NOVI DRŽAVNI SEKRETAR ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU STR. 2 PRI SABATINI NA VERICI STR. 6 Lejpa krščanska navada je, ka pred najlepšimi svetki držimo eden cajt, gda čakamo. Čaka­mo, da bi prišo den, gda sveti­ Monošter, 8. decembra 2005 • Leto XV, št. 36, cena: 50 Ft CAJT ČAKANJA organizerala. Če tau rejč na terni gezik čuvati, se ga včiti, rov. Začno je domanji, nemški naš jezik obernemo, znamenü-ga gučati. Spominjau se je na ženski pevski zbor. Kulturno, je adventski vejnec. Na koncert tau tö, kak so preganjali po lepau so popejvali adventne, so pozvali šest nemški zborov, bojni Nemce, kak so je na silo božične pesmi. Vsi drugi zbori mo, ka se je pred več kak dvej­gezero lejtami narodijo Jezus. Gda te šteli te moje misli, mo že drugo svejčo tö vužgali na adventskom venci, s sterim simbolizejramo štirikedensko čakanje pred svetki. Lüdje, verniki so si za advent lejpe šege vözmislili, ka bi cajt čakanja, gda se v düšaj pripravlamo na svetke, eške lepšoga naredli. Etak je bilau tau 26. novem­bra na Dolenjom Seniki, gde je nemška manjšinska samo­uprava lejpi adventski koncert -kak oni pravijo Adventskranz - domanji dolnjesenički zbor je bio sedmi. Sod elovali so na koncerti dolenjisenički mlajši tö, recitirali so, lejpe misli so naprej davali. Koncert v cerkvi je oprla Hilda Czuczai Škaper, predsednica dolenjeseničke nemške manj­šinske samouprave, stera je pozdravila vse zbore. Po ti­stim je pred mikrofon staupo Dr. Miklós Wenczl, predsednik Zveze nemških samouprav v Železni županiji in županiji Zala. Gučo je od toga – ka je za nas Porabske Slovence tü istina – ka je potrejbno ma­odpelali iz njine domovine. Te mi je napamet prišla knjiga, štero je o Dolenjom Seniki na­pisala Marija Kozar, izdala go je pa dolenjesenička slovenska samouprava, predgovor je pa napisala novinarka Marija Treiber, stera je rodjena v tej vesi: »Dolnji Senik. Naravno je bilo, da govorimo več jezi­kov. V cerkvi in na pogrebu se je slišala pesem v nemščini, slovenščini in madžarščini. Ko so leta 1946 ljudi prisilno izselili, smo ihteli vsi.« Po uvodnom guči predsednika se je začno koncert pevski zbo­so tü tak lepau popejvali, ka je človeki do srca segalo. Cerkev je pa napunjena bila. Napunje­na? Nabita. Leko znauvič pa znauvič ugotovimo, ka Dolenji Senik – kak ves, v steroj živi več narodnosti – vküp drži. Na koncerti so tam bili lüdje nemške, slovenske pa madžar­ske narodnosti. Dobro je bilau tam biti. Čakanje. Lejpo čakanje smo doživeli, štero nam mauč da, da naše vsakdanešnje težave preživemo, premagamo. Po­trejbni so takši svetki. Irena Barber DNEVI PRIČAKOVANJA Spet je leto naokrog, že smo v adventi, ojdli mo k zorni­cam. Moja otroška leta so bila skromna, ali vse gli lepa in v srci bogata. Lejpi spomin na moje babice mi eške zdaj segrejva srce. Leko sam vsaki den šla z njima zazrankoma rano k rorate meši, štera je bila v šestoj vöri. Šli smo s posvejti, šturlampi, svečkami, kaj je štoj emo. Iz enega brejga na drugi brejg smo leko vidli, kak lidgé s posvejti dejo. Eden drugomi smo veseli bili. S posvejtami v rokaj smo partili, da je vidimo, tak smo se pozdravlali. Gnes so drugi časi, moderni. Včasin si mislim, ka več dajo na reklame kak pa na sveti adventni čas. Hvala Bogi, zatok dela Karitas pa leko pomagamo tistim, šteri nas potrebujejo. Nej je vsigdar važen denar, včasi ena topla beseda ali topla dlan velko veselje naredi človeki, steri je sam ali v düši ranjen. V tom lejpom adventnom časi pojmo k zornicam, v časi pričakovanja, odrešenja ma vsaki kakšo željo, da bi ma go rojeno dejte prineslo na te naš grejšni svejt. Najbola pa zadovoljstvo, mir lübezen med ljudmi. Pa zapojmo lejpo pesem: »Vso Zemljo tema krije in spijo rožice/a cerkev v čast Marije/obhaja zornice. V teh dneh pa kliče nas k preblaženi Devici/ adventni sveti čas.« Vera Gašpar 2 Dosedanji konzul v Trstu Zorko Pelikan NOVI DRŽAVNI SEKRETAR ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU Po tem, ko je Franc Pukšič 20. julija nepreklicno odstopil, je bilo potrebno imenovati novega državnega sekretarja za Slovence v zamejstvu in po svetu – trinajstega ali štiri­najstega po vrsti, bi (lahko) ugotovili statistiki, ki bi doda­li, da je edino dr. Peter Vencelj zdržal celi mandat. Vlada Re­publike Slovenije je na seji 24. novembra za novega držav­nega sekretarja v svojem Ura­du za Slovence v zamejstvu in po svetu imenovala Zorka Pelikana, ki je delo uradno nastopil 1. decembra. Zorko Pelikan se je vrnil na mesto, kjer je bil pred petimi leti, le da je takrat urad spadal v pri­stojnost zunanjega ministr­stva. Novi državni sekretar Zorko Pelikan sodi med zelo dobre poznavalce manjšinske problematike v vseh sosed­njih državah, tudi v Porabju, kjer je v imenu Slovenije pred dobrimi petimi leti odprl slo­vensko radijsko postajo v Mo­noštru. Za imenovanje mu je čestital tudi predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök. Zorko Pelikan je bil doslej kon­zul na slovenskem generalnem konzulatu v Trstu. Zato njego­vo delo še toliko bolje pozna predsednik Slovenske manj­šinske koordinacije – SLOMAK Rudi Pavšič, sicer predsednik Slovenske kulturno – gospo­darske zveze v Trstu: »Prepri­čani smo, da je prav, da na to mesto pridejo ljudje, ki po­znajo zamejsko stvarnost.