POŠTNIN A PLAČANA V GOTOVINI
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
DRAMA
GLEDALIŠKI UST
8
1948-1949
Krstna predstava
Mira Pucova
OGENJ IN PEPEL
Krstna predstava
Premiera v soboto, 12. februarja 1949 MIRA PUCOVA
OGENJ IN PEPEL
Drama v treh dejanjih
Inscenator: ing. arch. Branko Simčič	Režiser: Jože Tiran
Senator .............................................. Vladimir Skrbinšek
Tanja, njegova hči ................................... Ivanka Mežanova
Savo, njegov nečak ................................... Demeter Bitenc
Iris. njegov, nečakinja ..............................
Predsednik Tojan, pridobitnik ........................ Edvard Gregorin
Dr. Belič, odvetnik in politik ....................... Fran Lipah
Padre Giovanni, kurir v italijanski armadi ........... Branko'.Miklavc
France Martel, kurir iz Londona ...................... Jože Zupan
Dr. Sonc, zdravnik ................................... Lojze Drenovec
Rob, hišnik pri senatorju •........................... Pavle Kovič
Usmiljenka ........................................... Metka Bučarjeva
Godi se v slovenskem mestu pomladi 1.1943., v času italijanske okupacije
Kostumi: Mija Jarčeva, izdelani v gledališki krojačnici pod vodstvom Jožeta Novaka in Cvete Galetove
Inspicient: Marjan Dolinar	Razsvetljava:	Lojze	Vene
Odrski mojster: Anton Podgorelec	Lasuljar:	Ante	Cecič
Cena Gledališkega lista din 6.—
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Jože Tiran. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-4!)	DRAMA	štev.	8
Dr. Bratko Kreft:
PRED NOVIM KRSTOM
Kmalu po nastopu novega, za slovensko dramsko gledališče jubilejnega leta, je začela naša dramska družina s študijem dveh izvirnih del, katerih krst naj bi se izvršil v vrsti jubilejnih predstav: to sta drami »Ogenj in pepel« od Mire Pucove in »Lacko in Krefli« od Ivana Potrča.
Na razčleinbeno vajo smo povabili oba avtorja, da nam govorita /sak o svojem delu. Letopisi našega gledališča ne poznajo v preteklosti podobnega dogodka, zato ga je vredno zabeležiti. Po njem moremo ugotoviti, da je po osvoboditvi nastopila tudi za slovensko dramatiko nova doba, da se naše gledališče vedno bolj zaveda, kako tesno je povezana rast slovenske gledališke umetnosti z izvirno drarnatsko tvornostjo. Letošnja sezona, ko se je zaradi nove umetniške politike skrčil repertoar na deset del, daje temu še posebni poudarek, saj bodo od teh desetih kar štiri slovenska dela: »Krajnski komedijanti«, »Hlapci«, »Ogenj in pepel« ter »Lacko in Krefli«. Če k tem še prištejemo uprizoritev Golieve mladinske igre »Snegul-čica«, ki je zaradi nove predelave prav za prav tudi krstna predstava, jih imamo kar pet, kar pomeni skoraj polovico letošnjega .repertoarja. S to številno izbiro nismo kršili umetniško-literarne ravni svojega dela. Tega ne more nihče trditi, ki pozna sodobno svetovno drarnatsko ustvarjanje. Takšni očitki spadajo v preteklost in še takrat so bili pri mnogih le izgovor, ali pa celo podcenjevanje pomembnosti izvirne tvornosti.
Umetnost je tisto glavno tvorno izživljanje človeka, s pomočjo k n ter ega se more nekaj časovnega spremeniti v trajnost. Naša osvobodilna borba je polna junaštev, ki so vredna in potrebna pesnitve, da bodo skozi njo postala sedanjosti in bodočnosti trajno pričujoča in živa. Toliko velikega se je zgodilo, da je še marsikomu, če ne vsem, ki pišejo in ustvarjajo, težko izgrebsti tisto največje in najlepše, še težje pa je potem to umetniško izoblikovati do tiste višine, da bo bistvo zaživelo z vso močjo, lepoto in jasnostjo. Vendar se teh težav ne smemo bati, uiti se ne smemo splašiti, če je komu že
- 197 -
K
spodrsnilo, — (o velja za avtorje, gledalce in kritike — kajti proces umetniškega ustvarjanja ni tako preprosta stvar. Čas in razmere terjajo od pisatelja, da ju oblikuje po svoji moči in po razdalji, do katere se je že priboril. Velika dela ne nastajajo kar tako mimogrede ali čez noč, vendar sodi tudi to med dolžnosti sodobnega pisatelja, da se bori in kosa z ogromno snovjo našega osvobodilnega boja. Mira Pucova, ki je takoj v prvi sezoni po osvoboditvi nastopila v našem gledališču s svojim dramatskim prvencem »Svet brez sovraštva«, stopa zdaj že drugič pred javnost z delom, ki spet jemlje snov iz našega osvobodilnega boja.
