Lelo m. OMLADINSKI KULTURNO-POLITIČNI LIST štev.4(37) Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, dne 10. decembra 1937 Celoletna naročnina znaša 18 Din Mi moramo iz siepe utice \ Ljubljana, 10. decembra 1937. V zadnjem času opažamo veliki> zunanjepolitično razgibanost. Jugoslavija v tem prav nič ne zaostaja za drugimi državami. Saj se naš zunanji minister trenutno nahaja v Italiji, v par dneh pa pričakujemo v Beogradu obisk njegovega francoskega kolege, To nas sili, da vkljub vsej st>oji dosedanji rezerviranosti v pogledu zunanje politike, vendar izpregovorimo par besedi. Nimamo namena spremljati visoko svetovno politiko, kajti vedno nas je na prvem mestu zanimala naša država in naša usoda. Njej so posvečene vse naše misli. Toda to nam ne sme braniti, da ne bi tu pa tam pogledali preko »domačega plotu€, čigar okolica je često odločilna za našo sedanjo in bodočo usodo. Sam geopolitični položaj naše države je zelo zanimiv in vse prej nego enostaven. Kot gospodarica važnejše vzhodne jadranske obale je v tem pogledu priroden tekmec in kamen spotike na nasprotni obali Jadrana se nahajajoči državi, čije življenjski interes nujno zahteva, da se po možnosti izpremeni Jadransko morje v zaprti »mare nostro« in s tem skoro za polovico skrajša svoje morske meje, s čimer bi se zelo izboljšal njen položaj v Sredozemskem morju. ■Kot srednjeevropska država, in to ne ena najneznatnejših, je pa podložena večnim večjim ali manjšim trenjem z onimi državnimi tvorbami, ki so si že dolgo od tega postavile za smoter popolno posredno ali neposredno gospod-stvo v Dunavskem bazenu, preko katerega vodijo važne gospodarske poti iz Evrope proti Orientu. Nahajajoč se na ta način takorekoč na interesnem ozemlju dveh močnih sosed, je popolnoma razumljivo, da smo si poiskali zaveznike onstran njihovih meja, videč v tem najboljše jamstvo za zavarovanje naše svobode. Z druge strani so se pa manjše srednjeevropske in balkanske države medsebojno povezale, da bi si na ta način ustvarile moč, ki je potrebna za čuvanje njihove nezavisnosti. Organizirana je bila Mala in Balkanska zveza, čije glavni smoter je čuvanje status ijuo. To sta bili dve popolnoma logični in od samega našega geopolitičnega položaja diktirani smernici, na katere ne sme naša zunanja politika nikdar pozabiti, ako noče doživeti poloma in s tem spraviti državo v nevarnost. Z ene strani naslon na velesile, čijih interesi, so v pogledu čuvanja naše nezavisnosti istovetni z našimi, z druge pa čim tesnejše vezaji je s tistimi sosedami, čijih moč ni tako velika, da bi nas nekega dne mogla politično, oziroma go-sjtodarsko zasužnjiti. Vsa našh zunan ja politika je bila do pred kratkim vodena v smislu močnega poudarjanja teh zgoraj navedenih zgolj političnih principov. V njihovo korist smo često, ne brez lastne krivde in zaradi lastne pokvarjenosti, žrtvirvali svoje ekonomske interese, kar je izzvalo ostro reakcijo s strani naših gospodarskih krogov. Pri tem mislimo v prvi vrsti na velike, često neosnovane koncesije, dane Zagrebški sporazum je v marsičem razčistil našo notranjepolitično situacijo. Prvotno je marsikdo morda mislil, da posedujejo gospodje, ki so se leta in leta dogovarjali o preureditvi države v duhu, ki naj zadovoljivo reši »hrvatsko vprašanje«, odrešilni ključ. S svojim težko pričakovanim strelom so zaprepa-sčujoče zgrešili cilj. Njih nenormalno dolga politična nosečnost pa je dala mrtvorojenca in ubila v mnogih naivnih zadnjo nado. Danes vemo, da ne moremo pričakovati tudi s te strani nobene realne pobude več. Težko si je zamisliti, da bi bila poverjena usoda države ljudem, ki jo hočejo prikrojiti, v nasprotju x idejo, ki jo je ustvarila, trem »narodom« s suverenimi pravicami in ki se ne plašijo pahniti nas pri današnji, z vsemi mogočimi razdiralnimi ekstremi nasičeni notranjepolitični situaciji v težke ustavne boje, iz katerih gotovo ne bo izišla skupščina dorasla veliki nalogi, niti voljna, da jo reši. V nič manjši meri ni diskvalificirala- starih gospodov situacija v svetu, ki nam ne dovoljuje, da bi se lahko miselno in brezvestno igrali ex lex stanje v času, ko utegnejo vsak čas nastopiti usodni mednarodni zapletljaji. S tem, da so se gospodje okoli »sporazuma« politično prostovoljno onesposobili, je bila avtomatično naložena ju-goslovenskim nacijonalistom dolžnost, da stopijo iz rezerve in prevzamejo še odličnejše