DELAVSKA POLITIK Izhaja vsako sredo in soboto. Uredništvo je v Ljubljani, Breg štev. 12./II. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Uprava: Ljubljana VII., Zadružni dom 269. ček. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih' oglasov, ki služijo v posredovalne in socijalne namene delavstva ter nameSčencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane l-— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1-— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 2-25 D. Pri večjem številu objav popust Št. 139. V Ljubljani, sobota 28. avgusta 1926. Leto I. Samodržtvo ali demokracija? Brodolom Pangalosovega diktatorskega režima na Grškem ni zgolj trenutna politična epizoda. Panga-los je stopal po Horthyjevih, Mussolinijevih in Primo de Riverovih stopinjah. Tudi on' si je domišljal, da je mogoče odpraviti povojno nezadovoljstvo širokih mas, ublažiti gospodarsko krizo, izkoristiti problematične vojne uspehe s politiko železne diktature, slepe pokorščine, potenciranegla izkoriščanja delovnih sil itd. Tudi za njega so bile demokratske ustanove: parlament, svoboda misli in organizacije, medsebojne borbe med izkoriščanimi in izkoriščevalci, povsem nepotrebne, narodnemu razmahu škodljive reči. Pogazil je^ parlament, potlačil svo*-bodo, uničil v trenutku vse demokratske pridobitve naroda — namesto tega pa postavili sebe, svojo nebrzdano voljo, svojo pest in svojo vojaško sabljo. Nazven je izgledal njegov režim povsem stabilen in nepremagljiv. Kdorkoli si je* upal le malo pokritizirati, je romal v zapor in pregnanstvo. In izgledalo je že, da more ta enostavna stara modrost vseh ozkogrudnih tiranov, res roditi čudeže. Izgledalo' je, pa ni bilo tako! Ljudska nezadovoljnost se ni mogla »raziti kakor prej in videti kakor prej; obstojala je pa vendar, se širila, jačala, poostrevala in čakala trenutne priložnosti, da butne z divjo silo na dan. Pangalos, kakor vsi tirani njegove vrste, je mislil, da bo gladni narod že s tem sit, če se mu zamašijo usta. In mislil je, bogme, napak! Le tako se je moglo zgoditi, da je njegov režim, ki se je marsikomu že zdel večen in nepremagljiv, izginil tekom ene kratke burne noči, in to ne samo vsled tega, ker je vojaška zarota segla po njem, marveč zlasti vsled tega, ker ni bilo v državi ne tega ne onega družabnega sloja, ki bi se za ta režim zavzemal in ga branil. Pangalos je propovedoval načelo sile, na tem načelu je izgradil svoj državni sistem, to načelo je predstavljalo vso njegovo državniško modrost: ni čudno, da so se nasprotniki poslužili istega načela sile in ga strmoglavili. S silo proti sili! Močnejši, narod, je zmagal! Pangalos se ne more pritoževati nad svojo usodo. Pokazal je sam, kako se mora narod v sili boriti za stvar, ki jo smatra za koristno in pravilno. Nauki tega prevrata pa ne tičejo le Grške, oni so merodajni tudi za vse one države, v katerih odloča režim osebne diktature v tej ali oni obliki. Po vojni se je kapitalizem v marsikateri državi skušal rešiti s pomočjo diktature. Najprej so Madžari skušali pregnati Bela Kunovo diktaturo s Hothyjevo, nato je Mussolini šel na delo, da pretvori Italijo v zemljo mrtvih, in Primo de Rivera je skušal rešiti špansko razruvano državno oblast in Špansko čast na bojnem polju s svojimi generalskimi gestami. Odtlej se je v vseh teh državah oznanjalo1 iz dneva v dan novo dobo napredka in narodnega blagostanja; Leta so pa potekala in krize v teh državah so bile slejko-prej na dnevnem redu. Marsikatera, po zaničevanih demokratskih vzorih upravljena država, se je prej dokopala do nekega normalnega stanja, kakor tev po diktatorjih uravnane države. Še celo v Rusiji sami, kjer se je načelo diktature najprej uveljavilo, so krize bolj in bolj česte in ostre in vse kaže, da jei izvor vsem tem krizam iskati v načelu pretirane osebne diktature. Tudi Rusija je žejna svobode in demokracije, tudi ona se bo> uravnovesila šele potem, ko zavlada v njej prava socialistična demokracija. Kakor je s silo nenadoma padel nasilni Pangalosov režim na Grškem, tako bodo s silo drug za drugim padli vsi diktatorski režimi na svetu. Kajti v zakonu