Že pri prvem delu je dokazala, da je v dramat.ski tehniki doma, da obvlada arhitektoniko in da zna ustvarjati žive figure z dušo in krvjo, hkrati pa zna perečo snov oblikovati zanimivo in živo. Zato ni nič. čudnega, da je postala njena prva drama zelo popularna in da je doživela več različnih uprizoritev tudi na Češkoslovaškem, kar ni v priznanje le njej, marveč, naši mlajši dramatiki sploh.
V drami »Ogenj in pepel« nam razgrinja zaveso nad — lahko bi rekli — intimnim in zakulisnim meščanskim svetom, ki se spričo naše revolucije vedno bolj razkraja. Gniloba je nagrizla vse: politiko, moralo in ljudi starega sveta, ki še komaj malo tli pod pepelom. Novi svet se poraja v ognju boja tam zunaj med partizani, hkrati pa v podtalni borbi, ki se kljub brezobzirnosti in budnosti okupatorja in njegovih domačih izdajalskih pomagačev vrši nenehno dalje.
O delu nam je izpovedala avtorica sama nekaj zanimivih misli, ki najbolj avtentično izpričujejo njen namen in smoter:
Življenje, ki ga je avtor sam opazoval ali doživel, ljudje, ki jih je [Kiznal, sprejemal njihove misli ali jih odklanjal, vse, kar je vzbujalo v njem simpatijo ali odpor, vsi vtisi, ki jih je nezavedno, dan za dnem. črpal iz neke določene sredine, polagoma nakopičijo v njem snov, ki sama zahteva, da jo oblikuje. Posredovati mora to življenje, te ljudi, posredovati resnico o njih; in navsezadnje je resnica o življenju tisto prvo in glavno, kar skuša umetnik izraziti s svojem delom. Vsak po svoje se lotimo tega najtežjega problema, s katerim se je človeštvo mučilo, odkar zna misliti. Življenje ni črno belo; tisoč odtenkov ima in poti se prepletajo.	,
Vzemimo na primer slovensko meščansko družbo v dobi okupacije! Vsakdo, ki je poznal to gospodo, se lahko še spominja, kako so se v bivši Jugoslaviji gospodje iz nekdanje JNS in gospodje iz nekdanje JR/, sovražili in prepirali, in kako so se po zlomu države v strahu pred lastnini ljudstvom tesno povezali. Voditelji naprednjakov so se objemali s klerikalnimi prvaki, toda čeprav je biJa na zunaj sloga popolna, so skrivoma še spletkarili drug proti drugemu. Proti narodno osvobodilnemu gibanju so vsi skupaj iskali okupatorjeve pomoči, a vsak je imel še svoje posebne zveze. Kakor en mož so si bili edini, da je treba partizane uničiti,
- 198 -
drug drugemu pa si niso zaupali, kakor si nikoli no zaupajo ljudje, ki iščejo predvsem svojih osebnih koristi. Med njimi so bile razlike ,v miselnosti in taktiki, toda od previdnih »sredincev«, ki so velikokrat morali zamižati pred početjem svojih sodelavcev, da so lahko govorili daljo v smislu Masarykove etike, v kateri so bili vzgojeni, pa do mladih razbijačev, ki so sc čisto logično znašli na poslednji obrambni črti kapitalizma, sc pravi, pri fašističnih metodah, so želeli in hoteli isto: v novi Jugoslaviji spet zagospodariti po svoji volji.
Kot avtorja me je predvsem zanimalo, prikazati skupni cilj tu meščanske družbe in hkrati njeno diferenciacijo, njeuo medsebojno povezanost in hkrati nasprotju, ki so jo razkrajala. Sovražili so se in vendar niso mogli drug breiz drugega; zgodovina sama jih je obsodila na pogin, njih, ki so se z vsemi sredstvi skušali rešiti. Savo najde nasilno smrt — tako, kakor je bil sam vajen soditi ljudem, zakaj z zločini ni mogoče ničesar rešiti. Reši se edino Tanja, ki spozna, da brez vere v nekaj velikega ni mogoče živeti; senator pa, ki jc zaradi lastne koristi velikokrat zamižal, da bi mu ne bilo treba obsojati, umre zapuščen od vseh, obsojen od lastne hčere.
