temperature, and daily precipitations). The air moisture and transient temperature oscilations have no apparent influence with annual curve of total hardness. Considerable precipitations in the months from January to May cause a slight decrease of the hardness, vet from June to December, especially in autumn, they provoke a considerable increase of the hardness. This was established also by measurements taken immediately before and after a heavy downpour od 14th June 1963 (table 7) when the increased water flow involved an increased water temperature, as well total hardness. In table 7 the values for total hardness would have been given in the same disposition as water temperatures, if all the sampling places had been in climatically static, channels, as for instance the Biospeleolo-gical Station and Pisani rov. Figur 5 shows synchronised curves of soil temperature in nonkarstic sediments at a depth of — 4 m (according to W i 1 c h e 1 m , 1956, viz. Tor-perzer), of rock temperature at the depth of 120 cm near the entrance of Postojnska jama (according to Cres tani—’An ell i, 1939, 14), of total hardness in Pisani rov (Postojna Cave), and of calcite hardness of the river Ljubljanica in the town of Ljubljana measured in the period from December I960 to December 1965. Tn seasons with extraordinary high precipitations and with exceptionally low temperatures a lower total and carbonate hardness occurs in the percolating water in the Postojna Cave (fig. 6), as well as in the water of river Ljubljanica (table 13). But a low temperature and high precipitations do not seem to have the same effect on the hardness in all sampling places. The annual evapotranspiration in Postojna reaches nearly 600 mm (Reya, 1962). The runoff amounts to about 1 m. So the oorrosion intensity of water samples in the Cave, reaches 44 — 83 cu m of limestone in one sq •km yearly (table 9). The author dealt with the factors causing the annual and seasonal fluctuation of the total hardness. The yearly production of CO, in a forest soil is very high (according to Stoklasa-see Stritar — the roots produce 500—600 kg of C02 per ha yearly). But the percolating water in the Postojna Cave absorbs only about 100 mg of COo per sq dm yearly. As higher temperature increases the diffusion of C02 of the soil in a percolating water, the soil temperature must also be regarded as an important factor. In karst goomorphology too little stress has been laid upon the influence of the vegetation on the corosion intensity. The soil scientists state that the yearly consumption of CaO amounts to 14 kg in a spruce wood, to 78 kg in a beech wood, to 89 kg in a fir wood, to 64 kg in a oak wood, to 21 kg in a larch wood and to 55 kg in a pine wood per hectar; (Lutz — Chandler, 1962) therefore the results of research of corrosion intensity 5 Geografski vestnik 65 on carsiiic areas in the world cannot be mutually correlated, if we neglect the vegetation and especially the forest. In the oarstic area of Postojna the amounts of dissolved limestone is about 5/4 of the amount given above for the different forests. Measurements of temperature, discharge, and hardness of the river Pivka in the ponor in the Postojna Cave and at the conjuction with Tartar channel after a 600 m long underground flow without any tributaries were taken every I4ll> day in the period from 6t(l April 1963 to 50th April 1964. Only 11 measurements showed an increased hardness (table 10) mostly in the period from January to March when the river in front of the cave entrance was frozen. Further measurements have been taken during the research work on the accelerated corrosion of surface rivers in the karstic depression forms. No success was achieved by measuring the hardnesses of the river Raščica which drains carbonate slates, sandstones, and dolomites, but a significant increase of the total, carbonate and calcium hardness was stated in the brook Paka draining the siilicious sediments of Mt Pohorje and flowing on dolomite through the border valley called Dolič (table 11). An accelerated corrosion was also established on the poljes of Planina and of Ribnica (table 12) a fact corrahorating the assumption that these polje are not fossil forms. All the investigated instances with an accellerated corrosion have the following common characteristics: Low water level, cold winter weather and a flow over dolomite. Since December 1960 measurements of temperature, total, carbonate, calcium and magnesium hardness and discharge of the most famous karstic river Ljubljanica have been taken in a spot before it enters the town of Ljubljana, at the end of each month. The annual maximum of total hardness occurs in autumn, the secondary maximum in winter (fig. 9). The lowest hardness is in spring. The curve of hardness runns in a direction opposite to the curve of discharge of the river. The correlation between the suddenly increased discharge and the total hardness is shown in table 13. Summer and winter months (if disregarding the exceptionally decreased total hardness of the end of the year 1965) have a higher quotient (mean annual total °GD X 10 hardness divided by discharge = — ~ • m’/sec The two maxima of calcium hardness of the river Ljubljanica (in October and December) are probably due to the beech and spruce woods which are predominant in the drainage area. The fluctuation of the magnesium hardness in relation to the season and discharge is much more extended, and reaches its highest value in winter. The alpine rivers have lower magnesium contents and the factors causing corrosion of magnesium are different or modified. Tn seasons with extraordinary high precipitations and low temperatures the total, caleite and magnesium hardness becomes lower (fig 13) not only in the waiters of Postojna Cave but also in the river Ljubljanica. The rivers with surface tributaries and higher magnesium contents have a greater annual fluctuation of total hardness. In the river Ljubljanica the yearly fluctattion of calcium hardness amounts (to 18 p. h.. of magnesium hardness ito 55 p. h. The highest fluctuation of total hardness show the rivers draining flysli sediments. The springs draining pure limestone, if they are without surface tributaries, show a maximum fluctuation of 1 — 2 °GD. Although at -high water level low hardness occurs, ithe amount of the corroded carbonate rocks in this time is higher (for Ljubljanica river see fig. 14). The author has collected the results of hvdrochemical measurements from various institutes in Ljubljana and completed the maps No II and No III with his own measurements. Most of the measurements have been taken at low and middle water in summer. In the studed territory between the river Sava and the Bay of Trieste carbonatic rooks prevail even where rocks are impermeable. The lowest total and calcium hardness (3 —-5 °GD) have the karstic springs and bare surface reaching up to an altitude of 2863 m. Triassic limestones are predominant. The precipitations amount to 3000 mm yearly and the runoff exceeds 70 1/sec/sq km. The total hardness of 6 —-7° GD prevails on the wooded lower prealpine relief. The total hardness of the river Sava increases insignificantly towards the town of Ljubljana (table 16). The highest total and dolomite hardness expressed in German Degrees, is in the dolomite, sandstone and slate region of Notranjsko and Dolenjsko, where hardinesses up to 18 °GD are to be found. The total hardness of the river Soča after leaving ithe mountainous region, is twice as high as at the spring in the Trenta valley (4,2 °GD, table 17). The mean total hardness of the Timava spring (12.0 °GD) is not a real indicator of the corrosion conditions in the classical Karst area north of the Bay of Trieste because some of these waiters drain the flysh hills of Brkini and some come of Soča river. The calcium hardness of the rivers increases from central Julian Alps towards east and south as precipitations and runoff diminish there. In the peninsula of Istria, in the directions towards south, there is an increase of calcium contents of the waters running on flysh and limestone that reaches 20 °GD at Pula. The corrosion intensity is calculated in two ways. In table 18 it has been ET 4 calculated by means of equation I = (I = corrosion in ccu ms/sq km 1 (X) yearly, E = runoff in dm, T = contents of carbonate) for the main springs on the base of data for the runoff published in the book Vodne snage Jugoslavije (Water sources of Yugoslavija). For the 9 main springs it amounts from 68 to 90 cu m/sqkm. (Table 18, fig. 15). The official data for the runoff in Yugoslav karst area are given in liiter/sec/sq km, and as the total hardness is measured in German degrees the following equation is more convenient: 1 / GDCa GD Mg \ V I = --------- - „ ^ - + — „ „ Qs 31,5 X I»"6--------- 10—9 \ S Ca SMg / 100 (I = corrosion in cu m/sq km yearly, CD Ca = mean German degrees of calcium hardness, GD Mg = mean German degrees of magnesium hardness, SCa = specific gravity of calcite, S Mg = specific gravity of magnesium, V Qs = mean annual runoff in 1/sec/sq km, V as in is a factor of reduction. 100 This factor has been taken into account because at high water lewel more water with lower hardness is flowing in the river. In typical karst springs without surface tributaries this factor is insignificant. This equation can be simplified as follows: I = Qs (6,6 GD Ca + 4,7 GD Mg)----------5—V b 10-5 The runoff is calculated according to Bidovec (1960) and the official data of the Hydrometeorological Service of Slovenia. The results aschieved in this way are shown in table 19 and on map IV. The most intensive corrosion occurs in the wooded mountainous limestone belt streching from the Julian Alps to the river Kolpa, where the highest precipitations and runoff take place. The highest values are found in the drainage area of the rivers Bohinjska Bistrica. Idrijca and Kolpa where yearly up to 110 cum of limestone in one square km is corroded. The waters in dolomite areas exhibite the highest total hardness but owing to a poor runoff the corrosion intensity is low (see the rivers Cerkniščica, Iščica, Višnjica). The author has collected the published data of corrosion intensity in foreign karst areas and compared them with the data from the Slovene karst. The comparison shows the conditions in various drainage areas in Slovene karst, as well as elsewhere in the world, to differ so much from one another that, hi author’s opinion, at the present state of knowledge no exact evaluation of the influence of climate on corrosion is possible. The differences in the total hardness of water draining a bare limestone surface and that draining an overgrown one in the karst area of Postojna give us reason to believe that the growth of isolated stone blocs is a result of different local corrosion intensity, and that these differences are to be found everywhere in the world. Kegel, mogota, hum, isolated stone blocks, all of them have been formed by the same elementary process, yet the different climate brought about different shapes. Owing to temperatures below the freezing point the weathering of these stone boulders in the Dinaric Karst, and in all temperate climate areas as well, takes a more irregular shape than it is the case with tropical Mogota and Kegel (see fig. No 16). / Igor Vrišer (Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani) KARTIRANJE IZRABE TAL V URBANIH OBMOČJIH I. Na XVI. mednarodnem geografskem kongresu v Lizboni 1. 1948 je bila sprejeta pobuda, da se osnuje pri mednarodni geografski uniji posebna komisija za geografsko proučevanje izrabe tal. Do njenega osnovanja je prišlo predvsem po zaslugi uspešne akcije angleških geografov, ki so v razmeroma kratkem času uspeli izdelati karte izrabe tal za vse angleško ozemlje. Naloge komisije so dokončno določili na njenili zasedanjih v letili 1949-1952. Razen raziskovanja izrabe tal kot metode, s pomočjo katere je mogoče registrirati določene geografske pojave, se je komisija še zavzela za izdelavo svetovne karte izrabe tal v merilu 1 : 1.000.000 ter je sestavila barvne znake za posamezne kategorije1. Priporočila je nadalje izdelavo kart izrabe tal tudi v natančnejših merilih, npr. 1 : 25.000 in 1 : 50.000, ter opozorila na nujnost, da se v takšnih primerih zasnujejo in uporabijo podrobnejše klasifikacije, ki pa naj kljub temu izhajajo iz osnovnih kategorij. XVII. mednarodni geografski kongres v Washington^2 in XVIII. kongres v Rio de Janeiru3 sta ne le potrdila zgornje sklepe, temveč tudi pokazala, da so marsikje uspešno zastavili delo, da so pri tem uporabili zelo različna merila in da so ponekod zelo podrobno razčlenili posamezne kategorije in vpeljali nove znake. Podobne rezultate sta pokazala tudi XIX. štok-holmski4 in XX. londonski geografski kongres: krog raziskovalcev in zainteresiranih se je nadalje razširil in za posamezna področja so se celo formirale posebne podkomisije za kartiranje izrabe tal (npr. za centralno-vzhodno in vzhodno Evropo-'5). Ob vsem tem je kartiranje doživelo številne vsebinske spremembe, ki se kažejo predvsem v tem, da se je namesto mehaničnega registriranja obstoječih razmer uveljavila širša analiza agrarne proizvodnje in njenih elementov (npr. prevladujoče kmetijske rastline, kolobarjenje, diferenciacija gozdov, socialno-posestne razmere, ocena produktivnosti tal itd.6). Velik del teh vsebinskih premikov je imel za posledico, da so marsikje prvotno zamisel o izdelavi svetovne karte izrabe tal opustili in da se je skraja širše zamišljeni koncept zožil, a obenem poglobil v korist proučevanja agrarnih zemljišč. Poročila na zasedanjih komisije in podkomisij kažejo, da je delo na kartiranju izrabe tal postopoma dobivalo čedalje bolj »agrarnogeograf-sko« obeležje in da se je obenem opuščalo ali zanemarjalo kartiranje neagrarnih zemljišč. Na nastalo situacijo je upravičeno opozoril tudi pobudnik kartiranja »Land Use Survey« L. D. Stamp na štokholmskem zasedanju geografov v diskusiji o referatu J. Kostrowickega. Omenil je, da bo treba na enako temeljit način proučiti tudi izrabo zmljišč v mestih in drugih močno urbaniziranih regijah7. Mimo teh pobud mednarodne geografske unije so se problematike kartiranja izrabe tal na urbaniziranih območjih lotili še nekateri drugi geografi. Velik del teh poskusov lahko razdelimo v dve skupini. Prvo tvorijo različne geografske monografije mest. V njih so raziskovalci v težnji, da prikažejo mestne funkcije in morfologijo mesta, priobčili številne karte o izkoriščanju mestnih zemljišč in pokazali kakšna je funkcija mestnih hiš. Večina teh prikazov je bila ponavadi precej shematična in le malo natančna. Avtorji monografij so zavestno zanemarili podrobnosti in namesto karte izrabe tal smo na ta način dobili le nekakšne kartograme. Značilno je tudi, da so bili v teh prikazih pogosto med seboj pomešani različni vidiki izrabe tal: funkcionalni, detmogeografski, socialni, morfološki itd. Vse to je močno poudarjalo njihov sintetični značaj in je bilo nemalokrat v škodo njihovi natančnosti im jasnosti. Seveda ne veljajo te ugotovitve za vse monografije o mestih, za velik del pa vendarle. Za ilustracijo navajamo nekaj kart takšnega značaja, ki so jih v svojih delih priobčili E. Bodzenta8, H. J. De Blij8, N. R. Kar10, A. Meynier in C. Loscun11, M. Sorre12 itd. Drugo skupino geografskih raziskav izrabe tal v urbanih pod -roč jih tvorijo tisti primeri, v katerih so raziskovalci zavestno hoteli do vseh potankosti analizirati posamezne kategorije izkoriščanja mestnih zemljišč, da bi na ta način prišli do zares pravilnega prikaza in do karte, ki bi imela tudi praktično vrednost. Kljub dobri teoretični osnovi, premišljenemu izboru kategorij in grafičnih znakov ter vestnemu kartiranju so ti poskusi ostali malo zapaženi ali brez ustreznega odziva. Omeniti je treba vsaj nekatere takšne primere. Prvi se navezuje na agrarnogeografska kartiranja, ki jih opravlja Geografski inštitut Poljske akademije znanosti v Warszawi13 in ki je kljub svoji agrarnogeografski usmeritvi predvidel tudi za urbana zemljišča možnost podrobnega kartiranja. Drugo zelo uspelo kartiranje je izpeljal E. Otremba za Hamburg14. Tretji poskus, s poudarkom na historičnem razvoju in lastništvu zemljišč, je napravil H. Bartholomew za Luisville (Kentucky)15. V četrtem primeru obravnavata S. Yamamoto in Y. Masai na primeru regije Shimizu na osrednjem Japonskem spremembe v izrabi tal na podeželju in urbanih naseljih pod vplivam industrializacije16. Metodično izredno uspelo kartiranje Dunaja sta napravila H. Bobek in E. Lichtenberger17. Več uspehov kakor mednarodni »Land Use Survey« so pri kartiranju izrabe tal v urbanih območjih dosegli nekateri geografi, ki so ta zemljišča kartirali za potrebe urbanistične in planerske prakse. Velik del teh akoij je sicer bil brez premišljene teoretične zasnove, kar pa je razumljivo, saj je Lil njihov namen predvsem nuditi urbanistom in regionalnim planerjem ustrezno izhodišče pri načrtovanju prihodnjega razvoja pokrajine. Kartiranja so se omejevala na mesta in njihova ob-mestja, v nekaterih redkih primerih pa so zajela celotno mestno regijo ali širše ozemlje, ki ga je obravnaval regionalni plan. Kljub skromnejšim ciljem so se rezultati teh kartiranj odlikovali po izredni natančnosti in vestnosti. Na žalost je velik del tega gradiva in izgotovljenih kart ostal neobjavljen in le v redkih primerih so nekatere med njimi tudi ponatisnili18. S kartiranjem izrabe tal v urbanih območjih so se ukvarjali tudi izven geografskih krogov. V prvi vrsti je treba omeniti standarde, ki jih je predpisala mednarodna unija arhitektov (U. I. A.)19 in ki so med najbolj popolnimi, kar jih je bilo doslej zasnovanih. Obsegajo namreč grafične znake za urbana zemljišča in za funkcije posameznih hiš, delavnic in drugih poslovnih prostorov. Urbanisti jih pri svojem delu v precejšnji meri uporabljajo in se jih več ali manj vestno drže. Podobne poskuse sestaviti ustrezne znake za kartiranje urbanih območij zasledimo še v marsikaterem regionalno-planerskem in urbanističnem priročniku (npr. L. Keeble20, V. Lorenz21, angleški predpisi22 itd.). Ker so karte izrabe tal v prostorskem načrtovanju zelo pomembne, bodisi pri analizi obstoječih razmer ali pa pri prikazih prihodnje ureditve in izkoriščanju prostora, so vsi ti poskusi razmeroma temeljiti in posamezne kategorije dobro pretehtane23. Ko že navajamo različne strokovne kroge, ki so se ukvarjali s kartiranjem izrabe tal, moramo na koncu omeniti še geodetske strokovnjake, ki so v marsikateri deželi pripravili standardne znake za izdelavo »državne gospodarske karte« v merilu i : 5.00024. II. Pred konkretno obravnavo kartiranja izrabe tal na mestnih zemljiščih je treba najprej razjasniti nekatera teoretična izhodišča. Med nje sodijo vprašanja: kaj razumemo pod pojmom kartiranja, kaj naj kartiranje zajame, kakšna je njegova struktura in kakšne rezultate pričakujemo od njega? Pojem kartiranja v geografiji ni nov, vendar mu v sodobnem raziskovalnem delu pripisujemo globlji in tehtnejši pomen kakor ga je imelo sprva. Pri kartiranju se ne zadovoljujemo več zgolj z registracijo obstoječega stanja v pokrajini ali z evidentiranjem določenih geografskih pojavov. S kartiranjem hočemo ugotoviti, spoznati in prikazati tudi zveze, zavisnosti in medsebojne učinke med pojavi in posledice tega za oblikovanje pokrajine, želimo ugotoviti učinke dosedanjega razvoja ter ob vsem tem izluščiti poglavitne geografske zakonitosti. S temi hotenji se je kartiranje občutno oddaljilo od prvotnih, vsekakor bolj preprostih namenov in prijemov in se je v marsikaterem pogledu približalo osnovnim in bistvenim ciljem geografije. Postalo je njena pomembna delovna metoda. S takšno vsebinsko poglobitvijo pa je postalo nujno, da pri kartiranju ne zajamemo samo določenega geografskega pojava, temveč tudi vse tiste pojave, faktorje in sile, ki so soudeleženi pri njegovem nastanku oziroma ki občutijo njegove učinke. Zaradi tega zaliteva sodobno geografsko kartiranje razen analitičnega vrednotenja tudi ustrezno sintezo spoznanj in prikaza. To pa ravno daje kartiranju v geografiji bolj vsestranski pomen kakor ga je imelo doslej. Od kartiranja potemtakem pričakujemo po eni strani natančno poznavanje vseh elementov, učinkov in sil, ki so v vzročni zvezi s proučevanim pojavom, po drugi strani pa temeljita spoznanja o njegovem razvoju in funkciji v geografskem procesu kot izrazu stalnega preoblikovanja pokrajine. Zato se nam zdi upravičena misel, da so tudi pri geografskem kartiranju, kaikor sploh v geografiji, naj dragocenejši rezultat vprav sintetska ali kompleksna spoznanja o oblikovanju pokrajine, čeprav s tem nočemo zanikati koristnosti tudi analitskih prikazov, zlasti za potrebe prakse. Te ugotovitve prav gotovo veljajo za vse vrste geografskih kartiranj, ne glede na to ali gre za kartiranja geoimofrfoloških pojavov ali pa za kartiranje agrikulturne izrabe tal, tipov naselij, pojavov v zvezi s pleistocensko poledeniitvijo, fitogeografskih formacij itd. Upoštevati jih je treba tudi pri kartiranju izrabe tal na urbanih zemljiščih, četudi v teni primeru uporabljamo drugačne metode in imamo opravka z zelo preoblikovano pokrajino. S kartiranjem izrabe urbanih tal želimo prikazati razen, poglavitnih kategorij izkoriščanja mestnih tal zlasti funkcijo vsakega posameznega dela mestnega ali obmestnega zemljišča, način in stopnjo izkoriščenosti ter rezultate (učinke), ki jih je nekdanja (v preteklih časovnih obdobjih) ali sedanja izraba tal povzročila in ki se kažejo v vrednosti (boniteti) in ceni zemljišča, tvorjenju mestnih četrti itd. oziroma v določanih tipih izkoriščanja tal. Treba je upoštevati, da imamo pri tem kartiranju za razliko od drugih le v zelo redkih primerih opravka s prvotno prirodno pokrajino. Večidel je naš objekt proučevanja že tako preoblikovan po človeški družbi, da lahko govorimo le o močno transformirani pniirodni pokrajini. Nosilec te preobrazbe (subjekt) je mestno in obmestno prebivalstvo. Na izrabo tal imajo razen navedenega določen vpliv tudi razmere v preteklosti in seveda družbenoekonomski sistem. Pri raziskovanju izrabe tal v urbanih območjih moramo toirej upoštevati naslednje elemente: 1. Objekt izrabe tal je prirodna pokrajina (prirodno okolje) ali po družbi preoblikovana prirodna pokrajina, to so: pri rodni pojavi, sile, viri in potencialne možnosti, ki vsak po svoje vplivajo ali učinkujejo na izrabo urbanih zemljišč. Razen neposrednega vpliva ima prirodno okolje tudi posreden ekonomski in urbanizacijski učinek na izkoriščanje tal. 2. Subjekt izrabe tal je človeška družba v določenem .socialnoekonomskem sistemu, izoblikovana v toku historičnega razvoja. V našem primeru je to mestno in obmestno prebivalstvo, ki izkorišča urbana zemljišča, je njihov lastnik in vpliva na samo izralw> tal s svojimi kva- litaitivnimi svojistvi (ekonomsikosocialno strukturo, cinično, religiozno in rasno sestavo) in z gostoto poselitve. 3. Kot kategorije izrabe urbanili zemljišč označujemo tiste osnovne o'bliike in načine izkoriščanja tal, ki jih lahko smatramo kot temeljne in kot več ali manj determinirane. Te poglavitne kategorije na mestnih tleh so: bivanje, proizvodnja, cirkulacija, organizacija, rekreacija in neizkoriščena tla. 4. Funkcija urbanega zemljišča pove, v kakšne namene ali za potrebe kakšnih dejavnosti se uporabljajo mestne in obmestne površine znotraj posamezne kategorije. Pri »proizvodnji« so to različne oblike primarne (agrikulturne in gozdarske) proizvodnje kakor npr njive, vrtovi, sadovnjaki, vinogradi, travniki, pašniki in gozdovi, ali pa površine, namenjene sekundarnim dejavnostim, to je industriji, rudarstvu, proizvodni obrti in gradbeništvu. V kategorijo »cirkulacija« sodijo zemljišča, ki služijo prometu, poslovnemu življenju in trgovini. Glede na funkcijo imajo zelo heterogen» obeležje površine v kategoriji »organizacija«. Med nje prištevamo zemljišča namenjena upravi, šolstvu, zdravstvu, komunali, vojaštvu itd. V kategorijo »rekreacija« uvrščamo predele, ki so namenjeni športu, kampiranju, oddihu, zabavi, zdravljenju itd. Funkcijsko neopredeljena so zemljišča v kategoriji »neizkoriščena tla«. Sem prištevamo nerodovitna tla. ruševine, opuščena zemljišča (socialni prelog), vodne površine, jalovišča itd. 5. Način izrabe urbanih tal pove, kakšen je način in stopnja izkoriščanja, npr. gostota zazidave, število nadstropij ali gabarit stavb, kakšen je obseg prometa po mestnih in obmestnih cestah, kakšna je starost zgradb, dostopnost do citya, kakšne so stanovanjske zgradbe, to je velikost stanovanj glede na kvadraturo ali število sob, opremljenost stanovanj s komunalnimi napravami ipd. Z načinom izrabe tal želimo torej prikazati intenzivnost, organizacijo in tehnične metode izkoriščanja urbanih zemljišč. 6. Rezultati izrabe urbanih tal se kažejo v vrednosti in ceni mestnih zemljišč, v prostorski organizaciji mesta in obmestja, v izoblikovanju mostnih četrti, v prilagoditvi oziroma podreditvi naravnega okolja družbenim potrebam, v širjenju mesta itd. Razen kartografsko jih prikažemo lahko tudi z obračunom površin. Vseh teh šest elementov je notranje povezanih. Eden na drugega vplivajo in sprememba enega izmed njih ima za nujno posledico spremembo drugih. Ta soodvisnost med posameznimi faktorji kakor tudi dejstvo, da sc s spremembo enega izmed njih preoblikuje celotna kompleksnost (ima opravka s kvalitetno in kvanti,tetno novim pojavnim sklopom), nas opozarjajo, da moramo vrednotiti sedanje stanje kot izraz trenutnih razmer, kot kratkotrajno podobo v procesu neprenehne transformacije pokrajine. (Na ta aspekt kartiranja izrabe tal so npr. dobro opozorile študije o preobrazbi jugoslovanskih vasi).* * Študije avtorjev V. Klemenčiča, M. Jeršiča — J. Lojka — L. Olasa — M. Vojvode in D. Jelica — M. Jeršiča — J. Lojka — M. Vojvode v zborniku »Land Utilisation in East-Central Europe, Case Studies, Geographica Polo-nica 5, Warszawa, 1965«. Zveze med navedenimi šestimi elementi so zelo različne. V določenih naravnih in socialnoekonomskih razmerah in pogojih pa vendarle prihaja do značilnih medsebojnih povezav ali kombinacij, tako da lahko upravičeno govorimo o posameznih tipih urbanizacije ali drugače povedano o posameznih geografskih tipih družbenega gospodarjenja v urbanizirani pokrajini. Povezavo med šestimi elementi izrabe urbanih tal lahko prikažemo tudi z naslednjim grafičnim modelom: i Kategorije izkoriščanja urbanih tal Način izkoriščanja urbanih tal Funkcije urbanih tal Rezultati izkoriščanja urbanih tal Tip urbainizaoije ali tip družibenega gospodarjenja v urbanizirani pokrajini (tip izkoriščala urbanih tal). Subjekt izkoriščanja tal — mostno in obmestno prebivalstvo živeče v določenem ekonomskosocial-nem sistemu Objekt izkoriščanja tal — pri-rodna ali po družbi preoblikovana prirodna pokrajina III. Objekt izrabe urbanih tal — naravno ali po družbi preblikovano naravno pokrajino — proučuje urbansika fiiziiografija (urban physiography)25. Njen namen je, da vsem, ki se ukvarjajo z raziskovanjem mest, nudi podrobna dognanja o naravnem okolju mest in njihove okolice. Glede na te cilje se od fizične geografije razlikuje predvsem po specifičnosti proučevanega objekta, v uporabi nekaterih posebnih metod in v aplikaciji svojih dognanj za potrebe družbenogeografskih raziskav in zlasti prostorskega (urbanističnega) načrtovanja. Poslužuje se izsledkov in metod geomorfologije, klimatologi je. hidrogeografije, pedogeografije in biogeografije. Pri rodno okolje v mestih in njihovi okolici skuša prikazati kot kompleksno prostorsko celoto, ki se je izoblikovala ob močnem součinkovanju človeške družbe. Prostor nam ne dopušča, da bi se s to mlado in novo geografsko stroko podrobneje ukvarjali. Zato bomo le na kratko opozorili na poglavitne analitične in sintetične karte in prijeme, ki se jih poslužuje ur-banska fiziografija za prikazovanje svojih dognanj in ki so obenem neobhodna podlaga za vsako temeljitejše in geografsko poglobljeno kartiranje izrabe urbanih tal. Pri prikazovanju reliefa mestnega in obmestnega ozemlja se raziskovanje v veliki meri opira na petrografsko zgradbo tal. Zelo pomembno je, ali imamo opravka z živoskalnimi tlemi (apniška, skodlasta, lapor-nata tla itd.) ali z različnimi mladimi akumulacijskimi nanosi (konglomerat, prod, pesek, mivka, ilovica, glina, šota itd.), saj je temeljenje v vsaki od teh kamninskih zvrsti bistveno različno. Petnografska raziskava zadostuje, če je izvedena do globine 4—5 m, ker globlje ležeče plasti razen v izjemnih primerih niso več zelo pomembne niti za oblikovanje površja, niti za geomehaniko tal. Eden najpomembnejših rezultatov petrografske raziskave je prikaz nosilnosti tal, od katere v veliki meni zavisi zazidava in širjenje naselja. Naslednji korak pri raziskovanju reliefa je analiza naklona pobočij. Od značaja pokrajine zavisi, kakšne stopnje naklona bomo izbrali, vendar lahko na splošno rečemo, da so pobočja strmejša od 16° ali 50 % neprimerna za gradnjo hiš. Prikaz izoblikovanosti površja mora vsebovati tudi nekatere tipične, izrazite ali s kakšnega drugega gledišča pomembne geomorfološke pojave kakor so to npr. terase in njihove ježe, vršaji, morene, sipine, po eroziji opusto-šena ozemlja, poplavne ravnice, kraški pojavi itd. Na raziskavo reliefa se navezuje analiza hidroloških razmer. Vsebuje navedbe o obsegu vodnih tokov ob različnem vodnem stan j u, zlasti pa o maksimalnem stanju voda, o poplavnih ozemljih, močvirjih in o občasnih vodnih tokovih. Proučiti je treba tudi nihanje globine talne vode in določiti hidroizobate, ker od tega v veliki meri zavisi temeljenje in nasilnost tal, oskrba s pitno in industrijsko vodo, zamočvirjenost, možnost melioracijskih del, tvorjenje prsti itd. V mestih, ki nimajo urejenega vodovoda ali pa so vodni tokovi onesnaženi z industrijskimi odplakami, so pomembne navedbe o studencih, vodnjakih in drugih zasilnih viodnih virih. V močno industrializiranih pokrajinah je treba prikazati razen navedenega tudi onesnaženost hidrografskega omrežja. Proučitev podnebnih razmer na mestnem in obmestnem ozemlju naj bi pokazala predvsem različne tipe mikroklime in njihov učinek na stanovanjsko naselitev in namestitev industrijskih podjetij. Posebnosti mi-kroklimatskih razmer se kažejo v vetrovnosti, toplotni inverziji, meglenosti, vlažnosti in osončenosti. S takšno raziskavo je mogoče hitro izluščiti mestne predele, ki imajo neprimerne ali manj primerne pogoje za bivanje, in četrti, ki so glede na čistost ozračja, osončenost in toplotni režim ugodne za stanovanje. Raziskava prsti naj bi prikazala ozemlja, v katerih so za kmetijstvo in zlasti za obmestno vrtnarstvo primerne prsti, in predele, kjer prst zaradi degradacije, erozije ali drugih slabih možnosti ne doseza visoke kvalitete in je takšna tla mogoče brez pomislekov zazidati. Rezultati pedogeografske raziskave so nad vse koristni tudi pri proučevanju agrarne izrabe tal in pri sestavljanju karte bonitete tal. Smiselno sodijo med navedbe o naravnem okolju tudi podatki o mineralnem bogastvu in o teritorialni razporeditvi rudišč, kakor tudi navedbe o naravni vegetacijski odeji. Poglavitna dogajanja o prirodnem okolju na mestnem in obmestnem ozemlju pom a vadi prikazujemo v posebni sintetski karti'26, ki vsebuje bodisi podatke o tleli, ki jili je mogoče pozidati, ali pa nasprotno 0 ozemlju, na katerem ni dopustna ali vsaj ni primerna zazidava. Na takšni karti razlikujemo več različnih stopenj glede primernosti za gradnjo: I. Zemljišča, primerna za gradnjo vseli vrst stavb. II. Zemljišča, delno primerna za gradnjo (za nižje stavbe ali pod pogojem, da je zgradba ustrezno temeljena). Vrednost zemljišča zmanjšuje en negativen faktor kot npr. velika strmina, visoka talna voda, slaba petrografska sestava tal, slaba osončenost, močnejša zakraselost itd. III. Zemljišča malo primerna za gradnjo (nizke stavbe, zelo drago temeljenje za visoke zgradbe, svet primernejši za igrišča, parke ali pogozdi te v). Vrednost zemljišča je zmanjšana zaradi dveli negativnih faktorjev: prestrmo ali slaba osončenost, prestrmo ali slaba nosilnost tal, prestrmo in zakraselost, visoka podzemeljska voda in toplotni obrat itd. IV. Zemljišča, pogojno primerna za zazidavo: dobra kmetijska zemljišča, v obsegu eksploatacijskega območja rudnika, večji kompleksi gozda, v območju hidromelioracijskih del itd. V. Zemljišča neprimerna za zazidavo: prestrma, izpostavljena poplavam, z zelo slabo nosilnostjo, z zelo visoko talno vodo in zamočvirjena, izpostavljena rušenju zaradi rudarjenja, dnevnih kopov, jalovišč in drugih oblik nasipov, naravne plazovitosti itd. IV. Poseben pomen pri proučevanju izrabe tal na urbanih območjih pripisujemo subjektu ali nosilcu izkoriščanja tal — mestnemu 1 n obmestnemu prebivalstvu. Zanima nas v prvi vrsti vpliv ali učinek, ki ga ima populacija kot taka, kot poseben pojav, na izkoriščanje mestnih tal. O rezultatih družbene dejavnosti na izrabo tal pa bo več govora v naslednjem in osrednjem poglavju tega poročila. Učinki mestnega in obmestnega prebivalstva na izkoriščanje urbanih zemljišč so posledica štirih svojstev populacije; to je razporeditve in gostote poselitve, demografske rasti, posebnih lastnosti prebivalstva m lastniških odnosov. Razporeditev in gostoto prebivalstva upodabljamo z absolutno ali relativno metodo. Prva nam s točkami ali drugačnimi znaki prikaže število stanovalcev na vsakem delčku mestnega ozemlja (po uličnih blokih, hišah ali četrtih), druga pa odnos mod številom prebivalcev in površino. Pri temeljitejših proučitvah pa nas takšen prikaz ne zadovoljuje povsem. V mestih namreč obstaja znatno nesorazmerje med stalno bivajočimi in začasno prisotnimi kakor tudi med stanovalci in zaposlenimi. Pojav »citizacije« je šele ena, morda najbolj opazna posledica teh razmer; isti pojav se kaže v razvoju satelitskih in »spalnih« naselij v obmestju, v obsežnih vsakodnevnih premikih zaposlenih, v dejstvu, da biva v mestu zaradi obiskovanja šol, bolnišnic, podjetij, trgovin in uradov praviloma več ljudi kakor pa jili tam dejansko stanuje in podobno. Razvoj mostnega in obmestnega prebivalstva prikazujemo po manjšali teritorialnih enotali (četrtih im naseljih, predmestjih itd.). Medtem ko so pri manjših naseljih razlike v prvi vrsti odsev splošnega urba-nizacijskega procesa, se pri marsikaterem večjem mestu v to razmeroma preprosto sliko vpletajo različni sociološki in demografski motivi, ki jih je treba še posebej analitično obdelati (npr. smrtnost, rodnost, doseljevanje itd.). \ številnih mestih ima na izrabo tal določen vpliv demografska struktura. '1 u ne mislimo toliko na poklicno, zaposlitveno in socialno sestavo, o katerih bomo še posebej spregovorili, temveč na morebitno pestro narodnostno, jezikovno, religiozno in rasno sestavo mesta. Učinki nehomogene populacijske strukture se kažejo v izrabi tal na dva načina: v prvem primeru je izkoriščanje zemlje pod direktnim vplivom religiozne, rasne ali etnične strukture (npr. mohamedanske, krščanske in ciganske mahale v balkanskih mestih), v drugem primeru pa se ta neenotna sestava mestnega prebivalstva zrcali v vrednosti tal, predvsem v ceni zemljišč, iin v precenjevanju oziroma zapostavljanju posameznih mestnih četrti (npr. East End — Faddington — Kensington v Londonu). Socialna obeležja posameznih mestnih predelov in s tem različno izrabo urbanih tal prikazujemo s pomočjo poklicne strukture ali glede na zaposlitvene panoge (zaposleni v industriji, trgovini, upravi, prometu itd.). Pri nas so redki, na zahodu pa prav pogosti primeri analiz mestnega itn obmestnega prebivalstva glede na njegovo socialno poreklo (delavci, kmetje, nameščenci) ali glede na njegove letne prejemke (po davčnih obveznostih). Izraba tal se v delavskem predelu bistveno razlikuje od bogataške vilske četrti ali od kmečke in polkmečke soseske: v prvem primeru obstajajo stanovanjske kasarne in stanovanjski bloki z različnimi šupami. k urni ki, vrtički (Sehraber garten, allotment) — v drugem primeru gojeni vrtovi in parki z vilami — v tretjem primeru pa zemljišča z obmestnim vrtnarstvom, z njivami s krmnimi rastlinami, s kmečkimi gospodarskimi poslopji itd. Tudi socialna sestava se pogosto odraža v vrednosti (ceni) zemljišč in s tem posredno v razvoju mesta in tipu urbanizacije. Četrti vidik analize subjekta izkoriščanja tal se dotika lastništva mestnih zemljišč. Čeprav ta element na prvi pogled ni tako pomemben kakor na podeželju, ga vendar ne smemo podcenjevati. Pri nas je sicer mestno zemljišče nacionalizirano, toda velik del je še vedno prepuščen v uporabo privatnim lastnikom ali pa imajo li določeno prednost pri zidavi. V pretežnem delu obmostja pa nacionalizacija sploh ni bila izvedena. Pri raziskavi lastništva seveda ni v ospredju obravnave zgolj razmerje med privatnimi in javnimi površinami, čeprav tudi ta odnos na določen način vpliva na izrabo tal13. Nič manj ni pomembno, da tudi pri javni lastnini nastopajo različne pravnolasiniške oblike: zemljišča uporabljajo gospodarske organizacije, mestna skupnost ali uprav- ne institucije, so v solastništvu, najemu itd., kar vse na svojski način učinkuje na izrabo tal (npr. zemljiška špekulacija, opuščena tla, socialni prelog ipd.). Karte o socialnem poreklu prebivalstva, kombinirane z prikazom gostote, so bržkone najboljši sintetični prikazi o mestni populaciji in indikator njene vloge pri izkoriščanju urbanih zemljišč. V. Kartiranje izrabe urbanih tal v ožjem pomenu besede je sestavljeno iz treh delovnih faz: iz ugotavljanja kategorije odnosno funkcij mestnih zemljišč in hiš, iz ugotavljanja načina in stopnje izkoriščanja ter na koncu iz analiziranja rezultatov izkoriščanja tal. V prvih dveh primerih je naš pristop pretežno analitski, v zadnjem pa bolj sintetski in de-dukcijski. Prve raziskovalne faze so predpogoj za uspešnost proučitve v poslednji proučevalni stopnji. Dosedanji poskusi kartiranja urbanih zmljišč s strani geografov so te delovne faze v glavnem upoštevali, le da so kartiranje pogostoma izvršili predvsem z določenega aspekta; zares kompleksno so bila proučena zelo redka mesta (npr. Leipzig27). Zato nas tudi ne sme presenetiti, da pri dosedanjih kartiranjih ne najdemo vedno sistematike in doslednosti in da pogrešamo nekaterih temeljitejših sklepov o metodi in tehniki kartiranja. Tako npr. sprejeti standardi o kartiranju izrabe tal, ki jih je izdelala Mednarodna geografska unija, vsebujejo le navedbe o agrarni proizvodnji in dele stavbe zgolj na stanovanjska, javna in gospodarska poslopja. Prav nobenih navodil pa nimajo o tem, kako podrobneje opredeliti takoimenovana »neproduktivna tla«, ld v mestih služijo zelo različnim namenom: industriji, skladiščem, dvoriščem, prometnim napravam itd., so opuščena ali neizkoriščena ali pa so v resnici reproduktivna. Podobno ali še slabše je s kategorijo »bivanje«. Navedena navodila npr. glede na kategorije ne vsebujejo nikakršnih podrobnosti. Nekateri drugi avtorji jo zopet obravnavajo glede na tip ali nastanek zgradb, gostoto zazidave, etažnost ali število stanovalcev v več . funkcijskih vrst. Najslabše je s kategorijo »cirkulacija«, »organizacija« in »rekreacija«, ki so pogostoma sploh nerazčlenjene in prikazane zgolj sumarično (glej priloženo tabelo znakov in barv za posamezne kategorije in funkcijske oblike na strani 79 in 80). Dosedanja kartiranja so pokazala, da uporabljajo raziskovalci za označbo kategorij izrabe tal osnovne barvne tone ali grafične znake. Za označbo funkcije izrabe tal se poslužujejo posameznih barv, barvnih qdtenkov ali grafičnih znakov. Način izrabe tal pa se prikazuje na barvnih kartah najpogosteje s črnimi pretiskom ali s signaturami, na črnobelih podobah pa z dodatnimi znaki ali z različno poudarjenimi znaki. Z natančnejšim kartiranjem se število funkcijskih oblik izrabe tal veča, obenem s tem pa .naraščajo težave pni tehniki upodabljanja. Kartiranje naj bi upoštevalo naslednje tipe funkcijske izrabe tal po posameznih kategorijah. V kategoriji »bivanje« je treba / I. rtftftfftf f il ; i «i IH i iti a *šfiK lij It- i| It Ml “Hi*? ni. .g illUH! I H i il 'hiii «s! i 1»' n. razlikovati kmečka in polkmečka naselja (samo del družine se še bavi s kmetovanjem), eno ali d vod nižinske hišice delavcev, uradnikov, obrtnikov itd., prave vile (enostanovanjske kise), vrstne hiše, večstanovanjske »meščanske« bloke in stolpnice, »slu ni « naselja (barake, zasilna bivališča, manjvredna stanovanja) in turistične naselbine. Način izkoriščanja stanovanjskih predelov v mestu in obmestju z a visi od etažnosti zgradb, gostote zazidave (kakšen odstotek tal je zazidan ali koliko kvadratnih metrov stanovanjske površine pride na površinsko enoto uličnega bloka, četrti itd.), števila stanovanj na zgradbo, gradbenega materiala ali starosti zgradb. Na barvnih kartah prikazujemo stanovanjske zgradbe z odtenki rdeče barve, črn pretisk pa označuje funkcijo, tip ali način zazidave. Na črnobelih kartah uporabljamo v večini primerov poševno šrafuro ali šrafuro s kvadratnim vzorcem. Zelo pogosto prikazu jemo način pozidave tal s stanovanjskimi, javnimi in gospodarskimi poslopji s posebnimi analitičnimi kartami, na katerih so prikazane prej navedene značilnosti zazidave. Kategorija »proizvodnja« je v urbaniziranih predelih izredno obsežna in pestra. Glede kmetijskih in gospodarskih proizvodnih zemljišč, lo je tal, ki služijo primarnim dejavnostim, je vsakršna podrobnejša razprava odveč, ker je ta oblika izkoriščanja tal doslej že dovolj podrobno obdelana. Za naše potrebe povsem zadošča barvna lestvica za kmetijske in gozdne kulture, ki jo je izdelala Mednarodna geografska unija. Večja težava je edino s