DEMOKRACIJA Leto XIII. - Štev. 5 Trst - Gorica, 1. marca 1959 Moža sodimo po Hsfih dejanjih, ki jih je sforii, žensko pa po onih, ki jih je opustila. ABEL GREEN Izhaja 1. in 15. v mesecu Hruščev ne popušča in grozi Ministrski predsednik Mac Millan na poizvedovalnem pohodu v Moskvi Pretekla je že dobra polovica roka, ki ga je Hruščev dal novembra za ureditev berlinskega vprašanja, ne da bi se Sovjetska zveza in njeni nekdanji zahodni zavezniki vsaj načelno sporazumeli o ureditvi tega problema. Ce se to ne zgodi vsaj do 27. maja - ie dejal Hruščev - potem bo Sovjetska zveza z enostranskim sporazumom predala Vzhodni Berlin vzhodnonemški vladi in zahodni zavezniki naj se v novem položaju znajdejo kakor vedo in znajo. Znano je, da so zahodne velesile decembra soglasno odbile sovjetski predlog za ustanovitev Svobodnega Berlina, ki bi itak obsegal samo današnje zahodne predele nekdanje nemške prestolnice. Povabile pa so Sovjetsko zvezo naj pove, ali ne bi bila morda pripravljena začeti razgovorov za ureditev celokupnega nemškega vprašanja v okviru ureditve evropske varnosti. Sovjetska zveza je. 10. januarja s presenetljivo naglico odgovorila na to ponudbo s predlogom za sklicanje konference vseh osemindvajsetih držav, ki so se borile proti hitlerjevski Nemčiji. Vse te države naj bi sestavile in podpisale mirovno pogodbo, s katero bi ustanovili konfederalno, nevtralizirano Nemčijo, v kateri bi njena današnja komunistična in demokratična polovica ohranili takorekoč popolno neodvisnost. Zahodne države so na sovjetsko ponudbo odgovorile, da bi nemško mirovna pogodbo lahko podpisala samo skupna, svobodno izvoljena nemška vlada. Smatrajo tudi, da bi bila takšna množična konferenca primerna za zaključno fazo pogajanj, ne pa za kočljiva pripravljalna dela. Ta naj bi poverili zunanjim ministrom velesil. Toda sovjetska vlada noče o vse-nemških svobodnih volitvah niti slišati, Vztraja pri sklicanju širše mirovne konference, pred katero dopušča kvečjemu vrhunski sestanek »velikih«. Tako še vedno ni sporazuma. Zahodnesile pa so z nekaterimi svojimi izjavami in notami prišle Sovjetom že precej nasproti. Tako so se že domenile, da bodo v primeru, če bi Sovjetska zveza prenesla svojo oblast nad vzhodnim Berlinom in nadzostvp nad potmi, ki vodijo vanj, na Vzhodno Nemčijo, videle v vzhodnonemških vojakih in funkcionarjih zastopnike sovjetske zasedbene oblasti. Kot takim jim bodo dopustile, da vršijo nad zvezami z Zahodnim Berlinom isto nadzorstvo kot ga izvajajo Sovjeti. S tem je že zmanjšana možnost zapletov, katerih so vsi bali, da bi nastopili s trenutkom, ko bi se na obmejnih prehodih pojavile vzhodnonemške straže. Z noto z dne 16. rebruarja so zahodne sile nadalje sporočile Moskvi, da bi konferenci zunanjih ministrov lahko prisostvovala tudi svetovalca vzhodne in zahodne nemške vlade. Istočasno pa so podčrtale, da bodo v primeru potrebe prisiljene z vsemi sredstvi zajamčiti delovanje prometnih zvez s svojimi sektorji Zahodnega Berlina. Prizadeti Hruščev, je takoj naslednji dan odgovoril, da Sovjetska zveza ne bi mogla trpeti nobenega ogrožanja ozemlja Vzhodne Nemčije, naj bi se to zgodilo na suhem, vodi ali v zraku. Nihče naj ne misli, da so sovjetske čete v Vzhodni Nemčiji zato »da bi tam kegljali«. Moskovski radio je 20. februarja dodatno obdolžil zahodne sile, da odgovarjajo na. vsak sovjetski predlog z večnimi »Ne!«, da nasprotujejo sporazumu in dajejo pred- nost hladni vojni proti »socialističnemu svetu«. Ni ga motilo, da je trdil neresnico, ker je Zahod že precej odstopil o svojih prvotnih stališč in je kakor stoje stvari danes dal tudi že vedeti, da ne postavlja za ureditev nemškega vprašanja več niti pogoja svobodnih volitev. V tem vzdušju sovjetsko-zahodnih od-nošajev se je znašel v Moskvi britanski ministrski predsednik Mac Millan. Na lastno željo se je podal na tvegano potovanje, da bi na licu mesta skušal poizvedeti za prave sovjetske namene, razčistiti do kje segajo grožnje in propaganda in kje začenja dejanska sovjetska volja za sporazum. Sprejem, ki so ga sovjetske oblasti priredile MacMillanu, je bil nadvse prijazen. V Moskvo je navalila prava truma tujih časnikarjev in cenzura jim ne pregleduje poročil o obisku. Toda že v torek je Mac Millana doletelo neljubo presenečenje. V času ko je poslal Britance na ogled atomskega središča v Dubni, si je Hruščev na volilnem zborovanju v neki tovarni privoščil govor, v katerem je zopet streljal z vsemi kalibri. Ponovil je, da ni za sestanke ministrov, ki se lahko vlečejo v nedogled, pač pa za sestanek šefov vlad, ki lahko takoj odločajo. Ni za razgovore o Nemčiji brez sodelovanja predstavnikov Poljske in Češkoslovaške, držav, ki sta bili prvi žrtvi Hitlerjevega napada. Zagrozil je, da Sovjetska zveza ne bo mogla ostati pasivna, če bi bila na kakršenkoli način ogrožena neodvisnost in nedotakljivost Vzhodne Nemčije. Pokopal je ženevska prizadevanja, ko je dejal, da ne sprejema mednarodnega nadzorstva nad prenehanjem atomskih poskusov, ker bi to bilo enakovredno kapitulaciji. Združene države, »ki tako rade grozijo«, je pozval naj ne pozabijo, da se tudi Sovjetska zveza lahko zateče k povračilnim ukrepom. Edina novost v njegovem govoru je bila senzacionalna ponudba dvajsetletnega ali celo petdesetletnega nenapadalnega pakta Veliki Britaniji. Nekateri vedo že povedati, da bo ponudil podoben pakt tudi Franciji. Toda tema ponudbama, ki nista niti novi, ne pripisuje nihče velike važnosti. Ce je Hruščev mislil, da bo s tem razjezil Združene držaye, se je zmotil. Pred- sednik Eisenhower je takoj odgovoril, da bo tak pakt samo pozdravil, če bo le služil miru in bo v skladu z listino Združenih narodov. Pač pa je Hruščev s svojim govorom še enkrat pokazal, da Sovjetska zveza nepopustlivo vztraja pri svojem in da vsaj zaenkrat ne mara priti Zahodu naproti s podobnim popuščanjem kot so ji s svoje strani žc prišle naproti Združene države in Velika Britanija. Samo razvoj bo pokazal ali je to zgolj taktika, od katere si Kremelj obeta, da bo dosegel čim učinkovitejše uspehe ali pa Moskva zares igra za vse. V prvem primeru mora biti točka, na kateri bo začela popuščati, v drugem pa bi jo zaman iskali. Ce bo Mac Millan po povratku iz Moskve znal pravilno odgovoriti na to vprašanje, potem mu bo treba priznati, da je opravil veliko delo. Toda'slabše od nevednosti in usodno bi bilo, če bi se pri svoji oceni zmotil. Neumestna Marinkova izjava Predsednik republike Slovenije Miha Marinko je dne 17. febi-uarja sprejel skupino tujih časnikarjev, ki so se kot gostje republiške vlade mudili v Sloveniji. Miha Marinko je znan, da ga v svojih govorih marsikdaj polomi in da rad klobasa tako, da nima ne repa ne glave. Toda ker je komunist »di prima ora« vse to ne šteje. Glavno je politična zanesljivost. Kot vrhovni čuvar partijske doslednosti sedi na republiškem predsedniškem stolu in kot tak je pač imel svojo tiskovno konferenco s cvetom tujih dopisnikov v Jugoslaviji. Na njej se je dotaknil tudi itali-jansko-jugoslovanskih odnošajev. Popolnoma upravičeno je povedat, da se italijan-sko-jugoslovansko gospodarsko sodelovanje odlično razvija, da ima od tega korist tudi slovensko gospodarstvo. Podčrtal je uspešno izvajanje Videmskega sporazuma o obmejnem prometu in ponovil, da jugoslovanske oblasti nimajo nič proti temu, da bi razširili pod ta sporazum spadajoča področja tako, da bi italijanski državljani s propustnico lahko potovali do Ljubljane, jugoslovanski pa do Benetk. Toda Marinko ne bi bil Marinko, če jo i Nadaljevanje na 4. str.) Po četrtem zasedanju mešanega odbora Preteklo soboto, 21. rebruarja zvečer, so v Beogradu objavili sledeče poročilo o prvem letošnjem zasedanju mešanega italie jensko* jugoslovanskega odbora: »V Beogradu je bilo od 9. do 21. februarja četrto redno zase* dan je italijansko*jugoslovanske* ga mešanega odbora, ki je bil ustanovljen na Osnovi člena 8. Posebnega manjšinskega statuta, priloge k Spomenici o soglasju iz 1954. leta. Delo1 odbora je po* tekalo v duhu popolne odkritosti in medsebojnega razumevanja. »Na dnevnem redu so bila vprašanja, ki se nanašajo na svo; bedno uporabo* jezika etniških skupin in organizacijo manjšin* skega šolstva. Ti vprašanji, o ka* terih so bila medsebojno izrne* nljana mišljenja, sta bili skrbno in temeljito proučeni. »Italijanska stran je potrdila, da bo uredila položaj šolnikov na šolah s poukom v slovenščini in da bo nudila olajšave tistim šolnikom, ki nimajo italijanske diplome. Jugoslovanska stran je potrdila, da bo ponovno odprla tiste šole z italijanskim poukom^ ki jih prevideva Posebni statut in sedaj začasno ne delajo ter da bo odprla italijanski oddelek pri učiteljišču na Reki, čeprav to ne Spada na področje izvajanja Spos menice o soglasju. »Obe strani sta se sporazume* li, da bosta odprli še po eno o* sinovno šolo za pouk v jeziku manjšine v manjših krajih na področju pod italijansko in na ministrski predsednik segni je v torek 24. februarja predstavil novo vlado obema domoma parlamenta. Ob 10. uri dopoldne je prebtal program nove vlade poslanski zbornici, nato pa v senatu. Segni je izjavil, da bo vlada nadaljevala z izvajanjem programa krščanske demokracije, vendar bo dala prednost najnujnejšim praktičnim vprašanjem. V zunanji politiki bo ostala zvesta atlantskemu zavezništvu, vzajemnosti svobodnega in demokratičnega sveta zavzemala se bo za sporazumevanje med narodi. Posebno pozornost bo posvečala Sredozemlju in Evropi. Glede Gornjega Poa-dižja je Segni obžaloval sedanjo napetost in izjavil, da bo italijanska vlada še nadalje spoštovala obveznosti, ki jih je sprejela do prebivalcev tega področja. Pri tem bo odločna in ne bo dopustila, da bi to zgolj notranje italijansko vprašanje postalo mednarodni problem. Dodal je, da ie delj časa pripravljajo italijansko-av-strijski sestanek, na katerem bi proučili vprašanja gospodarskega, socialnega, kul- Fašizem se zopet oglaša Fašistične predvojne metode, ki so se odražale nasproti brezpravnim Slovencem ni Slovanom sploh v grožnjah, izzivanjih, pretapanjih in pogonu na človeka, v nasiljih in raznarodovanju, niso niti za las okrnile zavednosti in odpornosti