Meščanski družbi v drami stojita nasproti stari Rob, ki so mu sina ubili, in partizan Martel. Partizanov prihod V senatorjevo hišo mi je dal možnost, da sem v nizu prizorov pokazala predstavnike te družbe. Martel je z namenom, da bi razkrinkal zločinca, prišel sam v levje žrelo, toda ne boji se jih, zakaj »mrtvi ne more ubiti živega«. Njegova smrt pokaže Tanji, ki je še omahovala, pravo pot, da najde svojo »vero v novo življenje«.
— 199 -
V
januarju je praznoval F. Lipah svoj jubilej
lože Tiran:
IZ REŽISERJEVIH ZAPISKOV
Ni treba pri tem pozabiti, da iina bela garda globoke socialne korenine v tisti plasti, ki je živela od izkoriščanja slovenskega delovnega ljudstva. Zato se lx> bela garda kot tendenca neprestano pojavljala v različnih oblikah.
(E. Kardelj: Glavno oporišče okupatorja Na Rogu, julija 1942)
Bela garda sestoji iz dveh delov. V njej sodelujejo najbolj prctiljudski elementi iz nekdanje JRZ in najbolj protiljudski ljudje iz nekdanje JNS. Gospoda, ki se je nekdaj med seboj zagrizeno prepirala, se je potemtakem v boju proti slovenskemu ljudstvu znašla na istih postojankah ...
To je tista zloglasna gospoda, ki je leta in leta v Jugoslaviji bila v službi velesrbskih zatiralcev slovenskega naroda, tistih, ki so jemali slovenskemu narodu njegov jezik, izkoriščali ga gospodarsko, napravili iz Slovenije molzno kravo beograjskih režimov...
(E. Kardelj: Korenine bele garde Dolomiti, februarja 1943)
Med italijanskimi okupatorji in njihovimi belogardističnimi pomočniki je prišlo do precej ostrih nastopov. Zgodilo se je celo to, da so okupatorji v Ljubljani pozaprli nekaj mihajlovičevskih IKjlitičnih špekulantov, ki so se v svojem zaupanju v italijansko dobro voljo nekoliko predaleč zagalopirali s svojo dvojno igro. Belogardistični voditelji so postali nervozni in so se začeli skrivati, pri čemer jim je seveda malo mar, kaj bo s tistimi stotinami zavedenih slovenskih kmečkih mož in fantov, ki so jih zavlekli v belogardistične formacije. Na drugi strani pa je tudi zaupanje italijanskih okupatorjev v belogardistično-mihajlovičevske špekulante pričelo vse bolj kopneti. Skratka: drug drugemu ne zaupajo več.
Mednarodne izpremembe in zlasti zmage Rdeče armade na vzhodni fronti so imele še eno posledico: povzročile so izpremembo Iona londonskih beguncev.
Jasno je, da so belogardistični voditelji zbegani zaradi teh glasov iz Londona.
O	iskrenosti teh izjav pa slovensko ljudstvo ni prav nič prepričano. In tudi svojih političnih pozicij si londonski begunci s temi izjavami ne bodo prav nič poboljšali, kajti prvič so te izjave pozne, zelo pozne, drugič pa njihove iskrenosti še ni podprlo nobeno konkretno dejanje. (F'. Kardelj: Osvobodilni boj narodov Jugoslavije
Dolomiti, februarja 1943)
— 200 —
Do revolucije smo poznali, v osnovi dve formi igralčevega »odno-šaja« nasproti liku. Igralec je bil branilec (ali tožilec) človeka, ki ga je prikazoval na oclru. V drugem primeru pa je bil brezstrasten J predstavi jalec«, ravnodušen proti notranji socialni vsebini dramske osebe. Tak igralec se je zanimal samo za zunanjo, fahovsko, življenjsko karakteristiko osebe. Sovjetskemu igralcu pa je svojstveno tretje, zgodovinsko-objektivni odnošaj nasproti liku. Igralec se ne postavlja niti v pozo advokata niti v pozo tožilca, ampak dajo gledalcu vse baze za »opravičenje« ali za »obsodbo« svojega junaka.
