Leto I. Ljubljana, sredo 20. avgusta 1919. EM n r»l Štev. 180« CSRG PO poitll z: esSo isto . H M*—! 23 po! Ista . H ZlM ZO ČBfti Izta. S RM za! mesec.. R 3*50) Za Ejablfong mcscCaa 3 R Bpsdničtoo fn uprara: fonitorjesa ulica It 6 Ursdn. telefon stop. SR Posamezna številka 16 vin. ~ NEODVISEN DNEVNIK Posamezna številka 16 vin. Civilna uprava v Prekmurju. UDU Maribor, 19. avgusta. Civilni komisar ra Prekmurje dr. Lanjšiš se je danes za nekaj dni povrnil v Maribor. Povabil je k sebi zastopnike časopisov in Jim očrtal Prekmurje, ki ga je večinoaaa sam že prepotoval, v zemljepisnem, Jezikovnem, verskem, političnem in gospodarskem oziru. Prekmurje je bilo doslej razdeljeno v 'dve veliki županiji: Sobota s 60.000 in Lendava s 40.000 prebivalci. Odslej tvori Prekmurje politično enoto s sedežem civilnega komisarijata v Soboti, Kateremu sta podrejena komisarijata v Radgoni in Lendavi, Osnoval se je sosvet, takozvani Prekmurski parlament, ki ima nalogo sodelovati s civilnim komisarjem. V ta sosvet pošlje vsaka župnija po dva do tri ugledne može in poleg tega po enega duhovnika. Delovati začne v ponedeljek. Naloga njegova je, določiti za vsako občino gerenta, da se organizirajo šole, zlasti Pa, da določi, kdo od dosedanjih uradnikov ostane na svojem mestu in kdo se odpusti, Ustanovilo se je 17 orožniških postaj z glavnim poveljništvom v Soboti. Poštnih uradov je 29. Glede prometa se je stavil predlog, da se takoj zveže Sobota z Radgono potom poljske železnice, ki naj sledi glavni cesti. Sodišča so v Soboti, Boltincih in Lendavi. Največje težkoče povzroča vprašanje valute. Med ljudstvom kroži pet različnih denarnih vrednot: denar, ki ga je izdal Bela Kun, falzifikati, navadni modri ogrski bankovci, takozvani sivi papir, ter v poslednjem času tudi precej našega nežigosanega denarja. Uradniki so še pred tremi dnevi dobili svoje plače v Kunovem denarju. Kmetje tega denarja doslej niso hoteli sprejemati. Ta denarna zmešnjava ovira ves promet in vpliva tudi na cene. Tako je na primer pri zasedbi Prekmurja stalo navadno kosilo 40 do 50 kron, kilogram mesa pa 28 j do 32 kron, Valuta se je sedaj že toliko ustalila, da stane sedaj kosilo 10 do 12, meso pa 14 kron, Nuina potrebna je gospodarska organizacija. Civilni komisar dr. Lanjšič ie svoje informacije zaključil s prošmo, naj bi slovenski časopisi v kar naivečjem številu prihajali v Prekmurje, ker jih prebivalstvo željno pričakuje. Črnogorsko ljudstvo za Jugoslavijo. '" ’ LDU Split, 19, avgusta. (DDU) Angleški poslanik grof Salis se je včeraj na potovanju iz Čmegore mudil v Kotoru. Poslanik je tri mesce prebival v Čmigori, kjer je vodil preiskavo o mišljenju črnogorskega naroda Končni rezultat, do kater>ga je prišla ta angleška misija, je za nas ugoden. Velika Praga. LDU Praga, 19 avgusta. (ČTU) Odsek ža Veliko Prago se je posvetoval danes Popoldne pod predsedstvom člana čeho-slovaške narodne skupščine Špatnega o Priklopitvi sosednjih občin Veliki Pragi, Odsek je končal posvetovanja o organiza- ciji in delovanju zastopstva prestolnice in lokalnih odsekov in je dovršil zakonski načrt glede priklopitve sosednjih občin Veliki Pragi. V prihodnji seji odseka, ki se vrši začetkom decembra, pridejo na razgovor volitve za Veliko Prago. Načrt nove vlade. LDU Belgrad, 19. avgusta. Kakor javljajo belgrajski listi, predloži nova vlada svoj program na prvi seji, ki se vrši v soboto. Nekatere točke vladnega programa se dajo razbrati že danes iz belgrajskih listov, zlasti iz onih, ki zastopajo Demokratsko Zajednico. Tako n. pr. poudarja »Demokratija«, glavno belgrajsko glasilo Demokratske Zajednice, da bode treba najprej izvršiti likvidacijo mednarodnega Položaja, dalje organizirati produktivno narodno silo, dovesti promet v normalni hr, povečati industrijsko proizvajanje, demobilizirati vojsko, rešiti vprašanje invalidov, prostovoljcev, vojne odškodnine, Urediti valuto in odstraniti krone iz prometa. Dalje je potrebna v zvezi z rešitvijo valutnega vprašanja ureditev emisijske banke naše kraljevine, vpeljava zakona na vojne dobičke, ureditev agrarne reforme in zavarovanje delavcev in uzakonitev osemurnega delavnika. — V istem zmislu Piše tudi »Pravda«. Italijanski izprehodi čez de- maphacijsko črSo. LDU Bakar, 19. avgusta. Dne 17. t. m. okrog pol 8. ure zvečer je pridrvel skozi Bakar italijanski avtomobil z načelnikom Italijanskega glavnega štaba na Reki generalom Mariettijem, enim polkovnikom ki enim majorjem. Ko se je med prebivalstvom zvedelo, kdo se je vozil skozi Bakar, je zavladalo veliko razburjenje in ogorčenje. Prebivalci so se zbrali, da avtomobil ob povratku primerno »pozdravijo«. Avtomobil se je med tem peljal proti Kraljeviči, kjer ga je že pričakoval poveljnik jugoslovanske posadke podpolkovnik Maksimovič, ki je bil že obveščen iz Bakra. Podpolkovnik Maksimovič je avtomobil Ustavil