črnobelimi grafičnimi znaki, ki se zelo različno uporabljajo. Zaradi manjšega pomena teh zemljišč za mestno ozemlje, so tudi podrobne analize o načinu izkoriščanja (tipi kmetijskih kultur, kolobarjenje itd.) nepotrebne razen v primerih, kadar skušamo tem problemom posvetiti posebno pozornost (npr. obmestju). Po sklepu Mednarodne geografske unije sc označujejo njive z rjavo, vinogradi in sadovnjaki z vinskordečo ali škrlatno, travniki s svetlozeleno, pašniki z oranžno, gozdovi z odtenki zelene, močvirja z modrozeleno in nerodovitno s sivo barvo. Bolj zapletene so razmere glede kartiranja izrabe tistih tal, ki služijo industriji, rudarstvu, proizvodni obrti in gradbeništvu, torej sekundarnim dejavnostim. Razlike ne obstajajo samo med temi štirimi panogami, temveč tudi znotraj njih. Nekateri raziskovalci ločeno prikazujejo predele lahke in težke ali intenzivne in ekstenzivne industrije, v rudarstvu pa razlikujejo med proizvodnjo v dnevnih kopih in podzemno eksploatacijo ter posebej označujejo pridobivanje kamna, peska, gline in gramoza. Obrtne delavnice, ki praviloma ne zavzemajo večjih površin, je razmeroma težko upodobiti. Zato jih pogostoma prikažemo na posebni karti s pomočjo signatura ih ali drugih znakov. Takšne znake je tudi Mednarodna unija arhitektov" predpisala za delo v urbanizmu.18 Industrijske predele barvajo raziskovalci z odtenki vijoličaste, škrlatne, sive ali modrc barve, črni pretisk pa pove, s kakšno obliko industrije ali obrti imamo opravka. Na črnobelih kartali je industrija ponavadi upodobljena s pravokotno ali pokončno šrafuro, objekti pa so črni. V rudarstvu se največkrat prikazujejo le dnevni kopi, kamnolomi in 6 Geografski vestnik 81 druge oblike površinske eksploatacije, podzemeljska rudarska polja pa nekateri izrišejo z rahlo šrafuro ali jih samo nakažejo s črticami. V kategoriji »cirkulacija« prikazujemo tiste funkcije, ki so nastale kot odraz kroženja blaga in potnikov. Med nje uvrščamo zemljišča, ki služijo poslovnemu življenju (banke, borze, trgovina na debelo, razna zastopstva, poslovne biroje itd.), trgovini (veleblagovnice, trgovina na drobno), gostinstvu (koiteli, gostišča) in skladiščenju blaga (silosi, skladišča). Zelo pomembno skupino tvorijo prometne institucije. Glede na različne zvrsti jili delimo na železniške, cestne (cestno omrežje, parkirni prostori, garaže) pristaniške naprave (pomoli, doki, kanali itd.) ter na letališča. Medtem ko se poslovne in trgovske zgradbe označujejo na barvnih kartah z odtenki vijoličaste, škrlatne, sive ali modre baxve in signature podrobneje opredeljujejo način njihove izrabe, obstaja glede prikazovanja prometnih naprav več razlik. Uporabljajo vijoličasto, rumeno, modro ali sivo barvo. Na črnobelih kartah so prometne naprave upodobljene z ustreznimi topografskimi znalki in z različnimi vrstami poševne šrafure. Trgovske in poslovne zgradbe ali četrti označujejo s posebnimi šrafurami, signaturami in znaki ali pa označimo ceste, ob katerih so te institucije nameščene v večjem številu. Na kartah z večjim merilom pogostoma označimo tudi različne zvrsti poslovnih in trgovskih lokalov. Lahko tudi uporabimo posebne grafične znake, ki jih pri svojem delu uporabljajo arhitekti in so podobni tistim, s katerimi označujejo obrtne delavnice. Nekatere karte izrabe tal imajo tudi prikazane mestne prometne zveze. V kategorijo »organizacija« uvrščamo zemljišča in zgradbe, ki po svoji funkciji služijo upravi, šolstvu, kulturi, zdravstvu, komunali, vojaštvu in drugim javnim službam. Opravka imamo potemtakem z izra-ziito mestnimi ali »centralnimi« dejavnostmi. Mednarodna geografska unija določa za takšne institucije temnordečo barvo. Drugi raziskovalci uporabljajo rdečo, sivo ali črno barvo. Skoraj vsi se pa poslužujejo za natančnejšo opredelitev signatur v obliki črk. Morebitni vrtovi ali parki, ki obdajajo poslopja, se označujejo z barvo, ki ustreza njihovi funkciji Na navadnih risbah so javna poslopja ponavadi prikazana s črno barvo ali kako drugo gosto šrafuro in s signaturami. Predzadnja kategorija »rekreacija« je zelo heterogene sestave, saj združuje razen mestnih parkov, zelenic in javnih vrtov, športna igrišča različne zaibaviščne prostore itn turistične objekte (plaže, campinge, kopališča itd.). Na barvnih kartah so zelenice in javni vrtovi ter športne naprave prikazani v zeleni, rumenozeleni, rumeni ali sivi barvi, zabavišča in turistični objekti pa glede na gostejšo zazidavo v rdeči, vijoličasti ali sivi barvi. Tudi v tem primeru si pomagajo raziskovalci s signaturami, da bi natačneje opredelili izrabo. Na črnobelih prikazih u porabljajo za te oblike modificirane znake za gozd ali travne površine, za turistične objekte pa posebne grafične znake. Med rekreacijske površine bi smiselno sodili tudi mestni vrtički (allotment, S ehr ab er t garten), ki se označujejo z roza vijoličasto, zeleno ali rjavozeleno barvo. Preostale oblike izkoriščanja mestnih zemljišč smo uvrsrtili v zadnjo skupino. \ njo se uvrščajo pokopališča, ruševine, jalovišča in smeftišča. delno ali povsem neizkoriščana tla, neproduktivna tla (npr. skalovje) in vodne površine. Glede na to pestro sestavo so tudi uporabljene barve in grafični znalki zelo različni. Za neproduktivna ali neizkoriščana tla uporabljajo sivo barvo, za pokopališča zeleno, rjavo ali rumeno barvo s križci itd. Na običajnih risbah so neizkoriščana tla prikazana z rastrom, pokopališča s križci ali polmeseci itd. Za vodne ploskve se uporablja modra barva ali vodoravno ležeča šrafura. A i-3 B/VANJE—HAB/TA T/OM rdeče - red B PRO/Z VODA/JA -PRODUCTION k ////ve - Arabk /and rja vo - brown llll'iill S Vrtovi ~ Gardens vno/icas/o vio/et 6 Vinogradi- Vineyards s'kr/a/no - p ur p/e I i i i i i i i i i i i i i i i i i 7 Sadovnjak/- Orchards s ir/a /no - pur p/e V/. V/ a Travniki- Meac/ows jveHo zeleno light green WV 9 PašnJei- Pa s/or es oranžno- orange 10 Neproduktivne /ravne povrsme Unproductive grass /and rumeno-yet/ow 11 Gozdovi - Forasts z e/eno - green o o o o o o o c 12 Močvirja - Marshes modro z e/eno b/ue pr e en " w W 13 Indus fr/ja - lndus/ry h/a ■ htac Rudar sivo- M mm g Vt-IS Dnevni kop; kamno/omi Surface mm ra/ working Grave/pi/ /i/a obrobljeno /i/oc edged v N globinski kop - m me lila črthano obrobJ/mt Mac broken edging r C CrnULACUA - CMUULATION 16 Pos/ovno živ/j e nje Business “ CM 17-/8 Trgovine■■ Sk/a disca Commerce■ S/orebouses .\V\WW dark blue 19 Pr orne/ - Traffic /emrto rumeno dart yel/ow D ORGANIZACIJA - ORGAN/S A Tl ON 20 Uprava - Government črno s siona/uro black wim signal. mm 2f So/o - Schoo/s — itm 22 k'ut/urni zavodi Cu/tu ra/ ms/i/u/ions — on 23 Zdravstveni zavod.'i //ea//b institutions ■a IM Vo/asrvo - Mt/Zary mm € REHREA C/JA - RERREA TIOAI 26 Parki in zetenrce Parks and open spaces Sivo ze/eno grey green ° oO °y o. .* Q- 27 Spor /ne naprave -Spar/s grounds rumeno ze/eno ye//ow green 28 29 Zaba v/Jčo - turistične naorave Playing/m/ds, touristic estcArhmen S'VO /'as/er) r gray F RAZNO-VARIOUS 30 Pokopair/ca - C eme/er res jtvozeJeno s srg groygrven w stg 31-J2 PuJevtne>ak>vi/ca,rreprodok/mM> Arets, londfdtspaso/of.rt/use/ urpred s/vo - grey 33 Vr/ički - A l/o/m en/s roza - raze ca/ IllHilllll 3k Vodne po vrš me Land covered by wa/er modro - b/ue III. Predlog grafičnih znakov za poglavitne tipe funkcijske izrabe tal po posameznih kategorijah. The proposed graphic sings for the main types of the functional utilization of land according to individual categories. V tem sumaričnem pregledu je nemogoče našteti vse možne funkcijske oblike izrabe tal. Še manj pa je mogoče prikazati različne regionalne posebnosti, ki so v marsikateri mestni pokrajini dominantna poteza v izrabi zemljišča (npir. mešanje stanovanjske, trgovske in indu-.strijskoobrtne funkcije pri izrabi tal v japonskih mestih28, »rooming-houses« ali »apartmajski hoteli« v ameriških mestih29, meliorirana obrežna zemljišča23, kasabe in čaršije v balkanskih itn oriental ni h mestih30 itd.). Način izrabe tal prikazu jejo raziskovalci največkrat s šestih različnih vidikov: glede na gostoto zazidave, število nadstropij, število stanovanj, število prostorov na stanovanje, starost in gradbeni slog poslopij. Gostota zazidave je brez dvoma eden od najpomembnejših elementov pri izrabi tal. Prikazujemo jo z odstotki zazidanih tal od vse površine uličnega bloka, četrti ali kakšne druge enote, bodisi z enako velikimi razredi (npr. 0—20 %, 20—40 %, 40—60 %, 60—80 % in nad 80 %31) ali pa tipološko, to je, da izluščimo nekaj tipičnih stopenj. Za Dunaj sta npr. H. Bobek in E. Liclitenberger izbrala tri skupine stanovanjske zazidave: gosta zazidava z nad 60 % zazidanih tal, redkejša zazidava pod 60 %, pri kateri so hiše kljub vrtovom in dvoriščem še strnjene, in »nepopolna «ali zelo redka zazidava, kjer stoje stavbe sredi vrtov, parkov in agrarnih zemljišč17. Tudi poljska navodila razlikujejo redko in strnjeno zazidavo13. Drugi zelo pogosto uporabljeni pokazovalec načina zazidave je število nadstropij ali etaž, pri čemer se upoštevajo vsa nadstropja. Z izjemo nekaterih natančnejših študij, pri katerih se v grafični upodobitvi upošteva vsako nadstropje (npr. razprava o berlinskem predmestju Dali lem32), raziskovalci običajno razlikujejo le dve do tri stopnje, npr. nizko zazidavo z 1—2 nadstropjema, srednjo s 3—5 nadstropji in visoko z nad 6 nadstropji13. Manj se je v geografskih raziskavah doslej uporabljala metoda, po kateri se povežeta gostota zazidave in število nadstropij in se po tej poti pride do zelo uspešnega indikatorja o načinu izrabe mestnega zemljišča. Ta pokazovalec izkoristka tal se v urbanizmu veliko uporablja, saj uspešno ilustrira, koliko nadstropne površine pride na enoto zemljišča (angleški termin je flurindex, nemško Ausnutzungsziffer, ruski naziv pa je ploinost žilogo fonda). Novejše proučitve načina izrabe urbanih tal tudi upoštevajo koliko stanovanj pride na stavbo in kakšen tip stanovanj glede na število sob prevladuje v mestni četrti, uličnem bloku itd. Tako npr. razlikujejo mala (0.5—1.5 sob za stanovanje), srednja (2,0—5,5 sob) in velika stanovanja (nad 4 sobe na stanovanje)17. Naslednja dva indikatorja načina izrabe tal, starost in gradbeni slog poslopij, sta prav tako v medsebojni zvezi. Zaradi velikih razlik, ki obstajajo med mesti, je seveda nemogoče izdelati kakršne koli obče veljavne kriterije, npr. za razmejitev razvojnih obdobij ali kako prikazati razne ostanke nekdanjih časov in različne tipe gradbenega sloga. Za primerjavo navajamo delitev stavb glede na gradbeni stil za tri različna mesta. Prva dva primera sta povzeta po dveh razpravah, zadnji pa je poskus klasifikacije, ki je prilagojen ljubljanskim razmeram: Innsbruck33“ stare mestne hiše predmestna zazidava javne in privatne moderne palače hiše, ki tvorijo organski prehod med poslopji kmečkega in mestnega gradbenega sloga področja, v katerih se disharmonično prepletajo liiše kmečkega in mestnega sloga starejše oblike modemih najemniških hiš mlajše oblike modernih najemniških hiš vilske četrti industrijske in prometne naprave B a r q u i s i m e t o (Venezuela)3315 patio hiše paiio hiše s prekritim notranjim dvoriščem quintas (vile v vrtovih) druge enonadstropne hiše edificios (večnadstropne hiše različnih vrst) lope in barake ranclios in podobne preproste hiše Ljubljana (poskus klasifikacije)330 srednji vek in doba baroka do potresa 1896 stare palače meščanske hiše (globoke hiše) predmestne hiše kmečke hiše v mestni okolici popotresna doba secesijske večnadstropne hiše vile enodružinske delavske in uradniške hišice predmestne vrstno sezidane hiše doba med I. in II. svetovno vojno poslovne palače meščanski večstanovanjski bloki delavske eno- in večdružinske hiše v mostu m obmestju (navadne in vrstne) barake vile urbanizirane kmečke hiše doba po II. svetovni vojni poslovne palače načrtno zgrajena naselja (večstanovanjski bloki) vrstne hiše druge eno- in dvodružinske hišice urbanizirane kmečke hiše divja »črna« gradnja (nedovoljena zazidava). Za prikazovanje načina izrabe tal lahko uporabimo še nekatere druge metode. Med njimi je nemara najpomebnejša tista, ki ilustrira opremljenost mestnih predelov in posameznih stavb (stanovanj) s komunalnimi napravami (vodo, elektriko, kanalizacijo). Zlasti v gospodarsko manj razvitih pokrajinah, kjer so mesta običajno slabo opremi jena s temi napravami, je to zelo pomembno za pravilno vrednotenje izrabe urbanih tal. Obravnavanje rezultatov izkoriščanja urbanih zemljišč jev bistvu nekakšen povzetek kartiranja. V glavnem uporabljamo tri različne načine, da prikažemo naša dognanja. Najpre-prostejša pot je, da vse podatke zberemo v posebnih tabelah, kjer navedemo za vsako kategorijo in funkcijo površine, ki jih zaseda, in sicer v absolutnih in relativnih vrednostih ter v odnosu do prebivalstva. Podoben statističen pregled napravimo tudi glede načina izkoriščanja mestnih tal (npr. po uHčnih blokih ali četrtih zberemo za vse mesto podatke o gostoti zazidave, številu stanovanj na zgradbo, starosti zgradb, opremljenosti s komunalnimi napravami itd.). Po drugi in obenem tudi najpomembnejši metodi prikazujemo naše ugotovitve sintetslka po mestnih četrtih. To se pravi, da skušamo dognanja strniti in pri tem seveda dati pomembnejšim elementom ustrezni poudarek. V korist večje preglednosti in boljšega razumevanja opustimo različne podrobnosti. Sintezo izvedemo na dva načina: glede na, fiziognomično ali formalno zgradbo in glede na funkcijsko sestavo mestnega organizma.34 Čeprav sta na videz oba kriterija med seboj diametralno raizilična, sta v bistvu vendarle člena sicer enotnega dialektičnega nasprotja in ju zato moramo vedno skupaj uporabljati. S fiziognomičnim kriterijem skušamo izluščiti v mestni pokrajini glede na zunanje obeležje in dosedanji razvoj homogene in tipične mestne predele, npr. industrijske, prometne, stanovanjske, kulturne,šolske, zdravstvene, upravne, kmetijske itd. predele. Pogosto jih pri opredelitvi tudi podrobneje klasificiramo ter označimo dobo njihovega nastanka, gradbeni slog, gostoto zazidave, povprečno višino zgradb ipd. Mnogi raziskovalci upoštevajo pri takšnih sintetičnih pregledih še gostoto poselitve ali strukturo prebivalstva, kar poveča kompleksnost prikaza. Zaradi svoje enostavnosti in lahke doumljivosti je fiziognomična metoda pogosto uporabljena in večina prikazov mestnih četrti je zasnovana na njej. Manj pogosto zasledimo v geografskih obravnavah razčlenitev mesta na četrti po funkcijski metodi. S tem kriterijem želimo v mestnem organizmu izluščiti in določiti tiste mestne predele, ki so med seboj funkcijsko povezani in tvorijo na tej podlagi samosvoje teritorialne enote. Značilen rezultat uporabe funkcijske metode je, da kakor pri drugih podobnih regionalizacijah tudi za mestno in obmestno ozemlje dobimo cel sistem majhnih funkcijskih regij, ki so med seboj tesno povezane v nekakšno hierarhijo četrti (regij). Najbolj opazna je ta hierarhična zgradba pri stanovanjskih četrtih itn spremljajočih storitvenih (terciarnih) dejavnostih: pri trgovskem in ob r t n o-s to rit v en eni omrežju, šolstvu in zdravstvu. Na najnižji stopnji je takšna funkcijska regija sestavljena iz nekaj stanovanjskih poslopij; drugo stopnjo tvorijo stanovanjske skupnosti ali soseske z nekaj trgovinami za vsakodnevno oskrbo in nekaterimi obrtnimi delavnicami, nekaj gostišči, otroškim vrtcem, ambulanto ali celo šolskim okolišem za nižje razrede osnovne šole; na tretji stopnji se stanovanjske skupnlosti družijo v stanovanjsko četrt, ki ima že lastno trgovsko in obrtno središče, zdravstveni dom s specialnimi ambulantami, popolno osnovno šolo in pogostoma tudi lokalno samoupravo; na naslednjih stopnjah pa se funkcijske četrti povsem vključijo v regionalni sistem funkcijskih regij, ki ga največkrat ponazarjamo s centralnimi kraji in njihovimi vplivnimi območji. Na urbaniziranem ozemlju lahko ugotovimo še druge funkcijske četrti s podobno hierarhično zgradbo. V trgovini iin poslovnem življenju razlikujemo posamezne trgovske obrate, lokalna trgovska središča in osrednje poslovno središče (CBD = central business district™); vsaika od teh stopenj ima določen teritorialni obseg in ustrezno gravitacijsko območje. V šolstvu in zdravstvu govorimo o šolskih in ambulantnih okoliših. Tej funkcijski zgradbi je prilagojen mestni in dirugi krajevni promet, ki pa je obenem tudi nad vse pomemben faktor pri tvorjenju orisane hierarhije. Se najmanj se v ta sistem vključujeta mestna in obmestna inistustrija in spremljajoče dejavnosti (skladišča, tovorne postaje itd.), čeprav tudi v tem primeril lahko ugotavljamo s pomočjo delovne sile ali potrošnje blaga določeno funkcijsko vez med mestom, in industrijsko proizvodnjo. Podobne razmere so v obmestnem kmetijstvu, kjer s specializacijo produkcije pride prav tako do tesne povezave med proizvajalci in potrošniki. V geografski literaturi je glede teh reg iona 1 iz a ci jsk i h kriterijev veliko nejasnosti. Zmedo še stopnjuje različno poimenovanje metod in z njihovo pomočjo dobljenih regij ter mešanje oziroma istočasna uporaba fiziognomične in funkcijske metode pri poskusih regionalizacije. Naj za boljše razumevanje te problematike za urbanizirana območja navedemo par raziskovalcev, ki so se s temi vprašanji podrobneje ukvarjali. To so R. E. Dickinson30, C. D. Harris in E. L. Ullman37, D. Partzsch38 in H. Hoyt39. Prostor nam me dopušča, da bi se v to sicer zelo zanimivo in veliko obravnavano snov podrobneje poglobili. Naj samo dodamo, da je čedalje več študij, v katerih raziskovalci Obravnavajo mestne četrti z določenega funkcijskega vidika, npr. v odnosu do mestnega središča (citya)40 ali v iskanju najprimernejšega prostora za namestitev novih poslovnih prostorov. Tretji način, s katerim prikazujemo rezultate izrabe tal, je ocena vrednosti urbanih zemljišč. Te metode so se geografi doslej bolj poredko posluževali in je zaradi tega njena uporabnost z geografskega gledišča razmeroma malo raziskana. Več pozornosti so temu pomembnemu po-kazovalcu urbanega razvoja posvečali ekonomisti,41 pa še ti predvsem v deželah s kapitalističnim družbenim sistemom. V socialističnih državah in tudi pri nas je problem vrednotenja urbanih zemljišč še skorajda neraziskan z izjemo nekaj redkih strokovnjakov iin prvih zakonodajnih ukrepov s tega področja.43 Vrednost urbanega zemljišča je rezultat delovanja različnih faktorjev kot to upravičeno navaja N. Lichfield.41 Med nje je treba uvrstiti lizičmogeografske lastnosti zemljišča, funkcijo in način izrabe tal in ne nazadnje položaj, odnos do okolice, dostopnost, prometno povezavo in socialno obeležje mestne četrti, v kateri leži zemljišče. Ti, glede na izvor taJko različni činite.lji, v veliki meri prispevajo k temu, da je vrednost urbanih tal v bistvu sintetičen pokazovalec in zato prav primeren za ocenjevanje rezultatov izkoriščanja tal. Na žalost pa uporaba tega kriterija naleti v razmerah, kjer se uveljavljajo tržni zakoni, na določene težave. Njihov izvor je v zemljišiki špekulaciji. Zaradi nje se pogostoma povsem zamegli slika in z njo vred vse analize, ki se opirajo na ceno zemljišča.44 Kljub zanimivim dosežkom tovrstne proučitve ne prinašajo rezultatov, ki bi ustrezali našim potrebam. Bolj uspešni so poskusi ugotoviti dejansko vrednost zemljišča s pomočjo dohodka, ki ga prinaša lastniku posamezna parcela ali hiša,45 ali s pomočjo ocene, izdelane na podlagi ažurnega katastra (katastrski dohodek) ali s pomočjo vrednotenja vloženih sredstev v zemljišče (npr. komunalne naprave, nove ceste, nove linije javnega prometa itd.) ali s postopnim vrednotenjem vsakega posameznega faktorja. Ne glede na te težave pa se nam zdi, da bo vrednost urbanih zeml jišč kot indikator sčasoma imela večji pomen kakor ga ima sedaj, zlasti ko bodo razčiščene različne nejasnosti in bo ta problematika metodično bolje obdelana, tako v kapitalističnem kakor tudi v socialističnem družbenem redu. VI. Na koncu naše razprave se moramo še na kratko dotakniti t e h n i -n i k e kartiranja. V bistvu se kartiranje urbanih zemljišč ne razlikuje veliko od kartiranja agrarnih zemljišč. Tudi v tem primeru hodi raziskovalec od parcele do parcele, od stavbe do stavbe, in si na karto v podrobnem merilu ali na posamezne obrazce beleži podatke. Zaradi velike pestrosti mestnih zemljišč, različnih funkcijskih oblik in načina izkoriščanja ter velikega števila poslopij pa zahteva kartiranje urbanih površin vendarle nekatere posebne prijeme, o katerih je treba nekoliko podrobneje spregovoriti. Podatke beležimo na karte velikega merila, to je na katastrske mape (1:2.880, 1:1000, 1:2000 ali 1:2500) ali na druge talne načrte mestnega ozemlja (1:5000 in 1:10.000). Za sintetske prikaze so najprimernejše karte v merilu 1:10.000 in 1:25.000 ter le pri zelo velikih mestih v merilu 1:50.000 in 1:100.000. Zaradi zamotanosti razmer na urbanih zemljiščih v večini primerov ne zadošča običajno kartiranje parcel in zgradb, temveč so potrebni še posebni obrazci, v katere vnašamo podrobne podatke o izkoriščanju, opremljenosti, starosti im površini stavb. S pomočjo teh obrazcev lahko pozneje izdelamo različne analitske karte ali pa nam izvrstno služijo pri sestavi sintetskih prikazov. Podatke dobimo iz popisov stavb, tekoče evidence na gradbeno-komunalnih oddelkih krajevnih oblasti (pri nas na občinah), na statističnih zavodih ali pa iz lastnega popisa, kar je seveda precej zamudno. Podatki v obrazcih se opirajo na natančno in preverjeno karto hišne numeracije. Izdelavi takšne karte je treba posvetiti veliko pozornosti, saj se poimenovanje ulic in hišna numera-cija pogostoma spreminjata: ponekod so npr. zgradili od poslednjega popisa nove zgradbe in stare porušili, niso redki primeri, da so vpeljali namesto prvotne vaške numeracije mestni ulični sistem itd. Navajamo primer takšnega izpopolnjenega obrazca, kot smo ga uporabljali pri nekaterih naših kartiranjih:46 ulica hišna številka starost stavbe tloris zgradbe v m2 število nadstropij površina vseli nadstropij zgradbe v m2 površina vseli objektov in parcel v m2 opremljenost stavbe z — elektriko — vodo — kanalizacijo — plinom — toplovodnim priključkom Samo kartiranje zahteva natančnost in vestnost, pregledati je treba vsako parcelo, dvorišče in dvoriščne stavbe, marsikdaj moramo vnesti v načrt nove zgradbe in druge manjkajoče objekte ipd. Podatke beležimo na karti s signaturami (v obliki kartic) ali z drugimi znaki. Takšno rokopisno karto pozneje pregledamo in po potrebi dopolnimo s pomočjo novega terenskega obiska ali z aerofotogrametičnim posnetkom. Kartiramo tako, da obhodimo ali obvozimo s kolesom posamezen uličen blok ali posamezno mestno ulico. Mesto z 2000 prebivalci je mogoče, če izvzamemo zamudno zbiranje podrobnejših podatkov, to je tistih, ki so-diijo v obrazce, obdelati v enem ali v dveh dneh, mesto z 10.000—20.000 prebivalci pa v treh do petih dneh. Zbiranje drugih podatkov je precej zamudno in zahteva temeljit premislek, pretehtano organizacijo izvedbe in večje število sodelavcev. Zato se je najbolje nasloniti na podatke zadnjega upravnega popisa. Že pri kartiranju je treba misliti na določeno generahzaciijo podatkov, saj je nemogoče spraviti vse podrobnosti na zemljevid. Nadaljnjo generalizacijo opravimo, ko uredimo celotno delo in pripravimo kari o za tisk. Ponavadi tiskamo karte izrabe tal tako. da so vse funkcijske oblike in različni načini izkoriščanja tal na eni sami karti. Bolj poredko se izdelajo za vsako kategorijo ali funkcijsko obliko posebne karte. Temeljito in natančo izvedeno kartiranje mesta in njegove okolice bo prav gotovo naletelo iia zanimanje in podporo pri mestnih oblasteh in bo uspešno služilo tudi nekaterim drugim strokovnjakom, ki se ukvarjajo z urbanskimi problemi.14 Sploh bi morali težiti za tem, da dobimo za vsako urbano naselje podrobno karto izrabe tal, kot je to primer z ameriškimi mesti.47 VIRI IN LITERATURA 1 Ilešič S., Mednarodna proučitev kmetijskega izkoriščanja tal, Geografski vestnik, Ljubljana, XXIV. 1952. 2 Report of the Commission on Inventory of World Land Use Survey for the Period 1949—1952, International Geographical Union, Worcester 1952. gradbena vrednost zgradbe poslovni prostori — namen — površina v m2 trgovski prostori — namen — površina v m2 obrtne delavnice — namen — površina v m2 gradbeni slog poslopja 3 Report of the Commisian on Inventory of World Land Use, International Geographical Union, XVIII-th International Geographical Congress, Rio de Janeiro, August 9—18, 1956», New York, 1956. 4 Glazovskaja M. A., Obzar raboti Komisid po učetu mirovogo ispolzova-nija zemel’, XIX. Medžunarodnij geografičeskij kongress v Stokgol’me, Moskva, 1961. 5 Land Utilization, Methods and Problems of Research, Geographical Studies No. 31, Polish Academy of Science, Institute of Geography, Warszawa 1962. 6 Ilešič S., Dosedanje smeri in rezultati mednarodne agrarne geografije, Geografski obzornik, XII, št. 1., Ljubljana, 1965. 7 Glazovskaja M. A., o. c., p. 384. 8 Bodzenta E., Innsbruck, Eine sozial-ökologische Studie, Mitt. d. österr. Geograph. Gesellschaft, Wien, 1959, p. 322-360. 0 George P., Geographie urbaine, Tunis, Paris, 1961, p. 154. De Bbj H. J., The Functional Structure and Central Business District of Lorenzo Marques, Mozambique, Economic Geography, 38, Worcester, 1962. 10 Kar N. R., Calcuta als Weltstadt, Zum Problem der Weltstadt, Berlin, 1959, p. 127—158. 11 Meynier A., — Loscun C., Rennes, Annales de Geographie, Paris, 1956, p. 259—269.' 12 Sorre M., Les fondements de la geographie humaine, IV., Paris, 1958, St. Louis, p. 331. 13 Instrukcija szczegolowego zdjtjcia užytkowania ziemi, Polska akademia nauk, Instytut geografiji, Warszawa, 1962. 14 Otremba E., Wirtschaftsgeographische Kartenaufnahme des Stadtgebietes von Hamburg, Berichte zur deutschen Landeskunde, 21, 1958. 15 Bartholomew H., The Land Use Survey, Readings in Urban Geography, sestavila Harold H. Mayer in Clyde F. Kohn, Chicago, 1959, p. 243—250. 18 Yamamoto S. — Massai Y., Rural und Urban Land Uses of the Shimizu Area in Central Japan, A Geographic Study ob the Modernization of a Region, Science Reports of the Tokyo Kyoiku Daigaku, Yol. 9., No. 83—84, Tokyo, 1965. 17 Bobek H., — Lichtenberger E., Wien: I. Verbaungstypen, II. Verbaung und Wohnungsstruktur, 1 : 50.000, II : 25.000, Österreich-AtlaJs, VI/10, VI/11, Wien, I960. 18 a Bromek K., Opracowanie szczgolowej mapi uzitkowania ziemi dla Krakowa, Przeglqd Geograficzny, XXVII, 3/4, Warszawa, 1955. b Kotar Krapina, Regionalni prostorni plan, Zagreb, 1958. c Vrišer L, Nastanek in razvoj Nove Gorice, Geografski vestnik, 1959, Ljubljana, p. 45—79. d Zuljic S. Plitvička jezera, Geografska interpretacija turističkih mo-gucnosti jednog nacionalnog parka, Zbornik VI. Kongresa geografov FLRJ, Ljubljana, 1962, p. 136—148. 18 Union internationale des architectes (U. I. A.), Normes graphiques pour la presentation des plans d'urbanisme, Bulletin technique de. la Suisse romande, 82, 9. juin 1956. 20 Keeble L., Principles and Practice of Town and Country Planning, London, 1964. 21 Lorenz V., Üzemni plänovanf, Praha, 1961. 22 Ministry of Town and Country Planning. Circular 40 and 63, citirano po L. Keeble, o. c. 23 Witt W., Die Entwicklung der Kulturlandschaft, Kartographische Untersuchungen im Umland von Hamburg und Kiel, Raumforschung und Raumordnung, 1, 1959. 24 Savezna geodetska uprava, Topografski ključ za planove u razmerama 1 : 500, 1 : 1000, 1 : 2000 i 1 : 2500, Beograd 1955. 25 Dziewonski K., Nowy dzial badan geograficznyeh — fizjografia urba-nistyczna. Przeglad Geograficzny, XXYII, 5/4 Warszawa, 1955. Rözycka W., Problematyka i zadania fizjografii urbanistycznej, Przeglqd Geograficzny, XXYII, 3/4 Warszawa, 1955. 26 a Rozycka W., Phisiograpbic Research in Town and Country Planning, Problems of Applied Geography, Geographica Polonica, 3, Warszawa, 1964. b Keeble L., Principles and Practice of Town and Country Planning, London, 1964. c Vrišer I., Rudarska mesta Zagorje, Trbovlje in Hrastnik, Ljubljana, 1963- 27 Študije o Leipzigu in njegovi okolici objavljene v Wissenschaftliche Veröffentlichungen des Deutschen Instituts für Länderkunde, N. F., 21/22, Leipzig, 1964. 28 Yamamoto S., Masai Y., o. c. p. 50. 29 Bartholomew H., o. C., p. 268. 30 Mastilo N., Kasaba kao vrsta naselja, Geografski pregled. III., Sarajevo 1959. Cvijič J., Balkansko poluostrvo i Južnoslovenske zemlje, Osnove Antropogeografije, I., Beograd, 1922, p. 298—304. Maksimovič B., Urbanizam u Srbiji, Beograd, 1938. 31 Oavidoviic V. G., Planirovka gorodov i rajonov, Moskva, 1964, p. 123 — 130. 32 Partzsch E., Die Entwicklung des Berliner Ortsteiles Dahlem, Raumforschung und Raumordnung, XX, 4., 1964, p. 207—216. 33« Bobek H.. Innsbruck, Stuttgart, 1928. karta XI. 1) Fischer H., Viertelsbildung und sozial bestimmte Stadteinheiten untersucht am Beispiel der inneren Stadtbezirke der Gross-Stadt Stuttgart, Berr. z. deutsch. Landeskunde, 30, Bad Godesberg, 1963/1, p. 101—121. c Poskus je izdelal avtor na podlagi nekaterih razprav o Ljubljani. 34 Carol H., Die Wirtschaftslandschaft und ihre kartographische Darstellung, Geographica Helvetica, 3. Bern, 1946, p. 255—262. 35 Murphy R. E., Vanče J. E. Jn., Delimiting the CBD, Economic Geography, XXX. July 1954, p. 189—222. 36 Dickinson R. E., City, Region and Regionalism, London, 1947, p. 137— 165. 57 Harris C. D., Ullman E. L., The nature of cities, Readings in Urban Geography, o. c. 38 Partzsch D., Beiträge zur Theorie der Landschftskunde und Landschaftsgliederung, Berlin, 1961. Partzsch D., Die Entwicklung des Berliner Ortsteiles Dahlem, o. c. 39 Hoyt H., Classification and Significant Characteristics of Shoping Centers, Readings in Urban Geography, o. c. 40 Klöpper R., Der Stadtkern als Stadtteil, ein methodologischer Versuch zur Abgrenzung und Stufung von Stadtteilen am Beispiel von Mainz, Ber. z. deutsch. Landeskunde, 27. Bad Godesberg, 1961, p. 132—145. 41 Lichfield N„ Economics of Planned Development, London, 1956. p. 306—330. Hoyt H., The Structure and Growth of American Cities, Washington, 1939. 42 Gist N. P., Halbert L. A., Urban Society, II., New York, 1948 Firey W„ Land Use in Central Boston, Cambridge, Mass., 1947 (obe deli sta citirani po Lichfieldu). 43 Kržičnik E.. Urbanizacija — ključno vprašanje naše ekonomike, Ekonomska revija, Ljubljana, 1960, 3/4. Piha B., Ekonomska politika i metodi usme-ravanja razvoja gradova Jugoslavije, Beograd, 1964. Zakon o uporabi zemljišča za gradbene namene. Uradni list LRS 13/56 in podobni zakonski ukrepi v ostalih republikah: Narodne novine NRH 6/63, Službeni vjesnik NRM 11/63, Službeni list NR BiH 10/63. 44 Hoyt H., The Pattern of Movement of Residential Rental Neighborhoods, Readings in Urban Geography, o.e., p. 499—510. Glej tudi opombo 41. 45 Leeming F. A., Output Accounting Applied in a Small Area, Institute of British Geographers, No. 36, June 1965, p. 69—83. 40 Kartiranje izrabe tal /a potrebe urbanističnega načrta za mesti Koper in Nova Gorica. 47 Iloyt H., Types of Maps Useful in the Analyses of City Structure and Growth, Readings in Urban Geography, o. c., p. 263—265. LAND USE MAPPING OF URBAN TERRITORIES Igor Vrišer In comparasion with the broad-scale mapping of agrarian areas 6- 7 the mapping of land use in towns and tliedr surroundings has remained restricted to a smaller number of productive experiments. l4> 15>10-17 Most of the other mapping of land use in towns and their surroundings has remained restricted and urban planning by geographers and other experts.19- 20>21 > 24 Besides the recording of the scope, distribution, and force of given phenomenon the term mapping is used in geography to cover also the establishing of causes and effects (results) which have brought about the particular phenomenon, or which have been caused by it. It should thus be the task of the mapping of the use of urban land to present the various individual categories, functions, manners, and results of land use. In this connection the following elements require to be considered: The object of mapping is the natural environment, or in other words, the natural land transformed through social agents. The subject of land use is human society. Like the natural environment it directly or indirectly influences the utilization of land through its sociological nature, economic power, and as owner. The categories of land use are basic forms of the utilization of land and as such ito sonic degree already determined. The following six categories have been individualized: dwelling, production, circulation, organization, recreation and, non-utilized land. The function of land use tells us for what purpose within a particular category the land is used (e. g. in the production category there are various forms of farming surfaces, industrial, minitng, trade, and other surfaces). The manner of land tise illustrates the form and the degree of utilization (e. g. the number of stories and the year of building of buildings, the sityle of building, the material, the traffic load of roads, ect.). The results of land use are to be seen in the formation of urban quarters and in the value (price) of urban land. All six elements arc cloisely related to one another. Their interrelation gives us a picture of the urbanization type, that is of the geographical type of socio-economic life in urbanized territories. The research into natural environment in urban surfaces in the province of urban physiography, a branch of physical geography. It attempts to demonstrate tlie significance of individual physically-geographical factors for the development of towns and their role in the utilization of urban land. It pays particular attention to the petrograpljic composition of land and to the dependent bearing power of surface, inclination of slopes, some goomor-phological phenomena (karstian phenomena, terraces, glaeiological phenomena), ground water, areas liable to floods, microclimate (sunniness, fog, constant local winds), pedological composition of soil. etc. Synthetic treatment of all that20 calls attention to the favourable or weak conditions for building up the area and for expanding the town. Since the density of population and the structure of it (social, professional, ethnic, racial, etc.) have considerable significance for the use of land in towns, they have to be duly considered. In treating the population as the subject of land use another element — in addition to the momenta mentioned — has to be taken into consideration: the inhabitants are owners of urban land or part of the urban land is common property.13 The mapping of land use in the narrower sense of the term must show and explicate the function of each parcel of land (See Appendix I, II and III). Owing to the great variety and to regional differences23. 29. 30 it is almost impossible ito prepare a universal scheme of the principal types of functional land use. The manner of land use in towns tells us the density of buildings,*1* 17>13 the structure of buildings in respect of the number of stories31, tells us how much of the built-up surface comes to a surface unit of urban land, how many flats to a building, the structure of flats,17 the building style, and the year of building (See also Notes 33a, b, and c). The results of land use can by presented in three ways: by figuring out how much of land is covered by each particular category or function, by presenting the urban quarters, and by estimating the urban land. The urban quarters are determined by physiognomic (formal) method and by functional method,34 yet in practice the two must be applied simultaneously as they complement each other. In majority of cases urban quarters are determined by physiognomical method, but lately the functional method has received growing attention.35 Problems in this field have been dealt with by numerous authors. 34- 36. 37. s8. 80. 40 The value of land as formed through the influence of numerous factors is a synthetic indicator and hence appropriate for illustrating the effectiveness of land use. Geographical speaking, problems in this field have so far recevied only very insufficient attention. The estimates rely on the price of land and on income brought in by houses or land parcels. At the end of the report the author discusses the technique of mapping. Besides the maps on large scales, precise mapping requires additional forms for purposes of determining the furnishings and functions of buildings, further on, a mpp of liuose numeration, and aerophotogrammetric photographies. Jelka Kunaver (Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Ljubljana) POLJANSKA DOLINA OB KOLPI (Primer gospodarsko nerazvite pokrajine) Poljane ali Poljanska dolina, kot domačini imenujejo okolico Starega trga iin Predgrada, je manjše k raško polje, obviselo mad dolino Kolpe jugovzhodno od Kočevja. Ker je včlenjeno v dinarski gorski sistem, je v podoložni smeri odprto proti kočevskim podoljem in Kočevskemu polju, z zahodne in vzhodne strani pa ga zapirata precej visoki planoti, ki se spuščata proti doliinui Kolpe. Na zahodu je to kraška planota, za katero uporabljamo včasih skupno ime Spodnjeloška gora, od Bele Krajine pa loči Poljane skrajni južni in precej nižji podaljšek Kočevskega Roga — Poljanska gora. Na jugu obvisi podolje nad dolino Kolpe, ki je približno 200 m niže zarezala svojo dolino. Tudi nekaj manj-šLli naselij, ki stojijo na levem bregu reke, lj ilovnata (7, str. 138—139). Dolina Kolpe, ki je vrezana od Kostela do Bele Krajine v propustne apnence in dolomite mezzojske starosti, je do zaselka Laze skoraj popolnoma nenaseljena, čez 300 m globoka deber. Mali zaselek Laze je komaj našel svoj prostor na manjši. 