iMiirui
VSEBINA:	ŠTEV.	1
VINKO KOŠAK: Spomenik padlim. BRATKO KREFT: Emil Zola. ALFONZ GSPAN: Not je vsa tiha. MIRKO KUNČIČ: Odlomki iz zavrženega dnevnika. MILENA MOHORIČEVA: Doneski k poglavju o ženski volilni pravici. FRAN ONIC: Težki dan. MIRKO LIPUŽIČ: Plavž. LOJZE UOČ: Značilnost zadnjega volilnega boja in današnji politični položaj v svitu borbe za samostojno združeno Slovenijo. ZAPISKI: K vprašanju Makedonije. (PETROVSKI). Prijateljem in naročnikom! - - - -PLATNICE: OPOMBE: Jugoslovanska orlovska zveza (L. U.). Slovenec, Srb, Hrvat in Macdonald (V. K.).
Uredništvo in uprava:
Ljubljana, Kolodvorska ul. št. 7
^MLADINA'
MESEČMIK ZA SODOBNA SLOVENSKA KULTURNA VPRAŠANJA.
„MLADINA“ izide desetkrat v šolskem letu in stane letno Din 40’—, za dijake Din 30'—; za inozemstvo Din 10’— več.
ROKOPISOV ne vračamo. — Naročnino, reklamacije pošiljajte samo upravi: Kolodvorska ulica štev. 7, Ljubljana.
Urednika: Alfonz Gspan in Vinko Košak. Odgovorni urednik: Stanko Tomšič.
Izdaja za Konzorcij »Mladine« v Ljubljani: Stanko Tomšič. Za tiskarno »Merkur«: Andrej Sever.
Vsi v Ljubljani.
Naslovna stran po načrtu arh. I. Špinčiča.
LISTNICA UREDNIŠTVA:
Prihodnja številka bo izšla že koncem novembra.
LISTNICA UPRAVE:
Prilagamo položnice in prosimo vse naroč- # nike, da čimprej poravnajo naročnino. Pridobivajte novih naročnikov; do januarja moramo doseči vsaj število 1000!
Plačajte naročnino!
Vinko Kosah:
MLADINA .
_________   STE	V.	1.
1927-1928.
Spomenik padlim
V parku sedim in gledani:
v kotu ob cerkveni steni postavljajo spomenik padlim v vojni.
Na gladko brušenem kamenju se blestijo napisi: Za domovino padlim, za svobodo zlato, za zemljo domačo, za rod, ki bo prišel in za trpek spomin mater in vdov, nevest in sirota Mislim:
Kakor jagneta bela so šli in so morili, s svojo krvjo pojili zemljo domačo in tujo.
A kdor se je vrnil suženj je bil kot prej.
Zdaj stavijo jim spomenik.
Umrlim!
Jaz pa bi ga stavil živini v spomin in opombo na njih težke kletve, na njih temne misli, na njihove težke pesti,
ki so kovale vijadukte od ljudstev do ljudstev. Vijadukte bratstva!
V parku sedim in gledam:
v kotu ob cerkveni steni postavljajo spomenik padlim v vojni...
Bratko Kreft:
Emil Zola
(Literarna	skica ob 25 letnici	smrti.)
13. januarja 1898. se	je zgodil v	Parizu	velik škandal.	Časopis
L’Aurore je prinesel na prvi strani za francoske razmere vseobto-žujoči članek »J’accuse«. Pod člankom je bil podpisan Emil Zola, eden izmed že takrat zelo črtanih, a od oficijelne kritike in vladajočega meščanstva prezirani pisatelj-pornograf.
Kaj se je bilo zgodilo?
Francosko sodišče je obsodilo kapetana Dreyfusa, člana francoskega generalštaba, radi veleizdaje in špijonaže v prognanstvo, kar je takrat pomenilo toliko	kakor smrt.	Še danes so znane, če	tudi od
vlade spretno prikrivane	razmere, v	katerih	morajo na otokih pre-
gnanstva živeti politični in kriminalni kaznjenci. Dreyfus, Žid, žrtev šovinističnega nacionalizma francoske buržuazije, je bil obsojen kljub temu, da je veliko dokumentov govorilo za njegovo nedolžnost. Nemški vladi so bile baje izročene neke tajne vojaške listine. Izročii pa jih je (seve: proti primerni odškodnini) eden izmed uglednih francoskih aristokratov. Stvar se je raznesla. Vlada in zlasti vojni minister so bili v zadregi. Pomagali so si s tem, da so prave dokumente, kompromitirujoče uglednega Francoza, uničili in krivdo podtaknili kapetanu Dreyfusu, organizirali pariško nacionalistično bur-žujsko druhal v antisemitičnih demonstracijah in se tako skušali oprati.
Emil Zola pa je prekrižal lepo sklenjene načrte. Sprva je bil sicer sam obsojen na leto ječe, da je moral bežati na Angleško. Vendar njegovega glasu protesta ni bilo mogoče več zadušiti in po enajstih mesecih prognanstva je bila razprava obnovljena. Zola se je vrnil in se boril do svoje tragične smrti 1. 1902. za nedolžno obsojenega Dreyfusa. Zolajeva zasluga je, da je bil leta 1906. Dreyfus rehabilitiran. Boj, ki ga je moral vršiti Zola z oficielniml predstavniki francoske buržuazije, je bil dramatično besen ves čas.
Toda njegove besede: »Resnica je na pohodu in nič je ne bo zadržalo« so se izpolnile po ljutem boju, pri katerem ni šlo samo za Dreyfusa, šlo je za razkrinkanje gnile francoske družbe pred sodnijo, pred juridičnim forumom.
Kar je započel v svojih leposlovnih delih, je skušal dopolniti s tem svojim javnim nastopom. Kajti ni bil samo umetnik, ki čepi v svojem kabinetu in milostno pošilja svoje produkte v javnost, bil je borec, borec skozinskoz za resnico in socijalno pravico. Globoko je pojmoval svojo nalogo kot pisatelj, če tudi ga je buržujska kritika razglasila kot pornografa in so njegovi romani v nemških prevodih izhajali v izdajah raznih šundromanov samo radi tega, da bi se ljudstvu ne odprle oči, da bi ljudstvo ne bralo resnice, ki je krvavo pričala o gnilobi, degeneriranosti drugega cesarstva in meščansko-
kapitalistične družbe sploh. S tem so ga skušali onemogočiti, oblatiti, diskreditirati. Toda zgodilo se je obratno, zakaj čas je tisti neizprosni sodnik, ki četudi mnogokrat kasno, vendar da pravico resnici. Ni ga menda pisatelja, ki bi imel toliko vpliva na literaturo kakor Zola. Vsi sodobni veliki romanopisci kakor H. in T. Mann, Glasworthy, Sinclair, Gladkov itd. so našli v njem vzor.
Res je, da umetniško ni povsem zadovoljiv, da je ponekod dolgovezen in dolgočasen, toda za cilj, ki si ga je stavil, ni mogel upotre-biti drugačne oblike. Saj je tudi Dostojevski v tehniki, v jeziku svojih romanov velikokrat razvlečen in jezikovno slab, pa je vendar močan po svoji vsebini in stvariteljski sili. V tehniki romana ga celo Zola nadkriljuje.
* * *
Napisal je celo serijo romanov, ki jih mnogi imenujejo študije francoske družbe. Dejal sem že, da je imel pri svojem delu izrecen namen razkrinkati laž, popisati in povedati vse to, o čemer so sklenili oficijelni krogi vladajočega razreda z vsemi svojimi pisatelji — molčati. Tako je nadaljeval veliko tradicijo francoske literature od Rabelais-ja preko Voltair-Beaumarchais-ja in Balzaca.
Glavno njegovo delo so romani, ki pripovedujejo zgodovino fa-milije »Rougon Macquart«. V njih je razkril socijalno zgodovino drugega cesarstva. Ni se bal popisati najnaturalističnejših momentov degenerirane družbe, ki živi, uživa, prešestvuje, krade, goljufa, pobija istočasno ko francosko ljudstvo umira v rudnikih, na ulicah, pod pariškimi mostovi, pri Sedanu itd.
Višek bičanja te družbe izsesalcev, pustolovcev, vlačug in ko-rupcionistov doseže Zola v romanih »Denar in »Nana«. Neusmiljeni mehanizem borze, kjer se klatijo špekulanti in finančni magnati, ve-rižniki in goljufi, kokote visoke gospode, uničujoč tisoče življenj, pripravljajoč politične krize, razbijajoč in sestavljajoč ministrstva — na drugi strani svet buržuazije kot en sam orgij in zločinov poln bordel. — Tako je podal Zola sliko Francije, ki ji je Pariška komuna zagrozila s koncem. (Paul: Der Kiimpfer Emil Zola.)
»Nana« simbol orgijastičnega vrvenja, ki ga je Francija neposredno pred 1870 preživljala, umre v samotnem hotelu na dan vojne napovedi. Zvonovi, ki ji zvone pogrebnico, zvone tudi pogrebnico drugemu cesarstvu ... Poraz pri Sedanu, pariška komuna.
*	* *
ln Zola se v svojem pisateljskem delu, od življenja prisiljen, sreča z vprašanjem proletarijata in socijalne revolucije. Že v romanu »Denar« postavi nasproti verižniku Buschu brata študenta Sigismunda Buscha kot nositelja novega življenja; ideji meščanstva — idejo socializma, ki zadobi kljub svoji utopičnosti in reformizmu svoj najlepši izraz v romanu ) Germi na l . Vsebino romana tvori veliki štrajk rudarjev, ki so se v 1. 1885. v francoskem gospodarstvu razširili po vsej državi. V romanu se borijo vse razne nejasne, utopistič-
ne smeri revolucionarnega delavstva. Celo I. Internacionala igra občutno vlogo. Toda vse še je precejšen kaos, vse še velika nejasnost, zakaj znanstveni socializem, ki sta ga ustanovila Marks in Engels, je takrat stopal komaj prve korake v internacionalni proletariat. Zola ni bil proletarski revolucionar — preveč je bil zagvozden v meščansko družbo in njeno kulturo kot kritik in uničevalec. Toda dosegel je skrajni konec svoje poti — tako daleč, da je prišel skoraj na mejo prehoda iz malomeščanskega socializma do zavednega marksista.
