[PORT letnik LVI {tevilka: 3-4 leto 2008 ISSN 0353-7455 revija za teoreti~na in prakti~na vpra{anja {porta ŠPORT 56, 2008, 3-4 1 [vsebina / contents] uvodnik / leading article 3 Herman Berčič Povezanost turizma in športa ter njun vpliv na celovito ravnovesje sodobnih nomadov / The connection between tourism and sport and their influence on equilibrium of today’s nomadic society intervju / interview 5 Gorazd Cvelbar: »Gibanje je vsaj toliko pomembno kot vsakodnevno umivanje zob« aktualno / current topic 8 Ivan Čuk 7585 korakov do Pekinga (pogled na delo komentatorja na televiziji) športna vzgoja / sports education 13 Branko Peternelj, Branko Škof, Janko Strel Razlike v morfoloških značilnostih in motoričnih sposobnostih med učenci, vključenimi v program z dodatno športno ponudbo (športni oddelek), in tistimi v običajnem šolskem programu / Differences between pupils attending a programme with additional sport subjects (sport class) and those attending a regular school programme in terms of their morphological characteristics and motor abilities 19 Matej Majerič, Janko Strel, Marjeta Kovač Analiza znanja o športni dejavnosti učencev in učenk po šestih letih obveznega šolanja / Analysis of knowledge of sport activity of male and female pupils after six years of compulsory schooling iz prakse za prakso / from practice for practice 25 Boštjan Jakše Videoanaliza v vrhunski košarki z vidika priprave na nasprotnika / Video analysis in elite basketball for the purpose of preparing for the opponent 32 Dušan Dimič Naloge obrambnih igralcev ob prekinitvah nogometne igre / Tasks of defence players during football game interruptions 37 Aleš Filipčič, Zoran Krajnc, Tjaša Filipčič Stališča teniških trenerjev o tekmovalnem sistemu v Sloveniji / Standpoints of tennis coaches towards tennis competition system in Slovenia 42 Aleš Bezjak, Branko Škof, Stanko Štuhec Kinematična analiza prehoda vodne zapreke v teku na 3000 z zaprekami / Kinematic analysis of the passage over a water-jump in a 3000 m steeplechase športna medicina / medicine of sport 50 Mateja Videmšek, Suzana Mlinar, Maja Meško, Damir Karpljuk Športne poškodbe učencev in dijakov pri športni vzgoji in v prostem času / Sport injuries to primary school pupils and secondary school students during physical education classes and in their leisure time 57 Samo Masleša, Damir Karpljuk Proces dehidracije in rehidracije pri judu / Dehydration and rehydration processes in judo športna zgodovina / history of sports 61 Tomaž Pavlin Razvoj športnega objekta na primeru Hale Tivoli / Development of sport facility using the example of the ‘Hala Tivoli’ hall dogodki – čas / time – events 69 IN MEMORIAM – Prof. dr. Franc Pediček strokovna in znanstvena srečanja / expert and scientific meetings 71 Goran Vučković Svetovni kongres o preučevanju dosežkov v športih / World congress of performance analysis of sport 2 ŠPORT 56, 2008, 3-4[vsebina / contents] raziskovalna dejavnost / research work 72 Polona Cesar Odnos gimnazijk do športne dejavnosti v prostem času / College girls’ attitude to physical activities in their spare time. 76 Mitja Bračič, Frane Erčulj Raven razvitosti nekaterih motoričnih sposobnosti mladih košarkaric iz desetih evropskih držav in Slovenije / Level of development of some motor abilities of young female basketball players from ten european countries and Slovenia 80 Goran Vučković, Nic James Razlike v taktičnem gibanju med zmagovalci in poraženci nizov pri najboljših slovenskih igralcih squasha / Differences between winners and losers of squash games in terms of the tactical movement of elite Slovenian squash players 84 Mitja Bračič, Vedran Hadžič, Frane Erčulj Koncentrična in ekscentrična jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih / Concentric and eccentric strength of the knee flexors and extensors of young basketball players 90 Suzana Mlinar, Deborah Valentinčič, Mateja Videmšek, Maja Meško, Damir Karpljuk Razlike v gibalni dejavnosti in življenjskem slogu zaposlenih v igralništvu glede na njihov urnik dela / Differences in sports activity and lifestyle of casino employees by their working time 96 Anton Ušaj Predhodni poskus predvidevanja dogajanj v veslanju na 2000 m / Preliminary attempt to anticipate developments in 2,000 m rowing PRILOGA: Športna rekreacija / SUPPLEMENT: Sports recreation 2 Herman Berčič Uveljavljanje športa v strategijah razvoja in usmeritvah slovenskega turizma / Promotion of sport in the development strategies and guidelines of Slovenian tourism 13 Nataša Slak, Edvard Kolar, Gregor Jurak, Jakob Bednarik Razlike med športno dejavnimi turisti in turisti z drugimi motivi potovanja / Differences between physically active tourists and tourists with other travel motives 20 Slavka Podobnik Kolesarjenje kot turistični proizvod in socialno-demografske značilnosti udeležencev akcije »Slovenija kolesari« / Cycling as a tourist product and social and demographic characteristics of participants in the “Slovenia cycles” campaign 27 Maja Pori, Jakob Bednarik, Marko Kolenc Športna rekreacija z vidika porabe denarja od leta 1999 dalje / Sport recreation from the point of view of financial resources used since 1999 33 Boris Sila Povezanost športne aktivnosti in nekaterih socialno-demografskih značilnosti s subjektivno oceno zdravstvenega stanja / Relationship between sport activity and some social and demographic characteristics with a subjective assessment of the state of one’s health 38 Mateja Videmšek, Jasmina Cvetkovič, Suzana Mlinar, Maja Meško, Jože Štihec, Damir Karpljuk Analiza gibalne dejavnosti in zdravstvenih težav oseb po 65. letu starosti v Sloveniji / Analysis of physical activity and health problems of people aged over 65 in Slovenia 43 Blaž Jereb, Stojan Burnik Pomembnost aklimatizacije na trekingih s povečano nadmorsko višino / Importance of acclimatisation while trekking at a high altitude 49 Darja Ažman Čas za drugačne pristope nenehno zori: z metodo Feldenkrais® do lahkotnejšega in polnejšega gibanja ter bivanja / The time is ripening for different approaches: the Feldenkrais® method for a more refined and improved movement repertoire and general well-being 53 Maja Pori, Primož Pori, Anja Valant Velepec, Matej Tušak Vpliv gibalnih sposobnosti na delovno uspešnost pri slovenskih vojakih / Impact of motor abilities on the performance of Slovenian soldiers ŠPORT 56, 2008, 3-4 3 [uvodnik] Herman Berčič Povezanost turizma in športa ter njun vpliv na celovito ravnovesje sodobnih nomadov Dandanes ne moremo spregledati dejstva, da postaja turi- zem ena najpomembnejših dejavnosti narodovega gospo- darstva, športne vsebine pa pomemben segment sleherne celovite turistične ponudbe. Turizem je nepogrešljiva sesta- vina sodobnega življenjskega sloga prebivalstva, hkrati pa tudi pomembna ekonomska kategorija in nepogrešljivi del gospodarskega razvoja posameznih držav. Povezanost športa in turizma je vidna in določljiva. Ugotovitev, da sta šport in turizem globoko »drug v drugem«, izhaja iz pod- mene, da so različne športne prireditve in manifestacije − regijska športna prvenstva, meddržavna in mednarodna tekmovanja, evropska in svetovna prvenstva ter olimpijske igre − hkrati tudi veliki turistični dogodki. To potrjujejo tudi zadnje olimpijske igre v Pekingu. Šport je za turizem vse bolj zanimivo in tudi vse bolj želeno »tržišče«, ki se nenehno širi in dobiva vedno nove razsežnosti. Med športom in turizmom najdemo številne vzajemne po- vezave. Mednarodna zveza znanstvenih ekspertov v tu- rizmu (International Association of Scientific Experts in To- urism − AIEST) je prepoznala številne pozitivne povezovalne učinke in soodvisnost športa in turizma, zato tej povezano- sti namenja veliko pozornosti. Tudi Svetovna turistična or- ganizacija (World Tourist Organisation − WTO) na osnovi izbrane metodologije ugotavlja, da je šport eden od po- membnih potovalnih motivov sodobnih turistov. Znani so novi trendi povpraševanja športa v turizmu oz. v prostem času nasploh, preučujejo pa se tudi družbenoekonomske značilnosti športa in turizma in drugi problemi, povezani z obema področjema. V zadnjem času je v ospredju tako imenovani destinacijski menedžment, ki zajema raznolike dejavnosti vodenja in upravljanja, v podsegmentu pa se vodenje in izvajanje na- našata tudi na športno-turistične programe. Strokovnjaki posebej obravnavajo vprašanja učinkov menedžmenta v športu in turizmu ter v športno-turističnih območjih, prav tako so v ospredju analize tržnega menedžmenta na tem skupnem torišču. Vedno več je tudi naložb v športu in tu- rizmu, še zlasti v povezavi s športnimi prireditvami. Šport in turizem sta večrazsežnostna in soodvisna pojava, zato višja razvojna raven športa pomeni več napredka tudi na področju turizma in obrnjeno. Pred časom smo ob obravnavi športa in turizma že zapi- sali, da postajata v turistično razvitih državah vedno bolj povezani področji, kar se kaže tudi pri oblikovanju njihove celostne turistične ponudbe. To ni le trend sedanjega časa in sodobnega razvoja turizma, marveč je zaradi vedno večje konkurence na evropskih in svetovnih turističnih trgih vse bolj tudi nuja. Danes je vloga športa v turizmu izjemno velika, veliko kazal- cev pa govori o tem, da bo tako tudi jutri. V ospredje namreč vedno bolj prihajajo športni proizvodi, ki postajajo zaradi vse zahtevnejših gostov pomembna sestavina turističnih proizvodov. Ti proizvodi so tudi vedno bolj želeni. Pri nas je še zlasti pomemben razvoj posameznih turističnih proizvo- dov, ki v svoji naravi združujejo šport oz. športnorekreativne dejavnosti in turizem. Med temi naj najprej omenimo po- hodništvo. Vemo, da je ta dejavnost na prvem mestu med izbranimi oz. najbolj priljubljenimi športi v Sloveniji, v za- dnjih letih pa postaja tudi eden pomembnejših turističnih proizvodov. To se kaže v vse večjem povpraševanju tako do- mačih kot tudi tujih gostov, tovrsten interes pa je vse bolj viden tudi v turističnem gospodarstvu. V ta namen je bila izdelana Strategija razvoja turističnega produkta pohodni- štva v Sloveniji (2005), ki vsebuje vrsto strateških ukrepov za povečanje prepoznavnosti in kakovosti te dejavnosti, veliko pozornosti namenja ureditvi infrastrukture, razvoju člove- ških virov in drugim vprašanjem na področju pohodniškega turizma. Druga strateško pomembna športna zvrst, ki bogati špor- tno-turistično ponudbo v Sloveniji, je kolesarjenje. Tudi tu smo naredili pomemben razvojni korak v celoviti športno- turistični ponudbi Slovenije. Izdelana je bila Strategija ra- zvoja turističnega proizvoda kolesarjenje v Sloveniji (2005). Strategija vsebuje vrsto strateških ukrepov, kot so med dru- gim razvoj mreže kolesarskih poti, razvoj trženjskih standar- dov in tržne znamke kolesarjenja, vzpostavitev verige po- nudnikov kolesarskih storitev in povečanje prepoznavnosti Slovenije kot kolesarjem prijazne turistične dežele. V celoviti 4 ŠPORT 56, 2008, 3-4[uvodnik] športno-turistični ponudbi pa se vse bolj uveljavlja tudi golf in mnogi turistični delavci že govorijo o golfskem turizmu. Tesno povezanost in prepletenost športa in turizma naj- demo tudi v wellness turizmu, ki v okviru zdraviliškega tu- rizma predstavlja pomembno celovito turistično ponudbo Slovenije. V povezanosti turizma, wellnessa in športa najdemo stiči- šča za pridobivanje in ohranjanje celovitega ravnovesja oz. zdravja aktivnih udeležencev − turistov, kar je za mnoge dobrina in vrednota hkrati. Strokovnjaki številne turistično- zdravstvene programe, bodisi preventivne ali rehabilita- cijske, vključujejo v tako imenovani zdravstveni turizem. Zdravje je eden najdlje prepoznavnih, nenehno prisotnih in najmočnejših motivov na področju turizma in gibalo mno- gih, ki z raznolikim udejstvovanjem bodisi v zdraviliščih ali v drugih turističnih okoljih iščejo in ponovno vzpostavljajo izgubljeno biopsihosocialno ravnovesje. Danes so bolj kot kdaj prej aktualni športno-turistični programi aktivnega oddiha s poudarjenimi zdravstvenimi učinki. Ti programi so cenjeni in pomembni, zaradi staranja populacije in ne- nehno pojavljajočih se negativnih stresov pa bodo, pred- vsem zaradi ohranjanja celovitega ravnovesja in posledično zdravja, še pomembnejši v prihodnje. ŠPORT 56, 2008, 3-4 5 [intervju] Gorazd Cvelbar »Gibanje je vsaj toliko pomembno kot vsakodnevno umivanje zob« Mnogi si danes ne predstavljajo življenja brez športa. Za tiste, ki še vedno po- trebujejo kakšno dodatno pojasnilo in spodbudno besedo za aktivno vključi- tev v rekreativni šport, pa tudi za tiste, ki morda ne vedo, koliko rekreativnih možnosti ponuja Slovenija, je o tem in marsičem drugem spregovoril Gorazd Cvelbar, sekretar Odbora športa za vse na Olimpijskem komiteju Slovenije. Z Gorazdom Cvelbarjem se je pogovarjala Katja Zorko Kaj za vas pomeni športna rekreacija (v nadaljevanju: ŠR)? Osebno mi pomeni prostočasno špor- tno aktivnost, ob kateri uživam in se lahko sprostim. V širšem kontekstu pa jo razumem kot svobodno izbrano športno dejavnost, ki človeka telesno, duševno in družbeno bogati in razvija ter lahko znatno prispeva k dvigu kako- vosti življenja prebivalcev Slovenije. Zakaj sploh biti športno aktiven? Lahko bi se vprašali tudi, zakaj ne biti športno aktiven. Lahko smo športno ak- tivni zato, ker stremimo k odličnosti in preseganju doseženega ter nas zanima predvsem športni rezultat. Menim, da je v aktualnem sistemu vrednot to najbolj zaželen motiv, ki poganja celotno špor- tno industrijo, od športnikov, proizvajal- cev športne opreme, loterij, do medi- jev. Mediji zgolj tako percepcijo športa tudi vzdržujejo v javnosti. Če nam je to edini motiv za športno aktivnost, bomo torej dobili moralno podporo v družbi in si morda zagotovili tudi dolgoročno lagodno eksistenco. V takem primeru je sicer tudi velika verjetnost, da bomo ob morebitni neizpolnitvi pričakovanj razočarani in nas bo to dolgoročno odvrnilo od te dejavnosti. Lahko smo športno aktivni tudi zato, ker v tej de- javnosti preprosto uživamo in se dobro počutimo. Strokovna dognanja kažejo, da ima športna aktivnost mnoge pozi- tivne učinke za posameznika in jo lahko v primerni obliki gojimo v vseh življenj- skih obdobjih. Poleg telesnega gibanja, ki je pri različnih športnih zvrsteh bolj ali manj izraženo, bogati športno dejav- nost še element igre, spoštovanje do- govorjenih pravil, čustveno doživljanje, druženje itd. Kdaj se je ŠR razvila? Športna rekreacija se je razvijala vzpo- redno z razvojem modernega športa, ki se je začel uveljavljati in širiti iz Anglije po Evropi in potem globalno v drugi polovici 19. stoletja s prvo generacijo »športnih« entuziastov, med katerimi je bil tudi baron Pierre de Coubertin. Nav- duševal jih je predvsem angleški način športnega življenja (»sporting way of life«). Dober prikaz tedanjega razume- vanja angleškega športa je zapis nem- škega avtorja Rudolfa Kircherja iz leta 1927: »Šport je igra, vendar koncept igre daleč presega domeno športa. Duh igre se v Angliji ne izraža zgolj s tele- snimi igrami, ampak prežema kulturno življenje celotne populacije … Angle- ški šport je neposredno povezan z ce- lotnim življenjem nacije.« Od tedaj je preteklo že dosti časa, vendar osnovna ideja še vedno vztraja in je prevladala nad vsemi ostalimi. Tudi nad pozneje zelo uveljavljenimi idejami Turnerstva in Sokolstva, ki sta se razvijali vzpore- dno. Zanimivo je, da je še danes predvsem pri naslednikih telovadnih gibanj iz za- četka stoletja čutiti odpor do športa in ga še vedno razumejo zgolj kot brezpo- gojno »pehanje za rezultat«. Vendar po- men posameznih terminov je odvisen od pojava, ki ga označujejo in če ozna- čuje tako kompleksno dejavnost, kot je ta danes, potem je šport dejansko še vse kaj drugega. Terminološko dosle- dno bi bilo sklepati tudi, da je športna rekreacija oblika razvedrilne aktivnosti, ki izhaja iz posamezne športne zvrsti. Športna rekreacija se torej razvija vzpo- redno z razvojem športa. Od ljudi, ki ži- vijo za in od te dejavnosti, je odvisno, kakšen bo njen razvoj v prihodnje. V drugi polovici prejšnjega stoletja se je pričel uveljavljati izraz »Šport za vse«, ki je v nekem smislu sopomenka športne rekreacije, čeprav je obenem tudi moti- vacijsko geslo in se uporablja predvsem za označitev družbenega gibanja in, v različnih političnih opredelitvah, pravic do športa. V Sloveniji se je v zadnjem času močno povečalo število ljudi, ki se re- kreativno ukvarja s športom. Kje so vzroki te množičnosti? Bilo bi resnično čudno, če bi bilo temu drugače. Stopnja ozaveščenosti Sloven- cev o koristnosti športne dejavnosti za kakovost življenja posameznika se na- mreč že vrsto let sistematično dviguje. K temu prispevajo mnoge vladne in ne- vladne organizacije in predvsem pre- dani posamezniki v njih. Lahko bi na- števal vzgojno-izobraževalne, športne, zdravstvene institucije in medije. Niso zanemarljivi tudi izjemni uspehi naših vrhunskih športnikov v mednarodnih 6 ŠPORT 56, 2008, 3-4[intervju] športnih arenah. Ti gotovo ustvarjajo ugodno klimo in navdušenje za šport ter svojo panogo tudi med rekreativci. Prepričan sem, da bo ta trend še naprej pozitiven. Pomembno je le, da ostaja tudi ta prostor organizacijsko in vse- binsko pluralen in da se vanj pritegne še več akterjev. Katere so rekreativne aktivnosti, s ka- terimi se ljudje najpogosteje ukvar- jajo? Po zaslugi Fakultete za šport v Slove- niji že od leta 1973 sistematično spre- mljamo športno-rekreativno dejavnost prebivalcev. Hoja je še vedno daleč pred vsemi. To je po svoje tudi logično saj gre po eni strani za elementarno gi- banje, po drugi pa imamo Slovenci to srečo, da imamo še vedno čudovito naravo, ki je vredna obiska. Popularno je tudi kolesarstvo, saj gre tako kot pri hoji obenem tudi za transportno giba- nje. Nato plavanje in nogomet pri mo- ških ter jutranja gimnastika in ples pri ženskah. Trendi so ves čas pozitivni. Ali menite, da starost, izobrazba in spol vplivajo na rekreativno športno udejstvovanje ljudi? V isti raziskavi se ugotavlja tudi vpliv teh dejavnikov na vrsto in pogostost ukvarjanja s športom. Bolj izobraženi se več in bolj redno ukvarjajo s špor- tom; v mestih bolj kot na vasi, vendar se ta razlika zmanjšuje; s starostjo delež športno aktivnih upada nekako enako- merno, vendar v mnogo večji meri na račun občasno aktivnih. Redno aktivni redko prenehajo z dejavnostjo. Zadnjih nekaj let se je rekreativni šport zelo močno približal vrhun- skemu – nekateri rekreativci »treni- rajo« dvakrat dnevno in šest dni v te- dnu. Kje je sploh meja? Nasprotno, po mojem mnenju se vr- hunski šport vse bolj oddaljuje od rekre- ativnega, saj je danes za vrhunski uspeh že v večini športov potrebno veliko več kot samo vsakodnevni trening in za športniki stojijo celi strokovni timi, ki si jih še tako zagnan rekreativec ne more privoščiti. Dejstvo je, da lahko športna aktivnost postane oblika zasvojenosti (predvsem tiste, ki so povezane z veli- kimi in dolgotrajnimi napori, ki sprožijo endorfinski mehanizem). Tudi v tem pri- meru je tovrstna zasvojenost relativno ugodnejša od raznih bolj pogostih in predvsem bolj pogubnih. Raziskave ka- žejo, da bi nas v Sloveniji še vedno mo- ralo bolj skrbeti za tiste, ki se premalo- krat in preveč kampanjsko ukvarjajo s športom, saj je takih mnogo več. Cene storitev rekreativnega športa se, tako kot večina ostalih stvari v Sloveniji, precej zvišujejo. Kako ta- kšen šport omogočiti vsem? To je svojevrsten paradoks in priča- kovana posledica tržnega gospodar- stva. Odmislimo vse elemente, ki tvo- rijo končno ceno športne storitve in so odvisni od cene energije, prostora, strokovnjaka itd., ter se osredotočimo samo na ceno ki jo določa povpraševa- nje. Ugotovimo lahko, da bolj ko smo uspešni pri osveščanju in navduševanju prebivalstva za športno aktivnost, večje bo povpraševanje po športnih storitvah in posledično višja bo cena. Že nekaj let je opaziti, da se vse več prebivalcev s športno rekreacijo ukvarja neorganizi- rano in storitve išče samostojno na trgu. Morda je tu ponovno priložnost za dru- štva in klube, da v svoje sredine prite- gnejo nove člane. V organiziranih sre- dinah se je namreč veliko lažje prilago- diti novim razmeram in si tudi poceniti dejavnost, s katero se ukvarjamo. Vsaj tista športna infrastruktura, ki se v veliki meri gradi z sredstvi davkoplačevalcev, bi lahko bila bistveno bolj in pod ugo- dnejšimi pogoji dostopna širši javnosti za potrebe športne rekreacije. Nekatere športne panoge so bile že do sedaj pre- drage in nedostopne širšim množicam. Vendar je to težava teh panog oziroma prednost, če pomeni ljudem, ki se z njo ukvarjajo, to statusni simbol. Pred leti je to veljalo za tenis, danes morda za golf, vendar tudi za slednjega vedno manj. Na srečo je paleta možnih oblik špor- tne rekreacije tako široka in pisana, da si lahko vsak vedno najde tisto, ki mu je cenovno dostopna ali pa tudi brez- plačna. Kako za ŠR prepričati neaktivne? Načinov je veliko, vendar je še vedno najpomembnejši in nepogrešljiv zgled v družini. Če bo otrok že v rani mlado- sti razvil pozitiven odnos do redne gi- balno-športne aktivnosti, je velika ver- jetnost, da bo dejavnost ohranjal skozi vse življenje. Raziskave so pokazale, da ima pri tem še posebno pomembno vlogo zgled matere. Analogijo bi lahko potegnili z ustno higieno. Otroka mo- ramo že v rani mladosti navajati na re- dno skrb za zdrave in čiste zobe. Ob dejstvu, da največji davek v Sloveniji še vedno pobirajo bolezni srčno-žilnega sistema, ki so v veliki meri tudi posle- dica pomanjkanja gibanja, bi lahko skle- pali, da je redno gibanje vsaj toliko po- membno kot vsakodnevno umivanje zob. Vse več ljudi se danes srečuje z de- belostjo. Kako takšne navdušiti za šport? Obstajajo programi, ki omo- gočajo aktivnost tudi ljudem s pre- komerno telesno težo? Zaradi splošnih zdravstvenih proble- mov, ki jih povzroča debelost, jo da- nes medicina obravnava kot bolezen in pri usmerjenju takih ljudi v športno dejavnost je potrebna previdnost. Zelo pomembna je izbira primerne športne aktivnosti, ki ne bo pomenila še doda- tnega tveganja za zdravje. Brez urav- noteženega programa prehrane tudi ne bo uspeha. Potrebno bi bilo sode- lovanje strokovnjakov medicinske in športne stroke. Ni namreč razloga, da bi bili debeli ljudje vnaprej prikrajšani za uživanje v športnih aktivnostih in bi bili obsojeni samo na v naprej predpisan režim telesnih vaj in hojo. Strokovno vodenih programov, kjer bi sodelovala športni in zdravstveni strokovnjak, je v Sloveniji še vedno premalo. Sodelova- nje Medicinske fakultete in Fakultete za šport bi bilo na tem področju dobro- došlo. Veliko se govori o pozitivnih učinkih ŠR. Kakšni pa so negativni? Možni negativni vidik športne rekreacije je bil že omenjen: to je pretiravanje. Kot pri vsaki stvari, je tudi tu priporočljiva ŠPORT 56, 2008, 3-4 7 [intervju] zmernost. Še en negativen učinek ŠR vidijo nekateri, ki pa nima dosti opraviti z morebitno osebno škodo, ki bi jo ute- gnil utrpeti rekreativec. Namreč, neka- teri, ki so vpeti v vrhunski šport in nanj eksistenčno vezani ter sami niso špor- tniki, vidijo v razmahu športa za raz- vedrilo negativen vpliv na tekmovalni šport. Realnost v nekaterih drugih oko- ljih, ki so na tem področju pred nami (Skandinavija), na srečo kaže drugače. Kdaj se je OKS začel ukvarjati s pro- mocijo ŠR? Kakšna je, poleg ome- njena, sploh funkcija OKS-a pri ŠR? Olimpijski komite Slovenije – Združe- nje športnih zvez že od svoje ustano- vitve v začetku 90-ih let prejšnjega sto- letja posveča posebno skrb tudi špor- tni rekreaciji, še posebej po letu 1994, ko se je združil s Športno zvezo Slove- nije. Želimo si, da bi bili izjemni špor- tni rezultati, ki jih Slovenci dosegamo v mednarodnih športnih arenah, od- raz splošne športne kulture naroda. Iz skromnih začetkov, ko se je OKS na po- dročju športa za vse ukvarjal zgolj z or- ganizacijo Olimpijskih tekov v mesecu juniju, se je njegova dejavnost razširila tako na področjih izvedbenih projektov kot na področjih sistemskega izboljše- vanja pogojev za športno rekreacijo. Tako je iz prej omenjenih tekov nastala akcija Slovenija teče, ki danes v skupnih prizadevanjih združuje organizatorje že 100 športno-rekreativnih tekov po vsej državi, ki potekajo skozi vse leto in se jih letno udeleži preko 20 tisoč re- kreativcev. Skupaj s Kolesarsko in Turi- stično zvezo že osmo leto vodimo ak- cijo Slovenija kolesari, s katero želimo med drugim vplivati tudi za izboljšanje prometne, kolesarjenju namenjene in- frastrukture, in na ta način prispevati iz- boljšanju pogojev za to vrsto zelo pri- merne rekreacije za vse starosti. Pred letom smo v sodelovanju s Športnimi zvezami občin pričeli s projektom Mini olimpijada, namenjenemu prvi triadi devetletke, in naleteli na izjemen od- ziv, saj bo letos vanj vključenih že 5000 otrok. Leta 2000 smo pričeli s projek- tom »Recept za zdravo življenje s špor- tom«, katerega namen je bil predvsem povezati športno in zdravstveno stroko pri snovanju in izvajanju športno-rekre- ativnih programov. Projekt je bil izbran kot najboljši med 16 sorodnimi v Evropi in smo zanj prejeli posebno priznanje ter podporo fundacije Švedskega kralja Gustava. Z neposredno promocijo smo pričeli v preteklem letu s oglaševalsko kampanjo »Migaj z nami«, ki na igriv in humoren način nagovarja ljudi k spre- membi življenjskega sloga in k ukvarja- nju z športno rekreacijo. V poplavi agre- sivnega oglaševanja nezdrave hrane in pijače ter ostalih dejavnosti, ki nagovar- jajo k pasivnemu življenjskem slogu, je sicer težko prodreti. Vendar je bilo spo- ročilo opaženo in z njim bomo nadalje- vali. Olimpijski komite je bil tudi pobu- dnik in s športnim uredništvom TV Slo- venija koproducent polurnih tedenskih oddaj namenjenih razgibanemu življe- nju, do nedavnega znanih kot oddaja Zdaj! In v bodoče Migaj! V dveh letih in pol se je zvrstilo že preko 100 oddaj. V preteklosti smo sodelovali tudi pri na- stajanju zelo uspešnega javnega infor- macijskega sistema za podporo rekrea- ciji, ki ga je razvil kasneje ukinjeni Zavod za šport v sklopu državne akcije Razgi- bajmo življenje. V okviru razpoložljivih resursov ohranjamo delovanje informa- cijskega sistema za zbiranje in posredo- vanje podatkov o ŠR programih na por- talu www.migajznami.si, kamor lahko vsi ponudniki in mediji brezplačno od- dajajo in dostopajo do informacij. Or- ganizirali smo že vrsto strokovnih po- svetov, ki so obravnavali različne vidike športne rekreacije, ali pa sodelovali kot soorganizatorji. Pripravili smo kan- didaturo za organizacijo Svetovnega kongresa športa za vse, ki je največji in najpomembnejši tovrstni dogodek na svetu. Z izbranimi partnerji s turistič- nega gospodarstva, proizvodnje in tr- govine športnih rekvizitov in ponudni- kov športno zdravstvenih storitev že 12. leto vodimo projekt Olimpijske kartice, ki njenim imetnikom zagotavlja vrsto ugodnosti in prihrankov pri ukvarjanju z športno rekreacijo. Odbor športa za vse preko svojih de- lovnih skupin deluje še na mnogih dru- gih področjih, pomembnih za razvoj športne rekreacije. Delovna skupina za športno rekreacijo invalidov deluje pri razvoju rekreacije med invalidi. Po- sebna delovna skupina vodi projekt za spremljanje in vrednotenje prosto- voljnega dela v športnih organizaci- jah in za njegovo sistemsko priznanje in večjo družbeno veljavo. V zadnjem mandatnem obdobju si želimo razši- riti mrežo predvsem med našimi člani- cami. Namreč, večina od 63 nacional- nih panožnih zvez se niti organizacij- sko niti vsebinsko ne posveča razvoju in popularizaciji svoje športne panoge kot oblike rekreacije med državljani in tu je še veliko priložnosti. Svetle izjeme in vzpodbuda za ostale, so lahko Plesna zveza z akcijami Slovenija pleše, Kajaka- ška zveza z akcijo Voda za vedno itd.. Občuten preboj bo možen samo ob pluralizmu tako vključenih organizacij kot različnih programov. Katere so najaktualnejše oblike ŠR pri nas? V zadnjem obdobju se je zelo razmah- nila tako imenovana nordijska hoja in njej soroden Skike. Zelo se uveljavljajo tudi razne oblike gorskega kolesarjenja. Premika se tudi na področju pohodni- štva, v stalnem vzponu sta fitnes in flo- orball. Inovativnost ljudi je neizčrpna in vsako leto se pojavijo nove oblike špor- tne rekreacije. Inovativnost in ustvarjal- nost je premo sorazmerna s svobodo, ki jo v neki dejavnosti imamo. Še vedno je šport polje svobode. Njegova civilna interesna organiziranost zagotavlja nje- gov nadaljnji razvoj in avtonomnost. 8 ŠPORT 56, 2008, 3-4[aktualno] Ivan Čuk 7585 korakov do Pekinga (pogled na delo komentatorja na televiziji) Morda se zdi naslov nekoliko čuden, saj bi lahko 7585 korakov do Pekinga pomenilo marsikaj, npr. koliko stvari je potrebno urediti (vizum, letalske vozovnice ipd.) do Pekinga, vendar nisem mislil tega. Pred štirimi leti sem si kupil pedometer − na- pravo, ki meri število korakov, ob določitvi dolžine koraka izračuna tudi prehojeno razdaljo, ob določitvi telesne mase pa še energijo, ki jo človek porabi na tej poti. Pedometer sem uporabil, da bi ugotovil, koliko korakov sem moral narediti od doma do letališča v Pekingu. Od doma sem odšel v ponedeljek, 4. avgusta 2008, ob 16. uri, najprej na leta- lišče Jožeta Pučnika Ljubljana, ob 19.30 smo pristali v Münchnu, nato smo dve uri čakali na let za Šanghaj, ki je trajal enajst ur, tam smo čakali nadaljnjih se- dem ur in let do Pekinga je trajal uro in pol. Skratka, potovanje od doma do Pekinga je trajalo 25 ur, v tem času sem naredil po letališčih in letalu 7585 ko- rakov ali 2,27 km, moja hitrost gibanja pa je bila sploh izjemna, saj je znašala 0,0908 km/h. Povedano preprosto: v eni uri sem naredil 90 metrov. In tudi teh 90 metrov na uro je bilo zelo utru- dljivih, saj je časovna razlika med Lju- bljano in Pekingom šest ur, iz noči smo »padli« v popoldan, na letalu je na moji desni sedel možakar, ki je imel prav go- tovo indeks debelosti veliko več kot 30, in če sem se v spanju preveč sprostil, sem takoj padel v njegov objem, zato sem spal kvečjemu štiri ure, in še to bolj slabo. Večji del potovanja sem si čas krajšal z ogledom risanke Kung Fu Panda in Asterix na olimpijskih igrah. Panda mi je bila zaradi precejšnje mere humorja všeč, čeprav je osnovno spo- ročilo zelo ameriško in je risanka nare- jena predvsem za ameriško tržišče (ure- sničen ameriški sen, kljub preveliki tele- sni teži Pande). Asterix pa kljub odlični igralski zasedbi (Gerard Depardeu, Alain Delon) ni deloval prepričljivo, zato je strip še vedno neprekosljiv. Olimpijske igre v Pekingu pomenijo mojo dvajsetletnico sodelovanja z naci- onalno televizijo, kjer sem strokovni ko- mentator za gimnastiko. V tem času se je marsikaj zelo spremenilo. Za OI v Se- ulu leta 1988 je bil v Ljubljani postavljen poseben olimpijski studio, na prizorišču je bilo zelo malo slovenskih poročeval- cev, saj smo bili takrat še del Jugosla- vije, ki je imela določeno kvoto. S teh iger je gimnastiko iz studia komentiral Marjan Lah, mene pa so povabili h ko- mentiranju kot takratnega strokovnega sodelavca, zaposlenega pri Gimnastični zvezi Slovenije. Očitno sem, kljub neka- terim napakam, na katere so me opo- zorili mnogi, pa ne le ljudje s televizije, temveč tudi prijatelji (celo telovadec Boris Gregorka mi je prišel povedat, kaj delam narobe; zmotili so ga pred- vsem moja sproščenost in smeh (bolj hihitanje) in nekoliko »šlampasto« izra- zoslovje, kot so npr. »špage«, »salta« (ne ženski, temveč moški spol – salto ipd.)), naredil primeren vtis, saj sem od takrat pomagal komentirati legendi sloven- skega poročanja Marku Rožmanu. Leta 1993 se je Rožman upokojil in po kar napornem šolanju govora pri Ajdi Kalan sem postal samostojen komentator. Leta 1993 sem od takratnega urednika športa Marjana Laha na svetovnem pr- venstvu v Birminghamu dobil odlično lekcijo o komentiranju, ki mi še danes odzvanja v ušesih. Marjanova zapoved je bila: »Za komentar potrebuješ 100 odstotkov gradiva, čeprav ga potem uporabiš le 30 odstotkov.« V tistem času so bili računalniški sis- temi in svetovni splet še v povojih, zato je moral imeti komentator lastno bazo podatkov o vseh tekmovalcih, nosil- cih medalj, dogodkih itd. Kot trenerju, sodniku in tudi funkcionarju mi je bilo delo olajšano, a zaradi velikega števila dogodkov vse le ne ostane v možga- nih, zato si pametni stvari zapisujejo. Najtežje je bilo komentirati ekipno tek- movanje na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti. Prenosi so bili ponoči, Igor E. Bergant mi je v slušalke sporočal rezul- tate telovadcev, ki so že nastopili, saj jih režiser ni kazal, sam pa sem moral ko- mentirati sestavo na zaslonu in poleg tega zapisovati še rezultate. Tako re- koč misija nemogoče. Do leta 2000 sva nato delala skupaj z Majo Dokl (nekda- njo odlično telovadko), po njeni nesreči pa sem nekaj časa delal sam, ko me je leta 2002 tedanji urednik športnega programa Igor E. Bergant vprašal, koga bi vzel za profesionalnega poročevalca, sam pa bi znova postal strokovni ko- mentator. Izbral sem Petra Kavčiča, di- plomanta Fakultete za šport. Obdobje, ko sem delal sam, je bilo zame naporno, saj sem moral ob ko- mentiranju pripravljati tudi prispevke za dnevnoinformativne oddaje. Ker te- levizija prenaša malo gimnastičnih do- godkov (le olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva ter tekmo svetov- nega pokala v Sloveniji), sem se moral skoraj vsako leto učiti znova, saj so bila svetovna in evropska prvenstva včasih na dve leti. Zaradi tega so bili prvi pre- nosi s tekmovanja praviloma nekoliko slabši, nato pa se je moje komentiranje iz dneva v dan izboljševalo. Zelo sem bil vesel Petrovega prihoda, saj sva se odlično ujela tako na komentatorskem mestu kot tudi osebno. Danes je komentiranje bistveno lažje, čeprav še vedno zahteva izjemno ve- liko priprave. Najtežje je pri ekipnih tek- movanjih, kjer moraš imeti informacije ŠPORT 56, 2008, 3-4 9 [aktualno] o vseh tekmovalcih, ki bodo nastopili, teh pa je zelo veliko. Zanimivo je, da kljub vsej računalniški tehnologiji po- ročevalci še vedno najraje uporabljajo lastne zapiske in se pripravijo s svojimi listi (prepis imen, starost, dosedanji re- zultati), saj je na mizi komentatorskega mesta dovolj prostora za list velikosti A3. Seveda pa je najpomembnejša kilome- trina delovanja − izkušnje, kako začeti prenos. Sam nimam dovolj kilometrine, da bi lahko prenos začel suvereno, slab začetek pa je zelo moteč, zato si pred prenosom prve stavke zapišem in jih preberem, nato nadaljujem na pamet. Pomembno je tudi, kako se posloviš od gledalcev, zato se je treba pripraviti tudi na konec prenosa. Morda se sliši nena- vadno, toda pred prenosom je vedno potrebno še na stranišče, saj vmes ni časa, sploh, če si sam. Doma pred tele- vizorjem je lažje, pač zamudiš nekaj mi- nut prenosa in se vrneš, komentator pa si tega ne more privoščiti. Tudi zato je dobro, da sta na komentatorskem me- stu dva, da si lahko v takih primerih po- magata. To še zlasti velja za dogodke, ki jih komentiramo več kot dve uri. Zaradi komentiranja se po določenem času ustnice praviloma osušijo, zato je pijača zelo pomembna. Seveda brezal- koholna, največkrat voda ali čaj, kava nekoliko redkeje, saj je odvajalo. Kro- žijo sicer zgodbice o komentatorjih, ki so jih posedli za mikrofon v veselem stanju in so brez težav izpeljali prenos, a te zgodbe že sodijo v kategorijo le- gend. Alkohol (tudi zgolj eno pivo) na- mreč zaplete jezik. Čudni stavki pa so lahko izrečeni tudi brez njega, ko se npr. komentator osredotoči na sliko na tele- viziji, zato svoje misli razvleče in jih ne konča smiselno. Prijatelj Boris Mutić (njegovi ženi so na evropskem prvenstvu v Patrasu leta 2002 izdali akreditacijo na ime Butić, kar v hrvaškem jeziku pomeni stegence), prekaljeni komentator hrvaške nacio- nalne televizije, me je večkrat vzel za vodiča (to je takrat, ko komentator po- sluša v slušalkah glas nekoga drugega, običajno pa ima v njih mednarodni ton – zvok iz dvorane in povezavo z Lju- bljano) in mi ob neki priložnosti dejal: »Ivan, če bi jaz imel tvoje znanje, bi bil najboljši. Veš, tvoj glas je preveč umir- jen. Včasih se moraš postaviti v vlogo igralca, vplesti čustva in povzdigniti glas, ko gre za pomembne trenutke.« Morda sem vzel Mutićev napotek celo preveč zares, ko sem na evropskem pr- venstvu v Bremnu leta 2000 ob zmagi Mitje Petkovška zajokal od sreče, saj je uresničil svoje, Edijeve (njegov seda- nji trener dr. Edvard Kolar) in moje sa- nje (treniral in spremljal sem ga od leta 1983 do 1999). Prenos je bil za trenutek prekinjen, odmevi na moje solze sreče pa so bili različni; nekaterim, ki me po- znajo in vedo za moje delo z Mitjo, so se zdele solze normalne, drugi pa so menili, da je pretirano in nenormalno, če se komentator razjoče ob zlati me- dalji, in še to zgolj na evropskem prven- stvu. Kakorkoli že, tudi na Mitjeve me- dalje sem se navadil, se mi pa še vedno potijo dlani pred njegovim nastopom. Nevidna mreža povezanosti ostaja. Pri komentiranju posnetka je nekaj več težav, saj ti najprej določijo, koliko mi- nut ga potrebujejo, nato se moraš od- ločiti, katere dogodke boš izpustil, po- leg tega moraš upravljati še magneto- skop. Med športnim dogodkom se je treba večkrat zbrati in se nato umetno (igralsko) vrniti v dogajanje, kar je dokaj težko, sploh, če dogodek nima velikega čustvenega naboja. Največji čustveni naboj je s seveda spremljanje Mitje Pet- kovška in Aljaža Pegana v finalih velikih tekmovanj, zelo hvaležna za prenos so tudi ekipna tekmovanja v gimnastiki, kjer se tekmuje po formuli trije nastopi na orodje in vsi trije štejejo. Na letošnjih 10 ŠPORT 56, 2008, 3-4[aktualno] olimpijskih igrah je bila Kitajska pri fan- tih prepričljivo najboljša, zato je bil za- nimiv predvsem boj za drugo in tretje mesto, kjer so zadnji hip medaljo dobili Američani, pri dekletih pa je bila tekma do zadnje vaje na parterju popolnoma odprta. Posebna oblika so kombinirani prenosi, kjer se vključujejo in mešajo različni športni dogodki. V tem primeru sta po- trebni velika strpnost in zbranost. Prvi dan finalnih nastopov na posameznih orodjih smo se vključili v gimnastiko po prvem nizu finala teniškega tur- nirja, znova je sledila gimnastika, takoj po parterju smo besedo predali tenisu, nadaljevali z gimnastiko, po drugem orodju gimnastike smo besedo predali atletiki (zaradi nastopa metalca kladiva Primoža Kozmusa), drugi del gimna- stike je bil narejen v posnetku, ki je bil na sporedu po atletiki. Kljub delu na ko- mentatorskem mestu so naju s Petrom iz studia obveščali o izidih Primoža Koz- musa, zato sva že med komentiranjem izvedela, da se je uvrstil v finale. S Pri- možem sva se med poletom v Peking tudi pogovarjala in povedal mi je, da so kladiva različno dolga, razlika je lahko tudi do dveh centimetrov. So pa vsa or- ganizatorjeva in med ponujenimi lahko tekmovalec izbire tisto, ki se najbolj pri- lega njegovi roki. Primož je dobro iz- bral. Vse čestitke! Prvi prenos skokov v vodo mi je dobro uspel, saj so tekmovanja trajala tako dolgo kot posnetek. Drugi prenos sko- kov mi je uspel še bolje, pri tretjem pa so podaljševali trajanje skokov in doda- jali njihove počasne posnetke, zato sem bil s svojim posnetkom nekaj minut predolg. Na to nisem bil najbolje pri- pravljen in se mi je jezik malce zatikal. Komentiranje skokov na veliki prožni ponjavi pri dekletih sem po lastni pre- soji opravil odlično. Tekma je bila polna preobratov, skoki zelo zahtevni, prva fa- voritinja je naredila napako pri doskoku in s tem odprla pot do zmage Kitajki He Wenni. Čeprav je lepo sodelovati na olimpijskih igrah, pa te trajajo dolgo, zato je lepo biti tudi v stiku z najbližjimi. V preteklo- sti, ko še ni bilo mobilne telefonije in je bilo telefoniranje iz Azije domov zelo drago, sem običajno poslal le kakšno razglednico z lepimi pozdravi, na leto- šnjih olimpijskih igrah v Pekingu pa smo imeli v studiu internetni telefon. Prav ra- znežil sem se, ko sem poklical hčerko Nežo. Ko je slišala moj glas (babica ji ni povedala, kdo jo želi), je zavpila v slu- šalko: »Oči, pogrešam te!« Potem pa smola, linija je bila večkrat prekinjena. Zvečer se dobil Mojčino (ženino) elek- tronsko pošto, v kateri mi je sporočila, naj še enkrat pokličem Nežo, ki je jokala, ker se ni mogla pogovarjati z mano. Na- slednji dan sem jo seveda znova pokli- cal, tudi sina Anžeta, ki pa je bil malce manj zgovoren. Njemu bolj begata po mislih badminton in nogomet. Na gimnastičnih tekmovanjih v Pekingu je bilo v dvorani po 18.000 gledalcev, a je bilo vse veliko bolj umirjeno in pro- fesionalno kot pred štirimi leti v Atenah. Kljub številnim varnostnim ukrepom vojske in policije na Kitajskem ni bilo tako močno čutiti. Tudi reklame ameri- ških podjetij, ki sponzorirajo igre, so bile bolj neopazne in nevsiljive. Prvi dan brez prenosa je bil 16. avgust. Popoldne sem odšel na atletski sta- dion, ki je bil nabito poln. Res je bilo čutiti olimpijsko mrzlico oz. bolje vro- čico. Ob vsakem teku, skoku, metu je velika množica navijala, vzdihovala in ploskala. Energija na štadionu je bila mogočna, silila je vate, a ni bila moteča. V finalu teka na 100 metrov sem sedel na komentatorskem mestu ob Andreju Staretu, od ciljne črte sem bil oddaljen približno 15 metrov, kar je izjemen po- ložaj za ogled tako veličastne tekme. Ljudje na štadionu so umolknili, pištola je počila, energija se je sprostila, gle- dalci so postajali vse glasnejši in v manj kot desetih sekundah je bilo vsega ko- nec. Uspela mi je odlična fotografija, ko je bil Usain Bolt na ciljni črti pred vsemi drugimi. Bil sem priča svetovnemu re- kordu. Tudi v Atenah sem imel srečo z izborom obiska atletskih bojev. Bil sem tudi na tekmi v skoku s palico, ko je Rusinja Je- lena Išinbajeva dosegla svetovni rekord. Veliko manj sreče sem imel z ogledom polfinala kajakašev na divjih vodah. Po dopoldanskem komentiranju sem od- šel na prizorišče kajaka in kanuja. V Ate- nah je veslal naš študent Uroš Kodelja, a si tekme žal nisem mogel ogledati, zato sem si letos močno želel videti mojstre veslanja. Voda me zelo privlači, pa še predtekmovanje Petra Kauzerja sem videl, ko je bil za tri sekunde boljši od tekmecev. Najprej sem se čudil izjemno divji vodi. Kot ljubitelj ribolova (muharjenja) sem navajen tudi brzic, vendar si v tako mo- čan tok, kot je bil na olimpijski progi, ne ŠPORT 56, 2008, 3-4 11 [aktualno] bi upal niti stopiti, fantje pa veslajo, kot da so na mirni vodi. Na velikem ekranu sem spremljal Petra Kauzerja in njego- vega očeta, ki je bil videti miren, sin pa je deloval zelo živčno. To ni bil fant iz kvalifikacij. Saši Jerkoviču sem rekel: »Živčen je, ne bo se dobro končalo.« In res se ni. Kljub odličnim rezultatom, ki so jih do- segli naši športniki na olimpijskih igrah, pa vidim, da je težko nositi breme naj- boljšega. Naši športniki dobro napadajo iz ozadja, medtem ko se v vlogi prvega favorita težko znajdejo. Pri tem se spo- mnim Aljaža Pegana, ki je bil v mladih letih velikokrat najboljši v kvalifikacijah, v nadaljevanju tekmovanja pa je naredil napako. Enako se je pripetilo Mitji Pet- kovšku na olimpijskih igrah v Sydneyju, ko so ga novinarji še pred začetkom tekmovanja razglasili za zmagovalca. Še bo dovolj dela za dr. Mateja Tuška, dr. Tanjo Kajtna in druge psihologe. Končno sem dočakal tudi Mitjev finalni nastop na bradlji. Začel je prvi in pri pr- vini healyjevo vreteno padel v ramenih. Napaka mu je vzela pol točke. Komenti- rati takšen spodrsljaj je hudo. Kar verjeti nisem mogel, sploh ne po tistem fan- tastičnem začetku, ko je tudi tippelta naredil odlično (pri tippletu je naredil napako na OI Sydneyju leta 2000). Malo mi gre na jok in šok je velik, vendar me Peter rešuje in povzema besedo. Tudi Mitjevi tekmeci grešijo in na koncu je bil naš olimpijec še vedno odličen 5. Toda izgubljena priložnost je izgubljena za vekomaj. Zelo se bo treba truditi do olimpijskih iger v Londonu. Po bradlji smo se vključili v prenos atle- tike in se veselili zmage ter zlate olim- pijske kolajne Primoža Kozmusa v metu kladiva. V nadaljevanju prenosov gim- nastike s finali na gredi in drogu sem se znova povsem osredotočil na komen- tiranje. Na koncu sva bila s Petrom za- dovoljna tako z najinim komentiranjem kot z rezultati Primoža, ki so nama jih sporočali. Po končani gimnastiki je sle- dil tridesetminutni odmor, nato še ko- mentiranje skokov na veliki prožni po- njavi. Kasneje sem na hodniku srečal Klemna Bedenika, predsednika Gimna- stične zveze Slovenije, in Nino Piletič, sodnico ritmične gimnastike na olimpij- skih igrah. Povabil sem ju na pivo, pri so- sednji mizi pa so sedeli Ukrajinec Valerij Gončarov, olimpijski prvak na bradlji iz Aten, svetovni prvak Rus Nikolaj Krjukov in Dimitri Karbonenko, ruska legenda s francoskim potnim listom. Tudi fantom sem ob koncu gimnastičnega dela iger plačal pivo, Nina pa se je fotografirala z gimnastičnimi legendami. Dimitri mi je pokazal fotografije svojih hčerkic. Stri- njali smo se, da je najpomembnejše na svetu zdravje, rezultati so minljivi. Ko se je Dimitri poslavljal, je povedal, da je to njegovo zadnje gimnastično tekmo- vanje in da ne ve, kdaj in kje se bomo zopet srečali. Čaka ga veliko nerešenih vprašanj, predvsem to, kaj bo delal po končani športni karieri. Klemen me je povabil na večerjo z Mi- tjo, Edijem Kolarjem in Igorjem Fedoru- kom, maserjem reprezentance. Pova- bilo sem sprejel, saj sem želel Mitji če- stitati za 5. mesto. Deloval je povsem normalno, ni ne jokal ne stokal. »Sem pač naredil napako,« je dejal brez preti- ranega obžalovanja. Edi je vsake toliko časa rekel »škoda«, toda večerja je bila kljub temu sproščena, okoli nas pa vr- vež nočnega Pekinga. V hotel sem se vrnil šele ob dveh zjutraj. Popoldne sem srečal Primoža Kozmusa in mu čestital za zmago. Letos bo zelo zasluženo športnik leta. Naslednje dni izvem za njegove izjave v olimpijski hiši in potem še v Sloveniji, kjer se je kot olimpijski prvak postavil za športnike in pokritiziral Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez. Vsa čast! Upam, da bo v tem boju z mlini na veter uspešnejši, kot sta bila pred njim smu- čarski skakalec Matjaž Debelak in veslač Iztok Čop. Do konca olimpijskih iger sem moral komentirati še skoke v vodo z deset- metrskega stolpa za dekleta in fante. Fantovski skoki v vodo so bili moje za- dnje dejanje. Po zadnjem pozdravu od gledalcev sem se počutil popolnoma izpraznjenega, vse breme mi je padlo z ramen, adrenalin, ki me je držal po- konci, je popustil, pohitel sem v hotel- sko sobo in zaspal. Škoda, ker je bilo za vsako disciplino skokov v vodo na voljo le 30 minut po- snetka, saj so bili boji zelo zanimivi, naj- večje presenečenje pa je bila zmaga Avstralca Matthewa Mitchama, ki je Ki- tajcem edini speljal zlato medaljo. Ki- tajci so v polistrukturnih konvencional- nih športih povsem zasenčili tekmece. Vsaka zmaga Nekitajca je bila pravo veselje. V moški športni gimnastiki so Kitajci osvojili vseh sedem olimpijskih naslovov, razen v preskoku (ker noben njihov reprezentant v predtekmovanju 12 ŠPORT 56, 2008, 3-4[aktualno] ni skočil dveh skokov), kjer je zmagal Poljak. V skokih na veliki prožni ponjavi so Kitajci osvojili olimpijska naslova tako pri dekletih kot fantih. V skokih v vodo so imeli sedem olimpijskih prvakov, enega pa Avstralija. Le v ženski športni gimnastiki jim ni šlo vse po načrtih, saj so osvojili »le« 2 naslova (ekipnega in na dvovišinski bradlji). Popolna predanost športnemu rezultatu, vrhunska medi- cinska oskrba, odlične razmere za delo, široka baza športnikov so še vedno pot do stalnih uspehov. Ko se ta pot pre- kine, je za postopno vrnitev potrebno ogromno energije in denarja. Dokaz za to je ruska reprezentanca − nobene zlate medalje, kljub ogromnemu vlaga- nju v zadnjih dveh letih. Zdoma sem bil 23 dni, štiri dni smo po- tovali, imel sem 16 prenosov in bil prost tri dni. V prostem času sem si ogledal nekaj kitajskih znamenitosti. Z Marja- nom Fortinom sva obiskala Prepove- dano mesto, s Petrom Kavčičem Letni dvorec, z Arturjem Rutarjem, Lojzom Željkom in Marjanom Fortinom pa smo bili skupaj na Kitajskem zidu in v Mingovih grobnicah.Večer pred odho- dom domov se je urednik športnega programa TV Slovenija Mile Jovanovič izkazal s povabilom vseh sodelujočih v projektu na večerjo v sečuansko re- stavracijo. V Atenah sva s Petrom Kav- čičem zadnji dan vsem podelila zlate medalje za trud, letos pa sva pripravila posebne diplome, za katere sem moral uporabiti kar precej slovenske iznajdlji- vosti na kitajski način, da smo jih nati- snili na trd papir. V športnem uredništvu smo vsi z ve- likim zanimanjem spremljali nastope slovenskih športnikov, vsak, ki je osvo- jil medaljo, pa si je na vhodnih vratih prislužil tudi sliko in napis bravo. Pet medalj za slovensko reprezentanco je izjemen uspeh, ki ga bo čez štiri leta težko preseči. Tudi brez medalj smo bili navdušeni ob dobrih rezultatih, do- brega razpoloženja pa ni skazil niti in- cident, ko je skakalec ob palici Jurij Ro- van z vodo polil poročevalca Andreja Stareta. Vprašanje je sicer bilo, kako je lahko nekdo brez akreditacije prišel do komentatorskega mesta, ampak na koncu se je Rovan opravičil, Stare je opravičilo sprejel in spor sta hitro zgla- dila. Na načelni ravni pa se lahko vpra- šamo, ali zdaj tudi športni novinarji spa- dajo med ogrožene. Dr. Ivan Čuk, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za gimnastiko ivan.cuk@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 3-4 13 [športna vzgoja] Branko Peternelj1, Branko Škof2, Janko Strel2 Razlike v morfoloških značilnostih in motoričnih sposobnostih med učenci, vključenimi v program z dodatno športno ponudbo (športni oddelek), in tistimi v običajnem šolskem programu Ena temeljnih nalog šolske športne vzgoje je razvoj motoričnih sposobnosti in športnih znanj. Namen predstavljene študije je bil ugotoviti, ali so učenci, ki so bili osem let vključeni v športni oddelek, v morfoloških značilnostih in motoričnih spo- sobnostih razlikujejo od vrstnikov iz »običajnega« oddelka. Želeli smo tudi ugotoviti, koliko razlike na začetku šolanja (po 1. razredu) vplivajo na razlike ob koncu šolanja. Eksperiment je zajel tri generacije učencev (N = 134), ki smo jih spremljali vso osnovno šolo; 68 jih je bilo vključenih v športni oddelek (eksperimentalna skupina), 66 pa v običajen šolski program (kontrolna skupina). Vzorec spremenljivk so predstavljali izbrani testi motoričnih sposobnosti (8 testov) in morfoloških značilnosti (3 testi), ki se v Sloveniji uporabljajo za spremljanje razvoja otrok in mladine na omenjenih dveh področjih. T-test za neodvisne vzorce je potrdil statistično pomembnost razlik med skupinama učencev s športnim in običajnim šolskim programom ob koncu šolanja (na koncu 8. razreda). V večini vključenih spremenljivk so bili učenci eksperimentalne skupine uspešnejši. Razlike v motorični učinkovitosti med učenci različnih programov so ostale statistično značilne tudi po izenačitvi razlik ob začetku šolanja. Pravilno načrtovan in strokovno voden program z dodatno športno ponudbo zagotavlja pozitivne učinke v razvoju motorič- nih sposobnosti in morfoloških značilnosti učencev, kar pripomore h kakovosti njihovega življenja zdaj in v prihodnje. Ključne besede: športna vzgoja, športni oddelek, osnovna šola. Differences between pupils attending a programme with additional sport subjects (sport class) and those attending a regular school programme in terms of their morphological characteristics and motor abilities One of the chief tasks of physical education classes is to develop the motor abilities of pupils and to impart knowledge re- garding sports to them. The study aimed to establish whether there are any differences between pupils attending a ‘sport class’ for eight years and those attending a ‘regular class’ in terms of their morphological characteristics and motor abilities. Another aim was to establish to what extent the differences recorded at the beginning of schooling (1st grade) affect the dif- ferences reported at the end of schooling. The experiment was based on three generations of pupils (N = 134) who were monitored throughout the period of attending primary school. 68 pupils attended the ‘sport class’ (experimental group) and 66 were in the regular school programme (con- trol group). The sample of variables included selected tests of motor abilities (eight tests) and morphological characteristics (three tests) which are generally applied in Slovenia to monitor the development of children and youth in the two mentioned areas. The t-test for independent samples confirmed the statistical significance of the differences between the groups of pupils at- tending the sport programme and those attending the regular one at the end of the schooling (at the end of 8th grade). Pupils from the experimental group performed better in most of the selected variables. The differences in the motor abilities of pu- pils attending the different programmes also remained statistically significant after the differences recorded at the beginning of the schooling had levelled out (MANCOVA). A properly planned and professionally conducted programme with additional sport subjects guarantees a positive impact on the development of pupils’ motor abilities and morphological characteristics, thereby also adding to the quality of their life in both the present and the future. Key words: physical education, sport class, primary school. Uvod Vloga šole je prenos družbenih norm in vrednot, védenja in znanja na mlade generacije (Peček in Lukšič - Hacin, 2003). V želji, da bi bila v tem svojem osnovnem poslanstvu uspešna, od nje pričakujemo, da spodbuja in aktivira vse razpoložljive dejavnike, ki neposre- dno vplivajo na vzgojno-izobraževalni proces (Kroflič, 2000). Temeljne specifične naloge špor- tne vzgoje kot pomembnega člena v vzgojno-izobraževalnem sistemu šole so razvoj motoričnih sposobnosti in športnih znanj, skrb za razvoj pozitivne samopodobe in socializacije ter skrb za 1Osnovna šola Miroslava Vilharja, Postojna 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 14 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna vzgoja] psihofizično kondicijo in zdravje mladih (Auweele, Bakker, Biddle, Durand, in Se- iler, 1999; Kovač in Novak, 1998). Pove- dano drugače – cilj športne vzgoje je oblikovanje trajnih pozitivnih navad do športnih aktivnosti oziroma vzgoja za zdrav življenjski slog (Škof, B., Zabuko- vec, V., Cecič Erpič, S., Boben, D., 2005). Programi šolske športne vzgoje so dolgotrajni, saj trajajo ves čas šolanja, otroke pa vključimo v programe šol- ske športne vzgoje v obdobju, ko so za vzgojne vplive športne vzgoje in bio- loške prilagoditve zelo dovzetni (Kovač in Strel, 2002). Ena od možnosti izboljšanja kakovo- sti programov športne vzgoje so tudi športni oddelki (dodatna športna po- nudba). Zakonsko možnost, da lahko šole v Sloveniji ponudijo učencem tudi program z dodatno športno ponudbo, je od leta 1985/1986 (ko je uradno ste- kel prvi tak program) izkoristilo že več kot 30 osnovnih šol, ki poskušajo v raz- ličnih obdobjih obveznega šolanja na ta način prispevati h kakovosti vzgojno- izobraževalnega dela šole. Osnovni namen predstavljene študije je bil preizkus učinkovitosti programa športnih oddelkov. Ugotoviti želimo, ali obstajajo razlike med skupinama učen- cev, ki so bili osem let vključeni v špor- tni oddelek, in tistimi, ki so bili v »običaj- nem« oddelku, v spremenljivkah mor- foloških značilnosti in motoričnih spo- sobnosti. Ugotoviti smo tudi želeli, ali na morebitne razlike v motoričnih spo- sobnostih in morfoloških značilnostih ob koncu šolanja vplivajo tudi razlike v teh razsežnostih iz začetka šolanja in socialno-ekonomski status družin v raz- iskavo vključenih otrok. Metode dela Vzorec merjencev Vzorec preizkušancev smo spremljali osem let, to je od 7. leta (1. razred) do 15. leta (8. razred). Vzorec je zajel učence treh generacij, ki so se vpisali v šolskih letih 1995/1996, 1996/1997 in 1997/1998 v prvi razred na osnovni šoli Miroslava Vilharja v Postojni in so šol- sko obveznost zaključili v šolskih letih od 2002/2003 do 2004/1005. V vzorcu je bilo 134 učencev in učenk. V eksperi- mentalni skupini je bilo 68 preizkušan- cev, kontrolna skupina pa je bila sesta- vljena iz 66 preizkušancev splošnih od- delkov. Športni program v eksperimentalni in kontrolni skupini Učenci eksperimentalne skupine (ES) so imeli športno vzgojo od 1.