inicijativo v svoje roke tako v pogledu nadaljnje borbe proti r* • stranki, ki je glavni krivec moralnega in političnega razsula v državi, kakor tudi v pogledu zadovoljitve vseh tistih delov naroda, ki se upravičeno čutijo zapostavljene. tujemu kapitalu, na pasivne trgovinske bilance ob že itak pasivni plačilni bilanci itd. Razumljivo je, da tako stanje ni moglo trajati večno. Kompliciranost našega političnega položaja je namreč povečana bas s činje-nico, da smo gospodarsko vezani na svoji dve veliki sosedi: Italijo in Nemčijo. To sta dve industrijski državi, katerima tvorimo mi kot pretežno agrarna država lepo ekonomsko dopolnilo. Naš in njihov interes nam narekuje, da živimo v čim boljših medsebojnih odno-šajih. To je činjenica, s katero mora računati vsako vodstvo nase zunanje politike, ako hoče ostati zvesto osnovnemu gospodarskemu načelu, to je stvarnosti. S tega stališča pozdravljamo zbližan je z Italijo in Nemčijo, ki se baš v najnovejšem času tako ugodno razvija. Anglija in Francija sta nam predaleč, da bi se mogli, v gospodarskih odnosih z njima zadostno izživi juti. To pa le bolj do tedaj, dokler ne bodo dovolile, da jim svoje dolgove plačujemo v blagu, ne pa v zlatu, katerega' danes v času Mnenja smo, da je današnja situacija najugodnejša za stvarno uveljavljanje iskrene jugoslovenske politike na vseh področjih javnega življenja. Z zmago jugoslovenstva v naši državi bo dosežen najvrednejši sporazum. To ne bo sporazum treh, nego integralen sporazum enega s samim seboj. To bo rešitev naroda, ki je že zdvojil nad seboj, a zopet našel svojo vero in smisel svojega življenja. To ne bo teoretični dogovor na papirju, ki se lahko razveže s črto preko podpike, nego sporazum življenja z življenjem, ki se ne bo dal več razveljaviti. To bo zmaga popolne solidarnosti vseh delov enega naroda in absolutne ravjio-pravnosti. Tako smo vedno gledali Jugosloveni na naše notranje politične probleme, ki so nastali samo zato, ker se od početka naše svobodne države često ni vodila ju-goslovenska politika. Za nas je bila borba za stvarno jugoslovenstvo borba za popolno ravnopravnost, zato nismo mo- Pred dnevi smo praznovali dan Ujedinjenja. Iz prej podjarmljenega naroda smo se dne 1. decembra 1918. izpremenili v svobodne, z lastno državno organizacijo razpolagajoče državljane. To priliko bomo izrabili, da izpregovorimo par besedi o svobodi in avtoriteti ter njihovem pomenu za javno življenje. Povdarili borno kako si zamišljamo pametno uporabljanje tega kar je naš narod po tako hudih naporih in s tolikimi žrtvami dosegel — svobodo in lastno državo. Obenem pa bo to nekako logično splošno veljavnega načela mednarodne trgovine: kupim, da kupiš, nikjer ne moremo dobiti. V tem gospodarskem principu vidimo drugo osnovno smernico naše zunanje politike: čim boljše razmerje z Italijo in Nemčijo, pri tem pa nikdar pozabiti na nevarnosti, ki groze mali državi, čim bi postala preveč zavisna od volje in hotenja ene izmed svojih velikih sosed. Razlika med našimi političnimi in gospodarskimi interesi je zelo trd oreh za vsakega voditelja naše zunanje poli-fike. Najti pravo soglasje med njima, je njegova prva naloga. Danes pravijo nekateri, da je jugoslo-venska zunanja politika zelo nejasna. Morda je ta nejasnost nastala v precejšnji meri zaradi odločnega podčrtavanja njene do pred kratkim precej zanemarjene gospodarske komponente. Zato moramo jmziti, da ne borno danes v korist ekonomskim žrtvovali politične, tako kot v preteklosti marsikduj v korist političnim žrtvovali gospodarske interese. gli nikdar odobravati politike, ki se je izneverila, zasledujoč isti cilj jugoslovenstva in si v znak protesta izbrala druge idejne osnove svoji borbi. Iz tega razloga nismo bili nikdar prepričani, da so Hrvati, ki so dali največje genije jugo-slovenski misli, kdaj resnično verovali v »hrvatsko individualnost in državnost«. Ker ni imela taka politika svojega resničnega jedra, se je nujno izrodila v irealnost. Naša naloga je, da povedemo našo notranjo politiko iz neizvesnosti in iz slepe ulice, v katero je zašla vsled skom-promitirane stranke in nega- tivistične, irealne in v zagrenjenosti porojene, protestirajoče hrvatske politike. Jugosloveni smemo in moramo v tej situaciji, ki govori samo za nas, pogumno in samozavestno zahtevati mesto in besedo, ki nam pripada. To dolžnost nam nalaga odgovornost pred Bogom in