»Germinal« nima samo te vsebinsko historične vrednosti, ampak je poleg tega tudi eden izmed umetniško najbolj oblikovanih njegovih romanov. V trilogiji mest : Lourdes—Pariš—Rom« je z najostrejšim orožjem pobijal popovsko mistifikacijo življenja in cerkveno zatiranje. V »Polomu pa je izpisal svoj veliki protest proti militarizmu.
*	* H«
Po teh kratkih obrisih nam bo povsem razumljivo, da takega kritika, takega pisatelja-borca ni mogla kaj lahko prenašati francoska in tudi internacionalna buržuazija.
Zatirala je njegovo delo in delo naturalizma sploh. Saj ni samo on stal kot obsojenec v francoski družbi in umetnosti, godilo se je isto s Flaubert-jem, Maupassant-jem itd. Celo Anatole France je nastopil sprva proti Zolaju in umetnosti naturalizma. Ob grobu njegovem pa je spregovoril spokorne besede: »Danes, ko lahko pregledamo gigantsko strukturo, se nam pokaže tudi duh, ki je vse preosno-val. To je duh dobrote. Zola je bil dobre narave, poln odkritosrčnosti in preprostosti, ki jo najdemo pri vseh velikih dušah... Na obeh tečajih evropskega mišljenja je postavila umetnost dve ogromni idealni mesti. Obe sta mesti velikodušnosti in miru. Tolstoj je postavil mesto odpovedi, Zola pa mesto dela ...«
Tako je govoril Anatole France potem, ko je spoznal, razumel življensko delo pisatelja in človeka Emila Zolaja. In ni smelo, če trdim, da je Zola ravno radi svoje borbenosti, pravicoljubnosti in občečloveškega pojmovanja naloge umetnika, vplival na prvotno par-nasovskega Anatole France. Zakaj tudi ta je spoznal neobhodnost uničenja kapitalistične družbe, a napravil celo korak naprej od Zolaja — dve leti pred svojo smrtjo se je od buržuazije poveličani član Francoske akademije priključil revolucionarnemu gibanju francoskega proletariata. In še sedaj lahko slišiš pripovedovanja delavcev, kako je povzel besedo na tem in onem shodu sivolasi Anatole France... Dreyfusovo afero je on popisal v romanu »Pingvinski otok«.
Za boga milega, bo kdo vprašal: Kaj pa »čista« umetnost? Kaj pa l’art pour l’art, o katerem se pravkar toliko govori, piše in s katerim slepomišijo in koketirajo celo mladi, revolucionarni (!) slovenski književniki Vidmarjeve sorte?
Kdor govori resnico in jo pove tako, kakoršna je, kajti če bi jo
povedal drugače, bi ne bila več resnica — ni dobrodošel. To smo konstatirali že pri Zolaju, Slovenci sami pa dobro vemo, kako se je godilo Cankarju, ki se mu kot pisatelju pozna, da se steguje po odeji. (Dom in svet ob izidu drame »Hlapci«.)
Ravno buržuazija, kapitalizem kot vladajoč razred je tisti, ki absolutno noče slišati ne besedice o svoji gnilobi, o svoji neopravičeni eksistenci, skratka, noče videti tistega zrcala, ki mu ga umetnik že po Shakespearju (Hamlet) pomoli pred oči, da zagleda svoj spačeni, gnili obraz laži in krivice.
Vladajoči razred se že celih petdeset let resno bori za svojo eksistenco. Napenja v obrambo vse sile, organizira proti sovražnikom vse elemente in kaj praktično podpira tisto umetnost, ki ne pove ničesar, ki molči o življenju, ki se bavi s čistimi, zračnimi stvarmi. (Zato je seveda že precej prezračeno prazna.) Taka umetnost govori že danes, ko se vršijo pohodi na kitajska ljudstva in pripravlja novo svetovno vojno, o pacifizmu, o vsečlovečanstvu današnjega človeka — istega, ki pripravlja nove stroje — iznajdbe za zasužnjenje in eksploatacijo delovnih ljudstev. 0, gospoda, ne samo delavca in kmeta, tudi intelektualca eksploatira današnji družabni red, zakaj vceplja mu v vseh svojih institucijah ideologijo laži in hlapčevstva, odvrača ga od življenja in ker ima vsa materijelna sredstva v svojih rokah, ga prav tako drži v okovih kakor delavca in kmeta. Marsikateri pisatelj, ki v naivnosti vere v "čisto (nemogočo) umetnost propagira l’art pour 1’artizem, se niti ne zaveda, da je reakcionar, ker dela za vladajoče razmere, za kapitalizem. L’art pour l’artizem je beg iz življenja, je beg od resnici. Danes je čas, ko človek hoče tudi od umetnika življenske besede. Današnji človek išče odgovora, išče rešitve in se zato ne more zadovoljiti s pomado in mrtvim parfemom l’art pour Fartističnih »pesnikov '.
V	slovenski javnosti je seveda danes kaj lahko igrati veliko vlogo. Saj jo je igral Anton Podbevšek, zakaj bi je še drugi ne. Ker je vsa slovenska literatura z majhnimi izjemami danes tako življensko impotentna kakor stoletni starci iz Prekmurja — ali pa še bolj.
Razmere, kakršne vladajo danes v slovenski umetnosti, so mogoče samo pri nas. Ker za našo deveto deželo ne eksistirajo dejstva, da je Anatole France nastopal na strani francoskega proletariata za njegovo osvobojenje, da je Zola bil prav tako umetnik kot borec, da je Tolstoj obtožil ves svet in skušal ustvariti utopično-komunistič-no krščanstvo. In če pride tak glas odkod, se spokojno prikima^ in zopet zaspi in se čaka kralja Matjaža, kakor je že to zapisal Srečko Kosovel.
Nikakor ne govorim za Francea, ali za Tolstoja, Zolaja itd. kot autoritete, ki bi nam takorekoč kaj narekovale. Govorim o njih kot o ljudeh, ki so se borili, ki so imeli tendenco borbe v svojih delih in so kljub temu poleg mnogih mrtvih l’art pour 1’artistov ostali živi in nepremagani. Zakaj njih sila je sila življenja, njih spoznanje je nujno spoznanje zgodovinskega razvoja.
In slovenski intelektualci...?
Prečitajte, kaj je napisal Debeljak o Barbusse-u v romanu Ogenj, delu kakršnega ne poseduje slovenska literatura, delu, ki je velikanski protest zoper sodobni družabni red, kjer morajo milijoni umirati na frontah za dobiček kapitalizma.
Tn isti Barbusse je leta 1920. napisal o intelektualcih naslednje:
Pozivamo duševne delavce, da delajo za zmago misli. Pisatelji, profesorji, učitelji, študenti, umetniki, učenjaki, tehniki — vi posedujete moč, ki vam nalaga veliko odgovornost v tej strahotni dobi, ob koncu zasute poti in na bojnem polju zgodovine. Bodite si svesti te odgovornosti, sedaj, ko je ogromno življenje začelo revoltirati zoper smrt in se v srdu in z vso močjo volje na novo rojeva.
Neudeležba mnogih literatov pri veliki stvari človeštva je paradoksna anarhija ali pa — nesposobnost. Ta, čigar poklic je, v svojih delih pričati z^ resnico, ali zamore biti slep napram slabemu, ki pač eksistira, in napram zdravilu zoper slabo, ki tudi eksistira?! Človek peresa, ki se skrbno zapira pred velikimi socialnimi in političnimi idejami, jemlje svoji misiji kot pisatelj življenski dih in onečašča svoje živi jensko poslanstvo, zakaj grozote našega svetovnega reda lahko izginejo samo potom političnih ukrepov.
Pozivamo vse delavce, vse ljudi, vseeno, odkoder pridejo, katerega poklica so, najsi delajo z možgani ali z rokami. Vsi so intelektualci, če imajo isto notranje žarenje in isto vero služiti razumu. Resničnost idej je tista, ki določa vrednost osebnosti in ne nakopičenost znanja ali dar izražanja. Otresimo se že vendar tradicionalnega smisla te predpotopne razlike med elito« ih ostalimi smrtniki.
Samo ena človeška elita je in to tvorijo tisti, ki razumejo, mislijo. So na svetu sovražniki pameti, zanikovalci napredka, ki so polni slave in časti, ki imajo celo talent; toda to ne ovira, da bi ne bili del mase zaničevanih in lenib: niih intelektualnost služi samo, da ožigosa njih neuvidevnost za pokvarjenost.
Na kakem ljudskem zborovanju z odkritimi, željnimi obrazi, s svojimi svobodnimi, zahtevajočimi pogledi, je sicer manj nakopičenega znanja, toda več inteligence kakor v tej ali oni seji Francoske Akademije. Vsi oni, ki se bore zoper sedanjost in za bodočnost — so edini naši vrstniki in edini naši sorodniki. (Barbusse: K resnici! nem.)
* * *
Zola v slovenski literaturi. Od velikih romanov sta prevedena »Rim« (Etbin Kristan) in Polom« (Vlad. Levstik). »Germinal« je začel izhajati v podlistku Delavskih novic«, dve povesti sta izšli v knjigi, nekaj ga je raztresenega po časopisju.