10 do 15 m visoki terasi na levem bregu reke, nato pa se ozka debrska dolina nadaljuje še približno 4 km do Dola. Ko so v tem odseku leta 1955 gradili cesto ob Kolpi, so morali prostor zanjo pripraviti z razstreljevanjem žive skale. Pri Dolu dobi Kolpa prvi večji pritok od Bilpe. Dolski potok, ki izvira v dveh močnih kraških izvirih le nekaj sto metrov proč od reke, je verjetno ostanek nekdaj po Poljanski dolini tekočega potoka. Verjetnost, da prihaja tukaj na dan Rinža, so z barvanjem že pred leti zavrnili. Torej lahko domnevamo, da zbira Dolski potok padavine v območju Poljanske doline ter njene širše okolice. Dolski potok je s svojim izvirom ob stiku z nepropustnimi plastmi toliko zadensko 7 Geografski vestnik 97 napredoval, da se je izoblikovala ob levem bregu mala Dolska dolinica, ki se vanjo z dvema strmima grapama spušča rob Poljanske doline pod P rod gradom. Podobno se tudi v pobočja pod Starim trgom zajedata dve grapi, tako da je dolina Kolpe od Dola 'pa do Radenec nekoliko širša. Na obeli bregovih reke so se izoblikovale manjše aluvialne terase, ki je na njih nekaj manjših, pred poplavami nezavarovanih naselij. Na teh terasah, kjer so na slovenski strani razvrščena naselja Dol. Prelesje, Kot in Sodevci, je težka ilovnata prst, zelo temne barve in razmeroma precej rodovitna. Drugod v dolini pa so mezozojske kamenine prekrite s tanko plastjo rdečerjave prsti, ki se ponekod v globokih žepih zajeda v matični substrat (7, str. 138—139). Sl. 1. Pogled na Poljansko dolino od severovzhoda. Mali Dolski potok je za skoraj vse prebivalce Poljanske doline izredne važnosti, ker daje vodo skoraj polovici naselij. Obema močnima k raškima izvirkoma, ki ob največji suši sicer presahneta, se 200 m niže pridružujejo še trije manjši studenci. Tem se v poletju sicer zmanjša količina vode, popolnoma pa nikoli ne presahnejo. Enega od teh treh studencev izrabljajo za poljanski vodovod. Že pred vojno, leta 1937, so od Dola do zbiralnika (nad Kovačo vasjo položili cevi, šele leta 1957 pa so namestili tudi električno črpalko. Vodovod je speljan do Starega trga in Močil, daje vodo Kovači in Deskovi vasi ter spodnjemu delu Predgrada. Kadar se črpalke pokvarijo, pa se spet poslužijo vod lijakov, kapnic in studencev. Tak stalen studenec s pitno vodo je v bregu pod Satrim trgom. V Močilah imajo velik kal. kjer napajajo živino, po pitno vodo pa so pred napeljavo vodovoda hodili pod Stari trg. Manjši studenec ima Paka, prebivalci Desko ve in Kovače vasi imajo studenec pod vasjo, ki pa v poletni suši nima dovolj vode. Predgrad ima v rebri pod vasjo kacr dva studenca, ki ju imenujejo Zgornji in Spodnji Zbel. V zgornjem so zajemali pitno vodo, pri spodnjem pa so napajali živimo. Ob suši se je vodna količina precej zmanjšala, tako da so morali vodo s sodi prevažati iz Dola. Ženske pa so hodile p ra t perilo kar v Dolski potok, da ne bi doma porabile dragocene vode. Jelenja vas ima studenec in nekaj kapnic. V Sodevcih dobivajo pitno vodo v vodnjakih, živino pa napajajo v Kolpi, Preleščani hodijo po pitno vodo na drugo stran Kolpe v Šte-fance, v Kotu pa ima jo studenec. Dolski potok močno naraste, kadar so v Poljanah in njihovem zaledju močnejše ali dolgotrajnejše padavine. Ce se istočasno poveča tudi vodna količina v Kolpi, je preprečen normalen odtok potolka v Kolpo, zato potok kitro prestopi bregove ter poplavi naselje Dol. Vendar so obsežnejše poplave redke; minilo je že več kot 25 let, odkar so sc v Dolu od hiše do hiše zadnjikrat prevažali s čolni. Kolpa reagira z letnim viškom vode na močne oktobrske padavine šele v novembru, sekundarni višek pa nastopi navadno v marcu, ko se topi sneg v gorskem povirju (4, str 820). Čeprav Kolpa najbolj pogosto prstopi bregove jeseni, povzročijo mnogo več škode spomladanske poplave, ker pusti umikajoča voda na nilže ležečih njivah mnogo blata in s tem velikokrat uniči pridelek. Najnižja je Kolpa poleti, ko jo je na nekaterih krajih celo lahko prebresti. Sl. 2. Naselje Dol na levem bregu Kolpe. Klimatske razmere. Kljub temu, da Poljanska dolina ni oddaljena v zračni črti od morja več kot 40 km, preprečuje pogorje Kapele (1400 do 1500 m) dostop blažilnim morskim vplivom. Podnebje v Poljanah je zato mnogo bolj kontinentalno kot bi pričakovali (8, str 153). Po sami dolini Kolpe, ki je odprta proti vzhodu, segajo daleč navzgor še subpanonski podnebni vplivi; zato nas ne presenečajo vinogradi v pobočju nad Dolom in Lazami. Ti vplivi pa so mnogo manj izraziti v 200 m više ležečih Poljanah, še posebno, ker so te proti vzhodu zagrajene s hrbtom Poljanske gore. V vsej Poljanski dolini je le v Predgradu meteorološka postaja IV. stopnje, kjer beležijo le količino padavin, ne pa tudi temperatur. Ob Kolpi pa sploh ne opazujejo nobenih vremenskih dogajanj, kar je izredna škoda, ker bi bile primerjave s Poljanami verjetno izredno zanimive. Južni deli Dolenjske so izrazito klimatsko prehodna področja. Kontinentalni subpanonski vplivi že močno prevladujejo nad alpskimi in segajo, kot že omenjeno, po dolini Kolpe daleč na zahod. Do neke mere se uveljavljajo tudi-že mediteranski vplivi, kar se kaže v primarnem maksimumu padavin jesena, dočim je primarni minimum v januarju in februarju odraz kontinentalnega vpliva (3, str. 55, 274, 369). Da spada tudi Poljanska dolina v tako prehodno področje, nam dokazujejo naslednji podatki. V Predgradu je največ padavin v oktobru (175 mm), takoj nato sledi september, ki še vedno prekaša sekundarni maksimum v aprilu in maju. Najmanj padavin namerijo v Predgradu v februarju, sekundarni minimum pa je običajno vedno v juliju. Takrat se zgodi, da tudi po štirinajst dni ne dežuje. Čeprav padejo padavine navadno v obliki rahlega dežja, tudi močni nalivi niso izjema. Tako je leta 1955 kar 29 dni zabeleženih z več kot 20 mm padavin dnevno. V zadnjih letih je bil absolutni dnevni maksimum prav tako leta 1955, ko je 15. septembra padlo 91 mm dežja. Običajno pa je dnevni maksimum okrog 50 nun. Tudi poletne nevihte niso redke, saj so jih v poletju 1954 našteli kar 28, v letu 1956 pa 27. K sreči jih le redko spremlja tudi toča, saj je zabeležena povprečno le enkrat ali dvakrat na leto. Ker plast prsti ni debela, se deževnica ne zadržuje dolgo v njej, ampak hitro izgine v propustno notranjost. Zato so poletne suše, ki včasih uničijo precej pridelka, toliko pogostejše. Če poleti štirinajst dni ne dežuje, je letina že ogrožena, če pa dež izostane še dalj časa, je pridelek lahko popolnoma uničen. Poljedelske površine v dolini Kolpe 60 glede tega nekoliko na boljšem, ker se v ilovnatih tleli dalj časa zadržuje voda in suše ne povzročijo toliko škode. Zime so navadno precej snežene. Snežna odeja se drži dva do dva in pol meseca in doseže povprečno pol metra debeline. Prvi sneg pade navadno v novembru. Često pa se zgodi, da zapade tudi že prej in lahko povzroči precej škode na sadnem drevju, če še ni odpadlo listje. Še nevarnejši pa je težak spomladanski sneg, če pade na brsteče ali celo cvetoče sadje (9). Tudi megla je v Poljanski dolini precej pogosta. Saj naštejejo letno okrog osemdeset do sto dni z meglo. Posebno pogosta je v dolini Kolpe, cesto pa sega tudi preko roba do Starega trga in Predgrada in še dalje po podolju do Cepelj. Tudi megla je v Poljanski dolini precej pogosta. Saj naštejejo letno okrog osemdeset do sto dni z meglo. Posebno pogosta je v dolini Kolpe, često pa sega tudi preko roba do Starega trga in Predgrada in še dalje po podolju do Čepelj. Mnogo hujša nadloga s slabimi posledicami je slana. Navadno zabeležijo pojav zadnje slane v drugi polovici maja. Poljanci skušajo, kot povsod drugod zavarovati sadno drevje in trsje pred pogubnimi posledicami slane z zažiganjem slame, vendar jim večinoma to ne uspeva. Tako je izredno pozna slana leta 1955 (1. junija) uničila prav ves vinogradniški pridelek. Prva slana nastopi navadno v začetku oktobra, vendar se od časa do časa pojavlja že tudi v drugi polovici septembra. Temperaturnih podatkov za Poljansko dolino sicer nimamo na razpolago, vendaT je značilna izredno topla zgodnja jesen, kar je ugodno za zorenje grozdja in sadja. Najhladnejši meseci so januar in prva polovica februarja, ko mraz še povečuje takoimenovana »taneka* burja (po naselju Tanča gora onkraj Poljanske gore), ki se v sunkih spušča s Poljanske gore proti Poljanam. Dokler so imele poljanske vasi še slamnate strehe, jih je burja marsikdaj razkrila. Učinki burje so mnogo milejši v dolini Kolpe, kjer tudi navadno ni tako mrzlo kot v Poljanah. V dolini Kolpe in nekaj manj v Poljanah pa se posebno spomladi uveljavlja topel južni veter ali celo fen, ki se spušča s planot Kapele. Takrat se v celem Pokolpju izredno hitro topi sneg, Kolpa zato naraste in poplavi bližnje njive, če ne več. Družbenogeografske razmere v preteklosti kot faktor za današnjo sliko kulturne pokrajine Zaradi prostranih kočevskih gozdov in razmeroma slabih prirod-nih pogojev je bila Poljanska dolina precej pozno naseljena. Vendar pa nekaj predrimskih izkopanin pri Predgradu in Starem trgu ter rimski grobovi, ki so jih našli na starotrških njivah, dokazujejo, da so pred slovanskimi naseljenci, ki so prišli v področje ob zgornji Kolpi s hrvaške strani, bili ti kraji vsaj obdobno že prej poseljeni (7, str. 139). Slovani so se še nekaj časa po naselitvi izogibali težko prehodnih gozdov med Kolpo in Krko in zato so ostala prva slovanska naselja ob levem bregu Kolpe še precej časa ločena od ostalih slovenskih naselij ter so imela živahnejše stike z naselji na desni, zdaj hrvatski strani Kolpe (5, str. 42). Brez dvoma je bilo ime Poljane sprva krajevno ime, pozneje pa se je preneslo na vso dolino od Brezovice pa tja do Predgrada in Starega trga. V Poljanah je poseljena dejansko le severozahodna in južna stran podolja. To so v večini manjše vasi in zaselki, saj za večja naselja ni bilo na razpolago primerne zemlje. Nekaj manjših zaselkov (Kralji. Vimolj, Brezovica) je izrabilo prisojne police in pomole na polagoma se dvigajočem pobočju Šilbja. Iz tega hrbta 11 ep rop ustnih kamenin so manjši potočki, ki takoj ob stiku z apnencem izginejo v tla, nanesli v dolino večje krpe plodnih sedimentov. Na zahodno obrobje se ob pobočja Graščice, ki se pozneje vzpne v Spodnjeloško goro., naslanja naselje Jelenja vas in delno zgornji del Predgrada. Tam, kjer se pešpot iz Črnomlja preko Mrzlega dola spusti v Poljansko dolino, sta nastali naselji Gorenja in Dolenja Podgora. Edino mali zaselek Zagozdac je skoraj sredi doline, vsa druga naselja so umaiknjena na ta ali oni rob. Na južnem obrobju podolja, tik nad dolino Kolpe, pa najdemo največji naselji v Poljanski dolini, Predgrad in Stari trg. Med njima sta še dva manjša zaselka Deskova vas in Kovača vas. Sl. 3. Stari trg ob Kolpi z značilnim položajem na pomolu. Naselja v dolini Kolpe se skoraj vsa držijo maloštevilnih teras in aluvialnih ravnic na levem bregu Kolpe. Velikost teras, ki je merilo za obsežnost njivskih površin, odloča navadno tudi o velikosti naselja. Nekoliko večji naselji sta Sodevoi in Radenci, drugo so'le manjši zaselki z nekaj hišami. Najviše ob reki navzgor je zaselek Vrt, katerega štiri hiše so stisnjene ob samo rečno korito in nima mnogo prostora za obdelovalne površine. V Lazah so domovi in polja pred poplavami Kolpe umaknjeni na nekaj višjo teraso, zato pa so tembolj nezavarovani domovi v Dolu, kjer so hiše le z vrtovi ločene od struge. Dolske njive pa so le redko poplavljene, ker so razvrščene na nekoliko napetem svetu za vasjo. Skoraj povsem nezavarovana polja pa imajo zaselki Prelesje, Kot in Sodevci. Na višjo teraso nad Kolpo so nameščeni domovi v Radencih in zato tem manj ogroženi pred uničenjem poplav. Naselja so večinoma gručasta in sklenjena. Posebno velja to za mala naselja v dolini Kolpe. Večja naselja v Poljanskem podolju so gručasto obcestnega tiipa. Jedro vasi je navadno bolj ali manj pravilno razporejeno ob cesti, ostali del naselja pa je precej gručasto razmetan vstran od ceste. Tak tloris ima tudi največje naselje v dolini, Pred grad. Vas ima več delov, zgornji del imenujejo domačini Mala vas, kjer so na obeli straneh ceste razporejeni domovi trdnejših kmetov in nekmetov. Spodnjemu delu ob cerkvi pa pravijo domačini Dolenja vas. Po vsej verjetnosti je to najstarejši del vasi, ki se je razvila prvotno ob cerkvi in nekdanjem gradu. Naselje pa ima še tretji del, ki ga imenujejo Gorenja vas in je stisnjen pod bregove Graščice. Tu so skromnejši domovi manjših posestnikov, verjetno nekdaj ikajžarski del naselja. Najbolj pravilno zasnovo v tločrtu kaže nekdanje tržno, čeprav danes ne največje naselje v dolini, Stari trg. Hiše so na obeh straneh ceste, ki vodi do cerkve na koncu pomola med dvema grapama. Stari trg je bil že v 16. stolet ju s podelitvijo tržnih pravic lokalno gospodarsko, upravno in cerkveno središče. Trški značaj s kompaktno zazidanimi enonadstropnimi hišami pa kaže le zgornji del naselja ob cerkvi, spodnji je že manj pravilen, pa tudi značaj in funkcija hiš se spremenita. Pojavijo se vrhhlevne kmečke hiše z značilnim zunanjim stopniščem, ki predstavljajo verjetno prvotni tip domov v Poljanski dolini. Najbolj značilne vrhhlevne domove najdemo v Dolu. Starejši so grajeni iz kamna, s kamnitimi zunanjimi stopnicami na sprednji in pogosto tudi na zadnji strani, ki gleda na vrt ali sadovnjak. Še pred Sl. 4. Značilna vrhhlevna hiša v Dolu. 103 drugo svetovno vojno so bile strehe v Dolu večinoma slamnate. Sedaj spominjajo na to le še nekatera gospodarska poslopja. V hišah imajo res že vgrajene zidane štedilnike, ki pa so ponekod še brez dimnika; dim uhaja kar skozi vrzeli med strešnimi opekami na prosto. V nekaterih hišah najdemo celo še črne kuhinje. Večino domov so v zadnjih letih po vojni že obnavljali in modernizirali. Kainen.it je ostal navadno le spodnji del, kjer sta hlev in shramba za poljedelsko orodje, zgornji del so sezidali iz opeke. Vendar se zunanje lice domov pri tem ni bistveno spremenilo, le da so okna bolj velika; razporeditev notranjih prostorov pa je večinoma bistveno drugačna. Domovi v nadstropje so se izkazali kot silno praktični olj času poplav v dolini Kolpe, ker se ljudem ni bilo potrebno umakniti pred povodnijo iz hiše; zavarovati so morali le živino. Vrhhlevne domove najdemo tudi v drugih naseljih ob Kolpi in celo v samih Poljanah, kjer jih prav gotovo ni narekovala bojazen pred poplavami. Tako ima, kot že omenjeno, ves spodnji del naselja Stari trg in Močile domove, kjer so stanovanjski prostori povezani s cesto po zunanjem stopnišču. Take domove najdemo v Predgradu okrog cerkve ter marsikje v Jelenji vasi. Cepljah itd. V razliko od dolskih pa so stopnice tu mnogokrat lesene ali zidane in ne kamnite. Kljub temu, da so gospodarska poslopja v večini primerov pod eno streho s hišo. ima marsikateri dom tudi še posebno gospodarsko po-plopje, ki služi kot hlev ali kot senik. V Poljanski dolini ni kozolcev. Seno sušijo na travnikih v »brkljali«. To je iz okleščene smreke pripravljena rogovila, okrog katere naložijo posušeno travo. V pisanih virih se Poljanska dolina prvič omenja leta 1248 v neki listini, ki govori o dajatvah v Poljanah v letu 1241. Domnevajo pa, da je bila že leta 1221 nekje v Poljanah, verjetno v Starem trgu, prafara, ki naj bi bila s faro v Ribnici skozi težko prehodne in nenaseljene gozdove povezana vsaj s pešpotjo. \ 14. stoletju pa so zgradili ortenburški grofje, ki so dobili Poljansko dolino v fevd. tam močan in utrjen grad. ki se prvič omenja leta 1325. Grad je bil obdan z nasipi in zavarovan z jarkom, preko katerega je bil viseči most. Stari grad je stal verjetno tik za prodgrajsko cerkvijo, katere del je bil nekdanja grajska kapela (po zapiskih uč. Pajniča). Okrog gradu je bilo obzidje in v njegovem okrilju je nastalo naselje, kamor so sc prebivalci okoliških krajev zatekali pred turško nevarnostjo (7, sir. 159). "V 15. in 14. stoletju je bila Poljanska dolina last nekaj fevdalnih družin, v 15. stoletju pa je bil v gradu sedež velike Poljanske gospoščine, ki je zavzemala vse področje od Bilpe im Spodnjega Loga vse do obrobja Bele Krajine onkraj Poljanske gore. Imela je celo lastno sodišče, o katerem govorijo pisani viri iz leta 1556. da obstoja od nekdaj (6, str. 49). Na to upravno funkcijo še danes spominja sramotni steber v Predgradu in morda ime Gaugcna gorica za malo vzpetino nedaleč od Pred-grada, kjer so menda nekoč bile vislice. Sodišče je bilo ukinjeno šeh' okrog leta 1854: tam je bil še podpisan sporazum med sodiščem in zastopnikom zemljiškega gospoda o razdelitvi večjega dela zemljišča med kmete v skladu z zemljiško odvezo iz leta 1848 (zapiski učitelja Pajniča). Skoraj neprehodni kočevski gozdovi, ki so ostali do J’, stoletja nenaseljeni od Kočevja do Poljanske doline, so dolgo zavirali trgovske stike s sosednjim prebivalstvom. Ko so se sredi 14. stoletja v kočevskih gozdovih začeli naseljevati kolonizirani Kočevarji, pa je prišlo počasi tudi do stikov z novimi sosedi. Zadnje kočevarsko naselje v smeri proti Poljanski dolini je bilo Knežja Lipa. Da so se Kočevarji vsaj delno pomešali s Poljanci, s katerimi so bili od 16. stoletja dalje pod isto fevdalno oblastjo, dokazujejo nekatera nemška ali nemška popačena rodbinska imena kot npr. Majerle, Šmalcelj, Štaudohar itd. Do druge vojne je v Brezovici in okoliških naseljih živelo tudi nekaj Kočevarjev, v naseljih južno od Čepelj pa v zadnjih sto letih ni bilo nobenega več. Nekako istočasno z naselitvijo se je začel razvijati tudi promet med pokrajinami v južni Sloveniji. Teh prometnih in trgovskih vezi niso pretrgali niti večkratni turški vpadi v 16. stoletju. Poljanska dolina je nudila Turkom primeren prehod za hiter vpad na Kočevsko. Kljub temu, da je bil grad v Poljanah dobro utrjen, so ga na enem izmed vpadov Turki zažgali (7, str 139). Iz njegovih ruševin so pozneje zgradili malo pristavo v bližini starega gradil. Ta je bila med drugo vojno požgana, po vojni pa so jo obnovili in so v njej sedaj zadruga, kulturna dvorana in šola. Zaradi številnih turških vpadov je bilo ozemlje ob Kolpi, zlasti Poljane in Kostelsko, močno osiromašeno in razseljeno. Sem se je takrat tudi naselilo nekaj begunskih uskoških družin, ki pa so sc pomešale s prvotnim prebivalstvom. Ko so prenehali turški vpadi, se je v drugi polovici 16. in v 17. stoletju močno poživila trgovska tovorna pot, ki je vodila iz Hrvaške preko Vinice in Poljan dalje na Kočevsko ter proti Notranjski. Do začetka 19. stoletja je bila Poljanska dolina upravno priključena kočevskemu ozemlju in meja z Belo Krajino je potekala po Poljanski gori. Francozi pa so v času svoje okupacije nenomško govoreče Poljance upravno priključili k Boli; Krajini (6. str. 45, 46). Tja so upravno spadale še celo nekaj časa po drugi svetovni vojni, dokler se niso prebivalci v zahodnem delu Poljan odločili za priključitev h kočevski občini. Vzhodni del Poljanske doline s središčem v Starem trgu pa spada še vedno k črnomaljski občini. Ne glede na občinsko pripadnost pa se Poljanci prištevajo k Belokranjcem, .s katerimSj jäh družijo predvsem narečje ter nekdaj žirvi narodni običaji, plesi in značilna narodna noša. Današnja kulturna pokrajina in njene gospodarske funkcije* Agrarna pokrajina. Večina avtarkično usmerjenih kmetijskih gospodarstev v Poljanski dolini je zaradi skromnega obsega zemljišč, slabih pedoloških razmer in ne nazadnje slabih prometnih povezav in neorganiziranega odkupa pasivna. Obdelovalna zemlja na kraškem svetu je precej neenakomerno porazdeljena mod večje kmete, male posestnike in celo nekatere nekmete; le-ti so v zadnjih šestdesetih letih kupovali zemljo od sovaščanov, ki so se odseljevali v mesto ali v tujino. Zato je zemljišče posameznega posestnika navadno močno razmetano v okolici naselja. Ker pa zavisi parcelacija v veliki meri od miknorelief-nih pogojev, prevladujejo večinoma nepravilne oblike parcel. Pravilnejše je zemlja razdeljena na terasah ob Kolpi, kjer potekajo njive navadno vzporedno z reko. Ob robu terase pa so parcele že manj pravilne, predvsem krajše in širše. Na rahlo nagnjenih pobočjih mad Dolom in Prelesjem lahko opazimo še sledove nekdanjih kulturnih teras, ki jih sedaj prerašča trava ali celo grmovje. V Poljanski dolini prevladuje torej razdelitev na grude, ki so pravilnejše na manj valovitih predelih ter v dolini Kolpe. Kjer so njive pravilnejših oblik in že morda spominjajo na delce, ima tudi naselje bolj pravilen 11 očrt kot npr. del Pred grad a ali Jelenja vas. Značilne za Poljane so tudi še skupne gmajne, ki so last ene ali več vasi. Tako imajo naselja Predgrad, Paka im Jelenja vas skupno gmajno sredi doline, tam kjer prenehajo njive, travniki ter steljmiki. Naselji Stari trg iin Močile imata gmajno v vzhodnem delu pod pobočji Poljanske gore, Deskova vas im Kovača vas pa v rebri pod vasjo. Mala dolinska naselja imajo skupno zemljišče nad vasmi, tam kjer na strmejših pobočjih prenehajo njive, travniki in sadovnjaki. Po zunanjem videzu se od gmajne steljniki skoraj nič ne razlikujejo: imajo le manj brinja in leščevja in več praproti. Tam, kjer imajo kmetje steljnike, je bila namreč prej graščinska zemlja, ki pa je bila razdeljena med posamezne posestnike že ob prvi agrarni reformi. Kolikšno korist ima kmetija od steljnifca, je odvisno le od skrbnosti posameznega lastnika. Značilno je, da so pod Graščico nekateri Pred-grajčami svoje deleže steljnikov preuredili v njive in se tega dela zemljišča še vedno drži ledinsko ime Trate. Sredi gozdov na Graščici imajo nekateri posestniki tudi »laze«, kjer je manjša njiva, najbolj pogosto pa travnik, še višje pa imajo nekateri tako imenovane »košeniice«. V »lazili« včasih tudi pasejo, na »ko-šemicah« pa le kosijo enkrat letno. Skoraj vsaka kmetija v obravnavanih naseljih ima nekje v rebri nad Kolpo tudi svoj mali vinograd. Med vinograd niškimi grudami so travniki ali celo krpe gozda, vendar po parcelaciji le-teh slutimo, da so nekoč služili drugim namenom. Od vsake vasi vodi med polja po ema ali dve poljski poti, kar je odvisno od velikosti in razvlečenosti naselja. Poti so mnogokrat ograjene na obeh straneh s kamnitimi ogradami, dane more živina, ki jo dnevno ženejo (»izganjajo« po poljansko) tod mimo, v škodo na njive. Zato take poti imenujejo »izgoni«. Vinogradi pa so dostopni le po stezah. * Kot primer si bomo ogledali 14 naselij v Poljanski dolini, od katerih jih sedem (Jelenja vas, Predgrad, Paka, Deskova vas, Kovača vas, Močile in Stari trg) stoji na južnem obrobju Poljanske doline in sedem v dolini Kolpe (Dol, Hreljin, Vrit, Kot, Prelesje, Sodevci). H katastrski občini Predgrad spadajo naselje Predgrad, Jelenja vas, Paka, h k. o. Stari trg naselja Stari trg, Deskova vas, Kovača vas, Močile, Prelesje in Kot; h k. o. Dol naselja Dol, Vrt, Laze, Hreljin, v k. o. Sodevci pa je samo istoimensko naselje. Delež agrarnega prebioalstna. Ker je kmetijstvo glavna oziroma bolje edina gospodarska panoga, je jasno, da je v vseli štirih obravnavanih katastrskih občinah delež agrarnega prebivalstva visok (74%). Več kmečkega prebivalstva je v obeli dolinskih katastrskih občinah in v k. o. Predgrad (80—90 %), relativno manj ga je v k. o. Stari trg (62 %). Razen Prelesja (35 %) in Kota (27 %) presega delež kmečkega prebivalstva v vseh naseljih 50 %. Od trinajstih naselij pa ima sedem vasi celo več kot 70 % od kmetijstva živečega prebivalstva. Ker je dejanska gostota sorazmerno nizka, saj znaša v obravnavanem področju komaj 19 prebivalcev na kvadratni kilometer, tudi agrarna gostota mi mnogo višja saj povprečno ne preseže številke 21. Če pa jo primerjamo s poljedelsko gostoto, ki znaša povprečno za vse katastrske občine 117, lahko šele ugotovimo, da so Poljane agrarno gosto naseljene, posebno ker vemo, da možnosti za postranski zaslužek skoraj ni. Vendar podatki o gostoti za posamezne katastrske občine precej odstopajo od povprečja. Tako je naj višja aritnietrična gostota v k. o. Predgrad in sicer 26 prebivalcev na km2. Agrarna gostota, ki sicer presega povpreček, pa ni tu najvišja, pač pa ima k. o. Predgrad najvišjo poljedelsko gositoto v Poljanah, saj s 250 kmečkimi prebivalci na km2 poljedelske površine daleč presega povpreček. To dokazuje, da je v tej katastrski občini relativno najmanj obdelovalne površine. Najvišjo agrarno gostoto (30) ima k. o. Dol, ki ima aritmetično gostoto 17, poljedelsko pa le nekaj pod povprečjem (175). Socialno posestna struktura. Za ilustracijo naj navedemo le nekaj podatkov o socialno posestni strukturi v nekaterih naseljih k. o. Predgrad in k. o. Dol. Pred nekaj leti je bilo v Predgradu 75 družin, ki so imele skupno 659,93 ha zemlje, vendar od tega le 11,2 % (74,92) poljedelskih površin. Torej bi prišlo na eno družino povprečno 1 ha orne površine. Skoraj polovica kmetij (49 %) poseduje več kot 10 ha zemlje, 20 % gospodarstev je ima od 5 do 8 ha, ter približno enako število od 8 do 10 ha. Le 10 % kmetij ima manj kot 5 ha zemlje. V Predgradu živi tudii nekaj družin, ki jim je kmetijstvo le v dopolnilo. Te imajo povprečno vsaka 1,5 ha površin v vrtovih, sadovnjakih in manjših njivah. Tudi v malem naselju Paka, kjer živijo še tri družine, imata obe kmetiji precej nad 10 lia zemlje, vendar vsaka le okrog 1.5 ha orne zemlje. Razmeroma velike kmetije so tudi v Jelenji vasi, saj ima 10 kmetij nad 10 ha zemlje, od 5 do 10 ha pa imajo štiri posestva. Tudi a* Dolu in v Vrtu prevladujejo posestva z nad 10 ha, edino v Lazah so večinoma kmetije z okrog 5 ha zemljišča in ne več kot 0.7 ha orne zemlje. Lahko ugotovimo, da v Poljanah sicer prevladujejo kmetije z nad 10 ha skupnega zemljišča, vendar skoraj nobena izmed njih nima več kot 1,5 ha polja. V dolini Kolpe se ta delež zmanjša celo na 1 hektar. Srednje kmetije z okrog 5 ha zemlje imajo v Poljanah večinoma le po 1 ha orne zemlje. Agrarno gospodarstvo. Kljub temu, da Poljansko dolino lahko ka-rakteriziramo kot zaostalo agrarno pokrajino, se kažejo v zadnjem času tudi v kmetijskem gospodarstvu spremembe. Živinoreja in gozdarstvo počasi, toda zanesljivo zmanjšujeta delež poljedelstva, ki na plitvi in peščeni zemlji ni najbolj uspešno. Leta 1825 je odpadlo v vseh štirih katastrskih občinah na gozd 23 % vse površine, po cenitvi iz leta 1961 pa je gozda že več kot 28 %. V istem obdobju se je zmanjšal delež obdelovalnega sveta od 45 na 18 % vse površine. Danes prevladujejo v vseh štirih katastrskih občinah travne površine, ki zavzemajo povprečno 57 % vseh površin. Največ jih je v k. o. Sodevci, kjer zavzemajo travniki, predvsem pa pašniki in senožeti kar 74 % vse površine. Pašniki, ki prevladujejo, so slabi, poraščeni z brinjem in grmovjem. Precej travnih površin ima tudi k. o. Stari trg (62 %), že manj jih je v k. o. Predgrad (58 %), najmanj pa v k. o. Dol, kjer travniki in pašniki zavzemajo le 54 % površine. V primerjavi z letom 1825 se je površina pašnikov in senožeti prcccj povečala, za 87 % v k. o. Stari trg. od 50 do 60 % v k. o. Predgrad in Dol ter za 25 % v k. o. Sodevci. Delež pašnikov, steljnikov in senožeti se je povečal predvsem na račun zmanjšanja travniških površin. Tako se je v k. o. Sodevci zmanjšal delež travnikov za okrog 75 %, drugod pa tudi za več kot 60 %. Okrog 30 % vseh površin v obravnavanih katastrskih občinah prekriva gozd. \ k. o. Dol, kamor spadajo tudi vsa južna pobočja Graščice in Kozic, odpade na. gozd več kot polovica (51 %) vse površine, k. o. Predgrad in Stari trg pa imata po 28 % zemljišča pod gozdom. V Sodevcili odpade le 11 % površine na gozd. kar pa je dosti v primerjavi z letom 1825, ko Sodevčani sploh niso imeli gozda. Gozd je vezan na zahodna in vzhodna pobočja Poljanske doline ter na pobočja. ki padajo strmo v dolino Kolpe. Dno Poljanske doline ima le malo gozdnih površin in vtis o precej gozdnati pokrajini, ki jo dobi opazovalec, če gleda po Poljanski dolini nekje iznad Brezovce, ustvarijo nizke manjvredne boste in steljmiki, ki zavzemajo večji del osrednjega površja. Toda prav gozd pomeni velik in neizčrpen vir dodatnih dohodkov za marsikaterega Poljanca, posebno tam, kjer prevladuje smre-kovina. Od manj kot 6 % njivskih površin v Poljanah res ne moremo pričakovati kaj prida razvito poljedelstvo. Še največji delež njiv je v Sodevcili, kjer odpade nanj 7,4 % vse zemlje. Najmanj sveta odpade na njive v k. o. Dol, pa tudi v k. o. Stari trg in k. o. Predgrad delež njivskih površin ni večji od 6,6 %. Pred stoštiridesetimi leti je bil ta delež v Poljanski dolini precej višji. A" omenjenem obdobju se je npr. v k. o. Predgrad zmanjšala njivska površina skoraj za polovico, najmanj pa v Sodevcili (od 8 na 7,4 %). Poljedelstva v Poljanah niso nikoli usmerjali za druge potrebe kot v skrb za lastno prehrano. Poljedelskih viškov niso imeli kam oddajati, zato jim je zadostoval letni pridelek. Da bi povečali pridelek na svojih njivah, spremenili način obdelave, poskusili z novimi kulturami ali izboljšali pedološke razmere, se Poljanci prej niso nikoli trudili. Ker pa so istočasno iskali boljšo ekonomsko osnovo za svoje življenje, so zemljo zapuščali in tako je propadlo precej orne površine. Šele v zadnjem času so začeli na preostalih njivah uporabljati tudi umetna gnojila; posledica je večji donos, predvsem okopavin. Tudi domačo pšenico zamenjujejo z italijansko, marsikje so tudi spremenili vrsto koruze. Niso pa prenehali z opuščanjem polj, saj v vaseh ostajajo še naprej večinoma starejši ljudje, ki ne zmorejo vedno težkega poljedelskega dela. Marsikje je tudi plug? neuporaben in morajo njivo okopati sami. Največkrat opuščajo najbolj oddaljene njive, ni pa izjema, da ostanejo neobdelane tudi mnoge njive blizu vasi. Na njivah, ki so precej daleč od vaisi, napravi precej škode divjačina: med pšenico gospodarijo jeleni in neredko tudi medvedi, koruze pa se lotijo divji prašiči. Včasih je na ia način uničen ve® pridelek in je lahko to vzrok, da naslednje leto polja ne obdelajo več. Sl. 5. Opuščene kulturne terase v pobočjih pod Pretlgradom. Med kulturami še vodno prevladuje žito, ki zavzema 44 % posejane površine. V obeli obkolpskih katastrskih občinah odpade na žitarice celo preko 50 % vse poljedelske površine, v k. o. Prodgrad pa le 50 %. Vrtnine in krmne rastline zavzemajo povprečno le 27 % ome površine, le v k. o. Prodgrad prevladujejo krmne rastline s 45 % pred drugimi kulturami, najmanj površin pa jim je namenjeno v k. o. Dol (17 %). Skoraj povsod enako so zastopane vrtnine (23 do 25 %), največ jih je v k. o. Stari trg (56 %). Najpomembnejše mesto v Poljanah zavzema koruza in šele na drugem mestu je pšenica. Največ koruze pridelajo v okolici Predgrada. Poleg koruze in pšenice zasejejo vsako leto tudi nekaj ječmena in malo ovsa. Skoraj vsa površina, ki je namenjena krmnim rastlinam, je posejana z deteljo in lucerno (81 %). V okolici Starega trga in Predgrada sadijo tudi nekaj krmne repe in koruze. Med vrtninami je na prvem mestu krompir, saj zavzema 79 % vseli vrtninam namenjenih površin; na peščeni prsti precej dobro uspeva. Manj krompirja sadijo v dolini Kolpe, kjer je prst težja in primernejša za koruzo. Fižol in buče sadijo le kot ‘vmesne posevke, med jesenskimi strniščnimi kulturami pa izberejo najbolj pogosto ajdo, krmno koruzo ali pa repo. Na istem zemljišču kolobarijo navadno tele kulture: za deteljo posadijo koruzo, n ask'd uje leto na njivi pridelajo ozimno pšenico, ki ji v jeseni sledijo razne strniščne kulture. Naslednjo pomlad sadijo krompir, ki mu spet sledi detelja. Nekaj manj kot 1 % vsega površja zavzemajo vinogradi. Nekdaj jili je bilo več, kar nam dokazuje primerjava z letom 1825. V območju naših štirih katarstrskih občin je od takrat delež vinogradniških povTŠin nazadoval za okrog 45 %, od tega največ v k. o. Dol (za 55 %). Vinogradi segajo po sončnih, proti jugovzhodu obrnjenih pobočjih doline Kolpe do roba Poljanske doline. Med trsjem prevladuje z 80 % samorodnica; vino uporabljajo le za dom. Vinogradniških parcel je iz leta v leto manj, ker je samorodnica z zakonom prepovedana in rajši opuščajo vinograde kot da bi zamenjali trsje z žlahtnimi sortami. Pomembnejše so vinogradniške parcele, ki jih imajo nekateri Poljanci v Mavrlenu v Beli Krajini; ti vinogradi, prej last Kočevarjev, dajejo dobro vino. V Poljanah nimajo dosti sadovnjakov. Posamezna sadna drevesa, ki pa dobro obrodijo, so po vrtovih, med hišami, med vinogradi ter po vrtovih ob Kolpi. Sadje je različnih vrst in ni sortirano. Hranijo ga za zimo, prešajo v mošt in kuhajo iz njega žganje. Nekaj ga prodajo tudi zadrugi. Največ imajo jablan (45 % vsega sadja), nato sledijo slive (27 %), hrušk je manj, najmanj pa marelic in češenj. Največ sadnega drevja imajo v okolici Starega trga. Ker so klimatski pogoji posebno za pozno sadje razmeroma ugodni, je škoda, da vrste niso bolj sortirane, ker bi sadje, posebno jabolka, lahko prodajali laže in po višji ceaii. Pnirodni in družbeni pogoji kažejo na to, da je najprimernejša in tudi najbolj donosna oblika kmetijstva v Poljanah živinoreja. Živina je preko zime v hlevih. Že koncem aprila, takoj po »jurjevem«, jo začnejo pasti po gmajnah. S pašo prenehajo navadno 11. novembra, medtem ko so zadnji mesec že pasli živino po bližnjih njivah in travnikih. Za pašo najamejo »črednika«, ki je običajno iz sosednje Hrvaške, v Sodevcih pa zelo pogosto pasejo Cigani. Če je čreda velika, pomaga čredniku pri delu poganjač, ki ga da vsak dan druga kmetija iz vasi, udeleženih pri paši. Poganjači so navadno otroci ali doraščajoča mladina. Ce so-v čredi manj kot tri glave z ene kmetije, pase poganjač en dan tako imenovano »malo čredo«, kp pride vrsta na njegovo domačijo. Kadar pa so s kmetije na paši več kot tri glave živine, pomaga poganjač čredniku dva dni ali pase »veliko čredo«. V dolini Kolpe pasejo v čredi na skupnem zemljišču govedo le v Sodevcih, drugod pa vsaka kmetija zase. V živinoreji Poljanske doline prevladujejo krave z deležem 56 %. Predvsem redijo krave, ki jim služijo tudi kot delovna živina, kjer doma nimajo volov ali konj. Mleko in mlečne izdelke uporabljajo le doma, ker odkup ni organiziran. Večina malih posestnikov z 2 ha zemlje ima po eno kravo in nekateri tudi vola, kmetije s 5 do 8 ha zemlje imajo večinoma dve kravi in enega vola, medtem ko imajo skoraj vsi kmetje, ki imajo več kot 10 ha po več krav, eno ali več glav mlade živine ali pa par mladih delovnih volov. Vole učijo voziti in jiili redijo za prodajo. Na dve gospodarstvi pride v Poljanah povprečno po 3 glav goveje živine, le v Sodevcih nekoliko več. Največjii delež krav med govejo živino je v k. o. Stari trg (38 %), najmanjši v Sodevcih, kjer je zato delež volov precej večji (34 %). Nekako v skladu s tem imajo tudi največ mlade živine v okolici Starega trga (38 %), najmanj pa v Sodevcih (21 %). Po enega bika redijo v Kovači vasi in v Predgradu. Ker imajo Poljanci doma premalo dobrih in donosnih travnikov, ki zanje vrh tega slabo skrbijo, krmnih rastlin pa ne gojijo v zadostni meni, so precej navezani na košnjo na Kočevskem. Brez tega bi jim sena zmanjkalo. Seno pripravljajo na kmetijsko-gozdarskem posestvu okrog Knežje Lipe. Le štirje posestniki iz Predgrada in nekaj kmetov iz Starega trga ne kosijo na Kočevskem. Močna krmila so začeli uporabljati šele v zadnjem času, odkar okrog 40 kmetov v okolici Starega trga v kooperaciji z zadrugo iz Črnomlja redi mlado živino. Junčke redijo, dokler ne dosežejo teže okrog 350 do 400 kg. Nato jih zadruga , odkupi in jih pred zakolom še dopita na posestvu v Draga/tušu. Zelo hitro nazaduje v Poljanski dolini ovčarstvo. V nekaj več kot petdesetih letih je nazadovalo število ovac za več kot 65 %. Leta 1900 sta imela Predgrad in Stari trg z okoliškimi vasmi še preko 160 ovac, sedaj jili v Predgradu praktično ni več, v drugih naseljih pa pride ena ovca na pet gospodarstev. Prej so tudi ovce oddajali od aprila do novembra v varstvo ovčjega pastirja. Še nekaj let po vojni je vsako jutro velika čreda črnih in belih ovac drvela po »izgonih« proti gmajni, nato pa se je čreda iz leta v leto zmanjševala in končno pastir ni bil več potreben. Prej so redili ovce zaradi volne, mleka in mesa, kar so vse porabili doma. Zdaj redijo namesto njih rajši krave za mlak» in meso ter mlado in delovno živino; za izkupiček pri prodaji si kupijo vse potrebno blago v trgovini. Na sejmih po Beli Krajini, največ v Črnomlju, pa kupujejo spomladi, mlade, okrog 2 meseca stare pujske in jih preko poletja vzredijo za zakol ali za prodajo. Povprečno prideta na eno gospodinjstvo dva prašiča. Mali posestniki do dva hektara zemlje kot tudi nekmečka gospodinjstva imajo navadno Je enega prašiča za domačo porabo. Na večjih posestvih redijo večje število prašičev, ponekod tudi po šest; presežek prodajo. Od leta 1900 se je presenetljivo povečalo število konj (za 81 %), kij ub temu, da se je obenem zmanjšalo število gospodarstev. V istem obdobju sc je sicer zmanjšalo število konj v obkolpskih naseljih, kjer uporabljajo za delo večinoma krave in vole. Pač pa ni čudno, da je največ konj v Predgradu (25). kjer jih uporabljajo za spravljanje lesa iz gozdov. Predgrad je ob cesti, kjer so najlažji dostopi do gozdov kmetijsko gozdnega posestva iz Knežje Lipe na Graščici, ki omogočajo ta razmeroma donosen dodatni zaslužek. Zato je značilno, da skoraj povsem prevladujejo močni, nad pet let stari konji, ki jih kupujejo največ na 'sejmih v Karlovcu. V Predgradu nimajo konj samo veliki posestniki. ampak tudi nekateri manjši kmetje iz kategorije do 5 ha zemlje in celo dva nekmeta. Neagrarne gospodarske panoge. Bogate gozdove ob robu Poljanske doline so začeli izkoriščati šele tik pred drugo vojno, načrtno pa šele nekaj let po njej. Prej so le nekateri kmetje prodali letno nekaj jamskega lesa v kočevski rudnik, nekaj pa so ga potrebovali tudi pri popravilu liiš ali gospodarskih poslopij. Kot že omenjeno, prevladuje bukev, sklenjeni smrekovi gozdovi so le na nekdanji zemlji grofa Auersperga, ki je imel tu velika posestva in je že prej načrtno zamenjal sestav gozda. Sedaj tudi Poljanci na svojih posekali pogozdujejo s smreko. Prodaja lesa je donosen stranski dohodek za kmetijska gospodarstva. Težaven pa je prevoz lesa iz gozdov do ceste. Večino lesa prodajajo zadrugi, les slabše kakovosti pa kot jamski les v rudnik. Zaloge so še velike. Nekateri posestniki najdejo vir zaslužka tudi s spravljanjem lesa iz gozdov posestva v Knežji Lipi. Zaradi pomanjkanja gozdnih cest vlačijo les po poteh z voli ali še pogosteje s konji do ceste ali celo do žag ob Kolpi, od koder ga nažaganega odvažajo s tovornjaki. V gozdarstvu jc zaposlenih le 2 % aktivnih prebivalcev; še ti so večinoma iz Jelenje vasi. Veliko gozdnih delavcev prihaja tudi od drugod, predvsem iz okolice Čabra. V dolini Kolpe sta dve žagi, kjer sežagajo večino poljanskega lesa Prva je v Dolu na Potoku, druga pa v Prelesju na Kolpi. V dolini Kolpe je bilo že od nekdaj zelo pomembno tudi mlinarstvo. Sem so nosili mlet svoj pridelek tudi po več ur daleč prebivalci s slovenske in hrvaške strani. Dandanes mlinarstvo vedno bolj nazaduje. Ponekod pričajo o nekdanjem mlinu le še ostanki jezu na Kolpi, drugod pa celo še boljše ali slabše ohranjene stavbe in mlinska kolesa. Še pred vojno so bili v Dolu trije mlini, sedaj pa obratujeta le še dva in še to le neredno. En mlin je na Potoku, drugi pa na Kolpi. Tudi v Kotu in Prelesju se še od časa do časa zavrti mlin. V Lazah so bili pred vojno trije mlini, sedaj pa melje le še eden. Pač pa je to edini mlin v dolini Kolpe, ki ima stope za pripravljanje kaše. Manjši mlin imajo tudi v Vrtu. Tudi uslužnostna obrt je šibko zastopana. V nekaterih naseljih sploh nihče ni zaposlen v tej gospodarski panogi kot npr. v Jelenji vasi. Kovači vasii, Vrtu in Lazah. Obrtnikov je še največ v Predgradu. Des-kovi vosi in Prelesju (po trije). V drugih naseljih se le po en prebivalec ukvarja z obrtjo. Že v 13. stoletju je verjetno obstajala prometna zveza mod Poljanami in Ribniškim poljem. Precej bolj določno se omenja v poznem srednjem veku. Po njej so tudi vdirali na Kranjsko Turki. Preko Poljanske doline je bila v 16. stoletju tudi živahna trgovska zveza med Kočevskim in hrvaško stranjo Kolpe. Za prometne zveze Poljan z Belo Krajino predstavlja Poljanska gora precejnšjo oviro. Za časa francoske okupacije so speljali jahalno pot preko slemenaste planote od Starega trga do Tanče gore in dalje do Črnomlja. To pot še najbolj pogosto uporabljajo Poljanci, če se odpravijo z vpregami v Črnomelj. Od železnice je Poljanska dolina oddaljena 25 do 30 km. S postajo v Kočevju in s postajo v Črnomlju jo povezuje cesta II. reda Kočevje — Brezovica — Črnomelj. Od te pa se pri Brezovici odcepi občinska cesta mimo Čepelj, Zagozdaca, Jelenje vasi, Pred grad a in Desk o ve vasi do Starega trga in dalje naiprej ob Kolpi do Vinice. V letih 1910—11 so iz Predgrada zgradili cesto v Dol ob Kolpi in nato mimo Prelesja do Kota, kjer se v serpentinah spet vzpne do Starega trga. V letih 1955—56 so to cesto razširili itn popravili, začeli pa so graditi tudi novo, ki naj bi povezala po dolini Kolpe Poljane s Kostelskim. Ta cesta je zgrajena zaenkrat samo do Vrta, vendar že sedaj lahko slutimo njeno veliko turistično privlačnost, pred Vrtom se od nje odcepi še ne popolnoma dograjeni del preko Spodnjega Loga na Mozolj. Od Kota do Sodevec drži le slab kolovoz. Med Blaževci na hrvaški strani in Prelesjem prevaža brod potnike in tudi vozove preko Kolpe. Na Kolpi ni mostu od Broda do Vinice. Ob zelo veliki vodi pa se pretrga za nekaj časa tudi ta vez med desnim in levim bregom Kolpe. Avtobusna povezava s Kočevjem, Ljubljano in Črnomljem je zelo ugodna za Poljance. Avtobus odhaja iz Starega trga zgodaj zjutraj, ima na Brezovici zvezo s črnomaljskim avtobusom, nato pa preko Kočevja pripelje v Ljubljano v zgodnjih dopoldanskih urah. Vrača se popoldne. Na ta načim so z avtobusno linijo zvezane vasi Brezovica, Čeplje, Za-gozdac, Jelenja vas, Prodgrad, Dol, Prelesje, Kot in Stari trg. Za trgovinsko izmenjavo skrbita nabavno-prodajni zadrugi v Starem trgu in v Pred gradu. Odkupujeta pridelke, les in živino, posredujeta pa gospodinjske in kmečke potrebščine. Če pa Poljanci hočejo kupiti radio-aparat, boljše tekstilno blago, čevlje ali podobno, se odpeljejo v Kočevje ali celo v Ljubljano. Tudi k frizerju morajo Poljanke v Kočevje. Druga oblika trgovine so tradicionalni semnji. V Poljanah so bili še pred vojno dvakrat na leto, marca in julija, po vojni pa so prenehali. Danes hodijo Poljanci največ na sejme v Črnomelj, kjer so enkrat mesečno; tam prodajajo odraslo pitano živino, kupujejo pa najbolj pogosto mlade pujske. Do Karlovca se napotijo tisti, ki prodajajo ali hočejo kupiti konja. Še bolj poredko zaidejo na sejme v Vinico. Tam večinoma prodajajo krave in vprežne vole. Topla Kolpa in idilična okolica sta privabili v zadnjih letih že precej turistov. Ob Kolpi je veliko prostora za taborenje. Turistično društvo v Predgradu pa je uredilo tudi kopališče ob reki ter postavilo nekaj počitniških hišic. V Predgradu in v Starem trgu imajo po eno gostilno, teže pa je za prenočišča. Poljanska dolina in Kolpa sta dosegljivi sedaj le za nedeljske turiste z lastnim avtomobilom. Avtobusna zveza namreč ob nedeljah sploh še ni vpeljana. Populacijski razvoj — učinek gospodarskega življenja Razvoj in sedanja razporeditev prebivalstva. V obdelanih štirih katastrskih občinah je živelo 31. 5. 1964 768 ljudi. Še leta 1961 jih je bilo 817. leta 1960 848, leta 1953 pa 952. Stio let prej pa so našteli 1629 pre- S Geografski vestnik 113 bivalcev. Največ ljudi živi v k. o. Predgrad, kjer je v treh naseljih. 297 ljudii, kar je predvsem zasluga Predgrada z 240 prebivalci. V šestili naseljih k. o. Stari trg živi 292 ljudi, v k. o. Dol v treh majhnih zaselkih 96 prebivalcev, kajti četrti zaselek Hreljin je že nekaj let zapuščen. Le v Sodevcih je število prebivalcev v zadnjih letih ostalo neizpreme-njeno (83). Težki prirod ni in socialno ekonomski pogoji so že zelo zgodaj prisilili Poljance, da so iskali dodatnega zaslužka po svetu. Tako so že v 16. im v 17. stoletju tovorili proti morju in nazaj. Drugi pa so žgali oglje v kočevskih gozdovih. Pozneje, posebno v 19. stoletju, so mnogi začeli posnemati sosednje Kočevarje in so odhajali s krošnjo po domačih in tujih krajih. Ostajali so zdoma po leto in še več, vendar so se vedno vračali -domov, ko se jim je zdel zaslužek dovolj velik. Čez čas jih je potreba in tudi potovalni nemir spet pognal od doma. V zadnjem desetletju prejšnjega in v prvem desetletju tega stoletja je tudi Poljance zajel val izseljevanja. Že tako vajeni potovanja, so se mnogi hitro odločili, da poizkusijo srečo preko morja, trdno odločeni, da se čez čas, kot tolikokrat prej, vrnejo spet domov k svojim družinam in domačiji. Nekateri so se res vrnili, vendar le za toliko časa, da so odpeljali še svoje sosede, neveste, žene in otroke. V Predgradu in v sosednjih vaseh skoraj ni hiše, kjer ne bi imeli vsaj enega sorodnika v Ameriki ali drugje preko morja. V prvih letih po drugi svetovni vojni je bila pomoč sorodnikov iz tujine zelo dobrodošla. Poljanci so največ odhajali v ZDA, ostali tam tri do štiri leta, se vračali in spet odpotovali. Kdor se je dobro znašel v novem okolju, je ostal dalj časa ali pa za vedno. Nekateri so se vračali z denarjem, si dokupili zemlje im popravili domačijo. Neredki pa so se vrnili brez uspeha in brez denarja. Zenske so odhajale le s svojimi možmi in le redke so šle v Ameriko tudi za služkinje. V 20-tili letih tega stoletja se je odseljevanje v Ameriko ustavilo. Po prvi svetovni vojni ga je zamenjalo sezonsko delo in odseljevanje v nekatere evropske države. Obenem se je začelo tudi preseljevanje v bližnja domača mesta Kočevje, Črnomelj, Ljubljano in tudi Zagreb. Tja se Poljanci izseljujejo še dandanes; zato je v Poljanah vedno manj prebivalstva, posebno mladega. Ko dovršijo domačo osemletko v Starem trgu, nadaljujejo šolanje v Kočevju ali v Ljubljani. Značilno je, da ise večina mladih Poljancev šola na strokovnih ali celo na višjih šolah. Po končanem šolanju gredo v službo in se vračajo domov le še v počitnicah. Pred vojno so se zaposlovali pogosto tudi v Črnomlju in se od tam selUi dalje v Karlovac ali Zagreb; sedaj odhajajo največ v Kočevje in Ljubljano. Ne samo tisti, ki se po končani šoli ne vrnejo domov, ampak tudi drugi, ki po dovršeni osemletki ostanejo še nekaj časa na kmetiji, si kmalu poiščejo zaslužek drugod. Navadno si fantje takoj po odsluženi vojaščini poiščejo službo v mestu. Le trije prebivalci iz vise Poljanske doline so se leta 1961 vsak dan vozili z avtobusom v Kočevje na delo. Drugi se rajši preselijo v mesto takoj ko dobijo stanovanje. Marsikje ostajajo doma le stari ljudje, ki me vedo, komu bodo zapustili zemljo in domačijo. Domova ostajajo nepopravljeni, njive neobdelane, vasi so vsak dan bolj brez življenja. Število prebivalcev je nazadovalo sicer že od prejšnjega stoletja. Tako se je v obdobju slabih sto let (1869—1961) prav v vseh naseljih število prebivalstva zmanjšalo za več kot polovico (53 %). Še najmanj je nazadovalo v Starem trgu (31 %), nato v Sodevcih in Kotu (42 %), povsod drugod pa za več kot 50 %, v Kovači vasi celo za 73 %. Majhno naselje Hreljin pa je 1. 