zgodovino. V viharju zadnjih let smo se programsko izkristalizirali, moralno in številčno utrdili, da smo dorasli najtežjim nalogam. Ponudimo roko vsem, ki so dobre volje, ki hočejo, da preidemo od papirnate sporazumaške miselnosti k realni, da rešimo vsa vprašanja v skladu z občimi nacijonalnimi in državnimi interesi. nadaljevanje zadnjega uvodnika, kjer smo bas raz stališče naših pogledov na svobodo obsodili komunizem. Vsa naša razglabljanja bi lahko pojasnili s primeri iz našega notranje-političnega življenja. A ker nam prilike to onemogočajo se moramo zadovoljiti z zavzemanjem nekega načelnega stališča s čigar pomočjo si bo potem itak lahko vsakdo sam praktično tolmačil naše poglede. Razjasnitev tega vprašanja je toliko važnejša v času, ko se vsa Evropa vedno ostreje deli v dve skupini držav od katerih bi ene lahko označili kot avtoritativne (Rusija, Italija, Nemčija itd.), druge pa kot demokratične V smislu idej velike francoske revolucije, medtem ko se mi sami ne moremo odločiti ne za prvo, ne za drugo. Danes bomo poskusili vsaj približno nažnačiti pot po kateri bomo hodili, povdar-jajoč že ob početku, da načeloma obsojamo vsak uvoz političnih sistemov in da pričakujemo končno rešitev le od tega, kar bomo sami ustvarili, primerno sestavi, težnjam in poslanstvu naroda ki mu pripadamo. V času konjuk-ture ekstremnih narodov, ko se od vsakogar zahteva naj bo črn ali bel, ko se je pozabilo na veliko važnost »zlate sredine«, je to nekoliko tvegan poskus. Zavedamo se, da ne bo deležen simpatij niti z leve, niti z desne. Toda to tudi ni naš cilj. I. »....da se je socijalno življenje vedno gibalo okrog dveh osi, svobode in avtoritete. Najti pravo razmerje med njima je prva so-cijalna naloga. Svoboda in uvtoritela! Kdor je bral samo prvo, je hotel prav za prav iz človeka napraviti boga, pa je napravil roba, krvoločno in surovo, brez razuma, brez srca. Kdor je, povdarjul le drugo in jo zlorabljal v škodo ljudstvu, ji je vzel njen sijaj in jo pomazal z madeži krivic in tiranstva.« - Svoboda in avtoriteta ». . . Kakor neutolaženi ogromni izdihi po rešitvi teh zagonetk se glase vsi socijalislični in anarhistični programi.« (D. J. K. Krek: Izbrani spisi. HI. zvezek: Socijalizem. Str. 601.) Svoboda je osnova vsakega napredka. To je temeljna teza naših naziranj. Poglejmo v preteklost. Tam vidimo kako so se vedno vse nove, naprednejše ideje morale boriti s starimi, trgati se za položaje, ki so jih zavzemale do tedaj vladajoče teorije in sistemi. Cim več svobode je dopuščal dotedanji red, čim dostopnejši je bil za resnično kritiko, s tem manjšimi težavami, često skoro neopazno so se na njem izvršila razna popravila ter preobrazbe. Kjer pa je napredek naletel na zapreke, tam je šla stvar drugače. Z ene strani vedno naraščajoča moč akcije, z druge strani obupna reakcija vseh tistih, čijih dotedanji položaji, priznana slava itd. so bili v opasnosti. Nastala je napetost. Revolucije, nasilne odstranjevalke vsega preživelega, so bile nujne posledice take samo od danes za danes vodene politike. Toda če velja kej pravilo o škodljivosti nezmernosti, potem velja to vsekakor v pogledu svobode. Vporabljana brez razumne meje se iz izgrajevalnega zelo rada izpr*»ineni v razdiralnega činitelja človeškega delovanja. Kam zaide družba osvobojena vseh vezi, so nam dobro pokazala razna prehodna razdobja anarhije ob priliki preobratov, brezvladji itd. Še do danes ni popolnoma jasno ali pripuo« prednost stališču zastopanemu v Hobbesovein geslu »honio honiini lupus«, ali onemu, ki ga je najbolje podal Tomaž Akvinski, ko je reki I, da je človek »animul sociale et politicum in comunitate vivens«. Iz gleda, da si ljudje o tem nikdar ne bodo na jasnem, kajti v Vsakem po-edincu se medsebojno borita dve osnovni skupini nagonov: egoistična in altruistična, od katerih je ta, druga, često samo dopolnilo prve, v kateri ima >voj izvor in osnovanost. Kot posledica teh lastnosti se v človekovem javnem delovanju in pogledih na javno življenje pojavljata dve težnji, od katerih je prvi cilj čim večje individualiziranje, drugi pa socijulizira-nje. Iz te notranje razdvojenosti in iskanja idealne rešitve so se porodila razna naziranja v obliki ter obsegu tega kar razumemo pod pojmom svoboda. Na eni strani nam množica piscev, od Platona pa do najnovejših zagovornikov komunizma, dokazuje, da je edina rešitev \ uničenju