poStnina plačana v gotovini. V Ljubljani, dne 3. novembra 1932. Stev 12. Letnik LXX11L (Sol. leto. 1932133.) t/čl/el/slci tovariš Stanovsko politiško glasilo J- V. C/. — sekcije sta dravsko banovino v Ljubljani --„ ^^ _ _ > = Uredniitvo in uprava: Ljubljana, Frančiškan.km alica 6/1. Rokopisov ne vračamo. Nefrmnkiranih pisem ne »prejemamo. Izhaja vsak četrtek. Naročnina letno ^^ Mesečna priloga »M*rOSVeia« = 60 Din za inozemstvo 80 Din. Člani sekcije J. U. U. plačajo list s članarino. Oglasi po cenika in dogovoru, davek posebe. Poii. ček. rač. 11.197. Telefon 3111 Naša kritika in še kal. Z našo književno kritiko je bil že od nekdaj križ. Spomnimo se le na polpretekle čase, ko je bila kritika naravnost dekla obstoječih strank. In to celo v drugače resnih leposlovnih listih. Vedeli smo že vnaprej, kako bo ocenjeno v tem ali onem listu kako literarno delo. Avtorja so cenili kratkomalo po tem. koliko je zaslužen za stranko in kakšno je njegovo svetovno naziranje. Tako smo doživljali neverjetne slučaje, ko je neki književni list v ocenah dosledno odklanjal najboljša Cankarjeva dela. Kritik, ki je bil sicer izreden talent, je venomer trdil, da mu je Cankar nerazumljiv, da ni naš in podobno, medtem 'ko so ga dijaki po šolskih klopeh že doumeli. Dotični recenzent se je povzpel celo do klasičnega vprašanja, ali bi sploh mogla biti. mašna knjiga dobra, če bi jo napisal Iv^ Cankar. — Tako daleč smo zašli takrat. Iz vsega se je videla samo oseba in oseba, ne več njeno delo. Ne dvigati pisatelja, ubijati ga, to je bil namen teh kritikov. Na taka kriva pota hočejo zaiti danes zopet nekateri naši kritiki. Vzgled za to imamo v znani aferi z »Mladinsko matico«. Zadeva postaja sicer že smešna, ker so nameni preveč prozorni. Vendar bo treba takim »kritikom« še in še stopati na prste, drugače si končno res še lahko domišljujejo, da so izvršili veliko kulturno delo. Ni menda lažjega na svetu kot napisati uničujočo kritiko. Slovar naše tozadevne literature vsebuje že toliko blestečih in mastnih ocvirkov, da ne boš nikoli v zadregi zanje. Knjige ti niti prelistati ni treba, kaj še, da bi jo bral z otroki. Da bi:, ponovno preizkusil svoje — morda pogrešno — mnenje o zadnjih publikacijah Mladinske matice, sem poklical na pomoč zopet otroke. — Oni so namreč najbolj objektivni kritiki, ker še ne poznajo ne literarnih razmer, ne zamer in ne kast. Začnemo s »Kresnicami«. Prebrali so jih že sami. Vendar beremo še enkrat takoj prvo črtico. Razumejo vse in materino bolest živo občutijo. Beremo Finžgarjevo črtico — nikjer ne vidim več književnega kritika — skril se je morda za Milčinskega. Tu se smejejo otroci' dovtipom. »Ta se pa vedno norca dela«, razsodi nekdo na koncu. To mi je kar dovolj. Če otrok že to ve in razume ter si celo zapomni avtorjeve navade, je več kot dovolj. Težje stvari moram seveda pojasnjevati, Čas, ko si vsako stvar v literaturi lahko z roko otipal, je hvala Bogu tudi pri nas že minul; le nekateri ljudje ne morejo še tega razumeti. Vprašam, kako je z »Lukcem«. ?>Naša mama so rekli, če bo drugo leto spet kaka taka povest, bomo še naročili.« — Za deklico se oglašajo še drugi. Posledica tega je bila: 40 odstotkov naročnikov nanram dvajsetim lani. Da se pa ne bo kdo spet obregnil ob nas — tudi to se je že pisalo! — opomnim, da je šlo vse po lastni odločitvi otrok, oziroma staršev. Kajti vemo dobro, da imamo v vseh zadevah polno nepoklicanih nadzornikov, ki samo kritikujejo, ne pa da bi s 'kakim pozitivnim delom pomagali učitelj-stvu. Čas je že, da začnemo tudi pri nas presojati mladinsko literaturo z resnejšim literarnim merilom. Naj izginejo že enkrat s po-zorišča razni klovni, s krinkami pridnih Janezkov in hudobnih Mihcev, kakor tudi za čudo ginljive romantične zgodbe vseh različnih bitij, ki nimajo pri nas niti domovinske pravice. Mladinska matica je odločno pretrgala to tradicijo. Splošna sodba je, da smo dobili v zadnjem času za nižje razrede srednjih šol najboljše čitanke, kar smo jih kdaj imeli in ki se lahko merijo z vsako najboljšo čitanko večjih narodov. — Imam namreč pri rokah skoro ducat nemških, zato si dovoljujem to sodbo. — In mislim, da je dovolj priznanja za Mladinsko matico, da so strogi, a nepristranski sestavljalci naših novih čitank vzeli ravno iz publikacij Mladinske matice daljši odlomek neke povesti. Nobeno drugo domače delo iz tako imenovane mladinske literature ni našlo milosti v njihovih bistrih očeh. Naj v podkrepitev svojih izvajanj navedem samo še, kar piše splošno priznani kritik S. V. v letošnji X. številki »Mladike«. On pravi: »Če nam bo kdo ustvaril sodobno mladinsko slovstvo, potem je gotovo največ upanja, da nam ga bo »Mladinska matica«. Izdala je že nekaj dobrih mladinskih knjižic in tudi letošnje so take, da jih upam priporočiti staršem. Zlasti »Kresnice« so nekaj posebnega. Prinašajo namreč od skoraj vseh živečih slovenskih pisateljev kratek življenjepis s sliko ter kratko njegovo črtico iz mladih let ali spomin na otroška leta. Nekatere črtice so res lepe. BeVkova povestica je živahna in topla. samo prekratka je. »Botra z griča« je neprisiljeno vzgojen spis. Mladinska matica zasluži priznanje.