Tudi pred »Svatbo Krečinskega« v Mayerholdovem teatru smo videli mnogo Razpjujevov. Toda ne morem najti niti enega, ki bi bil vsaj malo podoben onemu, ki ga je igral Igor Iljinski. lljinski razgalja svojega junaka s skrajno ostrino. Kot malokateri igralec sovjetskega odra obvlada ekspresivnost in grotesko. Toda obenem je v njegovem Razpjupevu mnogo mehkobe, zamišljenosti, človeškega trpljenja. Toda lljinski ne brani svojega Razpjupeva kot na primer Dostojevski Marmeladova. Mislim, da nam daje ta vloga, ki jo igra lljinski z veliko natančnostjo, ostrino in globino, pravico, du govorimo o humanizmu v odnošaju sovjetskega igralca napram njegovim junakom.
Ta humanizem nikakor ni slinov, ampak liberalno-inteligenten.
1	ako uničiti človeka, kakor lljinski uničuje svojega Razpupjeva, l>o redko komu uspelo. Pa vendar zadnja beseda o tem bivšem človeku, ubogi opici, mežikasti in spretni švigašvagi ostaja gledalcem, ki pa jih je Igor Iljinski pripeljal v toku predstave s svojo igro do pravilnega zaključka.
Drugi primer: Zerkalova igra na odru gledališča Rdeče armade v »Meščanih« uradnico Jeleno, propadlo, grobo, malenkostno. Toda v istem času — je to dobra ženska z nekakšnim notranjim, toda še malo ne meščanskim plamenčkom. Zerkalova se ne poslužuje tistega, kar imenujejo igralska »milina«. Je razumna igralka in njen um je oster. Gledalec dobi oceno njene »heroine« v »Meščanih« na osnovi celokupnosti pogojev in karakternih potez osebe.
Ostri clair-obscur ni priljubljeno sredstvo sovjetskih igralcev. Razdelitev ljudi na absolutno bele in absolutno črne je zanje zastarela. Proučavajoč človeka in kažoc ga občinstvu v vsej pisanosti lastnosti znajo vedno podčrtati tisto, kar izzove najaktivnejšo reakcijo gledalcev. Za to je potreben takt in sovjetskemu igralcu ni tako lahko uspelo najti ta notranji občutek za mero.
Prvi poskusi razgaljanja negativnih oseb so bili zelo bučni.
Bilo je v njih več zunanje ekspresije kot notranjega dojemanja
karakteristike.	... 0 ,	.	.	v
(V. bahnovski: J\loyi igralec)
— 201 —
Junakov je pri nas dosti več, kol jih je bilo v kateri koli zgodovinski epohi, toda karakter teli junakov je postal drugačen. Zato se je spremenil tudi herojski patos našega igralca, ki nastopa v takih vlogah. Ta patos ni osnovan samo na efektnem odhodu z odra, na bravuri gest, na povišanju dur-intonacij, na zunanjem blesku. Sovjetskega heroja označuje predvsem čudovito samoobvla-dunje' in skromnost, m prav ta notranja svojstva človeka so zn igralca, ki oplaja junaške vloge — najvažnejša.
(V. Sahnovski: Novi igralec)
Vlogo Guljakina v »Mandatu« je igral Erast Garin ... Dospel je do meje komedijske groteske in le malo s čim je spominjal na človeka, ki realno eksistira. Z istim hiperbolizmom je igral še prej Tareškovič na tem odru (MHT op. prev.) Tarelkina. Bilo je zelo slabo, bučno, strašno pretirano. Pomanjkanje takta pri režiserju in igralcu je na gledalce vplivalo zelo neugodno.