« V sporočilu SKGZ še poudarjajo, da bo v prihodnjem obdobju Državni zbor Republike Slove­nije obravnaval in sprejemal novi zakon, ki bo urejal področ­je Slovencev v tujini, pri čemer bo moral vladni urad odigrati pomembno vlogo posrednika tudi v institucionalnih odnosih z manjšinami. »Pri vsem tem želijo tudi krovne organiza­cije slovenskih manjšin imeti vlogo tvornega partnerja pri iskanju najboljših rešitev, ki naj realno prispevajo k razvoju in utrjevanju slo­venskega jezika, kulture in identitete v novem in širšem evropskem prostoru.« Novega državnega sekretarja Zorka Pelikana čaka nekaj zahtevnih nalog tudi med Slovenci na Madžarskem. Zla­sti to velja za uresničevanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic Slovencem na Madžarskem in prekmur­skim Madžarom. Ker je pro­blem preprost, je toliko težje raz/rešljiv: madžarska stran ne izpolnjuje svojih obvezno­sti do Porabskih Slovencev niti približno na enaki ravni kot Slovenija pri prekmurskih Madžarih. Kot v opravičilo (ali izgovor) navaja resne finančne težave v državnem proračunu in tudi pre/velike obveznosti, ki jih ima do vseh trinajstih manjšin. V tem duhu je bila tudi izjava pred­sednika dr. Lászla Sólyoma po pogovorih s slovenskim predsednikom dr. Janezom Drnovškom v Lendavi. Pred­sednik je sicer že ob obisku v Porabju pokazal razumevanje za finančne in druge pro­bleme v šolah in povedal, da se bo zavzel, da bodo majh­ne narodnostne šole dobile denar po potrebah in ne po številu učencev. Kaj več pa ni zagotavljal niti v Porabju niti na novinarski konferenci v Lendavi. Verjetno tudi zaradi omejenih pristojnosti pred­sednika države. Ker madžarska stran ni pri­stala, da bi v zapisnik 8. seje mešane komisije zapisali konkretne obveznosti do Porabskih Slovencev, je bila seja prekinjena. Dogovorjeno je bilo njeno nadaljevanje še pred poletnimi počitnicami, zelo verjetno v Porabju, ven­dar drugega, »konkretnega dela« dela mešane komisije še ni bilo in ga letos verjetno ne bo, čeprav je Madžarska dolž­na sklicati sejo. Kmalu po seji je odstopil sopredsednik me­šane komisije in predsednik Urada za zamejske Madžare József Bálint Pataki (do zdaj je vršilec dolžnosti predsed­nika dr. Béla Szabó), julija pa slovenski sopredsednik Franc Pukšič, ki je funkcijo s polnimi pooblastili opravljal do imenovanja novega držav­nega sekretarja. Formalnih zadržkov za sejo madžarska stran, ki je po prelaganju le potrdila zapisnik s šeste seje, ni imela, ampak se je – kot kaže – odločila za že preizku­šeno »taktiko« zavlačevanja in prelaganja 8. zasedanja mešane komisije. V Budimpešti je bila seja meša­ne komisije prekinjena tudi po »zaslugi« sopredsednika Fran­ca Pukšiča (ki je imel odlično »logistično podporo« v vele­poslaniku Andreju Gerenčer­ju, generalnem konzulu Mar­ku Sotlarju, direktorju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Janezu Obrezi, pred­sednikih krovnih slovenskih organizacij in še nekaterih), ker je vztrajal na konkretnih, iz dvostranskega sporazuma izhajajočih obveznosti do Po­rabskih Slovencev. Tudi zara­di tega sem v Porabju avgusta napisal Pukšič (tudi) po Puk­šiču! Zdaj, ko poznam/o no­vega državnega sekretarja, ki bo tudi sopredsednik mešane komisije in »prvi sogovornik« z madžarsko stranjo, pričaku­jem/o, da bo gospod Zorko Pelikan vztrajal na »Pukšičevi poti«, seveda v svojem stilu, ki bo verjetno bolj umirjen od predhodnikovega, ne sme pa biti popustljiv. Za dober zgled mu je lahko predsed­nik državnozborske komisije Janez Kramberger. Prezreti ne kaže, da madžarska stran ni pripravljena uresničiti tudi tistih nalog, ki, rečemo lahko, niso neposredno in takoj po­vezane z denarjem. Gre, de­nimo, za zagotovitev narod­nostnih poslanskih sedežev v 386-članskem parlamentu. Ob obisku v Sopronu je pred­sednik dr. László Sólyom na pogovoru s predsednikom Hrvaške narodnostne samo­uprave Mijom Karagićem na to temo povedal, da razume pobudo manjšin, vendar je za to potrebno spremeniti Ustavo. Ni pa povedal, da se prihodnje leto kaj takega sko­raj ne more zgoditi, ker bodo parlamentarne in lokalne vo­litve, čas pred volitvami pa ni naklonjen korenitejšim pose­gom v manjšinsko politiko. Še tole: Franc Pukšič je večkrat povedal, da je odstopil zato, ker glede na pristojnosti dr­žavnega sekretarja v vladi ni uspeval uresničiti nekaterih pomembnih nalog v dobro manjšin. Bil in ostal je pre­pričan, da bi morali Slovenci v zamejstvu in po svetu imeti »svojega« ministra brez listni­ce. Tako mislijo tudi v Sloven-ski manjšinski koordinaciji, ki zastopa interese Slovencev v vseh štirih sosednjih državah, in tako je bilo zapisano v pr­votnem osnutku zakona o od­nosih Slovenije do Slovencev v zamejstvu in po svetu, vendar je bil 15. člen spremenjen. Enako misli tudi prvi minis­ter za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Janez Dular, ki pravi, da ima državni sekretar premalo pristojnosti in samo­stojnosti pri svojem delu. Z manjšinami se lahko pogovar­ja, zelo težko jim karkoli za­gotovi. »Če smo imeli v tistih prvih osamosvojitvenih in nelahkih časih ministra, bi ga morali imeti tudi zdaj,« je