Годишњак Српске кр. академије X X X V I I I (1929) 183—95. A. Music, Ljetopis Jugosl. akademije u Zagrebu. 44 (1930/31) 96—100. SBL II (1935) 188—9. Z. Bizjak, S N L X X (št. 83, 13. 4. 1937) 4. Leksikon Minerva, Zagreb 1937, stolp. 941. B. Borko, J XVIII (št. 86, 14. 4 .1937) 7 (s sliko). T. Debeljak, S LXV (št. 84a, 14. 4. 1937) 3. O. Berkopec, Slovansky prehled X X I X (1937) 129—30. F. Bezlaj, Razvoj slavistike kod Slovenaca. »Pregled«, Sarajevo 1939, sv. 186—7, knj. XV, god. XIII, str. 340—45. F. Bezlaj, LZ LIX (1939) 268—75. LAZU I (1938—1942) 69—75 (s celostransko sliko). П. M. Петровић, „Свезнање", Београд 1937, stolp. 1474. L. Krakar, Slovenski poročevalec VIII (št. 87, 13. 4. 1947) 2 (s sliko). Z. Bizjak, Ljudska pravica VIII (št. 86, 14.4.1947) (s sliko). B. Havranek, K sedmdesâtce R. Nahtigala. Slovansky prehled X X X I I I (1947) 471—3. V. Burian, Svobodné noviny (Praha, 20. 4. 1947). Zoonko A. Bizjak A Š K E R Č E V A P I S M A V I D I C U Slavist dr. Fran Vidic, ki je v dobi narodnoosvobodilne borbe padel kot žrtev fašističnega nasilja, je pripadal Govekarjevi generaciji tako zvanih »novo- strujarjev«, ki so se v začetku 90 let prejšnjega stoletja pričeli pojavljati v visokošolski »Vesni«, dokler niso sredi omenjenega desetletja prodrli v »Ljub- ljanski Zvon« in skušali tam uveljaviti svoja nova naturalistična načela. V tej borbi so novostrujarji kot najradikalnejši pojav našega liberalizma sprejeli Aškerca na svoj ščit; Aškerčevo svobodomiselstvo, njegovo simpatiziranje z realizmom in njegova borba s klerikalizmom jim je bila vzor in opora v boju vse do konca prejšnjega stoletja, dokler je ta boj naraščal in dokler tudi Ašker- čevo miselno in pesniško upadanje še ni bilo tako vidno. Po lastni ustni izjavi z dne 25. novembra 1934 je Vidic Aškerca spoznal v Skalah pri Velenju, kamor ga je šel nekoč obiskat v družbi Marice Nadliškove. Aškerc je bil gostov silno vesel. Kasneje ga ie Vidic še večkrat našel v Ljubljani pri Lloydu, tesneje se pa nista zbližala. Vidic je Aškerca sicer prevajal v nem- ščino, a prevodov ni nikjer objavil. Za »Arbeiterzeitung« je napisal o njem raz- pravo, ki pa ni izšla. Aškerčeva korespondenca z Vidicem se v glavnem nanaša na leta, ko je bil Aškerc urednik »Ljubljanskega Zvona« (1900—1902). Vidičeva pisma v Aškerčevi ostalini niso ohranjena. To potrjuje Vidičevo izjavo, da se je Aškerčev odnos do njega v zučetku novega stoletja močno ohladil, odkar je Vidic v svojih ocenah povoljneje pisal o Cankarju in novostrujarjih kot pa o Aškercu. Aškerčeva pismu Vidicu bruni Akudemiju znanosti in umetnosti v Ljubljani. 1 Blagorodni gospod dr! Dovolite, da Vam častitum nu pridobitvi doktorskega klobuka! Z lepim pozdravom! A. Aškerc Velenje, 18. II. 98. Po izjavi »Slovenskega Naroda« je »suplentom imenovani profesorski kan- didat Vidic« promoviral 16. februarja 1896 na dunajskem vseučilišču (SN 14. fe- bruarja 1898). 2 Ljubljana, 23. XI. 98. Čislani gospod doktor! Hvala Vam lepa za prijazne vrste! O d »Slovenije« sem bil dobil povabilo že poprej. Ako se mislijo akademiki spominjati mojih mislij, mojih idej, ki jih oglaša moje skromno pero — naj bo! Ne morem jim tega braniti. Samo oseba moja naj ostane popolnoma v ozadju. Časti lakomen namreč jaz nisem prav nič. »Sloveniji« sem tudi že povedal, v čem iščem časti. Če pridem sâm na Dunaj, še pač ne vem. Včasi se odločim za kako pot še le v zadnjem trenutku. In Dunaj ni tako pred pragom — par kilometrov za Ljubljano j ! Potem so še drugi pomisleki, čeprav bi rad govoril i z Vami, kakor z dru- gimi prijatelji. Nemogoče torej ni; obljubiti Vam pa danes ne morem ničesar. Gosp. Hribar me je že tudi vprašal, če pojdem. On, prê, pojde. Za-me je pa to t e ž j e . . . Z g. Govekarjem sva res govorila, da spiševa, t. j. da dramatizujeva Tav- čarjevega »Tatu«. Pa dosedaj vsaj jaz nisem napisal še ne besede. Veste, tukajšnjemu občinstvu ugajajo le operete, burke in take stvari. Če se igra kaj dobrega, je gledališče skoro prazno. Je že tako. Velika večina ljudij se hoče dandanes v gledišču