Slovencev. Nasprotno, čim večji je bil fašistični pritisk, tem silnejši je bil slovenski odpor. To je večni jekleni zakon mehanike, ki uveljavlja tudi v razmerju med vladajočo večino in vladno manjšino svojo zakonitost. Fašistična država ni ščitila, ampak je preganjala in poitalijančevala Slovence. Zato so bili prisiljeni seči po samoobrambi. Odpor je prišel s posameznimi dejanji -sabotaže in terorističnih zarot dokler se ni v drugi svetovni vojni ves slovenski narod z orožjem dvignil proti fašizmu. To zgodovinsko resnico je potrebno enkrat za vselej podčrtati in zaklicati na ves glas, da bo italijanski narod v svojih najširših plasteh slišal in razumel: boj Slovencev v drugi svetovni vojni, je veljal fašizmu in njegovemu zavezniku nacizmu, ne pa Italiji in italijanskemu narodu! Tudi stremljenja Slovencev od Italije so bila kategorično-nujna posledica kratkovidnega krutega ravnanja fašistične Italije s Slovenci, kronanega z odstopom celotne Julijske Krajine, belunske ter videmske krajine Hitlerjevi Nemčiji. To je zgodovinsko dejstvo in tako ostane, pa naj si nekateri krogi še tako belijo glave, da strpajo taka stremljenja pod kazenski paragraf. Takrat, v fašistični državi, so bili Slovenci narodnostno brezpravna raja. In vendar niso klonili. Danes v demokratični državi, ki s svojo »magna carta«, s svojim osnovnim državnim zakonom, na katerem je zgrajena italijanska republika, slovesno jamči zaščito in obstoj Slovencev in njih enakopravnost s sodržavljani italijanskega jezika, se fašističnih groženj več ne bojimo! Ali je morda potrebno priklicati italijanskemu narodu v spomin, kam je fašizem privedel Italijo s svojimi metodami? Slovenci se globoko zavedamo te v državni ustavi nam priznane žaščite in uzakonjene pravice. Te zaščite in pravice se hočemo izkazati vredni kot lojalni državljani, ki dajemo državi, kar državi gre in spoštujemo njerie zakone. Obenem pa pričakujemo od vrhovne državne oblasti, da zaščiti našo narodnostno manjšino in njen etnični značaj pred potujčevanjem, pred diskriminacijo, pred grožnjami in nasiljem šovinistov; ali tudi, da odžaga od državnega upravnega drevesa vsaj tiste večje veje, ki jih razjeda črv narodnostne nestrpnosti in strah pred narodnostnimi manjšinami. Slovenci nočemo ničesar kot samo to, kar je v drugi polovici XX. stoletja ne-obhodno potrebno za ohranitev in razvoj slovenske narodnostne manjšine ob vzhodni meji državnega ozemlja, kar nikakor ne more biti v škodo italijanstvu teh krajev: spoštovanje slovenskega jezika in slovenskega človeka v zasebnem in javnem življenju, pri delu in službah. Pričakujemo, da nam bo državna oblast to tudi dala, ker je to njena dolžnost in naša pravica. Dogodki po svetu ) turnega in političnega značaja, ki zanimajo obe sosednji državi. V notranji politiki bo Segni jeva vlada z vsemi sredstvi zagotovila demokratske svoboščine vsem državljanom ter jamčila za celovitost republike. Izpopolnila bo javno upravo, bo posebno skrbela za ureditev šolstva in pravosodja. Segni je odločno zavrnil vsako možnost sodelovanja s komunisti ali socialisti. V gospodarski politiki bo nova vlada ščitila trdnost denarja. Z javnimi deli in pospeševanjem ustvarjanja novih gospodarskih dejavnosti se bo borila proti brezposelnosti: Pri tem bo dajala prednost zasebni gospodarski pobudi. Javna pobuda naj bi na tem področju v glavnem vzpodbujala zasebno in bila njej prilagojena. O Trstu ni Segni izjavil ničesar. Prav tako je šel molče mimo vprašanja ustanovitve dežele Julijske Krajine - Benečije. V splošnem je program Segnijeve vlade konzervativen in se v tem bivstveno razlikuje od prejšnjega Fanfanijevega programa. Nova vlada ne obljublja nobenih socialnih reform. Takšna usmeritev je bila neizogibna v trenutku, ko se je Krščanska demokracija takorekoč prisiljena, odločila, da se v parlamentu opre na desnico. Ze po prvih nastopih v debati, ki je v obeh zbornicah sledila objavi programa, se je pokazalo, da bodo za vlado glasovali monarhisti, liberalci in misovci. Vse ostale skupine, s katerimi je Krščanska demokracija dolga leta vodila podtalno borbo proti fašizmu in je bila vezana z njimi v povojnem času, bodo predvidoma glasovale proti ali pa se bodo kvečjemu vzdržale. Politični opazovalci sodijo, da je z novo vlado dokončno pokopana sredinska formula in da je v Italiji začel proces, ki bo na eni strani vodil do konsolidacije desnice, na drugi pa nujno narekuje čimprejšnjo ustvaritev podobne koncentracije demokratične levice. * # * CIPER bo še letos, najkasneje pa do 19. februarja 1960. postal neodvisna republika. V Sredozemlju bo s tem nastala nova država. Tako sledi iz Bele knjige, s katero so v Londonu objavili dokumente in zaključke o pogajanjih za ureditev ciprskega vprašanja. Ciper bo predsedniška republika. Predsednik bo vedno Ciprčan grške narodnosti, podpredsednik pa prav tako Ciprčan turške narodnosti. Vsak predsednik bo imel pravico veta, ki je pa v zunanji politiki omejena na primere mednarodnih pogodb, katerim pripadata že od prej Turčija in Grčija. Ciper bo torej moral v zunanji politiki hoditi skladno z Grčijo in Turčijo. Vsaka narodnostna skupina bo imela svojo zbornico, poleg tega pa bo tudi skupna P)-edstavniška zbornica, v kateri bo 30 odstotkov poslanskih mest zagotovljenih predstavnikom turške narodnostne skupnosti. Isto razmerje bo veljalo za sestav osebja upravne službe in orožništva. V vojski bo delež Turkov nekaj Večji, znašal bo 40 odstotkov, medtem ko bo ciprskih Grkov lahko samo 60 odstotvov. V vsakem od petih mest na otoku bosta po dva občinska sveta, za vsako narodnost eden, poleg teh pa še skupni koordinacijski odbor, v katerem bosta zastopani obe narodnosti. Vladne posle bo opravljal ministrski sVet, ki bo štel 10 članov, od tega 7 GrKov in 3 Turke. Nad spoštovanjem ustave bo budilo posebno tričlansko U-stavno sodišče, v. katerem bosta en ciprski Grk, en ciprski Turek in en nevtralec, ki ga bosta soglasno določila predsednik in podpredsednik republike, Pravica pomilostitve bo pridržana Vrhovnemu sodišču, izrekala pa jo bosta za osebe grške narodnosti predsednik, za osebe turške narodnosti pa podpredsednik republike. Za vsako spremembo ustave morata glasovati vsaj po dve tretjini tako grške kot turške narodnostne skupnosti. Nova republika bo takoj sklenila tri pogodbe. Eno, s katero ji bodo Velika Britanija, Turčija in Grčija jamčile neodvisnost in nedotakljivost. Z njo se bodo podpisniki tudi obvezali, da se Ciper ne sme iiriključiti k nobeni drugi državi in se ga prav tako ne more razdeliti. Z drugo pogodbo bo urejeno delovanje in položaj dveh vojaških oporišč na otoku, nad katerimi ohrani Velika Britanija svojo vrhovnost. Tretja pa bo zavezniška pogodba Cipra z Grčijo in Turčijo. S to pogodbo bo ustanovljen skupni glavni stan, ki bo med drugim razpolagal tudi z grškim (950 mož) in turškim (650 mož) kontingentom oboroženih sil, katere se bodo nastanile na otoku kot zunanji izraz volje in jamstva za ohranitev ustvarjenega stanja. Uresničenje tega kompliciranega načrta bo poverjeno trem komisijam, od katerih bo prva sestavljala ustavo, druga bo uredila način prenosa oblasti, tretja pa besedilo omenjenih mednarodnih pogodb. Medtem so na Cipru žč ukinili zakonska določila o kaznovanju oseb za izjemne zločine, odpravili so smrtno kazen, ki je veljala za te primere, ni več cenzure tiska in omejitve potovanj. Ciprčani grške narodnosti se pripravljajo, da bodo kmalu čim bolj slavnostno sprejeli škofa Makariosa," ko se bo vrnil na Ciper. Sporazume o ureditvi ciprskega vprašanja sta poleg opolnomočencev interesira-nih sil, tj. Velike Britanije, Grčije in Turčije, posebej odobrila tudi škof Makarios, kot predstavnik grške narodnostne skupine na otoku, in dr. Kutchuh, kot predstavnik ciprskih Turkov. . področju pod jugoslovansko u* pravo. »Mešani odbor je ugotovil, da je bilo delo tega zasedanja zelo koristno in da bodo doseženi re* zultati prispevali k boljšemu ra* zulmevanju potreb dveh etniških skupin.« Toliko oficielno poročilo. Med* tem se je zvedelo, da vsebuje za; pisnik zasedanja sporazum o otvoritvi nove slovenske osnovne šole v Briščikih (občina Zgonik) in italijanske osnovne šole v Sa* vudriji. Jugoslovanske oblasti bodo ponovno objavile vpis v italijanske šole, ki so v Posebnem statutu predvidene, a so nehale delovati. Če se prijavi zadosti učencev, bodo šole zopet odprli. Precejšnjemu delu slovenskih šolnikov na Tržaškem naj bi o* mogočili, da bodo lahko avtoma* tično uredili svoj položaj, vsem tistim, ki nimajo potrebnih pogo* jev, neitalijanskih diplom, bodo podaljšali rok za nostrifikacijo do 5. oktobra 1961 in jim pri tem nudili vso materialno in moralno pomoč, da pogoje tudi pridobijo. Italijanska delegacija naj bi zagotovila, da bo nov italijanski za--kon o slovenskem šolstvu sestavljen popolnoma v skladu z nameni in duhom Posebnega statuta. Tudi Jugoslavija naj bi s svoje strani povzela ukrepe za izboljšanje pouka v italijanskih šolah in njihovega materialnega polot žaja. Glede zasebnih pritožb pravijo, da jih je odbor večino* ma rešil. Ni mogoče zanikati, da nudi tokratno poročilo o zasedanju Mešanega odbora prvič nekaj konkretnih in pozitivnih zaključi kov. To je treba pribili, čeprav nas izkušnje na žalost uče, da je od' lepih besed in obljub do izvršitve še dolga in negotova pot. Poleg tega ne smemo pozabiti, da daje Mešani odbor vladam samo nasvete. Videti moramo torej Šele, kaj bo od tega izpolnjeno in v kakšni obliki bo uresničeno. Vsaka prezgodnja sodba bi bila neumestna. Če se zdaj ozremo še po nega* tivnih postavkah in vtikih tega zasedanja, moramo predvsem u-gotoviti, da je Mešani odbor še enkrat zastal na vprašanju dvojezičnosti. To je bilo, poleg šoli skega, drugi najvažnejši predmet tega zasedanja. Niso se mogli ze-, ediniti, pa so prenesli nadaljevan nje razprave na prihodnjič. Ne vemo če je ravno posrečena ugo* tovitev »da imajo pripadniki efftit ških skupin že sedaj možfiost svobodnega ustnega in pismene* ga uporabljanja materinega jezika« (kakor je 22. 