1961 izgubilo še zadnjega prebivalca. Kljub vztrajnemu zmanjševanju števila prebivalcev v večini naselij pa je zanimivo stagniranje v Starem trgu, ki so zanj značilni negativni iin pozitivni skoki od leta do leta z razlikami okoli 15 ljudi. Toda v največjem naselju Predgradu se prebivalstvo nenehno zmanjšuje. V obdobju 1869 do 1880 so se odseljevali predvsem prebivalci iz večjih krajev Predgrad, Sodevci, Stari trg, medtem ko je prebivalstvo v manjših naseljih Kot, Prelesje, Dol, Kovača vas, Deskova vas takrat še naraščalo. V naslednjem obdobju 1880 do 1890 pa so nasprotno stagnirala večja naselja, izseljevali pa so se predvsem prebivalci iz zaselkov. Glavni val odseljevanja je bil v obdobju 1900 do 1910. Takrat je odšlo v Ameriko največ ljudi, število prebivalcev je nazadovalo v skoraj vseh naseljih, bistveno se ni spremenilo le v Starem trgu. Po prvi svetovni vojni so Poljanci hodili na delo po domačih krajih. Za skoraj 20 % je nazadovalo prebivalstvo v vseh naseljih v obdobju 1931 do 1948, k čemur je posebno pripomogla vojna. Nato se je odseljevanje sprva nekoliko zaustavilo, do leta 1953 se jc število prebivalcev v Starem trgu, Sodevcih in Deskovi vasi celo nekoliko povečalo. V drugih naseljih pa se je zmanjšalo le za nökaj odstotkov. Od takrat dalje do 1964 je stagniralo prebivalstvo le v naseljih Stari trg, Prelesje in Paka, za nekaj odstotkov se je zmanjšalo v Močilah in Sodevcih ter v Jelenji vasi, povsod drugod pa je močno nazadovalo; čez 40 % v Vrtu, Deslkovi vasii in v Kotu, malo nad 20 % v Dolu in Lazah, pod 20 % pa v Predgradu in v Kovači vasi. Zanimiva je tudi primerjava podatkov za število prebivalstva po naseljih med letom 1961, ko je bilo uradno štetje prebivalstva im med podatki za leto 1964, ki jdi imata olja krajevna urada v Starem trgu in Predgradu. V treh letih je prebivalstvo v vseh naseljih še naprej nazadovalo. V tem času se je izselilo 49 ljudi. Iz ne povsem zanesljivih podatkov krajevnega urada se je od tega največ prebivalcev odselilo v Kočevje (20), nekaj manj v Ribnico in njeno okolico (11); v bližnja naselja Vimolj in Brezovico se je preselilo pet oseb. Šest Poljancev si je poiskalo zaslužek v Ljubljani, dva sta odšla v Novo mesto, po eden pa v Kočevsko Reko, Grad, Zagreb, Siisak in Bihač. Navadno se prebivalci iz manjših naselij ne preseljujejo v večja agrarna naselja. Izjema je le zadnja družina iz zaiselka Hreljin, ki se je pred nekaj leti odselila v Predgrad in še delno oskrbuje svoje prešnje posestvo. Tabela J.: Razvoj prebivalsioa v Poljanski dolini 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1964 Dol 117 121 113 79 71 80 70 61 51 46 Hreljin 18 18 13 14 10 7 6 9 — — Laze 72 66 71 75 78 68 53 50 40 37 Vrt 27 26 23 26 17 20 24 24 14 13 Jelenja vas 127 1,21 107 92 103 83 59 50 53 46 Paka 34 50 27 16 14 18 11 10 11 11 Predgrad 494 4S0 476 428 352 337 302 292 269 240 Deskova vas 152 175 174 120 115 85 84 93 67 55 Kot 34 47 37 32 29 37 35 35 29 20 Kovačeva vas 79 87 77 64 43 35 26 26 27 22 Močile 76 57 60 55 51 41 38 38 34 37 Prelesje 70 75 77 67 64 36 29 27 28 28 Stari trg ' 188 184 192 180 180 139 116 127 114 130 Sodevei 141 124 128 142 115 92 86 90 80 83 A stoletnem obdobju je kot posledica zgoraj poved a neg a nazado- valo v marsikaterem naselju število hiš, skoraj za polovico, ponekod pa še za več. Prenekateri zaselek, ki ima danes manj kot deset hiš, je bil še pred sto leti naselje s petnajstimi ali dvajsetimi hišami. Tako je imelo npr. naselje Paka, kjer so danes tri hiše, leta 1869 še dvanajst, domov. Podobno Močile, ki se jitm je zmanjšalo število hiš od devetnajst na osem. Najmanj hiš je bilo opuščenih v Starem trgu. Zato je danes Poljanska dolina področje manjših vasi in zaselkov, saj ima največje naselje Predgrad le 67 hiš, Stari trg pa le 28. Skoraj v vsakem naselju živi prav toliko družin kot je domov. Le v Predgradu in v Starem trgu živijo v nekaterih hišah po dve družini, ki pa sta v sorodu. V Predgradu je 67 hiš in 71 gospodinjstev, v Starem trgu pa 28 hiš in 32 gospodinjstev. V enem gospodinjstvu, torej v enem domu, živijo povprečno trije družinski člani, le v naseljih Vrt, Deskova vas, Močile, Prelesje, Sodevei in Stari trg več kot štirje. Tabela II.: Gibanje šteuila hiš v obdobju 1869 do 1964 1869 1890 1900 1910 1931 1953 1961 1964 Dol 21 24 18 18 18 15 12 12 Hreljin 3 4 4 3 2 2 — — Laze 13 14 15 14 11 10 11 11 Vrt 6 7 6 6 4 4 4 3 Jelenja vas 50 26 26 28 21 15 14 13 Paka 12 7 7 7 4 3 3 3 Predgrad 110 104 103 87 88 71 71 67 Deskova vas 28 32 34 32 36 19 19 12 Kot 8 9 9 8 7 7 7 6 Kiovaea vas 18 17 15 14 8 6 6 6 Močile 19 13 14 13 11 8 7 8 Prelesje 18 21 20 18 10 7 7 7 Stari trg 32' 57 40 40 33 32 32 28 Sodevei 30 35 27 28 19 21 20 20 Prebivalstvo po panogah gospodarske dejavnosti. Od vseh aktivno zaposlenih oseh (468) v obravnavanih naseljih, jc še vedno največ zaposlenih v kmetijstvu (72 % ali 339 ljudi). Ta delež pa se je od leta 1953 znižal; takrat je bilo v kmetijstvu zaposlenih kar 83 % aktivnih prebivalcev (402 od skupno 484). Znižal se je v vseh naseljih. Le v naselju Vrt, kjer je bilo pred leti nekaj prebivalcev zaposlenih tudi izven kmetijstva, se sedaj prav vsi preživljajo s to gospodarsko panogo. Nespremenjen delež je ostal v Kovači vasi in v Lazah (90 %). Najbolj se je v teh letih zmanjšal delež aktivnega kmečkega prebivalstva v naselju Kot (od 75 na 36 %), kjer je bilo pred leti v tej gospodarski panogi zaposlenih še dvanajst prebivalcev, sedaj pa le še štirje. Ker se zaposlitev v drugih poklicih ni bistveno povečala, so se verjetno izselili prav kmečki prebivalci. Precej manj je v kmetijstvu zaposlenih ljudi v Dolu. Poleg zmanjšanja števila vsega prebivalstva in s tem tudi kmečkega, se je več ljudi zaposlilo v drugih poklicih in tako se je delež zmanjšal od 89 na 60 % leta 1961. Tudi v Močilah. kjer je sedaj zaposlenih 66 % (10) ljudi v kmetijstvu in kjer je bil pred leti v državni upravi zaposlen le en prebivalec. se je sedaj zaposlil po en Močilec tudi v industriji (vozi se vsak dan v Kočevje), v gozdarstvu, obrti iin zdravstvu. Bistveno se ni izpremenilo razmerje med aktivnim kmečkim prebivalstvom ter drugimi panogami dejavnosti v večjih naseljih kot sta Pred-grad in Stari trg. V P red gradu se je delež zmanjšal od 78 na 70 % (od 152 na 125) zaposlenih, ni pa se povečalo število zaposlenih v drugih poklicih, saj se je obenem celo zmanjšal delež zaposlenih v gozdarstvu (od 4.6 na 0.5 %) in v obrti (od 6.6 na 1.6 %). Predvisem je v Pred gradu več prebivalcev izven dejavnosti (namesto nekdanjih treh sedaj trinajst). V Starem trgu se je znižal delež agrarnega prebivalstva od 73 na 66 %, očividno predvsem na račun odseljenega prebivalstva, kajti v drugih gospodarskih panogah je stanje neizpremenjeno (18 zaposlenih). Funkcionalnost pokrajine in njene perspektive V Poljanski dolini sta se zaradi delitve pokrajine med dve občini oblikovala tudi dva submikrocentra, ki sta oddaljena komaj dva kilometra. Prebivalci Starega trga, nekdanjega trškega naselja, pred leii prav gotovo niso bili zadovoljni, ker je bil sedež lokalne uprave v Pred-gradu. Zato so glasovali za priključitev k občini Črnomelj. Predgrajčani pa so hoteli obdržati funkcijo, ki jo je njihovo naselje dobilo po vojni in so se odločili za občino Kočevje. Tako je nastala ta nenaravna upravna meja, ki je bila celo okrajna, vse do ukinitve novomeškega okraja. I a neenotnost iana tudi slabe posledice v gospodarskem življenju. Ne more se oblikovati eno samo središče, ki bi prevzelo važnejše funkcije in tako postalo vodilno naselje v pokrajini. Tako so v obeh naseljih krajevni urad, zadruga, trgovina, gostilna in nižji razredi osemletke. V Prodgradu je kulturna dvorana s kinom ter zdravstvena postaja s stalno medicinsko sestro ter babico. Stari trg je obdržal še svojo tradicionalno funkcijo v dolini — faro, poleg tega pa je tam še sedež pošte ter višji razredi osemletke, ki jo obiskujejo vsi otroci iz Poljanske doline od Brezovice do Močil, pa od Vrta do Radenec. Nekateri otroci morajo po več ur peš do šole, kar zelo slabi njihovo učno sposobnost. Vsako leto dokonča šolo 15 do 18 otrok. Poljanci se po odhodu od doma ne zaposlujejo več kot kvalificirani ali polk vali ficirani delavci kot pred vojno, ampak se najprej izšolajo in šele nato zaposlijo. V razliko od predvojnega obdobja, ko so zapuščali domove pretežno le moški, ženske pa so še nadalje ostajale doma, odhajajo sedaj tudi mlada dekleta. Skoraj ni mogoče misliti, da bi se hitra depopulacija v Poljanski dolini lahko ustavila. Niti ne toliko želja po drugem poklicu ali po boljšem zaslužku, temveč bolj želja po mestnem življenju jih vleče od domfa. Značilno je, da je pred nekaj leti neka tovarna nameravala zgraditi v Poljanah svoj obrat za 40 delavcev. Toda v vseh vaseh skupaj niso našli zadosti ljudi, ki bi se hoteli zaposliti v industriji v bližini domačega kraja. Za intenzivnejše poljedelstvo so prirodni pogoji nezadovoljivi, sekundarne dejavnosti se v tej prometno odmaknjeni pokrajini, kjer za to ni niti zanimanja, ne bodo razvile, dnevno odhajanje delovne sile pa je zaradi oddaljenosti, neprimernih prometnih poiti in sredstev onemogočeno. Če se bo kmetijsko gospodarstvo popolnoma preusmerilo v živinorejo, za kar ima edino dobre pogoje, potem ni potrebno veliko ljudi na kmetijah. Tudi gozdarstvo, za katerega še večji razmah so potrebne dobre gozdne ceste ter intenzivno pogozdovanje gmajne in slabših stel j-nikov, ne bo potrebovalo večjega števila ljudi. Pokrajina ob Kolpi ima dobre pogoje, da se v njej nekoliko bolj razvije počitniški in izletniški turizem, posebno če bo kdaj dograjena cesta ob Kolpi do Kostela, od koder je hitra in ugodna zveza s Kočevjem in z morjem. Vendar ni verjetno, da bi lahko turizem bistveno zaposlil odvečno kmečko delovno silo. Pač pa bi prazne in opuščene hiše lahko zavarovali pred razpadanjem in jih izkoristili v turistične namene. Izseljevanja iz Poljanske doline torej ni mogoče ustaviti. Še tisti mladi Poljanci, ki bodo ostali doma, si bodo zagotovili primerne življenjske pogoje samo s temeljito preusmeritvijo svojega gospodarstva v smeri specializacije. LITERATURA 1. J. Simonič, Zemljepisna podoba Kočevskega ozemlja — Prirodni okvir, Ko- čevje 1956. 2. R. Bošnjak, Dolina gornje Kupe. Priloži za poznavanje reliefa u našoj zemlji. Posebna izdanja Geogr, društva, zv. 10., Beograd 1931. 3. F. Seidl, Das Klima von Krain. Laibacii 1902. 4. S. Ilešič, Rečni režimi v Jugoslaviji, Geografski vestnik, Ljubljana 1947. 5. M. Kos, Zgodovina Slovencev do 15. stol., Ljubljana 1955. 6. J. Simonič, Zgodovina kočevskega ozemlja. Kočevski zbornik, Ljubljana 1939. 7. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. 8. J. Simonič: Geografski pregled kočevskega jezikovno mešanega ozemlja. — Geološko-geomorfološki opis, Kočevski zbornik, Ljubljana 1939. 9. Letna poročila Hidrometeorološke službe. THE VALLEY OF POLJANE (POLJANSKA DOLINA) ON THE KOLPA RIVER (SOUTHERN SLOVENIA) (An economically underdeveloped countryside) Jelka Kunaver Poljanska dolina (Valley of Poljane), situated along the Kolpa river south-eastwards from Kočevje, is a minor, dry, Karstian valley-like area, hanging, as it were, above the valley of the Kolpa. Since all the territory under consideration consists of mesozoic permeable limestones, there arose through the heightening of ground in pliocene conditions for Karstian processes. Only the Kolpa remained above the surface, but owing to the relative sinking of ground on the territory of the plateau of Bela Krajina it cut its way and particularly from Kostel to Vinica cut a more than 200 metres deep glen. The eastwards inclined valley, which is in the west closed in by the Karstian plateau called Spodnjeloška gora and in the east by the southmost protraction of Kočevski Rog — by Poljanska gora, is 8 kilometres long and in its broadest past between Predgrad and Stari trg approximately 4 kilometres broad. The very uneven surface and the numerous eddies covered only by a thin layer of sandy soil are the proof that in the formation of its bottom the corrosion played a considerable part. The valley of the Kolpa is a comparatively thinly populated glen with afforested sides. Only rare minor settlements found on the modest terraces some place. At the village of Dol the Kolpa has a major tributary, which has worked out through erosion a smaller glen-lilce basin into which the edge of Poljanska dolina under Predgrad goes down. Along the Kolpa have come here into existence some smaller alluvial terraces which offer sufficient amount of surface suitable for fields. On the left, the Slovene, bank (the Kolpa is The border-river between the republics of Slovenia and Croatia) four minor settlements have found their place. One of the springs of the Dolski potok is used for water-supply for the southern part of Poljanska dolina, which was formerly supplied with water from the unreliable brooks and fountains, whjle during very dry weather water had to be brought from Dol. At the highest water surface in autumn and at the second highest water in spring the Kolpa floods the nearby fields. The Dolski potok likewise often overflows its banks. Poljanska dolina is in a transitory situation in regard of climate. To some degree the mediterranean influences are reflected in the maximum of precipitations in August, while the primary minimum in January and February is a consequence of the Continental influence. The summer drynesses are not rare and if they last longer than a fortnight they may already destroy the crops. The winters are comparatively long, the snow lies for longer twan two months, and sometimes it falls as earlv as November. A characteristic of climate is the early, very warm autumn which is favourable for the growth of vine on the sunny slopes along the Kolpa. The winters are rather cold, particularly when the wind blows across Poljanska gora. Poljanska dolina was being populated up from the south and for a long time there were no contacts w'itli other settlements in southern Slovenia, since between them there were large forests. The parish iis mentioned for the first time in 1248, buit it probably existed already in 1221. In 1325 the feudal lords built in Pregrad the castle, which was then the seat of the lords and of the law-court of Poljane np to the middle of the 19th century. The nearby woods were first being populated in the middle of the 14111 century by the German settlers of Kočevje; it came to mutual contacts and the people from Poljane and from Kočevje started to intermarry, wliat is amoung other things proved by the distorted German family names of the Slovene population in Poljane. Together with the populating, traffic and trade started to develop. But they were interrupted by the invasions of Turks in the 16th century. During the French occupation a path for horse-riding was built across Poljanska gora to Bela Krajina, for the French united administratively the people from Poljane with those from Bela Krajina, the two having the same dialect, national costumes and customs. The settlements in Poljanska dolina are mostly thronged and connected. Siince the distribution of land considerably depends on the micro-relief forms, the distribution into irregular parcels of land is prevalent. Where the distribution is of a more regular kind, the settlements are concentrated along the roads. This is particularly true of the bigger settlements, for Stari trg, the outer appearance of which shows its sometime borough character. Poljanska dolina is characterised by common forest and pasture property, where cattle from more than one village is grazed, as well as by patches of land which once belonged to the castle but are now distributed among the individual land-owners where they get litter for their stock. Since farming is practically the sole branch of economy, it is clear that the percentage of agrarian population is high, on the average it goes beyond 90%. The arithmentic density is low (20), but the agrarian density is bigger (94). Farms with more than 10 ha of land prevail, but there is only 1,5 ha of arable land. Intermediate farmis with some 5 ha of land and the estates in the Kolpa valley have only 1 ha of arable land. In spite of the fact that Poljanska dolina can be characterised as back- ward in agrarian respect and with expressly autarkicalslv orientated economy, there have been major changes recently. The breeding of stock and forestry slowly buit persistently lower the percentage of agriculture. This iis proved by the increased percentage of forest and pastures and meadows in comparison with the vear 1825. During that period the field surfaces had decreased by almost half, and the percentage of manured meadows almost by just as much. In Poljane no agrarian products for sale were being produced — as there also would not be any place to sell them to. But as they were trviing to improve the conditions of life, they were leaving the land and emigrating. Only recently they started to use artificial manuring, they changed the crops, and directed themselves towards cattle breeding. But the fields are nevertheless being abandoned and the emigration is on the increase. Corn is still the prevalent crop, and particularly maize occupies nearly half of the field surfaces. Among the garden crops, potatoes take the first place. Natural and social conditions go to indicate that the most suitable form of farming is this part is the breeding of stock. Cows are prevalent, and used far work as well. Only some land-owners have so far started to specialize and have in co-operation with the co-operative establishment young cattle, some even a pair of oxen that can be used for driving carts. In Predgrad they have some horses, which are also used for work lin the woods. Sheep, nrevalent at one time, is not almost nonexistent. Pigs are grown only for home use; only the bigger land owners sell them. Farming :is supplemented since the war by utilizing the forests. In the Kolpa valley there are two saw-works and some mills, which played at one tiimie an important role in the economic life. Handicraft is weak. Poljanska dolina is connected once a day with the "0 kilometers distant railway station by bus from Črnomelj. The villages along the Kolpa are connected with Predgrad and Stari trg by the road. There is no bridge across the Kolpa, but there is a fcrrv-boat. Every necessity is brought by the local pwmilatiioo in the two co-opcratlve shops in Pregrad and Stari trg- and they sell stock and wood to the co-operative. They purchase stock as a rule at markets in bigger settlements in Bela Krajina and Croatia. In last years the idyllic valley of the Kolpa and its warm water have attracted some tourists coming on holidays or trips. In 1964 there lived in the 14 settlements dealt with 768 people, hence the population had decreased here since 1869 when there lived here 1629 people by more than half. Peoiple from Poljane were emigrating abroad in last century already, but with the money earned they where repeatedly returning home. Towards the end of last century they were carried in the general wave of emigration to America; they were followed by their families and only very few ever come back with money to take up again the work on ithe farm. After the first war the emigration abroad was substituted for emigration ilnto various towns, above all Kočevje, Črnomelj, Ljubljana, but also Karlovac and Zagreb. Emigration suffered a new expansion after the second war. But the people from Poljane no longer leave their homes as noil-qualified or semi-qualified labour force. Nearly all the younger people first finish schools to acquire professional training. There are only old people who stay at home and they do not know to whom they are going to entrust their land. Very many homes remain abandoned, there is increasingly less children in the villages. For that reason during the present century many settlements have decreased in population or number of houses even by half. Of llie sometime minor settlements there have remained only a few houses. Poljanska dolina is today a territory of smaller villages and groups of houses; the biggest place Pretlgrad having only 6? houses and the old borough only 28. In Poljanska dolina two local centres have been formed at a distance of two kilometres. Years ago the population in the western part of the valley around Predgrad at their own request joined the administrative unit of Kočevje, and in the eastern part around Stari trg (they decided fo the administrative unit of Črnomelj. Both settlements thus have a local office, shop, pub, and school. Stari trg has also preserved its traditional function — the parish. l»ist office, and the higher classes of the primary eight-year school. Predgrad has a health service station and a hall for cultural performances. Depopulation of Poljanska dolina certainly will not be checked. On the other hand there seems to be no reason for the population to stay. Natural conditions are unsatisfactory for intensive farming, while a transorientation towards stock raising and forestry is going to require lesis labour force. There are no possibilities of employment in secondary activities, and the tourism is unlikely to develop to a degree requiring tertiary activities. Thus there seem to be foir the local population just two alternatives: They may acquire professional training, emigrate and thus in other places offer their services to the community. Or. those who have decided to remain on the land will have to transorientaie their economy, specialise it and in this way make a better use of the little part of land along the Kolpa, thus ensuring for thcmiselves an adequate standard of living. Prance Bernot (Hidrometeorološki zavod SRS, Ljubljana) TEMPERATURNE RAZMERE SEVERNEGA JADRANA V LETU 1965 (Rezultati križarjenja ladje »Argonavt«) S sistematičnim raziskovanjem Jadranskega morja so pričeli v drugi polovici prejšnjega stoletja. Raziskovali so ga predvsem vzhodno od črte Pesaro — Pulj. medtem ko je bilo raziskovanje morja zapadno od navedene črte podrejenega pomena in v znatni meri tudi zanemarjeno. Leto 1962. smatramo za rojstno leto slovenske oceanografije. Tedaj je namreč bil ustanovljen Zavod za raziskovanje morja SR Slovenije. Že leta 1964. je novoustanovljeni zavod opravil z ladjo »ARGONAVT« 'UlA, prve sistematične meritve fizikalno-kemionih in bioloških elementov morja. Prva redna mesečna potovanja so bila omejena predvsem na obalno področje med Debelim in Savu dri jsk im rtičem Y letu 1965 je bilo področje dela razširjeno na celotni severni Jadran, nekako do črte Pesaro —- Susak. Sl. 1 prikazuje razpored »postaj« v tem delu Jadrana. Štirikrat letno (marec, junij, september in december) pa obišče ekspedicijska ladja še Kvarnerski zaliv. Bilo bi preuranjeno na osnovi podatkov prvih potovanj izdelati dokončno sliko našega morja. Vsako potovanje, vsak podatek je le droben prispevek k poznavanju velikega mozaika Jadrana. Tak delček je tudi temperatura morske vode. V tem prispevku bomo obravnavali temperaturne razmere Severnega Jadrana v letu 1965 in to po letnih časih. V našem nadaljnjem obravnavanju podatkov o temperaturi morja v lanskem letu si bomo ogledali aproksimativne karte izoterm za štiri letne čase ter njim pripadajoče vertikalne temperaturne preseke. Če si ogledamo razpored postaj na Severnem Jadranu (sl. 1), potem lahko potegnemo tri podolžne, rahlo ukrivljene, profile: prvega ob obali Istre (postaje št. 2, 18, 17, 16, 15), drugega ob italijanski obali (postaje št. 4, 5, 8, 9. 10), tretjega pa po sredini morja, med obema navedenima profiloma. Zaenkrat tsi bomo vertikalno temperaturno stratifikacijo Severnega Jadrana ogledali na osnovi podatkov postaj št. 3, 6, 7, 12 in 13, to je na profilu, ki je potegnjen po sredini. Znano je, da nastopijo temperaturni ekstremi površinske morske vode z znatno zakasnitvijo za ustreznimi solsticiji ter da se zakasnitev z globino še povečuje (1, 2, 3, 4, 5). V našem delu Jadrana znaša ta zamuda na površini približno dva meseca. Potemtakem bi morali obravnavati zimske temperaturne razmere na o9novi podatkov, ki so bili izmerjeni zadnje dni meseca februarja 1965. Ker pa je dne 26. februarja 1965 premešal močen vihar mors ko vodo im s tem porušil normalno temperaturno stratifikacijo v morju (6), si bomo zimske temperaturne razmere ogledali po podatkih, ki izvirajo iz razdobja med 26. in 28 januarjem 1965. Poletne razmere bomo opisovali s pomočjo podatkov, ki so bili izmerjeni na »Argonavtu« med 5. in 8. avgustom 1965. Pomladansko prehodno obdobje nam bodo ilustrirali podatki o temperaturi morja med 7. in 9. majem 1965, a jesensko podatki, ki so bili izmerjeni na križarjenju med 15. in 17. septembrom 1965. Meseca januarja naše morje še ni povsem ohlajeno, vendar iz vertikalnih tempera!urnih profilov povzamemo, da je na celotnem področju, od gladine do dna, že zavladala homotermija, le v nekaterih točkah je površinska plast vode za nekaj desetink stopinje hladnejša, v izjemnih primerih celo toplejša od vode pri dnu (sl. 2). Izoli ni je na vertikalnem profilu potekajo v glavnem navpično, kar dokazuje izotermijo v navpični smeri, medlem ko so v horizontalni smeri opazne manjše spremembe temperature. Iz karte januarskih izoterm površinske vode (sl. 3) povzamemo, da so obrežna področja, predvsem ob italijanski obali, hladnejša, a v sredini, na odprtem morju, se pojavlja »otok« toplejše vode. Tak razpored temperature površinske plasti se ujema z ugotovitvami v literaturi (5, 8). •Pcsla/ja. s/. 38- Sl. 2. Vertikalni presek Severnega Jadrana v januarju 1965. Ob izlivu reke Pad je opazna koncem racija izoterm. To priča o močnem horizontalnem gradientu temperature med tamkajšnjimi postajami. Te temperaturne odnose bomo skušali osvetliti s podatki postaj 5, 8 im 9 (tabela). Na postaji št. 5 je dne 26. januarja 1965 znašala temperatura vode od površine pa do dna (30 m) 10,9°. Na postaji št. 9 je naslednjega dne (27. januarja 1965) znašala razlika med temperaturo površinske in danje vode (v globini 50 m) le 0,1°, vendar je bila dejanska razlika večja, kajti plast vode v globini med 5 in 30 m je bila toplejša (glej tabelo!). Ker so razlike v temperaturi kljub temu minimalne, laliko smatramo, da je bila tudi v tej točki ugotovljena homotermija. Zaradi visoke specifične toplote vode je spremenljivost vodne temperature v toku dneva majhna. To dejstvo nam dovoljuje, da primerjamo med seboj podatke o temperaturi vode, ki so bili izmerjeni v dveh zaporednih dnevih (25. in 26. januar 1965). Oba dneva so bili meteorološki elementi (veter in temperatura zraka) skoro enaki. Rahle padavine drugega dne na temperaturo vode, razen v tankem površinskem sloju, niso vplivale. Bolj živahno se spreminja temperatura morske vode z globino na postaji št. 8, kjer znaša razlika med najtoplejšo in najhladnejšo vodo 1,7°, kar je na prvi pogled skoro neverjetno. Z ozirom na podatke o slanosti domnevamo, da je ta postaja pod vplivom reke Pad. Zaradi bližine rečne delte ter prevladujoče smeri morskega toka je voda, ki doseže postajo št. 8, že v znatni meri transformirana, vendar kljub nižji temperaturi še specifično lažja ter zato plava na toplejši, bolj slani morski vodi (glej tabelo!). Na podobne trditve naletimo tudi v literaturi (7, 8). Tab. — Temperatura in slanost morske vode ob ustju Pada. globina v m P o s t a j a št. 5 št. 8 št. 9 temp. »C slanost %0 temp. «C slanost 0 % temp. »C slanost %0 površina 10,9 37,75 8,1 34,05 12,3 37,83 5 10.9 — 9.4 — 12,4 — 10 10,9 38,28 9,6 37,09 12,4 38,22 15 10,9 — 9,7 — 12,4 — 20 10.9 37,77 9,8 37,43 12,4 37,88 25 10,9 — 9,8 — 12.4 — 30 10,9 37,97 — 37.83 12.4 38,17 40 — — — — 12.2 — 50 — — ■ — — 12,2 36.64 merjeno 26. jan. 1965 27. jan. 1965 27. jan. 1965 Prav tako lahko razlagamo nižjo temperaturo morske vode med Trstom in Benetkami z dotokom rečne vode iz Alp (Soča, Tilment, Piava, Adiiža). Morski tok, ki teče v tem predelu v nasprotni smeri urnega kazalca, vključuje dotekajočo rečno vodo v svoj oirkulacijski sistem. Vendar domnevamo, da se hladna rečna voda širi pravokotno na prevladujočo smer morskega toka (od obrežja proti odprtemu morju). Pri tem doživlja določene fizikalno-kemične spremembe, kar se na karti januarskih izoterm kaže v tem, da se izbočijo izoterme proč od obale. Podatki, s katerimi trenutno razpolagamo in operiramo, so maloštevilni, zato se moramo zadovoljiti z »domnevo«. Šele nadaljnji podatki in raziskave bodo gornje misli potrdile ali ovrgle. Poletne temperaturne razmere vode v Severnem Jadranu, t.j. vertikalni temperaturni profil in ustrezno karto izoterm bomo obravnavali na osnovi podatkov, ki so bili izmerjeni na terminskem križarjenju »Argonavta« med 5. im 8. avgustom 1965. ThsiajcL Ao-- Sl. 4. Vertikalni temperaturni presek v Severnem Jadranu v avgustu 1965. Že na prvi pogled je opazna velika razlika med zimskim in poletnim potekom izoterm na vertikalnih temperaturnih presekih: pozimi redke, vertikalno potekajoče izoterme, poleti rahlo razgibane, goste, v glavnem horizontalno potekajoče izoterme, ki govore o ana/termičnem razporedu temperature (sl. 4, 5). Iz teh dveh slik povzemamo, da imamo tudi v poletju v sredini Tržaškega zaliva »jezero« tople vode, ki ga v horizontalni in vertikalni smeri omejuje iizoterma 25°. Plast tople vode, ogrete nad 25°, je le 2—4 metre debela. SpTva se morska voda — z naraščajočo globino — ohlaja polagoma (redke izoterme), vendar v 10 do 20 m globoki plasti so izoterme zelo zgoščene, kar govori o naglem padanju temperature (kritična ali p poskočna plast). 7ola, SI. 5. Izoterine površinske plasti vode v Severnem Jadranu v avgustu 1965. Jbsčctja SČ. ° ° c * U o Tudi poleti je voda v obrežnem pasu manj ogreta, kar je — kot že preje rečeno — nedvomno posledica dotoka hladnejše rečne vade, morda tudi hladnih podvodnih izvirkov (sl. 5). Podobno kot v obeh ekstremnih letnih časih najdemo tudi v pomladanskem prehodnem času sredi Severnega Jadrana plitvo »jezero« toplejše vode, ki je na vseh straneh in tudi spodaj obdano s hladnejšo vodo. Bolj zanimiv je vertikalni razpored temperature morske vode. Potek pomladanskih izoterin je v gornji plasti bolj horizontalen, medtem ko se z naraščajočo globino izoterme vedno bolj nagibajo, t.j. se vedno bolj sti-mo spuščajo proti dnu. Tak potek izoterm nam pove, da se je površinska plast morske vode že nekoliko ogrela (horizontalne izoterme), medtem ko v globlje plasti toplota še ni prodrla (nagnjene im navpične izoterme) (sl. 6, 7). Jesenski razpored temperature morske vode smo nameravali obravnavati po oktobrskih podatkih. Vendar zaradi okvare ladijskega stroja ni mogel »Argonavt« na pot. Zato za mesec oktober 1965 nimamo podatkov o temperaturi morja. Nova ekspedicijska ladja »Rašica« pa je bila opremljena in pripravljena za potovanje šele v prvih dneh decembra 1965. Zato nimamo podatkov o zadnjem jesenskem mesecu, novembru. Med podatki o temperaturi morja v avgustu in septembru so razlike sicer majhne, vendar karakteristične, saj se že pozna učinek ohlajevanja (sl. 8, 9). Površinski razpored temperature morske vode (sl. 9) je v glavnem podoben poletnemu: na odprtem morju toplejša voda, otb nabrežju pa ldad- Tasr Sl. 7. Izoterme površinske plasti vode v Severnem Jadranu v maju 1965. 9 Geografski vestnik 129 Tbsiaja si. Vl So- Sl. 8. Vertikalni temperaturni presek Severnega Jadrana v septembru 1965. nejša. Gornja plast vode je siccr še vedno ioplejša od danje vode, vendar je temperaturna diferenca manjša. Na podolžnem vertikalnem preseku po sredini Severnega Jadrana so izoterme v spodnjih plasteh izbočene proti površju in zelo zgoščene. (Podobno bi videli tudi na vertikalnem temperaturnem preseku, ki bi bil potegnjen preko postaj ob italijanski obali.) To priča o veliki spremembi temperature na majhno razdaljo. Ker opažamo to naglo spreminjanje temperature danje vode v območju postaj št. 6, 7, 8 in 9, smemo, z ozirom na bližino Padovega ustja domnevati, da je to učinek njegove hladne rečne vode. Voda, ki jo -dovaja Pad v Jadran, je polna plavja. Na večini potovanj »Argonavta« je bila v območju njegovega ustja izmerjena zelo majhna prozornost morske vode (le 3,5—8 m), medtem ko je bila drugod znatno večja (preko 10 m). Obravnavane temperaturne razmere (karte izoterm in vertikalni temperaturni profili) so bili izdelani na osnovi enkratnih meritev. Zato moramo stalno imeti pred očmi, da le približno pokažejo dejansko stanje in da bodo nova opazovanja temperaturnih razmer in vodne cirkulacije Severnega Jadrana opisano sliko znatno dopolnila, deloma celo spremenila. LITERATURA 1. J. Hann, Lehrbuch der Meteorologie, Leipzig 1901; 2. F. Bernot, Temperatura morja pri Kopru, Geografski vestnik XXXI, Ljubljana 1959; 3. F. Bernot, Temperatura morske vode pri Trstu in pri Kopru, Razprave— Papers V, Ljubljana 1965; 4. A. Ereegovič Temperature, salinite, oxigene et phosphates dans les eaux cotieres de l’Adriatique oriental moyen. Acta adriatica No. 5, Split 1934; 5. A. Gavazzi, Berichte über die 1. und 2. Untersuchung der Adria, Izvješca o raspravama, Zv. 2/1914, Zagreb 1914; 6. F. Bernot, Ladijska opazovanja ob prehodu hladne fronte čez Severni Jadran 25. do 27. februarja 1965. Razprave - Papers VI, Ljubljana 1965; 7. A. Melik, Jugoslavija, Ljubljana 1949; 8. A. Gavazzi, Izveštaj o Iff. i IV. naučnom istražlvanju Jadranskog mora godine 1914. Prirodoslovna Jstraživanja Hrvatske i Slavonije, Zv. 5, Zagreb 1914; 9. Beobachtungen auf den Tenninfährten S. M. S. »Najade« im Jahre 1911, Wien 1912; 10. P. Vfujevic, Meteorologija, Beograd 1948; 11. O. Krümmel, Handbuch der Ozeanographie, Stuttgart 1907. LES TEMPERATURES DE L'ADRIATIQUE DU NORD EN 1965 France Bernot Sur la base des donnees concernant les temperatures de l‘eau de mer de l'Adriatique du Nord, prises du 26 au 27 janvier du 7 au 9 mai, du 5 au 8 aoüt, et du 15 au 17 septembre 1965, au cours de 1‘expedition du navire »ARGONAVT«, 1‘auteur a elabore quatre profils verticaux de temperature marquant l’Adriatique du Nord (fig. 1 — stations n° 3, 6, 7, 12, 15) et les caries correspondantes des isothermes de l’eau en surface. Dans ]e cas du profil veraical d’hiver, les isothermes vont verticalement (fig. 2), celles d’ete horizontalement (fig. 4), tandis que es isothermes de prin-teni;ps et d’automne vont en general horizontalement dans la couche su-perieure, et verticalement dans la couche inferieure (fig. 6, 8). Sur toutes les cartes des isothermes apparait au milieu de l’Adriatique du nord un »lac« d’eau relativement moins froide qui, en directions horizontale et verticale, est entoure d’eau plus froide (fig. 5, 7, 9). La situation de la temperature en hiver fait exception. Alors l’homothermie se fait valoir, le 3>lac d’eau moins froide« sc propage jusqu’au fond. Une influence considerable sur la repartition horizontale de la temperature de mer est marquee par 1‘affluence d‘eau douce (les rivieres des Alpes et les sources soumarines karstiques). C’est pour cette raison que l’eau des parages cotieres est quelque peu plus froide au cours de toute l’annee. RAZGLEDI PROSTORSKO IN ČASOVNO VREDNOTENJE ZEMLJIŠKO-POSESTNIH SKUPIN V (AGRARNI) GEOGRAFIJI (Prispevek za diskusijo) Milan Natek — Marjan Žagar Tudi v geografski stroki se kopičijo najrazličnejše študije, ki so plod ipnotučeviumja našega podeželja. Zato želiva v pričujočem prispevku prikazati nekatere poglede na študij poedinih pojavov v agrarni pokrajini (predvsem zemljiško-posestne strukture). Predloženo razmišljanje ni nikakršna ocena dosedanjega dela na področju »agrarne geografije«, saj je le-ta zaenkrat še tudi bila opravljena, temveč naj bo njegov osrednji smoter vzbuditi zanimanje za načelno razglabljanje katerih koli postavk tudi z območja »agrarne geografije«. Saj bo mogoče samo tako razbistriti marsikatero nejasnost, nepreciznosti v formulacijah, obenem pa je to najboljša pot za oblikovanje teoretičnih dognanj, t.j. poisplošitev. Saj more samo sleherna odprta diskusija prispevati svoj delež k poglobitvi ter usmeritvi metodologije raziskovalnega dela ter preučevanja. 1. O metodah proučevanja V obdobju pred drugo svetovno vojno, ko so se na našem podeželju najbolj zaostrovala družbena nasprotja, so se tudi slovenski geografi vključili v proučevanje socialnega obeležja kmečkih naselij. Prvo desetletje po vojni se pojavijo »agrarno-geografske* študije, ki so posvečene manjšim ali obsežnejšim področjem našega podeželja. Skoraj sleherna izmed njih prinaša tudi pregledni prikaz številčnega razvoja zemljiških posestnikov (lastnikov). Pretežna večina teh. agrarno-geografskih razprav proučuje areale posameznih katastrskih občin, ne pa tudi tistega dela zemljišča, ki so ga imeli posamezniki zunaj svoje matične katastrske občine. Takšna pomanjkljivost je marsikje zabrisala vso heterogeno in zapleteno problematiko »geografskih c procesov v kmečkih naseljih. Nekateri avtorji govorijo v svojih študijah o tujcih (včasih celo o visokem številu) v neki k. o., ni pa vedno prikazan osnovni izvor vzrokov za rast (predvsem) števila tujih zemljiških posestnikov. Marsikje moremo njihovo številčno rast razložiti ali z vdorom meščanskega elementa na podeželje ali z razpadom srenjskih skupnosti, ko so nrihove gozdne ali pašniške površine prešle v neposredno lastništvo nekdanjih koristnikov srenjskega zemljišča. Razpadanje srenj in njihovega zemljišča (t.j. zemljiške posesti) se prične z zemljiško odvezo. Ta razpad poteka običajno sporedno s krepitvijo individualnega kmečkega gospodarstva, ki jo je povzročila komercializacija kmetijstva; z njo so bile zabrisane številne temeljne karakteristike avtarkičnega kmečkega gospodarjenja. Potrebno je poudariti vso pozitivnost takega proučevanja, ki skuša z re-gionalno-geografsko metodo spoznati celovito podobo nekega podeželskega območja. Res je, da moremo v takem pregledu najbolj celovito in v vsej njihovi medsebojni pogojenosti ier odvisnosti razprostreti nešteta nasprotja ali soglasja med različnimi komponentami družbenih in naravnih zakonitosti. Z regionalno-geografskimi metodami razčlenjevanja in sintetiziranja posameznih pojavov v geografskem okolju pa tudi luščimo osnovne karakteristike, ki so »lastne« in »avtohtone« posebnemu, a ne strogo omejenemu prostoru. Z vsemi poglavitnimi spoznanji, ki temelje na indukciji številnih drobnih in temeljitih razprav, ne moremo poudarjati in ne podajati vseh odtenkov, ki so svojstveni le posameznim krajem. Saj se pri vseh posplošitvah, ki so končni smoter našega strokovnega in znanstvenega dela, porazgubijo številni odtenki, ostanejo in ohranjajo pa se le vse tiste vsebinske komponente, ki so zajete v pretežni večini procesov in pri prevladujočem številu krajev v posameznih pokrajinskih območjih. Takšne možnosti spoznanj nam nudi proučevanje področja z regionalno-geografsko metodo, zaokroženega (omejenega) z naravnimi ali politično-upravnimi mejami. Poleg neštetih izvrstnih rezultatov, ki jih dobimo pri proučevanju »zaprtega« ali »omejenega« prostora, pa naletimo tudi na marsikatere slabosti. Te se zrcalijo, če v dovoljni meri ne upoštevamo delovanja in součinkovanja tistih dejavnikov, ki se porajajo zunaj proučevanega območja, a seže njihov vpliv na naš predel. Prav tako je mogoče s številnimi mejami, ki »ograjujejo« predel (območje ali pokrajino) našega raziskovanja, razbiti ali razdeliti po vsebini sicer enotna dogajanja v procesu pokrajine na več enot; s takšnimi, včasih tudi »zadostno argumentiranimi« opredelitvami pa izgubimo iz vida kompleksno problematiko pojavov, čeprav je spet tudi res, da lahko samo s temeljitimi poznavanji večjega števila manjših področij izluščimo osnovne poteze, ki so svojstvene samo njim, obenem pa tudi v poglavitnostih lastne celotnemu, poprej sicer na manjše prostorske enote razdrobljenemu območju. Zato se postavljata pred proučevalce podeželja dve pomembni nalogi: 1. V proučevanje podeželja (kot tudi vsakega drugega ekonomsko-geografskega kompleksa pokrajine) je potrebno vključiti ne le vse tiste dejavnike, ki z vsemi glavnimi svojstvi koreninijo v proučevanem okolju, temveč tudi vse one, katerih glavni izvor in učinek sta že zunaj študijskega območja, a zaradi veljavnosti njihove razsežnostne vztrajnosti in moči nanj tudi učinkujejo. 