prepričan dr. Janez Dular. V imenu uredništva želimo no­vemu državnemu sekretarju uspešno delo in dosledno za­stopanje tudi porabskih intere­sov tako v Sloveniji kot v stikih in sodelovanju z Madžarsko! Ernest Ružič Porabje, 8. decembra 2005 3 DVOJEZIČNI NAPISI V PORABJU URAD VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU Vsakič znova, ko obiščem Po-list SRS, št.11/80), v 25. členu nih občin: Moravske Toplice, rabje, se kljub temu, da živi v pravi: »Na območjih, kjer Šalovci, Hodoš in Dobrovnik. porabskih vaseh veliko ljudi živijo poleg pripadnikov Tako je v Sloveniji. Kako pa je Spoštovani rojaki v zamejstvu in po svetu, dragi prijatelji izven slovenske narodnosti, počutim slovenskega naroda tudi pri-z dvojezičnimi topografskimi meja Republike Slovenije! kot na tujem. Vendar za tako padniki italijanske oziroma znaki na Madžarskem? Zakon­počutje ni kriva meja, ki jo madžarske narodnosti, se ska določila vseh konvencij in Naj gre ob začetku mojega mandata v svojstvu državnega sek­prestopim, krivo je okolje. »Na imena naselij in ulic na tab-sporazumov so taka, da vsebu­retarja in vodje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po kakšen način?«, boste vpraša-lah navedejo v obeh jezikih. jejo popolnoma enaka določi­svetu moja prva misel k Vam, dragi prijatelji, ki živite v za­li. Takoj Vam bom odgovorila. Zgoraj je napis v slovenskem, la, kot veljajo v Sloveniji in se v mejstvu in širom po svetu in dan za dnem, na različne načine, Sloveniji tudi dosledno upošte­ tkete in utrjujete vezi s Slovenijo. Dovolite, da Vas najprisrčneje vajo. Vendar v Porabju ni tako. pozdravim in hkrati izrazim željo po kar najboljšem sodelo- Razen pri topografskih tablah s vanju z Vami vsemi. krajevnimi napisi. Najprej je na­vedeno ime v madžarskem jezi- Danes niso pomembni razlogi ali okoliščine, zaradi katerih ste ku in nato v slovenskem jeziku. se znašli izven političnih meja matične domovine, niti ni po- Problem pa nastane pri ostalih membno, kako močno ste se čutili povezane s Slovenijo. Bistve­ javnih napisih, ki so večinoma no je to, da se med Vami in nami vzpostavi in poglobi odnos vsi v madžarskem jeziku. Le medsebojnega zaupanja in sodelovanja. redko zasledimo kakšen napis v slovenskem jeziku. Predvsem Mi, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, smo je to na ustanovah, kot so šole z tukaj zato, da Vam bomo pomagali krepiti stike s Slovenijo, da narodnostnim programom, lo- Vam bomo stali ob strani v Vaših prizadevanjih za Vaš boljši kalne slovenske samouprave in status, za boljšo vlogo v družbi, v kateri živite. Za nas ste po­ podobno. Le redko kje vidimo memben in nezamenljiv del slovenskega naroda. Četudi živite slovensko ime trgovine, gos­ izven meja naše države, želimo, da bi s svojim znanjem, izkuš­ tilne, da o slovenskem jeziku njami in zrelostjo čimbolj enakovredno sooblikovali slovenski Sama ne govorim madžar-spodaj pa v jeziku manjšine. na plakatih, vabilih, obvestilih narod in širšo skupnost. Prav tako smo veseli Vašega razvoja in sko, zato seveda ne razumem Oba napisa sta enake veli-sploh ne govorimo. uspehov v družbi, v kateri delujete in ustvarjate. madžarskega jezika. Večina kosti.« V procesu dvojezičnega Dvojezični napisi naj bi zago­obvestil, javnih napisov, imen poimenovanja naselij in ulic tavljali enakopravnost obeh Republika Slovenija se je z vstopom v EZ in NATO in s skorajš­trgovin, vabil, plakatov… pa je dejavno sodelujejo pripadniki skupnosti, večinskega prebi­njim prevzemom Evra ter odprave mejne kontrole z ostalimi v madžarskem jeziku. Kako naj narodnih skupnosti. valstva in manjšine. Tako na članicami Evropske zveze enakovredno vključila v družbo de-se znajdem? Statut Občine mokratičnih držav in tako uspešno zaključuje svoje desetletje Glede na to, da me vsakič, vsaj Lendava (Urad­in pol dolgo obdobje tranzicije. kar se tiče prijaznosti ljudi in ni list RS, št.26/ lepote pokrajine, ob prihodu v 1999) v 71. čle-Dosedanje dobre izkušnje sodelovanja med Slovenijo in Slo-Porabje spremljajo prijetni ob-nu pravi: »Na venci v zamejstvu in po svetu želimo seveda ohraniti, hkrati čutki, me velikokrat zmede rav-narodnostno pa želimo skupaj z Vami iskati in graditi nove, današnjemu no to, da določenih stvari ne mešanem ob­času in znanju primerne oblike delovanja. Vlada Predsednika razumem. Edino kar mi naka-močju so na-Janeza Janše je z imenovanjem državnega sekretarja in ob­zuje, da sem prišla na območje, pisne table z likovanjem posebnega Urada za Slovence v zamejstvu in po kjer živi slovensko prebivalstvo, označbo kra­svetu potrdila svojo naklonjenost in pozornost do Vas, drage so dvojezične krajevne table jev, ulic, raz­rojakinje in rojaki izven RS. Tudi priprava posebnega zakona, oziroma topografski znaki. V glasi, obvesti­ki je prav sedaj v parlamentarni proceduri in s katerim želi Slo­primeru Dolnjega Senika celo la in opozorila venija uzakoniti svojo tudi v ustavi zapisano skrb za Slovence trijezični napis, saj tam živi ter drugi javni po svetu, je temeljnega pomena za pravilno reševanje vseh od­tudi nemško prebivalstvo. Dvo-napisi dvoje­prtih vprašanj. jezične napise najdemo tudi na zični. Dvoje­lokalnih