11. poročal to B. B. v »Primorskem dnevniku«), ko je vendar na Tržaškem še vedno v veljavi fašistični para* graf, ki s kaznijo prepoveduje, da bi Slovenec, ki zna tudi italU jensko, na sodišču govoril v svojem materinem jeziku. Dodajmo še da so pred začetkom zasedanja napovedali, da bo beograjski sestanek trajal več tednov, potem pa so ga zaključili po komaj dva* najstih dneh. Očitno je, de se odbor ni mogel poglobiti v vprašanja tako, kot je to bil prvotni namen delegacij. Najbrže je k temu prispevala vladna kriza v Rimu iri tej sledeča sprememba v italijanskem zunanjem ministr, stvu, zaradi česar si italijanski delegat je niso upali sprejeti kak* šrte vašnejše, tržaškim ne str p: nežem in ozkosrčnežem neljube obveznosti, kakor bi n. pr. bila vsaj delna uvedba dvojezičnosti. Zal nam je, da sta razum in razs sodnost s tem še enkrat kapitulirala pred zanešenjaki. VESTI z GORIŠKEGA Dolžnosti manjšinske zaščite Zadnje tedne se -je položaj v Poadižju zaradi nemške odločnosti močno zaostril. Nemci se opirajo na določilo mirovne pogodbe z Italijo, ki pravi dobesedno, da bodo »uživali v bocenski pokrajini in v bližnjih jezikovno mešanih občinah popolno enakopravnost v primerjavi z italijanskim prebivalstvom, v okviru posebnih določil, ki naj ohranijo etniški značaj ter kulturni in gospodarski razvoj nemške jezikovne skupnosti.« Najprej so Nemci v deželnem svetu odstopili iz odbora, ki ga po zakonu morajo sestaviti tudi oni. Do tega koraka so se odločili v zvezi s stanovanjsko politiko, in tudi zato, ker vstrajajo na zahtevi po posebni avtonomiji bocenske pokrajine, kjer bi Nemci imeli veliko večino zastopnikov v vseh upravnih svetih, pa tudi zato, ker menijo, da bi si tako najboljše zagotovili obstoj in razvoj. Preprečili bi namreč stalno postopno in tudi pospešno, rekli bi načrtno naseljevanje Italijanov. Več ko prihaja Italijanov v Poadižje, tem prej bo nemški živelj izginil ali se zadušil, trdijo Nemci. Italijani pa pravijo s svoje strani, da imajo vsi državljani po ustavi pravico izbrati bivališče, kjer koli hočejo. Prav, odgovariajo Nemci, toda mirovno pogodbo je Italija podpisala, preden si je izbrala tako ustavo. Ustavo bi bila morala vskladiti z določili mirovne pogodbe. Na vsak način predstavlja besedilo mirovne pogodbe, kar se ustavnega določila tiče, izjemo za Poadižje. V tem oziru ravnajo Italijani nekako tako, kakor s Slovenci v Gorici: če prosijo za bivališče Italijani, ga takoj dobijo; če ga zahtevajo Slovenci, velja pa fašistični zakon proti naseljevanju v mesta. Ta čas slavijo Nemci v Poadižju tudi 150 obletnico smrti narodnega junaka Andreja Hoferja, ki so ga bili Francozi na smrt obsodili in v Mantovi ustrelili leta 1809. V torek 17. februarja je hotel v Italijo avstrijski deželni svetovalec Alojz Oberhammer, vidni zagovornik zahtev svojih sorojakov iz Poadižja. Toda na meji so ga italijanski stražniki zavrnili, čes da so mu italijanske oblasti vstop v Italijo prepovedale kot nezaželenemu gostu. Ta dogodek je zbudil veliko ogorčenje v vseh avstrijskih krogih in .seveda tudi v Poadižju. Važno je namreč vedeti, da imajo prebivalci z ene in druge strani meje na Tirolskem področju pravico prostega kretanja. Zadostuje, da se istovetijo le z osebno izkaznico. Avstrijska vlada je proti takemu u-krepu protestirala v Rimu, rimski zunanji minister pa je protest zavrnil kot neutemeljen. g Nemški zastopniki iz Poadižja, deželni poslanci in drugi, so po zgoraj omenjenem odstopu iz deželnega odbora odšli v Avstrijo, kjer so na Dunaju obiskali vladne zastopnike, Ta korak >e Italijane močno vznemiril. Jeli so pisati, da je to izdajstvo, da je po sredi klicanje tuje pomoči in podobno. Toda zastopniki avstrijske vlade so izjavili, da je obisk zakonit, ker je Avstrija podpisnica dogovora glede Poadižja. Rimska vlada poluradno trdi, da Poadižje še ni bilo nikoli tako svobodno, kot je sedaj pod Italijo. Misovci pa so že drugič, ali tretijč javili sodišču osebe, ki so se napotile k vladi na Dunaj, in sicer po členu 269 kazenskega zakonika to je zaradi »protidržavnega delovanja državljanov v tujini«. Ta člen zakona je še iz fašističnega časa. Najbrže bo ovadba tudi tokrat, kakor že prej, romala v koš! Čudno je le, da nihče od Italijanov ne ovaja sodišču komunističnih prvakov, ko romajo v Moskvo v znamenju komunistične povezanosti in mednarodne solidarnosti! V noči na soboto 21. ali na nedeljo 22. t. m. je počila papirnata bomba na spomeniku italijanskih alpincev v Bruniku. Vsa italijanska javnost je ostro reagirala zaradi tega atentata. Ni rečeno, da ga niso izvršili Nemci, toda nihče ne more priseči, da ga niso lahko izvršili italijanski desničarski skrajneži, ki komaj čakajo na take pojave! Pri tej priliki moramo omeniti, da se italijanski tisk ne izraža tako ostro in surovo nad atentatom v tržaškem občin-svetu, ki so ga »neznanci« pretekli teden izvršili z namenom, da prepričijo uvedbo dvojezičnosti ki pritiče Slovencem ne le na podlagi državne ustave, ampak tudi po določilih londonskega dogovora. Atentat v Poadižju obsojajo z ostrimi besedami. Beneški »Gazzettino« piše, da je »podel«, Tržaškega pa obsoja le tako, zaradi neprijetnega odjeka v svetu. Isto velja za druge liste. Milanski »II nuovo Corriere del-la Sera« ni niti poročal o vsebini letaka, ki so ga tržaški atentatorji vrgli v sobo občinskega sveta! Nemci v Poadižju so vsekakor zelo o-dločni v svojih zahtevah in videti je, da ne bodo zlahka popustili. Rimski odgovorni krogi pa so zaradi tega zaskrbljeni. Ministrski predsednik Segni in zunanji minister Pella sta se o položaju posvetovala s samim predsednikom republike Gronchijem. Odgovorni avstrijski predstavniki iz- javljajo, da je sicer Avstrija pripravljena pomagati Nemcem v Poadižju in doseči z Italijo sporazum za sprejem vseh zahtev, ki jih oni postavljajo, vendar samo mirnim in zakonitim potom. V torek 24. februarja je v zadevi spregovoril predsednik vlade Segni, ko se je s svojo vlado predstavil poslanski zbornici in senatu. Dejal je, da je samo Italija pristojna reševati vprašanja in zahteve, ki jih nemška jezikovna manjšina postavlja; da je Italija pripravljena nadaljevati s širokosrčnim uveljavljenjem določil mirovne pogodbe v pogledu nemške manjšine in da so v tem dziru že od lani v teku razgovori z avstrijsko vlado. S tem je predsednik Segni praktično priznal da ima tudi dunajska vlada pravico do besede v zadevi poadiških Nemcev, kar pomeni, da vprašanje vendarle ni samo italijanska notranja zadeva. Končno moramo povedati tudi, da je predsednik Segni poudaril, da »ima Italija pravico in dolžnost, da ščiti tradicije in upravičene zahteve jezikovnih manjšin v njenih mejah.« Tako je predsednik Segni poudaril, da so tudi zahteve slovenske manjšine upravičene in da ima Italija, dolžnost da jo zaščiti. Goriški Slovenci čestitamo slovenskim visokošolcem 1 Slovenskim visokošolcem tržaške univerze iskreno čestitamo za možat nastop na volitvah v svet visokošolcev! Izrekamo priznanje vsem zastopnikom italijanskih volilnih list, ki so listo slovenskih visokošolcev zagovarjali in potrdili proti zahtevi italijanskih skrajnežev, da se slovenska lista ne potrdi. Želimo slovenskim visokošolcem liste »ADRIA« čim večji in časten uspeh na volitvah! Zato smo tudi prepričani, da bodo vsi slovenski visokošolci, ki se svojega rodu in jezika ne sramujejo, oddali svoj glas samo listi »ADRIA«! NOVA SREDSTVA Ponatiskujemo iz »Klica Triglava« članek »Nova sredstva«, ker smatramo, da je zelo aktualen. »Usoda in bodočnost komunizma ležita v rokah Zavada ne pa Kremlja.'« (Dr. Tognbee) Zadnji čas spet kaže nek nemir in iskanje, kako bi se lotili komunizma, kajti stari načini in sredstva so se izkazala za brezuspešna, kar so nekateri bistri ljudje v naprej napovedovali. Na splošno se je Zapad preveč osredotočil na vojaško o-brambo, pri tem pa je podcenjeval politično akcijo in domala zanemaril psihološko vojevanjc. Toda prav tako kot ni vojaško osvajanje edini način, s katerim komunizem doseza svoje cilje, tako tudi ne sme biti zgolj vojaška obramba tisti edini način, s katerim se upiramo komunizmu in preprečujemo njegovo razširitev. Edi-vojni, ki ni rešitev, ampak je gotova pot no upanje naše zmage vendar ne leži v v pogubo, temveč v tem, da dobimo bitko za človekovo dušo, za človekovo miselnost - na obeh straneh 2elezne zavese. Naivno se nam zdi, še naprej žvečiti stara protikomunistična gesla, ki so v spremenjenih svetovnih prilikah že izgubila pravi okus in privlačnost. Drži vendar, da z njimi samimi nismo dosegli kaj prav posebnega. Zato je treba razmišljati več o praktičnih in gospodarsko-socialnih vprašanjih kot pa o ideoloških, kadar imamo opravka bilo z neopredeljenimi narodi ali pa s komunističnimi režimi. Tudi moramo sami pokazati več pobude in ne stalno reagirati na komunistično iniciativo. Ko se obračamo na ljudi onstran Zavese, bodimo previdni, da jih ne odbijemo. Biti si moramo na jasnem, da ni vse ziato, kar se sveti in da ni vse na Zapadu absolutno popolno, na Vzhodu pa vse zanič. Taka propaganda se je kruto maščevala, ko je prvi Sputnik zletel okoli Zemlje in prvi Lunik začel obkrožati Sonce. NOVA ENOBARVNA VLADA Po znanem težkem iskanju rešitve krize je Segni uspel sestaviti enobarvno vla-d samih demokrščanov. Segni pa si je zagotovil glasove tudi liberalcev, obeh monarhističnih strank in misovcev, to je novofašistov. Vlada se tako opira samo na desno. Socialdemokrati in republikanci so se izjavili proti sodelovanju in podpori. Prvi so celo poudarili, da bi sodelovali samo s Fanfanijem, ali pa z vlado centra. Vlada bo verjetno dobila zaupnico z 338. glasovi proti 257. Proti bodo glasovali komunisti, socialisti, socialdemokrati in republicanci ter verjetno nemški poslanci in tisti iz Doline Aosta. Bistvena razlika med sedanjim ministrskim predsednikom Segnijem in njegovim prednikom Fanfanijem je v glavnem v tem, da uživa Segni celo pri svojih političnih nasprotnikih obilo osebnih simpatij, kar o Fanfaniju ne bi mogli zatrjevati niti v odnosih do ožjih prijateljev. Prav zato je Segni pri sestavljanju svoje vlade in pri izdelovanju »novih političnih smeri« tako v gospodarskih kot političnih »vprašanjih lahko nastopal z drznostjo in tveganji ki bi jih pri Fanfaniju sobesedniki ne trpeli. Segniva enobarvna