Poštnina plačana ▼ gotovim S ped. in abbon. postale - II Gruppo rje i 000 za naj i ioo; Ur- & Katoliški UREDNI j G o r 1 z i a , UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Rlva Piazzutta, 18 • tel. 3177 PODUREDNIŠTVO: T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.250 Letna naročnina.................L 2.500 Letna inozemstvo................L 3.500 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XVIII. - Štev. 44 (922) Gorica - četrtek, 3. nov. 1966 - Trst Posamezna številka L 50 Cerkev razmišlja Po devetnajstih Vmili SO mu dobro ime Preteklo soboto je sv. oča Pavel VI. sprejel udeležence 52. narodnega kongresa za babištvo in ginekologijo. Priliko je izrabil, da je pojasnil stališče Cerkve »o zapletetnem vprašanju urejanja rojstev«. Navzočim je povedal, da zaenkrat Se me more dati dokončnega odgovora, ker papeška komisija, ki jo je on v ta namen ustanovil, kljub svojemu temeljitemu in obširnemu tehtanju razlogov še ni prišla do končnih zaključkov in da valjajo zato slej ko prej smernice, ki sita jih dala papeža Pij XI. in Pij XII. V uvodnih besedah je izrekel tople besede o ženi in njenemu poslanstvu v družbi. SLAVOSPEV ŽENI Za nas — je dejal sv. oče — je žena deviško čisto bitje, ki v srcih ustvarja Najbolj plemenita čustva; je zvesta spremljevalka moškega v njegovi osamljenosti, ^ ga osrečuje s predanostjo svoje ljubezni, s silno močjo svoje zvestobe in svoje dejavnosti, z raznoličnostjo svojega sodelovanja; za nas je mati — poklo-^mo se pred tem dostojanstvom! —, skrivnostni vrelec človeškega življenja, kjer doživi narava vedno znova dotik božjega Duha, stvarnika neumrljive duše; nas je žena bitje, vedno razpoložena, da se jo oblikuje in zato vedno dovzetna razna kulturna In družbena poslanstva; ** nas je, če je prevzeta od vernosti, naj-^Istejši izraz človečanstva; zato naj moli *U poje ali joka ali hrepeni, vedno ona Predstavlja tisto ženo, edinstveno, brezmadežno in trpečo, ki je bila med vsemi Najbolj blagoslovljena in najbolj poklica, da ostvari lik žene v vsej polnosti — Devica Marija, Kristusova mati. Dokončna beseda se ni izrečena V zvezi z materinstvom je nato sv. oče krekel svoje zadovoljstvo, da se more raztovarjati z ginekologi. Dialog med Cerkvijo in njimi bo gotovo pripomogel k razčiščenju problema o urejanju rojstev. £no je gotovo: problem je zelo delikaten, °bšlren in ker zajema tudi versko in mo-•^lno področje, zadeva učeče Cerkve. Zna-110 je, da ves svet od te Cerkve pričakuje kjasnjenja in dokončne besede. »Ta beseda — je nadaljeval sv. oče — do sedaj ni bila izrečena in to zato, ker 0l* sam, ki jo je obljubil in sebi pridržal, ni mogel priti do končnih zaključkov. Cerkev o tej zadevi nima dvoma, le razbijati hoče in pri tem upoštevati ugotovitve znanosti in vsakdanjih izkušenj ter 8Uni porast človeštva, ostajajoč seveda pri t6m vedno zvesta načelom vere in krščan-ske morale. Govoreč o posebni komisiji za študij teh vprašanj je sv. oče dejal, da je oprala ogromno delo, toda zaradi zapletenosti problemov, kjer pridejo do izraza fa*ni vidiki, doktrinalnl, pastoralni in sojini, ni bilo mogoče objaviti donkončnih °dločitev. Papež Pavel VI. je Izrazil upanje, da k° naletel na razumevanje pri vseh, ki je za rešitev tega kočljivega vprašanja, za odločitve, ki se ne tičejo samo papeške avtoritete, temveč tistega božjega **kona, ki ščiti človeško življenje v vsej bolnosti, ga ohranja v njegovem dostojanstvu, ga dela svetega in mu zagotavlja dosego večnega namena, blaženosti v Bogu. letih združeni Najmočnejši red katoliške Cerkve družba Jezusova alli jezuiti šteje 38 ti-članov, ki so razdeljeni na 38 provinc v 'Vseh delih sveta. 221 predstavnikov ^ružbe se je v maju lami zbralo v Rimu J* izvolilo novega generala. Zasedanje ali ^grogacija, kakor pravijo, je trajalo sko-r*j ti^ mesece. Svojo skrb so predstavni posvetili zunanji organizaciji družbe, ^jšnji mesec je začelo drugo zasedanje. Pri tem zasedanju bodo predstavniki svojo pozornost predvsem notranjemu ustroju in življenju družbe. Preteklo nedeljo je italijanski socializem doživel svoj veliki dan: rodila se je enotna socialistična stranka Italije. Za to združitev i-mata glavne zasluge sedanji italijanski predsednik Saragat ter voditelj italijanske socialistične stranke Pietro Nenni. Pred 19 leti je v palači Barbe-rini v Rimu zasedal kongres italijanskih socialistov. Večina je bila za tesno povezavo s komunisti. Dejansko so postali njihov privesek. Giuseppe Saragat se je temu uprl. Ko je videl, da velika večina delegatov z Nennijem na čelu odobrava sodelovanje s komunizmom, je ustanovil novo socialistično stranko. Imenovala se je PSDI — v javnosti pa so jih začeli nazivati social-demokrate. Razkol v socialističnih vrstah je bil tu in nihče ni mogel povedati, če se bo še kdaj poravnal. Saragotovi socialisti so nato šli v vlado in ves povojni čas sodelovali s krščanskimi demokrati. Imeli so pa vedno pred očmi en cilj: odtrgati Nennijeve socialiste od komunistov in jih znova