in italijanskim gostom svetoval, naj Svojega potovanja ne nadaljujejo, ker odklanja vsako odgovornost za njihovo varnost. Vsled tega so se italijanski Častniki res obrnili in se vrnili po drugem potu Preko demarkacijske črte. Podpolkovnik Maksimovič jc prejel celo vrsto pismenih Prpšenj od občin in varnostnih oblasti re-j|ke okolice, naj sporoči Italijanom na Reki, da okrožne varnostne oblasti ne prežamejo odgovornosti za primer, da bi se Julijanski izleti on roodo več izdelovali slamnikov. V Nemški Avstriji imajo tudi svoje tovarne. Tja hočejo spraviti vse kvalificirane delavce, odtegniti jih domači obrti ter tako omejiti slamnikarstvo na Slovenskem ter po ostali Jugoslaviji Osredotočiti hočejo celo obrt y Nemško Avstrijo ter od tam s konkurenco uničiti vso našo obrt. To delo nadaljujejo brez vsakega strahu pred kako oblastjo, kajti našim oblastem je deveta briga, kaj počenjajo ljudje, katerim je Jugoslavija trn v peti in ki koanaj pričakujejo, da bi zavel od kod kak veter in našo državo pometel. Naši vladi ne pride na misel, da bo s prenehanjem teh tovarn tudi črez petsto delavcev brez posla. Možki bodo odšli v tujino s rebuhom za kruhom služit tujim gospodarjem, a ženske bodo ostale doma brez posla. Nastala bode velika revščina. Vprašamo deželno vlado za Slovenijo In tudi za to poklicana poverjeništva, ali nič ne vidijo, kaj nameravajo nemški kapitalisti? Nadalje vprašamo, ali jim res ni nič za obstoj domače obrti, da bi se ista obranila? Zadnji čas je, gospodje, da se zganete in storite potrebne korake, da se pravočasno oskrbi delavcem na domači zemlji kruha. Saj vendar niste rezervirali teh tovarn kakemu drugemu podjetju. Gospodje, vprašanje je odprto, odgovor bode vaše delo, o katerem nam pove bodočnost. Verižmki s 366°|0 dobička. VERIŽNIK OBSOJEN V TRI TEDNE STROGEGA ZAPORA IN V 10.000 KRON DENARNE GLOBE. Dne 19. t. m. se je zagovarjal pred tukajšnjim senatom deželnega sodišča tržaški trgovec Franc Rozman, doma iz St. Ruperta, prastojen v Trst, Senatu je predsedoval g- svetnik Vedernjak, obtožbo je zastopal prvi državni pravdnik Bežek. Rozmana, ki je v preiskovalnem zaporu zaradi neke druge zadeve, ki še ni zaključena, je zagovarjal g. dr. Švigelj. Predsed-nk Rozmanu: »Imate kaj premoženja?« — »Da.« »Koliko?« — »Do 100.000 kron, žena ima hišo.« — Predsednik: »No, če sami pripoznate 100,000 K, bo že več.« — Predsednik nato prebere obsežno obtožnico, iz katere navajamo, da se je pečal že več let z vmesno velekupčijo. Pred vojsko in v začetku vojske se je držal meščanskega dobička do 10%, med vojsko je leta 1914 in pozneje leta 1915 pa je že prodajal z 20% do 366% dobičkom, kar se je dognalo po njegovi trgovski knjigi. *£» ie s orefcamL z olipm in z mastio. Špekuliral je tudi tako, da je nakupil olje in ga imel shranjenega v skladiščih, potem ga je pa po visoki ceni prodajal. Predsednik obtožencu: »Ali se čutite kriv?« — »Ne.« — Rozman pravi, da njegova uradnica, ime je pozabil, ni vse tako vpisavala, kakor se je dejanjsko prodajalo. Predsednik: »Ali ste torej vodili knjige samo pro forma? Zakaj pa vodite knjige?« Obtoženec se je zagovarjal še, da so bili vpisi v knjigo fingirani. Predsednik svetnik Nagode: »Kakšen trgovec ste pa, da nič na knjige ne daste?« Zaslišan je bil tudi izvedenec Hutter, ki je izpovedal nemško. Prvi državni pravdnk Bežek je poudarjal v svojem predlogu, da je bil Rozman član tiste verige, ki je nam dosegla tako visoke cene. Žalibog, ni bilo mogoče, da bi bile oblasti to strašno veriženje zadušile. Kar obtožnica proti Rozmanu navaja, je naravnost strašno. Mi nismo vedeli, kje naj dobimo kapljico olja, ti ljudje so ga pa zapirali v skladišča, da so bogateli. Zagovornik dr. Švigelj je v svojem zagovoru poudarjal, da je reč že stara in da se gosp. Rozman ni zavedal, da bi bil kaj protipostavnega storil. Sodišče je razsodilo, da je Rozman kriv pregreška in prestopka navijanja cen, ker je zahteval 1, 1914. in 1915, za olje in mast čezmerne cene in ga je obsodilo na tri tedne strogega zapora in v 10.000 kron denarne globe, oziroma v dva meseca nadaljnjega zapora, če bi ne plačal globe. Predsednik Rozmanu: »Ali se boste pritožili?« — »Se bom še premislil.« — Prvi državni pravdnik Bežek obtožencu: »Hvaležni bodite, ker ste tako milostno sojeni.