LETNIK XX 1967 5L0VENSKI ETNOGRAF IZDAL IN ZALOŽIL SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ LJUBLJANA 1968 »Slovenski etnograf« izhaja letno v eni knjigi — paraît une fois par an Uredništvo in zamenjave — Rédaction et échange: Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 20, poštni predal 73, telefon 22-475 Uprava — Administration: Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 20 Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo vsi avtorji SLOVENSKI ETNOGRAF LETNIK XX 1967 UREDNIŠKI ODBOR SLAVKO KREMENSEK, BORIS KUHAR, MILKO MATICETOV, SERGIJ VILFAN, VALENS VODUSEK ODGOVORNI UREDNIK BORIS KUHAR IZDAL IN ZALOŽIL SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI LJUBLJANA 1968 VSEBINA TABLE DES MATIERES Boris K u h a r, Ob dvajsetletnici Slovenskega etnografa . ...... 3 AnlâClich der Zwanzigjahrfeier des »Slovenski etnograf« Fanči S a r f , Domovi v Drašičih — s posebnim pogledom na stanovanjsko ~n raven...................,,,,,, (6 Die Heimstâten in Drašiči mit besonderem Augenmerk auf die Wohn- kultur Ivan S e d e j, Ljudske prvine v urbanizmu koprskega obrobja ..... 38 Les éléments populaires dans l'urbanisme et l'architecture de la péri- phérie de Koper Slavko Kremenšek, Vaščani v obmestju.............46 Villagers in the Environs Angeles Baš, Izraba prostega časa pri starejših gozdnih delavcih na Južnem Pohorju po osvoboditvi............... 76 The Spending of the Free Time by the Older Foresi Workers in the Area of the Southern Pohorje Mountains sience of Second World War Marija Makarovič, Glavna gibala v razvoju slovenske kmečke noše v 19. in 20. stoletju.................., , 92 Les principaux moteurs dans le développement du costume du paysan slovene dans les 19'^ et 20* siecles Petar V1 a h o v i ć , Prilog proučavanja krsne slave.........120 Beatrag zur Erforschung des Festes des Hauspatrons ZBIRKE — COLLECTIONS Zmaga K u m e r , Rudeževa zbirka slovenskih ljudskih pesmi.....129 Die Sammlung slowenischer Volkslieder von Jožef Rudež Pavla Štrukelj, Afriška zbirka vzhodnosudanskih plemen Bari in Cir v Slovenskem etnografskem muzeju............. 143 The Afričan Collection of the Tribes Bari and Chir from Eastern Sudan in Slovene Etnographical Muséum POLEMIKA — POLEMIQUE Vilko Novak, Slovenci v nemšikih etnoloških priročnikih......173 Die Slowenen in deutschen vôlkerkundlichen Handbuchern POROČILA — COMPTES RENDUS Vladimir Murko, Končna usoda litrarne zapuščine Matije Murka, zlasti posnetkov srbskohrvaških epičnih pesmi............ 181 Das Schicksal des literarischen NachlaBes Matijas Murkos Slavko Kremenšek, XIV. kongres Zveze združenj folkloristov Jugosla- vije v Prizrenu...................., , 183 Quartorzieme congres de l'Union des Associations des folkloristes yougoslaves Boris Kuhar, Deveto posvetovanje entologov.....,.....187 Neuvieme conférence des ethnologues yougoslaves Vlasta Koren, Etnografski oddelek pokrajinskega muzeja za Pomurje v Murski Soboti..................., , 189 Die volkskundliche Abteilung im Muséum des Murgebietes in Murska Sobota Razstave Slovenskega etnografskega muzeja v 1. 1967 .........193 Les expositions du Musée ethnnographique slovene RAJNIKI — PERTES Franjo Baš...........'. "........, , , , , 198 KNJI2NA POROČILA IN OCENE — COMPTE RENDUS CRITIQUES Gunter Wiegelmann, AUtags und Festspeisen, Wandel und Gegenwârtige Stellung. Marburg 1967 (Boris Kuhar).............199 S. A. Tokarev, Istorija russkoj etnografi!. Moskva 1966 (S. Kremenšek) . . 201 Adalbert Riedl, Die Hirtenzunft in Burgenland. Eisenstadt 1962 (Sergij Vilfan)..................203 Populus revisus, Beitrage zur Erforschung der Gegenwart. Tubingen 1966. (Boris Kuhar)......................204 Gaetano Pemsini, Il custume popolare Udinese dal secolo XIV al secolo XIX. Udine 1966 (Marija Makarovič)............ 206 Jovan Trifunoski, Proučavanje vo kičevskata kotlina. Skopje 1965 (Branko Pleše)...................., , 20(1 Deutsches Jahrbuch fur Volkskunde XII. Berlin 1966 (Angelos Baš) ... 207 Ethnologia Europaea. Paris 1967 (S. Kremenšek).......... 208 Narodopisne aktuality. Stražnice 1965 (S. Kremenšek)......... 210 Zeszyty panstwowego muzeum etnografic2Uiego w Warszawie. Warszawa 1966 (Marija Makarovič).................. 2tl Zbornik radova prvog jugoslovenskog simpozija o agrarnoj geografiji u Mariboru. Ljubljana 1967 (Angelos Baš)............ 212 Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu 28—29. Beograd 1966 (Angelos Baš)................... 213 OB DVAJSETLETNICI SLOVENSKEGA ETNOGRAFA i Boris Kuhar ' Pred nami je jubilejna XX. številka Slovenskega etnografa. Leta 1948 je Etnografski muzej založil in izdal prvo številko časopisa za etnografijo in folkloro. Ustanovitelj in urednik pok. ravnatelj Boril Orel je v prvi številki objavil uvodnik z optimističnim naslovom: V novo obdobje. Tako so z etnografskim muzejem vsi slovenski etnologi dobili spet svoje glasilo m nadomestilo za Etnologa, ki je usahnil ob koncu druge svetovne vojne. Naslov uvodnika pa ni veljal le Slovenskemu etnografu kot strokovni publikaciji, temveč tudi delu Etnografskega muzeja in vseh ostalih etno- grafskih institucij v Sloveniji ter stroki kot celoti. Prav gotovo pomeni za slovensko etnološko znanost pomemben mejnik prav leto, ko je izšla prva številka Slovenskega etnografa. Prva najtežja povojna leta obnove so bila za nami. Nastale so nove znanstvene institu- cije, tudi za narodnopisno področje. Etnografski muzej je začel s široko- poteznim raziskovalnim delom. Na delo so šle prve strokovne ekipe, ki so monografsko raziskovale naše kraje. Ce se z nekaj stavki ustavimo vsaj samo pri naši osrednji etnografski muzejski ustanovi, ki je vsa leta nepo- sredno povezana s Slovenskim etnografom, moramo ugotoviti velik in viden napredek. Zgovorno pričajo o delu že prispevki sodelavcev Etno- grafskega muzeja v naši reviji, ki si je ustvarila močan ugled doma in v tujini. Polovico naklade Slovenskega etnografa, to je nad 500 izvodov, roma v važnejše etnološke in tudi druge sorodne institucije v 30 deželah na vseh petih kontinentih. V zameno zanje dobi Slovenski etnografski muzej skoraj vso važnejšo svetovno etnološko literaturo. Tako se muzejska knjižnica vsako leto obogati skoraj za tisoč novih knjig in revij. En sam podatek o njej: leta 1948 je štela knjižnica 4.525 knjig, sedaj jih ima že nad 15.000. Omeniti pa moramo tudi pomnožitev strokovnih sodelavcev v mu- zeju. Pred dvajsetimi leti so bili v takratnem Etnografskem muzeju 3 stro- kovni delavci — vseh uslužbencev pa je bilo le 7. Danes ima muzej 5 znanstvenih sodelavcev, 1 višjega kustosa, 2 kustosa in arhitekta, vseh stalnih uslužbencev je 17, razen tega pa ima še več stalnih zunanjih sodelavcev. Tako, je postal Slovenski etnografski muzej tudi največja znanstvena etnološka raziskovalna institucija, obenem pa je tudi med največjimi muzejskimi ustanovami v Sloveniji. Ob izidu prve številke Slovenskega etnografa je imel muzej 5.531 predmetov, sedaj jih ima že nad 15.000, število pa še hitro narašča. 3 Boris Kuhar Muzej ima samostojno dokumentacijsko službo z bogatim gradivom. V arhivu je okrog 30.000 fotografij z negativi, okrog 10.000 prostoročnih in tehničnih risb, nad 15.000 terenskih zapisov. Bogat je tudi arhiv za diapozitive. Na novo je ustanovljena filmoteka in fonoteka. Dopolnjujemo zbirko hišnih arhivov itd. Muzej ima tudi svoj studio za dokumentacijo.* Žal mora muzej vse to znatno povečano dejavnost razvijati v Ljublja- ni v istih, neustreznih prostorih, kot pred dvajsetimi leti. Moramo pa ome- niti nove postojanke, ki jih je muzej pridobil v zadnjih letih. To so: grad Coricane, ki ga muzej obnavlja že nekaj let in v njem ureja svoje zbirke kultur Afrike, Azije, Amerike in Oceanije. Muzej v gradu Coricane je postal postojanka, ki privablja iz leta v leto več obiskovalcev in ki se razvija v pomembno središče za prikazovanje in tudi preučevanje tujih kultur pri nas. Muzej obnavlja tudi grad Lisičje pri Škofljici. V njem bodo urejeni študijski depoji in postavljene tudi posamezne tematske razstave Muzej strokovno upravlja tudi Jurčičevo rojstno hišo na Muljavi; tu smo prikazali stanovanjsko kulturo iz srede 19. stoletja. Iz soseščine pa smo prenesli k hiši posamezne objekte (kašče, čebelnjak), zgradili tudi nove objekte (terilna jama) in tako je tudi tu na prostem zrasel manjši muzej ljudske arhitekture tega predela Dolenjske. Vodimo tudi graščino Pra- proče — rojstno hišo pisatelja Louisa Adamiča. V načrtu imamo, v tej graščini pridobiti in urediti nove prostore za muzejske razstave. Omeniti moramo tudi živahno razstavno in drugo muzejsko dejavnost naše ustanove. V zadnjih letih prireja Slovenski etnografski muzej v svo- jih razstavnih prostorih v Ljubljani, v svojih depandansah, v muzejih in drugih institucijah po vsej Sloveniji kot tudi zunaj meja letno okrog 20 občasnih in tudi potujočih tematskih razstav. V številu obiskovalcev se je že približal številki 100.000. V novo obdobje Slovenskega etnografa, Slovenskega entnografskega muzeja in slovenske etnologije nasploh! Nakazuje nam ga prehojena pot zadnjih dvajsetih let, odseva nam že s strani dvajsetih številk Slovenskega etnografa. Etnološka znanost se je medtem povsod po svetu, predvsem pa še v Evropi močno razvila. Slovenski etnograf je bil vedno tisti barometer, ki nam je zgovorno kazal, kje smo na tem področju Slovenci. Skozi Slo- venski etnograf se je zrcalilo delo ne samo našega muzeja, temveč tudi Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU, Glasbeno-narodopisnega inštituta, etnološke stolice na univerzi kot tudi tistih pokrajinskih muze- jev, ki so premogli kustosa-etnologa. Razen sodelavcev Slovenskega etno- grafskega muzeja so bili glavni sodelavci Slovenskega etnografa tudi iz pravkar omenjenih institucij. Želja uredništva je, da bi ostali tudi v bodo- če in še več: k sodelovanju iskreno vabimo vse slovenske poklicne etnologe kot tudi znanstvenike sorodnih ved. 4 Ob dvajsetletnici SE Pred slovensko etnološko znanostjo so zahtevne in obširne naloge. Gre za večjo uveljavitev naše stroke, za njeno predmetno razširitev od obravnave predvsem ljudske kulture kmeta k raziskovanju tudi drugih socialnih slojev. Gre za razširitev časovne dimenzije preučevanj tudi na sodobno življenje. Vse to nam narekujejo spremembe v strukturi prebival- stva in njegova vse večja mobilnost. Nočemo več samo mrtve inventarne vede, temveč znanost, ki nam bo lahko podala celovito, tudi današnjemu času ustrezno podobo našega ljudskega življenja. Etnologija je veda, ki nam zaradi raznolikosti svojih predmetov in tudi metodološke pestrosti prinaša pomembna dognanja o kulturi in družbenih oblikah preteklosti in sedanjosti. Želeli bi, da bi bil Slovenski etnograf tudi v prihodnje tisti, ki bo reprezentiral našo stroko in ji pomagal tudi v naši sodobni družbi do čim večje uveljavitve. »Praktiki« in »teoretiki« naše stroke bodo tu vedno našli svoje mesto za razčiščevanje nejasnih vprašanj okrog predmeta in metode. Prepričani smo, da bodo v prihodnjih številkah Slovenskega etnografa še bolj kot že v tej jubilejni, razširjeni tudi etnološki predmetni okviri. Ob že tradi- cionalnih, tipičnih oblikah, in pojavih ljudske kulture iz preteklih obdobij, bomo morali vključevati tudi sodobno problematiko. Ob kmetu bomo pro- učevali tudi današnjega delavca, obrtnika iz industrijskih naselij kot tudi današnjega »meščana«. Upravičeno lahko pričakujemo, da nam bodo so- dobna etnološka preučevanja prinesla nove, lepše perspektive za delo Slovenskega etnografskega muzeja, za Slovenski etnograf in za našo etno- logijo nasploh. ZUSAMMENFASSUNG ANLÄSSLICH DER ZWANZIGJAHRFEIER DES »SLOVENSKI ETNOGRAF« Der Autor erinnert daran, wie vor zwanzig Jahren die Revue »Slovenski et- nograf« (»Der slowenische Etnograph) erschien und damit alle slowenischen Erforscher der Volkskunde wieder ihre Zeitschrift, anstaue des am Ende des II. Weltkrieges eingegangenen »Ethnologen«, erhalten haben. Das Erscheinen der ersten Folge der Revue »Slovenski etnograf« bedeutet für die slowenische ethno- graphische Wissenschaft gewiß einen bedeutungsvollen neuen Zeitabschnitt. Der Autor schildert das Wirken und den Aufstieg unseres zentralen volkskund- lichen Museums — des Slowenischen Ethnographischen Museums, das seit Jahren unmittelbar mit der Zeitschrift »Slovenski etnograf« eng verknüpft ist. Über 500 Exemplare dieser wissenschaftlichen Revue wandern regelmäßig in sämtliche bedeutenden etnologischen und verwandten Einrichtungen in 30 Ländern auf allen fünf Kontinenten. Zum Abschluß folgt das Arbeitsprogram der Zeitschrift für die Zukunft. Der Schriftleiter ruft alle Berufsethnologen und die Wissenschaftler verwandter Zweige zur Mitarbeit auf. 5 DOMOVI V DRASIČIH S POSEBNIM POGLEDOM NA STANOVANJSKO RAVEN Fanči Sarf V oktobru 1965 je ekipa Slovenskega etnografskega muzeja v okviru rednih letnih raziskovanj delala v_Dirašičili nad Metlika Y.ieli^JLrajini. Namen raziskovanja je bilo ugotoviti spanje ljudske materialne, socialne in duhovne kulture, pa tudi ugotoviti problematiko nekaterih področij ljudske kulture in postaviti izhodišča za nadaljnja raziskovanja, ki jih bo muzej opravljal daljši čas. Del tega muzejskega načrta je bil uresničen že v letu 1966, ko smo temeljiteje raziskovali razvoj drašičkih domov, kolikor so nam omogočali ^arhivski viri' in podatki, zbrani v vasi.^ Izpolnjenih je bilo več gtatističnih in drugačnih anket s podatki, ki so deloma zajeti v tem prispevku, pa tudi z drugimi, ki ]ih bo mogoče uporabiti pri nadaljnjih raziskovanjih. Poleg dela ljudske materialne kulture (stavbarstva in notranje hišne opreme) skušamo v tem spisu prikazati tudi poglavitne gospodarske razmere, ki so vplivale na razvoj domov. Glavni namen prispevka pa je prikazati dana- šnjo stanovanjsko raven Drašičanov in pojasniti vzroke tega stanja. 81. 1. Drašiči — lega vasi ' Franciscejsfci kataster s protokolom iz leta 1823 in reamibulančni ka- taster is protokolom iz 1. 1873, DAS, Ljubljana. ^ Za številne podatke, pomoč in razumevanje pri delu v vasi se najlepše zahvaljujem vsem vaščanom, posebej pa še Jožetu Bajuku št. 17, Antonu Ne- maniču št. 40 in Martinu Plutu št. 48. 6 SI. 2. Gručasti del vasi 1. 1903 in 1. 1967 7 Fanči Sarf NASELJE Lega. Drašiči so ena od večjih belokranjskih vasi in leže na majhnem hribUj približno 6 km SV od Metlike. Naselje je strnjeno, če odštejemo ne- kaj hiš, postavljenih zunaj vasi. Domovi se vrste po grebenu podolgovate- ga hriba, katerega vrh meri 279 m nadmorske višine, (si. 1) Drašičani so- dijo med tiste belokranjske prebivalce, ki imajo svoje domove sredi vin- skih goric in jim je vinogradništvo poleg manj razvite živinoreje in polje- delstva glavni vir za preživljanje. S trto je poraslo vzhodno in južno po- bočje hriba, ob vznožju pa vinogradi prehajajo v njive in travnike. Nato je širok pas brezovih steljnikov, ki loči drašičko območje od metliškega. Na severni strani hriba so tik ob domovih manjši sadni vrtovi, za njimi pa koloseki,^ ki tu in tam prehajajo v izrazitejši gozd. Ta obdaja Drašiče tudi na zahodni strani. Oblika drašičkega hriba je določila naselju današnjo podobo. Zahodni del hriba, kjer pripelje v vas cesta z metliške strani, je podolgovat, rahlo grebenast; tu se je razvil prvi, v 18. stoletju skoraj izrazito obcestni del vasi. Konec tega dela hriba se spušča v manjše sedlo; tu je vaška cerkev z nekaj hišami, ki so začetek drugega, gručastega dela vasi na kopastem grebenu onkraj sedla (si. 2). Od cerkve vodi pot na jug proti Božakovemu; ob tej poti je še nekaj domov, ki so odmaknjeni od vasi (si. 3). K Drašičem je svoječasno spadal še zaselek Vinomer, dve kmetiji sredi poti med Met- liko in Drašiči. Tu se je po drugi vojni razvilo državno posestvo, ki z Dra- šiči ni povezano. Drašičani delijo naselje y_Gorénjo, Dolenjo in Blaževo vas. Gorenja vas je prvi, obcestni del, ki pa se spet deli: vaščani ob poti blizu najvišje- ga vrha hriba so Gorenjčani, drugi, ob poti, ki se že rahlo spušča, so Kote- lâni. Dolenja vas je gručasti del vasi okoli cerkve in na kopastem vrhu hriba. Tudi ta se deli: okoli cerkve žive Guštinčani, na koncu vasi pa Pâ- vlovčani.^ Blaževa vas je repasti podaljšek vasi ob poti proti Božakovemu; tu domačije niso tako strnjene kot v drugih dveh delih vasi, vendar so do- movi z vasjo organsko povezani. Veže jih pot skozi vas in še bolj vaška skupnost, ki je v Drašičih izredno močna. Navedeno drugo podrobnejšo delitev vasi vaščani po drugi vojni opu- ščajo. Tudi ime Kotel ima danes že drugoten pomen; ne pomeni namreč le dela vasi, temveč je nekaka manjvrednostna oznaka za hiše v tem delu, zakaj tu je do danes ostalo največ starih lesenih nepredelanih hiš. ^ Slab gozd, porasel z gabrovim, kostanjevim, jelševim in leskovim grmi- čevjem. V teh kolosekdh si vinogradniki nasekajo kolov za trtje (odtod ime). ^ Navedeno d^tev vasi navaja geograf Marko Suklje v diplomski nalogi Gospodarska in socialna struktura Drašič v Beli krajini, 1937. Vaščani so podatke potrdili. 8 SI. 3. Tloris vasi Fanči Sarf Razvoj vasi glede na velikost. Od arhivskih virov, ki bi govorili o dra- šičkih domovih, sta bila na voljo le dva katastra iz 19. stol.: starejši^4ran-_ ciscejski iz leta 1823 in drugi reambulančni iz leta 1873. V protokolu fran- ciscejskega katastra' je vpisanih 48 hišnih številk, od teh pa pri treh šte- vilkah (tedanja štev. 21, 37 in 38) ni vpisan ne lastnik ne kakršnakoli zgradba. Ena od hišnih številk (20) je dodeljena vinskemu hramu," tako da je bilo torej 1. 1823 registriranih 44 hiš in 1 naseljen vinski hram. — Reambulančni kataster šteje 57 hišnih številk, od katerih pa so tedanje hišne številke 1, 18, 49 in 54 brez lastnika in z oznako »eingegangen«. Te- daj je bilo torej v Drašičih 53 naseljenih hiš. Povečanje števila hiš gre skoraj v celoti na račun bajt, preurejenih v stanovanja v starih opušče- nih vinskih hramih.' Do leta 1936 se je število hiš povečalo še za 4,» tedaj je bilo torej 57 naseljenih hiš. Število hišnih številk pa je doseglo 70, zakaj v času od 1823 do 1936 se je podrlo 10 bajt, povečini predelanih iz hramov in 3 kmečke hiše. Danes šteje vas 64 hišnih številk. Ker 9 hiš iz raznih vzrokov ni na- seljenih," ena od hiš pa nosi številko 2a,i» je v vasi danes 56 naseljenih hiš. V teh živi 57 družin; v hiši št. 34 živita namreč dve družini s povsem samostojnim in ločenim gospodarstvom." ^ Protokol der Bau Parcellen der Gemeinde Draschitz, 1823, DAS, Ljub- ljana. " Imenovan kot vsi drugi leseni vinski hrami »Keller«. ' Po tedanjih ljudsko pravnih zakonih o dedovanju je dedoval posestvo le en dedič; ustno izročilo ve povedati o velikem številu neporočenih »stricev«, ki so si za stanovanje preuredili star vinski hram. M. Šuklje, diplomska naloga 1937. Avtor je posvetil domovom le krajše poglavje. ' Hišne številke 23, 24 in 47 imajo liri opuščene lesene bajte, v katerih je rod izumrl ali so otroci poročeni zunaj vasi. Hiša s št. 31 je opuščena, ker se je lastnik z družino po drugi svetovni vojm iizselil v Ameriko. Hiša s št. 35 se je podrila, ker jo po smrti zadnjega lastnika ni nihče vzdrževal. Hišno št. 43 ima šola, št. 44 ima požgana Pezdirčeva hiša, št. 61 ima v hišico predelana nenase- ljena zidanica, last -kmeta Daka Milčinoviča, št. 63 pa ima zadružno posestvo Vinomer. " Zgrajena je bila potem, ko so leta 1962 delili nove hišne številke, ki naj bi se ujemale z vrstnim redom hiš v vasi. " L. 1880 je prejšnji lastnik te do tedaj premožne kmečke hiše hišo prodal nekemu Vivođinčanu iz sosednje Hrvatske, ta pa jo je zapustil dvema sinovoma, ki naj bi v hiši (trocelični!) zadružno živela s svojima družinama. 10- Domovi v Drašičih Za ugotovitev gibanja števila vaščanov so nam na voljo naslednji podatki: Preseneča naglo naraščanje števila vaščanov v prvih treh četrtinah preteklega stoletja (več kot za 1/4!) in stalno padanje števila od konca prve svetovne vojne do danes. Gostota hiš in vzroki za to. Večina drašičkih gospodarjev ima danes pri svojih zemljiških parcelah^stalnega soseda, ki je skoraj vselej tudi Mšni sosed. Natančen pregled franciscejskega katastra nam daje glede delitve zemlje zanimiva dognanja. Parcele posameznih kmetij, prvot- no deljene na grude, le redko v delce, si slede v večjih kompleksih v ena- kem vrstnem redu kot njihove tedanje hišne številke. V Gorenji vasi bi nam sestavljanje takih parcel pokazalo, da si eno od prvotnih velikih zem- ljiških celot delijo hiše s štev. 1—11 ter 45—47, drugo pa hiše s štev. 12—19 ter 39—44 in 50. To bi bili dve največji zemljiški celoti, medtem ko bi ostale posestnike lahko razvrstili po 2 do 5 skupaj. Kasno, a inten- zivno cepljenje zemlje nam potrjujejo še drugi podatki. Hišne številke 14, 15, 16 in 17 so še leta 1823 pripadale Simoničem, številke 1, 3, 4 in 5 Ko- stelcem, 33, 34, 35 in 36 Petrašičem itd. Se zgovornejše so navedbe solast- nine dveh, treh ali več lastnikov na nekaterih parcelah travnikov ali goz- dov.'^ Navedem naj le nekaj primerov: hiše s številkami 1—11, 40, 45, 46 in 47 imajo tri skupne parcele, vsaka po 42, 12 in 166 kvadratnih sežnjev; hiše s številkami 1, 4 in 5 imajo pet skupnih parcel, od katerih imajo na treh parcelah vsaka po 1/3 deleža, na dveh parcelah pa ima štev. 5 po 1/2, štev. 1 in 4 pa vsaka 1/4 deleža. Številka 7 in 8 imata 7 skupnih parcel, številka 9 in 10 imata 8 skupnih parcel, številka 2 in 3 imata U skupnih Auisweiis uber die gemeinsohaftlichen Eigenthiimer, Protokol franciscej- skega katastra, DAS, Ljubljana. 11 Fanči Sarf parcel itd. Takih in podobnih kombinacij več hišnih posestnikov kot so- lastnikov skupnih parcel je bilo leta 1823 kar 29. Vsi pa bi nam potrjevali cepljenje prvotnih večjih zemljiških kompleksov, ki so pripadali enemu posestvu. Cepljenje je trajalo tako dolgo, dokler niso Drašičani občutili hu- dih posledic delitve zemlje, zakaj vse tja do zadnje četrtine 19. stol. so živeli le od zemlje. Vsaka delitev je zmanjševala velikost posestva ene hiše in povečevala drobno razkosanost zemlje. Še danes imajo vaščani svoje zem- ljiške parcele razkosane tako na drobno, daljih to občutno obremenjuje pri delu in zmanjšuje pridelek.'' Tako stanje zasledimo že leta 1823. Po- sestvo hišne številke 43, ki je merilo skupno 6 ha 86 a, je obsegalo 42 majhnih kompleksov z 71 parcelnimi številkami. Posestvo hišne številke 16 je bilo prav majhno (2 ha 87 a), pa je imelo po 23parcelnih kompleksov z 38 parcelnimi številkami. Kosanje zemlje se je po letu 1823 še nadaljeva- lo, saj imamo danes v vasi 12 posestnikov več, kot jih je bilo tedaj. Ra- zumljivo je, da je med temi 12 kar 9 hiš z manj kot 2 ha zemlje, torej bajtarjev, če vzamemo za merilo njihove zemljiške premoženjske razme- re.'* Značilno intenzivno kosanje posesti je najtesneje povezano z delitvi- jo stavbnih parcel, t. j. z razvojem vasi. Hiše so tesno druga ob drugi; na enem prvotno obsežnejšem dvorišču sta postavljeni vsaj dve hiši, ki sta leta 1823 imeli del svoje zemlje še v skupni lastnini. Delitev dvorišč, se pravi postavljanje hiš in določanje gostote hiš, je šla najprej vzporedno z vaško potjo, ko pa tu ni bilo več prostora, pravokotno nanjo. Lepe zgle- de za to lahko najdemo zlasti v Corenji vasi in Kotélu.'^ Težko je reči, kdaj so se ta posestva delila; vsekakor pred letom 1823. Danes, sp_„sLsQ.- s^dje le redkokje še v daljnem sorodstvu. Ugotovimo pa lahko, da se vas po sredi 19. stol. ni več toliko razvijala z delitvijo posestev in s postavlja- njem novih hiš na matičnih dvoriščih in vrtovih, temveč bolj s postavlja- njem kajž ob robu Vaškega jedra. Te hiše so bile — po danes že prežive- lem pojmovanju — bajtarske, z malo zemlje, največkrat pridobljene od moževega ali ženinega doma, prav redko kupljene. Taki primeri so: Ma- rija Guštin št. 1, Marko Juratovič št. 2, Anton Pečarič št. 2a, Alojz Žugelj št. 7, Marija Kostelec št. 26, Anton Bučar št. 28, Miha Babic št. 45, Ana Rinčof št. 47, Ana Jurjevčič št. 54, Marija Pavlovič št. 56, Ivan Kostelec št. 59 in Anton Žugelj št. 60. Skoraj vse te hiše danes izgubljajo naravo bajt, kakršno so imele do druge vojne. Njih razvoj ni več odvisen od zemlje. '' Srednji ikmet Jože Bajuk št. 17 ima n. pr. 8 ha 32 a zemlje vpisane na 72 parcelnih številkah. " Pojem bajtarstva, ki je bil vse do druge vojne tesno povezan z velikostjo posestva, se danes povsem izgublja. Eden od teh »bajtarjev« iina danes osebni avto in televizijo, drugi osebni avto, medtem ko je tretji osebni avto v vasi last največjega kmeta. '3 Delile so se naslednje hiše: Ivančič št. 3 — Nemanič št. 9 — Dragovan št. 11 in Kostelec št. 5 (dve hiši ob cesti in dve na vrtovih prejšnjih hiš), dalje Škrinjar št. 8 in Mohorčič št. 4 (ob cesti), Kraševec št. 12 in Guštin št 16 (ob cesti), nato pa se je od št. 12 cepila še Stefaničeva hiša št. 14, postavljena na vrtu prednje Kraševčeve hiše. 12 Domovi v Drašičih DOM Splošen prikaz. Dom, njegova postavitev in ureditev ter stopnja nje- govega nadaljnjega razvoja nam daje široke možnosti za ugotovitev člove- kovega gledanja na življenje. Z ničimer si človek bolj ne določi lastne življenjske ravni kot z ureditvijo doma; z njo si odmeri udobje ali neudob- je, si olajša ali oteži vsakdanje delo. Kmečki dom je poleg tega še izraz kmetove gospodarske moči in njegovih prizadevanj ter zlasti v preteklo- Sl. 4a. Jančičlna hiša, Dra- šiči 16 SI. 4b. Tloris zgornje hiše (1 veža z ognjiščem in svinj- skim kotlom, 2 prednja in zadnja hiša) Nasproti te hiše stoji hlev, si. U 13 Fanči Šarf sti izraz skromnosti ali bahavosti. Zato je dom posredno tudi izraz člove- kovega mišljenja in ocenjevanja samega sebe in njegove okolice. Drašički domovi so skromni. Skromnost ugotavljamo ne toliko po šte- vilu stavb, ki spadajo k domu, kot po številu in obsegu prostorov v hiši pa tudi v gospodarskih stavbah. Domovi bajtarjev in prav malih kmetov (do 3 ha zemlje) — teh je 17" so brez gospodarskih prostorov (5 primerov) ali imajo vrhhlevno hišo (6 primerov) ali imajo poleg hiše samostojno postavljen hlev (5 primerov) ali pa imajo poleg hiše še skedenj (1 primer). Vsi imajo še svinjake bodisi samostojno postavljene ali pa pridružene hlevom. Domovi srednjih in ve- likih kmetov'' sestoje iz hiše, hleva, skednja, svinjakov, ponekod pa še iz kozolca in vinskega hrama ali zidanice. Poslopja so razporejena gručasto v sklopu dvorišča, le hram ali zidanica je v vinogradu. Skupno ime za vsa poslopja je stanje Hiša. Belokranjsko hišo je precej natančno opisal Lokar.*" Njegov opis je dragocen, ker prikazuje stanje ob koncu 19. stol., vendar je pre- malo zemljepisno opredeljen. Ko govori o belokranjski hiši, misli pred- vsem na ravninske hiše, in ker so bile le-te v času, ki nam ga opisuje, še skoraj vse lesene, predstavlja te hiše. Drašičj in številne sosednje vasi na slovenskem pa tudi hrvaškem ozemlju južno od Gorjancev niso ravninske vasi i kot izrazita vinogradniška naselja se razlikujejo od vasi v ravnini. Razlika je predvsem v temT da so hiše v vinogradniških vaseh v svojem spodnjem delu dosledno zidane iz kamna. Ker je teren skalnat, ni dopu- ščaljodkletitev pod zemljo, ker pa je nagnjen, je večina hiš z zgornje strani, kjer je vhod v hišo z dvorišča, pritličnih. Hiše, postavljene na ra- ven teren, so nadstropne z obeh strani; te imajo vhod na prednji dvoriščni strani, od tam so do nadstropja speljane stopnice, na vrhu združene s hod- nikom, ki vodi do konca prednje podolžne in ene čelne fasade. Zaradi kleti se zde tudi tiste hiše, ki so na vhodni strani pritlične, nadstropne in jih zato kot stavbe le ne moremo uvrščati med najnižje razvite hiše. Spodnji del hiše je namenjen za gospodarske potrebe, predvsem za vinogradništvo, ne za stanovanje. Kleti — najmanj po dve — so Draši- čanom in sosedom potrebne za shranjevanje vinjkega posodja in vina pa tudi za shranjevanje poljskih pridelkov. Vhod v kleti je iz niže ležeče cestne ali dvoriščne strani; vsak prostor ima svoj vhod. Zgornji del hiše je bil še vjjrvi pulQsid.J_9^stol. skoraj povsod lesen. V mapi franciscejskega katastra sta vrisani dve zidani stavbi." Prve na- daljnje zidane hiše so bile postavljene sredi stoletja po požaru, ki je leta 1849 zajel celo Gorenjo vas. Ogenj se je ustavil v Kotélu, kjer še danes lahko najdemo največ lesenih stavb (si. 4). V času po požaru so bile na novo postavljene vse hiše v Gorenji vasi, to je na začetku vasi; bile so Med njimi je 11 hiš, katerih prebivalci danes ne živijo od zemlje. " Med temi so 4 gospodarji stalno zaposleni v industriji. 1* Dr. Janko Lakar, Belokranjska hiša, Carniola III, Ljubljana 1912, str. 1—27. '» Danes ne stoji nobena več. 14 Domovi v Drašičiti zidane iz kamna, ki ga je na domačih tleh na pretek (si. 5). Strah pred ognjem je tedaj v veliki meri preprečeval postavljanje lesenih hiš. V na- daljnjih dveh, treh desetletjih so zamenjali stare lesene hiše z novimi zi- danimi štirje gospodarji v Dolenji vasi, dva pa sta si v tem času postavila novi zidani hiši. Te hiše izražajo neko mogočnost, bahavost; njihovi last- niki so bili premožnejši kmetje (4 primeri), vinski prekupčevalec (1) in vaški župan (1). V tem času so v Belo krajino prihajali prvi tuji zidarji — Italijani (baje Furlani); ti so leta 1875 postavili prvi dve hiši s predeljeno vežo in kuhinjo. Ena teh dveh hiš ima poleg zadnje hiše še kamro (si. 6, tloris št. 2). Do tedaj so imele hiše v Drašičih predelitev veže od kuhinje le nakazano z letvami, ki so kot nekakšna pregrada ločile prostor za ku- hanje od vhodnega prostora. Običajni tloris (si. 4b), (veža — prednja hiša — zadnja hiša), s tem ni bil bistveno spremenjen. V času od 1875 do prve svetovne vojne nahajamo v vasi še dve delni izjemi, ki pre- segata okvir običajnih hiš. Jože Simonie, trdnejši kmet, si je dal leta 1910 sezidati novo hišo, ki se od drugih loči po tem, da ima namesto navadnih lesenih stopnic in hodnika, ki ga vidimo pri vseh nadstropnih hišah, ar- kadni prizidek, število stanovanjskih prostorov v nadstropju pa je pove- čano za kamro poleg prednje hiše (tloris: veža — kuhinja; pred- nja hiša — kamra; zadnja hiša). Tudi to hišo so sezidali »Ita- lijani«. Po tem vzorcu si je leto za tem dala sezidati novo hišo Marija Ko- stelec, Drašiči 26; ker pa ni imela posestva in družine, je njena hiša manj- ša za zadnjo hišo. Prostori so tu razdeljeni na 4 skoraj enake dele: veža — kuhinja; hiša — kamra. Cas po jjrvi svetovni vojni, ki je bil v gospodarskem pogledu na splo- šno sprva ugodnejši, v ljudsko stavbarstvo v Drašičih ni prinesel posebnih sprememb. Gospodarsko so bili kmetje prešibki in njihovi domovi se v tem času niso skoraj nič spreminjali. Leta 1933 je Antonu Nemaniču, Drašiči 40, pogorela lesena trocelična hiša in novejše gospodarsko poslopje, ki ga je bil s prihranki v Ameriki postavil njegov oče. Po zgledu gostilniške hiše v Metliki je Nemanič na novo postavljeno zidano hišo po širini pre- delil s hodnikom, po dolžini pa oba konca še s prezidi. Tako je dobil 3 sobe in kuhinjo, neodvisno od veže. (si. 6, tloris 1), Tudi ta hiša je bila, kot vse si. 5. Dolskina hiša, Drašiči 13. zidana po požaru 1. 1849 15 Fanči Sari dotedanje, postavljena brez načrta. Zidali so jo metliški zidarji. To je bila prva hiša v vasi, ki se je izneverila običajnemu tlorisu. Tri leta za tem je bila v vasi postavljena Vograjska hiša (Bučar Anton, Drašiči 28).Tloris te hiše je kopija individualnih delavskih hiš, ki so jih v tem času postav- ljali okoli industrijskih središč (si. 6, tloris 4). V tem času med svetovni- ma vojnama pa je bilo v vasi prezidanih 8 hiš; vse prezidave so spreme- nile vežo, ki se je zaradi tako pridobljene kuhinje zmanjšala za polovico. Druga svetovna vojna drašičke hiše ni bistveno prizadela. Požgane so bile doslej še neobnovljena Pezdirčeva hiša v Dolenji vasi, dve hiši ma- lih kmetov na začetku vasi in dve hiši bajtarjev zunaj vasi. Pezdirčevi so se preselili v hišo umrlega sorodnika (Drašiči 52), drugi pa so si s pomočjo obnovitvene zadruge v Metliki postavili nove zidane hiše, grajene po na- črtih, izdelanih po želji lastnikov. Tlorisi se zgledujejo po novejših delav- skih hišicah (si. 6, tloris 3). Tem hišam se je leta 1961 pridružila še podob- na, na novo zgrajena pol kmečka, pol delavska hiša Antona Pečariča, Dra- šiči 2a. Prav v zadnjem času sta se dve hiši v vasi prilagodili gradnji najmo- dernejših enodružinskih hiš z vsemi najsodobnejšimi prostori. Obema je bila zgled nekmečka hiša, lastnika pa sta trdna kmeta, eden od njiju celo največji kmet v vasi.^' Ta je želel obdržati naravo kmečke hiše, tej pa do- dati nove prostore (dnevna soba za goste, kopalnica, več spalnic (si. 7 in si. 6, tloris 8). Ker niso upoštevali funkcionalnosti posameznih prostorov in ker so premalo upoštevali strani neba, načrti, ki so bili izdelani na last- nikove predloge in želje, niso bili posrečeni. Hiša stoji na robu pobočja in ima na južno stran lep razgled v dolino. Dnevno sobo za goste je določil lastnik takoj ob vhodu; dostop iz kuhinje pa gre v ta prostor skozi troje vrat. Poleg tega si je s kuhinjsko shrambo (na južni strani!) zaprl možnost razgleda iz dnevne sobe v dolino. Dnevni prostor za družino je določil v kuhinji, zato je ta razmeroma velika, poleg tega pa je določil prostor v razširjeni predsobi za poljske in vinogradniške delavce, ki nekajkrat na leto jedo pri gospodarju. Naravo dnevnega prostora je obdržala tudi h i š a s kmečko pečjo, ki pa ima, enako kot kmečke hiše v starih hišah, vdelana okna v dveh stenah in vrata v drugih dveh. Zaradi te razbitosti sten v prostoru ni mogoče namestiti nobenega sodobnejšega pohištva. Do- stop v hišo je mogoč iz veže pa tudi iz zakonske spalnice, saj je le-ta prehodni prostor med kuhinjo in hišo. S keramičnimi ploščicami so obloženi sanitarni prostori in del kuhinje, medtem ko je ostali del kuhinje obložen z macesnovo oblogo. Hiša ima centralno kurjavo in razkošne stop- nice v nadstropje, kjer sta predvideni dve (še nedodelani spalnici). Drugo najnovejšo drašičko hišo si na starih temeljih postavlja Anton Oberman, Drašiči 22. Hiša je nadstropna; v nadstropju so predvidene spal- Namesto stare lesene, ki se je podrla. Zidal jo je in izdelal načrt zidarski mojster iz Novega mesta. Lastnica, Drašičanka, je sdužila na Hrvatskem, se po- ročila z nekim starim Idcamarjem, ki je kmalu umrl, njej pa zapustil sredstva, s katerimi si je nato v domači vasi sezidala omenjeno hišo. " Martin Plut, Drašiči 48, si je poleg stare hiše postavil novo. 16 SI. 6. tloris 1 Anton Nemanič, št. 40; ti. 2 Katarina Guštin, št. 36; ti. 3 Anton Kraševec, št. 6; ti. 4 Anton Bučar, št. 28; ti. 5 Alojz Stankovič, št. 49; ti. G Jože Bajuk, št. 17; ti. 7 Anton Oberraan, št. 22; ti. 8 Martin Plut, št. 48 5 = sever; 1 veža, 2 kuhinja, 3 prednja ali stara kiša, 4 zadnja ali nova hiša, 5 soba, 6 shramba, 7 stranišče, 8 kopalnica, 9 klet, 10 kamra 2 — Slovenski etnograf 17 Fanči Šarf SI. 7. Najnovejša iilša v va.si; lastnilc Plut Martin, h. št. 48 (Glej tloris 8 na si. 6) niče. Tloris pritličja kaže si. 6, tloris 7. Prostor je v okviru možnosti dob- ro izkoriščen, glede na lego pa je nerazumljivo, da gleda dnevni prostor na severni strani z enim oknom na pot skozi vas, ki gre tik ob hiši, in z drugim na sosednji hlev. Na južni strani je klet. Glede na navedene po- manjkljivosti (ki se jih lastnik zaveda) se bo hiša po prestavitvi kleti v drugo go.spodarsko zgradbo še spreminjala. V tem zadnjem povojnem času moremo zaslediti v Drašičih tudi pre- cej gredelay_starih hiš- Tu gre skoraj izključno za predelitev veže v dva prostora: vežo in kuhinjo. Takih primerov je bilo v vasi v tem času kar IG. Po večini so prezidave povezane z namestitvijo novega štedilnika in trodelnega okna. Notranja predelitev ostaja na zunaj skoraj neopazna; pri vstavitvi novih oken so Drašičani namreč ostali v primernih mejah, veli- kih trodelnih oken, ki učinkujejo marsikje drugje nesorazmerno, v Draši- čih ne vidimo. Posebej naj omenim dve hiši, pri katerih so ob prezidavi veže iskali in uspešno našli nove rešitve. Ena je s prizidkom dobila novo kuhinjo in shrambo^^ (si. 6, tloris 5), druga pa kuhinjo, shrambo in pro- stor za kopalnico^" (si. 6, tloris 6). Pri razvoju drašičkih hiš ne smemo prezreti še nekaterih drugih pr- vin, kjer gre bodisi za zunanjost bodisi za notranje prostore. SI. 8a nam kaže nad 200 let staro leseno drašičko hišo z značilnim izrezljanim lesenim g a n k o m , si. 8b pa isto hišo, še vedno leseno, s prenovljeno zunanjostjo. Komentar skoraj ni potreben. Lesene ganke, ki so bili čudovita vez med vrhom debelega zidu kletnih prostorov in veliko tanjšo leseno steno sta- novanjskih prostorov, pri novejših zidanih hišah niso več postavljali. Ker pa so lastniki preostalih lesenih hiš z ganki želeli, da bi se njihove hiše na zunaj čim manj ločile od zidanih hiš, so začeli ganke zlasti po dru- gi vojni odstranjevati. V vasi so danes le še tri hiše, ki se lahko ponašajo s starimi izrezljanimi ganki. (si. 4a). KjLr_pa-Su_se-Jiuvejsi, okrnjeni ganki pri drugih hišah še obdržali,-imajo izrazito funkcionalen pomen: bodisi da vodijo k vhodu v hišo, ali k stranišču na vogalu hiše. ^2 Alojz Stankovič, Drašiči 49. 23 Jože Bajuk, Drašiči 17. 18 SI. 8a (zgoraj). Mohorčičeva hiša pred predelavo; lastnik danes Miha Zabčič, št. 25 b (spodaj). Ista hiša. na zunaj prenovljena leta 1954 19 Panći Sarf Vzporedno s gredelavo starih odprtih vež z,_o^iiščij^ ki jih je dovolj natanko opisal Lokar, se je dosledno preselil vzidani svinjski kotel iz veže v klet ali v posebno svinjsko kuhinjo pri novejših gospodarskih prostorih. Vzidani svinjski kotli v veži so bili pravzaprav prehodni in sicer komaj za dobrega pol stoletja. Zidani štedilniki, postavljeni v največ primerih hkrati s prezidavo veže, se do danes niso spreminjali, le v nekaterih pre- možnejših hišah so jih obložili s keramičnimi ploščicami. Prvi trije zidani štedilniki v vasi so bili postavljeni nekaj pred prvo vojno, zadnji že- lezni štedilniki znamke »Tobi« pa letos. Le-te kupujejo v zadnjih letih hiše, v katerih vse doslej niso mogli predelati vež. Takih hiš, kjer stoji železen štedilnik v veži, je v vasi 8, (si. 9) medtem ko ima 6 hiš železen štedilnik v kuhinji oddaljeni od veže, in 1 hiša poleg peči v prednji hiši. Vidimo torej, da je v vasi razmeroma veliko železnih štedilnikov; vsi so bili kupljeni v zadnjih dveh desetletjih. Napačno bi bilo, če bi hiše z železnimi štedilniki uvrščali med revnej- še ali celo bajtarske; takih je, če vzamemo za merilo zemljo, ki spada k hiši, le 5. V treh od teh žive na pol kmečke, na pol delavske družine in si hiše šele preurejajo. Druge hiše z železnimi štedilniki so hiše srednjih in večjih kmetov. Namestili so jih v zadnjem povojnem času. Hiše z zidanimi štedilniki so bile bodisi postavljene po vojni, bodisi predelane v času, ko se železni, zlasti Tobijevi štedilniki še niso uveljavili. Hiše brez štedilnikov, kjer še danes kuhajo v peči, so v vasi še.AJ]na od teh, ki se vse od postavitve pred letom 1823 do danes ni v ničemer spremenila in torej tudi še nima štedilnika, je kmečka hiša last Marije Guštin, Drašiči 10 (si. lOa). Po drugi vojni je zaostajala v razvoju zaradi slabega^^ospodarjenja, pred yojno na račun novega gospodarskega poslop- ja, še preje pa zaradi delitve zemlje med dva dediča in nato novega doku- povanja zemlje; danes spada k hiši skoraj 6 ha zemlje. Druga hiša brez štedilnika, last Katarine Guštin, Drašiči 36, je do danes ostala taka, kakr- šno so leta 1875 postavili furlanski zidarji. K hiši spada 13 ha zemlje; last- nik je ob koncu vojne odšel v Ameriko, doma je ostala neporočena teta, ki si raje kuha v peči kot na štedilniku. Podobno je pri hiši, zidani leta 1911 (Marija Kostelec, Drašiči 26); 82-letna lastnica brez družine in po- sestva ni imela možnosti, da bi si bila po drugi vojni preurejala hišo. Če- trta hiša brez štedilnika, last Janeza Križana, Drašiči 20, je lesena, dvo- celična bajta, preslaba, da bi jo kazalo preurejati. V hiši živita stara za- konca (otroci so v službi v Nemčiji in si tam ustvarjajo družine in domo- ve), ki si počasi s svojimi silami in z delno pomočjo otrok raje preurejata zidanico v novo stanovanjsko hišo. Sleherna od drašičkih hiš ima krušno peč za peko kruha in segreva- nje prednje hiše pozimi. Peči so hkrati s pirezidavami vež ali pa tudi sa- mostojno v zadnjih desetletjih prenovili skoraj v vseh hišah. Stare vdol- bene pečnice in polkrožno obliko vrhnjega dela peči so zamenjali s pečni- cami kvadratnih in pravokotnih oblik. Ce vzamemo končno za merilo še_števi]^_stanovanjskih prostorov in njih razporeditev kot eno od meril za presojo doma v ožjem pomenu, mo- remo morda še najočitneje ugotoviti, da so drašički domovi zelo skromni 20 Domovi v Drašičili SI. 9 (zgoraj levo): Kraševčeva veža z ognjiščem in emajliranim štedilnikom, si. 11 (zgoraj desno): Jančlčln hlev s svinjakom, si. 12 (v sredini levo): Nemanjčkov svinjak, si. 13 (v sredini desno): Jurčin skedenj z dero in kozolcem, si. 14 (spodaj levo): Nemanjčkov his z dero, si. 15 (spodaj desno): Plutova obnovljena zidanica in na splošno zaostali za razvojem kmečkih hiš drugje na Slovenskem. V vasi so danes še 3 lesene dvocelične hiše (veža z ognjiščem, hiša); last- nik ene teh hiš si ureja novo stanovanje v zidanici. Troceličnih hiš (veža z ognjiščem, prednja hiša, zadnja hiša) je 18; od teh je 8 lese- nih, 8 zidanih in 2 polleseni in polzidani hiši. Štiriceličnih hiš (veža, prede- Ijena v vežo in kuhinjo, prednja in zadnja hiša) je 25; od 21 Fanči Sarf teh sta 2 leseni, 23 zidanih. Večceličnih hiš (veža, kuhinja, 2 ali 3 sobe za spanje, shramba, ponekod stranišče ali prostor za kopalnico) je 10; vse so zidane. Dve od teh — že omenjeni kot najnovejši drašički hiši — imata predsobo, kuhinjo, dnevno sobo, več spalnic, kopalnico, angleško stranišče (ena celo 2!). Vidimo, da še danes po številu močno prevladujejo tro- in štiricelične hiše, torej hiše, značilne za naše podeželje v 19. in v prvi polovici 20. stol. Drašičani so se v preteklosti zadovoljili z najosnovnejšimi, najskromnej- šimi dosežki pri ureditvi svojih domov in so to skromnost z redkimi izje- mami obdržali do danes. Gospodarska poslopja. V okviru tega prispevka moremo gospodar- ska poslopja obravnavati le kot dopolnilo doma in sicer predvsem z vidika, koliko so v svojem razvoju pripomogla, da je življenje in delo Drašičanov lianes lažje in udobnejše in se razlikuje od tistega v preteklosti. O hlevih za živino lahko rečemo, da so se v zadnjih dobrih sto le- tih iz dvanajstih hiš, kjer so bili nekoč v enem od spodnjih kletnih prosto- rov, preselili vjamostojne zidane stavbe, postavljene na dvorišču ne daleč od hiše. Ker je nad hlevom vselej prostor za krmo, je samostojno postav- ljen hlev ugodnejši. Hiša je s tem pridobila novo klet, in ker se je z novim hlevom odmaknilo tudi gnojišče vsaj nekoliko dlje od hiše, so se higien- ske razmere nekoliko izboljšale. V zadnjem času, ko so postavili v vasi prve novejše poldelavske hiše, za hleve spet rabijo enega od kletnih pro- storov hiše. Samostojno postavljene stare lesene hleve (si. 11) so Drašičani do danes skoraj vsi zamenjali z novejšimi zidanimi,^* zakaj akrb za živino je na splošno večja od pozornosti in zahtev do stanovanjske ravni za lastno družino. V zadnjih desetletjih skušajo drašički gospodarji gospodarske prostore združevati^ hlevu radi pridružijo še skedenj, Ustnik, svinjake s svinjsko kuhinjo in kolnico (prostor za vozove). Tako imamo danes v vasi 6 kmetov, ki so postavili novejše gospodarske prostore pod skupno streho. Tako gospodarsko poslopje je ideal vsakega kmeta, toda le redki so se z dobrim gospodarjenjem povzpeli do tega. Leseni, samostojno postavlieni svinjaki ob strani dvorišča, (si. 12) največkrat bliže hiši kot hlev, so v Drašičih še zelo pogosti. Vidimo jih take. kakršni so bili v času, ko se je svinjska krma še dosledno pripravljala v veži hiše. Svinje redijo še danes pri vsaki hiši, omenjene samostojno po- stavljene lesene svinjake na dvorišču ima še dobra polovica hiš. Le kmet- je, katerih svinjaki so zaradi slabega stanja zahtevali obnove, so jih po drugi vojni začeli pridruževati hlevom, bodisi z dograditvijo, če je hlev ostal nepredelan (takih primerov je nekaj manj kot četrtina), ali pa so svinjaki združeni s hlevom, če je bil hlev predelan ali na novo postavljen. Tudi teh primerov je približno četrtina. Gospodarji, ki so za svinjake pri- dobili nov prostor, so te navadno združili še s svinjsko kuhinjo. S k e d n j i za mlatev izgubljajo pomen; samostojno postavljenim le- senim skednjem, ki danes še stojijo (14 primerov), je usojen propad, zakaj V vasi je še pet lesenih hlevov; vsi so last malih kmetov. 22 Domovi v Drašičlli kmetje si postavljajo manjši zidan skedenj le še v sklopu drugih gospo- darskih prostorov. Novi prostor, ki je obdržal le še staro ime pod (tudi skedenj), rabi danes za pripravo živinske krme in za shranjevanje raz- nih gospodarskih naprav, ne za mlatev. Hkrati s podi bodo propadle tudi dere za sušenje žita, ki so bile navadno nad prvim odprtim delom skednja (si. 13). Strojna mlatev od leta 1952, ko je vas dobila elektriko, je pomen skednjev bistveno zmanjšala. Kozolcev za sušenje sena in žita v Drašičih do začetka našega sto- letja nisojKiznali. Prvi kozolec toplar je bil ob koncu 19. stol. prenesen v vas iz ravninske vasi pri Metliki, nato so si ga postavili še trije ali štirje gospodarsko trdnejši kmetje in ga združili s skednjem. Uvajanje kozolcev pa je šlo tudi v obrnjeni smeri: starim skednjem so ob strani dodali 1—2 okni kozolca (si. 13). Omenim naj še zidanic e za shranjevanje vina, ki so že v 2. pol. 19. stol. začele intenzivno izpodrivati starejše lesene hise (si. 14) ter kaščo., ki v vasi sploh nikjer več ne stoji samostajno. Za kaščo kot sa- mostojno postavljeno leseno zgradbo moremo ugotoviti, da jo je imelo v vasi do prve vojne le 8 večjih kmetov, medtem ko je imel po eno ali celo več zidanic do druge vojne skoraj vsak srednji in večji kmet. Zidanice so stare lesene hise zelo uspešno zamenjale, saj so kmetje v zidani stavbi lahko pustili vino vse leto, medtem ko so ga morali nekoč iz starih lesenih hisov pred poletjem zvoziti domov v klet pod hišo. Veliko zidanic je bilo uni- čenh v minuli vojni; danes jih stoji le še 15. Hisov je 15. Hisi bodo prej ali slej povsem izginili, zidanica pa dobiva še dodatno vlogo: postaja prostor za prehodno bivanje domačih, zlasti ob delih v vinogradih in pri pogostitvi gostov. Lepa zidanica s takih prostorom je gospodarju ponos (si. 15). Danes imajo take zidanice štirje kmetje. Ce pogledamo franciscejski kataster, vidimo, da je bilo tedaj — glede na gospodarska poslopja — od 45 hiš 7 hiš združenih s hlevom v spodnjih prostorih, 35 gospodarstev s samostojno postavljenim lesenim hlevom in 3 bajtarji brez hleva. Skedenj je imelo le 9 gospodarstev, lesenih vinskih hisov pa je imela vas kar 52. Te navedbe nam potrjujejo, da so stara lese- na gospodarska poslopja dosegla vrh svojega razvoja sredi 19. stol., po tem času pa so zečela propadati. Zidane hiše in za njimi opečne strehe, ki so bile pred ognjem dosti varnejše kot lesene, so veliko bolj omogočale varno shranjevanje poglavitnih živil in bolse obleke ter se je s tem potreba po kaščah bistveno zmanjšala. Podi, ki so bili s svojo zahtevnejšo konstruk- cijo dosegljivi le gospodarsko trdnejšim kmetom, so po številu dosegli vi- šek v času, ko so si Drašičani začeli nekoliko pomagati z zaslužkom v tujini (konec 19. in začetek 20. stol.), saj je nekako v tem času vas premo- gla 10 podov več kot danes. Po stanju, v kakršnem so danes ohranjeni sta- ri leseni podi, lahko ugotovimo, da so obsojeni na propad. Isto velja za sa- mostojno postavljene lesene svinjake. Združevanje čimveč gospodarskih prostorov pod skupno streho ima tolikšne prednosti, da lahko pričakujemo nadaljnji razvoj samo v tej smeri. 23 Fanči Sarf GLAVNE GRABENE IN KONSTRUKCIJSKE ZNAČILNOSTI V Drašiče so že od nekdaj prihajali tesarji iz ravninskih belokranj- skih vasi iz okolice Metlike (P o 1 j c i) ali Gradčani (iz Gradca). Po drugi vojni delajo ostrešja tesarji iz Metlike. Podobno velja za metliške zidarje, ki so potem, ko po prvi vojni tuji zidarji niso niso več prihajali v te kraje največ prevzemali gradbena dela v Drašičih. Zidava spodnjega kletnega dela drašičkih hiš in zidanih hlevov ter starejših zidanih hiš glede gradiva ni povzročala posebnih težav, saj je kamna v vasi in okoli nje v izobilju. Najboljši je trd kamen. Do konca prve svetovne vojne, tu in tam pa tudi še potem, so zidali brez apna in cementa. Surovo obdelan kamen so vezali z malto — mortom —, na- rejenim iz blata in žitnih plev. Za lesene stavbe so rabili največ hrastov in kostanjev les, ki so ga po starem prežagali po dolžini le na polovico in tako dobili polbruna, imenovana holcpanti. Stavb iz takih polbrun v vasi ni več. Danes še stoječe lesene stavbe so narejene iz tesanih brun, starejše vezane v vogalih v križ, mlajše, postavljene v 19. stol., pa imajo stenska bruna vložena v izžlebljen pokončni vogelni steber. Med stenska bruna so pri hišah in hlevih vlagali mah, bruna pa povezovali s kostanjevimi klini, m o z n i k i. Te stavbe pa tudi stari leseni podi imajo ostrešje (c i m p e r) delano na starejši način na škarnice, medtem ko so hkrati z zidanimi stavbami začeli že v drugi polovici 19. stol. uvajati novejša ostrešja, imenovana cimper na glajte. Staro, dokaj preprosto izdelano ostrešje na škarnice je bilo prilagoje- no slamnatim streham, ki so zahtevale gosto položene močne letve; te so si delile nalogo kasnejšega nosilnega strešnega trama g 1 a j t a. Slamnate stre- he so do konca prve vojne s prav redkimi izjemami pokrivale vse stavbe v vasi. Danes je v vasi še 31 slamnatih streh (7 na hišah, 7 na hlevih, 14 na podih, 1 na svinjaku in 2 na hisih). Navedeno število slamnatih streh je razmeroma veliko, saj so v vaseh v drugih slovenskih območjih slamnate strehe marsikje le še izjemne. Za strehe so Drašičani rabili največ pšenično slamo (po r e b r i h , to je po'sredi strehe), le za kap in šop (spodnji rob in vrh) so devali rže- no slamo. Vrh so nato še obložili s pezdirjem in obtožili s kamni ali prek- lami. Krovci, ki so opravljali to delo, so prihajali iz okoliških vasi. Ce bi ugotavljali, pri katerih gospodarstvih in zakaj so se slamnate strehe do danes ohranile, bi dobili odgovore, ki jih že poznamo. Vse hišne slamnate strehe so na nepredelanih dvo- ali troceličnih hišah in prav tako so slamnate strehe na gospodarskih poslopjih znamenje, da hiša iz raznih individualnih vzrokov še ni mogla slediti razvoju gospodarsko močnejših naprednejših hiš. Za gradbene načine ne moremo reči, da so specifični samo za Drašiče. Lokar nam kaže enako leseno gradnjo in enaka ostrešja za povsem drug del Bele krajine. Gradnja zidanih stavb danes se ne razlikuje od gradnje kjerkoli drugje na Slovenskem. 24 Domovi v Drašičih GOSPODARSKE .DRUŽBENE IN DRUGE OKOLIŠČINE, V KATERIH SO DRAŠICKI DOMOVI NASTAJALI IN SE RAZVIJALI Opisano stanje drašičkih domov, posebno še to, da je njih razvoj po- časnejši in manj izrazit kot razvoj domov na ostalem slovenskem ozemlju, ima svoje vzroke, ki jih podajamo le v okvirnih obrisih. Razkosanost in zmanjševanje posestev zaradi delitve zemlje med več dedičev smo že omenili. Za sredo 19. stol., to je za čas, ko so Drašičani si. lOa. Rajkočeva đvocelič- na hiša Marija Guštin, Dra- šiči 10. Ob hiši novo gospodarsko poslopje SI. lOb. Tloris zgornje hiše z vrisano notranjo opremo: v veži omara, polica za vodo in ognjišče, v »hiši« za vrati peč, postelja, visoka In niz- ka omara ter miza s klopmi 2.5 Fanči Sarf najhuje občutili, da njim odmerjena zemlja ne more več preživljati bistve- no naraslega števila ljudi v vasi, moremo reči, da so Drašičani zašli v rev- ščino, katere posledice so očitne še danes. Izključna odvisnost od zemlje in svojih pridelkov jih je prisilila k najbolj skrajnjemu varčevanju, saj je na 1 km^ obdelane zemlje (sem prištevamo njive, travnike, vrtove in vinograde) prišlo okoli 175 Ijudi.^" Edini dohodek, ki ga je drašički kmet imel, je bil izkupiček za vino, ta pa ni zadostoval niti za nujne izdatke (davek, obutev, dodatki za obleko, sladkor, sol, olje). Mnogi so bili prisi- ljeni, da so se zatekli prav k prodaji vinogradov, zakaj edino za to so se oglašali kupci (Poljci iz okolice Podzemlja in Gradca, Metličani in Hrvatje). Ti so pokupili velik del vinogradov, ležečih v katastrski obč. Drašiči, in je tako ostalo Drašičanom od skupno 121 ha vinogradov v tej k. o. le 24 ha (njiv in travnikov imajo Drašičani približno polovico od vseh v k. o.). Iz tega stanja so Drašičani iskali rešitev v odhodu v Ameriko. V nekaj desetletij (od leta 1870 do 1910) je odšlo v Ameriko 117 gospodar- jev in njihovih odraslih otrok iz Drašičev, od katerih jih je 62 ostalo tam. Ta rešitev v okoliščinah, kakršne so ostale doma (dolgovi, propadajoče hiše in gospodarska poslopja), ni bistveno odpomogla slabo stoječemu go- spodarstvu Drašičanov, še posebno ne, ker se je leta 1887 pokazala trtna uš in do leta 1893 uničila skoraj vse drašičke vinograde.^" Izseljenci, ki so bili vezani na domače posestvo, so se vračali in s prihranki sicer deloma obnovili svoja poslopja, predvsem gospodarske zgradbe, vendar spet le do najosnovnejše stopnje; presežek, ki pa je bil prav redkokje, so določili za dokup zemlje, ki je je vsem primanjkovalo. V času med svetovnima vojnama so Drašičani iskali zaslužka v glav- nem po Sloveniji in bližnjih hrvaških mestih, vendar se ti razseljenci (22 moških in 55 žensk) povečini niso več vračali za stalno domov in njihov zaslužek ni vplival na izboljšanje razmer doma. Vaščani so še v tem času živeli skrajnje slabo, ne da bi bili intenzivneje iskali kakršenkoli dodaten vir zaslužka doma. Prav zanimivo je, da se v Drašičih ni razvila nobena domača obrt, da se niso — razen ene, dveh izjem — lotili prekupčevanja in trgovanja z vinom, ali se oprijeli kakih obrtniških del (n. pr. zidarstva, tesarstva, krovstva). Te ugotovitve kažejo neko pasivnost, ki pa je verjet- no prav tako posledica izredno slabega življenja (slabe hranjenosti, bolez- ni, zlasti jetike, in v ne malo primerih alkoholizma, kateremu so se vda- jali v obupu). Neaktivnost pa je bila nedvomno tudi posledica splošne po- dedovane zaostalosti, v kateri so Drašičani vseskozi živeli. Leta gospodar- ske krize med svotovnima vojnama so očitno opazna tudi ob evidentira- nju stanja drašičkih hiš in drugih poslopij, saj prav v tem času ne vidimo v vasi skoraj nobenih sprememb. -» M. Suklje navaja za primerjavo nekaj analognih številk iz nekaterih dru- gih slovenskih okrajev. V črnomeljskem okraju je pred drugo vojno na 1 km- obdelane zemlje prišlo 85 prebivalcev, v gomjegrajskem 63, v dolnjelendavskem in brežiškem Okraju, kjer je zemlja zelo rodovitna, je 1 km^ obdelane zemije pre- življal 137 ljudi. Kronika drašičke šole. 26 Domovi v Drašičih Sele spremenjene razmere po drugi svetovni vojni so Drašičanom omo- gočile, da so si domove vsaj delno izboljšali. Prve spremembe — preure- ditev črnih vež v sodobnejše kuhinje s štedilnikom — so izvršene skoraj do kraja. Za nadaljnji razvoj hiš si bodo morali Drašičani poiskati bolj in- dividualnih rešitev. Pogoje za to jim določajo predvsem naslednje spre- membe: (1^ Doraščajoči in dorasli otroci so si poiskali zaslužka v mestih; število vaščanov, ki jih preživlja zemlja, se je bistveno zmanjšalo. 2. Po- samezni gospodarji ali sinovi so odšli na sezonsko delo v Nemčijo in s pri- hranki okrepili gospodarstvo doma. 3. Cena vinu se je v primeri s cenami potrošnih predmetov pred vojno nekoliko vzdignila, poleg tega pa se je zaradi uporabe umetnih gnojil in boljšega obdelovanja povečal pridelek. Isto velja za druge kulture, ki so omogočile tudi povečano živinorejo. 4. Otroci, ki so ostali doma, pa tudi gospodarji manjših posestev ali kajž, so se zaposlili v Metliki ter po delu v tovarnah delajo še na domači zemlji. Poleg tega zaposleni otroci skrbe za nakup industrijskih živil za vso družino in svojo oskrbo. Življenjska raven se je na .splošno vzdignila; zla- sti opazna je pri ^çrehrani, obljeJg., in notr4Jlji.Jhišni.opremi, še bolj pa pri gospodarskem ,^jvv^ntarm. Stanovanjskih in gospodarskih stavb iz tega dodatnega zaslužka doslej še niso vidneje spreminjali. Za to je potrebno nekoliko več časa; zaslužek v Metliki traja komaj slabo desetletje, pri mnogih pa šele nekaj let. Od mlajše generacije, ki je odšla iz vasi za zaslužkom v mesta, si dra- šički domovi nimajo dosti obetati; po večini si mladi ljudje ustvarijo dru- žine in domove zunaj domače vasi. Njihov odhod lahko po eni strani oce- nimo kot ugodnost, ker si sami služijo kruh, po drugi strani pa zaradi za- poslitve v industriji občutno manjka delovna sila doma. Zaposlitev v tu- jini, največ v Nemčiji, je koristila predvsem tistim drašičkim domovom, kjer se je zaposlil gospodar. Takih primerov je bilo v vasi 6; vsi, razen enega, ki si je s pomočjo obnovitvene zadruge v Metliki sezidal po drugi vojni novo hišo in torej ni imel tolikšne potrebe po izboljšavah, so si s pri- hranki popravili hiše ali gospodarska poslopja.^' Ta način iskanja možnosti za zboljšanje življenjske ravni je bil prav gotovo še najuspešnejši, privo- ščiti pa so si ga mogli žal le redki, ki so imeli doma vsaj za silo zadostno delovno silo. Nekoliko okrepljena živinoreja in zlasti v zadnjih letih iz- boljšano vinogradništvo doslej še nista omogočila, da bi si Drašičani lahko popravljali domove. Potrebno bo vsaj še eno desetletje, da se bo sila, ki jo danes vlagajo pretežno v gospodarstvo, obrestovala in šla v korist poslo- " Ce pogledamo izboljšave, ki so jih izvedli omenjeni gospodarji pri svojih domovih pretežno s prihranki od dela v tujini, vidimo, da so le-te odvisne od stopnje razvoja, do katerega so se njihovi domovi povzpeli že pred tem. Tako so npr. pri Klopčarjevih (Franc Stariha, št. 46) prezidali kuhinjo in s tem prido- bili nove prostore za shrambo, kopalnico in stranišče. Pri Nemaničevih (št. 40) so hišo zunaj na novo ometali in napravili vodovod. Hišo je na zunaj obnovil tudi Mohorčič (št. 4), medtem ko je Kraševec (št. 6), ki ima novo hišo po drugi vojni, nabavil nekaj strojev. Zabčič (št. 25) si je postavil nov hlev in dokupil nekaj zemlje, čeprav stanuje z družino v leseni dvocelični hiši. Obermanovi (št. 22) — na delu v Nemčiji sta gospodar in zet — gradijo novo že omenjeno hišo na starih temeljih. 27 Fanči Sarf pij. Podobno velja za zaslužek v industriji, ki rabi za dodatek k življenju na domači zemlji. IZKORIŠČANJE PROSTOROV V HiSl Tudi to poglavje bo potrdilo, da so Drašiči v pogledu razvoja stano- vanjske kulture zaostala vas, zaostala celo v belokranjskem merilu in še bolj v splošno slovenskem. Predvsem mislim tu na prenos dnevnega bi- valnega prostora iz nekdanje kmečke hiše s pečjo v kuhinjo s štedilni- kom. Koliko je ta prenos res naprednejši in ustreznejši glede na zdrav- stvene in higienske razmere, je vprašanje, dejstvo pa je, da je v večini slovenskih pokrajin ta zamenjava skoraj do kraja izvedena, v Drašič.h pa komaj dobro na začetku. Ta zaostanek utegne imeti za posledico preskok razvojne faze, v kateri je kuhinja glavni bivalni prostor družine, saj ima- ta obe najnovejši hiši v Drašičih poleg sodobne kuhinje še dnevno sobo. Res je v Plutovi novi hiši ta soba nesrečno postavljena in kar prevelika kuhinja z jedilnim kotom sili družino, da se zadržuje v njej, toda dnevna soba — za zdaj še »za goste« — je v hiši. Pri Obermanovih kaže, da bo dnevna soba imela vlogo nekdanje kmečke hiše, in pričakovati je, da bodo tem zgledom sledile nadaljnje predelane ali na novo postavljene hiše. Na splošno lahko v tem pogledu zasledimo v Drašičih tri ali celo štiri prehodne oblike. Ohranjene dvocelične hiše v vasi, med njimi tudi kmečke, kot npr. že omenjena hiša Marije Guštin, št. 10, so nam najboljši dokaz, da so imele družine v 18. in deloma še v 19. stol. po večini le dva prosto- ra: vežo z ognjiščem in hišo. Ker so v teh hišah vsi družinski člani (razen doraščajočih dečkov in fantov, ki so spali na senu) spali v hiši, je bilo kljub minimalnemu pohištvu v tem prostoru tesno. Vlogo bivalne- ga prostora je imela pozimi veža, v tej so opravljali številna opravila, ki so zahtevala zadrževanje v tem prostoru; tu so imeli potrebno manjše gospodarsko orodje, tu je bil, bodisi v peči, bodisi na ognjišču pred pečjo, živ ogenj. Tu je bilo glede na to, da so kuhali in pripravljali hrano za ljudi in krmo za svinje, kuhali žganje ali prali perilo, tudi v zimskem času dovolj toplo, da so ob večerih posedali in se zlasti ob nedeljah tudi zbirali pri sosedih, če so se hoteli kaj pogovoriti. V poletnem času jim je dnevni prostor nadomeščalo dvorišče, posebno prostor ob zidu pred stopni- cami, ki so vodile na hodnik in k vhodu v hišo. Tudi razna opravila, kot npr. popravljanje orodja in vsa dela ob pospravljanju poljskih pridelkov, so opravljali na dvorišču, tako da je bila veža poleti le za gospodinjo. Cas, ko hiša še ni imela vloge dnevnega prostora, živi bolj v ustnem izročilu kot v doživetju Drašičanov. Le-ti so, tudi če vprašamo starejše, preživlja- li svoj prosti čas in družinsko življenje v prednji (tudi stari) hiši; to je bilo omogočeno, ko so hiše dobile še tretji prostor — zadnjo ali 28 Ime »stara hiša« dn »nova hiša« izvira nedvomno od hiš, ki so kasneje pridobile tretji prostor »novo hišo«. Domači imeni za ta dva prostora pa sta se prenesli tudi v hiše, ki so imele obe »hiši« zgrajeni istočasno 28 Domovi v Drašlčiii novo hišo.^* Navedena dela (kuhanje, pranje, priprava hrane za svinje, kuhanje žganja itd.) so sicer opravljali v veži še potem, ko se je družinsko življenje v celoti preneslo v prednjo hišo. Ta je poleg tega rabila še za spanje doraščajočim otrokom, starim staršem, teti ali stricu. Tu se je dru- žina zbirala ob jedi, tu so pozimi opravljali nekatera dela kot predenje, luščenje koruze in fižola, trganje perja in popravljanje manjšega gospo- darskega orodja. Tudi zakol prašiča (razen prvih posegov) so opravljali v hiši; to je ostalo v navadi do danes. Prednja hiša je bila dalje zbirališče najetih delavcev ob jedi, pa tudi zbirališče sosedov ob nedeljah. Posebno praznično družinsko ozračje je bilo v božičnih dneh, ko se je vsa družina obvezno zbirala v hiši. Največ so se zadrževali na peči ali ob njej. Po- leti so zaradi dela na polju in v vinogradih v hiši samo kosili in večer- jali, le otroci in onemogli stari starši so se zadrževali tu. Tako je bilo v Drašičih v vsaki hiši prav do zadnjih povojnih let. Reči moramo, da je kmečka hiša s krušno pečjo v kotu za vrati in z veliko javorove mizo in klopmi v nasprotnem kotu dosegla najvišjo stopnjo funkcionalnosti in da je še tako moderna kuhinja z jedilnim kotom nikoli ne bo mogla prese- či. Doba, ko se je družina zbirala v hiši in tu preživljala svoj prosti čas, tudi Drašičanom ostaja v tistem spominu, ki zajema bistvo družinskega življenja. Res so k temu pripomogle še druge okoliščine, predvsem zbra- nost vseh družinskih članov in zaposlitev samo v okviru doma, nedvomno pa je bil prostor tisti, ki je dajal vse možnosti za globlje doživljanje dru- žinskega življenja. S pridobitvijo kuhinje s štedilnikom se je družinsko življenje ponekod preneslo iz prednje hiše v novo kuhinjo. Ker pa so drašičke hiše dolge in ozMke (povprečno 13 X 5 m), je predelitev veže v dva prostora, od kate- rih je prvi izrazito prehoden, dajala za kuhinjo le majhen prostor, ki mar- sikje zadošča komaj za štedilnik in manjšo gospodinjsko mizo. Prvi del — veža — zavzema glede na vhodna vrata v obe hiši še vedno vsaj polo- vico prostora. Dosledno je kuhinja prevzela funkcijo bivalnega prostora v hišah, sezidali po 1. 1933, dalje v hišah, kjer so ob prezidavi spremenili tloris, ter v redkih hišah, ki so nekoliko širše. Vseh teh skupaj je v vasi komaj 21. V ostalih hišah je glavni družinski prostor še danes prednja hiša, bodisi zato, ker je nova kuhinja premajhna, ali pa je sploh še nimajo. Toda tudi pri hišah, v katerih se družina mudi v kuhinji, se oprema pred- nje hiše ni spremenila in je še vsak čas mogoče, da npr. najeti delavci ali domači po potrebi jedo v hiši. Le štiri najnovejše hiše imajo sobe na- menjene samo za spanje. Zadnja ali nova hiša je tu boljši prostor kot drugod na Slo- venskem.2' V njem spijo gospodar, gospodinja in kateri od najmanjših otrok. Ta prostor je opremljen z novejšim, boljšim pohištvom, ima vzor- často poslikane stene in zavese na oknih. Zato pripravijo imenitnejše go- stije, posebno če imajo goste, v tem prostoru. Porod in krstno slavje kakor tudi mrliški oder, če je pri hiši smrt, je vselej v zadnji hiši. Ker je ta pro- 2* Lokar, n. d. str. 10 pravi, da »zadnja hiša« ni namenjena za stanovanje, in jo opisuje kot manj pomemben prostor. 29 Fanči Sarf stor navadno hladnejši kot prednja hiša, imajo marsikje boljše nedeljsko kosilo, zlasti na praznik sv. Petra in Pavla, ko je vaško proščenje, v zadnji hiši. Ce je v hiši poročna gostija, izpraznijo navadno vse prostore razen kuhinje in jih opremijo z izposojenimi mizami, klopmi in stoli. Poročne gostije so v Drašičih še danes zelo bogate.^" Vidimo torej, da drašička hiša nima obsežnejših možnosti, da bi vlogo posameznih prostorov spreminjala, posebno pa nima možnosti, da bi ku- hinja nadomestila hišo, saj so današnje kuhinje, razen pri novejših hi- šah, veliko pretesne, da bi številnejše družine mogle stalno bivati v njih. Veliko potrebo čutijo drašičke gospodinje po shrambi, zakaj nove kuhinje so poleg tega, da so tesne, tudi pretople, da bi lahko hranili v njih živila, npr. mleko, kruh, moko i. pod. Zato je shramba, kjer jo imajo, skrajnje izkoriščena za vsa živila in tudi za večjo gospodinjsko posodo. Hiš, ki imajo jedilne shrambe, pa je v vasi le 13. STANOVANJSKE RAZMERE GLEDE NA HIGIENSKO RAVEN V zvezi z domom več prvin odloča o možnostih za boljše ali slabše higienske razmere. To so predvsem voda, kopalnice, stranišča in greznice ter ležišča. Ob popolnejšem orisu hiše kot stanovanja ne moremo mimo njih. Preskrba z vodo je bila, dokler niso imeli vodnjakov, vezana na 6 manjših studencev, ki so od vasi oddaljeni 5 do 20 minut. Do začetka 20. stol. so bili v vasi trije ali štirje vodnjaki, ki pa so zadrževali kapnico le ob zadostnem dežju. Kamniten teren ali obzidava vodnjakov s kamni sta zbrano vodo slabo zadrževala. Leta 1908 je bil v vasi sezidan prvi be- tonirali vodnjak,^' ki je oskrboval z vodo lastnika in nekaj sosedov. Do začetka minule vojne je približno polovica hiš v vasi imela svoje štirne. Prve vodnjake so imeli gospodarsko močnejši kmetje, od bajtarjev in ma- lih kmetov le redki. Souporaba vodnjaka je bila zlasti med sosedi splošno v navadi in je delno še zdaj. Danes je v vasi le 8 naseljenih hiš, ki nimajo svojega vodnjaka. To so hiše, ki se iz nekdanje bajtarske razvijajo v poldelavsko hišo ali pa bodisi kmečke, bodisi bajtarske, v katerih stanujejo stari brez družin. Le-ti ho- dijo po vodo k sosedom ali na studenec. Po minuli vojni so začeli najna- prednejši napeljevati hišne vodovode na črpalke. Tako ima danes v vasi 10 hiš tekočo vodo v kuhinji, ena pa tudi v stranišču in kopalnici. Kapni- Na zadnjem ženitovanju 1966, ko sta se poročila brata Nemanič, Draši- či 40, je bilo okoli 100 gostov. ^' Napraviti isi ga je idal oče Jožeta Bajuka, Drašiči 17, za njim pa še neka- teri trdnejši kmetje. V tem času se je namreč priženil v sosednjo vas Vidošiči neki »Kranjc«, doma z Dolenjskega. Ta je zidal vodnjake pa tudi nove kamnite hleve namesto starih lesenih. 30 Domovi v Drašičih ca, napeljana v vodnjak z ene ali več streh, je povsod precejena skozi pesek. Kopalnico, ki je že v rabi, ima v Drašičih ena hiša (Plutova), < medtem ko imajo še 3 gospodarji v prizidkih pripravljen prostor zanjo. Starejšemu rodu se kopalnica ne zdi potrebna, mlajši pa bi jo skoraj povsod želeli imeti. Stranišča so največkrat ob zunanjem vogalu hiše, do katerega vodi hodnik. Približno dobra polovica teh v vasi je lesenih, druga so zida- na. Skoraj vsa imajo betonirane greznice. 12 hiš ima stranišče poleg hleva ali svinjaka; so lesena, po večini brez greznic. 6 hiš ima stranišče znotraj hiše (dva imata angleško), ena je brez stranišča.^^ Natančnejša analiza vseh podatkov o vodnjakih, kopalnicah in strani- ščih bi pokazala, da je bila višja ali nižja raven v tem pogledu močno od- visna od posestnih razmer v preteklosti in dodatnega zaslužka po drugi svetovni vojni, da pa to dvoje le ni bil edini pogoj zanjo. Pri posamezni- kih lahko ugotovimo močno osebno prizadevanje za dosego določene do- brine ali pa tudi odklanjanje iz neke ravnodušnosti ali celo malomarnosti. Za čas pred drugo svetovno vojno lahko ugotovimo, da sta imela vodnjak dva od bajtarjev, medtem ko je bil en kmet z nad 10 ha zemlje brez njega. Danes je npr. edina hiša v vasi brez stranišča last večjega kmeta. Na splošno pa se število vodnjakov le giblje vzporedno z velikostjo posestva, saj sta od 11 bajtarjev (do 2 ha zemlje) imela vodnjak le 2, pri 26 malih kmetih (2—5 ha) je bilo 12 vodnjakov, od 16 večjih kmetij (5—10 ha) je bilo takih, ki so imele vodnjak, prav tako 12, in od 4 kmetov z nad 10 ha zemlje so imeli vodnjak 3.^* Notranja oprema. Ce gledamo hišo kod bivalni prostor in jo hočemo tudi s tega vidika čimbolj spoznati, je stanovanjska oprema bistve- no dopolnilo prostoru, stanovalcem pa eno do pomagal za bolj ali manj udobno življenje. Na prvem mestu so tu ležišča, ki jih danes občutimo kot temeljni pogoj osebnega udobja. V Drašičih je bilo to vprašanje prav do nedavnega tako zelo nujno, da bi na podlagi statističnih in drugih ugotovi- tev mogli govoriti o usodnih posledicah. Tu mislim predvsem na jetiko, ki ^- Kmečka hiša z nad 10 ha zemlje in 4 družinskimi člani (Ivančič, št. 3). Za stranišče jim deloma rabi prazen hlev ali pa gredo k sosedu. 53 Poraba mila ne sodi povsem k opisovanju domov, v zvezi z vodo pa utegne biti zanimiv še podatek o porabi mila, ki niam lahko higiensko raven vasi še bolje osvetli. Letna poraba mila je bila ipred idrugo vojno v Drašičih tako majhna, da ni dosegla niti količine mila, porabljenega v Šentjurju pod Kumom, ki jo navaja Moderndorfer (Slovenska vas na Dolenjskem, str. 87, Ljubljana 1938). Tu je bila poprečna poraba mila 1,70 kg letno na osebo, v Drašičih pa 1,25 kilograma. (Poprečna poraba mila je bila tedaj v Sloveniji 5,5 kg na leto na osebo, v Franciji 7 kg, v Nemčiji 10 kg). — Danes je to stanje v Drašičih nepri- merno drugačno. Porabijo približno 4,5 kg mila na leto na osebo. V nekaj več kot polovici hiš v vasi rabijo za umivanje toaletno milo, medtem ko v dobri tret- jini hiš še danes rabijo pretežno milo, ki ga sami skuliajo. (Podatke za čas pred vojno povzemam po M. Sukljetu). 31 Fanči Sarf se je vse do minule vojne selila od hiše do hiše in zahtevala neverjetno dosti žrtev.''