pridobiti za demokratični tabor. Spočetka so bili izgledi kaj majhni, tedaj pa jim je prišel na pomoč sam Hruščev. Ko so sovjetski tanki pred desetimi leti v začetku novembra v krvi zadušili madžarsko osvobodilno revolucijo, so se premnogim socialistom odprle oči, med njimi tudi Nenniju. Vrnil je Stalinovo odlikovanje za mir in se začel oddaljevati od italijanskih komunistov. Počasi je svojo stranko prevedel iz opozicije v vladno skupino. Rodil se je »centro-sini-stra«, vlada levega centra. Ta vstop v vlado nekaterim skrajno levičarskim socialistom ni bil všeč. Spet je prišlo da razcepitve in do ustanovitve nove stranke, stranke socialistov proletarske e-notnosti. Toda ta razcep Nenni j e-vih socialistov ni dosti prizadel. Prosti levičarskih nergačev so se lahko v polni meri posvetili delu za združitev. Vsa zadeva je dozorela pretekli teden. Najprej so Nennijevi socialisti sklicali svoj 37. izredni kongres, ki je v soboto odobril spojitev obeh strank; isti dan so to odobrili tudi Saragatovi socialisti. Pot do združenja je postala odprta. Tako so se v nedeljo, 30. oktobra zbrali v športni palači na rimskem razstavišču delegati obeh strank, petnajst tisoč po številu, in soglasno odobrili rojstvo nove stranke. Nenni je postal njen predsednik, podpredsednika in tajnika pa bosta po dva, po eden iz bivših strank. Združeni socialisti upajo, da bodo postali sčasoma vodilna politična sila v Italiji (sedaj imajo za sabo 5 milijonov volivcev) ter prevzeli tudi vodstvo vlade. Nenni je ob tej priliki dejal: »Začenjamo novo obdobje v zgodovini naše stranke, ki ima trojni smoter: doseči razčiščenje s krščansko demokracijo in komunisti, izvleči se iz podrejenega položaja dvema vlastodržtvoma: hegemoniji krščanske demokracije v vodstvu države in hegemoniji komunistov v vodstvu delavskega gibanja ter pridobiti socializmu novih pogojev za politične pobude.« Tudi je Nenni dejal, da se popolnoma strinja z angleškim ministrskim predsednikom Wilso-nom, ki je na kongresu angleških laburistov rekel, da bi bilo nesmiselno iskati odgovora na sodobne probleme na londonskem pokopa- lišču Highate, kjer od leta 1883 počiva Karl Marx. Glede vlade levega centra je bil mnenja, da je tako sodelovanje koristno, čeprav se program le počasi izvaja. Dodal pa je, da se njegova stranka ne bo nikdar odpovedala kritiki zlorab kapitalizma in da bo vedno vztrajala pri zasledovanju svojih ciljev na lastni avtonomiji. Pripravljen je to vlado podpirati, dokler bo to zahtevala splošna korist države. Prepričan je, da bo vlada ostala na oblasti do novih volitev leta 1968, kajti padec vlade ne bi pomenil le njeno krizo, temveč krizo celotne politike, ki se sedaj izvaja in jo podpirajo tudi socialisti. Zavzel se je tudi za reformo družinskega zakonika, pa pristavil, da vlada nima v programu načenjati vprašanja razporoke, čeprav ostane v svobodi parlamentarcev, da jo zagovarjajo ali odklanjajo. On, Nenni, je vsekakor mnenja, da ne bi bilo pametno povzročiti razporoke med laično in katoliško moralo, med civilno in versko družbo. Seveda pa te stvari ne zavisijo le od socialistov, je dodal. Predrag Ajtič je bil svoj čas jugoslovanski veleposlanik v Bolgariji. Ko ga je Ran-kovičeva skupina skušala pridobiti za svoje temne namene, je sodelovanje odklonil. Posledice niso izostale. Bil je obtožen raznih hudih prekrškov. Preiskava kontrolne komisije Zveze komunistov Jugoslavije je sedaj pokazala, da je imel ves primer v rokah sam Aleksander Rankovič. Na podlagi teh lažnih obdolžitev je bil Ajtič izključen iz Zveze komunistov ter odpoklican iz Bolgarije domov. Mnogi Ajtičevi prijatelji, ki so poznali njegovo poštenost, so sicer dvomili o pravilnosti tega sklepa, vendar do Titovega nastopa zoper Rankoviča niso mogli ničesar storiti zanj. Sadaj je kontrolna komisija Ajtiča rehabilitirala, to je, izjavila, da so bile obdolžitve zoper Ajtiča brez podlage. Edini, ki je branil Ajtiča, je bil uslužbenec veleposlaništva v Sofiji Vesko Lazovič. Zaradi tega je kasneje doživel isto usodo. Zaenkrat pa še mi bil rehabilitiram. Člani omenjene komisije so ukinili kazni še več drugim osebam iz zunanjega ministrstva, ki so tudi prišle navzkriž z ljudmi, ki so se udinjali Ramkovičevim ciljem. Postavljena je bila zahteva, da je treba poklicati na odgovor vse, ki so krivi neutemeljenih obdolžitev. Kontrolna komisija zaseda še naprej. Njeni člani so sprejeli sklep, da se v bodoče kontrolni Erhard v težavah Eno leto po volitvah v Nemški zvezni republiki, ki so pomenile velik uspeh za nemško demokrščamsko stranko in njenega voditelja Erharda, se je politični položaj za Erharda tako poslabšal, da je njegov odhod s kanclerskega mesta le še vprašanje časa. Kancler Erhard zadnje čase ni imel ravno srečne roke. Zgubil je volitve v največji nemški pokrajini Westfaliji, iz obiska v ZDA se je vrnil praznih rok, v sami Nemčiji se je začela javljati inflacija. Mnogi člami njegove lastne stranke ga kritizirajo, da se preveč suženjsko udinja Severnoamerikancetm, zanemarja