« Papirnica v Vevčah. Draginja vedno narašča, plače vedno iste, kako bo izhajal delavec s tem pičlim zaslužkom. Obleko, katero je delavec imel, je porabil, kako naj si sedaj drugo nabavi, ko zaslužek še za prehrano ne zadostuje. Stavilo je delavstvo zahteve meseca aprila, a le z velikimi težavami doseglo nekoliko povišanja, moralo se je podati v štrajk, ker drugače niso ugodili. Lahko si mislimo v tej draginji štrajk! Nezadostne razmere so delavstvo prisilile v to. Povišanje plač v mesecu aprilu še vedno ni zadoščalo potrebam delavstva, zato je stavilo delavstvo meseca junija t. 1. zopet nove zahteve za povišanje plač, ker je delavstvo v tej tovarni še posebej zapostavljeno. Ako tovarnar misli, da bo delavstvo zadovoljno, če bo videlo, da je zapostavljeno, da je slabše plačano kot v drugih tovarnah, se gospod grozovito moti, ZAHTEVE DELAVSTVA. Tovarna v Vevčah je pod državnim nadzorstvom in tako je prepustila družba celo zadevo za povišanje plač z dne 24. junija 1919 tamošnjemu nadzorniku, Ta je odstopil to zadevo g. obrtnemu nadzorniku Štebiju, da poviša, če se mu zdi primerno. Delavstvo papirne družbe Leykatn-Josetstal v Vevčah je na svojem sestanku z dne 24. junija 1919 sklenilo staviti na vodstvo tovarne zahtevo z ozirom na povišanje plač. Te svoje zahteve delavstvo utemeljuje s tem, da je draginja vedno večja, tudi je delavstvo imenovane tovarne v razmerju z drugimi tovarnami veliko slabše plačano, kot pa v drugih podjetjih. Delavstvo si ne more napraviti niti najpotrebnejšega, zlasti pa trpijo oni delavci, ki imajo družino. Zato se je delavstvo obeh organizacij odločilo odposlati vodstvu tovarne in poverjeništvu za socialno skrbstvo naslednje zahteve: Pri papirnih strojih: Strojevodja 28 K, sušilec 24 K, prvi pomagač 22 K, drugi pomagač 18 K, mazači in pazniki 16 K, strojni čistilci 12 ^K, nosilec odpadkov 14 K, kurjači in snažilci kotlov 22 K, mazači transmisij 20 K, vodja kalandre 24 K, rezalci papirja 26 K, nosilci omotov 22 K, zavijalci papirja (pa-kar) 22 K, vratarji in kočijaži 18 K, pri vzorcih 16 K, delavci na dvorišču pod 16 leti 14 K, delavci na dvorišču nad 16 leti 18 K. H o 1 e n d a r j i: Mlevci papirja 25 K, kuhar, mešalec in lepilec 22 K, nosači 18 K, ženske 14 K. pomagači 18 K, strežaji pri motorjih 20 K, pomagači 28 K, ženske 18 K, nosači odpadkov 18 K, zavijalci papirja (pakar) 20 K, ženske na dan 14 K, rokodelci in elek-trarji do 24 let 24 K, nad 24 let 28 K. Te zahteve veljajo od dneva vložitve. < , Poleg teh zahtev naj ostanejo sedaj običajne draginjske doklade. 2. Velikonočne, binkoštne in božične praznike naj se delo plača s 100 % poviška, 3, Pred navedenimi prazniki na) se delo opoldne ustavi, ne da bi bili delavci pri plači oškodovani, ravno tako vciia za oustni dan ooDoldne. 4. Izplačuje naf se vsako drugo soboto ob 16. uri, potem naj se delavstvo odpusti in delo zaključi. Zaključek dela naj se naznani s parno piščalko. 5, Rokodelcem, ki so ob nedeljah in praznikih radi opravila v tovarni zaposleni in so vsak čas tovarni na razpolago, naj se da vsak mesec en dan v tednu prosto, ne da bi se jim na zaslužku kaj prikrajšalo. Tem zahtevam se pridružuje tudi delavstvo v tovarnah Medvode in Goričane, V Ljubljani, dne 28. junija 1919. Jugoslovanska Strokovna Zveza. Kakor je razvidno iz zahtev, niso pretirane, če niso še celo premajhne. Ako računamo, koliko porabi ena delavska družina, da se pošteno preživi, bi naračunali za družino s sedmimi člani za en dan: zajutrek 14 K, kosilo 42 K in večerjo 21 K, skupno 77 IC na dan. Sedaj pa primerjajmo to vsoto z dnevno plačo delavca v tovarni! Višji dnevni zaslužek bi znašal 28 K, reci: osemindvajset kron, Ako delata od ene družine, ki šteje sedem članov, dva v tovarni, in če bi računali na ta dva najvišji dnevni zaslužek, t. j. 28 K, bi to bilo 56 K, Po tem pregledu se vidi, v kakem stanju se nahaja tamošnje delavstvo in da naše zahteve niso bile pretirane, TAK JE DELAVSKI NADZORNIK! G, obrtni nadzornik Štebi je pozval k sebi našega glavnega tajnika tov. Komlan-ca. Ta je šel v svesti sd, da bodo pogajanja, a bil je presenečen, ko ni bil noben delavec povabljen. G, obrtni nadzornik je kratkomalo rekel, da ne najde povoda za povišanje plače in da se cene živilom, ki jih rabi delavec, niso zvišale. Vprašamo g. obrtnega nadzornika, kje se nahajamo, ali se nahajamo v stari Avstriji ali v Jugoslaviji in ali je Jugoslavija demokratična država ali ne. Iz izvajanj g, Štebija sklepamo, da se on drži tistega sistema, da se mora delavec razločevati tudi pri hrani, ne samo pri obleki od tistih ljudi, ki so boljše vrste. Po mnenju g. Štebija delavec ne sme okusiti mesa ali kaj boljšega. Delavstvo v Vevčah vztraja pri svojih zahtevah in bo šlo preko g. obrtnega nadzornika. Nato je poslala Jugoslovanska Strokovna Zveza protest na poverjeništvo za socialno skrbstvo sledeče vsebine: PROTEST DELAVSTVA. Delavstvo v Vevčah je zahtevalo zvišanje plače po priloženi spomenici na tovarniško vodstvo. Prepis je bil poslan socialnemu skrbstvu. Podjetje je pod državnim nadzorstvom. Zastopnik podjetja se je obrnil v zadevi delavske spomenice na gospoda obrtnega nadzornika Štebija z vprašanjem, da potem stori po njegovem odgovoru. Gospod nadzornik Štebi je pozval zastopnika Jugoslovanske Strokovne Zveze g. Komlanca in zastopnika osrednjega društva kemičnih delavcev g. Tokana k razgovoru o zahtevah delavstva omenjenih