Zanimivejše pa bo citirati mnenja raznih slovenskih uglednih književnikov, ki so se bavili z Zolajem.
Pravijo, da je Govekar uvedel naturalizem — da sta s Kraigherjem, mladim Šorlijem in mladim Meškom predstavnika slovenskega
naturalizma. Pravijo tako in jaz nimam ne časa ne prostora poba-viti se natančneje z njimi. Eno je prav gotovo: tistega smisla in tiste ljubezni do resnice in do socialnih vprašanj nima nobeden, kakor jo je imel Zola. Naši naturalisti so videli vso umetnost naturalizma v tem, da so popisali kako politično prerekanje naših velmož, trohico atavizma in nekaj slabo popisanih momentov spolnega življenja. To je alfa in omega slovenskega naturalizma.
Kdo bi še prišel v poštev? Vladimir Levstik? Na vsak način naj-jačji naturalistični pripovednik, ki pa se je pomešal že z moderno tako, da ni več čist in se ga ne more prištevati v galerijo zgoraj omenjenih.
Etbin Kristan, Engelbert Gangl...
Vsi so koketirali z naturalizmom in mnogi so se ga bali kakor nevedni kmet hudiča — ali pa slovenski liberalec klerikalnega zmaja...
Seveda je bil hud halo v slovenski lietraturi, ko so se drznili pred tridesetimi leti mladi pisatelji navduševati se za naturalizem.
Stritar se je bal za slovensko umetnost, za nedolžnost slovenskih bralcev. Ne samo on. Mnogi dotakratni vodniki so se bali.
»Da bi bili Zolovi romani dušna hrana za mladino, o tem, mislim, ni treba niti govoriti. Ali tudi odraslim, zrelim ljudem ni priporočati, da bi se mnogo bavili s takimi slovstvenimi izdelki. Ako ne drugega, kvarili bi si s tem okus.« (Fr. Svetič, L. Z. 1896., str. 604.)
Ob priliki Zolajeve smrti ie pisal Kalan v Dom in svetu sledeče (Dom in svet, 1902, str. 703—704):
»Smrt njegova je podobna njegovi umetnosti: nekaj dramatičnega, ki se druži z banalnim: v materializem zarit v svojih spisih sili umirajoč z glavo v zemljo. Usodna smrt.« (Zola je umrl zadušen od plinov, ki so ponoči po nezaprti peči ušli v njegovo spalnico. V objemu teh smrtnih plinov je moral preboriti strahotno predsmrtno borbo, ker ni bilo nikogar v bližini, da bi ga rešil. Zjutraj so ga našli ležečega z glavo na tleh, s konci nog pa na postelji. In gospod boga-božni Kalan je videl v tem celo božjo kazen za njegovo pisanje, zlasti zoper snujoče evangelije: Plodnost, Delo, Resnica, Pravičnost. Smrt ga je dohitela pri prvih polah Resnicec in gospod Kalan sklepa:) »... blasfemij proti večni Resnici ni več smel nadaljevati... Zoli je bilo vse njegovo pisateljevanje le trgovina, ki naj kar največ nese.
Zato je udarjal v svojih romanih na strune javnega mnenja, širil je svoja dela z umazanostjo snovi, o kateri je razpravljal, in z umazanostjo pisave; računal je z vednostno površnostjo in lahkomiselno izprijenostjo ljudstva; vedel je, da je pornografija najbolj iskano blago v moderni literarni trgovini, skrbel je za reklamo, ki z denarjem malovrednemu blagu dviga ceno. ... Iz raznih listov si je na-strigel najbolj pikantnih in najbolj nemoralnih ter tudi najmanj verjetnih notic...
Pisateljske svoje talente je za vse materielno dobro porabil, človeštvu pa neizmerno škodoval, goječ v njem le živalsko stran. Pa
kakor se ta ne da vzdržati pred forumom zdrave vednosti, tako se tudi Zolovi romani ne morejo vzdržati pred sodbo lepe umetnosti... Njegovo delo je slabo in Zola je eden onih nesrečnikov, o katerih se more reči, da bi bilo bolje, ko bi ne bili rojeni ... Nikdo ni v toliki meri v nič deval človeških idealov.«
In tako dalje. Ivan Cankar je v svojem spisu Anton Aškerc«, L. Z. 1996 ironiziral alojzijevske čuvarje slovenske literature pred naturalizmom tako:
»Ne govori preglasno, prijatelj, ne stopaj pretrdo po tihi aleji, ne smej in ne usekuj se, da ne prepodiš poezije! A glavno je, da otreseš zemeljski prah s svojih podplatov, da piješ iz Lete, predno stopiš v naše svetišče, in pozabiš na izmučeno človeštvo, na flage-lanta, ki pod lastnimi udarci umira, pozabiš na večni smrtni boj nad resnico in hinavstvom... In ta »svet poezije« stoji še danes tako trdno, kakor za španskih »ovčarjevnemških »Minensiingerjev« in škotskih »bardov«. Slabe, premehke duše se odvračajo od posvetnega vrvenja z bojaznijo ali zlovoljo ter se ugljabljajo sami vase in v svoje malenkostne boli... Naša literatura naj ostane za zdaj še »deviška«, naj se nekaj časa še ogiblje istine, naj se ji bliža le polagoma, po prstih, da se nedolžni narod ne preplaši in ne vznemiri, če mii brezobzirni realisti nenadoma pomole zrcalo pred nos.«
Tn danes! Berite »Kritiko« štev. 4. 1927. J. Vidmar. »Še bolj ne-zmiselna je metafora: »kri mu je cvetela v licih« ... Nasprotna vsaki čutni predstavi je metafora v izrazu: »Zvezde bijejo uro.« Ali pa: Tudi Balantačeva smrt je popisana nepotrebno ostudno: »Pene so se kazale na debelih ustnicah ... Zarjovel je in se hotel dvigniti. Pa mu je glava omahnila, grčanje se je trgalo v prsih, roke so postajale mrzle. Mesnat debel jezik mu je lezel iz ust... (Iz Vidmarjeve kritike Kozakovega Belega mecesna.) ... Da. Težko nekateri prenašajo življenje! In mislim, da je najbolj nezmiselna metafora v sodobni slovenski literaturi — Vidmarjeva kritika ...
*	* *
Način opisovanja sem se največ učil pri Zolaju. On ti popiše šopek na mizi tako, da zadiši iz knjige.
Finžgar: Izo Cankar: Obiski.
»Letos sem čital tudi prvič Zolo. Ponolnoma me je pridobil za se. On pohujšljiv! Veselje do življenja, do dela, ta nauk sem čital jaz v njem in to naj bi bilo narodu škodljivo čtivo? Čital sem tudi nekoliko Maupassanta. Življenje, kakršno je. z vso nizkostjo in 'navadnostjo je vzvišeno, polno poezije — to je deviza Maupassantova in sploh vseh velikih umetnikov, od prvega početka poezije, pa do najnovejših časov.«	Oton	Župančič	v pismu T. Cankarju.
Ko sem sedel v kratki zimi 1. 1909'10 ob »Polomu« in dajal listu za listom slovenski obraz, sem se obogatil tako zelo in tako poglobil
svoje spoznanje njegovega pisca, da mi spoštovanje ne dovoljuje oceniti Zolovo delo lahkomiselno na par straneh... Za Flaubert-jem je vstal Zola; v genialnosti pač za Balzacom, kot umetnik nezavednejši in zato nepopolnejši od Flaubert-ja, je v prvi vrsti apostol svoje dobe, literarni Mesija, ki se je moral roditi tej prosvetljeni, moderni Franciji.	Vlad.	Levstik:	Uvod	v	»Polom«.
In vendar, Zola se ni »globoko pogreznil v tišino pozabljenja", ampak živi — 25 let po svoji smrti ne samo kot avtor, temveč kot mojster literarne »šole«, ki oklepa svet, kot učitelj skoraj vseh socialističnih pisateljev, kot predhodnik modernega reporterskega pesništva. Kajti Jean Richard Bloch, John Galsworthy, Maksim Gorki, Max Hermann-Neisse, Josef Hegersheimer, Arthur Holitscher, Egon Erwin Kisch, Leo Lania, Camille Lemonier, Sinclair Lewis, Heinrich Mann, John des Passos in predvsem Upton Sinclair so pisatelji, ki si jih brez Zolaja ne moremo misliti. Od njega so sprejeli umetniški namen, »enostavna dejstva z enostavnimi besedami« povedati in biti tako razumljiv delovnim množicam, ki vsako uro bolj stopajo kot aktivni stvaritelji v življenski proces sveta. Njegov junaški primer jih je učil, vladajoči razred neusmiljeno atakirati in »nič drugo kakor resnico govoriti«.	Gerhart	Pohl:	Die	neue	Blicherschau.
Georg Brandes, sloviti lani umrli danski kritik-znanstvenik, je imenoval Sinclairjevo delo »Kralj Premog«... amerikansko paralelo k »Germinalu«, Zolajevemu mojstrskemu romanu.«
Gerhart Pohl: Uvod v Sinclairjev roman 1927. Predsednik USA.
Zolajeva dela so igrala veliko vlogo v razvoju moje umetnosti. Spoznavam, da je povedal resnico o moderni družbi in malo je takih pisateljev. To sem napisal nekje v »The Jungle«. Skušal sem vsebino Shelley-a spraviti v Zolajevo obliko, pri čemer sem mislil, da bom zvezo izpeljal v realistično vizijo socialističnih možnosti. Zola je to storil v svojih poznejših revolucionarnih romanih in po mojem mnenju je eden izmed najmočnejših socialnih sil... Zola je bil moje največje doživetje.	Upton Sinclair.