* Pred drugo svetovno vojno, ko je v vasi stalno živelo 313 ljudi, so imeli vsi skupaj 158 postelj (v 117 sobah); poprečno sta torej spala po 2 v eni postelji. Ustno izročilo ve povedati, da so bile v preteklosti razmere v tem pogledu še slabše. Mnogi kmečki fantje danes še živeče starejše ge- neracije so prvič spali v postelji po poroki, pa še tedaj vedno skupaj z ženo. Spanje v hlevih pozimi in na senu poleti je bilo zanje do poroke splošno v navadi. Danes se je to stanje bistveno izboljšalo, ne moremo pa reči, da je povsem zadovoljivo. Statistični podatki za leto 1967 so nasled- nji: 252 ljudi — 194 postelj v 118 sobah.'" Bilo pa bi napak, če bi številčne podatke povsem sorazmerno dilili med hiše ali družine. Več hiš ima po enega ali po dva stanovalca in prav toliko postelj, več večjih družin pa še vedno nima zadosti postelj. Po eno odvečno ležišče imajo 4 hiše v vasi. Pričakovali bi, da so bili premožnejši domovi v preteklosti s poste- ljami bolje oskrbljeni od revnejših, pa nam statistika kaže, da je pred dru- go svetovno vojno pri bajtarjih (do 2 ha zemlje) prišlo na eno posteljo 1,5 oseb, pri malih kmetih (2 do 5 ha) 2,4 osebe, pri srednjih kmetih 2 osebi, pri največjih posestnikih pa 1,8 oseb. Statistika ljudi in postelj kaže da- nes, da pride povprečno na eno posteljo 1,25 oseb; izboljšano stanje ne gre toliko na račun novih postelj kot na račun zmanjšanega števila va- ščanov. Danes, ko velikosti posestva ne moremo več jemati za edino merilo premoženjskih hišnih razmer, je oskrba s posteljami še toliko bolj stvar individualnega osebnega prizadevanja in gledanja na življenjske potrebe. V vasi je nekaj trdnih kmetij, ki bi ob drugačnem gospodarjenju lahko iz- boljšali stanovanjske razmere, pa tega ne storijo; je dalje nekaj bivših bajtarskih ali revnejših kmečkih hiš, ki so danes na poti preoblikovanja v poldelavske hiše in jim še ni uspelo doseči višjo stanovanjsko raven; je pa tudi nekaj takih, ki sploh nimajo možnosti za to. To so predvsem manj- ši in srednji kmetje z večjimi družinami, v katerih še ni nikogar, ki bi se lahko zaposlil zunaj kmetije. Tako je v vasi danes le 24 hiš, ki imajo toli- ko postelj kot družinskih članov. V vsakem pogledu pa izročilo najbolj pojasnjuje in opravičuje današnje stanje.'" '* Zadnji primer, ugotovljen spomladi 1967, dokaj zgovorno pričuje o po- sledicah nizke stanovanjske ravni. V hiši, ki sem jo kot zgled nepredelane le- sene dvocelične kmečke hiše že omenjala (Marija Guštin, Drašiči 10), so v zad- njem času zboleli za jetiko vsi trije družinski člani. Gospodar, ki je leta 1966 odšel že bolan na delo v Nemčijo, da bi si prislužil sredstva za obnovo hiše, je tam od jetike umrl, žena in devetletni sin pa sta kmalu po moževi smrti odšla v bolnišnico z enako diagnozo .Opremo stanovanja njihove hiše kaže tloris si. 10 b. Poprečna prostornina prostora za spanje je okoli 32 m^, v najrevnejših hišah okoli 28 m', v največjih 56 m'. Ce vzamemo kot minimalno predpisano prostornino 20 m' za odraslo osebo in 10 m^ za otroka, vidimo, da Drašičani še danes nimajo niti 3/4 predpisane prostornine za spanje. 75-letni Ivan Kostelec, tixinejsi in naprednejši kmet, spi z ženo v skupni postelji, čeprav je v hiši prazna odvečna postelja. 32 Domovi v Drašičih Prve bogatejše neveste so imele v bali po dve postelji šele po letu 1935, revnejše pa komaj po drugi svetovni vojni. Skupaj z dvema novima posteljama se je spremenila tudi oprema postelj. Le-ta je obstajala do- tlej iz plevnice, v kateri je bilo koruzno perje in v boljših hišah še iz t u h n e (pernice), pokrite nato z dvema plahtama (rjuhi iz do- rnačega platna) in prešito odejo. Dve postelji v bali sta po novem imeli fedrmodroc (spodnjo in vrhnjo zimnico). Ce so Drašičani kupovali "nove postelje za otroke, so te še po drugi vojni opremljali po starem. V zadnjem desetletju te nadomeščajo kupljeni divani, ki v vasi niso redki. Za nevesto, ki pride k hiši, je še danes obvezno, da pripelje s seboj novo kuhinjsko in sobno opremo. To je domala povsod še danes edina prilika, ko novejša oprema zamenja v hiši staro. Danes je ta oprema povsem so- dobna: dve postelji, 2 posteljni omarici, 2 visoki omari za obleko, sobna mizica in stoječe ogledalo, za kuhinjo pa trodelna kuhinjska omara, miza in stoli. Poleg tega spada k bali še posoda in posteljnina. Visoke omare za shranjevanje obleke so zamenjale k o f a n c e (mi- zarske skrinje z ravnim pokrovom, ki so imele pri premožnejših nevestah vložke ali so bile poslikane) šele po letu 1900. Tudi te so vpeljavale ne- veste. Starejše od kofancev so škrinje (tesane skrinje s strešnim pokrovom), ki so nekako do srede 19. stol. rabile za shranjevanje obleke, danes pa so po podstrešjih ali v kleteh in rabijo za shranjevanje žita, fi- žola, semenja ali suhega sadja. Velike skrinje te vrste nadomeščajo kašče in stoje v kleti, če je ta dovolj suha, ali na podstrehi. Medtem ko so se te ali one skrinje še do danes precej ohranile, moramo ugotoviti za zibke, da so bile do druge vojne še splošno v rabi, danes pa jih nikjer več nimajo. Ker sprememba funkcije pri zibki ni bila mogoča, so jih povsod razbili. Nadomeščajo jih otroški vozički in posteljice z ograjo. Kot dodatek hišni opremi naj omenim radijske sprejemnike, od kate- rih jih je 5 prišlo v vas med letoma 1950 in 1955, 25 med letoma 1955 in 1960, 12 med letoma 1960 in 1965 ter 4 po letu 1965. 11 družin v vasi še nima radia. V dveh hišah imajo televizijski sprejemnik. Glede čistoče moramo reči, da je v danih razmerah danes na zado- voljni ravni. Razen v redkih hišah imajo v vseh prostorih red; postelje so postlane in pregrnjene s pregrinjali, navlake ni opaziti. Tla ribajo v ku- hinjah vsako soboto, v sobah pa po potrebi. Red vlada tudi zunaj hiš. SKLEP Usodna cepitev zemljiških posesti v preteklosti je Drašičane izučila, da že dolga desetletja deduje dom z vso zemljo le en dedič. Ta izplača brate in sestre v gotovini, ki pa navadno ni velika. Vendar tudi te v pretek- losti, še med svetovnima vojnama, mnogi mladi gospodarji niso zmogli. Za- 3 ~ Slovenslti etnograf 33 "Fanči Šarf radi takih in podobnih hišnih obveznosti (bala hčeram ali sestram, ki je v navadi še danes) so domala vse drašičke domačije zašle v dolgove. Danes stojijo drašički domovi na trdnejših temeljih kot kdaj v pre- teklosti. Dolgov, ki so skoraj stoletje težili življenje, danes ni več. Z no- vimi možnostmi, od katerih je zlasti pomembna večja gospodarska moč in zaposlitev mlajše delovne sile v industriji v Metliki, se drašičkim domo- vom obeta nov razvoj. Vendar vas po vsej verjetnosti svoje današnje po- dobe ne bo bistveno spreminjala, zakaj razdalja 6 km od Metlike je le tolikšna, da bodo v prvem času novih gradenj mladi Drašičani raje iskali lokacijo v bližnji okolici Metlike kot v domači vasi. Po nekaj desetletjih se utegne to stališče spremeniti. Danes je na vidiku celo opuščanje še ne- katerih hiš, v katerih danes živijo stari brez potomcev, medtem ko so 4 hi- še že opuščene. Tudi ta pojav lahko jemljemo za prehoden; vas ima lepo in ugodno lego, dovolj dobre komunikacije in predvsem lepe vinograde, ki bodo vedno bolj pritegovali domačine pa tudi okoličane. Oglašajo se prvi kupci, ki bi želeli stare hiše in zidanice spremeniti v poletne hišice. Ob tem čakajo krajevne urbaniste in arhitekte nove pomembne naloge. Hiše bodo prej ali slej začeli prezidavati zunaj dosedanjih okvirov. Drugih možnosti namreč nimajo. Z dodajanjem novih celic so si pomagali že nekateri hišni lastniki in reči moramo, da niso slabo rešili vprašanja. Prednja fasada ostaja pri tem nespremenjena, višina prav tako; novi pro- stori so ob zadnji fasadi skoraj neopazno dodani k starim. Ce se bo raz- voj nadaljeval v tej smeri, se ni bati, da bi se skazila današnja dokaj enot- na vaška podoba. Nerešena pa ostaja spremenjena funkcija hiše, ki po taki ali dru- gačni prezidavi ali dozidavi nikjer več ne^ostane kot dnevni prostor. Zara- di peke kruha ostane povsod v hiši krušna peč, ki zavzema edini kot brez oken. Namestitev sodobne spalnice v tem prostoru dela vtis neenot- nosti in neskladnosti prostora z njegovo funkcijo. Za namestitev ene ali dveh postelj in omar ob praznih stenah med okni pa je tega prostora za- res škoda, saj je njegova prvotna funkcija zahtevala, da je bil ta prostor glede na strani neba in pogled skozi okna najlepši. Zakaj bi torej še na- dalje ne ostajal kot dnevni prostor, pa četudi na nov način povezan s ku- hinjo? Tu bi kazalo Drašičanom pa tudi drugim vaščanom iskati novih možnosti, v vsakem primeru boljših od današnjih, ko jim nekdanja, tako funkcionalna kmečka hiša ostaja neizkoriščena, ali vsaj ni tako izkori- ščena, kot bi lahko bila. Vsi sodobnejši načrti za nove hiše imajo dnevni prostor, se pravi, vračajo se k starim kmečkim hišam, istočasno pa ga hiše, ki ta prostor že imajo opuščajo. V tem je nedvomno neka nelogika, morda premajhna skrb naših arhitektov, ki bi prav ob preurejanju starih kmečkih hiš lahko v marsičem pomagali našim podeželanom. Drašički, pa tudi drugi belokranjski domovi, ki imajo za seboj izredno trdo in hudo utesnjeno razvojno pot, bi bili take ali drugačne pomoči še posebno po- trebni. 34 Domovi v Drašičlh ZUSAMMENFASSUNG DIE HEIMSTÄTTEN IN DRASiCl MIT BESONDEREM AUGENMERK AUF DIE WOHNKULTUR Der Aufsatz befasst sich mit der Entwicklung der Heimstätten in Drašiči bei Metlika in Bela Krajina, stellt die heutige Wohnkultur dar und erläutert die Ursachen dieses Zustandes. Die Dorfbewohner trieben bis vor 10 Jahren vornehmlich Weinbau, teilwedse auch Viehzucht und Ackerbau. Die Zahl der Häuser stieg vom Jahre 1823 bis zum Jahre 1967 von 44 auf 64; die Einwohnerzahl betrug im Jahre 1817:284, im Jahre 1880:375; nach diesem Jahre begann sie zu fallen, so dass im Jahre 1967 das Dorf 252 Ein- wohner zählte. Parallel mit dem Ansteigen der Zahl der Heimstätten teilte man den Grundbesitz, welcher jedoch bereits bei der Anfertigung .der ersten Kata- stralmappen im Jahre 1823 so zerstückelt war, dass ein mittlerer Hof (etwa 7 ha) über 40 kleine Grundstücke mit 70 Parzellennummern zählte. Ein so zerstük- kelter Grund behindert beträchtlich die Arbeit und verringert den Ertrag. In der 2. Hälfte des 19. Jahrhunderts geriet das Dorf in eine grosse Armut, deren Folgen noch heute sichtbar sind. Die ausschliessliche Abhängigkeit vom Bodenertrag zwang die Dorfbewohner zur äussersten Sparsamkeit, es kamen ja auf 1 km^ angebauter Erde (Felder, Wiesen, Gärten und Weinberge) etwa 175 Leute. Wegen solcher Zustände suchten die Einwohner von Drašiči Ihr Heil in der Auswanderung nach Amerika. In den Jahren 1870—1910 wanderten 117 Grundbesitzer und deren erwachsene Kinder nach Amerika aus, von welchen 62 dort blieben. In den gegebenen Umständen (Schulden, verfallende Häuser und Wirtschaftsgebäude), brachte jedoch dies keine wesentliche Aufbesserung der schlecht stehenden Wirtschaft im Dorfe, besonders da im Jahre 1887 die Reblaus dazukam, welche bis zum Jahre 1893 fast alle Weingärten von Drašiči vernichtete. In der Zeit zwischen dem ersten und dem zweiten Weltkriege suchten die Einwohner von Drašiči Verdienstmöglichkeiten in ganz Slowenien und in den benachbarten kroatischen Städten. Diese Aussiedler (22 Männer und 55 Frauen) kehrten im allgemeinen nicht mehr für ständig heim. Bis zum Ende des zweiten Weltkrieges wechselten die Heimstätten in Drašiči kaum ihr Aussehen. Die Häuser sind noch heute unterkellert; die kleineren Bauern hatten hier Stall und Keller, die grösseren zwei Keller. Der obere Wohnteil war nach alter Bauart aus Holz, bei älteren Häusern zweizeilig: Flur mit Herd und »Haus« (Bild 10a und Grandriss 10b). In den meisten Fällen war jedoch der Grundriss im 19. Jahrhundert schon dreizellig — Flur, »Vorderhaus« und »Hinterhaus«. Der aus Holz geschnitzte Gang bildete einen ästhetisoh wirkenden Ubergang zwischen den unteren, dickeren, gemauerten und den oberen, dünneren, hölzer- nen Wänden (Bild 8a). Die ersten gemauerten Häuser entstanden Mitte des 19. Jahrhunderts nach einem Brande, welcher im Jahre 1849 den ganzen westli- chen Teil des Dorfes einäscherte (Bild 5). Nach diesem Vorbilde liiesisen sich im 19. Jahrhundert noch die 4 grössten Bauern, der Dorfbürgermeister und der Weinhändler ihre Häuser mauern. Im letzten Viertel des 19. Jahrhunderts erschienen nämlich in der Bela Krajina die ersten fremden Maurer »Italiener« (Friauler), welche im Jahre 1876 im Dorfe das erste vierzellige Haus erbauten: der Flur war geteilt in den eigentlichen Flur und in die Küche mit Herd. Nach dem Muster dieses Hauses entstanden bis zum ersten Weltkriege noch 2 gemau- erte Häuser. Darauf gab es bis zum Jahre 1933 keine wesentlichen Veränderungen im Dorfe. Danach jedoch brannte einem der mittleren Bauern sein hölzernes dreizelliges Haus ab, worauf er sich nach dem Muster des Gasthauses aus dem nahen Pfarrdorfe ein neues Haus erbaute, das erste, dessen Grundriss nicht ortsüblich war (Bild 6, Grundriss 1). Einige Jahre später erbaute sich eine Ein- heimische, welche als Witwe eines wohlhabenden Apothekers in das heimatliche Dorf zu'riickkehrte, ein gemauertes Haus (Bild 6, Grundriss 4), gebaut nach dem Muster individueller Arbeiterhäuser, wie sie in jener Zeit rund um die 35 Fanči Sarf Industriezentren entstanden. In der Zeit zwischen den beiden Kriegen wurden aber im Dorfe auch 8 Häuser umgebaut; alle Umbauten veränderten den Flur, welcher sich zugunsten der so gewonnenen Küche um die Hälfte verkleinerte. Nach dem zweiten Kriege begann sich der Lebensstandard merklich zu er- iiöhen. Die heranwachsenden und erwachsenen Kinder suchten sich ihren Ver- dienst in den Städten; die Zahl der Einwohner, welche von der Landwirtschaft lebten, verringerte sich wesentlich. Einzelne Grundbesitzer oder deren Söhne gingen zur Saisonarbeit nach Deutschland und verbesserten mit den Ersparnis- sen die Wirtschaft zu Hause. Die Weinpreise stiegen den Verhaltnissen angemes- sen und auch die Viehzucht vermehrte sich. Die erwachsenen Kinder, welche zu Hause blieben aber auch kleinere Grundbesitzer und Keuschler, bediensteten sich im nahen Pfarrorte, welcher in den letzten 10 Jahren seine ersten Fabriken erhielt. Der höhere Lebensstandard ist wesentlich bemerkbar bei der Ernährung, Kleidung und Inneneinrichtung der Häuser, noch wesentlicher beim Wirtschafts- inventar, weniger jedoch bei den Häusern und anderen Gebäuden. Die grössten Änderungen erfuhrte der Flur mit Herd. Nach dem Kriege wurden mit den Umbauten der Flure noch 16 neue Küchen gewonnen, in welchen sich ein gemau- erter oder eiserner Sparherd befindet. Einige stellten den Sparherd einfach in den Flur. So gibt es heute im Dorfe nur noch 4 Häuser, in welchen im Ofen gekocht wird. Einige Häuser von Arbeitern — Kleinbauern am Dorfrande wur- den nach dem Muster von Arbeiterhäusern erneuert (Bild 6, Grundriss 3) und die zwei reichsten Bauern erbauten sich neue, moderne Häuser, deren Grundriss jedoch nicht gelungen ist (Bild 6, Grundriss 7 und 8). Im Kapitel »Benützung der Räume im Hause« stellt die Verfasserin fest, dass im 18. und teilweise auch noch im 19. Jahrhundert, als viele Häuser zweizeilig waren, der Flur die Funktion des Wohnraumes hatte. Im Sommer hielt man sich hauptsächlich im Hofe auf. Als das Haus noch einem dritten Raum, das »Hinter« - (oder »Neue«) »Haus«, erhielt, wurde das »Vorder« - (auch »Alte«) >Haus« der Hauptraum, wo man im Winter verschiedene Arbeiten verrichtete und wo sich die Familie zum Essen versammelte. Das »Neue« oder »Hinterhaus« ist in Drašiči und in den umliegenden Dörfern der bessere Raum, in welchen der Hausherr und die Hausfrau schlafen, wo die besseren Möbel aufgestellt sind, wo an den Fenstern Vorhänge sind und wo gefeiert und gegessen wird, wenn man Gäste hat. Mit der Gewinnung der Küche mit Sparherd verlagerte sich manchmal das Familienleben aus dem »Vorderhaus« in die neue Küche, Da aber die Häuser in Drašiči lang und schmal sind (durchschnittlich 13 m X 5 m), verblieb nach der Teilung des Flurs für die Küche nur ein kleiner Raum, in welchem die Familie viel eingeengter ist als früher im »Haus«. Die Verfasserin behandelt in der Folge die Wohnzustände im Hinblick auf die Hygiene, vor allem auf die Versorgung mit Wasser, auf Aborte und Senk- gruben, sowie auf die innere Einrichtung, besonders auf die Betten. Alle Dorf- bewohner gebrauchen heute filtriertes Tropfwasser, obwohl noch nicht alle eigene Zisternen besitzen. Nach dem zweiten Weltkriege begannen die Fort- schrittlichsten in die Häuser Wasserleitungen mit Pumpen einzuführen. So haben heute 10 Häuser im Dorfe fliessendes Wasser in der Küche, ein Haus jedoch auch im Abort und im Badezimmer. Drei Besitzer haben in Anbauten Räume für Badezimmer und Aborte vorbereitet. Beiläufig die Hälfte der Häuser im Dorfe hat hölzerne Aborte, die Übrigen sind gemauert. Gewöhnlich befinden sie sich an der Ecke des Hauses, bis wohin der Gang führt. Die Senkgruben sind grösstenteils betoniert. In Drašiči war das Problem der Liegestätten in der Vergangenheit so arg, dass wir auf Grund von statistischen und anderen Angaben fast von verhängnisvollen Folgen sprechen können. Die Tuberkulose griff bis zur Zeit nach dem zweiten Krieg von Haus zu Haus und forderte ausserordentlich viele Opfer. Vor dem zweiten Kriege, als im Dorfe ständig 313 Leute lebten, gab es insgesamt 158 Betten. Früher waren die Zustände diesbezüglich noch schlechter. Viele Bauernburschen der heute noch lebenden älteren Generation schliefen das erstemal im Bett nachdem sie geheiratet haben, doch auch damals noch immer 36 gemeinsam mit der Frau. Das Sclilafen in den Stallen im Winter und auf den Sclieunen im Sommer war fiir sie vor dem Heiraten eine allgemeine Gewoiin- heit. Im Jahr 1967 wurden im Dorf 252 Leute und 194 Betten festgestellt. Die Vermôgensverhâltnisse isind nicht immer die einzige Ursache dieses Zustandes. Die Ausstattung im Hause andert sich ibei der Heirat. Erst im Jahre 1935 hatte die Braut im Dorfe in ihrer Aussteuer 2 Betten statt eines. Der Beitrag bespricht auch die hauptsâchlichen Konstruktionscharakteristi- ken der Wohnbauten sowie auch die Wirtschaftgebâude (Stalle, Schweinestalle, Scheunen, Harfen, Gaden, Weinberghauschen und Speicher), jedoch ohne in Einzelheiten einzugehen. Zum Schlusse wird hervorgehoben, dass man eine weitere Entwicklung der Hauser in Drašiči auf Grund von Umbauten und Anbauten ausser dem bisherigen Rahmen erwarten kann. Mit Zugabe neuer Zellen an der hinteren Fassade halfen sich schon m.anche Hausbesitzer aus (Bild 6, Grundriss 5 und 6). welche das Problem gut losten. Die Verfasserin emipfiehit, dass das bauerliche »Haus« noch weiter den Charakter des Tagesaufenhaltsraumes beibehalten solle. Sie appelliert auch an die Architekten und Urbanisten, welche vor neuen bedeutenden Aufgaben stehen, denin im Dorfe erscheinen schon die ersten Inte- ressenten, welche Weinberghauschen oder verlassene Hauser in Sommerhâuschen umzubauen wiiaischen. Das Dorf hat eine schone Lage und gute Verkehrs- verbindungen und der Abzug der Jugend aus dem heimatlichen Dorfe ist als eine voriibergehende Erscheinung zu betrachten. T7 LJUDSKE PRVINE V URBANIZMU IN ARHITEKTURI KOPRSKEGA OBROBJA (Monografska skica) Ivan Sedej Analiza skromnejših urbanih ambientov v obrobju mesta Kopra je pokazala, da gre v teh primerih tudi za zelo pomembno vprašanje deleža ljudskega stavbarstva v mestni aglomeraciji. Iz oblikovnega vidika ima skromna arhitektura mestnega obrobja, tako kot anonimno stavbno tkivo med ambicioznimi palazzi v središču, izrazito ambientno vrednost. To je neke vrste »vezivo«, ki spaja v sklenjene ambiente posamične umetnostno zelo kvalitetne arhitekture. Poleg posamičnih arhitektur iz ljudske stav- barske plasti pa imajo vrednost sooblikovalnega faktorja tudi ambienti kot celote, ki vežejo socialno opredeljene mestne dele v višjo urbanistično celoto. Urbana struktura Kopra je kljub navidezni kaotičnosti in prepletanju komunikacij najrazličnejše stopnje, izredno jasna. Mesto je prilagojeno obliki lečastega otoka. Osredje — administrativni in socialni center — je večkrat poudarjeno tudi v silhueti mesta. Ideja o hierarhični delitvi sveta je tu izražena v precejšnji meri. Nad trdno gmoto stavb se vzdiguje kubus stolne cerkve z visokim zvonikom. Od poudarjenega centra do obrobnih delov se obrisna linija postopno spušča, dokler ne izzveni v stičišču z morjem. Silhueta je logična posledica mestne rajonizacije in seveda postop- nega razvoja mesta od utrjene naselbine vrh otoka do obsega, kakršnega ima Koper danes. Osredje s stolno cerkvijo in palačo Signorije, z velikima trgoma in z velikimi javnimi poslopji, ki ju obdajajo, ter s palačami v pa- tricijskih ulicah v neposredni bližini, je tako rekoč srce mesta. Osredje pa je povezano s bližnjim in daljnjim mestnim obrobjem s sistemom posred- nih in neposrednih komunikacij — pač glede na pomen in socialni status določenega mestnega dela ali četrti. Mestno osredje pa se obenem naslanja tudi na morje. Povezava je spet odvisna od pomena pristanišča ali dejavnosti ob morju. Današnje pri- stanišče (Pristaniški trg), ki je bilo najpomembnejše tudi v preteklosti, je neposredno povezano s Titovim trgom (trg pred Pretorsko palačo in cer- kveno fasado). Skorajda v osi cerkvene fasade se odpira (današnja Kidri- čeva) ulica, ki strmo pada proti morju, brez bistvenih ovir (če odštejemo 38 Ljudske pesmi v urbanizmu nekaj slikovitih, dokaj ostrih zavojev). Tako je vrednost komunikacije poudarjena tudi oblikovno, z monumentalnim iztekom na glavni trg. Nekoliko bolj zapletena je povezava mestnega osredja s Prešernovim trgom (tržni prostor za Mudinimi vrati) — tu gre za magistralno povezavo mesta s kopnim. Velika renesančna Mudina vrata se namreč odpirajo na nekdaj edino kopno pot po cestnem nasipu, ki je bil utrjen tudi z veliko trdnjavo.* Povezava poteka prek obširnega Prešernovega trga po Župan- čičevi in po Čevljarski ulici, ki se zliva na glavni trg skozi podhod pod Pretorsko palačo. Obenem se na to komunikacijsko os opira še kratka, vendar nekoliko bolj nejasna povezava z današnjim Staničevim trgom. Drugi mestni deli z logičnimi centri — malimi »pristaniškimi« trgi pa so povezani z osredjem bolj ohlapno. Komunikacijske vezi niso direktne, marveč segajo preko vmesnih trgov. Široko magistralo (današnjo Cankar- jevo ulico), ki povezuje Brolo (Trg Revolucije) z morjem so surovo izsekali v mestno tkivo v času francoske okupacije.^ Po intenzivnosti in neposred- nosti komunikacijski zvezi med osredjem in posameznimi širšimi prostori (zbranimi krog »pristaniških« trgov) lahko tudi rekonstruiramo pomen, ki so ga ti imeli v okviru starega mesta. Hkrati pa gre tudi za posreden do- kaz o starosti posamičnih delov mesta in končno za potrditev teze o po- stopnem siromašenju obrobja, ki je v nekaterih primerih (Boša draga) imelo malodane naravo »geta«. Ljudske prvine v koprski arhitekturi so v bistvu tako imenovana »regionalna konstanta«. Gre za pojav, da so skromne arhitekture v neka- terih pogledih izvirnejše kot zelo kvalitetni spomeniki. Ker je patricijska in cerkvena arhitektura v Kopru nastajala pod izrazitim beneškim vpli- vom (navezanost na en sam kulturni in vplivni center), je pomen anonim- ne arhitekture toliko večji. Ugotavljamo lahko posrečene in originalne sinteze, ki so nastale ne glede na poreklo vplivov in stilno »čistost«. Pojav je torej v mnogočem soroden kmečki in ljudski arhitekturi (zlasti v Istri in na Krasu). Posamezni prostori v okviru mesta na otoku in posamezne arhitektu- re v mestnem osredju imajo mnogo potez ljudskega oblikovanja. Pomen anonimne arhitekture, ki je v mestnem osredju bistveni del pozidanega prostora in sooblikovalni faktor, se proti obrobju postopno veča. Kvaliteta arhitekture in ambientov v delih, ki jih ni zajela ekspanzija palazzov m prezidav v baročni dobi, je nesporna, ker gre obenem tudi za področja, kjer se je ohranilo največ primerkov arhitekture iz najstarejših časov. V urbanističnem pogledu so tudi v samem obrobju bistvene razlike med posameznimi območji. Boša draga je povsem izoliran mestni del, ki se navezuje na osredje posredno s sistemom ozkih uličic. Zato pa je am- bient krog Prešernovega trga in ob Valvasorjevi ulici navezan na osredje » Castel Leone (1287—1819), grajsko zamišljena mestna vrata, je dobro do- kumentiran s starimi upodobitvami. Kratko zgodovino in vrsto starih upodobi- tev objavlja Giuseppe Caprin: L'Istria nobilissima, Trieste 1905, stran 94—108. 2 o. c. II, stran 241. Ivan Sedej neposi-edno. Nekak vmesni značaj ima prostor med Bošo drago in omenje- nim ambientom. V urbanističnem pogledu gre v Boši dragi za specifično obliko razra- ščanja razmeroma osamljenega mestnega dela. V najširšem pomenu gre za podoben koncept zazidave brez transverzale kot v mnogih istrskih vaseh ali na Krasu. Ulično omrežje se izteka na Ribiški trg, ki pa z ostalim me- stom nima močnejših povezav in je samostojno osredje. Ta del kaže raz- m.eroma konstantno podobo že od srede 13. stoletja. Tu so zbrana pred- vsem bivališča družbeno najnižje plasti v mestu. Ambicioznejše arhitektu- re so v tem prostoru razmeroma redke. Omenimo lahko le nekaj roman- skih hiš, znano gotsko hišo Nazzario-Sauro, nedokončan palazzo v Opekar- ski ulici ter kompleks samostana sv. Ane (beraški red!). Razm.erje med redkimi stilno čistimi arhitekturami ter obdajajočim jih stavbnim tkivom nas navaja k misli, da se je socialna rajonizacija v Kopru s časom poglabljala. Vrhunec je dosegla v baročni dobi. To hipote- zo lahko podpremo z dejstvom, da so vse ambicioznejše stavbe v Boši dra- gi nastale v romanski in gotski dobi. Tudi razmeroma viliko število ohra- njenih romanskih hiš (ena celo z zunanjim stopniščem) priča o precejšnji revščini te mestne »četrti«. Saj lahko pri skromnejši arhitekturi ugotovi- mo neposredno zvezo med revščino in starostjo poslopja; gmotno bolje preskrbljeni prebivalci so namreč svoja domovanja vedno prilagajali no- vim stanovanjskim in posredno tudi stilnim zahtevam časa in prostora. Prostor pod nekdanjim (domnevnim) srednjeveškim obzidjem (Obzid- na in Kmečka ulica) do Prešernovega trga je sicer že močno načet z novimi gradnjami, vendar si lahko še dokaj dobro obnovimo nekdanjo podobo. Tu gre za področje, ki je v likovnem in etnološkem pogledu manj »čisto«, kot pa je Boša draga. Poleg nekaterih romanskih in gotskih arhitektur (ki v posameznih primerih že segajo v kvalitetno sfero palazzov) v tem prosto- ru srečujemo tudi izrazitejše baročne zgradbe. V anonimno tkivo se po- stopno že vključujejo stilno čistejše in ambicioznejše zgradbe višjih druž- benih plasti. Še zanimivejši je širši ambient Prešernovega trga, Ulice ob Velikih vratih (Porta Maggiore) in Valvasorjeve ulice. Tu je bil delež bogatejših arhitektur precej večji, zlasti v času med 16. in 18. stoletjem. Ambient se tudi brez vidnih cezur prek Čevljarske in Zupančičeve ulice dokaj logič- no staplja s patricijskimi prostori. Gosposki del mesta, ki izzveni s Prešernovim trgom in monumental- nimi Mudinimi vrati, prehaja na tem mestu v skromnejšo četrt povsem neopazno. Če je Boša draga predel s stalnim socialnim predznakom, gre tu za priče postopnega siromašenja, ki pa spet ni bilo tako občutno kot v ambientih, ki smo jih omenili prej. Ohranjena arhitektura iz časa med 13. in 16. stoletjem priča, da so tu v romanski in gotski dobi prebivali razme- roma premožni meščani in verjetno tudi nižje plemstvo (grbi!). Ker je baročna doba s širokopoteznimi adaptacijami in novimi zida- vami to območje iiekako obšla, lahko sklepamo, da se je družbena smeta- na postopno selila v patricijske ulice in na trge bliže mestnemu centru. Po drugi strani pa so morali zaradi prenatrpanosti osredja tudi nekateri 40 Ljudske pesmi v urbanizmu bogatejši posamezniki zidati palače v skromnejšem okolju. Nekdanja bi- vališča (ki so v času nastanka povsem ustrezala tudi bogatejšim slojem) so obogateli lastniki prepuščali najemnikom, ki so obdelovali tudi zemljo mestne aristokracije. Kratka oznaka urbanističnih značilnosti in pričevalnih vrednot, ki jih vsebujejo posamezni mestni prostori v obrobju, je bila potrebna, da bi bolje razumeli ljudske prvine v arhitekturi. Saj se tudi v urbanizmu (Boša draga) kažejo nekatere izrazito ljudske prvine. Seveda pa tu ne gre za neko imaginarno »ljudsko« kvaliteto, marveč za kom.pleks struktur in vpliv- nih relacij med zelo kvalitetnimi arhitekturami in nekaterimi oblikovnimi načeli v skromnejšem okolju. V obeh skrajnih primerih gre za oblike, ki so neposredno povezane z gmotno močjo posameznih rodovin in slojev ter so s tem v tesni zvezi z reprezentiran jem družbenega statusa in veljave. Prostorska zasnova preprostejše koprske stanovanjske hiše se je v shematski obliki razvila že v romanski dobi. V ljudskem okolju se je to načelo ohranjalo malodane do konca 19. stoletja — podobno kot na pode- želju. »Arheotip« stanovanjske hiše je skromna etažna stavba kvadratič- nega tlorisa — v bistvu gre za vertikalni sestav dveh enoceličnih enot. To je preprost objekt s solidnim obodnim zidovjem in z lesenimi stropovi, vmesnih nosilnih sten ni. Enocelične osnove so razdeljene v posamezne prostorske enote,z lahkimi predelnimi stenami. Ugotovimo lahko, da gre za dokaj gibljivo prostorsko zasnovo, ki ima v načelu dosti skupnega s so- dobnimi arhitekturnimi pojmovanji — zato taka stavbna zasnova nima sa- mo negativnega predznaka konservativnosti, saj dovoljuje spremembe in prilagajanja s kar se da majhnimi stroški in posegi v samo statično osnovo arhitekture. V 16. stoletju poznamo tudi še ambicioznejše arhitekture s preprostim »enoceličnim« tlorisom (Mladinska ulica 6) — kasneje pa to načelo v višji stavbni sferi postopno izgine, nadomestijo ga bolj zapletene in zahtevnejše oblike. Pač pa je omenjena prostorska zasnova ostala malodane pravilo v skromnejših mestnih delih. Torej gre za »ljudskost« prostorske zasnove predvsem v časovnih relacijah. Obenem moramo poudariti, da sodi v ljudsko stavbno sfero — tako v Boši dragi kot v drugih delih mestnega obrobja — tudi arhitektura, ki so jo prvotno zgradili za potrebe patricijev in bogatejših meščanov in je šele kasneje prišla v roke najemnikov ali siromašnejših lastnikov. Prav te stavbe pa so bile nekak vzor vsem novim gradnjam v skromnejših ambi- entih. Torej lahko v okviru samega mesta najdemo dve vplivni žarišči. Na samo prostorsko zasnovo kasneje zgrajenih poslopij so vplivala tradicio- nalna arhitektonska pojmovanja; drobno okrasje (oblike okenskih okvi- rov, portalov itd.) pa je spet^astajalo pod vplivi bogatejše patricijske in cerkvene arhitekture v mestnem osredju. Ob teh vplivih ne smemo zanemariti pomembnejše strukture — kljub retardacijam tako v zasnovi kot v stilnem značaju drobnega okrasja ne gre za premočrtno »zamudništvo«, marveč za samosvoje prilagajanje so- časni stilni smeri. Pri skromnejših, gotsko zasnovanih stavbah iz začetka 16. stoletja lahko dostikrat ugotovimo, da so se novemu idealu približali 41 Ivan Sedej preprosto tako, da so tradicionalno mero okna povečali ali pa spremenili proporc. Ob vseh stilno oprijemljivih detajlih pa gre pri »ljudskih« arhi- tekturah še za neko konstanto, ki jo srečujemo tudi v kmečkem stavbar- stvu na alpskem ozemlju, pa tudi na Krasu in drugod. Palače in ambicioznejše stanovanjske hiše v Kopru težijo od konca 15. stoletja dalje k simetrični obravnavi fasade — to je povsem v skladu z renesančnimi oblikovnimi pojmovanji. Pri ljudski arhitekturi pa odloča o videzu fasade predvsem notranja prostorska delitev, zato so fasade (razen v kasnejših primerih iz 18. in 19. stoletja) večinoma nesomerne. Torej lah- ko govorimo o dveh elementih — o retardi ranem gotskem načelu obliko- vanja fasade in o izrazito ljudskem pojmovanju arhitekture. Za kmeta in preprostega človeka je (kljub mnogokrat izraženim reprezentativnim tež- njam) hiša predvsem bivališče, zato je fasada redno odsev notranje pro- storske delitve. Reprezentativnost pa se ne kaže v »stilnem« oblikovanju fasade, marveč v predimenzioniranju celote ali posameznih prvin. Tu lah- ko opozorimo na podoben primer iz alpskega stavbarstva — talni načrt kajže in kmečkega dvorca sta često identična, razlika je le v širokopotez- nejših dimenzijah bogate hiše. Podobnost med kmečkim stavbarstvom in stavbnimi oblikami v mestu se kaže tudi v postopni, racionalni zidavi, kakršno poznamo zlasti s širšega kraškega področja in iz Vipavske doline. Adaptacija stanovanjskih hiš je potekala s preprostim dodajanjem, pač v skladu s potrebami in s prosto- rom, ki pa ga je bilo v mestih seveda izredno malo. Prav zato najdemo tu- di v mestu podobne motive kot v vaseh. Tu mislimo predvsem na motive rizalitov in plastičnega nizanja m.as v okviru stavbne enote. Seveda je za- radi pomanjkanja prostora v mestu stvar nekoliko drugačna — hiše so se lahko razširjale predvsem v višino, zato so v koprskem obrobju tudi tako krepke razlike med višinami in jih skorajda ne moremo primerjati z izra- zito gabaritno disciplino v osredju. Rast posameznih hiš v višino, ki je pri ambicioznejši arhitekturi ved- no podrejena enotnemu konceptu — tudi kadar gre za nizanje čistih etaž različnega stilnega naglasa, je v skromnejših ambientih dosti bolj brezob- zirna. Pogosto ohranjevanje fasadnih osi pa nima toliko oblikovane nara- ve, marveč je v večji meri odsev notranje prostorske delitve — saj so eta- že seštevek povsem enakih celic. Kljub temu osi le niso pravilo, še manj pa »konstanta«. Vse te oblikovne komponente dajejo tudi posebno naravo ambientom in urbanskim prostorom. Veliki palazzi in bogatejše meščanske hiše v pa- tricijskih ulicah sicer nimajo ravnih fasadnih ploskev, saj je struktura mestnega ožilja taka, da so ravne ulice malodane nemogoče (Cankarjeva ulica deluje kljub skoraj dvestoletnemu prilagajanju,' še danes kot tujek v mestnem tkivu), vendar gre za disciplinirano in enotnemu konceptu pod- rejeno nizanje pročelij. V Boši dragi in drugih skromnejših ambientih pa 3 kljub rekonstrukcijam iz klasicistične dobe in najnovejšim posegom v ulico deluje zlasti ulična fasada ob samostanu kot torzo. Bistvena »napaka« te komunikacije so za Koper tuja merila. 42 Ljudske pesmi v urbanizmu SO ulični pogledi dosti bolj slikoviti, ulice so večkrat zlomljene, v njih na- stajajo ožine in v malih trgih nepravilne, razbite in razčlenjene stranice z objekti, ki često silijo v prostor (Boša draga, Ribiški trg). Spet pa so te po- sebnosti posledica revščine in razmeroma najmanj ugodnega gradbenega zemljišča. V patricijskih aglomeracijah je za hišami precej vrtov in praz- nega, nepozidanega prostora — v Boši dragi in v kareju krog Porta Mag- giore in Valvasorjeve ulice pa imamo opraviti s strnjeno in gosto pozida- nimi »bloki« brez dvorišč in z le redkimi vrtički, pa še tu gre često za po- vršine, kjer so nekoč stale stanovanjske hiše. Kljub utilirani posledič- nosti gre tudi za zavestno oblikovanje — »vsiljene« prvine so pač s časom in s tradicijo postale oblikovne konstante. Poleg razlik med »stilno« in »ljudsko« arhitekturo v Kopru moramo analizirati tudi podobnosti. Tlorisno enocelično shemo, ki je bila skupna tako bogati kot revnejši arhitekturi do začetka 16. stoletja, smo že omenili. Poleg tlorisa pa velja omeniti še oblikovanje fasad iz iste dobe. Iz stalne tlorisne sheme je izvirala tudi podrobnejša prostorska delitev, ta pa se je izrazila na fasadah z značilno eno osjo in z motivi polifor. V nasprotju z arhitekturo iz renesančne in baročne dobe so tudi gotske hiše višjih obli- kovnih kvalitet, oblikovane dokaj svobodno — vzemimo le vogalno bifore na hiši Nazzario-Sauro. Skupna vsem stavbam iz tega časa je tudi zidava. Skromnejše in bogatejše hiše iz romanske in prehodne dobe so sezidane iz pravilnih kvadratičnih kamnitih kvadrov. Tudi v kasnejših dobah je zi- dava identična — lepo zidani vogali in slabši material kot stensko polnilo. Izrazit primer drzne sinteze dveh različnih stilnih pojmovanj je fasa- da koprske stolnice. Gre za združitev gotske in renesančne fasade brez prehodov in prilagajanja. Gotsko pritličje, ki je oblikovano v formah in po načelih cvetne gotike, nosi izrazito renesančno »etažo«, ka pa je v so- zvočju s pritličjem predvsem v merilih in seveda v kvaliteti. Podobne sin- teze, le na nižjem kvalitetnem nivoju, srečujemo tudi pri ljudski arhitek- turi. Večinoma gre za kombinacijo gotskih in baročnih prvin. Kljub temu se prvine med seboj ne bijejo. Ker gre za enako kvaliteto (kamnoseško), predvsem pa za prostodušen izraz funkcije prostorov, se različne stilne prvine zelo dobro ujemajo. Poleg tega moramo omeniti še razmeroma nevtralne oblike baročnih okenskih okvirjev, ki so na skromni periferni arhitekturi navadno brez profilov. Iz povsem likovnih pogledov je spet dokaj posrečena kombinacija med baročno oblikovanimi okni s profilira- no preklado in renesančnimi ali gotskimi okni s profiliranimi policami. Kljub rasti stavb v višino so skromnejše adaptacijske posege v ljudski sferi opravljali predvsem v pritličnih — tu so se v baročni dobi uveljavili preprosti portali z ravno grobo ali finejšo »štokano« preklado in podboji ter večja kamnita okna. Verjetno so imele adaptacije tak nelogičen potek, ker se je spremenila funkcija pritličja. Kadar gre za hišo, ki je prešla iz meščanskih ali celo plemiških rok v roke paolana, je bila taka sprememba nujna — saj je pritličje postalo izrazit gospodarski prostor s hlevom za osla in celo za govedo. Isto velja za hiše obrtnikov, ki so imeli v hladnih spodnjih prostorih delavnice. 43 Ivan Sedej Pomembnejšo funkcijo so pri skromni arhitekturi dobila pritličja verjetno šele v 16. stoletju, predvsem pa kasneje. V tem času se namreč pokažejo velike »izložbe« — predimenzionirana okna v pritličjih s krepki- mi kamnitimi policami, ali pa preprosti vhodi s prekladami, ki so obenem tudi že preklade »izložbenega« okna. Kako je bil trgovski ali delavniški prostor v Kopru organiziran pred 16. stoletjem, lahko le domnevamo, saj se starejši detalji niso ohranili. Je pa renesančna ali baročna »izložba« obenem tudi že dokaz socialnega stanja. Zanimivo je, da se taka okna in motivi kažejo v socialno više stoječih mestnih delih — v Boši dragi oken te vrste skorajda ni, zato pa so toliko pogostejša v širšem okolju Prešer- novega trga in vzdolž Kidričeve ulice — skratka na trgovskih magistralah. Zanimiv trgovski ambient se je ohranil tudi na stičišču Tominčeve, Kolar- ske in Ulice talcev; poleg značilnih skromnejših etažnih arhitektur ga pou- darjajo prav motivi s krepkimi kamnitimi policami. Socialna rajonizacija, predvsem pa relativna izolacija Boše drage se- veda ni posledica administrativne prisile, kot so to posredno trdili ne- kateri avtorji.^ Izročilo, češ da večina ljudi iz Boše drage nikdar v življe- nju ni stopila na glavni trg pred stolnico, je iz trte zvito. Upoštevati mo- ramo velike cerkvene in mestne slovesnosti, slovesne maše, procesije itd., ki se jih je tako kot v Benetkah udeleževalo tudi preprosto ljudstvo. Saj so bile velike spektakularne slovesnosti namenjene predvsem ljudstvu — o tem poleg drugega dokaj zgovorno pričajo upodobitve beneških slikar- jev. Izolacija je bila pač posledica stanovskih razlik. Zaradi skromno od- merjenega zemljišča in goste naseljenosti so bile uličice v Boši dragi še ožje kot drugod. Vsak prost prostor so takoj pozidali — tako pa je posta- jala zveza z mestnim središčem vedno bolj ohlapna, dokler se celotno ob- močje ni zaprlo vase. Logična zveza z ostalimi deli mesta je postala tako rekoč morska pot. Ribiški trg je tako postal izhodišče Boše drage. Kljub specifičnim oblikam urbanizma in arhitekture, ki smo jih v pričujoči skici označili za ljudske prvine v koprski arhitekturi, pa o for- malnih karakteristikah ali ljudski kvaliteti ne moremo govoriti, saj gre za izrazito sociološki pojav in socialno opredeljeno arhitekturo. Bistvena se- stavina je torej konzum in socialni status naročnika ali prebivalca. Delitev na »ljudsko« in »visoko« arhitekturo je v mestnih aglomeracijah še dosti težja kot na podeželju- Kmečka arhitektura je dokaj jasen pojem — ne glede na kvaliteto arhitekture ali ambienta jo opredelimo po dejavnosti. V mestih pa je taka delitev do neke mere tvegana. Za sila skromno hišo v predmestju se lahko izkaže, da je bila v plemiški lasti — ali lahko tako zgradbo uvrstimo v ljudsko stavbno sfero? Verjetno lahko, saj nam priča, da zgornje »ljudske« in spodnje »patricijske« meje tako rekoč ni, prav v »sredini« pa gre za sila zanimiv splet problemov, ki bi seveda zaslužili po- sebno, predvsem etnološko in sociološko obravnavo. podatki v mestnem muzeju v Kopru. 44 Ljudske pesmi v urbanizmu RESUMÉ LES ÉLÉMENTS POPULAIRES DANS L'URBANISME ET L ARCHITECTURE DE LA PERIPHERIE DE KOPER L'auteur aborde dans son article la question de la part de l'architecture ppoulaire dans l'ensemble architectural de la ville, prenant comme exemple concert la ville de Koper et sa périphérie. Il détermine les éléments populaires dans l'architecture de cette ville et constate que ces éléments possedent, sous certains rapports, plus d'originalité que les beaux monuments de la véritable architecture urbanie. L'auteur établit ensuite le fait que le schéma fandamental de j'!a maison d'habitation de Koper date, du moins en ce qui concerne les demeures assez simples, déja de l'époque romane. Il constate aussi que la di- stinction entre l'architecture populaire et l'architecture noble pose plus de problemes dans les agglomération urbaines que dans la campagne. L'architec- ture rurale est une notion assez claire — elle est définie par sa fonction meme, sans égard a sa qualité ou a son ambiance. Dans le villes pourtant une telle distinction comporte certains risques. On peut par exemple découvrir qu'une maison de faubourg fort modeste a été la propriété d'un noble — est-il alors pei-mis de la classer dans la sphere populaire? On dirait que oui, car une telle construction apporte la preuve qu'il n'y a pour ainsi dire aucune limite entre le niveau supérieur de l'architecture »populaire« et le niveau inférieur de celle «patricienne»; c'est justement la, au »milieu«, que l'on rencontre un complexe fort intéressant de problemes qui mériteraient certainement une étude spéciale, tant ethnologique que sociologique. i: LITERATURA 1. Giuseppe Caprin: L'Istria nobilisima, I. in IL, Capodistria 1905. 2. Domenico Venturini: Guida storica di Capodistria, Capodistria 1906. 3. Ivan Filipovič in Marta Bevk: Stare listine pripovedujejo, Razstava iz- branih arhivalij. Izdal Mestni arhiv v Kopru, Koper 1966. 45 vaSCani v obmestju (Ob primeru vasi Moste pri Ljubljani) Slavko Kremenšek Začetek novejše dobe etnološke podobe Ljubljane bi kazalo postaviti v drugo polovico 18. stoletja. Za to govorijo vidnejši premiki v poklicno- socialni strukturi ter v številu prebivalstva. Upoštevan je pri tem tudi splošnejši družbenogospodarski razvoj. V teritorialnem pogledu je tedanja Ljubljana obsegala notranje mesto in predmestja — Šempeter, Poljane, Gradišče, Krakovo, Trnovo, Karlov- ško predmestje in Kapucinsko predmestje. Nekatera tedanja predmestja so imela dokaj vaški ali kmečki značaj. Z etnološkega vidika zanimive stike med mestnim in vaškim načinom življenja, med mestno in vaško kulturo, je zato iskati kajpak že v tedanjem teritorialnem okviru Ljub- ljane. Bližnje vasi zunaj tega območja je po današnjih geografskih kla- sifikacijah' šteti v tako imenovano obmestje. Sicer zgodaj urbanizirani naselji Vodmat in Spodnjo Šiško bi bilo tako že šteti v ljubljanski obmestni pas konca 18. in večjega dela 19. sto- letja. V te okvire pa bi med drugim sodili še Selo, Moste, Zgornja Šiška, Stepanja vas, Glince in Vič. Tu gre za vaška naselja, ki postajajo s teri- torialnim in populacijskim večanjem Ljubljane od zadnjih desetletij pre- teklega stoletja naprej nova predmestja z značilnostmi, ki pritičejo pred- mestjem. Obmestno območje je bilo s tem pomaknjeno na nove okoliške kraje. Zanimanje za obmestna vaška naselja v okviru preučevanja etnološke podobe ljubljanskega mesta izvira iz želje in potrebe po vzporeditvi mest- nega načina življenja z vaškim življenjem v neposrednem sosedstvu. Gre pa tudi za preučevanje ene od osnov poznejšega predmestnega življenj- skega istila. V pričujočem sestavku naj bi šlo za obe sestavini, le ho- tenje je močno omejeno. Analizi razvoja socialne in poklicne strukture izbranega primera obmestne vasi naj bi sledilo še nekaj dodatnih dejstev, pomembnih za poglavje o socialni kulturi podobnih naselbin. Njihov ob- seg je odvisen tudi od pričevanja uporabljenih virov. ' Prim. Igor Vrišer, Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane. Ljubljana 1956, str. 14 sled. 46 Vaščani v obmestju ¦ Med posameznimi obmestnimi kraji so bile nedvomno razlike. V na- šem primeru je ob izbiri Most npr. že v začetku omeniti, da je na robu meščanskega vaškega naselja do začetka 19. stoletja obstajala za tedanje razmere izredno velika tovarna sukna. Za dvoje začetnih desetletij na- šega pregleda je treba s tem dejstvom vsekakor računati. Moste so bile pretežno enostranska vrstna vas. Skoznjo je vodila cesta iz tri kilometre oddaljene Ljubljane. Ob cesti so bili še farni sedež v Šem- petru, kmečki Vodmat in zelo zgodaj industrijsko-kmečko naselje Selo. Naprej od Most je cesta peljaja proti Fužinam in proti Polju na vzhod. Moste so bile sicer kasneje v teritorialno razširjenem pomenu soznačnica za industrijsko-delavski del Ljubljane. Toda v prvotnem okviru je bila vas še dolgo v 19. stoletje sklenjena enota. Brali smo, da je naselje živelo tisti čas brez prave povezave z Ljubljano. Šele na prehodu v 20. stoletje naj bi se bil dotlej predvsem kmečki kraj začel spreminjati. Pri rasti na- selja naj bi bili imeli do tega časa neruralni momenti le najmanjši vpliv.^ Takšna razvojna pot pa je bila bolj ali manj podobna vsem že omenjenim obmestnim vasem.' Meščanski primer ima tako, čeprav z običajnimi ome- jitvami, vendar tudi dokaj širši pomen. Zdi se, da temeljijo navedene ocene povezanosti vasi Moste z Ljub- ljano in stopnje njene ruralnosti predvsem na njeni naselbinsko-gradbeni podobi. Le-ta nas z etnolo.škega zornega kota nedvomno močno zanima. Lahko nam je vodilo, ne more pa nam povsem nadomestiti kolikor mo- goče nadrobne analize oblikovalcev, nosilcev in potrošnikov takih ali dru- gačnih kulturnih sestavin. Nikjer namreč ni rečeno, da moramo v kmečki hiši v vsakem primeru in povsod iskati in tudi najti le kmečko družino. Še najmanj pa moremo to pričakovati v naseljih, čeprav vaških, na mest- nem robu. Taka spoznanja pa izhajajo seveda prvenstveno iz razmer no- vejšega časa. Kakšna je bila v tem pogledu ljubljanska periferija, vsaj na preučevanem odseku, v času njene prej zarisane obmestnosti in še nekaj desetletij njenega predmestnega položaja, naj bi bila naloga prvega dela pričujočega razpravljanja. i. Za dobe, ko nam ni na voljo gradivo p p:~ . prebivalstva in nam niso znani kaki podobni viri za obnovo socialnoprofesionalne podobe posamez- nih naselij, se nam vendarle kažejo neke možnosti rešitve te naloge z matičnimi knjigami, seveda če so ohranjene. Slika, ki jo tako dobimo, sicer ne daje časovno ustrezno omejenega prereza skozi prebivalstvo iz- branega okoliša. Tudi količinsko določanje je zelo oteženo. Zdi pa se, da utegne biti prav etnologovemu zanimanju tudi na tak način do dobršne ^ Vladimir Leban. Razvoj Most. Moščanska kronika 2, str. 52—53, II — 1958, št. 1, str. 26, št. 2, str. 51. ^ n. d., 2, str. 52—53. Prim. tudi: Anton Melik, Razvoj Ljubljane. Geografski vestnik V—VI (1929—1930), str. 129, kjer pa ta proces ni v časovnem pogledu tudi nadrobneje opredeljen. 47 Slavko Kremenšek mere ustreženo. Ali je ta zamudna pot pravilna in koristna, bo verjetno moč med drugim razbrati iz pričujočega sestavka. Na temelju rojstnih in krstnih knjig šempetrske župnije,* kamor so Moste sodile vse do zadnjih let pred drugo vojno, je za poslednji dve de- setletji 18. stoletja (med letoma 1780 in 1800) mogoče ugotoviti 242 zapisov novorojenčkov iz Most. Ob njihovih vpisih je zapisanih štirideset hišnih številk; pri tem je v enem primeru ena sama številka obsegala osem sta- novanjskih enot. Za navedeno število otrok se je povečalo 86 družin, med katerimi je bilo 50 takih, ki so bile brez svojega doma in brez zemlje v Mostah. V odstotkih je to pomenilo 58 "/o družin, ki so imele gostaški zna- čaj. Da bo podoba o moči meščanskega gostaštva tistega časa realnejša, je seveda takoj dodati, da te družine niso živele pod strehami meščanskih domov vse hkrati. Priseljevale so se, nekatere so se selile po Mostah po dvakrat, trikrat, če smemo zapisom povsem verjeti, celo po štirikrat in petkrat, pa so se spet odselile kam drugam. Tako je le 111 rojstev pripisati gostaškim družinam, drugih 131 je povečalo število posestniških družin- skih članov. Delitev na posestniške in gostaške družine se zdi naravna in dovolj utemeljena. V okvirih teh dveh skupin je nato iskati nadaljnja socialno- poklicna_določila. Tako je med 50 gostaškimi družinskimi hranilci kar U označenih vsaj enkrat povsem določeno kot delavec (v dveh ali treh pri- merih tudi kot tkalec) v tovarni sukna. Mednje velja najbrž brez pridržka prišteti še drugih 6 »fabrikantov«, pri katerih pa delovno mesto ni posebej označeno. Trije nadaljnji očetje nastopajo v rojstnih knjigah kot delavci, v enakem številu tudi kot mesarji, dva sta zidarja in eden sluga. Druga slaba polovica družinskih hranilcev iz gostaške skupine je brez označb ali le z omembo, da gre za gostača S pritegnitvijo mrliške knjige bi bilo med meščanske gostače šteti vsaj še dva delavca v suknarni, tri tuje berače in enega zidarja. V poročni " Za ta sestavek so bile pregledane izvirne matične knjige za čas od leta 1780 do 1834, ki jih hrani župnijski urad župnije sv. Petra v Ljubljani. Za kasnejša desetletja so bili pregledani prepisi v ljubljanskem škofijskem arhivu. 48 Vaščani v obnnestju knjigi je najti še kakega doslej neupoštevanega delavca, zidarja in tudi delavca v suknarni. Pričakovali bi, da je bila posestniška skupina v osnovi kmečka. Pa vendar je kljub pomanjkljivim podatkom vsaj za pet posestnikov mogoče z gotovostjo trditi, da so bili zaposleni v selski suknarni. Dva nadaljnja sta prav tako označena kot »fabrikanta«, ob drugih prilikah pa tudi kot dežnikar in tesar. Tudi z nekmečko dejavnostjo se je ukvarjal ribič. Spričo uporabljenih virov se zdi razdelitev pregleda meščanske so- cialno-profesionalne strukture v 19. stoletju na štiri razdelke še najbolj ustrezna. Tako so v prvi četrtini te dobe (1801—1825) v šempetrskem župnišču zapisali 249 novorojenih Moščanov. V primerjavi s prejšnjim razdobjem je to število pomenilo upad za nekaj več kot eno rojstvo ob desetih ali enajstih rojstvih na leto. Tudi število družin z novorojenci bi bilo kljub štirim dodatnim letom za spoznanje manjše, če bi šteli posebej 12 nepopolnih družin ali tolikšno število porodov nezakonskih mater. V zadnjih dveh desetletjih 18. stol. so namreč za Moste zapisali le en tak primer. Čeprav računamo, da so bile v tem času zgrajene v Mostah le dve ali tri nove hiše, se vendar zdi število 45 posestniških družin v primeri s prejšnjima desetletjema docela naravna. Ob nekoliko daljšem obdobju imamo pač devet posestniških družin več. Tako je celotni upad prišteti na račun gostaških družin. Le-teh je bilo v tem času v Mostah le 37; v njih se je rodilo 71 otrok. Število posestniških novorojenčkov je bilo po- temtakem znatno večje: 178. _Poklicne oznake družinskih očetov in mater so v krstnih knjigah tega časa izredno pomanjkljive. Zato je podoba za to dobo glede tega malce zastrti7~Pa vendar velja ugotoviti, da »fabrikantov« ali delavcev v suk- narni v obravnavani četrtini stoletja z izjemo dveh, treh začetnih let ne zasledimo več. Pač pa je v skupini goslačev moč najti zapise: mlinar, hla- pec, čevljar, tkalec, občinski pastir, tesar, zidar, dninar. Še največ je raz- meroma tesarjev. Ista oseba je enkrat tesar in drugič zidar, druga je tka- lec, pa tudi pastir. Tudi v skupini posestnikov je ob močno pomanjkljivih podatkih najti zidarja in vsaj tri tesarje. Nezakonske matere je razen dveh primerov po vsej verjetnosti šteti vse med gostačke. V naslednjem razdobju, med letoma 1826 in 1850, je bilo na petdesetih številkah moščanskih hiš zapisano skupaj 301 rojstvo. Posestniki so bili očetje 205 otrok, goslači v 81 primerih. 13 nezakonskih mater je rodilo 15 otrok. Razmerje med posestniškimi in gostaškimi družinami je bilo 52 : 35 v korist prvih. V primeri s prejšnjim razdobjem je torej za ta čas ugotoviti nadaljnje upadanje števila goslačev. Med očeti gostaških družin, ki so v tej drugi četrtini preteklega sto- letja krajši ali daljši čas prebivale na območju Most, je bilo 9 tesarjev, 7 dninarjev, bili so 3 čevljarji, prav toliko je bilo tudi krojačev in zidar- jev. Dva goslača sta bila dninarja in ob drugi priliki tesarja. Sledili so še kovač, pleskar, ki je bil označen tudi kot dninar, nadalje tkalec, slamni- kar, barvar usnja, mizar in delavec v tovarni sladkorja. S pritegnitvijo 4 — Slovenski etnograf 49 Slavko Kremenšek mrliške knjige je v tem času v Mostah najti že železniškega čuvaja. Med zaposlenimi so bile še dekle, med gostači pa so bili še posamezni prej ne- upoštevani tesarji, čevljarji in zidarji. V posestniški skupini so kar dvajsetim družinskim »poglavarjem« šempetrski krstitelji mimo oznak kmet, zemljak, celozemljak, polzemljak, domec, birt, četrtzemljak, posestnik ene osmine grunta ali kočar enkrat ali večkrat zapisali še (desetim) tesar, (trem) zidar, (posameznim) tkalec, čevljar, dninar, mesar, žitar, pleskar in zidar pa branjevec. To pomeni, da je bilo med družinskimi očeti — posestniki kar 38,5 "/o takih, ki so mimo svoje večje ali manjše zemljiške posesti živeli še od te ali one, večidel nekmečke dejavnosti. Med njimi so bili kočarji (11), posestniki osmine grunta (8) in posestnik treh osmin kmetije. Nezakonske matere so bile označene v štirih primerih kot gostačke, pri treh nam je njihovo poklicno-socialno stanje neznano. Ostale so bile: hči gostača, hči birta, kočarska hči, težakinja, dekla in točajka. 50 Vaščani v obmestju Na petinpetdesetih hišnih številkah je bilo med letoma 1851 in 1875, se pravi v tretji četrtini preteklega stoletja, rojenih v Mostah 405 otrok. Med njimi je bilo 260 hčera in sinov posestniških družin. Za 132 otrok so se pomnožile družine goslačev. 13 otrok se je rodilo dvanajstim nezakon- skim materam. To pot je število gostaških družin po polstoletnem premoru spet preseglo, čeprav res za malenkost, družine posestnikov. Ob 60 gosta- ških družinah imamo opraviti le z 58 družinami s svojim domom. Pri pregledu jpoklicne dejavnosti velja upoštevati, da so bile ob vpisih v različnem času lahko tudi poklicne označbe različne. To nam seveda kaže na hoteno ali prisilno prebiranje dela. Tako je bilo v tem času med gostači 13 tesarjev in 7 dninarjev. Delavci brez nadrobnejše oznake so bili trije. Prav toliko je bilo čevljarjev. Dva delavca sta delala v tovarni za sukno. Za ostale veljajo tile posamezni zapisi: delavec v tovarni pa- pirja, delavec v tobačni tovarni, ključavničar — tkalski mojster v pre- dilnici, delavec v tovarni sladkorja, tovarniški delavec — mlinar v par- nem mlinu, sodarski mojster, vodja gradbene skupine, železniški čuvaj, zidar — tesar, kolar, pleskar, tovarniški delavec — tesar, dninar — de- lavec na železnici, nakladalec, dninar — delavec, voznik, dninar — dela- vec na postaji, mizar, branjevec, nakladalec na postaji, nekdanji sprevod- nik — sovoznik, dninar — branjevec, sovoznik — nakladalec — dninar, kovač, zidar, skladiščnik, nakladalec na postaji — zidar. Poklici nekaterih očetov — goslačev nam niso znani. Posestniki, dejavni tudi zunaj kmetijstva, so bili v največ primerih tesarji; le-teh je bilo med njimi deset. Sledita dva zidaria in po en delavec, delavec v parnem mlinu, delavec v tovarni za sukno — raznašalec časni- kov, skladiščni delavec, suknarski pomočnik, čevljar, mesar, branjevec in pleskar. Razen ene izjeme so vsi našteti sodili med kočarje (po številu 15) in posestnike osmine grunta (takih je bilo pet). Nezakonske matere so bile po dve polzemljakovi hčeri in dekli. Po- sameznice so bile še delavka v tovarni papirja, kočarska hči, dninarca, četrtzemljakova hči, delavka v tobačni tovarni, šivilja in zemljakova hči. V zadnji četrtini preteklega stoletja, v letih od 1876 do 1900, se je ro- dilo meščanskim posestnikom 293 otrok. 206 zapisov v rojstno knjigo tega časa je prišteti skupini goslačev. Rodilo pa je 63 posestniških in 90 gosta- ških žena; 26 mater je bilo nezakonskih. Menjavanje poklicev je bilo v tem obdobju očitno še bolj pogosto. Med gostači so bili sedaj po številu na prvem mestu delavci. Z edino označbo delavec je bilo v tej skupini 15 očetov. Osem je bilo tovarniških delavcev in sedem pleskarjev. Pri petih se v zapisih menjuje delavec in tovarniški delavec. Po številu sledijo: tesarji (5), sprevodniki (4), dninarji (4), po dva krojača, zidarja, čevljarja in dninarja — tovarniška delavca. Posamezniki so bili še: kolar, tovarniški delavec — delavec — postrešček, kovač, mizarski pomočnik — pleskar, tovarniški delavec — hišnik v pre- dilnici — tkalski mojster, železniški delavec — delavec, tovarniški delavec — delavec — dninar, železniški delavec — železniški čuvaj, železničar, tovarniški delavec — delavec v tovarni cikorije — delavec, mlinar, vrvar, predilničar, suknar, gostilničar, krojaški pomočnik — delavec, usnjarski 51 Slavko Kremenšek pomočnik, tovarniški delavec — progovni delavec — ključavničarski po- močnik, tesar — delavec v parnem mlinu — tovarniški delavec — delavec, pekovski pomočnik — delavec v tovarni sukna, dninar — tovarniški dela- vec — delavec v parnem mlinu, ključavničar, vrtnar —- delavec v pre- dilnici, železostrugar, delavec v tovarni za klej, železniški kurjač, klepar, delavec v tovarni za klej — delavec, sedlar in mizar. Med posestniki je bilo proti koncu stoletja več kot polovica družin- skih očetov zaposlenih tudi pri nekmečkih dejavnostih. Pri njih so še vedno prednjačili tesarji; teh je bilo 9. Sledili so 4 pleskarji, 3 tovarniški delavci, 3 sodarji in 3 mizarji. Po dva sta imela označbo dninar, tovarniški delavec — delavec, delavec — tovarniški delavec — delavec v tovarni za sukno. Preostali so bili: branjevec, zidar, pisarniški sluga — delavec — pleskar, kovač na postaji — železniški sluga, gostilničar, čevljar — dela- vec — pleskar — tovarniški delavec, tovarniški delavec — delavec — pleskar, tovarniški delavec — krovec. Nezakonske matere so bile v največ primerih tovarniške delavke. Teh je bilo 13. Njim je prišteti še dve delavki v predilnici. Na drugem mestu so bile gruntarske (zemljaške) hčere; bilo jih je 5. Sledita dve delavki in nato kočarska vdova, polzemljaška hči, vdova — kmečka hči in mati ne- znanega poklica. Ker nam je ohranjen del gradiva od popisa prebivalstva iz leta 1931,^ velja tudi za čas dovolj očitne vključenosti obravnavanega območja v ljubljanski predmestni pas upoštevati njegov poklicno-socialni prerez. Ta- ko je tega leta živelo v starih okvirih meščanskega vaškega naselja ob Zaloški cesti 68 posestniških družin. Le dvajsetim »poglavarjem« teh dru- žin pa je bilo kmetovalstvo tudi še glavni poklic. Med preostalimi posest- niki je bilo 6 pleskarjev in 5 »zvaničnikov« državnih železnic. Bili so 3 mizarji, 3 železniški sprevodniki in 3 gostilničarji. Sedlarja in trgovca sta bila po dva. Sledijo: upokojenec, državni »zvaničnik«, poduradnik (jetni- čar), zasebnik, sodar, tapetnik, klepar, pleskar državnih železnic, železni- čar, krojač, črkoslikar, upokojenka tobačne tovarne, delavec, preužitka- rica, ključavničar pri železnici, železniški kurjač, sodar-uslužbenec tovar- ne za klej, upokojenec državnih železnic, tesarski mojster, kretničar na železnici, strojarski pomočnik, delavec tobačne tovarne, kamnoseški moj- ster in čevljarski pomočnik. Tudi tam, kjer so bili družinski »poglavarji« še kmetje, so bili družin- ski člani v največjem delu zaposleni že zunaj domače kmetije. Samo osem družin je bilo leta 1931 v Mostah še povsem kmečkih. Najemniških družin je bilo v starem meščanskem okviru obravnava- nega leta 55. Njihovi »poglavarji« so bili v 13 primerih delavci ali delavke. Železničarjev je bilo 7, 3 so bile gospodinje, bila sta po 2 zidarja, tesarja, pleskarja in kleparska pomočnika, čevljarja (eden od teh čevljarski moj- ster) in vzdrževanca občine. Posamezniki so bili: kurjač državnih železnic, ^ Tu gre za ^družinske liste popisa prebivalstva iz leta 1931, ki jih hrani MALj. V pričujočem sestavku so upoštevani le prebivalci ob Zaloški cesti v okvirih katastrske občine Moste. 52 Vaščani v obmestju i barvarski pomočnik, najemnik gostilne, uslužbenec državnih železnic, trgovski potnik, perica, zidarski polir, strojna pletilja, preužitkar, klju- čavničarski pomočnik, strojevodja, delavec kemične tovarne, tobačni de- lavec, sobni slikar, trgovski pomočnik, služiteljica, godbenik, dekla, trgov- ski poslovodja in mesar. Poklicno podobo tedanjih Most so dopolnjevali še podnajemniki. Tako so pri posestnikih stanovali še trije delavci, zidar, pleskar, krojač, vajenec in občinski revež. H kmečkim, gostilničarskim in trgovskim družinam je šteti še 3 hlapce in 10 deklet. Pri najemniških družinah so živeli podnajem- niki: 3 delavke in 2 delavca, čevljar, krovec, zidar, kamnosek, dekla, klju- čavničar, mizar in kovač na železnici. Poglavitna razvojna črta, ki se nam kaže pri pregledu poklicno-sociaj- ne strukture izbranega naselja skozi poldrugo stoletje, je krivulja upada- nja gostaštva skozi prvo polovico preteklega stoletja in takoj nato njegov ponovni dvig. V zadnji četrtini stoletja je bila v tem pogledu začetna toč- ka spet dosežena. Zdi se, da je bila možnost nadaljnje koncentracije pre- bivalstva ob sorazmerno skromni gradbeni rasti naselja s tem tudi iz- črpana. Označba »Jcmetijsko-delavsko naselje« za Moste v času, s katerim tukaj končujemo," bi utegnila biti primerna tudi za dobo, s katero smo ta pregled začeli. Seveda je takoj dodati, da je ta kontinuiteta v ljubljan- skem obmestju bolj ali manj izjemna. Konec velike suknarne na Selu v prvih letih preteklega stoletja' je pomenil takoj tudi ponovno delno po- kmetenje Most. Delavstvo, ki si je našlo v suknarni zaposlitev, se je, ko so jo zaprli, kot vse kaže, večidel razselilo. Selska manufaktura sukna in delavci v njej so torej v pričujočem okviru sklenjen problem. Na temelju uporabljenih virov sicer ni bilo mogoče ugotoviti njihovega števila na območju Most, dovolj razvidna pa je njihova navzočnost v vasi v taki meri, da bi bila označitev tedanjih Most kot kmečko-delavskega ali morda celo delavsko-kmečkega naselja povsem upravičena. To podobo so naselju tedaj dajali domačini in tisti, ki so se predvsem zaradi obstoja selske suknarne priselili od drugod. Zelo zanimivo bi bilo seveda vedeti, od kod vse je suknarna pritegovala ljudi. Teh podatkov uporabljeni viri ne dajejo. Nekateri močno osamljeni zapisi, ki se nanašajo predvsem na žene meščanskih gostačev tistega časa, nam narekujejo domnevo, da je bila po vsej verjetnosti predvsem le bližnja ljubljanska okolica rezervoar za selsko delovno silo, nastanjeno v MostaVi. Sicer pa, ali si niso morda številni selski delavci šele v ljubljanskem ob- mestju ustvarili družine? Po prav tako nezanesljivem sklepanju po pri- imkih je moč ugotoviti le to, da je bilo prav gotovo dvakrat toliko gosta- čev rojenih zunaj Most kot v vasi. " Opredelitev vasi Moste za splošno državno statistiko s strani županstva občine Moste leta 1930 — MALj, mošč. oibč. arhiv, fase. O. 7 Prim.: Jože Sorn, Ljubljanska suknarna. Zgodovinski časopis IX (1955), str. 84; Dr. Ivan Slokar, Ljubljaoska 'suknama. Zgodovinski časopis XVI (1962), str. 76. 53 Slavko Kremenšek Dosedanje historiografske obravnave selske suknarske manufakture^ so dale dokaj jasno podobo, kaj smemo od pisanih virov pričakovati tudi za etnološko podobo selškega suknarskega delavstva; tako se vsaj zdi. Verjetno ne bo mogoče tamkaj razkriti sliki dodati nič bistvenega. Po- membnejša utegne biti le nadrobnejša raziskava poklicno-socialnega raz- voja širše okolice kmetijskega in industrijskega Sela" in kmečko-delavskih Most. Vsekakor pa velja že sedaj mimo Sela še Moste zapisati v neizpol- njeni seznam tistih območij 18. stoletja na Slovenskem, kjer imamo vsaj po- tencialno opraviti tudi z delavskim načinom življenja in z delavsko kul- turo. Izjemni položaj Most se je v začetku 19. stoletja zaradi gospodarskega propada suknarne spremenil. Ce lahko sprejemamo že omenjene ocene o kmečkosti naselja in o izoliranosti od mesta vse do zadnjih dveh deset- letij preteklega stoletja," se moramo seveda spričo prej navedenih po- datkov povprašati po značaju tega kmetijstva. Dejstvo, da v protokolu franciscejskega katastra med zapisi posestnikov ne najdemo tudi obrtni- kov," nam spričo podatkov v matičnih knjigah očitno ne daje dovolj stvarne podobe. Kočarji in malozemljaki so se bili (mimo gostačev) pri- siljeni v večjem delu ukvarjati še občasno ali stalno tudi z različno ne- agrarno dejavnostjo. To pa je za preučevalca ljudske kulture bistvenega pomena. Odpira se le vprašanje, ali je moščanska podoba te dejavnosti, kolikor in kakor je razvidna iz matičnih knjig, vsaj do neke mere repre- zentativna za slovensko podeželje 19. stoletja, ali pa velja samo za ob- mestne vasi. Ce je bila po slovenskih vaseh preteklega stoletja potencialna rokodelska dejavnost vsaj približno tako razvita kot v Mostah, je seveda treba pri opredeljevanju ljudske kulture, njenih oblikovalcev in nosilcev s tem tudi neogibno računati. V nasprotnem primeru bi veljalo opredeliti obseg teh in podobnih naselij in jih obravnavati posebej. V »kmečki« fazi razvoja Most, tja do konca tretje četrtine 19. stoletja, so bili v vasi kot posestniki ali kot goslači dejavni tako rekoč vsi roko- delci, ki so bili potrebni kmečkemu prebivalstvu. K ljubljanskim mestnim obrtnikom se zato najbrž niso kaj dosti zatekali po storitve. Prav gotovo pa je obmestje ponujalo svojo delovno silo mestu in drugim podeželskim krajem. Samo sprašujemo se lahko, kje vse je delala in koliko je imela dela vrsta moščanskih tesarjev, ki je skoraj že dajala naselju posebno po- klicno obeležje. S tesarji pa so bila nasičena tudi nekatera druga vaška naselja na vzhodnem obmestnem obodu Ljubljane.'^ Dr. Rudolf Andrejka, Najstarejše ljubljanske industrije. Kronika sloven- skih mest I (1934), str. 58 sled.; I. Slokar, n. d.; Jože Sorn, n.d. in Začetki suk- narne kranjsMh deželnih stanov. Odlomek iz našega zgodnjega kapitalizma. Zgodovinski časopis VI—VII (1952—1953), str. 663 sled. " V. Leban, Razvoj Most. Mošč. kronika 11-1958, št. 1, str. 24. n.d. 11-1958, št. 1, str. 26, št. 2, str. 50—51. " n.d. 2 (brez letnice), str. 25. " Svetozar Ilešič, Vasi na Ljubljanskem polju in njegovem obrobju. Geo- grafski vestnik X (1934), str. 99; Pavla Štrukelj, Pranje perila v okolici Ljub- ljane. Slovenski etnograf XI (1958), str. 133. 54 Vaščani v obmestju ,¦ Bolj ali manj popolna odsotnost industrijskega delavstva v Mostah v prvi polovici 19. stoletja je bila kajpak povezana s tedanjim stanjem go- spodarstva v Ljubljani. Skoraj tri desetletja dolgo pomanjkanje vsake večje ljubljanske industrije po prenehanju dela v suknarni na Selu je moralo odsevati tudi v obmestje. Malce preseneča le nadaljevanje tega stanja deloma tudi še v času, ko sta v Ljubljani že delali tovarna slad- korja in bombažna predilnica. Območje naseljenosti njunega delavstva bo pač treba iskati bolj v njuni bližini. Pa vendar je v Mostah zapisan, kot je bilo razvidno prej, vsaj en primer tovarniškega delavca že tudi v tem času. Ob komaj dograjeni železnici je bila v Mostah tudi že družina železniškega čuvaja. Na povezanost razmeroma precejšnjega dela prebivalstva Most s te- danjo industrijo v Ljubljani in njeni okolici in s prometom kažejo po- datki o socialno-poklicni strukturi meščanskega prebivalstva v tretji če- trtini stoletja. Mimo kmetov in rokodelcev so živeli v naselju delavci sko- raj vseh pomembnejših industrijskih obratov tedanje Ljubljane, sladkorne tovarne, parnega mlina, predilnice, tobačne tovarne, vodmatske suknarne, vevške papirnice in seveda železnice. Industrijsko delavstvo je v neki meri naseljevalo ljubljansko obmestje prej, kot se nam zdi po le nekaterih kulturnih sestavinah. Seveda se na to takoj veže vprašanje, kakšne so mogle biti v tistem času kulturne razlike med prvo generacijo industrij- skih in drugih delavcev, med podeželskim, s cehovskimi prežitki neobre- menjenim rokodelstvom in kmečkimi polproletarci na določenem, v našem primeru obmestnem območju. Ob višku populacijske gostote Ljubljane v začetnih desetletjih druge polovice preteklega stoletja'' in ob verjetno ne dosti drugačnem položaju v okvirih tedanje pozidanosti predmestij bi bilo povsem razumljivo, da so si bili prišleki prisiljeni iskati stanovanja tudi v obmestnih vaseh. Za- nimivejše od morebitne potrditve takega sklepanja bi bilo z etnološkega vidika vedeti, kakšen je bil njihov odnos do bivanja v mestu ali po okoli- ških kmečkih in kočarskih hišah. Samo bivanje pod gruntarsko, kajžarsko, predmestno ali mestno streho še nikakor ne razkriva v vsakem primeru kompleksne kulturne podobe stanovalcev. Gre namreč za vprašanje, kak- šen je bil morebitni razkorak med posameznimi skupinami prebivalcev Most v tedanjem času glede omenjene podobe. Odpira se problem kul- turne enovitosti naselja, v nekem pogledu celo vprašanje tako imenovane vaške skupnosti. Mostam zadnje četrtine preteklega stoletja se je v poklicno-socialnem pogledu kljub skoraj kar nemestni rasti prebivalstva"" že povsem določno kazala pot med bodoča ljubljanska predmestja. Gostaštvo se je v tem času številčno še okrepilo. Njegova poklicna podoba je postala še bolj pisana. Še zlasti je bilo čutiti spremenljivost v oblikah dela za vsakdanji kruh. " Prim.: Vlado Valenčič, Prebivalstvo dn hiše stare Ljubljane. Kronika V (1957), zv. 3, str. 121. " Valter Bahinec, Ljubljanska mestna aglomeracija in njena antropogeo- grafska meja. Geografski vestnik II (1926), str. 34. 55 Slavko Kremenšek nekateri rokodelci so se zaposlovali tudi kot delavci v tovarni in drugod. Med moščanskimi posestniki jih je bilo več kot polovica stalno ali občasno zaposlenih tudi zunaj domačega kmečkega dela. Nadaljnje bolj ali manj intenzivno »utapljanje« meščanskega kmet- stva je bil dolgotrajen proces, ki tudi danes še ni povsem dokončan. Pre- rez skozi stanje ob popisu prebivalstva leta 1931 kaže (še posebej spričo tesne povezanosti vasi s sosednjimi povsem nekmečkimi območji) na do- kaj izrazito predmestno fazo tega razvoja. V tem času je vas izgubila npr. tudi svojo posebno hišno numeracijo in se zlila v tipično predmestno in enotno Zaloško cesto. Formalni akt pripojitve meščanske okoliške občine tako imenovani Veliki Ljubljani septembra 1935 je pomenil v politično- upravnem pogledu potrditev resnično tesne povezanosti širšega meščan- skega okoliša z mestom. Pa tudi za Moste v ožjem pomenu besede, ki so imele »še najmočnejšo kmetijsko osnovo v bivši občini«,'» je bil obmestni položaj, ki nas na tem mestu zanima, verjetno res že nekaj desetletij de- jansko mimo. K. Po protokolih h katastrski mapi iz leta 1868" je bilo med moščan- skimi posestniki 24 kočarjev, 12 lastnikov osmine grunta, 10 polzemljakov, 6 maseljčarjev, 5 gostačev. Bila sta še po dva celozemljaka, posestnika treh osmin in treh četrtin kmetije. V bistvu enako podobo dajeta družin- ski knjigi šempetrske župnije za Moste.'' Na teh posestvih živeče meščan- ske družine so bile seveda člen rodovin, ki so bile naseljene v Mostah že zdavnaj," in takih, ki so verjetno živele v Mostah ali vsaj na kasnejšem domu le krajši čas. V letih od 1826 do 1880 je bila v okviru naštetih doma- čij kontinuiteta v rodu v 13 primerih gotovo pretrgana. Niso nam znani razlogi za prehajanja vseh teh domačij na nove gospodarje. V nekaj pri- merih je rod dotedanjih posestnikov očitno izumrl. Za nekatere domačije pričajo uporabljeni viri, da so bile prodane. V dobrih petdesetih letih je blizu 30 "/o posestev tako ali drugače prešlo v tuje roke. Zaradi različnosti družbenozgodovinskih razmer nam ta odstotek najbrže ne more dati niti približnega merila obsežnosti tega pojava tudi za druge dobe. Kljub temu pa nas dokaj prepričljivo opozarja na precejšnjo mobilnost sicer stalnega kmečkega prebivalstva in s tem na zelo pomemben vir prenašanja najraz- ličnejših kulturnih oblik. V Moste so se v omenjenih petdesetih letih pri- selile nove posestniške družine, ki so bile po izvoru iz krajev: Podbrdo '° Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 375. Protokole in mapo katastrske občine Moste iz leta 1868 hrani AS v Ljubljani. »Status animarum« šempetrske župnije za Moste v dveh knjigah, prva iz leta 1854, druga iz kasnejšega časa; hrani ju župnijski urad šempetrske žup- nije v Ljubljani. '' Glede starosti Most je upoštevati M. Kosovo knjigo Srednjeveška Ljub- ljana, Ljubljana 1955, str. 57, in razpravo Starejša in mlajša naselja v oko- lici Ljubljane, Geografski vestnik XXIII (1951), str. 157 sled. 56 Vaščani v obmestju na Tolminskem, Srednja vas pri Šenčurju, okolica Kranja, Šmarje, Žalna ali lipoglavska fara. Studenec, Mala vas ali Stožice, Stanga ali Dolsko. Posameznim družinam so bile vmesne postaje pred zasidranjem v svojem domu Poljane, Vodmat in same Moste. Preostali novi posestniki moščan- skih domačij so bili po izvoru Moščani, med njimi tudi že dotedanji last- niki zemlje in hiš. Vnašanju tujih, meščanskemu življenju morda manj znanih ali po- vsem neznanih kulturnih sestavin so se meščanske domačije potencialno odpirale ob vsakokratni menjavi generacij v vodstvu gospodarstev. Večjg ali manjše število primožitev ali priženitev iz drugih krajev je imelo svoj nedvomni vpliv na sklenjenost naselja. Ce si s tem zornim kotom skušamo ogledati meščanske posestniške družine v letu 1826, nam je ustrezna po- doba zaradi pomanjkljivih podatkov precej zamegljena. Z gotovostjo lah- ko npr. za to leto trdimo, da je bilo 93 "/o takih družin, kjer je bil eden od zakoncev (v največ primerih mož) doma iz Most. O preostalih družinah v tem pogledu ne vemo nič. Oba starša sta bila gotovo Moščana pri 45 "/o družin. Za 18 "lo nadaljnjih mater in žena je moč navesti prejšnja bivali- šča zunaj Most. Ti kraji so: Vodmat, Zalog, Tomačevo, Spodnja Šiška, Šentvid nad Ljubljano, Cešnjica pri Sostrem in dvakrat sosednje Selo. Ce bi si dovolili neznanih 37 "/o sorazmerno razdeliti na navedeni postavki, bi lahko z večjo ali manjšo verjetnostjo računali, da se je dobra tretjina žena meščanskih gospodarjev konec prve četrtine preteklega stoletja pri- možila iz krajev ne preveč oddaljenih od Most. Ker imamo za sledeča razdobja izčrpnejše podatke, se nam kaže po- doba o izvoru nemoščanskega življa v meščanskih posestniških družinah v nekoliko manj hipotetični luči. Neveste moščanskih posestnikov, ki se bili pri poroki v drugi četrtini 19. stoletja v domači župniji, so bile doma v 17 primerih od 38 porok zunaj Mest. Blizu polovica kočarskih in zemlja- ških žena je bila torej v tem času iz drugih krajev. Le-ti so: Štepanja vas (3 primeri), Stožice, Vodmat, Šmartno (po 2 primera), Studenec, Sneberje, Šempetrske predmestje, Hrastje, Dobrunje, Podgora nad Ljubljano, Selo in Vevče. Recimo, da se je te število v primerjavi s prejšnjim časom ne- kolike povečalo; oddaljenost njihovih bivališč od novega doma je ostala v bistvu ista. Med možmi so se štirje priženili v Moste; bili so iz Spodnje Hrušice, Polja pri Vodicah in dva iz Sela. Preostali so podedovali domačijo staršev. Meščanke so prevladovale v novih posestniških zakonih tudi v na- slednji četrtini preteklega stoletja (med letoma 1851 in 1875). 