« Mislim, da je to dovolj jasno in za vse negativne kritike tudi dovolj velika polomi-jada. Ne potrebujemo nezasluženega hvalisa-nja, pač pa dobrohotne besede, tako pisatelji kakor tudi vsi oni, ki drugače skrbe za pov-zdigo duhovne kulture med1 mladino. vzpodbude in napotki, da se bo čim več učiteljev posvečalo šolskemu vrtnarstvu in si tako ustvarjalo najnaravnejša in nazornejša učila — vzorne šolske vrtove. Ti odbori bodo v trajni medsebojni zvezi najboljši svetovalci v vse)h vprašanjih, k; jih bo treba v pogledu napredka in zdravega razvoja šolskega vrtnarstva v naši banovini še načeti in izpeljati. V skupnosti in medsebojni podpori je moč in napredek, zato smo trdno uverjeni, da bodo učiteljem-vrtnarjem škofjeloškega sreza sledili vsi ostali. Janez Grum: Šolsko vrtnarstvo. Pokret šolskega vrtnarstva, ki ga je pričelo učiteljstvo šolskega sreza Škofja Loka, ni v bistvu nič novega, temveč stopa svojo razvojno pot vzporedno z novo šolo. Dosedanje šolsko vrtnarstvo ni bilo splošno in se šele kažejo začetki sistematičnega urejanja. Saj niti vse šole niso imele šolskih vrtov, ali so bili ti premajhni, pa tudi njihov smoter ni bil točno določen. Le najizrazitejši učitelji — poznavalci krajevnih razmer svojega službenega kraja, ki so se znali otresti formalizma stare šole, so uredili svoje šolske vrtove v vrtove učilnice. Toda takih učiteljev je bilo sila malo, zato so tudi danes šolski vrtovi najrazličnejši; so najvzointjse urejeni in oskrbovani, so pa tudi zanemarjeni, ponekod je zemljišče, namenjeno za šolski vrt, celo v najemu. Eden od najvažnejših vzrokov takega stanja šolskega vrtnarstva je premajhna ali sploh nikaka materialna pomoč krajevnih šolskih odborov. Že to dejstvo samo je velika ovira vsakemu napredku na tem polju. Nerazumevanje 'krajevnih šolskih odborov izvira iz dosedanjega naziranja, ki v šolskem vrtu ni videlo učila in zato tudi ni upoštevalo važnosti šolskega vrta. Drugi, tudi važen vzrok je nedostajanje tostvarne naše izobrazbe. Predvsem zadene krivda naše učne zavode, ki zaradi nepriklad-nega ustroja ne morejo nuditi kandidatom povoljne izobrazbe v tej stroki. Končno pa tudi nimamo o šolskem vrtnarstvu potrebne literature, ki bi pomagala učitelju pri samoizobrazbi, ga zainteresirala in vodila pri tem važnem delu. Nova šola obeta pokretu šolskega vrtnarstva vse upoštevanje. To upoštevanje pa še ni tako sigurno, kajti nova šola nima popolnoma izčiščenih smernic. Najvažnejše pri stvaritvi nove šole je, da nastane iz razmer in potreb naše države. In tu zadenemo na vprašanje: Kakšna je prav za pray naša država? Zavedati se moramo, da je naša država nacionalno-agrarna. Ker mora, biti pouk v narodnih šolah prilagoden potrebam in zahtevam države, moramo v šoli enal^o upoštevati nacionalne in realne predmete, ki naj se Več prostosti v naše šole. Jako razveseljivo dejstvo je, da se pojavljajo v našem šolstvu tudi težnje glede upelja-ve higienskega pouka. Saj so dobili tudi nasi tedniki nov predmet: »Higiena«. Kakor se žrtvuje primeren čas za najrazličnejše predmete v narodni šoli, naj se žrtvuje tudi nekoliko časa temu velevažnemu predmetu. Statistično je bilo dokazano, da dosedanji šolski sistem naravnost uničuje zdravje otrok. Iz šol izstopa večji odstotek bolnih otrok, nego jih je stopilo v šolo. Tuberkulozni slučaji se pojavljajo zlasti pri učencih, ki posečajo šolo že delj časa; ravno tako pa rastejo in se vedno večajo druge bolezni. Zato se ne smemo čuditi izjavam, da je večkrat šola neposredni vzrok bolezni otroka, — da celo resnično je, da je otrok prinesel iz šole kal bolezni. Gotovo je dejstvo, da je mnogo šolskih otrok podvrženo raznim boleznim, da ima mnogo otrok razne telesne napake. Ne ogibajmo se resnici in odkrito priznajmo, da je komaj ena četrtina šolske mladine popolnoma zdrava. Otrok vedno teži po gibanju in premikanju, po posnemanju sprejetih pojmov ter je notranje prisiljen vedno nekaj delati, kar večkrat določimo z izrazom: nemirnež, porednež, nagajivec, itd. Toda ta-nemirnež, katerega že tako obsodimo, ima le naravni dar gibljivosti, katerega si otrok prinese s seboj na svet, kakor vse ostale dobre prirodne darove. Ako pretehtamo in ugotovimo, da je tudi za odraslega človeka neznosno, da bi 4 do 6 ur nepremično sedel, poslušal opazoval in sprejemal, bomo razumeli, kalkih suženjskih dobrin hočemo od otroka, ako od njega zahtevamo in ga silimo, da nepremično sedi po cele ure v šolskih klopeh in v prostorih, ki so prenapolnjeni s pokvarjenim zrakom. Proti temu šolskemu nasilju se je zoperstavil Lev Nikolaj Tolstoj, ki je s svojo šolo najlepše pokazal, da more biti vzgoja mladine le tedaj uspešna, ako je otrok v šoli popolnoma svoboden. »Otroška sreča je mogoča samo pri svobodi, je napisal eden izmed največjih šolskih reformatorjev. Resnično pa je tudi dejstvo, da se odraščeni človek in otrok le malo razumeta. Nekateri odrasli razlagajo nežnim dušam najtežavnejše probleme in zahtevajo, da jih mladina razume ali celo ponavlja. Nasprotno se pa zopet mnogokrat dogaja, da oče ali mati ne razumeta svojih otrok. Jasno je torej, da ne more otrok vsega razumeti, manj je pa znano, da večkrat tudi celo vzgojitelji mladine pri vsej svoji strokovni izobrazbi dostikrat ne razumejo otroške duše. Tudi naši spomini na lastna otroška leta nam ne morejo biti zanesljivi voditelji, kajti ti spomini so že megleni, zmešani z raznimi dojmi, ki ne spadajo v otroško dušo. Taka doživetja so večkrat ovita s prikrito silo vsega onega, kar je v poznejši dobi napolnilo našo glavo. Zato mirnim potom sprejmimo izrek važnega nemškega pedagoga, ki je dejal: »Največji sovražniki otroka so — starši in učitelji. (Seveda nevede — vede so pa njihovi največji prijatelji in dobrotniki.) Otrok, ki ima vedno le živo težnjo po gibanju, naj hodi, kakor stara ženica ali pa kakor upokojen občinski svetovalec, v šoli ga zapiramo kakor