Zola je pisatelj, ki nam je izredno koristen, ne samo po vsebini svojih romanov, temveč tudi radi oblike. Če tudi po kolosalni stvariteljski fantaziji, ki je z naturno močjo pričarala cele vrste živih figur pri Honore de Balzacu, zaostaia za njim; če tudi prodre z manjšo ostrino v zavest in podzavest človeka kakor Dostojevski; če tudi se ne more približati po enostavnosti in popolnosti jaki stvariteljski sili velikega umetnika Tolstoja, vendar nimamo pisatelja, ki bi znal množico popisati kot tako organsko celoto kakor je to storil Zola. Industrijsko podjetje in premogovnik, cela mesta, veletrgovine in trgi, borze itd. — vstajajo pred čitateljem kot ogromni organizmi, ki so istočasno usmerjeni in kaotični, harmonični in slepi in ki jih vladajo posamezni smrtniki kot kaki bogovi... Kavno radi tega štejemo Zolaja med zaželjene učitelje naše nove generacije pisateljev in bralcev.
Najboljši komunistični roman naše literature, »Cement« Gladkova, je po mojem mnenju nastal pod vplivom Zolaja.
Lunačarski: K 25 letnici Zolajeve smrti.
Zola je iz strastnega spoštovanja do resničnosti odpravil mejo med »profanim ; in plemenitim:, ono lažnivo mejo, ki so jo postavili večni reakcionarji.	Joseph	Roth.
Ostati moramo pri enostavnem dejstvu, pri enostavni besedi. Seveda žeja publiko po lažeh in — pesniki lažejo! Mi pa hočemo služiti resnici!	Zola.
*	* *
Francoska vlada je ob priliki Zolajeve obtožbe poslala na ulico tudi mladino. Nahujskala jo je v antisemitizmu, kakor se še dela to danes, da so vedno vsega Židje krivi, in mladina je divje demonstrirala proti Dreyfusu in Zolaju. In takrat je izdal Zola proglas na mladino, kjer med drugim pravi:
>0 mladina, mladina, rotim te. zavedaj se velike naloge, ki te čaka. Tvoje je delo bodočnosti, ti boš novim stoletjem postavljala nove zakone, ki bodo po naši trdni veri rešili probleme resnice in enakosti, ki nam jih je naložilo poslavljajoče se stoletje... Kdo drugi kot vi naj sprejme to visoko nalogo, se vrže v nevaren in zvišen boj v imenu idealne pravičnosti?... Tn ali končno ni sramota zate, mladina, da se znajdejo stari ljudje, ki se navdušujejo za pravico in zakrivijo »idealne norosti«?
Vprašam, kje bi se znašla večina slovenske mladine, če bi danes vstal Ivan Cankar iz groba in bi na Kongresnem trgu protestiral zoper krivice, ki se gode delavnemu ljudstvu, zoper fašistični, nekaznovani umor delavca Fakina v Trbovljah, zoper zatiranje učitelja Mo-derndorferja in drugih? ...
Da. Vprašam ... Toda Ivan Cankar ne more vstati. In nikogar ni, ker vsi slovenski kulturni delavci so kakor kipi v Louvre-u vsak v svojem kotičku ...
Toda glavo pokonci.
13. januarja 1898. je zapisal Zola: »La verite est en marche et rien ne l’arretera...« Resnica je na pohodu in ničesar je ne bo zadržalo!
Mi smo z njo in z nami so vsi tisti, ki jim življenje ni prazna fraza, ampak borba za resnico, pravico in občečloveško bodočnost.
Nove sile slovenskega naroda so na pohodu in prišel bo čas. ko iih ne bo moglo zadržati ne hlapčevstvo naših velmož, ne naša kulturna laž in ne omalovaževanje reakcionarne slovenske javnosti na-pram progresivnemu pokretu slovenske mladine.
Viri: Spominska številka revije »Die neue Bucherschau« s prispevki H. Manna, Lunačarskega, Nexo-ja, Polila, Hermana Neisseja, Sinclairja, Barbusse-a itd. ter v tekstu navedeni slovenski viri. Poleg tega članki v nemškem časopisju. Zola: An die Jugend! (Offener Brief zum Prozefi Dreyfuss. 1888.) Barbusse: Auf zur Wahrheit! Itd.
Alfonz Gspan:
Noč je vsa tiha
Noč je vsa tiha,
da čujem šelest listja v drevju;
noč je vsa temna,
da vidim luči v stoterih oknih tovarn. Sanjam,
pa mi misel, ko svetla ostrina, sanje razkolje: kri se ulije, krik se izvije
iz grl in src bratov rudarjev.
Trudni ste, bratje, težkega dela, jaz pa besede in misli krvave, lačni ste kruha,
jaz pa ljubezni pobožne in prave.
Zemlja se giblje, giblje in kroži iz dneva v večer, iz noči v dan; čela so znojna, roke žuljave,
v srca je gnjev in obup zasejan.
Jaz pa vam pravim: kvišku glave,
daljni prividi oznanjajo dan,
kri bo izmila vso našo bridkost,
ko se razklala bo zemeljska os,
rože nam bodo vzcvetele iz ranjenih src —
Takrat nam bo zemlja nebo,
ne pa smrt!
Mirko Kunčič:
Odlomki iz zavrženega dnevnika
Mati!... moja duša plače za teboj...
Kakor v osrčju vulkanskih gora ognjeni valovi nedostopnega podzemskega jezera — so solze, ki ležijo na dnu. Glej, sika, peni se v komaj zadrževanem srdu razburkano valovje, grgra zamolklo in preteče, bije od mrtve stene... išče izhoda — in ga ne more najti...
Dvoje koščenih, na pol ohromelih rok objema grobove in išče tvoj križ.
Odpri, mati, odpri — — —!
*	* *
Tiho in bolno je sanjala luč v ažurni modrini njenih sladkih oči... Kam daleč... v nedogled... je padal, se je potapljal njih nepokojni odsev? Opojna vonjivost rdečih nageljev na oknu je trepetala v razkošnem objemu glorije zvezd in se zrcalila na njenem obrazu, da je bil lep in svetel kot božji sen ...
Takrat se je v meni odprlo popje prve, najsvetejše ljubavi in postalo bohotno kot cvetje majhnih rož, plamteče kot zublji kresne noči...
Bil sem otrok narave; ljubil sem solnčne poljane, šumeče lesove, mesečino v mraku, kresnice v polju, zvezde na nebu in ptiče pod njim.
Moj oče je bil največji pijanec in razuzdanec v vasi. Preklinjal in tepel naju je čestokrat oba. Sovraštvo do njega je raslo v meni v isti meri, kakor je raslo obožavanje do matere. Moja duša se je navzela otožnosti in sanjavosti njene duše; iz njenih najtišjih globin sem črpal vir prave mladostne poezije, prvih mladostnih iluzij in postal čudak in samotar, ko sem bil star komaj osem let... Zamišljeno in vprašujoče so mi zrle v svet oči, globoko dovzetne za vse, kar je vsebovalo težko razrešljivo zagonetko življenja v sebi. Ali, ah, razumela me je samo ona — mati!... Le včasih, ko je prikipela blodnost in nepokojnost mojih besedi do vrhunca — se je užgala v njenem očesu iskra plahe začudenosti, brezmejne osuplosti. Zgrabila me je za ramo in mi zakričala v obraz s tujim, skoraj sovražnim glasom: »Otrok! Nesrečnik! Kje jemlješ te strašne, bogokletne besede? Ne misli na to!«
A odgovorila mi je takoj na to, brez oklevanja, brez najmanjšega dvoma v sebi, mirno in prepričevalno.
In moja duša je pila z velikimi požirki sladkost njenih besedi...
To so moji najlepši, najdražji spomini-----------------------------—	—
Njene oči so ugašale kakor dvoje modrih vijolic v goščavi, njene ustne venele kakor dvoje rdečih nageljnov na oknu, njene grudi usihale kakor dvoje plodnih njiv v dobravi.
Ležala je ob oknu, jaz pa sem slonel ob njej tih in potrt in si prizadeval verovati v uresničenje nemogočega, neizvršljivega ... Senca trudne žalosti se je s prihuljenimi koraki plazila po sobi. Moje sanje so se pogrezale v vrtincu tesnobnih slutenj...
Nekje v daljavi ... na sredi speče vasi .. . hripav lajež priklenjenega psa, sirovo petje in kričanje pijanca ... Kakor z razbeljenimi kleščami me je zgrabilo za grlo, kakor z ledeno pestjo mi je udarilo v obraz-----------;	On----------!	Moj	oče	...	On-----------ha,	ha	...
Strahoten in bolesten je bil ta smeh: smeh polblaznega, božjastnega, grohot prezgodaj dozorelega otroka ...
Vidim, kakor skozi na pol prozorno mrtvaško zaveso vidim :
njene oči so zasijale v čudežnem, nadzemskem sijaju: veličina zvezd in mesečine se je smehljala iz njih z dotlej nepoznano, toplo milino... Kot omoteni, pijani od tolike lepote, so se opotekali moji pogledi v tem pestrem mavričnem svetu ... in si grebli skozi morje luči svojo brezciljno pot v bodočnost.
S poslednjim naporom onemoglega, izžetega telesa je dvignila roko — in moje oči so splavale za njeno sledjo---------------
Neizmerna prostranost in svobodna dalj neba se je razpenjala tam daleč — visoko nad nama — in zvezde so se utrinjale z nje trumoma in na gosto kakor še nikoli...