57 »/o nevest je bilo v tem času iz Most. Sem bi veljalo prišteti še nevesti iz Šempetr- skega in Kapucinskega predmestja, ki sta bili po redu Meščanki, pa sta v ljubljanskih predmestjih služili kot dekli. Med drugimi kraji so bili Šte- panja vas in Vič (po dva primera), Tomačevo, Jarše, Vnanje gorice, Šmart- no, Vodmat, in Selo. Možje so se priženili na meščanska posestva iz Do- brunj, Šempetrskega in Kapucinskega predmestja, Zgornje Šiške, Vrh- nike, Zadvora, Bizovika, Štepanje vasi in v treh primerih iz Most. 57 Slavko Kremenšek Presenetljivo velik je bil delež Moščank v moščanskih posestniških zakonih, sklenjenih v poslednji četrtini preteklega stoletja. Kar 37 nevest je živelo pred poroko v Mostah, le 10 jih je do poroke živelo v krajih: Vodmat (2 primera). Studenec, Podmolnik, Št. Pavel pri Lipoglavu, Ple- šivica pri Brezovici, Podgorica in Glinek pri Šmarju, Kolodvorska ulica in Poljanska cesta v Ljubljani. Delno dosegljivi podatki tudi za rojstne kraje mladoporočencev pa nam vendar izdajajo, da je bilo 10 nadaljnjih nevest, sicer živečih v Mostah, rojenih zunaj njih. Med njihove rojstne kraje je tako šteti še Studenec (3 primeri), Jesenje pri Hotiču, Dobrovo, Štepanjo vas, Šmarje, Podpeč, Spodnjo Slivnico in Soro. Spričo velikega števila priženitev je večje tudi število krajev, od koder so se priselili možje v Moste. Med njimi sta po dvakrat zapisani vasi Pance pri Lipo- glavu in Zgornja Šiška, enkratni so zapisi Vodmata, Zgornje Hrušice, Viča, Št. Pavla in Poljanske ceste v Ljubljani. Dobrunje, Pance, Zagreb, Stožice, Grosuplje in Podbrdo na Tolminskem pa so rojstni kraji mož, ki so sicer že pred poroko živeli v Mostah, vendar so se očitno prej ali slej priselili od drugod. V predmestni fazi razvoja obravnavane vasi, v času, ko so bili zunaj kmetijstva zaposleni prebivalci v popolni prevladi tudi v posestniški sku- pini, je bila podoba izvira vaščanov kajpak do neke mere drugačna. Po rojstnih krajih je bilo ob popisu prebivalstva leta 1931 59 % moščanskih posestnikov po rodu iz Most." Odstotek posestniških žena je bil v tem pogledu za 12 % nižji. V rahli večini so bile torej v primerjavi z Meščan- kami žene, ki so se rodile v naslednjih krajih ali območjih tedanjih občin: Dobrunje in Polje (po 5 primerov), ljubljanska mestna občina in Brezo- vica (po 3 primeri). Jezica in Litija (po 2 primera), Dobrova, Vodice, Men- geš, Slivnica, Mlačevo in Šentjur pri Grosupljem, Rudnik, Hotič, Žalna, Begunje, Ribnica, Sušak in nedoločen kraj na Primorskem (posamezni pri- meri). Manjši del posestnikov pa je bil rojen v tedanji dobrunjski občini (pet primerov), v območju ljubljanskega mesta (3 primeri), na Primorskem (2 primera), v posameznih primerih še na Rašici in v Šentvidu nad Ljub- ljano, v Naklem, na Jezici, v Dolu, Polju, na Vrhniki, v Šmarju in Šent- jurju pri Grosupljem, v Grosupljem, Sodražici, Brezovici in v Avstriji. Na predmestnem območju pridobljene izkušnje nam pričajo, da dajejo kulturni podobi predmestnih naselij posebno obeležje pač predvsem tiste družine ali rodbine, ki imajo v njih svoj kolikor toliko stalni dom. Take so seveda predvsem le posestniške družine. Kljub temu pa gostaštva ni- kakor ne gre v nobenem pogledu puščati iz vida, saj njegova navzočnost, zlasti še v večjem številu, kljub večji mobilnosti in tudi zaradi nje po- meni v nekem pogledu posebno kvaliteto, ki jo gre zato tudi obravnavati posebej. Tako smo storili ob pregledu poklicno-socialne strukture. Po- dobno si velja, kolikor to seveda dopuščajo uporabljeni viri, ogledati še območje, od koder so se gostači priseljevali in se povezovali v nove rod- binske zveze. Viri pa so za konec 18. stoletja in za prvi dve desetletji " Pri tem so upoštevani tedanji moščanski občinski okviri, v katere so sodile tudi nekatere manjše obsavske vasi. 58 Vaščani v obmestju I prejšnjega stoletja v navedenem pogledu sila skopi. Redke navedbe kra- jev, ki so bili bivališče predvsem nevestam pred poroko, nam ne dajejo, kot že rečeno, nobene zanesljive podobe o izviru meščanskega gostaškega življa tistega časa. Vendar nam zapisi Fužin, Tomačevega, Sela, Poljan, Šiške, Šentvida, Vodmata in Šempetra le dajejo neko predstavo o ob- močju, v katerega okviru so se Moščani povezovali z ljudmi zunaj Most. Močno nepopolna je podoba izvira meščanskega gostaštva tudi za na- slednja razdobja. Na voljo so nam sicer podatki o bivališču mladoporo- čencev v času poroke, to pa seveda še zdaleč niso vedno tudi njihovi rojstni kraji. Tako lahko npr. za čas od 1826 do 1850 trdimo le, da sta pri 68 "/o novih, v šempetrski fari sklenjenih družinah živela oba zakonca že ob poroki v Mostah. Preostali zakonski možje in žene so se na gostaščino priženili in primožile v Moste s Poljan (2 primera), iz Šempetra, Sela, Spodnje Šiške, Brezovice in Senožeti pri Dolskem. Trije bolj ali manj na- ključno zapisani rojstni kraji so Šentjakob ob Savi, Št. Lovrenc ob Teme- nici in Zbelovo na Štajerskem. Tamkaj rojeni zakonci so živeli pred po- roko v dveh primerih v Mostah in v enem primeru v Šiški. V letih od 1851 do 1875 sta le pred polovico porok živela oba bodoča zakonca — gostača v Mostah. Preostale nove gostaške družine tega časa so sestavljali tudi priseljenci iz Šempetrskega predmestja in Vodmata (po trije primeri), iz Zaloga (dva primera), iz Poljanskega predmestja, Štepa- nje vasi, Zadvora, Sapa, Laz in Studenca. Poleg bivališča pred poroko pa so nam vsaj za del ženinov in nevest, ki so zasnovali nove meščanske gostaške družine v zadnji četrtini pretek- lega stoletja, znani tudi njihovi rojstni kraji. Med 26 zapisi je ob možeh petkrat najti Moste, trikrat Ljubljano, dvakrat Dobrovo, v posameznih primerih še Dolsko, Janče, Polico, Slape, Spodnje Hrušice, Zgornje Šiško, Daljni vrh pri Novem mestu. Barje, Senožeti, Vrhniko, Škofje Loko, Zgor- nji in Spodnji Kašelj, Kresnice, Št. Gotard in Bosno. Med 22 navedenimi rojstnimi kraji nevest so desetkrat omenjene Moste, dvakrat so zapisali ljubljansko civilno bolnico in v posameznih primerih še Podutik, Morav- če, Laze, Vodmat, Studenec, Pristavo pri Mengšu, Borovnico, Loke pri Trbovljah in Notranje gorice. Če k temu dodamo še v prejšnjih razdobjih upoštevane kraje bivanja pred poroko, je v letih 1876—1900 ta podoba naslednja: 55 "/o mladih gostaških zakonov so sklenili Moščani. Po poroki so se selili v Moste v največ primerih moški. Priseljevali pa so se iz Vod- mata (5 primerov), s Poljanske ceste (2 primera), v posameznih primerih iz Sela, Vevč, Pedmelnika, s Studenca, iz Zgornje Šiške, Kravje doline, Hradeckega vasi, iz ljubljanskih ulic — Kolodvorske in Konjušne. Da bo podoba o navezovanju poročnih zvez Meščanov s prebivalci so- sednjih in oddaljenejših območij jasnejša, si velja ogledati še bivališča partnerjev tistih ženinov in nevest, ki jih v Mostah, vsaj glede na zapise v rojstni knjigi, po poroki ne zasledimo več. Tu gre predvsem za tiste Me- ščane in Meščanke, ki so se poročili (v Šempetru) na tuje domove zunaj Mest, pa tudi za nekatere, ki so si kot gostači poiskali bivališča za nasta- jajočo družino zunaj domače vasi in mimo stanovanj iz časa svojega sam- stva. Z Moščani ali Meščankami poročeni so bili tako v letih 1826—1850 59 Slavko Kremenšek Še iz Poljanskega in Šempetrskega predmestja (po 4 primeri), s Sela (2 pri- mera), iz Slap, Zgornje Hrušice, Podpeči, Orlj, Sadinje vasi, Podgore nad Ljubljano, Bizovika in iz Tržiča. Za čas v letih 1851—1876 je v tem pogle- du navesti kraje: Šempetrske predmestje in Vodmat (po 4 primeri). Kurja vas (3 primeri), Šmartno, Selo, Zgornja Hrušica, Štepanja vas in Tomače- vo (po 2 primera), ljubljansko Gradišče in Rožna ulica. Trnovo, Poljansko predmestje in Stožice (posamezni primeri). V poslednji četrtini 19. stoletja je v to zvrst krajev šteti še Vodmat (5 primerov), Štepanjo vas (4 primeri). Zgornjo Hrušico, ljubljansko Poljansko cesto, Tomačevo in Studenec (po 2 primera). Spodnje Gameljne, Bizovik, Fužine pri Zagradcu, Malo vas in Vevče (posamezni primeri). Moščanski posestniški skupini iz leta 1931 velja dodati še rojstne kra- je družinskih »poglavarjev«, njihovih žena, služinčadi in podnajemnikov, ki so bili v Mostah v tem letu na stanovanju. Ta gostaška, neposestniška skupina je bila seveda v tem času v večjem delu rojena zunaj Most. Le dobra četrtina (27 Vo) je bila med njimi po rojstvu Moščanov. Med drugimi kraji je bilo na prvem mestu območje tedanje občine Dobrunje. Od tam je bilo 13 zastopnikov prej označene zvrsti ljudi. Sledijo Primorci, katerim so enotno označevali kot kraj rojstva Italijo (12 primerov). S po več za- stopniki so še kraji ali občine: Polje (8), Ljubljana (5), Jezica (3), Moravče, Dobrova, Šmarje pri Ljubljani, Zagradec na Dolenjskem, Medvode, Ko- stanjevica, Rudnik, Mošnje, Trebeljevo in Brezovica (po 2 primera). Posa- mezniki so se rodili še v Mokronogu, Veličanah pri Ptuju, na Blokah, v Zgornjem Logatcu, Ptuju, na Prevojah, v Stari Loki, Kočevju, Središču ob Dravi., Cerkljah, na Svetini pri Celju, Igu, v Šenčurju, Zadvoru, Gro- supljem, Šentjurju pri Grosupljem, Šmihelu pri Novem mestu, Črnučah, Kamniku, Stari cesti, Šentjakobu, Šentrupertu, na Senovem, Vrhniki, v Novi Štifti, Blagovici, Stari Oselnici, v D Jakovem, Debru, na Sušaku, na Avstrijskem, Nemškem in Češkem. Vsi^ doslej navedeni kraji nas z etnološkega vidika predvsem le opo- zarjajo, v kakšni meri in od kod moremo računati v obmestju s tujimi kul- tilrhimi vplivi. Navedene oblike prenašanja le-teh seveda še zdaleč niso edine. Ne da pa se verjetno zanikati, da so selitve kulturnih sestavin sku- paj z njihovimi nosilci najbolj uspešne. Zato so mimo spreminjanja poklic- nosocialne strukture prvotnega prebivalstva tudi priseljenci prav gotovo znamenje nekega kulturnega procesa. Ker je tukaj obravnavano naselje obmestno, nam navedeno vprašanje tudi narekuje, da skušamo ^opredeliti odnos med-^dvema toliko poudarjenima kvalitetama, kot sta mesto in vas. Glede na razmeroma veliko število tako rekoč sosednjega mestnega prebivalstva nas ob primeru Most nedvomno takoj preseneti zelo nizki odstotek priseljencev iz mesta. Pri podrobnem ogledu prišlekov v posestni- ški skupini imamo namreč vse do konca 19. stoletja največ opraviti.z va- .ščani naselij, ^ijnejiju na Moste ali vsaj niso preveč oddaljeni od njih. Med Lipoglavom in Zgornjo Šiško, med Zalogom in Vičem so osredotoče- ne vsaj štiri petine krajev, od koder so prihajali ljudje v meščanske po- sestniške družine. Med njimi ostaja Ljubljana brez posebnega pomena. No- 60 Vaščani v obmestju tranje mesto je povsem brez zastopstva;priseljenci iz predmestij v smeri prott^fostam so vjvečji meri le služn^v^J^jubl^ in dekle. Če- prav Ljubljana ni bila pregraja vaščanom z druge strani mesta, da bi se ne ženili in možili v Moste, je bilo vendar čutiti priliv predvsem iz na- selij zunaj Ljubljane na jugovzhodu, tudi na severovzhodu in vzhodu. Kje v Zgornji Šiški ali na Viču smemo torej glede na njuno lego pričakovati podobno gravitacijo. . V vas Moste so se torej v_preteklem stoletju priseljeyalLtakO-^rekoc izključno .vaščam^^ poročne zveze Moščanov so segale kvečjemu do ljubljanskih predmestij, kjer kmečkega prebivalstva prav gotovo tudi ni manjkalo. Takšno podobo nam dajejo pač podatki za posestniško skupino. Večji delež predmestnega življa, vsaj prehodnega, po izvoru pa prav goto- vo le z redkimi izjemami vaškega, je dobivala skupina gostačev. Po social- nem položaju ali poklicu med njimi ni bilo ljudi, ki ne bi bili za tedanje Moste povsem običajni. Ce pritegnemo podatke za rojstne kraje v družinski knjigi za drugo polovico preteklega stoletja, ter skupno upoštevamo posestnike in gostače ter vse njihove družinske člane, ki so se rodili zunaj Most, se nam zariše meja pritekanja prebivalstva v Moste v krogu med naslednjimi kraji: Naklo — Kamnik — Krašnja — Moravče — Sava — Šmartno pri Litiji — Stična — Turjak — Borovnica — Vrhnika — Škof ja Loka — Naklo. Kraji zunaj tega tako rekoč skrajnega okvira priseljevanja so bili do konca 19. stoletja v resnici le izjemoma zastopani. To območje je bilo torej razme- roma dokaj omejeno, po obsegu skromno, z zelo močnim težiščem na naj- bližji vaški okolici Most. Izrazitejši podaljšek tega težišča je segel na obeh straneh Golovca proti jugovzhodu. V bistvu podobno notranjo razporeditev so kazali tudi rojstni kraji priseljencev predmestnih Most ob popisu prebivalstva leta 1931. Kakor je bilo razvidno že iz naštevanja rojstnih krajev, pa so prejšnji zunanji okvi- ri priseljevanja razpadli. Iz znanih razlogov je to pot posebej računati s priseljenci s Primorskega. Nekoč skoraj izključno kranjsko sestavo me- ščanskega prebivalstva je sedaj dopolnjevalo med drugim tudi že nekaj JlajLrcey. Tako so tudi Moste v tem pogledu v najsplošnejših potezah sle- dile drugim predmestnim območjem in do neke mere tudi mestu samemu. Po izvorni sestavi svojega prebivalstva je vas dobila tako tudi že bolj vse- slovenski značaj. Kljub znatnemu porastu Ljubljane pa se delež v ljub- ljanskih občinskih okvirih rojenega meščanskega prebivalstva ni prav nič povečal. Prej bi verjetno lahko trdili nasprotno. Moste tridesetih let lah- ko pač štejemo skupaj z drugimi predmestji med tista območja, kjer so se podeželjani ustavljali na svoji poti v mesto. Pot v nasprotni smeri ni bila običajna. V nasprotju z novo nastalimi predmestnimi območji, omenimo n. pr. Rožno dolino ali Zeleno jamo, pa je v Mostah in njim podobnih krajih le treba tudi v tem času računati z avtohtonim kmečkim in kajžar- skim življem, kar daje takim predmestnim delom spet svojo podobo. Prebivalci predmestij brez te sestavine so se tega dokaj dobro zavedali. §1 Slavko Kremenšek iii. V začetku prejšnjega razdelka navedenemu številu moščanskih ko- čarjev, polzemljakov, celozemljakov in tako dalje bi veljalo seveda takoj dodati, da so bile te oznake v konkretnih primerih večkrat po vsebini sporne. Spričo spreminjanja obsega posameznih posesti je nastajala očitna neskladnost med podedovanimi kategorijami in dejanskim stanjem. Tako je npr. po oceni čistega dohodka leta 1880-" zavzemala eno prvih mest v okviru moščanske katastrske občine maseljčarjeva domačija. Kar trije polzemljaki so bili po svoji posestni moči v tistem času v spodnji polovici moščanskih gospodarstev, ena petina kočarjev pa se je prebila v zgornjo polovico. Na splošno so bile kajžarske hiše seveda na začelju po posestni teži razvrščenih moščanskih domačij. Toda dodati je treba, da je bilo ob občutnejših posestnih spremembah v letih od 1826 do 1880 razmeroma več kočarskih posestev, ki so se širila, katerim so dodajali nove parcele, kot pa zemljaških. Pri tem so bili, kot vse kaže, zaposleni vsi kočarji z vidnej- šim povečanjem zemlje m.ed omenjenimi leti tudi zunaj svojega domačega gospodarstva. Domnevamo lahko, da je bližina mesta z večjimi možnostmi za zaposlitev zunaj kmetijstva v obravnavanem času dajala večjo trdnost I prav ljudem z manjšo posestjo. Ce bi izrekli trditev namesto domneve, pa bi to seveda zahtevalo detajlnih raziskav. Najem mestu nas zanima le medsebojno razmerje med vaščanii različnim obsegom zemljiške posesti v času obmestnega položaja Most, kakor se to kaže v ustreznem delu ma- tičnih in družinskih knjig. Naša naloga je pregledati medsebojno sorod- stvena-povezovanje posameznih zvrsti vaščanov v okviru obravnavane vasi in zunaj nje. Notranja povezanost in razslojenost vasi, kolikor in kakor sta bili vidni v oblikovanju novih družin in ob njih, to naj bi bil poglavitni predmet nadaljnjih vrstic. Ker so običajne opredelitve — kočar, polzemljak, zemljak in tako dalje, manj uporabne, se velja, kolikor je to mogoče, nasloniti na stvarnej- še podatke. Tako je imelo po franciscejskemu katastru leta 1826 9 mo- ščanskih posestnikov v okvirih domače katastrske občine^' nad 10 oralov vrtov, sadovnjakov, njiv, travnikov, pašnikov in v nekaj primerih gozdov. Posest 15 kmetov se je gibala med 5 in 10 orali. Manjše od 5 ora- lov in večje od dveh je bilo zemljišče osmih posestnikov. Pod to mero je sodila posest nadaljnjih 15 družin. Podlaga za preživljanje od kmetovanja je bila torej v moščanski posestniški skupini dokaj različna. Nekajkrat večja zemljiška posest dela moščanskih posestnikov v primeri z zemljo več- jega dela kajž bi morala imeti, vsaj tako sklepamo, v življenju in kulturi naselja svoj pomen. Iz različnih razlogov pa nam tudi shematično razme- jevanje po oralih ali hektarijih ne more dati poroštva, da bo na tej osnovi 2» »Nachweis des Grundbesitzstandes« za katastrsko občino Moste — 24. I. 1880; AS. " Pregledani so bili tudi protokoli h franciscejskemu katastru za sosednje k.o. — Stapanja vas, Slape, Vodmat, Šmartno in Sempetrsko predmestje. Na tem območju sta bila le dva moščanska posestnika, ki sta imela v domači katastrski občin nad 10 oralov zemlje, udeležena pri posesti gozdov. 62 Vaščani v obmestju temelječa socialna in kulturna podoba popolnoma ustrezna. Bližina mesta in s tem verjetno zmeraj večja možnost zaslužka zunaj kmetijstva Je bila v zvezi s kajžarji^ ornéh'jenaTKljub temu se je na neka dejstva vendarle treba opreti. Sicer pa ni bila tudi meja med j)0sestniki in gostači nepre- mostljiva; nekateri najemniki so vendarle postajali tudi kajžarji ali vsaj lastniki posameznih kosov zemlje. Različen izvor ali neenako gmotno izhodišče sta zelo verjetno imela pri tem odločilno vlogo. Ob upoštevanju navedenih pripomb si velja torej v skladu z našim hotenjem nekoliko pobliže ogledati najprvo usodo prvih devetih moščan- 63 Slavko Kremenšek skih rodbin, to je tistih, ki so imele po franciscejskem katastru v indivi- dualni lasti več kot 10 oralov zemljišč. V tistem času, okrog leta 1826, gre v okviru teh domačij za družine, kjer so gospodinjile žene, ki so se, razen dveh, primožile v Moste iz sosednjih vasi ali iz neznanih krajev. Moščanki sta bili iz posestniških, različno premožnih hiš. V kasnejših desetletjih, tja do leta 1880, se je sedem od devetih pre- možnejših moščanskih rodbin obdržalo na svojih domačijah, čeprav je bil obseg štirih posestev nekoliko ali tudi kar za dve tretjini manjši. Na dveh posestvih, med katerima je bilo eno očitno razkosano, so bili tuji gospo- darji. Menjava rodov skozi 19. stoletje je prinašala s primožitvami v hiše nove gospodinje; med šestnajstimi so bile le štiri Meščanke. Med petimi priženjenimi možmi se bili trije iz Most. Ob vseh teh primerih so bile pri- mežene neveste iz posestniških hiš, med njimi tudi delavka, stanujoča v Mostah, vendar po rodu pelzemljakeva hči iz drugega kraja. Drugo dekle je označeno tudi kot dekla, ki se poroči z blizu dvajset let starejšim vdov- cem, a je po izvoru vendarle hči četrtzemljaka. Med možmi je bil osamljen primer pleskarja, po rodu gostača; zveza je očitno temeljila tudi na otroku, rojenem zunaj zakonske zveze. Računamo, da se je v moščanskih posestniških družinah obravnavane skupine v 19. stoletju rodilo poprečno po sedem otrok na družino. Ce ne ravno vsak drugi, je vendar več kot vsak tretji otrok že kot dojenček umrl. Na tem mestu lahko ostane ta podatek, ki je za kulturno podobo naselja nedvomno zanimiv, samo zapisan. Več zanimanja velja na tem me- stu posvetiti pač tistim, ki so ostali pri življenju, ki so si ustvarili sami svoje družine, ne da bi pri tem mogli računati na dedovanje domačije, ki jim je bila rojstni dom. Med sedmimi primeri sinov obravnavanih rodbin se je le eden zane- sljivo priženil na kočarijo v Mostah, kjer je živel nato z družino kot mizar. Verjetno je priženil kajžo v sosednji vasi polzemljakov sin, ki je delal do poroke kot delavec v tovarni. Dva tesarja, polzemlJakova sinova, poroče- na eden s polzemljakovo hčerjo — tovarniško delavko iz Most, drugi s kočarsko hčerjo-delavko iz posavske vasi, sta se selila z družino po večkrat kot gostača v moščanskih hišah. Ostali trije, dva tovarniška delavca-po- sestniška sinova in posestniški sin brez bolj opredeljenega poklica, so se oženili s tovarniško delavko-hčerko lastnika treh osmin kmetije, z deklo- hčerjo gostača (v obeh primerih iz Most) in kočarsko hčerjo-perico zunaj vasi. Domovanje njihovih družin nam ni znano; najverjetneje so gostovali zunaj Most. Dvanajst primerov hčera premožnejših ali vsaj večjih moščanskih po- sestnikov, ki so si v preteklem stoletju ustvarjale svoje družine, ne da bi bile dedinje očetovega doma, nam daje drugi del podobe o usodi moščan- skih zemljaških ali vsaj polzemljaških otrok. Tako je treba za dekleta predvsem ugotoviti, da so se v precejšnjem delu možile v posestniške hiše Od dvanajstih se jih je vsaj pet gotovo omožilo pod vsaj potencialno že- ninovo lastno streho. Konkretneje: dvajsetletno moščansko posestniško de- kle se poroči s štiridesetletnim enoinpolzemljakom, še samcem, v sosednjo 64 Vaščani v obmestju vas; polzemljakova hči se omoži s polzemljakom zunaj Most; dekle s polo- vice kmetije se poroči s precej starejšim vdovcem, gospodarjem trdne če- trtine grunta v Mostah; v meščansko kajžarsko in branjevsko hišo se po- roči gruntarjeva hči-mladoletnica; dekle s polovice kmetije postane go- spodinja kmečkega doma v eni od posavskih vasi. Nadaljnji dve dekleti sta se kot ženi po nekajletni gostaški dobi v moščanskih hišah nastanili z možem in otroki pod svojo streho v domači vasi. Poročeni sta bili z doma- činoma, tovarniškim delavcem in tesarjem, s sinovoma tu premožnejše, tam bolj kajžarske družine. Kovač, sin lastnika črtrtine grunta, in železni- čar, sin hišnega posestnika in pleskarja, oba doma v vaseh zunaj Most, sta bila moža dveh posestniških hčera, ki ju v Mostah po poroki ni bilo več najti. Preostale tri Moščanke, žena pleskarskega pomočnika-kolarjevega sina, tkalskega mostra in tesarja-polzemljakovega sina, so ostale, kot vse kaže, z družinami gostačke v domači vasi, ne da bi si tukaj skušale posta- viti svoj dom. Nekateri bratje in sestre mladih gospodarjev se niso poročili in so ostali kot strici in tete doma. Po družinskih knjigah je take primere najti po posameznih rodovih pri petih hišah od devetih, o katerih je bil doslej govor. Na petnajstih domačijah, ki so obsegale po pet do deset oralov indi- vidualne posesti, na posestvih iz naše druge skupine, so leta 1826 gospoda- rili v desetih primerih gospodarji, ki so to posest podedovali po starših. V treh primerih so se tedanji gospodarji priženili. Dve domačiji sta bili v lasti prej obravnavanih moščanskih zemljiških rodbin. Med desetimi pri- moženimi gospodinjami je bilo sedem Moščank. Osma je sicer služila pred poroko v Mostah kot dekla, a je bila po rodu kmečka hči, doma zunaj Most. Preostali dve sta se v Moste primožili od drugod. Po svojem social- nem izvoru so bile mimo enega neznanega primera vse iz posestniških hiš. Tri so bile po rodu z domačij naše prve skupine. Štiri so bile doma iz kajž. Med priženjenimi tremi možmi je bil le eden zanesljivo Moščan. Iz gosta- ške družine bi utegnil izvirati eden, drugi je bil po izvoru kočar. Nadaljnji razvoj navedenih petnajstih posestev do leta 1880 je pome- nil kontinuiteto desetih rodbin od časa franciscejskega katastra. V dveh primerih so bili novi gospodarji, kot vse kaže, vendarle v oddaljenem so- rodstvu s prejšnjimi lastniki. Pri treh domačijah so bile rodbine povsem spremenjene. Med posestvi, ki so ostala v rokah iste rodovine, je bilo šest takih, katerim se je v dobrih petdesetih letih obseg skrčil za malenkost (4 primeri), za blizu dva orala ali celo za polovico posesti (posamezna pri- mera). Pri dveh posestvih je moč ugotoviti neznatno povečanje zemlje. V enem primeru se je obseg posesti povečal od 7 na 11 oralov. Vsa posestva, ki so menjala gospodarja, so bila leta 1880 manjša kot ob nastanku fran- ciscejskega katastra. V dveh primerih je prešla na novega gospodarja tako rekoč samo še bajta. Rodovine, ki so se po letu 1826 do konca stoletja obdržale na posest- vih, ki so omenjenega leta obsegala 5 do 10 oralov zemljišča v individual- ni lasti, so v največ primerih menjale gospodarja v svojem okviru po mo- 5 — Slovenski etnograf 65 Slavko Kremenšek ški liniji (14 primerov). Gospodinje, ki so se primožile na kmečke domove, so bile po rodu iz Most (50 "/o) in iz bolj ali manj sosednjih vasi. Pri pri- ženjenih moških (računati moremo s petimi takimi primeri) sta bila Mo- ščana v manjšini. Drugi so bili tudi iz nekoliko oddaljenejših krajev. Po socialnem poreklu so bile moščanske posestniške gospodinje iz pričujoče- ga razdelka celozemljaške hčerke (takih je "bilo kar 6), dekleta iz hiš s tri četrtine in polovico grunta (3), dve maseljčarjevi hčeri (ena od teh »vzeta na roke«), dekle, ki je po starših podedovala kajžo s petimi orali zemlje, gostačica z nezakonskim, pozneje posinovi j enim otrokom, in dekle nezna- nega izvora (poročena s skoraj dvajset let starejšim vdovcem). Tudi ena od dozdevno celozemljaških hčera je bila v Mostah pred poroko za deklo. Med zeti moščanskih hiš s posestjo navedenega obsega so bili ob poroki polzemljakov sin, sin posestnika treh osmin kmetije, dva maseljčarjeva si- nova (med njima eden tovarniški delavec) in kočarski sin, po poklicu tkalec. Sedem otrok je bilo tudi v tej skupini poprečje na eno kmečko druži- no (natančneje 7,2). Na približno vsakega dva otroka in pol je eden navad- no umrl že kot dojenček. Po zapisih v družinskih knjigah je pri polovici hiš v posameznih raz- dobjih najti ob gospodarjevi ožji družini mimo staršev tudi še samske brate in sestre. Po istem viru in z matrikami pa je mogoče tudi za tukaj- šnjo skupino kmečkih rodbin nakazati poglavitne poteze življenjskih poti nekaterih njihovih članov, ki so si ustvarili svoje družine, ne da bi jim domačija staršev dajala temelj za njihov obstoj. Ob 16 primerih kmečkih hčera, ki so v poročnih knjigah označene kot polzemljaške hčere, hčere posestnika treh četrtin ali le treh osmin kmetije, tudi maseljčarja in po- dobno, je npr. nedvomno zanimivo, da jih je vsaj pet pred poroko delalo v tovarni. Te tovarniške delavke, sicer doma s kmetije, ki pa pred poroko niso živele prav vse v domači hiši, so se poročile s tovarniškim delavcem, železniškim sprevodnikom, tesarjem. Očetje njihovih mož so bili: kočar, polzemljak, posestnik tretjine kmetije. Nobene od teh žena ni poslej z dru- žino več najti na moščanskih hišnih številkah. Poklicno-socialni status preostalih deklet je bil naravnan le po rodnih domačijah. Njihovi bodoči možje so bili v največ primerih iz Most. Bili so tovarniški delavec iz go- staške družine, polzemljakov sin, tesar iz tesarjeve družine, sin s treh četrtin kmetije, gostač-hišarjev sin, tesar iz hiše osmine kmetije, kočar, pleskarski pomočnik-gostačev sin, zemljak in lastnik polovice grunta. Zad- nji trije so bili iz sosednjih vasi. Po poroki so na novo nastale družine žive- le v štirih primerih na podedovanih moževih posestvih v Mostah, v treh primerih na kmetijah zunaj Most. Štiri družine so gostovale po moščanskih hišah, v treh primerih nekaj časa tudi na ženinem domu. Po nekajletnem gostaštvu se je družina tesarja in polzemljakove hčere vselila v svojo hišo, postavljeno v Mostah. Med sedmimi sinovi moščanskih posestniških rodov iz naše druge sku- pine sta se dva priženila na ženino moščansko posestvo. Od preostalih sta bila dva tesarja, dva tovarniška delavca in eden voznik. Z družinami, za- 66 Vaščani v obmestju j snovanimi s hišarjevo in branjevčevo vdovo, »na roke« vzetim dekletom iz sosednje vasi, hčerama gospodarjev četrtine in cele kmetije, z dekletom neznanega stanu, živečim zunaj naselja, so trije živeli kot gostači v Mo- stah, dva pa sta se naselila v drugih krajih. Družina tovarniškega delavca, rojenega na četrtini kmetije, in zemljakove hčere se po sedmih letih go- staštva preseli v svoj dom. Preostajata nam skupini tistih moščanskih posestnikov, katerih obseg lastne zemlje je znašal manj kot pet in manj kot dva orala. Podoba družin na posestvih med dvema in petimi orali nam je zavo- ljo pomanjkljivosti virov ob letu 1826 manj jasna. Med osmimi posestvi navedenega obsega je bila osmina grunta z bajto last polzemljaške rod- bine, o kateri je bil govor v naši prvi skupini. Ostale so označevali kot ko- čarje, posestnike osmine in v enem primeru tudi četrtine kmetije. Štirje gospodarji so podedovali posest po očetu, eden se je priženil, vdova, ki je gospodarila na kočariji, se je primožila od neznano kod. O gospodarjih četrtine kmetije ni nadrobneje nič znanega; kmalu po letu 1826 so bili pri tej hiši novi gospodarji. Do leta 1880 je prišlo do menjave rodovine tudi še pri dveh drugih hišah. Med zanimive pojave v okvirih obravnavanih osmih posestev je vse- kakor šteti izrazito težnjo po večanju obsega posesti ali vsaj vztrajanje pri podedovanih mejah. Tako so imeli leta 1880 skoraj pri vseh hišah več zemlje kot pol stoletja prej. V dveh primerih je bilo to povečanje dva- kratno in celo trikratno. Moščanslca kmetija, na kateri so v preteklem stoletju gospodarili polzemljaki. (Fot. 1967) 67 Slavko Kremenšek Skozi 19. stoletje so prihajali ob menjavi rodov zeti in snahe v hiše te naše tretje skupine v največji meri iz drugih krajev. Ob štirih Moščanih je bilo vsaj deset prišlekov iz sosednjih in tudi oddaljenih vasi. Skoraj vsi ženini in neveste, ki so se poročali na majhne moščanske kmetije, so izha- jali iz posestniških družin, čeprav nekaterih tudi le z osmino grunta. Pri- mera gostaškega sina-pivovarskega delavca in dekle iz hišarjeve družine sta izjemna. Pred priženitvijo v Moste je delal kot hlapec v ljubljanskem predmestju četrtzemljakov sin. Vsi drugi so se poročali v Moste, kot vse kaže, neposredno izpod streh domačih kmečkih hiš. Da so primožitve grun- tarskih deklet prav gotovo pomagale večati manjše moščanske kmetije, pričata oba prej omenjena primera. Kljub majhnemu obsegu posesti srečamo pri delu posestnikov iz te skupine le oznake četrtzemljak, posestnik osmine kmetije, kočar, ob pove- čanem obsegu zemlje tudi polgruntar. Z eno izjemo pa se pri posestnikih z manj kot tremi orali kažejo mimo navedenih zapisov še oznake tesar, zidar, krčmar. Zdi se, da so bili trije orali individualne posesti za Moščane 19. stoletja tista meja, pod katero se je bilo treba v večji ali manjši meri ozirati še za dodatno dejavnostjo mimo kmetovanja. Verjetno dnina pri večjih kmetih, dodatno delo žena in drugih članov družine pri tem niti niso upoštevani. Število družinskih članov pa ni bilo skladno z manjšanjem obsega po- sesti. V tej skupini se je rodilo poprečno 7,9 otrok na družino. Le majhno število primerov nas odvrača od sklepa, da je bilo število otrok v obrat- nem sorazmerju z velikostjo posesti. Z gotovostjo pa smemo trditi, da število otrok na manjših posestvih tudi ni bilo manjše. Omejeno število primerov nas odvrača tudi od določnejšega sklepa, da je bila umrljivost otrok v tej skupini precej večja kot pri prejšnjih dveh vrstah. Zato naj bo tudi podatek 46 "/o smrti otrok v rani dobi življenja od števila rojenih le zapisan. Velika je bila poleg tega tudi umrljivost mladine. Življenjska pot nekaterih sinov in hčera, ki niso bili dediči domačega doma, je bila precej podobna dosedanjim primerom. Tako se je hči gospo- darja na osmini grunta poročila s lesarjevim sinom-tesarjem »na roke«. Gostovala sta na ženinem domu, tudi v drugih hišah, in sta se po osem- letni gostaški dobi naselila na svoje v Mostah. Nevesta s podobne doma- čije se je poročila na četrtino grunta v domači vasi. Kočarjev sin in pol- zemljakova hči sta živela kot goslača na njegovem domu in vsaj še na dveh mestih v vasi. Mož je preživljal družino kot dninar. Našo poslednjo skupino posestnikov z manj kot dvema oraloma zemlje leta 1826 so sestavljali seveda predvsem kočarji. Teh je bilo deset. Pre- ostala tretjina domačij naj bi bila temeljila na osmini kmetije. Medtem ko je nadaljnji polstoletni razvoj posesti pomenil v prejšnji skupini tako rekoč le večanje obsega zemlje, nakazujejo podatki za leto 1880 v priču- jočem okviru za štiri domačije rahlo okrnitev in za peto tudi občutno zmanjšanje posestva. Kljub temu je spričo rasti obsega zemljišč vseh osta- lih primerov še mogoče ponoviti hipotezo, da je v obravnavanem času mala posest na splošno rasla. Od manj kot dva orala zemlje je kar troje 68 Vaščani v obmestju Moščanslci limečlci dom. Lastnilîe preteldega stoletja so šteli med kočarje. (Fot. 1967) posestev zraslo za približno štiri orale. Dvig za sedem oralov je bil seveda izjemen. Poprečje povečanja preostalih posesti je bilo nekje blizu enemu oralu. Pri tem je pri devetih domačijah ostala skozi nakazani razvoj rod- bina ista. V šestih hišah pa so leta 1880 živeli drugi gospodarji. Spričo skromnega obsega zemlje in s tem omajane možnosti življenja le od kmečkega dela je razumljivo, da je zunaj kmetijstva zaposlene mo- ščanske posestnike iskati predvsem v tej skupini. Podatki v matičnih knji- gah o poklicni dejavnosti družinskih očetov so ob izjemni rasti nekaterih posestev odličen registrator posestnih sprememb. Kočar in posestnik osmi- ne kmetije sta oznaki, ki se kot edini kažeta izključno le tam, kjer je do- mačija daleč prerasla prvotne okvire. Vsi drugi kočarji in lastniki osmine grunta so v obravnavanem času tudi še tesarji, pleskarji, tovarniški de- lavci itd. Toda tudi v te polproletarske hiše, če jih smemo tako imenovati, so se možile hčere večjih kmetij. Med njimi naj bi bile dve s celega in štiri s polovičnega grunta. Tri so bile s treh osmin kmetije. Ena je bila hči četrtzemljaka, drugi dve pa sta bili doma z osmine grunta. Le eno samo dekle se je poročilo z moščanskim kočarjem kot gostačeva hči in dekla. Posestniški sinovi so bili tudi med priženjenimi možmi. Med devetimi primeri so bili vsaj štirje iz polzemljaške hiše. Mimo kočarjevega in le- sarjevega sina nam izvor ostalih ni znan. Tako rekoč vsi pa so bili že pred poroko dejavni kot tesarji, kovači, krovci, mesarji. Oženjeni v moščanske koče so seveda svoj poklic opravljali naprej. 69 Slavko Kremenšek Družine, oblikovane, kot nam to kažejo navedeni primeri, so bile šte- vilne. Poprečje 7,2 rojstev na družino nas navaja k že izraženi previdnosti glede povezovanja števila rojstev z obsegom posesti. Stopnja otroške umr- ljivosti pa je bila v tej skupini še najbolj blizu vsakemu drugemu otroku (47 "/o smrti od vseh novorojencev). Tudi v kočarskih hišah so v nekaterih primerih živeli bratje in sestre gospodarja ali gospodinje doma. Zaposleni so bili, kolikor je to moč raz- brati, večidel v tovarnah. Se posebej so za to skupino značilni zapisi, da so sinovi in hčere po službah zunaj domače vasi. Nekatera dekleta so se kot bivše dekle v Ljubljani, v Trstu in drugod vračala spet domov. Neka- teri fantje so bili bivši vojaki. Hčere iz te skupine so se omožile s tesar- jem, tovarniškim delavcem, dninarjem, železničarjem, pleskarskim pomoč- nikom. Primožile so se tudi na kočarijo, na četrtino kmetije, na polovico grunta, v Mostah in zunaj njih. Sinovi, ki niso bili dediči domače hiše, so se poročili n. pr. ob šestih ugotovljivih primerih z dvema polzeml j aškima dekletoma in dvema kočarjevima hčerama (ena od teh zadnjih je bila za- poslena pred poroko v tovarni), z dninarico, gostačevo hčerjo in deklo iz hišarjevega doma. Vse navedene neveste razen zadnje, ki je bila iz ljub- ljanskega predmestja, so bile iz Most. Po poroki je njihove družine najti na podedovanem ženinem posestvu, v gosteh in nato v svoji koči, kot go- stača v domači in v tuji hiši. V dveh primerih sta si mladoporočenca po vsej verjetnosti poiskala stanovanje zunaj obravnavane vasi. S tem bi bil pričujoči pregled posestniških rodbin, ki so bile povezane z določeno domačijo vsaj že v prvi četrtini preteklega stoletja, pri kraju. Slediti bi morala obravnava rodbin, ki so si zasnovale v Mostah svoj dom v kasnejših razdobjih. Zunaj dosedanjega pregleda je ostalo seveda še večje število gostaških družin, ki bi utegnile biti ob vzporeditvi s posest- niško skupino za nas še posebej zanimive. Toda zdi se, da bi nadaljnje ni- zanje primerov vodilo v nepotrebno ponavljanje, saj je bilo že iz dose- danjega razvidno formiranje gostaštva in nastajanje vsaj nekaterih novih domačij, ki bi jih po obsegu seveda mogli skoraj vse šteti med kočarske posesti. Doslej povedanemu velja dodati le to, da v Mostah 19. stoletja ni- kakor niso izjemni primeri gostaštva tudi že v drugi ali celo še kaki do- datni generaciji, ko sta oba zakonca izhajala iz gostaških družin. Seveda je bilo takih primerov vse več, saj bi utegnil biti eden poglavitnih sklepov pričujočega razdelka prav ta, da se gostaški sinovi in hčere na posestva praviloma niso poročali. Redke primere primožitve ali priženitve gosta- ških otrok v gruntarske in celo kočarske hiše lahko brez pomisleka ozna- čimo za izjeme. Mnogo težje bi bilo iskati razmejitve v okviru same posestniške sku- pine. Dejstvo je, da so gruntarski ali ob moščanskih posestnih razmerah vsaj polgruntarski sinovi in hčere postajali s poroko tudi kajžarji in so se n. pr. kočarske hčerke možile tudi na trdnejše kmetije. Iskanje sorazmerja bi morda res pokazalo, da je bilo prvih primerov verjetno več, toda za kakršno koli določnejše razmejevanje bi bil sam ta podatek nezadosten. V tem razdelku smo nadalje ugotovili, da je bila n. pr. smrtnost majhnih 70 Vaščani v obmestju i otrok pri manjših posestnikih v poprečju vendarle večja kot pri premož- nejših kmetih. Razmeroma majhno število primerov pa nas odvrača od prehitrih sklepov. Sele nadrobnejša analiza več kulturnih sestavin bi nam dala podobo pričakovanih razlik med kočarji in zemljaki. Na obmestnih območjih, kakršne so Moste, pa je verjetno bila nekmečka dejavnost na- domestilo za manjšo udeležbo pri lastništvu zemlje, kot smo že poudarili na drugem mestu. Zato je bila morda razlika v realijah in v zavesti med različnim obsegom posesti na teh območjih tudi manj izražena. Mogoča bi bila tudi večja svoboda v individualnih nagnjenjih in odnosih v obmestju kot drugod na deželi. Majhno število gostačev v posestniških družinah pa nam vendar narekuje tudi v tem pogledu neki pridržek vsaj za dediče in dedinje moščanskih posestev. Za vse druge je bila verjetno največja skrb staršev usmerjena v pripravo dote za hčere in v izučitev sinov. Tudi za- radi načina dedovanja so se dekleta, če je bilo to le mogoče, v precejšnjem delu možila pod moževo streho. Posestniškim sinovom je bila, če niso de- dovali doma, pot v smer znatno bolj zaprta. S poklicem ali brez njega so ob zasnovi svoje družine v domači vasi skupaj z njim podobnimi prišle- ki od drugod spreminjali obmestnost v predmestje. Vas so z vsemi njenimi prilastki tako že zdavnaj raztapljali njeni lastni otroci; Ljubljana je bila le jez, ki je omogočal kopičenje odvečnega življa doma. Meščani pa, kakor smo videli, niso imeli kot vir meščanskega prebivalstva nikakršne posebne vloge. V vprašanje razmerja med vasjo in bližnjim mestom se v bistvu steka vsa naša dosedanja obravnava o tem, kaj so Moščani bili, od kod so bili in kakšni so bili njihovi medsebojni odnosi vsaj pri oblikovanju njihovih medsebojnih rodbinskih zvez. Obstoj Ljubljane je bil v tukaj obravnava- nem času za Moščane dejstvo, ki jih samo od sebe ni sililo k nikakršnim spremembam njihovega načina življenja. ljubljanska mestna aglomeracija je bila preveč oddaljena in prostor med mestom in Mostami premalo pozidan, da bi se bilo mesto pričelo razlivati tudi v obravnavano vas. Spremembe, ki so se v Mostah dogajale, je narekoval splošni kulturni tok ter hotenje ali pripravljenost vaščanov, da izkoristijo nekatere ugodnosti, ki jim jih je dajala bližina mesta. V okviru pričujočega sestavka ni pro- stora za ogled verjetne »urbanizacije« ljudske kulture Moščanov, posku- šali pa smo si z nekaterih vidikov ogledati njene nosilce. Med prebivalci Most je bilo v obravnavanem času najti domačine in priseljence iz sosednjih, v manjši meri tudi iz oddaljenih vaških območij. Ljubljana in njena predmestja so bila v tem pogledu bolj ali manj le vme- sna postaja za razmeroma pičel populacijski priliv med Moščane iz te sme- ri. Nosilci takšne ali drugačne ljudske kulture v Mostah so bili torej v bistvu le vaški ljudje. Ta istorodnost pa ni imela dopolnila v poklicni usmeritvi Moščanov. Tako kmečko kot tudi nekmečko delo sta bila osnova življenju prebivalcev obmestnega vaškega naselja. Kmečki in delavski živelj sta se tukaj srečavala, mestoma sta živela pod isto streho, kmetje in delavci obenem so bili prav pogosto isti ljudje. Ker pa je bilo kmetova- nje povezano z zemljiško posestjo in so delavci morali živeti tudi brez nje, 71 Slavko Kremenšek je razumljivo, da je bilo medsebojno povezovanje teh dveh plasti pred- vsem le enosmerno. Ob vse večji razdeljenosti zemlje na tiste minimalne delce, ki so kmečkim družinam še omogočali obstoj, lahko tudi v našem primeru ponovimo za švicarskim etnologom Braunom misel, da je pravza- prav šele industrializacija zagotavljala velikemu delu prebivalstva resnično domovino.2^ Moste, obmestna vas in kasnejše ljubljansko predmestje, so ne- dvomno dokaj dober primer naselja, v katerem so imeli domači in prise- ljeni iskalci take nove domovine že zdavnaj razmeroma pomemben delež. Nikakor seveda ne smemo pozabiti dejstva, da so bili ti ljudje v bistvu kmečkega porekla, da so bili doma iz vasi. Toda to jih, kot vse kaže, ni prav nič zadrževalo, da bi se ne bili vključevali v najrazličnejše oblike nekmečkega dela, kakršne je bilo najti v mestu. Njihov življenjski obsta- nek je bil pač najtesneje povezan z njimi. Med mestom in njegovim pode- želskim zaledjem je tako bržčas vedno obstajal populacijski most, s kate- rim je treba računati; pri preučevanju ljudskokulturnih osnov gotovo. SUMMARY VILLAGERS IN THE ENVIRONS (With Regard to the Village Moste at Ljubljana) The present study is in a sense a composite part of the ethnological research concerning the image of Ljubljana in a more recent period. The village Moste lies only 3 to 4 km away from the centre of the town which was surrounded by the city wall. But until the end of the 19 th century it was, from the point of view of the settled .area and building site, rather isolated from Ljubljana and it gave a complete appearance of a village. The other settlements in the environs of Ljubljana, which became with expansion of the town during the 20 th century its new suburbs, were in a similar position. Therefore the discussion concerning the village Maste has also a broader significance. It should be mentioned here though that in the 18 th century there was in the neighbourhood of Moste a large cloth ^manufacture, one of biggest enterprises in Austria at that time. For Ihe first two decades discussed in the present study (1780—1800) the influence of this neighboiirhood is thus also shown. The study deals with the research of social and professional structure of the selected village lying in the environs. The mobility of villagers together with the establishement of the geographic area of the immigration and mutual link of relationship among the inhabitants are another main problems of the study. The time span is defined by the years 1780 and 1931, the year when the survey of the development of Moste was taken at the occasion of the census. The sources available to the author were primarily the parish registers of St. Peter's parish in Ljubljana to which Moste belonged in the ecclesiastical view. Another source are the books of families (Status animarum) of the same parish, the family lists taken at the census in 1931, protocols and land registers for the community Moste from 1826 and 1868 with later corrections. 22 Rudolf Braun, Industrialisierung und Volksleben. Erlenbach — Zürich und Stuttgart 1960, str. 13. 72 Vaščanl v obmestju The main results of the above mentioned analysis are the following: the existence of the cloth manufacture until the beginning of the 19th century in the nearby Selo caused an exceptional position of the population of the dis- cussed village. The possibility of earning money in the cloth manufacture caused the immigration of tenants coming from other places, who began to live under the roofs of landowners and cottagers at Moste. The apparently agrarian village in the environs thus in reality had peasant and workers population. Tenants and half-prolatarian population were in the majority. The liquidation of the cloth manufacture meant, of course, that Moste again partly became an agrarian village. The workers, who had been employed in the cloth manufacture, seem to have migrated. The number of tenants at Moste decreased and it was in a con- stant decrease until the middle of the last century when their number began to grow again. In spite of that it is worth discussing the agrarian nature of pea- sants at Moste at that time. The survey of structure of landowners in that time shows that one half of the proprietors had less then five yokes of land. Besides, the tenants as well as the cottagers and small land owners had to do different kinds of non — agrarian jobs. This presents the essential significance for the research of folk culture. In the »peasant« phase of the development of Moste until about 1875, all the craftsmen, who were needed for the agrarian popula- tion, were living in the village either as landowners or tenants. The popula- tion did not use much the services of the tradesmen living in Ljubljana. But there can be no doubt that Moste and other environs offered their working power to the town and other places in the country. More or less complete absence of industrial workers at Moste in the first half of the 19th century is, in essence, linked with the lack of any kind of bigger industry in Ljubljana of that time. For workers of some new industrial esta- blishments, which appeared at that time, Moste were too far away. But already in the beginning of the second half of the century there lived in this settlement besides peasants and craftsmen also wor*kers from nearly all of the important industrial enterprises from Ljubljana as well as the railway employees. The industrial population thus-to a certain degree-settled earlier in the environs of Ljubljana as it was shown by the external agrarian appearance of the settle- ment. Towards the end of the 19th century the number of tenants increased a lot in spite of the slow building activities. A great concentration of the population living at Moste as it was the case at the end of the 18th century, was thus re- peated. Among the landowners from Moste there more than half of them perma- nently or temporarily employed in other kinds but agricultural work. Further on, the »melting« of peasants from Moste with other kinds of workers, which , was more or less intensive, was a long lasting process which has not been com- pleted even by today. The survey of a rather suburban phase of this develop- ment in 1931 shows that among 68 »heads« of families of landowners there were only 20 such whose main occupation was farming. But even in such families in which the fathers of the families were peasants, other members of the family were mainly employed in non-agricultural activities. In the second part of the study the author discusses the mobility of the inhabitants from Moste, their origin, the problems of their autochthonous popu- lation and immigration in the above mentioned period. It has been established that between 1826 and 1880 in about one third of the households the families were changed because the land was either sold or the families died out. Because of the difference in social and historic conditions this data probably cannot be the means of measure for other periods too. At each change of the generation in the household the homes at Moste were potentially opened to different new cultures. New husbands and wives, who came from other places, undoubtedly had their influence upon the unity of the settle- ment. Because of the environmental position of the discussed settlement there are especially interesting such connections with the town population and the author established that the percentage of immigrants from the town was very 73 Slavko Kremenšek small in the whole of this period. Among the newcomers to the families of land- owners at Moste until the end of the 19th century the majority of them were villagers from the settlements which bordered to Moste or which were not too far away. Ljubljana remains without any special significance. The city is with- out any representatives in the village, the newcomers from the suburbs in the direction towards Moste mainly served in Ljubljana as manservants and maids. The major part of the population in the suburbs, at least those who were not permanent residents, and who were mainly — with few exceptions only — co- rning from villages, were the group of tenants. According to their social position or profession they all corresponded to such a profile of the inhabitant from Moste. The area from which the population came to the village Moste was there- fore very limited until the end of the 19th century, and its main centre were the nearest villages in the surroundings of Moste. There was shown a basically similar inner arrangement in the area of immigration of the birthplaces of new- comers to the suburban Moste when the census was taken in 1931. The external framework of the areas from which the population immigrated also disintegra- ted then. A number of political and economic immigrants from the Slovene Lit- toral (Primorka) lived there too. There were already some inhabitants from Styria (Štajerska), who were mixed with the population which was formerly nearly all composed of the inhabitants from Carniola (Kranjska). Thus the villa- ge got a more combined, Slovene character with regard to the place of their origin. In spite of the fact that the population of Ljubljana very much increa- sed the proportion of the inhabitants at Moste, who were born in the communi- ties of Ljubljana, was not increased. One could sooner assert just the opposite. Moste of the thirties in the present century can be ennumerated, together with other suburbs, among the areas in which people coming from the country stop- ped on their way to the town. There were no reasons for movements in the opposite direction and therefore they were not ususal. In the third part of the study the author presents the image of formation of the mutual relationship of the inhabitants from Moste and from the outside. The survey of marriages between villagers with different property of land in Moste, as the environs of the town, should show as much as it is possible the inner link of the inhabitants or lack of the class unity. For this purpose the households at Moste were divided according to the land property in four groups. Among the most important results which have been achived in this way it is the recognition that sons and daughters of tenants did not get married to live on the farms. The few cases when a tenant's son or daughter was married into a landowner's or cottager's home can be called the exceptions. It is much more difficult to find out the borders in this respect in the group of landowners. It is a fact, that sons and daughters of landowners, or in the case of Moste, of small landowners, became with their marriages cottagers and that daughters of cotta- gers married farmers who were more rich. One should not forget though that the possibilities for additional earning but with farming were much bigger in the environs than elsewhere in the country. The population of cottagers showed a comparative economic stability at Moste. Therefore it is possible that the diffe- rence in material property and in the consciousness about it was less obvious in this area. Families of landowners or cottagers had usually 7 or 8 children in the 19th century at Moste. A little less than half of this number of children normally died already in their suckling period. Among those who grew up some inheri- ted their father's property, others got married elsewhere. All the others who created their families could become tenants. In the study there is presented a concrete representation of tenant's element. Together with the newcomers they changed the environs into the suburbs. The village with all of its attributes was therefore dissolved by the children who were bom in the village. Ljubljana was only a dam which enabled the increase of superfluous population at home. The townsmen had no special role in this development. In the discussed period the 74 Vaščanl v obmestju existence of Ljubljana was for the population at Moste a fact, which by itself, did not force them to any changes in thier way of life. The agglomeration of Ljubljana was too far away, and the sites between the town and Moste were not built up well enough for the town to spread out into the village. The changes that took place at Moste were caused by the general stream of culture, by the willingness or readiness of villagers to use well some benefits offered by the vicinity of the town. Among such advantages the possibility of employment outside farming should be mentioned first. Farming and other kinds of work were joined here, they were partly combined under one roof. Peasants and wor- kers were often the same people. But as farming was connected with land pro- perty and workers had to live without it, we can also in this case repeat the thought expressed by the Swiss ethnologist R. Braun, namely, that only the in- dustrialization assured to a great number of population its native land. 75 IZRABA PROSTEGA CASA PRI STAREJŠIH GOZDNIH DELAVCIH NA JUŽNEM POHORJU PO OSVOBODITVI Angeles Baš Ce sodimo, da je predmet etnologije način življenja posameznih na- rodov, ta pa nam pomeni razmerje vseh družbenih skupin, ki sestavljajo kak narod, do danih kulturnih prvin kakor tudi vplive, ki jih je imelo zadevno razmerje na življenje teh družbenih skupin,' je umljivo, da šte- jemo tudi izrabo prostega časa za poglavje etnologije. Saj obsega izraba prostega časa, mimo šeg, pri vseh družbenih skupinah razmerje do prvin duhovne kulture (z ustrezno izjemo profesionalnih ustvarjalcev), nadalje večino sestavin družabnega življenja, in naposled prav tako izraža vplive materialnih razmer na siceršnjo podobo posameznih družbenih skupin. Spričo navedenega stališča smo imeli za potrebno uvrstiti v obrav- navo o načinu življenja gozdnih in žagarskih delavcev na južnem Pohorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov tudi preučitev o izrabi prostega časa v tej družbeni skupini.^ Pri razširitvi omenjene obravnave na najnovejšo dobo, se pravi na dobo po osvoboditvi, so nas mimo novih prvin pri delu najprej zbodle v oči prav tako nove prvine v izrabi prostega časa. Priče- vanje o slednjem vprašanju smo porabili za pričujoče vrstice, ki naj upo- dobijo in razložijo izrabo prostega časa pri starejših gozdnih delavcih na južnem Pohorju v letih po osvoboditvi. Ker gre tukaj za nadaljevanje navedene obravnave, smo se usmerili h gozdnim in žagarskim delavcem, ki so bili v tem poklicu že pred drugo svetovno vojsko, in smo si tako omogočili potrebne primerjave med raz- merami pred osvoboditvijo in po njej. Obravnava o načinu življenja teh, starejših gozdnih in žagarskih delavcev v zadnjih dveh desetletjih je bila ' A. Baš, O predmetu etnologije, referat na posvetovanju o temeljnih nalo- gah in usmeritvah slovenske etnologije, oddan za Časopis za zgodovino in naro- dopisje n. v. IV, Maribor 1968. ^ A. Baš, Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju, v dobi kapitali- stične izrabe gozdov, Maribor 1967, str. 242 d. 76 Izraba prostega časa V omenjenem okviru prva na vrsti tudi zato, ker so v tem primeru me- todični prijemi v obeh dobah isti, saj gre obakrat za zbiranje pričevanj na podlagi pogovorov. Zadevna obravnava gozdnih delavcev, ki so prišli v ta poklic po osvoboditvi (predelavo lesa z žagami so v zadnji dobi na južnem Pohorju ponekod prej, ponekod pozneje opustili, žagarski de- lavci pa so se zvečine preusmerili v gozdno delo), zlasti tistih, ki niso iz- virali iz družin predvojnih gozdnih in žagarskih delavcev, bi pomenila posebno raziskavo, ki je še nismo obsežneje začeli. Pri tej raziskavi bi šlo za delavce, ki izvirajo marsikdaj iz kmečkega ali nekdanjega najemni- škega okolja in ki so tolikanj številni in lahko v celoti pričujejo o vseh ustreznih vprašanjih, da terja njihova obdelava anketne metode. Ne glede na to pa menimo, da je tudi obravnava, kakršno smo zasnovali v pričujo- čem spisu, dovolj poučna. Omogoča namreč primerjavo med razmerami v dveh različnih družbenih ureditvah pri eni družbeni skupini; takšna pri- merjava pri obravnavi mlajših gozdnih delavcev ne prihaja v poštev, ker so ti živeli prej, največkrat kot otroci, v znatnem številu v drugih druž- benih skupinah. Tako skušamo v spodnjih vrsticah dognati, kako so po osvoboditvi izrabljali prosti čas delavci z nekdanjih, po 1945 z agrarno reformo zajetih gozdnih veleposestev na južnem Pohorju: grofa Thurna na območju Ra- kovca nad Vitanjem, kneza Windischgratza na območju Lukanje nad Oplotnico in grofa Attemsa na območju Močnika nad Slovensko Bistrico. Tod nahajamo od druge polovice 19. stoletja naprej stalne gozdne in ža- garske delavce, naseljene povečini v posebnih delodajalčevih naseljih ali pa v stavbah na samem (v obeh primerih brezplačno), z dodeljenimi vr- tovi, njivami in deli frat; drugi gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju so opravljali pred osvoboditvijo to delo samo občasno. Po 1945 so se vrste dotedanjih stalnih gozdnih in žagarskih delavcev na tem ozemlju . pomnožile z novimi. Danes je starejših delavcev v omenjenih gozdovih razmeroma malo: deloma so pomrli, deloma so bili, teh je največ, upoko- jeni, toda večidel šele pred nekaj leti; le prav redki, če ne že kar izjemni, še danes opravljajo gozdno delo. In ker je ostalo vse do današnjih dni v veljavi pravilo, da delajo, dokler morejo, je izraba prostega časa pri upo- kojenih in zaposlenih obravnavanih delavcih v poglavitnem enaka, zakaj doma živijo upokojenci, kolikor jim dopuščajo moči, enako kakor zapo- sleni gozdni delavci. Ob tem opredeljujemo kot prosti čas v širšem po- menu ves čas, ki ostaja mimo dela v službi, kot prosti čas v ožjem pomenu pa tistega, ki ostaja mimo dela v službi kakor tudi mimo siceršnjega dela, prav tako potrebnega za obstoj; izrabi slednjega prostega časa so na- menjene pričujoče vrstice. Pričevanja, ki se nanašajo na dobo po osvoboditvi, smo dobili spom- ladi 1967, medtem ko smo zbrali pričevanja, ki jih navajamo v primerja- vo za dobo pred drugo svetovno vojsko, poleti 1963, jeseni 1964, pozimi 77. Angeles Baš 1964/65, spomladi 1965 in jeseni 1966. Vsem, ki so pri tem sodelovali,' se zahvaljujemo prav tako na tem mestu. XXXXXX V dobi pred osvoboditvijo v obravnavani družbeni skupini niso pozna- li do malega nobenega prostega časa, saj so delali gozdni in žagarski de- lavci poprečno po 11 in 12 ur na dan; kadar pa so bili doma, je bilo treba delati drva, se ukvarjati z raznimi popravili, skrbeti za krmo, snažiti hlev ipd. Čeprav so bile to tudi naloge žen in otrok, jih ti niso zmogli v celoti. Podobno je bilo z ženami, za katere segavo pravi ohranjeno ustno izročilo, da so bile proste samo ponoči, kadar so spale. Prosti čas v obravnavani družbeni skupini so potemtakem uživali praviloma odinole ob nedeljah in praznikih. Če so bili tedaj doma, so po- čivali ali se sešli s sosedi in se skušali ob tem po možnosti razvedriti (ob kvartanju, igranju na harmoniko in plesu). Včasih so tudi brali, saj so bili mimo dobe pred prvo svetovno vojsko večidel pismeni. Vendar je bilo bra- nje le redka sestavina njihovega prostega časa. Le-tega je bilo, kot naka- zano, le malo, medtem ko je potekalo delo, ki je bilo zlasti pri gozdnih de- lavcih v fizičnem pogledu zelo težko, v osamljenem okolju, tako da so si hoteli ob nedeljah in praznikih odpočili in prebiti te proste dni vsaj delo- ma v manj pustem ozračju, kakor je vladalo med tednom pri delu. In bili so naseljeni precej daleč od večjih naselij na vznožju južnega Pohorja, ki se tudi niso mogla ponašati s kaj bolj razgibanim kulturnim življenjem. Tako so bile družine gozdnih in žagarskih delavcev skorajda le izjemoma naročene (na pobudo duhovnikov) na knjige Mohorjeve družbe, ki so jih včasih posojale drugim družinam. Te knjige pa, ki so bile njihovo edino knjižno berilo, so v splošnem malo brali. Se redkeje so brali časnike; iz- pričan je zgolj en primer, da je bil žagarski delavec naročen na tednik, (ljubljansko) Domovino, pač pa so družinam obravnavane družbene skupi- 3 Na območju Rakovca so prispevali zadevne podatke Vinko Primožič, goz- dar, roj. 1898, Vitanje 106; Lojz Skerlovnik, gozdni delavec, roj. 1898, Paka 75; Rudolf Lamut, gozdni delavec, roj. 1905, Hudinja 93; Ivan Ošlak, žagarski dela- vec, roj. 1906, Hudinja 86; Jože Mlinšek, gozdni delavec, roj. 1909, Paka 76; na območju Lokanje Ivan Vranjek, logar, roj, 1888, Cadram la; Franc Kline, cestar, roj. 1891, Lukanja 16; Ignac Videčnik, žagarski delavec, roj. 1898, Lukanja 3; pok. Jože Rutnik, žagarski delavec, roj. 1900, Oplotnica 59; Hana Videčnik, žena žagarskega delavca, roj. 1903, Lukanja 3; Veronika Mernik, gospodinja, hči ža- garskega delavca, roj. 1905, Lukanja 5; Miha Rožič, logar, roj. 1905, Hudi vrh 19; Franc Kline, gozdni delavec, roj. 1907, Lukanja 12; Jula Rožič, vdova po gozd- nem delavcu, roj. 1908, Lukanja 13; Franjo Kapun, logar, roj. 1912, Oplotnica 183; na območju Močnika Franc Sep, gozdni delavec, roj. 1889, Planina pod Su- mikom 2; Leopoldina Sep, gospodinja, hči gozdnega delavca, roj. 1895, Planina pod Sumikom 5; Antonija Spenga, žena logarja, roj. 1898, Planina pod Sumi- kom 13; Marija Crešnar, žena gozdnega delavca, roj. 1903, Smolnik 43; Stanko Jesenek, cestar, roj. 1910, Smrečno 5; Jože Strehar, logar, roj. 1914, Planina pod Sumikom 13; Justina Aplinc, vdova po gozdnem delavcu, roj. 1914, Planina pod Sumikom 14; Helena Kušar, vdova po gozdnem delavcu, roj. 1921, Planina pod Sumikom 5. 78 Izraba prostega časa ne kdaj pa kdaj posojali časnike logarji. Samo v prav izjemnih primerih so kupovali gozdni in žagarski delavci tednik Slovenski gospodar, medtem ko so brali dnevnike edinole po naključju. Ustno slovstvo ni bilo dosti šte- vilnejše. Mimo nekaterih pesmi Jurija Vodovnika je bilo omejeno zlasti na pripovedke. Ohranjali so ga predvsem ob naslonitvi na dano izročilo, največkrat ne da bi verjeli v vsebino pripovedk, ki so jih imeli zgolj za zapuščino starejših dob brez stvarnega pomena. Kadar se ob nedeljah in praznikih po maši ali izplačilu niso vrnili kmalu domov, v bližnjih večjih naseljih praviloma niso obiskovali nobenih kulturnih prireditev. Izobrazba je bila premajhna, izročilo in nagnjenje do veseljačenja v gostilnah pa močneje kakor mik amaterskih predstav in (enega samega) kina na bližnjem ozemlju. Dramske in filmske predstave so lahko razumeli le z umskim naporom, tako da so jim bile spričo tega kakor tudi spričo njihove celotne življenjske ravni tolikanj tuje, da jim največkrat niso dajale užitka. Zdoma so torej v obravnavani družbeni skupini prebijali prosti čas skoraj izključno le na veselicah in v gostilnah. Na veselice so hodili v bližnje kraje predvsem ob proščenjih; toda to so bili le redki dnevi v letu. Pogostejši so bili obiski gostiln, tja so hodili zvečine dvakrat na mesec, po izplačilu. Ob tej priložnosti so po navadi na- kupili hrano v najbližjem naselju, ki je imelo trgovino, in nato zavili v tamkajšnjo gostilno. Pri tem so može zvečine spremljale žene, ki so poma- gale nositi domov hrano, tu in tam pa so jemali v gostilne tudi otroke. Obisk gostiln razlaga ohranjeno ustno izročilo deloma s tem, da so se mo- rali tam okrepčati, tako da so bili potem kos tolikanj težkemu bremenu, kakor je povečini bila kupljena hrana. Gostilne pa so po tem viru obisko- vali tudi še zato, ker so se radi opijanjali. Enoumno je namreč sporočeno, da so se v pijanosti počutili najbolj srečne. Težko delo kakor tudi celotno življenje gozdnih in žagarskih delavcev v osamljenem okolju je iskalo za protiutež trenutke, ko je postal svet brezskrbnejši in vedrejši ali ko so bile vsakdanje razmere pozabljene in je bilo mogoče zaživeti življenje brez nadlog in v bolj ali manj razigrani družbi. Ta želja je bila pri obiskih gostiln močnejša kakor potreba po okrepčilu za na pot domov. Ob tem pa v obravnavani družbeni skupini ni bilo hudih alkoholikov, saj so lahko prihajali v gostilne skorajda samo ob dnevih, ko niso delali, a tudi tedaj so imeli na voljo le omejene vsote. In malokdaj se je dogajalo, da je trpela zavoljo gostilniških obiskov njihova splošna življenjska raven. Poročeni delavci se v gostilnah, zlasti v družbi žen, v poglavitnem niso pretepali, temveč mimo pogovorov plesali ali peli, medtem ko so se neporočeni, predvsem tisti, ki niso odslužili vojaščine, marsikdaj tepli, vendar malone nikoli med seboj, temveč s kmečkimi fanti; smrtnih prime- rov ob tem ni bilo. Neredko so sledile zaporne kazni, ki so na prestopnike do malega vedno vplivale tako, da se potlej pretepov niso več udeleževali. V gostilnah so tudi največ kadili. K temu je posebej spodbujala družba, prav tako pa tudi pijanost. Medtem ko je bilo v starejšem času precej v navadi čikanje, je pozneje prevladalo kajenje. Redkeje so kadili cigare (viržinke), pogosteje pa pipe in v času stare Jugoslavije čedalje bolj tudi cigarete, ki so si jih deloma zvijali sami, deloma pa so jih kupovali (naj- 79 Angelos Baš bolj cenene vrste). Kadili so skorajda vsi gozdni in žagarski delavci. Le izjemoma so kadile ženske (v starejšem času je izpričano kajenje pipe), ponekod pa so njuhale.* Po osvoboditvi je bilo pri gozdnih in žagarskih delavcih na južnem Pohorju do uvedbe osemurnega delavnika (ta je bil uveljavljen ponekod prej, ponekod pozneje) prostega časa prav malo, podobno kakor v vsej dobi do druge svetovne vojske, saj so delali tudi po letu 1945 do 10 in včasih celo do 12 ur na dan. Kolikor je ob takšnem delavniku ostalo de- lavcem kaj prostega časa, so ga praviloma izrabljali za delo doma, prav kakor v prejšnjih desetletjih. Tudi zdaj je bilo treba delati drva, oskrbeti vse potrebno za živino, kositi ipd., ne glede na to, da so se s tem ukvarjale, kot nekoč, tudi žene in otroci. Glede same izrabe (ne obsega) prostega časa med tednom pa se razmere z uveljavitvijo osemurnega delavnika prav ta- ko niso kaj bolj spremenile. Tudi potem so delavci ob delavnikih doma komajda počivali, temveč so mimo tega, da so se lotevali navedenih opra- vil in v omejenem obsegu odsluževali kmetom zemljo za saditev krompirja in setev žita, pogosto hodili na delo na kmečka posestva, kjer je primanj- kovalo delovne sile. Z drugimi besedami: kljub uveljavitvi osemurnega delavnika gozdni delavci med tednom vse do danes skorajda ne poznajo prostega časa v ožjem pomenu. Pred uvedbo osemurnega delavnika je šlo to predvsem na račun njihovega službenega dela, pozneje pa je bilo tako tudi zato, ker so si prizadevali v prostem času kar najbolj povečati svoj zaslužek. Žene v teh družinah so imele z gospodinjstvom in drugimi deli toliko opraviti, da med tednom skorajda niso poznale prostega časa, prav kakor je bilo pred osvoboditvijo. Vrh tega so prav tako v zadnjih dveh desetlet- jih predvsem žene odsluževale kmetom zemljo, ki so jo delavci dobili od njih v izrabo, te zemlje pa je bilo zdaj več kakor pred drugo svetovno voj- sko, saj ni več frat, kjer bi lahko, kot je bilo na nekdanjih gozdnih vele- posestvih, brezplačno sadili do malega ves krompir, pa tudi precej žita. Potemtakem tudi žene v obravnavani družbeni skupini po osvoboditvi niso izrabljale med tednom prostega časa v večji meri ko v vsej prejšnji dobi. Ob takšni poglavitni podobi prostega časa ob delavnikih so med red- kim počitkom doma, deloma pa tudi pri delih v hiši, včasih poslušali ra- dio. Radijske sprejemnike lahko najdemo sredi 60-tih let skorajda v vseh hišah gozdnih delavcev na južnem Pohorju; tisti, ki si jih doslej niso omi- slili, so prave izjeme. Prvi so kupili radijske sprejemnike tisti gozdni de- lavci, ki so prišli v ta poklic po osvoboditvi. Postopoma so jim sledili dru- gi, se pravi starejši delavci, in sicer zato, da ne bi bila njihova veljava za stopnjo nižja, pa tudi zato, ker so se ob prvih radijskih sprejemnikih v tej družbeni skupini, v gostilnah, na gozdnih upravah in drugod prepričali o koristih in prijetnostih, ki jih ima poslušanje radij- skega programa. Najprej so si omislili radijske sprejemnike (po 1950) " O vsem tem nadrobneje A. Baš, Gozdni in žagarski delavci na južnem Po- liorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov, na nav. mestu. 