človeškega razvoja je, da se načelo državne in osebne sile, skuša neprestano nadomeščati z boli znosnim sistemom družabne organizacije. Diktatura ne more nikoli predstavljati trajno in normalno obliko družabne organizacije; ona je le izjemna epizoda, ki le priča o nenormalnosti in nestabilnosti položaja. Socialisti smatramo, da je zdrav, širokim masam služeča demokracija še vedno več vredna, kakor pa samodržtvo posameznikov, pa naj služijo ti posamezniki tej ali oni ideji. Osebna diktatura, pa naj bi bila taka ali taka, tlači svobodo in ogroža napredek človeštva. Zavedamo se, da je demokracija kapitalističnih držav češče le karikatura prave demokracije. Toda demokracijo pojmujemo socialisti tako, kakor so jo pojmovali njeni oznanjevalci ob blisku in gromu francoske revolucije: kot sredstvo, ki naj služi socialni osvoboditvi širokih mas in njih postopni vposobit- vi za upravo vseh družabnih poslov! Prava demokracija ali je socialistična ali je ni. Za tako demokracijo se socialisti borimo, ker vidimo v njej najzanesljivejše jamstvo napredka in delavske razredne zmage. Tiranski režimi propadajo, resnična demokracija bo zmagala! Zveza narodov zboruje. Zveza narodov je zagotovila, da sprejme Nemčijo v Zvezo narodov. S tem se Zveza#narodov okrepi, na znotraj pa oslabi, ker se zlasti evropejske romanske države silno boje prevelikega razvoja in vpliva Nemčije. Znana nam je Mussolinijema akcija proti Nemčiji, enako in se silovitejšo propagando proti Nemčiji vodi Francija. Te napete razmere ne napovedujejo Zvezi dolgega in srečnega življenja, pač pa da postane prav ta Zveza, ki jo snuje kapitalizem, ognjišče sporov in anarhije med državami. Tako je naše mnenje. Povsem nasprotnega mnenja in tendence pa je Vatikan, ki obeta, da prične veliko akcijo za propagando za Zvezo narodov. Vatikan ima tukaj svoje namene, ker je oči-vidno, da mu ne gre le za upostavi-tev svetovnega miru, marveč v glavnem1 za to, da se uveljavi kot poli. tični faktor pri mogotcih in državah, ki vodijo Zvezo narodov. Zveza narodov že obstoja dalje časa. Ali doslej ni dokazala, da vpliva miroljubno na države. Vidimo ravno nasprotno. V Zvezi sami imajo vedno spore, obenem pa se ravno tiste države, ki imajo največ vpliva v Zvezi narodov, oborožujejo ter z neverjetno intenzivnostjo zasledujejo svoje imperialistične interese. Tepejo se med seboj za Balkan, za Malo Azijo, za Tibet, za Kitajsko, za Abesinijo itd. Kaj še hočete več? Ako se torej »miroljubna« Zveza narodov posvetuje le na svojih sejah o svetovnem miru, doma pa dela vsaka država svojo imperialistično politiko, kako hočete, gospodje v Vatikanu, resno jemati tako delo za svetovni mir. Tega ne boste nikomur dopovedali. Dopovedali tudi ne boste nikomur, da vi sami to verujete, ker mora vsakdo vedeti, da bo vaša propaganda za Zvezo narodov le ponižna prošnja na kapitaliste, da vas tudi v bodoče priznavajo in vpoštevajo. Taka je pač danes politika vatikanskih diplomatov, ker nimajo, posvetne oblasti. I. RAMSAY MACDONALD: Francoska revolucija. Kritična točka v evropski zgodovini, ko so se uveljavljale v moderni dobi pravice individija proti nasilni ter mrtvi obliki socijalne organizacije, je bila francoska revolucija. Fevdalizem se je izživel. Vojaška državna organizacija je radi svojih lastnih koristi vzbudila nove oblike družabne delavnosti, da bi se mogla pod njih varstvom ib njih vplivom še jačati. Revolucija ni doletela le Francije, niti ni samo Francija imela v sebi elementov, ki so se zlili v nasilje. Francija je slučajno bila le pozorišče, kjer se je novo življenje najbolj dramatično vojskovalo za svoj izraz zato, kakšno naj še pravzaprav bo. Predhodnik revolucije je bil .protestantizem, ko je individualni razum raztrgal okove, v katere ga je vklenila cerkvena avtoriteta. Pred protestantizmom pa je bila renesansa., ko je duh zapada poskušal gledati v in na svet s svojimi lastnimi očmi. Ali protestantizem je privedel svobodo le do določene točke. Res je, da ga je spremljalo zanimivo probujenje politične misli in delavnosti, ker' razuma ni moči nikoli oživeti v eni točki, ne da bi se učinek ne občutil takoj v vsej njegovi delavnosti. Luthra so napadali na wormskem zboru njegovi sovražniki, ker je prvi podpiral in netil socijal-na nesoglasja in razprtije; Carlstadt in Munzer pa sta ga dolžila, da ni dovolj revolucijonaren. Božje kraljestvo je bilo ustanovljeno v Miin-steru z mečem in »besedo božjo«. Prav tako je bilo tudi pri nas v Angliji za časa puritancev. Demokratični nauki so vreli iz istega vira kot verska prerojevanja (reformacije).