indi-vidua, v njegovem popolnem pretapljanju v neko višjo enoto — družbo. P« njihovem na-ziranju bi človek šele v tem našel ono sreeo, katero je do danes zaman iskal. Nasprotno trdijo individualistični anarhisti z *Maxoin Stirnerjem na čelu. Postavljajoč osebni interes poedinca nad interes družbe, silo nad pravo in gledajoč v surovem individualnem egoizmu vrhovni življenjski princip, nasprotujejo vsem socijalnim obvezam, videč v njih okove, iz katerih se mora človeštvo čimprrj osvoboditi. To sta dve ekstremni stališči, med katerima bi lahko nanizali nebroj drugih naziranj več. ali manj sorodnih z enim izmed navedenih. Omenimo naj samo ideje liberalizma, ki je videl v državi v prvi vrsti zaščitnico individualnih interesov in se s tem v precejšnji meri približal oni skupini narodov, ki postavljajo poedinca na prvo, družbo pa na drugo mesto. Mesto enakovrednosti obeh, se je ustvarila nad-moč enega izmed navedenih elementov, kar ni moglo ostati brez posledic za javno življenje. Interes države, nacije, se je istovetil s trenutnim razpoloženjem, včasih najbolj malenkostnim vplivom podvržene množice. Vlade so iz obzira do »tvoje popularnosti često morale odstopiti od izvedbe nujnih in velikih programov. Boreč se za naklonjenost javnega mnenja, so imele premalo časa za reševanje vedno številnejših nalog, katere jim stavlja sodobno življenje. Pokazalo se je, da vlade t- enodnevnice ne morejo vodili širše, v smislu velikih načrtov in daljnim ciljem stremeče politike. Z druge strani so često potrebni hitri ukrepi, katerih ne more izdati vlada, ki je pri vsakem, tudi najmanjšem koraku vezana na predhoden sklep parlamenta. Radi tega so se v skoro vseli državah porodile težnje za povečanjem avtoritete izvršne oblasti na političnem in razširjenjem njene pravice intervencije na gospodarskem področju. Te težnje so tem močnejše, čimbolj se v po-odini državi čuti pomanjkanje pravili, globoko v narodu zasidranih politikov, čijih osebna avtoriteta je marsikje dolgo časa nadomeščala in Se vedno nadomešča tozadevna zakonska določila. Končen rezultat teh teženj je bila v nekaterih državah vzpostavitev avtoritativnih režimov, ki so brisali poleg slabih tudi vse dobre strani liberalne demokracije. Pri tem mislimo v prvi vrsti na osnovno pravico vsakega naroda, da sam odloča o tem kdo in kako naj mu vlada ter na osnovno pravico vsakega poedinca, da svobodno izraža svoje misli in na ta način pripomore k splošnemu napredku. To še vedno ni anarhija. Kajti kdor veruje v svoje ideje, ta se ne bo bal kritike. Nasprotno. V borbi bo šele ojeklenel in se izpopolnil. Ker pa vkljub temu zagovarjamo večjo avtoriteto izvršne oblasti, nego jo vidimo v današnjih demokracijah, nastaja vprašanje kako si jo prav za prav predstavljanjo. Na čem naj temelji la avtoriteta? n. >.. . Človek pa mora hoteti prav delovati, če noče, se lahko ustavi. Treba mu je torej volje za skupno dobro tiste družbe, kateri pripada. V olja pu ne deluje, če ji um ne pokaže zakaj gre. V sled tegu mora človek spoznati skupni namen.«, (Op. cit. str. 16.) Vsako stvar lahko definiramo na dva načina: pozitiven in negativen. V našem slučaju torej: da povemo kako mora biti, ali pa kako ne sme biti. Ker nimamo namena podati nek fantastičen načrt o »edinozveličavni« državni ureditvi, se bomo držali bolj negativnega načina definiranja tega za čemer težimo. Na napačni poti so vsi tisti, ki mislijo, da zadostuje za povečanje avtoritete državne oblasti navadna izprememba ustave. To je dokaz velike politične nezrelosti. S tem bi ustvarili avtoriteto bajonetov in sile, čije borba z morda nasprotujočim javnim mnenjem ni nikdar v zgodovini končala v njen prilog. Najhujše stanje pa nastopi takrat, ko se od poedinc.ev in celih skupin zahteva, da molče resnico in prenašajo krivice, katera ni pogodu O Medunurodnoj izložbi je vet' mnogo pisanj) pa ču se, tiglavnom, zaustaviti samo kod našeg paviljona. Kada smo taj pregledali, za--pisao sam u svoju putnu heležnicu: »Celoku-pan utisak: Jugosloveni sli narod umetnički, slikarski i kiparski, koji se u časovima bavi pro-izvodnjom dasaka. Vidiš, i to nišam znao.