TRIKROMATSKI MONITORJI IN ZASLONI
6
MOJ NAJLJUBŠI MONI-
TOR: CRT, LCD, PDP,
OLED, FED ALI ...?
Slika 1. Televizijska kamera in sprejemnik za trikromatsko reprodukcijo barvnih učinkov. Oznake pomenijo: prizma (1), zrcalo
(2), snemalne cevi (3), elektronski barvni izvlečki (4), krmilne elektrode oz. elektronski topovi (5), odklonski sistem (6), luknjičasta
maska (7), luminiforji (8).
NAMESTO UVODA:
BARVNA TELEVIZIJA
Barvna televizija upodablja bar-
ve na podlagi optičnega mešanja.
To pomeni, da v oko prihajajo
posamični barvni dražljaji, ki na
retini povzročajo nastajanje pri-
marnih barvnih učinkov, a tako
hitro, da tega ne opazimo oziro-
ma se po aditivnem načelu meša-
jo v en sam barvni učinek. Do te-
ga pride zaradi ločilne sposobno-
sti in sposobnosti zaznavanja
(persistence) očesa. Primarne
barvne dražljaje moduliramo z
jakostjo elektronskih žarkov v
katodni cevi, tako da dobimo na
zaslonu tri primarne svetlobne
vire, ki oddajajo modre, zelene in
rdeče barvne dražljaje različnih
jakost; sliki 1, 2.
V barvni televizijski kameri so
tri snemalne cevi, torej trije elek-
trofotografski zasloni in trije
elektronski žarki za odčitavanje.
Ko pride barvni dražljaj skozi
objektiv kamere, se najprej raz-
kloni na svoje sestavne kompo-
nente modro, zeleno in rdečo.
Razklonjeni barvni dražljaji po-
tujejo prek zrcal in modrega, ze-
lenega in rdečega barvnega filtra
do treh elektrofotografskih zaslo-
nov, tu pa nastane moder, zelen
in rdeč barvni izvleček. Proces,
ki sledi, je enak tistemu pri črno-
beli televiziji, le da dobimo na-
mesto enega tri sinhrone elek-
trične signale, tj. elektronsko si-
mulacijo posnetega motiva.
Označujemo jih z Eb, Eg, Er in
vodimo v slikovno cev, vsakega
do njegove krmilne elektrode.
V barvni, to je trikromatski sli-
kovni cevi, so trije elektronski to-
povi, tako da fluorescenčni za-
slon preletajo hkrati trije elek-
tronskižarki. Trikromatski fluo-
rescenčni zaslon tvorijo modre,
zelene in rdeče fluorescenčne
točke; na zaslonu so razporejene
v obliki satovja oziroma mozai-
ka; sliki 1, 2. Izdelane so iz lumi-
niforjev, snovi, ki lahko oddajajo
vidno svetlobo, ne da bi se segre-
le. Rdeče tvori itrijev vanadat, ze-
lene cinkov silikat, modre pa cin-
kov sulfid, v vseh pa so tudi po-
sebni kemijski dodatki. Vsaka
zaslonska točka ima premer 0,43
mm, na vsem zaslonu pa je v si-
stemu PAL približno 1,323.000
aktivnih. Centimeter pred zaslo-
nom je maska z luknjicami pre-
mera 0,35 mm. Maska ima vsega
442.000 luknjic, ki so glede na
!
"
#
$%&’$()&*
)*)+,-
,. ,/ ,0
1
2 3
4
5
6
7
8
TELEVIZIJA
7
primarne zaslonske točke po
0,74 mm narazen. Primarne toč-
ke so namreč izmenično razpore-
jene, prav tako kot primarni
učinki pri aditivnem mešanju, a
se ne prekrivajo. Množici treh
primarnih zaslonskih točk ustre-
za ena luknjica v kovinski maski
oziroma en slikovni element –
piksel.
Ker vse tri elektronske žarke
odklanja en sam odklonski si-
stem, potujejo skozi isto luknjico
na kovinski maski. Potem se spet
ločijo, tako da tisti, ki simulira
kakšno točko modrega barvnega
izvlečka, zadene modro fluore-
scenčno točko, tisti, ki simulira
ustrezno točko na zelenem
izvlečku, zadene zeleno, in tisti,
ki simulira isto točko na rdečem
izvlečku, zadene rdečo zaslonsko
točko. Primarne zaslonske točke
so subpiksli in zasvetijo soraz-
merno z jakostjo elektronskih
žarkov. Ko zasvetijo vse enako in
se barvni učinki v očesu združijo
v en sam barvni vtis, vidimo belo
barvo; če sveti le en par primar-
nih točk, pa vidimo take barvne
učinke kot pri aditivnem meša-
nju. Seveda je pri tem pogoj, da
opazujemo zaslon s primerne
razdalje, da nastane optično me-
šanje.
 Elektronske žarke lahko na-
mesto z analognimi tv-signali
moduliramo z digitalnimi raču-
nalniškimi podatki. V tem pri-
meru ne potrebujemo nekaterih
televizijskih komponent (demo-
dulator, kanalnik ipd.) in dobi-
mo monitor.
 V analitičnem delu vsakega
reprodukcijskega procesa razsta-
vimo barvni dražljaj C, ki ga od-
daja kakšna točka motiva na pri-
marne barvne dražljaje in barvne
izvlečke, ki jih v televizijski teh-
nologiji simulirajo trije električni
signali: Er, Eg in Eb.
 V sintetičnem delu repro-
duciramo barvni učinek točke C
s televizijsko tehnologijo tako, da
jo na trikromatskem fluorescenč-
nem zaslonu upodobimo s po-
močjo modrega, zelenega in rde-
čega svetlobnega vira v obliki
drobcenih fluorescenčnih točk –
luminiforjev.
 Barve posameznih delov
motiva zaznamo na trikromat-
skem zaslonu zaradi ločilne spo-
sobnosti očesa, reprodukcijo kot
celoto pa zaradi vztrajnosti za-
znavanja (persistenca). Jakost
primarnih barvnih dražljajev, ki
jih dobimo hkrati na fluore-
scenčnem zaslonu, moduliramo
z jakostjo elektronskih žarkov.
HDTV­
visokoločljiva televizija
Ne glede na ločljivost in fre-
kvenco osveževanja so opisani te-
levizijski sistemi analogni, v naj-
boljšem primeru digitalizirani.
Pri digitalizirani televiziji gre za
digitalno modulacijo signalov v
televizijskem sprejemniku, da bi
dosegli višjo upodobitveno ka-
kovost slike, sistem in signali pa
še vedno temeljijo na analogni
tehnologiji. Osnovna razlika pri
digitalni televiziji je digitalna na-
rava njenega signala, ki se v kom-
primirani (zgoščeni) obliki
MPEG-2 prenaša po digitalnih
kanalih zmogljivosti 19,39
Mbit/s.
HDTV pomeni High Definiti-
on Television, poslovenjeno vi-
sokoločljiva televizija. Ta je bo-
disi analogna bodisi digitalna. Pa
je v bistvu niso razvili zato, da bi
povečali ločljivost, marveč vidno
polje oz. sporočilni naboj upo-
dobitve. Razmerje stranic 16 : 9
pri visokoločljivi televiziji se op-
timalno približa vidnemu polju
človeškega očesa; slika 3. Od leta
1995 se visokoločljiva televizija
razvija samo še v svoji digitalni
izvedbi.
SDTV pomeni Standard Defi-
nition Television in je oznaka za
konvencionalno analogno televi-
zijsko tehnologijo s 625 vrstica-
mi in slikovno frekvenco 25 Hz;
evropski standard. Ameriški
standard ima 525 vrstic in fre-
kvenco 30 Hz. Razmerje stranic
je tu 4 : 3, medtem ko imajo kla-
sični fotografski formati razmer-
je 3 : 2. Analogne televizijske po-
staje bodo menda v Združenih
državah Amerike prenehale delo-
vati do leta 2009.
 MPEG je oznaka za format,
s katerim se komprimirajo digi-
talne gibljive slike.
Ločljivost slike pri digitalni te-
leviziji HDTV je lahko različna;
razdelili so jo v pet standardnih
razredov oz. formatov:
480i – ločljivost 704 x 480 pi-
kslov, frekvenca 30 Hz, razmerje
stranic 4 : 3,
Slika 2. Trikromatski fluorescenčni zaslon televizijskega sprejemnika: elektronski topovi (1), elektronski žarki oz. barvni izvlečki
RGB (2), odklonski sistem (3), luknjičasta maska (4), zaslon z mozaikom luminiforjev (5).
1
2
3
4
4
5
5
UPODOBITVENI FORMATI
8
Slika 3. Posnetki istega motiva z različnim razmerjem stranic. Vidnemu poljučloveka
je najbolj podobno razmerje 16 : 9, zato so ga uporabili pri visokoločljivi televiziji HD-
TV. Od zgoraj navzdol so posnetki z razmerjem stranic 4 :3 SDTV, 3 : 2 fotografija
formata leica in 16 : 9 HDTV. Digitalna fotografija se bo v prihodnje zanesljivo prila-
godila razmerju 16 : 9, vendar bodo le najboljši in najdražji digitalni tv-sprejemniki
primerni tudi za prikazovanje mirujočih fotografij. Njihova zaslonska ločljivost v no-
benem primeru namreč ni večja kot dva megapiksla.
480p – ločljivost 704 x 480 pi-
kslov, frekvenca 60 Hz, razmerje
stranic 4 : 3,
720p – ločljivost 1280 x 720
pikslov, frekvenca 60 Hz, raz-
merje stranic 16 : 9,
1080i – ločljivost 1920 x 1080
pikslov, frekvenca 30 Hz, raz-
merje stranic 16 : 9,
1080p – ločljivost 1920 x 1080
pikslov, frekvenca 60 Hz, raz-
merje stranic 16 : 9.
Oznaka i pomeni interlaced, tj.
upodabljanje vsake druge vrste
pri enem prehodu elektronskega
žarka (po analognih standardih
bi bile te frekvence še enkrat ve-
čje, torej 60 Hz), oznaka p pa
pomeni, da elektronski žarek pri
enem prehodu odčita oz. upodo-
bi vse zaslonske točke. Formata
480i in 480p približno ustrezata
analogni televiziji, zato nosita
oznako SD (Standard Definiti-
on). Drugi trije formati so bolj
napredni in nosijo oznako HD
(High Definition).
Digitalnih televizijskih signa-
lov HDTV ne moremo upoda-
bljati na analognih televizijskih
sprejemnikih, pa tudi vsa druga
studijska in prenosna oprema ni
primerna.
Sistem digitalne televizije HD-
TV je treba popolnoma na novo
razviti, kar je glavni razlog, da se
ne uveljavlja hitreje.
Digitalno satelitsko televizijo
in DVD ne smemo enačiti z digi-
talno televizijo. Četudi je DVD-
format utemeljen s kompresijo
MPEG-2, je vseeno namenjen za
upodabljanje na standardnem
(analognem) televizijskem spre-
jemniku. Digitalni zapis se mora
pred tem konvertirati v klasične
analogne signale. Podobno je z
»digitalno« satelitsko televizijo,
kjer se analogni signali digitalizi-
rajo, komprimirajo po standardu
MPEG-2 za prenašanje do spre-
jemnika, ki jih ponovno spreme-
ni v analogno obliko. Digitaliza-
cija signalov v obeh primerih za-
gotavlja visoko kakovost slike, ki
pa je še vedno približno 10-krat
nižja kot pri pravi digitalni tele-
viziji HDTV.
Digitalno televizijo HDTV je
konec sedemdesetih in v prvi po-
lovici osemdesetih let 20. stoletja
razvila in uvedla filmska indu-
strija za izvajanje visokokakovo-
stnih filmskih trikov in iluzij.Še-
le potem so začeli razvijati misel,
da bi jo uporabili za izboljšanje
televizijskih prenosov in upodo-
bitev.
Optimalna razdalja za opazova-
nje klasične analogne televizije je
enaka 6-kratni višini televizijske-
ga zaslona, visokoločljivo HD-
TV pa lahko opazujemo že pri
2,5-kratni razdalji. To je razda-
lja, pri kateri so detajli še dobro
vidni, ne da bi opazovali posa-
mezne zaslonske točke.
MONITORJI
S TRIKROMATSKIMI
SLIKOVNIMI ZASLONI
Za upodabljanje digitalnih slik
na zaslonih so na voljo številne
metode oziroma tehnologije:
klasične katodne cevi CRT (Cat-
hode Ray Tube) kot pri televiziji,
ploske katodne cevi (Thin-
CRTs), zasloni LCD (Liquid
Crystal Display), plazma PDP
(Plasma Display Panels), FED
(Field Emission Display), SED
(Surface-conduction Electron-
emitter Display), zasloni s svetle-
čimi diodami OLED (Organic
Light Emitting Diodes), s svetle-
čimi polimeri LEP (Light Emit-
ting Polymers), holografski za-
sloni HAD (Holographic Auto-
stereoscopic Display), DLP (Di-
gital Light Processing) in še kaj
bi se našlo. V grafični dejavnosti
so pomembne prve tri, prevladu-
jejo pa monitorji LCD. Druge
tehnologije trenutno ne igrajo
vidnejše vloge.