−4. razreda pet ur na teden, ki sta jo poučevala dva učitelja (športni pedagog in razredna učiteljica) hkrati. Kontrolna skupina (KS) je imela športno vzgojo tri ure na teden, poučevala pa jo je razredničarka sama. Učenci in učenke eksperimentalne sku- pine so imel pouk športne vzgoje še v 5. in 6. razredu po 5 ur na teden, v 7. in 8. razredu pa po 3 ure na teden, medtem ko so imeli učenci in učenke kontrolne skupine v 5. in 6. razredu tri, v 7. in 8. razredu pa dve uri športne vzgoje na teden. Od 5. do 8. razreda sta v enem oddelku hkrati poučevala dva športna pedagoga tako pri eksperimentalni kot tudi kontrolni skupini. Cilji športne vzgoje so bili v obeh skupinah v skladu z nacionalnim učnim načrtom, s to raz- liko, da je bil v eksperimentalni skupini povečan obseg vadbe, pri izvedbi pro- grama pa je sodeloval športni peda- gog. Učenci in učenke športnih oddelkov (ES) so imeli tudi več drugih dodatnih športnih aktivnosti, ki trajajo od ne- kaj ur do več dni (pohodi, kolesarje- nje, bivakiranje, tek na smučeh, tečaji plesa, lokostrelstva, kegljanja, balinanja …), in vsako leto po eno šolo v naravi. Učenci in učenke splošnih oddelkov, ki so predstavljali kontrolno skupino, so imeli samo poletno (plavanje) in zimsko (smučanje) šolo v naravi ter vsako leto predpisano število športnih dni, enako kot njihovi sošolci v oddelkih z doda- tnim športnim programom. Vzorec spremenljivk Odvisne spremenljivke, ki smo jih 1. spremljali vseh osem let, so izbrani testi za merjenje motoričnih sposob- nosti in morfoloških značilnosti, ki so predpisani v športnovzgojnem kar- tonu (Strel idr., 1996). In sicer: morfološke mere: telesna višina a) (ATV), telesna masa (ATT), kožna guba nadlahti (AKGN); motorični testi: skok v daljino z b) mesta (SDM), taping z roko (TAP), poligon nazaj (PON), dviganje trupa (DT), predklon (PRE), vesa v zgibi (VZG), tek 60 m (M60) in 600 m (M600). Vprašalnik o socialno-ekonomskem 2. statusu družin, v katerih živijo učenci, smo priredili sami. Nanj so odgovar- jali starši učencev, vključenih v razi- skavo, ob koncu 8. razreda. Upora- bili smo tele parametre: povprečna relativna ocena staršev o socialnem družinskem statusu (SD_SOC), pov- prečna izobrazba staršev (SD_IZB), % mesečnega družinskega proračuna za športnorekreativne namene (SD_ DSSR) in povprečna relativna ocena staršev o lastnem zdravstvenem sta- nju (SD_ZDR). Metode obdelave podatkov Uporabili smo statistični paket Stati- stica. Izračunali smo osnovne stati- stične parametre za vse uporabljene spremenljivke. Za ugotavljanje stati- stične pomembnosti razlik v posame- znih spremenljivkah med skupino otrok v eksperimentalnem programu in v kontrolni skupini smo porabili t-test za neodvisne vzorce. Za ugotavljanje, ali so razlike med skupinama tudi, če ize- načimo razlike ob začetku šolanja, smo uporabili multivarijatno analizo kovari- ance (MANCOVA) in analizo kovariance (ANCOVA). Rezultati Osnovni statistični podatki in raz- like v telesnih merah in motoričnih sposobnostih med skupinama učen- cev s športnim in običajnim šolskim programom V preglednici 1 so prikazani statistični parametri posamezne spremenljivke in razlike med skupinama v posameznih parametrih. ŠPORT 56, 2008, 3-4 15 [športna vzgoja] Osnovni statistični podatki in rezultati t-testa (preglednica 1) kažejo, da se skupini učencev različnih programov ob koncu šolanja statistično značilno razlikujeta v motoričnih sposobno- stih in telesnih značilnostih. Statistično pomembne razlike med obema sku- pinama nastajajo tudi v nekaterih raz- iskovanih parametrih socialnega sta- tusa družine, iz katerih prihajajo učenci in učenke. Tudi primerjava standardiziranih rezul- tatov (glede na vso populacijo otrok v Sloveniji) znotraj skupin (preglednica 2) pove, da je eksperimentalna skupina boljša v vseh motoričnih spremenljiv- kah od slovenskega povprečja in od kontrolne skupine. Razlike med eks- perimentalno in kontrolno skupino so največje v vesi v zgibi (za 20 %), v poli- gonu (za 20 %) in dvigovanju trupa, kjer znaša ta razlika 22 %. Eksperimentalna skupina je višja od slovenskega pov- prečja, nekoliko lažja in z nekoliko več podkožne tolšče nadlakti; učenci kon- trolne skupine so tudi nekoliko višji, a hkrati veliko težji in tudi z izrazito več podkožne tolšče nadlahti od vrstnikov v Sloveniji. Vpliv programa in časa šolanja na morfološke značilnosti in motorične sposobnosti, izražene v %, ob koncu šolanja Zanimiva je tudi primerjava nastanka razlik v morfoloških značilnostih in mo- toričnih sposobnosti, izraženih v %. Za izhodišče smo izbrali povprečne abso- lutne vrednosti kontrolne skupine, ki je imela vseh osem let običajen šolski program, predpisan s predmetnikom za osnovno šolo. Rezultate eksperi- mentalne skupine smo nato primerjali (preglednica 3) s temi izhodiščnimi vre- dnostmi (KS). Indeksi razlik (preglednica 3) med sku- pinama v 8. razredu povedo, da so se razlike v motoričnih spremenljivkah med skupinama še povečale, razen pri skoku v daljino (SDM). Izrazit porast raz- lik med skupinama je v repetitivni moči trupa (DT) in moči ramenskega obroča (VZG). S primerjanjem nastalih razlik v morfo- loških spremenljivkah (preglednica 3) Preglednica 1: Razlike v odvisnih spremenljivkah med skupinama učencev s športnim in običajnim šolskim programom Odvisne spremenljivke Eksperimentalna skupina Kontrolna skupina M SD M SD t-vrednost df p Morfološki prostor Telesna višina 1696,19 76,60 1682,53 76,61 1,02 129 ,642 Telesna teža 585,97 78,27 638,00 139,30 −2,65 129 ,002 ** Kožna guba 12,18 4,31 15,95 6,24 −4,06 130 ,012 * Motorični prostor Taping 46,12 4,08 42,24 5,27 4,71 128 ,000 *** Skov v daljino 201,86 24,36 180,46 32,03 4,24 125 ,000 *** Poligon 104,20 20,18 132,48 31,87 −5,98 125 ,000 *** Dvigovanje trupa 50,20 10,19 39,90 10,37 5,67 126 ,000 *** Predklon 48,77 6,28 46,67 6,82 1,83 127 ,070 Vesa v zgibi 55,35 23,26 29,37 21,57 6,54 126 ,000 *** Tek 60 m 91,70 10,32 98,83 11,10 −3,65 119 ,000 *** Tek 600 m 140,06 23,24 154,00 23,32 −3,26 118 ,001 ** Socialno-ekonomski status SD_SOC 2,92 0,54 2,68 0,70 2,17 124 ,031 * SD_IZB 4,47 0,98 3,71 0,98 4,36 124 ,000 *** SD_DSSR 7,09 8,17 4,17 4,43 2,54 129 ,012 * SD_ZDR 3,90 0,52 3,96 0,80 −0,49 124 ,622 Opomba: M = povprečne absolutne vrednosti; SD = standardni odklon; SD_SOC = povprečna relativ- na ocena staršev o socialnem družinskem statusu (lestvica od 1 do 5); SD_IZB = povprečna izobrazba staršev (lestvica od 1 do 7); SD_DSSR = % mesečnega družinskega proračuna za športno rekreacijo; SD_ZDR = povprečna relativna ocena staršev o lastnem zdravstvenem stanju; df = stopnja svobode; p = statistična pomembnost. *p < 0,05; **p < 0,01; ***p < 0,001. Preglednica 2: Opisna statistika standardiziranih XT-vrednosti morfoloških in motoričnih spremenljivk eksperimentalne in kontrolne skupine ob koncu šolanja Eksperimentalna skupina Kontrolna skupina % Spremenljivka št. M SD Asim spl št. M SD asim spl ES:KS ATV 68 51,280 9,660 0,330 0,360 66 50,950 10,790 0,100 −0,350 101 ATT 68 49,760 7,170 0,170 −0,790 66 54,310 11,370 0,390 0,490 92 AKG 68 49,320 7,120 0,180 −0,210 66 44,750 8,520 −0,180 0,250 110 TAP 68 55,040 7,990 −0,240 −0,510 66 47,350 9,910 0,180 −0,470 116 SDM 68 53,390 8,240 0,070 −0,460 66 46,510 11,220 0,310 −0,460 115 PON 68 52,840 8,920 0,130 −0,930 66 43,950 8,800 0,150 −0,270 120 DT 68 52,150 9,580 −0,280 −0,100 66 42,920 9,760 −0,070 −0,820 122 PRE 68 51,740 7,650 −0,030 −0,420 66 47,160 7,970 0,200 −0,170 110 VZG 68 54,650 7,690 −0,810 0,520 66 45,500 9,700 −0,290 −0,200 120 M60 68 54,370 9,130 0,150 −0,730 66 49,330 10,400 0,180 −0,180 110 M60 68 55,450 9,670 0,680 −0,110 66 50,940 7,650 0,160 0,480 109 XT 68 53,700 6,420 −0,380 −0,430 66 47,310 5,930 −0,240 −0,480 114 Opomba: asim = asimetričnost; spl = sploščenost; št = število učencev; M 0 povprečje; SD = standar- dni odklon; ES = eksperimentalna skupina; KS = kontrolna skupina; ATV = telesna višina; ATT = telesna teža; AKG = kožna guba; TAP = taping; SDM = skok v daljino z mesta; PON = premagovanje ovir nazaj; DT = dvigovanje trupa; PRE = predklon na klopci; M60 = tek na 60 m; M600 = tek na 600 m; XT = pov- prečna vrednost motoričnih testov. 16 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna vzgoja] opazimo, da so učenci in učenke eks- perimentalne skupine prerasli učence in učenke kontrolne, sicer so pridobili nekaj telesne teže, vendar verjetno na račun mišične mase, saj so se razlike v debelini kožne gube povečale (pri ek- sperimentalni skupini se je zmanjšala) skoraj za enak %, kot se je zmanjšala raz- lika v telesni teži. Vpliv programa na morfološke značilnosti in motorične sposobnosti ob izenačitvi razlik ob začetku šolanja Želeli so tudi ugotoviti, ali na razlike v motoričnih sposobnostih ob koncu šo- lanja med učenci eksperimentalne in kontrolne skupine vpliva le program ali pa izhajajo razlike ob koncu šolanja že iz razlik ob vpisu v šolo (1. razred). Za ta- kšno analizo smo se odločili, da bi ugo- tovili in potrdili vzroke za nastale razlike med ES in KS ob koncu šolanja. Morebitni začetni vpliv smo ugotavljali z analizo kovariance (ANCOVA). V moto- ričnem prostoru smo kot kovariate upo- rabili spremenljivke (vrednosti) v posa- meznem testu v 1. razredu. Preizkusili smo tudi vpliv nekaterih parametrov SES (izobrazbo staršev, socialni status družin, povprečno oceno zdravstve- nega stanja staršev) kot kovariat. Vpliv programa na morfološke značilnosti in motorične sposobnosti ob izenačitvi začetnih razlik v telesnih merah in motoriki Ko analiziramo motorični in morfolo- ški status učencev kontrolne in ekspe- rimentalne skupine v luči izenačitve teh dveh prostorov v začetku šolanja (ko kot kovariato uporabimo vrednost ustreznega motoričnega testa v 1. ra- zredu – ANCOVA – preglednica 4), ugo- tovimo, da v večini motoričnih testov (ob vključitvi separatne kovariate) raz- like ob koncu šolanja še vedno ostanejo statistično značilne. Le v skoku v daljino z mesta, predklonu in teku na 600 m padejo pod raven statistične pomemb- nosti. Vpliv programa na morfološke značilnosti in motorične sposobnosti ob izenačitvi razlik v nekaterih spremenljivkah socialno- ekonomskega statusa (SES) Rezultati (preglednica 5) MANCOVE o vplivu programa potrjujejo, da so kljub izenačitvi razlik nekaterih spremenljivk socialno-ekonomskega statusa družin, v katerih živijo učenci, vključeni v pro- jekt, razlike med skupinama v vseh mo- toričnih sposobnostih skupaj še vedno statistično značilno odvisne od pro- grama, ki sta ga imeli eksperimentalna in kontrolna skupina. Preglednica 3: Vpliv programa in časa šolanja na parametre morfoloških značilnosti in motoričnih sposobnosti, izraženih v %, ob koncu šolanja ES KS (100%) Vrednosti ES KS (100%) Vrednosti Indeks razlik 1. razred 1. razred ES v % 8. razred 8. razred ES v % v % ATV 1282,4 1306,0 98,2 1696,6 1682,8 100,8 +2,6 ATT 247,7 289,6 85,5 586,2 636,8 92,1 −6,6 AKG 10,3 12,3 83,7 12,2 15,9 76,7 +7,0 TAP 26,8 24,8 108,1 46,1 42,2 109,2 +1,1 SDM 142,0 124,1 114,4 201,6 180,5 111,7 −2,7 PON 158,2 192,8 82,1 104,3 132,3 78,8 +3,3 DT 31,4 28,3 111,0 50,2 40,0 125,5 +14,5 PRE 41,3 41,0 100,7 48,7 46,8 104,1 +3,4 VZG 38,9 24,4 159,4 55,5 29,7 186,9 +27,5 60 M 118,8 127,8 93,0 91,8 99,0 92,7 +0,3 600 M 175,2 204,6 85,6 140,6 154,5 81,0 +5,4 Opomba: kontrolna skupina = 100 %; pri časovnih spremenljivkah (PON, 60 M, 600 M) je nižji rezultat (čas) kvalitetnejši; z zdravstvenega in nekaterih drugih vidikov je nižji rezultat nekaterih morfoloških spremenljivk (ATT, AKG) vrednejši (pomembnejši); ostalo enako kot pri preglednici 2. Preglednica 4: Vpliv programa na morfološke značilnosti in motorične sposobnosti v 8. razredu ob kovariati le posamezne motorične sposobnosti v 1. razredu Test Kovariata F-kovariate P-kovariate Značilnost razlik med ES in KS TAP8 TAP1 11,113 0,010 0,002** SDM8 SDM1 22,670 0,000 0,369 PON8 PON1 28,068 0,000 0,011* DT8 DT1 13,314 0,000 0,000*** PRED8 PRED1 32,205 0,000 0,088 VZG8 VZG1 24,407 0,000 0,000*** M60-8 M60-1 7,435 0,007 0,038* M600-8 M600-1 8,150 0,005 0,327 Opomba: Število 8 ob imenu testa pomeni stanje ob koncu šolanja (po končanem 8. razredu), število 1 pa stanje ob začetku šolanja (po končanem 1. razredu); ostalo kot pri preglednici 2. *p < 0,05; **p < 0,01; ***p < 0,001. Preglednica 5: Vpliv programa na rezultate vseh motoričnih sposobnostih skupaj ob izenačitvi razlik v SES (izobrazba staršev, socialni status družin, zdravstveno stanje staršev) Neodvisne Wilksova λ Spremenljivke Raov R df 1 df 2 p 1 = program 0,712 4,693 8 93 0,000 *** Opomba: Raov R = Raov količnik R; df1, df2 = stopnja svobode; p = statistična pomembnost. ***p < 0,001. ŠPORT 56, 2008, 3-4 17 [športna vzgoja] Iz preglednice 6 ugotovimo, da so re- zultati vseh osmih spremenljivk, s kate- rimi smo merili motorične sposobnosti, kljub izenačitvi razlik v SES, statistično značilno odvisni od programa, v kate- rega so učenci in učenke vključeni. Razprava in sklep Najpomembnejše ugotovitve študije: Učenci eksperimentalnega pro-a) grama so bili po koncu šolanja uspešnejši v motoričnih sposob- nostih od vrstnikov v običajnem šolskem programu. Pri njih so bile izmerjene tudi bolj želene telesne razsežnosti. Statistično značilne razlike osta-b) nejo tudi po izenačitvi razlik ob začetku šolanja. Razlike v motoričnih sposobnostih c) med skupinama ostanejo tudi ob izenačitvi razlik v nekaterih spre- menljivkah SES. Učenci športnih oddelkov se ob koncu osnovnošolskega izobraževanja stati- stično značilno razlikujejo od učencev v običajnih razredih. Analiza je poka- zala, da imajo učenci in učenke oddel- kov z dodatno športno ponudbo ob koncu osemletnega šolanja ugodnejšo telesno sestavo in večje motorične spo- sobnosti kot njihovi sošolci, ki so obi- skovali oddelke z običajnim šolskim programom. Največji porast razlik je v repetitivni moči trupa (DT za 14,5 %) in ramen- skega obroča (VZG za 27,5 %). Pri dru- gih spremenljivkah so učenci ekspe- rimentalne skupine tudi povečali raz- like iz prvega razreda, razen v skoku v daljino, kjer so se razlike zmanjšale za 2,7 %. Dejstvo, da so se razlike v moto- ričnih sposobnostih med kontrolno in eksperimentalno skupino povečevale do konca šolanja, ko so bile generalno višje v povprečju za 6,6 %, je še toliko pomembnejše, ker je bilo izhodiščno stanje izbrano po koncu 1. razreda in ne ob vstopu v šolo. Domnevamo, da so se razlike (tudi zaradi obsega vadbe v 1. razredu glede na stanje pred začet- kom šolanja) povečale in s tem zmanj- šale končni pozitivni rezultat. Znano je, da sta raven telesnih spo- sobnosti in sestave telesa (kondicijsko stanje) pomembna kazalca in merili zdravja človeka (M. Mišigoj - Duraković in sodelavci, 2003). Prav tako je splošno znano dejstvo, da redna in vsebinsko primerna športna aktivnost pozitivno vpliva na številne dejavnike želenega bio-psiho-socialnega razvoja mladih. Ena od osrednjih nalog športne vzgoje, ki je v predmetniku naših osnovnih šol od 2 do 3 ure na teden, je tudi skrb za psihofizično kondicijo in zdravje mladih, oblikovanje trajnih pozitivnih navad do športnih aktivnosti ter privzgojiti zdrav življenjski slog. Zato je razvoj moto- ričnih sposobnosti in športnih znanj kot enega od osnovnih ciljev športne vzgoje še kako pomemben. Na osnovi dobljenih rezultatov je mogoče z goto- vostjo trditi, da so programi z dodatno športno ponudbo v teh ciljih uspešni in zelo koristni. Morda je bilo pričakovati le še bolj izra- zite razlike v nekaterih motoričnih spo- sobnostih (vzdržljivost, hitrost, eksplo- zivna moč). Toda program je bil bolj kot storilnostno naravnan na predstavitev posameznih športnih aktivnosti (pla- ninstvo, gorništvo, taborjenje, bivakira- nje itd.), na učenje posameznih športnih veščin (akrobatika, igre z žogo, smuča- nje itd.) in na izpopolnjevanje naravnih gibalnih veščin. Zato predvidevamo, da bi bile razlike med učenci in učenkami eksperimentalne in kontrolne skupine prav gotovo še bolj kot v sposobnostih izražene v športnih znanjih, navadah in izkušnjah. To je tudi za nadaljnji ra- zvoj zdravega načina življenja in pozi- tivnega odnosa do aktivnega življenja s športom morda pomembnejše kot ne- koliko višji status trenutnih motoričnih sposobnosti. Tudi z vidika biološkega razvoja in razvoja človekove motorike je široka športna ponudba – možnosti za ukvarjanje in spoznavanje (učenje) raz- ličnih športno-gibalnih aktivnosti v ob- dobju otroštva in zgodnje adolescence − verjetno pomembnejša kot poudar- jen razvoj motoričnih sposobnosti. Zato je za nadaljnja tovrstna raziskova- nja zelo pomembno, da se v vredno- tenje učinkov podobnega programa vključijo tudi parametri športnih znanj, izkušenj, doživljajev itd. Literatura 1. Auweele, Y. V., Bakker, F., Biddle, S., Durand, M., Seiler, R. (1999). Psyhology for physical edu- catiors. Human Kinetics. 2. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2004a). Športni oddelki v devetletki. V: Pišot, R., Štember- ger, V., Zurc, J., Obid, A. (ured.) Otrok v giba- nju. Kranjska Gora: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper. 3. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2004b). Analiza nekaterih vidikov organizacije športnih od- Preglednica 6: Vpliv programa na rezultate posameznih motoričnih sposobnosti ob izenačitvi razlik v SES (izobrazba staršev, socialni status družin, zdravstveno stanje staršev) Program Neodvisne Povprečje Povprečje F(df1,2) spremenljivke kvadrata učinka Kvadrata napake 1,109 p TAP 352,074 19,724 17,850 0,000 *** SDM 3337,707 600,104 5,562 0,020 * PON 9281,822 565,127 16,424 0,000 *** DT 1086,755 95,029 11,436 0,001 ** PRE 244,710 33,883 7,222 0,008 ** VZG 8625,845 533,438 16,170 0,000 *** M60 723,345 109,328 6,616 0,012 * M600 1692,925 404,148 4,189 0,043 * Opomba: df1, df2 = stopnja svobode; p = statistična pomembnost; ostalo enako kot pri pregledni- ci 2. *p < 0,05; **p < 0,01; ***p < 0,001. 18 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna vzgoja] delkov ob izteku programa osemletke. Lju- bljana: Šport, 52(2), 29−34. Fakulteta za šport, OKS − Združenje športnih zvez, Zavod za šport Slovenije. 4. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2004c). Predlog organizacije športnih oddelkov v osnovni šoli. Ljubljana: Šport, 52(3), 16−20. Fakulteta za šport, OKS − Združenje športnih zvez, Za- vod za šport Slovenije. 5. Kovač, M., Novak, D. (1998). Učni načrt. Pro- gram osnovnošolskega izobraževanja. Športna vzgoja. Ljubljana: Urad za šolstvo. 6. Kovač, M., Strel, J. (2002). Spremembe v šol- skem športu v Sloveniji. Ljubljana: Šport, 50(2), 11−16. Fakulteta za šport, OKS − Zdru- ženje športnih zvez, Zavod za šport Slove- nije. 7. Kroflič, B. (2000). Naravne meje vzgoje v javni šoli (Kaj je vzgoja in kaj ni?). Ljubljana: Sodobna pedagogika, 1, 28−40. 8. Mišigoj - Duraković, M. in sodelavci (2003). Telesna vadba in zdravje. Znanstveni dokazi, stališča in priporočila. Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Kineziološka fakulteta Univerze v Zagrebu, Zavod za šport Slove- nije. Zagreb, 1999; Ljubljana, 2003. 9. Peček, M., Lukšič - Hacin, M. (2003). Uspe- šnost in pravičnost v osnovnih šolah v Slo- veniji. V: Peček, M., Razdešek Pučko, C. (ur.). Uspešnost in pravičnost v šoli. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 10. Strel, J., Ambrožič, F., Kondrič, M., Kovač, M., Leskošek, B., Štihec, J., Šturm, J. (1996). Špor- tnovzgojni karton. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 11. Škof, B., Zabukovec, V., Cecič - Erpič, S., Bo- ben, D. (2005). Pedagoško-psihološki vidiki športne vzgoje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. dr. Branko Peternelj Zalog 4, 6230 Postojna Osnovna šola Miroslava Vilharja Postojna branko.peternelj@studioproteus.si ŠPORT 56, 2008, 3-4 19 [športna vzgoja] Matej Majerič, Janko Strel, Marjeta Kovač Analiza znanja o športni dejavnosti učencev in učenk po šestih letih obveznega šolanja Prispevek je analiza znanja učencev o športni dejavnosti po šestih letih obveznega šolanja glede na spol in vrsto znanja. Vzorec merjencev je reprezentativen za Slovenijo in je zajel 184 učenk ter 222 učencev. Vprašalnik je sestavljalo 40 testnih nalog, ki so zajele vsa bistvena vsebinska področja iz učnega načrta za športno vzgojo v drugem triletju osnovne šole. S šest- najstimi smo preverjali splošno teoretično znanje, s štiriindvajsetimi pa znanje o posameznih športih. Z analizo variance smo ugotovili, da med učenci in učenkami ni pomembnih razlik v znanju. Podrobnejša analiza je pokazala, da statistično značilno več znanja izkazujejo učenke v vsebinskem sklopu Zakonitosti športne vadbe in njeni vplivi na človeka. Čeprav razlike niso statistično značilne, so učenke pri splošnih športnih znanjih dosegle večje število pravilnih odgovorov kot učenci, ti pa so dosegli večje število točk pri specifičnih športnih znanjih, povezanih z igrami z žogo. Navedeno kaže, da učitelji pri športni vzgoji posredujejo enake teoretične vsebine ne glede na spol učencev, posredovanje teoretičnih vsebin pa je glede na izka- zano znanje učencev ustrezno. Ključne besede: športna vzgoja, drugo triletje, teoretično znanje, spol učencev. Analysis of knowledge of sport activity of male and female pupils after six years of compulsory schooling The article presents an analysis of pupils’ knowledge of sport activity after six years of compulsory schooling, by gender and type of knowledge. The sample of subjects comprising 184 girls and 222 boys was representative for Slovenia. The questio- nnaire included 40 test exercises, covering all key areas of the physical education curriculum in the second primary-school triad. Sixteen questions were designed to investigate general theoretical knowledge, while 24 probed into the knowledge of individual sports. The analysis of variance revealed no statistically significant differences between the girls and the boys in terms of their knowledge. An in-depth analysis showed that the girls have statistically significantly better knowledge in the section ‘Laws of Sport Exercise and Its Effects on Man’. Even though the differences were not statistically significant, the female pupils recorded a higher number of correct answers in the general sport knowledge than their male counterparts, while the latter achieved higher results in specific sport knowledge associated with ball games. The above shows that physical education teachers teach the same theoretical contents irrespective of the gender of their pupils and that, given the results of the pupils, the teaching of the theoretical contents is adequate. Key words: physical education, second triad, theoretical knowledge, pupils’ gender Uvod Uspešnost šolskega sistema najpogo- steje vrednotimo z osvojenim znanjem učencev. Analize znanja učencev v Slo- veniji in primerjava z znanjem učen- cev v državah EU kažejo, da slovenski učenci pri večini predmetov dosegajo približno polovico standardov, določe- nih v uradnih učnih načrtih. Hkrati pri vseh predmetih dosegajo več kot tri četrtine evropskih standardov, njihova raven znanja ob koncu osnovnošol- skega izobraževanja pa je primerljiva z znanjem učencev iz drugih držav EU (Štraus idr., 2003). Pri tem so podatki o osvojenem znanju glede na spol nasprotujoči si (Baker in Perkins Jones, 1995; Mclleveen in Gross, 1997; Razdevšek - Pučko, Čuk in Peček, 2003; Rogers, 1999), saj nekateri razisko- valci ugotavljajo večje znanje učenk, drugi pa učencev. Zadnji podatki PISA (Štraus idr., 2007) kažejo, da so v splo- šnem znanju v dvanajstih državah EU dosegale boljše dosežke učenke, v osmih državah pa učenci. Razdevšek - Pučko, Čuk in Peček (2003) ugotavljajo, da so učenke boljše v verbalnih, učenci pa v prostorskih in matematičnih dejav- nostih ter naravoslovju. To potrjuje tudi Bevc (2001, v Razdevšek - Pučko, Čuk in Peček, 2003), saj navaja, da so učenci boljši v računski, učenke pa v besedilni pismenosti. Rogersova (2001) v zvezi s tem sicer trdi, da se bodo razlike med spoloma v prihodnje zmanjšale zaradi spremenjenih stališč družbe do tega, kaj je primerno vedenje za ženski in kaj za moški spol. Ne glede na ta izhodišča so Razdevšek - Pučko, Čuk in Peček (2003) ugotovili, da so v Sloveniji razlike med spoloma v učni uspešnosti velike, statistično zna- čilno več znanja pa izkazujejo učenke. Učitelji so bolje ocenili učenke tako v verbalnih kot tudi v matematičnih de- javnostih, pri zunanjem ocenjevanju z objektivnimi testi znanja pa so bili pri matematiki uspešnejši učenci. Tudi po- datki Državnega izpitnega centra (v na- daljevanju DIC) (DIC, 2005, 2006) kažejo, da so učenke pri t. i. zunanjem preverja- nju ob koncu devetletnega obveznega šolanja uspešnejše pri slovenščini in an- gleščini, učenci pa pri matematiki. Čeprav imamo številne podatke o zna- nju učencev pri različnih šolskih pred- metih, zelo malo vemo, kakšno in ko- likšno je njihovo znanje pri športni vzgoji. Skladno z učnim načrtom špor- tne vzgoje (Kovač in Novak, 1998) mo- 20 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna vzgoja] rajo učenci ob praktični vadbi spoznati različne vplive gibanja in športnih de- javnosti na zdravje in dobro počutje, ra- zumeti načela zdrave vadbe, pomena športnega obnašanja itd. (kar avtorici učnega načrta poimenujeta splošna športna znanja), ob vadbi posameznih športov pa jih učitelj seznani tudi z ne- katerimi značilnostmi športa, kot so pra- vilna tehnika, osnovna pravila, varnost (t. i. specifična športna znanja). O znanju učencev pri športni vzgoji lahko sklepamo iz poročil DIC o zu- nanjem preverjanju znanja pri športni vzgoji (Kovač, 2003, 2004, 2005). Z vpra- šalnikom, ki je vseboval 25 nalog (s tri- najstimi so preverjali splošno in z dva- najstimi specifično znanje), so ugota- vljali, kakšno je znanje tistih učencev, ki so na nacionalnem preverjanju znanja ob koncu obveznega devetletnega šo- lanja kot tretji predmet izbrali športno vzgojo. V letu 2006 se je način prever- janja znanja učencev ob koncu osnov- nošolskega izobraževanja spremenil; še vedno opravljajo preverjanje iz dveh obveznih predmetov, maternega jezika in matematike, tretji, izbirni predmet, ki si ga je med letoma 2002 in 2005 lahko izbral učenec sam, pa zdaj določi mini- ster. Ker v zadnjih treh letih minister ni- koli ni izbral športne vzgoje, podatkov o znanju učencev na nacionalni ravni od leta 2005 nimamo več. Poročila DIC (Kovač, 2003, 2004, 2005) navajajo, da so učenci v posameznih letih zbrali povprečno med 15,57 in 18,06 točke od 25. Pri tem je učenec dobil eno točko za pravilen odgovor, če je bil odgovor napačen ali učenec ni odgovoril oziroma je obkrožil več od- govorov, je dobil nič točk. V vseh letih so pri športni vzgoji statistično več zna- nja izkazovali učenci (Kovač, 2003, 2004, 2005), pri večini drugih šolskih pred- metov pa učenke (Razdevšek - Pučko, 2005). Člani komisije, ki je pripravljala naloge za zunanje preverjanje znanja, so to dejstvo pojasnjevali s tem, da so učenci bolj motivirani za šport, kar se kaže v pogostejšem spremljanju špor- tnih dogodkov in v večji vključenosti v tekmovanja (Kovač idr., 2007), da se v prostem času več ukvarjajo s športom kot učenke (Jurak idr., 2003; Kovač idr., 2007), do informacij pa prihajajo po različnih poteh, predvsem prek različ- nih medijev, ne le v šoli (Kovač, 2003, 2004, 2005). Analize posameznih nalog na zunanjem preverjanju kažejo, da so učenke dosegle višjo raven znanja pri splošnih znanjih (splošni športni izrazi, vpliv športne vadbe na človeka, po- men športa na zdrav življenjski slog, vloga gibalnih sposobnosti, šport in varnost, športno obnašanje), učenci pa pri specifičnih znanjih (znanja o značil- nostih posameznih športov). Ne glede na to je bilo pri vseh merjencih splošno znanje manjše od specifičnega, iz česar lahko sklepamo, da učitelji tem vsebi- nam posvečajo premalo pozornosti, saj verjetno ob praktični vadbi v večji meri seznanijo učence le z značilnostmi športa, ki je takrat na programu, manj pa o vplivu gibanja in športa na zdravje in dobro počutje posameznika (Kovač, 2003, 2004, 2005). Drugo študijo, iz katere lahko sklepamo o stopnji osvojenega znanja pri športni vzgoji, je opravila V. Štemberger (2003). Ugotavljala je znanje 262 učencev in učenk tretjega razreda na 30 osnovnih šolah. Uporabila je vprašalnik z 20 na- logami, ki so zajemale vsebine učnega načrta za športno vzgojo v prvem tri- letju. Učenci in učenke so v povprečju dosegli 12,03 od 20 točk. Uporabila je enak način točkovanja kot na zunanjem preverjanju znanja. Avtorica meni, da učitelji posredujejo učencem premalo informacij, saj je bilo znanje najvišje na področjih, za katera sklepa, da jih učenci spoznajo zunaj šole. Avtorica ni ugoto- vila statistično značilnih razlik v znanju med spoloma. V Sloveniji so bile opravljene še neka- tere druge študije, ki so potrdile pozi- tivno povezanost ravni osvojenih gi- balnih spretnosti s teoretičnimi znanji pri športni vzgoji (Majerič, 2004; Maje- rič, Dežman in Grabnar, 2005). Na pod- lagi rezultatov avtorji sklepajo o vzročni povezanosti znanja o športu in gibalne uspešnosti. Druga skupina študij, ki so bile opravljene pri vadbi košarke in od- bojke, pa kaže, da je pomemben dejav- nik količine osvojenega védenja učen- cev način učiteljevega posredovanja znanja (Peček in Dežman, 2002; Peček in Dežman, 2003; Dežman, Majerič in Grabnar, 2006; Dežman, Jekoš, Grabnar in Majerič, 2007; Mali, 2007). Ker znanje o športu pomembno vpliva na večjo gibalno učinkovitost mla- dih (Majerič, 2004; Majerič, Dežman in Grabnar, 2005), hkrati pa pogojujejo tudi posameznikovo gibalno dejavnost v prostem času (Jurak idr., 2003), nas je zanimalo, kakšno je znanje učencev pri športni vzgoji po šestih letih šolanja. Ker dekleta na splošno izkazujejo višjo raven znanja pri večini šolskih predme- tov kot fantje (Razdevšek - Pučko, Čuk in Peček, 2003), fantje pa se več ukvarjajo s športom v prostem času (Brettschne- ider in Naul, 2007; Jurak idr., 2003: Kovač idr., 2007), nas je zanimalo, ali obstaja razlika v znanju glede na spol učencev. Metode dela Značilnosti vzorca Reprezentativni vzorec je zajemal 406 merjencev iz enajstih osnovnih šol, od tega je bilo 222 učencev in 184 učenk. Vsi so končali šest let šolanja, v vsakem šolskem letu pa so imeli na teden tri ure športne vzgoje. Vzorec šol smo izbrali po slovenskih regijah; znotraj regij smo šole iz večjih in manjših središč izbrali naključno, prav tako učence na posa- mezni šoli. Pridobili smo pisna soglasja staršev oz. skrbnikov za sodelovanje učencev v raziskavi. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk predstavlja testni vprašalnik s 40 nalogami za ocenjeva- nje teoretičnih znanj (Kovač in Majerič, 2003, v: Majerič, 2004). Naloge zajemajo različna vsebinska področja iz učnega načrta za športno vzgojo v šestem ra- zredu osnovne šole (Kovač in Novak, 1998). Naloge so bile zaprtega (37) in polodprtega (3) tipa; s šestnajstimi smo preverjali splošno teoretično znanje, s 24 pa specifično znanje o posameznih športih. Testni vprašalnik smo preverili s pilotsko študijo (Majerič, 2003, v: Ma- jerič, 2004) na manjšem vzorcu (N = 32) učencev 6. razreda ljubljanske osnovne šole. Na podlagi analize je avtor izločil ŠPORT 56, 2008, 3-4 21 [športna vzgoja] oziroma spremenil neustrezna vpraša- nja (nediskriminativna, pretežka) in te- stni vprašalnik v določeni meri razširil. Merske značilnosti izbranega testnega vprašalnika Majerič, Strel in Kovač (2008) so pri upo- rabljenem vprašalniku za ocenjevanje teoretičnih znanj ugotovili ustrezne merske značilnosti (težavnost, diskri- minativnost in atraktivnost). Avtorji so vprašalnik označili kot lažji (indeks te- žavnosti pri učencih je 0,71, pri učenkah pa 0,70), enako težak za oba spola, ana- liza diferenciranosti pa kaže, da so na- loge veliko bolje med seboj razlikovale učence. Pri njih je indeks diferencirano- sti znašal 0,50, kar so avtorji označili kot testni vprašalnik z zelo dobrimi testnimi nalogami. Pri učenkah je povprečni in- deks diferenciranosti znašal 0,21, kar so avtorji ovrednotili kot test z zadovolji- vimi testnimi nalogami. Analiza atrak- tivnosti je pokazala, da boljša skupina učencev ni pri nobeni nalogi zaradi atraktivnosti izbirala napačnih odgo- vorov (Majerič, Strel in Kovač, 2008). Metode zbiranja in obdelave podatkov Podatke smo zbrali v okviru raziskave »Analiza razvojnih trendov motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti ter povezav obeh z drugimi bio-psiho- socialnimi razsežnostmi slovenskih otrok in mladine med 6. in 18. letom starosti v obdobju 1970–1983–1993– 2003« (Strel idr., 2003) po enotnem pro- tokolu v septembru in oktobru 2003. Za vse spremenljivke smo izračunali osnovne statistične kazalnike (aritme- tična sredina, standardni odklon, mi- nimalni in maksimalni rezultat). Razlike med spoloma smo ugotavljali z analizo variance. Podatke smo obdelali s stati- stičnim paketom SPSS za Windows. Rezultati Preglednica 1 prikazuje porazdelitev števila pravilnih odgovorov učencev in učenk pri celotnem vprašalniku. Razpon od najnižjega do najvišjega števila doseženih točk je večji pri učen- cih. To kaže tudi standardni odklon, ki je pri učencih 4,75, pri učenkah pa 4,15 (preglednica 2). Sicer pa je večje število učencev kot učenk doseglo več točk. Tako je 31 točk in več doseglo 17,2 % učencev in 10,7 % učenk. Na drugi strani je tudi večje število učenk kot učencev doseglo manjše število točk. Tako je od 0 do 20 točk doseglo 9,7 % učenk in 6,5 % učencev. Iz tega sklepamo, da je raven znanja pri učencih malo višja kot pri učenkah. To potrjujejo tudi sre- dnje vrednosti pravilnih odgovorov – pri učencih 26,35, pri učenkah pa 25,70 (preglednica 2). Preglednica 2 kaže, da so učenci sicer dosegli večje povprečno število točk kot učenke, vendar razlika v znanju ni statistično značilna. Pri pregledu posameznih vprašanj smo statistično značilne razlike med učen- kami in učenci ugotovili v četrtini vseh preučevanih spremenljivk. Pojavljajo se pri nalogi 2, ki sodi v vsebinski sklop vprašanj iz športa in zdravja, ter pri na- logah 12 in 15, ki sodita v sklop vprašanj o zakonitosti športne vadbe in njenih vplivov na človeka. Največ spremenljivk s statistično značilno razliko je bilo pri sklopu vprašanj o igrah z žogo (naloge 29, 30, 31 in 35) ter v sklopu vprašanj o pohodništvu, plavanju in smučanju (naloge 36, 38 in 40). Podatki so skla- dni tudi z ugotovitvami o težavnosti vprašalnika, iz katerih je razvidno, da je bil za učenke najtežji sklop vprašanj iz športnih iger, najlažji pa sklop vprašanj iz pohodništva, plavanja in smučanja ter zakonitosti športne vadbe in njenih vplivov na človeka (Majerič, Strel in Ko- vač, 2008). Vprašalnik je bil razdeljen glede na vr- sto znanj na dva sklopa (16 vprašanj, s katerimi smo preverjali splošna, in 24 vprašanj, s katerimi smo preverjali spe- cifična teoretična znanja). Ugotavljamo, da pri obeh sklopih ni statistično zna- čilnih razlik v izkazanem znanju med spoloma. Preglednica 1: Število doseženih točk glede na spol Učenke Učenci ŠPO F % ŠPO f % 13 1 0,5 7 1 0,5 15 2 1,1 12 1 0,5 16 1 0,5 13 2 0,9 17 3 1,6 15 1 0,5 18 1 0,5 16 4 1,8 19 6 3,3 17 2 0,9 20 4 2,2 18 3 1,4 21 9 4,9 19 2 0,9 22 13 7,1 20 5 2,3 23 13 7,1 21 6 2,7 24 19 10,3 22 18 8,1 25 12 6,5 23 9 4,1 26 20 10,9 24 13 5,9 27 13 7,1 25 21 9,5 28 17 9,2 26 18 8,1 29 16 8,7 27 16 7,2 30 14 7,6 28 25 11,3 31 6 3,3 29 22 9,9 32 8 4,3 30 15 6,8 33 3 1,6 31 8 3,6 34 1 0,5 32 10 4,5 35 1 0,5 33 8 3,6 36 1 0,5 34 8 3,6 35 3 1,4 37 1 0,5 skupaj 184 100 skupaj 222 100 ŠPO – število pravilnih odgovorov, f – frekvenca, % – odstotek. 22 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna vzgoja] Podrobnejša analiza po posameznih vsebinskih sklopih (preglednica 4) kaže, da obstaja statistično značilna razlika med spoloma na 5-odstotni stopnji tveganja le v sklopu zakonitosti špor- tne vadbe in njeni vplivi na človeka, kjer izkazujejo več znanja učenke. Če- prav razlike niso statistično značilne, so učenke pri splošnih športnih znanjih (tj. pri splošnih športnih izrazih, poznava- nju telesnih značilnosti in gibalnih spo- sobnosti, zakonitostih športne vadbe in vpliva na človeka) dosegle večje število pravilnih odgovorov kot učenci. Na- sprotno pa so učenci izkazali višjo ra- ven znanja pri sklopih iz športnega ob- našanja ter športa in zdravja. Prav tako so učenci dosegli večje število točk pri specifičnih športnih znanjih pri igrah z žogo (košarka, nogomet, odbojka). Osvojena raven znanja pa je približno enaka pri sklopu vprašanj iz atletike, gi- mnastike in plesa ter pohodništva in plavanja. Statistično značilne razlike se pojavijo pri rokometu, nogometu, plavanju in smučanju. Pri vseh teh sklopih razen pri nogometu je znanje boljše pri učen- kah. Razprava Podatki kažejo, da med spoloma ni raz- lik v splošnem in specifičnem športnem znanju. Sklepamo lahko, da je to posle- dica več dejavnikov: Skupnega poučevanja učencev in • učenk v prvih štirih ali celo petih letih šolanja, ko učenci pri športni vzgoji še niso ločeni v številčno manjše sku- pine po spolu, poučuje pa jih razre- dni učitelj. Da ni razlik v znanju glede na spol pri učencih, ki jih poučujejo razredne učiteljice, ugotavlja tudi Štembergarjeva (2003) na vzorcu tre- tješolcev. Poučevanja učiteljev in učiteljic špor-• tne vzgoje v petem in šestem letu šolanja po enotnem programu in skladno z učnim načrtom. Učni načrt namreč narekuje, da naj v prvih še- stih letih obveznega šolanja učenci spoznajo vse športe, ki jih priporoča učni načrt. Preglednica 2: Razlike v teoretičnem znanju učencev in učenk Učenke Učenci Analiza variance SV SD f-p % -p SV SD f-p % -p F Sig 25,70 4,15 26,35 4,75 2,109 0,147 0,94 0,24 178 96,74 0,97 0,18 208 96,69 1,992 0,159 0,68 0,47 84 45,65 0,46 0,50 152 68,46 22,612 0,000 0,36 0,48 70 38,04 0,38 0,49 79 35,58 0,261 0,610 0,45 0,50 77 41,85 0,42 0,49 99 44,59 0,308 0,579 0,80 0,40 160 86,96 0,87 0,34 178 80,18 3,324 0,069 0,80 0,40 154 83,70 0,84 0,37 177 79,73 1,048 0,307 0,89 0,31 154 83,70 0,84 0,37 198 89,19 2,637 0,105 0,90 0,30 166 90,22 0,90 0,30 200 90,10 0,002 0,966 0,59 0,49 100 54,35 0,54 0,50 132 59,46 1,071 0,301 0,75 0,44 151 82,07 0,82 0,38 166 74,77 3,133 0,077 0,88 0,33 169 91,85 0,92 0,27 195 87,84 1,743 0,187 0,86 0,35 178 96,73 0,97 0,18 190 85,58 15,234 0,000 0,82 0,38 145 78,80 0,79 0,41 183 82,43 0,851 0,357 0,48 0,50 95 51,63 0,52 0,50 106 47,48 0,605 0,437 0,91 0,29 176 95,65 0,96 0,20 201 90,54 3,983 0,047 0,66 0,47 136 73,91 0,74 0,44 147 66,22 2,828 0,093 0,70 0,46 119 64,67 0,65 0,48 155 69,82 1,212 0,272 0,02 0,13 3 1,63 0,02 0,13 4 1,80 0,017 0,895 0,88 0,32 166 90,22 0,90 0,30 196 88,29 0,386 0,535 0,34 0,47 62 33,70 0,34 0,47 75 33,78 0,000 0,985 0,94 0,24 177 96,20 0,96 0,19 209 94,14 0,902 0,343 0,03 0,16 7 3,80 0,04 0,19 6 2,70 0,392 0,531 0,50 0,50 94 51,09 0,51 0,50 112 50,45 0,016 0,899 0,87 0,33 156 84,78 0,85 0,36 194 87,39 0,572 0,450 0,39 0,49 73 39,67 0,40 0,49 87 39,19 0,010 0,921 0,14 0,35 33 17,93 0,18 0,38 31 13,96 1,192 0,276 0,71 0,46 118 64,13 0,64 0,48 157 70,72 1,999 0,158 0,61 0,49 116 63,04 0,63 0,48 136 61,26 0,135 0,713 0,56 0,50 43 23,36 0,23 0,42 125 56,30 50,355 0,000 0,66 0,47 83 45,10 0,45 0,50 147 66,21 19,018 0,000 0,77 0,42 103 55,97 0,56 0,50 171 77,02 21,280 0,000 0,44 0,50 77 41,85 0,42 0,49 98 44,14 0,215 0,643 0,73 0,45 134 72,83 0,73 0,45 162 72,98 0,001 0,974 0,74 0,44 136 73,91 0,74 0,44 165 74,32 0,009 0,925 0,28 0,45 35 19,02 0,19 0,39 62 27,92 4,415 0,036 0,85 0,36 171 92,93 0,93 0,26 189 85,13 6,155 0,014 0,93 0,26 171 92,93 0,93 0,26 206 92,79 0,003 0,956 0,77 0,42 120 65,21 0,65 0,48 170 76,57 6,431 0,012 0,88 0,32 170 92,39 0,92 0,27 196 88,29 1,907 0,168 0,84 0,37 169 91,84 0,92 0,27 186 83,78 6,016 0,015 ŠT – številka vprašanja, VS – vsebinski sklop, SV – srednja vrednost; f-p – frekvenca pravilnih odgovo- rov, %-p – odstotek pravilnih odgovorov; F – koeficient homogenosti, Sig. – statistična značilnost. Legenda k preglednici 2: VS – vsebinski sklopi: Splošna znanja 1. Splošni športni izrazi 2. Telesne značilnosti in gibalne sposobnosti 3. Šport in varnost 4. Športno obnašanje 5. Zakonitosti športne vadbe in vpliv na človeka 6. Šport in zdravje Specifična znanja 7. a) atletika, gimnastika, ples 7. b) košarka, rokomet, nogomet, odbojka 7. c) pohodništvo, plavanje, smučanje ŠPORT 56, 2008, 3-4 23 [športna vzgoja] Podobnih materialnih razmer osnov-• nih šol, ki omogočajo izpeljavo pro- grama skladno z učnim načrtom (Ko- vač, 2002). Posebne pozornosti, ki jo je ob vpelje-• vanju novih učnih načrtov stroka na- menila posredovanju informacij uči- teljem, kako posredovati teoretične vsebine učencem (Kovač, 2002). Vplivom, ki jih je imelo zunanje pre-• verjanje iz športne vzgoje, kjer sta del ocene predstavljala tudi preverjanje in ocenjevanje teoretičnih športnih znanj. V zadnjih treh letih obveznega šolanja lahko učitelji skladno z učnim načrtom za športno vzgojo oblikujejo različne programe glede na spol učencev, kar privede tudi do razlik v znanju med učenci in učenkami. Raziskave o zna- nju učencev po devetih letih šolanja namreč kažejo, da v kasnejšem staro- stnem obdobju učenci v nasprotju z drugimi šolskimi predmeti (Razdevšek - Pučko, Čuk in Peček, 2003) izkazujejo pri športni vzgoji več znanja od učenk (Kovač, 2003, 2004, 2005; Meglič, 2007). Kot omejitvene dejavnike pri interpreta- ciji je treba upoštevati še nepojasnjene dejavnike in njihov vpliv na raven osvo- jenega teoretičnega znanja. To so pred- vsem: vpliv načina ugotavljanja znanja na ocene (o tem Chilisa, 2000), motiva- cija za izpolnjevanje testov za posame- zna področja ocenjevanja (o tem Pres- sley in McCormik, 1995), povezanost pogostosti športne vadbe (tudi zunaj pouka) na raven osvojenega teoretič- nega znanja (o tem Pišot in Zurc, 2003), povezanost ravni osvojenega gibal- nega znanja na raven osvojenega teo- retičnega znanja (o tem Majerič, 2004), povezanost splošnega znanja (učnega uspeha) z ravnijo osvojenega teoretič- nega znanja in še nekatere druge. Ker v znanju učencev in učenk po še- stih letih šolanja ni statistično značil- nih razlik, lahko sklepamo, da so ve- čino tega znanja osvojili v šoli in ne pri zunajšolskih športnih dejavnostih, kjer je vključevanje fantov pogostejše od vključevanja deklet (Jurak idr., 2003; Kovač idr., 2007). V društvih je verjetno športna vadba usmerjena predvsem v pridobivanje gibalnih spretnosti, ne pa v ozaveščanje učencev o vlogi in vplivih športa na človeka in njegovo zdravje ter dobro počutje. Zanimivo je, da kljub pogostejši rabi spleta, pogo- stejšemu vključevanju v športne dejav- nosti in večji motivaciji za šport (Jurak idr., 2003; Kovač idr., 2007) v tej starosti fantje ne izkazujejo večjega teoretič- nega znanja na športnem področju od deklet. Posredovanje teoretičnih znanj pri redni športni vzgoji, ki vključuje vse učence, je izjemnega pomena, saj so ti- sti, ki imajo več znanj o športu, gibalno učinkovitejši (Majerič, 2004; Majerič, De- žman in Grabnar, 2005), večja gibalna učinkovitost pa pozitivno vpliva tudi na količino posameznikove gibalne dejav- nosti v prostem času (Kovač idr. 2007). Glede na analizo znanja pri posame- znih sklopih učiteljem priporočamo, naj učencem in učenkam posredujejo več splošnih športnih znanj, pri tem pa naj uporabljajo različne možnosti, ki jih po- nuja medpredmetno povezovanje. Tudi vaditeljem in trenerjem v društvih sve- tujemo, naj pri športni vadbi seznanijo mlade tudi s pomenom športa v obli- kovanju zdravega življenjskega sloga. Literatura 1. Baker, D. P., Perkins Jones, D. (1995). Opportu- nity and performance a sociological expla- nation for gender differences in academic mathematics. In J. Wrigley (ed.), Education and gender equality, p. 193–203. London: The Falmer Press. 2. Brettschneider, W. D., Naul, R. (2007). Obesity in Europe: young people‘s physical activity and sedentary lifestyles. Sport sciences internati- onal, vol. 4. Frankfurt am Main [etc.]: Peter Lang. Preglednica 3: Razlike med učenci in učenkami pri splošnem in specifičnem znanju Vrsta znanj Učenci Učenke Analiza variance SV SD SV SD F Sig Splošna znanja 0,73 0,15 0,74 0,14 ,241 ,624 Specifična znanja 0,60 0,12 0,59 0,10 ,361 ,548 Preglednica 4: Razlike v teoretičnem znanju učencev in učenk po posameznih vsebinskih sklopih vprašanj Vsebinski sklopi Učenci Učenke Analiza variance SV SD SV SD F Sig 1. Splošni športni izrazi 0,65 0,28 0,67 0,27 1,011 ,315 2. Telesne značilnosti in gibalne sposobnosti 0,68 0,28 0,71 0,25 1,001 ,318 3. Šport in varnost 0,67 0,32 0,68 0,33 ,112 ,738 4. Športno obnašanje 0,90 0,23 0,87 0,23 1,394 ,238 5. Zakonitosti športne vadbe in vpliv na človeka 0,87 0,21 0,91 0,14 5,262 ,022 6. Šport in zdravje 0,61 0,29 0,57 0,33 1,484 ,224 7. a atletika, gimnastika, ples 0,42 0,12 0,42 0,13 ,015 ,903 7. b Košarka, rokomet, nogomet, odbojka 0,53 0,17 0,50 0,16 2,413 ,121 7. c Pohodništvo, plavanje, smučanje 0,85 0,21 0,86 0,18 ,124 ,725 Preglednica 5: Razlike med učenci in učenkami pri specifičnem znanju Vsebinski sklopi Učenci Učenke Analiza variance SV SD SV SD F Sig Atletika 0,27 0,18 0,26 0,18 ,458 ,499 Gimnastika 0,58 0,18 0,59 0,16 ,194 ,660 Ples 0,39 0,49 0,40 0,49 ,010 ,921 Košarka 0,48 0,25 0,45 0,27 1,045 ,307 Rokomet 0,08 0,27 0,15 0,35 5,166 ,024 Nogomet 0,77 0,42 0,56 0,50 21,280 ,000 Odbojka 0,55 0,26 0,52 0,27 1,153 ,284 Pohodništvo 0,89 0,26 0,93 0,20 2,832 ,093 Plavanje 0,47 0,22 0,54 0,23 8,449 ,004 Smučanje 0,84 0,37 0,92 0,27 6,016 ,015 24 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna vzgoja] 3. Chilisa, B. (2000). Towards equility in asses- sment: crafting gender-fair assessment. As- sessment in Education, 7(1), 61–82. 4. Dežman, B., Jekoš, B., Grabnar, D., Majerič, M. (2007). Vpliv dvanajsturnega vadbenega programa male košarke na boljše poznava- nje temeljnih košarkarskih pravil in sodniških znakov. Šport 55(2), 57–63. 5. Dežman, B., Majerič, M., Grabnar, D. (2006). Vpliv petnajsturnega vadbenega programa košarke na izboljšanje poznavanja temeljnih košarkarskih pravil in sodniških znakov učen- cev pri pouku športne vzgoje. V: R. Pišot, V. L. Kropej, J. Zurc, T. Volmut in A. Obid (ur.). Otrok v gibanju – A child in motion. Zbornik izvlečkov in prispevkov, str. 125–130. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno sredi- šče. 6. DIC (2003). Nacionalni preizkusi znanja. Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2002/2003. Ljubljana: Državni izpitni center. 7. DIC (2004). Nacionalni preizkusi znanja. Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2003/2004. Ljubljana: Državni izpitni center. 8. DIC (2005). Nacionalno preverjanje znanja. Letno poročilo o izvedbi nacionalnega pre- verjanja znanja v šolskem letu 2005/2006. Lju- bljana: Državni izpitni center. Pridobljeno 10. 4. 2008 s http://www.ric.si/mma_bin.php/$f ileI/2008011610154336/$fileN/Letno%20po- rocilo%20npz2007.pdf. 9. DIC (2006). Nacionalno preverjanje znanja. Letno poročilo o izvedbi nacionalnega pre- verjanja znanja v šolskem letu 2006/2007. Lju- bljana: Državni izpitni center. Pridobljeno 10. 4. 2008 s http://www.ric.si/mma_bin.php/$f ileI/2008011610154336/$fileN/Letno%20po- rocilo%20npz2007.pdf. 10. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Majerič, M., Starc, G., Filipčič, T. idr. (2003). Sports activities of Slo- venian children and young people during their summer holidays. Ljubljana: University of Lju- bljana, Faculty of Sport. 11. Kovač, M. (2002). Physical education kno- wledge external assessment at the end of 9 year primary school. V: R. Pišot, V. Štember- ger, F. Krpač in T. Filipčič (ur.). Otrok v gibanju – A child in motion. Zbornik prispevkov 2. med- narodnega znanstvenega posveta, str. 29–35. Kranjska Gora. 10.–12. oktober 2002. 12. Kovač, M. (2003). Analiza nacionalnih pre- izkusov znanja v šolskem letu 2002/2003. Predmetna komisija za športno vzgojo. V: C. Razdevšek -Pučko (ur.), Nacionalni preizkusi znanja. Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2002/2003 (str. 78–79). Ljubljana: Državni izpi- tni center. 13. Kovač, M. (2004). Analiza nacionalnih pre- izkusov znanja v šolskem letu 2002/2003. Predmetna komisija za športno vzgojo. V: C. Razdevšek -Pučko (ur.), Nacionalni preizkusi znanja. Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2003/2004 (str. 78–79). Ljubljana: Državni izpi- tni center. 14. Kovač, M. (2005). Analiza nacionalnih pre- izkusov znanja v šolskem letu 2004/2005. Predmetna komisija za športno vzgojo. V: C. Razdevšek - Pučko (ur.), Nacionalni preizkusi znanja. Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2003/2004 (str. 111–115). Ljubljana: Državni iz- pitni center. 15. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Strel, J. (2007). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mla- dine (233 str.). Ljubljana: Fakulteta za šport in Zveza društev športnih pedagogov Slove- nije. 16. Kovač, M., Novak, D. (1998). Učni načrt za osnovno šolo. Ljubljana: Urad za šolstvo. Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo. 17. Majerič, M. (2004). Analiza modelov ocenjeva- nja športnih znanj pri športni vzgoji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. 18. Majerič, M., Dežman, B., Grabnar, D. (2005). Vpliv petnajsturnega programa košarke na izboljšanje izvajanja izbranih košarkar- skih spretnosti učencev pri pouku športne vzgoje. V: R. Pišot, V. L. Kropej, J. Zurc, T. Vol- mut in A. Obid (ur.). Zbornik izvlečkov in pri- spevkov, str. 120–121. Koper: Univerza na Pri- morskem, Znanstveno-raziskovalno sredi- šče. 19. Majerič, M., Strel, J., Kovač., M. (2008). Merske značilnosti testnega vprašalnika za ocenje- vanje športnih teoretičnih znanj po šestih letih šolanja. Šport 56(1–2), 59–67. 20. Mali, N. (2007). Učenčeva mapa dosežkov – portfolio. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakul- teta za šport. 21. Mclleveen, R., Gross, R. (1997). Developement psychology, p. 95–108. London: Hodder & Stougton. 22. Meglič, P. (2007). Razlike v teoretičnem znanju pri športni vzgoji v gimnaziji. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. 23. Peček, P., Dežman, B. (2002). Razlike v teore- tičnem znanju med učenci petih razredov dveh osnovnih šol, ki so realizirali različen obseg ur iz male košarke. V: R. Pišot, V. Štem- berger, F. Krpač in T. Filipčič (ur.), Zbornik 2. mednarodnega znanstvenega in strokovnega posveta Otrok v gibanju (str. 326–331). Lju- bljana: Pedagoška fakulteta. 24. Peček, P., Dežman, B. (2003). Vpliv trinajstur- nega programa vadbe košarke na izboljša- nje teoretičnega znanja učenk v 7. razredu osnovne šole. V: B. Škof in M. Kovač (ur.), Zbornik 16. strokovnega posveta športnih pe- dagogov Slovenije – Uvajanje novosti pri šolski športni vzgoji (str. 109–113). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. 25. Pišot, R., Zurc, J. (2003) Influence of out-of- school sports/motor activity on school su- ccess. Kinesiologia Slovenica, 9(1), str. 42–54. 26. Pressley, M., McCormik, C. B. (1995). Advan- ced educational psychology, p. 166–173. New York: Harper Collins College Publishers. 27. Razdevšek - Pučko, C., Čuk, I., Peček, M. (2003). Učni uspeh učenk in učencev v osnovni šoli in njihov vpis v srednjo šolo. V: M. Peček in C. Razdevšek - Pučko (ur.). Uspešnost in pravič- nost v šoli (str. 77–83). Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 28. Rogers, L. (1999). Sexing the brain. London: Weindenfeld & Nicolson. 29. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Tušak, M., Bučar Pajek, M. idr. (2003). Analiza razvoj- nih trendov gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti ter povezav obeh s psihosomatič- nim statusom slovenskih otrok in mladine med 6. in 19. letom starosti v obdobju 1970–1983– 1993–2003 (projekt raziskave). Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport. 30. Štraus, M. idr. (2007). PISA 2006: izhodišča mer- jenja bralne pismenosti v raziskavi PISA 2006. Ljubljana: Nacionalni center PISA, Pedagoški inštitut. 31. Štemberger, V. (2003). Kakovost športne vzgoje v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju de- vetletne osnovne šole. Doktorska naloga. Lju- bljana: Pedagoška fakulteta. 32. Štraus idr. (2003). Doseganje in primerljivost standardov znanja iz slovenskega kurikula s standardi znanja iz mednarodnih primerjal- nih raziskav. Evalvacijska študija 2000–2003. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Pridobljeno 10. 4. 2008 ishttp://www.mss.gov.si/filead min/mss.gov.si/pageuploads/podrocje /razvoj_solstva/evalvacija/2000_I/Mojca_ Trobec_straus.pdf. asist. dr. Matej Majerič, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za alpsko smučanje matej.majeric@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 3-4 25 [iz prakse za prakso] Boštjan Jakše Videoanaliza v vrhunski košarki z vidika priprave na nasprotnika Modelna ponazoritev tehnologije, strukture in postopkov preučevanja nasprotnika na primeru KK Kijev v sezonah 2006/7 in 2007/8 Preučevanje nasprotnika v vrhunski košarki je že vrsto let trenerjevo vsakdanje opravilo. Današnja posodobljena programska oprema za videoanalizo predstavlja primerno orodje za metodično pripravo sestankov o značilnostih nasprotnikove ekipe. Podrobnost analize je odvisna od kopice medsebojno povezanih dejavnikov, med katerimi so ključni dostopnost ustrezne tehnologije, ki omogoča sosledje postopkov za izdelavo videoanalize, pomembnost tekme, kvaliteti obeh moštev in ne na- zadnje tudi časovna omejenost. Slednja je povezana z razpoložljivostjo kadrov v strokovnem timu in organizacijo priprave na nasprotnika. V grobem, sistematična priprava sestoji iz dveh do treh teoretičnih sestankov, praktične implementacije bi- stvenih poudarkov na večernih treningih, izročitve selektivnega video materiala svojim igralcem, ločeno po igralnih pozici- jah, ter izrisu bistvene nasprotnikove kombinatorike s protitaktiko na »taktični obrazec« kot tudi na tablo v slačilnici. Najpo- membnejša pri celotni pripravi na nasprotnika je skrb za ravnotežje med preučevanjem njegove in izpopolnjevanjem lastne igre neodvisno in soodvisno od njega. Kazalci uspešnosti preučevanja značilnosti nasprotnikove igre so vidni v napredku celotnega moštva in posameznika samega ter razvoju košarkarske igre nasploh. Ključne besede: vrhunska košarka, videoanaliza, preučevanje nasprotnika Video analysis in elite basketball for the purpose of preparing for the opponent Model presentation of the technology, structure and procedures in the study of the opponent, using the example of the Kiev Basketball Club in the 2006/7 and 2007/8 seasons Over the years, studying the opponent has become the coach's everyday routine in elite basketball. State-of-the-art video analysis software is useful in the methodical preparation of meetings where the characteristics of the opposing team are being discussed. The depth of the analysis depends on a series of interrelated factors, with most important ones including the availability of appropriate technology which enables the creation of a sequence of procedures for video analysis, the importance of the match, the quality of both teams and, last but not least, the time limits. The latter depend on the availa- bility of the coaching staff in the team and the organisation of the preparations. As a rule, systematic preparation consists of two to three theoretical meetings, the practical implementation of the highlights during evening trainings, the submitting of selective video materials to the players – separately by playing position, and sketching the opponent’s basic theory of combinations along with counter-tactics on a ‘tactical form’ and on the blackboard in the locker room. The most important factor in preparing for the opponent is to find the right balance between the examination of the opponents’ play and the perfection of one’s own play both independently and interdependently of them. Indicators showing how efficiently the characteristics of the opponent’s playing were studied include the progress of the team as a whole and of individual players as well as overall development in basketball play. Key words: elite basketball, video analysis, scouting Uvod Kompleksnost in zahtevnost dela tre- nerjev v vrhunski košarki pogojuje splet potrebnih sposobnosti, znanj, iz- kušenj in interdisciplinarnega načina razmišljanja ter delovanja. Vsak trener v strokovnem timu katere koli organi- zirane košarkarske ekipe na svoj način tudi globalno razvija košarkarsko igro, saj s preučevanjem igre prihaja do vedno novih rešitev in idej ter na koncu do implementacije teh v sistem igre. Ker je mnogo dejavnikov, ki deter- minirajo končni uspeh, tovrsten način delovanja trenerju predstavlja poseben izziv, ki se kaže v realizaciji optimalnih rešitev v najbolj stresnih tekmovalnih situacijah. Bistvo treniranja v vrhunski košarki je pravzaprav iskanje kreativnih načinov, možnosti in metod, s katerimi se odločilno posega v razvoj relativne in absolutne kvalitete moštva. Med ko- pico nalog, ki so v domeni trenerja, pa predstavlja prav preučevanje naspro- tnega moštva in posledično priprava lastnega moštva na nastop tisto vsa- kodnevno opravilo, ki lahko na koncu odločilno vpliva na izid tekme. Čeprav je danes tovrstno preučevanje nepo- grešljiv segment vrhunske košarke, pa se navkljub vsem dostopnim informa- cijam postavlja vprašanje njihove se- lekcije in integracije ter načina apli- ciranja na sestankih in treningih. Poda- janje preučevanih in pridobljenih infor- macij o nasprotnem moštvu je najprej odvisno od selekcije lastnega moštva, predvsem posameznikovih kognitiv- nih sposobnosti (in nivoja praktičnega čuta), ki se jih v procesu treniranja vse- skozi nadgrajuje z optimalno kondicij- sko pripravo. Potrebna tehnologija za preučevanje nasprotnika Živimo v času, ko je tehnološki napre- dek še vedno tako intenziven in pre- 26 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] sežen, da nam lahko marsikatera pre- verjena novost močno olajša, poeno- stavi in skrajša določene postopke, ki so odvisni predvsem od dostopno- sti, zmogljivosti in hitrosti tehnologije. Na ta način se že nekaj let za videoa- nalizo uporablja mnogo sofisticiranih prijemov, nemalokrat pa razna podje- tja ponujajo storitve, kjer ob ustreznem plačilu pravočasno izpolnijo vsakršno zahtevo po preučevanju nasprotnika. Večinoma se klubi navkljub mamljivi ponudbi zaradi cenovne dostopnosti in smotrnosti omenjenih storitev na koncu raje odločajo za samostojno iz- vedbo priprave na tekmeca. Od specia- liziranih podjetij klubi pravočasno zaku- pijo le potrebne videoposnetke tekem svojih nasprotnikov (na DVD-mediju), ki jih lahko dobijo hitro in elegantno bodisi po hitri pošti (celo prek spletnih strani nekaterih košarkarskih lig, npr. belgijska liga dokaj ažurno arhivira po- snetke) bodisi pa celo s pomočjo upo- rabe internetnega strežnika, s čimer prihranijo dragoceni čas in stroške celo- tnega transporta. Zadnji način danes že močno skrajša čas dostopa in obenem vse posledice napak,1 ki se lahko zgo- dijo na tej poti. V namen operativnega tehničnega preučevanja nasprotnika so danes osnovni pripomočki trenerja za videoanalizo naslednji: zmogljiv (hiter in podatkovno prosto-1. ren) stacionarni in/ali prenosni raču- nalnik, hitra spletna povezava,2. program za videoanalizo (npr. »Avid 3. Liquid 7 Pro«), pogojno: program za kodiranje vide-4. oformatov v programsko razumljiv jezik (npr. »Free dvd ripper 2.25« ali »Main Concept«, če je video zakodi- ran), računalniški program za razmnože-5. vanje končnih izvlečkov na DVD (npr. »Burn« ali »Nero«), 1 V čim večji meri je potrebno izločiti dejavnike, ki so najšibkejši v neki transportni verigi. Pri po- štnih servisih gre za problem vikendov in prazni- kov, ko ti ne delujejo oziroma obratujejo omeje- no ali pa morebiti celo stavkajo. Poleg tega so tu potrebni še kadri za oddajo in sprejem ter razpo- šiljanje pošiljk ipd., kar zopet postavlja učinkovi- tost storitve pod vprašaj. digitalna kamera s širokokotnim 6. objektivom in stojalom (npr. »Sony DCR-HC96E« za snemanje lastnih te- kem, treningov in testiranj), velik televizijski ekran, DVD-predva-7. jalnik, videoprojektor s pripadajočim pla-8. tnom. Struktura in postopki priprave na nasprotnika 1. Pridobivanje osnovnih informacij o nasprotniku Podrobnost vsake analize nasprotnika oziroma njegovo preučevanje temelji na več omejitvenih dejavnikih, med ka- terimi so odločilni sledeči: pomembnost tekme,1. absolutna in relativna kvaliteta la-2. stnega in nasprotnega moštva, zahtevnost in podobnost kombina-3. torike obeh moštev, število strokovnjakov v strokovnem 4. timu, njihovo znanje in izkušnje, dostopnost ustrezne tehnologije za 5. optimalno izvedbo videoanalize, časovna in materialna omejenost 6. za izvedbo analize (zgoščenost po- membnih tekem, število in kvaliteta informacij o nasprotniku, ki nam je na voljo ipd.). Kot je že zgoraj povedano, predstavlja pridobivanje videoposnetkov tekem nasprotnika prvo nalogo trenerja pri preučevanju nasprotnika. Vsakokratno preučevanje nasprotnika je sestavljeno iz medsebojno prepletenih faz, da bi na koncu dobili vpogled v bistvene značil- nosti nasprotnikove igre. Torej na nek način prehajamo iz sintetičnega pri- stopa preko analitičnega in se zopet vračamo v sintetično-situacijskega (simulacijskega). V uvodni fazi preučevanja naspro- tnika trener poskuša spoznati moštvo in si o njegovih značilnostih ustvariti splošen vtis. Pri tem gre za pridobitev in razbiranje profila nasprotne ekipe in posameznikov, kjer so navedeni osnovni podatki ekipe in igralcev, kot so telesna višina, teža, igralno mesto, izkušnje in osvojene lovorike, razbe- remo pa lahko tudi preteklo zdravni- ško anamnezo. Te informacije si lahko trener pridobi iz različnih virov, kot je obisk spletne strani kluba, lahko pa si pomaga tudi s pregledom strani določenih globalnih košarkarskih spletov (npr. www.eurobasket.com, www.euroleague.net, www.fiba.com, www.ulebcup.com) ali lig, v katerih to moštvo tekmuje (npr. www.acb.com, www.adriaticbasket.com). Hkrati si tre- ner na istih mestih priskrbi sicer duha- morne, a (pre)potrebne statistične po- datke tekem nasprotnika v domačem in tujem prvenstvu. Tako pridobljene po- datke lahko trener še dopolni, v kolikor ima možnost neposrednega pogovora s trenerjem ali celo poznanim igral- cem, ki je že odigral tekmo s tem na- sprotnikom. V pomoč mu je lahko tudi možnost zakupa določenih programov (npr. »Synergy«), kjer lahko na več tek- mah vidimo določenega igralca tudi v posameznih košarkarskih elementih (celo v celi sezoni ali več sezonah na enem mestu) in si tako pridobimo še bolj optimalno sliko o njegovih zmo- žnostih. Nemalokrat lahko iz statistič- nih podatkov, pogovorov z določenimi trenerji (in tudi novinarji) in pregledom lokalnih spletnih časopisov ugotovimo podatke o trenutnem zdravstvenem stanju katerega od nasprotnikovih igral- cev, morebitnih poškodbah, menjavah igralcev ipd. Vse informacije, opažanja in razmišljanja združimo s prvim ogle- dom tekme nasprotnika, kjer si dejansko ustvarimo lasten vtis o stilu košarke,2 njeni hitrosti, ostalih značilnostih moštva in posameznikih v vseh fazah igre ter tudi o vlogi in načinu vodenja nasprotnega trenerja. 