samo zabavati — za kaj višjega jim ni. In med nami Slovenci je filisterstvo precej razširjeno. Govekar se veliko trudi okoli gledišča. Ima tudi nekaj lepih vspehov po- kazati. — Prave adrese Vaše nisem vedel, za to ne vem, če Vam moje pismo pride v roko, ali ne. Z vsem spoštovanjem in s prijateljskim pozdravom Vaš Aškerc Dne 6. decembra 1898 je priredilo dunajsko akademsko društvo »Slovenija« svojima najmlajšima častnima članoma Aškercu in ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju v veliki dvorani »Slovanske Besede« časten večer. Slavljcnca nista bila prisotna. Aškercu je zastopal švedski pisatelj Jensen, ki je na proslavi prebral njegovo pismo. Večerje potekal ob prisotnosti Hrvatov, Čehov, Srbov in Rusov med Župančičevimi pesniškimi recitacijumi in številnimi govori (Murko, Nach- tigul i. dr.). (SN 25. novembra, 13. decembra 1898.) V svoji laskavi oceni Govekurjevih »Rokovnjačev« Aškerc tudi javno po- ziva Govekaria k »hvaležnemu delu«, da drumntiziru nekatere Tavčarjeve po- vesti (SN 9. februarja 1899). Se isto leto pa se je lotil Tavčarjevega »Tatu« sam in ga drumutizirul v »Izmujlovu«. (Prim. Murja Boršnik, Aškerc, 1939, 252 s.) 3 Ljubljana, 28. XI. 99. Blugorodni gospod doktor! Moje tiskano pisino ste sicer že prejeli; ponuvljam pa svojo prošnjo še i tem pismom, da bi bili sotrudnik »Zvona« tudi v novem letu. S pomočjo gg. sotrudnikov bi rad povzdignil »Zvone na višino moderne revije. Vederemo. Da, seveda, za to je treba primernih spisov. In morebiti imate Vi že kaj takega zrelega v mizniei, kar bi sodilo v novi »Zvon«. Priporočam se Vam z vsem spoštovanjem udani A. Aškerc 4 Ljubljana, 7. XII. 99. Čislani gospod doktor! Hvala Vam za Vašo obljubo, da boste v kratkem kaj poslali za »Zvon«! Tisti spis o Kopitarju in Vodniku bo čisto dober! Prosim! — Upam pa, da mi pošljete tudi kaj iz sedanjosti. Saj je toto zadnje leto — fin de siècle! — našega stoletja tako zanimivo tudi za nas Slovence, če se oziramo na svoj križev pot! Kak pregled naše književnosti 19. stoletja v markantnih potezah — kako hvaležen predmet! Konkurzni rok za Prešernov monument traje do 20. decembra 1.1. Načrte in modele bo presojala posebna jury, ki se sestavi iz tukajšnjih inženirjev, pisateljev in umetnikov. Imen še ne vem. Vem pa, da bodo sami svobodomiselni ljudje v tej komisiji. Konkurent mora svoje ime priložiti v posebnem kuvertu, na katerem naj zapiše kako geslo, ki koresponduje z geslom na modelu ali n a č r t u . . . To je veselo, da pride kar z Dunaja toliko modelov! Kar se pa tiče tistega nemškega kiparja, ne vem, kako bo! V razpisu stoji namreč, kakor Vam je itak znano, da smejo konkurirati samo — Slovenci ! Relata refero. Konkurira dotični Nemec morebiti lahko, če se pa delo njemu tudi izroči, to je pu druga stvar! Več Vam ne vem povedati! — Pošljite mi kmulu kuk lep spis — če je tudi krutek — morebiti že zu l.št. Z odličnim spoštovanjem in s pozdravom Vaš Aškerc V komisiji za presojo Prešernovega spomenika so bili poleg Aškerca še sledeči člani: stavbeni svetnik I. Duffe, ces. svetnik I. Franke, pisutelj Fr. Go- vekar, dež. viš. inženir A. Klinar, drž. viš. inženir A. Pavlin in ravnatelj I. šubic. (LZ 1900, 135.) 5 Ljubljana 8. 2. 1900 Veleccnjeni gospod! Dovolite, da se Vam zuhvulim zu Vaše poročilo o drja Kreka knjigi Krek me je res na marsikaterih mestih čisto nupačno razumel. In njegovi nuzori so včusi naravnost — čudni! Naravnost bedasto pa je, tla ini očita celo — posnemanje. Nachempfinder ! Ne. To pa ne! Vse je moje! In jaz sem — »Selbstempfinderc! Ko bi bil »nachempfinder«, bi pač ne bilo vredno, pisati brošure o mojih spisih! Pa, za slovensko občinstvo, ki me pozna, mi ni, če bo čitalo to Krekovo trditev. Druga pa je, da bodo dobili zdaj po Krekovi krivdi Nemci in še drugi narodi krivo mnenje o meni in o slovenski — književnosti sploh. »No, saj smo vedeli, da Slovenci tako nimajo nič svojega!