tovarn. Ugotovilo se je, da so zahteve delavstva upravičene. Drugič dne 30, julija je poklical obrtni nadzornik Štebi tajnika Jugoslovanske Strokovne Zveze (Komlanca), ga obvestil, da ne more pristati na zvišanje delavskih zahtev, češ, da se cene življenjskim potrebščinam delavca niso zvišale; sicer pa, da je delavstvo pri pogajanju z ozirom na svoje aprilske zahteve podpisale pogodbo 5, maja. Nato pripomnimo: Ne vemo, kako si gospod obrtni nadzornik predstavlja življenjske potrebščine delavca, ko pravi, da ravno delavskim življenjskim potrebščinam cene niso poskočile, ko je treba vse-kako mleko, sladkor, sol,.. šteti tudi med delavske potrebščine. Delavec z družino pa niti za kilogram mesa ne zasluži, Delavstvu že v aprilu ni preostalo drugega ko stavka, kar bi bilo pa tedaj brezumno, ko bi imelo delavstvo zoper sebe ne samo podjetje, ampak tudi vlado. Zdaj je situacija izključno v rokah gospoda vladinega nastavljenca g. obrtnega nadzornika Štebija. Zato pade nanj izključno vsa odgovornost. Zato zahtevamo takojšnji njegov odstop. Ne zahtevamo, da bodi obrtni nadzornik ravno te ali one stranke, ampak zahtevamo, da bodi mož na svojem mestu. Ljubljana, dne 1. avgusta 1919. Jugoslovanska Strokovna Zveza v Ljubljani. VRANA VRANI OČI NE IZKLJUJE. Poverjeništvo za socialno skrbstvo je odgovorilo na to z dopisom štev. 369U nastopno: Z ozirom na tamfc. poročilo št. 15.386 z dne 1. t. m. v zadevi mezdnega gibanja v Vevčah imam čast sporočiti, da sem pozval gospoda višjega obrtnega nadzornika ing. Štebija, da se izjavi k temu poročilu. Na podlagi predložene izjave ugotavljam, da v postopanju gospoda višjega obrtnega nadzornika ne vidim nobene nekorektno- sti in da vsled tega ni najti nobenega vzroka, da bi se uvedlo proti imenovanemu uradniku disciplinarno postopanje. Izvolite vzeti to pojasnilo v vednost Deželna viada za Slovenijo, poverjeništvo za socijalno skrb. Poverjenik: Prepeluh 1. r, , DELAVSTVO SI ZAPOMNI TO! Stvar se plete in plete, a delavstvo trpi v pomanjkanju in to bi bilo vse dobro, ko bi imel g. obrtni nadzornik Štebi količkaj srca za delavstvo, saj j c imel on to zadevo v rokah, da napravi kakor on hoče. A on tedaj ni videl delavcev trpinov, ni poznal potrebe proletarijata. Pozna ga baje v ideji in na socialističnih shodih v besedah. Ko pa pride trenutek, ko bi moral pokazati to sočustvo tudi v praksi, tedaj pa zgine vse tisto, in delavec mu je deveta briga. Nam je vse eno, kdo je obrtni nadzornik, v tem ne uganjamo strankarske politike, ker to je v kvar delavstvu. Mi gledamo le na dejstva, ne na stranko. Gospod obrtni nadzornik si naj pa zapomni datum dnevu, ko se je izjavil, da ne uvidi potrebe za povišanje plače. Delavstvo si bo že zapomnilo in bo to imelo v evidenci tudi potem v normalnih časih. To si pa naj nikar ne misli, da smo odnehali, ampak delali borno toliko časa, da dosežemo. Zakaj bi moralo stotine delavstva kar v eni tovarni trpeti radi enega uradnika. Iz delavskih organizacij. o Devica Marija v Polju. V četrtek zvečer ob pol šesti uri se vrši shod Jugo* slovanske Strokovne Zveze v Devici Mariji v Polju v Društvenem domu. Poročalo se bode, kako vpoštevajo merodajna mesta delavske želje. Storili se bodejo tudi nadaljni ukrepi. Delavci — tovariši, pridite od prvega do zadnjega na shod, da pokažete trdno voljo, da vztrajate pri svojih zahtevah. o Žiri. Tudi pri nas smo ustanovili skupino J, S. Z. Pristopilo je nad 150 članov in članic. Povečini so vse članice do do kosti izmozgane čipkarice. Skrajni Čas je že bil, da so se ojunačile in organizirale, da skupno nastopijo in si zboljšajo svoj obupen položaj. V naši občini sta razširjeni dve obrti. Za moške je čevljarska, katera zelo cvete v našem kraju, kakor tudi v okolici in zaposluje veliko moških, druga obrt, ki je pa še bolj razširjena, je čipkarska, Pred vojno je bilo veliko žensk, ki so se živele samo od čipkarstva. Ves revnejši sloj je imel edino v tej obrti svoj obstoj. Od stare mamice pa do šestletne deklice vse je »klekljalo« in marsikatera čipkarica si je poleg raznih izdatkov za potrebščine prihranila tudi kako kronico. Delale so od ranega jutra pa pozno v noč. Na večere so se zbirale v skupinah pri kaki tovarišici, kjer so med pogovori in dostikrat tudi med ubranim petjem vršile vestno svoje delo. Bile so kolikor toliko zadovoljne, čeprav je bilo njih življenje skromno. DoČim je dosti moških moralo radi pomanjkanja dela zapustiti svoj dom in iti v Ameriko, čipkaricam ni zmajkalo dela. Prišla je vojna, Posegla je kruto v družine čipkaric. Kar je bilo sposobnih mož so odšli k vojakom. Sukanec, ki je čipkaricam ena najpotrebnejših reči, se je kar na mah podražil in še hitreje izginil. Nastali so skrbi polni časi. Draginja velika, zaslužka nič. Preziranje se je začelo na vseh koncih in krajih. Bili smo neorganizirani, brez moči, nikogar