pa prijateljstvo s Francijo. Najbolj mu nasprotujeta bivši kancler dr. Adenauer in prvak bavarskih krščanskih socialcev dir. Strauss. Bližnji povod za krizo je bil novi državna proračun. Erhard je hotel predvideni primanjkljaj pokriti s povišanjem davkov, čemur pa se je uprla liberalna stranka, ki z Erhairdom sodeluje v koalicijski vladi. Ni ravtno močna po številu. Ima le 49 poslancev, a je jeziček na tehtnici med opozicionalno stranko socialnih demokratov im med vladajočo demokrščansko stranko. V znak protesta so vsi štirje ministri iz liberalne stranke odstopili. Erhard jih je sicer takoj nadomestil s člani iz svoje stranke, a istočasno je zgubil večino v parlamentu. Posledic ni bilo treba dolgo čakati. Bum-desrat, to je zbornica predstavnikov vseh nemških dežel, je v petek, 28. oktobra zavrnila proračun, češ da bodo davčni prihodki za milijardo manjši kakor računa vlada. Kljub porazu v Bumdesratu Erhard zaenkrat ni dolžan odstopiti. Sam je dal razumeti, da misli ostati na vladi vsaj do 20. novembra, ko bodo na Bavarskem volitve, in to v upanju, da liberalci me bodo dosegli takega uspeha, kot ga pričakujejo in da bodo potem bolj ponižni im se radi vrnili v vlado. Po mnenju liberalcev so dnevi kanclerja Erharda šteti. Zdi se, da so tudi mnogi krogi v Erhardovj stranki zadovoljni, da je do te krize prišlo, ker se sami niso upali izvesti spremembe na vrhu vlade, ki je bila že dolgo potrebna. Liberalci Erhardu zlasti očitajo, da se ni upal voditi bolj pogumne in realistične politike (priznati nove poljske meje na črti Odrar Nisa ter vzpostaviti odnose z Vzhodno Nemčijo), da se je posluževal starih formul in da se je bal načenjati zunanjepolitična im notranjepolitična vprašanja, ki jih je sprožil povsem spremenjeni položaj tako v Nemčiji sami kakor v zunanjem svetu. organi Zveze komunistov ne smejo več površno strinjati z nobenim disciplinskim ukrepom, ne glede na to, kdo je tak ukrep izrekel. Primer Ajtiča znova dokazuje, kako je bila vsa leta po vojni UDBA nad ustavo, zakoni im sodniki. Krivice niso bile storjene samo v Srbiji, temveč tudi drugod po državi, seveda tudi v Sloveniji. Vse to priča, da je komunistični režim iz sebe rodil ustanovo, ki je teptala človekovo osebnost na najbolj zločinske načine in ki ni polagala računa nikomur. Ker pa verujemo v slovanski pregovor »Božji mlini meljejo počasi, a gotovo«, smo prepričani, da bodo tudi v Sloveniji prej ali slej prišli na dan zločini, ki so napolnili ječe in brezna z ljudmi brez sodnega procesa, na desettisoče pognali v tujino, v domovini pa nadeli nagobčnik vsem, kj se z zločinskimi metodami niso strinjali. M Rdeči “ nadškof Na severovzhodu Brazilije se razprostira ozemlja 900 km2, kjer živijo ljudje v silno revnih razmerah, izkoriščani do zadnje skrajnosti od peščice egoističnih im brezsrčnih veleposestnikov. Ko je prišel Haider Camara leta 1964 kot nadškof v Redfe, glavno mesto tega področja, je takoj opazil to silno bedo im tudi njem izvor. Prve njegove besede so bile: »Ni pošteno, da se obtoži komunizma tiste, ki so samo lačni pravice. Vem, da to besede ne bodo všeč mnogim fevdalnim gospodom, za katere se čas še mi premaknil. A jaz bom vedino ponavljal: vsak revež je podoba Kristusova, zato nočem, da mi bo Kristo enkrat očital: »Lačen sem bil, nag sam bil, brez strehe sem bil, pa nisi nič napravil zame...« Ni čuda, da so ga bogataši, s kateri-riimi drae ‘tudi vojaški krogi, hitro proglasili za filokomiunisita, demagoga in pro-tidržavnega elementa, ki rovari zoper obstoječi red. Napetost je malo popustila po 20. avgustu, ko je imel dolg razgovor s predsednikom republike generalom Ca-stolom Brancom. Na vse očitke »rdečk nadškof odgovarja: »■Sem škof ozemlja, kjer dve tretjini ljudi živi v nečloveških razmerah. Ni dovolj, da v njih gledam le neumrljive duše; to bd bilo preveč lagodno; omi imajo tudi telo. Za mene so to predvsem ljudje, ki jim je treba pomagati. Brazilski Severovzhod je primer nerazvitega področja. Vsak uspeh bo imel močan odjek v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki. Naj zato jaz in moji duhovniki ob tej bedi držimo roke križem in čakamo, da se nekaj zgodi?« Danes ima nadškof Camaira 57 let. Njegov naprsni križ je iz železa, enako škofovski prstem. Avto je prodal, češ da se peš pride hitreje in bolj gotovo. Ni čuda, da so v Braziliji vsi enoglasni: če bi danes »rdeči« nadškof kandidiral za predsednika brazilske države, bi nesporno dobil volitve. MIHAJLO MIHAJLOV Pied priobčitvijo članka »Rusko poletje« v beograjskem »Delu«, v katerem je zar pisal, da je oče koncentracij skih taborišč ne Hitler, temveč Stalin, nihče izven Jugoslavije mi poznal mladega docenta slavistike na zadrski univerzi v Dalmaciji. Danes je tisti prebivalec Jugoslavije, ki je poleg Tita, Rankoviča in Djilasa edini prodrl na prve strani svetovnega tiska. Na sklicani zadrski sestanek 13. avgusta, do katerega pa ni prišlo, ker so ga policijske oblasti prej zaprle, so vse velike časopisne