ptička v kletki, ki mora poslušat najrazličnejša predavanja, ki niso čestokrat v nobeni zvezi z življenjskimi potrebami. Ne čudimo se potem, ako otroci — posebno mestni, po končanem pouku ter v sili in prirodnem nagnenju po svobodnem kretanju lezejo in se obešajo na vozove in avtomobile, skačejo po nevarnih krajih ter si na take in enake načine nadomestijo nedo-statek svobode v šoli in doma. Tu imamo pojasnilo tudi za tako zvano »potepanje« otrok, ker se hočejo naužiti solnca in svobode. Rekel bi, da je sedanja stroga šolska kazen največji greh proti otroški naravi. Zato ne smemo zahtevati od otrok nemogočih stvari (mirnega sedenja, rok na klopi, tihe hoje, itd.) in jih ne opominjajmo: Hodi tiho!, Ne šepetaj! To se ne spodobi! Obnašaj se dostojno! itd. Ako ne bomo izpremenili zastarelih nazorov, ne bomo dosegli moderne šole, v kateri naj bodo uveljavljena vsa pedagoška, anatomska fiziološka in druga pravila. Otrok potrebuje pri svoji rasti mnogo, mnogo gibanja. Otroci, ki mirno sede, so navadno bolni. Na gibanje se opira krvni obstoj in s tem se zviša izmena snovi v telesu, dočim se z dolgim in nenaravnim sedenjem, ki često pripelje k raznim abnormalnim formam drobnega telesa — kratko: s kretnjami in gibanjem se krepi otroški organizem. Z ozirom na navedeno bo treba v novi šoli tudi dobro premisliti vprašanje telesne vzgoje naše mladine. Najprimitivnejša zahteva telesne vzgoje pa je šolsko igrišče, kjer je omogočeno učencem svobodno kretanje saj v času odmora. Na žalost pa moram ugotoviti to, da ima le malo šol primerna otroška igrišča in če so na razpolago, se večkrat tudi ne uporabljajo za te namene. V vsakem zoološkem vrtu imajo živali prost .izhod po vrtu, kjer se svobodno kretajo, — šolska mladina je pa zaprta v učilnicah tudi med odmori, kar nasprotuje higienskim zahtevam. medsebojno izpopolnjujejo. To nam je zagotovljeno z novim šolskim zakonom, težkoča pa je v tem, ker še nimamo pravilnika k zakonu ter učnega načrta. Nova šola, ki zahteva učenčevo samode-lavnost, doživljanje, opazovanje, bo našla v pravilno urejenem šolskem vrtu svojo pravo učilnico in delavnico. Na njem bo mogla izvajati najširšo, neprisiljeno koncentracijo realnih predmetov. Razen teh prednosti bo nudil šolski vrt praktičen pouk, ki bo ustrezal potrebam naroda. Predvsem bodo učenci spoznali zemljo, se navzeli spoštovanja do dela in tako pravilno pojmili vrednost domače grude. S temeljitim poznanjem lastnosti zemlje in gojenja raznih kultur na šolskem vrtu, bodo lahko opazovali tudi svojo bližnjo okolico in postopoma vso domovino. Doumeli bodo pomen kmetijstva — temelja naše nacionalno-agrar-ne države. Da bomo pa mogli urediti šolske vrtove, ki bodo ustrezali tem zahtevam, je vsekakor potrebna organizacija medsebojneSa podpiranja z zamenjavanjem rastlin in semen in skupnega nabavljanja vseh vrtnarskih potrebščin. Nujno je potrebno sestaviti sezname rastlin, ki jih goje učitelji na' šolskih vrtovih ter redno priobčevati vse, kar bi prišlo v po-štev za zameno ali za nakup. Tako urejeno šolsko vrtnarstvo bi bila znatna pomoč novi šoli. Do uresničenja more priti le, ako bo večina nas razumela velik poučni in vzgojni moment, 'ki ga nudi važno učilo — šolski vrt. Brez tozadevne organizacije ie izvedba teh ciljev nemogoča. Priporočati b' bilo, da se osnujejo po vseh srezih odbori za šolsko vrtnarstvo, ki naj prično z delom, to je: zbe-ro podatke o stanju šolskega vrtnarstva, sestavijo sezname rastlin in semen za zamenjavo in nakup. Srezi naj stopijo v stik s sosednjimi srezi, vsi pa v skupno banovinsko zvezo, ki naj z združenimi močmi izvede začrtano reorganizacijo šolskega vrtnarstva. Odbori za šolsko vrtnarstvo naj bodo po srezih ona središča, iz katerih naj izhajajo Osnove telesne vzgoje na Čehoslovaškem. Za šolsko leto 1932/33. Čehoslovaško ministrstvo prosvete je izdalo za šolsko leto 1932./33. nove osnove za pouk telovadbe. Telovadba je zelo važen predmet na vseh šolah, ker se tu razvija iif krepi telo sorazmerno z dušo. Zaradi tega naj se uvede na vseh šolah smotreni tekmovalni pouk. Ako vemo, da je Čehoslovaška zibelka telovadbe, bomo gotovo tudi mi z zadovoljstvom skušali usmeriti telovadni pouk po njenih načelih in bodo tudi vrstice o telovadbi koristile marsikateremu tovarišu. Telesna vzgoja naj se uravna po človeških potrebah tako, da bo ustrezala zdravstvenim, vzgojnim in praktičnim načelom. Potrebno je, da se človek razvija naravno, da bo telesni napor, ki deluje za lepoto telesa, naraven in da se ta napor ne išče v raznih neokretnih gibih in kretnjah, marveč napor naj bo vedno le normalen. Kje pa vidimo normalni človeški napor? Pri najnav^dnejših gibih in kretnjah in pri normalnem delu izvršujejo najtežje in naj-napornejše delo noge. Njihovo delo je su-stentivno in lokomotivno. Noge so opora oziroma nosilci telesa in služijo za premikanje telesa. Zato imajo tudi največ in največje mišice (približno 65% vsega človeškega ga telesa). Roke izvršujejo napram nogam le detajlno delo preživljanja in hranitve. Vendar pa izvršujemo z njimi razna dela, najsi bo to obrtna ali druga; z rokami mečemo, lovimo, nosimo, opiramo in branimo. Ako se razigrajo noge, razigra se potem tudi vse telo. Ž nogami se premikajo vedno tudi trup in roke. Tako nastane vzvišena uporaba snovi, zvišani krvni obtok in potreba za izdatno dihanje. Neposredno delujejo pa tudi noge na prebavne in druge notranje organe. Gibi se izvršujejo navadno Ie napol avtomatično in ne utrudijo živcev; nasprotno lahko trdimo, da taki gibi zelo