80 Izraba prostega časa na Rakovcu; ta je imel že pred drugo svetovno vojsko svojo elek- trarno in so lahko tamkajšnji delavci že v 30-tih letih včasih ob nedeljah in praznikih poslušali radio v logarnici. V Luknji (ta je bila sicer prav tako elektrificirana pred drugo svetovno vojsko, vendar ne s takšno napetostjo, frekvenco in tokom, da bi bilo mogoče poslušati radijske sprejemnike, z izjemo baterijskih) in na bližnjem ob- močju in pa na območju Močnika so večidel kupovali radijske sprejem- nike približno od leta 1960 naprej ali kmalu po elektrifikaciji. Mimo že navedenih razlogov, ki jim je treba dodati še ustrezen zaslužek, kakršnega pred osvoboditvijo ni bilo, je bil končni razlog za nakup radijskih spre- jemnikov (zvečine na obroke) v hotenju premagati samotno življenje v teh krajih. Izpovedi v družinah gozdnih delavcev se povsem ujemajo v tem, da so kupili radijske sprejemnike zavoljo poročil (zavoljo »novic«, »da bi vedeli, kaj se godi«), vremenske napovedi, napovedi časa, poljudnih predavanj, ki so jim lahko rabila pri delu (govorjena beseda jim je v ta namen bolje ustrezala kakor pisana, saj je daljše branje zanje najpogoste- je pomenilo napor ali težavo), in naposled zavoljo »domače« glasbe (oper- ne in simfonične glasbe, pa tudi popevk nimajo radi). Omenjene oddaje poslušajo med tednom zjutraj, pred delom, in zvečer, ko je vsa družina doma, medtem ko odpirajo ženske radijske sprejemnike tudi čez dan, ven- dar se to v splošnem dogaja redkeje in največkrat ne za dolgo. Televizijskega sprejemnika ni do danes v nobeni družini gozdnih de- lavcev na južnem Pohorju. V Lukanji je sindikalni televizor, v Močniku ima televizijski sprejemnik logar, v bližini pa nekateri kmetje. Toda gozd- ni delavci med tednom z izjemo nekaterih sobotnih večerov le redkokdaj gledajo televizijski program. Da bi hodili zvečer od hiše, za to si ne vza- mejo časa, poleg tega pa tožijo nekateri starejši delavci, da jih od gleda- nja televizije bolijo oči. Res je tudi, da vsi navedeni televizorji med ted- nom niso dostopni (za sobo s televizorjem v Lukanji ni zmerom na voljo ključa; tudi znajo le redki ravnati s televizorjem, nekateri kmetje, ki imajo televizorje, pa so za obiske ob večerih med tednom preveč oddaljeni). V omembe vrednejšem obsegu so prosti čas tudi po osvoboditvi izrab- ljali samo ob nedeljah in praznikih. Ce so bili tedaj doma, so se skušali kar najbolj odpočiti. Ob nedeljah in praznikih po veliki večini niso delali, mimo tega, da je bilo treba kuhati in nakrmiti živino. Ob takšnem počitku so pogosto poslušali radio, vsekakor več kakor med tednom. Medtem ko je bil ob delavnikih od glasbenih oddaj najbolj priljubljen Večer domačih pesmi in napevov (ob četrtkih), so ob nedeljah in praznikih najrajši poslu- šali oddajo Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo; v obeh oddajah pre- vladujejo »domače« pesmi. Tudi ob slednjih dneh pa so bili pozorni na govorne oddaje, ki smo jih omenili zgoraj. Ob nedeljah in praznikih in ob sobotah zvečer so gledalci tudi televizijo v večjem številu kakor med ted- nom. Vendar so med gozdnimi delavci, ki so gledali ob teh dneh televizij- ski spored, prevladovali mlajši; starejših delavcev je bilo med televizij- skimi gledalci manj. Deloma je bilo tako, kot nakazano, zavoljo starosti, ko 90 jim do neke meje opešale oči, deloma pa je bil televizijski spored zanje nekoliko manj umljiv ali privlačen kakor radijski (ker zvečine niso 6 — Slovenski etnograf 81 Angelos Baš razumeli drugega jezika in jih niso zanimali prenosi športnih dogodkov, zabavno-glasbene oddaje s prevladujočimi popevkami ipd.). Mimo tega, da so hodili ob nedeljah in praznikih z doma gledat tele- vizijo, so hodili tedaj, kakor je bilo tudi v vsej dobi pred osvoboditvijo, na obiske. Tu je šlo povečini za obiske pri bližnjih gozdnih delavcih, le redko za obiske pri okoliških kmetih. V obeh primerih so bili ti obiski po- menki iz stvarnih potreb ali pa snidenja zavoljo kratkočasja, zlasti glede na sicer osamljeno in nemalo pusto življenje v teh krajih. Ob teh prilož- nostih so ponekod kvartali; igre so ostale praviloma iste kakor pred drugo svetovno vojsko (največ so igrali »šnopsl«); tudi zdaj po navadi niso igrali za denar. Vendar igranje kart na teh obiskih ni bilo redno. (Šah so znali igrati edinole mlajši gozdni delavci, ki so se ga po veliki večini naučili igrati v šoli, po osvoboditvi.) Podobno kakor karte je bila ob navedenih priložnostih v navadi pesem ob pijači. Kjer je bilo pri hiši vino ali žganje, tam so se posebej radi zbrali in včasih tudi zapeli, zlasti če se je našel med njimi harmonikar (iz vrst gozdnih delavcev ali od drugod). Takrat so tu in tam prav tako zaplesali; plesi so bili v poglavitnem isti ko pred osvobo- ditvijo: največ so plesali polko in valček. Nikoli pa niso plesali ob radijski glasbi. Razen v vinotoče so hodili gozdni delavci k bližnjim kmetom, kot rečeno, deloma tudi na obiske. Taki primeri so bili sicer le redki, spriču- jejo pa, da so se nekdanje malone nepremakljive pregraje v družabnih stikih s kmeti, ki so lastniki zemlje, na katerih so živeli, in gozdnimi de- lavci, ki ne premorejo ne svoje zemlje ne svojega doma, v nekem obsegu odpravile, saj so gozdni delavci zdaj pomenili v svojem prostem času med tednom za kmete dragoceno delovno silo, ki bi si jo ti sicer stežka zagotovili za daljšo dobo in je bila tudi kos tako rekoč vsakršnemu delu. lako je zavoljo te odvisnosti kmetov od gozdnih delavcev ponekod prišlo tudi do medsebojnih družabnih stikov ob nedeljah in praznikih. Poleg naštetih obiskov so bili pri gozdnih delavcih ob navedenih dneh v navadi še obiski pri otrocih, ki živijo v bližnjih naseljih (bodisi na Pohorju, bodisi v krajih ob njegovem vznožju). Zadnja sestavina v prostem času, ki so ga izrabljali gozdni delavci ob nedeljah in praznikih doma, je bilo branje in ohranjevanje ustnega slovstva. Kot povedano, so bili že v stari Jugoslaviji gozdni in žagarski delavci povečini pismeni, tako da v tem pogledu ni bilo ovire za branje. Ce so kljub temu tudi po osvoboditvi le malo brali knjige, so razlogi za to v poglavitnem isti, kot so bili prej. Dela je bilo med tednom (v službi in drugega) zelo veliko, in bilo je tudi telesno zelo zahtevno; zato so se hoteli v prostem času, ki so si ga privoščili predvsem le ob nedeljah in praz- nikih, zlasti odpočiti in se razvedriti, tako da bi lahko nato zopet kar naj- bolje zmagovali svoje delo in da bi si hkrati olepšali samotno in enolično življenje. Zato so izrabljali prosti čas predvsem tako, kakor je bilo pove- dano. Branje knjig je bilo ob tem manj v navadi, saj je terjalo glede na splošno stopnjo izobrazbe največkrat tudi umski napor, to pa je bilo v nasprotju z njihovimi poglavitnimi nameni pri izrabi prostega časa. In kakor so bile v stari Jugoslaviji do malega le izjemne družine gozdnih in 82 Izraba prostega časa Žagarskih delavcev naročene na mohorske knjige, tako je ostalo z manj- šimi spremembami vse do današnjega dne. Število naročnikov knjig Mo- horjeve družbe je ostalo v poglavitnem enako. Nekateri, zlasti mlajši delavci so se naročili na knjige Prešernove družbe; toda teh družin je pre- cej manj kakor družin, ki so naročene na mohorjevke. Pri starejših delavcih je izročilo močnejše kakor marsikdaj živahno priporočanje knjig Prešernove družbe. Drugih knjig gozdni delavci doslej nimajo. Medse- bojno izposojanje knjig je redko izpričano. — Ponekod je ustanovila šola ali gozdna uprava izposojevalne knjižnice, vendar so si starejši delavci le prav malokdaj izposodili kako knjigo. Drugače je s časniki. Dandanes so redke družine gozdnih delavcev, tudi starejših, ki ne bi bile naročene na noben list. K takšnemu stanju je po vsem videzu pripomoglo najprej to, da so spočetka po zaslugi sindi- kata zastonj dobivali sindikalno glasilo Delavska enotnost, s tem pa jim je v neki meri prišlo v navado branje listov, tako da so se potlej, ko niso več brezplačno dobivali Delavske enotnosti, sami naročili na kak list. Ker je bila poglavitna želja pri branju časnikov ta, da se poučijo o »gospo- darskih novicah« ali da zvejo, »kaj se godi«, so se naročili praviloma na Kmečki glas. Večer ali Celjski tednik. Ti listi jih najbolje poučujejo, zlasti o domačih dogajanjih, in prinašajo drugačno berilo ko knjige: vse bolj neposredno rabijo potrebam gozdnih delavcev, članki v njih so kratki in ne terjajo daljšega branja, drugače kot knjige, in končno je mogoče posamezno številko časnika z večjim ali manjšim pridom prebrati tudi le deloma, zopet drugače kakor knjige. Tako dopolnjujejo listi radio, ki pa ga, kakor rečeno, delavci laže in rajši poslušajo, kakor berejo liste. Kot knjig tudi časnikov največkrat ne posojajo. — Vsekakor je v tem pogledu pomemben razloček nasproti predvojni dobi, ko so brali liste samo izjemo- ma ali naključno. Mimo omenjenega so na takšen razvoj vplivali s svojim zgledom tudi mlajši delavci, ki so jih starejši delavci v nemajhnem številu posnemali, da bi bili tudi glede tega na isti ravni, potem ko so se prepri- čali, da je branje tiska koristno. In danes so tudi upokojenci praviloma naročeni na list Upokojenec. Ce ustreza branje listov zlasti želji po takšnih ali drugačnih potrebnih poučitvah, pa pomeni branje knjig Mohorjeve ali Prešernove družbe tudi neke vrste kratkočasje. Toda to velja edinole za izjemne, za spoznanje bolj izobražene delavce; večina jemlje knjige v roke prav tako predvsem zavoljo pouka v tej ali oni smeri, ki pa ga, kot povedano, ne štejejo za tolikanj potrebnega in dostopnega kakor spoznanja iz časnikov. Najpo- gosteje brana knjiga je, kot je podoba, mohorski koledar. Brali so, kot poudarjeno, zlasti ob nedeljah in praznikih. Med tednom je bilo preveč dela in bili so preutrujeni, da bi segali po knjigah, do neke meje pa tudi po časnikih. Zdi se, da so po osvoboditvi prav tako možje brali nekaj več kakor žene, ki so bile ob nedeljah in praznikih manj pro- ste kakor možje. Največ so brali pozimi, ko so se najbolj držali doma. Navada, da je bral kdo naprej, kakršno poznamo deloma iz dobe pred drugo svetovno vojsko, se je ohranila sem in tja tudi v leta po osvobo- ditvi: če je bilo v knjigi ali časniku kaj prav posebno poučnega ali mikav- 83 Angelos Baš nega, je prebral to bralec vsem v hiši; včasih je bil naprošen, naj prebere takšne odstavke tisti, ki je znal v družini najbolje brati, ali pa so otroci brali staršem, če so bili ti preobremenjeni z delom, manj izurjeni v branju ali slabovidni. Glede ustnega slovstva se pri starejših ali predvojnih gozdnih delav- cih podoba v zadnjem času ni spremenila. Pesmi Jurija Vodovnika še danes marsikje pojejo in veljajo za precej priljubljene. (Komajda pa jih poznajo mlajši delavci.) Pripovedke je slišati po osvoboditvi manj ko prej. To je do neke meje ostala navada predvojnega rodu, medtem ko pri mlaj- ših še zdaleč niso več tolikanj uveljavljene, kakor je bilo to pred vojsko. Po osvoboditvi tudi še manj verjamejo v vsebino pripovedk; te zato ni- majo prave veljave, zlasti v primerjavi s tiskano besedo, ki jo v splošnem štejejo za koristno prvino v svojem življenju in jo opredeljujejo na bistve- no drugačno ali višjo raven, kakor jo pripisujejo pripovedkam. Kar zadeva izrabo prostega časa drugod, se pravi ne doma, v njihovih naseljih ali njihovi neposrednejši bližini, temveč v drugih krajih, zlasti v južnejšem območju Pohorja in njegovem vznožju, je treba najprej pou- dariti, da prihajajo po osvoboditvi gozdni delavci ob nedeljah in praznikih tja v poglavitnem redkeje kakor pred drugo svetovno vojsko. Izplačilo namreč zvečine ni več na sedežih gozdnih uprav, temveč v delavskih naseljih. In ker imajo gozdni delavci razen rakovških tudi k maši vse bliže na Kunigundo, Kebelj, Tinje ali v Šmartno, prihajajo zato ob ne- deljah zdaj precej redkeje v Vitanje, Oplotnico ali Slovensko Bistrico. Deloma pa hodijo v slednje kraje konec tedna, po uvedbi prostih sobot (po tri na mesec), kadar jih zanese tja potreba ali kadar ne morejo opra- viti vsega, kar želijo, v bližnjih naseljih. In po osvoboditvi lahko člani družin gozdnih delavcev tudi med tednom, če je sila, pridejo vsaj v eno smer s tovornjaki v omenjena večja naselja na vznožju Pohorja. Za izrabo prostega časa v družinah gozdnih delavcev zunaj njihovih domov ali njihove najbližje okolice je vse to v marsičem pomembno. Obiski filmskih predstav so redki, tudi pri mlajših delavcih. Med tednom se ob redkih opravkih v Vitanju, Oplotnici (v obeh krajih so dobili po osvoboditvi kino) in Slovenski Bistrici (kjer je bil kino že v stari Jugo- slaviji) ne zadržujejo tam do večera, in večidel je tako tudi ob nedeljah in praznikih. Filmske predstave pa so največkrat zvečer. Čeprav se je izobrazbena raven predvojnih gozdnih delavcev spričo dogajanj, v katerih so neposredno ali posredno sodelovali med okupacijo in narodnoosvobodil- nim bojem, prav tako pa tudi z branjem časnikov in s poslušanjem radia v zadnjem času za spoznanje vzdignila, filmske predstave še vedno teže razumejo ali pa le-te terjajo zavoljo branja napisov prav tako ustrezne napore; povrhu nekateri, resda le redki starejši gozdni delavci tudi ne znajo brati. Tako med starejšimi delavci po osvoboditvi ni bilo posebnih želja po obisku filmskih predstav, tudi zato, ker zdaj manj prihajajo ob dnevih teh predstav v naselja, ki imajo kinematografe in ki so tudi precej oddaljena. Vsekakor zgolj zavoljo obiska filmske predstave doslej noben gozdni delavec ni šel v Vitanje, Oplotnico ali Slovensko Bistrico. Zato je povsem umljivo, če so bili starejši gozdni delavci le redko v kinu, medtem 84 Izraba prostega časa ko jih je vrsta, ki tudi po osvoboditvi niso nikoli videli filmske predstave. Ce pa so si kdaj ogledali filmsko predstavo, je bilo to predvsem po naključju. Da so vsebino filmov samo do neke mere razumeli, spričuje ustno izročilo, po katerem smo ugotovili, da nihče ni znal niti približno obnoviti vsebine kakega filma, ki ga je videl. S tem pa ni rečeno, da jim nekateri filmi niso do neke meje ugajali. Podoba je, da najrajši gledajo kavbojske in vojne filme, kjer jih pritegujejo razgibani prizori. — V na- seljih gozdnih delavcev niso gostovali potujoči kinematografi, razen pred leti v Lukanji, ko so si šli ogledat predstavo menda vsi delavci, ker je bil to pač dogodek za celotno naselje in jih je gnala tja radovednost. Podobno kakor z obiski filmskih je tudi z obiski amaterskih dramskih predstav v navedenih večjih naseljih na vznožju južnega Pohorja. Razlo- ček je v tem, da so bile takšne predstave vse redkejše, vrh tega pa gozdni delavci pogosto niso bili obveščeni o njih. Tako je edinole v ustnem izro- čilu iz Lukanje sporočeno, da so tamkajšnji delavci videli dve takšni predstavi, eno na Cezlaku (Miklovo Zalo), drugo v Oplotnici (naslova dela se ne spominjajo). Splošno pa velja, da amaterskih dramskih pred- stav iz omenjenih razlogov niso obiskovali. Pač pa so v velikem številu poslušali skupine t. im. narodno-zabavne glasbe, kadar so te gostovale v nekaterih bližnjih naseljih. In redno so obiskovali otroške predstave ali prireditve v šoli, vendar zavoljo otrok, ne zavoljo vsebine teh uprizoritev. — Sami niso gozdni delavci uprizarjali nobenih predstav in niso imeli svojih pevskih ali instrumentalnih zborov, kakor je bil v 30-ih letih pet- ali šestčlanski tamburaški zbor na Rakovcu, ki ga je ustanovil tamkajšnji učitelj. Takšna je bila podoba mimo pomanjkanja lastne ali učiteljske pobude tudi zato, ker ni delovalo pri njih nobeno kulturno-prosvetno (niti kakšno drugo) društvo. Obiski gledališča so se začeli v zadnjih letih, vendar se jih razmeroma pogosto udeležujejo tudi starejši delavci. V zadnjih letih je namreč začel sindikat skupno z gozdnimi upravami organizirati brezplačne obiske gle- daliških predstav v Mariboru. Avtobusi odpeljejo delavce iz njihovih naselij v mariborsko gledališče, kjer so zanje rezervirani sedeži, po pred- stavi pa jih zapeljejo zopet na njihove domove. Za območje Močnika je izpričano, da so predložili tamkajšnjim delavcem seznam predstav; na podlagi naslovov uprizarjanih del so gozdni delavci sami odločili, katero predstavo si bodo ogledali. Takšne obiske gledališča organizirajo enkrat na leto. Praviloma se jih udeležujejo aktivni delavci; upokojenci pridejo za to v poštev predvsem v primerih, če ni izpolnjeno število predvidenih prijav ali če je kateri od priglašencev odpovedal udeležbo. Kolikor so starejši delavci, bodisi v aktivni službi, bodisi kot upokojenci, doslej obiskovali gledališče, je enoumno sporočeno, da so te predstave spričo svoje splošne izobrazbene ravni, kakršna je zanje značilna v dobi po osvo- boditvi, dosti bolje razumeli kakor filme, saj je šlo tu vselej za predstave v slovenščini in za umljivejše dogajanje, (razen oper). Zavoljo tega kakor tudi zavoljo brezplačnega skupnega izleta v mesto so bili obiski gledali- ških predstav pri vseh gozdnih delavceh bolj priljubljeni kakor obisk filmskih in amaterskih dramskih predstav. Od predstav, ki so jih videli 85 Angelos Baš naši gozdni delavci v gledališču, so jim ostale v spominu Nestroyeva Teta iz Amerike, Gobčeva Planinska roža in Smetanova Prodana nevesta. Dru- gih predstav se po naslovih ne spominjajo. Veselice ob proščenjih, ki so prevladovale do druge svetovne vojske, so se potlej povečini nehale, medtem ko druge veselice na južnem Pohor- ju zdaj niso številnejše. V našem primeru gre predvsem za veselice, ki jih je prirejal sindikat v sodelovanju z gozdnimi upravami na večer pred praznikom dela, 1. majem. Toda te veselice, ki so bile deloma v delavskih naseljih ali tako rekoč doma, so morali pred časom opustiti zavoljo po- manjkanja denarja, deloma pa baje tudi zavoljo pretepov. Sindikalnih ve- selic so se udeleževali malone vsi gozdni delavci, medtem ko manj hodijo na druge veselice: na gasilske v bližnjih večjih naseljih ali na redkejše tamkajšnje lovske veselice. — Proslava dneva republike 29. novembra, je v šoli, prav tako proslava dneva žena, 8. marca. (Nekateri mlajši gozdni de- lavci hodijo za 29. november kot avtostoparji na Roglo in Pesek). Obiski gostiln so postali po osvoboditvi redkejši, kakor so bili prej. Razlogov za to je več. Izplačilo, ki je bilo pred drugo svetovno vojsko zve- čine dvakrat na mesec in po katerem (bilo je navadno združeno z naku- pom hrane) so navadno zavili v gostilne, je v zadnjem času le enkrat na mesec. Na Kunigundi in na Keblju, kamor hodijo delavci iz lukanjskega območja k maši, ni več gostiln, tam so le trgovine, kjer je mogoče kupiti tudi vino ali žgane pijače; takšna trgovina pa je zdaj prav tako v Lukanji, kjer kupujejo zato delavci mimo drugega tudi alkoholne pijače, ki jih pi- jejo doma, v družini ali v krogu drugih delavcev. Tamkajšnji delavci to- rej najmanj zahajajo v gostilne čeprav je pri njih poraba alkohola, bodisi doma, bodisi drugod (kadar jih zanese pot v Oplotnico in grejo takrat tudi v gostilne) še zmerom velika, in sicer povečini ne bistveno manjša kakor pred drugo svetovno vojsko. Nekaj več ko lukanjski delavci obiskujejo gostilne delavci iz območja Močnika. Ti kupujejo hrano v bližnjih večjih naseljih, kamor hodijo tudi k maši; v teh naseljih pa so ostale gostilne do današnjega dne. Podobno je z rakovškimi delavci, ki hodijo v Vitanje po izplačilo, k maši in zavoljo nakupov. V obeh slednjih primerih je poraba alkohola nekaj manjša, kakor je bila do druge svetovne vojske. Razen iz navedenih razlogov se je zmanjšal obisk gostiln prav tako zato, ker gozdni delavci po osvoboditvi ne živijo več tolikanj osamljeno ali ločeno od drugih naselij kakor pred okupacijo. Tovornjaški in avtobu- sni promet je pomnožil zveze teh krajev z drugimi, tako da lahko pripad- niki teh družin praviloma tudi med tednom razmeroma hitro pridejo v večja naselja in nazaj (po takšni poti zdaj pogosto vse laže tovorijo domov nakupljene potrebščine kakor nekoč peš). Nadalje so s časniki, radiom in televizijo do neke meje premagali samotnost življenja v teh krajih. In v zadnjih letih so, kot omenjeno, odpomogle izolirani naravi teh naselij prav tako proste sobote, v manjši meri pa tudi izleti, o katerih bomo še sprego- vorili. Vrh tega je tako zboljšana splošna raven izobrazbe v obravnavani družbeni skupini (ne glede na zgled mlajših delavcev, ki v splošnem pije- jo manj kakor starejši ali predvojni delavci) sovplivala, da se je poraba alkohola za spoznanje zmanjšala. 86 Izraba prostega časa Mimo povedanega je ostala v gostilnah izraba prostega časa in njen namen enaka, kakor je bila pred drugo svetovno vojsko. Delo gozdnih delavcev je kljub vsemu še naprej podobno težko kakor prej in poteka hkrati z vsem življenjem v delavskih naseljih vendarle v precej osamlje- nem okolju, navzlic navedenim spremembam v dobi po osvoboditvi. Tako je pri njih do danes ostala bolj ali manj živa želja po upijanjanju ali po- zabi vsakdanjih razmer in določeni vrsti razvedrila. Pač pa se je, kot reče- no, zmanjšala poraba alkohola; zdaj spijejo posamezniki v gostilnah le redkeje več ko pet litrov vina (pred drugo svetovno vojsko so spili tudi po dvakrat toliko). Glede na poprečne mesečne zaslužke, ki so se sukali sredi 50-tih let okoli 10.000 (starih) dinarjev, okoli 1960 med 20.000 in 30.000 dinarji in sredi 60. let od 70.000 do več ko 100.000 dinarjev, niso trpeli ob ugotovljeni porabi alkohola pomanjkanja temeljnih življenjskih potrebščin, čeprav stroški ob obiskih gostiln niso bili majhni. Pretepi so postali redkejši. Temu so pripomogle strožje kazni, kakršne so uveljavili po osvoboditvi zoper takšne prestopke. Starejši delavci so glede na svoja leta seveda manj nagnjeni k obračunavanju te vrste, med- tem ko so mlajši delavci spričo svoje drugačne omike ne pretepajo toliko kakor njihovi vrstniki v predvojnih desetletjih. Kar zadeva kajenje, so mimo tega, da še naprej največ kadijo v go- stilnah, spremembe v dobi po osvoboditvi naslednje. Kadijo skoraj izključ- no le cigarete; pipe so le redko v navadi, medtem ko so cigare tako rekoč povsem opustili. To razlaga ustno izročilo s tem, da so zdaj na voljo zlasti cigarete, vse manj pa drugi navedeni tobačni izdelki. Ženske malone ni- kjer ne njuhajo več. Novo prvino v izrabi prostega časa zdoma pomenijo sindikalni izleti. Ti dopolnjujejo božje poti, ki so jih po odpravi vozovniških popustov za letni oddih do malega opustili. Dotlej so-redno hodili na Brezje in po osvo- boditvi hkrati tudi na Bled; druge božje poti naših gozdnih delavcev, k Sv. Antonu pri Ribnici na Pohorju, 13. junija, in na Brinovo goro, za bin- košti, so prišle po osvoboditvi precej iz navade. Vsekakor imajo sindikal- ne izlete bolj v čislih kakor božje poti. Stroški, ki so povezani s temi izleti, so majhni. Ti izleti so praviloma dvodnevni in peljejo udeležence največ- krat na morje, prav tako pa tudi v druge slovenske pokrajine, zlasti na Gorenjsko in Notranjsko (Postojna), tu in tam tudi v Zagreb (na velese- jem). Za gozdne delavce iz območja Močnika je sporočeno, da so bili pred kratkim v Trstu in Benetkah. Spočetka so zlasti starejši gozdni delavci hodili na takšna potovanja z neko negotovostjo, iz strahu pred neznanim, saj niso pred drugo svetov- no vojsko, če odštejemo vojaščino, prihajali v poglavitnem dlje ko do Ma- ribora in Celja. Vendar je začetni odpor premagalo to, da so potovali sku- paj s svojimi najbližjimi znanci ali sodelavci in da se tako niso kaj bolj bali ali ogibali stikov s tujimi ljudmi, kot je bilo pred drugo svetovno voj- sko marsikdaj značilno za razmerje obravnavanih gozdnih delavcev pri stikih z neznanim okoljem. Prijetne izkušnje s teh izletov so pritegnile tudi tiste, ki se sprva niso mogli odločiti za udeležbo na teh potovanjih. 87 Angelos Baš Tako so razmeroma kmalu hodili na te izlete skorajda vsi delavci, ki niso bili upokojeni. A tudi za upokojence so sčasoma začeli prirejati nekatere podobne izlete. Pri takšnih izletih je šlo za spremembo okolja, združeno s primerno družbo in z vedrim razpoloženjem, prav tako pa so ti izleti tudi poučni in poceni. Iz navedenih razlogov je umljivo, da družine gozdnih delavcev z veseljem pričakujejo vsakokratne izlete in se jih udeležujejo v kar največjem mogočem številu. Zadnja in prav tako nova prvina v izrabi prostega časa so dopusti, ki jih je uveljavila zakonodaja po osvoboditvi. Toda starejši gozdni de- lavci še dandanes le izjemoma izrabljajo svoj dopust kot prosti čas. Delo- ma jim v resnici narekuje potreba, da uporabljajo dopust za domača dela, poleg tega pa morajo odslužiti zemljo, ki jim jo odstopajo kmetje za krom- pir in žito. Čeprav je teh del zares veliko, bi bilo vendarle mogoče izrabiti dopust tudi v drugačne namene. Temu pa se upira njihovo razmerje do dela, kakršno je bilo značilno za dobo do druge svetovne vojske in kakr- šno je po veliki večini značilno za starejše delavce tudi v današnjih dneh. Od malega razen ob nedeljah in praznikih niso poznali nobenega prostega časa, bili so navajeni delati tako rekoč dobesedno od zore do mraka. Slo jim je za kar največji mogoči zaslužek, tega pa so lahko dosegali s kar največ dela. Tako so si v določenem obsegu vse življenje sami oblikovali svoj zaslužek. Opredeljeno razmerje do dela je omogočalo tudi to, da so bili na gozdno delo, zlasti pred drugo svetovno vojsko, sprejeti le popol- noma zdravi delavci. Takšnega, aktivnega razmerja do dela so se navadili že od vsega začetka, in razume se, da se v tem na stara leta niso spre- menili. Čeprav bi torej obseg domačih del dandanes vendarle dovoljeval, da bi izrabljali dopust tudi kot resnične počitnice ali oddih, se jim zdi za kaj takega škoda časa in denarja. Nesprejemljivo jim je, da bi v počitniškem domu podjetja na morju prebili teden dni ali več brez dela in porabljali ob tem večje ali manjše vsote denarja. Mimo tega tukaj deluje tudi naka- zana odljudnost gozdnih delavcev v stikih z neznanimi ljudmi, ki so na po- čitnicah v teh domovih, prav tako pa podobni občutki zato, ker povečini ne znajo plavati, ne glede na to, da so na svojih obmorskih izletih ugoto- vili, da nimajo za takšne počitnice primerne obleke. Tako praviloma no- ben starejši gozdni delavec ne izrablja dopusta za počitniški oddih. Največ, kar si v tem pogledu privoščijo, je to, da redki od njih odidejo za kak dan k bližnjim sorodnikom. Le v povsem izjemnih primerih so šli starejši gozd- ni delavci iz območja Močnika na počitnice na morje, vendar gre za to zasluga tamkajšnjemu logarju in njegovemu posebnemu, toplemu in oče- tovskemu razmerju do delavcev, ki mu zaupajo in so sledili celo tudi nje- govim zadevnim nasvetom. Kot rečeno, pa so to izrecno izjemni primeri. Tudi mlajši delavci redkeje izrabljajo svoj dopust za počitnice. 88 Izraba prostega časa XXXXXX Ce sklenemo pričujoča izvajanja, ugotavljamo, da se po osvoboditvi izraba prostega časa pri starejših gozdnih delavcih na južnem Pohorju med tednom praviloma ni spremenila. Izjemo pomeni v tem pogledu po- slušanje radia in v neznatni meri gledanje televizije. Precej več pa poslu- šajo radio in gledajo televizijo ob nedeljah in praznikih, medtem ko je sicer tudi tedaj izraba prostega časa doma (pri počitku in v družbi) v po- glavitnem enaka, kakor je bila pred osvoboditvijo, razen branja, saj se je v zadnjem času obsežno uveljavilo branje listov. Večje so spremembe v izrabi prostega časa zdoma. Nekateri starejši delavci so po osvoboditvi obiskovali filmske predstave, čeprav so jih samo deloma razumeli in če- prav so jim bile všeč samo tiste s kar najbolj živo vsebino, nekateri pa so obiskovali tudi amaterske dramske predstave in gostujoče skupine narod- no-zabavne glasbe v bližnjih večjih naseljih. Pred kratkim so se začeli tudi skupinski obiski mariborskega gledališča. Po drugi strani pa so se precej nehale veselice. Tudi obiski gostiln so postali redkejši, do neke me- je prav tako poraba alkohola. In naposled so nova prvina v izrabi proste- ga časa daljši izleti, ki jih prirejajo sindikati. Dopustov pa vse do danes ne izrabljajo kot prosti čas. Ce je ostala izraba prostega časa med tednom v poglavitnem enaka, kakor je bila pred drugo svetovno vojsko, je to tako zato, ker je ostalo razm.erje do dela ali, natančneje, do zaslužka po veliki večini enako ka- kor pred osvoboditvijo. Na ugotovljene spremembe v izrabi prostega časa med tednom kakor tudi ob nedeljah in praznikih je vplival deloma zgled mlajših delavcev, zlasti tistih, ki niso izvirali iz družin predvojnih gozdnih delavcev. Ti so se zvečine šolali in služili vojaščino po 1945 in tako zrasli v temeljno drugih razmerah kakor njihovi starejši vrstniki (gozdni de- lavci, ki so prišli v ta poklic po osvoboditvi, so si, kot rečeno, prvi kupili radijske sprejemnike in se prvi naročili na liste). Nadalje je vplivala elektrifikacija, nekaj širše splošno obzorje in zanimanje, ki je izviralo iz sodelovanja v dogajanjih med okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem, sindikalna dejavnost, ki jih je navadila delnega branja časnikov, jim naj- večkrat omogočila gledanje televizije in organizirala obiske gledališča in izlete, dlje časa pa tudi veselice, in končno kulturno-prosvetno delo v bliž- njih večjih naseljih, ki je pomagalo oblikovati izrabo prostega časa naših gozdnih delavcev s tem, da je poskrbelo za nove kinematografe in ama- terske dramske predstave v naseljih na vznožju južnega Pohorja. Spremembe v izrabi prostega časa grejo potemtakem le v majhni meri na rovaš starejših gozdnih delavcev samih. Najpomembnejši so bili v tem pogledu uspehi sindikalnih prizadevanj, v manjšem obsegu pa so nastale zadevne spremembe zavoljo neke vrste tekmovanja starejših gozdnih de- lavcev z mlajšimi pri sprejemanju posameznih kulturnih dobrin. Siceršnje pobude pri spremembah v izrabi prostega časa po osvoboditvi so bile pri obravnavanih gozdnih delavcih skromnejše. Angelos Baš SUMMARY THE SPENDING OF THE FREE TIME BY THE OLDER FOREST WORKERS IN THE AREA OF THE SOUTHERN POHORJE MOUNTAINS SINCE THE SECOND WORLD WAR The present study tries to survey and explain the way how the workers from the former large forest estates of souther Pohorje spend their free time. From the second half of the XXth century onward we find in this area perma- nently employed forest workers who lived most frequently in special hamlets or separate buildings built for them by their employers. Here the workers had also at their disposal gardens, fields, and parts of the area where the forest had recently been cut. Other forest workers in this area were employed in the same job before the Second World War temporarily only. After 1945 the number of per- manently employed forest workers in the area of southern Pohorje has been in- creased. These newly employed workers have not been taken into consideration in the present study; nevertheless we think that a study covering the older work- ers only, that is, those who were in the same employment already before the Se- cond World War, can be illuminating because it makes possible a comparison of certain conditions under two different social systems among the same social group; such a possibility does not exist if we had taken into consideration the younger, postwar workers because the latter lived before the war, most fre- quently as children, largely among other social strata. Concluding the findings of the above paragraph, we see that the way how these workers spend their free time has on the whole remained unchanged in the area of the southern Pohorje: before and after the war they have used their free time working at home or at the neighbouring farms where there has been a shortage of manpower. Something new in this connection, however, represents the listening to the wireless: during the middle of the sixties we find a wireless set in practically every worker's house; to a lesser degree also the viewing of the television which they themselves do not possess but which they have avail- able in the homes of their trade union, as well as at the homes of the foresters and of some neighbouring peasants. On Sundays and on holidays they listen much more to the wireless and view the television, while on the whole even on such days they spend their free time at home (resting or in company either at their own homes or at that of their neighbours) mainly in the same way as before the Second World War (on such days in some places they play at cards, occasionally they sing or dance). An exception is the reading: before the Second World War they rarely read books, and even more rarely the newspapers. Recently, howe- ver, the reading of newspapers has become widely spread (not, however, the reading of books). Larger differences can be observed in the way how these workers spend their free time out of home. During the last two decennia some older forest workers have occasionally attended cinemas, even if they have only partly understood the film (they prefer films with lively contents), some have even attended dramatic performances given by amateur groups, and the per- formances of visiting groups that gave the so-called popular music in the neigh- bouring larger settlements. Recently they have begun to visit in groups the per- formances of the Slovene National Theatre in Maribor. On the other hand the festivals occasioned by various consecrations which the workers had attended in the neighbouring settlements have since 1945 sunk more and more into oblivion. The visits to taverns in which they had earlier spent almost as much of their free time as at home have now become rarer, and the consumption of alcohol has therefore also been decreased to a certain degree. Finally a new element in the way how the free time is spent by these workers can be seen in longer excursions which are arranged by the trade union. The vacation, however, has so far never been used as an actual free time. The fact that the free time is spent during the week on the whole in the same way as it was before the Second World War can be explained so that among a large majoinity of these workers their needs as well as their active attitu- 90 Izraba prostega časa de towards work have largely remained the same as before. The changes that can be observed in the way how the free time is spent during the week, as well as on Sundays and holidays, have been introduced partly under the in- fluence of younger workers or of prewar workers (especially those that have not come from the families of the prewar forest workers) that in a large majo- rity went to the schools and served the military service after 1945, and who ha- ve thus grown up in essentially changed conditions, compared with those of their older contemporaries (the forest workers who have entered this occupa- tion after the Second World War have been the first who have bought wireless sets and who have subscribed for newspapers). Partly these changes have been due to the electrification which has spread into these regions largely only after the end of the Second World War, and to somewhat wider outlooks and interests caused by the events during the Second World War and by the participation of the forest workers in the struggle for national liberation, as well as by their aotavity in trade union after the war; partly also by the reading of newspapers: trough many years the organ of the trade unions has been provided to them free of charge by the trade union organization. The trade union has also enabled them to view the television, it organized visits to theatres and excursions. Final- ly it is due to the cultural — educational work in the nearby lai-ger settlements which has also contributed to the changes, how the free time is spent, through the introduction of cinemas and through the theatre programmes given by ama- teur groups in various settlements at the foot of the southern Pohorje. Thus the changes in the way how the free time is spent by the forest workers in this area can to a small degree only be attributed to the older forest workers themselves. In this connection most important have been the endeavours of the trade union; to a smaller extent these changes can be attributed to a kind of a competition between the older and younger forest workers in the reception of certain cul- tural goods. Other initiatives which have led to the changes in the way how the free time is spent by these workers after the Second World War have been more insignificant. 91 GLAVNA GIBALA V RAZVOJU SLOVENSKE KMECKE NOŠE V 19. IN 20. STOLETJU Marija Makarovič Namen sestavka je orisati sklop poglavitnih gibal v razvoju slovenske kmečke noše od srede preteklega stoletja do danes, gibal, ki usmerjajo način oblačenja slovenskega kmeta v navedenem času. Po nadrobnejši obravnavi posameznih oblačilnih kosov moške in žen- ske noše lahko spoznamo, da se je začenjala kmečka noša proti sredi prej- šnjega stoletja vedno hitreje in intenzivneje spreminjati. Glavne oblike teh sprememb so izpričane v kroju, barvi in blagu moških in ženskih oblačil. Kmečka noša se vedno bolj približuje meščanski in postaja v okviru kmečke noše same vedno bolj enotna. Po teh v primeri s prej,šnjimi časi nedvomno intenzivnejših spremembah v kmečki noši sredi prejšnjega stoletja, se proces posnemanja in približevanja meščanski noši še vedno nadaljuje. Način kmečkega življenja tudi še danes narekuje neke razločke v oblačenju podeželskih in mestnih prebivalcev, kmetov in meščanov. Gradivo o moški in ženski noši 19. in 20. stoletja tako daje možnost, da pridemo do nekaterih splošnih dognanj o razvoju kmečke noše ter jih razložimo z vidika splošnega družbenega in zgodovinskega stanja in ne- katerih drugih specifičnih faktorjev, ki vplivajo na razvoj kmečke noše v obravnavanem času: 1. katere so glavne oblike sprememb v kmečki noši — 2. kateri so splošni zgodovinski vzroki teh sprememb — 3. kateri po- sebni socialni, geografski in drugi dejavniki sodelujejo pri teh spremem- bah znotraj kmečkega stanu. 1 Kmečka oblačila, ki še sredi 19. stoletja odsevajo prastare kulturne oblačilne prvine (kožuh, plašč iz ličja itd.) (si. 1) in izpričujejo srednjeve- ške (tunika z rokavi) (si. 2) ter baročne prvine (škornji z zavihami, čevlji s petami in zaponkami, vezeninska ornamentika), privzemajo istočasno ved- no značilnejše poteze meščanske noše 19. stoletja. Ze v prvi polovici prej- šnjega stoletja zahajajo nekateri oblačilni kosi popolnoma nepredelani v kmečko nošo (moški plašči z velikimi ovratniki, priležno krojeni ženski plašči, špenzerji) (si. 3), druge pa ljudstvo nekoliko predrugači, vendar ne toliko, da ne bi spoznali oblačil, krojenih pod vplivom empirske (visoko krojena krila z modrcem) (si. 4) in kasneje bidermajerske mode (klobuki z 92 1. ženska in moška noša, Štajersko, akvarel K. Russa, 1310 2. Moška noša, ok. Polhovega Gradca, akvarel K. v. Goldensteina, 1838 3. Zenitovanjska noša v Poljanski doHni. akvarel K. v. Goldensteina, 1838 '!. Ženska noša na Goriškem, konec 19. stol. 93 Marija Malcarovič visokimi oglavji, stoječi ovratniki) (si. 5), določili dobe, krinolin (si. 6) in značilnosti najnovejšega časa. O intenzivnejših spremembah v kmečki noši so nenehno poročali so- dobniki. Iz obilice gradiva navajamo le splošna poročila, ki pa dokaj na- zorno pričajo o vidnejših spremembah v kmečki noši sredi preteklega sto- letja. Ze potopisec Krickel, ki je leta 1828. potoval po naših krajih, pravi, da se Gorenjci nosijo tudi po »moderni obliki«.* Se pogostejša so sporočila o teh spremembah v rokopisnih in drugih virih. Povsem jasno je zapisal poročevalec iz snežniškega gospostva na Notranjskem »tu v okraju ni posebne ljudske noše, kajti prebivalec v Ložu je že zdavnaj zamenjal svojo dolgo suknjo s kratkim modernim suknjičem in se tudi sicer moder- no oblači kot v ljubljanski okolici. Skratka niti na moški niti na ženski obleki ni kaj posebnega«.^ Tudi iz opisa noše, ki je bila navadna v bistriškem gospostvu na Pri- morskem, povzemamo, da »ljudska noša nima nič značilnega in se v splošnem ne razlikuje od noše okrajnega komisariata ljubljanske okoli- ce«.' Umljivo je, da so podobne pripombe pisali tudi drugi poročevalci iz primorskih gospostev. Tako iz vipavskega: »moška in ženska ljudska noša se v glavnih občinah Vipava in Štorje razlikujeta le deloma, v glavni ob- čini Crni vrh pa je čisto ista kot v okolici Vrhnike in Logatca«.* Podobno stanje je ugotovil tudi poročevalec za planinsko gospostvo, ko pravi: »v tem okraju nima niti ženska niti moška ljudska noša kake posebnosti. Obleka je namreč enaka tisti, ki jo nosijo vsi prebivalci ljubljanske okoli- ce tja do Postojne in Pivke«.= Po istodobnem poročilu se tudi v idrijskem gospostvu ljudska moška in ženska noša ni v ničemer razlikovala od noše ostalega kranjskega prebivalstva." Poročevalec iz Prema je navedel, da »noša kmetov v tem okraju nudi z izjemo vasi Kuteževo in Trpčane malo posebnosti, ker se malo razlikuje od noše sosednjega okraja Postojna«." Povsem enake ugotovitve, kot so jih navedli popisovalci noše na No- tranjskem in Primorskem, zasledimo tudi v arhivskih podatkih za Do- lenjsko. Tako poudarja poročevalec iz ribniškega okraja, da »so šle v izgubo vse ljudske posebnosti in originalnosti v noši, blagu, obleki in njih kroju«.* O poenotenju noš lahko sklepamo tudi iz poročila za mirensko go- spostvo, v katerem je navedeno, da je »ljudska noša v tem okraju navadna dolenjska kmečka noša, enaka ostalim okrajem novomeškega okrožja«." * A. Krickel, Fussreise durch die oesterreichischen Stadten in den Jahren 1827—1829, Wien, str. 75. - Arhivsko gradivo o noši iz leta 1838, Državni arhiv v Ljubljani (odslej DA), fase. 1512/546. ' Isti, fisc. 1512/912. * Isti, fase. 1512/937. ' Isti, fase. 1512/710. « Isti fase. 1512/541. ' Isti, fase. 1512/878. 8 Isti, fase. 1516/21. ' Isti, fase. 1516/12. 94 Glavna gibala v razvoju kmečke noše In podobno za višnjegorsko gospostvo »v splošnem ni v tem okraju nič posebnega ljudsko značilnega, da bi razlika od drugih krajev Dolenjske bodla v oči. Obleka se ne razlikuje v toliki meri, da bi jo lahko imenovali za ljudsko posebnost okraja«.'" Poročevalec za mokronoško gospostvo je samo navedel, da »je ljudska noša različna in ne vsebuje ničesar posebne- ga«.'' Prav tako je bila v brežiškem okraju v tem času že precej splošno razširjena noša, ki »je sicer običajna povsod na Kranjskem«." 5. Moška in ženska noša v Brkinih, akvarel K, v. Goldensteina. 1838. Tudi na Koroškem lahko ugotovimo v tem času približno isto stanje, ki govori o poenotenju kmečke noše in nje zbliževanje z meščan- sko nošo. Zelo nadrobno je sporočil poročevalec iz Osoj, da je »originalna obleka prebivalcev tukajšnjega okraja bila zaradi želje po novi modi, ki je zajela tudi najnižje ljudske plasti, tako docela izpodrinjena, da so se razen omenjenih kap in klobukov, ki pa so čisto preoblikovani, pri ženski vsi ostali kosi obleke povsem spremenili v blagu in kroju in se vedno bolj približujejo siceršnji meščanski noši, kar se je zgodilo tudi z moško oble- '» Isti fase. 1516/33. " Isti, fase. 1516/20. '2 Isti fase. 1516/768. 95 Marija Makarovič ko«." Povsem enaka poročila so prihajala v tem času iz ostalih koroških gospostev in sosednjega avstrijskega ozemlja, da »so izginile vse original- nosti v noši« in da »se prebivalci nosijo tako kot v mestih ali v bližini«.'* Za Bel o krajino in Prekmurje pogrešamo v tem času nadrob- nejših poročil o spreminjanju kmečke noše, dasiravno številni člankarji sredi prejšnjega stoletja pogosto opisujejo predvsem belokranjsko nošo. Po tem gradivu in kasnejšem ljudskem izročilu je očitno, da so v teh ob- močjih začeli močneje opuščati starejši način oblačenja šele v drugi polo- vici prejšnjega stoletja, nedvomno pod vplivom oblačenja na sosednjem alpskem ozemlju, dasiravno so nekateri elementi alpske noše že v tride- setih letih prejšnjega stoletja segli precej globoko na področje panonske m mediteranske noše; to izpričujejo upodobitve tistega časa" (si. 7) in to dokazuje, da so postajali stiki vseh treh oblačilnih območij vedno tesnejši. Mimo tega je treba upoštevati, da sta Bela krajina in Prekmurje v tem času še vedno tudi upravno-politično priključeni hrvaškemu in madžar- skemu ozemlju." Vsekakor se je tudi v teh pokrajinah noša približala ostalim slovenskim območjem že nekaj desetletij pred razpadom avstro- ogrske monarhije; to je v skladu s poenotenjem noše na Madžarskem in Hrvaškem, ki ga ugotavljajo raziskovalci kmečke noše tam prav tako za drugo polovico prejšnjega stoletja.'' Prav sredi prejšnjega stoletja prihajajo tudi s štajerskega ozem- lja vedno pogostejša poročila o spremenjeni noši. Tako omenja zgodovinar Krempl, da »so Slovenci svoj narodski obleč že davno odvergli, toti je sa- mo per Dolancih še se obderžal, pa tudi toti so začeli tu ino tam se drugače nositi«.'** V istem času so sporočili tudi iz okrajev Zusem, Št. Vid pri Po- nikvah, Solčave in ormoške okolice, da se kmečka obleka približuje me- ščanski." Razumljivo je, da sredi piejšnjega stoletja nastajajo med ljudstvom pesmi znanih in neznanih avtorjev, ki kritično ugotavljajo, da Kranjci opuščajo svojo nošo. Tako da se od svojih sosedov ne ločijo več.^" Iz šte- vilnih ljudskih pesmi naj navedem le nekaj odlomkov, ki dovolj nazorno prikazujejo uvajanje novih oblačilnih kosov in meščanskih potez v kmeč- ko nošo ter istočasno izpričujejo, da so bile te spremembe zelo močne, dokaj nenavadne in opazne: '3 Isti, fase. 7176/958. '* Isti, fase. 7176/10, 11. '^ Primerjaj Goldensteinove upodobitve za Korytkovo zbirko Slowianscyzna, leta 1838. Za Madžarsko primerjaj M. Kresz, Ungarische Bauerntracht I-II, Buda- pest 1957. " Za Hrvaško, M. Gušić, Tumač izložene gradje, Zagreb 1955. '^ A. Krempl, Dogodišine štajerske zemle, Gradec, 1845, str. 235. " Goetsche Serie, Graz. To in nadaljnja poročila mi je posodil iz svoje kar- toteke dr. Niko Kuret. Odslej G. S, razdelek VIII. Poženčan, Stari Kranjec, Novice 1843, str. 36. 96 „ Glavna gibala v razvoju kmečke noše 6. Pražnja noša na Dolenjskem, Konec 19. stol. Kmečko dekle, kmečki fant nos'ta zdaj gosposki gvant... nos'jo gvante nove šege prave vragove telege, nove cajge si kupuje stare janke predeluje Kakor nosi se gospod tud'gre hlapec na svoj pot nosi ramice visoke, tiste turnaste klobuke, nos'jo kape šiltaste tiste seme paverske.^' Proti koncu prejšnjega stoletja podobnih ugotovitev raznih člankar- jev ne zasledimo več, saj razlike v kmečki noši sami in v razmerju do meščanske noše niso več tako zelo očitne. V 60-tih, 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja se je kmečka noša na slovenskem ozemlju spremenila v tolikšni meri, da skoraj ne moremo več govoriti o posameznih pokrajin- skih oblačilnih tipih, temveč le še več ali manj o poenotenem načinu obla- čenja. Predvsem v pražnjo nošo se v tem času nenehno vnašajo značilne krojne poteze meščanske noše, čeprav z večjo ali manjšo zamudo, ki je na deželi še danes značilna za posvajanje novih modnih smeri. Ženske vseh treh oblačilnih območij začenjajo nositi dvodelno kroje- na oblačila, tedaj krilo na pas in zgornje oblačilo z rokavi. Ob koncu sto- letja postanejo priljubljene tudi obleke krojene scelega (si. 8), predvsem na 2' F. Kotnik, Narodna noša v Mežiški dolini. Naš dom XVIII, str. 72 in 117. 7 — Slovenski etnograf 97 Marija Makarovič Primorskem, v drugih krajih se javljajo v tem času zvečine le kot poročna oblačila. Namesto peč se širijo kupljene rute, ki so še danes najbolj splo- šno pokrivalo ob delovnih in pražnjih dneh. Do začetka našega stoletja je peča priljubljeno svatbeno pokrivalo, ponekod na Štajerskem pri starejših ženskah pa še v zadnjih letih nedeljsko pokrivalo (južno Pohorje) (si. 9). Poleg čevljev na vezalke prevladajo nizki čevlji, pri mlajših ženskah v zadnjih dveh desetletjih ob pražnjih dneh tudi čevlji z visokimi petami. V zadnjih desetletjih prejšnjega in prvih desetletjih našega stoletja so priljubljene v hladnejših dneh ogrinjalne rute (si. 10) in daljše jope; pla- šči zaidejo splošno na podeželje šele po drugi svetovni vojni. Nekatere sta- rejše ženske hodijo še danes raje oblečene v dolge jope. Predpasniki, na prehodu stoletja zlasti za slovesnejše priložnosti, bele barve, ostajajo do danes poleg rut značilno kmečko delovno dopolnilo noši, (si. 11). Moška noša se izenačuje pri meščanih že od francoske revolucije na- prej. Pri kmetih nekako stoletje kasneje, ko prav tako konec prejšnjega stoletja splošno prevladajo dolge hlače enotnega kroja, daljši suknjiči, čevlji na vezalke in nizki čevlji ter pokrivala splošno razširjenih oblik. Edino pri starejših možakih so daljši škornji priljubljeno obuvalo še na prehodu v naše stoletje. K delovni noši zadnjih desetletij sodi predpasnik (si. 12). V splošnem velja za moško kmečko nošo, da se le počasi spreminja, vidnejše spremembe opazujemo v zadnjih letih le pri mlajših fantih, ki radi posegajo po pisanih srajcah, kavbojkah in podobnih »modernih« obla- čilih. Istočasno s spremembo kroja moških in ženskih oblačil se javljajo v kmečki noši tudi nove oblačilne snovi in druge barve oblačilnega blaga. V prvi polovici preteklega stoletja je še v vseh treh oblačilnih območjih izpričana velika poraba domačega platna, sukna in raševine za izdelova- nje delovnih in pražnjih oblek. Predvsem v območju alpskega tipa noše opazimo, da se že v tridesetih letih prejšnjega stoletja poleg domačega platna in sukna vedno pogosteje omenjajo tudi razna industrijska blaga, tkana iz bombažne, volnene in svilene niti, kot so batist, perkal, muslin, madapolan, zefir, katun, atlas, ševiot, cic, klot, kambrik, nanking, škotsko sukno, lister, péruvien, kamelot, brokat in svila,-^ ki se uporabljajo pred- vsem za pražnja moška in ženska zgornja in spodnja oblačila. V drugi polovici prejšnjega stoletja kupujejo v alpskem svetu indu- strijsko blago tudi že za delovna oblačila, dasiravno le-ta še na splošno iz- delujejo iz domačega blaga: platna in sukna. V tem času začenjajo tudi v mediteranskem in panonskem območju v večjih količinah uporabljati kup- ljeno blago, ki izpodrine konec preteklega in ponekod v Beli krajini šele v našem stoletju še preostalo uporabo domačega platna in sukna. Dana- šnja poraba domačih materialov, predvsem platna in raševine, se omejuje le na posamezne oblačilne kose (hlače, srajce) za delovne dni pri konser- 22 Gradivo DA, že navedeni fascikli. Videz in izvir teh razlag nadrobneje opisuje C. Zoreč, Tekstilne snovi in izdelki, Ljubljana 1960. 98 7. Praznična nedeljska poletna noša, ok, Vitanja, 1965 8. Ženska noša ob hladnejših dneh, Drašiči, 1966 9. Dekliška delovna noša, Drašiči, 1966 10. Moška delovna noša. Gorenjsko, 1960 99 Marija Makarovič vativnejših kmečkih gospodarstvih v odročnejših vaseh.Uporaba blaga iz umetnih snovi je danes pri mlajših ljudeh povsem običajna, starejši ljudje pa še vedno raje segajo po bombažnih in volnenih blagih.^* Glede barv oblačilnih kosov velja, da je bila starejša kmečka noša harmonično barvna estetska vrednota umirjenih barv, ki jih je narekovalo domače platno v naravni ali črni barvi ter sukno in raševina v naravni beli ali črni in rjavi barvi. Tudi pri kupljenih blagih vsaj v začetku še vedno ugotavljamo umirjene barve rjavega in zelenega sukna ter belje- nega bombažnega blaga. Za pražnje dni pa so že v tridesetih letih prej- šnjega stoletja pri mlajših ženskah priljubljena vzorčasta blaga živih barv.^'* Predvsem na Asenovićevih upodobitvah kmečkih noš iz druge po- lovice prejšnjega stoletja so izpričani modri, rdeči in zeleni barvni odten- ki oblačilnih materialov s cvetličnimi vzorci, progami, pikami in kvadrati. P>idermajerski vzorci"* so pri naših kmeticah priljubljeni v sedemdesetih letih 19. stoletja. Proti koncu stoletja se barve kmečkih oblačil umirijo, postanejo enotnejše. Tako pri moških, kjer izginjajo živobarvni in pisani telovniki, kot tudi pri ženskah se uveljavijo temnejše barve, kar je zna- čilno tudi za današnji način kmečkega oblačenja. Vsekakor je izbiranje barv prilagojeno starosti nosilcev. Starejše ženske tudi danes nosijo tem- nejša oblačila, mlajše segajo po živahnejših barvah in vzorcih, ki jih vča- sih, kot je značilno zlasti za odročnejše deželane, združujejo prav ne- skladno. Ce primerjamo splošne spremembe v naši kmečki noši s sprememba- mi pri sosednih narodih, ugotovimo precej enak razvoj: intenzivnejše pre ¦ drugačevanje glavnih oblik moške in ženske noše, ki se uravnavajo po te- danjem srednjeevropskem načinu oblačenja. Glede na specifično geograf- sko lego se je začela tudi pri nas najprej intenzivneje spreminjati kmečka noša alpskega tipa, ki si spretno posvaja poteze srednjeevropskih kmečkih in meščanskih noš ter jih posreduje drugim območjem slovenskega ozem- lja z večjo ali manjšo zamudo. Približno enako stanje moremo opaziti še danes, saj je očitno kmečka oblačilna omika najvišja in najnaprednejša na alpskem ozemlju, zunaj tega območja pa le v vaseh, ki so blizu večjih mest in trgov. 2 Pri ugotavljanju splošnih vzrokov za spremembe v kmečki noši, pri orisu poglavitnih gibal v razvoju slovenske kmečke noše v obravnavanem času, je treba upoštevati družbene in gospodarske okoliščine, ki nastajajo 23 Podatke za zadnja desetletja jemljem iz terenskih zapiskov, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej na ustreznih kartotečnih listih. ^* Isto, velja splošno za Slovenijo. Pisatelj Janez Trdina jih nazorno imenuje »visoke barve«, ko opisujee nošo Mengša in okolice. J. Trdina, Spomini starega Mengšana, Vodnikova pra- tika, str. 87—89, Ljubljana 1931, 2* Ime uporablja Zoreč za bombažno tkanino, tkano v progah s cvetličnimi vzorci. Tekstilne snovi in izdelki, Ljubljana 1960, str. 35. 100 Glavna gibala v razvoju kmečke noše Že konec 18. in v 19. stoletju. Sele na njihovi podlagi se je kmečka noša sploh lahko začela močneje preoblikovati. Nadaljnja preudarjanja naj odgovore, zakaj je do teh sprememb lahko prišlo in kateri so bili objektivni vzroki, ki so te spremembe močneje pov- zročili šele v 19. stoletju in ne že prej. Nedvomno je bila tudi slovenska kmečka noša že v prešnjih stoletjih podvržena najrazličnejšim vplivom, ki so oblikovali noše posameznih dob. Saj je oblačilna omika naših krajev v poznem srednjem veku in v 16. sto- letju še tesno povezana s pozno srednjeveško, na prehodu v 17. stoletje pa nahajamo v naši noši temeljno spremenjene prvine, ki začenjajo dobo ba- ročne oblačilne omike.Nekateri elementi teh oblik so izpričani v kmečki noši še v začetku 19. stoletja, ko se sprevržejo pod vplivom empira in bi- bidermajerja, skratka pod vplivom modnih smeri 19. stoletja. Vendar je treba poudariti, da se je kmečka noša starejših dob razvi- jala vedno le v okviru razlik, ki so jih razni družbeni redi uvajali med ljudi in ki so imele za posledico tudi razlikovanje prebivalstva po obleki glede na družbeni položaj.Ostanek takšne miselnosti, tega ločevanja po obleki je dovolj jasno razviden še pri sodobnikih 19. stoletja, ki pogosto poudarjajo, da se »kmet od meščana, hlapec od gospoda ne ločita več«.^' Obleka je bila pač najpreprostejši način zunanjega ločevanja ljudi po družbenem položaju. Vsebina predpisov o obleki in blagu, ki so ga smeli uporabljati razni sloji, kot jih navajajo policijski redi 16. stoletja, dovolj jasno izpričuje, da so bila ta čas prizadevanja po ločevanju med »žameta- sto in prteno gospodo« še zelo velika.'" Tovrstni predpisi iz 18. in 19. stoletja imajo predvsem moralni značaj. Med takšne specialne predpise sodi na primer deželnoknežja odredba z dne 16. februarja 1751, s katero se prepovedujejo na Koroškem kratka kri- la, kakršne so nosile ženske v Ziljski dolini." Po ljudskem izročilu se je Marija Terezija nad temi krili zgražala, ko so Ziljanke ob neki priložnosti na dvoru plesale v njih.'^ Prav tako so po višji ali po svoji pobudi duhovniki v svojih pridigah obsojali nekatere oblačilne kose in svarili pred oblačilno nečimrnostjo. Ta- ko je na primer v prvi polovici prejšnjega stoletja kasnejši škof Baraga zatiral dolge črne pasove Belokranjic," župnik Eržen pa sredi prejšnjega stoletja nevestina pokrivala na Primorskem.'* Prav tako se tudi danes " A. Baš, Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem, Ijj 1959 str. 6. 28 s. Vilfan, Predpisi o obleki in blagu v policijskih redih 16. stoletja. Slo- venski etnograf II, str. 26. 2» Novice, Ljubljana 1848, str. 38. '» S. Vilfan, o. C. str. 26. " Isti, str. 39. M Makarovič, Terenski zapiski za Brnico na Koroškem, 1952. " I. Navratil, Kako so belim Kranjlcam bili zatrti črni »repi«. Novice 1875, str. 691. J. G. V., Slovenski glasnik, 1864, str. 50. 101 Marija Makarovič ponekod na Primorskem po mediteranski šegi ženske v cerkvi pokrivajo z rutami in nikdar ne vstopajo v cerkev pomanjkljivo oblečene. Že iz skromnih pričevanj spoznamo, da se je namen teh prepovedi že v 18. še bolj pa v 19. stoletju bistveno predrugačil, ker so predpise izdajali v spremenjenih zgodovinskih razmerah. V teh se je kmet sploh lahko za- čel oblačiti tako, kot so se nosili drugi stanovi, ker njegove obleke ne urav- navajo več razne odredbe. Kmečka noša se je torej začela občutneje predrugačevati s spreme- njenim družbenim in gospodarskim položajem. Cim bolj se je kmet osvo- bajal popolne družbene in gospodarske podrejenosti, s čimer so izginjale razlike med njim in plemstvom ter meščanom, tem bolj se je skušal pribli- žati le-tem z vsem načinom svojega življenja, torej tudi v noši. Zato so bile v 19. stoletju nedvomno gospodarske in socialne razmere tisti primar- ni dejavnik, ki je izzval odločilne spremembe v kmečki noši. Izboljševanje kmetovega družbenega in gospodarskega položaja se je pri nas pričelo že za vlade Marije Terezije, ki je poskrbela za novo uprav- no razdelitev. Velikega pomena je bila ustanovitev okrožnih uradov ->kre- sij«, ki so sprejemale tudi kmečke pritožbe zoper zemljiške gospode. Te- rezijanska davčna knjiga, kataster, je ločil podložniško posest od gospo- ske in predpisal davke za vsako posebej, tako da zemljiški gospod ni več plačeval davkov za celotno »svojo« posest s podložnikom vred. Tudi neka- tere druge reforme so natančneje določile obveznosti podložnikov do fev- dalne gospode in omogočile kmetom, da so bolj razpolagali s svojim imet- jem." Jožef II. je bil v svojih ukrepih še naprednejši. S podložniškim in ne- voljniškim patentom je odpravil nevoljništvo, olajšal gibanje in izbiro po- klica podložnikom.'" Reforme, ki očitno niso nastale zavoljo kmetovih potreb, temveč za- radi potreb buržuazije, so kmetu vendar precej koristile. Predvsem so, kot so povsem pravilno poudarili nekateri zgodovinarji, »reforme Marije Te- rezije in Jožefa II. vzdignile kmetov socialni ponos«. Vsa fevdalna osebna nesvoboda je izginila. Kmet je sedaj postal res človek, prenehal je biti manjvredno bitje. Zemljiški gospod je moral pritisk na kmeta zmanjšati, če ga je hotel obdržati na svoji zemlji. Tako se je družbeni položaj kmeta neprenehno boljšal." Prav to spremenjeno stanje, ki sicer še vse 19. sto- letje ne kaže idealnih oblik, pa je začelo zmanjševati prepad med kmeti in gospodo, ki se je doslej izražali tudi v obleki. Francoska revolucija, ki je »odprla poslednjo fazo splošne krize fev- dalne družbe«,'** je dobila svoj izraz tudi v noši revolucionarnih Parižanov, ki so skušali tudi z obleko poudariti, da so pretrgali s tradicijo. Dasiravno '5 E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Lj. 1957, str. 134— 135. '« Isti, str. 134. " F. Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina, Ljubljana, Lj. 1948, str. 16. 'S Kardelj, o. c. str. 129. 102 Glavna gibala v razvoju kmečke noše vemo, da pariški dogodki niso neposredno vplivali na naše kraje in še manj na naše kmečko prebivalstvo, vendarle ne smemo pozabiti, da so sprožili val nemirov tudi v avstroogrski monarhiji. V tem času, ko se kmet, delavec in meščan zavoljo skupnih koristi zbližujejo, se manjšajo tudi pre- graje v načinu oblačenja. »Francoska okupacija slovenskih dežel je bila važen zgodovinski in- termezzo na naših tleh, ki je utrdil pridobitve narodnega prebujenja«.'" Splošna francoska gospodarska politika pa je nedvomno vplivala tudi na gospodarsko življenje Ilirskih provinc in predvsem pospešila razvoj neka- terih panog. Pri tedanji organizaciji prometa je pomenil povečani promet Trsta v letih 1797—1805 (od 15 na 55 milj. gld.) hkrati tudi velik zaslužek prebivalstva v njegovem zaledju na Krasu, ki je bilo zaposleno s prevoz- ništvom.*" Ta usmeritev kraškega prebivalstva k postranskemu zaslužku, ki jo je narekovala v veliki meri tudi nerodovitna zemlja, je mimo drugih vzro- kov pripomogla, da so iz vsakdanje kmečke noše začele izginjati starejše oblačilne tvarine in da so si ljudje kupovali blago, vsaj za pražnja obla- čila v Trstu. Po vsem tem postaja razumljivo, da je kraška noša v virih in literaturi razmeroma malokrat omenjena, ker se pač ni v ničemer raz- ločevala od drugih noš in ker je že v sredi prejšnjega stoletja izgubila vse značilne poteze starejše noše. Podobno stanje nastaja na alpskem ozemlju. Edini pomembnejši ko- munikaciji pred železnico sta cesti Ljubelj—-Tržič—Kranj in Trst— Ljubljana—Maribor—Dunaj, ki prav tako usmerjata ondotne prebivalce v prevozništvo, ki prinaša denar. »Skozi slovenske dežele je moral iti veli- ki blagovni promet iz severnih dežel v reško, tržaško in beneško pristani- šče. Znani so bili vozniki bovškega kota in ziljski prevozniki«.*' Prevozništvo, ki se je dalo še bolj kot nekdanje tovorništvo izkoristiti za trgovanje na svoj račun,*^ je nedvomno prinašalo tudi v kmečko nošo nove poteze. Furmani prinašajo ženskam svilene rute, blago, nakit.*' Ni naključje, da je začela v teh prometnih krajih kmečka noša hitreje izgi- njati, saj so prevozniki prinašali poleg tujega blaga tudi nova spoznanja o načinu oblačenja drugod po svetu. Po drugi strani so si prav zaradi ustrezne življenjske ravni tudi lahko privoščili sodobnejše, industrijsko blago. V tem času je donosen zaslužek kmetom tudi priprega voznikom, brodarjenje in splavarstvo. Z delom za postranski zaslužek so se ukvarjali ljudje tudi na Dolenj- skem. Za ribniško gospostvo je 1838. leta določneje sporočil poročevalec: »Odkar je v tem okraju prišlo do prenaseljenosti in zato domači pridelki ne zadoščajo za obstanek, je večina prebivalcev v tukajšnjem okraju pri- '9 Isti, str. 164. « Primerjaj, B. Grafenauer, Lj. 1962, str. 116. *' J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928—1939, str. 525. " Vilfan, o. C. str. 27. Podatki iz ljudskega izročila, Makarovič, terenski zapiski za Gorenjsko. 103 Marija Makarovič siljena, da se preživlja s kupčijo v tujih provincah. Zato so šle v izgubo vse ljudske posebnosti in izvirnosti v noši«.*'' »Predvsem zaradi neomejenega krošnjarstva je noša izginila med vse- mi sloji«,'5 pripominja poročevalec iz Osoj v istem času. Razumljivo je, da so si prav ti ljudje v času, ko jim je cvetela obrt, denarno opomogli in se je njihova življenjska raven kazala tudi na zunaj, v obleki. Mimo tega je treba opomniti, da je v 18. stoletju, predvsem pa v prvi polovici 19. stoletja »kmetijstvo precej napredovalo v smeri kapitalistič- nega razvoja«,** v zvezi s tem se je povečala diferenciacija na vasi. Ob tej in kasnejših diferenciacijah se je izoblikoval stan bogatejših kmetov, ki je nedvomno imel tudi pri oblačenju vodilni pomen. Nadvse zanimivo je primerjati, kako so razločki med podložniškim stanjem v posameznih zemljiških gospostvih povzročali tudi spremembe v noši. »Neposredno pred letom 1848. se zdi, da se je podložnikovo breme bolj povečalo v vzhodnih ravninskih in gričevnatih pokrajinah (Dolenjska, Štajerska in zlasti Prekmurje), kakor v Primorju in alpskih predelih na zahodu in severu. Fevdalci so vsekakor obdelovali, na primer na Dolenj- skem, sorazmerno več zemljišča v lastni režiji, kakor na ostalem Kranj- skem. Po opisu iz 1848. leta je opravljal dolenjski podložnik več kakor 70 "/o na vsem Kranjskem predpisane tlake (Dolenjska zavzema le okrog eno tretjino ozemlja in okrog dve petini prebivalstva te dežele), poleg tega pa je dajal tudi večji del denarnih in naturalnih dajatev. V Prekmurju, kjer obstajajo velika in strnjena zemljiška gospostva, so imeli fevdalci kakor na drugem Ogrskem v razmerju do podložnikov mnogo večje pra- vice in so velik del zemljišča obdelovali v lastni režiji; zaradi tega je tu poglavitno breme podložnikov tlaka«.*' »Do neke mere drugačno kakor v ostalih slovenskih deželah je bilo stanje v Slovenskem Primorju. V enem njegovem delu, zlasti v Istri in na južnem delu Goriškega, so bile javno- pravne pravice zemljiškega gospostva (glede sodstva) omejene in podložni- ki niso opravljali tlake«.*^ Pri ugotavljanju poglavitnih sprememb v kmečki noši smo lahko na več mestih spoznali, da se prav proti sredi 19. stoletja vse češče omenja za nekatera območja na Gorenjskem in Goriškem bistveno predrugačena kmečka noša, ker so bile kmetove dajatve v primeri z Dolenjsko in Prek- murjem znatno manjše. Zato je na eni strani izpričana velika poraba in- dustrijskega blaga, v Prekmurju in na jugu Dolenjskega pa v istem času še splošno oblačijo domače platno in sukno.*' " DA, fase. 1516/21. « Isti, fase. 7176/958. *<¦' Kardelj, o. c. str. 183. *' Grqfenauer, str. 761. 48 Isti str 761 " Nadrobnejši podatki, po katerih ugotavljam navedeno stanje, so v moji doktorski disertaciji, Lj. 1964, pod poglavji, ki obravnavajo posamezne oblačilne kose. 104 Glavna gibala v razvoju kmečke noše Od Zgodovinskih okoliščin, ki so tudi — seveda le posredno — izzvale spremembo v noši, je treba omeniti marčno revolucijo. Ko je na Dunaju leta 1848. izbruhnila revolucija, so jo »kmetje pozdravili s silnim navdu- šenjem, pomenila jim je takojšnjo in popolno odpravo fevdalne odvisnosti, kakor na Francoskem pred šestdesetimi leti. Številni kmečki nemiri so se povezali z nemiri delavstva. Marčna revolucija je prinesla številne svo- boščine, ki pa so bile skoraj vse znova odpravljene. Vendar je zemljiška odveza ostala. Poprej kmet ni bil lastnik zemlje, ki jo je obdeloval. Zem- lja je bila graščakova in z njim je moral kmet deliti pridelke.'" V treh letih pomarčne revolucije, ko so na raznih koncih in krajih Evrope še divjali boji, ko je morala mesta hraniti samo najbližja, nepo- sredno obdajajoča jih dežela in ko nove davščine še niso bile urejene, takrat je bil kmet gospod, ker je vse svoje pridelke nemudoma lahko spra- vil v denar.^i To stanje je opazil tudi člankar Dragotin Melcer, ki je 1851. leta za- pisal: »Tri leta skoraj že kmet gosposkam desetine, davkov ne plačuje, kar pa na polju pridobi, žito, živino itd. meščanom za dragi denar prodaja. Marsikateri kmet je zdaj bolj gospod kakor gospodi, ki v mestu žive. Pra- vijo, da je srebro večidel na kmetih doma (ne vem, če je res), pa je gotovo, da grunt in vse kar on pridela, veliko veci ceno ima kakor pred tremi leti«.'" Vidnim spremembam v kmečki noši, ki so se pokazale v nekaj letih po marčni revoluciji, je posvetil neznan avtor v Novicah zavzeto napisan članek v Dopisu starih slovenskih mater iz uniga sveta svojim sedanjim unukam: »Kmečka hči nosi po troje in še več kikelj, pošterkanih, da je kakor mravlja, zgoraj tanjka, spodej široka. S tibetam in peruvjenam čevljarjeva spačena hči kopita in šila svojiga pridniga očeta zakrivata. Glejte je, kak se kaže in ponuja po mestu kerčmarjeva hči, vsa v svili in v zlatu-clo rokavice žlahtne gospe na rokah. Merino in drage svilene rute obeša po sebi že kravarica in tako zaslužek celiga leta za eno obleko po- troši. Roka za vile in grablje vstvarjena, dragi svilnati dežnik čez težko zlato avbo ali čez težko s širokimi krajci obšito pečo razpenja. Ako bo vse tako naprej šlo, kmalu bo tako daleč prišlo, da bo kravarica v rokavicah molzla in pastirica v svilnatih nogavicah za kravami letala«.=' Iz podobnih člankov lahko razberemo, da so bile te spremembe tako zelo vidne, da so jih opazili tudi sodobni člankarji. Ob tem je vsekakor treba imeti pred očmi, da opisujejo le del kmečkega, mestom bližnjega prebivalstva. V odročnejših naseljih je šel oblačilni razvoj precej poča- snejšo pot. Mimo tega prizadeto napisani članki izražajo dokaj enostran- sko gledanje njihovih avtorjev na družbeno in gospodarsko prebujanje slovenskega kmeta. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev, Lj. 1938, str. 82. Isti, str. 85. ^2 D. Melcer, Novice 1851, str. 26. 5» Novice 1852, str. 335. 105 Marija Makarovič Po drugi strani vemo, da je bila zemljiška odveza povezana z odškod- nino. Prav ta odškodnina je bila v nadaljnjih letih za kmete hud gospo- darski udarec. Kmet je dobil le manjše, veleposestniki večje komplekse zemlje. Iz teh malih kosov zemlje, ki jih je kmet dobil, je moral sedaj odplačevati davke in odškodnino. Denar je bilo treba dobiti, zato je kmet prodajal vse, kar se je dalo prodati. Vedno bolj so ga stiskali oderuhi. Po- sestva so prihajala na boben. Diferenciacija na vasi se je začela poglab- ljati. Nasprotje med bogatimi, z oderuškim kapitalom zvezanimi gruntarji in siromašno kmečko množico se je vedno bolj zaostrovalo.'* Šestdeseta in sedemdeseta leta so značilna za nastajanje slovenskega kapitala. V osemdesetih letih preteklega stoletja se je zavoljo naglega šir- jenja industrije zmanjšal agrarni donos v Sloveniji.'' Kmet je moral ob konkurenci ameriškega in ruskega žita, ki je zniževalo cene na avstrij- skem tržišču, dajati svoje žito često tudi pod svojo ceno, zato je moral pro- dati več svojih pridelkov kot prej, moral je zmanjšati svoje potrebe in še več delati s svojo družino, če je hotel kriti svoje potrebe po denarju. Kmet je torej vedno več prodajal in vedno več kupoval.'* Kmečka gospodarstva so vedno bolj propadala, še hitreje kot v sedemdesetih letih. Gospodarska stiska se je stopnjevala v devetdeseta leta. V tem času se azčne množično izseljevanje v Ameriko, Nemčijo in Severno Afriko." Do srede devetdese- tih let se je izselilo približno 100.000 ljudi. Izseljevanje je zajelo vse naše dežele, trumoma so se izseljevali s Krasa, iz Notranjske, Dolenjske in Prekmurja.'* Čeprav je večino slovenskih kmetov preživljala v drugi polovici 19. stoletja hudo gospodarsko krizo, se je kmečka noša v tem času še vidneje in splošneje izenačevala pod vplivom pomembnih sprememb v produkciji oblačilnih materialov. Ze Ivan Prijatelj je poudaril približno za sredo preteklega stoletja, da so »Svobodna obrt, industrija in trgovina, neovirana od prejšnjih ca- rinskih pregrad, začela metati med kmete ceneno fabriško oblačilno blago, mnogo privlačnejše za oko, čeprav manj trpežno za nošnjo kakor je bilo prejšnje, izdelano po večini doma. Glede teh izdelkov pa slovenski kmet ni bil starokopiten (kot za vse moderne ideje glede racionalnega načina gospodarjenja), ampak se jih je oprijel na podlagi one splošnoslovanske lastnosti in slabosti, ki tako rada precenjuje vse, kar je tuje, in podcenjuje to, kar je domače. Slovenske liste so prvič napolnile tožbe maloštevilnih rodoljubov zoper tuji lišp in spakovanje našega kmeta v obleki in hrani tujega izvora«.'" Nadvse dramatično je opisal sodobno oblačenje kmetov v industrijsko blago profesor Konšek prav sredi 19. stoletja: »Slovenec se pri obdelova- '* Kardelj, str, 232. Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina, Ljubljana 1967. str. ; '« Isti, str. 165. " Isti, str. 168. i '« Isti, str. 167. 1 Prijatelj, o. c, str. 86—87. i 106 Glavna gibala v razvoju kmečke noše nju zemlje še zmerom stare šege drži, pri obleki se pa po novih šegah suče. Naši dedi so nosili suknje domačiga pridelka; ovca in oven sta mu dala vovno, ktero so žene-hčeri in dekle pozimi predle, predilo je kmet sam pri- delal, mei je hlače prtene. Ce si je ravno klobuk kupiti moral, pa ta klo- buk je dva roda pretrpel; v delavnikih hodil je v brezovih coklah, ko je pa o božiču živino zaklal, dal je kožo v stroj, da je imel za nedeljo usnjate čevlje. Ozrimo se na današnji čas. Nima sedaj Slovene razun srajce in včasi hlač ne ene niti domačega pridelka na životu. Vprašajmo da zakaj ne? Odgovoril bo, da mu obleka drajše hodi, če si jo doma pripravi, kakor če jo kupi. Zna to resnica biti, ali kako dolgo pa terpijo te pisane cunje? V gojzd se ne sme z njim prikazati«.'" Številni oblačilni kosi moške in ženske noše, ki izpričujejo poleg spre- menjenega kroja tudi drugo blago, povsem potrjujejo Prijateljevo trditev. Vendar je misel »o splošno slovanski lastnosti in slabosti, ki tako rada pre- cenjuje vse, kar je tuje in podcenjuje to, kar je domače« nekoliko preti- rana. Ce namreč tedanjo slovensko nošo primerjamo s sosednjimi kmečki- mi srednjeevropskimi nošami, ugotovimo približno iste spremembe obla- čilnega blaga."' Veliko pomembnejše je, kar je povsem pravilno poudaril Prijatelj, da so »začele svobodna obrt, industrija in trgovina, neovirana od prejšnjih carinskih pregrad metati med kmete ceneno fabriško oblačilno blago, mno- go privlačnejše za oko«. Tehnična revolucija, ki jo je izzvala iznajdba parnega stroja in me- haničnih statev, je krepko posegla v dotedanje izdelovanje oblačilnih sno- vi; zdaj so jih v večjih industrijskih obratih pridobivali hitreje in ceneje. V srednji Evropi se razvijajo v prvi polovici 19. stoletja veliki tekstilni obrati, ki izdelujejo velike količine blaga. Tudi v Sloveniji nastopa v tem času mehanizacija tekstilne proizvodnje. Še v dobi fevdalizma so ustano- vili na slovenskih tleh tri mehanične predilnice in tkalnice. Že leta 1829 je bila ustanovljena mehanična predilnica in tkalnica v Ljubljani v tako imenovani Blatni vasi. Ta trinadstropna tovarniška zgradba je izdelala 3.600 centov bombažnega prediva in 33.600 zavitkov blaga v vrednosti pol miljona goldinarjev.'" V slovenskih tekstilnih obratih predelajo, kot je razvidno iz gornjih navedb, sredi prejšnjega stoletja vedno več bombaža, iz katerega so izdelo- vali kmečkemu okusu primerno ceneno blago. Razumljivo je, da se je no- šnja in uporaba bombažnih tkanin vedno bolj širila in izpodrivala domače platno.