organizacije poslale dopisnike v Zader. Pogumen in pošten kot je je prisilil komunistično vlado v Beogradu, da je pokazala svoj resnični svobodi sovražna obraz. Prve obsodbe ga je rešila srečna okoliščina: kongres pisateljskih PEN klubov na Bledu. Beograjska vlada se je hotela izogniti očitkom, da v Jugoslaviji ni svobode mišljenja. Druga obsodba je že bila izrečena. Kaj ga bo rešilo to pot? Mihajlo Mihajlov je bil rojen v Pančevu, majhnem, srbskem mestu 20 km vzhodno od Beograda. Sedaj ima 31 let. Gimnazijo je obiskoval v Sarajevu, literaturo pa na univerzah v Beogradu in Zagrebu, kjer je leta 1959. promoviral. Zatem je bil letk-tor ruščine na filozofski fakulteti v Zagrebu, od leta 1963, pa je imel mesto docenta ruske literature na filozofski fakulteti v Zadru. Po očetu in materi je Mihajlov umskega rodu. Starši so po oktobrski1 revoluciji pribežali v Jugoslavijo. Ded po materini strani je bil carski general v Petrogradu, ded pa očetovi strani pa zelo bogat tovarnar konzerv na polotoku Herzon ob črnem morju. Se danes piše Mihajlov najraje po rusko. Njegovo poglavitno zanimanje je ruska literatura in kultura. Kot veren pravoslavni kristjan zelo ceni rusko mistiko in rad pokaže v sedanjem ruskem slovstvu na poteze pravoslavne vernosti, ki jih partija v Sovjetski zveai tolikanj pobija. Mnogo lastnosti nekdanje veilike »ruske inteligencijei« je njegovih. Njena odkritosrčnost, pogum, nesebičnost, moč za trpljenje odlikujejo značaj odstavljenega zadrskega docenta za rusko literaturo. Po postavi preje majhni, črnolasi profesor ima temne oči, ki morejo gledati nenavadno ljubeznivo. Je tih, molčeč mož, ki pa v diskusiji postane strasten. Je osebnost ostre inteligence, ki takoj odkrije šibko točko v stališču sobesednika. Je izmed tistih redkih ljudi, ki iskreno živijo iz svojega prepričanja in ne poznajo strahu pred nasprotniki. Osebno ni imel namena posvetiti se politiki. Z ustanovitvijo časopisa »Svobodni glas«, ki bi se prizadeval za uvedbo večstrankarskega sistema v Jugoslaviji, je mislil, da je njegova politična vloga končana. Ni mogel verjeti, da ga bodo vnovič zaprli. Sedaj je za eno izkustvo bogatejši, a boj za svobodo misli im izražanja bo gotovo nadaljeval. Duhovniški celibat Položaj beneških Slovencev ob stoletnici pripadnosti Italiji Dnevni tisk prinaša tu pa tam izjave katoliških in nekatoliških krogov o zdržnosti duhovnikov. Ker je bila večkrat izražena želja po tozadevnem nauku II. vatikanskega koncila in s tem katoliške Cerkve, sledijo tu bistvene misli o duhovniškem celibatu po koncilskem odloku »o službi in življenju duhovnikov«. Popolno in trajno zdržnost zaradi nebeškega kraljestva, ki jo je Kristus, Gospod, priporočal in so jo v vseh stoletjih in tudi danes mnogi kristjani sprejeli in hvalevredno držali, je Cerkev vedno visoko cenila še posebej z ozirom na duhovniško življenje kot znamenje in hkrati spodbudo pastirski ljubezni in kot poseben vir duhovne rodovitnosti v svetu (II. vatikanski koncil, dogmat, konst. »Lumen gentium« n. 42). Celibat je iz mnogovrstnih razlogov primeren duhovniškemu stanu. Duhovniško poslanstvo je namreč popolnoma posvečeno službi novega človeštva, ki ga Kristus, premagovalec smrti, zbuja po svojem Duhu na svetu in ki nima svojega izvora »ne iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga« (Jan 1, 13). Zaradi deviškega življenja in zaradi celibata, ki ga zaradi nebeškega kraljestva držijo, se duhovniki na nov in odličen način posvetijo Kristusu laže in z nedeljenim srcem se ga držijo, se svobodneje po njem in z njim posvetijo službi Bogu in ljudem, bolj neovirano delajo za njegovo kraljestvo in nadnaravno prerojenje ter tako postanejo pripravnejši, da si pridobijo mnogo širše očetovstvo v Kristusu. Na ta način torej izpričujejo pred ljudmi, da se hočejo nedeljeno posvetiti svoji nalogi. Vrh tega so živo znamenje tistega prihodnjega po veri in ljubezni že pričujočega sveta, v katerem se otroci vstajenja ne bodo ženili in ne možili (Lk 20, 35-36; Pij XI., okrožnica »Ad catholici sa-cerdotu« ; Pij XII., okrožnica »Sa-cra Virginitas«). Koncil odobrava in potrjuje iz-nova zdržnost in devištvo tudi duhovnikov v bodočnosti, ker v Sv. Duhu trdno upa, da bo dar celibata, ki je tako primeren duhovništvu nove zaveze, darežljivo dal Oče, če bodo tisti, ki so po zakramentu sv. reda deležni Kristusovega duhovništva in vsa Cerkev zanj ponižno in vztrajno prosili. Cerkveni zbor spodbuja vse duhovnike, ki so v zaupanju na božjo milost po zgledu Kristusovem prostovoljno sprejeli celibat, naj se ga velikodušno in z vsem srcem držijo, v tem stanu zvesto vztrajajo in znajo ceniti ta sijajni dar, ki jim ga je dal Oče in ki ga je tudi Gospod tako očitno poveličal (Mt 19, 11). Kolikor bolj v današnjem svetu mnogi menijo, da je popolna zdržnost nemogoča, toliko ponižneje in vztrajneje si bodo duhovniki in z njimi vsa Cerkev izprosili milost stanovitnosti; saj ni nikomur od-rečena, ki prosi zanjo. Sveti cerkveni zbor prosi ne samo duhovnike, ampak