osvežilno in koristno delujejo na ves človeški živčni sestav. Prirodni gibi so torej za človeka, posebno pa za mladino neprecenljive važnosti. Taki naravni gibi se javljajo pri raznih igrah, raznoterostih, pri delu in pri skoraj vseh panogah športa. Vaje na orodju, to je na drogu, bradli, krogih, konju, kozi in lestvah, ki zahtevajo, da telovadec visi ali pa, da se opira, niso naravne in zato mladini neprimerne. Pri teh vajah prenašamo težišče napora iz nog na roke. Taki gibi pa zahtevajo tudi fiksiranje notranjega okostja; namesto da bi podpirali oziroma sodelovali za notranje delovanje organov, delajo baš nasprotno, ker ovirajo delovanje notranjih organov. S takimi vajami dosežemo to, da se mišice krajšajo, sklepi pa utrjujejo, kar je seveda napačno. Tako vzgajamo prožnost — vendar tako prožnost, katere ne moremo v resničnem življenju uporabljati. Navadno so take vaje še celo škodljive praktični prožnosti, največ zaradi tega, ker utrjujejo sklepe mišicam v ramah. V šoli s takimi vajami izgubljamo dragocen čas, katerega bi lahko s koristjo uporabili v prid učencem. Ostale orodne vaje, plezanje, raznovrstni skoki na konju in na kozi, dalje skok v daljino, višino in sko>k skozi vrzelj so za mladino primerne, ker zaposlujejo celo otrokovo telo naenkrat. Glavna naloga takih vaj naj bo premagovanje ovir in zaprek. Take vaje štejemo k naravnim vajam, saj jih dostikrat opazujemo v prosti naravi, kjer otroci plezajo v drevju, preskakujejo potoke in skačejo čez vrv. Take in podobne vaje uporabljajo tudi športniki. Hribolazec n. pr. mora znati plezati tudi po vrvi, ako je drzen in hoče uživati krasote gora; lovec mora tudi mnogokrat preskočiti potok ali kako drugo Koncert ob otvoritvi mariborskega Učit. doma. V petek 5. t. m. se bo vršil ob 20. uri v mariborskem Unionu slavnostni koncert našega UPZ, ki ga dirigira tov. Srečko Kumar. Program obsega najmarkantnejša dela iz jugoslovanske vokalne glasbe in serijo najnovejših Adamičevih narodnih pesmi za ženski zbor. Na koncertu sodeluje tudi čudežni otrok, mali Viherjev Miran, sin našega tovariša Vi-herja, šol. uprav, v pok., iz Slovenske Bistrice. Malega Mirana spremlja na klavirju gospa Mira Sancinova. Mali Miran je nastopil že lani na novinarskem 'koncertu v Ljubljani, nedavno v Gradcu, bližnjih dneh pa bo koncert:ral pred dunajs ,o publiko. — ■i n Viher UPZ pa bo nastopil v nedeljo 6. t. m. ob 1630 v dvorani Ljudske posojilnice \ Celju. Z UPZ potuje tudi več naših skladateljev, s seniorjema Emilom Adamičem in Slavkom Ostercem. zapreko, ako hoče, da bo lov uspešen. Najvažnejša in najkoristnejša stran teh vaj je, da se učenci priuče prožnosti in gibčnosti, kar se uporablja mnogokrat v vsakdanjem življenju. Ravno tako je treba tudi proste vaje prilagoditi resničnemu življenju. Proste vaje je izbrati in urediri tako, du bodo človeku koristile. Doslej &o J("enci vadili navadno le mrtve gibe in položaje ter simbolične vaje in motive, kater h namen je bil največkrat le dober utis na gledalca. Take vaje so se izvajale v strogem taktu ter so zahtevale od telovadcev mnogo pozornosti. Zato so take vaje utrudile telovadca in so izrabljale njegove možgane. Namen prostih vaj pa je popolnoma drugačen: prožiti trup, majati sklepe in popravljati škodo, ki se je izvršila z napačno držo telesa ter končno usposobiti telo za izvajanje sestavnih vaj obratnosti, katere dostikrat vidimo pri lahki atletiki in pri plavanju, je glavni namen prostih vaj. Zaradi tega so vaje, ki jih vadijo danes učenci v telovadnici, popolnoma napačne, ker ne ustrezajo niti poprej navedeni koristni točki. Nove osnove je treba torej izvajati tako. da bo šolska mladina vadila v šoli le take vaje, ki se dostikrat javljajo v življenju in katere so učencu potrebne. Za tako prirodno telovadbo naj se žrtvuje ravno toliko časa m skrbi, kakor dosedanjim umetniškim vajam. Prirodne vaje naj bodo torej glavni del telesne vzgoje mladine. Redovne vaje pa naj bodo reducirane na najpotrebnejše; učenci naj jih razumejo in obvladajo le toliko, kolikor rabijo za vzgojo in red v šoli in telovadnici. Sestavljene proste vaje, vaje s palicami in kiji, s katerimi se izvajajo najrazličnejši gibi in položaji, dalje razne skupine in simbolične slike, ki se izvajajo točno v taktu, naj bodo iz šolske telovadnice odpravljene. Težišče prostih vaj naj bodo le proste vaje iz mesta ir. na mestu. Kar se pa tiče metode telovadnega pouka, naj se upošteva le sledeče važno pravilo: V vsaki telovadnici naj se dela mnogo in različno (dosedaj pa je bilo skoraj ravno obratno namreč: malo pa natančno). Zato vadimo z nogami, s trupom in z rokami le take gibe, ki odgovarjajo starosti in telesnim potrebam učenca. Iz zdravstvenih ozirov naj se polaga največjo skrb in pažnjo vajam, pri katerih so angaž.rane predvsem noge. Napačno je torej vaditi v eni učni uri dvakrat roke in samo enkrat no^e, marveč ravno obratno: dvakrat noge in enkrat roke. Vadimo splošne vaje (vaje, s katerimi vadimo v splošnem vse telesne mišice) z vajami določenih mišičnih skupin. Zato naj bodo od prostih in od vseh drugih vaj popolnoma odstranjene tako zvane metodične vrste. Metoda naj izhaja od kolektivne vzgoje, prehaja pa naj v polindivi-dualno vzgojo pri tekmah in pri premagovanju zaprek. Tudi plavanje je važen del telovadbe. Učenci naj se tega športa priuče že v prvih letih šolanja. Najlaže jih priučimo temu športu, da jih večkrat peljemo k plitvi vodi, kjer se na najrazličnejše načine igrajo. Tako se privadijo vodi, kjer lahko pozneje vadijo