«' «« Konšek, Novice 1848, str. 129. " Geramb, Steirisches Trachtenbuch II, 1935 (za Avstrijo), Fiedler, A. Deut- sche Volkstrachten, Leipzig 1954 in Helm, R; Deutsche Volkstrachten Mijnchen 1832, (za Nemčijo) Kresz, o. c. za Madžarsko. »2 Prim.: S. Slokar, Geschichte der oesterreichischen Industrie, Wien 1914. str 279 «3 Primerjaj I. Mohorič, Bombažna predilnica in tkalnica v Tržiču, Lj. 1960, str. 17 in Škofjeloško platnarstvo in njegov zaton, Lj. 1955, str. 74. 107 Marija Makarovič Kmetijske in rokodelske novice z dne 9. oktobra 1844 so sporočile, da »dva tržiška mojstra veliko tavžent vatlov pavolnika na leto izdelata in s svojo robo kmetice cele kranjske dežele in drugih bližnjih okrajev obla- čita.«"* Zraven je treba upoštevati naraščajočo oblačilno produkcijo tujih to- varn in vedno večjo konkurenco tujih trgovcev, ki so zalagali naše pode- želje s cenenimi industrijskimi tkaninami. Za ilustracijo navajamo, da je bilo 1864. leta v vsej avstroogrski monarhiji 5.858 predilnih strojev z 28.301 delavci. Največji porast je doživela njena bombažna industrija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja."' V drugi polovici prejšnjega stoletja, predvsem v osemdesetih letih, so tekstilni izdelki iz čeških, moravskih in šlezijskih tovarn, ki so jih proda- jali širom po Sloveniji, povsem preplavili tržišče. Na letne sejme so pri- našali sejmarji in židovski prekupčevalci predvsem z Moravskoga obilo tekstilnega blaga, ki je bilo za oko lepše, kmečkemu okusu primernejše, lahko v primerjavi s težkim, platnom in suknom, gladko izdelano in z ustreznim svetlim leskom. Mimo tega je bila ugodna še nizka cena teh izdelkov, ki edinole v trpežnosti niso mogli tekmovati z domačim blagom- platnom in suknom. Kljub temu si kmetje blago kupujejo, sprva za pra- znično, kasneje tudi za delovno obleko. »Ze sam način prodajanja po sej- mih je bil za podeželane privlačen. Zgovornost, navidezno popuščanje pri cenah in drugi kupčijski triki sejmarjev so slednjič čisto pridobili kupce, da so vedno bolj dajali prednost tujemu blagu«.'" Vloga sejmarstva pri vdiranju industrijskega tekstilnega blaga in ne- katerih izdelkov (rut, nakita, čevljev, nogavic) na podeželje je bila ne- dvomno zelo pomembna in dolgotrajna. Ko je začelo vozništvo izgubljati svoj pomen je ostalo sejmarjenje še nadalje zelo priljubljena oblika kmeč- kega trgovanja, ki še do danes ni povsem zamrla."' Uspešnejše razpečavanje industrijskega blaga je omogočila sredi prej- šnjega stoletja južna železnica. Ta je segala leta 1866 na slovensko ozem- lje že do Celja, proga Celje—Ljubljana je bila v izdelavi."^ Ko je leta 1870 stekla gorenjska železnica, je na široko odprla pot stalnemu dotoku tek- stilnega blaga iz Slezije, Češke in Moravske predvsem v gorenjske kraje."' Odtod ga posredujejo tudi na druga področja prav kramarji. Sejmi so bili številno obiskani in na občasne sejme so prihajali deželani iz bližnje in daljne okolice.'" Železniški promet je torej omogočil večji dovoz in hitrejše razpeča- vanje tujega pa tudi domačega tekstilnega blaga. Omogočil je obenem z "* Citirano po Mohoriču, o. c, Lj. 1960. str. 11. Isti, Lj. 1955, str. 71. Isti, str. 76. "' Zlasti v zadnjih letih opažamo, da si vtira pot na kmečke sejme tudi naša konfekcija; kmetje jo kupujejo predvsem za delovno obleko. Gestrin, o. c, str. 8. <"> Mohorič, o. C, 1955, str. 76. '» Primerjaj isti, str. 75, in še podatke v ljudskem, izročilu (Makarovič, te- renski zapiski za Gorenjsko in deloma Dolenjsko). 108 Glavna gibala v razvoju kmečke noše izboljšanim cestnim prometom hitrejše in živahnejše stike med ljudmi, kar se je izražalo tudi v noši. Po teh poteh prihajajo v naše vasi celo prvi modni časopisi. Mimo tega so kmetje že sredi prejšnjega stoletja vedno bolj opuščali pridobivanje oblačilnih surovin, lanu in volne. Trdna tla proizvajanju la- nu je postavila že merkantilistično usmerjena državna uprava, ki je 1773. leta razglasila tkanje platna za prosto obrt podeželskega prebivalstva. Mimo tega je podpirala ustanavljanje predilskih šol, v katerih naj bi se mladina učila predenja po šlezijskem vzorcu.'' Na podlagi teh prizade- vanj za pospeševanje lanarstva lahko doženemo, da je v 18. stoletju država Se močno podpirala širjenje predilstva in z njim zvezanega tkalstva. Če- prav je velik del platna odhajal na tuja tržišča,pa je naše podeželje vsaj na prehodu v 19. stoletje »v ožjem smislu besede pač tržišče, ki je samo zadovoljevalo svoje potrebe«.'' V časnikih in strokovnih časopisih'* si sledijo že v štiridesetih letih preteklega stoletja vse pogostnejše ugotovitve, da lanarstvo zamira in ob tem pobude, da ga je treba ohraniti. Po številnih člankih iz tega časa vemo, da so Slovenci predelovali lan po zastarelih načinih, zaradi katerih je bilo domače blago veliko dražje kot industrijski izdelki, ki so prav v tem času vedno bolj prihajali v deželo.''' Povrhu je bila teritev pri vsa- kem kmečkem gospodarstvu domač praznik, ki so ga primerno počastili s pijačo in jedačo. Že Janez Trdina je grajal nespametno ravnanje Meng- šanov ob teritvi.'" »Novice« so prav tako v zvezi s teritvijo opozarjale na brezglavo razmietavanje denarja. Gorenjci so priporočali reformo lanar- stva po zgledu moravskih lanarjev, vendar pravega uspeha ta pobuda ni imela. Industrija je svojimi izdelki nezadržno prodirala in vedno bolj iz- podrivala domače predilstvo in tkalstvo." Proces splošnega izumiranja obeh oblačilnih panog, platnarstva in suknarstva, je trajal skoraj pol stoletja. Kolikor se danes izdelovanje suk- na in platna še ohranja, je namenjeno izključno izdelovanju blaga za de- lovna oblačila. Krajši pregled produkcije oblačilnih surovin nam lahko to najbolje ponazori. Tako so v vaseh med Begunjami in Žirovnico še do prvih desetletij našega stoletja veliko tkali in valjali sukno, danes pa je ta obrt že povsem opuščena. Pretežni del izdelanega blaga je bil namenjen delovni obleki in hišni opremi.'** V Zgornji savski dolini so tkali nekateri Mohorčič, o. c, 1960, str. 40. '2 Isti, 1955, str. 77. " J. Sorn, Ljubljanska suknarna. Zgodovinski časopis, Lj. 1955, str. 76. '* Novice 1948, str, 75, Slovenija, 1849, str. 129, Schubert, Ueber den Anbau und Zurichtung des Flaschses, Annalen der k. k., 1842, str. 30 ss. " Konšek, o. c, 1849, str. 129. '» Trdina, o. c, str. 37. " Primerjaj Mohorič, 1960, .str. 17. " V. Novak, Doneski o tkalstvu in suknarstvu med Begunjami in 2irovnico, Slovenski etnograf VI—VII, Ljubljana 1954, str. 117. 109 Marija Makarovič tkalci še do druge svetovne vojne, predvsem platno, da so izdelovali neka- tere dele moške in ženske obleke. Podobno velja tudi za Selško in Poljan- sko dolino.'" V okolici Žužemberka so tkali domače platno in stopali sukno še oko- li leta 1900. Za šentjernejsko okolico pravi poročilo, da je bilo do srede 19. stoletja domače laneno platno podloga za vso kmečko nošo, kasneje le še za delovno. V šentrupertski okolici sejejo lan nekateri še danes, vendar le za rjuhe in vreče. Do konca prejšnjega stoletja, zlasti med prvo svetovno vojno, pa so iz lanenega platna izdelovali delovno obleko. Podobno velja za mokronoško okolico. Po terenskem podatku za leto 1956 je v kostanje- viški okolici še vsako hribovsko gospodarstvo pridelovalo konopljo in v dolini lan. Nekaterim je rabilo to blago za predpasnike, večini pa za hišno opremo, posteljnino in vreče.*" V mariborskem okraju se je 1901 z izdelovanjem sukna ukvarjalo še 12, v celjskem pa 45 ljudi. Sukno je bilo večidel namenjeno za prodajo.*' Na Pohorju (južni del) še danes delata tkalec in suknar. Medtem ko sukno še uporabljajo za moške hlače in suknjiče, je obveljalo domače platno za moško in žensko delovno obleko le do konca prejšnjega stoletja. Tudi za Prekmurje vemo, da je bilo še okoli leta 1890 znano pridelo- vanje lanu skoraj v sleherni hiši, čeprav je rabilo platno le še delovni obleki in hišni opremi.*^ Za Belo krajino lahko razberemo iz člankov, ki obravnavajo tamkaj- šnje tkalstvo, da je že pred desetletjem skoraj povsem prenehalo delati v oblačilne namene.*' Na Notranjskem lahko ugotovimo precej enako stanje še po zadnjih terenskih raziskavah cerkniške in loške doline. Ložani sicer res še nosijo tkat platno na Bloke v Retje, toda v zadnjih desetletjih le še za rjuhe in brisače, predtem pa so iz domačega platna izdelovali le še delovne moške hlače ter ženska spodnja in gornja krila in predpasnike.** Povsem podobne ugotovitve veljajo za nekatera območja na Primor- skem. V Vipavski dolini so opustili tkalci svojo obrt konec prejšnjega sto- letja, ko so si naročali platno le še starejši ljudje za vsakdanjo obleko. Nekaj dlje se je ohranilo tkanje po Cerkljanskem, tam so imeli moški kot ženske še v prvem desetletju našega stoletja dele delovne obleke iz trpež- nega domačega platna. Isto velja za hribovska naselja okrog Idrije, Crne- '" Podatki Anke Novakove, terenski zapiski za Savsko dolino in terenski zapiski M. Makarovič za Selško in Poljansko dolino, 1955, 1956. 8" J. Sušteršič, terensko poročilo za Žužemberk, 1957 — F. Sarf, terensko po- ročilo za Šentjernej, 1952 — F. Sarf, poročilo o terenskem delu za Mokronog, 1951 — M. Ložar, terensko poročilo za Kostanjevico, 1955. «' Kotnik, O valjanju domačega sukna. Slovenski etnograf II, Lj. 1949, str. 10. 8* M. Makarovič, terenski podatki za Pohorje, 1963 — V. Novak, Lan in nje- govi izdelki v Slovenski Krajini, CNZ XXXI, str. 34. 8' B. Račić, Domače tkalstvo v Beli krajini, Slovenski etnograf HI/IV, str. 142—153. M. Makarovič, terensko poročilo za Stari trg pri Ložu, 1962. 110 Glavna gibala v razvoju kmečke noše ga vrha in na Vojskem. Za Goriška brda navaja vir, da so še konec sto- letja nekateri nosili delovno obleko iz domačega platna, čeprav je tovar- niško blago prevladovalo. Na Kobariškem pojasnjujejo domačini zgodnjo opustitev lanoreje s tem, da je vsejani lan polegel. Precej dlje so pridobi- vali volno domačih ovc, iz katere so izdelovali polvolneno blago predvsem za ženske in moške delovne obleke. V Brkinih so sejali lan še konec prej- šnjega stoletja, vendar se bolj pogosto omenja domače sukno, ki so ga pridobivali iz volne domačih ovc, predvsem za moško zimsko delovno obleko. Vloga iz Crnotič iz druge polovice prejšnjega stoletja celo navaja, da 4.000 ovc (mišljene so črnotiške) daje letno 800 funtov (dobrih 400 kg) volne, ki se uporablja za izdelovanje lodna in nogavic.*' Na Koroškem so okoli leta 1930 tudi še izdelovali kose delovne obleke iz dom.ačega platna.*« Med prvo in drugo svetovno vojno so marsikje ponovno zasejali njive z lanom in povečali ali sploh vpeljali gojenje ovc, da so pridobivali doma- če oblačilne surovine, vendar so iz njih izdelovali le obleko za delavnike in jo krojili po sodobnih krojih. Danes kmečki ljudje na vprašanje, zakaj so opustili pridobivanje domačih oblačilnih surovin in tkanin skoraj so- glasno poudarjajo, da se ne izplača, ker je blago domačega dela veliko dražje kot kupljeno, pa tudi za nošenje grobo domače platno in sukno ni prijetno. V času po prvi in zlasti po drugi svetovni vojni se je oblačilna omika slovenskega kmeta na splošno zelo vzdignila. Nenehno izboljševanje kme- tove življenjske ravni, povečani medsebojni stiki in njegova večja raz- gledanost iz dneva v dan spreminjajo njegov odnos do oblačenja in vpli- vajo, da še hitreje prevzema sodobnejše oblačenje. Vendar je treba glede posvajanja sodobnejših oblik noše tako za prejšnje kot za sedanje stoletje upoštevati nekatere okoliščine, ki uravnavajo oblačenje v okviru kmečke- ga stanu samega. 3 Nenehno prevzemanje sodobnejšega oblačenja, kmetovo soustvarjanje ter oblikovanje kmečke noše v zadnjem poldrugem stoletju ne poteka pov- sem enakomerno. Odvisno je od nekaterih specifičnih okoliščin, ki imajo pri posvajanju novih načinov oblačenja obenem s kmetovim odnosom do oblačenja in soustvarjanja njegove noše velik pomen. Vse te okoliščine, ki nastajajo znotraj kmečkega stanu, to je družbeno gospodarski, geograf- ski položaj nosilcev obleke, njihova starost in spol ter funkcijska narava noše, uravnavajo oblačenje kmečkega človeka, ne samo v 19. temveč tudi 85 M. Makarovič, terensko pooročilo za Vipavsko dolino, 1958 — M. Ložar, terensko poročilo za Cerkljansko, 1954 — Makarovič, terensko poročilo za Idrijo in Cmi vrh ter Vojsko, 1959 — Ložar, poročilo za Kobariško, 1951 — S. Vilfan, Podobe iz nekdanje živinoreje med Trstom in Slavnokom, Kronika V/2, Lj. 1955, str. 69—85. »« Z. Vran, diplomska naloga o koroški noši, 1954, str. 59. 111 Marija Makarovič V našem stoletju, se med seboj prepletajo in imajo v raznih dobah zdaj večji zdaj manjši vpliv. Po arhivskih in drugih virih iz srede prejšnjega stoletja, ki sporočajo o noši posameznikov po premoženjskem stanju, lahko spoznamo, da je go- spodarski položaj pospeševal ali zaviral sodobnejše oblačenje slovenskega kmeta, določal število oblek, kakovost blaga in dodatkov. Premožnejši kmetje, ki prevzemajo, čeprav z neko časovno zamudo, novejše prvine iz noše meščanov, stopajo pred revnimi sovaščani, istočasno pa vnašajo v celotni vaški način oblačenja vedno sodobnejše načine oblačenja. Razločki med revnejšimi in bogatimi kmeti so bili zlasti v času inten- zivnejšega preoblikovanja km.etove noše v sredi 19. stoletja dokaj vidni, saj jih viri nenehno omenjajo, za kasnejši čas pa imamo sprotne podatke v delih naših pisateljev in v ljudskem izročilu. Po arhivskih virih za prvo polovico prejšnjega stoletja so hodili v or- moškem okraju revnejši kmetje in služinčad okrog doma bosi, premožnejši pa so nosili čevlje iz črnega usnja ali kordovana. Tudi v mariborskem okraju je hodila služinčad oblečena precej skromneje kot gospodarji.*' V postojnskem okraju so nosili v tridesetih letih prejšnjega stoletja revnejši suknjo iz lodna, premožnejši pa tudi plašč iz temno zelenega ali rjavega sukna s srednje velikim ovratnikom. Prav iz te poročevalčeve pripombe je razvidno, da so nosili revnejši še oblačilo iz domačega blaga ni starejšega kroja, premožnejši pa že kupljeno blago in oblačila, krojena po meščanskem, bidermajerskem vzorcu. Po tedanji ceni je bilo domače blago za km.eta tako rekoč zastonj, ker ga je pridelal doma, predelovanje pa izplačal s pridelki.** Podobne podatke imamo na voljo za postojnski okraj tudi za žensko nošo, kjer so revnejše nosile pozimi temne suknene jope. V vremski doli- ni so prav tako bogatejši moški nosili modernejše suknjiče, revnejši pa oblačila starejšega kroja.*' Od gospodarske ravni posameznika je bila odvisna izbira blaga in ce- lo bogatejša ali skromnejša vezenina. Tako je zapisal poročevalec za idrij- sko gospostvo: »Ženski svet si pokriva glavo z belo naglavno ruto, na splošno pečo imenovano, različne kakovosti, muslina ali batista z vezeni- nami ali brez njih, po premoženjskem stanju«.^" Precej enaka poročila so prihajala tudi iz Bele krajine, čeprav v do- kaj manjši meri. Tako v okraju Krupa tu pa tam nosijo tudi, vendar samo premožnejši, plašč iz črnega ali modrega sukna po gorenjski navadi z enim ali dvema ovratnikoma.^' Torej velja povzeti iz tega poročila po- dobno kot za postojnsko gospostvo, da predstavlja plašč na eni strani so- cialno uglednejšega moža, po drugi strani pa lahko ugotovimo, da so pre- možnejši med prvimi sprejeli oblačila sodobnejšega meščanskega kroja. 8' G. S. za Friedau. Sch. 372 in Sch. VIII. ss DA, fase. 1512/775. 89 Isti in 715. 9» Isti, 541. «' Isti, fase. 1516/1054. 112 Glavna gibala v razvoju kmečke noše Premoženjske razlike so v tem času prav tako uravnavale oblačenje na Dolenjskem, dasiravno so navedbe poročevalcev skromnejše. Tako so nosile v gospostvu Rupečvrh revnejše ženske še vedno oblačila iz doma- čega platna, premožnejše ženske pa iz kupljenega volnenega in bombaž- nega blaga.'^ Za Gorenjsko pogrešamo v virih podobnih omemb. Vendar nam obla- čilni kosi'' in navsezadnje tudi slikovno gradivo"' dovolj jasno izpričujejo, da pripadajo oblačila modernejšega kroja in industrijskega blaga premož- nejšim kmeticam in kmetom. V gradivu iz druge polovice prej,šnjega stoletja skorajda ne zasledimo opisov, ki bi ločevali obleko revnejših in premožnejših. Edino Kotnik na- vaja, da se v Mežiški dolini okoli leta 1860 začele nositi kupljeno blago najprej premožne kmetice.'' O premožnejših razločkih, ki so v drugi polovici 19. in v prvih deset- letjih našega stoletja še nadalje uravnavali posvajanje novejših načinov oblačenja, pa se lahko poučimo zelo nazorno pri sodobnih pisateljih in naj- bolj živo v ljudskem izročilu, ki venomer poudarja razliko v oblačenju, kvaliteti blaga in številu oblek med posameznimi premoženjskimi razredi. Vendar viri prav za ta čas zelo pogosto pripominjajo, da so tudi revnejši, zlasti tisti, ki so bili zaposleni kot hlapci ali dekle pri premožnejših kme- tih, imeli eno ali dve pražnji obleki krojeni tako kot njihovi gospodarji in iz enakega blaga. Se več, pogosto poudarjajo, da so dekle skoraj ves svoj zaslužek potrošile za obleke, ki so jih nosile seveda le ob pražnjih dneh.'" Oblačilna razlika med premožnejšimi in revnejšimi vaščani se je v zadnjih letih dokaj zabrisala. S sezonskim delom ali delno zaposlitvijo nekdaj malih kmetov ali kajžarjev v industriji in drugod se je njihovo gospodarsko stanje precej izboljšalo, doseglo, včasih pa celo preseglo sta- nje bogatega kmeta. Eden kot drugi nedvomno izpričujeta svoje življenj- ske okoliščine tudi na zunaj, v načinu oblačenja. Na splošno lahko vsaj v zadnjih letih opazimo, da vodijo v oblačenju tisti, ki so delno zaposleni s kmetijstvom delno pa v tovarni. Ker prihajajo v stik s trškimi ali mestni- mi prebivalci, se skušajo v oblačenju zbližati z njimi, s tem pa veliko bolj kot nekdaj premožnejši kmetje vnašajo v nošo nove oblačilne lastnosti. Hitrejše ali počasnejše sprejemanje sodobnejših oblačilnih načinov je bilo in je deloma tudi še danes močno odvisno od geografskega položaja, to se pravi od večje ali manjše oddaljenosti prebivalcev od mestnih in tr- ških središč, prometnih zvez, ravninske ali hribovske lege posameznih vasi. Tudi v tem primeru imamo na voljo dovolj gradiva, ki izpričuje, da se noša spreminja veliko hitreje v bližini večjih središč, ob prometnih ži- »2 Isti, 19. 93 Primerki v Slovenskem etnografskem muzeju. »" Goldensteinovi akvareli, no.še v delih Langusa, Subica. Kotnik, o. c. 1926, str. 72—74. •« Makarovič, terenski zapiski za Belo krajino. Dolenjsko, Gorenjsko. 8 — Slovenski etnograf 113 Marija Makarovič lah, kot v krajih, odmaknjenih prometu ter mestnim in trškim središčem. Sredi prejšnjega stoletja so ti vplivi še očitnejši. Tako se omenja za ruperčvrško gospostvo na Dolenjskem 1838 leta: »da se hribovski kmet navadno vendarle še vedno oblači v kratke črne prtene hlače, medtem ko se v ravnini oblačijo v dolge hlače«." Iz nadalj- njega opisa kmečke noše je prav tako razvidna konservativnost v noši kmeta oddaljenega od prometnih zvez in mest; ta še vedno vztraja pri starejši noši, medtem ko se ravninski prebivalci veliko bolj zgledujejo po meščanih. Tudi za kostanj e viški okraj se navajajo razločki v noši ravninskih in hribovskih prebivalcev. Tako »nosi moški v hribovitejših krajih klobuk z nizkim oglavjem in širokimi okrajci . . . moški v ravnini ležečih krajih pa črn polsten klobuk z visokim oglavjem«.'* Torej se prvi pokriva s »staro- modnim« kmečkim klobukom, drugi pa s klobukom cilindraste oblike, ki je bil v čislih pri bidermajerske oblečenih meščanih. Se zanimivejša je opomba poročevalca za osojsko gospostvo na Koro- škem iz istega časa, da se »le s trudom najde tu in tam v hribih kak star kmet ali kmetica in tujec iz njunih starih kosov obleke spozna nekdanjo ljudsko nošo«." Poročevalec iz Brežic je navedel 1841. leta: »v goratih krajih nosijo še iz domače volne tkano, .seveda zelo grobo sukno«."" Razločki v noši prebivalcev bolj oddaljenih krajev so dokaj jasno raz- vidni iz Goldensteinovih upodobitev kmečkih noš iz 1838. leta. Tako lahko ugotovimo, da so kmetice iz okolice Ljubljane v primerjavi z drugimi, bolj oddaljenimi prebivalkami (Bohinj, Bela krajina, vzhodna Štajerska, Primorska), izpričevale najsodobnejši način oblačenja tako v krojih kot v blagu."' Z razvojem mest in trgov, predvsem pa z ugodnejšimi prometnimi zvezami, železniškimi in avtobusnimi, so se začele te razlike med hribov- skimi in ravninskimi prebivalci vedno bolj izenačevati. Ohranile so se le še tam, kjer živijo prebivalci v krajih, še vedno odmaknjenih od promet- nih zvez (nekatere vasi v Beli krajini), ali pa v hribovitejših območjih (Pohorje, Cerkljansko), kjer je še vedno odločilna konfiguracija tal. Sko- raj simbol današnjega hribovca so palica in težki čevlji, s katerimi priha- ja v dolino, poleg dolgih kril pri ženskah, s čimer je še vedno jasno naka- zano, da zemljepisna okolnost lahko zavira ali pospešuje vnašanje spre- memb v kmečko nošo. Razločki v oblačenju se precej zmanjšujejo pri pražnji noši prebivalcev, ki hodijo ob nedeljah v dolino k maši in se sku- šajo za to priložnost obleči tako kot dolinci. Seveda velja to le za mlajše ljudi " DA, fase. 1516/19. »8 Isti, 616. 9» Isti, fase. 7176/768. '»« Isti, fase. 1516/768. "' Goldensteinove upodobitve obeh Bohinjk, ženske iz Osilnice in iz pokra- jine med Dravo in Muro, arhiv SFM. 114 Glavna gibala v razvoju kmečke noše Starost in spol nosilcev prav tako vpliva na vnašanje sprememb v kmečko nošo. Številni podatki nam pričajo za prvo polovico prejšnjega stoletja, da so zlasti mlajši segali najprej po kupivem blagu in opuščali oblačila iz domačega platna in sukna. Tako je v arhivskem gradivu iz 1838. leta za Vremsko dolino in Senožeče razvidno, da se oblačijo mlajši v oblačila sodobnejšega kroja in blaga, starejši pa vztrajajo pri staromod- nejših oblačilih.V istem času so sporočili iz idrijskega gospostva, da si »mlad moški po novi šegi ovija vrat s svileno ali bombaževinasto ruto, pri priletnem moškem pa je vrat navadno čisto gol«."" Da so bili tudi v Beli krajini v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kot priča arhivsko gradivo, mlajši za »novotarije« v noši sprejemljivejši, pri- pominja poročevalec za Poljane v Beli krajini.'"* Zelo nazorno je prav po starostnih stopnjah opredelil nošo poročeva- lec iz Ruperčvrha na Dolenjskem, ki pravi, da so starejši kmetje in kmeti- ce nosili še oblačila starejšega kroja in blaga, mlajši, predvsem ženske, pa obleke sodobnejšega kroja in blaga.'"' Razločke v noši mlajših poudarja tudi poročevalec za beljaški okraj: »Pri mladih ženskah, ki same zase skrbijo in so bolj seznanjene z mestno potrošnjo, se često dobivajo krila, špenzerji, predpasniki cenenih, a ne posebno trpežnih vrst cica, bombažne nogavice, nizki čevlji . . . ker morejo ti predmeti bolj zadovoljiti njihovo nečimrnost.«'"" Tudi v Belih vodah na Štajerskem je opazil poročevalec, da »mladina nosi že finejše trgovsko meščansko blago«.'"' Za drugo polovico prejšnjega stoletja pogrešamo nadrobnejših opozo- ril glede razločkov v noši starejših in mlajših. Vendar nam slovenski ro- mantični realisti pogosto opisujejo staromodno nošo starejših ljudi, ki je bila v močnem nasprotju z nošo mlajših. Nadvse plastično je prikazal Lev- stik v Popotovanju od Litije do Čateža oblačilno konservativnost starega možakarja, ko piše: »Trdno se je držal stare noše, zato pa tudi ni imel oprt in platnene hlače so mu nizko opletale. Dandanes je uže malo tacih dedov. Zginili so klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem, mi le raje nosimo oglavje bolj visoko. Veselil sem se že od daleč, ako je kod po cesti primigalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in solnca. . . Živel je pri nas možiček, stara grča, ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarju, v no- benem sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všeči. Kat stori? Ureze si palico in gre notri v Kranj, pa si ga da tam delati.«'"* Za konec prejšnjega in prvo polovico 20. stoletja nam daje ljudsko izročilo številne podatke o razločkih v oblačenju med starejšimi in mlaj- šimi. Prav tako izpričuje tudi današnja kmečka noša, da se mladi ljudje '»2 DA, fase. 1512/715. '»» Isti, 541. Isti, fase. 1516/19. '»' Isti, 7176/17. Isti, 958. '«' G. S. SCh. VIII/3421. "•5 Levstik, Popotovanje iz Litije do Čateža. (A. Slodnjak, Fr. Levstika zbra- no delo, III. d., 41), str. 41. 115 Marija Makarovič zlasti ob prazničnih dneh, pa pri obisku mesta in trga zvečine oblečejo že precej tako kot njihovi vrstniki v mestu, medtem ko starejši in ljudje srednjih let ob enakih priložnostih še vedno nekoliko zaostajajo za njimi. Ugotovitve veljajo tako za kroje oblačil (daljša krila, suknjiči name- sto plaščev itd.), kot tudi glede uporabe blaga. Mlada dekleta in ženske si-ednjih let na primer, že nekaj let sem nosijo nogavice iz sintetičnih snovi, starejši ženske nikdar. Tudi pričesko si urejajo mlajše tako, kot je navada v mestu, starejše ženske pa nosijo še vedno kite in se vedno pokri- vajo z ruto. Perilo mlade ženske je v primeri s perilom njene matere ali babice precej drugačno, kupljeno v trgovini. Stare žene pa nosijo še naj- rajše perilo domačega dela. Razločki v oblačenju so vidni tudi pri mlajših in starejših moških, tako pri posvajanju sodobnejših oblačilnih načinov kot pri ohranjanju starejših. Razločki so nadalje vidni tudi v opuščanju nekaterih delov obla- čil. Tako mlajši moški na deželi ne nosijo telovnikov, ki so pri starejših povsem običajni. Nadalje so stari možje vedno, razen v cerkvi in pri jedi, pokriti s klobukom, mladi ne. Preden opredelimo spremembe v noši, ki jih je narekovala funkcio- nalna delitev, je treba omeniti še razločke v časovnem opuščanju in priza- devanju za prevzemanjem novih oblik pri moških in ženskah, ki so bili mimogrede omenjeni že zgoraj. Z uveljavitvijo dolgih moških hlač, krajšega ali daljšega suknjiča in preprosteje krojene srajce se moška noša v osnovnem kroju od francoske revolucije ne spreminja več. Modnih sprememb so deležni le ovratniki, dolžina suknjičev, širina hlačnic, oblika čevljev ipd. V nasprotju z umirje- no linijo moškega oblačenja pa lahko pri ženskah ugotavljamo vedno nove spremembe v krojih, ker so ženske pač veliko bolj dovzetne za posnema- nje novih modnih smeri. Moški ostajajo v tem primeru nekoliko ob stra- ni in izpričujejo že omenjeno oblačilno konservativnost. Tudi v današnji kmečki noši opažamo, da ženske sprejemajo nove ob- lačilne načine bolj kot moški. Vsekakor je treba pri tem upoštevati, da je trajnost moških oblek zavoljo trpežnejšega blaga daljša. Povrhu je pri ženskah (ne samo kmečkih) veliko bolj razvita želja, da bi ugajale na zu- naj, z (novo) obleko. Pri prevzemanju in ohranjevanju oblačilnih potez je imela velik, sko- rajda poglavitni pomen funkcionalna delitev noše na praznič- no, delovno m obredno. Vpliv namenske narave kmečke noše pa je bil se- veda prav tako odvisen od ene ali vseh že navedenih okoliščin. Še preden navedemo kaka pričevanja, moremo načelno ugotoviti že na drugih mestih navedeno resnico, da je delovna noša v kroju in blagu konservativnejša od praznične. Pražnja noša, ki je ne moremo omenjati skupaj z obredno, pa je naprednejša oblika kmečke noše, bodi zimske ali letne (si .13). V arhivskih virih lahko najdemo nekatere podatke, ki gornjo trditev ponazarjajo. Tako omenja poročevalec za kapelsko gospostvo na Koroškem 116 Glavna gibala v razvoju kmečke noše 1838. leta, da »nosijo ženske ob delavnikih krila iz belega, tudi modrega potiskanega domačega platna ali raševine, za praznike pa iz cica z visokim krojem.« Tudi nadaljnje opisovanje ženske noše dokazuje, da je pražnja noša naprednejša od delovne, ki vztraja pri oblačilih starega kroja in do- mačega blaga."" Za kostanjeviški okraj na Dolenjskem se omenjajo v istem arhivu kot delovne hlače doma narejene platnene hlače, nedeljske pa so izdelane iz kozlovine'" in so sredi stoletja sodobnejše oblačilo. Podobno pripominja poročevalec za ruperčvrško gospostvo, da prido- bivajo tamkajšnji prebivalci blago za vsakdanjo, delovno obleko doma. Iz opisa ženske noše pa je razvidno, da si ženske kupujejo za pražnja obla- čila tovarniško blago."' Iz srede prejšnjega stoletja je nekaj podatkov o tem v Goethovi zbir- ki. Na Kalobju je bila 1846 vsakdanja obleka še iz platna in raskavega sukna iz črne ovčje volne.Na Sladki gori je bila vsakdanja obleka prav tako še iz domačega platna, polsukna in bukovine. Tako tudi v drugih krajih na Štajerskem, kjer so ob delavnikih še nosili domače blago, ob praznikih pa že kupljeno."' Poročevalec, ki je zbiral gradivo za isto zbirko, je sporočil v istem letu za Šentvid pri Planini, da je »delovna obleka zlasti pri revnejšem razredu zelo cenena, pogosto zelo revna in izdelana iz doma pridelanega blaga, edino praznična (nedeljska) presega tako pri moških kot tudi žen- skah kmečke meje. Vse mora biti po najnovejšem kroju, večidel iz finega blaga narejeno, tako da človek lahko vidi odlično damo namesto kmečko dekle. Da, ta moda presega vse m.eje«."* V drugi polovici prejšnjega stoletja opisujejo člankarji zvečine le še praznično nošo, zato pogrešamo podatkov, ki bi opozarjali na razločke med delovno in pražnjo nošo, V ljudskem izročilu se pogosto navaja kot bistve- na razlika med delovno in pražnjo nošo, da so revnejši in starejši kmetje v odročnejših krajih še na prehodu v naše stoletje izdelovali posamezne dele delovnih oblačil iz domačega platna in sukna. Mimo tega ugotavljamo po ljudskem izročilu, da kmetje delovni obleki, ki bi morala biti pravza- prav najpomembnejši del njihove obleke, niso posvečali posebne pozorno- sti. Največkrat so za delovno obleko uporabili obnošeno praznično, obla- čila starejših ljudi in darovana ali podedovana oblačila. Za zadnji dve de- setletji pa lahko ugotavljamo, da si kmetje kupijo vsako leto vsaj po 2 novi obleki, namenjeni samo delu. Edinole za težja in bolj umazana dela oblačijo močno ponošene in zakrpane obleke. '»« DA, fase. 7176/629. "» Isti, fase. 1516/616. "2 Isti, 19. "2 G. S. citirano po Kotniku, o. c. 1949, str. 13. "' Isti. '" G. S. Sch. VIII. 117 Marija Makarovič Iz orisa poglavitnih gibal v razvoju slovenske kmečke noše v 19. in 20. stoletju spoznamo: intenzivnejše spremembe slovenske kmečke noše, ki jih opažamo proti sredi 19. stoletja, so posledica močno spremenjenih družbenih in gospodarskih razmer, ki odsevajo v celotnem načinu kmeč- kega življenja, torej tudi v noši. Glede na način zaposlitve, življenjsko in kulturno raven ter stopnjo izolacije kmečkih prebivalcev razvoj kmečke noše ne poteka povsem enakomerno. Očitno je tudi, da je slovenski kmet tako nekdaj kot še danes iskal zglede za svoj način oblačenja v meščanski noši, ki se prav tako kot kmečka spreminja pod vplivom družbenih in go- spodarskih razmer. RÉSUME LES PRINCIPAUX MOTEURS DANS LE DÉVELOPPEMENT DU COSTUME DU PAYANS SLOVENE DANS LES 19" ET 20^ SIECLES Dan son article, l'auteur donne un aperçu des plus importants mobiles jouant leur rôle dans l'évolution du costume du paysan slovene au cours des 19"= et 20"= siecles. Grâce aux changements radicaux des conditions sociales et économiques, depuis la moitié du siecle dernier un changement visible s'est opéré aussi dans le costume du paysan slovene. C'est l'époque ou, dans le grand monde, les idées libérales se propagent de plus en plus proclamant l'égalité des hommes et se reflétant aussi extérieurement, dans l'habillement dont le caractere aussi subit des changements considérables. Le paysan slovene qui, dans cette époque-la, s'affranchit peu a peu des liens sociaux et économiques, gagne de plus en plus en considération. Le paysan et le bourgeois lient des contacts économiques. La prise de conscience du paysan, son attitude plus indépendante devaient nécessairement trouver leur expression visible dans son costume, dans sa maniere de se vetir ainsi que dans d'autres formes de la vie, p. ex. dans l'économie rurale, dans l'architecture, l'art et, d'une maniere plus évidente, dans le costume. Les conditions sociales et économiques changées ont occasionné un rapprochement entre les classes paysanne et bour- geoise. C'est ainsi que le paysan et le bourgeois entrent en lutte commune pour la victoire de certaines idées progressistes. Ce rapprochement entraîne derriere lui celui du costume qui change en effaçant, tout a fait en accord aux idées révolutionnaires, aussi les différences extérieures qui divisaient les classes entre elles. De nouvelles découvertes techniques ont engendré un grand bouleversement dans l'industrie textile au pays et a l'étranger. C'est vers la moitié du siecle dernier que, dans la campagne slovene, commencent a pénétrer les produits textiles de l'industrie du pays et de l'étranger. Ils représentent la base des chan- gements dans la maniere de se vetir. Les étoffes sont transportées sur des char- riots et vendues par les petits marchands. C'est apres la construction du chemin de fer du Sud (Vienne—Trieste), au milieu du siecle, que les produits textiles commencent a affluer dans une mesure plus accélérée. Comme les étoffes in- dustrielles se vendent meilleur marché que celles de fabrication domestique et que, par leurs couleurs plus vives et plus claires, elles correspondent mieux au gout du paysan, on commence par les acheter de plus en plus fréquemment. A mesure que la production de l'industrie textile va toujours en croissant de sorte qu'elle atteint son point culminant vers le milieu du siecle précédent, disparais- 118 Glavna gibala v razvoju kmečke noše sent peu a peu la tisseranderie et la draperie domestiques. Les procédés invété- rés du remaniement du lin et de la laine ont rendu tres chere la fabrication domestique des étoffes et c'est pourquoi les paysans préferent acheter les étoffes industrielles moins cheres. La différenciation qui, des le mille du siecle précédent, sétait opérée dans la campagne, a fini par créer une couche de paysans riches qui, avec leur maniere de se vetir, essaient de s'approcher aux habitants des villes. Un peu retarda- taires, les autres paysans s'efforcent de les imiter, avec, bien entendu, des étoffes de moindre qualité. C'est précisément cette émulation qui introduit dans le costume paysan encore aujourd'hui des trait nouveaux, plus modernes. Les crises économiques de la fin du siecle précédent ne sont pas a meme d'enrayer les tendances du payssm de se vetir selon une mode plus moderne. Les émigrations et l'occupation saisonniere des ouvriers augmentent la puissance d'achat des paysans et leur font connaître les pays étrangers et leurs particu- larités dans l'habillement. C'est ainsi que les différences entre le costume paysan et celui des habitants des villes, tres rapprochés depuis la fin du 19= siecle, tendent de plus en plus a disparaître. L'époque qui suivit les deux guerres mondiales n'a encore qu'accé- léré ce rapprochement. Malgré la pénétration des traits modernes dans le costume paysan, il faut toujours tenir présent le fait que l'unification de celui-ci se déroule dans le cadre des conditions intrinseques a la classe paysanne. Les paysans plus jeunes et plus riches, ceux, notamment, qui vivent dans la proximité des villes et des bourgs et le long des voies de communication sont plus susceptibles a l'accepta- tion des traits nouveaux, tandis que les habitants des villages plus éloignés, les paysans plus âgés et plus pauvres ne font qu'imiter, un peu en retard, les formes de la mode contemporaine. Dans ces derniers temps, toutefois, ce sont ceux qui ont des parents occupés a l'étranger ou bien ceux qui sont eux-memes occupés dans l'industrie, qui se sont mis a la tete de la mode nouvelle. En dépit, cependant, de ce rapprochement, certaines différences qui séparent le costume paysan du celui des habitants de villes sont dictées meme aujourd'hui par la nature du travail spécifique du paysan. 119 PRILOG PROUČAVANJU KRSNE SLAVE Petar Vlahović Slava kao porodični praznik prvi put se pominje 15. avgusta 1018. godine u okolini Ohrida. Na taj dan, kako beleži grčki hroničar Skilica, arhon ohridski Evstatije Dafnokin, koristeći se običajem da se na dan slave svako prima, došao je nezvan u dvorac Samuilovog vojvode Ivca i na prevaru ga oslepio.' Mada Skilica ne pominje direktno slavu već gozbu iz opisa se jasno vidi da je o njoj reč. Slavu je kasnije prvi opisao podrobno Vuk Karadžić. U Srpskom Rječ- niku kod reči krsno ime Vuk piše: »Svaki Srbin ima po jedan dan u go- dini koga on slavi, i to se zove krsno ime, sveti, sveto, i blag dan /1, krše- nj ak 2, služba 3/. Domaćin se stara i pripravlja za celu godinu kako će i čim će proslaviti krsno ime. Kad bude uoči krsnog imena pred noć, onda zadje jedan iz kuće (obično najmlađi) po selu te zovne (na krsno ime sve seljake, koji ono krsno ime neproslavlja, taj pred svakom kućom skine kapu i obično ovako počne: »Božja kuća i vaša! pozdravio je otac (ili brat) da dođeš doveče na čašu rakije; da se razgovorimo i da malo noći potkra- timo; što bude sveti Nikola (ili koji bude) donio, nećemo sakriti: dođite, nemojte da ne dođete.« Kad bude uveče onda nekom otide domaćin, ne- kom pošalje sina, nekom najamnika (žene uveče slabo idu) ili drugoga koga iz kuće. Kad zvanice dolaze svečarima u kuću obično ovako govore: sDobar veće i čestito ti sveto! slavio ga mnogo ljeta i godina u zdravlju i veselju!« Gđekoli ponesu i jabuku, ili (po varošima) limun, te dadu do- maćinu kam mu nazovu dobar vece. A prijatelji iz drugih sela dođu i ne- zvani, pa tu svi večeraju, piju, razgovaraju se i pjevaju do neko doba noći; po tom seljaci otidu svaki svojoj kući (domaćin kaže svakome na po- hodu: »Dođite i sjutra na čašu rakije.« I tako ih svaki dan poziva od ve- čere na doručak, a od doručka na ručak, a prijatelji već ondje i ostanu. Sjutradan dođu rano na doručak, pa malo docnije na ručak. Prije ručka ili na ručak, treba da dođe i pop da prekadi i da očita koljivo. Kad već bude oko pola ručka, onda zapale voštanu svijeću, donesu tamjana i vina, te ustanu u slavu: . . . pomole se Bogu, jedu koljivo, obrede se vinom (napijajući: »za slave nebeske, koja može da nam pomože«) i lome (do- maćin s popom ili s kim drugim kad nema popa) krsni kolač (koji mora biti od šenična brašna u kiselo umiješen i našaran poskurnjakom; jednu 1 Prokić, Brastvo IX—X, 10 i dalje. 120 Prilog proučavanja krsne slave Četvrtinu od toga kolača dadu popu, jednu domaćici a dvije oni jedu; pjevaju (dav i dva) u slavu: ko pije vino za slave božje, Pomoz'mu, Bože i slava Božja! A šta je ljepše od slave Božje, J od večere s pravdom stečene? Potom sjedu opet, i pijući i jedući razgovaraju se i pjevaju do mraka (domaćin ne sjeda za sto, nego stoji gologiav i služi gostima vino i rakiju). Tako slave tri dana samo ne ustaju više u slavu; drugi se dan krsnog ime- na zove pojutarje, a treći ustavci), a prijatelji odlaze čak četvrti dan« ... Na sličan način slavu je opisao i Milan Dj. Milićević u radu »Kućan- ska slava«,2 pa izvodi zaključak: »O krsnom imenu Srbin vrši, u svojoj kući dve vrlo važne dužnosti a) moli se Bogu za žive i mrtve, i čini neku žrtvu u slavu svetitelju, zaštitniku svoje porodice (oboje — na neki osvećeni način); i b) saziva prijatelje, i dočekuje putnike i namernike te ih gosti što može bolje, kao na najveseliji dan u godini. Krsno ime nije svetkovina lična, nego kućanska, porodička: ona osta- je od oca sinu, a od sina unuku. Svetac, koga slavi jedna porodica, smatra se kao najbliži i najbrži zaštitnik njezin. Njem.u se ona moli, njim se najčešće zaklinje, i kroz nje- ga se nada da dobije od Boga ono što želi. Krsno ime se vrlo teško ili vrlo retko menja; ali se može dogoditi da se ko u teškoj bolesti, ili u velikoj nevolji, zamoli kom drugom svecu koga ne slavi, pa dobije lakost ili pomoć . . . Kome umiru deca . . . Domazet, ili privuk, dok su mu god živi starac i baba, slavi njihovo krsno ime, a svoje samo prekadjuje (to jest, nosi crkvi svecu i leturgiju, ali zvanica ne zove)«. Posinak slavi slavu poočima, a naslednik je dužan — nastavlja Mili- ćević — da primi i krsno ime onoga čije imanje naslednje, i da ga slavi kao god i svoje. Udovica takođe slavi slavu muža, umesto njega.' Na osnovi ovih i drugih opisa slave prvenstveno u narodnim umo- tvorima, uloga slave je u narodnom verovanju različito tumačena. Jedni su slavu smatrali običajem koji je posvećen mrtvima a u naše krajeve je dospeo preko kulta Herosa.* Drugi smatraju da je to vrsta gozbi za mrtve koje su nasleđene od Rimljana preko religioznih bratovština, prvo u na- šem primorju, a potom raširene i u unutrašnjosti Balkanskog poluostrva.' M'eđutim, dr. M. Budimir pretpostavlja da je slava bila poznata još sta- 2 M. Dj. IVIilićević, Slave u Srba, God. Nikole Cupića I, Bgd. 1877, s. 95 i dalje. ' M. Dj. Milićeveć, nav. rad, s. 95—99. ' M. Vasić, Slava — Krsno ime, Beograd 1901. ' V. Skarić, Postanak krsnog imena, Gl. Zemaljskog muzeja u Sarajevu XXXII, Sarajevo 1920. 121 Petar Vlahović rom alarodskom stanovništvu.' Truhelka tvrdi da ona nije ni pravoslav- na ni srpska. Pravoslavna nije zbog toga što je nema kod Rusa, Grka, Bugara i Rumuna, a srpska zato što je ne slave svi Srbi. U Bosni slave i Karavlasi, pleme romanskog porekla.' Truhelka smatra da se teritori- jalno rasprostranjen j e slave poklapa sa teritorijem nekadašnje pataren- ske države, a kad je država propala njeni podanici prelaze u razne vere, ali slavu zadržavaju.* Nešto kasnije Truhelka u radu »Larizam i krsna slava« u ovom običaju vidi postepeno odomaćivanje nekadašnjeg kulta lara.» R. Grujić u slavi vidi obred koji je nastao iz crkvenih slava »pamet svetima« i »pamet za pokoj«." Neki istraživači, pak, smatraju da je slava nastala kao uspomena na mitskog pretka porodice a zajedno sa tim kao spomen i svim domaćim pretcima.'' Po Cajkanoviću slava je prinošenje žrtve pretcima jedne porodice, bratstva ili plemena, odnosno krvno veza- ne zajednice.'^ Po njemu, crkvena i plemenska slava su kult lokalnog he- roja ili lokalnog božanstva, a ponegde i hrišćanskog svetitelja." Stojan Novaković slavu dovodi u vezu sa bratstvom. Ustvari, to je praznik šire krvne zajednice a ne samo jedne porodice. Zbog toga je ona vezana i za zemlju na kojoj živi bratstvo, odnosno pleme.'*. Najzad, nedavno se na »studije o slavi, službi ili krsnom imenu«, bolje rečeno njenom pomenu u izvorima do 18. veka osvrnuo i M. S. Filipović," čineći kao i ostali za- nimljive opservacije. Sve ove teorije o kojima je napred bilo reči nastale su usled različi- tog tumačenja slavskih rekvizita: koljiva, svece, tamjana, vina i krsnog kolača koji se javljaju i u drugim kultovima. No, sve to može biti kasnijeg porekla i pridodate jednom starijem obredu kojim se molilo za žive i za napredak kuće i domaćinstva. Ima elem.enata koji ukazuju da je slava običaj agrarnog karaktera i molba za žive. Uostalom, da je slava obred agrarnog karaktera potvrđuje sam sadržaj i radnje koje se tom prilikom izvode. To najbolje potvrđuje građa koju je o slavi sabrao Vuk Karadžić, a on je to činio u vreme kada su mnogi naši običaji, pa i slavski bili vrlo sveži. Već pozdrav koji gost upućuje domaćinu uoči slave: »Slavio ga rrmo- go ljeta u zdravlju i veselju«! svedoči da se želja odnosi na domaćina i ' M. Budimir, Prilo2d za književnost, jezik, istoriju i folklor 2, Beograd 1922, 315— i dalje. ' Uporedi C. Truhelka, Testament gosta Radina, Gl. Zemeljskog muzeja XXIII, Sarajevo 1911, s. 355 i dalje. * C. Truhelka, Testament gosta Radina, na naved. mestu. ' C. Truhelka, Larizam i krsna slava, Gl. Skopskog naučnog društva VII— VIII, Skopje 1930, s. 1 i dalje. " R. Grujić, Crveni elementi krsne slave, Gl. Skopskog naučnog društva VII—VIII, Skopje 1930, s. 35 i dalje. " V. Cajkanović U Bnciiklopediji SHS kod reči slava. '^ V. Cajkanovaić, u Gl. Geografskog društva 7—8, Beograd 1922, s. 336 i dalje. '' V. Cajkanović, Gl. Geografskog društva 7—8, na naved. mestu. '* St. Novaković, Krsna imena, Karadžić II, Aleksinac 1900, s. 103 i dalje. Zbornik za društvene nauke Matice srpske 38, Novi Sad 1964, s. 51—76. 122 Prilog proučavanja krsne slave njegovu porodicu, a tako je i u drugim prilikama. Te želje se izražavaju kroz zdravice u kojima se ne oskudeva. »Ko je proslavljao ove godine pro- slavljao je i do godine, punu i čestitu, sretnu i bogatu, mnogo ljeta, a sve za njegova života, on i njegova djeca..Ili: »... Dušmane ti pokorio da ti pod nogama budu kao konju čavli i potkovi; nikad im se kapom u ruci ne umolio no vazda junačkom mišicom kao sretnji i čestiti branio, vazda ti u odbrani puška palila a sablja sjekla..Na Kosovu gosti ispijaju po jednu veliku čašu za domaćinove i svih ukućana zdravlje, a isto tako za berićet i za napredak svake vrste stoke. Gost kaže: »Ovu ko- lenicu ćemo da pijemo za domaćinske zdravlje. Bog neka da njemu i nje- govim sinovima, ćerkama, snahama, unucima, unukama i svemu porodu njegovom zdravlje i sreću .. svaki berićet u polju i domu, da su mu puni ambari sa žitom, guvna sa slamom i senom, torišta sa ovcama i govedima, kravama i kobilama, bivolicama i volovima, tejacima i ždrebićima ...«." Slično ovome i u Slavoniji svaka kuća ima svoga patrona kome se moli zajedno sa srodnicima, kumovima i prijateljima za napredak kuće i za zdravlje ukućana." U zapadnoj Makedoniji pred slavski ručak najstariji gost uzima slavski kolač, poljubi ga i govori: »Sveti (ime sveca), budi na pomoći i daj da te mnogo godina slavimo zdravo i veselo«. Zatim svi re- dom celivaju hleb a koljivo (kuvanu pšenicu) uzimaju iz posude obema rukama da bi i bog oberučke davao zdravlje i napredak kući i domaćoj čeljadi.2" U Popovu Polju u Hercegovini blagosilja se u ovakvoj prilici na sledečim recima: »Đe ove godine braćo moja pili, ondje i do godine svi zdravo i veselo bili! Zdrav si, brate domaćine!« — Bog ti dao život i zdravlje! Vazda pio, a zdravo bio! Uvijek mogo a Bog ti pomogo!«.^! U Levču i Temniću prva čaša se podiže za zdravlje domaćinove i tom prili- kom, pored ostalog kaže:... »gde se ovo vino pilo tu se svako dobro vile«.^^ Takođe u Levču i Temniću pre lomljenja kolača kolačar (čovek koji sa domaćinom lemi kolač), blagosilja: »Gde se sveta slava slavila, tu Beg pomogao. Neka sveta slava ovome domu pedaruje zdravlje i život, rod i berićet«, a zatim se zdravice menjaju u nakrst, »da bi godina ukr- stila berićetom«.^' U ovim krajevima kao i u Metohiji oko Prizrena vino koje se preliva po kolaču vraćaju ponovo u čašu uz reči: »Neka se preliju bačve s vinom, domovi s žitom i zdravljem, a polja rodom i berićetom.« '« V. Karadžić, Život i običaji naroda srpskog, Beč 1867, s. 79. " V. Vrčević, Tri glavne narodne svečanosti, božić, slava, svatba, Pančevo 1883, s. 103. 1* D. Debeljković, Običaji srpskog naroda na Kosovu Polju, Srpski etnograf- ski zbornik VII/4, Beograd 1907, s. 237. " I. Filakovac, Godišnji običaji. Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena XIX, Zagreb 1914, s. 154. 2» M. J. Gajić, S Lepenca na Radiku, Godišnjica Nikole Cupića XXI, Beo- grad 1901, s. 166. 2' Lj. Mićević, Krsno ime ili krsna slava u Popovu, Gl. Etnograf, muzeja u Beogradu V, Bgd. 1930, s. 100—101. 22 St. Mijatović, Običaji srpskog naroda iz Levča i Temnica, Srpski etnograf, zbornik VII, Bgd. 1907, s. 56. 23 St. Mijatović, Navedeni rad, str. 59—61. 123 Petar Vlahović Zatim kolač podignu u vis s recima: »Veličaj Gospode dom i domaćina«.^* Evo još nekoliko primera iz Levča i Temnica koji nedvosmisleno govore da su slavske zdravice vrsta molbe za zdravlje ukućana i napredak do- maćinstva: »Neka Bog pošalje slast među nas, te neka osladi u domu, u toru, na svakom mestu,« a zatim se pije u zdravlje: »Da pijemo čašu vina za zdravlje ovog našeg današnjeg skupa (od kolačara se prvo počinje) prvo u tvoje zdravlje; tvoje domaćice za zdravlje; tvojih kćeri, sinova, snaha (ako ih ima) za zdravlje, tvoga oca i majke (uvek se pominju posle dece ako su živi) za zdravlje; tvojijeh prijatelja, kumova i dobrih komšija za zdravlje; uopšte sviju tvojih milih i dragih, pa spomenuo ih ili ne spomenuo ih, za zdravlje; tvoga roda i zanata za zdravlje; tvoje sreće i kese za zdravlje; tvoje stoke za zdravlje; dao ti se bog radovati kao sreć- noj braći...« Pošto otpiju malo u istu čašu dolivaju još vina »da mlađi rastu« pa produži zdravicu: »Ovo za omlađije; neka Bog omladi u domu, u toru i na svakom mestu; neka Bog mladež izvede na dobar put, te neka budu bolji od njihovih starijih!« Ovo je propraćeno i pesmom: »Omlađije života i zdravlja, Bog im dao života i zdravlja«! Zatim se čaša iskapi i okrene prema podu uz reči: »Ovoliko ti domaćine, bilo rđe u kući.« (misli se koliko je ostalo kapi u čaši).^' Takođe su i pesme koje se pevaju uz piće i nazdravljanje pune želja za zdravlje i napredak ukućana, za dobru letinu, napredak marve itd. Na Kosovu između ostalog pevaju: »Oj, u čije se zdravlje le vino pije, U čije se zdravlje vino pije. Oj sve mu zdravo i veselo bilo. Oj, rodilo mu le vino i pčenica, Rodilo mu vino i pšenica. More i po kući le ta muška dečica, Oj, po trlu le ti ženski jaganjci I po trlu ti ženski jaganjci, Oj, i po toru le sve ženski tejaci I po toru sve ženski tejaci. More, i po bregu le sve bele opčice. I po bregu sve bele opčice. Oj, i po plugu le sve suri volovi, I po plugu sve suri volovi. Oj, laćimije le selu dosadile, Laćimije selu dosadile. More i po bregu le vinova lozinka, I po bregu vinova lozinka, Oj, i po polju le crvena pčenica I po polju crvena pčenica More sve mu obor le pčele pretisnule Sve mu obor pčele pretisnule«.^" 2" P. Kostić, Svetoga — krsno ime — slava u Prizrenu, Glasnik Etnograf, muzeja u Beogradu VI, Bgd. 1931, s. 30. ^' St. Mijatović, Navedeni rad, str. 63—66. ^i"' D. Debeljković, Običaji srpskog naroda na Kosovu polju. Srpski etnograf, zbornik VII, Bgd. 1907, s. 238. 124 Prilog proučavanja krsne slave ili: »Daj mi bože, sitnu rosu. Da zarosi rodom polje. Da daruje berićeti, A najviše pčeničicu, Pčeničicu, belo žito. Od dva klasa čabar žita. Od dve opce vedro mleka. Od dve gidže tovar grojze, Belo stado puno polje. Sure krave puna trla. Od dve krave plug volova. Od dve krave tovar maslo. Od dve pčele vrčma meda. Od jedne kvočke sto pileta. Od jedne ćurke sto ćurčeta. Od jedne guske sto gujčeta, Od jedne šotke sto šočeta, naše polje ponajbolje«.^' Drugi momenat značajan i centralni u slavskom ceremonijalu je pre- kada, sečenje kolača i napijanje u slavu. Naročito je značajno molitvanje nad slavskim kolačem, iz koga se jasno vidi da je reč o zdravlju, napret- ku kuće, čeljadi, stočarstva, letine, dobrog berićeta i zaštite od dušmana. »... Sad ćemo napiti u zdravlje našeg brata domaćina, za njegov žitak i užitak, život i dobro zdravlje. Za zdravlje njegove poštene glave, njegovi sinova i sinovaca, unuka i omlatka; život i dobro zdravlje ... Ispod nje- gova jaka sljemena i visokog krutog stožera iznosio 24 sretna sjemena... Plugo mu široko gonilo a ralo u dubinu s mirom ronilo. Od neba mu ro- silo a od zemlje rodilo . . U Gornjem kraju Visočke nabije tom prilikom se kaže: »... Koliko je u ovome kolače zrnaca, onoliko u našeg brata domaćina bilo janjaca, jaraca, teladi, svake sreće i napretka ...« Ili: »Volovi ti bukali a dušmani ukali. Kolo ti odilo a žito rodilo... Kla- sovi ko pasovi, a snopovi ko topovi... Poslije tebe tvoja omladina.. Božja ti majka dala. Sto dala to i održala!«.^« U Levču i Temniću kolačar i domaćin pošto kolač prelome naizmenično ga poljube a zatim obe pole sastave tako da »licem gleda u polje«. Zatim domaćin jednu četvrtinu od kolača stavlja u sito govoreći: »Neka je sita godina«, a kolačar četvrtinu iz desne ruke podiže uvis uz reći: »Neka Bog da da budu ovolike konop- lje, kukuruz, pšenica i ostali usevi«, odnosno: »Snop kao top, klas kao po- pov glas«, pa deo kolača iz desne ruke stavlja na raf ili neko uzdignutije mesto a onaj iz leve ruke na sto. Domaćin pored toga dodaje: »Neka kr- sno ime ukrsti dom životom i zdravljem, a polja rodom i berićetom«."' Na Kosovu se prilikom presipanja kolača kaže: »Mi presipamo kolač vi- nom, a Bog da prespe zdravlje u ljude i stoku i svaki berićet u dom i u polje«.'' Slično se radi i molitva prilikom blagosiljanja koljiva, koje je svakako starije i od hrišćanstva i od same slave. Naime, uzimajući bare- nu pšenicu sa tri prsta, kažu: »Pšenicu da uzmemo, pšenica (ili berićet) " D. Debeljković, Navedeni rad, str. 306. 28 V. Vrčević, Tri glavne narodne svečanosti..., Pančevo 1883, s. 100—101. M. S. Filipovič, Slava i služba, Zb. za narodni život i običaje Južnih Slavena XXVI, Zagreb 1928, s. 333, 337. 3» St. Mijatović, Običaji srpskog naroda u Levču d Temniću, Srpski etnoraf. zbornik VII, Bgd. 1907, s. 61—62. " D. Debeljković, Običaji srpskog naroda na Kosovu polju, s. 225. 125 Petar Vlahović da se rodi. Da se rodi de oralo odi. Da imamo da jemo sas prijatelje, kom- šije, desiare, kafedare, sas naše sveštenike i svakoga brata ristjanina, i vsi blagoslovite«.'2 Još izrazitija potvrda da je u pitanju molba za žive nalazi se u domaćinovim recima koje izgovara uz čašu a gosti drže posudu sa kuvanom pšenicom: »Da prespemo pšenicu vinom. Bog da prespe u lju- de zdravlje, u ambar svaki berićet i u trla svaku stoku, svako dobro, mir i ljubav među braćom i komšijama.« Zatim se gosti, odmah posle domaći- na posluže žitom — koljivom.*' Pored ovoga stanovništvo Kosova veruje da od dana svećenja vodice do slave ne valja presti vunu i kučinu da se u njivama ne upreda klasje. Inače, kolač nad kojim se prekađuje zavijaju u čistu krpu i stavljaju u često sito da bi pšenica bila čista od korova i »često« (gusto) rasla. Zatim se nad ovim obrednim hlebom kaže: »Da je veleglasna i berićetna godina. Bog da pokloni u ljude i u stoku zdravlje, u domu i u polju berićet i svako dobro«. Posle ovoga sito se podigne u vis i stavi na visoko mesto, orman na primer, »radi uzvišavanja beriće- ta«."* Cak je i samo sečenje kolača vrsta žrtve za napredak: »Ajde da ga isečemo u život i zdravlje domaćina, njegovih sinova i ukućana, i svih gostiju unakrst, da svima pomogne Bog.« Staviše, pazi se da se preliveno vino sa kolača što pažljivije vrati u čašu, odnosno da od njega ne kapne na tlo« da rod tokom godine ne opada na zemlju«, pre nego sazri.'' Čak se i prvi zalogaj od kolača obredno uzima. Umačući ga u vino domaćin u Prizrenu kaže: »Leb da uzmemo, a svakojaki berićet da se rodi«.'" Među- tim, u Tetovu, sveštenik je prilikom lomljenja kolača pominjao uz molit- vu samo žive članove porodice, bez obzira da li je prekada vršena u crkvi ili u domu." Dakle, još jedan dokaz da je slava kult živima. U nekim krajevima Bosne za vreme slavskog obreda mogla su se čuti sledeča nabrajanja: »Vala (hvala) domaćine. Gdje ove godine tu i dogo- dine. Namaklo ti ljeto, rodilo žito. Volovi ti bukali, dušmani hukali. Zdra- vo bio, veselio se i temeljio se u dom.u svome. Desna ruko, naša slugo, Štogod oko nas potrošio, gospod ti veliki namnožio. Kravice ti dobre za- grušale, a čelice sunce zastavile. Koze bare zakrilile strane, bjele ovce brda i doline, oranice, luke i dubrave« '* Očevidno pored želje da doma- ćin slavu dugo slavi, žele mu napredak u ekonomiji, posebno u stočarstvu koje je u ovim krajevima važna privredna grana. U slavskom ceremonijalu očuvani su mnogi elementi »primitivnog kolektivnog mentaliteta«. Slava se proslavlja zajedno sa susedima, putni- cima i namernicima. Svi oni jedu slavska jela zajednički, koljiva na pri- D. Debeljković, navedem rad, s. 226. " D. Debeljković, navedeni rad, s. 225. '* D. Debeljković, navedeni rad, s. 224. '' D. Debeljković, navedem rad, s. 225. '° P. Kostić, Svetoga — krsno ime — slava u Prizrenu, Glasnik Etnograf, muzeja u Beogradu VI, Bgd. 1931, s. 32. " M. S. Filipović Porodična slava i slične slave u Tetovu, Gl. Etnograf, muzeja u Beogradu VI, Bgd. 1931, s. 22. '8 I. Sajnović Krsno ime (Kola u Bosni), Zb. za narodni život i običaje Južnih Slovena XIII, Zagreeb 1903, s. 145. 126 Prilog proučavanja krsne slave mer, koje u Popovu polju može zameniti i hleb.'" U Konavljima je običaj da za vreme slavskog ručka molitva neko od prijatelja nad plodom od oraha i to u uljaniku. »Zdrav si kućni domaćine, zdrav ti svak u kući bio kao i ovi orah. Kako i ovi orah pun bio, tako ti pun tor, pun obor, pun rod, puni koši, puno ulište, puna kuća, pune vreće, pune ćeze i sve ostale sreće...« Kad ovo završi vraća se u kuću, stuče orah i prisutnima od nje- ga da po mrvicu da pojedu. Po tom otpiju po malo vina »iz bokare« koja kruži od jednog do drugog.*" Slično se radi i u okolini Dubrovnika.*' Cak se toga dana i stoci posvećuje posebna pažnja. U Levču i Temniću pre ne- go se vrati iz crkve lice koje je ponelo slavski kolač, valja nahraniti sto- ku »radi zapata« (da se bolje množi).*^ Dočim, u Popovu Polju čobani na dan svoje slave rano isteruju stoku, ponesu piće i meze i to predaju svo- jim drugovima koji će toga dana paziti njihovo stado. Oko podne šalje im se ručak koji oni kolektivno pojedu.*' Bogatstvo jela na slavskoj trpezi, po narodnom verovanju u Vojvodini, obezbuđuje napredak i plodnost u toku naredne godine.** Ali, i to jelo se jede sa prijateljima i poznanicima — ko- lektivno, po utvrđenom redu, da putem imitativne magije dočara sreću i po utvrđenom redu, da putem imitativne magije dočara sreću i blago- blagostanje. Kada je reč o slavi treba imati u vidu još jedan elemenat koji sve- doči o njenom agrarnom obeležju. Naime, slava je po narodnom praznik vezan za zemlju i kuću pa se ona sa imanjem preuzima. U Temniću na- slednik je obavezan da slavi slavu onoga čije je imanje nasledio.*-* U Banatu sa kupovinom kuće, pogotovu ako je u njoj slavska ikona, prima se i slava porodice od koje je imanje kupljeno.*" Na sličan način slavu primaju domazeti, usvojenici i članovi nesrodničke zadruge.*' Cak u koli- ko iz bilo kojih razloga promene raniju slavu, ne napuštaju je sasvim već je proslavljaju jedan dan »kao zavjet radi polja«.** Običaj preuzimanja slave zajedno sa kućom i zemljom, ipak je najizrazitiji u severnoistočnoj Srbiji, u predelima timočko braničevskim. Ako je muž došao na ženino imanje — miraz, onda njenu devojačku slavu proslavlja tri dana a svoju porodičnu prislužuje jedan dan. Da je slava u ovim krajevima vezana za kuću i zemlju potvrđuje činjenica da stanovništvo čija se imanja potapaju izgradnjom hidrocentrale »Đerdap«, masovno napuštaju slavu kao običaj. '" Lj. Mičević, Krsno ime ili krsna slava u Popovu, Gl. Etnograf, muzeja u Beogradu V, Bgd. 1930, s. 99—100. *° Vid Vuletić-Vuikasović, Starinska zdravica u Konavlima, Karadžić III, Aleksinac 1901, s. 220. *' V. Vuletić-Vukasović, U Mrčevu (na krsnom imenu), Karadžić III, Aleksi- nac 1901, s. 241—242. *2 St. Mijatović, Običaji srpskog naroda iz Levča i Temnica,... s. 67. *' Lj. Mićević, Krsno ime ili krsna slava u Popovu, s. 101—102. " V. Milutinović, Krsna slava u jugoistočnom Banatu, Rad vojvodjanskih muzeja 3, Novi Sad, 1954, s. 283. V. Milutinović, navedem rad, s. 281. *^ V. Milutinović, navedeni rad, s. 282. *' Lj. Mićević, Krsno ime ili krsna slava u Popovu, s. 98. Lj. Mićević, navedeni rad, s. 98. 127 Petar Vlahović Ovo ne čine iz razloga što se njihova svest bitno promenila već kako sami ističu, nove parcele na koje se preseljavaju, pošto ih država dodeljuje, nisu vezane za slavu, pa je zbog toga i napuštaju. Dakle, kao što s pravom ističe M. Filipović, slava je vrlo složen obred."" Ali, pravo je čudo da niko od ispitivača još nije uočio za.štitnu i agrarnu stranu ovoga obreda, koja je, kao što napred navedene radnje i reči pokazuju prisutna i dominantna u slavskom ceremonijalu. O slavi ne postoji skoro nikakvih crkvenih propisa. Nju po pravilu održavaju muški potomci a žene samo izuzetno, pa i tada u ime domaćina, odnosno starešine porodice. Isto onako kao što su se svojevremeno totemu prinosile krvne i beskrvne žrtve za spas i napredak određene društvene zajednice, tako se i do naših dana određenog dana u godini obraća svecu koji se smatra zaštitnikom kuće, imanja i porodice. Dakle, jelo na slavskoj trpezi vrsta je agrarne žrtve radi zaštite živih i napretka domaćinstva u celini, a to potvrđuju i zdravice koje su sastavni i glavni deo slavskog ceremonijala za vreme praznika. ZUSAMMENFASSUNG BEITRAG ZUR ERFORSCHUNG DES FESTES DES HAUSPATRONS Das Fest des Hauspatrons ist ein Familienbrauch, der verschieden inter- pretiert wurde. Einige halten ihn für einen chtonischen und heroischen Kultus, andere wiederum für ein Kirchenfest oder für einen Totenkults bzw. für die Fortsetzung des Larenkultus. Einige Bestandteile dieses Brauches und Trinksprüche, die dabei ausgespro- chen werden, bezeugen jedoch, dass das Fest des Hauspatrons einen gesundheits- bringenden Ritus darstellt, der zahlreiche Elemente aus den agrarischen Kulten enthält. " M. S. Filipovic, Studije o slavi, službi ili krsnom imenu, Zb. za društvene nauke Matice srpske 38, Novi Sad 1964, s. 51 i dalje. 128 ZBIRKE rudeževa zbirka slovenskih ljudskih pesmi Zmaga Kumer Ime Rudež omenja med zapisovalci pesmi že Vraz,' srečamo ga v Ko- rytkovih SPKN^ ter pozneje pri Streklju in Glonarju,' nanj se sklicujeta Prijatelj v opisu Vrazovih potovanj* in Grafenauer v razpravi o Lepi Vidi,' pa Kidrič, ko piše o Korytku» — in vendar vse to ne zadostuje, da bi si mogli ustvariti predstavo, kolikšna je bila Rudeževa zbirka, katere pesmi je vsebovala in kakšna je bila njena usoda do danes. Niti to ni prav jasno, kateri Rudež je zbiral ljudske pesmi, Jožef ali Anton, če ne morda oba. Ribniški graščaki Rudeži' so po rodu Kraševci. Anton Rudež st. (1757—1829) je bil doma iz Kobje glave in je od ondod prišel leta 1789 v Ribnico za oskrbnika graščine in zemljiške posesti grofa Kobencla. Leta 1793 je vzel graščino v najem in leta 1810 jo je kupil. Tako je postal ute- meljitelj zadnjega grajskega rodu v Ribnici. Bil je sošolec in prijatelj Valentina Vodnika, ki je v letih 1788—1793 služboval v Ribnici in vsak dan prihajal v Rudeževo hišo. Prerodnih idej se je bil Rudež navzel najbrž v študentovskih letih v Ljubljani, med mla- dino iz Pohlinovega kroga.* Med slovenskimi preroditelji je veljal za izku- šenega slavista; nanj so se obračali tudi s kočljivimi jezikoslovnimi vpra- šanji." Po Vodnikovi smrti leta 1819 pa je izgubil prejšnje živo zanimanje za slavistiko. Kot Zoisov prijatelj je dobro poznal Jerneja Kopitarja, mu za eno leto izročil sina Jožefa in obema omogočil potovanje po Nemčiji. ' NPI = Stamko Vraz, Narodne pesni ilirske. Zagreb 1839. 2 SPKN = (Emil Korytko), Slovenske pesmi krajnskega naroda. I—V. Ljub- ljana 1839—1840, 1844. " S = Karel Strekelj, Slovenske narodne pesmi. I—IV. Ljubljana 1895—1923; S2 = Joža Glonar, Stare žalostne. Ljubljana 1939. * Prijatelj, Potovanja = Iv. Prijatelj, Vrazova potovanja po Slovenskem. CZN VII (1910). ° Grafenauer, LV = Iv. Grafenauer, Lepa Vida. Studija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi. Ljubljana 1943. * Kidrič, Paberki = Fr. Kidrič, Paberki o Korytku in dobi njegovega delo- vanja v Ljubljani. Pos. odtis iz LZ XXX (1910), Ljubljana 1910. ' Gl. SBL; Kidrič, Dobrovsky, 227 op. 267 = Fr. Kidrič, Dobrovsky in slo- venski preporod njegove dobe. Ljubljana 1930. * Kidrič, Zgodovina, 177 = Fr. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva. Od začetkov do Zoisove smrti. Ljubljana 1929—1938. ' Kidrič, Zgodovina, 567. 9 — Slovenski etnograf 129 Zmaga Kumer Jožef Rudež se je rodil očetu Antonu leta 1793. Prijateljstvo s Kopi- tarjem, stiki z Vodnikom, Primcem in očetovo zanimanje za slavistiko'" — vse to je moglo mladega Jožefa navdušiti, da se je »zavzemal z vsem žarom za vse narodne stvari« in seveda tudi za narodne pesmi. Verjetno je prav na Kopitarjevo pobudo sestavil in leta 1811 anonimno objavil opis kraške svetbe." Ko mu je leta 1814 na porodu prvega sina umrla žena, ga je to tako potrlo, da se je za nekaj časa ogibal družbi.Leta 1827 pa ga srečamo na svatbi Antona Copa v Šmarju na Dolenjskem; udeležil se jo je kot ženinova priča, medtem ko je bil nevestin drug Andrej Smole." Jožef Rudež in Smole sta bila bržčas tudi sicer dobra znanca, ki ju ni zbli- ževal samo isti družabni položaj, temveč hkrati še zanimanje za ljudske pesmi. Rudež se je poznal tudi s Prešernom'* ter mogoče od njega in Smo- leta zvedel za Korytka in njegove etnografske načrte. Poleti 1838 je smel Korytko na Rudeževo priporočilo in poroštvo priti v Ribnico." Istega leta se je bil Jožefov sin Anton seznanil v Gradcu z Vrazom, in oče je vzdrže- val to zvezo še po sinovi smrti." Kot etnograf se je Jožef Rudež živo zanimal tudi za sosednje Koče- varje, raziskoval njih govorico, običaje, nošo in pesmi. Svoja dognanja je objavil in so se nanje opirali vsi poznejši etnografi, ki so pisali o Koče- varjih.'' Bil je dober gospodar, do podložnikov razumevajoč, prijateljem vdan in je vsako delo za domačo stvar podpiral velikopotezno kot pravi mecen. Po Kidriču je »ena najsimpatičnejših osebnosti slovenskega preporoda«. Umrl je leta 1846, komaj 53 let star, sedem let za sinom Antonom (1818— 1839), čigar zgodnje smrti ni mogel preboleti. Z Rudeževim imenom je v Strekljevi zbirki označenih le majhno šte- vilo pesemskih besedil. Od pripovednih so to S 1/4—6 (Kralj Matjaž reši svojo nevesto), S 1/79 (Svoji ženi nezvesti gospod) in S 1/119 (Rejenka), od ljubezenskih S 11/1773 (Ljubi pride k čakajoči ljubici), potem pa še S III/5165 (Zagovor zoper kačji pik) in S IV/7815 (Kako prosijo za vreme) — vsega 8 primerov. Jožef Rudež naj bi bil zapisal S 11/1773 in S III/5165, Anton vse druge razen S 1/4 in 6, ki so označene le s priimkom. Ko je Glo- nar za svoje SZ pregledoval Korytkovo zapuščino, ki je medtem postala dostopna v NUK, je prisodil Antonu še pesem o Rošlinu in Verjanku iz ms. 479 (gl. SZ, 23 in op. na str. 238), tako da naj bi bilo vseh zapisov " Kidrič, Zgodovina, 503, 557. " Kidrič, Zgodovina, 545 ;gl. Vaterlandische Blater fiir den osterr. Kaiser- staat. Wien 1811 (gl. SBL). " Kidrič, Zgodovina, 567. " Grafenauer, LV, 34 opb. 27. " NUK, ms. 1008, št. 1, 1. 46/47: Prijateljev prepis Rudeževega pisma Vrazu 11. 3. 1842. '5 Kidrič, Paberki, 40. " Prijatelj, Popotovanja, 157; gl. tudi op. 14. " Prim. Kidrič, Korytkova smrt, 36 = Fr. Kidrič, Korytkova smrt in osta- lina. Ljubljana 1947 (SAZU, Poročila 1); Kidrič, Paberki, 4 si. 130 Rudeževa zbirka Rudeževe zbirke 9. Zagovor (Š III/5165) je objavil že Fr. Leveč v LZ VI/1886, 315, in prošnjo za vreme (Š IV/7815) Korytko v SPKN I, 19. Vse druge primere je našel Strekelj v Vrazovi zapuščini (VO. II in VIII ter IV). Vraz je kot Rudežev zapis objavil Bejenko (NPI, 151 si.) in izrecno pove- dal, da jo ima »Iz Ribnice od g. Ant. Rudeža«. Ta Anton kajpak ni mogel biti Jožefov oče, ker je umrl že leta 1829 in ga Vraz sploh ni mogel pozna- ti, bil je njegov sin Anton ml. Prav ta pa je dal najbolj trden dokaz, da moremo Rudeževo zbirko imeti za delo Jožefa. Anton ml. je v Gradcu, kjer se je bil seznanil z Vrazom, najbrž govoril z njim tudi o pesmih, zakaj 3. aprila 1838 mu je pisal pismo, v katerem pravi: »Takoj, ko sem prišel sem (= v Ribnico), sem prosil svojega očeta, da bi mi pokazal zbirko kranjskih pesmi, o kateri sem domneval, da jo ima. Zagotavljal mi je, da pesmi res ima; bile pa so založene in jih je šele zdaj spet našel.« Nato po- roča o nekaterih pesmih iz zbirke ter se opravičuje, da mu bo nekaj od- lomkov prepisal, kakor so v rokopisu, češ da se na slovansko literaturo in pravopis nič ne razume. Pismo je pisano nemško in ga je v celoti objavil Prijatelj (Popotovanja, 157—160), v slovenskem prevodu pa deloma Gra- fenauer (LV, 34 si.). Jožef Rudež nemara ni vsega sam zapisal, temveč je zbiral tudi zapise drugih; kajti Anton ml. piše Vrazu, da je oče dobil ro- kopise pesmi od raznih ljudi. Druga priča za Jožefovo zbirateljsko delo je Korytko. V oglasu, ki ga je objavil v listu Illyrisches Blatt št. 30 in ga datiral s 26. julijem 1838, omenja, da mu je Jožef Rudež že izročil pesmi, ter nadaljuje: »Zbral jih je bil že pred daljšim časom, ko se je še v dobi za Kranjsko neumrljivega Vodnika zavzemal z vsem žarom za vse narodne stvari«." Podatek je mogel dobiti Korytko le od Jožefa samega, in če pra- vi, da je pesmi zbral, pomeni to lahko, da jih je zapisal ali dal zapisati. Vsekakor so tudi vsi tisti primeri, ki sta jih Strekelj in Glonar pripisala Antonu Rudežu, v resnici Jožefovi in je bil Anton le posrednik, pa še to samo za Vraza. Kolikšna je bila zbirka slovenskih pesmi Jožefa Rudeža, bo težko kdaj natanko dognati, ker se rokopis ni ohranil v celoti. Prav gotovo se med tistimi, ki so pri Streklju zaznamovane kot »kranjske«, skriva še kak- šna Rudeževa, zapis ali prepis, ki je doslej ni bilo mogoče identificirati. Zapisovalcem tistega časa se ni zdelo pomembno navajati ob pesmi ime kraja, kjer so jo dobili, zato je mogel Strekelj večkrat samo ugibati in je sklepal po rojstnem kraju zapisovalca, če ni vedel za okoliš, kjer je ta zbiral. Včasih si je pomagal iz zadrege s splošno oznako »kranjska«. Tako je storil pri večini pesmi iz SPKN, če ni imel drugega vira. Po tem, kar se je dalo doslej neposredno dognati, je obsegala zbirka Jožefa Rudeža najmanj 24 slovenskih pesmi. Za 18 primerov se moremo sklicevati kar na Rudeža samega; pisane so namreč z njegovo roko na li- stih 80 in 91—95, ki so sestavni del ms. 479 v NUK. Drugih 6 navaja Anton ml. v omenjenem pismu Vrazu. Strekelj ms. 479 ni poznal, saj ga je Avg. Zigon šele leta 1922 pridobil za NUK hkrati z ms. 433, ms. 478 in ms. 480." 'S Grafenauer, LV, 37 navaja napačne datume; zmotil se je Prijatelj na katerega se sklicuje. 131 Zmaga Kumer Ob izidu S I Štrekelj tudi še ni poznal pisma Antona ml. Vrazu. Pač pa ga je lahko bral Glonar, ki je imel tudi ms. 479 v rokah, saj je zajemal iz nje- ga za S2. Kljub temu navaja, da je Rošlina in Verjanka zapisal Anton Ru- dež za Korytka (gl. S2, 235 si.), in celo Grafenauerju se je v LV nekajkrat zapisalo Anton namesto Jožef (prim. str. 29, op. 18, str. 33. si. in str. 34, op. 27). Da je ms. 479, 1. 80, 91—95 res pisal Jožef Rudež, se lahko prepri- čamo, če primerjamo ta rokopis npr. z zvezkom v »Korytkovem zborni- ku I« (ms. 455 I, str. 193—239), ki ga je nedvomno pisal Jožef Rudež in na- slovil »Allerhand aberglaubische Meynungen und Gebrauche der Reifnit- zer«,^" ali pa z njegovimi rokopisi iz arhiva ribniške graščine, ki je shra- njen v Državnem arhivu SRS v Ljubljani.^' Ms. 479 je zbirka pesmi, ki jih je zapisal deloma Korytko sam, veči- noma pa jih je dobil od drugih zapisovalcev. Rudežev rokopis obsega šest listov velikega pisarniškega formata in vsebuje tele pesmi: /1. 80/ božično z melodijo in naslovom Alter ReifnitzerWeih- nachtslied (gl. SPKN III, 113, od koder je bila sprejeta v S III/4788 kot Oznanilo Jezusovega rojstva z opombo »Neznanega zapisovalca«); /1. 91/ Pejsim od hčirke z bratcam noseče (Strekelj jo je dobil v VO. XX. 52, pa jo je moral izločiti iz S I, ker se je zdela odbornikom založnice Slovenske Matice spotikljiva; objavil jo je šele Glonar v Dodatku k S I, št. 3, ki ga je natisnil v Etnologu X/XI leta 1938, ni pa vedel, da je Rude- ževa, marveč jo je imel za gorenjsko); /1. 91/ Spela, ljubica brez srca (gl. S. 1/79, ki se sklicuje na VO. II, 13 in jo pripisuje Ant. Rudežu, ker je Vraz navedel, da je iz Ribnice; SŽ, 33 jo objavlja po ms. 479, pravi pa, da jo je A. Rudež zapisal leta 1838 za Korytka); /1. 