* — si bodo lahko mislili! In to nam škodi. Ali bi se ne dalo temu pomoči? Potrebno bi bilo, da se spiše v kakem nemškem literarnem listu (»Zei/c) kaka kritika o Krekovi knjigi in se njegove zmote zavrnejo. Sicer pa bi se poudarilo, kar je dobrega na knjigi. To bi jako veliko koristilo — slovenstvu. Ali bi ne hoteli Vi, gospod doktor, napisati takšen referat n. pr. za »Zeit»? Mene bi to veselilo in še hvaležen bi Vam bil. Prosim! Z odličnim spoštovanjem in s pozdravom! Aškerc V svoji knjigi o Aškercu (Anton Aškerc, »Studie mit Ubersetzungsproben«. Laibach 1900) govori dr. Gojmir Krek tudi o njegovih socialističnih pesnitvah in ugotavlja, da so monotone, čeprav pestre. Moderna snov je ncmoaerno ob- delana. »Aškerc i s t . . . auf diesem Gebiete, soweit es sich um den Stoff handelt, nur selten originell, meist Epigone, Nachempfinder, was zu beweisen nicht schwer fallen würde.« (Str. 52.) V svoji oceni te knjige (Aškerc med tujci, SN 30. januarja 1900) Vidic za- vrača nekatere neugodne Krekove oznake Aškerca ter odločno ugovarja tudi njegovemu gorenjemu mnenju. 6 Ljubljana, 27. 3. 900 Blagorodni gospod doktor! Gosp. Furlaniju se zahvaljujem za kritiko o Kukovčevi knjigi! Ker ne vem adrese na tega gospoda, prosim recite mu o prvi priliki, da bom rad sprejemal njegove spise v »Zvon«, samo da mi jih pošlje! Pa tudi Vi boste menda kaj poslali letos za »Zvon« — ali ne? Obljubili ste b i l i . . . Z vsem spoštovanjem Aškerc Za oceno knjige Vekoslava Kukovca »Uvod v narodno gospodarstvo« je Aškerc najprej 30. januarja 1900 naprosil svojega prijatelja dr. Puvlu Turnerja, prepričan, du je knjiga vredna ocene: ».Zvon' pač dobiva dosti pesmi j, novel in poročil o raznih umetnostih (ki jih pn imamo lmš mi Slovenci najmanj!), pre- mulo pu imuin nu vpornbo znanstvenih spisovl Človek se navsezadnje tudi pre- obje teh rozin in sluščic. Vmes bi rud kuj tečnega, treznega! In ravno taku-le trezna, pruktičnu knjiga mi je pruv dobrodošla I« (Pismo je ohranjeno med Aškerčevimi pismi Vidicu.) Ocenu v Zvonu pu je Furlunijeva in je izšla pod značko -i. (LZ 1900, 254 s.) Ljubljana 6 .4 .900 Ker ste dosedaj ocenjali to knjigo Vi, prosim, da mi ocenite še letos Gla- serjevo »knjiž. zgodovino«. Na par mestih sem naredil v knjigi, ki Vam jo pošiljam v krožnem za- vitku, par opazk. Pri Mahniču se bo treba dalje pomuditi in tega moža postaviti v pravo luč! Pri Ivanu Šubicu ne vé, da je spisal »Elektriko«! Za »Pavliho« nisem dobil jaz snovij ravno v Carigradu, ali s a m o v Ca- rigradu . . . Toda tega ni treba omenjati; ne spada k stvari. Pač pa je pozabil na moj feljton, ki je izšel v posebni brošurici — »Izlet v Carigrad«. Bogoslovje je pač preobširno, grozno preobširno! Tega seveda ni kriv dr. Glaser! No, jaz bi bil Benkovičeve litanije pristrigel. Priporočam se! Z vsem spoštovanjem A. Aškerc Vidičeva ocena Glaserjeve »Zgodovine slovenskega slovstva« (LZ 1900, 449 s.) verno upošteva Aškerčeve pripombe: obširneje obračunava z Mahničem, dodaja k »Pavlihi« gorenji Aškerčev komentar, pri čemer omenja tudi »Izlet v Cari- grad«, končno pa očita še Benkoviču, ki je temu 2. zvezku IV. dela Glaserjeve »Zgodovine« dodal svoj pregled našega modroslovja, bogoslovja, cerkvene umet- nosti in bibliografije, inalenkostnost in nepotrebno dolgoveznost. 8 Ljubljana 9. 4. 900 Blagorodni gosp. doktor! Govekar mi je pravil, da se Vam ne ljubi baš pisati ocene o Glaserjevi knjigi. Razumem, zakaj ne. Ali jaz ne vem, na koga naj se obrnem! Knjigo sem poslal rekomandirano. Da [bi] mi jo vračali in da bi jo moral potem jaz spet bogvekam pošiljati — to je pač jako sitno in zamudno. Saj Vam ni treba veliko pisati, ker zvezka še ni konec. Ako že absolutno ne bi hoteli pisati ocene Vi, morebiti bi jo napisal gospod dr. Murko. V tem slučaju bi pač prosil Vas, da bi se Vi sami obrnili na gosp. drja Murkota, da spiše oceno on. Ker jaz sedaj ne vem, pri čem sem, prosim, da p eskrbite kritika Vi, ako Vi sami ne bi hoteli prevzeti té nuloge. Vi tudi veste, do kduj morum imeti kritiko v rokuh. Z vsem spoštovanjem Aškerc P. S: Prosim napišite mi tudi — ali vsaj! — kritiko, tj. poročilo o drja Murka študiji o Oblaku. Knezova knjižnica je nerodno zasnovana, da je beletristika