-Seveda do francoske revolucije, ki je bila dvestopetdeset let pozneje, ni novo vino razneslo starih sodov. Protestantovska reformacija, zena ljepisna odkritja., zgradba cest in razvoj trgovine, triumf prirodnih znanosti, postanek bogatega industrijskega razreda — vse to je pomagalo k njenemu postanku; posebne, čisto francoske razmere pa so določile pozornico, na kateri naj teče kri in kjer bo propad starih redov najstrašnejši in kjer se ga bo najbolj slišalo in čutilo. Francoska revolucija je bliskovito zadela socijalni organizem, da je mogla zakričati v široki svet abstrakcije razuma: »vsi ljudje se porode svobodni in enaki«. Sočasno so se v Evropi razvile vojne; evropske države so se rezale in sešivale, kakor so hoteli vojaki in diplomati. Cele generacije so umrle, predno so narodi našli svoje meje in predno. so se državljani združili v prirodne celote, v katerih se morejo razvijati. Evropa je potrebovala eno celo stoletje, da se je izlečila od udarcev in ozdravila rane od dobe, ko se je Francija vzdignila in pomedla stari red v potokih krvi in z brutalno silo armad. V Veliki Britaniji, kjer se je ta izprememba izvršila brez potresov, moremo slediti toku napredka lažje nego kjerkoli drugje. Človek, ki naj se rodi »svoboden in enak«, je bil premožen človek, ki je pripadal srednjemu razredu. Bogatejši pripadniki tega razreda so porabljali svoje bogastvo, zlasti v 18. stoletju, v svrhe političnega podkupovanja. Lecky pravi v svoji znameniti »Zgodovini 18. stoletja« tole: »Težnja dobiti politično moč na ško-do podeželskega plemstva je bila prvi vzrok te politične korupcije, ki je osvojila kmalu ves sistem parlamentarne vlade.« Bogati človek je dobil vse državljanske pravice leta 1832 in je začel kot redni državljan takoj določati državno politiko; njegovi verski nazori so bili sprejeti in dosegel je kmalu svojo versko svobodo. Njegovi fcbspodarski interesi so. dobili premoč. Za svoje varstvo je zahteval le najenostavnejše oblike socijalne organizacije. Njemu sta zadoščala armada in brodovje za velike stvari, policaj pa za nezrele. Drugače ni želel ničesar, le da ga puste na miru. Znal si je že sam pomagati. In to zato, ker je imel dovolj premoženja, da bi si zagotovil vse druge svoboščine, ki jih je še potreboval. Tržišča so bila dobra, dobički veliki in on je imel svoj reden račun v banki. V takih okolšči-nah je zahteval le odstranitev nekih starih družabnih omejitev, da bi mogel biti »namen samemu sebi«. To je liberalna epoha — epoha vlade mO-ža, ki je pravkar zadobil svobodo, ki ima v rokah vlado nad gospodarskimi silami svoje družbe. Zato je to epoha političnega in intelektualnega individualizma matematičnega tipa, ali ne organskega. Karakterizirajo jo: razvoj trgovine, ogromno nakopičenje bogastev, postanek trgovskih držav, hiter napredek znanstvenih odkritij, izpopolnjenje proizvajalnih sredstev in centralizacija industrijskega kapitala. Predvsem pa jo označuje vzrast politične demokracije. Pravi program francoske revolucije ni obsegal demokracije. Rf)U^" seauovo teoretično suverenost ljudstva je bilo potreba, prikrojiti z znatno. omejitvijo in praktično politiko nadzorstva, zlasti v slučajnih trenutkih čutovih vzbujenj. Očetom ameriške ustave ni povzročila omejitev demokracije nič manjših skrbi kot njeno proglašene. V Angliji ni bil reformni zakon iz 1. 