« Zaista, to nišam znao, to mi je bilo sasvim novo saznanje. Taj naš pavljon je, daklc, žalosno poglavlje. Kao što je poznalo, imamo glavni paviljon i »bosansku kuču«. U glavnom paviljonu je pri-redena slikarska i kiparska izložba, zalim ima nekoliko fotografija naših krajeva i tri velike lutke u narodnoj nošnji. Bosanska klicu je krasna i ima divnih stvari ali sam. ja dosada mislio da u našoj zemlji ima i drugih stvari sem drveta. Ispočetka, dok nismo bili pogledali ostale strane paviljone (prvo smo, naravno, poselili naš), bili smo još donekle i zadovoljni jer smo mislili da je na Izložbi glavna pužnja obručena na slikarstvo i kiparstvo. Ta kakvi! Nigde više ni kiparske ni slikarske izložbe! Mi smo se jedini pokazali kuo narod eminentno umetničkih sposobnosti . .. Drugi narodi su iztožili — eh, mnogo štošta! Da poinenemo Čehoslovuke. Dobro, oni su izložili proizvode svoje industrije, razumem; tu se nismo mogli takmičiti. Ali, oni su izložili i žitarice (!) i — duvan (!!!)• Kod nas, kao što je poznalo, nema ni žitarica ni duvana. To mi uvozimo iz Cehoslovačke. Dalje, Grčka je izložila čilime i vina. 1 toga nema kod nas, zar ne? Zatim, skoro svi strani paviljoni (uopšte se ne mogu setiti izuzetka) imaju pored paviljona i restoran gde publika dolnja sve specialitete, i jelo i pice, dotične zemlje. Tako je madžarski restoran jedan od najhiksuznijih i glavni je specialitet sekelji-gulaš (franaka 16.—). Kod nas, nažalost, nema nikakvili specialiteta pa zato nema ni našeg restorana na Izložbi . . . Još reč, dve o sovjetskom i nemačkoni paviljonu. Sovjetski je sav posvečen propagandi. Ta je propaganda toliko istinita da čovek mora (loči do zaključka da je Dante, kada je opi-sivao raj, bio običan pacer. U SSSR, tako se u paviljonu vidi crno na belom) teče med i mleko. Narod ne rudi nego samo pleše, peva, zabavlja se i, s vremena na vreme, defiluje pred dobrini čičicom Slaljinom i oduševljeno kliče. Ako se muhe ovako love na lepak, onda to mora da su jako glupe muhe za koje nije nikakva šteta. vladajočim oblastnikom. Vse to pod izgovorom, da tako zahteva interes čuvanja državne avtoritete. Mi pa mislimo, da je tu potrebno nekaj drugega. Svobodo resnici, zadoščenje krivici! S tem bi odstranili ono gnilobo, ki vlada danes v političnih vrhovih mnogih držav. Ustvarili bi vzdušje potrebno za izgraditev prave avtoritete, sloneče na razumu, prepričanju, veri v upravičenost tega kar zahteva državna oblast od svojih državljanov. Razlika je med tem, ko delam nekaj kar moram, ali pa ker sem prepričan, da je tako najboljše. Zato je avtoriteta razuma edina solidna avtoriteta. Duhovno močnejši imajo nalogo, da vodijo duhovno slabejše. Slabejši tega nikdar ne bo občutil kot tiranstvo, kajti' močnejši ga bo uspel prepričati o pravilnosti svojih misli. Toda gorje, če je obratno! Sile, na katere naj se naslanja taka avtoriteta, niso vsebovane v kazenskem preganjanju političnih nasprotnikov. Pač pa priznavamo silo propagande, sugestije in dejstev. Ne vidimo bistvene razlike v tem ali je kdo prišel do svojega prepričanja z lastnim trudom, ali ker ga je nekdo drugi pridobil. Posledica je ista: 011 tako hoče in 011 tako misli. To je glavno. Jugoslaviji je, potreben pokret, ki bi na teh osnovah gradil njeno bodočnost. Pridobiti mora srca in misli, ne pa samo želodce. Potem bi šele prišle na dnevni red potrebne izpremembe v državni organizaciji, ki naj bi ob večji stalnosti izvršne oblasti in sodobnejši ureditve državne, uprave vendar nudile zadostno jamstvo, da se ne more nikdar dalje časa vladati brez naroda in proti narodu. Kaj pa svoboda? Noben sistem, naj si vživa popolno narodovo zaupanje, ne sme nikdar iti tako daleč da bi prepovedal govoriti resnico. Istotako ne sme nikdar prisiliti na molk onega poedinca ali skupine, katerih z močjo dokazov ni uspel prepričati o pravilnosti svojega stališča. To so minimalne meje svobode čijih prekoračenje bi pomenilo začetek konca. Nemački paviljon stoji prekoputa i tu od propagande nema ni traga izuzev ako se uzme da je ozbiljna izložba takode propaganda. Ne-mačka hoče da zadobije gledaoca ozbiljnošču i solidnošču. Što se tiče česte primedbe da Izložba jo? uvek nije završena odnosno da neki paviljoni još nisu gotovi, mogu reči da to sadu više nije tačno. Nu mesec dunu pre zatvuranja, Izložba je bila potpuno izgradena. Jedino, koliko snu, videli, nije bio potpuno završen paviljon Vatikanu. Devetog oktobra smo bili u Marseju, kao što su to neki listovi več javili. »Stara luka«, gde je pre tri godine prislao »Dubrovnik«, uopšte nije odredena za pristajanje večih brodova. To je pristanište samo za brodove male obalne