razne dihalne in utrjevalne vežbe. Potem se šele začne z vajami okončin in končno preide k pravemu plavanju. Najenostavnejša in najlažja poučevalna forma plavanja je grab-ljenje. Plavanje na prsih je najbolj komplicirano in zato najtežje. Znamenito mesto pri teh osnovah zavzemajo tudi igre, ki ne smejo manjkati pri nobeni telovadni uri. Doslej je bila ta važna panoga telovadbe odpravljena z desetminutno zabavo. Igre pa zavzemajo odličnejše mesto; tu ima učitelj priliko opazovati nadarjenost, iznajdljivost in temperament otrok, kar je velike vzgojne važnosti pri spoznavanju orroških zmožnosti in psihe posameznikov. Naznačena osnova velja za dečke in za deklice. Razne finese, ki pridejo v poštev pri telovadbi deklic, pa bodo izšle še s posebnimi določbami. Telesne vaje se izvajajo za zdravje, veselje in osvežitev učencev. Šolski mladini nudimo dovolj izdatnega kretanja, zlasti loko-motivnega, ker pri kretanju počivajo živci. Zaradi tega izbirajmo za telovadni pouk zabavno, sintetično in za zdravje primerno snov. Z nenaravnimi, enostransko napornimi, analitičnimi orodnimi in prostimi vajami ne bomo nikdar dosegli zaželenih uspehov. Iz češčine: V. Kus. 1* viU. î*. U oLJu. • * *?»• « * , t^' /ML Uf-o Splošne vesti. LJUBLJANA Gledališka 4 Za gotovino: Šelenburgova 4 UDELEŽENCEM MARIBORSKEGA UČITELJSKEGA DNEVA. Ravnajte se po razporedu, ki smo ga priobčili v zadnji številki in bodite točni! K temu dodajemo, da bodo v bivšem Apolo kinu v gledališkem poslopju v nedeljo od 8. do 12. ure predavanja o perutninarstvu. Predavanja bodo ponazorovale mnoge skiop-tične slike. Oni tovariš: in tovarišice, ki bi si radi ogledali po vzorni urejenosti slovečo srednjo Kmetijsko šolo v Mariboru, se zberejo v nedeljo ob 10. uri pred deško meščansko šolo, od koder gredo pod vodstvom tovariša Hu-meka v zavod. Za dobro hrano po primerno nizki ceni bo preskrbljeno v: Narodnem domu, Nabav-ljalni zadrugi drž. uslužbencev, v restavraciji Union in v javni kuhinji na Slomškovem trgu. Priporočamo pa tudi restavracije: »Orel«, Grajska klet, Zamorc in Mariborski dvor. — Zborovanje vseh predsednikov. Ponovno opozarjamo na mariborske učiteljske dni t. j. na odkritje spominske plošče uredniku »Popotnika« pok. M. Neratu, na otvoritev Učiteljskega doma v Mariboru, na koncert Učit. pevskega zbora, na društvena zborovanja in na zborovanje vseh predsednikov, kjer bodo na dnevnem redu važne stanovske zadeve. Udeležite se vsi teh. prireditev! Iz Ljubljane odpotujemo 5.. novembra z jutranjim vlakom ob 5'20. Izšla je Uprav druga štev. FOTOAMATERJA, edinega mesečnika te vrste v slovenskem jeziku. Pišite takoj, da Vam pošljemo list na ogled! „FOTOAMATER" je neobhodno potreben vsakemu amaterju — in stane (3 številke) za tekoče leto dinarjev 1 0'—. a „FOTOAMATERJA" Ljubljana, Prešernova ulica 5/1. Poštni predal 19 o MARIBOR Slovenska 18 — Maribor v jeseni. Slovesna otvoritev jesenskih prireditev »Mariborskega tedna «, ki naj podčrtajo nacionalno, kulturno in gospodarsko važnost našega obmejnega mesta in njegovega zaledja, bo v soboto 5. novembra ob poi 11. uri v velik: unionski dvorani. Na unionski verandi bodo razmeščene sadjarska, perutninarska in vrtnarska razstava, v mali dvorani pa bo pokušnja štajerskih vin. Razstave in pokušnje vin bodo odprte vsak dan nepretrgoma od 8. do 22. ure. V soboto 5. novembra bo ob 20. uri v dvorani »Uniona« velik koncert Učiteljskega pevskega zbora. V nedeljo 6. novembra bo ob 16. uri v veliki unionski dvorani svečana proslava sedemdesetletnice prvega slovenskega javnega koncerta v Mariboru s ponovitvijo zgodovinske »Besede«, ki jo priredijo pevski zbori Ipavčeve župe. Učiteljstvo, ki se bo te dni zbralo v Mariboru ob priliki slovesne otvoritve »Učiteljskega doma«, bo imelo lepo priliko, da prisostvuje važnim kulturnim prireditvam in si ogleda sadjarsko, perutninarsko in vrtnarsko razstavo. — Proslave 20 letnice kumanovske zmage. Iz poročil, ki smo jih prejeli, so naše šole po kmetih dostojno proslavile 20 letnico srbske zmage nad Turki. Učitelji so priredili predavanja tudi za narod, kateremu so pojasnili veliki pomen te zmage za naše osvobojenje. — Češkoslovaški narodni praznik. Recepcije na konzulatu ČSR sta se udeležila v imenu Jugoslovenskega učiteljskega udruženja, sekcije Ljubljana podpredsednica tov. Engel-mahova in tajnik tov. Kobal ter v imenu članstva izrekla najiskrenejše čestitke. Slavnostnega koncerta so se pa udeležili v imenu JUU tovariši('ica) Engelmanova, Grum, Kobal in A. Skulj. — Članom radovljiškega uč. društva. Ker so mnogi tovariši iznesli pritožbe glede obeda ob dneh zborovanja na Jesenicah, je odbor sklenil v svoji zadnji seji naprositi po lokalih primeren obed po znosljivih cenah. Članstvo se opozarja, da se za obed pravočasno javi tov. tajniku Skendru ali pa vsaj na dan zborovanja takoj po prihodu vlalkov. — Neki upravitelj na zadnje zborovanje ni pustil učiteljstva Članstvo opozarjamo, da nima nihče pravice braniti članstvu udeležbe na zborovanju, ker so ta dovoljena po odloku ministrstva prosvete. — »Brinarjeva Slovenska vadnica za osnovne šole, srednje stopnje 4. izdanje, je izšla, na kar opozarjamo vse gg. osnovnošolske učitelje in učiteljice.