nismo imeli, da bi se za nas potegaval. Drugi so imeli vse polno dohodkov (podporo itd.), a me nismo imele nič. Še sedaj, ko se že marsikatera stvar dobi, pa nam ni mogoče dobiti sukanca, da bi lahko svoje delo nadaljevale. Nujna pomoč nam je potrebna. Trgovci se združujejo zopet, da bi nas izmozgavali. Po razsulu Avstrije so čipkarice pričakovale od svoje nove in prave domovine boljše dobe. A tudi tu so se zmotile. Njih stanje je ostalo nevzdržno. Čipkarice so se v svrho zboljšanja svojega položaja združile v Jugosl. Strokovni Zvezi, od katere upamo, da nam bode stala vedno na strani in nam pomagala. Obrnile so se na g, okrajnega glavarja iz Kranja, da bi jim pomagal, on jim je pomoč obljubil, sedaj pričakujejo, da se bode ta pomoč tudi izkazala. Tukajšno gerentstvo se je obrnilo na poverjeništvo za socijalno skrbstvo. Tudi Jugosl. Strokovna Zveza je storila svoje korake pri deželni vladi in pri obrtnopospeševa^nem zavodu za Slovenijo v Ljubljani. Opozarjamo vse merodajne faktorje, naj hitro kaj ukrenejo, da odpo-morejo tej veliki revščini in bedi. Dolžnost vlade je, da priskoči tukaj takoj na pomoč. Zima bode kmalu tu, delo na polju se bode končalo, in zopet bodo čipkarice brez vsakega zaslužka prepuščene same sebi. Čas je že, da se začne delo in se obvaruje domača obrt pred poginom, kateri preti konec ravno radi tega, ker se nihče ne zmeni zanjo. o ŠkoJja Loka. Dne 15. avgusta 1919 se je ustanovila tudi pri nas skupina J. S. Z. Vsajena je mladika. Upajmo, da se bo dobro razvijala. o Šmartno pri Litiji. Dne 15. avgusta je bila tu pri nas ustanovitev prodajalne Konsumnega društva. Dobili smo, kar smo si že dolgo želeli. Sedaj ne bomo več navezani na tukajšnje kapitalistično-liberal-ne trgovce in ne bomo podpirali tistih, ki niso potrebni, ampak sami sebe. o Kovor. Dne 15. avgusta 1919 se je vršil tu sestanek skupine J, S. Z, Poročal je tajnik Kogej, o Idrija. Skupina S, J. Z. še vedno obstoja in deluje. Tujec seveda sovraži in tlači vsako delo socialnega in političnega značaja. Človeku bi se zdelo na prvi pogled, da je Idrija danes politično mrtva. Pa kdor bi tako sodil, bi se motil. Kakor težka mirna skala leži nad Idrijčani tuj imperij in napravlja vtis miru. A to je le videz, kajti pazno oko takoj lahko opazi, da je političen boj danes morda celo hujši ko kdaj prej. Vsa sila političnega dejstvovanja je tlačena in zato tembolj vznemirja posameznika, ožje družbe in skupine. Vsakdo ve, da pride dan, ko bo vsa ta skrita sila stopila prosto na dan in svobodno bila boj. Tako je ta nemir in nejasnost vzrok neumornemu delu. Politične skupine se utrjujejo na znotraj, na zunaj pa se skušajo razširiti. Ta boj za nadvlado političnega prepričanja se vrši povsod, najintenzivnej-še pa pri delu v rudniku, kjer pridejo delavci najrazličnejših nazorov v tesen stik. Notranja moč organizacij pa se dviga pri sestankih. Podati natančno sliko o moči kake stranke je nemogoče. Kako tudi? So y Idriji ljudje, ki ne vedo, kaj so. Tako se je zgodilo, da so delavci po prepričanju pristaši J. D. S. stopili v socijalistično »Unijo« in so tako vezani na obe stranki tTo stanje se seveda ne bode moglo dolgo vzdržali. Ločitev se bo izvršila. Delavstvo se bo ob prvi priliki razšlo v tabor kršč. socijalcev in v tabor socij. demokratov. Liberalni stranki seveda pri tem procesu .vsa njena izmišljena imena in na papirju pisani programi ne bodo pomagali, med delavstvom je zapisana smrti. Iz tega je že razvidno, da je socijalno demokratska stranka v števila precej napredovala. Ravno tako pa je mnogo izgubila na znotraj. Socijalistično delavstvo je spoznalo, da je bilo od svojih voditeljev neštetokrat goljufano in zato je izgubilo vero v stranko samo. Skupina Strokovne Zveze pa deluje naprej mirno in vztrajno po začrtanem programu. V zvezi z telovadnim odsekom Orla prireja skupna tedenska predavanja in si črta nova pota. Omeniti bi bilo, da pri naši skupini vlada izboren red in zavednost, Kakšen bo zid tega skritega notranjega boja med idrijskim delavstvom, bodo najjasneje pokazale pač volitve. o h. Mežice. Skupina J. §, Z. pri nas deluje prav izvrstno. Zopet se je pomnožilo število članov nad polovico, akoravno se je v času nemškega zasedanja precej skrčilo, ker so bili nekateri člani od nasprotnikov zastrašeni, da so pristopili k nasprotni stranki. Tudi se moramo zahvaliti zvezi, da še dobro ustreže našim željam in zahtevam. Priporočamo vsakemu zavednemu Slovencu, da pristopi k naši organizaciji, ker ni boljše organizacije kot je ta, ki je zidana na podlagi krščanskih načel. Sedaj smo dobili nove uradnike tukaj pri nas, pa menda ne bomo mogli biti zadovoljni ž njimi. Če vlada nima boljših ko so ti, tedaj bo še slabše za nas kot je pa prej bilo, ko so nas nemčurji imeli pod peto. če se bo tako delalo z nami kot z ubogim bolnim starim Pasovnikom, ki je