348                                               Slovenski glasnik.
jo je obogatil s prevodom Tugomera, ki je izšel v XI. zvezku zbirke „ Slovanske divadlo", katero izdaja v Jičinu L a d. Se lin al. Prevod, katerega je gospod pisatelj posvetil „spominti neutrudljivega borilca za slovanska prava. Josipa Jurčiča", odlikuje se po gladkem jeziku, po svoji točnosti v primerjevanji z originalom in po pravilnosti oblike. Že v prevodu Preširnovih pesnij smo imeli priliko opazovati, kako ima gosp. J. Penižek po polnem v oblasti češki jezik in kako se skrbno ogiba vsake prisilj enosti in nenaravnosti, vsakega neudomače-nega izraza, kakeršnih v čeških prevodih — osobito iz slovanskih literatur — sem ter tja kar mrgoli; a kako kijubu temu izvrstno tolmači original v besedali in obliki; pri prevodu Tugomera podal nam je o tem zopet sijajnih dokazov, tako, da mu moremo o njem le iz polnega srca čestitati.
Na konci knjige podaje g. J. Penižek kratko posnet životopis Jurčičev in oceno Tugomera in iz opomnje njegove posnemamo, da nas utegne razveseliti tudi s prevodom kacega beletrističnega spisa Jurčičevega, ako najde založnika. Prav iz srca želimo, da bi se to zgodilo.
Tugomer se dobiva v knjigarni dr. Gregra in Ferd. Dattla v Pragi po 65 kr. in vsacemu prijatelju slovanske književnosti toplo priporočamo, da si ga omisli.                                                                                                            I. H.
Vikentij V. Makušev f. Štirinajstega marcija je umrl nagloma še le 451etni Vikentij Makušev, redni profesor literatur slovanskih na vseučilišči v Varšavi. Pred dvajsetimi leti je končal izvrstno vseučiliške nauke v St. Peterburgu, kjer se je pod vodstvom N. J. Sreznevskega bavil posebno s slavistiko. Dolgo časa potem je živel na tujem, nekoliko kot diplomatični uradnik v Dobrovniku, nekoliko pa tudi kot preiskovalec arhivov italskih z ozirom na zgodovino slovansko. L. 1871. je bil poklican na univerzo varšavsko. — ¦ Pisal je mnogo o zgodovini slovanskih književnosti], da, celo dijak je sestavil že knjigo o najstarejši zgodovini slovanski, posebno glede notranjih razmer. Ko je bival v Dobrovniku, preiskoval je pridno tamkajšnje arhive in pisal razprave o dobrovniških pisateljih, o zadunavskih Slovanih, o razmerah Dobrovnika k Rusiji. Materijah katerega je dolgo let zbiral v Italiji, začel je pozneje izdajati v Monumenta historica Slavo rum meridionalium. Izšla sta teh spomenikov do zdaj dva dela. Svoje spise je prijavljal v „Varšavskih universitetskih izvestijah", v varšavskem „Rusk. filologič. Vestnike" in v ,,Filologičeskih zapiskah" voro-neških in po drugih zbornikih ruskih. Pisal je med drugim o starejšem slovstvu bolgarskem, o staropoljski in staročeski književnosti, o Poljski XVI. stoletja, o Slovencih in raznih drugih predmetih. Spisi, kateri spadajo bolj v jezikoslovno področje, so se mu navadno ponesrečili in se morajo le oprezno porabljati: mož je bil bolj zgodovinar nego jezikoslovec. Vender je ž njim ugrabila smrt pridnega delavca na obširnem in le malo gojenem polji slavistike.       Š.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter
stoji: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld., za dijake po 4 gld. na leto.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč. Uredništvo s v Novih ulicah 5. — Upravništvo s na Marije Terezije cesti 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.