« — Trboveljski mladi pevci gredo v Zagreb. Temeljito se pripravljajo, da stopijo v soboto 5. nov. pred razkošno Zagrebško publiko in glasbenike. Odpeli bodo program, ki po svoji raznovrstnosti za koncerte mladinske vokalne glasbe gotovo ni imel še konkurenta v naši državi. Vse skladbe bodo v Zagrebu prvič 'izvajane. Skladbe hrvatskih komponistov, istrske pesmi in deloma tudi slovenska dela so najnovejšega datuma in še v rokopisu. — Spored: Emil Adamič: Pesem rudarskih otrok. Zlatko Grgoševič: O pokladarna. Koleda. Marko Tajčevič: Iz riklusa »Pjesm>; dodolske«, (Pred domačicom). Mladen Po:'a-jič: Plesa iz Medjimurja. Marij Kogoj: Tro-bentice, Mladinska. Vasilij Mirk: Medvedov ples. Emil Adamič: Koroškim fantom, Uspavanka. Dvije narodne: a) Stoji mi polje b) Zbadljivka. Ivan Matetič: Dječije popijevke iz Istre: a) Oče naš, b) Uspavanka, c) K .¡o, č) Ptičji ples. Stanko Premrl: l\ože za Mi v: io Emil Adamič: Pastirci vi. Pleši črni k> s I/praševalnica. St. Mokranjac: Na ranilu. Slavska, Pazar živine. Zbor dirigira tovariš Avgust Šuligoj. nekaj točk spremlja pri klavirju tovariš Milan Pertot. Ves aranžma je v rokah JPS, Strossmaverjeve župe. Učuelj-stvo je pa za ta dan sklicalo zborovanje treh sreskih učiteljskih društev in stavilo na program tudi ta mladinski koncert. Koncert se bo vršil 5. nov. ob 8. uri zvečer v veliki dvorani Hrvatskega glasbenega zavoda, v nedeljo 6. nov. dopoldne pa v isti dvorani matineja za srednje in osnovne šole. Ob tej priliki si bo deca ogledala v Zagrebu razne zanimivosti; da bo lažje izrab la čas, jim je dalo vodstvo električnih železnic za oba dni brezplačno na razpolago tramvajske vožnje. Na tej kulturni poti želimo pevčičem n njihovim voditeljem največjega moralnega in tudi gmotnega uspeha. ič. Pri naročilih potom Učit. gosp. poslovalnice upoštevajte knjigarno Učiteljske tiskarne! Jugoslovani v Eysdenu — Belgija. (Pismo tov. S. Štovička »Učiteljskemu tovarišu.) Eysden, je vasica v belgijskem Limbour-gu, ki pa je znan po svojem obširnem in znamenitem rudniku za premog, po vsej Evropi in tudi ostalem šrnem svetu. Tu se namreč gnete več tisoč rudarjev različnih narodnosti, ki si s trudapolnim delom globoko pod zemljo (od 600 do 800 m) in večni nevarnosti za lastno življenje, služijo svoj vsakdanji kruh. Svoje delo vrše podnevi ali ponoči v svojih določenih rovih, v katere jih spuščajo skozi preduhe, kjer jih slednjič zagrne večna tema, nasičena z nezdravimi plini, vlago, vročino in drugo nečistostjo. Izmučen od trdega dela na posadu. dihajoč sveži zrak, se vrača rudar domov. Umiie se, malo pokrepča — nato leže k počitku, da je naslednji dan zopet delazmožen. Družine takih rudarjev imajo malo od njih. Otroci obiskujejo tukajšnjo vsakdanjo šolo aLi flam-sko ali francosko. In ko so pouka prosti, so tudi v pravem pomenu besede prosti. Matere imajo svoje opravke, da jim je onemogočeno dati otrokom prave materinske vzgoje, ki ie najpravilnejša, najčvrstejša in najpopolnejša. Tako pa sami sebi prepuščen — brez orave-ga nadziranja in nezadostne vzgoje, postajajo otroci človeku usmiljenja vredni, ko slišiš po vasi le nj h vpitje, razne neokusne dovti-pe — in vidiš njihovo razbrzdanost. Tiče se to posebno otrok domačinov in njih doseljencev, ki potem zastrupljajo vso okolico — otroke vseh narodnosti, ki potem z njimi razsajajo in uganjajo prismodarije. Taka početja starše bole — in ni čudno, če se je v njih oglasila skrb za otroke in se jim vrnil spomin na njihovo preteklo mladost, ko jim je bil čut slovanski — vajen lepote, miroljubnosti družabnosti in gostoljubnosti, ko jim je bila govorica domača — jugoslovanska, polna ljubavi in bratstva. Isto so občutili tudi ostali tujci. Spoznali so potrebo in nujnost, da pre- moste to notranjo srčno bol. Storili so to na ta način, da so si skupine posameznih narodnosti ustanovile svoja društva, ki jim pripadajo Ikot nekakšne zadruge, kjer si med seboj pomagajo in podpirajo z denarjem, zlasti, če član takega društva oboli, je brezposeln al'' celo umrje. Skrbe pa tudi za duševno razpoloženje, da imajo knjižnice in čitalnice — prirejajo zabave, dramatske prireditve, koncerte itd., — da dobiva njih mladina narodno vzgojo po domačih učiteljih, ki jim jih je poslala domovina, uvidevši potrebo, da svojim ljudem ustreže in pomaga. V šolskem oziru kakor tudi drugih okoliščinah so Belgijci galantni in ustrežljivi kolikor le morejo. Posebno pa so naklonjeni Jugoslovanom, ki kažejo do njih spoštovanje in se ob prilikah državnih slavnosti vedno so-udejstvujejo in se izkažejo kot prijatelji naroda, države in kraljevske hiše. Povsod so Jugoslovanom vrata odprta, in so že prejeli od Belgijcev nebroj uslužnosti. So tukaj narodnosti, ki imajo svoje lastne šole (poslopje sicer v najemu), kjer se ves pouk vrši v njihovem jeziku. Kaikor že omenjeno, živi v tem kaosu narodov v Eysdenu vel!ka množica jugoslovanskih družin in samcev, zlasti Slovencev, ki delajo v rovih tega rudnika. Vajeni skromnosti in ker ni prehuda draginja, jim je zaslužek zadosten. Povečini bivajo raztreseno v rudniški koloniji, katero imenujejo »Cité de char-bonage Limbourg Meuse.