KRPANOVA   KOBILA   KMALU V CELJU?
V mariborskem Večeru je bil 27. marca letošnjega leta objavljen članek F. Kramerja z naslovom O gledališkem repertoarju. Ta poroča o zapletih v zvezi s financiranjem Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Težave so se začele zaradi diagnoze, češ da program te gledališke hiše ni »prilagojen zahtevam delovnih ljudi«, kar trdijo »občine v regiji«. Pisec med drugim piše: »delovni ljudje v teh občinah imajo več kritičnih pripomb na repertoar celjskega gledališča. Mnenja so, da so na sporedu pretežka dela, ki niso primerna za povprečnega delovnega človeka«, moti jih to, da je v njem »preveč novitet«, skratka, »na terenu si želijo, naj bi v bodoče repertoar spremenili, sicer  bodo  iskali  gledališče  drugod«.
487
488                                                                                                                                            g-
Potem ko pisec v skopih besedah povzema mnenje enega vodstvenih ljudi celjske gledališke hiše, zapiše: »verjetno so pripombe, ki prihajajo iz posameznih občin delno utemeljene, čeprav se gledališče na prenizko stopnjo umetniškega dela vseeno ne more spuščati.«
Čeprav iz članka niso razvidne podrobnosti, je na dlani, da hočejo nekateri ustvariti vtis, da je bil dosedanji celjski repertoar enostranski, in uveljaviti svoj gledališki okus, ki se zdi blizu mnenja: gledališče je kraj, ki nam nudi dve urici zabave s cenenimi komedijami ali pa sentimentalnosti s cmeravimi ljubezenskimi štorijami:
»Zakaj neki nas bašejo s temi slovenskimi novitetami? Pri njih bi moral človek napenjati možgane še pa še, ampak ti so delali ves božji dan. Kdaj pa bodo počivali, če ne zvečer. Kdo pa pravi, da nismo dovolj kulturni? Saj hodimo na predstave, človek ne more vedno čepeti doma ali pa v gostilni, ne tako kot naši sosedje, ki jih letos sploh še nismo videli v dvorani. .. To-
da prosim vas, ta moderna umetnost! Oh, kako lepe so bile stare igre! Ni za govoriti. Kako se je že imenovala tista... sem že pozabil, veste človek ima danes toliko skrbi... no, bilo je podobno Mestecu Pevton.. . ona ga ljubi, njeni so proti, stric tudi in tisto pretresljivo petje pod oknom, ki ti sega v dno srca... ni za povedati. Zdaj pa nekakšne novitete pa moderne drame! Ne, to ni vredno nobenega denarja!«
Takšna modrovanja so znana. Vendar, če pogledamo stvar trezno, je treba reči, da vsakoletnega repertoarja niso napolnjevale izključno samo novitete niti kaki skrajni eksperimenti, bil je le repertoar, ki ni bil provincialen, tega pa lagodni gledalec ne prenese, ker ima pod pojmom gledališče shranjen kak samcat, ubožen »igrokaz«. Do česa bolj zahtevnega se ni dokopal, razvoj gledališkega življenja ga je prehitel.
Nekaj je najbrž res treba storiti. Toda: že iskanje ustrezne rešitve je odgovorna  izbira.
g-