tudi vse vernike, naj jim bo dragoceni dar duhovniškega celibata pri srcu in naj vsi prosijo Boga, da ga bo v obilni meri vedno delil svoji Cerkvi. NOVICE IZ SLOVENIJE Slovenska inteligenca in delovni razred Kot kaže, bodo gospodarsko reformo v Jugoslaviji kmalu občutili tudi absolventi vseh stopenj. V .preteklosti, ko je vetijalo še takozvano ekstenzivno gospodarstvo, so se mladi ljudje zaposlili večinoma takoj po končani šoli. V procesu gospodarjenja, ko skušajo proizvodnjo povečati z intenzivnim delom in zaposlitvijo čdm manj delavcev, pa čakajo mlade študente nove težave. Med 22.000 absolventi bo letos iskalo zaposlitev predvidoma 4.500 absolventov srednjih, višjih in visokih šol ter približno 6.500 absolventov poklicnih šol. Pravijo, da konkretne možnosti za njihovo zaposlitev niso preveč otrpljive. Dejstvo je namreč, da odstotek kvalificiranih delavcev in strokovnjakov med brezposelnima delavci narašča. Medtem ko je bilo med 8392 brezposelnimi avgusta lani v Sloveniji samo 1607 kvalificiranih ljudi, jih je bilo aprila letos med 13.046 brezposelnimi že 3456 {etna četrtina v primeru z eno petino). Število brezposelnih strokovnjakov bi bilo še večje, če jih ne bi vedno več odhajalo na delo v tujino, v kapitalistične dežele zahodne Evrope, žlasti pa seveda v »revanšistično« Nemčijo. Kaj naj sedaj naredi mladina? Naj bere predvojna in medvojna dela SKOJevcev o novi socialistični družbi, ki jo bodo zgradili? Naj hodi na sestanke in išče krivce v »nesocialističnih elementih«, »preostanku starega« in v imaginarni »družbi«? Ali pa naj reče bivšim kopitarjem in o pankarjem, ki sedaj »upravljajo« državo, naj gredo v pokoj? Težave na poklicni šoli za kovinsko in elektro stroko v Kranju nazorno ilustrirajo položaj šolskih zavodov v Sloveniji. Denarna stiska se je začutila prvič lani, ko je šola, ki je za nekatere poklice edina te vrste na Gorenjskem, iz medobčinskega sklada za financiranje šol druge stopnje v Ljubljani dobila namesto 29.5 le 22.6 milijonov S(tarih) dinarjev. Letos, ko bi morala šala po merilih sklada imeti 2 milijona 660 tisoč Sdin dohodka na mesec, pa ji je bila ta vsota v prvih petih mesecih letošnjega leta — čeprav se je zvečalo število učencev — znižana skoraj za tretjino, na 1.7 milijonov Sdinairjev. Posledica je bila ta, da je šola odpovedala skoraj ves tisk, odklopila en telefon, črtala s programa poučne ekskurzije in močno skrčila praktično delo v delavnicah. Po dveh letih šolanja morajo sedaj učenci sami plačati stroške za izpite. Tudi honorarji so baje najnižji v Kranju — 600 Sdin ar jev na uro — čeprav ima večina predavateljev fakultetno izobrazbo. Cerkve Skrb za onemogle Krščanska dobrodelnost najde vedno nova področja dela. Značilen je primer Ma-lih bratov ubogih v Franciji. Mali bratje ubogih so posebna laična ustanova, katere člani skušajo biti popolnoma na razpolago revnih. Bogu javno posvete svoje življenje v pariški katedrali. V poletnih mesecih zlasti skrbe, kako bj starim in zapuščenim osebam preskrbeli mesec dni prijetnega bivanja v tako imenovanih »gradovih dobrote«. V teh gradovih dobrote vlada zares prava krščanska ljubezen. Bratom ubogih, ki so se za vedno posvetili v službo potrebnim, pomagajo prostovoljci, ki nekaj svojega časa posvetijo ubogim in potrebnim. Ekumenska konferenca semenišč Konec letošnjega leta bo v Kapstadtu narodna ekumenska konferenca vseh semenišč v Južni Afriki. Vsa semenišča v deželi, katoliška in nekatoliška, bodo poslala na to zasedanje najmanj po dva delegata. Ni več rezerviranih sedežev Generalni vikar v Aachenu msgr. Mus-sener je s posebno okrožnico ukinil navado rezerviranih sedežev družinam in osebnostim, ki prisostvujejo verskim obredom v stalnici v Aachenu, češ da ta navada ne odgovarja duhu II. vatikanskega koncila. Na poklicih bogata župnija Župnija Woodford na Irskem je dala v zadnjih letih 24 duhovnikov, 9 redovnikov in 72 redovnic, ki so vsi zaposleni v različnih vrstah apostolata. Zadnji duhovnik te župnije je bil posvečen letos 24. junija, na praznik sv. Janeza Krstnika ob prvi stoletnici župnijske cerkve. Sveto pismo vedno zaželena knjiga Po vsem svetu so prodali v letu 1965 77 milijonov izvodov svetega pisma. Na prvem mestu so ZDA, kjer so razpečali 26 milijonov izvodov. Sledi Brazilija s 7 milijoni izvodov in Japonska s 4 milijoni in pol izvodov. Dne 25. oktobra 1966 so se v Gorici zbrali zastopniki osrednjih slovenskih prosvetnih in kulturnih organizacij v Italiji in so v prisotnosti članov Odbora slovenske narodne skupnosti v videmski pokrajini obravnavali položaj Slovencev v tej pokrajini ob stoletnici pripadnosti Beneške Slovenije italijanski državi. Ob tej priložnosti so sprejeli sledečo izjavo: S priključitvijo Beneško Slovenije k Italiji po plebiscitu 1866 se je obdržala povezava tega goratega področja z nižinskim predelom in se je vzpostavila tradicionalna zveza s širšim prostorom. Slovenski živelj teh krajev se je s tem ločil od svojega narodnega jedra prav v dobi, ko je