Monitorji CRT delujejo po
enakih načelih kot trikromatske
slikovne oziroma katodne cevi in
jih ni treba več natančno opiso-
vati. Pred drugimi vrstami imajo
nekatere prednosti, glavni po-
manjkljivosti pa so velika poraba
energije, razmeroma veliko seva-
nje in okornost. Ker so veliki,
težki in zavzemajo veliko prosto-
ra, so razvili tako imenovane tan-
ke katodne cevi (ThinCRT);
opisane so v nadaljevanjučlanka,
Grafičar 4/2006.
Prednosti trikromatskih moni-
torjev CRT so:
◆ izjemno kratek odzivni čas,
okoli 15 ms,
◆ nastavljanje poljubne zaslon-
ske ločljivosti (dokler ne preseže
največje mogoče),
◆ neproblematična kalibracija,
◆ vidno polje 180 stopinj,
◆ razmeroma nizke cene.
9
ALPE PAPIR d.o.o.
Letaliπka cesta 16
SI - 1122 LJUBLJANA
Telefon: (01) 546 64 50
Telefaks:(01) 546 64 95
http: www.alpepapir.si
e-mail: info@alpepapir.si
ALPE PAPIR d.o.o. - PE Maribor
©pelina ulica 1
SI - 2000 MARIBOR
Telefon: (02)  426 11 16
Telefaks:(02)  426 11 17
http: www.alpepapir.si
e-mail: info@alpepapir.si
ALPE
Trgovina na
debelo d.o.o. PAPIR
Alpe papir je vaπa naveza !
Alpe papir je vaπa naveza
TRIKROMATSKI ZASLONI
10
Slika 4. Molekule tekočih kristalov med
dvema graviranima ploščama se zasu-
kajo v obliki spirale, medtem ko so tiste
v graviranih kanalčkih pravokotne ena
na drugo.
Monitorji z zasloni CRT, PDP,
OLED in FED so aktivni moni-
torji, ker sevajo svetlobo kot pri-
marni viri, monitorji LCD pa so
pasivni, ker kot sekundarni viri
svetlobo zgolj prepuščajo ali ne
prepuščajo.
Samo klasični monitorji CRT
lahko neposredno upodobijo sli-
ko, ki jo simulirajo analogni si-
gnali, vsi drugi so namenjeni
upodabljanju digitalnih slik ozi-
roma podatkov.
Zasloni LCD
Kot pove ime, delujejo zasloni
LCD (Liquid Christal Display) s
tekočimi kristali, zelo komple-
ksnimi kemijskimi spojinami or-
ganskega izvora; njihove mole-
kule so paličaste in zelo dolge. V
naravni obliki so med seboj ne-
povezane, a skoraj vzporedne,
njihovo usmeritev pa je mogoče
upravljati različno. Če je tekoči
kristal na stekleni plošči, ki ima
precizno in vzporedno gravirane
kanale (kot denimo stekleni ra-
ster), molekule zapolnijo kanale,
tako da so povsem vzporedne ena
z drugo. Če dve taki plošči sesta-
vimo s kanali pod pravim kotom,
so tudi molekule tekočih krista-
lov v gravuri usmerjene pod ko-
tom 90 stopinj, medtem ko se ti-
ste v sloju med obema ploščama
zasukajo v obliki spirale; slika 4.
Tak »sendvič« ne prepušča nobe-
ne svetlobe. Kakor hitro pa se v
tekočem kristalu pojavi električ-
na napetost, se molekule preure-
dijo oziroma postavijo vertikalno
po sloju in prepuščajo svetlobo.
Ta pojav so odkrili v ameriškem
radiodifuzijskem podjetju RCA.
Poenostavljeno rečeno je kri-
stalna struktura brez napetosti
usmerjena tako, da svetlobe ne
prepušča, pod napetostjo pa se
preusmeri, da jo.Če je pod gravi-
ranima ploščama s tekočimi kri-
stali med njima zrcalo, se v pr-
vem primeru svetloba tam ne od-
bije in vidimo kakšno temno
barvo, v drugem pa se, zato vidi-
mo kakšno zelo svetlo barvo.
Bolj napredno upodabljanje s
tekočimi kristali temelji na pola-
rizaciji svetlobe; slika 5. Naravni
svetlobni valovi so okoli smeri, v
kateri se širijo, prostorsko razpo-
rejeni pod različnimi koti. Pola-
rizacijski filter ni nič drugega kot
množica izjemno drobnih vzpo-
rednih linij. Te so vzporedne z
gravuro v zgornji stekleni plošči.
Delujejo kot nekakšna svetlobna
past in zadržijo vse tiste svetlob-
ne valove, ki z njimi niso (na-
ključno) vzporedni. Ko pride ta-
ko polarizirana svetloba do dru-
gega polarizacijskega filtra, ki je
glede na prvega (kot tudi stekle-
na plošča) zasukan pod pravim
kotom, ne more skozi. To se zgo-
di samo, če je drugi polarizator
popolnoma vzporeden s prvim
aliče so se svetlobni valovi v sloju
tekočih kristalov tako zasukali,
da so ponovno vzporedni z nje-
govimi linijami. Da bi to dosegli,
je med graviranima steklenima
ploščama zasukan tekoči kristal
TN (Twisted Nematic) kot v
prejšnjem primeru. Ta za 90 sto-
pinj zasuka tudi polarizirano sve-
Slika 5. Tipični zaslon LCD tvorita gravirani stekleni plošči pod pravim kotom (1), te-
koči kristali med njima (2) in polarizacijska filtra nad njima (3). Usmeritev polarizacij-
skih filtrov je enaka usmeritvi gravure. Vir električne napetosti (4) je priključen na eno
stekleno ploščo in na en polarizator. Vpadna nepolarizirana svetloba (5), modulira-
na prepuščena svetloba (6).
tlobo, ki sedaj lahko prodre skozi
drugi polarizacijski filter. Če pa
se zaradi električne napetosti
molekule postavijo pokončno,
svetloba sicer prehaja skozi dru-
go gravirano steklo, ne more pa
skozi polarizacijski filter. Učinek
je ravno nasproten kot v prvem
primeru: kristalna struktura brez
električne napetosti svetlobo
prepušča, pod napetostjo pa ne.
Ko električna napetost molekule
tekočega kristala le deloma
usmeri, se sorazmerno s tem pre-
pušča tudi svetloba, tako da na-
stane vtis večje ali manjše svetlo-
sti. Uporaba zrcala v tem prime-
ru ne pride v poštev, ker bi bile
upodobitve pretemne. Dovolj
svetlobe lahko zagotovi zgolj pri-
marni svetlobni vir, najpogosteje
fluorescenčna svetilka z difuzor-
jem za enakomerno osvetlitev vse
površine. Ker je nameščena na
dnu zaslona, se njena svetloba
imenuje podsvetlitev (backligh-
ting) in se nastavlja glede na
osvetljenost prostora.
 Tekoči kristali so paličasto
oblikovane molekule, ki svetlobo
odklanjajo glede na električno
napetost. Zasloni so lahko izde-
lani tako, da se svetloba prepušča
bodisi z električno napetostjo
bodisi brez nje. Da bi prihranili
energijo, največkrat svetlobo
prepuščajo brez električne nape-
tosti. V vseh primerih delujejo
tekoči kristali kot zaklop v fotoa-
paratu, vzorec »zaprtih« in »od-
prtih« kristalov pa na zaslonu
oblikuje podobo.
 Ker so zasloni LCD pasivni
in ne potrebujejo energije za ak-
tiviranje luminiforjev, so energij-
sko zelo učinkoviti, upodobitve-
ne sposobnosti pa tudi ne morejo
oslabeti zaradi staranja. Moni-
torji z zasloni LCD porabijo do
60 % manj energije kot monitor-
ji s katodnimi cevmi.
!
"
#
$
%
&
$
OGLAS
11
 LCD je kratica za Liquid
Crystal Display ali Liquid Cry-
stal Diode.
Zaslon LCD mora biti za upo-
dabljanje barvnih slik razdeljen
na rdeče, zelene in modre zaslon-
ske točke (subpiksle). Zaslonske
točke definira že gravura v obeh
steklenih ploščah, opremiti jih je
treba le z ustreznimi filtri; slika 6.
Plast barvnih filtrov je namešče-
na nad slojem tekočih kristalov,
pod njim pa je mreža oziroma
matrica prozornih krmilnih elek-
trod. Z njo se vključuje električ-
na napetost v posameznih za-
slonskih točkah, ki glede na nje-
no velikost bolj ali manj depola-
rizirajo svetlobo. Krmilna mreža
oziroma matrica v zaslonu LCD
je bodisi pasivna bodisi aktivna.
Pasivne matrice sprva niso bile
primerne za upodabljanje slik:
prenos električnih signalov in
odzivni čas v elementarnih toč-
kah sta bila predolga, zato so bile
zlasti gibljive slike, denimo ka-
zalnik za miško ali video, zama-
zane in podvojene. Zaslon pre-
prosto ni mogel slediti hitrim
spremembam podatkov, to je
upodobitveni vsebini. Nova slika
se pojavi, še preden stara izgine.
Zadrego je moč izboljšati z loče-
nim naslavljanjem zaslonskih
točk po abscisi in ordinati. V ta
namen so krmilno mrežo razdeli-
li na dve polovici in dobili zaslon
LCD z oznako DSTN (Double
layer Super Twist Nematic); sli-
ka 7 na strani 12. Še bolj so iz-
boljšani zasloni HPD (Hybrid
Passive Display), ki ne dajejo
zgolj krajših odzivnih časov,
marveč tudi večji kontrast. Tu so
uporabili novo kemijsko struk-
turo in reološke lastnosti tekočih
kristalov. Nizkoviskozni kristali
namreč laže in hitreje sledijo
spremembam električnih signa-
lov. Odzivni čas pri zaslonih
DSTN je 300 ms, pri HPD samo
pol tega, to je 150 ms, dodatno
pa ga lahko izboljša tudi optimi-
rano naslavljanje HPA (High
Performance Addressing). Kon-
trastni obseg prvih je 40 : 1, dru-
Slika 6. Monitor LCD ima zaslon, ki ga tvori devet slojev: spredaj je steklena zašči-
tna plošča (1), zadaj pa fluorescenčne svetilke (9), katerih svetloba seva skozi sloje
nad njimi. Enakomerno osvetlitev zagotavlja bel difuzni sloj za svetilkami. Nad njimi
je prozoren vertikalni polarizacijski filter (8), nato steklena plošča (7) in krmilna mreža
oziroma krmilna matrica, ki kristalom v posameznih zaslonskih točkah vklaplja in iz-
klaplja elektriko (6). Sledi sloj tekočih kristalov (5), sloj barvnih filtrov RGB (4), nad nji-
mi pa še ena steklena plošča (3). Ta je na spodnji strani jedkana v obliki mreže za-
slonskih točk in skupaj z mrežo elektrod definira njihovo velikost oziroma ločljivost
zaslona. Pod zaščitnim steklom je še en prozoren, tokrat horizontalni polarizacijski
filter (2). Namesto sloja elektrod najnaprednejši zasloni uporabljajo sloj tranzistorjev
TFT (Thin Film Transistor). Njihova naloga je, da zelo hitro vključujejo ali izključujejo
tekoče kristale v posameznih zaslonskih točkah.
!
"
#
$
%
&
’
(
)
ZASLONI LCD
12
Slika 7. Zaslon DSTN ima mrežo krmilnih elektrod razdeljeno na dve polovici – vo-
doravno za absciso in navpično za ordinato. Na dnu je steklena plošča s prema-
zom kovinskega oksida v obliki trakov (1). To so vodoravne elektrode (2). Kovinski
oksid je povsem prozoren in ne more vplivati na kakovost upodobitev. Sledi plast
polimera z vgraviranimi žlebiči. To je prvi usmeritveni sloj, ki veže in orientira mole-
kule tekočega kristala (3). Na robovih so nameščeni distančniki, ki nosijo drugo ste-
kleno ploščo s pripadajočimi sloji (4). Nad njim je drugi usmeritveni sloj zžlebiči pra-
vokotno na prvega (5), nato prozorne navpične elektrode (6) ter prozoren polimer z
izmenoma nameščenimi trakovi rdečih, zelenih in modrih optičnih filtrov (7). V režo,
ki jo določajo distančniki, se pod vakuumom vbrizgajo tekoči kristali (8). Vezati se
morajo v vse žlebiče in zapolniti vse kotičke reže, sicer se ne upodabljajo vse za-
slonske točke. Z zunanje strani obeh steklenih plošč sta polarizacijska filtra (9), (10).