91/ Od Rim,ske Grafine (gl. SPKN I, 100, od koder je vzeta za S 1/121 z opombo, da je kranjska, neznanega zapisovalca; tudi Glonar, ki jo je objavil v SZ, 25 natanko po ms. 479 — medtem ko je v SPKN »poprav- ljena« — je menil na str. 238 SZ, da jo je za Korytka zapisal neznanec); /1 92/ zazibalka iz Loškega potoka z začetkom T u t a j n i n a j (gl. VO. I, 120, kjer jo je dobil Strekelj in jo objavil v S IV/8176 z oznako kraja in opombo »Zps. neznanec«; /1. 92/ dve izštevalnici za igre z začetkom Perva lina, druga lina oz. En duj ter ta nuj in pripombo: Auf nachstehende Reime zahlen sich die R e if n i t z e r K i n d e r b e y m S p i e- le nur um jenen zu bestimmen, der irgend etwas an- fangen soli; /1.92/ otroška prošnja za lepo vreme s pripombo: Tako ribniški otroci vedro vreme prosijo (gl. SPKN I, 19, od koder jo ima S IV/7815, ki navaja hkrati kot »redakcijo I« Vrazov prepis iz VO. IV, 9, " Grafenauer LV, 29, op. 18: ms. 433 je revizijski cenzurni rkp. Korytkove zbirke za SPKN, ms. 478 je pripravljalni zvezek »Plesni ludu krajnskiego«, ms. 480 tiskarsko cenzurni rkp. SPKN. 2» Kidrič, Paberki, 4. 2' Za pomoč pri iskanju ustreznega gradiva se zahvaljujem arhivarki Majdi Smoletovi. 132 Rudeževa zbirka zapis pa napačno pripisuje Antonu Rudežu; besedilo ima v Š IV krajevno oznako »Iz Ribnice«); /1. 92/ Od desetnice (gl. SPKN II, 86, od koder je objavljena v Š 1/311 z opombo »Kranjska. Neznanega zapisovalca«; SZ, 41 jo je vzel iz ms. 478, 8.9, ki se ujema z ms. 479, pisala pa jo je neznana roka in svojeročno po- pravljal Prešeren); /1. 93/ Od Majerce s pripombo Wi e g e n 1 i e d (gl. SPKN I, 103 in NPI, 160; Š 1/123 — z opombo »Gorenjska. Neznanega zapisovalca, najbrž za Smoletovo zbirko« — jo ima iz VO. XX, 23; opozarja, da se besedilo uje- ma z objavo v SPKN in NPI ter da je melodijo iz Ribnice objavil Kuhač kot št. 1530 v IV. knj. svoje zbirke;- /1. 93/ Od desetnice (gl. SPKN 1/82, od koder je v Š 1/310 z opombo »Kranjska. Neznanega zapisovalca«); /1. 94/ Od Marjetke (gl. SPKN I, 109; Š 1/129 jo ima iz VO. XX, 29, jo označuje za »kranjsko« in domneva, da jo je nekdo pisal za Smoleta; v VO. XXI. B št. 7 je druga redakcija, ki jo je pisal Kastelic, Prešeren pa popravil in potem izročil Vrazu; to redakcijo je našel Glonar še v ms. 478, 72 in jo objavil v SZ, 27); /1. 94/ Od Markica (gl. Š 1/42, po VO. XX, 19 označena kot »Kranjska. Neznanega zapisovalca«; Vraz da jo je dobil najbrž od Smoleta); /1. 94/ svatovska z začetkom Le preč, le preč od hiše z njo in uvodno opombo Reifnitzer Hochzeitslied, welches bey Abfiihrung der Braut ausdem vaterlichen Hause in jenes des Brâutigams gesungen wird (gl. SPKN I, 2; Š III/5432 jo ima iz VO, XX. 37a in jo pripisuje A. Smoletu; čeprav omenja, da ima Kuhač IV/1265 melodijo iz Ribnice, je v S III označena le kot »kranjska«); II. 94/ svatovska z začetkom Lesem lesem hišni oča in pri- pombo Beym Sammeln der Brautgeschenke wird fol- gendes Lied gesungen; popravki v besedilu so pisani s Prešer- novo roko (gl. SPKN I, 3; S III/5389 jo ima iz VO. XX, 37b, jo označuje za »kranjsko« in domneva, da je iz zbirke Andreja Smoleta; opozarja tudi na melodijo pri Kuhaču IV/1238, ki se glede besedila sklicuje na SPKN); /1. 95/ Od Verjankota (gl. SPKN I, 91, od koder je v Š 1/139 kot »Kranjska. Neznanega zapisovalca«; poleg tega je še ena redakcija v SPKN II, 82, ki se ujema z NPI, 172 in KC III, 102, od koder je ponatis v S 1/140 kot »Kranjska. Iz zbirke Andr. Smoleta«.); /1. 95/ Novoletna z naslovom Neujahrslied, welches bey Gelengenheit des sogenanntenKoledvanje gesungen zu werden pflegt (gl. SPKN, I, 14, od koder je objavljena v S III/4933 kot »Kranjska. Neznanega zapisovalca«); 2^ Fr. S. Kuhač, Južnoslovenske narodne popievke. I—V. Zagreb 1878—1881, 1941. 133 Zmaga Kumer li. 95/ Od ščinkovke (gl. SPKN I, 47 in ponatis v Š 1/801 kot »Kranj- ska. Neznanega zapisovalca«). Teh 18 pesmi mora biti tista zbirka, o kateri je pisal Korytko v svo- jem oglasu, da jo je dobil od Rudeža (gl. spredaj). Ne samo, da so nekate- ra besedila prečrtana z rdečim svinčnikom in je zraven pripisano »abge- schrieben«, nekatera so popravljena, in roka, ki je pisala popravke s svinč- nikom, je bila Prešernova. Pesmi so s tem res izgubile nekaj germaniz- mov in nemških popačenk, hkrati pa so pretrpele škodo, bolj v besednem ritmu kot po pristnosti. Najbolj prizadeta je bila vsekakor novoletna ko- lednica. Treba je samo primerjati izvirni Rudežev zapis z objavo v S III!^' Anton ml. je v pismu Vrazu omenil 8 pesmi iz očetove zbirke, od teh 4 o kralju Matjažu (»In 4 von diesen Gedichten wird der, in unseren Ge- genden beruhmte Kral Matiash besungen«). Po začetkih, ki jih navaja, spoznamo, da so to besedila pesmi Kralj Matjaž v turški ječi (gl. Š I/IO, kjer je označena kot »Gorenjska«), Kralj Matjaž reši svojo nevesto (gl. 5 1/4 z opombo »pela baba z Broda«, Š 1/5 »iz sela Gerovo« in Š 1/6 »Po- ljanska v Belih Kranjcih«; Anton ml. je poljansko označil kot »Ilirsko«, za eno je napisal, da je v narečju, kot ga govorijo na meji med ribniškim in hrvaškem ozemljem — mislil je nemara Brod na Kolpi — medtem ko naj bi bila tretja v »navadnem kranjskem narečju«). Za Matjaževimi je prepi- sal melodijo in prvo kitico božične, ki smo jo našli že v ms. 479. Pravi, da je »stara ribniška božična pesem« in da je »zaradi njene lepe narodne me- lodije ne sme preiti«. »Pesem Od Vide«, nadaljuje potem, »je bila vzeta že v Cbelico«. Nazadnje našteva še pesem Od Kreisa, ki da vsebuje »več nemških besed« (po začetnih verzih sodimo, da je to varianta k Š 1/299 Kresnice) in »staro pesem« Od rejenke (gl. S 1/119, ki jo je Strekelj povzel po Vrazovem prepisu v VO. VIII, 42 in pripisal Ant. Rudežu, ker je pač tudi v NPI on imenovan kot zapisovalec). Poleg naštetih 25 pesmi je zelo verjetno Rudeževa še ljubezenska Š 11/1773 Ljubi pride k čakajoči ljubici, znana iz Vrazovega prepisa (VO. II, 16), zanesljivo njegov pa zagovor zoper kačji pik. Kot rečeno je tega 23 Rudež (ms. 479) Mi smo hu-coj /k vam per- /raj-ža- /11 vam /no-vo /lej -to /ta -la- /ti. Al /je sve- /to lej- to no- /vo! Kaj /črno pa /že -nam /ta -la- ti? E- /no ru- /de -čo /gar-tro- /žo. Kaj črno pak de/kli -čam /ta -la- /ti? En lejp kranc-celc rož-na- /ti. I črno pa du- /hov-nim /ta -la- /ti? Kaj En-ga /bejl-ga /go-lob- /ca. To 'nej o- /ben go- /lo-bec /bejl, to /je sam / tro -star /sve-ti /duh. Prešeren (S III/4933) Mi smo nocoj k vam prišli, novo leto vam delit. Al je sveto leto novo! Kaj čmo pa ženam deliti? Jim rudečo hočmo rožico. Kaj čmo pa deklicam deliti'. Prav lep venec rožnati. Kaj čmo pa duhovnim dati? Jim béliga čmo golobica. To ni noben golobic bel; to je sam tolažnik sveti Duh 134 Rudeževa zbirka objavil že Fr. Leveč v LZ VI (1886) in ponatisnil Strekelj (Š III/5185). Po- zneje je prišel v evidenco še prepis, ki se je ohranil v »Korytkovem zbor- niku I« (ms. 455 I), na str. 98, pisan z roko Jožefa Rudeža. Nekatere teh pesmi iz Rudeževe zbirke so se ohranile tudi v prepisih Andreja Smoleta, ki so del Vrazove zapuščine (VO. XX). Smole je tudi sam zbiral pesmi in Grafenauer LV, 28 misli, da si je Smole napravil zbir- ko v letih ok. 1821—1824. Njegovi prepisi iz Rudeževe zbirke dokazujejo, da je le-ta morala nastati prej; torej je imel Korytko prav, ko je zapisal, da je Rudež zbiral v času Vodnika t. j. pred letom 1819. Ko se je Smole leta 1831 vrnil iz tujine, kamor je bil zbežal leta 1827 pred konkurzom, je izročil svojo zbirko Kastelcu za objavo v KC.^* Vsaj del zbirke mu je moral Kastelic vrniti, ker je nekaj pesmi dal leta 1840 Vrazu;^' to so ver- jetno prav tiste, ki so pisane s Smoletovo roko na enakih listih močnega pisarniškega papirja v VO. XX. Strekelj Smoletove pisave ni spoznal, kot se vidi iz njegovih pripomb o »precej okorni roki«, ki da je ta besedila pi- sala najbrž za Smoleta. Ce primerjamo izvirnike Smoletovih pisem Copu (ms. 489 v NUK) pa se lahko prepričamo, da je pisava obakrat ista — Smoletova. Od Rudeževih primerov so v Smoletovem prepisu VO. XX. pe- sem o kralju Matjažu v turški ječi (Š I/IO) Od Markca (S 1/42), Od majerce (S 1/123), Od Marjetke (S 1/129), obe svatovski (Š III/5432 in 5389) in Od hčerke z bratom noseče. Ker je Strekelj domneval, da je te pesmi nekdo pisal za Smoleta,^' jih je imel za gorenjske (S I/IO, 123) ali kranjske (S 1/42, 129, III/5389, 5432). Pesem Od Vide, o kateri je pisal Anton ml. Vrazu leta 1838, da je bila objavljena že v Cbelici, se je ohranila v Korytkovem pripravljalnem zvez- ku za zbirko, naslovljenem »Plesni ludu kranjnskiego« (ms. 478) na listih 3 in 4." Tam jo je bil našel A. Zigon in objavil v Domu in svetu 1927, za njim pa v SZ, 48 Glonar, ki je menil, da jo je »Iz Smoletove zbirke za E. Korytka 1838 prepisal neznanec«; zapis da je bil za predlogo Korytku, ki jo je objavil v SPKN I, 116—119, od koder je tudi S 1/74, označena kot »kranjska«. Že Grafenauer, LV, 36 je ugotovil, da je prvotni zapis Rude- žev; opomba, da izhaja pesem Od Vide »iz Gosp. Smoletovega sbera«** govori torej le za Smoleta-zbiralca, ne neposrednega zapisovalca. Najmoč- nejši dokaz za to, da je Lepa Vida Rudeževa in ribniška, pa smo dobili leta 1964, ko je 70-letna Marija Tekavec pd. Skajževa iz Dan pri Ribnici zape- la prve štiri kitice te pesmi, kolikor si je pač zapomnila v otroških letih od svoje tete, očetove sestre, ta pa se je bila naučila od svoje matere. Po " Grafenauer LV, 27, otp. 8. " gl. NUK ms. 471, št. 52, Vrazovo pismo Smoletu 3. okt. 1840, v katerem se mu zahvaljuje za poslani pesmi. 2' Ce je za obe svatovski sodil, da sta Smoletovi, kako da ni prepoznal pisave pri vseh drugih? In kako da Glonar ni opazil Strekljeve nedoslednosti, ko je imel vse rokopise v rokah in jih je mogel primerjati? " V S2, str. 239 je naipak navedeno list 2, 3. 28 Gl. Grafenauer LV, 26. 135 Zmaga Kumer teh pevkah sega tradicija Lepe Vide v Ribniški dolini prav v Rudeževe čase.2« Roka, ki je pisala pesem Od Vide v ms. 478, je prepisala za Korytka del cenzurnega duplikata zbirke, zato je domneval Zigon, da je rokopis list iz tega duplikata;'" gotovo se je motil, saj je papir le podoben, ne enak. Neznani pisec pa je prepisal tudi pesem Od kresa, ki je prav tista, o kateri poroča Anton ml. v pismu Vrazu. V ms. 478, 36 je s to roko pisana še pesem o poljski kraljici, ki naj bi jo bil po Glonarjevem mnenju v S2, str. 239 »Za E. Korytka 1838 (iz Smoletove zbirke?) prepisal neznanec« in je s Prešernovimi popravki izšla v SPKN I, 122 ter kot domnevni zapis Ravnikar j a-Poženčana v S 1/35. Da je tudi ta pesem iz Rudeževe zbirke, dokazuje doslej neznani Vrazov prepis v njegovi zapuščini v zagrebški vseučiliški knjižnici (sgn. R 4031/11, 3)," kjer je izrecno navedena med rib- niškimi. Hkrati z njo je Vraz prepisal (na enak papir, kot so ribniške v VO. II) tudi Desetnico, pesem Od kresa in Šinkovko pa štiri otroške. Tista o lisici in petelinu je doslej neznan odlomek variante k Š 1/962, ki jo je zapisal domačin A. Zobec v Ribniški dolini leta 1876, vpraševalnica o koso- vih čevljih pa je izšla kot »Kranjska. Zapisal St. Vraz« v Š IV/7472, kjer je ponatisnjena iz Šafafikovega Slowen. nârodopisa, 166.'^ Ostali dve sta varianti k S IV/7947 in 7950 in zanju doslej nismo vedeli. Pisec prepisov pesmi Od Vide, Poljska kraljica in Od kresa je moral biti nekdo ob bližnjih Korytkovih znancev, saj mu je prepisoval ne samo cenzurni duplikat zbirke, temveč tudi osnutek njegovega oklica za zbira- nje narodnih pesmi, ki je bil objavljen v 111. Blattu št. 25, 23. jun. 1838. Kdo bi to bil, se doslej še ni dalo ugotoviti. Mogoče nekdo, ki je poleti 1838 spremljal Korytka v Ribnico? Zdi se namreč, da je Rudež dal Polja- ku najprej tisti del svoje zbirke, ki se je ohranil v Korytkovi zapuščini v ms. 479 na listih 80 in 91—95. To se je moralo zgoditi v času od 3. aprila — ko je Anton ml. pisal Vrazu, da je oče »šele zdaj spet našel« dotlej zalo- ženo zbirko — in 23, jun. 1838, ko je Korytko v oglasu omenil, da je dobil pesmi od Rudeža. Avgusta 1838 je bil Korytko sam v Ribnici in je takrat mogel prepisati Rejenko, njegov znanec pa še Od Vide, Poljsko kraljico in Od kresa. Ker si je Smole prepisoval iz Rudeževe zbirke že prej (gl. zgo- raj), pač v času svojega zbirateljskega dela 1821—1824, je Korytko dobil del Rudeževe zbirke še prek Smoleta. Vraz je zvedel zanjo vsaj v začetku leta 1838 in mogoče je istega leta tudi že nekaj dobil, saj obsega omot II z napisom »Narodne pjesmi slovenske. 2. svežčiča, u svakom 4. lista« (gl. ms. 481, VO. II) prav tiste tri pesmi o kralju Matjažu, o katerih mu je bil pisal Anton mL, zraven pa še Spelico in ljubezensko (= S 11/1773) ter je na začetku napisano »u Ribnici« (pozneje še dvakrat). Zakaj teh pesmi ni 29 Pesem je objavljena v moji zbirki »Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini« Ljubljana 1969, kjer so tudi vsi podatki o pevki. 3» Grafenauer LV, 30. " Za pomoč pri iskanju se zahvaljujem kolegici Evi Bezič iz Zagreba. ^- Strekelj pravi, da je v VO. ni našel in da je v njej »marsikaj nekranj- skega«. Kako neki, ko pa je prav tako povedala pesem Dolenjka iz Gradeža p. Turjaka, živeča v Gorici vasi p. Ribnici! (Posnetek v arhivu GNI). 136 Rudeževa zbirka Faksimile rokopisa Jožefa Rudeža 137 Zmaga Kumer sprejel v NPI, lahko samo ugibamo. Objavil je samo Rejenko, češ da jo je dobil od Ant. Rudeža. Da mu je moral poslati več, kot je v VO. II, doka- zuje prav najnovejša najdba. O Jožefu Rudežu sodimo, da ni zapisoval samo besedil, temveč tudi melodije pesmi. Dokaz za to bi bila božična in njegov prispevek v časopisu »Vorzeit und Gegenwart«, kjer je leta 1823 objavil besedilo kočevske va- riante Majerce in obljubil za pozneje še melodijo. Ker je nad vsemi vrsti- cami božične označil ritem besedila, lahko vidimo, da je imel posluh za to. Ce pesmi njegove zbirke v tem pogledu večkrat šepajo, ne bo kriv on sam, temveč tisti, ki jim je naročil zapisati pesmi, pa so si jih dali narekovati namesto peti. Rudeževih glasbenih zapisov — izvzemši božične pesmi — ni ne v Korytkovi ne v Vrazovi zapuščini. Da so pa vendarle morali biti, domnevamo iz dela, ki je začelo izhajati dobrih 30 let po Rudeževi smrti — iz Kuhačeve zbirke južnoslovanskih ljudskih pesmi. Franjo S. Kuhač, hrvaški muzikolog, rojen 1834 v Osijeku, je študiral učiteljišče in glasbeno šolo v Pešti, potem še zasebno v Weimarju in na Dunaju, kjer se mu je vzbudilo veselje do raziskovanja ljudske glasbe. Leta 1859 se je vrnil v Osijek in se posvetil ljudski pesmi. Vse do leta 1871, ko se je za stalno preselil v Zagreb, je neutrudno zbiral in zapisoval; po njegovi izjavi je njegova zbirka obsegala ok. 4000 primerov." Ze kma- lu mu je dozorel načrt, da pesmi tudi izda. Leta 1878 je izšla prva knjiga z naslovom Južnoslovjenske narodne popievke. Leta 1879 je bila natisnje- na druga knjiga, leta 1880 tretja in 1881 četrta. Peta knjiga je ostala v za- puščini; izdala jo je JAZU leta 1941, za tisk pripravila B. Sirola in VI. Dukat. V vseh knjigah svoje zbirke objavlja Kuhač tudi slovenske pesmi. Pri nekaterih ima opombo »Iz moje sbirke tekstova« (gl. npr. III/990), pri dru- gih piše »Nastavka tekstu ne imam« (npr. IV/1205), kar naj bi nemara po- menilo, da je tudi te zapisal sam. Včasih pa se sklicuje na druge zapiso- valce, npr. M. Majarja Ziljskega. Besedila je ponatiskoval tudi iz Vraza in drugih zbirk. Iz Kuhačeve korespondence je videti, da je imel stike z ne- katerimi slovenskimi kulturnimi delavci, razen z Majarjem npr. še s Ce- rinom, Gerbičem in Hubadom. Majarju se v nekem pismu iz leta 1879 (gl. koresp. knj. VI, št. 86)'* zahvaljuje za poslane pesmi, naslednje leto (VI, št. 288) pa mu je sporočil, da je v II. in III. knjigo svoje zbirke uvrstil ne- katere Majarjeve zapise. V IV. knjigi (1881) so objavljene tudi melodije k petim pesmim iz Ru- deževe zbirke: št. 1238 je svatovska z začetkom Lesem, lesem hi- šni oče, št. 1265 druga svatovska Le preč, le preč, št. 1521 Desetnica, št. 1530 Majerca in št. 1537 Rejenka. Za besedilo se pri prvi sva- " Enciklopedija Jugoslavije 5 (Jugo-Mrak), Zagreb 1962; Muzička enciklo- pedija 2 (K—Z), Zagreb 1963. '* Kuhač je imel navado, da je vsako pismo, ki ga je komu poslal, prej prepisal v posebno knjigo. Debele knjige teh prepisov so se ohranile in jih je dal dr. Vinko Žganec prepisati za arhiv JAZU. Kopijo si je obdržal. Lepo se mu zahvaljujem, da mi je dovolil pregled in uporabo! 138 Rudeževa zbirka tovski sklicuje na SPKN, pri Rejenki in Desetnici na NPI, za Majerco pa pravi samo, da je »Iz Vrazove zbirke«. Zanimivo je, da mu je prva svatov- ska samo »kranjska«, pri Rejenki in Desetnici pa pove, da sta iz Ribnice. Od kod Kuhaču te melodije? Da bi jih bil zapisal sam, ni verjetno. Ce je še leta 1868 v nekem pismu tožil, da ima s hrvaščino težave — takrat se je še podpisoval Koch, ker je bil iz ponemčenega rodu — čeprav je takrat že devet let zapisoval po Hrvaškem, kako bi se bil znašel med slovenskimi pevci? In čemu naj bi bil hodil prav v Ribnico? Pa če bi bil že recimo šel tja, kako da bi bil zapisal le melodijo in ne cele pesmi? Kako bi bil tudi mogel pesem, ki bi jo bil zapisal sam, objaviti le kot »kranjsko« — tako je storil s svatovsko Lesem, lesem — namesto da bi bil izrecno nave- del kraj zapisa kakor drugod? Poleg tega ni iz njegove bogate korespon- dence nikjer razbrati, da bi bil hodil po Ribniški dolini ali vsaj po Do- lenjskem. Leta 1870, 24. maja, je pisal dr. Ivanu Dežmanu v Zagreb (ko- resp. knj. II, št. 16), da ima veliko slovenskih melodij, a največ samo po prvo kitico; iz Vrazove prve knjige (mislil je NPI) da si je prepisal le 50 besedil, za katere ima melodije; naj bi mu Dežman sporočil, ali namerava Slovenska Matica izdati Vrazove zapise, ki so ostali v rokopisu, in kdaj; upa namreč, da bi v drugi knjigi (mislil je nadaljevanje NPI) našel, kar išče. Kako da je že maja 1870 spraševal o namerah Slovenske Matice, ko pa je le-ta šele ob koncu 1869 dobila VO. iz Zagreba od Matice Ilirske?*' Se pravi, da je Vrazovo zapuščino poznal? Nedvomno. Dokaz za to lahko najdemo prav v njegovi zbirki. Treba je samo primerjati melodije k slo- venskim pesmim s teksti iz NPI in tiste, ki jih je našel Štrekelj v VO. XIX. že potem, ko je Kuhačeva zbirka izšla. Ker melodije iz VO. XIX. dotlej niso bile nikjer objavljene, je očitno, da je Kuhač VO. poznal, da jo je imel v rokah še pred 1869, ko so jo poslali v Ljubljano." Čeprav se Kuhač le za besedilo sklicuje na Vraza, prav na NPI, in o imenu zapi- sovalca molči, je neverjetno, da bi bil melodije zapisal sam. Nemogoče je namreč, da bi bil po približno štiridesetih letih — toliko je minilo od časa Vrazovega zbiranja — dobil do pičice enake melodije kot Vraz. Izkušnje kažejo, da pesem tudi v primeru, ko se deduje od matere na hčer, ne ostane popolnoma enaka. Kuhačeve melodije pa se z Vrazovimi natanko 3' Gl. S IV, str. *7. ^« Prim. Fr. Kidrič, Bibliografija Vrazovih spisov in korespondence. CZN, 1910. 344 si. Leta 1863 poseti Franjo Kuhač »profesora Mesića, tedanjega podpred- sednika Ilirske Matice, te nadje u predsoblju njegovom... stare, napol poderane kajdne spise, koji su razbacani ležali u kotovih toga predsoblja. Buduć je čekati morao... zapita njegovu slugu, nebi 11 smio note ove malo pregledati. Sluga mu odvrati: »Slobodno gospodine, ta md ih i tako za ništa drugo netrebamo, nego za zamatanje...« Predstaviv se prof. Mesiću, zamolio ga, da bi on njemu — kao sabiratelju narodnih popievaka i starih glasbenih rukopisa — rečene spise kajda poklonio. »Drage volje«, reče Mesić, »samo se bojim, da se nećete s njim mnogo okoristiti, jer što je boljega bilo: mise, opere i druge glasbene komade, raznesoše mi; a da pravo kažem, nisam ni svega dobio, jer iza smrti Vrazove uzeo je svatko od njegovih nota, što je mogao i htio.« (Kuhač, Vienac XII, 605). 139 Zmaga Kumer ujemajo, morebitne razlike so očitni »redakcijski popravki«. Prim. Kuhač IV/1544 in Š 1/104 ali pa Kuhač 11/768 in S I/lll: Ker sta od naših starejših zapisovalcev — kolikor nam je znano — le Vraz in Rudež zapisovala melodije in ker se je izkazalo, da je Kuhač jemal slovenske melodije za svojo zbirko iz VO., potem moremo za tiste, ki jih locira v Ribnico — čeprav te oznake ni v NPI, na katere se sklicuje za bese- dilo — domnevati, da jih ni zapisal sam, temveč dobil iz VO., v nekem zdaj neznanem svežnju. Tam so bili nemara originali za VO. XIX." Dru- gače si ne moremo razlagati Kuhačevih melodij »iz Ribnice« in tudi ne njegove krajevne oznake pri zapisih. Ce pa naj bodo melodije k ribniškim pesmim v Kuhačevi zbirki Ru- deževe, kaj naj si mislimo o pesmih, kot je Smrt kralja Matjaža ali Lah- koživčeve sanje, ki ju objavlja Kuhač z melodijo v IV/1506 in 11/577 in domneva Strekelj, da sta iz Smoletove zbirke (gl. op. k S 1/12 in S 1/131)? Jezik teh dveh pesmi, zlasti v preprostejših, malo popravljenih variantah, kot sta npr. S I/U in SZ, 178, kaže poteze gorenjščine in zadnja vsebuje celo podrobnosti (omenja rotovž, lontovž, Friškovec), zaradi katerih bi bila težko nastala kje drugje kot v Ljubljani ali njeni neposredni okolici. Da bi jo bil Rudež tu zapisal? Pri Vrazu je ni. Ali naj računamo s kom drugim, ki je zapisoval za Smoleta? Potem bi moral biti tudi ta vir v VO. in z njo dostopen Kuhaču, saj do drugih slovenskih zbirk ni mogel. ^' Ko je namreč Vraz sestavljal zvezek z oznako VO. XIX., je pisal tekste le na levo polovico strani, desno pa prihranil za melodijo; iponekod je ostalo črtovje prazno, kar je znamenje, da je imel melodije spisane posebej. 140 Rudeževa zbirka Kdo bi bil mogel Kuhača opozoriti na VO., lahko samo ugibamo. Utegnil bi biti Ferdo Kočevar, ki je 1868 v Slov. gospodarju obširno poro- čal o VO., se pri Slov. Matici zavzemal za nabiranje »narodnega blaga«, jo priganjal, naj prevzame VO. od Matice Ilirske, priobčeval v Novicah 1868 iz nje pesmi in nekaj let kasneje (1873) poročal v Slov. Narodu o svo- jem zbiranju pesmi v zagrebški okolici.^^ Uganka pa ostaja nazadnje še vedno pesem o kosu, za katero navaja Kuhač v III/990, da jo ima »Iz Ribniške okoline u Kranjskoj« in pozna Strekelj le ta primer (gl. S 1/945). Da bi bil prav to edino zapisal Kuhač sam? Komaj. Da bi jo pripisali Rudežu, pa je tvegano, ker vsaj za zdaj ni- mamo dokazov. Po dosedanjih ugotovitvah moremo trdno reči le, da zbirka Jožefa Rudeža obsega vsaj 33 primerov, da je nastala verjetno v letih 1811—1819 in sodi potemtakem med najstarejše zbirke slovenskih ljudskih pesmi. Okoliščina, da so v njej najlepše slovenske balade in da ji moremo priso- diti tudi nekaj melodij, ji daje še posebno ceno. ZUSAMMENFASSUNG DIE SAMMLUNG SLOWENISCHER VOLKSLIEDER VON JOZEF RUDEZ Den Namen Rudež nannten slowenische Volikskundler oft unter den Volks- liedsammlem, doch hatte man bisher keine richtige Vorstellung weder vom Inhalt noch vom Umfang seiner Sammlung und auch über deren Autor war man sich nicht im klaren. Unter den Liedern publiziert von Strekelj wurden aus- drücklich nur 8 Beispiele Jožef bzw. Anton Rudež zugeschrieben. Jožef's Vater, Anton gebürtig vom Karst, nahm 1789 die Stelle des Guts Ver- walters beim Grafen Kobenzl in Ribnica an, kaufte 1810 das Gut samt Schloss und gründete den letzten Herrengeschlecht des Tales von Ribnica. Anton Rudež d. Ä. war Freund des ersten slowenischen Dichters V. Vodnik und des Mäzens Baron Zois und wegen seinen linguistischen Kenntnissen von den Zeitgenossen geschätzt. Jožef (geb. 1793) wurde zum Teil schon im väterlichen Hause, noch mehr aber durch seinen Erzieher und Freund J. Kopitar (berühmten sloweni- schen Philologen) für voLkskundhche Arbeit angespornt. Auf Kopitar's Anlass verfasste er 1811 und publizierte anonym die Beschreibung der Hochzeitsbräuche im Karstgebiet. Er interessierte sich auch für idie Gottscheer Nachbarn und wurde einer der frühesten Forscher ider Gottscheer Mundart, Tracht, des Brauchtums und der Lieder. Durch den Dichter Fr. Prešem und idessen Freund A. Smole wurde er 1838 mit dem polnischen Emigranten und Etnographen Emil Korytko bekannt. Als idieser durch einen Aufruf seine Absichten zur Publikation aller slowenischer Volkslieder bekannt gab, war Jožef Rudež einer der ersten. 38 S IV, Str. *4—*9 passim. 141 Zmaga Kumer der seine Aufzeichnungen Korytko aushändigte. Fast zur selben Zeit machte sein Sohn Anton d. J. die Bekanntschaft miit dem Volksliedsammler Staniko Vraz und ^berichtete ihm in einem Brief über Vaters Sammlung. Dadurch ent- stand die falsche Vermutung Anton d. J. sei auch der Aufzeichner. Die Sammlimg von Jožef Rudež hat sich nur zum Teil erhalten. Mit dem Nachlass von 1839 verstorbenen Korytko kam sie nach Polen und erst 1922 wieder zurück nach Ljubljana. Sie war somit Strelkelj unbekannt und auch Glonar, Strekeljs Nachfolger beim Sammelwerk slowenischer Volkslieder, erkannte die Handschrift von Jožef Rudež nicht, als er Korytkos Nachlass kata- logisierte. Durch ihre Arbeit über das Volkslied in Ribnica-Tal stellte die Ver- fasserin dieses Artikels erst vor kurzem einwandfrei fest, dass sich im Nachlass von Korytko 18 han*chriftüche Aufzeichnungen Jožef Rudež's befinden. Im oben zitierten Brief Anton's an Vraz wurden 8 Lieder mit Anfangsversen ange- führt. Weiterhin Hessen sich 6 slowenische VoLksHeder, die bisher als »kraine- rische, vom unbekannten Aufzeichner« behandelt wurden, auch als Rudež's Aufzeichnungen feststellen. Ausserdem fanden sich neuerding im Vraz Nachlass in Zagreb 3 b^her unbekannte Kinderlieder, Abschriften aus Rudež's Samm- lung. Ausser Vraz war Jožef Rudež der einzige von den älteren Volksldedsamm- lern der auch Melodien aufzeichnete. Leider hat sich unmittelbar nur eine erhalten, in Abschriften noch deren 5. Diese wurden im Sammelwerk von F. S. Kuhač veröffentlicht. Kuhač hat nicht Rudež's Namen, wohl aber Ribnica als Aufzeichnungsort angeführt. Weil es festgestellt wurde, dass er Melodien zu einer 2^1 slowenischer Volkslieder nur aus Vraz' Nachlass bekommen konnte, müssen auch Melodien zu den Texten, die als Rudež's Aufzeichnungen erkannt wurden, durch Vraz' Abschriften (zur Zeit unauffindbar) zu den Händen Ku- hač's gekommen sein. Nach bisherigen Forschungsergebnissen kann man die Saimmlrng sloweni- scher Volkslieder von Jožef Rudež aus Ribnica auf 33 Aufzeichnungen schätzen. Weil sie anscheinend schon um 1811—1819 entstand, musste sie zu den ältesten slowenischen gerechnet werden. Die Tatstche, dass ihr einige der schönsten slowenischen Balladen samt Melodien angehören, macht sie besonders schätzens- wert. 142 AFRIŠKA ZBIRKA VZHODNOSUDANSKIH PLEMEN BARI IN CiR V SLOVENSKEM ETNOGRAFSKEM MUZEJU (Zbiralec Ignacij Knoblehar) Pavla Štrukelj Preden se bomo seznanili z etnološko zbirko, ki jo je zbral Slovenec Ignacij Knoblehar v vzhodnem Sudanu, je potrebno povedati nekaj tudi o zbiralcu. Ignacij Knoblehar se je rodil leta 1819 v Škocjanu na Dolenj- skem. V Ljubljani je na liceju končal srednjo šolo. Zatem se je vpisal na teološko fakulteto, vendar je že ob koncu drugega letnika odšel v Rim, da bi nadaljeval študije v zavodu »Congregatio de propaganda fide« ali kratko na Propagandi. Prvi dve leti je smel na Propagandi poslušati le predavanja, ker ga niso takoj sprejeli v zavod. Vpisal se je tudi na odde- lek za zdravilstvo, anatomijo, fiziologijo in rastlinoslovje. Učil se je več jezikov (razumel jih je 14). Leta 1845 je v Rimu končal bogoslovje. Naj- prej je bil določen na Propagandi, da bo odšel v severno Indijo in Hindu- stan ter Perzijo; toda predstojniki so ta sklep spremenili in Knobleharja določili za misijonarja v osrednji Afriki.' Leta 1847 je Knoblehar odpotoval najprej v Egipt, Sirijo in Palestino, nato v Aleksandrijo in Kairo; tam je pripravil potovanje v Kartum. Leta 1849 je Knoblehar odpotoval iz Kartuma na jug in sicer s trgovsko ladjo po Belem Nilu na ozemlje svobodnih črnskih plemen. Leta 1850 se je pr- vič vrnil v Evropo in Slovenijo. S tega potovanja je prinesel bogato zbir- ko predmetov črnskih etničnih skupin Bari, Cir in Šuli in jo daroval ljub- ljanskemu muzeju. O Knobleharjevem misijonskem delu je na voljo razmeroma precej pisanih virov, vendar vemo o njegovem etnološkem raziskovalnem delu v vzhodnem Sudanu le toliko, kolikor je omenjeno v zvezi z njegovim po- klicnim delom. Zato nameravamo v pričujočem sestavku predvsem obrav- navati ljubljansko muzejsko zbirko etnoloških predmetov, ki jih je zbral Knoblehar sam med črnskimi etničnimi skupinami ob Belem Nilu. Pouda- riti želimo pomen Knobleharjevega raziskovanja v vzhodnem Sudanu prav glede na muzejsko zbirko in preučiti izvirnost etnoloških podatkov o njih. ' Prim. Jaklič Franc, 1943: Apostolski provikar Ignacij Knoblehar in nje- govi misijonski sodelavci v osrednji Afriki. V Ljubljani. Str. 16, 17, 21. 143 Pavla Štrukelj Končno bo potrebno tudi ugotoviti pomembnost Knobleharjevega de- la na etnološkem področju sploh in ga primerjati s strokovno literaturo, ki je izšla ob koncu 19. stoletja, ter preskusiti Knobleharjeve podatke s temi objavljenimi deli. Knobleharjeva vrnitev iz Afrike je zbudila med Slovenci veliko zani- manje. V dnevnem tisku je bilo objavljenih veliko člankov, ki so pisali o njegovem delu v Afriki in o prinesenih predmetih. Vendar so bile omembe o predmetih kratke in o njih niso natančneje poročali. Najstarejši do sedaj znani vir v muzejskem arhivu, ki omenja Knobleharjeve afriške predmete, je pravzaprav samo zahvalno pismo za podarjeno zbirko.^ Seznam pred- metov ni priložen. Šele po Knobleharjevi vrnitvi v Afriko je Laibacher Zeitung'' leta 1851 objavila seznam vseh Knobleharjevih predmetov. To je prvo in poglavitno poročilo o tej najstarejši muzejski afriški zbirki. Vse druge omembe v knjigah o Knobleharju in njegovem delu zbrane pred- mete le omenjajo. Tako npr. Umek-Okiški'* poroča, da je Knoblehar izro- čil ljubljanskemu muzeju predmete, ki pričajo o šegah in življenju črn- skih domačinov. Kasnejša dela in prav tako poročilo Borisa Orla' v SE pa jemljejo podatke o zbirki večidel iz Laibacher Zeitung in iz prvih muzej- skih inventarnih knjig. Biografski podatki o Knobleharju v leksikonih omenjajo etnološke predmete, vendar nimajo vsi enakih podatkov. Nekateri članki namreč po- ročajo, da je Knoblehar dal nekaj predmetov ljubljanskemu, nekaj dunaj- skemu muzeju. Wurzbachov leksikon" npr. pravi, da je daroval številne predmete deželnemu muzeju v Ljubljani. V slovenskem biografskem lek- sikonu' je podatek, da je Knoblehar prinesel s seboj dragocene etnološke predmete za ljubljanski in dunajski muzej. To trditev podpirajo še neka- teri drugi viri, kakor so poročila Geografske družbe na Dunaju. Na eni takih sej v tej družbi so leta 1857 člani razpravljali tudi o ustanovitvi nu- bijskega muzeja. Fr. W. von Reden je imel o tem predlogu obširen referat. V poročilu je med drugim omenjal tudi delo in uspehe avstrijskih duhov- nih in svetnih poslancev v centralni Afriki. Med drugim imenuje Knoble- harja in misijon v Gondokoru. Člani družbe, ki so bili na seji navzoči, so si ob tej priložnosti ogledali številne predmete, namenjene za ta bodoči nubijski muzej, ki pa jih je poslal Martin Hansal.* Knobleharja kot zbi- - IVIuseal Acten 1847—1850. Archiv des krainischen Landesmuseums, Er- werbungen 1850, N" 29 6/10. 3 Laibacher Zeitung, 1851, Laibach; 245, str. 1029—1030; N» 268, str. 668; Nr 293, str. 733—734. Umek Okiški Anton, 1863- Abuna Soliman. V Ljubljani. Str. 192. Orel Boris, 1954: O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike in Azije v Etnograf.skem muzeju v Ljubljani. — Slovenski etnograf, Ljubljana, 1. VI—VII, 1953-54. Str. 139—146. « Wurzbach Constant von, 1864: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. Wien, Theil XII. Str. 157. ' Slovenski biografski leksikon, 1925—1932. V Ljubljani. Prva knjiga. Str 474. 8 Mittheilungen der Kaiserlich-koniglichen geographischen Gesellschaft, 1857: Wien, Jahrg. II., str. 160, 1857; Jahrg. II., H. 1, str. 32—33, 1858. 144 Kopja 10 — Slovenski etnograf Pavla Štrukelj ralca teh predmetov ne omenjajo. V poročilu omenjeni etnološki predme- ti obsegajo orožje, razne uporabne predmete in okras etničnih skupin Si- luk in Bari. Kaj se je zgodilo s temi predmeti kasneje, nam ni znano. Ko pa smo se zanimali za Knobleharjevo afriško zbirko v etnološkem muzeju na Dunaju, smo dobili sporočilo, da je v navedenem muzeju danes manjše število etnoloških predmetov iz območja gornjega Nila, ki sta jih prinesla Ignacij Knoblehar in M. Ryllo.' Popis in inventarizacija zbirke Kakor je razvidno iz dosedanjih raziskovanj, je bil popis predmetov Knobleharjevo zbirke prvič napravljen in objavljen v Laibacher Zeitung. Seznam zbirke v imenovanem časniku je zelo popoln; predvsem osnovni podatki popolnoma ustrezajo inventarizaciji zbirke. V tem prvem popisu predmetov je časnik objavil vse predmete, ki jih je Knoblehar daroval Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani. V prvi skupini A je omenjena avstrijska zastava, ki jo je imel Knob- lehar leta 1849—1850 na ladji, ko je plul po reki Nil do gore Logvek ali kakor jo domačini imenujejo Džebel Redžaf. V skupini B so predmeti z naslovom: orožje plemen Bari in Cir. Po- pisana so kopja različnih oblik in velikosti. Vsak predmet je oštevilčen, kakor vsi drugi v seznamu; pripisane so tudi mere. V isto skupino sodijo puščice in njih tulci, zelo dolgi loki, okrogli obrambni ščiti in očesna bo- dala. Skupino C sestavljajo orodja in priprave črncev Bari. Tako je več primerkov kovaških prijemal (klešč), železnih palic; nekatere med njimi imajo srpasto oblikovana rezila; ročna žaga, pastirske palice, bič iz žile povodnega konja, pletene mreže za prenašanje predmetov, dve ozki plete- ni vreči za precejanje pijače merise, pletena košarica, razno drugo plete- nje, stolček, rezljan iz enega kosa; žlice in posodice iz roževine, žlice iz slonovine in kosti. Posebej so popisane tobačne pipe iz gline. V skupini D so našteta glasbila črncev Bari. To so večidel piščalke in signalni rogovi ter železni zvončki za ples. Skupina E so predmeti, ki zadevajo pokrivanje in krašenje telesa pri navedenih črnskih etničnih .skupinah. Najprej so popisana pokrivala barij- skega kovača, ženski predpasnik iz železnih obročkov, diademi, čelna okra- ska, bakreni ušesni obročki in talisman — obesek. Podskupino sestavljajo okrasni predmeti za vrat. To so razne oblike železnih verižic in ogrlic iz 9 Dopis št. Zl 632/1967 z dne 22. 9. 1967, v katerem ravnateljica Etnološkega muzeja na Dunaju dr. Annemarie Schweeger-Wefel sporoča naslednje: Leta 1925 smo dobili od neke osebe majhno zbirko iz območja zgornjega Nila, ki sta jo prinesla Ignacij Knoblehar in M. Ryllo. Največji del zbirke, to je 60 kosov, je bil med vojno izgubljen. Predmeti, iki so danes v muzeju, so uporabni izdelki (posode, sandali, sulice, torbe itd,). Zbirka ni bila, kakor je bilo že omenjeno, prevzeta neposredno od Knobleharja, temveč smo jo odkupili od neke gospe. 146 Afriške zbirke rastlinskih S6ni6n in školjčnih lupinic. Moški krasilni predmeti so razni usnjeni pasovi z amuleti in drugimi obeski. Posebej so navedeni okrasni obročki za roke in noge. Druga podskupina je okras iz rogov in zob živali; to so srpasto upognjeni manjši rogovi in zobje, obešeni na vrvicah. Pose- bej so opisani železni obročki, ki jih je veliko. Crnci Bari so jih uporablja- li kot okrasne zapestnice. V F skupino sodijo predmeti, ki so živalskega, rastlinskega in mine- ralnega izvora (živalske kože, sadeži, barva za poslikavanje telesa in razne rude). V popisu ima vsak predmet najosnovnejšo dokumentacijo in navedene razsežnosti po dunajski meri. Ves seznam je pisan v nemščini. Knobleharjeva zbirka je bila prvič vpisana v inventarne knjigo leta 1895'" v Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani, na straneh 32—37 z na- slovom: P. Afrikanische Sammlung Knoblecher der Bari Neger, Laurin, Percich." V opombi je pripisano: Geschenk des apostolischen Vikares dr. Ignaz Knoblecher in Kartum. Predmeti so vpisani pod številkami: 695— 919. Opis predmetov je precej skop. Leta 1919 je pripisal nekaj podatkov Josip Mantuani, ki je tudi izmeril vse predmete in napisal njih mere celo v milimetrih. Enaki predmeti, ki jih je bilo več po številu, so vpisani vsi pod eno številko; v rubriki število so našteti kosi. Tako je npr. vpisan tu- lec z 11 puščicami. Opisi nekaterih predmetov so kolikor toliko zadovoljivi; drugi so okrajšani na samo poimenovanje predmeta. Dragocen inventami podatek je pripis natančnih mer in dodatni opis. Prav tako niso predmeti vpisani raztreseno po knjigi, temveč je zbirka inventarizirana skupaj, kar zelo olajšuje delo. Obravnavani afriški predm.eti pa so bili vpisani v inventarne knjige Etnografskega muzeja v letih 1923—1928 '^ V inventami knjigi EM II so vpisani predmeti pod temi številkami: 2525—2531; 2534—2544; 2546—2556; 25.58—2559; 2562—2590; 2592; 2597—2653; 2655; 2657; 2659; 2662; 2666— 2671; 2676—2677; 2684—2686; 2688; 2775—2793; 2796. V inventami knjigi EM IV so kopja in dva loka vpisana pomotoma še enkrat in sicer pod šte- vilkami 2960—2978. Knobleharjeva zbirka je v teh knjigah pomanjkljivo vpisana. Predmet je zapisovalec imenoval tako, kakor si ga je verjetno ogledal, vendar tudi to velikokrat nepravilno. Ce je bilo več enakih pred- metov, kakor npr. puščice ali kopja, je napisal zaporedno številko pred- meta in namesto imena črtice, kar je pomenilo, da je to predmet iste vrste kot na prejšnji številki. Mimo tega zbirka ni skupaj inventarizirana, zato je preglednost zbirke v teh knjigah težja. '" Prim. Inventarne knjigo Narodnega muzeja — kulturno zgodovinski od- delek. Prva knjiga, 1895—1914. " Predmeti, ki jih je daroval konzul Laurin muzeju, so del zbirke črnskih plemen ob zgornjem Nilu. Afriška zbirka kapitana Perčiča je bila samo vpisana skupaj s Knobleharjevo pod navedenim naslovom. Glej inv. knj. NM, prva knjiga. '- Prim. inventarne knjige EM II, str. 214, kjer piše, da so vpisane pred- mete pregledali in ugotovili, da se številke ujemajo s katalogizacijo. 147 Pavla Štrukelj Kljub vsem pomanjkljivostim vpisa v inventarne knjige je ob pregle- du zbirke le uspelo ugotoviti njeno pravo stanje in število ohranjenih et- noloških predmetov. Zbirka obsega vse predmete, kakor so bili vpisani v prvi inventami knjigi Narodnega muzeja; manjka samo okrasni železni obroček s štev. E 2656 (819). Med železnimi zapestnicami je obroček brez številke, vendar ne ustreza opisu navedene inventarne številke. Število predmetov pa se ne ujema natančno s seznamom v Laibacher Zeitung, ker manjkajo v zbirki nekateri predmeti npr. nekaj živalskih kož, školjke in nekateri drobni nepomembni predmeti, in ker so dodani zbirki tudi pri- neseni predmeti konzula Laurina. Pomembnejši zgodovinski dogodki na območju vzhodnega Sudana do srede 19. stoletja Za boljše poznanje in razumevanje političnih in gospodarskih razmer v vzhodnem Sudanu sredi 19. stoletja s posebnim pogledom na Knoblehar- ja in njegova potovanja čez to ozemlje na jug k izviru Nila bi bilo potreb- no, da se seznanimo tudi s starejšo zgodovino hamitskih ljudstev, ki so prebivala severno od črnskih etničnih skupin, v srednjem delu Nila. Sta- rejša zgodovina vzhodnega Sudana je bila predvsem tesno povezana z zgo- dovino Egipta in Nubije. Črnska ljudstva na jugu zunaj njihovih meja so jim bila tedaj neznana. Sele srednjeveške fevdalne države v Sudanu so skušale razširiti predvsem trgovino tudi k črnskim ljudstvom, vendar le na obrobne dele njihovega ozemlja. Iz zgodnjih zgodovinskih podatkov je znano na območju srednjega Nila kraljestvo, ki je pripadalo dinastiji Kušitov. Začetek te državne obli- ke sega še daleč v čas pred našo ero. V prvi dobi je bilo središče Napata; v kasnejši Meroe, severno od Kartuma, ki pa je propadlo po nekaterih po- datkih leta 250 n. e. Civilizacijo Kušitov so kasnejši zgodovinski dogodki na tem ozemlju popolnoma zasenčili. Pomembno je le omeniti, da so v ku- šitski državi že poznali taljenje železa. Že v času meroiške dobe Nubija bolj in bolj uveljavlja svoj vpliv in osvojevalno moč na dežele ob srednjem Nilu. Tako dosežejo Nubi j ci v ne- kaj stoletjih velik razvoj in vladajo s svojo dinastijo v teh deželah do prib- ližno leta 1504. V tej dobi se razvije kot glavno mesto Dongola, ki leži vzhodno od Kartuma. Po propadu nubijskega kraljestva je ostal v tem de- lu Sudana pravzaprav samo nubijski jezik, ki ga danes govorijo na ozem- lju med Dongolo in Wadi-Halfa. Vse bolj pa je bilo pomembno mešanje prebivalstva v Sudanu ob srednjem Nilu z arabskim prebivalstvom, ki je potovalo in se naseljevalo vzdolž reke. S prodiranjem Arabcev se je širil tudi islam in njih jezik. Največji obseg je imelo mešanje Arabcev s su- danskim prebivalstvom v dobi sultanata Fung v državi Senar (1504—1821). Ta sultanat je predvsem pospeševal trgovino z Etiopijo in Kordofanom. Na vzhodu je segal prav do Etiopije, na jugu pa do ljudstva Gala. Tako je država Senar obsegala vse ozemlje med Belim in Modrim Nilom z izje- mo ozemlja Silukov. Sultan v Sonarju je upravljal neposredno samo Ge- 148 Afriške zbirke ziro, to je polotok med Modrim in Belim Nilom, medtem ko je njegov na- mestnik upravljal deželo na severu s sedežem v Qarri. Ostalemu delu sul- tanata so vladali plemenski poglavarji, ki so bili tudi člani parlamenta. V času države Senar je omeniti pomemben razvoj trgovine in širjenje isla- ma, ki ni prepovedoval krajevnih šeg domačinov. V 19. stoletju so nastale velike spremembe v severnem delu vzhod- nega Sudana. Leta 1821 je razširila turško-egiptovska vlada svojo oblast tudi nad oslabljeno ohlapno konfederacijo Fung v Senarju in jo obdržala do leta 1885." Središče te turško-egiptovske vlade v Sudanu je postal sedaj Kartum. Dežela je bila razdeljena na večje okraje, ti spet na manjše, obo- jim so vladali guvernerji, ter končno na plemena, ki so jih upravljali šej- ki. Bilo je prvič v sudanski zgodovini, da so Egipčani vsilili deželi eno vla- do za vso deželo. Toda poslušnosti prebivalstva niso mogli doseči, poseb- no na začetku njihovega vladanja so se kar vrstili upori. V Kartumu se je predvsem razvila trgovina s poljskimi pridelki, z bombažem, zlatom, dru- gimi rudninami, s slonovino in sužnji. Trgovali so z Egiptom, Etiopijo, Arabijo, z Darfurjem, Kordofanom'* in drugimi. Prav v času, ko je Knoblehar potoval iz Egipta v Kartum (1849), so bile politične in gospodarske razmere zelo neurejene v vseh deželah vzhodnega Sudana, ki so bile pod turško-egiptovsko sužnostno oblastjo. Posebno v trgovini s sužnji so se razmere zelo poslabšale, ko so dovolili zasebnim trgovcem nakupe tudi v pokrajinah Equatoria in Bahr-el-Gha- zal. Ti trgovci so najprej kupovali slonovino, potem pa so se bolj in bolj oprijemali trgovine s sužnji. V Knoblehar j evem času je bilo v vseh deželah vzhodnega Sudana mi- mo Nubijcev tudi veliko Arabcev; vojsko pa so sestavljali Turki, Albanci, Arabci in sudanski črnci. V mestu Kartumu je bilo največ Arabcev, ki so imeli dosti črnih sužnjev, in nekaj Evropejcev, med katerimi moramo ome- niti tudi avstrijskega konzula. Južno od Kartuma so ob Nilu proti ravniku prebivala svobodna nilotska ljudstva. Turški in arabski trgovci, ki so ku- povali slonovino in sužnje, so obiskovali nekatere črnske etnične skupine, kot so Šiluk, Cir in najsevernejša naselja Barijcev; v zameno za slonovi- no so dajali steklene bisere. Knoblehar se je moral peljati prvikrat na vojaško-trgovski ladji, vendar je pot nadaljeval sam s tremi ladjami in sicer od otoka Canker na 4"50' dalje proti ravniku, prav do tistih črnskih rodov, ki do tedaj sploh še niso videli belih ljudi. Tako smemo reči, da je bil prav Slovenec Knoblehar prvi evropski raziskovalec, ki je sredi prej- šnjega stoletja prišel najdalj na jug v notranjost centralne Afrike. Spričo tako neurejenih političnih razmer pod turško-egiptovsko obla- stjo v vzhodnem Sudanu in njenega gospodarskega izkoriščevanja tega ozemlja je potrebno še posebej poudariti pomen uspešnih Knobleharjevih " Legum Colin, 1961: Africa. A Handbook to the Continent. London. Str. 99—102. '* Taylor Bayard, 18,55: Eine Reise nach Centralafrika oder Leben und Landschaften von Egypten bis zu den Negerstaaten am weissen Nil. Leipzig. Str. 266—276. Legum, 1961, str. 101. 149 Pavla Štrukelj raziskovanj, ki jih je opravil pri črnskih etničnih skupinah na območju Nila. Konec 19. stoletja je znanih že več evropskih raziskovalcev, ki so po- tovali k črnskim ljudstvom ob Nilu v južnem Sudanu. Kar je odkril Knob- lehar pri svojem raziskovalnem delu, o tem so pisali kasneje tudi drugi strokovnjaki, in sicer prav o svojevrstni kulturni stopnji etničnih skupin, ki jih imenujemo Nilote. V celoti so te skupine razširjene na obeh straneh Nila od Sonarja do jezera Viktorija. Raziskovalci kultur na afriškem kon- tinentu prisojajo prav Nilotom tolikšne etnične značilnosti, da jim še da- nes posvečajo veliko zanimanja. Nilotske skupine še posebej označuje njih preprosti način življenja in velika želja po neodvisnosti od tujcev; v ekonomiki je živa tradicionalna živinoreja. V etnološki znanosti delimo nilotska črnska ljudstva na dve veliki skupini in sicer na prave Nilote in Niloto-Hamite. K Nilotom so prištete etnične skupine: Dinka, Nuer, Šiluk in Luo; k Niloto-Hamitom pa sodijo Bari, Nandi in Masai." Vsi Niloti so znani kot najbolj značilni živinorejci na afriški celini. Raziskovanja pa so pokazala, da poznajo Niloto-Hâmiti tudi motično poljedelstvo; izjema so pastirji Masai. Ker sodi muzejska et- nološka zbirka k etnični skupini Niloto-Hamitom, se zdi potrebno omeniti še nekaj značilnih potez, kot je npr. njihova rodovna organizacija. To je moška družba, katere člani so razdeljeni na skupine po starostnih dobah. Te skupine obsegajo določena pravila in posebne obrede od otroških let do polnoletnosti moških članov te družbe. Pri etnični skupini Bari je naj- bolj pomembna in upoštevana oseba čarovnik dežja, ki je obenem pogla- var rodu. Kovači, najbolj spretni obdelovalci železa na tem območju, pa so v tej skupini prezirani. Knobleharjeva potovanja po Nilu Knoblehar je prvič potoval po Belem Nilu leta 1849. Iz Kaira je od- plul na eni izmed trgovskih ladij do Kartuma in od tod proti jugu z na- menom, da bi prišel k izviru Nila. Na poti se je najprej srečal na levem bregu reke z arabskim ljudstvom Bakara, na desnem pa s črnci Dinka; na otokih v reki Nil je videl naseljene Siluke, pastirje Bakara in črnce Dinka. V nekaj dneh je odprava dosegla bolj proti jugu strnjeno ozemlje Silukov, ki je štelo okrog sedem tisoč vasi. Knoblehar označuje to etnično skupino kot dobre poljedelce in pastirje. Ob izlivu manjše reke Sobata se je sezna- nil z etnično skupino Nuerov in kmalu za njo še s plemenom Kik. Dalje so morali popotniki z ladjo prepluli jezero Bahr el Ghazal. Pleme Kik je je Knoblehar označil za izvrstne ribiče. Njegova odprava je čez nekaj dni prispela k rodovoma Heliab in Bor. Ti so prebivali v velikih vaseh in so imeli obilo živine. Proti zahodu od Heliabov so tedaj prebivali njim so- rodni Dunye, Gva, Atvet, Vaja. Madar, Lov in Arol. Vsa ta imena si je '5 Roland Oliver, Gervase Mathew, 1963: History of East Africa. Oxford, vol. I. Str. 74—75. 150 Očrt Knobleharjevega potovanja v Sudanu Pavla Štrukelj Knoblehar zapisal na tem svojem prvem potovanju, ker je hotel vsaj ne- koliko spoznati deželo in ljudstva, kjer je nameraval pričeti misijonsko delo in svoja raziskovanja. Knobleharjeva odprava je z ladjo nadaljevala pot dalje proti jugu in kmalu so se ustavili na ozemlju plemena Cir, ki sodi že k etnični skupini Bari. Največ časa se je Knoblehar mudil pri črncih Bari. Tu se je seznanil s poglavarjem Nigila in z njim pričel pogajanja, da bi na njegovem ozemlju ustanovil misijon. Od tod se je Knoblehar z ladjo odpravil po reki navzgor in se ustavil v vasi Tokiman, katere prebivalci do tedaj niso videli še no- benega belega človeka. Dan kasneje so prispeli v vas Logvek, ki ima ime po istoimenskem hribu. S tega hriba si je Knoblehar ogledal deželo črn- skih prebivalcev daleč proti jugu. Tako je opisal proti jugozahodu dva hriba Regs in Rigi, ki omejujeta deželo etnične skupine Bari. Proti vzhodu je videl hrib Kerek, kjer je veliko železne rude, in na severu hrib Nier- kanij. Proti zahodu se mu je razprostiral hribovit svet z najvišjim vrhom Belenjan. Knoblehar je nameraval že na tem prvem potovanju po Belem Nilu priti do njegovega izvira, vendar mu to ni uspelo. Razne težave, ki so ga spremljale na potovanju, med drugim tudi pomanjkanje vode v Nilovi strugi, so bile vzrok, da Knoblehar potovanja ni nadaljeval. Z manjšim čolnom se je vrnil do ladij, ki so ga čakale pri poglavarju Nigila in Šioba. Nazaj grede se je ustavil pri črnskih prebivalcih v vasi Berigia in čez dva dni še v vasi Geri na desnem bregu Nila. Marca meseca leta 1850 se je vr- nil v Kartum. Novembra leta 1852 je Knoblehar odposlal dve tovorni ladji z raznimi potrebščinami, da sta odpluli v deželo barijskih črncev. Sam pa se je vkr- cal s svojimi sodelavci na ladjo »Jutranja zvezda« in spet potoval po Be- lem Nilu skozi ozemlje Silukov in Nuerov. Tretjega januarja leta 1853 je odprava prispela v Ulibari in Gondokoro, tam se je Knoblehar izkrcal in s svojimi misijonarji pričel zidati misijonsko hišo. Dne 16. februarja se je v Kartumu ponovno vkrcal na ladjo in se od- peljal k barijskim črncem v Gondokoro. Tu ni ostal dolgo, kmalu je odpo- toval dalje proti jugu. Prispel je v vas Tokiman, ki leži pod hribom Log- vek, in na otok Lumutat. Tako je na tem svojem potovanju po Belem Nilu prišel dalje na jug kot v letih 1849-50 in še južneje kakor raziskovalca d'Arnaud in Werne. Otok Lumutat je bil raziskovalcem Nila dolgo naj- južnejša znana točka v tem delu Afrike. Dne 12. februarja 1855 je Knoblehar odpotoval po isti poti z ladjo »Jutranja zvezda« v Gondokoro, da je ugotovil stanje misijonske hiše, ker je bila skoraj celo leto brez duhovnika. Dne 17. marca 1856 je ponovno od- šel v Gondokoro in peljal s seboj dva nova misijonarja. Preden je odšel drugič v Evropo, je 20. marca 1857 še enkrat obiskal Gondokoro in Sv. Križ, kjer je misijonaril pater Mozgan med rodom Kik. Od tod se je 28. 152 Afriške zbirke septembra vrnil v Kartum in kmalu nato odpotoval v Evropo. Na tem dru- gem potovanju v Evropo je Knoblehar leta 1858 umrl v Neaplju." Razčlenitev predmetov v skupine 1. Orožje Tulci in puščice. V zbirki so trije valjasti kožnati tulci s 33 puščicami. Dva tulca sta šivana. En primerek je napravljen iz opičje kože, drugi iz črnodlakastega živalskega repa, zato tudi ni šivan. Skupno je puščic 37 kosov, ki so zelo različnih oblik. Konice so bile premazane s strupom evforbije."' Puščice so nasajene na trstične palice, od katerih je skoraj vsaka dolga približno en meter. Železne puščične osti, delo barijskih kovačev, imajo naslednje oblike: a) ploščnate osti z ostro konico; v spodnjem delu se ost končuje v dva ravna kaveljčka, vzporedna z ostalim delom železnega držaja, na katerem so napravljeni vtopljeni kaveljčki, obrnjeni nazaj in nekoliko privihnjeni navzven. b) Osti imajo lahko ali gladko štirirobno ali ploščnato konico; ves ostali del osti je nasekan z gostimi drobnimi kaveljčki. c) Ost ima ploščnato konico, katere spodnji del se končuje v dva vzporedna kaveljčka, obrnjena nazaj, ali je ost štirirobna in ima samo en vtopljen kaveljček. d) Osti so štirirobne brez kaveljčkov in s prav tako konico. e) Ost ima konico kovano v obliki lista in nima kaveljčkov. Med omenjenimi puščicami sta tudi dve, ki sta operjeni za boljše le- tenje. Železne osti so vtaknjene v trstično votlo palico; ta del palice in ost sta ovita z rastlinskim vlaknom ter po vrhu premazana z rdečkasto barvo. Spodnji konec trstične palice je pri vseh puščicah zarezan za teti- vo in prav tako omotan z rastlinskim vlaknom in premazan z barvo. " Podatke o Knobleharjevem potovanju sem primerjala: podatki dr. Val- terja Bohinca (rokopisni izvlečki); Bohinc Valter, 1944: Nil in dežela Egipčanov. Ljubljana. Str. 44. Jaklič Franc, 1943. Str. 81—96. Knoblecher Ignaz (Klun V. F.), 18.51: Reise auf dem weissen Elusse. Aus den Original-Manuscripten des General- Vicars von Central-Afrika. Laibach. Na tem mestu se toplo zahvaljujem dr. Valterju Bohincu za pomoč pri iska- nju virov o Knobleharju in za vpogled v njegove zapiske ter njih uporabo.- Glede Knobleharjevih neobjavljenih zapiskov, ki naj bi bili shranjeni v Rimu, je omeniti naslednje: Profesor Bohinc hrani pismo Jožeta Gracarja z dne 16. II. 1935., in v njem piše, da Knobleharjevega arhiva ni v Rimu. Gracar sporoča, da je Knobleharjeve rokopise iskal v misijonski knjižnici v Rimu in jih ni našel. Arhivar knjižnice mu je rekel, da teh spisov nimajo. Euphorbia spada v veliko družino mlečkov; sok je v mnogih primerih strupen. Mnoge afriške vrste mlečkov so podobne kaktejam in so zelo sočne. Prim. Encyklopaedia Britannica. Edward to Extract, vol. 8. Chicago, 1965. 153 Pavla Štrukelj Kopja, v zbirki jih je 19 kosov. Imajo značilne oblike, ki so bile rab- ljene v času, ko je Knoblehar obiskal pleme Bari. Po obliki rezil jih de- limo: a) kopja, ki imajo ozka in dolga rezila; b) kopja, ki imajo dolga in širokolistna rezila; c)-kopja s kratkolistnim rezilom; en primerek ima dvojno kratkolist-- no rezilo. d) kopje s štirirobno konico. Železno rezilo kopij, z grebenom po sredini, ima piramidno oblikovan in odebeljen zadnji del in na koncu okrogel votli tulec. Vsa kopja so na- taknjena na lesen držaj, ki je pri vseh dolg več kakor dva metra. Nekate- ra držala kopij so ovita z železnimi obročki, nekatera s trakovi kuščar j e- ve kože. Na spodnjem koncu so nekatera med njimi odebeljena in obdana z močnim in širokim železnim obročem. V zbirki kopij imamo primerek, ki je v celoti kovan iz železa; drug primerek kopja pa je napravljen iz ebenovine, vrh držaja je ovit z železnimi obročki. Posebnih okraskov kop- ja nimajo. Nekoliko okrašeno je le največje kopje s črtastimi vrezanimi geometričnimi liki. Okrasek ima tudi kopje s štirirobno konico. Loki. V zbirki so trije primerki, dolgi okrog dva metra. Tetive so bombažne vrvice, kar kaže, da je to že sekundarni material. Kiji. V zbirki so trije. Pri inventarnem vpisu enega kija je pripisano ime Laurin. Ko je bil Knoblehar v Sudanu, je bil Laurin postavljen za avstrijskega konzula v Egiptu. Potoval je tudi po Sudanu, obiskal Knob- Očesna bodala 154 Atriške zbirke Ščiti iz polustrojenega usnja leharja in zbral nekaj predmetov v črnskih vaseh. Zato je najbolj verjet- no, da je kije zbral Laurin; pripadajo pa istim plemenom kakor drugi Knobleharjevi predmeti, V seznamu, objavljenem v Laibacher Zeitung, niso bili vpisani. Kiji so na,?lednji. Ploščat kij je na vrhu upognjen in oblikovan v kroglo; v opombi je napisano, da je bil poglavarjev kij. Drugi primerek je na gornjem koncu stcžčasto odebeljen; tretji je okrogel in zožen na obeh konceh ter na spodnjem delu ovit z usnjeno vrvico. Kiji so napravljeni iz trdega lesa, vendar vrsta lesa ni znana. Samo kij z inv. št. 2830 ima napi- sano, da je iz kačjega lesa (Schlangenholz). Očesna bodala — trije primerki. Orožje je napravljeno iz lesene pa- lice, ki je na vrhu razcepljena v vilice. Roglji teh vilic so včasih prevle- čeni z usnjenim tulcem. Pod vilicami je s strani vtaknjeno rezilo za izti- kanje oči. Držaj orožja je večkrat prevlečen s trakovi kuščarjeve kože ali z železnimi obročki. Zapisani inventarni podatki pojasnjujejo rabo orožja takole: bojevniki plemena Bari so imeli navado, da so umirajočega sovraž- nika oslepili in mu iztaknili oči s tem bodalom. Ščiti — trije primerki. Okrogli ščiti v zbirki so dragoceni izdelki ba- rijskih domačinov. Napravljeni so iz polustrojenega usnja in dlakave kože. Ščiti so zelo majhni, saj merijo v premeru komaj po dvajset centimetrov. Sivi, napravljeni na ščitih z usnjeno vrvico, so funkcionalnega pomena; obenem dajejo tudi videz krasitve. Poleg okroglih ščitov je v zbirki velik pravokotni ščit iz močnega go- vejega usnja, ki pa ga je prinesel v muzej Laurin. Ščit je pripadal črncem Dinka ali pa Šuli. Drugo orožje. Udarna palica, ki ima našite v štirih vrstah ostre ribje zobe; pastirske palice in bič iz kite povodnega konja. 155 Pavla Štrukelj 2. Kovaške priprave in drugo orodje V zbirki je osem primerkov železnih prijemal, ki so v seznamu zapi- sana kot »kovaške klešče«. Po obliki so zelo podobna pincetam z lopata- sto razširjenim vrhnjim delom. Primerki »klešč« so raznih velikosti in so jim dodani majhni priveski ali obročki. Žaga je kovaški izdelek; je ravna, ima pa na obeh straneh napiljene zobe. Držaja na konceh sta lesena in ravna. Drugi kovaški izdelki so noži, železne palice; železne igle, ki so napravljene tako, da je zadnji konec igle ukrivljen v obliki zanke. 3. Predmeti za pokrivanje in krašenje telesa V zbirki je 123 primerkov. Čepici barijskega kovača sta gosto pleteni iz bombažne vrvice, pobar- vani z rdečo zemeljsko barvo in premazani z maščobo; ena od teh ima re- sice za okras. Drugi dve čepici sta napravljeni iz črnih nojevih peres. Ženski predpasnik Barijke je narejen iz plosko tolčenih železnih obroč- kov, ki so povezani med seboj z nitko. Naglavni poglavarjev okras — diadem. napravljen iz tenke železne plošče, katere konci so povezani med seboj s peterovrstno verižico. Drug tak okras — diadem je iz usnjenega traku, na katerem so okraski — pet pokonci stoječih majhnih gazelinih rogov. Predpasnik barijske žene, napravljen iz železnih obročkov 156 Afriške zbirke Čelni okras, narejen iz kratkodlakastega usnjenega traku; na njem je našitih 19 kosov ovalnih in podolgovatih, ploskih belih koščic, ki so različ- no dolge. Na konceh so dodane školjke iz reke Nil. Bakreni ušesni obročki so bili pridobljeni pri plemenu Kik na pogorju Atvet, zahodno od Nila. Talisman barijskega črnca je sestavljen iz polovične, podolgovato pre- rezane, hruškasto oblikovane bučice, ki je povrhu prevlečena s kuščarje- vo kožo. V notranjosti so semenska zrnca. Usnjeni pasovi, ki so jih nosili barijski moški kot edino oblačilo, so tile: Ogrlice 157 Pavla Štrukelj a) Usnjen pas ima osem zavitih pločevinastih ploščic; na žični zanki so štirje zviti železni čopi in košček želvinega oklepa. b) Pas je spleten iz štirih ozkih usnjenih trakov, ki imajo na koncu čop trakov, Na pasu je obešena želvina lupina, košček usnja, koža z dlako, majhna buča in levji krempelj. c) Usnjen pas, sestavljen iz več trakov. Na njem je obešen želvin oklep ter na tem šest železnih žebljev. Mimo teh so še ti priveski: frag- ment rebra, spodnja polovica gazelinega roga ter na njem šop belih dlak, privezanih na železen žebelj. d) Obesek za pas, sestavljen iz štirih vrvic, ki so na njih nanizani že- lezni obročki. Na konceh so narejeni rdeči usnjeni čopi. e) Pas, štirirobno pleten, s čopi, od katerih sta dva iz veverične dlake, druga dva pa iz črnih dlak. f) Pas z amuleti: usnjeni narezani trakovi v šopih, nanizani železni obročki, ki imajo razne oblike. Ogrlice in obročki. Ena železna ogrlica je gladko izdelana; privesek je železna ploščica. Na ogrlici barijskega otroka je nanizanih 15 črnih semen (salinen) in na konceh 31 kosov priostrenih zob-sekalcev. Okrasne železne verižice, ki so v muzej,ski zbirki, so delali barijski kovači. Druge so narejene iz raznih semen. Tako je npr. ogrlica sestavlje- na iz 41 črnih semen fižola; dve drugi sta narejeni iz belih školjk, nabra- nih iz Nila. Več ogrlic je sestavljenih iz črnih drobnih, belih in sivih se- men in ploščic. Okrasni obročki za roke in noge so prav tako izdelek barijskih kova- čev. Značilnost teh okrasnih predmetov je najbolj vidna v načinu izdela- ve. Posebno pomembna je njih debelina, ker je včasih to plemenska po- teza; pomembne so tudi okrasne zareze. Mimo železnih obročkov so v zbirki tudi primerki, narejeni iz slonove kosti. Ti so masivni in gladki. 4. Glasbila V zbirki jih je sedem. Večidel so to signalni rogovi in piščalke. Okras na njih je dokaj preprost, to so le železni obročki, nataknjeni na vrh ro- ževine ali lesenega dela piščalke. Plesni železni kraguljčki so napravljeni iz okroglih ploščic; robovi teh so upognjeni; sredi njih je košček železa, da plesalec rožlja med plesom. 5. Glinaste tobačne pipe V zbirki je pet primerkov. Pipe se predvsem ločijo po velikosti in po oblikovani glavi. Značilen izdelek barijskih žena je pipa stožčaste oblike; ob robu odprtine in tulca je okrašena, sicer je gladko grafitirana. Druga pipa je prav tako stožčasto oblikovana, okrašena pa je z nastavki, ki imajo obliko papagajevega klju- na. S podobnimi okraski je okrašena še ena pipa, ki pa ima trstično cev. Dvojna pipa, ki je tudi v zbirki, je črna in ima dolg vrat. 158 Afriške zbirke 6. Razni predmeti V to skupino sodijo pleteni izdelki. To so ročno pletene mreže za pre- našanje večjih bremen, izviren izdelek barijskih domačinov. Dve vrečici sta pleteni iz trstičja, podolgovate oblike, namenjeni sta bili za precejanje pijače merise. Nekateri pleteni izdelki so bili rabljeni samo kot okras. Izdelki iz roževine izvirajo iz Kartuma; tu je bila namreč posebna delavnica, kjer so izdelovali posodice iz kosti nosoroga. Izdelovali pa so jih tudi barijski domačini v naseljih. V muzejski zbirki so posodice, žlice, zajemalke in čaše. Izvirna predmeta v zbirki sta tudi dva lesena stolčka. Eden izmed njiju je pripadal poglavarju. Barijski domačini so jih delali iz enega kosa lesa. Sedež je ovalen, ostalidel je rezljan. V zbirki so se ohranili tudi nabrani predmeti, ki sodijo bolj med za- nimivosti. To so vzorci raznega kamenja, železne rude, zrnate rude iz po- gorja Kerek, rdeča barva za krašenje in poslikavanje telesa, drevesni sa- deži in druga semenska zrna. Knobleharjevi podatki o predmetih in etnološka literatura V tem poglavju nameravamo obravnavati izvirne podatke o predme- tih, ki smo jih našli v prvih seznamih, zapisih in raznih objavah o Knob- leharju. Primerjali jih bomo z objavljenimi deli o vzhodnosudanski kul- turi, ki so jo raziskovali drugi popotniki v drugi polovici 19. stoletja. Ne- kateri med njimi, kot je npr. Taylor, so s Knobleharjem tesno sodelovali; saj je prav Taylor uporabil v svoji knjigi mnogo njegovih podatkov in skic. Končno bomo tudi primerjali Knobleharjeve podatke z etnološko li- teraturo ob koncu 19. stoletja. V muzeju se ni ohranil noben rokopisni seznam, ki bi ga bil napisal Knoblehar in priložil k darovanim predmetom. Zato se lahko pri preuče- vanju Knobleharjeve zbirke opiramo le na podatke v Laibacher Zeitung. To so izvirni zapisi in kljub skopemu popisu predmetov dragoceni prav kot osnovna dokumentacija. Drugi vir, ki dopolnjuje podatke v omenjenem seznamu, je izdano gradivo ladijskega dnevnika; Knoblehar ga je pisal na svojem prvem potovanju po Nilu leta 1849-50.'' V teh zapisih opisuje et- nične skupine ob Nilu. Največ podatkov je o Barijcih, njihovih šegah in deželi. V zbirki imamo mimo kovaških izdelkov barijskih domačinov tudi ko- vaške priprave. Pri preučevanju črnske kulture na tem območju moramo biti še prav posebno pozorni na kovaško orodje. Zato opozarjamo na ko- vaško pripravo, ki jo sam Knoblehar imenuje »kovaške klešče«. O njihovi " Knoblecher (Klun), /18S1/. Prim. Bohinc Valter, 1926 27: Provikar Ignacij Knoblehar v sodbi svojih sodobnilîov . — Katoliški misijoni. V Ljubljani. L. IV., št. 6. Str. 89—91. 159 Pavla Štrukelj uporabi pri kovaškem delu nimamo v Knobleharjevih zapisih nobenih po- datkov. Ko opisuje orodje barijskih kovačev, pravi, da je bilo zelo pre- prosto. Klešč niso uporabljali nobenih; za prijemanje razbeljenega železa so impeli vejo, ki so jo razcepili, kakršno so pač potrebovali. Nakovalo je bil ploščat, trd kamen; namesto kladiva so uporabljali najprej tudi trd ka- men in z njim obdelovali železo, nato so ga oblikovali še z železno palico. Na koncu pripominja, da je bilo kar težko verjeti, kako so napravili toliko lepih izdelkov ne samo za sudanske prebivalce, temveč tudi za arabske pastirje, vodnike kamel, Turke in druge odjemalce.'* Navedeni Knobleharjevi podatki prav opozarjajo na pomanjkljivost kovaškega orodja ter prav tako klešč. Zato se vprašujemo, čemu so prav- zaprav uporabljali »klešče«, ki jih imamio v muzejski zbirki. Knoblehar jih je zbral na svojem prvem potovanju, zato menimo, da so te priprave nedvomno izvirni izdelki barijskih kovačev. O omenjenih kovaških kleščah so skopi tudi podatki v starejši etnolo- ški literaturi. Biasutti npr. sploh ne poroča o kovaškem orodju Nilotov. Ratzel" nekaj omenja v poglavju, kjer navaja kovaško obrt na afriški ce- lini, opisujoč kako ta kovaška prijemala, kakršna imamo v muzejski zbir- ki, izdelujejo. O uporabi teh klešč pravi, da z njimi obdelujejo tenke žice za okrasne verižice. Ta podatek je pomemben, ker pojasnjuje še najbolj verjetno uporabo tega lahkega kovaškega orodja, ustrezno tudi orodju samemu. Kovaškega meha v zbirki sicer nimamo; ga pa Knoblehar zelo na- tančno opisuje, saj je ena najznačilnejših priprav v tej obrti. Glinasta po- soda, ki je sestavni del meha, je izdelek barijske žene in nedvomno zelo značilen predmet. Enak opis kakor pri Knobleharju zasledimo tudi v stro- kovni literaturi. Biasutti-" zelo nazorno prikazuje, kako barijski kovači meh uporabljajo. Enako ga opisuje tudi Ratzel.^' Puščice in loki v muzejski zbirki so orožje, ki je bilo značilno za etnič- no skupino Bari. Druge skupine, kakor so Dinka, Sir in Šiluki, jih niso uporabljale. Dvema puščicama v zbirki so dodana ptičja peresa za lažje letenje. To ni vsakdanje, vendar so bile tudi take puščice znane pri črn- cih Bari. Značilnosti muzejskih puščic so: štirirobno in ploščnate osti in nasekani kaveljčki, ki imajo nazaj obrnjene konice. Te puščice so bile znane na sudanskom območju v zgornjem delu reke Nila. Pomembno je poudariti, da so jih izdelovali prav barijski kovači. Barijski loki v zbirki povsem ustrezajo opisom drugih raziskovalcev, ki so obravnavali kulture v vzhodnem Sudanu. Knoblehar-2 omenja v svojih zapisih, da so Circi pogumni in da znajo dobro uporabljati lok in puščice. Več podatkov o tem orožju v njegovih poročilih ni. '8 Knoblecher (Klun), /1851/, nem. str. 26, slov. str. 25. '9 Ratzel Friedrich, 1885: Vôlkerkunde. Leipzig. Bd I. Str. 219. 20 Biasutti Renato, 1941: Le Razze e 1 popoli della terra. Africa-Asia. To- rino. Voi. II. Str. 244—245. 248. 2' Ratzel. 1885, str. 218—219, 512. 22 Knoblecher (Klun), /1851/, nem. str. 22; slov. str. 21—22. 160 Afriške zbirke Hartmann'^' je zapisal, da imajo moški pri plemenu Šir loke, skoraj ta- ko velike kakor človek, in da so oviti s trakovi kuščarjeve ali kačje kože; dalje imajo sulice različnih oblik in težke kije, okovane z železom. Isto ugotavlja za črnce Dinka in Cir. Oper j ene puščice so lesene in železne, te imajo kaveljčke in so zastrupljene z mlekom evforbije. Puščice nosijo v kosmatih kozjih tulcih. O Barijcih trdi, da odhajajo iz koče vedno oboro- ženi. Buschan^* opisuje črnce Bari in pravi, da so njih moški odlični bojev- niki. Ze od mladih nog se učijo streljati z lokom in puščico, zato so v bojih zelo izurjeni s tem orožjem. Biasutti^' poroča o barijskih lokih, da so vča- sih dolgi tudi več kakor dva metra in napravljeni iz lesa ali bambusa. Lok zavarujejo s trakovi kuščarjeve ali kačje kože; mimo tega imajo barijski in nuerski loki zareze na konceh, da jih lažje upogibljejo. Zbirka kopij plemena Bari in Cir je zelo popolna in izvirna. Predvsem kažejo vsi primerki kopij značilne oblike konic. Podatki v literaturi do- polnjujejo in potrjujejo pomem.bnost teh predmetov v muzejskem fundu- su. Hartmann^" poroča o Dinka in Cir, da svoja kopja na spodnjem delu dr- žaja okrepijo s čopom dlak ali s perjem. Ta dodatek na kopju precej iz- boljša letenje kopja. Poleg etničnih skupin, ki so se ukvarjale s kovaško obrtjo na območju Nila in izdelovale kopja in puščice — Šiluk, Djur, Nuer, Bari — je tudi pleme Šuli izdelovalo tako orožje, vendar je bilo to prepro- stejše. Pri črncih Šuli omenja RatzeP' tudi leseno kopje, kakor ga imamo v muzejski zbirki. Kopje in ščit kot poglavitno orožje sudanskih ljudstev opisuje tudi Buschan.28 Biasutti^" pravi, da je najbolj razširjeno orožje med Rezljan poglavarjev stol S' Hartmann R., 1884: Die NiUânder. Das Wissen der Gegenwart Bd. 24. Der Weltteil Afrika II. Leipzig. Str. 132—134 " Buschan Georg, s. a.: Die Sitten der Volker. Stuttgart. Bd III. Str. 73. -5 Biasutti, 1941, str. 241. 2« Hartmann, 1884, str. 132—134. " Ratzel, 1885, str. 499—501. 28 Buschan, s. a., str. 73. 2« Biasutti, 1941, str. 238—239. 161 11 — Slovenski etnograf Pavla Štrukelj nilskimi etničnimi skupinami sulica ali kopje, ki ima lesen ali bambusov držaj in železno konico v obliki lista. Ta kopja so zelo dolga, navadno po dva metra, pogosto daljša. Dolžina konice kopja se razlikuje od plemena do plemena; v vseh primerih pa so dolge in z zelo poudarjenim rebrom po dolžini rezila. Kopja črncev Bari so značilna tudi po tem, da je držaj ovit s trakovi kuščarjeve ali kačje kože, kakor je to vidno na muzejskih primerkih. Dvojna konica kopij je zelo redka. Biasutti meni, da so to obredna kopja in jih imajo poglavarji. Raziskana so pri etničnih skupinah Bari, Lutaka, Lokoja in pri Alur. Biasutti omenja še: leseno, koščeno in iz antilopinega roga narejeno konico kopja. Take konice so razširjene med etničnimi skupinami Šiluk, Dinka in Nuer. Navadno mečejo kopje z roko; Šiluk in Alur pa uporabljajo še neko leseno pripravo. Posebno pomembni so v muzejski zbirki kiji. Hartmann'» omenja ple- me Šir, da imajo težke in z železom okovane kije. Biasuttijev" opis je natančnejši, saj navaja dve glavni vrsti kijev za nilsko področje. Prvi imajo obliko veje, drugi se končujejo na enem koncu v obliki glave. Kiji, ki so bili še najbolj podobni bumerangu v prvotni nilski kulturi, so sko- raj popolnoma izginili. Po tej razvrstitvi bi kije iz muzejske zbirke uvr- stili v drugo skupino, ki ima oblikovan vrhnji del udarne palice. Kiji iz območja Nila so znani predvsem po tem, da so zelo težki, vendar jih me- čejo ali z njimi samo udarjajo. Buschan'^ omenja Dinka in Šiluke, ki z veliko spretnostjo uporabljajo dolge palice kot kije. Isto je raziskal Rat- zel" o Dinka in Šilukih; njihovo orožje je kij in palica z grčo na zgornjem koncu. V Knobleharjevi zbirki je orožje, ki ga v starejši strokovni literaturi ne zasledimo. To je očesno bodalo — priprava za iztikanje oči, ki so jo črn- ci Bari uporabljali pri premaganem sovražniku. Taki so podatki v prvem seznamu. Kaj več o tem orožju barijskih bojevnikov ni bilo mogoče zve- deti; na voljo so le Knobleharjevi podatki. Majhni okrogli ščiti v muzejski zbirki so bistveni predmeti v kulturi vzhodnosudanskih črncev. Niloti jih delajo iz bivoljih in kozjih kož ali iz polustrojenega usnja. Ščiti so pogosto ovalne oblike; so tudi podolgovati in pravokotni. Med rodovi Alur in Lango v Ugandi in pri črncih Bari so raziskani majhni ščiti, ki so okrogli in napravljeni iz zelo trdega usnja. Barijski bojevniki si z njimi varujejo roko, ko se bojujejo s kiji.'* Bus- chan" omenja ovalne ščite pri črncih Dinka, Bernatzik" pa ovalne usnje- ne ščite z raznobarvnimi znaki rodu. Ratzel" uvršča ščite vzhodnoafriških plemen k tipu Zulu. V isto skupino daje okrogle, ovalne in štirioglate, ki '» Hartmann, 1884, str. 132. " Bia,sutti, 1941, str. 239—241. '2 Buschan, s. a., str. 73. " Ratzel, 1885, str. 499. 3* Biasutti, 1941, str .242. '5 Buschan, s.a., str. 73, 77. 3« Bernatzik Hugo, 1939: Die grosse Vôlkerkunde. Europa-Afrika. Leipzig. Bd I., Str. 313. " Ratzel, 1885, str. 501. 