1832 nikdar zamišljen kot demokratično sredstvo, vsaj tako niso mislili tisti, ki so. ga v parlamentu zagovarjali — smatrali ga celo niso kot prvi korak k demokraciji. Izšel je iz aristokracije in je bil v oni dobi v soglasju z aristokra-tično vlado. Ali vsi takšni početki imajo svojo posebno usodo. Vodijo jih njih lastni zakoni. Teže za popolnostjo. Postajajo konec koncev to, česar njih tvorci niso hoteli. Človek dela, zakon prirode pa dovršuje njegovo delo. Tako je liberalizem potomec whigov in demokracija je hčerka reformne aristokracije. Socijalna Jz sameva žita ne morete Dober in krepak okus dobite šele.ako upohrebite Pravi Ira nckoi kavni pridatek jsi Pijača s Pravim FVanckom Vas zamore stalno zadovolievafl. K zrnali kavi na vsak način spada Pravi Franck. organizacija je radi blaginje vse družbe, in zato mora biti volja, ki ji je v vsem pokorna, končno tudi volja družbe, izražena naravnost z načelom večine. Politična suverenost, na katerem temelju edino more organizacija delovati, gre k demokraciji. Kitajska rdela armado prodira dalje. Iz Kantona javljajo, da so kan-tonske rdeče čete, katere vodi general Čiangkajšek, pri svojem pohodu v provinco Hunan, okupirale zelo važno strategično mesto Jočov. Rdeča armada ima zdaj odprto pot v Hankov. General Čiangkajšek naznanja, da upa v enem mesecu okupirati Šangaj. Prodiranje kantonske armade je tako uspešno, da so poveljniki cen-tralnokitajskih provinc naslovili obupen apel na maršala Vupejfuja, naj opusti boj proti ljudski armadi severno od Pekinga in se hitro vrne s svojo armado na jug, da pomaga ustaviti kantonske čete. Kantonci so organizirali v provinci Hunan sovjetski režim. Ho delo proti nouemo stano-vanjskemo zakona. Pred več meseci smo čuli, da namerava vlada pred 1. novembrom predložiti nov stanovanjskj zakon, ki bo veljal za eno leto. Po tem novem projektu bi se stanarina znatno, najmanj za par sto dinarjev, pri večjih stanovanjih še za večje vsote povišala. Da bi gospodarji od teh poviškov zelo malo imeli, ker bi plačevali tem večje državne in občinske doklade, je že znana stvar in se je le čuditi, da se najdejo še gospodarji, ki hočejo biti eksekutorji države. Država pa, če bi v,sedanjih težkih prilikah uvedla oziroma dovolila še povišanje stanarine, bi le znova dokazala, da nima niti trohe socialnega umevanja, nego da tira svoje lastne uslužbence in vse nastavljence z manjšo fiksno plačo naravnost do obupa. — Kot stranka, ki v prvi vrsti zastopa socialne interese širokih plasti naroda, moramo ponovno izreči energičen protest, da bi nameravani novi zakon res uvedel. Po nedelavnosti in zaspanosti parlamenta sodeč, bi skoro lahko sumili, da bi vlada e-ventuelno novi projekt, kar z ministrskim odlokom rešila in ga uvedla. Saj govorijo v zadnjem času samo o občinskih volitvah in agrarnem zakonu za Dalmacjo in Bosno. Tudi meščanske stranke se nič ne brigaio za novi, nameravani zakon. Kratko-malo molčijo, ker pač mislijo v prvi vrsti na »uboge« hišne posestnike, ki so eo ipso naši vladi mnogo bolj na srcu kot velika večina drugega naroda, koji odločno protestira proti novemu zakonu v nameravani o-bliki. Proti so ne samo delavci, nego vsi državni uslužbenci in uradniki, obrtniki in mali trgovci, ki že itak komaj dihajo pod novo, že lani povišano stanarino oziroma najemnino lokalov. Ako meščanske stranke res le količkaj socialno gledajo na današnji življenski položaj širokih plasti ljudstva, potem naj ne pozabijo, da bo čez dva meseca že 1. novembra in da bo takrat prepozno nastopati s krokodilovimi solzami. Nezgode, kakor so poplava, slabša letina, težave v državnih financah in drugo, itak že zahtevajo od ljudstva velikih žrtev, bodisi v odtegljajih plač, v visokih davkih in v skrajni omejitvi življenskih potrebščin, odkod naj bi sedaj ti pav-perizirani sloji vzeli še po več sto dinarjev za povišano stanarino, ki bi tedaj dosegla veliko večji odstotek, kakor ga je znašala pred vojno, oziroma v normalnih časih. Caveant con&ules! Naj s? napeti lok ne napenja še bolj, ker sicer bo počil in udaril tudi one, ki ga napenjajo! Treba je začeti s širokimi akcijami in z zahtevo, da se sedanji stanovanjski zakon kljub vsem hibam podaljša za najmanj eno leto oziroma POZOR Oponrjftte *■ «d«n M JfGtCO, BKKMO lil Mio) „kijuč“ »MK* " p«nw)— tako dolgo, dokler se socialno gospodarske prilike ne zboljšajo. V vseh drugih državah se stanovanjska zaščita brani od vlade same, a pri nas se moramo boriti proti nakanam nesocialne