krajevnih samoupra-zične napisne Skratka, kar nekaj razlogov imamo, da se lahko upravičeno ve­vah, šolah, vrtcih… table morajo selimo novih možnosti za sodelovanje in medsebojno bogate-Prvi vidni indikator uresniče-imeti na na­nje. Tudi če ne bo šlo vse zmeraj gladko, lahko z dobro voljo in s vanja pravice do svobodne rabe rodnostno me­pripravljenostjo do dialoga zaobidemo marsikatero oviro. jezika predstavljajo določila o šanem območ­vidni dvojezičnosti v topono-ju vsi občinski Ko se na tem mestu iskreno zahvalim svojemu predhodniku mastiki, napisnih tablah, raz-in državni organi, podjetja, žalost ugotavljam, da v Porabju za ves njegov trud in delo, naj Vam ob koncu izrazim svoje res­glasih, obvestilih, opozorilih in gospodarske organizacije, slovenski jezik v javnih napisih nično veselje, da bom lahko skupaj s svojimi sodelavci delal z tako dalje. Določila o vidni dvo-zasebniki, javni zavodi, dru-ni dovolj dobro zastopan in Vami, in naj potrdim svojo največjo pripravljenost, da bomo jezičnosti je mogoče najti tako štva ter druge organizacije in upam, da bom v prihodnosti lahko skupaj naredili nov korak v pravo smer. v republiški zakonodaji kot v skupnosti. Dvojezični napisi zasledila kakšno obvestilo, raz­občinskih določbah. morajo zagotoviti enakopra-glas ali vabilo na vaško veselico Zorko Pelikan, Pravilnik o določanju imen na-ven videz obeh jezikov.« tudi v slovenskem jeziku. državni sekretar selij in ulic ter o označevanju Enak člen vsebujejo tudi statuti Ljubljana, 1. december 2005 naselij, ulic in stavb (Uradni ostalih prekmurskih dvojezič-Jasmina Papić Porabje, 8. decembra 2005 4 Feri Lainšček NJENA PESEM »Pravili so mi, ka mi leko tü napravite pesem,« je pravla, gda je prvi pout stoupila v muzički studijo. Spoglednoli so se, zatou ka je nej niti edna, štera je ščela gratati po­pevkarica, nej prišla tak batrivna. Čüdivali so se pa vagali, zakoj si je tou sploj leko vüpala. Nej so jo poznali pa tüdi norčasta je nej bila videti. Samo njene velke očij so se svejtile, kak ka so že vse zgučani, pa njeno lejpo tejlo se je zibalo, kak ka bi stala na odri. »Pesem?«je zabrundivotonmajster.»Toubi mogouče šlou,«je skuma­vo. »Samo, draga gospa, ali vi sploj vejte, ka vse je za tou potrejbno?« »Rečí, muzika pa aražman,« je prikumala. »Pa muzikanti pa kakšij dvajset delovnih vör,« me je pomežiknila. »Vse sam se o tom že pozanimala, pa tüdik plačala mo, če glij vejm, ka ste tü nej najbole fal,« se je nej ščela ranč pogajati nej. »Ka pa glas?« se je te zgeno producent. »Glas?« se je malo stavila. »Glas mo pa te probali…« Tak so se te tüdik zgučali. Pesmar, s šterim se je že tisti večer dobila na kavi, je vse do zazranka kovou verzuške. Probo je nekak vöstisniti vse, ka je čüto, gda ma je sejdla naprouti pa prejk dejvala duge nogé. Komponista je njegva ljubavna pesem tak zmejšala, ka je cejlo nouč sejdo pri klaviri pa napravo melodijo, štera se je vsejm vidla. Producent je bijo s tejm tak genjeni, ka je vküp pouzvau najboukše muzikante. Gda pa je ženska, šteroj so nej znali ranč imena nej, te rejsan prišla pa stoupila k mikrofoni, je bilou vsejm jasno: zvejzda je bila rojena. »Pa ka ste rejsan gvüšni, ka sam tou zadosta dobro spopejvala?« je bila te mlada ženska začüdo čistak tija. »Pa ka se tou moje po­pejvanje leko vcuj deje k tejm vašim irašnjim popevkaricam?« Segali so njoj v rokou pa prikumavali. Bili so navdušeni, pesem je bila rejsan trno dobra. Ženska je mejla v sebi neka, ka so dru­ge nej mele. Ka točno je bilou tou, so nej mogli vönajti, samo znali so, ka de njoj gratalo neka velkoga. »Poslüšajte me, gospa, že dvajset lejt sam v tom posli, pa dobro vejm, ka mam v rokaj,« je pravo producent. »Vejm pa tüdik, ka vam leko ponidim,« jo je prijo za rokou pa jo pelo k pisalnomi stoli. »Pravzaprav, leko tüdik povejm, ka vam v tom rosagi niš­če ne more poniditi več…« »O!« je pravla mlada ženska. »Ka naj vam povejm?« »Sprijo mo vse vaše pogoje,« je zasoupo producent. »Ne bojte čemerni namé, samo svojo pesem nücam,« je skomig­nola. »Samo eno malo ploščo, štero mo vteknola v aparat…« »Ne bojte no smejšni,« so vcuj stoupili tüdik drugi. »Že na sprto­lejt do vaše plošče v vsej boutaj v rosagi po gezero falataj.« »Nej, nej!« je odkumala. »Samo pritisnola bom na gombo, samo gnouk mo pritisnola, te de mi pa že mogo vörvati, ka bi leko bila irešnja, če bi ščela…« »Što?« so spitavali. »Što de vam mogo vörvati?« »Moj mouž,« se je zasmejala. »Povedati ma ščem, ka sam več, kak si misli,« je načmignila. »Gda de pa tou spozno, te mo me pa pá lepou dale küjala, prala pa šivala pa pazila na deco.