2. Analiziranje, sortiranje in sinteza podatkov o nasprotniku V tej fazi se sočasno ukvarjamo s spo- znavanjem bistvenih značilnosti na- 2 Vsako moštvo goji prepoznaven stil igre, ki je odvisen od selekcije igralcev ter trenerjeve ko- šarkarske filozofije. Igra nasprotnika je lahko bo- disi napadalno in/ali obrambno naravnana, di- sciplinirana ali pa taktično manj striktna (nedo- rečena) in prepuščena inspiraciji dominantnih igralcev po uveljavitvi lastnega pogleda na ko- šarkarsko igro. ŠPORT 56, 2008, 3-4 27 [iz prakse za prakso] sprotnika ter obdelovanjem (»reza- njem«) vnesenega videoposnetka tekme v program za videoanalizo ko- šarkarske igre. Navadno razpolagamo s tremi do petimi tekmami, kjer posa- mezne izvlečke (angl. »clip«) najprej poimenujemo in jim pripišemo razpo- znaven tehnično-taktični pomen. Ker je prostor za poimenovanje posame- znega izvlečka omejen, trener za nji- hovo razpoznavnost uporablja številke akcij, skrajšana poimenovanja določe- nih tehničnih in taktičnih elementov (samo prvič med vso analizo), številko igralca in na kakšen način je zaključil akcijo, medtem ko si na papir beleži ostala pomembna opažanja. Izbrani primeri poimenovanja določenega iz- vlečka lahko v angleških kraticah košar- karskega žargona in poslovenjenih pre- vodih izgledajo takole: 5-sFs (7LP-spin v L oziroma krajše 5 – (7LP-spin) … pomeni akcija z vidnim signalom »5«, tehnični element je »blok za blokerja« (angl. »screen for screener«), igralec s številko 7 je na poziciji spodnjega centra igral s hrb- tom obrnjen proti košu in zaključil s prednjim obratom (angl. »spin«) v levo, 2 rot-stager (11-trojka) … pomeni ak- – cija z vidnim signalom »krožeča 2«, tehnični element sta »zaporedni blo- kadi« (angl. »stager«), igralec s številko 11 je zadel met za tri točke, head-MP/R (10-levi P) … pomeni ak- – cija z vidnim signalom »dotik glave«, tehnični element je »blok igralcu z žogo na vrhu rakete oziroma tra- peza« (angl. »middle pick-roll«), igra- lec s številko 10 je zaključil akcijo z le- vim prodorom, KN (5-ctc) … pomeni protinapad – (angl. »fast break«),3 kjer je igralec s 3 Protinapad je pomembna napadalna akci- ja mnogih vrhunskih košarkarskih ekip, saj z njo »najlažje« pridejo do točk, obenem pa tovrstna akcija psihološko negativno vpliva na nasprotni- ka. S taktičnega vidika lahko ekipa izvede proti- napad neposredno po ukradeni žogi nasprotni- ku in posredno po dobljenem skoku v obram- bi in hitremu prenosu žoge v napadalno polovi- co oziroma hitremu zaključku napada (lahko tudi brez številčne prednosti) idr. Z vidika preučeva- nja nasprotnika je pomembno tudi, da se akcijo protinapada prepreči z dobro selekcijo meta na številko 5 zaključil napad z igro 1:1 (angl. »coast to coast«), OBR EP/P (5-12 PU) … pomeni način – obrambe dveh nasprotno postavlje- nih blokad na vrhu rakete/trapeza igralcu z žogo, tehnično-taktični ele- ment je izpodrivanje centra, brani- lec gre pri tem med centroma, cen- ter pa z napadalcem, ki se odvaja v širino (angl. »push-under«), 5 in 12 sta številki igralcev, ki sta odigrala ome- njeno obrambo, OBR LP (11-trap z 1) … pomeni način – obrambe igre s hrbtom obrnjenim proti košu na spodnjem centru, kjer igralca s številko 11 podvaja tudi or- ganizator igre obrambne ekipe (angl. »low post trap with the point guard defender«). Med analiziranjem postavljenega na- pada nasprotnega moštva si trener skrbno zapisuje določene značilnosti, kot so: struktura posameznih napadov, šte- – vilo njihovih vhodov in (a)simetrija, število in značilnosti organizatorjev – igre, kako organizirajo napad njihovi visoki branilci (če se organizatorju igre onemogoči sprejem podaje), cilj določenih napadov, komu so na- – menjeni, kako nadaljujejo ter zaklju- čujejo, kako igra nasprotnik ob posebnih si- – tuacijah, kot so pritisk časa ali rezul- tata ipd., kako menjajo igralne vloge oziroma – kako učinkovito se prilagodijo na do- ločene menjave obrambe in njihova presenečanja, kakšne so vloge, znanje in sposob- – nosti manj pomembnih igralcev ozi- roma igralcev s klopi. koš, z ustrezno reakcijo in organiziranim vrača- njem v obrambo ipd. Pri napadalnih ekipah, kjer posamezniki v obrambi nemalokrat »špekulira- jo«, zasledimo, da se branilec po metu napadal- ca na koš sistematično ne udeležuje akcije skoka v obrambi in steče v »prepovedan« položaj. S ta- kim početjem si, ob dobljenem skoku v obram- bi svojega soigralca in natančni prvi podaji, pri- dobi neubranljivo prednost za realizacijo proti- napada. Tveganje tega početja ima lahko za obe ekipi tehnično-taktične posledice, zato mu v pri- pravi na nasprotnika posvečamo ustrezno me- ro pozornosti. Med preučevanjem tranzicijskega na- pada4 trener išče odgovore na to, kdo ga začne (na kakšen način), kakšna je prva podaja, kako ga razvijajo (reak- cije, gibanja, izvedba, bistvo idr.) in na- zadnje zaključijo (npr. z igro 1:1, z me- tom za tri točke, igranjem »pick-rolla« oziroma »globine«), kdo ni udeležen v tranzicijskem napadu itd. Istočasno trener išče podrobnosti tudi v fazi nasprotnikove postavljene in tran- zicijske obrambe (vračanje). Prav tako je treba podrobno preučiti lastnosti in kvaliteto osebne in conske obrambe ter različne kombinirane obrambe (obrambe s prevzemanjem, »match up« cone), ki se jih označuje tudi kot sesta- vljene oziroma prilagodljive obrambe. Pri tem iščemo pomanjkljivosti v njihovi izvedbi na splošno, se sprašujemo, kaj želijo z določenim tipom obrambe do- seči, kdaj jo uporabljajo oziroma me- njajo, ali in kdo igra agresivno, kako branijo določene značilnosti napadov (blokade, »globino«, prodore, prevze- manja, kako rotirajo) ter nazadnje, kako uspešno in organizirano je njihovo vra- čanje v obrambo. Na enak način preučimo vse tekme (3– 5), pri čemer je dobro imeti posnetke tekme, na katerih igrajo proti različno kvalitetnim nasprotnikom in z različnim sistemom igre, ter tudi tekme, kjer je nasprotnik tako zmagal kot tudi izgubil. S tem dobimo še dodatne odgovore na vprašanja, kot so: Ali je taktika moštva vedno enaka ali – se pripravljajo sistematično in prila- gajajo svojo osnovno obrambo glede na značilnosti nasprotnika? Ali je izvrševanje taktike moštva zelo – striktno in disciplinirano (in zaradi tega bolj predvidljivo) ali pa je veliko bolj prepuščeno razbiranju oziroma prilagajanju igralcev? Kakšen je odziv igralcev in trenerja v – določenih stresnih igralnih situacijah, npr. če moštvo povede ali zaostaja oz. ob tesnih končnicah? 4 Tranzicijski napad (angl. »transition offence«) je v košarkarski praksi uveljavljen izraz, čeprav se to fazo košarkarske igre praviloma strokovno ozna- čuje kot »prehodni napad« oziroma »prehodna obramba«, če govorimo o obrambi. 28 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] Ali obstaja kakšna podobnost zno- – traj določenih ekip, ki so že odigrale tekmo s tem nasprotnikom? Zavedati se moramo, da je rezultat po- sledica mnogih kontroliranih in še več nekontroliranih dejavnikov in momen- tov v igri. Gre za sinergijo odnosov, tre- nutkov in odločitev oziroma spletov okoliščin, ki so povezani z absolutno in relativno kvaliteto obeh moštev ter po- sameznikov, njihovo dnevno formo, zdravstvenim stanjem, kondicijsko pripravljenostjo, psihološko stabil- nostjo (tudi v povezavi s predhodnimi nastopi), motivacijo, aktivacijo in re- laksacijo, sodniškim kriterijem in možnostmi sodniških anomalij, vpli- vom domačega terena in določe- nimi prelomnimi in neponovljivimi trenutki v igri. Vse skupaj je odeto v taktično pripravo, ki mora znati zajeti na nek način tudi čim večji del teh nena- pisanih in težko določljivih situacij, ki so del te čudovite športne igre. 3. Priprava izvlečkov za skupinske sestanke in »domači video« Najzahtevnejši del preučevanja na- sprotnika je pravzaprav vsebinska pri- prava izvlečkov, saj ta faza pomeni, da je trener strnil poglavitne značilnosti nasprotnikove igre, se opredelil do tak- tičnih rešitev in svoji ekipi ponudil od- govore oziroma protitaktiko. Izrezan, sortiran in selekcioniran videomate- rial, ki smo ga ustrezno poimenovali, se integrira v strukturne sklope košarkar- ske igre (postopek imenujemo klasifi- kacija) in pripravi ločeno po sestankih. Gre za nekakšne zaključene metodične celote priprave na nasprotnika, ki jih po skupinskem sestanku skušamo im- plementirati na samem treningu. Če so se idejne rešitve pokazale kot ustrezne, trenažni proces nadaljujemo z metodo ponavljanja vse do avtomatiziranega nivoja, ko se utrdijo podrobnosti tak- tične rešitve. Obstaja več načinov in oblik teoretičnega podajanja informa- cij o nasprotniku. Veliko je odvisno od objektivnih dejavnikov, ki so nakazani v uvodnem delu članka, pa tudi od (s) poznavanja lastnega moštva med se- zono. To zadnje spoznanje je morda najpomembnejše, saj gre za različne in- dividualne kognitivne zmožnosti (spo- sobnosti absorbiranja informacij na skupinski in individualni teoretični ter praktični ravni) posameznikov v ekipi, ki jih moramo prepoznati, upoštevati in se temu znati prilagoditi. Prav zaradi tega je trener pri svojem delu med se- zono izredno prilagodljiv in s spozna- vanjem svojih igralcev svoj stil vodenja in metode dela konstruktivno prilagaja. Kljub povedanemu, pa v grobem resna priprava na nasprotnika sestoji iz večih kvalitativnih postopkov: dveh do treh teoretičnih ekipnih se-1. stankov tik pred večernim trenin- gom, kratkega vsebinskega uvoda na za-2. četku in povzetka ob koncu trenin- gov, praktične implementacije sestankov 3. s pomočjo videoanalize na večernih košarkarskih treningih (v kontrolirani hitrosti, v maksimalni hitrosti, v hoji), selektivnega videomateriala (po 4. igralnih pozicijah) in izrisa akcij na- sprotnikove kombinatorike ter proti- taktike na »taktični obrazec«5 za vse igralce, izrisa akcij nasprotnikove kombinato-5. rike ter taktičnih odločitev na tabli v slačilnici, zadnjih navodil na sestanku tik pred 6. ogrevanjem za pripravo na tekmo. Vsebina priprave na nasprotnika Skupinski sestanki, protitaktika in trening Skupinski sestanki na nasprotnika ozi- roma prikazovanje izvlečkov in informa- cij o nasprotniku se navadno začnejo z njihovo uvodno predstavitvijo, torej, kdo sploh je nasprotna ekipa, predsta- vitev ključnih igralcev po igralnih pozi- 5 »Taktični obrazec« je navadno list A4-forma- ta, ki ima modelno narisane majhne polovice košarkarskih igrišč, na katere lahko skiciramo la- stno kombinatoriko, navadno pa kombinatoriko nasprotnega moštva. Bistvo uporabe takega ša- blonskega papirja je v skiciranju posameznih faz nasprotnikove taktike in lastne protitaktike, s ka- tero si pomaga tako trener kot igralci pri pripravi na nasprotnika v fazah teoretičnega spoznava- nja in pomnjenja. cijah, bistvene značilnosti njihove igre na kratko ipd. Vsebina izvlečkov mora biti kratka in skrbno izbrana in navadno ne presega 7 do 10 minut, medtem ko je trajanje sestanka od 30 do 45 minut, lahko v enem kosu ali z enim krajšim premorom. Tehnologija, ki se je pri tem opravilu tre- ner poslužuje, je običajno stacionarni ali prenosni računalnik, ki je priklopljen bodisi na velik ekran televizije ali prek videoprojektorja na stensko platno. Da- nes se za sestanke le še redko uporablja DVD-predvajalnik, saj se z njim ne mo- remo dovolj občutljivo in hitro premi- kati po pripravljenih izvlečkih, prav tako pa ga ne moremo kombinirati z osta- lim videomaterialom, ki je zbran v pro- gramu za videoanalizo. Ne smemo po- zabiti na prenosljivo tablo ter flomastre, ki jih trener sočasno uporablja, medtem ko govori o nasprotnikovi kombinatoriki in lastni protitaktiki. Tisto, kar je pri vsem tem bistveno za dosego cilja tovrstnih sestankov, je tre- nerjeva priprava na sestanek, nje- gove komunikacijske sposobnosti in aktivno sodelovanje igralcev med samim sestankom. Sestanek mora do- seči namen, tj., da igralci na koncu do- jamejo in razumejo svoje naloge in od- govornosti, ki so potrebne, najprej za nemoten večerni trening taktike, nada- lje pa za uspešen nastop na tekmi. Ko trener po svojih najboljših močeh in in- teresih preuči nasprotnika, in seveda ob dejstvu, da v celoti pozna svoje moštvo, se odloči za taktično pripravo. Znano je, da je potrebno za uspešno protitaktiko znati uporabiti svoje prednosti in uspe- šno prikriti svoje pomanjkljivosti ter obratno, uspešno napadati nasprotni- kove slabosti in zmanjšati njegov udarni potencial. Torej je potrebno napadati nasprotnika po »šivih«, vse dokler se ta ne odloči za neko spremembo, zoper katero imamo vnaprej pripravljen tak- tični odgovor. Strategija branjenja na- sprotnika na koncu temelji na zavestni odločitvi, kjer se moramo opredeliti za taktično omejitev učinkovitosti nekate- rih ključnih igralcev, za katere menimo, da ekipa brez njihovega deleža verje- tno ne more zmagati. Tveganje, ki je pri ŠPORT 56, 2008, 3-4 29 [iz prakse za prakso] tem prisotno, lahko med tekmo spre- menimo le, če smo to taktično spre- membo tudi trenirali, v nasprotnem pri- meru se lahko špekuliranje hitro obrne v nasprotnikovo korist. Po vsakem se- stanku sledi trenažni del, ki praktično tvori metodično celoto, kjer s simulaci- jami ustvarjamo tekmovalne situacije, ki smo jih teoretično že obdelali na se- stanku. Bistvo treniranja protitaktike je, da se igralci že na treningu soočijo s si- tuacijami, ki se bodo najverjetneje v za- dostni podobnosti zgodile na tekmi, s čimer gradimo določene avtomatizme pa tudi samozavest celotne ekipe. Naj- večji problem treniranja lastne taktike in protitaktike ni samo v uskladitvi ča- sovnega ravnotežja z vsebinskimi prioritetami in kvalitetno vadbeno izvedbo (s katerima opredelimo glav- nino treninga), pač pa je še večja težava izogibanje nezavednega poskusa tre- nerjeve projekcije svoje perspektive na lastne igralce. Z uporabnim znanjem, pridobljenimi izkušnjami ter (s)pozna- vanjem lastnega moštva trener dojame odnose in nivo, v katerega je kot vodja vpet, kar mu močno olajša najzahtev- nejši operativni del transformacijskega procesa. 1. sestanek Ker je košarkarska igra sestavljena iz množice tehničnih in taktičnih ele- mentov in organiziranega sistema indi- vidualnih in kolektivnih nalog v različ- nih fazah igre, je potrebno vsebine se- stankov metodično sestaviti, in tako je prvi sestanek po kratki predstavitvi mo- štva sestavljen iz kratkega preučevanja skrbno izbrane četrtine neke tekme, s katerim skušamo igralcem predstaviti ekipo v najbolj realni luči. Problem sa- mih izvlečkov je ta, da igralci ne dobijo dovolj realne slike o hitrosti oziroma di- namiki nasprotnikove igre, taktični (ne) disciplini in individualnih sposobnostih posameznih igralcev v različnih zapo- rednih situacijah. V ta namen se trener poslužuje uvodnega gledanja neke iz- brane četrtine, ki mora biti realna, uspe- šna in neuspešna obenem, kjer se na- zorno vidi »motor ekipe«, občasno pa trener v izbranem trenutku še ustavi vi- deoposnetek in poudari določene zna- čilnosti. Uvodni del prvega sestanka traja pribli- žno 15 minut, ki se prevesi v spoznava- nje nasprotnikove kombinatorike, ki jo trener dopolnjuje z njenim bistvom in morebitnimi načini njenega reševanja. Vsebina trenerjevega komentiranja se- stoji tudi iz detajlov kot npr., kaj bi se morebiti zgodilo, če bi s kakšno taktično rešitvijo prekinili določeno akcijo, ji vzeli »timing«,6 se morebiti postavili v consko formacijo, morda bili agresivni na dolo- čeni podaji, se mogoče odločili za pod- vajanje igralca z žogo v sklepnih sekun- dah napada, prevzeli določene blokade ali šli z igralcem, ki jih izkorišča po krajši poti ipd. Gre za celo vrsto odličnih mo- žnosti, ki jih lahko omejuje bolj kot ne kognitivna inteligenca in motorične sposobnosti (tudi kondicijska pripra- vljenost) igralcev na obeh straneh. Na prvem sestanku se navadno spoznamo le s postavljenim in tranzicijskim napa- dom. Izvlečki združujejo napade po so- rodnem cilju, in sicer: blokade k žogi (»pick-roll«), – hrbtne blokade, – blokade specialno za strelce (enojne, – zaporedne, dvojne ali trojne), igre s hrbtom obrnjenim proti košu – na poziciji spodnjega centra oziroma tako imenovane »globine« za raz- lične igralce. Če nasprotnik sistematično uporablja tranzicijski napad, potem ta del igre na- vadno (ne nujno) vključimo v prvi se- stanek, ki ga povežemo z akcijami s so- rodnim ciljem, npr. igranje »pick-rolla«, hrbtne igre pod košem, hitrim metom za tri točke ipd. Tudi tu trener ne ostane le pri opisnem delu poteka tranzicij- skega napada, pač pa nazorno podaja informacije in naloge, ki onemogočajo ali upočasnijo tranzicijsko igro. Med te individualne in kolektivne naloge spa- 6 V košarki »timing« pomeni časovno uskladitev taktičnega gibanja igralcev z namenom ustvariti in izkoristiti določeno igralno prednost. Taktična priprava oziroma protitaktika večinoma temelji na različnih načinih delnega uničevanja »timin- ga« (prekinitev »taktičnega toka«) ali celo popol- nega onemogočanja izvedbe kombinatorike po načrtovani filozofiji trenerja. dajo ustrezna selekcija meta na koš, za- piranje skoka, ustrezna reakcija in vrača- nje organizatorja igre in visokih branil- cev, način upočasnjevanja tranzicijske igre, polnjenje sredine, morda celo pre- vzemanje ipd. Igralci si lahko že na pr- vem sestanku vtisnejo v spomin za njih pomembne vidne signale nasprotni- kovih napadov, bistvo določenih akcij, njihove naloge oziroma način branjenja le-teh, s čimer želi trener onemogočiti nasprotniku prilagajanje na njegovo taktično idejo. Pri taktičnih odločitvah, ki jih sprejme trener, velikokrat vpliva poznavanje spremljajočih mehaniz- mov v različnih fazah tekme, kot so deficiti in prednosti lastnih in naspro- tnikovih igralcev, ki so trenutno v igri, pojav utrujenosti, padec koncentracije ter nastop malomarnosti7 ipd. Na koncu sestanka trener razdeli pri- pravljen »taktični obrazec«, kjer so nazorno izrisane bistvene značilnosti nasprotnikove kombinatorike ter vi- deomaterial na DVD-jih, kjer so pri- pravljeni kratki (do 10-minutni) izvlečki, največkrat po igralnih pozicijah. Na tak način ima igralec možnost preučiti na- sprotnika tudi med svojim aktivnim po- čitkom ali pa le ponoviti nekaj najpo- membnejših odločitev, ki jih je podal trener na sestanku in na igrišču. 7 Znano je, da je zelo dobra kondicijska pripra- vljenost tista kvaliteta, ki je potrebna za igranje košarke na vrhunski ravni. Zavestno tveganje, ki je prisotno, ko se odločamo za možno obramb- no strategijo določene taktične problematike (ki ima svoje prednosti, slabosti in omejitve), je po- vezano tudi s pojavom utrujenosti, ki se kopiči med samo tekmo. Visok nivo koncentracije, ki ga potrebujejo igralci v fazi napada za kaznovanje določene obrambe, nudi možnost ustreznejših odločitev, hitrejših reakcij in kvalitetnejših teh- ničnih izvedb košarkarskih elementov. Posledice utrujenosti in nehotene malomarnosti se konkre- tno kažejo kot manj intenzivna gibanja (slabši »ti- ming«), izkoriščanje blokad brez navajanja (slab- ša natančnost), nezmožnost pravočasne podaje soigralcu, nepotrebno tvegana podaja ob ugo- dnem rezultatu, neracionalen met na koš, skok v napadu brez uporabe tehnike zapiranja naspro- tnika, neustrezna reakcija za vračanje v obram- bo idr. Podobne značilnosti oziroma nepazljivo- sti se kažejo tudi v ostalih fazah košarkarske igre, vse pa imajo skupne značilnosti, kot so nižja in- tenzivnost gibanja, manj ustrezne odločitve, ne- natančna izvedba, počasnejše reakcije, »špekuli- ranje« pri izvajanju določenih nalog idr. 30 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] 2. sestanek Na drugem sestanku trener pripravi iz- vlečke, ki vsebujejo še napadalne akcije iz čelnih in stranskih linij (»akcije vnosa žoge izza čelnih in stranskih črt«), mo- rebiten (pogojno) conski napad in pro- tinapad, s čimer se v grobem zaključi z napadalnim delom nasprotnika. V na- daljevanju sestanka sledi še na nek na- čin najpomembnejši del vsebinskega preučevanja nasprotnika, tj. preučeva- nje njegovih obrambnih značilnosti. Te vključujejo nasprotnikove načine bra- njenja postavljene obrambe (»pick-rol- lov«, ostalih blokad, igre po »globini«, široke igre 1:1), conske ali kombinirane obrambe, morebitno agresivnost na vse ali določene podaje (z namenom uničiti »timing« akcije, kraje časa na- pada, obremeniti slabega podajalca idr.), tranzicijske obrambe presenečenja, kot so presingi, ki lahko vključujejo pod- vajanja na različnih četrtinah igrišča, in rotacije, obrambe s prevzemanjem ter njene različice (»match up« cone, npr. po prostem metu ali doseženem košu, po seriji prejetih košev, minuti odmora), morebitne posebne obrambe napadov iz čelne ali stranske linije, način zapiranja po metu, posebnosti v vračanju ipd. Posebno pozornost je treba nameniti ravnotežju med preučevanjem na- sprotnika in izpopolnjevanju lastne igre odvisno in neodvisno od njega. Velikokrat se zgodi, da se s pretiranim razmišljanjem in analitičnim pristopom izgubi sproščenost, kreativnost ter za- nos na tekmi, kar lahko pripelje do ne- kakšnih miselno-motoričnih blokad ali celo pojava strahu. Da se temu izo- gnemo, je glavnina drugega in kasneje tretjega skupinskega sestanka name- njena lastnemu napadu, kjer se ob pri- kazovanju nasprotnikove obrambe na- kazuje možnosti in načine napadanja. Pri tem je pomembno to, da se trener izogiba hermetičnemu in striktnemu vztrajanju pri napadalni taktiki na iz- ključno en način, ki bi bil neodvisen od nastale situacije. Gre za način podajanja informacij, ko trener igralcem ponuja očitne rešitve, morda sem ter tja z njimi vzpostavi dialog, na koncu pa dejanske odločitve prepusti »branju« oziroma razbiranju določenih igralnih situacij, ki pa nedvomno izhajajo iz preverje- nih košarkarskih principov. Treba je najti enostavne načine napadanja proti različnim obrambnim značilnostim na- sprotnika, ki jih bodo lastni igralci spo- sobni izvesti tudi v stresnem in utruje- nem stanju, in so čim bolj v kontekstu jedra našega osnovnega sistema igre. Če zadostimo tem pogojem, močno skrajšamo zavestne mehanizme, ki so potrebni le do določene mere, in se igralci uspejo učinkoviteje prilagoditi vsakršnim nastalim situacijam. Poleg tega trener na drugem sestanku jasno omeni, kateri igralci so na nek na- čin hendikepirani, slabši v branjenju do- ločenih igralnih elementov, nagnjeni k branjenju s prekrškom, manj uspešni v lateralnem premikanju, »mehkejši« v kontaktni igri, morda manj kvalitetni na določeni igralni poziciji nasploh, ne- učinkoviti pri izvajanju prostih metov idr.,8 ter na drugi strani načine, kako priti do situacije, ko lahko nemudoma te značilnosti kaznujemo v svoj prid. Gre za kopico taktičnih odločitev, kjer skušamo kaznovati nasprotnikove tak- tične načine branjenja, kot so morebi- tno dobro polnjenje sredine, kaznova- nje pritiska na igralcu z žogo ali na liniji sosednje podaje, kaznovanje določenih rotacij, obrambe s prevzemanjem, pod- vajanjem ipd. Pri vsem tem ima ključno vlogo kvaliteta organizatorja igre, saj je motor ekipe, ki vodi lastno ekipo in razpoznava situacije, ki so povezane z nasprotnikovo taktiko. Imeti mora ve- liko znanja, izkušenj, sposobnosti in za- upanje trenerja, da lahko uspešno vodi moštvo. Ker se trener tega zaveda, se po sestanku ali treningu večkrat po- mudi pri njem ter mu nameni veliko in- 8 Med pomemben taktičen dogovor, ki lah- ko onemogoča nasprotnikovo igro in odločil- no vpliva na potek tekme, spada tudi zavestno »izrabljanje« košarkarskih pravil. V tem kontekstu gre za taktične male osebne napake do izpolnje- nega bonusa osebnih napak in tudi po njem (v primeru, ko smo v izgubljenem položaju in na- padalec ni učinkovit izvajalec prostih metov), namerne nešportne osebne in tehnične napake (skušamo spremeniti na primer nek apatičen pri- stop lastne ekipe ali serijo uspešne igre naspro- tnika), namensko ustvarjanje pritiska trenerja (tu- di igralcev na igrišču) na sodnike in s tem posre- dno na svoje ter nasprotnikove igralce (povzeto po: Jakše in Pinter, 2006). dividualne energije, saj je konec koncev organizator igre »podaljšana roka« tre- nerja, ki mora v vsakem trenutku znati napraviti pravilno odločitev. Sklepni del drugega sestanka se nadaljuje na sa- mem košarkarskem igrišču, kjer trener skuša implementirati taktične rešitve iz obstoječega sistema ter tudi doda, spremeni ali nadgradi določene napa- dalne cilje ali morda še poseže po po- sebnih sredstvih presenečenja. 3. sestanek Bistvo tretjega sestanka je pravzaprav v tem, da vse informacije selektivno strnemo in jasno ponovimo individu- alne in kolektivne naloge. Med gle- danjem zadnjih izvlečkov, ki so narejeni po posameznih igralnih pozicijah, igral- cem nedvoumno razdelimo odgovor- nosti, torej dolžnosti in prizadevanja, ki so potrebna za uspešen športni na- stop. Na video izvlečkih se nazorno vi- dijo sposobnosti, kvaliteta in vloga na- sprotnega igralca v moštvu v različnih fazah igre (karakteristike)9. Ker je vedno znova premalo časa za temeljito pri- pravo na nasprotnika, se trener pri izde- lavi izvlečkov za posamezne nasprotne igralce poslužuje možnosti, ki mu jih nudi programska oprema za videoana- lizo. V ta namen se med predvajanjem posameznikov ves čas nad samim iz- vlečkom kaže oblikovan napis, iz katere igralne kombinacije je prišel določen posameznik do zaključka, s čimer ekipa obenem obnavlja nasprotnikov sistem igre (signalizacijo, kombinatoriko, proti- taktiko). Seveda se ne sme pozabiti po- udariti posameznika tudi v ostalih fazah košarkarske igre ter uravnotežen izvle- ček uspešnih in neuspešnih akcij. Tre- ner ob skupinskem gledanju posame- znikov znova podaja načine in končne 9 Splošne informacije, ki označujejo igralca na- sprotnega moštva, so lahko nivo in način razu- mevanja košarkarske igre, njegove motorične sposobnosti in kondicijska pripravljenost ipd. Specialne značilnosti, vezane na analizo posa- meznika, so npr., kako dosega točke, bodisi s prodorom, metom za dve ali tri točke, dobljenim skokom v napadu, spremljanjem igralca z žogo, učinkovitim odvajanjem od postavljenih blokad, ali je morda izreden podajalec, kako brani bloka- de in igro 1:1, kako zapira in skače, njegove reak- cije in tehnika pri obrambnih rotacijah, kakšna je kvaliteta izvedbe vračanja v obrambo idr. ŠPORT 56, 2008, 3-4 31 [iz prakse za prakso] odločitve reševanja določenih igralnih situacij, v katerih se »bo znašel« konkre- ten posameznik, kar predstavlja najpo- membnejši smoter vsakršnega preuče- vanja nasprotnika. Kot pri predhodnih sestankih tudi slednjega nadgradimo z delom na igrišču, in sicer v situacijski hitrosti gibanja ter ob koncu treninga tudi v hoji (angl. »walk through«) Zadnja navodila na sestanku tik pred ogrevanjem Sklepni del celotne priprave se konča približno 35 minut pred začetkom te- kem, saj trener še zadnjič skliče kratek sestanek, kjer poudari najpomemb- nejše naloge v vseh fazah igre, poskuša igralce tako aktivirati kot sprostiti ter jim vliti tekmovalno vzdušje oziroma zmagovalno miselnost. Ker je prihod igralcev na tekmo nujno vsaj uro in pol pred tekmo, trener po- skrbi, da so na tabli v slačilnici izrisana bistva določenih akcij (s signali) s pri- padajočimi nalogami ter ostalimi zna- čilnostmi na tekmi. Velikokrat trener poskuša igralce spomniti, da se tekma v »glavah« začne vsako četrtino z rezul- tatom nič proti nič, da se jo igra celih 40 minut kljub morebitnemu delnemu zaostanku ali visokemu vodstvu idr. Or- ganizatorja igre znova opomni o po- membnosti kontrole igre neodvisno od trenutnega izida, ostale igralce pa na mentalno čvrstost ob različnih so- dniških odločitvah, opozori pa tudi ka- petana na njegov vpliv ob kritičnih si- tuacijah. Ob vsem tem trener ne pozabi na vlogo igralcev na klopi ter njihovo pripravljenost za takojšen vstop v igro. Zaključek Za vso operativno in vsebinsko izvedbo preučevanja stoji celoten strokovni tim, ki si delo ne samo deli, pač pa se člani strokovnega tima med seboj tudi do- polnjujejo, si konstruktivno pomagajo in celo učijo. Tako kot pri igralcih gre tudi pri trenerjih za obvezno sposob- nost kooperativnosti, ki je sinergijsko povezana z disciplino in medsebojnim spoštovanjem. Videoanaliza je realnost, ki od vsakega glavnega trenerja zahteva ustrezen strokovni kader (ki ga vodi in koordinira) ter ustrezno tehnologijo, ki kot delovno orodje omogoča zasnovo in izvedbo preučevanja nasprotnika. V uporabni videoanalizi so preverjeni postopki in vsebine preučevanja dinamični in se jih prilagaja predvsem lastni ekipi, ki jo spoznavamo med ce- lotno sezono. Priprava na sestanke ima svojo strukturo, ki temelji na meto- dičnih korakih, ti pa na košarkarskih principih, kjer skušamo prepletati ko- lektivni in individualni pristop podaja- nja informacij, nalog ter z njimi odgo- vornosti. Vsak trener se iz izkušenj za- veda, da je časa odločno premalo, zato išče rešitve, kako bi omejen čas kar se da izkoristil. V ta namen smo se v košar- karskem klubu Kijev10 posluževali tudi strnjenih izvlečkov preučevanja na- sprotnika po posameznih igralnih po- zicijah (»domači video«), kjer so igralci imeli dodatno možnost razvoja in ra- zumevanja košarkarske igre. Vrednost in ocenjevanje uspešnosti preučeva- nja nasprotnika je neizmerljiva. Kaže se v relativnem in absolutnem napredku celotnega moštva in posameznika sa- mega ter globalnem razvoju košarkar- ske igre nasploh. Vse skupaj je vpeto v primež krutosti profesionalizma, saj se avtorji zgodbe profesionalnega košar- karskega kluba vnaprej odločajo za ci- lje sezone, (ne)odvisno od objektivne kvalitete ekipe, vložene energije in mo- mente, na katere vedno »ne moremo« vplivati. In prav zadnje daje košarki tisto mistično privlačnost, ki vedno znova predstavlja motiv po obvladovanju ta- kih situacij. 10 KK Kijev iz Ukrajine je bil v sezonah 2006/7 in 2007/8 prvak rednega dela prvenstva z enim po- razom na sezono. Do finala državnega prvenstva se je klub v obeh sezonah prebil brez poraza, v finalu pa je moral v prvi sezoni v petih, v drugi pa v štirih tekmah priznati premoč aktualnemu prvaku KK Azovmash. Premierna sezona KK Kijev v pokalu ULEB se je končala z uvrstitvijo med 16 najboljših. Literatura Bourdie, P. (2002). Praktični čut. Ljubljana: Stu-1. dia Humanitatis. Filipovski, S. (2001). Preučevanje nasprotnih 2. moštev in priprava na njih. Šport, 49 (4), 20– 25, pril. Jakše, B., Kajtna, T. in Tušak, M. (2006). Stili vo-3. denja vrhunskih trenerjev v ekipnih in indivi- dualnih športih. Šport, 54 (1), 71–74. Jakše, B. in Pinter, S. (2006). Agilnost v evrop-4. ski klubski košarki: od iluzije do realnosti. Šport, 54 (4), 31–39, pril. Izkušnje, pridobljene v času delovanja kot 5. kondicijski trener in pomočnik glavnega trenerja v košarkarskih klubih Slovan, Union Olimpija, Slask Wroclaw, Lietuvos Rytas in Kijev. Boštjan Jakše, prof. šp. vzg. bostjanjakse@hotmail.com 32 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] Dušan Dimič Naloge obrambnih igralcev ob prekinitvah nogometne igre V prispevku so predstavljene naloge obrambnih igralcev ob prekinitvah nogometne igre. Podrobno so opredeljene vloge posameznih obrambnih igralcev pri strelu iz kota. Pomembna je pravilna postavitev vratarja, ki je odvisna od njegovih pred- videvanj glede leta žoge v območje bližnje ali oddaljenejše vratnice. V okviru nalog obrambnih igralcev v polju so le-te od- visne od vrste strelov iz kota. Naloge obrambnih igralcev in njihove postavitve v polju so v primerih dolgih strelov iz kota drugačne kot v primerih kratkih strelov iz kota. Načini branjenja v primerih strelov iz kota so seveda različni, potrebno pa jih je prilagoditi sposobnostim obrambnih igralcev. V prispevku so podrobneje opredeljene tudi naloge obrambnih igralcev v polju pri metu žoge iz outa ter naloge in postavi- tve obrambih igralcev in vratarja pri dolgem metu žoge iz outa. Posebne naloge in postavitve pa so dodeljene obrambnim igralcem v primerih prostih strelov v bližini kazenskega prostora. Uspešno posredovanje obrambnih igralcev pri prekinitvah nogometne igre vodi v nedoseganje zadetkov nasprotnika, kar ugodno vpliva na moštveno zaupanje v lastne sposobnosti. Ključne besede: nogomet, naloge obrambnih igralcev, trener Tasks of defence players during football game interruptions The article presents the tasks of defence players during interruptions in a football game. The roles of individual defence players at the time a shot is made from the corner are defined in detail. The appropriate positioning of the goalkeeper is very important; it depends on the goalkeeper’s anticipation of whether the ball will be directed towards the area of the nearer or farther goalpost. The tasks of defence players in the field depend on the type of shot from the corner. Their tasks and positions in the field differ in the case of long or short shots from the corner. The defence methods differ with regard to the type of shot from the corner and must be adjusted to the defence players’ abilities. The article deals more thoroughly with the tasks of defence players on the field when the ball is returned after having gone out as well as the tasks and positions of defence players and the goalkeeper in the case of a long throw-in of the ball. The defence players have special tasks and positions when free kicks are made close to the penalty area. The efficient action of defence players during interruptions in a football game results in an opponent’s failure to score goals which positively affects the team's confidence in their abilities. Key words: football, defence players’ tasks, coach Uvod V normalnih okoliščinah se nikoli ne zgodi to, kar se lahko ob prekinitvah nogometne igre v obrambi. Obrambni igralci so namreč ob prekinitvah pod pritiskom, ekipa v napadu pa lahko na- pada tudi z devetimi igralci, vključno s tistim, ki izvaja prekinitev. Takšno šte- vilo napadalcev obrambnim igralcem močno otežuje učinkovito delovanje. Prav zato smo se odločili, da v članku podrobneje predstavimo in analizi- ramo naloge obrambnih igralcev ob prekinitvah. Do prekinitev v obrambi lahko pride zaradi: Pritiska napadalcev na obrambnega 1. igralca z žogo. V tem primeru se bo obrambni igralec pogosto odločil za prekinitev v obliki izbijanja žoge v avt ali kot. Če mu žogo odvzamejo, pa se bo odločil za prekršek. Ponovno pridobljene žoge naspro-2. tne ekipe. Zaradi možnosti drugega strela na vrata in z namenom pre- prečiti zadetek obrambni igralci zelo pogosto igro prekinejo. To pomeni, da naredijo prekršek nad nasprotnim igralcem. Napadalne igre nasprotnika, ki se ob 3. vsaki priložnosti odloči za strel na vrata. Že samo en nespreten in ne- pravočasen odziv obrambnih igral- cev lahko odloči zmagovalca tekme. Obrambni igralci so tako pod ne- nehnim pritiskom, saj napadalcem ne smejo dovoliti niti najmanjše mo- žnosti za strel, ob tem pa so še bolj izpostavljeni napakam in se zato tudi zelo hitro odločajo za prekrške. Slabe zbranosti in slabe organizacije 4. obrambe po izvedenem udarcu pri prekinitvah. Obrambni igralci morajo biti pri izvaja- nju strelov iz kota ali prostih strelov od žoge oddaljeni najmanj devet (9) me- trov. To jim povzroča težave, saj ne mo- rejo pritisniti na nasprotne igralce, ki so v napadu. To pa ne velja za met iz avta, kjer ima iz- vajalec zaradi uporabe rok pred naspro- tnikom pomembno prednost. Poseben problem za obrambne igralce so ponovno pridobljene žoge, saj na- padalci iz takšnih položajev dosežejo veliko zadetkov. ŠPORT 56, 2008, 3-4 33 [iz prakse za prakso] Obstaja tudi možnost doseganja nepo- srednega zadetka po strelu iz kota, ven- dar je malo verjetna. V prispevku se bom omejil na pra- vilno postavitev vratarja pri strelu iz kota, na obrambne naloge igral- cev v polju pri strelu iz kota, na obrambne naloge igralcev pri metu žoge iz avta, na obrambne naloge igralcev in vratarja pri dolgem metu žoge iz avta in na obrambne naloge igralcev pri prostih strelih v bližini kazenskega prostora. Pravilna postavitev vratarja pri strelu iz kota Pri strelih iz kota je še posebno po- memben položaj vratarja. Največja nevarnost mu grozi, kadar žoga leti proti bližnji vratnici, manjša pa, ko leti v območje bolj oddaljene vratnice. Ob predvidevanju, da bo žoga letela v ob- močje bližnje vratnice, se vratar postavi bliže sredini nogometnih vrat. Bolje je, če vratarji zavzamejo položaj na sredini vrat in pravokotno na vratarjevo črto, ob pogoju, da soigralec bolj oddaljeno vratnico brani tako, da stoji na vratarjevi črti ob njej (skica 1). Skica 1 Obrambne naloge igralcev v polju pri strelu iz kota Položaji, iz katerih delujejo obrambni igralci, so odvisni od načina izvedbe strela iz kota, torej od tega, ali naspro- tnik izvede strel tako, da žoga leti v smeri linije šestnajstmetrskega pro- stora, ali tako, da zavija v območje bli- žnje vratnice, možna pa je tudi izvedba kratkega strela iz kota. Obramba pred streli iz kota vključuje enaka načela kot obramba pred pro- stimi streli. Ena izmed nalog obrambe pri strelu iz kota je motenje izvedbe strela iz kota in motenje napadalcev. Tehnika ogrožanja strela iz kota pred- videva postavitev obrambnih igralcev v pričakovano linijo leta žoge in giba- nje obrambnih igralcev v tej smeri. Že sama postavitev obrambnih igralcev, posebno pa njihovo gibanje lahko vpli- vata na slabšo izvedbo strela iz kota. Dolgi strel iz kota Ko gre za izvedbo dolgega strela iz kota (skica 2), kjer žoga leti v smeri linije šest- najstmetrskega prostora, se obrambna igralca K1 in K2 postavita vzporedno s črto gol-avt in sta od nje oddaljena 3−4 metre igralca. K3 in K4 se prav postavita vzporedno s črto gol-avt, vendar na od- daljenosti okoli 5−6 metrov. Skica 2 K4 K3 K2 K1 Pri kotu, kjer žoga leti v območje bližnje vratnice (skica 3), so obrambni igralci postavljeni bolj v polju in nekoliko bolj stran od črte gol-avt. Skica 3 Najtežji za obrambne igralce, a najučin- kovitejšei z vidika napadalcev so streli iz kota, pri katerih žoga leti v območje bližnje vratnice. Kratki strel iz kota (oz. kratki korner) Nasprotnik se lahko odloči tudi za iz- vedbo kratkega strela iz kota. Takrat pride v območju kotne zastavice do položaja dva proti enemu v korist mo- štva, ki je v napadu, kar je za obrambne igralce problem. V tem primeru so po- stavljeni v položaj, ko morajo preprečiti nasprotnim igralcem približevanje vra- tom iz območja kotne zastavice (skica 4). To ponavadi izvede igralec, ki je naj- bliže izvajalcu strela iz kota. Skica 4 Položaja obeh igralcev ob sprednji in zadnji vratnici ter obramba območja ob bližnji in bolj oddaljeni vratnici Ob vratnici, ki je bliže igralcu, ki izvaja kot, se postavi igralec, ki je približno en meter oddaljen od vratarjeve črte in je obrnjen v smeri žoge. Bolj kot na pro- stor za seboj mora biti pozoren na pro- stor pred seboj. Pripravljen mora biti na posredovanje v območju vratarjeve črte ob bližnji vratnici in v prostoru pred njo. Kadar vratar pri visokem predložku po- sreduje zunaj nogometnih vrat, se igra- lec ob vratnici premakne na vratarjevo črto, da zaščiti svoja vrata. Za ta mane- ver ima vsekakor dovolj časa. Ob vratnico, bolj oddaljeno od igralca, ki izvaja strel iz kota, se, obrnjen v smeri žoge, postavi obrambni igralec. Stoji tik ob vratnici, a pred njo. Poleg tega igralca območje bolj odda- ljene vratnice branita še dva soigralca. Eden stoji v notranjosti igrišča, bolj ali manj vzporedno z vratnico in na liniji vratarjevega petmetrskega prostora, drugi pa približno dva metra za hrb- tom prvega. Obramba osrednjega dela nogometnih vrat med črto gol-avt in črto vratarjevega petmetrskega prostora V linijo, vzporedno s črto nogometnih vrat, se na oddaljenosti približno tri do štiri metre postavita igralca K1 in K2, na oddaljenosti pet do šest metrov pa se v ravnino za hrbet igralcema K1 in K2 postavita igralca K3 in K4 (skica 5). Skica 5 K5 K4 K3 K2 K1 g f d 34 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] K1 Igralec K1 je od vratarjeve črte oddaljen približno tri metre in stoji tako, da ga igralec K5 gleda v hrbet, saj se postavi še nekoliko pred igralca K5. Igralec K1 mora varovati prostor pred seboj ter prostor med seboj in igralcem K5. Ta stoji ob vratnici, bližji igralcu, ki izvaja strel iz kota. Igralec K1 mora biti v vsa- kem trenutku pripravljen kar najhitreje posredovati v delu igrišča pred seboj. To pomeni, da mora biti v t. i. »preži«. Navadno se na to mesto postavi zve- zni igralec. K2 Igralec K2 se postavi v isto ravnino, pri- bližno dva do tri metre za igralca K1, in pokriva sprednjo polovico nogome- tnih vrat, to je prostor med vratarjem, ki stoji na sredini črte nogometnih vrat, in igralcem, ki stoji ob vratnici, bližji igralcu, ki izvaja strel iz kota. To mesto zaseda srednji krilec ekipe. K3-K4 Za oba igralca K3 in K4 je značilno, da pred izvedbo strela iz kota stojita na črti, ki poteka vzporedno z vratarjevo črto in označuje vratarjev petmetrski prostor, ali celo kak meter globlje v polju. Igra- lec K3 se postavi tako, da pokriva pro- stor zadnje polovice nogometnih vrat, igralec K4 pa stoji za njim in pokriva že prostor izza vratarjeve zadnje vratnice. Pozornost igralcev K3 in K4 mora biti usmerjena na prostor pred njima, po- ložaj pa jima mora v vsakem trenutku omogočiti učinkovito delovanje tudi v primerih, ko žoga leti v prostor zadnje polovice nogometnih vrat. Položaj jima takoj po izvedbi strela iz kota in ugoto- vitvi linije leta žoge omogoča hiter pre- hod v prostor pred njima, kar dosežeta, če sta v t. i. »preži.« Na ti mesti se na- vadno postavita srednji krilec in visok bočni ali zvezni igralec. K5 Obrnjen v smeri žoge, ob vratnici, ki je bliže izvajalcu strela iz kota, stoji obrambni igralec K5. Ponavadi je to bočni igralec. Obramba nogometnih vrat med linijo vratarjevega petmetrskega prostora in robom kazenskega prostora Ob predpostavki, da bo žoga odigrana v območje med petmetrsko linijo vra- tarjevega prostora in linijo, ki označuje rob kazenskega prostora, ali da bo v to območje žogo odbil obrambni igralec, se v omenjenem prostoru razvrstijo trije obrambni igralci, ki stojijo vzpore- dno, takoj za točko, ki označuje mesto, kjer se izvaja enajstmetrovka. Razmere na igrišču seveda narekujejo njihovo neprestano prilagajanje aktivnostim nasprotnih igralcev (skica 6). Skica 6 K8 K7 K6 Glavna naloga v linijo postavljenih obrambnih igralcev je preprečevanje strelov na vrata z roba šestnajstmetr- skega prostora. Pri strelu iz kota je zunanji igralec K6, navadno igralec zvezne vrste oziroma tisti, ki je najbliže izvajalcu strela iz kota, odgovoren tudi za opazovanje, kon- trolo in pravočasno ukrepanje v obmo- čju izvajalca strela iz kota. Ekipa, ki napada, lahko v tem območju vzpostavi položaj dva proti enemu, če se igralcu z žogo pridruži soigralec, ki vteka v območje kotne zastavice. V po- ložaju dva proti enemu v korist napa- dalcev se mora tudi obrambni igralec K6 premakniti v območje kotne zasta- vice, da bi vzpostavil številčno ravno- težje in nasprotniku preprečil približe- vanje nogometnim vratom. Navedena aktivnost obrambnega igralca K6 zah- teva, da se morata preostala igralca iz trojke, razvrščene v liniji, prilagoditi tej spremembi. Po izbiti žogi morajo vsi igralci, ki sode- lujejo v obrambi lastnih vrat, čim prej steči globlje v prostor proti polovici igri- šča in v smeri izbite žoge ter s tem pre- mikom pustiti nasprotne igralce v ne- dovoljenem položaju. Kakšno obrambo uporabiti pri strelu iz kota? Mnenja trenerjev o tem so različna. Eni zagovarjajo pokrivanje prostora pred vratarjem, drugi pokrivanje nasprotnih igralcev v kazenskem prostoru, tretji zagovarjajo in v svoji praksi uporabljajo kombinacijo obojega. To pomeni, da pri branjenju lastnih vrat uporabljajo prostega igralca v območju bližnje vra- tnice, dva obrambna igralca ob vsaki vratnici in igralce v kazenskem pro- storu, ki pokrivajo nasprotne igralce ali prostor, odvisno od taktičnega dogo- vora pred tekmo. Praksa kaže, da igralci raje pokrivajo prostor kot nasprotnega igralca, ne glede na to, ali gre za prostor povsem pred nogometnimi vrati ali za prostor bliže robu šestnajstmetrskega prostora. Poglavitno vprašanje, ki se postavlja pri obrambi lastnih vrat ob strelu iz kota, je, ali naj ekipa, ki se brani, s tesnim pokri- vanjem mož-moža krije tri ali štiri naj- nevarnejše nasprotne igralce ali pa naj se opredeli za branjenje ključnih delov igrišča v kazenskem prostoru, s katerih lahko pogosteje pričakuje strel z glavo na vrata. Consko branjenje kazenskega prostora omogoča trenerju, da svoje najboljše obrambne igralce razvrsti na zanje najprimernejši del igrišča znotraj ka- zenskega prostora. S tem nasprotnim napadalcem onemogoči, da razvrstijo obrambne igralce po svojih željah. Pokrivanje nasprotnih igralcev v kazen- skem prostoru oziroma obramba mož- moža trenerju dovoljuje, da svojega najboljšega obrambnega igralca pred- vidi za pokrivanje najboljšega naspro- tnega napadalca. Ob tem je najboljši obrambni igralec izpostavljen možno- sti, da ga napadalec namenoma »od- vleče« iz območja, za katero je odgo- voren. Oba načina branjenja zahtevata igralce, ki bodo napadli žogo s prepričanjem, da bodo pri njej prvi, igralce, ki bodo znali in hoteli napasti žogo, in igralce, ki so dobri v igri z glavo. Brez teh odlik ne bo uspešen noben način branjenja. ŠPORT 56, 2008, 3-4 35 [iz prakse za prakso] Sicer pa velja, da se consko branjenje spremeni v obrambo mož-moža prak- tično takoj po strelu žoge iz kota oz. v trenutku, ko nasprotnik začne napad posameznih območij pred vrati. Uspešno branjenje vrat pri strelih iz kota od igralcev zahteva, da čim prej ugotovijo, v kateri del igrišča pred vrati je žoga usmerjena, da preprečijo mo- rebitno podajo žoge po tleh v kazen- ski prostor, da napadejo žogo, da so pri njej pred nasprotnikovimi igralci, da ob posredovanju žogo izbijejo visoko in čim dlje, da preprečujejo morebiten sekundarni strel na vrata itd. Trenerjeva naloga je, da je pri organi- zaciji treninga obrambnih igralcev pri strelu iz kota pozoren predvsem na: ugotavljanje položaja vratarja,• ugotavljanje položaja igralcev v ob-• močju bližnje vratnice in kako napa- dajo žogo, ugotavljanje položaja igralcev v ob-• močju bolj oddaljene vratnice in kako se soočajo s problemi, ki nastanejo, ko žoga prileti v omenjeno obmo- čje, ugotavljanje položaja igralcev v ob-• močju med črto vratarjevega pet- metrskega prostora in robom kazen- skega prostora, kako se odzivajo ob predložku iz kota v to območje ozi- roma kako se odzivajo ob delno od- biti žogi in kako ob izbiti žogi iz ome- njenega območja, ugotavljanje položaja igralcev v ob-• močju kotne zastavice, njihov odziv in prilagoditev ob tem, ko nasprotnik izvede kratki kot, ugotavljanje, kako hitro igralci zapu-• stijo območje kazenskega prostora po izbiti žogi, in ugotavljanje pravilne tehnične iz-• vedbe strela iz kota. Obrambne naloge igralcev pri metu žoge iz avta V nogometu je met žoge iz avta prav- zaprav najpogostejša oblika prekinitve igre. Za mnoge igralce je met žoge iz avta le ponovni začetek igre, ne zaveda- joč se, koliko zadetkov je bilo doseženih prav po uspešnem metu žoge iz avta. Največja dekoncentracija obrambnih igralcev je opazna prav pri metu žoge iz avta, kar je posledica slabega pokri- vanja neposrednih nasprotnikov. Specialna taktična razporeditev igral- cev pri metu žoge iz avta, tako kot pri strelih iz kota in prostih strelih, ni po- trebna. Edina izjema je dolgi met žoge iz avta. Pri metu žoge iz avta obramba temelji na tehle osnovnih načelih branjenja: Obrambni igralec zavzame tak polo-• žaj, da lahko hkrati opazuje oba na- sprotna igralca, to je svojega nepo- srednega nasprotnika, ki ga krije, in nasprotnika, ki žogo meče iz avta. Ob metu žoge iz avta obrambni • igralec ne sme stati preblizu igralca, ki ga krije, niti za njegovim hrbtom, saj lahko napadalec s hitro menjavo smeri gibanja ustvari zase dovolj pro- stora, v katerega vteka, in s tem pre- preči uspešno pokrivanje obramb- nega igralca. Obrambni igralec naj stoji približno meter, do meter in pol za nasprotnikom, saj mu ta polo- žaj omogoča uspešno kritje naspro- tnega igralca, pa naj gre za hiter pre- mik za nasprotnikom ali za prestreza- nje žoge, vržene napadalcu. Obrambni igralec mora s svojim gi-• banjem otežiti nadzor sprejema žoge. Napadalec mora biti, ne glede na to, ali gre za sprejem žoge ali za podajo, pod neprestanim pritiskom obramb- nega igralca. Obrambne naloge igralcev in vratarja pri dolgem metu žoge iz avta Tudi dolgi met žoge iz avta postaja vse pomembnejši vir za doseganje zadet- kov. Z razvojem nogometne igre se je razvijala tudi tehnika dolgega meta iz avta. V današnjem nogometu ga ob- vlada vse več igralcev. Žogo vržejo zelo daleč in tako, da je parabola nje- nega leta nizka in dokaj ravna, žoga pa je ob tem z »relativno« hitrostjo vržena pred osrednji del nogometnih vrat. Obramba takega načina meta žoge iz avta ni enostavna. Izvedba dolgega meta žoge iz avta je vidna vsem, zato tega elementa nogo- metne igre igralci v napadu ne morejo uporabiti kot dejavnika presenečanja pred obrambnimi igralci. Iz tega razloga tudi tukaj za obrambo pred dolgim me- tom žoge iz avta ni potrebna specialna taktična razporeditev igralcev. Obrambni igralci se morajo pred dol- gim metom žoge iz avta preventivno razporediti tako, da: Se eden od njih postavi med izva-• jalca meta žoge iz avta in med no- gometna vrata. Postavi naj se pribli- žno dva metra od točke, od katere bo met žoge iz avta izveden. Na ta način deluje moteče tako na izva- jalca meta kot tudi na igralca, ki naj bi žogo sprejel. S svojo postavitvijo naj prisili igralca, ki žogo meče iz avta, da izvede tak met, pri katerem parabola meta žoge ne bo nizka in ravna, tem- več čim višja. Višji kot je met, dalj časa bo žoga v zraku, čas pa je zaveznik obrambnih igralcev. Se drugi obrambni igralec postavi • tako, da krije igralca, ki žogo spre- jema s hrbtne strani, a ne preblizu. Obrambni igralec mora imeti namreč dovolj prostora, da po metu žoge v prazni prostor tudi sam vteka vanj in ob tem napada igralca z žogo. Se tretji obrambni igralec postavi • pred igralca, ki žogo sprejema, in mu onemogoča neoviran sprejem. Drugi obrambni igralci naj pred vrati • zapolnijo kar največ prostora. Vratar stoji v tisti polovici nogome-• tnih vrat, ki je bliže mestu, od koder se izvaja met žoge iz avta, to pa zato, ker je verjetnost, da pravilno oceni parabolo leta žoge, če stoji v bolj oddaljeni polovici nogometnih vrat, manjša. Skica 7 kaže značilno obrambno raz- poreditev »proti dolgemu metu žoge iz avta«. 36 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] Skica 7 K6 K5 K1 Devet obrambnih igralcev se razporedi, kot je razvidno s skice 7. Vsi igralci, razen obeh zveznih K1 in K6 ter bočnega K5, pokrivajo prostor. Pomembno je, da so vsi prostori pred vrati čim bolj enako- merno zasedeni z obrambnimi igralci. Branilci morajo najprej pokrivati prostor, šele nato nasprotne igralce v njem. Za uspešno pokrivanje napadalcev v ome- njenih prostorih je zaradi gibanja napa- dalcev vedno potrebna rahla prilago- ditev. A kljub vsemu prostora, za kate- rega so odgovorni, ne smejo zapustiti. Pozorni morajo biti tudi na obrambo pred sekundarnimi streli na vrata, ki so pogost pojav po izbiti žogi izpred vrat branečega se moštva, kar pomeni, da morajo odbito žogo takoj napasti in jo ponovno izbiti čim dlje od lastnih vrat. Obrambne naloge igralcev pri prostih strelih v bližini kazenskega prostora Od mesta izvedbe prostega strela je odvisno delovanje ekipe kot celote in vseh njenih posameznikov, ki sodelu- jejo v neposredni obrambi lastnih vrat. Uspešna obramba prostih strelov zah- teva, da: Obrambni živi zid vedno postavi igra-1. lec, ki ne stoji v njem. Mora biti v obrambnem živem zidu 2. dovolj obrambnih igralcev, ki mo- rajo: biti pravilno postavljeni glede na a) višino igralcev – najvišji na zunanji, najnižji na notranji strani, poskrbeti za lastno zaščito inb) obrambni živi zid postaviti tako, c) da nogometna vrata zavarujejo pred strelom, ki je usmerjen okoli zunanje strani obrambnega ži- vega zidu. Je potrebno opazovati položaj vra-3. tarja glede na položaj postavljenega živega zidu. Je potrebno predvideti možnost 4. strela, ki grozi z notranje strani. Je potrebno »zapolniti« vse vitalne 5. dele igrišča pred nogometnimi vrati. Igralci v liniji oziroma zunaj obramb-6. nega živega zidu se znajo pravilno in pravočasno odzvati s spremembo svojih položajev glede na položaje nasprotnih igralcev ali zadržati svoje položaje v prostoru. Sklep Vadba obrambe pred streli iz kota in pred meti žoge iz avta lahko zagotovi primerno osnovo za učenje številnih obrambnih položajev, ki se v nogo- metni igri neprestano pojavljajo. Ome- njene prekinitve nogometne igre v obrambi lahko trener uporabi tudi kot pomembno osnovo za vsa delovanja ekipe v obrambi. Uspešno delovanje obrambe je seveda v prvi vrsti odvisno od količine doblje- nih in predelanih podatkov vsakega posameznika, ki v obrambnih nalogah sodeluje, in od sodelovanja vseh pri branjenju lastnih vrat. Uspešno posredovanje pri prekinitvah v obrambi bo vplivalo na moštveno za- upanje v lastne sposobnosti in razume- vanje individualne vloge posameznika, njegove pravilne odločitve pa bodo ta vpliv še povečale. Nič ne razjeda moštvene morale bolj kot poraz zaradi dobljenega zadetka iz prekinitve. Na tekmi prihaja do številnih različnih položajev, na katere se igralci različno odzovejo. Njihove odzive mora trener poznati in se nanje vnaprej pripraviti. Upoštevajoč odzive igralcev jim trener, glede na posamezno fazo prekinitve igre, razdeli naloge, ki jih morajo v da- nih razmerah izpolniti. Pred tem mora trener temeljito analizirati značilnosti vsakega igralca posebej. Za trenerja, ki je odgovoren do svo- jega dela, je to zelo pomembno. Literatura 1. Hargreaves, A. (1990). Skills and strategies for coaching soccer. Illinois: Leisure Press, Cham- paign. 2. Bauer, G. (2001). Lehrbuch Fussball. München: BLV Verlagsgesellschaft mbH. 3. Drewett, J. (2005). How to improve at football. Great Britain: Ticktock Publishing Ltd. 4. Bray, K. (2006). Kako dati gol. Zagreb: V.B.Z. d.o.o. 5. Dobre, N. (2006: Moderan fudbal. Beograd: Beoknjiga. 6. (2003). Nogomet – vještine i tehnike/prijevod. Udruga mladih korak ispred. Rijeka: Dušević i Kršovnik. Dušan Dimič, prof. športne vzgoje Za vasjo 14, 2000 MARIBOR dusan.dimic@siol.net ali dusan.dimic@ guest.arnes.si ŠPORT 56, 2008, 3-4 37 [iz prakse za prakso] Aleš Filipčič, Zoran Krajnc*, Tjaša Filipčič** Stališča teniških trenerjev o tekmovalnem sistemu v Sloveniji Z raziskavo smo želeli ugotoviti stališča teniških trenerjev do tekmovalnega sistema in pravil, povezanih z njim. Namen razi- skave je izpostaviti nekatere veljavne določbe o obstoječem tekmovalnem sistemu TZS, ki bi jih kazalo, glede na razvoj tenisa in argumentirane predloge stroke, dopolniti oziroma spremeniti. Vzorec je obsegal 50 izbranih teniških trenerjev, ki trenirajo različne starostne kategorije. Podatke smo pridobili z anonimnim vprašalnikom. Vprašanja so vezana na problematiko tekmovalnega sistema, jakostnih lestvic, tekmovalnega koledarja in or- ganizacijo tekmovanj. V raziskavo smo zajeli 20 vprašanj zaprtega tipa. Dobljene rezultate smo obdelali s paketom SPSS. Izra- čunali smo frekvence in odstotke, za kar smo uporabili ukaz Frequencies. Največ teniških trenerjev se je izrazito pozitivno opredelilo do igranja kvalifikacij v kategoriji do 14 let, po sistemu Round Ro- bin, do upoštevanja šestih najboljših rezultatov in 25 % točk iz igre dvojic, do uporabe enakega pravila za izračun jakostnih lestvic, kot ga uporablja evropska teniška zveza, do objave jakostnih lestvic enkrat na mesec, do uvedbe jakostne lestvice v starostni kategoriji do 12 let, do uvedbe pravila »feed in« in do priprave celoletnega tekmovalnega koledarja. Zbrana stališča teniških trenerjev so dobra podlaga za nadaljnje postopke spreminjanja in prilagajanja pravil, povezanih s tekmovalnim sistemom v Sloveniji. Ključne besede: tenis, tekmovalni sistem, točkovanje. Standpoints of tennis coaches towards tennis competition system in Slovenia In the present research we wanted to determine standpoints of Slovene tennis coaches towards rules of the competition system in tennis. The aim of the research was to expose current provision about competition system in Slovene Tennis Association that would need to be changed or completed to satisfy the development of tennis. The sample was presented by 50 tennis coaches that work in different age categories in tennis. The results were obtained with the questionnaire linked with competition sy- stem, ranking lists, competition calendar and organisation of the tournaments. In addition, 20 closed questions were anlyzed. The results were analysed with statistical package SPSS for Windows. Most of the tennis coaches were positive towards the qualification that need to be played in the category under 14 (U14) within the Round Robin system, consideration of best of six results and 25% of the points that are received from doubles. Tennis coaches are positive towards the ranked system that is used by ETA (European Tennis Association), calculation and publication of ranking lists each month, introduction of the ranking list in the category U12, introduction of the system “feed in” and preparation of the yearly competition calendar. Collected standpoints present basis for the further changes and adaptation of the rules connected to the competition system in Slovenia. Keywords: tennis, competition system in tennis, ranking list. Izhodišča in namen Tekmovalni sistemi v tenisu se med se- boj razlikujejo glede na starost, spol in raven tekmovanj. Pri mlajših (8−11 let) je organizacija turnirjev prilagojena njihovi starosti, kjer je igrišče manjše, žoge so mehkejše, način štetja je eno- stavnejši in, kar je najpomembnejše, ni izločilnega sistema. Sledijo tekmovanja v kategorijah od 12 do 14 let, kjer so igrišča in žoge običajni, pravila štetja in tekmovanja pa še vedno nekoliko pri- lagojena starosti in ravni tekmovanj. V mladinskih kategorijah (16−18 let) in v absolutni kategoriji pa so pravila in sis- tem tekmovanj takšni, kot jih določajo mednarodna pravila. V raziskavi smo želeli ugotoviti, kakšna so stališča, ideje ter rešitve teniških tre- nerjev o tekmovalnem sistemu in pravi- lih, povezanih z njim. Namen raziskave je izpostaviti nekatere veljavne določbe o obstoječem tekmovalnem sistemu TZS, ki bi jih kazalo, glede na razvoj te- nisa in argumentirane predloge stroke, dopolniti oziroma spremeniti. Izhodišča za pripravo vprašalnika so bili dokumenti, ki sta jih oblikovala Trener- ska organizacija TZS in Strokovni svet TZS (Lorencon, 2000; Bombač, Filipčič, Šporn, 2005). Metode dela Vzorec je obsegal 50 izbranih teniških trenerjev, ki trenirajo različne starostne kategorije. Pogoji za vključitev v razi- skavo so bili ustrezen strokovni naziv, licenca za tekoče leto ter ocena pozna- vanja problematike slovenskega tek- movalnega tenisa in sistema. Podatke smo pridobili z anonimnim vprašalnikom, ki je obsegal 39 vpra- šanj. V raziskavo smo zajeli 20 vprašanj zaprtega tipa, ki se nanašajo na tri po- dročja tekmovalnega sistema: jakostne lestvice, tekmovalni koledar in organi- zacija tekmovanj. Vprašanja so predsta- vljena v preglednici 1. *prof. šp. vzg., Osnovna šola Breg, Ptuj **Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta v Lju- bljani 38 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] Sklopi vprašanj, ki se nanašajo na štiri področja raziskovalne naloge, so bili po vprašalniku razporejeni naključno. Tre- nerji so na vsa vprašanja odgovarjali z ne (se ne strinjam s trditvijo), z da (stri- njam se s trditvijo) in z delno (delno se strinjam s trditvijo). Odgovarjali so na podlagi lastnih izkušenj, osebnega ra- zumevanja omenjene problematike in lastnega prepričanja. Podatke smo obdelali na oddelku za računalniško obdelavo podatkov na Fakulteti za šport v Ljubljani s paketom SPSS. Izračunali smo frekvence in od- stotke, za kar smo uporabili program Frequencies. Rezultati V uvodu vprašalnika smo teniške tre- nerje povprašali tudi o splošnih podat- kih, kot so spol, starost, strokovni naziv, staž in področje delovanja. Vzorec tre- nerjev je tako sestavljalo 49 moških in 1 ženska. Med trenerji jih je bilo 15 starih med 20. in 30. letom, 23 med 30. in 40. letom, 9 med 40. in 50. letom ter 3 več kot 50 let. Vsi so imeli strokovne nazive, in sicer 8 trener tenisa D (bivši vaditelj), 11 trener tenisa C, 18 trener tenisa B, 10 profesor športne vzgoje s strokovnim nazivom oz. končanim programom usmerjanja, 4 so imeli drug strokovni naziv, 5 pa je bilo študentov Fakultete za šport, ki so bili še v fazi pridobivanja strokovnega naziva. Glede na trenerski staž je en trener deloval eno leto, štirje med enim in dvema letoma, devet od tri do pet let, 13 med šest in deset let ter 23 trenerjev več kot deset let. Pri vprašanju področje delovanja so lahko izbrali več področij, tako jih 31 deluje v teniški šoli, 46 v tekmovalnem tenisu, 10 v vrhunskem tenisu, 23 jih opravlja tudi organizacijsko delo v klubu. V nadaljevanju bomo predstavili po- datke o številu in odstotkih odgovo- rov pri posameznem vprašanju (pre- glednica 1). Teniškim trenerjem smo najprej postavili splošno vprašanje (št. 1) o zadovoljstvu z obstoječim tekmo- valnim sistemom. Rezultati so pokazali (preglednica 1), da je kar 68 % vpraša- nih delno zadovoljnih s tekmovalnimi sistemom, medtem ko jih je le 8 % za- dovoljnih in 24 % nezadovoljnih. Pri vprašanju št. 2, ki se nanaša na za- četek kvalifikacij v soboto, je polovica (50 %) trenerjev za igranje na ta dan, 44 % se jih s tem ne strinja, 6 % pa se jih delno strinja. O igranju tekmovanj Raund Robin tudi v kategoriji do 14 let (vprašanje št. 3), kar bi pomenilo več tekem posameznega igralca, se je 82 % vprašanih odločilo za, 16 % tega ne podpira, dva pa le delno podpirata. Pri vprašanjih 4 in 5, ki se nanašata na uporabo pravila NO AD v kategorijah do 12 in 14 let, so rezultati dokaj po- dobni. Uporabe tega pravila ne odo- brava 70 % oziroma 86 % vprašanih, podpira ga 28 % oziroma 12 %, 2 % pa le delno podpirata. Pri vprašanju 6 smo anketirance vpra- šali, ali podpirajo uvedbo pravila, kjer bi se za jakostno lestvico upoštevalo šest tekmovanj, tem pa bi se dodalo še 25 % točk z jakostne lestvice dvojic. Z uvedbo takšnega pravila se je 68 % vprašanih strinjalo, 30 % trenerjev tega ne podpira, 2 % pa le delno podpirata. Uporabo dolge podaljšanje igre do 10 dobljenih točk (angl. super tie break) v tretjem nizu (vprašanje št. 7) ne podpira 74 % teniških trenerjev, 20 % jih je za ta- kšno rešitev, 6 % pa le delno. Preglednica 1: Frekvence (število in odstotki) odgovorov teniških trenerjev pri posameznem vprašanju o tekmovalnem sistemu Število Odstotek Da Ne Delno Da Ne Delno 1. Ali ste z našim tekmovalnim sistemom zadovoljni? 