vlade ,ki samo vidi politiko, ne pa življenja! I. F. Borba angleških rudarje«. Za 17. teden rudarskega štrajka so napovedovali vladni in podjetniški listi z velikim veseljem zlom rudarske strokovne organizacije. V nedeljo se je namreč v dveh velikih revirjih javilo večje število rudarjev na delo in drugi dan je eden del delo tudi nastopil. To pa ni prava podlaga za podjetniško veselje. Podjetniki varajo sebe in svet, kar se vidi že iz dejstva, da se je iz obeh največjih rudniških okrajev Nottingham in Derby od 100.000 rudarjev javilo na delo 12.000 in še ti samo radi tega, ker je eden od rudniških koncernov obljubil sedem in pol urni delovnik tudi za slučaj, da se vsepovsod drugod uvede osemurnik. Prijave na delo so torej plod posameznih in samostojnih pogajanj. Podjetniški in vladni tisk operira na vso moč z bajkami »boljševiš-kih celic« ter fantastično povečava pri vsaki večji stavki neizogibne spopade s stavkokazi in policijo. Vladna nevtralnost ali celo naklonjenost do delavstva je postavljena na laž. O posvetovanju ni niti govora. Vladni predsednik Baldwin se je odpravil v letovišče, zakladni minister je pa imel podjetniško borbeni govor ter pregreval vse laži podjetniškega časopisja. Naj se štrajk konča kakorkoli, gotovo je to, da se bodo rudarske mase temeljito iznebile zaupanja v vladno in podjetniško pravičnost. Draginjo«Franclji. Pozdravljanje Poincarejevega režima, nazvanega vlada »narodne sloge«, je konec. Finančno saniranje je namreč silno dvignilo — draginjo. V osmih do 14 dneh naraste draginja za 20 do 25 odstotkov in to najbolj pri potrebščinah najširših slojev. Novih davkov je za okroglo 12 milijard. Vzroki silne draginje so že stari. Pri nobeni sanaciji se še niso prikrajšali profiti veleproducentov. Vsa teža se vali na delovno ljudstvo. Pri nakupovanju živeža se poleg tarnanja sliši marsikaj pikrega na naslov vlade tudi od onih, ki so jo pred tedni še navdušeno pozdravljali. Trgovci pravijo, da je šele začetek draginjskega vala. Sedaj se čutijo posledice delovanja prejšnjih finančnih urejevalcev, Poincare šele pride na vrsto in sicer s posebno težkim učinkom. Ponovni ogrski falslflkotorskl proces. Vzklicno sodišče je v glavnem po dolgotrajni ponovni razpravi potrdilo obsodbo ogrskih falsifikatorjev. (Princ Windischgratz in policijski šef Nadossy na 4, drugi od dveh do enega leta ječe.) Par prvotno obsojenih na nekaj mesecev, je oproščenih,. Ponovno obsojeni so se zopet pritožili. Glavni krivci so prišli na razpravo, kakor iz kakega razkošnega letovišča — lepo rejeni in od solnca zagoreli. Nadossy je z veseljem pripovedoval, da se je zredil za 6 kil. — Ogrski režim torej lepo skrbi za svoje ljudi tudi v ječi, iz katerih se pa nikdar več ne vrne na tisoče poštenjakov, zlasti delavcev, ki so kot nasprotniki režima že med preiskavo podlegli strašnim mukam ter so morali celo zavidati onim žrtvam, ki so bile na hitro umorjene. Kultura. Nova socialistična brošura. Podlistek o »Kulturnem pomenu socializma«, ki smo ga prinašali zadnje tedne, bo izšel v posebni brošuri (cena 2—3 Din) in prosimo že sedaj, da oni, ki bi jo hoteli imeti ozir. razpečavati, pišejo na naslov: Ljudska tiskarna, Maribor. Brošura je bila napisana od znanega nemškega socijal. filozofa Maksa Adlerja in bi jo moral vsled lepe in jasne vsebine imeti vsak delavec. »Delavsko-kmečka podporna in prosvetna jednota« poziva-vse svoje člane, da obnove članarino v znesku mes. 4 Din, četrtletnih 12 Din, da se jim more v septembru razposlati nova knjiga: M. Krleže: Golgota. — Obenem pozivamo vse člane, ki so zaostali s članarino, da isto poravnajo. Doslej je »Jednota« razposlala svojim članom že sledeče knjige: Lovro Kuharja »Povesti«; Abditusa: »Idejne predhodnike današnjega socijalijma in komunizma«; Ch. Dickensa; »Božično pesem v prozi« ter M. Beczovo monografijo: »Karl Marx«. Pristopajte k tej naši edini književni matici! Naročnikom. Zadnji številki smo priložili poštne položnice in prosimo vse naše naročnike, da nam pošljejo zaostalo naročnino. — Uprava. 