vse svoje moči pustil pri Unionu, je boljše da vlada prej ko slej preskrbi druge uradnike, da bodo imeli kaj usmiljenja s starim izmučenim delavcem. Naj pusti takim gospodom najpoprej samim delati, da bodo vedeli, kaj je delo. Ravno tako odločno za-> htevarao, da se tudi odstranita tista paznika, ki sta na »Glantschnigstollnu«, da nas ne bodeta zmerjala za lenuhe. Tudi organizacija jih zavrže, ker ne spadata zraven. Boga naj zahvalita, da sta po milosti delavcev sstala tukaj, ker eden je nemčur pa tudi drugi noče usmiljenja poznati proti delavcem. Za paznike se naj postavijo invalidi, če pa teh ni, pa stari, dosluženi delavci, pa ne taki, ki še lahko delajo in so še mladi. Mi nočemo biti več sužnji, zadosti smo pretrpeli že v teh hudih časih. Plače naj nam dajo take, da se bo moglo pošteno živeti, potem bo vsak imel veselje do dela. Toliko za sedaj. — Delavci-ru-darji. _ , o Borovlje—Podljubelj. Boroveljska skupina J, S. Z. priredi v nedeljo, dne 24. t .m. ob 4. uri popoldne s sodelovanjem pevskega društva v prostorih »Delavskega doma« v Podljubelju veseloigro v treh dejanjih »V Ljubljano jo dajmo«. Pet let smo ječali v trdih avstrijskih in socialističnih verigah. Suženjstvo stare Avstrije je minulo. Socialistični teror, ki tudi ni nič drugega kakor sužnost, ne bo več dolgo trajal. Vsakemu nasilju so odmerjeni samo kratki dnevi. Kakor mi pustimo, da soci-jalni demokrati hodijo svoja pota, tako tudi zahtevamo od njih, da nas pustijo hoditi svoja. Svobodo in prostost v dejanju in ne samo v besedah in na jeziku! Naj se dela kakorkoli, samo da se dela v korist in blagor delavca. Na temelju teh nazorov na s viden«« v d ne 24, t. m o Studenci pri Poljčanah. Dne 17. avgusta 1919 se je vršil tukaj delavski sestanek. Govoril je g. Komlanec iz Ljubljane. Da bi rodilo obilo sadu! o »Zvezda«. V Zagrebu se je pred tratkim ustanovila skupina, kateri so članice nadele ime »Zvezda«. V njej so včlanjene same služkinje. Pristopilo jih je precej. Obilo sreče! Razne novice. r Milijonarji — proletarci. Od časa boljševizma je nastala moda, da se gospoda igra proletarca. Takim umetnim proletarcem se mnogi časopisi, posebno francoski, rogajo, a »Fantasio« je prinesel duhoviti satirični oglas, v katerem logično zaključuje vse ono, kar ti farizeji govore v svojih člankih in govorih. »Proglas« so izdali bogatini-književniki Anatole France, Boncour in Barbusse in konča tako: ,, in danes naprej hočem (govori Anatole France) po zgledu starega Tolstoja iti po klancih in cestah za svojim vozom, polnim kapusa n repe. Skromen iproletarec hočem biti. Mojo rento od svetovnega prava bom dal siromakom, dohodek od »Thaina« kamnosekom, dohodek od »Bogovi žejajo« delavcem v vinogradih itd. Moje imetje naj gre za otroško zavetišče, a moja knjižnica naj bo odprta vsem onim, ki ne znajo čitati. Temu mojemu zgledu sledijo vsi miljonarji-proletarci. Pavel Boncour daruje svoje dohodke v korist bolnim delavcem, a Henrik Barbusse daje tristo-tisoč frankov, to je dohodek od romana »Ogenj«, vsem onim, ki so stradali v okopih, Toda to še ni konec. V naslednji številki izidejo imena novih tovarišev. Živel narod!« — r 40 milijard na morskem dnu. »Le Matin« je priobčil nekaj podatkov o zakladih, ki leže na morskem dnu in ki so bili med vojsko tja pogreznjeni. Do avgusta leta 1918. so potopili torpedi in pa mine najmanj 15 milijonov ton tovorov v vrednosti 40 milijard frankov. Anglija je začela z delom, da dobi vsaj del potopljenega bogastva zopet na dan, in podjetja k temu so se doslej nepričakovano dobro obnesla. Angleška družba »Salvage Sec-tion« je dvignila iz morskih globin doslej že 450 ladij, ki imajo vrednosti z vsebino tonaže, ki je ostala še nepokvarjena v ladjah, okroglo 750 milijonov frankov. Dela, združena z dviganjem ladij, je omogočilo (dejstvo, da leži večina potopljenih ladij nedaleč od evropskega obrežja ter na mestih, ki ne dosežejo globine nad 100 metrov, Gotovo je, da se poslužujejo pri delu vseh tehničnih metod. Potapljači popravijo najprej pod vodo ladjo popolnoma, nato izsesajo vso vodo iz nje, tako da se dvigne ladja sama na morsko gladino. Ta dela pod vodo so omogočena z izpopolnjenimi skafandri, aparati za potapljače. Vsak potapljač ima pri Sebi posodico z zgoščenim zrakom in aparat, ki meri množino izdihanega zraka. Zaradi genitalne iznajdbe v akustični stroki morejo potapljači med seboj pod vodo govoriti. S pomočjo modeme tehnike bo možno ohraniti veliko večino tega, kar je hotela ravnotako moderna tehnika — uničiti. r 15 milijonov družin brez dela. Hoo-vers je v listu »Times« priobčil spomenico o gospodarskem položaju Evrope. Tu ugotavlja, da prejema tačas v Evropi približno 15 milijonov družin podporo za brezposelne. Vrok temu je preobrat v industriji in trgovini, ki so ga povročile vojne razmere. r Nedeljsko delo v čeških premogovnikih. Minulo