« Skumavali so, jo pregučavali pa tüdik silili. Samo, nika je nej pomagalo. Mlada ženska, šteroj so ranč nej znali imena, je dru­gi den prišla po svojo ploščo, te pa so jo več nikdar nej vidli. Letos smo se že drugič srečali 27. avgusta 2005 so bili saka­lovski gasilci na obisku pri gasilcih v Dobrni. Obisk je bil koristen in zanimiv. Takrat so nam obljubili, da nas bodo je­seni obiskali v Sakalovcih. Iz jeseni je nastala zima. Ob­vestili so nas, da pridejo 26. novembra. Z veseljem smo jih je bilo, ker so nam prinesli za darilo štiri cevi. Zahvaljujemo se gasilskemu društvu Dobr­na. Hoteli smo jim pokazati naše Porabje v živo, ampak zaradi snega se nam ni po­srečilo. Porabje so si ogledali na filmu. Imeli smo še toliko časa, da smo jim pokazali Slo­ čakali. Ura je bila enajst, ga­silcev z Dobrne ni. Začeli smo se že bati, da zaradi slabega vremena ne pridejo. Močno je snežilo. Upali smo, da so ga­silci in jih niti sneg ne more zadržati. Res je bilo tako. Ob enih so se pripeljali z gasil­skim avtom. Veseli smo bili, da smo se spet srečali. Na žalost so bili pri nas zelo kratek čas, ker so se ob petih že napotili domov. Veliko presenečenje venski kulturni center, kjer je gasilce sprejel tudi predsednik ZS Jože Hirnök. Zahvaljujemo se mu. Tu so imeli pozno ko­silo in potem so se napotili proti Dobrni. Dogovorili smo se, da se bomo srečali dvakrat na leto, enkrat v Dobrni, en­krat pa v Sakalovcih, seveda v lepem vremenu. Prostovoljnogasilskodruštvo Sakalovci Seja kuratorija Javnega sklada Kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine je za­sedal 24. oktobra. Največ pozornosti je namenil pripravi Držav­nega srečanja manjšinskih gledališč in dramskih skupin, ki bo potekalo od 4. do 10. decembra v gledališču Thalia v Budimpešti. Porabske Slovence bo zastopala gledališka skupina Veseli pajda­ši, ki bo nastopila 7. decembra. Prireditev je javni sklad podprl s skoraj 13 milijoni forintov. Kuratorij se je odločil tudi o mladinskih manjšinskih nagradah. Za to nagrado je kandidiralo 71 kandidatov, kuratorij je podelil 22 nagrad (Bolgari – 1, Romi – 2, Grki – 1, Hrvati – 1, Poljaki – 1, Nemci – 5, Romuni – 2 , Rusini – 1, Srbi – 1, Slovaki – 2, Slovenci – 1, Ukrajinci – 1). Mladinsko manjšinsko nagrado pri Slovencih je dobila Gyöngyi Bajzek, sodelavka Zveze Slovencev na Madžarskem. Podelitev nagrad je potekala 4. decembra na otvoritvi Državnega srečanja manjšinskih gledališč v Budimpešti. Ob koncu leta (13. decembra) bodo predali tudi državno prizna­nje »Za manjšine« v madžarskem parlamentu. Med letošnjimi dobitniki ni slovenskih nagrajencev. Priznanje »Za kulturo manjšin na Madžarskem« (PRO CULTURA MINORITATE HUNGARIENSIS) pa bo prejel Mešani pevski zbor Avgust Pavel, ki deluje pod okriljem Zveze Slovencev na Madžar­skem. Podelitev bo v Budimpešti, 18. decembra. Ferenc Kranjec član kuratorija Porabje, 8. decembra 2005 5 IZ SAKALAUVEC V BRAZILIJO (Težave v tihinskom svejti – iz pau kila graja bogati gratati) Gda so tetica s svojim moža-vola bila. Tak smo mislili, do­um, stricom Karolom, domau sta cajta mamo, ka smo eštje prišli, so mi človek dosta pri-mladi. povejdali. »Nej je vse zlat, ka Dja sam si nika vözošpekolej­se svejti. S kakšnim velkim ro pa sam ženi pravo, ka mo veseljom smo odšli v dalečen zranja v varaš pa kauli po­svejt, takšno velko razočara-glednem, kak kaj je tam. Par nje (csalódás) nas je čakalo. dni naj me ne čaka. Nikše pej-Nika je nej tak bilau, kak smo naze sam eštje emo pa sam se si mislili pa pogučavali. Iz ed-na paut podau. Kakši 25 km noga srmastva smo v drugo sam išo pejški, po tistim sam srmastvo spadnili. Farmerdja se pelo s cugom pa sam se pri­so s črnimi dali delati, ka so je pelo v varaš Santos. Kaulek iz Afrike pripelali. Na začetki poglednam po placi, ka lüstvo 20. stoletja so ešče na velko tam najbole kipüvle. Pa ka odavali lidi. Tisto lüstvo je misliš, ka so najbole iskali? za djesti pa za kvartir delalo. Gra (fižol). Tau je tam nacio-Bejlo lüstvo, stero je iz Europe nalno gesti bilau. Sam si nika tavö prišlo, so nin nej gora-zmislo, pa sam tjüpo gra za vzeli delat. Ka mo zdaj? - smo semen. Samo tau baja bila, ka si pogučavali. Nazaj ne more-sam malo pejnez emo pa sam mo, ka pejnaz nemamo,« so samo pau kila graja daubo. mi gučali možak Karol. »Od Nika ne deja, sam si mislo, vej gladi pa dun nemo mirali, vej pa na leto ga leko štirifart pri­smo pa mladi pa zdravi. Nika pauvam. Domau sam prišo pa začnemo. Brazilija je völka. sam ženi pravo, ka sam najšo Telko grünta pa goštjé leži, pa bogastvo. Pokazo sam ji gra. nejma verta. Mi ga za svojoga Tau je tvojo bogastvo, tebi se vzememo pa mo vertivali. Pri-je vejndrik zmejšalo, mi je šli smo v edno mesto, se nam pravla žena. Vej pa, če dja tau je povidlo pa smo tak skon-stjüjam, miva tau nagnauk čali, ka tam ostanemo. Lejpa zejva. Na, na… sam pravo, te čista voda je tekla, gauška je gra se nede küjo, te de se sadi­bila, grünt je bijo. Najšli smo jo. Na drugi den sva posadila dosti aluminijasti bečk, ranc gra. Za dva pa pau mejseca je smo je zrezali pa smo naredli iz pau kile graja 5 kil zraslo. eno ižo, ka če je dež išo, smo Tistoga sva pá vse posadila nej mokri bili. Drva so bile, ka pa sva že 50 kil graja mejla. smo leko ogenj nalagali, ka so Iz tistoga sam 30 kil audo, noči zatok mrzle bile. Vodne 20 kil sam posado, za dva pa je vrauče bilau. Ribe smo lo-pau mejseca smo dobili 200 vili pa smo je na ognji spekli. kil. Tau je tak šlau 3-4 lejta, te Iz kukarčne mele smo si krü smo že telko pejnez meli, ka pekli, kaupali pa prali smo pa smo si ram küpili v Sao Paulo-v reki (folyó). Srmastvo pa ni pa smo bauto oprli. Bauta nevola človeka na dosti vse je tö fejst išla, za par lejt smo navči. Nejsmo v caglost spad-že šest ramov meli. Rame smo nili, mladi pa veseli smo bili. vödavali, arendaše smo meli. Vej pa če nas Baug ne odvrže, Za par lejt je tau telko prines­se vsikši den nika nauvoga lo, ka smo v Santosi pri maur­zgodi. Nejsmo lapci bili, po ji parcejle küpili pa smo hotel srmačkom smo živeli, dapa dali zozidati. Tau je tak, mo’ sami svoji gospodarge smo dejte«, so mi pravli, »kak sve­bili. Ništje nam je nej zapovej-to pismo piše: Ištji pa najdeš, do, ništje nas je nej zaganjo, prosi pa zadobiš, klonckaj pa tak smo delali, kak nam je se ti opre.