60 Jack London: Železna peta. (Socijalni roman. Prevel I. V.) (Dalje.) »Mi socijalisti,« je rekel, »smo vedno z zadoščenjem napovedovali dan, ko bo organizirano delavstvo krenilo končno z gospodarskega bojišča, na katerem je še vsakokrat bilo premagano, na politično. Dobro. »Železna peta« je delavske zveze premagala na gospodarskem polju in jih s tem — po naši teoriji — pognala na politično polje. Ali mesto da bi to bilo za nas prijetno, nam je neprestana muka in skrb. »Železna peta« je dobila pootk. Z generalno stavko smo ji pokazali svojo moč. Zato je »Železna peta« podvzela korake, da prepreči drugo generalno stavko.« »Kako?« sem vprašala. »Prosto tako, da je kupila velike zveze. Te zveze pri prihodnji generalni stavki ne bodo sodelovale. Zato tudi ne bo več nobene generalne stavke.« »Ali »železna peta« vendar ne more večno izvajati takega, z velikimi stroški zvezanega programa,« sem ugovarjala. »O, »železna peta« ni kupila vseh zvez. To tudi ni potrebno. Tako se bo zgodilo, kakor sedaj povem. Mezde se bodo zvišale in delovni čas zmanjšal in sicer pri železničarskih, kovinarskih, tehničarskih in strojnih delavskih zvezah. V teh privilegiranih zvezah bodo vladali zbog tega boljši pogoji. Zato se bo zdelo vsakemu članstvo v teh zvezah kot sedež v paradižu.« »To mi ni jasno,« sem rekla. »Kaj pa bo z drugimi zvezami ? Zakaj število teh na tak način privilegiranih zvez je vendar majhno!« »Nepodpirane zveze postanejo na tak način brezpomembne. Le poglej, železničarji, strojniki in tehničarji, kovinarji opravljajo vse za našo strojno kulturo potrebno delo. Svesti si ubogljivosti teh zvez, lahko »železna peta« ostalemu delavstvu zaigra kakršnokoli pesem hoče. Železo, jeklo, premog, stroji in promet, to je hrbtenica cele industrije.« »Ali premog,« sem vprašala. »Saj je vendar nad milijon delavcev v premogokopih.« »To so po večini nekvalificirani delavci. Ti ne štejejo ničesar. Njih mezde bodo padle in delovni čas se bo povišal. Sužnji bodo kakor mi drugi in bodo izmed nas vseh najprej padli do stanja delovne živine. Ravnotako bodo prisiljeni k delu, kakor kmetje, ki morajo sedaj delati za gospodo, ki jim je odjedla njih zemljo. In taisto bo pri vseh drugih zvezah, ki ne spadajo k privilegiranim. Pazi dobro, kako bodo te zveze kolebale in razpadle, kako bodo njih člani postali helotje, ki se jih bo gonilo s pasjimi biči in drakonskimi zakoni na delo. Ali veš, kaj bo s Earleyem in njegovimi stavkokazi? Povem ti: Stavkokastvo kot poklic bo prenehalo. Mesto stavk bodo vstaje sužnjev. Earley in njegova družba postanejo priganjači sužnjev. O, tega se ne more imenovati niti s pravim imenom. Reklo se bo navadno, da dajejo veljavo zakonu, ki delavca sili k delu. S tem izdajstvom velikih zvez se bo boj le podaljšal. Bogme, kdaj in kje bo revolucija triumfirala?« »Ali je še sploh kakšna podlaga, misliti, da bo revolucija kdaj triumfirala v očigled tako mogočne zveze, kakor so jo sklenile oligarhija in velike zveze?« sem vprašala. »Ali ne bo ta zveza večna?« Odmajal je z glavo. »Eden izmed stavkov naših naukov govori, da nosi vsak sistem, ki je zgrajen na razredih in kastah, že od svojega začetka klico razpada. Ako je kak sistem zgrajen na razredih, kako se naj prepreči tvorba kast v notranjosti teh razredov? »železna peta« tega ne bo mogla preprečiti, a kaste bodo končno uničile »železno peto«. Olig- 5 J-e ?'e mec* ^boj ustvarila kaste. Ali samo počakaj, ko bodo privilegirane zveze ustvarile kaste. »Železni peti« bodo zaman vsi napori, vse njene moči, da to prepreči. V privilegiranih zvezah je organiziran cvet amerikanskega delavstva. To so močni, odločni možje. Vsak spreten delavec Združenih držav bo stremel, da postane član teh privilegiranih zvez. Že radi častihlepja. Oligarhija bo to častihlepje in iz njega vzniklo tekmo vzpodbujala. In ti prvovrstni delavci, ki bi morebiti drugače postali revolucijonarji, nam se na tak način odtegnejo. Njihova moč se bo porabljala zato, da ščitijo oligarhijo. , Od druge strani bodo te delavske kaste, člani privilegiranih zvez stremeli, da svoje organizacije spremene v hermetično zaprte skupščine. In to se jim bo posrečilo. Članstvo v delavskih kastah bo samo le še dedno. Sinovi bodo sledili