slovenski narod doživljal svoj preporod. Nova državna meja je zavrta, da tokovi prebujenja niso zajeli tudi Slovencev Na- dižkih dolin in Rezije, ker je priključitev tega ozemlja k italijanski državi pomenila za italijanske politične dejavnike do današnjih dni hkrati vključitev teh Slovencev v italijanski narod. Sto let zgodovine beneških Slovencev je zato stoletna tragedija ljudi, ki niso smeli biti to, kar so, namreč Slovenci. Vsaka beseda ali dejanje, ki je odražalo objektivno resnico, — in je bila zato samo znak poguma in poštenosti do samega sebe in do svojega rodu — je bila proglašena za izzivanje, sovraštvo do države, hlapčevstvo tujcu, skratka za nekaj, kar je treba kaznovati. In kazni ni bilo malo in tudi žrtev je bito obilo. Brez šol v materinem jeziku in kljub , načrtnemu izrivanju slovenske besede iz cerkva, je slovenska beseda med beneški- Novosti o Slomškovem grobu Slomškov grob je od zadnje vojne v baziliki Matere Milosti v Mariboru, in sicer v kripti pod glavnim oltarjem, tik pod večno lučjo. Nad Slomškovim grobom so meseca januarja 1965, v dneh, ko se je v Mariboru vršil liturgičen tečaj za duhovnike dz vse škofije, postavili poseben oltar (obrnjen proti ljudstvu) in se je prvič opravila služba božja v slovenskem jeziku, v kolikor je to po liturgični konstituciji v narodnem jeziku dovoljeno. Vsekakor je bilo za gospoda škofa, gg. kanonike in duhovnike tar za vemo ljudstvo veliko doživetje, ko se je tako ganljiva slovanska služba božja vršila prav nad grobom svetniškega škofa Slomška, ki je tako ljubil materni jezik in ga z vsemi močmi reševal pred uničevanjem. Prezbiterij bazilike Matere Milosti, pod katerim počiva Slomšek, pa je lani dobil ‘tudi izreden okras. Ves je bil poslikan s krasnimi freskami akademskega slikarja Staneta Kregarja. Najprej se spredaj ob oltarju na vsaki strani na steni dvigata dva angela, ki držita v roki kelih. Ornament vinske trte, ptičkov in pokrajine je zajet v čudovito lepo barvno harmonijo. Sledita na vsaki strani: na levi freska Jezusa na križu, na desni zadnje Gospodove večerje. Ker je sleherna sv. maša obnova zadnje večerje in golgotske Kristusove žrtve, sta ti freski z dogmatičnega in liturgičnega vidika zares na pravem mestu in najbliže oltarju. Upodobitev Kristusa na križu s spremstvom pa je še posebej značilna. Ras je nekoliko preko običajnega prikazovanja, vendar biblično zvesta in biblično celo podkrepljena. Ob križu stojita ne samo Marija, Jezusova Mati, 'in sv. apostol Janez, marveč tudi -sv. Janez Krstnik — s -spokorniškim steblom, na katerem je zgoraj napisano: »Glejte, Jagnje božje!«, ter -prerok Izaija z naslovno stranjo pergamenta svojih prerokb o Mesiju, božjem trpinu. Naslednji dve, nasproti -stoječi si freski sta: na desni Marijino oznanjenje, na levi pa Jezusovo razodetje učencema v Ernav-su piti lomljenju kruha. Zadnji dve, pravtako nasproti si stoječi freski, sta pa upodobitev štirih evangelistov, katerih evangelij se bere pri službi božji. Na -levi freski sta naslikana sv. Matej in sv. Marko. Prostor med njima je zelo posrečeno in pamenljvo izpolnjen z Jezusovimi mučili (steber, bič, trnova krona, v-rč s kisom, kocke za žrebanje, žeblji, goba, sulica). Na desni freski se evangelist Luka mudi pri slikarski deski, evangelist Janez pa piše svoje Razodetje. Bazilika Matere Milosti (frančiškan-ska cerkev) v Mariboru je s Kregarjevo slikarijo veliko pridobila. Slomškov grob bo pa po -tej slikariji še bolj privlačen. (Prof. p. Metod dr. Turnšek, S. Ord. Cist.) Protosinhotron in zaščita slovenskega prebivalstva v Doberdobu Pokrajinski svet je preteklo soboto posvetil kar dve uri vprašanju graditve protosinhotrona v Doberdobu; razpravljal je namreč o resoluciji, ki so jo predložili komunisti glede te zadeve. Vsebina resolucije je bila v glavnem tale: pokrajinski svet vabi vlado, da odločno podpre pri ustanovi CERN kandidaturo Doberdoba za sedež protosinhotrona; pri tem naj se opira na tehnične, znanstvene in splošno politične razloge in naj premosti morebitne ovire vojaškega značaja (vojaške služnosti). K besedi so se oglasih vsi načelniki skupin. Najprej je resoluoijo zagovarjal komunist Menichino; pri tem se je zlasti postavil proti vojaškim služnostim. Za njim so govorili še Perisin (DC), Zucalli (PL), Macoratti (PSI-PSDI), Polet-to (PSIUP), ki so se vsi izrekli za zgraditev protosinhotrona v Doberdobu in bili v bistvu za sestavo skupne resolucije. K besedi se je oglasil -tudi prof. dr. Kranner (SDZ), ki je izjavil, da ni nasproten gradnji tako važnega znanstvenega objekta, zlasti ker bi brezdvomno gospodarsko koristil tako pokrajini kot vsej deželi. Toda gradnja protosinhotrona bi gotovo povzročila spremembe v kraju, ki ga naseljujejo Slovenci, in zato je za slovensko narodno manjšino vprašanje graditve zelo važno. »Ustava italijanske republike — je nadaljeval dr. Kranner — ščiti jezikovne manjšine, torej tudi slovensko narodno manjšino. Sestava levega centra na Goriškem, tako v mestu Gorici kot drugod