nedeljo se je vršilo v Pragi posvetovanje rudarskih zastopnikov in zastopnikov premogovnikov ter merodajnih oblasti. Predmet posvetovanja je bila dobava 4000 ton premoga Italiji, ki ga le ta vsled štrajka angleških rudarjev nujno potrebuje. Za premog ponuja Italija riž, kavo, konzerve, usnje in platno. Na konferenci so ugotovili, da željene množine premoga ne bi bilo mogoče dobaviti drugače nego s podaljšanjem delavnega časa. Predlog, da bi se delo začasno podaljšalo za 1 uro dnevno, so zastopniki rudarjev odbili. Končno so sklenili, naj delavstvo samo odloča o predlogu, da se za iobo 8 tednov uvede nedeljsko delo v premogovnikih. r Rešitev delavskih razmer v Angliji. V razpravi o zakonskem predlogu glede delavnega časa (48 ur na teden) in mezde ter pogodb med delodajalci in delojemalci je rekel Lloyd George, da se mora vse storiti, da bodo delavski pogoji v industrijah bolj človeka vredni, Pri tem pa bi morali delavci sami sodelovati. Vladi se bo morda posrečilo, vprašanje razdelitve dobička pravilno oceniti in varovati delavce proti brezdelju. Vlada si bo nadalje pridobila pravico kopanja vseh rud, posebno premoga. Iz kupne vrednosti se bo napravil fond za zboljšanje življenjskih pogojev jamskih delavcev, vendar pa vlada ne more sprejeti Sankeyjevega načrta, da bi premogovnike prevzela v lastno režijo, Vlada je samo za centralizacijo in reorganizacijo in se bo kolikor mogoče izogibala posegati v upravno kontrolo posameznih rudnikov. Dežela se bo razdelila na do- samezne okoliše, ki se bodo potem upravljali enotno. r Mažarski prehranjevalni minister. Sedanji mažar&kt minister za prehrano Evgen Polnaz je židovskega pokoljenja in se je imenoval preje Pollaček. Izvršil je trgovsko akademijo v Budimpešti. Osnoval je bil parobrodno društvo »Atlantica«. V inozemstvu ima vse polno izbornih zvez. r Demante si očitajo. »Berliner Tage-blatt« zavrača trditev »Matina«, da je v Nemčiji nakupičena velika množina de-mantov, ter pravi, da je bilo zbiranje in kopičenje demantov v navadi v vseh državah, ki so se udeležile vojne. Do 60% vseh demantov da je odšlo v Ameriko samo iz Belgije, dežele, kjer se zelo goji brušenje demantov. Dalje pravi berlinski list, da se mere podobno trditi tudi o Angliji, kjer se je vsled okupacije Belgije po Nemcih naselilo najmanj 5000 belgijskih brusačev demantov. Snoliotia. Spisal France Bevk, Z dolgimi, zvenečimi udarci je odbila stenska ura. Anton Melihar je vstal od mize, zganil časopis in ga položil v omaro, poiskal klobuk, se pokril ter se pripravil za odhod. »Kam?« je dejala žena in posedla otroka na klop, »Na delo,« je dejal Anton. »Za kruhek,« je sladkaje pobožkal otroka, ki se je oklenil njegovih trdih prstov. »Žena, Če pride moj brat, reci mu, naj stopi v tovarno. Sprejmo ga v delo. Vojak do smrti ne more biti!« »Čemu ne?« če se je odvadil delati, »Če ga sprejmo,« je podvomila žena. se bo privadil. Glavno je, da nekaj producira za telesno ali duševno dobrobit človeštva, Pet let ja zapravil; na čegav račun? Kaj me gledaš?« »Tako govoriš! Kdo te razume? Mislila sem, da bi ga morda ne sprejeli. Včasi se bojim tudi zate,«1 Nasmehnila se je ko da obžaluje svojo zmoto in se sramuje svoje tihe in neutemeljene bojazni Mož je dejal nalahko in prijazno: »Kaj ti je?« Pri tem se je nasmehnila, »Komu manjka dela? Ali nimava rok? Ali nimava veselje do dela? Delodajalec je delo samo. Kdor bi naju podil od dela, bi storil hudodelstvo.« »Seveda,« je dejala žena nekoliko zamišljeno. Še enkrat se je dotaknil otrokovega lica, pozdravil in šel skozi vrata. Na ulicah je bilo že vse živo. Krog oglov nizkih hiš so posedali otroci in mešali po pesku. Skozi odprta okna je gledala posteljnina. Delavci so šli z naglimi koraki na delo, V zraku je ležal prah, vročina dneva se je oznanjala in stiskala prve znojne kaplje na Čelo, Pisk parne piščali je naznanjal, 'da je treba na delo. Antonu je pomrščalo po životu, kadarkoli jo je slišal. Zdela se mu je, kakor bič priganjalca, kakor ukazujoča beseda nadzornika. Nikdar bi ne bil maral, da ga kdo preganja k delu. Ko mu je oče prvikrat vrgel lesenega konjička na ogenj, da se ni igral in mu je odkazal delo, tedaj se je to zgodilo tudi zadnjič. Sprva je delal z očetom, ki se je neprestano šalil ž njim in žvižgal pri tem. Marsikdo se je čudil, kako da oče žvižga pri delu tako veselo, kot da bi postopal. Tudi on ga ni razumel, celo žalosten je bil, ko je zrl skozi zamrežena okna tovarne, kot bi zrl iz ječe v solnce. Ko se je navadil peti pri delu tudi on, je razumel očeta. Ure so mu tekle kot minute, dnevi kakor ure in vse, kar mu je prinesel čas lepega, mu je dalo delo, edina dedščina po očetu. Kadar je mislil na to, ni bil nikoli žalosten. Ko je šel ta dan po ulici, mu je stopila pred oči ženina beseda. Zdelo se mu je, da je slišal nekoč grožnjo, ki jo je smatral za izgovorjeno tjavendan in ni polagal resnobo vanjo. »Malenkosti!