Vzdrhtele so njene ustne; komaj viden, komaj sluten trpek usmev je šel preko njih, šel kakor senca daljnodaljnega, otožnomilega spomina ... Vzdrhtele so njene ustne in mi zašepetale besede otroško preproste, a tako polne plemenitosti in ljubezni, da se mi para srce od genutja in bolesti, kadar se spomnim nanje. Ostale so kakor z jeklenim dletom vklesane v spomenik moje duše do poznejših let —
»Glej, sinko moj! Tista zvezda tam daleč...! To je zvezda tvoje sreče. Kadar se utrne ona — se utrne iz tvoje duše sijaj, ki ga je prižgala v njem božja roka ob urah najtišjih, najglobljih, njej sami posvečenih. Utrne se ... ugasne ... izgine, in se ne vrne nikoli več!«
To so bile njene poslednje besede. Na ustnih ji je vztrepetal val krvi — in umrla je še tisto noč.
Prvi svit jutranje zarje je poljuboval vrhove, ko se je vrnil kot potepen pes moj oče domov. Njegov obraz je bil bled, zabuhel, raz-mršen, grd do brezizraznosti. Komaj viden utrip plahe zmedenosti mu je senčil tope oči; blodil je po sobi, iskal nečesa... in obstal za trenotek kot ukovan na njenem tihem, v smrtnem snu pokojno se
smehljajočem obrazu---------------in	nenadoma	spet bušil v plamen poln
lokavih naklepov in mrkih pretenj...
Hotel sem zapreti oči, da ne bi videl, kar sem vedel že davno, da mora priti, ker je neizbegljivo, ker stoji že na pragu in čaka samo še poziva. Hotel sem zapreti oči... trepalnice pa so mi bile kot iz svinca, težke, brezgibne. Hotel sem zbežati... pa sem bil kot uklet, prikovan k tlom. S pogledom, ki je očitoval zamolklo grozo, sem moral gledati naravnost vanj. In sem videl: dotok nove zlobe mu je spačil obraz v ostudno masko. In še sem videl: ta zloba je bila samo okvir pohotni sli, ki je rastla iz njega. Neslišno... po prstih ... se je splazil do njenega trupla, izbuljil oči... prisluhnil divjim utripom lastnega srca in obstal...
In je nenadoma čisto jasno in razločno stopila pred mene vsa strašna resnica: z obraza sem mu razbral, da ne veruje v smrt, ki je nastopila, da je preverjen, da se je mati samo pritajila, da hlini
hipno slabost, ker se hoče tako izogniti neljubemu prepiru z njim. To spoznanje je bilo zame strašnejše od zločina samega.
Ko da se je pogrezal ves svet v brezdanji prepad — mi je bilo. Le še dvoje koščenih, na gosto porastlih, živalsko pred se tipajočih rok sem videl... lzobličili sta se v pozo dveh prežečih kraguljev... obviseli za trenotek nad njeno posteljo... nato pa zviškoma planili navzdol in se lačno zagrizli v njeno polt.
Hotel sem zakričati, pa mi je kot kamen obtičalo v grlu. Videl sem le še v nekakšni omotici, halucinaciji, polni zlih prividov: njeno truplo se je sunkoma zgenilo; dvoje zbesnelih kraguljev — očetovih rok — je neusmiljeno pustošilo po njem; kosi odeje in obleke so padali z njega liki listi z usahle jesenske rože... padali so in že je zablestela pred mojimi blazno razprtimi očmi vsa čudovita belina njenega do zadnje krpe razgaljenega trupla... Še sem slišal razuzdan smeh, bogokletne besede, ogabne psovke iz njegovih ust... potem ... potem — pa nisem slišal, nisem videl ničesar več —--------------—
Zaprl sem oči. Neznosen, nezajezljiv občutek sramu, studa, krvoskrunstva, brezprimerne podlosti se je dvignil v meni. Mehanično mi je segla roka po nožu ... Otipal sem ga ... stisnil krčevito v pest... upognil liki sestradana hijena tilnik ... planil... udaril na slepo srečo (še danes ne vem, kje sem vzel — otrok — tisto nadčloveško moč) in čutil instiktivno, da se je rezilo noža zapičilo do ročaja v nekakšno črno, po žganju in znoju zoprno smrdečo maso... v nekaj, kar se je s truščem zvalilo po tleh in zagrgralo in zahropelo kot pobit vol.
Val krvi, sveže in tople, je pljusknil vame in mi zalil usta, nosnice in oči. Sklonil sem se v instinktivnem gnusu nad svojo žrtvijo
in ji pljunil v obraz-----------Sin umorjenemu očetu njegovo lastno
kri... ha, ha ...!
Ko da se je nekaj utrgalo v meni: presunjen od strašne, nečloveške boli sem se opotekel, omahnil ob vznožju njene postelje, razprostrl roke, zagrebel obraz v blazino in izbruhnil v jok, ki ga še ni slišal svet.
Čustvo nepopisne zapuščenosti me je prevzelo. Spoznal sem, kako sem postal mahoma sam na vsem božjem svetu, spoznal, kako žalostna bo pot, po kateri bodo romale moje stopinje, zaslutil vso neizmernost bede in gorja, ki me čaka---------------
Milena Mohoričeua:
Doneski k poglavju o ženski volilni pravici
Žensko vprašanje je pri nas eno izmed onih vprašanj, za katera se naša širša javnost ne zanima mnogo in navadno o njih molči; če se pa, je to le ob bolj slovesnih prilikah. In vendar je žensko vprašanje problem, ki je moral, kot mnogo drugih, nujno vstati iz pora-
jajočega se dvajsetega stoletja. Drugje so ga že reševali, nekateri narodi so ga že rešili. Mi ga skoraj še ne rešujemo, le približujemo se reševanju.
Cesto je čuti glasove, ki bi zahtevo po ženski volilni pravici hoteli abstrahirati od ženskega vprašanja in ki jim ta zahteva ne pomenja drugega kot histerično emancipiranost.
Mladina pa, ki se je priborila danes že do jasnih razgledov, mora videti več za tem pojmom. Ljudje, katerih ideologija sloni na zahtevi enakopravnosti in samostojnega neoviranega razvoja slehernega indi-vidija, na zahtevi preprečitve slehernega, tudi najmanjšega izrabljanja slabotnega po močnem, slehernega zlorabljanja tujih sil v lasten prid — ti ljudje morajo imeti o ženskem vprašanju druge pojme.
Če si ogledamo pojem volilne pravice, nam pač ne bo težko spoznati, da pomenja ona priznanje polnovrednosti in pravice odločanja o sebi in soodločanja o svoji domovini slehernemu posamezniku, ki je vreden in sposoben imena človeka. Žena pri nas in pred našim zakonom ni priznana za polnovrednega človeka, kakor niso priznani slaboumni in otroci. To je ono polje, kjer predvsem izvira njen odpor proti sedanjemu družabnemu in državnemu redu. Ne gre tu morda za zatajevanje svoje nature, v dosego nekake identičnosti z moško. Gre marveč za priznanje enakovrednosti ženskega in moškega dela, za priznanje enakovrednosti ženskega in moškega življenja. Ni to upor žena proti možem. Marveč bi moral biti skupen boj žene in moža v znamenju ideje enakopravnosti slehernega najmanjšega človeka.
Tu so se pa ločila pota evropskega vzhoda in zapada. Vzhod je razumel to vprašanje v vsej njegovi nujnosti in rešil ga je s skupnim delom in bojem moža in žene, z bojem človeka za sočloveka.
Zapad je pa videl v izhajajočem ženskem vprašanju izneverjenje svojim starodavnim tradicijam, vrgel je z brezprimernim hinavstvom v svet frazo o ženskosti, fasciniral hipno — rodil pa je emancipacijo. Tudi nje izrodke moramo razumeti iz pogojev, iz katerih je izrastla; tudi najskrajnejša emanicipacija, ki jo vodi boj proti možu, skoroda razreden boj zatiranega elementa proti privilegiranemu — je vendarle v svojem bistvu borba za človeške pravice.
Danes so socialni in gospodarski pogoji nujno spravili ženo v vse drugačne odnose do življenja, in prav je, da se ji da vsaj danes prilika soodločevati na gospodarskem in socialnem polju. Če tudi je zahteva po volilni pravici v svojih glavnih obrisih predvsem gospodarsko- politično vprašanje, je tudi zanj edina pravilna konsekvenca, priznati princip enakopravnosti tudi javno, pred najvišjim, državnim forumom.
Kolikor je možno pri nas diferencirati stališča glede ženskega vprašanja, je možno zaslediti projekcije iz vseh evropskih sfer. — Politične skupine z meščansko ideologijo skušajo obdržati na površju besede o ženskosti, kadar jim to pričenja odpovedovati, skušajo žene organizirati v svoje čisto strankarske namene; med liberalnim in
konservativnim elementom cesto ni razlike v tem pogledu. — ;>Ženski pokret« je samoženska organizacija, najglasnejši glasnik ženskih žalitev z geslom samopomoči. — Kot tretji faktor je upoštevati delavski' organizacije, ki so vsaj načelno žensko vprašanje že razčistile. Tu nahajamo le skupno borbo za življenje.
Povsem jasno je, da se mladina ob pogledu na vprašanje, ki je fundamentalno zvezano z jedrom njenega svetovnega nazora, pridružuje poslednjim, da si stavi za nalogo ga proučevati in reševati — dokler ne bo jasno in razčiščeno tudi v vsej naši oficijelni javnosti, ki ga danes skoro dosledno ovija z meglenim ovojem zapadnih šla-gerjev< — in se zanj bojevati, dokler ne bodo dobojevane tudi ženi gospodarske in kulturne dobrine, ki gredo človeku.
Fran Onič:
Težki dan
Oj, da bi srečal vsaj eno srce v pričakovanju mirno, ko zvezda, ki gre vsa zlata in dobra črez nočni kraj — pogledaš jo, slutiš jutranji sijaj.
A sivi tlakovi mi v dušo pozvanjajo ko da mrličem pod sabo odzvanjajo, groza udarja me na oči, temni moj greh in vseh ljudi.