2. Pri študiju obsežnejših prostorskih kompleksov je potrebno posvetiti vso skrb izbiri sond. Te morajo biti najizrazitejši predstavniki vseh najkarakterističnejših pojavov, če želimo izluščiti res vse poglavitnosti in posebnosti. Druga metoda geografskega proučevanja, ki se je začela uveljavljati po cepitvi geografije na poedine veje, je usmerjena v premotrivanje kompleksa pojavov. Ta metodologija, temelječa na proučevanju pozameznih pojavnih oblik, ki so bolj ali manj kompaktno vključene v »posamezne geografije«, je izraz poglobljenega dela, toda proučevanja posameznosti! Vrednost tako pridobljenih rezultatov utrjuje dejstvo, da smo pri tem načinu raziskovanja prisiljeni motriti pojavne oblike ne le na nekem prostoru, temveč moremo njih genezo različnosti oziroma sorodnosti spremljati na mnogo širšem prostoru. Prav to nam omogoča, da pri ustreznem motrenju posameznih današnjih oblik v pokrajini spoznamo vse (ali vsaj številne) njihove specifične kot tudi splošno veljavne karakteristike. Takšen način spoznavanja pojavov (ali nekaterih njihovih bolj ali manj sorodnih kompleksov) pa nas pri delu lahko zapelje na napačno pot, ko bomo lahko sledili le zaporedju pojavov, t.j. njihovemu (razvojnemu) procesu, ne bomo pa spoznali njihove temeljne geneze. Ali z drugimi besedami: preveč enostransko usmerjena proučevalna metodologija nam more v geografiji škodovati tudi zato, ker nam premnogokrat zapira vpogled v vzročno-posledične soodvisnosti med posameznimi elementi — pojavi geografskega okolja. Geografija pa vendarle motri celotni kompleks pojavov v pokrajini (v geografskem okolju), težišče njenega preučevanja je poudarjeno v poznavanju sedanjosti, ki je zakonito nujna posledica preteklosti; v njej pa so že tudi osnovne vzročne klice jutrišnje podobe pokrajine. Sam značaj in razvoj sodobne geografske vede nas prisiljujeta k oblikovanju takšne temeljne metodologije, v kateri bodo proporcionalno zajete vse tiste elementarne značilnosti metode regionalno-geografskega proučevanja (seveda s poudarkom na prevladujočih ali tipičnih posebnostih elementov geografskega okolja), obogatene z neokrnjenimi značilnostmi metod »specializiranih (a samo partitivnih) geo-grafij«. Z njo bomo zadostili vsem tistim zahtevam geografije, ki terjajo od nas, naj prikažemo celotno vsebino razvoja današnje pokrajine. Meniva, da pa je vendarle osnovna zahteva in potreba geografskega proučevanja podeželja odkrivanje procesov med pojavi ter zakonitosti med njimi oziroma spoznavanje vzročnih posledičnosti med posameznimi pojavi, s proučevanjem ter empiričnimi analizami pa mora odpirati vpogled v zakonitosti pojavov in procesov. V tako nakazani zasnovi dela se nam odpirajo nove možnosti opredelitve različnih pojavov. Če pojmujemo posamezen pojav oziroma zaporedje pojavov (samo tako moremo namreč spoznati proces) kot vsebinsko obliko obstoječega stanja materije, potem moramo spoznati vse njegove posredne kot neposredne funkcijske vezi. Prav z njimi je sleherni pojav vključen v splošno podobo, kakršno kaže razvoj regije. Posamezne pojave lahko spoznavamo in obravnavamo tudi z nasprotnega vidika. Iz splošno spoznanih procesov in njih zakonitosti ugotavljamo specifičnosti ter pomembnosti posameznega pojava, ki je samo trenutna (vsebinska in fiziogno-mična) podoba predmeta geografskega proučevanja. 2. Zemljiško-posestna struktura — pojav v geografskem okolju Socialna ali zemljiško-posestna (lastniška) struktura, ali kakršna koli že druga označba, ki jo najdemo v domači geografski literaturi za poimenovanje in opredelitev površinske velikosti kmečkih gospodarstev,-1 je neposredna posledica zgodovinskih in odraz družbeno-ekonomskih zakonitosti nekega prostora. Velikostna struktura zemljiških gospodarstev je z vsemi svojimi pojavnimi oblikami, v katerih se tudi na zunaj manifestira njihova notranja struktura z vsemi skladnostmi ali nasprotjii. ena izmed temeljnih in aktivnih dejavnikov nenehnega preoblikovanja podeželja. Saj v dejanskem zemljiško-posestnem stanju spoznamo vzročnosti kot tudi posledičnosti v razvoju podeželja. Ker pa geografskega okolja tudi na podeželju le ne oblikujejo samo družbeno-ekonomske zakonitosti, temveč se neposredno v proces njegovega razvoja stapljajo s prepletajočo mrežo učinkovanj svojstva fizikalno-kemičnih ter bioloških zakonitosti, smo dolžni odkrivati in spoznavati vzročne povezanosti med enimi in drugimi zakonitostmi. S tem pa si že tudi odpiramo pot do spoznanja osnovnih karakteristik posameznega pojava, ki ga potem moremo in moramo obravnavati kot »povzročitelja« nenehnega napredka (razvoja) pojavnih oblik. Z njimi se nam predstavljata obstoj in gibanje materije. Ob motrenju zemljiško-posestne strukture našega podeželja se nam izluščijo nekatere njegove osnovne značilnosti, ki so izraz ali svojstvenega naravnega okolja ali družbeno-ekonomskega razvoja. Nikdar in nikjer pa ne smemo zanemarjati niti enega niti drugega sklopa dejavnikov, temveč moramo med njimi iskati neposrednega součinkovanja in soodvisnosti ter posledičnosti. Prav gotovo nas bodo neposredno zanimali učinki odnosov med glavnimi komponentami naravnega okolja na eni strani in velikostjo posesti na drugi. Ker pa smo z vso nakazano nujnostjo prisiljeni iskati odnose med osnovnimi činitelji ne le v sedanjosti, temveč tudi v preteklosti — seveda če želimo ali hočemo spoznati proces in njegove zakonitosti, moremo iz današnjega pojava oziroma iz .posameznega procesa izluščiti vsaj nekatere značilnosti polpreteklih pa tudi davnih komponent, ki so oblikovale podobo in vsebino takratnim pojavom in odnosom med njimi. Ne moremo se popolnoma izogniti vprašanjem, kako, s kakšnimi in s katerimi merili moremo vrednotiti posamezne soodvisnosti med poedinimi pojavi? Pregled domačih, tako imenovanih agrarno-geografskih študij, ki imajo prikazan razvoj kmetij, »posestne«, »socialno-posestne«, »zemljiško-posestne« strukture itd., nam govori o preprostem, mehaničnem primerjanju posameznih velikostnih skupin zemljiških posestnikov. To pa je toliko, kot da smo skoraj pri vseh dosedanjih študijah te vrste zanemarjali vsebinsko stran, t.j. nismo se poglabljali v zavisnosti kot tudi ne v vzročnosti vseh takratnih, danes že historičnih komponent geografskega okolja. Strinjava se, da današnja pokrajina ni nič drugega kot rezultanta številnih dejavnikov, katerih vzročna vrednost in posledična pomembnost ustvarjata m pogojujeta neprekinjeno rast (t.j. spremembe) pojavov, ki nakazujejo proces in njegovo funkcijo. Podeželje, ki je predvsem objekt proučevanja »agrarne geografije«, pa je izraz kompleksne »problematike« — tako njene vzročnosti kot posledičnosti —- vseh pojavov v (»posameznem«) geografskem okolju. Tudi zato se bomo študija podeželja lotili z analitičnimi raziskovalnimi metodami, t.j. razčlenjevali bomo posamezen pojav in se poglabljali vanj, da ga bomo spoznali z vsemi njegovimi karakteristikami ne le v sedanjosti, temveč tudi v preteklosti. In šele potem, ko bomo izluščili vsaj nekatere glavne in osnovne lastnosti vseh današnjih poglavitnih činiteljev v različnih časovnih obdobjih, pa seveda tudi pomembnost (delež) njihovega učinkovanja na podobo pokrajine v različnih obdobjih, bomo dobili v roke ključ za razumevanje številnih današnjih nasprotij na podeželju. Nehote se zastavlja vprašanje, s kakšnega vidika naj ocenjujemo posamezen pojav iz preteklosti? Ali s stališča današnjih odnosov med naravnimi in družbenimi in ekonomskimi procesi ali s stališča nekdanjih, t.j. sodobnih relacij med njimi? Če pravilno pojmujeva tolmačenje Ann čin o ve definicije geografije, potem se opredeljujeva za drugo možnost. Potemtakem je naša naloga pri proučevanju geografskega okolja (podeželja), da poiščemo in spoznamo v njem vse sodobne pojave in osnovne dejavnike kot tudi vzročno -posledične odnose med njimi. Pes pa je tudi. da bomo v njih ter v njihovih odnosih spoznali vsaj nekatere klice, ki dajejo že danes osnovno obeležje poedinim pojavom. Tudi to nas obvezuje, da sc poglabljamo v kompleksno genezo posameznih pojavov v geografskem okolju. Šele po takšnih ugotovitvah bomo mogli s proučevanjem spoznavati tudi odnose med pojavi geografskega okolja v različnih obdobjih. Vendar smatrava, da samo s spoznavanjem nekaterih činiteljev oziroma njihovih vrednosti (ali kvantitativnih ali kvalitativnih karakteristik), še ne moremo interpretirati (in ne rekonstruirati) kompleksne podobe pokrajine iz različnih obdobij družbeno-ekonomskega razvoja. Zato meniva, da je pravilneje nodajati časovne prereze ali vpoglede v posamezne pojave, ko luščimo procese, ne pa slikati in karakterizirati podobo ali vsebino celotnega pokrajinskega kompleksa. Saj je pokrajina (ali geografsko okolje) vzročno-vzajemni kompleks naravno-geografskih in družbeno-geografskih komponent. 5. Proučevanje procesov Tudi v naši domači geografski literaturi vse pogosteje zasledujemo proučevan je procesov. Prav gotovo je poznavanje posameznih procesov. ki v skrajni posledičnosti obeležujejo fiziiognomijo geografskega okolja, aktualno in pomembno ter koristno za vsako pogloblieno poznavanje vsebine in kot tako nujno za uresničevanje smotrov geografskega proučevanja. Potrebno je opozoriti, da smo najbrž pri študi ju elementov in faktorjev našega podeželja proces vse preveč zanemarjali tudi zaito, ker nam za njegovo temeljitejše poznavanje v razvoju zemljiško-posestne strukture povečini le primanjkujejo številnejši in raznovrstnejši podatki in ga prav zaradi tega ne moremo temeljiteje spoznati. Samo z dvema pojavoma (v najboljšem primeru s tremi) lahko določujemo samo osnovno smer gibanja, ki nam ne daje vpogleda v vso pestro problematiko in vsebina, ki se kaže v oblikovanju in gibanju procesa med dvema točkama (pojavoma), ki ju lahko loči krajše ali daljše razdobje. Ko govorimo o problematiki oziroma vsebini procesa, mislimo pri tem na njeno heterogenost ali homogenost: čimvečja raznovrstnost komponent prevladuje v posameznem procesu, tembolj »zapletena« je tudi vsebinska problematika pojava. Zelo zanimiva bi bila odgovora na vprašanji: Ali enakomernost vseh komponent v pojavu tudi ustvarja in oblikuje novo podobo pojavu, v katerem bodo vse njegove komponente enakomerno in enakovredno zastopane? Ali bo poudarjena vrednost jjosainezne komponente v pojavu tudi v vseh njegovih naslednjih razvojnih fazah prevladujoča, oziroma kateri 0in.it/elji ji jemljejo ali zmanjšujejo njeno premoč? Karakteristika procesa, ki smo ga določili in spoznali v nekem časovnem razdobju le na podlagi dveh ali kvečjemu treh pojavov (npr. za posestno stanje oziroma strukturo so pri nas na razpolago in najbolj merodajni podatki za leta 1825—27, okrog leta 1880 ter za leto 1960 in po njem), je zelo enostranska in nam prikazuje le rezultanto, ki ne izraža niti osnovne smeri trenda in ne pove ničesar o resničnem, zapletenem in kompleksnem razvoju pojava. Prav tako nam zabriše prenekatere zanimive in za razumevajočo razjasnitev današnje podobe pokrajine pomembne sledi. Morda nam tako dobljeni rezultati morejo zadostovati v delu. ki je do pretežne mere namenjeno le strokovnim — aplikativnim potrebam. Nikakor pa se s tako dobljenimi dognanji, ki temelje le na izvoru poznavanja dveh oziroma treh pojavov, ne moremo sprijazniti pri znanstvenem delu, kjer se ne moremo zadovoljiti samo s poznavanjem procesa, temveč je potrebno, da poleg njega spoznamo še lijegove osnovne zakonitosti. V geografiji smo, če hočemo tudi s svojim delom opravičevati temeljna izhodišča naših pogledov na enotnost objekta geografskega proučevanja, prisiljeni, da se ne zadovoljujemo samo z opisom geneze posameznega pojava, temveč da ga tudi »vključimo« v resnično celovitost geografskega okolja. Saj nam bo šele to razjasnilo njegov delež v homogenem ali heterogenem procesu celotnosti, t.j. pokrajine. In samo s takšnim soočenjem ter primerjanjem moremo v njenem procesu spoznati vse tiste ohranjene individualnosti, ki pokrajino obeležujejo skozi krajša ali daljša časovna razdobja. Spoznali bomo raznovrstne učinke njenega vplivanja, dojeti bomo navsezadnje mogli tudi jakost in trajnost najrazličnejših drugih dejavnikov (pojavov), ki so nanjo vplivali in sooblikovali njeno fiziognomijo ter notranjo strukturo. Skoraj vsie dosedanje študije nam dajejo le vpogled v podobo linearnega ]> r o c e s a . ki bi ga brez dvoma podrobnejša vsebinska razčlenitev razbila v raznovrsitnejša gibanja, v katerih bi se sicer jasneje kot drugače kazale vsaj osnovne komponente družbenega in ekonomskega razvoja. ?.e same kvalitetne spremembe v družbeno-ekonomskem razmahu našega podeželja nam narekujejo neizogibno potrebo po objektivnejšem vrednotenju zem-Ijiško-posestnih skupin v različnih obdobjih. To je potrebno naglasiti še tembolj. ker geografija more in mora proučevati tudi geografsko okolje oddaljene preteklosti, pa primerjati njegovo današnje stanje s preteklim. Brez dvoma so bistvene razlike, ki jih mpramo ugotoviti in spoznati pri obravnavanju enake velikostne (površinske) skupine kmečkih gospodarstev v treh različnih družbeno-ekonomskih stadijih, ki še obeležujejo razvoj našega podeželja v zadnjem poldrugem stoletju. Če je naloga zgodovinarja, da proučuje ljudi, njihove medsebojne odnose in obenem zunaj njih vse, kar je na te medsebojne odnose vplivalo, pa je dolžnost historičnega (agrarnega) geografa, da v nekdanjem pleksu pojavov spozna tudi osnovne medsebojne povezave mod družbenimi in naravnimi dejavniki. Pri proučevanju zemljiško-posestne strukture podeželja si poleg ostalega zastavljamo še vprašanje: Kateri so tisti družbeno-ekonomski dejavniki, ki bi mogli >konserviratk obstoječe zomljiško-posestno stanje? Ali je sploh mogoče s spremembami družbenega razvoja ohranjati sitaro zemljiško-po-sestno strukturo? Kje so tiste osnovne gibalne sile, ki so vzrok vsem spremembam v zemljfško-posestni strukturi? Ali morejo tako koreniti družbeni posegi, kot je npr. agrarna reforma, zaustaviti ves dotlejšnji proces ali pa ga morda samo temeljito preusmerijo? Na vsa zastavljena vprašanja je težko neposredno odgovarjati, ker zahtevajo vsestransko poglobitev v vsebino medsebojnih učinkovanj. Vsekakor moremo že sedaj konstatirati, da ne poznamo dejavnikov, ki bi mogli ohranjevati zemljiško-posestno strukturo prek daljšega (in tudi ne prek kratkega) časovnega obdobja. Kaj takšnega je nemogoče tudi zaito, ker so v slehernem pojavu nam poznana ali nopoznana nasprotja, v katerih je »nakopičena tista magična gonilna sila«, ki usmerja in pospešuje sleherno gibanje materije. Poleg tega pa nobenega pojava, tudi zemljiško-po-sestne strukture, ne moremo motriti izoliranega od drugih pojavov v prostoru in času. Prav zaradi tega tudi ne moremo nikoli in nikdar govoriti o »ohranjevanju«, »kon serviran ju« posameznih kvalitet katerega koli pojava, kot tudi ne moremo pričakovati nespremenjenih vsebinskih lastnosti pojava po preteku kakršnega koli časovnega razdobja. Kolikor pa bi že bilo mogoče z »zunanjimi« vplivi »konservirati« razvoj posameznega pojava, bi prav gotovo njegova notranja nasprotja, ki so v slehernem pojavu stalno pričujoča, raz-krenila konservatorski obroč izolacije. S tem seveda ne želiva zanikati dejstva, da je mogoče z najrazličnejšimi družbeno-ekonomskimi intervencijami pospeševati ali zavirati kot tudi spreminjati smer pojavnega procesa (npr.: agrarna reforma, zakon o zemljiškem maksimumu, mehanizacija kmetijstva poraja od. večno delovno silo, ki navadno odhaja s podeželja itd.). Vendar je potrebno hkrati naglasiti, da moremo samo s spoznavanjem procesa posameznega pojava tudi ugotavljati, kako in na kakšen način se posamezne lastnosti iz preteklosti vpletajo oziroma prilagajajo novodobnemu gibanju v geografskem okolju. To pa navsezadnje tako ni nič drugega kot motrenje pojavov v prostorskih in časovnih relacijah. Tako positavljen in s časovnimi in prostorskimi dimenzijami definiran pojav motrimo v geografskem okolju genetsko vključen v pokrajino; v sintetičnem pregledu ga moremo spoznati le ob spoznanju problematike in procesa celotnega geografskega okolja. I •1. Proučevanje procesov in njih zakonitosti v geografskem okolju Smoter geografskega dela ni le v preučevanju oblik posameznega pojava, t. j. njegove fiziognomije (kar pa seveda spet ne smatrava za postransko opravilo), kot tudi ne v občnem poznavanju naravnih ali družbenih karakteristik pokrajine, temveč predvsem v odkrivanju vzajemnosti le teh pri njenem oblikovanju. Morda nas bo že sama intenzifikacija raziskovalnega dela napotila v neposredno razglabljanje tako relativnih, kakor tudi absolutnih odnosov med »povsem« naravnimi in družbenimi pojavi ter procesi kot tudi k poznavanju in razumevanju zakonitosti med njimi. Takšni odnosi obstajajo, saj so realne komponente geografskega okolja, ki dajejo smisel materialni podobi pojavov in se spreminjajo v slehernem časovnem zaporedju, pač v skladu z zakonitostmi med pojavnimi procesi. Zato smatrava, da mora tudi (agrarna) geografija pri proučevanju podeželja posvetiti večjo skrb in pozornost poznavanju oziroma odkrivanju zakonitosti v procesih podeželske pokrajine. To pa bo omogočalo ob temeljitem poznavanju in razumevanju resninčih pojavov oziroma dogajanj v naravnih in družbenih procesih tudi pravilnejše vrednotenje posameznosti v sklopu celote. Le tako bomo mogli dobiti resničnejši vpogled v funkcijo posameznega sklopa pojavov ali procesov v različnih obdobjih družbeno-eko-nomskega razvoja. Mnogi rezultati proučevanja pojavov našega podeželja iz različnih obdobij nam nesporno govore o vzajemnem učinkovanju navedenih pojavov. Torej takšne vzajemne vzročnosti in posledič.nosti v geografskem okolju obstojajo, so žive silnice in smernice razvoja pojavov kot tudi smernice njihove prepletene skladnosti. Naša naloga in potreba vsakdanjega življenja nam narekujeta, da spoznamo prav te vzročno obstoječe povezanosti med naravnimi in družbenimi procesi, ker bomo mogli samo tako videti delež nekega pojava (ali sklopa dejavnikov) pri preoblikovanju celote. Nenehno nastajajoča ter preoblikujoča se vsebina in fiziognomij a geografskega okolja je sama zakonito pogojena nujnost, ki jo porajajo obstoječa nasprotja: bodisi v ravnovesju nasprotujočih si sil bodisi v močnejši ali rahlejši prevladi enega kompleksa dejavnikov. Poglabljanje v vsebino notranjih antagonizmov geografskega okolja (npr. podeželja) je nujno potrebno tudi zato, ker bomo mogli samo tako spoznati moč in usmerjenost posameznih dejavnikov, pa ostale njihove tendence v procesu pojavov, kot tudi zakonitosti v procesu poedinega sklopa dejavnikov. Številni, z najrazličnejšimi dokumenti ohranjeni primeri nam nedvoumno pripovedujejo o vzajemnem učinkovanju naravmiih in družbenih faktorjev pri preoblikovanju in rasti pokrajine. Nikakor pa ne moreta biti družba oziroma človek le pasivna opazovalca in spremljevalca premnogih, poznanih ali še neodkritih permanentnih dogajanj v pokrajini, temveč tista aktivna arbitra in zavestna dejavnika, ki ne bosta le spoznavala vseh bistev zakonitosti in neločljivih soodvisnosti med naravnimi in družbenimi faktorji, ampak jih bosta tudi sipoznavala do tiste globine, ki jimia bo omogočala ne le intuitivno, marveč zavestno poseganje v preusmerjanje vseh tistih (ali vsaj večine) procesov, ki jima prinašajo še danes več zlega kot dobrega (npr. erozija prsti, zemeljski usadi, suše itd.). S spremembami, ki jih prinaša družbeni razvoj, se tudi menjavajo absolutne kot relativne vrednosti odnosov med poedinimi elementi geografskega okolja. Čim bliže sedanjosti spremljamo vse te medsebojne odnose, tem večje, tesnejše povezanosti med njimi spoznamo. Zato pa z odkrivanjem procesov in z razumevanjem zakonitosti med njimi ugotavljamo vse močnejše vezi med družbenimi in naravnimi dejavniki, spoznavamo nujnosti sožitja med njimi. (Nikakor pa se ne moremo predajati iluzijam, da se z razvojem družbe (oz. druž-beno-ekonomskih odnosov) zmanjšuje pomen naravnih faktorjev zanjo. Prav nasprotno: s krepitvijo materialne baze človeštva se človeška družba samo osvobaja slepe, včasih že kar anarhične odvisnosti od poedinih naravnih činiteljev. Zato je temeljito poznavanje naravnih prvin geografskega okol ja tiembol j potrebno, saj se iz dneva v dan večajo zahteve človeštva po večjih količinah vseh tistih dobrin, ki jili lahko daje samo pokrajina (oziroma elementi geografskega okolja). 5. Nekateri elementi za vrednotenje zeniljiško-posestne strukture Če skušamo iz vsega povedanega izluščiti osnovno diskusijsko tezo, potem je potrebno, da ponovimo že večkrat zapisano misel: z družbeno-ekonomskimi spremembami so se zelo različno menjavali odnosi med materialnimi komponentami geografskega okolja ter družbo, oziroma vsakršno hkratnost ali neskladnost sožitja je mogoče spremljati z ugotavljanjem in spoznavanjem procesov ter pojavov, saj se vsa ta harmonična ali neusklajena sožitja najbolj verno manifestirajo v neštetih materialnih pojavnih oblikah. Te pa morajo zaradi tega, ker so sestavni in neločljivi deli pokrajine, vzbuditi vso našo pozdrnost in tudi zato se moramo poglabljati v poznavanje njene kompleksnejše, torej resničnejše vsebine. Smatrava, da moramo večjo pozornost in skrb posvetiti premotrivanju in vrednotenju površinske obsežnosti kmečkih gospodarstev v različnih časovnih razdobjih. Brez dvoma se kar vsi strinjamo z mislijo, da npr. kmetija s 5 ha najrazličnejšega sestava zemljiških kultur pomeni danes popolnoma drugačno vrednost, kakršno pa je npr. imela v letu 1825. In to kljub temu, da se v vsem tem času niso bistveneje spremenile naravne komponente geografskega okolja: korenito pa so se predrugačile družbeno-ekonomske prvine obravnavanega okolja. Človek je z nezaustavljivo zavzetostjo prodiral v neznana področja svojega okolja; z novimi odkritji je bogatil svoja spoznanja o svetu okrog sebe. Ta svet mu je dajal iz leta v leto več dobrin. Pri tem ne smemo zanemarjati pomena industrializacije, ki je odtegovala tudi našemu podeželju kmečko delovno silo. Ne samo zmanjševanje števila ljudi na kmetijo, — to je bilo mogoče nadoknaditi z mehanizacijo in elektrifikacijo podeželja —, temveč tudi številne tehnološke spremembe, ki so v marsikaterem predelu našega podeželja temeljiteje spremenile proizvodni proces; uveljavile in ufrdile pa so se predvsem zaradi višjih hektarskih donosov najrazličnejših pridelkov, so osnovni dejavniki gospodarske krepitve kmetij. V vsem tem sklopu vprašanj vidimo enega izmed osnovnih faktorjev, ki nam preprečuje zgolj mehanično primerjanje med zemljiško-posestnimi skupinami iz različnih razdobij in področij. Proces industrializacije prinaša deruralizacijo podeželja, oboje pa ima za posledico mehanizacijo kmetijstva, predvsem poljedelstva. Danes se vse močneje postavlja v ospredje vprašanje intenzifikaeije kmetijske proizvodnje. Toda le redkokdaj se zavedamo, da je mogoče z mehanizacijo kmetijstva nadoknaditi izgubljeno delovno silo, ki se je zaposlila v nekmetijskih vejah gospodarske dejavnosti ali pa se je prav zaradi nje (mehanizacije) morala izseliti s podeželja v večja naselitvena središča oziroma vsaj bliže sedežu tiste nekmetijske panoge, ki ji daje odslej delo in kruh. Omeniti je potrebno divergentnost procesa mehanizacije in intenzifikaeije kmetijstva. Rentabilnost mehanizacije kmetijske proizvodnje zahteva v primerjavi s prejšnjimi, predvsem kmečkimi načini obdelovanja zemlje, obsežnejše površine za svojo gospodarnost. Zapisati smemo, da bo mogoče intenzifieirati kmetijsko proizvodnjo s sodobno tehnizacijo celotnega kmetijskega gospodarstva pri povečanem številu kvalificirane (in specializirane) kmetijske delovne sile pa seveda tudi z regionalno specializacijo (z dopolnjevano polikulturno komercializacijo) kmeti jstva. Pri vsem tem ie mišljena optimalna proizvodnja. Res je, da so 'tudi pri nas nekatera kmetijska gospodarstva z izbranimi sortnimi semeni ter s kemizacijo zemljišča dosegla rekordne pridelke oziroma hektarske donose, vprašljivo pa je. koliko so bila vlaganja — včasih prekomerna — tudi gospodarsko opravičljiva in rentabilna? To spada že na področje poznavanja kmetijske ekonomike. Za geografa je pomembno le toliko, kolikor vse te spremembe v procesu izrabljanja zemljišč posredno ali neposredno zapuščajo svoje specifično obeležje v fiziognomiji pokrajine. Pri vrednotenju velikosti zemljiške posesti ne smemo molče mimo osnovnih karakteristik naravnih komponent geografskega okolja. Res je. da se je kmetijska proizvodnja bolj ali manj prilagajala vsem tem dejavnikom (npr. reliefu, padavinskemu in temperaturnemu režimu, marsikdaj že tudi uveljavljanju singularitet, kolebanju talne vode. pedološkim razmeram itd.), zato nam ni potrebno vselej z empiričnimi raziskovanji ugotavljati najosnovnejših funkcijsko-vzročnih pogojenosti. Potrebno pa je, da jih spoznamo v sklopu današnjih družbeno - ekonomskih zakonitosti ter ugotovimo stopnjo prilagodljivosti oziroma izkoriščenosti. To nam že more v glavnih obrisih očrtati potencialne možnosti posameznega zemljišča. Od lege kmetije v različnem naravnem okolju je namreč odvisna njena produkcijska usmerjenost in do neke mere tudi stopnja produktivnosti. To nam lepo ilustrira io številni primeri srednjeveške kolonizacije, ki se je širila iz gosteje poseljenih ravninskih in dolinskih predelov na njihova obrobja, pa tudi v odročnejše hribovske predele. Velikost posesti, ki jo je novoselec dobil od zemljiškega gospoda, je bila zelo različna, vendar praviloma takšna, da je obse.i? hube v prirodno manj ugodnih pogojih bil večji kot pa v ugodnejših predelih. Povsod, ali v ravnini ali v hribovitem svetu, je bil areal hube (grunta) odmerjen v takšnem razmerju, da jo njena proizvodna vrednost zadostovala najpotrebnejšim življenjskim zahtevam družine in vsem obveznostim do zemliiškega gospoda. Ko je bilo iz nairazličnejšili vzrokov uničeno ravnotežje mod nekdanjimi dajatvami zemljiškemu eospodu ter domačimi zahtevami v koriat prvega, ko se ie zaradi najrazličnejših delavnikov zmanjšala produkcijska vrednost zemljišča, ko tudi z večjim vloženim delom ni bilo mogoče zaustaviti /pojenjajoče količine nridelkov (ali pretopitve le teh v denarno vrednost ipd ), je prišlo do opuščanja kmetij, predvsem v hribovskem svetu. Namesto njih so se nam marsikje v današnji čas ohranila številna njihova ledinska imena. Ne samo različna velikost posesti v različnih prirodnih pogojih, ampak tudi enaka velikost posesti z različno strukturo zeml jiških kultur (kar je do neke mere že tudi izraz različnega naravnega okolja) lahko zagotavlja zemljiškim posestnikom enako višino dohodkov. To pa je niiogoče doseči samo tedaj, če je proizvodna vrednost posamezne zemljiške kulture v obratnem sorazmerju z deležem njene površine. Prav gotovo je kaj podobnega danes, ko je že tudi kmetijska proizvodnja pod intenzivnimi vplivi industrializacije in urbanizacije, a mnogo manj pod vplivom regionalne komercializacije doživela temeljito diferenciacijo, že težko doseči. Najdemo lahko le posamezne primere, ki so osomljni, in zaito le ilustracija barvitosti procesa, ne pa njegova zakonitost. Pravkar prikazana diferenciacija, ki z najrazličnejšimi pokazatelji vedno bolj opredeljuje posamezne predele naših pokrajin, povzroča svojstveno vrednotenje velikosti zemljiške posesti v posameznih predelih tudi glede na lego kmetije (oziroma selišča zemljiškega posestnika): a) bližina industrijskih in naselitvenih središč, b) lega ob pomembnih in močno obremenjenih komunikacijskih žilah, c) zaledje turističnih krajev — kolikor se tudi njena proizvodna usmerjenost prilagaja potrebam in zahtevam omenjenih središč, /ato so posamezni kmečki (kmetijski) obrati specializirani v pridelovanje poe-dinili, največkrat konjunkturell kultur. Takšna usmeritev v specializacijo proizvodnje za trg pa jim ne omogoča samo višje proizvodnje z znatno večjim deležem čistega dohodka kot ga imajo kmetije s tradicionalno poliknlturno proizvodnjo, temveč dosegajo z intenzifikacijo pridelovanja prav te kmetije višje donose, oboje pa oblikuje posebne ugodnosti v primerjavi z odročnejšimi kmetijami, katerih proizvodnja je večinoma še samooskrbna. Na vseh tistih področjih, ki jih je zajela industrializacija in so se pod njenim vplivom začeli temeljiteje spreminjati, je že močno tudi spremenjena nekdanja zemljiško-posestna struktura. Spremembe se kažejo tudi v karakteristikah poedinih socialno posestnih skupin, ki so nastale ali pa so se razvile prav zaradi teh indusitrializacijsko-urbanizacijskih vplivov. Če so nekoč bile razlike in nasprotja med posameznimi socialno-posestnimi sloji našega podeželja (kajžarji, kočarji, gruntarji itd.), ki so temeljile predvsem na strukturi in obsegu zemljiške posesti, pa so danes vse močnejše razlike med zemljiško-posestnimi skupinami, temelječimi na številu oziroma deležu ljudi zaposlenih zunaj kmetijstva. In tako lahko marsikdaj postaja zemljiška posest že bremp. največkrat celo že samo postranski, iz leta v leto se spreminjajoči vir dohodkov. Na osnovi teh kriterijev so se na našem podeželju oblikovali trije različni sloji prebivalstva, ki jim je zemljiška posest zelo različnega pomena: a) izključno na dohodke svoje kmetije (posesti) navezano prebivalstvo, b) nekmečka gospodarstva, katerih aktivni člani so zaposleni zunaj svoje kmetije in c) prebivalstvo mešanih kmečkih gospodarstev, ki se preživlja tako z dohodki kmetije kot z zaslužkom zunaj nje. Takšna opredelitev, ki nam jo daje statistično gradivo Zavoda za statistiko SRS, pa je za naše proučevanje in poznavanje podeželja še vse premalo eksaktna, saj nam niti jasneje ne diferencira virov dohodkov »mešanih« in ne »nekmečkih gospodarstev«. Prav gotovo da npr. gola oznaka »mešana gospodarstva«, ki naj ima del ljudi zaposlenih zunaj svoje kmetije, medtem ko so pri »nekmečkih gospodarstvih« kar vsi člani gospodinjstva zaposleni zunaj domačije, še ničesar ne pove o tem, katere so tiste osnovne gospodarske ali družbene veje dejavnosti, v katerih so zaposleni aktivni člani družin iz prej navedenih skupin gospodarstev. Ta pomanjkljivost nam tudi zamegljuje pogled v osnovne poteze urbanizacij-skega oziroma industrializacijskega procesa, kateremu je »podrejeno« podeželje. Ali moremo v tistih predelih, kjer je kmetijstvo bodisi zasebno bodisi na družbenih posestvih s komercializacijo doseglo že tisto stopnjo, da prehaja v »industrijski« način proizvodnje, še govoriti o deagrarizaciji, in to kjub temu, da imamo že znaten del nekmečkih in mešanih gospodarstev? Odgovor je negativen. V takih predelih lahko ostaja zemlja kot osnovno produkcijsko sredstvo edini vir, ki zaposluje in nudi zaslužek ljudem s kmetij. Danes so postala kmetijska posestva družbenega sektorja kljub obilni mehanizaciji ogromni potrošniki kmetijske delovne sile (delno tudi zaradi intenzifikacije proizvodnje). Kadar proučujemo naše podeželje in se srečujemo z njegovo socialno-posestno strukturo, bomo potemtakem brez dvoma tudi prisiljeni prikazati, v katerih panogah in kje so zaposleni ljudje z »mešanih« in »ne- kmečkih« gospodarstev, saj nam bo prav to pomagalo prikazati stopnjo de-ruralizacije pa gravitacijski obseg posamezne zaposlitvene panoge. Ali je morda zaposlitvena struktura prebivalstva neposreden odraz razvoja posamezne neagrarne panoge na »podeželju« ali pa že v večjem prebivalstvenem središču? Kako potemtakem poedine zvrsti nekmetijske dejavnosti vplivajo na razslojevanje stare, tudi za naše podeželje tako značilne zemljiško-posestne in socialno-posestne strukture? V prispevku sva opozorila le na nekatere dejavnike, ki jih bo najbrž tudi potrebno upoštevati pri časovnem in prostorskem vrednotenju (primerja, n ju) zemljiško-posestnih skupin. Osnovne motive za vrednotenje velikosti zemljiške posesti (predvsem kmečke) vidiva v spremembah obdelovalnega orodja (tehnologija obdelave), specializaciji in komercializaciji kmetijstva, kemizaciji tal, v izbiri sortnih semen, pa v oddaljenosti kmetije od mest ali industrijskih središč, od njenega položaja (dolinska oziroma ravninska kmetija, odnosno kmetija v samotnem hribovskem področju); navsezadnje ne smemo zanemarjati še strukture in obsega posamezne zemljiške kulture, ki je vključena v kmetijo; potem smo upravičeni v tej smeri nadaljevati z drobnimi študijami. Naj bo »končni« cilj zaoatcga dela izoblikovanje take delovne sheme, v katero bo mogoče vključiti kmetije z najrazličnejših področij Slovenije, znotraj nje pa izoblikovati objektivna merila, ki bodo dopuščala medsebojno primerljivost kmetij z različnih področij ter z različnimi proizvodnimi usmeritvami. Summary: Spatial and temporal Estimate of Land-ownership Groups in Agrarian Geography (Notes towards Discussion) Milan Natek — Marjan Žagar By now a number of treatises have appeared in the Slovene geographical literature which deal with the geographical problems of the Slovene countryside. This bulk of treatises now enables us to enter more deeply into the theoretical issues which form the skeleton (basis) for the methodology of the agrarian-geographical study of the countryside. 1) Methods of Study. a) The study of the agrarian countryside by means of the methods of regional geography helps to recognize the mutual causal conditionality and dependence of the various individual components of social and natural laws in the geographical environment. But it often happens that the study of a particular spatially circumscribed area by means of the agrarian geographical method blurrs the unity of the process and the scope of its effectiveness. b) The second method of geographical study, which has come to the fore particularly after the splitting of geography into various more or less independent disciplines, is orientated towards the study of the complexes of phenomena. This method makes it possible to trace the development of a particular phenomenon on larger spatial territory, but its weakness has so far been felt in that the phenomena studied in this way are usually seen insufficiently included in other factors of causes and effects in the geographical environment. For that reason both authors are of the opinion that in future increasing use should be made of the combination of the regional-geographical method and of the method of deepened study of individual phenomena. The aim of the geographical study is just to discover processes among the phenomena and the underlying laws in th contryside. 2) The land-ownership structure is one phenomenon in the geographical environment that is subject to ceaseless change. For that reason it is against the principle to compare the size of land ownership in two different periods of time without some knowledge of all the main features of contemporary social and natural factors and their interaction. Without that knowledge the comparison would be simply mechanical, thus excluding the process, or rather the temporal and spatial relations between the individual components of the geographical environment. We think it is impossible to make a comparison of one and the same countryside in two periods unless we have a knowledge of the numerous phenomena and of their interaction in the past. Much more appropriate are probably »profiles in times: — surveys of the phases of development of individual phenomena. 3) The fundamental task of the present-day geography is to study the processes and the laws underlying them. The authors consider the heterogenous and the homogenous as well as the linear process, the force and duration of processes, and finally conclude with the thought that any process is subject to development, or rather to growth and decay. In no phenomena can the development be stopped, for each phenomenon contains strong inner oppositions which drive and direct the process. 4) The study of processes and their underlying laws in the geographical environment, the investigation of individual features within the framework of the whole, and the study of the function of the phenomena or processes in various socio-economic formations: — this is one of the basic requirements of modern geography. But a prerequisite of all that is a fundamental knowledge of all the natural and socio-geographical elements of the geographical environment. 5) Some criteria for the estimate of the land-oronership structure. We are of the opinion that it is necessary to investigate and to take into consideration the following: changes in tools and equipment (technology), specialisation and commercialisation of farming, chemical manuring of soil, selection of seeds, the distance between the farming enterprise and the town or industrial centre, the relief situation of the farm (valley, flat surface, mountain, etc.), and the structure and the size of individual crops (e. g. fields, meadows, forests etc.). Only through an increase in the knowledge of the factors mentioned it will be possible to establish and to apply objective criteria which will permit and enable the mutual comparison of our farms from various parts of the country and with different orientations in production. KNJIŽEVNOST Iz domače geografske književnosti Geografski zbornik IX. Inštitut za geografijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Uredil Anton Melik. Ljubljana 1965, strani 256. Tudi o deveti knjigi »Geografskega zbornika«, predzadnji, ki jo je še utegnil pripraviti pokojni prof. Melik, ne kaže obsežno poročati, ne samo zaradi pomanjkanja prostora, temveč predvsem, ker sodimo, da jo mora neposredno vziati v roko vsak naš geograf. Zato naj se omejimo samo na kratko označbo posameznih prispevkov in njihovega pomena. Na uvodnem mestu je obsežna študija M. Šifrerja »Nova geomorfo-loška dognanja v Koprskem Primorju«. V njej je načeta geomorfološka problematika tistega dela slovenske zemlje, ki se ga — kakor da naše morje in primorje ni slovensko — tudi s te strani doslej skoraj nismo dotaknili. Nedvomno se ne motimo, da se je tega dobro zavedal prof. Melik in za to dal pobudo za to razpravo. Njen avtor se je naloge lotil temeljito in jo prav tako temeljito izvršil. Njene bogate rezultate je nemogoče na kratko označiti. Morda samo takole: v razpravi so sistematsko proučene vse ugotovljive abrazijske terase v Koprskem primorju, pa oblikovanje fosilnih in recentnih klifov, vse pa povezano s širšim pogledom na geomorfološki razvoj vse jadranske, pa tudi sredozemske obale, po drugi strani pa s periglaeialnim dogajanjem, zlasti z izdatnim zasipanjem, v pleistocenu. Tudi razprava R. Savnika »Problemi piranskih solin«, ki je dejansko nadaljevanje študije istega avtorja v Geografskem vestniku 1951, je postavljena v širši okvir, saj se dotika problema solin in njihove proizvodnje na jugoslovanskem primorju sploh. M. Žagarja prispevek »Tabor pri Dornberku« je primer solidne, drobne regionalne monografije enega od naših čisto svojevrstnih podeželskih naselij. D. K o š i r nam v svojem prispevku »Klimatske razmere na Kredarici« (od 1. avgusta 1954 do 31. oktobra 1962) odpira enega od redkih objavljenih vpogledov v svojevrstno vremensko dogajanje na tej naši najvišji meteorološki postojanki V funkcijsko stran klimatologije oziroma meteorologije nas uvaja razprava M. Bogiča »Vreme v oktobru 1959 in elektrogospodarstvo Slovenije«, opremljena s številnimi tabelami, sinoptičnimi kartami, termogrami, ombrogrami itd. Po obsegu in pomenu pa zasluži v tem »Geografskem zborniku« razen Sifrerjeve razprave prav posebno pozornost razprava D. Mezeta »Samotne kmetije v Lučki pokrajini«^ Samotne kmetije so v njej povsem podobno obdelane kakor jih je avtor pred časom obdelal za Solčavsko. Kakor takrat tudi tokrat veje iz razprave zares čisti geografski duh, oprt na podrobno terensko poznavanje vsake kmetije, vsakega koščka kulturnega zemljišča, pa skoraj tudi vsakega človeka na teh kmetijah. Geografsko metodološki sta še posebno plodoviti klasifikacija kmetij na višinske, dolinske in »vmesne« kmetije ter stalna primerjava med Lučko in Solčavsko pokrajino. Zadnjo razpravo v zborniku je prispeval naš vodilni geografski zgodovinar ali, če hočete, zgodovinski geograf, Milko Kos pod naslovom »Gospodarska problematika Bovškega v preteklosti«. V glavnem na osnovi spisov iz Državnega arhiva v Trstu je tu naslikana gospodarsko-geografska slika Bovškega, kakršna je bila nekako pred 200 leti. Dokazuje nam, da se tudi v geografiji zgodovina v nekem smislu ponavlja, oziroma, če obrnemo, da se v zgodovini ponavlja geografija: daleč nezadostna proizvodnja kmetijstva, težnja za boljšim ali dodatnim zaslužkom ter v zvezi s tem odtok zlasti mlajše delovne sile v svet, splošna gospodarska zaostalost pa tudi prometna zanemarjenost oziroma odročnost, vse to so problemi, pred katerimi je — mutatis mutandis — stalo Bovško pred 200 leti podobno kakor danes. S. 1. Danilo Furlan, Temperature v Sloveniji. SAZU, Inštitut za geografijo, Dela 7 Ljubljana, 1965; strani 16.6. Temperaturne razmere na Slovenskem so bile doslej v primerjavi s padavinskimi razmerami bolj malo obravnavana Razlogi za to so bili objektivnega značaja. Opazovanja tega elementa na naših tleh so bila v preteklosti še zelo skromna in nepopolna, za rutinsko temeljno obdelavo pridobljenega dokumen-tarija ni bilo pravih pogojev. Šele po drugi vojni so se razmere bistveno spremenile na boljše. Pospešeni gospodarski razvoj socialistične družbe je narekoval in omogočil med drugim tudi razširjenje in učvrstitev dejavnosti Hidrometeorološkega zavoda SRS: vzpostavljeno je bilo zadosti gosto opazovalno omrežje, okrepljena je bila notranja organizacija dela v Zavodu s pomočjo večjega števila strokovno usposobljenih opazovalcev in dokumentalistov ter analitikov za kritični pretres tako starejšega kot tekočega gradiva. Tako okrepljena dejavnost, ki že dosega mednarodno raven, daje solidno podlago tudi za takšne raziskovalne naloge, kakršno si je nadel avtor pričujoče razprave. S Furlanovo razpravo smo dobili dosti izčrpno, čeprav, kot pravi sam, le »osnovno karakteristiko temperaturnih razmer za Slovenijo«. Ugotovitev gotovo velja, ako upoštevamo, da doslej sploh nismo imeli izčrpnejšega prikaza uveljavljanja tega klimatskega elementa v našem ozemeljskem območju, a je glede na vsebino razprave preskromna. Obravnava je namreč bolj pretenciozna in precej preseže klimatografsko zasnovo. Prav zaradi tega še posebej zbuja pozornost in sicer zlasti z vidika klimatološke teorije, katerega pa v okviru poročila o razpravi ne kaže širše odpirati. Z vidika praktične uporabljivosti je poznavanje uveljavljanja podnebnih elementov v določeni regionalni enoti koristno predvsem zato, ker omogoča razved v prostorskem razporejanju njihovih vrednosti. Za usmerjevalne tendence razvoja mnogih panog sodobnega družbenega življenja je takšen razved celo neobhodno potreben: prav posebno velja to za kmetijstvo, energetiko, promet, turizem, komunalno gospodarstvo in urbanistično urejanje, skratka za vse panoge, ki morajo računati z optimalno izrabljivostjo faktorjev zemljepisnega prostora. Vrednosti podnebnih elementov so ali statične, kakor jih razkrivajo povprečja ali pa so dinamične. Slednje so izražene na razne načine, bodisi z absolutno spremenljivostjo v času in prostoru (nihanja, razponi, gradienti itd.), bodisi z vlogo, ki jo imajo povezane z vrednostmi drugih elementov v vremenskih dogajanjih. Pri določevanju modernih klimatskih karakteristik postajajo dinamične vrednosti elementov vedno bolj predmet pozornosti in obdelave. Od tod izvirajo tudi vedno glasnejše zahteve po razvoju dinamične klimatologi je in njenih metodoloških premis. Seveda, zahteve so eno, njihova zadovoljitev in realizacija ustreznih proučevanj pa drugo. Vse kaže, da bodo metode regionalistične dinamične ki im a tologije dognane šele po posredovanju rezutatov dela, katerega bodo predhodno opravile dinamično klimatološke raziskave lokalnih območij. Edino le-te so zaenkrat realne in eksaktno izvedljive. Njihovi rezultati, ki bodo hkrati aktualizirani zaradi neposredne praktične izrabi ji vos ti, bodo obogatili stvarno in metodološko plat klimatologife do takšne mere, da bo mogoče uspešno preiti k regionalno-klimatskim proučevanjem po zasnovi dinamične klimatologi je. V sedanjem stadiju razvoja discipline moramo torej računati, dejal bi, z obrnjeno situacijo: če je klasična klimatologija utrla pot klimatografiji lokalitet, bo po vsej verjetnosti poslej dinamična klimatologija lokalitet utirala pot novi regionalni klimatografiji. Zgornje misli navajam zato, ker pri Furlanovem obravnavanju temperatur na Slovenskem dobro občutimo napor, ki ga je vložil avtor z namenom, da bi premagal dvom v zadostnost ustrezne karakteristike s pomočjo povprečij, torej statičnih vrednosti. Ta dvom je dejansko vodil avtorja do izbire ali naj krene po poti klasične ali pa po poti (še ne izoblikovane) dinamične kliimatolo-gije. Ostal je na razpotju -— seveda ne po lastni krivdi. Zato pa je poizkusil najti posebno pot in sicer tako, da je razmotrivanje zasnoval dokaj širokopotezno in z več različnih izhodišč. Oboje se zrcali že v sami razvrstitvi obravnavanja glavne snovi, ki je drugačna kot smo jo vajeni. Razmotrivanju absolutnih ekstremnih temperatur na začetku sledi tisto srednjih ekstremov in na kraju srednjih mesečnih temperatur. Razlog za tak postopek navaja avtor v povzetku takole: »Če hočemo odkrivati zakonitosti, kako učinkujejo posamezni klimatski faktorji na višino srednjih temperatur, potem moramo spoznati najprej, kako vplivajo omenjeni faktorji na komponente, iz katerih dobimo srednjo temperaturo«. Sklep je logičen in je tudi v skladu s težnjami, naj bi srednje vrednosti doolčevali na podlagi ekstremov in ne, kot doslej, na podlagi s terminskimi opazovanji ugotovljenih vrednosti. (Temu je avtor posvetil posebno poglavje z namenom, da bi komparacija srednjih mesečnih vrednosti, pridobljenih na en in drugi način, potrdila upravičenost težnje). Toda ugotoviti moramo sledeče: 1. Ravnanje po označenem sklepu je avtorja nujno speljalo stran od prvotne naloge in v območje meteoroloških raziskav. Celotni kontekst je zaradi tega zamotan, prepleten z razčiščevanji cele vrste posebnih problemov, izmed katerih bi vsak zase zaslužil temeljito obravnavo. 