in »Oblak« v eni knjigi. To knjigo imate gotovo tam, zato Vam je ne pošiljam. A . O Vidičevi oceni Glaseria prim, opombo k prejšnjemu pismu. O Murkovi študiji »Dr. Vatroslav Oblak« (Knezova knjižnica 1899) je izšlo v »Zvonu« 1900 le kratko poročilo na str. 520 s. z značko K. 9 Ljubljana 25. V. 00 Blagorodni g. doktor! Prejel sem Vaš spis za Strossmajerja in ga že zdavnaj izročil v Zagrebu ter dobil tudi kritiko o Glaserjevi zgodovini. Ta kritika pride pa šele v julijevi številki; za junij je bilo prepozno. Priporočam se, da spet kaj pošljete za »Zvon« ter ostajem z vsem spošto- vanjem udani Aškerc t Vidičeva razpravica »V hiši slovenskega Mecena« je izšla v spomenici, ki so jo napisali Hrvatje in Slovenci Strossmayerju v spomin ob petdesetletnici nje- govega škofovanja pod naslovom »Spomen-cvieče iz hrvatskih i slovenskih du- brava«, izd. Matica Hrvatska, Zagreb 1900. 10 Ljubljana, 22. VIII. 900. Blagorodni g. doktor! Bil sem na potovanju in zato odgovarjam šele danes. Hvala lepa za spis, ki ga priobčim čimpreje. — V Vaši kritiki o Glaserju sem moral nekaj črtati, ker je bilo prehudo. — Priporočam se za referat o Elzejevih pismih. Saj je zadnji čas, da se o tej oaini knjigi kaj piše! — Le obširno! — Nekrolog o Elzeju sem spisal seveda jaz; saj stoji: »A. A.« — Pričakujem za gotovo, da mi pošljete tudi kaj za Pre- šernovo (decembrsko) številko . . . Z vsem spoštovanjem Aškerc Aškerc se Vidicu zahvaljuje za članek »Vodnik in Kopitar«, ki se je zanj priporočal že v pismu 7. decembra 1899, a ga je priobčil šele v oktobrski šte- vilki »Ljubljanskega Zvona« 1901. Aškerčev obširni nekrolog »t Dr. Theodor Elze« je izšel v Zvonu 1900, 505 s. O Elzeievih pismih Zvon ni poročal, pač pa je Vidic objavil v decembrski šte- vilki (Prešernovem albumu) članek »Prešeren med Nemci« na str. 826 s. 11 Priporočam se Vum in pričakujem zu ßolooo, du mi pošljete kuk donesek! Z lepim pozdravom! Aškerc Aškerčev pripis na tiskunem »Pozivu gg. sotrudnikom .Ljubljanskega Zvo- na'« z dne 1. septembra 1900. Y Ljubljani, dne 26. 9. 1900 Priporočam se Vam, da mi za gotovo pošljete tisti spis za Prešernooo (decemb.) št., o katerem sva tukaj govorila. O nemških prevodih Prešernovih poezij torej! Prevajali so ga, kolikor jaz vem: Penn, grof Pace, Selak, Funtek, Samhaber in še nekateri d r u g i . . . Germovnik tudi! To najdete, kar Vam ni treba še pra- viti, gotovo vse v vseučiliški ali dvorni biblioteki. Kazalo bi govoriti tudi o Prešernovih originalnih nemških pesmih. Do 15. oktobra! Priporočam se Vam pa tudi, da mi za bodoči letnik (1901.) pošljete kak spis ter ostanete sploh stalen naš sotrudnik. Meni je zelo ležeče na tem, da se zberö okoli >Zvona< najboljši naši pisatelji. Z vsem spoštovanjem in s pozdravom! Aškerc P. S: Poleg in vrhu imenovanega themata za 12. št. sem Vam hvaležen seveda tudi za vsako še drugo notico o Pr. A. 13 V Ljubljani, dne 13. X. 1900 Blagorodni gospod doktor! Rok Vam podaljšujem za 10 dni, ker sem prepričan, da svojo obljubo izpolnite. V »Carnioliji« pogledam in Vam naznanim čimprej. Tukaj je, žal, malo ljudij. ki bi hoteli — delati. Knjiga o Strossmayerju še ni izšla. Sedaj se tiska. Izide z drugimi Matičnimi (hrvaškimi) knjigami vred Par korektur sem že dobil. Če pošljejo Vaš rokopis meni. Vam ga pošljem na Dunaj, ali pa porečem Kostrenčiču, naj Vam Vašo korekturo pošlje kar naraonoxt na D u n a j . . Razstava je res lepo uspela. Z začetkom smo lahko zadovoljni. — Prešernova št. »Zvonova« bo, če se mi vse posreči, jako lepa. Bode ilu- яtrovana. Zato pa je želeti, da bi poslalo prispevkov kolikor mogoče več pisateljev, številka »Prešernova« bo imela najmanj 6 pol in se bo tiskala na boljšem papirju. Bilo je treba veliko prošenj in vlog in predlogov, predno so mi vse dovolili, kar sem poglavitno ž e l e l . . . Z vsem spoštovanjem udani A. Aškerc P. S. Oprostite grdo pisuvo! Zebe me namreč dunes prav pošteno v arhivskem brlogu. Ivan Kostrenčič (IHM—1924), blagajnik Matice Hrvatske (prim. op. k pismu z dne 23. muja 1900). O ruzstuvi slovenskih upodabljajočih