plovidbe (barkase za Chateau d’lf i slična bliska izletišta). Prava luka je na sasvim drugom mestu, dalje od Stare, to jest dalje i od središta gradu. I zuto što je Stara luka za deset minuta bliža centru od Nove, »Dubrovnik« je, pristao u Staroj . . . Video sam sve evropske sredozemne luke ali bordel kuo što je marsejski »Porte vieux« nišam video, nišam ga video čak ni u bioskopu. To su sve mule uličice, uske, prijave, bez zraka, rublje se suši na prozorima, smrdljivi ol-paci se valjaju po podu, niučaku mili jun, a Stanovnike sačinjavaju kokote i apaši. Iz is-kustva preporučujem da u to stršljenovo gnezdo niko ne pode sam pa ma to bilo t u ]«•> bela dana. To je »Porte vieux« gde je pristao »Dubrovnik«. Samo mesto tragedije je, kuo što je poznalo, na početku ulice »Canncbičre« koja vodi ka centru. Ali, nije baš jako poznato da je. to tek početak početka: od samog mola pa do mesta gde je ubiea probio kordon ima svegu desetak metiiru. Napisao sam tudu: »Ipuk, ja sam mislio da je Kralj več doJuo dalje, da je povorka več krenula — ne, bio je napruvio od same obule svegu petnaest koruku. Strašan utisak to ostavlju. Još nije čestito ni zukoračio na ,tlo savezničke Franeuskc* a več ga je pogodilo tane«. Zatim sam doduo još nekoliko reči ali to nije za objavljivauje. Mogu reči samo toliko da je poučno doči 11 Mursej 11 uiicu Kunehier. Pored mesta, na kundelubru ulične rusvete, dunus je postavljena ploču koju potseču na tragediju 9 oktobra 1934. A kraj skvera, na-sred ulice, bilo je nu treču godišnjicu položeno nekoliko venacu (»Poilus d’Orient«, nušeg konzulatu i neke gospode Anastasijevič). Tu s Ul o Socijačni m gospodarski pomen zadruge Z novim zadružnim zakonom sp bili ustvarjeni pravni predpogoji za smotre-nejšo organizacijo našega zadružništva. Ureditev pravnih predpisov enotno za vso državo bo gotovo pospešila razširitev tega učinkovitega sredstva samopomoči gospodarsko najšibkejših delov naroda. Na ta način bodo koristi zadružništva posplošene, znatno se bo povečal krog njegovih interesentov in s tem tudi zagovornikov. Razumevanje za važnost in potrebe zadružništva pa bo obenem omejilo ali celo preprečilo pretresljaje, ki jih zadružni delavci napovedujejo in povdar jajo. Tolmačenje zakonitih določb ni predmet te razprave. Omejujemo se le na ugotovitev tega važnega dogodka v razvoju zadruge kot socialno-gospodarske-ga pojava, ki zasluži vso podporo v interesu socialnega in gospodarskega razvoja našega naroda. II. Proti večini stremljenj za olajšanje ali rešitev gospodarske in socialne krize uveljavljamo več ali manj upravičene pomisleke, ki zmanjšujejo njihov moralni učinek. Zato ima danes skoro vsak človek svoj načrt, s katerim bi hotel koristiti družbi. Države rešujejo socialna in gospodarska vprašanja pod vplivom lega ali onega sistema, ali pa prepuščajo času in naravnemu razvoju ublažitev nastalih težav. Mnogi ugovori proti obstoječim gospodarskim načrtom so utemeljeni, predvsem v kolikor se nanašajo na sistemu, katerih ni mogoče prenašati iz ene države v drugo, ne da bi jih prilagodili druL gačnim gospodarskim in socialnim prelikam. Tako tudi pri nas upravičeno za*-vračamo fašistične in komunistične po^ skuse. Proti vsem tem načinom obvelja ugovor, da so nastali v drugačnih prilikah in da ne ustrezajo socialni in gospodarski strukturi našega prebivalstva. Zato se uspešnejše uveljavljajo pristr nejši poskusi, predvsem oni, katerim je zadružništvo predpogoj za gospodarsko in socialno preosnovo. Zadruga bi morala v okviru tako zamišljene gospodar'<■ ske preureditve omogočiti sprostitev proizvajalnih sil brez nevarnosti,-da bi privedla do še večjega razlikovanja med proizvajalci in potrošniki. Ona bi morala postati nosilec gospodarskega in so-cijalnega načrta, ustvarjajoč večji čut solidarnosti pri istočasnem uveljavljanju vseh moralnih elementov, ki pospešujejo materijalno preosnovo. III. Zatiruga sloni na stvarni in pravilni ugotovitvi, da je človek z vsemi svojimi stremljenji in občutki nujnost sedanjosti, katero bo mogoče spremeniti samo v bodočnosti. Zato prevzema obliko in način uveljavljanja ter se podrejuje gospodarskim zakonom sedanjosti z namenom, da jih prilagodi potrebam bodočnosti in sicer brez pretresi ja jev, odnosno nasilnih sprememb. Bodočnost v njenem načrtu je izražena v načelih, ki s«-mo pospešit jejo naravni razvoj. Zadruga ni destruktivna. Ona izvaja