2. Izvedba sklepu sledeče namere je ostala torzo, kajti dosledno bi morala biti enako podrobno kot najhladnejše in najtoplejše letno razdobje preanalizirana tudi vsa vmesna razdobja. Prav tako tudi ne samo glede na neke reprezentativne (dejansko samo anticiklonalne) vremenske procese, ampak glede na vse, ki se razvrščajo v teku leta. Nastopi seveda vprašanje, kako izvesti tako obsežno in zahtevno delo za celotno regionalno področje? Posebnost so težave, s katerimi se je avtor spoprijemal pri svojem postopku odkrivanja zakonitosti učinkvanja klimogenetskih faktorjev na ekstremne in srednje temperature. Zdi se, da je sam tovrstne težave občutil manj kot jih občuti bralec in jih bo še celo občutil uporabnik razprave. Mislim tu zlasti na primerljivost podatkov temperaturnih postaj z najrazličnejšo lokacijsko determinacijo. Nekaj podobnega velja za valoriziranje vplivov zunanjih klimogenetskih faktorjev, ki je včasih preočitno subjektivizirano, prilagojeno avtorjevi zamisli (rprim. tolmačenja vpliva Jadranskega morja na str. 119—120 in na str. 124!). V mnogih primerih sta primerljivost podatkov in vplivnost faktorjev bolj sporna kot meni avtor, ki je zategadelj tudi zadevnim tolmačenjem oziroma zaključkom posredno omajal trdnost in prepričljivost. Poleg ekstremnih in srednjih mesečnih temperaturnih vrednosti je v knjigi obravnavan tudi normalni temperaturni razvoj na Slovenskem. Temu je posvečeno sicer posebno poglavje, zasnovano na razmotrivanju karakterističnih odnošajev med singularitetami in temperaturami, ugotovljenimi za Ljubljano. (Skoda le, da so indeksi izraženi v obliki odstotkov verjetnosti nastopanja določenih temperatur in ne direktno kar s srednjimi dnevnimi tempraturami, kar bi poenostavilo prikaz in tudi zvečalo uporabnost!) Dejansko pa sodijo k pretresanju normalnega temperaturnega razvoja tudi v prejšnja poglavja vpleteni razdelki o medmesečnih razlikah temperatur. Zato bi bilo umestneje obravnavanje temperaturnega razvoja združiti pod enotnim naslovom, čeprav je izvajano z dvoje različnih izhodišč. Prepričan sem namreč, da je prav temperaturni razvoj zelo hvaležen predmet raziskave po eni strani z vidika aplikativne pomembnosti, po drugi strani pa zato. ker daje dosti pobud za utemeljevanje metodoloških premis dinamične klimatologije. Celotno delo, ki ga je opravil in ga nam predstavil dr. Furlan s svojo razpravo, ima v osnovi dokumentarni* v izvedbi ter interpretaciji pa pionirski značaj. Glede na prvo zasluži absolutno priznanje in pohvalo, glede na drugo pa prav tako priznanje s pridržkom, da bi v primeru nekaj manj pretencioznosti bilo sicer skromnejše, a po vsej verjetnosti tehtnejše. Cene Malovrh Avguštin Lali, Ljubljansko barje. Problemi urejevanja in gospodarskega izkoriščanja v obdobju 1945—1961, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 19, Inštitut za geografijo, 9, Ljubljana 1965. Stran 193. Ljubljansko barje je že od nekdaj privlačevalo pozorno-st različnih raziskovalcev in strokovnjakov. Pretežna večina del o Barju se je sicer ukvarjala s problemi njegove melioracije (Gruber, Podhagsky, Uhlir), nekatera pa so skušala prikazati ta zanimivi predel naše domovine tudi z geološkega (Desch-mann, Rakovec), hidrološkega (Hochenwart, Kramer), geomorfološkega (Melik), historičnogeografskega (Melik) ali naselbinskega (Habič, Melik) vidika. V nasprotju z dosedanjimi razpravami si je Avguštin Lah v svoji knjigi, ki je izšla kot publikacija SÄZU oE dvajsetletnici osvoboditve, zastavil nalogo, da predstavi Ljubljansko barje v luči problemov urejanja in gospodarskega izkoriščanja v obdobju 1945—1961. Pri tem se je podrobneje lotil nekaterih vprašanj, ki so jih dosedanje raziskave po krivici puščale ob strani kot manj pomembne. Večina dosedanjih proučitev Barja se je namreč ustavljala pri geološko-hidrološko-geomorfoloških problemih melioriranja. Ti so prav gotovo zanimivi in podlaga vsakemu razmišljanju, kaj storiti s to okr. 16.330 ha obširno zamočvirjeno pokrajino, kako jo osušiti in kako njeno gospodarsko izrabo intenzivirati. Današnja spoznanja pa nas opozarjajo, da so bile dosedanje raziskave, kakor so bile neobhodne, vendarle hudo enostranske in da so svoje pobude vse preveč gradile na poenostavljanju. Veliko premalo so upoštevale, da tudi za barjansko pokrajino velja, da so pojavi med seboj tesno povezani v kompleksno celoto in da sprememba vsakega posameznega faktorja nujno povzroči vrsto zaželenih ali škodljivih posledic (npr. v pedologiji tal, uvajanju novih kultur). Značilno, je da so ta spoznanja razmeroma pozno prodrla v zavest načrtovalcev. Lah nam v poglavju, kjer opisuje povojne melioracije in napore pri kultiviranju tal. veliko pripoveduje o tem in treba mu je verjeti, saj navaja dovolj prepričljivih dokazov. Številnim načrtovalcem barjanske prihodnosti pa lahko očitamo še drugo pomanjkljivost. V svojih razglabljanjih so vse premalo upoštevali družbenoekonomske spremembe, ki jih je od prvih meliorativnih poskusov pred dvesto leti, zlasti pa od leta 1945 sem, doživela ta regija bodisi zaradi neposrednega vpliva Ljubljane, deagrarizacije ali pa zaradi drugih posledic socialnoekonomske transformacije. Velika vrednost Lahove razprave je prav v tem, da je skušal te in še nekatere druge pomanjkljivosti v dosedanjem raziskovanju Barja zapolniti ali pa vsaj probleme osvetliti z novih zornih kotov. Zaradi tega ne preseneča, da avtor v prvem poglavju svoje razprave, ki nosi naslov >prirodne osnove za kmetijsko izkoriščanje Barja«, govori predvsem o pedoloških razmerah, o tipih prsti im njihovi vrednosti za kmetijstvo in o značilnostih pedogenetskega procesa. Brez dvoma je pedologija eden izmed ključev, ki odloča o uspešnosti ali neuspešnosti hidromelioracij in o gospodarski rentabilnosti naložb v barjansko kmetijstvo. Seveda razmere še zdaleč niso tako preproste kakor bi se dalo sklepati na prvi pogled. Avtor opozarja, da nastopa na Barju v pestri prepletenosti več vrst prsti ali tal, ki se glede na nekdanje jezerske sedimente, proces zaraščanja jezera, množino mineralnih snovi ter gladino talne vode menjavajo že na krajše razdalje. Značilna je tudi ugotovitev, da večina dognanj o pedološki sestavi Barja izvira iz povojnih raziskav, medtem ko so pri starejših razglabljanjih tej problematiki posvečali manj pozornosti. Zato je avtorjeva misel, da uspešnost melioracij v veliki meri zavisi od skrbnih in sistematičnih znanstvenih raziskav vseh pokrajinskih elementov in ne samo od hidrotehničnih del, edino pravilna. V drugem poglavju obravnava avtor sedanje kmetijsko in gozdno gospodarstvo na Barju. Analizira obseg in pomen posameznih zemljiških kategorij kakor tudi gospodarjenje v zasebnem in zlasti v družbenem sektorju kmetijstva. Slednji je v povojnem razdobju doživel izreden razmah, tako glede pridobivanja površin (ca. 20 % tal je v njegovi lasti) kakor tudi glede investiranja in večanja proizvodnje. Avtorju je treba pritrditi, da so edino veliki socialistični kmetijski obrati zmožni uspešno premagovati neštete težave, ki se stavijo kmetovalcem pri njihovih naporih za intenziviranje barjanskega kmetovanja na pot. Socializacija barjanskega kmetijstva je smiselna in upravičena še diz enega razloga. Avtor navaja v zadnjem poglavju, kjer govori o družbenogeografskih razmerah na Bariu, da so privatni kmetovalci zaradi zaposlovanja v neagrarnih poklicih čedalje manj zainteresirani na agrarnem gospodarjenju. Sedaj je na Barju samo še okrog 18% kmečkega prebivalstva in le v nekaterih območjih (npr. na vršaju Iške) deagrarizacija še ni bistveno načela stare ruralne družbe. — Glede barjanskega kmetijstva sodi. da je že po tradiciji usmerjeno v mlečno ali mesno živinorejo. To pot so ubrala tudi nova socialistična posestva in je edino smiselna. Manj uspešni pa so bili dosedanji poskusi z vrtnarstvom. Avtor zavrača misel o pogozdovanju Barja, razen v primerih, ko gre za zaščitne gozdne pasove. Posebno, krajše poglavje prikazuje načrte o hidromelioraciji Barja in diskusije okoli njih. Avtor se zavzema za izgradnjo polderjev (idejni načrt ing. Kerina), ker ta omogoča postopno melioriranje velikih območij Barja in dopušča istočasno osuševanje in namakanje. Razen tega je primeren za sodobno organizacijo kmetijske proizvodnje v okviru velikih socialističnih posestev. V samo diskusijo o tehničnih vprašan jih se sicer ne spušča, vendar pa opozarja na številne težave in nepojasnjene probleme tega svojstvenega geografskega okolja, na katere bodo naleteli pri izvajanju načrtov. Družbenogeografske razmere so orisane v zadnjem poglavju. V njem avtor prikazuje, kako daljnosežne spremembe je doživelo barjansko prebivalstvo v poslednjih dveh desetletjih: splošen porast prebivalstva, upadanje in staranje kmečkega prebivalstva, zaposlovanje v lokalni industriji na Vrhniki, v Borovnici, v Podpeči in na Igu, čedalje močnejše odhajanje na delo v Ljub-liano, transformacijo privatnih kmetijskih obratov, pojav, da je večina aktivnih prebivalcev z Barja zaposlena v terciarnih dejavnostih i‘td. Na koncu prikazuje še posledice socialnoekonomske preobrazbe v zunanji in notranji podobi naselij. Razprava je opremljena z 42 fotografijami, 23 grafikoni in kartodiagrami in šestimi kartami. Grafično so lepo izdelani, le pri nekaterih kartogramih pogrešamo vsaj nekaj skromnih obrisov konfiguracije regije, kar bi njihovo geografsko privlačnost precej povečalo. Lahova knjiga je živo pisana. Polna je raznovrstnih novih ugotovitev in spoznanj, ki so rezultat temeljitega geografskega proučevanja in poznavanja regionalnih razmer. Končno je v njej tudi veliko pobud za prakso. Zdi se nam, da je v tem pogledu dober primer tistega, kar si v geografiji predstavljamo pod aplikacijo naše vede. Igor Vrišer Julij Titi. Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Izdala Založba Lipa, Koper 1965. Strani 156, 41 kart in fotografij, od tega 10 v prilogi. Študija je napisana kot doktorska disertacija. Obsega uvod, sedem poglavij ter zaključek in perspektive. V uvodu si avtor zastavi kot osnovno nalogo razprave pojasniti današnjo podobo koprske podeželske pokrajine ter njene osnovne družbeno-geografske probleme. Pri tem nakaže, da se koprsko podeželje deli na dva naravnogeografska predela, na severozahodni del ob obali, s pokrajinskim licem goric in prevlado mediteranskega podnebja in na jugovzhodni del, ki obsega višje planote, kjer se občutijo močni kontinentalni vplivi. Y prvem in drugem poglavju avtor na temelju katastrskega in statističnega gradiva ter na osnovi lastnih proučevanj v pokrajini nazorno slika spremembe izrabe zemljišča od začetka preteklega stoletja do današnjih dni. V tretjem poglavju analizira naselja, ki so nastala kot odraz različnih zemljiško posestnih odnosov. Posebno pozornost posveča nastanku in razvoju kazet (sezonskih hiš-ic paolunoo, t.j. kmetovalcev bivajočih v obalnih mestih), liaciendstm (domovi veleposestnikov), mlinarskim hišicam in solinarskim hišicam. V četrtem poglavju obravnava kulturne terase. Avtor najprej klasificira kulturne terase po velikosti in tehniki gradnje, ki sta odraz prevladujočega činitelja naravnogeografskih razmer (talne in mikroklimatske razmere, nagib pobočja, nadmorska Aišina itd). V nadaljnjem obravnavanju klasificira terase glede na način izrabe. Pri tem loči vinogradniško-poljedelske terase, sadjarsko-vinogradniške terase in čiste vrtnarske terase ter moderne vinogradniške ter čiste sadjarske terase. V petem poglavju govori o povezanosti koprskega podeželja s Trstom in drugimi mesti ter ugotavlja, da je bilo to področje vse do 1941 močno navezano na Trst. Kljub temu, da je splošni politični in družbeno ekonomski razvoj povzročal stalno spreminjanje izrabe zemljišča in menjavo kultur, sta na splošno oba naravnogeografska predela ostala pri istih osnovnih usmeritvah. Severozahodni predel je prodajal v Trst poljedelske, jugovzhodni predel pa živinorejske proizvode. Obdobje po osvoboditvi prinese na koprsko podeželje izredno močne spremembe. Odseljevanje ter možnost zaposlitve v neagrarnih panogah gospodarstva in s tem možnost boljšega zaslužka povzroči naglo opuščanje poljedelstva in živinoreje ter opuščanje teras. Šesto poglavje govori o domačih neagrarnih gospodarskih panogah, t.j. o mlinarstvu, peki kruha, pranju perila in gostinstvu, s katerimi si je človek v skromnih naravnih razmerah koprskega podeželja skušal pridobivati dodatne dohodke. Mline ob Rižani, Drnici in Dragonji, ki so nekoč mleli za celo Severno Istro in Trst, je ustavila uvedba parnega stroja. Peka kruha za Trst in druga mesta, ki je bila razširjena predvsem v predelih, kjer niso gojili intenzivnih poljedelskih kultur (vinska trta, povrtnine), je donašala znatne dohodke vse do konca prve svetovne vojne. Pranje perila za potrebe Trsta še je najbolj razmahnilo med obema vojnama in še do danes kljub državni meji in modernim pralnim strojem ni popolnoma zamrlo. Zadnje poglavje obravnava populacijske učinke gospodarskega razvoja ter med drugim analizira sezonsko zaposlitev kmetov iz jugovzhodnega predela v obalnih področjih severozahoda, odhajanje na delo v Trst, migracije in razvoj poklicne strukture in števila prebivalstva. Kot je že v posvetilo napisal prof. Svetozar Ilešič, nam največ novega prinašajo poglavja o nekdanjih neagrarnih dejavnostih na koprskem podeželju, o razvoju zemljiške posesti in poglavje o kulturnih terasah. V poslednjem od navedenih poglavij je Titi zelo uspešno prikazal pomen in vrednost naravno geografskih osnov koprske podeželske pokrajine za kmetijsko izrabo tal v različnih obdobjih družbeno ekonomskega razvoja. Nakazal je vrsto zakonitosti in soodvisnosti med razvojem agrotehnike, razvojem teras in menjanjem vrednosti človekovega delovnega časa. Poglavje o kulturnih terasah ne pomeni samo znatnega prispevka k razvoju geografske znanosti, temveč je tudi koristen doprinos k smiselnemu urejevanju tega prostora v bodočnosti. Titlova študija je razjasnila socialnogeografske probleme koprskega podeželja predvsem s historično-genetske strani. Za razumevanje današnje so-cialnogeografske podobe pa bi bilo potrebno razjasniti še vrsto vprašanj npr.: Kakšna je socialna diferenciacija mod kmeti? Kako je vplivala velikost kmetij na ohranitev posesti v času intenzivnega prehajanja kmetij v roke veleposestnikov in drugih neagrarnih lastnikov? Kakšen pomen imata danes velikost ^ posesti in razdrobljenost parcel na preslajanje prebivalstva? Kje so področja sedanje in bodoče deagrarizacije in urbanizaciji podvržena področja? Kakšne so današnje potencialne možnosti koprskega podeželja za agrarno proizvodnjo v privatnem in družbenem sektorju? Kako vplivajo na agrarno proizvodnjo turizem, maloobmejni promet in gradnja počitniških domov itd.? Vsa ta vprašanja pa zahtevajo obširne raziskave in bi presegla možnosti posa- mezilika, zato so ostala neobdelana. Kljub navedenim nerazjasnjenim vprašanjem Titlova študija ni važna samo za spoznavanje problemov koprskega podeželja, temveč je pomemben prispevek k raziskovanju sredozemske kulturne pokrajine. Nihče, ki se bavi s temi problemi, je ne bo mogel prezreti. Jakob Medved Drago Meze, Gornja Savinjska dolina. Nova dognanja o geomorfoLo-škem razvoju pokrajine. SAZU. Razred za prirodoslovne in medicinske vede. Dela 20. Inštitut za geografijo 10. Ljubljana 1966. str. 199. Študija o inorfogenetskem razvoju Gornje Savinjske doline daleč presega okvir lokalne študije. Iz nje ne dobimo samo nove podobe o genezi doline in bližnjih planot, marveč tudi izčrpno sliko avtorjevih pogledov na temeljna vprašanja, s katerimi se ukvarja sodobna geomorfološka znanost. Misli so še toliko sočnejše, ker se je avtor globoko zagrizel v probleme tega dela alpskega sveta in ker dokumentira svoje poglede z bogatim gradivom, ki ga je nabral pri zelo sistematičnem in večletnem terenskem delu. V celoti je to temeljno delo in spada v okvir tistih najnovejših študij, ki orjejo ledino in z obilnim gradivom prispevajo k uveljavljanju moderne geomorfološke misli. Po krajšem uvodu, v katerem predstavi avtor poglavitne regije obravnavane pokrajine, sledi zelo obsežno poglavje o geoloških in petrografskih karakteristikah Gornje Savinjske doline. Tu Meze vseskozi opozarja tudi na poglavitne morfološke oblike, ki so nastale na teh ali onih kameninah oziroma počeh; obenem pa skuša dopolniti to še s pripombami o poselitvi in izrabi tal. Iz poglavja o predkvartarnem razvoju Gornje Savinjske doline kaže opozoriti predvsem na ugotovitev, da visokogorski svet po nastanku obsežnih uravnav ni več doživel večjih tektonskih premikov in da so tako višinske razlike med posameznimi planotami rezultat eksogenih, predvsem fluvialnili procesov. Tako so obsežni ostanki pontskega oziroma panonskega površja, ki so se ohranili na Veliki planini, Menini,, v Smrekovškem pogorju in na Golteh vrezani v še višji svet Dleskovške planote in Raduhe ter se preko markantnih tektonskih poči znižujejo proti vzhodu. Sredi žive razprave, ki se odvija v geomorfološki znanstveni literaturi o tem, kako je pri preoblikovanju ravnot in nižjih teras vrezanih v živo apniško skalo upoštevati korozijske oziroma erozijske procese, daje avtor močan poudarek fluviatilniin procesom. Prav reke naj bi z bočnim vrezovanjem izdelale obsežne ravnike. To velja po njegovem mnenju še posebno za Dobroveljsko planoto, kjer je našel razen posameznih kremenovih prodnikov tudi večja nahajališča kremenovega proda. Meze meni. da je tako obsolutna prevlada kremenovega proda v teh sedimentih rezultat kasnejših procesov preperevanja, pri čemer so se karbonati, ki sestavljajo bližnje zaledje, raztopili. Ta avtorjeva domneva je še toliko bolj zanimiva, ker se javljajo poleg tega mnenja v geomorfološki literaturi tudi teze, da je bil v dobi. ko se je odlagal ustrezajoči prod, drugje po Sloveniji kremenov prod prevladujoči sestavni del nasutine in da so karbonati povečini prepereli še predno so dosegli doline. S tem da daje avtor pri oblikovanju reliefa eksogenim procesom tako močan poudarek in da negira pomembnejšo vlogo tektonike pri oblikovanju reliefa, pa ne omalovažuje pomena starejše tektonike. Vseskozi močno podčrtava. kako je današnje hidrografsko omrežje navezano prav na tektonske poči, kjer so kamenine močneje pretrte. obenem pa se vrivajo tu med apniške gmote tudi fragmenti odpornih vododržnih kamenin, kjer je prišlo posebno v fazi poglabljanja do izdatne selektivne erozije. Tako so v slabo odpornih, nepropustnih kameninah nastale obsežna Gornjegrajska kotlina z Mozirsko kotlinico, široki povirji Lučnice v Podvolovljeku in Drete nad Šmiklavžein ter končno še široka dolina Savinje in Drete v dnu Gornjegrajske kotline med Bočno, Šentjanžem in Nazarji. Zaradi te selektivne erozije se je tekom razvoja v Savinjski dolini močno spremenila tudi sama razprostranjenost posameznih kamenin. Ob tem kaže opozoriti predvsem na avtorjeva dognanja na Dobroveljski planoti, kjer je ohranjen keratofir, ki je prekrival prvotno zelo obsežne površine, danes pa je samo še fragmentarno ohranjen. Zelo zanimiva je tudi njegova ugotovitev, da se je vzporedno s krčenjem površin, prekritih s keratofirjem, vršilo tudi prestavljanje hidrografskega omrežja v kraško notranjost. Vzporedno s tem razvojem so nastale na planoti številne suhe doline. Te pa ugotavlja avtor tudi na Golteh in na jugovzhodnem pobočju Raduhe; poleg samega proda so mu pomemben dokaz za že izrečeno domnevo, da so linearno tekoče vode odigrale najpomembnejšo vlogo pri oblikovanju planot. Na osnovi najdbe boksita na vznožju Dobroveljske planote na 15— 20 m visoki terasi severozahodno od Kokarij pa avtor domneva, da je erozija v terciarju že segla do te globine. Domneva, da se je to vrezovanje vršilo v zgornjem pliocenu; sicer pa je pustil to vprašanje, zaradi neznane starosti čez odloženih ilovnatih sedimentov, ki so posebno na široko ohranjeni med Dreto in Savinjo, še odprto. Na misel, da je bila Gornja Savinjska dolina ob začetku pleistocena v glavnih obrisih že izdelana, je Mezeta napotila tudi najdba drobnozrnatih breč oziroma brečastega konglomerata z rdečim lepilom, ki seže na številnih krajih še pod ledenodobno nasutino v dnu dolin in ga po njegovem mnenju s procesi iz časa kvartarja skoraj ni mogoče posrečeno razložiti. Poglavju o kvartarnem razvoju Gornje Savinjske doline je posvetil Meze čez dve tretjini knjige. Pri tem se ni ustavil samo ob vprašanju zaledenelosti in zasneženosti alpskih grebenov in bližnjih visokih planot, marveč je podrobno in z najsodobnejšimi metodami proučil tudi hladnodobni razvoj nepoledenelega sveta z vsemi zelo številnimi in zapletenimi procesi. Ko opisuje zaledenelost Gornje Savinjske doline, ugotavlja, da je bil ledenik v Matkovem kotu veliko obsežnejši, kot je domneval Lucerna, in da se je celo združeval z ledenikom iz Logarske doline. Primerjajoč rezultate iz obeh dolin z bližnjo Potočko zijalko, kjer je izvršil Brodar podrobno strati-grafijo jamskih plasti, je prišel do zaključka, da so se nam tudi tukaj iz viirniske dobe ohranili sledovi treh poledenitvenih sunkov; tako se je postavil na stališče tistih avtorjev, ki delijo würmsko dobo na tri faze z dvema izrazitima vmesnima toplejšima obdobjema. Zanimivo bi bilo s tem v zvezi ugotoviti tudi eventualne razločke v preperelosti enega in drugega gradiva, posebno še, ker tudi pelodna analiza jezerskih ilovic, ki se nahajajo med morenami in čez odloženim prodom, vsaj v Logarski dolini ne kažejo znakov toplejšega podnebja. Izredno zanimive so tudi ugotovitve o močni zaledenelosti Raduhe v zadnji ledeni dobi. Tako je avtor ugotovil, da so se posebno na njeni jugovzhodni sirani razvili zelo obsežni ledeniki. Led se je s poglavitnega zbirnega centra na planini Loka pomikal po dolini Lakovnikovega potoka, segel do Savinje in še čez ter odložil pri Jezerniku na njeni desni strani velike množine mo-renskega gradiva. Z levim odcepkom je segel isti ledenik tudi proti Prodniku in Suhadolniku ter tudi tu odložil veliko ledeniškega drobirja. Manjši ledeniki so se zadrževali tudi drugod okrog osrednjega grebena Raduhe. Meze dolmneva, da jc bilo v wiirmu tudi Smrekovško pogorje delno zaledenelo. Znatne ledene mase so se zbirale tudi na Menini in na Golteh, vendar sc z njih niso spuščali obsežnejši ledeniki, ki bi segli tudi po dolinah. Ko obravnava Meze ledeniško eksaracijo, prihaja tudi on do zaključka, da je bila prav neznatna, saj ledeniki niso bili sposobni ödstraniti niti nespri-jetega drobirja in jezerskih sedimentov, še manj pa so se mogli uveljaviti pri poglabljanju dolin v živoskalni osnovi. S poledenitvami v dolini Savinje povezuje Meze tudi konglomerat in prod navzdol po dolini Savinje, kamor ni več segla zaledenitev. Po zelo podrobnih raziskavah teras in samih sedimentov v njih je ugotovil sedem pleistocen-skih akumulacijskih faz. Gradivo najstarejše od njih sestavlja teraso z debelo preperelino, ki se nahaja okrog 80 m nad današnjim dolinskim dnom. Konglomerat, ki se nahaja globlje v dolini, torej bliže dolinskemu dnu, pa je po avtorjevem mnenju mlajši, čeprav ni mogel določiti starosti, saj se nahaja povsod pod višino mlajše, domnevno würmske prodne akumulacije in se zato na njem prvotna preperelina ni ohranila. Pod würmsko nasutino je našel Meze rahlo sprijet prod. ki utegne pripadati samostojni akumulaciji. Prod würmske in poznowürmske dobe pa se je odložil v štirih akumulacijskih fazah. Izredno zanimiva so tudi poglavja, v katerih avtor zelo sistematično obravnava periglaeialni pobočni material, ki izvira iz dveh hladnih obdobij in se povezuje z istodobno nasutino v dolinah. Proučil je številne zveze med pobočnim gradivom in nasutino v dolinah ter prišel do zaključka, da je prav ta pospešeni dotok drobirja po pobočjih v doline s pomočjo soliflukcije pripeljal do pospešenega nasipanja in nastanka obsežnih periglacialnih vršajev. V svojem delu je Meze podrobno proučil tudi stik med to nasutino potokov iz nepoledenelega sveta ter nasutino Savinje, ki je prinašala izpod ledenikov obilo proda. Te raziskave so potrdile dognanja iz doline Kamniške Bistrice na južni strani Kamniških Alp in pokazale, kako so tudi tu posebno na začetku würmske dobe največ proda prenašali periglaeialni potoki in kako se je šele kasneje okrepila akumulacijska sposobnost Savinje, ki je z obilnim prodom, ki ga je odnašala izpod ledenikov, na številnih krajih celo prekrila ali spodrezala nasutino potokov z nepoledenelega obrobja. Dragocen prispevek h kvartarni geomorfologiji pomenijo tudi drobne in zelo zamudne analize geneze prepereline na würmskih terasah. Pri tem je Meze ugotovil, da je silikatni prod veliko intenzivneje prepereval kot karbonatni in da je zato preperelina na terasah, ki jih sestavljajo silikatni prodniki, veliko debelejša. Te ugotovitve so izrednega pomena posebno za korelacijo teras z različno nasutino. Ob koncu tega kratkega pregleda poglavitnih rezultatov Mezetove študije nat še podčrtamo, da je izvršil avtor pri analizi najrazličnejšega materiala tudi podrobne granulacijske in petrografske ter pelodne analize in tudi številne meritve zaobljenosti proda. Dokumentacijo bogatijo tudi številne zelo dobre slike ter priložena karta, ki je kljub obilici podatkov, ki so nanešeni nanjo, zelo pregledna in kaže yelik tehnični napredek. Milan Šifrer Milan Natek, Žalec — naselje in prebivalstvo. (Prispevek h gradivu za geografijo žalskega naselja). Dane Debič, Zasnove urbanizacije v žalski občini. Savinjski zbornik. Celje 1965, str. 7—71. V naših periodičnih in priložnostnih krajevnih zbornikih že od nekdaj izhaja precej študij, ki jih napišejo naši geografi ali pa takih, ki geografe zanimajo. Ker pa ne izidejo v strokovnem tisku, jih geografi včasih boli prezremo kakor to zaslužijo. Zato smo v »Geografskem vestniku« zmerom čutili dolžnost, da na njih vsaj na kratko opozorimo. Tako prinaša tudi zadnji ^Savinjski zbornik«, ki je izšel ob priliki proslave dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, dve študiji o Žalcu oziroma o žalski občini, ki nas morata zanimati. M. Natek je v svoji študiji solidno obdelal zgodovinske, demografsko statistične in katastrske podatke za Žalec in nam plastično naslikal naselbinski, predvsem pa še prebivalstveni sloj tega najmlajšega slovenskega mesta, Še nosebno podrobno je obdelan razvoj zemljiško-posestne strukture od 1. 1826 dalje. To poglavje skuša prispevati tudi k splošni metodologiji takih proučevani. Bolj na kratko ie odpravljen razvoi samega naselja, kjer bi si marsikdo želel kaj več o tipih hiš. ki zrcalijo različne razvojne faze. pa o tem. kako se ie tloris novih delov naselja vrastel v podedovano zemljiško-razde-litveno sliko. Natkovo študiio v nekem smislu dopolnjuje bolj urbanistično-načrtovalna analiza Daneta Debiča. le da so v njej razen Žalca obravnavjina tudi ostala štiri, že od nekdaj močno neagrarna naselja današnje žalske občine Šempeter. Polzela, Vransko in Prebold. S. T. Zbornik VII. kongresa geografa SFRJ u SR Hrvafskoj od 23. do 30. 11. 1964. Zagreb 1964. Izdalo Geografsko društvo Hrvatske. Strani 583. Geografsko društvo Hrvatske se je potrudilo, da je zbornik o našem zadnjem kongresu izšel sorazmerno kmalu po kongresu in s tem obdržal svojo aktualnost. Redakcija je zbornik uredila na podobni osnovi kakor je bil urejen že zbornik VI. kongresa v Sloveniji. S tem dobiva ta naša občasna publikacija, ki vkljub vsem slabostim naših kongresov vendar pomeni nekakšno zrcalo celotnega razvoja geografije v Jugoslaviji, svojo ustaljeno obliko in okvir. Nedvomno je še posebno koristno, da se v njej objavljajo tudi dokaj obsežni povzetki diskusij. Ker je bil zagrebški kongres naš prvi kongres, na katerem smo poskušali opustiti delo po posameznih sekcijah ter razpravljanje o specialnih problemih prepustiti simpozijem, je v zagrebškem zborniku še bolj kot doslej glavni poudarek na načelni in metodološki problematiki^ Seveda bo tak sistem našega skupnega dela, če se obdrži, tudi zahteval, da zares organiziramo uspešne specialne zvezne simpozije ter da tudi o njih izdamo ustrezne publikacije. Na žalost — z redkimi izjemami — ne kaže, da bi v razdobju do prihodnjega kongresa 1. 1968 v Makedoniji v tej smeri kaj prida Iz nove književnosti o krasu Maksimovič A. G., Osnovi karstovedenija, t. 1. Vopmsi morfologii karsta, speleologiii i gidrogeologii karsta. Permski Gosudarstvennij Universitet. Perm 196.3. Strani 445. L. 194? je bila v Permu na Uralu konferenca o krasu, ki je poudarila pomembnost raziskovanja krasa in predlagala, da se čim prej uvedejo predavanja iz krasoslovja in speleologije za študente geoloških in geografskih ved. S takimi predavanji je na univerzi v Permu istega leta začel A. G. Maksimovič, avtor knjige, o kateri poročamo. Maksimovič proučuje kras že od 1. 1930, predvsem na Kavkazu, Krimu in Uralu, obiskal pa je kraške predele tudi na Češkoslovaškem in drugod. V predgovoru knjige, ki pomeni šele prvi zvezek širše zasnovanega dela, opiše avtor vede, ki se ukvarjajo z raziskovanjem krasa in se dotakne tudi nekaterih terminoloških vprašanj. Kronološko omeni dosedanje raziskovanje krasa v Sovjetski zvezi, doktorska dela s krasa, tečaje in seminarje ter omenja svetovne publikacije, ki prinašajo razprave o vprašanjih krasa. Med drugimi našteje tudi naša *Acta Carsologica« in zagrebško publikacijo »Speleolog«. Zatem so našteti vsi dosedanji mednarodni in nekateri nacionalni kongresi ter drugi sestanki. Osnove zakrasovanja so predmet prvega dela knjige. Tu obravnava avtor tipe krasa in kamenine, na katerih se uveljavlja zakrasovanje, vodo-propustnih kraških kamenin in vodo v krasu. Omenja sedem hidrodinamičnih zon: zono površinske cirkulacije, zono pronicanja, prehodno zono. zono horizontalne cirkulacije, zono sifonske cirkulacije, zono cirkulacije pod lokalno erozijsko bazo in zono globinske cirkulacije. Zadnji dve zoni sežeta že pod nivo bližnjih rečnih dolin. Na teh hidrodinamičnih zonah je zasnovano vse delo. Pri tem je kras postavljen v tesno povezavo z drugimi geod.inamičnimi procesi. V tretjem poglavju so obdelana vprašanja kraške morfologije. Opisane so glavne kraške oblike (mikro-, mezo- in -fflaTJro-oblike). oblike v različnih hidrodinamičnih zonah itd. Tropski kras j/: predmet posebnega poglavja. Drugi del knjige je posvečen spelcologiji. Značilno je, da avtor razlikuje raziskovanje krasa (»karstovedeiüje«) in jamarstvo (speleologijo), kar v zahodnem svetu že družijo v širši pojem. Podrobneje se ukvarja z etažami jam in etapami razvoja jam in podzemeljskih prostorov v apnencu in drugih kameninah, na katerih se uveljavlja zakrasovanje (sadri, soli itd.). Opisuje morfološke značilnosti jam in podzemeljskih rek. Posebno podrobno je opisana meteorologija jam. V sedmem poglavju obravnava avtor jamske sedimente, glino, podore, mehanične in kemične usedline vode, gorsko mleko. Kemogeni sedimenti (siga, kapniki, kalcitni sedimenti) so deležni posebnega opisa in tipizacije ter analize pogojev nastajanja, kristalizacije itd. Posebej so omenjeni organogeni sedimenti kot so fosfati in soliter. Deveto poglavje je posvečeno jamskemu ledu. morfologiji, geologiji m klasifikaciji ledenih jam, posebno znane Kungurske ledene jame. V obsežnem poglavju so opisane nekatere posebno obsežne jame na svetu. Med njimi so omenjene tudi Postojnska jama, Križna jama in Škocjanske jame. Tu se je avtorju vrinila napaka. Pravi, da Reka po 2.7 km dolgi podzemeljski poti pride na površje kot Timav. Zal najdemo netočnosti tudi v naslednjem poglavju, kjer pravi avtor, »da pod goro Devin na planoti Kras SV od Trsta reka Pivka izgine v zgornjekrednih apnencih. Preteče podzemno 4,5 km in se pojavi na površju na Planinskem polju ...« V nadaljevanju omenja avtor tudi kraški masiv Zeden pri Skopju, Zlotsko pečino, pa Cerovačke pečine itd. Opisu podzemeljskih jam sledi še seznam 142 najdaljših jam na svetu s 160 do 250 km (!!) dolgo Mamutovo jamo v Kentuckyju na čelu. V poglavju, kjer opisuje jezera kraških jam in dolin, so omenjena tudi jezera v Podpeški jami v Dobrepolju in v Pivki jami. Oddelek, kjer razpravlja avtor o kemičnem sestavu kraških podzemeljskih jezer, je bogat z razpredelnicami in tabelami. Tu vidimo, da so vode v apnencu predvsem hidrokarbonatno kalcijeve, vode krasa v sadri pa sulfatno-kalcijevo-hidrokarbonatne ali sulfatno-kalcijevo-natrijske. Mineralne kraške vode v SZ so bogate s klorom, hidro-karbonatnim ionom, kalcijem, natrijem, kalijem in tudi sulfatnim ionom. Predmet naslednjega poglavja so naravni mostovi. Po razlagi nastanka so opisani vsi večji naravni mostovi na svetu. Zal sta spet geografsko napačno postavljena Mali in Veliki most na Reki(!), pa mostovi na Pivki ter v Srbiji na Vratni. Tretji del knjige je posvečen h id r o g e o 1 o g i j i krasa. Tu obravnava avtor medsebojno odvisnost hidrodinamičnih zon v poroznih in kraških kameninah, osnove tipologije hidrodinamičnih profilov v karbonatnih in *sul-fatnih sedimentih, tipe podzemeljskega odtoka itd. Dotakne se še računskih metod določevanja modula odtoka, koeficienta infiltracije, dotoka in hidravličnega gradienta. Kraške podzemeljske vode deli Maksimovič na izolirane in na vezane. Prve so značilne za zono vertikalne cirkulacije, deloma pa jih nahajamo tudi v zoni horizontalne cirkulacije. Vezane podzemeljske vode najdemo predvsem v zoni horizontalne cirkulacije. Odlikujejo s z različnim kemijskim sestavom in facijo. Sledi še razpravljanje o podzemeljski dedunaciji in hitrosti razvoja krasa. Z ozirom na to hitrost rajonizira avtor kraški svet v SZ po Rodionovu. Zadnje poglavje obravnava izvire v krasu. Deli jih v osem skupin. Pet jih pripada površinskim izvirom. To so: periodični kraški izviri, izviri prehodne zone. izviri zone horizontalne cirkulacije, izviri zone sifonske cirkulacije in izviri cirkulacije pod strugami rek. K podvodnim izvirom spadajo izviri v jezerih, v rekah in v morju. Med podmorskimi izviri omenja izvire vzdolž dalmatinske obale in izvire pri Nabrežini, med večjimi izviri pa še Timav, Uno, Sano. Plivo, Ramo. Cetino itd. Zatem opredeljuje izvire še po stalnosti vodne količine in po amplitudi nihanja. Na zaključku te prve knjige »Karstovedenija« je še seznam literature, ki zajema na 41 straneh po večini sovjetske avtorje. Metodično je knjiga za nas pomembna predvsem po svojem tretjem, hi-drogeološkem delu. saj bi hidrogeologijo morali bolj upoštevati tudi pri raziskovanju našega krasa. Dušan Novak Klaus Haserodl. Untersuchungen zur Höhen- und Altersgliederung der Karstformen in den Nördlichen Kalkalpen. Miichner Geographische Hefte. II. 27. Kalmünz-Regensburg 1965, 114 strani. 18 slik. 10 skic, 1 karta in 2 tabeli. Berchtesgadenske Alpe. zlasti pogorje Hagen in planina Gotzenalm. ki ju je Haserodt podrobneje študiral, so po prevladi dachsteinskega apnenca, po nadmorski' višini (400 — 5000 m) in po podnebju dokaj podobne Julijskim in Kamniškim Alpam. Zato in ker podaja avtor obilo originalnih terenskih opažanj in teoretskih zaključkov o višinski zonalnosti in starosti drobnih kraških oblik, je knjiga za nas še posebno zanimiva. Te njegove zaključke lahko spravimo v naslednjo tabelo: Ime oblike Navezanost na višinski pas Starost Mikrožlebiči škavniške vdolbine Koritasti žlebiči Poklinaste škraplje Zaobljene škraplje Skladovna mizica in skladovni nosovi ter skladovni rogli Lijakasta in kotlasta vrtača ter vrtača v grušču Skalne lijakaste vrtače Velike skalne vrtače Vrtače Kotliči Razvejani kraški jarki Brezna, razpoke Kraški jarki Uvala 1800—2200 m 1900—2250 m 1500—2200 m Ni očitna. Najpogostejše so med 500 in 2900 m oz. med 1700 in 2400 m nad 500 m subnivalna klima nad 1400 m 1800—2450 m 1400—2050 m recentna recentna recentna postglacialna pozni glacial do rani postglacial postglacialna postglacialna, če so globoke v skali do 4 in v morenskem grušču do 10 m recentna pleistocen in postglacial iz dobe nastajanja grušča in živahne korozije pleistocen pred wtirmoin predwürmska delno recentna, delno pleistocenska in starejša kvartarna v glavnem pleistocen oz. terciar Ker terminologija drobnih kraških oblik ni utrjena ne pri Nemcih — Haserodt skuša uvesti svojo klasifikacijo — in še manj pri nas, pojasnjujem imena, ki so rabljena v tabeli, s Haserodtovimi oznakami in, nazadnje, z imeni, ki jih navaja Jurij Kunaver v članku Terminologija visokogorskih kraških oblik, Geografski vestnik XXXIV, 1962, str. 123—127: Mikrožlebiči = Firstkarren = žlebiči. škavniške vdolbine = Nischenkarren = polkrožne korozijske izjedenine, skalne kotlice, korozijske kotlice, korozijske ponve, kraške ponve, kraške kotlice. Koritasti žlebiči = Rinnsalkarren (to so brez prehoda v skalno površino vrezani žlebiči, kanjoni alohtonih rek v malem). Poklinaste škraplje = Kluftkarren = razpoklinaste škraplje. Zaobljene škraplje = Rundkarren = zaobljene škraplje. Skladovna mizica = Karreniisch. Skladovni nosovi, skladovni rogli = Karrendorne = skalni izrastki, skalni nosovi. Kotliči = Sleilroanddolinen Razvejani kraški jarki = zusammengesetzte Gruben. Kraški jarek = Karstgasse, po Kunaverju prelomniški jarek. Tukaj ni mogoče navajati vseh Haserodtovih razlogov, zakaj je pripisal določenim oblikam določeno starost. Tudi ni prostora za razglabljanje o upravičenosti do takili ocen. Vendar naj omenim mnenje, da je vedno manj jasno, katere oblike morejo nastajati samo v visokogorskem krasu. Skoraj vse oblike, za katere Ilaserodt navaja, da so navezane na višinske pasove, lahko najdemo lepo razvite npr. na dalmatinskem krasu. Poglavitna značilnost visokogorskega krasa je, tako bo verjetno pokazal nadaljnji razvoj kraške morfologije, v tem, da je gol in da je bil takšen že ves kvairtar. Posledice večjega mehaničnega krušenja in daljše pokritosti s snegom pa je težko ugotoviti, ker je hladna klima nastopila v pleistocenskih glacialnih razdobjih tudi na nižjem evropskem krasu, kjer se danes nahajajo te oblite. Haserodtov zaključek, da vrtače po nastanku sicer niso vezane na določene višinske pasove, da pa so vendar najpogostejše v spodnjem pasu grušča oziroma mehaničnega krušenja, se ujema z opažanjem, da je na dinarskem krasu največ vrtač na nekdanjem periglacialnem območju. Na obalnem krasu jih je zelo malo. Haserodt tudi nasprotuje stari delitvi kraških oblik v višinske pasove, ki je poznala nižinski pas vrtač, srednji pas vrtač in škrapelj in najvišji paš škrapelj. Morda še bolj kot rezultati o zonalnosti in starosti kraških oblik je zanimiva metoda Haserodtovega kartiranja, ki jo spoznamo s priložene karte 1:25.000. Služiti bi mogla za podobno kartiranje tudi pri nas. Ivan Gams Sieghard Morawetz, Zur Frage der Dolinenverieilung und Dolinen-bildung im Istrischen Karst. Patermanns Geographische Mitt., 109, B. 1. H., 3, 1963. 