4 12 34 8 24 68 2. Kvalifikacije na turnirjih naj se začnejo v soboto. 25 22 3 50 44 6 3. Kvalifikacije po sistemu Round Robin naj se igrajo tudi v kategoriji do 14 let. 41 8 1 82 16 2 4. Pravilo NO AD naj se uporablja v kategoriji do 12 let. 14 35 1 28 70 2 5. Pravilo NO AD naj se uporablja v kategoriji do 14 let. 6 43 1 12 86 2 6. Ali se strinjate z uvedbo jakostne lestvice, kjer bi se upoštevalo šest najboljših rezultatov, tem pa bi se dodalo 25 % točk, osvojenih v igri dvojic (kot ITF j. l.)? 34 15 1 68 30 2 7. Ali podpirate igranje dolge podaljšanje igre (super tie breaka do 10) namesto tretjega niza? 10 37 3 20 74 6 8. Ali naj se kvalifikacije igrajo do devet iger? 33 16 1 66 32 2 9. Ali menite, da morata državna prvaka v dvojicah sodelovati v ekipi na evropskem prvenstvu do 14 let? 21 25 4 42 50 8 10. Ali podpirate upoštevanje petih najboljših rezultatov pri izračunavanju jakostne lestvice (kot pri TE j. l.)? 35 11 4 70 22 8 11. Jakostna lestvica naj se popravlja vsak teden. 10 39 1 20 78 2 12. Jakostna lestvica naj se popravlja vsak mesec. 40 9 1 80 18 2 13. Jakostna lestvica naj se spremeni le enkrat na leto. 0 49 1 0 98 2 14. Ali je jakostna lestvica za kategorijo od 8 do 11 let smiselna? 6 40 4 12 80 8 15. Ali je smiselna jakostna lestvica za kategorijo do 12 let? 35 13 2 70 26 4 16. Ali podpirate pravilo »feed in« (prenos točk iz nižje v višjo starostno kategorijo)? 35 13 2 70 26 4 17. Ali zagovarjate stališče, da se lestvici posameznikov dodajo tudi točke, osvojene v kategoriji dvojic? 33 14 3 66 28 6 18. Za lažje načrtovanje tekmovanja bi bilo dobro narediti celoletni koledar turnirjev. 45 4 1 90 8 2 19. Turnirji naj bodo organizirani z obveznim jutranjim vpisom. 8 38 4 16 76 8 20. Ali podpirate centralno zbiranje prijav za domače turnirje? 28 19 3 56 38 6 ŠPORT 56, 2008, 3-4 39 [iz prakse za prakso] Pri vprašanju 8, kjer so se vprašani mo- rali opredeliti za dolžino igranja dvobo- jev v kvalifikacijah, jih je 66 % za igranje dvobojev do 9 iger, 32 % se s tem strinja in 2 % se jih delno strinja. Polovica (50 %) trenerjev ne podpira predloga, da bi morala državna prvaka v kategoriji do 14 let nastopiti na eki- pnem evropskem prvenstvu (vprašanje št. 9), 42 % trenerjev je za takšno pravilo, 8 % pa le deloma. Velika večina trenerjev (70 %) je za upo- števanje petih najboljših rezultatov za izračun jakostne lestvice (vprašanje št. 10), 22 % jih temu nasprotuje, 8 % pa se jih s tem delno strinja. Sklop vprašanj (vprašanja št. 11, 12 in 13), ki se nanašajo na pogostost objave ja- kostnih lestvic, kaže, da trenerji v naj- večji meri podpirajo predlog o meseč- nem spreminjanju (popravljanju) jako- stnih lestvic. Takšen predlog podpira 80 % vprašanih, 18 % je proti, 2 % ga delno podpirata. Pri vprašanjih o teden- skem oziroma letnem popravljanju ja- kostnih lestvic pa so se trenerji odločali izrazito odklonilno. Enako odklonilno je bilo njihovo stali- šče v zvezi z uvedbo jakostne lestvice v kategoriji od 8 do 11 let (vprašanje št. 14). 80 % jih je proti uvedbi lestvic, 12 % za uvedbo, 8 % pa jih delno pod- pira uvedbo lestvice v najmlajši staro- stni kategoriji. Pri vprašanju 15, ki se nanaša na uvedbo jakostne lestvice v kategoriji do 12 let, je 70 % trenerjev za, 26 % proti, 4 % pa jo delno podpirajo. Trenerji imajo pozitivno stališče do uvedbe pravila »feed in« (vprašanje št. 16), ki omogoča prenos točk iz nižje v višjo starostno kategorijo. Za takšen predlog je 70 % vprašanih, 26 % jih je proti, 4 % pa so delno za takšno pravilo točkovanja. Kar 66 % vprašanih trenerjev podpira predlog o uvedbi pravila o upošteva- nju 25 % točk, osvojenih na tekmo- vanjih dvojic, tudi na jakostni lestvici posameznikov (vprašanje št. 17), 28 % trenerjev se s tem ne strinja, 6 pa se jih delno strinja. Velika večina teniških trenerjev (90 %) podpira pripravo celoletnega koledarja tekmovanj (vprašanje št. 18), 8 % jih temu nasprotuje, 2 % pa le delno pod- pirata. Več kot tri četrtine trenerjev (76 %) se ne strinja z obveznim jutranjim vpisom igralcev na tekmovanjih (vprašanje št. 19), 16 % se jih s takšnim načinom orga- nizacije strinja, 8 % pa le delno strinja. Veliko vprašanih (76 %) se ne strinja s skupnim prijavljanjem igralcev (vpraša- nje št. 20), 16 % jih to odobrava, 8 % pa le delno podpira takšno določilo. Razprava Splošni podatki o vzorcu trenerjev ka- žejo, da je trenerstvo v tenisu v večini domena moških. Glede na starost so bili najštevilnejši v kategorijah od 20 do 30 in od 30 do 40 let. To kaže, da gre za trenerje, ki so v najbolj ustvarjal- nem obdobju svojega delovanja. Naj- več jih je imelo strokovni naziv trener tenisa B oziroma so končali Fakulteto za šport ter hkrati absolvirali tudi pro- gram usmerjanja pri predmetu tenis. V zvezi s strokovno usposobljenostjo lahko ugotovimo, da so bili v vzorec zajeti izbrani trenerji, ki imajo visoke ali najvišje strokovne nazive. Ugotovitev, ki velja za starost trenerjev, se kaže tudi pri trenerskem stažu, saj jih ima četrtina od 6 do 10 let staža, polovica pa več kot 10 let. Trenerji pri vsakodnevnem delu niso vezani le na eno področje delovanja, pač pa glede na potrebe v klubu opra- vljajo različna dela, od učenja v teniški šoli do dela z vrhunskimi tekmovalci. To lahko kaže, da poznajo različne vidike dela in problematiko, povezano s po- sameznim področjem delovanja. Zato lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da dobro poznajo tudi problematiko tek- movalnega sistema pri nas. Iz rezultatov, predstavljenih v pregle- dnici 1 (vprašanje 1), lahko ugotovimo, da je velika večina trenerjev le delno za- dovoljna z obstoječim tekmovalnim sis- temom, še več, četrtina jih je z njim izra- zito nezadovoljna. Rezultati tako kažejo, da so trenerji kritični do obstoječega tekmovalnega sistema, kar na neki na- čin kaže na neprožnost tistih, ki so od- govorni za vodenje in usmerjanje poli- tike tekmovalnega tenisa. Spremembe tekmovalnega sistema niso vezane le na kakovost, temveč morajo biti kvali- tativne oziroma vsebinsko učinkovite. Ni nujno, da se zgodijo čez noč, vendar jih je treba vpeljati čim prej. Že nekaj let je namreč zaznati trend upadanja registriranih tekmovalcev in članstva, zmanjšalo pa se je tudi število novih registracij tekmovalcev tenisa na leto (Grosman, 2002). Želeli bi, da bi tudi z uvajanjem spre- memb tekmovalnega sistema dosegli pozitivne trende glede množičnosti tekmovalcev in tekmovanj. Vsi vemo, da le dovolj množična in izenačena konkurenca znotraj posameznih kate- gorij tekmovanj lahko pripelje do že- lene kakovosti. Ob tem velja omeniti dejstvo, da se tekmovanja organizirajo zaradi tekmovalcev, ki so produkt časa in okolja, ki pa se venomer spreminjata (Bombač, Filipčič, Šporn, 2005). Čeprav je 50 % trenerjev podprlo igra- nje kvalifikacij v soboto (vprašanje 2), to vsekakor kaže, da se zavedajo pro- blematike, vezane na igranje kvalifika- cij. Želijo si sprememb, ki bi razmere izboljšale. Glede na to, da se po tre- nutno veljavnem pravilniku kvalifika- cije začenjajo v četrtek ali petek, to po- meni izostanek tekmovalcev in tekmo- valk iz šole, hkrati pa izostanek staršev iz službe. Oboje je pereč problem, saj pomeni veliko odrekanje tako igralcev kot tudi staršev, ki je sicer nagrajeno, če so igralci in igralke tekmovalno uspešni. Če pa je tekmovalna uspešnost slabša, je lahko to preveliko breme za igralca in za starše, kar posledično vodi v prene- hanje tekmovalnega udejstvovanja ali celo v prenehanje ukvarjanja s tenisom. Pri tem velja izpostaviti tudi vodstva šol oziroma učitelje, ki ne odobravajo pre- velikega števila izostankov učencev od vzgojno-izobraževalnega procesa, saj so zahteve po znanju in rezultatih ve- dno višje. Po mnenju državnega sekre- tarja Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ima panožna zveza vso pravico, da organizira tekmovanja na svoj način, prav pa je, da ob tem upošteva tudi šol- 40 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] ski red in pravice otrok, da obiskujejo vzgojno-izobraževalni proces. Tako se na osnovi stališča trenerjev sama po sebi kaže rešitev. Če bi se kva- lifikacije odigrale v soboto, bi bila v ne- deljo prvi in drugi krog, v ponedeljek dopoldne četrtfinale, popoldne pa pol- finale. Finale bi bil v torek popoldan. To pomeni, da bi namesto 32 igralcev, ki morajo izostati od pouka v četrtek ali v petek, izostalo le osem najboljših v ponedeljek dopoldan. Glede na ome- njena dejstva bi se število izostankov od pouka zmanjšalo kar za 75 % (Bom- bač, Filipčič, Šporn, 2005). Predlog za uvedbo sistema Round Ro- bin tudi v kategoriji do 14 let veliko tre- nerjev podpira. Razlogi so seveda v zah- tevah, da morajo igralci v tem obdobju odigrati veliko tekem s čim bolj izena- čenimi tekmeci. V tej kategoriji dobivajo vedno večjo veljavo osebnostne lastno- sti, mentalna trdnost, pripravljenost za tveganje. Skratka lastnosti, ki odločilno zaznamujejo uspešnega igralca tudi v starejših kategorijah. Vsak igralec je po tem sistemu deležen najmanj dveh ali treh tekem, odvisno od števila igralcev v posamezni skupini. Tak sistem tekmo- vanja bi nam zagotovo omogočal širšo teniško bazo, ki je eden od pogojev za boljše delo v klubih. Omogočal bi kon- kurenčnost med večjim številom igral- cev in nudil igralcem več možnosti za igranje in uspeh. Trenerji v obeh starostnih kategorijah (do 12 in do 14 let) ne podpirajo upo- rabe pravila NO AD, ki pomeni, da se ob morebitnem izenačenju v igri odigra le odločilna točka. Trenerji so s tem izra- zili določeno nezadovoljstvo z uporabo pravila NO AD, saj pri igralcih opažajo, da so začeli prilagajati strategijo in tak- tiko igre. Predvsem pri mlajših in manj izkušenih uporaba tega pravila pred- stavlja določen strah, katerega izvor je težko določiti, opazimo pa lahko, da je igra bolj zanesljiva in manj tvegana (Lo- rencon, 2000). Odklonilno stališče trenerjev do igranja dolge podaljšane igre je razumljivo, saj grobo posega v potek srečanja in od igralcev zahteva drugačno psihofizično pripravljenost ter pristop kot pa igranje tretjega niza v celoti. Stališče trenerjev pri igranju kvalifikacij do devet osvojenih iger je sicer v ve- čini pozitivno, pa vendar jih kar tretjina meni, da ni ustrezno. Podaljšani niz po- gosto ni pravo merilo kakovosti zma- govalca posameznega srečanja. Že ena izgubljena igra na svoj servis pomeni zelo veliko prednost za tekmeca. Časa za odvzem servisa nasprotniku v igri do devet iger je zelo malo. Po drugi strani pa vemo, da strahopetni pristop in ne- zmožnost prevzemanja odgovornosti za potek srečanja dolgoročno ne pri- našata rezultatov. Sodobni tenis je izra- zito aktivna in dinamična igra z velikim številom neposrednih točk. Igra poteka v visokem tempu in traja včasih nekaj ur, od igralcev pa zahteva zelo dobro vsestransko pripravljenost. Takšna igra je vsekakor daleč od netveganega pri- stopa, ki se pogosto pojavlja v tekmi do devet iger. Trenerji podpirajo predlog, da državna prvaka sodelujeta na evropskem eki- pnem prvenstvu. S tem bi se možnosti za osvajanje točk v igri dvojic povečale, saj bi nastopila uigrana dvojica. Tako se- stavljena dvojica bi imela veliko pred- nost pred parom, ki nastopi skupaj le na določenem tekmovanju. Uporabo kriterija najboljšega rezul- tata pri izračunavanju jakostnih lestvic podpira večina trenerjev. To lahko ra- zumemo kot način pozitivnega razmi- šljanja tako trenerjev kot tudi tekmoval- cev in njihovih staršev. Takšen način iz- računavanja v nasprotju z računanjem povprečja pomeni željo po napredku in doseganju vedno boljših rezultatov. Z uvedbo tovrstnega izračunavanja bi se približali načinu točkovanja v tekmo- valnih sistemih evropske in svetovne te- niške zveze. Trenerji so se pri vprašanjih o pogosto- sti objavljanja jakostnih lestvic dokaj negativno opredelili do tedenskega in letnega objavljanja lestvic, medtem ko jih največ podpira mesečno objavo ja- kostnih lestvic. Vprašani so se v večini negativno opre- delili do uvedbe jakostnih lestvic za igralce v kategoriji od 8 do 11 let. Tre- nerji se očitno dobro zavedajo, da v tem obdobju ne gre pretiravati s tek- movanji in zbiranjem točk za jakostno lestvico. Gre namreč za otroke, ki jih moramo preko zabave in igre za teniški šport šele navdušiti. Trenerji pa so bili mnogo bolj pozitivni do uvedbe jakostne lestvice v kategoriji do 12 let. To stališče nas lahko v dolo- čeni meri preseneča, pa vendar tudi v tej starostni kategoriji ni potrebno pou- darjanje tekmovalnosti in nagrajevanja, ki temelji predvsem na zunanji motiva- ciji (točkovanju, poudarjanju zmage in rezultata). Da mora pri mladih športni- kih prevladovati notranja motivacija, so si enotni tudi športni psihologi (Tušak, 1999). V marsikaterem teniškem okolju na osnovi lestvice do 12 let izvajajo se- lekcioniranje igralcev. To selekcionira- nje največkrat temelji na zgodnjem za- četku ukvarjanja s tenisom, večjem ob- segu vadbe in na osnovi ocene tehnič- nega znanja določenega otroka. Zato uvedba jakostne lestvice v kategoriji do 12 let predstavlja veliko nevarnost za izživljanje neizživetih ambicij staršev in trenerjev. Večina trenerjev podpira uvedbo pra- vila »feed in«, kar pomeni, da se točke igralca, dosežene v eni starostni kate- goriji, v določenem deležu prenesejo v višjo kategorijo. Razlog za uvedbo tega pravila je, da lahko tekmovalec do konca leta igra v svoji kategoriji in je tam tudi uspešen. S tem se zmanjša pritisk zaradi prezgodnjega prehoda v višjo starostno kategorijo. S točkami, ki se prenesejo v višjo starostno katego- rijo, se bo igralec lahko prijavil na kva- lifikacije višje – nove starostne katego- rije ali bo igral celo na glavnem turnirju. Tukaj se bo srečal z vrstniki, enakovre- dnimi po znanju in sposobnostih. Stališče trenerjev do upoštevanja 25 % točk, osvojenih v igri dvojic, na jakostni lestvici posameznikov je v večini po- zitivno. Trenerji se zavedajo, da bi bili igralci zelo motivirani igrati tudi dvojice, hkrati pa bi takšen sistem v večji meri nagrajeval vsestranske igralce. ŠPORT 56, 2008, 3-4 41 [iz prakse za prakso] Trenerji podpirajo pripravo celoletnega koledarja tekmovanj. Ker teniška sezona traja vse leto, je potrebno dolgoročno načrtovanje, načrtovanje vrhov opti- malne pripravljenosti in posameznih obdobij treniranja. To pa je možno le na osnovi celoletnega koledarja. Velika večina trenerjev je proti jutra- njemu vpisu na turnirjih. Zavedajo se, da so tekmovanja dolgotrajna tako za igralce, starše kot tudi za njih same. Po drugi strani jutranji vpis pomeni lažje delo za sodnika in organizatorja, pred- vsem z vidika načrtovanja in priprave urnika tekmovanja. Na tem mestu se seveda pojavlja temeljno vprašanje, za- radi koga teniška tekmovanja sploh or- ganiziramo? Odgovor nanj seveda po- meni tudi jasno smernico glede prila- goditev tekmovalnega pravilnika. Trenerji v veliki meri podpirajo uvedbo centralnega zbiranja prijav za tekmova- nja. Zavedajo se, da bi s tem načinom prijav in pridobivanja informacij izbolj- šali preglednosti in doslednosti na tem področju. To bi pomenilo korak naprej, saj bi lahko uporabili sodobne informa- cijske in spletne tehnologije. Na osnovi stališč izbranih teniških tre- nerjev lahko ugotovimo, da je tekmo- valni sistem v osnovi ustrezen, vendar v nekaterih delih potrebuje spremembe, popravke ali le drugačen način izpe- ljave. Temeljna pravila teniške igre osta- jajo že desetletja nespremenjena. Pri- lagajajo se le načini in organizacijske oblike izpeljave tekmovanj in točkov- anj. Ob naštetem je seveda popolnoma jasno, da je potrebno vse sisteme, tudi tekmovalnega, na osnovi strokovnih ar- gumentov občasno spremeniti, preve- triti in dopolniti. To nam bo omogočilo zdrav in hiter razvoj teniških igralcev in ohranjanje stika z mednarodno konku- renco. Literatura Bombač, I., Filipčič, A., Šporn, A. (2005). 1. Pre- dlogi za spremembe tekmovalnega sistema. Ljubljana: Strokovni svet TZS in Trenerska or- ganizacija TZS. Filipčič, A. (2002). 2. Tenis: treniranje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inšti- tut za šport. Filipčič, A. (2000). 3. Tenis: tehnika in taktika. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Grosman, A. (2002). 4. Poročilo o delovanju Tek- movalno registracijske komisije. Ljubljana: Te- niška zveza Slovenije. Lorencon, R. (2000). 5. Zaključki okrogle mize o tekmovalnem sistemu TZS. Ljubljana: Trener- ska organizacija TZS. Teniška zveza Slovenije. (2006). 6. Bilten TZS. Lju- bljana: Teniška zveza Slovenije. Tušak, M. (1999). 7. Motivacija in šport: ključ do uspeha. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filo- zofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. doc. dr. Aleš Filipčič, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za športne igre z loparjem ales.filipcic@fsp.uni-lj.si 42 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] Slika 1: Osnovne mere vodne zapreke Aleš Bezjak, Branko Škof, Stanko Štuhec Kinematična analiza prehoda vodne zapreke v teku na 3000 m z zaprekami Uspešnost v teku na 3000 m z zaprekami temelji na specifični telesni pripravljenosti in učinkoviti tehniki tekaškega koraka, prehoda suhe zapreke ter še zlasti prehoda vodne zapreke. Predstavljena kinematična analiza, ki je bila izdelana iz video zapisa tekmovalnih nastopov štirih vrhunskih tekačev, pred- stavlja natančen kvantitativni opis vseh ključnih faz v prehodu vodne zapreke. Ugotovili smo, da posamezne faze prehoda vodne zapreke različni tekmovalci rešujejo različno. Specifičnost prehoda je še zlasti očitna v fazi odriva z zapreke in doskoku v vodni jašek. Ključne besede: atletika, tehnika teka, steeplechase Kinematic analysis of the passage over a water-jump in a 3,000 m steeplechase Performance in a 3,000 m steeplechase is based on specific physical fitness, an efficient technique of the running stride, the passage over a barrier and especially the passage over a water-jump. The present kinematic analysis which was conducted based on video recordings of four elite runners’ competitive performan- ces provides an accurate quantitative description of all key phases of the passage over a water-jump. It was established that individual phases of the passage over the water-jump were carried out differently by different pla- yers. The specificity of the passage is particularly evident in the phase of the take-off from the barrier and the landing in a water pit. Key words: athletics, running technique, steeplechase Uvod Za večino športnih disciplin velja, da je pravilna tehnična izvedba ključ do do- brega rezultata. Tudi pri teku na 3000 m z zaprekami (3000m steeplechase) so tehnika teka in prehodi zaprek po- membni predvsem z vidika ekono- mičnosti in racionalnosti gibanja, ki sta ključna pri doseganju vrhunskega rezultata. Pri teku na 3000 m z zapre- kami gre v bistvu za poseben primer vzdržljivostnega teka, kjer se izmenju- jeta ciklično gibanje (tek) in prehodi za- prek (28 suhih in 7 vodnih zaprek). Tek- movalec mora imeti poleg vzdržljivosti in specifičnih lastnosti srednjeprogaša tudi dobro tehnično znanje. V vidika tehnične strukture to tekaško disciplino sestavljajo tri faze: tekalni korak, prehod suhe in prehod vodne ovire. Prav vodna zapreka (zapreka z vodnim jaškom – slika 1 in 2) pa je posebnost te atletske discipline; tako z vidika zanimivosti kot s tehničnega vidika. V znanstveni literaturi po naših podat- kih ni izdelanega natančnega kvantita- tivnega biomehanskega modela pre- hoda vodne zapreke, niti teka z zapre- kami v celoti. Obstajajo le nekateri poiz- kusi kvalitativnega (praktičnega) opisa smer teka ŠPORT 56, 2008, 3-4 43 [iz prakse za prakso] tehnike. Tako Osborne (http 3) deli pre- hod vodne zapreke na: i) fazo pospe- ševanja do zapreke, ii) fazo odriva na zapreko, iii) polaganje zamašne noge na zapreko, iv) fazo srednjega dotika na zapreki, v) odriv z zapreke in vi) fazo do- skoka z nadaljevanjem teka. Zato je namen tega prispevka ugotoviti kinematične parametre ključnih pozicij pri prehodu vodne zapreke pri vrhun- skih tekmovalcih, ki bodo podlaga za oblikovanje modela učinkovite tehnike prehoda vodne zapreke. Metode Vzorec merjencev Vzorec merjencev predstavljajo štirje vrhunski tekmovalci (dva iz Slovenije, eden iz Alžirije in en nizozemski tekmo- valec – trenutni evropski rekorder). Tek- movalci so bili posneti na Evropskem pokalu atletskih reprezentanc in med- narodnem mitingu EAA v Velenju. Tekmovalec A (189cm/68kg) je do- segel čas 8:36,55, B (178 cm/60kg) 8:28,42, tekmovalec C (172cm/56kg) 8:32.98 in tekmovalec D (182 cm/66kg) 8:48.24. Opis protokola merjenja Proučevanje kinematičnih parametrov prehoda vodne zapreke je bilo opra- vljeno na osnovi posnetka tekmoval- cev v tekmovalnih okoliščinah. Sne- manje smo opravili z 2-D in 3-D vide- osistemom za kinematično analizo APAS (Ariel Performance Analysis Sy- stem). Pri prvem smo gibanje posneli z eno kamero Sony DVCAM DSR-300 PK s frekvenco 50 Hz, ki je bila posta- vljena pravokotno na smer prehoda za- preke. Pri drugem smo gibanje posneli z dvema sinhroniziranima kamerama (Sony DVCAM DSR-300 PK) s frekvenco snemanja 50 Hz. Kameri sta bili posta- vljeni pod kotom 90° druga na drugo. Postavitev kamer nam prikazuje spo- dnja slika. Metode obdelave podatkov Podatki so bili zbrani in obdelani po standardni metodi obdelave, kot to zahtevata APAS (Ariel Performance Analysis System) in CMAS (Consport motion analysis systems). Začetek kinematične analize je v točki postavitve noge na tla v zadnjem ko- raku pred odrivom. Konec analize pa je pet slik po postavitvi noge na tla za zapreko. Kinematične spremenljivke prehoda vodne zapreke Izbrani so bili kinematični parametri, ki nazorno opisujejo prehod zapreke in so pomembni za racionalen in ekonomi- čen prehod zapreke. Poleg osnovnih biomehanskih parame- trov (hitrost teka, hitrost CTT, časovni parametri prehoda in razdalje) smo za opis ključnih faz tehnike – i) prvi do- tik odrivne noge pred odrivom na za- preko, ii) odriv na zapreko, iii) prvi dotik na zapreki, iv) položaj tekmovalca nad zapreko, v) odriv z zapreke in vi) doskok – izbrali še specifične biomehanske pa- rametre (koti v različnih sklepih in med različnimi telesnimi segmenti, verti- kalna in horizontalna hitrost CTT, vzle- tni in evalvacijski koti). Natančni podatki so pri avtorjih. Analiza tekmovalcev je narejena po značilnih fazah, kjer so izračunani para- metri podani v tabelah za vsakega tek- movalca posebej in povprečne vredno- sti vseh štirih. Rezultati kinematičnih analiz s komentarji Predstavljene vrednosti kinematičnih spremenljivk so vrednosti, ki so jih tek- Slika 2: Vodna zapreka z vodnim jarkom Slika 3: Skica postavitve kamer pri 2-D (levo) in 3-D (desno) video sistemom 44 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] movalci dosegli pri prehodu vodne za- preke v zadnjem, to je v 7. krogu teka – 150 m pred ciljem. Zaradi omejitve dolžine prispevka in lažje sinteze spoznanj bomo rezultate posameznih faz združili v tri ključne faze prehoda vodne zapreke: i) odriv na zapreko (postavitev noge in odriv), ii) fazo opore na zapreki (moment pr- vega dotika, moment vertikale na za- preki in odriv z zapreke) in iii) fazo do- skoka z nadaljevanjem teka. Najprej pa predstavljamo nekaj splošnih fizikalnih parametrov prehoda vodne zapreke. Splošni parametri prehoda vodne zapreke Med splošne parametre so uvrščene ti- ste spremenljivke, ki predstavljajo splo- šne značilnosti prehoda vodne zapreke in obče kriterije tehnične uspešnosti. Povprečna hitrost prehoda zapreke je bila izmerjena od zadnjega trenutka dotika tal pred zapreko do prvega trenutka dotika tal za zapreko. Hitrost prehoda zapreke se je pri analiziranih tekačih v zadnjem prehodu zapreke gibala med 5,27 m/s in 4,92 m/s, pri čemer se je hi- trost teka, ki so jo tekmovalci dosegli pred vodno zapreko analiziranega teka, gibala med 5,2 m/s in 6,3 m/s. Izguba horizontalne hitrosti v pripravi (urav- navanje koraka za optimalni prihod na odrivno mesto) in samem prehodu za- preke je med tekmovalci zelo različna (od 5 do 15 %) in kaže na tehnično raci- onalnost prehoda zapreke in hkrati na stopnjo utrujenosti. Tudi razdalja med točko odriva pred za- preko in točko doskoka za zapreko (dol- žina prehoda zapreke) kaže na učinko- vitost prehoda čez vodno zapreko. Ta je sestavljena iz faze leta, ki traja od odriva pred zapreko do prvega dotika na njej, oporne faze na zapreki, ko tekmovalec stoji na zapreki, in druge faze leta, ko se tekmovalec odrine od zapreke in se do- takne tal (natančneje v nadaljevanju). Najdaljši prehod zapreke ima tekmova- lec A, to je 4,57 m, najkrajšega pa tek- movalec C, katerega dolžina je 3,43 m. Razumljivo je, da je tekmovalec A za najdaljši prehod zapreke (4,57 m) po- rabil največ časa (0,84 s), tekmovalec C pa je za najkrajši prehod zapreke pora- bil najmanj časa (0,64 sekunde). Iz razmerja med razdaljo od odriva do zapreke (1. faza leta) in od zapreke do ponovnega dotika podlage (2. faza leta) je razvidno, da tekmovalci opra- vijo med 36,4% in 40,5% celotnega prehoda zapreke, preden se te dota- knejo. Raziskave teka čez ovire kažejo (Čoh in sod., 2001), da tekmovalec pred zapreko opravi med 60 % in 65 % ce- lotne dolžine prehoda zapreke, kar je ravno obratno kot pri prehodu vodne zapreke. Razlog za to je v nižji hitrosti teka, predvsem pa v zahtevi, da morajo tekmovalci pri prehodu vodne zapreke obvladati tudi 3,66 m dolg vodni jašek. Analiza odrivne akcije pred vodno zapreko Analizo akcije odrivne noge pred vo- dno zapreko smo razdelili v dve pod- fazi: i) analiza postavitve odrivne noge in ii) analiza tekmovalca v trenutku vzleta (v zaključku odriva) (preglednica 2 in sliki 4 in 5). V fazi postavitev noge na mesto odriva na zapreko je pomembno, da tekmo- valec postavi odrivno nogo čim bolj pod točko CTT in obdrži visoko hori- zontalno hitrost (Slika 4). Kot postavitve noge naj bo zaradi sil, ki delujejo v na- sprotni smeri teka, čim večji. Kot, pod katerim tekmovalci postavijo odrivno nogo na tla, znaša med 48,3° in 64,3°. Škof in sodelavci (2003) so ugo- tovili, da imajo tekačice v teku na 800 m kot postavitve okoli 70°. Torej imajo analizirani tekači, tako zaradi utrujenosti kot manjše hitrosti, v primerjavi s tekom na 800m manjši kot postavitve odrivne noge, kar vpliva na večje zmanjšanje horizontalne hitrosti v fazi odriva. Čim krajšo zaviralno fazo in s tem manjši zaviralni impulz sile reakcije podlage in manjšo izgubo horizontalne hitrosti je mogoče doseči s postavljanjem sto- pala blizu vertikalne projekcije točke CTT na podlago. Ta znaša pri tekmovalcih med 0,49 in 0,67 m. Škof, Štuhec in Čoh (2003) so ugotovili, da znaša razdalja med vertikalno projekcijo CTT in točko stika stopala s podlago pri teku na 800 Preglednica 2: Kinematični parametri odriva na zapreko (povprečne vrednosti in vrednosti pri posameznem tekmovalcu A, B, C in D) spremenljivka enota A B C D povpreč- na vre- dnost SD kot postavitve noge stopinje 48,3 48,4 51,4 64,3 53,1 7,61 razdalja med CTT in točko dotika s podlago m 0,67 0,64 0,64 0,49 0,61 0,08 mesto odriva pred zapreko m 1,77 1,56 1,39 1,40 1,53 0,18 odrivni kot stopinje 78,4 80,7 82,1 88,8 82,5 4,47 višina CTT pri odrivu m 1,21 1,16 1,16 1,14 1,17 0,03 horizontalna hitrost CTT m/s 5,50 4,50 4,73 4,68 4,85 0,44 vertikalna hitrost CTT m/s 2,45 2,88 2,63 2,88 2,71 0,21 kot v kolenu odrivne noge stopinje 172,7 176,5 165,5 160,7 168,9 7,07 evalvacijski kot stopinje 23,6 30,1 28,5 31,1 28,3 3,32 Preglednica 1: Splošni parametri prehoda vodne zapreke (povprečne vrednosti in vrednosti pri posameznem tekmovalcu A,B,C in D) spremenljivka enota A B C D povprečna vrednost SD hitrost prehoda zapreke m/s 5,27 4,99 5,06 4,92 5,06 0,15 čas prehoda zapreke s 0,84 0,82 0,64 0,74 0,76 0,09 razdalja prehoda zapreke m 4,57 4,10 3,43 3,85 3,99 0,48 razmerje 1. faza leta/2. faza leta % 38,7/61,3 38/62 40,5/56,5 36,4/43,6 38,4/61,6 2,1/3,2 hitrost teka m/s 6,3 5,8 5,4 5,2 5,5 0,22 ŠPORT 56, 2008, 3-4 45 [iz prakse za prakso] Slika 4: Kinematični parametri tekmovalca C v fazi postavitve noge pred zapreko m 0,32 m, pri teku čez ovire pa 0,43 m (Čoh, Škof, Jošt 2001). Zaradi manjše hi- trosti teka tekmovalci pri teku čez za- preke prihajajo bliže zapreki kot tekmo- valci pri teku čez ovire. Zato je tudi ve- čja zahteva po transformaciji horizon- talne v vertikalno hitrost v fazi odriva in posledično postavljanje noge bolj pred sebe. V fazi odriva na zapreko je za racionalen prehod zapreke treba čim bolje trans- formirati hitrost teka v vzletno hitrost. Poveča se hitrost vertikalne kompo- nente CTT. Kot odriva ne sme biti pre- velik, saj s tem tekmovalec vpliva na nepotrebno zmanjšanje horizontalne hitrosti CTT. Točka odriva pred zapreko pri vrhunskih tekačih v naši študiji znaša 1,53 m, kar se sklada s podatki Schmolinskega (2004), ki navaja, da je ta razdalja pri tekmoval- cih nekje med 1,5 in 1,8 m. Tekmovalci se pred vodno zapreko odrinejo prej kot pri prehodu suhe zapreke. Tam je razdalja točke odriva od zapreke med 1.32 in 1.68 m (Dolenec, Škof, Čoh, To- mažin, 2001). Razdalja od točke odriva do zapreke znaša med 34,7 % in 40,5 % celotne razdalje prehoda zapreke. Pri teku čez ovire pa znaša razdalja od točke odriva do ovire 2,36 m oz. 64 % celotne razdalje prehoda ovire (Čoh, Škof, Jošt, 2001). Odrivni kot (kot med kolkom, vrhom stopala in podlago) pri tekačih znaša med 78,4° in 88,8°. Če primerjamo re- zultate te študije z raziskavami, ki so obravnavale prehod suhe zapreke in/ ali prehode ovir, velja, da je kot odriva pri teku čez zapreke nekoliko manjši. Kot odriva pri prehodu suhe zapreke je po raziskavi Dolenca, Škofa, Čoha in To- mažinove (2001) med 74° in 87°, med- tem ko so odrivni koti pri tekih čez ovire okoli 63° (Čoh, Kastelic, Terčelj, 2001). Evalvacijski kot v trenutku odriva znaša med 23,6° in 31,1°. Za primerjavo naj na- vedemo, da evalvacijski kot pri teku čez ovire znaša približno 10–16° (Čoh, Škof, Jošt, 2001). Pri prehodu vodne zapreke je evalvacijski kot torej višji kot pri pre- hodu suhe zapreke ali prehodu ovir, kar je povsem razumljivo, saj morajo imeti tekmovalci zaradi višjega dvigovanja točke CTT nad zapreko v fazi odriva višjo vertikalno hitrost, ki pa neposre- dno vpliva na vrednost evalvacijskega kota. Analiza faze opore na vodni zapreki Fazo opore na vodni zapreki opisujejo trije ključni momenti: i) kako tekmo- valec stopi na zapreko (prvi dotik), ii) kakšen položaj zavzame nad zapreko (faza vertikale nad zapreko) in iii) kako tekmovalec zapusti vodno zapreko (od- riv z zapreke). V fazi leta (od odriva do momenta prvega dotika na zapreki) je po- membno, da tekmovalec „napada” za- preko, kar se kaže v položaju trupa, ki je ves čas dotika tekača na zapreki rahlo v predklonjenem položaju. Uspešnost »napada« – predklon trupa – nam kaže kot med stegnom stojne noge in trupom, pri katerem nam manjše vrednosti ka- žejo učinkovitejši zamah in boljši napad tekmovalca s telesom na zapreko. Višina točke CTT se še naprej zvišuje in v tej fazi doseže vrednosti med 1,36 in 1,45 m, kar je povprečno 39,2 % več, Slika 5: Kinematični parametri tekmovalca B pri odrivu pred zapreko -7,5° -0,63m/s 0, 97 m 5,7m/s 51,4° 0,64m 2,9m/s 30° 80,7° 1,56m 4,5m/s 176,5° 1, 16 m 46 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] kot jih imajo tekmovalci med tekom. Tekmovalci so torej morali v povprečju dvigniti višino CTT 0,50 m višje od za- preke, da so se lahko z nogo dotaknili zapreke. Nižji dvig CTT najverjetneje ne bi bil tako učinkovit, saj bi se pojavile večje horizontalne sile reakcije podlage, kar bi se odražalo na večji izgubi hori- zontalne hitrosti. Srednji položaj nad zapreko imenu- jemo tudi faza amortizacije, za katero je značilen največji upogib v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu odrivne noge. Faza srednjega položaja nad za- preko oz. faza amortizacije je ena ključ- nih faz pri prehodu vodne zapreke, zato zahteva tudi bolj podrobno obrav- navo. Višina točke CTT se še naprej dviga in v tej fazi dosega povprečno 54 % višje vrednosti, kot jih imajo tekmovalci med tekom. Številni avtorji (Hay, 1985) trdijo, da je naloga tekmovalcev na zapreki obdržati čim nižjo višino CTT nad za- preko, katere pot nad zapreko naj bi bila v ravni liniji, torej se višina nad zapreko ne bi več povečevala. V fazi amortiza- cije dosegajo tekmovalci višino CTT med 1,51 in 1,59 m, kar pomeni, da točko težišča dvignejo približno 60 cm nad zapreko. V fazah tekmovalcev nad zapreko je opazno konstantno dvigo- vanje CTT, ki doseže najvišje vrednosti v trenutku zadnjega dotika na zapreki. Nizko višino CTT lahko tekmovalec ob- drži le ob dovolj veliki fleksiji v skoč- nem, kolenskem in kolčnem sklepu. Torej nam analiza kota v kolenskem in kolčnem sklepu kaže, v kolikšni meri je tekač v fazi amortizacije dejansko po- krčen. Kot med stegnom stojne noge in trupom ali kot v kolčnem sklepu stojne noge je pri tekmovalcih relativno raznolik. Nje- gova vrednost med analiziranimi te- kači znaša med 51,1° in 99,2°. Kot v ko- lenu stojne noge pa znaša med 58,8° in 96,1°. Velike razlike med vrednostmi ko- tov v kolenu in kolku kažejo na to, da se tehnike tekmovalcev na zapreki razliku- jejo. Raznolikost v položaju nad zapreko kaže tudi relativna višina CTT nad za- preko glede na višino CTT med tekom. Tekmovalca A in C sta uspela obdržati višino CTT manj kot 50 % višje kot je CTT med tekom. Medtem ko je višina CTT pri tekmovalcih B in D kar precej čez 50 % (preglednica št. 8). Zamašna noga je tista, s katero se tek- movalec ne dotakne zapreke, in zago- tavlja pospešek telesu v smeri teka. Na- loga tekača je, da v tem delu zamašno nogo čim bolj pokrči v kolenu, s tem zmanjša ročico ter poveča vztrajnostni moment zamašne noge. Potemtakem bi morala biti fleksija v kolenu zama- šne noge v trenutku srednjega polo- žaja nad zapreko največja. Kot v kolenu zamašne noge pri analiziranih tekačih znaša med 32,2° in 53,8°. Čas opore na zapreki je med 0,22 in 0,30 s, kar pomeni, da tekmovalci na zapreki porabijo približno tretjino celotnega časa prehoda vodne zapreke. Preglednica 3: Kinematični parametri tekmovalcev ob prvem dotiku vodne zapreke (povprečne vrednosti in vrednosti pri posameznem tekmovalcu A, B, C in D) spremenljivka enota A B C D povprečna vrednost SD kot med stegnom stojne noge in trupom stopinje 99,4 77,4 62 63,2 75,5 17,43 kot v kolenu stojne noge stopinje 136,6 121,1 136 133,7 131,9 7,26 višina CTT ob prvem dotiku z. m 1,45 1,42 1,36 1,42 1,41 0,04 Slika 6: Kinematični parametri tekmovalca C v fazi amortizacije Preglednica 4: Kinematični parametri tekmovalcev nad vodno zapreko (povprečne vrednosti in vrednosti pri posameznem tekmovalcu A, B, C in D) spremenljivka enota A B C D povprečna vrednost SD višina CTT m 1,59 1,56 1,51 1,59 1,56 0,04 kot med stegnom stojne noge in trupom stopinje 99,2 97,2 51,1 69,5 72,6 23,17 kot v kolenu stojne noge stopinje 96,1 93,6 58,8 69,3 64,0 7,41 kot v kolenu zamašne noge stopinje 32,2 53,8 34 32,8 38,2 10,42 čas opore na zapreki s 0,28 0,30 0,22 0,22 0,26 0,04 horizontalna hitrost CTT m/s 4,60 4,55 4,68 4,50 4,58 0,07 predklon trupa na vertikalo stopinje 42,6 33,1 34,9 34 36,2 4,37 42,6° 28,5° 57,1° 1, 53 m 68,3° 5m/s ŠPORT 56, 2008, 3-4 47 [iz prakse za prakso] Odriv z zapreke Po fazi največje amortizacije se začne iztegovanje v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu. Rezultat tega je zviše- vanje točke CTT, ki doseže maksimalno vrednost v trenutku zadnjega dotika na zapreki ali zelo blizu njega. V tej fazi je tekačeva glavna naloga zagotoviti ustrezno smer odriva in dovolj veliko horizontalno hitrost, kar mu omogoča zadostno dolžino leta in varen in raci- onalen pristanek na rob vodnega ja- ška. Dolžino leta določajo odrivni kot, hitrost in višina točke CTT. Pomembno je, da se po točki zadnjega dotika na za- preki, če tekmovalec želi izvesti ekono- mičen in racionalen prehod, višina CTT ne zvišuje več. Po fazi zadnjega dotika na zapreki mora biti zamah izveden v pravi smeri, zato da tekmovalec pridobi čim večjo horizontalno in nobene (mi- nimalno) vertikalne hitrosti, ki bi pov- zročala še dodatno zviševanje točke CTT. Zviševanje točke CTT pomeni ne- potrebno časovno izgubo zaradi daljše faze leta, nepotrebno izgubo energije, ki je potrebna za povečevanje verti- kalne hitrosti, in predvsem zaradi večje sile na tekmovalca ob doskoku. To pa pomeni dodatno povečevanje živčno- mišične utrujenosti tekača. Pričakovali smo, da bo kot, pod katerim se tekači odrivajo z zapreke, manjši od kota odriva, ki ga imajo tekači pred za- preko, saj gre za skok z višine. Pričakova- nja so se le delno uresničila. Pri tekmo- valcih A in B je ta kot, kot smo predvide- vali, manjši in znaša med 50,2° in 56,8°, pri tekmovalcih C in D pa je ta kot med 90,1° in 90,7°, torej večji, kot sta ga imela tekmovalca v odrivu pred zapreko. Ve- lik odrivni kot bi lahko pomenil, da se tekmovalca C in D pri prehodih nista odrivala, pač pa sta se samo »prevalila« preko zapreke (sploh se nista odrinila). To nam potrjuje tudi razdalja med ver- tikalno projekcijo točke CTT in prstov odrivne noge. Pri teh tekmovalcih je ta negativna, kar pomeni, da težišče telesa zaostaja za stopalom. Trenutek odriva oziroma faza zadnjega dotika na zapreki se zgodi malenkost pred maksimalno iztegnitvijo tekmo- valca v kolčnem in kolenskem sklepu. Ekstenzijo v kolčnem sklepu nam do- loča kot med stegnom stojne noge in trupom. Velikost tega kota znaša med 72,7° in 159,5°. Razlika med mejnima vrednostma je zelo velika. Tako velike razlike v velikosti kotov lahko pripi- šemo različni tehnični izvedbi prehoda zapreke. Velikost kota v kolku in kolenu je povezana z aktivnostjo tekmovalca pri odrivu. Ob bolj aktivnem odrivu iz zapreke bo kot v kolku zaradi višjega za- maha s kolenom zamašne noge manjši in kot v kolenu zaradi večjega iztego- vanja večji. Nasprotno pa imajo tekmo- valci, ki niso bili aktivni ob odrivu z za- preke, večji kot v kolku in manjši kot v kolenu odrivne noge. Posledica slabe ekstenzije v kolenskem in slabe fleksije v kolčnem sklepu bi bila lahko kratka razdalja faze leta za zapreko, v zvezi s čimer smo že ugotovili, da se tekmo- valec ne odriva, temveč samo pasivno »prevali« preko zapreke. Višina točke CTT dosega največje vre- dnosti v točki odriva iz zapreke ali zelo blizu nje. Višina točke CTT pri tekmo- valcih znaša povprečno 1,62 m. Višina zapreke je 0,91 m, torej je povprečna vi- šina točke CTT nad zapreko 0,71 m. Naj kot zanimivost omenimo, da je razlika med višino točke CTT in oviro pri teku na 110 m z ovirami 0,34 m (Čoh, Škof in Jošt 2001), pri prehodu suhe zapreke pa ta znaša 0,48 m (Dolenec, Škof, Čoh in Tomažin 2001). Horizontalna komponenta hitrosti se pri prehodu vodne zapreke pomembno zniža. Ugotovili smo, da imajo tekmo- valci pri odrivu z zapreke v primerjavi z odrivom pred zapreko med 0,7 m/s in 1,7 m/s manjšo horizontalno kompo- nento hitrosti. Doskok V fazi doskoka mora tekmovalec čim uspešneje transformirati vertikalno komponento hitrosti v čim večjo hori- zontalno hitrost. Mesto doskoka mora biti takšno, da je prvi korak tekmovalca za doskokom narejen izven vodnega jaška. Povprečna dolžina skoka z zapreke pri analiziranih tekmovalcih znaša 2,46 m, kar pomeni, da so tekmovalci doskočili Preglednica 5: Kinematični parametri tekmovalcev pri odrivu z vodne zapreke (povprečne vrednosti in vrednosti pri posameznem tekmovalcu A, B, C in D) spremenljivka enota A B C D povprečna vrednost SD odrivni kot stopinje 056,8 050,2 90,7 90,10 071,9 21,47 kot med stegnom stojne noge in trupom stopinje 129,8 159,5 72,7 98,30 115,1 37,75 kot v kolenu zamašne noge stopinje 081,9 090,3 43,7 38,30 063,6 26,34 višina CTT m 0001,68 0001,62 001,54 01,63 0001,62 00,06 horizontalna hitrost CTT m/s 0004,80 0004,43 004,90 04,50 0004,66 00,23 evalvacijski kot stopinje 0001,19 00-5,84 001,75 04,40 0000,38 04,37 Slika 7: Kinematični parametri tek- movalca D v fazi zadnjega dotika na zapreki 3,5° 5m/s 0,38m/s 46,1° 82,2° 103,4° 95,8° 1, 68 m 48 ŠPORT 56, 2008, 3-4[iz prakse za prakso] dober meter manj, kot je dolžina vo- dnega jaška (3,66 m). Tekmovalci so v povprečju doskočili v približno 20 cm globoko vodo. Hay (1985) navaja poda- tek, da tekmovalci pri teku čez zapreke doskočijo na mesto, ki je oddaljeno 30 do 45 cm od roba vodnega jaška, med- tem ko Hunter (2000) v svoji raziskavi ugotavlja, da je dolžina skoka za za- preko približno 2,93 m. Kot doskoka je eden tistih parametrov, ki lahko neposredno vpliva na učinko- vitost prehoda zapreke. Če tekmova- lec doskočno nogo postavi pod točko CTT, zmanjša negativno horizontalno komponento sile podlage. To vpliva na ohranjanje horizontalne hitrosti tekača. Čoh, Škof in Jošt (2001) v svoji raziskavi ugotavljajo, da je kot postavitve noge za zapreko pri vrhunskih tekačih čez ovire približno 79°; podobne vrednosti ugotavljajo tudi Dolenec, Škof, Čoh in Tomažin (2001) v raziskavi analize pre- hoda suhe zapreke pri teku na 3000 m, ki so okoli 77°. Kot med kolkom, vrhom stopal in x-osjo ali kot doskoka mora biti potemtakem čim večji oziroma čim bliže 90°. Kot doskoka pri analiziranih tekmovalcih znaša v povprečju 74,1°. Horizontalna hitrost je tekmovalcev pri doskoku je med 4,43 in 4,90 m/s in je najnižja med celotnim prehodom za- preke. Vzrok za izgubo hitrosti bi bilo lahko premajhno postavljanje do- skočne noge pod točko CTT, zaradi če- sar se pojavijo velike negativne sile, ki vplivajo v nasprotni smeri teka. Zraven tega tekmovalec doskoči na tla, ki so pod naklonom približno 14°, kar še do- datno prenese del vertikalne hitrosti v negativno horizontalno hitrost in vpliva na izgubo hitrosti. Vrednosti vertikalne komponente hitro- sti so v trenutku pred doskokom pri- čakovano najvišje v celotnem prehodu zapreke. Tekmovalec v fazi leta izgubi med 0,4 in 0,8 m višine (razlika v višini točke CTT med fazo odriva z zapreke in fazo doskoka), kar vpliva na njegovo vertikalno hitrost, ki se mu poveča. Av- torji Čoh, Škof in Jošt (2001) ugotavljajo, da je vertikalna sila reakcije podlage pri doskoku v teku čez ovire pri hitrosti teka 7,86 m/s in vertikalni hitrosti – 1,72 m/s kar 2804 N. To pomeni, da so sile pri doskoku z vodne zapreke še večje, saj znaša vertikalna hitrost med –2,98 m/s in –3,58 m/s. Zaključek Rezultate kinemaztičnih analiz prehoda vodne zapreke je mogoče strniti v na- slednje zaključke: Dolžina prehoda zapreke je 4,04 m, • pri čemer tekmovalec 1,51 m preteče pred zapreko, kar je 37,4 % celotne dolžine prehoda zapreke. Povpre- čen čas, ki ga potrebuje tekmovalec za prehod zapreke, je 0,74 s. Če pre- hod zapreke razdelimo na tri faze – na prvo fazo leta, fazo dotika na za- preki in drugo fazo leta – potem po- trebuje tekmovalec za prvo fazo 0,13 s, za drugo fazo 0,24 s, za tretjo fazo pa 0,37 s. Hitrost pri prehodu zapreke pada do trenutka amortizacije na oviri in se v zadnji fazi prehoda ne- koliko poveča. Izguba hitrosti pri pre- hodu zapreke je 23,9 %. Tekmovalec med prehodom teži k takšni tehniki, da je izguba hitrosti med prehodom zapreke čim manjša. Če želi tekmova- lec med prehodom izgubiti čim manj hitrosti, mora v fazah odriva pred za- preko, dotika na zapreki in doskoka postavljati nogo čim bolj pod točko CTT, v fazah dotika na zapreki mora obdržati čim nižjo trajektorijo CTT in njeno maksimalno višino doseči prav v trenutku odriva iz zapreke. Le v tem primeru bo tekmovalec aktiven tudi Preglednica 6: Kinematični parametri tekmovalcev pri doskoku v vodni jašek (povprečne vrednosti in vrednosti pri posameznem tekmovalcu) spremenljivka enota A B C D povpreč- na vre- dnost SD kot doskoka stopinje -479,9 2 83,4 64,2 69,1 74,1 9,00 kotna hitrost v kolenu doskočne noge stopinje/s -455,9 -287,8 -77 -267,1 -271,9 155,02 horizontalna hitrost CTT m/s -4 2 4,55 2- 2 4,43 -74,90 4,73 4,65 0,21 vertikalna hitrost CTT m/s 2 2-2,98 2 2-3,20 6-2,98 -3,58 -3,18 0,28 kot med golenjo in podlago doskočne noge stopinje -497,6 -100,7 76,3 83,2 89,5 11,63 višina CTT m -4 2 1,15 2- 2 1,09 -71,13 0,99 1,09 0,07 dolžina skoka za zapreko m -4 2 2,80 2- 2 2,55 -72,04 2,46 2,46 0,32 Slika 8: Kinematični parametri tekmovalca C v fazi doskoka -3m/s 76,3° -77,2°/s 64,2° 4,9m/s 1, 13 m 2,04m ŠPORT 56, 2008, 3-4 49 [iz prakse za prakso] pri odrivu z zapreke (tekmovalec se izteguje v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu), v fazi leta, ki ji sledi, pa več ne bo pridobival nepotrebne višine CTT. V fazi postavitve noge je povprečna • razlika med vertikalno projekcijo točke CTT in točko vrha stopala 0,59 m. Glede na optimalnost prehoda zapreke, ki teži k čim manjši izgubi horizontalne hitrosti, to tehnično ni najboljši prehod, saj zaradi velikih sil reakcije podlage, ki delujejo v naspro- tni smeri teka, to pomeni kar veliko izgubo horizontalne hitrosti v fazi od- riva. Odrivni kot, pod katerim so se tek-• movalci odrinili na zapreko, meri 82,8°, kot doskoka za zapreko pa 70,5°. Odrivni kot je odvisen tudi od hitrosti teka pred zapreko in razda- lje od mesta odriva do zapreke. In- deks 3, ki predstavlja razmerje med dolžino leta pred zapreko in hitrostjo CTT, kaže, da tekmovalci pri teku čez zapreke slabše izkoriščajo hitrost pri odrivu pred zapreko kot tekači čez ovire. Ob odrivu pred zapreko je povprečna • izračunana višina CTT 1,19 m. Maksi- malno višino CTT (190 cm) tekmo- valci dosežejo v fazi zadnjega dotika na zapreki ali zelo blizu nje, ta pa je v primerjavi z višino CTT med tekom večja za 60 %. Tekmovalec doskoči 1,13 m do roba • vodnega jaška, kar pomeni, da lahko že v naslednjem koraku stopi ven iz vode in nadaljuje z lovljenjem ritma teka. Horizontalna hitrost teka pri prehodu • zapreke se je v primerjavi s hitrostjo teka, ki so jo imeli tekmovalci v ciljni ravnini analiziranega kroga, v povpre- čju zmanjšala za 22,2 %, kar pomeni, da morajo tekmovalci po prehodu zapreke vložiti veliko energije v po- speševanje in ponovno vzpostavlja- nje hitrosti, ki jo imajo med tekom. LITERATURA Čoh, M., Kastelic, J., Terčelj, M. (2001). Biome-1. hanski model teka 100 metrov z ovirami. V M. Čoh (Ur.), Biomehanika atletike (str. 130–142). Ljubljana: Fakulteta za šport. Čoh, M., Škof, B., Jošt, B. (2001). Kinematična 2. in dinamična analiza tehnike prehoda ovire. V M. Čoh (Ur.), Biomehanika atletike (str. 119– 129). Ljubljana: Fakulteta za šport. Dolenec, A., Škof, B., Čoh, M., Tomažin, K. 3. (2001). Hurdle clearance in steeplechase. V J. Mester (Ur.), G. King (Ur.), H. Struder (Ur.), E. Tsolakidis (Ur.), A. Osterburg (Ur.), Perspectives and profiles: book of abstracts. (str. 1104). Colo- gne: Sport und Buch Strauss. Hay, G. J. (1985). 4. The Biomechanics of Sport Tehniques. New Jersey: Englewood Cliffis. Hunter, I. (2000). Determing The Appropri-5. ate Specifications For The Women`s Steeple- chase Water Jump Pit. Track Coach, Winter 2000(150), 4799–4801. Schmolinsky, G. (2004). 6. Track and field. Leipzig: Leipzig College of Physical Culture. Škof, B., Štuhec, S. & Čoh, M. (2003). Tehnika 7. teka Jolande Čeplak. Šport, 51 (4), 77–84. Elitetrack.8. Pridobljeno 25. 6. 2005 s svetov- nega spleta: http3://www.elitetrack.com/ar- ticlessteeplechaseosborne.pdf. dr. Branko Škof, red. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za atletiko branko.skof@fsp.uni-lj.si. 50 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna medicina] Mateja Videmšek, Suzana Mlinar, Maja Meško, Damir Karpljuk Športne poškodbe učencev in dijakov pri športni vzgoji in v prostem času Namen raziskave, ki je sestavni del ciljnega raziskovalnega projekta Preprečevanje športnih poškodb v RS, je bil ugotoviti pogostost pojavljanja poškodb v osnovnih in srednjih šolah, v prostem času in pri športni vzgoji v šoli, pri skupinskih in in- dividualnih športih. V vzorec anketirancev smo zajeli 2842 učencev iz devetih osnovnih šol in 1235 dijakov iz petih srednjih šol iz Slovenije. Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS; izračunali smo frekvence in kontingenčne tabele. Re- zultati so pokazali, da se je bistveno več učencev in dijakov poškodovalo v prostem času kot pri športni vzgoji. Dekleta so se pogosteje poškodovala pri športni vzgoji pri skupinskih in individualnih športih ter v prostem času pri individualnih športih, fantje pa v prostem času pri skupinskih športih. Pri skupinskih športih so se v prostem času učenci in dijaki najpogosteje po- škodovali pri nogometu, pri športni vzgoji pa pri odbojki, ki ji tesno sledita košarka in nogomet; pri individualnih športih so se učenci in dijaki v prostem času najpogosteje poškodovali pri kolesarjenju in rolanju, pri športni vzgoji pa pri atletiki. Ključne besede: poškodbe, športna vzgoja, prosti čas, individualni športi, skupinski športi, učenci, dijaki, spol. Sport injuries to primary school pupils and secondary school students during physical education classes and in their leisure time The aim of the study, which forms a constituent part of the target research project ‘Prevention of Sport Injuries in the Repu- blic of Slovenia’, was to establish the frequency of injuries in primary and secondary schools during leisure time and physical education classes in school as well as in group and individual sports. The sample included 2,842 pupils from nine primary schools and 1,235 students from five secondary schools in Slovenia. The data were processed with the SPSS statistical soft- ware package and the frequencies and crosstabs were calculated. The results showed that substantially more pupils and stu- dents were injured in their leisure time than during physical education classes. Girls were more frequently injured in group and individual sports practiced during physical education classes and in individual sports practiced in their leisure time, whereas boys suffered more injuries in group sports practiced in their leisure time. As regards group sports, pupils and stu- dents were most frequently injured while playing football in their leisure time whereas, during physical education classes, they suffered most injuries in volleyball, followed closely by basketball and football; as regards individual sports, pupils and students were most frequently injured while cycling and rollerblading in their leisure time, whereas during physical educa- tion classes they suffered the most injuries in athletics. Key words: injuries, physical education, leisure time, individual sports, group sports, primary school pupils, secondary school students, gender Uvod Športna vzgoja je nenehen proces bo- gatenja znanja, razvijanja sposobnosti in lastnosti ter pomembno sredstvo za oblikovanje osebnosti in odnosov med posamezniki (Erčulj, 2003). Učitelji si mo- rajo prizadevati, da z izbranimi cilji, pe- strimi vsebinami in metodami dela pri- spevajo k skladnemu razvoju mladega človeka, sprostitvi in tudi kompenzaciji negativnih učinkov večurnega sede- nja v šolskih klopeh (Opperman, 1998; Mosebach, 1998; Erčulj, 2007). Špor- tna vzgoja v šoli ima svojo specifiko dela, zato obstaja tudi tveganje, da se učenci oz. dijaki med pedagoškim pro- cesom poškodujejo (Mikić, 2000; Er- čulj, 2007). Pri drugih predmetih, ki so zajeti v vzgojno-izobraževalnem pro- cesu, je verjetnost poškodb razme- roma majhna oziroma zanemarljiva in praviloma ni povezana z naravo učne vsebine. Določene poškodbe se lahko pojavijo pri tistih predmetih, ki so prak- tično naravnani, zlasti v srednjih in po- klicnih šolah (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003). Knight, Vernon, Fines in Dean (1999) so ugotovili, da se 20 % vseh (šolskih) poškodb pri otrocih in mladostnikih, starih od 5 do 18 let, zgodi tudi zunaj časa pouka v prosto- rih šole. Otroci se lahko poškodujejo med špor- tno vzgojo v šoli, klubih, društvih, kjer izvajajo različne športne dejavnosti pod strokovnim vodstvom, in seveda tudi v prostem času (Mota, Santos, Gu- erra, Ribero in Darte, 2003). Abernethy, MacAuley, McNally in McCann (2003) navajajo podatke raziskave, ki je poka- zala, da se med urami športne vzgoje pri otrocih in mladostnikih zgodi 20 % telesnih poškodb, 62 % med organizi- rano športno dejavnostjo in 18 % med neorganizirano športno dejavnostjo oziroma med dejavnostjo, ki se ne iz- vaja pod strokovnim vodstvom. Herge- nroeder (1998) je v svoji raziskavi ugoto- vil, da je poškodb otrok in mladostnikov med neorganizirano športno dejavno- stjo 40 %. Poškodbe, ki se zgodijo med urami športne vzgoje, po oceni zdravnikov večinoma niso zelo resne. Miller in Spi- cer (1998) sta ugotovila, da je četrtina poškodb v okviru športne vzgoje v šoli resnih (zlomi, izpahi, možganske po- ŠPORT 56, 2008, 3-4 51 [športna medicina] škodbe …), preostale tri četrtine pa so manj nevarne (zvini − sprains, nategi − strains, rane … ). Knight, Vernon, Fines in Dean (1999) so ugotovili, da so po- škodbe, ki se zgodijo med urami šolske športne vzgoje, pogostejše na začetku šolskega leta, v dopoldanskih urah. Nekateri raziskovalci (Wehmeyer, Hen- neke, Zimmer in de Marées, 1989; De Knop, Theeboom, Huts, Van Hoecke in De Martelaer, 2004) so v longitudinal- nih študijah, v katerih so spremljali po- javnost poškodb med poukom športne vzgoje v obdobju štirih let, ugotovili, da število poškodb iz leta v leto narašča. Helms (1997) navaja podatke, da se je leta 1980 med urami šolske športne vzgoje poškodovalo med 3 in 11 % šol- ske mladine, petnajst let kasneje pa že 22 %. Tudi Hergenroeder (1999) meni, da število poškodb, ki nastanejo med športnimi dejavnostmi otrok in mla- dine, nenehno narašča. Lahko rečemo, da gre že za pravo epidemijo; v ZDA na- štejejo na leto kar tri milijone poškodb, ki nastanejo pri športnih dejavnostih otrok in mladostnikov (Hergenroeder, 1999; Miller, 1998). Linakis, Amanullah in Mello (2007) pa so v novejši raziskavi ugotovili, da se v šolah v ZDA vsako leto poškoduje skoraj štiri milijone otrok in mladostnikov. To je seveda razumljivo, saj, kot navajajo avtorji, več kot 55 mili- jonov otrok v ZDA preživi približno če- trtino svojega časa v šoli. Na ozemlju nekdanje Jugoslavije so bile opravljene določene longitudinalne raziskave, ki so zajemale srednješolsko populacijo (Janošik, 1972; Zurkovič idr., 1973, v: Erčulj 2007; Selaković, 1974). Av- torji so prav tako ugotovili naraščanje števila poškodb med poukom športne vzgoje. Erčuljeva (2003, 2007) je v svojo obsežno raziskavo zajela 1779 učencev različnih naključno izbranih ljubljanskih osnovnih šol in evidentirala poškodbe, ki so nastale med poukom športne vzgoje v šolskem letu 2002/2003. Re- zultati so pokazali, da se je v omenje- nem šolskem letu vsaj enkrat poškodo- vala kar tretjina učencev. Poškodovalo se je nekoliko več učencev kot učenk, vendar pa spol ni statistično značilno vplival na vrsto in mesto nastanka po- škodb med poukom športne vzgoje. Er- čuljeva (2007) je ugotovila, da se starost statistično značilno povezuje s številom in vrsto poškodb, ne pa tudi z mestom nastanka poškodb. Ugotovila je, da so leta, ki predstavljajo največje tveganje za nastanek poškodb, od 10 do 13. V tem obdobju nastane tudi največ naj- hujših poškodb (zlomov, izpahov). Raziskave so pokazale (www.digitalme- dia.si), da je v 40 odstotkih razlog obi- ska urgence pri otrocih, starih od 5 do 14 let, poškodba, povezana s športno dejavnostjo. Otroci so najbolj izposta- vljeni poškodbam tistih delov telesa, ki so v fazi najbolj intenzivne rasti, na pri- mer konci dolgih kosti, ki zaradi razvoja še niso povsem pokosteneli. Najpogo- stejše poškodbe so zlomi kosti; okoli 15 odstotkov vseh zlomov kosti doživimo v otroštvu. Zlomi so dvakrat pogostejši pri dečkih kot pri deklicah. Pri dečkih so zlomi najpogostejši med 14. in 16. letom starosti, medtem ko so deklice najbolj ogrožene med 11. in 13. letom. Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da so najpogostejše poškodbe posledica preobremenitve. Ozka specializacija in prepogosti naporni treningi so namreč velikokrat prisotni že pri mlajših otrocih (www.digitalmedia.si). V mnogo primerih športne poškodbe prizadenejo gibalni aparat (Vidmar, 1992). Največkrat so prizadete spodnje okončine, vendar je lokalizacija špor- tnih poškodb različna v statistikah za posamezne športne zvrsti (Erčulj, 2003). Na spodnjih okončinah predstavljajo najpogostejšo lokalizacijo skočni in ko- lenski sklep, poleg njih pa tudi prsti rok in obraz športnika (Vidmar, 1992; Erčulj, 2003). Športne poškodbe lahko delimo na več načinov, najpogosteje pa so razdeljene na notranje − izvirajo iz športnika, in na zunanje dejavnike − izvirajo iz okolja (Vidmar, 1992; Erčulj, 2003). Poznavanje dejavnikov oziroma vzrokov za športne poškodbe daje več možnosti za njihovo preprečevanje. Zunanji vzroki športnih poškodb so lahko (Vidmar, 1992): druga oseba: so- igralec, nasprotnik, gledalec; oprema: obutev, oblačilo, zaščitna sredstva, športno orodje; klimatsko-atmosfer- ske razmere: mraz, vidljivost, vročina, vlažnost, veter, megla, UV-žarčenje; pomanjkljivi varnostni ukrepi: zaščitne mreže, slaba asistenca; teren: pretrd, premehek, moker; naključje. Notranji vzroki pa so (Vidmar, 1992): utrujenost (akutna ali kronična); pretreniranost, ne- pazljivost; morfologija športnika: nepri- merna konstitucija za določeni šport, prisotnost deformacij gibalnega sis- tema (deformacije hrbtenice, okon- čin …); funkcionalno stanje: slaba splo- šna telesna pripravljenost, pomanjkanje potrebnih psihofizičnih sposobnosti za določeni šport; prisotnost bolezni ali posledic prebolele bolezni; prisotnost poškodbe ali posledic poškodbe; prece- njevanje svojih psihofizičnih sposobnosti (zlasti med mladimi športniki); psihično stanje športnika: trema, strah, napetost, motivacija, vplivi zdravil, alkohola ali do- pinga ...); drugi vzroki: nepoznavanje te- rena, vpliv zdravil ali dopinga. Glede na to, da je problem zelo aktua- len in pereč, smo želeli v okviru ciljnega raziskovalnega projekta Preprečevanje športnih poškodb v RS ugotoviti pogo- stost pojavljanja poškodb pri učencih in dijakih v prostem času in pri športni vzgoji v šoli, pri skupinskih in individu- alnih športih ter glede na spol. Metode dela Vzorec anketirancev V vzorec smo zajeli 2842 učencev iz de- vetih osnovnih šol in 1235 dijakov iz pe- tih srednjih šol iz Slovenije. Učenci in di- jaki so bili stari od 7 do 19 let. V vzorec smo zajeli 1637 (40,2 %) fantov in 2440 (59,8 %) deklet. Vzorec spremenljivk Uporabili smo vprašalnik Športne po- škodbe v osnovnih in srednjih šolah, ki je bil izdelan v okviru ciljnega razisko- valnega projekta Preprečevanje športnih poškodb v RS (nosilec projekta dr. Edvin Dervišević). Vprašalnik je zajel tele spre- menljivke oziroma sklope spremenljivk: šola, spol, starost, tedensko število ur športne vzgoje v šoli in zunaj nje, pri- 52 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna medicina] sotnost poškodb v kolektivnih in indivi- dualnih športih. