POVEST O ZLATI RIBICI
V zaduhli, temni izbi je ležala mati malega Tončka, Bila je bolna skoro že celo zimo; prehladila se je bila namreč pri pogrebu svojega moža.
Tonček, kateremu je bilo jedva šest let, je bil sedaj sam. Celo zimo je spletal košarice, da jih je potem prodajal ter kupil zanje kak krajcar za naj-večjo silo.
In tudi včeraj — bil je lep zimski dan — se je napolil Tonček s svojimi košarami v bližnje mesto. Stopal je hitro, da bi bil še pred nočjo doma.
Dospel je v mesto. Kako mu je tu vse ugajalo! Velike hiše, prodajalne, cerkve, vse, vse, kar si človek le misliti more, vse je bilo tam!
MKar tukaj bom začel," je dejal Tonček sampri-sebi, ter stopil v dvonadstropno hišo. Hodil je po-časi, oprezno. Stal je dolgo pred durmi, a ni se upal pozvoniti.
Kar se začujejo koraki, in po stopnjicah se pri-kaže tolst gospod.
,,Kaj pa bi rad?" ga vpraša s prijaznim glasom, ter začne odklepati duri.
Tonček ni vedel kaj odgovoriti. Vzdignil je ko-šarico ter rekel poluglasno: ,,Tukaj imam košaricer morebiti kupite eno?"
»Počakaj nekoliko," odvrne gospod in stopi v stanovanje.
Tonček pa je stal zamišljen pred durmi, tako da ni zapazil, ko je služkinja stopila v vežo.
»Koliko pa hočeš zanjo?" ga vpraša z nekako nevoljnim glasom služkinja.
,Po grošu so," odgovori Tonček ter zaupno zrc vanjo.
»Daj mi eno!" reče služkinja Tončku ter mu po-nudi groš.
Tonček vesel spravi denar ter hoče še nekaj reči, toda služkinja je zaloputnila vrata ter odšla.
109
Kako vam je bil vesel Tonček, ker je prodal ko-šarico. Takoj je pozvonil zopet pri drugih vratih, in tudi tu so mu odkupili eno košarico.
Hodil je Tonček od hiše do hiše. Še nekaj ko-šaric jc imel in tudi te bi bil rad prodal. Tupatam je dobil kos kruha, ki ga je pa z veseljem shranil za bolno mamico.
Dospel je do lepe, visoke hiše. Tudi tu je po-zvonil. Čakal je dolgo ter zrl v odprto sobo, ki je bila napolnjena z najlepšim pohištvom.
Obstrmel je Tonček ter nemo zrl v svetlo sobo; stopil je par korakov naprej. ,Tu pa je ribica — zlata. Kako je lepa!"
Nem je opazoval Tonček stekleno posodo, v ka-teri se je igrala zlata ribica ter se podila semterja.
Joj!" je zakričal, holeč jo uloviti. In res, ribica je plaho švigala v vodi, ter se zadela ob kamen — TonČek jo je pograbil in vzel iz vode . . .
Strašno sc je premetavala v smrtnem boju, dokler se mu ni izmuznila iz roke ter padla na lla. Še en skok in ribica je obležala na tleh. Bila je mrtva.
Tonček pa je pograbil ribico ter jo položil zopet nazaj v vodo. A ribica ni plavala več, temuč ležala postrani, da se je videla plast njene srebrne strani.
,,Mrtva je" . . . je rekel sam pri sebi Tonček pa premetaval ribico zdaj na to, zdaj zopet na drugo stran.
A ribica se ni genila.
Kar se začujejo   stopinje služkinje v bližnji sobi.
Tonček pa ni počakal, tcmuč zbežal, kolikor je le mogel, proti domu. A vedno mu je bila pred očmi mrtva zlata ribica.
Tonček je tekel skoro celo pot. Ustavil se je šele pred vasjo. Tam je videl znane otroSke obraze svojih tovarišev, a ni bil z njimi več tako prijazen kot prejšnje dni.
BKaj pa ti je, Tonček?" ga je vprašal sosedov Jurček, ki je ravno podil krave na vodo.
,Nič mi ni, nič," odgovori Tonček, pa stopi v hišo, kjer je ležala njegova bolna mati.
S3 110 rs
nDober večer, mati," je pozdravil Tonček mater, ki je ravno vstala iz postelje ter stopila k oknu.
BO dober večcr, dobro, da si prišel!"
nDa, mati, in skoro vse sem prodal in kruha sem tudi dobil, poglejte. Hej! to bo večerja."
Mati in Tonček sta sedla za mizo ter štela izkup-Ijeni denar.
BHe, mati tri goldinarje, pomislitc, tri goldinarje!" zakriči z veseljem Tonček ter vesel skoči raz stol po koncu.
BPriden si bil, Tonček, res priden; le tako dalje, potem boš pa za Veliko noč dobil novo obleko." Tako je mati hvalila Tončka ter stala pri ognjišču in pripravljala večerjo.
Tonček pa je sedel pri oknu ter liho in zamišljeno gledal otroke, ki so se igrali vojake.
»Zakaj pa si zdaj tako žalosten ? Kaj se ti je pri-godilo ?" ga vpraša mati. Tončku se je videlo, da je v zadregi.
Naposled pa vendar začne pripovedovati vse od začetka do konca o čudolepi ribici, kakršne še ni videl nikoli poprej.
Mati pa ga je pokarala, češ, to ni Iepo, da je potem tako zbežal, in naročila mu je tudi, da se mora vrniti jutri v mesto ter prositi odpuščanja.
In res drugo jutro je šel Tonček v mesto k znani rodbini. Tam so mu vse odpustili. V posodi, kjer je plavala nekdaj tista zlata ribica, je bila zdaj že druga, ki je bila še dokaj lepša od poprejšnje.
In zopet je bil Tonček vesel, zopet se je igral s svojimi tovariši.
Kmalu je tudi mati ozdravela, in tedaj sta skupaj hodila v mesto in   še   mnogokrat videla   zlato ribico.
Tonček se pa odslej ni več dotaknil tuje stvari, kajti dobro si je zapomnil materin pregovor: ,,Kar ni tvoje, tega se ne dotikaj!"                                Vera
111