List 39.
Politiški oddelek.
Provokacije.
flpJJ Pred nekaj leti se je vršila v ljubljanski kazini slavnost, pri kateri se je pod visokim pokroviteljstvom in ob navzočnosti odličnih državnih fnnkcionarjev napisalo — nemškemu cesarju.
To dejstvo označuje javne razmere, ki vladajo v naši deželi, iz njega se spozna vladajoči duh. In potem ni težko uganiti, zakaj se pri nas, koder se je zabranje-valo peti nedolžno pesem »Slovenec in Hrovat", jemljejo v zaščito pangermanske zastave, in se čuvajo provoka-terji slovenskega prebivalstva.
V torek je ljubljansko ferialno društvo „CamioIiau, društvece ljubljanskih nenoškutarskih študentov, ki so večinoma iz c. kr. uradniških rodbin in seveda Schone-rerjanskega mišljenja, stavilo 15letnico svojega obstanka, 15 obletnico, kar društveni člani pri kazinskih krčmarjih dolgove delajo in dražijo slovensko prebivalstvo s provo-katoričnim nastopom. Na to slavnost so nemškutarski študenti povabili tudi somišljenike iz Gradca in iz Celja in res jih je prišlo kacih deset ali dvanajst, vsi seveda s čepicami v pangermanskih barvah.
Ljubljansko prebivalstvo je teh fantalinov in njih vednega izzivanja do grla sita, a ta pot bi se bili morda zgodili prav resni izgredi, kar stoji prebivalstvo še vedno pod utisom celjskih dogodkov. Uvažuje te razmere, je mestna policija prepovedala nameravano skupno vozarenje nemškutarskih buršev po mestu in sploh vsak nastop s pangermansko-študentovskimi znaki. Seveda je deželna vlada to prepoved razveljavila in so se burši v sredo vsaj na kolodvor peljali  s svojimi izzivajočimi čepicami.
Zgodilo se tem izzivačem ni ničesar. V torek zvečer, ko so imeli v kazini svoj krog, je bila vsa mestna in Tfca državna policija na nogah. Za vsakim drevesom ? Zvezdi  je stal policaj  in državni policijski organi so se
sukali tam okrog, kakor da policijska uprava že ni več v mestnih rokah. Ko smo to opazovali, smo se nehote vprašali: Od kot ta razloček mej postopanjem organov državne policije v Ljubljani in v — Celju?
Vse  to   nas  ne bilo napotilo, posvetiti karnijolski slavnosti, katera se v obče niti opazila ni, toliko pozornost, da bi o njej pisali  članek, če bi pri tej priliki ne bili opazili   necih   druzih  okolnosti,   proti  katerim  moramo nejodločnejše protestovati.
Karnijolska slavnost je imela očitno scbonererjanski značaj. Schonererjanstvo je na sebi nepatrijotično, proti-dinastično gibanje, ki je v najskrajnejšem nasprotju z avstrijsko idejo. Že to, da so nemški uradniški sinovi največ z dušo in s telesom vdani temu gibanju, je jako žalosten pojav, a kaj naj šele porečemo k temu. da so to schonererjansko slavnost nemških baršev s svojo udeležbo povzdigovali ljudje, kateri so poklicani, čuvati avstrijsko idejo in varovati državo in dinastijo.
Slavnosti nemških buršev so se udeležili mnogi javni funkcijonarji, višji in nižji c, kr. avstrijski uradniki in c. kr. avstrijski profesorji, da, poroča se nam, da so jej prisostvovali celo nekateri c. kr. oficirji, seveda ne v uniformi, nego v civilni obleki.
Nam je naravnost neumevno, kako je mogoče, da se morejo javni funkcijonarji in oficirji udeležiti take slavnosti, ki na jedni strani nima avstrijskega značaja, na drugi strani pa je drzna provokacija slovenskega prebivalstva v naši slovenski deželi.
Uradnike in častnike, ki so se vdeležili te slav* nosti, nikakor nečemo dolžiti, da so protiavstrijskega mišljenja. Večina iz mej njih nima jasnega političnega prepričanja in bi niti v sanjah ne hotela odobravati scho-nererjanskih tendenc. Pač pa jim moramo s polno opravičenostjo očitati pomanjkanje takta in razuma za spodobnost, če že hočejo za vsako ceno ves dan čepeti v kazinski kavarni, ki je pravo pangermansko gnezdo, kjer se časte bogovi Wolf, Schonerer, Bismarck in Viljem, jim tega veselja nečemo kvariti, dasi je to za c. kr. av-
334
strijske uradnike in za c. kr. avstrijske oficirje malo spodobno. Odločno pa ugovarjamo proti temu, da bi se javni funkcijonarji in oficirji udeleževali provokatoričnih slav-nosti in da bi udeležbo pri tacih prilikah demonostrovali proti slovenskemu prebivalstvu. Uradnik in oficir mora tudi zunaj službe imeti gotove obzire. Kakor bi se slovenskemu uradniku v Solnogradu s polno pravico ostro očitalo, če bi se udeležil kake slavnosti, ki bi imela nemškemu narodu sovražen značaj, tako tudi slovensko prebivalstvo z vso odločnostjo protestuje, da bi na Kranjskem službujoči uradniki mu demostrativno kazali svoje nasprotstvo in tako četudi nehote delali zdražbo in obujali jezo in ogorčenje, kar gotovo ni na korist tistemu zaupanju, ki ga mora vživati vsak uradnik, ako naj vladata v deželi red in mir.