Polarizacijski usmeritvi filtrov morata ustrezati usmeritvižlebičev in elektrod na njuni
strani, torej morata biti pravokotni ena na drugo. Opisani »sendvič« na zunanjem
robu tesni epoksismola, za njim pa so fluorescenčne svetilke za podsvetlitev (11).
Pri sodobnejših zaslonih, kot so HPD, ni nujno, da so kanalčki v usmeritvenih slojih
pod pravim kotom, pač pa se ta glede na značilnosti tekočih kristalov spreminja
med 90 in 270 stopinjami.
gih 50 : 1, ne eni ne drugi pa se
ne morejo povsem kosati z zaslo-
ni, ki imajo aktivne krmilne ma-
trice TFT.
Aktivna krmilna matrica ni
mreža elektrod, marveč tanka
plast z mozaikom drobcenih
tranzistorjev TFT (Thin Film
Transistor). Vsako zaslonsko
točko, rdečo, zeleno ali modro,
krmili en tranzistor, zato je od-
zivni čas izjemno kratek: 25 ms
pri kontrastnem obsegu od 200 :
1 do 400 : 1 in svetlostjo od 200
do 250 cd/m². Monitor, ki pod-
pira navadno ločljivost VGA,
mora imeti 921.000 tranzistor-
jev (640× 480× 3), tisti, ki pod-
pira ločljivost 1024 × 768,
2,359.296, vsi drugi še toliko
več. In vsak mora biti popoln,
brez napak. Mozaik tranzistorjev
je izdelan na silikonskem sloju;
že majhne sledi nečistoč v siliko-
nu povzročijo, da tranzistorji ne
delujejo, kot bi morali. Bodisi
zaslonske točke svetijo rdeče, ze-
leno ali modro na črni podlagi
bodisi so črne (mrtve, manjkajo-
če) na beli podlagi. Manjkajoči
subpiksli so bolj pogosti; povzro-
čajo jih tranzistorji v kratkem sti-
ku, ki so vseskozi pod napetostjo.
Te napake se ne da odpraviti,
svetleče točke pa odpravijo tako,
da z laserskim žarkom v ustre-
znem tranzistorju namenoma
povzročijo kratek stik. Seveda se
pojavi črna zaslonska točka, ki se
je ne da odpraviti. Če jih je pre-
več, morajo tak monitor zavreči.
Previsok izmet preprečujejo do-
kaj ohlapne tolerance do 0,0008
% pokvarjenih zaslonskih točk.
Da bi izboljšali vidno polje,
svetlost in kontrastni obseg za-
slonov LCD, so razvili številne
metode, ki se razlikujejo po delo-
vanju tekočih kristalov pa tudi
po vrsti podsvetlitve.
Metodo s tekočimi kristali v
obliki spirale so razvili leta 1971
in ima oznako TN (Twisted Ne-
matic). Njeni največji pomanj-
kljivosti sta razmeroma majhno
vidno polje, zato tudi kontrastni
obseg. Zadrego je skušalo podje-
tje Hitachi rešiti z električnim
poljem, ki skozi kristale v zaslon-
skih točkah ne poteka vertikalno,
pač pa vzporedno (horizontalno)
s polarizatorjem. Oznaka te me-
tode je IPS (In Plane Switching),
primerjavo s TN pa prikazuje sli-
ka 8. Tam vidimo, da so svetle
zaslonske točke pod električno
napetostjo, temne brez nje; pora-
ba energije je zato nekaj večja.Še
bolj napredni izvedbi zaslonov
LCD sta Fujitsijeva MVA (Mul-
tidomain Vertikal Alignment) in
Samsungova PVA (Patterned
Multidomains Vertical Align-
ment). Razlike med njima se vidi
na sliki 9, stran 14. Tudi v teh
dveh primerih se svetle zaslonske
točke upodobijo pod napetostjo,
temne brez nje, poraba energije
je nekaj večja. Seveda pridobimo
vidno polje in kontrastni obseg.
Slika 8. Delovanje zaslonov LCD po načelih TN – Twisted Nematic (zgoraj) in IPS –
In Plane Switching (spodaj). Oznake na slikah pomenijo: (A) zaslonska točka pod
napetostjo, (B) zaslonska točka brez napetosti, 1, 7 stekleni plošči, 2, 6 polarizator-
ja, 3, 5 elektrodi, 4 molekule tekočih kristalov, 8 vir električne napetosti. Brez elek-
trične napetosti so tekoči kristali TN, zaviti v spiralo (4), ki svetlobne valove zasuka
za 90 stopinj, tako da jih prepušča tudi drugi polarizator (2). Zaslonska točka je sve-
tla. Pod električno napetostjo se spirala razvije, molekule tekočih kristalov se po-
stavijo pokonci, polarizirana svetloba prehaja skozi sloj nezasukana in jo zadrži dru-
gi polarizator; skozenj prehaja le neznaten delež, vseeno dovolj velik, da zmanjšuje
kontrast. Tekoči kristali učinkujejo kot svetlobni ventil, ki glede na napetost prepu-
ščajo več ali manj polarizirane svetlobe. V primeru spodaj so tekoči kristali IPS brez
napetosti zasukani vzporedno z drugim polarizatorjem. Ker polariziranih svetlobnih
valov ne zasukajo, ne morejo skozenj. Zaslonska točka brez napetosti je temna,
kontrastni obseg pa večji tudi pri stranskem opazovanju. Pod napetostjo se obrne-
jo za 90 stopinj, tako tudi svetlobni valovi, ki jih drugi polarizator (2) lahko prepušča.
Na zaslonu je svetla točka, a ne tako kot pri načelu TN. Ker zaslon pod napetostjo
prepušča manj svetlobe, potrebujemo močnejšo podsvetlitev, zato porabimo več
energije.To pomanjkljivost je Hitachi odpravil z metodo AP-IPS (Advanced Super In
Plane Switching), kjer dosega ne le večjo svetlost, marvečše večje vidno polje inše
boljše upodabljanje barv.
!
!"
#
$
%
&
!
’
(
)
*
!!
!
"
#
!
"
#
$
%
&
!
#
%
’
"
!
#
’
"
$
&
(
)
’ ’
(
*
*
)
) (
*
) (
*
Vaπa velika ideja. Zamislili ste si jo, razvijali in sedaj je Ëas, da jo pokaæete svetu. 
Z njo boste navduπili. Obenem pa boste tudi vi navduπeni nad novimi Canonovimi 
tiskalniki velikega formata. Opremljena z 12 loËenimi pigmentnimi Ërnili (veË kot katerikoli
drug tiskalnik v tem razredu) lahko nova 17-palËni iPF5000 in 60-palËni iPF9000 ustvarita
najπirπo barvno paleto ter zagotovita najviπjo kakovost in konsistenco barv.
Natisnite idejo na papir v velikosti, ki si jo zasluæi. Za veË informacij o Canonovi paleti
tiskalnikov velikega formata obiπËite www.canon.si/lfp
Velikost, ki navduπuje
W6400 W8400 iPF9000 iPF5000
Najviπjo kakovost izpisa zagotavljajo
samo Ërnila in mediji Canon.
Canon Adria d.o.o., Dunajska 128A, 1000 Ljubljana
ZASLONI LCD, TFT, MVA, LED
14
Slika 9. Delovanje zaslonov LCD po načelih MVA – Multidomain Vertical Alignment
(zgoraj) in PVA – Patterned Multidomains Vertical Alignment (spodaj). Oznake na sli-
kah pomenijo: A zaslonska točka brez napetosti je v obeh primerih temna, B zaslon-
ska točka pod napetostjo pa svetla, 1, 7 stekleni plošči, 2, 6 polarizatorja, 3, 5 elek-
trode, 4 molekule tekočih kristalov, 8 vir električne napetosti. Molekule tekočih kri-
stalov MVA so bolj ali manj pravokotne na polarizacijski ravnini, ki pa sta ravninsko
še vedno križno zasukani ena na drugo.
Brez napetosti polarizirana svetloba linearno prehaja skozi sloj, zato ne more skozi
drugi polarizator, zaslonska točka je temna. Pod električno napetostjo se molekule
postavijo poševno ali celo vzporedno s polarizacijskima ravninama, zasukajo sve-
tlobne valove, tako da lahko prehajajo skozi drugi polarizacijski sloj; zaslonska točka
je svetla. Električno polje se razteza navpično med obema ravninama, molekule v
sosednjih zaslonskih točkah (celicah) pa zasuka ravno v nasprotni smeri. To zago-
tavlja enakomerno svetlost, veliko vidno polje (160°) in visok kontrastni obseg (400
: 1). Podobno delujejo tudi zasloni PVA, ki naj bi dosegališe odličnejše rezultate: vi-
dno polje 170° in še večji kontrastni obseg. Molekule tekočih kristalov so tu popol-
noma pravokotne na polarizacijski ravnini, tesno ena zraven druge v isti vrsti. Kot ta-
ke ne morejo depolarizirati svetlobe, zaslonska točka ostane temna. Pod električno
napetostjo se nagnejo v različnih smereh, svetlobnim valovom spremenijo smer in
druga polarizacijska ravnina jih lahko prepušča. Molekule kristalov v eni vrsti omo-
gočajo kratek odzivni čas, veliko svetlobno prepustnost, zato tudi visok kontrastni
obseg in široko vidno polje.
Zasloni MVA imajo zaslonske
točke razdeljene v več manjših
celic (subpikslov, zato ime Multi
Domain). V centralni celici za-
slonske točke pod napetostjo so
kristali zasukani v določeni sme-
ri, da lahko prepuščajo svetlobo,
v mejnih celicah pa so zasukani
ravno v nasprotni smeri. S tem so
dosegli izjemno vidno polje, ena-
komerno svetlost in kontrastni
obseg, neodvisen od zornega ko-
ta. Izdelava zaslonov MVA je
zahtevna in draga, zato niso večji
kot 23 palcev, namenjeni zgolj za
profesionalno uporabo.
Podobno velja tudi za zaslone s
tehnologijo PVA.
Pri zaslonih LCD je podsvetli-
tev izjemno pomembna. Ne le da
določa svetlost, njen spektralni
ustroj določa, bolje omejuje
barvni prostor, ki se še upodobi.
Podsvetlitev zagotavljajo zvečine
fluorescenčne svetilke (CCFL),
ki paše zdaleč nimajo enakomer-
nega spektralnega ustroja, niti
njihova emisivnost ne ustreza
primarnim barvnim dražljajem;
slika 10, zgoraj. Predvsem je po-
manjkljiva v rdečem spektral-
nem območju. Mnogo boljši
Slika 10. Podsvetlitev s fluorescenčnimi žarnicami (zgoraj) in svetlečimi se diodami
LED (spodaj). V prvem primeru je skladnost med spektralno naravo podsvetlitve in
spektralno prepustnostjo barvnih filtrov LCD komaj zadovoljiva, v drugem primeru
je zelo dobra, zato so tudi upodobitve briljantne. Medtem ko fluorescenčna pod-
svetlitev omogoča le eno fizikalno barvno temperaturo, lahko s svetlečimi se dioda-
mi fizikalno nastavimo katero koli v območju 5000­9300 K. Svetloba diod tudi ni di-
fuzna, marveč usmerjena, izgub ni, svetilnost, vidno polje (kotna vidljivost) in kon-
trastni obseg zaslona so večji.
spektralni ustroj podsvetlitve do-
sežejo s svetlečimi diodami LED
rdeče, zelene in modre barve
(RGB). Seveda morajo biti raz-
porejene tako kot zaslonske toč-
ke, kar zahteva izjemno preci-
znost izdelave. Podsvetlitev iz
svetlečih diod zagotavlja 100-od-
sotno upodobitev barvnega pro-
stora Adobe-RGB in 97-odsto-
tno televizijskega NTSC, zato so
te vrste monitorji zelo primerni
za grafično dejavnost.
 Monitorji z zasloni LCD so
zasnovani tako, da tekoči kristali
svetlobo prepuščajo brez elek-
tričnih signalov, pod njihovim
vplivom pa je zadržijo večji ali
manjši delež. Ker so upodobitve
večinoma svetle, taka rešitev hra-
ni energijo, ni pa nujna. Monitor
LCD je lahko zasnovan tudi na
nasprotnem načelu, a vseeno po-
rabi 60 odstokov manj energije
kot monitor CRT.
 Zasloni LCD nimajo slojev
z luminiforji tako kot CRT in
plazma, pač pa barvne filtre, zato
se slike nanje ne morejo »zapeči«,
a tudi optimalna ločljivost je ena
sama.
 Zasloni s tranzistorji TFT
so izjemno precizne naprave: 17-
palčni zaslon ločljivosti 1280 ×
1024 pikslov ima trikrat toliko,
to je štiri milijone zaslonskih
točk (subpikslov) in tranzistor-
jev.
!