V	duši ni tihe in svete molitve; grenke in težke pleto se žalitve, temne vijo se iz srca.
0 mrtva je meni oblika sveta!
Zrak je leden ko utopljencev kri.
Stopite stran od mojih slepih oči!
Danes ljudje je moj težki dan, danes mrzlo je vse, kar imam.
Mirko Lipužtč:
Plavž
Z oboka podstrešnega gledam orjaške roke kladivarjev, bohotenje ognja in zvijanje mečev jeklenih žarečih; vijoče se kače okoli plečatih, polnagih teles prebadajo vzdušje in vdinjajo silam se nemih plavžarjev.
Vsi žolti, kot veje objedene, strežejo žrelom žerjavov, motorjem, da goltajo jeklo in vzdihe in kaplje krvi razbesnele, v razpaljenem mraku in ognju visokih peči zledenele ...
Pod težo kladiv in traverz je omahnil njih mrki pogled.
Njih sklonjene misli poganja mehanično plavž — raztogoten induktor, ponosen svetilnik določa jim cilje, usmerja jim pota kot ura, ki vsako minuto prešteje, da se ne izmota trenotek iz mrkih, zasužnjenih plavževih sten.
Sirena odžvižga vsem strojem oddih, melodijam razmah, vsem mišicam pokoj in mislim da prosti razvoj...
Iz vhodov prisopejo črne postave, se zlijejo v roj s povešeno glavo in dušo izžgano v radostni dan...
Lojze Ude:
Značilnost zadnjega volilnega boja in današnji notranje-politični položaj v svitu borbe za samostojno združeno Slovenijo
Zadnja volilna borba je pokazala, da sta na Slovenskem v principu samo še dve stranki proti ideji samostojne združene Slovenije. To sta SDS in SSJ. Zadnji čas sicer Jutro« mnogo pogosteje piše o Slovencih kakor o Jugoslovenih, vendar pa to ne pomeni mnogo. Volilni proglas te stranke je bil še poln jugoslovanske narodne edinstvenosti. Ni upati, da bi se ti ljudje res kedaj z vso iskreno vnemo postavili v službo slovenskega naroda. Preošabni, preokorni in pre-strahopetni so za to, da bi bili zmožni priznati svojo zmoto. Za SSJ je značilno, da ji je poleg vprašanja republikalizma in monarhizma ravno vprašanje, ali smo Slovenci narod ali ne, onemogočilo skupen nastop z dekalisti in JSDS, združenimi v delavsko-kmečkem republikanskem bloku. Da se je ločitev duhov v tem znamenju izvršila tudi med delavskimi strankami, je zelo razveseljivo, če SSJ podcenjuje važnost tega dejstva, se usodno moti. Logika dogodkov jo bo ravno zaradi tega, ker si je na nejasnem v nacionalnem vprašanju, pritirala v še izrazitejšo skupno jugoslovensko »napredno« fronto, kakor med SSJ in SDS faktično, čeprav morda res nedogovorjeno, obstoja že danes. To pa pomeni obenem tudi polom njenega razrednega stališča.
| Druga značilnost zadnjega volilnega boja je, da je SLS začela II popuščati v borbi za samostojno združeno Slovenijo. Tudi Slovenci doživljamo izkušnjo, da stranka, ki se v svoji organizaciji opira v glavnem na cerkveni organizacijski aparat, more v obrambi podedo-
vanega sicer pokazati mnogo moči, da more bili precej prilagodljiva novim živim stremljenjem v bodočnost, da pa kot revolucionarna stranka ne more vzdržati do zadovoljivega konca. Kratkomalo ni duhovno zadosti pripravljena za tako borbo in tudi njena sociološka sestava je kot za revolucionarno stranko preveč heterogena.
Borba za samostojno združeno Slovenijo je revolucionarna borba in sicer ne samo kot borba za čisto samostojno, od Jugoslavije odcepljeno slovensko državo, na katero Slovenci zaenkrat tako še ne mislimo (pravico do nje seveda imamo in je prav, da jo poudarjamo), temveč kot borba za vsako obliko slovenske samostojnosti, ki se propagira v slovenski javnosti: za širokosamoupravno združeno, za avtonomno Slovenijo, za južnoslovansko (odnosno balkansko) federacijo, katere en člen naj bi bili Slovenci.
V	katerem pomenu revolucionarna je ta borba? Prvič, ker realizacija katerekoli teh oblik in stopenj slovenske samostojnosti predpostavlja revizijo vidovdanske ustave in drugič, ker je dvomljivo, da do zadevne revizije ustave more priti legalnim potom.
Kar se tiče nujnosti revizije ustave kot predpogoja za dosego samostojne združene Slovenije, je 1.) čl. 95. ustave čisto jasen: »Dve ali več manjših oblasti je dopustno spojiti v eno večjo... Vendar tudi taka oblast ne sme imeti več nego 800.000 prebivalcev.« 2.) Osnovni principi vidovdanske ustave, kakor posebej čl. 94. in čl. 96—101. vsako znatnejše razširjenje samouprav samo potom noveliranja sedaj veljavnega zakona o oblastni in sreski samoupravi onemogočajo. Kar pa se tiče trditve, da je dvomljivo, da do zadevne revizije ustave more priti legalnim potom, bi človek raje videl, da bi tako ne bilo. Dejstva pa so sledeča: V čl. 126. ustave določeni pogoji za revizijo ustave so zelo težki: za sprejem predloga za revizijo ustave, če ta predlog izhaja iz narodne skupščine (verjetnost, da bi stavil tak predlog kralj, je minimalna), je potrebna tripetinska večina vseh članov (po današnjem številu torej 189). Nato se skupščina razpusti, izvrše se volitve in šele nova skupščina more ustavo revidirati. Treba je torej za sprejem velike večine in je tudi sicer ves postopek zelo zamuden ter je treba mnogo uvidevnosti, dobre volje in poguma, da se sproži in izvede. Tega pa pri današnjih vodilnih jugoslovanskih politikih ni.
Po volji kralja vodilna politika srbskih večinskih strank Vuki-čevič in Marinkovič sicer izjavljata, da nista principielno proti reviziji ustave, toda oba sta v zadnji volilni borbi rešitev tega vprašanja pomaknila v bodočnost. N. pr. Vukičevič (s Slovenec«, 17. avg. 1927): »To vprašanje je v tej volilni borbi odveč in vsaka debata o tem je toliko brezplodna, ker ne more najti svoje formalne sankcije.« Demokratska stranka (DS, Davidovič!) ima sicer pripravljen načrt dr. Voje Marinkoviča o samoupravah, sprejet na kongresu DS 14. decembra 1925, ki bi ga bilo mogoče razumeti tudi tako, da je revizija ustave potrebna. Še v zadnji volilni borbi je Marinkovič govoril, da »ustava ni kako sveto pismo«, ki bi ga ne smeli izpreminjati. A Marinkovič govori tako že nekaj let sem, zahteve po reviziji pa vendarle ne izreče.
Radikali so po veliki večini na revizijo še manj pripravljeni kakor demokrati. Ker pa celo pri prečanih, ki so na reviziji ustave predvsem zainteresirani, ni več pravega umevanja za to vprašanje — odkod naj potem revizija pride!? Saj je tudi do Marinkovicevega načrta prišlo v glavnem pod pritiskom prečanov. Danes niti hrvatske (razven dveh federalistov) niti slovenske v skupščini zastopane stranke revizije ustave ne zahtevajo več.
SLS zahteva danes samo še noveliranje zakona o oblastni in sreski samoupravi. Obenem govori o postopnem realiziranju »starega ideala zedinjene Slovenije« preko tako reformiranih samouprav.
Izrazit preokret v tej smeri je bil storjen že 14. novembra 1926. na zborovanju zaupnikov v Celju. Tam je izpregovoril dr. Korošec naslednje besede (»Slovenec«, 16. nov. 1926.): »... hočemo in zahtevamo, da pridemo Slovenci v vlado. Mi imamo pravico na to in pravico, da to zahtevamo.« Zaupniki so pritrjevali. Koliko resignacije, koliko globoke tragike je bilo v teh besedah in pritrjevanju! Dočim so voditelji SLS še ravnokar zatrjevali, da v vlado iz programatične zvestobe vstopiti niti nočejo ne, sedaj naenkrat zahtevajo vstop v vlado. Razpoloženje za revizijo ustave in avtonomijo Slovenije se ne v tistem času ne pozneje pri srbskih strankah ni bistveno izpre-menilo. Izpremeniti se je torej moglo nekaj le pri SLS.
Vstop v Uzunovičevo vlado in blejski sporazum 10. julija 1927. sta samo nadaljevanje na onem zborovanju napovedane taktike. Od onega časa tudi ni več govora o reviziji ustave. Ko je časništvo SDS v zadnji volilni borbi poročalo o Koroščevih govorih, češ, da zahteva revizijo ustave, je Korošec dopisniku 'Politike« izjavil sledeče ( 'Slovenec«, 9. avg. 1927.): » ... nisem govoril o reviziji ustave a tout prix, temveč, sem govoril le pogojno, da bi bila potrebna revizija ustave, ako bi se sprejel predlog o drugi zbornici ali da bi se stvarno izpre-menil volilni zakon za skupščino...« Torej le za te primere. Besede o postopnem realiziranju starega ideala itd. pa se ponavljajo zlasti od finančnega zakona za leto 1927/28 dalje. S tem zakonom se je namreč SLS posrečilo iztrgati belgrajskemu centralizmu nekaj, kar so nam še od onega, kar smo imeli v smeri samouprave že v Avstriji, v Jugoslaviji ugrabili. Ta ne ravno velik uspeh je učinkoval na voditelje SLS kakor močno vino. Odlični predstavniki SLS v Ljubljani so se takrat, če sem prav informiran, izražali: »Saj že imamo avtonomijo.« Govorili so tudi o privilegiranem položaju Slovenije. (Kako bi človek z veseljem klel!) Tn vendar ravno ta zakon dokazuje, kako problematične vrednosti so za nas Slovence vsi zakoni, ki so izdani na v vidovdanski ustavi predpisani način. Saj sta bila v isti zakon po receptu »z levico jemljem, kar z desnico dajem« »vtihotapljena« n. pr. tudi čl. 82. in 83. Nevarnost »vtihotapi jan ja« takih členov obstoji prav pri vsakem zakonu ter ga skoro ni mogoče preprečiti. Dokler obstoja vidovdanska ustava, moramo Slovenci stalno računati z dejstvom srbske maiorizacije, maiorizacije srbskega duha in razumevanja naših potreb.