« V koloniji je na stotine bolj majhnih, dvo in večstanovanjskih zidanih hišic, ki pa stoje vsalka zase in so obdane s prijaznimi, ograjenimi vrtički — in napravljajo kaj lepo in okusno vnanjost. Med hišami vodijo lepe široke ceste, zasajene ob straneh z igličastim in listnatim drevjem, da imaš vtisek, kot da je vsa kolonija v gozdu. Pitna voda pa ni posebno dobra. Odžejajo se z lahko črno kavo mlekom ali so-davico. Voda škoduje zlasti zobovju, ki rado po njej gnije, pa tudi prebavnim organom. Za kuho pa je voda uporabna. Tudi Jugoslovani so občutili potrebo, da so si ustanovili svoja društva v svoj blago-bit, do česar jih je prisilila oddaljenost do- movine, želja po domači govorici, družabnosti — pa tudi čutenje do svoje pripadnosti. Čeravno sami rudarji, jim ie srce polno iskrenosti in ljubezni do domovine. Med vsemi vlada sloga in pravo bratstvo, neglede ali si Slovenec ali Srb ali Hrvat, katolik ali pravoslaven. Nič jih ne razdvaja. Skupne interese rešujejo vsa društva vedno složno in se medsebojno podpirajo. Po svojih skupnih prizadevanjih in željah jim je uspelo, da so po našem poslaništvu v Bruxellesu in konzulatu v Liegu, izprosili, da je ministrstvo v Beogradu imenovalo semkaj učitelja za jugoslovansko izseljeniško deco. Do uresničenja društvenih želja si je pač stekel največ zaslug naš znani narodni delavec gospod Drago Oberžan, sedaj v Heerlenu v Hollandskem Limbourgu, ki vrši svoje posle Ikot dušni pastir med jugosl. izseljenci v Hollandiji in Belgiji, obenem pa tudi kot vršilec poslov na jugosl. 'konzulatu v Heerlenu. V Eysdenu imajo Jugoslovani naslednja društva: 1. Jugoslovansko delavsko podporno društvo, ki je bilo ustanovljeno 30. avg. 1925. in šteje 100 članov. Predseduje mu Korbar Ivan, ki je doma iz Polzele v Savinjski dolini, tajniške posle pa vodi Tuš Franc, gostilničar v Eysdenu — doma iz Ptuja. 2. Jugoslovansko društvo sv. Barbare, ustanovljeno 1. maja 1928. in šteje 100 članov. Predseduje mu Kovačič Franc iz Škocijana pri Krškem. Tajnik pa je Pokrivač Alojzij iz Bolfenka pri Središču. 3. Jugoslovansko pevsko in tamburaško društvo Zvon, ustanovljeno 1. septembra 1929. in šteje 20 članov. Predseduje mu Smo-dič Ivan iz Trbovelj, pevovodja oziroma dirigent pa je Hribar Alojzij iz Črne na Koroškem ki je duša tega društva. Tajnik je Kozinc Franc iz Sevnice. 4. Udruženje jugoslovenskih radnika Je-dinstva, ki je bilo ustanovljeno .1. maja 1931. Predseduje mu Bučin Duro iz Grbanj — srez Boka Kotorska. Tajnik je Abramovič Josip iz Kuželj — srez Delnice. Delo in koristi teh društev so humanitarne; denarno podpirajo obolele, delanezmožne, brezposelne svoje člane — ali osirotele družine. Njih dohodki so le članarina in denar, ki ga dobe od gledaliških predstav ali koncertov in drugih prired tev kakor: vinsko trgatvijo, božičnico, Miklavžem in domačimi veselicami. Dne 16. t. m. sem imel sestanek vseh društvenih predsednikov in tajnikov, katerega sem sklical v svrtio medsebojnega spoznavanja složnega dela v društvih, največ pa flede šolstva, na' kar bi naj vsi društvenilki ugodno vplivali, že zaradi sebe samih, zaradi bodočnosti njihovih otrok ter pijetete jugosloven-stva — da si tudi na tem polju ustvarimo pravi ugled med tujci. V svojem nagovoru sem jih pozdravil v imenu Jugoslovanov, zlasti v imenu dravske banovine in jim izrekel najlepše in najtoplejše zdravice z vzklikom: Živel naš kraljevski dom in živela naša lepa Jugoslavija, Mojemju nagovoru in vsem mojim vzpod-bujajočim besedam so pritrjevali z odobravanjem — vzklikali kralju in domovini in me prosili naj ^objavim sledeče: »Predsedniki vseh Jugoslovanskih društev v Eyscienu se najiskrenejše zahvaljujemo v imenu vseh društvenih članov, naši kraljevski vladi, da nam je poslala učitelja jugoslo-venske narodnosti, ki bo nam v oporo, naši deci pa vzgojitelj! — Vsem Jugoslovanom pa Došiljamo viajlepše pozdrave in jih prosimo za naklonjenost, da se še nadalje spominjajo nas in naš«; dece. Živel naš kralj! Živela Jugoslavija!« i Omeniti še moram, da je v tukajšnji koloniji čez sto šoloobveznih otrok jugosloven-ske narodn'osti — in da kolonija ni največja v kateri tpoučujem. Poučevati moram še v drugih kolo>nijah in sicer: Winterslagu, Zwart-bergu in Watersc)hei-u, kjer živi še več Jugoslovanov. Zadnje tri kolonije pa so oddaljene od Eysden! a od 18 km do 24 km kjer bom poučeval 3 k.rat tedensko. — Začasno poučujem samo v Eysdenu, kjer imam dovolj trd oreh — in je «lo jedra še precej daleč! Stoviček Svatopluk, u čitelj za izseljeniško deco v belgijskem Limbourgu. — Sokolsko društvo v Novem mestu prireja v Novem mestu vsakih 14 dni predavanja oziroma debatne večere. V torek 25. t. m. je predaval učitelj Marjan Tratar o »Državljanski vzgoji v Sokolu, šoli in domu«. Udeležba je bila povoljna. Debate so se udeleževali mnogi kar najživahneje. Vsi so soglašali s predavateljem zlasti v tem. da imamo še vse premalo vnetih in nesebičnih sokolskih delavcev, ki naj bi prekvasili mlade ljudi, da bodo zlasti iz njih dobri državljani ;n Sokoli. Zaključno besedo je imel starosta br. Marineek, ki je povzel, da dosega vzgoja višek v popol nem, dobrem človeku. S tem se je docela približal zahtevam novodobne šole: »Vzgojimo predvsem dobrega človeka.« mmmmmmmmmmmmmmammmmmmmmm& Turist, po gorah se ti toži, da te planinski zrak osveži, poprej pa dobro se založi in dušo v »Daj-Damu« privezi! — Poverjenik Slov. Šol. Matice za novomeški srez prosi vse upravitelje(ice) in učite-lje(:ce), da priglasijo svoje članstvo vsaj do 15. novembra t. 1., članarino pa upošljejo do 1. decembra t. 1. Kdor se ne priglasi pravočasno. ne dobi publikacij za leto 1932. To vemo vsi, da ne more v teh časih riihče pogrešati teh knjig, če hoče iti s časom. Poleg »Popotnika« so malone edine knjige, ki nam dajejo smernice pri novodobnem pouku. Hudo je res za denar, a snov. ki nam jo podajajo, stotero odtehta vsoto 32 Din ki bi si naj jo, kdor količkaj zmore, utrgal, da se naroči na te prepotrebne knjige. — Starši! Društvo »Šola in dom« je otvo-rilo svojo šolsko vzgojno posvetovalnico v Ljubljani, Pražakova ulica 8. prvo nadstropje levo. Posluje ob ponedeljkih od 10. do 12., sredah od 14. do 15. in petkih od 9. do 11. ure. Društveni člani dobe v