"
#
$
%
&
’
!
"
$
%
&
’
#
(
) *
!
’
#
)
"
$
&
%
!
’
"
$
&
%
(
*
#
!
"##
$#
%#
&#
’#
#
()# &)# ))# %)# *+
!
"##
$#
%#
&#
’#
#
()# &)# ))# %)# *+
OGLAS
15
!
"
#
$%
&
’
(
)
$ *
MONITORJI Z ZASLONI PDP
16
Slika 11. Plazma je električno nevtralna, visokoionizirana substanca iz negativnih
elektronov, prostih ionov (električno nabitih atomov) in nevtralnih delcev. Ker je
električno nevtralna, imajo njeni atomi enako število elektronov in protonov. To pa
se spremeni pod električno napetostjo, zaradi katere začnejo atomi izgubljati svoje
elektrone. Postanejo pozitivno nabiti ioni – kationi. Osvobojeni elektroni drvijo proti
pozitivnemu polu plazme, kationi pa proti negativnemu. V tej zmedi se nenehno za-
letavajo v atome plina, ki začne oddajati fotone energije. To je nevidna ultravijoliča-
sta svetloba, ki pa lahko aktivira luminifor, da zasveti – rdeče, zeleno ali modro.
Plemeniti plini so na plazemskem zaslonu med dvema steklenima ploščama ujeti v
stotisoče majhnih celic. V istem »sendviču« so z obeh strani križno nameščene tudi
vzdolžne elektrode. Ob spodnji stekleni plošči (1) so naslovne elektrode (3), pod
zgornjo (10) so v izolacijskem materialu prozorne upodobitvene elektrode (8); pre-
krite so z zaščitnim slojem magnezijevega oksida (7). Obe vrsti elektrod se razteza-
tačez ves zaslon: horizontalno so prozorne upodobitvene elektrode, vertikalno na-
slovne, skupaj pa tvorijo naslovno mrežo. Da bi ionizirali plin v zaslonski celici raču-
nalnik električno nabije elektrodi na križišču te celice. Vsako celico naelektri tisoč-
krat v delcu sekunde. Ko se elektrodi na presečišču naelektrita, nastane med njima
razlika napetosti (potencialov), zato skozi plin steče električni tok, tako da se sproži
prej opisano dogajanje. Glede na razliko potencialov steče skozi celico večji ali
manjši električni tok: večji je, bolj zasveti rdeč, zelen ali moder luminifor (4), tako da
se z njihovim optičnim mešanjem upodobiželen barvni učinek piksla (5), z njihovim
optičnim mešanjem na podlagi ločljivosti in persistence pa barvna, navadno gibajo-
ča se slika na zaslonu. Zaščitni sloj naslovnih elektrod (2), distančniki (6), izolacijski
sloj (9).
 Barvni prostor monitorjev
CRT je devet odsotkov večji kot
barvni prostor Adobe RGB
(1998) in štiri odsotke večji kot
NTSC; najsodobnejši zasloni
LCD s svetlečimi diodami lahko
upodobijo barvni prostor, ki je
šest odsotokov večji kot prvi in
odsotek kot drugi pri svetilnosti
200 cd/m², vidnem polju (kotni
vidljivosti) 176° vertikalno in
horizontalno ter kontrastnem
obsegu 430 : 1.
Plazemski zasloni PDP
Plazemske zaslone tvorijo mili-
joni točk oziroma celic s pleme-
nitimi plini, kot so neon, argon
ali ksenon; ti zaradi električnih
signalov aktivirajo rdeče, zelene
in modre luminiforje, da upodo-
bijo definirano barvo kakšnega
slikovnega elementa ­ piksla.
Vsaka zaslonska točka (subpi-
ksel) je v bistvu mikroskopsko
majhna fluorescenčna svetilka, ki
oddaja primarne barvne dražlja-
je. V tem smislu so podobni za-
slonom s katodno cevjo. Elek-
trične signale pošilja elektrosta-
tično silikonsko vezje, tako kot
narekuje programska oprema
monitorja. Fluorescenčne za-
slonske točke so tu ločene z re-
brasto polvodniško mrežo med
steklenima ploščama. Na vsaki
plošči je pol mreže, torej linije sa-
mo v eni smeri, sestavljeni pa sta
tako, da se križajo in tvorijo ko-
ordinatni sistem X-Y. Ko elek-
trični signal potuje skozi določe-
no horizontalno in vertikalno li-
nijo, plin v celici na njunem seči-
šču povzroči, da luminifor zasve-
ti. Tu so plazemski zasloni zelo
podobni zaslonom LCD. Delo-
vanje zaslonske točke bolj na-
tančno opisuje slika 11. Dejstvo,
da na zaslonih PDP svetijo lumi-
niforji, pomeni, da zagotavljajo
odlično vidno polje, kontrastni
obseg in upodabljanje barv. Spr-
va so bili kontrastni obsegi skro-
mni, ker so morale biti celice vse-
skozi pod napetostjo, zato so ve-
dno oddajale malo svetlobe. Če
bi napetost izključili, bi prišlo do
dolgega odzivnegačasa in slabega
upodabljanja gibajočih se slik.
Kontrastni obseg je bil samo 70 :
1 in se je začel izboljševati po letu
1990, ko je podjetje Fujitsu uve-
dlo nov postopek naslavljanja.
Leta 2000 so dosegli kontrastni
obseg 500 : 1, zdaj pa poročajo o
izjemno visokih razmerjih med
svetlostjo belih in črnih zaslon-
skih točk, kar 1500 : 1.Žal je tu s
kontrastnim obsegom v obra-
tnem sorazmerju tonski obseg,
kar onemogoča zvezno prelivanje
tonov od bele dočrne. Zaslonske
točke ne morejo upodobiti do-
volj tonov, zato se pojavljajo ton-
ski preskoki in posterizacija. Ta
je očitna predvsem pri temnih gi-
bajočih se scenah (film, video).
Glavna težava v proizvodnji za-
slonov PDP je velikost zaslon-
skih točk. Te niso manjše kot 0,3
mm, zato zasloni niso primerni
za računalnike, pač pa zgolj za te-
levizijske sprejemnike in moni-
torje diagonale od 25 do 70 pal-
cev, ki jih opazujemo z večje raz-
dalje. Tudi trajnost 10.000 ur
močno omejuje njihovo uporab-
nost v informacijski tehnologiji,
kjer monitorji navadno delujejo
24 ur dnevno.
Da bi izboljšalo ločljivost zaslo-
nov PDP, je podjetje Fujitsu ra-
zvilo zaslon ALiS: Alternate
Lighting of Surfaces. Temelji na
prepletenem (interlaced) in ne
na zaporednem, neprepletenem
(non-interlaced, progressive) u-
podabljanju slik. Klasični pla-
zemski zasloni se razelektrijo za-
radi napetosti na vzporednih
elektrodah. Vsako vrsto zaslona
tvori par elektrod, med njimi pa
mora biti dovolj velik razmik, da
ne pride do interference med
vertikalno razporejenimi celica-
! " # $
%&
’()*+*,-’.-*&
#
$/
0
1
"
17
ZASLONI OLEDs
mi. Pri zaslonih ALiS so elektro-
de v enakomernih razmikih, pro-
stori med njimi pa so upodobi-
tvene linije. Ločljivost pri istem
številu elektrod se torej podvoji,
naslavljanje električnih signalov
in razelektritev pa se izvaja pose-
bej za vsako drugo vrsto; slika 12.
Zasloni OLEDs
V sedemdesetih letih 20. stole-
tja (1970) so spoznali vodniške
in polvodniške lastnosti polime-
rov, ki so tradicionalno veljali za
električne izolatorje. V zadnjih
petdesetih letih so bili gonilna si-
la digitalne dobe keramični pol-
vodniki, ki pa jih je težko struk-
turirati v pravilne geometrične
oblike. Zdaj imajo polimeri lah-
ko kombinacijo različnih lastno-
sti, tako da so uporabni tam, kjer
si prej nismo mogli niti zamisliti.
V kratkem času so razvili organ-
ske prevodnike s prevodnostjo,
ki jo imajo sicer kovine, kot je
baker, tako da lahko govorimo o
organski elektroniki, ki zaobje-
ma fotoelektrične celice, diode,
samosvetleče diode (LED), laser-
je in tranzistorje. Plastični mate-
riali oz. umetne mase, še zlasti
konjugirani polimeri, hitro izpo-
drivajo naravne polimere, deni-
mo les, kovine, keramiko in ste-
klo povsod tam, kjer je pomemb-
na kombinacija njihovih lastno-
sti (majhna masa pri veliki tr-
dnosti), enostavno (netežavno)
procesiranje (sposobnost obliko-
vanja, vlivanja v kalupe ali
ekstrudiranje v pole).
To pomeni, da lahko organske
svetleče diode (OLED: Organic
Light Emitting Diodes) uporabi-
mo v številnih elektronskih na-
pravah, zlasti za zaslone. Aktivne
komponente zaslona, substrati in
logična elektronika, vse je lahko
iz polimerov; OLED imajo po-
tencialno možnost za uporabo v
osebnih računalnikih, mobilnih
telefonih, televizorjih, za razsve-
Slika 12. Primerjava delovanja konvencionalnega zaslona PDP in izboljšanega za-
slona AliS: 1 distančnik, 2 barvni dražljaj, 3 upodobitvena elektroda, 4 naslovna
elektroda, 5 luminifor, 6 razelektritev.
tljavo, na prometnih znakih, pa-
nojih ipd.
OLED je v bistvu »sendvič«
tankih organskih plasti med
transparentno anodo in kovin-
sko katodo; slika 13. Struktura
organskih slojev, anode in kato-
de so tako izbrane, da čim bolj
pospešijo rekombinacijski proces
v emisijskem sloju in s tem dose-
žejo največji svetlobni izkoristek
v kakšni celici vezja. Emisijski
sloj je namreč polvodnik z nosilci
elektronov in vrzeli. Elektroni v
njem se vesčas gibajo, pri tem pa
zapolnjujejo stare in ustvarjajo
nove vrzeli. Nastajajo tudi pari
elektron-vrzel, ki se rekombini-
rajo nazaj v prvotno stanje, pri
tem pa oddajajo energijo – poja-
vi se elektroluminiscenca. Učin-
kovitost te in nadzor barvnih
dražljajev se zelo povečata z »do-
pingom« emisijske plasti z majh-
no količino visokofluorescenč-
nih molekul.
Da bi upravljali pasivni matrič-
ni zaslon OLED, teče električni
tok skozi izbrane zaslonske toč-
ke, tako da dovajamo električno
napetost na izbrani vodili matri-
ce, tj. na izbrano vodoravno vr-
sto in navpično kolono. Vhodno
energijo, informacijski videosi-
gnal in multipleksno preklaplja-
nje zagotavlja zunanje nadzorno
vezje. Videosignal pošilja na ver-
tikalna vodila (stolpce), kar je
sinhronizirano s skeniranjem
horizontalnih vodil. Ko nadzor-
no vezje izbere kakšno horizon-
talno vodilo, pošlje signal tudi v
ustrezno vertikalno vodilo, na
njunem sečišču zasveti ustrezna
zaslonska točka oz. celica v rdeči,
zeleni ali modri barvi. Skeniranje
oziroma upodabljanje vseh treh
barvnih izvlečkov ne traja več
kot 1/60 sekunde.
 Elektroluminiscenca je
elektrooptični pojav, ko kakšna
snov emitira svetlobo zaradi
električnega toka, ki teče sko-
znjo, ali pod vplivom močnega
električnega polja. Elektrolumi-
niscenca je posledica rekombi-
nacije elektronov in elektronskih
vrzeli, pri čemer se sproščajo fo-
toni, tj. svetloba.
 Umetne polimere so toliko
razvili, da so postali nenadome-
stljivi v vsakdanjemživljenju; iz-
podrinili so že skoraj vse druge
materiale vključno s kovinami in
steklom tudi na najzahtevnejših
področjih uporabe, kot so avto-
mobilska industrija, optika, fo-
tografija ipd. Konjugirani poli-
meri imajo izmenično enojne in
dvojne kovalentne vezi in se
uporabljajo v elektronski indu-
striji za prozorne polvodniške
premaze, uporniške elektrolite
in v tiskanih vezjih.
Marko KUMAR
Staša PIHLAR
(izris slik)
Razen zaslonov OLED s pasiv-
no matrico obstajajo tudi taki z
aktivno (AMOLED: Active Ma-
trix Organic Light Emittive Di-
odes). Ti imajo integrirano elek-
tronsko hrbtišče, na katerem
vsak piksel iz treh zaslonskih
točk RGB krmilita po dva tran-
zistorja. Tranzistorji so zapore-
doma povezani s pravokotnimi
anodnimi in katodnimi vodili in
lahko aktivirajo zaslonske točke
oz. celice za dalj časa, tj. vse do
naslednje periode skeniranja.