demokrščanska manjšinska vlada izpričuje pomemben premik italijanskih notranjepolitičnih sil. Namesto dosedanjega sodelovanja demokrščanov z zmerno levico, s socialnimi demokrati in z naklonjenostjo Nennijevih socialistov, je sedanja vlada »koncentracija Solferino - spominsko leto V večernh urah, 24. junija 1859 je potolčena avstrijska armada zapustila bojišče na ravnini pri Solferinu, južno od Gardskega jezera. Na bojišču je ostalo nad 40.000 ranjencev: Francozov, Italijanov in Avstrijcev. Nekaj malega obvezo-vališč - mednarodne konvencije jih niso ščitile - je bilo porušenih. V naglici so po bližnjih vaseh sicer organizirali nekaj provizoričnih bolnišnic, vendar je bilo vse to preskromno za uspešno in učinkovito pomoč. Primanjkovalo je zdravnikov in bolničarjev, ni bilo obvez niti razkuže-valnih sredstev in zdravil. Na vzpetini pri Solferinu je mlad ženevski trgovec Henry Dupant opazoval krvavo borbo. Prevzela ga je tako močna človeška solidarnost, da je takoj po končani borbi z vso naglico pričel z organiziranjem prve pomoči. Pozival je lombardske žene naj preskrbijo vodo, hrano in obveze. Sam se je z vso vnemo lotil reševalnega dela, in s svojim plemenitim vzgledom dokazal, da med lastnimi in sovražnimi ranjenci ne sme biti nobene razlike. Njegove pomočnice so že kmalu spoznale, kar takrat ni bilo v navadi, da so si vsi ranjenci med seboj bratje. Zato so vso svojo skrb posvečale tudi ranjenim Avstrijcem. Svoje doživljaje na solferinskem bojišču je Dunant kasneje oblikoval v vprašanje, ki mu ni dalo več miru: »kaj res ne bi bilo mogoče ustanoviti prostovoljno organizacijo prve pomoči?« Napi- sal je' knjigo »Spomini na Solferino« in se z njo obrnil na najširšo javnost. Knjiga je vzbudila v svetu veliko zanimanje. V njej je Dunant postavil prve zasnove »ženevske konfencije« mednarodne pogodbe leta 1864. 2e v kratkem času je knjiga izšla v osmih svetovnih jezikih. Dikkens in Viktor Hugo sta se z občudovanjem oprijela plemenite zamisli, francoski filozof Ernest Renan pa je s preroškimi besedami odgovoril, Dunantu: »Ustvarili ste veliko delo devetnajstega stoletja, Evropa bo vaše delo najbrž že kmalu krvavo potrebovala.« Danes obsega organizačija Mednarodnega rdečega križa 82 držav in šteje 125 milijonov članov. Na nekdanjem bojišču pri Solferinu stoji spomenik na 24. junij pred sto leti. Njegovi kameniti kvadri so prišli iz 70 držav. Italijanski rdeči križ bo letos priredil mednarodno proslavo ustanovitve te človekoljubne podporne organizacije. Rdeči križ ima za seboj slavno zgodovino. To je v resnici najtrdnejša stavba človeške solidarnosti. Ce bi duh Rdečega križa tudi v vseh ostalih vprašanjih naših časov zajel vse narode in ideologije, bi izginila z zemeljskega površja tako topla kot hladna obračunavanja med narodi. Rdeči križ je morda tisti kažipot, ki bo evropske narode postopoma pripeljal v Združeno Evropo. Prav tej zamisli bi ob stoletnici Rdečega križa morali posvetiti vse napore in vsa naša stremljenja. sredine s tihim prikimovanjem desnice.« Takega stanja se pred meseci ne bi mogel resen politik niti zamišljati. Ker pa je ta premik izvedel »simpatični« Segni - tako sodijo tuji politični krogi v Rimu -, se je del italijanskega naroda novemu stanju kaj hitro prilagodil. Celo razboriti levičarji demokrščanske stranke so - razen dveh levičarjev, ki sta odklonila prevzem podtajniških mest - v glavnem dejali: da in amen. Priznati je treba, da uživa »sardinski profesor« splošno spoštovanje in ugled. Oprt na svojo osebno avtoriteto je že pred glasovanjem v obeh zbornicah obnovil v vrstah demokrščanske stranke ozračje zaupanja, ki se je seveda razširilo tudi na gospodarske kroge v državi in prijatelje v tujini. Segni je vsekakor ponovno strnil vrste krščanske demokracije. Ko so se v začetku februarja, po Fanfanijevem odstopu zbrali voditelji in parlamfentarci KD, da bi razpravili o Fanfanijevem nasledstvu, so se takoj odločili za Segnija. To soglasje v vrstah KD je pomenilo za stranko pravo čudežno zdravilo, posebno še, če se spomnimo, da se je nekaj tednov pred tem uveljavljalo v italijanski javnosti prepričanje, da je razkol KD neizogiben. Velika večina italijanskih političnih krogov je resno računala na ustanovitev nove levičarske demokrščanske stranke. Ali bi bil tak razjcol v tem trenutku koristen, je drugo vprašanje. »Čudež« je bil dosežen zaradi simpatij, ki jih Segni vživa" med številnimi strujami demokrščanske stranke, pri čemer so določeno vlogo gotovo igrali visoki cerkveni krogi. Cas in bodoči nastopi bodo pokazali, ali je levica KD poražena ali zaradi strankarskopolitične enotnosti trenutno samo izrinjena. Morda je bilo za njeno uveljavljanje še prezgodaj. Monar-hofašistična senca pa tej vladi gotovo ni v dekoracijo in vsi napredni državljani želijo, da bi jo sonce svobode in demokracije čimprej odgnalo. Proces v Firencah Kakor izgleda poteka proces v Firencah proti pripadnikom tako zvane »beneške čete«, rojakom iz doline Nadiže, ugodno. Tožitelji niso uspeli dokazati številnih obtožb, ki so jih petdesetim obtožencem naprtili. Nasprotno je obrambi u-spelo dokazati s pričami in z dokumenti neutemeljenost obtožb. Klavrni potek obravnave za tožitelje izhaja tudi iz dejstva, da so italijanski listi, ki so obtožbe očitno podpiral', seda: bol; previdni in rezervirani in ne pisarijo več o nekem izdajstvu države in o nasilnem »raznarodovanju italianissmie« doline Nadiže. Ugledne osebnosti iz nekdanjega vodstva italijanskih borcev za svobodo. Fer-ruecio Parri, Longo, Solari in drugi so pred sodiščem pričali možato in pošteno. Odkrito so povedali sodnikom, da so prebivalci doline Nadiže Slovenci, o čemer pričajo že sami priimki obtožencev, da so Slovenci hudo trpeli pod fašizmom, ki jih je nasilno raznarodoval. Zato so bili Slovenci tudi odločno proti fažizmu in nacizmu. Z veseljem sprejema slovenski človek tako možato priznanje visokih italijanskih mož, ki se ne bojijo resnice in pravice, saj so sodnikom pojasnili tudi to, da so obtožbe zbirali in zbrali ljudje, ki izhajajo iz fašističnih vrst. Dokazovanje je zaključeno in razprava se bo nadaljevala 16. marca. Razpis natečaja Ravnateljstvo Drž. nižje srednje šole s slov. učnim jezikom v Gorici razpisuje natečaj za mesto telovadnega postrežnika. Pogoji so navedeni v razpisu, ki je na ogled na razglasni deski šole v ul. Ran-daccio 22. Rok za vlaganje prošenj je do 12. marca 1959. Roditeljski sestanek Ravnateljstvo Strokovne šole v Gorici javlja, da bo v nedeljo dne 1. marca 1959 roditeljski sestanek in sicer ob 10.30 v šolskih prostorih. Vabljeni so starši in vzgojitelji dijakov. Volitve v Tržiški ladjedelnici V tržiški ladjedelnici so bile pred kratkim volitve v notranje komisije. Izidi volitev so naslednji: FIOM je odnesla 13 mest, nima pa več absolutne večine, CISL 7 mest, UIL 6 mest, CISNAL 1 mesto. DROBNE VESTI OBČNI ZBOR SINDIKATA SLOVENSKIH SOLNIKOV Sindikat slovenskih šolnikov je imel v sredo 17. februarja svoj tretji občni zbor, na katerem so podali račun o izvršenem delu ter izvolili nov odbor, ki ga sestavljajo profesorji dr. Bednarik, dr. K. Humar, dr. Kocjančič, g. Bolčina, dr. Sirk, čg. Filej ter učiteljica g. L. Boškin. USPOSOBLJENOSTNI IZPITI Med profesorji, ki so po uspešnem nastopu prepuščeni k ustnim izpitom, je tudi četvorica Slovencev, in sicer dr. Andrej Makuc, dr. Franc Močnik, prof. Ema Sau-rin in dr. Martin Kranner. Usposobljenostni izpiti iz slovenščine bodo pričeli 13. marca v Rimu. Prijavili so se številni kandidati iz Gorice in Trsta. Izpraševalno komisijo sestavljajo prof. Urban' iz Trsta kot predsednik, kot člana pa ravnatelj Budrovich iz Civitavecchia in prof. Bekar iz Gorice. VOLITVE V TRŽAŠKI AKADEMSKI SVET Za letošnje volitve v tržaški akademski svet so naši narodnozavedni visokošolci iz Trsta in Gorice predložili svojo samostojno listo »ADRIA«, za kar so lahko res ponosni, saj so tako pokazali, da se zavedajo svojega poslanstva. Vsega prezira pa je vreden korak velikih »narodnjakov« okrog »Primorskega«, ki so se odločili za tujo listo ter se tako javno uvrstili med narodne odpadnike. V zgodovini psihološkega vojevanja bosta ta dva satelita zaznamovana kot klasična primera najučinkovitejše operacije, ki naj svetu dokaže superiornost nekega sistema. Sprijazniti se moramo s tem, da bosta še dolgo obstojala dva svetova, dva socialna sistema, iz katerih bo .neopredeljeni svet. Azije in Afrike črpal pozitivne in sebi odgovarjajoče lastnosti Ko rastejo nove generacije, ki včerajšnjega reda poznale niso, bi zdrava pamet narekovala, naj Zapad ne stremi za tem. da doseže s silo povratek na gospodarski ir, socialni status quo ante. Gotovo ni vse zanič in ljudje, ki se jih to tiče, naj sami odločijo, v kakšnem gospodarskem sistemu hočejo živeti. Zato naj Zapad raje stremi, da s praktičnimi potezami in ne z ideološkim razglabljanjem o ekonomsko- socialnih teorijah pomaga ljudem onstran Zavese, da bodo lahko postopoma dosezali več svobode in več pravice. Ce pustimo ob strani ideološke gospodarsko-socialne teorije, ki so sicer tako pri srcu in sveto nedotakljive komunističnim doktrinarjem, obstoja možnost, da pod pritiskom lastne inteligence ali pa množic rdeči režimi prično postopoma popuščati v političnem pogledu. Dovolj močan nauk sta nam dali Madžarska in Poljska, kjer bi bili politični narodni činitelji odgovarjali takratni situaciji. Na tem mestu smo že zapisali, da je treba nesvobodnim narodom samim prepustiti, da izberejo čas in način akcije; z zapadne strani strani pa jim je treba v naprej na mednarodnem torišču zagotoviti, da bodo uspeli. Samoosvoboditev se nam namreč zdi realističnejša od osvoboditve od zunaj, ki se je izkazala neodgovorna in slaba vrsta zapadne reklame. Težko je že reči, koliko pridobivajo v zapadnih vladnih krogih na veljavi spoznavanja, da je treba uporabljati nova sredstva. Gotovo je le, da to spoznanje počasi prodira tudi tja. Nedavna poteza papeža Janeza, ki je odrekel priznanje poljski in litvanski begunski vladi, je sicer marsikoga iznena-dila, toda v bivstvu je to samo nov korak v novo smer, dasi je zabolel prenekatere-ga katoličana, ki je gledal na celo stvar z ozkega subjektivnega vidika. Onstran Železne zavese je prišel glas od Aleksandra Cheishiviliia, vidnega geor-gijskega pisca (s Stalinovo nagrado 1951.), ki je nedavno kot član neke sovjetske delegacije »izbral svobodo«. Po njegovem mnenju je treba delati na intelektualni izmenjavi idej ne pa na zapiranju vrat, ker je prepričan iz neposrednih izkušenj, da samo medsebojni stiki »prispevajo k razumevanju med (obema) svetovoma.