« Dostavse nam leko mauč da. Najvekšo mauč človeki da lübezen pa poštenje. Te misli so mi zatok napamet prišle, ka sam te dni nika sploj lejpoga doživela, z menov vred pa gledališka skupina Vesejli padaši tö. Znano je, da v Števanovci dela slovenska gleda­liška skupina zdaj že šesto leto. Lani, gda so ljudski pevci in godci iz Gornji Petrovec notpokazali svoj CD, sam se spoznala z Marjanov Škrilec, stera vodi ljudske pevke in pevce v Černelavcaj. Po tistom smo na Dolenji Senik po­zvali njini zbor, gda je slovenska manjšinska samouprava mejla prireditev. Te so oni meli čüdoviti koncert. Marjana Škrilec je pa tak mislila, da bi od nas k njim pozvali edno skupino zatok, naj bi se bole spoznali Porabci pa Prekmurci. Tau se je njej maksimalno pršikalo. 27. novembra se je napotila v Černelavce gledališka skupina »Ve­seli pajdaši«. Černelavci so sploj blüzi Murske Sobote, pa je tau trnok lejpo naselje. Te den so meli svoj svetek pa so pozvali v kulturni dom lüdi, naj bi poglednili gledališko skupino, stera je zašpilala komedijo »Šaula včeraj, šaula gnes«. Publika, štera je sploj velka bila, med njimi je bio njigvi župan, se je sploj dobro mejla. Kakoli ka mi v Porabji eden arhaičen sloven-ski gezik gučimo, nas v Prekmurji razmejo. Iz srca so se smejali vsi navzauči, etak je pa nam sploj lepau bilau. Po igri so nas s tak­šov ljubeznostjov kauleg vzeli, ka vsi tak čütimo, ka se je z nami eške kaj takšoga nej zgodilo. Človek je čüto tiste žarke lübezni, ka so na nas »sijali«. Nej se je štelo slabo vrejmen, nika slaboga smo v tistij lejpij vöraj nej čütili. Samo smo čütili lübezen pa poštenje. Zatok pa lejpa vala Marjani Škrilec, lejpa vala vam vsem, ki ste tam bili, lejpa vala Černelavci. Slovenskoj zvezi, drüštvi »Za lepšo ves« v Števanovcaj se pa za­hvalimo, da nas podpirajo, gor držijo. Irena Barber Karol bačina je samo za tau dobili slejdnjo pismo 1999. žau bilau, ka so stari gratali. leta. Zvali so me, naj dem na Gda so mi tau pripovejdali so gledanje k njim, dapa dja sam 65 lejt stari bili. »Njajte, njajte, se te v Meriko pripravlala, ka vej sta pa vi eštje nej tak stari. je moja sestra trno betežna Leko eštje dvajsti lejt živete,« bila. Gda sam jim tau napi­sam jim pravla. »Vcejlak dru-sala, ne vejm, če so čemerni go je 25 lejt živeti, gda si mladi gratali, dapa več sam nej od­pa pri močaj, gda si pa stari, je govora dobila. Ne vejm, če žalost,« so mi odgovorili. so eštje živoči ali mrtvi, dapa Dja sam človeki dobro šacala, želejm jim, naj jim gospodni 1993. marciuša so mrli, gda so Baug dobro dá etak ali tak. 93 lejt stari bili. Od tetice smo Ema Sukič Porabje, 8. decembra 2005 6 PRI SABATINI NA VERICI Dostakrat, gda sam se iz Verice jo tak, kak bi trbelo, zato pa • Gda te zabadali? li lejs? jo prišo, tak nauri bijo, ka z prejk v Ritkarovce pelo, sam človek naletja taspadne. Te pa »Tau ešče ne vejmo, vejn »Zato, ka v leta doma trbelo glavauv notra v baur düno.« o tejm zmišlavo, gde je meja bola nikam nedemo, ešče vö iz gnauk januara.« delati pa pavrom orati pa vse • Leko ka je slejpi bijo, nej? med dvöma taloma vesi. Ovak rama nej.« • Vido sam, ka vam ešče drügo tašo, kama so konje nü-»Vraga bijo slejpi, nauri je bijo tau nikdar ne zvejm, samo • Sto vam pa te drva notra v obed vöpripelajo pa küjati cali.« kak Lucifer. Če je kakša mlaka te, če si gnauk vzemam čas ram nosi? tö nej trbej. Ka delate te cejli • Kelko kubikov lesa ste leko bila napauti pa sam ga zacmaro, pa stanem pri Sabatini, šteri »Zato telko napravim, če mo den tü v künji? gnauk s kauli notra v Varaš naj ne veznemo, njegva vöro, te skrak pri meji morajo meti ižo, včasin po štiraj üšo,« se smeje-»Zvekšoga ležimo.« pelali? na srejdi v mlaki stano.« mi je na pamet prišlo ranč te, jo Mariška. • Ka delate te vnoči? »Süja drva dva kubika, če so sira-»Preveč dosta smo mi zato tr­gda sam se pri njij tapelo. Zdaj • Ovak bi zmrznili, nej? »Spimo pa televizijo gledamo. uva bile, te samo kubik pa pau.« pali,« pravijo Mariška. sam stano, sam se odlaučo pa »Jaj, Baug te vari, nalagati tr-Gda nej, te pa gledamo vö na • Če snejg bijo, kak ste te pe-• Vidim, ka mate peč. Šegau sam rükverc zakapčo. Ranč so bej. Mi fejst nalagamo, zato ka okno, kak posvejt svejti pred lali? mate v njej krü pečti? jim obed pripelali s kombijom. smo trno zmrznjeni.« ramom.« »Te sam s sanami pelo, zato ka »Melo nejmam, pa če bi mejla Franci na stombaj stojijo pa • Drva mate? • Te vam zato dobro de, ne te so paut nej tak dolaspucali melo, ti meni povej, dragi člo­tak čakajo, naj auto malo skra-»Mamo, mamo zavolé. Telko moreta se žaurgati. kak zdaj. Dola po brgej, naj vek, dvöma je vrejdno pečti?