Zaradi dodatnih komponent so
ti zasloni bolj kompleksni, dajejo
pa svetlejšo in bolje definirano
sliko kot cenejši s pasivnim ma-
tričnim vezjem; slika 7.76.
Slika 7.76. Zaslon OLED z ak-
tivnim matričnim vezjem se s kra-
tico imenuje AMOLED; Active
Matrix Organic Light Emittive
Diodes.(1) je baza, (2) steklena
podlaga, (3) tranzistorji, (4) kato-
da, (5) opornik, (6) emisijski sloj
oziroma organske svetleče diode.
Ker zasloni OLED svetlobo
emitirajo vidno polje ni vprašlji-
vo kot denimo pri LCD, niti ni
zadreg z ločljivostjo in velikostjo
zaslonov. Poškodovane zaslon-
ske točke so lahko samo temne
(začrnjene), kar je mnogo manj
opazno kot svetle ali barvaste po-
škodovane zaslonske točke na za-
slonih LCD. Za zdaj pa sta naj-
večji pomanjkljivosti teh zaslo-
nov kratka življenjska doba in
slab izkoristek. Kljub temu pri-
čakujejo, da bodo zasloni OLED
prevzeli dominantno tržno vlogo
zaslonov LCD okoli leta 2010.
Zasloni OLED se glede na veli-
kost molekul v materialih, ki jih
sestavljajo tvorijo na dve veliki
skupini: tisti z velikimi moleku-
lami so svetleči polimeri (LEP:
Light Emitting Polymers), oni z
majhnimi molekulami, celo z
monomeri so SMOLED (Small
Molecule Organic Light Emit-
ting Diodes). Oboji generirajo
svetlobo pod vplivom električne-
ga toka v tankih plasteh. Tvorijo
se elektroni in elektronske vrzeli,
ki se rekombinirajo v dve stanji.
V enojno stanje, ko emitirajo
svetlobo in v trojno stanje, ko je
ne morejo.
7.2.2.4 Zasloni LEP
Zasloni te vrste temeljijo na
podobni tehnologiji kot OLED,
ni pa potreben vakuum, ker se
organski sloji lahko nanašajo kar
s tehniko kapljičnega tiska! Leta
1989 so raziskovalci na univerzi
v Cambridgeu odkrili, da neka-
teri konjugirani polimeri pod
vplivom električnega toka lahko
emitirajo svetlobo. Imenovali so
jih svetlobno emitivni polimeri s
kratico LEP: Light Emitting Po-
lymers; po naše z analogijo na
svetleče diode torej svetleči se
polimeri. Ker je njihovo delova-
nje zelo podobno delovanju sve-
tlečih diod jih poznamo tudi
pod imeni PLEDs: Polymer
Light Emitting Diodes ali poly-
LED. Bolj natančno je opisano
ob sliki 7.77. Na začetku so sve-
tleči polimeri LEP emitirali zgolj
rdečo svetlobo, sedaj lahko vse
tri primarne dražljaje, zato so
primerni tudi za izdelavo trikro-
matskih zaslonov. V primerjavi z
zasloni LCD je to zelo enostav-
no, tudi zato, ker se lahko v ta
namen uporablja kar kapljični
tisk. Razen tega namesto dveh
steklenih plošč zadostuje podla-
ga iz umetne mase, podsvetlitev
ni potrebna, poraba enrgije je ze-
lo majhna, ker se svetloba emiti-
ra na površini ni zadreg z vidnim
poljem. Velikost podlage iz
umetne mase je skoraj poljubna,
ker je prožna jo lahko upogiba-
mo v različnih oblikah. Glede na
vse navedeno obstaja potencial-
na možnost, da bodo zasloni
LEP že v bližnji prihodnosti iz-
podrinili LCD.
Slika 7.77. Svetleči polimeri
LEP imajo dva polimerna sloja:
sloj za transportiranje elektronskih
vrzeli (3) je navadno PPV poli(p-
phenilene vinylen) in sloj, ki seva
svetlobo (4), navadno derivat
PPV s substituti cyana s kratico
CN-PPV. Ko se elektroni in vrzeli
– med elektrodama se gibajo v na-
sprotnih smereh – srečajo, elektro-
ni padejo v prazne prostore, prebi-
tek svoje energije pa oddajo kot
svetlobo. Z energijsko razliko med
elektroni in elektronskimi vrzelmi
se spreminja spektralni sestav od-
dane svetlobe: večja je, bliže je mo-
dremu območju, manjša je, bliže
je rdečemu območju. To je bila na
začetku resna zadrega, zato so šele
leta 1999 izdelali take sloje, ki
lahko emitirajo svetlobo zgolj v
določenih spektralnih obmo-
čjih.Druge številke pomenijo: pro-
zorna podlaga (1), prozorna elek-
troda (2), vrhnji elektrodi (5), ne-
gativni kontakti (6), pozitivni
kontakt (7).
7.2.2.5 Zasloni FED
Ti monitorji imajo zaslon sve-
tlečega polja FED (Field Emissi-
on Display) in temeljijo na uve-
ljavljeni katodno-anodni tehno-
logiji z luminiforji. Za razliko od
katodnih cevi je tu kombinirana
s celično oziroma točkovno ma-
trično strukturo kot pri zaslonih
LCD. Namesto ene same kato-
dne cevi s tremi elektronskimi
žarki svetleče polje tvorijo drob-
cene mini katodne cevi iz kovine
ali karbonskih vlaken (nanotu-
bes) – po ena ali več za vsako za-
slonsko točko. To je na prvi po-
gled komplicirano, vendar so za-
sloni FED lahko prav tako veliki
kot LCD. Delovanje takega za-
slona ponazarja slika 7.78. Za-
sloni FED potrebujejo energijo
samo za aktivne zaslonske točke,
zato je poraba odvisna od infor-
macijske vsebine slike in načelo-
ma manjša kot pri LCD. Tu tudi
ni zadreg z vidnim poljem, ki je
po horizontali in vertikali večje
od 160 stopinj. Pokvarjene za-
slonske točke ne predstavljajo re-
snejših zadreg, ker se svetlost
upodobitev ne zmanjša četudi
jih kar 20 % ne deluje. Ne naza-
dnje so odzivničasi krajši kot pri
zaslonih LCD, kar obenem z re-
produkcijo enake kakovosti kot
pri klasičnih zaslonih CRT po-
meni, da imajo v primerjavi z
LCD mnoge prednosti in poten-
cialne možnosti za razvoj. Slaba
stran je masovna proizvodnja,
ker je v kratkemčasu težko izde-
lati kar 480.000 mini katodnih
cevi za, denimo SVGA zaslon
FED. Razen tega mora biti mo-
nitor s takim zaslonom mehanič-
no zelo močan, da zračni tlak ne
povzroči poškodb zaradi vakuu-
ma v mini katodnih ceveh.
Slika 7.78. Delovanje zaslona s
svetlečim poljem. Vsaka zaslonska
točka (sub-pixel) je miniaturna
katodna cev. Medtem koi ma kla-
sični zaslon CRT en sam elektron-
ski žarek za vse točke ima FED na
hrbtni strani na tisoče ostrih kato-
dnih točk (6); imenujejo se nano-
konice. Izdelane so iz molibdena
ali karbonskih vlaken, ki zaradi
razlike potencialov (napetosti) z
lahkoto oddajajo elektrone (5).
Elektroni na sprednji strani zada-
nejo bodisi rdeče, zelene, bodisi
modre luminiforje (7), ki zasvetijo
sorazmerno z njihovo jakostjo. Sli-
ka se upodobi z optičnim meša-
njem na podlagi ločljivosti in per-
sistence, kajti barvni izvlečki se
upodabljajo zaporedoma (field se-
quential colour), najprej zasvetijo
vse zelene točke, nato rdeče in za-
dnje modre, tako hitro, da barvni
dražljaji na posameznih mestih
tvorijo piksle določenih barv.
Ker so načela delovanja zaslona
FED enaka kot pri zaslonu CRT -
negativno nabita elektroda 3 (ka-
toda, elektronski top) pošilja žarke
elektronov skozi vakuumski pro-
stor s fluorescenčnim zaslonom na
drugi strani – se imenujejo tudi
ploski zasloni CRT (thin-
CRTs).Elektronske topove, od-
klonski sistem in kovinsko masko
je nadomestila perforirana plast
hladnih katod (Spindt Cathodes).
Spredaj je trikromatski fluore-
scenčni zaslon, vse skupaj pa je de-
belo 8 mm. Plosko katodo tvorita
stekleni plošči z milimetrsko režo
med njima. V njej je na milijone
mikroskopsko majhnih elektron-
skih oddajnikov; to so hladne ka-
tode. Vsaka meri zgolj 200 nm,
zato jih eno zaslonsko točko akti-
vira več skupaj. Hladne katode ge-
nerirajo elektrone pri sobni tempe-
raturi in ker tudi ni kovinske ma-
ske je poraba električne energije
minimalna. Oporo dajejo zaslonu
zelo tanki keramični distančniki
10 (debelina 0,05 mm). Ti so do-
volj močni, da se uprejo zunanjim
mehanskim obremenitvam a do-
volj tanki, da se skrijejo med za-
slonske točke in ne ovirajo elek-
tronskih žarkov. Druge številke
pomenijo: (1) katodno naslavlja-
nje v vrstah, (2) izhodno nasla-
vljanje stolpcev, (8) anodno nasla-
vljanje v vrstah, (3) katodna plo-
šča, (9) anodna plošča.
7.2.2.6 Monitorji HAD
Skupni imenovalec vseh poprej
opisanih zaslonov, ne glede na
tehnologijo in izdelavo je dvodi-
menzionalna reprodukcija. Tri-
dimenzionalno reprodukcijo
omogočajo edino holografski za-
sloni HAD: Holographic Auto-
stereoscopic Display. Ti zasloni
temelje na tehnologiji zaslonov
LCD s tem da namesto navadne
podsvetlitve uporabljajo holo-
grafski optični element HOE
(Holographic Optical Element);
slika 7.79. Ta je razdeljen na dve
množici horizontalnih trakov,
posebej za levo in desno oko. Ker
z enim očesom vidimo eno, z
drugim pa istočasno drugo po-
dobo, se obe zlijeta v tridimenzi-
onalno sliko.Če sta leva in desna
podoba enaki, dobimo nabva-
dno dvodimenzionalno upodo-
bitev. Slaba stran je, da se opazo-
valec ne sme premikati, ker bi pri
tem prišlo do distorzije slike.
Slika 7.79. Podsvetlitev holo-
grafskega zaslona HAD: (1) pod-
svetlitev za desno oko, (2) podsve-
tlitev za levo oko, (3) leva cona,
(4) desna cona, (5) očesi.
7.2.2.7 ZA ZDAJ: LCD ALI
PLAZMA, CRT PA V POZA-
BO
Monitorjem z zasloni LCD in
plazma PDP je skupna jasna kri-
stalno čista slika, nasičene barve
pri enakih formatih, debelini
okoli 8 cm, in izenačenih cenah.
Popolnoma različni pa sta teh-
nologiji upodabljanja. Njihove
prednosti in pomanjkljivosti pa
so:
Kontrastni in tonski obseg
Kontrastni obseg je razmerje
med najtemnejšo in najsvetlejšo
barvo, ki jo zaslon še lahko upo-
dobi. Kontrastni obseg plazma
zaslonov je izjemno velik, do
1500 : 1. Tako visok kontrastni
obseg dosežejo z algoritmi za
upodabljanje, ki blokirajo ener-
gijo tistim zaslonskim točkam,
ki upodabljajočrne barve.Žal pa
je s tem nekako obratno soraz-
meren tonski obseg, to je število
tonov, ki se lahko upodobijo
med belo in črno barvo.
Kontrastni obseg zaslonov
LCD je bistveno manjši, nava-
dno okoli 400 : 1, le pri najbolj-
ših (Sharp in Sony) je okoli 1000
: 1. To je zato, ker tekoči kristali
vedno prepuščajo kakšen mini-
malen delež podsvetlitve in za-
slonske točke nikoli nisočistočr-
ne marveč temno sive. Kontra-
stni obseg se tu zmanjšuje tudi z
zornim kotom; bolj ko je odda-
ljen od pravega kota, manjši je.
Te pomanjkljivosti zasloni plaz-
ma ne poznajo. Kontrastni obseg
se zaradi zornega kota ne spremi-
nja. Motive z izrazitimi svetlob-
nimi konicami in globinami za-
sloni plazma upodabljajo mnogo
bolje.