« je zamahnil z roko. »Muhe so to. Kaj mi hodi po glavi!« V tem je stal pri tovarni. Ura nad glavnimi vrati je kazala točno začetek dela, parna piščal je zapela znova in odmevala v ozračje. Par ptic je vreščaje letelo čez reko. Nekaj zapoznelih oseb se je izgubilo skozi vrata. Anton se je podvizal. Danes se je bil zamudil in ni hotel biti zadnji. Šel je naglo v prvo nadstropje, preskakovaje po dve stopnjici in stopil v delavnico. Stroji so brneli, jermeni so peli, delavci so že večinoma stali na svojih mestih. V enakomernem šumu delavnice je ležala čudna tišina, kot bi ne bilo daleč v obližju nobenega človeškega bitja, Anton je slekel jopič, obesil klobuk in stopil pred svoj pult. Oči vseh so se uprle vanj. Tega Anton ni zapazil. Začudil se je, ko je zagledal naenkrat pred seboj mladeniča, ki ga je zrl drzno v oči. »Vpišite se k nam,« mu je dejal. Anton je pobledel, pomolčal za hip in dejal odločno: »Ne morem.« »Zakaj ne?« »Zato, ker bi mi bilo žal, da bi bil z vami samo po številu in ne po srcu.« Mladenič se je oddaljil. Visok zagorel delavec je ustavil svoj stroj, premeril z mogočnimi prešernimi korald delavnico, stopil k Antonu, položil mu reko na rame in dejal: »Prosim, da zapustite delavnico.« Anton ic strmel, ves začuden in ven- dar mu je bilo jasno. Njegove roke so mirovale; dejal je: »Čemu?« »Zapustite delo!« je mož poostril svo) glas, »Tovariši zahtevajo. Če hočete biti z nami, tedaj...« »Kaj sem vam storil?« »Kaj nas to briga. Čemu nam oponi-rate? Če ne zapustite delavnice prostovoljno, storili boste to s silo.« Med tem so se posamezni stroji ustavili. Mrmranje jermenov je ponehalo. Z velikimi koraki so stopili delavci do Antona in gledali zdaj moža, zdaj njega, ki je stal sam med vsemi, majhen, obkoljen kakor zver. Gledal je njih obraze, ki so bili resni, izzivalni in ni vedel kaj reči. »Vpiši se, ali pojdi!« »Gre naj! Izdajalec!« »Ne,« je dejal. »Ne vpišem se in ne grem! Kdo mi je dal delo? Kaj sem zakrivil? Ali radi tega moje roke niso pridne? Ali ne delam z vami za vse in zase kot vas eden? Ali nisem stavil z vami vred zahteve, stavkal z vami, zmagal z vami? Ali nisem delavec kot vas eden? Čujete!« »Ne, ne! Ne pustite ga, da govori* Kaj govori? Kdor ni naš, je izdajalec delavskih koristi.« Nagnetli so se gosto okrog njega. Videl je pesti, psovke so padle nanj, trdei ostre... »Ven ž njim!« Pritisnili so ga k pultu, da je poblede! pred ozko steno sovražnih delavskih postav, »Z vami vred sem stradal, ko smo se borili za kruh ...« »Stradaj? Stradal boš, da! Izdajalec naj ne je kruha. Vrzite ga iz sobe! Kaj čakate?« »Pst! Počasi!« so mirili nekateri. »Je li to svoboda?« je dejal Anton 8 trpkim, očitajočim povdarkom. »Svoboda! Kaj govori? Udarite ga pa ustih, Id ste blizu! Taka svoboda, da bi se svinje valjale okrog nas. Ali se vpišeš?« V Antonu je vzrastel ponos svobodne*’ ga človeka, ki ne čuti krivde v sebi. »Ne!« »Zapusti delo!« »Ne!« »Ubijemo te!« je grmel surov gla«. »Po stopnjicah te vržemo. Poiščite njegov suknjič. Pokrijte mu klobuk!« Delavci so groze pritiskali nanj. Med tem so poklicali »gospoda«, ki je stal sredi mirujoče delavnice: »Kaj je?« Par mož je stopilo do njega in mu dopovedovalo z živo gesto in besedo. »Gospod« je stopil do Antona, potrep« Ijal ga blagohotno po rami in mu dejal: »Vzemite svoje stvari in pojdite!« Vsi so molčali. Škodoželjen nasmeh zmagoslavja je spačil njih obraze. Pogledovali so zdaj »gospoda« zdaj Antona in odstopili za par korakov. Anton je vztrepetal: »Domov?« »Jutri pridite po knjižico in po plačilo.« »Vi govorite to? Ali nisem delal pošteno? Ali ne boste iskali novih delavcev že jutri?« »Ne jaz, delavci govore to. Razumete* Delo stoji radi Vas. Pojdite!« Anton je strmel par hipov. Hotel se je obrniti k pultu in nadaljevati delo. Kaj hoče doma? Ta hip je pogledal v obraze, ki niso kazali prizanašanja. En sam »da« bi ga mogel rešiti. Sklenil pa je: »ne!« Nikogar ni pogledal. Oblekel je suknjič, pokril klobuk in brez pozdrava med krohotom zapustil delavnico. Ko je bil na stopnjicah je postal. Njegova vera v delo se je majala. Glava mu je padla v nedrije. Vso dolgo pot po prahu in pripekajočem solncu ni dvignil pogleda. Ko je prišel domov, se je smehljal, da bi skril razburjenost. »Po kaj si prišel? Kaj se je zgodilo?« »Nič,« so mu trepetale ustnice. »Čemu nisi šel na delo?« »Kaj bi z delom, če me ne puste delati, ne živeti, ne misliti, ne verovati.. »Zakaj?« Žena se je sesedla in sklenila roki, »Zakaj?« je dejal mož in stisnil spodnjo ustnico z zobmi. »Radi čudovitega bratstva in svobode leta devetnajsteto-devetnajstega ...« Otrok pa se je igral na tleh in klicah »Glejte, ata! ..,« Izdajatelj konsorcij »Vefernega lista«. Odgovorni urednik Viktor Cenčifc. Tiska »Jugoslovanska tiskarna« v Ljubljani.