umetnikov priin. Aškerčev člunek »Prvu slovensku umetniška ruzstava«, LZ 1900, 625, 673. V Ljubljani, dne I t X. 1900 To-le sem našel ravnokar v licejski knjižnici! V >Carnioliji« (1842. št. 13.) je »Zgubljena vera«, prevedel Prešeren sam; v tCarn.i. (1842. str. 98.) Preš. pesem »Bog te obar«! = »Zum Abschied« (preti- skano iz »Illyr. Blatt«), prevedel Prešeren sam. Časnik »Blätter aus Kraint ima: 1865, str. 189: Der Wassermann Überset. L. Germonik, potem »Rosamunda v. Auersperg«. (L. 1871. je izdal Germonik oba prevoda v Gradcu v posebni brošuri.) >Blätter aus Krainс 1861. str. 22. »Das unverweste Herz« prevedel A. Dimitz. Str. 31. »Verlorener Glaube«, prevedel A. Dimitz. Str. 181 : »Zum Andenken Andr. Smolést, prevedel A. Dimitz. >Vodnik-Albumi ima: »Zu Valentin Vodnik's Gedächtnis« (V spomin Val. Vodniku) Prešernova pesem, prevedel A. Dimitz, in pa »Der Sänger« (»Orglar«) prevedel tudi Dimitz. Го je vse, kar sem mogel najti. Priporočam se Vam in pričakujem kaj lepega od Vas. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc 15 V Ljubljani, dne 29. X. 1900 Čislani gospod doktor! Hvala Vam srčna za temeljiti spis! Prišel je še ob pravem času, dasi se 12. št. že stavi. Bo jako lepa! Boste videli. Priporočam se Vam prav toplo za prihodnje leto. Imam sicer še en spis iz Vašega peresa (Kopitar-Vodnik), pa morate me stalno podpirati. »Zvon« razširimo, če bode samo tiskarna privolila. — Dela črez glavo. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc P. S: Ruski profesor Korš mi je na mojo prošnjo tudi poslal članek, in sicer ga je spisal v slovenskem jeziku(t) O Vidičevih spisih prim, opombi k pismu z dne 2Û. avgusta 1900. Kedor E. Korš, Nekaj o tekstu Prešernovih pesmi. Prešernov album, 805. 16 V Ljubljani, dne 3. XI. 1900 Blagorodni gospod doktor! Kakor sem Vain že v zadnjem pismu, — v katerem sem se bil zahvalil za Vaš lepi prispevek — povedal, iinain gradivu že precej. Dec. St. bo moral a ob- segati oeč pol nego navadno, če hočem vse spraviti v list, kar imam že priprav- ljenega in obljubljenega. O d gospoda drja Murkota n. pr. še pričakujem članka. . Za to Vas prosim, da mi dovolite nekatere citate črtati. Drugo, Vaš tekst sam, seveda ostane! Tisto vmetko mi pošljite in samo dostavite, kje naj se postavi; že najdem dotično mesto. 10 separatnih odtiskov Vam dam rad napraviti; plačali boste menda malenkost za to — samo za papir. Poprašam faktorja. 12. št. se seveda že stavi. Beletristika se bo vrstila s članki. Glede člankov sem se odločil tako, da pridejo najprej na vrsto tisti, ki so bolj splošne vsebine; za temi pridejo potem študije o prevodih na druge jezike, n. p. Vaša študija. Bode seveda tudi več pesmij, več novel — g. Govekar je še ni poslal, a obljubil, — in črtic. Bode kakih pet novel. Ruski prof. Korš je poslal slovensko pisan članek! Dr. Greg. Krek je poslal iz Gradca tudi zanimiv prispevek. Bo vse dobro. Povedal sem Vam tudi že, da imam že pripravljenih 18 iz- virnih clichéjev. Stavilo in tiskalo se bo naglo, ker hočem, da izide št. vsaj do zadnjega no- vembra. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc Dr. Murko v »Prešernovem albumu« ni objavil ničesar, pač pa Fr. Govekar (Mala rokavičarica, PA, 772), Korš (prim. op. pod prejšnjim pismom), dr. Gregor Krek (Prešernova še nenatisnjena pesem in drugo, PA, 747). 17 V Ljubljani, dne 7. XI. 1900 Čislani gospod doktor! Zaznamoval sem Vam torej tiste citate, ki bi se menda smeli izpustiti. Ko bi ne bil v zadregi zaradi prostora, ne bi ničesar izpuščal — to se razume! Pričakujem samo še dr. Murkovega članka — potem bom moral gledati, kako spravim vse gradivo pod streho. Pred par dnevi mi je poslal n. pr. dr. Šrepel iz Zagreba dolg članek, ki bo obsegal menda celo polo. Tudi Alfr. Jensen mi je poslal iz Lunda (švedija) notic o svojih švedskih prerodih iz Prešerna. Vidite torej, da sem prisiljen Vas prositi da bi izpustili nekatere citate. Ako bi pa na vsak način želeli, da se ta ali druga zaznamovana stvar i рак postavi in tiska, prosim, da samo pripišete ob strani z barvnim