Upodabljanje barv
Monitorji plazma učinkovito
upodabljajo 16,77 milijonov
barv. Vsak piksel lahko s trojko
zaslonskih točk RGB upodobi
vsako barvo spektra! Bolj preci-
zno kot s katerokoli drugo teh-
nologijo. Medtem ko zasloni
LCD ne morejo upodobiti tako
nasičenih barv kot plazma, pa se
ne razlikujejo pri upodabljanju
sivih in nevtralnih barv, to je sive
skale. Zasloni plazma upodablja-
jo bolj naravne barve kot LCD,
pri katerih so pogosto prenasiče-
ne: zelene so preveč zelene in
rdeče so »pretople«, zato so upo-
dobitve tudi bolj svetle. Barve na
zaslonih plazma so bolj odvisne
od osvetlitve prostora kot na
LCD. Primerni so za prostore s
šibko ali normalno osvetlitvijo,
za prostore z razmeroma močno
zunanjo osvetlitvijo pa je moni-
tor LCD bolj primeren. Na splo-
šno imajo zasloni LCD od vseh
tehnologij največ zadreg z upo-
dabljanjem temnih barv. Zasloni
plazma barve na splošno upoda-
bljajo bolj precizno in živo.
Vidno polje oziroma zorni kot in
zorna razdalja
Vidno polje monitorjev plazma
je več kot 160 st. po hotrizontali
in vertikali. Zaslon je viden sko-
raj pod vsakim zornim kotom.
To je zato, ker vsaka zaslonska
točka proizvaja svojo lastno sve-
tlobo in velja za vsa barvna ob-
močja, tudi najtemnejše barve.
Pri LCD, kjer je en sam centralni
svetlobni vir se zlasti pri upoda-
bljanju temnih barv vidno polje
zmajša pod 90 stopinj. Le naj-
boljši in najdražji zasloni te vrste
imajo vidno polje 150 do 170
stopinj horizontalno in 130 sto-
pinj vertikalno, drugi 100 ali
manj. Za kakovostne zaslone
LCD štejejo tisti z vidnim po-
ljem od 120 do 130 stopinj.
Zorna ali opazovalna razdalja
(viewing distance) je manjša pri
zaslonih LCD, ker so zaslonske
točke manjše. Upodobitve pri
enaki velikosti zaslona, enaki lo-
čljivosti in enaki zorni razdalji so
bolj ostre na zaslonih LCD. Če-
tudi opazujemo zaslon s priporo-
čene razdalje, tj. dvakratnik dia-
gonale, a je ta manjši od devet
čevljev, vidimo na zaslonu LCD
boljšo sliko.
Računalniška grafika (uporaba)
Zasloni LCD upodabljajo sta-
tično računalniško grafiko zelo
dobro: z nasičenimi barvami, de-
tajli, brez utripanja in »zapeče-
nih« oziroma »vžganih« slik
(image burning-in), čistimi in
jasnimi slikami Tudi zaslonska
ločljivost je višja kot pri drugih
tehnologijah. Zasloni plazma se
tu niso obnesli: računalniške po-
datke upodabljajo robato in na-
zobčano, zaradi kontinuirane
istega motiva se slika hitro »zape-
če« oziroma »vžge« na zaslon.
Za grafično dejavnost mora ka-
terikoli monitor omogočati:
numerično nastavljanje svetlo-
sti in kontrasta najmanj s 100-
stopenjsko skalo,
ločeno numerično nastavljanje
barvnih kanalov RGB,
pri monitorjih LCD numerič-
no nastavljanje podsvetlitve,
premikanje nastavitvenega
okna po vsem zaslonu …
instrumentalno kalibriranje
Video (filmi)
Zaradi visokega kontrastnega
obsega in kratkih odzivnihčasov
imajo pri upodabljanju gibajo-
čih se motivov prednost zasloni
plazma. Dolgi odzivničasi zaslo-
nov LCD so še zlasti moteči pri
opazovanju hitro spreminjajočih
se športnih dogodkov.
Nadmorska višina
Zasloni LCD niso občutljivi na
spremembe nadmorske višine,
zato so izključna izbira za upora-
bo v letalih. Njihova uporabnost
je konsistentna ne glede na loka-
cijo. Zaradi plinov v zaslonskih
celicah to ne velja za zaslone
plazme; nižji zračni tlak na viši-
nah povzroča brenčanje moni-
torja in slabše upodabljanje. To
se dogaja nad 2000 m nadmor-
ske višine.
Trajnost
Zasloni LCD neoporečno de-
lujejo od 50.000 do 60.000 ur
(po tem času se njihova svetlost
prepolovi). To je okoli 7 let pri
vsakodnevni 24-urni uporabi,
pri osemurni pa 20 let. Načelo-
ma ti zasloni trajajo tako dolgo
kot svetlobni viri za podsvetlitev,
paše ta se da pogosto nadomesti-
ti. Manj znano je dejstvo, da se
zaradi staranja tega vira zlagoma
spreminjajo tudi barve oziroma
belo ravnovesje. Tak monitor je
potrebno rekalibrirati ali celo za-
menjati podsvetlitveni vir.
Tudi fluorescenčna sposobnost
zaslonskih celic na monitorjih
plazma PDP sčasom upada, zato
njihova življenjska doba ni dol-
ga. Navajajo, da luminiforji osla-
bijo za polovico po 30.000 do
60.000 urah. To je življenjska
doba monitorja ali televizije
plazma in pomeni, da po temča-
su zaslonske točke svetijo pol
manj kot na začetku, upodobitve
so torej pol manj svetle in zame-
gljene, zato je treba napravo za-
menjati. A vseeno: pri življenski
dobi 30.000 ur inšesturni dnev-
ni uporabi postane zaslon posto-
pno neuporaben po dvanajstih
letih!
Na splošno je trajnost zaslonov
LCD ali plazma PDP enaka ali
višja od trajnosti zaslonov CRT.
Ne smemo pa prezreti dejstva,
da na zaslonih LCD ni mogoče
popravljati mrtvih zaslonskih
točk, tako kot na zaslonih plaz-
ma ni mogoče menjati plemeni-
tih plinov v zaslonskih točkah. V
obeh primerih je treba zamenjati
napravo, kar glede na »razvoj«
tehnike tako ali tako storimo
prej kot v sedmih letih (No ja.
Moj televizor CRT je star že
dvajset let in nima niti daljinca!).
Slikovna retencija (image reten-
tion)
To je zapekanje oziroma vžiga-
nje slike (Burn-in) in pomeni, da
se statične slike (kot je računalni-
ško namizje) stalno upodabljajo,
četudi je na zaslonu kakšna dru-
ga podoba. Pri zamenjavi motiva
ostanejo na zaslonu kot nekakšni
strahovi, ki motijo novo upodo-
bitev. Kdaj se to zgodi je zelo po-
gojeno s kakovostjo monitorja in
metodami, ki pojav preprečuje.
Zasloni plazma so na vžiganje ze-
lo občutljivi (najbolj so občutlji-
vi CRT). Zlasti prvih 200 ur
obratovanja je bolje, da ne obra-
tujejo pri visokem kontrastu in
svetlosti. To je zato, ker se sveži
luminiforji laže vžigajo kot že
malo obrabljeni. Nekdaj se je
pojavljalože po petnajstih minu-
tah, sedaj se pojavi po uri ali več,
tako, ki nič več ne izgine pa po
desetih urah. Zasloni LCD so na
vžiganje skoraj neobčutljivi in
tudi zato zelo primerni za raču-
nalniško uporabo.
Tehnično je vžiganje posledica
poškodovanih zaslonskih točk
ali celic; nastane zaradi perma-
nentnega staranja luminiforjev.
Zaslonske celice s postaranimi
luminiforji svetijo seveda manj
kot tiste v okolici, zato se pred-
hodna podoba na zaslonu ohrani
kot nekakšen duh. Pri novih za-
slonih se vžiganje slike lahko po-
javiže po pol ure, na srečo pa ka-
sneje po večurni uporabi izgine.
Zelo nevarno je vžiganje zaradi
stalnega upodabljanja različnih
nadzornih ali sivih klinov, pa tu-
di predvajanje slik v formatu 4 :
3 na zaslonu z razmerjem 16 :9.
Tu nastane trajno vžiganje slik,
ki ga ni več mogoče odpraviti.
Zasloni LCD so za grafično dejav-
nost nedvomno boljša izbira.
Velikost in zaslonska ločljivost
Velikost vseh zaslonov se poda-
ja z diagonalami. Monitorje
plazma proizvajajo z zasloni do
100 palčnih (254 cm) diagonal
brez zadreg z zanesljivostjo. To
ni primer pri LCDjih, ki še ne
presegajo diagonale 45 palcev
(115 cm)
Zaslonska ločljivost pri enaki
velikosti je večja pri zaslonih
LCD. 40-palčni LCD ima, deni-
mo, 1366 x 768, 41-palčni plaz-
ma pa 1024 x 768 zaslonskih
točk. Zdi se, da bodo zasloni
LCD bolj primerni za visokolo-
čljivo televizijo HDTV kot plaz-
ma. Imajo pa monitorji LCD sa-
mo eno optimalno ločljivost, pri
drugih prihaja do popačenih in
zamegljenih upodobitev. Velikost
zaslonskih točk oziroma razdalja
med njimi (dot pitch) je 0,28
mm ali manj.
Pri večjih zaslonih LCD (nad
37 palcev) so barve lahko bolj
blede, manj nasičene, ker je teže
zagotoviti enakomerno podsve-
tlitev, pa tudi zaslonske točke so
pri isti ločljivosti večje. Zasloni
LCD imajo eno samo največjo,
obenem optimalno (fizikalno)
ločljivost. Programsko lahko na-
stavimo tudi manjše, vendar se
piksli pri tem interpolirajo glede
na zaslonske točke kar vodi do
bistveno nižje upodobitvene ka-
kovosti. Konec koncev velja to
tudi za CRT in plazma PDP, le
da izguba upodobitvene kakovo-
sti ni tako očitna.
Na splošno lahko zaključimo,
da so plazma zasloni bolj primer-
ni za večje upodobitve (40 do 50
palcev) , zasloni LCD pa za
manjše (pod 40 palcev).
Mrtve zaslonske točke (dead pi-
xels, dead sub-pixels)
Pogosteje se pojavljajo na za-
slonih LCD kot plazma in so ti-
ste, ki stalno svetijo rdeče, zeleno
ali modro, tiste, ki so črne na
svetli podlagi (te zaslonske točke
se nikoli ne vključijo) ali bele na
temni podlagi (te zaslonske toč-
ke so vedno vključene). Posame-
zne mrtve zaslonske točke so ko-
maj opazne, s staranjem pa se jih
pojavi vedno več in postanejo
moteče. Proizvajalci neradi pri-
znavajo reklamacije zaradi mr-
tvih točk, zato se je ob nakupu
monitorja ali tv sprejemnika vre-
dno prepričati, kakšne tolerance
dopuščajo. Izrek, da reklamacijo
priznajo le v primeru, ko je »šte-
vilo mrtvih točk izven normal-
nih tržnih toleranc« pomeni, da
reklamacije ne bodo nikoli pri-
znali. Tudi numerične tolerance
so lahko varljive: če tolerirajo
0,002 % mrtvih točk pri ločlji-
vosti 1024 x 780 = 786.432 ali
15 x 3 = 54 mrtvih zaslonskih
točk, kar je lahkože zelo moteče.
Pred nakupom se torej raje do-
bro prepričajte o »spikslani poli-
tiki« proizvajalca in dobavitelja,
ker boste sicer dolga leta zrli v za-
slon, ki vas bo vedno sproti spra-
vljal v slabo voljo.
Energija in stroški
Monitorji plazma porabijo
okoli 30 odstotkov več energije,
največ, ko upodabljajo bele in
svetle barve. Pri nekakovostnih
monitorjih se ob tem pogosto
pojavijo tudi neželeni zvoki, kot
je brenčanje. Večji monitorji te
vrste porabijo 675 W, manjši
330 W na uro.
Obratno monitorji LCD pora-
bijo največ energije pri upoda-
bljanju temnih in črnih barv.
Njihova poraba električne enrgi-
je je pol manjša kot pri plazmah.
Na splošno monitorji LCD in
plazma porabijo pol manj ener-
gije kot monitorji CRT in skoraj
ne sevajo elektromagnetnih va-
lov, ki interferirajo z drugimi
električnimi napravami.
Proizvodnja monitorjev z za-
sloni LCD je bolj zahtevna kot
proizvodnja monitorjev z zasloni
plazma, zato so prvi okoli 33 od-
stokov dražji od drugih.
Primerjava z monitorji CRT
Monitorji LCD in plazma
PDP so svetlejši in bolj kontra-
stni kot CRT, zato so bolj pri-
merni za opazovanje v svetlih
prostorih.
Niti eni niti drugi ne utripajo
kot CRT zaradi polovičnega,
prepletenega (interlaced) osveže-
vanja slike . Vsaka točka zaslona
LCD sveti permanentno in ne
zasveti zgolj vsako stotinko se-
kunde.