(V. Sahnovski: Novi igralec)
M. Pucove »Svet brez sovraštva« v Mestnem gledališču na žižkovu v Pragi
Pamcla (V. Simčičeva), Jakobs st. (B. Peček), Artur (D. Makuc),
Robert (L. Drenovec),
Misis Jacobs (M. Danilova)
J. Petrov: Otok miru
režija: F. Žižek scena: ing. E. Franz
Mycroft (P. Kovič) in Cathrin (M. Nablocka)
— 203 —
J. Petrov: Otok miril
režija: F. Žižek scena: ing. E. Fran/
Grof Lumperti (I). Škedl) Pamelu (V. Simčičeva), Frank (D. Bitenc)
1000^
Jucobs ml. (S. Sever),
Mr. Buba (M. Skrbinšek), Frank (J. Zupan)
- 204 —
Emil Frelih:
»SVET BREZ SOVRAŠTVA« NA ČEŠKIH ODRIH
Malo je slovenskih dramatikov, katerih prvenec bi mogel razen na domačem odru doživeti uspešno uprizoritev tudi v inozemstvu. Eden izmed teh redkih pa je Mira Pucova. Njeno prvo odrsko delo »Svet brez sovraštva« je doživelo tudi na čeških odrih zasluženo pozornost in uspeh. Tem večje priznanje za mlado avtorko pa je ugotovitev, da sta po sedanji vojni bili od slovenskih dramatikov uprizorjeni v češkoslovaških gledališčih samo dve deli, in to M. Bora »Noč v Globokem« ter njen »Svet brez sovraštva«. To dejstvo pa po drugi strani spet dokazuje, da vlada v češkoslovaških gledaliških krogih vse premajhno zanimanje za sodobno jugoslovansko dramatiko, zlasti še za slovensko, ki zaznamuje v zadnjem času razveseljiv razvoj, s katerim bodo morala pri sestavah svojih repertoarjev vse bolj računati tudi gledališča v svetu. Sicer je res, da je v letošnji repertoar sprejelo Narodno gledališče v Pragi tudi dr. Br. Krefta »Veliko puntarijo« in pa I. Cankarja »Kralja na Betajnovi«. Kakor.pa' vse kaže, bosta obe deli le zapisani na programih, do njunih izvedb pa ne bo prišlo. Prav tako je z Vojnovičevo igro »Mati Jugovičev«, ki je ponovno izšla v novem češkem prevodu in jo je imelo praško Narodno gledališče v programu že v lanski sezoni, pa do izvedbe tudi ni prišlo. Mire Pucove igra »Svet brez sovraštva« si je kmalu po prvi uprizoritvi v Oloumucu utrla pot tudi na druge gledališke deske. Doslej je niila razen v Oloumucu uprizorjena tudi v Narodnih gledališčih v Brnu in Ostravi, nazadnje pa v Mestnem in oblastnem gledališču Žižkova v Pragi. Povsod je igra vzbudila veliko zanimanje, o čemer pričajo številne predstave v vseh gledališčih ter obširni komentarji in kritike v časopisju.
List »Prače« je prinesel o igri obširnejšo kritiko. Osrednji motiv dela imenuje »sen o vladanju ljubezni v utopističnem svetu brez sovraštva«. Poudarja zlasti močno stopnjevano dramatičnost v zadnjem dejanju in nadvse hvaležne ženske vloge. Pohvali režiserja Jiri Myrona, ki je znal ustvariti pravilno ozračje celice, ki ga še poudarja scena Janka Obšila. Nadvse hvali igralko Ilerainovo, ki je imela težko vlogo Špelce, iz katere prav za prav govori avtorka sama; Herainova je vlogo podala dovršeno in z veliko psihološko poglobljenostjo. Tudi mlada mati Marija, ki izda Nemcem svojega moža, da. sme na ta način ohraniti svoje najdražje — otroka — je bila izoblikovana v govoru in gestah po igralki Ebertovi. Lik Rezke, preproste žene, ki išče po izgubi vseh svojih dragih utehe v svoji veri, je premišljeno in kleno podala Kratochvilova. Dobra je bila Genttverova v vlogi Mojškrce. Jurdova se je potrudila zlasti s čisto in razumljivo govorico. V manj izraziti vlogi dr. Silve je nastopila'Hodanova. kolonelko pa je zaigrala Šarhanova.
List »Ceskoslovenska demokracie« prinaša poročilo o predstavi pod naslovom »Slovenska drama na ostravskem odru«. To pot smo imeli že drugič priložnost, spoznati odrsko delo iz časov zmagoslavnega in junaškega odpora bratskega slovenskega naroda. Po igri »Noč v Globokem«, ki jo je kot gost predvajal ansambel Narodnega divadla iz Prage, je Zemsko divadlo uprizorilo s svojim ansamblom igro slovenske avtorice Mire Pucove: »Svet brez sovraštva^ ... Nadalje razlaga vsebino in pomen igre, ocenjuje posamezne igralke, ki so se dobro vživele v duhamorno ozračje jetniške celice. Prav tako pohvali režiserja Jiri Myroja, ki je umel, skupno z inseenatorjem dati igri primemo živahnost, čeprav s skoraj samimi ženskimi vlogami.
