228
Anton Medved: Pomladanska.
A glej nesreče! priklati se v one klance ljuta guja (kača), ki začne prežati na mladiče, mlade sokoloviče, ter jih zalezuje, da morajo bežati iz gnezda vedno više med skaline. Ko stari sivi sokol zapušča mladiče, da se vspne za vedno pod sinje oblake, daje jim še zadnje naročilo, da se maščujejo nad kleto alo (kačo).
Eto vjera,  eto  kletva moja,
Osvetnike vas ostavljam krute
A osvetu na alu prokletu,
I na alu in  na aloviče.
Na osvetu moja čeda siva!
Bez  slobode života vam  nema,
Ni junačtva bez nevolje teške;
A nevolja slogom druge veže,
A junaci u slozi su jaci;
I vi slozi i  zadruzi vierni
Svog nedaču okajte babajka
I  krvlju  mu  osvjetlajte  krila;
Koji neče,  teško  njemu bilo:
Sivoga mi nenosio perja,
Nevijo se po nebesku luku,
Zarkoga se nenagledo  sunca;
Nebilo  mu ptiča odgojiča, Ako 1'  bilo,  ali robovalo.
Z grozo poslušajo ptici sokoloviči zadnjo željo svojega babajka (očeta). Vsi se zavežejo slovesno, da ga hočejo grozno maščevati. — Vsakdo takoj spozna, kaj pomenja ta alegorija: da je sokol Bošnjak, sokoloviči njegovi sinovi, ki so mirno bivali v svojih selih, dokler se ne priklati kača, krviželjni Turek in njen strupeni zarod. Ta spev je ob jednem uvod celemu epu, ker vedno se ponavlja, kar vila pravi ob koncu speva:
Pa eto ti pobratime dragi, Sto cvijeli  po Javorju  kletu .... Sve ti ptiči po razbojih cviele; Krvavi jim  do  očiuh  kljuni, Grozni nokti do  sivoga perja; Nema dana,  kad nije mejdana, Nema ljeta  bez  krvnih osvetah, Niti  klanca bez  bojna udarca."
(N. m. 12 nasl.J (Konec.)
Pomladanska.
1 ač  dolgo,  težko  smo  čakali, O  vigred,  da prisiješ spet; Razpada zdaj  snežena halja, Pred nami zemlja se razgalja Iz  nje za cvetom sili cvet, In  kal  odpira se  ob  kali, Kar dolgo,  težko  smo  čakali.
Zdaj  slobodno se veselimo, Hitimo  pod nebeški strop Na ravne  travnike,  vrtove In  v  strme  hribe in gozdove, Da s solncem spremimo v pokop Poslednji sneg, spomin na zimo. Zdaj  slobodno  se veselimo!
O  topli žarek,  svet prekrasni, Prirode nepojmljivi red! Po  žilah teče kri živeje, In tudi v  dušo  nekaj  greje, Kot bi se tajal trdi led Otrplih čustev v duši jasni. O topli žarek,  svet prekrasni!
Mi z vami,  ptiči lahkokrili, V  naročji božajočih sap Najrajši kvišku bi vzleteli, Iz grla čistega zapeli, Da  reke bi grmeči slap Z zvenečim petjem preglasili, O ptiči  drobni,  lahkokrili!
„Le kratek Čas, le dni minljive" Tako  bi pevali  z višin   — „Poročno  krilo  zemlja nosi, Nebo  cvetice  nanjo  trosi; Zdaj  glej,  poslušaj,  zemlje sin, Napoji se lepote žive Ta kratki čas, te  dni minljive!"
In ti,  pomlad,  ti hči nebesna, Poslanka dobrega Boga, Prilagaj  gorke nam  poljube, Na čelu gladi temne gube, Raznetaj  ogenj  nam  srca, Zatiraj čustva topo-resna, O ti pomlad, ti hči nebesna!
Naj  tudi hrujejo viharji, Odmikajo tvoj  zlati čas, Ti vedno lepa,  vselej  nova, Kasneja časih,  a gotova, Ogrej, krepčaj, pomlajaj nas, Ki dan za dnevom smo v viharji Hladneji, trudneji in starji.
Anton  Medved,