očetu. Nobenega novega pritoka, novih moči iz večnega rezervarja — ljudstva, ne bo več. (Dalje prihodnjič.) Dnevne Pašič in Davidovičevi demokrati. novice, Iz francoske rivijere je zabrnela vest, da se Pašič vrača nenadoma domov, in že je pel belgrajski brzojavni drog, da se vlada pogaja z davidovičevci. Stvar je namreč taka, da je sporazum z davidovičevci vedno že skoraj perfekten, kakor hitro zagrozi Pašič s svojim povratkom. Razume se, da je Pašič, čim je zvedel za ta sporazum, takoj odgo-dil svoje potovanje. Prej je bil zdrav, zdaj je že spet bolan. Navadni jugoslovanski zemljan bo sicer to igro in to zvezo težko razumel, kdor pa ve, kako je Pašič gotovim ljudem priljubljen, ta se takim in enakim političnim »špasom« ne bo •čudil. Zaenkrat je še situacija taka, da Pašič ne sme spet v vlado. Dokler je pa Pašič zunaj, tudi davido-vičevcev ni treba v vladi. Ko bo Pašič res doma, pa bo itak situacija drugačna. Mudi se ne. In davidovičevci so itak vedno pri roki. Vsaj tako izgleda iz vladnih in poluradnih izjav. Trditev, ki mora biti brezpogojno pojasnjena! Na tretjem sestanku za ljubljansko samoupravo je inž. Gustinčič glasom poročila v »Napre-ju« z dne 21. avg. t. 1., izjavil o naši stranki, oziroma njenih voditeljih, med drugim tudi sledeče: »... Ker niso le socialpatrioti (de gustibus — Op. pisca) ampak tudi v zvezi s policijo ...«. Fa izjava, ki je očividno govorjena skozi okno, je za cel o-kupni delavski pokret tako dale-kosežnega pomena, da se mora do pičice pojasniti: zato je v interesu vsestranskega razčiščenja, da se ne gre preko nje molče in da se od onega, ki je gornjo obdolžitev iznesel, zahteva dokazov. Inž. Gustinčič pa je lahko uverjen, da mu bo vsak pošten pristaš katerekoli delavske ■grupe hvaležen, ako bo z dokazi o tej zadevi — če jih ima — pripomogel do razčiščenja. In ker si upa iznašati tako težko obdolžitev pavšalno, mislim, da si bo upal tudi povedati imena prizadetih oseb. Ako tega ne naredi, ali pa če se bo s katerimikoli ovinki izgovarjal, bo moral vsak pošten človek reči, da taki ljudje ne spadajo v delavski pokret! je najboljša žitna kava! Nedoslednost. Pred leti so se klerikalci precej ogrevali za Radiča Njegovo republikanstvo in avtono-maštvo jim je bilo, bogme, dokaj simpatično. Odpuščali so mu na ta račun velikodušno celo njegove izbruhe. Sploh je bil Radič za naše klerikalce »kerlc« vse dotlej, dokler ni priromal s svojo torbo in čebulo tudi med brate Slovence in jel loviti volilne kroglice v zeleni Štajerski in gorati Kranjski. Od tistih dob se je Radič našim klerikalcem hudo zameril, tako hudo, da zahteva sedaj »Slov. Gospodar«, da mora Radie sploh »iz Slovenije ven«. Lepa rec. Ce pojde Radič ,»ven«, morata za njim tudi Pucelj in Prepeluh. No, in kdo bo potem reševal Slovencem avtonomijo in republiko? In sploh, kdo nas bo tolažil in nam delal kratek čas, če ne ta pevca politična dva, pa Radič in njegova torba in čebula? Prej bi klerikalci pomislili, kaj to vse rodi, če se Radiča za rep drži! Komolec s komolcem. Bratje sporazuma, radikali in radičevci, pravzaprav ves čas, odkar so vladni v bratskem objemu, ne delajo drugega kakor drug drugemu tla izpod-mikajo. Radič govori in govori ter povsod nekoliko vščipne radikale in vsi čutimo, da cvilijo od bolečine. Vendar jim to Radičevo ščipanje ni tako zoprno, kakor bi si kdo mislil. Radičev dolgi jezik jim dela naravnost usluge, ker na podlagi Radičevih psovanj lahko shujskajo vedno več svojih pristašev proti pobratimi ji z Radičem, in kadar bo dovolj protiradičevstva v radikalni stranki, tedaj bo najugodnejši trenutek, da Stipici pokažejo vrata, ker takega zaveznika, ki jim ni nevaren, dobe lahko vsak dan. — Vse to dokazujejo občinske volitve v Srbiji, kjer so radikali nekaj izgubili zaradi Radiča, in razni protestni shodi zlasti prečanskih, kakor zadnji dalmatinskih radikalov. Čudeu konkurz. Pašičev sin Rade je napovedal konkurz v Belgra-du. Koliko se je govorilo o njem, da' je milijonar — sedaj je pa v kon-kurzu. Proti Radetu se je uvedla preiskava, ki še teče. Toda Rade ni čakal doma, temveč je odšel pravočasno v inozemstvo. Ali se je bal konkurza