« Pri tem ne smemo pozabiti, da so na primer v Rusiji v teku štiridesetih let odrasli popolnoma novi rodovi, ki so v mno-gočem tako trdno prepričani v svoj prav in na svoje uspehe tako silno ponosni kot smo mi. Zato je politika izolacije samo voda na mlin komunističnih režimov. Na domačem trgu pa je pred kratkim rojena »Nova Hrvatska«, ki jo v Fleet Streetu izdajajo sicer samohrvatsko toda nikakor ustaško usmerjeni vendar pa idejno sveži novi hrvatski begunci, prinesla nekaj zanimivih misli, kar zadeva našo domovino. List je odločno zavrnil dosedanjo prakso nekaterih begunskih skupin, ki so pošiljale v domovino novim prilikam popolnoma nedorasle ilegalce; emigraciji je priporočil, naj se čim prej otrese iluzij, da nas doma komaj čakajo. V tako korum-piranem režimu kot je Titov, nas samih prav gotovo ne potrebujejo, ker lahko za denar dobijo vse. Manjka jim le denarja za mnoge stvari, podobno kot v emigraciji primanjkuje učinkovite propagande v svetu za »našo stvar«. VESTI IZ PODEŽELJA DOBERDOB V četrtek 5. februarja je v naši vasi umrl v 77. letu starosti upokojeni železničar g. Jožef Lavrenčič. Pokojnik je bil pod Zavezniki občinski svetovalec, leta 1951 pa je nastopil na Slovenski listi kot pokrajinski kandidat za doberdobsko o-krožje. Preostalim sorodnikom naše iskreno sožalje! * # * Pred dnevi so tržiški orožniki vendar izlediJi skupino mladeničev, ki je na cesti Selce-Doberdob že večkrat napadala posameznike na poti ter od njih zahtevala izročitev denarja. Tukajšnje prebivalstvo je vest seveda sprejelo z zadoščenjem, saj so taki napadi povzročali v vasi precej zaskrbljenosti. STEVERJAN Naša občinska uprava je končno našla gradbeno podjetje, ki bo zgradilo v vasi poslopje za otroški vrtec. Ponudbo je sprejelo podjetje Luigi Milanese iz Gorice. GRADISKUTA Dne 19. februarja so začela dela za napeljavo vodovoda v Gradiškuto. Uresničuje se tako ena izmed glavnih zahtev slovenskih goriških občinskih svetovalcev, ki so že toliko zanimanja pokazali predvsem za potrebe okoliških delov občine. RUPA Ob prisotnosti goriških gostov in domačih predstavnikov so v nedeljo 22. februarja otvorili v Rupi otroški vrtec, ki bo lahko sprejemal poleg domačih otročičev tudi tiste iz Peči in iz gornjega dela Gabri j. Ušli so atomski smrti Čudežna rešitev jugoslovanskih atomskih strokovnjakov Atomske razstrelitve so - kakor^vemo -mnogo nevarnejše zaradi izžarevanja po razstrelitvi kot pa zaradi neposredne ubi-•alne moči. Učinkovitost atomskega izžarevanja merijo s posebnimi merilnimi napravami; merilna enota je en »rentgen«. Izžarevanje je smrtno nevarno že pri okrog 150 rentgenih. Ce je bil organizem izpostavljen izžarevanju 500 do 600 rentgenov, je ponesrečenec zapisan smrti. Pri 700 rentgenih nastopa smrt v nekaj mesecih, pri 800 rentgenih v nekaj tednih. Človek, ki ga je zadelo izžarevanje 10.000 rentgenov, bi živel še kakih 72 ur. Pri 30.000 rentgenih nastopi smrt v 12 urah. Na pariškem letališču Orly je IG. oktobra 1. I. pristalo jugoslovansko potniško letalo z osmimi potniki. Letalo se je spustilo na samotnem oddaljenem mestu letališča. Komaj so motorji utihnili, sta se letalu približali dve ambulantni vozili. Nosilnic niso potrebovali. Sest moških in dvoje žensk je z lastnimi močmi izstopilo. Vsa osmorica je izgledala povsem zdrava. Kljub temu so potniki nemudoma vstopili v obe vozili in z vso kitrostjo odbrzeli v spremstvu motorizirane policije. Skrivnosti osmih potnikov so tajinstve-»o prikrivale tako jugoslovanske kot francoske oblasti. Sele polagoma je javnost izvedela, kdo so bili potniki in kaj jih je prineslo v francosko prestolnico. Bili so to jugoslovanski atomski znanstveniki.^ zaposleni pri atomskem reaktorju v Vinci pri Beogradu. Prejšnjega dne, 15. okt. se ie namreč v Vinci pripetila težka nesreča. Razkrajanja uranskih atomov niso mogli uspešno zavirati. Tako so bili: gospa dr. Dugajič in gg. Bogogevič, Malesuj, Hajov-kovič, Gurgič in Vranič izpostavljeni izžarevanju 500 do 1000 rentgenov. Dr. Pen-dič in njegova asistenka, ki opravljata v podjetju zdravniško nadzorno službo, sta se takoj prepričala, da bi bila vsaka njuna zdravniška pomoč brezuspešna. Edina možna rešitev je bil takojšnji prevoz ponesrečencev v najznamenitejše evropsko središče za zdravljenje atomskih poškodb, v Curijevo ustanovo v Pariz. Na srečo je titovska tajna policija še istega dne izdala potrebna potna dovoljenja. Prizadeti so se seveda zavedali, kakšno je njihovo zdravstveno stanje. Najhujše pri takih smrtnih izžarevanjih je počasna, zato pa stopnjevalna učinkovitost. Se ledne po nezgodi izgledajo kandidati smrti popolnoma zdravi. Jedo normalno in normalno spijo, normalno čitajo in normalno mislijo. Celo odebelijo se. Sele polagoma odkriva organizem življenjske dele, ki so bili uničeni: kri proizvajalne celice, dedne celice, in v težkih primerih so uničene tudi prebavne sluznice. Ce bi v sanatoriju Curie ne razpolagali z najfinejšimi merilnimi napravami, bi jugoslovanske paciente že po prvem tednu opazovanja poslali no anestezijo darovalca. Dvainštiridesetletna darovalka, gospa Draghi, mati štirih otrok, je po končani transplantaciji dejala: »Ničesar nisem občutila. Po vbrizgu v roko sem zaspala. Tri ure kasneje sem se zbudila. Poznali so se mi samo štirje majhni rdeči madeži na koži prsnice. Počutila sem se nekoliko oslabljena in dr. Schwartzenberg me je čez noč zadržal v sanatoriju. Naslednje jutro sem bila dobro prespana in se v najboljši formi vrnila domov. Moj mož ni bil ravno navdušen nad vso zadevo, meni pa se je zdelo naravnost čudovito, da sem s tako majhno požrtvovalnostjo rešila življenje človeku.« Ozdravljeni atomski znanstveniki so že doma in upamo pri najboljšem zdravju. M. Spomladanska wtruJ^nost^ Prvi spomladanski oznanjevalci se le- drugačenimi klimatičnimi pogoji gotovo tos uveljavljajo že kar nekaj tednov. Duševno nas radostijo, telesno pa smo na sprehodih in tudi pri delu nadležni; dozdeva se nam kot bi bili s svincem obloženi. Sprašujemo se, ali nas je polomil pust, ali nas zasleduje aziatka, ali nas tarejo leta. Pi-ijatelji in znanci se pritožujejo nad betežnostjo udov, nad glavobolom, nad ščipanji po rokah in nogah; podplati jih skelijo, stara kurja očesa se dramijo. Drugi zopet tarnajo nad pomanjkanjem apetita, so naveličani fizičnega in duševnega dela, so, živčni in bi se najraje skregali z okolico in s samim seboj. Spomladanska utrujenost. Prehladi in infekcije so na dnevnem redu. Spomladanski katarji, ki so tipični pojavi toplejših dni, odkrivajo vnetja sluznic. Take in podobne nevšečnosti nam kvarijo užitke lepih spomladanskih dni. Največkrat se 'zadovoljujemo z godrnjanjem in tolažbo, da bo tudi to prešlo. Vsakoletne preusmeritve našega organizma ob spomladanskem nastopu pa nisq tako nedolžne kakor jih navadno ocenjujemo. Vreme samo po sebi gotovo ne proizvaja bolezni, ampak je naš organizem tisti, ki na klimatične prevrate odgovarja z obolelostjo. Na podlagi novejših spoznanj priporoča medicinska veda zdravnikom, da vključujejo v svoja razmotriva-nja in zdravstvene postopke tudi atmosferska dogajanja. Poleg splošne večje umrljivosti v prvih spomladanskih dneh, se množijo tudi samomori, prometne nezgode in nasilna dejanja. Celo primeri kapi, pljučnih obolenj in epileptičnih napadov so v tem času pogostejši. Pri tuberkulozi je spomladanska umrljivost znantno večja kot pa jesenska. Obnavljajoča se narava in vreme s pre- „Enrailpass“ čudežna popotnica S 1. marcem si bodo izletniki iz obeh Amerik lahko kupili za 125 dolarjev (o-krog 80.000 lir) dva meseca veljavno vozovnico pod imenom »eurailpass«. Nova besedna tvorba pomeni: Evropa-železnice-brezplačna vožnja. V resnici čudovito geslo. .... »Eurailpass« ie splošni evropski abona-ment, ki daje lastniku pravico za poljubna železniška potovanja v 1. razredu po železniških omrežjih 13 evropskih držav: Belgija, Danska, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Španija, Švedska, Švica, Zah. Nemčija in Norveška. Vozovnica je veljavna za 60 dni in se njena koristnost razteza tudi na zasebne železniške proge, na paroplovne družbe i. dr. prometna podjetja, v kolikor so pristopila k novemu sporazumu. Otroci od 4 do 10 let plačajo polovično ceno. Za rezerviranje sedežev, za uporabo ekspresnih vlakov i. p. ne plačujejo abonenti nobenih dodatkov. Formalnosti za nabavo nove vozovnice so malenkostne. Ne zahtevajo niti fotografije abonenta. Ime, podpis in številka potnega lista, to zadostuje. Evropska solidarnost torej tudi na izletih, ki naj zbližajo evropske narode med seboj? Na žalost ni tako! Ne samo, da teh 80.000 lir ne premore večina, ampak zahtevana številka potnega lista mora izpričati, da je abonent Američan. Pobudniki zamisli so seveda pri tem mislili v glavnem na severne Američane. Samo Američanom izdajajo evropske generalne železniške abonamente. Tie od 1. jan. dalje prodajajo v Ameriki nove vozovnice. Srečni Američani, katerim Evropa v tako privlačni obliki nudi svoje lepote in zanimivosti! Evropejci teh blagrov še ne bodo deležni. Osnovna zamisel jiotovalnih olajšav je gotovo odlična in vzpodbuja tudi petične Evropejce. Zakaj pa velja ta vozovnica samo za Američane oziroma za osebe s stalnim bivališčem v obeh Amerikah? Pobudniki zamisli pravijo, da je določevanje cen za tak abonament izredno težavno. Pri velikih oddaljenostih stalnih bivališč izletnikov, pravijo, je mogoče izračunati višino verjetnostnih izkoriščevanj prometnih sredstev. Američan bo v splošnem potoval po progah, ki vežejo velika mesta in obiskoval bo v glavnem tujskoprometna središča. Evropejec, tako utemeljujejo izključitev prebivalcev Starega sveta, pa bi svoj »eurailpass« izkoriščal ne samo v izletniške, ampak tudi v čisto