V	Koroščevem govoru na vrhniškem shodu 4. septembra 1.1. slišimo torej sledeče besede, ki lepo združujejo ostanke zahteve SLS po reviziji ustave in avtonomiji Slovenije ( Slovenec , 6. sept. t. 1.): Nadaljnja točka bodočega vladnega programa je, da se našim deželnim ali oblastnim zborom razširi v najizdatnejši meri sedanji delokrog in da se jim zagotovijo enkrat za vselej dovoljni finančni viri... Ako dobimo oblasti, ki bodo vse svoje domače zadeve opravljale in reševale doma, potem je do našega starega slovenskega ideala, to je zedinjene, močne in srečne Slovenije, ki bo najzvestejša čuvarica naše države ob meji naših namešanih sosedov, samo še en korak.« Razširjenje delokroga naših oblastnih zborov pomeni noveliranje zakona o samoupravi.
Kako pa je s trditvijo samo še en korak«? Če pomislimo še enkrat na razpoloženje srbskih strank, zlasti radikalov, če pomislimo, da pomeni Marinkovičev načrt o samoupravi maksimum, kar se nam v tej smeri nudi od srbske strani in obenem, da je do tega načrta prišlo v glavnem pod pritiskom prečanov, če pomislimo, da je ta pritisk sedaj ponehal — ali se nam ne budi dvom o resničnosti te trditve? Voditelji SLS so že o priliki »uspehov« finančnega zakona za leto 1927/28 pokazali toliko slabokrvnosti, da ni mogoče pričakovati, da se bodo še kedaj dvignili in zahtevali revizijo ustave v avtonomističnem smislu. Po noveliranju zakona o oblastni in sreski samoupravi bo SLS politična doslednost (v obrambi slabega je je pri nas vedno dovolj) tirala, da bo branila nekaj, kar bo sama pomagala ustvariti, Srbi pa bodo mislili, da je izvršeno, kar je bilo glede samouprav potrebno popraviti in ker že komaj čakajo, da bo konec ustavnih bojev, jih bo pozneje še tem težje zainteresirati zanje. Kako naj torej imenujemo take obljube SLS? Zmota, lepa tolažba, ali pa uspavanje narodne čuječnosti, sleparstvo?
SLS je spoznala, da s svojim avtonomističnim programom in z revizijo ustave v doglednem času ne more prodreti; zato je opustila svoje opozicionalno stališče in sklenila stati vedno blizu vlade, če že ne prav v vladi ter začeti s politiko lova za drobtinicami. To pa jo je privedlo, da stoji danes v boju med radikali in demokrati na strani radikalov (Hohemvartov klub redivivus!), v boju med Zagrebom in Belgradom na strani Belgrada in v boju med parlamentom in dvorom na strani dvora. SLS pomaga utirati pot diktaturi. Zgodovina 1848. se v izpremenjeni okolici ponavlja. Ker Slovenci niso našli o pravem času dovolj umevanja za svojo narodno individualnost niti pri slovenskih niti pri srbskih niti pri hrvatskih naprednih strankah, so se zatekli pod »varstvo« SLS, ki je nudila vsaj nekaj, in z njo sčasoma na stran dvora in njegovih političnih eksponentov. Manj neznosen jim je občutek biti bičan od političnih sil, ki v enaki meri tepejo vse, kakor pa v imenu svobodne misli, napredka in demokracije biti bičan samo od Srbov ali Jugoslovenov, morda še s hrvatsko pomočjo. Žalostno je to, čeprav razumljivo: Od tako zvanih svobodomiselnih, naprednih strank zgre-
šen trenutek v preteklosti se maščuje nad nami vsemi; od SLS pa ne moremo zahtevati več, kakor faktično zmore po svojem svetovnem naziranju ter po svoji sociološki sestavi. Neodpustljivo je le in že na meji sleparstva, da SLS tudi še nadalje obljublja nekaj, česar izpolniti ne more in nima več resne volje ter da uporablja razne evfemizme.
Brez revizije ustave ni možno realiziranje nobere zgoraj imenovanih oblik slovenske samostojnosti. Do revizije ustave v tej smeri po političnih silah, ki so danes na vladi v Jugoslaviji, kakor vse kaže, ne bo prišlo. Ker imajo vse te sile kaj trdoživo življenje, zato tudi ni misliti, da bi v doglednem času mogle dobiti potrebno večino stranke, ki bi imele za to vprašanje več umevanja. Prva poprevratna faza borbe za samostojno združeno Slovenijo, v kateri je bila vodnica SLS, je torej končana. Druge, revolucionarnejše sile morajo nastopiti. Boj za samostojno, združeno Slovenijo ne sme biti nikdar več prekinjen!
Če vse tako pomislimo — ali ni upravičena tudi trditev, da je dvomljivo, da do samostojne združene Slovenije more priti legalnim potom? Revolucionarji so dolžni le, da vestno izrabijo preje vsa sredstva, predno posežejo po najskrajnejših. Pred kakšna vprašanja vse so postavljeni oni, ki se bore za samostojno združeno Slovenijo, zlasti jasno povedo besede dr. Voje Marinkoviča, ki jih je govoril 14. marca 1926 v Zagrebu v dvorani »Kola na naslov federalistov: »Gospoda, program je mogoče napraviti, kakršen se želi. Treba je samo, da je borba adekvatna s programom, treba je vedeti, kako naj se ta program izvede in kaj da v sebi znači. Globoko sem prepričan, da se gospodje federalisti tega ne zavedajo. Vidite, gospodje pravijo, da sem pretil (federalistom) z revolverji. Nisem. Mogel bi to grožnjo izreči samo tedaj, če bi bil prepričan, da gospoda v resnici hoče meščansko vojno. Toda prepričan sem, da oni tega nočejo. Zato moram konstatirati tudi sedaj, da se taka izprememba državnega reda, da neka država preide od unitarizma k federalizmu ali od federalizma k unitarizmu, more izvesti samo na dva načina: ali z meščansko vojno ali od zunaj med kako veliko vojno, v katero bi bila zapletena ta država. Toda ponosem sem, da morem izjaviti, da verujem našim nasprotnikom, da oni nočejo ne enega, ne drugega. In če tega nočeio. če hočejo poseči po sredstvih, ki morejo dovesti do nekega cilja, tedaj pomeni to, da se odrekajo sami stvari.«
Brez dvoma je v teh besedah nekaj čisto praznega opletanja s pojmi, ki jih je treba najprvo z ozirom na konkretne razmere jasno opredeliti, predno se z njihovo pomočjo izreka neka sodba (unitarizem, federalizem!), vendar pa so važne, ker lepo odkrivajo razpoloženje, ki je stalno na dnu besed in dejanj celo tistih Srbov med večinskimi strankami, ki so prišli naši zahtevi po samostojni združeni Sloveniji še najdalje nasproti in ker ravno z ozirom na to razpoloženje vsebujejo neko močno resnico.
V	zadnji volilni borbi sta šli s parolo samostojne združene Slo-
venije v boj stranki dekalistov in JSDS, združeni v delavsko-kmeč-kem republikanskem bloku. Tudi SKS, ki je danes v opoziciji, je v principu za samostojno združeno Slovenijo. Vse to so stranke, ki polagajo težišče pozornosti na socialno delo in borbo v ožjem pomenu te besede. Borbo za samostojno združeno Slovenijo pravilno uvrstiti v celotno slovensko snovanje in pokazati pri tem tudi na razne za-visnosti gosppdarsko-socialnega položaja od narodno-političnega položaja slovenskega ljudstva, to je važna naloga bližnje bodočnosti.
ZAPISKI
K vprašanju Makedonije
PriobCujemo ta članek, da se cuje v vzdušju topega molka in jugoslovenske laži, ki o tem vročem problemu obvladuje t. zv. javno mnenje na Slovenskem, beseda brez pridržka in da se glede zadnjih dogodkov izrazimo solidarnim s protesti Makedonskega narodnega študentskega društva na Dunaju in pariškega odbora za Obrambo žrtev belega terorja naB alkanu (predsednik Henri Barbusse). Trdno smo prepričani, da bo Makedonija, ta dežela strahot in jabolko razdora na Balkanu, zadobila svoj mir samo v udejstitvi načela:	Makedonijo
Makedoncem! — da je v miru Makedonije kos miru sosednjih narodov in da do tega ne vodi pot brezupnih in okrutnih anarhističnih dejanj, temveč samo organizirana borba naroda proti zatirajočemu šovinizmu. Sen makedonske mladine je kos našega sna.
Ko se klanjamo pred heroizmom mladih Ma-Jtedoncev, se obenem s studom spominjamo onega dela slovenske napredne in katoliške visokošolske mladine, ki se je začetkom oktobra po svojih zastopnikih v Ljubljani v tem vprašanju postavila na stran velikosrbskega šovinizma (ne naroda!) in tako tudi svoj lastni narod sramotno udarila v obraz.	Uredništvo.