svinčnikom: iostaneli In vse se zgodi potem točno po Vaši volji. Če hočete, dobite tudi krtačni odti.sk. Tistih 10 separat, odtiskov dobite tudi! Ker bosta zdaj »Zvon« stavila dvu stavca, pride Vaš članek kmalu na vrsto in zato prosim, da mi ga vrnete čimprej mogoče — gotovo pa do nedelje. Z odličnim spoštovanjem udani Aškerc Dr. Milivoj šrepel. Prešernov utjecaj na Stanka Vraza, PA, 818., Alfred Jensen, Prešeren med Švedi, PA, 845. V Ljubljani, dne 17. XII. 1900 Ponatiske ste sedaj gotovo že prejeli; faktor mi je rekel, da Vam jih je že poslal. Hvala za priznanje! Ker naši ljudje sedaj tako ne čitajo drugega nego politične prepire in pa Chronique scandaleuse, mislim, da bodo Neslovenci više cenili »album«, nego pa Slovenci. Kdor mora in more zavžiti toliko paprike kakor naša publika, ta ima po- kvarjen želodec in ne gutira hrane, kakršno nosi na mizo »Zvon«. »Ich sag' euch, gebt uns mehr u. immer mehr!« O Mefisto! Slovenski filistri so tudi prepričani, da ni nič bolj škodljivega in nesla- nega za naročnike »Zvonove«, nego članki poučne vsebina Samo malo lirike, malo romantične novelistike, na koncu pa kaka suho- parna notica o kaki novi knjigi, pa brez daljše ocene, brez razmišljevanja! Nič misliti, ne ozirati se črez meje kranjske dežele: to je parola naših brez-politkarjev. Kaj nas briga ostali svet! »Kaj, Vi hočete »Zvonu« razširiti obzorje? Vi hočete iz njega narediti revijo?! Bog ne daj! To ni za nas! Naj ostane vse pri starem!« Tako mi govorijo t u k a j . . . Suha resnica!! ' No, vse eno — pogumno naprej! Poskusimo še! Vi pa nam pomagajte! Vaš članek o Vodniku in Kopitarju pride po novem letu čimprejmogoče na vrsto. Z vsem spoštovanjem Aškerc P. S! Skoro bi bil pozabil! Tisti nemški prevod Preš. pesmi, ki mi jih (jej poslal na ogled vitez Strahl, leži še pri meni, a jaz Vam ga iz svoje oblasti ne morem poslati. Prosim, pišite o tem g. Karlu vitezu Strahl-u, dež. nadsodišča svetniku v p. v Stari loki, pošta Škof ja Loka. On naj potem meni naznani, če Vain smem zvezek poslati. Strahl je prijazen gospod. — Informacije o nemških prevodih Prešerna je Vidic potreboval za svojo iz- dajo- Fr. Prešeren, Poesien. In deutscher Übertragung gesammelt und heraus- gegeben von Dr. Fr. Vidic. Sern je sprejel Vidic nemške prevode različnih pre- vajalcev, kakršne je našel, brez poprave, iued njuni tudi prevode E. pl. Strahle, ki so po izjavi dr. Kreka (LZ 1901, 573 s.) od vseh prevodov najslabši. 19 Ljubljana, dne 10. VII. 1901 Blagorodni g. doktor! Nemškega »Prešernu«, ki ste mi ga poslali danes, Vum vračam in sem zapisal na pnket »retour — nicht angenommen!« zato, ker je natisnjen na tako škanda- lozno grdem makulatur-papirju, du gu ne maram sprejeti v svojo knjižnico. Exemplar, ki ste ga bili poslali za »Zoon<, pa je bil natisnjen na čisto dru- gačnem, lepem, solidnem, močnem belem papirju! Zakaj se je sploh tiskala knjiga na dvojnem papirju? — Ali ste čitali »Ljubljančanko», kjer Vas je Funtek hudo kritiziral? Kritika v »Zvonu« izide avgusta. Vaš članek »Kopitar in Vodnik« izide gotovo letos. Te dni izide pri Gabrščeku »Ruska antologija«, nekak poskus, podati rusko poezijo v slovenskih prevodih. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc. Vidic je dal tiskati Prešerna (prim, opombo k prejšnjemu pismu) na dveh vrstah papirja: izdajo na modernejšem papirju je poklonil Aškercu. Ni bil pa samo Aškerc, ki mu ta papir ni bil všeč. Dr. Gojmir Krek piše v oceni te knjige: »Glede ocenjene knjige pa se bojim, da nastane prepir zastran papirja. Ta ga bo smatral kot haut goût najnovejše secesije, drugi pa za preležan papir.« (LZ 1901, 575.) Verjetno pa je na to oceno učinkoval tudi urednik, ki je kasneje, po prejemu Vidičevega odgovora na to pismo, kjer mu ta očividno razlaga kva- liteto papirja (prim, naslednje Aškerčevo pismo z dne 50. julija), skušal nekako opravičiti svojo prenagljeno nevljudnost. Funtek je pod značko -u- Vidičevo knjigo obširno ocenil v »Laibacher Zei- tung« 1901 v vrsti podlistkov od 12. do 19. junija. Po njegovem Prešeren nem- škemu občinstvu v tej izdaji ni bil dovolj primerno prikazan. Vidičeva napaka je, da prevodov ni kontroliral, marveč je kar nespremenjene objavil. 