List »Hlas« piše, da igra »Svet brez sovraštva« po svoji slogovnosti sicer 110 spada v okvir Nušičevih ali Begovičevih odrskih del, zato pa tem bolj vpliva na gledalčevo čustvenost. O kakšnem večjem dramatskem stopnjevanju pri drami ni govora, ker je to le izrez iz resničnega življenja, zato pa so dobro prikazani liki posameznih žen. List zelo hvali igralke, predvsem Herainovo, ki je z vlogo Spelce ustvarila najlepšo kreacijo večera. Skoraj enakovreden lik je podala tudi Kratochvilova v vlogi Rezke.
List »Nova Svoboda« analizira igro in pravi, da vsebuje vse, kar sama po sebi potrebuje: zanimivost, aktivno junaštvo žena in mogočna čustva. Koncepcija je zgrajena neprisiljeno in jo prešinja resničnost. Pri življenju pa jo bosta vendarle obdržali prav za prav samo dve stvari: občutljiv režiser in dobri igralci. Omenja ostravsko uprizoritev, da je v tem oziru imela dobre pa tudi slabe strani. Kot dobra je predvsem naznačena glasovna izenačenost, ki je tvorila v vsem ženskem kolektivu kompaktno celoto. Iz celotnega okvira je1 izstopala samo Kolonelka s svojim nepravilnim značajem; predstavljala je eno izmed najnižjih pouličnih pojav, kar pa tej vlogi ne ustreza. Tudi do drugih igralk je kritik precej oster, vendar omenja, da so pogodile svoje vloge Kratochwi!ova kot Rezka, Kovafikova kot Svetelova in Herainova v vlogi Špelce. Tej sicer očita mestoma neprepričevalnost, v sceni s Kolonelko pa je zajela vse s svojim globokim notranjim doživetjem.
Po uspelih uprizoritvah v iizven praških gledališčih je »Svet brez sovraštva« uprizorilo tudi Mestno praško gledališče na Žižkovu, ki vrši v svoji četrti važno kulturno nalogo, kakor po značaju sorodno mu Mestno gledališče na Vinoliradih, ki pa ga seveda po tradiciji, lani je praznovalo 40letnico obstoja, in po svoji zreli umetniški dospelosti znatno prekaša, saj je priznano za eno najbol jših dramskih gledališč v republiki. Zižkovsko mestno gledališče pa opravlja izven svoje četrti tudi važno delo sodobnega oblastnega gledališča, katerega naloga je, gostovati z najboljšimi predstavami tudi v predmestjih in bližnji okolici Prage, kjgr je ponajveč nastanjen delavski sloj. V začetku (gledališče je bilo ustanovljeno pred dvema letoma) se je moralo precej boriti za svoj umetniški izruz. Repertoar je bil sestavljen po večini iz iger lažjega značaja, dvomljive umetniške vrednosti. Med delom pa se je po zaslugi mesta Prage in kulturnih referentov in kritikov počasi otreslo stare malomeščanske miselnosti, ki je videla v gledališču zgolj zabavišče, ter krenilo na resno in zdravo pot. Tako je pričelo z uspehom uprizarjati dela tujih in domačih klasikov ter sodobnih avtorjev. Zato je bila z zadovoljstvom pozdravljena tudi drama »Svet brez sovraštva«, tem bolj, ker je v njej prikazano trpljenje človeka med sedanjo vojno in pa, ker jo je ženski kolektiv tega gledališča pravilno dojel in prepričljivo podal. Režija Jana Strejčka in inscenacija Vlad. Syneka sta pokazali nekaj svojskih prijemov, ki so se jim igralke z do poslednjih potankosti izdelanimi karakterji podredile v vigrano umetniško celoto. Zlasti bi omenil J. Panenkovo v prepričljivo podani podeželski materi Svetelovki, T. Vavrincovo v vlogi Kolonelke, Vikusovo v vlogi junaške Marije ter odlične interpretatorke ostalih vlog, J. Cmi-ralovo, L. Roubikovo, V. Tichakovo, A. Meliškovo in Ž. Kalousovo. S to predstavo je gledališče dokazalo, da ima zlasti v ženskem ansamblu prvovrstne igralske moči, na katere se more z vso gotovostjo zanesti.
Kot je razvidno, je igra Mire Pucove »Svet brez sovraštva« vzbudila tudi v Češkoslovaški veliko pozornost in. uspeh, ki je vsekakor razveseljiv ne samo za avtorko samo. temveč tudi za vso našo kulturno javnost.