program, ki je v navideznem soglasju z obstoječo ureditvijo. Zadružništvo ne ustvarja bodočnosti na razvalinah sedanjosti, temveč gradi gospodarsko stavbo naprej, popravljajoč prejšnje napake že med gradnjo. Zato mu kapitalizem ne zoperstavlja svojega odkritega nasprotstva in ga prenaša kot manjše zlo, katero bo lažje premagal. (Dalje prihodnjič) i mi stavili skromitu rukovet planinske kudulje koju smo doneli još iz Mostara. A u marsej. skoj katedrali smo, u ime Mostarske sokolske župe, pripalili voštunicu za pokoj, mučeničkog Kralja. Time je, uglavnom, naše putovanje bilo zu-vršeno. Naveo sam nekoliko utisaka i opažanju za koju mislim da če zanimati čitaoce. Moždu bi bilo još štogod vredno pažnje ali time se ovaj letimičau prerez kroz današnju Neinačku i Francusku ne bi bivsUeno iztnetiio. Zato završujem. Mr. UHsci i opažanja s pufa man Vičič Zadružništvo I. knjiga; meti, zgodovina in sistemi O zadružništvu so pri nas že mnogo pisali, še vež pa govorili. Vendar pa smo pogrešali doslej pomembnejšega dela, ki bi nas poučilo o bistvu zadružnega gibanja in o njegovem pomenu. Navezani smo bili na inozemsko literaturo, domačih del pa smo odločno pogrešali. Tako so bili naši zadružni organizatorji in delavci navezani predvsem na skromno znanje, ki ga daje samo praktično zadružno delovanje. Mlajši pa so bili navezani predvsem na predavanja svojih profesorjev, ki pa nikakor niso zadoščala, da se razjasnijo vsi oni problemi, ki jih stavlja zadružništvo in da se seznanijo z bistvom in pomenom zadružništva Še manj smo imeli del, ki bi nam pokazala razvoj in stanje zadružništva v Jugoslaviji. Kdor je hotel proučiti jugoslovensko zadružništvo, je moral črpati svoje znanje neposredno iz statističnega materijala, ki so ga zbrale različne zadružne zveze. Ta statistični materija! pa je bil doslej povsem pomanjkljiv in neobdelan, kar je znatno otežkočalo proučevanje našega zadružništva, zlasti pa onim, ki so bili-začetniki pri tem delu. Jasno je, da je bilo onemu, ki ni imel praktičnega in teoretičnega znanja v obdelavi statističnega materijala, naše zadružništvo povsem nemogoče proučiti. Tako smo se morali zadovoljiti s tem, kar smo imeli, kar pa nikakor ni zadoščalo za resnično znanje o zadružništvu in da si ustvarimo pravilen pojem o tem, kakšen pbmen ima zadružništvo za razvoj gospodarstva na svetu in zlasti v Jugoslaviji in koliko je zadružno gibanje sposobno, da rešuje pereča sodobna socialna vprašanja. Zato smo z nestrpnostjo čakali vsakega tozadevnega sistematičnega dela. In v tem je prišlo iz tiska delo o zadružništvu, ki ga je napisal zadružni organizator in revizor »Glavnega zadružnega saveza kraljevine Jugoslavije v Beogradu« Milan Vičič. Zaenkrat je prišla na svetlo prva knjiga pod naslovom »Zadružništvo. I. knjiga, smeri, zgodovina in sistemi«, vsebujoča 209 strani. Avtor je, kakor sam pravi, »s to prvo knjižico želel podati nekak splošen pregled: ona naj služi kot uvod v lažje razumevanje slike našega ožjega, jugoslovanskega zadružništva, obdelanega v drugem, glavnem delu.« Ta knjiga naj torej služi le kot uvod k obširnejšemu delu, ki bo sistematično obdelovalo jugoslovensko zadružništvo. Ker je naša zadružna literatura tako borna, kakor smo že omenili, je izišla knjiga prav gotovo važen datum v naši gospodarski literaturi. Zato ne bo odveč, ako se nekoliko ustavimo ob prvi knjigi, podrobnejše razpravljanje pa preložimo do tedaj, ko bo izšla tudi druga glavna knjiga. Prva knjiga se deli na tri poglavja, in sicer: I. Predzgodovina, smeri, definicija in smisel za zadružništvo, II. Kratek pregled iz zgodovine in razvoja zadružnega gibanja, III. Teorije, osnovna načela in praktični sistemi zadružništva. Dodani sta še dve poglavji, in sicer o klasifikaciji zadružništva in statistični pregled celokupnega svetovnega zadružništva. Med tem, ko se drugo in tretje poglavje bavita s snovjo, ki objektivno prikazana ne more roditi nika-kih sporov, se bavi prvo poglavje s snovjo, ki more povzročiti mnogo nesoglasij in nasprotnih mnenj. V njem je hotel avtor, kakor sam pravi, proučiti najbolj zanemarjeno vprašanje, »kakšen je končni cilj zadružnega pokreta, k čemu gibanje stremi, kateri so bili vzroki njegovega nastanka, in kam mora biti zadružništvo usmerjeno, da bo resnično koristilo delovnemu ljudstvu.