v provinci, ima za temeljno točko tudi zaščito slovenske etnične skupnosti. Sedaj gre za obstoj slovenskega prebivalstva in zato je treba poskrbeti za njegovo zaščito spričo dejstva, da pride lahko do uničenja slovenske narodne skupine. To dejstvo mora nujno biti predmet razglabljanja in je treba primernih ukrepov. Čudim se, da ni nihče dosedaj v razgovoru o graditvi protosinhotrona obravnaval prav tega dejstva, ki je tako važno za Slovence v Doberdobu. Predlagam zato, oziroma priporočam, da se v resolucijo vnese tole besedilo; "Ker goriški pokrajinski svet smatra ,da bo zgraditev protosinhotrona v Doberdobu gotovo škodovala obstoju slovanske manjšine v kraju samem in v celi goriški pokrajini, prosi vlado, da še pred graditvijo protosinhotrona izda potrebne ukrepa za ohranitev slovenske etnične skupnosti".« Za prof. Kranner jem je govoril še Pa-scoli (MSI), ki je edini odgovoril dr. Krannerju, da je graditev tako važna zadeva, da tistih par sto ljudi iz Doberdoba ne pomeni dosti v okviru splošnega interesa in da bi v tistem kraju bili namesto Slovencev lahko tudi Italijani; je pa tudi on soglašal za sestavo skupne resolucije. Zaključil je razgovor predsednik Ghien-tarolli, ki je med drugim dejal, da razume sicer izvajanja svetovalca dr. Kranner j a, da pa bi v trenutnem položaju ne bilo umestno, da bi kaj podobnega bilo vneseno v resolucijo, ker bi samo oviralo prizadevanja za zgraditev protosinhotrona v Doberdobu. Načelniki skupin so se nato zbrali k posvetovanju, da sestavijo skupno resolucijo. Poudariti je treba, da nihče od načelnikov skupin ni hotel, da bi v skupno resolucijo bilo vnešeno kakršnokoli besedilo o zaščiti slovenskega prebivalstva v Doberdobu. Proti so bili komunisti, socialisti, liberalec, misovec, demokristjani ter zastopnik PSIUP; motivirali so, da bi kaj takega samo oviralo kandidaturo Doberdoba. Pač pa je treba povedati, da so pred glasovanjem o skupni resoluciji, ki so jo sestavili načelniki vseh skupin in ki je približno enaka, kot je zgoraj omenjeno, izjavili Menichino, Macoratti, Poletto in predsednik Chientarolli, da bodo zahtevo svetovalca dr. Krannerja podprli, kakor hitro bo Doberdob izbran za sedež protosinhotrona. Za skupno resolucijo so glasovali vsi svetovalci .vzdržal se je Kranner (SDZ), ker v besedilu resolucije ni omenjen problem zaščite slovenskega prebivalstva v Doberdobu. mi in kanalskimi Slovenci vzdržala vse napade in poizkuse, da jo zatrejo. V trajnem gmotnem pomanjkanju in stiski so trdno branili svoj jezik kot svoje veliko bogastvo. Iz roda v rod je šlo to izročilo in v ugodnejših zgodovinskih obdobjih vzvalovilo to sicer mimo ljudstvo, toda vsako upanje, da bodo za njihov jezik nastopih svetlejši dnevi, so trpki dogodki vedno znova zakopali. Koliko upov je vzbudila proglasitev italijanske republike in posebno še sprejetje nove ustave! Do najbolj skritih količkov države so segali blagodejni vplivi ustave, samo v Beneški Sloveniji se še vedno vzdržuje stanje, ki ga je ustava formalno ukinila. Svečan poudarek proslavi stoletnice priključitve ozemlja, ki vključuje tudi Beneško Slovenijo, je dal s svojim obiskom sam predsednik republike. Slovenci v videmski pokrajini so z velikim zaupanjem naslovili na najvišjega čuvarja ustave spomenico, v kateri so mu prikazali svoje tegobe in izrazili pričakovanje, da se kodno pristopi k reševanju vprašanj slovenske narodne skupnosti v vsej videmski pokrajini. Osrednje slovenske prosvetne in kulturne organizacije v Italiji soglašajo z vsebino omenjene spomenice in so povsem solidarne z Odborom slovenske narodne skupnosti v videmski pokrajini in terjajo < vseh pristojnih civilnih in cerkvenih oblasti, strank, organizacij, ustanov in posameznikov, ki jim je do tega, da se utrdi demokratična ureditev v državi, do se odpravijo krivice in izpolni pričakovanje, ki so ga Slovenci videmske pokrajine izrazili v spomenici. V Gorici, 25. oktobra 1966 Društvo slovenskih socialistov za kulturo, prosveto in umetnost, Trst Klub slovenskih izobražencev, Trst Slovensko-hrvatska ljudska prosveta/ Trst Slovenska kultumo-gospodarska zveza/ Trst Slovenska prosveta, Trst Slovenska prosvetna zveza, Gorica Zveza slovenske katoliške prosvete, Gorica. Z GORIŠKEGA Brezbrižnost občinske uprave v Doberdobu Kot smo že poročali v prejšnj številki »Kat. glasa« glede dnevnega reda za sejo občinskega sveta doiočeno za 31. oktober/ sta svetovalca manjšine iz Doberdoba predložila 26. oktobra zahtevo, da se dnevni red izpopolni s sledečimi točkami: 1. odobritev načrtov v zvezi z deželnih zakonom 10.8.1966 št. 20 za sledeče n*' prave: razširitev in popravilo občinske dvorane, otroško igrišče, novo športno igr*' šče itd.; 2. interpelacija za cesto Devetaki-Dober-dob; 3. interpelacija za cesto pri državni n1®' ji v Jamljah; 4. odobritev načrtov za sledeča javn® dela v zvezd z deželnim zakonom 22. av' gusta 1966 št. 23: popravilo občinskega pokopališča v Doberdobu in razširitev tri popravilo onega iz Jamelj, kanalizacijo