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS 15.0 (Statistical Pac- kage for the Social Sciences). Izračunali smo frekvence (Frequencies) in kontin- genčne tabele (Crosstabs). Verjetnost povezave med spremenljivkami smo testirali s koeficientom kontingence na ravni 5-odstotnega tveganja. Rezultati Dijaki, ki smo jih zajeli v raziskavo, imajo po učnem načrtu na teden 3 ure špor- tne vzgoje, medtem ko je takšnih učen- cev le 75 %; preostali imajo dve uri špor- tne vzgoje na teden. Rezultati so pokazali, da se poleg špor- tne vzgoje v šoli učenci in dijaki v veliki večini tudi v prostem času ukvarjajo s športom, kar prikazuje preglednica 1. V prostem času se s športno aktivnostjo ne ukvarja le 11,3 % anketirancev (pre- glednica 1). 2-krat na teden je športno dejavnih 22,3 % mladih, sledita vadbi 3-krat na teden (18,8 %) in 1-krat na te- den (12,8 %). Koeficient kontingence (p = 0,000) je pokazal, da se v prostem času fantje statistično značilno več ukvarjajo s športom kot dekleta. Ne- aktivnih je torej več deklet (16,6 %) kot fantov (11,5 %), 4- do 5-krat na teden pa se v prostem času s športom ukvarja kar 31,1 % fantov in le 11,6 % deklet (pre- glednica 1). V preglednici 2 smo prikazali športno dejavnost otrok in mladostnikov v pro- stem času glede na to, ali obiskujejo osnovno ali srednjo šolo. V prostem času je povsem športno ne- aktivnih 11,6 % učencev in 10,6 % dija- kov. Učenci so v prostem času najpo- gosteje športno dejavni 2-krat na te- den (20,6 %), sledita športna dejavnost 3-krat na teden (19,3 %) in 4-krat na te- den (12,8 %). Dijaki so v prostem času najpogosteje športno dejavni 2-krat na teden (26,2 %), sledi dejavnost 1-krat na teden (18,7 %) in 3-krat na teden (17,7 %). Preglednica 1: Pogostost ukvarjanja s športom v prostem času glede na spol Tedensko ukvarjanje s športom Fr - DČ in DK % - DČ in DK Fr - DČ % - DČ Fr - DK % - DK Nič 460 11,3 188 11,5 272 16,6 1-krat 521 12,8 117 7,1 404 25,9 2-krat 908 22,3 277 16,9 631 19,7 3-krat 767 18,8 287 17,5 480 10,2 4-krat 490 12,0 241 14,7 249 8,4 5-krat 474 11,6 269 16,4 205 3,2 6-krat 165 4,0 86 5,4 79 4,9 7-krat 292 7,2 172 10,5 120 11,1 Skupaj 4077 100,0 1637 100,0 2440 100,0 Vrednost Statistična značilnost Koeficient kontingence 0,231 0,000 Legenda: Fr – frekvenca; % – odstotek, DČ – dečki, DK – deklice. Preglednica 2: Pogostost ukvarjanja s športom v prostem času glede na šolo Tedensko ukvarjanje s športom Osnovna šola Srednja šola Skupaj Fr % Fr % Fr % Nič 329 11,6 131 10,6 460 11,3 1-krat 290 10,2 231 18,7 521 12,8 2-krat 585 20,6 323 26,2 908 22,3 3-krat 548 19,3 219 17,7 767 18,8 4-krat 365 12,8 125 10,1 490 12,0 5-krat 361 12,7 113 9,1 474 11,6 6-krat 129 4,5 36 2,9 165 4,0 7-krat 235 8,3 57 4,6 292 7,2 Skupaj 2842 100 1235 100 4077 100 Vrednost Statistična značilnost Koeficient kontingence 0,154 0,000 Legenda: Fr – frekvenca; % − odstotek. Preglednica 3: Poškodbe pri športnih aktivnostih v prostem času in pri športni vzgoji glede na spol Število poškodb PROSTI ČAS ŠPORTNA VZGOJA Skupaj Dečki Deklice Skupaj Dečki Deklice Fr % Fr % Fr % Fr % Fr % Fr % Nič 2731 67,0 1066 65,1 1665 68,3 3496 85,7 1417 86,6 2079 85,2 1-krat 729 17,9 303 18,5 426 17,5 406 10,0 155 9,5 251 10,4 2-krat 311 7,6 124 7,6 187 7,7 108 2,6 44 2,7 64 2,6 3-krat 154 3,8 68 4,2 86 3,5 33 ,8 10 0,6 23 0,9 4-krat 54 1,3 29 1,8 25 1,02 12 ,3 3 0,2 9 0,4 5-krat 52 1,3 29 1,8 23 0,9 14 ,3 3 0,2 11 0,5 6-krat 7 ,2 0 0 7 7 3 ,1 1 0,1 2 0,1 7-krat 7 ,2 2 0,1 5 5 1 ,0 1 0,1 0 0 8-krat 8 ,2 4 0, 4 0,2 0 0 0 0 0 0 9-krat 24 ,6 12 0, 12 0,5 0 0 0 0 0 0 10-krat 0 0 0 0 0 0 4 ,1 3 0,2 1 0,04 Skupaj 4077 100 1637 100 2440 100 4077 100 1637 100 2440 100 Koeficient kontingence Prosti čas Športna vzgoja Vrednost Statistična značilnost Vrednost Statistična značilnost 0,068 0,027 0,047 0,344 Legenda: Fr – frekvenca; % − odstotek. ŠPORT 56, 2008, 3-4 53 [športna medicina] V preglednici 3 sta prikazana število in delež poškodovanih učencev in dijakov pri športnih aktivnostih v prostem času in pri športni vzgoji, ločeno po spolu. Ugotovili smo (preglednica 3), da se je več anketirancev poškodovalo v pro- stem času (33 %) kot pri športni vzgoji (14,3 %). 67 % vprašanih se v prostem času sploh ni poškodovalo, sledijo ena poškodba (17,9 %), dve poškodbi (7,6 %), tri poškodbe (3,8 %). Pri športni vzgoji se ni poškodovalo 85,7 % anketirancev, sledijo ena poškodba (10,0 %), dve po- škodbi (2,6 %). Iz preglednice 3 je razvidno, da se je v prostem času poškodoval večji delež fantov (34,9 %) kot deklet (31,8 %), pri športni vzgoji pa smo zaznali nekoliko več poškodovanih deklet (14,8 %) kot fantov (13,4 %). Koeficient kontingence kaže, da so v prostem času poškodbe statistično značilno pogostejše pri deč- kih kot pri deklicah (p = 0,027), pri špor- tni vzgoji pa razlika ni statistično zna- čilna (p = 0,344). Preglednica 4 kaže število in delež učencev ter dijakov, ki so se poškodo- vali v prostem času in pri športni vzgoji glede na osnovno ali srednjo šolo. Iz preglednice 4 je razvidno, da so se tako osnovnošolci kot tudi srednješolci v večji meri poškodovali v prostem času kot pri urah športne vzgoje. Koeficient kontingence (p = 0,000) kaže, da se je v prostem času poškodovalo statistično značilno več učencev (35,5 %) kot di- jakov (27,4). Statistično značilno (p = 0,000) več učencev (16 %) kot dijakov (10,2 %) se je poškodovalo tudi pri špor- tni vzgoji (preglednica 4). V preglednici 5 so prikazani deleži po- škodovanih učencev in dijakov v sku- pinskih športih pri športni vzgoji in v prostem času. Iz preglednice 5 je razvidno, da se je pri skupinskih športih tako v osnovnih kot srednjih šolah poškodovalo več otrok in mladostnikov v prostem času kot pri športni vzgoji. V prostem času se je pri skupinskih športih poškodovalo 20 % učencev, pri športni vzgoji pa 11,5 %. V srednji šoli se je v skupinskih športih v prostem času poškodovalo 21,1 % dija- kov, pri športni vzgoji pa 9,2 % (pregle- dnica 5). V preglednici 6 je prikazano število po- škodb pri dečkih in deklicah v skupin- skih športih v prostem času in pri špor- tni vzgoji. Iz preglednice 6 je razvidno, da se je kar 1017 poškodb (64,4 % vseh) pri sku- pinskih športih zgodilo v prostem času, 565 (35,6 %) pa pri športni vzgoji. V skupinskih športih smo največ po- škodb zaznali pri nogometu − 451 (28,5 %), sledita košarka − 419 (26,5 %) in odbojka − 301 (19 %). Preglednica 4: Poškodbe pri športnih aktivnostih v prostem času in pri športni vzgoji glede na osnovno in srednjo šolo Število poškodb OSNOVNA ŠOLA SREDNJA ŠOLA Prosti čas Športna vzgoja Prosti čas Športna vzgoja Frekvenca % Frekvenca % Frekvenca % Frekvenca % Nič 1834 64,5 2387 84,0 897 72,6 1109 89,8 1-krat 550 19,4 318 11,2 179 14,5 88 7,1 2-krat 234 8,2 85 3,0 77 6,2 23 1,9 3-krat 106 3,7 24 ,8 48 3,9 9 ,7 4-krat 35 1,2 7 ,2 19 1,5 5 ,4 5-krat 42 1,5 13 ,5 10 ,8 1 ,1 6-krat 5 ,2 3 ,1 2 ,2 0 0 7-krat 6 ,2 1 ,0 1 ,1 0 0 8-krat 7 ,2 0 0 1 ,1 0 0 9-krat 23 ,8 0 0 1 ,1 0 0 10-krat 0 0 4 ,1 0 0 0 0 Skupaj 2842 100,0 2842 100,0 1235 100,0 1235 100,0 Koeficient kontingence Prosti čas Športna vzgoja Vrednost Statistična značilnost Vrednost Statistična značilnost 0,096 0,000 0,085 0,000 Preglednica 5: Poškodbe učencev in dijakov v skupinskih športih v prostem času in pri športni vzgoji POŠKODBE V SKUPINSKIH ŠPORTIH OSNOVNA ŠOLA SREDNJA ŠOLA Prosti čas Športna vzgoja Prosti čas Športna vzgoja Število poškodb Število učencev % Število poškodb Število učencev % Število poškodb Število dijakov % Število poškodb Število Dijakov % Nič 2274 80,0 Nič 2514 88,5 Nič 974 78,9 Nič 1121 90,8 Vsaj 1 568 20,0 Vsaj 1 328 11,5 Vsaj 1 260 21,1 Vsaj 1 113 9,2 Skupaj 2842 100,0 Skupaj 2842 100,0 Skupaj 1234 100,0 Skupaj 1234 100,0 Preglednica 6: Poškodbe dečkov in deklic v skupinskih športih v prostem času in pri športni vzgoji SKUPINSKI ŠPORTI PROSTI ČAS ŠPORTNA VZGOJA Športne zvrsti Skupaj Skupaj v PČ Spol (v Fr) Koeficient kontingence Skupaj pri ŠV Spol (v Fr) Koeficient kontingence Fr poškodb Fr % DČ DK vrednost Sig. FR % DČ DK Vrednost Stat. znač. Košarka 419 288 28,3 174 114 ,113 ,000 131 23,2 46 85 ,019 ,232 Odbojka 301 165 16,2 36 129 ,077 ,000 136 24,1 21 115 ,093 ,000 Rokomet 168 114 11,2 25 89 ,063 ,000 54 9,6 24 30 ,010 ,517 Nogomet 451 332 32,6 263 69 ,231 ,000 119 21,1 99 20 ,151 ,000 Igre z žogo 243 118 11,6 36 82 ,034 ,030 125 22,1 35 90 ,044 ,005 Skupaj 1582 1017 100 534 483 565 100 225 340 Legenda: Fr – frekvenca; % − odstotek, DČ – dečki, DK – deklice; PČ – prosti čas; ŠV – športna vzgoja, Stat. znač. – statistična značilnost. 54 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna medicina] V prostem času je največ poškodb v skupinskih športih ugotovljenih pri no- gometu (32,6 %), sledita košarka (28,3 %) in odbojka (16,2 %), medtem ko je pri športni vzgoji največ poškodb v sku- pinskih športih ugotovljenih pri odbojki (24,1 %), sledijo košarka (23,2 %), igre z žogo (22,1 %) in nogomet (21,1 %). Pri športni vzgoji in v prostem času je naj- manj poškodb pri rokometu; pri športni vzgoji 9,6 %, v prostem času pa 11,2 % vseh poškodb. Pri športni vzgoji so se v skupinskih športih večkrat poškodovala dekleta, v prostem času pa fantje. Izstopajo pred- vsem odbojka in igre z žogo; dekleta so se poškodovala statistično značilno večkrat kot fantje tako v prostem času kot pri športni vzgoji. Po pričakovanjih so se dečki pri nogometu poškodovali bistveno večkrat kot dekleta (pregle- dnica 6). V preglednici 7 so prikazane poškodbe pri posameznih skupinskih športih v prostem času in pri urah športne vzgoje glede na osnovno in srednjo šolo. V prostem času so se učenci in učenke statistično značilno večkrat poškodo- vali kot dijaki in dijakinje pri odbojki, ro- kometu in nogometu, pri športni vzgoji pa so se osnovnošolci v primerjavi s sre- dnješolci bistveno večkrat poškodovali pri vseh športih razen pri košarki (pre- glednica 7). V preglednici 8 so prikazani deleži po- škodovanih učencev in dijakov v indi- vidualnih športih pri športni vzgoji in v prostem času. V prostem času se je pri individualnih športih poškodovalo 26,2 % učencev, pri športni vzgoji pa 5,5 % učencev v osnovni šoli (preglednica 8). V srednji šoli se je v individualnih športih v pro- stem času poškodovalo 20,2 % dijakov, pri športni vzgoji pa 3,6 %. Tako kot pri skupinskih športih se je torej tudi pri in- dividualnih športih v osnovnih in sre- dnjih šolah poškodovalo več otrok in mladostnikov v prostem času kot pri športni vzgoji (preglednica 8). V preglednici 9 so prikazane poškodbe učencev in dijakov pri posameznih indi- vidualnih športih v prostem času in pri športni vzgoji glede na spol. Iz preglednice 9 lahko razberemo tele ugotovitve: 1759 poškodb (84 % vseh) pri individualnih športih se je zgodilo v prostem času, 339 (16 %) pri športni vzgoji. Tako pri športni vzgoji kot tudi v prostem času se je v individualnih špor- tih poškodovalo več deklet kot fantov. V individualnih športih je največ po- škodb pri kolesarjenju − 264 (12,4 %) in rolanju − 254 (12 %). V prostem času je Preglednica 7: Poškodbe pri posameznih skupinskih športih glede na osnovno in srednjo šolo SKUPINSKI ŠPORTI PROSTI ČAS ŠPORTNA VZGOJA Osnovna šola Srednja šola Koeficient kontingence Osnovna šola Srednja šola Koeficient kontingence Športne zvrsti Število poškodb Število poškodb Skupaj Vrednost Stat. znač. Število poškodb Število poškodb Skupaj Vrednost Stat. Znač. Košarka 208 80 288 ,015 ,335 92 39 131 ,002 ,895 Odbojka 95 70 165 ,054 ,001 79 57 136 ,047 ,003 Rokomet 66 48 114 ,044 ,005 46 8 54 ,039 ,013 Nogomet 250 82 332 ,036 ,021 94 25 119 ,035 ,025 Igre z žogo 73 45 118 ,029 ,060 100 25 125 ,040 ,011 Skupaj 692 325 1017 411 154 565 Preglednica 8: Poškodbe učencev in dijakov v individualnih športih v prostem času in pri športni vzgoji POŠKODBE V INDIVIDUALNIH ŠPORTIH OSNOVNA ŠOLA SREDNJA ŠOLA Prosti čas Športna vzgoja Prosti čas Športna vzgoja Poškodbe Fr % Poškodbe Fr % Poškodbe Fr % Poškodbe Fr % Nič 2097 73,8 nič 2687 94,5 Nič 986 79,8 Nič 1190 96,4 Vsaj 1 745 26,2 Vsaj 1 155 5,5 Vsaj 1 249 20,2 Vsaj 1 45 5,6 Skupaj 2842 100,0 Skupaj 2842 100,0 Skupaj 1235 100,0 Skupaj 1235 100,0 Legenda: Fr – frekvenca; % − odstotek, PČ – prosti čas, ŠV – športna vzgoja. Preglednica 9: Poškodbe pri posameznih individualnih športih glede na spol INDIVIDUALNI ŠPORTI PROSTI ČAS ŠPORTNA VZGOJA Športne zvrsti Skupaj Skupaj v PČ Spol (v Fr) Koeficient kontingence Skupaj pri ŠV Spol (v Fr) Koeficient kontingence Fr poškodb Fr % DČ DK Vrednost stat. znač. FR % DČ DK Vrednost stat. znač. Atletika 227 133 7,6 40 93 ,038 ,016 94 27,7 16 78 ,072 ,000 Gimnastika 142 98 5,6 8 90 ,102 ,000 44 13 7 37 ,052 ,0,01 Ples 140 124 7 10 114 ,115 ,000 16 4,7 3 13 ,027 ,080 Aerobika 31 17 ,9 1 16 ,045 ,004 14 4 4 10 ,014 ,376 Fitnes 45 33 1,9 19 14 ,032 ,040 12 3,5 3 9 ,017 ,284 Plavanje 77 67 3,8 20 47 ,027 ,083 10 2,9 4 6 ,000 ,992 Alpsko smučanje 173 153 8,6 66 87 ,012 ,443 20 5,9 7 13 ,007 ,638 Deskanje 73 62 3,5 36 26 ,045 ,004 11 3,2 3 8 ,014 ,383 Tek na smučeh 37 24 1,4 7 17 ,017 ,271 13 3,8 5 8 ,002 ,901 Sankanje 76 65 3,7 22 43 ,016 ,296 11 3,2 3 8 ,014 ,383 Igre na snegu 97 87 4,9 35 52 ,000 ,988 10 2,9 5 5 ,010 ,525 Drsanje 78 64 3,6 17 47 ,035 ,025 14 4,1 3 11 ,022 ,152 Kotalkanje 31 27 1,5 8 19 ,018 ,263 4 1 2 2 ,006 ,688 Rolanje 254 243 13,8 25 218 ,113 ,000 11 3,2 4 7 ,004 ,797 Namizni tenis 21 13 ,7 9 4 ,034 ,032 8 2,4 2 6 ,014 ,382 Badminton 30 22 1,3 6 16 ,019 ,217 8 2,4 2 6 ,014 ,382 Tenis 64 53 3 21 32 ,001 ,937 11 3,2 4 7 ,004 ,797 Kolesarjenje 264 254 14,4 112 142 ,021 ,186 10 2,9 6 4 ,020 ,200 Šp. plezanje 38 34 2 13 21 ,004 ,819 4 1 1 3 ,010 ,536 Pohodništvo 79 69 3,9 17 52 ,041 ,008 10 2,9 4 6 ,000 ,992 Borilni športi 121 117 6,7 53 64 ,018 ,249 4 1 2 2 ,006 ,688 Skupaj 2098 1759 100 545 1214 339 100 90 249 Legenda: Fr – frekvenca; % − odstotek, DČ – dečki, DK – deklice, PČ – prosti čas, ŠV – športna vzgoja. ŠPORT 56, 2008, 3-4 55 [športna medicina] največ poškodb v individualnih športih ugotovljenih pri kolesarjenju (14,4 %) in rolanju (13,8 %), sledi alpsko smučanje (8,6 %), medtem ko je pri športni vzgoji največ poškodb v individualnih športih ugotovljenih pri atletiki (27,7 %) in gim- nastiki (13 %). Razprava S pomočjo raziskave, ki smo jo opravili v sklopu ciljnega raziskovalnega projekta Preprečevanje športnih poškodb v RS, smo dobili nekaj zanimivih ugotovitev. Raziskava je zajela vzorec 4077 učen- cev in dijakov, starih od 7 do 18 let, ki so vključeni v športno vzgojo, ki se iz- vaja glede na veljavni učni načrt za osnovne in srednje šole. Velika večina učencev (88,4 %) in dijakov (89,4 %) se ukvarja s športom tudi v prostem času; dekleta manj pogosto kot fantje. Tudi Jazbinškova (2008) je na vzorcu dijakov, starih med 15 in 19 let, ugotovila, da so fantje v prostem času bolj športno de- javni kot dekleta. Ugotovili smo, da se je poškodovalo več otrok in mladostnikov v prostem času kot pri procesu športne vzgoje v individualnih in kolektivnih športih, tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Pri športni vzgoji se je vsaj enkrat v letu poškodovalo 14,3 % učencev in dijakov. Glede na rezultate Erčuljeve (2007), ki je preučevala poškodbe osnovnošolcev v ljubljanski regiji, so rezultati poškodb pri procesu športne vzgoje razmeroma spodbudni. Erčuljeva (2007) je namreč v šolskem letu 2002/2003 zaznala kar 32,3 % poškodb učencev pri športni vzgoji. Toliko bolj pa so zaskrbljujoči rezultati poškodb učencev in dijakov v prostem času; v okviru naše raziskave se jih je namreč poškodovalo kar 33 %. Hergenroeder (1998) je v svoji raziskavi dobil še višji odstotek poškodovanih otrok in mladostnikov v neorganizira- nih športnih dejavnostih – kar 40 %. Jazbinškova (2008) je preučevala špor- tno aktivnost in poškodbe dijakov med poletnimi počitnicami in ugotovila, da se je pri športu poškodovalo 4,7 % dija- kinj in kar 13,6 % dijakov. To utemeljuje z dejstvom, da so dijaki med počitnicami športno dejavnejši od dijakinj. Pri skupinskih športih je v prostem času kar tretjina vseh poškodb pri nogometu, sledita košarka (28,3 %) in odbojka (16,2), pri športni vzgoji pa se je največ poškodb zgodilo pri odbojki (24,1%), ki ji tesno sledita košarka (23,2 %) in nogo- met (21,1 %). Izstopa podatek, da se je najmanj poškodb tako v prostem času kot pri urah športne vzgoje zgodilo pri rokometu. Pri individualnih športih se je v prostem času največ poškodb zgo- dilo pri kolesarjenju (14,4 %) in rolanju (13,8 %), pri športni vzgoji pa pri atletiki (27,7 %) in gimnastiki (13 %). Rezultati se ujemajo z raziskavo Juraka (2003, v: Jaz- binšek, 2008), ki je ugotovil, da se dijaki največkrat poškodujejo pri nogometu, košarki in kolesarjenju. Tudi Jazbinškova (2008) je prišla do podobnih ugotovi- tev: med poletnimi počitnicami se je največ dijakov poškodovalo pri igranju nogometa (35,6 %) in košarke (20,3 %), dijakinje pa so se največkrat poškodo- vale pri igranju odbojke (27,8 %). Pri interpretaciji števila poškodb glede na določeno športno zvrst bi bilo treba upoštevati tudi delež časa, ki ji je bil na- menjen, saj so od tega nedvomno odvi- sne tudi možnosti za nastanek poškodb. Pri športni vzgoji namreč ne glede na veljavni učni načrt nekateri učitelji da- jejo prednost oziroma večji poudarek določenim športnim zvrstem (zaradi materialnih možnosti, interesa učencev in dijakov, različnega znanja o določe- nih športih itd.). To je lahko tudi eden od razlogov, da se pri nekaterih športih zgodi več poškodb kot pri drugih. Prav tako otroci in mladostniki tudi v pro- stem času nekatere športne dejavnosti izvajajo pogosteje. Jazbinškova (2008) je ugotovila, da dijaki med počitnicami največ igrajo nogomet in košarko ter kolesarijo, dijakinje pa kolesarijo, rolajo in plavajo. To so hkrati športi, v katerih so se mladi, vključeni v našo raziskavo, najpogosteje poškodovali. Ugotovili smo, da se je v prostem času poškodovalo več fantov kot deklet, pri športni vzgoji pa smo zabeležili višji od- stotek poškodovanih deklet. Dekleta so bila pogosteje kot fantje poškodovana pri športni vzgoji tako pri skupinskih (odbojka, rokomet in igre z žogo) kot tudi pri individualnih športih (atletika, gimnastika) ter v prostem času pri in- dividualnih športih (atletika, gimna- stika, ples, aerobika, drsanje, rolanje in pohodništvo). Fantje so se pri športni vzgoji statistično značilno pogosteje poškodovali pri nogometu, v prostem času pa pri košarki, nogometu, fitnesu, deskanju in namiznem tenisu. Pri dru- gih športih razlike niso bile statistično značilne. Erčuljeva (2007) je ugotovila, da so se med športno vzgojo fantje v njeni raziskavi poškodovali pogosteje kot dekleta, kar utemeljuje z dejstvom, da so fantje bolj nagnjeni k tveganjem, raje se igrajo igre z žogo in raje se spo- padajo z novimi izzivi kot dekleta (Trost, Pate, Sallis, Freedson, Taylor in Dowda, 2001). Tudi Helms (1997) je v svoji raz- iskavi, v kateri je preučeval poškodbe otrok med športno vzgojo, dobil po- dobne rezultate: dečki so se pri špor- tnih dejavnostih poškodovali pogo- steje kot dekleta. Športna vzgoja v šoli ima svojo speci- fiko, tako v metodah dela, pristopih k učencem oz. dijakom z vidika narave poučevanja, predstavlja pa tudi nevar- nost, da se sodelujoči v vzgojno-izobra- ževalnem procesu poškodujejo. Učitelji športne vzgoje in razrednega pouka si sicer prizadevajo, da bi učence kar naj- bolj načrtno, postopno in vsestransko pripravili na težje naloge, vendar mo- žnosti nastanka poškodb ni mogoče povsem izključiti (Corbin, 2002). Učitelji športne vzgoje bi morali otroke in mladostnike poučiti, kako naj ravnajo pri športnih aktivnostih tudi v prostem času. Seznaniti bi jih morali z različ- nimi preventivnimi ukrepi, ki zmanjšajo možnost poškodb pri različnih športih (uvodno ogrevanje, obvezna zaščitna oprema, ustrezno obuvalo itd.). Tudi starši so premalo ozaveščeni na tem področju, kar nam dokazujejo otroci in mladostniki, ki v prostem času pogosto kolesarijo in rolajo brez čelade in druge zaščitne opreme. Nedvomno je to tudi eden od razlogov za visok odstotek po- škodb pri kolesarjenju in rolanju. Zelo pomemben dejavnik pri prepre- čevanju športnih poškodb je tudi stro- kovna usposobljenost vaditeljev, uči- 56 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna medicina] teljev in trenerjev, ki vodijo različne športne dejavnosti v društvih in različ- nih zasebnih organizacijah ali trenirajo mlade v klubih. Zdravniki ugotavljajo, da so športne poškodbe pri mladih ve- likokrat posledica preobremenitve. Že mlajši otroci so pogosto deležni ozke specializacije in napornih treningov, ki vsekakor ne koristijo otrokovemu celo- stnemu razvoju in pogosto vodijo tudi v poškodbe (www.digitalmedia.si). Ne- kateri otroci, zlasti mladi športniki, po- gosto precenjujejo svoje sposobnosti in izvajajo nevarne dejavnosti, ki so po- gosto nad njihovimi zmožnostmi, kar lahko privede do poškodb. Na drugi strani je lahko zelo pomemben vzrok za poškodbe tudi slaba splošna telesna pripravljenost otrok oziroma slabše raz- vite gibalne sposobnosti − koordinacija gibanja, moč, ravnotežje in gibljivost. Ne gre zanemariti niti vse večje nepo- slušnosti učencev in dijakov, ki pogosto ne upoštevajo navodil učiteljev tako glede izvajanja športnih dejavnosti kot tudi glede ustrezne športne opreme. Menimo, da je poškodb med športnimi dejavnostmi nedvomno preveč, zato bi bilo smiselno, da bi še več truda in denarja vložili v preučevanje tega pro- blema oziroma v raziskovanje vzrokov za nastanek poškodb. Še posebno bi morali kaj ukreniti na področju špor- tnih dejavnosti v prostem času; otroci in mladostniki se namreč praviloma športno udejstvujejo sami, brez stro- kovnega nadzora. Problematika poškodb je nedvomno zelo aktualna, saj živimo v času, ko starši za marsikatero poškodbo skušajo pra- vico iskati na sodišču. Želimo, da bi se vsi, ki delajo z otroki in mladostniki na področju športa, zavedali pomena pre- ventivnega delovanja in s tem zmanj- šali število poškodb pri mladih. Pa ne le zaradi tožb, ki postajajo že vsakdanja praksa, pač pa predvsem zaradi večje varnosti naših otrok in mladostnikov med poukom športne vzgoje in med športnim udejstvovanjem nasploh. Literatura Abernethy, L., MacAuley, D., McNally, O., 1. McCann, S. (2003). Immediate care of school injury. Injury Prevention, 9, 270−273. Corbin, C. (2002). Physical activity for eve-2. ryone: what every physical educator should know about promoting lifelong physical ac- tivity. Journal of Teaching Physical Education, 21, 128−144. De Knop, P., Theeboom, M., Huts, K., Van Ho-3. ecke, J., De Martelaer, K. (2004). The quality of school physical education in flemish secon- dary schools. European physical education review, 10(1), 21−40. Erčulj, L. (2003). Povezanost izbranih dejav-4. nikov z vidika učenca in učitelja s poškod- bami pri pouku športne vzgoje pri učencih in učenkah, starih od 7−14 let, nekaterih lju- bljanskih osnovnih šol. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Erčulj, L. (2007). Povezanost spola, starosti s 5. poškodbami med poukom športne vzgoje pri učencih in učenkah nekaterih ljubljanskih osnovnih šol. Šport, 55(1), 57–62. Helms, P. J. (1997). Sports injuries in children: 6. should we be concerned? Archives of Disea- ses in Childhood, 77, 161−163. Hergenroeder, A. C. (1998). Prevention of 7. sports injuries. Pediatrics, 101(6), 1057−1063. Janošik, K. (1972). Ozljede učenika na satu 8. fizičkog odgoja pračene kroz pet godina. Zbornik radova I. kongresa lječnika školske medicine Hrvatske. Split, Trogir, 489–493. Jazbinšek, N. (2008). Preživljanje počitnic sre-9. dnješolcev z vidika ukvarjanja s športom. Di- plomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Jurak, G. (2003). Preživljanje poletnih poči-10. tnic otrok in mladine z vidika ukvarjanja s športom. Ljubljana: Fakulteta za šport. Knight, S., Vernon, D. D., Fines, R. J., Dean, M. 11. J. (1999). Prehospital emergency care for chil- dren at school and nonschool locations. Pe- diatrics, 103(6), 81−86. Linakis, J. G., Amanullah, S., Mello, M. J. (2006). 12. Emergency department visits for injury in school aged children in the United States: a comparison of nonfatal injuries occurring within and outside of the school enviro- nment. Academic Emergency Medicine, 13, 567−570. Mikić, B. (2000). Psiho motorika. Tuzla: Uni-13. verza v Tuzli, Filozofska fakulteta. Miller, T. R., Spicer, R. S. (1998). How safe are 14. our schools? American Journal of Public He- alth, 88, 413−418. Mosebach, U. (1998). Wir wollen etwas Au-15. sgefallenes erproben ... Körpererziehung, 48(7/8), 254–257. Mota, J., Santos, P., Guerra, S., Ribero, J. C., 16. Duarte, J. A. (2003). Patterns of daily physical activity during school days in children and adolescents. American Journal of Human Bi- ology, 15(4), 547−553. Opperman, H. P. (1998). Sind Ballspiele im 17. Schulsport gefärlich?. Körpererziehung, 48( 9), 298–301. Papalia, D. E., S. Wendkos Olds, S., Duskin 18. Feldman, R. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy. Športne poškodbe pri otrocih naraščajo. 19. (15. 10. 2007). Ljubljana: Digitalmedia. Prido- bljeno 22. 6. 2008 s http://www.digitalmedia. si/index.php?id=246. Trost, S. G., Pate, R. R., Sallis, J., Freedson, P. 20. S., Taylor, W. C., Dowda, M. (2001). Age and gender differences in objectively measured physical activity in youth. Medicine and Sci- ence in Sport and Exercise, 34(2), 350−355. Wehmeyer, K., Th. Henneke, K., Zimmer, H. de 21. Marées. (1989). Sicherheit im Schulsport - Er- gebnisse einer Lehrerbefragung zum Thema “Schülerunfälle”. Sport Praxis, 30(1), 35–38. Vidmar, J. (1992). Športna traumatologija. Lju-22. bljana: Fakulteta za šport. Zurković, Z., Peter, R., Golubović, N. (1973). 23. Traumatizam školske djece u trogodišnjem periodu školske 1969/70, 1970/71, 1971/72 godine. Športno – medicinske objave, 10(10), 65–72. Dr. Mateja Videmšek, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za predšolsko športno vzgojo mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 3-4 57 [športna medicina] Samo Masleša, Damir Karpljuk Proces dehidracije in rehidracije pri judu Pri judu je tekmovalna uspešnost povezana tudi s telesno težo oz. s težnostno kategorijo. Športniki se mnogokrat odrekajo hrani, pijači, spancu … kar gre v primeru zmage hitro v pozabo. Pri športnikih se pogosto pojavijo različne težave, ki so posle- dica nesmotrnega in brezbrižnega ravnanja z lastnim telesom in se praviloma kopičijo toliko časa, dokler ni očitnih znakov, da je z našim zdravjem nekaj narobe. Vendar tudi tedaj marsikateri športnik ne posluša lastnega telesa in še naprej negativno deluje na svoj organizem. Ključne besede: nadomeščanje tekočine, termoregulacija, stres Dehydration and rehydration processes in judo A competitive performance in judo is among other things associated with body weight or weight category. Athletes frequen- tly deprive themselves of food, drink, sleep … which is quickly forgotten when victory is celebrated. Athletes often experi- ence different problems as a consequence of their imprudent and reckless attitude to their own body. Such problems accu- mulate until the first symptoms appear, showing health deficiencies. Even then, many athletes still refuse to listen to their own body and continue to expose their organism to stress. Key words: replacement of lost fluids, thermoregulation, stress Uvod Voda je temeljnega pomena za nor- malno delovanje našega telesa, ki je 50- do 70-odstotno sestavljeno iz tekočine (Antonio in Stout, 2001). Če je vode pre- malo, so moteni ali celo prekinjeni ne- kateri bistveni fiziološki procesi v člove- škem telesu. Nizka hidriranost povzroča slabo počutje, upad motivacije, utruje- nost, zmanjšuje pozornost in telesne sposobnosti, podaljšuje refleksivni čas itd. Zato je zelo pomembno, da je v na- šem telesu dovolj tekočine in da izgu- bljeno tekočino čim prej nadomestimo. Povprečno aktiven človek z uživanjem hrane in pijače na dan vnese v telo pri- bližno 2750 ml vode, z dihanjem, po- tenjem in odvajanjem seča pa je toliko tudi izloči. Nedvomno so potrebe po tekočini telesno dejavnejših ljudi veliko večje (Lasan, 1996). »Zbijanje kilogramov« (weigth cutting) pri judu Pri nekaterih športih, kjer je tekmovalna uspešnost povezana tudi s telesno težo oz. s težnostno kategorijo (borilni športi, bodibilding, veslanje, gimnastika itd.), so športniki za uspešen nastop, tre- nutek slave ali simboličen zaslužek pri- pravljeni žrtvovati marsikaj, tudi zdravje, ne glede na morebitne posledice. Vsa odrekanja hrani, pijači, spancu, življe- nju gredo v primeru zmage kaj kmalu v pozabo. Lahko bi rekli, da je zmaga še toliko slajša, če je posledica tolikšnih odrekanj. Vse to bi držalo, če bi naš or- ganizem ostal nedotaknjen oz. nepo- škodovan. A žal ni tako. Posledice ne- smotrnega in brezbrižnega ravnanja z lastnim telesom se praviloma kopičijo, dokler ni očitnih znakov, da je z našim zdravjem nekaj narobe. V zadnjih desetletjih so načine, količine in metode vadbe pri judu neprestano spreminjali in dopolnjevali z namenom, da bi športniki dosegali čim boljše re- zultate. Danes lahko trdimo, da je judo pri nekaterih presegel stopnjo ljubitelj- skega, amaterskega ukvarjanja s špor- tom in da jim predstavlja vir zaslužka za preživetje. Zato so nekateri športniki prisiljeni tvegati tudi lastno zdravje, da bi tekmovalno uspeli. Zaradi vse večje tekmovalnosti se je fenomen izčrpava- nja lastnega telesa in uporabe zdravju škodljivih metod razširil tudi na amater- ski šport. V mislih imam predvsem na- črtno odpovedovanje hrani in dehidra- cijo športnikov vseh starosti. Tako početje je pri judu, žal, nekaj pov- sem normalnega, vsakdanjega. Feno- men zbijanja kilogramov ali weight cutting nima z zdravim hujšanjem no- bene povezave (Antonio in Stout, 2001). Izguba kilogramov je nagla, toda izgu- bljeni kilogrami se tudi hitro povrnejo. Najpomembnejše je dejstvo, da teh- tnica na dan tekmovanja pokaže težo, predpisano za kategorijo, niti deka- grama več niti manj. Vsak, tudi največji laik dobro ve, da je veliko lažje in hitreje iz sebe spraviti tri litre vode kot tri kilo- grame maščobe. Seveda je to še veliko lažje pri športnikih, ki se s športom − judom vsakodnevno ukvarjajo in je pri njih količina podkožne tolšče že sama po sebi omejena na minimum. Danes lahko trdimo, da je »zbijanje« ki- logramov postala prava umetnost, saj proces zahteva veliko znanja, sposob- nosti in vaje, če se želimo izogniti kata- strofalnim športnim predstavam (Roo- ney, 200?). Termoregulacijski procesi in proces dehidracije Dehidracija je dinamični proces izgu- bljanja telesnih tekočin iz stanja euhi- dracije (normalnega stanja hidriranosti) v stanje hipohidracije (stanje prenizke hidriranosti) (Antonio in Stout, 2001). Je posledica premajhnega vnašanja teko- čin v telo glede na količino tekočine, ki jo izločimo. Pri visokih temperaturah in pri športni dejavnosti je tveganje za de- hidracijo veliko večje, saj telo preko ter- 58 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna medicina] moregulacijskih mehanizmov, s pote- njem, preprečuje, da bi se telesna tem- peratura dvignila nad 37 stopinj Celzija (Lasan, 1996). Izločanje vode je primarni mehanizem za čiščenje in ohlajanje or- ganizma. Od vse energije, ki nastane pri telesni aktivnosti, se je kar 75 do 80 % pretvori v toploto, le 20 % pa se je po- rabi za mehansko delo mišic (Antonio in Stout, 2001). Toplotni receptorji, ki zaznajo porast temperature, sporočijo regulacijskemu centru v možganih (hi- potalamsu), da preko hormonalnega odziva sproži procese, ki preprečujejo pregrevanje in kopičenje toplote v or- ganizmu. Tako se preko povečanja pre- krvavljenosti in razpršenosti krvi po kapilarah pod kožo pospeši izhlapeva- nje, saj se ogreta tekočina s potenjem izloči iz organizma (Lasan, 1996). Z enim samim litrom potu tako oddamo v oko- lico približno 580 kcal energije (Škof, 2004). Če je v organizmu premalo teko- čine in je zato termoregulacijski sistem neuspešen, prihaja do povišanja tele- sne temperature. Pojavi se utrujenost, preko simpatičnega živčnega nadzora pa se sprožijo vazodilatacijski procesi (razširjenje žil), s čimer se poveča pre- tok krvi iz centra proti periferiji (Lasan, 1996). Hidracija v športu Da bi ublažili proces dehidracije in pre- grevanja organizma, je ključnega po- mena, da med vadbo nadomeščamo izgubljeno tekočino, še preden se sploh pojavi občutek žeje. Ta nastopi šele, ko je v telesu dveodstotni primanjkljaj teko- čin (Antonio in Stout, 2001). V eni uri se lahko iz želodca izprazni do največ 800 ml tekočine, kar je v primerjavi z enour- nim potenjem pri športu bistveno pre- malo (Škof, 2004). Zato strokovnjaki pri- poročajo zaužitje 500 ml hladne vode 10−20 minut pred vadbo in 100−200 ml tekočine na 10−15 min vadbe (Homer, 2007). Po naporu je treba s pitjem na- daljevati, četudi nimamo občutka žeje. Seveda sta poraba in nadomeščanje odvisna od številnih dejavnikov, med katere najpogosteje prištevamo dina- miko športne panoge, temperaturo in vlažnost okolja, v katerem treniramo, oblačila oz. opremo, ki jo uporabljamo, možnosti nadomeščanja tekočin med vadbo itd. (Lasan, 1996). Pravilno, pravočasno in zadostno na- domeščanje izgubljene tekočine med vadbo (rehidracija) je bistvenega po- mena za nemoteno izvajanje trena- žnega procesa, boljšega počutja in zdravja posameznika. Številne raziskave (Antonio in Stout, 2001), opravljene v zadnjih letih, so potrdile, da obstajajo tudi med napitki velike individualne razlike glede hitrosti in količine absor- biranja vode ter hitrosti vzpostavljanja elektrolitskega ravnovesja, ki se poruši zaradi izgube soli in mineralov s pote- njem. Ugotovljeno je bilo, da na koli- čino zaužite pijače med in po treningu vplivajo tudi nekateri fizični dejavniki. V prvi vrsti gre za temperaturo in okus pi- jače. Raziskovalci so si enotni, da je med naporom in po njem mogoče spiti več tekočine, če je ta nekoliko posladkana in sadnega okusa (grenivka, limona, po- maranča, banana). Priporočena tempe- ratura pa naj bi bila okoli 15 stopinj Cel- zija. Veliko manj so priljubljene in pri- poročljive pijače, ki vsebujejo CO2, saj dajejo občutek napihnjenosti in polno- sti, zmanjšujejo pa občutek žeje in pov- zročajo prebavne motnje. Zato te pijače niso primerne za nadomestitev velikih količin tekočine v kratkem času (Anto- nio in Stout, 2001). Med telesno aktivnostjo je potreba po nadomeščanju vode praviloma veliko večja kot potreba po nadomeščanju OH. Dodajanje glukoze pijačam s tega vidika le zavira nadomeščanje in vsr- kavanje vode. V praksi je tako vse po- gostejše vprašanje, ali je bolj smotrno med treningom zaužiti samo vodo v nekoliko manjših količinah, pri čemer je vsrkavanje večje, ali bi bilo morda bo- lje zaužiti več tekočine, kjer so razto- pljeni OH in elektoliti, vsrkavanje vode pa je manjše. Odgovor na to vpraša- nje ni lahek in enoznačen. Oba načina imata tako pozitivne kot tudi negativne učinke. Če uživamo pijačo, v kateri so raztopljeni OH, je dobro vedeti, da je najprimernejša od 4- do 8-odstotna raztopina. Če bi zaužili 10- ali večod- stotno raztopino OH v vodi, bi dose- gli nasproten učinek od želenega, saj bi se voda zadrževala v želodcu. Med sladkorji je zaradi hitrosti absorbiranja najprimernejša glukoza, medtem ko fruktozo med treningom strogo od- svetujemo zaradi počasnega prehaja- nja v kri in občutka napihnjenosti, ki ga povzroča ta vrsta sladkorja (Antonio in Stout, 2001). Če želimo vzpostaviti normalno ravno- vesje elektrolitov po naporu, si pripra- vimo pijačo, kjer v litru vode raztopimo 25−50 mmol kalijevega klorida ali 25 mmol natrijevega klorida. Taka pijača bo zapolnila našo potrebo po kaliju in natriju (Antonio in Stout, 2001). Pri mišičnem krčenju igrata pomembno vlogo tudi magnezij in kalcij. V primeru pomanjkanja omenjenih elementov ali porušenega ravnovesja med njima je zelo verjetno, da bo prišlo do motenj pri mišičnem krčenju, kar se bo poka- zalo v mišičnih krčih. V takih prime- rih je najbolje vzeti 1000-miligramsko tableto kalcija, pol ure kasneje pa še 500-miligramsko tableto magnezija, saj bo v takem razmerju in časovnem intervalu vsrkavanje magnezija in kal- cija najboljše. Pri uživanju alkohola in raznih kofeinskih napitkov moramo biti še posebno pozorni. Omenjeni sub- stanci imata izrazito odvajalni učinek, zato ju strokovnjaki v stanju hipohidra- cije strogo odsvetujejo. Prav tako kofein in alkohol povzročata izločanje magne- zija in kalcija skozi urin. Jemanje kofeina kot stimulatorja je priporočljivo le v pri- meru normalne hidriranosti (Antonio in Stout, 2001). Rehidracija po treningu ali tekmovanju juda Po treningu, ko je dehidracija približno dveodstotna, ko so glikogenske zaloge delno izpraznjene in imamo na razpo- lago več ur za vzpostavitev tekočinskih, elekrolitskih in energijskih potencialov v telesu, je priporočljivo takojšnje zauži- tje OH (bodisi v tekočem ali trdnem sta- nju), saj je vsrkavanje glikogena zaradi povečane količine inzulina v krvi v prvih dveh urah po naporu največje. Zato je priporočljivo zaužitje živil z visokim GI takoj po vadbi, saj zelo hitro prehajajo v kri in dajejo organizmu energijo ter tako ŠPORT 56, 2008, 3-4 59 [športna medicina] hitreje nadomeščajo izgubljene zaloge energije. Izrednega pomena je doda- tno pitje tekočine, četudi človek ne čuti žeje, saj je treba nadomestiti tekočinski primanjkljaj s treninga. Če je dan po tre- ningu telesna masa manjša za dva ali več odstotkov, je z zdravstvenega vi- dika dobro trening izpustiti in vzposta- viti »normalno« stanje (Lasan, 1996). Rehidracija pred judoističnim tekmovanjem Pri judu in nekaterih drugih borilnih športih, kjer je potrebno v slabi uri (v času med tehtanjem in začetkom tek- movanja) nadomestiti izgubljeno teko- čino, ki včasih predstavlja tudi več kot 5 odstotkov telesne teže, ter napolniti gli- kogenske zaloge v mišicah in jetrih, je stvar še veliko bolj zapletena in je tudi za prehranske strokovnjake (še) nere- šljiva uganka. To pa tudi zato, ker po- polna rehidracija traja od in 48 ur. Ne- kateri svetujejo pitje navadne vode, saj bi tako najhitreje zmanjšali primanjkljaj telesnih tekočin, drugi priporočajo že omenjeno 4- do 8-odstotno raztopino glukoze, kjer se absorbira nekoliko manj vode, se pa kri delno nasiti z glukozo, za zapolnitev glikogenskih rezerv bi potre- bovali večurno nalaganje (okoli 20 ur), tretji dajejo prednost počasnemu pi- tju (po požirkih) 15-odstotne raztopine glukoze v vodi, kjer je nekoliko slabše vsrkavanje vode na račun večje količine glukoze, ki vstopi v kri (Antonio in Stout, 2001). Pri tretji različici moramo biti še posebno pozorni na morebiten posle- dični nagli padec sladkorja v krvi, ki mu pravimo hipoglikemija. Teh spoznanj pa judoisti pri zbijanju telesne teže ne upoštevajo. Željo po »suhi, konkretni« hrani (sendvičih in čo- koladicah) prevečkrat doživljajo bolj kot psihično odrešitev po napornih dnevih odpovedovanja, čeprav telo vnosa take hrane in na tak način ne potrebuje. V omenjenih okoliščinah lahko tako po- četje povzroči škodo, ki je večja od mo- rebitne koristi, saj pri športniku zmanj- šuje občutek žeje, veže nase preostalo vodo in tako vpliva na nadaljnje dehi- driranje. Kri se prestavi v prebavila, kjer prihaja do razgradnje hrane, kar do- datno zmanjša razpoložljivo tekočino v organizmu, povzroči tudi občutek dodatne utrujenosti, ki je pred tekmo vsekakor nezaželen. Zato strokovnjaki svetujejo (Rooney, 200?) vnos manjših odmerkov hrane (predvsem ogljikovih hidratov) na 30 min. Ključnega pomena je tudi to, da je telo navajeno na hrano, ki jo vnašamo, in da to za organizem ni dodaten stres. Rehidracija z infuzijo Uporaba infuzijskih preparatov pri re- generaciji in hidraciji je že dolgo znana metoda v zdravstvu. S pozitivnimi učinki se vse pogosteje seznanjajo tudi pri nekaterih športih zvrsteh (kolesar- stvo, maraton itd.), kjer prihaja zaradi dolgotrajnega izgubljanja tekočine in elektrolitov do izčrpanja in dehidracije. V infuzijah seveda niso le elektroliti, pač pa tudi snovi za uravnavanje pH, za po- večevanje topnosti snovi, antioksidanti in tudi glukoza. Infuzija omogoča ne- posredni dotok tekočine in hranilnih snovi v kri, kar pospeši regeneracijo. Veliko pozornost moramo nameniti se- stavi infuzijske tekočine, saj mora biti osmotski tlak vnesene tekočine preko infuzije enak osmotskemu tlaku tele- snih tekočin. Ta pa znaša med 270 in 330 mOsm/Kg. Bistvenega pomena je tudi, da je pH-vrednost obeh tekočin približno enaka. Za najhitrejše vsrkava- nje vode preko infuzije dehidriranim ju- doistom svetujejo fiziološko tekočino, v kateri je raztopljenega 0,9 % natrijevega klorida. Vsrkavanje tekočine pa je odvi- sno predvsem od osmotskega tlaka v krvi (Športni napitki, 200?). Stres, prosti radikali in antioksidanti Nezdrave življenjske navade, nepri- merna prehrana, onesnaženost ozra- čja, težave pri delu, v družini itd. so de- javniki, ki povzročajo stres v organizmu. Čeprav športna dejavnost po eni strani vpliva na sproščanje nakopičenih nape- tosti, je tudi sama po drugi strani velik stresni dejavnik. Če govorimo o telesni aktivnosti, kjer je prisotna tudi dehidra- cija, je količina stresa, ki se proizvaja, še toliko večja. Telo, na katero deluje več stresnih dejavnikov hkrati, potrebuje več časa, da bi se nanje prilagodilo. De- hidracija pospešuje presnovo, zato je nastajanje prostih radikalov, ki se nato kopičijo v mišicah in drugih telesnih celicah, večje. Da bi očistili telo nežele- nih stranskih produktov metabolizma, ki napadajo celice, uničujejo stene oži- lja in DNK ter tako povečujejo možnost za pojav rakavih obolenj, sladkorne bo- lezni in srčno-žilnih motenj, dodajamo telesu antioksidante. Nekaj jih telo tudi samo proizvede, vsekakor pa ne dovolj za ritem in način sodobnega življenja ter ukvarjanja s športom. Naloga antio- ksidantov je, da »žrtvujejo« lastne pro- ste elektrone, saj se prosti radikali nanje vežejo in tako prenehajo biti nestabilne, nevarne spojine, ki krožijo po telesu. Tako pa zaščitijo življenjsko pomembne strukture v organizmu (povzeto po: Ho- mer, 2007). Največji vir antioksidantov so ekstra deviško olivno olje, čaj, sadje in zelenjava, rdeče vino ter vitaminski dodatki oziroma živila, ki vsebujejo vi- tamine A, C, E, ter cink, selen in mangan (povzeto po: Homer, 2007). Posledice dehidracije Ko pri judu razmišljamo o »zbijanju ki- logramov« z dehidracijo, ne smemo mimo vprašanja o posledicah takega ravnanja. Po pojavnem času posledic dehidracije ločimo dve skupini. Večina jih nastopi že med zbijanjem in nepo- sredno po njem, druge učinkujejo na daljši rok, pojavna znamenja pa se po- kažejo šele po nekaj letih. Pri dveodstotni dehidraciji nastopijo glavoboli, motivacija za aktivnost strmo upade, sposobnost koncentracije je ve- liko manjša. Ko s potenjem izgubimo 3 % telesne teže, se zmanjša predvsem vzdržljivost v moči in hitrosti, dehidra- cija negativno vpliva tudi na aerobne sposobnosti organizma, koordinacijo in gibljivost. Mišična otrdelost, ki je posle- dica nakopičenega stresa, v veliki meri poveča možnost za nastanek poškodb, saj so tkiva slabše prekrvavljena in zato tudi manj prožna. Pri izgubi 5 % telesne mase nastopi vročinska izčrpanost, po- speši se bitje srca, srce se zaradi pove- 60 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna medicina] čane viskoznosti hitreje utrudi, kar po- večuje možnost za nastanek srčnega infarkta. Pojavi se 20- do 30-odstotni upad telesnih sposobnosti. Ljudje, ki izgubijo količino tekočine, so agresiv- nejši, nadziranje čustev in odzivov je pri njih precej oteženo. Pri osebi, ki je 7-odstotno dehidrirana, se že pojavljajo celo halucinacije, 10-odstotna dehidra- cija pa lahko povzroči kolaps cirkulacije in vročinsko kap − smrt (Športni napitki, 200?). Dehidracija se kaže tudi v zmanjšanju volumna krvi in plazme. To vpliva na delovanje srca. Srce mora močneje de- lati (večja frekvenca), da bi zagotovilo zadostno količino kisika v mišičnih tki- vih med aktivnostjo, pospeši se zakisli- tev v mišici (Rooney, 200?). Hipofiza izloča manj testosterona, ki je poleg rastnega hormona glavni anabo- lik v našem telesu, kar vpliva na poča- snejšo regeneracijo in večjo možnost pojava pretreniranosti. Dolgotrajnejša dehidracija lahko povzroči tudi okvaro ledvic, ki z izločanjem hormonov raz- poreja vodo in elektrolite v organizmu (Rooney, 200?). Zbijati kilograme ali ne? Prvi korak je nedvomno ugotoviti, kdaj je smiselno »zbijati« težo in kdaj ne. Zbijanje kilogramov ne sme postati navada ali samoumevno početje. Vsa- kič je potrebno postaviti na tehtnico tako pozitivne kot tudi negativne po- sledice, ki nam jih tako početje lahko prinese. Obstaja veliko dejavnikov, ki jih je pri odločanju treba upoštevati. Ne- dvomno je treba upoštevati čas, ki ga imamo na razpolago, da bi se znebili odvečnih kilogramov, našo sestavo te- lesa, slog borbe in značilnosti naspro- tnikov v posamezni težnostni kategoriji (Slay, 2007). Nekaj nasvetov, kako se lotiti »zbijanja« kilogramov Najhitrejši in najpreprostejši način za »zbijanje« kilogramov je zmanjšanje vnosa tekočine. Telo stalno izloča vodo z dihanjem, potenjem in odvajanjem urina. Vsaka minuta ali ura, ki preteče, ne da bi izgubljeno tekočino nadome- stili, vpliva na zmanjšanje telesne teže. Tovrstno izgubljanje telesne mase ne terja velikih energijskih izgub. Na ta na- čin se lahko v 24 urah izgubi tudi od 2 do 3 kilograme vode (Rooney, 200?). V Ameriki so trenerji rokoborbe ugoto- vili, da če bodo njihovi tekmovalci peti, četrti in tretji dan pred tekmovanjem popili okoli 9 litrov vode na dan (2 ga- lona), se bo telo odzvalo z večjim izlo- čanjem urina. Ta odziv bo ključnega po- mena za izgubo vode zadnji dan pred tekmovanjem. Dva dni pred tehtanjem se zmanjša vnos tekočine na 4 litre, prav tako se iz prehrane izloči natrij. Zadnji dan pred tekmovanjem se ne vnaša ne tekočine ne natrija. Ta način dehidracije je zelo učinkovit, a zahteva disciplino in toleranco na posušena (suha) usta (Ro- oney, 200?). Za »zbijanje« kilogramov je ključnega pomena, da je krvni sladkor na nor- malni ravni, kar preprečuje, da bi se slabo počutili, in omogoča, da imamo dovolj energije, potrebne za trening in »zbijanje« kilogramov. Iz prehrane je po- trebno izločiti sladke napitke in težko, mastno hrano. To »trpinčenje« telesa in duha lahko v veliki meri olajšajo ener- gijske ploščice (power bars). Te tehtajo samo nekaj dekagramov, dale pa bodo dovolj energije in mišičnega goriva, da bo proces izpeljan do konca (Rooney, 200?). Treningi z utežmi (težkimi in zmerno težkimi) so sila neprimerni v tekmoval- nem obdobju, ko se spopadamo s pre- veliko telesno težo. Mišice se na tovrstni dražljaj odzovejo s hipertrofijo, zadrže- vanjem večje količine glukoze, ki veže nase vodo (Lasan, 1996). Sklep V judu se vsakodnevno srečujemo z novimi tehnikami, metodami treninga, prehranskimi dodatki, opremo in se- veda načini »zbijanja« kilogramov. Tako kot je smiselno vsako tehniko, ki jo izva- jamo v borbi, preučiti in večtisočkrat iz- vesti in izpiliti na treningu, preden jo iz- vedemo na tekmovanju, ali novo špor- tno opremo preizkusiti na treningu, je pomembno tudi znati trenirati »zbija- nje« teže. Če se želimo dobro počutiti med tekmo, moramo trenirati v podob- nih okoliščinah in s tem navajati telo, da sorazmerno učinkovito deluje tudi v stanju dehidriranosti. V nasprotnem primeru bo tovrstno početje pomenilo prevelik stres za organizem, kar se bo posledično pokazalo tudi v slabi špor- tni predstavi. Namen članka je bil predstaviti trener- jem in športnikom proces dehidracije, njene posledice na športnikovo poču- tje in zdravje ter prikazati dobre in šibke stani različnih načinov rehidracije. Z izo- braževanjem trenerjev vplivamo na ve- čjo strokovnost in etičnost pri delu. Na- loga trenerjev je, da izobražujejo svoje tekmovalce tako, da upamo, da se bo v prihodnje vse manj športnikov poslu- ževalo zdravju škodljivih metod hujša- nja, na drugi strani pa da bodo vsi de- hidrirani športniki v čim krajšem času vzpostavili stanje normalne hidracije organizma. Literatura Antonio, J., Stout, J. (2001). 1. Sport supplements. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. Homar, J. (2007). 2. Prehrana vrhunskega judoi- sta v eni tekmovalni sezoni. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Lasan, M. (1996). 3. Fiziologija športa – harmonija med delovanjem in mirovanjem. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport. Rooney, M. (200?). How to cut and make 4. weight. Pridobljeno 5. 9. 2007 s svetovnega spleta: http://www.grapplearts.com/How-to- Cut-Weight.html?c=150&a=4147. Slay. B. (2007). How's your weight? Prido-5. bljeno 10. 1. 2008 s svetovnega spleta: http:// www.brandonslay.com/slaywritescontent. asp?ID=11. Škof, B. (2004). Ne pretiravajte in ne izčrpa-6. vajte se! Polet, 3(26), 38–39. Športni napitki. (200?). Pridobljeno 8. 6. 2007 7. s svetovnega spleta: http://www.aricom.si/ clanek06.htm. Samo Masleša, asist. Kvedrova 4, 6000 Koper samuel81x@yahoo.com ŠPORT 56, 2008, 3-4 61 [športna zgodovina] Tomaž Pavlin Razvoj športnega objekta na primeru Hale Tivoli V času centralizacije športnih objektov v Ljubljani v imenu racionalizacije stroškov, lastništva, a tudi politično-kadrovskega kupčkanja se odpira vprašanje simbioze športnega kluba, športa in športnega objekta. Marsikateri objekt je nastal zaradi organiziranja in delovanja kluba in njegove športne prakse ter težnje po konsolidaciji in strokovnem oz. športnem (tekmo- valnem) napredku. V vsakdanji praksi se je razvil specifičen odnos med klubi in upravljalci objektov ali pa je bil klub celo ne- formalni upravljalec objekta, medtem ko ga centralizacija postavlja v nov ekonomski položaj in marsikateri manjši klub bo dolgoročno lahko utrpel posledice omenjenega občinskega akta. V pričujočem članku bomo osvetlili razvoj nekdanjega športno-arhitekturnega »čudeža« Ljubljane, Hale Tivoli, športnega plodu socialističnega telesnokulturnega in družbenega planiranja, ki v športu ni zasledovalo produkta in v dvorani ne tržno usmerjenega objekta, pač pa družbeno koristno socialno storitev ter njen obči in športni napredek ter promocijo družbe- nega okolja. Razvoj »Hale« je vezan na delovanje in športno uveljavitev ljubljanske zeleno-bele Ilirije, ki si je del športnih igrišč uredila pod Cekinovim gradom. V naši krajši razpravi spremljamo dve kronološki obdobji, prvo do leta 1941, sledeč arhivskemu gradivu že omenjenega kluba, in drugo dobro desetletje po drugi vojni. Na eni strani je razvoj objekta glede na razvoj kluba, ko je primarna pobuda za športno naložbo zasebna, ki pa v določenem trenutku finančno ne zmore več zahtev- nejše tehnične naložbe, medtem ko načrtovanje športnega objekta po drugi vojni pade v socialistični družbeni razvoj in je del urbanega mestnega razvoja. Ključne besede: šport, Športni klub Ilirija, Stanko Bloudek, športni objekti, Cekinov grad, Ljubljana Development of sport facility using the example of the ‘Hala Tivoli’ hall In present times that are witness to the centralisation of sport facilities in Ljubljana for the purpose of cost-cutting and owner- ship consolidation as well as political and staff bargaining, the question of the symbiosis of a sport club, sport and sport fa- cility arises. Many of the present facilities were established for the sake of the club’s organisation, activity and its sport prac- tice as well as due to the aspiration for consolidation and professional or sport (competitive) progress. In everyday practice, a specific relationship has developed between the clubs and the managers of the facilities or, in some cases, the club was the unofficial manager. With centralisation, the club has been put into a new economic position and, hence, many small clubs will suffer the consequences of this municipal decree. This article aims to shed light on the evolution of the former sport and ar- chitectural ‘wonder’ of Ljubljana, the ‘Hala Tivoli’ hall, which is the legacy of socialist physical education and social planning in the sports domain. The latter did not focus on the ‘product’ in sport nor the market-oriented object in the hall but offered a beneficial social service to pursue general and sport progress and the promotion of the social environment. The develo- pment of Hala Tivoli is associated with the activity and the sport assertion of the green-white ‘Ilirija’ club which built some of its sport fields on the premises under the Cekinov Castle. The brief discussion focuses on two chronological periods, with the first ending in 1941, according to the archive materials of the Ilirija club, and the second starting a good decade after World War II. In the first period, a sport facility developed in synchrony with the development of the pertaining club and investment initiatives mainly came from the private sector. In a certain period, the latter could no longer finance the increasingly deman- ding technical investments. In the second period, following WW2, the planning of a sport facility was the domain of socialist social development and became part of urban development. Key words: sport, Ilirija sport club, Stanko Bloudek, sport facilities, Cekinov Castle, Ljubljana Kot že rečeno, je razvoj vezan na delo- vanje ljubljanske zeleno-bele Ilirije, ki je bila ustanovljena kot nogometni klub maja 1911. Prvo igrišče so si člani uredili »pod Tivolijem«, verjetno nekje ob Jako- pičevem drevoredu1 in nad današnjim letnim telovadiščem.2 Igrišče, ki je bilo 1 Kopriva, Ljubljana skozi čas, str. 221. 2 ZAL, Ilirija/1, zapisnik sej upravnega odbo- ra (dalje s.) 19.1.1912: odbornik Rohrman je sve- toval, naj spomladi vložijo prošnjo na Magistrat za brezplačni prostor »pod Tivolijem«; na seji 26.7.1912 so ponovno obravnavali problem špor- bolj ali manj le po nogometnih stan- dardih označen travnik, brez ograje, tri- bun ipd., dolgoročno ni nudilo razvoja in klubski odborniki so kmalu sprevideli, da je lastno urejeno igrišče za klub eksi- stenčno vprašanje.3 Tik pred prvo vojno se je nato Ilirija dogovorila z Ljubljan- skim Sokolom o souporabi letnega te- tnega igrišča in sklenili ponovno nasloviti pro- šnjo na Magistrat »za igrišče ob Latermanovem drevoredu«. 3 ZAL, Ilirija/1, s. 6.5.1913. lovadišča4 in tamkaj uredila nogome- tno igrišče, vendar je sredi leta nasto- pila prva svetovna vojna in telovadišče so spremenili v vojaško skladišče. Pod Cekinovim gradom S koncem prve svetovne vojne in po or- ganiziranju jugoslovanske države so se spomladi 1919 na občnem zboru zbrali preživeli ilirijani. Potrdili so predvojno 4 ZAL, Ilirija/1, s. 6.5., 14.5., 11.6. in 4.9. 1913. 62 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna zgodovina] usmeritev v širjenje športnega pro- grama in sklenili preurediti Ilirijo iz no- gometnega v športni klub, iz enovitega v raznovrstni športni klub. Ponovno so se spoprijeli z vprašanjem športnega prostora, kajti »stari (sportni) prostor v Tivolskem drevoredu je avstrijska vo- jaška oblast z vsem klubovim inven- tarjem porabila v vojne svrhe« in je bil »za športne namene začasno povsem nerabljiv«.5 Pri iskanju novega zemljišča so pobudniki obnovljene Ilirije, Stanko Bloudek, Evgen Betetto in dr. Janko Berce, navezali stike z rodbino Kozler, la- stnikom posesti Cekinov grad.6 Dogo- vorili so se za najem travnika ob Pivo- varni Union, na katerem so nato še isto leto uredili nogometno in atletsko igri- šče, kjer so igrali do prve polovice tride- setih let 20. stoletja.7 Najem in preuredi- tev sta bila za Ilirijo zajeten finančni za- logaj, ki so ga, poleg prošenj oblastem, reševali s pobiranjem klubske članarine in z darili članstva. Klubski podporni član Thaller je npr. klubu daroval zne- sek enoletne najemnine travnika.8 Ker se je Ilirija po vojni organizacijsko širila, je morala prostorske težave re- ševati tudi drugim sekcijam. Tako je za plavalce sklenila dogovor z Ljubljan- skim sportnim klubom o souporabi njihovega prostora ob Ljubljanici, do- kler niso zgradili in maja 1929 slovesno odprli kopališče Ilirija z umetnim olim- pijskim bazenom na začetku Celovške ceste. Tudi kopališče je bilo plod za- sebne pobude, saj je bil glavni naložbe- nik klubski član Stanko Bloudek, med- tem ko je mesto prispevalo zemljišče. Ostal je še problem tenisačev in zim- skih športnikov. Prostor tenisačem so 5 ZAL, Ilirija/1, občni zbor (dalje o.z.) 1919. 6 Šuštar: Spodnja Šiška, str. 15-18 in 101-105; Slo- venci v XX. stoletju, str. 12; Kozlerji so Cekinov grad kupili leta 1865, leta 1866 pa postavili pi- vovarno. Ena od zgodb o imenu posestva Ce- kinov grad pripoveduje, da naj bi Johan Kozler zapustil svojim otrokom klobuk poln cekinov, s katerim so otroci plačali kupnino za posest Le- opoldsruhe in ustanovili družinsko pivovarno, ki je bila leta 1909 razširjena v delniško družbo pi- vovarna Union. 7 Danes tam stojijo stanovanjski bloki, nedolgo nazaj poimenovani ilir'janski bloki. 8 ZAL, Ilirija/1, o.z. 6.5.1919; na seji 15.5. 1919 je dr. Berce prevzel realizacijo pogodbe »za športni prostor s pivovarno Union oz. J. Kozlerjem«. ponovno reševali s pomočjo družine Kozler, ki je Iliriji »stavila svoje privatno tenišče na razpolago«.9 »Tenišče« je bilo pod Cekinovim gradom oz. »v Kozlerje- vem vrtu«, kot lahko razberemo iz ohra- njene dokumentacije SK llirija10 in prilo- žnostnih objav o tenisu v reviji Sport.11 Ker je interes za tenis naraščal, bi morali urediti nova igrišča. To se je zgodilo leta 1922, in sicer so ob starem igrišču ure- dili dve novi. Novi teniški kompleks so slavnostno odprli spomladi 1923 s tur- nirjem med Ilirijo in zagrebškim HAŠK- om. Med novimi igrišči in starim je bila, po besedah bivših hokejistov Jožeta Gogale in pokojnega Toneta Franzota, stopnica, ker niso bila v isti ravnini, zato so govorili o zgornjem igrišču ob Celov- ški cesti (staro »Kozlerjevo tenišče«) in o spodnjih igriščih. Teniška pridobitev se je poznala tudi v naraščanju sekcijskega članstva. Leta 1927 jih je bilo npr. 107 in so se delili na »družabne«12 in »tekmovalne« ali »špor- tne« tenisače. Delitev se je ohranila precej časa (podobno je bilo npr. tudi 9 Slovenski sport, 9.5.1926, 15-letnica Ilirije, str. 11. 10 ZAL, Ilirija/1, s. 17.5.1920: na seji so obravnava- li prošnjo »kino nastavljencev za prostor na Ko- zlerjevem vrtu«. Prošnjo so odklonili, »da ne bi iz- rabljali Kozlerjeve naklonjenosti«. 11 Pprostorsko nekje na začetku današnje ceste proti Belviju. 