posvetovalnici brezplačno vse informacije o šolskih in vzgojnih vprašanjih. Tam se sprejemajo tudi novi člani. Za sedaj posluje posvetovalnica samo za srednje in srednje strokovne šole. V kratkem bomo otvorili tudi posvetovalnico za osnovne in meščanske šole ter učiteljišča. Starši, poslužujte se posvetovalnice! — Zadruga državnih uslužbencev za nabavo potrebščin v Ljubljani je lepo preuredila svoje poslovne prostore. Posebno prodajalna je prav ukusno opremljena. V četrtek, dne 27. oktobra so bili prenovljeni in na novo urejeni prostori izročeni svojemu namenu. Število odjemajočih članov raste z vsakim dnem. zadruga je v najlepšem razvoju. Preurejena prodajalna in dobro blago bosta privabila novih zadružnikov, kar zelo želimo. Odbor zasluži za svoj trud vse priznanje. Zeli mo iudi ljubljanski zadrugi takega razvoja in porasta, kakor ga je dosegla posestrina v Mariboru. — Zagrebško učiteljsko društvo priredi v soboto 5. novembra 1932. istočasno s svojo XI. glavno skupščino tudi svečano akademijo v spomin stoletnice ilirskega preporoda Jn dvajsetletnice balkanske vojne. Ob 10. uri dopoldne je svečana akademija združena z dvema predavanja in nastopom učiteljskega nevskega zbora »Ivan Filipovič. Popoldne se vrši XI. glavna skupščina učiteljskega društva. Zvečer se vrši koncert Mladinskega pevskega zbora iz Trbovelj. — Esperanto in učiteljstvo. Esperanto si je v teku zadnjih desetletij osvojil svet. Med svoje prstaše šteje zastopnike vseh slojev in stanu, od univerzitetnega profesorja pa do priprostega delavca. Se razume, da učiteljstvo ni smelo zaostati. Imamo že udruženja učiteljev-esperantistov malone v vseh državah sveta. In da se je esperanto tako razširil, je \ veliki meri tudi zasluga uč tel jev-esperanti-stov. Vodim stalno dopisno šolo z malenkostno učnino. Vsak, ki nima prilike, obiskovati kak esperantski tečaj, se pismenim no-tom in z majhnimi stroški priuči temu jeziku. Pišite na naslov: Golobic Peter, diplomiran esperantski učitelj, Jesenice-Fužine, Gorenjsko. — Fotografija kot predmet šolskega pouka. V povojnem času je fotografija kot razvedrilo, pa tudi kot pomočnica v resnih nalogah življenja zajela tako široke ljudske plasti, da je neka strokovna nemška revija pred nedavnim lahko z vso upravičenostjo zapisala, da se kultura in civilizacija naroda danes ne meri več samo po uporabi mila n po številu njegovih šol. temveč tudi po številu fotografskih kamer, ki jih narod rabi. Šola, ki je človeku priprava za življenje, ali ki bi mu morala to biti, se ne more zapreti pred tem dejstvom. So dežele, ki so uvedle fotografijo kot obvezen ali vsaj kot neobvezen predmet v učne načrte svojih šol. Med evropskimi državami prednjači Nemčija, kjer so sistematični tečaji za fotografijo tudi na osnovnih šolah nekaj zelo običajnega in kjer* izdajajo celo strokovne liste o tem predmetu za učiteljstvo in za šolsko mladino. Pri nas še nismo tako daleč. Razen nekaterih šolskih fotografskih tečajev, ki jih vodijo na svojo roko posamezni vneti amaterji-učitelji. nismo storili v tem področju še nič pomembnega. Tu vendar ne moremo trditi, da bi bilo veselje do fotografiranja v naši domovini kaj manjše nego v Nemčiji in tudi manj potrebno organizirane šolske iniciative! O tem predmetu bo govoril v soboto 5. t. m. ob 17. uri v kazinski dvorani v Mariboru specialno za učiteljstvo tajnik Fotokluba Ljubljana Karlo Kocjančič in bo iz svoje izkušnje podal nekoliko misli o uvedbi fotografskih tečajev v šole. Predavanje se vrši v okviru prve slovenske fotoamaterske razstave v Mariboru, na kateri so zbrana najboljša dela sodobne slovenske fotografije. Vstopnina bo znašala za udeležence zborovanja JUU samo 1 Din. Tovarišem, ki bodo v dnevih tega zborovanja navzoči v Mariboru, priporočamo, naj ne zamude tega predavanja. NA OBROKE! MANUFAKTURA - PERILO manufaktura »REKORD« Ljubljana, Aleksandrova cesta 8 Maribor, Gregorčičeva ulica 20 — Akcija madžarskega učiteljstva za Medmurje in Prekmurje. Ponedeljkov mariborski »Večernik« poroča, da so se v začetku oktobra ustanovile na Madžarskem polsluž-bene iredentistične učiteljske organizacije za posamezne pokrajine, ki spadajo danes k lastnim narodnim državam, z namenom, da pripravijo teren za zopetno priključitev teh pokrajin k Madžarski. Te organizacije tvorijo učitelji, ki so pred prevratom službovali ali študirali v teh pokrajinah. 9. t. m. so ustanovili v Zalaegerszegu tako organizacijo tudi za Medmurje in Prekmurje, kateri ustanovitvi sta tudi prisostvovala zadnji madžarski ravnatelj čakovskega učiteljišča Karol Zrinyi in prefekt Karol Mik. Kakor vse slič-ne ustanovljene organizacije, ima slednja nalogo. da reši Madžarom Medmurce in Prek-murce, »ki nimajo s Slovenci in Hrvati nič skupnega, temveč so bili vedno zvesti sveti Madžarski in še danes žalujejo po madžarskih šolah in učiteljih; pritepenci morajo iti. od koder so prišli.« itd. Sicer nam taka početja do sedaj niso nič novega saj so nam še v živem spominu najhujše borbe iz prejšnjih let ko smo se morali boriti proti renega-tom, zbranim okoli domačega lista »Nepuj-szaga«. Vemo, da bo šla ta nova organizacija rev zionistične Madžarske energično na delo. Ali pri nas naj samo zopet poizkusi! Slovensko in hrvaško učiteljstvo bo na vsako tako akcijo vedno znalo primerno odgovoriti s še povečanim javnim delom. Vab:mo pa tudi druga, zlasti obrambna društva, da postanejo v tem delu slovenske zemlje prav pozorna. t LUKA BLEJEC. V ljubljanski bolnišnici je v nedeljo po dolgi in težki bolezni za vedno zatisnil oči