Na zaslonih LCD in plazma se
slika ne upodablja v navideznih
horizontalnih linijah
Zaslone LCD lahko upravlja-
mo neposredno digitalno; z digi-
talno grafično kartico in digital-
nim priključkom DVI na moni-
torju (večinoma so opremljeni
tudi z analognim priključkom
D/VGA). Pri neposrednem digi-
talnem upravljanju odpade za-
mudno pretvarjanje digitalnih
signalov iz računalnika v analo-
gne signale grafične kartice in
potem ponovno pretvarjanje v
digitalne signale za monitor
LCD, kar se dogaja če jih pri-
ključimo analogno.
7.2.3 Simuliranje barvnih
učinkov in kalibriranje
Upodabljanje barv na katerem-
koli zaslonu temelji na simulira-
nju z majcenimi celicami tj. za-
slonskimi točkami, ki emitirajo
rdečo, zeleno ali modro svetlo-
bo. Ker so tesno druga poleg
druge, jih oko na primerni raz-
dalji ne more več razlikovati. V
očesu pride na aditivni podlagi
do optičnega mešanja barvnih
učinkov. Po tri zaslonske točke
upodobijo barvo enega slikovne-
ga elementa oziroma piksla. Za-
to se rdeče, zelene in modre za-
slonke točke, v nekaterih prime-
rih dobesedno zaslonske celice v
literaturi imenujejo tudi sub-pi-
ksli (sub-pixels).
Vsi trikromatski zasloni razen
LCD tvorijo primarne barvne
dražljaje s primarnimi viri sve-
tlobe; to so luminiforji, lumini-
scenčnimi plini, organskimi pol-
prevodniki. Razlikujejo se edino
zasloni LCD, ki v ta namen upo-
rabljajo sekundarne svetlobne
vire v obliki majcenih celičnih
optičnih filtrov.
To so pravzaprav aktivni optič-
ni filtri, kar pomeni, da na po-
dlagi subtraktivnega mešanja
(filtriranja bele svetlobe) prepu-
ščajo večjo ali manjšo količino
spektralno definiranih primar-
nih dražljajev (navadni optični
filtri ne morejo spreminjati jako-
sti prepuščenega svetlobnega to-
ka). Tudi tu trojke zaslonskih
točk, po ena rdeča, zelena in mo-
dra, upodobijo barvo enega sli-
kovnega elementa oziroma pi-
ksla: z optičnim mešanjem pri-
marnih barvnih učinkov v očesu
se na ustreznem mestu zaslona
upodobi barva po aditivnem na-
čelu.Zaslon LCD lahko smatra-
mo kot nekakšen dinamični op-
tični filter, ki lahko točkovno
spreminja delež rdečih, zelenih
in modrih barvnih dražljajev …
Pri večjih zaslonih LCD (nad
37 palcev) so barve lahko bolj
blede, manj nasičene, ker je teže
zagotoviti enakomerno podsve-
tlitev vse površine, pa tudi za-
slonske točke so pri isti ločljivo-
sti večje. S tem je funkcionalno
povezana tudi opazovalna razda-
lja:
diagonala 20 do 27 palcev,
opazovalna razdalja 75 do 150
cm,
diagonala 32 do 37 palcev,
opazovalna razdalja 185 do 245
cm,
diagonala 42 do 46 palcev,
opazovalna razdalja 305 do 430
cm,
diagonala 50 ali več palcev,
opazovalna razdalja 365 do 490
cm.
V nasprotnem ne opazuje-
mo slike, marveč posamezne za-
slonske točke
(sub-piksle).
Na zaslonih LCD in plazma se
slika ne upodablja v obliki mote-
čih linij kot pri zaslonih CRT.
Noben, niti tehnično še tako
izpopolnjen monitor nič ne ko-
risti, če upodablja popačene
barvne učinke. To se dogaja že
zaradi njegovih tovarniških na-
stavitev, ki niso optimalne: pre-
visoka sta kontrast in svetlost,
barvna temperatura neprimerna
(9300 ali več kelvinov), gradacija
(gama) nikogar ne skrbi. Vse to
ne nazadnje ni odvisno samo od
monitorja, marveč tudi od stroj-
ne opreme računalnika, konkre-
tno od grafične kartice, njenih
procesnih in spominskih zmo-
gljivosti. Monitor je treba tako
nastaviti, da popolnoma izrabi
barvni prostor, ki ga je sposoben
upodabljati in da lahko najbolje
simulira kar največ drugih, stan-
dardnih barvnih prostorov
RGB: sRGB, Adobe (RGB)
1998, ColorMatch RGB,
NTSC … To se lahko doseže sa-
mo z instrumentalno kalibracijo.
Na različna programska orodja
kot so Adobe Gamma, Colorific,
iCSync, DQ-Tools ter tista, ki
jih ponujajo dobavitelji grafič-
nih kartic in temelje na vizual-
nem opazovanju, kar pozabite.
Pozabite tudi na barvne profile,
ki jih z monitorjem dobavljajo
proizvajalci, še zlasti pa v vseh
teh primerih pozabite na simuli-
ran preskusni tisk v barvnih pro-
storih CMYK. Rezultati niso niti
precizni, niti ponovljivi niti pri-
merljivi.
Tudi instrumentalna kalibraci-
ja je lahko bodisi programska
(softwareska) bodisi strojna
(hardwareska). V prvem prime-
ru na podlagi meritev program-
sko spreminjamo nastavitve gra-
fične kartice, kar pa je vedno po-
vezano z izgubo tonskega obsega
v kakšnem barvnem kanalu.
Zgodi se, da modri kanal po ko-
rekturi barvne temperature lah-
ko upodobi samo še 220 in ne
256 tonov, kar ne le zmanjša
barvni prostor marveč vodi tše
do progastih upodobitev in nee-
nakomerno prelivajočih se barv.
Za resno (profesionalno) delo v
grafični in fotografski reproduk-
ciji je obvezna strojna kalibraci-
ja, to je nastavljanje elektronskih
komponent samega monitorja.
Zgolj odstopanja glede na želene
vrednosti, ki jih ni mogoče od-
praviti s strojno kalibracijo sme-
mo korigirati z nastavitvami gra-
fične kartice.
Za instrumentalno kalibracijo
potrebujemo spektrofotometer z
ustrezno programsko opremo.
Ta omogoča tudi korektno pro-
filiranje monitorja za barvno
upravljanje grafičnih procesov.
Barvni profil monitorja je v bi-
stvu profil sistema in pove, kako
ta upodablja barve. Vsebuje po-
datke o barvnem obsegu, barvni
temperaturi to je belem in sivem
ravnovesju, gradaciji in tonskem
obsegu, skratka vse podatke, ki
so potrebni, da lahko upodobi
tudi kakšen drug barvni model
RGB ali CMYK. Barvni profil
sistema je shranjen na ravni ope-
racijskega sistema in ga lahko
uporabljajo tiste aplikacije, ki
»razumejo« oziroma podpirajo
barvno upravljanje. Profil siste-
ma se določi tako, da aplikacija
za kalibriranje na zaslonu upoda-
blja barvna polja znanih in žele-
nih vrednosti RGB, spektrofoto-
meter jih izmeri, da bi program
odstopanja primerjal z želenimi
vrednostmi in izdelal barvni pro-
fil sistema; ta kasneje korigira vse
vrednosti RGB, tako da se barve
korektno upodobijo.
Instrumentalno kalibracijo in
profiliranje je potrebno preverja-
ti s preskusnimi motivi kot je
ECI Monitortest; slika XXX.
Tudi zato, ker se s staranjem raz-
mere na sistemu spreminjajo in
barvni profil sčasoma preveč od-
stopa od trenutnega stanja.
Slika 7.80. ECI Monitortest
V1.0. (Grafičar 5/2005, str.
14-15) …
7.2.3.1 Eye-One Match 3.6
To je najnovejša programska
oprema, ki jo je Gretagmac-
hbeth pripravil za svoja spektro-
fotometra Eye-One Display 2 (o
njem smo poročali v Grafičarju
št. 2/2005 na strani 28) in Eye-
One Pro. Ponaša se z naslednji-
mi novitetami:
Workgroup Match omogoča
kalibracijo monitorjev oziroma
delovnih postaj v vsem delov-
nem toku, tudi na različnih loka-
cijah. Parametri za kalibracijo te-
melje na kakšnem obstoječem,še
bolje standardnem barvnem
profilu in so podlaga za kalibra-
cijo vseh drugih monitorjev. S
tem se doseže največja možna
konsistenca upodobitev od ene
delovne postaje do druge. Upo-
rabnik lahko poljubno definira
gradacijo (gamo), belo ravnoves-
je (belo točko) in svetlost (lumi-
nance c cd/m2).
Ambient Check and Match so
funkcionalnosti za precizno
merjenje osvetljenosti v prosto-
ru, da bi zagotovili kar najbolj
stalne opazovalne razmere. Sedaj
lahko v sistemski barvni profil
vključimo tudi te podatke in ta-
ko zagotovimo kar največjo skla-
dnost z drugimi opazovalnimi
razmerami, denimo v galerijah,
trgovinah, na cestah, pasažah,
torej povsod tam kjer bodo slike
na ogled.
Push-Button Calibration je
popolnoma avtomatska izvedba
kalibracije najbolj priljubljenih
monitorjev (Mitsubishi Dia-
mond Pro 2070SB, LaCie Elec-
tron 19b3, 19b4, 22b3, 22b4,
IBM P272, NEC MultySync
2060NX, 2141SB, 930SB,
FP13755X, Eizo CG220, Sony
S205F/K, HP p12),
Posodobitve kalibracije; večji
izbor barvnih temperatur
(4000-10000 K), definicija bele
točke s kromatičnima koordina-
tama xy, definicija bele točke z
barvno temperaturo svetlobe v
prostoru, izbor gradacije gama
1,0-3,0, uporaba lastne gradacije
monitorja, merjenje želene sve-
tlosti na drugem monitorju.
Nadzor kalibracije; po konča-
ni kalibraciji lahko preverimo ra-
zliko v videzu monitorjo pred in
po njej.
Validation je baza podatkov s
katerimi lahko sledimo kako se
spreminja upodabljanje barv za-
radi staranja. Kakovost monitor-
ja preverjamo z barvnimi razmi-
ki dE.
Barvni profili; izdelamo bodisi
po specifikaciji ICC2 ali ICC4.
V starejših profilih lahko pro-
gram prepozna belo točko, gra-
dacijo (gamo) in svetlost.
Kalibracija monitorja s progra-
mom Eye-One Match 3.6 v
kombinaciji s spektrofotome-
trom Eye-One Display 2 poteka
tako kot ponazarjajo slike od
7.81 do 7.90 (?) s komentarji.
7.81. Predno pričnemo s kali-
bracijo moramo v operacijskem
sistemu nastaviti 32-bitni barvni
prostor (barvno globino), da ra-
čunalnik na zaslonu upodobi
16,7 milijona barv, primerno lo-
čljivost, ki mora pri monitorjih
LCD ustrezati zaslonski ločljivo-
sti in generični ali privzet barvni
profil RGB za dani tip mnitorja.
V programu Eye-One Match
3.6 nato izberemo način kalibra-
cije. Ker vemo kaj hočemo nare-
diti se odločimo za »Advanced«.
7.82. V drugem koraku izbere-
mo vrsto monitorja: LCD, CRT
ali notesnik.
7.83. V tem oknu izberemože-
leno barvno temperaturo bele
barve takoimenovano belo točko
(white point), gradacijo (gam-
ma) in svetlost (luminance = 120
Cd/m2 za monitorje LCD in
100 Cd/m2 za monitorje CRT).
Tu lahko privzamemo tudi para-
metre iz kakšnegaže obstoječega
profila kar je uporabno, če kali-
briramo več monitorjev na isti
standard; ta opcija deluje samo
pri profilih, ki smo jih pripravili
z verzijo Eye-One Match 3.6 ali
naslednicami). Preverimo lahko
tudi svetlobne razmere v prosto-
ru in ugotovimo ali je razsvetlja-
va primerna za opazovanje barv.
Vrednotenje svetlobnih razmer
ne vpliva na barvni profil moni-
torja.
Barvna temperatura 5000 K
daje rumenkasto-belo barvo in
jo uporabljamo za vrednotenje
barv v grafičnih procesih po
standardu SIST ISO 12647-1,
2, 3.Če tiskamo na zelo bele pa-
pirje z optični belili ali v digitalni
fotografiji bomo izbrali svetlobo
D 65 z barvno temperaturo
6500 K, medtem ko hladna, ze-
lenkasto-bela svetloba D75 s
7500 K ni primerna.
V primerih, ko na monitorju
ne moremo nastavljati barvne
temperature v posameznih kana-
lih RGB ali ko želimo zgolj pro-
filirati monitor s privzetimi na-
stavitvami pa izberemo naravno
barvno temperaturo (Native
White Point).
7.84. Poljubno nastavljanje
barvne temperature omogoča
okno Custom White Point Defi-
nition. V ta namen uporabljamo
drsnik v območju 4000-10000
K, okenci za vpisovanje koordi-
nat xy, ali pa spektrofotometer s
katerim izmerimo barvno tem-
peraturo svetlobe v prostoru.