12 Danes bi rekli rekreativne. v smučarski sekciji), medtem ko je šte- vilo igralcev nihalo. Ureditev športnih igrišč na obeh straneh Celovške ceste je vplivala na klubsko reorganiziranje in oblikovanje centralne uprave igrišč, ki je prevzela skrb nad njimi in njihovim gospodarjenjem, neposredno je bila podrejena klubskemu upravnemu od- boru, sekcijska vodstva pa so se posve- tila vprašanjem in problemom športa. Tenisišče je lahko tudi drsališče Z urejanjem teniškega prostora je Ilirija reševala tudi problem ljubljanskega dr- sanja, letna in zimska uporaba prostora pa je Iliriji omogočala celoletni finančni priliv. V Iliriji so že v sezoni 1919/1920 na- črtovali delovanje zimske sekcije, ki bi združevala smučarje, sankače in drsalce, vendar jim je »mila zima« preprečila ka- kršnokoli dejavnost. Pri vzpostavljanju klubskega umetnostnega drsanja in is- kanju drsalnega prostora so se najprej ozrli na mestno drsališče na tivolskem ribniku, ki pa je bilo zanemarjeno in za- prto.13 Takšno je ostalo tudi naslednje leto, ko je bila ponovno »mila zima«. Drugega ni preostalo, kot da so se iliri- jani odpravili na redke treninge v Bohinj ali na Bled, a to ni bil poceni »špas«.14 13 ZAL, Ilirija/1, s. 23.12.1919. 14 Sport, 1.4.1922. Povečan teniški kompleks pod Cekinovim gradom ŠPORT 56, 2008, 3-4 63 [športna zgodovina] Leta 1922 povečani teniški prostor je omogočil ureditev in zaledenitev pri- mernega drsališča ter organizirano de- lovanje drsalcev. Še isto zimo se je Ili- rijina zimska sekcija razdelila na »smu- ško-sankaško« in »drsalno«. Pri slednji je strokovno delo prevzel bivši »svetovni mojster« drsanja, Dunajčan dr. Gilbert Fuchs, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja živel v Ljubljani. Nemalo zaslug za pridobitev teniških igrišč in pozimi preureditev v drsališče ima Ilirijin teh- nični ekspert Stanko Bloudek. Njemu gre tudi pripisati postopek zaledenitve. Sprva je drsalni prostor obdal z majh- nim peščenim okvirjem, zatem pa ob primerni temperaturi spustil vodo. Po- stopek se ni obnesel, saj je voda, še pre- den je zamrznila, proniknila v tla. Posto- pek je moral spremeniti. Kot poroča Iliri- jin kronist v letu 1926, se »ledena plošča napravi sedaj umetnim potom, s škro- pljenjem, že 1 do 2 stopinje mraza za- došča, da dobi prostor porabno ledeno ploskev.«15 Škropljenje je bilo večkratno in delali so samo ponoči. Po dokumen- taciji Ilirije iz dvajsetih let sta bila glavna delavca Stanko Bloudek in klubski go- spodar Mlakar. Slednji je zatem prevzel skrb nad drsališčem, tako glede ledene površine kot reda na drsališču, ki ga je vse bolj kršila drsajoča »mularija«. Drsališče Ilirije je bilo tedaj edino ure- jeno in primerno v mestu. Pomenilo je odmik od prejšnje prakse, temelječe na uporabi naravnih danosti: bajerjev ali ribnikov, jezer ipd. Na drugi strani je ob dolgi in mrzli zimi drsališče nu- dilo možnost za razvoj tako splošnega kot športnega drsanja z rednim treni- ranjem in uradnimi tekmovanji, kar je bil življenjski interes Ilirije. Drsališče je bilo namreč odprto za javnost in druge klube, ki bi gojili drsanje, teh pa dolgo sploh ni bilo. Ob drsališču je bila stavba z garderobo in okrepčevalnico ter pro- storom za godbo, ki je narekovala ritem drsanja. Do stavbe je bila napeljana tudi elektrika. S ponudbo »družabnega« dr- sanja so pokrivali stroške drsališča, na- jemnino in deloma tudi stroške drsalne sekcije. 15 Slovenski sport, 9.5.1926; Stepišnik, Stanko Blo- udek, str. 82. »Novo moderno drsališče« pod Cekinovim gradom Ilirijani so konec dvajsetih let načrtovali širitev teniškega kompleksa, ki bi obe- nem omogočal tudi ureditev primer- nega hokejskega igrišča, saj do tedaj »skromne dimenzije našega drsališča ne dopuščajo razširiti delovanja na hi- trostno drsanje in na hockey«.16 Slednji dve športni praksi pa sta bili tudi reši- tev pred divjanjem »mularije« in mote- njem uric drsanja željnih Ljubljančanov. Kot se je spominjal eden od starost Ili- rijine drsalne sekcije Viktor Vodišek, so ti mladi drsalni »divjaki« v svoji igrivosti in razposajenosti kaj kmalu predstavljali drsalni problem. Podili so se namreč »križem po vsem drsališču ter preska- kovali celo ograde. Ker so pri tem po- četju podirali otroke in starejše prome- nadne drsalce, so prihajale na upravni odbor SK Ilirije mnoge, povsem upra- vičene pritožbe. Po dolgem razglablja- nju, kako rešiti ta problem, se je rodila končno naslednja zamisel: tem divja- kom, perfektnim drsalcem, bomo pre- skrbeli hokejsko opremo in jim bomo v odrejenih jutranjih in večernih urah naložili tako izdaten trening, da bosta poslej zavladala na drsališču potreben red in mir«.17 16 ZAL, Ilirija/1, o.z. 1929. 17 Viktor Vodišek, Prvi začetki, v: 33 let hokeja na Slovenskem, 1962. Za uresničitev drsalnih načrtov je bilo potrebno povečati teniški kompleks, za kar je šla posebna klubska zahvala ponovno Stanku Bloudku.18 Teniška sekcija je bila prezadovoljna, »da so se tenis igrišča povečala na skupno sedem tenisišč« in se je zgradila nova garderoba.19 Drsalci pa so pozimi lahko pripravili »novo moderno drsališče z veliko garderobo«, na katerem je bilo lahko urejeno tudi standardno igrišče za hokej na ledu. S tem je bil, po bese- dah tajnika Betetta, izpolnjen nov po- goj, da lahko klub vzgaja »ljubljansko mladino v sportnem duhu v telesno in 18 ZAL, Ilirija/1, o.z. 1930. Kot dobro vemo, je bil Stanko Bloudek tudi sam umetnostni drsalec, večkrat državni prvak in leta 1928, skupaj z Vik- torjem Voduškom, član olimpijske drsalne ekipe v St. Moritzu, vendar na tekmovanju ni nastopil. Sta pa zato lahko v živo spremljala drsalne vrago- lije hokejistov na hokejskem olimpijskem turnirju in jih prenesla domov. 19 ZAL, Ilirija/1, poročilo tenis sekcije na o.z. 1930; sedem igrišč (šest na povečanem prostoru in staro Kozlerjevo, torej 6+1) se prav tako omenja v nekem obvestilu Ilirije javnosti leta 1933, med- tem ko se na fotografiji teniških igrišč SK Ilirije v publikaciji iz leta 1940 vidi, da so v drugi polovi- ci tridesetih letih uredili na istem kompleksu še novo tenisišče, tako da so bila na levi strani ure- jena eno ob drugem 4 igrišča, na desni strani pa 3 (v: SK Ilirija v tridesetem letu obstoja 1940, str. 30). Tudi na Bloudkovemu nedatiranem načrtu »tenis prostori in drsališče SK Ilirija« (v: Leskovec, Bergant, Hudobivnik: Stanko Bloudek-projektant in graditelj, str. 73) so načrtovana 4 igrišča na le- vi strani, 3 na desni, pod njimi pa je staro igri- šče, torej 7 + 1. Hokejska tekma Ilirije pred II. Vojno na preurejenem teniškem kompleksu 64 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna zgodovina] duševno vrle državljane«.20 Po prostor- ski širitvi so v programu drsalne sekcije za zimo 1930/1931 načrtovali »uvedbo hockey sekcije«.21 Neuradno so ga sicer začeli igrati že pozimi 1928/1929, torej v olimpijskem letu Bloudka in Vodiška, medtem ko je bila prva javna tekma oz. »premiera hockeya na ledu v Ljubljani« 21. 2. 1932, med Ilirijo in celovškim KAC- em.22 »Tenis plac« in drsališče so v tridesetih letih še dopolnjevali. Sredi tridesetih so »instalirali« električno razsvetljavo, »ogromna pridobitev«, ki je po bese- dah hokejistov »omogočila reden in sistematičen igralni trening ob večernih urah, katerega iz varnostnih razlogov do sedaj nismo imeli«.23 Še vedno pa so bile problem nestanovitne zime in v primeru toplega vremena v Ljubljani so hokejisti in drsalci odhajali trenirat v Planico, kjer so leta 1930 začeli graditi klubski dom.24 Pomanjkljiv trening dr- salcev in hokejistov bi rešilo pravo ume- tno drsališče, s ploščo in hladilnico, ven- dar je bila po mnenju ilirijanov zasebna »misel na zgraditev umetnega igrišča za dogledno dobo iluzorna«.25 Tik pred drugo vojno so poudarjali, da zaradi »razvoja, ki ga je zavzel drsalni sport pri nas, … je postala nujna potreba ume- tnega drsališča, t. j. ledene ploskve, ve- likosti 30 x 60 m, opremljene s hladil- nimi napravami in stroji, ki omogočajo, napraviti jo porabno za vežbanje in za tekme tudi še pri temperaturah 8−10 stopinj C nad ničlo. Seveda spada tako drsališče predvsem v Ljubljano, saj je tu naravno središče vseh zimskih sportov in bo središče za FIS-tekme in za zimsko olimpiado, kadar se bo eno ali drugo pri nas vršilo«. A uresničenje gradnje »in z njo zvezanega problema vzdrževanja drsališča, … je lahko izvedljiva, če bi s privatno inicijativo sodelovala še pri- 20 ZAL, Ilirija/3, o.z. 1930. 21 Isto. 22 O začetkih hokeja na ledu na Slovenskem glej T. Pavlin: »Pri nas je ta panoga sporta še docela neznana«, Zgodovina za vse, 1999, 2, str. 83-98 ali »Ljubljanica, zibelka veslanja« ter začetki hokeja na ledu na Slovenskem, Šport, 1999, 3, str. 25-31. 23 ZAL, Ilirija/3, o.z. 1935. 24 Današnji olimpijski center v Planici. 25 ZAL, Ilirija/3, o.z. 1937. stojna ministrstva, banska uprava in mesto Ljubljana. Proti projektu velikega sportnega stadiona v Beogradu, čigar stroški so preračunani na 100 milijonov dinarjev, to ni velik izdatek, a umetno drsališče v Ljubljani bi bila prav brez- dvomno realnejša in bolj utemeljena investicija, ker bi vsem lednim sportom neposredno zagotovila najuspešnejši razvoj in hiter napredek do mednaro- dne stopnje«, so še poudarili ilirijani.26 Svet pa je bil že v vojni, ki je kmalu za- jela tudi naše kraje ter oddaljila drsalne sanje in načrte. Nastopila sta okupacija in oblikovanje Ljubljanske pokrajine. Po odpravi italijanske vojaške uprave je bila vzpostavljena civilna okupacijska oblast, ki je pokrivala tudi šport. Slovenski dru- štveni šport v Ljubljanski pokrajini je bil vključen v CONI (italijanski olimpijski ko- mite), vendar z določeno samostojno- stjo, ki jo je nadzoroval fašist Giovanni Buratti. V drugi polovici leta 1941 je bilo kar nekaj športnih tekmovanj, ki so se v naslednjih letih skrčila. Med udeleženci ljubljanskih športnih tekmovanj v letih 1942−1945 ni zaslediti Ilirije, čeprav se je dejavnost pod Cekinovim gradom na- daljevala. Ilirija je npr. Kozlerjem plačala najemnino za športni prostor za drugo polletje leta 1941,27 v dogovoru o od- kupu vsakoletne košnje sena in otave med Pivovarno Union in Kozlerji na po- sestvu Cekinov grad, maja 1942 pa je bil npr. izvzet »teniški prostor Ilirije«.28 V začetku julija 1944 je ljubljanski Žele- zničarski sportni klub Hermes na Iliriji- nih tenisiščih organiziral teniški turnir, mesec kasneje pa je bilo organizirano Prvenstvo Ljubljanske pokrajine v teni- su.29 Fizkultura Po drugi vojni je jugoslovanska vojska zasedla Cekinov grad30 in del Tivolija 26 SK Ilirija v tridesetem letu svojega obstoja 1940, str. 27. 27 ZAL, Luckmann/16, dopis SK Ilirije datiran 20. 11. 1941. 28 ZAL, Luckmann/15, dogovor datiran 26. 5. 1942. 29 Pavlin, Oris športne aktivnosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno, Šport, str. 33-36. 30 ZAL, Luckmann/16, dopisa »Uprave Koslerje- ve grajščine Cekinov grad« davčni upravi in me- stnemu odboru OF, datirana 1.6. in 26. 6. 1945. (velesejem), oblast pa je prevzela nova nomenklatura. Nova oblast, nov čas: Cekinov grad so podržavili, Kozlerjev in Ilirije ni bilo več, šport je postal vsebina »fizkulture« in klubi sestavni deli »fizkul- turnih društev«. A šport je šport, najsi bo to »telesna vzgoja« v kraljevini ali »fizkultura« oziroma »telesna kultura« v republiki, in »stari« športniki na »starih« toriščih obnavljajo drsalno, hokejsko in teniško dejavnost. Stara igrišča so že pred vojno postala za nadaljnji razvoj in kosanje s konkurenco preskromna, zasebna pobuda pa je bila ob spremlja- joči gospodarski krizi in njenih posledi- cah v tridesetih letih prejšnjega stoletja za tehnične rešitve, izboljšave ali reše- vanje infrastrukturne problematike fi- nančno manj sposobna. Ta problema- tika je bila v desetletju po drugi vojni vse akutnejša, saj se je stopnjevala pre- stižna vloga športa kot notranje jugo- slovanske med-narodne tekme kot tudi medblokovske tekme v kontekstu po- vojne politične ureditve. Bivši ilirijani so v športnih »novih časih« ponovno orali ledino, zbirali mlade in vzgajali ter pripravljali nove generacije za športne borbe. Svoje delovanje so najprej formalizirali v Udarniku, nato v Triglavu in Enotnosti, dokler niso leta 1948 drsalci, kotalkarji,31 hokejisti in te- nisači ustanovili Športnega društva Lju- bljana. Leta 1953 se je društvo decen- traliziralo v samostojne klube posame- znih športov. Skupna je bila le uprava športnih prostorov pod Cekinovim gra- dom. In medtem ko je bil stari prostor za igranje tenisa še povsem primeren, je bil ovira razvoju drsalnim športom, kar se je v prvi vrsti poznalo pri hokeju na ledu. Predvojna Ilirija ni imela tekmeca − resda je imela konkurenco bolj ali manj le v zagrebških klubih −, povojni ljubljanski hokej pa je bil ob spopadu s slovensko in jugoslovansko konkurenco potisnjen na boleča nižja mesta. Ilirijine predvojne želje po pravem umetnem drsališču so bile s športnega vidika ob soočenju z gradnjo umetnih drsališč na Jesenicah in v Beogradu leta 1954 vse aktualnejše. Le kako je bilo mogoče, da 31 Športno kotalkanje se je razvilo v letih po dru- gi vojni kot poletna priprava drsalcev; veliko za- slug gre ponovno Stanku Bloudku. ŠPORT 56, 2008, 3-4 65 [športna zgodovina] Ljubljana, zibelka drsalnih športov, ni imela umetnega drsališča? Ljubljanski drsalci in hokejisti so se sicer tolažili, da »prej ali slej ga bomo dobili tudi v Lju- bljani«, medtem pa je »težka naloga in dolžnost Hokej kluba Ljubljana …, v tej neenaki konkurenci vzdržati, dokler ga ne dobimo …«.32 Problematika drsalnih športov se je časovno ujemala še s podobno nove športne igre − košarke. Ljubljanski ko- šarkarji, člani nekdanje Enotnosti in po novem združeni v AŠK-u (Akademski športni klub), so se naselili pod Cekino- vim gradom v neposredni bližini teni- sišč, na prostoru bivše pivnice Kozlerjev vrt oziroma današnjega mini golfa. AŠK se je prebijal v vrh jugoslovanske ko- šarke, s čimer se je v ljubljanski javnosti košarka vse bolj uveljavljala in pojavila se je športna potreba po širitvi tribun oziroma celovitem novem igrišču. 33 Večja športno-fizkulturna naložba, npr. gradnja umetnega drsališča pod Ce- kinovim gradom, je sodila v širši okvir urejanja fizkulture v mestu. Ko je bil leta 1947 sprejet prvi zakon o gospodarski petletki s poudarkom na industrializa- ciji in elektrifikaciji države, je bilo med glavnimi cilji tudi povečanje splošne blaginje delovnega ljudstva oziroma na osnovi povečane gospodarske moči zvišanje ravni nacionalne kulture, v šir- šem pomenu besede, torej tudi fizkul- ture ali telesne kulture.34 Ljubljana se je na drugi strani že spopadala s selitvijo delovne sile v mesto, ki pa ni premo- glo bivalnih in rekreativnih zmogljivosti. Petletni občinski načrt se je zato ubadal z gradnjo stanovanjskih objektov, ure- ditvijo komunalne, prometne, energet- ske, kulturne idr. infrastrukture, s čimer naj bi prebivalcem Ljubljane omogočili dostojno kulturno in tudi telesnokul- turno življenje. Mestni odborniki so v Odloku o petletnem planu razvoja me- sta Ljubljane v letih 1947−1951 fizkul- turnim naložbam namenili 0,32 %, kar je bila najnižja investicijska postavka. 32 Hokej klub Ljubljana ob ustanovitvi, nedatira- na publikacija, str. 21. 33 Prešeren, Košarkarjem se ob Muzeju NOV obe- tajo boljši časi, str. 26. 34 ZAL, MOL/4, s. 9.4.1948. Fizkulturna sredstva so bila namenjena obnovam »fizkulturnih domov« (ali te- lovadnih domov) in urejanju »fizkultur- nih igrišč« (telovadišč in športnih igrišč) v posameznih mestnih predelih, za po- živitev »zimskega športa« pa so predvi- deli ureditev smučišč in sankališča. Šol- ska poslopja naj bi opremili s telovadni- cami, telovadišča in igrišča pa popravili ali izboljšali.35 Vendar je sredi leta 1948 izbruhnil poli- tični spor med sovjetsko in jugoslovan- sko komunistično partijo. Sledila mu je gospodarska blokada vzhodnega političnega bloka, ki je negativno vpli- vala na jugoslovansko gospodarstvo in družbeni standard. Zaradi posledic blokade je bila vprašljiva marsikatera naložba, zlasti v negospodarstvu, pa- dla je življenjska raven in naraščali so stroški za obrambo. Pomen in problem fizkulture sta ostala družbeno aktu- alna, fizkultura je bila pomembna tudi iz zdravstveno-socialnega vidika. Kot je poročala Komisija za proučitev zdra- vstvenega stanja otrok na julijski seji mestnega odbora leta 1951, je »zaradi spremembe ekonomske strukture na- stala stanovanjska stiska, ki doprinaša k porastu tuberkoloze in slabšemu zdra- vstvenemu stanju mladine«. Porast pre- bivalstva in mladine, zlasti šolajoče se, je bila prekomerna stanju zdravih in higienskih šolskih prostorov in telova- dnic, komisija pa je med drugim videla rešitev slabega fizičnega stanja mladine tudi v izvajanju »širokih programov fi- zične in športne vzgoje«, za kar bi bilo potrebno »stremeti k izgradnji otroških igrišč, športnih prostorov itd.«36 Vrzel so sicer zapolnjevala fizkulturna društva (in to že ves čas po drugi vojni), ki so imela svoje objekte, resda marsikje v slabem ali tehnološko zastarelem stanju, kot je bil to primer drsalcev in hokejistov pod Cekinovim gradom, ali pa so jim jih tudi zasegli za potrebe kulture, kot je to bil primer trnovske telovadnice, kamor se je začasno naselil Triglav-film.37 35 Isto. 36 ZAL, MOL/4, s. 10.7.1951. 37 ZAL, MOL/4, s. 21.9.1951. Športni park Tivoli Prav tako kritično je bilo poročilo Sveta za prosveto o telesni vzgoji odraslih sredi petdesetih let prejšnjega stole- tja. Aktivne je bilo 10 % ljubljanske po- pulacije in še od tega največ »dijaštvo in študentarija«. Na prebivalca je prišlo 1,47 kvadratnega metra športne povr- šine oziroma 0,053 kvadratnega metra telovadnic.38 In sporočilo je bilo, da je v Ljubljani premalo telovadnic in špor- tnih igrišč ter »da bo treba postopoma v Ljubljani graditi športne naprave in igrišča«, ki bi na drugi strani prispevala tudi k razvoju ljubljanskega športa, če je še bil čas. Torej, ureditev aktualnih telovadnic in igrišč, gradnja telovadnic in igrišč ob novih šolah ter ureditev kompleksnih športnih parkov. Na Viču, v Mostah in Zeleni jami so jih že ure- jali, za Trnovo pa so bila tudi že zago- tovljena sredstva.39 Kot vidimo, so bili načrtovani objekti razmeščeni po lju- bljanskih občinah, ki so bile uvedene s politično decentralizacijo po letu 1953. V Šiški se je šport osredotočal na že med vojno prenovljenem kompleksu predvojnega Hermesa med krakoma gorenjske in kamniške železnice, med- tem ko se je šport za Bežigradom s po- drtega Primorjevega igrišča prenesel na bivši orlovski Stadion. Za Center pa »bi morali zgraditi športna igrišča pod Cekinovim gradom«, »ki so v neposre- dni bližini novih šol« in ki bi služila tako »šolski mladini za obvezno telovadbo« kot »vsakemu posamezniku za športno udejstvovanje«, so poudarili v poročilu o zdravstveno-socialni problematiki ljubljanskih otrok in mladine v začetku leta 1955.40 Temu primerno je Odbor za telesno vzgojo pri mestnem Svetu za pro- sveto sredi petdesetih let prejšnjega stoletja obravnaval športne gradnje in obenem pripravil tudi »elaborat, v ka- terem naj bo prikazano sedanje sta- nje in bodoče potrebe telesne vzgoje na področju … Ljubljane«. Za izdelavo elaborata sta bila odgovorna arhitekta Marjan Božič in Peter Pavšič. Poudarek 38 Glasnik, 19. 4. 1955. 39 Glasnik, 22. 4. 1955. 40 Glasnik, 4. 2. 1955. 66 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna zgodovina] je veljal gradnji in standardiziranju telo- vadnic ob novih šolah, prav tako je bilo poudarjeno, »naj se ne pozabi na šolski center za smučanje … in srednješolski stadion« ter »naj se vnese … predloge novih gradenj … (hipodrom, velodrom itd.)«.41 Ureditev umetnega drsališča in športnih igrišč, predvsem košarkar- skega, ob in pod Cekinovim gradom oziroma oblikovanje Športnega parka Tivoli v drugi polovici petdesetih let je bilo presečišče želja, potreb, reševanja urbanističnih in zdravstvenih ter tele- snokulturnih in športnih problemov ci- vilne družbe in mestnih oblasti. Igrišča so bila za športnike (zlasti za hokejiste in košarkarje) eksistenčnega pomena, za mesto oziroma po novem za občino Center pa potreba po kakovostnejšem 41 FŠ, Bloudek, zapisnik seje mestnega Odbora za telesno vzgojo 5.1.1955. urbanem življenju »občanov«. Skupaj s Tivolijem bi igrišča združevala spreha- jalca, rekreativca, športnika in gledalca. Razmere za izvedbo so bile ugodnejše kot desetletje ali petletje poprej. Druga petletka 1957−1961 je poleg gospodar- skih ciljev predvidevala graditev objek- tov družbenega standarda ter porast osebnega in družbenega standarda. Novi zakon o uporabi zemljišč za grad- bene namene, ki je začel veljati sredi leta 1956, je med drugim narekoval pripravo osnutkov zazidalnih površin, pri čemer so upoštevali različne inte- rese, tudi »fizkulturo«.42 Leto kasneje je sledil Urbanistični program Ljubljane, ki je »že temeljil na konkretnejših pro- storskih študijah in analizah razvojnih možnosti in zahtev mesta ter tudi že 42 G, 4.9.1956. podajal zadostne smernice in izhodi- šča za realizacijo«.43 Vzporedno je po- tekalo urejanje Celovške ceste, tramvaj so nadomeščali s trolejbusom, na seji mestnega odbora je bila na dnevnem redu problematika železnice, razprava o rešitvi železniškega vozlišča ali poglo- bitev ali podvozi.44 Del teh projektov je posegal tudi v s Cekinovim gradom razširjeni Tivoli, kajti širitev Celovške ce- ste je posegla v posestvo Cekinov grad, rešitev železniškega vozlišča pa v bivši velesejem in Tivoli. Na izpraznjenem mejnem območju bivšega velesejma in Cekinovega gradu so predvideli in že urejali otroško igrišče, medtem ko so športnikom reševali infrastrukturno problematiko v območju Cekinovega gradu. Vendar pa so umetno drsališče 43 B. Korošec, str. 200. 44 G, 8.2.1957. Bloudkova idejna zasnova športnih površin okrog Cekinovega gradu ŠPORT 56, 2008, 3-4 67 [športna zgodovina] prestavili na zgornjo teraso Cekinovega gradu in predvideli betonsko ploščo 60 x 30 m, ki bi spomladi, poleti in jeseni služila košarkarjem, rokometašem in odbojkarjem, pozimi pa drsalcem in hokejistom. Rešitev dolgoročno ni bila najboljša, v danem trenutku morda ra- cionalna, vendar pa se je z naslonitvijo tribune na breg Šišenskega hriba iz- gubila možnost širitve ali ureditve pri- padajočih prostorov (garderobe, male telovadnice ipd.) pod severno tribuno, kar je tudi problematika današnje »Hale Tivoli«, ki je nasledila oziroma pokrila igrišča. Vzporedno z ureditvijo igrišč so na- črtovali cesto do zgornjih igrišč in na Bellevue, ki bi tekla v spodnjem delu vzporedno ob Celovški cesti, ob njej pa bi uredili parkirne prostore za nara- ščajočo »motorizacijo« ter opustili te- niška igrišča pod Cekinovim gradom in jih preselili na drugo lokacijo. Zani- mivo je, da v kontekst športnega urba- niziranja Cekinovega gradu in Tivolija pade tudi idejni načrt Stanka Bloudka za ureditev »športnih naprav pod Ce- kinovim gradom«, ki je, kot piše D. Ste- pišnik v biografiji o Bloudku (sicer brez navedbe vira), »za umetno drsališče v Ljubljani … že leta 1954 dobil od obla- sti potrjeno lokacijo ploščadi v kasnej- šem Športnem parku«. Vendar mu »lo- kacija na tem mestu … ni ugajala, ker se je bal talne vode«,45 in naj bi še na- prej iskal primerno mesto. Kljub temu je pripravil idejni načrt za »športne na- prave pod Cekinovim gradom«, datiran z dne 25. 2. 1955.46 Bloudek je v načrtu razporedil športne prostore levo in de- sno ob drevoredu v smeri od Celovške ceste proti Tivoliju (drevored pod Halo Tivoli). Na levi strani je ohranil stari Ilirijin teniško-drsališki kompleks (danes par- kirišče), nato sta preko poti od Celov- ške ceste proti gradu sledili skici dveh igrišč (danes mini golf in kotalkališče), kjer so že trenirali in tekmovali AŠK-ovi košarkarji. Nato je načrtoval dva večja športna objekta ob in pod Cekinovim gradom: prvega na zgornji terasi (ob Cekinovem gradu) z vrisano tribuno na 45 Stepišnik, Stanko Bloudek, str. 157. 46 Leskovec, Bergant, Hudobivnik: Stanko Blou- dek-projektant in graditelj, str. 70. severni strani in naslonjeno na Šišenski hrib, drugega na ravninskem delu pod Cekinovim gradom, ki pa je pomaknjen proti Celovški cesti. Spodnji prostor ima vrisano hokejsko igrišče. Naprej od gradu v Tivoli, nekako ob današnjih te- niških igriščih in nad zimskim bazenom, je načrtoval tretji večji prostor, nogo- metno igrišče s tekališčem in tribuno. Vendar pa Bloudkov idejni načrt ni bil upoštevan in dela v Športnem parku Tivoli so začeli po projektu Projekta Ljubljana – arhitekt Marjan Božič. De- lati so začeli leta 1957, in sicer so, kot je poročal mestni Svet za telesno kulturo na seji konec marca 1958, park »pričele … graditi mladinske delovne brigade v okviru mladinskih delovnih akcij. Ze- meljska dela so v glavnem končana. … Trenutno se gradi kanalizacija, drenaža ter vodovod. Kot samostojni objekt v tem sklopu pa kotalkališče«. V tekočem letu 1958 so bila predvidena tale dela: kanalizacija in drenaža igrišč, napeljava vodovoda, dokončanje športnih igrišč na »vrhnji in spodnji terasi« oziroma ob gradu in pod njim ter gradnja kotalka- lišča. Nadalje je Svet poudaril družbeni po- men gradnje, saj bo Športni park reše- val perečo problematiko športnih igrišč, namenjenih raznovrstnim športom, a ker ima ugodno lokacijo v neposre- dni bližini središča mesta ter zmoglji- vost tribun za »cca. 7000 gledalcev bo poleg športnih prireditev služil raznim akademijam, zborovanjem, družabnim prireditvam itd. Doprinesel bo svoj de- lež k družabnemu življenju našega me- sta, tako na vzgojnem, zdravstvenem in turističnem področju.«47 Urejanje Špor- tnega parka Tivoli se je ujemalo z dru- gimi telesnokulturnimi naložbami po ljubljanskih občinah. Da bi bili projekti uresničeni, je bilo potrebno zagotoviti dodatna sredstva ali trajno oz. sistem- sko financiranje, kar pa z razpoložljivim proračunom ni bilo izvedljivo. Zato je mestni svet pri sprejemanju družbe- nega plana in proračuna za leto 1958 potrdil predlog mestnega Sveta za te- lesno kulturo, ki ga je podal in obrazložil njegov tedanji predsednik Niko Kavčič. 47 G, 1.4.1958. Kavčič je predlagal povišanje stopnje davka na alkoholne pijače v malopro- daji z 10 na 20 %, za preostale artikle, razen živilske, pa z 2 na 4 %. Denar iz tega naslova bi zbirali v posebnem na- menskem skladu. Del bi ga porabili za naložbe v preskrbi, drugi del pa »za re- kreacijo našega potrošnika s tem, da se polovico zvišanih sredstev uporabi za gradnjo oz. obnovo in vzdrževanje tele- snovzgojnih objektov in naprav«.48 Sklad je bil smela poteza tedanjih obla- stnikov in je glede na komunalno ure- ditev združeval v celoto vse ljubljanske občine ter je bil, kot je poudaril Niko Kavčič na 6. seji »okrajnega ljudskega odbora« konec oktobra 1958, »… prvi primer takega organiziranega dela v dr- žavi …«49 Sklad je zagotavljal financira- nje del v Športnem parku Tivoli, ki so bila vse prej kot poceni, saj je bilo npr. 40 % načrtovanih naložb za ljubljanske športne objekte v letu 1958 (odprtih je bilo 8 investicijskih postavk po ljubljan- skih občinah) namenjenih »za nadalje- vanje del pri športnih igriščih v Tivoliju ob Muzeju NOB«,50 tako za umetno dr- sališče kot prostor za športne igre s tri- buno in druga igrišča ob Cekinovem gradu. Projekt Športni park Tivoli je na- mreč predvidel 140.000 kvadratnih me- trov športnih površin za drsanje in ho- kej na ledu, košarko, odbojko, rokomet, nogomet in atletiko, kotalkanje, tenis, balinanje ter otroško igrišče. Športni park so pozneje poimenovali po idejnem očetu Stanku Bloudku, ki je novembra 1959 umrl, ne da bi dočakal uresničitev ilirijanskih sanj o »pravem umetnem drsališču«. Drsališče/igrišče je bilo temelj »Hale Tivoli«, ki je leta 1965 gostila SPENT (svetovno prvenstvo v namiznem tenisu), s čimer se je začela era organiziranja svetovnih športnih dogodkov in tudi glasbenih koncertov v ljubljanski »Hali Tivoli«, ki pa po štiri- desetih letih ne more več konkurirati zahtevam aktualnega športnega po- trošništva, imenovanega »evroliga«, in članskih svetovnih prvenstev v medij- sko in športno odmevnih športih. 48 G, 11.3.1958; 21.3.1958. 49 G, 4.11.1958. 50 G, 1.4.1958. 68 ŠPORT 56, 2008, 3-4[športna zgodovina] Viri in literatura Arhivski viri ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 94, Friderik Luckmann, odvetnik, Ljubljana. LJU 282, Športni klub Ilirija, Ljubljana. LJU 465, Mestni ljudski odbor Ljubljana, pred- sedstvo. FŠ – Fakulteta za šport Fond Stanko Bloudek. Časopisni viri Ponedeljek, 1929. Slovenski sport, 1925. Sport, 1920–1922. Glasnik, 1955–1958. Literatura 1. (1953). Hokej klub Ljubljana ob ustanovitvi. Lju- bljana: Upravni odbor HKL. 2. Kopriva, S. (1989). Ljubljana skozi čas. Ljublja- na: Borec. 3. Korošec, B. (1991). Ljubljana skozi stoletja. Lju- bljana: Mladinska knjiga. 4. Leskovec, B., Hudobivnik, A., Bergant - Knez, M. (1982). Stanko Bloudek − projektant in graditelj. Pri- spevek k osvetlitvi lika Stanka Bloudka kot obli- kovalca telesnokulturnih centrov, objektov in na- prav. Ljubljana: VŠTK, Inštitut za kineziologijo. 5. (1985). Ljubljana na starih fotografijah (razstava fotografij iz fototeke ZAL, ur. Marjan Drnovšek). Ljubljana: ZAL. 6. Pavlin, T. (1999). Pri nas je ta panoga še docela neznana. Zgodovina za vse, 6(2), str. 83–89. 7. Pavlin, T. (1995). Oris športne aktivnosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Sport, 48(4), str. 33–36. 8. Prešeren, I. (1959). Košarkarjem se ob Muze- ju NOV obetajo boljši časi. V: Za 40. letnico ZKJ – Športni park naj bo dostojen okvir Muzeja revoluci- je. Ljubljana: Hokejski klub Ljubljana. 9. (1940). SK Ilirija v tridesetem letu svojega obstoja. Ljubljana: SK Ilirija. 10. (1999). Slovenci v XX. stoletju (katalog stalne raz- stave, ur. Nataša Urbanc). Ljubljana: Muzej novej- še zgodovine. 11. Stepišnik, D. (1971). Stanko Bloudek. Ljublja- na: DZS. 12. Šuštar, B. (1996). Spodnja Šiška pušeljc Ljubljane: arhivski zapiski s poti vasi v predmestje 1885–1914. Ljubljana: ZAL. 13. (1994). Tivoli, ljubljanski mestni park (ur. Jože Str- gar). Ljubljana: Kmečki glas. doc. dr. Tomaž Pavlin, univ. dipl. zgod. in soc. kult. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za sociologijo in zgodovino športa tomaz.pavlin@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 3-4 69 [dogodki–čas] IN MEMORIAM Prof. dr. Franc Pediček (13. 7. 1922 – 28. 7. 2008) Prof. dr. Franc Pediček je bil rojen v Ma- lečniku (Sv. Peter) pri Mariboru. Po kla- sični gimnaziji v Mariboru in Ljubljani se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Lju- bljani, kjer je diplomiral iz pedagogike in filozofije s psihologijo. Tam je leta 1965 tudi doktoriral iz pedagogike. Najprej je učil psihologijo in filozofijo na bežigraj- ski in drugih ljubljanskih gimnazijah, od leta 1961 do 1967 pa je bil najprej docent nato pa izredni profesor za psihološko- pedagoške predmete na takratni Višji in pozneje Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, kjer je bil leta 1965 prvi in edini doktor znanosti. Hkrati je sodeloval tudi s Filozofsko fakulteto ter z Akademijo za glasbo in Akademijo za likovno ume- tnost. Kot predavatelj je bil reden in ce- njen gost na neštetih tečajih podiplom- skega izobraževanja razrednih učiteljev in športnih pedagogov. Od leta 1968 do upokojitve je bil zaposlen kot raziskova- lec na Pedagoškem inštitutu pri Univerzi v Ljubljani, kjer je bil tri leta tudi direk- tor. S svojo antropološko pedagogiko je bil dr. Pediček predvsem pedagog, an- tropolog, humanist in široko razgledan razumnik. Socialistična oblast ga je v se- demdesetih letih prejšnjega stoletja pre- poznala kot »preveč samostojnega«, ker se ni uklanjal državni pedagogiki, zato mu je bilo 'dovoljeno' delovati predvsem na področju terminologije. In zato se je v zadnjem ustvarjalnem obdobju največ raziskovalno ukvarjal s pedagoško termi- nologijo, kar je pozneje pustilo sledove tudi v terminologiji športa. Leta 2005 je predsednik Republike Slovenije dr. Pe- dička odlikoval za 'življenjski prispevek k pedagogiki in demokratizaciji slovenske družbe ter utemeljevanju razumevanja pomena narodne identitete' z Zlatim re- dom za zasluge. Cel pisni opus dr. Pedička šteje več kot 520 enot, od tega 15 samostojnih publi- kacij, 8 redakcij, 7 raziskovalnih elabora- tov, 4 učbenike (skripta), 188 razprav in študij, 161 člankov ter 45 poročil, kritik, polemik, intervjujev in zapiskov okro- glih miz. 87 prispevkov je objavil v nem- škem, češkoslovaškem, francoskem, an- gleškem, makedonskem in srbskohrvat- skem jeziku. Njegov športni pisni opus šteje 33 enot, med katerimi je tudi obse- žnejša trilogija Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo (Mladinska knjiga, 1970, 571 strani), ki še danes velja za neprecen- ljiv prispevek k teoriji športne kulture, pravzaprav za katekizem za vse tiste, ki šport ne gledajo zgolj skozi vadbo 'fizisa' in giboslovja ter skozi prizmo tekmoval- nih dosežkov, ampak kot na večrazse- žnostni kulturni pojav. Tudi pozneje, ko je bil profesor zaposlen na pedagoškem inštitutu, je redno spremljal razvoj špor- toslovja in njegove matične institucije ter se celo dvakrat oglasil z odmevnima člankoma (Sklep neke pravde, Šport 1992, št. 1–2 in Ali samo terminološka ohlapnost, Šport 1992, št. 3). Sicer pa je tudi večji del Pedičkovega pedagoškega in termi- nološkega opusa, ki ni osredotočen na področje športa, mogoče še dandana- šnji smiselno povezovati s področjem športne kulture, zlasti še na izseku špor- tne vzgoje. Žal sodobni športni teoretiki premalo prebirajo njegova dela. Kljub sorazmerno kratki šestletni postaji na takratni Fakulteti za telesno kulturo je dr. Pediček na njej zapustil neizbrisen pečat. Po eni plati kot odličen predava- telj in pisec, po drugi plati pa prvi, ki je obširneje in poglobljeno obravnaval pe- dagoški, psihološki, filozofski, etični in so- ciološki vidik domala vseh pojavnih oblik športa oziroma takratne telesne kulture in jih kritično osvetljeval. Dr. Pediček je odkrival širša obzorja, ki so nam jih pri študiju športa prikrivali. Pomembnejša vprašanja, ki jih je dr. Pediček interdiscipli- narno obravnaval so: identiteta znanosti na področju športa, nujnost visokošol- ske institucije za šport pri Slovencih, pro- tislovja in odkloni v slovenski športni kul- turi, odkloni vrhunskega športa, športna etika in moralni kodeks za športnike, pe- dagoško-psihološka problematika špor- tnega treninga, antropologizacija in hu- manizacija športa, vloga in pomen špor- tne vzgoje na visokih šolah, študentski šport, identiteta šolske športne vzgoje in njeno ocenjevanje, vloga športne rekre- acije v sodobnem življenju, raziskoval je zunajšolske dejavnosti gimnazijcev (tudi ples in druge športne dejavnosti) ter vsa- dil kal raziskovalnega prijema na podro- čju športne terminologije. V času, ko je bil zaposlen na športni kadrovski šoli, se je kot razumnik s širšo filozofsko, psiholo- ško, pedagoško in sociološko izobrazbo nenehno odzival na aktualna vprašanja domala vseh izsekov športne kulture. To še danes pogrešamo. Obsežnega športnostrokovnega opusa dr. Pedička ni mogoče predstaviti v pri- čujočem spominskem zapisu. Tri po- membnejša vprašanja, ki so še danes ak- tualna, pa le velja omeniti. Dr. Pediček je prvi obširno razpravljal o neustreznosti pojma 'telesna kultura' in zavzel stališče, da ta pojem ne more biti nadrejen or- ganizacijsko-operativni in strokovno te- oretični pojem za 'telesno vzgojo, šport in rekreacijo', kot se je takrat pisalo in go- vorilo. Nasploh se je zavzemal za ustre- zen znanstveno zasnovan pojmovni oziroma terminološki red, ker je me- nil, da je področna terminologija eden temeljnih gradilnih kamnov sleherne stroke in vede. Zato je pozneje pozdra- vil vznik pojmov 'športna kultura', 'špor- tna vzgoja' in 'športoslovje', ki so pravza- prav začeli kaliti na njegovi njivi in so del njegove dediščine. Z odobravanjem je sprejel, da je športna alma mater zavrgla 70 ŠPORT 56, 2008, 3-4[dogodki–čas] »realsocialistično in ideološko izumljeno sintagmo 'telesna kultura' (Fakulteta za telesno kulturo) ter sprejela šport (Fakul- teta za šport) kot pojavnostnoantropo- loško podstavo celostnega svojega ak- cijskega področja in svoje interdiscipli- narno-komprehenzivne znanosti, to je znanosti o športu«. Glede znanosti na področju športa je dr. Pediček menil, da zgolj enostranska em- pirična raziskovalna veja ni antropolo- ško utemeljena in siromaši raziskovanje športa. Zavzemal se je za uravnovešeno vzajemno empirično in racionalno raz- iskovalno obravnavo športa. Zavzemal se je za preraščanje statističnega in raz- iskovalnometodološkega monizma (ki zgolj v kinei, kinesis vidi počelo in bistvo športne kulture) z ustreznim metodolo- škim pluralizmom. Zavzemal se je za di- alektično in holistično obravnavo športa. Vedo o športu je razumel kot integra- tivno vedo na podlagi interdisciplinar- nega obravnavanja. Zapisal je: »Znanost o športu bo namreč mogoče razvijati le iz oblikovane mejnoznanstvene inter- disciplinarnosti in transdisciplinarnosti.« Tako imenovano kineziologijo (gibo- slovje) je v skladu z načelom nomen est omen razumel kot delno sestavno disci- plino integrativne vede o športu, ne pa kot globalno in totalno vedo na podro- čju športa. »Absolutizirati njeno pred- metnost in metodološkost na celoten pojav in vse posamezne pojavnosti te- lesne kulture oziroma športa je zmotno in nesprejemljivo,« je zapisal. Enostran- ski empirični kineziologiji je očital, da je »obravnavno in raziskovalno 'pogoltnila' za določen čas pri nas celotno področje, to je vse pojave, procese, funkcije in od- nose naše telesne kulture oziroma na- šega športa«. Pričevalci lahko to ugoto- vitev samo potrdimo. Dr. Pediček je menil, da je znanstveni predmet celotnega pojavnega področja – šport. Ta namreč kaže »široko in glo- boko socialno-antropološko fenomeno- loškost … bodisi na ravni formativnosti bodisi na ravni selekcijske kompetitiv- nosti bodisi na ravni gibalne rekreacij- skosti«. Zaradi takšnega stališča je bil dr. Pediček pozneje navdušen nad vznikom in širjenjem pojma 'športoslovje'. Dodal je še: »Iz tega dejstva se bo v prihodnje gotovo znakovno 'poustreznila' tudi sin- tagma Fakulteta za šport.« Dr. Pediček je seveda mislil na ustreznejši izraz Fa- kulteta za športoslovje. Žal športoslovje zaradi nekaterih ozkogledih, neukih in prestižnih individualnih zaviralcev še danes caplja za Pedičkovo mislijo. Treba je samo pogledati predmetnik dodi- plomskega in zlasti podiplomskega štu- dija. Res pa je, kar je leta 1992 dr. Pedi- ček zapisal v reviji Šport: »Zadnji seznam predavanj Fakultete za šport sicer kaže nakazano razvojno smer, vendar še ne v dovolj jasni in celotni mejnodisciplinarni diferenciaciji.« Dr. Pediček je obširno razpravljal tudi o šolski športni (takrat telesni) vzgoji. Me- nil je, da ima šolska telesna (zdaj špor- tna) vzgoja še najmanj lasten pedago- ški koncept, da ima polno nejasnosti v smotrih in nalogah ter da v njej prevla- dujeta biologizacija. Kot predstavnik an- tropološke pedagogike se je zavzemal za antropologizacijo oziroma humani- zacijo šolske športne vzgoje. Zavzemal se je za dopolnjevanje prevladujočega biomehanicizma (kineziologije, gibo- slovja) s poglobljeno psihološko-peda- goško, sociološko in filozofsko-antro- pološko obravnavo. Zagovarjal je inter- disciplinarno »sodobno zasnovo špor- tne vzgoje, katere bistvo je v tem, da ne sme prevladovati samo biofiziološki in telesnoizobraževalni vidik, temveč tudi psihološko-pedagoški in ekspre- sivno-rekreativni, vsi pa se morajo med seboj prepletati, dopolnjevati in ustvar- jalno družiti«. Zaradi takšnega pogleda na šolsko športno vzgojo je bil kritičen do prevladujoče kvantifikacije učencev in gibalnih dosežkov ter do ocenjevanja tega predmeta. Žal po tridesetih letih še vedno prevladuje biomehanicizem, vplivni vrtičkarji pa zavirajo proces hu- manizacije in antropologizacije tega šol- skega predmeta. Dr. Pediček je na podlagi široke razgleda- nosti odpiral nove poglede na športno kulturo. Gradil je temelje filozofije, psiho- logije, sociologije, antropologije in pe- dagogike športa. Bil je vizionar. Žal mu ni bilo dopuščeno, da bi svoje vizionarstvo vgradil v teorijo športa, zato so mnoga njegova stališča še danes aktualna. Žal zdajšnji rod športoslovcev premalo sledi Pedičkovemu izročilu, ker je preveč ujet v kineziološko (giboslovno) zanko, an- tropologizacija s svojo antropologijo športa (antropološko kineziologijo) pa je predvsem fasada in bolj ali manj za- sebni karierni vrtiček. Zaradi svoje hu- manistične širine in svojega vizionar- stva je dr. Pediček v 'giboslovnih' krogih postajal moteč. Moteč je bil njegov po- gled na identiteto šolske športne vzgoje, predvsem pa njegovo stališče o identi- teti nastajajoče in razvijajoče se vede o športu. Med široko razgledanim intelek- tualcem in ozko izobraženimi športnimi strokovnjaki je nastajal prepad. V knjižici Moja hoja za pedagogiko (2006) je dr. Pe- diček o tem obdobju z grenkobo zapisal: »Začele so se napetosti in spori. Najprej 'akademski', vedno bolj pa še 'podpasni', grobo osebni in idejno-ideološko diskri- minacijski.« Na drugem mestu je zapisal: »… političnoideološki in osebnopresti- žni interesi so začeli spodrivati podstave stvari in stroke, ki ju v takšnih razgretih odnosih in okoliščinah ni bilo več mo- goče braniti.« Ker je doktor težko prena- šal nizke udarce in hkrati ni hotel svojih stališč podrediti razbohotenemu em- piričnemu kineziološkemu monizmu, se je umaknil v pedagoškoraziskovalno področje, na Pedagoški inštitut pri Uni- verzi v Ljubljani. Pozneje je o svoji odlo- čitvi zapisal: »Te in takšne znanstveno- predmetne in znanostnodisciplinarne redukcije teoretskega in raziskovalnega reflektiranja ter razčlenjevanja 'telesne vzgoje, športa in rekreacije' kratko malo nisem mogel sprejeti, še manj pa pri njej strokovno sodelovati.« 'Boleči trk', kot je doktor imenoval negativno izkušnjo s 'kineziologi' in nekaterimi ideološkimi botri, ga je prizadel za vse življenje. Pri- zadel pa je tudi športno stroko in špor- toslovje. Z odhodom dr. Pedička je bila športni stroki, športoslovju ter visokošolski znan- stveni in izobraževalni instituciji narejena neprecenljiva škoda. Še danes plačujemo davek tega odhoda. Za strokovnjake in učitelje, ki so enkratni in neponovljivi ter širijo nova obzorja, se je treba boriti, ne pa jih odganjati. Fakulteta za šport bi se lahko oddolžila pregnanemu profesorju vsaj s kakim doktoratom, ki bi celostno obravnaval njegovo 'antropološko špor- tno misel'. Ne nazadnje Pedičkovo razu- mevanje športne kulture, zlasti športne vzgoje, ponuja tudi gradivo za celo vr- sto diplomskih nalog. Včasih se zdi, da se zdajšnji ideologi športne vzgoje bojijo Pedičkove misli. dr. Silvo Kristan ŠPORT 56, 2008, 3-4 71 [strokovna in znanstvena srečanja] Goran Vučković Svetovni kongres o preučevanju dosežkov v športih 3. − 6. september 2008, Magdeburg (Nemčija) Od 3. do 6. septembra je bil v nemškem Magdeburgu pod pokroviteljstvom ICSSPE (International Council of Sports Sci- ence and Physical Education, znanstveni kongres »World Congress of Performance Analysis of Sport«. To je bila že osma izvedba kongresa, ki ga z majhnimi spremembami tradicionalno prirejajo vsako drugo leto. Da je bila organizacija zaupana mestu Magdeburg in oddelku za športno znanost na Univerzi Otto-von-Guericke, verje- tno ni bilo golo naključje. Magdeburg je mesto, ki ima po- membno vlogo v nemški zgodovini, znanosti in tudi športu. O vsem tem smo se na odlično organiziranem kongresu, ob prijaznosti gostiteljev in z ogledom tekme domačega roko- metnega velikana v nekaj dneh lahko prepričali tudi sami. Glede na uradni naslov bi lahko zapisali, da je kongres pote- kal v omejenem številu specialistov z danega področja. Ven- dar ni bilo tako, saj je prirediteljem uspelo privabiti mnoge ugledne raziskovalce različnih znanstvenih smernic, ki so športno teorijo in prakso obravnavali z večih vidikov. O tem priča tudi veliko število tematskih sklopov, kot so biomeha- nika, preučevanje gibanja (time-motion analysis), preučeva- nje značilnih in neznačilnih igralnih situacij (pertubation, cri- tical incidents), fiziologija in poškodbe, preučevanje tehnike različnih športov, preučevanje igralnih značilnosti in uspe- šnosti, preučevanje taktike v različnih športnih igrah, zdravje in šport starejših, motorični nadzor (motor control), sistemi in izobraževanje (system-education). Nekateri sklopi so bili namenjeni le določenim športnim igram, in sicer rokometu, nogometu, atletiki, ritmični gim- nastiki in borilnim športom. Predstavljenih je bilo skoraj 230 prispevkov, od tega več kot polovica v obliki predavanj. Kljub omenjeni širini pa je prirediteljem uspelo v veliki meri do- polniti in nadgraditi temeljno raziskovalno vedo, ki obenem poudarja značilnost kongresa. To sta preučevanje ali analizi- ranje igralnih značilnosti (performance analysis). Omenjeno velja tudi za plenarna predavanja. Vrhunski strokovnjaki so ob predstavitvah lastnih raziskovalnih izsledkov na zanimiv na- čin opozorili tudi na njihovo praktično veljavo, kar je z vidika športne prakse še posebno pomembno. Na kongresu so dejavno sodelovali tudi raziskovalci Fakultete za šport, ki so skupaj predstavili tri raziskave. M. Šibila in P. Pori sta s sodelavci v dveh prispevkih predstavila primerjavo statističnih parametrov tekmovalne učinkovitosti na treh za- porednih evropskih rokometnih prvenstvih. Na podlagi do- bljenih rezultatov sta skušala interpretirati nekatere razvojne usmeritve v vrhunskem reprezentančnem rokometu. Sam pa sem v sodelovanju s kolegi z ljubljanske Fakultete za elek- trotehniko in sodelavci iz Walesa predstavil raziskavo »Auto- mated tracking system assesments of player distances from the T at the moment the ball is hit for winners and losers of games in elite squash«, v kateri smo analizirali taktične zna- čilnostih gibanja najboljših igralcev squasha. Vsi tisti, ki bi si želeli podrobneje ogledati prispevke na kongresu, si lahko pri meni (goran.vuckovic@fsp.uni-lj.si) sposodite CD z vsemi objavljenimi članki. In še za konec – že ob prihodu na kongres so me kolegi iz tujine, ki so dodobra seznanjeni s športnimi področji mojega raziskovanja, začudeno spraševali, ali sem se usmeril v novo področje. Na splošno presenečenje sem ostal brez odgovora, saj nisem mogel predvideti, da bo na kongresu svoj prispe- vek predstavljal še en »Goran Vučković«, ki se ukvarja s preu- čevanjem strelskih sposobnosti policistov. Na žalost kolega iz Srbije nisem uspel spoznati, vsekakor pa ostaja spoznanje, da se ti lahko na kongresih poleg plemenitenja lastnega znanja pripeti prav simpatična dogodivščina. 72 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] Polona Cesar Odnos gimnazijk do športne dejavnosti v prostem času V članku so predstavljeni rezultati raziskave, narejene na podlagi pisne ankete. V njej je sodelovalo 128 dijakinj od 1. do 4. letnika Gimnazije Šentvid v generaciji 2005/2006. Raziskava je pokazala, da se večina deklet zelo ali še kar rada ukvarja s športom. Brez ur športne vzgoje so športno aktivne najmanj enkrat na teden, polovica deklet celo dvakrat ali več. S športom se ukvarjajo predvsem zaradi oblikovanja postave in zdravja, zaradi boljšega počutja in uživanja v športu. Športni dejavnosti v prostem času večina deklet pripisuje zelo velik ali velik pomen. Ključne besede: športna dejavnost, prosti čas, dekleta, adolescenca. College girls' attitude to physical activities in their spare time. The results of the research, based on written survey, done among 128 college girls from 1st to 4th year of the Šentvid College, generation of 2005/2006, are shown in article. The research reveals that most girls like sports and practice it a lot. Without co- unting the physical training at school, they practice at least once a week, half of them twice or more. They do it for their figure and health as well as pleasure and better feeling. Physical activity in spare time is of great importance to most of them. Key words: physical activities, leisure, girls, adolescence. Uvod Gibanje in šport sta pomembna za zdravo rast ter razvoj otroka in mlado- stnika. Športna dejavnost je za otroke in mladostnike eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov za zdrav telesni in psihosomatski razvoj. Vpliva na telesno zdravje danes in jutri, pomembno pa je poudariti tudi varovalne učinke športne dejavnosti na duševno zdravje; mlado- stniki, ki so vpeti v vsakdanjo realnost pomanjkanja časa, velike storilnostne zahtevnosti, negotovosti in tekmoval- nosti, gibanje in šport potrebujejo. Po- leg neštetih zdravstvenih koristi ukvar- janje s športom spodbuja razvoj pozi- tivne telesne in globalne samopodobe, dviguje samospoštovanje (Kuhar, 2004) in prispeva k osvajanju zdravih življenj- skih navad brez tobaka, alkohola in drog ter izogibanja nasilnemu vedenju (Kraševec Ravnik, 2004). Obseg športnega udejstvovanja in gi- banja nasploh med mladimi upada. Glavni krivec za to je vedno bolj razšir- jeni sedeči način življenja − vedno manj otrok hodi v šolo peš ali s kolesom, ve- liko časa porabijo za gledanje televizije, igranje računalniških igric ali delo z ra- čunalnikom. Po podatkih raziskave Mla- dina 2000 (Miheljak, 2002) je kar 22 % mladih presedelo za računalnikom oz. 25 % mladih pred televizorjem več kot dve uri v običajnem dnevu, njihovo šte- vilo pa je po vsej verjetnosti v zadnjih petih letih še naraslo. Medtem ko Svetovna zdravstvena or- ganizacija ocenjuje, da je dovolj tele- sno dejavnih manj kot tretjina mladih (v: Kraševec Ravnik, 2004), to potrju- jejo tudi podatki iz raziskave Mladina 2000: v prostem času se s športom re- dno ukvarja 32,6 % srednješolcev1. Leta 2002 so v okviru Inštituta za varovanje zdravja opravili raziskavo Obnašanje v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju in rezultati o telesni dejavnosti2 kažejo, da interes za telesno aktivnost med mla- dimi upade že pri starosti 11 let, kar še posebno velja za dekleta − v starosti 15 let priporočeno raven telesne dejavno- sti dosega le še 40 % fantov in samo 24 % deklet (Kraševec Ravnik, 2004). Raziskava HBSC Slovenija 2006 štiri leta kasneje kaže, da so se odstotki športno 1 Za redno športno aktivne so opredeljeni tisti, ki so v raziskavi napisali, da se s športom ukvar- jajo pogosto ali zelo pogosto. 2 V študiji so za telesno dejavnost opredelili raz- lične dejavnosti (hoja, igre, šolske dejavnosti, ples, šport) vsaj 60 minut na dan večino dni v tednu. aktivnih mladostnikov še znižali (v: Sca- gnetti, 2007). Zaradi aktualne tematike je vprašanje, koliko so dekleta v srednješolskem ob- dobju športno aktivna in kakšen odnos imajo do športne dejavnosti, zanimivo in vredno pozornosti. Cilj raziskovanja in metode Podatke smo pridobili z anketiranjem 128 dijakinj od 1. do 4. letnika Gimnazije Šentvid v šolskem letu 2005/2006. Upo- rabili smo anketni vprašalnik, ki je vse- boval osem vprašanj o športni dejavno- sti v prostem času. Dekleta so odgovar- jala na vprašanja, ali se rada ukvarjajo s športom, kako pogosto se ukvarjajo z njim, kaj jih motivira za vadbo oziroma zakaj se s športom ukvarjajo, opredeliti so se morala do različnih trditev s po- dročja športne dejavnosti in določiti stopnjo pomembnosti, ki jo pripisujejo športni dejavnosti v prostem času. Podatke smo računalniško obdelali in analizirali s pomočjo statističnega pa- keta SPSS za Windows; uporabili smo izračune opisnih statistik, kontingenčne in frekvenčne tabele. ŠPORT 56, 2008, 3-4 73 [raziskovalna dejavnost] Rezultati z razpravo Ukvarjanje s športom – priljubljenost in pogostost Rezultati kažejo, da se večina deklet s športom rada ukvarja. Velika večina − kar 93 % – jih je namreč na vprašanje »Se rada ukvarjaš s športom?« odgovo- rila, da se s športom zelo rade ali še kar rade ukvarjajo, medtem ko je takšnih, ki športa ne marajo, samo 7 % (pregle- dnica 1). Preglednica 1: Odgovori deklet na vpra- šanje 1: Se rada ukvarjaš s športom? Odgovori v % sploh ne 1,6 ne preveč rada 5,5 še kar rada 46,9 zelo rada 46,1 Vendar je bilo že velikokrat potrjeno, da se posameznice sicer rade ukvar- jajo s športom, manjka pa verjetno naj- težji korak do končne odločitve – ak- cija. Pri odločitvi za športno dejavnost je namreč še posebno pomembno, da znajo odstraniti ‘obrambe’, kot so (Tu- šak, 2005): izogibanje (npr. »Ni mi treba vaditi, da bi bila videti lepo in privlačno. Vse, kar potrebujem, lahko kupim v tr- govini.«), podcenjevanje (npr. »Saj tako ali tako nikoli ne bom shujšala. Zakaj bi se naprezala?«), zadrega (npr. »Samo po- mislite, kakšna bi bila videti med vsemi tistimi aerobičarkami.«), strah pred dru- gačnostjo (npr. »Nobena od mojih pri- jateljic ne hodi na rekreacijo.«) ali hedo- nistična (npr. »Rada uživam, vadba pa je mučna zadeva; to ni zame.«). Že pri naslednjem vprašanju »Kako po- gosto se ukvarjaš s športom?« se je iz- kazalo, da dekleta s premagovanjem ‘obramb’ nimajo težav. Polovica se jih s športom ukvarja najmanj dvakrat na teden, skupaj z dekleti, ki se s športom ukvarjajo enkrat na teden, pa je pogo- sto športno aktivnih kar dve tretjini de- klet. Četrtina se jih s športom ukvarja le občasno, medtem ko je takih, ki se s športom ne ukvarjajo, izredno malo (preglednica 2). Bivariantna analiza spremenljivk prilju- bljenosti in pogostosti športne dejav- nosti je izpostavila njuno medsebojno povezanost (glej preglednico 3). Poka- zalo se je, da pogosteje, kot se dekleta ukvarjajo s športom, raje imajo šport in raje, kot ga imajo, pogosteje se z njim ukvarjajo. Tako ima večina deklet, ki se s športom ukvarjajo redno, šport zelo rada, tiste, ki se s športom ukvarjajo pogosto ali občasno, pa ga imajo veči- noma še kar rade. Med redno športno aktivnimi ni deklet, ki športa ne marajo, medtem ko je največji delež tistih, ki športa ne marajo, med občasno aktiv- nimi in neaktivnimi. Ukvarjanje s športom – motivi Razlogi za vključitev in vztrajanje v špor- tni dejavnosti so različni, raziskave (v: Tušak, 2001) pa kažejo, da so cilji, pove- zani z zdravjem, med najpogostejšimi vzroki za udeležbo v športni aktivnosti. Tudi anketirana dekleta so se na vpra- šanje »S športom se ukvarjam, ker …« med štirimi možnimi odgovori v najve- čji meri izrekla za zdravstvene razloge (92 %), s športom pa se ukvarjajo tudi zaradi boljšega počutja (91,2 % ), obliko- vanja postave (88 % deklet) in uživanja v športu (87,9 %). Podatki predstavljajo odgovore deklet v dveh kategorijah: ‘se povsem strinjam’ in ‘se delno strinjam’ ter so v grafični obliki predstavljeni v grafu 1. Če pogledamo odgovore ‘se povsem strinjam’, jih je največji delež namenjen boljšemu počutju po športu, sledi obli- kovanje postave s športom in šele nato skrb za zdravje. Povprečne ocene, izra- čunane iz lestvice možnih odgovorov od 1 do 5 (glej vprašanje 5 zgoraj), so visoke za vse možne odgovore, najvišji pa sta prav za boljše počutje (4,55) in oblikovanje postave (4,48), medtem ko imata skrb za zdravje in uživanje v športu malenkost nižji oceni (4,44 in 4,36). Da sta ohranjanje zdravja in oblikovanje postave pomembna motiva za športno vadbo pri dekletih, je razvidno tudi iz preglednice 4, kjer so predstavljeni re- Preglednica 3: Bivariantna analiza med spremenljivkama priljubljenost športne dejavnosti (vprašanje 1) in pogostost ukvarjanja s športom (vprašanje 2) Vprašanje 1: »Se rada ukvarjaš s športom?« Ne preveč Še kar rada Zelo rada Vprašanje 2: »Kako pogosto se ukvarjaš s športom?« Občasno (enkrat na mesec) 16,1 % 67,7 % 16,1 % Pogosto (enkrat na teden) 6,5 % 67,7 % 25,8 % Redno (najmanj dvakrat na teden) 0,0 % 27,0 % 73,0 % Hi-kvadrat = 124,729 Koeficient = 0,703 Signifikanca = 0,000 Graf 1: Predstavitev odgovorov na vprašanje 5: S športom se ukvarjam, ker 1. … skrbim za svoje zdravje, 2. … se po športu bolje počutim, 3. … s športom oblikujem svojo postavo, 4. … uživam v športu« (v %) 0 20 40 60 80 100 4. uûivanje 3. postava 2. poËutje 1. zdravje se povsem strinjam se delno strinjam Preglednica 2: Odgovori deklet na vprašanje 2: Kako pogosto se ukvarjaš s športom? Odgovori v % ne ukvarjam se s športom 2,3 občasno (enkrat na mesec ali samo med počitnicami) 24,2 pogosto (enkrat na teden) 24,2 redno (najmanj dvakrat na teden) 49,2 74 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] zultati o stopnji strinjanja deklet z raz- ličnimi trditvami o športni dejavnosti, ki so jih ocenjevale na lestvici od 1 do 5. V preglednici sta predstavljeni pov- prečna ocena trditev in kategorija ‘se povsem strinjam’. Zdravstvena trditev ‘šport koristi zdravju’ in estetska trditev ‘s športom lahko oblikujemo postavo’ sta pridobili izredno visoki povprečni oceni, z njima se povsem strinja večina deklet. Vzroki za športno udejstvovanje deklet in žensk so zelo različni in jih ne mo- remo posplošiti, pa vendarle so med najpogostejšimi skrb za zdravje, želja po druženju in možnost sproščene za- bave (Doupona Topič, 2004), v zadnjem času pa se pojavlja tudi skomercializi- rana podoba energične mlade ženske športnega videza − ideal, ki se mu s po- močjo športne vadbe poskuša približati marsikatera posameznica. Podobne motive za športno vadbo je navedel tudi Cash (1997: 184): želja po večji fi- zični privlačnosti (oblikovanje postave) ali po tem, da bi shujšala; izboljšanje fi- zične kompetentnosti, čilosti in zdravja; izboljšanje razpoloženja in obvladova- nje stresa; srečevanje, druženje in zaba- vanje. Najbolj priljubljeni športi Športi, s katerimi se dekleta v prostem času najraje ukvarjajo, so aerobika, ples, kolesarjenje, rolanje, plavanje, tek, hoja in vadba v fitnesu. Podobne dejavnosti so priljubljene pri Slovencih: največ ho- dimo, plavamo, kolesarimo, smučamo, planinarimo in tečemo (Sila, 2002). Na podlagi raziskav športnih zvrsti Dou- pona Topič (2002) kot najpopularnejše med ženskami našteje hojo, plavanje, kolesarjenje, alpsko smučanje, planinar- jenje, tek, jutranjo gimnastiko, badmin- ton in aerobiko. Posebej popularne so v zadnjem času aerobika in njene druge pojavne oblike − ples, joga in fitnes, ki pravzaprav predstavljajo več kot 60 % vse športne ponudbe (Zagorc, 2003). Stopnja pomembnosti športne dejavnosti Raziskava je pokazala, da športni dejav- nosti v prostem času večina deklet pri- pisuje zelo velik pomen. Kar 87,5 % jih je na vprašanje »Z ocenami od 1 do 5 oceni, kako pomembna se ti zdijo na- slednja področja ... šport in rekreacija v prostem času« izbralo odgovora 4 (po- membno) ali 5 (zelo pomembno). Pov- prečna ocena, izračunana iz njihovih odgovorov na lestvici od 1 do 5, znaša za športno dejavnost v prostem času 4,36. Sklep Rezultati raziskave so pokazali, da se večina gimnazijskih deklet v prostem času ukvarja s športom, kar pomeni, da so skupaj z urami športne vzgoje pri- merno športno aktivne. Na tako velik odstotek športno aktivnih deklet v raz- iskavi prav gotovo vpliva aktivna me- dijska promocija športnih dejavnosti in zdravega življenjskega sloga v zadnjem času, ki se pojavlja na televiziji, v časopi- sih, na plakatih in vse bolj tudi v ženskih revijah, ki jih dekleta berejo, svoje mesto pa imajo tudi skrb medicinske in špor- tne stroke za ozaveščanje o pomemb- nosti športne dejavnosti za zdravje in vitalnost; moda, ki narekuje večjo raz- galjenost primerno oblikovanega žen- skega telesa; številni novi športni pro- grami, namenjeni dekletom in ženskam (aerobika in njene različice), ter seveda kakovostna športna vzgoja. Dejstvo, da je športni način življenja v današnjem času zaradi vsesplošne me- dijske kampanje predstavljen kot mo- den življenjski slog oz. modna smer- nica, je vsekakor pomemben dejavnik. Ideologija športa s svojimi sporočili in obljubami lepega in zdravega telesa je v današnjem času tako vseprisotna in vpeta v vsakdanje življenje, da se s športom ukvarjajo tudi tiste posame- znice, ki se sicer ne bi. Prevladuje ide- ologija »shape your body ... shape your life«, ki spodbuja nenehno delo in skrb za telo. Mediji vse pogosteje povezu- jejo telesni videz s športom; videti bolje, lepše in ‘aktivno’ je nedvomno trend in kaže, da postaja šport vse bolj sredstvo za dosego tega cilja. Ženske revije, tele- vizijski oglasi ipd. so napolnjeni z mne- nji in priporočili ‘športnih lepotnih stro- kovnjakov’ in dekleta so indoktrinirana do te mere, da sledijo modnim smerni- cam, ki predpisujejo športno aktivnost v smislu »s športom do lep(š)e in (bolj) zdrave postave«. Velik vpliv na aktivno preživljanje pro- stega časa mladostnic ima prav gotovo njihovo družinsko okolje (socialnoeko- nomski položaj družin, preživljanje pro- stega časa staršev ipd.). Iz podatkov SJM je razvidno, da se s športno dejavnostjo redno ukvarja precej več anketirancev z vrha socialne lestvice kot z njenega dna. In glede na to, da večina anketi- rank ocenjuje materialni položaj svojih družin kot povprečen ali nadpovprečen (tudi sicer raziskave kažejo, da je večina ‘gimnazijskih družin’ iz višjega social- noekonomskega okolja), lahko večjo športno aktivnost pripišemo tudi nji- hovemu statusu. Na množično ukvarjanje s športom v prostem času ima pomemben vpliv tudi kakovostna športna vzgoja. De- kleta pri strokovno vodenih, telesu in starosti prilagojenih športnih dejavno- stih v šoli razvijajo osnovne motorične sposobnosti in gibalna znanja, s kate- rimi se lažje vključujejo v športne de- Preglednica 4: Odgovori deklet na vprašanje 8: Preberi naslednje trditve in ob vsaki trditvi na lestvici od 1 do 5 obkroži odgovor, ki ti je najbližje: povprečna ocena trditev in kategorija ‘se povsem strinjam’ Trditve o športni dejavnosti Povprečna ocena Se povsem strinjam (v %) Šport koristi zdravju. 