Gospodje v Belgradu trdovratno tajijo obstoj makedonskega vprašanja in srbski predstavniki znanosti se v tem pogledu popolnoma strinjajo s šovinisti. Tako je profesor belgrajske univerze gospod Vasilj Popovič v >Narodni enciklopediji SHS« objavil »strogo objektiven« članek profesorja Stanojeviča o makedonskem vprašanju, v katerem se pravi, da je to vprašanje stavljeno z dnevnega reda, da je bilo rešeno v preteklih vojnah. Stvarnost pa, neutajljiva dejstva to temeljito dementirajo.
Nič bi ne moglo bolj prepričevalno dokazati, da vprašanje Makedonije še ni rešeno, kakor naslednji dogodek — in samo tako se nam zdi raz-
umljivo, da je ostal v belgrajskih listih, čeprav so bili informirani, ne-zabeležen:
Po zakonu o zaščiti države je bilo aretiranih blizu 78 mladih ljudi iz Makedonije, med njimi blizu 40 študentov. Obtoženi so, da so člani Makedonskega komiteja. Večinoma so zaprti v Skopi ju, ostali pa drugod širom Makedonije. Z njimi postopajo strogo — to je preveč blag izraz za način, kako so makedonski omladinci tretirani v ječi. Samo to se čuje, da jih strašno bijejo. Advokatom ni dana možnost, da bi intervenirali za olajšave v mejah zakona; niti sestati se ne morejo s svojimi klijenti. Celo staršem je onemogočeno, da bi videli svoje zaprte otroke; prihajajo iz notranjosti Makedonije, izgubijo po nekaj dni, vse v nadi, da bodo videli svoje bedne sinove, ki že več mesecev pod najtežjimi pogoji ječijo v znanih makedonskih temnicah. Toda policija jih surovo odbije in zlomljenih src se vx-ačajo domov, ne da bi kaj jasnega zvedeli o usodi onih, ki so meso od njihovega mesa. — Pred kratkim je bil aretiran prvi kmet-pravnik skopljanske občine Dimiti' Šalev — ali kakor so ga bratje osvoboditelji primorali (to velja za vsakega Makedonca), da se naziva: Dimitrije Šalevič. — Karakteristično je, da so se aretacije začele in da so zavzele najširši obseg ravno v Dušanovem Skoplju, ki ga belgrajski šovinisti, razume se, prikazujejo kot najčistejše srbsko mesto, a v katerem je bilo do 1. 1812. nekaj manj nego 40 (štirideset) posrbljenih makedonskih rodbin.
Pomen teh aretacij je naslednji. Belgrad je napel vse sile, da Makedonce posrbi — to je cilj vsega, česar se loteva v Makedoniji. Proces je treba izvesti predvsem v šolah. Srbski šovinisti zelo dobro vedo, da se jim nikoli ne bo posrečilo, asimilirati množice, pa čeprav trdi pokojni Cvijič o njih, spet objektivno, in ponavlja za njim prijatelj vseh južnih Slovanov Hermann Wendel: da so anacionalne. Zato so vso pozornost posvetili mladim šolskim generacijam, ki jih je treba posrbiti prve in po njih široke plasti naroda. In verovali so, da pojde dobro, da pride skoraj do uspeha, ki bo utešil nade največjih optimistov. — Naenkrat pa tako razočaranje: policija zapira prav tiste, na katere je bil srbski vpliv največji in ki bi morali biti pionirji srbstva v Makedoniji, kajti skoro vsi aretirani so dovršili srbske srednje in visoke šole, nekateri pa še študirajo v Belgradu. — Ne vemo, ali ima policija kak material proti zaprtim, ali ima dejanske dokaze, da so bili člani prevratne organizacije; vemo samo, da so se kakor vsa Makedonija z vsem svojim bitjem upirali srbizaciji in da bi bili veseli, če bi dosegli one pravice, ki so jih imeli pod Turki. — Zlasti je na gospodo v Belgradu porazno učinkoval politični samomor študenta medicine Todora Pop-Jordanova iz Kočan. Četudi je bil Pop-Jordanov kraljev štipendist, se ni hotel posrbiti, temveč je ostal veren makedonskemu narodu. Podkupiti se ni dal.
Denacionalizatorska politika Belgrada je doživela poraz. Tudi naseljevanje kolonistov je zaman: njih otroci pozabljajo srbski in govorijo makedonski; iste usode so deležni otroci srbskih uradnikov. Ob žilavosti Makedoncev se bodo tudi v bodoče razbili vsi napori v tem pravcu. Samo makedonski narod bo še trpel.	Risto Petrovski.
Prijateljem in naročnikom!
Če smo koncem tretjega letnika napisali uvod, ki naj označi v kratkih besedah naše bodoče delovanje, naš program, moramo danes, prisiljeni po materielnem stanju našega mesečnika, opozoriti vse naše naročnike in prijatelje na naše materielno stanje.
Že tri leta se borimo s težkim materielnim položajem, ki nam j; od dne do dne grozil s prenehanjem in v veliki meri onemogočil njegov razmah. Zato danes te besede vsem našim naročnikom in prijateljem.
Vi vsi se dobro zavedate, da je nemogoče izdajanje mesečnika, ki hoče ostati popolnoma neodvisen od raznih političnih strank, da, ki pomeni celo upor proti večini obstoječih strank in ki je poleg vsega tega revolucionaren, če nam ne stoje ob strani zvesti prijatelji in redno plačujoči naročniki, ki nam z darili, rednim plačevanjem naročnine in pridobivanjem novih naročnikov omogočijo nadaljnji obstoj in razmah našega mesečnika.
Zato poživljamo vse naše stare in nove naročnike, da plačajo zaostalo naročnino in tudi takoj naročnino za novi četrti letnik. Plačati morajo vsaj polovico naročnine takoj po prejemu prve številke, ker moramo tudi mi plačevati v tiskarni od številke do številke in kje naj vzamemo denar, da počakamo na borih par dinarjev, ki nam jih nakaže večina šele koncem letnika ali celo ne. Tako ravnanje je brezvestno in zato bomo ustavili vsakomur, brez izjeme, nadaljnje pošiljanje, če ne bo plačal do tretje številke vsaj polovico naročnine, starim naročnikom pa, ki še do danes niso poravnali naročnine, bomo ustavili pošiljanje že po prvi številki.
Vendar pa še to ni dovolj. Vsak naš naročnik mora pridobiti vsaj enega naročnika, ki ga naj javi po dopisnici upravi, prispevati bi moral sam ali z nabiranjem med znanci za naš tiskovni sklad, pomagati s pridobivanjem oglasov.
Prepričani smo, da boste tudi vi, kakor mi sami — saj je »Mladina« prav tako vaša kot naša— po svojih močeh pomagali, da nam ne bo več treba skrbeti za njen obstoj, da bomo mogli posvetiti vso svojo pažnjo le njeni vsebini, da bomo mogli razširiti njen obseg.
Od vas, prijatelji in naročniki, je odvisen naš razmah!
MLADINA.
25. (Vl{|o!>rn 1027.
OPOMBE.
•
Jugoslovanska orlovska zveza namerava uvesti srbske vojaške po-veljke. To svojo namero (novi vadnik je baje že tiskan) utemeljuje vodstvo s tem, da je treba pripravljati Orle na vojaščino in tudi v tem področju tekmovati s Sokoli. Ni še leto dni, odkar se je SLS naveličala opozicije in že se .vodstvo ene najmočnejših katoliških organizacij čuti dovolj močno za tako plemenito tekmo. O, kakšen zanos, kakšen napredek v tako kratkem času! Gg. profesorja Tomec in Ovsenek se pač temeljito zavedata, da morata biti državna uradnika ne samo radi kruha, ali ker pač ni mogoče drugače gojiti nekega strokovnega študija, temveč prav iz ljubezni do biča in iz globokega, vnemepolnega prepričanja. — Če si hlapec, bodi hlapec iz prepričanja in lažje ti bo, to prokleto modrost začenjajo katoliški voditelji Slovencem po kratkem premoru zopet z vnemo priporočati.
L. U.
Slovenec, Srb, Hrvat — in Macdonald. Malokomu je dano, kaj pa šele Slovencu, da more priti v oseben stik s kakšnim vodilnim politikom velike države. In Anglija je res velika, Ramsay Macdonald pa je šef delavske stranke, ki danes sicer ni na vladi, vendar pa predstavlja organizacijo, preko katere angleška vlada ne more, ne da bi se tudi morala ozirati na njene zahteve. Vendar pa se je posrečilo trem gospodom, od katerih je bil eden Slovenec, drugi Hrvat in tretji Srb, da so bili povabljeni k Mae-donaldu. Ko je nanesel pogovor na našo državo, je pripomnil Macdonald, da mu je znano, da živi v Jugoslaviji več narodov in da so nekateri celo zatirani. Takrat pa sta hitro skočila Slovenec in Hrvat (prehitel ga je Slovenec; v takih stvareh smo seveda zmirom prvi!) in pojasnila Maodonaldu, da živi v Jugoslaviji samo en narod: narod jugoslovenski in da ni seveda nihče zatiran. — Hlapec ostane hlapec, pa če ga tudi oblečeš v gosposko suknjo! In morda še'bolj!	V..	K.
iKKiitKiSKBMiai
Za izvršitev vseh v tiskarsko sti:oko spadajočih del se toplo priporoča
TISKARNA MERKUR
LJUBLJANA
Gregorčičeva ulica št. 23
Tiska knjige, časopise, letake, plakate, posetnice, cenike, vabila, račune ter vse trgovske in uradne tiskovine v eni, dveh ali več barvah.
LASTNA KNJIGOVEZNICA
............m..:::::::::::::::::...*:........................................................