160—170 str. Razprava nas privlačuje, ker obravnava bližnjo Istro in ker razpravlja o vrtačah, ki so najbolj pogosta in obenem genetsko najslabše razjasnjena kra-ška oblika. Osnovna misel, ki odseva iz številnih drobnih navedb in ki ni naravnost povedana, je ta-le: v Istri vrtače niso odvisne toliko od lege in vpada skladov, od razpok in prelomov, kolikor od površinskih dolin in plitvih depresij, ki so jih izdelali nekdanji površinski odtoki s fliša na robne apnence. Osem slepih dolin vzhodno-severozahodno ob Buj in še več dolin na južnem Brkinskem pod-gorju je ostanek nekdanjega obsežnejšega površinskega hidrografskega omrežja, ki je izdelalo proti jugu usmerjene doline. V njih so vrtače najbolj pogoste in obenem usmerjene z daljšo osjo proti jugu, delno tudi v smeri V—Z. Na južnoistrski apneniški plošči se javlja tudi usmerjenosti proti J J V, ki je smer poteka skladov in prelomov. Ker se tukaj skorajda ne da razložiti vrtač z nastankom na robu plašča iz flišne naplavine, kot je to mogoče v severni Istri, misli Morawetz še na drugi način nastanka, ki se navezuje na Terzaghijevo teorijo. Če se špranje zapolnijo z več kot 50—100 cm debelo lerro rosso, postane dno za vodo neprepustno. Odtekajoča voda začne razjedati apnenec bočno, s čimer širi špranje in jih spremeni v vrtače. Razprava nas razočara, če iščemo v njej nedvoumnih merskih dokazov in zaključkov. Kot dosedanji razlagalci nastanka vrtač ostaja tudi Morawetz pri domnevah. Morda so drobna morfološka opažanja o istrskem reliefu bolj zanimiva kot osrednja problematika. Morawetz se namreč ne omejuje samo na snov, ki je obsežena v naslovu, temveč razglablja o novejših, pretežno nemških pogledih na kraško morfologijo in o nastanku istrskega reliefa vobče. Pozitivna se mi zdi tudi njegova težnja, da bi računsko zajel problem odnašanja kameninske gmote. Vendar so nekateri računi osnovani na čudnih postavkah. Ker ne pozna korozije na flišu, računa, da je bila vsa flišna gmota, ki jo je voda odstranila s flišne Istre, naplavljena na robne apnence in v apneniške jame ter razpoke. Samo na osnovi letnih padavin v Istri računa, da voda korodira v 3000 letih en meter debelo apneniško plast. 15 m globoka (in 50 m široka) vrtača bi po tem računu lahko nastala v 60.000 letih. Toda ta račun prezira dejstvo, da se istočasno, čeprav počasneje, znižuje tudi okoliško apneniško površje in ne samo dno vrtače. Kdor je že potoval po istrskem krasu, bo najbrž soglašal z Morawetz-em da je debelina terre rosse pomembna za pogostost vrtač. Če je predebela, je vododržna in ne dovoljuje, da bi se izoblikovale globlje kotanje. Verjetno so vrtače zato bolj pogoste tam, kjer je ta prst plitva ali je sploh ni. Drugi razlog, ki ga Morawetz ne navaja, je verjetno paleoklimatski. V pleistocen-skih hladnih razdobjih s stolno zamrznjenimi tlemi — v višku würmpke polede-nitve je bila vzhodna istrska obala oddaljena od jadranskega obrežja za okoli 160 km — je odteklo na debelejši prsti več padavinske vode površinsko kot drugod. Ivan Gams Speläologisches Fachwörterbuch. (Fachwörterbuch der Karst und Höhlenkunde ). Akten des Dritten Internationalen Kongresses für Speläologie Wien—Oberitraun—Salzburg 1961. Band C. Wien 1965, 109 strani. Speleološki besednjak za nemško jezikovno področje je plod sklepa 5. mednarodnega speleološkega kongresa v Avstriji, da je treba najprej pripraviti speleološko termlnoloigijo za posamezne jezike, predvsem za francoskega, nemškega in italijanskega. Nato pa bi bilo mogoče pristopiti k izdelavi mednarodnega speleološkega besednjaka. Od omenjenega kongresa dalje je prevzela dolžnost organiziranja in vzpodbujanja k terminološki dejavnosti posebna komisija za terminologijo in konvencionalne znake pod vodstvom dunajskega geografa in speleologa dr. Huberta Trimmela; komisija je o svojem delu poročala tudi na IV. mednarodnem speleološkem kongresu v Ljubljani 1. 1965. Prizadevanja za speleološko terminologijo so rodila uspeh še v Franciji, medtem ko je v drugih jezikih še ni ali pa so ustrezni termini priklučeni h geografskim, geološkim in drugim terminologijam. V Sloveniji je bil izvršen poizkus zbiranja in determiniran ja kraških geomorfološkh in hidroloških izrazov v Geografskem društvu Slovenije, rezultati pa so objavljeni v Geografskem vestniku XXXIV — 1962. Speleološke izraze pa zbira p^i^töna komisija v Društvu za raziskovanje jam Slovenije. Potreba po urpjeni in poenoteni tovrstni terminologiji je torej povsod velika; upravičeno 2ahko pričakujemo še večji napredek v smeri mednarodne speleološke in krasj/ce terminologije v naslednjih letih. Pri izdelavi in redakciji besednjaka je sodelovalo 59 strokovnjakov iz nemško govorečih dežel Evrope, to je Avstrije, Švice in obeh Nemčij. Na 109 straneh malega formata je zbranih okoli 730 izrazov, ki pa so mnogi po pomenu med seboj sorodni ali celo identični. Vsekakor je to pomemben prispevek k jasnejšim predstavam o različnih speleoloških in kraških procesih in pojavih za poklicne delavce na tem področju kot tudi za druge. Pomen večine izrazov je posebej razložen s krajšim ali daljšim komentarjem, razložen je tudi njihov izvor in označeni so eventualni sinonimi. Pri številnih komentarjih so citirani tudi avtorji, odkoder so povzetki. Pričujoči besednjak je vsekakor zaenkrat še redek pojav v mednarodni; speleololgij i in je zato treba njegov izid pozdraviti. Zagotovo bo mnogo koristil tudi sestavljalcem podobnih del v drugih jezikih. Tako tudi nam, ki si ga zaradi aktualnosti speleoloških in kraških raziskav še posebej mo|čno želimo. Zato pa je ob tem dogodku prilika, da opozorimo na nekatere pomanjkljivosti, ki bi se jim pri lastnem delu lahko izognili. Že v podnaslovu je označeno, da gre za obravnavanje tako speleološkega kot tudi kraškega izrazoslovja. Potemtakem bi molrali biti v enaki meri zastopani eni kot drugi. Kot je bilo pričakovati, pa so le speleološki izrazi bolj izčrpno obdelani, medtem ko manjka marsikaj iz površinske kraške morfologije. Dober primer za to so kraška polja, ki jim je posvečeno razmeroma dosti prostora. Nasprotno pa so uvale odpravljene v nekaj vrsticah, ne da bi bila navedena razlika med t. im. velikimi vrtačami (za katere je navedeno, da lahko dosežejo širino 1,5 km in globino do 500 m — str. 18) in ne da bi tudi med uvalami razlikovali podtipe. Podobno so ostali tudi kraški izviri povsem ne- razvrščeni v razne tipe, ki jih pri nas dovolj dobro razlikujemo med seboj. Nezadovoljiva se zdi tudi definicija za slepe doline. Poleg tega so žal pri vseh omenjenih terminih dosledno izostali konkretni primeri, brez katerih strokovna terminologija skoraj ne sme biti. Konkretne primere pogrešamo tudi pri drugih izrazili. Brez dvoma je pozitivno, da so avtorji kljub omenjeni nedoslednosti vendar skušali predstaviti kras kot organsko celoto. Toda tudi znotraj čisto spe-leološke tematike se kaže določena nedoslednost in neizčiščenost koncepta besednjaka. Prisotni so namreč dva ali trije izrazi, za tehnične pripomočke speleološkega raziskovanja, ki v tak besednjak, posvečen predvsem fizični speleologiji, kraški gomorfologiji im hidrologiji, nikakor ne spadajo. S tem seveda ni rečeno, da ne bi moglo biti takšno izrazoslovje tako kompletno, da bi zajemalo prav vsa področja speleologije. Toda potem bi moralo biti vsako od področij speleologije izčrpno obdelano. Nekaj manjkajočih izrazov za posamezne vrste škrapelj oziroma žlebičev opozarja, da besednjak še ni dovolj izčrpen, saj pogrešamo nekatere termine in sinonime kot npr. Firstrillen, Firstkarren, Trittkarren, Fusstritte, Karrendornen in Rinnsalkarren, ki so jih uporabili nekateri avtorji v dovolj znanih delih (Bauer F. 1954 idr.). Navajanje le-teh bi bilo še posebej nujno potrebno, ker je v nemško pisanih delih o visokogorskem krasu veliko različnih izrazov z istim pomenom. Nekoliko moti tudi pretirano ponavljanje malo spremenjenih izrazov za iste pojave ali procese. Avtofrji so se potrudili pri pravilni interpretaciji in pisavi terminov, ki izvirajo iz klasične dežele krasa. V terminologiji je zastopanih precej slovenskih in srbohrvaških izrazov, med katerimi so tisti, ki so že sestavni del mednarodne kraške geomorfološke terminologije, pa tudi takšni, ki jih je treba poznati pri seznanjanju A dinarskim krasoim. Morda bi kazalo pri tem dajati manj prednosti slovenskim pred srbohrvaškimi izrazi, ki so vsaj enako pomembni in številni. V terminologiji je npr. naša »jama«, čeprav očitno brez zveze z nemško kraško terminologijo, medtem ko po tej logiki zaman iščemo >pečino« ali pa »špiljo«. Dalje je v besednjaku tudi »lokva«, čeprav bi bilo mnogo bolj upravičeno omeniti izraz »kal«, ki ga je dosti bolj pogosto slišati na krasu. Avtorji so imeli sicer dobro voljo uporabljati tudi naša domača krajevna imena za znane kraške objekte, vendar žal ne v vseh primerih ali pa so bili v tem močno nedosledni. Predvsem ni nikjer Postojnske jame, ampak le Adelsbergergrotte. Pač pa je enkrat na prvem mestu Postojna ter za črtico Adelsberg, nato obratno in nazadnje samo po nemško pisana Postojna. Poleg reke Poik ne poznajo tudi Pivke. Zal tudi ni nikjer mogoče zaslediti, da je slovenski Kras prvotno ime za Karst. Besednjak pozna le St. Kanzian-ske jame, Za boljšo predstavo in primerjavo so z dinarskega krasa ponekod vzeti primeri, vendar ne najbolj posrečeno. To dokazuje uporaba primera za robno kraško uravnavo (Karst-randebene) v okolici Skadarskega jezera, namesto da bi boljšega poiskali v severnejših področjih našega krasa. Kljub navedenim pomanjkljivostim je besednjak dobrodošel pripomoček, ki nam bo s svojimi dobrimi in slabimi stranmi prišel najbolj prav pri lastnem prizadevanju za kraško speleološko terminologijo. Jurij Kunaver Tri nova dela s področja urbane geografije Jacqueline Beaujeu-Garnier et Georges Chaboi, Traite de geographie urbaine. Liibraire Armand Colin, Paris, 1963. str. 493. Zaradi hitre urbanizacije sodobnega sveta je med geografi čedalje več zanimanja za proučevanje mest. V povojnih letih smo dobili na ta način vrsto izvrstnih geografij mest (npr. P. Lavedan, P . George, A. E. Smailes, R. E. Dickinson, G. Schwarz). Njim se je nedolgo tega pridružila še knjiga J. Beaujeu-Garnierjeve in G. Chabota z naslovom :»Traite de geographie urba-iine« ali v svobodnem prevodu »Razprava o urbanski geografiji«. Oba avtorja sta znana predstavnika francoske geografske šole. Medtem ko se je avtorica Beaujen-Garnier doslej ukvarjala predvsem z demogeografskimi vprašanji, se je G. Chabot že desetletja bavil z geografijo mest; njegova knjižica »Les villes« je bila med prvimi tovrstnimi geografskimi priročniki (izšla je 1. 1948). Avtorja sta si razdelila delo po poglavjih, vendar priročnik zaradi tega ni utrpel na enotnosti in povezanosti. Prvo poglavje, sestavila ga je J. Beaujeu-Garnier, nam predoči fenomen urbanizacije po svetu. Ni mogoče mimo dejstva, da v današnjem času prebiva v naseljih z nad 5.000 prebivalci že 29 %, v mestih nad 100.000 prebivalci pa 13.1 % svetovnega prebivalstva. To nas opravičuje, da našo civilizacijo čedalje bolj presojamo kott urbansko. Seveda obstajajo precejšnje razlike med mesti, zaradi česar problem opredelitvenih kriterijev še zdaleč ni razčiščen. Avtorica nam prav zato v uvodu navaja nekatera poglavitna pojmovanja in definicije. Naslednje poglavje prikazuje mesta po svetu oziroma po kontinentih in drugih velikih regijah. Iz ne povsem razumljivih razlogov so neevropska (tudi vzhodnoevropska) mesta precej pičlo obdelana. V obsežnem tretjem poglavju je G. Chabot, deloma po svojem že poznanem konceptu, obdelal mestne funkcije. Kljub uvodnim mislim, v katerih razpravlja o pojmu, določevanju in prepletanju mestnih funkcij ter o njihovem vplivu na položaj mest, je v nadaljnjem tekstu obdržal zasnovo, da mesta obravnava glede na njihovo vodilno funkcijo (npr. vojaška, trgovska, industrijska, kulturna, administrativna funkcija). Na ljubo tej sistematiki je nekoliko zanemaril sicer znano dejstvo, da so mesta funkcijsko večidel vendarle heterogena, in to ne samo v primeru velemest, ter da so le redka mesta, kjer prevladuje ena sama funkcija. Četrti del knjige obravnava bolj na kratko lego mest in vpliv prirodnega okolja na njihovo oblikovanje. Prikazan je tudi historiat mestnega razvoja skozi stoletja in današnje tendence v urbanizaciji: nastanek predmestij in mestnih satelitov ter nastajanja konurbacij in »megalopolisa«. Občuti se, da je ta snov napisana pod vpivom Lavedanovih razprav. Peto poglavje nosi naslov »Življenje v mestu«. Napisala ga je Beaujeu-Garnierjeva in je najobsežnejše. V njem nam prikazuje prostorsko zgradbo mesta, koncentracijo mestnega organizma, to je gostoto zazidave in prebivalstva, probleme z zemljiškimi cenami, razdelitev mesta na četrti, notranji mestni promet, mestno komunalo in različne koncepte o ureditvi mest. Posebno poglavje prikazuje tudi mestno prebivalstvo ter njegove ekološke in socialne probleme. Obravnava snovi temelji na najnovejših znanstvenih dognanjih in je takorekoč »urbanistično« napisana, kar ji daje poleg teoretičnega tudi praktičen pomen. Na koncu knjige nam G. Chabot prikaže še vlogo »mesta v regiji«. To je tema, s katero se je ta geograf že veliko ukvarjal. Zato ne preseneča, da se loteva te snovi s posebno pozornostjo. Prikazuje nam trgovske in finančne vezi, vpliv mostne industrije, uprave, zdravstva, kulture in rekreacije na podeželje ter končno agrarno-gospodarsko sozavisnost med mesti in vasmi. Zaključno poglavje o mestnih vplivnih pasovih prinaša kljub stari zasnovi marsikaj novega in ga bo vsakdo z veseljem prebral. V njem se prav lepo vidi, kolikšen napredek je napravila francoska mestna geografija v povojnem času. Obravnavana knjiga sicer ne prinaša bistvenih növih idej ali revolucionarnih spoznanj, niti nima značaja teoretičnih razmišljanj o mestnem fenomenu, kakor je to primer z deli Mumforda, Bardeta, Abercombia, Sorrea itd. Pač pa ji je treba priznati, da je soliden sodoben priročnik, ki je sistematično zgrajen in vsebuje vsa najnavejša dognanja (o čemer priča tudi obsežen seznam literature na koncu knjige). Zato bo prav gotovo služila kot izvrsten učbenik za univerzitetne slušatelje in kot priročnik za vse, ki se bavijo z urbano geografijo. Igor Vrišer Readings in Urban Geography, edited by Harold M. Mayer and Clyde F. Kohn, The University of Chicago Press, Chicago and London, 1959. V Združenih državah so v zadnjih letih izdali več različnih beril, med katerimi posegajo nekatera tudi na področje geografije. V takšnih berilih so ponavadi zbrani najpomembnejši članki in razprave, teoretične in praktične vsebine, ki so izšli pred časom v različnih strokovnih glasilih. Ponovno publiciranje ima dvojen pomen: 1. v posebnem zborniku so na ta način zbrana najtehtnejša dela z določenega področja in 2. takšna zbirka omogoča marsikateremu raziskovalcu dostop do nekaterih razprav, do katerih bi sicer iz različnih razlogov ne mogel priti. Razen pedagoškega imajo potemtakem takšna berila tudi precejšen strokoven in praktičen pomen. Tudi pričujoče berilo, ki je s precejšnjo zamudo prišlo do nas, ima takšen značaj. Da so se geografi s čikaške univerze odločili, da v posebnem berilu ponatisnejo razprave s področja urbane geografije, pravzaprav ne preseneča, saj sodi to torišče v ameriški geografiji med dobro obdelana. Razen tega je treba tudi upoštevati, da je dosegla urbanizacija v tej deželi izredne mere: po popisu iz 1. i960 živi v ZDA v mestih kar 69,9 % vsega prebivalstva. Število in velikost mest se stalno večata; marsikje se mesta zraščajo v ogromne kon-urbacije, ki se brez pravih presledkov vlečejo na stotine kilometrov daleč in ki jih Američani pogostoma označujejo s pojmom megalopolis (npr. Boston— New York—Philadelphia—Washington); problemi mest ne zadevajo zgolj urbanistične in socialne dejavnosti, temveč postajajo zadeva celokupne nacionalne politike in orientacije itd. Treba je priznati, da so bili doslej ameriški geografi pri raziskovanju mest jirav uspešni, tako s teoretične kakor tudi s praktične strani; skupaj z ekonomisti, sociologi in arhitekti so uvedli v svetovno strokovno literaturo o mestih marsikateri nov pojem npr. CBD — central business district, obravnavanje urbanskiE ekonomskih funkcij z vidika »bazičnosti ali nebazičnosti«, »suburbanizacija« širjenje mest v okolico in istočasno slabljenje urbanskega značaja in zaključenosti mesta ter naseljevanje neagrarnega prebivalstva na podeželju itd.). Prav tako so številna tudi različna teoretična dognanja (npr. o mestotvornih in mestoslužnih funkcijah: o naravi mest. njihovi namestitvi in notranji zgradbi: o klasifikaciji mest; o klasifikaciji mest glede na storitvene dejavnosti; o povezovanju mesta z okolico itd.) in praktični priiemi v urbanistični praksi (npr. razprave o tako imenovanih standard metropolitan areas ali o urbanized areas, o kartiraniu izrabe tal v mestih, o vlogi prometa pri rasti in funkcioniranju mest itd.). Nekateri kritiki ameriške poleo-geoerafiie sicer oonizarjajo na določena stranpota, na katera ta stroka včasih zaide. Ta naj bi bila: pretirana pozornost zgolj velikim urbanskim aglomeracijam. preveč togo vztraianie na nekaterih teoretičnih modelih, ki so pogosto daleč od stvarnosti, absolutiziranie matematičnih metntd pri ugotavljanju in merieniu pojavov in zakonov, poudarjanje storitvenih funkcii na škodo proizvajalnih dejavnosti itd. Vendar takšne več ali manj upravičene pripombe uspehov ameriške geografiie mest ne zmnnišuieio. Urednika berila H. M. Maver in C. F. Kohn sta skušala vse zgorai naznačene dosežke ameriške urbanistike v ustrezni meri upoštevati. Razen geografskih člankov sta v zbornik vključila tudi nekai naiboli znanih razprav nekaterih ameriških ekonomistov (npr. TT. Ffovt. W. Tsard) in sociologov (npr. D. L. Foley, K. Davis). Ponatisnila sta tudi nekaj člankov angleških odnosno kanadskih geografov in nekaj odlomkov iz nekaterih poleogeograf škili knjig. 54 razprav sta razdelila na osemnajst poglavij, ki pa niso v celoti enakovredna glede na obseg ali pomen prispevkov. Kot bralcu so mi ugajala poglavja, v katerih se obravnavajo: nekateri osnovni pojmi, ekonomska podlaga mest, klasifikacija mest, mesta kot centralni kraji, problem obsega in velikosti mest, splošna narava mest, komercialna struktura mest ter poglavje o mestnem obrobju. Pri nekaterih drugih poglavjih (promet v mestih, industrijska struktura mest. populacijski problemi, oskrba mest) se čuti. da sta urednika morala poseči po delili, ki so bodisi bolj lokalno pobarvana ali pa glede na teoretično osnovo zaostajajo za prej omenjenimi. Mnogokrat se tudi opazi, da so to področja, kjer so geo- grafi doslej manj raziskovali ali pa so problemi prezapleteni, da bi jili bilo mogoče obdelati v krajšem prispevku. Ne glede na te kritične pripombe ocenjujem berilo o mestni geografiji kot uspelo. Prepričan sem. da bodo po tem zborniku posegli ne le urbanski geografi, temveč tudi drugi, ki jih ta tematika zanima ali se z njo bavijo. O uspešnosti berila priča tudi ruski prevod, ki je izšel 1. 1965 v Moskvi pod naslovom »Geografija gorodov« v redakciji V. V. Pokšiševskega. Igor Vrišer Jean Gottmann. Megalopolis. The Urbanized Northeastern Seaboard of the United States, A Twentieth Century Fund Study, Cambridge. Massachusetts, 1965 (četrta izdaja), 810 strani. V razliko od Mumforda, ki mu termin megalopolis pomeni stopnjo v genezi urbanske civilizacije, označuje Jean Gottmann s tem pojmom ogromno populacijsko in urbansko aglomeracijo, ki se razprostira vzdolž severozahodne obale ZDA med Atlantikom in predgorjem Apalačev v širini 50—150 km in siccr od Bostona na severu preko New Yorka, Philadelphie in Baltimora do Washing-tona na jugu. Čeprav zajema to območje komaj 2 % teritorija ZDA, živi tu kar 57 milijonov prebivalcev, to je več kot 20 % prebivalcev te države. Vključuje ozemlje zveznih držav Massachusetts, Rhode Island, Connecticut, New Jersey. Delaware in federalni distrikt Columbia ter znatne dele držav New York, Pennsylvania in Maryland ter fragmente New Hampshire in Virginije. Gottmann pojmuje to ozemlje kot enotno močno urbanizirano regijo in s tem odpira nov pristop k regionalni geografiji Severne Amerike. V tej velikanski regiii se je nakopičilo toliko bogastva, proizvodnih kapacitet, storitvenih dejavnosti in prebivalstva, da ie povsem upravičena metafora za to pokrajino the Main Street of the Nation. Lahko bi ga celo dopolnili z mislijo, da ie Megalopolis v številnih pogledih celo »glavna ulica sveta« in ne samo Združenih držav. Glede nn število prebivalstva bi sicer našli v Evropi ali Aziii. nnr. v Porenju, na Angleškem, v Gangeškem nižavju, na Japonskem ali Kitajskem nižavju nodobne velike aglomeracije, glede ekonomsko-socialnih potencialov pa Megalopolisu naibrž ni para v sedaniem svetu. V poglavju o gospodarskem življenju navaia npr. avtor, da v tei regiji opraviio 95% zavarovalniških storitev. da ie tu shranieno 38 % bančnih depozitov ZDA (= 80 bilijonov dolarjev), da znašaio bančne aktive preko 100 milijard dolariev (v londonskem Cityxu le 42 milliard), da je tu skoncentrirano toliko političnih, gospodarskih in družbenih deiavnosti, da njihova nakopičenost in svetovni vnliv presegata kakršnokoli dosedanio nredstnvo o družbeni moči. Vsa ta izredno zapletena družbena struktura temelji in deluie na podlagi silno visoke stonnie urbanizacije, onira se na srosto komunikacijsko omrežie in se za uspešno funkcioniranje poslužuje kompliciranega energetskega, tehničnega in ekonomskega aparata. Megalopolis sestavlja veriga občin z »metropolitansko« ekonomiko, ki jih na zunai povezuje med seboi omrežie avtnih cest in železnic, na v/noter pa pestre in zapletene družbenoekonomske vezi. Zaradi silno goste obliudenosti (okrog 270 prebivalcev na km2) in takorekoč kontinuirane poselitve lahko rečemo, da se v urbanizirano pokrajino le še zgolj vpletajo večji ali manjši agrarni in gozdnati predeli. Značilno je. da avtor zaradi takšne sestave regije ni mogel uvrstiti Megalopolisa v nobeno od običajnih podob 'urbanskih regij, ki temelje na hierarhiji centralnih krajev, satelitskih naselij in osrednjega mesta. Visoka stopnja urbanizacije je povzročila, da regijo sestavlja mešanica Raznovrstnih naselij, da se je povsem zabrisala meja med mesti in vasmi, da smo priča pojavu »suburbänizacije«, to je naseljevanju mestnega prebivalstva na podeželju (v ruralnih občinah živi povprečno 60—80 % neruralnega podeželskega prebivalstva), da se je značaj kmetijstva bistveno spremenil itd. Zaradi tega skuša poinazoriti njegovo prostorsko zgradbo s predstavo »nebulozne strukture« ali s konceptom »quasi koloidne disolucije urbanskih funkcij in urbanskih teritorijev«. Opravka imamo s povsem novo tvorbo civilizacije, o kateri meni avtor, da lahko postane ne le vizija, temveč stvarnost jutrišnjega sveta. Brez dvoma je urbanizacija tista osnovna sila, ki je na podlagi razvoja proizvajalnih sil v tolikšni meri preobrazila prvotno pokrajino in iz te »koloidne zmesi« naselij in mest ustvarila novo regionalno tvorbo. Zato ne preseneča, da Gottmann začenja svojo knjigo s poglavjem »dinamika urbanizacije«, v kafe-rem prikazuje rast prebivalstva, proizvodnih sil, prirodno okolje in predvsem razvoj mest in drugih naselij. V dragem poglavju obravnava »revolucijo v izkoriščanju tal«, ki je pripeljala v Megalopolisu do svojske simbioze med urbanimi in ruralnimi zemljišči. Ne le naselja, temveč tudi kmetijstvo, gojzdarstvo in celo favna so doživeli izredne spremembe. Ce je še kakšen trdovraten dvomljivec o povezanosti prirodnega in družbenega okolja, ga bodo navedbe Gottmanna in njegovih sodelavcev, E. Higbee-a za kmetijstvo in H. Morela za gozdarstvo, o transformaciji pokrajine v Megalopolisu morali prepričati o obstoju novega, po družbi ustvarjenega geografskega okolja. Značilni so naslednji primeri: čeprav odpade na regijo komaj 1,8 % kmetijskih tal, pa še ta niso najboljša, in je nad polovico ozemlia gozdnatega, proizvaja Megalopolis 5.1 % vse kmetijske proizvodnje v ZDA. Skrajno specializirano kmetijstvo (živinoreja, vrtnarstvo in sadjarstvo) služi oskrbovanju mest in doseza izredno storilnost, čeprav je delež kmečkega prebivalstva minimalen. Mnogi kmetje so zaposleni v mestih pa vendar uspešno gospodarijo na posestvih. Podobno transformacijo je doživel gozd. Le-ta je v veliki meri vključen v mestno zelenje in parke. Za potrebe rekreacije se je v gozdovih na novo, zgolj s človeškim posredovanjem, razširila divjad itd. V tretjem in najobsežnejšem poglavju razpravlja avtor o ekonomskih osnovah Megalopolisa, to je o industriji, trgovini in prometu. Obenem opozarja na svojstvene socialne spremembe, ki nastopajo v tej urbanizirani regiji. Nad vse so pomembne ugotovitve o nagli rasti prebivalstva (v desetletju 1950-60 se je npr. populacija povečala za pet milijonov). Ljudje so v čedalje večji meri zaposlujejo v terciarnih in kvartarnih dejavnostih, medtem ko delež sekundarnih dejavnosti nazaduje. Izredno zanimiva je ugotovitev, da so white collar workers, to je inteligenca, umetniki in uradništvo, postali v Megalopolisu, prvič v zgodovini ZDA. najštevilnejša socialna plaši v neagrarnem prebivalstvu. Stalno tudi narašča delež ženske delovne sile. Posebno vrednost dajejo temu poglavju tudi številni, na novo zasnovani kartogrami. V zaključnem poglavju se Gottmann še ozre na nekatere faktorje, ki Megalopolis razdvajajo in družijo v sosesko (npr. komunikacije, avtomobilizem, oskrba) in ki narekujejo bolj smotrno urejanje te velikanske tvorbe. Obenem se avtor sprašuje ,ali bo ta družba, ki je doživela tako visoko stopnjo družbenega razvoja in ki živi v za ostali svet nepojmljivem obilju, postala posnemanja vreden zgled za druge dežele. Francoskemu geografu Jeanu Gottmannu. ki sicer živi že več let v ZDA, moramo priznati, da ie v svoiem delu uspel prikazati novo in uspelo metodo regionalnega geografskega prikaza. Znal je tudi izluščiti poglavitne socialnoekonomske zakonitosti družbenega razvoia in pri tem ne zanemariti prirodnih, historičnih in prostorskih aspektov. Predvsem pa nam je uspel predstaviti to edinstveno regi jo kot kompleksno celoto. Knjiga je pisana, kot to pritiče galskemu guhu, sveže, z vrsto novih misli in spoznanj ter geografsko prepričljivo. To dokazuje tudi četrti ponatis. Igor Vrišer S Iz druge mednarodne geografske književnosti Ekonomičeskajn geografija v SSSR. Istorija i sovremennoe razvitie. Pod redakciei čl.-korr. AN SSSR N. N. Baranskogo, prof. N. P. Nikitina, prof. V. V. Pokšiševskogo, prof. J. G. Sauškina. Prosveščenie, Moskva 1965. Strani 664. Knjiga, med katere glavnimi pobudniki je bil še pokojni N. N. Baranski in je zato tudi posvečena njegovemu spominu, nam podaja podroben historat sovjetske ekonomske geografije in dela vseh njenih pomembnejših zastopnikov. V prvem njenem delu je N. P. Nikitin obdelal predrevolucijsko ekonomsko geografijo, J. G. Sauškin sovjetsko ekonomsko geografijo (s priloženim seznamom in kratko označbo vseh sodobnih sovjetskih ekonomskih geografov), A. I. Preobraženski ekotnomsko kartografijo in V. V. Pokšiševski zveze in stike ruske predrevolucijske in sovjetske ekonomske geografije z zamejsko. V drugem delu knjige je po posameznih vsebinsko in načelno značilnih razdobjih podrobno analizirano delo vseh ne več živečih pomembnejših sovjetskih ekonomskih geografov in drugih znanstvenikov, ki so se ukvarjali z ekonomsko-geografskimi vprašanji od začetka 18. stol. (I. I. Kirilov, M. V. Lomonosov) do srede 20. stoletja (vključno še npr. N. N. Kolosovskega in N. N. Baranskega). Na koncu knjige je izčrpna bibliografija del, važnih za zgodovino ruske in sovjetske ekonomske geografije ter pregled odmevov sovjetskih eko-nomsko-geografskih del v zamejskih izdanjih, ki sta ga sestavila V. V. Pokšiševski in E. A. Stepanova. Knjiga je v celoti zelo zanimiva. Vendar je za nas najzanimivejša razprava J. G. Sauškina, saj je v historiatu sovjetske ekonomske geografije, ki ga slika, pregledno podana vsa načelna in metodološka problematika, ki jo je ta znanstvena veja doživljala v toku svojega razvoja v ZSSR in ki smo diskusijo o njej tudi v »Geografskem vestniku« že dolgo z interesom zasledovali. Sauškin nam pregledno riše ves njen razvoj od takrat, ko so prvi plan sovjetske elektrifikacije (GOELRO), za njim pa dela Gosplana silno pospešila aktivno, s prakso povezano delo sovjetskih ekonomskih geografov, pa preko razdobja, ko sta v sovjetski ekonomski geografiji tekmovali med seboj statistična usmeritev »po panogah« in »rajonska« usmeritev, do zadnjih let pred drugo svetovno vojno, ko se je tudi v načelni problematiki sovjetske ekonomske geografije razplamtela borba »na desno in na levo«, ko je prof. Konstantinov postavil tezo, da je ekonomska geografija samostojna ekonomska veda. ki nima z ostalo geografijo kaj prida opraviti, ko so se tej tezi pridružili t. im. »levaki«, v glavnem iz vrst družbenih ved (politične ekonomije, zgodovine itd.), ki — kakor poudarja Sauškin — tam niso uspeli, ko je borbo z »levaškim« sistemom in z njegovim geografskim »nihilizmom«, s tem v zvezi pa tudi z geografskim dualizmom (popolno ločitvijo med fizično in ekonomsko geografijo) začel predvsem N. N. Raranski. Ta borba, ki se je po drugi svetovni vojni nadaljevala in s<> še nadaljuje. nam je dobro znana, zato tu ni potrebno navaiati podrobnosti o niej iz Sauškinovega članka. Iz njegovega sintetičnega pregleda pa se vendar izredno lepo vidi, kako je ta borba vodila čedalje Bolj v pozitivno smer. to se pravi v smer kompleksne enotnosti geografskih proučevanj, v smer terenskih in s prakso povezanih raziskovanj in s tem proč od negeografskih »dualističnih« tez o geografiji ter od znanih dogmatskih strašil o pregrešnosti istočasnega proučevanja prirodnih in družbenih zakonitosti in njihovih medseboinih zvez. Historiat, ki nam ga v tej luči podaja J. G. Sauškin, sega vse do najnovejšega časa, to je do IV. kongresa sovjetskih geografov 1. 1964, Sauškin celo ostro kritizira »levaške« tendence, ki naj bi se pojavile tudi še ob tej priliki in sicer na simpoziju za ekonomsko geografijo socialističnih dežel in ki so bile naperjene celo proti nacionalni suverenosti socialističnih dežel in razvoju njihove nacionalne ekonomike (prim. naše poročilo o tem simpoziju v GV XXXVI, 1964, str. 104—166). S. Ilešič La geographie active. Par Pierre George, Raymond Guglielmo, Bernard Kay ser et Yves Lacoste. Presses Universitaires de France, Paris 1964. Strani 394. Pred seboj imamo nedvomno eno izmed najzanimivejših in najoriginal-nejših francoskih geografskih knjig iz zadnjega časa. Po svojem naslovu nas silno spominja na v vsem geografskem svetu dobro znano knjigo M. Phlip-poneaua Geographie et l'nction, ki je pred nekaj leti želela izoblikovati solidne temelje t. im. »aplicirani geografiji«. Podobnost naslovov nam vzbudi tem več zanimanja, ker je eden od štirili avtorjev nove knjige in očividno njen glavni idejni oče prav prof. Pierre George, ki je v svojem znanem članku Existe- t-il une geographie appliquee pred nekaj leti zavzel tako odklonilno stališče zoper oblikovanje nekakšne posebne »aplicirane« geografije (prim. naše poročilo »Aplicirana geografija ali aplikacija geografije« v »Geografskem vestniku« XXXV, 1963, str. 91—94). Zaito smo po pravici lahko radovedni, kakšna je razlika med »aktivno« geografijo Pierra Georgeja in sodelavcev ter »aplicirano« geografijo, kakor si jo predstavljajo Phlipponeau in drugi njeni pobornikj. Odgovor na to dobimo predvsem v prvem, uvodnem delu nove knjige z naslovom Problemes, doctrine et methode, ki ga je v celoti napisal George. Na prvi pogled se zdi, da razlika med njegovim pojmovanjem in pogledi deklariranih »apliciranih geografov« niti ni tako kričeča. Saj tudi George sodi, da lahko ravno geograf s svojim duhom in s svojo kulturo pomaga do učinkovitosti neke tehnike, ki sama po sebi ni geografsko (str. 10). Vendar pa ima pri tem takoj pomisleke proti temu, da bi geografi ubirali pot tehnikov in inženirjev in skušali prevzeti odgovornost za to tehniko samo. Po njegovi sodbi so eno potrebe in možnosti, kakor jih lahko ugotovi znanstvenik, drugo pa so odločitve za usmerjanje nadaljnjega razvoja. »Zato je važno ločiti misijo aktivne geografije, ki je v znanstvenem delu. od nekake aplicirane geografije ali bolje aplikacije podatkov, ki jih preskrbi geografija, kar pa je zadeva upravljavcev, ki so po svojem bistvu in po svojih obveznostih dovzetni za drugačne presoje in pritiske kakor pa so tisti, ki izhajajo iz znanstvenega raziskovanja« (str. 37). Geograf lahko prevzame polno odgovornost za diagnostiko, ne pa za zdravljenje. George svari tudi ponovno pred težnjami, da bi geografi skušali nadomestiti razne specialiste in da bi, kakor navaja za primer, videli npr. glavno domeno aplicirane geografije »v granulometrični ali morfoskopski analizi sedimentov« (str. 9). Nasprotno, geografija je lahko »aktivna« samo kot sintetična veda, ki beleži, analizira in meri usmerjenost in perspektive tistega prostorskega razvoja, ki se doga ja pred našimi očmi ter na vse to samo opozarja specializirane tehnike, politike itd. Ravno po tem se »aktivna sintetična geografija, edina geografija« (str. 23) bistveno razlikuje od analitskih specialnih ved, ki so zanjo samo pomožne discipline. Omembe vredno ie tudi. da George označuje geografijo izrecno kot družbeno vedo (une science liumaine), ki se predvsem po svojih metodah razlikuje od naravoslovnih »prostorskih« ved in je v nekem smislu nadaljevanje zgodovine, »zgodovina sedanjosti«. Posebno močne perspektive ima lahko »aktivna« geografija kot »dinamična regionalna geografija«. Ce nas ta prvi, uvodni del knjige posebno zanima zaradi svojih načelnih stališč, pa niso nič manj zanimivi njeni ostali trije deli^ ki segajo v konkretno aktualno prostorsko problematiko. Polni so novih, v geografski “literaturi doslej še premalo opaženih pogledov in pobud. Na žalost nam prostor ne dopušča, da bi se tu podrobneje ustavljali ob njih. Zato naj na nje samo na kratko opozorimo. Tako drugi del knjige, ki mu je avtor Y. Lacoste, konkretno obravnava perspektivo aktivne geografije v nezadostno razvitih deželah (Perspectives de Ja geographie active en paijs sous-developpes). V njem so analizirani splošni problemi in poteze t. im. »tretjega sveta«, kriteriji opredelitve zaostalosti v razvoju ali nerazvitosti, neskladja v ekonomiki in demografiji teh dežel, predvsem pa tudi različni tipi teh dežel in njihovih regij, skratka obilo, obilo dragocenih konkretnih pobud za analizo razvitosti in nerazvitosti; tako konkretizirane poti smo doslej le preveč pogrešali, kadar nas je tudi v geografiji (kot npr. na VIJ. kongresu geografov SFRJ 1. 1964 v Zagrebu) zamikalo, da se spustimo v problematiko razvitih in nerazvitih področij. Tretji del knjige, ki sta ga napisala P. George in R. G u g 1 i e 1 m o , pa je nasprotno odmerjen razvitim deželam, odnosno, kakor sta to avtorja zapisala v naslov, študijskim temam aktivne geografije v industrializiranih deželah (Themes d^etude de geographie active dans le s pays industrialises). V tem delu je posebno zanimivo originalno zasnovano poglavje o »odgovornosti geografa pred kmetijskim problemom« v razvitih, industrializiranih deželah in poglavje z naslovom »Novo poglavje v geografiji: geografija potrošnje in distribucije«. V živo problematiko aplikacije geografije še posebno posega tudi četrti del knjige z naslovom Geographie active de la region, ki sta ga napisala B. K a y s e r in P. George. Celotna knjiga izzveni močno solidno, resno, brez kakršnega koli premočnega »aplikativno-propagandhega« prizvoka. Zato bo nedvomno bogato in trajna oplajala. Svetozar Ilešič Festschrift Leopold G. Scheidl zum 60. Geburtstag. I. Teil. Im Aufträge des Vorstandes der österreichischen Gesellschaft für Wirtschaftsraumforschung herausegegeben von H. Baumgartner, L. Beckel, H. Fischer, F. Mayer und Fr. Zwittkovits. Wien 1965, strani 395. Jubilant prof. Leopold G. Scheidl, ki mu je posvečen pričujoči zbornik razprav, je profesor na Visoki šoli za svetovno trgovino na Dunaju ter ustanovitelj in vodja tamošnjega Geografskega inštituta. Je široko razgledan in kulturen mož, po svojem položaju v geografski znanosti pa spada med tiste geografe, ki sta jih življenje in nagnjenje sicer zanesli na visoke šole ekonomskega značaja, ki pa so znali tam vkljub temu, da je na takih šolah geografija vedno potisnjena na obrobje, pa še tam ji ni z rožicami postlano, svojo stroko z uspehom uveljaviti, ne da bi jo pri tem kakor koli zatajili; saj izvemo iz uvodnega članka J. Matznetterja, da Scheidl ni sprejel niti predloga, da bi se njegov Geografski inštitut preimenoval v »Gospodarskogeografskega«. Nasprotno, njegov inštitut je ostal na trdnih geografskih tleh kljub tendencam obkrožajočih ga ekonomskih ved. ki se pod ameriškim vplivom čedalje bolj gibljejo v smeri čiste teorije, abstrakcije in ekonometrije. Ker v vsakem podobnem jubilejnem zborniku sodelujejo predvsem strokovnjaki, ki so z jubilantom neposredno sodelovali ali pa delajo v podobnih smereh, navadno iz njega tudi odseva znanstvena smer samega jubilanta. To močno velja tudi za Scheidlov zbornik. Ravno ker tudi iz naših domačih analognih primerov dobro poznamo težave, s katerimi ima opravka geograf, ki skuša sredi ekonomistov uveljaviti realni geografski aspekt, ni odveč, če si vsebino zbornika na kratko ogledamo. Razprave v zborniku so razdeljene na tri skupine. K prvi spadajo razprave o problemih obče geografije, k drugi razprave s področja Avstrije in k tretji razprave iz ostale Evrope. Ker pa tudi večina razprav iz druge in tretje skupine vkljub svojemu regionalnemu okvirju načenja splošne metodološke probleme, poskušajmo vso vsebino knjige preleteti po problemski tematiki. Močno splošnega pomena so prispevki, ki načenjajo načelna in metodološka vprašanja geografske znanosti. Med njimi je najznačilnejša razprava Gottfrieda Pfeiferja (Heidelberg) z naslovom »Geografija danes«. Tudi v njej išče avtor izhoda iz vsem nam skupnega občutka neugodja, ko skuša geografska znanost postati kaj več kot »splošno izobraževalna dobrina«, kot »orientacijsko znanje«, »priprava za turizem« ali »pomoč pri križankah«, pa pri tem ne naleti na posebno razumevanje. Tudi Walter Strzygowski skuša v svojem prispevku z naslovom »Od opisa zemlje do oblikovanja zemlje« začrtati pota sodobne geografije. Franz Zwittkowitz pa s svojimi »Pripombami h gospodarskogeografskemu sistemu« opredeliti položaj gospodarske geografije v sistemu znanosti. Obče metodološkega značaja je tudi prispevek Erika Arnberger ja o statistikah kot temelju gospodarsko geografskih del. Precej prispevkov se v skladu z orientacijo dela samega L. Scheidla in njegovega delovnega kroga ukvarja z industrijo. Med njimi obravnava J osef K e i n d 1 avstrijsko zelezarsko in jeklarsko industrijo v njenem najmlajšem razvoju, Gunnar Alexanderson metodo za primerjavo razporeditve urbane industrije na primeru Severne Evrope, Miroslav Blažek koncentracijo industrije na Češkoslovaškem. Pierre Estienne industrijsko področje Cler-mont-Ferranda v Franciji. Michel Phlipponeau vlogo industrije v razvoju Bretanje, Karl A. Sinnhuber Eisenhüttenstadt in druga nova industrijska področja vzhodno od Berlina in Antoni W r z o s e k iz Krakova spremembe v prostorski strukturi industrije na Poljskem v razdobju t946—1962. Razumljivo je, da v zborniku, kjer prevladuje gospodarsko-geografska problematika močneje razvitih, industrializiranih področij, prihaja manj do izraza obravnavanje agrarnega gospodarstva. S to proizvodno panogo se ukvar- jata samo dva prispevka in sicer razprava našega Ceneta Malovrha Die Bodenfragmentation als betriebstormende Kraft der kleinbäuerlichen Betriebe, Beispiele aus dem slowenischen Alpenvorland, ki posreduje mednarodnemu znanstvenemu svetu rezultate študije, obsežneje objavljene v lanskem »Geografskem vestniku«, in študija Aime V. Perpillou-a o stoletju kmetijskega razvoja v vinogradniških pokrajinah Languedoca in Rousillona. Prav tako nas ne preseneča, da je — v nasprotju s kmetijstvom — v zborniku sorazmerno krepko zastopana geografija turizma in to s študijami, ki so v tej mladi panogi še posebno važne tudi z metodološke strani. Ze v splošnem delu zbornika nam Felix J ü 1 g podaja svoja praktična navodila za znanstvena dela v geografiji tujskega prometa. V regionalnem delu knjige pa obravnava Edmund W. Gilbert The Holiday Industry and Seaside Torons in Englajid and Wales, Wigand Ritter nam podaja dober, tudi kartografsko ilustrirani sintetični pregled Sujskoprometnih področij v Evropi, Randolf Rungaldier pa obravnava tujski promet v Jugoslaviji. O Rimgaldierjevi razpravi bomo verjetno še posebej poročali, tu naj le poudarimo nerazveseljivo dejstvo, da nas je tudi v tej panogi s sintetičnim pregledom prehitel zunanji avtor, po drugi strani pa bolj laskavo dejstvo, da je bil ta avtor pri svojem delu zelo zadovoljen z našo statistično publikacijo »Ugostiteljstvo i turizam 1961«, za katero zatrjuje, da je po vsebini in obsegu ni dosegla še nobena podobna publikacija. V zborniku je seveda objavljenih še obilo razprav z drugih gospodarsko-geagrafskih raziskovalnih področij. Edwin Fels nam v svojem prispevku navaja podrobne podatke o namakalnih površinah na zemlji, Walter Hirsch-b e r g piše o nalogah in ciljih etnološkega raziskovanja trgov in sejmov, Sieghard Mo rawetz obravnava pomen vrednostnih številk za gospodarsko razvrstitev držav. Ferdinand Prillinger nam riše vlogo učitelja za geografijo in gospodarsko vedo (Wirtschaftskunde), kakor je na novo označena kombinacija predmetov v avstrijskih učnih načrtih. L. Dudley Stamp je prispeval krajši članek z naslovom The Geography of Life and Death z novimi pogledi na t. i. medikalno geografijo. Omer T u 1 i p p e poroča o delu komisije za aplicirano geografijo pri Mednarodni geografski uniji, Ernst Weight pa obravnava dežele v razvoju z vidika raziskovanja izvoznega tržišča. S področja Avstrije je v regionalnem delu zbornika še študija Herberta Maurerja o podatkih avstrijske poklicne statistike iz leta 1961. Iz ostalih evropskih dežel so močno zastopani še poljski avtorji s študijami o problemih, ki jih poznamo že iz same poljske literature. Tako obravnava Stanislaw Berezowski notranjo regionalizacijo varšavske gospodarske regije, Kazimierz Dziewonski spremembe v urbanem omrežju Pol jske in Stanislaw L e s z c z y c k i na primeru Poljske sintetične indekse, določajoče prostorsko strukturo narodnega gospodarstva (vrednost osnovnih sredstev, ustvarjeni narodni dohodek, razporeditev narodnega dohodka). Miroslav Strida obravnava problem naselitvene strukture na Češkoslovaškem. Wolf Ti et z e problem upravnih meja v nemški kulturni pokrajini in H. R. Wilkinson najnovejši razvoj regionalnega planiranja v Združenem kraljestvu. Spričo bogate vsebine zbornika lahko s posebnim zanimanjem pričakujemo izid napovedanega njegovega drugega dela. Svetozar Ilešič Dve publikaciji o izrabi tal in tipih agrarnega gospodarstva v vzhodni Srednji Evropi Land Utilization in East-Central Europe. Case Studies. Geographia Polonica 5. Institute of Geography-Polish Academy of Sciences. Editior of this Volume ]. Kostrowicki, Assistant Editior W. Tyszkiewicz, Map Editor W. Jankowski, Warszawa 1965. 