4,81 81,3 S športom lahko oblikujemo postavo. 4,72 76,6 Za »zdrav duh v zdravem telesu« je potrebna redna in pogosta športna vadba. 4,33 49,2 Redna športna aktivnost je pomembna za zadovoljno življenje. 3,79 27,3 Vsak dan bi morala biti vsaj 30 minut športno aktivna. 4,18 48,4 ŠPORT 56, 2008, 3-4 75 [raziskovalna dejavnost] javnosti v prostem času; se s številnimi športnimi dejavnostmi gibalno in teo- retično seznanjajo, kar jim olajša izbiro; pridobivajo pomembne informacije o pozitivnih učinkih zmerne športne vadbe ipd. Izkušnje s športom, prido- bljene v šoli, zelo pomembno vplivajo na športno udejstvovanje mladih (Strel, Kovač in Jurak, 2004) − če so športne izkušnje mladih v šoli pozitivne in prije- tne, obstaja velika verjetnost njihovega ukvarjanja s športom tudi v prostem času. Ker gre za raziskavo na gimna- ziji, ki je primerno športno ‘opremljena’ (športna dvorana, zunanja igrišča, do- bra opremljenost s športno opremo in rekviziti, motiviran pedagoški kader), se posledice kakovostne športne vzgoje kažejo tudi v motiviranosti njihovih di- jakinj za športno dejavnost v prostem času. Na podlagi raziskave, opravljene na majhnem vzorcu gimnazijskih deklet, dobljenih rezultatov ni mogoče po- sploševati na vso srednješolsko popu- lacijo deklet. Za objektivno sliko špor- tnega udejstvovanja naših mladostnic bi bilo potrebno opraviti raziskavo, ki bi poleg gimnazijk zajela tudi dekleta srednjetehniškega in poklicnega izo- braževanja. Vseeno pa se je izkazalo, da se dekleta ob primernih pogojih in pozitivnih spodbudah rada ukvarjajo s športom. Profesorji športne vzgoje se mnogokrat premalo zavedamo, da imamo na športno preživljanje pro- stega časa naših deklet velik vpliv − s tem, da nudimo mladostnicam kakovo- stno, ustrezno intenzivno, strokovno in raznoliko športno vadbo v šoli. Literatura 1. Cash, T. F. (1997). The body image workbook. Oa- kland: New Harbinger Publications. 2. Cesar, P. (2007). Vloga športne dejavnosti pri oblikovanju telesne samopodobe mladostnic. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za druž- bene vede. 3. Doupona Topič, M. (2004). Ženske in šport. Lju- bljana: Fakulteta za šport. 4. Kraševec Ravnik, E. (2004). Otroci in mlado- stniki potrebujejo več gibanja in več možno- sti za rekreativne športne aktivnosti v šoli. V: Berčič, H. (ur.): Zbornik 5. slovenskega kongresa športne rekreacije. Laško, 26.−27. 11. 2004. Lju- bljana: Športna unija Slovenije. 5. Kuhar, M. (2004). V imenu lepote. Družbena kon- strukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakul- teta za družbene vede. 6. Miheljak, V. (ur.) (2002). Mladina 2000: sloven- ska mladina na prehodu v tretje tisočletje. Lju- bljana: Aristej. 7. Scagnetti, N. (2007). Telesna dejavnost. V: Je- riček, H., Lavtar, D. in Pokrajac, T. (ur.): HBSC Slovenija. Z zdravjem povezano vedenje v šol- skem obdobju, 53−64. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja. 8. Sila, B. (2002). Načini in oblike športno rekre- ativnega udejstvovanja prebivalcev Slove- nije. V: Berčič, H. (ur.): Zbornik 3. slovenskega kongresa športne rekreacije, 64−70. Otočec, 21.−22. 11. 2002. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije. 9. Statistične informacije. Izobraževanje. Srednješol- sko izobraževanje, Slovenija, konec šolskega leta 2005/2006 in začetek šolskega leta 2006/2007. Statistični urad Republike Slovenije. 31. maj 2007. Dostopno na: http://www.stat.si/doc/ statinf/09-si-034-0701.pdf. (18.6.2007). 10. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G. (2004). Pomen športa in izobraževanja pri preprečevanju sede- čega načina življenja in oblikovanju zdravega življenjskega stila otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport. 11. Toš, N., Malnar, B. (2002). Stališča o zdravju in zdravstvu: analiza rezultatov raziskav iz obdo- bja 1994–2001. V: Toš, N., Malnar, B. (ur.): Druž- beni vidiki zdravja, 87−161. Ljubljana: FDV, IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. 12. Tušak, M. (2001). Motivacija za športno aktiv- nost v zrelem obdobju življenja. V: Berčič, H. (ur.). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Fakul- teta za šport, Inštitut za šport. 13. Tušak, M. (2005). Motivacija za športnorekrea- tivno aktivnost. V: Kajtna, T., Tušak, M. (ur.). Psi- hologija športne rekreacije, 95−114. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 14. Tušak, M., Kandare, M. (2004). Jaz, športnik: sa- mopodoba in identiteta športnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 15. Zagorc, M. (2003). Odnos družbe do »ženske« športne rekreacije. V: Berčič, H. (ur.): Zbornik 4. slovenskega kongresa športne rekreacije, 132−135. Terme Čatež, 14.−15. 11. 2003. Doda- tek. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije. Polona Cesar, prof. šp. vzg. Kavškova 3, 1000 Ljubljana polona.cesar@guest.arnes.si 76 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] Mitja Bračič, Frane Erčulj Raven razvitosti nekaterih motoričnih sposobnosti mladih košarkaric iz desetih evropskih držav in Slovenije Namen raziskave je bil ugotoviti raven razvitosti nekaterih motoričnih sposobnosti mladih košarkaric iz desetih evropskih držav in Slovenije. Rezultate motoričnih testov oz. sposobnosti, ki jih dosegajo slovenske reprezentantke, smo želeli primer- jati z njihovimi vrstnicami, ki nastopajo na enaki ravni tekmovanja (druga kakovostna skupina evropskega prvenstva, di- vizija B). V vzorec merjenk smo zajeli 48 košarkaric, starih 14 in 15 let, ter jih razdelili v dve skupini (23 tujih in 25 slovenskih). S pomočjo sedmih motoričnih testov smo izmerili tele motorične sposobnosti merjenk: hitrost pospeševanja in agilnost (z žogo in brez) ter odrivno moč nog in eksplozivno moč rok. Za obe skupini merjenk smo izračunali osnovne podatke opisne statistike, za ugotavljanje razlik med njima pa smo uporabili t-test za neodvisne vzorce. Rezultati raziskave so pokazali, da tuje košarkarice dosegajo boljše rezultate v testih eksplozivne moči rok, v drugih testih oz. sposobnostih pa sta obe skupini igralk dokaj izenačeni. Prevlada tujih igralk se kaže tudi v telesni višini, teži in stažu treniranja. Ključne besede: košarka, ženske, motorični testi, razlike Level of development of some motor abilities of young female basketball players from ten european countries and Slovenia The study aimed to establish the development level of certain motor abilities of young female basketball players from ten European countries and Slovenia. The results of motor tests or abilities achieved by members of the Slovenian national team were compared with those achieved by their European counterparts who compete at the same competition level (Division B of the European Championship). The sample consisted of 48 female basketball players aged between 14 and 15 who were divided into two groups (23 foreign and 25 Slovenian players). Using seven motor tests, we mainly investigated the players’ following motor abilities: acceleration and agility (with the ball and without it) and explosive strength of the legs and arms. Basic descriptive statistics were calculated for both groups of subjects and the differences between them were established using T-tests for independent samples. The study results showed that the foreign female basketball players achieved better results in the tests of the explosive strength of the arms, whereas in other tests and abilities both groups of players were fairly equal. The foreign players achieved higher results in body height, body weight and years of playing. Key words: basketball, women, motor tests, differences Uvod Košarka je razmeroma zapletena in kompleksna moštvena športna igra, za katero so značilne ciklične in aciklične strukture gibanja, v okviru katerih pre- vladujejo hitra in dinamična gibanja z žogo in brez nje (Erčulj, 1998). Eksplo- zivna in odrivna moč, hitrost in agilnost so zato sposobnosti, ki pomembno pri- spevajo k učinkovitosti teh gibanj ozi- roma izvajanju tehničnih in taktičnih elementov v košarki. Za ugotavljanje ravni teh sposobnosti oz. t. i. moto- ričnega potenciala največkrat upora- bljamo različne motorične teste z žogo in brez nje. Ti so za širšo košarkarsko prakso najbolj dostopni in uporabni, saj se izvajajo v razmerah, ki so zelo po- dobne razmeram na treningu oziroma tekmovanju (Dežman, Erčulj, 2005). Vse do nedavnega motoričnih sposob- nosti najboljših slovenskih košarkarjev in košarkaric nismo mogli primerjati z motoričnimi sposobnostmi njihovih vrstnikov iz drugih, košarkarsko razvi- tih držav in jih ovrednotiti v mednaro- dnem merilu. Z organizacijo Fibinega mednarodnega košarkarskega tabora (Fiba International basketball camp) za košarkarice do 15. leta starosti, ki je bil letos in lani v Sloveniji, pa se nam je ponudila priložnost za to. Po dogovoru s košarkarsko organizacijo Fiba Europe in Košarkarsko zvezo Slovenije smo v dveh letih skupaj testirali 75 tujih ko- šarkaric iz 19 evropskih držav in 30 slo- venskih košarkaric, ki so sodelovale na omenjenem taboru. Namen raziskave je bil ugotoviti raven razvitosti nekaterih motoričnih spo- sobnosti mladih košarkaric iz desetih evropskih držav in Slovenije, ki nasto- pajo v diviziji B evropskega prvenstva. Predvsem smo želeli slovenske košar- karice primerjati z njihovimi vrstnicami in neposrednimi tekmicami iz drugih evropskih držav, ki nastopajo na enaki tekmovalni ravni. Podatki o strukturi in ravni motoričnih sposobnosti večine najkakovostnejših košarkaric, ki nasto- pajo v diviziji B evropskega prvenstva, ter neposredna primerjava z najboljšimi slovenskimi košarkaricami so zagotovo zelo pomembni za teorijo in prakso ko- šarke v Sloveniji in tudi širše. Metode Vzorec merjenk je zajemal 48 košarka- ric, starih 14 in 15 let. Vse smo testirali ŠPORT 56, 2008, 3-4 77 [raziskovalna dejavnost] v sklopu dveh mednarodnih košarkar- skih taborov v Postojni, ki sta bila od 25. do 30. junija 2007 in od 6. do 11. junija 2008 pod okriljem mednarodne košarkarske organizacije Fiba Europe in Košarkarske zveze Slovenije. Vse igralke so bile zdrave in brez poškodb. Podvzorec slovenskih košarkaric je zaje- mal 25 košarkaric članic državne repre- zentance Slovenije, ki nastopa v drugi kakovostni skupini (diviziji B) evrop- skega prvenstva. Med izbranimi košar- karicami je bilo 11 branilk, 8 krilnih igralk in 6 centrov. Njihova povprečna starost je bila 14,60 ± 0,50 leta, telesna višina 166,37 ± 8,20 cm, teža 55,98 ± 10,47 kg, staž treniranja pa 3,92 ± 1,80 leta). Tuje košarkarice so prihajale iz desetih evropskih držav (Velika Britanija, Irska, Romunija, Grčija, Slovaška, Luksemburg, Hrvaška, Portugalska, Nizozemska, Bol- garija), ki tako kot Slovenija nastopajo v diviziji B evropskega prvenstva. Vsako državo je zastopala najmanj ena in naj- več štiri igralke. Praviloma je šlo za naj- kakovostnejše igralke iz posameznih držav, ki so jih izbrali selektorji državnih reprezentanc. Med izbranimi igralkami je bilo 11 branilk, 5 kril in 7 centrov. Nji- hova povprečna starost je bila 14,65 ± 0,49 leta, telesna višina 173,21 ± 7,90 cm, teža 62,13 ± 6,90 kg, staž treniranja pa 4,96 ± 1,79 leta). V raziskavi smo uporabili testno bate- rijo, ki smo jo sestavili iz sedmih moto- ričnih testov, s katerimi smo ocenili ra- ven izbranih motoričnih sposobnosti košarkaric. Višino vertikalnega skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) smo izmerili s pomočjo merilne tehnologije OptoJump (Micro- gate, Italija). Meritev pri testih hitrosti pospeševanja z in brez žoge (V20, S20) smo opravili s sistemom infra rdečih fo- tocelic (Brower Timing System, ZDA). Dolžino sunka žoge (medicinke) smo izmerili z merilnim trakom, ki smo ga zalepili na tla v smeri suvanja. Meritev pri obeh testih agilnosti (TSS, VSS) smo opravili z ročno štoparico. Testiranje košarkaric v sklopu medna- rodnega košarkarskega tabora Fiba Eu- rope (Postojna, 25. do 30. junij 2007 in 6. do 11. junij 2008) Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramskim paketom SPSS 15.0 za Win- dows. Za oba podvzorca merjenk smo izračunali tele statistične podatke: sre- dnjo vrednost, standardni odklon, mi- nimalni in maksimalni rezultat. Za ugo- tavljanje razlik med skupinama tujih in slovenskih košarkaric smo uporabili t-test za neodvisne vzorce. Testiranje statistične značilnosti razlik smo ugota- vljali na ravni 5-odstotnega tveganja. Rezultati Z osnovnimi parametri deskriptivne statistike smo ugotavljali osnovne zna- čilnosti in sposobnosti merjenk, s t-te- stom pa razlike med obema skupinama košarkaric. Kot lahko razberemo iz preglednice 2, raven večine motoričnih sposobnosti slovenskih košarkaric ne odstopa bi- stveno od njihovih vrstnic iz drugih reprezentanc divizije B. Slednje očitno izstopajo le v testih suvanja žoge in medicinke. V večini testov sicer dose- Preglednica 1: Opis vzorca spremenljivk motoričnih testov Šifra Test Sposobnost Enota CMJ Skok z nasprotnim gibanjem Odrivna moč nog Višina [cm] S20 Šprint 20 m Hitrost pospeševanja Čas [sek] V20 Hitro vodenje 20 m Hitrost pospeševanja z žogo Čas [sek] TSS Tek s spremembami smeri 6 x 5 m Agilnost Čas [sek] VSS Vodenje s spremembami smeri 6 x 5 m Agilnost v vodenju Čas [sek] SZS Suvanje košarkarske žoge sede (velikost žoge št. 6) Eksplozivna moč rok in hitrost giba Dolžina [cm] SMS Suvanje medicinke sede (2 kg) Eksplozivna moč rok Dolžina [cm] Testiranje motoričnih sposobnosti v okviru mednarodnega košarkarskega tabora Fiba Europe v Postojni. 78 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] gajo izbrane košarkarice podobne ali celo nekoliko slabše rezultate, kot to ugotavljajo nekateri drugi avtorji, ki so svoje raziskave izvajali na vzorcih enako starih, vendar nižjih košarkaric (Bosco, 1999; Gore, 2000; Erčulj, Bračič, 2007). Preglednica 3: T-test za neodvisne vzorce Test homogenosti variance T-test F Sig. T Sig. (2-tailed) S20 ,112 ,739 −1,586 ,120 V20 ,578 ,451 −,108 ,915 SZS ,873 ,355 3,847 ,000 SMS 2,073 ,157 3,414 ,001 TSS ,579 ,451 −,346 ,731 VSS ,464 ,499 1,480 ,146 SNG ,271 ,605 −,214 ,832 Rezultati t-testa kažejo, da se stati- stično značilne razlike med skupinama merjenk pojavljajo v testih suvanja ko- šarkarske žoge in 2-kilogramske medi- cinke (SZS, SMS). V preostalih testih so t-vrednosti nižje in pod mejo statistične značilnosti. Na sliki 1 prikazujemo raz- like med obema skupinama merjenk še v standardiziranih z-vrednostih. Razlaga Na podlagi rezultatov v testih SZS in SMS lahko ugotovimo, da dosegajo košarka- rice iz desetih evropskih držav, ki nasto- pajo v drugem kakovostnem razredu evropskih reprezentančnih tekmovanj (diviziji B), višjo raven eksplozivne moči rok kot njihove vrstnice iz slovenske reprezentance. Sklepamo, da so tuje košarkarice uspešnejše v obeh testih predvsem zato, ker so višje in težje od slovenskih igralk. Med telesnimi značil- nostmi, ki omogočajo uspešnejše izva- janje obeh testov, je predvsem mišična masa, ki pomeni večji presek mišic izte- govalk rok in s tem tudi večji fiziološki presek mišic (Ušaj, 1996). Uspešnost pri teh testih je v veliki meri odvisna od ab- solutne moči, kjer gre za delovanje ak- tivne telesne mase na zunanji predmet (žoga oz. medicinka) (Šturm, 1975). Ta je bil v našem primeru enako težak za vse merjenke, ne glede na očitne razlike v njihovi skupni in aktivni telesni masi. Pomembno vlogo pri rezultatih obeh testov igra tudi dolžina zgornjih udov (Kovač, 1999), ki omogoča delovanje na predmet na daljši poti in s tem večjo za- četno hitrost. Med dejavniki, ki vplivajo na moč, lahko v tem kontekstu ome- nimo tudi dolžino aktivne mišice pred kontrakcijo (Stiff, 2005), pri čemer so po- novno v prednosti višje igralke z dalj- šimi rokami in mišicami iztegovalkami rok. Tudi v prejšnjih raziskavah so že večkrat potrdili, da v testih suvanja ko- šarkarske žoge in medicinke višje košar- karice dosegajo boljše rezultate od niž- jih. Najboljše rezultate v teh testih dose- gajo košarkarice z najbolj izraženo tele- sno višino, ki igrajo na položaju centra, sledijo jim krilne igralke in nato branilke (Erčulj, Dežman, 1995; Erčulj, Dežman, Vučkovič, 2002; Erčulj, Bračič, 2007). Iz rezultatov, ki jih v našem primeru dosegajo tuje igralke v testih suvanja žoge in medicinke, lahko sklepamo, da lažje in učinkoviteje izvajajo mete na koš (predvsem z velike razdalje) in po- daje (predvsem dolge). Večja absolutna moč rok in ramenskega obroča omo- goča tudi učinkovitejšo kontaktno igro v gneči pod košem, kar je še posebno pomembno pri visokih igralkah. V preostalih motoričnih testih nismo zaznali statistično značilnih razlik med obema skupinama košarkaric. Raven hi- trosti pospeševanja in agilnosti (z žogo in brez nje) ter odrivne moči nog je tako pri obeh skupinah igralk dokaj izena- čena. Do tega prihaja ne glede na to, da so tuje košarkarice v povprečju višje za Preglednica 2: Opisna statistika DIVIZIJA S20 V20 SZS SMS TSS VSS SNG DivB XA 3,538 3,855 742,1 469,1 9,54 10,29 27,58 N 23 23 23 23 23 23 23 Std. Dev. ,130 ,141 84,95 72,35 ,416 ,391 3,41 Min. 3,32 3,47 570 370 8,88 9,66 21,3 Max. 3,77 4,05 900 730 10,28 11,06 32,5 SLO XA 3,596 3,860 653,6 409,2 9,59 10,09 27,81 N 25 25 25 25 25 25 25 Std. Dev. ,123 ,164 74,54 47,69 ,558 ,544 3,84 Min. 3,36 3,48 570 330 8,50 9,00 21,3 Max. 3,78 4,18 940 580 11,19 11,60 34,8 Skupaj XA 3,569 3,857 696,0 437,9 9,56 10,19 27,70 N 48 48 48 48 48 48 48 Std. Dev. ,128 ,152 90,64 67,28 ,491 ,483 3,60 Min. 3,32 3,47 570 330 8,50 9,00 21,3 Max. 3,78 4,18 940 730 11,19 11,60 34,8 Slika 2: Primerjava rezultatov motoričnih testov med slovenskimi košarkaricami in njihovimi vrstnicami iz drugih reprezentanc divizije B v standardiziranih z-vre- dnostih -0,5 -0,4 -0,3 -0,2 -0,1 0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 S20 V20 SZS SMS TSS VSS CMJ DivB SLO ŠPORT 56, 2008, 3-4 79 [raziskovalna dejavnost] Slika 3: Primerjava v stažu treniranja, telesni višini in teži med slovenskimi košar- karicami in njihovimi vrstnicami iz drugih reprezentanc divizije B v standardizi- ranih z-vrednostih skoraj 7 cm in da telesna višina pri ko- šarkaricah praviloma negativno vpliva na raven razvitosti teh sposobnosti (Er- čulj, Dežman, 1995; Erčulj, 1996; Erčulj, Dežman, Vučkovič, 2002; Erčulj, Bračič, 2007). Glede na to lahko ocenimo, da v primerjavi s precej nižjimi slovenskimi igralkami dosegajo tuje igralke dokaj visoko raven motoričnih sposobnosti. To lahko do neke mere pripišemo tudi eno leto daljšemu stažu treniranja tujih igralk, kar ima lahko za posledico tudi višjo raven tehničnega znanja. Ta pri- haja do izraza predvsem pri komple- ksnejših testih, kjer se pojavi vodenje žoge. Telesna višina je pomemben dejavnik uspešnosti igranja košarke (Erčulj, 1998), zato je velika verjetnost, da bodo tuje košarkarice ob približno enaki ravni raz- vitosti motoričnih sposobnosti igralno uspešnejše in bodo dosegale boljše rezultate. Po drugi strani lahko tudi re- čemo, da bi morali v Sloveniji pri izbiri igralk posvečati telesni višini še večjo pozornost in za igranje košarke in na- stopanje v državnih reprezentanci po možnosti selekcionirati višje igralke. Poznavajoč košarkarsko prakso v Slo- veniji vemo, da so tovrstni viri zaradi majhnosti populacije v veliki meri iz- koriščeni. Zato bi kazalo več pozornosti nameniti obsegu in kakovosti treninga, primanjkljaj v telesni višini in absolutni moči rok pa nadomestiti s kakovostno tehnično-taktično in tudi kondicijsko pripravo. Poleg tega bi bilo treba tudi bolj zgodaj začeti s sistematičnim tre- ningom košarke in se tudi po tej plati približati tujim košarkaricam oz. repre- zentancam. Raziskava je nastala v okviru raz- iskovalnega programa Kineziolo- gija monostrukturnih, polistruk- turnih in konvencionalnih športov pod vodstvom dr. Milana Čoha. Avtorja članka se za sodelovanje zahvaljujeva mednarodni košar- karski organizaciji Fiba Europe in Košarkarski zvezi Slovenije kakor tudi vsem merjenkam in njihovim trenerjem. Literatura Bosco, C. (1999). 1. Strength assessment with the Bosco’s test. Rome: Italian Society of Sport Sci- ence. Gore, C. J. (2000). 2. Physiological tests for elite at- hletes. Lower Mitcham: Human Kinetics. Dežman, B., Erčulj, F. (2005). 3. Kondicijska pri- prava v košarki [Conditioning for basketball]. Ljubljana: Faculty of Sport, Institute of Sport. Erčulj, F., Dežman, B. (1995). Unterschiedliche 4. anthropometrische und motorische Dimen- sionen bei 13- und 14-jährigen Basketballspi- elerinnen, die auf verschiedenen Spielpositi- onen spielen. V: Bergier, Józef (ur.). An interna- tional conference on science in sports team games. Biala Podlaska: Instytut Wychowania Fizycznego i Sportu, 1995, str. 216−223. Erčulj, F. (1998). 5. Morfološko-motorični in igralna učinkovitost mladih košarkarskih reprezentanc Slovenije. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Erčulj, F., Dežman, B., Vučković, G. (2002). Dif-6. ferences between playing positions in motor abilities of youg female basketball players. V: Milanović, Dragan (ur.), Prot, Franjo (ur.). 3rd International scientific conference kinesiology new perspectives. Opatija, Croatia, septem- ber 25.−29., 2002, proceedings book. Kinesi- ology: new perspectives: proceedings book. Zagreb: Faculty of kinesiology, University of Zagreb, str. 279−282. Erčulj, F., Bračič, M. (2007). Differences in the 7. level of development of basic motor abilities between young foreign and Slovenian fe- male basketball players. Kalokagathia, 2007, vol. 47, no. 3−4, str. 77−89. Kovač, M. (1999). Analiza povezav med ne-8. katerimi gibalnimi sposobnostmi in fluidno inteligentnostjo učenk, starih od 10 do 18 let. Doktorska disertacija. Malina, R. M. (2004). 9. Growth, maturation, and physical activity. Champaign (IL), Human Ki- netics. Ušaj, A. (1996). 10. Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inšti- tut za šport. Stone, N. (2007). 11. Physiological response to sport-specific aerobic interval training in high school male basketball players. Auckland: Auckland University of Technology, School of Sport and Recreation. Stiff, M. C. (2005). Biomechanical foundati-12. ons of strength and power in training. V: V. M. Zatsiorsky (Eds.), Biomechanics in sport: performance enhancement and injury preven- tion (pp. 103−139). Oxford [etc.]: Blackwell sci- entific. Šturm, J. (1975). 13. Relacije telesne snage i nekih motoričkih karakteristika u manifestnom i la- tentnom prostoru. Ljubljana: VŠTK, Inštitut za kineziologijo. -0,4 -0,3 -0,2 -0,1 0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 STAŽ AV AT DivB SLO Mitja Bračič, strok. sod., prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za atletiko mitja.bracic@fsp.uni-lj.si 80 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] Goran Vučković, Nic James Razlike v taktičnem gibanju med zmagovalci in poraženci nizov pri najboljših slovenskih igralcih squasha Cilj raziskave je bil preučiti taktično gibanje in postavljanje igralcev squasha. V ta namen smo analizirali razdalje pasivnih in aktivnih igralcev ter razdalje žogic od točke T v trenutku posameznega udarca. Vzorec je zajemal 14 najboljših slovenskih igralcev, ki so se na državnem tekmovanju pomerili na 11 tekmah, razdeljenih na 44 nizov. S pomočjo računalniškega sistema sagit/squash smo določili položaj referenčne točke T, položaj aktivnega in pasivnega igralca ter položaj žogice v trenutku udarca. Na osnovi dobljenih podatkov smo izračunali razdalje igralcev in žogice od točke T. Rezultati so pokazali, da obsta- jajo statistično značilne razlike med zmagovalci in poraženci nizov le v oddaljenosti žogice od točke T, ki je bila pri udarcih poražencev dlje kot pri udarcih zmagovalcev nizov. Pri drugih spremenljivkah razlike niso bile značilne. Ključne besede: squash, taktika gibanja, točka T, razlike. Differences between winners and losers of squash games in terms of the tactical movement of elite Slovenian squash players The study aimed to investigate the tactical movement and positioning of squash players. For this purpose the distances covered by passive and active players were analysed along with the distances between the ball and the T-position at the moment of each stroke. The sample consisted of 14 elite Slovenian players who competed against each other at the natio- nal competition in 11 matches which were divided into 44 games. Using the sagit/squash computer system, the positions of the reference T point, the active and the passive players and the ball at the moment of a stroke were defined. Based on the resulting data, the distances between the players and the ball and the T-position were calculated. The results revealed that statistically significant differences between the winners and losers of games occurred only in terms of the distance be- tween the ball and the T-position; this distance was longer with the losers’ strokes than with the winners’ strokes. In other variables, the differences were not statistically significant. Key words: squash, movement tactics, T-position, differences Predmet in problem Uspešnost igranja squasha je odvisna od stopnje razvitosti mnogo dejavni- kov, med katere sodijo ustrezno teh- nično znanje in sposobnosti, primerna kondicijska priprava, motorične in ko- gnitivne sposobnosti itd. Kljub temu je pozitiven rezultat najbolj odvisen od ustrezne taktike igranja (Sharp, 1998). Ta je zelo kompleksna in se kaže skozi izbor številnih udarcev, ki jih igralci iz- vajajo v različnih igralnih okoliščinah. Igralne okoliščine so neposredno po- vezane s časom, ki ga ima igralec na razpolago za izvedbo udarca, in loka- cijo udarca v prostoru. Zato igralci izva- jajo različne udarce v enakih ali podob- nih okoliščinah ali iste udarce v različnih okoliščinah. Temu primerno je bilo naj- več raziskav o taktiki igranja usmerjeno v preučevanje števila in odstotka po- sameznih udarcev v določenem delu igrišča (Wollstein in Neal, 1993; Hong in sodelavci, 1996; Hughes in Robert- son, 1998), natančnosti in učinkovito- sti izvajanja udarcev (Hong, Chang in Chan, 1996; Vučković, 2002) ter števila odigranih zmagovitih udarcev oziroma storjenih napak in njuno razmerje (Mu- rray, Maylor in Hughes, 1998; Hughes, Wells in Matthews, 2000). Na osnovi rezultatov o udarcih v določenem delu igrišča je bilo mogoče nakazati na mo- delne značilnosti igranja posameznega igralca ali skupine igralcev (McGarry in Franks, 1995; Vučković, 2007a) in raz- like v taktiki igranja na tekmi proti is- temu oziroma različnim nasprotnikom (McGarry in Franks, 1995). Uspešnost1 izvajanja udarcev je od- visna od sposobnosti tehničnega in taktičnega gibanja igralcev pred in po 1 Uspešnost izvajanja udarcev je mišljena kot natančnost udarca, s katerim igralec doseže tak- udarcu (Pearson, 1999). Taktično giba- nje je opredeljeno s postavljanjem in zasedenjem osnovnega območja, ki ga zaradi označenih črt na tleh igri- šča imenujemo območje T in predsta- vlja eno od temeljnih taktičnih načel (McKenzie, 1999). Rezultati raziskave o pomembnosti taktičnega postavlja- nja v območju T so pokazali, da med zmagovalci in poraženci nizov ni raz- lik v času in odstotku časa postavljanja igralcev v omenjenem območju (Vučk- ović, 2002). Ti rezultati so bili presene- tljivi in so raziskovalce prisilili k drugač- nemu pristopu preučevanja taktičnega pomena območja T. Zato so Vučković in sodelavci (2004) analizirali pogostost postavljanja igralcev v območju T in ugotovili, da so zmagovalci nizov sta- tistično značilno večkrat v območju T tični namen, ne glede na igralne okoliščine, v ka- terih je med udarcem. ŠPORT 56, 2008, 3-4 81 [raziskovalna dejavnost] v trenutku nasprotnikovega udarca kot poraženci nizov. V tem kazalcu so bile značilne razlike ugotovljene tudi med kakovostno različnimi skupinami igral- cev, kjer je bil delež postavljanj v obmo- čju T pri vrhunskih igralcih višji kot pri igralcih na nižji ravni igranja (Vučković, 2007b). Na podlagi omenjenih izsledkov so Vuč- ković in sodelavci (2008) analizirali raz- like med zmagovalci in poraženci nizov v uspešnosti taktičnega gibanja in po- stavljanja v igrišču. V nasprotju s prej omenjenimi raziskavami so osnovno območje obravnavali kot točno dolo- čeno točko (slika 2). Raziskava je teme- ljila na analiziranju treh različnih kazal- cev, in sicer pri aktivnih2 igralcih njihovo oddaljenost in oddaljenost žogice v tre- nutku njihovega udarca od točke T ter oddaljenost pasivnih3 igralcev od točke T. Vse razdalje smo analizirali v trenutku posameznega udarca. Rezultati so po- kazali, da je bila oddaljenost žogice od točke T pri udarcih poražencev zna- čilno večja kot pri zmagovalcih nizov. Ker je bila omenjena raziskava opra- vljena samo na vzorcu najboljših igral- cev squasha na svetu, bi bilo smiselno te taktične kazalce analizirati tudi na vzorcu najboljših slovenskih igralcev. Zato sta predmet in problem te razi- skave analizirati taktično gibanje zma- govalcev in poražencev nizov pri naj- boljših slovenskih igralcih squasha, ugotoviti, ali med njimi obstajajo zna- čilne razlike, in dobljene rezultate pri- merjati z rezultati najboljših svetovnih igralcev. Metode dela Vzorec tekem in igralcev Podatke smo zbrali na državnem pr- venstvu Slovenije (Ljubljana, 2003). Vzo- rec je sestavljalo 16 igralcev, ki so igrali na 11 tekmah. Vse tekme smo razdelili na posamezne nize, ki predstavljajo z rezultatskega vidika zaključeno celoto in so medsebojno neodvisni. V vsakem 2 Aktivni igralec je tisti, ki je v danem trenutku na vrsti za udarec. 3 Igralec, ki ni na vrsti za udarec. nizu smo upoštevali rezultate za zma- govalca in poraženca niza. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk so sestavljali: RTP (razdalja pasivnega igralca od – točke T), RTA (razdalja aktivnega igralca od – točke T) in RŽ (razdalja žogice v trenutku udarca – od točke T). Metode zbiranja in obdelave rezultatov Tekme smo posneli s kamero (JBL, UTC – A6000H, Koreja), pripeto na strop na sredini igrišča. Z uporabo objektiva (JBL, SCV 2982D, Koreja) smo zajeli vso površino in večji del vseh sten igrišča. Posnetke smo nato prenesli v digitalno obliko s pomočjo vmesnika za zaje- manje video slike Video DC30+ (Miro, Nemčija). Podatke o časovni in prostor- ski določitvi udarcev ter položaju igral- Slika 1: Grafični prikaz posameznih spremenljivk (RTP – označeno s polno puščico, RTA – označeno s prekinjeno puščico in RŽ – označeno z drobno prekinjeno pušči- co) Slika 2: Referenčna točka T, ki je bila določena na razdalji 1 m od presečišča sredin- ske in osnovne črte 82 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] cev v dvodimenzionalnem prostoru smo pridobili z računalniškim sistemom Sagit/squash 2 (Vučković in Perš, 2006), ki temelji na metodah računalniškega vida in je bil razvit na Fakulteti za elek- trotehniko v Ljubljani (Perš, 2001). V pro- gramu Sagit/squash 2 je bila določena tudi referenčna točka (točka T). Razdaljo med referenčno točko ter iz- merjenim položajem igralca4 in žogice v igrišču smo izračunali s pomočjo tele enačbe: 22 )()( iirefiirefi yyxxR −+−= Vse podatke smo izmerili med posa- meznim udarcem. Pri tem smo analizi- rali vse udarce razen začetnih. Pri sle- dnjem sta igralca v značilni igralni okoliščini, ki jo narekujejo pravila igre in ni neposredno povezana z obmo- čjem T. Na koncu smo podatke obdelali na podlagi jezika SQL v programu Micro- soft Access (Perš, Vučkovič in Kovačič, 2005). Razlike med zmagovalci in poraženci nizov v prostoru izbranih spremenljivk smo ugotavljali s t-testom za neodvisne vzorce. Testiranje statistične značilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 5-odsto- tnega tveganja. Rezultati in razlaga Rezultati kažejo, da med zmagovalci (A. S. = 1,05 m, S. O. = 0,55 m) in poraženci nizov (A. S. = 1,03 m, SD = 0,55 m) ni statistično značilnih razlik v razdalji od točke T v trenutku nasprotnikovega udarca (t = 1,43, df = 8328, p = 0.15). Tudi pri razdalji igralcev od točke T v tre- nutku udarca razlike med zmagovalci (A. S. = 1,83 m, S. O. = 0,69 m) in pora- ženci nizov (A. S. = 1,82 m, SD = 0,69 m) niso statistično značilne (t = 0,96, df = 7875, p = 0.34). Kljub temu je bila odda- ljenost žogice v trenutku udarca stati- stično značilno dlje od točke T (t = –3,37, df = 8322, p < 0.01), ko so bili poraženci 4 Pri sledenju igralcev sistem Sagit/squash 2 do- loči težišče igralca, ki obenem predstavlja polo- žaj igralca v dvodimenzionalnem prostoru. nizov na udarcu (A. S. = 3,18 m, S. O. = 0,83 m), v primerjavi s tistim, ko so žo- gico udarjali zmagovalci nizov (A. S. = 3,12 m, S. O. = 0,84 m). Iz dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da pri najboljših slovenskih igralcih squasha med zmagovalci in poraženci nizov ni značilnih razlik v njihovem tak- tičnem gibanju, ki je povezano s po- stavitvijo igralcev na točko T in posta- vitvijo v trenutku udarca. Ti rezultati so nekoliko presenetljivi, saj smo znotraj omenjenih spremenljivk pričakovali ve- čja odstopanja v dobljenih rezultatih, ki bi bila posledica dokaj velikih razlik v tehnično-taktičnem znanju in sposob- nostih igralcev v našem vzorcu. Očitno je eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na razplet posameznega niza, oddaljenost žogice od točke T v tre- nutku udarca. Pri poražencih nizov je bila ta razdalja značilno večja, zaradi česa so bili ti igralci pogosto prisiljeni izvesti daljši korak pred udarcem. To lahko negativno vpliva na natančnost in učinkovitost udarcev, ki sta posre- dno odvisni od optimalne postavitve igralca pred udarcem (Vučković, 2000). Obenem številni izpadni koraki vpli- vajo tudi na večjo obremenitev in po- sledično večjo obremenjenost igralcev, kar je tudi eden od pomembnih dejav- nikov uspešnosti igranja (Vučković, De- žman in Erčulj, 2003). Gledano z vidika vseh analiziranih ka- zalcev bi lahko sklepali, da so zmago- valci nizov uspešnejši v udejanjanju osnovnega taktičnega namena, to je z udarci doseči neposredno točko ali prisiliti nasprotnika v napako. Oboje je možno samo z natančnimi udarci žo- gice v enega od štirih kotov oziroma čim bliže stranskima stenama. Ker je na- tančnost udarcev odvisna in hkrati tudi vpliva na gibanje in postavitev igralcev v igrišču, se postavlja vprašanje, zakaj razlike niso značilne v drugih analizira- nih kazalcih. Eden od razlogov bi lahko bila raven igralne oziroma rezultatske enote, ki je bila v pričujoči raziskavi po- samezni niz, ta pa je sestavljen iz raz- Slika 3: Grafični prikaz rezultatov vseh spremenljivk1 1 Za pravilno razlago rezultatov je potrebno omeniti, da pri oznaki »zmagovalec niza je udaril žogi- co« najnižja vrednost (razdalja igralca od T v trenutku nasprotnikovega udarca) pripada poražencem niza in obrnjeno. ŠPORT 56, 2008, 3-4 83 [raziskovalna dejavnost] ličnega števila5 aktivnih faz. To pomeni, da so na ravni niza določeno število ak- tivnih faz osvojili poraženci niza. Zato bi bilo v prihodnje smiselno podobno raziskavo narediti na ravni posamezne aktivne faze. Do podobnih ugotovitev so v svoji raz- iskavi prišli tudi Vučković in sod. (2008), ki so iste kazalce preučevali na vzorcu vrhunskih igralcev squasha. Povprečna oddaljenost igralcev od točke T v tre- nutku nasprotnikovega udarca je pri zmagovalcih nizov znašala 1,01 m, pri poražencih pa 1,00 m. Večje razlike je opaziti pri povprečni razdalji aktivnih igralcev (zmagovalci 2,15 m; poraženci 2,17 m) in oddaljenosti žogice (zma- govalci 3,32 m; poraženci 3,35 m) od točke T. Ti rezultati potrjujejo večjo na- tančnost in učinkovitost udarcev vr- hunskih igralcev v primerjavi z igralci na nižji ravni igranja in je bila z različnimi raziskovalnimi pristopi večkrat potrjena (Hong in sod., 1996; Hughes, 1986; Vuč- ković, 2005). Sklep Uspešnost igranja squasha je zelo od- visna ud učinkovitega taktičnega gi- banja in tudi postavljanja igralcev, še posebno v trenutku udarcev. Glede na igralno vlogo je s taktičnega vidika po- membno, da se pasivni igralec v tre- nutku nasprotnikovega udarca zadržuje v bližini točke T. To mu omogoča opti- malen nadzor nasprotnikovega udarca in posledično dobre možnosti za la- sten udarec. To vpliva na natančnost in učinkovitost udarca, s katerim želi igralec nasprotnika prisiliti v gibanje na čim daljši razdalji od točke T. Zaradi le delno uspešno ugotovljene razlikoval- nosti med skupinama igralcev bi bilo v prihodnje raziskovalni problem po- trebno prilagoditi. Poleg manjše rezul- tatske enote (posamezna aktivna faza) bi bilo obravnavane kazalce smiselno analizirati na osnovi določene skupine udarcev. Z različnimi udarci želijo igralci doseči različen taktični namen (napad, obramba), ki je obenem povezan z do- 5 Število aktivnih faz v posameznem nizu je od- visno od števila ponovitev, menjav začetnega udarca in števila osvojenih točk obeh igralcev. ločenimi območji igrišča (spredaj, za- daj) ter posledično z gibanjem in po- stavljanjem igralcev v njih. S tem bi bilo preučevanje taktičnega gibanja in po- stavljanja igralcev squasha temeljitejše in natančnejše. Literatura Hong, Y., Chang, T. C., Chan, D. W. (1996). A 1. comparision of the game strategies emplo- yed by the national and international squash players in competitive situation by notatio- nal analysis. Journal of Human Movement Stu- dies, 31, 89–104. Hong, Y., Robinson, P. D., Chan, W. K., Clark, 2. C. R., Choi, T. (1996). Notational analysis on game strategy used by the world’s top male squash players in international competition. The Australian Journal of Science and Medicine in Sport, 28(1), 18–23. Hughes, M. (1986). A review of patterns of 3. play in squash at different competitive levels. V: J. Watkins, T. Reilly and L. Burwitz (ur.), Sport Science, London, str. 363–368. Hughes, M., Robertson, C. (1998). Using com-4. puterised notational analysis to create a tem- plate for elite squash and its subsequent use in designing hand notation systems for pla- yer development. V: A. Lees, I. Maynard, M. Hughes and T. Reilly (ur.), Science and Racket Sports II, London, 227–234. Hughes, M., Wells, J., Mathews, K. (2000). Per-5. formance profiles at recreational, county and elite levels of woman’s squash. Journal of Hu- man Movement Studies, 39, 85–104. McGarry, T., Franks, I. M. (1995). Modeling 6. competitive squash performance from quantitative analysis. Human Performance, 8(2), 113–129. McGarry, T., Franks, I. M. (1996). In search of in-7. variant athletic behaviour in sport: an exem- ple from championship squash match-play. Journal of Sports Sciences, 14, 445–456. McKenzie, J. (1999). 8. Beyond the basics. Excel- ling at squash. London, Sydney, Auckland: Hadder & Stoughton. Murray, S., Maylor, D., Hughes, M. (1998). A 9. preliminary investigation into the provision of computerised analysis feedback to elite squash players. V: A. Lees, I. Maynard, M. Hug- hes and T. Reilly (ur.), Science and Racket Sports II, London, str. 235–240. Pearson, D. (1999). Movement is the key. 10. http://uksquash.hypermart.net/movement. htm. (stran gledana 13. 9. 2008). Perš, J. (2001). 11. Sledenje ljudi z metodami raču- nalniškega vida. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za elektrotehniko. Perš, J., Vučkovič, G., Kovačič, S. (2005) 12. Analysis and pattern detection on large amo- unts of annotated sport motion data«. In: 4th International Symposium on Image and Signal Processing and Analysis ISPA 2005, Zagreb, Cro- atia, September 2005, str. 339–344. Sharp, N. C. C. (1998). Physiological demands 13. and fitness for squash. V: A. Lees, I. Maynard, M. Hughes and T. Reilly (ur.), Science and Racket Sports II, London, str. 3–13. Vučković, G. (2000). 14. Osnove squasha. Lju- bljana: Samozaložba. Vučković, G., Dežman, B., Erčulj, F. (2003). 15. Funkcionalne sposobnosti in obremenjenost igralcev squasha. Šport, 51(4), 24–27. Vučković, G., Dežman, B., Erčulj, F., Kovačič, 16. S., Perš, J. (2004). Monitoring the time and frequency of players staying on the basic T- position in squash. V: A. Lees, J. F. Khan and I. Maynard (ur.), Science and Racket Sports III, str. 208–213. London: Routledge. Vučković, G. (2002). 17. Merske značilnosti in upo- rabnost sistema za sledenje gibanj igralcev na squash tekmah. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Vučković, G. (2005). 18. Tehnično-taktične značil- nosti igranja različno kakovostnih skupin igral- cev squasha. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Vučković, G., Perš, J. (2006). Računalniški pro-19. gram sagit/squash – orodje za preučevanje taktike v squashu. Šport, 54(4), 58–60. Vučković, G. (2007a). Modelne značilnosti 20. igranja vrhunskih igralcev squasha. Šport, 55(1), 50–56. Vučković, G. (2007b). Taktični pomen obmo-21. čja T pri različno kakovostnih igralcih squa- sha. Šport, 55(4), 81–84. Vučković, G., Perš, J., James, N., Hughes, M. 22. (2008). Automated tracking system asse- sments of player distances from the T at the moment the ball is hit for winners and losers of game in elite squash. V: A. Höckelmann, M. Brummund, (ur.). World Congress of Perfor- mance Analysis of Sport VIII, Otto-von-Guericke- Universität Magdeburg, Department of Sport Science: Book of proceedings, str. 161–164. Wollstein, J., Neal, R. (1993). Video analysis 23. of squash swings: part one: racquet prepa- ration variables. Sports Coach, July–Septem- ber, 26–33. Dr. Goran Vučković, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za športne igre z loparjem goran.vuckovic@fsp.uni-lj.si 84 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] Mitja Bračič, Vedran Hadžič, Frane Erčulj Koncentrična in ekscentrična jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih Mišična jakost (navor v sklepu) je pomemben dejavnik športne uspešnosti. Mišična jakost upogibalk (fleksorjev) in iztegovalk (ekstenzorjev) kolena pomembno vpliva na dinamično stabilizacijo kolena pri večini športnih aktivnosti. Za ocenjevanje in spremljanje mišične jakosti se v svetu najpogosteje uporabljajo izokinetične meritve. Namen naše študije je bil določiti profil koncentrične in ekscentrične jakosti upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih. Po koncu tekmovalne sezone 2007/2008 smo na izokinetičnem dinamometru TechnoGym REV 9000 izmerili 16 košarkarjev mladinske in 12 košarkarjev kadetske reprezentance Slovenije na izokinetični hitrosti 60°/sek v ekscentričnem in koncentrič- nem načinu kontrakcije za štiriglavo stegensko mišico (kvadriceps) in zadnjo ložo stegna. Rezultate smo normalizirali glede na telesno maso ter izračunali ustrezna medmišična in znotrajmišična razmerja. Glavne ugotovitve študije so, da imajo mladi košarkarji vrednosti relativnega navora štiriglave stegenske mišice okoli 2,7 Nm/kg telesne mase in vrednosti relativnega navora zadnje lože stegna okoli 1,6 Nm/kg telesne mase. Bilateralne razlike si- cer obstajajo, vendar so majhne in so za vse oblike kontrakcije pod 10 %. Klasično medmišično razmerje HQR je okoli 65 % za mladince in nekoliko nižje (nekaj manj kot 60 %) za kadete. Primerjava z drugimi študijami pokaže manjše vrednosti ekscentričnega navora štiriglave stegenske mišice in zadnje lože stegna, obenem pa so koncentrične vrednosti dokaj primerljive. Menimo, da je potrebno v trenažni proces vključiti tiste vad- bene komponente, ki bi ekscentrično okrepile štiriglavo stegensko mišico in zadnjo ložo stegna. Ključne besede: izokinetika, štiriglava stegenska mišica, zadnja loža stegna, košarka. Concentric and eccentric strength of the knee flexors and extensors of young basketball players Muscle strength is an important performance factor in sport. The muscle strength of the knee flexors and extensors consi- derably influences the dynamic stabilisation of the knee in most sport activities. The most commonly used method for asses- sing and monitoring muscle strength in the world is the isokinetic measurement. Our study aimed to define the profile of the concentric and eccentric strength of the knee flexors and extensors of young basketball players. After the end of the 2007/2008 competition season, the isokinetic dynamometer TechnoGym REV 9000 was used to measure 16 junior and 12 cadet members of the Slovenian national basketball team, at an isokinetic speed of 60°/sec in eccentric and concentric contractions for quadriceps and the hamstring. The results were normalised with regard to body mass and the relevant inter-muscular and intra-muscular ratios were calculated. The main findings of the study are as follows: the relative torque of the quadriceps of young basketball players equals about 2.7 Nm/kg of body mass and the relative torque of the hamstring about 1.6 Nm/kg of body mass. Bilateral differences exist, yet they are small and fall below 10% in all types of contraction. The classical inter-muscular ratio HQR (hamstring/quadriceps ratio) was 65% for junior men and slightly lower (just below 60%) for cadet men. A comparison with other studies shows lower values of the eccentric torque of the quadriceps and the hamstring, whereas the concentric values are relatively comparable. In our opinion, the training process should include those exercise components which eccentrically strengthen the quadriceps and the hamstring. Key words: isokinetics, quadriceps, hamstrings, basketball Uvod Košarka je med mladimi zelo prilju- bljena igra. Je polistrukturna, komple- ksna športna dejavnost, za katero so značilna predvsem hitra in dinamična gibanja z žogo in brez nje (Erčulj, 1998). Vsebuje veliko eksplozivnih gibanj, kot so kratki šprinti, nenadna zaustavljanja, hitre spremembe smeri gibanja, pospe- ševanja in različni vertikalni skoki (Zwi- erko, Lesiakowski, 2007; Erčulj, Dežman, Vučković, 2004). Eksplozivna jakost in ravnovesje jakosti mišic kolenskega sklepa so zato pomembni dejavniki, ki vplivajo na uspeh v košarki. Zaradi specifičnosti igre oz. gibanja pre- vladujejo v košarki poškodbe kolenskega sklepa. Kar 51 odstotkov vseh poškodb pri košarki so poškodbe spodnjega uda (Kingma, Jan ten Duis, 1998), od tega je 56 do 69 % poškodb kolenskega sklepa (Powell, Barber - Foss, 2000). Mehanizmi poškodb v košarkarski igri so pivotira- nje in hitre spremembe smeri gibanja (57,2 %), nenadna zaustavljanja (12,2 %), doskok na eno nogo (12,2 %) in stik z drugimi igralci pri skoku za žogo (4,1 %) (Arendt, Agel, Dick, 1999). Mišična jakost in ustrezno mišično rav- novesje sta pomembna dejavnika za normalno delovanje kolenskega sklepa, poleg tega je jakost mišic tudi vodilni dejavnik uspešnosti športnika (Roch- congar, 2004; Dowson in sod., 1998). Meritve koncentrične in ekscentrične jakosti mišic so pomemben element t. ŠPORT 56, 2008, 3-4 85 [raziskovalna dejavnost] i. košarkarske diagnostike oz. testiranja motoričnega potenciala košarkarjev. Da lahko ustrezno ovrednotimo vrednosti, ki smo jih izmerili pri mladih košarkarjih, in za njih oblikujemo normative, je po- trebno pridobiti čim več podatkov, bo- disi iz literature ali s pomočjo meritev, ki jih sami izvedemo na vzorcu ustrezno kakovostnih košarkarjev. V tem konte- kstu so pomembni predvsem podatki o maksimalnem navoru in o mišičnih razmerjih. V košarki je bilo doslej opravljenih ne- kaj raziskav, ki ugotavljajo maksimalni navor mišic kolenskega sklepa ter kon- vencionalno in funkcionalno razmerje jakostii. Na različno kakovostnih vzorcih mladih košarkarjev so to problematiko raziskovali Zakas in sod. (1995), Bucha- nan in Vardaxis (2003) ter Gerodimos in sod. (2003). Rezultate teh študij povze- mata preglednici 4 in 5. Za merjenje koncentrične in ekscen- trične jakosti mišic kolenskega sklepa se uporablja izokinetično testiranje z dinamometrom. Z izokinetičnimi me- ritvami dobimo podatke o maksimal- nem navoru, ki ga mišica doseže (PT; iz angl. peak torque). Ti podatki se obi- čajno normalizirajo glede na telesno težo merjenca in izrazijo kot maksi- malni navor v newton-metrih na kilo- gram telesne mase merjenca (PT/BW; iz angl. peak torque to body weight). Pomembni so tudi podatki o asime- triji v mišični jakosti (npr. izrazito moč- nejša desna štiriglava stegenska mišica v primerjavi z levo). Določene asimetrije v jakosti so fiziološke (do 10 %), večje (15−20 %) zahtevajo običajno podrob- nejšo analizo in dodatne ter druge me- ritvene postopke, medtem ko so velike bilateralne razlike (> 20 %) vedno zna- čilne in nikoli niso posledica naključja. Številne študije so pokazale, da so ve- like bilateralne razlike pomemben de- javnik tveganja za poškodbo. Poleg absolutnih vrednostih mišičnega navora (ta je merilo jakosti mišice) se običajno izračunajo še medmišična raz- merja, ki nam dajo podatke o mišičnem ravnovesju in sklepni stabilizaciji, kar je pomembno pri preventivi pred poškod- bami kolenskega sklepa (Baltzopoulos, Kellis, 1998). Velike razlike v maksimal- nem navoru štiriglave stegenske mišice in zadnje lože stegna (hamstrings) pri- peljejo do medmišičnega nesorazmerja v jakosti mišic, kar lahko privede do po- škodbe kolenskega sklepa (Yamamoto, 1993). Dokaj običajna najdba je koncen- trična šibkost zadnje lože stegna (upo- gibalk kolena) ob zelo dobrih vredno- stih mišičnega navora štiriglave stegen- ske mišice. Takšne najdbe so pogoste zlasti pri tistih športih, kjer sodeluje šti- riglava stegenska mišica kot t. i. »prime mover« pri osnovnih športnih prvinah, kot so npr. vertikalni skoki (košarka, odbojka). Seveda je povsem logično, da večina trenerjev poskuša poudariti jakost tistih mišičnih skupin, ki prispe- vajo k višini vertikalnega skoka (v prvi vrsti plantarni fleksorji, nato pa seveda tudi štiriglava stegenska mišica), vendar bi temu ustrezno morali dodajati tudi vaje za sorazmerno krepitev zadnje lože, čemur (kljub zanikanju stroke) žal nismo vedno priča. Najpogosteje izračunavamo t. i. kon- vencionalno medmišično razmerje, ki je razmerje med maksimalnim koncen- tričnim navorom zadnje lože stegna (Hconc) in maksimalnim koncentričnim navorom štiriglave stegenske mišice (Qconc) (t. i. razmerje HQR = Hconc/ Qconc), vendar se v zadnjih letih vedno bolj uporablja tudi t.i. funkcionalno di- namično razmerje (Gerodimos in sod., 2003), ki predstavlja razmerje med ma- ksimalnim ekscentričnim navorom za- dnje lože (Hecc) in maksimalnim kon- centričnim navorom štiriglave stegen- ske mišice (Qconc) (razmerje DFR = Hecc/Qconc), saj naj bi to razmerje bolj ponazarjalo realne odnose teh mišič- nih skupin pri stabilizaciji kolenskega sklepa in bilo boljši napovednik mo- žnosti poškodbe kot klasično razmerje HQR (Dvir in sod., 1989). Izračun raz- merja HQR uporabljamo za določanje funkcionalne sposobnosti mišic kolen- skega sklepa (Aagard in sod., 1995). Do- kazano je, da je razmerje HQR odvisno od hitrosti izvajanja kontrakcije (iztego- vanje in upogibanje kolena): pri nizki hitrosti (60°/sek) je normalno razmerje HQR okoli 0,60 (maksimalni navor mi- šic zadnje lože stegna predstavlja okoli 60 % maksimalnega navora mišice kva- driceps), pri višjih hitrostih (180 ali 240°/ sek) pa so vrednosti okoli 1,00 ali več (Osternig in sod., 1983). Poleg medmišičnih razmerij lahko iz izokinetičnih meritev izračunamo tudi t. i. znotrajmišična razmerja. Gre za razmerje maksimalnih ekscentričnih in koncentričnih navorov iste mišične skupine (štiriglave stegenske mišice ali zadnje lože stegna). V primeru, da mer- jenec maksimalno izvede izokinetični test za štiriglavo stegensko mišico pri enaki hitrosti v koncentričnem (Qconc) in ekscentričnem (Qecc) režimu dela, mora biti razmerje ECC/CON večje od 1,00 kar pomeni, da mora biti vrednost maksimalnega ekscentričnega navora te mišice večja od maksimalnega kon- centričnega navora iste mišice (Dvir, 2004), kar je povsem v skladu s teore- tičnim odnosom sila-hitrost, ki ga opi- suje t. i. Hillov graf. Če povečamo hitrost merjenja PT, se poveča tudi razmerje ECC/CON (Riz- zardo in sod., 1988), kar je seveda priča- kovano, ker z naraščajočo hitrostjo ra- ste ekscentrična sila, pada pa koncen- trična in posledično razmerje naraste. Potrebno je poudariti, da predstavlja to znotrajmišično razmerje tudi svoje- vrstno oceno sposobnosti mišice, da deluje ekscentrično. Seveda imajo pri tem pomembno vlogo tudi številni ne- vralni dejavniki, saj pri ekscentrični kon- trakciji lahko pride do močnega zavira- nja s strani Golgijevega telesca, kar ima za posledico nizke vrednosti ekscentrič- nega navora in majhno vrednost zno- trajmišičnega razmerja, o čemer priča tudi podatek, da so Trudelle-Jackson in sod. (1989) v svoji raziskavi ugotovili, da ima 35 do 54 % normalnih (zdravih) ljudi razmerje ECC/CON manjše od 0,85. Znotrajmišično razmerje za štiriglavo stegensko mišico označujemo z QEC, za zadnjo ložo pa s HEC. Osnovni namen naše raziskave je bil ugotoviti vrednosti koncentrične in ekscentrične jakosti upogibalk in izte- govalk kolena košarkarjev mladinske in kadetske reprezentance ter izračunati omenjena razmerja mišične jakosti. Po- leg tega smo v študiji želeli preveriti 86 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] tudi morebitne razlike v vrednostih PT in mišičnih razmerij med kadeti in mla- dinci. Menimo, da je tovrstnih meritev v našem prostoru premalo in da bo naša študija prispevala k začetku ustvarjanja baze podatkov o vrednostih mišične jakosti pri športnikih različnih športnih panog in ne samo košarke. Dobljene vrednosti lahko v veliki meri poma- gajo trenerjem pri načrtovanju kondi- cijskega treninga, oblikovanju preven- tivnih programov in pozni rehabilitaciji športnikov. Metode Vzorec merjencev Po koncu tekmovalne sezone 2007/2008 smo izmerili 16 košarkarjev mladinske in 12 košarkarjev kadetske reprezentance Slovenije. Izvedba meritev Merjenje jakosti upogibalk in iztegovalk kolena v koncentričnem in ekscentrič- nem režimu dela smo opravili z izoki- netičnim dinamometrom TechnoGym REV 9000 (TechnoGym, SpA, Via G. Per- ticari 20, 47035 Gambet- Tola, Forlí, Ita- lija). Kriterij izbora merjencev je bil, da so na širšem seznamu mladinske ali ka- detske reprezentance Slovenije. Pred izvedbo meritev so morali merjenci izpolniti vprašalnik o poškodbah, ki so jih imeli v prejšnji sezoni. Merjencev, ki so imeli kakršnokoli poškodbo kolena v pretekli sezoni, nismo testirali. Meritve smo izvedli v laboratoriju za izo- kinetično testiranje na Fakulteti za šport v Ljubljani. Vsa testiranja je opravil isti izkušeni merilec. Laboratorij je bil klima- tiziran, sobna temperatura je bila okoli 24 °C. Testiranje smo opravili med 10. in 16. uro (en dan kadetska reprezentanca, naslednji dan mladinska). Dan pred te- stiranjem merjenci niso imeli treninga. Telesno višino in težo smo izmerili s stadiometrom in tehtnico (Seca Instru- ments Ltd, Hamburg, Nemčija). Testni protokol Standardno ogrevanje pred testiranjem. Vsi merjenci so se ogreli s 6-minutnim kolesarjenjem z obremenitvijo med 50 in 100 kW. Ogrevanju je sledil kratek razteg (10 sekund) štiriglave stegenske mišice in mišic zadnje lože stegna. Testni položaj in pritrditev. Igralce smo te- stirali v sedečem položaju. Drsenje na- prej na sedežu je bilo onemogočeno z uporabo pasu, ki je pritrdil medenico v smeri navzdol in nazaj. Gibanje trupa je bilo onemogočeno z uporabo dveh pasov, ki sta bila pritrjena čez prsi mer- jenca. Gibanje stegna gor in dol je bilo onemogočeno z uporabo posebnega nastavka, pritrjenega čez sprednjo stran stegna (slika 1). Merjenci se med testiranjem niso smeli držati za ročaje stola, temveč so imeli roke prekrižane na prsih. Os rotacije kolenskega sklepa je bila do- govorno določena v višini lateralnega femoralnega kondila in uravnana z osjo dinamometra. Pri tem smo uporabili la- serski žarek, pritrjen na glavo dinamo- metra. Obseg gibanja je bil nastavljen od 90 do 30° kolenskega upogiba, tako da je bil skupni obseg gibanja pri testiranju (ROM) 60°. Testna hitrost in tip kontrakcije. Test je bil izveden pri izokinetični hitrosti 60°/sek za koncentrično (KON) in ekscentrično (ECC) kontrakcijo štiriglave stegenske mišice (quadriceps) in zadnje lože ste- gna (hamstrings). Korekcija gravitacije (umerjanje). Navor, ki nastane zaradi gravitacije, smo korigirali pri vsakem merjencu posebej. Dinamo- meter je bil nastavljen tako, da ni bilo mogoče izvesti meritve brez poprej- šnjega popravka. Vsem merjencem smo pred začetkom testiranja podrobno razložili testni pro- tokol in ga tudi demonstrirali. Ogrevanje na dinamometru. Pred vsakim testiranjem je merjenec izvedel 2 sub- maksimalni in 1 maksimalno ponovitev pri dani hitrosti in kontrakciji. Merjenec, ki bi pri tem občutil bolečino ali nelago- dnost, ne bi bil testiran. Testiranje. Vsak merjenec je izvedel 5 maksimalnih kontrakcij v naslednjem vrstnem redu: 5 koncentričnih kontrak- cij za iztegovalke in upogibalke kolena, sledil je 60-sekundni odmor, 5 eksen- tričnih kontrakcij za štiriglavo stegensko mišico, sledil je 60-sekundni odmor, 5 ekscentričnih kontrakcij za zadnjo ložo stegna. Ko je merjenec opravil testi- ranje za eno nogo, je sledil 3-minutni odmor. Potem je sledilo testiranje še za drugo nogo, po enakem postopku, kot je opisan zgoraj. Statistična analiza Podatke smo obdelali s statističnim programskim paketom SPSS 15.0 za Windows (Chicago, IL, ZDA). Izmerjene spremenljivke so bile maksimalni navor (PT) v newton-metrih (Nm) za štiriglavo stegensko mišico in zadnjo ložo stegna v koncentrični in ekscentrični kontrak- ciji. Maksimalni navor smo normalizirali glede na telesno maso merjenca (BW) in ga izrazili kot PT/BW (Nm/kgBW). Iz- računali smo še tale razmerja jakosti mi- šic: (1) HQR − hamstrings (KON)/quadri- ceps (KON), (2) dinamično razmerje DFR – hamstrings (ECC)/quadriceps (CON), (3) razmerje Q ECC – quadriceps (ECC)/ Preglednica 1: Antropometrične in trenažne značilnosti merjencev (srednja vrednost ± SD) N Starost (let) Telesna masa (kg) Telesna višina (cm) Trenažni staž (let) Mladinci 16 17,4 ± 0,51 84,5 ± 10,2 193,9 ± 8,7 7,6 ± 2,2 Kadeti 12 15,8 ± 0,38 78,2 ± 10,7 189,4 ± 7,8 7,6 ± 2,2 Slika 1: Testni položaj in pritrditev merjenca ŠPORT 56, 2008, 3-4 87 [raziskovalna dejavnost] quadriceps (CON) in (4) razmerje H ECC – hamstrings (ECC)/hamstrings (CON). Za ugotavljanje razlik med kategorijama igralcev (maksimalna jakost (PT) mišic quadriceps in hamstrings ter mišična razmerja) smo uporabili enosmerno analizo variance (one-way ANOVA). Rezultati Maksimalni in relativni navor upogibalk in iztegovalk kolena prikazuje pregle- dnica 2. V preglednici 3 so prikazana medmišična in znotrajmišična razmerja jakosti upogibalk in iztegovalk kolena leve in desne noge. Primerjava razlik v izbranih spremenljivkah med kadeti in mladinci z uporabo enosmerne analize variance je pokazala, da imajo mladinci statistično značilno večja razmerja HQR (F = 7.44, p < 0,05) in DFR (F = 4,29, p < 0,05) leve noge kot kadeti. V drugih spremenljivkah ni bilo statistično zna- čilnih razlik med dvema starostnima skupinama košarkarjev. Razprava Glavne ugotovitve študije so, da dose- gajo mladi košarkarji vrednosti relativ- nega navora štiriglave stegenske mišice okoli 2,7 Nm/kg telesne mase in vre- dnosti relativnega navora zadnje lože stegna okoli 1,6 Nm/kg telesne mase. Bilateralne razlike sicer obstajajo, ven- dar so majhne in so za vse oblike kon- trakcije pod 10 %. Klasično medmišično razmerje HQR je okoli 65 % za mladince in nekoliko nižje (nekaj manj kot 60 %) za kadete. Te razlike so na levi nogi do- segle mejo statistične značilnosti. Iz preglednice 3 je razvidno, da so vre- dnosti HQR pri mladincih v primerjavi s kadeti višje tudi na desni strani (62 % vs. 59 %), vendar niso bile statistično značilne. Glede na to, da uporablja ve- čina merjencev levo nogo kot odrivno, bi lahko tej funkcionalni prevladi leve noge pripisali tudi boljše medmišično razmerje, saj podobne razlike opazimo tudi pri dinamičnem funkcionalnem razmerju DFR na levi strani. Vsekakor gre zgolj za hipotezo, ki zahteva doda- tno pojasnitev v nadaljevanju študije v smislu iskanja povezav med mišičnim razmerjem in prevlado spodnjega uda. To področje je vsekakor kočljivo in se na tem mestu ne bi želeli spuščati v podrobnejšo analizo, saj to presega na- men tega prispevka. Če primerjamo naše podatke s podatki drugih študij (preglednici 4 in 5), lahko opazimo, da so koncentrični navori upogibalk in iztegovalk kolena dokaj primerljivi z drugimi študijami, medtem ko so ekscentrični navori tako upogi- balk kot tudi iztegovalk kolena nižji kot pri sovrstnikih iz tujine. Meritve so bile sicer opravljene na različnih napravah in kar nekaj dokazov obstaja, ki govo- rijo o tem, da so rezultati izokinetičnih meritev specifični za določen tip dina- mometra. Kljub temu je ekscentrična šibkost naših košarkarjev v primerjavi s konkurenco že na oko tolikšna, da zah- teva podrobnejšo analizo stroke v smi- Preglednica 2: Izokinetični koncentrični in ekscentrični maksimalni navor (PT) (Nm) in relativni navor (PT/BW) (Nm/kg) upogibalk in iztegovalk kolena pri izokinetični hitrosti 60°/sek UPOGIBALKE IZTEGOVALKE Maksimalni navor [Nm] ± SD Normaliziran maksimalni navor [Nm/kgTT] ± SD Maksimalni navor [Nm] ± SD Normaliziran maksimalni navor [Nm/kgTT] ± SD Levo Desno Levo Desno Levo Desno Levo Desno MLADINCI KON 138,31 ± 33,11 144,19 ± 31,83 1,61 ± ,30 1,68 ± ,26 211,06 ± 44,25 231,88 ± 33,28 2,48 ± ,49 2,73 ± ,38 ECC 137,38 ± 29,32 138,69 ± 29,65 1,60 ± ,24 1,63 ± ,31 228,81 ± 40,65 234,94 ± 50,45 2,69 ± ,43 2,75 ± ,49 KADETI KON 119,27 ± 23,52 122,00 ± 23,64 1,53 ± ,18 1,57 ± ,23 217,18 ± 36,70 208,09 ± 41,35 2,80 ± ,31 2,69 ± ,45 ECC 125,36 ± 30,55 133,00 ± 26,93 1,60 ± ,22 1,71 ± ,20 225,18 ± 58,78 217,27 ± 61,58 2,88 ± ,53 2,80 ± ,63 Preglednica 3: Razmerja moči mišic upogibalk in raztegovalk kolenskega sklepa (%) pri hitrosti 60°/sek. MLADINCI KADETI 60°/sek Leva Desna Leva Desna Medmišična razmerja moči HQR 66,45 ± 12,89 62,11 ± 10,59 55,06 ± 5,90 59,28 ± 9,85 DFR 66,88 ± 14,81 59,84 ± 10,56 57,12 ± 5,68 65,05 ± 13,21 Znotrajmišična razmerja moči QEC 1,10 ± ,16 1,00 ± ,13 1,02 ± ,13 1,04 ± ,18 HEC 1,01 ± ,16 0,97 ± ,17 1,04 ± ,14 1,09 ± ,11 *HQR = Hcon/Qcon, DFR = H ECC /Qcon, QEC= Qecc/Qcon, HEC = Hecc/Hcon; glej besedilo za po- drobnejšo razlago. Preglednica 4: Izokinetični koncentrični in ekscentrični maksimalni navor (PT) (Nm) in relativni navor (PT/BW) (Nm/kg) kolenskih upogibalk (hamstrings) in iztegovalk (quadriceps) pri izokinetični hitrosti 60°/sek (Buchanan in Vardaxis, 2003; Gerodimos in sod., 2003) Avtor Leto N Meritvena hitrost, tip kontrakcije in naprava Populacija Upogibalke PT/BW Iztegovale PT/BW Buchanan* 2003 9 60°/sek Conc Cybex II fantje 15−17 let 0.99 0.98 2.28 2.04 Gerodimos** 2003 90 60°/sek Conc in Ecc Cybex II fantje 15 let 1.7 C 2.2 E 2.53 C 3.32 E fantje 16 let 1.78 C 2.29 E 2.73 C 3.42 E fantje 17 let 1.84 C 2.28 E 2.76 C 3.69 E Bračič 2008 28 60°/sek Conc in Ecc TechnyGym REV9000 fantje 16 let 1.53 C 1.60 E 1.57 C 1.71 E 2.80 C 2.88 E 2.69 C 2.80 E fantje 17 let 1.61 C 1.60 E 1.68 C 1.63 E 2.48 C 2.69 E 2.73 C 2.75 E *Buchanan, 2003; merili so dominantno in nedominantno nogo. **Gerodimos in sod., 2003; merili so samo eno nogo. 88 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] slu analize trenažnega programa v teh starostnih skupinah. Šibkost v ekscentričnem načinu kon- trakcije je seveda vplivala tudi na vre- dnosti dinamičnega mišičnega raz- merja in znotrajmišičnih razmerij (QEC in HEC). Če pogledamo preglednico 5, lahko vidimo, da so vrednosti DFR pri naših košarkarjih precej nižje, ravno tako oz. še bolj pa vrednosti ekscentrično- koncentričnega razmerja štiriglave ste- genske mišice (QEC) ali zadnje lože ste- gna (HEC). Vrednosti QEC in HEC pri nas niso niti enkrat presegle 10 %, v Gero- dimosovi študiji pa so krepko nad 20 %. Klasično razmerje HQR je primerljivo za mladince, vendar je pri kadetih nekoliko nižje zaradi nekoliko nižjih vrednosti maksimalnega koncentričnega navora zadnje lože stegna. Podatki iz naše raziskave govorijo o do- ločenih težavah testiranih košarkarjev z ekscentričnim načinom kontrakcije upogibalk in iztegovalk kolena. Eks- centrična jakost zadnje lože stegna je zelo pomemben dejavnik, ki varuje in razbremenjuje sprednjo križno vez. Po drugi strani je ekscentrična jakost šti- riglave stegenske mišice pomembna pri nadzoru počepa (ali tudi doskoka) in igra zelo pomembno vlogo pri pa- telarni tendinopatiji (koleno skakalca), ki je najpogosteje preobremenitveni sindrom v košarki. Ob teh dejstvih in podatkih iz uvoda o prevladovanju poškodb kolena pri košarkarjih je razu- mljivo, da bo morala košarkarska stroka poiskati načine, da te šibkosti ustrezno odpravi. Študija je dober kazalnik, da lahko sistematične meritve pred za- četkom tekmovalne sezone razkrijejo pomanjkljivosti v mišični jakosti, ki jih lahko z ustrezno spremembo treninga pravočasno odpravimo in preprečimo morebitne posledice v smislu akutnih ali kroničnih poškodb kolena. Vaje za razvoj ekscentrične moči štiriglave stegenske mišice in zadnje lože stegna NORDIJSKA VAJA Začetni položaj Klečite na blazini z zravnanim zgornjim delom telesa. Kolena in golen so v širini kolkov. Roke prekrižate na prsih. Partner naj vam čvrsto drži gležnje pritisnjene v tla z obema rokama. Izvajanje vaje Počasi se nagnite naprej ob tem pa vzdržujte zgornji del telesa zravnan. Stegna, kolki in zgornji del telesa naj bodo v ravni črti. To držo vzdržujte čim dlje. Ko polo- žaja ne morete več vzdrže- vati z uporabo mišic zadnje lože stegna, uporabite obe roki, da ublažite padec. Po padcu se odrinite nazaj, in znova privzemite izvajanje giba z za- dnjo ložo ter se na takšen način vrnite v izhodiščni položaj. Počivajte 5-10 se- kund in ponovite vajo. Ponovitve Ponovimo 6 krat. Pomembno Partner mora čvrsto držati noge.