Vrnimo otrokom sanje
Otroci so naša prihodnost, pravimo. Naš up in naša nada. So! Moramo skrbeti zanje, ustvar-jati pogoje za njihov vsestranski razvoj. Mora-mo! Narediti moramo tako, da jim bo lepše, kot je bilo nam. Naredimo!
Zlasti v letu, ki smo ga proglasili za med-narodno leto otroka. In še več kot lahko sto-rimo, rečemo, zapišemo.
Ampak bogvekako temeljito in korenito pa se vsega tega spet ne bomo lotili. Tudi to leto bo minilo, naredili bomo analize o rezultatih našega dela — otroci pa bodo živeli, rasli, ho-diJi v vrtec, v šolo.
Kako? Tako, kot tega ne počno nobeni vrst-niki na svetu. Brez najslajših sanj in spanja, razdražljrvi, nevrotični.
Nikjer na svetu otrokom ni treba vstajati že ob petih (pol petih, štirih) zjutraj! Nikjer materam ni treba že desetmesečnih štručk je-mati iz toplih posteljic že ob petih, jih zavijati v odeje ter jih po dežju in snegu prenesti do jasli.                                                         __
Pri nas to morajo početi: avtobusi so že ob petih polni mater z jokajočimi, spečimi kuštra-vimi glavami v naročjih. Kajti, nekoč smo si po-stavili delovni čas na 6. uro zjutraj — česar niso storili nikjer drugje na svetu! In vztraja-mo, čeprav ugotavljamo, da delovni človek ni-
ma možnosti za kulturno udejstvovanje, ker ra-no vstajanje pač ne omogoča »posedanja« po gledališčih, operah, kinih, ki se, lej ga zlomka, kot drugod po širnem svetu dogajajo v poznih večernih urah. Vztrajamo, čeprav zdravniki ugotavljajo, da toliko nevroz, kot jih ucjotav-ljamo med sedanjo generacijo pubertetnikov, ki smo jih. že v najranejšem otroštvu oropali spanja, doslej v naši populaciji še ni bilo ...
In zakaj, menite, da tako trmasto vztrajamo pri takšnem nečloveškem delovnem času? Mo-ramo. Kako bi sicer, prosim lepo, popoldne »tez-garili«, šušmarali ali počeli kaj honorarno ko-ristnega? Kdaj bi gradili hišo?
Res je, uvedba sodobnega delovnega časa bi terjala precejšnjo žrtev na račun osebnega standarda marsikaterega državljana. Toda to bi morali storiti — če želimo, da bodo naši otroci vstopali skozi šolska vrata kot duševno in tele-sno zdravi subjekti. Če želimo voščiti dobro ju-tro svojim otrokom, potem moramo najti čas za to — pa četudi z uvedbo drugačnega, spod-budnejšega delovnega časa, ki bo zagotovo pri-nesel tudi več produktivnosti med zaspane de-lavce za stroji, ki (po analizah) do osme ure preživijo nekaj hudih kriz, predno se njihov organizem dokončno vklopi v polnoktvni de-lovni ciklus.             (Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
Na sliki tokratne prve strani ni nageljnov, ni veselih nasmejanih obrazov, ki naj bi govo-rili, kako prisrčno znamo materam in ženam čestitati 8. marec. Sta pa otrok — in mati, na katera — bi bilo prav — bi morali temeljiteje in večkrat misliti. Ne samo danes, ker je pač le nekaj dni od dneva žena, in ne le letos, v letu, ki smo ga imenovali za mednarodno leto otro-ka.
Vedno — in konkrelno! In tudi na račun do-ločenega odpovedovanja in. žrtev ...
Premislimo!