v' Doberdobu, Jamljah in Dolu ter javn0 razsvetljavo, dela ki se smatrajo nujnejša kot preureditev poslopja za občinske ur®' de, ki zahteva 28.000.000 lir. Poleg tega je dežela jasno poudarila, da ne bo vzela v poštev onih prošenj, ki zahtevajo asfal' tiranje cest, kjer ni vseh naprav, ki d* v naslednjem trenutku zahtevale okvar0 cestnega tlaka. Zgornja zahteva ni biia sprejeta. Ker bi bila vsaka ovira glede asfalti' ranje ceste Devctaki-Doberdob z zakonon5 št. 23 lahko premoščena, so se naši sv®" tovalci, potem ko so ugotovili, da obči®' ski upravi v Doberdobu to ne stoji prevri-pri srcu, zanimati preko pokrajinske^ svetovalca dr. Krannerja pri -pokrajinsk1 upravi za nujno asfaltiranje tega dela ste. Kljub temu, da so dobro vedeli & dobili zagotovilo, da je asfaltiranje cest® v programu za spomladi, so hoteli sliŠa0 od g. župana, če to sploh ve. Zato 50 mu naslovili interpelacijo, na katero 10 dal odgovora. Glede del so -dobili zagotovilo tudi osebno naši svetovalci, katerim zadeva stoji posebno pri srcu. Stroški bodo kri® s postavkami iz pokrajinskega proračun®' Gospodu županu iz Doberdoba se na ta način prihrani odgovor za zadevo cest01 za katero je bil večkrat zaman vpraša0, da se zanjo zanima. Letošnja izdaja že tradicionalnega mednarodnega tekmovanja pevskih zborov, ki ga prireja goriški zbor »C. A. Seghizzi«, je že za nami. Prireditelji so nameravali s tem dati morda večji poudarek vsej manifestaciji, ki je v okviru sejma sv. Andreja zadobila sicer drugačno lice. Ce je Pa to bilo tudi za nastopajoče zbore najbolj prikladno, prepuščamo sodbo drugim. Tekmovanje je bilo razdeljeno na pet skupin: mešane, moške in ženske zbore v polifoniji ter mešane in moške v folklori. Zbori v prvih treh kategorijah so morali odpeti po eno obvezno pesem in dve skladbi proste izbire, ostali pa po tri folklorne skladbe proste izbire. Tako je bila za. mešane zbore predpisana »O Sa-pientia« Giulia Viozzija, za moške »Odi et amo« Rada Simonitija« ter za ženske zbore »Ave Maria« p. Mariama Miollija. Žirijo pa so sestavljali naslednji glasbe-niki: Rodolfo Iipizer (predsednik), Rado Simoniti, Bruno Czeitschner, Bruno Coltro ter Giulio Viozzi. Naj navedemo najprej uradne izide letošnjega tekmovanja: Za mešane zbore v polifonski skupini je bil rezultat naslednji: 1. Volkschor-Klagenfurt (Avstrija); 2. Jacopus Gallus, Trst; 3. S. Ignazio, Gorica; 4. Jakob Gallus-Petelin, Celovec. Moški zbori v polifoniji: 1. Srečko Kosovel, Ajdovščina; 2. D.P.D. Svoboda, Ptuj; 3. Prosek-Kontovol. Ženski zbori: 1. France Prešeren, Kranj; 2. Citta 'di Ravenna, Ravenna. V folklornih skupinah so bili za mešane zbore prvi Volkschor Klagonfurt, France Prešeren iz Kranja ter S. Ignazio iz Gorice. Za moške pa Ermes Grion iz Tržiča, G. Verdi iz Ronk ter Srečko Kosovel iz Ajdovščine. Iz Slovenije je nastopal še moški zbor iz Kamnika »Lira«, več pa je bilo pevskih zborov iz naše dežele. Tekmovanje »Seghizzi« je letos že peto Po vrsti. Zbralo je lepo število pevskih zborov iz treh obmejnih dežel, da s petjem prispeva k boljšemu medsebojnemu kulturnemu spoznavanju to razumevanju. Goriška publika je tako v dosedanjih izdajah lahko že precej dobro premerila ivaliteto nastopajočih skupin, saj so nekateri že stalni gostje na njej. Pridejo Pa vedno še novi ansambli, ki si morajo še pridobiti potrebne izkušnje. Seveda je nekaj starih znancev, tudi odličnih, letos odpadlo. Na zadnjem tekmovanju smo morda opazili prav slednje: noben zbor ni izstopal nad drugimi, zato ni bila s te strani udeležba nadpovprečna. Res pa je, da so mnogi zbori pokazali precejšnjo izvežbanost in tudi znaten napredek. Ker je tekmovanje samo razdeljeno na različne kategorije, v kateri imajo svojo Prednost prav polifonske skupine, bi si tHorali pričakovati od zborov, ki nastopajo v teh slednjih, pravega podajanja Polifonske vokalne glasbe. Tega pa ni bilo opaziti pri vseh zborih, niti takih, ki so odnesli lavoriko. Ne bomo se spuščali v Posebne kriterije žirije, toda jasno je, da zahteva izvajanje polifonske glasbe tudi Pravi polifonski nastavek glasu. Polifom-ska glasba je strogo duhovna glasba (zlasti kar se motetov tiče) in prav zato mora biti njena interpretacija subtilna, Umorjena, religiozno fina in ne dopušča kake romantične dinamike niti liričnih barv ali sentimentalnih zaletov. Prav to Zahtevajo izvedbe Palestrine, Lassa, Gallusa, Victoiie itd. In prav v tem smislu jih podajajo najboljše svetovne vokalne Zasedbe. Zaustavim se samo pri najbolj značilnih zborih, posebno pri polifonski kategoriji. Viozzijeva »O sapientia« je bila za vse Zbore gotovo neprijetna preizkušnja, pa tudi skladba sama brez kontrapunktistič-ne zasnove ni bila verjetno najbolj do- živeta. Med temi mešanimi zbori smo lahko s pravim umetniškim užitkom poslušali »Jacopus Gallus« iz Trsta, ki ga mojstrsko vodi Ubald Vrabec. Ta zbor je bil eden izmed redkih, ki so se držali strogo palifonskega sporeda. Zelo fino so podali Victoria »Magnum mysterium« ter da Pontejev madrigal »La