trgovske namene. Evropski gospodarstveniki bi osredotočili večino svojih poslovnih potovanj prav na oba veljavna meseca. Petrolejska snubljenja Rimsko pismo) Dobršen del italijanske in tudi evropske javnosti je z radovednostjo zasledoval napore kneza Aleksandra Karadžordževi-ča in njegove soproge - kneginje Marije Pije, da bi ločenega perzijskega šaha Rezo Pahlevija z zakonom povezali z nekdanjo italijansko monarhistično družino. Novica se je širila kot madež olja na mizner^ prtu ali bolje kot madež nafte. Tudi pri tej ljubezenski romanci je bil namreč v ospredju zanimanje neizogibni petrolej. Kdo je pri tej poročni mešetariji vodil snubilno taktiko? Pobudnik zamisli monarhične povezave ni bil nihče drugi kot italijanski petrolejski kralj Enrico Mattei. gibčen in sposoben prvak italijanske državne petrolejske družbe ENI, ki nadzira poleg tega še številna druga italijanska industrijska velepodjetja in katerega mnogi imenujejo »najmogočnejšega moža od cesarja Avgusta dalje«, znatno vpliva na notranjo in zunanjo politiko Italije. Sedaj pa je želel svoje sposobnosti uveljavljati po lastnih načrtih, za katere si je pridobil zelo dragocenega zaveznika, svetovalca perzijškega šaha in ministra dvora, Husseina Alo. Prav tej teheranski sivi eminenci je ing. Mattei ze pred meseci predložil svoje načrte o ženitvi šaha s savojsko kneginjo Gabrijelo. Minister Hussein Ala je bil nad zamislijo takoj zelo navdušen. Tako vsaj poroča revija »II Tempo«, ki zatrjuje, da sta oba snufcanska posredovalca svoj načrt skupno predložila šahu. Tudi šah se je navdušil za tako poroko. Tako sta se oba izkušena gospodarstvenika in diplomata spravila na izvršitev načrta. Pobude, ki so vodile italijanskega petrolejskega veljaka, odkriva »Tempo« z vso izčrpnostjo in okritostjo. Perzija je zelo bogata dežela, ki ne razpolaga samo z neizčrpnimi petrolejskimi vrelci, ampak dežela je Vse šele v začetnem razvoju, pri čemer je mogoče zaslužiti mnogo denarja. Američani, Nemci, Francozi, Italijani i. dr. so se v deželi in silovito konkurirajo med seboj. Italijani so - ne glede na okoliščino, da je ing. Mattei pred letom dni sklenil s Perzijo senzacionalno petrolejsko pogodbo in z njo korajžno izzval ostale petrolejske sile - nasproti drugim narodom v zamudi. Ce pa bi neka italijanska kneginja postala perzijška cesarica, bi italijani z lahkoto odvirali tujo konkurenco. Ta ženitev bi italijanske petrolejske in druge koristi pomembno okrepila. Navdušenje perzijskega ministra dvora je seveda drugačne narave, zato pa nič manj pomembno. Danes 77 letni Hussien Ala, ki je tezno povezan z ustanovniki perzijske monarhije Pahlevi in ki je bil pred leti večkrat zunanji minister, velja na teheranskem dvoru za zahodno orenti-rano osebnost. Vzgojen je bil v Evropi, tekoče govori francoski in angleški in se stalno trudi za civilizatoričen napredek razmeroma zaostale Perzije. Ta napredek, meni on, bi poroka šaha z evropsko kneginjo znantno pospešila. Poroka pa bi tudi močno dvignila ugled mlade dinastije Pahlevijev. Vse je potekalo kot po olju, tako ing. Mattei in Hussien Ala kakor perzijski šah pa so pri vseh svojih načrti prezrli mlado 18 letno kneginjo Gabrijelo oziroma njeno mater, v Švici živečo bivšo italijansko kraljico Marijo Josč. Tej petrolejska poroka ni bila vseč. Perzijski šah je odslovil že svoji dve zakoniti ženi, in tudi verska razlika je podkrepila košarico odklona. odločilno prispevala k nastanku teh pojavov. Oba činiteija imata spomladi o-pravka z organizmom, ki je zimske mesece preživljal pod najneugodnejšimi ;pogoji. Čezmerna prehrana, zadrževanje v zaprtih prostorih in s tem pomanjkljiv priliv kisika v organizem, ponočevanje in druge podobne nevzdržnosti, vse to slabi organizem. Z nastopom pomladi je v mnogih primerih telo izčrpalo svoje možnosti prila-gojevanja. Tako zadostujejo že malenkostne obremenitve, ki postavljajo naš z vitamini in anorganskimi snovmi le nezadostno oskrbovan organizem pred težke preizkušnje. To je prav spomladanska utrujenost z vsemi svojimi številnimi posledicami. Proti vsem tem neljubim pojavom je človek brez vpliva. Naravi se moramo mi podrediti. Le človek je tisti, - ki posledice naravnih sprememb lahko prepreči. Posnemati moramo naravo, ki se spomladi presnavlja in tako se moramo tudi mi. Telo moramo notranje temeljito očistiti in ga istočasno prilagojevati na klimatične spremembe. Mnogo ljudi najdemo, ki ob zimskem slovesu niso več zdravi. Neclostajanje sonca pozimi, nezadostno uživanje svežega sadja in povrtnine, kar pomeni pomanjkanje vitaminov, to so splošne značilnosti, pa čeprav živimo na srečnem delu svetu, kjer imamo tudi pozimi nekaj sonca, svežega sadja in zelenjave pa v izobilici na razpolago. Jabolka so letos poceni in tudi pomaranče niso tako hudo drage. Radiča in solate nam sedaj ne primanjkuje. To so vitamini C, za naš organizem življenjsko važna dopolnila. Sedaj je čas, da uživamo surovo povrtnino vsak dan, odločilna je namreč količina. Seveda morajo biti naša prebavila urejena. Ce nam količkaj dopušča čas, ne uporabljajmo za krajše razdalje vozil, ampak pešačimo. Žrtvujmo nekaj minut pri odprtem oknu z globokim dihanjem in telovadbo. S tem bomo pospešili prebavo spodbudili kožne funkcije. Ne pozabljamo tudi, da je urejeno in zadostno spanje najboljši zdravnik. V posameznih primerih lahko preganjamo spomladansko utrujenost s kako u-činkovito spomladansko kuro, ki naj traja kake štiri tedne. Alkohol in nikotin omejimo. Vstajajmo zjutraj deset minut prej. Pred zajtrkom si privoščimo vitaminski coktail. To je sok pomaranč, surovega korenja, jabolk, surove špinače ali zelene. Kako vse to zmešamo in v kakšnem razmerju, ni važno. Izbrali bomo pač tako mešanico, ki nam bo najbolje teknila. Po taki kuri bo spomladanska utrujenost izginila. utiimuuuiiumiiiifliniMiiittiiiimnitiHiiiHiiiumtuiimiii POP CBTO Zgrajenci Gonjač Miguel Ruedas je skesano stal pred svojim sodnikom. Ogrnjen je bil s konjsko odejo, v roki se je oklepal gorjače. »To pa je že od sile«, je zagrmel sodnik, »kaj si vendar mislil, da si samega sebe obdolžil tatvine, ki je nisi zagrešil?« »Želel sem v ječo, gospod«, je zajecljal gonjač, ne da bi pogledal Sodnika. Mož pravice se je stresel od jeze. »To je: nezaslišano -« je kričal, »naše jetnišnice so poboljševalnice in ne sirotišnice, vrag te je dal! V luknjo ne moreš po lastnem poželenju, ampak samo po naši zapovedi. To je vendar jasno! Zakaj počenjaš neumnosti, a?« Gonjač Miguel Ruedas je zastokal: »Zunaj ne dobim nobenega dela, ker sem bil že kaznovan.« »A tako je ta reč. Si že sedel? In zakaj?« Gonjača je zalila rdečica, nato je polglasno dejal: »Našega slavnega predsednika, ki naj bi ga Bog k sebi poklical, sem razžalil.« - »No in kaj si mu dejal?« »Usrane, gospod sodnik!« »Kako?« se je razhudil sodnik. »To je vendar -«, je tulil sodnik po dvorani. »In sedaj bi rad s sleparijo v luknjo? Ali veš, kaj to pomeni? To je očitna goljufija, ki se kaznuje z ječo.« Miguela je obšlo novo upanje. Sodnik je dostojanstveno vstal in razglasil: »Obtoženec je z zvijačo poskušal oškodovati državo. Protipostavno si je hotel preskrbeti brezplačno stanovanje in hrano v jetnišnici, ne da bi izvršil kako protizakonitost. Tako dejanje se kaznuje z ječo! Hotel se je vtihotapiti v ječo in je svoj cilj tudi dosegel. S tem pa bi kazen izgubila svojo veljavo grožnje in odvračanja državljanov od nezakonitih dejanj. Sodišče obsoja obtoženca zaradi zavajanja sodne oblasti in poskusa oškodovanja državnega premoženja na šest mesecev zapora. Zaradi dostojnega vedenja kaznjenca v ječi pa ga s takojšnjo veljavo odpušča iz kaznilnice.« Cez teden je gonjač Minguel Ruedas spet stal pred sodnikom. Iz oči mu je sijala samozavest. »Sedaj, gospod sodnik, pa mi ječa gotovo ne uide«, je dejal. »Sedaj sem namreč v resnici kradel in tatvino lahko tudi dokažem.« Sodnik se je kar sesedel od jeze, naslednji trenutek pa je p’anil pokon u in zarjul, da se je predsednikova podoba r.a zidu zamajala. »Ven, potepuh, in da se mi nikoli več ne prikažeš pred oči s t-iko nesramnostjo!« Miguel Ruedas je stisnil svojo gorjačo in s trdimi koraki odšel. Po dobrih treh urah časa je ponovno stal pred sodnikom, ki bi kmalu omedlel, ko ga je zagledal. »Kaj te je spet prineslo, nesnaga nesnažna?« je resnignirano dejal sodnik. Miguel Ruedas je dvignil svojo gorjačo, zamahnil z njo po zraku, da je zažvižgala in dejal: »Pred nekaj minutami sem ubil državnega predsednika, ali mi sedaj ječa pritiče ali ne?« Sodnik je z vso spoštoljivostjo vstal in z vso mirnostjo dejal: »In se je atentat tudi posrečil? Mislim, ali je on...? - »Da, gospod sodnik, on je...« - »In ljudstvo?« -»Ljudstvo?« Miguel Ruedas se je nasmehnil: »Ljudstvo, ljudstvo mi je ploskalo.« »Ce je tako«, sodnik se je spoštljivo priklonil, »potem kar , zapovedujete, gospod. Kot vaš služabnik sem pripravljen storiti vam sleherno uslugo.« Sodnik je stopil proti steni in odstranil sliko bivšega državnega poglavarja. Slobodan Jovanovič Konec decembra je iz Londona prišla vest, da je tam zatisnil svoje oči dr. Slobodan Jovanovič, nekdaj ugledni profesor pravne fakultete beograjske univerze, med vojno nekaj časa predsednik Jugoslovanskega narodnega odbora v emigraciji. Z njim je odšla iz življenja ena najvidnejših ne samo srbskih, temveč tudi 'Ugosiov nskih osebnosti generacije, ki je kovnla usodo svoje države v obdobju obeh !vr l,'vn h s^opad^v. Sl vo a Jovanovič se je rodil leta 1869. v Novem Sadu kot sin svobodnega in prosvetljenega srbskega javnega delavca Vladimirja Jovanoviča, ki je tam preživljal leta svoje emigracije. Sinu je dal značilno ime Slobodan. In Slobodan, ki je vse življenje ostal zvest idealom svojega očeta in svojemu poslanstvu, je pretekli december devetinsemdeset let star, zatisnil oči v istih okoliščinah, v kakršnih se je rodil, v emigraciji. Znak, da je borba za svobodo bila in še vedno je. težka. • Cas med leti 1869-1958 je Slobodan Jovanovič temeljito izkoristil. Za seboj zapušča žetev, iz katere bodo dolgo zaje- mali biografi, zgodovinarji, književniki in pravniki. Slobodan Jovanovič ni bil namreč samo univerzitetni profesor, pravnik in učenjak, temveč tudi zgodovinar, književnik in državnik. Klasične so njegove študije o politični zgodovini Srbije v letih 1838-1903. V njih je obdelal čas, ko se je Srbija iz turške sužnosti dvignila na stopnjo svobodne države ter je sprejela za vzor svoje politične ureditve zahodno demokracijo. Vsa njegova zbrana dela pa so izšla že pred v * ELEKTRIFIKACIJA PROGE TRST-BE-NETKE bo v celoti dovršena do 30. junija t. I. z uveljavljenjem novega poletnega voznega reda. Cas vožnje bo na ta način skrajšan, posebno pri pospešenih osebnih vlakih. 