ali preiskave, tega seveda ne vemo. Rade se sedaj mudi pri svojem očetu v Monte Carlu. Z Ra-detom bi človek imel skoraj usmiljenje. Le poglejte, najprej mu naprtijo preiskavo, potem ga poženo v konkurz. Ti grduhi ga hočejo na vsak način spraviti na beraško palico. Mislimo pa vendarle, da je bil Rade toliko pameten, da je Švoje poštene zaslužke, čeprav so morda znašali milijone, naložil kje zunaj, daleč zunaj, da jih ne bodo zasegli njegovi neprijatelji. Rade je gotovo dober gospodar, zato bi bil nespameten, če bi kar vse svoje imetje zagnal v žrelo svojim sedanjim sovražnikom. — Jaka, ne boš ga ne! Tajnik Zveze industrijcev inž. Ml- s! ie, v sredo dopoldne zlomil v členku desno nogo. Grede v pisarno Zveze, ni opazil, da je od- čejo kuri™ v^let in^? s toni/7 mC' |"Uje - zXezo socialističnih občin, cejo Kurivo v klet m je stopil z eno Francija ima sedaj 600 socialističnih nogo v luknjo ter pri tem ponesrečil, županov in nad desettisoč soc?ali- . Tudi značilno. Laza Markovič in stov v občinskih svetih. ZmoTrlo^ zveze je sodelovanje med občinami, katero se bo pozneje preneslo tudi na sodelovanje z enakimi zvezami v drugih deželah. Socialistične zmage v Švici. Pri volitvah v deželni zbor curiškega kantona so socialisti dobili 84 po- Zagreba, ako ima vlak iz Karlovca ali drugod le količkaj zamude. Pravijo, da je to navadna, brezobzirna špekulacija, češ da bi morali tujci v Zagrebu prenočiti oziroma čakati in potratiti svoj denar. Temu neredu se mora napraviti konec in vlaki morajo ob manjših zamudah čakati na predpisano zvezo! Silna draginja zdravil. V naši državi, ki nima kemične industrije zdravil, so zdravila silno draga, ker je carina neizmerno visoka, in ker lekarnarji nočejo zaostajati za državo in iščejo več kot lOOodstotne dobičke. Zdravilo, ki stane n. pr. v Gradcu 3 šilinge, t. j. 24 Din, stane pri nas najmanj 70 Din. Alkokratin n. pr. v dozah stane v Gradcu 2 šilinga (16 Din), pri nas pa 50 Din. — Jasuo je, da si hodijo ljudje v obmejnih krajih v Avstrijo po cenejša zdravila, ki se rabijo v vsakdanjem življenju. Človek bi mislil, da bo država, ki sama ne producira zdravil, dala svojim državljanom priliko do najcenejšega zdravljenja: pa kdor tako misli, se hudo. moti. Kaj zdravje državljanov, glavno so dohodki za militarizem in žandarmerijo. Prodajo po amerikanskem sistemu, t. j. da se nudi svojim odjemalcem izredna prilika dvakrat na leto nabaviti si robo po izredno ugodnih cenah, obnovi naša domača tovarna čevljev Peter Kozina & Ko., Tržič, samo v svojih lastnih prodajalnah, in sicer se prične s prodajo 28. avgusta t. 1. do vštevši 15. septembra t. 1. Prodajali se bodo ražnovrsthi čevlji za dame in gospode, osobito pa velika zaloga čevljev za šolsko mlaidi-no, na kar se interesente opozarja. t Čarobna krasota valovitih las, svileno mehko usipajočih se v rahli obilici, zanesljivi uspeh očiščenja z Elida-Shampoo. Brez sledu škodljivih ali jedkih primes! očisti Elida-Shampoo lahko pa temeljito lase in kožo na glavi z nežnim posebnim milom. Daje bujne, močne pene, ki z milijoni mehurcev zagrnejo vse nezaželjena -*• «-> -4 Elida-Shampoo daje lasem trajno diskretno vonjavo, varuje in krepča prirodne vale. Uporabljajte vsled tega vedno »ode proeti ELIDA S H A M P o O Jugcalov.d. d. Oeorg Scfaldii, p,!),!,. Oddelek »BI.inA« Poidite mi brezplačno originalni nvojček »0 Elida-Shampoo Imei ---------------- Nailovi.......... Iz delavskega sveta. NRijorškl župan je obljubil pomoč stavkarjem. Njujorški župan James VValker je izjavil deputaciji stavkajočih nameščencev poulično železnice, ki ga je obiskala v njegovem uradu, da bo posredoval med stavkarji in družbo. Rekel je, da simpatizira z delavci ter jim čestitai, ker so složni in se obnašajo mirno. Zveza socialističnih občin v Franciji. Socialistična stranka v Franciji snuje Prosimo, da vtaknete ti odrezek v kuverto, katero naslovite lot, tiskovino. Stipica Radič sta oba hotela iti v Ženevo na sejo Zveze narodov. Oba sta se izgovarjala, da, če eden pojde v Ženevo, pa drugi ostane doma !n s^aj — pojdeta oba. Radič se je hvalil, da bo tam tudi govoril in se- le*nfobbnhM°h*' čeP