498 strani, 27 kart, 85 slik. Ze svoj čas smo v »Geografskem vestniku« poročali o konferenci o študiju izrabe tal, ki jo je 1. 1960 sklical v Varšavo Geografski inštitnt Poljske Akademije znanosti (prim. Geografski vestnik XXXII, 1960, str. 278-280). Na tej konferenci so zbrani strokovnjaki iz socialističnih dežel Srednje in Vzhodne Evrope med drugim sklenili', naj se po možnosti izvedejo skupne terenske raz. iskovalne akcije na ozemlju teh držav in se pri tem zlasti preizkušajo metode za študij izrabe tal, ki jih je izdelal Oddelek za agrarno geografijo Geografskega Inštituta Poljske Akademije znanosti pod vodstvom prof. dr. J. Ko-strowickega. Do te vrste sodelovanja je v letih I960 do 1964 res prišlo in sicer med Poljsko, Bolgarijo, Jugoslavijo in Madžarsko. Podrobno so bile preizkušene poljske metode proučevanja izrabe tal na nekaterih tipičnih sondah (primerih vasi' ali družbenih kmetijskih obratov) iz navedenih dežel. Prvi rezultati tega obsežnega dela, ki se še nadaljuje, so objavljeni v obsežni publikaciji, o kateri poročamo. Objavljene so študije za 5 poljskih, 5 jugoslovanskih, 2 bolgarska in 3 madžarske primere. Primeri iz Poljske so vasi Borisowka, Grodzisko in Hruskie z zaostalega področja na severovzhodnem Poljskem (W. Biegajlo), pod-karpatska občina Cergowa (R. SczQsny), občina Czersk s širšega varšavskega obmestja (W. Stola), občina Kruszwifa iz Kujav na osrednjem Poljskem (W. Tyszkiewicz) in občina Mitogoszcz s Pomorskega obrežja (H. Piskorz— Skocka). Med primeri iz Jugoslavije sO predvsem tisti trije, ki so nam znani že iz objave istega gradiva v »Geografskem vestniku« 1962 in temu sledeče diskusije v »Geografskem obzorniku«. To so Podgorje pri Kamniku (VI. Klemenčič), Sebeborci v Prekmurju (M. Jeršič, J. Lojk, L. Olas, M. Voj v od a) in Trebijovi v Hrcegovini (D. Jelič, M. J eršič, J. L o j k , M. V o j v o d a). Razen tega je bil obdelan še primer llitopeka pri Beogradu (M. L u t o v a c) in primer Barskega polja v Črni gori, ki so ga obdelali Poljaki sami (J. Kostrowicki, D. Kowalczyk). Primera iz Bolgarije, ki so ju obdelali skupno Poljaki in Bolgari, sta kolektivni kmetijski obrat Petere v obmestju Sofije (J. Kostrowicki, S. Hauzer, f. V e I č e v, Z. Borisov) in kolektivizkana vas Dermanci v severnem pod-gorju Balkana (j. Kostrowicki, W. Stola, I. Volčev, Z. Boriso v). Madžarski sodelavci so obdelali tri primere: »Košutov« kolektivni obrat Be-kesesaba v južnem delu Allolda (1. E uvedi), vas Nyiradoni v severovzhodnem delu Alfolda (L. Simon) in vas Gsepreg na zahod nem Madžarskem (B. S a r f a 1 vi). Vse študije so zaradi možnosti medsebojne primerjave izdelane v glavnem po isti shemi: najprej so na kratko obdelani prirodni pogoji, nato socialne in posestne razmere (kjer je v večini primerov vključena ludi kratka označba naselja), sledi kot osrednje poglavje obravnavanje izrabe tul in končno poglavje o proizvodnji (posebej rastlinski, posebej živinorejski in na koncu globalni). Vsak primer je opremljen z obilnim tabelaričnim gradivom, zlasti o proizvodnji, ter z barvno karto izrabe tal po poljski metodi (katere kompletni ključ je knjigi priložen). Samo karte madžarskih primerov so izdelane v črno-beli tehniki. Uvodni in zaključni del knjige je napisal sain prof. Jcrzv Kostrowicki. V uvodnem članku (Land Utilization, Case Studies: Origins, Aims, Methods. Techniques) je obrazložil historiat celotnega dela, njegove cilje, metode ter delovno tehniko. Predvsem je obsežno utemeljil tiste novosti, ki jih skuša v metodologijo agrarne geografije prinesti metoda, uporabljena v objavljenih študijah. Razen same metode kartiranja spada mod take novosti zlasti opredelitev t. im. orientacije v izkoriščanju orne zemlje. Pri tej orientaciji, ki ima med drugim namen opredeliti stopnjo, intenzivnosti izrabe orne zemlje, je treba po mnenju avtorja opustiti razdelitev kulturnih rastlin na žitne rastline, okopavine, krmne rastline in industrijske rastline, ker se ta razdelitev opira na neenoten kriterij. Namesto nje kaže izbrati bolj agronomsko obarvano razdelitev na t. im. intenzivne kulture (koruza, krdmpir, zelenjava), strukturotvor-ne kulture (detelja, lucerna itd.), ter ekstraktivne kulture (žitne rastline). Pri obravnavanju same produktivnosti zemljišča pa se metoda opira na znano, mnogokrat prediskutirano mero žitnih enot in glav goveje živine; izjema so le madžarski sodelavci, ki vztrajajo pri denarni oceni produktivnosti agrarnih površin. Pri vsem tem se Kostrowicki zaveda, da nekaj redkih izbranih primerov ob pomanjkljivih in nezadostno preskušenih. proučevalnih metodah še ne more zadostovati za kakršno kdli zanesljivo sintezo ali splošne zaključke, temveč da gre le za prvi poskus, da bi se ob podrobnem konkretnem gradivu dokopali k tipološki prostorski sintezi o agrikulturi. Kostrowicki opozarja predvsem na dve slabi strani v študijah, kakor so objavljene: na premalo precizno vrednotenje prirodnih pogojev in na (z izjemo madžarskih študij) skoraj povsem zanemarjeno obravnavo prodajnosti kmetijske proizvodnje; toda medtem ko mora prvo vrzel vsekakalr zapolniti geograf, se glede druge človek vpraša, če res lahko še sodi v normalno delovno področje geografa in če madžarski agrarni geografi ne zahajajo pri tem malo preveč vstran od geografske problematike. V zaključnem delu študije z naslovom An Attempt to Determine the Geographical Types of Agriculture in East-Central Europe on the Basis of the Case Studies on Land Utilization skuša Kostrowicki na osnovi objavljenih primerov podati prvo sliko o geografskili tipih kmetijstva v vzhodni Srednji Evropi v smislu svojega naziranja, po katerem je geografska tipologija kmetijstva glavni smoter agrarne geografije. Svoj sintetični poskus je razdelil na tri dele. V prvem je podan pregled zunanjih pogojev za kmetovanje v obravnavanih deželah. Ti zunanji polgoji so po eni strani prirodni, po drugi strani pa jih predstavlja današnje stanje proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov. Drugi del sintetičnega pregleda obravnava notranje značilnosti kmetijstva v obravnavanih deželah: socialne in posestne razmere, organizacijske in tehnične poteze .(rotacije, orientacijo v izrabi orne zemlje, mero intenzivnosti kmetovanja) in ekonomske poteze (produktivnost zemljišča po kriteriju žitnih enot, produktivnost dela po kriteriju števila žitnih enot na agrarnega zaposlenca itd.). V tretjem delu svoje sinteze pa daje Kostrowicki shemo tipov kmetijstva, kakor so se mu na osnovi obravnavanih primerov pokazali za celotno obravnavano področje. Ti tipi bi bili: a) srednjeevropsko kmetijstvo z močnimi relikti fevdalnega kmetijstva, v podrobnem pa zelo različno glede na prirodno okolje, z močnimi razlikami zlasti med gorskimi in ravninskimi pokrajinami; b) kmetijstvo Jugovzhodne Evrope (panonsko ali podonavsko), ki mu je skupna dediščina po nekdanjem dveletnem kolobarjenju (pri srednjeevropskem po triletnem). mala kmečka posest v velikih naseljih, po drugi strani veliki družbeni kmetijski obrati, močna mehanizacija obdelovanja, močan delež intenzivnih kultur (koruze) itd.; c) mediteransko kmetijstvo, po nekaterih lastnostih (deležu koruze) podobno podonavskemu, po še številnejših lastnostih pa čisto svojevrstno (močan delež stalnih, drevesno-grmičevnatih kultur, mešane kulture, velika razdrobljenost zemljišča); d) suburbansko (obmestno) kmetijstvo, intenziven, močno produktiven tip, po svojem bistvu neodvisen od razlik v prirodnem okolju. Ob tej svoji shemi Kostrowicki ponovno poudarja, da nekaj primerov, izbranih s tako obsežnega področja še ne dopušča zanesljivih posplošitev in tipoloških opredelitev. Zato nas, ki so nam seveda najbližji primeri iz Jugoslavije, prav posebno zanima, koliko se je Kostrowicki kot pobudnik celotne akcije na osnovi teh prvih sond lahko dokopal do pravilnih, čeprav začasnih generalizacij. Brž lahko ugotovimo, da je ponekod presenetljivo dobro pogodil pravo pot, npr. v tem, da se ni navdušil za to, da bi mediteransko kmetovanje samo zaradi njegove koruze označili, kakor se to včasih dogaja, le za podtip kmetovanja jugovzhodne Evrope, pa v tem, da je pravilno presodil, da je k večjemu in hitrejšemu uspehu kolektivizacije kmetijstva po ravninah Bolgarije, Romunije in Madžarske prispevalo močno tudi dejstvo, da so to kraji razmeroma pozne kolonizacije. Marsikatera generalizacija pa se umevno ni čisto obnesla. Vsekakor kmetijstvo Jugovzhodne Evrope ni v celoti dedič dveletnega, temveč marsikje tudi triletnega kolobarjenja. Zdi se nadalje, da avtor precenjuje usmerjenost kmetijstva za potrebe nekdanjega dunajskega trga v nekdaj avstrijskem dehi monarhije; ravno za slovenske vasi ta trg pač ni pomenil ničesar, zato tudi medvojna doba z novimi političnimi mejami ni mogla povzročiti take škode kakor to velja za primere iz Velike Poljske, kjer je bila tržna usmerjenost v času nekdanje Nemčije pač mnogo izrazitejša. Avtor je tudi prezrl, da Sebeborci sploh niso bili v avstrijskem, temveč v ogrskem delu monarhije. Ravno ob tem se nam tudi pokaže, kako važna je in bo pri nadaljnjih podobnih raziskavah izbira sond. Tako se zdi, da Podgorje s svojimi zemljiško-posestno odpornimi progami in Sebeborci s prav tako razmeroma veliko in trdno kmečko posestjo nista primera, ki bi bila idealno reprezentativna za subalpsko in subpanonsko Slovenijo. V Osrednji Sloveniji je pač mnogo vasi, zlasti tistih s poljsko razdelitvijo na delce, kjer je drobljenje zemljiške posesti pripeljalo do mnogo mizernejše zemljiško-posestne strukture kot v Podgorju, da sploh ne omenimo številnih prekmurskih vasi, kjer je zaradi tamošnjega skrajnega drobljenja posesti slika bistveno drugačna kakor v Se-bebo\rcih. Ko bomo imeli obdelanih več sond. sintetični prikaz zato ne bo mogel več zemljiško-posestne strukture za vso Slovenijo oceniti sorazmerno tako ugodno kot je to storil Kostrowicki (str. 462), temveč bo moral tudi v njej zabeležiti primere silno drobne zemljiške posesti, kakor jo je zabeležil za Pod-karpatje ter za Srbijo, Hercegovino in Crno goro. Ravno to pa nam dokazuje, kako koristna in plodna je pot sistematskih, podrobnih proučevanj v posameznih deželah in primerjav med njimi, skratka pot, kakršno je ubralo sodelovanje med poljskimi, jugosovanskimi, madžarskimi, bolgarskimi in drugimi agrarnimi geografi t. im. Vzhodno-Srednje Evrope. Na tej poti pomeni knjiga, o kateri poročamo, prvi močan, tehten ter pobude poln korak. Svetozar Ilešič Geographical Types of Hungarian Agriculture. Studies in Geography, published by the Geographycal Research Institute of the Hungarian Academy of Sciences, No 3, Akademiai Kiado, Budapest 1966, strani 84. Da je v seriji izdan} z naslovom »Geographical Studies«, ki jo izdaja Gografski inštitut Madžarske Akademije znanosti, po 1. zvezku, ki je obravnaval fizično geografska raziskovanja na Madžarskem in po 2. zvezku, ki je bil odmerjen aplicirani geografiji na Madžarskem (o njem smo poročali v Geografskem vestniku XXXVII, 1965 na str. 168-172), njen tretji zvezek posvečen geografskim tipom kmetijstva na Madžarskem, dokazuje, kako pomembno mesto zavzema v okviru madžarske geografske znanosti t. im. agrarna geografija. Na uvodnem mestu v knjigi je članek pobudnika madžarske agrarne geografije G. Enyedija o napredku geografske tipologije kmetijstva na Madžarskem. Iz njega ponovno spoznamo značilno smer madžarskih agrarno-geografskih raziskav, ki jo poznamo že iz dosedanjih študij Enyedija in njegovih sodelavcev. Ta smer se v težnji za geografsko tipologijo približuje poljski smeri prof. Kostrowickega, značilno pa je za njo, da je še precej ožja, izrazito ekoinomsko-geografska v ožjem smislu besede: v ospredju njenega zanimanja je proizvodnja, vse drugo, kar navadno uvrščamo tudi v »agrarno« geografijo (geneza in struktura agrarne pokrajine, agrarna naselja, razvoj agrarno-socialne im posestne strukture) stopa pri tem močno ali povsem v ozadje. Pa tudi v sami metodi geografsko-ekonomske analize kmetijstva ubira Enyedijeva šola svoja pota, nekoliko različna od šole Kostrowickega: vztraja pri denarni vrednosti produkcije kot edinega možnega merila za produktivnost agrarnih površin v razliko s poljsko in vzhodno*-neinško šolo, ki jemlje za osnovo »žitne enote« in podobna merila. Razen Enyedijevega članka vsebuje publikacija še naslednje študije: študijo L. Simona o nekaterih problemih intenzivnega kmetijstva na Madžarskem, I. Asztalosa o areajnih tipih živinoreje na Madžarskem, B. Särfalvi-ja o kulturah na pesku na Madžarskem, L. Simona o izrabi tal v eni od občin pokrajine Nyirseg (Nyiradoni) in ß. Sdrfalvija o izrabi tal v eni od občin Zahodne Madžarske (Csepreg). Zadnja dva članka sta v glavnem identična z dvema madžarskima primeroma, objavljenima v publikaciji Poljske Akademije znanosti »Land Utilization in East-Central Europe«, o kateri poročamo v predhodnem poročilu. Če smo prej označili »produkcijsko« smer madžarskih agrarno-geograf-skili proučevanj kot sorazmerno ozko, s tem nismo želeli ustvariti vtisa, da madžarski geografi za druge strani »agrarne« geografije nimajo poislulia. Nasprotno, prav močno jih zanimajo tudi tradicionalna madžarska agrarna naselja, velika »kmečka« mesta in okrog njih raztresene kmetije (po naše »salaši«), še posebno kot tisti element antropogenega okolja, ki postavlja kolektivizaciji in modernizaciji madžarskega kmetijstva na pot prav posebne probleme. Prav s to problematiko se ukvarja tudi sam György Enyedi. O njej nam je pred kratkim predaval v Ljubljani, še posebej pa naj opozorim na njegovo razpravo »Le village hongrois et la grande exploitation agricole«, objavljeno v »Annales de Geographie«, Paris, LXXVIIIe Annee, str. 68?—700. Svetozar Ilešič KRONIKA Sedmo zborovanje slovenskih geografov v Novi Gorici Slovenski geografi smo se doslej šestkrat zbrali: 1. 1952 v Kamniku, 1. 1954 v Mariboru, 1. 1956 v Murski Soboti, 1. 1957 v Portorožu, I. 1960 v Novem mestu in 1. 1964 v Velenju. Čeprav so se ta zborovanja različno imenovala (kongres, zbor, seminar) so imela vendar vsa v Bistvu isti značaj. Na njih smo se zbirali, da pretresemo vsa najbolj pereča vprašanja našega dela, tako znanstveno-raz-iskovalnega kot pedagoškega, hkrati pa da se seznanimo z geografskimi in drugimi problemi regije, v kateri smo se sestali ter da damo tudi pobudo za nji-havo nadaljnje proučevanje. Tudi naše sedmo zborovanje, za katero je prišla na vrsto Nova Gorica, je imelo podoben značaj. Bilo je v dneh od 20. do 23. maja 1966 v Novi Gorici Zborovanje samo je trajalo dva dni. Prvi dan je po otvoritvi, ki so ji prisostvovali tudi zastopniki goriških oblasti in institucij s predsednikom skup. ščine občine Nove Gorice tov. Jožkom Štrukljem na čelu, prvi referiral predsednik Geografskega društva Slovenije prof. Avguštin Lab o nekaterih aktualnih problemih sodobne geografije. V izčrpnem referatu, ki je živo naslikal vse nelahke probleme in naloge, pred katerimi stoji, v teh letih slovenska geografija. je podčrtaval zlasti potrebo živega povezovanja naše geografske znanosti z aktualno življenjsko problematiko naših krajev, kar je dopolnil tudi s kratkim pregledom konkretnih problemov, ki se postavljajo pred geografe na Goriškem, v pokrajini, ki smo jo tudi geografi, podobno kot druge obrobne pokrajine Slovenije doslej pri našem delu le preradi zanemarjali. V problematiko regije, v kateri smo zborovali, sta zatem posegla še referata domačina Štefana Cigoja o aktualnih družbeno-geografskili problemih Goriške in Romana Slejka o razvoju gospodarstva v novogoriški občini. Popoldne istega dne je bila razen referata Sergeja Koglota o turizmu v Posočju na dnevnem redu vrsta referatov naših fizičnih geografov, ki so povečini obravnavali rezultate svojih lastnih raziskovanj na goriškem področju in v njegovem sosedstvu (France Bernot »Klima Nove Gorice, Peter Habič, »Hidrologija krasa med Idrijco in Vipavo«. Darko Badinja z dvema referatoma in sicer »Geografska problematika hidroenergetske izrabe Soče« in »Morfogeneza Krasa«), deloma pa tudi splošne znanstvene probleme (Ivan Gams »O koroziji in sedimentaciji sige na slovenskem dinarskem in alpskem krasu«). Istega dne opoldne je bila otvorjena razstava, prikazujoča znanstveno, pedagoško in poljudnoznanstveno delo slovenskih geografov, zvečer pa je predsednik občinske skupščine priredil za zbofrovalce sprejem v prostorih hotela »Park«. Drugega dne dopoldne so se zvrstili referati iz družbeno-geosrrafske sfere. Med njimi so nekateri imeli prav tako regionalen značaj (Stojan Trošt »De-populacija tolminske občine«, Hinko Uršič »Spremembe v kobariški regiji po osvoboditvi«, Jože Lo jk »Novogoriška šolska regija«), drugi pa so osvetljevali probleme vse Slovenije (Milan Na tek »Migracijski problemi Slovenije« in Matjaž Jeršič »Turistična klasifikacija slovenskih naselij«). Sledila sta še dva referata s področja šolske geografije (Mavricij Zgonik »Geografske vaje in pouk geografije na šolah« in Mirko K a m b i č »Kakšen naj bo scenarij za geografski diafilm«). Istega dne popoldne so se udeleženci pod vodstvom do- mačinov seznanili s Kostanjevice z Novo Gorico, zatem pa je bil še občni zbor Geografskega društva Slovenije, na katerem je bil izvoljen nov upravni odbor društva in med drugim sklenjeno, da bo prihodnje zborovanje I. 1969 v Ravnah m\ Koroškem. Sprejeti so bili tudi zaključki zborovanja, ki jih objavljamo spodaj posebej. Zvečer je goriško gledališče priredilo za zborovalce posebno, lepo uspelo kulturno prireditev (Gradnikov večer). Dne 22. maja je velika večina zborovalcev sodelovala na strokovni ekskurziji. ki so jo vodili geografi — poznavalci terena (predvsem tov. P. Habič in I. Vrišer). Ekskurzija je šla skozi Vipavsko dolino do Cola ter čez Trnovski gozd v Cepovanski dol, Solkan in po Soški dolini do Mosta na Soči in Tolmina ter na povratku še v Goriška Brda. Naslednji dan, 23. maja, pa je bila organizirana še ekskurzija v zamejske kraje, kjer žive Slovenci, na poti skozi Kobarid skozi dolino Nadiže do Čedada in Vidma ter nazaj v staro in v Novo Gorico. Zborovanje je po zaslugi organizatorjev iz vrst Geografskega društva Slovenije in zastopnikov novogoriškega političnega in prosvetnokulturnega življenja, ki so prvim krepko stali ob strani in jih vsestransko podprli, prav lepo uspelo. Zlasti razveseljivo je bilo veliko število udeležencev (nad 200), kar dokazuje, da se geografi širom Slovenije zelo zanimajo za Posočje. Tudi vsebinsko je zborovanje zlasti po svoji regionalni strani dovolj zadovoljilo, zlasti če pomislimo, da se našega Posočja z organiziranim in sistematičnim geografskim raziskovalnim delom pravzaprav sploh še nismo lotili. Zato so se pač — kar je bilo tako in tako kakor pri vseh naših dosedanjih zborovanjih tudi tokrat ravno eden od glavnih namenov zborovanja — plastično pokazale močne vrzeli zlasti v proučitvah družbeno-geografskih problemov (npr. problemov obmejnega položaja Posočja, njegove notranje prometno-geografske problematike in njegove tranzitno-prometne vloge), ki jih bomo morali še temeljito proučiti. V nasprotju z nekaterimi dosedanjimi zborovanji je marsikdo morda tudi pogrešal na dnevnem redu razprave o kakem splošnem znanstveno-raziskovalnem ali metodološkem problemu, ki naj bi slovenskim geografom pri njihovem nadaljnjem Organiziranem delu pomagala naprej. Morda je s tem v zvezi tudi vrzel, ki smo jo najbolj čutili in to v dokajšnjem nasprotju z dosedanjimi zborovanji: da diskusije tako rekoč sploh ni bilo. In čeprav so se referati regionalnega značaja opirali na rezultate samostojnega proučevalnega dela in nikakor niso bili zamišljeni samo kot informativni, jih je večina udeležencev očividno le sprejela bolj kot take. Kot nerazveseljivo bi bilo šteti tudi dejstvo, da se kljub vabilu zborovanja ni udeležil niti eden geograf iz drugih republik. In vendar je v prejšnjih letih ravno po tej poti marsikatera koristna pobuda z naših zborovanj prešla tudi na kongrese geografov SFRJ in oplajala delo v širšem okvirju. Svetozar Ilešič Sklepi ?. zborovanja slovenskih geografov v Novi Gorici od 20. do 23. maja 1966 7. zborovanje slovenskih geografov je bilo — kot vsa prejšnja —• posvečeno spoznavanju in proučevanju pokrajine, kjer je bilo prirejeno. Položaj Goriškega ter procese v naravi in družbenem dogajanju v tej pokrajini so referenti osvetlili dokaj na široko in s kompleksnih vidikov. Prikazali so dinamično se razvijajočo obmejno regijo kot pokrajinsko svojsko enoto in pomemben del naše ožje družbene skupnosti. Pokazalo se je, kako pri urejanju pokrajine posvečajo vso skrb napredku gospodarstva ter še posebej preudarnemu oblikovanju pokrajinskega središča — Nove Gorice z vsemi njenimi funkcijami in vplivi na širše zaledje. Obravnavana problematika ima najširši družbeni pomen. vreden pozornosti celotne naše skupnosti. Nadaljnjega napredka pa vendarle ne bo mogoče zagotoviti brez podrobne proučitve še mnogih pojavov ter brez razčlenitve vrste dejavnikov sodobnega dogajanja. To poudarja pomen razvoja raizskovalnega dela in hkrati usmerjenosti znanosti k najbolj aktualnim problemom na vseh poriščih družbenega dogajanja. Na novogoriškem zborovanju slovenskih geografov obravnavana vprašanja so prikazala usmerjenost in naloge geografije kot znanstvene discipline ter tehtnost prizadevanj slovenskega geografskega društva v naporih za sino- trno organizacijo raziskovalnega dela, predvsem za razvijanje skupinskih, v progrataiih kompleksno zasnovanih raziskovanj. Predvsem je koristna usmerjenost k aktualnim vprašanjem in k bistvenim procesom v naravi ali družbi. Takšno družbeno aktivnost strokovnih in znanstvenih organizacij bi morali v naši skupnosti načrtneje razvijati in zagotoviti za njihovo delovanje primerne pogoje. 7. zborovanje slovenskih geografov opozarja predvsem na naslednje naloge in probleme, ki jim moramo pri bodočem delu posvetiti vso pozornost: — v prvi vrsti je potrebno smelo razvijati geografsko znanstveno misel ter z njeno močjo odpirati razpravo o aktualnih vprašan j ih našega razvoja; le tako bomo obenem spodbujali temeljne in aplikativne raziskave ter dosegli napredek pri izpopolnjevanju znanstvenih metod dela; — posebnega pomena je zato objavljanje in popularizacija znanstvenih dosežkov, kar izpričuje potrebo za zagotovitev nadaljnega rednega izhajanja geografskih revij (Geografskega vestnika in Geografskega obzornika) in obravnavanje te tematike tudi v številnih drugih revijah ali oblikah obveščanja; — na knjižnem trgu so primerna poljudnoznanstvena dela, ki so širši publiki premalo poznana in jih ne izkoristijo dovolj; kljub temu moramo kritično priznati, da smo na poljudnoznanstvenem področju geografi doslej premalo prispevali za popularizacijo dosežkov naše znanosti, za poljudno in vendar strokovno primerno obravnavanje naravnih pojavov, razvoja gospodarstva v svetu ter življenja naših :in drugih narodov ali družbenih pojavov, zato se lahko tega dela lotevajo tudi posamezniki, ki za to nimajo potrebne osnove in celo ne sposobnosti; posledice tega niso le pičlo izkoriščene možnosti, ki jih nudijo tisk, radio in televizija, temveč tudi slaba poučenost ljudi in napačne predstave o znanstveni vrednosti geografije; želimo, da bi redakcije pritegnile k sodelovanju geografe ter izkoristile njihovo znanje, pedagoške in publicistične izkušnje; — napredku geografije v šoli. ki mora izkoristiti vse dosežke znanosti in prisluhniti potrebam časa ter še posebno vzgojnim nalogam, moramo posvetiti več pozornosti; zborovanje ponovno opozarja na preozke okvire za seznanjanje mladine z našo domovino, ki jih obeležujejo sedanji predmetniki in učni načrti vseh stopenj našega izobraževalnega sistema; zborovanje naroča Geografskemu društvu Slovenije naj se zavzeto bori, da bodo prosvetni organi seznanjeni s tem problemom in ga spoznali; posebna skrb vseh učiteliev geografije naj bo spoznavanje zakonitosti in procesov v geografskem okolju, dialektično gledanje in materialistično pojmovanje vseh dejavnikov ter družbeno politično pravilno razlaganje dogajanj v sodobnem svetu; prizadevati si je treba, da se učni načrti zboljšajo v smislu predlogov na zborovanju; — ponidarjeni smotri razvoja geografije in raziskovalnega dela dajejo izredno obeležje pomenu akcije za izdelavo našega nacionalnega atlasa in nekaterih leksikografskih del. ki naj pritegnejo čim širši krog geografov, učiteljev in raziskovalcev; raziskovalno delo naj bo posvečeno predvsem smotrni razmestitvi proizvajalnih sil. njihovi lokaciji, rajonizaciji in regionalizaciji, nuni osnovne aktualne naloge štejemo proučevanje agrarnega gospodarstva in energetike, razvoj prometa, turizma, naselij in mest: prav zato nalaga zborovanje Geografskemu društvu Slovenije naj se še naprej zavzema za sodelovanje geografov v posebni komisiji pri zveznem svetu za koordinacijo znanstvenega dela, ki bo mogla usmerjati raizskovalno delo v smeri bogatitve znanosti in prispevanja k reševanju naših sodobnih problemov: — zborovanje nalaga Geografskemu društvu naj si zavzeto prizadeva koordinirati raziskovalno, znanstveno in pedagoško delo med vsemi geografskimi institucijami na Slovenskem in za plodnejšo povezavo slovenske geografije in njenih institucij z ostalimi v državi in zamejstvu: po potrebi naj intervenira tudi pri pristojnih prosvetnih organih in jih seznanja s problemi; — Geografsko društvo Slovenije naj prouči in vzpodbudi tudi razvoj naše kartografije, ki je v zadnjih letih precej zaostala iz različnih razlogov; potrebno je razširiti osnove za kartografsko delo in za to pridobiti ali vzgojiti nove sposobne kartografe; — vse naštete naloge in problematika, ki jo je obravnavalo 7. zborovanje slovenskih geografov, izpričujejo pomembno družbeno vlogo našega strokovnega društva, zato pričakujemo, da bo uživalo tudi pri bodočem delu ustrezno podporo družbe; v razvoju društvenega dela je treba posvetiti vso skrb delovanju aktivov in usmerjanju raziskovalnega dela, kar poudarja naloge društvenih rtdsekov za znanstveno delo in geografski pouk: razvijati je treba oblike dela, ki pritegnejo čimveč članov; -— zborovanje v Novi Gorioi nas obvezuje, da v prihodnosti posvetimo več pozornosti Goriški in drugim zahodnim predelom Slovenije ter se sistematično lotimo raziskovanja; takšno proučevanje bo koristna podlaga za regionalni plan te pokrajine, kar štejemo za neodložljivo nalogo; -— prihodnje zborovanje, ki bo leta 1969. naj Geografsko društvo Slovenije skuša organizirati na Ravnah in že pred zborovanjem usmerjati geografe k proučevanju, dolin Drave in Meže in Koroške v širšem merilu; na predlog številnih udeležencev naj skuša prirediti pred prihodnjim zborovanjem vsaj ekskurzijo s posvetovanjem ali simpozijem v pokrajini ob Kolpi, da bi spoznali življenje v južnem delu naše domovine ter osnove in oblike sožitja dveh bratskih narodov. Slovenski geografi izražajo iskreno zahvalo vsem. ki so v tako lepem številu sodelovali na 7. zborovan ju v Novi Gorica (202 člana GDS), posebej še številnim gostom, občinski skupščini Nova Gorica in številnim delovnim organizacijam pa ne le za sodelovanje in izredno prijetno počutje med domačini, temveč tudi za gmotno pomoč pri uresničenju obsežnega programa. Našo posebno pozornost in priznanje je vzbudil tudi interes organizacij na Goriškem za razvoj raziskovalnega dela. Z zborovanja pošiljamo tople pozdrave tudi vsem geografom, ki se ga zavoljo dela in drugih razlogov niso mogli udeležiti. V Novi Gorici, 21. maja 1966 Geografsko društvo Slovenije v letu 1966 V prvih mesecih leta 1966 so se intenzivno nadaljevale že v prejšnjem letu pričete priprave na VII. zborovanje slovenskih geografov, ki je bilo od 20. do 22. maja v Novi Gorici. Pri organizaciji je zelo aktivno sodeloval tudi novoustanovljeni aktiv GDS za Goriško in Primorsko s sedežem v Novi Gorici. Geografi iz Nove Gorice in okolice so sodelovali v programski komisiji upravnega odbora pri pripravi programa zborovanja in pri strokovnem vodstvu na enodnevni ekskurziji. Prav tako so mnogi med njimi pomagali pri tehničnih pripravah in pri tehnični izvedbi zborovanja. Predavanja, ki so bila na zborovanju 20. 'in 21. maja, so bila v celoti objavljena v »Geografskem obzorniku« 1966, št. 3—4. O zborovanju pa prinaša »Geografski vestnik« tudi posebno kratko poročilo. Zborovanje je bilo povezano z občnim zborom društva. V novi društveni odbor so bili izvoljeni člani, ki so na prvi seji upravnega odbora prevzeli naslednje zadolžitve; predsednik dr. Avguštin Lah, podpredsednik in glavni urednik Geografskega vestnika dr. Svetozar Ilešič, tajnik France Bernot, blagajnik in upravnik Gegrafskega vestnika Cita Marjetic, načelnik odseka za znanstveno delo dr. Jakob Medved, tajnica odseka za znanstveno delo Marija Nose — Cerkvenik, načelnik odseka za geografski pouk Tone Oblak, tajnica odseka za geografski pouk Dragica Kregelj, upravnik Geografskega vestnika dr. Jože Lojk, urednik Geografskega obzornika Mara Radinja,, bibliotekar Tatjana šifrer, brez funkcije v odboru pa so Milan Natek, dr. Vladimir Kokole in dr. Peter Habič. Zastopnik študentov v GDS še ni izvoljen. V nadzorni odbor so bili izvoljeni dr, Vladimir Klemenčič, Jelka Kunaver, dr. Vladimir Leban, dr. Igor Vrišer in Mavricij Zgonik. Dne 8. junija 1966 je nenadno preminul dolgoletni častni predsednik Geografskega društva Slovenije, akademik iprof. dr. Anton Melik. Po komemo. rativni seji, na kateri je dr. A. Lah emociral spomin na prof. Melika, je delega- cija društva položila na Zalah venec. Geografi smo pokojnika počastili tudi s častno stražo ob katafalku v avli Univerze. Na pogrebu se je od velikega znanstvenika poslovil v imenu našega društva dr. Avguštin Lah. Program predavanj v okviru društva v Ljubljani je bil naslednji: dr. Igor Vrišer, S potovanja po Švici (3. jan.); France Bernot, Z »Rašico« po Severnem Jadranu (17. feb.); dr. Ivan Gams — dr. France Habe, Mednarodni speleološki kongres in njegove ekskurzije (24. feb.); dr. Svetozar Ilešič, O mednarodnih geografskih srečanjih v letu 1965 (3. marec); Konstantin Tarasov (Moskva), Sodobna geografska proučevanja visokogorskih rajonov Kavkaza (31. marec); Lipovšek-Ščetinin Barbka, Vtisi alpinistične odprave na Kavkaz (11. april); dr. Ivan Gams, Novejša geografska preobrazba Pohorskega Podravja (6. okt.); dr. Metod Vojvoda, S poti po Nigru (19. okt.). Vtisi s potovanja čez Saharo (3. nov.) in Vtisi s potovanja po Alžiriji in Tunisu (17. nov.); dr. Vladimir Škerlak, S potovanja po Norveški (15. dec.). Pedagoška sekcija GDS je dne 14. oktobra 1966 priredila posvetovanje o osnutku načrta geografije v srednji šoli. Tajnika: France Bernot in Jelka Kunaver Inozemski geografi v Sloveniji v letu 1966 1. V okviru svojega večmesečnega študijskega bivanja v Jugoslaviji se je v marcu in nato spet v maju dalj časa mudil v Sloveniji Konstantin Georgijevič Tarasov, član katedre za fizično geografijo geografske fakultete Moskovske državne univerze. Seznanil se je z delom naših geografskih institucij in si ogledal skoraj vse slovenske pokrajine. Udeležil se je tudi 7. zborovanja slovenskih geografov v Novi Gorici. V Geografskm društvu Slovenije je predaval o metodah geografskih proučevanj v gorskih predelih Sovjetske zveze, predvsem na Kavkazu. 2. Podobno je v okviru svojega študijskega bivanja v Jugoslaviji dalj časa bivala v Sloveniji marca in aprila tudi dr. Irma Nagy, asistent fizično-geografske katedre Univerze v Budimpešti. 3. V začetku junija je obiskala Ljubljano in njeno okolico študijska ekskurzija geografov z univerze v Meildelbergu pod vodstvom porf. dr. Gott-frieda Pfeifferja. 4. Na kratko je ob priliki urbanističnega simpozija v Ljubljani v začetku julija obiskal Inštitut za geografijo Univrze doc. dr. Anton Kuki ins ki iz Inštituta za geografijo Poljske akademije znanosti v Varšavi. 5. V avgustu je obiskal Ljubljano in Slovenijo inž. H. Bodnar iz Inštituta za geografijo Poljske Akademije znanosti v Varšavi z namenom, da v imenu toga inštituta sklene nove delovne stike z Inštitutom za geografijo Univerze v Ljubljani. 6. V začetku avgusta je bil v Sloveniji na študijskem obisku fizični geograf J. Ilie z univerze v Cluju (Romunija). 7. V začetku avgusta je obiskal Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani prof. dr. Karl 11 u p p e r t iz Gospodarsko-geografskega inštituta univerze v Miinclienu. 8. Sredi avgusta je v okviru zamene ekskurzij z Oddelkom za geografijo na sarajevski univerzi obiskal Ljubljano s svojimi študenti prof. dr. Arnold Beuermann iz Geografskega inštituta Rensko-westfalske Tehniške visoke šole v Aachenu. 9. V začetku septembra so obiskali Slovenijo dr. Colin Thomas, Erich C. Berrett in Brenda Tar n er z Oddelka za geografijo univerze v Leice-steru (Anglija) z namenom, da se pripravijo za terenske vaje s študenti na alpskem in kraškem področju. 10. V prvi polovici septembra je prepotovala Slovenijo v okviru zamenjave z Oddelkom za geografijo z univerze v ZagTebu skupina geografov s katedre za ekonomsko geografijo Geografske fakultete Moskovske državne univerze pod vodstvom prof. J. G. Sauškina in prof. V. G. Konovalenka. 11. V prvi polovici oktbra je obiskala Ljubljano in Istro kot gost Inštituta za geografijo prof. Marija Kielczevvska-Zaleska, vodja Oddelka za geografijo naselij na Inštitutu za geografijo Poljske akademije znanosti v Varšavi. Na Oddelku za geografijo je imela predavanje o proučevanju vaških naselij v poljski pokrajini Masowsze 12. V začetku oktobra je obiskal Inštitut za geografijo Univerze prof. dr. Wolfgang H a r t k e z Geografskega inštituta Tehnične visoke šole v Miinchenu v spremstvu svojih sodelavcev doc. dr. Karla Ganserja in dr. Fr. Hartman n a. 13. Sredi oktobra je v okviru zamenjave znanstvenih delavcev med Romunijo in Jugoslavijo obiskal Ljubljano predsednik Nacionalnega komiteja za geografijo Romunije prof. dr. Tiberiu Morariu z univerze v Cluju. Na oddelku za geografijo je predaval o problemih aplicirane geografije v Romuniji. 14. V podobnem okvirju sta sreda novembra obiskala Ljubljano hidrograf doc. dr. I. Üjvar z univerze v Cluju in geomorfolog V. Trufasz univerze v Bukarešti. 15. Od 11. do 13. decembra je obiskal Ljubljano in Maribor prof. dr. Walter Roubitschek, vodja oddelka za aplicirano agrarno geografijo in kmetijsko regionalno planiranje Inštituta za agrarno ekonomiko na Univerzi v Halle (NDR). V okviru Inštituta za geografijo Univerze je poročalo metodah agrarno-geografskih proučevanj v Nemški demokratični republiki, na Oddelku za geografijo Univerze o stanju geografskega dela v NDR in posebej v Halle. Študentom geografije pa je predaval o svojeigootovanju po LR Mongoliji. VSEBINA - TABLE DES MATIfiRES Anton Melik (1. I. 1890 — 8. VI. 1966) — in memoriam (Vladimir Kokole) ......................................................... 3 Ivan Gams (Ljubljana): Faktorji ju dinamika korozije na karbonatnih kameninah slovenskega dinarskega in alpskega krasa (s 16 slikami v tekstu in 4 kartami v prilogi) .......................................... 11 Factors and Dynamics of Corrosion of the carbonatic Rocks in the Dinaric and Alpine Karst of Slovenia (Yugoslavia) ......................... 63 Igor Vrišer (Ljubljana): Kartiranje izrabe tal v urbanih področjih 69 Land Use Mapping in Urban Territories..................................... 92 Jelka Kunaver (Ljubljana): Poljanska dolina ob Kolpi (z i karto in 5 slikami v tekstu) ....................................................... 95 The Valley of Poljane (Poljanska dolina) on the Kolpa River (Southern Slovenia) ..................................................... 119 France Bernot (Ljubljana): Temperaturne razmere Severnega Jadrana v letu 1965 (z 9 slikami v tekstu) ............................... 123 Le temperatures de l’Adniatique du Nord en 1965 .......................... 131 Razgledi — Notes et Comptes Rendus Milan N a t e k — Marjan Žagar (Ljubljana): Prostorsko in ča- isovno vrednotenje zemljiško ^posestnih skupin v (agrarni) geografiji 133 Spacial and temporal Estimate of Land-ownership Groups in Agrarian Geography .......................................................... 142 Književnost — Bibliographie Iz domače geografske književnosti: Geografski zbornik IX (S. I.) ................................................ 143 Danilo Furlan, Temperature v Sloveniji (Cene Malovrh) ........................ 146 Avguštin Lah, Ljubljansko barje (Igor V ri š e r) ........................... 148 Julij Titi, Soeialnogeografski problemi na koprskem podeželju (Jakob Medved) .................................................................. 149 Drago Meze, Gornja Savinjska dolina (Milan Šifrer) ........................... 151 Milan Natek, Žalec — naselje in prebivalstvo. — Dane Debič, Zasnova urbanizacije v žalski občimi (S. L) ...................................... 153 Zbornik VII. kongresa geografa SFRJ (S. I.) .................................. 153 Iz nove književnosti o krasu: Maksimovič A. G., Osnovi karstovedenija, t. I. (Dušan Novak) ................. 154 Klauis Haserodt, Untersuchungen zur Höhen- und Altersgliederung der Karstformen in den Nördlichen Kalkalpen (Ivan Gams) ...................... 155 Sieghard Morawetz, Zur Frage der DoLinenverteilung und Dolinenbildung im Istrischen Karst (Ivan Gams) .......................................... 157 Speläologisehes Fachwörterbuch (Jurij Kunaver) ............................... 158 Tri nova dela s področja urbane geografije: Jacqueline Beaujeu-Garnier et George Chabot, Traite de Geographie urbaine (Igor Vrišer) .................................................... 159 Readings in Urban Geography (Igor Vrišer) .................................... 161 Jean Gottmann, Megalopolis (Igor Vrišer) ..................................... 162 Iz druge mednarodne geografske književnosti Ekonomičeskaja geografija v SSSR (Svetozar Ilešič) ........................... 163 La geographic active, Par Pierre George, Raymond Guglielmo, Bernard Kayser et Yves Lacoste (Svetozar Ilešič) .......................... • • 164 Festschrift Leopold G. Scheidl zum 60. Geburtstag (Svetozar Ilešič) 166 Dve publikaciji o izrabi tal in tipih agrarnega gospodarstva v vzhodni Srednji Evropi: Land Utilization in East-Central Europe. Case Studies. (Svetozar Ilešič) ............................................................... 167 Geographical Types of Hungarian Agriculture (Svetozar Ilešič) .. 170 Kronika — Chronique Sedmo zborovanje slovenskih geografov v Novi Gorici (Svetozar Ilešič) ............................................................. 173 Sklepi 7. zborovanja slovenskih geografov v Novi Gorici od 20. do 23. maja 1966 ........................................................... 174 Geografsko društvo Slovenije v letu 196-6 (France Bernot in Jelka Kunaver) .......................................................... 176 Inozemski geografi v Sloveniji v letu 1966 ........................... 177 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za geografijo Univerze v Ljubljani. — Izšel marca 1967. — Naklada 1000 izvodov. — Natisnilo Grafično podjetje »Celjski tisk«, Celje. c % ' ■ V' . ...-.- I s® If ' . £^5 iß : -