162 Afriške zbirke imajo na notranji strani po sredini pritrjene palice in zanke. Pleme Suli ima velike pravokotne ščite, okrašene na spodnjem robu. Isti tip pred- stavlja primerek v muzejski zbirki, le da mu okrasni čop manjka. Muzejsko zbirko predmetov za krašenje in pokrivanje telesa sestav- ljajo prav tako izvirni izdelki nilotskih prebivalcev. Mnogo primerkov med njimi bi bilo danes že težko dobiti na območju Nila. Pokrivanje tele- sa s kosom blaga ni bilo tako pogosto; bolj je bilo v navadi uporabljanje živalskih kož. Kakor poroča Knoblehar'* npr. za Šiluke, so ne glede na starost hodili brez obleke. Omenja le žene in dekleta, da si pokrivajo del telesa z živalsko kožo, vedno pa so odkrite prsi. Noge in roke si krasijo z debelimi železnimi obročki. Nekateri nosijo okrasne železne verižice, ki si jih obešajo okrog vratu in jih križajo na hrbtu ali prsih. Čelni okras je napravljen iz steklenih biserov, trakov ali travnatih vlaken. Pri črncih Bari je Knoblehar npr. videl poglavarjevo ženo, ki je imela okrog pasu rdečo kožo. Druge njegove žene in hčere so imele le ozek usnjen pas, na katerem so visele vrvice z nanizanimi železnimi obročki; nekatere med njimi so imele napravljene goste rese iz železnih verižic ali usnjenih tra- kov. Tudi zadaj so od pasu navzdol viseli usnjeni trakovi kot konjski rep. Okrog vratu so nosile ogrlice iz steklenih biserov, na rokah pa težke že- lezne obročke. Barijski moški so nosili tenak jermen prek hrbta, včasih so nanj obesili stolček, včasih pa so z njim tepli žene ali otroke." Podobno kakor Knoblehar opisuje Hartmann*" barijske moške in žen- ske, njih oblačila in okras. Moški niso oblečeni, za pasom nosijo samo usnjene pasove s priveski raznih amuletov. Najpogosteje so to: vrvice steklenih biserov, živalski zobje, školjčne lupine, obročki iz slonovino, že- lezni in bakreni obročki. Na železne obročke radi obešajo živalska ušesa, rep, čekane bradavičastega merjasca, majhne buče in majhen želvin oklep. Telo si barvajo s pepelom ali z rdečo barvo in z maščobo drevesa Buty- rospermum Parkii. Mlada dekleta nosijo predpasnik, napravljen iz želez- nih obročkov, žene predpasnik iz kože. Ratzel*' omenja etnične skupine Bari, Siluk, Djur in Nuer. Pri krasilnih in oblačilnih predmetih navaja mnogo podatkov o uporabi železa. Predvsem poudarja, da so železni in usnjeni izdelki velikokrat združeni. Pogosti so usnjeni predpasniki z do- datki železnih obročkov, paličic in majhnih železnih koščkov. O krašenju telesa je v Knobleharjevih zapisih veliko podatkov. Med Barijci je opazil, kadar so imeli ples, da so se bogato krasili in obesili nase vse, kar so premogli. Moški so si privezovali šop peres okoli glave ali kot rep po hrbtu. Ogrinjali so si živalske kože; še prav posebno so bili po- membni stekleni biseri in železne ropotulje, ki so si jih obešali na noge. '8 Knoblecher (Klun), /1851/, nem. str. 10, 19. 24; slov. str. 10, 19. 23—24. 39 Jaroslav (Štrukelj) Fr.; 1881: Dr Ignacij knoblehar, apostolski provikar v osrednej Afriki. V Celovcu. Str. 42. " Hartmann, 1884, str. 130. " Ratzel, 1885, str. 498—499. 163 Pavla Štrukelj Lončene tobačne pipe Bossert*^ obravnava okrasne izdelke hamitskih plemen, ki so si zelo podobni z barijskimi. Oboji, Hamiti kot Barijci pri izdelovanju krasilnih predmetov najpogosteje uporabljajo usnje, kože, roževino in kost. Priljub- ljen material so tudi raznovrstni biseri: železni, stekleni in v starejši dobi školjke. Školjčne lupine so resnično zelo starodaven okrasni element; ka- sneje so bili dodani železni in v novejši dobi stekleni biseri. Obdelane preluknjane ploščice iz školjk ali nojevih jajčnih lupin so bile zelo raz- širjene na vsem hamitskem območju. Te vrste okrasni »biserni« material je znan že iz prazgodovinskih grobov v vzhodni Afriki. Uporaba tega bi- sernega krasilnega materiala je raziskana na območju od Herero plemena do ljudstev v Somaliji. Okras barijskih črncev je preprostejši kakor pri Šuli in Madi prebi- valcih, poznajo pa lepše tetoviranje telesa." Železni obročki so okrašeni le z geometričnimi zarezami. Pri črncih Bari in Šuli moramo omeniti kot starodavni krasilni material okrogle ploščice iz polževih hišic. Glasbila v muzejski zbirki so razmeroma zelo enostavni izdelki; po- večini so to rogovi in lesene piščalke. Raziskovalci opisujejo Barijce in Dinka, da radi plešejo in pijejo pijačo merisa.** Značilno glasbilo je pri njih nubijski rebabe, ki je podoben lutnji. Omenjeni so tudi živalski rogo- " Bossert H. Th., 1929: Geschichte des Kunstgewerbes aller Zeiten und Volker. Berlin. Bd II., str. 70—72. " Ratzel, 1885, str. 495—498. " Hartmann, 1884, str. 134—135. 164 Afriške zbirke vi in velike jajčasto oblikovane pavke. Ratzel'" pripominja, da so njihova glasbila preprosta. Najbolj pomembni so signalni rogovi, ki jih uporablja- jo v bojih in pri čaranju. Plemeni Latuka in Madi jih delata iz lesa, so ravni in prevlečeni z usnjeno ali kuščarjevo kožo. Železne ropotulje, ki jih nosijo na nogah, so glasbilo plesalcev; pri skakanju z njimi zvonč- kljajo.*" Glinaste pipe v muzejski zbirki so izvirni predmeti. Za lončarsko obrt pri etnični skupini Bari so prav te velike pipe značilni izdelki. Lonce in pipe delajo barijske ženske. Knoblehar opisuje te velike pipe za kajenje tobaka pri Barijcih. Kadijo vsi, moški in ženske, čeprav je tobak tako mo- čan, da jih omamlja. Ratzel" omenja glinaste pipe, ki imajo pri ustju vstavljeno hruškasto oblikovano kalebaso (bučo). Glave pip so oblikovane na razne načine. Povečini so te pipe zelo masivne, s precejšnjo prostornino; vanje natlačijo precej več tobaka, kakor je potrebno npr. za tobačne pipe v Evropi. Obdelane so precej surovo, le glava je natančneje izdelana. Vča- sih ima ta del pipe celo podobo človeškega obraza, ali pa je okrašena z geometričnimi vzorci in ima razne okrasne nastavke ter včasih tudi dvoj- no glavo. Surovini, ki sta značilni za lončarske izdelke (posode, pipe) na območju zgornjega Nila, sta rdečkasta glina in grafit.** Počrnitev lončar- skih izdelkov z grafitom je bilo posebno razširjeno v Darfurju. Pri etnič- nih skupinah v južnem Sudanu so uporabljali za lončarske izdelke obe omenjeni surovini. Rezljani leseni stolčki so etnična značilnost črncev Bari. Tudi Knob- lehar opisuje njihovo funkcijo in pomen, Med drugim npr. omenja pogla- varja Nigila, da nosi ta stolček vedno s seboj in sede nanj, kadar je po- trebno. Prav tako trdi Hartmann,'*" da Barijec nikoli ne zapusti hiše, ne da bi vzel s seboj rezi j an stolček. Ratzel'" pripominja, da je za etnične sku- pine ob Nilu najbolj značilno rezljanje in izdelovanje stolčkov iz enega kosa lesa. . Pomen muzejske zbirke Predmeti etničnih skupin ob zgornjem Nilu v Knobleharjevi zbirki so načrtno zbrani etnološki predmeti, ki so po svoji izvirnosti pomembni za preučevanje kulture nilotskih prebivalcev. Zbirka afriških predmetov navedenih etničnih skupin je v muzeju najstarejša. V nekdanjem kranjskem deželnem muzeju pa je bila zbirka ena izmed prvih, katere predmeti so bili tako številni in tako načrtno zbrani ter darovani za začetni muzejski fundus. Knobleharjeva afriška « Ratzel, 1885, str. 516. " Jaroslav (Štrukelj), 1881, str. 47. " Ratzel, 1885, str. 513—514. "*> Drost Dietrich, 1967: Topferei in Afrika. Verôffentlichungen des Mu- séums fur Vôlkerkunde zu Leipzig. Berlin. H. 15 Str. 184. " Hartmann, 1884, str. 134. 5« Ratzel, 1885, str. 514. 165 Pavla Štrukelj zbirka in Baragova zbirka Indijancev Ojibwa iz severne Amerike sta prvi najpomembnejši etnološki material v našem muzeju z neevropskih celin. Zbirka je po etnološki plati vsekakor zelo dragocena. Glede na čas, ko je bila pridobljena, so predmeti še pristni in izvirni. Kakor je bilo že omenjeno, je Knoblehar potoval v kraje ob Belem Nilu, ko so bili še malo ali nič znani evropskim popotnikom in trgovcem iz egiptovskih pro- vinc ob srednjem Nilu. Na potovanju je spoznal prebivalce, ki so bili povsem neznani tedanjim raziskovalcem. Knoblehar je resnično eden pr- vih pričel preučevati njih življenje in deželo. Zbirka ima za nas pomen tudi po zbiratelju, ki je bil Slovenec in prvi med slovenskimi raziskovalci v 19. stoletju. Ne samo da je v geografiji in njej sorodnih vedah dal znanstvene podatke o tem delu Afrike, tudi za etnologijo je zapisal pomembne podatke o življenju črnskih etničnih skupin ob Belem Nilu. To dokazujejo že njegovi delno objavljeni zapisi s prvega potovanja, ki so upoštevani pri obravnavanju muzejske zbirke. Ce primerjamo Knobleharjeve podatke s starejšo etnološko literaturo (Ratzel, Buschan) in z drugimi etnološkimi raziskovalci, ugotovimo, da so podobni in enako dragoceni, predvsem kot vir za nadaljnja preučevanja nilotskih kultur in njih sprememb v sedanjem življenju. Poudariti moramo, da prikazuje Knobleharjeva zbirka materialno kulturo etničnih skupin ob Belem Nilu, za katere vemo, da so še danes na zelo nizki kulturni stopnji. Zato je prav, da na tem mestu, ko govorimo o pomembnosti zbirke, povemo nekaj o značilnostih nilotske kulture. Ohranjeni zbrani predmeti, katerih oblike so bile znane že v daljni pre- teklosti, predstavljajo važno gospodarsko-kulturno razvojno stopnjo v tem delu Afrike; kajti omenjene etnične skupine so primer značilne živi- norejske kulture na afriški celini. V tej starodavni nilotski kulturi, kakor so jo imenovali nekateri starejši raziskovalci,'' pa se nekatere kulturne dejavnosti niso razvile tako kakor pri drugih črnskih narodih. Tako npr. popolnoma pogrešamo fetišizem in skulpturno umetnost. Zelo so redke maske, ker tu ni bilo organiziranih tajnih družb. Manjkajo tudi stavbe, arhitekturno pomembne, kakršne poznamo v zahodni Afriki. Vse navedene kulturne omembe samo še dopolnjujejo pomembnost muzejskih predmetov, ki jih pripisujemo tem preprostim nilotskim sku- pinam; obenem dajejo tudi priložnost za preučevanje kulturne dejavnosti na tem območju. Omenimo naj samo nekaj predmetov, pri katerih zasle- dimo etnično značilne prvine. To so leseni kiji, majhni okrogli ščiti, kopje z leseno konico in razni nakit. Pomembne poteze nilotske kulture se kaže- jo tudi na nekaterih predmetih, ki zadevajo pokrivanje in krašenje telesa. Pri tem je potrebno upoštevati material in izdelavo predmeta. Kot etnič- na in pomembna značilnost je v zbirki tudi očesno bodalo, o katerem bi radi še kaj več vedeli, kakor povedo Knobleharjevi podatki. Manjkajoči podatki dajejo slutiti, da je bilo očesno bodalo uporabljeno le pri neka- " Biasutti, 1941, str. 256—257. 166 Afriške zbirke Zgoraj: Obročki iz slonovine Spodaj: Posodice iz roževine terih etničnih skupinah ob Belem Nilu. Nekatere spremembe ali nove pri- dobitve so namreč lahko nastale na manjšem etničnem ozemlju in ostale kot lokalna posebnost v materialni kulturi neke skupine. Končno moramo omeniti številne kovaške izdelke Barijcev in to od orožja do oblačila in drugih krasilnih predmetov. Razmišljanja o dopolnitvi Knobleharjeve zbirke Etnološko pomembne zbrane predmete v muzeju iz območja Nila, ki smo jih obravnavali v prejšnjih poglavjih, smo skušali razčleniti in pou- dariti njih etnični pomen z raznih vidikov. Zato ob tem etnološkem mate- rialu le zaključujemo, da moramo zbirko dopolnjevati. To pa je le del načrtov Slovenskega etnografskega muzeja za izpopolnitev vseh njegovih neevropskih zbirk v muzeju Coricane. V tem sestavku bi omenili le afriške muzejske zbirke, ki so zelo raz- novrstne, saj obsegajo ne samo območja iz Sudana, temveč tudi iz central- ne in južne Afrike, Konga in iz raznih dežel na zahodu celine. Vzhodno- sudanski predmeti v muzeju predstavljajo, kakor smo že omenili, kulturo nekaterih nilotskih etničnih skupin razmeroma dobro, kakor je sploh lah- ko prikaže podoben manjši muzej tujih kultur. Naše muzejske zbirke z afriške celine so sicer skromnejše, kot so v nekaterih velikih svetovnih etnoloških muzejih, omejene so pač le na določena območja, po etnološki plati pa so vendarle dragocene. 167 Pavla Štrukelj Glede na muzejsko zbirko iz območja Nila se zdi, da so za primerjavo najpomembnejši predmeti, ki so v dunajskem etnološkem muzeju; zbra- ni so bili namreč pri istih etničnih skupinah v vzhodnem Sudanu in prib- ližno v istem času kakor ljubljanski. Ta dunajska zbirka je, kakor je raz- vidno iz dobljenih podatkov, številčno skromna in ne zmanjšuje vrednosti naše muzejske zbirke. Tudi dejstvo, da je ta etnološki material zelo pre- prost in uporaben predvsem v vsakdanjem življenju, ne preprečuje misli, da ga ne bi bilo vredno zbirati in dopolniti. Menimo, da bi bilo potrebno zbirati material obširneje in sicer tako, da bi vključili še etnične skupine Nuerov, Masai in drugih. Vse te skupine so ohranile pastirsko kulturo in njene tradicije do današnjih dni. Prav najnovejša raziskovanja o etnični skupini Nuer so pokazala tehtne in izredno pomembne izsledke o njihovi kulturi.°- Ce pogledamo najprej to, kar imamo zbranega v muzeju, vidimo po- manjkljivosti, ki bi jih bilo le potrebno dopolniti. Pri tem razglabljanju pa seveda mislimo le na predmete materialne kulture na obravnavanem območju. O nekaterih kulturnih značilnostih barijskih črncev je Knoble- har samo poročal, ali jih omenjal. Tako je npr. s posebnim zanimanjem opazoval in preučeval kovaško obrt. S seboj je imel celo sodelavce, ki so bili poklicni kovači. Natančneje, kako so predelovali železno rudo, ne poroča. Ta pomanjkljivost v Knobleharjevem gradivu ne zadeva toliko zbiranja predmetov, kakor obravnavanje kovaštva nasploh pri Nilotih. Podobno kot črnske etnične skupine ob Nilu so se ukvarjale s kovaško obrtjo in predelovanjem železne rude tudi druge etnične skupine na afriški celini.'^'' Način predelave železne rude si je bil na raznih etničnih območjih precej podoben, če ne celo enak. Zato se ob tem ne bi zadrževali, temveč bi omenili orodje barijskih kovačev. Pri Knobleharju je opis teh priprav tako natančen, da niso o njih poročali bolje niti Ratzel, Buschan in drugi kasnejši raziskovalci. V muzejski zbirki nimamo nekaterih pred- metov, kot je npr. kovaški meh. Menimo torej, da se bomo morali prav za ta predmet potruditi, da ga kako dobimo Prav tako bi bilo treba do- biti še druge kovaške priprave, npr. nakovalo, kladiva in drugo. Železnih izdelkov barijskih kovačev je v Knobleharjevi zbirki veliko. Imamo dosti primerkov orožja, okrasja, raznih uporabnih predmetov in drugih izdelkov. Prav zato, ker so predmeti tako številni, bi bilo vredno zbirko dopolniti še z nekaj značilnimi primerki. Omeniti moramo tudi ženski železni predpasnik, izdelek barijskih kovačev. Ta predpasnik je imel obilo variant, zato bi želeli dobiti še nekaj primerkov. Dopolnitev izdelkov kovaške obrti, ki je bila pri Nilotih tako razšir- jena in razvita v 19. stoletju, bi bila velikega pomena. Kako bomo mogli ta načrt res izvesti, je ob samih predlogih težko določneje govoriti, ker je taka akcija v naših razmerah povezana z vprašanji, ki terjajo temeljito pripravo in daljše preučevanje. 5- Service Elman R., 1958: A Profile of Primitive Culture. New York, Str. 136—156. '" Gardi René, 1954: Der schwarze Hephastus. Bern. 168 Nekateri drugi predmeti bi bili verjetno lažje dosegljivi, predvsem kar zadeva njih uporabo pri današnjih rodovih Nilotov. Zato omenjamo, čeprav imamo že pomembno zbirko glinastih pip, da bi želeli dobiti še ne- kaj primerkov, kakor lonec, ki je bil sestavni del kovaškega meha, ter zbirko lončene posode. Z nabranimi predmeti bi mogli bolje pokazati zna- čilnosti lončarskih izdelkov iz območja Nila. Dodatno zbiranje signalnih rogov in lesenih piščalk ni potrebno. Ome- nili pa bi boben, tega bi vsekakor morali dobiti. Leseni bobni različnih velikosti so etnična značilnost prebivalcev v območju Nila. Dognano je, da skulpturna umetnost na vzhodnem ozemlju ni bila tako razvita kakor v zahodnem delu Afrike. V Knobleharjevi zbirki ni- mamo nobenega primerka lesene plastike, ki bi predstavljala to kulturno Glasbila 169 Pavla Štrukelj Amulet — Obeska z živalskim zobom — Celnl okras z antilopinimi rogovi dejavnost na tem območju. Prav tako so bile maske kaj malo znane, zato tudi v zbirki nimamo nobene. Vendar je znano, da je raziskovalcem v drugi polovici 19. stoletja le uspelo dobiti masko pri etnični skupini Šiluk. Prav tako vemo, da so Barijci že v preteklosti uporabljali leseno lutko pri čaranju. Izdelek je zelo preprost, vendar toliko oblikovan, da predstavlja pravo človeško figuro.'' Značilno za to plastiko je, da je narejena iz va- lj astega kosa lesa; glava, telo in udje imajo normalno sorazmerje in zelo rudimentarne oblike. Več takih lesenih lutk je shranjenih v evropskih 5' Ratzel, 1885, str. 518. 170 Afriške zbirke muzejih.5* Tako bi bilo potrebno tudi za naš muzej, da bi dobili nekaj primerkov teh lesenih plastik. V afriški umetnosti pomeni barijska plasti- ka poseben stil in redek primer takega oblikovanja človeške figure. Predmeti, ki manjkajo v Knobleharjevi zbirki, so resnično pomembni v kulturi Nilotov. Zato menimo, da so premišljanja, kako bi jih dobili utemeljena. Z novimi zbranimi predmeti tudi iz današnje materialne kul- ture nilotskih prebivalcev bi mogli popolneje predstaviti njihovo kulturo za daljše časovno razdobje. Spremembe v gospodarstvu in rodovni orga- nizaciji, ki so nastale približno v enem stoletju, zahtevajo drug razisko- valni prijem pri etničnih skupinah na nižji kulturni stopnji. Zato je po- membno, da prav s teh vidikov presojamo raziskovalno delo, ki bi ga morali opraviti za dopolnitev Knobleharjeve zbirke. SUMMARY THE AFRICAN COLLECTION OF THE TRIBES BARI AND CHIR FROM EASTERN SUDAN IN SLOVENE ETHNOGRAPHICAL MUSEUM The ethnological collection of the Negro ethnical groups along the Upper Nile in the eastern Sudan is the oldest African collection in the Slovene Ethno- graphical Museum. The objects were collected by the Slovene Ignacij Knoble- har, the first European explorer who in the middle of the previous century ca- me farthest to the South in the inner parts of the central Africa, to the island Lumutat lying in the river bed of the White Nile. This island had been for a long time the southernmost known point in this part of Africa. Ignacij Knoblehar gathered a significant ethnological collection of original objects, he took down many notes and he also studied the language of the Negro ethnical group called Bari. Knoblehar also wrote about many important facts concerning the geography. His explorations have been little dealt with until now. His manuscripts were lost and it is not known even to-day where they are. His notes taken on his first voyage were published in Ljubljana. This is Knoblehar's diary which he wrote on the ship when it sailed along the Nile towards its spring in 1849—1850. The authoress dealt in the article with Knoblehar's ethnological collection, gathered at the ethnical groups Bari, Chir, Shuli. The data that have been pre- served together with the objects are taken into consideration. Further on there are described Knoblehar's journeys from Khartoum to different places in the territory of the ethnical groups living along the Nile, which took place between 1849—1857. In a separate chapter an analysis of objects and their groups is presented. In the chapters in which the authoress discusses the original data about these objects, she also compares them with the already published ethnological works about the Negroes from eastern Sudan and she analyses their ethnological significance. ^* Prim. Katalog: I'Art Negre. Sources-Evolution-Expansion. Dakar-Paris 1966. Str. 114. Fagg William: Afrique. Cent tribus — cent chefs-d'oevre. Berlin, 1964. Str. 61, PI. 85. 171 Pavla Štrukelj The objects in Knoblehar's collection represent a collection of ethnological objects which were purposefully gathered and which are — their originality taken into consideration — significant enough for the studies of the Negro inhabitants living along the Nile. It has to be stressed here that the collection gives a comparatively good insight of the material culture of the ethnical groups living along the White Nile. In the chapter of the article there are given some suggestions for a com- pletion of the collection. We should like to gather the ethnological material of other ethnical groups living on the present territory of the Negro population along the Nile. With the new objects from the present material culture of the population living along the Nile the collection would be accomplished to such a degree that the culture of this population could be much more fully presented for a longer period of time. POLEMIKA SLOVENCI V NEMŠKIH ETNOLOŠKIH PRIROČNIKIH Vilko Novak V mednarodnih etnoloških priročnikih smo Slovenci zelo pomanjklji- vo in neobjektivno prikazani. Zal smo posvečali spremljanju tega pojava premalo skrbi — in tudi zato se te slabosti nadaljujejo. Ker se pa končno dogajajo nevzdržne stvari v tem pogledu, je nujno potrebno o vprašanju spregovoriti. Danes, ko prinašajo tudi tuje strokovne revije resne pri- spevke o nas, res ni potrebno, da bi najnovejši priročniki zdrknili celo pod raven starejših in se avtorji ne morejo izgovarjati, da jim npr. v sloven- ščini pisana dela niso dostopna. V prvem delu te vrste, Illustrierte Vôlkerkunde (izdal G. Buschan), Bd. II/2, sta Michael in Arthur Haberlandt napisala o evropskih narodih 748 strani. V poglavju Die Sudslawen je na str. 87 posvečen oznaki Slo- vencev en sam stavek, sicer tiskarsko raztegnjen ob ilustraciji (čičkih hiš) nekaj čez pol strani. Na isti strani našteva avtor M. H. med »etnološko najbolj razločnimi posebnimi skupinami« ob Slovencih še Bele Kranjce; na prejšnji strani pove tudi, da »nastopa to kulturno obkroženje po Nem- cih, Madžarih in Italijanih docela jasno pri Slovencih«. — Arthur H. pa omenja Slovence na str. 543 v zvezi s plaščem iz ličja. — Med literaturo je navedena Šumanova knjiga Die Slowenen in Murkova razprava o hiši. Vemo pa, da je tudi v Die ôsterr.-ungar. Monarchie im Wort u. Bild na- pisanega v nemščini marsikaj tudi o slovenskem ljudskem življenju, kar bi moglo avtorjema s pridom pomagati. V naslednjem desetletju je izdal H. Bernatzik Die Grosse Vôlker- kunde, v kateri je dunajski profesor Walter Hirschberg napisal poglavje Siidosteuropa (Band I, Leipzig 1939). Tu je Slovencem odmeril dobre pol strani (171—172), toda avstrijska znanost se je med tem toliko »izpopol- nila«, da nas imenuje avtor (rojen v Novi Gradiški na Hrvaškem) «Slo- wenen oder Wenden«; pove, da nas je kakih 1,800.000, sicer pa smo »na- sploh izgubili svojo prvotnost, ne nazadnje pod vplivom svojih nemških in romanskih sosedov«. Pri nas ni več zadruge, vendar smo v šegah ohranili še vrsto na indoevropske ali praslovansko dobo spominjajočih znakov. Navaja nekaj primerov iz svatbenih, pustnih, kresnih šeg, omenja »bogato zakladnico« pravljic in bajk, verske šege, kult svetnikov in Pehtro. Videti je, da je bral vsaj kako oceno Keleminovih Bajk in pripovedk, kjer se je utegnil s temi snovmi seznaniti. — Za primerjavo povejmo tudi tu, da je napisal o Hrvatih skoro tri strani. 173 Vilko Novak V novi izdaji tega dela Die neue Grosse Vôlkerkunde, Band I, Frank- furt 1954, str. 214, je Hirschberg svoj odstavek o Slovencih z dodanim imenom »Wenden« vred dobesedno ponovil. V najnovejšem delu te vrste: JRO-Volkskunde (izd. T. Gebhard in J. Hanika, Miinchen 1963), ima vsa Siidosteuropa (avtor Alois Schmaus, miinchenski slavist) dvajset strani, ne da bi bili posebej navedeni narodi, o katerih avtor govori. Mimogrede so Slovenci dvakrat omenjeni, ne da bi bilo pri tem omenjeno kako dejstvo o njihovi kulturi. Pač pa najdemo na str. 39 iste knjige v spisu Richarda Wolframa o Avstriji sledeče stavke: »Na vzhodu Avstrije je bila v 6. in 7. stoletju vrinjena alpskoslovanska plast v naslednjih stoletjih, posebno po karolinški in otonski naselitvi, vsrkana. Poslednji (njen) ostanek je mala »windische Gruppe« na južnem Koroškem, kakih 30.000 do 40.000 ljudi. Njihov na pet narečij razcepljeni domači (hišni) jezik obstoji do tretjine iz nemških izposojenk, priče dolge- ga sožitja.« Po vsej verjetnosti je mislil učeni avtor z navedenimi stavki na ko- roške Slovence, saj drugih »ostankov« alpskih Slovanov tam tudi nemška in avstrijska znanost menda ne pozna. Ne vemo sicer, kako bi označil isti avtor vse Slovence, ko bi bil pisal o njih — mogoče tudi kot »Wenden« ali »Windische«? Ne verjamemo, da je zapisal te besede brez pomisleka, pod vplivom terminologije nekaterih nerazsodnih, neznanstvenih avstrij- sko-nemških šovinistov ali kakor jih že imenujemo. Tudi ne moremo ver- jeti, da dunajski profesor nič ne ve o Slovencih na Koroškem, o imenu Slowenen, ki jim ga priznavajo uradni akti, politična, upravna in kulturna vsakdanja raba, da ne ve za celovško gimnazijo za Slovence (»fiir Slowe- nen«). Bojimo se in moramo biti prepričani, da profesor za avstrijsko in evropsko etnologijo (ki jo on imenuje Volkskunde in mu to radi pustimo) na filozofski fakulteti dunajske univerze poleg vsega tega ve in zna še več, npr. kaj pišeta graška slavista J. Mati in S. Hafner celo v letnem po- ročilu celovške slovenske gimnazije; da uporablja njegov strokovni kolega v Gradcu, ki deluje tudi v Celovcu, O. Moser, izraz slowenisch in celo »vsekoroški« Graber si ni mogel pomagati, da je zapisal: »Die sloweni- schen Mundarten, die hier gesprochen werden . . .« (Volksleben in Karn- ten, 1934, 131), čeprav mu je nemara prav on vzornik v rabi naziva »win- disch«. Recimo, da R. W. nič ne ve ali noče vedeti, kaj so Slovenci kjerkoli in od nekdaj napisali o pripadnosti koroških Slovencev k slovenski narod- ni skupnosti — gotovo pa pozna npr. M. Wutteja, glavnega zgodovinarja nemško-avstrijskega nacionalističnega meščanstva, v katerega spisih bi bil spoznal problem etničnega značaja in pripadnosti ostankov alpskih Slova- nov na Koroškem ter bi se bil morda lotil samostojnega raziskovanja tega vprašanja, pri čemer bi mu mogli pomagati neslovenski avtorji, npr. avstrijski koroški pisatelj J. Perkonig (s spisom Im Morgenlicht), še bolj pa Th. Veiter z vrsto spisov v zadnjih tridesetih letih. Razen tega mu pri- poročamo (in podobnim znanstvenikom) J. Pleterskega razpravo (v nem- ščini): Avstrijsko ljudsko štetje 31. marca 1961 na Koroškem (Razprave in gradivo 1966, št. 4—5, 165—215, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani). 174 Polemika Upamo, da ne bo rekel prof. Wolfram, da uganjamo preveč hrupa za eno samo njegovo besedo v nekaj vrstah, s katerimi smo počaščeni v med- narodnem priročniku vsi Slovenci v taki obliki — po vendarle stvarnejši oznaki pred 40 in 30 leti v prej navedenih delih. Gotovo ve, da nihče v so- sednji Sloveniji ne bo zadovoljen z njegovim poimenovanjem koroških Slovencev in če ne ve ali noče vedeti, mu moramo pač odločno povedati, da nas je s tem vse užalil. Kompromitiral je tudi svojo stroko, katere za- stopnik bi bil moral biti posebno občutljiv za narodnostna vprašanja po svetu, za težave in pravice malih narodov, za stanje narodnih manjšin. Ali se taki zastopniki naše stroke zavedajo, kako osamljeni so danes v času osvobajanja ljudstev in narodov po vsem svetu, k čemur je mnogo pri- pomogla prav etnologija, ki je te narode prva raziskovala, jih prikazala in predstavila svetu? Vemo, da z R. Wolframom in s podobnimi nima pomena polemizirati, kot je zapisano že v uvodu k razpravi Lojzeta Udeta, Teorija o vindišar- jih — »Windische« (Celovec 1956, str. 3); ker ». .. smo prepričani, da po- meni govoričenje o »vindišarstvu« v današnjem času v resnici le še ana- hronizem in je zaradi tega sleherna polemika z nepoboljšljivimi šovinisti o tem vprašanju pravzaprav nepotrebna . . .« Pristašev takega označeva- nja koroških Slovencev, kakršen je R. W., niti ne vprašamo, kaj bi rekli, ko bi si kdo od nas (recimo, da bomo nazorni) dovolil zapisati v oznaki Avstrijcev (nemško govorečih), da živi v Avstriji okoli 6 milij. Svabov ali nemčurjev. Povemo jim le to, da čutimo in mislimo mi ob njihovi oznaki »Windische« za koroške Slovence isto, kar bi čutili oni v primeru našega napada. Ker je naša polemika namenjena tudi treznim Avstrijcem, Nemcem in pripadnikom drugih narodov, ki bodo brali povzetek, se naj le ustavimo ob izrazu »Windisch«, zakaj povsod po Evropi ga ne poznajo tako dobro, kot ga poznajo slabo pri sosedih, ki ga uporabljajo neprimerno in mu zna- čaja krivičnosti, psovke ne morejo odvzeti, čeprav ga vtaknejo v znan- stveno besedilo in v zgodovinski razvoj. Saj vidimo, da nekaterim tudi po- men izraza »Wende« ni jasen in ga je Hirschberg pritaknil Slovencem, ko to ni v rabi in mora vedeti, da uporabljajo ta naziv — posebno v pretek- losti — Nemci za Lužiške Srbe, tako npr. v istem delu A. Haberlandt na str. 154. Taka raba je že zato nesmiselna, ker so uporabljali to ime in ga delno še — Madžari za prekmurske Slovence (tudi v nemškem besedilu). Kdor pozna kakršnokoli starejšo v nemščini pisano filološko, etnolo- ško, zgodovinsko in publicistično literaturo o Slovanih, posebej pa o Slo- vencih, srečuje v njej imena Winde, vindisch v različnih pomenih. Tudi starejši slovenski pisatelji so v nemščini uporabljali pač te izraze, ki so jih prevzeli iz starejše literature. Po tej večstoletni zmedi pa so konec 18. in v začetku 19. stol. ne le slovenski, marveč tudi nemški avstrijski avtorji pričeli vedno redneje uveljavljati v nemškem pisanje ime slowenisch, Slo- wenen. Z oblikovanjem slovenske narodne zavesti in seve tudi z napredo- vanjem znanosti je izraz windisch docela izginil iz resne literature. Ponov- no pa ga je oživila dnevna politična raba zaradi prizadevanja nemškega imperializma in šovinizma v Avstriji, da bi posebno na Koroškem in Sta- 175 Vilko Novak jerskem ponemčili Slovence. Z delitvijo Slovence na politično in narod- nostno zavedne »Slowenen« in na nezavedne nemčurje, ki so jih označe- vali z »Windische«, so si hoteli svoje nasilje olajšati. Šli so pa v svoji za- slepljenosti, posebno v politični in publistični rabi, tudi tako daleč, da so nekateri vse koroške in štajerske Slovence imenovali s tem izrazom, ki je zaradi tega postal psovka, sramotilna oznaka. Da bi dali svojemu ponemčevalnemu, protislovenskemu prizadevanju znanstveni videz, so osnovali »teorijo«, da so »Windische« nekaj drugega kot Slovenci, pri čemer so ponižali značaj njihovega jezika na »hišni, do- mači« jezik (»Haussprache« pri Wolframu), ki nima knjižnega značaja in zato tudi ne literature itd. S poudarjanjem velikega števila nemških tujk v njem so ga hoteli čim bolj približati nemščini in tudi s tem dokazati ne- sposobnost samostojnega kulturnega in političnega življenja Slovencev zlasti na Koroškem in Štajerskem. Koliko je vredno tako dokazovanje, ka- terega »znanstvena« podlaga naj bi bila diletantska brošura germanista E. Kranzmayer j a, Die deutschen Lehnwörter in der slovenischen Volks- sprache, natisnjena med nemško zasedbo v Ljubljani, o tem priča prezir slavistov, ki se niso niti lotili ocene neresnega tendenčnega spisa. Primer, kako se ozirajo tuji strokovnjaki tudi na slovenske dela, je spis graškega slavista Josepha Matla: Die Kultur der Südslawen (Hand- buch der Kulturgeschichte, neu herausgegeben von Dr. E. Thurner, Lief. 101, 105, Heft 1—5, Frankfurt a. M. 1966, 118 str.). Seve to ni nadrobna študija o vseh področjih kulture Južnih Slovanov, ampak le prerez zgodo- vinskih in zemljepisnih podlag kulturnega razvoja južnoslovanskih naro- dov in nje splošna označitev. Med drugim posveča Mati posebno poglavje tudi ljudski kulturi in v njem posebno mesto ljudski kulturi Slovencev (str. 43—46), v kateri označuje po naših spisih posamezne plasti v njej. Razveseljivo je, da avtor ob tem v takem delu posebej poudarja, da »je sodobno slovensko etnološko raziskovanje dokazalo, da ne velja starejše mnenje, po katerem naj bi bila slovenska ljudska kultura le mešanica vzhodnoalpskih, romanskih in balkanskih vplivov, torej ne bi kazala ni- kake svojske posebnosti . . .« (n. d. str. 43). Do takega spoznanja more pri- ti seve le tisti, ki pozna ustrezno literaturo in ki hoče ostati stvaren. To pa je vselej prva dolžnost znanstvenika, posebej pa še etnologa. ZUSAMMENFASSUNG DIE SLOWENEN IN DEUTSCHEN VÖLKERKUNDLICHEN HANDBÜCHERN In den völkerkundlichen Handbüchern sind die Slowenen bisher sehr man- gelhaft und unobjektiv dargestellt worden. In ersten Werk dieser Art, G. Buschans Illustrierter Völkerkunde. Bd. II/2, 87, gönnte ihnen Michael Haber- landt einen einzigen Satz, während über die Kroaten und Serben 16 Seiten mit Abbildungen folgen. Nicht viel besser steht es um H. Bernatziks Die große Völkerkunde, Bd. I, Leipzig 1939, wo W. Hirschberg im Kapitel Südosteuropa 176 Polemika auf S. 171—172 über die Slowenen nur etwas mehr als eine halbe Seite, über die Kroaten z. B. aber fast drei Seiten bringt. Dasselbe wiederholt sich in der neuen Ausgabe. Im neuesten Werk dieser Art, JRO-Volksl^unde (Hg. T. Gebhard und J. Hanika), München 196.3, entfallen auf ganz Südosteuropa zwanzig Seiten (Verfasser: Alois Schmaus), ohne daß die behandelten Nationen einzeln ange- führt würden. Die Slowenen werden zweimal beiläufig erwähnt, es wird jedoch dabei keine einzige Tatsache aus ihrer Kultur angeführt. Wohl aber stößt man auf S. 39 desselben Buches im Aufsatz Richard Wolframs, Osterreich, auf fol- gende Sätze: Im Osten Österreichs wurde eine im 6. und 7. Jahrhundert einge- drungene alpenslawische Schicht in den sich daran schließenden Jahrhunderten . . . aufgesogen. Ein letzter Rest ist die kleine windischc Gruppe in Südkärnten, zwischen 30 000 und 40 000 Menschen. Ihre in fünf Mundarten aufgespaltene Haussprache besteht zu einem Drittel aus deutschen Lehnwörtern, Zeugnis eines langen Zusammenlebens.« Allem Anschein nach dachte der gelehrte Verfasser dabei an die Kärntner Slowenen, da ja andere »Reste« der Alpenslawen in Kärnten wohl auch der deutschen und österreichischen Wissenschaft unbekannt sind. Wir können zwar nicht wissen, welchen Ausdruclt derselbe Verfasser gewählt hätte, um die Slo- v/enen überhaupt zu bezeichnen — vielleicht auch »Wenden« oder »Windische«? Es ist aber auch kaum zu glauben, daß er den Ausdruck »windische Gruppe» unüberlegt, unter dem Einfluß einer Terminologie gewählt hätte, die einigen unbedachten und wissenschaftlich belanglosen österreichisch-deutschen Chauvi- nisten (oder wie man sie schon bezeichnen will) eigen ist. Ebenso können wir nicht glauben, dem Wiener Professor sei nichts über die Slowenen in Kärnten bekannt und auch nichts über den Namen »Slowenen«, der ihnen in amtlichen Akten und in der politischen, adm^inistrativen und kulturellen alltäglichen Praxis anerkannt wird, oder etwa nichts über die Existenz des Klagenfurter Gymnasiums »für Slowenen«. Wir müßten eigentlich doch davon überzeugt sein, der Professor für österreichische und europäische Volkskunde an der philosophischen Fakultät der Universität Wien verfüge darüber hinaus auch über mehr Wissen und Können und wisse z. B., was die Grazer Slawisten J. Matl und St. Hafner sogar im Jahresbericht des Klagenfurter Gymnasiums schreiben, oder er wLsse etwa, daß sein auch in Klagenfurt wirkender Fach- kollege in Graz, O. Moser, den Ausdruck »slowenisch« gebraucht und daß sogar der »integralkärtnerische« Graber nicht umhin konnte, die Worte zu schreiben: »Die slowenischen Mundarten, die hier gesprochen werden . . .« (Volksleben in Kärnten, 1934, S. 131), obwohl ihm gerade Graber im Gebrauch des Ausdrucks vwindisch« als Vorbild gedient haben dürfte. Vorausgesetzt, daß R. W. nichts davon weiß oder wissen will, was slowenischerseits wo immer und seit jeher über die Zugehörigheit der Kärntner Slowenen zur slowenischen Volksgemein- schaft geschrieben wurde, so kennt er doch gewiß z. B. Martin Wutte, den bekanntesten Historiker des deutsch-österreichischen nationalistischen Bürger- tums in Kärnten, in dessen Schriften er dem Problem des ethnischen Charakters und der Zugehörigkeit der alpenslawischen Reste in Kärnten begegnen konnte. Vielleicht hätte er dann eine selbständige Untersuchung dieser Frage unter- nommen, wobei ihm nichtslowenische Autoren behilflich gewesen wären, z. B. der österreichischkärntnische Autor J. Perkonig (mit der Schrift »Im Morgen- licht«), noch mehr aber Th. Veiter mit einer Reihe von Schriften aus den letzten dreißig Jahren, Empfehlenswert wäre außerdem die in deutscher Sprache erschienene Abhandlung J, Pleterskis, Die Volkszählung vom 31, März 1961 in Kärnten (Razprave in gradivo 1966, št, 4—5, S, 165—215, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani), Wir hoffen, Professor Wolfram wird nicht behaupten, daß wir von einem einzigen seiner Worte zuviel Aufhebens machen, das in den paar Zeilen vor- komt, mit welchen in einem internationalen Handbuch alle Slowenen derart beehrt wurden, während in den früher angeführten Werken vor 40 und 30 Jahren immerhin eine sachlichere Bezeichnung vorkam. Gewiß ist ihm bekannt, daß mit seiner Bezeichnung der Kärntner Slowenen niemand im nachbarlichen 12 — Slovenski etnograf 177 Vilko Novak Slowenien zufrieden sein wird, wenn er es jedoch nicht weiß, müssen wir ihm nachdrücklich erklären, daß er uns alle beleidigt hat. Er hat damit aber auch sein Fachgebiet kompromittiert, dessen Verteter ein besonderes Gehör für na- tionale Fragen, für die Beschwerden und Rechte der kleinen Nationen, für die Lage der nationalen Minderheiten haben sollten. Sind sich solche Vertreter unseres Faches bewußt, wie vereinsamt sie heute dastehen, in einer Zeit, da Völker und Nationen aller Welt ihre Freiheit erlangen, wozu eben die Ethno- logie vieles beigetragen hat, indem sie diese Völker als erste erforscht und sie der übrigen Welt dargestellt und vorgestellt hat? Wir sind uns bewußt, daß es eigentlich zwecklos ist, gegen R. Wolfram und gleichgesinnte Autoren zu polemisieren, wie es bereits Lojze Ude hervohebt, welcher in der Einführung zu seiner Abhandlung Teorija o Vindišarjih — »Windische« (Klagenfurt 1956, S. 3) der Uberzeugung Ausdruck gibt, »daß das Gerede über das »Windischertum« heutzutage tatsächlich nur noch ein Ana- chronismus und daher jegliche Polemik mit unverbesserlichen Chauvinisten über diese Frage eigentlich zwecklos ist.« Es erübrigt sich, an die Anhänger dieser Bezeichnung für die Kärntner Slowenen, darunter an R. W., die Frage zu stellen, wie sie es aufnehmn würden, wenn man sich — um ein anschauli- ches Beispiel zu wählen — von slowenischer Seite erlauben würde, über die deutschsprachigen Österreicher zu schreiben, daß in Österreich etwa 6 Millionen »Švabi« oder »nemčurji« leben. Es genüge der Hinweis darauf, daß auf sloweni- scher Seite durch die Bezeichnung »Windische« für die Kärntner Slowenen die- selben Gefühle und Gedanken wachgerufen werden. Da unsere Polemik auch nüchternen Österreichern, Deutschen und Ange- hörigen anderer Nationen bestimmt ist, denen diese Zusammenfassung in die Hand kommen wird, ist immerhin etwas über den Ausdruck »Windisch« zu sa- gen. Er ist ja nicht überall in Europa so gut bekannt wie er unter jenen Nach- barn schlecht bekannt ist, die ihn unzulässig gebrauchen und ihm — obwohl sie ihn in wissenschaftlichen Texten und historischen Darstellungen unterbringen — seine Ungerechtigkeit und seinen Charakter eines Schimpfwortes nicht nehmen können Übrigens ist zu bemerken, daß auch die Bedeutung des Aus- drucks »Wende« nicht allen Autoren klar ist. Hirschberg drängt ihn ungebräuch- licherweise den Slowenen auf, wo er doch wissen müßte, daß diese Bezeichnung besonders in der Vergangenheit auf deutscher Seite für die Lausitzer Sorben gebräuchlich war (z. B. A. Haberlandt, o. c, S. 154). Eine derartige Praxis ist schon deshalb unzweckmäßig, da derselbe Name bei den Ungarn — auch in deutschprachigen Texten — die Slowenen in Prekmurje bezeichnete und teil- weise noch heute bezeichnet. Im älteren philologischen, völkerkundlichen, historischen und publizistischen Schrifttum über die Slawen im allgemeinen und über die Slowenen im beson- deren stößt man auf die Ausdrücke »Winde, windisch« in verschiedenen Bedeu- tungen. Auch die älteren slowenischen Autoren bedienten sich in deutschen Texten dieser, der damaligen Literatur entnommenen Ausdrücke. Nach dieser jahrhundertelangen Verwirrung begannen jedoch gegen Ende des 18. und An- fang des 19. Jahrhunderts nicht nur die slowenischen, sondern auch die deutsch- sprachigen österreichischen Autoren immer regelmäßiger den Namen »slowe- nisch, Slowenen« im deutschen Sprachgebrauch zur Geltung zu bringen. Mit der Formierung des slowenischen Nationalbewußtseins und selbstverständlich auch mit dem wissenschaftlichen Fortschritt verschwand der Ausdruck »win- disch« aus der seriösen Literatur vollkommen. Wiederbelebt wurde er durch den tagespolitisch bedingten Sprachgebrauch, unter dem Einfluß der Bestrebun- gen des deutschen Imperialismus und Chauvinismus in Österreich, die das Ziel verfolgten, besonders die Steirer und Kärntner Slowenen zu germanisieren. Die Zweiteilung der Slowenen in politisch und national bewußte »Slowenen« einer- seits und in germanophile »Windische« andererseits sollte den Zwang unterstüt- zen. Im politischen und publizistischen Sprachgebrauch gingen jedoch einige in ihrer Verblendung so weit, daß sie überhaupt alle Kärntner und Steirer Slo- 178 Polemika wenen mit diesem Ausdruck bezeiclineten, der zugleich eine verächtliche Be- deutung bekam und zum Schimpfwort wurde. Um diesen germanisatorischen, antislowenischen Bestrebungen eine Art wissenschaftlichen Aussehens zu geben, erfanden sie die »Theorie«, wonach die »Windischen« etwas anderes als Slowenen wären und erniedrigten dabei den Charakter ihrer Sprache auf die Ebene einer »Haus-« oder »Heimsprache« (»Haussprache« bei Wolfram), die keine Schriftsprache sei, keine Literatur be- sitze usw. Mit der Betonung der großen Anzahl von deutschen Lehnwörtern in dieser Sprache wollte man sie möglichst der deutschen annähern und dadurch die Unfähigkeit der Kärntner und Steirer Slowenen zu einem selbständigen kulturellen und politischen Leben dartun. Vom Wert dieser Beweisführung, wel- cher die dilettantische Broschüre des Germanisten E. Kranzmayer, Die deut- schen Lehnwörter in der slowenischen Volkssprache (während der deutschen Okkupation in Ljubljana gedruckt), zu einer »wissenschaftlichen« Grundlage verhelfen sollte, zeugt die Verachtung der Slawisten, die sich nicht einmal die Mühe nahmen, die unemste, tendenziöse Schrift zu rezensieren. Ein Beispiel dafür, wie fremde Fachleute auch slowenische Werke berück- sichtigen, ist das Werk des Grazer Slawisten Joseph Mail, Die Kultur der Süd- slawen (Handbuch der Kulturgeschichte, neu herausgegeben von Dr. E. Thur- ner, Lief. 101, 105, Heft 1—5, Frankfurt a. M. 1966. 118 Seiten). Es handelt sich allerdings nicht um eine in Einzelheiten eingehende Studie über alle Gebiete der Kultur der Südslawen, sondern nur um einen Querschnitt durch die histo- richen und geographischen Grundlagen der kulturellen Entwicklung der süd- slawischen Nationen und um die allgemeine Kennzeichnung dieser Kultur. Un- ter anderem widmet Matl ein besonderes Kapitel auch der volkstümlichen Kul- tur und darin einen besonderen Abschnitt der volkstümlichen Kultur der Slo- wenen (S. 43-46), wobei er auf Grund der einschlägigen slowenischen Literatur die einzelnen Kulturschichten kennzeichnet. Es ist erfreulich, daß der Verfasser dabei und in einem derartigen Werk besonders hervorhebt, da3 »die heutige slowenische ethnologische Foi-schung (Ivan Grafenauer, Vilko Novak, St. Vur- nik) hat gezeigt, dass die ältere Auffassung, nach der die slowenische Volkskul- tur nur eine Mischung von ostalpinen, romanischen und Balkaneinflüssen sei, also keine eigene slowenische Eigenart aufweise, nicht zutrifft.. .« (o. c. S. 43). Zu einem solchen Schluß kann man allerdings nur dann gelangen, wenn man in der einschlägigen Literatur bewandert ist und wenn man objektiv bleiben will. Dies aber ist immer die erste Pflicht eines jeden Wissenschaftlers und besonders eines jeden Ethnologen. POPRAVEK V letniku XVIII-XIX SE, str. 157, pred vrsto 12 spodaj dodaj izpadlo vrsto: »navajajo med to literaturo tudi: Novak V., Slovenska ljudska kultura, ki«. 179! SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ IMA NA ZALOGI VODNIKE PO RAZSTAVAH: LJUDSKO SLIKARSTVO VRAŽEVERJE NA SLOVENSKEM 53 POSTNIH POSTAJ NA CESTI TOKAIDO GOZDNI IN LESNI DELAVCI NA JUZNEM POHORJU KMEČKI NAKIT ČRNSKA UMETNOST LJUDSKA UMETNOST INDONEZIJE VČERAJ IN DANES V ŠKOCJANSKIH HRIBIH SLOVENSKA KMEČKA NOSA SLIKARSTVO NA PANJSKIH KONČNICAH SODOBNA JAPONSKA KERAMIKA POROČILA KONČNA USODA LITERARNE ZAPUŠČINE MATIJE MURKA, ZLASTI POSNETKOV SRBSKOHRVAŠKIH EPICNIH PESMI Vladimir Murko Matija Murko, ki je umrl v Pragi dne 11. februarja 1952, je zapustil bogato literarno zapu.ščino. O njej sem pisal pod naslovom: Sudbina lite- rarne ostavštine i fonografskih snimaka srpskohrvatskih epskih pjesama Matije Murka (Narodna umjetnost II, 1963, str. 107—137). Maja Bošković- Stulli pa pod naslovom: Tragom ostavštine Matije Murka v istem časopi- su, IV, 1966, str. 285—287. V svoji oporoki je določil, da pripada korespodenca iz časa do njego- vega prihoda v Prago (septembra 1920) Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, vsa ostala, tedaj novejša, pa Narodnemu muzeju v Pragi. NUK je že leta 1949 dobila v.so korespodenco do leta 1920, pozneje tudi vso družinsko korespodenco, praški del pa je v Literarnem archivu Nâ- rodniho muzea v Pragi. Ljubljanski del obsega 9146 pisemskih pošiljk, izvirajočih od 1775 pis- cev, ki so jih v NUK že pred leti zgledno sortirali in katalogizirali, vendar z izjemo raznih službenih dopisov, poročil, gradiva za kongrese, spričeval in potrdil. Čudno je, da v Ljubljani nisem mogel najti dopisov 58 piscev, ki sem jih vnesel leta 1948 ob urejanju korespodence v svoj (v Ljubljano nedospeli) izkaz, npr. pisem Gabriele Preisove in P. Skoka. V omenjenem članku sem objavil seznam vseh dopisovalcev, katerih pisma so v NUK, obenem s številom ter prvega in zadnjega leta njihovih dopisov. Praški del je deloma razviden iz knjižnice Jugoslavica v Literarnim archivu Narodniho muzea v Praze (uredil František Batha, Praga 1957), deloma iz knjižnice z istim naslovom in dodatkom Dopnky, uredil isti, Praga 1962. V obeh zvezkih je več podatkov, zanimivih za naše literarne zgodovinarje, npr. fragment Prešernovega rokopisa Zdravljice, 39 strani obsegajoči rokopis Levčeve razprave: Odlični pesniki in pisatelji sloven- ski. Dr. Franc Proširen, razni rokopisi Jana Lega, zlasti o Levstikovem življenjepisu; sicer pa je v prvem delu naveden seznam jugoslovanskih korespondentov M. Murku in njegovih dopisov češkoslovaškim dopisoval- cem, vendar le do črke K. V drugem delu je vsebovana korespondenca za vse začetne črke dopisovalcev. Pregled vse literarne zapuščine vsebuje spis: Literarni archiv Na- rodniho muzea v Praze: Literarni pozustalost č. 49 o: MATIJA MURKO 181 Poročila (1861—1952), obdelal Jan Wagner, Praha 1963 (str. 41). Seznam obsega 4729 dopisov, izvirajočih od 1076 korespondentov-posameznikov, 390 do- pisov, izvirajočih od 36 »korporacij«, ki pa obsega le večje celote (»vetši celky«), torej skupaj 5119 dobljenih dopisov, poleg tega pa še 173 pisem, odposlanih 86 naslovi j encem. Med korporacijami so zastopane iz Jugosla- vije ministrstvo za prosveto v Beogradu, iz Ljubljane Glasbena matica. Narodna galerija. Slovenska matica. Znanstveno društvo za humanistične vede, iz Maribora Zgodovinsko društvo, iz Ptuja Muzejsko društvo, iz Za- greba Jugoslovanska akademija. Sicer so v tej rubriki vsebovane tudi raz- ne založbe. Skupno je tu naštetih 5292 dopisov, kar je znatno manj, kakor je znašal seznam očetovega sodelavca dr. Miroslava Laiskeja, izdelan leta 1953 (gl. naš članek v NU 1963, str. 110—111), ki je obsegal natančno 10.000 dopisov, namreč 9538 pisem z določenimi odpošiljatelji, medtem ko jih 492 ni mogel določiti. Nekaj manjkajočih dopisov bi vsekakor bilo od »korporacij« z manjšim številom dopisov. Sicer vsebuje Wagnerjev se- znam še rokopise, manjše članke, govore po radiu, predavanja in uvodne govore na prireditvah, razno gradivo. Vsa korespondenca, tako ljubljanska kot praška, vsebuje vsekakor obilo gradiva za našo in tujo slavistiko v najširšem pomenu besede, kul- turno in politično zgodovino, in bi zaradi zvez M. Murka z znanstveniki iz najrazličnejših držav mogla dajati bogato gradivo za študij teh strok in njihovega razvoja v času od leta 1890 do 1952. Nekaj te korespondence je bilo že objavljene in se oglašajo interesenti, ki bi želeli izdati korespon- denco raznih učenjakov z M. Murkom. Tudi za slovenske in druge jugo- slovanske literarne zgodovinarje, etnografe in jezikoslovce bi se našlo marsikaj zanimivega. Bolj žalostna je zgodovina gradiva o srbskohrvaških epičnih pesmih, ki jih je M. Murko preučeval v edino primernem okolju na terenu, in si- cer že na stara leta (1924, 1930—1932), ko so propadla njegova prizadeva- nja, da bi domači strokovnjaki preučevali te junaške pesmi med samim ljudstvom, kjer so tedaj še živele, a jih je kljub oživitvi teh pesmi med narodnoosvobodilnim bojem vse manj. Usoda fonografskih posnetkov iz leta 1912 in 1913, posnetih v Bosni in Hercegovini po naročilu dunajske akademije znanosti, ni bila tako ža- lostna, kot so to napovedovale moje prve informacije: res so propadli med uličnimi boji na Dunaju leta 1945 izvirniki (valji), toda pravočasno so jih prenesli na kovinske negativne plošče, s katerih bi se pesmi verjetno dale prenesti na fonografski trak. Poleg tega so ohranjeni tudi vsi očetovi za- piski s teh potovanj in besedila nekaterih zapetih pesmi v treh ali celo štirih verzijah. Zalostnejša je usoda praških fonografskih posnetkov (valjev) s poto- vanj iz leta 1930-—1932 po raznih delih Jugoslavije. Od prvotnega števila 349 valjev, od katerih jih je izginilo v Berlinu leta 1945 med boji 53 po- slanih tja, da bi se preučila možnost boljše ohranitve besedila na teh zelo občutljivih parafinskih valjih, jih je poklonilo predsedstvo Češkoslovaške 182 Poročila akademije znanosti 14. decembra 1965 jugoslovanski ambasadi v Pragi le 138. Zlasti po zaslugi M. Bošković-StuUi jih je dobila Jugoslovanska aka- demija v Zagrebu. Nekaj jih je propadlo pri nekem ognju v nekdanjem Slovanskem ustavu, ki je M. Murku omogočil ta potovanja. Po mojih ra- čunih bi utegnili praški valji obsegati kakih 12.215 desetercev, in se je zlasti prof. A. B. Lord zavzemal za objavo tekstov, ki so bili sicer večino- ma le odlomki, zlasti pa začetki pesmi, čeprav sva leta 1930 z dvema fo- nografoma lahko posnela tudi dve daljši nepretrgani pesmi (7 oziroma 8 valjev po približno 40 desetercev). Ce se namreč zaradi nejasnega bese- dila ista plošča preigrava večkrat, se občutljiva površinska plast nenehno obrablja, ne glede na druge škodljive zunanje vplive. Zato sem še vedno upal, da bi bilo mogoče prenesti besedila z valjev na magnetofonski trak, ki bi omogočal, da se besedilo po večkratni ponovitvi vendarle natančno ugotovi. Najnovejše informacije ravnateljice zagrebškega Instituta za narod- nu umjetnost dr. M. Bošković-Stulli so žal pokopale zadnje upe, da bi se dalo besedilo vsaj teh 138 valjev restavrirati. Sodelavci Instituta so nam- reč v prostorih Odbora za narodni život i običaje Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti presneli besedilo še kolikor toliko ohranjenih 129 valjev na magnetofonski trak, kar je opravil na svojem fonografu Ivan Gerersdorfer. Vendar je bila večina valjev prav slabe kakovosti, ker so valji izrabljeni, poškodovani ali počeni. Besedilo skoraj vseh posnetkov je nerazumljivo z izjemo nekaterih besed, mogoče pa je »spremljati večino melodičnih linij«. Zaradi nerazločnosti posnetkov tudi ni bilo mogoče do- ločiti, v katero izmed (7) škatel spadajo posamezni, le deloma pravilno oštevilčeni posnetki. Sicer so sodelavci Instituta, ki zaslužijo za svoje pri- zadevanje in nehvaležno delo vso pohvalo, zapisovali te-le podatke: o po- snetkih; navajali so podatke s škatel, če so bili čitljivi; zapisovali rezultate opazovanj o posnetkih, navedli, kdo poje (eden ali dva glasova, moški ali ženska), kakšna je glasbena spremljava, koliko posnetkov je na valju, opažanja o tehnični kakovosti posnetka. Posnetki so spravljeni v arhivu Jugoslavenske akademije, magneto- fonski traki pa v Institutu za narodnu umjetnost. Sicer je Akademija do- bila tudi (po članku M. Bošković-Stulli v Nar. um.jetnosti 1966, str. 286): 1. fotografije in negative (steklene plošče in filme) s potovanj iz leta 1930- 1932 skupaj z zapisniki, ki se nanje nanašajo, 2. Murkove potne zapisnice s teh potovanj; 3. deloma poškodovan fonografski aparat. V svojem članku (Nar. um 1963, str. 119) sem opozoril še na to, da obsegajo očetove potne zapisnice 3418 strani, deloma seveda stenografi- ranih in zato težko čitljivih, ki obsegajo poleg besedil snemanih pesmi z različnimi variantama številne podatke o pevcih, s katerimi je oče delal, vštevši pevce, katerih ni posnel ne na fotografski ne na fonografski apa- rat. Zapisnice obsegajo tudi precej drugega etnografskega gradiva, ki ga je oče vsaj deloma uporabil tudi v knjigi: Tragom srpsko-hrvatske narod- ne epike — Putovanja u godinama 1930—1932, I, II, Zagreb 1951. Za ob- javo teh zapisnic se je zavzemal svoječasno tudi A. B. Lord, ki je v prej- šnjih letih posnel v raznih delih Jugoslavije, zlasti v Sandžaku, številne 183 tekste epičnih pesmi z modernim električnim magnetofonskim aparatom, in sicer nekatere, tudi daljše pesmi v celoti, in izdal na podlagi svojih skušenj s srbsko-hrvaško epično pesmijo knjigo The Singer of Tales, Cam- Ijridge 1960, kjer jih uporablja za primerjavo z epičnimi pesmimi drugih narodov, počenši s Homerjem.. Po informacijah M. Bošković-Stulli pač ni več možnosti, da bi se ugo- tovilo besedilo posnetkov, ki bi omogočilo podrobnejše preučevanje srb- sko-hrvaških epičnih, deloma tudi liričnih pesmi, posnetih med dolgolet- nimi napornimi in nevarnimi potovanji po »epičnem« območju Jugosla- vije po stanju v letu 1930—1932. Potrebna bodo še nadaljnja preučevanja teh pesmi na terenu, dokler te pesmi še živijo med ljudstvom, ki jih po- nekod še vedno na novo ustvarja. Saj so pokazale odprave Glasbeno na- rodopisnega inštituta v Ljubljani, da epična pesem živi ponekod celo v slovenskih obrobnih pokrajinah, npr. v Beneški Sloveniji, četudi se je že pisalo, da Slovenci epičnih pesmi ne prepevajo več. Potem bi se lahko tudi izpolnila poslednja očetova želja, naj bi čimprej izdali Veliko zbirko slovenskih narodnih pesmi, pri kateri je toliko let sodeloval. ZUSAMMENFASSUNG DAiS SCHICKSAL DES LITERARISCHEN NACHLASSES MATIJA MURKOS In dem eingangs zitiertem Artikel über das Schicksal des literarischen Nachlasses und der Phonogrammaufnahmen serbokroatischer Heldenlieder des am 11. Februar 1952 in Prag verstorbenen Prof. M. iVIurkos erwähnte ich, dass der laut seinem Testament der National-und Universitätsbibliothek Ljubljana bestimmt Teil des Nachlasses aus der zeit bis 1920 9146 Schriftstücke enthält, die dort nach Verfassern aufgezählt sind, während die neuere Korrespondenz aus den Jahren 1920—1952 in Prager Literarni archiv Närodniho muzea v Praze laut dem veröffentlichten Katalog nur 5292 Schrittstücke enthält, obzwar sie ursprünglich 10000 Stücke enthalten sollte. Dieses Material sollte die jugosla- wische und übrige Slavistik interessieren, da sie sich auf eine Reihe von Sla- visten und auch anderen Verfassern aus zahlreichen Staaten verteilt. Trauriger ist das Schicksal der Phonogrammaufnahmen von serbokroati- schen Heldenliedern. Während die in der Wiener Akademie befindlichen Auf- nahmen aus den Jahren 1912/13 aus Bosnien und der Herzegowina zwar nicht in den Kriegswirren vernichteten Originalwalzen, sondern wenigstens auf Me- tallplatten (Negative) erhalten ist (samt den dazu gehörigen Aufzeichnungen), sind von den aus den Jahren 1930—1932 aus verschiedenen jugoslawischen Ge- genden stammenden ursprünglich 349 Walzen von dem Nachfolger des Slavi- schen Instituts Prag im Jahre 1936 der Jugoslawischen Akademie der Wissen- schaften und Kunst in Zagreb nur 138 übergeben worden, während der Rest schon früher aus verschiedenen Anlässen verloren ging oder vernichtet wurde. Eine genauere Durchsicht der verbliebenen auf Tonband in Zagreb übertra- genen Walzen zeigte leider, dass auch die restlichen Walzen beziehungsweise ihre Texte nicht mehr verständlich sind. Es sollten also die im jugoslawischen »epischen Gebiet« noch lebenden Volkslieder rechtzeitig auf Tonband aufge- nommen werden. Prof. A. B. Lord schlägt die Ausgabe der erhaltenen Rei- setagebücher M. Murkos vor, die auch (auf 3418 S.) viel ethnographisches Ma- tericu enthalten, leider aber schwer leserlich sind. 184 XIV. KONGRES ZVEZE ZDRUŽENJ FOLKLORISTOV JUGOSLAVIJE V PRIZRENU Slavko Kremenšek Za tridnevno delo XIV. kongresa Zveze združenj folkloristov Jugo- .slavije v plenumu in po sekcijah je bilo prijavljenih 105 referatov. Med referenti, ki so napovedovali svojo udeležbo, je bila skoraj tretjina (33) iz tujine. Tako rekoč vsi priglašeni prispevki so sodili k dvema vnaprej iz- branima temama: 1. folklora Kosova in Metohije, 2. skupno in specifično v folklori jugoslovanskih narodov in Balkana. Kaka dobra četrtina refe- ratov je ostala zaradi odsotnosti referentov neprebrana (med njimi vsi priglašeni slovenski prispevki). Kljub temu je bil program še vedno ob- čutno natrpan. Popoldan tretjega dne je bil namreč namenjen še za letno skupščino zveze in za ogled znamenitosti Prizrena. Četrti dan kongresa je bila ekskurzija v smeri Prizren—Sredska— Prizren—Dakovica—Decani—Peć—Rugovska klisura—Peć. Med potjo so si udeleženci kongresa ogledali folklorne nastope vaščanov Sredske in nastop znane folklorne skupine »Rugovo«. Za folklorne nastope pa so or- ganizatorji poskrbeli tudi ob večerih ostalih kongresnih dni, za to jim prav gotovo gre vse priznanje. Zaradi velikega števila prispevkov k delu kongresa, zaradi njihove mnogostranske podobe in ne nazadnje tudi zavoljo dela po sekcijah si je nemogoče ustvariti enovitejšo podobo o rezultatih tako široko zastavljene- ga dela. Nekaj dejstev pa se vendar zdi neizpodbitnih. Sestanki s tako množično aktivno udeležbo imajo sicer vrsto senčnih strani, prav gotovo pa spodbujevalno delujejo na številne strokovne delavce. Nedvomno so zelo koristne izmenjave izkušenj s tujimi strokovnjaki, ki se v tako šte- vilni meri udeležujejo jugoslovanskih folklorističnih kongresov. Neprecen- ljiv je neposreden stik folkloristov z raznimi jugoslovanskimi območji in njihovo ljudskokulturno podobo, ki bi jim sicer ostala za številne pokra- jine iz različnih razlogov le slabo poznana. Zato je vsekakor prav, da so se udeleženci skupščine kljub gmotnim težavam zavzeli za nadaljnje tra- dicije vsakoletnega kongresa. XIV. kongres folkloristov (10.—13. IX. 1967) je bil organiziran tako, da so imeli udeleženci dokaj neposredno zvezo z IX. posvetovanjem Etno- loškega društva Jugoslavije v Vršcu (od 16. do 20. IX.). Takšen sporazum, med društvoma članstvo samo pozdravlja; zaželeni bi bili še drugačni in 185 Poročila drugi sporazumi. V Vršcu je bilo precej udeležencev kongresa fokloristov. Razni prozaični razlogi (predvsem gmotne narave) so nekatere zadržali, da niso mogli potovati v oba kraja. Kljub temu pa ne gre prezreti dejstva, da ima folkloristika tudi v Jugoslaviji že dokaj izoblikovano interesno območje, da se njenih kongresov udeležujejo številni specialisti, tudi za- stopniki drugih strok, ki jih širša etnološka problematika v ničemer ne razburja in posebej ne zanima. Zdi se, da se sicer etnologi in folkloristi v marsičem res neogibno dopolnjujejo, da so številna vprašanja enaka, da se pa lahko zanimanja kljub temu tudi močno razhajajo. To zlasti velja za razne meddisciplinske probleme in s tem povezano sodelovanje z drugimi vedami. Zato bi bilo res najbolj prav, da so predmet sodelovanja in pove- zovanja predvsem konkretni strokovni problemi, pri tem pa bi se bilo treba zavedati, da vsi njuni problemi niso vedno tudi identični. Takšne ali drugačne organizacijske sheme pri tem ne bi smele imeti večjega po- mena. RÉSUMÉ QUATORZIEME CONGRES DE L'UNION DES ASSOCIATIONS DES FOLKLORISTES YOUGOSLAVES Le Congres eut lieu du 10 au 13 septembre 1967 a Prizren. On y présenta 105 rapports, dont 33 dus a des auteurs étrangers. Ces rapports traitaient des questions relatives a deux themes choisis d'avance: a) le folklore du Kosovo et de la Metohija, b) les éléments communs et spécifiques dans le folklore des peu- ples yougoslaves et des Balkans. 186 DEVETO POSVETOVANJE ETNOLOGOV Boris Kuhar Od 16 do 20. septembra 1967 je bilo v Vršcu posvetovanje jugoslo- vanskih etnologov. Posvetovanje je bilo ob deseti obletnici ustanovitve Etnološkega društva Jugoslavije. Na njem so obravnavali najprej proble- me etnogeneze i etnične diferenciacije. Referati in razprave so pokazali, da je to tema, ki se zanjo zelo zanima tudi etnološka znanost. Omeniti moramo, da so imeli razen jugoslovanskih etnologov referate tudi priznani tuji strokovnjaki. Med njimi naj omenim H. Vakarelskega iz Sofije (Ter- minologija ljudske kulture, etnogenetski indeks), J. V. Bromleja iz Moskve (O vlogi preseljevanja ljudstva v snovanju etničnih skupnosti), A. Pojna- rova iz Warszawe (Problematika in metode proučevanja etnografske dife- renciacije v sodobnih poljskih študijah). Drugo, o čemer je bil govor, so bile ogrožene naselbine. Tudi o tej temi, ki govori o tem, kako se v času hitre industrializacije, predvsem pa ob gradnji velikih hidroelektrarn hitro spreminja podoba celih področij in nastajajo zanimivi etnični procesi, so predavali tuji strokovnjaki. Naj omenim J. Vareka iz Prage ( Metode etnografskih raziskovanj v ogroženih predelih) in R. Vulkanesca (Metode etnoloških raziskovanj potopljenih na- selij pri Železnih vratih). Tretja tema kongresa je bila posvečena raziskavam pripadnikov jugo- slovanske narodnosti v Romuniji in Romunov v Jugoslaviji. Pravzaprav je bil to sestanek naših in romunskih etnologov, ki se ukvarjajo s prouče- vanjem svojih narodnih manjših. Kako pomembna so taka srečanja etno- logov, je pokazala prav razprava, ki je bila živahna in je zanjo zmanjkalo časa. Ker je bilo deveto posvetovanje jugoslovanskih etnologov neposredno po štirinajstem kongresu Zveze združenj folkloristov Jugoslavije, je bilo med udeleženci slišati razprave o umestnosti dveh strokovnih organizacij za ljudi, ki se ukvarjajo z istimi ali podobnimi problemi. Na vsakem po- svetovanju, tako na posvetovanju jugoslovanskih etnologov kot tudi na kongresih folkloristov, na katerih sedijo mnogokrat isti ljudje, je čedalje več odločnih mnenj, da je po toliko letih ločenosti, ki je bila bolj plod prepirov med posamezniki kot pa resnična potreba, že čas, da vsi, ki de- lamo v tej stroki in za to stroko, strnemo spet svoje vrste v enotni orga- nizaciji. 187 Poročila RÉSUMÉ NEUVIEME CONFÉRENCE DES ETHNOLOGUES YOUGOSLAVES Du 16 au 20 septembre 1967, une conférence des ethnologues yougoslaves eut lieu a Vršac. On y traita les themes suivants: problemes d'ethnogénese et de différenciation ethnique, exploration des agglomérations menacées de dispari- tion, étude des groupes ethniques yougoslaves en Roumanie et des Roumains en Yougoslavie. 188 ETNOGRAFSKI ODDELEK POKRAJINSKEGA MUZEJA ZA POMURJE V MURSKI SOBOTI Vlasta Koren Etnografski oddelek Pokrajinskega muzeja za Pomurje v Murski So- boti je nastal v zadnjih desetih letih. Ob ustanovitvi muzeja 1955 leta je imel ta oddelek le 30 etnografskih predmetov. Z intenzivnim in sistema- tičnim delom v desetih letih, v okviru pičlih finančnih sredstev za odkup, smo do danes zbrali na terenu okrog 1100 etnografskih predmetov. Od tega so najštevilnejše zbirka tekstila (397 predmetov), zbirka notranje opreme (107 predmetov) in ljudske umetnosti (79 predmetov). Etnografski oddelek, ki obsega nad 700 razstavljenih predmetov, zav- zema sedaj največji del muzejskega prostora. Predmeti po posameznih zbirkah časovno pripadajo 19. in prvi polovici 20. stoletja, nekaj je tudi časovno starejših predmetov, predvsem iz ljudske umetnosti. Razstavljeni eksponati predstavljajo naslednja področja ljudske dejavnosti v Pomurju: poljedelstvo, živinorejo, čebelarstvo, vinogradništvo, domačo obrt in hišna opravila, ljudsko umetniško oblikovanje ter ljudsko prehrano in običaje. Ostale zbirke so deponirane zaradi pomanjkanja prostora in so to podlaga za tematske občasne razstave v muzeju. V narodopisnem oddelku se razstava začne s predmeti, ki ponazarjajo lov in ribolov. Poleg makete tipičnega mlina na reki Muri in mlinarskih insignijev so razstavljene priprave, s katerimi so domačini lovili ribe v Muri in potokih. Za ribolov je služila »vodica« na dva trnka (Bistrica), »bardon« so železne vile za nabadanje rib v vodi (Ižakovci), »puntar« po- soda iz desk, ki so jo nastavljali ribam v mirni vodi (Renkovci) in mreža »sak« iz vasi Mele. V stranskem hodniku muzeja je razstavljen 7 metrov dolg, pooglenel »kump« — drevak iz enega debla, ki je iz 18. stoletja. Na dveh takih kumpih je nekdaj plaval rečni mlin na Muri. Poljedelstvo in živinoreja sta na tem območju glavni gospodarski pa- nogi. Glavno poljedelsko orodje je plug, ki je bil tu skoraj do konca 19. stoletja v celoti lesen. Tak primer vidimo na razstavi, iz Cezanjevec pri Ljutomeru. Za brananje so tu po starem uporabljali drevesa z okleščenimi vejami, nato pa povsem lesene brane, kakršno vidimo tudi na razstavi (Tropovci). Poljedelstvo na razstavi zastopajo še razna druga orodja: kosa z voderjem, grablje, srp, cepec, vile, »kvatre« in razne oblike motik. Pri živinoreji bi omenili razstavljene jarme. Za vprego goveje živine so upo- 189 Poročila rabljali v Prekmurju največ dvojne jarme, enojne jarme in »dugi jarem« za vprego dveh krav pri oranju, da stopa vsaka žival po svoji brazdi. »Dugi jarem« so uporabljali predvsem na območju madžarske narodnosti v Prekmurju. V vaseh madžarske manjšine so nekdaj phali proso v »mo- žarjih«, lesenih pokončnih stopnah. Bolj splošno pa je bila v Prekmurju v rabi stopa na nožni pogon. Vse to lahko vidimo na razstavi v muzeju. Razstavljeni »dožnjeki« ali »krone« so dandanes le okrasni predmet v kmečkih domovih. Nekdaj pa so bili predmet delovnih običajev. Od gospodarskih panog za Pomurje so pomembne še sadjarstvo, čebe- larstvo in vinogradništvo. Razstavljenih je nekaj naprav za obiranje sad- ja iz okolice Lendave, pleteni »koš« iz Vučje gomile, pa predstavlja naj- starejšo obliko čebelnega panja v Prekmurju. V vinogradništvu, ki je zvečine razvito na radgonsko-kapelskem ob- močju, v lendavskih goricah, se je ohranilo mnogo starih oblik obdelova- nja vinogradov in seveda tudi mnogo izvirnih domačih vinogradniških naprav. Muzej hrani poleg vinogradniškega orodja tudi tri značilne tipe pomurskih stiskalnic. Največja tovrstna naprava je »preša na kamen«. Zasebni ljutomerski vinogradniki uporabljajo »peško prešico«, v Prekmur- ju pa »prešo na vitel«. Poleg »možarja« za razstreljevanje oblakov, ki je iz Železnih dveri v Prlekiji, je razstavljena tudi preša za izdelovanje buč- nega, makovega in repičnega olja iz Tropovec v Prekmurju. Pletenje raznih posod, v ljudskem stavbarstvu pa celo pletenje pre- gradnih sten, predstavlja v Prekmurju posebno področje domače dejav- nosti. Na razstavi vidimo iz šibja pletene manjše košare z ročaji, v kate- rih nosijo drva, smeti, sadje in razne poljedelske pridelke. Razstavljena so tudi »krbiile« (Renkovci) košare z ročaji ali brez njih, v teh prenašajo žito, kašo, semena, pa tudi hrano delavcem na polje. Posebno lepa mora biti košara, v kateri nosijo botri jedila na »gostiivanje« (Turnišče). Za pre- našanje hrane uporabljajo tudi razne »korble« in »cekre«, ki jih še danes pletejo iz koruznega ličja. V preteklosti je bilo v Prekmurju tudi razvito pletenje preprog, ki so jih imeli na tleh v stanovanjskih prostorih. Danes so pletene preproge iz koruznega ličja, ki so razstavljene, že redkost v Prekmurju. Od obrti je v tej pokrajini najbolj razširjeno lončarstvo. Najdlje se je obdržal v rabi črn vrček kobiljanskih in filovskih lončarjev. V »piitrah« so nosili vodo in druge pijače na polje, v gozd ali vinograd. V vrsti nelo- ščenih izdelkov so razstavljeni »kropnjeki«, »repnjeki«, »mastnjaki« itd. V tej vrsti je največji izdelek »par«, ki so ga v Prekmurju svojčas rabili za beljenje lanenega platna. Kot dokaj razvito domačo dejavnost v Prekmurju moramo omeniti tkalstvo. V vaseh madžarske narodnosti so tkale žene, v Prlekiji in Prek- murju pa so bili tkalci moški. Na razstavi so prikazane vse tkalne pripra- ve. Razstavljene so tudi statve »krosna« iz Bratonec v Prekmurju, stare nad 150 let. Na razstavi vidimo več vrst doma tkanih brisač in tkaničene brisače z rdečo vtkano široko bordure geometričnih vzorcev, ki so zna- čilne za vasi madžarske manjšine (Dolina, Motvarjevci, Domanjševci, Hodoš). Iz mejnega območja Prekmurja z Medžimurjem pa so tkaničeni 190 Poročila mrtvaški prti, imenovani »vihalni«, ki jih dajo v grob umrlim članom družine. Muzej hrani v svoji etnografski zbirki številne predmete povezane še z drugimi obrtmi, med temi naj omenimo le orodje sodarjev v Ganča- nih in usnjeno šolsko torbico, ki je izdelek usnjarjev v Ljutomeru. Raz- stavljena je tudi »piita«, ki so jo uporabljali kupinarji (nabiralci jajc in perutnine). Dobro so tudi zastopani cehovski predmeti. Razstavljena je cehovska skrinja iz leta 1724 iz beltinske fare. Skrinjica je imela tudi pravni pomen, kot znamenje samostojnega ceha. Dalje vidimo ohranjen vrč krojaškega ceha iz istega leta. Ohranjeno je besedilo prisege, s katerim je moral po- močnik priseči, da je bil sprejet v ceh in so ga priznali za samostojnega obrtnika. Razen prisege se je moral držati tudi cehovskih pravil. Muzej hrani iz let 1878 in 1773 pravila iz beltinske fare. V Pomurju je v primerjavi z drugimi etničnimi območji v Sloveniji ljudska noša zelo hitro izginila. V razstavnih zbirkah je razstavljena noša iz okolice Crenšovec iz prve svetovne vojne, praznična noša iz vasi Do- brovnika na območju madžarske narodnostne manjšine in posamezni deli noše iz predelov Pomurja. Razstavljena je tudi zapuščinska zbirka petde- setih noš iz domačega platna, ki jih je v začetku 20. stoletja izdelala in izvezla Katalina Matjaš iz Petišovec. Posebno narodopisno področje je ljudska prehrana. Ker je bilo Pomur- je, zlasti še Prekmurje v preteklosti izrazito kmečka pokrajina, je tu znanih mnogo močnatih jedil, pogosto izboljšanih s smetano ali mlekom. Na razsta- vi vidimo razne vrste in oblike pogač ter druga močnata peciva kot n. pr. »vrtanek«, ki ga pečejo še v Prekmurju ob ženitovanjih in važnejših delih na polju. Madžarska narodnostna manjšina pa pozna »perec«. Mnogo je razstavljenih predmetov, ki so jih uporabljali pri pripravljanju jedi: »stopa« za phanje prosa, ajde in ječmena iz Gančan v Prekmurju, »žr- mlje«, »mlin« (Filovci). Razstavljeni so tudi možnarji in tolkači za drob- ljenje kavnega, makovega in drugega zrnja, »motiiunica« za maslo, nečke imenovane »koritca« za mesenje kruha, pa tudi za zibanje dojenčkov. Za shranjevanje živil so imeli v Prekmurju »lese«, posebne pletene omarice z dvokapnim pokrovom ali ravnim pokrovom za shranjevanje »kisilače- kov« — doma narejenih okroglih sirčkov. Razstavljene so tudi košare in skrinje — »kište«, v katerih so shranjevali zrnje. Danes so v rabi velike trebušaste košare, v katerih lahko hranijo stot zrnja ali celo več. Starejši od košar so »bednji« izdolbena jagnjedova debla, v katerih so hranili žito. Največji »bednji« so bili nad 3 m visoki in so imeli premer okoli 2 m. Taki so bili v Prekmurju v uporabi v vaseh ob Muri. Bedenj na razstavi je bil v rabi do 1955. leta v Dokležovju, drži pa 1375 kg pšenice. Od skrinj sta razstavljeni dve vrsti: starejše tesane skrinje in poslikane skrinje, delo mizarjev. Ljudsko umetnost in običaje kažejo razstavljena nabožna plastika, velikonočni pirhi, slike na steklo, ki so prihajale v Prekmurje iz sosed- njih, nemško govorečih dežel in iz Medžimurja. 