20 Ljubljana, dne 30. VII. 1901 Blagorodni gosp. doktor! Okusi so pač različni Jaz moram reči, da za secesijo nimam okusa, zato tudi ne za secesionistični — papir. Zastran prevodov iz Prešerna Vam ne morem izreči nikake sodbe, ker me Prešeren v nemščini sploh ne zanima. V »Zvonu« izide poročilo o Vašem n. Prešernu. Kritik ne hvali vseh pre- vodov, priznava pa, da so nekateri dobri. Odgovoren je kritik sam, a če s kri- tikoj ne boste zadovoljni, nikar se ne jezite na uredništvo. Ni ga bolj nehvaležnega dela, nego izdajati tuje duševno blago. Koliko truda sem imel s Kettejem — in kaj sem imel zato? Podle napade. Tudi z »Rusko antologijo« sem imel ogromno delo — u hvaležen mi ni niti Gabrščck. Prosim, da mi pustite Svoj članek o Kopitarju in Vodniku za »Zoon<. Saj to naše čitatelje nič ne briga, kaj izhaja v Jagičevem »Archivu«. Za »Zvon« je Vaš članek, ki ga priobčim septembra, ali okt., nov in zanimiv. In gradiva potrebujemI Želim Vam ugodnih počitnic ter bivam z vsem spoštovanjem udani Aškerc V zadnjih pismih se že juvlja Aškerčeva zagrenjenost in razdražljivost, ki se stopnjuje od njegove objave Kettejevih poezij in polemike, ki jo je v tej zvezi z njim pričel Cankur. (1'riin. Aškerc, 1959, 26()s.) Te svoje nerazpoloženosti 8» 115 Aškerc ne prikriva tudi napram Vidicu, ki se je v zadnjih ocenah in pre- gledih o slovenskem slovstvu po hrvatskem in češkem časopisju s' svojimi simpa- tijami vse bolj nagibal k »moderni« (prim. Aškerc, 1959, 279). Kakor Funtek v »Laibacher Zeitung« tudi dr. Gojmir Krek v svoji oceni Vidičevega Prešerna v glavnem odklanja (LZ 1901, 572 s.). Vidic je postal nestrpen tudi zaradi tega, ker je Aškerc tako odlašal z ob- javo njegovega članka o Kopitarju in Vodniku (prim. op. k Aškerčevemu pismu z dne 22. avgusta 1900). Očividno ga je zahteval nazaj z izgovorom, da se iste snovi dotika tudi v razpravi v Jagic'evem Archivu (Valentin Vodnik, der erste slovenische Dichter, von Fr. Vidic, Archiv für slavische Philologie, 1901, 586; 1902, 74). 21 Ljubljana, dne 14. II. 1902 Blagorodni g. doktor! Tisto je res zanimivo, da ima Reinick nekaj podobnega v svoji »Ablösung«-i, kakor jaz v »Poslednji straži«. Kak naivnež bi takoj mislil na — plagiat. Meni je bilo ime Reinick dozdaj popolnoma neznano; šele iz Vašega pisma sem izve- del njegovo imé in njegovo pesem. Nemške poezije sploh več ne čitam. A kdor je filozof in psycholog, uvidi takoj, da je čisto naravno, da se dva, ki obdelujeta isto snov, morata v nekaterih momentih dotikati. Snov leži takorekoč na dlani. Meni je prišla na misel ideja, ko sem enkrat videl po zimi vojaka na straži pred neko vojašnico . . . Urednik je uboga para! Najboljše bi bilo, ko bi človek vse sam kritiziral! Jaz sem prepričan, da je Vaš nemški Prešeren vobče dober in da ugaja svojemu namenu: seznaniti Nemce s Prešernovoj poezijoj. Moje privatno mnenje je pa tudi, da so nekatere pesmi Pr. prelokalnega pomena in premalo občečloveške, da bi jih bilo absolutno potrebno prevajati na nemški jezik. Kar zanima nas Slovence, vse to ne more zanimati Nemcev. Jaz bi dal ponemčiti samo kako tretjino vsega Prešerna. Kaj sem hotel reči? Da, meni je žal, če Vas je dr. Krek neugodno ocenil. Veseli me, če so nem- ški kritiki (dr. Kraus v »Zeit«) Vašo knjigo pohvalili. — Novega v literuturi pri nas ni nič posebnega, — česar ne bi že ituk vedeli iz »Zvona«. Čujem, da se tiska Gregorčič Ni3 . , potem Župančič, nekaj Can- karjevega (neka drama) tudi Jesenkove pesmi (izbrane) bi bilo dobro izdati, kakor sem omenil v nekrologu. Ruska antologija se baje jako dobro prodaje, kakor mi pravi Schvvcntner. Kar pa delajo nekateri ljudje, da vlačijo svoje privatne »ainores« v javnost, to presega vse meje! Nekateri ljudje nimajo ne iskre omike in dostojnosti. Naše javne kulturno-narodne razmere se shujšavajo od leta do leta. Pada »trdnjava« za trdnjavoj. V Ljubljani pa se kepajo klerikalci in libe- rulci z