1,1 « TRŽAŠKI POKRAJINSKI SVET je zaključil razpravo o letošnjem proračunu. Dohodkov izkazuje 1 milijardo 481 milijonov lir, izdatkov pa 2 milijardi 21 milijonov lir. Primanjkljaj 540 milijonov lir naj bi pokrila država. Proračun je bil sprejet z večinskimi glasovi. $ * * ZELEZNIŠKA KONFERENCA med italijanskimi, jugoslovanskimi in avstrijskimi železniškimi strokovnjaki zaseda v našem mestu od 26. februarja dalje. Razgovori, ki bodo trajali do 7. t. m., obravnavajo tarifna vprašanja. * * * HIMEN. V sredo, 25. februarja sta se v Beogradu poročila gg. Neva Rudolf in ing. Boris Gabršček. Čestitkam, se pridružuje tudi uredništvo »Demokracije«. >i # * DEMONSTRACIJE v zvezi z nesoglasji med Avstrijo in Italijo zaradi južnotirol-skih vprašanj so uprizorili v našem mestu tudi nekateri tržaški dijaki. Do neredov pa doslej ni prišlo. * * * V MRL JE DR. ALOJZ KRAIGHER. V Ljubljani je v 82 letu starosti umrl zobozdravnik in pisatelj dr. Alojz Kraigher, ki je opravljal zobozdravniško prakso po prvi svetovni vojni do l. 1929 tudi v Gorici. Spisal je nekaj dramskih in beletri-stičnih del. Po drugi svetovni vojni pa se je - kot mnogi drugi slovenski razumniki -ves zapisal komunistični diktaturi, katere vrhovni policaj je prav njegov sin. no, če treba tudi z bičem »patriotizma«, ki so ga nekoč nad drugimi sami vihteli! Demokratični Slovenci energično protestiramo proti pajdaštvu patentiranih nestrpnežev in pozivamo oblasti in vse demokratične Tržačane, da rogovileže izobčijo iz svoje sredine, ker so to ljudje, ki pripravljajo našemu ozemlju obnovo preteklosti, ki jo je italijansko in slovensko ljudstvo upravičeno preklelo. Delo SDZ v Trstu Pod gornjim naslovom prinaša NAŠ TEDN1K-KRONIKA, glasilo demokratičnih koroških Slovencev, z dne 12. februarja t. v rubriki SLOVENCI DOMA IN PO SVETU naslednje priznanje: Pred kratkim je bil v Trstu občni zbor Slovenske demokratske zveze v Trstu. Je to že deveti po številu, odkar je bila ustanovljena ta politična organizacija tržaških Slovencev leta 1949 ter združila okrop, sebe narodno zavedne in svobodoljubne Slovence, ki odklanjajo komunizem v kakršni koli obliki. V tem pogledu tesno sodeluje s »Katoliško skupnostjo« in drugimi svobodoljubnimi silami med našimi rojaki ob Jadianu. Predsednik dr. Josip Agneletto je v svojem obširnem poročilu očrtal delo, ki je bilo v preteklih letih izvršeno. SDZ se je vsa leta borila za pravice Slovencev tako pod anglo-ameri-ško vojaško upravo, pa tudi po prehodu tržaškega ozemlja pod upravo Italije. V stotine gredo vloge, ki jih je naslovila na razne oblasti glede šolstva, kulturnega življenja, gospodarstva, pravosodja in u-prave. Po drugi strani pa je vodila odločno borbo za razčiščenje pojmov o pravi demokraciji. »Zato je bila SDZ za skupno sodelovanje z vsemi Slovenci v Trstu, katerim je narodno načelo bivstveni del cilja in programa, ki se zavedajo, da so Slovenci ter hočejo to tudi ostati. Farizejskih sopotnikov pa se moramo izogibati. Ljubši mi je odkrit sovražnik kot pa prikrit sopotnik«, je dejal govornik. V tajniškem poročilu je bila povsem poudarjena skrb za vzgojo za,yednesa jn demokratično mislečega naraščaja ter opisano prizadevanje za glasilo organizacije »Demokracijo«. Pri volitvah je bil izvoljen novi odbor z dr. Agnelettom na čelu. Predsednik SDZ dr. Agneletto je že dolga leta predstavnik demokratičnih Slovencev v tržaškem mestnem svetu. Pri vsakokratnem otvoritvenem zasedanju nagovori mestni svet v slovenščini, ne meneč se za razgrajanje italijanskih šovinistov. Pri tem je bil na zadnjem otvoritvenem zasedanju edini slovenski govornik, kajti komunistični občinski svetnik, ki se je v volilni borbi izjavljal za Slovenca, je v znamenju spremenjenih časov raje govoril italijansko. Enako je storil tudi »slovenski zastopnik« na »listi neodvisnih socialistov«. 'ji znamenju Združene Evrope V ponedeljek, 23. febr. so tudi nekateri tržaški visokošolci na svojevrsten način liroslavili zamisel Združene Evrope in bratstva med narodi. Medtem ko so se tržaški srednješolci mučili po šolah z oblikovanji misli ljubezni in tovarištva, so se nekateri njihovi starejši kolegi zamislili v leta lastnega rojstva, ko je bilo sovraštvo idol fašistične domovine - in prav temu sovraštvu ix>stavili nov spomenik s simboli snopa in krone. Slovenska akademska lista »Adria«, s katero so se slovenski akademiki hoteli poslužiti svoje v jistavi zajamčene pravice, je pretresla ne samo monarhofašistični akademiski naraščaj, ampak tudi izpričane demokrate, ki tako radi zahajajo v zadrege pri prak-ttčern izvajanju demokratičnih načel. Listo s slovenskim imenom so s puhlimi neakademskimi izgovori odklonili. Končno je bita slovenska lista v spremenjeni obliki sprejeta. »II Piccolo« napoveduje abstinenco italijanskih akademikov, ali pa totalno mobilizacijo vseh neslovenskih akademikov proti slovenski listi. Mislimo, da bi po taki vojni napovedi morali tudi vsi slovenski akademiki smatrati slovensko listo za edino listo, kateri naj zaupajo svoj glas. To je sedaj edini odgovor slehernega slovenskega akademika! Poživljena bratovščina Kakor je »Demokracija« že večkrat poročala preživljajo naši bratje na Koroškem zelo težke čase. Kulturne pridobitve, ki jim jih je prinesla zavezniška zasedba Avstrije po drugi svetovni vojni, odpravljajo nemški nestrpneži - z vSo blagohotnostjo deželnih oblasti - s šilo in zvijačo. Prav isti raznarodovalci Slovencev pa se v isti sapi na proslavah Andreja Hoferja živčno hudujejo nad zapostavljanjem nemške manjšine na Južnem Tirolskem. Zanimivo je, kako so ljudje, v glavnem bivši fašisti in nacisti, tudi po 1. 1943 ostali zvesti načelom zatiranja in po možnosti tudi iztrebljenja narodnih manjšin. Raznarodovanje jim je življenjski cilj in najvišja vrlina domoljubarstva. Za to zvrst tu med nami je smrtni zločin, če se v Franciji' italijanski izseljene pofrancozi, v Združenih državah amerikanizira, v Švici ponemči, zato pa ie za iste možgane največja čednost poitalijančevanje avtohtonih Slovencev na Primorskem in v Beneški Sloveniji, Nem.ev v Poadižju in Francozov v dolini Aosta. Za nacistično pobratimijo na Koroškem so tisti Nemci na Južnem Tirolskem, ki se prilizujejo Italijanom narodni izvrški, Vindišarji pa so istočasno za to zvrst prava človeška plemenitost. Glasilo koroških Slovencev NAS TED-NIK-KRONIKA z dne 12. febr. prinaša na uvodnem mestu članek v nemščini, ki se peča z vprašanji tiskovne konference na Dunaju po obisku posebne ministrske-komisije, ki je raziskovala šolska vprašanja v predelih Slovenske Koroške. Prireditelj te konference, pravi glasilo Koroških Slovencev, je bi! »Bund der Win-dischen« (po naše Zveza križancev, po tržaško baštardov). Pred pol stoletjem PREDAVANJE SPM V sredo 11. t. m. ob 20.30 bo predaval dr. Franjo Delak o temi: PROSVETNA IN KULTURNA DEJAVNOST TRŽAŠKIH SLOVENCEV PRED 1. SVETOVNO VOJNO Odbor SPM VANDALSKO DEJANJE v tržaškem občinskem svetu Med petkovo sejo 20. t. m. tržaškega občinskega sveta je na galeriji nenadoma vzplamtel do stropa segajoč plamen. Oblak gostega dima je napolnil visoki del velike zborne dvorane in drobci podobni peščenim kroglicam so se vsuli z gorečim časopisom vred na klopi misovskih (no-vofašističnih) svetovalcev. Obč. svetovalki (MSI) De Vecchi so osmodili lasišče in povzročili nekaj manjših opeklin. Po prvih negotovih ugibanjih se je tokaj ugotovilo, da gre za grozilno dejanje novo-fašističnih elementov, s katerim so hoteli opozoriti obč. svet in javnost, da hočejo nastopiti proti dvojezičnosti in slovenski, banki z nasilnimi dejanji. Smodnik, ki je bil v kartonskem zavoju, bi bil namreč moral ekplodirati in raztrositi kakih 100 grozilnih letakov po dvorani. Seja se je po kratkem presledku nadaljevala in podžupan prof. Cumbat, ki je predsedoval mesto odsotnega župana, je v imenu .obč. odbora in obč* sveta najstrožje obsodil »lopovščino pretepaškega kova«, ki bi bila lahko povzročila hude posledice. To nespametno dejanje, je nadaljeval, žali ugled svobodne občine in nacionalni čut Tržačanov, ki ne potrebujejo takih metod, da bi dokazali svojo privrženost demokratični Italiji. Dogodek je podžupan ovadil policiji. V začetku seje je obč. svetovalec Dr. Agneletto nastopil za vrnitev občine De-vin-Nabrežina od tržiške prelure in go-riškega tribunala zopet k tržaškemu tribunalu in preturi. Devinskonabrežinska občina je sestavni del Tržaškega ozemlja, spada politično, upravno in davčno-finanč-no pod Trst, od 1945 je bila tudi sodnji-sko spojena s Trstom in samo zaradi bi-rokratične pomote v Rimu leta 1957 sod-njisko odcepljena od Trsta in pridružena Gorici.' Bivšji župan Bartoli je že leta 1957 sporočil pismeno dr. Agnelettu, da mu je podtajnik justičnega ministrstva zagotovil, da bo storjena pomota v kratkem popravljena in devinskonabrežinska občina zopet priključena tudi sodnijsko Trstu, Od takrat sta minuli kmalu dve leti brez uspeha, zato je zaprosil dr. Agneletto podžupana in župana, da v interesu prebivalstva devinskonabrežinske občine posredujeta ponovno v Rimu, da se storjena napaka popravi, kar je očitno ne samo v korist Devincev-Nabrežincev, ampak tudi v interesu Trsta in njegovega gospodarstva. Istočasno je dr. Agneletto opozoril odbornika za javna dela, da je postala bivša vrzel, ki vodi od miramarske postaje ob zidu miramarskega parka do grljanskega portiča in po kateri hodi dnevno nešteto prebivalcev - tudi iz Kontovela in Proseka - ob deževnem vremenu zaradi razšir-jevanja prehoda in blata neprehodna in je zahteval, da se del za pešce posuje gramozom. Seja je normalno nadaljevala svoje upravno delo, * * * Na seji 13. februarja 