« jej pride pa naj jim nede trbelo se mladi morajo brigati za nas. »Ja, tau bi etak vse dobro bilau, če sani ne odletijo, sam lanc kau-• Te bi sausedi tö dali. v snejg staupiti. Na, ranč dob-Mauž je tö v špitalaj bijo, on bi ešče zdravje meli vcuj. Samo li zvezo pa te so se nej tak fejst »Tau se nej trbej bojati, tej Vaug­roga reda sam prišo, sam se več tak tö ne lada kak gnauk tau je baja, ka ga nega,« pravijo čujskale. Ovak bi konja vse po-ri bi vzeli, petkrat bi prajli, ka škrabo po glavej. svejta. Z motorkov več tö ne Franci bači pa si stolec malo bola klau po tej velki brgaj.« baug plati pa leko deš, odkec si • Leko vas nika pitam, Fran-mora delati, tak ka tau zdaj vcujpotegnejo k stauli. • Gda ste odali konje, poti-prišo. Nej bi prajli, ka nej trbej,« ci bači? kričim že audalič, nej vse na mlade čaka.« • Prvin ste zato gvüšno do-stim so vam nej falili? se smejejo Franci bači. »Tau bi ka bi notra odišli. • Kak pa te po krü deta? sta mogli delati. »Kaj bi pa nej falili. V Zalae-prajli ka: Szívesen megesszük!« »Zaka bi pa nej leko pito, poj »Hvala Baugi, samouprava ma »Jaj, tau ranč ne pitaj. Zato gerszeg sam üšo pa sam küpo • Vi si zato delo tü notra tö notra, vejpa ka smo nauri bili, zdaj smo enga konja nazaj. Lejpi konj je najdete, tau se vidi. Zato, ka neva tü na pa natau prišli. Samo tau, ka bijo, dapa tak nauri, ka smo se špajert tak svejti kak gle­stombi stala.« dalo, pravim tetici Mariški. Kak so mi kü­ »Svejti se, dapa nej tak, kak bi njina dvera trbelo.« oprli, toplino • Zaka, kak bi trbelo? sam že venej »Tak, ka če človek ta stane, naj na folaši poz­ se vidi v njem kak v gledali. Te no. Nej čüda, je redno spucani. Moja pokojna ka je tak toplo mati je vsigdar taši špajert mej­pri njij, vejpa la. Dapa moji prsti tau več ne la­oni ešče stari dajo, že sam nej tak mlada. Nej notrazozidani čüda, vejva z možaum že pet­špajert majo. desetsedem lejt vküper živeva. »Sedi si dola,« Lejta tadejo, ka ma vejmo.« pravijo. • Etakšoga reda v zimi, gda • Kama se vi je velki snejg, zaka se ne špi­zdaj te držite, late karte? k Verici ali k »Prvin, gda sam dja doma dek­ zato mujs bilau, če si se sto kaj nej ladali z njim. Če trüden la bila,« pravijo Mariška, »dja začnem včasin. Ritkarovci? brigati. Kelko sam po foringi grato, te ešče vrag nej lado z sam se dosta špilala karta. »Mi se k Verici odo,« pravijo Franci bači pa si njim.« Dapa zdaj se že s starim ne špi­držimo zato, ka je potok meja. enga delavca, štera nam krü sé stolec ešče bole vcuj potegnejo »Te sam dja orala,« pravijo Ma-lava, ka se nama vnauža.« Tau je vsigdar tak bilau. Tau k rami prinese. Na keden dva-k stauli, naj se bola čüje, ka riška, »stari pa poganjo. Tau je • V špajerti so vejn drva so že meni moj dejdek tak krat prinese, tau nama dojde povejo. »Dva konja sam emo tak bilau deset lejt. Zdaj se tö v dolapogorela, ka se nika ne prajli,« pravijo tetica Mariška zavolé.« pa štirideset lejt sam bijo fo-glavau mlativa, kak sva nauri-čüje, ka bi kaj paukalo. pa z rokauv kažejo na potok. • Če mesau mata vcuj, te ringaš. Od tec sam lejs notra v va bila. Te mali traktor, ka ga »Te moram naložiti,« pravijo »Eti, te tau, gde smo mi, tau se dojda. Varaš vozo, ka so ga pavri oda-zdaj mamo, bi že te leko küpili Mariška pa že gorskaučijo s es k Verici drži. Zdaj je že skur »Mesau mava zato, ka cejlak vali. Pa zvekšoga vse pozimi, pa bi se nej telko mantrali.« stauca. »Ovak zmrzneva s sta­tak vseedno, zato ka nas je že do tejga mau sva svinje krmila. zato ka je te bijo čas.« • Kak ste leko tašoga nauro-rim,« se smejejo. malo. Sploj pa Ritkarovčanov. Dapazdajsamprajlastaroma,ka • Kelko so vam za foringo ga konja küpili? »Dja sam nika djau gora,« pra-Zvekšoga so rame že vse Vaug-več tadala neva držala svinje.« plačali, če ste koma drva v »Tau se naletja posreči. Zato ka vijo Franci bači, »dapa te leko, ri dolapokipüvali.« • Zdaj ešče mata svinje? Varaš pelali? tisti, ka ga odavajo, že znajo, ka so se nej vužgala.« Pa si • Starejši, zdaj, gda je dola-»Dvej svinje mava v glejvi, »Tau že stalno ne vejm, zato ka kak trbej konja odati. Gda do-stolec kraj od staula potegnejo spadno snejg, ka kaj delate? samo tau je baja, ka sva je je tau po kubikaj šlau. Če se do-mau prideš, za dva-tri kedne vcuj k toplomi špajerti. »Starejši smo tašoga reda, gda kesnau prinesla pa so ešče nej bro spomnim, te vejn trideset-vpamet vzemeš, ka si küpo. snejg dolaspadne pa je sklisko, tak zrasle, kak bi trbelo. Dapa štirideset forintov.« Meli smo mi enga tašoga nau-K. Holec notrazaprejti. Žila več ne drži-nama dojda.