191 Poročila S področja ljudskega stavbarstva hrani muzej v svojem oddelku iz- virne »svisli« iz Doline pri Lendavi. Tu je tudi rekonstruirana značilna prekmurska črna kuhinja z nekaterimi izvirnimi predmeti notranje opre- me in kuhinjskih pripomočkov. Razstavljena sta tudi dva' tipa čelenšika, premičen iz Prlekije in nepremičen iz Prekmurja. Razstavljeni so še razni tipi svečnikov, doma izdelane sveče lojenke in končno predhodnik petro- lejske svetilke na kovinskem stojalu z leščerbo in senčnikom. Zanimivost razstavljenih zbirk so tudi pravne starine »klada« za vklepanje nog za sramotilno kazen iz Bogojine z letnico 1801 in stare votle mere : »korčič«, »kebel«, »vagan«, »pint«. ZUSAMMENFASSUNG DIE VOLKSKUNDLICHE ABTEILUNG IM MUSEUM DES MURGEBIETES IN MURSKA SOBOTA Die volkskundliche Abteilung im Museum des Murgebietes in Murska Sobo- ta wurde in den letzten zehn Jahren aufgebaut. Im Jahre 1955, als das Museum gegründet wurde, besass die Abteilung lediglich 30 volkskundliche Gegenstände. Dank der intensiven und systematischen Arbeit in den folgenden Jahren wurden im Rahmen der Feldforschungen trotz der spärlichen Geldmittel nahezu 1100 Gegenstände gesammelt. Davon sind am zahlreichsten die Textiliensammlung (397 Gegenstände), die Sammlung der Hausausstattung (107 Gegenstände) und die Sammlung der Volkskunst (79 Gegenstände). Über 700 Gegenstände sind ausgestellt und nehmen innerhalb des gesamten Ausstellungsraumes des Museums den grössten Platz ein. Die Gegenstände ge- hören dem 19. und der ersten Hälfte des 20. Jahrhundert an, während einige Werke der Volkskunst älter sind. 192 RAZSTAVE SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA V L. 1967 Slikarstvo na panjskih končnicah To je bila osrednja razstava Slovenskega etnografskega muzeja v letu 1967. Odprta je bila od 19. julija do konca leta. Nad 300 poslikanih panj- skih končnic je prikazalo to enkratno zvrst ljudskega slikarstva od srede 18. stoletja, ko nastanejo pri nas prve poslikane končnice, do začetka 20. stoletja, ko to poslikavanje zamre. Avtor razstave, konservator dr. Gorazd Makarovič, je z razstavljenimi končnicami, grafikami, fotografijami in predlogami pojasnil nastanek, časovno in zemljepisno omejenost te speci- fične slovenske ljudske umetnosti. Prikazana je bila tudi izredno bogata z razstave Slikarstvo na panjskih končnicah 13 — Slovenski etnograf 193 Poročila ljudska ikonografija, saj motivika na panjskih končnicah, ki je izrazito figuralna, šteje nad 600 različnih posvetnih in religioznih motivov ter po- meni največjo zakladnico evropske ljudske ikonografije. Tudi likovni izraz podob na panjskih končnicah je edinstven. Tako je ta razstava prvič ovrednotila tudi svojstveno visoko umetnostno vrednost tega slikarstva, ki sodi v svet baročne umetnosti. Posebej so bile prikazane tudi predloge, ki so jih uporabljali slikarji panjskih končnic. Razstava je zbudila v javnosti izredno zanimanje. O tem pričajo šte- vilni obiskovalci in mnogi članki v domačih in tujih časopisih. Kritiki so med drugim zapisali, da razstava prikazuje svojstveno umetnost, ki ni samo dokument časa, temveč je s svojimi vrednotami čas tudi prerasla in sodi kot skromen delček v likovno zakladnico človeštva. Razstava bo iz Ljub- ljane odpotovala v evropske in ameriške muzeje. Ostale razstave v Slovenskem etnografskem muzeju: Razen razstave o slikarstvu na panjskih končnicah je bila odprta v letu 1967 še razstava »Pokrivala in okrasje glave v ljudski noši Srbije«, ki jo je posredoval Etnografski muzej iz Beograda. Razstavo »Moj domači kraj« sta skupaj priredila Zveza prijateljev mladine Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Decembra je bila odprta razstava »Lužiški Srbi«, ki jo je posredovala Zveza lužiških Srbov Domowina iz Budysina. Potujoče razstave: V istem letu je Slovenski etnografski muzej gosto- val s 7 potujočimi razstavami v raznih krajih Slovenije. Razstava »Ljud- sko slikarstvo« je bila v Goriškem muzeju na gradu Kromberku in na Bledu, »Slovenska ljudska noša« pa v Novem mestu. Murski Soboti, Slovenski Bistrici, v Laškem in na Bledu. Razstava »Modeli za mali kruhek« v Radovljici, razstava »Kamnita plastika s Krasa« v Trstu, raz- stava »Afrika« v Goriškem muzeju na gradu Kromberk. Razstava »Sloven- ske ljudske maske« pa na Bledu in v Etnografskem muzeju v Beogradu. Razen tega moramo omeniti še razstavo »Ljudska umetnost Jugoslavije«, s katero je gostoval naš muzej v Beljaku. Na razstavah v prostorih muzeja v Ljubljani, na gradu Goričane, v Jurčičevem muzeju na Muljavi, v rojstnem domu pisatelja Louisa Ada- miča ter na potujočih razstavah je bilo v letu 1967 skupaj 80.450 obisko- valcev. RAZSTAVE IN PRIREDITVE V MUZEJU NEEVROPSKIH KULTUR NA GRADU GORICANE V letu 1967 sta bili v muzeju neevropskih kultur na gradu Goričane dve občasni razstavi in številne druge muzejske prireditve. 194 Poročila Direktor Etnografskega muzeja v Beogradu, dr. Zečevič, govori na otvoritvi razstave Sodobna japonska keramika. Razstava sodi v ciklus razstav »Svetovni popotniki in zbiralci«. Keramične izdelke japonskih umetnikov sta zbrala pok. ambasador dr. Franček Kos in njegova žena Klara, ki sta štiri leta prebivala na Japonskem. Franček Kos se je kot umetnostni zgodovinar še posebej zanimal za razvoj umetnosti na Daljnem vzhodu. Preučeval in zbiral je japonske keramične izdelke in prav v ta namen je obiskal mnogo še živečih keramičarjev-umetnikov in keramičnih delavnic. Pri vseh je zbral množico kakovostnih izvirnih izdelkov. Tako imajo vsi predmeti na- vedene delavnice in mojstre. Od posameznih pokrajin so bile na razstavi najpopolneje zastopane delavnice z južnega dela otoka Kyushu, kjer so bile najstarejše in številne keramične delavnice. Bistvo lepote japonskih keramičnih izdelkov je pravzaprav v njihovi izredni preprostosti in skrom- nosti, kar so razstavljeni predmeti lepo pokazali. Na razstavi so bili prika- znani tudi primerki porcelana, izdelki starejših in sedanjih delavnic. Razstava je zbudila pri obiskovalcih veliko zanimanje, saj so si lahko prvikrat ogledali tako pestro zbirko japonske keramike. Ob razstavi je izšel tudi vodnik; besedilo zanj sta napisala dr. Franček in Klara Kos. Razstavo je postavila s sodelovanjem Klare Kos dr. Pavla Štrukelj. 195 Poročila 10 let potovanja okrog sveta pisateljice in zbirateljice Alme Karlin. Tudi ta razstava je bila postavljena v okviru cikla »Naši popotniki na tujem«. Na razstavi smo predstavili slovenski javnosti dokaj malo znano pisateljico in zbirateljico Almo Karlinovo, ki je deset let potovala po svetu (Afrika, Azija, Oceanija, Amerika) Pokrajinski muzej v Celju, ki hrani njene predmete, je le-te odstopil za občasno razstavo na gradu Goričane. Alma Karlinova je zbirala na potovanju predvsem podatke, ki so ji rabili pri pisanju knjig. Tako so bile razstavljene tudi vse njene knjige, ki jih je Na sliki: predsednik Tito s svojim spremstvom v pogovoru z ravnateljem muzeja dr. Borisom kuharjem pred gradom Goričane 196 Poročila 2.4; več kakor 40 del pa je ostalo v rokopisu. Mimo tega je Karlinova zbi- rala tudi etnološke predmete, ki so izvirni in pomembni, da jih je vredno strokovno obravnavati Ob razstavi je muzej izdal katalog. Besedilo sta napisali dr. Pavla Štrukelj, znanstvena sodelavka Slovenskega etnografskega muzeja in Mi- lena Moškon, kustodinja Pokrajinskega muzeja v Celju. Izpopolnili smo tudi stalne zbirke na gradu Goričane. Pri tem moramo posebej omeniti razstavo kitajskih novcev, ki predstavlja doslej edino tovrstno zbirko v Jugoslaviji. Dokumentirana je z vsemi potrebnimi po- datki. V muzeju je bilo ob nedeljah več predavanj in vodenj po stalnih zbirkah in občasnih razstavah. V okviru muzejskih večerov smo priredili tudi več koncertov. Imeli smo tudi več praktičnih predavanj o japonskem urejevanju cvetja — ikebani Ob nedeljah smo skozi vse leto predvajali etnološke filme o kulturi tujih ljudstev. Zaradi vseh teh prireditev se je število obiskovalcev znatno zvišalo. V letu 1967 smo v muzeju na gradu Goričane našteli 12.000 obiskovalcev. Med visokimi gosti moramo vsekakor v prvi vrsti omeniti obisk predsednika republike Tita, ki si je marca skupaj z ženo Jovanko ogledal muzej. RESUMÉ LES EXPOSITIONS DU MUSÉE ETHNOGRAPHIQUE SLOVENE L'exposition centrais du Musée ethnographique slovene en 1967 avait pour sujet La peinture sur les devants des ruches. Elle présenta ce genre unique de peinture populaire qui avait fleuri en Slovénie depuis le milieu du XVIIIeme jusqu'au début du XXeme siecle. Tout en définissant les origines de cette pein- ture et son développement dans le temps et l'espace, l'exposition donnait une bonne idée de la richesse surprenante de notre imagerie populaire. La peinture sur les devants des ruches, qui est entierement figurative, connaît quelque 600 motifs divers d'inspiration laique ou religieuse, et représente le trésor le plus riche de l'imagerie populaire européenne. Cette exposition éveilla dans le public un intéret extraordinaire. Apres Ljubljana, elle sera présentée dans divers musées d'Europe et d'Amérique. Dans les locaux du musée a Ljubljana, il y eut en 1967 encore trois autres expositions: Les coiffures dans le costume populaire serbe. Ma région native. Les Serbes de Lusace. En outre, le Musée ethnographique slovene organisa au cours de l'année passée sept expositions itinérantes qui furent présentées dans dix villes Slo- venes, a Trieste, Villach et Belgrade. Dans le Musée des cultures d'outre-mer au château de Goričane, le Musée ethnographique slovene organisa en 1967 deux expositions plus importantes, dont la premiere fut consacrée a la Céramique japonaise contemporaine. Elle appartient au cycle des expositions »Nos voyageurs et collectionneurs*. La collection exposée fut réunie par l'ambassadeur Franček Kos et sa femme Klara. 197 Poročila On pouvait y admirer un tres beau clioix de poteries sorties des ateliers japonais les plus renommés. A cette occasion, le Musée publia aussi un cata- logue avec un résumé en langue anglaise. La deuxieme exposition fut présentée sous le titre Dix ans de voyage autour de la terre de l'écrivain et collectionneuse Aima Karlin. Cette femme intéressante fit au début de ce siecle un tres long voyage (Afrique, Asie, Ocea- nie, Amérique) au cours duquel elle recueillait des matériaux pour ses livres (elle en a publié 24, pour la plupart des récits de voyage, et 40 autres sont restés en manuscrit); elle collectionnait aussi des objets ethnologiques, des pieces vraiment originales, qui completent cette exposition. Le nombre total des personnes qui ont visité en 1967 les expositions du Musée ethnographique slovene est 80.450. RAJNIKI FRANJO BAŠ Po daljši bolezni je 30. aprila 1967 umrl v Ljubljani upokojeni ravna- telj Tehniškega muzeja Slovenije, profesor Franjo Baš. Bil je vsestransko razgledan strokovnjak in tudi priznan etnografski raziskovalec ter marljiv sodelavec Slovenskega etnografa. Lik profesorja Basa kot geografa in zgo- dovinarja, predvsem pa še kot etnografa je vsestranski, njegov življenjski opus znanstvenih razprav in njegovega dela tudi na področju etnografije pa izredno obširen, tako da terja temeljit in obsežen prispevek. Objavili ga bomo lahko v naslednji številki Slovenskega etnografa. 198 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Gunter Wiegelmann, Alltags- und Festspeisen, Wandel und Gegenwârtige Stellung, Atlas der Deutschen Volkskunde-Neue Folge, Beiheft 1. N. G. Elwert Verlag Marburg 1967. S. 270,26 kart, 4». Dolgoletni raziskovalec ljudske prehrane v Nemčiji, aktivni sodelavec nem- škega etnološkega atlasa in profesor etnologije na bonski univerzi dr. Giinter Wiegelmann je objavil kot prvi spremni zvezek nove izdaje nemškega etnološke- ga atlasa svoje habilitacijsko delo »Vsakdanja in praznična jedila, spremembe in sedanje stanje«. Studija pomeni mnogo več, kot pove samo naslov. 2e v uvodu so zelo argumentirano podani specialni problemi sodobnih teoretičnih etnoloških postavk. Avtor ni opravil samo analizo tega, kar je bilo doslej napisano o pre- hrani v Nemčiji in v sosednjih deželah, temveč je analiziral tudi vse dosedanje važnejše metodološke koncepte in raziskovalne smeri v etnologiji. To ni le ana- liza zbranih odgovorov na vprašalnike nemškega etnološkega atlasa, temveč poglobljena monografska študija poglavitnih področij nemške ljudske prehrane v njeni časovni, prostorski in tudi socialni dimenziji. V obširnem analitičnem uvodu je avtor načel vprašanja in izsledke dosedanjih raziskav na tem področju, in to predvsem tistih, ki sodijo na področje etnološke vede. S človekovo prehrano se namreč ukvarjajo različne znanosti in vsaka ima svoj zorni kot. IMedicino, npr., zanima hranilna vrednost, ekonomista in gospodarskega zgodovinarja zani- majo količine prehrane in cena, trgovina. Specialna etnološka vprašanja (naš terminus etnologija uporabljamo za v nemškem svetu uveljavljeno Volkskunde) pa so seveda docela drugačna. Zato avtor v uvodu tudi razčlenjuje, kaj mora proučevati na tem kompleksnem področju etnolog. Ta raziskuje, kako se jedila in obroki vključujejo v potek človekovega življenja, kakšno veljavo imajo posa- mezna jedila in obroki hrane v verovanju in kako jih vrednotijo različne ljudske skupnosti. Skratka, etnologija raziskuje s preprosto avtorjevo formulo »strukturo življenjske in skupnostoe vrednote jedi in obrokov«. Posebej pa avtor opozarja tudi na zgodovinske, regionalne in socialne dimenzije. Te je pri delu sam do- sledno upošteval, kar daje tej obširni študiji še posebno vrednost. Lahko zapišemo, da je raziskovanje ljudske prehrane še vedno na stopnji zbiranja in urejanja gradiva in da rriočno zaostaja za drugimi področji. Pri nas se lahko pohvalimo s svetlo izjemo (Vilko Novak, Ljudska prehrana v Prekmur- ju). V posameznih monografskih etnoloških študijah je ljudska prehrana sicer večkrat zastopana, toda navadno brez zgodovinskih in socialnih dimenzij. Zato tudi težko določimo, kaj je kje resnično tradicionalna jed. Pojem nacionalnih- narodnih jedi je tudi pri nas v raznih kuharskih knjigah močno udomačen, in to v slabem smislu besede. O marsikateri jedi, ki jo ocenjujemo za zelo staro, lahko po temeljiti etnološki analizi ugotovimo, da je razmeroma malo časa znsma, in narol)e. Vemo le, da so npr. jedi, ki so povezane z verovanjem, zelo stare. Vsak etnolog bo še s posebnim zanimanjem prebral poglavje o specialnih problemih in nalogah pri svojem delu. Tu razglablja avtor o metodoloških kon- ceptih, ki so veljavni tudi za druga področja etnologije. Zanimiva so razglab- ljanja in ugotovitve »časovnih lukenj« v kontinuiteti. Zato je upravičena njegova zahteva po sodelovanju med prostorsko in zgodovinsko etnologijo, med etnolo- gijo in zgodovino. Posebne hvale je weden avtorjev metodološko jasno oprede- ljeni cilj za zbiranje gradiva in ves potek raziskave. To ni samo analiza gradiva, 199 Knjižna poročila in ocene zbranega za ADV (Atlas der deutschen Volkskunde) v letih 1930—35, kot bi pričakovali po zbirki, v kateri je delo izšlo. Največ gradiva so dali vprašalniki, ki jih je bilo izpolnilo 15 do 20 tisoč sodelavcev ADV na nemškem jezikovnem ozemlju v srednji Evropi. Toda avtor se ni zadovoljil samo s tem. Upošteval je tudi gradivo z vprašalnikov o ljudski prehrani iz leta 1909—10 na Bavarskem in drugo arhivsko gradivo, stare recepte, kuharske knjige in vso razpoložljivo literaturo. V seznamu literature, ki jo je avtor uporabljal, je našteto 800 del. Ta obširna literatura je lahko koristen kažipot slehernemu etnologu, ki se ukvarja z ljudsko prehrano. Med literaturo pogrešamo le dela sosednjih slovanskih naro- dov in Madžarov. Wiegelmannova študija zajema čas od leta 1500 pa vse do današnjih dni. Za vsako časovno obdobje avtor ugotavlja in utemeljuje spremembe. Ta del štu- dije je razdeljen na naslednja obdobja: 1. Minevanje srednjeveških prehrambe- nih navad 1500—1680; 2. Nastanek novih prehrambenih proizvodov in poživil 1680—1770; 3. Podeželsko prebivalstvo na splošno prevzema novosti 1770-1850; 4 .Jedila v razvoju svetovne trgovine in tehnične proizvodnje od 1850 do seda- njega časa. Studija prostorsko zajema sklenjeno ozemlje nemško govorečih prebivalcev, to je Nemčijo v mejah iz leta 1937, Avstrijo, Luksemburg in območja na Češko- slovaškem, naseljena s sudetskimi Nemci. Ker je zajeto tudi avstrijsko ozemlje in potemtakem tudi slovenski kraji na Koroškem in Štajerskem — kar je lepo razvidno iz priloženih kart — je ta študija še posebej zanimiva tudi za nas. Posebnost študije je tudi ta, da avtor analizira prehrano in tudi vse spre- membe, ki jo je ta doživljala po posameznih socialnih strukturah, in to v precejšnjih časovnih dimenzijah od 16. stoletja do današnjih dni. Obravnava tudi vse spremembe, ki so bile nastale v posameznih časovnih obdobjih pr. posameznih slojih prebivalstva. V posebnem poglavju avtor obravnava hranilne rastline in njihov delež v posameznih obrokih hrane. Vendar to ni golo naštevanje, ker avtor ugotavlja tudi čas in način pojavljanja posameznih rastlin v ljudski prehrani. Tako v po- sebnem poglavju govori o uveljavitvi krompirja in krompirjevih jedi, in to posebej v vsakdanji in posebej v praznični prehrani. V naslednjem poglavju obravnava nazadovanje v pridelovanju prosa in pripravljanju prosenih jedi in ugotovitve podkrepi tudi s statističnimi podatki in arhivskim gradivom. Avtor skrbno analizira, kdaj in zakaj ter tudi kako je npr. na ženitovanjskih pojedinah riž izpodrinil proso oziroma proseno kašo in postal obredna zenitovanjska jed ter kako dolgo se je proso ohranilo kot božična in novoletna obredna jed. Avtor razčlenjuje dalje vključitev kave v vsakdanjo in praznično prehrano. Kakor pri vseh ostalih jedeh in pijačah daje zgodovinski, prostorski in socialni prerez uveljavitve kave, ki je prišla v Nemčijo razmeroma pozno, s posredova- njem vodečih trgovinskih velesil. Zlasti obširno obravnava kolikšni so bili v začetku 20. stoletja kavni obroki, koliko je bilo razširjeno pitje kave ob nedeljah in praznikih. V posebnem poglavju govori avtor o pomenu posameznih vrst štrukljev pri prazničnih obedih. Drugo poglavje daje izčrpna dognanja o pri- pravi mesa v 18. in 19. stoletju in o njegovem vrstnem redu med jedili. To so zanimive, doslej malo znane ugotovitve o novostih, ki so prišle z Dunaja, o zrezku in golažu, o francoskem vplivu v dunajski prehrani —o kotletu, predvsem pa še o tem, kako so se vse te novosti razvrstile med jedrni in v posameznih dnevnih obrokih. Na koncu strne avtor svoje ugotovitve v obširnem zaključku, kjer analizira novost; in spremembe v prehrani, predvsem v zadnjih stoletjih. Tu razpravlja tudi o povezavi med jedmi in obroki, o prehrambenih navadah, o povezavi jedi z običaji, s prazniki in z vsakdanjim življenjem ljudstva, saj ne mine niti pol dneva, noben praznik, nobeno slavje in skorajda noben običaj brez posebnega obroka hrane. Zato ima prehrana tako veliko vlogo v človekovem življenju. Zato ji prav gotovo pripada tudi v etnologiji mnogo bolj pomembno mesto, kakor ga je imela doslej in ga ima, žal, v mnogih deželah še danes. Wiegelman- 200 Knjižna poročila in ocene nova Študija je v tem velika izjema. V etnološkem raziskovanju prehrane je utrla nove poti. Avtor je na konkretnih primerih utemeljil tudi pereča metodo- loška vprašanja etnološke znanosti. Pokazal je na nove probleme v naši stroki. Zato je lahko njegova knjiga spodbuda ino benem koristno metodološko napotilo tudi za delo pri nas. Boris Kuhar S. A. Tokarev, Istorija russkoj etnografi!. Dooktjabr'skij period. Akademija nauk SSSR. Institut etnografii im. N. N. Mikluho-Maklaja. Izdatel'stvo »Nauka«. Moskva 1966. Str. 455, 8°. Zgodovina ruske etnologije je v zadnjem pičlem desetletju vsaj že tretja obsežna knjiga izpod peresa Sergeja A. Tokareva. Mimo obsežnega in vsestran- skega uredniškega dela, neposrednega sodelovanja pri pisanju znane izdaje Na- rodi sveta in ob vrsti krajših tekstov je leta 1958 izšlo eno temeljnih del sodobne sovjetske etnologije — Etnologija narodov ZSSR. Leta 1964 je prof. Tokarev izdal knjigo Religija v zgodovini ljudstev sveta. Po komaj dveletnem presledku je pred nami zgodovinski pregled ruskih etnoloških obravnav in znanj, ki so po- stala sestavni del ruske kulture od 11. stoletja do leta 1917. Obsežno gradivo, ki se še zdaleč ne nanaša samo na etnološko obravnavo Rusov, temveč na vsakršno rusko, ukrajinsko in belorusko delo z etnološkim po- menom, je avtor razdelil na osem poglavij. Dobro polovico knjige zaobjema ob- ravnava dobe od štiridesetih let preteklega stoletja naprej, ko si je ruska etno- logija kot že bolj ali manj izoblikovana znanstvena disciplina pridobila svoje mesto sredi drugih ved. Razvoj etnologije je po avtorjevem mnenju v tesni zvezi s celotnim družbenozgodovinskim razvojnim tokom, čeprav ne gre tajiti relativ- ne samostojnosti posameznih znanosti. Ta teza ima v knjigi prepričljivo potrdilo; delež zanimanja v etnološko dejavnost usmerjenih Rusov za neruska ljudstva in narode v resnici ni majhen. Teritorialno širjenje predoktobrske Rusije ni moglo ostati brez glasnega odmeva v ruski etnologiji. V državni službi, na svojo roko ali ob prisilnem bivanju med tujimi etničnimi skupinami so ruski raziskovalci preučevali način življenja in ljudsko kulturo v najrazličnejših delih obsežnega ruskega cesarstva. V svetovno zakladnico etnoloških znanj so mnogo prinesla tudi številna bivanja in potovanja Rusov zunaj države (o Slovencih so pisali V. Bronevskij, I. Sreznevskij, A. Haruzin). V prvo poglavje, na začetek zgodovinskega pregleda ruske etnologije je avtor predvsem uvrstil znane letopise in epe, spomenike staroruskega srednje- veškega pismenstva. V okviru naslednjega razdelka obravnava različno etnološko gradivo konca 16. in 17. stoletja, med katerim so na prvem mestu poročila o Si- biriji in Sibircih. Tretje poglavje je posvečeno ruskemu gradivu in raziskavam etnološke narave v 18. stoletju. To je bil čas reform Petra I.; čim popolnejše poznanje domovine je bilo geslo tedanje dobe. Živahna raziskovalna dejavnost je omogočila prvo obširno sintetično delo z naslovom »Opis vseh v ruski državi živečih ljudstev«. Med leti 1770 in 1800, v dobo, ki jo obravnava četrto poglavje knjige, sodi začetek preučevanja Rusov in Ukrajincev s prvimi publikacijami s področja ruske folklore. Ta zapoznelost v primeri s precej starejšim zanimanjem za neruska ljudstva v Okviru ruskega cesarstva je posebna značilnost ruske etno- logije. Precejšen del naslednjega poglavja, ki zaobjema leta 1800—1830, je po- svečen raziskovalni dejavnosti Rusov v tujini in sedaj tudi že v Srednji Aziji in na Kavkazu. S šestim razdelkom načenja prof. Tokarev obravnavo nove etape v razvoju ruske etnologije, katere prvo fazo uokvirja med leti 1840 in 1860. Zu- nanji izraz nove dobe je (leta 1845) ustanovitev Ruskega geografskega društva, ki je imelo velik pomen za nadaljnji razvoj ruske etnologije kot posebne znanstve- ne panoge. V tem času so bile zapisane misli ruskih revolucionarnih demokra- tov, ki so izredno zanimive tudi še za današnjo usmerjanje etnološkega razisko- valnega dela. To je tudi čas ruskih etnografov-leposlovcev. Predzadnje poglavje, ki obsega sedemdeseta in osemdeseta leta preteklega stoletja, je posvečeno med 201 Knjižna poročila in ocene drugim vseruski etnološki razstavi v Moskvi 1867. leta (kjer so bili predstavlje- ni tudi Slovenci), posebnemu zanimanju Ad vaško srenjo, nadaljnjim etnološkim preučevanjem na področju Srednje Azije in Kavkaza, med zamejskimi Slovani, dejavnosti Mikluho-Maklaja, Anučina, Pipinovi zgodovini ruske etnologije itd. Zadnja predrevolucijska doba od leta 1890 naprej je po temeljni problematiki v marsičem podobna prejšnji dobi. Tu gre za dejavnost etnologov — temeljnih po- znavalcev fiosameznih krajev, za etnološko dejavnost političnih izgnancev, za administrativno omogočena etnološka prizadevanja v Sibiriji, za nadaljevanje raziskovanj v Srednji Aziji in na Kavkazu, za časopise in revije z etnološkim značajem, za etnološke muzeje, za ruski etnološki evolucionizem in njegovo kri- tiko, za vpliv mariisizma na rusko etnologijo. Knjiga daje tako izčrpen pregled ruske etnološke dejavnosti pred revolu- cijo. Zgodovina sovjetske etnologije je po mnenju prof. Tokareva posebna, veli- ka, zapletena in kajpak zelo pomembna naloga. Zanjo so potrebne še velike štu- dijske priprave. Mimo izčrpnosti in preglednosti pričujočega dela glede na ob- ravnavano gradivo nas še zlasti priteguje njegova metodološka stran. Kot je razvidno iz uvoda, je bila pomembna spodbuda za nastanek dela želja po rešitvi nekaterih načelnih vprašanj. Mednje je še zlasti šteti določanje etnoloških pred- metnih meja in naravnavanje razmerja do sosednjih ved. Zgodovinski pregled razvoja etnologije je za reševanje nakazanih problemov, tako pravi avtor, naj- boljša pot. Zgodovino vsake znanosti je treba razdeliti na dva dela, meni prof. Toka- rev. Na eni strani gre za zgodovino nabiranja gradiva z določenega območja, na drugi za zgodovino vidikov, za zgodovino smiselne obdelave tega, kar je bilo zbrano. Te dve sestavini sta seveda nerazdružna enota, vendar se ju je treba za- vedati. Tako sta »etnologija« in »etnološka veda« v nekem pogledu vendarle dve stvari. »Etnologija«, ki uokvirja celotno kopičenje etnološkega gradiva, je širša, »etnološka veda« je mlajša; v Rusiji so bile s splošno ravnijo intelektual- ne kulture doma in za mejami dane možnosti za njen nastanek šele okoli srede 19. stoletja. Pa vendar je ob tem zgodovina zbiranja gradiva in določenega zna- nja o posameznih ljudstvih že znatno starejša. Ob obeh navedenih komponentah je pri pregledu zgodovine etnologije treba upoštevati še razna dela, ki niso strogo etnološka. Avtorja zgodovine ruske etno- logije so poleg tega zanimala še vprašanja, čeprav le bolj obrobno, kakšne so bile ali so vsaj mogle biti predstave ruskih ljudi o ljudstvih tujih, neruskih de- žel. Sprašuje se po ravni etnoloških predstav, po etnološkem obzorju ljudi dolo- čenih dob iz posameznih razredov in slojev. Prav iz tega razloga so v pregledu zgodovine ruske etnologije upoštevani tudi ruski prevodi tujih avtorjev o načinu življenja in o kulturi ljudi tujih dežel. Zelo poučna so v obravnavani knjigi tista mesta, kjer je posameznim teore- tičnim vidikom in interpretacijam etnološkega gradiva nastavljeno ogledalo glede na njihovo razredno podlago. Pri tem gre za oceno idealiziranja preteklih kulturnih stanj in pojmovanja ljudskosti kot statične, nespremenljive kategorije. Gre za razloge prikrivanja negativnih potez patriarhalne preteklosti, kar je iz določenih razlogov počela vrsta etnoloških strokovnih delavcev, itd. Za novejši čas, po konstituiranju ruske etnologije kot posebne vede, ločuje prof. Tokarev v bistvu dve usmeritvi; liberalno-meščansko in revolucionamo-demokratično. Ob tem opozarja na nejasnost meja v številnih primerih, na možnost in nujnost različnega uvrščanja nekaterih raziskovalcev glede na različno podobo njiho- vega dela. Kljub temu se zdijo taka kategoriziranja dovolj utemeljena in z zgo- dovinskega vidika pravilna. Jasnost stališč je tudi v etnologiji neogibna, če se seveda kdo temu hote ne izmika in se s tem nevede postavi na prav določeno stališče. Knjiga prof. Tokareva je tako mimo bogatega pregleda razvoja ruskih etnoloških znanj še pravi metodološki priročnik za razjasnjevanje stališč v okvirih etnologije z vidika historizma. S. Kremenšek 202 Knjižna poročila in ocene Adalbert RIEDEL, Die Hirtenzunft im Burgenland, Ein Beitrag zur Geschichte des Hirtenwesens im burgenlândischen Raum, Wissen- schaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, herausgegeben vom burgenlândischen Landesmuseum in Eisenstadt, Heft 28, Eisenstadt 1962 (88 strani, s predgovorom Leopolda Schmidta). Delce zadeva pastirske cehe na Gradiščanskem in pri tem mimogrede tudi hrvaške kraje. V njem sta izmenoma, toda po konceptu zelo neurejeno obravna- vana pravzaprav dva predmeta: pastirski cehi in drobci iz pastirje etnografije, ki niso nujno povezani s cehovstvom. Pri tem je — že zdavnaj odmrlo — pastir- sko cehovstvo obdelano predvsem za 17. in 18. stol., etnografski drobci pa so zbrani za relativno novejši čas. Zakaj so — po avtorjevem mnenju vsaj v 16. stol. — nastali v teh krajih pastirski cehi, je deloma razloženo s kvantitativnim pomenom živinoreje; za razmeroma novejši čas je tudi razvidno, da so bili posebno ovčarji na značilnih ogrskih veleposestvih zaposleni v velikem številu pri enem delodajalcu. Se- stavljali so nekako posebno družbeno plast, ki je veljala za nižjo od kmetov, ki pa je bila tudi sama razslojena. Zakaj pa so bili tudi vaški pastirji kot dosti manj povezane skupine zajeti v cehe, ostaja nejasno, če se ne zadovoljimo z razlago, da so cehi pač pomagali vzdrževati red in disciplino. Imam vtis, da nam je avtor pri razlagi pastirskega cehovstva — kolikor se ga je sploh loteval — ostal dolžan nekaj pojasnil. — Uvodni ekskurz v zgodovino živinoreje in o napredku ovčereje od uvoza ovc merino 1773 do avstralske in južnoameriške konkurence po sredi 19. stoletja je sicer zanimiv, vendar zelo malo pripomore k razlagi pa- stirskega cehovstva. Prav tako je poljudni vrinek o cehovstvu nasploh prepovr- šen, da bi dal predstavo o bistvu cehovstva, posebej pastirskega. Redi za pastirske cehe so našteti (zlasti Odenburg-Sopron 1627; Matters- burg-Forchtenstein 1665, Eisenstadt 1701) in deloma so navedena njihova bese- dila. V celoti je objavljen in prestavljen v moderno nemščino Hornsteinski red iz leta 1711, žal zelo pomanjkljivo. Že če primerjamo faksimile ene strani z av- torjevim prepisom, se pokaže, da so posamezne črke izpuščene, dodane ali napak brane in da je a brez potrebe večkrat bran kot o; predvsem pa avtor očitno ne pozna kratic na koncu besed in bere npr. Aigenthumb nam. Aigenthumblichen, benandte nam. benandten, Brued nam. Brueder, Bruedschafft nam. Bruederschafft; zato tudi na dru- gih mestih od nam. oder! (Ne spuščam se v vprašanje velikih začetnic.) Temu primerna je prestava v moderno nemščino, ki je na nekaterih mestih ne- smiselna ali sploh napačna. Zgled: »da es [namreč das Gesinde] noch nicht dienstlos wehre« je prestavljeno: »wenn der Posten noch nicht frei ist« (str. 58), namesto prav: »solange es noch nicht stellungslos ist«. Ali: »I tem da einer oder mehr ob- rihrte Articuln, undt Zoch ordtnung mit [beri: nit] Noch kamen« je prestavljeno »Ferner da einer oder mehrere der oben angefiihrten Artikeln und Zechordnung und nachher kommenden« (str. 59) namesto prav: »Ferner, wenn Einer ode.r Mehrere den oben angefiihrten Artikeln und [d. h. der] Zunftordnung nicht nachkamen [Folge leisteten]«. Se en kričeč primer : »als wan die selben in Specie hirrinen gemel- det undt benehmet [beri: benenet] wehren» je prestavljeno v »in besonderen verlautbart und vernommen werden« (str. 62), medtem ko bi bilo prav: »als ob sie [der Markt und die Flecken] hier einzeln angefiihrt und genannt wâren«. — Opozorilo na pastirske cehe je zanimivo; da so ti cehi starejši, kot se je doslej domnevalo, je avtor kljub pomanjkljivostim delca gotovo pokazal. Etnografski drobci (str. 34—44, 67—78) so navedeni deskriptivno in zani- mivo. Gre za podrobnosti o noši, načinih plačila, orodja, običaje ipd. Upamo, da so ti podatki bolj zanesljivi, kot so obdelane cehovske listine. Fotografije so dobre in zanimive. 203 Knjižna poročila in ocene Zusammenfassung: Um die Entstehung der burgenländischen Hir- tenzünfte spätestens um 1600 zu erweisen, sind die vom Verf. dargebrachten Quellen klar genug. Leider ist die Hauptquelle, die Hornsteiner Ordnung von 1711 sehr mangelhaft wiedergegeben und der »erklärende Text« entspricht stellenweise nicht dem Sinne des Originalwortlautes. Einige Beispiele sind oben angeführt. Die Exkurse über das Zunftwesen überhaupt und über die Viehzucht im Burgenland tragen zur Erklärung des burgenländischen Hirtenzunftwesens kaum etwas bei. Das nur lose mit dem Zunftwesen verbundene ethnographische IVIaterial ist interessant. Sergij Vilfan Fopulus revisus, Beiträge zur Erforschung der Gegenwart, Tübingen, Tübin- ger Vereinigung für Volkskunde E. V. 1966, 187 str. (Volksleben, 14) Štirinajsta številka revije Volksleben prinaša gradivo, ki bo zanimalo sle- hernega entologa — predavanja in poročila profesorjev, docentov in asistentov etnologije (Volkskunde) na zahodnonemšicih univerzah, ki so jih le-ti prebrali aprila 1966 na zborovanju v Tübingenu. Poglavitna tema predavanj in pogovo- rov je bilo ljudsko življenje našega časa. Vse, o čemer so tu razpravljali etno- logi v razmeroma ozkem krogu, je s to publikacijo zdaj dostopno vsem, ki se zanimajo za vlogo etnologije v današnjem času in v njegovih sodobnih procesih. Sklicatelji posvetovanja — duhovni vodja je bil Herman Bausinger — so sku- šali poudariti programski cilj tega posvetovanja že z naslovom publikacije, ki naj bi pomenil »Revizija etnoloških raziskovalnih ciljev!« Zavestno so to zapisali kot demonstracijo proti drugim, sorodnim vedam, ki rade na veliko, toda zelo diletantsko operirajo s pojmom »ljudstvo«. 2e z naslovom samim so organizatorji želeli opozoriti, da bi tem vedam ne moglo Škodovati, če bi močneje upoštevale tudi etnološke raziskave. Narobe, tudi ta posvet je pokazal, da etnologija zaradi raznolikosti svojih predmetov in metodološke pestrosti lahko prinaša pomembna dognanja v kulturi in družbenih oblikah sedanjosti in preteklosti. Sedanjosti so pri tem namerno prisodili prvo mesto. Temeljni referat — »Historične metode in današnja raziskovanja v etno- logiji« — je prebral Karl-S. Kramer. V njem je govornik jasno povedal, da ni kvalitativnih razločkov med zgodovinsko in v sedanjost usmerjeno etnologijo. Kvečjemu so kvantitativni razločki, pri teh pa ima etnologija sedanjosti večje možnosti. Naglasil je tudi metodološko pomembnost neposrednega opazovanja in spraševanja pri raziskavah problemov sedanjosti; ti dve metodi primerja namreč z delom, ki se ga da opraviti z zgodovinskimi viri in jima daje prednost, če- prav ju bo treba še podrobneje obdelati. K. Kramer meni, da problematika etnoloških raziskav sedanjosti ni predvsem v metodi, temveč v raziskovalnem predmetu. Omeniti moramo tudi pomanjkljivost posvetovanja in tako neposredno tudi publikacije: skoraj popolnoma je izpuščeno področje materialne kulture. H. Bau- singer je to pojasnil v predgovoru z izgovorom, češ, da je materialna kultura bolj doma v muzejih kot na univerzah! Po področjih pa lahko referate razde- limo v tri večje skupine. V prvo sodijo pojavi, ki so kot tipični veljali v ljudski kulturi preteklih obdobij in se nadaljujejo še v sedanji čas. Sem sodi razprava J. Künziga — »Ljudsko-umetniški delež v letnih običajih«. Zanimivi so predvsem avtorjevi metodološki napotki za preučevanje teh običajev. Govori o skupnih krasitvah v okviru raznih novodobnih običajev ob cerkvenih praznikih v alemanskem pro- storu, ki pa še niso pravi običaj, temveč le bolj paša za oči. V drugi skupini so tradicionalni pojavi in oblike ljudske kulture in ljud- skega življenja, ki so se v sedanjem času bistveno spremenili. Referatov o tej temi je bilo največ. I. Weber-Kellermann daje v svojem delu »Moda in tradi- cija« široko izbiro prevladujočih zgodovinskih primerov kot demonstracijo moči, ki jo imata moda in tradicija v ljudskem življenju. Zal pa se le obrobno do- takne tega problema tudi v sedanjosti, ko govori o ostankih noše v današnjem 204 Knjižna poročila in ocene načinu oblačenja. Rudolf Schenda obravnava v svoji pilot študiji »Množično bralno gradivo v cerkvenih pisanih virih«, kolekcijo 200 malih tiskov. Zanj so to tipičen literarno-sociološki fenomen, ki ni specifičen za sedanji čas. Zal je tudi z etnološke plati v referatu o njem premalo povedanega, čeprav je to množično propagandno gradivo, ki se že stoletja poslužuje posvetnih metod za snubljenje, zanimivo tudi za etnologa. Tipična sodobna etnološka tema je razprava »Indu- strializacija in šege« Herberta Schwedta. To je plod, etnološka analiza, njegovih raziskav v 130 občinah okrožja. Tubingen in Ulen, v občinah z različnimi social- nimi strukturami. V raziskavo ni vključil mest. Rezultati njegovih raziskovanj so zanimivi, poučni in za naše razmere presenetljivi. Kmečke občine so ohra- nile manj tradicionalnih šeg kot industrializirane občine. V tistih krajih, ki so sprejeli novo prebivalstvo ali so se močneje usmerili k turizmu, pa so v šegah največje deformacije. S to temo se povezuje tudi razprava H. Bausingerja »H kritiki folkloristične kritike«. Ta razprava se že močno razločuje od tistega, kar je zapisal o folklorizmu Hans Moser,' problem pa tudi po objavi tega dela še ni docela pojasnjen. Zanimiva pa je Bausingerjeva teza, češ, da se vsi pojavi folklorizma tudi ne končajo s pojmom komercializacije ali turizma, temveč lahko tudi ti opravljajo kulturno funkcijo v ljudskem življenju. Pozitivno v razpravi je svarilo, da lahko le temeljite analize dokažejo koristnost znanstve- nih raziskav tega fenomena, V tretjo zvrst moramo šteti referate, ki obravnavajo pojave dandanašnjega ljudskega življenja, in to predvsem tiste, ki jih ne prištevamo k tradicionalnim zvrstem etnologije. To so referati o društvih in njihovih problemih, o novih pojavih, ki so se bili rodili v velikomestnem in gosposkem okolju in o njihovi vsesplošni razširitvi v sedanjem času. Izmed teh moramo omeniti temeljito raziskavo Wolfganga Briioknerja o društvih in sorodnih grupacijah, ki je bila podlaga referatu »Društva in folklorizem na Južnem Hessenskem«. Razprava je zanimiva tudi za naše razmere, saj naletimo na podobne pojave tudi pri nas. Gre za vidne fenomene folklorizma, ki jih izvajajo posamezna društva in sku- pine ter s tem ustvarjajo in ohranjajo splošno toda izmaličeno podobo ljudske kulture. Predmet njegovih raziskav so bolj sociološki in ideološki dejavniki. Walter Havernick je v svojem uvodnem prispevku »Etnolgija velikega mesta v praksi« razčlenil tudi sam pojem tega predmeta. Zanj je »Grosstadt Volkskunde« samo tehničen, pomožen ' pojem, ne pa posebna veja etnologije. Herbert Freudenthal pa je obravnaval že konkretno temo iz velemestne etno- logije — »Društva v Hamburgu«. Poročal je o svoji večji raziskavi na to temo in poudaril, da se pri društvenem življenju etnološka vprašanja v ožjem smislu močno uveljavljajo, čeprav je pri delu zašel tudi na druga raziskovalna področja in se posluževal tudi nekaterih sorodnih ved: zgodovine društev, sociologije, prava itd. Zanimiva je tudi razprava po referatih o velemestni etnologiji; zlasti še opozorilo, da moramo biti pri preučevanju mesta prav tako pozorni na nje- ,govo »pokmetovanje« kot na »pomeščanjenje« dežele. Na koncu naj omenim še zanimiv poskus Ine — Marie Greverus— »Prila- goditveni problemi tujih delavcev«. Tudi po tem referatu je bila zanimiva razprava, ki je prav tako objavljena v publikaciji. Najbolj živahno so razprav- ljali o odnosu med etnologijo in sociologijo, čeprav študija Greverusove sloni bolj na kulturno antropoloških kot na socioloških temeljih. Razprava je pokazala, da sodi tudi ta tematika na etnološko raziskovalno področje, saj se etnolog tu ukvarja z ljudskim življenjem, ljudsko kulturo, z odnosi med posamezniki in skupino, s pojavi in vzroki prostega časa itd. Tudi v tej razpravi je prevladalo mnenje, da je prav etnologija tista, ki lako razkrije človeka in njegovo kulturo v celoti, seveda pa sta ji lahko pri tem sociologija in psihologija v veliko oporo, Boris Kuhar ' Vom Folklorismus in unserem Zeit Z. f. Vkde. 58, 1962, 177—209. in raz- prava: Der Folklorismus als Forschungsproblem der Volkskunde. Hess. BI. I. Vkde. 55, 1964, 9—57. 205 Knjižna poročila in ocene Gaetano Perusini, II costume popolare Udinese dal secolo XIV al secolo XIX. Udine 1966, str. 59—126. (Estrato da «Memorie Storiche Forogiuliesi«, vol. XLVI.). Kot omenja avtor, sliuša z gornjo razpravo izpolniti vrzel v pisanju o noši in njenih spremembah, 'ki so dokaj očitne pri tržanih in tržankah Vidma v času od 14. do 16. stoletja. Obravnavane noše pripadajo večidel najrazličnejšim roko- delcem, to je čevljarjem, krojačem, brivcem, tkalcem in klobučarjem. V ome- njenem razdobju se ženska noša bistveno spreminja po obliki, gradivo za moško nošo pa je, kot ugotavlja avtor, pičlo, da bi lahko sledili nadrobnejši razvoj. Tako so oblačila omenjenih stanov v 14. in v prvih dveh desetletjih 15. sto- letja zelo bogata in okrašena z dragocenimi obšivki, z zlatimi in srebrnimi plo- ščicami ter z gumbi. Do konca druge polovice 19. stoletja si ženske sicer še pri- voščijo na svojih oblačilih različne dragocenosti, vendar daje v tem času pouda- rek oblačilnemu razkošju predvsem dragocenejše blago brez zlatih in srebrnih okraskov. V naslednjih stoletjih pa se je oblačilno razkošje zmanjšalo po številu oblačil in po njihovi vrednosti. Glede ženskega perila velja, kot nadalje ugotavlja avtor, da je v tem času zelo pomanjkljivo. Spodaj so nosile samo srajco, hlače so bile povsem neznane. Do 16. stoletja so bile noge skoraj povsem gole, nogavice se prvič omenjajo šele v inventarju iz leta 1618. Marija Makarovič Trifunosili, Jovan: Proučavanje vo kičevskata kotlina, Glasnik na Etno- loškiot muzej vo Skopje, 1965, str. 203—219. Kičevska kotlina je osrednje območje v višinskem delu zahodne Makedo- nije. Na njenem obrobju se dvigujejo planinski venci: Bistra na zahodu, Buko- vica na severu. Pesjaka na vzhodu in Cerska-belička planina na jugu. Najprej je pisec spregovoril o prebivalcih, ki so večidel Makedonci; manj je albanskih (šiptarskih) in torbeških ali »turških« prebivalcev. Najstarejše pre- bivalstvo tvorijo Makedonci, medtem ko so Albanci prišli iz severne Albanije, zvečine z območja Mat, in to v glavnem posamično. Sprejeli so mestni način življenja in se radi mešajo s Torbeši. Ti so številčno najmanjša narodnostna sku- pina, ki pa je izrazito mešana; danes je maloštevilna, saj so se njeni pripadniki zvečine izselili v Turčijo. Neznatne narodnostne skupine pomenijo še musliman- ski Cigani in pravoslavni Vlahi. Najbolje razvita gospodarska panoga je poljedelstvo, s katero se ukvarja, z izjemo mesta Kičevo, 90 odstotkov prebivalstva. Planinsko živinorejo, ki je bi- la nekoč močno razvita, danes čedalje bolj opuščajo in je vezana na pašnike v neposredni bližini vasi. Do konca 19. in začetka 20. stoletja so živeli tukajšnji prebivalci v srednje velikih zadrugah, ki so štele 10 do 15 članov, ki pa jih v najnovejši dobi ni skoraj nikjer več. Zato je zelo razvita razdelitev prebivalstva na rodove. Od izročil se je do danes zelo vztrajno ohranila krstna slava, podob- no kakor ženitovanjske in pogrebne šege, institucija kumstva. Na koncu navaja Trifunoski za nekatere vasi izvir njihovih toponimov kakor tudi nekatera sta- rejša izročila, ki so se ohranila do današnjih dni. Te kratke in zgoščene etnografske ugotovitve so lahko pobuda za izčrpnej- še in nadrobnejše raziskave; tako z zanimanjem pričakujemo nadaljnja preuče- vanja, ki jih je pisec napovedal v uvodu tega dela. Branko Pleše 206 Knjižna poročila in ocene Deutsches Jahrbuch fiir Volkskunde XII (2 zvezka), Berlin 1966, str. 430; izdaja inštitut za nemško etnologijo pri Nemški akademiji znanosti v Berlinu, urednika W. Steinitz in H. Strobach ob sodelovanju uredniškega odbora. Zajetni zadnji letnik te vzhodnonemške revije se ponaša z vrsto zares po- učnih razprav, ne glede na to, ali se z njihovimi poglavitnimi dognanji v celoti strinjamo ali ne. Razprava W. Steimtza »Delavska pesem in ljudska pesem« predvsem povzema zadevna (sicer komaj dostopna) izvajanja P. Bogatyreva in R. Jakobsona, objavljena še 1929, ali, z drugimi besedami, šteje za ljudsko pesem tisto, »ki jo je neka skupnost sprejela; od nje (ljudske pesmi) obstoji samo to, kar ta skupnost priznava in posreduje naprej. Ce se potrebe skupnosti spreme- nijo, se spremeni tudi ljudska pesem... Ce pa neke individualne pesmi skup- nost z ustnim izročilom ne sprejme, je ta pesem tako obsojena na propad ...« Spričo tega razločuje Steinitz dve zvrsti delavske pesmi; ljudsko ali neljudsko oz. nefolkloristično. Slednjo prišteva k tako imenovanim literarnim stvaritvam, ki obstajajo »... neodvisno od ... bralčevega okusa, in vsak naslednji bralec ima neposredno opraviti z isto, tekstovno določeno stvaritvijo...« Potemtakem se v nefolkloristični delavski pesmi (npr. Internacionali) ne stapljata »dve raz- lični načeli ustvarjanja (individualno in kolektivno) ali dve različni načeli iz- ročila (folkloristično in ,literarno'), temveč prevladuje eno, .literarno', nefolklo- ristično načelo...« — Samostojnejše so Steinitzove misli o razvoju kulture v socializmu; »S tem, da izginjajo v socializmu antagonistični razredi, izginja na- sprotje med dvema plastema v okviru neke nacionalne kulture. S tem izginjajo tudi pogoji za obstoj razločka med ... folkloristično in ,literarno' obliko. Lite- rarno načelo, ki je bilo doslej značilno za kulturo v območju vladajočega raz- reda, postaja zdaj vladajoče načelo besedne umetnosti... Današnja laična umet- nost se v ... socialističnih deželah ne razvija po folklorističnih, temveč po ne- folklorističnih, ,literarnih' zakonitostih. Literarna dejavnost delavcev in kmetov se, če imajo možnost in navodilo za učenje, za nadaljnje izobraževanje, v načelu ne razločuje več od dejavnosti mladega pisatelja začetnika in ne vsebuje no- benih prvin folklorističnega tradiranja ...« Na Steinitzovo razpravo navezuje razprava H. Bausingerja, Folklora in znižane kulturne setavine (gesunkenes Kulturgut), ki najprej opisuje razvoj pojma in izraza folklora pri Nemcih in sklepa; »V splošnem pa se omejuje pojem folklora na duhovno ali jezikovno izročilo...« Nato se ustavlja ob teoriji H. Naumanna o zgornji in spodnji plasti in njunem medsebojnem razmerju, največji del razprave pa obravnava navedene sodbe Bogatyreva in Jakobsona (in pa Steinitza). Bausinger svari k previdnosti »nasproti pavšalni trditvi o koncu folklore v starem p>omenu«, zakaj v naših dneh se ni »premaknila samo oblika izročila, temveč predvsem tudi socialna funkcija«; prav tako nasprotuje »absolutnemu razločevanju« med današnjimi in nekdanjimi razširitvenimi obli- kami, saj »prav . .. večtirnost izročila paradoksno prispeva ne samo k variabili- teti, temveč tudi k omejitvam variacij«. In naposled: »Zakonitosti folklore se (danes) z intenzivnim stikom posredujejo literaturi ... Literariziranje folklore se dopolnjuje v nasprotni smeri, ... ne v tem pomenu, da bi prehajala literatura v ustno izročilo, pač pa toliko, kolikor določena folkloristična načela tradiranja vse bolj opredeljujejo območje literature... Diktat realnega raziskovalnega predmeta zabrisuje sistematične meje znanstvene optike; folklora in literatura se zbližujeta.« Razprava češkega pisca V. Karbusickega »Ljudska pesem v sedanjosti« je tehtna tako po zasnovi kakor po izsledkih. Folkloristika naj se po teh sodbah ne zadovoljuje s ,tradicionalnim' gradivom in njegovim študijem. »Ne gre samo za to, da brez študija ,netradicionalnega' in t. im. umetniške pesmi pogosto ne moremo ugotoviti, kaj je ,tradicionalno' ..., temveč tudi za to, da pazljivo spremljanje družbene funkcije pri različnih tradicionalnih in netradicionalnih žanrih ljudske pesmi ... usmerja naš pogled na tiste vidike v življenju tradi- cionalnega ljudskega pesništva, ki jih je klasična zbiralna dejavnost zanema- rila.« Tako je pisec preučil razmerje posameznih skupin do ,pristne' in ,ne- pristne' folklore in pa do pesemskih in glasbenih oblik v našem času, reakcije 207 Knjižna poročila in ocene na različne glasbene stile in žanre v nekem ,primarnem' folklorističnem okolju, razmerje do različnih glasbenih žanrov pri kmetih v današnji industrijski družbi in pa razmerje do različnih glasbenih žanrov pri delavcih in razumništvu. Razprava K.-E. Fritzscha »Obleka erzgebirškega rudarja v sodbah 19. sto- letza« vsebuje vsestransko razlago noše v neki družbeni skupini, medtem ko so druge razprave bolj ali manj vklenjene v posamezne tradicionalne smeri etno- loškega dela: R. Peesch, Orodje v delovnem svetu ribiča (ena od povzemajočih ugotovitev npr.: »Orodje, kolikor lahko pomeni predmet etnološkega razisko- vanja, je objektivacija tradirane družbene delovne izkušnje in individualne spretnosti«), R. Weinhold, Vinjek in .stiskalnica, S. Neumann, Delavski spomini kot pripovedna vsebina, D. Stockmann, Vprašanje transkripcije v etnomuziko- loškem raziskovanju, A. Fiedler, L. Bechstein kot zbiralec in publicist pripo- vedk, W. Radig, Hodniki na hlevnih stavbah v Brandenburgu, R. Winter, H kmečkemu izdelovanju presnega masla na nekdanjem Pomorjanskem. V razdelku poročil je m. dr. zapis H. Strobacha o II. mednarodnem simpo- ziju o raziskovanju delavske pesmi v Velenju 1965, prispevek M. Boškovič-Stulli, Grimmov zapis Pepelke po Vuku Karadžiču in poročilo H. Peukerta o delu ju- goslovansikih folkloristov. V bibliografskem razdelku je natisnjen pregled objav v nemščini o ljudskih glasbilih in instrumentalni ljudski glasbi v letih 1956 do 1965. Knjižne ocene so zelo številne in veljajo pomembnejšim etnološkim ob- javam z nemškega jezikovnega ozemlja, pa tudi nekaterim delom od drugod. Jugoslovanskih etnoloških del v tem razdelku ni najti; krivdo za to bo treba, čeprav v različni meri, iskati pač na obeh straneh. In ob ocenah tolikega števila knjig ni mogoče mimo vprašanja, ali se smemo pri nas še vnaprej zadovoljiti s tolikanj manjšim številom knjižnih ocen, kakor je to doslej v navadi. Angelos Baš Ethnologia Europaea. Revue internationale d'ethnologie européenne. A world review of European ethnology. Vol. I, 1967, No 1. Editeur responsable — Mana- ging Editor G. de Rohan-Csermak. Paris. Str. 80, 4°. Pričujoča mednarodna revija za evropsko etnologijo naj bi povezovala preu- čevalce evropske ljudske (etnične) kulture, ustvarjala pa naj bi tudi zvezo le-teh z orientalisti, afrikanisti, amerikanisti, oceanisti in z zastopniki drugih sociolo- ških, antropoloških in zgodovinskih ved. Pomagala naj bi odstranjevati ovire, ki ločujejo evropeiste od obče etnologije. Izglajevala naj bi razlike med posamez- nimi nacionalnimi usmeritvami. Revija naj bi dajala razgled po vseh temeljnih dosežkih regionalnih preučevanj in naj bi bila torišče plodnih, k sklepom usmer- jenih diskusij med raznimi strokovnimi naziranji. Tako naj bi se izoblikovale takšne teoretične in metodološke podlage empiričnih raziskav, ki bi omogočale njihovo koordinacijo in večjo poglobljenost. Napredek, ki bi bil tako dosežen, bi ne bil pomemben le za evropske regionalne raziskave, temveč za občo etno- logijo sploh. Navedena hotenja in želje 33-članskega redakcijskega odbora, v katerem deluje kot član izvršnega odbora tudi prof. Branimir Bratanič iz Zagreba, odse- vajo v določenih pogledih tudi iz celotae vsebine prvega zvezka nove revije. V njem razpravlja Sigurd Erixon o položaju evropske etnologije v našem času (str. 3—11), Alberto M. Cirese o kulturnem spreminjanju v visoko razvitih druž- bah (str. 12—29) in S. A. Tokarev o mejah etnološkega preučevanja med narodi industrijsko razvitih dežel (str. 30—37). Ake Hultkrantz daje »nekaj pripomb« k sedanji evropski etnološki misli (str. 38—44). G. de Rohan-Csermak piše o poj- movanju »evropskega etničnega kompleksa« z navedbo literature o tej temi (str. 45—58). Izpod njegovega peresa je tudi izčrpno poročilo o mednarodni kon- ferenci za evropsko etnologijo, ki je bila leta 1965 na gradu Hâsselby pri Stock- holmu, kjer je bil prebran tudi večji del v reviji objavljenih prispevkov (str. 59—74). Tukaj se lahko poučimo o diskusiji k referatom, objavljenim v reviji, o načrtih za priročnik ali priročnike iz evropske etnologije, o prizadevanjih za izdajo pričujoče revije, o snovanju zveze preučevalcev etnološke podobe Evrope, 208 Knjižna poročila in ocene O načrtih za nadaljnje sestanke in o sprejetih poročilih in resolucijah. Branimir Bratanič poroča še o mednarodni delovni konferenci o etnološki kartografiji, ki je bila februarja 1966 v Zagrebu (str. 75—77). Revijo končujejo recenzije neka- terih knjig. Povsem umevno je, da je širok mednarodni krog strokovnjakov s področja evropske etnologije ob koordinaciji svojega dela načel najprej vrsto temeljnih teo- retičnih problemov. Očitno ni mogel in ne more mimo njih. Tudi to dejstvo lahko dajemo v premislek tistim, ki se jim zdi teoretiziranje jalovo prizadevanje neka- terih ljudi, ki ne znajo ali nočejo opravljati koristnejših del. Očitno pa sinteti- ziranja in vsklajevanja posameznih prizadevanj ni mogoče izvesti brez kolikor toliko enotnih izhodišč. Sigurd Erlxon n. pr. omenja v svojem prispevku misel, da ima vsaka neodvisna dežela svojo zgodovino in zato do neke meje tudi svojo etnologijo, etnologijo s svojevrstno podobo, Ne moremo pa pričakovati, da bo ta podoba tudi v sebi enotna. Prisiljeni smo upoštevati to dejstvo in ob tem iz- raziti svojo radovednost, do kolikšne mere bodo predstavniki različnih smeri v okviru evropskih etnoloških raziskovalnih prizadevanj našli tudi skupen jezik. Švedi so, kakor pravi Erixon, kaj kmalu opustili omejevanje svojih etnoloških preučevanj le na kmečko življenje in so vključili v svoje obravnave tudi delav- ski razred tako na deželi kot v mestu. Za vsakršno sintezo o ljudskem življenju Evrope je vprašanje, kako daleč so s takimi raziskavami v drugih evropskih de- želah, nedvomno odločilnega pomena. In tako dalje. Navajajo, da je eno poglavitnih sodobnih neskladij na etnološkem področju razpeto med ameriškim antropološkim in evropskim etnološkim raziskovalnim delom. Glede na nekatere novejše premike pa so taka naziranja že manj upravi- čena. Ake Hultkrantz, ki v svojem prispevku obravnava to vprašanje, omenja razkrajanje monopolizma zgodovinskih metod vsaj pri Skandinavcih. Na drugi strani naj bi ameriški antropologi kazali vse več zanimanja tudi za zgodovinske študije, še posebej za etnično zgodovino. V nekaterih evropskih deželah naj bi bili stiki med občo etnologijo in evropskimi regionalnimi raziskavami dokaj skromni. Pri tem pa bi bili, tako meni Hultkratz, odlični teoretični koncepti obče etnologije, do katerih se je le-ta dokopala, nadvse koristni tudi evropskim regio- nalnim raziskavam, ki so zavoljo svoje ekskluzivne zgodovinske raziskovalne usmeritve pokazale v teoretičnih sklepanjih znatno manj moči. Zato bi jim bil, po Hultkrantzu, dodatek funkcionalistične interpretacije samo v korist. Etnološke raziskave v okvirih tako imenovane etnologije sedanjosti in velemestne etnolo- gije naj bi bile zapolnile že tudi to vrzel. Z njimi naj bi bila evropska etnologija že postavljena v isto vrsto z moderno kulturno antropologijo in s sociologijo; pri tem naj bi imeli koncepti evropske regionalne etnologije svoj pomen tudi za ameriške kulturne antropologe. Za nas je večja ali manjša skladnost navede- nih dveh metodoloških načel problematična zavoljo neustrezne razlage zgodovi- ne in zgodovinskosti, ki je za Evropejce in Američane tako običajna. Zato z za- nimanjem čakamo naslednjo številko pričujoče revije, kjer naj bi imela obrav- nava zgodovinskih metod v etnologiji svoje posebno mesto. Prav iz metodoloških razlogov je razveseljivo, da je izdajateljem revije uspelo pritegniti v svoj krog tudi etnologe z evropskega vzhoda, še posebej iz Sovjetske zveze. Dejavno udeležbo S. A. Tokareva je čutiti že v prvi številki. Njegovo razpravljanje o mejah etnološkega preučevanja med industrijsko raz- vitimi etničnimi skupnostmi se nedvomno v številnih točkah ujema s prizade- vanji in pogledi, značilnimi za celotno vsebino revije. Razlika bi utegnila na- stati ob kategoričnem ponavljanju teze, da je etnologija zgodovinska veda, pri tem pa ta zgodovinskost sovjetskim etnologom ne pomeni tudi omejevanja na preučevanje arhaičnih sestavin ali prežitkov v ljudski kulturi. Vse kaže, da je metodologija sovjetskih etnologov zanesljivejša v krmarjenju med preteklostjo in sedanjostjo, med primitivnimi in razvitimi kulturnimi pojavi, tudi med funk- cionalizmom in historizmi, kot pa to izpričujejo druge, pogfsto sinkretistične smeri. S tem seveda še ni rečeno, da je sovjetskim etnologom že povsem uspelo dobra metodološka načela enako uspešno realizirati v praksi. Opredeljevanje etničnih značilnosti v vseh kulturnih pojavih visoko razvitih kultur utegne biti 14 — Slovenski etnograf 209 Knjižna poročila in ocene sicer zelo vabljiva naloga etnologov, ob dosedanjih sovjetskih realizacijah v tej smeri pa se kaže v nekoliko manj spodbudni luči. Zgodovinski metodološki prijem je pripisati razpravi o pojmovanju »evrop- skega etničnega kompleksa«, ki jo je napisal Géza de Rohan-Csermak. Njegova analiza evropske skupnosti z vidika kulturne, jezikovne, rasne, geografske in psi- hične enotnosti in iskanje meril za opredeljevanje »evropskega etničnega kom- pleksa« dajeta zanimivo in nazorno osnovo za etnološko raziskovanje v evrop- skih ovirih. Meje evropskega etničnega kompleksa pa so zavoljo najrazličnejših razlogov relativne. V tej zvezi opozarja avtor zlasti še na migracije iz Evrope. Evropska etnična skupnost je tako neprimerno širša od geografske Evrope. »Evropski etnični kompleks« dobiva s tem po avtorjevem mnenju interkonti- nentalno razsežnost. Ali pa bodo te interkontinentalne razsežnosti vplivale tudi na nadaljnjo po- dobo revije? Zdi se, da prizadevanjem v tej smeri v reviji ne bodo zapirali vrat. Odprtost in iskrena pripravljenost na dvogovor pa sta odliki, zaradi katerih se bojimo, da ne bi mednarodna prizadevanja v okviru te revije, ob njej in z njo prehitro usahnila. S. Kremenšek Narodopisne aktuality. Vydâvâ Krajské stfedisko lidového umeni ve Stražnici. Ročnik II (1965), čislo 1—2, 3—4; ročnik III (1966), čislo 1, 2, 3—4, Vsebinski koncept periodične publikacije Narodopisne aktuality, ki jo iz- daja inštitut za ljudsko umetnost v Stražnicah, je bil jasno razložen že ob izidu prve številke v letu 1964. Uvodni članek vsake številke naj bi bil posvečen ka- teremu od teoretičnih vprašanj narodopisja. Sledil naj bi prispevek bolj »ma- terialne« narave. Na tretjem mestu naj bi bila vsakokrat zarisana podoba enega od ljudskih umetnikov, saj taka dokumentacija postaja po mnenju redakcije prav nujna in tudi javnosti potrebna. Četrti razdelek je bil po tej koncepciji prihranjen za diskusijske prispevke o aktualnih vprašanjih v zvezi s študijem narodopisnega gradiva ali amaterskega ukvarjanja z ljudskokulturnimi izrazi. Vsako številko naj bi sklenila poročila o publikacijah, razstavah, nastopih raznih skupin, priredbah ljudskih pesmi in glasbe za radio, televizijo in podobno. Ome- niti velja še vsakokratno notno prilogo. V pričujočem opozorilu na časopis je treba predvsem ugotoviti pohvalno dejstvo, da se redakcija navedene koncepcije pri svojem delu, kolikor je to le mogoče, tudi drži. Spričo načrtnega dela je bilo v sorazmerno majhnih in tankih zvezkih revije v zadnjih dveh letnikih načetih dovolj pomembnih in mestoma ključnih problemov. Tako so bili med vprašanji iz prvega razdelka obravnavani odnosi med jezikoslovjem in etnografijo (Jan Chloupek), etnografijo in sociolo- gijo (Karel Fojtik) in etnografijo in arheologijo (Vladimir Podborsky). Na uvod- nih mestih je najti še Prispevek k pojmovanju in k metodi strukturalne analize ljudskega plesa (Hannah Laudovâ) in spis Moravske poslikane božične jaslice kot etnoorganološki vir (Richard Jerâbek). Med prispevki o tvarnejših vpraša- njih ljudske kulture so Opombe k razvoju tradicionalnega ljudskega oblačila na območju Kunovskega (Josef Jančar), sestavek o Figuralnih vezeninah na moravskem Horackem (Vlasta Svobodóva), prispevek z naslovom Teh- nični pogoji za adekvatno transkripcijo večglasne ljudske glasbe (La- dislav Leng), oznaka etnografskega gradiva z območja Visokih Tater (Jan Olejnik) in spis Češke narodnostne manjšine in narodopisje (Iva Heroldovâ), ki ga je šteti bolj k uvodnim razpravam. Zanimivi in za naše razmere še zlasti spodbujajoči so sestavki s portreti ciganskega kapel- nika Jožka Kubika (Dušan Holy), pripovedovalke Anne Chybidziurove (Antonin Satke), pevke Marije Prochâzkove (Vitezslav Volavy), slikarice pirhov Marije Gavalove (Jaroslav Orel) ali ljudskega pesnika Josefa Bore (Josef Kopunec, Bohuslav Beneš). Avtorje zanimajo njihova življenjska usoda, vplivi okolja ali ljudskokulturnega repertoarja na njihovo tvornost, njihova vloga v okolju, ob- like izražanja njihove umetnosti itd. Mimo čisto folklorističnih vprašanj so tukaj 210 Knjižna poročila in ocene zastopani tudi šii-ši vidiki etnološke vede. Med diskusijskimi prispevki v četrtem razdelku je najti razpravo o koncepciji festivala ljudskih pesmi in plesov v Stražnicah s sklepno besedo o tej temi (Josef Tomeš). Pod naslovom Nekaj besed k sodobni folklori se Bohuslav Beneš opredeljuje za študij celotnega Ijudsko- kulturnega repertoarja, ki ga je danes najti med širokimi plastmi mest in po- deželja. Sodobni človek in ljudska kultura je naslov prispevka izpod peresa Josefa Beneša k diskusiji o položaju ljudske kulture v sedanji češkoslovaški družbi. K etnomuzikološkim vidikom pri študiju zgodovine češke glasbe na- slavlja svojo razpravo Jifi Vyslouzil. Precejšen del revije zajemajo ocene in poročila. To daje reviji ob vsaj dvakratnem izidu na leto aktualističen pečat, ki je strokovnemu in ljubitelj- skemu življenju na področju moravskega narodopisja seveda samo v prid. S. Kremenšek Zeszyty panstwowego muzeum etnografieznego w Warszawie, tom IV—V. 1963/1964. Warszawa 1966, str. 5—186. IV—V letnik gornje revije, kjer je objavljen niz člankov z najrazličnejšo problematiko, ponovno priča o veliki dejavnosti poljskih etnografov. Tako poro- ča Renata Jezierska o Jubilejnem znanstvenem zasedanju Muzeja kulture in ljudske umetnosti v Warszawi (9. in 10. 12. 1963) in o konferenci o muzejih na prostem (11. 12. 1963). Med referenti srečujemo znana imena poljskih etnografov z naslednjimi referati: M. St. Brzostowski, O etnografskih muzejih na Poljskem — M. M. Ptasnik, Perspektive etnografskih muzejev na Poljskem — Prof. dr. M. Znamierowska-Prufferova, O družbeni vlogi etnografskih muzejev na Polj- skem — Prof. dr. T. Seweryn, O nujnih potrebah etnografskih muzejev — Dr. L. Malicki in prof. dr. K. Piwocki pa sta govorila o problematiki etnoparkov. (Re- ferata St. BrzostowSkega in Ks. Piwockega sta v reviji objavljena v celoti). V obširnejšem članku obravnava J. Damrosh Etnografsko muzeologijo z vidika regionalizacije poljske ljudske kulture. K. Pietkiewicz pa je prispeval članek Vloga ljudske umetnosti v poljski umetnostni kulturi; prva je drugo po njegovem mnenju ne samo obogatila, daje ji v nekaterih dobah celo specifični značaj. R. Jezierska poroča o zgodovini etnografskih zbirk v Varšavi, kjer je prvotna zbirka predmetov, ki se je osnovala 1888. leta, narasla do druge svetov- ne na 30.000, po drugi svetovni vojni pa na 40.000 predmetov. Z. Chrzanowska se predstavlja s člankom Posode za shranjevanje žita v državnem etnografskem muzeju v Varšavi, v katerem obravnava predmete, ki so bili zbrani na terenu centralne in vzhodne Poljske v letih 1954—1965. — W. J. Jarecki ugotavlja v članku Les v kulturi prebivalcev bazena R. Tanvi, da je prevladovala uporaba lesa pri omenjenih prebivalcih še v 19. stoletju. — P. Sac- ki pa govori o spremembah v vaški kovaški obrti v območju Janova v času od konca 19. stol. do današnjega časa; postale so najbolj očitne po drugi svetovni vojni, ko so začeli na to področje vedno močneje vdirati tovarniški izdelki. S področja ljudske umetnosti je prispeval dva članka St. Szymanski. V pr- vem obravnava pet plastik velikopoljskih rezbarjev, v drugem pa navaja krajše rodovnike in način njihovega preživljanja. — A. Damrosh opisuje Kolekcijo že- tonov za gabunsko igro »abia« iz zbirk državnega etnografskega muzeja v Var- šavi in poroča o etnografski razstavi z naslovom Glasba in ples Afrike, ki je bila organizirana v maju 1964. leta. Na razstavi je bilo prikazano poleg glasbil, ple- snih kostumov in mask tudi orožje vzhodne Afrike. — Obredno petje in ljudske pesmi pri plemenu Apindji, ki živi vzdolž desnega brega reke N'Gounie v cen- tralnem Gabunu je obdelal St. Swiderski. — Vrsto prispevkov v omenjenem zborniku končuje poročilo o delu muzeja za leta 1953/64 K(azimirza P(ietkie- witza). Marija Makarovič 211 Knjižna poročila in ocene Zbornik radova prvog jugoslavenskog simpozija o agrarnoj geografiji u Ma- riboru od 3. do 5. decembra 1964, Ljubljana 1967, str. 182. Zbornik, ki vsebuje referate, koreferate in poglavitne diskusijske prispevke z navedenega simpozija, je posvečen šestdesetletnici prof. Svetozarja Ilešiča. Ta je bil zlasti s svojo knjigo o sistemih zemljiške razdelitve na Slovenskem pobud- nik naših prvih agrarnogeografskih raziskav po drugi svetovni vojni, na podlagi svojih vezi s tujimi ustanovami pa je ustvaril stike, ki so obogatili zadevne razi- skave, katere je s svojim delom in številnimi nasveti tudi sam obsežno podpiral. Pomen dela prof. Ilešiča na torišču agrarne geografije se je zelo jasno poka- zal tudi na navedenem simpoziju. Njegov referat o dosedanjih smereh in rezul- tatih dela na torišču mednarodne agrarne geografije je za etnologa najpoučnej- ši. Mimo opredelitve predmeta agrarne geografije (»agrarna površina kot pro- storski pojav in agrarna pokrajina kot njen zunanji izraz«) nakazuje tudi sodob- ni razvoj agrarnega življenja. Opozarja, da je »agrarno življenje v času vse moč- nejše deagrarizacije in urbanizacije agrarnega prostora vse manj izolirano in vse trdneje prepleteno z drugimi družbenimi in gospodarskimi procesi . . . Zato vse bolj izgublja svoj pomen ne le pojem prave 'agrarne pokrajine', temveč tudi pojem agrarne geografije sploh. Vse manj je ostrih mej med agrarnimi in ne- agrarnimi prvinami v kulturni pokrajini ali v gospodarskem prostoru. Ce mimo tega upoštevamo v naših preučevanjih tudi še ekološke osnove in oceno njiho- vega pomena na raznih stopnjah družbeno-gospodarskega razvoja, ... se nam sama od sebe oblikuje namesto ,agrarne geografije' kompleksna geografska po- doba nemestnega ... prostora. Ce ob tem podobo še kar najbolj kompleksno karti- ramo v njenih značilnih razvojnih stopnjah, tedaj se, po moji sodbi, ponovno in uspešno približujemo splošnemu cilju geografske vede — kot kompleksne, sinte- tične vede o prostorsko-pokrajinski stvarnosti z vsemi njenimi agrarnimi pr- vinami«. Po nadrobnem opisu in bibliografskih podatkih je za etnologa zelo poučen tudi prispevek I. Crkvenčiča in V. Klemenčiča o razvoju in rezultatih agrarne geografije v Jugoslaviji. Omenjena izvajanja prof. Ilešiča dopolnjuje referat I. Crkvenčiča o znanstveno-raziskovalnem delu agrarne geografije v luči sodob- ne socialne geografije, medtem ko je referat V. Djurića Razvoj in funkcija ag- rarno-industrijskega kombinata »Beograd« eden od primerov agrarnogeograf- skih raziskav v Srbiji. Rezultate agramogeograskih preučevanj inštituta za geo- grafijo pri univerzi v Ljubljani v letih 1962 do 1964 predstavlja V. Klemenčič; ta preučevanja, ki pomenijo hkrati tudi razmeroma najštevilnejša agrarnogeo- grafska preučevanja v Jugoslaviji v navedenih letih, so zasnovana precej na ši- roko, saj veljajo »vsem tistim sestavinam v družbeno-gospodarskem razvoju, ki so posredno ali neposredno povezana z agrarnim gospodarstvom«. Med koreferali dajejo vpogled v obsežno in plodno dejavnost inštituta za geografijo pri univerzi v Ljubljani B. Ingolič, M. Jeršič, M. Vojvoda, J. Lojk, J. Medved, V. Bračič, B. Belec in M. Pak (z izvlečki ali odlomki raziskav, oprav- ljenih v omenjenem okviru). V razdelku koreferatov je objavljena nadalje še vrsta empiričnih agrarnogeografskih raziskav, od katerih navajamo tiste, ki se nam zdijo za slovenskega etnologa najtehtnejše. Tako piše C. Malovrh o pomenu gospodarsko-prostorske strukture individualnih poljedelskih gospodarstev, I. Gams o vplivu agrarne izrabe zemlje na krasove lastnosti in procese, T. Kanaet o rezultatih znanstveno-raziskovalnega dela na torišču agrarne geografije v Bo- sni in Hercegovini, M. Popovič o začetkih, razvoju in stanju agrarne geografije v Srbiji, M. Friganovič o socialnogeografskih posledicah depopulacije na agrar- nih območjih, V. Kokole o nekaterih pogledih na študij agrarnih območij za uporabo za regionalno načrtovanje in A. Lah o nekaterih pogledih programske in metodološke smeri agrarne geografije v Jugoslaviji. Diskusija, kolikor je objavljena v Zborniku, je bila dokaj obširna in razgi- bana, sukala pa se je okrog teoretičnih in empiričnih vprašanj. Glede predmeta agrarne geografije je po izvajanjih prof. Ilešiča v njegovem referatu in nato v diskusijskem prispevku »pogovor o teh vprašanjih odveč« (M. Friganovič). Angelos Baš 212 Knjižna poročila in ocene Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu, 2i8—^29, Beograd 1965/66; odgo- vorni urednili Persida Tomič, urednišlii odbor Đorđe Tešić, Jelena Arandelović- Lazić, Nikola Pantelić, Persida Tomić; 315 strani. Raziskave Etnografskega muzeja v Beogradu na območju gornje Resave (1960 in 1961) so se nadaljevale na območju spodnje Resave (1964 in 1965). Prvi izsledki teh raziskav so bili objavljeni v Glasniku 25 (Beograd 1962), nadaljnji pa v zadnjem letniku Glasnika in zavzemajo večji del vsebine tega letnika. So- delavci Etnografskega muzeja v Beogradu so si v omenjenih raziskavah priza- devali obdelati vse prvine tamkajšnje ljudske kulture, kakor se je ohranila do današnjih dni. — V pričujočem letniku Glasnika sta napisala poglavje o prebi- valstvu v Resavi M. Draškič in N. Pantelić, poglavje o živinoreji in o lovu in čebelarstvu je prispevala P. Tomič, poglavje o poljedelstvu v spodnji Resavi je napisal D. Maslovarić, poglavje o resavski obrti, prometu in trgovini, rudarstvu in industriji Đ. Tešič, poglavje o arhitekturi vaške hiše in gospodarskih stavbah v Resavi R. Hasanbegovič, poglavje o ljudski noši v Resavi J. Aranđelović-Lazić, poglavje o vasi, sorodstvu in družini N. Pantelić, poglavje o rojstnih šegah Mili- ca Bošković-Matić, poglavji o novoletnih šegah v Resavi in o krstnem imenu- slavi pa P. Kostič. Navedene spise, ki so objavljeni v skupnem razdelku, je slovenskemu poro- čevalcu, ki ne pozna obravnavanega ozemlja, težko neposredno vrednotiti; omeji se lahko samo na nekaj najsplošnejših pripomb. Vsi omenjeni prispevski slonijo na natančnejšem terenskem delu in temu ustrezno določajo podobo vsakokrat- nega poglavja. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, koliko so tukaj obdelane posa- mezne prvine ljudske kulture (ne glede na to, kako opredeljujejo pisci ta pojem ali načelni okvir svojih raziskav) v zadostni medsebojni povezavi in koliko niso za- jete preveč ločeno druga od druge. S tem v zvezi; v kolikšni meri pomenijo do- sedanje obravnave Resave bolj ali manj zaokroženo podobo ljudske kulture in v kolikšni meri gre za nadrobnejše podobe posameznih kulturnih prvin, ki skupaj le stežka sestavljajo podobo te vrste. In naposled: koliko so raziskave posamez- nih kulturnih prvin povezane z ljudmi ali z določenimi družbenimi skupinami, ki so ustvarjale ali uporabljale te kulturne prvine. Odgovor se vsakokrat vsi- ljuje pogosteje v slednji ko v prvi smeri, čeprav so izvajanja P. Tomić in D. Maslovarića marsikdaj blizu usmeritvi, ki si je želimo; ne glede na to, koliko je v tem pogledu drugod pri nas drugače. Tako sodimo, da pomenijo navedeni spisi o Resavi precej značilen primer obravnav, kakršne dandanes prevladujejo v srbski etnologiji. (Bolj ali manj enaka vprašanja se zastavljajo tudi pri podobnih raziskavah v slovenski etnologiji). Drugi prispevki v tem Glasniku izvirajo iz individualnih raziskav. V. Zivan- čević piše o izviru imena medved, J. Bjeladinovič o ljudski noši v Redavici, M. Barjaktarovič o vprašanju tobelij na Balkanskem polotoku, S. Zečevič o ta- lasonih, P. Tomić pa o vezenih stihih. In B. Pleše je napisal ob sedemdesetlet- nici M. Gavazzija nadrobnejši članek o njegovem delu, J. Nikolajević in P. 2. Petrovič pa sta objavila dodatek k bibliografiji J. Erdeljanovića. Neumljivo je, da v takšni reviji, kakor je Glasnik etnografskega muzeja v Beogradu, manjkajo knjižne ocene. Število tiskovnih pomot je neodpustljivo visoko. Angelos Baš 213 SLOVENSKI ETNOGRAF XX/1967 Izdal in založil Slovenski etnografski muze] Za izdajatelja In založbo dr. Boris Kuhar Natisnila TIskarna PTT v Ljubljani Naklada 1000 Izvodov Slovenski etnografski muzej ima še na zalogi publikacije: Etnolog lil, leto 1929 Etnolog VII, leto 1934 Etnolog XII, leto 1939 Etnolog XIII, leto 1940 Etnolog XIV, leto 1942 Etnolog XV, leto 1942 Etnolog XVI, leto 1943 Etnolog XVII. leto 1944 Slovenski etnograf II, leto 1949 Slovenski etnograf lll-IV. leto 1950/51 Slovenski etnograf V, leto 1952 Slovenski etnograf VI-VII, leto 1953/54 Slovenski etnograf Vili, leto 1955 Slovenski etnograf IX, leto 1956 Slovenski etnograf X, leto 1957 Slovenski etnograf XI, leto 1958 Slovenski etnograf XII, leto 1959 Slovenski etnograf XIII, leto 1960 Slovenski etnograf XIV, leto 1961 Slovenski etnograf XV, leto 1962 Slovenski etnograf XVI-XVII, leto 1963/64 Slovenski etnograf XVIII-XIX. leto 1965/66