« Avtor je tu izbral zelo spolzko pot, zakaj tako razpravljanje, ki je po svojem bi, stvu filozofija zadružništva, more roditi nešteto ugovorov in protivnih mnenj. Nadalje je avtor hotel s svojim celotnim delom doseči povsem praktičen pomen, da bo to delo služilo »onim, ki so na začetku poti v gibanje, kakor tudi tistim, ki jih je pokret že zajel. Ali je avtor dosegel s pričujočo knjigo svoj namen? Po našem mnenju ga ni dosegel. Knjiga se nam je zdela v mnogočem pomankljiva, da bi služila temu namenu, kot si ga je avtor zastavil, pa tudi osnovna ideja pričujoče knjige se nam je zdela povsem pogrešna. Poglejmo nekoliko stvari, ki so se nam pokazale najbolj nepravilne. Avtor je, govoreč o različnih idejnih smereh pri zadružništvu, postavil vprašanje, ali je zadružništvo samemu sebi namen, t. j. da ustvari nov gospodarski in socialni red, ali pa zadružništvo le sredstvo, da delovno ljudstvo ustvari nov nezadružni gospodarski in socialni ustroj. Pri tem pride do sledečega zaključka: »Brez kompromisa proti kapitalizmu v vseh oblikah, proti fašizmu, iinpe-i ijalističnini vojnam, za svobodo kot priprava in most za bodoči družabni red: boriti se za izboljšanje življenjskega standarda širokih mas, proti diktaturi sindikatov, trustov in kartelov, ki odrejajo visoke cene, proti bankam in njihovim obrestim, proti carinam. — Sodelovati z drugimi delavskimi organizacijami v vseh bojih delavskega razreda, posvečavati mase podpirati delovno ljudstvo v stavkah in izprtjih, pripravljati široke mase za nov boljši red, ki bo izključeval izkoriščanje, ker bo izključil profit in privatno lastnino... to so cilji pravega zadružništva, ki so vredni tudi največjih žrtev.« Avtor nam ni povedal, kakšen naj bi bil ta bodoči družabni red. Iz gornjih izvajanj pa moremo sklepati, da misli tu na socialistični ali pa na komunistični socialni ustroj. Zadružništvo smatra torej le za sredstvo za ustvaritev tega ustroja. In v tem, da je zadružnišvo le sredstvo, vidi avtor »vso veličino, vso neprecenljivo vrednost in vso upravičenost zadružnega gibanja, razvijajočega sc pod kapitalističnimi režimi.« S temi avtorjevimi izvajanji se nikakor ne moremo strinjati. Ker smo odločni nasprotniki socializma, se ne moremo tudi ogrevati za tako zadružništvo, ki bi mu služilo le kot sredstvo. To je osnovna avtorjeva misel, ki zveni iz njegovega dela, posebno pa iz prvega poglavja. S tem je avtor očitno zmanjšal znanstveno vrednost svojega dela, ki je dobilo s tem močno propagandni značaj. Da bi služilo to delo »onim, ki so na začetku poti v gibanje«, bi se moral avtor ozirati več na teoretično razglabljanje o zadružnišvu. Proučeval je namreč zadružništvo predvsem s stališča bodočega gospodarskega in socialnega ustroja, torej s stališča tega, kar naj bo. Ni pa obrnil pažnje na to, kaj je prav za prav zadruga, na kakšnih principih je zgrajena in v čem se razlikuje od kapitalističnih in gospodarskih podjetij. S tem je znatno otežkočil proučevanje zadružništva zlasti novincu, ki si mora biti predvsem na jasnem, kaj je zadruga, predno more rešili vprašanje, kakšen pomen imu zadružništvo za bodočo obliko gospodarstva. Opozoriti moramo na pomanjkljivost, ki jo je avtor zagrešil, ki mu jo pa seveda ne moremo zameriti, ker je prevzel socialistični nazor o razmerju med kapitalom in delom. Avtor je bil mnenja, da mora zadružna organizacija služiti predvsem delavskemu razredu v borbi proti kapitalističnemu gospodarskemu sistemu. To je bila izhodna točka njegovih razmotrivanj. Ni se pa oziral na dejstvo, na katerega so opozorili moderni nacionalni ekonomi, namreč, da kaže sodobno gospodarstvo tendenco, da zbliža interese kapitalistov-podjetnikov z interesi delavcev kot sodelavcev pri produkciji, ker se oboji bore za čim višje cene blaga, da bi bil dobiček čim večji in s tem tudi delavčeva mezda. Na drugi strani pa se kaže tendenca, da nastaja borba med producenti (kapitalisti-pod-jetniki in delavci) in konzumenti. Tu torej ne gre več za borbo med kapitalisti in delavci, temveč za borbo med producentom in konzu-mentom. Ako upoštevamo to dejstvo, si moremo objasniti, zakaj so se v zadnjem času tako močno začele širiti konzumne zadruge. Tega nam torej avtor ni prikazal, vsled česar si iz njegovega pisanja nismo mogli ustvariti jasne in pravilne slike o razvoju zadružnega gibanja. Je še mnogo drugih dejstev, ki bi jih moral nepristranski zadružni pisatelj upoštevati, ako Pariško 1‘uris, začetkom decembra 1937. »L’EXPO