7.85. Merjenje s spektrofoto-
metrom je je uporabno, ko želi-
mo popolnoma izenačiti beli
barvi zaslona in svetlobe v pro-
storu ali, denimo v svetlobni ka-
bini. Seveda je tak postopek pri-
meren le pri izvedbi kakšnih
prav specifičnih ali zelo zahtev-
nih projektov, drugače pa je bo-
lje, da se držimo standardov.
7.86. Gradacijo ali gamo izbi-
ramo med 1,0 in 3,0; priporoča-
jo gamo 2,2 ker je najbliže narav-
ni gradaciji sodobnih, zlasti mo-
nitorjev LCD. Na starejših raču-
nalnikih z monitorji CRT, pred-
vsemče so Macintosh, bomo ra-
je uporabili gradacijo 1,8. Bliže
ko ježelena gama naravni grada-
ciji, bolj uravnovešeno bo moni-
tor kalibriran. Praksa z barvno
tablico ECI Monitortest V1.0
kaže, da se pri tej gradaciji zveči-
ne slabo upodabljajo podrobno-
sti v temnih območjih slik (logo-
tip ECI na temni podlagi se ne
vidi). Neoporečne rezultate do-
bimo tu zgolj pri gradaciji z ga-
mo 1,8, na obeh platformah,
Windows ali MacOS.
V kombinaciji z naravno barv-
no temperaturo izberemo vedno
tudi naravno gradacijo (Native
Gamma), da bi monitor profili-
rali brez kalibracije. To je upo-
rabno tudi takrat, ko se barvna
temperatura in gradacija na mo-
nitorju nastavita avtomatično ali
ročno (strojna, hardwareska na-
stavitev)
7.87 Svetlost (Luminance)
ostane naravna, če želimo moni-
tor zgolj profilirati, sicer za mo-
nitorje CRT priporočajo 100, za
LCD pa 120 Cd/m2. Mnogi sta-
rejši monitorji ne dosežejo več
kot 80, notesniki ne več kot 90
Cd/m2. V takih primerih mora-
mo izbrati na vseh monitorjih v
skupini svetlost najšibkejšega in
poskrbimo, da so tudi barvne
temperature in gradacije na vseh
enake.
7.88. Svetlost zaslona lahko na-
stavimo po svojih potrebah, de-
nimo tako, da ustreza svetilnosti
kakšnega drugega monitorja.
Tam jo na belem polju izmerimo
s spektrofotometrom (Spectroli-
no, Color-Eye Display 2). Pra-
ksa kaže, da so monitorji LCD
ob priporočeni svetlosti 120
Cd/m2 presvetli in je bolje na-
staviti 100-110 Cd/m2.
7.89. Če smo izbrali opcijo za
merjenje svetlobnih razmer v
prostoru, to storimo v treh kora-
kih neposredno pred kalibrira-
njem.
7.90 Z vrednotenjem ugotovi-
mo, ali so svetlobne razmere v
prostoru primerne za vrednote-
nje barv in ali bo jih morali opti-
mizirati po standardu SIST ISO
3664, ki velja za grafično dejav-
nost in fotografijo.
7.91. Kalibracija poteka v treh
korakih: najprej kontrast, potem
barvna temperatura in končno
svetlost. Spektrofotometer sme-
mo postaviti kamorkoli, kajti
program sam prepozna njegovo
pozicijo. Vseeno je najbolje, da
je v sredini zaslona ali tam, kjer
najpogosteje opazujemo slike.
7.92. Kalibracija kontrasta. Če
monitor tega ne omogoča, jo
preskočimo.
7.93. Kalibracija barvne tem-
perature. Glede na vrsto moni-
torja izberemo bodisi privzete
nastavitve RGB ali ročno nasta-
vljanje (RGB controls), da bi do-
segliželeno barvno temperaturo.
Program prikaže tudi želeno in
izmerjeno svetlost zaslona.
7.94. Pri kalibraciji svetlosti se
morata izenačiti želena in dose-
žena svetlost v Cd/m2.
7.95. Na koncu Eye-One
Match 3.6 s spektrofotometrom
izmeri barvno tablico in doseže-
ne vrednosti primerja z želenimi
barvnimi opisi ter na tej podlagi
izdelal ustrezen barvni profil
monitorja oziroma sistema (mo-
nitor in grafična kartica). Pre-
gled želenih in doseženih vre-
dnosti izpiše v zaključnem oknu
pod grafično prikazanim barv-
nim obsegom in potrebnimi ko-
rekturami gradacije v grafični
kartici. Bolj linearne so korekcij-
ske krivulje, bolj optimalno je
bila izvedena kalibracija. Barvni
obseg je informativne narave in
ni namenjen za resno vrednote-
nje. Rezultati so ustrezni, če do-
sežena barvna temperatura ne
odstopa več kot +/- 100 K odže-
lene in gradacija ne več kot +/-
1,0 game. Kalibracija pa ni
ustrezno izvedena, če svetlost
glede na želeno odstopa več kot
+/- 5 Cd/m2.
7.96. V zaključnem oknu ima-
mo možnost, da presodimo vi-
dez testne slike pred in po kali-
braciji. Kalibracijo moramo po-
noviti,če z doseženim nismo za-
dovoljni, predvsem pa, če napa-
ke opazimo tudi na barvni tablici
ECI.
Program Eye-One Match 3.6
je brezplačno dostopen na sple-
tni strani , rubrika Product &
Services/Color Management/
Popular Downloads.
SKLEP
Slovenska »strokovna« literatu-
ra (predvsem tista za amatersko
in polprofesionalno fotografijo)
v zvezi s kalibriranjem monitor-
jev in barvnim upravljanjem
objavlja populistične članke s še
bolj populističnimi naslovi.
Eden teh je Barvni nadzor – ali
pravljica o kalibriranem monitor-
ju v katerem mrgoli strokovnih
neumnosti; avtor je Franci Mu-
eller objavila pa ga je revija za
»digitalno fotografsko izobraže-
vanje« (ki to ni) e-Fotografija št.
22. Tu komentiram samo naj-
bolj sporne odlomke:
Kalibriranje monitorja ni prav
nobena pravljica marveč nujna
realnost brez katere ni uspeha ni-
ti v analogni ali digitalni fotogra-
fiji, niti v grafičnem oblikovanju
inše manj v grafični reprodukciji
in tisku. Tudi barvni nadzor je v
tem primeru popolnoma opore-
čen izraz. S kalibriranjem moni-
torja barve ne le nadziramo mar-
več upravljamo, kar ne nazadnje
sledi iz angleškega izraza colour
management in ne morda color
control. Ker amaterji, a tudi
mnogi »profesionalci« o barv-
nem upravljanju nimajo pojma,
spretno pa so se vrinili v foto-
grafsko ali še slabše v oglaševal-
sko dejavnost, njihovi »izdelki«
in »polizdelki« povzročajo zadre-
ge in motnje v grafičnih procesih
kjer sedaj obstajajo delovne po-
staje s programi za korekcijo nji-
hovih napak, bolje rečeno neu-
mnosti.Žal nikoli ni in nikoli ne
bo obstajal tak tehnološki proces
ali operacija, ki bi vzdržal pred
neznajem uporabnikov.
Monitorja nikoli ne smemo ka-
librirati na podlagi testnih slik in
programčkov kot so Adobe
Gamma, Colorific, iCSync,
DQ-Tools ter tista, ki jih ponu-
jajo dobavitelji grafičnih kartic
in temelje na vizualnem opazo-
vanju. Rezultati niso niti preci-
zni niti primerljivi in kar je naj-
huje niti ponovljivi (odstopanja
znašajo vse do nedopustnih
barvnih razmikov dE = +/-20,
medtem ko instrumentalne me-
tode zagotavljajo dE = +/-3). Re-
zultat te kalibracije je tudi napa-
čen barvni profil sistema, kar se
odraža v vsem reprodukcijskem
procesu. Najhujše motnje po-
vzroča pa v primeru, če ni prilo-
žen oddani sliki ali dokumentu.
Pri resni uporabi barvnega upra-
vljanja moramo programska
orodja te vrste deaktivirati, še
bolje, odstraniti iz operacijskega
sistema kamor se ponavadi na-
mestijo.
Gama 1,8, 2,2 ali morda 2,0?
Gama predvsem ni kontrast!
Medtem ko je kontrast razlika
med najtemnejšo in najsvetlejšo
barvo (tonom) na zaslonu grada-
cija pove, kako se v tem območju
stopnjujejo toni; spomnimo se
gradacije v fotografiji – normal-
ne, »mehke« ali »trde«. Vsak mo-
nitor ima svojo naravno gradaci-
jo, ki pa za upodabljanje slik ni
nujno optimalna. Tu so korek-
ture v grafični kartici resda naj-
manjše, zato pa se temne barve
in toni slabo ali se sploh ne upo-
dobijo. V grafični dejavnosti in
fotografiji je primerna gradacija
pri gami 1,8, ker se toni tu v pol-
mračnih ambientih upodabljajo
vizualno linearno.
Naravna barvna temperatura
bele točke na monitorju je tista,
ko monitor upodablja belo bar-
vo s triobmočnim opisom
R=B=G= 255. Z odtenekom be-
le barve se od primera do prime-
ra spreminja tudi svetlost (višja
ko je barvna temperatura, bolj
svetel je monitor) in ju je treba
na vseh napravah standardizirati
s kalibracijo. Zaradi razmer v
tehnoloških procesih grafični in
fotografski standardi definirajo
barvno temperaturo 5000 K to-
rej svetlobo D50 (zakaj tako,
presega okvir tega prispevka). Za
opazovanje slik na internetu ve-
ljajo evropski televizijski stan-
dardi ETS (european Television
Standard), ki predpisujejo barv-
no temperaturo 6500 K, tj. sve-
tlobo D65. je standardizirana za-
to ker …
Na podlagi vsega navedenega
kalibracija in nastavitev moni-
torja pač ni in ne more biti oseb-
na zadeva. Razlikuje se lahko
zgolj zaradi tehnološkega proce-
sa kateremu je namenjena. Mo-
nitor torej lahko kalibrira vsak-
do, ki ve,čemu je namenjen.Če
pa boste z rezultati kalibracije za-
dovoljni samo vi in nihče drug,
vas vljudno prosim, da s svojimi
»izdelki« grafični dejavnosti pri-
zanesete in jih občudujete zgolj
na praznovanju kakšnega roj-
stnega dne. Najboljši dokaz tega
je kar omenjenaštevilka revije e-
Fotografija kjer mrgoli nemogo-
če reproduciranih slik.
Paše to. Trije »xy«številčni pa-
ri, ki jih zahteva program Adobe
Gamma niso opis barv iz »lab«
barvnega prostora. Ravno obra-
tno. Trije številčni pari so stan-
dardizirani barvni deleži, kroma-
tične koordinate CIE xy, ki jih
izračunamo iz triobmočnih vre-
dnosti CIE X, Y, Z. Na isti po-
dlagi izračunamo tudi triobmoč-
ni opis barve CIELAB z barvni-
mi vrednostmi L*, a*, b*. Več o
komuniciranju in nadziranju
barv pri upodabljanju barv v gra-
fični dejavnosti najdete v članku
Barvni vednik in geslovnik I.-V.
del v reviji Grafičar 2-6/2003,
samo geslovnik tudi na naši sple-
tni strani . Koristen bo tudi čla-
nek Kalibracija in barvno upra-
vljanje monitorjev v številki
2/2003.
Marko KUMAR
VIRI
Marko Kumar
Barvni vednik in geslovnik I.-
V.
Grafičar 2-5/2003
Leopold Scheicher, Marko Ku-
mar
Kalibracija in barvno upravlja-
nje monitorjev
Grafičar 2/2003, str. 16, 20-22
Franci Mueller
Barvni nadzor ali pravljica o
kalibriranem monitorju
e-Fotografija št. 22, letnik
5(2006), str. 14-15
Slika 13. Zasloni OLED imajo več organskih slojev, in sicer injekcijski sloj elektron-
skih vrzeli (1) (hole injection layer), rdeč, zelen in moder emisijski sloj svetlečih diod
(2) (emissive layer), transportni sloj elektronov (3) (electron-transport layer), kovin-
sko katodo (4), vir električne napetosti (5), anodo (6), vse skupaj na prozorni stekleni
podlagi (7). Ko se v taki celici pojavi napetost (zadostuježe nekaj voltov), se pozitivni
in negativni naboji rekombinirajo v emisijskem sloju, pojavi se prebitek energije, tako
da začne oddajati svetlobo (elektroluminiscenca).
!
"
#
$
%
&
’(’ )*+,
!
"
#
$ %
&
’
()*+,-./*)012)2
&.3.’4.5
NADALJEVANJE
VŠTEVILKI 4/2006