« • Zaka ste samo v zimi vozi-roga konja, šteri, če je v gaušt­ Porabje, 8. decembra 2005 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­ čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. TAKŠI DEN, BREZI STEROGA NEGA DRUGOGA DNEVA, KA PRIDE ZA NJIM den. Moj ata pa moja mama pa sta samo ojdla mimo mene. V meni pa se je kü­jalo pa küjalo, küjalo in se eške vsigdar küja. Ja, dragi moj Dnevnik, küja se nika trno velkoga, bar tak si bro­dim. Leko pa, ka se sploj nika ne küja. Kak naj tou vejm, če pa mi niške ne vej povedati. Name pa je sram pitati. Dapa tebi dun vöova­dim. Drugo mi ne ostane. Če mo eške malo v sebi no­sila, vejn se razpaučim. Zgodilo se je gnes v šouli. Na, že se godi eno tri ali štiri dneve. Gda ga vidim, mi srce začne bole brž mla­titi. Kak če bi škelo bežati za njim, za Benčinom. Ja, gda vidim Benčina, srce mi mlati, roke mi gratajo mok­re, v kolenaj se mi napravi mejkoča, pa začnem guča­ti vse vkriž. Gnes se je tou vsevküper godilo najbole za istino pa najbole moč­no. Ne vüplem si broditi na glas, dapa tak se mi vidi, ka sam zalüblena v Benčina. Kak naj vejm, če je tou isti­na ali nej? Vej sam pa eške nej bila nigdar zalüblena! Dapa kak sam čüla, bi leko bila. Tak se je čütila moja sestra Zana tö. Bar tak mi je gučala od svoje prve za­lüblenosti. Kak naj vejm, če sam zalüblena ali sam nej? Če pa moji stariške ne vidi­jo, ka mi je v glavej. Name pa je sram pitati. Zranja de sobota. V soboto ne mejla mokri rouk. Zato, ka nemo vidla Benčina. Dapa po dugoj strani me že man­tra. Pa v mene že odi žalost, ka ga nemo vidla. Zakoj pri vragej so naši stariške eške odli v soboto v šoulo, nam pa več nej trbej!? Vejš, kak drugo mo mogla čakati, ka mo ga znouva vidla? Neš­kem, ka sploj pride vütro! Pa neškem, ka sploj pride nedela! Škem, naj včasin za petkom pride pondejlek! Škem titi v šoulo vsikši den! Boug moj, pa ka se je meni vcejlak zmejšalo, ali ka mi je? Vej pa nemam trno rada šoule. Boug moj, vej pa ge sam rejsan zalüblena. Vej pa brodim samo na Benči­na. Kak je touuuuuuu leee­eepooooooouuuuuuuuuu! Na, lejpa ti vala, dragi moj Dnevnik! Kak lepou si mi vöovado, ka sam zalüblena. Tou mi tak lepou ne bi vedo povedati nej moj ata pa mi ne bi vejdla raztomačiti moja mama. Uuuuuaaaaaa­aaajjjjjjjj, kak sam zalüble­na v Benčina! Dapa vseeno ne vejm, kak naj napravim, ka mo zranja šla v šoulo? Kak naj dem v šoulo, ka se srečam z njim, če pa nega šoule? Na tou pitanje pa mi ti tö ne moreš nika nazaj povedati, geli? Tak mi ne ostane nika drugoga, samo broditi tadale. Broditi tada­le, kak ga leko srečam zvün šoule. Mogouče mo se pela­la do travnika. Tam podje idemo v šoulo. Tou je špilajo nogomet. Leko ga Dragi moj Dnevnik, skur sam ostanola brezi pameti. Skur sam ostanola brezi pameti, tak sam brodila. Tak sam brodila, ka sam skur ostanola brezi pame­ti. Rajsan! Najbole za isti­no! Tak se tou godi z nami mlajšimi, gda se spitav­lemo pa li spitavlemo, pa samo spitavlemo. Nega pa na svejti nikoga, ka bi nam na ta naša pitanja kaj na­zaj povedo. Na, vej se takš­ni tö najdejo, dapa trbej je pitati. Samo če me je pa sram pitati, kak naj koga pitam? Zato bi na toum svejti moglo biti vcejlak ovak, kak pa je zdaj. Pa-met pa glave naši starišov bi mogli biti tak napravle­ne, ka bi same od sebe na tou gor prišle. Ja, same od sebe bi gor prišle, gda se nam v naši glavaj narodi kakšo nouvo pitanje. Dragi moj Dnevnik, tou bi bilou veseldje. Ali vseeno bi mo­gla biti napravlena edna mala kontrola. Stariške bi nej smeli pa mogli gor pri­ti na vsikšo pitanje. Samo na tista pitanja bi gor leko prišli v naši glavaj, za stere bi mi škeli, naj gor pride­jo. Pa bi nej smeli drugoga v naši glavaj tö nej videti. Samo tisto, ka bi bila naša vola. Tak bi nam rejsan leko sami od sebe kaj pove­dali na naša pitanja, nam pa bi sploj nej trbelo nika pitati. Samo bi na tista dale. Ali pa odidem v kino. Kelko sam zvejdla, rad gle­da filme. Leko pa njemi na­pišem pismo. V njem njemi vöovadim, ka sam zalüble­na v njega, pa bi rada bila, če bi un biu v mene tö za­lübleni. Rejsan ne vejm, ka naj napravim s seuv pa s varaši … Tak svojim zalüblenim srcom. Zagnouk de najboukše, ka mi vse mejša! ve duge prste, šurki smej, na piko na lejvom lici, pa brodim na vöter, ka naj na­pravi, gda de mimo mene, brodim na naja v sprtolejt­noj travi, na naja v bali na šouli, na naja, kak se še­tava po našom malom sam zalüblena, ka se pitanja trno krepko brodili. Tak sam si že­lejla cejli nede mi mlatilo srce, nemo doj po našom malom vara-samo brodim na njega, na gnešnji gučala vse vkriž pa nemo ši. Leko de un tö klačo pe-njegve kmične oči, na njeg- Porabje, 8. decembra 2005 po ednoj strani dobro. Bar tam srečam. Ali pa mo se nemo mejla meka kolena, vozila z biciklinom gor pa OBOŽUJEM ZIMO NA DEŽELI (Spomini na otroška leta v Puconcih) Obožujem pristno zimo na deželi, Osamljeno drevo na zasneženem polju, srce ogreva rahlo naletavanje spominov, ki poplesujejo v zahajajočem soncu. Z vso silo misli iz preteklosti obujam, ko s sanmi smo se vozili tam na bregu, v vasi daljni, nekje v zemeljskem paradižu... spomini bledi često se mudijo na tem mestu. A ko se tema je počasi legla na zemljo, slovo smo vzeli od bregov poznanih, hiteli urno v tople svoje smo domove, kjer nas z večerjo čakala je sladka mati. Belina snežnih polj še vedno me privablja, čeprav ne najdem več nikjer topline doma, tudi mati sladka me z večerjo več ne čaka, le žalost grenka bolno mi srce razjeda. Pogosto si želim nazaj v domači kraj, kjer še vedno dom moj nekdanji stoji, varuje doživljaje burnih let mladosti skrivnosti moje večne čase obdrži. Ko krajši čas v domačem kraju se mudim, kot v pravljici spomini let mladosti oživijo, ko za hip ob grobu starega očeta postojim, se grenke bolečine v solzah raztopijo. Suzana Guoth ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.