blatom. Celje... To govori cele knjige. To je takov »memcnto« našim politikom, da kar grmi v ušesa, ali tudi »Celje« jih ne poboljša. Najhujše je to, da naši Kranjci ne čutijo, da so sami ravno v taki nevar- nosti kakor Korošci in Štajerci I Niti v Ljubljani ne ene slov. srednje šole! Človek bi obupal, ali jaz sâm ne obupavam, ker slutim, da nastopi kmalu nova generacija, ki se bo bolj zuvcdula svoje narodnosti. Tolažim se, da je pot do napredka in svobode trnjcra. Da ne klonem duhom, študiram zgodovino bolgarske vstaje — po bolg. izvirnikih. To je tragedija, to je epopeja, vredna — H o m e r j a ! . . . Spišite mi kaj aktualnega za »Zvon«! Naznanil sem Vas med sotrudniki, ker se zanašam, da mi res pošljete kaj za tekoči letnik. Z vsem spoštovanjem in pozdravom! Aškerc Aškerc ima v mislih Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«, ki je izšla spomladi 1902. Župančič v tem letu ni natisnil nobene svoje zbirke, sodeloval pa je pri almanahu »Na novih potih«. Pesmi Dragotina Jesenka, napovedane za božič 1904 (LZ 1904, 630), so izšle šele 1905. V zvezi s Celjem je Aškerc objavil v marčni številki »Zvona« aktualen, bor- ben članek »Celjska utrakvistna gimnazija«, ki je imel za posledico prelom s kompromisarskim »Slovenskim Narodom« in gospodarjem »Ljubljanskega Zvo- na« Tavčarjem, zaradi česar je bil konec leta 1902 prisiljen odstopiti od »Zvo- novega« uredništva. (Prim. Aškerc, 1939, 315 s.) V zvezi s študijem bolgarske zgodovine je pričel Aškerc z januarsko šte- vilko »Ljubljanskega Zvona« objavljati »Rapsodije bolgarskega goslarja. Slike iz zgodovine bolgarske vstaje«. Ma rja Boršnik G R O H A R C A N K A R J U Groharja in Cankarja ni vezalo tesnejše prijateljstvo, a v Cankarjevi zapu- ščini sta vendar ohranjena dva drobna spomina na njun osebni odnos. Ko je Grohar 1895. prvič prišel na Dunaj, da opravi sprejemni izpit za sli- karsko akademijo, ki ga pa ni sprejela, Cankarja še ni bilo tam; on je isto leto padel pri maturi na ljubljanski realki. Ker je čutil potrebo po spodbudnejši umetniški okolici, kot jo je imel doma, se je Grohar 1903. zopet odpravil na Dunaj in se je tum kmalu seznanil s Cankarjem, ki je tedaj že četrto leto sta- novul v Ottukringu. Grohar je živel na Dunaju silno bedno; Cunkar piše o tem Schwentnerju 8. avgusta 1903: »Tukaj je zdaj slikar Grohar in hudo pilhari.« Edinu opora mu je bila hišu Etbinu Kristana, ki je tedaj delal v uredništvu stro- kovnega listu »Der Eisenbahner«. Spomin tedanjega Groharjevega stradanju in trpljenja v tujem mestu so Cankarjeve »Črtice«, napisane 1914. (v CZS XIX, 235 v opombah pomotoma imenovane »Menice«), ter »Jutranji gost«, nastal okr. 1915. Spočetka Cankar Groharja kot slikarja ni imel bogvekaj v čislih, kakor tudi ostalih slovenskih slikarjev ne; ni jih poznal. To je odkrito izpovedul v svojem poročilu (12. aprila 1904.) o slovenski umetnostni razstavi na Dunaju: »Jaz sem imel o slovenskih umetnikih in o slovenski umetnosti precej nizke pojme. Živel sem namreč na tujem in tako nisem poznal prav do posled- njega časa razen ene same Veselove slike prav nobenega proizvoda slovenske obrazujoče umetnosti, posebno pa nobenega takega, ki bi ga mogel imenovati umotvor.« Tudi potem, ko je nekuj mesecev pred razstavo obiskal Groharja v njegovem »tedanjem tesnem, dolgočasnem, slabo razsvetljenem ateljeju« in videl tum njegovo veliko »Pomlud«, to topline in svežega klitja polno sliko, ki je danes obledela, kakor usehla spravljena v Nar. galeriji, ni tedaj »napravila nanj posebnegu vtisu«. Bilo je trebu, du se vsi inludi slovenski slikarji zberejo v skupni ruzstuvi in du dunujsku kritiku izreče svojo pohvulno besedo, preden so se Slovenci docelu zuvedeli umetniške pomembnosti dela svojih impresionistov. Ko se je 25. februarja 1904. odprla v Miethkcjevem salonu slovenska raz- stava, ki je Grohar v imenu slovenskih umetnikov vodil priprave zanjo in jo pomagal urediti, je Cankar ni šel takoj gledat, a se je 1. marca, potem ko so dunujski čusopisi ugodno pisali o njej, ponudil Bambergu, da napiše poročilo