· • Zgornji del telesa, kolki in stegno mo-• rajo oblikovati ravno črto. Ne upogibajte se v kolkih.· • Ne nagibajte glavo nazaj..• V začetku vajo izvajajte počasi, ven-• dar ko pridobite izkušnje lahko izva- jate vaje hitreje. Preglednica 5: Razmerja moči upogibalk in iztegovalk kolenskega sklepa (%) pri hitrosti 60°/sek (Buchanan in Vardaxis, 2003; Gerodimos in sod., 2003) Avtor Leto N Meritvena hitrost, tip kontrakcije in naprava Populacija HQR DFR QEC HEC Buchanan* 2003 9 60°/sek, Conc, Cybex II fantje 15−17 let 43.0 – 47.0 − − − Gerodimos** 2003 90 60°/sek, Conc in Ecc, Cybex II fantje 15 let 67.7 87.1 1.31 1.29 fantje 16 let 66.0 84.7 1.25 1.29 fantje 17 let 67.7 83.5 1.34 1.24 Bračič 2008 28 60°/sek, Conc in Ecc, TechnyGym REV9000 fantje 16 let 55.1 – 59.3 57.1 – 65.1 1.02 – 1.04 1.04 – 1.09 fantje 17 let 62.1 – 66.5 59.8 – 66.9 1.00 –1.10 0.97 – 1.01 ŠPORT 56, 2008, 3-4 89 [raziskovalna dejavnost] SESTOPANJE S KLOPI Začetni položaj Stojite na klopci. Kolena in kolki so ra- hlo pokrčeni. Pred klopco je odbojkar- ska žoga. Izvajanje vaje Z levo nogo poskušate sestopiti s klopce, medtem ko vam desna noga dela oporo. Desno nogo pokrčite ne več kot do 30°, s prsti leve noge pa se dotaknite žoge, in se počasi vrnite v izhodiščni položaj. Vajo ponovimo za levo nogo (leva noga dela oporo, z de- sno pa se dotaknemo tal). Roke držite ali na bokih ali prekrižane na prsih. Ponovitve Naredimo 10 ponovitev za eno nogo, nato pa 10 ponovitev za drugo nogo. Nadaljujemo z vajo do izteka časa pred- videnega za to postajo. Pomembno Vajo v začetku morate izvajati počasi • in nadzirati ves potek giba. Gledano spredaj so kolk, koleno in • gleženj oporne noge v ravni črti. Koleno ne krčimo več kot do 30°. • S prsti nasprotne noge se morate do-• takniti podlage. Literatura Aagard, P., Simonsen, E. B., Trolle, M., Bangsbo, 1. J., Klausen, K. (1995). Isokinetic hamstrings/ quadriceps strength ratio: influence from jo- int angular velocity, gravity correction, and contraction mode. Acta Physiol Scand, 154, 421−427. Arendt, E., Agel, J., Dick, R. (1999). Anterior 2. cruciate ligament injury patterns amomg collegiate men and women. American Jour- nal of Sports Medicine, 23, 694−701. Baltzopoulos, V., Kellis, E. (1998). Isokine-3. tic strength during childhood and adole- scence. V: E Van Pragh, Pediatric anaerobic performance. Champaign, IL: Human Kinetics, 225−240. Buchanan, P. A., Vardaxis, V. G. (2003). Sex-4. related and age-related differences in knee strength of basketball players ages 11−17 years. Journal of Athletic Training, 38(3), 231−237. Dowson, M. N., Nevill, M. E., Lakomy, H. K., Ne-5. vill, A. M., Hazeldine, R. J. Modelling the rela- tionship between isokinetic muscle strength and sprint running performance. Journal of Sports Sciences. 1998 Apr; 16(3), 257−265. Dvir, Z. (2004). 6. Isokinetics. 2nd ed. muscle te- sting, Interpretation and clinical applications. London: Churchill Livingstone. Dvir, Z., Eger, G., Halperin, N., Shklar, A. (1989). 7. Thigh muscle activity and anterior cruciate ligament insufficiency. Clinical Biomechanics, 4, 87−91. Gerodimos, V., Mandou, V., Zafeiridis, A., Io-8. akimidis, P., Stavropoulos, N., Kellis, S. (2003). Isokinetic peak torque and hamstrings/qua- driceps ratios in young basketball players. Jo- urnal of Sports Medicine and Physical Fitness, 43, 444−452. Kingma, J., Jan ten Duis, H. (1998). Sports 9. members participation in assesment of in- cidence rate in five sports from records of hospital-based clinical treatment. Perceptual Motor Skills, 86, 675−686. Osternig, L. R., Hamill, J., Sawhill, J., Bates, B. 10. T. (1983). Influence of torque and limb speed on power production in isokinetic exercise. American Journal of Physical Medicine, 62, 163−171. Powell, J. W., Barber - Foss, K. D. (2000). Sex-11. related injury patterns amomg selected high school sports. American Journal of Sports Me- dicine, 28, 385−391. Rizzardo, M., Bay, G., Wessel, J. (1988). Eccen-12. tric and concentric torque and power of the knee extensors in female. Canadian Journal of Sports Science, 13, 166−169. Rochcongar P. Isokinetic thigh muscle 13. strength in sports: a review. Ann Readapt Med Phys. 2004 Aug, 47(6), 274−81. Trudelle - Jackson, E., Meske, N., Highenbo-14. ten, C., Jackson, A. (1989). Eccentric/concen- tric torque deficits in the quadriceps muscle. Journal of Orthopedic and Sports Physical The- rapy, 11, 142−145. Yamamoto, T. (1993). Relationship between 15. hamstrings strains and leg muscle strength. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 33, 194−199. Zakas, A., Mandroukas, K., Vamvakoudis, 16. Christulas, K., Aggelopoulou, N. (1995). Peak torque of quadriceps and hamstrings mu- scles in basketball and soccer players of diffe- rent divisions. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 35, 199−205. Mitja Bračič, strok. sod., prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za atletiko mitja.bracic@fsp.uni-lj.si 90 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] Suzana Mlinar, Deborah Valentinčič, Mateja Videmšek, Maja Meško, Damir Karpljuk Razlike v gibalni dejavnosti in življenjskem slogu zaposlenih v igralništvu glede na njihov urnik dela Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti razlike v gibalni dejavnosti in življenjskem slogu zaposlenih v Hitovi igralnici Park glede na urnik dela. Vzorec anketirancev je zajel 251 zaposlenih, od tega 47,4 % moških in 52,6 % žensk, starih od 18 do 58 let. Vzorec spremenljivk je vseboval socialno-demografske značilnosti, urnik dela, gibalno dejavnost in življenjski slog. Za ana- lizo podatkov smo ugotovili osnovne statistične parametre in opravili CHI2- test ter enofaktorsko analizo variance (ANOVA). Podatke smo obdelali s statističnim program SPSS 15.0 za Windows. Ugotovili smo, da ljudje, ki opravljajo enoizmensko delo, večinoma menijo, da so redno športno dejavni in da se s športno dejavnostjo ukvarjajo organizirano. Ti so v zadnjem tednu tudi najmanj časa presedeli. Med njimi je največ nekadilcev. Ugotovitve nakazujejo, da ljudje, ki opravljajo le enoizmensko delo, živijo bolj zdravo v primerjavi s tistimi, ki opravljajo triizmensko delo. Ključne besede: urnik dela, gibalna dejavnost, življenjski slog. Differences in sports activity and lifestyle of casino employees by their working time The purpose of this research was to determine the differences in sports activity and lifestyle employees at the Hit Park Casino, by working time. The study included 251 employees, 47.4% of them men and 52.6% of them women, aged 18 to 58 years. The sample of variables included socio-demographic characteristics, working time, physical activity and lifestyle. Data analysis was done using basic statistical parameters, CHI2 and one way ANOVA. Data was handled using SPSS 15.0 statistics software for Windows. Individuals who work only morning shift are more physically active and they engage in organized physical ac- tivity. Others more often engage in physical activity (on their own) individually. It is also characteristic for those who work (days) only daytime shifts less time sitting in last week and to be non-smokers. It was discovered to indicate that individuals who work only morning shift live more healthily compared to individuals who working in all shifts. Key words: working time, sports activity, lifestyle. Uvod Odrasli preživijo na delovnem mestu vsaj tretjino življenja, zato je delovno okolje eno pomembnejših življenjskih okolij. Stergarjeva (2005) poudarja, da vsestransko vlaganje v boljše delovne razmere vodi k boljšemu zdravju za- poslenih in posledično tudi k večji produktivnosti podjetij/družb/organi- zacij/zavodov. Delovno okolje, ki pod- pira zdravje, je okolje, ki zaposlenim ne le ponuja zaščito pred grožnjami za zdravje, ampak jih tudi usposablja za ši- ritev zmožnosti in razvoj samozaupa- nja na področju zdravja ter uvaja spre- membe v korist zdravju (Stergar, 2005). Spodbujanje delodajalcev, da skrbijo za zdravje svojih delavcev, je postalo stra- teški cilj, kajti vsak vložek v delavčevo zdravje in posledično v zadovoljstvo pri delu se jim bo zelo hitro bogato obre- stoval (Bilban, 2005). Zaposleni bi mo- rali spoznati, da sta biti zdrav in sodelo- vati pri doseganju boljšega zdravja pra- vica in dolžnost vsakega posameznika (Berčič, 2005a). Ko govorimo o vlaganju v človeške vire na delovnem mestu, imajo prav zaposleni pomembno ak- tivno vlogo (Berčič, 2005b). Urnik dela in gibalna dejavnost Fiziološko gledano je najprimernejši delovni čas med osmo in osemnajsto uro, z vmesnim počitkom, ki naj traja približno eno uro. Dvoizmensko delo ni ugodno, saj je treba vsak drugi teden spremeniti življenjski ritem. Še slabše pa je, če je delo triizmensko, ker se mora življenjski ritem spreminjati vsak teden (ali, kar je še slabše, vsak dan), pri če- mer so navadno moteni spanje pod- nevi in tudi druge življenjske fiziološke funkcije. Izkušnje kažejo, da se nekateri lahko prilagodijo nočnemu delu, neka- teri pa sploh ne, ker je to zanje gibalni in duševni napor (Bilban, 1999). Težje delovne razmere, kamor uvrščamo tudi delo v izmenah, lahko na različne načine močno vplivajo na počutje in zdravstveno stanje delavcev. Posledica so pogoste bolečine v vratu, ramenih in križu, nerazpoloženje, nespečnost, ču- stvena izčrpanost in bolečine v nogah (Mlinar, 2007). Learthart (2000) je ugo- tovil, da se življenje izmenskih delavcev tako spremeni, da se posledice dela v izmenah kažejo na gibalnem in dušev- nem počutju ter zdravju kakor tudi na družbenem, družabnem in družinskem življenju posameznika. Najpomemb- nejši so vplivi na biološke ritme, spanje, družinsko in družabno življenje izmen- skih delavcev. Mnogi, ki delajo ponoči, zbolijo za psi- hosomatskimi boleznimi in duševnimi motnjami. Pomembno vlogo pri tem imajo kateholamini (adrenalin in nora- ŠPORT 56, 2008, 3-4 91 [raziskovalna dejavnost] drenalin), ki sledijo cirkadialnemu ritmu. Kateholamini dosežejo največjo kon- centracijo med enajsto in petnajsto uro, najnižjo pa med triindvajseto in eno uro zjutraj (Bilban, 1999). Ta ritem se spre- meni, če se spremeni ritem spanja, ki je moten predvsem pri delavcih, ki delajo ponoči. Pri njih pride tudi do pomanj- kanja spanja in motenj v prehranjeva- nju (Bilban, 1999). Mlinarjeva (2007) je ugotovila, da se 31,5 odstotka medi- cinskih sester, ki opravljajo triizmensko delo, ukvarja z redno športno dejavno- stjo, pri ženskah splošne populacije, ki opravljajo le dopoldansko delo, pa je ta delež 32,9 %. Doupona Topič, Cvelbar in Matoh (2002) ugotavljajo, da se po- večuje neorganizirana redna vadba, or- ganizirana vadba pa se zmanjšuje. Urnik dela in življenjski slog Glede na vedno večje delovne obreme- nitve si želimo vsaj nekaj tistega časa, ki mu rečemo prosti čas, v katerem lahko udejanjamo svoj življenjski slog. Na splošno imajo moški več prostega časa kot ženske. Ženske težje načrtu- jejo svoj prosti čas, ker so gospodinjske obveznosti neskončne. Zaletel Kragelj, Pahor in Bilban (2004) so ugotovili, da ženske opravljajo poleg službe tudi go- spodinjska dela, za katera porabijo tri delovne dni na teden, kar za zaposlene ženske pomeni dvojno obremenitev. Pogosto imajo manj denarja kot mo- ški in mnoge so finančno odvisne od njih. To jim omejuje načine koriščenja prostega časa. Od mnogih žensk priča- kujejo, da bodo izbrale dejavnosti, ki so osredotočene na dom in družino, ki so družbeno opredeljene kot sprejemljive za ženski način preživljanja prostega časa (Haralambos in Holborn, 1999). Za večino žensk in moških je družina naj- pomembnejše življenjsko področje. Na drugem mestu je delo − služba; sledi prosti čas, ki ga ženske uvrščajo na tre- tje mesto. Ženske po rojstvu prvega otroka ve- činoma prenehajo z dejavnostmi, ki so jih opravljale v prostem času. Prav tako z zaposlitvijo praviloma opravljajo »dvojno izmeno«: gospodinjsko delo in plačano delo (Haralambos in Hloborn, 1999). Prosti čas je, ugotavljajo Berčič, Tušak in Karpljuk (1999), čas, ki ga lahko izkoristimo za vzpostavitev psihofizič- nega ravnovesja s športno dejavnostjo, in kot dodaja Slejko (2002), je kakovo- stno preživljanje prostega časa velikega pomena za dobro počutje na delov- nem mestu. Zato bi morala biti vsebina športne aktivnosti prostovoljna in bo- gata z uživanjem. Morala bi biti proti- utež običajnim življenjskim obremeni- tvam, nasprotna tekmovanju in kom- penzacija stresa (Tušak, 2003). Prav zato, ugotavlja Tušak (2003), je potrebno raz- vijati šport, ki je namenjen zgolj obliko- vanju nekih pozitivnih stališč ali veselja do življenja. Saj je zabava pomembna prvina v športu prav v vseh starostih. Pri povezanosti neredne športne dejavno- sti s pogostejšim doživljanjem stresa je Mlinarjeva (2007) ugotovila usmeritev k statistični značilnosti. Pogostejše do- življanje stresa je značilno povezano z nerednim uživanjem zajtrka, ki kaže na oblikovan nezdrav življenjski slog (Mli- nar, 2007). Pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga ne moremo mimo redne športne dejavnosti. Ta je pozitivno povezana z zdravim načinom življenja, ker bistveno prispeva k ohranjanju, krepitvi in varo- vanju zdravja (Berčič, 2005a) ter pove- čuje delovno storilnost (Bilban, 2002; Pišot in Završnik, 2002). Pomembno je promovirati zdrav življenjski slog in oza- veščati ljudi o lastni odgovornosti za svoje zdravje in počutje (Mlinar, 2007). Promocija zdravja na delovnem mestu naj bo del politike podjetja. Podjetje si mora prizadevati, da ohrani delavčevo gibalno in duševno zdravje pred ško- dljivimi vplivi delovnega okolja, in ga navajati na zdrav način življenja. Tako bo delavec lahko ohranil delovno spo- sobnost in zaposljivost vse življenje (Slejko, 2002). Dozdajšnja spoznanja ka- žejo, da se velik del zaposlenih zaveda pomembnosti športne dejavnosti (Ber- čič, 2005b). Dejstvo je, da se bo zdrav delavec na zdravem delovnem mestu dobro počutil vse delovno obdobje, manj bo utrujen zaradi dela in posle- dično bo količinsko in kakovostno pro- duktivnejši (Berčič, 2005b). Potreben bo bistven premik k bolj zdra- vemu življenjskemu slogu, ki zajema več gibalne aktivnosti, uravnoteženega prehranjevanja in čustvenega sprošča- nja (Berčič, 2005a). Treba je poudariti, da je za posameznikovo celovito zdravje odgovoren vsak sam. Šele potem je treba vzroke za porušeno ravnovesje iskati v družini, ožjem delovnem in šir- šem družbenem okolju (Berčič, 2005a). Namen raziskave je bil ugotoviti raz- like v gibalni dejavnosti in življenjskem slogu zaposlenih v Hitovi igralnici Park glede na urnik dela. Metode Vzorec merjencev Raziskava je zajela 251 zaposlenih v Hi- tovi igralnici Park, od tega 119 (47,4 %) moških in 132 (52,6 %) žensk, starih od 18 do 58 let (M = 34,86; SD = 9,09). An- ketiranci so bili zaposleni v oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagaj- niškega poslovanja, varnosti, recepcije in v oddelku igralniškega marketinga. Iz oddelka igralnih miz je bilo 135 an- ketirancev (53,8 %), od tega 71 (53,8 %) žensk in 64 (53,8 %) moških. Iz oddelka igralnih avtomatov je bilo 36 (14,3 %) anketirancev, od tega 17 (12,9 %) žensk in 19 (16,0 %) moških. Iz oddelka blagaj- niškega poslovanja je bilo 35 (13,9 %) anketirancev, od tega 21 (15,9 %) žensk in 14 (11,8 %) moških. Iz oddelkov varno- sti, recepcije in igralniškega marketinga je bilo 45 (17,9 %) anketirancev, od tega 23 (17,4 %) žensk in 22 (18,5 %) moških. Vzorec spremenljivk Zaposlene v Hitovi igralnici Park smo izprašali z anketnim vprašalnikom Špor- tna dejavnost in življenjski slog zapo- slenih v Hitu, igralnici Park (vprašalnik je dosegljiv pri avtorjih prispevka). Podatke smo zbrali januarja 2008, anketiranje smo opravili osebno, v odmoru med delovnim časom. Anonimnost je bila zagotovljena. Metode obdelave podatkov Za statistično analizo smo uporabili program SPSS 15.0 in tele statistične metode: osnovne postopke opisne 92 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] statistike, CHI2-test za ugotavljanje razlik med spoloma, enofaktorsko analizo va- riance (ANOVA) za ugotavljanje razlik v gibalni dejavnosti in življenjskem slogu glede na urnik dela. Statistično značil- nost smo preverjali na ravni 5-odsto- tnega tveganja (p = 0,05). Rezultati Zaposleni v Hitovi igralnici Park opra- vljajo delo v enoizmenskem (dopol- dan), dvoizmenskem (dopoldan in po- poldan) in triizmenskem (dopoldan, popoldan in ponoči) delovnem času (graf 1). Enoizmensko delo opravlja 26 (10,4 %) ljudi, od tega 19 (14,4 %) žensk in 7 (5,9 %) moških. Dvoizmensko delo opravlja 18 (7,2 %) ljudi, od tega 12 (9,1 %) žensk in 6 (5,0 %) moških. Triizmensko delo opravlja 207 (82,5 %) ljudi, od tega 101 (76,5 %) ženska in 106 (89,1 %) mo- ških. V urniku dela smo s CHI2-testom ugotovili statistično značilno razliko (p = 0,030) glede na spol anketirancev, pri ukvarjanju s športno dejavnostjo pa ni- smo ugotovili statistično značilnih razlik (p = 0, 679). Z analizo variance smo ugotovili stati- stično značilne razlike v gibalni dejav- nosti glede na urnik dela v spremenljiv- kah: mnenje ljudi o ukvarjanju z redno gibalno dejavnostjo (p = 0,044); način ukvarjanja z gibalno dejavnostjo (p = 0,007); v spremenljivki čas dnevnega skupnega sedenja v zadnjem tednu pa je nakazana tendenca k statistični značilnosti (p = 0,071), kot kaže pregle- dnica 1. Urnik dela oz. izmensko delo statistično značilno vpliva na mnenje o ukvarjanju z redno gibalno dejavno- stjo. Ljudje, ki opravljajo enoizmensko delo, menijo, da so bolj redno špor- tno dejavni, sledijo jim tisti, ki opra- vljajo triizmensko delo, ljudje, ki opra- vljajo dvoizmensko delo, pa menijo, da se najmanj ukvarjajo z redno gibalno dejavnostjo. Delavci, ki opravljajo eno- izmensko delo, se z gibalno dejavno- stjo pogosteje ukvarjajo organizirano. Ljudje, ki opravljajo dvoizmensko ali tri- izmensko delo, se z gibalno dejavnostjo pogosteje ukvarjajo sami. Zaposleni, ki opravljajo dvoizmensko delo, so tudi najpogosteje sedeli v zadnjem tednu, sledijo ljudje, ki opravljajo triizmensko delo. Najkrajši čas sedenja smo ugoto- vili pri tistih, ki opravljajo enoizmensko delo. Urnik dela statistično značilno ne vpliva na pogostost ukvarjanja s špor- tno dejavnostjo. Ugotovili smo, da se ne glede na urnik dela ljudje s športno dejavnostjo ukvarjajo občasno. Z analizo variance smo ugotovili sta- tistično značilne razlike v življenjskem slogu glede na urnik dela (preglednica 2) v spremenljivki pogostost kajenja (p = 0,005). Ugotovili smo, da ljudje, ki opravljajo enoizmensko delo, v večini ne kadijo, sledijo tisti, ki opravljajo tri- izmensko delo, ki pogosteje kadijo, in ljudje, ki opravljajo dvoizmensko delo, za katere je značilno še pogostejše ka- jenje. Triizmensko delo ne vpliva na po- gostost doživljanja stresa, pogostost uživanja alkoholnih pijač, pogostost uživanja tablet proti bolečinam, pove- zanost bolečin z delovnim mestom, zadovoljstvo s telesno težo in na ITM. V pogostosti ukvarjanja s športno de- javnostjo nismo ugotovili statistično značilnih razlik (p = 0,219) glede na ur- nik dela. Ugotovili smo, da se ljudje, ki opravljajo enoizmensko delo, s športno dejavnostjo ukvarjajo povprečno 2- do 3-krat na teden. Tisti, ki opravljajo dvo- izmensko in triizmensko delo, pa pov- prečno le enkrat na teden. Razprava V Hitovi igralnici Park opravljajo zapo- sleni pretežno triizmensko delo; takih je kar 82,5 % in statistično značilno (p = 0,030) več moških kot žensk. V eno- izmenskem in dvoizmenskem delov- nem času opravlja delo le manjši odsto- tek zaposlenih, med njimi prevladujejo ženske. Presenetljivo nismo ugotovili statistično značilne razlike med urni- kom dela in športno dejavnostjo (p = 0,679), vendar se tisti, ki opravljajo eno- izmensko delo, s športno dejavnostjo ukvarjajo povprečno 2- do 3-krat na te- den, tisti, ki opravljajo dvoizmensko in triizmensko delo, pa le enkrat. Mlinar- jeva (2007) je ugotovila, da je tretjina žensk, ki opravljajo triizmensko delo, redno športno dejavnih, tretjina je le občasno športno dejavnih in tretjina športno povsem nedejavnih ali nepo- membno športno dejavnih. Razmerje med redno in neredno (nezadostno) športno dejavnimi je 1 : 2, pri čemer fi- zično naporno delo, triizmenski delovni čas in redno nadurno delo ne vplivajo značilno na redno športno udejstvova- nje (Mlinar, 2007). Ugotovili smo, da urnik dela statistično značilno vpliva na mnenje ljudi o ukvar-Graf 1: Urnik dela 0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 % enoizmensko dvoizmensko delo triizmensko Ženske Moški Skupaj CC Pom. Urnik dela 0,165 0,030 ŠPORT 56, 2008, 3-4 93 [raziskovalna dejavnost] janju z redno gibalno dejavnostjo. Tisti, ki opravljajo le enoizmensko delo, me- nijo, da so bolj redno športno dejavni, sledijo jim ljudje, ki opravljajo triizmen- sko delo. Zaposleni, ki opravljajo dvo- izmensko delo, pa menijo, da se naj- manj ukvarjajo z redno gibalno dejav- nostjo. Zaposleni v Hitovi igralnici Park, ki opra- vljajo le enoizmensko delo, najmanj se- dijo. S športno dejavnostjo pa se po- gosteje ukvarjajo organizirano. Priča- kovano je, da se tisti, ki opravljajo eno- izmensko delo, najlažje udeležujejo re- dne organizirane športne vadbe. Te se najtežje udeležijo ljudje z dvoizmensko in triizmensko službo, saj se organizi- Preglednica 1: Razlike v gibalni dejavnosti glede na urnik dela Gibalna dejavnost Urnik dela n M SD Min. Max. ANOVA F Pom. Način preživljanja prostega časa Enoizmensko 26 5721,00 24245,233 3 123.456 0,580 0,561 Dvoizmensko 18 179,11 549,032 2 2.356 Triizmensko 207 2678,45 17041,241 1 123.456 Skupaj 251 2814,38 17305,790 1 123.456 Pogostost ukvarjanja s športno dejavnostjo Enoizmensko 26 2,38 1,061 1 6 1,530 0,219 Dvoizmensko 18 2,83 1,383 1 6 Triizmensko 207 2,85 1,283 1 6 Skupaj 251 2,80 1,272 1 6 Mnenja zaposlenih o možnostih za ukvarjanje s športno dejavnostjo, ki jih ponuja Hit (nogomet, odbojka, košarka, aerobika, badbinton, fitnes, planinstvo) Enoizmensko 26 2,19 0,939 1 3 1,662 0,192 Dvoizmensko 18 1,78 0,943 1 3 Triizmensko 207 1,86 0,911 1 3 Skupaj 251 1,89 0,918 1 3 Udeležba v športnih dejavnosti, ki jih nudi Hit Enoizmensko 26 8,54 10,160 1 57 0,237 0,789 Dvoizmensko 18 26,61 56,415 5 247 Triizmensko 207 117,73 981,183 1 13.567 Skupaj 251 99,89 891,643 1 13.567 Mnenje ljudi o ukvarjanju z redno gibalno dejavnostjo Enoizmensko 26 1,54 0,508 1 2 3,174 0,044 Dvoizmensko 18 1,17 0,383 1 2 Triizmensko 207 1,38 0,486 1 2 Skupaj 251 1,38 0,486 1 2 Način ukvarjanja s športno dejavnostjo Enoizmensko 26 2,27 0,874 1 3 5,038 0,007 Dvoizmensko 18 1,39 0,778 1 3 Triizmensko 207 1,82 0,936 1 3 Skupaj 251 1,84 0,934 1 3 Čas neprekinjene hoje Enoizmensko 26 3,96 0,196 3 4 2,035 0,133 Dvoizmensko 18 4,00 0,000 4 4 Triizmensko 207 3,81 0,559 1 4 Skupaj 251 3,84 0,515 1 4 Čas dnevnega skupnega sedenja v zadnjem tednu Enoizmensko 26 3,42 1,943 1 8 2,671 0,071 Dvoizmensko 18 5,33 3,710 1 13 Triizmensko 207 4,77 3,123 1 13 Skupaj 251 4,67 3,090 1 13 Vpliv športne aktivnosti na počutje na delovnem mestu Enoizmensko 26 1,96 0,720 1 3 0,586 0,557 Dvoizmensko 18 2,11 0,583 1 3 Triizmensko 207 2,07 0,478 1 3 Skupaj 251 2,06 0,514 1 3 Opomba: n – število zaposlenih; M – povprečna vrednost; SD – standardni odklon; Min. – minimalni rezultat; Max. – maksimalni rezultat; F – vrednost koeficienta F; Pom. – statistična značilnost. 94 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] rana vadba vse leto izvaja ob istem času in ob istih dnevih, zato se je zaposleni v turnusu težko udeležujejo. Najbolj je cenjena redna in organizirana športna dejavnost, kjer gre za strokovno vode- nje, to je za varno načrtovano vadbo. Učinke vadbe je mogoče ugotavljati, analizirati in vrednotiti v vsakem delu rekreativnega vadbenega procesa, kar je tudi z vidika ohranjanja in pridobiva- nja zdravja cenjeno (Karpljuk, Derviše- vič, Videmšek idr., 2003; Bilban, 2004). Ljudje, ki so gibalno in športnorekrea- tivno dejavni, živijo v povprečju dve leti dlje kot gibalno manj dejavni (Šelb Še- merl, 2003). Veliko je raziskav, ki so potr- dile, da je športna dejavnost povezana z zdravim načinom življenja (Mlinar, 2007). Športna dejavnost je pomem- ben dejavnik sodobnega življenjskega sloga. Ukvarjanje z rekreativnim špor- tom sodi med pomembne sestavine kakovosti življenja posameznikov in prebivalstva nasploh (Berčič, 2005a). Ugotovili smo, da tisti, ki opravljajo enoizmensko delo, v večini ne kadijo. Pogosteje kadijo ljudje, ki opravljajo triizmensko in dvoizmensko delo. Mli- narjeva (2007) je ugotovila, da je med ženskami, ki opravljajo triizmensko delo, kar 32,5 % rednih in občasnih ka- dilk, med osebami kontrolne skupine, ki opravljajo enoizmensko delo, pa je teh 28,2 %. Ugotovitve nakazujejo, da osebe, ki opravljajo enoizmensko delo, živijo bolj zdravo. Nasploh bo potre- ben prehod k večji skrbi in odgovor- nosti posameznika za celovito zdravje in šele potem moramo iskati vzroke za porušeno ravnovesje v družini, v ožjem delovnem in širšem družbenem okolju (Berčič, 2005a). Zaposleni bi morali spre- jeti spoznanje, da sta biti zdrav in sode- lovati pri doseganju boljšega zdravja pravica in dolžnost vsakega posame- znika. Pri tem je treba poudariti, da ima Preglednica 2: Razlike v življenjskem slogu glede na urnik dela Življenjski slog Urnik dela n M SD Min. Max. ANOVA F Pom. Pogostost doživljanja stresa Enoizmensko 26 2,73 1,041 1 5 0,125 0,883 Dvoizmensko 18 2,83 0,786 1 4 Triizmensko 207 2,73 0,827 1 5 Skupaj 251 2,74 0,845 1 5 Pogostost kajenja Enoizmensko 26 1,85 0,543 1 3 5,334 0,005 Dvoizmensko 18 1,39 0,502 1 2 Triizmensko 207 1,81 0,538 1 3 Skupaj 251 1,78 0,545 1 3 Pogostost uživanja alkoholnih pijač Enoizmensko 26 1,85 0,543 1 3 0,068 0,934 Dvoizmensko 18 1,83 0,514 1 3 Triizmensko 207 1,87 0,470 1 3 Skupaj 251 1,86 0,479 1 3 Pogostost uživanja tablet proti bolečinam Enoizmensko 26 1,42 0,504 1 2 0,227 0,797 Dvoizmensko 18 1,39 0,502 1 2 Triizmensko 207 1,46 0,519 1 3 Skupaj 251 1,45 0,515 1 3 Povezanost bolečin z delovnim mestom Enoizmensko 26 3,00 1,020 1 4 0,503 0,605 Dvoizmensko 18 2,78 0,647 2 4 Triizmensko 207 2,83 0,856 1 4 Skupaj 251 2,84 0,860 1 4 Zadovoljstvo s telesno težo Enoizmensko 26 1,81 0,694 1 3 0,079 0,924 Dvoizmensko 18 1,83 0,857 1 3 Triizmensko 207 1,87 0,900 1 4 Skupaj 251 1,86 0,875 1 4 ITM Enoizmensko 26 2,3846 0,63730 1,00 3,00 1,133 0,324 Dvoizmensko 18 2,1111 0,58298 1,00 3,00 Triizmensko 206 2,2961 0,59648 1,00 4,00 Skupaj 250 2,2920 0,60015 1,00 4,00 Opomba: n – število zaposlenih; M – povprečna vrednost; SD – standardni odklon; Min. – minimalni rezultat; Max. – maksimalni rezultat; F – vrednost koeficienta F; Pom. – statistična značilnost.; ITM – indeks telesne mase. ŠPORT 56, 2008, 3-4 95 [raziskovalna dejavnost] vsak posameznik pravico in možnost iz- bire življenjskega sloga. Življenjski slog je v veliki meri povezan s posameznikovo zaposlitvijo in njego- vim delovnim urnikom. To trditev prav- zaprav potrjuje tudi naša študija, ki smo jo opravili na skupini ljudi, za katere je iz- mensko delo še posebno značilno. Na- mreč, za večino igralnic je značilen 24- urni delovni čas, kar velja tudi za Park. Glede na ugotovitvi, da se zaposleni v igralnici Park s športno dejavnostjo naj- pogosteje ukvarjajo organizirano in da problem nastaja zaradi izvajanja orga- nizirane športne vadbe ob istem času in istih dnevih vse leto, zaradi česar se je zaposleni v izmenah težko udeležu- jejo, bi predlagali, da podjetje organi- zira športne dejavnosti v časovnih ter- minih, ki bi ustrezali vsem izmenam. S tem bi verjetno izboljšali tudi redno športno vadbo posameznih zaposlenih v igralnici. Vsekakor pa bi bilo potrebno posameznike, zaposlene v igralnici, po- sebej motivirati za športno vadbo in zdrav slog življenja. V športno vadbo bi lahko vključili tudi njihove družinske člane, s katerimi bi skupaj kakovostno preživljali prosti čas. Literatura Berčič, H. (2005a). Ali se v slovenska podjetja vrača obdobje vlaganja v človekove vire, v športno rekreativno dejavnost, zdravje in delovno sposobnost zaposlenih? Šport, 53 (3), 33−39. Berčič, H. (2005b). Kakovostno staranje je tesno povezano z rednim gibanjem in športno re- kreativnim udejstvovanjem. V: H. Berčič (Ur.), Šport starejših za danes in jutri: Strokovni po- svet (str. 5−11). Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije − Združenje športnih zvez, Odbor za šport. Berčič, H., Tušak, M., Karpljuk, D. (1999). Šport v funkciji zdravja odvisnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport. Bilban, M. (1999). Medicina dela. Ljubljana: Zavod za varstvo pri delu. Bilban, M. (2002). Promocija zdravja in njene mo- žnosti za zniževanje bolniškega staleža. Delo in varnost,47 (6): 308−314. Bilban, M. (2004). Telesna aktivnost za ohranja- nje zdravja in preprečevanje poškodb. V: V. Smrkolj in R. Komadina (Ur.), Gerontološka travmatologija (str. 295−316). Celje: Grafika Gracer. Bilban, M. (2005). Analiza zdravstvenega stanja pilotov, usmerjena v telesno aktivnost kot dejavnik preprečevanja tveganja za bolezni srca in ožilja. Zdrav Var, 44 (3), 140−150. Doupona Topič, M., Cvelbar, G., Matoh, J. (2002). Športna dejavnost – »recept za zdravo življe- nje«. Zdrav Var, 41 (2), 96−99. Haralambos, M., Holborn, M. (1999). Sociologija. Teme in pogledi. Ljubljana: DZS. Karpljuk, D., Videmšek, M. (1999). The influence of an experimental endurance training pro- gramme on the heart rate values of 11 years old boys. V: V. Strojnik in A. Ušaj (Ur.) Proce- edings I. 6. sports kinetics conference. Theories of human motor performance and their reflec- tions in practice (str. 195−197). Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Karpljuk, D., Hadžić, V., Derviševič, E., Rešetar, V., Debevc, U., Videmšek, M. (2004). Spremembe krvnega sladkorja pri diabetikih tipa 2 pod vplivom hoje in nekatera izhodišča vadbe za zdravje. Šport 52/priloga: (1), 37−43. Karpljuk, D., Derviševič, E., Videmšek, M., Bevc, S., Novak, M., Rožna, F. in Štihec, J. (2003). Pozitivni učinki aerobne vadbe pri odraslih v srednjem in starejšem življenjskem ob- dobju. V: H. Berčič (Ur.), Zbornik 3. slovenski kongres športne rekreacije (str. 165−174). Oto- čec: Prispevki in povzetki poročil, strokovnih predavanj in predstavitev 3. slovenskega kongresa športne rekreacije, z mednarodno udeležbo. Learthart, S. (2000). Health effects of internal rotation of shifts. Nursing Standard, 47 (1), 34−6. Mlinar, S. (2007). Športna dejavnost in življenjski slog medicinskih sester, zaposlenih v inten- zivnih enotah Kliničnega centra v Ljubljani. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fakulteta za šport. Pišot, R., Završnik, J. (2004). Vsebine gibalne/ športne dejavnosti kot dejavnik celostnega razvoja in izobraževanja otrok, mladostnikov in odraslih. V: L. Zaletel - Kragelj, Z. Fras, Ma- učec - Zakotnik (Ur.), Tvegana vedenja pove- zana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. II. Tvegana ve- denja (str. 55−60). Ljubljana: CINDI Slovenija. Slejko, L. (2002). Promocija zdravja na delovnem mestu. Delo in varnost, 47(6): 315−17. Stergar, E. (2005). Telesna dejavnost za zdravje – tudi na delovnem mestu. V: E. Kraševec Rav- nik (Ur.), Svetovni dan gibanja 2005. Gibanje za zdravje odraslih – stanje, problemi, podporna okolja (str. 25−31). Ljubljana: Inštitut za varo- vanje zdravja, Olimpijski komite Slovenije − Združenje športnih zvez, Odbor za šport. Šelb Šemerl, J. (2003). Koristi gibalno športne de- javnosti za starejše. V: H. Berčič (Ur.), Zbornik 4. slovenskega kongresa športne rekreacije (str. 55−60). Terme Čatež: Prispevki in povzetki poročil, strokovnih predavanj in predstavitev 4. slovenskega kongresa športne rekreacije. Tušak, M. (2003). Nekateri psihološki problemi ukvarjanja s športno rekreacijo. V: H. Berčič (Ur.), Zbornik 3. slovenski kongres športne rekre- acije (str. 64−65). Otočec: Prispevki in pov- zetki poročil, strokovnih predavanj in pred- stavitev 3. slovenskega kongresa športne re- kreacije z mednarodno udeležbo. Zaletel - Kragelj, L., Pahor, M., Bilban, M. (2004). Tvegano stresno vedenje. V: L. Zaletel - Kra- gelj, Z. Fras in J. Maučec - Zakotnik (Ur.) Tve- gana vedenja, povezana z zdravjem in neka- tera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. Rezultati raziskave Dejavniki tvega- nja za nalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije (z zdravjem povezan življenjski slog) (str. 107−148). Ljubljana: CINDI Slovenija. asist. dr. Suzana Mlinar Visoka šola za zdravstvo Poljanska c. 26a, 1000 Ljubljana suzana.mlinar@vsz.uni-lj.si 96 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] Anton Ušaj Predhodni poskus predvidevanja dogajanj v veslanju na 2000 m Izbira, razvoj in preizkus metod V veslanju je tekmovalna razdalja 2000 m. Za potrebe ocenjevanja vzdržljivosti in vzdržljivostne vadbe se uporabljata pred- vsem dva kazalca, pridobljena z večstopenjskim obremenilnim testom: laktatni prag (LP) in hitrost, ki ustreza vnaprej izbrani [LA]= 4 mmol/l (OBLA). Oba kazalca določata nižje intenzivnosti od tistih pri veslaškem tekmovanju in vadbi hitrostne vzdr- žljivosti. Da bi nadoknadili to pomanjkljivost, smo se odločili za nov vidik opazovanja tovrstne vzdržljivosti, in sicer s pomo- čjo zaporednih testov veslanj z največjo možno intenzivnostjo na 500, 1000 in 1500 m. Rezultati kažejo, da je tako dobljeni hitrostni model mogoče uporabiti za opis hitrostne vzdržljivosti in napovedati hitrost na 2000 m. Z rezultati meritev dihalnih kazalcev Ve, Vo2 in Vco2 ter [LA] in pH krvi lahko ugotovimo, v kakšnih pogojih so dosežene hitrosti veslanja v omenjenih te- stih. Lahko tudi predvidimo pogoje, ki nastopijo na razdalji 2000 m. Ključne besede: veslanje, testiranje, hitrostni model, vzdržljivost, odziv organizma. Preliminary attempt to anticipate developments in 2,000 m rowing In rowing, the competition distance is 2000 m. In spite of high intensity and short duration, the Lactate Threshold (LT) and Onset of Blood Lactate Accumulation (OBLA) criterions are usually used for the assessment of endurance performance and the determination of endurance training intensity. The main part of training intensity exceeds that at LT and OBLA determi- ned intensities. The dominant performance is speed-endurance. The aim of this study was therefore to ascertain whether the new principle of testing asses the speed endurance performance. A combination of three maximal intensities performed during rowing on 500, 1000 and 1500 m distances was used for this purpose. The results showed that the velocity model ob- tained by 3 mentioned distances can be used as means for a simple and exact assessment of competitive rowing performance. Additionally, it is possible to predict the average rowing velocity on 2000 m. Extrapolating these parameters to the 2000 m distance makes it possible to predict organism response on this distance. Key words: rowing, testing, velocity model, endurance, response of organism. Uvod Veslanje na klasični razdalji 2000 m je glede na svojo tradicionalnost iz- postavljeno številnim preučevanjem. Med temi prav gotovo izstopajo tista, ki iščejo za to športno panogo po- membne kazalce. Izhajajo iz tega, da je tekmovalni rezultat odvisen od določe- nega števila dejavnikov, ki predstavljajo pomembne športnikove značilnosti (sposobnosti in lastnosti). Ti med seboj neodvisni dejavniki med naporom odi- grajo sinergične in različno pomembne vloge, ki se kažejo v tekmovalnem re- zultatu. Idejo hkratnih in preprostih medsebojnih učinkov več dejavnikov na neki rezultat vsebujejo multiple re- gresijske metode. Te omogočajo na pri- mer opazovanje rezultatov tekmovanja različno zmogljivih športnikov z enakim modelom, ki ga tvorijo rezultati testov. Spreminjajo se le vhodne vrednosti modela, ki jih predstavljajo posamezni- kovi rezultati testov. Šibka točka takšnega opazovanja je, ker v modelih ni predvidena možnost, da različno kakovostni tekmovalci mo- rebiti uporabljajo različne poti do svo- jega tekmovanega dosežka, torej jih je mogoče opisati predvsem z različnimi modeli. V tem primeru so običajne sta- tistične metode neuporabne, saj je mo- dele potrebno ugotoviti za vsakega po- sameznika. Vloga posameznih dejavni- kov v športnem naporu se spreminja zelo različno, že med samim naporom. Glede na intenzivnost napora predvi- devamo, da ključni kazalci postanejo omejitveni dejavniki šele v drugi polo- vici ali v zadnjem delu tekmovalnega napora, toda ne hkrati. Zato je zelo po- membno opazovati dinamičnost nji- hovih sprememb skozi takšen napor, ki lahko pokaže okoliščine, v katerih neka sprememba dejansko postane omeji- tveni dejavnik. Različni omejitveni de- javniki se spreminjajo različno. Nekateri dosežejo mejo svojega spreminjanja na različne načine, njihov učinek na zmo- gljivost posameznika pa je odvisen od različnih značilnosti: od doseganja tistih vrednosti, ki se ne morejo več spremi- njati, od doseganja zgornje meje di- namičnosti sprememb in povzročanja presnovnih težav na različnih ravneh, ki se navzven pokažejo kot utrujenost posameznega organa ali vsega orga- nizma. Opazovanje dinamičnih značil- nosti sprememb predvsem nekaterih kazalcev se nam zdi pomembno pri odkrivanju vzrokov za uravnavanje hi- trosti veslanja med 2000-metrskim tek- movanjem. Pri tem je mogoče uporabiti dva pri- stopa. Prvi uporablja analizo tekmo- valnega nastopa ali opazovanja doga- janja med vnaprej določeno hitrostjo veslanja na 2000-metrski razdalji. Drugi uporablja odseke tekmovalne razdalje, ki pa se premagajo z največjo možno intenzivnostjo. Vsak pristop ima dobre in slabe lastnosti. ŠPORT 56, 2008, 3-4 97 [raziskovalna dejavnost] Drugi vidik, ki je bil cilj našega opazova- nja, ima boljše izhodišče z vidika špor- tne vadbe, saj omogoča ugotavljanje dogajanja med največjim naporom pri različnih razdaljah, hkrati pa tudi simula- cijo dogajanja v tekmovalnih razmerah na razdalji 2000 m. Torej je potrebno v prvem primeru dejansko preveslati tek- movalno razdaljo 2000 m s tekmoval- nim (največjim) naporom, kar ni ravno želja veslačev. V drugem primeru se ve- sla tudi z največjim naporom, toda na krajših razdaljah: 500, 1000 in 1500 m. Dogajanje na 2000 m pa se kasneje si- mulira (predvidi). Metode V poskusu je prostovoljno sodeloval vr- hunski veslač. Preiskovanec je opravil tri teste: veslanje z največjim naporom na 1500, 1000 in 500 m zaporedoma, z vmesnim odmorom okoli 30 min. Povprečno hitrost na posameznih raz- daljah smo analizirali v diagramu odvi- snosti hitrosti veslanja (v) od razdalje in dobili hitrostni model (grafikon 1) (Ušaj, 2006). Ko smo izmerjenim vrednostim prilagodili funkcijo (enačba 1), smo jo ekstrapolirali v ciljno razdaljo 2000 m. tcebvv *0 * −+= (enačba 1), kjer v 0 pomeni hitrost na 500 m, b in c izračunane koeficiente, t pa čas (razda- ljo) veslanja. Pred, med in 4 minute po vsakem od te- stov je potekalo nepretrgano merjenje porabe kisika (Vo 2 ; l/min), ventilacije (Ve; l/min) in tvorbe CO 2 (Vco 2 ; l/min) (Ušaj, 1998) z CORTEX (Nemčija), aparaturo in frekvence srca (FS; u/min) s pulzmetri Vantage NT (Polar, Finska). Pred in okoli 3 minute po testu smo odvzeli vzorce krvi iz hiperemične ušesne mečice: po 10 μl za analizo vsebnosti laktata ([LA]) z LP420 fotometrom (Lange, Nemčija) in po 60 μl za plinsko analizo krvi (mer- jenje pH, Po 2 in Pco 2 ) z ABL 5 (Radiome- ter, Danska) po že ustaljenih metodah (Ušaj, Starc, 1996). Analiza podatkov je potekala ločeno za periodično pridobljene podatke, ki smo jih zbirali ves čas napora, in za podatke, ki smo jih pridobili z analizo krvi. V pr- vem primeru smo časovnemu poteku izbranega kazalca med naporom in po njem prilagodili vsakokrat polinom 4. ali 6. stopnje, odvisno od trajanja in fluktuacij (grafikon 2) po enačbi za Vo 2 (enačba 2): 2 20)(2 ** tctbVoVo t +++= 6543 **** thtgtftd +++ (enačba 2), kjer Vo 2(t) pomeni porabo kisika v izbra- nem trenutku t, Vo 2(0) vrednost pred za- četkom testa, t pomeni izbrani trenu- tek, b, c, d, f, g in h pa so izračunani členi enačbe. Nadalje smo izračunali prostor- nino porabljenega kisika (O 2 ; l) med vsa- kokratnim naporom in po vsakokratnih 4 minutah odmora. Model polinima 4. stopnje smo uporabili tudi za analizo v 4-minutnem odmoru, od trenutka tk do konca odmora tk + 4. Dinamičnost odziva Ve in Vo 2 smo raču- nali s pomočjo odvoda interpolacijskih funkcij za Ve in Vo 2, in sicer v prvi, najbolj dinamični fazi in v zadnji fazi, ko je šlo za oceno lezenja ali stacionarnega sta- nja (limita) po enačbi: t Ve ∆ ∆ ali t VO ∆ ∆ 2 (enačba 3). Obe funkciji smo uporabili za računanje značilnih vrednosti v vsakem naporu: na 500, 1000 in 1500 m ter za računa- nje prostornine porabljenega O 2 med naporom in tvorjenega CO 2 . Značilne kazalce, ki so jih predstavljale vredno- sti ob koncu vsake razdalje, smo anali- zirali v diagramih odvisnosti sprememb Ve (grafikon 2), Vo 2 (grafikon 3) in Vco 2 od razdalje. Analiza časovnega poteka (fitanje) na obstoječih (zmerjenih) po- datkih nam je omogočila tudi nadaljnje predvidevanje sprememb v ciljno raz- daljo 2000. Z enačbo: tVotVoO tk t mir tk t t ** 0 2 0 2 ∫∫ == −= (enačba 4), kjer O 2 pomeni prostornino porablje- nega kisika v intervalu od začetka (t = 0) do konca napora (t k ), Vo 2 mir pa porabo kisika v mirovanju, smo izra- čunali prostornino porabljenega kisika med naporom (Ušaj, 1998; Ušaj, 2006). Prostornino porabljenega kisika v od- moru (kisikov dolg, OPEC) (DiPrampero, 1981; Margaria, 1976) smo izračunali po podobni enačbi: tVotVoO tk tkt mir tk tkt t ** 4 2 4 2 ∫∫ + = + = −= (enačba 5). Oba podatka smo primerjali na različ- nih razdaljah. Opazovali smo, ali se obe prostornini spreminjata skladno s pove- čevanjem trajanja veslanja in morebitno vlogo intenzivnosti veslanja. Na enak način smo preučevali tudi prostornino tvorjenega ogljikovega dvokisa (CO 2 ) med naporom in v odmoru. V tej preliminarni fazi smo uporabili kar najbolj enostavni pufrski model. Tvorijo ga trije deli: Spremembe vsebnosti laktata: lakta-• tna kapaciteta (LAc) in laktatna moč (LAp) (DiPrampero, 1981; Margaria, 1976). Spremembe v acido-baznem ravno-• vesju (Ušaj, 1998; Ušaj, 2006). Kombinacija obeh sprememb.• Sprememba [LA] v teku (Margaria, 1964) in plavanju (Štrumbelj, 2002) je premo- sorazmerna s časom napora. Ker lahko predvidimo takšno odvisnost tudi pri veslanju, smo jo uporabili in definirali (Ušaj, neobjavljeno) po enačbah: [ ] [ ] LALALALAc ∆=−= 12 (enačba 6), kjer LAc pomeni laktatno kapaciteto, [LA] 2 in [LA] 1 pomenita [LA] po veslanju in pred njim, Δt pa čas, potreben za ve- slanje na izbrani razdalji. [ ] t LALAp ∆ ∆ = (enačba 7), kjer LAp pomeni laktatno moč, ΔLA enako kot v enačbi 5 in Δt enako. Pufrska moč [ ] pH LA ∆ ∆ = (enačba 8), kjer Δ[LA] pomeni enako kot v enačbi 5, ΔpH pa razliko med pH pred in po naporu. 98 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] Rezultati V diagramu odvisnosti hitrosti vesla- nja na egometru in razdalj, na katerih so opravljali teste, je mogoče hitrostim prilagoditi krivuljo (grafikon 1, enačba 1) (Ušaj, 2006). Predvidenje v razdaljo 2000 m je, glede na dokaj dobro fita- nje vrednosti na razdaljah 500, 1000 in 1500 m, primerna (grafikon 1). Predvi- dena (ekstrapolirana) hitrost je nekoliko nižja od tiste na 1500 m (za 0,02 m/s) (preglednica 1). Čeprav se hitrost veslanja po odsekih zmanjšuje, je opaziti povečanje tako ventilacije (Ve) kot tudi Vo 2 (grafikona 2 in 3), ki pa ni izrazito. Ko za fitanje izmer- jenih vrednosti na razdaljah 500, 1000 in 1500 m in za ekstrapolacijo v 2000 m uporabimo bodisi polinom kot mo- del ali pa tri-delno fitanje z eksponen- tnimi funkcijami (grafikon 2) (Ušaj, neo- bjavljeno), lahko potrdimo zelo majhno napako interpolacije. Če nato končne vrednosti Ve na vsaki razdalji prikažemo v diagramu odvisnosti Ve od razdalje (s) (diagram v grafikonu 2, desno spodaj), potem trem dobljenim točkam lahko prilagodimo eksponentno funkcijo. To lahko dalje ekstrapoliramo v razdaljo 2000 m. Ve ne kaže jasnega limita kljub oceni, da je preiskovanec verjetno do- segel najvišje vrednosti posameznega kazalca, saj so tudi prirastki v intervalih od 1000–1500 in 1500–2000 m prisotni (preglednica 2, grafikona 2 in 3). Če za analizo Vo 2 (grafikon 3) uporabimo enak postopek in modele kot pri analizi Ve, ohranimo enako kakovost dobljenih rezultatov in dovolj dobro ekstrapola- cijo Vo 2 v 2000-metrsko razdaljo (grafi- kon 3, majhen grafikon desno spodaj). Oceniti je mogoče, da tudi Vo 2 ne do- seže limita (meje) v svojem odzivu. Prostornina kisika, ki ga porabimo med naporom, narašča v odvisnosti od traja- nja napora in od njegove intenzivnosti (preglednica 1). Če sledimo tej odvisno- sti in uporabimo eksponentno funkcijo, potem ekstapolirane vrednosti pora- bljenega kisika med 2000-metrskim veslanjem doseže 29,5 l. Če sledimo temu zgledu tudi pri prostornini CO 2 , ki ga tvorimo med naporom, potem izra- čunana prostornina doseže 41,3 l (pre- glednica 1). Tudi tu k povečanju pro- stornine ne prispeva le povečano tra- janje napora, temveč tudi intenzivnost veslanja. V pufrskem modelu (enačbe 6, 7, 8, gra- fikona 4 in 5) zasledimo sliko, na kateri spremembe [LA] in pH sledijo trajanju veslaškega testa. S povečevanjem raz- dalje testa se dinamičnost sprememb [LA] in pH zmanjšujeta. Spremembe [LA] in pH pa se povečujejo, saj se lak- tat in vodikovi ioni kopičijo v organizmu Grafikon 1: Hitrostni model preiskovanca A. Hitrosti veslanja na razdaljah 500, 1000 in 1500 m ponazarja krivulja (enačba 1). Grafikon 2: Časovni potek povečevanja ventilacije (Ve) med najbolj intenzivnimi veslanji na 500, 1000 in 1500 m. Kaže najprej latentno fazo, kjer se sistem še ni odzval (prvih 10 s), nato fazo dinamičnega odziva, ki poteka skozi prvih 100 s na- pora, in fazo, kjer se spremembe skoraj ustalijo (lezenje). V majhnem grafikonu (spodaj desno) so vrednosti Ve ob koncu uporabljenih razdalj prikazane v odvi- snosti od teh razdalj. Interpolacijskemu delu diagrama sledi ekstrapolacijski. Ni opaziti limita funkcije. Preglednica 1: Prostornina porabljenega kisika (O 2 ) in tvorjenega CO 2 (CO 2 ) med naporom in v odmoru pri veslaču A NAPOR ODMOR O 2 (l) CO 2 (l) Δ O 2 (l) CO 2 (l) Δ 500 m 5,1 5,4 0,3 5,3 8,4 3,1 1000 m 10,4 11,5 1,1 8,1 11,5 3,5 1500 m 18,1 23,5 5,4 7,8 10,7 2,4 2000 m 29,5 41,3 11,8 7,0 9,8 2,8 ŠPORT 56, 2008, 3-4 99 [raziskovalna dejavnost] in povzročajo spremembe pH. Te spre- membe se nadaljujejo tudi v 2000 m (grafikon 4 spodaj desno in grafikon 5 zgoraj desno). Iz teh sprememb ni mo- goče predvideti platoja. Torej se [LA] in pH ves čas spreminjata do razdalje 2000 m (preglednica 2). Te predvidene vre- dnosti so v območju tistih vrednosti, ki se običajno štejejo kot vrednosti najve- čjih naporov. Tudi pufrska moč (enačba 7) se podobno spreminja do 2000-me- trske razdalje. Pri tem dosežejo vredno- sti pufrske moči 59 mmol/l*(enoto pH- 1) (preglednica 2). Zelo majhna spre- memba tega kazalca od 1500 do 2000 m morebiti kaže bodisi na zgornje vre- dnosti pufrske moči pri veslanju in/ali limit tega kazalca. V odmoru je opaziti postopno zmanj- ševanje porabe kisika in tvorbe CO 2 , saj je aktivnost prenehala (grafikon 6). Vo 2 se po prvih 20 s začne izraženo zmanj- ševati do približno 100 s, nato pa se Vo 2 zmanjšuje manj dinamično. Prostor- nina porabljenega kisika se najprej po- veča z razdalje 500 do 1000 m, nato pa se zopet nekoliko zmanjša do razdalje 1500 m (preglednica 1). Ekstrapolacija v 2000-metrsko razdaljo pokaže nadalj- nje zmanjšanje tako »kisikovega dolga« (DiPrampero, 1981; Margaria, 1976) kot tudi »presežka CO 2 « v odmoru. Majhno znižanje intenzivnosti veslanja (grafikon 1) kljub povečanemu trajanju ne učin- kuje na kazalce po naporu. Ni mogoče zaslediti povečanja vrednosti prostor- nin O 2 , ki bi se ujemalo s povečanjem trajanja veslanja. Razprava Tekmovalna zmogljivost v veslanju na 2000 m je odvisna predvsem od dejav- nikov dolgotrajne vzdržljivosti, hitro- stne vzdržljivosti in vzdržljivosti v moči (Božeglav, 1994). Ne glede na to so naj- pogosteje uporabljeni tisti kazalci (LP in OBLA), ki kažejo vzdržljivost v območju nižjih intenzivnosti (Božeglav, 1994). Ta- kšne intenzivnosti se uporabljajo le pri metodi za povečanje vzdržljivosti z ne- prekinjenim naporom, ki traja več kot 30 minut. Torej se pri vadbi vzdržljivosti v veslanju kaže potreba po ocenjevanju tudi hitrostne vzdržljivosti. Ocenjevanju te vzdržljivosti smo posvetili našo po- zornost z novim načinom testiranja. V ta namen smo uporabili tri teste in jih združili v celoto. Idejo smo dobili v po- prejšnjih izkušnjah testiranj kajakašev na mirnih in divjih vodah (Ušaj, 1998) in v atletskem teku (Ušaj, 2006). Upo- rabili smo veslanje z največjo možno Grafikon 3: Časovni potek povečevanja minutne porabe kisika (Vo 2 ) med najbolj intenzivnimi veslanji na 500, 1000 in 1500 m. Kaže najprej latentno fazo, kjer se sistem še ni odzval (prvih 10 s), nato fazo dinamičnega odziva, ki poteka skozi pr- vih 100 s napora, in fazo, kjer se spremembe skoraj ustalijo (lezenje). V majhnem grafikonu (spodaj desno) so vrednosti Vo 2 ob koncu uporabljenih razdalj prikaza- ne v odvisnosti od teh razdalj. Interpolacijskemu delu diagrama sledi ekstrapola- cijski v 2000-metrsko razdaljo. Ni opaziti limita funkcije. Grafikon 4: Prirastek [LA] med 500, 1000 in 1500 m veslanjem. Čeprav se [LA] po- večuje, pa se hitrost njenega prirastka (dinamičnost) zmanjšuje. Povečanje [LA] v odvisnosti od razdalje (grafikon spodaj desno) je zelo blizu premice, kar napove- duje višje vrednosti ob koncu 2000-metrskega veslanja. Preglednica 2: Napoved sprememb, ki jih povzroča veslanje na 2000 m pri veslaču A, in dejansko izmerjene vrednosti pri veslanju na 1500 m A V (m/s) FS (u/min) Vo 2 (l/min) Ve (l/min) LA (mmol/l) pH pH LA ∆ ∆ 1500 m 5,58 187 6,233 196 20,9 7,035 58 2000 m 5,56 189 6,558 206 23,5 7,000 59 100 ŠPORT 56, 2008, 3-4[raziskovalna dejavnost] intenzivnostjo na 500, 1000 in 1500 m. Ta način testiranja je pokazal, da lahko dokaj natančno spoznamo vse obmo- čje intenzivnosti, ki pride v poštev pri vadbi za hitrostno vzdržljivost, tudi v območju tekmovalnih intenzivnosti. S pomočjo hitrostnega modela smo ugotovili, kako se pri posamezniku zmanjšuje hitrost veslanja v odvisnosti od njegovega trajanja. Hitrostni mo- del omogoča predvidevanje hitrosti na 2000 m le, če je testiranje izvedeno z največjo možno intenzivnostjo. Ob po- navljanju razdalj na 500, 1000 in 1500 m je mogoče tudi opazovati odziv orga- nizma. V tem preliminarnem poskusu smo opazovali spremembe periodič- nih meritev: Ve, Vo 2 in Vco 2 , med napo- rom porabljeno prostornino kisika in prostornino tvorjenega CO 2 . Dodatno smo z odvzemom vzorcev krvi opazo- vali prirastke [LA] in zmanjševanje vre- dnosti pH krvi. Na osnovi dinamičnosti njihovih sprememb smo lahko predvi- deli njihove spremembe na 2000-me- trski razdalji. Z uporabljenim načinom testiranja nam je uspelo izdelati nekaj modelov, ki jih lahko uporabimo pri opazovanju zmo- gljivosti veslača in odzivu njegovega or- ganizma med naporom. Modeli so do- kaj stabilni. Ugotovili smo, da preisko- vanec (vrhunski veslač) doseže izjemno velike spremembe, ki lahko omejujejo njegovo zmogljivost. Pri tem pa spre- membe ne kažejo pričakovanega limita (omejitve). Ker smo pričakovali pojav li- mitov, smo tudi opredelili modele, ki to omogočajo. Ne glede na dobljene re- zultate pričakujemo tudi pojave limita pri drugih veslačih, zato ne bomo spre- minjali osnovnih, v tem preliminarnem poskusu preverjenih modelov. V nada- ljevanju nameravamo ugotoviti, kako se med seboj razlikujejo različno zmogljivi veslači. Literatura Božeglav, I. (1994). Enaka intenzivnost veslanja pri testiranju in pri vadbi ne predstavlja enakega napora za veslačev organizem. Diplomska na- loga. Ljubljana: Fakulteta za šport. DiPrampero, P. E. (1981). Energetics of muscular exercise. Rev. Physiol. Biochem. Pharmacol (89): 143–222. Margaria, R. (1976). Biomechanics and energetics of muscular exercise. Oxford University Press. Štrumbelj, B. (2005). Acidoza v plavanju na 200 m prosto. Doktorsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Ušaj, A., Starc, V. (1996). Blood pH and lactate ki- netics in the assessment of running endu- rance. Int. J. Sports Med. (17), 34–40. Ušaj, A. (1998). Nadzor v procesu športne vadbe kajakašev na divjih vodah: metode za nadzor športnikovih značilnosti. Šport, 46(1), 47–52. Ušaj, A. (1998). Nadzor v procesu športne vadbe kajakašev na divjih vodah: značilne vredno- sti uporabljenih kazalcev in njihova upo- raba v procesu športne vadbe. Šport, 46(2), str. 46–52. Ušaj, A. (2006). Nekateri testi hitrostne vzdržlji- vosti v atletskem teku: 1. test 400 m. Atletika, dec., 49/50, 16–20. Whipp, B. J., Ward, S. A., Lamarra, N., Davis, J. A., Wasserman, K. (1982). Parameters of venti- latory and gas exchange dynamics during exercise. J. Appl. Physiol. (52) 6, 1506–1513. Grafikon 5: Znižanje pH med 500, 1000 in 1500 m veslanjem je vedno manj dina- mično. Ekstrapolacija v 2000-metrsko razdaljo pokaže, da je zmanjševanje njego- ve dinamičnosti počasnejše, kot bi lahko predvideli le z interpolacijo znotraj raz- dalj do 1500 m (desno zgoraj). Grafikon 6: Časovni potek Vo 2 v odmoru po veslanjih na 500, 1000 in 1500 m pri ve- slaču A. Kombinacija intenzivnosti in trajanja veslanja na 1000 m povzroči največji odziv organizma v odmoru. prof. dr. Anton Ušaj, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za športno treniranje anton.usaj@fsp.uni-lj.si