1959 je obč. odbornik za javna dela Geppi obrazložil načrt za ureditev obrežja od Barkovelj do Miramara, Nesrečna zamisel, da se zasuje del morja od končne tramvajske postaje v Barkovljah do ljudskega kopališča, ni izšla iz obč. uprave in se občini ne more nič očitati. Prvi del zasutega morja je že urejen in posajen z borovci, drugi del bodo uredili, ko bo državni urad za javna dela zgradil potrebne zidove. V načrtu je predvideno, da se sedanje ljudsko kopališče, ki s svojim visokim dolgim zidom ovira razgled na morje, preuredi tako, da bo utVezfllo upravičenim zahtevam Tržačanov do barkovljanske morske obale. Poleg sedanjih malih kopališč, namerava občina zgraditi še sedem večjih kopališč istega tipa. ‘Nadalje Se je razpravljajo o resoluciji, načelnikov političnih skupin, s katero se zahteva odprava komisarja pri Delavskih zadrugah in izročitev uprave od članov izvoljenemu odtioru. Več govornikov je omenjalo, da Delavske zadruge ne vrše več svoje funkcije znižanja cen živ-ljenskih potrebščin. Obč. svet. dr. Josij^ Agneletto je naglasil, da so konsumne zadruge otrok devetnajstega stoletja. Pričele so na Anglefkem pred 150 leti in so se razširile po vsej Srednji Evropi. Tržaške Delavske zadruge imajo pol stoletja za seboj. Od tedaj do danes se je mnogo spremenilo. Zato ni čudno, da Delavska zadruge ne morejo več prodajati živil po nižjih, ampak po istih, če ne po višjih cenah kot zasebne trgovine, če hočejo na površju. Ogromni režijski stroški zlasti za uslužbence ne dovoljujejo da bi konsumna zadruga lahko konkurirala z malimi trgovci. Nekateri predgovorniki so menili, da je to stanje posledica sedanje komisarske uprave. Dr. Agneletto je opomnil, da žeji, da bi bilo to res in da bi novoizvoljeni odbor v resnici spodbudil delavske zadruge k novemu poletu z novimi življenskimi silami. Resolucija je bila soglasno sprejeta. Sledila je razprava o novih javnih delih, za katere je predvidenih dve milijardi 191 milijonov lir. Dr. Agneletto je v svojem govoru zahteval, da se čim prej izvede asfaltiranje in poprava cest v spodnji in zgornji okolici, za kar je predvidenih 19 milijonov lir, kar pa ne bo zadostovalo. Glede Barkovelj je opozoril, da so v obupnem stanju vsi dohodi, ki vodijo s Furlanske ceste dp obrežne ceste; ob deževnem času je prehod nemogoč; to velja posebno še za ulico Panzera, ki je nujno potrebna korenitega popravila. Tako se je tudi zavzet* za hitro zgraditev javnega kopališča in pralnice na Proseku -Kontovelu, za kar je predvidenih 22 milijonov. Zahteval je pralnico in javno kopališče tudi za Bazovico in poleg javne kopalnice še javno kopališče za Lonjer. Med deli za kanalizacijo ulice Molino a Vento, Sv. Jakob, ulica Industrija in Ri-gutti ter Corso Garibaldi. Končno je izrazil svoje obžalovanje, da med vsemi temi deli ni predviden nikak znesek za zabavišče za slovensko mladino, ki ga je govornik pri vseh razpravah o obč. proračunih zahteval. Načrt javnih del je bil končno odobren. izročile staršem na Sv. tri kralje dne6. januarja. Krsto z Bojanovimi posmrtnimi ostanki so pripeljali na dom v Avdo San Martin 2750 v Florido, odkler je bil še istega dne ob pol štirih popoldne pogreb na pokopališče v Olivos. Pok. Bojan je bil komaj trinajst let star. Njegova predgodnja smrt je med slovenskimi rojaki globoko odjeknila. Naj počiva v miru, njegovim staršem ter sestri pa izrekamo ob izgubi sina edinca in brata iskreno sočutje ter globoko sožalje. Neumestna Klarinima iijava (Nadaljevanje s 1. str.) ne bi tudi zavozil. Potem ko je grajal Avstrijo, da na Koroškem ne izpolnjuje obveznosti, ki jih je z mirovno pogodbo prevzela napram tamkajšnji slovenski manjšini, je dejal »da slovenska manjšina v Italiji ne srečuje problemov, ki bi obrnili nase pozornost jugoslovanskih o-blasti.« Tako je vsaj 17. februarja poročal tržaški radio in nihče ga ni demantira). To je bilo prav v dneh, ko je v Beogradu zasedal Mešani odbor, v katerem so razpravljali o problemih, ki jih niti vseh niso rešili, ko »neznani storilci« po tržaški okolici onečaščajo slovenske spomenike, ko po Trstu krožijo letaki, ki napovedujejo, da bo v slučaju uvedbe dvojezičnosti tekla kri itd. tid. Predsednik republiške Slovenije, ki je obenem matična dežela tudi tržaških Slovencev, pa gre reči »da slovenska manjšina v Italiji ne srečuje problemov«! Razumljivo je, da Marinkove izjave ni objavil noben slovenski list, toliko manj »Primorski dnevnik«. Toda s tem zadeva ni odpravljena, ker je pretežka, da bi se tržaški, goriški in beneški Slovenci lahko zadovoljili z zadrege polnim molkom. Pravico imamo vedeti, ali je Miha Marinko res izrekel takšno trditev, in če jo je, v čegavem imenu je govoril. Prav gotovo ne v imenu slovenskega naroda, toliko manj v našem! Smrtna nesreča rojaka Družino g. Romana in Danile Bat je na Novo leto zadela huda nesreča. Njun edini sin Bojan je pri kopanju v Olivosu utonil. Pri vožnji z jadrnico mu je spodrsnilo in je padel v reko, v kateri so motorne ladje dvigale velike valove. Čeprav je znal plavati, so ga zagrnili valovi. Njegovo truplo so našli v soboto dne 3. januarja v bližini, kjer se je zgodila nesreča. Po sodni obdukciji so ga oblasti SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V TRSTU V nedeljo 1. marca 1959 ob 16.30 na OPČINAH MARIJA HOLKOVA PEPELKA pravljična igra s petjem v štirih slikah V sredo 11. marca 1959 ob 21. uri v AVDITORIJU V TRSTU krstna ujirizoritev JOSIP TAVČAR Pekel je vendar pekel fantazija v dveh delih OGLEDALO monolog smo imeli tudi na Tržaškem tak zarodek, ki so ga naši predniki imenovali»cikorija«. Bili so to ljudje slovenskega pokolenja, ki so se z" krožnik mineštre prodali narodnemu nasprotniku. Za časa turških divjanj po*naši zemlji so napadalci pokradli slovenskim staršem dečke in jih z nasiljem prelevili v Turke, janičarje. Pri »vindišarjih« na Koroškem in pri »cikor-jaših« na Tržaškem je nasilje prikrito, gmotno in kulturno podkupovanje pa prav tako učinkovito. Med predstavniki »vindi-šarjev« sta dva deželna poslanca dr. Valentin Einspieler in Silla. Uvodoma ugotavlja članek, da je delo ministrske šolske komisije na dvojezičnem ozemlju bržkone dalo povod za imenovano tiskovno konferenco. Ministrska komisija je namreč na svojem potovanju morala nesporno ugotoviti, da odjave od pouka slovenščine nikakor ne odgovarjajo dejanskim jezikovnim razmeram v južnem delu Koroške. Spoznala je, da v nižjih razredih osnovne šole velika večina otrok nemško sploh ne zna, a so kljub temu bili odjavljeni od slovenščine. Po drugi strani pa je videla, da je jezikovno znanje tistih otrok, ki še obiskujejo slovenski pouk, zelo zadovoljivo, glede slovenščine in nemščine celo boljše, kot pa znanje nemščine odjavljenih otrok. Dokaz, da znanje ni merodajna politična volja tistih, ki imajo moč v svojih rokah, ampak prizadevnost učiteljev in staršev pri vzgoji otrok. Na podlagi dokumentarnih podatkov,, ki so bili komisiji predloženi, ie morala ugotoviti, da so bile odjave od slovenščine na mnogih krajih izvršene po »političnih obiskih« na domovih staršev in da so kasneje, ko je ponekod pritisk nekoliko ponehal, nekateri starši otroke prostovoljno prijavili nazaj k pouku slovenščine, nakar so na novi pritisk sledile zopet odjave. Ta dejstva pričajo, da izjava v koroškem deželnem zboru, da je glede šolstva v deželi vse v najlepšem redu, ni resnična. Nadalje je komisija morala ugotoviti, da poročila, s katerimi je bilo v zadnjih letih prosvetno ministrstvo naravnost bombardirano, niso odgovarjala resnici Ta dejstva so bila bržkone znana tudi merodajnim možem pri »Zvezi Vindišar-jev« in od tod njihov nemir ter naglica pri poti na Dunaj, da novinarjem povedo svoje, vedoč, da izsledki ministrske komisije niso časnikarskim krogom znani. Ni brez neke ironije, da je njihova pot na Dunaj padla ravno v čas, ko so se ondi mudili predstavniki Južnih Tirolcev in prosili za pomoč v njihovem narodnostnem boju. Med tem ko Južni Tirolci u-pravičeno protestirajo proti nadvladovanju po Italijanih in kažejo na številčno manjšanje nemško govorečega življa na Južnem Tirolskem, pa istočasno trdi predstavnik Vindišarjev, da je mnogo Slovencev na Koroškem enostavno izginilo. Med drugim ugotavljajo Nemci, da je bilo v Poadižju 1. 1910 samo 4 odstotkov Italijanov, danes pa da jih je 42 odstotkov. Leta 1910 je bilo na sedanjem avstrijskem ozemlju naštetih «74.000 Slovencev in noben Vindišar, leta 1951 pa je bilo pp dr. Einspielerjevem mnenju le še 13.000 Slovencev. - Pri naslednjem ljudskem štetju leta 1960 pa računajo bržkone s pogrebom poslednjega Slovenca na Koroškem. Kaj bi kotel loncu očital, kdo je bolj črn! Taki poskusi spreminjanja dejstev ne vodijo nikamor in podobne »prerokbe« so večkrat, posebno pa 1. 1921 in 1938 bile postavljene, a so se izkazale kot varljiV up. Dejansko stanje v dežfeli ji* drugačno in ga besede ne morejo spremeniti. To dokazujejo razmere v rojstnem kraju samega predsednika Zveze Vindišarjev, kjer govore sosedne družine isti jezik, molijo in pojejo v skupnem jeziku. In otroci, ki iz teh družin prihajajo prvi dan v šolo; ne raztimejo nemškega nagovora učiteljice. Članek zaključuje, da tako tajenje in spreminjanje dejstev nikakor ne služi interesom Avstrije. Na Koroškem žive Slovenci že od 6. stoletja naprej, imajo tukaj domovinsko pravico in kdor jim hoče to zanikati, ovira sporazumevanje med narodi v Evropi. Tudi ta koroški glas naših bratov dokazuje, da je nekdanja bratovščina še vedno trdno povezana pri raznarodovanja Slovencev. Cas bi bil, da Italija pomete s fašizmom, Avstrija pa z nacizmom. PODPIRAJTE SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO DAROVI G. Josip Terčon daruje 2000 lir za tiskovni sklad »Demokracije« v počastitev spomina pok. mame. Ga M. P. daruje za SDD lir 10.000 v počastitev spomina dragega soproga ob drugi obletnici njegove smrti. Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. <1. v Tr»tu Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-02-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30 — Naročnina: mesečno L 50,— — letno L #08 — Za inoeemstvo: mesečno L 90.— — letoo L 1009.--Poštni čekovni račun: Tr#t It. 11-7323