204
Š.: Dva nova poljska groba.
le monumentalno njegovo delo, zbirko zapisnikov o vladnih zborovanjih od 1. 1548 dalje, katere je izdal v akademičnem zborniku „Scriptores renim polonicarum"; tega dela je izšlo do zdaj, ako se ne motimo, 5, zvezkov.
Mnogo Szujskega razprav in kritik raztresenih je po različnih zbornikih in časopisih, posebno v .Archivum komissvi historvcznej' in v „Przegledzie Polskim". Prvi zbornik, ,Archivum', počela je izdavati po njegovem nasvetu akademija krakovska; sličen je nekam ,Starinam', katere izdaja jugoslovanska akademija. ,Przeglad' je začel Szujski sam uredovati v zvezi s prijateljema Stanist. Twardowskim in Stanist. Kožmianom, ko je bil  dovršil svojo zgodino.
Tudi na političnem polji je bil Szujski delaven. L. 1867. in 1870. izbrali šo ga veliki posestniki sandeški za svojega poslanca v deželnem zboru gališkem; zavoljo svojih zaslug pa je bil poklican pozneje tudi v gosposko zbornico. Se ve, da to delovanje nima tiste znamenitosti, kakor prej omenjeno na literarnem polji in vseučilišči Jagiellonskem, pri katerem je bil 1.  1869. zasedel stolico zgodovine poljske.
Szujski je jeden tistih maloštevilnih mož, kateri se ne boje odkrivati temnih stranij in napak v poljski preteklosti. In ravno zato, ker teh napak ni zakrival in omival, priboril si je mnogo nasprotnikov. Ko je karal stare grehe, obračal se je posebno proti tistim, ki so jih pod to ali ono obliko ohranili do denašnjega dne. Prepričan je bil namreč, da je to prvi korak k lepši bodočnosti, ako narod opusti svoje šovinistične razvade in fantastične namere ter se poprime resnega in vztrajnega dela!
Ko so 9. februvarja nesli truplo njegovo v grob, pozabili so tudi njegovi nasprotniki prejšnjih strel in graj, in združili so se s hvaležnim narodom, ki je prihajal od vseh stranij v staroslavni Krakov skazovat poslednjo čast ostankom učenjaka,   pesnika, učitelja! —
(Konec prihodnjič.)
František Ondriček.
Ta mladi češki godec, ki ves muzikalni svet zadnje tedne nenavadno navdušuje in med godci skoro celo revolucijo prouzročuje, igral je v Ljubljani dne  30. januvarija v deželnem gledališči.  Predno poročam
v. Yalenta: Fran Ondfiček.
205
o koncertu, podati hočem o godci samem nekoliko životopisnih črtic. Mladi umetnik Ondfiček se je porodil v Pragi in ima zdaj 25 let; oče njegov je bil kapelnik neke salonske godbe v Pragi in Frančišek je dobil prvi pouk o godbi od očeta. Ko je bil v 14. letu svoje starosti, vstopil je v praški konservatorij ter se učil tri leta goslij in teorije pod vodstvom izvrstnega profesorja Benevica. S 17. leti je šel v Pariz na glasbeno akademijo, kjer se je nadalje učil pri slavnoznanem Massartu. Ta ga je kmalu spoznal za svojega najboljšega učenca in nastavil ga je za korepetitorja znane umetnice Terezine Tue, ki je bila Ondfič-kova součenka in ob jednem tudi njegova — učenka. Ko je zadnje mesece godel v Parizu, Londonu, Bruselji, na Dunaji in Pragi, dosegel je s svojo izborno igro tak vspeh, kakeršnega so dosegli pred njim samo slavni virtuozi Joachim, Laub, Sarasate in Wieniawsky. Dunajski kritik profesor Eduard Hanslick je primerjal Ondfička že pri prvem filhar-moničnem koncertu na Dunaji s Ferd. Laubom, čegar velikanska, dovršena igra je še vsakemu v živem spominu, kdor ga je slišal. —
Za ljubljanske glasoljube je bil Ondfičkov koncert izreden užitek. Igral je Beethovnov koncert za gosli s spremljevanjem orkestra Wieni-awskega „Legendo" in „Mazurko", Laubovo „Elegijo" in konečno vsled gromovitega ploska in klicanja še Ernestov „Carneval de Venise". Takoj pri prvi točki je očaral Ondfiček poslušalce s svojo eminentno igro in, čeravno spremljujoči orkester ni bil baš dober ter na več mestih ni ugajal mojsterskemu solistu, vender je g. koncertant s svojo, krasno igro navdušil vse občinstvo tako, da mu je gromovito ploskalo. — Wienia\v-skega „Legendo" in „Mazurko" , Laubovo »Elegijo" in Ernstov „Car-neval de Venise" je igral s spremljevanjem glasovira; spremljal ga je gospod Anton Foerster. Kdor pozna te kompozicije, ve, koliko muzika-lične izobraženosti je treba poleg neizmerne tehnične izurjenosti, ako se hoče ž njimi godec pokazati mojstrom. Toda g. Ondfiček je vse te skladbe tako igral, da se je pokazal temeljito izurjenim virtuozom. Igra njegova je elegantna, sigurna, skozi in skozi premišljena, najtežje pasaže igra čisto in gladko in če je tudi najhitrejši tempo. Ondfiček ima vse prednosti in lastnosti, katere mora imeti godec-virtuoz prve vrste.
Slovani smemo ponosni biti, da se je spet iz naše srede pokazala zvezda na muzikalnem obnebji, ki bode po vsem svetu, koder jo bodo imeli priliko občudovati, čast in slavo pridobivala svojemu in slovanskemu imenu.                                                                                     V. Vale nt a.